Glasilo ob 10 letnici zavoda za oskrbo na domu

1. d e l
I. Uvodne misli strokovnega aktiva
Prispevek strokovnega aktiva ZOD
...
Direktorica in strokovni aktiv ZOD
1
II. Beseda ustanoviteljici zavoda:
2
III. Od ustanovitve pa vse do danes so nas vodili.....
VESNA VENIŠNIK BABIČ
Kot mi je znano se v turbulentnih časih osamosvajanja republik bivše Jugoslavije vaša življenjska in
profesionalna pot nadaljuje v Sloveniji, natančneje v Ljubljani. Kaj vam je pomenil ta prehod in kam so vas
pripeljale nove poti in nove priložnosti v življenju?
Obdobje 47 let sem občutila kot občutljivo, pa vendar najbolj plodovito obdobje, ko si misliš, da si
našel strokovno pot. V vsej svoji pretekli delovni karieri sem se ukvarjala s problematiko mladine,
položajem žensk v družbi in področjem vzgoje in izobraževnja. Pa vendar so mi razmere tistega časa
'obrnile življenje na glavo'. Dolgoletno delo na področju vzgoje in izobraževanja sem zamenjala z
zaposlitvijo v mestni upravi v Ljubljani, kar mi je bilo pisano na kožo. S spremembo lokalne skupnosti sem
se sprva zaposlila kot vodja Urada za mladino, kasneje pa kot svetovalka na Oddelku za zdravje in
socialno varstvo. Kot nosilka projekta: Strategija razvoja socialnega varstva na področju Mestne občine
Ljubljana za obdobje od leta 2000 do 2005 sem podala idejno zasnovo o analizi stanja na področju
socialnega varstva in predloge za rešitve. Delo na projektu je pomenilo srečanje s področjem pomoči na
domu, kar je tudi sovpadalo s trenutnimi domačimi razmerami, ker sem imela mamo v napredovani fazi
Alzehimereve bolezni.
Kaj vas je pripeljalo na idejo, da ustanovite javni zavod, Zavod za oskrbo na domu Ljubljana in kakšni so bili
razlogi za to?
Projekt strategije, celosten pogled na zadevo in dragocena osebna izkušnja me je vzpodbudila k temu,
da bi bilo potrebno izredno kakovostnim storitvam na domu vzpostaviti poenoten sistem vseh petih
lo kacij, na katerih se je sto rite v izvajala, da se izde la standarde za vsto p v sto ritve in izračun cene
storitve. V analizi in predlogih za rešitve sem podala predlog, da se zaradi izjemnega odziva in
uspešnosti vzpostavi sistem, ki bo temeljil na dobrih organizacijskih in pravnih osnovah. Pozivu Mestne
občine Ljubljana, da se zadeve lotim, sem se odzvala in dogovorila, da ta projekt prevzamem, ga
implementiram v praksi in operativno vodim. Sprva sem bila imenovana kot v.d.direktorja, kasneje pa
kot direktorica zavoda. Razlog za tako odločitev so bile v viziji te storitve, kjer sem videla izjemne
možnosti za nove poti, kako teoretska izhodišča implementirati v konkretne situacije, v prakso, na
racionalen in človeku prijazen način, še posej pomoč na domu, ki rešuje problem uporabnikov na
njihovem domu. Ob tem mi je bil velik izziv in soočenje zaposlovanje težko zaposljivih žensk iz drugih
republik in vključevanje v te zelo specifične situacije
Kot našo prvo direktorico smo vas videli kot osebo, ki je sposobna velikih premikov v načinu delovanja kot
tudi v spemembi miselnih zaokostenelih sistemov, kot pogon, ki žene in razvija, nekoga, ki vnese nvo življenje
v sistem, da ne stagnira. Kaj vas je pravzaprav gnalo k tej dejavnosti in taki odločitvi?
Interes, dotedanja kariera, torej delovanje na podočju dela z mladimi in žensko vprašanje in nato
področje pomoči na domu sta bila izziv, kako ideje implementirati v prakso, da zadeva deluje, v
spoštljivem odnosu do uporabnika in izvajalcev storitev, kadrovska urditev, vrednotenje dela, v enem
narediti profesionalno inštitucijo s človeškim pristopom. Poleg tega pa seveda tudi prepričanje, da se na
strokovne delavce, njihovo strokovno prakso lahko zaneseš. Vesela bi bila, da bi zakjlučila kariero z
implementacijo storitev nekih analiz.
Kje pri svojem delu ste doživeli uspeh in kje naleteli na ovire?
Dejstvo, da sem se zelo veliko naučila od vseh in spomini, so na splošno zelo lepa izkušnja. Izpeljava
ideje v prakso, vzpostavitev sistema na pravno formalni ravni, kohezivnost, poenotenje praks, izdelava
planov in poročilo o delu, anketiranje uporabnikov o kvaliteti storitev in anketiranje socialnih
oskrbovalcev o zadovoljstvu pri delu, izdelava kriterijev za vrednotenje uspešnosti pri delu, sodelovanje
3
s strokovnim svetom, poleg tega pa tudi nove ideje za razvoj, ki so ostale nerealizirane je izkušnja, ki mi
veliko pomeni, kljub temu, da vem da bi se dalo še marsikatero idejo uresničiti, vendar sem morala, žal,
mandat zaključiti pet mesecev pred iztekom. S tem je ostal nerealiziran poskus, da bi razvili ISOstandarde za višjo kakovost storitve, vzpostavili izobraževalni center za socialno oskrbo, za katerega
smo imeli izdelan in verificiran izonraževalni program, implementacija projekta Centra za starejše in
idejnega projekta celostne obravnave starejših in bolnih na domu, katerega je odobrilo ministrstvo
(katero – ali oba). Želela sem tudi, da bi k ceni storitve izdelali progresivno lestvico kot osnovno socialno
pravičnost. Ker storitev bazira na ceni storitve, pomeni, da je posredno s tem povezana z razvojem
dejavnosti, ki bila lahko šišra in bi vkjučevala tudi storitve socialnega servisa.
Kaj menite, da bi še lahko naredili za kvaliteto storitev?
ZOD kot ekipa je ideje in vizijo podal do leta 2006. Od tu dalje dejavnosti več ne spremljam. Menim
pa, da bi morali urejati, ne samo vprašanje DSO in Zdravstvenih domov ampak tudi vprašanje (ki smo
ga že odprli pred leti) položaja ljudi, ki z diagnozami ležijo doma in jih oskrbujemo kot PND, ki
sprejema vse, ne glede na diagnoze.
P o el g te ga tudi me ni, da bi Z OD ko t najve čji zavo d, lahko postal vzo rčni prime r oskrbe na domu in
razvojni center za jugovzhodno Evropo. Prepričana sem, da bi nam uspelo.
Ali bi ob zaključku najinega pogovora želeli posredovati kakšno misel?
Ob 10-obletnici ustanovitve Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana želim vse najboljše in da dosega
razvoj.
Moja največja želja ob tem pa je, da ne bi bila nikoli uporabnica storitev ZOD, če pa me ta usoda
doleti, se bom z veseljem prepustila strokovni obravavi mojih spoštovanih bivših sodelavk in sodelavcev.
MATEJA KOŽUH NOVAK
Za kratek čas oziroma do imenovanja novega direktorja zavoda ste se nam pridružili kot v.d.direktorja. Kljub
kratkemu obdobju ste delovali aktivno, uvedli elektronski sistem beleženja prisotnosti in vzpostavili Svet
uporabnikov. Koto ste občutili prevzem te funkcije v času, ko ste se pravzaprav kot uživalec pokojnine
ponovno reaktivirali?
Prevzem te funkcije je bil izziv, ker sem bila na robu starosti in ker so ravno delali na projektu ''Saterjši
za starejše'', poleg tega pa imam rada ustvarjalno delo, zato sem čutila, da je bil ta čas produktiven.
Kolektiv, v sredo katerega sem vstopila, je bil v stiski zaradi odhoda direktorice, ki so jo imeli radi,
čutila se m odpor, kar je ote že valo situacijo . V času de lo vanja se m ugoto vila, da se 8-urne delavnike
težko izpolnjuje, poleg tega pa ne predstavljajo učinivitosti, zato v tem okviru težko gre. Delo
koordiniranja je težko in zahtevno z vidika nadzor, ker delo socialnih oskrbovalcev ni popolnoma
pregledno. Pomembno mi je, da Svet upoabnikov, ki smo ga ustanovili tudi obstane, saj je kazalec, ki
kaže stopnjo zadovoljstva.
Kaj menite, da bi se dalo storiti za učinkovito delo in nemoteno poslovanje?
Menim, da bi bil potreben večji nadzor nad delom na terenu. Smiselno bi bilo tudi program dela pomoči
na domu dopolnjevati s prostovolnjim delom, vendar se zavedam, da vzpostavitev tega sistema
zahteva cel projekt, ki mora biti voden. Upam tudi, da se bo z novim zakonom širila oskrba na domu in
da bo možno tudi delno zaposlovanje upokojencev. Rešitev vidim v delnih zaposlitvah.
In ob koncu misel ob tem?
Zavodu želi vse najboljše, ima bodočnost, vendar je potrebne več vizije. Poleg tega je potrebno večje
povezovanje z društvi upokojencev in razmišljati o delnih zaposlitva, ki bi bile bolj učinkovite.
DAVOR DOMINKUŠ
4
G. Dominkuš, leta 2006 ste bili imenovani kot direktor ZOD. Kakšen izziv vas je pravzaprav vzpodbudil k
odločitvi, da prevzamete mesto direktorja na našem zavodu, glede na to, da vaša kariera pretežen del
delovanja obsega področje zaposlovanja in zaposlitvene rehabilitacije?
Leta 2001 sem pričel z delom na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Veliko sem se ukvarjal
s področjem starih, tistih, ki zaradi oslabelosti in bolezni ne morejo opravljati določenih opravil ali
skrbeti zase. V Slovenji je socialno varstvo dobro razvito, vendar bi bilo potrebno dejavnost pomoč na
domu razvijati, posodaljati, mu dati pravo vlogo. Prevzem te funkcije na specifičnem območju Ljubljane,
je zame predstavljalo izziv, novo področje dela in s tem tudi neko osebno zadovoljstvo.
Kljub temu, da ste bili z nami krajše obdobje, me zanima, kako ocenjujete delovanje zavoda in v kateri smeri
bi bilo potrebno iskati strategije razvoja?
V organizacijo, v katero sem prišel se je delo izvajalo zelo kvalitetno . Dobro sem se počutil in vesel sem
bil, da je šlo za mlad kolektiv, ki je bil pripravljen dobro sodelovati in sprejemati rešitve. Odprta so
ostala vprašanja z vidika vodenja, organizacije in učinkovitosti.
Zakon za dolgotrajno oskrbo obeta temeljite spremembe, kot na primer obvezno zavarovanje za dolgotrajno
nego, kar pomeni, da bi zagotavljalo varno starost za tiste, ki bi pomoč potrebovali, vendar pa trenutno
uporabnike storitev še obvezuje plačevanje storitev. Čeprav imajo socialno ogroženi na voljo možnost
uveljavljati oprostitve plačila socialno varstvenih storitev, se jih ne poslužujejo vedno, četudi bi bili
upravičeni, kar posledično pomeni, da se odločajo za manjši obseg storitev ali pa se sploh ne. Ali menite, da
bi progresivna lestvica trenutno omogočila večjo dostopnost in odločitev?
V Sloveniji je že sedaj velik delež starih, ki potrebujejo PND . Ta naj bi še naraščal. Po napovedih
Eurostata bo Slovenija ena od petih držav, ki naj bi imela v naslednjih 30-ih letih najvišji delež starih
nad 80 let. Da bi zagotoviti pomoč in podporo je potrebno zdajšnji sistem reformirati. Iskanje rešitev ni
enostavno, kar kaže tudi dejstvo, da se zakon že dolgo pripravlja. Ključno pri tem je vzpostaviti
finančno vzdržen sistem, ki bo zagotavljal dostopnost in kakovost storitev. Ker se bo s tem delež doplačil
s strani uporabnikov povečeval, je treba poskrbeti, da ne bo prizadelo finačno ogroženih, kajti
materialni položaj ne sme biti razlog za ali proti odločitvi. Verjetno bo rešitev v obveznem javnem
zavarovanju, iskati pa bo potrebno rešitve tudi na področju zasebnega zavarovanja. Nov sistem naj bi
povezali v socialno-zdravstveni sistem, ker sta eden z drugim v povezavi.
Kakšni so vaši vtisti o času, ki ste ga preživeli z nami?
V kolektivu sem se dobro počutil – odnosi so bili iskreni, pogovori odkriti. Poslanstvo in naloge so
izredno pomembne, ker gre za specifično ljubljansko območje z okolico. Zelo smo si prizadevali za
dostopnost, da bi lahko čim več upravičencev vkjlučili v sistem. Zavedam se, da je delo zahtevno in
odgovorno, ki poleg veliko znanja in spretnosti zahteva tudi poseben odnos do ljudi v stiski, ki ne
potrebujejo le storitve, ampak tudi razumevanje, tople besede in pogovor. To večina delavcev razume
in tako deluje.
A. NINA LIČER
Kot mi je znano ste se v vaši karieri z vašim področjem socialnega varstva seznanili že zelo zgodaj. Na
področju domske oskrbe ste delovali na več področjih, poleg tega pa tudi sodelovali kot ena izmed
ustanoviteljic storitve varovanja na daljavo. Kako je pravzaprav prišlo do te ideje oz. kateri indici so vas
vzpodbudili k postavitvi tega programa?
Pomoč na domu je bila ena izmed oblik t.i. zunanje dejavnosti pri Domu upokojencev Center, TaborPoljane (v nadaljevanju DU). Poleg ponudbe obrokov hrane v domski jedilnici, ki so bili prilagojeni
potrebam starostnikov, je bil DU prvi ponudnik dietne prehrane za starejše in bolne v Ljubljani, ki so
živeli doma in so koristili ponudbo kot zunanji abonenti. Nudili smo tudi pranje in likanje perila v domski
pralnici ter vključevali starejše z ožjega območja, neposredne bližine DU v interesne dejavnosti doma.
5
Tik pred osamosvojitvijo Slovenije smo začeli z razvozom kosila na dom starim in bolnim. Potrebe so
postopoma naraščale, poleg priprave in dostave hrane na dom, tudi po pomoči pri gospodinjskih
opravilih. Tako smo prihajali v stik z vedno večjim številom starejših s tega območja in prepoznavali tudi
druge potrebe. Poleg gospodinjske pomoči smo izvajali pomoč pri vzdrževanju osebne higiene in
dejavnost razvijali preko javnih del. Leta 1991 smo se seznanili s posebno telekomunikacijsko opremo
za varovanje starejših in bolnih na domu kot jo imajo že več desetletij v Angliji. Takratna direktorica DU
Fani Žužek-Vabšek je idejo o implementaciji tehnične opreme za potrebe varovanja starejših in bolnih
na domu ocenila kot velik vizionarski korak za Slovenijo. Ta projekt je predstavila takratni občini Center,
ki je projekt, sprva pilotski, ob sodelovanju Ministrstva za zdravje in socialno varstvo, tudi izdatno
podprla. Svoj delež je prispeval tudi DU, in sicer prostor in strokovno usposobljen kader za vodenje
novo nastalega Centra za pomoč na domu, ki je v delo vključeval osebe iz programa javnih del.
Storitev, ki je leta 1992 zaživela, je imela namen, da starejši in bolni čim dlje ostanejo v svojem
domačem okolju in da se jih z različnimi storitvami podpira. Po ljubljanskem vzoru so se po Sloveniji
ustanavljali podobni centri za varovanje na daljavo.
Storitve varovnja na daljavo je v letu 2002 prešla pod okrilje novoustanoveljenega ZOD. Ali so se vam s
tem ponudile nove možnosti in priložnosti za razvoj te dejavnosti oz. kako ste vi doživeli ta prehod?
Ta prehod je bil pravzparav trd, glede na to, da je bil zibelka storitve Varovanja na daljovo DU. Že
takrat sem gojila idejo, da so domovi upokojencev glede na pogosto razporeditev v lokalnem območju
lahko tisti izvajalci, ki lahko nudijo starejšim celo paleto storitev pred vstopom v dom upokojencev ali pa
na domu do konca življenja. To idejo sem prenesla v novo delovno okolje.
Že na samem začetku delovanja v ZOD se je storitev razširila ne samo za področje Mestne občine
Ljubljana, ampak tudi širše, in sicer za področje Mestne občine Kranj, Občine Jesenice in Občine
Medvode. To je bil korak naprej, saj smo delovali regijsko. Navdušena sem bila, da se ta storitev izvaja
vzporedno s storitvijo PND, kajti v tem primeru gre za dopolnjevanje storitev.
Storitev kot taka, varovanje na daljavo, prepoznavna kot rdeči gumb, je nudila tudi številne ideje o
drugih servisnih storitvah, ki jih dejansko starejši in bolni na domu potrebujejo. Nudili bi lahko npr.
storitev pri manjših tehničnih popravilih, organizirali prevoze in druge servisne storitve. Razmišljali smo
celo o organiziranju agencije za posredovanje dela različnih izvajalcev za potrebe Ljubljančanov in
Ljubljančank, ki živijo doma.
Glede na potrebe mesta Ljubljane smo ustanovili Info-center za posredovanje najbolj uporabnih
informacij za starejše, bolne in invalidne oziroma osebe s posebnimi potrebami. Njegova naloga je bila
informirati zainteresirane o socialno varstvenih in zdravstvenih storitvah, o izvajalcih servisnih storitev, o
postopku za pridobitev medicinsko-tehničnih pripomočkov in usmerjanje osebe na naslove, kjer so lahko
dobili ustrezno pomoč in storitev.
V tem obdobju je ZOD ponujal dva razvojna projekta: ustanovitev dnevnega centra za starejše v
Ljubljani in projekt celostne obravnave starejših in bolnih na domu.
V letu 2007 nadaljujete kariero na našem zavodu kot direktorica ZOD. Kakšne so bile vaše vizije, ideje in
navdih, ki vas je prepričal k prevzemu te funkcije?
V tistem času sem bila prepričana, da bom lahko s svojo ekipo naredila večji razvoj dejavnosti in sicer
predvsem v smislu organiziranja storitev socialnega servisa. Zaradi takratnih potreb Ljubljančanov in
Ljubljančank smo morali vso energijo in moč usmerjati v izvajanje storitve socialne oskrbe na domu in
njeno racionalno organizacijo, krepitvi strokovnega (strokovnega) dela, pridobivanju dodatnih znanj in
veščin pri delu z različnimi uporabniškimi skupinami. Posebno pozornost smo posvečali pogojem za delo
izvajalcev socialne oskrbe na domu, in sicer za varno in zdravju neškodljivo delo oskrbovalca kot tudi za
varno izvedbo oskrbe za uporabnika, kar sistemsko ni bilo dobro urejeno. K temu nas je vzpodbudila
specifika zavoda, saj je zaposlenih pretežen del žensk, ki opravljajo fizično zahtevno delo na terenu, ki
je temu primerno podvrženo različnim tveganjem.
Obračali smo se neposredno na MDDSZ in posredovali več predlogov in pobud za spremembo
standardov in normativov socialno varstvenih storitev, zlasti glede socialne oskrbe na domu in storitev
6
socialnega servisa. Kot dolgoletni izvajalec in poznavalec storitve varovanje na daljavo smo bili med
pobudniki za ustanovitev nacionalnega klicnega centra, ki bi ga bili ob širši podpori in konsenzu
pomembnih akterjev, pripravljeni tudi prevzeti. V zavodu menimo, da bi predlog projekta celostne
obravnave starejših, bolnih in invalidnih oseb na domu, ki že več let »leži« v predalu, lahko doprinesel k
preizkusu uveljavljanja Zakona o dolgotrajni oskrbi. Gre namreč za interdisciplinaren in celosten pristop
pri oskrbi na domu tako, da se povežeta zdravstvena in socialna stroka. Ideji je sledilo Ministrstvo za
zdravje in sicer v času, ko so bili pripravljalci predloga zakona. Do realizacije ni prišlo.
Kje po vašem mnenju bi lahko še prispevali in kje menite, da so poti zaprte?
Menim, da bo večji razvoj oskrbe na domu speljan s celostno oskrbo starejših, bolnih in invalidnih oseb,
oz. takrat, ko bomo dejansko speljali Zakon o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Menim tudi, da sem
do sedaj in, da bom tudi v bodoče lahko s svojimi dolgoletnimi izkušnjami in znanjem pomagala pri
izvedbi tega velikega vsebinskega premika. Ocenjujem, da je parcialno vodenje storitev (zdravstvo
posebej, sociala posebej, ipd.) na način kot ga vodimo sedaj neustrezno in ga je potrebno sistemsko
drugače urediti, predvsem pa prestopiti obstoječe okvire. Zavarovanje za dolgotrajno oskrbo je rešitev
za sistemsko ureditev celostne obravnave uporabnikov na domu, ki poleg socialne oskrbe vključuje tudi
zdravstveno nego, rehabilitacijo (fizioterapija, delovna terapija, logoped na domu), ipd. S tem bi bile
storitve bolje organizirane in transparentne ter hkrati dovolj strokovne in prijazne do uporabnikov, ki
naj imajo možnost izbire.
Trenutne razmere v Sloveniji so lahko razlog za »stagnacijo« ali pa pravi trenutek za sistemsko
preureditev tega področja.
Vaš mandat se je v tem letu iztekel. Kakšne so misli ob zaključku tega zahtevnega obdobja in kakšni so vaši
načrti za naprej?
Ob izte ku mandata se mo je misli vračajo v o bdo bje zadnjih 5 le t in misli, kaj se m v te m o bdobju
naredila. Dejstvo je, da sem vodila največji zavod za oskrbo na domu v Sloveniji in, da letos praznuje
10-letnico svojega delovanja. Vsak dan in vedno znova ugotavljam, da je bilo v tem obdobju ogromno
narejenega za področje varstva starejših in drugih uporabniških skupin, ki živijo v svojem bivalnem
okolju. Tega seveda ne bi mogla nikdar narediti brez moje skupine najožjih sodelavcev in srčnih
socialnih oskrbovalcev. Rezultati našega dela izhajajo predvsem iz mnenj in pohval mnogih naših
uporabnikov in njihovih svojcev, ki si brez naše pomoči ne bi mogli zagotoviti oz. ohraniti primerno
kakovost življenja na domu. Moje misli in želje za naprej so kljub bližnji upokojitvi usmerjene v delo in
kontakt z ljudmi, najraje s starejšimi. Celotna profesionalna pot je bila posvečena delu z njimi, tudi
zadnjih pet let, ki so se posebej zaznamovala v moj spomin. Zato si ne predstavljam, da bi to ugasnilo.
Odpirajo se mi možnosti po sodelovanju na področju dela s starejšimi, sodelovanju na projektih ipd. Ob
tem se predvsem zavedam, da je treba biti čim dlje aktiven z motom: 'Aktivno se starajmo'.
Pripravila:
Eva Saksida
7
IV. Kako se je dejavnost pomoči na domu razvila vse do danes
Deset let obstoja in delovanja Zavoda za oskrbo na domu ni ravno dolgo obdobje, pa vendarle se v teh
desetih letih zrcali predhodno delo in razvoj različnih oblik pomoči na domu, ki so se razvijale v zadnjih,
dobrih 25 letih.
Pred več kot 25 leti so obstajale različne, predvsem neformalne oblike pomoči. S staranjem prebivalstva so
vzporedno naraščale tudi potrebe po pomoči na domu. Skrb družbe za potrebe starejših je bila usmerjena v
glavnem v institucionalno varstvo. V sedemdesetih letih je bilo veliko sredstev (tudi solidarnostna sredstva,
samoprispevki..) namenjenih obnovi, izgradnji in preselitvi domov starejših iz neustreznih prostorov. To je
bil sicer velik korak, vendar se je kmalu pokazalo, da zmogljivosti ne zadoščajo čedalje hitrejši rasti števila
starih, predvsem pa to ni bilo v sorazmerju s potrebami.
Poleg tega je bila prisotna želja mnogih starejših, da svojo starost preživijo na lastnem domu, kar seveda
predstavlja večjo kvaliteto življenja.
Sam sem se pri svojem delu na centru za socialno delo srečeval z ljudmi, ki so jasno izražali svoje pomisleke
in odpore do odhoda v dom starejših občanov, kot edine možnosti zagotavljanja oskrbe. Na njihove
potrebe kot služba nismo znali ustrezno odgovoriti.
V tedanji družbeni ureditvi se je to kazalo tudi kot skrb družbenih organizacij, seveda njihovih članov, ki jih
je skrbela starost še živečih staršev in seveda, tudi njihova lastna starost. Tako so bile vse glasnejše pobude,
da se na tem področju nekaj ukrene. Različne organizacije so si v letne načrte zapisale skrb za starejše na
domu, vendar so bile pri realizaciji načrtov več ali manj neuspešne, saj so se nalog lotevale stihijsko, brez
ustreznega kadra in brez prave vizije.
Službe, strokovni delavci, ki smo se s problematiko srečevali, smo se le parcialno odzivali na potrebe. Bolj
ko t ne, smo se b ra nili o čitko v, s tem da vsak od nas, pokrivamo »svoje« strokovno področje; drugače
povedano, socialni delavci nismo želeli spuščati ali mešati na področje zdravstva, nasprotno pa patronažne
sestre so menile, da ni njihova domena prinos kosil na dom, kar so tedaj pogosto počele.
V strokovnih krogih smo čutili vrzel v ponudbi in v odnosu do potencialnih uporabnikov. Obstajale so sicer
ideje kaj storiti, kdo bo izvajalec, želeli smo »razmejiti« naloge med izvajalce tako, da bi vsak opravljal
delo za katerega je strokovno usposobljen. Prav tako nismo želeli zanemariti prostovoljne pomoči.
Pokazalo se je, da nam pravzaprav manjka le sistem, ki bi povezal že obstoječe izvajalce in racionalna
razdelitev dela.
V tedanji občini Ljubljana Center je bilo zgoščeno starejše prebivalstvo, ki bo bili tudi »vplivni in glasni«. V
letu 1986 jim je Franc Imperl, le nekoliko bolj resno prisluhnil in zagotovil, da se je na tem področju
premaknilo. Kot pobudnik je ustanovil ustanovil »koordinacijsko« telo sestavljeno iz ključnih izvajalcev:
Dom upokojencev Center, katerega aktivnosti so bile vezane na pomoč na domu (prinos kosil je vodila ga.
Nina Ličer), Zdravstveni dom Ljubljana Center (vodja patronažne službe, ga. Ivica Pečarič) in tedaj
Krajevni odbor Rdečega križa (vodja ga. Marjeta Stopajnik) ter Center za socialno delo kot koordinator
posameznih izvajalcev in vmesni člen med uporabniki in izvajalci.
Model dela, se je v relativno v kratkem času pokazal kot uspešen, kar so dokazovali rezultati izvedene
raziskave, predvsem pa pozitivni odzivi takratnih uporabnikov. Potrebe v tedanji občini Ljubljana Center so
bile glede na majhno število vseh prebivalcev bolj zgoščene, sicer pa so se potrebe kazale tudi v drugih
delih Ljubljane. Tako so tak način dela povzeli tudi preostali štirje ljubljanski centri in v svojem okolju širili
dejavnost, ki so jo seveda prilagodili specifičnemu okolju in potrebam. Centri za socialno delo in domovi
starejših občanov smo bili povezani v strokovni aktiv, kjer smo izmenjevali izkušnje, se skupno dogovarjali o
načrtih in poskušali naše delo poenotiti, kolikor je bilo možno.
8
To so bili zametki organizacije dela, ki se v osnovi ni spremenila do današnjih dni. Medtem so se
pridobivale nove in nove izkušnje, ob samem delu se je pokazalo katere oblike pomoči so bolj, katere manj
potrebne, prav tako so se menjale razmere in pogoji, ki so narekovali delo. Zamenjala se je družbena
ureditev in s tem tudi način financiranje dejavnosti. Nastajale so nove okoliščine, ki si jih v začetnem
obdobju delovanja niti zamisliti nismo mogli.
Rdeči križ, ki je bil »zadolžen« za prostovoljno delo, je svoje aktivnosti usmeril v na področju problematike
beguncev, ki so prihajali v Slovenijo. To je bilo obdobje, ko je razpadala nekdanja skupna država. Iz
področij, kjer je divjala vojna, so prihajali begunci v čedalje večjem številu, katerim je bilo tedaj potrebno
zagotoviti osnovne pogoje za bivanje.
Tudi delo patronažne službe se je postopoma preobražalo. Ukinjalo se je delo negovalk na terenu, na
obiske patronažnih sester na terenu je imel koordinator čedalje manj vpliva. Postopoma je izginjala
preventivna vloga patronažne službe, kakor tudi obseg zdravstvene nege na terenu. Potrebe uporabnikov,
kakor so jih sami občutili so pač bile prevečkrat v razkoraku z »novo stvarnostjo«, ki so jo pričele
narekovati zavarovalnice.
Razmejitev med delom patronažnih sester in izvajalk »gospodinjske pomoč« je bila vselej rahlo zamegljena,
saj so bile slednje pogosto primorane opravljati delo, za katerega niso bile usposobljene.
Dom upokojencev Center je skrbel za razvoz kosil, pomoč na domu in kasneje tudi varovanje na daljavo.
Razvejanost oblik dela je zahtevala prilagajanje novim razmeram. Na področje socialnega varstva je
namreč potiho vstopal zasebni sektor, ki se v bistvu ni oziral na »naše« prednosti, izkušnje, poslanstvo.
Razmere so nas »prisilile«, da smo se posluževali novih oblik zaposlitev. Leta 1992 smo se prvič srečali s
pojmom »tehnološki višek«, kar je pomenilo znaten porast brezposelnih, kar do tedaj nismo poznali. To je
bila tudi priložnost za našo mlado dejavnost, saj smo imeli možnost v programu javnih del vsaj začasno
zaposlovati. Na ta način naj bi bila rešena dva problema: ublažitev brezposelnosti in širjenje ponudbe
pomoči na domu.
Seveda so bile strokovna usposobljenost, izkušnje, zlasti pa motivacija za to delo pri mnogih vprašljivi. Bili
smo zopet pred novimi izzivi, ko je bilo potrebno te ljudi usposobiti za čedalje zahtevnejše naloge na
terenu.
Dejavnost se je širila, saj je bil financer teh programov, Mestna občina Ljubljana, vselej zelo naklonjen
reševanju problematike oskrbe na domu. Za uporabnike so bile storitve pomoči na domu brezplačne.
Ponudba pa je sledila potrebam na terenu, tako smo se v drugi polovici devetdesetih na vseh petih centrih
za socialno delo kadrovsko nenehno krepili.
Tako se je sčasoma izoblikoval poklic socialne oskrbovalke/ca, profil delavke/ca, ki je kos potrebam
posameznega starejšega človeka, bolnika, ki želi čim bolj kvalitetno preživeti preostanek življenja na
lastnem domu.
Kljub usklajevanjem so ostajale manjše razlike v delovanju posameznih centrov. To je sicer logično, saj smo
bili tudi vodje posameznih enot različno usmerjeni pri svojem delu. Poglavitno pa bilo, da smo imeli enake
cilje, to je dostopnost čim večjega števila pomoči potrebnih, do kvalitetnih storitev na domu.
To je bilo glavno vodilo tudi ga. Vesne Venišnik Babić, ki si je prizadevala združiti pod eno streho več ali
manj vse akterje dotedanje pomoči na domu. Kot prva direktorica v letu 2002, ko je bil tudi formalno
ustanovljen Zavod za oskrbo na domu, je animirala in spodbujala vse nas, da smo povzeli dobre izkušnje,
poenotili delovanje in vse sile usmerili v razvoj vseh oblik pomoči na domu.
9
Po desetih letih obstoja Zavoda za oskrbo na domu, lahko sedaj kot »zunanji« in nevtralen opazovalec« to
obdobje ocenim kot izredno uspešno. Ob tem vsem zaposlenim na Zavodu za oskrbo na domu Ljubljana
lahko le čestitam za opravljeno delo in zaželim uspešno delo tudi v bodoče.
Pripravil:
Marino Bajič
10
V. Gibanje števila uporabnikov, storitev in zaposlenih v zavodu
Grafični prikazi -
Marjeta
1/ Število uporabnikov v času 2002 – 2012 :novi, prenehanja in letni porast ali upad
2/ Število žensk – moških uprabnikov/ic
3/ Življenjska skupnost uporabnikov/ic
2/ Gibanje storitev socialne oskrbe: pomoč pri osebni higieni, gospodinjska pomoč, ohranjanje socialnih
stikov z okoljem
3/ Gibanje števila zaposlenih v neposrednem izvajanju storitve
Pripravila:
Marjetka Štepic
11
2. d e l
VI. Razmišljanje in doživljanje naših uporabnikov
«Meni sonce vzide dvakrat«
Pisanje bom pričela s popisom svoje zanimive poti, ki je polna veselja, preizkušenj, zaskrbljenosti in
prostranega optimizma.
Dopolnila sem sedeminpetdesed let. Od tega sem že sedemintrideset let na invalidskem vozičku. Imela sem
prometno nesrečo in od takrat sem tetraplegik (ohromelost vseh štirih okončin).
Leta 1999 sem se srečala z Onkološkim inštitutom. Zbolela sem za rakom na levi dojki. Po operaciji le te
sem prejemala še kemoterapijo. Leta 2003 so mi preventivno, operativno odstranili še desno dojko. Zaradi
osteoporoze se to leto srečam še s patološkim zlomom leve stegnenice. Od tu dalje se zavedam in živim s
težko osteoporozo.
Prišla je še nova, nepričakovana preizkušnja, operacija z odvzemom mehurja in maternice. Da pa je bila
mera več kot polna, so mi zlomili še desno golenico.
Moja velika želja je, da navkljub invalidnosti živim živeljnje polno, bogato in pestro. Pri svojem načinu pa
zaradi invalidnosti potrebujem pomoč drugih ljudi. Zame skrbi gospa Tina, ki je v dopoldanskem času v
službi. Ker sem torej sama, sem morala poiskati pomoč, da dopoldan vstanem, da uresničujem svoje želje,
zadolžitve in pričakovanja.
Na uho mi je prišla novica, da obstaja zavod, ki nudi nego na domu. Ljudje smo zelo nezaupljivi do takih
uslug in mednje spadam tudi sama. Toda želje po normalnem vsakdanu so bile močnejše kot strah. Odločila
sem se, da poizkusim.
V mesecu novembru 2006 se srečam z gospo Darjo Vrtar. Za obe so bila prva srečanja polna negotovosti,
prilagajanja in iskanja skupne poti v zadovoljstvo obeh. Bila sem prijetno presenečena, da je pripravljena
prisluhniti mojim potrebam in željam. To je zelo nenavadno. Starejši, bolniki in invalidi moramo največkrat
poslušati druge. Pri ga. Darji pa je drugače. Vsak dan nevsiljivo in točno vstopa v moj dom. S seboj prinaša
del sebe, v pomoč mi nudi svoje roke, ki me oblečejo in uredijo, da lahko vstanem iz postelje na invalidski
voziček. Z menoj deli veselje, strah in žalost, se razdaja, trosi pozitivno energijo. Zavedam se, da sem na
poti srečala osebo, ki ji zaupam. Z veliko mero potrpešljivosti mi prisluhne in naredi vse tako, da sem
zadovoljna. V vsakdanji odnos prinašava vsaka svoj delež, da so nama trenutki, ki jih preživiva skupaj, lepi.
Zagotovo se boste vprašali: ''Kako pa takrat, ko ni ge. Darje?'' Brez strahu! Takrat se prismejeta in
prineseta s seboj dobro voljo ga. Danica Kokalovič ali ga. Blanka Djaniš. Moje jutranje veselje, da bom
lahko koristno preživela nov dan, tako delim s katerokoli od njih. Morda bo kdo, ki bo prebiral ta zapis
podvomil v resničnost. Morda bi tudi jaz, če mi to ne bi bilo dano živeti vsak dan.
Meni vsak dan dvakrat vzide sonce. Prvič, ko se narava prebuja in drugič, ko vstopi gospa iz Zavoda za
oskrbo na domu. Želim si, da bi tako ostalo.
Ljuba Zakovšek
»Vprašanja«
Ste mar hčere neba? Morda sestre zvezd, ki jih še nihče ne pozna? Pravijo vam sestre luči. V globini vaših
oči prebiram plemenitost iskrenosti. Zakaj se morajo pozitivni ljudje vedno nahajati v senci razvpitnežev in
njihove arogance? Zakaj dobrota vedno ostane v anonimnosti?
12
Moja lastovka je imela zdrava krila in je letela visoko in svobodno. Vedno je naznanjala pomlad. Sedaj ima
zlomljena krila in težko skalo na prsih. Hudobna usoda jo je zlomila in pribila v nizkotna tla. Razletela se je
na tisoče ponižnih not. Razpoke družabnih krogov so se razbile v lažeh. So narisale solze na obrazu. Ni
zadihala, ker ni pogruntala, kako bi se pogovarjala. Hodila sva po robu čustev. Usoda naju je ubila z
besedama nepreklicni konec. Nisva še zaprla okna sanj.
Posadite dobro misel za naju. Zalivajte in negujte jo. Posadite dobro misel za vse vas. Pazite nanjo.
Zalivajte jo in jo negujte, da bo zrasla v cvet novega upanja. Dotik trpečega me zaznamuje s strahom nad
lastnim še nedoživetim. Postanemo ponižni. Ponižnost spremeni človeka v tihega sopotnika in pričevalca
ljubezni, ki nas združuje v hudem.
Solze so tihi jezik bolečine. Smejte se. Če se smejiš, se smejiš bližnjemu. Če jočeš, jočeš nad samim seboj.
Smejte se in svet se bo smejal z vami. Solze so kot vihar. Po njem je človek vedno mirnejši. Modrina neba je
razbila temne svinčene oblake. Sonček je zableščal. Pozvonila je negovalka. Upanje živi. Tudi napadalni
vrani se ne boijijo.
Vahid Kurtovič
»Negovalka – angel ali mati Tereza«
Ko pride negovalka v naš dom nam prinese en delček sonca, ko pa odhaja spet, nam zapusti en delček
sebe.
Ko smo najbolj žalostni in otožni zazrimo se v nebo in poiščimo najsvetlejšo zvezdo, kajti, to je naša
negovalka, ki nas varuje.
Sonja Kurtovič
Sem Anči, hčerka Dolenc Anice, stare 98 let. Pišem vam ročno, ker se mi zdi to bolj pristno, osebno.
Ko sem dobila vašo prošnjo, da napišem kaj glede vašega oskrbovanja na domu, nisem niti za hip
pomislila, da tega ne bi storila.
Skratka, mamine negovalke: Alenka, Andreja, Biserka, Danica, Marjetka (nekatere so odšle na drugo
področje) so moji mamici v veliko veselje – neverjetno kako jih pogreša, ko po negi odidejo k drugemu
oskrbovancu.
Res je, da vsi mi, moja brata Viljem, Martin ter jaz pridemo vsak dan za kosilo k njej, pa vendar. Delo, ki
ga opravljajo ni lahko, pa vendar ga opravljajo srčno in ljubeznivo. Mi trije nimamo res nobenih pripomb in
tudi ne skrbi ali bodo prišle, ali ne – vse je tako, kot mora biti. Mi trije se vam iskreno zahvaljujemo za vaše
skrbno in humano delo, posebno omenjenim negovalkam.
Želimo vam tudi v prihodnje veliko uspehov in pohval pri vašem delu ter vas z vsem spošotovanjem lepo
pozdravljamo,
Hvaležni Viljem, Martin, Anči
Iskrene čestitke za vaše 10-letno delovanje vašega zavoda.
Vsi, ki uporabljamo vašo pomoč smo lahko veseli, z moje strani sem zelo zadovoljna posebno z mojo
oskrbovalko ga. Biljano.
Veliko lepih trenutkov vam želim in
13
Hvala, ker ste!
Marija Drobnič-Marn
Starka na klopci sedi,
Mane si trudne oči.
Misli ji segajo daleč nazaj,
Ko bil je vsak dan zanjo maj.
Zdaj vprašuje, kje je sreča,
Ki bila je prej goreča.
Jo bolezen premaguje,
Vse telo se z njo bojuje.
Mimo vrana prileti
In svoj kra, kra zareži.
Starko groza spreleti,
Spet so solzne nje oči.
Nuša Kovič
Pomlad je tu.
Sedi ob ograji na vrtu. Pred seboj ima kup časopisov. Nekaj časa bere, potem se ji orosijo oči in preneha.
Starost in bolezni so ji nagubale obraz. Nič več niso njeni gibi hitri. Vse je upočasnjeno. Posebno pri
vstajanju mora napeti vse moči, da se ji uspe dvigniti s sedečega položaja. Potem pospravi časopise z
levico, z desno roko pa se opre na berglo. Nato se počasi vzpenja čez prve stopnice. To je najtežje, ker na
tem delu stopnišča še ni držala. Zlagoma stopa navzgor. Ko premaga prvi del stopnic, si malo spočije, nato
pa nadaljuje z vzpenjanjem in oprijemanjem vse do prvega nadstropja, kjer je njen dom. Zmagoslavno se
nasmehne, ker je premagala ovire. Noge ji, čeprav boleče, le še služijo. Ve, da ne sme obležati. Hoja in
spet hoja, pa čeprav s hojcami na mestu, samo da se giblje.
In potem pride negovalka. Negovalke imajo težak poklic. Vsak dan se morajo ukvarjati s starimi, dostikrat
težko gibljivimi ljudmi, vendar se vidi, da imajo rade svoj posel: zmeraj so nasmejane, ustrežljive in
pripravljene pomagati, pa tudi človeka spraviti v dobro voljo, če je zamorjen. Mislim, da jih je treba
pohvaliti, ker starimi ljudem lajšajo življenje
Sem se že zelo navadila nanje in sem vesela, ko pridejo, le včasih se mi zgodi, da pozabim ime, ker se vsak
teden menjavajo. Ampak se potem na ta račun smejeva, če kakšno imenujem z drugim imenom mi rečejo,
gospa, jaz nisem ta, ampak ona druga.
Teden začnemo s kopanjem, če le ni prehlada ali drugih zadržkov. Nato sledi umivanje las. In tako vsak dan
nove, druge zadolžitve, ki jih vestno, brez pripomnb opravijo negovalke. Potem pride sobota in nedelja.
Običajno pride kakšna moja prijateljica na klepet in tako teden za tednom. Kako dolgo bo še zdržalo moje
bolno telo?
Zadovoljna sem, da sem lahko še doma, česar brez pomoči žena iz Zavoda za oskrbo na domu ne bi
zmogla. Prisrčna hvala in čestitke ob 10-letnici vašega obstoja.
14
Gledam rožice na oknu in si rečem, jutri zjutraj jih moram zaliti, da bodo še dolgo lepe in mi bodo
razveseljevale dan. Ja, pomlad je tu.
Nuša Kovič
Vse punce so pridne, dobro, da jih imamo!
Julijana Recek
Ime mije Mihaela in sem oskrbovanka Zavoda za oskrbo na domu že tretje leto.
Prihajam v triinosemdeseto pomlad in težko si predstavljam življenje brez pomoči na domu. Oskrbovalke me
obiskujejo skozi ves teden, vsako jutro, od ponedeljka do petka.
Po operaciji kolka pred tremi leti je bilo zelo težko. Največ težav sem imela z oblačenjem in kopanjem.
Iskali smo vse načine pomoči, potem pa smo izvedeli za Zavod za oskrbo na domu. Komaj sem čakala, da
pridem na vrsto za oskrbo, kajti moja največja želja je, da bi lahko čim dlje ostala v tem stanovanju in v
tem okolju.
Kmalu so pričele k meni vsako jutro prihajati oskrbovalke, ki mi pomagajo pri oblačenju, pri kopanju, pri
jemanju zdravil, pomagajo mi pri merjenju pritiska in še mnogo drugih stvari opravijo. Poleg vsega pa mi
dajo razne nasvete glede vsakodnevnih težav in se z mano lepo pogovorijo.
V začetku, ko nisem imela volje za pisanje in sem mislila, da ne bom mogla več pisati, mi je gospa Zora
pomagala in me spodbujala, da sedaj zopet lahko pišem.
Ne vem, kako bi sedaj brez vseh teh oskrbovalk. Zame so mnogo več. So kakor sončki, ki vsako jutro
posijejo v moje življenje in mi polešajo dan.
Hvala vam za vse, drage moje.
Oskrbovanka Mihaela Bregant
»Moj stari mali bratec«
Starejšega brata jaz imam, ki pa na žalost je bolan.
Močno vode se boji ter pravi, da umivanuje ga zelo boli.
Tudi britje in preoblekovanje mu ne gre,
ker takrat roka težko dvigne se.
Najraje on doma sedi in čaka kaj na štedilniku v loncu se godi,
nato veselo se naje in (službe) zanj za tisti dan konec je.
Ko pa ve, da umivanje na vrsti je, na oknu on sloni in čaka,
kdo pripelje se, da umije, obrije in preobleče in še ostalo od A.... do Ž z njim stori,
da zopet stari lepi človek je!
Zato pa: spoštovanje in hvala vsem, ki na ta način si kruhka služite,
ker vsem domačim v veliko oporo ste.
15
Še enkrat HVALA!
Nuša Florjančič
Sem že dolgoleten uporabnik uslug »pomoči na domu« in sem zelo zadovoljen, cena je primerna, usluge so
na ravni podobnih organizacij. Osebe je zelo prijazno in dostopno.
Rudi Puhar
Zahvala ob 10. obletnici obstoja Zavoda za oskrbo na domu
Vaša neobhodno potrbna pomoč, ki sem jo deležna, predstavlja zame neprecenljivo vrednost, saj je ključna
za nas, ki tovrstno pomoč potrebujemo. Predvsem se počutim varnejšo, kar je zame ogromnega pomena,
saj imam poleg 100 % invalidnosti I. kategorije še ostale zdravstvene težave. Sem namreč povsem odvisna
od fizične pomoči druge osebe. Zavod za oskrbo na domu je največja in bistvena pridobitev v vsem
zadnjem obdobju.
Ob tej častitljivi priložnosti bi se želela zahvaliti nekdanji županji Mestne občine Ljubljana, ga. Viki
Potočnik, ki je zasnovala sijajno zamisel in je zanj zaslužna, saj bi prenekateri predčasno pristali ali še
nadalje obtičali v institucijah, odtrgani iz vsakdanjega družbenega življenja in obsojeni na neizbežno
dosmrtno vegetiranje. Oropani bi bili identitete in dostojanstva, skratka človeka vredno živeljenje. Gre za
polnopravno, normalno življenje, za kvaliteto človeškega življenja, nad katero se je treba zamisliti in ne
dopustno je, da o našem življenju odločajo tisti, ki takšnih izkušenj nimajo, za enakovrednost z vsemi
pravicami in dolžnostmi z ostalimi državljani. Prizadevam si za življenje, ki seveda kolikor je mogoče
pripomore k dobremu počutju, za življenje, ki temelji na individualnih potrebah in željah in ne na omejitvah,
na zasebnosti in na kvaliteti bivanja. Zahvaljujem se direktorici Zavoda za oskrbo an domu, ga. Nini Ličer,
vodji enote Moste-Polje ga. Blanki Vilfan, oskrbovalkam in oskrbovalcem Zavoda za oskrbo na domu ter
vsem, ki so kakorkoli prispevali k neizmerno bolj človeškemu življenju vseh nas, ki fizično pomoč
potrebujemo. V veliko zadovoljstvo mi je, da navkljub neprijaznemu času, času, ki nam ni naklonjen, v
katerem večina vljudi vlagamo vse sile za vsakdanje preživetje, tako rekoč za obstoj, najdete toliko
energije in se po svojih močeh trudite za nas.
Želim vam v bodoče še obilo uspehov pri vašem nadaljnjem delu v dobrobit vseh.
S spoštovanjem,
Jožica Štrumbelj
Po operaciji hrbtenice sem se znašla v situaciji, ki je bila zame zelo težka, saj sama nisem mogla več v celoti
skrbeti zase. Ker sem do tedaj živela sama, se je tako zastavilo vprašanje, kako naprej. Vse bolj jasno je
postajalo, da brez dodatne pomoči ne bo šlo. V dom nisem želela iti, saj sem bila navajena na svoj ritem
življenja. Prav tako nisem želela zapustiti svojega okolja, vseh znancev in prijateljev, na katere sem zelo
navezana.
Ko sem se odločila za možnost strokovne oskrbe na domu, ki jo nudi Zavod za oskrbo na domu, sem bila
na začetku nekoliko zaskrbljena. Le kako bodo k meni dvakrat na dan hodili ljudje, ki jih ne poznam? Kako
bodo lahko razumeli moje potrebe in težave? Prvega srečanja z njimi me je bilo kar malo strah. Pa je bil
16
strah odveč. Prišla je prijazna negovalka Vesna in že po prvem obisku sem imela občutek, da se že dolgo
poznava. Zdaj mi negovalci Zavoda pomagajo pri vsakdanji negi malo več kot leto dni. Vesni so se
pridružili še Izo, Andrej, Lidija, Mira, Sonja, Jožica, Andreja, Iris, Marjetka, Fatima – gotovo sem izpustila
koga, saj mi spomin včasih malo ponagaja – in vsi, prav vsi mi pomagajo pri premagovanju mojih
vsakdanjih težav. Pravijo, da radi pridejo k meni. Tudi sama sem zelo zadovoljna z njihovim delom n
požrtvovalnostjo. Predvsem pa s prijazno besedo, ki mi velikokrat polepša dan.
Zato sem vsem zelo hvaležna za njihov trud, strokovnost in lep odnos, Zavodu pa ob praznovanju 10.
boletnice obstoja želim še veliko let uspešnega delovanja.
Marija Golež
Mož mi je leta 2010 zbolel za demenco. Bilo je tako hudo, da ga sama nisem bila zmožna oskrbovati, zato
smo prosili za pomoč Zavod za oskrbo na domu Ljubljana.
Takrat se je mož zdravil v gerontološki ambulanti v Polju, ki jo vodi dr. Kogoj, zato so morali socialni
oskrbovalci vsak dan že ob 6h zjutraj urediti moža, da ga je nato lahko sin odpeljal v ambulatno. To je
trajalo tri mesece.
Po končani terapiji v ambulanti so socialni oskrbovalci prhajali dvakrat na dan, da so ga uredili (tuširanje,
britje, preoblačenje, itd.), tako da je bil vedno lepo urejen. Veliko so mi tudi svetovali, kako pomagati
bolniku takrat, ko sem bila sama z njim.
Kljub težkemu delu so bili vedno dobre volje in sepogovarjali z nama. Tudi mož jih je bil vsakič vesel, se kaj
pošalil in zahvalil.
Za vso pomoč in nasvete sem jim hvaležna. Ob tej človeški pomoči smo imeli bolnika lahko doma – lepo
oskrbovanega. Na žalost pa je bolezen napredovala in konec oktobra 2011 je mož umrl.
Ker sem sama stara in onemogla, mi zavod pošilja oskrbovalca enkrat na teden, da mi pomaga pri osebni
negi.
Tako pomoč, kot jo je bil deležen moj mož in sem jo deležna sedaj jaz, želim vsem pomoči potrebnim.
Imam lepe in hvaležne spomine.
Vida Škraba
17
<Zadnja stran – lahko tudi hrbtna>
STORITVE
-
ZOD:
POMOČ NA DOMU, socialno varstvena storitev
Obsega:
o
pomoč pri vzdrževanju osebne higiene, pomoč pri oblačenju, hranjenju in opravljanju
osnovnih življenjskih potreb,
o
gospodinjsko pomoč, ki vključuje pripravo manjšega obroka, zagotavljanje osnovne higiene
ožjega bivalnega prostora, nakupovanje prehrambenih izdelkov in
o
pomoč pri ohranjanju socialnih stikov.
ORGANIZACIJSKE ENOTE ZA POMOČ NA DOMU:
Uradne ure:
ponedeljek: od 8. do 11. ure in od 14. do 16. ure
sreda, četrtek: od 8. do 10. ure
petek: 8. do 11. ure
Organizacijska enota - BEŽIGRAD
Linhartova 13
tel: 01 23 96 530
1000 Ljubljana
E-mail: [email protected]
[email protected]
Organizacijska enota - MOSTE POLJE
Ob Ljubljanici 36a
tel: 01 52 54 890
1000 Ljubljana
E-mail: [email protected]
[email protected]
Organizacijska enota –CENTER - ŠIŠKA
Ob žici 1
tel: 01 50 07 690
1000 Ljubljana
E-mail: [email protected]
[email protected]
Organizacijska enota - VIČ-RUDNIK
Tržaška 27
tel: 01 24 20 600
1000 Ljubljana
E-mail: [email protected]
[email protected]
18
19