Krištofova nedelja - Misijonsko središče Slovenije

Misijonska
obzorja
št. 3 (145), leto 26
junij 2012
cena 1,50 EUR
Krištofova
nedelja
22. julij 2012
Z veseljem darujem,
življenja rešujem!
Groblje,
Rim,
Buenos Aires
1923-1986
I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 19 8 7
Revija za medkulturni
in medreligijski dialog ter razvojno
in humanitarno pomoč
V sodelovanju z Inštitutom za religiologijo,
ekumenizem in dialog (TEOF)
izdaja
MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE
SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija
Tel. : 01/300 59 50,
Faks: 01/300 59 55
E-mail: missio@rkc. si
http://www. missio. si
Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.
MISIJONSKA PISARNA MARIBOR
Slovenska 21, 2000 Maribor
tel. /fax. : 0590/80 381
od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h
E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. net
GLAVNI UREDNIK
Dr. Drago K. Ocvirk, CM
POMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA
Tina Jež
LEKTOR
Jurij Devetak, CM
Odgovarja
NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE
Stane Kerin
OBLIKOVALEC
Boris Jurca
GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK
Schwarz, d. o. o.
Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja
prispevka ali iz arhiva MSS.
ISSN 1318-4369
Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno.
Prispevek za posamezni izvod je 1,50 EUR.
Celoletni prispevek za MO za leto 2012:
9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za
Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD.
Vplačila nakazujte na transakcijski račun
Misijonsko središče Slo­venije, Kristanova 1,
Ljubljana namen nakazila: naročnina MO,
št. transakcijskega računa pri
NLB: SI56 0201 4005 1368 933,
št. transakcijskega računa pri Raiffeisen
banki: SI56 2420 0900 4370 443
Vplačila iz tujine s čeki na naslov:
Misijonska pisarna, Kristanova 1,
1000 Ljubljana
Slika na naslovnici: Tovornjak, dar slovenske
MIVE, na Madagaskarju. Za volanom
misijonar Tone Kerin.
Foto: Stane Kerin
Krščanstvo
kakor lubenica
T
e dni sem zaključil knjigo, v kateri smo kar štirje avtorji. Trije – Sloven­
ka, Slovenec in Nigerijec – imamo izkušnjo z misijonskim delom na Sa­
lomonih, četrti pa je Salomonec Gideon, ki je preživel tri mesece v Slo­
veniji. Zaradi različnih zornih kotov in izkušenj sem knjigo naslovil Navzkriž­
ni pogledi in doživetja. Za nas bo vsekakor zanimiv Gideonov pogled na naš
svet, zato boste našli nekaj njegovih misli že v teh Misijonskih obzorjih.
Zaradi medijskega bombardiranja in silne nespretnosti cerkvenih predstav­
nikov v komuniciranju z javnostjo se ustvarja vtis, kakor da se Kristusova
ladja v Sloveniji potaplja. Gideon, ki je z menoj obiskal marsikatero župnijo
in se srečeval z vernimi, je začutil utrip živih skupnosti z mnogimi dejavnost­
mi od dobrodelnih in misijonskih do vzgojnih, liturgičnih in umetnostnih.
A tega, kar je opazil on, mediji ne zaznajo. Dobro in resnično, lepo in sveto
se slabo tržijo; naklado in denarce dvigujejo senzacije in anomalije, polomi­
je in grehi … še zlasti če jih zagrešijo predstavniki Cerkve. Gideon pa je videl
nekaj drugega: »Ko gledam sodobno krščanstvo, se mi zdi, da je kakor mo­
gočno razvejano in razraslo steblo lubenice. Na koncih svojih mladik rojeva
sadove, medtem ko je samo glavno steblo, iz katerega mladike poganjajo in
se razpredajo naprej, videti staro, umirajoče in skoraj brez življenja. In ven­
dar je prav v tem steblu, čeprav kaže drugače, zgoščena ogromna življenjska
moč, ki se iz njega pretaka v mladike in sadove na njih.«
V steblu, ki je videti izžeto, je izredna življenjska
moč – ljubezen po Kristusovi meri. Ljudje iz misijonov
morajo priti, da nas na to opozorijo in pomagajo
odstraniti medijsko meglo. Ostanimo povezani
v Kristusovi ljubezni, ta naj bo naše vodilo in merilo.
V steblu lubenice, ki je videti staro, umirajoče in skoraj brez življenja, je zgo­
ščena ogromna življenjska moč, ki se iz njega pretaka v mladike in sadove na
njih. Sam se s tem strinjam, saj vidim, koliko vrtcev, šol, hiš in zdravstvenih
domov smo slovenski katoličani skupaj z našimi misijonarji postavili najpo­
trebnejšim, koliko otrok šolamo, kje povsod pomagamo oznanjati evangelij.
V juliju bo Krištofova nedelja, ko darujemo za prevozna sredstva v misijonih
(Miva) … V steblu, ki je videti izžeto, je izredna življenjska moč – ljubezen po
Kristusovi meri. Ljudje iz misijonov morajo priti, da nas na to opozorijo in po­
magajo odstraniti medijsko meglo. Ostanimo povezani v Kristusovi ljubezni,
ta naj bo naše vodilo in merilo. Le z njo moremo prenavljati sebe in svojo Cer­
kev, le z njo smo lahko tudi kvas te družbe. Tako bomo postavili na laž tiste,
ki nam dopovedujejo, da kvasa ni več, da se je spridil.
Lep misijonski pozdrav, sezona lubenic pa naj nas spominja, da smo Kristusovi
Drago K. Ocvirk, CM
I skani M ojs t er
Vilko Poljanšek, salezijanec, Ruanda
Misijonar mizar
15 let misijonskega pričevanja in oznanjevanje
z mojstrskim mizarjenjem je za salezijancem
Vilkom, ki deluje na obeh straneh ekvatorja:
Burundi za začetek, Kongo za vmes in
zdaj že nekaj let Ruanda. Povsod oznanja
evangelij z mizarjenjem in uvaja mladino v te
veščine. Zdaj je dobil še nov stroj iz Slovenije,
razlog več za veselje … in večji kos kruha za
njegove pomočnike.
21.1.2012. Že nekaj mesecev sem Tudi staremu mačku lahko miš pobespet na južni polobli. Kar nekaj let je
Ruanda moja dežela. Od leta 1997 sem
marsikaj doživel. V Burundiju sem življenje čisto na novo zastavil, niti ne
znaš jezika. Začel sem v mizarstvu
z mladimi mizarji in učenci, saj sem
zato tudi prišel. Kako mi je to uspelo,
še sam ne vem. Najprej vse brez besed,
potem so me sami naučili njihovega jezika in počasi sem splaval. Česarkoli
sem se lotil, mi je uspelo. V Burundiju
sem ostal štiri leta in opremil sem veliko objektov od šol in bolnišnic do kapel
in cerkva. Potem sem odšel v Kongo,
kjer sem ostal pet let. Začel sem spet
gne. V delu je oprema za kapelo italijanskih sester usmiljenk. Oltar in tabernakelj sta že nameščena, tudi osem klopi
smo postavili notri. Sestre so ugotovile,
da je treba naredit še tri. Tudi ambon
je v delu. Bil sem nekoliko v zadregi, če
bodo zadovoljne z novimi klopmi, pa so
pobožnostjo, kakor bi bil pred njimi
živi svetnik. To je bila prava velika manifestacija in tudi sam sem doživel veliko bližino našega duhovnega očeta
Don Boska. Ravnatelj centra se prisrčno zahvaljuje za lep denarni dar. Tudi
jaz osebno se zahvaljujem tako Stanetu
Kerinu, ravnatelju Misijonskega središča Slovenije, kot vsem njegovim sodelavcem. Sam sem zelo zadovoljen, kot
sem že rekel, da ste ugodili moji prošnji. Novi stroj je velika pridobitev za
mizarstvo in za celoten center, tudi
za sam kraj, moje sodelavce, za njihov
boljši, večji kos kruha.
Delavnica
Vilkovi
mizarčki
na novo, najprej oprema salezijanskega centra, ki se je postavljal, in moram
reči, da ni bilo težav.
Sedaj sem že nekaj let v Ruandi in bi
rekel, da let ne štejem več, ker jih imam
že sam dovolj.
Tu sem ves v delu, dobesedno zasut.
Pred kratkim smo končali omaro v zakristiji za novi provincialat. Nekoliko
sem bil v skrbeh, ker sem si zadevo zamislil dokaj komplicirano. Je prava klasična omara in je pravi izziv za Afriko.
Uspelo mi je bolj, kot sem si mislil.
Boste rekli, kaj je to za starega mačka!
me samo hvalile,
tako da mi je bilo
kar nerodno. Sam
ravnatelj je odpeljal klopi in si ogledal to moje čudo.
Pri večerji mi je dejal: »Ja, Vilko, postal
si velik prijatelj sester.«
Tudi salezijanska filozofska hiša, njihova kapela, se ponaša z mojim delom.
Manjka samo ambon, ki je tudi že v
delu. Naročila kar dežujejo od vseh
strani, tako da nismo v skrbeh za delo.
STROJ ZA VEČJI KOS KRUHA
Iz Rima nas je 8. januarja obiskal
Don Boskov relikviarij, ki potuje po
svetu. Letos je na sporedu Afrika. To
je Don Boskov kip v stekleni krsti, ki
ima vgrajene relikvije. Opazoval sem
ljudi, kako so to sprejemali z veliko
Dostikrat sem jim rekel, da jaz ne bi
zdržal pri njihovi mizi dolgo. Pa se
samo nasmihajo. Oni jedo kaj kuhanega samo zvečer, čez dan samo sadje,
za pijačo je voda in občasno kasikri,
tj. pivo iz banan, ker drugo ni dosegljivo. Če hočeš biti lačen in žejen
pojdi na novo mašo ali na kakšno
drugo prireditev. Vsaka takšna slovesnost se prične sredi dopoldneva in se
konča pozno popoldan, ko se sonce že
močno nagne proti zatonu. Takrat se
dobi nekaj malega za pod zob in mala
steklenica piva. Jaz popolnoma oslabim, tako da se mi kar v glavi vrti, ne
od piva, ampak od slabosti. Takšna je
Afrika, pa preživijo. Najprej molijo,
potem pa plešejo in pojejo v nedogled
in se zlepa ne utrudijo.
Ob koncu pa še lep pozdrav in hvala za
vse. Vaš Poljanšek Vilko.
3
e - nabiralnik
Magistra novink
ki se odločajo za služenje u v salezijanskem poklicu.
Noviciat je mednarodni, saj imamo novinke iz Mozambika
Zvonka Mikec, salezijanka, Mozambik
in Angole. Tu v Namaachi so noviciati treh drugih ženskih
28.3.2012. Biti magistra novink v teh naših novih časih res družb in še salezijanski. To nam omogoča sodelovanje v
ni kar tako. A začela sem predana v Božjo previdnost in formaciji in imamo tudi nekaj skupnih predavanj za vse.
zavedajoč se, da je Sveti Duh tisti, ki deluje v srcih mladih, Vem, da so najbolj zanimive številke. Trenutno je 35 vseh
novink in novincev skupaj. Kar lepa druščina. Jaz imam
letos le dve novinki, tri pa so januarja naredile prve redovne zaobljube in so že na pastoralnem delu. Tu v naši
skupnosti v noviciatu smo štiri sestre, ena je starejša in
bolna in dve novinki torej. Malo se ukvarjamo s poljedelstvom, ker imamo okoli hiše precej zemlje, sto metrov od
nas pa je naša velika šola in internat za dekleta, ki pridejo iz težkih družinskih razmer. Letos jih je kakih sto. Naše
pastoralno delo poteka tudi v tem območju. Ob sobotah
imamo katehezo, ob nedeljah pa poleg dela z mladinskimi
skupinami še oratorij, ki je letos precej oživel. V vsem se
trudimo, da smo Bogu vedno bolj na razpolago, da nas on
usmerja in vodi v delu za njegovo kraljestvo. S prisrčnimi
pozdravi iz Mozambika, s. Zvonka Mikec
Velika spoved
Jože Mlinarič, salezijanec, Burundi
16.3.2012. Naša fara Rukago šteje šestdeset tisoč vernikov
na petdesetih hribih. V deževju drsimo po klancih. Z menoj
sta dva mlada domačina, zelo sposobna in prijazna – bolj
kot mi Slovenci. Včeraj smo končali spovedovanje na sedmih podružnicah, zdaj nas čaka največja skupina doma v
fari. Tako delajo tudi sosednji dušni pastirji. Sobratje iz dekanije si pomagamo med seboj na velikih spovedih. Ljudje
so veseli, da si lahko izbirajo duhovnike in hitro pridejo na
vrsto. Všeč jim je, da se družimo in veselimo. Najbolj veselo je seveda pri mizi, čeprav bolj kratko, ker ponoči ni varno
iti ven. Spet pripravljamo na krst nekaj sto katehumenov, ki
bodo krščeni pri velikonočni vigiliji. Krst imamo vsake štiri
leta. Naš fižol pridno poganja, ker je že deževalo. Vedno pa
gledamo v nebo, če bodo oblaki spet in spet prišli, da nam
ga sonce ne požge. Ne bojimo se zmoliti vsak dan rožnega kopljejo na njivi, na večer pa v soseščini zmolijo še cel rožavenca. Naše pridne matere pa še več: med sezono ves dan rij. Hvala za pomoč sirotam, hvala vsem, vaš Jože.
Zlati jubilej s. Marije Pavlišič
Pavlišič pokazala svojo skromnost v preprostosti praznovanja: »Naj bo samo nekaj gostov in škof.« Toda dejstvo je, da
P. Vincent Jacquemin, tajnik ad hoc
so bili predstavniki vseh verskih skupnosti v regiji in vseh
Samo z dobroto lahko pokažeš najvišjo vrednoto: služe- Karitas škofije Farafangana. 24 duhovnikov pri oltarju in
nje. Na svojo 50-obletnico sestrskega poklica je s. Marija nato mizi, pa 150 gostov iz vseh družbenih okolij. Maša je
bila pravi biser, vse je bilo lepo za ušesa in oči. Vse je glasno
molilo. Škof je na koncu maše povabil s. Marijo, da je povedala nekaj podrobnosti o svojem poklicu. Pripovedovala je,
da je bilo veliko razlogov, da ne uspe – toda čutila je, kako
jo Gospod vodi in jo je navdihoval, kaj naj stori. Zato je bil
njen slogan: »Sestra, ne odnehaj!« Kosilo je bilo res praznično in tudi jubilejna torta. Osvetljena je bila s 50 svečkami v zahvalo za svetlo 50-letno služenje revnim in bolnikom. Sledil je tradicionalni "Sahoby Madagaskar" (ljudski ples). Vsi smo bili presenečeni, ko smo gledali s. Marijo,
kako spretno je plesala s posodo na glavi. Potem so še
drugi z veseljem pokazali svoje talente in spretnosti. Vsi so
hoteli izraziti priznanje s. Mariji, ki jim je 50 let podarjala
najboljše s svojim služenjem med njimi. Čutilo se je, da je v
zraku posebna milost.
4
S lu ž enje
Ljudmila Anžič, salezijanka, Kambodža
Dol s termiti, gor s šolo!
Ob Jezusovem zgledu se človek zave, kako je treba »umivati noge«
in opravljati druga »umazana dela«. Izlet se je spremenil v učno uro iz
plavanja. Okrog šole so se zaredili termiti, priprave za novo šolo že tečejo.
27.3.2012. Hvala za obvestilo o nakazanem denarju, je že prispel. Kar
nisem mogla verjeti, da se ga je nabralo toliko. Še zvečer, ko sem šla spat,
sem razmišljala, kako je sploh mogoče, da nas imajo ljudje tako radi in nam
pomagajo. Bog naj jih blagoslavlja.
UMAZANA DELA
Zjutraj sem se zamislila nad tem, da
je Jezus učencem umil noge. Kako to?
Umivanje nog je bilo vendar eno tistih najbolj umazanih del navadnih sužnjev. Kako to, da je Jezus “izgubljal
čas” in se ponižno sklonil
celo nad Juda, ki ga je takoj
zatem izdal, in nad Petra, ki
ni razumel, kaj se dogaja.
Tudi v skupnosti in veliki
šoli, kot je naša, je vedno kup
»umazanih del«, ki se jim
vsak skuša izogniti. Ne mislim na fizična dela. Veliko
težja se mi zdijo dela usmiljenja, ko sem povabljena, da
se sklonim nad nekom in mu služim,
pa čeprav ta ne razume, da mu hočem
dobro. Kako me še vedno včasih boli,
ko se trudim za kakšno učenko, ki ima
veliko težav, potem pa po vsej pomoči,
ki jo dobi, vendar zapusti šolo še pred
koncem šolskega leta … Včasih čutim,
da sem poklicana, da molčim, pa me
tako srbi jezik. Drugič sem poklicana,
da govorim, pa se izgovarjam in prelagam na kasneje. Kako je včasih težko
biti »most«, da se dva lahko srečata in
odpustita.
Se splača? Ne stane preveč moči? Kaj
pa, če ne uspem in bodo drugi videli? Jezus pa je miren in se že 2000 let
sklanja nad nami in nam služi. Tiho,
dan za dnem. Ne boji se naših umazanij in ni ga strah, da bi lahko vstali od njegove mize in odtavali kdo ve
kam. On je z nami. Tiho služi in nas
ljubi. Samega sebe daje za nas, za vse
nas. Za vse! Zanj velika noč ni le praznik zmage nad smrtjo za skupino izbranih, pač pa za vse. Za vsakega od
naših otrok, za vsakega, ki tava in ga
Imeli smo se lepo kot ena velika
družina, ki zna misliti na široko.
Obljubili smo si, da bomo kmalu
spet šli, že zato, da otroci ne bodo
pozabili prve učne ure plavanja.
Še zdaj se z mislijo vračam v tisti
dan. Bog je bil z nami. Še več, vemo,
da je z nami vsak dan. Varuje nas,
naše otroke, naše sanje in našo ljubezen, ki se počasi širi v svet okrog nas.
nehote išče in celo za vse tiste, ki ga ne
iščejo. Kako bi Bog ne mogel imeti ne- ŠE ENO NOVO LETO
skončno rad katerega od svojih čudovi- Danes dopoldne smo praznovali kmertih otrok?
sko novo leto. To je že tretje za mednarodnim in kitajskim. Eno bolj slovesno
V KOPALKAH
od drugega. Otroci so uživali v prograZ zaposlenimi smo šli na izlet na morje mu, ki so ga pripravili, potem pa še v
in ti so pripeljali s seboj sozakonca in prostem rajanju.
tudi otroke. Najmlajši je imel eno leto, Istočasno so delavci uničevali velike
najstarejši osem. Po navadi sestre pre- kupe zemlje, polne termitov. Kar naživimo tak dan na suhem in klepeta- enkrat so se na veliko zaredili okrog
mo s tistimi, ki ne gredo v vodo. Ko se šole in nas je strah, da bi se preselili v
mi je zazdelo, da jih je za mizami ob- hišo. Zadaj na vrtu druga skupina strosedelo preveč, sem oblekla hlače in mi- kovnjakov meri trdnost zemljišča, na
kico - normalna oprema za plavanje v katerem naj bi začela rasti nova šola za
Kambodži. Večina naših sodelavcev me učence od 7. do 12. razreda. Dol s terše ni videla brez redovne obleke, zato miti, gor s šolo! Naši otroci so od danes
najprej sploh niso vedeli, kam bi gle- popoldne naprej dva tedna doma na
dali. Kar naenkrat pa nas je bilo v vodi počitnicah.
več in več.
Čez nekaj minut gremo k maši velikeUčiteljice in druge sem učila plavati ga četrtka. Praznik bo minil, naše pomrtvaka in potem so one učile naprej nižno sklanjanje nad drugimi pa se
svoje može. Kaj je bilo smeha in vzkli- bo nadaljevalo. Naj nam vstali Gospod
kov! Od navzočih nas je znalo plava- daje moči in notranjega veselja. V miti samo nekaj. Otroci so uživali in se slih in molitvah sem vedno z vami.
obešali zdaj na enega, zdaj na drugega. Gospod je vstal in živi z nami!
5
O brazi evangelija
Izidor Grošelj, duhovnik Lj, Madagaskar
Mostograditelj
Uresničevanje evangelija ima nešteto obrazov. Od misijonarja
Izidorja zvemo, da je eden od njih poleg krščevanja tudi gradnja
mostu. Na njegovem misijonu so tudi slovenski zdravniki
prostovoljci, ki odlično delajo. Da je po ciklonu spet lakota, je na
Madagaskarju klasika.
3.5.2012. Na misijonu v Matangi sem
se dobro udomačil, pestrega dela ne
manjka. Pri velikonočni vigiliji sem
krstil okrog petdeset katehumenov,
na sam praznik pa še dvanajst otrok.
Sedaj obiskujem podružnice in tudi
tam krščujem otroke, katerih starši
so opravili pripravo desetih srečanj.
NELJUBE AVANTURE
Deževna doba se je zelo podaljšala in
dež kar ni prenehal. Naša cesta, ki jo
že sedmo leto popravljam, je popolnoma uničena zaradi tovornjakov. Blata
je toliko, da velikokrat tudi s Toyoto
ne morem v Vangaindrano. Tovornjaki
se na cesti ugrezajo in jo blokirajo,
tako da mi ne preostane drugega, kot
da jih rešujem z našim tovornjakom.
Najhuje je, ko je treba nujno peljati
bolnika v Vangaindrano. Takrat seveda grem in poskušam priti čez blatne
klance. Po večkrat se zaletavam v isto
strmino, prosim ljudi, da potiskajo,
uporabim vitlo, kjer je to mogoče, in
po navadi mi uspe priti ves blaten do
cilja. Zadnjič je trajalo vso noč in bolnico sem uspel oddati ob štirih zjutraj.
Potem sem odspal uro in pol (vmes
so me budili komarji), odmaševal ob
šestih in nato nazaj proti Matangi.
6
Včasih kdo reče, da misijonarji samo
iščemo avanture. Verjemite, da bi noč
rajši mirno prespal brez avantur.
NOVI MOST NA VIDIKU
Glavna cesta v Matango je bolj utrjena kakor naša, a je že sedmo leto pretrgana, ker je reka odnesla most že
pred mojim prihodom na Madagaskar.
Most sta poskušala popraviti Matija
Nerad in Jani Mesec. Matija je že našel
železne traverze, ki bi jih položili na betonske stebre, nanje pa plohe.
Župan ni dovolil, pa se je zgodilo, da je
ravno tam pozneje utonil.
Ta most smo potem za silo popravili tako, da se gre čez peš, jaz pa tudi
z motorjem. Ob poplavi les odnese in
»jovo na novo«.
Rabimo betonski most, ki bo trden, in
bo tako spet odprta stara cesta. Vsak
dan gre preko mostu več kot tisoč
peščev, predvsem otrok v šolo. Zato
HVALA za poslan denar za novi betonski most. Načrt že imam, delavce tudi. Ljudje so izredno zadovoljni.
Kamorkoli grem se zahvaljujejo, pa
se še nič ne vidi. Vaška skupnost že
nosi pesek in punte za podpornike,
skupaj vozimo kamenje in pesek. Iz
Tananariva so pripeljali šest ton železa, potrebovali bomo 860 vreč cementa, nekaj ton ga je že prispelo. Most bo
dolg 40 m in širok 4 m. Bog daj, da bi
delo uspešno končali.
PESTRO ŽIVLJENJE
Pri nas so trije zdravniki: Lea, Kety in
Tomaž. Zelo se ujamejo z našo sestro.
Kolikor mi čas dopušča, jim prevajam,
če je treba. Vidim, da so radi z našimi
ljudmi. So zadovoljni, čeprav ne gredo
vsak teden v civilizacijo in
na internet v Farafangano.
Ciril Berglez že sam mašuje in hodi s sestrami na podružnice. Zelo se je udomačil. Včasih se smejeva, ker
so mu nekateri napovedovali vsega tri mesece misijona
zaradi njegovih let. Pravi, da
že dolgo ni toliko spovedoval
kot za veliko noč.
Spet je lakota zaradi ciklona. Veliko je podhranjenih
otrok. Ti dobijo vsak teden
mleko v konzervah, tuberkulozni bolniki pa jedilno olje.
Drugim dajem delo, za katerega dobijo riž. Kar nekaj ton
sem ga že kupil in razdelil.
Če mi lahko pošljete kaj denarja za riž, vam bodo naši reveži zelo
hvaležni. Mi je nerodno, ker kar naprej fehtam, pa saj ne zase.
Medtem ko pouk v državnih šolah že
nekaj časa ne poteka, ker učitelji stavkajo, pa v naši teče odlično. Gradimo
tudi župnišče. Vlili smo drugo ploščo
(vse ročno); upam, da ga bomo drugi
teden pokrili. Še marsikaj drugega
je, a naj ostane za prihodnjič. Hvala
vsem v Misijonskem središču in vsem
dobrotnikom, hvala za molitve! Tako
lahko skupaj z Božjo pomočjo naredimo marsikaj dobrega za tiste, ki so
naše pomoči najbolj potrebni.
O brazi evangelija
Danilo Lisjak, salezijanec, Uganda
Brez vode in elektrike
Misijonarju prihajajo na pomoč
prostovoljci upokojenci. Mesto
z 200.000 prebivalci brez vode
in elektrike, tako tudi misijon
in misijonar. Pod ameriškimi
bombniki. Množični krst in
zahvala dobrotnikom.
4.4.2012. Veliko novic se je nabralo od
decembra do aprila. Povabilu na pomoč
pri gradnji novega misijona v Atede,
12 km od Gulu, naši bolj zapuščeni
vási podobne metropole, so se odzvali
trije iz Slovenije in eden iz Belgije. Še k
sreči, da so bili skoraj vsi upokojenci, iz
generacije, ki še zmore preživeti nekaj
dni brez vode in skoraj vse večere brez
elektrike. In potem neznosna vročina v
sobi do 34 °C, na soncu zunaj pa od 55
do 57 °C. Prava Afrika. In vendar je takšna resnica.
Zakaj bi moral imeti vsak večer elektriko, če ima komaj 10% Ugandčanov
dostop do elektrike v hiši in si večina
od 200.000 prebivalcev našega mesta
Gulu vsak dan nosi v 20 litrskih kantah vodo za umivanje in kuho iz ročnih črpališč v svoje skromne, okrogle,
s slamo krite kolibe? Tako smo tudi mi
vozili v terencu vodo domov vsak dan.
Zadnja skupina pomočnikov je osupnila, ko sem jih peljal na ‘Goli otok’, v kamnolom na obrobju našega misijona,
kjer 200 žena in deklet (večina so matere samohranilke) v neznosni vročini
z malimi kladivi drobi granitno skalo
in jo pripravlja za gradbene namene.
Sicer dober posel, vendar bolj suženjstvu podoben. In podobnega ne manjka na pogoreli gmajni, kjer so kolibe
prazne in se ‘tolče’ lakota oz. boj za
preživetje.
V teh dneh se veliko piše o severu
Ugande. Ameriški novinar je predstavil že drugi film o grozodejstvih šefa
nekdanje gverile Konyja v 23 let trajajoči vojni, ki je še živ v kongovski džungli in bi ga radi do konca tega leta ujeli.
Verjetno tudi zato, ker se bojijo, da bi
povedal o grozodejstvih druge strani!
No, mi smo v miru, saj nas vse od božiča sem vsak dan preletavajo ameriški bombniki, ki bojda urijo ugandske
pilote na bližnjem malem civilnem letališču. Po mojem so zanje bolj mikavna naftna ležišča v bližnjem južnem
Sudanu, kjer so se prejšnji teden kar
resno spopadli.
Mozaik svetosti
Danes sem prav vesel, saj nam je uspelo zabetonirati platforme, temelje našega misijona (300 m²), kjer upamo
priti bliže ljudem konec tega leta.
Pastoralno delo že poteka nemoteno,
saj je kar nekaj prostorov na razpolago. Na velikonočno vigilijo bo krščenih
skoraj 400 katehumenov. Dve noči
pred prejemom krsta bodo prespali oz.
bedeli kar pri fari sv. Petra in Pavla –
zavetnika našega misijona – po tleh v
cerkvi, ki še ni dokončana. To bo tudi
njihovo prvo srečanje s svetimi obredi
vseh treh dni. Precej hrane so že zvozili za takšno množico. Sam bom maševal v gimnaziji na veliko noč zjutraj, na
vigilijo in dnevno mašo pa na podružnicah v domačem acoli jeziku.
Lepo je razmišljanje o zrnu, ki pade v
zemljo in umre, da lahko obrodi veliko sadov. Sicer bi ostalo sámo, pozabljeno. Koliki med vami so v tem postnem
času to ‘logiko’ samopozabe in služenja
drugim iz ljubezni in po nagibu vere
v Jezusa večkrat udejanjili. Iz takšnih
dejanj se sestavlja mozaik svetosti in
sreče. Hvala vam za te skrivne poti pričevanja in upanja v osamelost in odtujenost mnogih sopotnikov, ki jim je pot
do Vstalega zaprta ali zelo odmaknjena. Tudi oni so njegovi bratje, zato jih
sprejemajmo in spremljajmo. Posebno
mnoge mlade med njimi; tiste z razbitimi družinami ... v obupu ...
Vsakemu med vami stisnem roko z
voščilom veselja, da nam Jezus s svojim vstajenjem odpira večna obzorja Očetove bližine in ‘slave, ki se bo
razodela nad nami’. Ta dan nas pelje
domov k Očetu in se piše v naše upanje kot obljuba in popotnica na poti v
Galilejo ... kjer ga bomo ugledali. Hvala
vam za prijateljstvo in bližino, za duhovno pomoč in solidarnost z mojimi
popotniki ob Nilu!
7
P raznovanje
Tina Zajec, laiška misijonarka, Angola
Veliki teden
po afriško
Povsod po svetu obhajamo kristjani veliki teden slovesno in
doživeto. V Sloveniji imamo mnogo lepih obredov in običajev
povezanih s temi odrešilnimi dogodki. Vendar znajo še veliko bolj
doživeto in močno praznovati v Afriki. Kako poteka praznovanje
velikega tedna v Angoli, nam piše laiška misijonarka Tina Zajec.
8
Cvetna nedelja
Ej, kakšno mašo smo imeli! Spet je
nekaj tisoč romarjev tukaj v Calulu. Pa
vsi s palmovimi listi v rokah. Najprej je
bil blagoslov »butaric« na vrhu hriba,
potem sprevod do cerkve. Župnik je vpil
med mašo, mi pa za njim: živel Jezus, živela Marija, blagoslovi mojo družino,
blagoslovi moje brate, blagoslovi naše
delo … Mislim, da Evropa bolj rabi misijonarje kot Afrika. Pa darovanje, kjer
ljudje nosijo svoje darove na glavah do
oltarja. Ne darujejo samo denarja, tudi
pridelke ali kar pač imajo. Koliko navdušenja in veselja. Maša je trajala samo
dve uri in pol. Lani na posvetitvi šestih
diakonov v duhovnike v Sumbeju pa je
trajala celih šest ur. Pri nas v Sloveniji
si tega ne predstavljam. Verjetno bi duhovnika odnesli iz cerkve …
ko Jezus umre na križu, je ura ravno tri
popoldne. Kar veliko ljudi, pa niti približno toliko kot na cvetno nedeljo. Obred
je trajal štiri ure. Tukaj v postnem času
nimamo križevega pota ob nedeljah kot
v Sloveniji, ampak ob petkih.
Veliki petek
Danes smo se zbrali v cerkvici na vrhu
hriba Santuario in šli do farne cerkve v
dolini. Vso pot so ministranti uprizarjali križev pot. Imamo velik lesen križ za
ta namen. Ko pridemo do 12. postaje,
Velika sobota
Da se mi ne bi preveč stožilo po Sloveniji,
sem takoj zjutraj zavihala rokave in spekla tri arašidove potice. Lepe so ratale in dobre. Seveda brez pirhov ne gre.
Hren pa ne obstaja tukaj. Se mi zdi, da
se Slovenci sploh ne zavedamo dovolj,
kako lepe običaje imamo za velikonočne
praznike. Od butaric naprej. Ob šestih
zvečer smo imeli že velikonočno vigilijo. Nabasana cerkev, pa krst katehumenov. Letos jih je bilo manj kot lani, ko jih
je bilo sto. Tukaj se krsti odrasle; nimajo
običaja otroka krstiti kmalu po rojstvu.
In če katehumen ni dovolj dobro pripravljen, ga ne krstijo. Pri otrocih, ki imajo
okoli 10 let, imajo vedno dvome. Krstiti
ali ne krstiti. Ena od naših hišnih punc
je bila tudi pri krstu. Je pa maša trajala štiri ure. Veliko navdušenja in petja.
Tukaj orgle ne obstajajo, je treba kar na
suho peti.
Velika noč
Danes je maša trajala samo tri ure. No,
malo manj. Nismo se mogli vsi natlačiti
v cerkev, tako da smo imeli mašo potem
zunaj in se je začetek malo zavlekel.
Dosti več navdušenja je bilo na vigiliji
kot danes, ampak vseeno lepo. Po maši
pa praznovanje in darila. Velikonočni
ponedeljek je tukaj čisto navaden delovni dan. Toliko, da si boste približno
predstavljali praznike tukaj. Nekateri
ste me spraševali po tem.
Vse dobro! Tina
Z umetnostjo do B oga
Janez Sever, Jezuit, Rusija
Zvezde: na poti h končni podobi
»Zvezde: na poti h končni
podobi« je bil naslov božične
razstave sodobne fotoumetniške narave v Moskvi,
za katero je bil kurator
p. Janez Sever. Razstava je
potekala od 24. decembra
2011 do 10. januarja 2012 v
eni izmed vidnejših sodobnih
umetniških galerij v ruski
prestolnici. Z več kot sto
petdesetimi slikami, dvema
video filmoma in štirimi
instalacijami se je predstavilo
dvanajstih različnih
umetnikov.
20.2.2012. Projekt je potekal pod Astronomija
vodstvom
umetniške
skupine
»Masterkaja na Gore« ali po slovensko »Delavnica na gori«, ki jo vodim.
Poslanstvo te umetniške delavnice, kot tudi njene omenjene razstave, je ustvarjanje sodobne umetnosti
na osnovi Božje besede. Razstava tako
postane sveti prostor, kjer se obiskovalci srečajo s človeškimi in verskimi vprašanji. Taka umetnost želi biti
podobna prilikam, ki jih srečamo v
Svetem pismu. Namen prilike je delno
odpreti skrivnost Boga ali Božjega
kraljestva s pomočjo vsakodnevne podobe ali okoliščine (zrno, kvas, sveča,
itn.), a hkrati polno sporočilo ohranjati kot skrivnosti. Preko prilik, ki
jih ustvarjamo mi sami, navdihuje pa
Bog, skušamo pokazati nekaj, kar bi
jim dalo misliti. Namen slike je, da bi
se človek zavedel lastnih globokih in
svetih želja in iskal odgovore na vprašanja: Kdo je človek? in Čemu je tukaj?
Tema tokratne razstave so bile „zvezde“. Zvezde so vedno privlačile človekovo pozornost. To posebej velja
za zvezdo, ki je vodila sv. tri kralje v Betlehem k Jezusu. Naše »zvezde« so imele namen očarati gledalca
tako, da bi se zamislil o lastnem smislu življenja.
V času med dvema božičema – zahodnim in pravoslavnim (7. januarja) –
in novoletnimi prazniki si je razstavo
ogledalo nekaj tisoč ljudi. Večinoma
so bili mladi v dvajsetih in tridesetih, ki iščejo nove podobe svoje vere,
še posebej s pomočjo lastne umetnosti. Med udeleženci je bilo veliko pogovora o veri. Razstavo je posnel eden
izmed moskovskih TV kanalov, o njej
pa so lahko brali tudi v enem od moskovskih časopisov.
Nepričakovani sad te razstave je njen
ekumenski duh. Prišli smo v stik s
pravoslavno Cerkvijo na drugačen
način: skozi umetnost. Obenem nas je
moskovska luteranska-evangeličanska
stolnica prosila, da ponovimo razstavo v njihovi cerkvi. Sedaj se pripravljamo za ta korak. Duhovna umetnost
ima namen biti prilika in prostor dialoga med ljudmi, ki iščejo Boga. To je
poslanstvo, s katerim smo uspeli utreti to pot.
Posebni gost razstave je bil direktor
vatikanskega observatorija jezuit Jose
Funes, ki je imel dvakrat predstavitev
teme »Astronomija, dve poti vere in
stroke«. Obdelal je vprašanja, ki si jih
v astronomiji zastavljata vera in znanost, in kako je mogoč dialog med
njima.
Naš namen za prihodnost je oblikovanje naslednje razstave, ki bo junija, na
temo smrti, ali je smrt naša „končna
podoba“ (The Big Picture)? Ali je človek rojen samo zato, da bi umrl, ali
ostaja za smrtjo še kaj, kar sedaj ni
tako očitno?
9
M ed G rmičarji
Zora Škerlj, Uršulinka, Bocvana
Otepamo se suše in aidsa
V Bocvani že dolgo deluje uršulinka s. Zora. Njeno delo je pestro
in raznoliko med ljudstvom San, po naše Grmičarji ali Bušmani.
S temi ljudmi deli veselje in upanje, pa tudi stiske in žalost.
Vsega nam po malo natrosi v svojem pismu.
31.3.2012. V skupnosti sva sestri
Elizabeth, Avstralka, in jaz. Vsak drugi
mesec se srečamo s s. Frances, ki živi
v manjši vasi Sephare 150 km od nas.
Ta me je seznanila z uršulinskim projektom za nabavo pitne vode. Pohitela
sem in zaprosila za 48 družin z veliko
otrok, z aidsom ali invalidi.
Januarja letos je bila v naši provinci slovesnost prvih zaobljub domače
novinke Catherine. Hvala Bogu in sv.
Angeli za ta dar! V našem vikariatu
Francistown, ki obsega pol Bocvane, se
duhovniki in redovnice srečamo s škofom dvakrat v letu za konferenco, tretjič pa za božično praznovanje. Tako se
res čutimo kot ena družina zbrana s
petih kontinentov.
V naši župniji imamo močno skupino
mladih od 17. do 30. leta. Med drugim
so se organizirali v pevski zbor, ki ga
jemljejo zelo resno in so sedaj nedeljske sv. maše ob njihovem petju globlje
10
doživete. Na tekmovanju v
vikariatu so zmagali in šli
še v Johannesburg, od koder
so prinesli lepo priznanje.
Kritično pa je bilo, ko so
iz Johannesburga sporočili, da nimajo dovolj denarja
za pot domov. To je bil test
za župnijo: vse je brenčalo
od zbiranja kovancev, dokler se niso izkazali možje,
starši idr. in segli globlje v
žepe … Mladi čutijo potrebo po osebni
poglobitvi, zato so naju s s. Elisabeth
lani prosili, naj vodiva duhovno obnovo, prejšnji teden pa smo se spet srečali ob pogovoru o postu.
KDAJ BREZ AIDSA?
Aids je žalostna realnost, zato smo dan
aidsa (1. december) resno pripravili
z župnijskim odborom za aids. Imeli
smo sv. mašo in posebne molitve v župniji, povabili smo tudi govornico
iz urada za aids. Geslo tega dne je
»Getting to zero«: nič novih infekcij, nič diskriminacije, nič smrti zaradi aidsa. To je lepo in pogumno
geslo, a kako daleč smo od tega!
Smo že v tretji generaciji aidsa.
Starši so šibki, zdravstveno ranljivi,
njihovi otroci pa čustveno prizadeti. Seveda je precej primerov, ko se
mladi upirajo staršem in jih obtožujejo, ker so jim ob rojstvu podali ta virus. Prav prejšnji teden je prišla siromašna in oslabela mati pri
40-tih s 16-letno hčerko, ki je podedovala HIV virus in se sedaj upira materi
– zapustila je šolo in skoraj še dom …
Pripadniki ljudstva San – Bušmani ne
sledijo zdravstvenemu programu, kajti
kakor hitro se počutijo bolje, opustijo zdravila. Ta teden smo pokopali 21letno mater dveh otrok, ki je dobila
HIV virus pri 16-tih in je zanemarila
zdravniške preglede in zdravila.
Pri nas je spet suša. Suha in siva trava
umira v dobi košnje. Tudi to je naša realnost. San otroci, ki so tako vešči v
nabiranju divjih sadežev, imajo oto-
žne obraze, ker je grmičevje prazno.
Govedo, ponos Bocvane, je iz dneva
v dan bolj suho … Država organizira vaška dela – Ipelegeng, Pomagaj si
sam – V katerih dobijo ljudje delo za
dva meseca, a je to zelo skromno.
Je pa Bocvana »diplomirala«, kot piše
v časopisih. Ni več med najmanj razvitimi in je zaradi tega ponosna. Vendar
se zaveda, da bo sedaj izgubila precej
mednarodne pomoči. Hvala Bogu za
47 let dobre vlade, za naravna bogastva diamantov in predvsem za miroljubnost prebivalstva.
In seveda leto 2011: Africa Cup of
Nations – nogometno prvenstvo. Kako
čudovito se je čutila edinost, samozavest in zdrav ponos v Afriki. In kako
so se naši San mladi znali pritihotapiti k televizorjem, da vidijo tekme in
potem igrajo z žogo iz njihovih nogavic, ki spadajo k šolski uniformi. Kako
čudovit in ljubezniv je Bog v svojem
stvarstvu! V molitvi in Jezusovi ljubezni združena, s. Zora.
SALOMONEC V SLOVENIJI
Pogled od drugod
Gideon Harps Houanitau, bogoslovec s Salomonovih otokov, je
preživel v Sloveniji tri mesece (2010-11), kjer se je izpopolnjeval v
glasbi. Pridno in ostroumno si je zapisoval doživetja, spoznanja in
premišljevanja. Nekaj utrinkov iz njegovega dnevnika objavljamo
za pokušino, sicer pa bo njegov celoten zelo zanimiv zapis izšel v
knjigi Draga K. Ocvirka, Navzkrižna doživetja in pogledi.
generacije, ki so nas evangelizirale,
GOLOTA: PREJ TAM, ZDAJ TU
Danes se mi je posvetilo, kako lahko že pomrle. Zdaj se zdi, da so novi rozdaj mi vračamo tisto, kar so pred dovi belcev pozabili, kaj so njihovi
davnimi časi raziskovalci storili za lastni predniki storili. Morda se je to
naše ljudstvo. Enako velja tudi za šir- zgodilo zato, ker se je marsikaj spremenilo, nam pa zmanjkuje časa, da
jenje Kristusovega evangelija.
Prvi belci, ki so prišli na naše otoke, bi to premislili in poiskali, kako naso se nekoč posmihali našim prednikom, ker so bili goli.
Dali so jim oblačila in naši ljudje so se
sramovali svojih temnih teles, ki jih poprej sploh niso skrivali. Belci so te pogane tudi poučili, da
morajo svoja telesa
pokrivati zato, ker je
telo tempelj nekoga,
ki so ga klicali Bog.
Gideon z rogaškim
Ta navodila in učenje
nadžupnikom Jožetom
so naši predniki izVehovarjem pri –18 0C.
ročili svojim potomcem. Vidim, da se je veter, ki je nekdaj prej. Nikogar ne moremo grajati zapihal s severa proti jugu, obrnil z juga radi tega, kljub temu pa ni odveč, če
nazaj proti severu. Danes bi se na- drug drugega opomnimo, kako lahko
mreč vaški prebivalci Salomonov po- včasih zaidemo daleč od kraja, kjer bi
smihali nagcem po teh mestih, če bi morali biti. V tem primeru ni mogoče
jih mogli videti. Nekoč so nas poučili govoriti o grehu, ampak le o tem, da
o svetosti telesa, zdaj jih lahko o njej se je miselnost od enega rodu do drupoučujemo mi. Prav tako so belci med gega korenito spremenila.
nami razširili krščanstvo, zdaj pa je
napočil čas, da jim to vrnemo in med HRANA IN OBLAČENJE
Zaradi dvojega sem dojel, kako nedolnjimi širimo evangelij mi.
žen oz. neveden sem. Prvo je hrana,
drugo pa obleka. Hrane je tu v izobilju
KRŠČANSTVO KAKOR LUBENICA
Ko gledam sodobno krščanstvo, se mi in ogromno je različnih jedi in pijač.
zdi, da je kakor mogočno razvejano Skorajda vsa tukajšnja hrana je zame
in razraslo steblo lubenice. Na koncih nova. Na Salomonih ne jem, česar
svojih mladik rojeva sadove, medtem nimam. Povedano drugače: jemo le
ko je samo glavno steblo, iz katerega to, kar pridelamo, utrgamo ali morda
mladike poganjajo in se razpredajo ulovimo, tu pa jemo, kar se nam zanaprej, videti staro, umirajoče in sko- hoče. To pomeni, da moram izbraraj brez življenja. In vendar je prav v ti hrano, ki jo hočem jesti; tu lahko
tem steblu, čeprav kaže drugače, zgo- izberemo najljubšo jed in se drugeščena ogromna življenjska moč, ki se ga ne dotaknemo. Razumljivo, da sta
iz njega pretaka v mladike in sadove zato Drago in Ana med potovanjem
ves čas razpravljala, kaj je na jedilna njih.
Tu želim poudariti, da so krščan- nem listu, in potem izbrala najpristvo zanesli k nam belci. Vemo, da so mernejše. Tudi vrstni red, kako jemo,
Bogoslovec Gideon z otoka
Malaita v celjskem muzeju v
sobi Alme Karlin, ki je bila na
njegovem otoku 1925
je določen. Tako je npr. najprej juha, potem glavna
jed in nazadnje sladica. Vse
to je popestreno s pijačo,
kot je pivo, vino ali sokovi.
Solat, ki so za mnoge priljubljena mešanica zelenjave, nimam rad. Dva tedna
sem preizkušal vse mogoče vrste hrane, kasneje pa sem izbiral tiste, ki
so mi bile všeč. Tako sem
spet začel jesti kot normalen razsoden človek, medtem ko sem
sprva jedel vsepovprek kakor prašič.
Tudi oblačenje je novo in predvsem
to, kaj obleči, kakšne barve in ob katerem času. Kar velja na Salomonovih
otokih glede hrane, velja tudi glede
obleke: oblečemo, kar je na razpolago.
Toda tukaj si moramo nadeti pravo
oblačilo na pravem mestu in ob pravem času. To je zame povsem novo in
je izjemno naporno, ko moram obleči nekaj, česar nisem še nikoli doslej.
Včasih sem celo pomislil, da bi se tu
oblekel kot na Salomonih, a vem, da bi
bil videti zelo čudaško.
SLOVO
Na splošno je lepo biti v Sloveniji.
Uživam ta čas in ljudje so zelo gostoljubni. Od ljudi sem celo slišal, da je ta
zima čudna in da ni premrzlo, čeprav
je bilo pred dnevi v Rogaški Slatini
minus 18 0C. V primerjavi s Salomoni
je to okroglih 50 0C razlike. Da zdaj še
ni premrzlo, je potemtakem pravi blagoslov zame, saj ko bo tu zares mrzlo,
jo bom že popihal domov.
11
J ubilanta se predstavita
Jezuit Janez Mihelčič - 70 letnik
Ker se mi bo letos izpolnilo 70 let, pomeni, da sem bil rojen leta 1942.
To se je zgodilo v Radovljici, kjer sem hodil v osnovno šolo in nižjo
gimnazijo. Višjo gimnazijo sem obiskoval v Kranju in leta 1961 maturiral.
Isto leto sem stopil v bogoslovje, od koder so me čez pol leta poklicali k
vojakom. Vojsko sem služil v najjužnejši občini Jugoslavije, v mestecu
Resen blizu Prespanskega jezera. Ko sem se po letu in pol vrnil v Ljubljano,
me je nadškof Pogačnik poslal študirat v Rim.
Tam sem kmalu pomislil, če ni morda
to "Božji prst", da bi šel v misijone. Po
treh letih študija sem s škofovim dovoljenjem zaprosil za vstop v Družbo
Jezusovo. Po dvoletnem noviciatu
na Irskem sem se leta 1968 podal na
Japonsko, kjer sem se najprej učil japonščine, potem pa ruščine. Končno sem se
vrnil v bogoslovje in bil leta 1975 v Tokiu
posvečen v duhovnika. Sledila so tri
leta podiplomskega študija v Beogradu,
potem pa vrnitev na Japonsko, kjer sem
v letih 1979-97 predaval ruščino na jezuitski univerzi "Sophia" v Tokiu.
Po razpadu Sovjetske zveze smo jezuiti od ruskih oblasti dobili dovoljenje za
delovanje v Rusiji. Spomladi leta 1997
sem odšel v Moskvo.
Sveti sedež je ustanovil nove cerkvene pokrajine, ki so sovpadale z novimi državnimi mejami. Delo v
Kirgiziji je bilo zaupano Družbi Jezusovi.
V glavnem mestu
Frunze (zdaj Biškek) je
bila župnija že od leta
1969. Predstojnik me
je jeseni 1998 poslal tja
pogledat, kaj se da narediti še več. Kmalu po
prihodu so me povabili predavat japonščino
na državno univerzo, kasneje še na slovansko. Zdaj pa še na humanistični predavam o medkulturni komunikaciji za
Japonce, ki prihajajo sem na podiplomski študij. Moje misijonsko delo je torej
bolj posredno; ob nedeljah in praznikih
pa seveda pomagam tudi v župniji.
Pogled na mesto Oš, na jugu Kirgizije,
ob meji z Uzbekistanom, ki je pred leti
praznovalo 3000-letnico ustanovitve ...
Usmiljenka Veronika Nose - 30 let v misijonih
V Turčijo sem bila poslana 4. junija
1982, in sicer v kraj Meryem Ano
(Marija Mati) blizu Efeza. Tam
naj bi bila Marijina hiša, v kateri
je Marija preživela zadnja leta
zemeljskega življenja. Danes je to
majhna kapela. Marijino hišo so
našli lazaristi, ki so delovali v Smirni.
Tja jih je pripeljala s. Marie de
Mandat-Grancey, ki je tudi poskrbela
za prvo obnovo kapele, zadnja pa je
bila leta 1950.
Zdaj prihaja tja zelo veliko romarjev in
turistov z vsega sveta. Sestre smo jim
tam na razpolago. Na tem svetem kraju
molijo kristjani ob muslimanih in prižigajo sveče: vsak dan na tisoče. Tu sem
delovala skoraj šest let.
Vsa druga leta delujem v francoski psihiatrični bolnici v Istanbulu., kjer sem
delala na različnih oddelkih kot usmiljenka in kot medicinska sestra. Bogu
sem hvaležna za vse lepe trenutke, ki
jih ni bilo malo, ko bolnik ozdravi in je
povsem drugačen, kakor je bil ob prihodu in odhaja poln hvaležnosti. Vendar
se pri mnogih bolezen vrača in morajo nazaj v bolnišnico. Takrat zahtevajo
veliko pozornosti, ker ne vedo, kaj delajo, vadijo nas v potrpežljivosti in še
12
marsičem. Takrat prosim pomoči od
zgoraj in Božja pomoč je očitna.
Sedaj sem v pokoju in, kakor veste, v
penziji ne ostanemo brez dela, zato še
naprej delam - malo drugače, bolj duhovno z molitvijo za bolnike. Če želijo, molimo skupaj, pomagam jim do kapele. Popeljem jih na sprehod na vrt ali
ob morju, pomagam pri hranjenju …
Največ časa posvetim težko bolnim, ki
se poslavljajo s tega sveta; obiskujem jih
in poslušam; moja pomoč je skromna,
včasih le navzočnost. Skušam razumeti
njihovo poslednjo željo in jo izpolniti, če
je mogoče, drugim pa, ki niso
pri polni zavesti,
skušam pomagati z uslugami,
ki jih narekuje
bolnikovo stanje. Prav ti, ki se
poslavljajo, me
učijo pomembnosti sedanjega
trenutka, rasti v
medsebojni ljubezni, minljivosti zemeljskega
življenja, razkrivajo mi moje pomanjkljivosti in skrivnosti trpljenja ...
Bogu sem hvaležna za te enkratne trenutke, kadar morem biti navzoča ob
njih ob prehodu preko smrti v življenje. Odkar je Kristus vstal, se nam bodo
ob koncu naših dni odprla večna vrata,
kjer nas čaka On, ki je naše življenje in
upanje sedaj, takrat pa bo naše večno
veselje. Vstali Gospod naj nas vse napolnjuje z radostjo odrešenih, da bomo
v bližnjem spoznali Vstalega ... Vsem
vam, dragi misijonski prijatelji, želim
blagoslova in vas pozdravljam, hvaležna
s. Veronika
I znajdljiva ljubezen
S seboj nesi le ljubezen
Laiški misijonarji se pripravljajo na svoje
poslanstvo v Skupini Sled v organizaciji
Misijonskega središča. En vikend na mesec
se zberejo v Šentjakobu ob Savi pri sestrah
usmiljenkah, ki zanje gostoljubno poskrbijo,
vrsta predavateljev pa jim širi misijonska
obzorja. Kako poteka takšno srečanje, nam
predstavi Polona Berlec, ki se odpravlja na
Salomonove otoke.
Marec 2012. V petek smo se Sledovci,
tokrat malo drugače, zbrali v cerkvi sv.
Jožefa v Ljubljani. Potekala je molitvena ura za domovino. Zakonca Porenta
sta nas dobesedno rešila, saj sta pripravila srčno razmišljanje v molitvi.
Predvsem smeha poln je bil večer pri
sestrah v Šentjakobu. Po vedno okusni hrani za telo je Matevž poskrbel
za goro smeha, tekmovalnost in pravo
mero rekreacije po večerji. Tole z družabnimi igrami je bila res dobra odločitev, saj je minilo že kar nekaj vikendov brez običajnega »ponočevanja«
ob družabnih igrah (verjamem, da
je g. Tone Ciglar tako bolj zadovoljen,
ker naspani bolj vneto sodelujemo pri
»njegovi« psihologiji).
V soboto se je začelo najprej zelo resno
(vsaj naslov teme je kazal na resnost.
Tema je res težka, sem si mislila, gotovo bo naporno …). Prišla je dr. Metka
Klevišar, onkologinja, ki tudi sama bije
bitko z multiplo sklerozo. Gospa se je
po uvodni predstavitvi prav prijetno
razgovorila. Nekaj zgodb je povedala
še njena prijateljica, tudi zdravnica, in
ni bilo dolgo, ko smo drug čez drugega
Skupina SLED na majskem srečanju
pripovedovali
osebne
in družinske
zgodbe, zgodbe prijateljev,
znancev … in
se kljub resni
vsebini tudi
od srca nasmejali. Na koncu razprave smo prišli
do zaključka, da knjigo petega evangelija piše vsak izmed nas sam, v njej pa
smo glasniki vsak svoje sreče.
Do prihoda Matije Nareda smo bili
že dobro razgreti, zato smo se njegovega pričevanja toliko bolj veselili. Matija je z nami kot misijonar laik
podelil osebno izkušnjo delovanja na
Madagaskarju. Tam je doživel prometno nesrečo in si poškodoval nogo. Na
videz nedolžen zlom ga je za štiri leta
prilepil na bolniško posteljo. Osebno
me je Matijeva zgodba izredno nagovorila. Predvsem sem se zamislila nad lepoto in iskrenostjo njegovega pripovedovanja in njegovih čustev do ljudi na
Madagaskarju. Kljub poškodbi (ko bi v
našem, »modernem« svetu marsikdo
Laiški misijonar Matija Nared
(levo) s Pedrom Opeko
vse skupaj poslal nekam žvižgat …
da niti ne pomislim na obrekovanje,
zlobne besede o primitivnosti in grozljivosti tamkajšnjega nazadnjaškega
življenja) je bilo njegovo pripovedovanje (zato po mojem mnenju pričevanje)
prežeto z neizmerno ljubeznijo, nežnostjo in ponižnostjo do tamkajšnjih
ljudi. Poleg osebne izkušnje, ki jo je podelil z nami, nam je dal nekaj dobrih,
praktičnih nasvetov, ki smo jih (mislim, da lahko govorim v imenu vseh)
z velikim zanimanjem vzeli na znanje.
Matijev nasvet, ki se mi je najbolj vtisnil v spomin in za katerega molim,
da ne bo prešel, je: »S seboj nesi samo
ljubezen.«
G. Ciglar nas je - po dobrem kosilu in
prijetno vetrovnem sprehodu - popeljal v novo temo človeške zavesti in našega zavedanja. Ta »njegova« psihologija, kot ji pravim sama pri sebi, mi
vedno znova »da« misliti. Začel je takole: bolne misli = bolni ljudje, in zdrave misli = zdravi ljudje. Lahko si je
predstavljati, da ob taki začetni motivaciji človek ne more ostati ravnodušen. Razložil nam je psihologijo jasnih
in osredotočenih misli. Govorili smo o
problemih današnje družbe, spoznavali prednosti avtogenega treninga,
razglabljali o pomembnosti usmerjenih misli … Misel, ki me je s tokratnega »tečaja« psihologije najbolj zadela,
je: Za vsak rezultat je potrebno delo,
vaja; naj bodo misli jasne, nameni pa
osredotočeni.
13
TO IN ONO
Toronto
Tombola za malgaške hiše
Peter Opeka, ki je razodel svoje sanje,
da bi v Kanadi zbral dovolj denarja za gradnjo desetih hiš, tj. okrog
50.000 $. Med nami je bil dva tedna.
Foto: Mary Kure
4.3.2012. Letos smo praznovali 20. misijonsko tombolo pri župniji Brezmadežne s čudodelno svetinjo
v Torontu. Med nami je bil misijonar
Slovenj Gradec
Petje z dobrodelnostjo
21.04.2012. Letos so se otroški in mladinski cerkveni zbori zbrali na
letno srečanje v Slovenj Gradcu in mu dodali še dobrodelnost in ljubezen.
Prostovoljne prispevke so namreč namenili plemenitemu delu Petra Opeke na
Madagaskarju. Sv. mašo je ob somaševanju župnika Petra Leskovarja in dekana
Tineta Tajnika vodil Stane Kerin, ravnatelj MSS, ki je spregovoril o delu naših
misijonarjev, posebno misijonarja Opeka. Med mašo so peli združeni zbori, po
maši pa so zapeli še vsak po eno pesem. Potem je bilo prijetno srečanje pred
cerkvijo sv. Elizabete. Od te lepe prireditve smo se vračali na domove z upanjem, da smo naredili nekaj dobrega in se prepričali, da lahko tudi pesem odpira srca in prinaša upanje. Hvala mladim pevcem naše dekanije, hvala duhovnikom in vsem, ki so kljub današnjim gospodarskim težavam darovali kak
evro. Dobrota ne pozna ne recesije ne insolventnosti. (namenoma sem uporabil dve grdi besedi!). Bog povrni vsem!
Leopold Korat, župnik v Podgorju
Njegova duhovnost in ljubezen do
otrok sta nas zelo ganili.
V soboto, 3. marca, smo v župnijski
dvorani pripravili nagrade, dar dobrih župljanov in drugih dobrotnikov. Nekateri sodelavci so porazdelili
dobitke, kar je veliko in skrbno delo.
Nekateri so pripravili jabolčne zavitke,
ki jih ljudje kupijo za domov. Tombola
je bila v nedeljo popoldan. Dvorana je
bila polna in morali smo dodati nekaj
miz. Prodali smo vse tombolske kartice, kar se še ni zgodilo. Misijonar nam
je predstavil svoje delo na video posnetku. Na koncu smo bili še sami presenečeni, saj se je nabralo 110.000 $,
kar je dovolj za 22 hiš.
Rada bi se zahvalila g. Opeki, vsem župljanom in drugim za udeležbo in darove. Prav tako tudi vsem donatorjem
večjih nagrad, prostovoljcem sodelavcem in duhovnikom. Brez vseh teh ne
bi bilo zaželenih uspehov. Hvala vsem
in Bog povrni!
Marjeta Franc
JUBILANTI – ČESTITAMO
80 letnica
življenja
Marija Pavlišič,
usmiljenka, rojena
24. avgusta 1937
v Semiču. Na
Madagaskar je odšla 17. februarja
1969.
60 letnica
življenja
Anita Poljak,
usmiljenka, rojena
25. julija 1952 v
Sinju na Hrvaškem.
V misijone je odšla
leta 1980. Deluje v Grčiji.
35 let dela v
misijonih
Stanko Rozman,
jezuit, rojen
7. marca 1942 v
Kovorju. V misijone
je prvič odšel 11.
avgusta leta 1977 v Zambijo. Sedaj
deluje v Malaviju.
JUBILANTI – ČESTITAMO
14
DAROVALI STE - HVALA
ZA LAČNE V MISIJONIH o posamezniki: Durič
Darko, Gasparovič Marta, Kastelic Darja, Kranjc Barica,
Kravos Stojan, Lopatič Karel, Lorber Petra, Martinčič
Ruth, Medvešek Viljem, Mlinarič Jože, Motaln Betka,
Mršnik Bernarda, Murko Ana, Ojsteršek Lidija,
Ojsteršek Peter, Osnovna šola Žalna, Seršen Rozalija,
Seršen Terezija, Smrkolj Neža, Šef Ida, Škulj Jožica,
Štavar Valenčič Ana, Terglav Alojz, Žugman - Družina
o SKLAD ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE
MISIJONARJEV o posameznica: Trček Francka
o SKLAD ZA GOBAVCE o župnija: Tinje
o posameznica: Meglič Alma o SKLAD ZA
MADAGASKAR o župnija: Sv.Jedert Nad Laškim
o SKLAD ZA MISIJONE o župnija Brdo, župnija
Bukovica, Frankolovo, Kresnice, Ljubljana-Sv.Nikolaj,
Mirna, Sv.Urban-Destrnik, Šentvid pri Stični
o posamezniki: Aljančič Jelka, Babnik Marija, Barle
Gabriela, Beranič Jožica, Berdajs Vesna, Blažič Miha,
Bogovič Anica in Ivan, Božič Mihaela, Bratuša Andrej,
Brišar Tončka, Budja Marija, Cencič Kristina, Cvelbar
Andrej, Cvetko Primož, Črnivec Urška, Dovnik Nežka,
Flat Anica, Gantar Metod, Gojčič Marija, Gregori Mirko,
Habl Željka, Humar Tone, Irnar Ana, Iršič Andrej,
Jakofčič Darja, Jerovšek Jure, Jurkovnik Francka in
Stanislav, Kastelic Mateja, Kavčič Irena, Kelhar Jožica,
Kitak Ljudmila, Koče Urška, Kolar Mihaela, Kolbl
Jernej, Konig Ana, Koren Leopold, Kotar Karin in
Nataša, Kotnik Ambrož, Kovačič Ana, Kozole Cvetka,
Kranjc Ivan, Kulovec Igor, Kuzma Anton, Lah Pavla,
Leskovar Tanja, Lisjak Ivan, Ljumani D.O.O., Lorber
Petra, Magdič Olga, Marjanovič Miranda, Mernik
Zinka, Mihelčič Tomaž, Mikulin Olga, Možina Albina,
Mušič Milan, N.N., Nastran Ana, Novak Ana in Tomaž,
Ojsteršek Simon, Paškič Ilija, Pečarič Karmen, Pečovnik
Alojzija, Pišcanec Ivo, Prinčič Silvester, Rihtar Helena,
Sagadin Emil, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Senegačnik,
o Skodnik Klara, Slabe Anton, Slokar Darja, Sodlašek
Ana, Stanovnik Ana, Strnad Ivanka, Suhadolčan Franci,
Šafran Boža, Škrjanc Terezija, Štiberc Amalija, Štrukelj
Frančiška, Štrukelj Marija, Tekavčič Štefka, Urbas
Marija, Vehovar Darinka, Velikonja Štefanija, Videnšek
Marija, Vreček Stane, Ziherl Miha, Žele Ana, Žužek
Majda, Marija Gojčič, Jožef Gojčič, Elica Toplak, Betka
Križovnik, Anice Sel z družino, Vesna in Manuela
Kmetec, Damjan in Barbara Kmetec, Saša Kmetec z
družino, Ivanka in Slavko Štrucl, družina Plohl,
družina Kac, Anka in Lojze Malovrh, Milka Pečnik,
družina Završki, gospa Rozman, družina Ploj-Čeh, Oto
Pesek, družina Selinšek, družina Ekart, Boris Nosan,
Majda Turnšek z družino, Greta in Majda Mohorič,
Marjeta Turnšek o o SKLAD ZA ŠOLANJE
BOGOSLOVCEV o župnija: Hoče o posamezniki:
Mah Tinko, Ravnihar Marija, Šifrar Ana, Vinkovič
Marija, Zupanc Marjan o LENČKOV SKLAD
o posamezniki: Primc Anton, Zavar Valerijan o ZA
ŠRILANKO o posameznica: Korez Jožica o o SKLAD LAKOTA V ETIOPIJI o posamezniki:
Kurent Jerica, Medvešek Viljem, Remic Metka, Skender
Lucija o SKLAD
CIKLON
MJANMAR
o posameznici: Meglič Tanasič Silvija, Rom Ana
o SKLAD DISPANZER MATANGA o posamezniki:
Žerovnik David o SKLAD ZA RIŽEVA POLJA
o posameznik: Robič Irena, Strajnar Primož o SKLAD
ZA CIKLON NA MADAGASKARJU o posameznici:
Kotar Milena, Svetelj Zinka o SKLAD ZA MATANGODAR UPANJA o župnija: Metlika o posamezniki:
Behek Mirjam, Bogovič Anica in Ivan, Čas Helena,
Klanjšek Sonja in Mitja, Koče Urška, Kozina Jože, Kralj,
Morelj Darja, Podobnik Jožica, Skerlovnik Marija, Škulj
Jožica, Zabavnik Mitja, Zupančič Mateja o SKLAD ZA
HAITI o posameznica: Čuješ Anica o DROBIŽ ZA
RIŽ o posamezniki: Drev Jožef, Jenič Dušan, Smole
Jana, Šubic Ida o SKLAD PAKISTAN-POPLAVE
o posameznika:
Klančišar
Ljudmila,
N.N.
o TRIKRALJEVSKA AKCIJA o župnije: Ankaran,
Celje - Bl. Anton Martin Slomšek, Komenda, KranjZlato Polje, Ponikva, Ribnica, Strunjan, Sv.Ana v Slov.
Goricah, Sv.Katarina-Topol, Sv.Marko niže Ptuja,
Šentvid pri Stični, Trnje, Velesovo, Vir o ADVENTNA
AKCIJA o posamezniki: Krnc Stane, N.N., Štrumpf
Feliks David o župnije: Ankaran, Avče, Bočna,
Bohinjska Bistrica, Brežice, Cankova, Celje - Bl. Anton
Martin Slomšek, Čatež-Zaplaz, Davča, Dekani, Dolenja
Vas, Galicija, Goriče, Grad, Ig, Ihan, Javor, Kisovec,
Komenda, Koprivnica, Kostanjevica na Krki, KranjZlato Polje, Ljubljana-Štepanja vas, LjubljanaZadobrova, Lokev, Maribor-Pobrežje, Maribor-Sv.Križ,
Maribor-Tezno, Mengeš, Nova Gorica - Kr. Odrešenik,
Olimje, Pivka-Št.Peter na Krasu, Podgorje pri Slov.
Gradcu, Polhov Gradec, Ponikva, Preserje, Prežganje,
Primskovo na Dolenjskem, Prvačina, Ptuj-Sv.Ožbalt,
Rakitna, Razkrižje, Remšnik, Ribnica, Senovo,
Slovenska Bistrica, Smlednik, Sv.Katarina-Topol,
Šlovrenc, Šmartno v Rožni Dolini, Šmihel, Tomaj,
Trbovlje - Sv.Marija, Tržišče, Unec, Vače, Velesovo, Vir,
Vreme, Vuzenica, Zagradec o SKLAD MIVA o župniji:
Grosuplje, Šentvid pri Stični o posamezniki: Belužič
Ida in Josip, Čep Marija, Kolbl Jernej, Kotnik Ambrož,
Kovšca Tončka, Menart Tomaž, Rot Zvonka, Ruparčič
Miroslav, Škrabl Ivanka, Tisoviča Marija Ana,
Vombergar Angelca o ZA JOŽETA ADAMIČA
o posamezniki: Burger Alenka, Čižman Marko,
Kocmur Petra, Urbanija Matija In Cvetka o ZA S.
KRISTINO BAJC o posameznica: Lajevec Janja o ZA
S. ANKO BURGER o župnija: Šentjurij-Podkum
o posameznik: Mrvar Jože o ZA S. VIDO
GERKMAN o posameznica: Pipan Marinka o ZA
JOŽETA MLINARIČA o posameznika: Kvaternik
Tomaž, Pavlica Otilija o ZA JOŽETA GROŠLJA
o posameznica: Velepič Anica o ZA S. VESNO HITI
o posamezniki: Krašovec Marija, Kunšič Francka,
Martinčič Angela, N.N., Pavlovec Dr. Rajko, Perovšek
Francka, Poljanec Kolbezen Vida, Šijanec Mira, Štalec
Kristina, Štalec Marija, Vatovev Nada o ZA MILANA
KADUNCA o posameznik: N.N. o ZA TONETA
KERINA o župnija: Stari trg pri Ložu o posamezniki:
Capl Ana Marija, Dolenc Janez, Jereb Vincenc, Koncilija
Jožica, Kosmač Martina, Milič Lojzka, Stanovnik Ana,
Štraus Matej, Šušteršič, Žveglič Marija o ZA TONETA
OVTAR o posameznica: Kovač Marijana o ZA S.
AGATO KOCIPER o posameznica: Muha Vera o ZA
JANKA KOSMAČA o posameznica: Bobnar Lojzka
o ZA JANEZA KRMELJA o posamezniki: Agrometal
Kmetijska Mehanizacija, Krmelj Janez, N.N., Perovšek
Francka, Sušnik Janez, Šifrer Marija, Trček Francka,
Vrabec Mirijam o župnije: Brezovica, Cerklje na
Gorenjskem, Polhov Gradec o ZA S. ANDREJO
GODNIČ o posamezniki: Ačanski Elizabeta, Sedej
Andreja, Štuhec Msgr. dr. Ivan o ZA DANILA
LISJAKA o župnija: Velike Žablje o posamezniki:
Bonuti Hajdinjak Kamila, Krevelj Branko, Sušnik Janez,
Žukovec Jožica o ZA VILKA POLJANŠKA
o posameznik: Kokotec Lovro o ZA TOMAŽA
MAVRIČA o posameznice: Batagelj Sonja, Kovač
Marijana, Malalan Nika, Pleško Nada o ZA S.
ZVONKO MIKEC o posameznika: Breznikar Jožefa,
Murn o ZA MISIJONARKE MATERE TEREZIJE
o posameznik: Kranjc Rafael o ZA S. TADEJO
MOZETIČ o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila,
Dornik Silvana, Rudež Lučka, Skvarča Majda, Šiško,
Zavrtanik Petra o župnije: Bilje, Dobrepolje-Videm,
Pivka-Št.Peter na Krasu o ZA JANEZA MESCA
o posamezniki: Cerar Lojzka, Oblak Tomaž, Rupar,
Zelič Helena o ZA PEDRA OPEKO o župnije:
Ljubljana-Zadobrova, Stari Trg pri Ložu, Šturje, Tržišče,
Žvikart Anita o posamezniki: Abrahamsberg Andrej,
Adam Slatinek Andreja, Adamič Marjan, Bizjak Silvano,
Bohak Ivan, Bojc Vida, Boltar Jure, Borštnar Blanka,
Bovcon Alenka, Bren Marta, Brišar Tončka, Cankar
Franc, Čampa Anton, Drenovec Marija, Fegic Anica,
Fidler Lara, Freitag Tina, Gaberc Breda, Gabrovšek,
Gabrovšek Lora, Gale Polona, Godunc Ervin, Gojčič
Marija, Gorenc Marija, Gortan Ingrid, Gostiša Ladislav,
Habič Marija in Darja, Hasenbichel Liana, Horvat
Štefka, Hozjan Fani, Iskra Jože, Jan Polonca, Janža
Andreja, Jeras Tadej, Jeras Tanja, Ješovnik Simona,
Kastelec Ljubomir, Kastelic Aleša, Kekič Danijel, Knavs
Pavla, Kocbek Gordana, Kokalj Ivana, Kolenc Romana,
Konig Ana, Kordiš Rozalija, Korošec Tina, Košir Melita,
Kraner Aleksandra, Kremžar Nada, Lapajna Julijana,
Lenarčič Kaja, Lesjak Tatjana, Likar Ivan, Mahne
Marjetica, Mastnjak Marjana, Mikec Slavka, Mohorič
Slavica, Murovec Terezija, Noč Marinka, Novak Stanko,
Oblak Albina, Parapot Jasna, Pecman Nataša, Perovšek
Zarja, Petač Tjaša in Primož, Pevec Andrej, Pirc Janko,
Podgoršek Zdenka, Podlogar Vesna, Poljanec Kolbezen
Vida, Rajnis Vesna, Remše Matija, Rigler Marta,
družina Rojko Cigoj Ljudmila, Rus Valerija, Samotorčan
Vida, Sekirnik Alenka, Semec Francka, Smole Gorazd,
Srebrnič Tereza, Stenko Tone, Ščavničar Ema, Šef
Manja in Tone, Šemrov Katja, Šepec Jože, Šifrer Marija,
Škvorc Marjan, Štefančič, Šušteršič Žiga, Švajger
Matjaž, Trtnik Boštjan, Turk Sulc, o Ujčič Anita,
Urbanija Matrija in Cvetka, Vehar Štucin Erna,
Vendramin Simon, Verderber Matjaž, Vilfan Frančiška,
Vode D.O.O., Vrhovec Tanja, Zgonc Marija, Žibert Mitja,
Žnidaršič Desanka o ZA S. MARIJO PAVLIŠIČ
o posameznici: Dumenčič Katja, Štumberger Elizabeta
o ZA S. MIRJAM PRAPROTNIK o posamezniki:
Demšar Andrej, Kregar Marija Magdalen, Loboda
Kristina, N.N., Rihtar Helena, Zupančič Silvestra o ZA
MARTINA KMETCA o posameznica: Resman Silva
o ZA KLEMENA ŠTOLCARJA o župnija: Gorje
o posamezniki: Lajevec Janja, Mulej Marija, N.N. o ZA
SALOMONOVE OTOKE o župnija: Trebnje
o posamezniki: Hozjan Fani, Jakša Ana, N.N., Slabe
Anton, Bent Excellent D.O.O., Kranjec Matilda, Škulj
Franc o ZA S. BOGDANO KAVČIČ o posameznici:
Brešar Francka, Lesjak Bernarda o ZA LOJZETA
PODGRAJŠKA o župnija: Višnja Gora o posamezniki:
Jelenko Gabriela, Lavrič Drago, Petrič Ingrid, Povh Jože,
Slovenska Provinca D, Stanovnik Ana, o ZA S. ANICO
STARMAN o posameznici: Ujčič Nadja, Žveglič Marija
o ZA S. ZORO ŠKERLJ o posameznik: N.N. o ZA S.
MILENO ZADRAVEC o posameznica: Brišar Tončka
o ZA S. LJUDMILO ANŽIČ o posamezniki: Muha
Vera, N.N., Strnad Alenka o ZA KATARINO KAVČIČ
o posameznica: Irnar Ana o ZA S. ANO SLIVKO
o posameznice: Jug Andreja, Potočnik Irena, Skubin
Dragica, Žgavec Marija o o ZA S. DORICO SEVER
o posameznici: Vombergar Angelca, Žveglič Marija
o ZA IZIDOR GROŠLJA o posameznika: Kokotec
Lovro, Škrinjar Ana Marija o ZA S. POLONO
ŠVIGELJ o posameznika: Kožuh Helena, Mihelčič
Janez o ZA ANO KNEŽEVIČ o župnija Sv.HelenaDolsko o posamezniki: Košmerlj Anica, Nova Slovenija
o ZA P. MIHA MAJETIČA o posameznica: Benedik
Barbara o ZA S. SLAVKO CEKUTA o posamezniki:
Murgelj Peter, Sajt Angela, Štumberger Elizabeta
o Znamke so darovali: Markelj Lojze, Premrov
Anica, Šinkovec Ani, Rogelj Anka in Peter, Terenta
Marija, Breznik Katica, Marenčič Dragica, Čokl Alojz,
Leskovšek Marija, Režek Julijana in Jože, Vidmar
Angela, Kocjančič Angelca, Peruzin Ana, Prosen
Marjanca, Zupanič Mirko in Anica, Štular Dominika,
Temlin Vida, Leš Ivanka, voščila: s. Mozetič Tadeja,
Turk Jožefa, Lisjak Danilo, Cerkvenik Teodor, Brckovic
Tania, Fabjan Tea in Marinka, Marter Marinka,
Bremšak Slavka, Škvorc Luka in Sabina, s. Ferenčak
Felicita, Potočin Stanka, Ličen Anica, Budin Ivo, Kos
Vladimir, s. Rebselj Fabiola, Pušenjak Milan, Golja
Marija, Golob Juliana, Nisinovič Katja, Srdarev Ester,
s. Tisel Majda, Kolbezen Jože, Knep Milan, Občina
Hajdina, mag. Pačnik Anton, Pesek Marjan, Hanjže
Katica, Orešnik Daša, Kolar Domen, Centrih Amalija,
Rakušček Marica, Šivic Silvana, Ruesch Marija, Tsonski
Tereza, Gorc Anka, Obed Stanislav, Rejc Mojca, Voros
Ivanka, Vratar Tomaž, Marčun Peter, Štolcar Nikolaj,
Jug Katja, Klemenčič Andreja, Bogataj Larisa, Brvar
Melita, Košir Melita, s. Blagotinšek Zorica, s. Ivančič
Marta, Berce Jožef, Škibin Kristina, Krajnc Zinka,
Strmšnik Tilka, s. Čakš Andreja, Novak Tija, Cej Vesna,
Kramberger Marta, Oblak Damjana, Limbek Marija
Anna, p. Špelič Miran, p. Claver Mhaire Mullaney,
Kogoj Valentina, p. Komar Krizostom, Tomažič
Madgalena, s. Pavlišič Marija, Marčun Peter, Furlan
Ivan, Kokalj Irena, Melač Edita, Kavšek Tatjana,
Tovornik Ivana in Marija, Strgar Jože in Olga, Marinič
Jožica, Košorog Lojze, Vidič Danilo, Rogelj Minka,
Kodelja Ambrož, Novak Branko, Ravnohrib Vida,
Košuta Jože, Valentan Sebastijan, Romšak Tina,
Ramšak Marjan, Škufca Viktor in Jože, Sušnik Fani,
Frankovič Martin, Marinič Jožica, Šomen Vida,
Konečnik Zvonka, Zupanič Marjan, Racev Zdenka,
Jagodič B., Oblak Damjana, Borovnik Ida, Salobir
Marjan, Saje Andrej, Turk Debeljak Vida, Podojsteršek
Anja, Cizl Gabrijel, Karitas Domžale, dekan Kocbek
Ciril, Šlibar Miroslav, Vončina Adelka, s. Zadravec Cilka,
s. Bizjan Ivana, Ocvirk Srečko, Lindič Tončka in Jože,
Stele Jana, Ziebarth Estell in Pavlino, Kolbezen Marija,
Ivančič Rozi, Merku Mirella in Peter, Zalar Nežka in
Lojze, Brckovič Tanja, Podlogar Marko, Sosič Dragica,
Pavšič Felicita, Košir Propivšek Anica, Hudovernik
Silva, Rupnik Valentina, Pleskovic Jožica, Kovač Ivica,
Janežič Tatjana, s. Sterle Jožica, Godina Karolina,
Romih Domen in Tinkara, Prosen Marjanca, Gosar
Marija, Štular Dominika, Pajk Simona, Petek Ana,
Bostjančič Cirila, Tomanič Angela, s. Kociper Agata,
Zupan Marija, Flis Marta, s. Anžič Ljudmila, Peruzin
Ana, Pleskovic Jožica.
Darovi objavljenih so na naš račun
prispeli do 22. 5. 2012. Hvala vsem.
Celoletni prispevek za Misijonska
obzorja za leto 2012: 9 EUR, za Evropo
12 EUR, avionska za Ameriko in
drugod je 20 USD, 25 CAD.
BOG VAM POVRNI!
15
Krištofova nedelja
22. julij 2012
Z darovi lanske Krištofove
nedelje in čez leto v akciji Miva
ste osrečili škofe, misijonarke
in misijonarje, predvsem pa
ljudi, med katerimi delujejo.
Številke so zgovorne: 17 krajev
je dobilo prevozno sredstvo v
skupni vrednosti 268.204,03 €.
Naši misijonarji so vam neizmerno
hvaležni, da ob tej naglici in
prezaposlenosti, pa tudi stiski, mislite
nanje, ko ne pozabljate, kako zelo
potrebujejo prevozna sredstva. Z njimi
dovažajo najrevnejšim hrano, zdravila,
gradbeni material, jih prevažajo v
bolnišnico in rešujejo življenja, omogočajo
izobrazbo in kolikor toliko dostojno
življenje.. To ogromno delo je sad vaše
dobrote, ko se na Krištofovo nedeljo oz.
pri blagoslovu vozil spomnite misijonarjev
in jim s svojimi darovi pomagate do
prevoznih sredstev. Naj vas še naprej
vodi geslo: »Z veseljem darujem, življenja
rešujem!« Hvala vam in Bog povrni!
Od minibusa prek avtov
in koles do čolna
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
Škof Martin Luluga
Stanko Rozman, jezuit
Škof Jesus Triso – za sestre
Škof Sesana Renato Kizito
Salezijanci
Škof Lucio Alfert
Jacinta Petrovič, Marijina sestra
Klemen Štolcar, duhovnik-LJ
Izidor Grošelj, duhovnik-LJ
Drago Ocvirk, lazarist
Andreja Šubelj, usmiljenka
Klemen Štolcar – za sestre
Zora Škerlj, uršulinka
Miha Drevenšek, minorit
Karitas
Zvonka Mikec, salezijanka
Ema Telič, usmiljenka
Uganda
Malavi
Angola
Kenija
Etiopija
Paragvaj
Benin
Madagaskar
Madagaskar
Salomonovi otoki
Čile
Madagaskar
Bocvana
Zambija
Angola
Mozambik
Čile
avto – skupaj z MIVA Avstrija
prikolica
avto – skupaj z MIVA Avstrija
avto
kombi – skupaj z MIVA Avstrija
avto
avto – skupaj z MIVA Hrvaška
avto
čoln
12 koles
minibus
avto
avto
doplačilo za avto
avto
avto
avto
Svoj dar za prevozna sredstva v misijonih lahko nakažete na poslovni račun: Misijonsko središče Slovenije Kristanova 1, Ljubljana
Številka računa: NLB: 0201 4005 1368 933 RF: 2420 0900 4370 443 Sklic: 00 279500