Mavrični Samorastnik 2014, glasilo naše šole

Lepo pozdravljeni, dragi prežihovci!
Že ob pogledu na naslovnico letošnjega glasila ste verjetno opazili pomembno
novost – Samorastnik, šolsko glasilo z dolgoletno tradicijo, in Mavrico/
Rainbow/Regenbogen/Arc-en-ciel, glasilo v treh tujih jezikih, smo združili v
MAVRIČNI SAMORASTNIK.
Tako lahko zdaj v eni izdaji uživate ob mnogih zabavnih in poučnih prispevkih, ki
so jih naši učenci ustvarili pri slovenščini, angleščini, nemščini in francoščini.
Da je glasilo še bolj mavrično, smo poskrbeli z ilustracijami, ki so nastale pod
mentorstvom učiteljice za likovno umetnost, učiteljic zgoraj omenjenih
predmetov ter 2. in 3. razredov.
V letošnjem šolskem letu smo doživeli ogromno lepih stvari, zato lahko nekaj o
njih preberete na naslednjih straneh – uživali smo ob uspehih naših olimpijcev,
potepali smo se po Dunaju, zabavali smo se v šoli v naravi, nekateri smo uživali ob
dobrih zgodbah, vsi pa zagotovo v kakšnih drobnih trenutkih, ki so samo naši …
Ogromno lepega in razburljivega pa še prihaja … Mnogi že težko pričakujemo
tradicionalno srečanje osnovnih šol s Prežihovim imenom, ki je za nas letos
posebno, saj smo gostitelji, devetošolci že težko pričakujete valeto, vsi pa verjetno
že komaj čakamo poletne počitnice …
V upanju, da boste tudi to glasilo sprejeli kot lep delček v mozaiku mnogih
mavričnih dogodkov tega šolskega leta, vas lepo pozdravljamo in želimo vse
dobro,
mentorici Anita Malić in Maja Kovačič z učenci
MAVRIČNI SAMORASTNIK,
šolsko glasilo OŠ Prežihovega Voranca Jesenice
Maj 2014
Oblikovanje in priprava za tisk: Anita Malić in Maja Kovačič
Naslovnica: Irena Horvat
Tisk: Osnovna šola Prežihovega Voranca Jesenice
Naklada: 100 izvodov
Intervju z ravnateljem, gospodom Robertom Kerštajnom
»Ukvarjajte se s športom.«
K ravnatelju smo se odpravili po uspehih, ki so jih letos na zimskih olimpijskih
igrah v Sočiju dosegli slovenski športniki.
Verjetno se mnogi sprašujete, kaj ima naš ravnatelj s tem. No, zaupati vam
moramo, da je bil tudi naš ravnatelj, sicer še preden je začel z delom na naši šoli,
na zimskih olimpijskih igrah,in sicer v Franciji leta 1992. Še več, bil je celo prvi
slovenski športnik, ki je na OI zastopal Slovenijo.
Kdaj ste začeli trenirati tek na smučeh?
Ko sem začel hoditi v šolo. Takrat smo v prvi razred šli s sedmimi leti. To je bilo torej leta
1974, če se ne motim.
Zakaj ste izbrali ta šport?
V bistvu je bil že moj oče smučar tekač in tudi on je bil že na olimpijskih igrah, tako da je
verjetno večji del odgovora že to. Drug razlog pa je, da smo takrat že živeli v Ratečah,
kjer je tradicija tega športa zelo prisotna.
Ste se navduševali še nad katerim drugim športom?
Nogomet sem že od nekdaj rad igral in kasneje sem poleti s tem dopolnjeval svoje
treninge. Opravil pa sem tudi izpit za nogometnega sodnika, tako da se z njim ukvarjam
tudi na ta način.
Kdo vas je najbolj zagreto spodbujal pri teku na smučeh?
Kot sem že prej rekel, moj oče. On je tisti, ki me je pravzaprav postavil na tekaške smuči,
seveda je tudi mama močno vplivala na vse. Izpostaviti pa moram še, da moraš sam sebe
gnati naprej, zlasti ker je to individualni šport, za razliko od košarke ali nogometa, kjer je
ekipa za tabo. Pri teku na smučeh si sam, sam na poti proti cilju in v boju s časom.
Ker je med našimi bralci kar nekaj športnikov, nas zanima, kako ste usklajevali
športne in druge obveznosti.
Verjetno misliš predvsem na šolo, kajne? V osnovni šoli pravzaprav ni bilo nekega
usklajevanja, ker je bila že samoumevno šola na prvem mestu. Ko je bilo v šoli v redu, je
bilo tudi s športom v redu. Časa je bilo dovolj za vse – popoldne sem imel treninge, za
šolo pa sem delal zvečer ali pa zjutraj. Včasih sem vstal tudi ob petih zjutraj in se še kaj
naučil.
Ko pa sem razmišljal o nadaljevanju šolanja, sem v mislih imel medicino ali fakulteto za
šport. Malo pred to odločitvijo sem si rekel: »Če bom letos na državnem prvenstvu med
prvimi tremi, grem na fakulteto za šport, če ne, grem pa na medicino.« Ker sem bil drugi,
sem se vpisal na fakulteto za šport.
Izpostaviti pa želim še, da ni tako težko usklajevati šolo s športom in da bi danes morali
vsi imeti nujno zaključeno vsaj srednjo šolo. Povsem mogoče pa je ob športu uspešno
zaključiti tudi fakulteto, če si le dovolj motiviran. Jaz sem diplomiral, ko sem še zelo
aktivno tekel na smučeh. Čeprav takih ni veliko, pa lahko iz lastnih izkušenj zagotovim,
da se da.
Ali ste imeli na OI igrah tremo, glede na to, da ste bili prvi slovenski športnik, ki je
na OI zastopal barve takrat nove države Slovenije?
To vprašanje velikokrat slišim.  Seveda je bilo malo treme, ampak v ospredju je bil
predvsem tisti občutek negotovosti, ko ne veš točno, kam si prišel. Priti na olimpijske
igre ni kar tako, zato je bilo v meni takrat več ponosa kot treme. Predvsem takrat, ko si
na štartu in imaš na sebi majico z olimpijskimi krogi in se zaveš, kje si, tremo zamenja
ponos in želja, da daš vse od sebe, če si že do sem prišel.
Malo treme sicer tudi mora biti. Ker če ni treme, to lahko kaže, da nisi povsem resno
pristopil k določeni stvari.
Letos smo vas opazili tudi na televiziji, ko ste komentirali dosežke naših
olimpijcev v Sočiju. Kakšni so bili vaši občutki ob tem?
Oh, nič posebnega, ker sem kamer in mikrofonov navajen že od prej. Govorjenje mi pa
tudi ne povzroča težav, povedati pa tudi imam marsikaj. Če imaš kaj povedati in se znaš
ustrezno izražati, take stvari niso nič posebnega.
Sem bil pa zelo zadovoljen, da pokličejo tudi take, ki smo bili na OI že pred leti, tudi zato,
da taki, kot ste vi, vedo, da smo že kdaj bili kje na pomembnih tekmovanjih.
Ali obstaja kakšna anekdota iz vaših športnih časov? Bi jo delili z nami?
Hm … anekdota … marsikaj se je dogajalo. Ker smo ravno omenjali OI, lahko omenim, da
sem takrat tekmoval na štirih tekmah – na 10, 15, 30 in 50 km. Na 15-kilometrski tekmi
smo imeli skupinski štart – eni smo sicer stali bolj spredaj, eni malo bolj zadaj in sodnik
na štartu me je 48 sekund prezgodaj spustil na progo. Posledica je bila, da sem bil na
prvih 5 kilometrih na vseh semaforjih zapisan kot prvi. Mnogi so takrat čudno gledali,
kdo je ta Slovenec, ki vodi, ampak so zadevo kmalu popravili in mi pribili tistih 48
sekund, tako da nisem bil več prvi. 
Kdaj in zakaj ste zaključili svojo kariero smučarskega tekača?
To je bilo tik preden sem prišel na to šolo. Leta 1995 sem bil še na svetovnem prvenstvu
v Kanadi, zatem pa sem zaključil svojo športno kariero. Razlog je bil predvsem moj
hrbet, ki mi je povzročal vedno več težav, aritmija srca, skratka, nekaj zdravstvenih
težav. Verjetno pa tudi zavest, da v svetovnem pokalu dlje kot do 20. mesta ne bi mogel
priti. S tem bi se pa pri 30 letih težko preživljal, zato je padla taka odločitev.
Verjetno vas je tek na smučeh zaznamoval za celo življenje. Na kakšen način ste še
vedno aktivni na tem področju?
Ja, še vedno sem precej aktiven, zato sem včasih tudi bolj malo doma. V Ratečah sem
predsednik športnega društva, kjer taki otroci, kot ste vi, tekmujejo oziroma trenirajo
smučarski tek in smučarske skoke. Imamo jih cel kup, okrog 50, v starosti od 7 do 19 let.
Prav tako pa sem dejaven tudi v organih Smučarske zveze Slovenije kot član Odbora in
Zbora za smučarski tek, se pravi tistih organov, ki se na državnem nivoju ukvarjajo s
smučarskim tekom. Sem tudi demonstrator smučarskega teka, to pomeni, da učim tiste,
ki učijo smučarski tek.
Kaj vam je lažje – biti ravnatelj ali športnik?
Oh, kaj pa vem!  Mogoče celo lažje – športnik.
Pri športu, s katerim sem se jaz ukvarjal, sem bil odgovoren samo za sebe. Krivdo sem
prevzel samo zase, uspehe sem žel sam …
Tukaj pa je malo drugače. Tu je odgovornost mnogo večja, saj me včasih malo skrbi za
vas, ali boste uspešni, ali bo šlo vse po načrtih, včasih me malo skrbi tudi za učiteljice in
učitelje … Skratka, odgovornost je neprimerljivo večja.
Imate še kakšno sporočilo za naše bralce?
Gleda na to, da ste k meni prišli zaradi moje športne kariere, bi mogoče zaključil z
nasvetom, ki velja zdaj in tudi ko boste mladostniki in odrasli. Ukvarjajte se s športom na
tak ali drugačen način, rekreacijsko ali tekmovalno, ker vam lahko šport veliko
pozitivnega povrne. Skozi šport se lahko veliko naučite, pridobite delovne navade,
odgovornost do obveznosti. Če se pri športu navadite na sprejemanje odgovornosti in
disciplino, boste tudi šolske obveznosti lažje in bolje opravljali.
Poleg tega pa s športom poskrbimo za svoje zdravje in telo.
Soči
Krasna si, olimpijska vas Soči,
Brdka v prirodni si lepoti,
Ko te sredi snežnih površin
Olimpijski duh ne moti.
Športniki z vsega sveta zbrani,
Na fotografiji: (z desne) ravnatelj, ena izmed
mentoric učencev, ki so pripravili intervju:
Vanessa Janin Muzga, Lucija Bohinc, Ian Hatič,
Luka Panić, 7. a
vsi znani, se trudijo v hudih
in težkih mukah,
da bi kolajne pristale v pravih rokah.
V olimpijskih krogih barv je pet,
leta 2018 se vidimo spet.
Elvisa Smajlović in Tamara Vilič, 9. b
Jabolko ne pade daleč od
drevesa
Stara ljudska modrost velja tudi za učence naše
šole. Pomembnih uspehov namreč ni dosegal samo
ravnatelj, temveč tudi mnogi učenci. Nekatere
izmed njih lahko spoznate v kratkih intervjujih, ki
jih je pripravila šestošolka Ema Selimović.
1. Kdo si in s čim se ukvarjaš?
2. Zakaj si se odločil/a za ravno to dejavnost?
3. Kateri dosežek ti največ pomeni?
4. Kdo je tvoj vzornik?
5. Kakšni so tvoji cilji in upi za prihodnost?
1. Sem Ernest Eman Babača in obiskujem 6. c razred.
Želel bi obiskovati mnogo športnih aktivnosti, če bi le to
bilo mogoče. Tako pa se poleg košarke redno ukvarjam s
strelstvom.
2. V drugem razredu smo v šoli v naravi imeli tekmovanje
v streljanju z lokom. Po končanem tekmovanju mi je
vaditelj povedal, da sem poleg osvojitve prvega mesta
postavil tudi nov rekord. Zaradi tega sva se z očetom, ki
se tudi ukvarja s strelstvom, odločila, da se preizkusim
tudi v streljanju z zračnim orožjem.
3. Največ mi pomeni osvojitev prvega mesta in naslov
državnega prvaka na državnem prvenstvu osnovnih šol
letos v Kidričevem. Ob tem sem z 185 krogi tudi izenačil
državni rekord.
4. Moj vzornik je Rajmond Debevec.
5. Cilj je vsekakor obdržati se v samem vrhu med najboljšimi strelci tudi v prihodnje. S
tem pa tudi uresničiti upe, da bom, ko pride čas za to, vstopil tudi v reprezentanco
Slovenije.
1. Sem Jana Ravnik. Stara sem 12 let, ukvarjam pa se s športnim
plezanjem.
2. Za to dejavnost sem se odločila, ker je športna dvorana zelo blizu
mojega doma.
3. Največ mi pomeni naslov državne prvakinje v sezoni 2013.
4. Moja vzornica je Mina Markovič.
5. Želim si, da bi v prihodnosti nastopila tudi na kakšnem večjem
tekmovanju.
1. Sem Tjaša Prezelj in se poleg baleta ukvarjam tudi
s twirlingom. To je vrsta plesa, ki poleg baleta in
gimnastike vključuje tudi ples s palico, tako da bi
lahko rekli, da so to neke vrste mažoretke.
2. Za to dejavnost sem se odločila, ker mi je ples zelo
blizu, prav tako pa so mi všeč tudi mažoretke.
3. Marca letos sem se udeležila tudi tekmovanja v
twirlingu, imenovanega dance-twirl, na katerem smo
vse tekmovalke odplesale isti ples, sodniki pa so nas ocenjevali. Tista, ki je dobila največ
točk, je zmagala.
Letos sem bila ta zmagovalka prav jaz in tako sem postala državna prvakinja v kategoriji
dance-twirl solo 1 in prejela zlato priznanje.
4. Moja vzornica je moja trenerka Anita Omerzu, ki je mednarodna sodnica, trenerka in
odlična plesalka.
5. Naslednje leto bi se rada udeležila istega tekmovanja, le v težji kategoriji in upam, da
bom dosegla podobne rezultate. :)
1. Sem Emil Jakupovič in obiskujem 7. a razred. Treniram
plavanje v plavalnem klubu Gorenjska banka Radovljica.
2. Plavati sem začel pri petih letih, in sicer kot otrok, ki se
je zelo bal vode. Mama se je odločila, da bo temu naredila
konec in me je vpisala v plavalni klub Jesenice.
3. Plavanje je zelo nehvaležen šport, saj je ogromno klubov
in še več otrok, zato mi veliko pomeni uvrstitev na
državno tekmovanje. Najbolj pa sem bil vesel srebrne
medalje, ki sem jo dobil v Salzburgu, ko sem plaval disciplino 200 kravel.
4. Moj vzornik je Michael Phelps. Je najhitrejši plavalec na svetu in rekorder pri
osvajanju olimpijskih medalj.
5. Moji cilji so predvsem udeleževati se čim več tekem, izboljšati tehniko plavanja za
vsako naslednjo tekmo ter na vsaki tekmi poskušati izboljšati čas plavanja.
1. Sem Nuša Bolte in ukvarjam se z namiznim tenisom.
2. Za to dejavnost sem se odločila, ker je to zelo zanimiv in
hiter šport.
3. Največ mi pomeni zmaga na 2. odprtem turnirju RS za
kadete in kadetinje.
4. Moj vzornik je XuXin, mlad igralec namiznega tenisa, ki
igra za Kitajsko. Trenutno je 2. na svetu.
5. Moji upi za zdaj so zmaga na državnem prvenstvu,
uspešno zastopanje reprezentance … Kasneje pa želim igrati
na svetovnih tekmovanjih in OI.
1. Sem Neja Omanovič, ukvarjam se z atletiko.
2. Za ta šport sem se odločila, ko sem bila v 1. razredu. Po televiziji sem gledala atletsko
tekmovanje in takrat sem se odločila, da bi to tudi jaz rada počela.
3. Največ mi pomeni 2. mesto na državnem prvenstvu.
4. Moj vzornik je Usain Bolt.
5. Rada bi se še naprej ukvarjala z atletiko in upam, da bom dosegla še kakšno odlično
uvrstitev.
1. Sem Matevž Tonejc, učenec 8. b razreda.
Rad imam glasbo, šport in vlake.
2. V prvem razredu sem začel igrati, flavto,
naslednje leto trobento in nato sem na
prigovarjanje učitelja nadaljeval z učenjem
pozavne. Ker imam dolge roke, mi gre to dobro
od rok.
3. Letos sem se celo leto pripravljal na
tekmovanje. Zmagal sem v Kranju na regijskem
tekmovanju in se uvrstil na državno. Skladbo s
tekmovanja sem potem zaigral tudi na 40.
srečanju glasbenih šol Gorenjske in zamejstva na Brdu pri Kranju. Na tem srečanju sem
nastopil tudi s simfoničnim orkestrom, v katerem smo bili združeni najboljši mladi
glasbeniki Gorenjske.
4. Rad poslušam tudi Pihalni orkester Jesenice-Kranjska Gora, ki ga vodi dirigent pozavnist Domen Jeraša. Želim si, da kdaj tudi z njim skupaj zaigrava.
5. V poletnem času bi se zelo rad udeležil kakšnega zanimivega glasbenega kampa, kjer
bi izpopolnil svoje znanje igranja pozavne.
Pikapolonica, poleti v
nebo in mi prinesi …
O prihodnosti ne razmišljajo zgolj športniki in glasbeniki. Načrtom za uspešno in
zadovoljivo prihodnost se zelo intenzivno posvečamo tudi devetošolci. Nekaj naših misli
bomo v spodnjih vrsticah delili z vami …
Mislim, da ima vsak izmed nas svoje stopnice v prihodnost. Nekateri po njih stopajo
počasneje, drugi hitreje, tretji pa celo boječe. Jaz nisem ena izmed teh oseb, ki stopajo
boječe in previdno, a vendar stopam počasi, da ne bi na poti česa zgrešila.
Elvisa Smajlović, 9. b
Včasih se zdi cilj, ki si ga zastaviš, zelo daleč, a ko naposled prispeš do njega, si ponosen
na opravljeno delo oziroma pot, ki si jo prehodil. Ravno ta pot te je namreč naredila
močnejšega, kot si bil na začetku.
Sanje, želje, cilji, ki si jih zapišemo, imajo še večjo moč.
Mladi se včasih ne spoštujemo in si ne prisluhnemo dovolj. V vsaki, še tako majhni
napaki najstniki vidimo problem in imamo ves čas občutek, da mora biti vse popolno
(izgled, izobrazba, osebnost …)
Brina Tišov, 9. b
Zame je načrtovanje prihodnosti zelo pomembno. Rada bi imela nek cilj v življenju in ga
skušala po najboljših močeh doseči.
Lepo je, ko nekaj narediš iz sebe. Izobrazbo potrebujemo vsi, saj je že z izobrazbo v
današnjih časih težko najti delo. Menim, da se mora vsak človek boriti in doseči želen cilj
oziroma uresničiti sanje.
Mirela Samardžić, 9. c
Kaj pravijo malo mlajši …
Kot moji vrstniki si tudi jaz želim v svoji mladosti uživati, hoditi v šolo, se družiti s
prijatelji. Starejši ljudje pravijo, da je to najlepše obdobje v celem življenju. Zato bi jaz
rada svojo mladost preživela brezskrbno, da bi se je, ko bo minila, spominjala kot nekaj
lepega, svetlega, brez drobtinice obžalovanja, da sem kaj zamudila ali da nisem
uresničila svojih sanj.
Belma Balagić, 7. a
Moja mladost je zakomplicirana stvar. Včasih se vedem zelo nerazumno, ker še sam ne
razumem položaja. Končno sem star 12 let in mislim, da sem že odrasel. Moja mama pa
se z mano ne strinja, čeprav si znam sam speči jajca in to celo med igranjem igric.
Ian Hatič, 7. a
Včasih, tudi med poukom, pa nam misli odnese daleč stran … nekam … kjer je …
… NEKDO
Ne more več, hoče končat,
v srcu za vedno ostal bo pečat.
Zakaj nekoč čutila je toplino,
tvojo ljubezen in milino?
Angel v oblakih bil si nekoč,
zdaj pa hudič, tvoj dotik je pekoč.
Prenaša pekel s seboj,
vsak njen problem je tudi tvoj.
Močnejša od vsega je njena ljubezen,
čeprav se zavedata, da to je bolezen.
ŽALOST IN PREDANOST
Hoče ga pozabit, ne more se ga znebit.
Ni ga več, v srce ji je zabil meč!
Ni jutranjega zbujanja, šolskega zamujanja.
Reče ji: »Rad te imam!« In zlaže se: »Nikomur te ne dam.«
Na življenje gleda kot optimist, vendar ni za nobeno korist!
Ne da si izmišljuje neke stvari v glavi, to samo od sebe pride, kot hrasta na rani.
Noče nič več za njim teč!
Pokazal je svoj pravi obraz, povedal je, da prikazal je le en drugačen izraz.
Staro dekle se je zgubilo, ker med potjo do sreče veliko porazov je dobilo.
Za veliko stvari je molila, na tiste, ko jo delajo srečno, pa pozabila.
Za nič je ne briga, celo življenje je le ena igra.
Želi si boljšega življenja, nikoli več tistega starega trpljenja.
Pravijo, da življenje hitro mine, veliko stvari se vmes še vrine.
Zdaj ozre se nazaj, veliko je spominov, naenkrat samo veter je zapihal.
Elvira Krehmić, 9. a
PROSTOVOLJSTVO in EJGA – ZA LEPŠE JESENICE
Prostovoljstvo je nekaj, kar je v današnjem času v medijih omenjeno vedno večkrat.
Pojavlja se praktično skoraj povsod.
Kaj sploh je prostovoljstvo? Je to nekakšna pomoč, ki jo ponudimo starejši gospe z
dvema polnima vrečkama hrane, ko se odpravlja po stopnicah? Je to pomoč ob naravni
katastrofi? Mogoče udeleževanje takih ali drugačnih akcij z dobrodelnim namenom?
Prostovoljno kidanje ceste sosedu? Ali pa je to vsakomesečno darovanje hrane Karitasu,
Rdečemu križu in drugim ustanovam?
Je vse to in še več. Prostovoljstvo je neplačana pomoč sočloveku iz čiste dobrote.
V zadnjem času se je na Facebooku pojavila skupina Ejga – za lepše Jesenice. Poprosila
sem ustanovitelja skupine g. Ahmeda Pašića, da mi je o skupini zaupal še več.
»Skupina "Ejga – za lepše Jesenice" je nastala junija 2013, ko se je na Slovenskem Javorniku
obnovilo igrišče za košarko. Ko so se na Facebooku objavile fotografije, so ljudje sami
predlagali, da ustanovimo skupino, ki bo to počela z združenimi močmi. Začeli smo
obnavljati ograje, otroška igrišča, čistiti zanemarjene dele mesta, organizirati razne
bazarje in festivale, vrhunec dosedanjih aktivnosti pa sta bila obnova železniške postaje in
mednarodni festival kulinarike, na katerega je prišlo več kot 500 ljudi. Do sedaj smo
uspešno realizirali 77 projektov, skupina pa ima trenutno 2887 članov in še vedno raste.
Trenutno pišemo knjigo o naši zgodbi, izšla naj bi v maju, ves izkupiček pa bomo namenili
sanaciji mostu na Koroški Beli.«
Organizirano se lahko pomaga večji masi ljudi, kot lahko naredi en človek sam. Vendar
tudi to šteje. Šteje vsaka pomoč, ki ni plačana, za izvedbo katere nismo potrebovali
spodbude, pač pa smo se za njo odločili sami.
Zatorej, če vas kdaj prime, da bi poprijeli za delo, se udeležili kakšne akcije, pomagali
starki čez cesto ali ji posodili dežnik v močnem nalivu, nikar ne oklevajte in to tudi
storite. Verjemite, občutek je fantastičen, prav tako pa boste dan polepšali tudi osebi, ki
ji boste pomagali.
Raznih akcij, s katerimi pomagamo ljudem v stiski ali pa poskrbimo za dobrobit našega
okolja, se radi lotimo tudi na naši šoli. Izpostavimo lahko dve, ki sta bili res zelo
odmevni.
ZBIRANJE ODPADNEGA PAPIRJA
V letošnjem šolskem letu (jesenska in
spomladanska akcija) nam je uspelo zbrati
skoraj 60 000 kilogramov odpadnega
papirja.
Sredstva, ki jih na ta način zbiramo, gredo
v šolski sklad, iz katerega nudimo pomoč
tistim učencem, ki jo potrebujejo.
ZBIRANJE PLASTIČNIH ZAMAŠKOV
Tudi zamaškov smo zbrali že na tone in z
njimi pomagali vsaj 10 mladim, ki so
potrebovali sredstva za nakup prilagojenih
vozil, operacije in terapije …
Špela Noč, 9. b
Obstaja pa še ena stvar, ki nas notranje bogati –
BRANJE.
»Širiti polje svobode in to na zabaven način, je moj osnovni namen.«
(Andrej Rozman Roza)
Strinjam se z avtorjem zgoraj navedenega citata. Svobodna, lahkotna, prijetna dela so
lahko ravno tako poučna in pritegnejo bralca. Poleg tega, da se iz knjige kaj naučimo, se
ob branju prijetno počutimo in zabavamo. Posebej pomembno je to za otroke, ki jih
skušamo vpeljati v svet knjig in jih spodbujati k branju. Ob današnji računalniški
tehnologiji se otroci velikokrat raje ukvarjamo z računalniškimi igricami kot pa z
branjem knjig. Zadnjič, ko sem obiskala šolsko knjižnico, je knjižničarka potarnala, da
otroci v knjižnico prihajajo na računalnik, knjige pa ostajajo na policah.
Branje knjig je prijetno, saj nas knjige plemenitijo, bralci se iz knjig marsikaj naučimo,
izboljšujemo svoj besedni zaklad in se prepuščamo domišljiji. Knjige nam namreč
dopuščajo, da si ustvarimo lastno vizijo. Velikokrat sem gledala film in brala knjigo na
isto temo, pa sem vedno znova ugotavljala, da mi je bilo branje knjige ljubše in bolj
zanimivo.
Anja Trokić, 9. b
Kaj naj preberem …?
Neil Gaiman: Zvezdni prah
Romantična fantazijska pripoved je bila napisana za odrasle bralce, vendar pa je zaradi
pravljičnih, pustolovskih in fantastičnih prvin že v izvirniku postala pogosto branje
najstnikov.
Tristan Trn je zaljubljen v najlepše dekle v Zidu. Da bi jo osvojil, se mora odpraviti v
vilinsko deželo po padlo zvezdo. Med čudežno in razburljivo pustolovščino, polno
nevarnosti in urokov, sreča mnoga nenavadna bitja, mrtve prince, leteče pirate,
samoroga in seveda padlo zvezdo. Obljubo, ki jo je dal ljubljenemu dekletu, sicer izpolni,
a njegova usoda po vrnitvi v Zid ubere drugačna pota …
Siri Kolu: Ajda in Razbojnikovi
Malce nenavaden, celo »odštekan« roman bo bralca presenetil s svojo svežino,
sproščenostjo in pristno duhovitostjo. Zgodba govori o deklici Ajdi, ki jo nekega dne, ko
je z družino na poti k babici, ugrabi čisto prava razbojniška družina! A ko se izkaže, da je
ta družina bolj prijazna, zanimivejša in toplejša od njene rodne, se Ajda prepusti
pustolovščini in začne v njej prav uživati! Da bi stopila v stik s starši in sestro, ji ne pade
niti na kraj pameti!
(Knjigi sta dobili znak kakovosti Zlata hruška, ki ga podeljuje Mestna knjižnica
Ljubljana.)
John Green: Krive so zvezde
Najstniški roman pripoveduje o 16-letni deklici Hazel Grace Lanchaster, ki boleha za
rakom. Mama jo prepriča, da začne hoditi na sestanke, ki so namenjeni obolelim
otrokom. Tam spozna 17-letnega Augustusa Watersa. Kmalu se zaljubita in skupaj
odpotujeta tudi na Nizozemsko, ker bi ona rada spoznala pisatelja svoje najljubše knjige.
Njena največja želja je bila pogovoriti se o nadaljevanju te knjige.
Zgodba ima zelo žalosten konec in vsakemu bralcu sporoča, da mora ceniti svoje
življenje, saj se nekateri ljudje zavejo, kako dragoceno je življenje šele potem, ko zbolijo.
Ob branju knjige sem zelo uživala, čeprav sem si na koncu želela, da bi bila daljša. Tega
junija v kinodvorane prihaja tudi istoimenski film, ki se ga že zelo veselim. Krive so
zvezde bi priporočila vsem, saj je zgodba zelo življenjska in čustvena. Stil pisanja je
sodoben z najstniškim žargonom ter z zanimivim smislom za humor kljub tragični temi.
(Knjigo priporoča: Vanesa Studen, 9. b)
Pogosto nas zelo zaznamujejo tudi zgodbe, ki jih beremo med poukom.
Sedmošolcem je domišljijo prebudila zgodba: Prežihov Voranc: Bolečina.
Ali si kdaj zaželiš, da bi zgorela šola?
Tega si jaz ne želim.
Čeprav je v šoli zelo
naporno, se s
prijatelji zabavamo.
Seveda si tudi jaz večkrat
zaželim, da bi šola zgorela.
To željo imam včasih zgodaj
zjutraj, ko je treba vstati in
ko se je treba učiti.
Emil Jakupović, 7. a
Luka Panić, 7. a
Jaz si tega ne želim, saj bi
moral oditi na drugo šolo
ali ne bi več hodil v šolo.
Nejc Abram, 7. a
Ne želim si, da bi šola
zgorela, ker ne bi bil
izobražen.
Klemen Cvetko, 7. a
Devetošolci pa smo poglobljeno razmišljali o idejah iz Malega princa:
Risba: Tamara Vilić, 9. b
Mali princ na začetku vidi cvetico kot nekaj
vznemirljivega, novega. Ko je ugotovil, da je takih
cvetic na milijone, je bil malo razočaran. Ampak
proti koncu se zave, da je cvetica dragocena, ker
je njegova in ker je skrbel zanjo.
Do te ugotovitve mu pomaga priti lisica, ko mu
zaupa skrivnost: »Bistvo je očem nevidno.« Danes
smo preveč osredotočeni na zunanji videz
človeka – gledamo z očmi in ne s srcem.
Elvisa Smajlović, 9. b
Lisica malega princa nauči, da je za dajanje in
vračanje ljubezni potrebna odgovornost. Čas, ki ga
namenjamo drug drugemu, je nenadomestljiv in
neprecenljiv in je edino, kar lahko obžalujemo
kasneje. To, da si nismo vzeli dovolj časa za prijatelje,
za srečo. Naše življenje je prazno, če nimamo ničesar,
kar bi z veseljem pričakovali …
Miha Demšar, 9. b
Mali princ je na začetku občudoval svojo vrtnico, kot da je edina na svetu, saj mu je tako
rekla. Mislil je, da je zelo občutljiva, zato jo je zalival in varoval pred mrazom in vetrom.
Cvetica je zahtevala vedno več pozornosti od njega, zato je začel dvomiti vanjo. Kasneje
je spoznal, da bi jo moral soditi po dejanjih in ne po besedah.
Skrivnost »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.« govori o
tem, da bistvo v življenju čutimo s srcem. Ni najbolj pomembno tisto, kar vidimo, saj
videz lahko vara. Nekatere stvari in ljudje so nam dragoceni, ker vanje vlagamo skrb, čas,
se jim posvečamo, jih varujemo in s tem pletemo posebno vez, ki očem ni vidna.
Brina Tišov, 9. b
PIŠEM, PIŠEŠ, PIŠE …
Vabljeni, da vstopite v svet, ki ga s pisanjem zgodb ustvarimo
kar sami …
Sedmošolcem je učiteljica naročila, naj napišejo zgodbo s čim
več frazemi. In – meni nič, tebi nič – so zavihali rokave in se
lotili pisanja. Upamo, da zgodb ne boste gledali kot tele v nova
vrata, saj so uporabljeni frazemi konec koncev stari kot Zemlja.
Živel je palček, ki je bil pravi figa mož in si je zelo nerad zavihal rokave.
Ko je nekega dne k njemu prišel čarovnik in ga prosil za uslugo, si je prvič po petdesetih
letih belil glavo. Prosil ga je namreč, da mu pomaga ustaviti hudo vojno. Palčku pa, ki je
bil za luno, se sploh sanjalo ni, da okrog njega divja vojna. Čarovnik mu je dal tri dni za
razmislek in ko je drugič prišel, je bil palček pripravljen podpisati z obema rokama.
Njuno sodelovanje je hitro obrodilo sadove. Že prvi dan sta pokazala, da imata glavo na
pravem mestu. Ujela sta kar vojskovodjo, ki je imel kamen namesto srca, in čarovnik, ki ji
imel veliko pod palcem, je podkupil vojskovodjo, da je pobral šila in kopita ter odšel.
Celi državi se je po tem lahko odvalil kamen od srca in vsi so lahko živeli srečno do
konca svojih dni.
Petja Murnik, 7. c
Nekoč je živel fant, ki je imel kamen namesto srca. Vse je ves čas poniževal in jim govoril,
da so za luno. Mnogi so si s tem belili glavo in malokdo je v njegovi bližini imel dober
dan, ker je ves čas samo nagajal. Stvari, ki jih je govoril so bile
pogosto brez repa in glave, vendar so si jih otroci vseeno vzeli k
srcu. Ves čas je stvari počel z levo roko, vendar so ob tem vsi
raje tiščali glavo v pesek.
Nekega dne so se sošolci odločili, da bodo tega nepridiprava,
tega figa moža, spremenili. Prvič so mu brez dlake na jeziku
povedali, kar mu gre, in mu predstavili svetlo in temno plat
življenja. Po pogovoru je prvič potočil solzo sreče, saj je prvič
doživel, da je nekomu mar zanj.
Sošolci so ga po tem sprejeli z odprtimi rokami, njemu pa se je
odvalil kamen od srca. Čez čas je postal celo priden kot mravljica
in se povzpel na zeleno vejo.
Anja Djukić, 7. a
Srce mu je padlo v hlače.
Aljaž je bil že cel dan neučakan in nestrpen, a se nikomur ni sanjalo, zakaj. Popoldne, ko
je napočil čas za njegovo težko pričakovano nogometno tekmo, pa je postajal vse bolj
živčen in ni si mogel prenehati beliti glave s tem, ali bo usoda na njihovi strani ali ne.
Trener jim je pred tekmo strogo zabičal, da morajo danes imeti glavo na pravem mestu
in naj ne storijo nobene neumnosti. Igra se je začela. Sprva jim ni šlo vse kot po maslu in
so že mislili, da bodo potegnili kratko, ampak tik pred koncem se jim je sreča nasmehnila
in povedli so za dve točki. Zdaj so vedeli, da so na konju. Imeli so občutek, kot da so
rojeni pod srečno zvezdo.
Po koncu tekem so pokal sprejeli z odprtimi rokami in Aljaž je vedel, da je danes res bil
njihov dan.
Gaia Tušar, 7. c
Šestošolci pa smo za glavne junake zgodb postavili kar ločila.
Vsak, ki ima vsaj malo soli v glavi, dobro ve, da ponoči, ko že vsi spimo, oživijo ločila. To
niso taka ločila, nema kot kip, ki jih napišemo v spisu. To so taka ločila, ki hodijo in se
pogovarjajo. Njihovi pogovori so pogosto zelo zanimivi. Nekega dne sem jih poslušala.
Takole je to šlo:
»Ah, kako dolg dan! Toliko sem presanjal! Juhu, komaj čakam, da vidim prijatelje!« je
klical klicaj. Vesel je vstal z postelje in pojoč odšel iskat prijatelje. Ravno ko je prišel do
sedme strani, pa je srečal vprašaja.
»Dober dan, ampak, ali je res dober? Kako ste? Ste dobro spali? Jaz sem, a se ne spomnim
– sem sanjal pečene klobasice ali putke?« je spraševal vsepovprek.
»Greva k navednicam, one vse vedo!« je zavpil klicaj in tako sta se odpravila k dvanajsti
strani, kjer bivajo navednice.
»Dober dan, navednice drage! Prosim, odgovorite mi, je moj prijatelj sanjal pečene putke
ali klobasice? Ja, kar dajmo, dajmo, možgančke v peto prestavo!« je klical klicaj.
»Hm, mislimo, da … je sanjal putke,« so odgovorile navednice spodaj.
»Ne, ne, ne. Sanjal je klobasice,« so modro pritrdile tiste zgoraj.
Spodnje, ki so bile malo bolj jezne sorte, so takoj zavpile: »Putke, pa PIKA!« so kričale.
»Ja, spet me kličejo. Oh joj. Sem res tako krasna, ja, vem, to je retorično vprašanje. A jaz
sem pika, jaz trdim in ne sprašujem pa tudi kričim ne. In zdaj trdim, da sem krasno
krasna,« je govorila pika.
»Nihče te ne kliče!« je zakričal klicaj.
»Kako ne, saj sem najboljša v deželi Zvezek za slovenščino. To vsak ve,« je govorila pika.
»Samo vprašam, ampak, ali ni menda vejica najboljša?« je tiho vprašal vprašaj.
»Ja, ja, ja, ja, vejica je najboljša!« so pritrdile navednice.
»Ja, ja, vejica je boljša, vejica je boljša!« je kričal klicaj vsepovprek.
»Slišim, da nekdo govori o meni,« je rekla vejica. »Veste, da sem danes rešila zapornika?
Pa vam povem. Tako je bilo: porota je narobe napisala poročilo o nedolžnem jetniku.
Napisala je: »Ubiti, ne pomilostiti.« Pa se je še ravno pravi čas nekdo spomnil, da me je
dal pred pomilostiti. Zdaj piše: »Ubiti ne, pomilostiti.« Samo pomislite!« Vsi so očarano
strmeli v vejico, ki se je smehljala. Tako so se smejali, klicaj je vzklikal, vprašaj spraševal,
vejica ločevala, pika pa je kdaj pa kdaj celo kaj pritrdila. Od nekod pa se je iznenada
zaslišala glasba.
»Proslava se je začela! Gremo plesat!« je vzkliknil klicaj in vsi skupaj, celo pika, so se
odvrteli na zadnjo stran.
Začelo se je že svitati in kmalu so morali nazaj. Res so se imeli lepo. V dolini Zvezek za
slovenščino je vedno lepo. Morda tudi vi slišite kak njihov pogovor. Le o čem se bodo
takrat pogovarjala ločila?
Natalija Šmitran, 6. c
»Dober večer!« je nagovorila vejica piko.
»Kako si drznete ogovoriti mene, najpomembnejšo med ločili?!« se je šopirila pika.
»Ah, dajte no, ne petelinite se! Vsaj toliko sem pomembna kot vi, morda pa še bolj,« jo je
zavrnila vejica.
»Pravzaprav sva midva najbolj pomembna,« sta rekla vprašaj in klicaj.
»Vidva? Ha ha ha! Pa ja ne mislita, da sta pomembna,« sta se rogala vprašaj in klicaj.
Klicaj jima je rekel: »Kar ukažite kaj brez mene pa boste videli, kako sem pomemben!«
»In kar poskusite brez mene dobiti kakšno informacijo!« se je vprašaj postavil zase.
Tedaj pa so mimo prišli dvopičje, navedica spodaj in navednica zgoraj: »Pomislite,
kakšen bi bil premi govor brez nas!« »In pri naštevanju sem tudi pomemben!« je
nadaljevalo dvopičje.
Tedaj pa se je od nikoder vzel brisalec črnila in zbrisal vsa ločila.
Kristjan Komloši, 6. c
Ogromno navdiha za pisanje pa vedno ponujajo dogodki iz šole v naravi.
Medvedi, skrivnostne jame in epidemija bruhanja?
ŠOLA V NARAVI – 8. razred (Rakov Škocjan)
V začetku decembra smo se osmošolci odpravili v šolo v naravi v Rakov Škocjan. Tam
smo doživeli veliko zanimivega. Ker je bilo lepo vreme, smo veliko časa preživeli v
naravi. Eden izmed boljših izletov je bilo kolesarjenje do Cerkniškega jezera, o katerem
smo izvedeli tudi veliko novega. Zelo so nam bili všeč pohodi v skrivnostne jame in
vožnja s kanuji po reki Rak. Na enem izmed pohodov smo si ogledali tudi Mali in Veliki
naravni most.
Strah nas je bilo, ko smo nastavljali hrano medvedu. Večeri pa so bili namenjeni zabavi –
igrali smo se razne igre, šli na sprehod v temi …
Šola v naravi je bila vsem všeč. Na žalost pa nam bo ostala v spominu tudi po epidemiji
bruhanja.
učenke 8. b razreda
ŠOLA V NARAVI – 6. razred (Radenci)
Ko smo prišli,
smo razpakirali
in pripravili posteljnino,
kar nam je bilo zelo fino.
V četrtek smo bolj malo spali,
super spomini bodo v nas ostali.
Vsaka soba je naredila svojo predstavo,
kar bilo je vsem v zabavo.
Nato smo imeli kosilo,
ki je bilo zelo mamljivo.
Po kosilu smo se preobuli
in šli peljat s kanuji.
Še v petek veliko smo počeli,
res smo se cel teden lepo imeli.
Ko smo se vračali na Jesenice,
smo si veselo peli pesmice.
V torek smo pekli pogačo
in streljali z loki v tarčo.
V sredo, preden smo šli spat,
smo se šli še malo igrat.
Manuela Jovanović in Adna Midžan, 6. b
Sanjski ples
Bil je četrtek in bili smo v šoli v naravi. Učitelj je rekel, da smo lahko na dvorišču ali pa
imamo v učilnici ples. Odločila sem se za ples.
V sobo sem se šla preobleč, nato pa sem odšla na ples. Ko sem hodila, sem slišala glasbo
in odhitela do učilnice. Videla sem neko luč, ki se ugaša in prižiga zelo hitro. Sošolka mi
je rekla: »Daj no, pohiti, notri je zelo zabavno.« Vstopila sem in bilo je kot v mojih sanjah.
Nisem verjela, da se to dogaja. Ko sem gledala sošolce in sošolke, sem videla tako, kot da
se premikajo roboti. Vrtela sem se in plesala. Bilo je enkratno, še nikoli se nisem tako
počutila. Močno mi je bilo srce in počutila sem se zelo lepo, kot da bi iz mene zletelo
milijon lepih metuljčkov. Rekla sem sošolki: »Poglej, učiteljica nas zelo čudno gleda in si
pokriva ušesa.« Zelo sem se ustrašila, da bi nam rekla, da smo preglasni ali kaj
podobnega. Začutila sem strah, saj sem se res imela zelo dobro. Ampak plesala sem
naprej in moje sanje so se nadaljevale. Nato pa se je prižgala luč in videla sem učiteljico.
Ugasnila je tudi glasbo in luč, ki se je prižigala in ugašala zelo hitro. Nato pa je rekla: »To
ni ples, to je divjanje!« in moje sanje so se ustavile.
Tudi če je učiteljica prekinila ples, sem se zelo lepo počutila in ta ples si bom za vedno
zapomnila.
Sara Hadžič, 6. a
Po tako zabavnih dnevih nam je zelo težko oditi domov in nazaj v šoloooooo …
PESEM O ŠOLI
PO POČITNICAH SE ZJUTRAJ KOMAJ ZBUDIM
IN NAJPREJ POL URE V STENO STRMIM.
POTEM KOJ POGLEDAM NA FEJS SVOJE STANJE,
HITR KLIKNEM PUNCO IN SE VRNEM V SANJE.
V RAZREDU DVE NEOPRAVIČENI DOBIM TAKOJ,
ŽE VIDIM, KAKO BO DOMA NOCOJ.
ZARAD E-ASISTENTA STARŠI KOJ VSE IZVEJO,
SPLOH NI VEČ POTREBE, DA V ŠOLO GREJO.
KO DRUGIČ ZBUDIM SE,
KER FON MI ZVONI,
SE GLAS MI ZATRESE,
KER ME RAVNATELJ ŽELI.
KO PRIDEM DOMOV,
VIDM, DA FOTR VSE JE ŽE PREBROU.
ZA KAZEN OSTANEM BREZ KOMPA IN FONA,
ZA VSE TO JE KRIVA TA SMOTANA ŠOLA!
SPOMNIM SE, DA DONS IMAMO ŽE ŠOLO,
DA POČITNIC JE KONEC.
NA POTI ŠE SKOČIM V KARAVANKE PO KOLO,
ZATO PREHITI ME ZVONEC.
Jana Ravnik, Valentin Ravnik, Ema Selimović, Alja
Sintič, 6. b
ENGLISH
MY DREAM HOME
My dream home is very big. Its colour is orange and white. Around my home there is
sand and grass. The rooms that I have are my bedroom, kitchen, dining room, living
room, hall and bathroom. I have a very, very big garden.
My favourite room is my bedroom because it is the biggest room in the house and there I
can also draw on the blackboard.
This house is also my dream house because it has got an indoor and outdoor toboggan.
When I go out, I can also use the swimming pool and I can sunbathe. In the garden I grow
vegetables.
Nika Novak, 6. a
_____________________________________________________________________________________________________
My dream home is between the forest and the city. In my home there is a kitchen, a
living room and a bedroom.
In the living room there is a hot tub next to the TV set. And there is a rug next to the hot
tub. In the bedroom there is a long bed. Under the bed is a wardrobe. You can watch TV
from the bed. In the room there is also a desk and on the desk there are papers. In the
kitchen I can cook.
My favourite place is the living room because there is a pool in it. It`s my dream house
because I can do whatever I like.
Anja Balantič, 6. a
_____________________________________________________________________________________________________
MY ROOM
I share my room with my brother. It’s small but I like it. There are two beds next to the
wall. The calendar is on the wall next to the window. There is a mirror on the wall near
the wardrobe. I have a computer on the desk. There are two blue carpets on the floor.
Fjolla Kryeziu, 6. b
My dream home is in Piran. It
has got everything I like: many
books, many TV sets, a tree
house and an attic for reading
books. In my dream home I
can play in the garden, I can
read books, I can watch TV and
I can also play in the tree
house.
My favourite room is the
bedroom. It has got two
computers, a television and a
bookcase. The television is on
the wardrobe, so I can watch it
in my bed. There are many
books in the room and all
parts of the collection of the
books Princes`s diary.
Kaja Magovac, 6. a
Alja Sintič, 6. b
CITY VS. COUNTRY
In the city there are tall buildings, violence and a lot of noise. The city is more crowded
than the village. (Gaia Tušar 7. c)
There are many shops in the city, but there aren’t any villages, farms and cottages. In the
countryside air is healthier, better and fresher. Country people have their own garden,
where they can grow their own vegetables. (Denis Bošnjakovič 7. c)
There is peace and quiet in the countryside. We can play football. But I also like the city
because we can go shopping every day. (Florentin Pajaziti, 7. c)
_____________________________________________________________________________________________________
MY DREAM HOME IN THE COUNTRY
My dream home is very big. It`s got a big stable and there is a riding place in front of the
stable. My home stands by a small river and it`s got its own hydroelectric power plant.
There is a big swimming pool in front of the house. There is a huge garden behind the
house. In the house there is a living room, a dining room, a bathroom, five bedrooms, a
kitchen, a playing room and an indoor swimming pool with thermal water.
My favourite place is the stable because there are a lot of kind horses, tools and farming
machines.
This is my dream home because I can ride, I can work in the stable, I can swim, I can
enjoy the beautiful nature.
Tjaž Zorman, 6. a
SHOPPING
M: Can I help you?
J: I`m looking for jeans. What do you
recommend?
M: What size do you take?
J: I`m size 13.
M: What colour would you like?
J: I`m looking for blue jeans.
M: Sorry, we don`t sell blue jeans. Would
another colour do?
J: Do you have them in black?
M: Yes, we do.
J: May I try these on, please?
M: Sure.
J: Where are the dressing rooms?
M: Behind you …
J: These don’t fit me.
M: Do you need a smaller size?
J: Do you have size 12?
M: Yes, we do.
J: I would like to try them on.
M: OK, you know where the wardrobes are.
M (some minutes later): Do they fit?
J: Yes, they fit perfectly. How much are they?
M: 20 €.
J: It`s a good bargain.
M: Will that be all?
J: No, I also need a jacket.
M: OK, what size?
J: I`m thinking light brown.
M: Those were sold out yesterday.
J: Then … What colours do you have?
_______________________________________________
M: We have black, white, green, red and
greenish-purple.
J: I`ll take the black one.
M: Would you like to try it on?
J: Yes, of course.
M: Does it fit?
J: It fits me. Where is the mirror?
M: The mirror is on the right.
J: I don`t like it. Can I try the red one?
M: We only have one left. You can get 10 %
discount.
J: Let me just try it on first.
J (after a moment): It fits and I like it. I`ll
take it. What is the price?
M: It`s 40 €, but since you have 10 %
discount, it`s 36 €.
J: It`s a good deal.
M: Would that be all?
J: I also need shoes, size 37,5.
M: Indoor shoes?
J: Yes. Do you have them in red?
M: Yes, we do. They cost 17 €.
J: Too expensive, I will just take the jacket
and jeans.
M: That’s 56 € altogether.
J: Deal. Where is the cash desk?
M: You are looking at it. How would you like
to pay – cash or by credit card?
J: I will pay by credit card.
M: Here you are.
J: Thank you. Goodbye.
M: Have a nice day! Goodbye.
Martin Radman & Matic Jasnič, 8. c
WHAT DO YOUR CLOTHES SAY ABOUT YOU?
FLASH: ‘’I am fun and exciting.’’
CASUAL: ‘’I am average and conventional.’’
INDIVIDUAL: ‘’I am special, one in a million.’’
TRENDY: ‘’I am modern and progressive.’’
RESPECTABLE: ‘’I am moral and decent – a good
member of society.
TRADITIONAL: ‘’You can trust me. I do not change with the wind.’’
INTELLECTUAL: ‘’I am a thinker. Like me for my ideas, not my clothes.’’
PHYSICAL: ‘’I am fit and healthy. Look at my body – isn’t it fantastic?’’
abstract by Nuša Bolte, 8. a
(Rachel Zoe)
A HEALTHY LIFESTYLE
My way of life is healthy, because I eat healthy food and exercise every day. I don’t eat
sugar at all. I go to the gym every day. Since I have started working out I have lost six
kilograms. My only downside is that I play videogames too often. (Ajas Omanović, 9. c)
Well, I am lazy. I want to be a fit girl but I really love food. I usually eat soup and salad
but I also eat some sweets. I go to folklore practices and belly dance lessons but it is not
enough. I think I should start running and eat more fruit and vegetables.
(Mirela Samardžić, 9. c)
My lifestyle is healthy because I always eat some kind of vegetables for dinner and for
breakfast I eat cereals. Sometimes I eat eggs and pancakes. When I eat in a restaurant I
sometimes eat pizza or a hamburger which is not healthy.
(Boris Prtić, 9. c)
I would really like to say that I eat healthy but that would be lying. I eat a lot of
chocolate, even though I don’t like it that much. It is a bad habit, I guess. I try not to eat
bread in the evening and I eat three hours before I go to bed. In the morning I eat fruit
and I also drink a lot of water. I try to eat less processed meat like hot-dogs, salami and
paté. I also work out more besides taekwondo. I have started running – but not because I
would like to lose weight, actually I am trying to turn all the fat that I have into muscles. I
think my life isn’t healthy but I am working on it.
(Tamara Vilič, 9. b)
My way of life isn’t the healthiest. I really, really love chocolate and sweets and that isn’t
good, because you can be overweight then. I don’t eat a lot and I don’t like meat. But
positive is that I like vegetables. The good thing is that I have motivation for running. I
run almost every day (except when I don’t have time or when the weather is bad). My
bad habit is that I don’t drink enough water because I am not thirsty and sometimes I eat
too fatty food, but not so often. I think my way of life is healthy (but it could be
healthier).
(Elvisa Smajlović, 9. b)
_____________________________________________________________________________________________________
PEOPLE OF THE WORLD
Some are lovely in the hugs,
others totally in drugs.
The end of sadness everywhere,
mostly we’re feeling love in the air.
Most are feeling wonderful,
‘cause the nature is so beautiful.
Don’t forget that you live once,
if you’re happy, do it twice!
Happy people are now smiling,
the saddest people in their heart are dying.
Elvira Krehmić, 9. a
_____________________________________________________________________________________________________
Most stupid questions: When I'm washing my car, the neighbour says: “Hi, are you washing it?”
Me: “No, I'm just watering it so that it grows into a big bus.”
WORD SEARCH
Tajda Pivać, Gaia Tušar, Sara Zurc, 7. c
_____________________________________________________________________________________________________
A CREEPY HALLOWEEN STORY
It was midnight and I was home alone. I was watching a horror movie. It was called Jeff
the Killer. It was really scary for me, although I am not that easily scared. Then I heard a
noise. It was coming from the kitchen. I thought it was my dad, but it wasn`t him. Then
the lights flickered. I was so scared that I started screaming. Then I went to the
bathroom to wash my face. But then the mirror just became frozen. And it was starting
to get really cold. Then I saw another face in the mirror. I ran to the kitchen and outside
from our balcony there he was looking at me right in my eyes. It was him! It was Jeff the
Killer!! I thought and I hoped that this was a dream. Jeff was really scary. I was so scared
but then the happiest thing happened to me. It was just my dad. He was wearing a
costume that looked like Jeff the Killer.
In the end, my dad and I were both laughing. But the legend says that Jeff the Killer lives
and kills those who don`t believe in him. So if you don`t believe in Jeff, you may be the
next Jeff`s victim. But wait, whose was the other face I saw in the mirror? Maybe Jeff paid
me a visit.
Žan Batur, 9. a
_____________________________________________________________________________________________________
Most stupid questions: When I get woken up at midnight by a call: “Sorry! Were you sleeping?”
Me: “Na! I was doing research on monkeys in Africa marry or not. You thought I was sleeping?!”
POTTERMORE
Harry Potter is so popular that J. K. Rowling and her co-workers even made a website
called Pottermore where you can experience the Harry Potter world. That means that
you become a virtual student, pick your own pet, go to Hogwarts and have every single
Harry Potter adventure and you can even listen to audio books and buy merchandise.
HARRY POTTER
As you probably know, I love to read. And I have a lot of really good books and series of
books on my list but my favourite is Harry Potter.
I read the first book when I was about seven, but my love for Harry Potter started before
that. I first saw Harry Potter and the Philosopher's Stone in the kindergarten. My friends
and I used to play games or role-play scenes of the first two movies. I even have a
tumbler based on Harry Potter.
Harry Potter has always been there for me and I have always been there for Harry
Potter. It changed my childhood and gave me some growing up advice. I learned that I
need to stand up for what I believe in and follow my dreams. I owe a lot to Harry Potter.
It got me through some dark times in my life when there was no one to talk to. As far as I
am concerned, every kid, a teenager or a grown-up should read it because I think it
might help them, too.
Tamara Vilič, 9. b
_____________________________________________________________________________________________________
HOW I FOUND A TREASURE
It was summer 1950. My crew and I were sailing across the ocean. We were lost, so we
were looking for an island or a coast to rest. It was hot with no wind. My rowers were
very tired; we didn’t have a lot of food and water. Some of the men already got seasick.
We were desperate. But then one of my men saw an island in the distance. We were very
happy and were trying to sail as fast as we could. Luckily the wind started to blow and
we were moving faster. In three hours we finally came to the island. There was a
surprise. An old chest was lying in the sand. I went there. I was trying to open it, but I
couldn’t. With the help of my men I finally succeeded. I was surprised. I found a lot of
jewellery and a map to England. We picked some fruit and water. We were very pleased
and soon we sailed back home.
Neja Omanovič, 8. b
THE LAST KING OF SCOTLAND
This book is a political drama. It was written by Giles Foden and retold by Chris Rice. It
was published in 1998. The story that takes place in Uganda in 1970’s describes an
adventure of a young Scottish doctor Nicholas Garrigan who coincidently becomes a
personal doctor and advisor of Ugandan dictator Idi Amin. He is the witness and a part
of the rise and the fall of Idi Amin`s political regime and its violence.
I like this book very much, because it is based on real events, real people. My favourite
part is when Dr. Garrigan helps Idi Amin in the accident and Idi Amin chooses him as his
personal doctor.
Tit Jerman, 9. a
_____________________________________________________________________________________________________
MUSIC TRENDS

In the past they were playing on a piano or a flute. They didn’t know pop music or
rock or even techno! (Elvisa Smajlović, 9. b)
 The old music like classic rock and the old pop… these were pretty awesome. I
actually really like the old Madonna and the bands like the Beatles and Nirvana. And
if we compare them and the modern artists, they are basically gods. (Špela Noč, 9. b)
 The music before wasn’t so programmed. It was just music. And now we have music
videos and we are actually more looking than listening. (Amila Paunović, 9. c)
 Music is getting crazier and crazier
every year. In my opinion, Lady Gaga,
Nicki Minaj and a lot of others are going
overboard. It's alright to be different
but this is just too much. (Tamara Vilič,
9. b)
 I don’t like hip-hop music because the
singers usually sing only about partying
and drinking and I think it has a bad
influence on some teenagers. (Maja
Todorović, 9. c)
 I think that in the future music will be different. It always changes. And kids in the
future will think that today's music is old. (Manja Seršen, 9. c)
 I think that in the future there will be more electronic music because of the
technology. Modern technology will change everything and there won’t be any
instruments because everything will be created with some kind of “music machines”.
(Katja Slivnik, 9. a)
 In my opinion pop music is crazy. That’s the reason why I like it. In the future I think
old music will be popular again and teenagers will listen to it. (Advan Đulić, 9. a)
_____________________________________________________________________________________________________
Most stupid questions: At the concert: “Hey! What are you doing here?”
Me: “I sell tickets in black over here. Don't you know?”
HOLIDAY TIME
You’re going on a long journey.
How do you want to travel?
 by bus
 by ship
 by car
 by plane
How do you have the most fun?
 alone
 with your family
 with lots of people
 with a few good friends
Which country do you want to visit the most?
 Britain
 Russia

the USA

Spain
Your farthest travel destination so far has been:
 less than 100 km
 more than 600 km
Nuša Bolte, 8. b
 more than 300 km
 more than 1,000 km
_____________________________________________________________________________________________________
A PRANK
It was a peaceful morning. I was in bed. As always I was too lazy to get up and I was just
lying around. Then my nose started to tickle. Thinking it was normal, I put up my hand
and scratched my nose. Then I opened my eyes. My face was covered with cream. My
sister was standing in front of me and she said: “April Fools!” with a feather in her hand.
A classic prank! I knew that I had to get back at her...
Jaka Hlastan, 8. a
_____________________________________________________________________________________________________
We planned to go hiking, so my mum prepared lunch for me. When we were eating, I
wanted to eat an apple, then I saw the apple was plastic. I was angry because I really
wanted to eat it. When I got home, my mum wanted a glass of water and I gave her some
water with salt in it. Then my mum was angry.
Aleksandra Stojanović, 8. a
_____________________________________________________________________________________________________
GOOD HABITS
1. Do you pick your
nose?
2. Do you gossip?
3. Do you tell lies?
4. Do you go to bed
before midnight?
5. Do you drop rubbish in the street?
6. Do you share things with friends?
7. Do you get up late on school days?
8. Do you borrow money?
9. Do you talk with your mouth full?
10. Do you save some of your pocket
money?
abstract by Nuša Bolte, 8. a
FOOD
GORDON RAMSAY
Born on November 8th, 1966
(Johnstone, Scotland).
• Promising career in football.
• Hotel management diploma.
• Lives with his wife, 4
children, 2 cats and 1 dog.
• Received an OBE (Order of
the British Empire) in 2006.
• Scottish chef, restaurateur,
15 Michelin stars; TV star.
• A writer of cookery and
other books.
• TV leader for competitive
cookery (Hell’s Kitchen,
Kitchen Nightmares and
MasterChef).
Trade mark:
• Heavy use of bad language in
the kitchen, multi-furrowed
forehead, pencil behind the
left ear, he is fluent in
French.
Nika Sintič, 5. b
Miha Demšar, 9. b
_____________________________________________________________________________________________________
•
EUROBASKET IN SLOVENIA
Recent European Basketball Championship was
held in Slovenia between the 4th and the 22nd
September 2013. The mascot of the championship
was called Lipko, the anthem of the championship,
which was implemented by Zoran Predin and the
Cover Lover group, was titled I feel Slovenia.
The first part of the competition was held in Celje,
Koper, Ljubljana and Jesenice, while the final part
was located in Ljubljana – Stožice Arena. In
Jesenice, where Podmežakla Hall was the most
frequently visited hall in Slovenia, we could watch
basketball players from Serbia, Montenegro,
Bosnia and Herzegovina, Latvia and Lithuania.
Slovenian basketball team ended on the great 5th
place. What impressed me most, were the matches
that I had seen live and the cheering spirit among
fans.
Matic Kužet, 8. c
Nika Sintič, 5. b
DEUTSCH
IZLET NA DUNAJ
V soboto, 12. aprila 2014, smo se učenci 8. in 9. razreda, ki obiskujemo izbirni predmet
nemščina, in štiri učiteljice – Tatjana Otovič, Anita Malić, Maja Kovačič in Marta Lipušček
s turistično agencijo Levanta – že ob 4.00 zjutraj odpravili na Dunaj. Vozili smo se pet ur.
Ko smo prispeli, smo si najprej ogledali mogočni dvorec Schönbrunn, ki je zelo velik, saj
ima kar 1.400 sob. Skoraj vsaka od njih ima veliko okraskov, pozlačenih lestencev,
ogledal, dragega pohištva in poslikanih sten ter stropov. Pred dvorcem se razprostira
tudi lep park z vodnjaki in kipi, po katerem smo se sprehodili do živalskega vrta. Je
najstarejši na svetu in ima veliko živali, celo pando, koalo in pingvine. Naše potepanje
smo nadaljevali skozi dolg drevored do zabaviščnega parka Prater, ki mu rečejo tudi
Gardaland v malem. Tam smo se peljali s kolesom (Riesenrad), ki je ena največjih
atrakcij Dunaja. S kolesa smo imeli čudovit razgled na lepo zeleno mesto in tudi na
katedralo sv. Štefana (Stefansdom), ki smo si jo ogledali kasneje. Ta cerkev je ena najbolj
prepoznavnih znamenitosti starega mesta in je prav osupljiva. Ko smo se nato peljali do
našega žal zadnjega postanka, so se fantje navduševali nad dragimi avtomobili, dekleta
pa so bolj zanimale trgovine. Po končanem ogledu zanimive in poslikane hiše
Hundertwasser smo se na žalost morali posloviti od prečudovitega Dunaja in se polni
vtisov vrnili domov. Pred šolo smo prispeli okoli 23.00 ure. Za nami je bil lep, zanimiv in
zabaven dan, ki nam bo še dolgo ostal v spominu, za kar gre zahvala naši učiteljici
nemščine ge. Tatjani Otovič, ki nam je omogočila obisk Dunaja.
Tjaša Prezelj, 8. b
_____________________________________________________________________________________________________
EINE POSTKARTE AUS WIEN
Liebe Freundin Maja!
Ich bin in Wien. Ich war schon in Schönbrunn. Viele Touristen
kommen um die große Schloss und Garten zu sehen. Im Schloss
war sehr schön. Ich war im ZOO. Das ist der älteste ZOO in Welt.
Ich sah viele Tiere wie Pinguine, Tiger und Affen. Ich habe
viel Spaß gehabt. Ich hoffe, dass du auch diese Stadt besucht hast.
Liebe Grüße,
Merjemm Kaltak, 9. c
_____________________________________________________________________________________________________
Dieses Jahr haben wir der Ausflug nach Wien (der Hauptstadt von Österreich) gemacht.
Wir haben Prater, ZOO, St. Stefan Kirche und Schönbrunn gesehen. In ZOO haben wir
viele Tiere gesehen: Panda, Gepard, Elefant, Löwe … Mir gefällt sehr die Pinguine. Sie
laufen sehr lächerlich.
Aus Prater können wir das ganze Wien sehen. Dann gingen wir gegen St. Stefan Kirche.
Dort haben wir Freizeit gehabt. Ich und einige meine Freunde hatten wiel Hunger. Wir
sind in McDonald`s gegangen. Das Essen war gut.
Dann sind wir nach Jesenice zurück gefahren.
David Brelih, 9. b
Wir sind am Samstag, der
12. April 14 um 4 Uhr
morgens mit dem Bus
nach Wien weggefahren.
Der Fahrt hat über fünf
Stunden gedauert.
Erst haben wir der
Schloss
und
Park
Schönbrunn
besucht.
Beide sind sehr schön
und interessant. Danach
sind wir nach Tierpark
gegangen. Dort haben
wir viele Tiere gesehen.
Nächster Punkt ist Prater
Vergnügungspark gewesen. Da haben wir eine
Fahrt auf Riesenrad
gemacht.
Nachmittags haben wir
Altstadt besucht. Am
Ende haben wir ein
schönes
Haus
von
Architekt Hundertwasser
angeschaut.
Tit Jerman, 9. a
Foto: Marta Lipušček
MEIN AUSFLUG NACH DER TÜRKEI
Im Mai fahre ich nach Istanbul. Das liegt in der Türkei. Ich bleibe dort eine Woche. Ich
fahre mit Freunde und meiner Mutti. Wir wohnen in einem Hotel mit 4 Sternen. Ich will
baden, türkisch lernen und ich werde die Sehenswürdigkeiten besichtigen.
Zemina Šabanović, 8. b
_____________________________________________________________________________________________________
MEIN TIER
Mein Lieblingstier ist mein Kanarienvogel. Er ist gelb und freundlich. Er ist lustig, nett
und er fliegt. Ich mag mein Kanarienvogel sehr.
Juš Čop, 7. b
Liebe Lisa,
ich habe endlich eine Katze! Ich habe sie zum Geburtstag bekommen. Sie heißt Maunzi.
Jetzt habe ich aber viel Arbeit. Ich füttere sie, mache das Katzenklo sauber und reinige
den Fressnapf. Ich spiele viel mit Maunzi. Ich bin so glücklich. Wie geht es dir?
Grüße,
Vanessa Ibrahimović, 7. b
_____________________________________________________________________________________________________
Špela Noč, 9. b
MEIN ZIMMER
Mein Zimmer ist klein und praktisch. Ich teile mein Zimmer mit meinem Bruder. Dort
habe ich zwei Stühle, zwei Schreibtische, einen Computer, einen Teppich, zwei Betten,
drei Schränke. Hier mache ich meine Hausaufgaben. (Damjan Jovanović, 7. b)
Mein Zimmer ist groß. Ich teile mein Zimmer mit meinem Bruder. Dort habe ich zwei
Stühle, einen Schreibtisch, einen Computer, einen Teppich, ein Bett, zwei Schränke. Hier
mache ich meine Hausaufgaben. (Belma Balagić, 7. a)
Mein Zimmer ist groß. Ich teile mein Zimmer mit meiner Schwester. Dort habe ich zwei
Stühle, einen Schreibtisch, zwei Schränke. Hier mache ich meine Hausaufgaben. (Fortesa
Bytyqi, 7. c)
_____________________________________________________________________________________________________
HALLO, DAS BIN ICH
Ich habe ein rundes Geschickt, braune
Augen, einen kleinen Mund, kleine Nase,
kleine Ohren, lange braune Haare, einen
athletischen Körper und eine schlanke
Figur. Ich bin Vage. Ich will Managerin
werden.
Ilvana Karapović, 9. a
_______________________________________________
DAS IST MEIN HOBBY
Mein Hobby ist Pianino spielen. Ich
brauche Noten. Ich spiele Pianino jeden
Tag. Mein Musiklehrer ist sehr nett. Ich
besuche die fünfte Klasse. Ich spiele New
York, New York, Hrestač (2. Satz). Meine
Eltern sind sehr stolz auf mich, weil ich
sehr gut Pianino spiele. Ich spiele Pianino
auch zu Hause 1 bis 2 Stunde pro Tag.
Jože Petek, 8. b
_______________________________________________
WAS SOLL ICH ANZIEHEN?
Heute gehe ich mit meiner Freundin ins Kino. Ich würde das meine T-Shirt, die blaue
Jeans und die sportliche Schuhe anziehen. Ich finde die blaue Jeans sehr elegant! Die
neue Mode ist super! Wie findest du die neue Mode?
Tamara Vilič, 9. b
Ich fahre nach Madrid auf der Party. Und ich würde das elegante Kleid anziehen. Ich
finde die Mode schön. Ich gehe immer mit der Mode.
Manja Seršen, 9. c
HALLO, FREUNDE
Ich heiße Gabrijela. Ich bin am 4. Dezember 2000 geboren. Ich werde 14. Ich wohne in
Jesenice in Slowenien. Ich habe eine Schwester. Sie heißt Danijela. Sie ist
vierundzwanzig. Ich habe eine Hündin. Sie heißt Pika. Pika ist 2 Jahre alt. Ich spiele jeden
Tag mit ihr. Hündin ist nett und lustig. Ich mag meine Hündin sehr. Ich esse gern eine
Pizza und trinke Wasser. Mein Hobby ist Tennis spielen. Ich brauche einen Ball und
einen Tennisschläger. Ich kann nicht inlineskaten, aber ich will es lernen. Ich besuche
die Klasse 8. Und du?
Viele Grüße,
Gabrijela Vukobrad, 8. c
_____________________________________________________________________________________________________
MEINE LEBENSGESCHICHTE
Katja Slivnik, 9. a
_____________________________________________________________________________________________________
EINE EINLADUNG
Lieber Maj,
am 13. September habe ich Geburtstag. Ich werde 14! Ich gebe eine Party und ich
möchte dich einladen. Die Party beginnt um 15.00 Uhr. Komm aber bitte eine halbe
Stunde früher, so kommst du mir helfen. Bring etwas zum Trinken mit, z. B. eine Flasche
Cola und auch deine CDs. Also, ich erwarte dich. Sei, bitte, pünktlich!
Tschüs,
Davor Šalić, 8. a
___________________________________________________________________________
EINE POSTKARTE AUS ST. MORITZ
Liebe Zemina, wir sind jetzt eine Woche in St. Moritz. Das Wetter ist toll! Es ist sonnig
und wir können viel Ski fahren. Wir wohnen im Alpenhotel. Ich habe ein Zimmer für
mich allein. Das finde ich super!
Viele liebe Grüße, deine Sanita Džafić, 8. b
DAS WETTER IM JAHRESZEITEN
Im Frühling, also im März, April und Mai, ist es warm und bewölkt und es regnet. Es ist
also sonnig oder wolkenlos. Es ist windig und neblig.
Im Sommer, also im Juni, Juli und August ist es sehr heiß. Meistens ist es sonnig und
wolkenlos.
Im Herbst, also im September, Oktober und
November ist es warm. Es ist neblig und windig.
Es regnet sehr.
Im Winter, also im Dezember, Januar und
Februar ist es sehr kalt. Es schneit sehr.
Manca Korpič, 8. a
SCHNEESPRINGEN
Ich will meinen Lieblingssport vorstellen. Ich
trainiere Schneespringen ein Jahr. Für
Schneespringen brauche ich Springe Skier,
Handschuhe, Helm, Schneebrille und einen
Sportdress. Im Sommer haben wir Trainings
dreimal pro Woche, und im Winter haben wir
Trainings fünfmal pro Woche. Gegenwärtig
springe ich zu 30–50 Meter Sprung. Der Trainer
denkt, dass ich sehr guter Springen bin.
Urh Nagode, 8. b
_____________________________________________________________________________________________________
KREUZWORTRÄTSEL
Sajra Čizmić, 9. c
FRANÇAIS
V tekočem šolskem letu se francoščino uči 30 učencev, ki so razporejeni v tri skupine. V
7. in 8. razredu je v vsakem po 14 učencev, v 9. razredu pa sta dva učenca. Učenci, razen
nekaj posameznikov, redno obiskujejo pouk izbirnega predmeta.
V 7. razredu učenci znajo abecedo, tekoče črkujejo besede, štejejo, seštevajo in odštevajo
do 50, poznajo osnovne glagole, odigrajo krajše dialoge, opišejo sebe in sošolca, poznajo
izraze za barve, dneve v tednu in mesece v letu, znajo pozdraviti sošolca in učitelja …
Znanje v višjih razredih se nadgrajuje, vsi so sodelovali pri branju knjige Merlin
L'enchanteur – Čarodej Merlin, brali pa smo tudi knjigo Le Monstre de Lock Ness
(francoska bralna značka).
Učenci 7., 8. in 9. razreda so sodelovali pri pripravah na Frankofonski festival, ki bo 23.
maja 2014. Učenca iz 9. razreda sta izdelala pripomočke, ki so potrebni za kviz Lepo je
biti Einstein, s katerim bomo nastopili na letošnjem festivalu. Sedaj pa vsi veliko vadimo
in se pripravljamo na nastop.
Naslednje leto ponovno načrtujemo izlet v Pariz in Disneyland.
učiteljica Snježana Horvat
LE QUIZ
MA MEILLEUR COPINE
Elle s’appelle Adelisa. Elle est maigre. Elle est brume. Elle adore
McDonald’s. Elle déteste les maths. Elle très belle.
Il s’appelle Jaka. Il est grande. Il est brun. Il est maigre. Il adore les école. Il
est intelligent. (Šejla Silić, 8. a)
Il s’appelle Uroš. Il est grand. Il est blonde. Il est sportive. Il déteste les
maths. Il adore le foot. (Adelisa Durmišević, 8. a)
Elle s’appele Melissa. Elle est petite. Elle est brune. Elle aime le pizza. Elle
Šejla Silić, 8.a déteste les maths. Elle adore les facebook. (Ajla Halilović, 8. c)
Il s’appelle Tian. Il est petit et brun. Il est maigre. Il déteste les maths. Il adore les sports.
C’est un cerebral. (Matic Kužet, 8. c)
Elle s’appelle Ajla. Elle est brune. Elle est maigre. Elle est petite. Elle aime le sport. Elle
adore le basket. Elle déteste les maths. (Tian Grumerec, 8. c)
Elle s’appelle Natalija. Elle est blonde. Elle aime la musique et les animaux. Elle déteste
les maths. Elle adore le pizza. (Martin Radman, 8. c)
_____________________________________________________________________________________________________
DICTIONNAIRE VISUEL
papillon
coccinelle
(metulj)
(pikapolonica)
araignée
girafe
(pajek)
(žirafa)
chien
eléphant
(pes)
(slon)
chatte
brebis
(mačka)
(ovca)
Delila Kusur, 8. a
CARNEVAL