New York - Ugriz v veliko jabolko

REPORTAŽA
Stolpnice
osrednjega
Manhattna.
Koliko oken
je na sliki?
Ugriz v Veliko jabolko
O tem, zakaj je mesto New York sploh dobilo vzdevek Veliko jabolko, je veliko slabih razlag.
Zagotovo pa izvor tega imena ni povezan z jabolki; zagotovo pa je še nekaj:
New York ni glavno mesto ZDA. Še manj, New York ni niti glavno mesto istoimenske
zvezne države. New York je preprosto glavno mesto sveta.
bankovce. Jamal mi pove, da je le
eden od mnogih Gancev, ki se preživljajo na ta način. Da je skoraj polovica vseh taksistov iz Pakistana,
Bangladeša, Haitija in Portorika in
le manj kot desetina jih je rojenih
Američanov.
Nekaj ulic nad spodnjim delom
Centralnega parka se posloviva.
Odločim se, da jo bom peš ubral
proti nekaj milj oddaljenemu južnemu jeziku Manhattna.
taksistom, črnim kot noč, se
dolarjev na uro, ne preseneča, da
prebijava od semaforja do semaima svoj avto le kakih 40 odstotkov
forja in vedno bolj sem prepričan,
meščanov in da se po ulicah otoka
da bi peš hitreje prišel do cilja. JaManhattan vsak dan prevaža blizu
mal, doma iz Gane, sodi v tisto početrt milijona kolesarjev.
Od voznika me loči močno pleksi
lovico newyorških taksistov, ki gosteklo, v katerem je le majhna reža,
vorijo brez premora, medtem ko
da vozniku poveš, kam želiš, in skodruga polovica molči kot grob.
Centralni park
zi katero lahko na koncu pomoliš
Oboji pa imajo skupno lastnost –
Park, ki se počasi že
govorijo slabo angleodeva v jesenske barško in mesto poznajo
ve, predstavlja Newslabše od njihovih potyorčanom edini pristni
nikov. Jamal vozi enestik z naravo. Ima poga od 13 tisoč taksijev,
vršino skoraj 350 hekki dan in noč krožijo
tarov, razteza se štiri
po Manhattnu, najpokilometre daleč in je šimembnejšem od petih
rok slab kilometer. Več
okrožij mesta New
kot te številke zagotovo
York. Yellow Cab, kot
pove to, da potrebuješ
pravijo taksiju, je pokar debelo uro, če se
leg podzemne železniželiš peš z enega konca
ce najpomembnejše
parka sprehoditi na
prometno sredstvo v
drugega. Pred leti je
mestu. Ob podatku, da
park veljal za nevarnestane parkiranje na
ga, v njem so našli zaManhattnu blizu 15
Milijoni luči na Times Squaru. Tu Newyorčani pričakajo novo leto.
S
52
Vzajemnost / december 2010
točišče preprodajalci drog in ulične
tolpe. V tistih letih si pogosto tudi
policija ni upala ponoči vanj. Toda
11. september je mesto spremenil
za vedno in predele, ki so veljali za
nevarne, je policija po ukazih župana Giulianija hitro spravila v red.
Danes park še vedno zapirajo ob
prvem mraku, a kljub temu vanj ni
težko vstopiti, se je pa priporočil bolje držati in ponoči ne hoditi vanj.
Svoje svetle trenutke pa park doživi
podnevi, ko Newyorčani množično
zahajajo vanj. Že s prvim svitom
pridejo v park tekači in ostanejo do
večera.
Pri Trumpovem drsališču zapustim park in se odpravim po Peti
aveniji, ulici, znani po najdražjih
trgovinah v mestu. Kdor kaj pomeni
v svetu mode, tu ponuja svoja oblačila. Pokukam v Tiffany, a strupeni
pogledi ogromnih temnopoltih varnostnikov in prezirljivi izrazi na
obrazih prodajalcev me hitro odnesejo k sosedom – Trumpovim, kjer
prebiva “naša” Melanija, nato pa
malo naprej proti ulici diamantov.
Ko stopiš za ovinek, stopiš v drug
svet. V črno odeti, s klobuki na glavi ter z drobnimi pletenimi kitkami
za ušesi judovski prodajalci tu ponujajo zlatnino in drage kamne.
Na drugem koncu ulice me pričaka povsem drugačna slika: velik trg,
pravzaprav veliko križišče, kjer se
dan in noč bliskajo svetlobni napisi,
s katerimi so obdane visoke stavbe.
Times Square, znan tudi kot Broadway, se je zapisal v zgodovino na za-
Empire State Building (znova) kraljuje nad mestom.
četku 20. stoletja, ko je tu zraslo veliko gledališč. Sredi stoletja je Times
Square postal nevaren. Dobra gledališča so zamenjali ceneni lokali,
cveteli so prostitucija, preprodaja
mamil in nasilje … Danes je tu drugače. Kriminal se je umaknil v druge dele mesta, spet cvetijo gledališča s klasičnimi predstavami, kot so
West Side Story, Chichago, ter novejše Mamma Mia, American Idiot
in podobne. In Times Square je gotovo tudi tisti del mesta, ki najbolj
opravičuje še en vzdevek, ki ga je
dobil New York – mesto, ki nikoli ne
spi.
Empire State Building
Noge pa me po Broadwayu, istoimenski ulici, ki postrani seka celoten Manhattan, kar odnesejo naprej proti Macy's, največji trgovini
na svetu. Le nekaj korakov naprej
se med visokimi stavbami prikazuFlatiron. Po domače Peglezen.
Nekoč najvišja zgradba na svetu.
je še ena, veliko višja od drugih.
Empire State Building. Zgradili so
ga samo v enem letu pred skoraj
natančno osemdesetimi leti, v času
velike ameriške recesije, ki je tako
kot vse recesije nekaterim omogočila dodatno bogatenje. Zgradbo s
102 nadstropji je gradilo 3400 delavcev, večinoma Indijancev in evropskih priseljencev. Na teden so
zgradili po dve nadstropji, rekord
pa je bil celo štiri nadstropja v enem
tednu! Z višino 381 metrov je bila to
dolgo časa najvišja zgradba na svetu
in šele desetletja kasneje jo je presegel Searsov stolp v Chichagu, 1973
pa v istem mestu še dvojčka Svetovnega trgovinskega centra. Potem je
nekaj let Empire State Building sameval, po 11. septembru pa je spet
postal najvišja zgradba New Yorka,
ki jo na leto obišče več kot dva milijona obiskovalcev. 73 dvigal, ki te v
manj kot minuti pripeljejo do vrha,
6500 oken, 760 kilometrov električnih napeljav je le nekaj presežnikov te zgradbe, presežnik najveličastnejši pa zagotovo označuje razgled z vrha.
Premaguje me lakota in mimo
trgovin s ceneno elektroniko ter ponarejenimi urami, ki jih skoraj vse
po vrsti vodijo Indijci, se odpravim
v stransko ulico, kjer se med vietnamsko, turško in grško restavracijo odločim za mehiško in za okusne, ameriškemu okusu prilagojene
buritose.
V bližini newyorške univerze in
Soha se začne drug svet. Na Wa53
Poleti se Centralni park spremeni v veliko “plažo” brez morja.
shingtonovem trgu v Greenwich
Villagu, kjer je nekoč svoje zgodnje
akorde preigraval Bob Dylan in kjer
so se še pred njim zbirali beatniki,
še vedno vlada nekakšen duh šestdesetih let ali pa se mi ob pogledu
na zakajene mladce s kitarami tako
samo dozdeva. Precej bolj pa se
spreminja bližnji Soho, kjer cene
stanovanj vrtoglavo rastejo in koder
mlade intelektualce in umetnike
vse bolj spodrivajo tisti z veliko denarja pod palcem in za katere je
prebivanje v tem predelu mesta
simbol moči in statusa.
Mala Italija in Kitajska četrt
Na drugi strani ulice Broadway se
naenkrat znajdem med špagetarija-
Kip svobode z drugačne perpektive.
54
Se spominjate Dustina Hoffmana v filmu Maratonec?
mi, pizzerijami, italijanskimi zastavami in znamenitimi požarnimi
stopnicami. Četrt, kjer so nekoč vladali italijanski mafijci John Gotti,
Ignazio Lupo in podobni, se je
zmanjšala na vsega nekaj ulic, zloglasne mafijske tolpe pa so zamenjali trgovci s ceneno kramo, ki prihajajo iz kitajske četrti, njene meje
pa se nezadržno širijo proti severu.
China Town je še en svet zase. Tu
prevladuje kitajski jezik in kitajske
pismenke, trgovine z najrazličnejšo
kitajsko hrano – od gigantskih lignjev rumene barve do ličija in različnih začimb in čajev. In če ti hitra
prehrana ne ustreza, lahko za zmeren denar ješ v kakšni kantonski restavraciji. Kitajci, ki živijo v svoji četrti, so samozadostni. Za sporazumevanje ne potrebujejo angleščine
in mnogi od njih nikoli v življenju
sploh ne zapustijo svoje četrti. Kupujejo v svojih trgovinah, berejo
svoje časopise, imajo svojo mafijo …
In še več: mnogi med njimi nikoli ne
umrejo, saj se takoj po tistem, ko
odidejo na oni svet, pod njihovim
imenom pojavi kdo drug.
Na drugi strani Kanalske ulice se
počasi začnem izgubljati v ozkih kanjonih, ki se zarezujejo med orjaške
nebotičnike. Z vseh strani hitijo kot
v uniforme oblečeni, večinoma
mladi poslovneži: temna obleka, bela srajca, siva kravata, v ušesu slušalka mobitela, v roki pa obvezen
papirnat pollitrski lonček s Starbucksovo kavo. Wall Street, kjer se
je verjetno začela tokratna recesija
(in verjetno tudi že katera pred
njo), je poln varnostnikov, ki nepriVzajemnost / december 2010
jazno odganjajo turiste od vhoda v
zgradbo borze, presenečene nad
tem, kako je lahko tako znamenita
ulica tako nič posebnega.
Kip svobode
Že pošteno utrujen pridem pozno
popoldne le do spodnjega dela otoka Manhattan. Še zadnji turisti odhajajo z ladjo proti slavnemu kipu,
na katerega je (spet) po 11. septembru dostop prepovedan. Ko so leta
1886 Francozi Američanom podarili ta kip, si najbrž niti v sanjah niso
predstavljali, kakšno promocijo bodo naredili svoji državi, saj med nekaj milijoni turistov, ki ga vsako leto
obiščejo, ni nikogar, ki ne bi slišal ali
prebral stavka: Kip so podarili Francozi. Za 12 milijonov priseljencev, ki
so v Ameriko prišli iskat novo priložnost, je bil ta kip, ki v sebi združuje veliko simbolike, povezane s
svobodo, prva stvar, ki so jo zagledali na pragu novega življenja. In pri
vsem tem, še danes niso točno prepričani, kateri ženski naj bi pripadal
obraz Kipa svobode.
Zadnjič me je nekdo vprašal: »Pa
kaj je na New Yorku takega, da se
vedno znova vračaš tja?« Pravega
odgovora ne vem. Morda zato, ker
je New York mesto, kjer se že po nekaj dnevih počutiš, kot da si tam doma, pravzaprav bolje rečeno, kjer se
od vseh mest na svetu počutiš najmanj tujca. Newyorčanov skoraj ni.
So le ljudje, ki so se sem preselili z
vseh koncev sveta in si to mesto naredili za svoj dom.
Besedilo in fotografije:
Matjaž Pirš