Preprostost Božiča naj vas presune v dno srca in blagoslovljeno 2014

Misijonska
obzorja
št. 6 (153), leto 27
december 2013
priporočeni dar za tisk MO: 1,50 EUR
Preprostost
Božiča naj
vas presune
v dno srca in
blagoslovljeno
2014
Groblje,
Rim,
Buenos Aires
1923-1987
Lado Lenček C.M.
Urednik KM
1938–1987
Da bi imeli
življenje
I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 19 8 7
Revija za medkulturni
in medreligijski dialog ter razvojno
in humanitarno pomoč
V sodelovanju z Inštitutom za religiologijo,
ekumenizem in dialog (TEOF)
izdaja
MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE
SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija
Tel. : 01/300 59 50,
Faks: 01/300 59 55
E-mail: missio@rkc. si
http://www. missio. si
Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.
MISIJONSKA PISARNA MARIBOR
Slovenska 21, 2000 Maribor
tel. /fax.: 0590/80 381
od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h
E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. net
GLAVNI UREDNIK
Jože Planinšek, CM
POMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA
Tina Jež
LEKTOR
Jurij Devetak, CM
Odgovarja
NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE
Stane Kerin
OBLIKOVALEC
Boris Jurca
GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK
Schwarz print, d. o. o.
Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja
prispevka ali iz arhiva MSS.
ISSN 1318-4369
Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno.
Priporočeni dar za posamezni izvod je
1,50 EUR.
Celoletni prispevek za MO za leto 2014:
9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za
Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD.
Vplačila nakazujte na transakcijski račun
Misijonsko središče Slo­venije, Kristanova 1,
Ljubljana namen nakazila: naročnina MO,
št. transakcijskega računa pri
NLB: SI56 0201 4005 1368 933,
št. transakcijskega računa pri Raiffeisen
banki: SI56 2420 0900 4370 443
Vplačila iz tujine s čeki na naslov:
Misijonska pisarna, Kristanova 1,
1000 Ljubljana
Slika na naslovnici: Maša v Vipavskem križu
Foto: Stane Kerin
in ga imeli v izobilju, je nenehna želja, prošnja ali pa kar krik slehernega,
nad prihodnostjo navdušenega človeka, še posebej pa misijonarja. Ko si
toliko stvari želimo, kjer si dostikrat že težko izmislimo kaj še, seveda tu
ne mislim na dežele naših misijonarjev, temveč zlasti na zahodno okolje,
pozabljamo na temeljne stvari, na to da smo, da smo polno in veselo.
Misijonarji, vaša pisma, preprosta razmišljanja, nas postavljate na
resnična tla. Med nami v Sloveniji še odmeva beseda Pedra Opeke, ki nas
je v zadnjih dneh navduševal. Nič posebnega ni pripovedoval in prav to je
bilo posebno. Kot da si o preprostih, vsakdanjih in temeljnih rečeh našega
življenja ne upamo več govoriti. »Govorite o krizi«, je dejal, »ampak
oprostite, potem krizo imenujte drugače, če hočete biti verodostojni«.
Podobno razmišljate iz izkušnje svojega vsakdana verjetno vsi misijonarji,
ki se srečujete z materialno bedo ljudi vaših okolij in njihovim bogastvom
navdušenja nad življenjem na drugi strani. Kriza, ki smo je polnih ust, ni le
slaba, trezni nas in uči, kot nas učite vi iz misijonskih dežel in misijonarite
naše zakomplicirano in neresnično okolje. Bolj kot si mislimo, je ves svet en
sam misijon in kdo ve kaj, oziroma kje je zares misijonsko okolje.
Dragi, ki prijateljujemo, takole preko misijonskih
dimenzij naše vere, kaj naj vam zaželim, pa kjerkoli
in kdorkoli ste, ob božiču, če ne tega, da bi stopili v
stvarnost.
Sredi vsega tega pa doživljamo čas veselega upanja, advent in pred nami
se iskri skrivnost svete noči, Božjega rojstva. Prihaja Misijonar od katerega
veliko pričakujemo, njegov nagovor pa je podoben nagovoru naših
misijonarjev. Nič posebnega; dete v jasli položeno, pastirji, živina, določene
stiske, beg in težave s prenočiščem ter nastanitvijo. In vendar zelo posebno
in drugače. Bog ne razpravlja o problematiki, ki je, temveč vstopi vanjo. To
je diametralno drugače od sodobnih sociologov, psihologov, ekonomistov,
gospodarstvenikov, humanitarnih delavcev, duhovnikov in še dolgo bi lahko
naštevali, koga vse. Tako zelo drugače, da se nam lahko zazdi nemogoče,
kot se je zdelo nemogoče Jezusovim sodobnikom, ki jih moramo razumeti,
če imamo le trohico občutka za stvarnost v kateri smo.
Dragi, ki prijateljujemo, takole preko misijonskih dimenzij naše vere, kaj naj
vam zaželim, pa kjerkoli in kdorkoli ste, ob božiču, če ne tega, da bi stopili v
stvarnost. Ne govorimo o njej, ne glede na to, kakšna je, temveč postanimo
del nje. Tako bomo tudi mi stvarnost, ki se bo spreminjala toliko, kolikor
bomo sami drugačni. Bog ni naredil križa čez na pol izgubljeno zemljo in
jo blagoslovil, temveč je stopil vanjo in jo spremenil. Jezus je pobožanstvil
človeka, ko je postal človek , mi pa počlovečimo stvarnost okrog nas in bo
kar nekaj narejenega.
Tudi misijoni, kaj šele nova evangelizacija, niso zakomplicirana reč,
potrebujejo pa Božič, da se rodimo še mi kot ljudje in počlovečimo svet,
Gospod ga je že in ga bo še pobožanstvil. Take praznike vam želim.
Jože Planinšek CM
VTISI
Pod vtisom
Misijonske nedelje
Praznovanja po župnijah na Misijonsko nedeljo so marsikje zelo
domiselna in polna sporočil, drugod morda bolj v ozadju, svoje
pa povedo tudi skupna škofijska praznovanja. Ne gre za to, da
smo z misijoni opravili za vse leto, temveč praznovali smo, da
bi misijonska razsežnost naše vere živela sleherni dan. Drobni
utrinki s škofijskih praznovanj naj nam bodo v spodbudo.
Planina pri Rakeku - za ljubljansko nadškofijo.
Srečanje se je začelo s slovesno sveto mašo,
somaševanje vodil in pridigal je škof dr. Anton
Jamnik ob sodelovanju škofijskega animatorja
za misijone g. Slavka Kalana. Sledilo je
pričevanje misijonarja z Madagaskarja, Janeza
Krmelja.
Komen - za koprsko škofijo. V praznovanje
je vse uvedla molitev misijonskega rožnega
venca, osrednji dogodek pa je bila maša,
kjer je somaševanje vodil škof dr. Jurij
Bizjak. Svoj pečat praznovanju je dodala tudi
misijonarka s. Andreja Godnič.
Cirkovce - za mariborsko nadškofijo. Začeli
so z molitveno uro, vodila sta jo voditelj MMZ
g. Jožef Lipovšek in domači župnik Janko
Strašek. Somaševanje vodil in pridigal je škof
dr. Jožef Smej.
Dobrovnik - za murskosoboško škofijo. Osrednja prireditev je bilo
molitveno bogoslužje, ki ga je ob soudeležbi škofa dr. Petra Štumpfa,
vodil animator za misijone g. Boštjan Ošlaj, nato pa je spregovorila
in pričevala o svojem delu misijonarja s. Slavka Cekuta. Prireditev so
obogatili še z misijonsko razstavo in ponudbo misijonskega gradiva.
Petrovče - za celjsko škofijo. Molitveno bogoslužje je vodil škofijski
animator za misijone g. Viki Košec, s svojim sodelovanjem pa so ga
popestrile tudi sestre Dominikanke, ki tu delujejo, sicer pa prihajajo
iz Afrike. Somaševanje duhovnikov je nato vodil in nas nagovoril škof
dr. Stanko Lipovšek.
Cerklje ob Krki - za novomeško škofijo. Tudi tukaj so začeli
srečanje z molitvenim bogoslužjem, ki so ga pripravili domači župnik
Janez Žakelj in sestre usmiljenke. Somaševanje je vodil in govoril škof
msgr. Andrej Glavan, sodeloval je tudi animator za misijone g. Janez
Zdešar. Po maši je podal svoje pričevanje misijonar p. Milan Kadunc.
3
O D L I K O VA N J E
Jože Planinšek CM
Pedru Opeki
Prstan strpnosti –
Pedro nam …
Teden sredi letošnjega novembra, sicer meglenega, deževnega in
nekoliko turobnega meseca, podobno kot nam je predstavljan
utrip naše stvarnosti, je povsem drugače zaznamoval misijonar
na Madagaskarju, lazarist, Pedro Opeka. Prišel je na povabilo
Evropske akademije znanosti in umetnosti, ki mu je na predlog
naših in evropskih akademikov, prof. dr. Jožeta Krašovca in prof.
dr. Branka Stanovnika podelila njeno najvišje evropsko priznanje,
Prstan strpnosti. Osrednji dogodek je bil v torek 19. novembra
2013 v slavnostni dvorani SAZU. Slavnostna govornika sta
bila oba predsednika akademij, evropske prof. dr. Felix Unter,
slovenske prof. dr. Jože Trontelj, Laudacijo ob podelitvi je podal
prof. dr. Robert Petkovšek, misijonar Pedro je spregovoril na
njemu lasten način, prof. Jože Faganel pa je slovesnost povezoval
v celoto in doživeli smo velik, sporočila poln a preprost dogodek,
ki se nam je vtisnil v spomin.
4
Ob osrednjem dogodku Petrovega
obiska v Sloveniji na SAZU pa je
bilo živo tudi sicer. Najprej v Murski
Soboti in Prekmurju, nato v nabito polni cerkvi pri Sv. Jožefu nad
Celjem. Odmevno je bilo maševanje pri frančiškanih na Viču in njegov nastop na obeh koncertih Radia
Ognjišče. Vrhunec obiska je bilo njegovo pričevanje v Unionski dvorani
v Ljubljani v sklopu Nikodemovih večerov. Tudi na Primorsko, v Komen
se je podal, tam maševal in se srečal z množico ljudi. Seveda ni šlo
brez Velikih Lašč in maševanja tam
ter srečanja s sorodniki, ki so ga
tudi sicer povsod spremljali. Obiskal
je Brnico, kraj rešitve svojega očeta
pred pokopom v hrastniških jamah
po njegovem bivanju v Teharskem taborišču. Pa obisk v vipavskem semenišču, srečanje z zamejskimi Slovenci
v Gorici, nastop ob predstavitvi nove
knjige pri Celjski Mohorjevi o njem v
Cankarjevem domu, maša v Logatcu,
v kapeli Kliničnega centra v Ljubljani
ter v Vipavskem Križu. Vse to so le
nekatere stvari njegovega kratkega bivanja v Sloveniji, ko je bil sicer
nastanjen pri sobratih lazaristih na
O D L I K O VA N J E
Maistrovi v Ljubljani, da ne omenjamo vrsto pogovorov za medije in privatnih srečanj. Veliko je bilo poročanj ob tem obisku, marsikaj še bo,
v dobršnji meri je za to poskrbel novinar Jože Možina, sicer avtor filma o
Pedru, ki ga je na mnogih poteh tega
obiska tudi osebno spremljal.
V Misijonskih obzorjih tako ob vsem
dodajamo le kratko poročilo o obisku in dogodkih ter nekaj utrinkov
iz prireditve ob podelitvi nagrade na
SAZU.
Laudatio Roberta Petkovška med
drugim pravi; »Prelomni korak v
Opekovem delu je bil ta, da ga je svet
smetiščarjev sprejel za svojega. To se
je zgodilo, ko je misijonar na smetišču po vseh štirih zlezel pod kartonasti nadstrešek – ta je predstavljal dom
smetiščarjev – in se jim pridružil pri
obedu. Tedaj je postal eden od njih;
tedaj so začutili, da vidi tisto, česar
drugi niso videli – njihovo dostojanstvo. Ni prišel kot učitelj, kot humanitarni delavec, ampak da bi bil z njimi
– eden izmed njih. Bil je sprejet.« …
… »Model, ki ga živi Pedro, kaže v
nasprotno smer: to, da je mogoče iz
nič ustvariti nekaj, iz manj več, iz
znova in znova dotakne, ker nas na
novo uči te – žal pozabljene – abecede življenja.«
In Pedro odgovarja; »Ko sem prišel
na smetišče, seveda nisem vedel, da
bom sprejet v različnih državah in v
več mestih prejel nagrade. Ugotovil
sem, da ko delate za druge, za najbolj revne od naših bratov in sester,
se tudi drugi za vas zanimajo in vas
Toda navsezadnje – vse je bilo zelo
preprosto. Uprl sem se usodi, zakaj
naj bi bili tisoči otrok obsojeni na
smrt, zakaj ne bi imeli dostojnega življenja kot drugi otroci po svetu. Uprl
sem se krivicam in egoizmu. Uprl sem
se krivičnim zakonom, ki so priviligirali tiste, ki že imajo in so pozabili revne. Uprl sem se predstavnikom
oblasti, ki so bili izvoljeni zato, da bi
smetišč domove, iz mraza toplino. Za
to nista dovolj le solidarnost in pravičnost – potrebna je vera v sočloveka. Vera v človeka pa je pripravljenost iti čez samega sebe, dajati več,
kakor prejemati. Za to imamo različna imena: prostovoljstvo, darovanje, ljubezen. Resnici na ljubo je
le ljubezen zmožna ustvarjati nekaj
iz nič. Z drugo besedo: delati čudeže. Misijonarjevo pričevanje se nas
opazujejo in analizirajo. Razmišljajo;
kako je zmogel priti tja, - kaj je naredil, da so ga sprejeli, - kako je govoril, da so ga poslušali in mu verjeli, - s
kakšnim programom in obljubami je
prišel mednje, da so mu sledili najbolj
revni. Veliko podobnih vprašanj je
prihajalo iz ust novinarjev, strokovnjakov, sociologov in kvalificiranih
politikov, ki so prišli k nam na obisk
z vseh koncev sveta.
delali za skupno dobro – v resnici pa
so delali le zase in svoje družine in pri
tem pozabili ob cesti napredka milijone svojih bratov in sester iste narodnosti, iste domovine, iste zgodovine, istega dostojanstva! Ta upor se je
začel s konkretnimi dejanji, kajti revežev ne morete vedno goljufati s praznimi besedami, z lepimi govori – ali
pa zvijačno, ko jim ob času volitev delite denar, riž ali obleko.«
5
UTRINKI
Naši škofje ob misijonski
nedelji - utrinki
ŠKOF STANISLAV V PETROVČAH –
IZ HOMILIJE.
Letošnjo Misijonsko nedeljo obhajamo v letu vere, kar ima poseben
pomen za našo misijonsko zavest in
poslanstvo. Leto vere nas spominja
našega krsta in nas vabi, da bi vedno
znova stopili skozi vrata vere, skozi
katera smo prvič prestopili pri krstu;
zdaj pa imamo nalogo, da ta dar
Božjega življenja, ki smo ga prejeli pri
krstu v sebi ohranjamo, poživljamo,
utrjujemo in ga prinašamo bratom in
sestram. Leto vere nas spominja, da
smo kristjani in kot taki ne le učenci in prijatelji Jezusa Kristusa, ampak
njegovi sodelavci pri delu za Božje
kraljestvo. Vsem nam velja Jezusovo
misijonsko naročilo: »Pojdite in učite
vse narode« … in zagotovilo; »Ne
bojte se, jaz sem z vami vse dni, do
konca sveta« (prim. Mt 28,19-20) …
Cerkev, družina Jezusovih učencev, je
v vseh časih uresničevala to Jezusovo
naročilo v različnih okoliščinah.
O tem govori domala 2000 letna zgodovina Cerkve. Bili so časi in obdobja rasti, pa tudi časi nasprotovanja
in preganjanja, nekoč in danes.
Letošnjo misijonsko nedeljo obhajamo v času, ko se vesoljna Cerkev
podaja na pota nove evangelizacije. Cerkev v naši domovini pogumno
sledi utripu vesoljne Cerkve in našo
prenovo bogati z navodili iz pastoralnega dokumenta »Pridite in poglejte«. Vse to so upanja polna znamenja,
ki naj jih poživlja tudi vsebina in sporočilo letošnje misijonske nedelje …
ŠKOF JURIJ V KOMNU –
IZ HOMILIJE
Jozue in njegovi bojevniki so lepa prispodoba misijonarjev, Mojzes in njegova dva pomočnika pa so lepa prispodoba molivcev za misijone v zaledju. Apostol Pavel v drugem berilu
misijonske nedelje nakazuje obojim,
naj iščejo navdih in moč za svoje delo
v Božji besedi, da bodo tako ustrezno pripravljeni za vsakdanje napore.
Evangelij nas vse spodbuja k tekmovalnosti in prizadevanju za pravičnost na zemlji, kajti kjer peša pravičnost, je tudi vera na hudi preizkušnji.
6
ŠKOF ANTON NA PLANINI PRI
RAKEKU – IZ HOMILIJE
… »Vera ni stvar med stvarmi, ki jo
imamo ali pa je nimamo, ki jo lahko
sprejemamo ali pa opuščamo, ne da bi
imelo to najgloblje posledice za naše
življenje. Od tega, ali verujemo ali ne,
je bistveno odvisno kako vidimo svet,
družbo, soljudi, svoje najbližnje in
sami sebe. In od tega, kako zares dojemamo sebe in svet, kaj zares nosimo
v srcu, je odvisno vse naše življenje in
ravnanje. Imeti vero pomeni namreč
živeti, kakor da smrt ni popoln konec,
onstran katerega ni več ničesar, ali pa
se nas tisto, kar mu sledi, nič ne tiče;
pomeni tudi, da narava, družbeno življenje in zgodovina niso edina prizorišča našega življenja, temveč da sta
izvor in cilj vsega, kar obstaja, odeta
v skrivnost, ki je s človeškimi močmi
nikoli ne bo mogoče odgrniti. Zakladi
vere morda najbolj sijejo takrat, ko se
zdi, da smo zašli v brezpotje in nam
ne znanost, ne kultura, ne družba z
vsem svojim znanjem, tehniko in bogastvom ne morejo ponuditi rešitve;
v luči iskrene vere pa lahko tudi tedaj
uzremo nova obzorja in odkrivamo
nove razsežnosti življenja, nove poti
skozi zgodovino tudi tam, kjer so bile
našemu zgolj človeškemu pogledu prikrite … V moči tega daru bomo tudi
svet in okolje okoli nas odkrivali v
drugačni luči, pristno duhovno življenje in pripadnost občestvu nas vodita k radosti bivanja, kjer je prostor za
pogum in zavest, da svoje življenje doživljamo kot dar predvsem takrat, ko
smo s človekom in za človeka. Ali kot
je zapisala sv. Katarina Sienska: 'Bodi
pristen in iskren, postajaj to, kar Bog
pričakuje od tebe, in razsvetlil boš ves
svet!'«
ŠKOF JOŽEF V CIRKOVCIH –
IZ HOMILIJE.
Vere ne smemo skrivati v sebi, ampak
jo moramo deliti z drugimi, da
(p)ostane misijonska. Zato je še toliko bolj pomembno, da mi velikodušno
dajemo, molimo in z žrtvijo ter trpljenjem delamo za Božje kraljestvo in
misijone. Naš molitveni prispevek je
pri tem izredno pomemben. Najlepše
se odraža v molitvi rožnega venca, ki
ga namenjamo za nove misijonske poklice in s tem naša župnijska občestva
postajajo vedno bolj živa misijonska
žarišča.
ŠKOF ANDREJ V CERKLJAH
OB KRKI – IZ HOMILIJE
»Ob koncu poglejmo še enkrat proti
Božji besedi, ki nam danes govori
o molitvi in veličini Svetega Pisma.
Vztrajna prošnja vdove je pripravila sodnika do tega, da ji je pomagal.
Tudi Bog bo uslišal naše molitve, če
bomo verovali v njegovo ljubezen in
ga vztrajno prosili. Poleg vseh, ki darujete materialne darove za misijone,
se želim danes posebej zahvaliti vsem
molivcem, ki za misijonarje in delo v
misijonih darujete svoje molitve, bolezen in trpljenje. Vi ste kot Mojzes na
vrhu hriba, ki držite roke pokonci in
molite k Bogu, da bi misijonarji uspeli
v svojem boju proti revščini in težkim
materialnim razmeram, da bi imeli
dovolj moči za oznanjevanje evangelija vsem ljudem. Molitev je tista duhovna hrana in pijača, ki bo v vseh
nas, tudi doma, okrepila veselje in poživila navdušenje, da bomo z veselim
srcem šli naproti svojim bratom in sestram in pred njimi z vero pričevali za
Božjo ljubezen«.
Z AČETKI
Podelitev misijonskega križa
Mari in Tomažu Porenta
»Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del.«
(Jak 2,26)
To vrstico iz pisma svetega Jakoba sta izbrala za svoje misijonsko
geslo zakonca Mari in Tomaž Porenta, ki sta se odločila, da bosta
postala apostola, laiška misijonarja v Malaviju. V nedeljo, 27. oktobra
2013, jima je v cerkvi Svetega Jožefa v Ljubljani na Poljanah
misijonska križa podelil škof dr. Anton Jamnik.
To je bil poseben dogodek za Cerkev
na Slovenskem, kajti kolikor je meni
znano, se doslej še ni zgodilo, da bi
se v Sloveniji kakšna zakonca odločila za tak korak.
V svojem povabilu na ta dogodek
sta zapisala, da sta že nekaj let pred
svojo upokojitvijo razmišljala, kako
bi najbolj ustvarjalno začela preživljati tretje življenjsko obdobje. Po dolgem premišljevanju sta se odločila,
ta dogodek lahko pomeni nekaj zares
simboličnega, lahko pa zelo veliko
spodbudo vsem nam, da po svojih
močeh s svojimi zmožnostmi in svojo
iznajdljivostjo nekaj dodamo k lajšanju stisk v misijonskih deželah, pa
tudi doma, kajti vedno smo lahko misijonarji na glede na to, kje smo.
Na podelitvi je bila za zakonca spodbudna beseda tudi njune hčerke, ki je v imenu njunih treh otrok
preteklem obdobju opravila veliko
prostovoljnega dela, s čimer sta že
pred odhodom v misijone izpolnjevala geslo, ki sta ga izbrala za svoje,
da je vera brez del mrtva. Skupnost
Jezuitov se jima je zahvalila za njuno
dosedanje delo in jima izrekla podporo za nadaljnje delo.
Podelitev je potekala v zelo lepem
razpoloženju, k čemur je s svojim
spodbudnim nagovorom pripomogel
tudi škof Jamnik.
Naj jima delo pri misijonarju Stanku
Rozmanu, kamor se odpravljata, da
bosta delala s sirotami, bolniki z
AIDS-om, pomagala pri pogozdovanju, pridelovanju zelenjave … obilno
blagoslavlja vsemogočni Bog, ki naredi, da se naš majhen dar spremeni v
velik čudež ljubezni.
Jožica Škulj
da kot dolgoletna simpatizerja slovenskih misijonarjev, ki delujejo po
vsem svetu, tudi onadva nekaj zares
simboličnega dodata k olajšanju stisk
v misijonskih deželah.
Ta njuna odločitev je lahko spodbuda vsem nam, da ni pomembno, v katerem življenjskem obdobju trenutno smo in ali smo samski ali poročeni, vedno imamo priložnost, da naredimo nekaj dobrega iz ljubezni do
ljudi in zaradi ljubezni do Boga. Zato
spregovorila besede podpore in razumevanja za odločitev staršev za
ta korak. Pri takšni odločitvi je prav
gotovo zelo pomembna podpora bližnjih. Še posebej pa je pomembno, če
pri takšni odločitvi starši dobijo podporo svojih otrok.
Podelitev misijonskega križa je potekala v cerkvi svetega Jožefa v
Ljubljani na Poljanah, kjer svoje dušnopastirsko delo opravlja Družba
Jezusova. V tej cerkvi sta zakonca v
7
Z AČETKI
Grm Anton, salezijanec, Mozambik
Prvo javljanje
Sprejem Antona na misijonu
Veseli smo, da je salezijanec, Tone Grm, 29. septembra v Torinu prejel
misijonski križ in tako 14. oktobra odšel na misijon v Mozambik.
Spoštovani! V tem prvem javljanju le
nekaj prvih vtisov in novic ...
Takoj po prihodu se je začelo deževje, ki je trajalo vse do danes in povzroča temu primerne težave - "mraz" in
predvsem blato povsod po mestu.
Druga največja stranka "Renamo", je
prvi "Frelimo", ki je na oblasti, napovedala preklic nikoli zares podpisanega
premirja. Torej, v državi je neuradno
državljanska vojna. Kaj to pomeni, še
ne vem: občutek pa ni prijeten! Menda
se "nekaj dogaja" v osrčju države, kjer
imamo salezijanci dve hiši!
Prispel sem in se začasno namestil v
glavnem mestu. Srečal sem se s sestro Zvonko in gospo Katarino, tako
da smo na zvezi. Pripravil bom tudi
obljubljeno poročilo, moram pa dobiti še kak foto material.
Toliko za sedaj, pa lep pozdrav v
Gospodu v Slovenijo.
S. Polona Švigelj, uršulinka, Senegal
Na novo pot - postojanka Sandiara
Dragi prijatelji misijonov! Vsem in vsakemu posebej en topel
senegalski pozdrav.Lahko pa sprejmete tudi paket z vročino,
vlago, blatom in onesnaženo vodo, ha…!
Pred nekaj dnevi sem se vrnila iz domovine na svojo postojanko. Veselje
ter hvaležnost mi še vedno napolnjujeta srce prav do roba! Ah, bilo je lepo se
srečati z domačimi, s sorodniki, župljani, prijatelji in znanci … Skratka, lepo!
Zdaj pa sem spet med »svojimi, tudi domačimi« prijatelji in že smo zaorali ledino novega šolskega in pastoralnega
leta. To leto bo gotovo precej drugačno od prejšnjih, saj sem se znašla pred
novimi izzivi. Odpiramo novo postojanko v vasi Sandiara, kjer so na nas čakali že zelo dolgo, kar nekaj desetletij.
Prosijo, da bi se sestre naselile v njihovi vasi ter živele in delovale med njimi.
Zelo si želijo, da bi otroci lahko hodili v katoliški vrtec in katoliško osnovno šolo. Po več desetletjih se je to zgodilo. Sestre smo izrekle svoj DA in tako
8
v oktobru, za praznik sv. Uršule, odpiramo »Sandiaro«. Vsak začetek pa je
težak. Ko gledam otroke, ki se prvič podajajo v šolske klopi, čutim, da jih spremlja negotovost, a obenem veselje ter
ponos. Nekaj takšnega občutim tudi
sama, ko se skupaj z eno senegalsko sestro odpravljam na novo pot …
Naj vam predstavim naš projekt. Za začetek so nam vaščani priskrbeli teren,
me sestre smo uspele z našimi bornimi
prispevki zgraditi obzidje in zdaj nas
čaka gradnja vrtca in kasneje, upamo,
tudi šole. Ko gledam nekatere otroke,
kako veselo skakljajo s torbicami na
hrbtu in čutaricami na ramah, polni
upanja in želje po znanju, mi stopajo
pred oči mnogi starši, katerih prihodki
še zdaleč ne morejo zagotoviti te sreče
njihovim otrokom. Zanje ostajajo to le
čudovite sanje. Sama si zelo želim, da bi
te sanje nekoč postale tudi zanje resničnost. Zaupam v Božjo Previdnost in prepričana sem, da bomo tudi z vašo pomočjo, dragi prijatelji misijonov, mogle
prinesti v to vas sonce upanja, veselja
in prijateljstva. Že vnaprej ena VELIKA
HVALA za vse dobro, ki ga storite za
nas in naše ljudi!
Jutri obhajamo naš praznik sv. Uršule.
Molite za nas, da nam Gospod podari
poguma sv. Uršule, vere in predanosti
"Ženinu" do konca!
Za nas bo to velik dan: odpiramo novo
skupnost v Sandiari. Naj nas sv. Uršula
vodi in opogumlja na novi, trdi poti ...
Hiša nima ne elektrike ne telefona ne
štedilnika ne pralnega stroja ne omar,
niti regalov, vse bo zaenkrat v kartonastih škatlah, upam, da ne bomo porabile preveč časa za "brskanje po škatlah"...
no, pa bo že treba potrpljenja ...
V torek smo zmenjene z župnikom, da
nas predstavi šefu vasi, policistom, žandarjem, imanu in ostalim predstavnikom oblasti ...
Ker je sestra s Poljske prišla šele zdaj,
se bom v četrtek vrnila, da ji pokažem
stvari na župniji, v soboto pa odidem
spet v Sandiaro, ki bo odslej moj novi
"dom"...
Mama mi je po telefonu rekla, da že pripravljate pomoč za našo šolo v Sandiari,
oh, saj nimam besed, da bi izrazila hvaležnost in veselje, da ste tako DOBRI!
Bog Vas ŽIVI!
Eno po Rožnovenski Materi, s. Polona
Zgodba iz Jezusove vasi
na severu Indije
Nekje na samem koncu sveta, na severu Indije, v državi Uttar Pradesh, ob mestecu
Bilaspur, se nahaja Jezusova vas po imenu Isanagar (hindujsko: Isa= Jezus;
nagar=mesto). V tej vasi deluje Jezus s svojo milostjo preko 14-ih sester iz reda Sv. Ane.
Pri tem ne izbira med izrazito pisano versko sestavo prebivalcev tega področja – ne
izbira med katoličani, hindujci, muslimani in sikhi. Vse sprejema z odprtimi rokami –
nikoli ne sprašuje – ne on ne sestre. Red spada pod italijansko kongregacijo in je bil
ustanovljen leta 1834 v Torinu v Italiji. Ustanovitelja reda sta zakonca plemiškega rodu
Julija in Carlo Barolo, ki sta želela poskrbeti za otroke in za revne. Red je bil odobren
s strani Svetega sedeža leta 1848, matična hiša reda se danes nahaja v Firencah.
Martinu in sprva je bil tu kapucinski
misijon.
Štirinajst sester ima danes na skrbi
šolo in bolnišnico. Sedem jih je zadolženo za izobraževanje in 7 za bolnišnično oskrbo. Vse sestre prihajajo iz Južne Indije. Sestra Dr. Jyothi
Serrao je prišla v Isanagar leta 2000.
Prihaja sicer iz Mangalorea, iz države
Karnataka, iz družine s šestimi otroki, ki je kar dva svoja člana posvetila duhovnim poklicem – Jyothi se je
odločila za red Sv. Ane, saj je želela
pomagati revnim, medtem, ko se je
njen brat odločil postati duhovnik.
Svojo družino lahko obišče vsaki 2
leti za 14 dni.
Sestra Jyothi pravi, da je pri rosnih
15-ih letih slišala notranji klic, da jo
Gospod potrebuje za svoja dela, kot
Z nasmehi in velikodušno so nas sprejele te sestre z ogromno srčno širino,
ki se vsakodnevno srečujejo s številnimi izzivi in ki niso deležne nobene pomoči od zunaj. Obiskali smo jih
ravno na dan praznovanja, 26. julija
2013, na dan ko praznuje njihova zavetnica Sv. Ana.
Sama zgodba o tem, kako je nastala krščanska skupnost na področju
vasi Isanagar, je zgodba, ki kaže da
sta zgled in življenje po vzoru Jezusa
Kristusa največje pričevanje naše
vere. Leta 1967 je oče Pius pripeljal
s seboj iz Punjab, države s severo-zahoda Indije, skupino protestantov. Ta skupina ljudi se je imenovala Vojska odrešenja in je po prihodu
v okrožje Rampur sprejela katoliško
vero. Vsi katoličani na tem področju so ti isti ljudje in njihovi potomci. Cerkev so poimenovali po Svetem
9
sama to opiše z besedami: “I want
you to come.” Je edina zdravnica v
bolnišnici Sv. Martina, ki stoji kakšen kilometer proč od same cerkve.
Dnevno pregleda okoli 50 pacientov,
ob tem pa ima bolnišnica na razpolago še okoli 20 bolniških postelj.
Noč pred našim obiskom je sestra Dr.
Jyothi Serrao na svet spravila 4 otroke, od tega enega s pomočjo carskega reza.
Težko je opisati, kako bolnišnica izgleda, zagotovo drugače kot smo navajeni pri nas, ampak to ni več tema
naše zgodbe. Pomembno je, da je sestrska skupnost zelo spoštovana na
tem področju in da jim zaupajo ljudje vseh veroizpovedi. Muslimani so
še posebej zadovoljni, da imajo na
razpolago žensko zdravnico, zato so
njihove ženske pogoste pacientke sestre Dr. Jyoti. Pravi, da jo obiskujejo vsi, tako moški kot ženske. Prav
tako pomaga parom, ki imajo težave z zanositvijo. Ko jih povprašamo
o problemih s katerimi se srečujejo
sestre, omenijo le enega – da v bližini ni večje, splošne bolnišnice, kamor
bi napotile težje primere s katerimi
se srečajo, na kvalitetno zdravljenje.
Vesele so, da so pred kratkim ob prijavi na državni razpis od vlade dobile reševalno vozilo s katerim težje
bolnike prepeljejo v 45 km oddaljeni Haldwani ali 90 km oddaljeni
Bareilly. Edini način da lahko pomagajo revnim je, da jim ne zaračunajo storitve prevoza. Prav tako sestre
pravijo da nekateri plačajo za zdravstvene storitve, drugi ne. Pri tem
naj opozorimo, da je to edini vir financiranja bolnišnice Sv. Martina.
Dan bolnišnične oskrbe stane 50
rupij, kar je okoli 0,63 EUR. Precej
manj kot druge bolnišnice.
Drugo nadaljevanje zgodbe je šolska dejavnost, ki jo tudi izvajajo sestre. Kot smo že omenili, jih je 7 zadolženo za to dejavnost. Pouk poteka v hindujščini, število zaposlenih
učiteljev in učiteljic je 15 (s sestrami vred) – šolo obiskuje 1000 učencev različnih veroizpovedi, financirana pa je delno tudi s strani države, tako da učenci šolo lahko obiskujejo brezplačno. V vsakem razredu
jih sedi okrog 70, sestre pravijo da
so otroci ubogljivi in da nimajo težav
z vzdrževanjem reda in discipline v
razredih.
Večina bolnikov, ki jih oskrbi sestra
Dr. Jyoti, je drugih veroizpovedi. Ko
smo jih povprašali o misijonski dejavnosti so nam povedale, da njihov
namen ni spreobračanje. Pravijo, da
za Kristusa pričujejo z ljubeznijo,
usmiljenjem in pomočjo revnim, ter
da spoštujejo vse religije.
Kolikšna moč vere, kolikšna ljubezen
do sočloveka veje iz sester! Začnimo
ceniti ljudi, ki v vseh teh malih
Jezusovih mestih po vsem ljubem
svetu, pričajo o evangeliju, ne z besedami ampak z živim zgledom.
Sandra Katić
Sisters of St. Anne of Providence,
St. Martin DePores Hospital,
Isanagar Village, P. O. Bilaspur
Distt. Rampur, U. P. 244901
Mob. No. 9411934236
10
e-NABIR ALNIK
Solidno vozilo
Stolnica v Gulu
Danilo Lisjak, salezijanec, Uganda
Pozdravljeni!
Zelo sem vam hvaležen, da skrbite za nas misijonarje - to
ni fraza. »Boglonaj« za vso skrb ob moji avtomobilski nesreči. Pokazali ste srce, drugi samo besede!
Veste, da sem v 63. letu in ne mislim več toliko zidariti.
Tako sem sklenil imeti, po vaši dobroti spet solidno vozilo, vendar cenejše in manj požrešno, kar se tiče goriva. Ko
sem prišel v Gulu, mi je combonijanec rekel 'vse lepo in
prav, vendar je to vozilo preveliko'. Pa sem si rekel, morebiti ima prav. No, sodeč po terenu, mi je dozdajšnje vozilo
zelo služilo tudi pri gradnji, ki je še pol leta ne bo konec.
Medtem pa se bo svetlikalo že novo. Mislim, da ne boste
jezni, če ponovno vztrajam pri Toyoti. Ko grem v dežju na
podružnico, lahko peljem vse pod streho in zaprto. Pa še
ljudje lahko prisedejo.
To soboto bomo zaključili z barvanjem hiše, zunaj in znotraj. Ostane montaža sanitarij in finese. Gregor bo prinesel nekaj senčil, ker nam sonca ne manjka. Elektrika je
dobro postavljena. Problem bodo sončne celice – panoji, montaža in prenos sončnega grelca iz hiše v mestu v
Atede.
Pozdravite vse in molimo za nove škofe 'brez afer'. Kako
hudo mi je, ko to izrečem. Nikakor ne obsojam. Upam,
da bosta kljub vsemu lahko porabila svoje talente v
Gospodovem vinogradu! Zbogom!
Danilo
Z novim čolnom
do radioamaterjev
S. Agata Kociper, salezijanka, Brazilija
Spoštovani!
Avgusta sem vam poslala paket. Mislim, da bo kmalu med
vami. Jutri po kosilu odhajam na pot iz Manausa v pragozd
in amazonsko porečje med indijanska plemena na štiri misijone – več kot 1400 km po rekah Rio Negro in pritokih. Vrnem
se v Manaus, če Bog da, 9. septembra. Vse to z motornim čolnom, seveda v ponos Sloveniji, ki nas je s tem darom nagradila
za ugodnejšo vožnjo, ki bo trajala vsaj 5 dni. Moje delo bo tudi
dokončanje napeljave radioamaterjev in vzpostavitev dobre
zveze misijonov s centrom in med seboj. Tudi med te valove se
bodo vzpostavili bližine žejni glasovi, ki bodo po odmevih odnesli k ljudem dobre volje naše dobre želje, novice in sprejemali prošnje za trenutne potrebe. Tudi to je lanski dar slovenskega Misijonskega Središča, ki nam tako uspešno pomaga premagovati težave in zbliževati razkropljene ljudi ob Amazonki.
Če bo možno, se po 7. oktobru 2013 priporočam za nakazilo botrstva.
Ravnateljice se bodo v oktobru zbrale na duhovnih vajah in
potem na inšpektorialnem kapitlju, tako da jih bomo zopet
lahko razveselili z darovi za otroke na misijonih, ki imajo
Najemnika pri Kitajki
P. Hugo Delčnjak, frančiškan, Francoska
Gvajana
Preživljam drugi teden v tem novem kraju, ki je pravo
mesto ob reki Maroni, ki razmejuje Gvajano in Surinam. S
p. Milanom stanujeva na "svojem«, ne v župnišču, ker pač
ni dovolj sob na razpolago. Smo namreč štirje duhovniki
za to župnijo - eden je iz Centralnoafriške republike, eden
je iz Senegala in midva. Čisto blizu stare cerkve sva najemnika Kitajke HO-SAK-WA. Prvi pozdrav je "NYI HAO"
dobro jutro po kitajsko. Človek se nikoli ne preneha učiti.
botre v Sloveniji. Tem pa seveda še posebej v misijonskem
mesecu naš dragocen spomin in zahvalo.
Lep pozdrav in gotovo se še kaj povežemo po internetu, tudi
iz pragozda.
Vaša hvaležna s. Agata Kociper
Vem, da ste v polnih pripravah na misijonsko nedeljo, ki
da pečat vaši misijonski zavzetosti in poveže vse v en sam
vzklik: Pridi k nam tvoje kraljestvo.
V hvaležen molitveni spomin ste vključeni prav vsi v molitve vernikov Saint Laurent.
Pred 44 leti, na današnji dan, na god sv. Terezije Deteta
Jezusa, sem odplul na ladji Mermoz iz Marseilla proti
Togu. Današnja svetnica je z molitvijo in križem postala
zgled misijonarjem. Občudujmo in navdušujmo se ob njenem zgledu. Naj sv. Terezija Deteta Jezusa natrosi veliko
dišečih vrtnic na vas vse!
Srčen pozdrav vsem, ki so blizu, a četudi oddaljeni. p. Hugo
11
e-NABIR ALNIK
Relikvije
Milena Zadravec, salezijanka, Izrael
Pri nas so bile relikvije sv. Janeza Boska. Posebej so bili
tega veseli otroci. Deklico Anne Marie je mama prinesla k
Mariji na Kalvariji v zahvalo za dar njenega življenja; sedaj
je v vrtcu in ko je prišel na obisk don Bosko (relikvije), je
bila med otroci iz naše šole, ki so mu tisti dan prvi izročili
dobrodošlico. Čudovit sprejem ... Zvečer pa so že prinašali njihove risbe z molitvicami tudi v cerkev, ki je bila polna
za sv. mašo, tokrat v spremstvu staršev in prijateljev.
Gimnazija v Kasungu
P. Lojze Podgrajšek , jezuit, Malawi
Spoštovani prijatelji in dobrotniki!
Zahvaljujem se za izdatno pomoč, ki ste jo letos iz
Misijonskega Središča namenili za našo novo gimnazijo v
Kasungu. Z vašimi darovi smo do sedaj pozidali štiri učilnice in dva urada za učitelje. Ker se nam že obeta deževje,
v teh dneh hitimo, da bi še pred nalivi pokrili čim več poslopij. Zanimivo je slišati opazke ljudi, ki radovedno spremljajo rast gimnazije: “Šola hitro napreduje”, “Naši patri
iz Slovenije imajo res dobre in darežljive prijatelje”, “Ta gimnazija bo širila izobraževanje v teh krajih”, in še tale:
“Misijonsko središče je verjetno edina cerkvena organizacija, ki bi mogla šoli priskrbeti tudi kapelo.” Te in podobne mojih sobratih. Vesele božične in novoletne praznike vam
želje pa tudi izražajo iskreno hvaležnost. Da, hvala vsem želim in se za vso pomoč iz srca zahvaljujem.
in tudi tistim, ki so svoj prispevek poslali osebno ali po
Iz Malavijskih poljan, p. Lojze Podgrajšek
Prvi šolski dan
na Madagaskarju
V skupnosti Akamasoa, dobri prijatelji, ki jo vodi Pedro
Opeka se je danes začelo novo šolsko leto.
Več kot tisoč prvošolčkov se je zbralo v pokriti telovadnici, kjer jih je nagovoril Mompera, kot pravijo našemu
misijonarju.
Vseh otrok v skupnosti, ki obiskujejo osnovno in srednjo
šolo pa je že več kot 11.000. Otrokom, ki so se še nedavno
12
podili na smetišču, kjer njihovi starši iščejo način preživetja, se tako odpirajo vrata v boljšo prihodnost. Pedro
Opeka jih je v ognjevitem govoru spodbudil naj resno
sprejmejo svoje nove dolžnosti, naj ne zapravijo priložnosti za izobrazbo. Kljub temu, da učitelji v skupnosti
prejemajo za naše razmere nepredstavljivo nizko plačo,
okrog 60 € mesečno, veljajo Opekove šole za najboljše na
Madagaskarju. Konec leta bodo s pomočjo darov z otoka
Reunion odprli novo srednjo šolo. V celotni skupnosti živi
več kot 30.000 nekdanjih smetiščarjev in brezdomcev, ki
imajo poleg šolske tudi zdravstveno
oskrbo in tudi zaposlitev, največ v
bližnjem kamnolomu. Veliko breme
v Akamasoi predstavlja šolska prehrana, čeprav obrok riža z zabelo
stane le nekaj deset centov. Pri zbiranju sredstev za riž so se zelo izkazali prav darovalci iz Slovenije.
Zaradi uspešnega modela pomoči
ljudem na robu družbe, predstavlja
Opekov projekt svojevrsten globalni zgled kako se je mogoče spopasti
z revščino, ki je izvir večine konfliktov in vojn po svetu. Prav zato ga
je Slovenija predlagala za Nobelovo
nagrado za mir.
e-NABIR ALNIK
Operacija »pesek«
Jani Mesec, duhovnik Lj, Madagaskar
Čestitke vsem sodelavcem v Misijonskem središču ob misijonski nedelji. Upam, da ste že kaj prišli k sebi po napornih
dnevih Misijonske vasi.
Tudi mi smo v akciji. Na misijonsko nedeljo smo šli vsi pastoralni delavci z misijona Manambondro, 2 duhovnika,
3 redovnice, 20 katehistov, v "misijon" na oddaljene podružnice oznanjat evangelij. Med tednom pa kot običajno,
razpeti smo med življenjem in smrtjo. Veselimo se, ko krščujemo, jokamo, ko pokopavamo, še posebno, če gre za
otroka. Ta teden sem spet pokopal 5 letnega fantka, ki je
umrl zaradi malarije. Dva dojenčka hranim z mlekom iz
pločevinke, eden je bil v torek čisto na koncu. Upam, da
bo preživel.
Sicer pa gradnja župnišča: pesek vozimo s čolni preko
reke. Z motornim čolnom, ki smo ga prejeli od MIVA
Slovenija, smo dobili novega zagona in veselja. Kristjani
namreč pesek na glavi znosijo do obale, kjer je čoln, potem
ga prepeljemo do pristana v Manambondro, kjer ga spet
znosimo ali zvozimo z avtom do gradbišča. Kar komplicirano, čoln pa služi namenu in nam daje korajže, da bomo
tudi to nalogo »operacija pesek« speljali do konca.
Lep pozdrav, Jani
Kapela za otroke
občutek, da ste tudi vi vsi preveč obremenjeni, da bi poslušali še naše jadikovanje ...
S. Marjeta Zanjkovič, salezijanka,
Tukaj smo v času volitev in še nismo nikogar izvolili,
Madagaskar
gremo v drugi krog volitev 20. decembra. Ljudje so zbePozdravljeni! Res je, popolnoma sem obnemela. Sestre gani in razočarani nad vsem, kar se dogaja. Ljubi Bog naj
smo imele tudi inšpektorialni zbor in sem bila odsotna pomaga Madagaskarju, ki se mu slabo piše. Revščina na
10 dni. Ko sledim vse žalostne dogodke v Sloveniji, imam vseh področjih je presenetljiva. Pomagamo, kjer moremo
in predvsem naredimo vse, da bi šola potekala v miru in bi
naši otroci veselo rastli v modrosti.
Kar se pa tiče projekta, pa sem res nestrpno čakala kakšen glasek od vas. Imamo namreč veliko željo, da bi
zgradile ob naši šoli še kapelo, da bodo otroci v stiku z
Jezusom. Služila bi za duhovne obnove in molitvene skupine naših otrok in za obiske Jezusa med odmori, tako bo
verska vzgoja otrok uspešnejša in lažja, če bo On blizu!
Vse sodelavce prisrčno pozdravim. Vsakokrat, ko sedem v
avto MIVA, pa si ne morem kaj, da se vas ne bi vseh hvaležno
spomnila pri Bogu. Pa lahko noč želim in lep, uspešen začetek
tedna, ki nas pelje proti koncu liturgičnega leta.
Hvaležna s. Marjeta
varujejo že toliko let. No, če bo to nujno, bom takrat ukrepala.
Na naše predstojnike sem se obrnila za pomoč za nakup zdravil duševnim bolnikom, pa za šolnino in šolske potrebščine
S. Vesna Hiti, usmiljenka, Ruanda
osnovnošolcem in srednješolcem.
Spoštovani!
Hvala Vam za vse kar storite za nas misijonarje! Naj Vam Bog
Zelo sem Vam hvaležna, da mislite na nas v pripravljanju proda še obilje blagoslova in moči! Iskren in hvaležen pozdrav, ter
grama za Trikraljevsko akcijo. Ker sem v zadnjih letih tolikozagotovilo molitve! Sestra Vesna
krat prosila za pomoč za razne misijonske postojanke in dejavnosti in je ta pomoč velikodušno padala na vse konce in kraje,
Zdravstveni center Mukungu, Zdravstveni Center Rwisabi,
Mala šola Rwisabi, Osnovna šola Kigali, Ruzo ..., sem zdaj kar
malo utihnila s prošnjami. Toda Vaša spodbuda mi odpira novo
pot. Da, potrebe so vedno velike. Žal še vedno tiste osnovne
potrebe za preživetje. Že sem prosila na Slovensko Karitas
za hrano podhranjenim otrokom. Nekam bom morala poslati prošnjo za nadomestitev dotrajanega kotla za prekuhavanje
bolniškega perila. Država nas izsiljuje, da moramo imeti strelovod. Zdi se mi, da bo to še počakalo, saj imamo vsenaokrog visoka drevesa, kamor strela lahko udarja, angeli varuhi pa nas
Država jih izsiljuje
13
TO IN ONO
Franc Saksida – Trst
pregledoval. Na koncu mi pravi: »Kaj
hočeš zanje?« V zadregi sem molčal, on
pa mi je stisnil v roko 50 lir. Bil sem presrečen. Kaj naj storim s tem denarjem?
Želel sem si nekaj sladkega, saj takrat
v družini ni bilo bombonov, zato sem
zavil v prvo slaščičarno in kupil za 50
lir bombonov. Bilo jih je kakih 3 kg in
pol. Ko so sošolci zvedeli za moje bombone, so pritekli iz vseh petih razredov
in v eni minuti je bila vrečka prazna. Še
nikoli nisem imel toliko prijateljev. Vso
noč me je pekla vest, ker nisem dal denarja mami, da bi raje kupila hrano.
Takrat sem razumel, da znamke vendarle nekaj veljajo in tako sem se odločil, da jih bom tudi sam zbiral. Vse
znamke sem lepo odlepil in jih spravil v
kuverte, po državah.
Kasneje, ko je bilo v 50. letih ustanovljeno slovensko skavtsko gibanje v
Trstu, smo se tudi v Rojanu združili in ustanovili filatelistično društvo.
Nekaj lepših in redkejših znamk sta
nam dajala gospod katehet Stanko
Zorko in gospodična Danica Novak,
ki sta imela stike z misijonarji in sta
zato prejemala afriške znamke. Vse
to je trajalo, dokler nisem končal srednje šole in se zaposlil. Zaradi delovnih in družinskih obveznosti sem
delo z znamkami precej zanemaril.
Vendar sem še vedno spravljal vse
znamke, ki so prihajale na dom. Po
upokojitvi sem se odločil, da se bom
spet ukvarjal z njimi. In res je to postal moj konjiček. Sklenil pa sem, da
bom s tem delom pomagal našim misijonarjem. Vpisal sem se v tržaški
slovenski filatelistični klub »Košir«.
Brez velikih pričakovanj sem nekega dne poslal na nekatere katoliške
revije oglas z naslovom »Znamke
vseh vrst za pomoč misijonarjem«.
Nepričakovano se je odzvalo mnogo
ljudi, ki so mi začeli pošiljati veliko
znamk.
Iskrena zahvala gre Misijonskemu središču v Ljubljani in Mariboru, salezijancem na Rakovniku, patru Anatolu
Bilšaku iz Slovaške, kjer se v glavnem
zbirajo znamke, ter vsem tistim, ki mi
pomagajo in sodelujejo pri tej znamkarski akciji.
imel zaslombo tudi v naši župniji. Prav na koncu je pogovor nanesel
na kandidata za čast oltarja, Ireneja
Friderika Barago, ki je kaplanoval v
naši župniji.
Prisluhnili smo tudi nežnemu petju
Sončnega žarka in seveda razdelili
več kot tristo tombolskih dobitkov.
Vsa zbrana sredstva smo namenili dvema misijonarjema: g. Izidorju
Grošlju in s. Poloni Švigelj.
Irena Dolenc
Moje življenje
z znamkami
Ob imenu in priimku Franc Saksida iz Trsta - vsi, ki se vsaj nekoliko
ukvarjamo z misijoni, takoj pomislimo še na znamke, ki so lahko
učinkovito sredstvo pomoči iznajdljivim podpornikom misijonov, kot
to zna biti prav on. Veseli smo Vašega pisma, gospod Franc!
Moj prvi stik z znamkami je bil, ko
sem ugotovil, da je imel stric, ki je
živel z nami, polno škatlo odlepljenih
znamk. Povedal sem svojim sošolcem
in prosili so me, naj jih nekaj prinesem. Ko sem jih prinesel v šolo, so se
med sabo skregali, ker so jih vsi hoteli
imeti. Spominjam se, da takrat nisem
razumel, kaj neki počenjajo s tistimi
koščki barvanega papirja.
Nekega jutra, ko sem se odpravljal precej zgodaj v šolo v Rojan (stanoval sem
na ulici Udine), sem zaprosil strica še za
nekaj znamk. Med potjo sem zasledil
oglas, da neki gospod na ulici Barbariga
kupuje znamke. Takoj sem se odpravil k njemu. Pokazal sem mu škatlico z znamkami in medtem ko sem se
razgledoval po sobi, jih je on natančno
Misijonska
tombola
je uspela
20.10.2013 Prostovoljci Župnijske karitas Kranj – Šmartin pripravljamo
že tradicionalno misijonsko tombolo. Letos so prireditev polepšali otroci z igrico Nace in misijoni. Na zabaven način so nas seznanili z delovanjem Misijonskega središča Slovenije.
Povedali so veliko o reviji Misijonska
obzorja in poudarili odmevne akcije kot so MIVA, Trikraljevska akcija ter botrstvo. Omenili so odpravo
študentov medicine na Madagaskar
in delo laiških misijonarjev. Pohvalili
so se s poznavanjem svetovno znanega Pedra Opeke. Spomnili so se
naših dveh duhovnikov misijonarjev Izidorja Grošlja in Cirila Brgleza.
Niso pozabili že pokojnega misijonarja patra Miha Drevenška, ki je
14
DAROVALI STE - HVALA
TRIKRALJEVSKA AKCIJA o župnija: Sv. Peter na
Kristan Vrhu o ADVENTNA AKCIJA o župnije:
Kobarid, Radenci, Sv.Trojica nad Cerknico o
MIVA o župnije: Dobrna, Griže, Kokra, Komenda,
Kranj-Drulovka/Breg, Križe, Kubed, LjubljanaZadobrova, Metlika, Mežica, Movraž, Mozirje,
Poljane nad Škofjo Loko, Ponikva, Prevalje, Rače,
Radenci, Ribnica, Slap, Sočerga, Strunjan, Sv.Gregor,
Sv.Križ-Podbočje, Sv.Trojica nad Cerknico, Sv.Vid pri
Ptuju, Šoštanj, Velesovo o posamezniki: Albatros
- Pro d.o.o., Čeč Eva, Činkelj Slavko, Frančiškanski
Samostan, Gnidovec Marija, Jagodic Jože, Logar
Betka, Marijine Sestre, Matajc Irena, Menart
Tomaž, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Podberšič
Ivo o SKLAD ZA LAČNE V MISIJONIH o
posamezniki: Beravs Franc, Bogolin Marjan,
Bratuša Andrej, Činkelj Slavko, Durič Darko, Fajdiga
Stanko, Kobolt Sara, Kolenc Marija, Kranjc Barica,
Kravos Stojan, Kremžar Tomaž, Markelj Anton,
Medvešek Viljem, Motaln Betka, Murko Ana, N.N.,
Ojsteršek Lidija, Petek Ana, Regoršek Hermina,
Svoljšak Bojan, Šef Ida, Štavar Valenčič, o Založnik
Danica o ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE
MISIJONARJEV o župnija: Ljubljana-Ježica o
SKLAD ZA GOBAVCE o posameznika:
Durič Darko, Kranjc Barica o SKLAD ZA
MADAGASKAR o posameznica: Mernik Zinka o
SKLAD ZA MISIJONE o posamezniki: Agrometal
Kmetijska mehanizacija, Ažbe Kristina, Bahorič
Slavica, Beravs Franc, Biščak Luka, Blažič Miha,
Bogoslovno semenišče, Bogovič Anica in Ivan,
Budin Peter, Čarman Marija, Čep Marija, Černoša
Kristina, Činkelj Slavko, Demšar Mihael, Dolenc
JUBILANTI – ČESTITAMO
90 let življenja
Marija Andreja Šubelj,
usmiljenka, rojena
14. februarja 1924 v
Ljubljani. V misijone je
odšla leta 1948. Deluje
v Čilu.
65 let življenja
Tadeja Mozetič,
šolska sestra, rojena
5. januarja 1949 v
Biljah pri Novi Gorici.
V misijone je odšla
16. januarja leta 1990.
Deluje v Paragvaju.
65 let življenja
Janez Mujdrica, jezuit,
rojen 1. februarja 1949
v Beltincih. V misijone
je odšel avgusta leta
1974. Deluje v Zambiji.
45 let dela v
misijonih
Marija Pavlišič,
usmiljenka, rojena
24. avgusta 1937 v
Semiču. V misijone je
odšla 17. februarja leta
1969. Deluje na Madagaskarju.
JUBILANTI – ČESTITAMO
Janez, Dolinar Anže in Tadej, družini Škufca in
Pečjak, Dvoršak Tatjana, Gangl Stanislav, Gantar
Metod, Globokar Mojca inTilen, Goljat Milka, Hari
Boštjan, Hočevar Jožefa, Jerenko Helena, Jerovšek
Jure, Kamenšček Severina, Kastelic Anja, Kerc
Martina, Kolar Mihaela, Koren Leopold, Kosar
Jelka, Kozole Cvetka, Kramar Matilda, Kranjc Ivan,
Krivonog Pavla, Kržan Miklavž, Kržič Sonja, Kulovec
Igor, Kuzma Anton, Lorber Petra, Magdič Olga,
Marolt Marija, Maršič Veronika, Martinčič Ludvik,
Mayer Ana, Merljak Jakob, Mernik Zinka, Mikulin
Olga, Minoritski Samostan Piran, N.N., Paškič Ilija,
Pavli Alenka, Pelicon Aleksandra, Petrič Matija,
Prijatelj Marija, Rihtar Helena, N.N., Schwarzbartl
Tomaž Ervin, Slokar Darja, Slowenische Kath.
Mission, Stanovnik Marjan, Strehar, Strgar Robert,
Suhadolčan Franci, Štrukelj Frančiška, Tomazin
Ivanka, Udvanc Karin, Vehar Štucin Erna, Vehovar
Darinka, Velepič Anica, Volk Antonija, Zakrajšek
Boris, Zornik Zoran, Zupančič Andrej, Zupančič
Silvestra, Žibert Bogomir, Žorž Vera o župnije:
Dravograd, Kidričevo, Kobarid, Preddvor, ŠmarjeSap, Šmartno pri Litiji o SKLAD ZA ŠOLANJE
BOGOSLOVCEV o posamezniki: Kravos Darinka,
Mah Tinko, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Šifrar
Ana, Vinkovič Marija o SKLAD RUANDA IN
BURUNDI o posameznik: Lestroj d.o.o. o SKLAD
VODNJAKI - MALAWI o posamezniki: Čepin
Matej, Činkelj Slavko, Potočar Jasna o SKLAD
LAKOTA - ETIOPIJA o posamezniki: Medvešek
Viljem, Škvorc Marjan, Zakrajšek Boris o SKLAD
DISPANZER - MATANGA o posameznici: N.N.,
Bonuti Hajdinjak Kamila o SKLAD POPLAVEFILIPINI o posameznik: Debeljak Jože o SKLAD
MATANGA - DAR UPANJA o posamezniki:
Behek Mirjam, Buhvald Amalija, Jaklič Nataša,
Jerman Milena, Jeromen Ana, Klanjšek Sonja in
Mitja, Morelj Darja, Podobnik Jožica, Štambuk
Igor, Toman Konrad o DROBIŽ ZA RIŽ o
posameznika: Jenič Dušan, Šubic Ida o ZA JOŽETA
ADAMIČA o posameznika: Burger Alenka,
Čižman Marko o ZA P. HUGA DELČNJAKA o
posameznika: Jemec Zofija, Petrič Matija o ZA S.
ANKO BURGER o posamezniki: Čižman Marko,
Misijonski Krožek Rojan – Trst, N.N. o ZA JOŽETA
MLINARIČA o posamezniki: Kvaternik Tomaž,
Mihalič Olga, Misijonski Krožek Rojan - Trst o ZA
S. VESNO HITI o posamezniki: Kunšič Francka,
Martinčič Angela, Milišič Anka, Štalec Marija o ZA
TONETA KERINA o župnija: Stari trg pri Ložu o
posamezniki: Kern Jože, Koncilija Jožica, Miklavec
Štefka, Pompe Anica, Prnaver Miran, Šušteršič,
Zakrajšek Boris o ZA TONETA OVTARJA o
župnija: Šmartno pri Slovenj Gradcu o ZA S.
AGATO KOCIPER o posameznika: Ružič Mirko,
Volavšek Marta o ZA JANKA KOSMAČA o
posameznica: Čeč Eva o ZA JANEZA KRMELJA o
posamezniki: Bogataj Gregor, Bolta Marko,
Debeljak Milan, Eržen - Sojer Zinka, Gnidovec
Ivanka, Kolbezen Barbara, N.N., Strajnar Ana, Sušnik
Janez, Šifrer Marija o ZA S. ANDREJO GODNIČ o
posamezniki: Ačanski Elizabeta, Misijonski
Krožek Rojan – Trst, Sedej Andreja, Selčan Leopold,
Štuhec msgr.dr. Ivan o ZA DANILA LISJAKA o
posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Kogovšek
Torkar Lilijana, Krevelj Branko, Misijonski Krožek
Rojan – Trst, Sušnik Janez o ZA TOMAŽA
MAVRIČA o posameznici: Batagelj Sonja, Malalan
Nika o ZA S. MARIJO ANDREJO ŠUBELJ o
posameznica: Črnigoj Polona o ZA S. ZVONKO
MIKEC o posameznika: Knez Magdalena, Murn o
ZA MISIJONARKE MATERE TEREZIJE o
posameznika: Durič Darko, Kranjc Rafael o ZA
S. TADEJO MOZETIČ o posamezniki: Bonuti
Hajdinjak Kamila, Kolman Mojca, Kranjc Barica,
N.N., Rudež Lučka, Šiško, Zavrtanik Petra o ZA
JANEZA MESCA o župnija: Javorje nad Škofjo
Loko o posamezniki: N.N., Strajnar Breda, Šimnic
Apolonija o ZA FRANCA ZAJTLA o posamezniki:
Muha Vera, Pevec Andrej, Žveglič Marija o ZA
SLOVENSKO VAS NA MADAGASKARJU Pedro Opeka o posamezniki: Bahorič Slavica,
Baumgartner Mihela, Beršnjak Marija, Bohak
Ivan, Bolta Marko, Čeč Eva, Društvo SKAM, Eršeg
David, Gnidovec Marija, s. Martina Gojčič, Gostiša
Ladislav, Grom Ana, Ješovnik Simona, Karlin
Gabrijela, Karner Gabriel, Klevišar dr. Metka, Knez
Magdalena, Kordiš Rozalija, Kukovičič Ljudmila,
Leskošek dr. Franc, Likar Ivan, Misijonski Krožek
Rojan – Trst, Mtc-Sl Murska Sobota d.o.o., N.N.,
Petelinc Branko, Ramovš Vera, Remše Matija,
Ropret Nataša, Rugelj Nevenka, Rus Valerija, Ružič
Mirko, Ščavničar Ema, Šef Manja in Tone, Šegula
Zdenka, Šifrer Marija, Šimič Valter, Štefe Kepec
Ivica Marija, Tavčar Jože in Slavica, Vajda Tomislav,
Zakrajšek Boris, Zgonc Marija o ZA S. MARIJO
PAVLIŠIČ o posamezniki: Dolšak Zofija, Štiglic
Neda, Dom Sv. Katarine, Urbanc Janko, župnijska
Karitas Bevke o ZA P. STANKA ROZMANA o
župnija: Stari trg pri Ložu o posameznica: Žveglič
Marija o ZA S. JOŽICO STERLE o posamezniki:
Misijonski Krožek Rojan - Trst o ZA P. MARTINA
KMETCA o posameznik: Škvorc Luka o ZA S.
MARJETO ZANJKOVIČ o posameznik: Zanjkovič
Ivan o ZA LAZARISTE NA SALOMONOVIH
OTOKIH o posamezniki: N.N., Škafer Anton,
Kranjec Matilda o ZA S. BOGDANO KAVČIČ o
posameznika: Muha Vera, N.N., Perovšek Zarja,
Pirih Marija o ZA P. LOJZETA PODGRAJŠKA o
župnija: Stari trg pri Ložu o posameznik: Povh
Jože o ZA S. ANICO STARMAN o posamezniki:
Misijonski Krožek Rojan – Trst, N.N. o ZA S. ZORO
ŠKERLJ o posamezniki: Misijonski Krožek Rojan
- Trst o ZA S. FANI ŽNIDARŠIČ o posameznica:
Ivančič Angela o ZA P. JANEZA MUJDRICO o
posameznica: Pavli Alenka o ZA S. LJUDMILO
ANŽIČ o posameznika: Kržan Miklavž o ZA
S. ANO SLIVKA o posamezniki: Misijonski
Krožek Rojan - Trst o ZA KATARINO TOMC o
posameznica: Smole Marija o ZA POLONO
BERLEC o posameznica: Muha Vera o ZA
IZIDORJA GROŠLJA o župnija: Kranj-Šmartin o
posameznik: Kržišnik Tomaž o ZA S. POLONO
ŠVIGELJ o župnija: Kranj-Šmartin o posameznik:
Selan Matija o ZA GRADNJO PORODNIŠNICE
NA
MADAGASKARJU o posameznica:
Murko Ana o ZA S. MOJCO KARNIČNIK o
posamezniki: Misijonski Krožek Rojan - Trst o ZA
S. SLAVKO CEKUTA o posamezniki: župnijska
Karitas Šempeter
Priporočeni dar za tisk
Misijonskih obzorij
za leto 2014: 9 EUR,
za Evropo 12 EUR,
avionska za Ameriko
in drugod je 20 USD, 25 CAD.
BOG VAM POVRNI!
Darovi objavljenih so na naš račun
prispeli do 18. 11. 2013. Hvala vsem.
Hvala vsem, tudi botrom in darovalcem za nakup
riža za otroke, katerih imen zaradi stiske s
prostorom ne objavljamo. Iskrena hvala.
15
Odmev misijonskega dela
Misijonar je oseba, ki širi krščansko vero, tako najdemo zapisano, če
prebrskamo svetovni splet. A vendar misijonarji ali misijonarke niso
samo to, so veliko več.
Misijonska nedelja vsako leto ponudi priložnost spoznati delo in
življenje v misijonih, ko v nagovoru pri svetih mašah duhovniki
spregovorijo o delu naših misijonarjev in misijonark. A misijonar ni
samo duhovnik, je veliko več, je kuhar, zidar, tesar, učitelj, katehist
in zdravnik. V oddaljenih krajih je zdravnik v dveh pomenih besede:
tisti, ki poskrbi za rane ali poskrbi za prevoz v bolnišnico in tisti, ki
zdravi dušo.
Letošnja Misijonska vas je postregla z mnogimi predstavitvami
življenja, kulture in navad nam oddaljenih narodov in ljudstev Azije,
Afrike, Amerike, Oceanije ter tudi Evrope. Ker na teh kontinentih
delujejo tudi naši misijonarji, smo tako lahko iz prve roke spoznati
tamkajšnje kraje in ljudi, zagledati stisko, trpljenje, upanje, razvoj in
prihodnost. Z besedo, sliko in predmeti postanejo ti ljudje in njihovi
kraji živo navzoči med nami. Da je predstavitev res avtentična,
poskrbijo s svojim pričevanjem navzoči nekateri izmed misijonarjev
in misijonark, ki delujejo na teh področjih in se trenutno nahajajo v
domovini. Namen predstavitve je tudi iskanje možnosti, kako se še
bolj povezati s temi ljudstvi in jim pomagati iz njihove revščine
ali pa jim vsaj poslati kakšen žarek upanja in veselja. Misijonsko
vas, ki je nastala tudi tokrat v zavodu Svetega Stanislava v
Šentvidu nad Ljubljano in jo pripravlja Misijonsko središče
Slovenije, obiščejo številni, največkrat pa tisti,
iz katere sredine izhaja kakšen misijonar ali misijonarka.
Tudi v naši sredi je zažarel misijonski poklic Francija Pavliča, ki pa se
je žal tudi zaradi svojega navdušenega misijonarskega zagona kmalu
končal. A vendar njegovo delo na misijonu San Miguel de Italaque
v Boliviji, še vedno odmeva in živi. Še več smo izvedeli ob zadnjem
obisku njihovih katehetov v Sloveniji. Delo, ki ga je prerano zapustil
Franci v tem kraju, je obrodilo dobre sadove, kajti ohranja se njegova
začrtana pot in se še nadgrajuje tudi po zaslugi sklada Francija
Pavliča, ki deluje v župniji Brdo - Zlato polje. Člani mesečno darujejo
za vzdrževanje misijona 5 evrov. Znesek sicer ni velik, je pa za njih
pomemben in, če k temu dodamo še sredstva, zbrana z nabiranjem
starega papirja in pisemskih znamk, misijon lahko normalno deluje.
Seme božje besede, ki je padlo v dobro zemljo, še vedno raste po
zaslugi pokojnega misijonarja Francija Pavliča in vseh, ki prispevajo
svoj dar, da delo našega misijonarja ne bo zamrlo.
Vabljeni vsi tisti, ki bi se še želeli pridružiti skladu misijonarja
Francija Pavliča, da se oglasite v župnišču na Brdu v času uradnih ur.
Drago Juteršek
olivija – delo
B
pokojnega
misijonarja
Francija Pavliča
se nadaljuje