popolna. pod arttev samega sebe kristusu po marui

1
f
Sv. Ludvik M-Grignion de Montfort
POPOLNA. POD ARTTEV
SAMEGA SEBE
KRISTUSU PO MARUI
Ljubljana 1991
Knjiţnica Prenove v Duhu
Urednik p. Marijan Šef
Naslov izvirnika
Traite de la vraie devotion
a la sainte Vierge
Prevedel D. N. s sodelavci
Opremila Edita Kobe
Nihil obstat
Imprimi potest
Fr. Andreas, Prior Cartusiae
28. novembris 1979
Imprimatur
Nadškofijski ordinariat v Ljubljani, 1980
Z dovoljenjem Kartuzije Pleterje
izdal Župnijski urad
Bohinjska Bistrica
3
SPREMNA BESEDA
Pričujoče delo je bilo v izvirniku napisano pred več kakor 250
leti. Vendar je tudi še danes polno sveţosti in moči. Ob branju
človek kmalu zasluti, da je kaj takega mogel napisati le svetnik.
Bil je to sv. Ludvik Grignion de Montfort (1683 —1716), moţ
skrajno poţrtvovalne ljubezni do ubogih in bolnikov in
plameneče apostolske gorečnosti, velik misijonar, ustanovitelj
dveh redovniških druţb, ki sta nadaljevali njegovo poslanstvo —
to so »Hčere boţje Modrosti«, namenjene »lajšanju vsakršnih
telesnih in duhovnih stisk«, in pa duhovniška »Druţba Marije«
(danes se imenujejo tudi »montfortanci« ali »grignionci«) za
apostolske namene doma in v misijonih. Obe druţbi sta štorih
izredno veliko dobrega in sta še danes močni ter evangeljsko
zelo uspešni v svojem delovanju na vseh celinah sveta.
V slovenskem prevodu je zdaj Grignionovo delo naslovljeno
kot »Popolna podaritev samega sebe Kristusu po Mariji«. Zakaj
tako, to bo postalo jasno iz branja spisa samega in iz dodane
razlage. V okrajšani obliki je delo doslej izšlo v slovenščini ţe v
dveh izdajah, 1912 in 1917, obakrat pod naslovom »Marija,
Kraljica src. Nauk bi. Grinjona Montfortskega o pravi poboţ nosti do Matere boţje«. Prevod so tedaj oskrbeli slovenski
bogoslovci. Prav tako je dvakrat, 1912 in 1918, izšlo »Kratko
navodilo za pravo poboţnost do Matere boţje, kraljice src, po
nauku bi. Ludovika Grinjona Montfortskega«, in sicer izpod
peresa lazarista dr. A. Zdešarja. Vse je ţe zdavnaj pošlo in nam
ni več dostopno.
Duhovnost sv. Ludvika Montfortskega je brez dvoma globoko
in blagodejno oblikovala mnoge slovenske kristjane; med njimi
so tudi velika imena: nadškof Jeglič, ki je svoje škofovsko geslo
»Pridi k nam Tvoje kraljestvo po Mariji!« vzel prav od sv.
Ludvika Montfortskega; svetniški škof Frančišek Gni- dovec;
nadškof in metropolit Joţef Pogačnik. Nauk sv. Ludvika o
češčenju Matere boţje, ki naj bo takšno, da bo kristjan resnično
zrastel »do popolnega moţa, do mere polne Kristusove starosti«
(Ef 4,13), tudi po drugem vatikanskem cerkvenem zboru ni
izgubil prav nič svoje pomembnosti. Zato je nov, celoten
slovenski prevod najbolj znanega svetnikovega dela zelo
zaţelen.
Spis je imel čudno usodo, ki jo je avtor sam napovedal.
Najden je bil šele 127 let po avtorjevi smrti, to je I. 1842 ,
naslednje leto pa natisnjen. Od tedaj naprej je doţivljal vedno
nove izdaje. Preveden je v vse kulturne jezike in izhaja v velikih
nakladah tudi še v najnovejšem času. Sloviti poznavalec
duhovnega slovstva Henri Bremond, ki uporablja v svojih
sodbah zelo kritična merila, izjavlja: »Ludvik Grignion je neprekosljiv mojster marijanske poboţnosti.«
Začetne strani tega spisa skupaj z njegovim naslovom so
izgubljene. Iz poznejšega besedila (št. 227) pa bi mogli sklepati,
da je sv. Ludvik sam svoje delo nazval »Priprava na kraljevanje
Jezusa Kristusa«. Vsekakor je zelo poudarjena marijanska
poboţnost po zamislih sv. Ludvika Mortfortskega izrazito
naravnana na Jezusa Kristusa in s tem na Boga. Nikakor ne
ostaja pri Mariji sami. Saj je sploh nemogoče, da bi poniţna
»Gospodova dekla« kogarkoli zadrţevala pri sebi in da ga ne bi
vodila h Kristusu, učlovečeni boţji Besedi, kateri se je Marija z
vsem svojim bitjem in delovanjem povsem dajala in se še vedno
daje na voljo: v odrešenje človeštva. Sv. Ludvik Montfortsk i je
prepričan sam in prepričuje druge: Cim bolj se zares podarimo
Mariji,
5
tem popolneje se darujemo Kristusu. Pribliţati se Ma riji
pomeni pribliţati se Kristusu, »popolnemu človeku«, »kdorkoli
hodi za njim, postane tudi sam bolj človek«, pravi drugi
vatikanski koncil (CS 41, a; prim. 17; 22; 45; LA 7), ki v tem
oziru izreka podobne trditve, kakor jih je večkrat ponavljal sv.
Ludvik Montfort- ski. Posredno je svetnik po tistih, ki so se pri
njem učili, zlasti močno vplival na 8. poglavje dogmatične
konstitucije o Cerkvi, kjer koncil obravnava nauk o Marijini
vlogi »v skrivnosti Kristusa in Cerkve«. Tukaj beremo misli, ki
so po vsebini izrazito navzoče v svetnikovem spisu »Popolna
podaritev« (prim. št. 14, 15, 61, 62—65 itd.). Posebej še
koncilska trditev: »Marija je vstopila v zgodovino odrešenja
najgloblje in v sebi na neki način povzema in odseva največje
verske skrivnosti. Zato oznanjevanje o njej in njej izkazovano
češčenje vabi vernike k njenemu Sinu, k njegovi daritvi in k
ljubezni do Očeta. Cerkev pa pri delu za Kristusovo slavo
postaja bolj in bolj podobna svoji vzvišeni Vzornici s tem, da
stalno napreduje v veri, upanju in ljubezni ter v vsem išče in
izpolnjuje boţjo voljo. Zato se Cerkev po pravici tudi pri svojem
apostolskem delovanju ozira na njo, ki je rodila Kri stusa, ki je
bil prav tako spočet od Svetega Duha in rojen iz Device, da bi se
po Cerkvi tudi v srcih vernikov rodil in rastel. Saj je Marija bila
v svojem ţivljenju zgled tiste materinske ljubezni, s katero
morajo biti preţeti vsi, ki pri apostolskem poslanstvu Cerkve
sodelujejo za preroditev ljudi« (C 65).
Papeţ Pavel VI. je odloke drugega vatikanskega cerkvenega
zbora imenoval »veliki katekizem našega časa«. To besedo je za
njim ponovil tudi papeţ Janez Pavel II., ki je še kot navaden
duhovnik ravno po navodilu sv. Ludvika Grignionskega izvršil
»popolno podaritev samega sebe« Mariji in po^njej Kristusu ter
si izbral za škofovsko in nato papeško geslo »Totus
tuus«: Ves tvoj, o Marija, da bi bil tem bolj ves Kristusov! Kaj to
pomeni, lahko razberemo iz delovanja Janeza Pavla II., ki si je
za nalogo vzel resnično prenovitev Cerkve, kakor to uči drugi
vatikanski koncil, v prvi vrsti notranjo prenovitev, kajti
»cerkveni zbor si postavlja za nalogo: poskrbeti, da bodo
verniki bolj krščansko ţiveli« (B i). Ob koncu svoje prve
okroţnice »Človekov Odrešenik« pravi sedanji papeţ: »Marija
mora stati na vseh potih vsakdanjega ţivljenja Cerkve. Po njeni
materinski navzočnosti ima Cerkev zanesljivo zavest, da res ţivi
ţivljenje svojega Učenika in Gospoda, da ţivi iz odrešenjske
skrivnosti z vso njeno globino in polnostjo. Hkrati pa Cerkev, ki
je tako rekoč zakoreninjena na najrazličnejših ţivljen jskih področjih vsega današnjega človeštva, dobiva gotovost in tako
rekoč izkustvo, da je blizu človeku, vsakemu človeku, da je
,njegova' Cerkev, Cerkev boţjega ljudstva.
Pokojni nadškof in metropolit dr. Joţef Pogačnik je imel kot
svoje škofovsko geslo: »Ecce filius tuus — glej, tvoj sin«. Znano
je, kako velik Marijin častilec in pospeševatelj Marijinega
češčenja je bil. Umrl je ravno na praznik Gospodovega
oznanjenja, 25. marca 1980, ki je tudi praznik Marijinega
boţjega materinstva. Ob priliki 70-letnice kronanja brezjanske
Mirijine podobe in svoje zlate maše 1. 1977 je v pogovoru z
urednikom Biltena pokojni nadškof Pogačnik povedal tudi tole:
»V zaporu sem imel priliko, bolj rečeno milost, da sem ob
knjiţnici Marija, Kraljica src, ki mi jo je dal pokojni profesor dr.
Jakob Ţagar, spoznal popolno po- boţnost do Marije sv.
Grigniona Montfortskega. Zato je razumljivo, da sem si za svoje
škofovsko geslo izbral besede, ki jih je Jezus na kriţu izrekel
svoji materi, ko jo je izročil sv. Janezu: ,Glej, tvoj sin.' S tem sem
hotel svojo škofovsko sluţbo izročiti Marijinemu varstvu.
To^izročitev ponavljam vsak dan. Koliko se mi je to posrečilo,
naj sodi zgodovina.«
7
Na temelju vseh teh in še mnogih drugih pričevanj in
premislekov lahko rečemo, da Montfortova »Popolna podaritev
samega sebe Kristusu po Mariji« nikakor ni zastarela, marveč je
v svojih osnovnih mislih in v svoji globoki usmerjenosti ravno za
naš čas izredno pomembna. Ce naj koncilska prenova ne ostane
le na papirjih in v neuresničenih zamislih in načrtih, potem
najbolj potrebuje prav tistega duha, ki veje iz te knjige!
V Ljubljani, na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra
1980.
t Alojzij Šuštar ljubljanski nadškof in metropolit
9
POPOLNA PODARITEV SAMEGA SEBE
KRISTUSU PO MARIJI
Uvod
JEZUS HOČE VLADATI PO MARIJI
(a) Po Mariji je prišel Jezus na svet in po Mariji naj tudi
kraljuje na svetu.*
1. Marijina ponižnost
(2) Marija je bila v svojem ţivljenju zelo skrita. Zato ji tudi
Sveti Duh in Cerkev pravita Alma Mater — skrita deviška Mati.
Njena poniţnost je bila tako globoka, da ni imela na zemlji
večjega in stalnejšega hrepenenja kakor ostati nepozna na sama
sebi in vsem stvarem zato, da bi jo poznal le Bog.
(3) Bog je uslišal njene prošnje po nepoznanosti, uboštvu in
poniţnosti in je rad skril očem skoro vseh ljudi njeno spočetje,
njeno rojstvo, njeno ţivljenje, njene skrivnosti, njeno vstajenje
in njeno vnebovzetje. Celo njeni starši je niso poznali in angeli
so se pogosto spraševali med seboj: Kdo je ta?. . ., ker jo je
Najvišji skrival pred njimi ali, če jim jo je nekoliko odkril, jim jo
je še neizmerneje prikril.
(4) Bog Oče je dopustil, da Marija v svojem ţivljenju ni
delala čudeţev, vsaj takih ne, ki bi zbujali pozornost, čeprav ji je
dal za to dovolj moči. Bog Sin je dopustil, da ni skoraj nič
govorila, četudi jo je obdaril z modrostjo. Bog Sveti Duh je
dopustil, da so govorih
* Vse besedilo je razdeljeno na številke. Opombe k besedilu posameznih
številk so zadaj.
apostoli in evangelisti o njej silno malo, samo kolikor je bilo
potrebno, da bi ljudje bolj spoznali Jezusa Kristusa, dasi je bila
njegova verna nevesta.
2. Marijina veličina
(5) Marija je odlična mojstrovina Najvišjega, ki si je
pridrţal poznanje o njej in posest nad njo. Marija je čudovita
Mati boţjega Sina, ki mu je bilo všeč, da jo je poniţal in skril v
ţivljenju. Ţelel je pomnoţiti njeno poniţnost, zato jo je
imenoval žena in je ravnal z njo kakor s tujko, čeravno jo je
spoštoval in ljubil v svojem srcu bolj kakor vse angele in ljudi.
Marija je zapečateni studenec in zvesta nevesta Svetega Duha, v
katero ima dostop samo on. Marija je svetišče in počivališče
presv. Trojice, kjer biva Bog veličastneje in bolj boţansko kakor
kjerkoli drugje v vesoljstvu, ne iz- vzemši njegovo prebivališče
nad kerubi in serafi. Brez posebnega dovoljenja nima vanj
vstopa nobeno bitje, pa naj bo še tako čisto.
(6) Zato pravim s svetniki: Devica Marija je zemeljski raj
novega Adama, ki se je v njem učlovečil po Svetemu Duhu, da bi
delal tam nedoumljive čudeţe. To je veliki in boţji svet, poln
neizrekljivih lepot in zakladov. To je veličastvo Najvišjega, kjer
je skril, kakor v svojem srcu, svojega edinega Sina in v njem vse,
kar je najodličnejšega in najdraţjega. O, kako velike in
skrivnostne stvari je storil mogočni Bog v tem čudovitem bitju.
Kljub svoji globoki poniţnosti je morala sama vzklikniti: Velike
reči mi je storil on, ki je mogočen. Svet pa ne ve zanje, ker tega
ne zmoţen ne vreden ni.
5. Slavospev Mariji
(7) Svetniki so pripovedovah čudovite stvari o tem svetem
boţjem mestu. Sami zatrjujejo, da niso nikoli bili bolj zgovorni
in srečni, kakor če so govorih o njem. Vzklikajo, kako ni mogoče
s pogledom doseči višine
11
Marijinih zasluţenj, ki so jo dvignila do boţjega prestola; da
širine njene ljubezni, bolj obseţne ko zemlja, ni mogoče
izmeriti; da ne moremo doumeti velikosti njene moči, ki jo ima
do Boga samega; končno, da ne moremo presoditi globočine
njene poniţnosti ter vseh drugih njenih kreposti in milosti, ki so
kakor brezno. O nedoumljiva višina! O neizrekljiva širina! O
brezmejna velikost! O brezdanje brezno!
(8) Vse dni, od enega konca sveta do drugega, na nebesnih
višavah in v globinah brezen, vse oznanja čudovito Marijo.
Devetero angelskih zborov, ljudje obeh spolov, vseh starosti in
verstev, dobri in slabi, da, celo hudobni duhovi, vse se mora,
rado ali nerado, ukloniti resnici in jo imenovati Blagoslovljeno.
Vsi angeh v nebesih ji, kot pravi sv. Bonaventura, nenehno
kličejo: Sveta, sveta, sveta Marija, božja porodnica in
devica, ter ji prinašajo vsak dan milijonkrat in milijon- krat
angelski pozdrav: Zdrava Marija itd., padajo pred njo na obraz
in jo prosijo milosti, naj jih počasti s kakim poveljem. Sv.
Mihael je, pravi, sv. Avguštin, čeprav je prvak vsega nebeškega
dvora, najbolj vnet, da ji izkaţe ah ukaţe izkazati vsake vrste
časti. Stalno je pripravljen na častno poslanstvo, da na njeno
besedo pohiti na pomoč kateremu njenih sluţabnikov.
(9) Vsa zemlja je polna njene slave, posebno še pri
kristjanih, kjer so si jo izvolila za zaščitnico in varuhinjo
premnoga kraljestva, deţele, škofije in mesta. Koliko katedral je
posvečenih Bogu pod njenim imenom. Ni cerkve brez oltarja
njej v čast, ni pokrajine ne okraja, kjer bi ne bilo njene
čudodelne podobe, ki ozdravlja vseh vrst zlo in deH vseh vrst
dobrote. In toliko bratovščin in druţb njej v čast! Toliko
cerkvenih redov pod njenim imenom in njenim varstvom!
Toliko sobratov in sester različnih druţb, toliko redovnikov in
redovnic, ki širijo njene hvalnice in oznanjajo njeno usmiljenje!
Ni ga skoraj malega otroka, ki je ne
bi ţe slavil, ko komaj jeclja zdravamarijo; ni grešnikov, ki bi ne
imeli celo v svoji zakrknjenosti vsaj iskrice zaupanja vanjo. In ni
hudobnega duha v peklu, ki je v svojem strahu ne bi spoštoval.
4. Marije nikdar ne moremo dovolj slaviti
(10) Po vsem tem moremo v resnici govoriti s svetniki:
O Mariji nikoli dovolj...
Nikdar še nismo dovolj slavili in poveličevali, častili in ljubili
Marije, nikoli ji še nismo dovolj sluţili. Ona je vredna še večjega
češčenja in spoštovanja, še večje ljubezni in sluţenja.
(11) Zato moramo reči s Svetim Duhom: Vsa slava
kraljeve hčere je znotraj. Sveti Duh hoče povedati, da je vsa
zunanja slava, katero ji v medsebojnem tekmovanju izkazujeta
nebo in zemlja, ničeva v primeri s slavo, ki jo prejema od
Stvarnika znotraj. Ta slava je neznana nam neznatnim stvarem,
katerim ni dano prodreti v skrivnost Kraljeve skrivnosti.
(12) Zato moramo vzklikniti z apostolom: Oko ni videlo in
uho ni slišalo in v človekovo srce ni prišla lepota, veličina in
odlika Marijina, čudeţ čudeţev milosti, narave in slave. Ce
hočete doumeti mater, pravi neki svetnik, potem doumite Sina.
Ona je vredna biti Mati boţja. Tu naj umolkne vsak jezik.
(13) S posebnim veseljem sem pisal to knjiţico, kakor mi je
ravno srce narekovalo. Pokazati sem hotel, da Device Marije
ljudje doslej niso poznali in da je bil to eden razlogov, da tudi
Jezusa Kristusa niso tako poznali, kakor bi ga morali. Če bosta
torej prišla na svet — kar se bo zanesljivo zgodilo — poznanje in
kraljestvo Jezusa Kristusa, bo to le nujna posledica poznanja in
kraljestva presvete Device Marije, ki ga je prvič dala svetu in ga
bo sijajno razodela drugič.
13
1. poglavje
POTREBNOST ČEŠCENJA DEVICE MARIJE
(14) Z vso Cerkvijo priznavam, da je Marija, ki je prišla iz
rok Najvišjega kot uboga stvar, v primeri z rijegovim
neskončnim veličanstvom manj kakor atom ali bolje, da ni nič,
kajti le On je, ki je. Zato je veliki Gospod vedno neodvisen in
zadostujoč sam sebi ter ni nič potreboval in ne potrebuje presv.
Device za izpolnitev svoje volje in razodetje svoje slave. Dovolj
mu je hoteti in vse se zgodi.
(15) Pa vendar rečem tole: Stvari moramo vzeti takšne,
kakršne so. Odkar je Bog ustvaril presveto Devico, je hotel po
njej začeti in končati svoja največja dela; in lahko verujemo, da
ne bo spremenil tega svojega ravnanja, in sicer prav zato ne, ker
je Bog, ki ne menjava svojih misli in svojega ravnanja.
Prvi oddelek NAČELA
1. NAČELO: Bog je hotel pri učlovečenju uporabiti Marijo
(16) Bog Oče je dal svojega Edinorojenca svetu samo po
Mariji. Pri vsem vzdihovanju očakov, pri vseh prošnjah
prerokov in svetnikov štiri tisoč let, da bi imeli ta zaklad, je šele
Marija z močjo svojih molitev
in z vzvišenostjo svojih kreposti to zasluţila in našla milost pri
Bogu. Svet je bil nevreden, pravi sv. Avguštin, da bi prejel
boţjega Sina naravnost iz Očetovih rok; dal ga je Mariji, da ga
svet prejme po njej.
Boţji Sin je postal za naše odrešenje človek, vendar v Mariji
in po Mariji.
Bog Sveti Duh je izoblikoval Jezusa Kristusa v Ma riji, a jo je
prej vprašal za njeno privoljenje po enem od prvih sluţabnikov
svojega dvora.
Marija in presveta Trojica
(17) Bog Oče je podelil Mariji toliko svoje rodovitnosti,
kolikor je te stvar sploh zmoţna, da bi mogla roditi njegovega
Sina in vse ude njegovega skrivnostnega telesa.
(18) Bog Sin je prišel v njeno deviško telo kakor novi Adam
v svoj zemeljski raj, da bi v njem našel svoje veselje in da bi tam
na skrivnem delal čudeţe milosti. Učlovečeni Bog je videl svojo
svobodo v tem, da je bil kakor jetnik zaprt pod Marijinim srcem.
Razkrival je svojo mogočnost s tem, da se je dal nositi telesu te
neţne mladenke. Svojo in svojega Očeta slavo je iskal tako, da je
skrival svoj sijaj vsem stvarem na svetu in ga odkrival samo
Mariji. Svojo neodvisnost in veličastvo je proslavil z odvisnostjo
od ljubeznive Device pri svojem spočetju in svojem rojstvu, pri
svojem darovanju v templju in v svojem skritem ţivljenju do
tridesetega leta, da, do svoje smrti. Pri njej je morala biti
navzoča Marija, ker je Kristus hotel, da bi skupaj z njo daroval
eno samo daritev. Hotel je biti ţrtvovan večnemu Očetu z
Marijinim privoljenjem kakor nekoč Izak z Abrahamovim
privoljenjem boţji volji. Marija je tista, ki je boţjega Sina dojila
in hranila, oskrbovala in vzgajala ter darovala za nas.
O čudovita in nedoumljiva odvisnost Boga samega! Sveti Duh
ni mogel v evangeliju o tem molčati, čeprav
15
nam je sicer prikril skoraj vse čudovite reči, ki jih je storila
učlovečena Modrost v svojem skritem ţivljenju. Tako nam je
hotel pokazati neskončno vrednost in lepoto te odvisnosti. Jezus
Kristus je izkazal Bogu Očetu večjo slavo s tem, da je bil trideset
let podloţen svoji Materi, kakor pa bi mu jo bil izkazal tedaj, če
bi z izvrševanjem največjih čudeţev spreobrnil ves svet. Zato pa
tudi mi najbolj slavimo Boga, če se popolnoma podredimo
Mariji po zgledu Jezusa Kristusa, našega edinega vzora, da bi
tako Bogu sluţili.
(19) In če pobliţe pogledamo še ostali del Jezusovega
ţivljenja, bomo videli, da je hotel začeti svoje čudeţe po Marij i.
Svetega Janeza je posvetil po Marijini be- sebi v telesu njegove
matere, svete Elizabete. Brţ ko je spregovorila, je bil Janez
posvečen, in to je Jezusov prvi in največji čudeţ milosti. Na
svatbi v Kani je na njeno poniţno prošnjo spremenil vodo v vino,
in to je njegov prvi čudeţ v naravi. Začel in nadaljeval je svoje
čudeţe po Mariji in jih bo še po njej nadaljeval do konca sveta.
(20) Bog Sveti Duh je v Bogu nerodoviten, saj ne rodi
nobene druge boţje osebe, a je postal rodoviten v svoji nevesti
Mariji. Z njo, v njej in iz nje je rodil svojo mojstrovino,
učlovečenega Boga, in rojeva vse dni do konca sveta izvoljene,
ude v telesu te častitljive Glave. Zato pa velja: kolikor bolj najde
Marijo, svojo ljubljeno in nerazdruţljivo Nevesto v kaki duši, s
toliko večjo močjo deluje v tej duši, da v njej rodi Jezusa
Kristusa in njo v Jezusu Kristusu.
(21) S tem seveda nočemo trditi, da daje presv. Devica
Svetemu Duhu rodovitnost, kakor da bi je ta ţe sam ne imel. Kot
Bog je rodoviten in zmoţen roditi kakor Oče in Sin, čeprav te
zmoţnosti ne udejani, ker ne rodi nobene druge boţje osebe. S
tem hočemo le povedati, da Sveti Duh uporabi presv. Devico,
četudi je ne potrebuje, ko rodi in ustvari v njej Jezusa Kri 2 — Popolna podaritev
^^
stusa in njegove ude. To je tolikšna skrivnost milosti, da je
nepoznana celo najbolj učenim in duhovnim kristjanom.
(22) Kakor so ravnale tri boţje osebe pri učloveče- nju in pri
prvem prihodu Jezusa Kristusa, tako ravnajo nevidno vse dni v
sveti Cerkvi in bodo ravnale do konca sveta, da, celo ob zadnjem
prihodu Jezusa Kristusa.
2. NAČELO: Bog hoče uporabljati Marijo
1. Marija, srednica milosti pri posvečevanju duš
(23) Bog Oče je zbral vse vode in jih imenoval morje, prav
tako je zbral vse milosti in jih imenoval Marija. Veliki Bog ima
zaklad in nadvse bogato zakladnico, kamor je poloţil vse, kar je
lepega in sijajnega, redkega in dragocenega, nazadnje celo
svojega lastnega Sina. Ta neizmerna zakladnica ni nič drugega
ko Marija. Svetniki jo imenujejo Gospodova zakladnica, ki s
svojo polnostjo bogati ljudi.
(24) Bog Sin je izročil svoji Materi vse, kar je pridobil s
svojim ţivljenjem in s svojo smrtjo, vsa svoja neskončna
zasluţenja in svoje čudovite kreposti ter jo postavil za
zakladničarko vsega, kar mu je dal Oče v dediščino. Po njej deli
svojim udom svoja zasluţenja, po njej podeljuje svoje kreposti
in razdeljuje svoje milosti. Marija je skrivnostna pretočnica in
vodotoč, po katerem se izlivajo tiho in obilno potoki njegovega
usmiljenja.
(25) Bog Sveti Duh je poklonil Mariji, svoji zvesti nevesti,
vse svoje neizrekljive darove in jo je izbral za delivko vsega
svojega bogastva tako, da deli, komur hoče, kolikor hoče, kakor
hoče, vse njegove darove in milosti. Sveti Duh ne podeh ljudem
nobenega nebe
17
škega daru, ki ne bi prišel po njenih deviških rokah, kajti taka je
bila boţja volja, da imamo vse po Mariji.
Tako je obdaril, povišal in počastil Najvišji njo, ki je bila vse
ţivljenje uboga, poniţna in skrita z globoko poniţnostjo na dnu
niča. Tako misli Cerkev in mislijo sveti očetje.
(26) Ce bi govoril svobodomislecem našega časa, bi vse to,
kar sem povedal preprosto, dokazoval na dolgo in široko z
navedbami sv. pisma in svetih očetov. Navedel bi njih latinska
mesta in vse bi podprl s številnimi trdnimi razlogi, ki jih je
mogoče najti pri p. Poire- ju v njegovi Trojni kroni sv. Device.
Ker pa govorim v prvi vrsti ubogim in preprostim, ki so dobre
volje in imajo več vere kolikor pa večina učenjakov ter verujejo
preprosto in z večjim zasluţenjem, se zadovoljim s tem, da jim
preprosto pojasnim resnico, ne da bi se mudil z navajanjem
vseh latinskih mest. Teh pač ne razumejo, čeprav nekatera tudi
navajam, ne da bi jih iskal veliko. Pa nadaljujmo!
2. Mogočnost Marijine priprošnje
(27) Ker milost spopolnjuje naravo in slava milost, je
gotovo, da je naš Gospod tudi v nebesih prav tako Marijin Sin,
kot je bil to na zemlji. Zato je ohranil vdanost in poslušnost
najpopolnejšega otroka do najboljše matere. Vendar pa se
moramo varovati misli, kakor da bi bila ta odvisnost kako
poniţanje in kaka nepopolnost Kristusova. Kajti Marija je
neskončno pod svojim Sinom, ki je Bog, in mu torej ne ukazuje
tako, kakor zemeljska mati ukazuje svojemu otroku, niţjemu od
sebe. Toda Marija je po tisti milosti in slavi, ki pre - šinja z
Bogom vse svetnike, vsa prešinjena z Bogom. Zato ne prosi, ne
ţeli in ne stori ničesar takega, kar bi nasprotovalo večni in
nespremenljivi boţji volji. Ce torej v spisih svetnikov Bernarda,
Bernardina, Bona- ventura itd. beremo, kako je v nebesih in na
zemlji vse
podloţno presveti Devici, celo Bog sam, tedaj hočejo s tem
povedati naslednje: Veljava in moč, ki jo je Bog milostno dal
Mariji, je tako velika, da se zdi enaka boţji mogočnosti. Marijine
molitve in prošnje so pri Bogu tako mogočne, da veljajo pred
njegovim veličast- vom vedno kakor nekakšni ukazi; Bog se
nikdar ne ustavlja priprošnji svoje ljube Matere, ker je vedno
poniţna in v skladju z njegovo voljo.
Ce je Mojzes z močjo svoje molitve pomiril boţjo jezo nad
Izraelci tako uspešno, da se mu najvišji in neizmerno usmiljeni
Gospod ni mogel ustavljati, ampak je rekel, naj pusti kaznovati
uporno ljudstvo, potem si lahko mislimo, koliko bolj uspešna je
pred boţjim prestolom molitev poniţne Marije, vredne boţje
Matere, kakor pa molitve in prošnje vseh angelov in svetnikov v
nebesih in na zemlji.
(28) Marija ukazuje v nebesih angelom in svetnikom. Kot
plačilo za njeno globoko poniţnost ji je Bog dal moč in nalogo,
da zasede s svetniki prestole, ki so jih odpadli angeli izpraznili s
svojim napuhom. Taka je namreč volja Najvišjega, ki povišuje
poniţne: nebesa, zemlja in pekel, radi ali neradi, naj se
pokoravajo ukazom poniţne Marije, ki jo je postavil za vladarico
nebes in zemlje, vodnico svojih vojska, zakladničarko svojih
zakladov, delivko svojih milosti in orodje svojih čudeţ nih del,
obnoviteljico človeškega rodu, srednico za ljudi, pokončevalko
boţjih sovraţnikov in zvesto druţico pri svojih velikih delih in
slavnih zmagah.
5. Kdor Marije nima za mater, ne more imeti Boga za očeta
(29) Bog Oče hoče dobivati po Mariji otroke do konca sveta,
zato ji govori: V Jakobu razpni svoj šotor, to je, ţivi in prebivaj
v mojih otrocih in izvoljenih, katerih predpodoba je bil Jakob,
ne pa v hudičevih otrocih in zavrţencih, katerih predpodoba je
bil Ezav.
19
(30) Kakor ima v naravnem in telesnem redu otrok očeta in
mater, tako imajo kristjani v nadnaravnem in duhovnem redu
Boga za očeta in Marijo za mater. Vsem resničnim boţjim
otrokom in izvoljenim je Bog oče in Marija mati. Kdor nima
Marije za mater, ta tudi nima Boga za Očeta. Zato vsi tisti, ki
sovraţijo Marijo ali pa prezirljivo in brezbriţno gledajo nanjo —
kakor to delajo krivoverci, razkolniki itd. —, tudi nimajo Boga
za očeta, čeprav se hvalijo, da ga imajo; prav zaradi tega ne, ker
Marije nimajo za mater. Ce bi namreč Marijo imeli za mater,
tedaj bi jo ljubili in častili, kakor zares dober otrok naravno
ljubi in spoštuje mater, ki mu je dala ţivljenje.
Najbolj zanesljivo in nevarljivo znamenje, po katerem
krivoverca in človeka, ki uči nezdrav nauk, razlikujemo od
pravovernega, in po katerem otroka luči razlikujemo od otroka
teme, je njegovo stališče do Marije. Krivoverci in otroci teme
imajo za boţjo Mater mnogokrat samo prezir in brezbriţnost. S
svojimi besedami in zgledom, odkrito ali skrivaj, včasih tudi
pod lepimi pretvezami, skušajo zmanjšati češčenje Device
Marije in ljubezen do nje. Kakšna škoda zanje! Bog Oče namreč
ni zapovedal Mariji, naj ima v njih svoje prebivališče. Kajti
Ezavovi so.
4. Jezusova mati je tudi mati njegovega skrivnostnega teles a
(31) Bog Sin hoče biti vsak dan upodobljen in tako rekoč
učlovečen v svojih udih po svoji ljubi Materi in ji pravi zato: V
Izraelu bodi tvoja dedina . . . To je, kakor bi izpovedal: Bog
Oče mi je dal v dediščino vse narode sveta, vse ljudi, dobre in
slabe, izvoljene in zavrţene. Prve bom vodil z zlatim ţezlom,
druge pa z ţelezno palico. Oče in zagovornik bom prvim,
pravičen maščevalec drugim, vsem pa sodnik. Ti pa, ljuba Mati,
ti imej za dediščino in posest le izvoljene, katerih precl-
podoba je Izrael. Kot njihova dobra Mati jih rojevaj, hrani in
vzgajaj, kot njihova vladarica pa jih vodi, jim vladaj in jih brani.
(32) Človek in človek je bil rojen v njej, pravi Sveti Duh.
Po razlagi nekaterih cerkvenih očetov je tisti prvi človek, ki je
bil rojen iz Marije, učlovečeni Bog, drugi pa je zgolj človek,
posinovljenec boţji in Marijin otroL Če je Jezus Kristus, glava
ljudi, rojen iz Marije, morajo tudi oni, ki so udje, spadajoči k tej
glavi, nujno biti rojeni iz nje. Ena in ista mati ne rodi glave brez
udov niti udov brez glave, sicer bi bil to v naravnem redu
spaček. V redu milosti velja isto: glava in udje so rojeni iz iste
matere. Če bi se kakšen ud skrivnostnega Kristusovega telesa, to
je izvoljeni, rodil iz druge matere, kakor pa je Marija, ki je rodila
glavo, bi to ne bil niti izvoljeni niti ud Jezusa Kristusa, marveč
spaček v redu milosti.
5. Marija oblikuje Kristusa v dušah
(33) še več! Ker je Jezus zdaj prav tako kakor nekdaj
Marijin sad, kakor nebo in zemlja ponavljata tisočkrat in
tisočkrat vsak dan: In blagoslovljen je sad tvojega telesa,
Jezus, zaradi tega je gotovo tudi to, da je Jezus Kristus
posamezno za vsakega človeka, kateremu se daje v posest, prav
tako resnično sad in delo Marije, kakor za ves svet v splošnem.
Če je torej vernik upodobil Jezusa Kristusa v svojem srcu, lahko
z zaupanjem vzklikne: »Prisrčna hvala Mariji! Kar imam, je
njeno delo in njen sad in brez nje bi ga ne imel«. Njej moremo
resničneje kot sv. Pavlu pripisovati besede: Otročiči moji, za
katere zopet trpim porodne bolečine, dokler se v vas ne
upodobi Kristus. Rojevam, pravi Marija, vsak dan boţje otroke,
dokler moj Sin Jezus Kristus ne bo v njih upodobljen do polne
mere starosti. Sv. Avguštin prekosi sam sebe in vse, kar sem
povedal, ko trdi, da so vsi izvoljeni na tem
21
svetu skriti v naročju presvete Device zato, da bi postali podobni
boţjemu Sinu. Ta plemenita Mati jih v svojem naročju čuva,
hrani, oskrbuje in jim daje rast, dokler jih ne rodi za nebeško
slavo po smrti, ki je pravzaprav njihov rojstni dan, kakor
imenuje Cerkev smrt pravičnih. O, skrivnost milosti, ki je
nepoznana zavrţenim in celo izvoljenim malo znana!
6. Marija oblikovalka in vzgojiteljica svetnikov
(34) Bog Sveti Duh hoče v njej in po njej oblikovati
izvoljene in ji govori: Ukorenini se med mojimi izvoljenimi.
Ukorenini, moja ljubljenka in nevesta, vse svoje čednosti v
mojih izvoljencih, da bodo napredovaU od kreposti do kreposti,
od milosti do milosti. Tako si mi ugajala, ko si ţivela na zemlji v
uresničevanju najvišjih kreposti, da te še ţelim videti na zemlji,
ne da bi nehala bivati v nebesih. Zato ţivi znova v mojih izvoljenih, da z veseljem gledam v njih korenine tvoje
nepremagljive vere, tvoje globoke poniţnosti, tvojega
vsestranskega zatajevanja, tvoje vzvišene molitve, tvoje goreče
ljubezni, tvojega trdnega upanja in vseh tvojih čednosti. Ti si še
vedno moja zvesta nevesta, prav tako čista in rodovitna ko
nekdaj. Naj mi tvoja vera vzbudi vernikov, naj mi tvoja čistost
vzgoji devic in naj mi tvoja rodovitnost podari izvoljenih, ki so
moja svetišča.
(35) Kadar poţene Marija v duši korenine, dela tam čudeţe
milosti, kakor more le ona, zakaj samo ona je rodovitna Devica,
ki ni imela nikoli in ne bo imela sebi podobne po čistosti in
rodovitnosti.
Marija je rodila v zvezi s Svetim Duhom najvišje, kar je bilo
in bo, učlovečenega Boga, in bo zato napravila tudi največje
stvari v poslednjih časih. Njej je pridrţano oblikovanje in vzgoja
velikih svetnikov, ki bodo nastopili proti koncu sveta. Samo ta
enkratna
in čudodelna Devica more namreč v zvezi s Svetim Duhom
povzročiti posebne in izredne stvari.
(36) Kadar Sveti Duh, njen Ţenin, najde Marijo v duši,
naravnost prileti k tej duši in stopi ves vanjo. Obilno se priobči
tej duši, in sicer prav toliko, kolikor prostora ta duša napravi
njegovi Nevesti. Eden glavnih vzrokov, da Sveti Du h sedaj ne
dela v dušah velikih čudeţev, je, ker te niso dovolj tesno
zdruţene z njegovo zvesto in nerazdruţljivo Nevesto. Pravim,
neraz- druţljivo Nevesto, zakaj odkar se je Sveti Duh, ki je bitna
Ljubezen Očetova in Sinova, zaročil z Marijo, da bi rodila Jezusa
Kristusa, glavo izvoljenih, in Jezusa Kristusa v dušah, je nikdar
ni zapustil, ker mu je ostala vedno zvesta in rodovitna.
Drugi oddelek
POSLEDICE I. POSLEDICA: Marija,
Kraljica src
(37) Iz vsega povedanega jasno izhaja:
Prvič: Marija je prejela od Boga veliko oblast nad dušami
izvoljenih. Ne mogla bi namreč v njih prebivati, kakor ji je
zapovedal Bog Oče; ne mogla bi jih oblikovati, hraniti in roditi
za večno ţivljenje kot njihova mati, jih imeti za svojo dedino in
svoj deleţ, jih oblikovati v Jezusu Kristusu in Jezusa Kristusa v
njih; ne mogla^ bi ukoreninjati svojih kreposti v njih in biti
nerazdruţljiva druţica Svetega Duha pri vseh njegovih delih
milosti — ne mogla bi opravljati vsega tega, če ne bi imela
posebne pravice in oblasti nad dušami po posebni milosti
Najvišjega. Najvišji ji je predal oblast nad svojim edinim in
naravnim Sinom. S tem ji je izročil oblast tudi nad svojimi
posinovljenimi otroki, in to ne samo nad telesi, kar ne bi bilo
veliko, temveč tudi nad dušami.
23
(38) Marija je kraljica nebes in zemlje po milosti, kakor je
Jezus njun kralj po naravi in osvojitvi. Ker kraljestvo Jezusa
Kristusa obstoji v prvi vrsti v človekovem srcu ali v človekovi
notranjosti po besedah: Kraljestvo božje je znotraj vas, zato je
tudi kraljestvo presvete Device v prvi vrsti v človekovi notrini,
to je v duši. Zato predvsem v dušah uţiva s svojim Sinom večjo
slavo kakor v vseh vidnih stvareh in jo moremo z vsemi svetniki
imenovati: Kraljica src.
2. POSLEDICA: Marija in naš poslednji cilj
(39) Drugič: sklepati moramo, da je presveta Devica, ki je
bila celo Bogu nekako, to je pogojno potrebna, namreč zaradi
sklepa njegove volje, še tem bolj potrebna ljudem, da doseţejo
svoj poslednji cilj. Zato ne smemo češčenja presvete Device
staviti v isto vrsto s češčenjem drugih svetnikov, kakor da ni
veliko potrebnejše in kakor da je le nekaj dodatnega.
(40) Učeni in poboţni Suarez iz Druţbe Jezusove,
izobraţeni in bogoljubni Justus Lipsius, louvainski doktor, in
mnogi dnigi so neizpodbitno dokazali iz misli cerkvenih očetov,
med drugimi sv. Avguština, edeškega diakona sv. Efrema, sv.
Cirila Jeruzalemskega, sv. Germana Carigrajskega, sv. Janeza
Damaščana, sv. Anzelma, sv. Bernarda, sv. Bernardina, sv.
Tomaţa in sv. Bonaventura, da je češčenje presvete Device po trebno za zveličanje. Nezmotno znamenje pogubljenja pa je,
kakor je izjavil celo Ekolampadij in nekateri drugi krivoverci, če
kdo ne ceni in ne ljubi presvete Device. Nasprotno je nezmotno
znamenje izvoljenosti, če ji je kdo ves in resnično predan ali je
do nje poboţen.
(41) Podobe in izreki stare in nove zaveze to dokazujejo,
misli in zgledi svetnikov potrjujejo, pamet in izkušnja učita in
dokazujeta. Celo hudobni duh in njegovi privrţenci so morali,
četudi neradi, to priznati.
ker jih je k temu prisilila resnica. Zbral sem veliko mest iz
cerkvenih očetov in učiteljev, da dokaţem to resnico. Da ne bom
dolgovezen, navajam samo tole mesto iz sv. Janeza Damaščana:
Ceščenje, izkazovano tebi, o presveta Devica, je nekakšno
orožje zveličanja, orožje, ki ga Bog izroča tistim, ki jih hoče
rešiti.
(42) Tu bi lahko navedel mnogo dogodkov, ki dokazujejo
isto stvar. Ţivljenjepis sv. Frančiška Asiškega pripoveduje:
svetnik je v zamaknjenju videl veliko lestev, ki je segala do
neba. Na vrhu lestve je stala presveta Devica in mu je razodela,
da se mora vzpenjati po tej lestvi, če hoče priti v nebesa.
Ţivljenjepis sv. Dominika pripoveduje naslednji dogodek:
petnajst tisoč hudobnih duhov je obsedlo dušo nekega nesrečnega krivoverca blizu Carcassona, kjer je sv. Dominik pridigal o
roţnem vencu. Ti hudobni duhovi so na ukaz presvete Device
bili prisiljeni na svojo veliko sramoto priznati več pomembnih
in tolaţilnih resnic v zvezi s češčenjem boţje Matere. To so
storili s tako silovitostjo in jasnostjo, da resnične pripovedi in
slavospeva, ki ga je hudobni duh proti svoji volji izpovedal o češčenju presvete Device, ni moč poslušati brez solz veselja, če
gojimo do nje vsaj iskrico poboţnosti.
5. POSLEDICA: Marija in naša popolnost
(43) Ce je češčenje presvete Device vsem ljudem potrebno
za dosego zveličanja, tedaj je toliko bolj onim, ki so poklicani k
večji popolnosti. In ne verjamem, da bi mogel kdo dospeti do
tesnega zedinjenja z našim Gospodom in do popolne zvestobe
Svetemu Duhu brez zelo velike povezave s presveto Devico in
brez njene velike pomoči.
(44) Samo Marija je našla milost pri Bogu, ne da bi ji
pomagala kaka druga stvar. Vsi drugi, ki so od tedaj naprej našli
milost pri Bogu, so jo dobili le po njej in jo še bodo dobili po
njej. Marija je bila polna milosti.
25
ko jo je pozdravil nadangel Gabrijel, in neizrekljivo obsenčenje
Svetega Duha jo je preobilno napolnilo z milostjo. Ona je to
dvojno polnino milosti potem mnoţila iz dneva v dan, od
trenutka do trenutka, da je dosegla neizmerno in nepojmljivo
stopnjo milosti. Najvišji jo je zato postavil za edino
zakladničarko vseh svojih bogastev, edino delivko vseh milosti.
Tako Marija poplemeniti, povzdigne in obogati, kogar hoče;
tako popelje, kogar hoče, po ozki poti v nebesa, da navzlic vsem
oviram pride tja skozi tesna vrata ţivljenja. In ona je tista, ki
podari prestol, ţezlo in kraljevsko krono, komur hoče.
Povsod in zmeraj je Jezus Marijin sad in Marijin Sin; in
Marija je povsod resnično drevo, ki nosi sad ţivljenja, in
resnična mati, ki ta sad rodi.
I.
Marija vodi k popolnosti
(45) Bog je samo Mariji dal ključe do vinskega hrama boţje
ljubezni in ji podelil moč stopati po naj- vzvišenejših in
najskritejših poteh popolnosti in voditi po njih tudi druge.
Samo Marija pomaga vstopiti ubogim otrokom nezveste Eve v
zemeljski raj, da se tam veselo sprehajajo z Bogom in dobe
varno zavetje pred svojimi sovraţniki. Tam uţivajo brez strahu
pred smrtjo sad drevesa ţivljenja in spoznanja dobrega in
hudega ter pijejo v globokih poţirkih nebeško vodo iz bistrega
studenca, ki teče v izobilju. Ali lepše: Marija sama je ta
zemeljski raj ali deviška in blagoslovljena zemlja, s katere sta
bila pregnana zaradi svojih grehov Adam in Eva. Marija odpira
dostop k sebi tistim, ki jih ţeli napraviti svete.
(46) Odličniki ljudstva se potegujejo za tvojo na klonjenost, da rabim izraz Svetega Duha po razlagi sv.
Bernarda; potegovali so se in se bodo od stoletja do stoletja, a
posebno ob koncu sveta. To se pravi, največji svetniki, duše, ki
so najbogatejše z milostmi in
krepostmi, bodo najbolj vztrajno molile k presveti Devici in jo
bodo stalno imele pred očmi kot najpopolnejši vzor za
posnemanje in kot mogočno pomoč v vseh potrebah.
2. Marija vodi k zmagi
(47) Povedal sem, da se bo to dogajalo posebno proti koncu
sveta, in to kmalu. Najvišji namreč mora s svojo sveto Materjo
oblikovati velike svetnike, ki bodo po svetosti prekašali večino
ostalih svetnikov, kakor libanonske cedre prekašajo grmičevje.
To je bilo razodeto neki sveti duši, katere ţivljenjepis je napisal
msgr. de Renty.
(48) Te velike duše, polne milosti in gorečnosti, bodo
izbrane, da se postavijo nasproti sovraţnikom boţjim, ki bodo
besneli na vseh straneh. Posebno bodo predane presveti Devici,
ki jih bo razsvetljevala s svojo lučjo, pojila s svojim mlekom,
vodila s svojim duhom, podpirala s svojo roko in varovala ter
ščitila tako, da se bodo lahko borile z eno roko in gradile z
drugo. Z eno roko se bodo bojevale, prevračale in podirale
krivoverce z njihovimi krivoverstvi, razkolnike z nji hovimi
razkoli, malikovalce z njihovim malikovanjem in grešnike z
njihovo brezboţnostjo. Z drago roko bodo pa zidale tempelj
pravega Salomona in skrivnostno mesto boţje, to je presveto
Devico. Njo imenujejo cerkveni očetje Salomonov tempelj in
božje mesto. Ves svet bodo s svojimi besedami in zgledi
privedle k pravemu češčenju boţje Matere, kar jim bo nakopalo
nemalo sovraţnikov, prineslo pa tudi nemalo zmag in slave pri
Bogu. Tako je Bog razodel sv. Vin- cenciju Fererskemu,
velikemu apostolu svojega stoletja, kakor je to dovolj jasno
povedal v enem svojih del.
Zdi se, da je to napovedal Sveti Duh v 58. psalmu z
besedami:
27
Pokončaj jih v srdu, pokončaj, da jih ne bo več, da se
spozna, da Bog gospoduje v Jakobu in tja do koncev
zemlje.
Zvečer se vračajo, kot psi lajajo in
po mestu begajo.
To mesto, ki ga bodo ljudje našli proti koncu sveta, da se
spreobrnejo in potolaţijo svojo lakoto po pravičnosti, je
presveta Devica. Njo imenuje Sveti Duh božji stolp in božje
mesto.
4. POSLEDICA: Potrebnost Marijinega češčenja zlasti v
poslednjem času
(49) Po Mariji se je začelo odrešenje sveta in po Mariji se
mora dopolniti. Marija se pri prvem Jezusovem prihodu ni
skoro nič pokazala, da bi se ljudje, ki so bili še slabo poučeni in
razsvetljeni o osebi njenega Sina, ne oddaljili od resnice in da se
ne bi preveč ter čutno navezali na Marijo. To bi se najbrţ
zgodilo, če bi poznali izredno lepoto, s katero jo je obdaril
Najvišji tudi po zunanjosti. Da je to res, nam zatrjuje v nekem
pismu Dionizij Areopagit. On pravi: če bi videl Marijo, bi jo
imel zaradi njene skrivnostne miline in brezprimerne krasote za
boţanstvo, ako me ne bi vera, v kateri sem bil utrjen, učila
nasprotnega. — Toda pri drugem Kristusovem prihodu mora
biti Marija spoznana in od Svetega Duha odkrita zato, da bodo
ljudje po njej spoznali in ljubili Jezusa Kristusa in mu sluzih.
Tedaj namreč ne bodo več obstajah razlogi, zaradi katerih je
Sveti Duh skril svojo Nevesto za časa njenega ţivljenja in jo je
prav malo razodel potem, ko se je začel oznanjati evangelij.
I.
Po Mariji bo prišlo Kristusovo kraljestvo
(50) Bog torej hoče v teh poslednjih časih razodeti in
odkriti Marijo, mojstrovino svojih rok. Razlogi so naslednji:
1. Marija se je na tem svetu skrivala in se v globoki
poniţnosti poniţevala v prah, zato je dosegla pri Bogu,
apostolih in evangelistih, da ni bila razodeta.
2. Marija je mojstrovina boţjih rok tako na zemlji po milosti
kakor v nebesih po slavi. Zato Bog hoče, naj ga ljudje
poveličujejo in slavijo zaradi tega njegovega odličnega dela.
3. Marija je jutranja zarja, ki vzhaja pred Soncem
pravičnosti in ga odkriva, zato jo morajo ljudje spoznati in
uzreti, da bodo spoznali in zagledali Jezusa Kristusa.
4. Marija je pot, po kateri je Jezus Kristus prvič prišel k
nam, zato naj bo tudi pot, ko pride dmgič, čeprav na drug način.
5. Marija je varno sredstvo ter ravna in brezmadeţna pot,
po kateri pridemo k Jezusu Kristusu in ga v polnosti najdemo,
zato ga morajo po njej doseči duše, ki naj izţarevajo svetost.
Kdor najde Marijo, najde ţivljenje, to je Jezusa Kristusa, ki je
pot, resnica in ţivljenje. Marije ne more najti, kdor je ne išče, in
ne more je iskati, če je ne pozna; zakaj nepoznane stvari nihče
ne išče in si je ne ţeli. Zato moramo Marijo poznati bolj ko
kadarkoli poprej, da bomo poznali in slavili presveto Trojico.
6. Marija mora v teh poslednjih časih bolj ko kadarkoli prej
zacveteti v usmiljenju, da privede nazaj in ljubeznivo sprejme
uboge grešnike in tiste, ki so zašli, pa se bodo spreobrnili in
vrnili v katoliško Cerkev. Marija mora zrasti v moči proti vsem
boţjim
sovraţnikom:
malikovalcem,
razkolnikom,
mohamedancem, judom in zakrknjenim brezboţneţem. Ti se
bodo strahotno vzdignili, da bi z obljubami in z groţnjami
zapeljali in strmoglavili vse svoje nasprotnike. In končno mora
Marija zacveteti v milosti, da bi navdušila in okrepila vse hrabre
vojščake in zveste sluţabnike Jezusa Kristusa, ki se bodo borili
za njegovo sveto stvar.
29
7. Končno mora predvsem v teh poslednjih časih Marija
pognati strah v kosti hudobnemu duhu in njegovim
privrţencem kakor za boj pripravljena armada. Hudobni duh
seveda dobro ve, da ima le malo časa na razpolago, manj kakor
kdaj za pogubljanje duš. Zato vsak dan podvoji svoje napore in
boje. Kmalu bo sproţil krvava preganjanja in nastavljal bo silne
zasede zvestim sluţabnikom in pravim Marijinim otrokom, ker
te premaga izmed vseh najteţe.
2. Odločilen boj ob koncu časov
(51) Ravno na ta zadnja in kruta preganjanja, ki se bodo
mnoţila dan na dan do antikristovega kraljestva, se v prvi vrsti
nanaša ona prva in znamenita napoved in prekletstvo boţje,
izrečeno v zemeljskem raju nad kačo. Prav je, da to na tem
mestu razloţimo v slavo presvete Device, v zveličanju njenih
otrok in v osramočenje hudobnega duha.
Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo in med tvojim
zarodom in njenim zarodom; ta ti bo glavo strla, ti jo boš pa
ranila na peti.
(52) Samo enkrat je Bog napravil sovraštvo, ne- spravljivo
sovraštvo, ki bo trajalo in se večalo do konca, namreč sovraštvo
med Marijo, svojo sveto Materjo, in med hudobnim duhom,
med otroki in sluţabniki presvete Device ter Luciferjevimi
otroki in privrţenci. Med vsemi sovraţniki, ki jih je Bog obudil
zoper hudiča, je najstrašnejša Marija, njegova sveta Mati. Zato
ji je Bog ţe v zemeljskem raju, čeprav je bila tedaj še samo v
njegovi zamisli, navdihnil toliko sovraštvo zoper zakletega
boţjega sovraţnika, tolikšno spretnost za odkrivanje zlobe te
stare kače, toliko moči za premagovanje, poteptavanje in
zdrobitev tega brezboţnega prevzetneţa, da se je ta boji bolj
kakor vseh angelov in ljudi, da, v nekem smislu celo bolj kakor
Boga samega. To ne pomeni, da lu boţji srd, sovraštvo
in moč zoper satana neskončno večja ko srd in moč presvete
Device, saj so Marijine popolnosti omejene. Pač pa pomeni tole,
prvič: satan neizmerno bolj trpi v svojem napuhu, ker ga
premaga in kaznuje majhna in poniţna boţja sluţabnica in ga
njena poniţnost bolj poniţa kakor boţja mogočnost; drugič: Bog
je podelil Mariji tako veliko oblast nad hudobnimi duhovi, da se
ti bolj boje enega njenega vzdihljaja v pomoč kake duše kakor
prošenj vseh svetnikov in ene njenih groţenj bolj kakor vseh
drugih muk. Hudobni duhovi so ţe često proti svoji volji to
morali priznati po ustih obsedencev.
(53) Kar je izgubil Lucifer z napuhom, to je pridobila
Marija s poniţnostjo. Kar je ugonobila in zapravila Eva z
nepokorščino, je pridobila Marija s pokorščino. Eva, ki je
ubogala kačo, je ugonobila sebe in vse svoje otroke ter jih je
izročila hudobcu. Marija, ki je bila Bogu popolnoma zvesta, je
rešila s seboj tudi vse svoje otroke in sluţabnike in jih je
posvetila njegovemu veličastvu.
3. Marijini otroci in sužnji hudobnega duha
(54) Bog lu postavil enega samega sovraštva, ampak več;
ne samo med Marijo in hudobnim duhom, temveč tudi med
otroki presvete Device in otroki hudobnega duha. Naredil je
sovraštva, nasprotstva in tajne mrţnje med resničnimi otroki in
sluţabniki presvete Device ter otroki in suţnji hudobnega duha.
Ti se ne ljubijo med seboj in ne goje globokih medsebojnih
stikov. Belialovi otroci, satanovi suţnji in prijatelji tega sveta
(kajti vse to je popolnoma isto) so dosedaj vedno preganjali in v
prihodnje bodo še bolj ko prej preganjali privrţence presvete
Device, kakor je nekoč Kajn preganjal svojega brata Abela in
Ezav svojega brata Jakoba, ki sta predpodobi zavrţenih in
izvoljenih. Poniţna Marija pa bo zmeraj zmagovala
31
nad prevzetneţem, in sicer tako sijajno, da mu bo strla glavo,
kjer ima njegov napuh svoj sedeţ. Vedno bo tudi razkrivala
njegovo kačjo hudobijo in odkrivala njegove peklenske mine,
prekriţevala hudičeve naklepe in varovala do konca svoje zveste
sluţabnike pred njegovimi ostrimi kremplji.
Marijina oblast nad hudobnimi duhovi pa bo še prav posebno
zasijala v poslednjem času, ko bo satan nastavljal pasti njeni
peti, to se pravi njenim poniţnim sluţabnikom in ubogim
otrokom, ki jih bo ona razvrstila v boj zoper njega. Majhni in
ubogi bodo pred svetom, poniţevani pred vsemi kakor peta,
teptani in preganjani kakor peta v primeri z drugimi udi telesa.
Namesto tega pa bodo bogati milosti boţjih, katere jim bo
Marija naklonila v obilici. Veliki in vzvišeni bodo v svetosti pred
Bogom, po gorečnosti bodo prekašali ostale ljudi in boţja pomoč
jih bo tako podpirala, da bodo s peto poniţnosti v zvezi z Marijo
štrli satanu glavo in pripomogli Jezusu Kristusu do zmage.
4. Apostoli poslednjih časov — Marijini otroci
(55) Slednjič: Bog sam hoče, naj bo njegova sveta Mati sedaj
bolj poznana, ljubljena in češčena kakor kdaj poprej. To se bo
nedvomno zgodilo, če se bodo izvoljeni z milostjo in lučjo
Svetega Duha poglobili v notranje in popolno izvajanje češčenja
Marije, ki jim ga hočem odkriti. Tedaj bodo jasno videli, kolikor
to zmore vera, ono lepo morsko zvezdo in pod njenim vodstvom
prijadrali v varen pristan kljub nevihtam in morskim
razbojnikom. Spoznali bodo veličino te vladarice in se povsem
čisto posvetili njeni sluţbi kot njeni ljubeči podloţniki. Okusili
bodo njeno milino ter materinsko dobroto in ljubili jo bodo
neţno kakor njeni ljubljeni otroci. Spoznali bodo njeno
usmiljenje, ki ga je polna, in potrebo, da jim pomaga, ter se za tekali k njej v vseh zadevah kot k svoji ljubi zagovor3 — Popolna podaritev
niči in srednici pri Jezusu Kristusu. Vedeli bodo, katero je
najgotovejše, najlaţje, najučinkovitejše in najpopolnejše
sredstvo, da pridejo k Jezusu, ter se ji bodo izročili brez pridrţka
z dušo in telesom, da bi bili prav tako tudi povsem Jezusovi.
Njihovo delovanje
(56) Toda kakšni bodo ti sluţabniki, podloţniki in otroci
Marijini?
Oni bodo plameneči ogenj. Gospodovi sluţabniki, ki bodo
povsod priţigali ogenj boţje ljubezni.
V mogočni Marijini roki bodo kakor ostre puščice v
bojevnikovi roki, ki bodo predrle njene sovraţnike.
Levijevi sinovi bodo, ki bodo nosili, prečiščeni v ognju
velikih stisk in tesno zedinjeni z Bogom, v srcu zlato ljubezni, v
duhu kadilo molitve in na telesu mire zatajevanja. Povsod bodo
za uboge in male širili blagodejni vonj Jezusa Kristusa, medtem
ko bodo za velikaše in bogate in ohole posvetnjake kakor dih
smrti.
(57) Grmeči oblaki bodo, ki bodo pri najmanjšem dihu
Svetega Duha hiteli skozi ozračje, ne da bi se na kaj navezali ali
se čemu čudili ali bili nevoljni, ko bodo rosili deţ boţje besede
in večnega ţivljenja. Grmeli bodo zoper greh in zoper svet in
tolkli bodo satana in njegove podloţnike. Skoz in skoz bodo
prebodli za ţivljenje ali za smrt z dvoreznim mečem boţje
besede vse tiste, h katerim jih bo poslal Najvišji.
(58) Taki bodo resnični apostoli poslednjih časov, ki jim bo
Gospod vsega stvarstva dal besedo in oblast delati čudeţe in
oteti bogat plen sovraţnikom. Brez zlata ali srebra, in, kar je še
več, brez skrbi bodo počivali sredi drugih duhovnikov,
cerkvenih dostojanstvenikov in klerikov. Pa vendar bodo imeli
posrebrene peruti goloba, da polete s čistim namenom v slavo
boţjo in zveličanje duš, kamor jih pokliče Sveti Duh.
33
v krajih, kjer bodo pridigali, bodo pustili za seboj le zlato
ljubezrii, ki je izpolnitev celotne postave.
Njihova moč
(59) Nazadnje vemo: to bodo pravi učenci Jezusa Kristusa, ki
bodo stopali po stopinjah njegovega ubo- štva in poniţnosti,
preziranja sveta in ljubezni; učitelji bodo ozke poti, ki vodi k
Bogu, v čisti resnici po svetem evangeliju in ne po načelih sveta,
ne da bi gledali na osebo, ne da bi prizanašali, poslušali ali se
bali kakega smrtnika, naj bo še tak mogočnjak. V ustih bodo
imeli dvorezen meč boţje besede, na rami bodo nosili
okrvavljeni prapor kriţa, v desnici razpelo in v levici roţni
venec, v srcu sveti imeni Jezusa in Marije ter skromnost in
zatajevanje Jezusovo v vsem svojem vedenju.
To so tisti veliki moţje, ki bodo nastopili. Mari ja jih bo
vzgojila na ukaz Najvišjega, da razširi njegovo kraljestvo nad
kraljestvom nevemikov, brezboţneţev in mohamedancev. Kdaj
in kako se bo to zgodilo? .. . Samo Bog ve, mi pa naj molčimo,
molimo in s psalmi- stom vzdihujemo: Trdno sem zaupal v
Gospoda.
2. poglavje
TEMELJNE RESNICE O CEŠČENJU DEVICE
MARIJE
(60) Ko sem povedal nekaj o nujnosti češčenja presvete
Device, bi moral zdaj pojasniti, v čem obstoji to češčenje. To
bom storil z boţjo pomočjo, ko pokaţem nekaj temeljnih resnic,
ki osvetle to lepo in zanesljivo poboţnost, saj njo hočem
razkriti.
1. RESNICA: Jezus Kristus, poslednji namen
slehernega češčenja Device Marije
(61) Jezus Kristus, naš Odrešenik, pravi Bog in pravi
človek, mora biti zadnji namen vseh naših po- boţnosti, sicer bi
bile goljufive in napačne. Jezus Kristus je alfa in ornega,
začetek in konec vseh stvari. Mi delamo zato, pravi apostol, da
bi dosegli popolnost v Jezusu Kristusu, ker samo v njem biva
vsa polnost boţanstva in vsa ostala polnost milosti, kreposti in
popolnosti. Ker smo samo v njem bili blagoslovljeni z vsem
duhovnim blagoslovom. Ker je on naš edini učenik, ki naj nas
poučuje; naš edini Gospod, od katerega smo odvisni; naša edina
glava, s katero smo zdruţeni; naš ediiu vzor, ki naj mu
postanemo podobni; naš ediiu zdravnik, ki naj nas ozdravlja;
naš edini pastir, ki naj nas hrani; naša edina pot, ki naj nas
vodi; naša edina resnica, v katero moramo verovati; naše edino
ţivljenje, ki naj nas oţivlja, in naše edino vse v vsem, ki nam
mora zadostovati. Pod nebom ni drugega imena, razen imena
Jezusovega, po katerem
35
naj bi se zveličali. Bog nam ni dal drugega temelja našega
odrešenja, popolnosti in slave kot le Jezusa Kristusa. Vsaka
zgradba, ki ni zidana na tej trdni skali, je postavljena na gibljiv
pesek in se bo brez dvoma podrla prej ali slej. Vsak vernik, ki ni
povezan z njim, kakor je mladika z vinsko trto, odpade, se posuši
in je pripraven le še za ogenj. Zunaj Kristusa je vse samo
blodenje, laţ, krivica in brezkoristnost, smrt in poguba. Ce pa
smo v Jezusu Kristusu in je Jezus Kristus v nas, se nam ni bati
obsodbe. Ne angeli v nebesih ne ljudje na zemlji ne hudobni
duhovi v peklu ne nobena druga stvar nam ne more škodovati,
ker nas ne more ločiti od ljubezni boţje, ki je v Jezusu Kristusu.
Po Jezusu Kristusu, z Jezusom Kristusom in v Jezusu Kris^su
premoremo vse: izkazovati vso čast in slavo Očetu v edinosti
Svetega Duha, se spopolniti in biti bliţnjemu prijetna vonjava
večnega ţivljenja.
(62) Ce se zavzemamo za pravo češčenje svete Device, je to
le zaradi tega, da bi naše češčenje Jezusa Kristusa postalo
popolnejše; podati hočemo le zanesljivo sredstvo, kako najti
Jezusa Kristusa. Ce bi poboţ- nost do svete Device vodila proč
od Jezusa Kristusa, bi jo morali zavreči kot hudičevo prevaro.
Pa se nam tega ni bati. Nasprotno, to češčenje, kakor sem ţe
pokazal in bomo še videli, nam je potrebno, da popolneje
najdemo Jezusa Kristusa, ga prisrčneje ljubimo in mu zvesteje
sluţimo.
1. Jezusa ne moremo ločiti od Marije
(63) Obračam se za trenutek k tebi, moj ljubi Jezus, da
potoţim tvojemu boţjemu veličastvu, kako večina kristja nov, in
celo najučenejši med njimi, ne poznajo nujne povezave med
teboj in tvojo sveto Materjo. Ti, o Gospod, si vedno z Marijo in
ona je vedno s teboj, sicer bi ne bila več to, kar je. Po milosti je
namreč tako spremenjena v tebe, da ne ţivi več, je ni
več, ampak ţi-viš in kraljuješ v njej ti, Jezus, veliko popolneje
kakor v vseh angelih in svetnikih. O, če bi poznali slavo in
ljubezen, ki ti jo izkazuje to čudovito bitje, bi imeli o tebi in o
njej vse drugačne nazore, kakor pa jih imajo. Marija je s teb oj
tako zedinjena, da^bi laţje ločili luč od sonca, toploto od ognja,
da, še več, laţje bi ločili vse angele in svetnike od tebe kakor pa
Devico Marijo, ker te ona ljubi bolj goreče in te popolneje slavi
ko vse druge stvari skupaj.
2. Potrebnosti češčenja Device Marije mnogi ne razumejo
(64) Ah ni po vsem tem, moj ljubi Učenik, presenetljivo in
pomilovanja vredno videti nevednost in slepoto ljudi na zemlji
glede tvoje svete Matere? Ne govorim toliko o malikovalcih in
poganih, ki tebe ne poznajo in se ne trudijo, da bi Marijo
poznali. Tudi ne govorim o krivovercih in razkolnikih, ki jim ni
mar češčenje tvoje svete Matere, ker so se ločili od tebe in od
tvoje Cerkve. Govorim le o katoliških kristjanih, celo o učiteljih
med njimi, ki naj učijo druge, pa poznajo tebe in tvojo sveto
Mater samo razumsko, suho, neplodno in ravnodušno. Ti
gospodje govore le redko o tvoji sveti Materi in o češčenju, ki ji
ga dolgujemo, ker se boje, kakor pravijo, da bi se to ne zlorabilo
in da bi se tebi ne godila krivica, če bi preveč častili Marijo. Ce
torej vidijo ali shšijo kakega Marijinega prisrčno, krepko in
prepričljivo govoriti o češčenju te dobre Matere kot o varnem
sredstvu brez prevar, o kratki poti brez nevarnosti, o brezma deţni stezi brez ovinkov in o čudoviti skrivnosti za najdenje tebe
in za popohio ljubezen do tebe, tedaj kriče zoper njega in
navaijajo tisoč napačnih razlogov, da bi ga prepričali, naj ne
govori toliko o presveti Devici, češ da so pri tem češčenju
udomačene velike zlorabe in ga je zato treba uničiti. Raje naj se
govori.
37
pravijo, o tebi, kakor pa navajati ljudstvo k češčenju presvete
Device, ki jo ţe tako dovolj ljubi.
Včasih se pač sliši, da govore ti ljudje o češčenju tvoje svete
Matere, pa ne da bi ga pospeševali in priporočali, temveč da bi
pri njem odpravili zlorabe. V resnici pa ti gospodje ne goje blage
bogoljubnosti do tebe, ker niso vneti za Marijo. Roţni venec,
škapulir in molek prištevajo k poboţnim navadam starih ţenic,
primernim za nevedne ljudi, saj se brez njih lahko zveličamo. Ce
pride med nje kak častilec presvete Device, ki moli roţni venec
in jo sicer časti, mu brţ skušajo obrniti duha in srce. Namesto
roţnega venca mu bodo svetovali, naj odmoli sedem psalmov, in
namesto češčenja presvete Device češčenje Jezusa Kristusa.
O moj ljubeznivi Jezus, ali imajo ti^ ljudje tvojega duha? Ali
ti more ugajati njihovo početje? Ali ti je prav, če se ne trudimo z
vsemi močmi, da bi ugajali tvoji Materi, iz bojazni, da ne bi
ugajali tebi? Ali češčenje naše svete Matere ovira češčenje tebe?
Ali sebi pripisuje čast, ki ji jo izkazujemo? Ali dela sama zase?
Ali je mar tujka, ki nima nobene zveze s teboj? Ali ne ugajamo
tebi, če ţelimo biti njej v veselje? Ali se ločimo ali oddaljimo od
tvoje ljubezni, če se Mariji izročimo in jo ljubimo?
3. Ljubiti Marijo tako, kakor jo ljubi Jezus
(65) In vendar, moj ljubljeni Učenik, četudi bi bilo res, kar
sem povedal, ali ne bi večina učenjakov, za kazen svojemu
napuhu, še naprej odtujevala ljudi češčenju tvoje svete Matere
in bi bila še dalje do njega brezbriţna? Varuj me. Gospod, varuj
me njihovega naziranja in ravnanja in mi daj vsaj malo tiste
hvaleţnosti, spoštovanja in ljubezni, ki jo ti imaš do svoje svete
Matere, da te tem bolj ljubim in poveličujem, kolikor bolj te
posnemam in hodim za teboj.
(66) Kakor da doslej še nisem ničesar povedal v čast tvoji
sveti Materi, mi podari milost, da jo bom dostoj no slavil: Daj,
da bom dostojno hvalil tvojo Mater, navzlic vsem njenim
sovraţnikom, ki so tudi tvoji sovraţniki, in naj jim zakličem s
svetniki: Nihče naj si ne domišlja, da mu ho Bog usmiljen,
kdor žali njegovo Mater.
(67) Daj mi, da po tvojem usmiljenju doseţem pravo
češčenje tvoje svete Matere in z njim navdihnem ves svet; podeli
mi gorečo ljubezen do tebe in sprejmi v ta namen ognjevito
prošnjo, ki jo obračam nate s sv. Avguštinom in tvojimi
resničnimi prijatelji.
4. Molitev sv. Avguština
»Ti si, Kristus, moj sveti oče, moj dobri Bog, moj veliki kralj,
moj dobri pastir, moj edini učitelj, moj najboljši pomočnik, moj
prelepi ljubljenec, moj ţivi kruh. Ti si moj duhovnik na veke,
moj vodnik v domovino, moja prava luč, moja sveta radost. Ti si
mi ravna pot, moja jasna modrost, moja čista preprostost, moja
miroljubna sloga. Ti si vse moje varstvo, moja bogata dediščina,
moje večno zveličanje ...
O Jezus Kristus, ljubezni vredni Gospod, le zakaj sem v
svojem ţivljenju ljubil kaj drugega, hrepenel po čem drugem ko
po tebi, Jezus, moj Bog? Kje sem bil, ko nisem bil v duhu pri
tebi? Vsaj odslej naprej se vnemajte in stekajte vsa moja
hrepenenja h Gospodu Jezusu; hitite, dovolj ste se mudila,
tecite svojemu cilju naproti, iščite, kogar iščete. Jezus, kdor tebe
ne ljubi, naj bo zavrţen; kdor tebe ne ljubi, naj bo poln gren kosti... O predobri Jezus, tebe naj ljubi, v tebi naj se raduje in
tebe naj občuduje vsako srce, posvečeno tvoji slavi. Bog mojega
srca in moj deleţ. Jezus Kristus, naj izgubi moje srce svoje
ţivljenje, da ti ţiviš v meni in da se vname v moji duši ţareče
oglje tvoje ljubezni in zagori v mogočen ogenj! Naj gori nepre
39
stano na ţrtveniku mojega srca, naj ţari v moji notranjosti,
plapola v skrivnih globinah moje duše, da bo tako dan mojega
konca tudi dan moje dovršitve v tebi... Amen«.
2. RESNICA: Jezusova in Marijina lastnina smo
(68) Iz vsega, kar je Jezus Kristus za nas, sledi — kakor pravi
apostol —, da nismo svoji, da ne pripadamo sebi, ampak da smo
prav v vsej celoti Kristusovi. Njegovi udje smo in njegova
lastnina; saj nas je kupil za neskončno drago ceno, za celotno
ceno svoje krvi. Pred krstom smo bili satanovi suţnji, krst pa nas
je napravil za resnično lastnino Jezusa Kristusa; odslej naj
ţivimo, delamo in umremo samo za učlo- večenega Boga.
Poveličevati ga moramo v svojem telesu in mu prepuščati, naj
vlada v naši duši, ker smo njegova posest, njegovo pridobljeno
ljudstvo in njegova dediščina. Zato nas tudi Sveti Duh primerja:
X. Drevesom, posajenim ob vodah milosti, na polju Cerkve, ki
naj daje ob svojem času sadove. 2. Mladikam vinske trte, katere
deblo je Jezus Kristus in ki morajo obroditi dobro grozdje. 3.
Čredi, katere pastir je Jezus Kristus in ki se mora mnoţiti in
dajati mleko. 4. Dobri zemlji, ki jo obdeluje Bog ter v njej seme
raste in prinaša trideseteren, šestdeseteren in stoteren sad.
Jezus Kristus je preklel nerodovitno smokvo in obsodil lenega
hlapca, ki svojega talenta ni prav porabil. Vse to dokazuje, da
pričakuje Jezus Kristus nekaj sadov od naše ubog e osebe,
namreč naša dobra dela. Ta dobra dela so samo njegova last, ker
smo ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela. Te besede
Svetega Duha razodevajo, da je Jezus Kristus edino počelo in
mora biti edini cilj vseh naših dobrih del ter da mu ne smemo
sluţiti le kakor plačani sluţabniki, ampak iz ljubezni in v
popolni predanosti, v popolni podaritvi samega sebe njemu. Naj
to razloţim.
1. Vrste odvisnosti
(69) Tu na zemlji sta dva načina, kako more kdo pripadati
komu drugemu in biti od njega odvisen. Stopiti more v sluţbeno
razmerje kot njegov sluţabnik; ali pa se mu daje povsem in
nepreklicno na voljo kot njegova lastnina. Zato govorimo o
sluţabništvu in lastništvu.
V sluţbi, kakršna navadno obstaja med kristjani, se človek
obveţe, da bo sluţil določen čas komu drugemu za določeno
plačo ali kakršnokoli dogovorjeno odškodnino.
Drugače je, če se je kdo dal komu povsem in nepreklicno na
voljo kot njegova lastnina, da bi mu sluţil iz ljubezni. Tedaj je
od tistega, kateremu se je izročil, popolnoma in v vsem odvisen
za vse svoje ţivljenje; in sluţiti mora temu svi.^ -u gospodarju,
ne da bi računal na kakršnokoli plačilo ali odškodnino; in biti
mu mora povsem in vedno na voljo.
(70) Tri vrste popolne in vseobsegajoče odvisnosti —
odvisnosti lastništva — obstajajo: odvisnost po naravi;
odvisnost, v katero je kdo prisiljen; in prostovoljna odvisnost.
Vse stvari so kot popolna lastnina odvisne od Boga na prvi
način, kajti Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje.
Hudobni duhovi in pogub- Ijenci so poleg tega odvisni od Boga
tudi na drugi način. Pravični in svetniki pa so razen prvega
načina odvisnosti od Boga povsem odvisni še na tretji način. Ta
zadnja, prostovoljna vrsta odvisnosti je najpopolnejša in daje
največjo slavo Bogu, ki gleda na srce, ki zahteva zase srce in se
sam imenuje Bog srca, to se pravi ljubečega hotenja, ljubeče
volje. S prostovoljnim sprejemom takšne odvisnosti od Boga se
dvignemo nad vse stvari ter se nepreklicno odločimo za Boga in
za sluţbo njemu v vsem in brez pridrţkov, tudi če bi po naravi ne
bili k temu obvezani.
41
2. Značilnosti popolne podaritve samega sebe
(71) Med sluţabnikom in lastnino je seveda bistvena
razlika:
1. Sluţabnik ne daje svojemu gospodarju vsega, kar je, kar
ima in more pridobiti sam ali po drugih. S popolno podaritvijo
pa človek da svojemu gospodarju samega sebe in vse, kar ima in
kar si more pridobiti, in to brez izjeme ter brez slehernega pridrţka.
2. Sluţabnik zahteva za svoje sluţenje gospodarju plačilo;
kdor pa se je komu povsem podaril, ta ne more zahtevati ničesar
v povračilo, naj dela še tako pridno in naporno.
3. Sluţabnik lahko zapusti svojega gospodarja, kadar hoče,
ali vsaj, ko poteče njegova sluţbena doba; popolna podaritev pa
ne dovoljuje, da bi človek zapustil svojega gospodarja; takšna
podaritev velja za vselej.
5. Povsem smo božji
(72) Bolj sploh ne moremo pripadati kakemu človeku,
kakor pa če smo v vsej celoti postali njegova lastnina. In kot
kristjani sploh ne moremo bolj zares pripadati Bogu, kakor pa
če smo z dejanjem popolne podaritve postali last Jezusa
Kristusa in njegove svete Matere. V tem nam je najlepši zgled
Jezus Kristus sam, ko je vzel nase podobo hlapca iz ljubezni do
nas, in presveta Devica, ki se je imenovala sluţabnico edi deklo
Gospodovo. Apostol si šteje v čast, ko se imenuje Kristusov
sluţabnik ali Kristusov hlapec: tudi kristjani se v sv. pismu
pogosto imenujejo Kristusovi sluţabniki. Izraz »servus« pa je
nekoč, kakor omenja znamenit moţ, pomenil samo nekoga, ki je
bil gospodarjeva last, kajti tedaj še ni bilo sluţabnikov v današnjem pomenu ter so gospodarjem stregli le suţnji ali
osvobojenci. A tudi katekizem tridentinskega cerkve
nega zbora hoče brez slehernega dvoumja povedati, da smo
lastnina Jezusa Kristusa, in zato uporablja povsem nedvoumen
izraz, ko pravi, da smo »mancipia Christi«, to je lastnina Jezusa
Kristusa. Iz tega sledi:
(73) Biti moramo povsem Kristusovi in mu sluţiti ne za
plačo, temveč kot tisti, ki so se mu iz velike ljubezni dali
popolnoma v last. Ljubeče in brezpogojno se moramo posvečati
sluţbi njemu samo zaradi časti, da smo njegovi. Pred krstom
smo bili suţnji hudobnega duha, krst pa nas je napravil za
lastnino Jezusa Kristusa. Kristjani moramo torej nujno
pripadati ali hudobnemu duhu ali pa Jezusu Kristusu.
4. Povsem smo Marijini
(74) Kar trdim brez omejitve o Jezusu Kristusu, to rečem
pogojno tudi o Mariji. Jezus Kristus jo je izbral za svojo
nerazdruţljivo druţico v ţivljenju in smrti, v slavi in gospostvu
nad nebesi in zemljo. Podelil ji je po milosti, da ima v odvisnosti
od njegovega veli- častva vse pravice in odlike, ki jih ima sam po
naravi: Kar pripada Bogu po naravi, pripada Mariji po
milosti, pravijo svetniki. In ker imata oba, kot zatrjujejo, isto
voljo in isto oblast, imata tudi iste podloţnike in slu ţabnike.
(75) Po mnenju svetnikov in mnogih velikih moţ se torej
smemo iz ljubezni popolnoma podariti boţji Materi, da bi bili
tako popolneje Kristusovi. Sveta Devica je sredstvo, po katerem
je naš Gospod prišel k nam. Zato mora biti ona tudi za nas
sredstvo, da pridemo k njemu. Saj Marija ni kakor druge stvari,
da bi nas z navezovanjem nase bolj oddaljevala kakor pa
pribliţevala Bogu. Marija ničesar bolj goreče ne ţeli kakor pa to,
da bi nas zedinila s svojim Sinom Jezusom; in Jezus Kristus
ničesar bolj goreče ne ţeli kakor to, da bi prišli k njemu po
njegovi sveti Materi. V čast in veselje mu je, kakor bi bilo v čast
in veselje kralju.
43
če bi se mu kdo hotel popolneje podrediti in postati povsem
njegova lastnina in bi se prav zato dal kraljici v last. Zaradi tega
pravijo sveti cerkveni očetje in za njimi sv. Bonaventura, da je
Devica Marija pot k našemu Gospodu: Približevanje Mariji je
potovanje h Kristusu.
(76) Da, še več! Omenil sem že, da je Marija kraljica in
vladarica nebes in zemlje: Vse stvari in tudi Devica, vse je
podložno božjemu gospostvu; glej, gospostvu Device so
podložne vse stvari in celo Bog sam. Tako pravijo sv. Anzelm,
sv. Bernard, sv. Bernardin in sv. Bonaventura. Ali nima potem
ona prav toliko podloţnikov, kolikor je bitij? Ali ni potem prav,
da so med tolikerimi, ki so proti svoji volji podloţniki Marijini,
tudi drugi, ki se ji iz ljubezni popolnoma podarijo, ko jo
radovoljno izvolijo za svojo vladarico? Ljudje in hudobni duhovi
imajo prostovoljne podanike, Marija pa naj bi jih ne imela?
Kralj si šteje v čast, če ima kraljica, njegova druţica, podanike,
nad katerimi ima pravico glede ţivljenja in smrti, ker je čast in
oblast enega čast in oblast tudi drugega. Kdo bi potemtakem
mogel misliti, da našemu Gospodu, najboljšemu Sinu, ne bi bilo
prav, če obstajajo ljudje, ki se popolnoma dajo v last njegovi
sveti Materi, s katero naš Odrešenik deli vso svojo oblast? Ah
Jezus manj spoštuje in ljubi svojo Mater kakor Asuer Estero in
Salomon Betsabejo? Kdo bi si upal to trditi ah sploh mishti?
(77) Pa kam me je zapeljalo pero? Zakaj se ustavljam pri
dokazovanju tako lahko umljive stvari? Kaj zato, če se kdo noče
imenovati popolna Marijina lastnina? Pa naj se imenuje
popolna lastnina Jezusa Kristusa in naj to tudi bo! S tem je ţe
tudi Marijin, ker je Jezus sad in slava Marijina. To pa na popoln
način doseţemo s češčenjem, o katerem bomo govorih v naslednjem.
5- RESNICA: Osvoboditi se moramo vsega zlega v sebi
(78) Naša najboljša dejanja navadno omadeţuje in pokvari
tista nagnjenost k zlu, ki tiči v naši notranjosti. Ce zlijemo čisto
vodo v slabo dišečo posodo ali vino v sod, katerega notranjščina
je pokvarjena od slabega vina, ki je bilo prej v sodu, tedaj se
bosta voda in vino pokvarila in se zlahka navzela slabega duha.
Prav tako se zgodi, če Bog vlije v posodo naše duše, ki je
pokvarjena zaradi izvirnega in dejanskega greha, svoje milosti
in svojo nebeško roso ali ţlahtno vino svoje ljubezni. Takrat se ti
darovi navadno skvarijo in onesnaţijo zaradi slabega droţ ja in
sprijenega dna, kar vse ostaja v nas kot posledica greha. Naša
dejanja, celo naše najlepše kreposti so od tega prizadete. Ce si
torej hočemo priboriti popolnost, ki jo doseţemo samo v
povezavi z Jezusom Kristusom, potem je zelo pomembno, da se
izpraznimo vsega, kar je v nas slabega. Sicer nas bo naš Gospod,
ki je neskončno čist in ki neizmerno sovraţi ţe najmanjši madeţ
v duši, zavrgel izpred svojega obličja in se ne bo zdruţil z nami.
1. Spoznanje samega sebe
(79) Ce naj se izpraznimo samih sebe, moramo v luči
Svetega Duha najprej spoznati, kako globoko smo nagnjeni k
zlu, pa tudi svojo nezmoţnost za vse, kar je dobrega, svojo
slabotnost pri vsaki stvari, svojo nenehno nestanovitnost, svojo
nevrednost za kakršnokoli milost in svojo vsestransko
dostopnost za hudobijo. Greh našega prvega očeta nas je skoraj
v vsem skazil in popačil, napihnil in pokvaril, kakor kvas skisa,
dvigne in skazi testo, v katero je dejan. Osebni grehi, ki smo jih
storili mi sami, naj bodo to smrtni ali mali, četudi so nam bili
odpuščeni, so še povečali našo poţeljivost, našo slabost,
nestanovitnost in pokvarjenost ter tako pustili zle posledice v
naši d u š i . . .
45
Naš edini deleţ je napuh in zaslepljenost duha, zakrknjenost
srca, slabost in nestanovitnost v duši; po- ţeljivost, uporne
strasti in bolezni v telesu . ..
(80) Ali se moremo potemtakem čuditi, če je rekel naš
Gospod, da se mora tisti, ki hoče hoditi za njim, odpovedovati
sam sebi in sovraţiti svoje ţivljenje? Kdor ljubi svoje ţivljenje,
ga bo izgubil; in kdo sovraţi svoje ţivljenje, ga bo rešil.
Neskončna Modrost, ki ne zapoveduje ničesar brez razloga, nam
ukazuje, naj sovraţimo sami sebe, ker smo zelo vredni
sovraštva. Nihče ni tako vreden ljubezni kakor Bog, nihče ni
tako vreden sovraštva kakor mi sami.
2. Odpoved samemu sebi
(81) Ce naj se izpraznimo samih sebe, moramo — drugič —
vsak dan umirati sami sebi. To pomeni, odrekati se moramo
dejavnostim svojih duševnih zmoţnosti in svojih telesnih čutov:
gledati moramo, kakor da ne vidimo ničesar; poslušati, kakor da
ne slišimo; rabiti stvari tega sveta, kakor da jih ne rabimo. To
imenuje sv. Pavel vsakodnevno umiranje: Vsak dan umiram.
Če pšenično zrno ne pade v zemljo in n e umrje, ostane samo.
Ce ne odmrjemo sami sebi in če nas naše najbolj svete
poboţnosti ne privedejo do te nujne in rodovitne smrti, ne bomo
nikoli prinašali sadu, ki bi bil kaj vreden. Naše poboţnosti bodo
za nas brez koristi, naše samoljublje in samovolja bosta spridila
naša dobra dela, zaradi česar se bodo pred Bogom spremenila v
gnusobo tudi največje ţrtve in najboljša dejanja, ki jih
zmoremo. Ob svoji smrtni uri bomo ostali praznih rok, brez
kreposti in zasluţenj in bomo celo brez iskrice čiste ljubezn i, ki
je dana samo takim dušam, ki so sebi odmrle in katerih ţivljenje
je z Jezusom Kristusom skrito v Bogu.
3. Marijina pomoč pri tem
(82) Tretjič: Med vsemi poboţnostmi do presvete Device
moramo izbrati kot najboljšo in najbolj posvečujoče tisto, ki
nam najbolj pomaga odmreti samemu sebi. Ne smemo namreč
misliti, da je vse, kar se sveti, zlato, da je vse, kar je sladko, med,
in da je vse, kar je lahko in opravlja večina ljudi, tudi najbolj
posvečujoče. V naravnem redu obstoje skrivnosti, s pomočjo
katerih v kratkem času, poceni in zlahka opravimo določena
naravna opravila. Tako so tudi skrivnosti v redu milosti, s
pomočjo katerih v kratkem času, brez napora in zlahka
izvršujemo nadnaravna dejanja: izpraznimo se samih sebe in se
napolnimo z Bogom ter postanemo popolni.
Vaja, ki jo ţelim razkriti, je ena takih skrivnosti v redu
milosti, ki je nepoznana velikemu številu kristjanov. Pozna jo le
malo poboţnih ljudi in izvaja jo ter ceni še precej manjše število.
Preden začnem z razlaganjem te vaje, naj navedem še četrto
resnico, ki pa izhaja iz tretje.
4. RESNICA: Potrebnost srednice pri sredniku Jezusu
Kristusu
(83) Ce se Bogu ne bliţamo sami, ampak po sredniku, je to
večja popolnost zaradi tega, ker je tu večja poniţnost. Povedal
sem ţe, kako globoko nagnjenje k zlu je v nas. Zato je gotovo: Če
se naslanjamo na svoja dela, spretnost in pripravo, da bi prišh k
Bogu in mu bili všeč, tedaj bo vsa naša pravičnost umazana in bo
le malo veljala pred Bogom. Ne bo ga nagnila, da bi se zdruţil z
nami in nas uslišal. Ni nam dal Bog srednikov pred svojim
prestolom brez razloga. Videl je našo nevrednost in nezmoţnost
ter se nas je usmilil. Priskrbel nam je mogočne srednike pred
svojim veli- častvom, da bi imeli dostop do njegovega
usmiljenja. Ce se torej hočemo neposredno pribliţati njegovi
sve
47
tosti brez vsakršnega priporočila in zanemarjamo pri tem te
srednike, je to pomanjkanje poniţnosti, pomanjkanje
spoštovanja do Boga, ki je nadvse vzvišen in nadvse svet. Ne
menimo se za kralja vseh kraljev toliko kakor za zemeljskega
kralja ali kneza, ki se mu ne upamo pribliţati brez kakega
prijatelja, ki nas priporoči.
(84) Naš Gospod je naš zagovornik in naš srednik odrešenja
pri Bogu Očetu. Po njem moramo moliti z vso zmagoslavno in
vojskujočo se Cerkvijo. Po njem imamo pristop k njegovemu
veličastvu. Nikdar ne smemo stopiti pred njegovo obličje
drugače kakor oprti in obdani z Jezusovimi zasluţenji, kakor
mali Jakob v koz- ličevi koţi pred očeta Izaka, da bi dobil njegov
blagoslov.
Marijino sredništvo
(85) Ali pa ne potrebujemo pri sredniku samem srednika?
Ali smo dovolj čisti, da se zdruţimo neposredno z njim in sami
po sebi? Ali ni tudi on Bog, v vsem enak svojemu Očetu,
najsvetejši in vreden ravno takega spoštovanja in češčenja kakor
Oče? Če je v svoji neskončni ljubezni postal naš zagovornik,
porok in srednik pri Bogu, svojem Očetu, da bi ga pomiril in
plačal naše dolgove, ali smemo zato imeti manj spoštovanja in
svetega strahu pred njegovim veličastvom in njegovo svetostjo?
Zato le pogumno priznajmo s sv. Bernardom, da potrebujemo
srednika pri sredniku samem in da je Devica Marija tista, ki je
najbolj usposobljena za to sluţbo ljubezni. Po njej je namreč
prišel Jezus k nam in po njej moramo iti tudi mi k njemu. Če se
bojimo stopiti naravnost pred Jezusa Kristusa, ki je Bog, bodisi
zaradi njegovega neskončnega sijaja bodisi zaradi svoje nizkosti
ali zaradi svojih grehov, potem pogumno prosimo pomoči in
posredovanja svoje Matere Marije.
4 — Popolna podaritev
Ona je dobra in neţna; v njej ni nič trdega in odbija jočega, nič
preveč vzvišenega in preveč bleščečega. Ko njo gledamo, vidimo
le svojo lastno naravo. Ona ni sonce, ki bi nas slepilo v naši
slabosti s preveliko močjo ţarkov, temveč je lepa in mila kakor
luna, ki prejema svojo svetlobo od sonca, blaţi to svetlobo in jo
usklaja z našo majhno dojemljivostjo. Marija je tako ljubez niva,
da ne odbije nobenega prosilca, ki išče njenega sredništva,^ pa
naj bo še tak grešnik. Kajti še nikdar ni bilo slišati, kakor
zatrjujejo svetniki, odkar stoji svet, da bi bila koga zapustila, ki
se je zatekal zaupno in vztrajno k Materi boţji. Marija je tako
mogočna, da njena prošnja lu nikdar zavrţena. Treba ji je le
pristopiti s prošnjo k svojemu Sinu in ta jo takoj usliši, takoj
sprejme. Vedno ga ljubeznivo zmagajo prošnje njegove svete
Matere, saj se spominja telesa, ki ga je nosilo in prsi, ki so ga
dojile.
(86) Te misli so povzetki trditev sv. Bernarda in sv.
Bonaventura. Onadva pravita, da se vzpenjamo k Bogu po treh
stopnicah. Prva, ki nam je najbliţja in najprimernejša našim
sposobnostim, je Marija. Druga je Jezus Kristus. In tretja je Bog
Oče. Da pridemo k Jezusu, moramo k Mariji, ki je srednica s
svojo priprošnjo. Da pridemo k večnemu Očetu, moramo k
Jezusu, ki je srednik našega odrešenja. Tega reda se popolnoma
drţi češčenje, ki vam ga bom opisal.
5 . RESNICA: Težko je ohraniti od Boga prejete
zaklade milosti
(87) Zaradi svoje slabosti in krhkosti zelo teţko ohranimo
milosti in zaklade, ki smo jih prejeli od Boga.
X. Najprej zato, ker ta zaklad, ki je več vreden kakor nebo in
zemlja, nosimo v krhkih posodah: Imamo ta zaklad v prstenih
posodah, v razpadljivem telesu, v slabotni in nestanovitni duši,
ki jo ţe najmanjša stvar zmede in potare.
49
(88) 2. Dalje zaradi tega, ker so hudobni duhovi prebrisani
tatovi in nas hočejo iznenada presenetiti, da bi nas okradli in
oropali. Noč in dan preţijo na ugoden trenutek. Nenehno nas
obkroţajo, da bi nas poţrli ter nam z grehom v enem trenutku
iztrgali vse milosti in zasluţenja, ki smo si jih pridobili v
mnogih letih. Zaradi njihove zlobe in izkušenosti, zaradi
njihovih zvijač in njih števila se moramo silno bati takšne ne sreče. Saj vemo, da so bile osebe, ki so imele mnogo več milosti,
ki so bile bogatejše glede kreposti in višje po svetosti kakor pa
mi; in vendar so bile napadene, bedno okradene in izropane. O,
koliko libanonskih ceder in nebeških zvezd smo ţe videli, kako
so ţalostno padle z neba ter izgubile v kratkem času vso veličino
in ves sijaj! Odkod ta nenavadna sprememba? To se ni zgodilo
zaradi pomanjkanja milosti, ki nikomur ne manjka, marveč
zaradi premajhne poniţnosti. Mislile so, da so zmoţne ohraniti
svoje zaklade; zanašale in opirale so se nase. Menile so, da je
njihova hiša dovolj zanesljiva in da so njihove skrinje dovolj
močne in da torej zlahka obvarujejo dragoceni zaklad milosti.
Zaradi tega prikritega naslanjanja nase (četudi se jim je zdelo,
da se naslanjajo samo na boţjo milost) jih je pravični Gospod
prepustil njim samim — in tako so bile okradene. Kakšno gorje!
O če bi bile poznale čudovito poboţnost, o kateri hočem
govoriti! Tedaj bi bile zaupale svoj zaklad mogočni in zvesti
Devici in ona bi jim ga bila obvarovala kakor svojo lastnino in bi
si to celo štela za svojo dolţnost.
Le z Marijino pomočjo moremo vztrajati v milosti
(89) Zaradi nenavadne pokvarjenosti sveta je teţko ostati
pravičen. Svet je danes tako pokvarjen, da so tudi duše vernih
ljudi zaradi tega omadeţujejo, če ne z blatom, pa vsaj s prahom.
Pravi čudeţ je, če nekdo
ostane trden in ga ne odnese siloviti hudournik, sredi viharnega
morja, ne da bi utonil ali da ga ne bi ugrabili morski roparji,
sredi okuţenega zraka, ne da bi mu to škodovalo. Samo Devica
edina verna, ki ji peklenska kača nikoli ni mogla škodovati,
doseţe ta čudeţ za one, ki ji vdano sluţijo.
51
3. poglavje
IZBIRA PRAVILNEGA ČEŠCENJA DEVICE
MARIJE
(90) Ko nam je torej teh pet resnic pred očmi, moramo zdaj
bolj ko kdaj prej izbrati pravo obliko če- ščenja svete Device.
Danes je namreč še več kakor kdaj prej tudi napačnih
poboţnosti do svete Device, ki jih ima marsikdo za prave.
Hudobni duh je kot ponarejevalec ter prevejan in izkušen goljuf
ogoljufal in pogubil ţe veliko duš z laţno poboţnostjo do pre svete Device. In to satansko izkušnjo vsak dan vnovič uporablja
zato, da bi pogubil še mnoge druge, ko jih pozibava in uspava v
grehu pod pretvezo nekaj slabo opravljenih molitvic in zunanjih
vaj, ki jih tem ljudem navdihuje. Ponarejevalec denarja običajno
ponareja samo zlati in srebrni denar in le zelo poredkoma denar
iz kake druge kovine, ker se to ne splača. Tako tudi hudobni duh
ne ponareja toliko drugih poboţnosti kakor poboţnosti do
Jezusa in Marije, poboţnosti do svetega Rešnjega telesa in do
svete Device, saj sta ti dve med poboţnostmi to, kar sta zlato in
srebro med kovinami.
(91) Zato je zelo pomembno, da spoznamo najprej napačne
oblike češčenja svete Device, da se jih bomo znali izogibati, in
pravo obliko češčenja, da se je oklenemo. Zato bom pokazal v
drugem delu te knjiţice izmed tolikerih poboţnosti do Marije
tisto, ki je najbolj popolna. Materi boţji najbolj všeč, s katero
Boga najbolj poveličujemo, a sebe najbolj posvečujemo; in te naj
se nato oprimemo.
Prvi oddelek
ZNAČILNOSTI NAPAČNEGA IN PRISTNEGA CESCENJA
DEVICE MARIJE
/. NAPAČNO češčenje
(92) Poznam sedem vrst napačnih častilcev in napačnih
oblik češčenja svete Device. To so: x. Kriti- kastrski častilci; 2.
ozkosrčni častilci; 3. pozunanjeni častilci; 4. predrzni častilci; 5.
nestanovitni častilci; 6. hinavski častilci; 7. koristolovski
častilci.
1. Ošabni častilci
(93) Ošabni so običajno oholi učenjaki, svobodo- misleci in
samozadostneţi, ki v osnovi sicer čutijo nekaj poboţnosti do
presvete Device, pa vendar kritizirajo skoraj vse oblike češčenja,
s katerimi preprosti ljudje preprosto in sveto časte svojo
predobro Mater. Oni dvomijo o vseh čudeţih in dogodkih, o
katerih poročajo verodostojni pisci ali letopisi verskih redov in
ki pričajo o usmiljenju in veliki moči presvete Device. Le z muko
gledajo preproste in poniţne osebe na kolenih pred oltarjem ali
podobo presvete Device, včasih tudi na vogalu kake ulice, kjer
molijo k Bogu. Obtoţujejo jih celo malikovalstva, kakor da bi po
boţje častili les ali kamen. Zase pravijo, da ne ljubijo zimanjih
poboţnosti in tudi niso tako omejeni, da bi verovali vsem
zgodbam ali zgodbicam v zvezi s sveto Devico. Ce jim govoriš o
čudovitih hvalnicah, ki so jih zloţili Mariji v čast cerkveni
očetje, tedaj poreko, da so ti govorili v vlogi govornikov, s
pretiravanjem, ali pa napačno razlagajo njihove besede.
53
Takih napačnih častilcev, ošabneţev in posvetnja - kov se
moramo zelo bati, ker povzročajo neizmerno škodo češčenju
presvete Device in pod pretvezo odstranjevanja zlorab
oddaljujejo ljudi od češčenja boţje Matere.
2. Ozkosrčni častilci
(94) Ozkosrčni častilci se boje, da Sina ne bodo častili, če
časte Mater, da bodo poniţevali Sina, če povišujejo Mater. Kar
trpeti ne morejo hvdnic, s katerimi so jo po pravici slavili
cerkveni očetje, in le teţko prenašajo, da je več ljudi na kolenih
pred Marijinim oltarjem kakor pred tabemakljem, kakor da bi si
to nasprotovalo in bi tisti, ki molijo k sveti ^Devici, ne molili po
njej Jezusa Kristusa! Ti ljudje nočejo slišati, da se tolikokrat
govori o boţji Materi in da se tolikokrat zatekamo k njej.
Naj naštejem nekaj njihovic krilatic: Čemu toliko roţnih
vencev, bratovščin in zunanjih poboţnosti do Marije? Ah se ne
kaţe v tem veliko nevednosti? S tem izpostavljamo našo vero
posmehu. Govorimo raje o češčenju Jezusa Kristusa
(mimogrede naj povem, da se pri tem imenu često niti ne
odkrijejo), zatekajmo se k Jezusu Kristusu, ki je naš edini
srednik. Oznanjajmo Jezusa Kristusa, to je zanesljiva
poboţnost!
V nekem ozira je to res. Toda če gledamo na njihovo dejansko
ravnanje, ki izhaja iz teh trditev, potem vidimo, da skušajo pod
pretvezo nečesa boljšega zavreti češčenje svete Device. To pa je
nekaj zelo nevarnega, je pretanjena past hudobnega duha.
Nikoli namreč ne častimo Jezusa Kristusa bolj kakor tedaj, ko
bolj častimo sveto Devico, saj jo častimo zato, da bi popolneje
častiU Jezusa Kristusa. Mi hodimo k njej kot k poti, ki nas vodi
k našemu končnemu cilju — ki je Jezus.
(95) Sveti Duh blagraje po sveti Cerkvi najprej presveto
Devico in nato Jezusa Kristusa: blagoslov-
Ijena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa,
Jezus. In to ne morda zaradi tega, kakor da bi bila Marija bolj
vzvišena od Jezusa ali njemu enaka. To bi bilo neodpustljivo
krivoverstvo. Sveti Duh blag- ruje Marijo le zato poprej, ker je
potrebno, če hočemo na najpopolnejši način častiti Jezusa
Kristusa, da prej poveličujemo njegovo Mater. Kličimo torej z
vsemi pravimi častilci presvete Device njenim napačni m, pretankovestnim častilcem: o Marija, blagoslovljena si med ţenami
vsemi in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus.
3. Pozunanjeni častilci
(96) Pozunanjeni častilci so tisti, katerih vse češče- nje
Marije obstoji samo v nekaterih zunanjih opravilih. Ti uţivajo
samo v zunanjih poboţnostih do presvete Device, ker nimajo
notranjega duha. V naglici zmolijo sila roţnih vencev, so
navzoči, ne da bi pazili, pri več svetih mašah, se udeleţujejo
procesij z mrzlim srcem, se vpišejo v vse bratovščine, ne da bi
postali kaj boljši, ne da bi krotili svoje strasti in posnemali
kreposti presvete Device. Ljubijo samo čustveno plat češčenja, a
ne dojemajo bistva. Če ne občutijo pri svojih poboţnih vajah
ničesar čustvenega, menijo, da ne počenjajo nič koristnega;
zmedejo se zaradi tega in vse opustijo; ali pa te poboţnosti
opravljajo, kadar jim pride na pamet. Veliko je takih
pozunanjenih častilcev na svetu; in ti najhuje kritizirajo tiste, ki
jim je bistveno notranje češčenje, ne da bi seveda zanemarjali
čed- nostno zunanjost, ki vedno spremlja pravo poboţnost.
4. Predrzni častilci
(97) Predrzni častilci so grešniki, ki so vdani strastem, ali
ljubitelji tega sveta, ki pod lepim imenom kristjanov ali
Marijinih častilcev skrivajo napuh ali lakomnost, nečistost ali
pijanstvo, jezo ali preklinje-
55
vanje, obrekovanje ali krivičnost itd. Mimo spijo v svojih
razvadah, ne da bi se trudili za poboljšanje, češ da so častilci
svete Device. Obetajo si, da jim bo Bog odpustil in ne bodo
umrli brez spovedi in ne bodo pogubljeni, ker molijo roţni
venec, se postijo ob sobotah, so v bratovščini sv. roţnega venca
ali škapulirja ali v Marijini druţbi in nosijo to ali ono svetinjico
boţje Matere itd.
Ce jim rečeš, da je njihova poboţnost hudičevo slepilo ali
samo nevarna predrznost, ki jih je zmoţna pogubiti, tega ne
verjamejo. Pravijo, da je Bog dober in usmiljen ter nas ni
ustvaril zato, da bi nas pogubil; da ga ni človeka, ki bi ne grešil;
da ne bodo umrli brez spovedi; da pošten »grešil sem« ob
smrtni uri zadostuje; pa še, da so častilci svete Device; da nosijo
škapuHr; da vsak dan vestno in poniţno zmolijo njej na čast
sedem očenašev in zdravamarij, včasih celo roţni venec ali
Marijino molitveno bogosluţje; da se postijo itd. V potrdilo
tega, kar pripovedujejo in da bi se še bolj zaslepili, pridejo na
dan s kakimi zgodbicami, ki so jih nekje shšali ali brali v
knjigah, ne da bi se prepričali, ali so resnične ali laţne zgodbe.
Zatrjujejo, kako so bih ljudje, ki so umrli v smrtnem grehu, brez
spovedi, pa so v ţivljenju zmolili nekaj molitvic ali opravljali
nekaj poboţnosti v čast Mariji, bili obujeni, da so se spovedali
ali da je njihova duša čudeţno ostala v telesu do spovedi ali da
so po usmiljenju Device zadobili od Boga ob smrti kesanje in
odpuščanje svojih grehov ter bili tako rešeni. Zato tudi oni
upajo, da bodo prejeli isto milost.
(98) Ni bolj obsodbe vredne stvari v krščanstvu kakor taka
hudičeva predrznost. Ali moremo namreč resnično reči, da
ljubimo in častimo presveto Devico, če s svojimi grehi tako
ranimo, prebadamo, kriţamo in neusmiljeno ţalimo njenega
Sina Jezusa Kristusa? Če bi se Marija ravnala tako, da bi s
svojim usmilje
njem reševala take ljudi, bi podpirala greh ter pomagala kriţati
in ţaliti svojega Sina. Kdo pa bi si drznil misliti kaj takega?
(99) Kdor bi torej zlorabil na ta način poboţnost do Marije,
ki je za poboţnostjo do našega Gospoda v zakramentu
presvetega Rešnjega telesa najbolj sveta in najbolj temeljnega
pomena, bi storil strašno bogo- skrunstvo. To bogoskrunstvo je
za bogoskrunstvom nevrednega prejema svetega obhajila
najhujše in najmanj odpustiljivo.
Priznavam, da ni ravno neobhodno potrebno, da bi bil tisti,
ki hoče Marijo v resnici častiti, tako svet, da bi se izognil prav
vsakemu grehu, četudi bi bilo to ţeleti. A treba je za pravo
Marijino češčenje vsaj tega (pazite, kaj bom zdaj povedal):
Prvič: imeti trdno voljo varovati se vsaj vsakega smrtnega
greha, ki ţali prav tako Mater kakor Sina.
Drugič: resno se truditi, da se ogibljemo sploh vsakega
greha.
Tretjič: postati član marijanskih bratovščin, moliti roţni
venec ali druge molitve, postiti se ob sobotah itd.
(100) Vse to čudovito pomaga celo k spreobrnjenju
zakrknjenih grešnikov. Ce je t^ tudi moj bralec in bi bil ţe z eno
nogo v grobu, mu svetujem to, seveda pod pogojem, da bo
opravljal ta dobra dela samo z namenom, da zadobi po
priprošnji svete Device od Boga milost kesanja in odpuščanja
grehov ter zmago nad svojimi slabimi navadami, lukakor pa ne,
da bi mimo vztrajal v stanju greha, ne meneč se za očitke vesti,
za zgled Jezusa Kristusa in svetnikov in za evangelj - ska načela.
5. Nestanovitni častilci
(101) Nestanovitni častilci častijo sveto Devico v
presledkih in kadar jih prime. Zdaj so goreči zdaj mlačni, zdaj se
zde pripravljeni storiti v njeni sluţbi vse, kmalu nato pa ţe
nimajo več istega razpoloţenja.
57
v začetku se bodo oklenili vseh poboţnosti do Marije in se
vpisali v vse njene bratovščine, potem pa se ne bodo drţali
njihovih pravil. Spreminjanjo se kakor luna in Marija jih poloţi
pod svoje noge kakor lunin krajec, ker so vrtljivi in niso vredni,
da bi spadali med sluţabnike Device verne, za katere je značilna
zvestoba in stanovitnost. Bolje je namreč, da se ne preoblagamo
s tolikerimi molitvami in poboţnimi vajami, pač pa tisto malo,
za kar se zavzemamo, opravljamo z ljubeznijo in zvesto, kljub
nasprotovanju sveta, hudobnega duha in mesenosti.
6.
Hinavski častilci
(102) Med laţnimi častilci svete Device so tudi hinavci, ki
zakrivajo svoje grehe in slabe navade s plaščem Device verne z
namenom, da bi veljali v očeh ljudi za to, kar niso.
7. Koristolovski častilci
(103) Koristolovski častilci se zatekajo k sveti Devici, da bi
na primer dobili pravdo, se izognili nevarnosti, ozdraveli od
bolezni ali v drugi podobni stiski, sicer pa bi nanjo pozabili. Vsi
ti so napačni Marijini častilci in zato tudi niso všeč ne Bogu ne
njegovi sveti Materi.
(104) Varujmo se torej, da ne bomo med številom častilcev,
ki samo kritizirajo in ničesar ne verjamejo; ozkosrčnih
častilcev, ki se boje, da bi preveč častili presveto Devico z
ozirom na Jezusa; pozunanjenih častilcev, ki je vsa njihova
poboţnost v zunanjih vajah; predrznih častilcev, ki pod
pretvezo poboţnosti do presvete Device trohne v svojih grehih.
Pazimo se dalje, da ne bomo med številom nestanovitnih
častilcev, ki iz lahkomiselnosti menjavajo svoje poboţnosti ali
pa jih pri najmanjši skušnjavi zapuste; hinavski
častilcev, ki stopajo v razne bratovščine in nosijo Marijin
škapulir, da bi veljali za dobre; in končno še koristolovskih
častilcev, ki se zatekajo k presveti Devici samo, da bi bili rešeni
telesnega zla aH pa da bi dobili časne dobrine.
II. PRISTNO češčenje
(105) Razkrili in obsodili smo napačne oblike če- ščenja
svete Device. Sedaj na kratko poglejmo, v čem je pristno
češčenje, ki je: 1. notranje; 2. prisrčno; 3. sveto; 4. stanovitno; 5.
nesebično.
1. Notranje
(106) Pravo češčenje presvete Device je notranje, se pravi,
prihaja iz duha in iz srca, iz spoštovanja, ki ga gojimo do
presvete Device, iz vzvišenega pojmovanja, ki smo si ga
izoblikovali o njeni veličini, in iz ljubezni, s katero jo ljubimo.
2. Prisrčno
(107) Prava poboţnost je prisrčna, to je, polna zaupanja v
sveto Devico, podobno kakor otrok zaupa v svojo dobro mater.
Ta poboţnost stori, da se človek zateka k Mariji v vseh telesnih
in duhovnih potrebah z veliko preprostostjo, predanostjo in
neţnostjo. Svojo dobro Mater prosi za pomoč ob vsakem času,
povsod in v vseh stvareh. Če človeka tarejo dvomi, prosi Marijo
razsvetljenja; če zaide, jo prosi naravnanja na pravo pot. V
skušnjavah jo prosi podpore. V malo- dušju jo prosi za pogum. V
zgrešenih zbeganostih vesti za osvoboditev. V kriţih, teţavah in
ovirah ţivljenja jo prosi za tolaţbo. Skratka, v vseh telesnih in
duhovnih teţavah je Marija duši redno pribeţališče; in ni se
treba bati, da bi duša s tem nadlegovala to dobro Mater ali bila
nevšečna Jezusu.
59
5. Sveto
(108) Pravo češčenje Marije je sveto. Navaja namreč dušo,
naj se ogiblje greha in posnema kreposti presvete Device,
posebno njeno globoko poniţnost, njeno ţivo vero, popolno
pokorščino, neprestano molitev, vsestransko samozatajevanje,
boţansko čistost, gorečo ljubezen, junaško potrpeţljivost,
angelsko bla- gost in nebeško modrost. To je deset poglavitnih
kreposti presvete Device.
4. Stanovitno
(109) Pravo češčenje svete Device je stanovitno. To češčenje
utrjuje dušo v dobrem in ji pomaga, da ne opusti zlahka svojih
poboţnih vaj. Vliva ji pogum, naj nasprotuje svetu v njegovih
razvadah in načelih, mesu v njegovih zoprnostih in strasteh,
hudobnemu duhu v njegovih skušnjavah. Zato duša, ki goji
pravo češčenje boţje Matere, ni menljiva, otoţna, tesnovest- na
in boječa. To sicer ne pomeni, da ne bi včasih padla in čustveno
zanihala v svojem češčenju. Toda če pade, se dvigne in iztegne
roko k svoji dobri Materi. Ce ji postane vse brez okusa in ne
občuti svoje po- boţnosti, se zaradi tega ne muči. Pravični in
zvesti Marijin častilec namreč ţivi iz vere v Jezusa in Marijo in
ne iz čustev in telesnih občutij.
5. Nesebično
(lao) Slednjič je pravo češčenje svete Device nesebično.
Navdihuje namreč dušo, naj ne išče sebe, marveč samo Boga v
njegovi sveti Materi. Pravi Marijin častilec ne sluţi tej vzvišeni
Kraljici iz dobička- ţeljnosti in koristoljubja, ne zaradi svoje
časne ali večne, telesne ali duhovne koristi, ampak edinole zato,
ker ona zasluţi, da ji sluţimo in sluţimo v njej samo Bogu. Ne
ljubi Marije zato, ker mu izkazuje dobrote
ali ker to od nje pričakuje. Ljubi jo zato, ker je vredna njegove
ljubezni. Zaradi tega jo ljubi in ji sluţi prav tako zvesto tedaj,
kadar čuti odpor in duhovno suhoto, kakor takrat, kadar čuti
sladkost in gorečnost pri tem češčenju. Ljubi jo enako na
Kalvariji kakor na svatbi v Kani. O, kako všečen in dragocen je
tak častilec v očeh Boga in njegove presvete Matere, ker v
ničemer ne išče sebe v njeni sluţbi! Toda kako redki so dan danes taki častilci! Zdaj sem vzel v roke pero, da bi napisal, kar
sem s pridom mnogo let javno in zasebno učil, posebno na
svojih misijonih, da bi pravi Marijini častilci ne bili več redkos t.
IIL POGLED v prihodnost
(m) Marsikaj sem ţe povedal o presveti Devici; še veliko bom
o njej povedal, a neizmerno več bom opustil zaradi svoje
nevednosti, nesposobnosti ali zaradi pomanjkanja časa. Moj
namen je vzgoja pravih Marijinih častilcev in pravih učencev
Jezusa Kristusa.
(112) O, kako bi bil poplačan moj trud, če bi prišla pričujoča
knjiţica v roke plemenite duše, rojene iz Boga in Marije, ne iz
krvi, ne iz volje mesa, ne iz volje moţa, in če bi jo razsvetlila in
navdihnila milost Svetega Duha za spoznanje odličnosti in
vrednosti pravega temeljitega češčenja presvete Device, ki ga
ţelim zdaj opisati! Rajši bi napisal naslednje vrstice s svojo,
četudi grešno krvjo, kakor pa s črnilom, če bi vedel, da bi bile
potem toliko bolj sposobne vtisniti v srce resnice, ki jih pišem v
čast svoje ljube Matere in vzvišene gospodarice, ki sem nje
najnevrednejši otrok in zadnji sluţabnik, in če bi smel potem
toliko bolj upati, da se bo našlo vsaj nekaj bogoljubnih duš, ki
bodo vestno izvajale češčenje, katerega jih hočem naučiti, in da
bodo tako nadomestile izgube, ki jih mora trpeti moja ljuba Mati
in vladarica zaradi moje nehvaleţnosti in nezvestobe.
61
(113) Bolj kot pa kadarkoli prej se čutim preţetega z vero in
upanjem glede vsega tistega, kar se mi je vtisnilo globoko v srce
in za kar ţe mnogo let prosim Boga: da bo namreč boţja Mati
prej ali slej imela več otrok, več sluţabnikov in več takih duš, ki
se ji bodo iz ljubezni popolnoma podarile, kakor pa jih je imela
kadarkoli poprej; in da bo po tem sredstvu Jezus Kri stus, moj
ljubljeni Učenik, bolj kraljeval v srcih, kakor pa je v kateremkoli
času poprej.
(114) V prihodnosti jasno opazim besneče zveri, ki bodo
pridivjale, da s svojimi peklenskimi čekani raztrgajo to knjiţico
in njega, ki ga je Sveti Duh uporabil, da jo napiše, ali pa vsaj, da
jo pokopljejo v temo in pozabo nekega zaboja tako, da bi nikdar
ne ugledala belega dne. Napadale in preganjale pa bodo te z veri
tudi tiste, ki jo bodo brali in se po njej ravnali. Pa, kaj zato! Tem
bolje! Ta prizor mi vliva pogum in mi vzbuja upanje na vehk
uspeh, to je na prihod velike legije plemenitih in pogumnih
borcev obojega spola, ki se bodo v nevarnih časih, bliţajočih se
bolj ko kadarkoli prej, bojevali zoper svet, hudobnega duha in
pokvarjeno naravo.
Kdor bere, naj razume! Kdor more razumeti, naj razume!
Drugi oddelek PRAVILNO CESCENJE DEVICE MARIJE
1. Običajne oblike
(115) Več načinov je, s katerimi moremo častiti pre- sveto
Devico po notranje. Ce jih v kratkem naštejem, so naslednji:
1. Častimo jo kot vzvišeno Mater boţjo s češčenjem tako
imenovane hiperdulije, se pravi, cenimo in častimo
jo bolj ko vse svetnike, saj je ona mojstrovina milosti in prva za
Jezusom Kristusom, ki je pravi Bog in pravi človek. 2.
Premišljujemo o njenih krepostih, njenih posebnih odlikah in
njenih delih. 3. Pogled duha upiramo v njeno veličino. 4.
Ljubimo jo in hvalimo ter se ji zahvaljujemo. 5. S prisrčnim
glasom jo kličemo. 6. Darujemo se ji in se z njo povezujemo. 7.
Opravljamo svoja dela tako, da bi ji bili všeč. 8. Začenjamo,
nadaljujemo in končujemo svoja dela po njej, v njej, z njo in
zanjo, da bi jih tako opravljaU po Jezusu, v Jezusu, z Jezusom in
za Jezusa, ki je naš končni, poslednji cilj. Ta zadnji način bomo
razloţili pozneje.
(116) Pravo češčenje svete Device se izraţa tudi v več
zimanjih obhkah. Glavne so tele:
1. Biti član marijanskih bratovščin in kongregacij. 2. Vstopiti
v redove, ki so ustanovljeni njej v čast. 3. Oznanjati njeno slavo.
4. Dajati miloščino, se postiti in premagovati duhovno ali
telesno njej v čast. 5. Nositi pri sebi roţni venec, škapulir ali
njeno svetinjico. 6. Zbrano, poboţno in lepo moliti ali roţni
venec petnajstih desetk zdravamarij v čast petnajsterim poglavitnim skrivnostim Jezusa Kristusa ali roţni venec peterih
desetk, to je en del, se pravi tretjino roţnega venca: ali v čast
peterim veselim skrivnostim, ki so oznanjenje, obi skovanje,
rojstvo Jezusa Kristusa, darovanje in najdenje Jezusa Kristusa v
templju; ali v čast peterim ţalostnim skrivnostim, to je
Jezusovega krvavega pota na Oljski gori, bičanja in kronanja s
trnjem, kriţevega pota in kriţanja; ali pa v čast častitljiv ih
skrivnosti, ki so vstajenje Jezusa Kristusa, njegov vnebohod in
prihod Svetega Duha, vnebovzetje presvete Device z dušo in s
telesom in njeno kronanje v nebesih. Moliti moremo tudi roţni
venec šesterih ali sedmerih desetk v čast tistih let, o katerih
menimo, da jih je sveta Devica preţivela na zemlji. Ah pa malo
krono svete Device, sestavljeno iz treh očenašev in
63
dvanajstih zdravamarij, v čast njene krone iz dvanajstih zvezd
ali odhk. Prav tako moremo moliti tudi molitveno bogosluţje
presvete Device, ki je splošno razširjeno v Cerkvi, ali mali
psalterij svete Device, ki ga je v njej v čast sestavil sv.
Bonaventura, tako prisrčen in poboţen, da ga človek ne more
moliti, ne da bi bil pri tem ginjen. Ali štirinajst očenašev in
zdrava- marij v čast štirinajstih Marijinih radosti; ali pa katere
druge molitve, hvalospeve in speve Cerkve, kot so
Pozdravljena, Kraljica, Premila Mati Zveličarjeva, Zdrava,
o nebes Kraljica ali Raduj se. Kraljica nebeška, v skladu s
cerkvenim letom; ali Zdrava, morska zvezda, O Gospa moja,
itd.; ali pa tudi Magnifikat (Moja duša poveličuje Gospoda) ali
kako drugo poboţno molitev, ki je v molitvenikih. 7. Prepevati
ali naročiti drugim, naj pojejo njej v čast cerkvene pesmi. 8.
Njej v čast večkrat poklekniti ali jo drugače počastiti in obujati
zdihljaje, npr. vsako jutro šestdesetkrat ali stokrat Zdrava
Marija, Devica zvesta, da doseţemo na njeno priprošnjo pri
Bogu milost celodnevne zvestobe boţjim navdihom. Zvečer
molimo Pozdravljena Kraljica, Mati usmiljenja in po njej
prosimo Boga za odpuščanje grehov, s katerimi smo ga ţalili čez
dan. 9. Biti včlanjen, če je mogoče, v njenih bratovščinah,
krasiti in lepšati njene oltarje in podobe. 10. Nositi ali pripraviti
druge, da nosijo njene kipe ah podobe pri procesijah in kot
mogočno oroţje zoper hudobnega duha nositi njeno svetinjico.
ai. Poskrbeti za njene podobe aH kipe po cerkvii in po hišah. 12.
Posebej in svečano se ji posvetiti.
(117) Poznamo še polno drugih oblik pravega Marijinega
češčenja, ki jih navdihuje Sveti Duh bogo- Ijubnim dušam in ki
zelo pospešujejo njihovo posve- čenje. Jezuit Paul Barry jih je
obširno popisal v svojem delu »Nebesa, odprta Filagiji«, kjer je
zbral veliko število poboţnih vaj, ki so jih opravljali svetniki v
čast
5 — Popolna podaritev
Matere boţje in so v resnici čudovito sredstvo posve - čevanja
duš, če jih opravljamo, kakor je treba; in to je:
1. Z dobrim in čistim namenom, da bi bili všeč samo Rogu, da
bi se zdruţili z Jezusom kot s svojim končnim ciljem in dajali
bliţnjemu dober zgled. 2. S pozornostjo, ki izključuje
prostovoljno raztresenost. 3. Z ljubeznijo do Marije, brez
naglice in malomarnosti. 4. Z dostojno, spoštljivo in spodbudno
telesno drţo.
2. Popolnejša oblika
(118) Po vsem tem izrecno izjavljam, da sem prebral skoraj
vse knjige, ki razpravljajo o Marijinem če- ščenju. O tem sem se
tudi podrobno pogovarjal s svetimi in učenimi osebami naše
dobe. Pa vendar nisem našel načina, ki bi bil podoben tistemu
načinu čaščenja svete Device, o katerem hočem razpravljati. Ta
oblika Marijinega češčenja zahteva od duše več ţrtev za Boga in
jo bolj izprazni same sebe in njenega samoljubja; stori jo bolj
zvesto milosti in bolj ohranja milost v njej; popolneje jo zdruţi z
Jezusom; in nazadnje ta oblika tudi bolj slavi Boga, bolj
posvečuje dušo ter bolj koristi bliţnjemu.
(119) Ker pa je bistvo tega češčenja v oblikovanju
notranjega ţivljenja, ga ne bodo vsi v enaki meri doumeli.
Nekateri se bodo zaustavili pri njegovi zunanji obliki in ne bodo
ŠH globlje; takih bo največ. Nekateri, maloštevilni, bodo prodrli
tudi v njegovo notranjost, vendar se bodo povzpeli samo na prvo
stopnico. A kdo se bo povzpel na drugo? In kdo bo dosegel
tretjo? In kdo se bo na njej obdrţal? Samo tisti, ki mu bo Duh
Jezusa Kristusa razodel skrivnost. Samo On povede tja resnično
zvesto dušo, da napreduje od kreposti do kreposti, od milosti do
milosti in od luči do luči, vse dokler duša ne pride do preobrazbe
same sebe v Jezusa Kristusa, do polnosti njegovih let na zemlji
in do njegove slave v nebesih.
65
4 .
p og l a v je
BISTVO POPOLNEGA ČEŠCENJA DEVICE
MARIJE
POPOLNA POSVETITEV JEZUSU PO MARIJI
(120) Ker obstaja vsa haša popolnost v tem, da smo podobni
Jezusu Kristusu, z njim zedinjeni in njemu posvečeni, zato je od
vseh oblik poboţnosti brez dvoma najpopolnejša tista, ki nas
najpopolneje upodobi po Kristusu, zedini z njim in njemu
posveti. Med vsemi ustvarjenimi bitji pa je Marija najbolj
podobna Jezusu Kristusu. Zaradi tega izmed vseh oblik
poboţnosti prav poboţnost do Marije, svete Jezusove Matere,
dušo najbolj upodobi po našem Gospodu in jo posveti njemu.
Čim bolj se torej kdo posveti Mariji, tem bolj se tudi posveti
Jezusu Kristusu.
Popolnoma se posvetiti Jezusu Kristusu se zato pravi prav
toliko kakor vsega in popolnoma se posvetiti presveti Devici. To
pa ravno doseţemo s takšno obliko poboţnosti, kakršno učim;
lahko tudi pravimo, da to ni nič drugega kakor popolna
obnovitev ali popolno obnavljanje krstnih zaobljub in obljub.
Prvi oddelek
POPOLNA POSVETITEV IN PODARITEV SAMEGA SEBE
JEZUSU PO MARIJI
(121) To češčenje torej obstoji v tem, da se popolnoma podarimo
in izročimo presveti Devici z name
nom, da bi po njej postali popolna lastnina Jezusa Kristusa. Zato
ji moramo izročiti: i. Svoje telo z vsemi čuti in udi; 2. svojo dušo
z vsemi zmoţnostmi; 3. vse svoje sedanje in prihodnje zunanje
dobrine, ki jim pravimo premoţenje; 4. vse svoje notranje in
duhovne dobrine, to se pravi naša zasluţenja, naše kreposti ter
naša pretekla, sedanja in prihodnja dobra dela. Skratka: Mariji
moramo izročiti vse, kar imamo v naravnem redu in v redu
milosti, in vse, kar bomo morda imeli v prihodnje v redu narave,
milosti ali slave. Vse to naj ji podarimo brez slehernega pridrţka.
Niti dinarja niti trohice niti najmanjšega dobrega dela ne smemo
ohraniti zase. In to naj velja za vso večnost. Pri tem ne smemo
zahtevati di pričakovati drugega plačila za svojo podaritev in za
svoje sluţenje kakor le čast, ki izvira iz tega, da smo po Mariji in
v Mariji povsem Jezusova lastnina. In to bi morali storiti celo v
primeru, ko bi ta naša ljubezniva vladarica ne bila tisto, kar
vedno je, se pravi, najdareţljivejše in naj- hvaleţnejše bitje.
(122) Sedaj naj opozorim, da razlikujemo pri svojih dobrih
delih dvoje: zadoščenje in zasluţenje; z drugimi besedami,
njihovo zadostilno ali prosilno in zasluţno vrednost . Zadostilna
ali prosilna vrednost dobrega dela je, kolikor z dobrim delom
zadostimo za kazen, ki smo jo z grehom zasluţili, ali pa
zadobimo novo milost. Zasluţno pa je naše dobro delo toliko,
kolikor z njim zasluţimo milost in večno slavo. S to posvetitvi jo
torej samega sebe presveti Devici darujemo njej tudi vso
zadostilno, prosilno in zasluţno vrednost ali z drugimi
besedami zadoščenja in zasluţenja svojih dobrih del. Mariji
darujemo svoja zasluţenja, milosti in kreposti ne zato, da bi jih
priobčila drugim (zasluţenja, milosti in kreposti so pravzaprav
neprenosne; samo Jezus, ki je postal naš porok pri Očetu, nam
je mogel priobčiti tudi svoja zasluţenja), temveč zato, da nam
jih ona
67
ohrani, pomnoţi in še olepša — o tem bomo še govorili. Svoja
zadostilna dela pa ji darujemo, da jih podeli, komur hoče, in v
večjo slavo boţjo.
Posledice popolne podaritve samega sebe
(123) Iz tega sledi: 1. S takim češčenjem darujemo Jezusu —
ker darujemo po Marijinih rokah — na najpopolnejši način vse,
kar mu moremo darovati, in še mnogo več, kot bi mu darovali z
drugimi poboţnostmi, kjer mu izročimo samo del svojega časa
in del svojih dobrih del, del svojih zadoščenj in premagovanj. S
takim češčenjem mu nasprotno darujemo in posvetimo čisto
vse. Odstopimo mu celo pravico, da razpolaga z našimi
notranjimi dobrinami in zadoščevanji,^ki si jih pridobivamo z
dobrimi deli iz dneva v dan, česar ne zahteva niti nobena
redovniška skupnost. V redovnih druţbah darujejo Bogu
premoţenjske dobrine z obljubo uboštva, telesne dobrine z
obljubo čistosti in lastno voljo z obljubo pokorščine ter včasih
telesno svobodo z obljubo klavzure. Nikoli pa ne dajejo Bogu
svobode ali naravne pravice, ki jo imajo, da razpolagajo z vred nostjo svojih dobrih del. Ne odrečejo se temu, kar ima kristjan
najdragocenejšega in najdraţjega, namreč svojim zasluţenjem
in zadostitvam.
(124) 2. Oseba, ki se tako prostovoljno posveti in daruje
Jezusu po Mariji, ne more več razpolagati z vrednostjo
nobenega svojih dobrih del. Vse, kar trpi, misli, govori in stori
dobrega, je Marijina last, da potem ona razpolaga s tem po volji
svojega Sina in v njegovo večjo slavo. Vendar ne nasprotuje ta
odvisnost dolţnostim našega sedanjega ah prihodnjega stanu.
Na primer obveznosti duhovnika, ki mora po svoji dolţnosti ali
sicer darovati zadostilno in prosilno vrednost svete maše za
določeno osebo. To naše popolno darovanje namreč poteka v
skladu z boţjim redom in z dolţnostmi našega stanu.
(125) 3- Posvetimo se presveti Devici in obenem Jezusu
Kristusu. Posvetimo se presveti Devici kot popolnemu sredstvu,
ki ga je Jezus izbral, da se zedini z nami in se mi zedinimo z
njim. Posvetimo se našemu Gospodu kot svojemu poslednjemu
cilju, ki mu dolgujemo vse, kar smo, kot svojemu Odrešeniku in
svojemu Bogu.
Drugi oddelek
POPOLNA PODARITEV SAMEGA SEBE KOT POPOLNA
OBNOVITEV KRSTNE OBLJUBE
(126) Ze sem omenil, da prav lahko imenujemo to
poboţnost popolna obnovitev krstne obljube.
Vsak kristjan je bil namreč pred krstom satanov su ţenj, ker
je njemu pripadal. Pri svetem krstu se je kristjan sam ali pa po
ustih svojega botra in botre slovesno odrekel satanu, njegovemu
blišču in njegovim delom ter izbral za svojega Učenika in
najvišjega Gospoda Jezusa Kristusa, da bi bil iz ljubezni
popolnoma njemu predan. Prav to pa storimo tudi z našo poboţnostjo: odpovemo se (to je razvidno iz posvetilne molitve)
satanu, svetu, grehu in sami sebi ter se po Marijinih rokah v vsej
celoti izročimo Jezusu Kristusu. Storimo celo nekaj večjega: Pri
krstu namreč navadno govorimo po ustih drugih, botra in botre,
Jezusu Kristusu se darujemo po namestniku. Pri tej poboţnosti
pa opravimo to sami, prostovoljno in pri popolnem pozna vanju
stvari.
Pri svetem krstu se ne darujemo Jezusu po Marijinih rokah,
vsaj izrecno ne, tudi mu ne darujemo vrednosti svojih dobrih
del. Po krstu ostajamo povsem svobodni, da jih darujemo,
komur hočemo, ali pa jih ohranimo zase. Pri tej poboţnosti pa
se izrecno darujemo našemu Gospodu po Marijinih rokah in mu
posvetimo tudi vrednost vseh svojih del.
69
1. Pomembnost krstne obljube
(127) Sv. Tomaţ poudarja: ljudje narede pri svetem krstu
obljubo, s katero se odpovedo hudobnemu duhu m njegovemu
napuhu. Po besedah sv. Avguština je ta obljuba največja in
najnujnejša: Krst je naša največja zaobljuba, s katero se
obveiemo, da bomo vztrajali v Kristusu. Isto resnico
potrjujejo učitelji cerkvenega prava: Glavna zaobljuba je
krstna obljuba. Toda, kdo ostane tej obljubi zvest? Kdo ostane
zvest temu, kar je obljubil pri krstu? Skoro vsi kristjani se
izneverijo zvestobi, ki so jo obljubili Jezusu Kristusu pri svojem
krstu. Odkod izvira pričujoči splošni nered, če ne odtod, ker
pozabljamo na obljube in dolţnosti svetega krsta in skoraj nihče
pozneje sam ne obnovi zaveze, ki jo je sklenil z Bogom po svojih
botrih ali botrah.
(128) Cerkveni zbor v Sensu, ki ga je sklical Lu- dovik
Poboţni, da bi odpravil velike neurejenosti med kristjani, je
videl poglavitni vzrok nravne pokvarjenosti v ţivljenjski pozabi
in nevednosti glede krstne obljube. Najodličnejše sredstvo za
izstrebljenje tako velikega zla se mu je zdelo: pripraviti
kristjane do tega, da bodo obnavljali krstno obljubo.
(129) Katekizem tridentinskega cerkvenega zbora, ki je
zanesljiv razlagalec tega svetega zbora, spodbuja ţupnike, naj
delajo isto. Navajajo naj vernike na to, da se bodo z vernim
srcem spominjali, kako so za vselej vezani na Kristusa in mu
posvečeni ter izročeni v last kot svojemu Odkupitelju in
Gospodu. Katekizem sam pravi: Župnik naj vernike poučuje in
opominja, kako prav je, da se za vedno in docela damo v last
svojemu Odkupitelju in Gospodu, ter se mu povsem po svetimo.
(130) Cerkveni zbori, cerkveni očetje in izkušnja sama —
vse nam torej jasno zatrjuje: Najboljše sredstvo za zaustavitev
nereda in verskega propadanja med
kristjani je obujanje spomina na krstne obveznosti in
obnavljanje krstnih obljub. Ali ni potem pametno, da to storimo
brez obotavljanja na popoln način, lo se pravi s poboţnostjo, pri
kateri se našemu Gospodu posvetimo po njegovi sveti Materi?
Pravim na popoln način, ker pri tej posvetitvi Jezusu Kristusu
uporabimo najpopolnejše sredstvo, namreč presveto Devico.
2. Zavrnitev nekaterih ugovorov
(131) Nihče naj ne ugovarja, češ da je ta poboţnost nova in
brez pomena. To ne drţi, kajti cerkveni zbori, cerkveni očetje in
mnogi starejši in novejši naboţni pisci govore o tej posvetitvi
Zveličarju ali o obnavljanju krstne obljube kot o starodavni
navadi in priporočajo to vsem kristjanom. Pa tudi ni brez
pomena, ker je glavni vzrok neurejenega ţivljenja in pogube
kristjanov pozaba in brezbriţnost glede obnavljanja krstne
obljube.
(132) Nekateri utegnejo pripomniti: zaradi te po- boţnosti,
s katero darujemo Gospodu po rokah pre- svete Device vrednost
vseh svojih dobrih del, molitev, spokornih vaj in miloščine, ne
moremo več pomagati dušam svojih sorodnikov, prijateljev in
dobrotnikov.
K temu bi najprej dejal: ni verjetno, da bi naši prijatelji,
sorodniki in dobrotniki trpeli kako škodo, ker smo se brez
pridrţka posvetili sluţbi našega Gospoda in njegove svete
Matere. S tem bi delali krivico Jezusovi in Marijini moči in
dobroti, ki bosta prav gotovo znala pomagati našim
sorodnikom, prijateljem in dobrotnikom iz našega revnega
duhovnega imetja ali pa kako drugače.
Drugič: taka popolna posvetitev nas nikakor ne ovira, da bi
ne molili za druge, bodisi za ţive ali mrtve, četudi določuje
presveta Devica sama, komu naj pridejo v prid naša dobra dela.
Nasprotno! Taka popolna posvetitev nas šele spodbuja, da tem
zaupneje molimo.
71
Mislite si bogataša, ki je vse svoje veliko premoţenje izročil
mogočnemu knezu, da bi ga tem bolj počastil. S tem večjim
zaupanjem bi ga potem prosil, naj pomaga prijatelju, ki se je na
obuboţanega bogataša obrnil s prošnjo. Naravnost razveselil bi
tega kneza, saj bi mu dal priliko, da pokaţe svojo hvaleţnost
osebi, ki je sama sebe napravila revno, da bi temu knezu pripomogla do tem večje časti. Isto velja za našega Gospoda in za
njegovo sveto Mater: nikdar se v velikodušni radodarnosti ne
bosta dala prekositi.
(133) Poreče pa morebiti še kdo: Ce podarim pre- sveti
Devici vrednost vseh svojih del, da jih ona nakloni, komur hoče,
potem bom morda moral sam dolgo trpeti v vicah.
Ta ugovor, ki izvira iz samoljubja in nepoznavanja boţje in
Marijine dareţljivosti, zavrača sam sebe. Goreča in plemenita
duša, ki išče veliko bolj boţje ^koristi kot svoje in ki daruje
Bogu vse, kar ima, da več sploh ne more dati, ki vsa ţivi za čast
in za kraljestvo Jezusa Kristusa po Mariji ter se vsa ţrtvuje za
dosego tega kraljestva, naj bi bila potem na drugem svetu še
kaznovana? Zato, ker je bila bolj dareţljiva in bolj nesebična od
drugih? Nikakor! Naš Gospod in njegova sveta Mati sta ravno
do take duše, kakor bomo pozneje videli, še bolj dareţljiva na
tem in na onem svetu, v redu narave in v redu milosti ter slave.
(134) Oglejmo si zdaj še čisto na kratko nagibe, ki
priporočajo to poboţnost, njene čudovite učinke v dušah
vernikov in njeno izvajanje.
5-
poglavje
NAGIBI ZA POPOLNO PODARITEV SAMEGA
SEBE
1. NAGIB: Popolna podaritev nas v celoti posveti službi Bogu
(135) Prvi nagib nam odkriva odličnost posvetitve
samega sebe Jezusu po Marijinih rokah.
Na zemlji si ne moremo misliti bolj vzvišenega opra vila,
kakor je sluţba Bogu. Zato je ţe najmanjši boţji sluţa bnik
bogatejši, mogočnejši in plemenitejši od kraljev in cesarjev tega
sveta, če ti niso boţji sluţabniki. Kako veliko je šele potem
notranje bogastvo, moč in dostojanstvo zvestega in popolnega
boţjega sluţabnika, ki se je sluţbi Bogu posvetil ves in brez
pridrţkov, kolikor le more! To pa velja za vsakega kristjana, ki
ves in z vso ljubeznijo zvesto sluţi Jezusu v Mariji, ko se po
rokah svete boţje Matere ves posveti sluţbi tega Kralja kraljev in
ničesar ne obdrţi zase. Vse zlato sveta in vsa lepota neba t ega ne
more odtehtati.
(136) Druge druţbe in bratovščine, ustanovljene v čast
našega Gospoda in njegove svete Matere, ki so naredile ţe toliko
dobrega v krščanskem svetu, ne zahtevajo od svojih članov
popolne predanosti brez kakršnihkoli pridrţkov. Predpisujejo
jim določene vaje, s katerimi zadostijo svojim članskim
obveznostim. Za vsa druga opravila in ves drug čas so
popolnoma svobodni. S to poboţnostjo pa damo Jezusu in
Mariji vse svoje misli, besede, dejanja in trpljenje ter ves čas
73
svojega ţivljenja. Bodisi torej da bedimo ali spimo, pijemo ali
jemo, opravljamo najvišja ali najniţja dela, vedno je v moči te
popolne podaritve samega sebe Jezusovo in Mirijino vse, karkoli
opravljamo, četudi na to ne mislimo, da le te daritve nismo
izrecno preklicali. O kako tolaţilno je to!
(137) še več, kot sem ţe dejal, razen te ni nobene druge
vaje, s katero bi se tako zlahka rešili določenega samoljublja, ki
se neopazno pritihotapi tudi vjiajple- menitejša dejanja. In to
veliko milost da naš dobri Jezus kot plačilo za junaško in
nesebično dejanje, s katerim smo se odpovedali vrednosti vseh
svojih dobrih del ter smo jo po rokah njegove svete Matere
prepustili njemu. Ce Jezus Kristus ţe na tem svetu stoterno
povrne tistemu, ki je iz ljubezni do njega zapu stil zunanje,
časne in minljive dobrine, kakšna bo potem šele stotemost
plačila, ki ga bo dal tistemu, ki mu ţrtvuje celo svoje notranje in
duhovne dobrine!
(138) Jezus, naš veliki prijatelj, se nam je daroval brez
pridrţka, z dušo in telesom, z vsemi svojimi krepostmi,
milostmi in zasluţenji: Daroval se mi je vsega in me tako
vsega zaslužil, pravi sv. Bernard. Ali ne zahteva potem
pravičnost in hvaleţnost, da mu hidi mi darujemo, kar mu
moremo dati? On je bil prvi do nas velikodušno radodaren;
bodimo tudi mi do njega, pa bomo v ţivljenju, ob smrti in vso
večnost izkusih njegovo še večjo dareţljivost. Z velikodušno
radodarnim bo velikodušno radodaren.
2. NAGIB: Zgled Boga samega
(139) Drugi nagib nam kaže, kako zelo je samo v sebi
pravično in koristno za kristjana, da se s to pobožnostjo ves
posveti presveti Devici, da bi bil tem popolneje posvečen
Jezusu Kristusu.
1. Zgled Jezusa Kristusa
Dobremu Učeniku se ni zdelo poniţevalno, da se je kakor
jetnik in otrok zaprl v telo presvete Device in ji je bil celih
trideset let podloţen in pokoren. Znova ponavljam: Človeški
duh obnemore, če se resno zamisli v ravnanje učlovečene
Modrosti. Čeprav bi mogel, se Odrešenik ni hotel podariti
ljudem neposredno, ampak je storil to po presveti Devici. Na
svet ni hotel priti kot odrasel človek, neodvisen od drugih,
temveč je prišel kot ubog, majhen otrok, odvisen od oskrbe in
nege svoje svete Matere. Neskončna boţja Modrost, ki je ţ elela
neizmerno slaviti Boga svojega Očeta, in rešiti ljudi, ni za to
našla popolnejšega in uspešnejšega sredstva, kakor popolno
podrejenost presveti Devici v vsem. Ta popolna podreditev
Devici pa ni trajala le osem, deset ali petnajst prvih let
Jezusovega ţivljenja, kakor se to dogaja pri drugih otrokih,
marveč celih trideset let. Jezus je v tem času, ko je bil podloţen
presveti Devici in od nje odvisen, bolj poveličal Boga svojega
Očeta, kakor pa bi ga častil, če bi teh trideset let delal čudeţe,
pridigal po vsem svetu in spreobračal vse ljudi; sicer bi to drugo
gotovo storil. O, kako zelo poveličujemo tudi mi Boga, če se po
Jezusovem zgledu podvrţemo Mariji!
Ce imamo pred očmi tako očiten in vsemu svetu znan zgled,
ali bomo potem res tako nespametni, da bomo iskali popolnejše
in pripravnejše sredstvo za poveličevanje Boga, kakor je to, da
se po Jezusovem vzoru podvrţemo Mariji?
2. Zgled presvete Trojice
(140) Kot dokaz za potrebnost naše podaritve samega sebe
presveti Devici sem ţe prej navedel zglede, ki nam jih v tem
oziru dajejo Oče in Sin in Sveti Duh. Premislimo jih še enkrat.
Oče je poslal in daje svojega Sina samo po njej ter rojeva otroke
in deli milosti
75
samo po njej. Bog Sin je za ves svet postal človek samo po njej in
se v moči Svetega Duha samo po njej vsak dan znova rojeva v
dušah ter samo po njej deli svoje milosti in zasluţenja. Sveti Duh
je samo po njej oblikoval Jezusa Kristusa, samo po njej oblikuje
ude Kristusovega skrivnostnega telesa ter deli svoje milosti in
darove samo po njej. Ali moremo po tolikerih in tako jasnih
zgledih presvete Trojice še iti mimo Marije, če le nismo do
skrajnosti zaslepljeni? Ali nas ne sili vse to, da se z vsem srcem
posvetimo Mariji in postanemo odvisni od nje na svoji poti k
Bogu ter se tako Bogu popolnoma darujemo?
(141) Naj navedem še nekaj misH cerkvenih očetov, ki sem
jih izbral v dokaz teh trditev: Marija ima dva sina: Boga, ki je
postal človek, in navadnega človeka: enemu je telesna,
drugemu pa duhovna mati (sv. Bona- ventura in Origen).
Božja volja je, da imamo vse po Mariji. Zato, če imamo kaj
upanja, kaj milosti in kaj odrešenja, vedimo, da to priteka iz
njenih rok (sv. Bernard). Vse darove, kreposti in milosti
Svetega Duha dele Marijine roke, komurkoli hoče, kadarkoli
hoče, kakorkoli hoče in kolikorkoli hoče (sv. Bernardin). Ker
si bil nevreden prejemnik, je bilo dano Mariji, da prejmeš po
njej, kar imaš (sv. Bernard).
(142) Ker Bog vidi, da smo nevredni neposrednega prejema
njegovih milosti, pravi sv. Bernard, zato jih izroča Mariji, da
prejemamo po njej vse, kar nam hoče dati. Zato tudi vidi svojo
čast v tem, da po Marijinih rokah prejema zahvalo, češčenje in
ljubezen, ki mu jih dolgujemo zaradi njegovih dobrot. Zelo je
torej prav, če posnemamo to boţje ravnanje, da se, pravi sv.
Bernard, vrne milost k svojemu začetniku po istem vodotoču, po katerem je pritekla.
Prav to pa uresničujemo z našo poboţnostjo: vse, kar smo in
kar imamo, darujemo in posvetimo presveti Devici, da prejme
naš Gospod po njenem sredništvu
vso čast in zahvalo, ki mu jo dolgujemo. S tem priznavamo
svojo nevednost in nesposobnost, da bi se sami pribliţali
njegovemu neskončnemu veličastvu in si zato pomagamo s
sredništvom presvete Device.
(143)
še več! To pomeni uvajati se v veliko poniţnost, ki jo
Bog ljubi bolj ko vse druge kreposti. Duša, ki se povišuje,
poniţuje Boga; duša, ki se poniţuje, pa Boga povišuje. Bog se
prevzetnim ustavlja, ponižnim pa daje milost. Če se
poniţuješ, ker se čutiš nevrednega, da bi stopil predenj in se mu
pribliţal, tedaj se skloni in pride k tebi; všeč si mu in te poviša
celo proti tvoji volji. Ravno narobe pa se zgodi, če se drzno in
brez srednika bliţaš Bogu. Tedaj se Bog odmakne in ga ne
moremo doseči, ker silno ljubi poniţnost srca. V to poniţnost pa
nas uvaja naša poboţnost, ki nas uči, naj se nikoli kar sami ne
bliţamo našemu Gospodu, če je še tako blag in usmiljen, temveč
zmeraj po sred- ništvu presvete Device. In to naj bo res zmeraj:
bodisi da ţelimo stopiti pred obličje Boga, bodisi da ţelimo z
njim govoriti, ali pa se mu darovati, se z njim zediniti in se mu
posvetiti.
3. NAGIB: Zagotovi nam posebno Marijino pomoč
1. Marija se podari tistemu, ki se njej posveti
(144) Presveta Devica je Mati dobrote in usmiljenja in se
nikoli ne da prekositi v ljubezni in dareţljivosti. Ce vidi, da se ji
kdo vsega daruje, da bi jo častil in ji sluţil ter se odreče tudi
temu, kar mu je najdraţje, da bi jo počastil in ji sluţil, tedaj se
tudi ona popolnoma in neizrekljivo daruje njemu, ki ji je
predal vse. Potaplja ga v brezno svojih milosti in ga krasi s
svojimi zaslu- ţenji. Podpira ga s svojo močjo, razsvetljuje s
svojo lučjo in vţiga s svojo ljubeznijo. Podeljuje mu svoje
kreposti: poniţnost, vero, čistost in druge. Zanj jamči pred
Jezusom in nadomešča to, kar mu še manjka.
77
Kakor se je ta človek vsega posvetil Mariji in je ves njen, tako je
tudi Marija vsa njegova. Na takega popolnega Marijinega
sluţabnika in Marijinega otroka moremo torej naobrniti besede
sv. Janeza evangelista: Učenec jo je vzel k sebi.
(145) Zvesto opravljanje te poboţnosti rodi v njegovi duši
veliko nezaupanje, prezir in sovraštvo do samega sebe, a z druge
strani veliko zaupanje in neomejeno predanost sveti Devici,
svoji plemeniti gospodarici. Ne zanaša se več, kakor se je prej,
na svoja razpoloţenja in namene, na svoja zasluţenja, kreposti
in dobra dela. Vse to je v celoti po tej dobri Materi daroval
Jezusu, zato je le še en zaklad vsa njegova imovina, ki pa ni več
pri njem, ker je ta zaklad Marija.
Zato se potlej bliţa našemu Gospodu brez suţenjskega strahu
in boječe zbeganosti; in njegova molitev je polna zaupanja. Ta
zavest mu pomaga, da spozna pomen besedi, ki jih je zapisal
poboţni in modri opat Rupert o presveti Devici, ko je nekoč
govoril o zmagi, ki jo je izbojeval očak Jakob v boju z angelom:
O Marija, gospa moja in božja porodnica, dodeli mi, ti, ki si
brezmadežna Mati njega, ki je pravi Bog in pravi človek, da
se bom, oborožen s tvojimi, ne s svojimi zasluženji bojeval s
tem človekom, to je z Besedo božjo.
O, kakšen vpliv in kakšno moč imamo pri Jezusu, če smo
oboroţeni z zasluţenji in priprošnjo nje, ki jo po pravici
imenujemo Mater boţjo in ki je, kakor pravi sv. Avguštin, na
ljubezni poln način premagala Vsemogočnega.
2. Marija napravi naša dela všečna Kristusu
(146) Ker dajemo z izvajanjem popolne posvetitve Mariji
našemu Gospodu po rokah njegove svete Matere vsa svoja
dobra dela, jih ta dobra Gospa očisti, polepša in stori, da jih
tako rad sprejme njen Sin.
1. Marija očisti naša dobra dela od vsakršne umazanije
samoljubja in nezaznavne navezanosti na stvari, ki se neopazno
pritakne celo najboljšim delom. Ko pridejo v prečiste in
rodovitne Marijine roke, jih te roke, ki se nikoli niso umazale ali
bile brezdelne in ki očistijo vse, česar se dotaknejo, odstranijo
tudi z našega daru tisto, kar je morebiti na njem pokvarjeno ali
pomanjkljivo.
(x47) 2. Ta dela nato Marija ozaljša s svojimi zaslu - ţenji in
krepostmi. Mislite si tole primero: siromašen kmetič bi si ţelel
pridobiti kraljevo prijateljstvo in naklonjenost, pa bi šel h
kraljici ter ji daroval jabolko, ki predstavlja vse njegovo
premoţenje, naj ga ona podari kralju. Kraljica res sprejme revni
dar, postavi zatem jabolko na velik in lep zlat kroţnik in ga kot
kmetovo darilo izroči kralju. Čeprav je jabolko samo za kralja
nevreden dar, se pa zaradi zlatega kroţnika, na katerem je, in
zaradi prinašalke spremeni v dar, ki je vreden vladarjevega
dostojanstva.
(148) 3. Marija izroča naša dobra dela Jezusu; saj ne obdrţi
ničesar zase, karkoli ji darujemo, kakor da bi bila ona poslednji
cilj; vse marveč pošilja vestno naprej Jezusu. Če njej kaj damo,
to nujno damo Jezusu. Če jo slavimo in poveličujemo, Marija
takoj slavi in poveličuje Jezusa. Kadarkoli jo hvalimo in
blagrujemo, poje tudi danes, kakor je zapela tedaj, ko jo je
počastila sv. Elizabeta: Moja duša poveličuje Gospoda.
(149) 4. Marija doseţe, da Jezus rad sprejme naša dobra
dela, če so še tako malenkosten in siromašen dar za Svetega vseh
svetih in za Kralja kraljev. Kadar mi sami darujemo Jezusu kako
stvar in se pri tem
I opiramo na svojo prizadevnost in razpoloţenje, si Zve - ličar to
darilo ogleda pozorno in ga često zavrţe, ker ga je naše
samoljubje popacalo. Tako je nekdaj zavrgel daritve Judov, ker
so bile preţete z njihovo samovoljnostjo. Toda kadar mu
podarimo kako stvar po pre-
79
čistih in deviških rokah njegove ljubljene Matere, tedaj
potrkamo, če se smem tako izraziti, na njegovo šibko stran.
Takrat Jezus ne gleda toliko na stvar, ki mu jo prinašamo,
marveč bolj na svojo plemenito Mater daro- valko. Ne ozira se
toliko na to, odkod prihaja dar, kolikor na njo, ki mu ga podaja.
Tako doseţe Marija, ki je njen Sin nikdar ne odbije, pač pa
vedno blagovoljno sprejme, da se ozre Vsemogočni na vsak naš
dar, naj si je velik aH majhen. Dovolj je, da mu ga Marija izroči,
pa ga Jezus sprejme in mu je všeč. Zato je sv. Bernard vsem, ki
jih je vodil k popolnosti, dal velik nasvet: Kadar nameravate
Bogu podariti kako stvar, vselej poskrbite, da mu jo izročite po
Marijinih rokah, če nočete, da vas Bog zavrne.
(150) Ali ni tako tudi običajno v odnosu malih do velikih?
To smo ţe videh v primeri o kmetiču. Zakaj nas ne bi potem tudi
milost navajala k temu, da se ravnamo tako v odnosu do Boga, ki
je neskončno vzvišen nad nami in smo pred njim manj kot
atomi. Zlasti še, ko imamo tako mogočno zagovornico, ki je
nikoli ne zavrne, tako veščo, da pozna vse skrivnosti, kako
pridobiti boţje Srce, in tako dobro in ljubeznivo, da ne odbije
nikogar, če je še tako majhen in slab.
Pozneje, ko se bomo ozrH na Rebekino ţivljenje, hočem to
resnico, o kateri sedaj govorim, podkrepiti s podrobnejšo
razlago.
4. NAGIB: S popolno predanostjo Mariji delamo vse v večjo
slavo božjo
(151) Zvesto izvajanje te pobožnosti je izvrstno sredstvo,
da vsa vrednost naših dobrih del služi v večjo čast božjo.
Skoraj nihče ne dela s tem namenom, čeprav nas veţe dolţnost,
bodisi ker ne ve, v čem je večja čast boţja, bodisi da tega noče.
Presveta Devica, ki smo ji odstopili vrednost in zasluţenje vseh
svojih dobrih del, pa prav dobro ve, v čem je večja čast boţja in
dela
6 — Popolna podaritev
vse s tem namenom. Zato mora pravi sluţabnik te dobre
gospodarice, ki se ji je ves posvetil, tudi pogumno izjaviti, da
sluţijo vsa njegova dela, misli in besede v večjo slavo boţjo, če ni
svojega darovanja izrecno preklical. Ali more biti kaj bolj
tolaţilnega za dušo, ki ljubi Boga s čisto in nesebično ljubeznijo
in ji je boţja čast draţja od njene?
5. NAGIB: Popolna predanost Mariji nas zedinja s Kristusom
(152) Ta pobožnost je lahka, kratka, popolna in zanesljivo
varna pot, ki vodi k združitvi z našim Gospodom, v čemer
obstoji krščanska popolnost.
1. Lahka pot
To je lahka pot. To pot je odprl Jezus, ko je prišel k nam in ni
na njej nobene ovire, da ne bi prišli k njemu. Sicer moremo priti
do zdruţitve z Bogom po drugih poteh, vendar bomo na njih
naleteli na mnogo več kriţev in čudnih umiranj ter se srečali z
veliko večjim številom teţav, ki jih bomo le z muko premagali.
Prebijati se bomo morali skozi mnogo temnih noči, skozi mnogo
bojev in smrtnih groz, čez strme gore, skozi bodeče trnje in
strahotne puščave. Po Marijini poti pa napredujemo laţe in
mirnejše.
Res je, tudi na tej poti nas čakajo hudi boji in premagovanje
velikih teţav. Toda Marija je zelo blizu in je zelo navzoča pri
svojih zvestih sluţabnikih: ona jim sveti v njihovi temi in
razsvetljuje njihove dvome, krepi jih v njihovih strahovih ter
podpira v njihovih bojih in teţavah. Tako je v resnici ta deviška
pot k Jezusu Kristusu pot roţ in medu, če jo primerjamo z drugimi potmi. Le nekaj redkih svetnikov — sv. Efrem, sv. Janez
Damaščan, sv. Bernard, sv. Bernardin, sv. Bonaventura, sv.
Frančišek Šaleški in še nekaj drugih — je šlo po tej lahki poti k
Jezusu, ker jim jo je
81
s posebno milostjo razkril Sveti Duh, zvesti Ţenin Marijin.
Drugi svetniki, ki predstavljajo veliko število, niso stopUi na to
pot ali so to storili le redki. Zato so prestali hujše in nevarnejše
preizkušnje.
(153) Zvesti Marijin sluţabnik mi pač poreče: odkod to, da
morajo zvesti sluţabniki te zveste Matere toliko trpeti, celo več
kot drugi, ki je ne časte tako? Nasprotujejo jim in jih preganjajo,
obrekujejo jih in jih ne morejo trpeti. Ali pa hodijo v notranji
temi in po puščavah, kjer ni niti kapljice neb eške rose. Ce ta
poboţnost do svete Device zgladi pot k Jezusu, kako to, da so
ravno oni bolj kriţani?
(154) Odgovarjam na vprašanje: Cisto res je, da dobe prav
najzvestejši sluţabniki svete Device, ki so njeni največji
ljubljenci, od nje največje milosti in nebeške darove, ki so ravno
kriţi. Vendar pa vztrajam pri tem, da prav Marijini sluţabniki
nosijo te kriţe laţe, z večjim zasluţenjem in častjo. Kar bi
tisočkrat zaustavilo koga drugega ali ga zrušilo, nje niti enkrat
ne zaustavi, ampak pospeši njihovo napredovanje, ker jim
njihova dobra Mati, polna milosti in Svetega Duha, kriţe, ki jim
jih je izrezala, osladi s svojo materinsko blagostjo in z oljem
čiste ljubezni. Tako jih z veseljem pouţijejo kakor v sladkorju
namočene orehe, čeprav so sami po sebi res grenki. Zato mislim,
da nobeden, ki hoče Diti poboţen in tako hoditi za Jezusom ter
zato trpeti preganjanje in vse dni nositi svoj kriţ, nikoli ne bo
nosil teţkih kriţev oziroma jih ne bo nosil do konca brez
prisrčnega češčenja presvete Device, ki nam kriţe os ladi; kakor
nihče ne more jesti zelenih orehov brez velike sile, ki pa spet ne
traja dolgo časa, če niso s čim poslajeni.
2. Kratka pot
(155)
Ta poboţnost do presvete Device je kratka pot, ki
nas popelje k Jezusu. Na tej poti namreč ne moremo zaiti, in,
kot sem povedal, hodimo po njej
z večjim veseljem in laţe ter zato tudi hitreje. Na tej poti, na
kateri ţivimo iz predanosti in odvisnosti od Marije,
napredujemo v kratkem času bolj, kakor če bi se cela leta opirali
nase in na svojo voljo. Kajti poslušen človek, poslušen in
podloţen Mariji, bo slavil sijajne zmage nad vsemi sovraţniki.
Ti ga bodo sicer skušali zaustaviti in doseči njegovo
nazadovanje ali padec. Toda z Marijino oporo, z njeno pomočjo
in pod njenim vodstvom bo brez padcev, brez umikov nazaj in
celo brez zamude hitel z orjaškimi koraki k Jezusu Kristusu po
isti poti, po kateri je po pripovedovanju sv. pisma Jezus Kristus
prišel k nam z orjaškimi koraki in v kratkem času.
(156) Zakaj, mislite, je Jezus Kristus tako kratko ţivel na
zemlji in je tudi tista leta, ko je prebival na njej, skoro vsa
preţivel v odvisnosti od svoje Matere, ki ji je bil pokoren? Zakaj
neki? Zato, ker je sicer ţivljenje zgodaj končal, a je dolgo ţivel,
dlje kakor Adam, čigar krivdo naj bi s svojim prihodom izbrisal.
Četudi je Adam ţivel devetsto let, je vendar Jezus Kristus ţivel
še dlje. Ţivel je dolgo zaradi tega, ker je ţivel povsem podloţen
svoji sveti Materi in povsem zedinjen z njo, da bi bil ta ko
pokoren Bogu, svojemu Očetu, kajti 1. Kdor časti svojo mater,
pravi Sveti Duh, je kakor človek, ki zbira zaklade. To se pravi,
kdor časti svojo Mater Marijo, tako da se ji popolnoma podvrţe
in ji je v vsem pokoren, bo postal bogat, ker si vse dni nabira
zakladov s kamnom modrih. 2. Po duhovni razlagi navdihnjenih
besed moja starost je v usmiljenju materinega naročja, to je v
Marijinem naročju, ki je obdajalo in rodilo popolnega moţa ter
zaobjema njega, ki ga vesoljstvo ne more zaobjeti, se dogaja, da
ravno v tem Marijinem naročju mladi doseţejo visoko starost
glede bistroumnosti, svetosti, izkustva in modrosti in v nekaj
letih dospejo do polne starosti Jezusa Kristusa.
83
3. Popolna pot
(157) Izvajanje te poboţnosti do presvete Device je popolna
pot k Jezusu in k zedinjenju z njim. Saj je Marija najpopolnejša
in najsvetejša od vseh zgolj ustvarjenih bitij in Jezus Kristus, ki
je na najpopolnejši način prišel k nam, ni izbral nobene druge
poti^za svoje vehko in čudovito potovanje k nam. Najvišji,
Nedoumljivi in Nedostopni, On, ki Je, je hotel priti k nam,
neznatnim zemeljskim črvičkom, ki nismo nič. Kako se je to
zgodilo?
Najvišji se je poniţal do nas na popoln in boţji način po
poniţni Mariji, ne da bi kaj izgubil pri svojem boţanstvu in pri
svoji svetosti. Po Mariji se smejo brez vsake bojazni tudi
najmanjši na popoln način in po boţje povzpeti k Najvišjemu.
Nezaobsegljivi se je dal zaobseči Mariji, ki je tako majhna, ne
da bi zaradi tega kaj trpela njegova neiz- mernost. Pustimo, naj
tudi nas objame tako majhna Marija, in brez pridrţka se
predajmo njenemu vodenju. Po Mariji se nam je Nedostopru
pribliţal ter se tesno, popolno in celo osebno zedinil z našo
človeškostjo, ne da bi kaj izgubil od svojega veličastva. Tudi mi
se moramo po Mariji pribliţati Bogu ter se popolnoma in tesno
zediniti z njegovim veličastvom, brez strahu, da bi nas zavniil.
Končno je Tisti, ki Je, hotel priti k tistemu, česar ni, ter
narediti, da tisto, česar ni, postane Bog ali Tisti, ki Je. Vse to je
popolnoma uresničil, ko se je popolnoma daroval in podvrgel
poniţni Devici Mariji, ne da bi v času prenehal biti Tisti, ki od
vekomaj Je. Tako moremo tudi mi, čeprav nismo nič, po Mariji
postati slični Bogu po milosti in slavi, če se ji darujemo tako
popolnoma in brez pridrţkov, da ne bomo v sebi nič in v njej vse,
brez strahu, da bi se varali.
(158) Naj mi kdo odpre kako novo pot k Jezusu Kristusu.
Recimo, da bi bila ta pot tiakovana z vsemi
zasluţenji svetnikov, okrašena z vsemi njihovimi ju naškimi
krepostmi ter razsvetljena in ozaljšana z vso svetlobo in lepoto
angelov. Pa četudi bi bili tu vsi angeli in svetniki, da bi
spremljali tiste, ki bi ţeleli po tej poti, da jih vodijo po njej, jih
varujejo in krepijo, po pravici povem, da bi raje kot po tako
popolni poti hodil po brezmadeţni Marijini poti: Mojo pot si
naredil brezmadežno, pot brez sleherne pege ali umazanije,
brez izvirnega in osebnega greha, brez sence in teme. In če —
kar je gotovo — moj ljubljeni Jezus drugič pride v svojem
veličastvu na zemljo, da vzpostavi svoje kraljestvo, tedaj za ta
svoj ponovni prihod ne bo izbral druge poti kakor le sveto
Devico Marijo. Saj je bila ona tudi prvikrat njegova vama in
popolna 30t. Razlika med njegovim prvim in drugim prihodom
30 samo v tem, da je bil prvi tih in skrit, drugi pa bo veličasten
in slaven, oba pa bosta popolna, ker bosta oba po Mariji. Na
ţalost je to skrivnost, ki je ljudje ne razumejo: Tu naj umolkne
vsak jezik.
4. Zanesljivo varna pot
(159) Ta poboţnost do svete Device je zanesljivo vama pot, da
pridemo k Jezusu in v zedinjenju z njim doseţemo popolnost.
Popolna podaritev Mariji ni nič novega
1. Tista predanost Mariji, kakršno oznanjam, ni nič novega.
Ţe tako stara je, da pravi o njej pred nedavnim v sluhu svetosti
umrli bogoznanec Boudon v knjigi o Marijinem češčenju, da
njenih začetkov časovno ne moremo ugotoviti. Vendar pa je
gotovo, da ţe sedemsto let naletimo v Cerkvi na njene sledove.
Clunyski opat sv. Odilo, ki je ţivel okoli leta 1040, jo je med
prvimi v Franciji javno gojil, kakor to poroča njegov
ţivljenjepis.
85
Kardinal Peter Damiani pripoveduje, da se je njegov brat,
blaţeni Marin, leta 1076 v navzočnosti svojega predstojnika na
prav spodbuden način povsem posvetil Materi boţji. Dal si je
vrv na vrat, se bičal, in v znamenje svoje podaritve in posvetitve
poloţil Mariji na oltar vsoto denarja. Svoji dobri Gospe je potem
prav do konca ţivljenja zvesto sluţil. S tem si je zasluţil, da ga je
na smrtno uro sama obiskala ter mu v tolaţbo obljubila nebeško
veselje.
Cezarij Bollandus omenja slavnega viteza Vautiera de Birbak,
bliţnjega sorodnika louvainskih vojvod, ki s e je okoli leta 1300
tako posvetil presveti Devici.
To poboţnost je do 17. stoletja opravljalo še več
posameznikov, potem pa je postala javna.
(160) P. Simon de Roias, iz reda presvete Trojice za
reševanje jetnikov, ki je bil dvomi pridigar kralja Filipa III., j e
to poboţnost zelo razširil po vsej Španiji in Nemčiji. Po
posredovanju Filipa III. je dosegel od papeţa Gregorja XV.
velike odpustke za tiste, ki bi to poboţnost opravljali.
Avguštinec p. de Los Rios se je skupaj s svojim dobrim
prijateljem p. de Roiasom trudil, da sta s svojimi spisi in z
besedo razširila to poboţnost po Španiji in po Nemčiji. Napisal
je obseţno delo »Marijanska hierarhija«, kjer prav^tako
poboţno kot učeno razpravlja o zgodovini, odličnosti in trdni
resnobi te poboţnosti.
V 17. stoletju so uvedli to poboţnost po Italiji, Si ciliji in
Savoji teatinci.
(161) Na Poljskem je to poboţnost čudovito razširil p.
Stanislav Phalacius in Druţbe Jezusove.
P. Los Rios v ţe prej navedeni knjigi navaja imena knezov in
kneginj, vojvod in kardinalov iz različnih deţel, ki so vsi
opravljali to poboţnost.
P. Comelius a Lapide, enako priznan zaradi svoje poboţnosti
kot zaradi svoje velike učenosti, je dobil od več škofov in
bogoznancev naročilo, naj razišče to po-
boţnost. Ko jo je zares temeljito raziskal, ji je dal pohvalo,
vredno svoje bogoljubnosti, kar je po njegovem zgledu storilo
potem še več drugih osebnosti.
Očetje jezuiti, vedno goreči v sluţbi presvete Device, so v
imenu kolnskih kongreganistov predloţili vojvodu F erdinandu
Bavarskemu, tedanjemu kolnskemu nadškofu, kratko razpravo
o tej poboţnosti. Nadškof je delo odobril in dovolil, da ga
natisnejo ter opozoril ţupnike in duhovnike, naj, kolikor le
morejo, razširjajo to lepo poboţnost.
(162) Kardinal de Berulle, čigar spomin je blagoslovljen v
vsej Franciji, je navzlic vsemu obrekovanju in preganjanju s
strani kritikov in svobodomislecev bil med najbolj vnetimi
širitelji te poboţnosti v Franciji. Obtoţevali so ga novotarij in
praznoverja, pisarili zoper njega in priobčili sramotilen spis ter
uporabili — ali bolje, hudobni duh z njihovo pomočjo — tisočero
zvijač, da bi preprečili širjenje te poboţnosti v Franciji. Veliki in
sveti moţ je odgovarjal njihovemu obrekovanju samo s
potrpeţljivostjo, ugovorom v njihovem sramotilnem spisu pa s
knjiţico, s katero jih je temeljito ovrgel. Pokazal je, da temelji ta
poboţnost na zgledu Jezusa Kristusa, na obveznostih, ki jih
imamo do njega, in na obljubah, ki smo jih napravili pri svetem
krstu. S tem zadnjim dokazom je še prav posebno zamašil usta
svojim nasprotnikom, ko jim je jasno razloţil, da posvetitev
presveti Devici in po njenih rokah Jezusu ni nič drugega kakor
le popolna obnovitev krstnih zaobljub in obljub. O tej poboţ nosti je tudi sicer napisal še mnogo lepega, kar moremo brati v
njegovih spisih.
(163) V Boudonovi knjigi lahko beremo imena raznih
papeţev, ki so to poboţnost odobrili, in bogoznan- cev, ki so jo
preiskali, o preganjanjih, ki jih je pretrpela in premagala, in o
tisočerih osebah, ki so se je oklenile, ne da bi jo kdaj kakšen
papeţ obsodil. Tega
87
pa tudi ne bi mogel, ne da bi s tem podrl temelje krščanstva.
Dokazano dejstvo je torej, da ta poboţnost ni nič novega. Ce
ni splošno razširjena, je vzrok v tem, ker je preveč vzvišena, da
bi jo mogli vsi pravilno ceniti in uresničevati.
Marija je varna pot k Bogu
(164) 2. Ta poboţnost je zanesljiva pot k Jezusu, ker je sveti
Devici lastno, da nas zanesljivo vodi k Jezusu, kakor je lastno
Jezusu, da nas zanesljivo vodi k večnemu Očetu. Duhovni ljudje
naj nikar zmotno ne mislijo, da je Marija ovira na poti k
zedinjenju z Bogom. Ali bi bilo sploh mogoče, da bi ona, ki je
našla milost pri Bogu za vse ljudi v splošnem in za vsakega
posebej, bila ovira duši, da najde veliko milost zedinjenja z
njim? Ali bi bilo mogoče, da bi ona, ki je polna in prepolna
milosti in tako zdruţena z Bogom in preobraţena v njem, da se
je hotel v njej učlovečiti, ovirala dušo pri popolni zdruţitvi z
njim?
Res je sicer, da bi mogel pogled na druge, četudi svete stvari,
morda za nekaj časa zadrţati dušo, da bi se ne zedinila takoj z
Bogom. To pa nikakor ne velja za Marijo, kot sem ţe rekel in ne
bom nikoli nehal trditi. Razlog, zakaj tako malo duš doseţe
popolnost Kristusove starosti je v tem, da je Marija, ki je Mati
boţjega Sina in nevesta Svetega Duha, premalo upodobljena v
njihovih srcih. Kdor hoče imeti res zrel in lepo oblikovan sad,
mora imeti drevo, ki sad rodi. Kdor hoče imeti sad ţivljenj a,
Jezusa Kristusa, mora imeti drevo ţivljenja, ki je Marija. Kdor
hoče, da bo v njem deloval Sveti Duh, mora imeti njegovo zvesto
in ne- razdruţno Nevesto Marijo, da bo v njej rodoviten. To smo
ţe povedali na drugem mestu.
(165) Bodimo zato prepričani, čim bolj bomo v svojih
molitvah in premišljevanjih, v svojih delih in svo
jem trpljenju upirali pogled v Marijo, če ne ţe jasno in zavestno,
pa vsaj na splošno in neopazno, tem popolneje bomo našli
Jezusa, ki je vedno pri Mariji in v Mariji velik, mogočen,
dejaven in nedoumljiv, in to bolj kakor v nebesih ali kakem
drugem bitju v ve- soljstvu. Zato Marija, ki je vsa potopljena v
Boga, ni niti od daleč ovira pri zedinjenju popolnih duš z Bo gom. Nasprotno, nikoli ni bilo in ne bo stvari, ki bi nas
učinkoviteje podpirala pri tej zadevi. Ona nam namreč po eni
strani pomaga z milostmi, ki nam jih v ta namen deli, saj neki
svetnik pravi, da nas misel na Boga osvoji le po njej: Nobeden
se ne napolnjuje z mislijo na Boga razen po tebi. Po drugi
strani pa nas brani pred satanovimi slepili in njegovimi
goljufijami.
Marijin otrok se ne bo izgubil
(166) Kjer je Marija, tam ni hudobnega duha. Ne- zmotna
znamenja, da nas vodi dobri Duh, so zato: če vneto častimo
Marijo, če pogosto mislimo nanjo in često govorimo o njej. Tako
misli neki svetnik in še pristavlja: kakor je dihanje zanesljivo
znamenje, da telo ni mrtvo, tako sta pogostna misel na Marijo in
klicanje njenega imena zanesljiv dokaz, da duša ni mrtva v
grehu.
(167) Kot uči Cerkev in Sveti Duh, ki jo vodi, je Marija
premagala vse zmote na svetu: Ti edina si premagala vsa
krivoverstva po vsem svetu. Naj kritiki še tako godrnjajo
zaradi tega: zvest častilec Marijin ne bo nikdar padel v zablodo
ali v slepilo, vsaj v očitno ne. Sicer se more v stvarnem pogledu
motiti, imeti laţ za resnico, hudobnega duha za dobrega, čeprav
ne ravno tako lahko kakor kdo drug, vendar bo prej ali slej
spoznal svojo napako in uvidel, da je stvarno v zmoti. Ko pa bo
to uvidel, ne bo nič več trmoglavil in potrjeval tega, kar se mu je
prej zdelo prav.
89
(168) Kdor torej hoče na poti popolnosti napredovati brez
strahu, da se vara, zaradi česar navadno trpe mohtvene duše,
kdor hoče varno in popolno najti Jezusa, naj se z odprtim srcem
— velikodušno in rado- voljno — oklene tega načina
Marijinega češčenja, ki ga morda doslej še ni poznal. Naj
stopi na to izvrsjtno pot, ki mu je bila neznana in ki mu jo
kaţem: Hočem vam pokazati še mnogo odličnejšo pot. Saj to
je pot, ki jo je odprl Jezus Kristus, učlovečena Modrost in naša
glava, pa se zato ud, ki hodi po njej, ne more motiti.
Lahka je ta pot, ker je prepojena s polnino milosti in z
maziljenjem Svetega Duha. Kdor hodi po njej, se ne utrudi in se
ne umakne nazaj. Ta pot je kratka, ker nas v kratkem času
pripelje k Jezusu. Ta pot je^po- polna, ker ni na njej ne blata ne
prahu ne najmanjšega madeţa greha. Ta pot je končno
zanesljiva, ker nas vodi naravnost in varno k Jezusu Kristusu in
v večno ţivljenje, ne da bi zavili na desno ali na levo. Stopimo
zato na to pot, hodimo po njej noč in dan, dokler ne doseţemo
Jezusove starosti.
6. NAGIB: Popolna predanost Mariji nam podeli veliko
notranjo svobodo
(169) Kdor zvesto izvaja to popolno predanost Mariji, ta
dobi v deleţ veliko notranjo svobodo, svobodo boţjih otrok. Ce
se je kdo s to poboţnostjo popolnoma posvetil Jezusu Kristusu
in se mu dal v last, tedaj ga Gospod v svoji dobroti zaradi tega,
ker se je ljubeče odpovedal svoji lastni volji, poplača na tri
načine: Prvič ga osvobodi vseh zaskrbljenosti in slehernega
hlapčevskega strahu, vsega, kar dušo le utesnjuje, usuţnjuje in
vnaša vanjo zmedenost. Drugič razširi njegovo srce s svetim
zaupanjem v Boga, v katerem gleda svojega očeta. In navdihuje
mu — tretjič — neţno otroško ljubezen.
(l/o) Ne da bi se zadrţeval pri razlogih, ki dokazujejo to
resnico, bom raje povedal nekaj iz ţivljenja dominikanke
matere Agneze Jezusove iz samostana Langeac v Auvergne, ki je
umrla v sluhu svetosti leta 1634. Stara je bila komaj sedem let in
ţe se je znašla v veliki duševni stiski. Tedaj je zaslišala glas, ki ji
je govoril, naj se čimprej izroči v popolno last Jazusu in njegovi
sveti Materi, če hoče biti rešena svoje stiske in obvarovana
svojih sovraţnikov. Takoj ko je prišla domov, se je izročila v
popolno in nepreklicno last Jezusu in njegovi sveti Materi,
čeprav ni prej ničesar vedela o takem popolnem darovanju.
Nato je poiskala še ţelezno verigo, si jo opasala in jo nosila do
smrti. Od tega trenutka dalje so prenehale vse njene stiske in
dvomi, srce pa ji je napolnil globok mir in veselje. Zaradi te
izkušnje je priporočila popolno predajo še mnogim drugim, ki
so nato v tej poboţnosti zelo napredovali. Med njimi je bil tudi
ustanovitelj semenišča sv. Sulpicija M. Olier ter znani
duhovniki in kleriki tega semenišča. Nekega dne se je materi
Agnezi prikazala presveta Devica ter ji obesila okrog vratu zlato
verigo v znamenje veselja, ker se je izročila v popolno last
njenemu Sinu in njej. Sv. Cecilija, ki je spremljala presveto
Devico, pa ji je rekla: »Blagor zvestim sluţabnikom nebeške
Kraljice, kajti uţivali bodo resnično svobodo. Sluţiti tebi, to je
svoboda«.
7. NAGIB: S popolno predanostjo Mariji uresničujemo
popolno ljubezen do bližnjega
(171) Kar nas nadalje more spodbuditi, da se oklenemo te
poboţnosti, je velika korist, ki jo bo imel od nje naš bližnji. S
to posvetitvijo mu namreč po Marijinih rokah podarimo
najdraţje, kar imamo: zadostilno in prosilno vrednost vseh
svojih dobrih del. Od tega ne izvzamemo niti najmanjše dobre
misli ali najbolj
91
malenkostnega trpljenja. Vsa zadoščenja, ki smo jih ali jih bomo
do svoje smrti zasluţili, prepuščamo pač Materi boţji, da jih
uporabi za spreobračanje grešnikov ali za rešitev duš iz vic.
Ali ni to popolna ljubezen do bliţnjega? Ali se to ne pravi biti
resničen Jezusov učenec, ki ga bodo spoznali po ljubezni do
bliţnjega? Ali ni to, povedano brez strahu pred nečimrnostjo,
spreobračanje grešnikov in reševanje duš iz vic, ne da bi morali
pri tem opravljati še kaj drugega kot le tisto, kar je vsakdo
dolţan storiti po svoji stanovski dolţnosti?
(172) Da bi prav spoznali odličnost tega nagiba, bi morali
spoznati, kaj pomeni rešiti grešnika ali rešiti dušo iz vic. Gre
namreč za dejanje neizmerne vrednosti, ki je večje od stvarjenja
neba in zemjje, ker z njim duša prejme v posest Boga. Ce bi
rešili s to poboţnostjo v vsem ţivljenju eno samo dušo iz vic ali
spreobrnili enega samega grešnika, ali ne bi bilo to dovolj, da se
te poboţnosti oklene vsakdo, ki je res usmiljenega srca?
Naj še omenim, da naša dela, ki gredo skozi Marijine roke,
povečajo svojo čistost in zaradi tega zasluţe- nje ter zadostilno
in prosilno vrednost. Postanejo torej sposobnejša za tolaţbo
dušam v vicah in za spreobr- nenje grešnikov, kakor če ne bi šla
skozi deviške in radodarne Marijine roke. Malenkost, ki jo
darujemo sveti Devici, brez svojevoljnosti in v popolni
nesebični ljubezni, dejansko zraste v silno moč, ki ublaţi boţjo
jezo in pritegne boţje usmiljenje. Morebiti se bo šele ob smrti
pokazalo, da je kdo, ki je bil res zvest tej posvetitvi, rešil s tem
mnogo duš iz vic in spreobrnil veliko grešnikov, čeprav je
opravljal le svoje navadne stanovske dolţnosti. Kako izredno bo
tedaj njegovo veselje ob sodbi, kako sijajna njegova slava v
večnosti!
8. NAGIB: Popolna predanost Mariji nam podeli
stanovitnost
(173) Kar nas v nekem ozira še prav posebno na- giblje k tej
poboţnosti do presvete Device, je to, da je ta posvetitev
čudovito sredstvo za vztrajanje v kreposti in zvestobi. Zakaj
večina spreobrnjenih grešnikov ne vztraja? Zakaj tako lahko
omahnejo nazaj v greh? Zakaj večina pravičnih, namesto da bi
napredovala od kreposti do kreposti in si pridobila še novih
milosti, pogosto izgubi še tisto bore kreposti in milosti, ki jih
ima? Vzrok tej nesreči je, kot sem ţe pokazal zgoraj, v veliki
človeški pokvarjenosti, slabosti in nestanovitnosti. Človek se
zanaša nase, se opira na svoje sile in misli, da je zmoţen
ohraniti zaklad svojih milosti, svojih kreposti in zasluţenj.
S to poboţnostjo pa zaupamo presveti Devici, ki je zvesta,
vse, kar imamo. Izberemo si jo za vesoljno za - kladničarko vseh
svojih naravnih in nadnaravnih dobrin. Zanašamo se na njeno
zvestobo, opiramo se na njeno moč, gradimo na njeno
usmiljenje in ljubezen, da ohranimo svoje kreposti in zasluţenja
navzlic nasprotovanju hudobnega duha, sveta in mesa, ki nam
jih hočejo ugrabiti. Govorimo ji kakor dober otrok svoji materi,
kakor zvest sluţabnik svoji gospodarici: »Čuvaj, kar ti je
izročeno. Moja dobra Mati in gospodarica, priznavam, da sem
po tvoji priprošnji prejel doslej več boţjih milosti kakor
zasluţim. Moja bridka izkušnja me uči, da nosim ta zaklad v
krhki posodi ter sem preslaboten in prebeden, da bi ga mogel
sam obvarovati v sebi, ker sem majhen in zaničevan. Zato te
prosim, sprejmi v svoje varstvo vse, kar imam, in ohrani mi to s
svojo zvestobo in močjo. Ce me ti va- raješ, ne bom ničesar
izgubil; če me ti podpiraš, ne bom padel; če me ti braniš, sem
varen pred svojimi sovraţniki«.
93
1. Pričevanje svetnikov
(174) Prav to izrecno uči tudi sv. Bernard, da bi nas
navdušil za popolno posvetitev: Ce te Marija podpira, ne boš
padel; če te ona varuje, se ti ni ničesar bati; če te ona vodi, se
ne boš utrudil; če ti je ona naklonjena, boš priplul v rešilni
pristan. Sv. Bona- ventura pove isto s še bolj jasninii besedami:
Presveta Devica se ne le zadržuje v polnosti svetnikov,
temveč tudi vzdržuje svetnike v njihovi polnosti, da bi se ta
ne zmanjšala; ona osredotoča njihove kreposti, da se ne
raztresejo; ona zbira njihova zasluženja, da ne propadejo;
ona ohranja njihove milosti, da se ne po - razgube; ona
zadržuje hudobne duhove, da ne škodujejo; ona slednjič
zadržuje Gospoda, da ne kaznuje grešnikov.
(175) Presveta Devica je zvesta Devica, ki je s svojo
zvestobo Bogu popravila, kar je nezvesta Eva s svojo nezvestobo
zapravila. S svojo zvestobo doseţe tudi zvestobo do Boga in
stanovitnost tistim, ki se ji izroče. Zato neki svetnik primerja
Marijo trdnemu sidru, ki drţi duše in jih varuje, da ne doţivijo
brodoloma v razburkanem morju sveta, kjer propade toliko
oseb, ker se niso privezale na trdno sidro. Z upanjem vate se
privezujemo tako rekoč na trdno sidro. Marije so se
najmočneje oklepali svetniki, ki so se rešili, in so nanjo
priklepali še druge, da bi jih obdrţali v kreposti. Srečni so zato
in tisočkrat presrečni kristjani, ki se zdaj zvesto in z vso dušo
oklepajo Marije kakor trdnega sidra. Zagoni viharjev tega sveta
jih ne bodo potopili niti jim iztrgali njihovih nebeških zakladov.
Blagor jim, ki vstopijo v Marijo kakor v Noetovo ladjo. Vodovje
vesoljnega potopa greha, ki pogoltne toliko ljudi, jim ne bo
škodovalo, kajti tisti, ki v meni delajo za svoje zveličanje, ne
greše, govori Marija z Modrostjo. Blagor nezvestim otrokom
nesrečne Eve, ki se oklenejo Matere in vedno zveste Device: Ona
ostane zvesta, zakaj sama
sebi se ne more izneveriti. Marija stalno ljubi nje, ki jo ljubijo,
ne samo čustveno, ampak z resnično in učinkovito ljubeznijo.
Marija s preobiljem svojih milosti varuje svoje otroke, da ne bi
nazadovali v krepostnem ţivljenju ali padli na svoji ţivljenjski
poti ter zapravili milost, ki jim jo je zasluţil njen boţji Sin.
2. Zaupno prepuščanje vsega Mariji
(x76) Naša dobra Mati vedno iz čiste ljubezni sprejme vse,
kar ji zaupamo v varstvo. Ko je kaj sprejela v vlogi
zakladničarke, jo pogodba po pravici veţe, da to obvaruje. Ce
nekomu izročim v varstvo tisoč zlatnikov, jih je ta dolţan
ohraniti zame. Ce jih zaradi svoje zanikrnosti izgubi, je zanje
odgovoren meni. Zvesta Devica Marija pa ne bo nikoh zaradi
malomarnosti izgubila ničesar, kar smo ji zaupali. Prej bosta
propadla nebo in zemlja, kot pa da bi ona bila nezvesta in
malomarna do tistih, ki so se ji zaupali.
(177) Ubogi Marijini otroci, vaša slabost je skrajna, vaša
nestanovitnost je velika in vaše duhovno dno je prizadeto.
Priznam, da izhajate iz iste pokvarjene gmote kot vsi Adamovi in
Evini otroci. Vendar zaradi tega ne izgubite poguma, marveč
potolaţite se in razveselite! Zaupal vam bom skrivnost, ki je
nepoznana skoraj vsem kristjanom, celo najbolj poboţnim.
Ne puščajte svojega zlata in srebra v svojih skrinjah, v katere
je hudobni duh ţe vdrl in vas okradel. Tudi sicer so premajhne,
preslabotne in prestare za tako velik in tako dragocen zaklad. Ne
vlivajte čiste stu- denčnice v svoje posode, ki so od greha
pokvarjene in zastrupljene. Ne devajte svojega izbranega vina v
stare sode, ki so bili prej napolnjeni s slabim vinom, saj bi se od
tega pokvarilo ali pa bi bilo v nevarnosti, da izteče.
(178) Vem, da me razumete, izvoljene duše, a ţelim
spregovoriti še bolj odkrito. Ne zaupajte zaklada svoje
95
ljubezni, srebra svoje čistosti, vode svojih nebeških milosti,
vina svojih zasluţenj in kreposti raztrgani vreči, stari in razbiti
skrinji, umazani in pokvarjeni posodi, kakršni ste. Okradli bi
vas tatovi, to je hudobni duhovi, ki noč in dan preţe na ugoden
trenutek. Tudi bi sicer s skvarjenim duhom svojega samoljubja,
z zaupanjem vase in s svojo samovoljo spridili vse, kar vam je
Bog dal najbolj čistega.
Stresite, izlijte v Marijino naročje in v Marijino srce vse svoje
zaklade, vse svoje milosti in čednosti. Marija je posoda
duhovna, posoda častivredna, posoda vse svetosti. Odkar se
je Bog sam v lastni osebi zaprl z vsemi svojimi popolnostmi v to
posodo, se je čisto poduhovila in spremenila v duhovno
prebivališče najbolj duhovnih duš. Postala je časti vredna in
prestol slave najvišjih knezov v večnosti. Spremenila se je v
posodo vse svetosti in v prebivališče duš, ki se najbolj odlikujejo
z blagostjo, milostjo in krepostmi. Nazadnje je postala bogata
kakor hiša zlata, močna kakor stolp Davidov in čista kakor stolp
slonokosteni.
(179) O, kako srečen je človek, ki je vse dal Mariji, ki se ves
zaupa Mariji ter se v vsem in za vse izgubi v njej! Ves je Marijin
in Marija je vsa njegova. Smelo lahko vzklikne z Davidom: Ta
mi je bila dana, ali z ljubljenim učencem: Vzel sem jo k sebi, ali
pa z Jezusom: Vse, kar je moje, je tvoje in , kar je tvoje, je
moje.
(x8o) Če kakšen kritik, ki to bere, meni, da zaradi pretirane
poboţnosti prenatezam, me, ţal, ne razume. Ne razume me, ker
je mesen in zato ne dojema duhovnih stvari, ali pa je od tega
sveta, ki ne more sprejeti Svetega Duha. Ali pa je napuhnjen
nergač, ki obsoja in zaničuje, česar ne more razumeti. Duše pa,
ki niso rojene ne iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moţa, ampak
iz Boga in Marije, ^te me razumejo in cenijo moje besede. Zanje
sem pač vse to napisal.
7 — Popolna podaritev
(i8i.) Zopet se vračam k tvarini, od katere sem se odmakr\il,
in pravim prvim ii\ drugim tole: boţja Mati Marija je
najplemenitejša iii najradodarnejša od vseh ustvarjenih bitij,
zato se v ljubezni in velikodušnosti nikoli ne da premagati. Če ji
daš ti jajce, ti ona da vola, kakor je rekel neki svet moţ. Za še
tako neznatno malenkost, ki ji jo damo, da ona veliko od tega,
kar je prejela od Boga. Če se ji torej duša izroči brez pri drţka, se
tudi ona duši podari brez pridrţka. Seveda pa mora duša Mariji
zaupati popolnoma, vendar brez predrznosti, in se mora truditi,
da si pridobi kreposti in da kroti svoje strasti.
(182) Naj zato zvesti sluţabniki svete Device pogumno
izpovedujejo s sv. Janezom Damaščanom: »Ker zaupam vate, o
Mati boţja, bom rešen. Zaradi tvoje obrambe se ne bom ničesar
bal. S tvojo pomočjo bom premagal svoje sovraţnike in jih
pognal v beg. V po- boţnosti do tebe je nekakšno oroţje
odrešenja, ki ga Bog daje tistim, katere hoče zveličati« (Govor o
ozna- nenju).
97
6.
pog lavje
SVETOPISEMSKI ZGLED ZA POPOLNO
PODARITEV SAMEGA SEBE: REBEKA IN JAKOB
(183) Vse, kar sem dozdaj povedal o Mariji in o njenih
otrocih in sluţabnikih, je v sv. pismu čudovito upodobljeno v
zgodbi o Jakobu, ki je dobil blagoslov svojega očeta Izaka po
skrbnem prizadevanju svoje matere Rebeke.
Najprej si oglejmo navdihnjeno pripoved in potem njeno
razlago.
Prvi oddelek JAKOBOVA ZGODBA
(184) Potem ko je Ezav prodal Jakobu pravico prvorojenstva, mu je Rebeka, ki je neţno ljubila Jakoba, nekaj let
kasneje s svetim prizadevanjem, polnim skrivnosti, zagotovila
to prednost. Izak se je ţe močno postaral in je hotel pred smrtjo
še blagosloviti svoja otroka. Poklical je Ezava, ki ga je ljubil, in
mu naročil, naj ulovi nekaj za pod zob, da ga nato blagoslovi.
Rebeka je o tem hitro obvestila Jakoba in mu naročila, naj gre
po dva kozliča k čredi. Jakob ju je prinesel materi in ona ju je
pripravila, ker je vedela, kaj ima Izak rad. Nato je Jakoba
oblekla v Ezavova oblačila, ki jih je imela spravljena pri sebi, ter
prekrila njegove roke in vrat s kozličjo koţo, da bi oče, ki ni več
videl.
ob poslušanju Jakobovega glasu vsaj zaradi kosmatih rok verjel,
da je pred njim Ezav. Izak je bil res presenečen nad njegovim
glasom in je menil, da je to Jakobov glas. Velel mu je, naj
pristopi, in ko je otipal kosmato koţo na njegovih rokah, je
dejal, da je glas sicer Jakobov, vendar pa so roke Ezavove. Izak
je pojedel pripravljeno jed in zaznal je, ko je objel Jakoba, vonj
njegovih oblačil. Blagoslovil ga je in mu zaţelel nebeške rose in
rodovitnosti zemlje. Postavil ga je za gospodarja vsega svojega
premoţenja in končal svoj blagoslov z besedami: Kdor te
preklinja, bodi preklet, in kdor te blagoslavlja,
blagoslovljen.
Komaj je Izak izgovoril te besede, je vstopil Ezav in prinesel
ulovljeno divjačino, da bi oče jedel in ga nato blagoslovil. Sveti
očak je bil silno presenečen, ko je spoznal, kaj se je zgodilo.
Vendar ni preklical tega, kar je bil storil, ker je v tem le
preočitno videl prst boţji. Tedaj je Ezav, kakor pripoveduje sv.
pismo, rjul in glasno obtoţeval brata prevare ter vpraševal
očeta, če ima samo en blagoslov. Sveti cerkveni očetje pravijo,
da je bil Ezav v tem predpodoba tistih, ki lahkomiselno
povezujejo Boga s svetom in hočejo nebeško tolaţbo uţivati
obenem z zemeljsko. Izak, ki ga je Ezavov jok ganil, ga je
naposled blagoslovil, a edino z zemeljskim blagoslovom, ter ga
je vpregel v pokorščino bratu. Zaradi tega je Ezav tako strašno
zasovraţil svojega brata in je čakal samo očetove smrti, da bi ga
ubil. Jakob gotovo ne bi ušel smrti, če ga ne bi varovala njegova
ljubljena mati s svojo iznajdljivostjo in s svojimi nasveti, Id se
jih je Jakob zvesto drţal.
Drugi oddelek RAZLAGA ZGODBE
(185) Preden razloţim to lepo zgodbo, naj omenim, da je po
nauku vseh cerkvenih očetov in razlagalcev
99
sv. pisma Jakob predpodoba Jezusa Kristusa in izvoljenih, Ezav
pa je predpodoba zavrţenih. Za pravilno presojo je zadosti, če
premislimo njuno ravnanje in vedenje.
1. Ezav podoba posvetnežev
1. Starejši brat Ezav je bil telesno močan in krepak, spreten
in vešč lokostrelec, ki je na lovu podrl mnogo divjadi.
2. Doma ga ni bilo skoraj nikoh. Vse svoje upanje je stavil v
svojo moč in v svojo spretnost in je delal le zima j.
3. Ni mu bilo dosti mar, da bi ugajal materi Rebeki, in se
tudi ni prav nič trudil za to.
4. Bil je poţeruh in je tako ljubil svoj trebuh, da je prodal
pravico prvorojenstva za skledo leče.
5. Bil je kakor Kajn poln zavisti do svojega brata Jakoba,
katerega je na vso moč preganjal.
(186) Natančno tako se vse dni ravnajo otroci tega sveta.
1. Zanašajo se na svojo moč in na svojo spretnost v časnih
zadevah. Tudi so zelo močni, zelo spretni in zelo bistri v
zemeljskih stvareh, v nebeških pa zelo nevedni. V pozemeljskih
rečeh so korenjaki, v nebeških pa slabiči.
(187) 2. Nič ali zelo malo so doma, v svoji hiši, to je v svoji
notranjosti, ki je notranji in bistveni dom, katerega je Bog dal
vsakemu človeku, da bi bival v njem po zgledu Boga, kajti Bog
biva vedno v samem sebi. Posvetneţi ne ljubijo ne samote ne
duhovnosti in ne notranje poboţnosti. Tiste, ki ţive notranje in
od sveta odmaknjeno ţivljenje ter delajo bolj znotraj kakor
zunaj, imajo za maloumneţe, bolestne poboţnjakarje in divjake.
(188) 3. Otrokom tega sveta ni prav nič do češčenja
presvete Device, Matere izvoljenih. Sicer je ne sovra
ţijo naravnost in jo včasih tudi hvalijo. Govore, da jo ljubijo in
opravijo celo kako poboţnost njej v čast, v ostalem pa ne bi
mogli trpeti, da jo kdo prisrčno ljubi, ker ne čutijo do nje
Jakobove ljubezni. Vedno imajo kaj povedati zoper
poboţnostne vaje, ki jih opravljajo zvesti Marijini otroci in
sluţabniki, da bi si pridobili njeno ljubezen. Posvetneţi namreč
menijo, da poboţnost do Marije ni potrebna za zveličanje. Zdi
se jim dovolj, če do svete Device niso naravnost sovraţni in če
ne prezirajo odkrito njej izkazovanega češčenja. Domišljajo si,
da so si ţe pridobili njeno naklonjenost in ji sluţijo ţe, če
zmolijo ali zmrmrajo njej v čast nekaj molitvic, brez topline in
brez poboljšanja samih sebe.
(189) 4. Ezavovi otroci prodajo pravico prvorojen- stva, to
je nebeško veselje, za skledo leče, to je za zemeljsko uživanje.
Smejejo se in pijejo, jedo in se zabavajo in plešejo itd... ne da bi
se, kakor Ezav, potrudili za to, da bi postali vredni blagoslova
nebeškega Očeta. Skratka, edino na zemljo mislijo, ljubijo edino
zemljo, govore in se trudijo edino za zemljo in njena ugodja, saj
prodajo za trenutek uţivanja, za prazen dim časti in za košček
trde, rumene ali bele prsti krstno milost, oblačilo nedolţnost i in
svojo nebeško dediščino.
(190) 5. Slednjič posvetneţi vsak dan odkrito ah prikrito
sovražijo in preganjajo izvoljene. Poniţujejo jih in zaničujejo,
obsojajo jih in se iz njih norčujejo, zasramujejo jih in jim
kradejo, goljufajo jih in spravljajo na beraško palico, preganjajo
jih in jih teptajo v prah. Medtem pa njim vse uspeva in dobro se
jim godi; na dobrem poloţaju so in bogatijo ter ţivijo po mili
volji.
2. Jakob podoba božjih otrok
(191) a. Mlajši brat Jakob je bil slaboten, blag in
miroljuben. Navadno je bil doma, da bi si pridobil
naklonjenost svoje matere Rebeke, ki jo je prisrčno
101
ljubil. Z doma ni odhajal svojevoljno in v zaupanju v svojo
spretnost, ampak le po materinem naročilu.
(192) 2. Svojo mater je ljubil in spoštoval, zato je ostajal
doma pri njej. Najbolj zadovoljen je bil, kadar jo je videl.
Izogibal se je vsega, kar bi ji ne moglo biti všeč, in storil je vse, o
čemer je menil, da bi ji ugajalo. Vse to je še povečalo Rebekino
ljubezen do njega.
(193) 3. Bil je v vseh rečeh pokoren svoji ljubi materi.
Ubogal jo je v vsem in popolnoma, takoj in brez odlašanja, z
ljubeznijo in brez pritoţevanja. Na najmanjši migljaj njene volje
je mali Jakob ţe stekel in storil, kar je ţelela. Brez pomišljanja
je verjel vse, kar mu je rekla. Ko mu je na primer rekla, naj gre
po dva kozliča in ju prinese, da pripravi obed za očeta Izaka,
Jakob ni odgovoril, da bo zadostoval en sam, če naj pripravi
obed za enega človeka. Brez ugovora je storil, kar mu je rekla.
(194) 4. V svojo ljubo mater je imel veliko zaupanje. Ker
se ni prav nič zanašal na ustvarjalno moč svojega znanja, se je
opiral edinole na skrbnost in varstvo materino. V vseh svojih
teţavah jo je klical na pomoč in ona mu je bila svetovalka v vseh
njegovih dvomih. Ko jo je na primer vprašal, če ne bo namesto
blagoslova dobil očetovo prekletstvo, je verjel in se zanesel
nanjo, ko mu je rekla, da sama vzame nase to prekletstvo.
(195) 5. Končno je po meri svojih zmoţnosti posnemal
kreposti, ki jih je videl pri svoji materi. Zdi se, da je bil tudi
eden izmed razlogov, zakaj je ostajal doma, to, da bi posnemal
svojo zelo krepostno mater in bil daleč od slabih druščin, ki
kvarijo nravi. Tako je postal res vreden, da je prejel dvojni
blagoslov od svojega ljubega očeta.
(196) Prav tako se vedno ravnajo boţji otroci. Poglejmo
njihovo ravnanje.
1. Boţji otroci ostajajo doma pri svoji materi. To se pravi,
ljubijo od sveta odmaknjeno ţivljenje, so ponotranjeni in mnogo
molijo, toda po zgledu in v druţbi s svojo Materjo, presveto
Devico, ki je vsa njena slava znotraj in ki je vse svoje ţivljenje
zelo ljubila odmaknjenost in molitev. Včasih se sicer pojavijo
zunaj v svetu, a le iz pokorščine boţji volji in volji svoje ljube
Matere pri izpolnjevanju svojih stanovskih dolţnosti. Pa četudi
narede v javnosti kaj na videz še tako velikega, oni veliko bolj
cenijo tisto, kar opravljajo znotraj v sebi, v svoji notranjosti, v
druţbi s presveto Devico. V svoji notranjščini kajpak opravljajo
veliko delo spopolnjevanja sebe, spričo katerega so vsa druga
dela le otroško igračkanje. Včasih se njihovi bratje in sestre
trudijo zunaj na vse pretege, s spretnostjo in z uspehom ter
ţanjejo hvalo in priznanje sveta. A oni medtem spoznavajo v luči
Svetega Duha, da je veliko večja čast, dobrina in radost ţiveti
skrit in svetu odmaknjen s svojim vzorom Jezusom, v popolni in
celotni podvrţenosti in predanosti svoji Ma teri, kakor pa — po
zgledu tolikerih Ezavov in Ezavovih posnemovalcev — iz svojih
moči delati čudeţe narave in milosti v svetu. Slava in bogastvo
sta v njeni hiši. Slava za Boga in bogastvo za človeka sta v
Marijini hiši.
Gospod Jezus, kako ljubka so tvoja bivališča! Vrabec je našel
domek, da bo v njem stanoval, in grlica gnezdo za svoje mladiče.
O, kako srečen je človek, ki ostaja v Marijinem domu, kjer si prvi
prebival ti! V domu izvoljenih prejema pomoč od tebe samega
ter se pripravlja na vzpon v svojem srcu po stopnicah vseh kreposti, da se dvigne k popolnosti v tej solzni dolini. Kako ljuba
so tvoja bivališča.
(197) 2. Boţji otroci prisrčno ljubijo in resnično časte
presveto Devico kot svojo dobro Mater in gospodarico. Ne
ljubijo je samo z jezikom, ampak v resnici. Ne častijo je samo na
zunaj, temveč v globini srca.
103
Kakor Jakob se ogibljejo vsega, kar bi ji ne bilo všeč, in goreče
opravljajo vse, s čimer menijo da bi si pridobili njeno
dobrohotnost. Ne prinašajo in ne darujejo ji samo dva kozliča
kakor Jakob Rebeki, marveč svoje telo in svojo dušo ter vse, kar
so in kar imajo. To prispodabljata oba Jakobova kozliča.
Darujejo naj ji to iz naslednjih namenov: i. Marija naj jih
sprejme popolnoma za svojo lastnino. 2. Usmrti naj ta dva
kozliča, se pravi, stori naj, da bodo odmrli grehu in samemu
sebi; osvobodi naj jih njihovega samoljubja, da bodo ugajah
njenemu Sinu Jezusu; kajti boţji Zve- ličar hoče za svoje
prijatelje in učence samo ljudi, ki so sebi odmrli. 3. Marija naj s
svojo skrbjo in pri- prošnjo to dušo in telo popolnoma očisti
slehernega madeţa, da bosta ob zvehčavnem mrtvenju in zata jevanju postala dragocen, Boga vreden dar, v največjo slavo
nebeškemu Očetu, ki bo ta dar z veseljem sprejel in podelil svoj
blagoslov. Ali ni res, da tako delajo izvoljene duše, ki cenijo ter
z veseljem in zvesto izvajajo popolno posvetitev in podaritev
Jezusu Kristusu po Marijinih rokah, kakor to tukaj učimo, in ki
s tem Jezusu in Mariji izpričujejo dejavno Ln pogumno lju bezen?
Otroci sveta kajpada govorijo, da ljubijo Jezusa, da ljubijo in
častijo Marijo, vendar ne z vsem svojim bitjem, s svojim
premoženjem, ne tako, da bi jima ţrtvovali prav svoje telo z
vsemi njegovimi čutili, prav svojo dušo z njenimi strastmi,
kakor to delajo otroci luči.
(198) 3. Boţji otroci so podložni ln poslušni Mariji kot svoji
dobri Materi po vzoru Jezusa Kristusa. Jezus je triintrideset let
preţivel na zemlji, a od tega je trideset let porabil v slavo Boga,
svojega Očeta, tako, da je bil popolnoma in v vsem podloţen
svoji presveti Materi. Boţji otroci so ji pokorni tako, da se
natančno drţe njenih nasvetov, kakor se je mali Jakob
Rebekinih,
ko mu je velela: Moj sin, poslušaj moje nasvete; ali pa kakor
svatje v Kani, ki jim je sveta Devica rekla: Karkoli vam
porečem, storite! Ker je Jakob ubogal mater, je kakor po
čudeţu dobil blagoslov, četudi bi ga po naravnih zakonih ne
dobil. In ker so svatje v Kani ubogali nasvet svete Device, jih je
Jezus počastil s svojim prvim čudeţem, ko je na prošnjo svoje
svete Matere spremenil vodo v vino. Tako bodo tudi do konca
sveta vsi, ki bodo prejeli blagoslov nebeškega Očeta ali bodo
počeščeni z nebeškimi čudeţi, prejeli te milosti samo zaradi
svoje popolne pokorščine Mariji. Nasprotno pa Ezavi izgube
svoj blagoslov, ker niso podloţni sveti Devici.
(igg) 4. Božji otroci imajo veliko zaupanje v dobroto in
moč presvete Device, svoje dobre Matere. Njo neprestano
kličejo na pomoč. Vanjo kakor v zvezdo vodnico upirajo svoj
pogled, da bi srečno pripluli v varni pristan. Njej velikodušno
odkrivajo svoje teţave in potrebe. Nje, usmiljene in mile Matere
se oklepajo, da bi na njeno priprošnjo prejeli odpuščanje svojih
grehov ali pa uţivali v svojih mukah in tegobah njeno
materinsko dobroto. Čudovito se potapljajo, skrivajo in
izgubljajo v njenem ljubezni polnem deviškem srcu, da bi se
znebili tudi svojih najmanjših madeţev in našh polnost Jezusa
Kristusa, ki kraljuje tam kot na svojem najslavnejšem prestolu.
Kolikšna sreča! Ţe opat Guer- ric je dejal: Ne misli, da je večja
sreča počivati v Abrahamovem kakor v Marijinem naročju,
kjer prestoluje Gospod sam.
Otroci tega sveta pa ravno nasprotno zaupajo samo vase.
Samo vidne in zunanje stvari ljubijo. In tako ne znajo ceniti in
okušati Marijine blagosti in dobrote. Ničesar ne vedo o trdni
opori, ki jo daje Marija, in o neomajnem zaupanju, ki ga čutijo
do svoje dobre Matere izvoljenci. V svoji bedi ljubijo lakoto po
zunanjih stvareh, kakor pravi sv. Gregor, ker nočejo uţivati
105
sladkosti, ki jo najdemo v notranjosti nas samih in v notranjosti
Jezusa in Marije.
(200) 5. Boţji otroci slednjič hodijo po Marijinih potih, po
stopinjah svoje dobre Matere. To se pravi: posnemajo jo.
Ravno v tem pa je prava sreča in resnična poboţnost ter
zanesljivo znamenje njihove izvo- htve. Saj pravi njihova dobra
Mati sama: Blagor njim, ki se drže mojih potov! To pomeni:
blagor njim, ki se vadijo v mojih krepostih, ki hodijo s pomočjo
boţje milosti po stopinjah mojega ţivljenja. Srečni so v svo jem
zemeljskem ţivljenju, ker jim dajem iz svojega preobilja milosti
in tolaţbe v veliko večji meri kakor drugim, ki me ne posnemajo
tako zvesto. Srečni so v smrti, ki je blaga in spokojna in pri
kateri sem običajno navzoča, da jih popeljem v večno veselje.
Srečni so končno v večnosti, ker se nihče od mojih zvestih
sluţabnikov, ki je v ţivljenju posnemal moje kreposti, ne
pogubi.
Otroci tega sveta pa so nasprotno nesrečni ţe v tem ţivljenju,
nesrečni v smrti in v večnosti, ker ne posnemajo kreposti
presvete Device. Tu in tam so sicer udje marijanskih bratovščin,
opravijo včasih nekaj molitvic in zunanjih vaj, to pa je tudi vse.
O sveta Devica, moja dobra Mati, z vsem ţarom svojega srca
ponavljam: kako srečni so ti, ki se ne dajo zapeljati laţni
poboţnosti do tebe, temveč zvesto hodijo po tvojih potih ter se
drţijo tvojih nasvetov in ukazov! A kako nesrečni pa so oni, ki
zlorabljajo tvoje češčenje in se ne drţe zapovedi tvojega Sina!
Prekleti, kateri krenejo s poti tvojih ukazov!
Tretji oddelek BOŢJA MATI IN NJENI OTROCI
(201) Zdaj predstavim ljubeznive usluge, ki jih izkazuje
sveta Devica kot najboljša Mati svojim zvestim
sluţabnikom, ki so se ji posvetili na ţe opisani način in po
Jakobovem vzoru.
1. Marija jih ljubi
Jaz ljubim nje, ki me ljubijo. Marija jih ljubi: i. Ker je
njihova resnična Mati. Mati seveda vedno ljubi svojega otroka,
ki je sad njenega telesa, z. Ljubi jih hvaleţno zato, ker oni
dejansko ljubijo svojo dobro Mater. 3. Ljubi jih, ker so izvoljeni
in jih Bog ljubi. Jakoba sem ljubil, Ezava pa sovražil. 4.
Marija jih ljubi, ker so se ji popolnoma posvetili ter so zato njen
deleţ in njena dediščina: V Jakobu razpni svoj šotor, v Izraelu
bodi tvoja dedina.
(202) Marija jih ljubi prisrčno, bolj prisrčno kot vse matere
skupaj. Denite, če je mogoče, naravno ljubezen, ki jo občutijo
matere vsega sveta do svojih otrok, v srce ene matere do njenega
edinega otroka. Ta mati bo tega otroka gotovo silno ljubila, pa
vendar je res, da Marija še bolj prisrčno ljubi svoje otroke,
kakor pa bi ta mati ljubila svojega.
Marija jih ne ljubi le čustveno, ampak resnično. Njena
ljubezen je dejavna in učinkovita, podobno kakor Rebekina do
Jakoba in še bolj. Glejte, kaj vse stori ta dobra Mati — njena
predpodoba je bila Rebeka — da pridobi svojim otrokom
blagoslov nebeškega Očeta:
(203) Kakor Rebeka pazi na vsako ugodno priloţnost, da
jim stori kaj dobrega, da bi rastli in bogateli. Jasno vidi v Bogu
dobro in zlo, srečo in nesrečo, boţji blagoslov in boţje
prekletstvo, zato ţe naprej vse modro uredi tako, da svoje
sluţabnike obvaruje raznovrstnega zla in jih obsipava z
vsakovrstnimi dobrinami. Ce obstoji na primer moţnost, da si
kdo z zvestim spolnjevanjem visoke dolţnosti zasluţi poseben
boţji blagoslov, bo Marija prav gotovo znala pridobiti to srečo
enemu svojih otrok. Prav tako pa mu bo tudi
107
zadobila milost, da bo svoje delo zvesto in srečno dokončal.
Marija skrbi za naša opravila, pravi neki sveti moţ.
(204) Kakor Rebeka Jakobu, tako daje tudi Marija svojim
otrokom dobre nasvete: Moj sin, poslušaj moje nasvete! Tako
jim svetuje, naj prinesejo dva kozliča, to je, naj ji posvetijo svoje
telo in svojo dušo, da pripravi iz tega Bogu prijetno jed. Nadalje
jim svetuje, naj spolnjujejo vse, kar je z besedo in z zgledom učil
njen Sin Jezus Kristus. Pa tudi če jim ne svetuje tega sama, stori
to po angelih, ki ne poznajo večje časti in veselja kakor
izpolnitev kakšnega njenih ukazov, da se spuste na zemljo in
priskočijo na pomoč njenim zvestim sluţabnikom.
(205) Kaj pa stori naša dobra Mati potem, ko smo ji
podarili in posvetili svoje telo in svojo dušo in brez izjeme vse,
kar jima pripada? Prav to, kar je svoj čas naredila Rebeka s
kozličema, ki ju ji je prinesel Jakob.
1. Ubije in usmrti v našem telesu in naši duši starega
Adama.
2. Odstrani z nas in iz nas naša zgolj naravna nagnjenja,
naše samoljubje in svojevoljnost ter vsakršno navezanost na
stvari.
3. Očisti nas naših madeţev, umazanij in grehov.
4. Napravi nas za sveto daritev, všečno Bogu in v njegovo
največjo slavo. Ker samo Marija dovršeno pozna boţji okus in
kaj je v največjo slavo Najvišjega, zato zna le ona prav pripraviti
naše telo in našo dušo za ta neizmerno vzvišeni okus, za
najprijetnejši ţrtveni dar v slavo neskončno skritega in večnega
Boga.
(206) Ko tako popolnoma darujemo sebe, svoja za- sluţenja
in zadoščenja s posvetitvijo, o kateri govorim, in ko smo slekli
svoje staro oblačilo, nas naša dobra Mati sprejme v svojo last in
nas stori vredne, da stopimo pred obličje nebeškega Očeta.
Obleče nas v čista, nova, dragocena in prijetno dišeča oblačila
svojega
Sina Jezusa Kristusa. To more storiti, ker je zakladni - čarka in
vesoljna delivka vseh zasluţenj in kreposti svojega Sina. Ona jih
daje in priobčuje, komurkoli hoče, kadarkoli hoče, kakorkoli
hoče in toliko, kolikor hoče. O tem smo govorili ţe zgoraj. Dalj e
nas okrasi z zasluţenji in vre^ostjo svojih lastnih dejanj. Res je,
da uniči in odstrani vse, kar je na nas nečistega in nepopolnega;
vendar pa ne izgubi in ne zapravi pri tem ničesar, kar je na nas
dobrega, ničesar od tistega, kar je v nas ustvarila milost.
Nasprotno. Marija ohranja in pomnoţuje vse tisto, kar je v nas
dobrega, in spreminja to v moč za nas. Tako nas krepi za nošnjo
Gospodovega jarma in nas usposablja za izvrševanje velikih reči
v boţjo čast ter v blagor in zveličanje naših ubogih bratov .
Neka redovnica iz prejšnjega stoletja, ki je umrla v sluhu
svetosti, je po razodetju zvedela, da je Marija svojim otrokom in
ljubečim sluţabnikom zapustila tako rekoč v oporoki svoja
zasluţenja in svoje kreposti. Vsi Marijini domači, vsi njeni
sluţabniki in otroci so potemtakem oblečeni v dvojna oblačila, v
oblačila Sina in v njena lastna oblačila: Vsi njeni domači imajo
dvojno oblačilo. Zato se jim ni treba bati, da bi bil Jezus Kristus
kdaj do njih hladen. Tega se morajo bati le posvetneţi, ki so
popolnoma brez Jezusovih in Marijinih zasluţenj.
(207) Slednjič pridobi Marija svojim otrokom še blagoslov
nebeškega Očeta, kakor je nekoč Rebeka priskrbela svojemu
sinu Jakobu očetov blagoslov.
2. Marija skrbi za svoje otroke
(208) Drugo ljubeznivo uslugo izkazuje sveta Devica svojim
zvestim sluţabnikom s tem, da jim daje knih ţivljenja, ki ga je
ona sama oblikovala in je sad njenega telesa. Pridite, moji ljubi
otroci, tako ji daje govoriti večna Modrost, nasitite se mojih
sadov, to se
109
pravi, nasitite se z Jezusom, ki je sad ţivljenja in ki sem ga jaz za
vas rodila ... Pridite, ponavlja na drugem mestu, jejte moj
kruh, ki je Jezus, in pijte vino njegove ljubezni, vino, ki sem mu
primešala mleko svoje materinske skrbnosti.
5. Marija svoje služabnike vodi
(209) Tretja dobrota, ki jo boţja Mati izkazuje svojim
zvestim sluţabnikom, je v tem, da jih vodi in usmerja v skladu z
voljo svojega Sina. Rebeka je mladega Jakoba vodila in mu
dajala dobre nasvete, bodisi zato, da bi nanj pritegriila očetov
blagoslov, bodisi z namenom, da bi ga odtegnila Ezavovemu
sovraštvu in preganjanju. Podobno vodi Marija svoje zveste
sluţabnike k vsemu dobremu. Kot morska zvezda jih usmerja v
varen pristan in jim kaţe pota večnega ţivljenja. Odvrača jih od
nevarnih korakov in jih s svojo roko naravnava, da hodijo po
stezah pravičnosti. Če so na tem, da padejo, jih podpre; če so
padli, jih^znova dvigne. Kakor dobrotljiva mati, jih pokara, če
kaj pogreše; in včasih jih iz ljubezni celo kaj kaznuje. Kako bi
mogel na poti v večnost zabloditi otrok, če je poslušen svoji
Materi Mariji? Ce hodiš za njo, ne zaideš, zatrjuje sv. Bernard.
Ne bojte se, da bi hudobni duh prevaril pravega Marij inega
otroka in da bi ta zašel v očitno krivoverstvo ... Če te Marija
podpira,, ne bos padel.
4. Marija svoje služabnike brani in varuje
(210) Četrta dobrota, ki jo sveta Devica skazuje svojim
otrokom in zvestim sluţabnikom, je dalje v tem, da jih brani in
varuje pred njihovimi sovraţniki. Rebeka je s svojo skrbjo in
prizadevnostjo rešila Jakoba vseh nevarnosti, v katere je zašel,
posebno smrti, s katero mu je očitno grozil brat Ezav zaradi
sovraštva in zavisti, podobno kakor nekdaj Kajn bratu Abelu.
Marija, dobra Mati izvoljenih, skriva in ščiti otroke pod svojim
varujočim plaščem. Opogumlja jih, se k njim sklanja in ima
razumevanje za vse njihove slabosti. Spremlja jih in jim daje
kritje kakor za boj urejena vojska. Zvest Marijin sluţabnik,
katerega obdaja Marijina bramba in njena kraljevska moč, nima
vzroka za strah. Ta dobra Mati in mogočna nebeška vladarica bi
slehernemu od svojih sluţabnikov prej poslala na p omoč
milijonske trume angelov, kakor pa da bi razočarala koga, ki je
stavil vanjo svoje upanje. Nikdar ne bo pripravljena le enega od
svojih pravih otrok prepustiti hudobiji, številčni premoči in
silnosti njegovih sovraţnikov.
5. Marija prosi za svoje otroke
(211) Končno izkazuje ljubezniva nebeška Mati svojim
zvestim častilcem peto in največjo dobroto: pri svojem Sinu
posreduje zanje in jim ga s svojo priprošnjo napravlja
naklonjenega ter jih zedinja z njim v najtesnejšo povezanost in
jih ohranja v tem zedinjenju. Rebeka je Jakoba privedla k
njegovemu očetu. Ta je Jakoba z veseljem sprejel. Ko je zaznal
izbrane dišave njegovih oblačil, je vzkliknil: Da, vonj mojega
sina je kakor vonj polja, ki ga je Gospod blagoslovil. To
cvetoče polje, ki je s svojo vonjavo očaralo očetovo srce, je polje
vonjav Marijinih kreposti in zasluţenj. Marija je njiva, polna
milosti, kjer je Oče zasejal kakor pšenično zrno izvoljenih —
svojega edi- norojenega Sina.
O kako Jezus Kristus, oče prihodnjega veka, lepo sprejme
vsakega Marijinega otroka in sluţabnika, ki je prepojen z
Marijino vonjavo! O kako se tak Marijin otrok hitro in popolno
zedini z Jezusom! O tem smo obširneje govorili ţe prej (prim. št.
152—168).
(212) Marija pa se ne zadovolji le s tem, da obsipa svoje
otroke in zveste sluţabnike z dokazi svoje naklo
111
njenosti, ko jim s svojim posredovanjem, s svojo pri - prošnjo
dosega blagoslov nebeškega Očeta in zedi- njenje z Jezusom
Kristusom. Ona jih tudi še naprej ohranja v Jezusu Kristusu in
Jezusa Kristusa v njih. Stalno jih varuje in brani, da ne izgube
milosti boţje in se ne ujemajo v zanke hudobnega duha. Svete
vzdržuje v polnosti in jim pomaga, da ostanejo stanovitni do
konca, kakor smo ţe videli (prim. št. 173 do X82).
To je razlaga tiste velike in starodavne prispodobe o
izvoljenih in o posvetneţih, prispodoba, ki je tako nepoznana, a
tako polna skrivnosti.
8 — Popolna podaritev
7.
pogla vje
ČUDOVITI UČINKI POPOLNE PODARITVE
SAMEGA SEBE
(213) Dragi brat, če ostaneš zvest notranjim in zunanjim
vajam te poboţnosti, ki ti jo bom pokazal, bodi prepričan, da
boš dobil v deleţ naslednje dobrote:
1. Spoznanje samega sebe in odpoved samemu sebi
V luči, ki ti jo bo Sveti Duh podelil po svoji ljubljeni Nevesti
Mariji, boš spoznal svojo globoko nagnjenost k zlu, svojo
grešnost in nesposobnost za kakršnokoli dobro delo. Marija bo
napravila, da boš deleţen njene globoke poniţnosti. Preziral boš
sebe, nikoli pa svojega bliţnjega in boš z veseljem prenašal, če
te bodo drugi prezirali.
2. Deležnost Marijine vere
(214) Sveta Devica bo storila, da boš deležen njene vere,
ki je bila na zemlji večja od vere vseh očakov, prerokov,
apostolov in svetnikov. Zdaj, ko vlada v nebesih, nima več te
vere, ker v luči slave jasno spoznava vse stvari v Bogu. Vendar
pa ji je Vsemogočni, ko je vstopila v slavo, dal moč, da ohrani to
vero v vojskujoči se Cerkvi za svoje zveste sluţabnike in sluţab nice. Cim večjo naklonjenost vzvišene nebeške Kraljice in zveste
Device si pridobiš, tem čistejšo vero boš spričeval v svojem
ţivljenju. Ta čista vera te bo učila, da ne boš stremel za čutnimi
in izrednimi rečmi. Ta vera
113
bo ţiva ter preţeta z ljubeznijo in ti bo dajala moč, da boš vsa
dejanja opravljal iz nagiba ljubezni. Tvoja vera bo trdna in
neomajna kakor skala, da boš mimo in stanovitno vztrajal sredi
viharjev in muk. Ta vera bo dejavna in globokoumna in ti bo
kakor tajen ključ odpirala dostop do vseh skrivnosti Jezusa
Kristusa, dostop do poslednjega človekovega cilja in do samega
boţjega Srca. To bo pogumna vera, s katero se boš lotil in
dokončal velike stvari za Boga in za zveličanje duš brez
obotavljanja. Ta vera bo tvoja plameneča bakla, tvoje boţje
ţivljenje, tvoj skriti zaklad boţje Modrosti in tvoje vsemogočno
oroţje. S to vero boš prinašal luč v temo in smrtno senco,
ogreval mlačne in vse tiste, ki potrebujejo plamenečega zlata
ljubezni. Z njo boš znova oţivljal tiste, ki so umrli v grehu. S
svojimi blagimi, vendar mogočnimi besedami boš ganil kamnita
srca in podiral libanonske cedre ter se upiral satanu in vsem
sovraţnikom zveličanja.
5. Milost čiste ljubezni
(2x5) Marija, Mati lepe ljubezni, bo osvobodila tvoje srce
vsakršne zbegane tesnovestnosti in suţenjskega strahu. Odprla
in razširila ti bo srce, da boš v sveti svobodi boţjih otrok mogel
teči po poti zapovedi njenega Sina. In napolnila ga bo s čisto
ljubeznijo, katere zaklad upravlja. Poslej ne boš več delal, kakor
je bilo to prej, iz strahu pred Bogom, ki je vendar ljubezen,
ampak iz čiste ljubezni. V njem boš gledal dobrotnega Očeta,
kateremu boš skušal stalno ugajati in se z njim zaupljivo
pogovarjati kakor otrok z ljubljenim očetom. Če pa bi bil tako
nesrečen, da bi ga ţalil, se boš mahoma poniţal in ga poniţno
prosil odpuščanja. Preprosto boš stegnil k njemu roko in se po
padcu dvignil poln ljubezni, brez kakršnekoli zmedenosti in
nemira; in nadaljeval boš brez malodušja svojo pot k njemu.
4- Veliko zaupanje v Boga in v Marijo
(216) Presveta Devica te bo napolnila z velikim zaupanjem v
Boga in vanjo: 1. Ker se Jezusu nikoli več ne bliţaš sam, ampak
vedno po tej dobri Materi. 2. Ker si ji podaril vsa svoja
zasluţenja, milosti in zadoščenja, da po svoji volji razpolaga z
njimi. Tako ti tudi ona daje svoje kreposti in te oblači v svoja
zasluţenja, da moreš zaupljivo govoriti Bogu: »Glej svojo
sluţabnico, Marijo. Zgodi se mi po tvoji besedi«. 3. Ker si se ji z
dušo in telesom ves izročil. Marija je radodarna do radodarnih
in mnogo radodarnejša od njih, zato se ti za plačilo tudi ona
podari čudovito, a vendar resnično. Zato ji lahko pogumno
rečeš: Tvoj sem, reši me! Tvoj sem, presveta Devica, reši me!
Izpovedati moreš z ljubljenim učencem: Vzel sem Te k sebi.
Sveta Mati, vzel sem Te za vse svoje bogastvo. Lahko tudi
govoriš s sv. Bonaventurom: Glej, o moja Gospa in rešiteljica,
poln zaupanja hočem delati in se ničesar bati, ker si ti moja
moč in hvala v Gospodu ... Tvoj sem ves in vse moje je tvoje;
o častitljiva in nad vse blagoslovljena Devica, hočem te
kakor pečat pritisniti na svoje srce, saj je tvoja ljubezen
močnejša kakor smrt. In s prerokom lahko izpoveš Gospodu:
Gospod, srce mi ne pre- vzetuje, oči se mi ne nosijo visoko; ne
poganjam se za velike reči, ne za take, ki so zame previsoko.
Marveč sem utešil in umiril svojo dušo, kakor otrok v
naročju svoje matere, tako je v meni moja duša.
Gospod, če moje srce in oči nimajo razloga za povzdigovanje
sebe in za napuh, za iskanje velikih in čudovitih reči, zaradi tega
še nisem poniţen. Toda svojo dušo sem dvignil in opogumil z
zaupanjem. Sem kakor dete, ki je odstavljeno od dojenja z
zemeljskimi nasladami, in slonim v naročju svoje matere. In v
tem naročju prejemam dobrine v izobilju.
To zaupanje v Marijo bo v tebi še naraščalo, ker si ji izročil v
oskrbo vse, kar imaš, da po svoji volji to
115
deli in varuje. Zato manj zaupaš vase kakor vanjo, ki je tvoj
zaklad. O, v kakšno zaupanje in tolaţbo je za dušo, če postane
zakladnica, v katero je Bog shranil vse svoje dragocenosti, tudi
njena zakladnica: Marija je Gospodova zakladnica, izjavlja
neki sveti moţ.
5. Marijina duša in Marijin duh prehajata na Marijine
služabnike
(217) Ce boš zvesto ţivel iz posvetitve sveti Devici, ti bo
podarjala svojo dušo, da boš poveličeval Gospoda; njen duh bo
stopil na mesto tvojega duha, da se raduje v Bogu, svojem
Zveličarju. Naj bo v vsakomer od vas Marijina duša, da
poveličuje Gospoda; naj bo v vsakomer Marijin duh, da se
raduje v Bogu (sv. Ambrozij). Neki sveti moţ, naš sodobnik, ki
se je ves potopil v Marijo, je nekoč vzkliknil: »Kdaj le bo
nastopil srečni čas, ko bo Devica Marija gospodarica in vlada rica src, da jih popolnoma podvrţe oblasti svojega velikega in
edinega Sina Jezusa? Kdaj bodo duše vdihavale Marijo, kakor
vdihavajo telesa zrak? Tedaj se bodo dogajale čudovite stvari v
naših niţavah, kjer bo Sveti Duh našel v dušah svojo ljubljeno
Nevesto tako rekoč preslikano. Zato bo prišel nad nje v izobilju
in jih bo napolnil s svojimi darovi, posebno z darom m odrosti,
da bi delal čudeţe milosti«. Da, moj dragi brat, kdaj neki bo
napočil ta srečni čas, Marijina doba, ko se bodo tiste številne
duše, ki si jih je Marija izvolila in izprosila od Najvišjega v dar,
popolnoma potopile v brezno njene notranjosti in tako postale
ţivi posnetki Marije Device, da bi ljubile in slavile Jezusa? Ta
čas pa ne bo nastopil prej, preden ne bomo poznah in
uresničevali poboţnost, ki jo učim.
Da bo prišlo tvoje kraljestvo. Gospod,
naj pride kraljestvo Marijino!
6, Preobrazba duš v Mariji po podobi Jezusa Kristusa
(218) Marija je drevo ţivljenja. Če to drevo gojimo z zvesto
ţiveto popolno posvetitvijo Mariji, bo ob svojem času obrodilo
sad. Ta sad pa je Jezus Kristus. Mnogo poboţnih ljudi opazim,
ki z vsemi mogočimi vajami in po vseh mogočih poteh iščejo
Jezusa. Vendar morajo pogosto po napornem nočnem delu
priznati: Vso noč smo se trudili, pa nismo ničesar ujeli. Zato
jih moremo nagovoriti: »Veliko ste delali, a malo dosegli. Jezus
Kristus je v vas še zelo slaboten«. Na brezmadeţni Marijini poti
in z izvajanjem popolne posvetive pa delamo pri belem dnevu,
na svetem kraju in prav nič teţko. V Mariji ni noči, ker v njej n i
greha in niti najmanjše sence. Marija je sveti kraj, je pre- sveto,
kjer se oblikujejo in ulivajo svetniki.
(219) Pazite prosim, namenoma uporabljam izraz: svetniki
se ulivajo v Mariji. Velika razlika je namreč med tem, če
izklešemo kip iz kamna s kladivom in dletom ali pa če ga
odlijemo v vzorcu. Kiparji imajo mnogo dela in potrebujejo
veliko časa, da narede soho na prvi način. Po drugem postopku
pa nimajo veliko dela in potrebujejo le malo časa. Sv. Avguštin
naziva Marijo boţji lik ali vzorec: Vredna si, da te imenujem
božji lik. Marija je svojski vzorec za oblikovanje in ulivanje
bogopodobnih ljudi. Kdor pride v ta boţji vzorec, je kmalu
oblikovan in upodobljen v Jezusa Kristusa in Jezus Kristus v
njem. Z malo stroški, v kratkem času bo poboţanstven, ker je v
istem vzorcu, ki je oblikoval Boga.
(220) Duhovne vodnike in poboţne ljudi, ki hočejo
upodobiti Jezusa Kristusa v sebi ali v drugih z dru gimi vajami,
kot je ta, bi po pravici primerjal s kiparji, ki se zanašajo na svoje
tehnično znanje, na svojo marljivost in umetnost. Trdemu
kamnu zadajajo neštete udarce s kladivom ali pa obdelujejo
slabo zglajeni kos lesa z neštetimi vrezi noţa, da bi napravili iz
tega
117
podobo Jezusa Kristusa. Pogosto jim ne uspe, da bi to res
postalo podobno Jezusu Kristusu, bodisi ker nimajo spoznanja
in izkustva glede Jezusove osebe, bodisi ker je zgrešen udarec
pokvaril njihovo delo. Kdor pa sprejme to skrivnost milosti, ki jo
oznanjam, tega po pravici primerjam s talilcem in livarjem, ki je
našel lepi Marijini vzorec, v katerem je bil izoblikovan Jezus
Kristus naravno in po boţje. On se ne zanaša na svoje znanje,
ampak samo na pripravnost vzorca ter tako vstopi in se potopi v
Marijo, da postane v njej verna podoba Jezusa Kristusa.
(221) O, kako lepa in resnična je ta primera! Toda kdo jo bo
razumel? Ţelel bi, da si to ti, moj dragi brat. Toda misli na to, da
dajemo v vzorec rudo le v raztopljenem in tekočem stanju. To se
pravi: tako se mora razstopiti in razliti v tebi stari Adam, da boš
v Mariji preoblikovan v novega Adama.
7. Večja čast Jezusa Kristusa
(222) Ce lepo in zvesto izvajaš posvetitev, boš v enem
mesecu bolj poveličal Jezusa Kristusa kakor pa s katerokoli
drugo vajo, celo teţjo, v mnogih letih. Razlogi za to trditev so
naslednji:
1. Kot uči ta poboţnost, opravljaš vsa svoja dela po Mariji. S
tem se odpoveš svojim lastnim namenom in dejanjem, četudi so
dobra in jih poznaš ter se tako rekoč posvetiš namenom Matere
boţje, ki jih ne poznaš. Tako si udeleţen pri njenjih vzvišenih
namenih, ki so bili tako čisti, da je Marija s svojimi najneznat nejšimi dejanji, na primer, ko je vrtela preslico na kolovratu ah
vtikala nit v iglo, bolj slavila Boga kakor sv. Lavrencij s svojim
bolečim mučeništvom na raţnju, da, bolj kakor vsi svetniki s
svojimi najbolj junaškjmi dejanji. Marija je na ta način v svojem
zemeljskem^ţiv- Ijenju nakopičila neizrekljiv zaklad milosti in
zasluţenj, da bi mogh prej prešteti zvezde na nebu, kapljice
v morju in zrnje peska na morskem obreţju kakor pa njena
zasluţenja in milosti. Ona je bolj poveličala Boga, kot so storili
to vsi svetniki in angeli ali bodo še storili. O, kolikšno čudo si,
Marija! Ti ne moreš drugače, kakor da delaš čudeţe milosti v
dušah, ki se hočejo zares izgubiti v tebi.
(223) 2. Ta poboţnost napravi, da ima duša vse tisto, kar le
sama iz sebe misli in stori, za ničevo. Ko se bliţa Jezusu
Kristusu, še več, tudi ko z njim le govori, najde svojo oporo in
veselje edinole v Marijinih razpoloţenjih. S tem mnogo bolj
uveljavlja poniţnost kakor pa tiste duše, ki delujejo iz svoje
moči in se neopazno opirajo na lastna razpoloţenja in zahajajo
pri tem v samovšečnost. Zato takšna duša daje Bogu višjo slavo;
saj ga morejo popolno poveličevati le tisti, ki so skromnega in
poniţnega srca.
(224) 3. Mati boţja silno ljubeznivo s svojimi deviškimi
rokami sprejema dar naših del ter jih ozaljša s prekrasnim
sijajem. Sama jih potem daruje Jezusu in je tako Zveličar
nedvomno bolj poveličan, kakor če bi mu jih mi izročili s svojimi
grešnimi rokami.
(225) 4. Končno nikoli ne moreš misliti na Marijo, ne da bi
Marija namesto tebe mislila na Boga. Saj je sploh ne moreš
hvaliti in častiti, ne da bi tudi ona s teboj ne hvalila in častila
Boga. Marija je namreč vsa v odnosu do Boga, zato jo po pravici
imenujem »odnos do Boga«, ker obstoji vsa samo v odnosu do
Boga. Marija je odmev Boga, ki ne pove in ne ponavlja nič
drugega kakor le »Bog«. Če rečeš »Marija«, reče ona »Bog«. Sv.
Elizabeta je Marijo hvalila in blagrovala, ker je verovala. Marija,
zvesti odmev Boga, pa je zapela: Moja duša poveličuje
Gospoda. Kar je storila Marija tedaj, to še danes vedno dela. Če
njo hvalimo in ljubimo, častimo in ji kaj podarimo, je po Mariji
in v Mariji Bog hvaljen, Bog ljubljen, Bog češčen, Bog
obdarovan.
119
8.
pog lavje
VAJE POPOLNE PODARITVE
SAMEGA SEBE
Prvi oddelek ZUNANJE VAJE
(226) Četudi je bistvo popolne podaritve samega sebe Mariji
v človekovi notranjosti, vsebuje tudi določene zunanje vaje, ki
jih ne smemo zanemariti. To bi bilo treba storiti in onega ne
opustiti. Poboţno opravljanje zunanjih vaj namreč pospešuje
notranje in obenem spominja na čute vezanega človeka, kaj je ţe
opravil in kaj mora še opraviti. Poleg tega dajemo s tem tudi
dober zgled bliţnjemu, ki te zunanje vaje vidi, česar pri
notranjih vajah ni. Pa naj se tukaj ne vmešava kak posvetnjak
ali kak nergaški kritikaster, ki bi zatrjeval, da je prava
poboţnost le stvar srca ter je zato ne smemo razkazovati, sicer
bi se vanjo utegnila prikrasti nečimrnost, in da moramo torej
pravo poboţnost skrivati itd. Tem bom odgovoril kar z
besedami svojega Učenika: Naj vidijo ljudje vaša dobra dela,
da bodo slavili vašega Očeta, ki je v nebesih. Papeţ Gregor
Veliki k temu pristavlja, naj svojih zunanjih dejanj in poboţnih
vaj sicer ne opravljamo zato, da bi ugajali ljudem in ţeli
pohvalo, ker bi to bila nečimrnost. Vendar jih včasih le
opravljamo pred ljudmi z namenom, da bi bili Bogu po volji in
bi s svojim
zgledom druge nagibali k slavljenju Boga, ne da bi se pri tem
menili za preziranje ali hvalo ljudi.
Nekaj takih zunanjih vaj hočem kratko navesti. Ne imenujem
jih zunanje vaje zaradi tega, ker bi morda pri tem notranjost ne
imela deleţa, ampak zato, ker so zdruţene z določenimi
zunanjimi opravili, s katerimi se razlikujejo od zgolj notranjih
vaj.
1. Priprava na popolno podaritev samega sebe
(227) Tisti, ki se hočejo okleniti te posebne vrste
Marijinega češčenja, ki še ni uvrščeno med bratovščine, čeprav
bi bilo to ţeleti, naj ravnajo takole: Uporabijo naj, kakor sem
rekel ţe v prvem delu te priprave na kraljevanje Jezusa Kristusa,
najprej najmanj dvanajst dni za to, da se znebijo duha tega
sveta, ki je nasproten duhu Jezusa Kristusa. Nato naj uporabijo
še tri tedne za to, da se po posredovanju boţje Matere napolnijo
z Jezusom Kristusom. Pri tem se morejo drţati naslednjega
reda:
(228) Prvi teden naj darujejo vse svoje molitve in naboţne
vaje za to, da si izprosijo spoznanje samega sebe in kesanje nad
svojimi grehi. Zato naj vse opravljajo v duhu poniţnosti. V ta
namen morejo premišljevati, kar sem povedal o našem
globokem nagnjenju k zlu. Molijo naj k Odrešeniku in k
njegovemu Svetemu Duhu za razsvetljenje z besedami: Gospod,
daj da spregledam! ali: Gospod, stori, naj spoznam sebe! ali:
Pridi, Sveti Duh! Dalje naj vsak dan molijo lita- nije k Svetemu
Duhu s sklepno prošnjo. Zatekajo naj se k sveti Devici in jo
prosijo za to veliko milost, ki je pogoj za vse druge milosti. V ta
namen naj molijo vsak dan Zdrava, morska zvezda in
lavretanske li- tanije.
(229) Drugi teden naj se pri vseh svojih molitvah in
vsakdanjih opravilih trudijo za spoznanje Device Marije. Za to
spoznanje naj prosijo Svetega Duha.
121
Brati in premišljevati morejo pričujoči spis. Kot prvi teden naj
molijo litanije k Svetemu Duhu, Zdrava, morska zvezda in v ta
namen vsak dan še tri roţne vence ali pa vsaj enega.
(230) Tretji teden naj uporabijo za to, da spoznajo Jezusa
Kristusa. Brati in premišljevati morejo, kar smo povedali o
Jezusu Kristusu in moliti molitev sv. Avguština, ki smo jo
navedli. Kot zdihljaj naj sto in stokrat ponavljajo besede tega
svetnika: Naj spoznam tebe. Gospod! ali: Gospod, naj
spregledaml Kakor prejšnja dva tedna naj molijo tudi zdaj
litanije k Svetemu Duhu, Zdrava, morska zvezda in pa še
litanije Imena Jezusovega.
Na posvetitveni dan: Dejanje popolne podariive samega sebe
(231) Ob koncu tretjega tedna naj opravijo sveto spoved in
prejmejo sveto obhajilo z namenom, da se po Marijinih rokah in
ljubezni izroče v popolno last Jezusu Kristusu. Sveto obhajilo
naj po moţnosti prejmejo po načinu, ki ga navajam nekoliko
bolj spodaj. Nato naj zmolijo posvetilno molitev, navedeno ob
koncu. Priporočljivo je, da si jo prepišejo in jo prav na dan
posvetitve podpišejo.
(232) Dobro je, če na ta dan darujejo Jezusu in njegovi sveti
Materi kako ţrtev, kot pokoro za svojo prejšnjo nezvestobo
krstni obljubi in v potrdilo svoje odvisnosti od Jezusovega in
Marijinega gospostva. Ţrtev more biti prilagojena poboţnosti in
moţnostim posameznika. Tako se morejo na primer postiti, se
odpovedati čemu, dati miloščino ali darovati svečo. Ce podare le
malenkost, to pa z veselim srcem, Jezusu popolnoma zadostuje,
ker gleda samo na dobro voljo.
(233) Vsaj enkrat na leto, na spominski dan posvetitve, to
posvetitev obnovijo, prej pa tri tedne opravljajo iste vaje.
Posvetitev morejo celo vsak mesec ali vsak dan obnoviti s
kratkimi besedami: »Ves sem tvoj in vse moje je tvoje, o
preljubeznivi Jezus, po Mariji, tvoji sveti Materi.«
2. Vsakdanja molitev rožnega venca
(234—235) Ta dva člena opisujeta tako imenovano »malo krono Matere
božje« ali »venec dvanajsterih zvezd«. Sv. Ludvik Montfortski priporoča, naj bi
to opravljali vsak dan. Pozneje je ta molitev zašla v pozabo. Vsekakor jo je docela
postavil v senco rožni venec. Temu je k razširitvi pripomogla tudi starodavna
bratovščina sv. rožnega venca, ki ji je pripadal tudi ze sv. Ludvik Montfortski.
Znano je, kako zelo je molitev rož nega venca priporočala Marija sama v
prikazovanjih sv. Ber- nardki v Lurdu 1858 in nato trem pastirčkom v Fatimi
1917. Seveda pa rožni venec temelji na javnem razodetju, na katerega kaze
sleherno pristno privatno razodetje. Papež Pavel VI. je v apostolski spodbudi »O
Marijinem češčenju« (1974) obširno prikazal duhovno bogastvo in lepoto
rožnega venca, tega »povzetka celotnega evangelija«. Priporočil je vsakdanjo
molitev rožnega venca vsem, zlasti še družinam. Med drugim pravi: »Takoj za
opravljanjem liturgičnih duhovnih dnevnic — v čemer more družinska molitev
doseči višek — je brez dvoma rožni venec treba šteti med najodličnejše in
najučinkovitejše skupne molitve, h katerim je povabljena kr ščanska družina« (st.
54). Tisti, ki se po navodilu sv. Ludvika Montfortskega po polnoma darujejo
Mariji, se bodo še posebno potrudili, da bodo vsak dan pobožno molili rožni
venec. Da bi razen tega hoteli vsak dan moliti še »mali rožni venec«, bi v
splošnem ne bilo dobro; kajti preveliko kopičenje molitvenih obrazcev lahko
postane ovira za resnično pobožnost, to je za iskreno predanost in požrtvovalnost
v vsakdanjem izpolnjevanju božje volje na poti hoje za Kristusom po Marijinem
zgledu.
5. Nošnja blagoslovljenih svetinjic
(256—2^42) V teh sedmih členih priporoča Grignion Mont fortski nošnjo
železnih verižic kot znamenj odvisnosti od Marije in Kristusa. Ta običaj je bil
tedaj v Cerkvi dokaj razširjen; Grignion navaja v svoji slikoviti in kre pki govorici
mnogo razlogov za to. Vendar je pozneje ta navada iz katoliške Cerkve izginila.
Apostolski sedež jo je 1673 in 1758 celo prepovedal, ker in kolikor so se pri tem
ponekod pojavile zlorabe z ne-
123
evangeljskim razkazovanjem. Nasprotno pa se je uveljavila nošnja blagoslovljenih
svetinjic z Marijino podobo. Med njimi je najbolj znana in pač tudi najbolj
razširjena tako imenoval^ čudodelna svetinja s podobo Brezmadežne in z
napisom »O Marija brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo« na
eni strani, na drugi strani z Marijinim monogramom skupaj s križem ter s podobo
Jezusovega in Marijinega srca.
L. 1830 se je prikazala Mati božja sv. Katarini Laboure, mladi novinki sester
vincentink v Parizu, in ji naročila, naj da po podobi, ki ji je bila pokazana, kovati
svetinjice. Tu je Manja prikazana kot srednica milosti in kot tista, ki je strla kaci,
to je hudobnemu duhu, glavo. Ta svetinjica je od tedaj naprej nastopila
zmagoslavno pot tako rekoč po vsem svetu. Skoraj ga ni Marijinega častilca, ki bi
je ne poznal. Marija sama )e sv. Katarini obljubila posebne milosti vsem tistim, ki
bodo to svetinjico nosili, seveda v pravem duhu. — V čudodelni sveti- njici sami
zase (in podobno velja za druge verske predmete brez odnosa do Boga (in do
Marije v povezanosti z Bogom) seveda ni neke skrivnostne čeznaravne moči.
Tega Grignion Montfortski niti za trenutek ne pozabi, ko poudarja nemajhno
pomembnost verskih znamenj, tudi nošnje svetinjic, če nas le pri tem navdaja
duh vere v učlovečenega Boga, ki je on sam veliko, tudi čutom zaznatno
odrešenjsko znamenje bozje ljubezni. Podobne misli je pozneje večkrat izražal J.
H. Nevvman, ki je še kot anglikanec I. 1834 zapisal: »Verska znamenja m navade
niti daleč niso brez pomena, marveč ima jo po svo)em bistvu zmožnost, da
vtisnejo našemu spominjanju m predstavljanju velike verske resnice razodetja.
Niti od daleč niso praznoverne, saj jih sv. pismo samo v načelu izrečno
odobrava.« 2e tri leta prej je Newman dejal: »Nekakšno abstraktne ver nosti ni.
Ce so se ljudje odločili za to, da bodo božje češčenje izvrševali na ,duhovni'
način, kakor to imenujejo, potem navsezadnje dejansko ne bodo imeU nobenega
božjega čescenia več .. V naših dneh bi še posebno morali biti na straži pred
tistimi, ki bi nas radi zapeljali, da bi pustili ob strani svoje ,forme' (oblike); tako
upajo, da bomo za trajno sploh opustili krščansko upanje.«
Grignion Montfortski pravi med drugim: »Res je sicer, da ta
zunanja znamenja niso bistvena, tako da jih lahko kdo opusti,
čeprav se je oklenil te poboţnosti. Vendar si ne morem kaj, da
ne bi na vso moč hvahl tistih, ki so se otresli sramotnih verig za -
suţnjenosti satanu, v katere jih je zamotal izvirni greh in morda
tudi dejanski grehi, in ki so se prostovoljno odločili za popolno
predanost Jezusu Kristusu ter si s sv. Pavlom štejejo v čast, biti
v vezeh za Jezusa Kristusa, v tisočkrat slavnejših in
dragocenejših vezeh, kakor pa so vse zlate ovratnice vladarjev«
(št. 236). Eden od razlogov, zakaj naj bi nosili zunanja
znamenja popolne posvetitve Kristusu po Mariji, je v
naslednjem: »Spominjajo naj kristjana krstnih obljub in
obveznosti in obenem tiste popolne obnovitve krstnih obljub,
ki jo je izvršil s to popolno posvetitvijo Kristusu po Mariji, ter
stroge dolţnosti, da ostane temu zvest. Ker se človek
mnogokrat da voditi bolj čutom kakor pa veri in ker tako lahko
pozabi na svoje dolţnosti do Boga, če nima kakega zunanjega
predmeta, ki mu jih kliče v spomin, zato ta znamenja čudovito
pomagajo kristjanu, ko ga spominjajo verig greha in
zasuţnjenosti hudobnemu duhu, česar ga je oprostil krst, ter
odvisnosti od Jezusa Kristusa, ki jo je obljubil pri svetem krstu
in potrdil kasneje s ponovitvijo svojih obljub. In eden izmed
vzrokov, zakaj je tako malo kristjanov, ki bi mislili na dolţnosti
glede svetega krsta, in zakaj ţive v taki razbrzdanosti kakor
pogani, kakor da niso ničesar obljubili Bogu, je to, da nimajo na
sebi nikakršnega zunanjega znamenja, ki bi jih na to spominjalo« (št. 238).
4. Posebno češčenje skrivnosti učlovečenja
(243) Tisti, ki so se po Mariji popolnoma podarili Kristusu,
naj posebno častijo veliko skrivnost učlovečenja, ki jo
praznujemo 25. marca in ki je v prav posebni zvezi s popolno
predanostjo Mariji in po njej Kristusu. To poboţnost je namreč
navdihnil Sveti Duh iz naslednjih razlogov:
1. Da bi častili in posnemali neizrekljivo odvisnost, katero je
hotel sprejeti nase sam Sin boţji, namreč
125
odvisnost od Marije, in sicer sprejeti to odvjsnost zaradi slave
Boga, svojega Očeta, in zaradi našega odrešenja. Ta odvisnost se
posebno kaţe v tej skrivnosti učlovečenja, ko Jezus Kristus ţivi
tako rekoč ujet in brez moči pod srcem svoje čudovite Matere, od
nje
zavisen v vseh rečeh.
2. Da bi se zahvaljevali Bogu za brezprimerne milosti, ki jih je
izkazal Mariji, zahvaljevali zlasti zaradi tega, ker jo je izbral za
svojo najvredriejšo Mater, kar se je zgodilo v tej skrivnosti.
To pa sta tudi glavna namena naše popolne poda- ritve in
posvetitve samega sebe Jezusu Kristusu v Mariji.
Zakaj »predanost Jezusu v Mariji«?
(244) Pazite, da navadno pravim: »Jezusov sluţabnik v
Mariji«, »predanost (ali podaritev samega sebe) Jezusu v Mariji«.
Seveda lahko rečemo, kakor so govorili mnogi doslej: »Marijin
sluţabnik«, predanost Materi boţji«. Vendar menim, da je boljše,
če pravimo »Jezusov sluţabnik v Mariji«. To je svetoval Tronson,
ravnatelj semenišča sv. Sulpicija, poznan po svoji redki modrosti
in dovršeni poboţnosti, nekemu duhovniku, ki je vprašal v tej
zadevi za svet. In zdaj nekaj razlogov za to:
(245) 1. Ţivimo v dobi napuha in imamo mnogo nadutih
učenjakov, svobodnjaških in kritikarskih duhov, ki najdejo kaj
graje vrednega celo glede najbolje utemeljenih in zanesljivih
oblik poboţnosti. Da jim ne damo brez potrebe povoda za
obsojanje, je boljše, če rajši pravimo »predanost Jezusu v Mariji«
ali »popolna podaritev samega sebe Jezusu v Mariji« in če sebe
imenujemo rajši »Jezusova lastnina v Mariji« ah »Jezusovi
sluţabniki v Mariji«, kakor pa da bi rekli »Marijina lastnina« ali
»Marijini sluţabniki«. Tako zaznamujemo to posvetitev po
njenem končnem cilju.
ki je Jezus Kristus, ne po poti in sredstvu za dosego cilja, to je po
Mariji, čeprav bi mogli brez pomisleka storiti tako prvo kakor
drugo, kot to delam jaz. Na primer nekdo, ki potuje iz Ljubljane v
Maribor skozi Celje, prav tako lahko reče, da gre v Celje, kakor da
gre v Maribor; saj potuje tako v Celje kakor v Maribor. Razlika je
samo v tem, da je Celje njegova neposredna pot, po kateri pride v
Maribor; a Maribor je zadnji cilj in konec njegovega potovanja.
(246) z. Pri tej posvetitvi Mariji častimo in slavimo predvsem
skrivnost učlovečenja, v kateri gledamo Jezusa Kristusa v Mariji,
in sicer učlovečenega v njenem telesu. Zato je bolj umestno
govoriti o posvetitvi Jezusu v Mariji, se pravi Jezusu, ki prebiva
in vlada v Mariji. Vse to je izraţeno tudi v lepi molitvi: »O Jezus,
ki ţiviš v Mariji, pridi in ţivi v nas z Duhom svoje svetosti« ...
(j47) 3- Takšno izraţanje lepše kaţe na tesno zvezo med
Jezusom in Marijo. Zdruţena sta tako tesno, da je eden
popolnoma v drugem. Jezus je ves v Mariji in Marija je vsa v
Jezusu, ali bolje rečeno: Marija ne ţivi več, ampak Jezus sam ţivi
v njej. Prej bi ločili svetlobo od sonca kakor Marijo od Jezusa.
Zato lahko imenujemo našega Gospoda Marijinega Jezusa in
sveto Devico Jezusovo Marijo.
Veličina skrivnosti učlovečenja
(248) Ker mi čas ne dopušča, da bi se tu ustavljal in razlagal
vzvišenost in veličino skrivnosti Jezusa Kristusa, ki ţivi in
kraljuje v Mariji, ali skrivnost učlovečene Besede, se moram
zadovoljiH, da povem v treh besedah: To je prva skrivnost Jezusa
Kristusa, najbolj skrita, najbolj vzvišena in najmanj poznana. V
tej skrivnosti je Jezus izbral vse svoje izvoljene, in sicer v soglasju
z Marijo, ko je bival v njenem telesu, katerega svetniki zaradi tega
nazivajo ,dvorana svetih
127
skrivnosti'. V tej skrivnosti je Jezus izvršil vse nato sledeče
posamezne skrivnosti svojega ţivljenja, ki jih je bil s svojo
privolitvijo ţe vnaprej sprejel. Prihajajoč na svet je govoril: Glej,
prihajam, da spolnim, o Bog, tvojo voljo. In zaradi tega je ta
skrivnost povzetek vseh skrivnosti; saj vključuje voljo in milost
glede vseh in za vse. Ta skrivnost je prestol usmiljenja, radodamosti in slave boţje.
Prestol usmiljenja do nas je zaradi tega, ker se moremo
pribliţati Jezusu samo po Mariji, ga videti in z njim govoriti le po
Marijinem posredovanju. Jezus pa vedno usliši svojo ljubljeno
Mater in nakloni ubogim grešnikom vedno svojo milost in svoje
usmiljenje: Pristopimo torej z zaupanjem k prestolu milosti.
Ta skrivnost učlovečenja je dalje prestol Kristusove
radodamosti do Marije. Saj je ta novi Adam, dokler je bival v tem
resničnem zemeljskem raju, storil v njem na skrivnem toliko
čudeţev, da jih niti angeli niti ljudje ne morejo umeti. Zato
nazivajo svetniki Marijo radodarna božja veledelnost, kakor da
bi bil Bog radodarno veledelen samo v Mariji. Samo tam je
Gospod veledelen.
Ta skrivnost je končno prestol slave za njegovega Očeta, ker je
Jezus Kristus samo v Mariji pomiril boţjo jezo do ljudi. Slavo, ki
jo je greh odvzel Bogu, je popolnoma povnul. Z ţrtvovanjem svoje
volje in svoje osebe je tako poveličal Boga, da tega ne bi nikoli
dosegle starozavezne daritve. Izkazal mu je neskončno čast,
kakršne Bog še nikoli ni prejel od človeka.
5. Velika ljubezen do zdravamarije in rožnega venca
(249) Marijini častilci naj z veliko poboţnostjo molijo
zdravamarijo ali angelski pozdrav, katerega vrednost, zasluţenje,
odličnost in potrebnost celo med razsvetljenimi kristjani le redki
poznajo. Mati boţja
9 — Popolna podaritev
se je morala večkrat prikazati velikim, zelo razsvetljenim
svetnikom, kakor sv. Dominiku, sv. Janezu Ka- pistranu ali bi.
Alanu de la Roche, da jim je pojasnila zasluţnost te molitve.
Napisali so potem več knjig o čudovitosti in učinkovitosti te
molitve za spreobra- čanje duš. Očitno so priznavali in javno
oznanjali, da se je odrešenje sveta začelo z angelovim pozdravom
Mariji ter je zato zveličanje vsakega posameznika povezano s to
molitvijo. »Zdrava, Marija« je prinesla suhi in nerodovitni zemlji
sad ţivljenja. Ta molitev pa bo, če jo bomo lepo molili, tu di v naši
duši povzročila, da bo vzklila boţja Beseda, Jezus Kristus, in dozorela v sad ţivljenja. Zdravamarija, tako so govorili, je nebeška
rosa, ki napaja zemljo duše, da rodi ob svojem času svoj sad.
Duša, ki je ne napaja nebeška rosa te molitve, ne rodi sadu,
temveč rodi le trnje in osat in je blizu prekletja.
Znamenje božjega otroštva
(250) Sveta Devica je bi. Alanu de la Roche, kakor je vidno iz
njegove knjige »O častitljivosti roţnega venca« in je pozneje to
zapisal Cartagena, razodela naslednje: Vedi, moj sin, in sporoči
to vsem, da je verjetno in bližnje znamenje večnega
pogubljenja, če se kdo z mlačnostjo in nemarnostjo odvrača
od molitve angelskega pozdrava, ki je prenovil ves svet. Te
besede so obenem tolaţilne in strašne, tako da bi jih komaj
verjeli, če ne bi pričal zanje ta sveti moţ, sv. Dominik pred njim in
pozneje več velikih osebnosti z izkušnjo več stoletij. Kajti zmeraj
so opaţali, da krivoverci, brezboţni, ošabneţi in posvetnjaki
sovraţijo in prezirajo zdravamarijo in roţni venec. Krivoverci se
uče in molijo očenaš, ne pa zdravamarije in roţnega venca. Tak
strah imajo pred njim, da bi rajši nosili kačo na sebi kakor pa
roţni venec. Prav tako je z ošabneţi, čeprav so katoličani. Ker
imajo ista
129
nagnjenja kakor njih oče Lucifer, hranijo za zdrava- marijo samo
zaničevanje in brezbriţnost. Na roţni venec gledajo kot na
nekakšno moHtev za stare ţenice, dobro za neizobraţene in
nepismene ljudi. Nasprotno je pokazalo izkustvo, da resnični
boţji otroci ljubijo, cenijo in radi molijo zdravamarijo; in čim bolj
so zdruţeni z Bogom, tem bolj ljubijo to molitev. To je sveta
Devica povedala bi. Alanu v zvezi z besedami, ki sem jih pravkar
navedel.
(251) Ne vem niti kako niti zakaj se to godi, toda resnično je
vendarle. Ne poznam boljšega tajnega sredstva za spoznanje, ali
je kaka oseba zdruţena z Bogom, kakor ugotovitev, če rada moli
zdravamarijo in roţni venec. Poudarjam: če ju rada moli, kajti
lahko se zgodi, da je kaki osebi naravno ali celo nadnaravno
nemogoče moliti ti dve molitvi, toda ljubi ju vedno in pridobiva
druge zanjo.
Odličnost zdravamarije
(252) O ve izvoljene duše, vi Jezusovi sluţabniki v Mariji,
zavedajte se, da je zdravamarija za očenašem izmed vseh molitev
najlepša. To je najgloblji poklon, ki ga morete napraviti Mariji,
kajti to je poklon, s katerim je poslal Najvišji k njej nadangela, da
bi pridobil njeno srce. In vplival je s tako močjo na njeno srce, in
sicer s tajnimi miki, ki jih vsebuje, da je Marija navzlic svoji
globoki poniţnosti privolila v učlovečenje Besede. Ravno s tem
počeščenjem si boste tudi vi brez dvoma osvojili njeno srce, če le
govorite, kakor je treba.
(253) Zdravamarija, ki jo prav molimo, se pravi pazljivo,
poboţno in poniţno, je po mnenju svetnikov sovraţnik
hudobnemu duhu. Poţene ga v beg in je kladivo, ki ga zdrobi;
duši pa je sredstvo posvečenja in angelom v veselje. Zdravamarija
je melodija izvoljenih, visoka pesem nove zaveze, radost Marijina
in slava
presvete Trojice. Zdravamarija je nebeška rosa, ki oplodi dušo,
čist in ljubezniv poljub, ki ga damo Mariji, rdeča vrtnica, ki ji jo
podarimo, in dragocen biser, ki ji ga ţrtvujemo, čaša ambrozije in
boţanskega nektarja, ki ji ga ponudimo. Vse te primere smo našli
pri svetnikih.
Priporočitev rožnega venca
(254) Zato vas goreče prosim pri ljubezni, ki jo imam do vas
v Jezusu in Mariji, ne bodi vam zadosti, moliti samo mali venec
svete Device, ampak molite tudi roţni venec, če utegnete celo
vseh petnajst skrivnosti vsak dan, pa boste ob svoji smrtni uri
blagoslavljali dan in trenutek, ko ste mi verjeli. In ker je vaša
setev v blagoslavljanju Jezusa in Marije, bo tudi vaša ţetev v
nebesih večno blagoslovljena. Kdor seje z blagoslovi, bo tudi z
blagoslovi žel.
6. Molitev speva Moja duša poveličuje
(255) Po zgledu bi. Marije d'Oignies in mnogih drugih
svetnikov naj tudi Marijini sluţabniki pogosto molijo magnifikat,
da se zahvalijo Bogu za milosti, ki jih je podelil preblaţeni Devici.
To je edina molitev in edina pesem, ki jo je zloţila sveta Devica,
pravzaprav Jezus v njej, saj je on sam govoril po njenih ustih. To
je največja daritev hvale, kar jih je prejel Bog od stvari v novi
zavezi v času postave milosti. To je z ene strani najponiţnejši in
najhvaleţnejši, z druge strani pa najvzvišenejši in najveličastnejši
izmed vseh slavo- spevov. V njem so tako globoke in tako skrite
skrivnosti, da niti angeli ne vedo zanje. Poboţni in učeni učitelj
Gerson je porabil velik del svojega ţivljenja, da je napisal učene
bogoslovne razprave o najteţjih predmetih, šele ob koncu svojega
ţivljenja se je tre- petaje lotil razlage magnifikata, da bi z njo
okronal svoja dela. V debeli knjigi, ki jo je napisal o tej tvarini.
131
poroča mnogo lepih stvari o tem boţansko lepem spevu. Med
drugim pravi, da ga je najsvetejša Devica pogosto molila, posebno
po svetem obhajilu kot zahvalo. Učeru Benzonius našteva v svoji
razlagi magni- fikata več čudeţev, ki jih je povzročila ta^ pesem
in pravi, da hudobni duhovi trepetajo in beţijo, ka dar slišijo
besede magnifikata: Moč je skazal s svojo roko, razkropil je
nje, ki so napuhnjenih misli.
7. Preziranje sveta
(256) Zvesti Marijini sluţabniki morajo pokvarjeni svet zelo
sovraţiti, prezirati in pred njim beţati. V ta namen naj se vadijo v
oblikah samoodpovedi, ki smo jih navedli v prvem delu tega
spisa.
Drugi oddelek
POSEBNE NOTRANJE VAJE ZA TISTE, KI TEŢE PO
POPOLNOSTI
(257) Poleg zunanjih vaj popolne posvetitve, ki smo jih
pravkar našteli in ki jih po meri svojih stanovskih dolţnosti in
poloţaja posameznika ne smemo zanemarjati ah prezirati, so še
notranje vaje. Te zelo posvečujejo tiste duše, ki jih kliče Sveti Duh
k visoki popolnosti.
Obseţene so v štirih besedah: vsa svoja dela opravljamo po
Mariji, z Marijo, v Mariji in za Marijo, da bi jih tako popolneje
opravljali po Kristusu, s Kristusom, v Kristusu in za Kristusa.
1. Vse po Mariji
(258) Vse moramo delati po Mariji. To se pravi: v vseh
stvareh ubogati presveto Devico in se v vsem
dati voditi njenemu duhu, ki je Sveti Duh boţji. Tisti, ki se dajo
voditi božjemu Duhu, so božji otroci. Tisti, ki se dajo voditi
Marijinemu duhu, pa so Marijini otroci in zato, kakor smo
pokazali, tudi boţji otroci. Med mnogimi Marijinimi častilci so le
tisti pravi in zvesti, ki se dajo voditi Marijinemu duhu. Dejal sem,
da je Marijin duh boţji Duh, ker se ona ni nikdar ravnala po
svojem lastnem duhu, marveč vedno po boţjem Duhu, ki jo je
tako osvojil, da je postal njen lasten duh. Zato pravi sv. Ambrozij:
Naj bo v vsakem od vas Marijina duša, da poveličuje
Gospoda; naj bo v vsakem Marijin duh, da se raduje v Bogu.
Kako srečna je duša, če je — kakor v sliahu svetosti umrli dobri
jezuitski brat Rodriguez — vsa prevzeta in oţivljena^ od
Marijinega duha, ki je obenem blag in močan, goreč in razumen,
poniţen in pogimien, čist in rodoviten!
(259) Da se duša prepusti vodstvu Marijinega duha, je
potrebno:
1. Pred vsakim dejanjem se mora odpovedati svojemu duhu,
svoji uvidevnosti in svoji volji, tako na primer pred molitvijo,
pred branjem ali preden ma- šuje ali je pri sv. maši, pred sv.
obhajilom itd. Kajti tema našega lastnega duha in hudobnost
naše lastne volje in delovanja — četudi se nam vse to zdi še tako
dobro — vse to bi, če bi se temu dali voditi, samo oviralo svetega
Marijinega duha.
2. Izročiti se moramo Marijinemu duhu, da nas nagiblje in
vodi, kakor hoče. Moramo se predati njenim deviškim rokam in
ostati v njih kakor orodje v delavčevih rokah, kakor gosli v rokah
izvrstnega igralca.
Treba se je izgubiti in se ji tako prepustiti kakor kamen, ki ga
vrţeš v morje. To se zgodi preprosto in v trenutku z enim samim
pogledom duha, z majhnim
133
dejanjem volje ali z besedo, na primer: »Odpovem se sam sebi,
dam se tebi, moja preljuba Mati«. In četudi pri tem dejanju
zedinjenja ne čutimo kaj posebnega, ni zato nič manj učinkovito.
Če bi namreč prav tako iskreno — česar nas Bog obvaruj — rekli:
»Dam se hudiču«, in bi pri tem ne začutili nobene občutne
spremembe, bi navzlic temu resnično pripadli hudiču.
3. Med delom in po delu moramo od časa do časa obnoviti isto
dejanje darovanja in zedinjenja. Čim večkrat to storimo, tem prej
se bomo posvetili in tem prej dospeli do zedinjenja z Jezusom
Kristusom, ki zmeraj nujno sledi zedinjenju z Marijo, ker je duh
Marijin dvih Jezusov.
2. Vse z Marijo
(260) Drugič: vse delati z Marijo. To se pravi, pri vseh svojih
delih glejmo Marijo kot popoln vzor vsake kreposti in popolnosti,
ki nam ga je Sveti Duh podaril v zgolj ustvarjenem bitju, da ga po
svojih slabotnih močeh posnemamo. Treba je torej, da pri vsakem
svojem dejanju premislimo, kako je to naredila Marija ali kako bi
to storila na našem mestu. V ta namen najprej pretehtavajmo in
premišljujmo velike kreposti, katere je Marija izvrševala v svojem
zemeljskem ţivljenju, posebno tele:
1. Njeno ţivo vero, s katero je brez obotavljanja zaupala
angelovi besedi. Verovala je zvesto in stanovitno prav do
Kalvarije, vse do vznoţja kriţa.
2. Njeno globoko poniţnost, ki jo je navajala, da se je skrivala
in molčala ter se podrejala vsem in se imela za zadnjo.
3. Njeno prečudovito čistost, ki je ni imela in je ne bo imela
nikoli enake pod nebom. In končno vse njene ostale kreposti.
Pomnimo — pravim še enkrat — da je Marija veliki in edini
boţji vzorec, zmoţen, da z malo stroški
in v kratkem času napravi ţive slike Boga. EHiša, ki je našla ta
vzorec in se vanj vglobila, se kmalu preoblikuje v Jezusa
Kristusa, katerega ta vzorec tako zvesto predstavlja.
5. Vse v Mariji
(261) Tretja vaja: delati moramo vse v Mariji. Da bi to vajo
dobro razumeli, v ta namen je treba vedeti: Mati boţja je pravi
zemeljski raj novega Adama, raj, ki mu je bil stari le predpodoba.
V tem raju so nedoumljiva bogastva in lepote, dragocenosti in
radosti, ki jih je zapustil v njem novi Adam, Jezus Kristus. V tem
raju je devet mesecev uţival svoje veselje. V njem je delal svoje
čudeţe in z boţjo dareţljivostjo razsipaval svoja bogastva.
Ta sveti kraj sestoji iz same deviške in neomadeţe- vane prsti,
iz katere je bil oblikovan in hranjen po delovanju Svetega Duha,
ki tu prebiva, novi Adam brez najmanjšega madeţa. V tem
zemeljskem raju je v resnici drevo ţivljenja, ki je rodilo sad
ţivljenja, Jezusa Kristusa. Pa tudi drevo spoznanja dobrega in
hudega, ki je podarilo svetu luč. V tem boţjem vrtu rastejo
drevesa, ki jih je posadila in s svojim mazilje- njem orosila boţja
roka, drevesa, ki so vsak dan rodila in še rode sadove boţje
slastnosti. Tu so posejane gredice z ţivobarvnimi in prekrasnimi
cvetkami kreposti, katerih vonj opaja celo angele. Na tem kraju so
zeleni travniki upanja, silni nezavzetni stolpi in očarljive hiše
zaupanja itd.
Samo Sveti Duh more podeliti spoznanje resnice, ki je skrita
pod podobami tvarnih reči. Tu je zrak nadvse čist in noben prašek
ne skali njegove prozornosti. Tu je jasen dan svete Kristusove
človeškosti, ki ne pozna noči; tu je sijoče sonce njegovega
boţanstva, ki ne pozna sence. Tu stalno gori razbeljena peč boţje
Iju-
135
beţni, ki vsako ţelezo, katerega vrţemo noter, razţari in
spremeni v zlato. V tej zemlji teče reka poniţnosti, ki se razdeli v
štiri rokave — štiri glavne kreposti — in namaka ta rajski prostor.
(262) Sveti Duh imenuje po ustih svetih cerkvenih očetov
boţjo Mater: a. Vzhodna vrata, skozi katera prihaja na svet in
odhaja z njega veliki duhovnik Jezus Kristus. Skozi nje je vstopil
pri svojem prvem prihodu, skozi nje bo prišel tudi pri svojem
drugem prihodu. 2. Svetišče boţanstva, počivališče presvete
Trojice, boţji prestol, boţje mesto in boţji svet. Vsi ti različni
naslovi in hvalnice so polni resničnosti ter se nanašajo na
različne čudeţe in milosti, ki jih je vzvišeni Bog naredil v Mariji.
O kolikšno bogastvo, kolikšna krasota, kolikšna radost, kolikšna
sreča, da se lahko naselimo in prebivamo v Mariji, kjer je Najvišji
postavil prestol svoje največje slave!
(263) Toda kako teţko je za nas, grešnike, dobiti dovoljenje,
zmoţnost in luč, da vstopimo v tako visok in svet kraj. Saj ga ne
straţi samo en kerub kakor nekdanji zemeljski raj, marveč sam
Sveti Duh. On je njegov neomejeni gospodar. Sam pravi o tem:
Zaprt vrt si, moja setra, nevesta, zaprt vrt, zapečaten stu denec. Da, Marija je zaprt vrt, Marija je zapečaten studenec!
Ubogi Adamovi in Evini otroci, ki so bili iz zemeljskega raja
izgnani, morejo le po posebni milosti Svetega Duha vstopiti v ta
novi raj, po milosti, ki jo morajo najprej zasluţiti.
(264) Ce je kdo s svojo zvestobo dosegel to odhčno milost,
potem naj z veseljem prebiva v Marijini prekrasni notranjosti; v
miru naj počiva v njej in se poln zaupanja opira na Marijo; varno
naj se skrije v njej in se brez pridrţka izgubi v njej. Tedaj bo
njegova duša v tem deviškem naročju dobivala troje dobrot: 1.
Hranila se bo z mlekom milosti in materinskega
usmiljenja. 2. Rešena bo vsakršnega nemira, vseh strahov in
zbegane tesnovestnosti. 3. Tu bo na varnem pred vsemi svojimi
sovraţniki, pred hudobnim duhom, svetom in grehom, ki niso
nikoli imeli dostopa semkaj. Zato Marija izjavlja: Kdor v meni
dela, ne greši. To pomeni, da kdor prebiva z duhom v presveti
Devici, ne stori nikoli nobenega znatnejšega greha. 4. Duša se tu
preoblikuje v Jezusa Kristusa in Jezus Kristus se izoblikuje v
duši; saj je Marijina notranjost po besedah cerkvenih očetov
dvorana boţjih skrivnosti, kjer so bili oblikovani Jezus Kristus in
vsi izvoljeni: Človek in človek je bil rojen v njej.
4. Vse za Marijo
(265) Končno moramo vse delati za Marijo. Ker smo se
popolnoma posvetili sluţenju njej, se spodobi, da delamo vse
zanjo: kot njeni sluţabniki, dvorjaniki in podaniki, ki so ji
izročeni v last. Seveda ne gledamo v Mariji končnega cilja svojih
dejanj; saj je to samo Jezus Kristus. Pač pa je Marija naš bliţnji
cilj, naše skrivnostno območje, skrivnostna vez ter lahko sredstvo, ki nam omogoča, da pridemo k Jezusu: PO MARIJI K
JEZUSU.
Kot dobri sluţabniki in podaniki pa seveda ne smemo biti
brezdelni, temveč se moramo, oprti na to vzvišeno vladarico,
lotevati in uresničevati zanjo velike reči. Braniti moramo njene
odlike, če jih ji kratijo, varovati njeno čast, če jo napadajo. Ce je le
mogoče, moramo pridobiti ves svet za sluţenje Mariji in za to
pristno in kleno češčenje Matere boţje. Oglasimo se in vpijmo
zoper vsako zlorabo poboţnosti do Marije, sleherno zlorabo, ki
ţali Jezusa Kristusa. Obenem si prizadevajmo za širjenje res
pravega češčenja boţje Matere, o kakršnem govorimo tukaj. Kot
plačilo za vse te male usluge ne smemo zahtevati od Marije nič
drugega kakor le čast, da pripadamo tako ljubeznivi
137
vladarici, in srečo, da smo v sedanjem času in v večnosti po njej
neločljivo zdruţeni z njenim Sinom Jezusom.
Slava Jezusu v Mariji!
Slava Mariji v Jezusu!
Slava Bogu edinemu!
Tretji oddelek
VAJA POPOLNE PREDANOSTI KRISTUSU PO MARIJI PRI
SVETEM OBHAJILU
1. Pred svetim obhajilom
(266) a. Poniţaj se globoko pred Bogom.
2. Odpovej se svojim sebičnim nagnjenjem in vsem svojim
namenom, četudi ti jih samoljubje prikazuje v še tako lepi luči.
3. Obnovi svojo posvetitev z besedami: »Ves sem tvoj,
ljubljena Gospa, in vse moje je tvoje«.
4. Prosi to dobro Mater, naj ti posodi svoje srce, da sprejmeš
vanj njenega Sina, kakor ga je sprejemala ona. Reci ji, da ni
zdruţljivo s častjo njenega Sina vstopiti v tako omadeţevano in
omahljivo srce, kakor je tvoje, ki bi brez dvoma zatemnilo
njegovo čast ali jo celo ugonobilo. Toda če hoče Marija priti k tebi
stanovat, da sprejme svojega Sina, more to storiti zaradi
gospostva, ki ga ima nad srci. Ona bo lepo sprejela svojega Sina,
brez nevarnosti, da ga razţali ali celo izgubi, Bog je v njeni sredi,
ne bo se majala. Povej ji z vsem zaupanjem, da tvoja popolna
podaritev samega sebe njej sicer le malo pripomore k njeni časti,
da pa ji hočeš s svetim obhajilom dati isti dar, ki ji ga je dal večni
Oče in je zanjo večje počeščenje, kakor če bi ji podaril vse dobrine
tega sveta. Reci ji končno, da jo ljubi Jezus edinstveno in da tudi
zdaj ţeli najti
v njej svojo radost in svoj mir. Tvoja duša je sicer siromašna in
umazana kakor hlev, vendar pa je Jezus brez obotavljanja prišel
vanj, ker je v hlevu bila Marija. Prosi jo za njeno srce s temi
prisrčnimi besedami: »Sprejmem te za svojo lastnino; daj mi
svoje srce, o Marija!«
2. Med svetim obhajilom
(267) Takoj ko si po očenašu pripravljen sprejeti Jezusa, reci
trikrat: »Gospod, nisem vreden« ... Najprej reci večnemu Očetu,
da zaradi slabih misli in svoje nehvaleţnosti do tako dobrega
Očeta nisi vreden sprejeti njegovega edinorojenega Sina. Toda
povej mu tudi, da je tu njegova sluţabnica, Marija, ki stopa na
tvoje mesto. Ona naj ti vlije posebno zaupanje in upanje v njegovo
boţje veličastvo: Ker ti sam, o Gospod, si me posebno utrdil v
upanju.
(268) Nato reci Sinu: »Gospod, nisem vreden« ... prejeti ga
nisi vreden zaradi svojih nečimrnih in hudobnih besed in
nezvestobe v njegovi sluţbi. Vseeno ga prosiš, naj se te usmili, ker
ga boš popeljal v hišo njegove in svoje Matere in da mu ne boš dal
miru, dokler se ne nastani v njej. Prijela sem ga in ga nisem
spustila, dokler ga nisem pripeljala v hišo svoje matere in v
izbo svoje porodnice. Prosi ga, naj vstane in pride na kraj
svojega pokoja in v svoj sveti šotor. Povej mu, da se prav nič ne
zanašaš na svoje zasluge, na svojo moč in pripravljenost, kakor je
to delal Ezav, ampak samo na zasluge, moč in pripravljenost
Marije, svoje preljube Matere, kakor je zaupal mladi Jakob v Rebekino skrbnost. Sicer si grešnik kakor Ezav, toda s pomočjo in
okrasom zasluţenj in kreposti Kristusove Matere se drzneš
pribliţati se njegovi svetosti.
(269) Govori še Svetemu Duhu: »Gospod, nisem vreden« ...
Reci mu, da nisi vreden sprejeti mojstrovino njegove ljubezni, ker
je vse, kar storiš, mlačno in
139
grešno in si se upiral njegovim navdihom. Pa vendar stavljaš vse
svoje zaupanje v Marijo, njegovo zvesto Nevesto. Izpovej s sv.
Bernardom: Le-ta je moje največje zaupanje; ta je ves razlog
mojega upanja. Svetega Duha smeš celo prositi, naj zopet pride
k Mariji kot svoji nerazdruţni Nevesti, saj je njeno telo tako čisto
in njeno srce tako goreče kakor nekdaj. Če on ne pride v tvojo
dušo, se ne bosta v njej izoblikovala ne Jezus ne Marija in ne
bosta vredno sprejeta.
3. Po svetem obhajilu
(270) Po svetem obhajilu zapri oči in pelji, notranje zbran,
Jezusa v Marijino srce. Podari ga njegovi Materi. Ona ga bo
sprejela z vso ljubeznijo, mu dala častno mesto in ga globoko
molila. Ljubila ga bo popolno in ga prisrčno objela ter v duhu in
resnici opravila še več dolţnosti do njega, dolţnosti, ki so nam v
naši gosti duhovni temini neznane.
(271) Ali pa se globoko poniţaj v svojem srcu v navzočnosti
Jezusa, ki prebiva v Mariji. Ali pa bodi kakor sluţabnik pri vratih
palače, kjer govori kralj s kraljico. In ko tako govorita med seboj,
ne da bi te potrebovala, obidi v duhu nebo in zemljo in prosi vse
stvari, naj namesto tebe počastijo in ljubijo Jezusa v Mariji:
Pridite, v molitvi padimo na tla!
(272)
Lahko tudi prosiš sam, zdruţen z Marijo, Jezusa, naj
pride po njegovi sveti Materi njegovo kraljestvo na zemljo. Prosiš
ga ali za boţjo modrost ali ljubezen, za odpuščanje svojih grehov
ali za katerokoli drugo milost, vendar vselej po Mariji in v Mariji.
S pogledom nase reci: »Ne oziraj se. Gospod, na moje grehe,
ampak tvoje oči naj vidijo v meni le kreposti in zasluţenja
Marijina«! In ob spominu na svoje grehe pristavi: Sovražnik je
to storil, a ta največji sovraţnik samega sebe sem jaz, ki sem
storil te grehe; ali: zvijačnega in hudobnega človeka me reši;
ali: ti moraš
rasti, jaz pa se manjšati. Moj Jezus, ti moraš rasti v moji duši,
jaz pa se manjšati. Marija, ti moraš v meni rasti, a jaz postati
manjši, kakor sem bil dozdaj. Ra- stita in množita se! O Jezus in
Marija, rastita v meni in mnoţita se zunaj mene v drugih.
(273) 5e brez števila drugih misli je, ki jih daje Sveti Duh in jih
bo dajal tudi tebi, če si resnično notranja duša, ki se zna
zatajevati in je zvesta veliki in vzvišeni poboţnosti, katere sem te
učil. Toda pomni, da bo Jezus tem bolj češčen, čim bolj pustiš, da
deluje pri tvojem svetem obhajilu Marija. Marija bo tem bolj
delovala za Jezusa in Jezus v Mariji, čim bolj se poniţaš, čim bolj
jima prisluhneš v miru in molku, ne da bi skušal kaj videti,
okušati ali čutiti. Pravični namreč povsod ţivi iz vere, posebno še
pri svetem obhajilu, ki je dejanje vere: Moj pravični živi iz vere.
141
POSVETITEV SAMEGA SEBE JEZUSU
KRISTUSU, UČLOVEČENI MODROSTI, PO
MARIJINIH ROKAH
O večna in učlovečena Modrost! O najljubeznivejši in
najčastivrednejši Jezus, pravi Bog in pravi človek, edinorojeni
Sin večnega Očeta in Marije, vedno device! Iz globočine srca te
molim v naročju in sijaju tvojega Očeta v večnosti in v deviškem
telesu Marije, tvoje najvrednejše Matere, v času tvojega
učlovečenja.
Zahvaljujem se ti, ker si sam sebe izničil in vzel nase podobo
hlapca, da bi me osvobodil iz krutega suţenjstva hudobnega
duha. Hvalim in slavim te, ker si se hotel v vseh rečeh podvreči
Mariji, svoji sveti Materi, da si me po njej naredil za zvestega
tvojega sluţabnika. Toda kako nehvaleţen in nezvest sem ti bil!
Nisem se drţal obljub, ki sem jih tako slovesno naredil pri svetem
krstu. Nisem spolnjeval svojih dolţnosti. Ne zasluţim imenovati
se tvoj otrok ali tvoj sluţabnik; in ker ni v meni ničesar, kar bi ne
zasluţilo tvoje ogorčenosti in nejevolje, si ne upam več sam
pribliţati se tvojemu svetemu in vzvišenemu veličastvu. Zato se
zatekam k priprošnji tvoje najsvetejše Matere, ki si mi jo dal za
srednico med seboj in menoj. Po njenem posredovanju upam
doseči od tebe milost kesanja in odpuščanja grehov ter podelitve
in ohranitve modrosti.
Zato te pozdravljam, o Marija, Brezmadeţna, ţivi šotor
boţanstva! V tebi hoče biti skrita večna Modrost; tam naj bi jo
molili angeli in ljudje.
Pozdravljam te. Kraljica nebes in zemlje! Tvojemu gospostvu
je podrejeno vse, kar je pod Bogom.
Pozdravljam te, varno pribeţališče grešnikov! Saj še nikdar
nikomur nisi odrekla svojega usmiljenja. Usliši mojo vročo
prošnjo za boţjo Modrost in sprejmi zato darove in obljube, ki ti
jih posvečam v svoji globoki nevrednosti.
Jaz I . . . , nezvesti grešnik, obnavljam in potrjujem danes
svojo krstno obljubo in jo polagam v tvoje roke. Odpovem se za
vselej hudobnemu duhu, njegovemu napuhu in njegovim delom.
Popolnoma se darujem Jezusu Kristusu, učlovečeni Modrosti, da
bom nosil svoj kriţ za njim vse dni svojega ţivljenja in da bom
zveste j ši, kakor pa sem bil dozdaj.
V navzočnosti vsega nebeškega dvora izvolim danes tebe, o
Marija, za svojo Mater in Vladarico. Podarjam in posvečam
popolnoma tebi v last svoje telo in svojo dušo, svoje notranje
in zunanje dobrine, pa tudi vrednost vseh preteklih, sedanjih
in prihodnjih dobrih del. Tebi prepuščam v vsej celoti in
polnosti ter brez pridržkov pravico, da v času in večnosti
razpolagaš z menoj in z vsem, kar je moje, kakor se tebi zdi
prav in je v večjo božjo slavo.
Sprejmi, o dobrotljiva Devica, to daritev moje popolne
predanosti tebi, čeprav je tako majhne vrednosti! Večna Modrost
je hotela biti pokorna tebi kot materi; to pokorščino hočem častiti
in jo posnemati. S to podaritvijo sebe vsega tebi hočem tudi
priznavati oblast, ki jo imata vidva oba nad menoj ubogim in
bednim grešnikom, in se zahvaljevati za odlike, s katerimi te je
okrasila presveta Trojica. Kot tvoj zvesti sluţabnik in ljubeči otrok
hočem odslej iskati le tvojo čast in tebe ubogati v vseh rečeh.
143
o Mati čudovita, daruj me svojemu ljubljenemu Sinu kot
njegovo večno lastnino! Po tebi me je Jezus odrešil, po tebi naj
me zdaj sprejme.
O Mati usmiljenja, podeli mi milost, da doseţem od Boga
resnično modrost! Sprejmi me, prosim, med število tistih, ki jih ti
ljubiš, učiš in vodiš, hraniš in braniš kakor otroke, ki so
popolnoma tvoji. O zvesta Devica, daj, da bom v vseh rečeh
popoln učenec, posnemovalec in sluţabnik učlovečene boţje
Modrosti, tvojega Sina Jezusa Kristusa. Daj me njemu tako
popolnoma v last, da po tvoji priprošnji in po tvojem zgledu
doseţem na zemlji polnost Kristusove starosti in v nebesih
polnost njegove slave. Amen.
10 — Popolna podaritev
^^^
OPOMBE
V besedilu so v kurzivi (v poševnem tisku) navedki iz sv.
pisma, cerkvenih očetov in drugih avtorjev, pa tudi to, kar je
podčrtal sv. Ludvik Montfortski sam. Opombe se ravnajo po
zaporednih, v oklepaj postavljenih številkah, ki so jih zaradi
laţjega navajanja dodali izdajatelji Montfortovih del. Prav tako so
le-ti dodali večino naslovov in podnaslovov, medtem ko jih je
Ludvik Montfortski dal le nekaj. Sam je razdelil svoj spis tudi na
zunaj vidno le z nekaterimi izrazitimi naslovi, čeprav je
posamezne oddelke vsebinsko jasrio razčlenil.
Znotraj posamezne številke (člena) so naše opombe
medsebojno ločene s pomišljajem; opombe so znotraj posamezne
številke navedene po vrstnem redu besedila.
(2) Hebrejska beseda »almah« pomeni po sv. Hieronimu »skrita devica«; prim.
Razlaga preroka,Izčiija: PL 24, 108.
(3) Vf. 3,6; 8,5.
(4) Bog je dal Mariji moč, da je mogla delati čudeže; prim. sv. Tomaž Akv., S. th. 3
q. 27 a. 5 ad 3.
(5) Jan 2,4; 19, 26. Vendar je po mnenju danažnjih razlagalcev Jezus nazval
»ženo« 2 namigom na 1 Mojz 3,15 in Raz 12,1.
(6) Da je Marija novi zemeljski raj, to učijo npr. sv. Efrem Sirski, sv. Proklos
Carigrajski, sv. Ambrozij, sv. Janez Dama- ščan, sv. Leon Veliki. — Lk 1,49.
(7) Da so Marijo njena zasluženja dvignila do božjega prestola, o tem prim. sv.
Gregor Veliki, Razlaga knjige kraljev 1,5: PL 79,25.
(8) Sv. Bonaventura, Veliki psalterij. — Ne sv. Avguštin, pač pa neki tekst v
Zrcalu bi. Device Marije. Avtor ga izrečno pri
145
deva sv. Avguštinu. Nekateri to delo pripisujejo Konradu Saškemu, prej pa so ga na
splošno pripisovali sv. Bonavenluru.
(9) O Mariji nikoli dovolj, prim. H. M. Boudon, Immaculže
II, 589(11) Ps 44,14.
(12) 1 Kor 2,9. — Če hočete doumeti mater, prim. sv. Bruno, Razlaga Mt
evangelija: PL 165,745. — Tu naj umolkne, prim. sv. Peter Damijan, Govor 44: PL
144,738.
(14) Sv. Avguštin, Govor 215,4: PL 38,1074.
(26) F. Poir^ (1584—1637), jezuit, rektor kolegija v Lyonu, potem pa v D61e-u.
Njegov glavni spis je Trojna krona sv. Device, Pariš 1630.
(27) »Vsa prešinjena z Bogom« bi mogli prevesti »vsa preoblikovana v Boga«
(toute transformže en Dieu), kar pa ne pomeni, da bi Marija poslala Bog, se nekako
vtopila v Boga in izgubila svojo lastno osebnost ali se resnično spremenila v Boga. Isto
velja za vse, ki se zveličajo: za večno bodo ohranili svojo lastno osebnost; pač pa bo
nedopovedljivo izpopolnjena tista bogopodobnost, ki jo imajo po naravi in po milosti
že v času zemeljskega življenja. — »Sam Bog podložen presv. Devici« ne smemo iztrgati
iz miselne zveze. Pomen je isti kakor v starem izreku, da je Marija »proseča
vsemogočnost«. Prim. naprej št. 76. — »Naj ima v njih svoje prebivališče« je namig na
Sir 24,8—12.
(28) Ex 32,10—14. — Vrsta teh marijanskih naslovov je vzeta iz Poirejeve knjige
»Trojna krona« (zvezda moči 4, 5, 8, 9,10,11 in 12).
(29) Sir 24,8.
(30) Odmev izreka sv. Oprijana: »Ne more imeti Boga za Očeta, kdor nima
Cerkve za mater« (Edinost kat. Cerkve 6: PL 4,519 A). Vzeto iz Poireja. — »Naj ima v
njih svoje prebivališče« je namig na Sir 24,8. Gre za božjo Modrost, kar pa Cerkev v
svojem bogoslužju obrača na Marijo, ki jo je Bog uporabil za to, da je po njej v človeško
zgodovino stopila večna božja Modrost, Kristus.
(31) Sir 24,8.
(32) Ps 86,5 dobesedno po vulgati. Moderni prevodi imajo: »Vsi po vrsti so bili tu
rojeni«.
(33) Gal 4,19. — Prim. sv. Avguštin, O devištvu 1,6: PL 40,399.
(34) Sir 24,12.
(38) Lk 17,21. — O Mariji kraljici src, prim. Nikolaj iz Clair- vauxa. Govor 11: PL
144,557.
(41) J. B. Crasset, Prava pobožnost. Pariš 1679; po tem delu navaja avtor navedek iz
sv. Janeza Damaščana.
(42) o Frančišku Asiškem prim. Fioretti, pogl. lo; o Dominiku prim. Theodoricus
Alpodianus, Življenjepis sv. Dominika.
(46) Ps 44,13(47) Ta mistična oseba je Marija de Vallees (1590—1656). Njen duhovni voditelj je
bil sv. Janez Eudes, svetnikova osebna prijatelja pa sta bila de Renty in Boudon.
(48) O borbi z eno roko in graditvi z drugo prim. Neh 4,17. — V. Fererski,
Razprava o duhovnem življenju, pogl. 21. — Ps 58,14—5. — Ps 86,3.
(49) V dobi Monforta so pismo Ps. — Dionizija Areopagita apostolu Pavlu imeli
za pristno, a je nepristno pismo.
(51) Gen 5,15 po vulgati.
(56) Ps 126,4.
(58) Prim. Ps 67,14 po vulgati.
(59) Ps 39,2.
(61) Raz 1,8. — Stavek »Zunaj Kristusa je vse samo bl6de- nje, laž, krivica in
brezkoristnost, smrt in poguba« prevodi večkrat opuščajo, ker je, če ga ne beremo v
miselni zvezi, tudi širši, napačen in ne zaostaja za takimi janzenističnimi stavki, ki jih je
cerkveno učiteljstvo izrečno obsodilo kot povsem zmotne (prim. Bajeve stavke v DzS
1925 in 1927S: S 862ss; in Quesnelove v DzS 24383:5 877S). Toda sv. Ludvik Grignion je
bil v svoji temeljni usmerjenosti tako zelo nasproten janzeni- stični smeri, da je bil tarča
najhujših napadov prav s strani janzenistov, ki so omejevali zveličavno božjo voljo in
trdili, da Jezus ni umrl za vse ljudi (prim. DzS 2005:875). V navedenem stavku hoče sv.
Ludvik poudariti, da je Kristus vir vseh zveličavnih milosti za vse ljudi in da v tako
»blodenje« prej ali slej tako rekoč nujno zaidejo tisti ljudje, ki po svoji krivdi
zavestno in trdovratno zametajo Kristusa. Svetnik bi se gotovo nič ne obotavljal
sprejeti izjavo 2. vatikanskega koncila: »Ker je Kristus za vse umrl in ker je poslednja
človekova poklicanost v resnici samo ena, to se pravi božja, moramo biti prepričani, da
Sveti Duh na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem podarja možnost, da se pridružijo tej
velikonočni skrivnosti« (CS 22,5). Seveda pa sv. Ludviku to niti malo ne bi bila potuha
za malomarnost pri delu za oznanjevanje evangelija vsem ljudem, kakor je to rado nam,
ki smo mnogokrat vse preveč »povprečni« (pravzaprav zelo podpovprečni) kristjani. Če
Grignionski govori o »izgubljenih«, noče reči, da so drugi sploh zavrženi — saj je še
možno, da se spreobrnejo.
(66) Sv. Bonaventura, Veliki psalterij. — Guillaume de Pariš, O božjem
govorništvu.
(67) Do zdaj še ni ugotovljeno, odkod je svetnik prepisal navedeno molitev.
Začetni del ustreza PL 40,914.
147
(68) »Nismo svoji« je iz i Kor 6,19. Po tem navedku začenja govoriti svetnik, če po
črki prevedemo, o »suženjstvu iz ljubezni« (esclavage d'amour) in o »sužnjih iz
ljubezni« (esclaves d'amour). Vendar pa sedanji slovenski prevod ne uporablja teh
izrazov. Saj bi to bil v resnici nedopustno suženjski prevod, kajti dognano je, da beseda
»esclavage« in »esclave« pri Mont- fortskem ne pomenita tega, kar nam v slovenščini
pomeni »suženjstvo«, pa naj bi tudi pristavili »iz ljubezni«. V krajih, kjer je sv. Ludvik
misijonaril, niti danes izraza »esclavage« in »esclave« ne pomenita istega kakor naša
beseda »suženjstvo«, »suženj«. Pač pa bi lahko rekli »služenje Mariji iz ljubezni«,
»služiti Mariji iz ljubezni«, »biti Marijin služabnik iz ljubezni«; ali pa »služba i z
ljubezni«, »služabnik iz ljubezni«. Glej o tem »Pojasnila k ,Popolni podaritvi' in njenem
pisatelju« v tej knjigi bolj zadaj.
(70) Ps 23,1.
(72) Flp 2,7. — Lk 1,38. — O Kristusovih služabnikih prim^. Rimlj 1,1; Gal 1,10; 1
Kor 7,22; 2 Tim 2,24. — Znameniti mož je H. M. Boudon, Sveto služenje čudoviti božji
Materi, 2. pogl.
(74) To načelo privzema svetnik iz H. Nicquet, Služabnik Device, Pariš 1658; in
iz L. F. d'Argentan, Teološke in duhovne konference. Pariš 1687. — O »isti volji in
oblasti« Kristusa in Marije, prim. sv. Janez Damaščan, Govor 2,14: PG 96,742.
(75) Sv. Bonaventura, Veliki psalterij.
(76) Besedilo si je avtor sposodil pri Poireju.
(79) Naš prevod tudi tukaj izpušča nekaj stavkov iz Grig- nionovega besedila, ki
govori o naši globoki nagnjenosti h pe- hu in o vsakovrstnih slabostih, katerim smo
podvrženi v dejanskem padlem stanju naše narave:
»Naša telesa so tako pokvarjena, da jih Sveti Duh imenuje telesa greha (prim. Rimlj
6,6), spočeta v grehu (prim. Ps 50,7), vzrejena v grehu in zmožna samo grešiti; telesa, ki
so podvržena tisočerim boleznim in ki razpadajo iz dneva v dan ter porajajo le mrčes in
črve in trohnobo. — Naša duša, zedinjena s telesom, je postala tako mesena, da se
imenuje meso: Vse meso je popačilo svojo pot (Gen 6,12). Naš edini delež je n apuh in
zaslepljenost duha, zakrknjenost srca, slabost in nestanovitnost v duši; poželjivost,
uporne strasti in bolezru v telesu. Po naravi smo bolj prevzetni kakor pavi, bolj
navezani na zemljo kot krastače, bolj prostaški kakor kozli, bolj zavistni kakor kače,
bolj požrešiu kakor prašiči, bolj razdražljivi ko tigri, bolj leni ko želve, bolj omahljivi
kakor trsje in bolj nestanovitni kakor vetrnica na strehi. Lastna nam je le ničnost in
greh in ne zaslužimo nič drugega kakor le božjo jezo in večno pogubljenje.«
Grignion ima pred očmi takšnega človeka, ki je poklican in dvignjen v nadnaravni
red ter v Kristusu »pred stvarjenjem sveta izvoljen, da bi bil svet in brezmadežen« (Ef
1,4), a ga kot potomca padlega Adama — bodisi zaradi njegove lastne krivde ali pa po
krivdi soljudi — v ravnanju po tej poklicanosti ne podpira nobena pomoč milosti.
(Prim. št. 83, kjer pravi Grignion: nemogoče je, »da bi prišli k Bogu in mu bili popol noma všeč«, če se »naslanjamo na svoja dela, spretnost in pripravo«). Glej to, kar je bilo
omenjeno v op. k št. 61. Sicer pa bi mogli polno podobnih »temnih« pogledov na
človeka, kolikor se odteguje delovanju nadnaravne božje luči in moči, najti tudi npr. pri
BI. Pascalu, ki je živel v istem stoletju, le da v prvi polovici (prim. »Misli«, št. 100; 194;
434: »Kakšna čudna spaka je vendar človek?... Kakšna pošast, kakšna zmeda, kakšen
nosilec protislovij ... nemočen črv zemlje«). Za naša današnja ušesa je takšno izražanje
nekako spotakljivo, vsaj v verskem slovstvu (zato naš prevod to rajši daje samo v
opombo). Vendar je koristno, če se vprašamo, ali ni naš pogled na svoje resnično stanje
včasih preveč »rožnat«, neskladen z naukom božjega razodetja (prim. Rimlj 1,18 —32;
3,9—31; 7,14—24 itd.), zaradi česar potem niti od daleč ne jemljemo dovolj zares
Jezusovih naroči glede nujnosti samopremagovanja, čuječnosti, molitve in uporabe
sredstev milosti, ki so nam dana na voljo. Grignion Montfortski zato tako temno slika
našo nagnjenost k zlu, našo »zakrivljenost vase« (incurvatio in se), kakor se je izra žal
zlasti sv. Avguštin, da bi z uporabo primernih sredstev (zlasti s pravo pobožnostjo do
Marije) to kotišče zlega v sebi zmagovali.
(80)
Mt 16,24; Jan 15,25.
(81)
1 Kor 15,31; prim. 1 Kor 7,31. — Jan 12,24.
(87) 2 Kor 4,7.
(113) Značilno je, kako sta tukaj združena dva izraza: »en- fant et esclave«. Prav
tako združuje skupaj to dvoje Rimski kat. P. I, 3,2 ob koncu. Biti Marijin otrok v vsej
polnosti niti malo ne nasprotuje trdni odločitvi, da hoče biti kdo brez vseh pridržkov in
pogojev Marijin služabnik oziroma po Grigniono- vem izražanju »esclave« (kar pa
povsem izključuje vsako sled suženjskega ali hlapčevskega duha, tako da je s tem ljubeče
otroštvo v odnosu do Marije še posebno izčiščeno in naglašeno).
(114) Svetnikova napoved o skritju in pozabi knjižice se je dobesedno uresničila.
Rokopis so odkrili šele leta 1842 in ga natisnili leta 1843. — Mt. 24,15; 19,12.
(127) Sv. Tomaž Akv, S. th. 2—2 q. 88 a. 2. — Sv. Avguštin, Pismo 149,16: PL
33,637. — Kalvin, Pravni leksikon, Geneve 1553-956.
149
Zbor je zasedal leta 829 v Parizu, ki je spadal pod metropolijo Sens.
Katekizem tridenhnskega koncila 1 ,5,2,15(138) Sv. Bernard, O četvernem dolgu 6: PL 183,598. — Izrek o radodarnosti izvira iz
srednjeveške latinščine.
(141)
Sv. Bonaventura, Zrcalo bi. Device Marije 3,1,2; prim. Origen, Razlaga
Ps 86,5: PG 12,1547. — Sv. Bernard, Govor o rojstvu bi. Device Marije 7,6: PL
183,441. — Sv. Bernardin, Govor o 12 prednostih 1,2,8. — Sv. Bernard, Govor pred
rojstvom bi. Device Marije 3,10: PL 183,100.
(142) Sv. Bernard, Govor o vodotoču 18: PL 183,448.
(143) Jak 4,6; 1 Petr 5,5.
(144) Jan 19,27.
(145)
Rupert, Razlaga Visoke pesmi: PL 168,837—38- — " Marijini »zmagi« nad
Vsempgočnim prim. sv. Avguštin, O vnebovzetju: PL 39,2130—31.
(149) Besedilo sv. Bernarda je drugačno, prim. Govor o vodotoču: PL 183,448.
(155)
Preg 21,28 po vulgati.
(156)
Prim. Modr 4,13. — Sir 3,4- — Ps 91-" P" ^Sfti. — Kamen modrih,
imenovan tudi filozofski kamen, so iskali alkimisti. Ta kamen naj bi imel tako moč,
da bi kovine spremnjal v srebro in zlato, zdravil bolezni, podaljševal življenje itd.
(158) Ps 17,33.J,
(159)
H. M. Boudon (1624—1702), v op. 72 navedeno delo. V severni Afriki so
odkrili svinčene pečate iz 4.-6. stoletja z imeni nosilcev in z napisom »doulos
theotokou«, kar pomeni: »služabnik božje Matere«. — Sv. Odilo (962—1048); njegov
življenjepis je napisal Lorsaldus. — Peter Damijani (1007 do 1072); letnico, ki jo
navaja Monfort je treba premakniti nekoliko nazaj. — Bollandus je Cesaire
d'Heisterbach (5( 1210).
(160)
Simon de Roias (1552—1624). — B. de Los Rios (1580 do 1652).
(161)
Phalacius je Stanislav Fenicki (1592—1652). — Cor- nelius van den
Steen (1567—1637).
(162) Pierre de Berulle (1575—1629).
(165) Sv. German Carigrajski, Govor 2 o snu Bogorodice:
PG 98,350.
„ ,,
(166) Sv. German Carigrajski, Govor o pasu sv. Bogorodice:
PG 98,378—79.
(167)
Molitveno bogoslužje Device Marije.
(168) 2 Mkb 1,3. — I Kor 12,31.
(170) Agnes de Langeac (1602—1634), njen življenjepis je izšel leta 1655. — V
izvirniku: »Tibi servire libertasi«
(173) 1 Tim 6,20. — Ps 118,141.
(174)
Sv. Bernard, Govor 2 o Poslan je bil 17: PL 183,71. — Sv. Bonaventura,
Zrcalo bi. Device Marije 7,6.
(175)
Sv. Janez Damaščan, Govor o snu bi. Device Marije 14: PG 96,719- — Sir
24,22 po vulgati. — Prim. 2 Tim 2,1-5 .— Preg 8,17.
(179) Ps 118,56. — Jan 19,27. — Jan 17,10.
(182) Avtor navaja Janeza Damaščana po Crassetu, Prava pobožnost 1,16, a morda
navedeni govor ni pristen.
(184) Gen 27,29. — O zgodbi o Jakobu in Ezavu prim. Gen 27.
(186) Sv. Gregor Veliki, Moralna razlaga Joba 32,22,46.
(189) Rumena in bela prst pomenita zlato in srebro.
(196) Ps 111,3 po vulgati. — Ps 83,2.
(197) Prim. Preg. 3,9: »Honora Dominum de tua substantia«.
(198) Gen 27,8. — Jan 2,5.
(199)
»Čudovito se potapljajo... in izgubljajo v njenem ljubezni polnem
deviškem srcu«. Izvirnik ima tukaj »sein«
— naročje oz. telo. Vendar ima prevod navsezadnje prav, ko prevaja »srce«; saj s tem
točneje zadene tisto, kar je hotel povedati Grignion kakor pa bi z besedo »naročje«.
Drugod, npr. Pp 178, Grignion izrečno govori tudi o »coeur de Marie«, kamor naj
»spravimo vse svoje zaklade«. Nemški prevod pri št. 199 prevaja »sein« s Schoss; a
potem v sklepnem stavku prevede »au dedans de Jžsus et de Marie« z »in den Herzen
Jesu und Mariens« (v J. in M. Srcu), medtem ko je slovenski prevod tukaj bolj
dobeseden ter govori o »notranjosti«. — Nazorno izraženo misel, da posvetnjaki »z
izgubljenim sinom jedo le to, kar jedo svinje, in se skupaj s krastačami hranijo le s
prstjo«, slovenski prevod izpušča, ne da bi s tem smisel stavka okrnil.
— Guerric, Govor o vnebovzetju 4: PL 185, 189. — Sv. Gregor Veliki, Govor 36 o
ev.: PL 76,1266.
(200) Preg 8,32. — Ps 118,21.
(201) Preg 8,17. — Rimlj 9,13. — Sir 24,8.
(203)
Raymundus Jordanus, Pobožna branja; avtor navaja po Poireju.
(204) Gen 27,8.
(206)
Redovnica je Marija iz Agrede (1602—1665), Skrivnostno božje mesto
3,8,18. — Preg 31,21.
(207) V prevodu je izvirnikovo besedilo okrajšano.
(208)
Sir 24,19. — Preg 9,5. — Vp 5,1. — Iz 66,12 po vulgati. Izvirnik ima
nekoliko daljše besedilo.
(209) Sv. Bernard, Govor 2 o Poslan je bil 17: PL 183,700.
(210) Vp 6,4.
(211)
Gen 27,27. — Iz 9,6. Izvirnik ima nekoliko daljše besedilo.
151
(212) Sv. Bonaventura, Zrcalo bi. DM 7,6. — Prim. Jan 15,4—7; 2 Kor 13,5; Ef
3,17.
(213) V našem prevodu je besedilo nekoliko okrajšano. V celoti in bolj
dobesedno prevedeno se glasi: »Dragi brat... spoznal boš svoje zlo dno (mauvais fond),
svojo pokvarjenost in svojo nesposobnost za karkoli dobrega. Pod vplivom tega spoznanja se boš naučil prezirati sam sebe in boš le s strahom mislil nase. Imel se boš za
polža, ki s svojo slino vse razmaže, ali za nekakšno krastačo, ki s svojim strupom vse
zastruplja, ali kakor za zvito kačo, ki skuša samo varati. Marija te bo . . .« Ce bi takšne
trditve iztrgali iz miselne zveze, bi bile neskladne s temeljnim pogledom sv. pisma na
človeka in na svet. »Prezi- ranje« samega sebe je treba razumeti podobno kakor pogosto
nastopajočo zahtevo, naj »preziramo svet«, ali tisto zahtevo po »begu pred svetom«,
kakršno večkrat ponavlja krščansko duhovno slovstvo v srednjem veku in tudi še
pozneje. To slovstvo pa se ob takih trditvah v splošnem nikakor ne predaja platon skemu ali celo maniheističnemu gledanju na snovno-telesni svet. Pri večini avtorjev,
ki govore o »preziranju sveta« in tudi samega sebe ali o »begu pred svetom«, najdemo
prav tako izrazito priznavanje vrednot zemeljskega in telesnega sveta. Saj jim
krščanska vera pove, da je svet božja stvar in v sebi nekaj dobrega; in izpovedovanje
vere v »vstajenje mesa« jim nikdar ne dovoljuje zabresti v maniheizem glede človekove
telesnosti. Drugače je, če imajo pred očmi svet, kakršen je postal šele na temelju greha;
tedaj svet ni več tak, kakršnega je hotel in kakršnega je ustvaril Bog, marveč tak,
kakršnega smo napravili po svoji krivdi mi ljudje in ga s svojim egoizmom vedno znova
napravljamo, namreč za orodje greha. Pod takšnim vidikom moramo priznati, da je
svet postal sovražen Bogu in da je v tem oziru tudi naš sovražnik, zoper katerega se
moramo boriti in premagati s tisto zmago, ki je naša vera (1 Jan 5,4.5).
Skupaj s temi avtorji tudi sv. Ludvik Grignion pozna in združuje oboje; Z ene strani
»Ne ljubite sveta ne tega, kar je na svetu...«, kajti »ves svet tiči v zlu« (1 Jan 2,15; 5,19);
z druge strani »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edino- rojenega Sina, da bi se
nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jan 3,16). — Ob
koncu tega odstavka pravi Grignion: »Preziral boš sebe, nikoli pa svojega bližnjega in
boš z veseljem prenašal, če te bodo drugi prezirali«. Seveda pa to »veselje« niti od daleč
ni »masohistična« slast nad bolečino kot takšno, marveč leži na črti tistega, kar pravi sv.
Peter: »Kolikor s Kristusom trpite, se veselite, da se boste tudi v razodetju njegovega
veličastva veselili in radovali. Ako vas zasramujejo zaradi Kristusovega imena, blagor
vam .. .« (1 Pet 4,13.14).
(216) Lk 1,38. — Ps 118,94. — Jan 19,27. — Sv. Bonaventura, Veliki psalterij. —
Ps 130,1—2. — Raymundus Jordanus, avtor navaja po Poiržju.
(217) Sv. Ambrozij, Razlaga Lukovega evangelija 2,26: PL 15,1642.
(218) Lk5,5.
(219) Prim. sv. Avguštin, Govor 208, vendar ta govor ni pristen. Izraz ,božji lik'
(forma Dei) najdemo pri Ambroziju Aupertu in Ps. — Hieronimu.
(222) »Neskončna je razlika med božjimi služabniki in božjo Materjo« (sv. Janez
Damaščan, Hom., De dormit. 1,10, v: SC 80,108), to pomeni, da je Marijino božje
materinstvo v nekem smislu neskončno dostojanstvo in je zato Marija Bogu bolj draga
kakor vsi rodovi in celo vse stvarstvo: »Res, ti si dragocenejša od vsega stvarstva.
Stvarnik je namreč edino iz tebe privzel delež prvin naše človeške snovi. Njegovo meso
je iz tvojega mesa in njegova kri iz tvoje krvi. Mleko tvojih prsi je dojilo Boga in tvoje
ustnice so se zedinjevale z božjimi ustnicami. O nedoumljiva in neizrekljiva čuda!« (sv.
Janez Damaščan, Hom., De nativit. 7, v: SC 80,64). V odprtosti tega obzorja je treba
umevati trditve sv. Ludvika Montfortskega o silni dragocenosti že najmanjših Marijinih
dejanj. Tvarna dejanja zemeljskih otrok in ljudi, čeprav so v svojem redu še tako sijajna,
nikoli ne dosežejo sijaja sonca (sijaj sonca je sijaj višjega reda od sijaja reda zemlje),
podobno dejanja svetiukov in angelov zaostajajo za veličino in sijajem dejanj božje
Matere Marije, ki je že v svojem zemeljskem življenju bila milosti polna.
(226) Mt 23,23. — Mt 5,16.
(228) Naš prevod spet izpušča besedilo, ki je za naš čut trdo: »Sest iii v tem tednu naj
gledajo nase le kakor na polže, gosenice, krastače, svinje, kače in kozle. Ali pa naj
premišljujejo tri misli sv. Bernarda (PL 184,490): »Pomisli, kaj si bil — trhlo seme; kaj si
— posoda za odpadke; kaj boš — hrana črvov«, — Sv. Avguštin, Samogovori 2,1: PL
32,885. — Lk 18,41.
(230) Sv. Avguštin, Samogovori 2,1: PL 32,885. — Lk 18,41.
(233) Vzeto iz sv. Bonaventura, Večji psalterij, spev po zgledu Mojzesovega. V
izvirniku: »Tuus totus ego sum, et omnia mea tua sunt«. Od tu je vzeto tudi geslo papeža
Janeza Pavla II. »TOTUS TUUS«. Ta izrek sv. Ludvik Marija Mont- fortski pogosto
ponavlja v raznih oblikah in ob mnogih prilikah.
(244) Louis Tronson (1622—1700), tretji ravnatelj semenišča sv. Sulpicija.
Omenjeni duhovnik je lahko Montfort sam.
(246) To molitev je v 17. stoletju sestavil Ch. de Condreii, dopolnil pa jo je njegov
učenec J. J. Olier, ustanovitelj semenišča sv. Sulpicija v Parizu. Slov. prevod te molitve
ima Fr.
153
Grivec, Skrivnostno telo Jezusa Kristusa, Ljubljana 1944, 175 (razlaga te globoke
molitve na str. 176—187). Naša knjiga jo navaja zadaj v dostavku nekaterih molitveruh
obrazcev.
(248) V lat. izvirniku »Aula sacramentorum«, kakor pravi sv. Ambrozij, O ustanovi
devištva 7,50: PL 16,33. — Hebrio,7. — Hebr 4,16. — Rihard od sv. Lavrencija, O
hvalah bi. Device Marije; sv. Bernardin Sienski, Govor 12 na praznik vnebovzetja bi.
Device Marije. — Iz 33,21.
(250) J. Carthagena, Katoliški govori o svetih skrivnostih Bo- gorodice Marije in sv.
Jožefa (Koln 1613—1616) 16, 3,221.
(254) 2Kor9,6.
(255)
BI. Marija d'Oignies (1117—1212). — Jean le Charlier de Gerson
(1363—1429), kancler pariške univerze. — Benzonio Rutilio, škof v Loretu (1613). —
Lk 1,51.
(256)
O »preziranju sveta« je v duhovnem slovstvu srednjega veka in tudi še
pozneje pogosto govor. Vendar iz tega ne moremo sklepati, da to slovstvo in skupaj z
njim sv. Ludovik Grignion zameta svet sploh in odklanja tudi njegove resnične, od
Boga hotene vrednote. Saj jim je znano, da ne obstaja le tisti vidik sveta, o katerem je
rečeno, da »tiči v zlu« (1 Jan 5,19), marveč tudi še drug vidik, tisti namreč, na katerega
misli 2. vatikanski koncil ko pravi: »Človek, ki ga je Kristus odrešil in v Svetem Duhu
napravil za novo stvar, more in mora ljubiti tudi stvari same, ki jih je ustvaril Bog. Od
Boga jih namreč prejema in zato gleda nanje ter jih ceni kot prihajajoče iz božje roke.
Zahvaljuje se zanje božjemu dobrotniku; in ko uporablja ter uživa stvari v duhu
uboštva in svobode, postaja pravi posestnik sveta, kakor bi nič ne imel in vendar ima
vse« (CS 37,4). Od 11. stol. naprej se množijo spisi, ki pozivajo k »preziranju sveta«. Pri
večini teh spisov pa ni enostranskega svarjenja pred nevarnostmi ukvarjanja z
minljivimi svetnimi vrednotami, marveč prav tako priznavanje zemeljskih vrednot.
Mnogi od avtorjev teh spisov celo krepko delujejo za blagor in red v tem svetu in se
veselijo ob lepotah narave, kakor je to znano posebno o sv. Frančišku Asiškem. »Prezir
sveta« imajo za potreben zaradi človekove psihološke slabosti, ki tako rada relativne
vrednote (premoženje, čast, lepoto, mladost)^ napravi za nekaj absolutnega in se jim
usužnjuje ter obenem škoduje tudi drugim ljudem, za katere zmanjka tudi
najpotrebnejših zemeljskih dobrin večkrat ravno zaradi tega, ker so drugi_ preveč navezani nanje. To je zelo dobro vedel prav sv. Ludvik Grignion, ki se je tako velikodušno
žrtvoval v delu za lajšanje trpljenja najbolj ubogih in trpečih. Nekateri opozarjajo na
latinsko besedo »despectus«, ki jo prevajamo kot »prezir«. Če bi bili natančni, bi morali
povedati, da gre tukaj za »gledanje stvari od
zgoraj«, namreč z večnostnega stališča (de = od zgoraj; spi- cere = gledati). Prim.
opombo k št. 23.3! — Prvi del »tega spisa« ali pričujoče knjige sv. Ludvika
Montfortskega je izgubljen.
(258) Rimlj 8,14. — Sv. Ambrozij, glej št. 217. — Alfonz Rodriguez (1531—1617), ki
ga je Leon XIII. 1. 1888 razglasil za svetnika.
(263) Vp4,i2.
(264) Sir 24,22 po vulgati. — Ps 86,5.
(265)
»Po Mariji k Jezusu!« To je geslo premnogih kristjanov novejšega časa,
posebno v apostolskem delu. Opira se neposredno na Grignionova izvajanja v zvezi s
štiričlenskim obrazcem: Po Mariji, z Marijo, v Mariji in za Marijo. Od tu tudi geslo
ljubljanskega (nad)škofa A. B. Jegliča »Pridi k nam tvoje kraljestvo po Mariji!« —
»Slava Bogu edinemu!« je vzeto iz Jud 24. To Grignion ob koncu svojih spisov pogosto
pristavlja.
(266) Ps45,6.
(267) Ps 4,9 po vulgati.
(268) Vp 3,4.
(269) Sv. Bernard, Govor o vodotoču 7: PL 183,441.
(271) Ps94,6.
(272) Mt 13,28. — Ps 42,1. — Jan 3,30. — Gen 1,28.
(273) Hebr 10,38; Rimlj 1,17.
155
POJASNILA K »POPOLNI PODARITVI« IN
NJENEMU PISATELJU
»Obstajajo knjige, ki jih z enim branjem nikakor ni mogoče
izčrpati. Človek se mnogokrat vrača k njim in vsakokrat so to
nova odkritja. Med take knjige moremo šteti ,Traite de la Vraie
Devotion' Grigniona Montfort- skega. Zelo bi se zmotil, kdor bi
hotel na nekaj straneh našteti raznotemo bogastvo, ki ga ta knjiga
vsebuje. Kdor hoče resnično spoznati to malo knjigo, jo mora spet
in spet brati vsako leto znova. Po desetih, petnajstih letih bo v
njej še našel novosti...«
Tako pravi škof A. Ancel, generalni predstojnik instituta Prado
v Lyonu, moţ, čigar beseda je bila na 2. vatikanskem koncilu med
najtehtnejšimi.^
Podobno se je 1. 1862 izrazil sloviti duhovni pisatelj
oratorijanec F. W. Faber, konvertit iz anglikanstva. V uvodu v
svoj angleški prevod Grignionove knjige pravi: »Drznem se na
tem mestu opozoriti bralca, naj nikar ne misli, da bo razumel
knjiţico, kakor hitro jo prvič prebere. Zakaj reči smem, da so v tej
knjiţici vsebovane misli, ki hranijo v sebi nekaj boţjega in
nadnaravnega in da bo bralec našel takih misli tem več, čim bolj
bo preučeval to knjiţico. Da, izkušnja nam potrjuje celo to, da
kljub ponovnemu branju te knjiţice nikdar ne usahne njena
lepota, nikdar ne izčrpamo njenih misli, nikdar ne izgine sveţi
dih veselja, ki nas navdaja, kadarkoli se vglobimo v njene
misU.«^
Prav zaradi tega, ker je ta knjiga vsebinsko tako bogata in
dragocena, je zares vredno vsaj nekaj povedati o njenem pisatelju
in dodati k nekaterim točkam
te svetovno znane knjige vsaj najnujnejša pojasnila, brez katerih
bi je mnogi ne mogli dobro in pravilno razumeti.
I, Življenje in delo sv. Ludvika Montfortskega
1. Pisatelj knjige, ki jo imamo zdaj v celoti prvikrat prevedeno
tudi v slovenščino, je bil rojen istega leta, v katerem je umrl
sloviti dramatik Moliere, to je 1. 1673. Prav isto leto se je v
Paray-le-Monialu Kristus prikazal preprosti redovnici sv. Marjeti
Mariji Ala- coque in ji razodel ljubezen svojega Srca. Ceščenje
Jezusovega Srca ima sicer svoje prave korenine v javnem boţjem
razodetju in je bilo marsikje zdavnaj razširjeno ţe prej. Vendar je
s sv. Marjeto Alacoque nastopila nova, poţivljenja in poglobljenja
oblika tega češčenja. Prav tedaj se je rodil začetnik nove,
poglobljene oblike češčenja Matere boţje in njenega
brezmadeţnega Srca, Ludvik Montfortski. Svet pač potrebuje
obojega: lju: beţni Odrešenikovega Srca in ljubezni materinskega
Marijinega Srca. Po besedah E. Helloja je tedanja »velika doba
Francije« in z njo bolj in bolj tudi Evropa sploh postajala »svet
brez ljubezni«.
V Cerkev samo se je bil ţe zagrizel janzenizem in je s svojo
mrko strogostjo ter ošabno, neevangeljsko mrz- loto zanašal med
kristjane smrtonosen hlad in brez- krvnost v verskem ţivljenju.
Hotel je iz Cerkve pregnati sleherno toplino in razvneto ţivost
evangeljske ljubezni, ki se nikdar ne bo mogla zadovoljiti z golo
računsko preračunanostjo. Zato pa je bil prav v tem času
potreben nastop paray-le-monialske redovnice z oznanilom o
ljubezni Jezusovega Srca in obenem nastop velikega ljudskega
misijonarja, ki je postal pridigar in prerok Marijine materinske
ljubezni in njenega sredništva pri Kristusu, edinem neodvisnem
Sredniku vseh boţjih darov in milosti.
157
Domovina sv. Ludvika je bila Bretanja. Krstnemu imenu je
Ludvik kot bogoslovec dodal še Marijino ime, ki ga je bil dobil pri
birmi. Druţinsko ime (priimek) je bilo Grignion. V poznejših letih
svojega ţivljenja si je privzel še ime kraja, kjer je bil krščen; saj
mu je krst veljal za temelj vsega kristjanovega nadnaravnega
bogastva. Tako se je podpisoval kot Ludvik Maria (Grignion) de
Montfort (Montfortski).
V druţini je bila stiska, saj je bilo osemnajst otrok, med
katerimi je bil Ludvik drugorojenec. Vendar se je zelo
nadarjenemu dečku nekako posrečilo, da je dvanajstleten bil v
Rermesu sprejet v jezuitski zavod. Tu seje kmalu uvrstil med
najboljše učence tamkajšnje šole. Ţe tedaj je začel kazati dv e
značilnosti, ki sta ga odlikovali vse ţivljenje: neomejeno ljubezen
do najbolj ubogih in do bolnikov; silno apostolsko gorečnost,
preţeto z izredno poboţnostjo do Marije kot duhovne matere in
srednice vseh milosti. Kot dijak je postal član Marijine
kongregacije in se po tamkajšnji navadi Mariji posvetil kot
popolnoma njena »last in posest« (v francoskem izvirniku
»esclave«), v čemer so ţe bili nastavki za tisto »pravo poboţnost«
do Matere boţje, za kakršno se je pozneje zavzemal v »Popolni
po- daritvi«.
Po velikih ovirah je bil sprejet v semenišče sv. Sul- picija v
Parizu, da je tam študiral bogoslovje. L. 1700 je bil posvečen v
duhovnika. Za časa študija se je navzel duhovnosti tako
imenovane »francoske šole«, ki ji je bil utemeljitelj kardinal
Berulle in so jo nato še naprej izoblikovali zlasti Condren, Olier in
sv. Janez Eudes, ki skupaj z Berullom spadajo k »štirim velikim«
zastopnikom omenjene šole. Ko je bil v semenišču knjiţničar, so
mu prihajale v roke cele kopice bogo- goslovnih in naboţnih
knjig. Sam je njihovih naslovov izpisal toliko, da to obsega dva
zvezka, ki spadata v katalog te knjiţice in sta Grignionovo delo.
Skoraj vse, kar je Grignion dobil v roke, je prebral in si napravil
polno izpiskov, zlasti tudi o Mariji. Vse to mu je pozneje prišlo
zelo prav za njegov apostolat, s katerim je neločljivo povezoval
češčenje Matere boţje. Tako se je ţe tedaj usposobil za
neprimerljivo delavnega, gorečega in uspešnega misijonarja.
Čutil se je poklicanega, da bi prišel v misijone med nevemike.
Predstojniki mu tega niso dovolili, temveč so ga poslali za
dušnega pastirja v veliko bolnišnico v Poitiersu. Tu je takoj
pokazal globoko usmiljenje ne le za duhovno, marveč tudi za
telesno bedo bolnikov. Delal je z ljubeznijo, ki je šla do junaštva.
Ţrtvoval se je predvsem za take bolnike, ki so se jim zaradi
nevarnosti okuţbe ali zaradi vzbujanja studa vsi drugi izogibali.
Obenem je kdaj pa kdaj ţe tudi pridigal na ljudskih misijonih po
načelih, ki si jih je bil zamislil za časa bogoslovnega študija. Pri
tem si je nakopal ostro nasprotovanje tako s strani janzenistov
kakor tudi s strani mlačnih kristjanov in posvetnjakov, posebno
še ko je 1. 1703 ustanovil druţbo »hčera Modrosti« za streţbo
bolnikom in za pomoč najbolj ubogim.
Spet je poskusil oditi v misijone. Sklenil je končno vprašati o
tem za svet papeţa samega in je v ta namen v spokornosti in
molitvi peš romal v Rim. Papeţ Klemen XI. mu je kot področje
njegovega dela pokazal ravno Francijo, kjer sta krščansko
ţivljenje dušila zlasti janzenizem in galikanizem, vzporedno s tem
pa verska brezbriţnost in nevednost. Ludviku Montfort- skemu je
papeţ dal naslov »apostolskega misijonarja«, da bi ga s tem vsaj
nekoliko zaščitil zoper nasprotovanje, na kakršnega je Ludvik
tolikokrat naletel tudi pri (janzenističnih) duhovnikih in celo
škofih.
Ludvik Grignion Montfortski je tedaj napravil podrobnejši
načrt za svoj apostolat. Hotel je pridigati predvsem podeţelskemu
ljudstvu, tolikokrat skoraj povsem zanemarjenemu. Sredstvo za
ponovno vzpostavitev krščanskega ţivljenja naj bi bilo zlasti
obnavljanje krstnih obljub in popolna posvetitev Mariji, ki
159
naj bi ravno pripomogla k večji in globlji zvestobi krstnim
obljubam. Obenem je hotel širiti med ljudstvom vsakdanjo
molitev roţnega venca. Ko se je — spet povsem peš — vrnil v
Francijo, je od 1706 naprej v Vandeji in Bretanji ter v škofijah
okoli Nan- tesa razvil obširno in globoko misijonsko dejavnost.
Njegovi misijoni so trajali po štiri ali pet tednov, da je bilo res
mogoče obnoviti temelje krščanskega ţivljenja. Ni mu šlo za
trenutne uspehe, marveč za resnično duhovno preroditev. Ljudi je
učil stalnih poboţnih navad in vaj. Obnavljal je kriţeve pote ali jih
nanovo uvajal. Oţivljal je stare verske pesmi in sam vadil ljudi v
petju novih, ki jih je sam na stotine zloţil; velike umetniške
vrednosti sicer nimajo, pač pa pristno versko občutje, kakršnega
so uţigale tudi v ljudstvu, ki jih je navdušeno prepevalo. Prav to je
še tembolj draţilo janzeniste, ki so Grigniona na vso moč prega njali in ga ovirali pri vsakem koraku. Njim so se pridruţili še
kalvinci, ki so svetniku nekoč zastrupili pijačo, da je poslej veliko
trpel zaradi bolečin v ţelodcu. Razen silnih apostolskih naporov
je tudi to prispevalo, da so se telesne moči tega sicer tako
zdravega in trdnega moţa izčrpale ţe v starosti 43 let. Med misijonom v mestu St. Laurent-sur-Sevre je prišlo še vnetje prsne
mrene. Umrl je 28. aprila 1716. Priče pripovedujejo, da je pred
prejemom zakramentov za umirajoče še zapel kitico misijonske
pesmi, ki jo je bil sam zloţil: »Pojdimo, predragi, pojdimo v
nebesa; kakršenkoli naj bo tu dobiček, boljša so nebesa.« Tri leta
poprej, 17x3, je osnoval duhovniško »Druţbo Marije« za delo v
ljudskih misijonih, pa tudi v misi- jonih med pogani. Na smrtni
postelji je še poskrbel za vodstvo te druţbe, ki se danes imenuje
»Societas Ma- riae Montfortana«, z drugim imenom
»montfortanci« ali tudi »grignionci« (izg. grinjonci). Že prej,
1703, je bil v Poitiersu ustanovil druţbo »Filles de la Sages- se«
(Hčere boţje Modrosti) »za lajšanje telesne in du11 — Popolna podaritev
hovne stiske«, ki prav tako plodovito delujejo še danes in so zlasti
pri gluhonemih dosegle svetovno znane uspehe.
Za blaţenega je Ludvika Grigniona razglasil I. 1888 papeţ
Leon XIII. O tem velikem papeţu je predvsem znano, da je
napisal okroţnico o socialnem vprašanju, »Rerum novarum«.
Manj znano je, da je nanj močno vplival prav Ludvik Montfortski.
Ta vpliv se pozna tudi v okroţnicah o molitvi roţnega venca, ki jih
je Leon XIII. napisal kar deset. V nekem smislu se Gri- gnionov
vpliv pozna celo pri Leonovi posvetitvi vsega človeštva Srcu
Jezusovemu na prehodu od 19. v 20. stoletje. O tej posvetitvi
govori okroţnica »Anniun sa- crum«, o kateri pravijo, da jo je
imel Leon XIII. za pomembnejšo kakor pa »Rerum novarum«.
Kdor gleda samo na površje, se bo pri tem najbrţ nasmehnil, kdor
pa pogleda globlje v neponarejeno stvarnost, se bo nehal smejati.
Morda se bo spomiiil na ugotovitev velikega vzgojitelja in misleca
F. W. Foersterja: Goethe z vso svojo lepoto ni mogel odvrniti niti
enega človeka od enega samega nelepega dejanja; Kristusov
evangelij pa z vsako besedo poraja junake, evangelij, ki je Kristus
sam, on, ki ne ostaja pri lepih besedi. Za svetnika je Ludvika
Montfortskega 1. 1947 razglasil papeţ Pij XII., ki je povabil vse
kristjane, naj bi se tako posvetili Mariji, kakor to uči ta svetnik.
2. Da bi čim bolj razvil svoj apostolat in utrdil njegove sadove,
je Ludvik Montfortski prijel tudi za pero. Pesmi smo ţe omenili.
Njegovi spisi obsegajo v »Zbranih delih« v izvirniku vsega skupaj
nekaj nad 1000 strani. Vsi imajo za svoj namen širjenje
evangelija. V tisku so še za avtorjevega ţivljenja izšli le nekateri.
Tako nekaj daljših pisem, s katerimi je hotel utrditi v stanovitnem
krščanskem ţivljenju tiste, ki jim je pridigal na misijonih ali kako
drugače vphval na njihovo spreobrnjenje. Tiskana so bila kmalu
tudi pra
I
161
vila, ki jih je sestavil za obe druţbi in so bila pozneje dopolnjena.
Najbrţ so bile natisnjene ţe za Grigniono- vega ţivljenja tudi tiste
njegove pesmi, kolikor se nam jih je ohranilo (sto triinšestdeset).
Isto velja za »Okroţnico prijateljem kriţa« (Lettre circulaire aux
amis de la croix).
Drugače je z drugimi Grignionovimi spisi. L. 1702 do 1703 je
nastal vsebinsko zelo bogat spis »Ljubezen do večne Modrosti«
(L'amour de la Sagesse etemelle). Tu uči sv. Ludvik v jedru
naslednje:
V nasprotju s kratkovidno posvetno »modrostjo« se je treba
odločiti za ţivljenje po resnični modrosti. Le tako je mogoče
doseči resnično in popolno srečo ter polno razvitje človeške
narave, ustvarjene po boţji podobi. Tista prava Modrost je sam
Sin boţji, nad katerim ima Oče veselje in ki je studenec vsega
dobrega. Človeku, ki se je z grehom odvrnil od resničnega cilja
svojega ţivljenja, se ta Modrost še naprej razodeva na tisočero
načinov, prav do učlovečenja in smrti na kriţu, ker ljubi ljudi in
hoče doseči njihovo odrešenje. Za človeka, ki hoče v polnosti
uresničiti samega sebe, je pot Modrosti kriţ. Kriţ je sovraţnik
modrosti sveta, modrosti mesa; zato to modrost tako maloštevilni
prepoznajo. A nedvoumno znamenje kristjana je: biti prijatelj
kriţa. Ker je treba vsakomur trpeti, trpeti ali kot svetnik ali kot
izgubljenec, zato je bolje odločiti se za Kristusa in za njegov kriţ.
Vendar ni kriţ sam sebi namen; v njem se marveč razodeva
zakonitost, ki jo izraţa Jezus, ko pravi: »Ce pšenično zrno ne pade
v zemljo in ne imirje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo
sadu« (Jan 12, 24).
Zanimivo je, da v tem dokaj obširnem spisu niti enkrat ni
omenjena Marija. Iz tega tem laţe spoznamo, kako jasno je ta
svetnik tudi vse češčenje Matere boţje usmerjal na Kristusa, na
Boga, kakor to večkrat iz- rečno sam naglaša tudi v svojih
marijanskih spisih. Eden od teh, zelo bogat in zgoščen, je
»Marijina skriv
nost« (Le secret de Marie), ki na kratko in strnjeno obravnava
vsebino »Popolne podaritve«. Posebej naj bo omenjena tudi
»Čudovita skrivnost svetega roţnega venca« (Secret admirable du
tres saint Rosaire). Predvsem pa moramo kaj več povedati o
»Popolni po- daritvi«.
11. Najpomembnejša Crignionova knjiga
Svoj nauk o Marijinem mestu v odrešenjskem boţjem načrtu
in svojo duhovnost, temelječo na tem nauku, je Grignion
Montfortski najobšimeje in najbolj ţivo razvil v tistem spisu, ki
nosi v sedanjem slovenskem prevodu naslov »Popolna podaritev
samega sebe Kristusu po Mariji«.® To delo je bilo napisano
najverjetneje 1712. Vendar je več kakor sto let tičalo v popolni
pozabi. Odkrili so ga v rokopisu šele 1.1842 in ga takoj naslednje
leto izdali v tisku. Od tedaj naprej je ta knjiga izhajala v vedno
novih izdajah in prevodih ter dosegala in še naprej dosega tako
visoke naklade, kakor teţko če še katero drugo delo s področja
krščanske duhovnosti. V novejšem nemškem prevodu je zaradi
tega in zaradi vsebine delno dobilo naslov »Zlata knjiga«, kar je
nato posnel tudi francoski izvirnik in so uvedle izdaje v raznih
prevodih.^
1. Naslov
Prve strani rokopisa te knjige so se izgubile. Zato ni mogoče z
gotovostjo vedeti, kako jo je naslovil sv. Ludvik sam. Ţe prvi
izdajatelji so ji dali naslov »Traite sur la vraie devotion a la sainte
Vierge«. Dobesedno bi v slovenščini rekli »Razprava o pravi
poboţnosti do svete Device.« Vendar pa to ni teološko znanstvena
razprava v strogem pomenu. Kakor sv. Janez od Kriţa, sv.
Frančišek Šaleški in ustanovitelj tako imenovane »francoske
šole« kardinal Berulle niso napisali nobenega strogo teološkega
dela v znanstvenem pomenu.
163
tako tudi sv. Ludvik Grignion ne. Pač pa so vsi ti svojo duhovnost
in duhovni nauk, ki so ga o njej hoteh posredovati drugim,
postavljali na trdne in rodovitne temelje verskih resnic; s tem pa
so nedvomno mnogo prispevali tudi k pravemu napredku
teologije v strogem pomenu.® — Pa tudi slovenska beseda
»poboţ- nost« se v pomenu, kakršnega ima danes, ne sklada
dobro s francosko besedo »devotion«, ki kaţe predvsem na
stanje, kakršno nastopi v človeku, kadar je sam sebe popolnoma
daroval Bogu ali tudi Mariji zaradi njene povezanosti z Bogom.®
Sedanji slovenski naslov »Popolna podaritev samega sebe
Kristusu po Mariji« se torej v jedru ujema z naslovom
francoskega izvirnika. Sv. Ludvik sam označuje ta svoj spis kot
»pripravo na kraljevanje Jezusa Kristusa« (Pp 227). Morda je bil
to res tudi prvotni naslov. Zato pa nekatere izdaje naslovu,
kakršen se je uveljavil, dodajajo še podnaslov »Priprava^ na
kraljevanje Jezusa Kristusa«, kar dobro izraţa vsebino knjige. Če
naslov slovenskega prevoda govori o poda- ritvi samega sebe
»Kristusu po Mariji«, ustreza to izrečnemu avtorjevemu namenu,
zaradi katerega je pisal.''
2. Namen in vsebina
Kaj je sv. Ludvik hotel doseči s »Popolno podaritvi- jo«?
Odgovor na to daje sam: »Vzel sem v roke pero, da bi napisal, kar
sem s pridom mnogo let javno iri zasebno učil, posebno na svojih
misijonih, da bi pravi Marijini častilci ne bili več redkost« (Pp
iio). Knjiga je torej nekakšen misijonski pouk. Cilj pa je: odkriti
vlogo Device Marije v uresničevanju odrešenjskega boţjega
načrta, v krščanskem ţivljenju in v apostolatu, »da bodo ljudje
spoznali in ljubili Jezusa Kristusa« (Pp 49). Delo je torej
namenjeno širokemu občinstvu in je ţe zaradi tega napisano v
preprostem, obenem pa močnem, sočno ţivahnem in slikovitem
jeziku in slogu;
saj hoče govoriti »v prvi vrsti ubogim in preprostim, ki so dobre
volje in imajo več vere kakor pa večina učenj^ov ter verujejo zato
preprosto in z večjim zasluţenjem« (Pp 26).
Oziraje se na vsebino te knjige označuje H. Bremond
Grigniona za poslednjega od velikih berullovcev, ki pa se je zlasti
za časa teološkega študija temeljito seznanil tudi z jezuitskimi,
frančiškanskimi, dominikanskimi ter sulpicijanskimi teologi in
duhovnimi pisatelji vseh smeri. Od tu je jemal kamne, včasih cele
»klade« za svojo zgradbo, ki je nastala na podlagi stalne
kontemplativne molitve, razmišljanja in izkušenj. Tako je podal
nekaj resnično novega in izvirnega v primerjavi z vsemi drugimi
spisi, iz katerih je zajemal zato, da se je laţje naslonil na stare
vrednote (prim. Pp 118 in 163 ter 41). Vedno pa je hotel oznanjati
evangelij, naj je govoril ali pisal. — Stalno je nosil s seboj sv.
pismo. V »Popolni podaritvi« je polno svetopisemskih navedkov,
še več vključnih kakor izrečnih. Večkrat so vzeti kar iz liturgičnih
knjig in v prilagojenem pomenu, kakor je bilo tedaj močno v
navadi. Sv. pismo, liturgija, duhovni pisatelji različnih smeri —
vse to je med seboj pomešano, večkrat navidezno brez reda. Ob
pazljivem branju pa odkrijemo, da je misel oblikovana po
določenem zasnutku: razmišljanje in pogljabljanje z ene strani;
naobračanje na ţivljenje z druge strani. Ponekod je še drug
zasnutek: najprej razlaga ob svetopisemskih in bogosluţnih
besedilih; nato potrditev in osvetlitev, vzeta iz kakega duhovnega
pisatelja, čeprav večkrat zelo svobodno. Celota je podana
polnokrvno in ţivo; in povsod je čutiti prekipevajočo polnost
duha, zajeto iz boţje Modrosti.
Konvertit iz anglikanstva F. VV. Faber, sam znamenit duhovni
voditelj in pisatelj, pravi o Grignionovi »Popolni podaritvi«, ki jo
je skrbno prevedel v angleščino: »Ce izvzamemo pisma apostolov,
ni lahko najti tako navdušujočih besed, kakor jih najdemo pri
Grignionu
165
Montfortskem.« Nato Faber opozarja, da bi iz napačnih
ozirov do protestantov katoličani sami »radi naredili
iz prave Matere boţje tako Marijo, ki bi se z njo tudi
protestanti zadovoljili«. In Faber nadaljuje: »Ker smo
premalo bogoslovno izobraţeni, ne umevamo prav niti
Marijinega ţivljenja niti njenega dostojanstva. Zato
nam Marija ni to, kar bi katoličanom morala biti, in
a do nje. In to je jubijo,
mi sami nimamo pravega zaupan
vzrok, da ljudje Jezusa tako malo , , .
da se krivo- ^
verci ne spreobračajo, da Bog Cerkve ne poviša. Odtod je, da duše, ki bi bile lahko svete, nazadujejo m
propadajo, da svetih zakramentov ne prejemajo tako
pogosto, kakor bi bilo prav, da se ljudstvu ne oznanjuje sveti evangelij z navdušenjem in apostolsko gorečnostjo. Malo poznamo Jezusa, ker smo pozabili na
Marijo. Tisoče duš se pogublja, ker so daleč od Mar i j e . . . Bog naravnost hoče, da začnemo Marijo povsem drugače častiti, in sicer jo moramo častiti bolj
goreče, njeno češčenje se mora bolj razširiti in utrditi.
Da pa se to doseţe, mislim, da ga ni odličnejšega in
uspešnejšega sredstva, kakor da širimo poboţnost, ki
jo uči Grignion Montfortski...«
3. Novost ter vpliv na teologijo in duhovnost
Kakor je bilo ţe rečeno, Grignionova »Popolna podaritev« ni v oţjem pomenu teološka, marveč duhovna
knjiga. Vendar je takšna, da pomeni tudi za znanstveno
teologijo v več stvareh veliko obogatitev. Razodeti
verski in cerkveni nauk ima Grignion Montfortski
vseskozi pred očmi, razvija pa ga zlasti v Uvodu in
v 1. poglavju knjige (št. 1—60). Tako je v tej Imjigi
podana sijajna sinteza teološkega nauka in praktičnega
ţivljenja. Ludvikov čas s tako mrzlimi janzenističnimi
in razsvetljenskimi sapami očitno še ni bil zrel za
plameneče in v več pomembnih točkah nove misli,
kakršne svetnik razvija v »Popolni podaritvi«. Seveda
pa gre tu za novost, ki ne pomeni oddaljitve od virov boţjega
razodetja, pač pa za nove, globlje in jasnejše uvide v neizčrpno
bogato in nedoumljivo globoko vsebino boţjega razodetja.
Takšna novost se nanaša zlasti na troje: i. Grignio- nov globoki
nauk o edinstveni in neprimerljivi vlogi, kakršno je Bog odkazal
Mariji pri uresničevanju večnega odrešenjskega načrta; 2. nova
osvetlitev Marijinega sredništva z ozirom na vse milosti, seveda
brez sleherne zatemnitve edinega neodvisnega in prvenstvenega
Kristusovega sredništva; 3. nov prikaz Marijine najtesnejše
povezanosti s Svetim Duhom. Tako je kardinal Charost sv.
Ludvika mogel označiti kot »čudovito prodornega učitelja nauka o
presv. Devici«, kardinal Mercier, ki je najprej dalj časa Grigniona
odklanjal, pa kot »slovitega oznanjevalca in čudovitega učitelja
Marijinega sredništva«. Ob razglasitvi Grigniona za svetnika je Pij
XII. ponovno naglasil pomembnost mariološkega nauka, ki je
vsebovan v »Popolni podaritvi«; in postavil je tega »velikega
Marijinega apostola« na isto raven kakor cerkvenega učitelja sv.
Bernarda in ga namestil ob svetih očetih in cerkvenih učiteljih, ki
so svoje ime neminljivo povezali z mariolo- gijo.
Sv. Ludvik Montfortski sam »Popolne podaritve« pač zato ni
dal v tisk, ker je čutil, da bi pri sodobnikih naletela na prehud
odpor. Ob času nemirov in zmed je nato Grignionove rokopise
nekdo skril; potem so nanje pozabili. Do odkritja je — nedvomno
po načrtih boţje previdnosti — prišlo tedaj, ko je bil čas za
oznanilo »Popolne podaritve« sprejemljivejši, obenem pa tega
zelo potreben. Svetnik sam je to slutil, ko je v spisu samem izrekel
napoved: »V prihodnosti jasno opazim divje zveri, ki bodo
pridivjale, d a . . . raztrgajo to knjiţico in njega, ki ga je Sveti Duh
uporabil, da jo napiše, ali pa vsaj, da jo pokopljejo v temo in
pozabo nekega zaboja tako, da bi nikdar ne ugle
167
dala belega dne«; vendar pa ostaja »upanje na velik uspeh,
namreč na prihod velike legije plemenitih in pogumnih borcev
obojega spola, ki se bodo v nevarnih časih, bliţajočih se bolj ko
kadarkoli prej, bojevali zoper svet, hudobnega duha in
pokvarjeno naravo« (Pp 114).
Odkar je bila knjiga »Popolna podarltev« prvikrat tiskana, se
je kmalu uvrstila med najbolj brana in največkrat ter v največjih
nakladah natisnjena naboţna dela. Marijansko poboţnost,
kakršno uči in vneto priporoča, je bila v svojem jedru glede nauka
in prakse sicer navzoča v Cerkvi vsaj delno ţe prej. Vendar ji je sv.
Ludvik Montfortski d^ nmogo globljo, boljšo in prepričljivejšo
utemeljitev, tako da ta knjiga v resnici pomeni veliko obogatitev
dotedanjega marijanskega duhovnega slovstva, a v pomembnih
točkah tudi ma- rijanske teologije v oţjem pomenu, kar zlahka
ugotovimo, če si ogledamo dela najbolj znanih današnjih
mariologov, ki se tako pogosto sklicujejo na Grig- niona
Montfortskega. To so Terrien, Lepicier, Cam- pana, Nicolas,
Dillenschneider, Roschini, Balič, Philips, Laurentin in še drugi.®
Od tu je prešel Grignionov vpliv tudi na 8. poglavje dogmatične
konstitucije o Cerkvi, kakršnega je izdelal in izglasoval 2.
vatikanski koncil. Prav Grignionova »Popolna podaritev«
najbolje razvija misli, ki jih v zgoščeni obliki povzema npr. na slednje koncilsko besedilo: »Marija je stopila v zgodovino
odrešenja najgloblje in v sebi povzema in odseva največje verske
skrivnosti. Zato oznanjevanje o njej in njej izkazovano češčenje
vabi vernike k njenemu Sinu, k njegovi daritvi in k ljubezni do
Očeta. Cerkev pa pri delu za Kristusovo slavo postaja bolj in bolj
podobna svoji vzvišeni Vzornici s tem, da stalno napreduje v veri,
upanju in ljubezni ter v vsem išče in izpolnjuje boţjo voljo. Zato
se Cerkev po pravici tudi pri svojem apostolskem delovanju ozira
na njo, ki je rodila Kristusa, ki je bil prav zato spočet od Svetega
Duha in rojen iz Device, da bi se po Cerkvi tudi v srcih vernikov
rodil in rastel« (C 65; prim. LA 4; M 53),
Glede odmeva, ki ga ima duhovnost sv. Ludvika Montfortskega
v današnjem ţivljenju Cerkve, je leta 1954 zapisal J. M. Hupperts:
»Noben svetnik, noben pisatelj ni imel tako globokega in tako
odločilnega vpliva na današnje marijansko gibanje, ki je privedlo
do dogodkov prvenstvenega pomena, kakor je to posvetitev
Cerkve in vsega človeškega rodu Marijinemu brezmadeţnemu
Srcu 1. 1942 in do dogmatične definicije vnebovzetja Device
Marije 1. novembra 1950.«® J. Tranvouez pa dobrih dvajset let za
tem piše: Grig- nionova knjiga o popolni poboţnosti do Marije
»ima svoje mesto med najboljšimi deli krščanske duhovnosti in
njen nauk ima mnogo učencev. Številne redovniške druţine in
svetni instituti jo priporočajo in spodbujajo k montfortanski
posvetitvi. Marijina legija, ki ima svetovno razširjenost, jo
priznava za temelj svojega apostolata. ,Foyers de Charite'
dobivajo večinoma tukaj svoj navdih. Mnogi člani belgijske,
francoske in še katere druge Katoliške akcije zajemajo tukaj svojo
duhovno moč. Montfortanske revije kljub nekakšni krizi
marijanske poboţnosti, ki je ponekod zajela Cerkev, dosegajo
veliko naklado.«^®
Iz Montfortove »Popolne podaritve« je bistvene navdihe
zajemal tudi bi. Maksimilijan Kolbe, čigar delo je zarezalo
globoke sledove v ţivljenje Cerkve tudi onkraj meja njegove
domovine.^^ »Vse storiti, kar bi storila Marija na našem mestu —
da ljubimo Boga kakor ona, tako rekoč z njenim srcem!« Ta
pogosto ponavljani Kolbejev izrek je vzet iz »Popolne podaritve »z
Marijo« (Pp 260). Ludvik Montfortski celo posebej omenja, da je
tisto poboţnost do Marije, o kakršni on obširneje govori v svoji
knjigi, v njenih bistveruh potezah ţe pred njim »na Poljskem
čudovito razširil p. Stanislav Phalacius iz Druţbe Jezusove« (Pp
161). Zato ni čudno, če je prav med Poljaki Grignionova
169
duhovnost pognala močne korenine. Poljski katoličani so s svojim
primasom kardinalom Wyszynskim na čelu monfortansko
poboţnost do Marije povezovali s poboţnostjo do čenstohovske
»Kraljice Poljakov« in v najnovejšem času tudi z naslovom
»Matere Cerkve«. V duhu montfortanske popolne predanosti
Mariji so se z veliko, devet let trajajočo devetdnevnico pripravljali
na obhajanje tisočletnice krščanstva na Poljskem in 3. maja 1966
ob sklepu »devetdnevnice« po ustih kardinala primasa slovesno
izrekli popolno posvetitev Marijinemu Srcu na način, kakor ga uči
sv. Ludvik Montfortski. To posvetitev je vpričo 250000 zbranih
vernikov v imenu vse Cerkve na Poljskem čez trinajst let nato, 4.
junija 1979, prav tako v Censtohovi, obnovil Janez Pavel II., prvi
Poljak in Slovan na papeškem prestolu, prejšnji krakovski nadškof
kardinal Karel Wojtyla.i2
K. Wojtyla sam se je razen s spisi sv. Janeza od Kriţa seznanil
tudi z Grignionovo duhovnostjo pri Janu Tyranowskem, ki je
zbiral mlade ljudi, zlasti študente, v svojem stanovanju h
»kroţkom ţivega roţnega venca«." Tako je izvršil montfortansko
popolno posvetitev Mariji ţe v mladosti in ji ostal za stalno zvest.
Pri K. Wojtylu je značilno tudi vneto češčenje sv. Reš- njega
telesa, kar je navzoče tudi pri sv. Ludoviku. Sv. Ludvik
Montfortski pravi v »Popolni podaritvi«, da je »poboţnost do
Marije za poboţnostjo do našega Gospoda v zakramentu
presvetega Rešnjega telesa najbolj sveta in najbolj temeljnega
pomena« (Pp 99). To pri Grignionu tudi pomeni, da popolna
posvetitev Mariji nagiblje k tem globljemu ţivljenju iz sv. evharističnega zakramenta. Ko je bil K. Wojtyla 1. 1958 imenovan za
pomoţnega krakovskega škofa, si je za geslo izbral »Totus tuus«,
»Ves tvoj«, se pravi, ves Marijin. Izrek izraţa montfortansko
posvetitev Mariji. To geslo je K. Wojtyla ohranil tudi kot papeţ
Janez Pavel IL in ga v svojih nagovorih velikokrat ponavlja.
Prav tu pa tudi lahko vidimo, da resno vzeta »popolna
poboţnost« do Marije, kakršno uči sv. Ludvik Mont- fortski, niti
od daleč ni nekaj zgolj čustvenega ali vsaj malenkostno
postranskega, marveč ima v sebi silno moč ne le za osebno
duhovno rast, ampak tudi za izvrševanje velikih reči v apostolatu,
o čemer Grignion mnogokrat govori.
Potrebno se zdi dostaviti še nekaj: Ce se nekateri kristjani
kljub odlikam, ki jih vsebuje montfortanska popolna posvetitev
Materi boţji, ne morejo ogreti zanjo in jim ne ugaja, potem iz tega
še ne sledi, da jih smemo kakorkoli obsojati, češ da sploh niso
dobri kristjani. Z druge stram pa tudi pni ne morejo ţe samo na
temelju svojega razpoloţenja sklepati, da nauk sv. Grigniona
Montfortskega v resnici nima tistih odlik, ki smo jih omenili. Saj
je na področju duhovnega ţivljenja nekaj podobnega tudi drugod,
npr. pri presojanju »Duhovitih vaj« sv. Ignacija Lojolskega.
Nikakor ni nujno, da Ignacijeva oblika duhovnosti (kolikor so v
njej res neke posebnosti) privlači vsakega kristjana, če je le res
dober kristjan; a prav tako nimamo pravice reči, da je ta
duhovnost slaba ali vsaj malo pomembna, ţe samo zaradi tega,
ker niti vseh tistih kristjanov ne pritegne in jim ne ugaja, ki imajo
resno voljo, da bi ţiveli po evangeliju. Saj je tista svetost, h kateri
so v Cerkvi poklicani prav vsi, sicer »ena sama«, a vsakdo naj jo v
poslušnosti boţjemu Duhu uresničuje »po svoji lastni poti« (2
Vat C 41,1; C 11, 3; C 32). Tako naj bi Cerkev kot ţivi boţji tempelj
(C 6, 4) s svojo enoto v mnogoterni različnosti darov in nalog, ki
pripadajo njenim udom, tem sijajneje razodevala veličastvo
troedinega Boga.
III. Ne suženjstvo, temveč svoboda, za katero nas je oprostil
Kristus
Po navodilu sv. Ludvika Montfortskega naj bi se kristjan tako
popolnoma podaril Mariji, da bi ne pri
171
čakoval od nje nikakršnega plačila, kakor je to pri sluţabnikih, ki
odstopijo gospodarju del svojega časa in moči in v zameno za to
dobijo povračilo; daroval naj bi ji marveč brez pridrţkov in
nepreklicno prav vse, kar je in kar ima ali bo morda še pridobil.
Postal naj bi — seveda prostovoljno — ne le Marijin »servi- teur«,
to je »sluţabnik«, marveč prav Marijin »escla- ve«, »suţenj«.
Takoj pa moramo pristaviti, da bi bil takšen prevod zares
suţenjski in popolnoma neskladen z vsebino, kakršno je hotel
Grignion Montfortski dati izrazu »esclave«. Zato pa naš sedanji
slovenski prevod namesto izraza »suţenj« in »suţenjstvo« uporablja besedo lastnina, lastništvo, sluţenje iz ljubezni (kadar sv.
Ludvik Montfortski govori o »esclavage d'amour«) in podobno,
ne da bi bila s tem količkaj prizadeta in oslabljena tista misel, ki jo
Grignion hoče povedati.
Ludvik Montfortski se pri uporabljanju izrazov »esclave« in
»esclavage« sklicuje na sveto pismo samo, kjer npr. sv. Pavel o
sebi velikokrat trdi, da je »doulos« (lat. »servus«) Jezusa
Kristusa ali Boga. Samo po sebi bi »doulos« upravičeno mogli
prevajati s »suţenj«. V tem primeru bi pri bogosluţnih berilih v
cerkvi verniki mordi skoraj vsako nedeljo poslušati: »Pavel,
suţenj Jezusa Kristusa«. Sv. Ludvik sam opozarja, da Marija
Devica ob angelovem oznanjenju sama sebe imenuje v izvirniku
»doule«; iz tega Grignion sklepa na upravičenost, da se kristjan
Mariji podari tako popolnoma, da hoče biti njen »doulos«, ne pa
samo njen »servi- teur«. Spet moramo reči, da bi v slovenščini
potemtakem po črki čisto upravičeno rekli, da je Marija
odgovorila angelu: »Glej, suţnja sem Gospodova, zgodi se mi po
tvoji besedi!« Vsebinsko pa bi bilo napačno.
Ce to količkaj pretehtamo, bomo morali priznati, da nam vsaj
danes slovenska beseda »suţenj«, »suţnja« pomeni vedno nekaj
sramotnega, poniţevalnega, res
zasuţnjujočega, nekaj, kar moramo odklanjati kot zlo, ki okmjuje
človeško dostojanstvo. V svetem pismu je to drugače. Tukaj
»doulos« (lat. »servus«) pomeni — pri medčloveških odnosih —
le nasprotje od gospodarja in od prostega človeka, ne pa nekaj,
kar bi nujno bilo poniţevalno in sramotno. Gotovo je tudi, da
stojimo pred Bogom kot tisti, ki smo po naravi od njega
popolnoma in do poslednjega vlakna svojega bitja odvisni, tako
da ima Bog nad nami vse pravice. V tem oziru o sebi moramo
resnično reči, da smo »douloi« Boga kot svojega stvarnika in
gospodarja.
Vendar so se z besedo »suţenj« in »suţenjstvo« v zgodovini
polagoma povezale takšne prvine, ki so sramotne tako za
sluţabnika kakor za gospodarja.^* Zato danes splošno govorimo
o nedovoljenosti suţenjstva; saj to nasprotuje našemu
elementarnemu nravstvenemu čutenju. »Suţenj« pomeni, vsaj
danes, v naših ušesih in v našem umevanju povsem brezpravnega
človeka, ki mu ni priznano dostojanstvo resnične osebe, tako da
more gospodar ravnati z njim kakor z rečjo, ga poljubno
uporabljati za kakršnekoli svoje namene, kaznovati ga po svoji
volji in ga celo usmrtiti, ne da bi se bilo treba za to pred kom
zagovarjati. Zaradi pomena, ki je danes v slovenščini vseplošno
zdruţen z besedo »suţenj«, riikakor ne moremo reči o nobenem
človeku, da je boţji suţenj, suţenj Jezusa Kristusa ali Marijin
suţenj. Ce bi kaj takega govorili, bi v ljudeh, ki nas poslušajo (ali
berejo), nujno prebujali take predstave in misli o Bogu, Kristusu
in Mariji, ki so ţe s sta- rozaveznim boţjim razodetjem
popolnoma nezdruţljive, kaj šele s »popolno postavo svobode«
(Jak i, 24), ki nam jo je prinesel Kristus (prim. Rimlj 8, X5; Gal 4,
4—6; Jan 15,15). Bog ne mara in ne potrebuje nobenih suţnjev;
prav isto moramo reči o Kristusu in Mariji. Saj evangelij ravno
»oznanja in razglaša svobodo boţjih otrok [pravzaprav sinov] ter
zameta vsako suţenjstvo, ki končno priteka iz greha« (CS 41, 2).
»Za svo
173
bodo nas je oprostil Kristus« (Gal 5, a). Prav Bog je tisti, ki
človekovo svobodo in osebnostno dostojanstvo bolj spoštuje
kakor katerikoli človek. Tudi s človekovim telesom in s
človekovimi zunanjimi dobrinami Bog nikdar ne ravna kot tiran.
To dobro ve tudi sv. Ludvik Grignion Montfortski. Ko se človek
povsem da v last Mariji in po njej Kristusu, ali še bolje — kakor
poudarja svetnik sam — Kristusu po Mariji (prim. Pp 121,245),
tedaj ravno doseţe vso polnost svobode in človeškega dostojanstva (prim. Pp 169,171). »Na zemlji si ne moremo misliti bolj
vzvišenega opravila, kakor je sluţba Bogu. Zato je ţe najmanjši
"boţji sluţabnik bogatejši, mogočnejši in plemenitejši od kraljev
in cesarjev tega sveta, če ti niso boţji sluţabniki. Kako veliko je
potem šele notranje bogastvo, moč in dostojanstvo zvestega in
popolnega boţjega sluţabnika, ki se je sluţbi Bogu posvetil ves in
brez pridrţkov, kolikor le more! To pa velja za vsakega kristjana,
ki ves in z vso ljubeznijo zvesto sluţi [amoureux esclave] Jezusu v
Mariji, ko se po rokah svete boţje Matere ves posveti sluţbi tega
Kralja kraljev in ničesar ne obdrţi zase. Vse zlato sveta in vsa
lepota neba tega ne more odtehtati« (Pp 135). še jasneje je
osvobojujoči učinek popolne podaritve samega sebe Mariji
poudarjen nekoliko naprej, ko Grignion pravi: »Kdor zvesto
izvaja to popolno predanost Mariji, ta dobi v deleţ veliko notranjo
svobodo, svobodo boţjih otrok. Če se je kdo s to poboţnostjo
popolnoma posvetil Jezusu Kristusu in se mu dal v last, tedaj ga
Gospod v svoji dobroti zaradi tega, ker se je ljubeče odpovedal
svoji lastni volji, poplača na tri načine: Prvič ga osvobodi vseh
zaskrbljenosti in slehernega hlapčevskega strahu, vsega, kar dušo
le utesnjuje, usuţnjuje in vnaša vanjo zmedenost. Drugič razširi
njegovo srce s svetim zaupanjem v Boga, v katerem gleda svojega
očeta. In navdihuje mu — tretjič — neţno otroško ljubezen« (Pp
169). Cim bolj se
namreč kdo posveti Mariji, tem bolj se posveti Kristusu, ki nam je
prinesel resnično svobodo, kakršne nikdar ne bomo našli kje
drugje (prim. Pp 120).'®
Tukaj se skriva podoben paradoks kakor v besedi evangelija:
»Kdor izgubi svoje ţivljenje, ga bo našel« (prim. Mt 10,39). Ali v
Pavlovi besedi: »Kadar sem slaboten, takrat sem močan« (2 Kor
12,10). Sedanji papeţ Janez Pavel II. je ta paradoks omenil v
svojem govoru v Censtohovi 4. 6. 1979 prav z ozirom na
montfortsko posvetitev Mariji, ko je dejal: »Ljubezen je
izpolnitev svobode, a hkrati spada k njenemu bistvu pripadati
komu, biti čigav — ali ne biti svoboden. Vendar tega ,ne biti
svoboden' v ljubezni ne občutimo kot nesvobodo, ampak kot
potrditev svobode, kot njeno izpolnitev. Izročitev v ,suţenjstvo'
kaţe torej na ,posebno odvisnost' in na ,brezpogojno zaupanje'. V
tem pomenu ,suţenjstvo' govori o polnosti svobode — tako kakor
evangeljske besede o ,izgubi ţivljenja' in o njegovem
najdenju.«^®
Omenimo tu M. Muggeridgea, ki je na sloviti materi Tereziji iz
Kalkute videl uresničen ta evangeljski paradoks z izredno
prepričljivostjo in o tem med drugim pravi: »Treba je samo na
platnu pokazati obraz, ki ţari in prekipeva od krščanske ljubezni,
človeka, ki mu svet ne pomeni nič, vse pa sluţba Kristusu,
človeka, ki se je prerodil iz suţnosti napuha in mesa in stopil v
slavno svobodo boţjih otrok.
In prav to je tisto, kar naj bi človek dosegal s popolno
predanostjo Mariji: »Slavno svobodo božjih otrok«, in to z
ţivljenjem iz krstne milosti. Zato pa sv. Ludvik Montfortski pravi:
»Blagor zvestim sluţabnikom nebeške Kraljice, kajti uţivali bodo
resnično svobodo. Sluţiti tebi, to je svoboda« (Pp 170). Saj res nično velja: »Kdor ljubi, bo imel za svojo najvišjo svobodo to, da
ne izvršuje svoje volje, ampak voljo ljubljenega. Svoje največje
bogastvo bo videl v tem, da nima v posesti ničesar razen tistega,
kar mu podarja
175
ljubljeni... Nihče ni svobodnejši, kakor kdor je poslušen
Bogu.«^®
Nikakor torej ne odločajo le čustveni razlogi ali pomanjkanje
krščanske poniţnosti, če naš prevod Grignionovega besedila ne
uporablja besede »Jezusov suţenj v Mariji« ali »Marijin suţenj«.
Tudi tedaj, ko Grignion posebej poudarja, da gre tukaj za
»esclavage d'amour« in »esclave d'amour«, naš prevod ne uporablja besede »suţenjstvo« iz ljubezni in »suţenj« iz ljubezni,
marveč govori o »sluţbi [ali sluţenju] iz ljubezni« in o
»sluţabniku iz ljubezni« ali podobno. In to upravičeno. Saj je
slovenska beseda »suţenjstvo« takšna, da je ni mogoče spraviti v
sklad z ljubeznijo, ki naj bi bila v odnosu do koga navzoča v isti
osebi kakor »suţenjstvo«. Skupaj z nekaterimi drugimi prevodi,
ki sicer hočejo biti zelo natančni, torej tudi slovenski prevod
opušča izraze »suţenj« in »suţenjstvo« docela iz stvarnih
razlogov in v duhu svetnika samega, ki bi čisto gotovo sam odobril
takšno ravnanje z besedilom njegove knjige. Ko torej naš prevod
skupaj z drugimi res dobrimi novejšimi prevodi ne uporablja
takšne besede, marveč jo nadomešča v skladu z miselno zvezo s
kakim drugim izrazom, nikakor ne ponareja ali oslablja
Grignionove misli. To je le uporaba pravilnega hermenevtičnega
razlagalnega načela, ki pravi: Pisatelja ne smemo razumeti po
črki, marveč po tem, kar je hotel povedati. Tako je ravnal tudi Pij
XII. o priliki razglasitve Ludovika Montfortskega za svetnika, pa
tudi apostolska penitenciarija, ko je med molitve, ki so
odobravane z odpustki, uvrstila tudi Gri- gnionovo posvetilno
molitev Mariji in po Mariji Kristusu.'®
V skladu z istim načelom je naš prevod podobno ravnal še v
nekaterih drugih stvareh, ki pa so veliko bolj stranske. V prav
redkih primerih je izvirno besedilo malenkostno skrajšal, a ne
tako, da bi Grignionovo misel spremenil ali okrnil. To velja zlasti
za njegovo
12 — Popolna podaritev
^ ^^
razvijanje svetopisemske prispodobe o Rebeki in njenih sinovih.
Na takšna krajšanja opozarjajo ustrezne opombe, ki celo večkrat
dobesedno navajajo tisto besedilo, katerega je prevod izpustil. —
Pri členih 234 do 242, ki govorijo o roţnem vencu in o
blagoslovljenih svetinjicah, pa je prevajalec izvršil časovno nujno
potrebno prilagoditev na način, ki je razviden iz besedila samega,
tiskanega drugače kakor pa ostalo. Tudi tukaj bi sv. Ludvik prav
gotovo soglašal.
Navzlic vsemu omenjenemu imamo torej pred seboj res
prevod, ne pa le priredbo izvirnika.
IV. Uresničevanje montfortske »popolne podaritve« v
vsakdanjem življenju
1. Ţivljenje iz krsta
V svojem jedru je »popolna podaritev samega sebe« Mariji po
nauku sv. Ludvika Montfortskega neprestano obnavljanje krstne
obljube oziroma zaobljube (prim. Pp 120,126—128,162), s katero
se človek za vselej in nepreklicno izroči Kristusu in po njem tro edinemu Bogu. Mariji se kristjan daje v last samo zato, da bi bil
popolneje in trdneje last Jezusa Kristusa in Boga samega.
»Po mnenju svetnikov in mnogih velikih moţ se smemo iz
ljubezni popolnoma podariti boţji Materi, da bi bili tako
popolneje Kristusovi. Sveta Devica je sredstvo, po katerem je naš
Gospod prišel k nam. Zato mora biti ona tudi za nas sredstvo, da
pridemo k njemu. Saj Marija ni kakor druge stvari, da bi nas z
navezovanjem nase bolj oddaljevala kakor pa pribliţevala Bogu.
Marija ničesar bolj goreče ne ţeli kakor pa to, da bi nas zedinila s
svojim Sinom Jezusom; in Jezus Kristus ničesar bolj goreče ne
ţeli kakor to, da bi prišli k njemu po njegovi sveti Mariji. V čast in
veselje mu je, kakor bi bilo v čast in veselje kralju, če
177
bi se mu kdo hotel popolneje podrediti in postati povsem njegova
lastnina in bi se prav zato podaril kraljici kot njena lastnina.
Zaradi tega pravijo sveti cerkveni očetje in za njimi sv.
Bonaventura, da je Devica Marija pot k našemu Gospodu:
Pribliţevanje Mariji je potovanje h Kristusu« (Pp 75).
Marija je sredstvo, pot, posredovalka, srednica, pri - prošnjica
— to so izrazi, ki nastopajo kot vodilni ton v »Popolni podaritvi«
(prim. Pp 1,16, 44, 49,155, 265). Marija je sredstvo, katerega zato
ne smemo prezirati, ker ji je Bog sam dal nepogrešljivo m esto v
svojem večnem odrešenjskem načrtu (prim. Pp 18). »Po Mariji je
prišel Jezus na svet in po Mariji mora tudi kraljevati na svetu«
(Pp 1). »Jezus je povsod in zmeraj Marijin sad in Marijin Sin« (Pp
44). »Saj Bog ne menjava svojih misli in svojega ravnanja« (Pp
15).
V skladu z odrešenjskim boţjim načrtom je, če človek zavestno
za vselej in brez pridrţkov podari Mariji samega sebe in vse,
karkoli ima ali bo imel: svoje telo in svojo dušo z vsemi
sposobnostmi, da bo vse to uporabljal le po volji Marije in
njenega Sina. Svoje zunanje dobrine: dom, druţino, dohodke itd.
Pa tudi pravico razpolaganja nad vsemi notranjimi dobrinami:
zadostilno (spravno), prosilno in zasluţno vrednost svojih dobrih
del. K temu zadnjemu je treba pripomniti, da »zasluţne«
vrednosti svojih del pravzaprav ni mogoče odtujiti; saj je
»zasluţnost« istovetna s pomno- ţitvijo posvečujoče milosti in s
tem tudi nebeške slave, ki je bo na temelju posvečujoče milosti
deleţen vršilec dobrih del (pravzaprav je »zasluţnost« isto kakor
povečanje ţivljenjske zedinjenosti s Kristusom in po njem s
troedinim Bogom). Vendar moremo tudi zasluţno vrednost
dobrih del izročiti Mariji, da bo šla tako rekoč skozi njene roke in
njeno srce in bo deleţna njene čistosti in svetosti (prim. Pp
146—150). Samo po sebi je sicer moţno, da zaradi tega, ker smo
zadostilno vrednost svojih dobrih del in odpustkov, ki jih bodo
morda darovali za nas drugi, prepustili Mariji, naj to uporabi po
svoji volji, ostanemo dalj časa v vicah (kolikor moremo tukaj čas
sploh preračunavati). A če imamo dovolj zaupanja vanjo, ki jo
Cerkev kliče kot »Mater usmiljenja« in »Devico najmodrejšo«,
potem bomo vedeli, da se bo znala in mogla bolje zavzeti za našo
korist, kakor pa bi mogli to mi sami ali tudi drugi. Če pa takšnega
zaupanja nimamo, potem grignionske posvetitve pač ne bomo
storili.
Čeprav pa smo sebe in vse, kar imamo, docela darovali Mariji,
jo vseeno smemo ali celo moramo prositi, naj po svoji modrosti in
dobroti ona nakloni od tega tudi tistim, do katerih imamo
posebne dolţnosti, npr. do staršev, do tistih, za katere moramo
kot duhovniki maševati, itd. Če hkrati s svojimi dobrinami in s
svojo osebo darujemo Mariji tudi vse osebe, ki so nam drage, je
vse to brez prisiljenosti lepo zdruţljivo: »Ves sem tvoj, vse moje je
tvoje in vsi moji so tvoji« (od tu »Totus tuus« papeţa Janeza
Pavla II). S takšno popolno podaritvijo Mariji se le uskladimo
docela z boţjim načrtom.^"
V zadnjem poglavju »Popolne podaritve« govori sv. Ludvik še
o »zunanjih in notranjih vajah«, ki so potrebne za dejansko
uresničevanje notranjega bistva popolne posvetitve Mariji.
Najprej podaja navodila, kako naj bi se kristjan pripravU na
dejanje popolne posvetitve Materi boţji. Priprava naj bi trajala 33
dni. Prvih dvanajst dni naj človek uporabi za to, »da se osvobodi
duha tega sveta« (Pp 227). Če upoštevamo običajno razdelitev
duhovnega ţivljenja na pot očiščevanja, razsvetljenja in
zedinjenja, bi ti dvanajsteri dnevi spadali k poti očiščevanja. Pa
tudi še naslednji teden, ko naj človek spozna sam sebe in svojo
globoko slabost (»mauvais fond«, pravi Grignion), spada k tej
poti. Drugi in tretji teden pripravljalnega časa sta posvečena
spoznanju Marije in Kristusa, iz česar naj izvira notranje
razsvetljenje v zvezi z globoko, celotno
179
ţivljenje razsvetljujoče vero. To pa naj s svoje strani vodi do
okrepitve ljubezni, ki »ţeli biti razvezana in biti s Kristusom« (Flp
a, 23), kar je značilno za pot zedinjenja.®'
2. »Po Mariji, z Marijo, v Mariji in za Marijo«
Predvsem nastanejo psihološke teţave potem, ko je treba
posvetitev resnično in stanovitno uveljavljati v vsakdanjem
ţivljenju. Sv. Ludvik to dobro ve. »Ni dovolj, da se enkrat
podarimo Mariji v popolno last. Niti ne zadostuje,, da to storimo
vsak mesec, vsak teden. To bi bila vse jjreveč kratkotrajna
predanost in bi duše ne vodila k popolnosti, kakršno bi bila sposobna doseči. Saj ni kaj posebno teţavno uvrstiti se med ude kake
bratovščine, okleniti se imenovane po- boţnosti in zmoliti vsak
dan nekatere molitve, kakor je za to predpisano. A velika teţava je
v tem, da človek vstopi v duha te poboţnosti, ki hoče napraviti
človeka notranje odvisnega od svete Device in po njej od Jezusa
Kristusa, napraviti za popolno Marijino in po njej za Jezusovo
lastnino« (Secret, št. 44). To drugo je mogoče — pravi Grignion —
doseči le s tem, da vse delamo »po Mariji, z Marijo, v Mariji in
za Marijo« (Pp 257 do 265).^^ Ta štiričlenski obrazec, izvajan v
vsakdanjem ţivljenju, spada k poti zedinjenja (ki pa vedno znova
potrebuje prvin poti očiščenja in razsvetljenja).
In kaj pomenijo posamezni členi tega obrazca?
a) Vse delati po Mariji pomeni najprej to, da Marijo
sprejemamo za svojo srediuco pri vseh naših odnosih do Kristusa
in po njem do Boga. To ni v nasprotju s tistim edinim Kristusovim
sredništvom, ki ga tako jasno upošteva Cerkev v svoji liturgični
molitvi, v kateri se vedno obrača na Očeta »po Kristusu, našem
Gospodu«. »Kakor se ena sama boţja dobrota v stvareh na
različne načine stvarno razliva, tako tudi edino Kristu sovo
sredništvo ne izključuje, marveč prebuja
v stvareh raznovrstno sodelovanje, prihajajoče iz edinega vira«,
pravi 2. vatikanski koncil (C 62).
Delati vse po Mariji pomeni dalje in predvsem to, da smo v
vseh rečeh poslušni Mariji in se damo voditi vedno njenemu duhu
in pobudam, ki izhajajo bodisi iz njenega zgleda bodisi iz milosti,
ki nam jo ona posreduje s svojo priprošnjo. Tu zadenemo na eno
od središčnih in najbolj priljubljenih Grignionovih misli: vpliv, ki
ga ima na nas Sveti Duh po posredovanju Device Marije (prim. Pp
258). Če se damo v vseh svojih dejanjih in nehanjih voditi
Marijinemu duhu, se še prav posebno ravnamo po navdihih
Svetega Duha samega. Saj se Marija nikdar ni prepuščala svojemu
lastnemu duhu, marveč samo boţjemu Duhu, ki je na poseben
način prišel nad njo pri oznanjenju in nato spet na binkošti.
Sveti Duh pa je duh ljubezni in dovršitve, tako znotraj
brezmejnega in večnega ţivljenja troedinega Boga kakor tudi v
ţivljenju Cerkve in posameznikov. Sveti Duh nas torej po Mariji,
svoji najčistejši Nevesti, vodi k zedinjenju z Bogom. Po delovanju
Svetega Duha v nas bo naše ţivljenje stalno sprejemanje
Marijinega mišljenja in njenih načel, njenih ţelja in hotenja, kar
vse je popolnoma skladno z miselnostjo, hotenjem in ţeljami
njenega Sina. In da bi pri tem nikoli ne slepili samih sebe, se
bomo spominjali, da tista vodila, po katerih se je ravnala Marija,
najdemo v Kristusovem evangeljiu, v volji zakonitih
predstojnikov in v navdihih milosti, ki nikoli ne morejo zares
nasprotovati javnemu boţjemu razodetju in tistemu učiteljstvu
Cerkve, ki ga je postavil Kristus ter ga do konca sveta učinkovito
vodi po Svojem Duhu.
b) Z Marijo. Svojo ţivljenjsko pot naj bi vedno hodili v druţbi
z Marijo, kakor da bi bila vedno poleg nas, v naši bliţini. In vedno
znova naj bi se oziraS nanjo ter uravnavali po njenem zgledu svoje
ravnanje. Pravzaprav pa je v povezanosti s povsod pričujočim
181
Bogom, katerega gleda iz obličja v obličje, Marija zares stalno
blizu svojim duhovnim otrokom. Ce ţivimo in delamo »z Marijo«,
bomo mogli bolj in bolj postati »ţivi posnetek« (copie vivante)
Device Marije (Pp 217). »Pri vseh svojih delih glejmo Marijo kot
popoln vzor vsake kreposti in popolnosti, ki nam ga je Sveti Duh
podaril v zgolj ustvarjenem bitju, da ga po svojih slabotnih močeh
posnemamo« (Pp 260).
Krščansko ţivljenje mora biti — seveda na naši stopnji —
stalno posnemanje neskončne boţje svetosti in svetosti Jezusa
Kristusa, »Boga z nami« (Mt 1, 23). Kristusov zgled neskončne
popolnosti pa bi mogel zbegati našo človeško slabost. Zato nam je
Bog dal še drug vzor, ki je z ene strani tako tesno povezan z boţjo
svetostjo, kakor je to ustvarjenemu bitju sploh mogoče, ki pa z
druge strani ne spravlja naših slabotnih naporov tako hitro v
malodušnost. »Treba je torej, da pri vsakem svojem dejanju
premislimo, kako je to naredila Marija ali kako bi to storila na
našem mestu« (Pp 260).
Sv. Ludvik tukaj v svoj duhovni nauk vključuje klasično
marijansko poboţnost, ki obstaja v posnemanju svete Jezusove
matere. Z ljubečim poglabljanjem v Marijino ţivljenje naj bi
nastalo bolj in bolj popolno sozvočje našega srca z Marijinim, s
tem pa tudi soglasje z boţjo voljo. Saj je Marija, če odmislimo od
Kristusove človeške narave, edini človek, ki docela ustreza temu,
kar je Bog nameraval pri stvarjenju prvega človeka: prebuditi iz
niča bitje, ki bi res bilo podoba in sličnost Boga samega. Zato pa
tudi ta drugi člen Grignionovega obrazca ne pomeni ostajanja pri
Mariji sami. Kdor se je njej popolnoma posvetil, se bo še posebno
čutil poklicanega, naj v zdruţenosti »z Marijo« in oziraje se na
njen čudoviti, a hkrati tako »domače« posnemljivi in ljubki zgled
»stalno napreduje v veri, upanju in ljubezni ter v vsem išče in
izpolnjuje boţjo voljo« (2 Vat C 65), da bi se tako v njem (in v
soljudeh) vedno močneje izoblikovala podoba
troedinega Boga in s tem najpopolnejša človečnost (prim. CS 22;
41).
c) še globlje nas vodi tretja beseda: V Mariji. Druga boţja
oseba si je v jutru oznanjenja izbrala naročje prečiste Device za
svoje prebivališče; toda s svojim mističnim (skrivnostnim)
telesom hoče ostajati tukaj tako dolgo, dokler se ne bo rodil — iz
Marije — še zadnji ud Kristusovega skrivnostnega telesa. Tukaj
stojimo spet pred dvojnim Marijinim materinstvom: fizičnim in
mističnim. Mistično (skrivnostno) Marijino materinstvo je
pravzaprav le razširitev učlovečenja boţjega Sina. »Francoska
šola« duhovnega ţivljenja, ki ji je pripadal sv. Ludvik, se v celoti
opira na to misel. Condren in Olier sta jo izrazila v znani molitvi:
»O Jesus, vivens in Maria«, »O Jezus, ki ţiviš v Mariji, pridi in
ţivi v svojih sluţabnikih, pridi s svojim Duhom svetosti...« —
Krščansko ţivljenje je na vseh svojih stopnjah ţivljenje zedinjenja
z Bogom, s Kristusom: »Ostanite v meni in jaz v vas« (Jan 15, 4).
In tu se oglaša Grignion: »Ne verjamem, da bi mogel kdo dospeti
do tesnega zedinjenja z našim Gospodom in do popolne zvestobe
Svetemu Duhu brez zelo velike povezave s presveto Devico in brez
njene velike pomoči« (Pp 43; prim. 49, 63,113).
Nekaterim se ravno obrazec »v Mariji« zdi nejasen. Vendar pa
tiste prvine, ki je z njim izraţena, v ţivljenju popolne posvetitve
Mariji ne smemo zanemarjati. Sv. Ludvik močno naglaša, da
»moramo delati vse v Mariji« (št. 261). »Boţji otroci ljubijo od
sveta odmaknjeno ţivljenje, so ponotranjeni in mnogo molijo,
toda po zgledu in v družbi s svojo Materjo« (Pp 196), tako rekoč
prepojeni s svetim in toplim ozračjem njene navzočnosti (prim.
Pp 217), ki je nikdar ni mogoče ločiti od navzočnosti Svetega
Duha (prim. Pp 20 in 21). Kaj pomeni delati vse v Mariji, to
spozna človek predvsem z duhovnim izkustvom — seveda ne
odtrganim od vere —, ne toliko z razmišljanjem. To vajo »osta
183
janja« v Mariji in s tem v Kristusu bodo različni ljudje izvrševali
vsak na svoj način in v zelo različnih stopnjah, v skladu z
milostjo, ki človeka privlači, in v skladu s stopnjo duhovnega
ţivljenja, do katere je po boţji dareţljivosti vsakdo prišel.
Uveljavljati pa je treba to vajo z vztrajno zvestobo po zgledu
Jezusa samega, ki je največji del svojega fizičnega ţivljenja na
zemlji tudi po zimanje prebil v tesni povezanosti z Marijo,
medtem ko je po notranje vedno ostal v Marijinem »območju«,
tako rekoč potopljen v »atmosfero« Marijine navzočnosti. »Tu je
zrak nadvse čist in noben prašek ne skali njegove pozornosti. Tu
je jasen dan svete Kristusove človeškosti, ki ne pozna noči; tu je
sijoče sonce njegovega boţanstva, ki ne pozna sence. ..« (Pp 261).
»Kdor prebiva z duhom v presveti Devici, ne stori nikoli
znatnejšega greha« (Pp 264) in more tako ostati v najvišji meri
poslušen Svetemu Duhu (prim. Pp 58).
č) Za Marijo! Ta naravnanost našega mišljenja in delovanja je
povzetek in krona prejšnjih treh členov. Na Marijo naj bi kot na
bliţnji cilj naravnavali vse, da bi bilo tem učinkoviteje usmerjeno
na poslednji cilj, ki je Kristus (prim. Pp 227, 257, 265) in Bog
sam, v katerem edinem more človek doseči svojo dovršitev ter
popolno in neminljivo srečo (prim. Pp 125). Treba se je torej
odpovedovati svojim lastnim namenom, nagnjenjem in
miselnosti; namesto tega naj v nas zavladajo najsvetejši in
najblagodejnejši Marijini nameni (prim. Secret 45).
Ce bi kdo menil, da Montfortovo vodilo »vse za Marijo!«
nasprotuje našemu poslednjemu cilju, ki more biti le Bog, bi se
zelo motil. Sv. Ludvik niti za hip ne pozabi na tisto, kar je tako
lepo in globoko povedal: »Nikoli ne moreš misliti na Marijo, ne
da bi Marija namesto tebe mislila na B o g a . . . Marija je namreč
vsa v odnosu do Boga, zato jo po pravici imenujem
,odnos do Boga' [relation de Dieu], ker obstoji vsa samo v odnosu
do Boga. Marija je odmev Boga, ki ne ponavlja nič drugega kakor
le ,Bog'. Ce rečeš ,Marija', reče ona ,Bog'. Sv. Elizabeta je Marijo
hvalila in blag- rovala, ker je verovala. Marija, zvesti odmev
Boga, pa je zapela: Moja duša poveličuje Gospoda. Kar je storila
Marija tedaj, to še danes vedno dela. Ce jo hvalimo in ljubimo,
častimo in ji kaj podarimo, je po Mariji in v Mariji Bog hvaljen,
Bog ljubljen, Bog češčen, Bog obdarovan« (Pp 225).
Svetnik tudi napoveduje, da bo z močjo prišlo Kristusovo in
boţje kraljestvo tedaj, ko se bomo vsi in v vsem posvetili nebeški
Gospe in Kraljici (Pp 217). »Kot dobri sluţabniki in podaniki pa
seveda ne smemo biti brezdelni, temveč se moramo, oprti na to
vzvišeno vladarico, lotevati in uresničevati zanjo velike r e č i . . .
Če je le mogoče, moramo pridobiti ves svet za sluţenje Mariji in
za to pristno in kleno češčenje Matere boţje« (Pp 265).
Montfortova knjiga se konča z vzklikom, ki ga ob sklepu raznih
svojih spisov in tudi drugod sv. Ludvik Montfortski tolikokrat
ponavlja: »Slava Bogu edinemu!« (Soli Deo). Oddelek, ki še temu
sledi, je namreč le praktično navodilo, kako je mogoče v duhu
popolne predanosti Mariji prejemati sv. obhajilo.
3. Prilagati »gorivo«
S tem, da smo si ogledali pomen, ki ga Grignion pripisuje
posameznim členom obrazca »po Mariji, z Marijo, v Mariji in za
Marijo«, pa nismo še odgovorili na psihološko težavo, ki jo
izraţa vprašanje: Kako je mogoče dejansko in za trajno
uresničevati omenjeni štiričlenski obrazec v praktičnem ţivljenju
z njegovimi mnogoterimi dolţnostmi in opravili?
Teţavo je videl tudi svetnik sam. A če stvar nekoliko bolj
premislimo in jo skušamo tudi izvajati, bomo kmalu morali
ugotoviti, da tukaj teţava ni nič večja
185
kakor pa pri katerikoli asketični vaji, posebej pri »vaji življenja v
božji navzočnosti«.
Kako je mogoče zares stalno ţiveti v boţji navzočnosti?
Odgovor se bo moral glasiti: Saj res ni mogoče in tudi ni
potrebno, da bi stalno izrecno mislili na Boga in njegovo
navzočnost. Potrebna pa je stalna naravnanost vsega našega
ţivljenja in delovanja na Boga vsaj v tem pomenu, da ničesar ne
mislimo, govorimo ali delamo, kar bi nasprotovalo ţivi veri v
prisotnost neskončno svetega in dobrotljivega Boga. Tudi če v
določenem trenutku obračamo svojo izrečno pozornost npr. na
natančno in vestno pretipkavanje pomembnega, z vero in
nravnostjo skladnega rokopisa, ali na potrebno popravljanje
napak v avtomobilu ali na katerokoli drugačno delo, o katerem
vemo, da je v skladu z boţjo voljo, moremo — ob spolnitvi še
drugih pogojev — vendarle reči, da ţivimo »v boţji navzočnosti«.
Saj se za to gotovo ne zahteva, da bi se boţje navzočnosti izrečno
in zavestno spominjali v vsakem trenutku. Odločilno je, da bi pri
opravljanju kakega dela ali tudi pri razvedrilu na vprašanje, kaj je
resnično globlji namen našega tedanjega opravila, lahko iskreno
odgovorili: »Bog! Pred njegovim obličjem in navsezadnje v
njegovo slavo to delam!«
Seveda pa je za vztrajanje v takšnem namenu in s tem za
»ţivljenje v boţji navzočnosti« nujno potrebno, da se v veri in
ljubezni večkrat tudi izrečno spomnimo na boţjo navzočnost in
zavestno poţivimo voljo, da hočemo biti zvesti Bogu kljub vsem
teţavam, ter prosimo za boţjo pomoč, da bi to res zmogli. Prav
gotovo je, da Jezus v svojem evangeliju ne postavlja za ideal, naj
čim bolj stalno mislimo na Boga in njegovo navzočnost izrečno in
zavestno. Kdor bi trdil, da je to ideal, bi zamenjal sredstvo za cilj.
Pozabil bi, da nas evangelij vabi k izpolnjevanju Očetove volje v
hoji za Kristusom in v moči Svetega Duha, ne k stalni misli na
Boga.
Podobno se tudi za uresničevanje popolne posvetitve samega
sebe Mariji v vsakdanjem ţivljenju nikakor ne zahteva,^ da bi v
vsakem trenutku ali vsaj čim večkrat mogoče izrečno in zavestno
mislili na vsebino Montfortskega obrazca in njegovih posameznih
členov. Od časa do časa pa je to res potrebno, in to v skladu z
raznimi okoliščinami vsakogar — drugače bi ţivljenjska moč
posvetitve Mariji bolj in bolj plahnela in končno ugasnila. Ravnati
je treba podobno kakor pri ognju: »vzdrţujemo ga s tem, da od
časa do časa spet priloţimo gorivo«.^®
Za takšno »gorivo« predlaga sv. Ludvik Montfortski sam tudi
kratek obrazec, s katerim naj kristjan, ki je izvršil popolno
posvetitev samega sebe Mariji, od časa do časa ponovi to svojo
»zavezno pogodbo z Marijo«. Reče naj: »Po Marijinih rokah se
vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom nosil za njim svoj kriţ vse
dni ţivljenja.« Ali pa lahko uporabimo kratko molitev, ki jo je
nekaj desetletij pred Grignionom sestavil jezuit p^ Zucchi in je
postala splošna last skoraj po vsej kato- hški Cerkvi: »O Gospa
moja, o Mati moja, tebi se vsega darujem; in da se ti vdanega
skaţem, ti danes posvetim svoje oči, svoja ušesa, svoja usta, svoje
srce, sebe popolnoma vsega. Ker sem torej tvoj, o dobra Mati,
varuj me, brani me, kakor svojo last in posest! Amen.«
Sv. Ludvik Montfortski pravi: »S to poboţnostjo damo Jezusu
in Mariji vse svoje misli, besede, dejanja in trpljenje ter ves čas
svojega ţivljenja. Bodisi torej da bedimo ali spimo, pijemo ali
jemo, opravljamo najvišja ali najniţja dela, vedno je v moči te
popolne podaritve samega sebe Jezusovo in Marijino vse, karkoli
opravljamo, četudi na to ne mislimo, da le te daritve nismo
izrečno preklicali. O kako tolaţilno je to!« (Ppi36).
187
v. Pomembnost popolne predanosti Kristusu po Mariji za naš
čas
Sv. Ludvik Montfortski napoveduje dobo, ko se bo pomnoţilo
in poglobilo češčenje Matere boţje in »bo po tem sredstvu Jezus
Kristus bolj kraljeval, kakor pa je v kateremkoli času poprej« (Pp
1x3). Prav naš čas, ko je v nekem oziru hudobija pač še posebno
narasla in je ljubezen premnogih omrznila (prim. Mt 24,12; 2 Tim
3, a—8), neredki večkrat prav v naslonitvi na Montfortovo
napoved, imenujejo »Marijino dobo«.
Marijino duhovno materinstvo seveda presega meje krajev in
časov, tako da so vse dobe Cerkve in človeštva bile in bodo
deleţne ljubeče materinske navzočnosti boţje Matere. Vendar pa
je »po veliki boţji dobroti danes krščansko ljudstvo globlje kakor
nekdaj doumelo previdnostno nalogo, ki je v zgodovini odrešenja
zaupana Mariji«, njej, ki je bila ţe ob prvi zarji človeštva
napovedana (1 Mojz 3, 15) kot veliko znamenje zmage človeškega
rodu nad »ubijavcem od začetka« in »očetom laţi« (Jan 8, 44),
»staro kačo, ki se imenuje hudič in satan, Id zapeljuje ves svet«
(Raz 12,
9).
V tem našem dramatičnem in mnogokrat naravnost tragičnem
času, ko tako številni ljudje obupujejo nad smislom življenja
(prim. 2 Vat CS 10), tistim smislom, ki je neločljivo povezan z ţivo
vero v ţivega Boga (prim. CS 21), je pač še posebno potrebno, da
pred našim duhovnim očesom svetleje zašije to znamenje. V
njem, to je v Mariji, materi učlovečenega Boga, naj bi laţje in
konkretneje spoznali »dobrotljivost in ljudomilost Boga, našega
Odrešeiiika« (Tit 3, 4), »ki se je sklonil k naši bednosti, tako
oddaljeni od njegove neskončne svetosti, in nam hotel dati
sredstvo, da bi to svetost laţe posnemali: poklonil nam je zgled
svoje Matere. Ona je namreč od vseh ljudi najsijajnejši in nam
najprimernejši zgled tiste popolne pokorščine.
s katero naj se ljubeče in voljno podrejamo sklepom večnega
Očeta; in Kristus sam je, kakor dobro vemo, to popolno
poslušnost boţji volji postavil za najvišji vzor svojega človeškega
ravnanja in vedenja, ko je dejal: Jaz delam vedno to, kar je njemu
všeč.«^*
»Po stoletnih izkušnjah vidi katoliška Cerkev v Marijinem
čaščenju krepko oporo za človeka, ki se trudi, da bi dosegel
polnost svojega ţivljenja. Marija, nova Ţena, stoji zraven
Kristusa, novega Človeka, v čigar skrivnosti edinole res v jasni
luči zaţari skrivnost človeka (CS 22); Marija nam je dana kot
jamstvo in poroštvo, da se je boţji načrt glede odrešenja celotnega
človeštva v eni človeški osebi, to je v njej, ţe uresničil. Današnjim
ljudem, ki nihajo sem in tja med tesnobo in upom, ki jih duši
malodušnost ob izkustvu lastne omejenosti in jih prevzema
brezmejno hrepenenje, ki so zmedeni v duši in v srcu razklani, ki
jih muči uganka smrti, ki v bridkem občutju osamelosti ţeljno
iščejo občestva z drugimi, ki so polni dolgočasja in gnusa — tem
ljudem Devica Marija, pa naj premišljevaje zrejo nanjo ali v
dogajanjih njenega zemeljskega ţivljenja ali v nebeški blaţenosti,
katero ţe uţiva v boţjem mestu, odpira vedra, svetla obzorja in
jim izreka besedo, ki osrčuje. Daje namreč upanje, da bo za stisko
prišla zmaga, za osamelostjo občestvo, za zmedo mir, za naveličanostjo in gnusom radost in lepota, za zemeljskimi
pričakovanji večne dobrine, za smrtjo ţivljenje.« Tako je zapisal
papeţ Pavel VI. v apostolski spodbudi »O Marijinem
češčenju«.^®
Papeţ Janez XXIII., globoko preţet s poboţnostjo do Marije, je
v zvezi z 2. vatikanskim koncilom govoril o novih binkoštih.
Zavest o vlogi delovanja Svetega Duha v Cerkvi in v zvezi z njo
tudi v svetu se je močno okrepila. To pa ni brez tesne povezanosti
z Marijo. Ce so protestantje včasih trdili, da je v katoliški Cerkvi
Sveti Duh tako rekoč nadomeščen z Marijo, se pri boljšem
poznanju dejanskega stanja hitro pokaţe, da
189
resnična bliţina Mariji vedno prinaša s seboj tudi večjo odprtost
za delovanje Svetega Duha. O tem se lahko še prav posebno
prepričamo, če beremo Grig- nionovo »Popolno podaritev«, kjer
pa vsekakor ni ne enega stavka, ki bi ne zrastel iz prekipevajočega
svet- nikovega izkustva. Enako ali še bolj naglasa povezanost med
Marijo in Svetim Duhom bi. Maksimilijan Kolbe, nadaljevalec
Grignionove duhovnosti.
Sv. Ludvik Montfortski med drugim naglasa: Sveti Duh v Bogu
sam ni rodoviten, a je postal rodoviten v Mariji. »Z njo, v njej in iz
nje je rodil svojo mojstrovino, učlovečenega Boga, in rojeva vse
dni do konca sveta izvoljene, ude ha telesu te častitljive Glave.
Zato velja: kolikor bolj najde Marijo, svojo ljubljeno ^in
nerazdruţljivo Nevesto v kaki duši, s toliko večjo močjo deluje v
tej duši, da v njej rodi Jezusa Kristusa in njo v Jezusu Kristusu«
(Pp 20). Ta svetnikova misel je odločilno pomembna tako za naše
osebno teţenje po krščanski popolnosti kakor tudi za apostolsko
delovanje Cerkve, škof dr. R. Graber pravi: »Ta Grignionova
misel je naravnost prava rešitev naše dušnopastirske krize
danes. Saj na vsak korak izkušamo, da z vsemi svojimi metodami
in organizacijami pridemo komaj za korak naprej. Isto pa je za
svoj čas ugotavljal ţe Grignion; in sam navaja tudi razlog za to
polomijo: ,Eden glavnih vzrokov, da Sveti Duh sedaj ne dela v
dušah velikih čudeţev, je, ker te niso dovolj tesno zdruţene z
njegovo zvesto in nerazdruţljivo Nevesto'. Nasprotno pa ,kadar
Sveti Duh, njen Ţenin, najde Marijo v duši, naravnost prileti k tej
duši in stopi ves vanjo. Obilno se priobči tej duši, in sicer prav
toliko, kolikor prostora ta duša napravi njegovi Nevesti' (Pp
36)..«28
Popolna predanost Mariji napravi človeka v najvišji meri
sprejemljivega za prenavl;-joče delovanje Svetega Duha. To pa je
pot do globoke in trajne ţivljenjske vcepljenosti v Kristusa, ki
edini daje nadnaravno ro
dovitnost našim prizadevanjem v apostolatu in v osebnem
duhovnem ţivljenju (prim. Jan 15,1—8). Glede tega poudarja sv.
Ludvik Montfortski: »Ne verjamem, da bi mogel kdo dospeti do
tesnega zedinjenja z našim Gospodom in do popolne zvestobe
Svetemu Duhu brez zelo velike povezave s presveto Devico in brez
njene pomoči« (Pp 43; prim. 87—89).
Neprimerno vaţnejše je pomnoţiti v Cerkvi zvestobo Svetemu
Duhu in se dati njemu voditi (prim. Rimij 8, X4) kakor pa vse
zimanje prilagoditve, vsa zborovanja, vsi »dialogi« in vsi kupi kar
najskrbneje izdelanih izjav najboljših strokovnjakov o vseh
mogočih vprašanjih. Seveda ima tudi to svojo pomembnost in
svoje mesto. A če se udje Cerkve ne odpiramo za delovanje
Svetega Duha in za kar najtesnejše zedinjenje s Kristusom,
ostanejo vsa prizadevanja, naj bodo še tako velika in občudovanja
vredna, nerodovitna in nekoristna — mrtvo listje. Prav kristjan, ki
se zares oklene češčenja Matere boţje, kakršnega razlaga
Grignionova »Popolna podaritev«, še posebno ne bo nikoli mogel
pozabljati, da je Sveti Duh tisti, ki »z močjo evangelija pomlaja
Cerkev in jo vedno prenavlja ter vodi do popolne zedi- njenosti z
njenim Ţeninom« (2 Vat C 4). In tudi ne bo mogel pozabljati, da je
največji zaklad Cerkve sv. evha- ristija, v kateri .»Kristus sam,
naše velikonočno jagnje in ţivi kruh, s svojim mesom, po Svetem
Duhu oţivljenim in oţivljajočim, daje ljudem ţivljenje« (2 Vat D
5).
Popolna posvetitev njej, ki je nevesta Svetega Duha in prav zato
Kristusova Mati in obenem Mati Cerkve, Kristusovega
skrivnostnega telesa, človeka poenoti, da ni več »moţ z dvema
dušama, nestanoviten na vseh svojih potih« (Jak a, 8) in da more,
»drţeč se besede ţivljenja«, stanovitno izţarevati Kristusovo luč
(FIp 2, 15) v svoje okolje, čeprav je »tudi sam obdan s slabostjo«
(Hebr 5, 2).
Takšno poenotenost in moč za izţarevanje Kristusove luči
moremo danes videti na papeţu Janezu
191
Pavlu II. »Totus tuus!« Ves Marijin, zato pa ves Kristusov! In ves
odprt za Svetega Duha in za večno Modrost, ki je modrost kriţa,
kakor za sv. Pavlom (i Kor 1, 17—2, 10; Gal 6, 12—17) tako
zgovorno oznanja sv. Ludvik Montfortski!
škof A. Ancel našteva naslednje sadove monfortan- ske
poboţnosti:
Izrazit
čut
in
razumevanje
za
apostolsko-sredniško službo, ki je kristjanu-apostolu, posebno še
duhovniku, tako rekoč skupna z Marijo; notranja svobodnost v
dejavnosti; tesno zedinjenje s Kristusom in popolna poslušnost
Svetemu Duhu; bratovska ljubezen in apostolska gorečnost;
razumevanje trpljenja kot ljubečega zdruţenja z Njim, ki je
predvsem s trpljenjem odrešil človeštvo; čista usmerjenost na
Boga. Vse to pa je preţeto s tisto vero, zaradi katere je Marija bila
posebej deleţna blagro- vanja. Ta vera je hkrati neomajno upanje
in zaupanje v Boga. To je vera, ki v naslonitvi na Kristusa, umrlega in vstalega, zmaguje nad vsemi ogrozitvami in strahovi
(prim. 1 Jan 5, 4; Jan 16, 33) ter vliva človeku »pogum, ki je
čistejši in močnejši kakor atomska bomba in razsipalci bakterij«
(Romano Guardini). Kajti »če je Bog za nas, kdo je zoper nas? In
on svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas
vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?« (Rimlj 8,
31-32).
Papeţ Janez Pavel II. v svoji okroţnici »Človekov Odrešenik«
trikrat omenja, da ţivimo v času »novega adventa«. Ob koncu
okroţnice pa govori še posebej o Mariji kot »Materi našega
upanja«. In med drugim tudi pravi: »V teh za Cerkev in človeštvo
teţkih časih, ki zahtevajo zavest odgovornosti, prav posebej
čutimo, da se moramo obračati h Kristusu, ki je v moči odrešenjske skrivnosti Gospod svoje Cerkve in Gospod človeške
zgodovine. Pri tem pa upravičeno mislimo, da nas nihče drug ne
more tako kakor Marija uvesti v boţje in človeške razseţnosti te
skrivnosti. Bog sam
13 — Popolna podaritev
je tisti, ki nikogar drugega ni tako uvedel v to skrivnost kakor
Marijo. Saj je prav to izjemna značilnost milosti boţjega
materinstva. Enkratno in popolnoma edinstveno v zgodovini
človeškega rodu ni le dostojanstvo tega materinstva; enkratno in
popolnoma edinstveno po svoji globoki in vseobseţni
učinkovitosti je tudi sodelovanje, s katerim je Marija na temelju
tega materinstva po večnem boţjem načrtu udeleţena pri
skrivnosti človekovega odrešenja. — Ta skrivnost se je, če smemo
tako reči izoblikovala pod srcem nazare- ške Device, ko je izrekla
svoj ,zgodi se'. Od takrat naprej njeno deviško in hkrati
materinsko Srce po posebnem delovanju Svetega Duha vedno
spremlja delo svojega Sina in prihaja naproti vsem, ki jih je
Kristus s svojo neizčrpno ljubeznijo objel in jih stalno objema.
Zaradi tega mora biti tudi Marijino Srce obdarjeno z neizčrpno
ljubeznijo. Značilnost te materinske ljubezni, katero boţja Mati
vnaša v skrivnost odrešenja in v ţivljenje Cerkve, pa je v tem, da je
prav posebno blizu človeku in vsemu, kar se z njim dogaja. V tem
je skrivnost Matere. Cerkev, ki se ozira nanjo s posebno ljubeznijo
in upanjem, ţeli biti vedno bolj prepojena s to skrivnostjo. In prav
v tem Cerkev prepoznava tudi pot svojega vsakdanjega ţivljenja,
tisto pot, ki je za Cerkev vsak človek ... Zato pa mora Marija stati
na vseh potih vsakdanjega ţivljenja Cerkve.«
V -teh besedah papeţa Janeza Pavla II. zvenijo osrednje misli
»Popolne podaritve« sv. Ludvika Mont- fortskega. Dajo nam tudi
slutiti, kako dragocena je ta knjiga prav za naš čas, za čas »novega
adventa« na pragu tretjega tisočletja naše zgodovine, ki je zgodovina odrešenja, namenjenega — po Cerkvi — vsemu človeštvu.
A. S.
193
OPOMBE
' Ancel A., n. d., 7.
* Faber F. W., v: Kraljica src, 7 s.
' V teh Pojasnilih bomo uporabljali navadno okrajšan naslov »Popolna podaritev«;
kratica bo Pp, z dostavkom zaporedne številke posameznih členov, na katere so knjigo
razdelili že prvi izdajatelji, ne pa Montfortski sam.
* V slovenščini naslov »Zlata knjiga« ne bi bil primeren, ker imamo že drugo
knjigo s tem naslovom.
' O tem Hupperts, 260. Zelo važno je imeti pred očnu dejstvo, da Grignion
Montfortski ni imel namena pisati znanstveno delo, marveč pouk in spodbudo
preprostim ljudem. Zato je slog drugačen kakor v znanstvenih delih. Ce tega bralec ne
upošteva in če razen tega ne pazi tudi na miselno zvezo, kjer svetnik tisto misel, ki jo je
govorniško izrazil na določenem mestu, drugod pojasni in dopolni, bo nujno prišel do
napačnih sklepov in do močno enostranske podobe. Takšno ravnanje je očitno navzoče
v delu H. Graef, Maria. Eine Geschichte der Lehre und Verehrung, Herder, Freiburg
1964. Od tu je vzel dve mesti iz Grigniona tudi H. U. von Balthasar v svoji knjigi
Theodramatik II /2 Johannes, Einsiedeln 1978, 288 s; vendar on sam odgovornost
izrečno prepušča avtorici tega dela, iz katerega tu zajema (prim. tudi str. 283) in ki v
marsičem prav gotovo ni objektivno.
' O tem sv. Tomaž A., S. th. 2-2 q. 82 a. 1: »Pobožni« (de- voti) so tisti, »ki so se na
neki način darovali Bogu, da bi se povsem njemu podrejali«. »Pobožnost« v pomenu
»devotio« je v človeku tedaj, ko se je izročil Bogu in se v skladu s tem ravna »po Bogu«,
kakor pove slovenski izraz. Sv. Tomaž pravi, da je pobožnost »volja, da se človek s
pripravljenostjo izroča temu, kar spada k služenju Bogu« (prim. 2 Mojz 53,21 vulg.); ali
»dejanje volje takega človeka, ki daruje sam sebe Bogu, da bi mu služil«.
' Prim. Pp 43, 49 s, 61, 63, 94, 113, 115, 121, 148, 243 s.
® Tranvouez, n. m., 1132.
* Hupperts, n. m., 253.
Tranvouez, n. m., 1132.
" Prim. Manteau-Bonamy, n. d., 122—124; Villepelee, n. d., 12 in 135.
" Papež Janez Pavel II., glej v: Cerkveni dokumenti 3 (Ljubljana 1979) 25 s.
" Prim. Blazynski, n. d., 62.
Frentz, n. m., 195 s.
Perouas, n. m., 1079, celo navaja izjavo Grignionovega prijatelja (ki je najprej
dalj časa Grigniona sumničil neuravnovešenosti in zanešenjaške ambicioznosti), kako
je Grignion sam izjavil, da je sicer stalno poslušen škofom, čeprav ga to večkrat veliko
stane, a njegov slog življenja je »drznost, svobodnost in ustvarjalnost«, seveda vse v
naslonitvi na božjo voljo, saj je bila Marija vedno Gospodova dekla.
" Janez Pavel II., v op. 12. n. m., 25 s, skupaj z listino, s katero so Poljaki 1966 izrazili
svojo posvetitev brezmadežnemu Marijinemu srcu, uporablja besedo »suženjstvo« in
hkrati poudarja, da prav to pomeni največjo svobodo. Morda pa ta beseda v poljščini
ne zveni tako nesprejemljivo kakor v slovenščini.
" Malcolm Muggeridge, Nekaj lepega za Boga (Mati Terezija iz Kalkute), Ljubljana
1977,21.
" H. U. von Balthasar, CŽhristlicher Stand, Einsiedeln 1977, 21 in 93.
" Graber, n. m., XII—XXV.
Prim. sv. Tomaž A., S. th. 1 q. 38 a. 2.
" Prim. sv. Tomaž A., S. th. 2-2 q. 23 a. 9.
V Secret 46—49, a tu v drugačni vrsti kakor v Pp, namreč z, v, po in za. Iz tega
vidimo, da je vrstni red Grignionu nekaj stranskega.
^ Tako se izraža glede vaje »življenja v božji navzočnosti« A. Mager, n. d., 75.
" Papež Pavel VI., ap. spodbuda Signum magnum (13. 5. 1967 št. 17: CSS 1- (167) 51 s.
Papež Pavel VI., ap. spodbuda Cultus marialis (2. 2. 1974) št. 57: slov. prevod
Ljubljana 1974,46 s.
Graber, n. m., XLV.
SLOVSTVO
Ancel A., La vrai devotion a la Sainte Vierge, Lyon, brez letnice.
Blazynski Z. J., Der Papst aus Polen, Rohwolt, Reinbeck bei Hamburg 1979.
195
Frentz, E. R. von, Die »Vollkommene Andacht zu Maria« des hI. L. Grignion de
Montfort, v: P. Strater, Katholische Marien- kunde III, Paderborn 1952^ 185—197.
Craber R., Der heilige Ludvvig Maria von Montfort, v: Das Goldene Buch der
vollkommenen Hingabe an Jesus durch Maria vom Heiligen Ludvvig Maria Grignion
von Montfort, Kanisius- Verlag, Freiburg 1966", XXVII—XXXII.
Isti, Die geistliche Lehre des heiligen Ludvvig Mana von Montfort, prav tam,
XXXIII—XLVIII.
Isti, Vorvvort zu 15. Auflage, prav tam, IX—XXVI.
Hupperts, J. M., Saint Louis-Marie de Montfort et sa spiri- tualite mariale, v:
Manoir, H. du, Maria. fitudes sur la Sainte Vierge, Tome III, Beachesne, Pariš 1954,
251—274.
Mager A., Der VVandel in der Gegenvvart Gottes, AugsburgStuttgart 1921.
,
„_
Manteau-Bonamv, H. M., La doctrine du Pere Kolbe. Espnt et Conception
Immaculž, Lethielleux, Pariš 1975.
Perouas L., Louis-Marie Grignion de Montfort, v: DSpintualitž IX (1976) 1073—1081.
Strlk A., Ludovik Grignion de Montfort m 2. vatikanski koncil ter abstrakcije, v: BV
38 (1978) 365—372;
Isti, Dejanje popolne posvetitve Mariji Kraljici po navodilu sv. Ludovika Grigniona
de Montfortskega, v: isti, Mariologija, Ljubljana 1964 (kot skripta) 331—335- , ,
^ .. ,.
Tranvouez J., Louis-Marie Grignion de Montfort, v: Catholi- cisme hier aujourd'hui
demain IX (1975) "28—1133.
Villepelee J.-F., Le Bienheureux Pere M. Kolbe, L Immacule revele l'Esprit-Saint.
Entretiens spirituels inždits, Lethielleux,
^'^Zdeflr A., Kratko navodilo za pravo pobožnost do Matere božje, kraljice src,
po nauku bi. Ludovika Grinjona Montfortskega, Ljubljana 1918^.
Marija, Kraljica src. Nauk blaženega Grinjona Montfortskega o pravi pobožnosti
do Matere božje. Iz franc. prev. Marijina družba v ljublj. sem., 1917'- Tu tudi
Predgovor p. F. W. Fabra k angleški izdaji, 1—7.
.. , ,
Sveti Ljudevit Marija Grignion Montfortski, Sabrana djela I, Symposion, Split
1980. Več prevajalcev. Spremna beseda nadškofov Fr. Kuharica, Fr. Franiča in J.
Pogačnika.
i-i'
r
"T
..
. i 'tii^
. v.
! J.
r "' -
.•.
M
•-•;!>.
i..
'i" r ■
.f-
; V" 1 T"--'-■ ■
■ 'Hr 'sšr
.
-( V- ■ J. i
,-v, I .t
-'i" ri'
ifjrf) 14^- r O ; ^
,
J.
iji-i'-'."■- ^ '- • V^' ■"PT
t- ^
%
;•P•
'iV-aap
197
DODATEK I
PRIPRAVA NA DEJANJE POSVETITVE MARIJI
PO NAPOTKIH SV. LUDVIKA MONTFORTSKEGA
D E J A N J E P O S V E T I T V E M A R I J I kot sredstvo za
popolno predanost Jezusu Kristusu
Sv. Ludvik Marija Montfortski nujno svetuje, naj pred
izvršitvijo posvetitve Mariji opravimo triintride- setdnevno
pripravo. Ta priprava pa je povsem zdruţljiva z izpolnjevanjem
vsakdanjih dolţnosti. Svetnik piše:
»Tisti, ki se hočejo okleniti te posebne vrste Marijinega
češčenja ..., naj uporabijo za to najprej dvanajst dni za to, da se
znebijo duha tega sveta, ki je nasproten duhu Jezusa Kristusa.
Nato naj uporabijo še tri tedne za to, da se po posredovanju boţje
Matere napolnijo z Jezusom Kristusom. Prvi teden naj molijo za
spoznanje samega sebe. . .; drugi teden naj se trudijo za
spoznanje presvete D e v i c e . . t r e t j i teden za spoznanje
lezusa Kristusa« (št. 227—230).
Kot pomoček za pripravo na posvetitev navajamo v naslonitvi
na podatke sv. Ludvika nekaj predlogov za duhovno branje in
premišljevanje vsakega dne. Seveda pa si more vsakdo izbrati
tudi kaj drugega; le da naj bi pri tem bilo upoštevano tisto, kar
hoče ta priprava doseči. V zvezi z branjem in premišljevanjem je
seveda potrebno tudi izpraševanje vesti in vaja v krepostih za
vsak dan.
Ves čas priprave naj, če je le količkaj mogoče, vsak dan storimo
naslednje.
1. Zvesto in poboţno naj opravljamo določene molitve.
2. Pazljivo naj preberemo priporočene (ali vsebinsko njim
podobne) oddelke in si v njih vsebovane resnice in vodila
vzamemo za predmet premišljevanja (ki pa ni le razmišljanje,
marveč molitev, pri kateri so udeleţene vse človekove duševne
zmoţnosti).
Potrebna je vsakdanja premisijevalna molitev (za ljudi v
svetnem poklicu od lo—30 minut; za ljudi v duhovnem poklicu 30
minut in več); le tako bo mogoče s pomočjo boţje milosti, za
katere delovanje se odpremo zlasti v premišljevalni molitvi, v
duhovnem ţivljenju resnično napredovati. Vredno se je odreči
premnogim stvarem, ki niso nujno potrebne za naše stanovske
dolţnosti, da najdemo časa za globljo notranjo molitev.
Premišljevanje naj vedno sklenemo z ljubečim pogovorom s
Kristusom in Marijo in naj v ta pogovor vključimo tudi trden sklep
glede vaje v kreposti ali glede odstranjevanja te in one napake.
3. Vneto naj se trudimo za izvrševanje dejanj ene ali več
kreposti in naj si pri izpraševanju vesti dajemo o tem tudi
obračun.
4. Udeleţimo naj se sv. maše s sv. obhajilom. Komur je to
zaradi okoliščin in dolţnosti nemogoče, naj se duhovno zdruţi s
sv. daritvijo in obudi naj duhovno obhajilo, to je ţeljo, da bi na
kriţu darovani in pove- ličani Kristus prišel duhovno v srce, da bi
tako mogli ţiveti v najtesnejšem zedinjenju z njim in z Marijo.
Od te priprave zavisi iskrenost in umevanje naše posvetitve
samega sebe Kristusu po Mariji, s tem pa tudi resničen vpliv na
naše ţivljenje.
Pripravljalne duhovne vaje. — Namesto da bi pripravo
raztegnili na 33 dni, med katerimi navadno opravljamo svoje
običajno poklicno delo, moremo opraviti tudi posebne
pripravljalne duhovne vaje. V takem
199
primeru vzamemo po tri kratka premišljevanja skupaj za daljše
premišljevanje pri teh duhovnih vajah. Priporočljivo je za
duhovno branje vzeti tudi določene oddelke, ki so predvsem iz
»Hoje za Kristusom«.
A. Prvih dvanajst dni
Prizadevanje za znebitev duha posvetnosti
»Duh sveta je nasproten duhu Jezusa Kristusa,« pravi sv.
Ludvik Montfortski. »Ne smemo se ravnati po napačnih načelih
sveta; ne smemo misliti, govoriti in delati kakor posvetneţi... Ta
znebitev duha, ki nasprotuje evangeliju, je mnogo vaţnejša,
kakor pa mislimo.«
Treba je torej iti krepko na delo in uporabiti teh dvanajst dni
za to, da bi svojo dušo osvobodili vseh misli, besed in dejanj, ki
dihajo duha tega sveta, duha posvetnosti.
DNEVNI RED ZA PRVIH DVANAJST D N I
Vsakdanje molitve:
»O pridi, stvarnik. Sveti Duh«
»Zdrava, morska zvezda«
Ostalo:
Premišljevanje in izpraševanje vesti glede duha posvetnosti.
Vaja v kreposti: Samozatajevanje, ljubezen do uboštva, skritost,
poniţnost, čistost, resnicoljubnost in pokorščina.
Molitev pred premišljevanjem v obdobju prvih dvanajst
dni:
O Marija, brezmadeţna Nevesta Svetega Duha, mati Jezusova
in moja mati, moja vladarica in kraljica! Tebi se hočem
popolnoma darovati, po tebi hočem biti popolnoma Jezusov.
Izprosi mi luči in moči od Svetega Duha in očisti me duha
posvetnosti.
Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vţgi v njih ogenj
svoje boţje ljubezni.
1. dan
Kristusov poziv, naj hodimo za njim
V duhu gledamo Jezusa Kristusa. Poziva nas, naj se mu povsem
damo po rokah njegove svete Matere; kajti to je najvarnejša in
najlepša pot, da postanemo pristni Jezusovi učenci.
^Premišljevanje ob Mt 16, 24—28. V naslonitvi na to uči sv.
Ludvik: Vsa krščanska popolnost obstaja v štirih rečeh: 1. V trdni
volji, da postanemo sveti (»Kdor hoče biti moj učenec«). — 2. V
odpovedi sebi (»naj se odpove«). — 3. V sprejemanju teţav, ki so
zdruţene z našim poklicem in z vsemi okoliščinami (»naj vzame
svoj kriţ«). — 4- V delavnosti (»naj hodi...«, ne brezdelno stoji!).
Duhovno branje: Hoja za Kristusom 1, a.
2. dan
Dve poti: pot Kristusovih učencev — pot posvetnežev
Odločiti se moramo za eno od obojega. Ali naj bomo na strani
Luciferja, ki je imel za geslo: »Ne bom sluţil!«? Ali ne marveč na
strani nadangela Mihaela, ki khče: »Kdo kakor Bog?«, in s tem
na strani Jezusa Kristusa, ki ima edini besede večnega ţivljenja«
(prim. Jan 6, 68)?
Premišljevanje ob Mt 6, 24; 12, 30; Gal 5, 19—24. — Duhovno
branje: Hoja za Kristusom 2, 21.
3. dan
Denar in imetje
Teţenje sveta se usmerja predvsem na denar in imetje. Svet
misli, da si bo s tem kupil srečo. Kristu
201
sov učenec sicer ve, da je človek potreben tudi zemeljskih
dobrin, ki so boţji darovi; vendar ve tudi za nevarnost, da bi te
dobrine človek zlorabil in se napačno navezal na nekaj
minljivega. Znane so mu Gospodove besede: »Kako teţko bodo
tisti, ki imajo bogastvo, prišli v boţje kraljestvo!« (Mr ao, 23).
Premišljevanje ob Mt 6,19—21.25—33- — Duhovno branje:
Hoja za Kristusom 3, 31.
4. dan
Moč in slava
Svet hrepeni po moči in slavi. Posvetneţi se radi prilizujejo
mogočnjakom. Dajo se zasuţnjiti napačnemu oziru na to, kaj
bodo mislih in govorili ljudje; zagledajo se v enodnevne veličine
in se tako okuţijo z duhom, ki je povsem nasproten duhu
evangelija. Mnoge potegne varljiva teţnja po ugledu in slavi pri
ljudeh na pot zanemarjanja verskih dolţnosti, pa tudi na pot
brezobzirnosti do resničnega blagra in zveli- čanja bliţnjega. —
Kristusov učenec se nasprotno ţivo zaveda resničnosti Marijinih
besed: »Mogočne je vrgel s prestola« (Lk 1, 52). Le kdor je velik
pred Bogom, je resnično velik. Jezus je rekel nevernim Judom:
»Kako bi mogh verovati vi, ki sprejemate čast drug od drugega in
ne iščete časti, ki jo daje edini Bog?« (Jan 5, 44).
Premišljevanje ob Pp 196—200; Lk 4, 7—11. — Duhovno
branje: Hoja za Kristusom 3, 4.
5. dan
Erotika
Bogu odtujeni svet hoče danes vse razlagati na temelju
spolnosti. Nič mu ne velja za sveto; celo to, kar je
najplemenitejšega, hoče potegniti v blato. Kar naprej skuša s
podobami, spisi in besedami prebujati
v človeku naslado, da bi zlorabljal to, kar naj bi po boţji volji
sluţilo ţivljenju in resnični ter plemeniti ljubezni. — Kristusov
učenec pa ve, da vsaka pristna in osrečujoča ljubezen prihaja od
Boga in da mora biti zato sveta in čista. »Blagor čistim v srcu,
zakaj ti bodo Boga gledali« (Mt 5, 8). To velja tudi za tiste
kristjane, ki se poročijo. Za vse velja: »Če pšenično zrno ne pade v
zenJjo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu«
(Jan 12, 24).
Premišljevanje ob Mt 5, 27—30; 22, 29—30. — Duhovno
branje: Hoja za Kristusom 1, 6.
6. dan
Duhovna ošabnost
Pod pretvezo znanosti se svet tako rad obrača zoper boţje
razodetje in ga hoče osmešiti ter prebuditi tudi v kristjanih odpor
zoper vse, kar po Kristusovi volji Cerkev oznanja kot od Boga
razodeto ter kot pot odrešenja in zveličanja. — Kristusov učenec
ve, da med vsebino boţjega razodetja ter pristno znanostjo nikdar
ne more biti nasprotja, in z veseljem sprejema boţje skrivnosti.
»Bilo bi res čudno, če bi nauk, ki ima opraviti z neskončnim,
večnim Bogom, ne bil skrivnosten. Logičnemu mislecu mora biti
jasno: če je Bog neskončen in človek končen, morajo biti v veri
skrivnosti« (J. H. Nevvman).
Premišljevanje ob Pp (Grignionova »Popolna poda- ritev«
spredaj!); x Kor 1, 2 0 . 2 1 . 2 4 — — Duhovno branje: Hoja za
Kristusom 3, 43.
7. dan
Plavanje s tokom večine
Danes mnogi tako hitro zataje in izdajo svoje prepričanje, ker
hočejo plavati s tokom in se bojijo, da bi vzbujali pozornost ali si
nakopali posmeh. Kolikeri
203
ljudje se sploh ne potrudijo, da bi mislili res »s svojo glavo«,
marveč se kratko malo prepustijo splošnemu miselnemu in
ţivljenjskemu toku ter modi, naj bo še tako nespametna in
škodljiva. In zapustijo pot boţje volje ţe samo zato, ker tako
delajo tudi^ drugi. — Pravi kristjan se mora izoblikovati v
resnično »osebnost«, ki ima pogum plavati tudi proti toku, drţati
se evangeljskih načel (pravzaprav Kristusa ^samega) tudi tedaj,
ko se jih nihče (vsaj navidezno nihče) v njegovem okolju ne drţi.
Premišljevanje ob Pp 186 in 187; Mt 15,14; 23,13; X Pet 4,1—5.
— Duhovno branje: Hoja za Kristusom 36.
8. dan
Uživanjaželjnost
Potrošništvo in uţivaštvo je zajelo svet in hoče potegniti v
pogubni vrtinec tudi tiste kristjane, ki so močneje kakor drugi
zaslišali Kristusov klic: »Hodi za menoj!« — Pravi kristjan ne
prezira pristnega veselja. A takšno veselje prihaja iz notranjosti;
vse zunanje je le sredstvo za dosego resničnega in dokončnega
ţivljenjskega cilja; sredstva pa je treba uporabljati toliko, kolikor
sluţijo cilju, in se jim toliko odpovedovati, kolikor so mu ovira.
Premišljevanje ob Pp 188—190; Lk 16, 19—26; Jak 5, a—5. —
Duhovno branje: Hoja za Kristusom 1, 24.
9. dan
Neresnicoljubnost
Laţ, neodkritosrčnost, hinavščina, ponarejanje samega sebe
(premagovanje samega sebe seveda ni »ponarejanje«) obvladuje
ţivljenje mnogih. Zvijačnost in pretkano varanje posvetneţi tako
radi hvalijo kot posebno odliko. In kaj lahko preide nekaj od tega
tudi na verne ljudi. — Kristus je bil jasen kakor kristal. Na
njem ni bilo nič neiskrenega in varljivega. Resnicoljubnost in
iskrenost v besedi in ravnanju ra vsako ceno — to je cilj, ki si ga
postavlja kristjan sam sebi.
Premišljevanje ob Mt 5, 37; Jan 8, 42—44. — Duhovno
branje: Hoja za Kristusom z, 4.
10. dan
Neurejeno teženje po svobodi
»Ne bom sluţil!« je klic voditelja padlih angelov. To stalno
odmeva tudi v bogoodtujenem svetu. Prost biti vseh vezi v poklicu
in druţini, v druţbi in Cerkvi! — Toda prav s tem človek izgubi
resnično svobodo, ki je predvsem svoboda za dobro, za ljubezen,
za sluţenje drugim po zgledu Jezusa Kristusa, ki ni prišel, da bi se
mu streglo, ampak da bi sam stregel in dal ţivljenje v odkupnino
za mnoge (prim. Mr 10, 43—45)" Resnično in najvišjo svobodo
doseţe človek ne v znebitvi vseh vezi, marveč v spolnjevanju boţje
volje. »Bogu sluţiti se pravi kraljevati«.
Premišljevanje ob Pp 169; Jan 8, 31—34; Gal 5, i.6.x3. —
Duhovno branje: Hoja za Kristusom 3, 32.
XI. dan Napačni strahovi
Premnogi današnji ljudje so ob vsem zunanjem hrupu m
hlastanju za zabavami in razvedrili zajeti v območje tesnobe in
strahu pred prihodnostjo. Z vsemi sredstvi se skušajo zavarovati
pred stisko in nevarnostjo. Tudi kristjani S€ tako zlahka dajo
okuţiti od napačnih strahov pred prihodnostjo. A prav danes je še
posebno vaţno, da se Kristusov učenec popolnoma nasloni na
Boga, saj je samo v njem resnična varnost. Seveda ne smemo biti
lahkomiselni, predrzni ali pa nedejavni. Toda ko smo vse storili,
kar je naša dolţnost in nam je bilo mogoče, naj se povsem
prepustimo
205
Gospodu, ki je rekel: »Na svetu boste imeli stisko; ali zaupajte,
jaz sem svet premagal« (Jan 16, 33).
Premišljevanje ob Pp 176—179; Lk 12, 16—21. — Duhovno
branje: Hoja za Kristusom 3, 17.
12. dan
»Poslednje reči«
Naša »poslednja reč« je pravzaprav Bog sam, ki ni »reč«,
marveč v najvišjem pomenu osebnostno (nad- osebnostno) Bitje.
V njem bomo našli tudi vse drugo, kar spada k popolni jn
neminljivi sreči. Svet se skrbno izogiblje misli na »poslednje
reči«, čeprav so za vsakogar edina neizogibna gotovost. »Ljudem
je določeno enkrat umreti — nato pa sodba« (Hebr 9, 27). Samo
enkrat! Potem ţivljenja ne bo mogoče več popraviti. Kako
potrebno je torej pogosto misliti na to, da ne bomo
nepripravljeni! Seveda pa »pričakovanje nove zemlje ne sme
oslabiti, marveč spodbuditi vnemo za delo na tej zemlji, kjer raste
tisto telo nove človeške druţine, ki ţe more dati nekak obris
novega sveta« (2 Vat CS 39). Sicer pa: Ce se Kristusu damo brez
pridrţka, se bomo znali tudi bliţnjemu!
Premišljevanje ob Mt 24, 36—44. — Duhovno branje: Hoja
za Kristusom 1, 23.
B. Obdobje treh tednov
Prizadevanje, da bi se po Mariji napolnili z Jezusom Kristusom
Prvi teden S P O Z N A N J E
S A M E G A
S E B E
Sv. Ludvik Marija pravi: »Prvi teden naj darujejo vse svoje
molitve in naboţne vaje v ta namen, da si
izprosijo spoznanje samega sebe in kesanje nad svojimi grehi.
Zato naj vse opravljajo v duhu ponižnosti,«
»V ta namen morejo premišljevati, kar sem povedal o našem
globokem nagnjenju k zlu. Molijo naj k Odre- šeniku in k
njegovemu Svetemu Duhu za razsvetljenje z besedami: Gospod,
daj da spregledam! ali: Gospod stori, naj spoznam sebe! ali: Pridi,
Sveti D u h ! . . . Zatekajo naj se k sveti Devici in jo prosijo za to
veliko milost, ki je pogoj za vse druge milosti.« Molili naj bi vsak
dan »Zdrava, morska zvezda« in lavretanske litanije.
Premišljevanja tega tedna naj pokaţejo opustošenje, ki ga je
napravil v naši duši greh. Popolna predanost Mariji je sicer lahka,
kratka, varna in popolna pot do zedinjenja s Kristusom, vendar pa
sploh ne moremo stopiti na to sijajno pot milosti, če nismo
prepričani o svoji bednosti in onemoglosti.
DNEVNI RED ZA PRVI TEDEN
Vsakdanje molitve: »O pridi, stvarnik. Sveti Duh«
»Zdrava, morska zvezda« Litanije Svetega Duha
Premišljevanje. Izpraševanje vesti glede snovi premišljevanja.
Vaje v kreposti: Dejanje kesanja nad svojimi grehi, dejanja
odpovedi svojim samovoljnostim. Vse delati v zedinjenju z
Marijo. Od nje pričakovati luči za spoznanje samega sebe; samo
ob njenih nogah moremo spoznati globoko bednost, ne da bi
zaradi tega izgubili pogum.
1. dan
Izpraševanje vesti
Ne moremo stopiti na pot k Bogu brez spoznanja samega sebe.
Kdor se hoče popolnoma predati Bogu, mora najprej vedeti, kaj je
v resnici on sam.
207
Premišljevanje ob Mt y, x—6. — Duhovno branje: Hoja za
Kristusom 2, 5 in 6. O čuječnosti nad samim seboj in o sreči
dobre vesti.
2. dan
Naša globoka nagnjenosti k zlu
V luči Svetega Duha spoznamo svojo grešnost. Ne smemo pa
pozabiti, da je to spoznanje tudi milost, za katero moramo
stanovitno moliti.
Premišljevanje ob Pp 78 in 79, pa tudi ob Rimlj 7, 14—25.
Duhovno branje: Hoja za Kristusom 3, 20. Človekova slabost in
bednost.
3. dan
Potrebnost, da umremo sebi
Gotovo je nujno potrebno, da notranje umremo. Vendar pa se
moramo zavedati, da to ni samo sebi namen. To, kar je zlega in
grešnega v nas, mora biti uničeno zato, da naredi prostor za
nekaj boljšega, se pravi za novega človeka, upodobljenega po
Kristusu.
Premišljevanje ob Rimlj 6, 6—14; pa tudi ob Pp 81. — Duhovno
branje: Hoja za Kristusom 3, 50. Zatajevati samega sebe in
nositi za Kristusom svoj kriţ.
4. dan
Napake, zoper katere se moram bojevati, da sebi umrem
1. Samoljubje
Ce se hočem obrniti k Bogu, se moram nujno odvrniti od samega
sebe. Kako močno se oklepamo svojega lastnega jaza in kako
teţko se tega osvobodimo! Kdor pa to resno hoče doseči, temu
pomaga Bog s svojo milostjo.
14 — Popolna podaritev
Premišljevanje ob Jan 12, 24—26. Duhovno branje: Hoja za
Kristusom 3,27, Samoljubje kot glavna ovira.
5. dan
2. Napuh
Napuh (prevzetost, ošabnost) je bil prvotni greh angelov in tudi
ljudi. Napuh tudi še danes drţi ljudi stran od Boga. »Bog se
prevzetnim ustavlja, poniţnim pa daje svojo milost« (Jak 4, 6).
Premišljevanje ob Lk 18, 9—14. Duhovno branje: Hoja za
Kristusom 3, 8. Sebe malo ceniti.
6. dan
3. Lenoba
Lenobo skoraj vedno prezremo ali je ne jemljemo resno, čeprav
je eden od sedmerih glavnih grehov. Preveč imamo radi
lagodnost, da bi si resno prizadevali za svoje lastno zveličanje,
kaj šele za zveličanje soljudi, katerih dušo bo Bog zahteval od
nas. Toda nebeško kraljestvo trpi silo in silni ga osvajajo (Mt
11,12).
Premišljevanje ob Mt 25, 24—30. Duhovno branje: Hoja za
Kristusom 3, 49. Goreče sluţiti Bogu.
7. dan
4. Pomanjkanje ljubezni do bližnjega
Kako na lahko jemljemo pregreške zoper ljubezen do bliţnjega v
svojem vsakdanjem ţivljenju! Včasih napihujemo pomembnost
celo neprostovoljne raztrese- nosti pri molitvi in se tega
obtoţujemo pri spovedi; molčimo pa o grdih in večkrat zelo
usodnih prekrških zoper glavno zapoved ljubezni. In vendar hoče
Kristus, da bi ljudje po ljubezni spoznavali, ali smo njegovi
učenci di ne (Jan 13, 35).
209
Premišljevanje ob Pp 171; in ob 1 Jan 3,10—18. 23. 24.
Duhovno branje: Hoja za Kristusom 1,15 in 16. Ljubiti bliţnjega
in prenašati njegove napake.
Drugi teden S K U Š A J M O
SPOZNATI MARIJO
»Drugi teden naj se,« pravi sv. Ludvik Marija, »pri vseh svojih
molitvah in vsakdanjih opravilih trudijo za spoznanje Device
Marije. Za to spoznanje naj prosijo Svetega Duha. Brati in
premišljevati morejo pričujoči spis.«
Po Mariji naj gremo k Jezusu; to je smisel naše po- boţnosti do
Marije. Marija je naša pot k Jezusu.
DNEVNI RED ZA DRUGI TEDEN
Vsakdanje molitve: Kakor prvi teden, a namesto litanij Svetega
Duha litanije Matere boţje. Razen tega čim bolj poboţna molitev
roţnega venca.
Ostalo:
Premišljevanje. Izpraševanje vesti. Vaja v krepostih:
Posnemanje Marijinih kreposti. Vzdihljaj, ki ga priporoča sv.
Ludvik Marija: »Podarim se tebi, o Marija; popolnoma hočem
biti tvoj.«
Predmet premišljevanja za posamezne dneve:
1. dan
Marija in presveta Trojica
Nobena stvar ni v skrivnost troedinega Boga tako globoko
pritegnjena kakor Marija. Kdor se ljubeče poglablja v Marijine
odnose do vsake od treh boţjih oseb, bo po boţji milosti odkrival
vedno nove globine in lepote.
Premišljevanje ob Pp 16; dalje ob Preg 8,22—35.
— Duhovno branje: Pp x—9.
2. dan
Nevesta Svetega Duha
Vse Marijino ţivljenje je stalo pod obsenčenjem Svetega Duha.
Sveto pismo naravnost in izrecno ne pripoveduje veliko o Mariji;
a značilno je, da jo prva in zadnja omemba v novi zavezi pokaţe v
povezanosti s Svetim Duhom. Pristna ljubezen do Marije in češčenje Svetega Duha spadata najtesneje skupaj.
Premišljevanje ob Pp 33; in ob Lk 1,26—38. — Duhovno
branje npr. Pp 218—221.
3. dan
Mati Jezusa Kristusa in njegovega skrivnostnega telesa
Marijina veličina in dostojanstvo sta utemeljena v njenem
boţjem materinstvu. A Marija ni le Kristusova mati, marveč tudi
mati njegovega skrivnostnega telesa. Kajti spočela in rodila je
njega, ki je ţe od vsega začetka hotel biti glava skrivnostnega
telesa, ki je Cerkev. S kriţa je Kristus v osebi ljubljenega učenca
Mariji še posebej izročil celotno človeštvo. Zato je Marija v resnici
naša duhovna mati; vse nadnaravno ţivljenje zavisi (v zvezi s
Kristusom in njegovim Svetim Dtihom) tudi od nje.
Premišljevanje ob Pp 22—26; in ob Jan 19, 25—27.
— Duhovno branje: Pp 115—117.
4. dan
Srednica sveh milosti
Marija nam je po boţjem sklepu v svojem Sinu podarila izvir
vseh milosti. Ali naj ne bi Bog tudi še
211
naprej svojih milosti podeljeval po tej poti? Prvi čudeţ v redu
milosti, namreč posvečenje Janeza Krstnika v materinem telesu,
in Jezusov prvi čudeţ v redu narave, to je spremenjenje vode v
vino, sta se po svetopisemskem poročilu izvršila po Marijinem
posredovanju. Na tem temelji nauk Cerkve o vsesplošnem Marijinem sredništvu, čeprav je seveda edini neodvisni srednik samo
Jezus Kristus.
Premišljevanje ob Pp 83 in 84 ;in ob Lk a, 39—56; Jan 2,1—9.
— Duhovno branje: Pp 118 in 119.
5. dan
Kraljica apostolov
Bistvo apostolata obstaja v prizadevanju, da bi se Kristus rodil
v človeških srcih. To pa je le nadaljevanje Marijine materinske
naloge. Zato marijansko češčenje in apostolat spadata najtesneje
skupaj. Kdor vidi v predanosti Mariji le čustveno naboţno vajo
brez obveznosti, da bi širil boţje kraljestvo, ta še ni dojel pravega
jedra resnične ljubezni do Marije.
Premišljevanje ob Pp 216 in ob Sir 24, 23—31. — Duhovno
branje: Pp 258—265.
6. dan
Žena iz knjige Razodetja
Marija hodi kot mati vedno pred Sinom. Tudi pri zopetnjem
prihodu svojega Sina mu bo ona zravnala pota. Kot ţena, ki je
oblečena s soncem, to je vsa potopljena v boţjo slavo, bo imela
vodilno mesto v poslednjem boju odrešenjske zgodovine zoper
moči teme. S Svetim Duhom, čigar Nevesta je, bo izvoljenim
dušam govorila tisto osrečujočo besedo: »Pridi!« Tako je Marija
tista, o kateri pravimo: To so vrata, ki peljejo v večno ţivljenje.
Premišljevanje ob Pp 49; Raz 12,1—18. — Duhovno branje:
Pp 213—215.
7. dan
Potrebnost marijanskega češčenja
Katoliško ljudstvo zaupa resmčnosti stavka: »Marijin otrok se
ne bo pogubil.« Če se ţe zemeljska mati ne ustraši nobene ţrtve,
ko gre za to, da svojega otroka iztrga smrti, koliko bolj bo Marija
vse storila, da bi nas obvarovala večne pogube! Seveda ne smemo
predrzno zaupati tej resnici, če si ne prizadevamo resno, da bi kot
pravi Marijin otrok oblikovali svoje ţivljenje po zgledu svoje
duhovne Matere in njenega boţjega Sina.
Premišljevanje ob Pp 39—42; in besedilo »zdrava- marije«,
vzeto skoraj v celoti iz svetega pisma. — Duhovno branje: Pp
216—222.
Tretji teden
POZNATI IN LJUBITI JEZUSA KRISTUSA
Sv. Ludvik Marija pravi: »Tretji teden naj uporabijo za to, da
spoznajo Jezusa Kristusa.«
Ni mogoče ljubiti, česar ne poznamo. Kar le naspol poznamo,
tega ne moremo ljubiti iz vsega srca.
Poznati Jezusa Kristusa seveda zdaj na zemlji ni mogoče
popolnoma, vendar pa ga je treba dovolj poznati. »Ce bi imel vse
spoznanje sveta, a bi ne poznal Jezusa, bi ničesar ne vedel.«
Prosimo naj Marijo, da bi nas uvedla v spoznanje Jezusa
Kristusa; da bi nam razkrila svojega boţjega Sina, ki bi tako
mogel v nas po Mariji neomejeno vladati. Odpovemo naj se
satanu in izberemo Jezusa Kristusa za svojega edinega Gospoda
in vodnika.
213
DNEVNI RED ZA TRETJI TEDEN
Vsakdanje molitve kakor prvi teden, le da namesto Marijinih
litanij molimo litanije Srca Jezusovega.
Ostalo:
Premišljevanje, izpraševanje vesti. Vaja v krepostih: Dejanja
ljubezni do Boga in bliţnjega. Veselo prenašanje teţav in
bridkosti, odpuščanje vseh krivic in ţalitev.
Predmet premišljevanja za posamezne dneve: X. dan
Kristusova ljubezen do nas: njegovo učlovecenje
Od vekomaj skrita in nevidna boţja ljubezen se je vidno
prikazala v Jezusu Kristusu. Kdo more doumeti to skrivnost?
Prosimo Mater lepe ljubezru, naj nam da spoznati Kristusovo
ljubezen, ki presega sleherno spoznanje (Ef 3,19).
Premišljevanje ob Pp 248; iz svetega pisma Jer 31,3; Jan 3,16;
Jan 1,14; Gal 2, 20. — Duhovno branje: Hoja za Kristusom 4, 2.
2. dan
Kristusova ljubezen v odrešenju
Kristus je prišel, da bi dal svoje ţivljenje v odkupnino za vse. S
svojo krvavo smrtjo na kriţu nas je iztrgal iz krute zasuţnjenosti
satanu in nam odprl vrata v nebesa. Naj nas ţalostna Mati boţja,
ki je pod kriţem skupaj s svojim Sinom sodarovala ţrtev v naše
odrešenje, nikoli ne zapusti in naj ne dovoli, da bi pozabili, za
kako veliko ceno smo bili odkupljeni.
Premišljevanje ob Pp 67; 1 Jan 4, 9.10; Kol 2,14. Duhovno
branje: Hoja za Kristusom 4, 8.
3- dan
Kristusova ljubezen v najsvetejšem zakramentu
Jezus Kristus nam je pred svojo smrtjo izročil dva velika
darova ljubezni: svoje meso in kri v najsvetejšem zakramentu in
pa svojo mater. V sv. obhajilu prejmemo telo, ki ga je Jezus prejel
iz Marije. Zato nikdar ne more obstajati nasprotje med resnično
ljubeznijo do Marije in liturgično-evharistično poboţ- nostjo.
Premišljevanje ob Pp 266; Lk 22,15; 1 Kor 11, 23 do 27. —
Duhovno branje: Hoja za Kristusom 4,13.
4. dan
Naš odgovor na Kristusovo ljubezen:
1. Spoznanje Jezusa Kristusa
Če naj Kristusu vračamo svojo ljuebezen za njegovo, si
moramo najprej prizadevati, da bi ga bolje spoznali. To
uresničujemo z branjem in premišljevanjem svetega pisma,
seveda v veri in ljubezni. Tudi tukaj nam je Marija zgled, kajti o
njej je rečeno: »Marija pa je ohranila vse te besede in jih
premišljevala v svojem srcu« (Lk 2, 20).
Premišljevanje ob Pp 61; Ef 3,14—ig- Kol 2,2.3. — Duhovno
branje: Hoja za Kristusom x, 5.
5. dan
2. Zvestoba krstnim obljubam
Pri krstu smo prvikrat priznali Kristusa za boţjega Sina in
našega odrešenika in se mu dali v last. S slovesno izpovedjo smo
se posvetili njegovi sluţbi. Toda kako lahkomiselno ravnamo z
obveznostjo, kakršno nam nalaga krst, o katerem sv. Avguštin
pravi, da je to »največja zaobljuba« (Pp 127)! In vendar smo do
dna
215
svojega bitja Kristusova lastnina. To popolno odvisnost najbolje
potrdimo s tem, da samega sebe zavestno podarimo Jezusu po
Mariji. Naša nebeška Mati nam bo potem pomagala, da bomo v
prihodnje zvesteje izpolnjevali svojo krstno obljubo.
Premišljevanje ob Pp 126—130; Rimlj 6, 3—12. — Duhovno
branje: Hoja za Kristusom 2, 7.
6. dan
3. Preoblikovanje v Kristusa
Če Kristusa vedno bolje spoznavamo, če vedno zvesteje
hodimo za njim in ga prejemamo v sv. obhajilu z vedno večjo
ljubeznijo (ne nujno čustveno!), potem bomo polagoma
preoblikovani vanj. A kdo bi bolj poznal zakonitosti tega
notranjega dogajanja in rasti Jezusa Kristusa v nas kakor prav
Marija, Jezusova mati, ki je sama na sebi izkusila resničnost
besede Janeza Krstnika: »On mora rasti, jaz pa se manjšati«?
Premišljevanje ob Pp 218—221; Jan 8, 48.53—57; Jan 15,
4—7. — Duhovno branje: Hoja za Kristusom 3 / 5 7. dan
4. Popolna predanost Jezusu po Mariji
Stojimo na koncu naše priprave na popolno poda- ritev
samega sebe. Vsi naši premisleki so nam pokazali, kako lepa in
primerna je ta podaritev, ta predanost Kristusu po Mariji.
Najvišje dejanje ljubezni tu na zemlji je hkrati najbolj
samoumevno. Tako hočemo z velikodušnim srcem, zavestno in v
popolni svobodi izvršiti to dejanje podaritve in trajne predanosti,
ki je edino ustrezen odgovor na boţjo ljubezen.
Premišljevanje ob Pp 120—125; Rimlj 8,32.35.38. 39. —
Duhovno branje: Hoja za Kristusom 4, 9.
N a p o sv e t i t v en i dan
Sv. Ludvik Marija pravi: »Ob koncu tretjega tedna naj opravijo
sveto spoved in prejmejo sveto obhajilo z namenom, da se po
Marijinih rokah iz ljubezni izroče v popolno last Jezusu
Kristusu.« Po svetem obhajilu, ki naj ga, če le mogoče, prejmemo
po navodilih sv. Ludvika v Pp 266—270, molimo Grignionovo
posve- titveno molitev, ki je v tej knjigi natisnjena takoj za
besedilom Montfortove »Popolne podaritve«. Priporočljivo je
to-molitev lastnoročno prepisati in jo še na dan posvetitve tudi
podpisati. Dobro je, če na ta dan Jezusu Kristusu in njegovi sveti
Mariji darujemo kako ţrtev kot poroko za našo prejšnjo
nezvestobo krstnim obljubam in kot potrdilo naše odvisnosti od
Jezusovega in Marijinega gospostva. Ta ţrtev naj bo primerna
poboţnosti in moţnostim vsakega posameznika; npr. nekaj posta,
miloščina, več molitve. Vse pa naj bo storjeno z veseljem in
iskrenostjo. — Pred dejanjem popolne posvetitve Jezusu po
Mariji naj pozdravimo Marijo s slavospevom »Zdrava, morska
zvezda«.
Sv. Ludvik Montfortski pristavlja k tem svojim navodilom:
»Vsaj enkrat na leto, na spominski dan posvetitve, to posvetitev
obnovijo, prej pa tri tedne opravljajo iste vaje. — Posvetitev
morejo celo vsak mesec ali vsak dan obnoviti s kratkimi
besedami: ,Ves sem tvoj in vse moje je tvoje, o preljubeznivi
Jezus, po Mariji, tvoji sveti Materi/«
217
NEKAJ NAPOTKOV
ZAPREMIŠLJEVALNO MOLITEV
Pri pripravi na posvetitev samega sebe po Mariji Jezusu
pripisuje sv. Ludvik Montfortski velik pomen premišljevalni
molitvi, ki jo tudi sicer zelo priporoča. Zato je koristno nekaj
povedati o »premišljevanju«.
a. Premišljevalna molitev pomeni isto kakor potopiti se v
Boga, v Jezusa, v njegovo boţje Srce. Bog je ljubezen. Jezus je
dobrota; njegovo Srce je goreča pripravljenost, da se daruje in
ţrtvuje za nas. To srečanje z Bogom, z Jezusom, v ljubezni in
češčenju, adoraciji moremo vsak dan doţivljati le, če nas
razvname ţareči ogenj Jezusovega Srca. A za ta namen je
potrebno, da odpremo svoje srce v premišljevalni molitvi. Sv.
Terezija Avilska pravi: »Obljubi mi, da boš vsak dan opravljal
premišljevalno molitev vsaj četrt ure, in obljubim ti, da bo postal
svet!« Kdor le more, naj se zatopi v premišljevalno molitev vsak
dan za pol ure ali še več. Vredno je marsikaj drugega opustiti, če
ni ravno nujno potrebno, in posvetiti dovolj časa notranji,
premišljevalni molitvi, pa bo naše ţivljenje neprimerno
rodovitnejše, kakor bi bilo brez tega.
2. Kako premišljevati? Premišljevanje je povsem osebnostna
molitev, je molitev srca. Pri njej se po notranje srečamo z Bogom,
se vrţemo v duhu predenj (k temu naj bi nam pomagala tudi
telesna drţa, čeprav na različne načine), se globok poniţamo pred
njim, ga molimo in mu izraţamo svojo ljubezen ...
3. Najboljša premišljevalna knjiga je evangelij. Preberemo
naj odstavek (če le mogoče tudi ţe prejšnji večer, in naj gremo k
počitku z mislimi, ki so se nam ob branju prebudile in jih bomo
zjutraj poglobili). Vse, kar v njem najdemo, pretehtajmo v svojem
duhu, v svo
jem srcu. Pomoček pri tem je zlasti to: Vse, kar je povedanega o
Jezusu v tretji osebi, prevedimo v drugo osebo. Zgled za to:
Dvanajstletni Jezus v templju (Lk 2,41—51). »Tvoji starši so vsako
leto romali v Jeruzalem, da bi tam obhajali velikonočni praznik.
Ko si bil ti star dvanajst let, so šli po običaju praznika spet tja. Po
končanih prazniških dneh so se napotili domov. Ti, Jezus, pa si
ostal v Jeruzalemu, ne da bi tvoji starši to opazili. Misleč, da si pri
druščini, ki se je vračala s praznovanja, so šli dan hoda in so te
iskali med sorodniki in znanci...«
Pri tem gledamo pred seboj Jezusa Kristusa in ga poslušamo.
Kjer se nam ob takšnem zrenju prebudi npr. čustvo občudovanja
ali ljubezni do učlovečene boţje Besede, se naj ustavimo in se
čisto osebno pogovarjamo z Jezusom, z Marijo... Poglobiti se
skušajmo v Jezusovo notranjost. Kaj in kako Jezus misli, čuti,
sodi in ravna? In ga prosimo: Upodobi moje srce po svojem Srcu!
Navzeti se Jezusovega mišljenja in čustvovanja, njegovega
presojanja in vrednotenja, njegovega vedenja, ravnanja in
delovanja! Najtesneje se zediniti z njim; zdruţiti se z njim v
sredini svojega bitja, v svojem ţivljenjskem odločanju, v svojem
srcu, ki naj bi se upodobilo po Jezusovem Srcu! To naj bo sad
premišljevanja, ki ni le razumsko »razmišljanje«, marveč osebno
srečanje vsega človeka z Gospodom, ogretje celotnega našega
bitja ob ognju, ki je s Kristusom prišel na zemljo in bi se naj
razvnel (prim. Lk 12,40) v našem vsakdanjem ţivljenju, sredi
sveta, v katerem ţivimo kot udje Kristusovega telesa. Seveda pa
tukaj ne gre le za neplodna in kratkotrajna čutna čustva, marveč
za poglobitev »vere, ki deluje po ljubezni« (Gal 5, 6).
Kot premišljevalno knjigo moremo zelo dobro uporabiti tudi
Grignionov spis v tej knjigi. Po zedinjenju z Marijo nas hoče voditi
k najglobljemu in najprisrčnej- šemu zedinjenju z Jezusom. Ko
premišljevaje beremo
219
posamezne odstavke, naj se vedno znova ustavimo, da bi se
ljubeče in iskreno pogovorili z Marijo in Jezusom — prav o vsem,
kar zadeva nas same, naše dolţnoti, soljudi, s katerimi ţivimo.
Cerkev ter njene zadeve in b o j e . . .
4. Redno opravljanje premišljevalne molitve nam je v našem
hrupnem času še posebno potrebno. Ce je le mogoče, naj
premišljevanje opravimo zjutraj, da bo mogel biti ves dan pod
vtisom skrivnostnega boţjega ognja, ki se je v nas vţgal v prvih
trenutkih dneva. Ce pride zjutraj do neodpravljive ovire, poiščimo
čez dan čas za premišljevanje; če ne drugače, pa vsaj zvečer.
Prava krščanska premišljevalna molitev, ki ji pravimo tudi
»meditacija«, nikakor ni le razumsko »razmišljanje«, marveč res
mohtev vsega človekovega bitja. Je tudi nekaj drugega kakor
»vzhodna meditacija«. Vzhodna meditacija more prinesti človeku
pač psihološko pomiritev (kar je nekaj dobrega), nikoli pa kot
takšna ne more posredovati srečanja z osebnostnim ţivim in
ljubečim Bogom Jezusa Kristusa (prim. H. U. v. Balthasar, Kleine
Fibel, Johaimes, Einsiedeln, 88 in 98).
Razne metode in tehnike, ki jih ponujajo meditacije, zen, joga
in podobno, nikdar ne morejo nadomestiti molitve, kakršno nas
je učil naš edini Učenik Jezus Kristus. Neredki kristjani, ki so se v
našem času oprijeli takih vzhodnih tehnik in raznih
»transcendentalnih meditacij«, so doţiveli ne le brodolom vere,
marveč tudi razkroj duševnega zdravja.
Ce gremo čez dan mimo cerkve, kjer je shranjeno Najsvetejše,
naj napravimo svojemu Gospodu in Bogu vsaj kratek obisk. Ob
tem se bo mogel poţiviti sad premišljevanja, pa tudi tista milost,
ki smo jo prejeli pri evharistični daritvi (prim. 2 Tim 1, 6). In to
tudi prav v duhu prenove, kakršno si zamišlja 2. vatikanski
koncil: »Poboţnost, ki priganja vernike, da prihajajo k sveti
evharistiji, jih vabi, da bi bili na globok način deleţni velikonočne
skrivnosti in da bi s hvaleţnim srcem odgovarjali na dar njega, ki
s svojo človeško naravo neprestano izliva boţje ţivljenje v ude
svojega telesa. Ko se mudijo pri Kristusu Gospodu, se radujejo
prisrčne zaupnosti z njim, pred njim izlivajo svoje srce ter molijo
zase in za vse svoje, za mir in za zve- ličanje sveta. Vse svoje
ţivljenje darujejo s Kristusom Očetu v Svetem Duhu in iz teh
čudovitih stikov s Kristusom zajemajo mnoţitev vere, upanja in
ljubezni. Tako dajejo hrano tistim pravim razpoloţenjem, s kakršnimi morejo z res ustrezno poboţnostjo obhajati Gospodov
spomin in pogosto prejemati tisti kruh, ki nam ga daje Oče«
(Navodilo o češčenju evharistične skrivnosti, št. 50).
221
D O D A T E K I I NEKATERI MOLITVENI
OBRAZCI
V i m e n u + Očeta in + Sina + Svetega Duha. Amen.
O č e n a š , ki si v nebesih! Posvečeno bodi tvoje ime; pridi k
nam tvoje kraljestvo; zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako
na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpusti nam
naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolţnikom; in ne
vpelji nas v skušnjavo; temveč reši nas hudega. Amen.
Z d r a v a M a r i j a , milosti polna. Gospod je s teboj;
blagoslovljena si med ţenami in blagoslovljen je sad tvojega
telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati boţja, prosi za nas grešnike, zdaj
in ob naši smrtni uri. Amen.
Č a s t b o d i Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v
začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.
Apostolska
vera:
Verujem v Boga, Očeta
vsemogočnega. Stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa,
Sina njegovega edinega. Gospoda našega; ki je bil spočet od
Svetega Duha, rojen iz Marije Device; trpel pod Poncijem
Pilatom, kriţan bil, umrl in bil v grob poloţen; šel pred pekel,
tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa, sedi na desnici Boga
Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit ţive in mrtve.
Verujem v Svetega Duha; sveto katoliško Cerkev, občestvo
svetnikov; odpuščanje grehov; naše vstajenje; in večno ţivljenje.
Amen.
A n g e l G o s p o d o v je oznanil Mariji in spo- čela je od
Svetega Duha. Zdrava Marija...
Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi. Zdrava
Marija ...
In Beseda je meso postala in med nami prebivala. Zdrava
Marija ...
V e s e l i d e l r o ţ n e g a v e n c a : i . k i s i g a Devica
od Svetega Duha spočela; 2. ki si ga Devica v obiskovanju
Elizabete nosila; 3. ki si ga Devica rodila; 4. ki si ga Devica v
templju darovčJa; 5. ki si ga Devica v templju našla.
Ţ a l o s t n i d e l r o ţ n e g a v e n c a : 1 . k i j e za nas
krvavi pot potil; 2. ki je za nas bičan bil; 3. ki je za nas s trnjem
kronan bil; 4. ki je za nas teţki kriţ nesel; 5. ki je za nas kriţan bil.
Č a s t i t l j i v i d e l r o ţ n e g a v e n c a : 1 . k i je od
mrtvih vstal; 2. ki je v nebesa šel; 3. ki je Svetega Duha poslal; 4.
ki je tebe. Devica, v nebesa vzel; 5. ki je tebe. Devica, v nebesih
kronal.
S v e t i n a d a n g e l M i h a e l , brani nas v boju; bodi nam
v pomoč zoper zlobnosti in zalezovanja hudobnega duha. Ukroti
naj ga Bog, poniţno za to prosimo. In ti vodnik nebeške vojske,
satana in druge hudobne duhove, ki hodijo po svetu v pogubo
duš, z boţjo močjo v pekel pahni. Amen.
223
LAVRETANSKE LITANIJE MATERE BOŢJE
Gospod, usmili se.
Kristus, usmili se.
Gospod, usmili se.
Kristus, sliši nas.
Kristus, usliši nas.
Bog Oče nebeški, — usmili se nas.
Bog Sin, Odrešenik sveta,
Bog Sveti Duh,
Sveta Trojica, en sam Bog,
Sveta Marija, prosi za nas. Sveta Mati boţja. Sveta
devic Devica, ; Mati Kristusova,
;
Mati milosti boţje.
Mati prečista. Mati brezmadeţna. Mati nedolţna, '
Mati deviška.
Mati ljubezniva, ;
Mati čudovita.
Mati dobrega sveta, i
Mati Stvamikova,
Mati Odrešenikova, Devica najmodrejša, ; Devica
častitljiva,
;
Devica hvalevredna,
[
Devica mogočna,
1
Devica milostljiva,
f
Devica verna.
Podoba pravice. Sedeţ modrosti. Začetek našega
veselja. Posoda duhovna,
15 — Popolna podaritev
Posoda časti vredna. Posoda vse svetosti. Roţa
skrivnostna. Stolp Davidov, Stolp slonokosteni. Hiša
zlata. Skrinja zaveze. Vrata nebeška. Zgodnja danica.
Zdravje bolnikov. Pribeţališče grešnikov, Tolaţnica
ţalostnih. Pomoč kristjanov. Kraljica angelov. Kraljica
očakov. Kraljica prerokov. Kraljica apostolov. Kraljica
mučencev. Kraljica spoznavalcev. Kraljica devic.
Kraljica vseh svetnikov. Kraljica brez madeţa izvirnega
greha spočeta. Kraljica v nebesa vzeta. Kraljica
presvetega roţnega venca. Kraljica miru,
Jagnje boţje, ki odjemlješ grehe sveta, prizanesi nam o Gospod.
Jagnje boţje, ki odjemlješ grehe sveta, usliši nas o Gospod.
Jagnje boţje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas.
O G o s p a m o j a , o Mati moja, tebi se vsega darujem; — in
da se ti vdanega skaţem, — ti danes posvetim svoje oči, svoja
ušesa, svoja usta, svoje srce, — sebe popolnoma vsega. — Ker sem
torej tvoj, o do
225
bra Mati, varuj me, brani me, kakor svojo last in posest. Amen.
Pod
tvoje
v a r s t v o pribeţimo, o sveta boţja
Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši
nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica,
naša gospa, naša srednica, naša besednica! S svojim Sinom nas
spravi, svojemu Sinu nas priporoči, svojemu Sinu nas izroči.
P o z d r a v l j e n a , K r a l j i c a , mati usmiljena, ţivljenje,
veselje, in upanje naše, pozdravljena! K tebi vpijemo izgnani
Evini otroci; k tebi zdihujemo, ţalostni in objokani v tej solzni
dolini. Obrni torej, naša pomočnica, svoje milostljive oči v nas in
pokaţi nam po tem izgnanstvu Jezusa, blagoslovljeni sad svojega
telesa. O milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija!
S p o m n i s e , o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo
slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo prlbeţal,
tebe pomoči prosil in se tvoji prošnji priporočal. — S tem
zaupanjem hitim k tebi, o devic Devica in Mati; k tebi pridem in
pred teboj zdihujoč grešnik stojim; nikar ne zavrzi, o Mati
Besede, mojih besed, temveč milostno me poslušaj in usliši.
Amen.
ZDRAVA, MORSKA ZVEZDA
Zdrava, morska zvezda,
ljuba boţja Mati, vseh devic
Devica in nebeška vrata.
Ti jetnike reši, slepim vid
povrni, zlo od nas odvrni,
z dobrim nas obdari.
Ave — te pozdravlja
Gabrijel, nadangel,
srečno drugo Evo, ki nam
mir prinašaš.
Mater se izkaţi,
tvoje boţje Dete naj
po tebi usliši naše
srčne ţelje.
o Devica sveta.
blaga vsa in čista,
vseh nas grehov reši,
čistost v nas obnovi.
Naj kot ti ţivimo,
vamo pot nam kaţi,
da se s tvojim Sinom
v raju veselimo.
Čast Bogu Očetu,
Kristusu Gospodu
in enako Ehihu
Svetemu na veke.
Amen.
O JEZUS, KI ŢIVIŠ V MARIJI
O Jezus, ki ţiviš v Mariji,
pridi in ţivi v svojih sluţabnikih,
pridi s svojim Duhom svetosti,
s polnostjo svoje moči,
s popolnostjo svojih potov,
z resnico svojih kreposti,
z deleţem svojih boţjih skrivnosti.
Gospoduj v nas nad vsemi sovraţnimi močmi,
z močjo svojega Duha
in v slavo svojega Očeta.
PROŠNJE K JEZUSU ZA SPOZNANJE
SAMEGA SEBE
(Molitev sv. Avguština)
Gospod Jezus!
Naj spoznam sebe, naj spoznam tebe,
naj hrepenim le po tebi.
Sebe naj mrzim, tebe naj ljubim,
delam naj vse samo zate.
Sebe naj zabim, tebe naj hvalim,
vedno naj mislim le nate.
Tebi ţivim, in sebi imiiram.
227
sprejmem, kar ti mi nakloniš. Zase ne
maram, s tabo naj hodim, naj se od tebe
ne ločim.
V svojih teţavah k tebi prihajam, ti mi
daj varno zavetje.
Strah mi navdihni, da te ne ţalim, vzemi
me k izvoljenim svojim. Nase ne zidam, v
tebe zaupam, tebi bom vedno poslušen.
K tebi me vabi tvoja milina, tebe edinega
ljubim.
V raj me pokliči, da te bom gledal,
vekomaj s tabo zedinjen. Amen.
OBNOVITEV KRSTNE OBLJUBE (Kristusu, Kralju vesoljstva)
O Kristus Jezus, tebe priznam za Kralja vesoljstva. Vse, kar je
narejeno, je ustvarjeno zate. Izvršuj nad menoj vse svoje pravice.
Kar sem obljubil pri krstu, obnavljam: Odpovem se satanu in
vsem njegovim delom in vsemu njegovemu napuhu, in obljubim,
da bom ţivel kot dober kristjan. Prav posebno se zaveţem, da bom
storil vse, kar je v mojih močeh, da bodo zmago slavile pravice
Boga in tvoje Cerkve.
Boţje Srce Jezusovo, vsa svoja skromna dejanja ti daruj em z
namenom, da tvoje sveto kraljevanje priznajo vsa srca, in se tako
ustanovi po vsem svetu tvoje kraljestvo miru. Amen.
DAROVANJE SAMEGA SEBE (Molitev sv. Ignacija Lojolskega)
Sprejmi, Gospod, vso mojo prostost. Sprejmi moj spomin, moj
razum in vso mojo voljo. Karkoli imam ali premorem, si mi
podaril ti. Vse to ti vrnem in izročim, naj nad vsem popolnoma
vlada tvoja volja. Daj mi le ljubezen do tebe in svojo milost in
bogat bom zadosti in ne bom prosil nič irugega več.
PROŠNJA ZA DAR VELIKODUŠNOSTI (Molitev sv. Ignacija
Lojolskega)
O Jezus, učlovečena boţja Beseda! Nauči nas velikodušnosti!
Nauči nas, da ti sluţimo, kakor ti zasluţiš: Da dajemo, ne da bi
šteli, da se borimo, ne da bi gledali na rane, da delamo, ne da bi
iskali počitka, da se ţrtvujemo zate, ne da bi iskali drugega plačila
kakor le blagodejno zavest, da smo izpolnili tvojo sveto voljo.
LITANIJE PRESV. IMENA JEZUSOVEGA
Gospod, usmili se.
Kristus, usmili se.
Gospod, usmili se.
Jezus, sliši nas.
Jezus, usliši nas.
Bog Oče nebeški, — usmili se nas. Bog
Sin, Odrešenik sveta, Bog Sveti Duh,
Sveta Trojica, en sam Bog,
Jezus, Sin ţivega Boga,
Jezus, odsvit Očeta,
229
Jezus, ţar večne luči,
Jezus, kralj veličastva,
Jezus, sonce pravičnosti,
Jezus, Sin Marije Device,
Jezus, ljubeznivi,
Jezus, čudoviti,
Jezus, močni Bog,
Jezus, oče prihodnjega veka,
Jezus, angel velikega sklepa,
Jezus, najmogočnejši,
Jezus, najpotrpeţljivejši,
Jezus, najpokomejši,
Jezus, krotki in iz srca poniţni,
Jezus, ljubitelj čistosti,
Jezus, Bog mini,
Jezus, začetnik ţivljenja,
Jezus, zgled čednosti,
Jezus, goreči ljubitelj duš,
Jezus, naš Bog,
Jezus, naše pribeţališče,
Jezus, oče ubogih,
Jezus, zaklad vernih,
Jezus, dobri pastir,
Jezus, prava luč,
Jezus, večna modrost,
Jezus, neskončna dobrota,
Jezus, naša pot in naše ţivljenje,
Jezus, veselje angelov,
Jezus, kralj očakov,
Jezus, voditelj apostolov,
Jezus, učitelj evangelistov,
Jezus, srčnost mučencev,
Jezus, luč spoznavalcev,
Jezus, čistost devic,
Jezus, krona vseh svetnikov.
Bodi nam milostljiv, — prizanesi nam, o Jezus.
Bodi nam milostljiv, — usliši nas, o Jezus.
Vsega hudega, — reši nas, o Jezus.
Vsega greha.
Zalezovanj hudičevih.
Duha nečistosti.
Večne smrti.
Zanemarjanja tvojih navdihov.
Po skrivnosti svojega svetega učlovečenja.
Po svojem rojstvu.
Po svojem detinstvu.
Po svojem boţjem ţivljenju.
Po svojih trudih.
Po svoji smrtni bridkosti in svojem trpljenju,
Po svojem kriţu in svoji zapuščenosti,
Po svojih bolečinah,
Po svoji smrti in svojem pokopu,
Po svojem vstajenju,
Po svojem vnebohodu,
Po svoji ustanovitvi najsvetejšega Zakramenta,
Po svojih radostih,
Po svoji slavi,
,
i
<
j
Jagnje boţje, ki odjemlješ grehe sveta, — prizanesi ; nam, o Jezus.
Jagnje boţje, ki odjemlješ grehe sveta, — usliši nas, i o Jezus.
Jagnje boţje, ki odjemlješ grehe sveta, — usmili se nas, j o Jezus.
j
j
I
Jezus, sliši nas.
Jezus, sliši nas.
•
'
'
*
I
i
j
M o l i m o . Gospod Jezus Kristus, ki si rekel: »Pro- I site in se vam bo
dalo; iščite in boste našli; trkajte in j se vam bo odprlo«, daj nam, te
prosimo, gorečnost ]
231
svoje boţje ljubezni, da te bomo s celim srcem, z besedo in
dejanjem ljubili in neprenehoma hvalili.
Daj nam. Gospod, da vedno v sebi ohranimo strah in ljubezen
do tvojega Svetega imena, ker nikdar ne nehaš voditi teh, ki jih
utrdiš v stanovitnosti svoje ljubezni. Ki ţiviš in kraljuješ na vekov
veke. — Amen.
LITANIJE PRESV. SRCA JEZUSOVEGA
Gospod, usmili se.
Kristus, usmili se.
Gospod, usmili se.
Kristus, sliši nas.
Kristus, usliši nas.
Bog Oče nebeški, — usmili se nas. Bog Sin, Odrešenik sveta, Bog
Sveti Duh, Sveta Trojica, en sam Bog. Srce Jezusovo, Sinu
večnega Očeta, Srce Jezusovo, v Materi Devici od Svetega Duha
upodobljeno.
Srce Jezusovo, neskončno veličastno. Srce Jezusovo, sveti
tempelj boţji. Srce Jezusovo, šotor Najvišjega, Srce Jezusovo,
hiša boţja in vrata nebeška. Srce Jezusovo, ţareče ognjišče
ljubezni. Srce Jezusovo, posoda ljubezni in pravice. Srce
Jezusovo, dobrote in ljubezni polno. Srce Jezusovo, globočina
vseh čednosti. Srce Jezusovo, vse hvale vredno. Srce Jezusovo,
kralj in središče vseh src. Srce Jezusovo, v katerem so vsi zakladi
modrosti in vednosti.
Srce Jezusovo, v katerem biva vsa polnost boţanstva. Srce
Jezusovo, nad katerim ima Oče posebno veselje, Srce Jezusovo, iz
čigar polnosti smo vsi prejeli. Srce Jezusovo, hrepenenje večnih
višav. Srce Jezusovo, potrpeţljivo in neskončno usmiljeno. Srce
Jezusovo, bogato za vse, ki te kličejo. Srce Jezusovo, vir ţivljenja
in svetosti. Srce Jezusovo, sprava za naše grehe. Srce Jezusovo, z
zasramovanjem nasičeno. Srce Jezusovo, zavoljo naših hudobij
potrto. Srce Jezusovo, do smrti pokorno. Srce Jezusovo, s sulico
prebodeno. Srce Jezusovo, vir vse tolaţbe. Srce Jezusovo, naše
ţivljenje in vstajenje. Srce Jezusovo, naš mir in naša sprava. Srce
Jezusovo, daritev za grešnike. Srce Jezusovo, zveličanje v tebe
upajočih. Srce Jezusovo, upanje v tebi umirajočih. Srce Jezusovo,
sladkost vseh svetnikov, Jagnje boţje, ki odjemlješ grehe sveta,
prizanesi nam, o Gospod.
Jagnje boţje, ki odjemlješ grehe sveta, usliši nas, o Gospod.
Jagnje boţje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas.
— Jezus krotki in iz srca poniţni.
— Upodobi naše srce po svojem Srcu.
M o l i m o . Vsemogočni večni Bog, ozri se na Srce svojega
preljubega Sina in na češčenje in zadoščenje, ki ti ga opravlja v
imenu grešnikov, in po njem poto- laţen odpusti njim, ki prosijo
tvojega usmiljenja, v imenu istega tvojega Sina Jezusa Kristusa, ki
s teboj ţivi in kraljuje na vekov veke. — Amen.
233
o PRIDI, STVARNIK, SVETI DUH
O pridi, stvarnik. Sveti Duh,
obišči nas, ki tvoji smo,
napolni s svojo milostjo
srce po tebi ustvarjeno
Ime je tvoje Tolaţnik
in dar Boga najvišjega,
ljubezen, ogenj, ţivi vir,
posvečevalec vseh stvari.
Razsvetli z lučjo nam razum,
ljubezen v naša srca vlij,
v telesni bedi nas krepčaj,
v slabosti vsaki moč nam daj.
Odţeni proč sovraţnika
in daj nam stanoviten mir,
pred nami hodi, vodi nas
in zla nas varuj vsakega.
Po tebi naj spoznavamo
Očeta in Sina boţjega,
in v tebe trdno verujemo,
ki izhajaš večno iz obeh. Amen.
LITANIJE SVETEGA DUHA
Gospod, usmili se.
Kristus, usmili se.
Gospod, usmili se.
Kristus, usmili se.
Kristus, usliši nas.
Bog Oče nebeški, — usmili se nas.
Bog Sin, Odrešenik sveta,
Bog Sveti Duh,
Sveta Trojica, en sam Bog,
Sveti Duh, ki izhajaš iz Očeta po Sinu,
Sveti Duh, enega bistva z Očetom in Sinom,
Obljubljeni od Boga Očeta,
Ţarek nebeške luči.
Vir vse dobrote.
Studenec ţive vode,
Očiščujoči ogenj.
Goreča ljubezen.
Duh ljubezni in resnice.
Duhovno mazUjenje,
Duh modrosti in umnosti.
Duh sveta in moči.
Duh vednosti in poboţnosti.
Duh strahu boţjega.
Duh milosti in molitve.
Duh miru in veselja.
Duh spodobnosti in čistosti.
Duh tolaţnik.
Duh posvečevalec.
Duh voditelj svete Cerkve,
Dar najvišjega Boga,
Duh, ki napolnjuješ vse vesoljstvo.
Duh posinovljenja boţjih otrok.
Sveti Duh, navdajaj nas s strahom pred grehom!
Sveti Duh, pridi in prenovi obličje zemlje!
Sveti Duh, razsvetljuj s svojo lučjo naš razum!
Sveti Duh, zapiši v naša srca svojo postavo!
Sveti Duh, vnemaj nas z ognjem svoje ljubezni!
Sveti Duh, odpiraj nam zaklad svojih milosti!
Sveti Duh, poučuj nas v pravi molitvi!
235
Sveti Ehih, razsvetljuj nas s svojim nebeškim navdiho- vanjem!
Sveti Duh, vodi nas po poti zveličanja!
Sveti Diih, daj nam edino potrebne vednosti!
Sveti Duh, navdihuj nas, da bomo znali izvrševati
dobra dela! Sveti Duh, daj nam vztrajati v
pravičnosti! Sveti Duh, bodi ti sam naše plačilo!
Jagnje boţje, ki odjemlješ grehe sveta, prizanesi nam, o Gospod.
Jagnje boţje, ki odjemlješ grehe sveta, prizanesi nam, o Gospod.
Jagnje boţje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas.
M o l i m o . Tvoj Sveti Duh, o Bog, naj nas razsvetli, razvname
in očisti, prepoji s svojo nebeško roso in stori rodovitne v dobrih
delih. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s
teboj v občestvu Svetega Duha ţivi in kraljuje vekomaj. Amen.
P r i d i , S v e t i D u h , napolni srca svojih vernih in vţgi v
njih ogenj svoje ljubezni.
— Pošlji svojega Duha, in prerojeni bomo.
— In prenovil boš obličje zemlje.
Molimo. O Bog, ki si srca vernih po razsvetljenju Svetega Duha
učil, daj nam, da bomo v istem Duhu spoznali, kaj je prav, in se
vedno veselili njegove tolaţbe. Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.
237
KAZALO
Spremna beseda ................................................................................................ 5
POPOLNA PODARITEV SAMEGA SEBE KRISTUSU PO MARIJI
Uvod: Jezus hoče vladati po Mariji .................................................................... n
1. Marijina ponižnost
2. Marijina veličina J. Slavospev Mariji
4. Marije nikdar ne moremo dovolj slaviti
1. poglavje Potrebnost čežčenja Device Marije Prvi
oddelek: Načela .............................................................. ... • • 15
1. načelo: Bog je hotel pri učlovečenju uporabiti Marijo . 15
Marija in presveta Trojica
2. načelo: Bog hoče uporabljati Marijo pri posvečevanju
duš ............................................................................................. 18
1. Marija, srednica milosti
2. Mogočnost Marijine priprošnje
3. Kdor Marije nima za mater, ne more imeti Boga za očeta
4. Jezusova mati je tudi matt njegovega skrivnostnega telesa
5. Marija oblikuje Kristusa v dušah
6. Marija, oblikovalka in vzgojiteljica svetnikov
Drugi oddelek: Posledice ...................................................................................... 24
1. posledica: Marija, Kraljica src.............................................................................. 24
2. posledica: Marija in naš poslednji cilj .................................................................. 25
3. posledica: Marija in naša popolnost .................................................................... 26
1. Marija vodi k popolnosti
2. Marija vodi k zmagi
4. posledica: Potrebnost Marijinega češčenja zlasti v po
slednjem času ............................................................................ 29
1. Po Mariji bo prišlo Kristusovo kraljestvo
2. Odločilen boj ob koncu časov
■}. Marijini otroci in sužnji hudobnega duha 4. Apostoli poslednjih
časov — Marijini otroci Njihovo delovanje Njihova moč
2. poglavje
Temeljne resnice o češčenju Device Marije
a. resnica: Jezus Kristus, poslednji namen slehernega češčenja Device Marije ................................................................. 36
1. Jezusa ne moremo ločiti od Marije
2. Potrebnosti češčenja Device Marije mnogi ne rar zimiejo
3. Ljubiti Marijo tako, kakor jo ljubi Jezus
4. Molitev sv. Avguština
2. resnica: Jezusova in Marijina lastnina smo ................................................... 41
Vrste odvisnosti
Značilnosti popolne podaritve samega sebe
Povsem smo božji
Povsem smo Marijini
3. resnica: Osvoboditi se moramo vsega zlega v sebi . . 46
Spoznanje samega sebe
Odpoved samemu sebi
Marijina pomoč pri tem
resnica: Potrebnost srždnice pri srždniku Jezusu Kri
stusu ......................................................................................... 48
Marijino sredništvo
resnica: Težko je ohraniti od Boga prejete zaklade mi
losti .......................................................................................... 50
Le z Marijino pomočjo moremo vztrajati v milosti
3. poglavje
Izbira pravilnega češčenja Device Marije
Prvi oddelek: Značilnosti napačnega in pristnega čeSčenja
Device Marije .................................................................. 54
L Napačno češčenje ........................................................................................ 54
1. Ošabni častilci
2. Ozkosrčni častilci
3. Pozunanjeni častilci
4. Predrzni častilci
5. Nestanovitni častilci
6. Hinavski častilci
7. Koristolovski častilci
239
n. Pristno češčenje je: 60
1. Notranje
2. Prisrčno
3. Sveto
4. Stanovitno
5. Nesebično
III. Pogled v prihodnost .................................................................................... 62
Drugi oddelek: Pravilno čeSlenje Device Marije
1. Običajne oblike
2. Popolnejša oblika
. . . .
6 3
4. poglavje
Bistvo popolnega čežčenja Device Marije: Popolna podaritev samega sebe Jezusu po
Mariji
Prvi oddelek: Popolna posvetitev in podaritev samega
sebe Mariji ............................................................. 67
Posledice popolne podaritve samega sebe
Drugi oddelek: Popolna podaritev samega sebe kot po polna obnovitev krstne
obljube . . . .
7 0
1. Pomembnost krstne obljube
2. Zavrnitev nekaterih ugovorov
5. poglavje
Nagibi za popolno podaritev samega sebe
1. nagib: Posveti nas v celoti službi Bogu ........................................................74
2. nagib: Zgled Boga sfmesa .............................................................................75
1. Zgled Jezusa Kristusa
2. Zgled presvete Trojice
3. nagib: Zagotovi nam posebno Marijino p o m o č . . . 7 8
1. Marij?, se podari tistemu, ki se njej posveti
2. Marija napravi naša dela všečna Kristusu
4. nagib: S popolno predanostjo Mariji delamo vse v večjo
slavo božjo.................................................................................. 81
5. nagib: Popolna predanost Mariji nas zedinja s Kri
stusom in je: ............................................................................... 82
1. Lahka pot
2. Kratka pot
3. Popolna pot
4. Varna pot
6. nagib: Popolna podaritev samega sebe Mariji nam po
deli veliko notranjo svobodo ...................................................... 91
7. nagib: S popolno predanostjo Mariji uresničujemo po
polno ljubezen do bližnjega ......................................................... 92
8. nagib: Popolna predanost Mariji nam podeli stanovitnost
1. Pričevanje svetrukov
2. Zaupno prepuščanje vsega Mariji
6. poglavje
Svetopisemski zgled za popolno podaritev samega sebe:
Rebeka in Jakob
Prvi oddelek: Jakobova zgodba............................................................................ 99
Drugi oddelek: Razlaga zgodbe.......................................................................... 100
а. Ezav, podoba posvetnežev
2. Jakob, podoba božjih otrok
Tretji oddelek: Božja Mati in njeni otroci ......................................................... 107
Marija jih ljubi
Marija skrbi za svoje otroke
Marija svoje služabnike vodi
Marija svoje sliilabnike brani in varuje
Marija prosi za svoje otroke
7. poglavje
Čudoviti učinki popolne podaritve samega sebe
Spoznanje samega sebe in odpoved samemu sebi 114
Deležnost Marijine vere
Milost čiste ljubezni
Veliko zaupanje v Boga in v Marijo
Marijina duša in Marijin duh prehajata na Marijine služabnike
б. Preobrazba duš v Mariji in po podobi Jezusa
Kristusa
7. Večja čast Jezusa Kristusa ................................................................ 119
8. poglavje
Vaje popolne podaritve samega sebe
Prvi oddelek: Zunanje vaje ........................................................................... 121
Priprava na popolno podaritev samega sebe
Na posvetitveni dan dejanje popolne podaritve
Vsakdanji rožni venec
Nošnja blagoslovljenih svetinjic
Posebno češčenje skrivnosti učlovečenja
Zakaj »predanost Jezusu v Mariji«
Veličina skrivnosti učlovečenja
241
5- Velika ljubezen do zdravamarije in rožnega venca
Znamenje božjega otroštva Odličnost zdravamarije Priporočitev rožnega
venca
6. Molitev speva Moja duša poveličuje
7. Preziranje sveta
Drugi oddelek: Posebne notranje vaje ................................................. 135
a. Vse po Mariji
2. Vse z Marijo
3. Vse v Mariji
4. Vse za Marijo
Tretji oddelek: Vaja popolne predanosti Kristusu po Ma riji pri svetem
obhajilu.............................................................. 139
1. Pred svetim obhajilom
2. Med svetim obhajilom
5. Po svetem obhajilu
POSVETITEV ........................................................................................................ 143
Opombe ................................................................................................................. 146
Pojasnila k »Popolni podarltvi« in njenemu pisatelju
I. Življenje in delo sv. Ludvika M o n t f o r t s k e g a . . . .
158
II. Najpomembnejša Grignionova knijga ................................................................ 164
a. Naslov .................................................................................................. 164
2. Namen in vsebina ............................................................................... 165
3. Novost ter vpliv na teologijo in duhovnost . .
167
III. Ne suženjstvo, temveč svoboda, za katero nas je oprostil Kristus ..... 172
IV. Uresničevanje montfortanske »popolne podaritve« v vsakdanjem življenju
.................................................................................................... 178
a. Življenje iz krsta ................................................................................... 178
2. »Po Mariji, z Marijo, v Mariji in za Marijo« . .
i8i
3. Prilagati »gorivo« ................................................................................ 186
V. Pomembnost popolne predanosti Kristusu po Mariji za
naš čas ...................................................................................................... 189
Opombe ................................................................................................................. I95
Slovstvo ................................................................................................................. 196
Dodatek I: Priprava na dejanje posvetitve Mariji po napotkih sv. Ludvika
Montfortskega
Dejanje posvetitve Mariji kot sredstvo za popolno predanost Jezusu Kristusu ........ 199
A. Prvih dvanajst dni: Prizadevanje za znebitev duha po- svetnosti .......... 201
B. Obdobje treh tednov: Prizadevanje, da bi se po Mariji napolnili z Jezusom
Kristusom ................................................................................................... 207
Prvi teden: Spoznavanje samega sebe ......................................................... 207
Drugi teden: Skušajmo spoznati Marijo ...................................................... 2x1
Tretji teden: Poznati in ljubiti Jezusa Kristusa . .
214
Nekaj napotkov za premišljevalno molitev ................................................ 218
Dodatek II: Nekateri molitveni obrazci ................................................... 223
Lavretanske litanije Matere božje ..................................................................... 225
Dtanije presv. Imena Jezusovega ....................................................................... 230
Litanije presv. Srca Jezusovega ......................................................................... 233
Litanije Svetega Duha ....................................................................................... 235