DIZERTACIJA 2003 - konèna verzija PDF

Transcription

1
Peter Kvaternik
BREZ ČASTI,
SVOBODE IN
MOČI
Vpliv komunizma
na pastoralno delovanje Cerkve
v ljubljanski nadškofiji
(1945 – 2000)
Ljubljana
2003
2
Mojemu očetu ob stoletnici njegovega rojstva
KAZALO
3
KAZALO
PREDGOVOR................................................................................................................................................... 5
UVOD ............................................................................................................................................................... 7
1. ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM ............................................................ 10
1.1 KRŠČANSTVO V ANTIKI.................................................................................................................. 10
1.2 POKRISTJANJEVANJE....................................................................................................................... 12
1.2.1 Verske razmere po naselitvi Slovanov ........................................................................................... 12
1.2.2 Irska metoda v salzburškem misijonu............................................................................................. 13
1.2.3 Sprememba misijonske metode ...................................................................................................... 14
1.2.4 Srečanje oglejskega, salzburškega in cerkvenoslovanskega misijona ............................................ 15
1.3 SREDNJI VEK...................................................................................................................................... 16
1.4 KRIZA CERKVENEGA ŽIVLJENJA IN REFORMACIJA................................................................ 18
1.5 PROTIREFORMACIJA IN KATOLIŠKA PRENOVA ....................................................................... 19
1.6 JOŽEFINIZEM IN JANZENIZEM....................................................................................................... 21
1.7 DOZOREVANJE NARODA ................................................................................................................ 23
1.7.1 Družbeno delovanje Cerkve. .......................................................................................................... 25
1.7.2 Krščanski socializem in politični klerikalizem. .............................................................................. 26
1.7.3 V jugoslovanski državi. .................................................................................................................. 27
1.8 DRUGA SVETOVNA VOJNA IN REVOLUCIJA.............................................................................. 29
1.9 DRUŽBENO-POLITIČNI OKVIR PO DRUGI SVETOVNI VOJNI .................................................. 31
2. PASTORALNI SUBJEKTI......................................................................................................................... 36
2.1 ŠKOFJE................................................................................................................................................. 36
2.1.1 Vpliv Rožmanovega procesa na poznejše pastoralno delovanje Cerkve ........................................ 36
2.1.1.1 Kdo je bil škof Rožman? ...........................................................................................................36
2.1.1.2 Delovanje med vojno.................................................................................................................37
2.1.1.3 Odnos do papeža in komunizma...............................................................................................38
2.1.1.4 Partija proti Rožmanu................................................................................................................39
2.1.1.5 Nasprotujoče si ocene...............................................................................................................41
2.1.1.6 Poskus pastoralne presoje Rožmanovega ravnanja .................................................................42
2.1.2 Anton Vovk .................................................................................................................................... 42
2.1.2.1 Generalni vikar..........................................................................................................................45
2.1.2.2 Škof ljubljanske škofije. .............................................................................................................47
2.1.2.3 Osebnost nadškofa Vovka ........................................................................................................56
2.1.3 Jožef Pogačnik................................................................................................................................ 58
2.1.4 Alojzij Šuštar .................................................................................................................................. 62
2.1.5 Franc Rode ..................................................................................................................................... 66
2.1.6 Stanislav Lenič ............................................................................................................................... 67
2.1.7 Jožef Kvas ...................................................................................................................................... 73
2.1.8 Alojz Uran ...................................................................................................................................... 74
2.1.9 Ljubljanski (nad)škofje v 20. stoletju skupaj.................................................................................. 75
2.2 DUHOVNIKI ........................................................................................................................................ 79
2.2.1 Pred vojno....................................................................................................................................... 79
2.2.2 Med vojno....................................................................................................................................... 80
2.2.3 Po vojni........................................................................................................................................... 84
2.2.4 Ciril-metodijsko društvo (CMD) .................................................................................................... 93
2.2.5. Semenišče ...................................................................................................................................... 96
2.2.6. Koncil in čas po njem .................................................................................................................. 103
2.2.7 Izobraževanje duhovnikov............................................................................................................ 110
2.3 REDOVNIKI IN REDOVNICE.......................................................................................................... 114
2.4 LAIKI .................................................................................................................................................. 123
3. PASTORALNA PODROČJA .................................................................................................................. 133
3.1 OZNANJEVANJE .............................................................................................................................. 133
3.1.1 Pridige .......................................................................................................................................... 134
3.1.2 Kateheza ....................................................................................................................................... 138
3.1.2.1 Mladinska pastorala ................................................................................................................149
3.1.2.2 Študentska pastorala ..............................................................................................................152
3.1.3 Šolstvo .......................................................................................................................................... 154
3.1.4 Mediji ........................................................................................................................................... 162
3.1.5 Misijoni ........................................................................................................................................ 178
KAZALO
4
3.1.5.1 Ljudski misijoni........................................................................................................................178
3.1.5.2 Zunanji misijoni .......................................................................................................................180
3.2 LITURGIJA......................................................................................................................................... 183
3.2.1 Zakramenti in zakramentali .......................................................................................................... 184
3.2.2 Molitev ......................................................................................................................................... 196
3.2.3. Ljudske pobožnosti...................................................................................................................... 200
3.2.3.1. Marijanska in evharistična pobožnost ....................................................................................203
3.2.3.2 Češčenje svetnikov .................................................................................................................209
3.3 DIAKONIJA ....................................................................................................................................... 216
3.4 GRADITEV CERKVENEGA OBČESTVA....................................................................................... 220
3.4.1 Ordinariat in pastorala .................................................................................................................. 220
3.4.2 Skrb za matične knjige in arhive .................................................................................................. 222
3.4.3 Premoženjske zadeve.................................................................................................................... 223
3.4.4 Koncil in njegovo uresničevanje .................................................................................................. 227
3.4.5 Župnije.......................................................................................................................................... 235
3.4.6 Ekskurz: Župnijski pastoralni sveti (ŽPS) .................................................................................... 240
3.4.7 Cerkev in kultura .......................................................................................................................... 241
4. POSKUS TIPOLOGIJE VERNIKOV V POVOJNEM ČASU ................................................................. 246
4.1 DRUŽBENA TIPOLOGIJA................................................................................................................ 248
4.1.1 Mučenci ........................................................................................................................................ 248
4.1.2 Borbeni ......................................................................................................................................... 250
4.1.3 Odporniki...................................................................................................................................... 251
4.1.4 Odmaknjen(c)i.............................................................................................................................. 252
4.1.5 Nekonfliktni.................................................................................................................................. 253
4.1.6 Prilagodljiv(c)i.............................................................................................................................. 254
4.1.7 Sodelavci ...................................................................................................................................... 255
4.2 PASTORALNA TIPOLOGIJA........................................................................................................... 256
4.2.1 Iskalci ........................................................................................................................................... 256
4.2.2 Normativci.................................................................................................................................... 257
4.2.3 Kritiki ........................................................................................................................................... 258
4.2.4 Neodzivni ..................................................................................................................................... 259
4.2.5 Garači ........................................................................................................................................... 260
4.2.6 Praktiki ......................................................................................................................................... 261
5. POSKUS OVREDNOTENJA PASTORALE V OBRAVNAVANEM ČASU......................................... 263
5.1 SPLOŠNO ........................................................................................................................................... 263
5.2 KRITERIOLOŠKI VIDIK .................................................................................................................. 264
5.2.1 Ključni pojmi................................................................................................................................ 264
5.2.2 Glavni cilj ..................................................................................................................................... 265
5.2.3 Stranski cilji.................................................................................................................................. 266
5.3 KAIROLOŠKI VIDIK ........................................................................................................................ 267
5.4 PRAKSEOLOŠKI VIDIK................................................................................................................... 270
ZAKLJUČEK................................................................................................................................................ 276
OKRAJŠAVE................................................................................................................................................ 280
VIRI IN LITERATURA................................................................................................................................ 281
ZUSAMMENFASSUNG .............................................................................................................................. 286
PREDGOVOR
5
PREDGOVOR
Po padcu berlinskega zidu je Pastoralni forum z Dunaja, združenje za podporo Cerkvam v
srednji in vzhodni Evropi, vzpostavil mednarodno raziskovalno mrežo z imenom
AUFBRUCH. Cilj tega projekta je bil v posameznih deželah raziskati odnos Cerkve do
komunizma in njeno umestitev v le-teh v pokomunstičnem tranzicijskem obdobju, nato
rezultate medsebojno primerjati in na ta način cerkvenim in političnim dejavnikom
odločanja izdelati delovne temelje za novo ureditev teh dežel. Metodološko je projekt
deloval na dveh nivojih: na kvalitativnem in kvantitativnem. Reprezentativna sociološka
raziskava pod vodstvom Miklósa Tomke iz Budimpešte je bila objavljena v več knjigah.1
Tudi sinoptični povzetek študija kvantitativnega dela raziskave iz vseh obravnavanih dežel
je bil že objavljen.2 V omenjeni knjigi je obdelano življenje in delovanje Cerkve v vsaki od
navedenih dežel pod petnajstimi vidiki: duhovniki in škofje, sprejetost koncila, Cerkev in
mediji, laiki – ženske – mladina, materialna osnova, župnijska pastorala, duhovna in
cerkvena gibanja, religija in nacionalna identiteta, ekumenizem, komformizem in odpor,
redovi, verska vzgoja, ljudske pobožnosti, mednarodne povezave in karitativna dejavnost.3
Peter Kvaternik je bil voditelj slovenske multidisciplinarne raziskovalne skupine. Projekt
svojega doktorskega dela je pridružil obdelavi kvantitativnih tem v Sloveniji. Rezultat tega
dela je odslej v obliki tiskane dizertacije na voljo tudi v slovenskem jeziku.
Kvaternik v originalni dizertaciji najprej na kratko predstavi ljubljansko nadškofijo s
statističnimi podatki, ki tu niso objavljeni. Temu sledi zgodovinski uvod, ki ima leksikalni
značaj (1. poglavje). Glavni del razprave zavzema obdelava podobnih tem kot jih najdemo
pri projektu AUFBRUCH. Pod naslovom »Pastoralni subjekti« (2. poglavje) so obdelani
škofje pred, med in po komunizmu, posebno še problematizirani škof Rožman, podrobneje
pa so obdelani tudi škofje kot so Vovk, Pogačnik in drugi. Skupaj z njihovimi biografijami
je predstavljena tudi njihova razvejana cerkvena dejavnost, tako iz predkomunističnega kot
iz komunističnega obdobja. Prikazano je, kako različno so se do komunističnega režima
opredeljevali posamezni škofje in kako se je spreminjala njihova cerkvena in verska
politika. Kvaternik se v tem poglavju posveča osebam, zato obravnava tudi duhovnike,
redovnike in laike. V 3. poglavju so obdelana vsa pomembna pastoralna področja:
oznanjevanje (pridiganje, kateheza, šolstvo, mediji, misijoni), bogoslužje (vključno z
ljudskimi pobožnostmi), diakonija in gradnja občestev. Tukaj je zbrana enormna količina
zgodovinskega gradiva. Predstavljena je pastoralna zgodovina slovenske cerkvene
pokrajine. Bralec izve številne podrobnosti o načinu, kako je komunistični režim
(velikokrat z masovnim kršenjem človekovih pravic in dostojanstva) Cerkvi onemogočal
vzpostavitev institucionalnih osnov za učinkovito družbeno navzočnost. Na eni strani je šlo
1
Tomka, Miklós / Zulehner, Paul M.: Religion in den Reformländern Ost(Mittel)Europas, Zvezek 1. zbirke
»Gott nach dem Kommunismus«, Ostfildern 1999. – Tomka, Miklós / Zulehner, Paul M.: Religion im
soziokulturellen Kontext Ost(Mittel)Europas, Zvezek 2. zbirke »Gott nach dem Kommunismus«, Ostfildern
2000. – Tomka, Miklós / Maslauskaite, Ausra / Navickas, Andrius / Toš, Niko / Potocnik, Vinko: Zur Lage
von Religion und Kirche. Ungarn, Litauen, Slowenien, Zvezek 3. zbirke »Gott nach dem Kommunismus«,
Ostfildern 2000. – Prudký, Libor / Aračić, Pero / Nikodem, Krunoslav / Šanjek, Franjo / Zdaniewicz, Witold
/ Tomka, Miklós: Zur Lage von Religion und Kirche. Tschechien, Kroatien, Polen, Zvezek 4. zbirke »Gott
nach dem Kommunismus«, Ostfildern 2001. – Máté Tóth, András / Mikluščák, Pavel: Nicht wie Milch und
Honig. Unterwegs zu einer Pastoraltheologie Ost(Mittel)Europas, Zvezek 5. zbirke »Gott nach dem
Kommunismus«, Ostfildern 2000.
2
Máté Tóth, András / Mikluščák, Pavel: Kirche im Aufbruch. Zur pastoralen Entwicklung
Ost(Mittel)Europas, Zvezek 6. zbirke »Gott nach dem Kommunismus«, Ostfildern 2001.
3
Slovenski prispevki iz raziskave so izšli v knjigi: Peter Kvaternik (ur.), V prelomnih časih. Rezultati
mednarodne raziskave Aufbruch (1995–2000), Ljubljana 2001.
PREDGOVOR
6
za spretno igro uničevanja institucij, po katerih bi bila Cerkev lahko navzoča v družbi (npr.
v šoli, v materialni samostojnosti), na drugi strani pa za raznovrstne pritiske na cerkvene
osebe (umori, obsodbe na zaporne kazni, delitev s pomočjo režimu naklonjenih
duhovnikov in Ciril Metodijskega društva).
Zadnji del je posvečen intenzivni pastoralno teološki obdelavi bogatega pastoralno
zgodovinskega gradiva. Pri tem se avtor naslanja na okvirne hipoteze projekta
AUFBRUCH. Raziskovalci pri tem projektu so tipološko predvidevali, da se je Cerkev v
komunističnem družbenem redu lahko zelo različno opredeljevala: na eni strani je bila
možnost (mučeniškega) odpora, na drugi pa možnost nekonfliktnega sodelovanja z
oblastjo. Med tema skrajnostma so predvidevali različne vmesne stopnje. Kvaternik (v 4.
poglavju) v naslonitvi na tipologijo pri projektu AUFBRUCH predstavi dvojno osebno –
družbeno in pastoralno –tipologijo. V prvem primeru gre za mesto Cerkve v družbi, v
drugem za odnos do pastorale. Obe tipologiji nato obdela v njunem medsebojnem odnosu.
Avtorju pri tem uspe abstraktno formulirane raziskovalne hipoteze AUFBRUCH-a s
konkretnim zgodovinskih gradivom podrobno razčleniti in nazorno predstaviti. To stori
tako, da posamezne škofe z občutljivo natančnostjo razporedi v posamezne tipske enote.
Končno ovrednoti pastoralni položaj v času izdelave svoje študije (5. poglavje).
Kvaternik je zbral izjemno količino gradiva, ga uredil, predstavil in ga neprizadeto
tipološko obdelal ter pastoralno teološko ovrednotil. To je nujen doprinos k obdelavi
bolečega in pomembnega obdobja vzhodno- in srednjeevropske pastoralne zgodovine.
Interpretacija izhaja – kako bi le moglo biti drugače – iz perspektive vesoljne in slovenske
Cerkve. To se posebej kaže v večpomenski vlogi Cerkve na Slovenskem v nacionalističnih
sporih pred komunističnim prevzemom oblasti, kakor tudi v oceni komunistične dejavnosti
skozi oči »žrtve«. Strokovnjaki, ki bodo obdelovali zgodovino z drugačnih pozicij (morda
z drugačnega nacionalnega vidika ali s stališča komunističnih akterjev), bodo morda
poudarili druge vidike in podali drugačne ocene.
Kot voditelj mednarodnega projekta AUFBRUCH sem Petru Kvaterniku hvaležen za
njegov raziskovalni doprinos v Sloveniji. S tem je sam sebi postavil trdne temelje za
nadaljnjo pastoralno teološko dejavnost kot predavatelj in raziskovalec. Odnos med
Cerkvijo in državo pa se bo, glede na evropske standarde, vsekakor moral še razvijati.
Paul M. Zulehner
Dunaj, februar 2003
UVOD
7
UVOD
Cerkev na Slovenskem se nahaja v pomembnem obdobju svojega obstoja, lahko bi
rekli v prelomnem času. Posebnost sedanjega trenutka določajo tako družbeni kot cerkveni
dejavniki. Pričujoče delo, ki je nekoliko predelana in skrajšana doktorska naloga, želi biti
skromen prispevek pri presojanju njene preteklosti, previdna ocena sedanjosti in morda za
koga tudi spodbuda pri iskanju prave poti v prihodnost.
Slovenska Cerkev živi šele dobro desetletje v samostojni slovenski državi, v kateri
sama še išče svoje mesto, prav tako pomembno pa je, da ji ga v družbi poišče tudi država
in ga zakoliči s primernim, za obe strani sprejemljivim, sporazumom. Z osamosvojitvijo
Slovenije izpod tuje nadvlade so se izpolnile tisočletne sanje slovenskega naroda o ponovni
vzpostavitvi suverenosti in neodvisnosti.4 Ne samo k negovanju teh sanj, ampak tudi k
dejanski uresničitvi samostojnosti je veliko prispevala tudi domača in vesoljna Cerkev.5
Poseben izziv predstavlja za Cerkev tudi vstopanje Slovenije v evroatlantske
povezave. Po eni strani je to zanjo naraven proces, saj Cerkev sama že od nekdaj deluje
panevropsko in globalno, po drugi strani pa jo skrbi narodna usoda, saj je prav tako od
nekdaj bila na strani naroda, ko se je ta boril za svoj obstoj in enakopravnost z drugimi
narodi. V vstopu v mednarodne povezave, ki imajo v svoje temelje vgrajene na krščanstvu
temelječe vrednote, vidi Cerkev tudi hitrejšo pot pri odstranjevanju posledic komunizma,
ki se kažejo v še vedno nerešeni denacionalizaciji in neuresničeni polni demokratičnosti
družbe.6
Slovenska družba je danes namreč še močno obremenjena z dediščino komunizma,
ki je vklepal slovenski narod, tako kot toliko drugih v srednji in vzhodni Evropi, v svoje
okove skoraj pol stoletja (1945–1990).7 To obdobje pogojuje okolje, v katerem danes
Cerkev živi in deluje, pogojuje pa tudi mišljenje in ravnanje vernikov samih, ker vse
kvarne posledice totalitarizma z vzpostavitvijo demokracije še zdaleč niso presežene.
Že pred razpadom komunizma so bili posebno od začetka šestdesetih let v Sloveniji
vedno močnejši vplivi z Zahoda, zlasti sekularizacija, porabništvo in individualizem, ki so
prihajali skupaj z industrializacijo, urbanizacijo, novimi mediji in v novejšem času s
kompjuterizacijo. Sodobni miselni tokovi pretijo pahniti slovenskega vernika na križevo
pot, ki jo je skozi mnogo daljše obdobje prehodil zahodni evropski kristjan.
Katoliška Cerkev na Slovenskem je po priznanju samostojnosti slovenske škofovske
konference s strani Svetega Sedeža stopila na pot večje samostojnosti.8 Že poprejšnja
zaokrožitev slovenskega cerkvenega prostora v metropoliji je pripravljala ta korak.9
Sedanji trenutek izziva Cerkev na nov način. V pokoncilskem času imajo škofije nov
pomen. Pred nekaj leti je bila po Cerkvah v srednji in vzhodni Evropi aktualna živahna
razprava o ustanovitvi novih škofij in s tem o delitvi sedanjih, ki jo je spodbudilo vodstvo
4
Po propadu Karantanije s središčem na Krnskem gradu, ki velja po mnenju zgodovinarjev za prvo slovansko državo, in
porazu Ljudevita Posavskega leta 822, s katerim so se Karantanci povezali priti Frankom, smo Slovenci za dolga stoletja
izgubili politično samostojnost. (Prim. F. Rode, Spomin, zavest, načrt, 14–16.)
5
Sveti sedež je 13. 1. 1992 med prvimi priznal slovensko samostojnost in s tem odločilno spodbudil k priznanju tudi
druge države.
6
Najbolj jasno je cerkveno stališče do teh pojavov zapisano v Sklepnem dokumentu Plenarnega zbora Cerkve na
Slovenskem (PZ 484-486) in v izjavi Komisije Pravičnost in mir Slovenija sodi v Evropsko unijo in Nato, z dne 10. junija
2002.
7
Prve demokratične volitve po komunističnem enoumju, ponovno po 52 letih, so bile 8. in 22. aprila leta 1990.
8
Ustanovna seja Slovenske škofovske konference je bila 20. junija 1983 v Ljubljani (Prim. SSŠ 6/1983), Vatikan pa jo je
potrdil 19. februarja 1993. (Prim. Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, 60-61.)
9
Papež Pavel VI. je 22. novembra 1968 ustanovil za Slovenijo posebno cerkveno pokrajino, imenovano ljubljansko.
Slovesna razglasitev metropolije in prvega metropolita Jožefa Pogačnika je bila 19. marca 1969.
UVOD
8
vesoljne Cerkve. To se za razliko od drugih srednje in vzhodnoevropskih držav na
Slovenskem ni zgodilo, zato trenutno to za Cerkev ostaja še nerešeno vprašanje.
Je pa Cerkev v Sloveniji v tem času že prehodila sinodalni proces, ki se je sprožil z
napovedjo sinode in končal z razglasitvijo Sklepnega dokumenta in sprejetih sklepov.10
Ena izmed nalog sinode je bila pretehtati preteklo zgodovino, zlasti polpreteklo, in zavzeti
do nje kritičen odnos.11 S tem je neobhodno povezano vprašanje narodne sprave, ki bo
dolgotrajen proces, saj so bile v polpreteklem obdobju narodnemu telesu, posebej pa tudi
Cerkvi, zadane prehude rane, da bi se mogle zaceliti hitro in neboleče. V tem procesu
sprave pa ima Cerkev izjemno pomembno, a hkrati občutljivo vlogo, saj je hkrati v tem
procesu prizadeta stranka in istočasno nositeljica evangeljskega sporočila o spravi v moči
Božjega usmiljenja.12
Z vstopom v novo tisočletje je Cerkev pred novim izzivom evangelizacije in
krščanskega pričevanja. Na ta izziv bo mogla ustrezno odgovoriti, če bo imela jasen in
kritičen odnos do svoje preteklosti in svojega dosedanjega pastoralnega delovanja.
V tem obdobju je prišlo do pomladitve v vodstvu posameznih škofij, kar gotovo
prinaša nov veter v odnose do oblasti in družbe nasploh, hkrati pa tudi do pastoralnih
nalog, pred katerimi stoji Cerkev v Sloveniji.
To je samo nekaj dejstev in izzivov, ki so me nagibali k raziskovanju pastoralnega
delovanja v ljubljanski nadškofiji v času od nastopa komunistične vladavine leta 1945 do
leta 2000. Raziskovanje delovanja celotne Cerkve na Slovenskem bi bilo preobširno, zato
sem se omejil na ljubljansko nadškofijo, vendar se v svojem delu marsikje nujno dotikam
tudi ostalih dveh škofij. Razmere v ljubljanski nadškofiji med drugo svetovno vojno in
neposredno po njej se zdijo odločilne za položaj Cerkve v celotni Sloveniji v vsem tem
času. Prav razmere v tej škofiji in njihove posledice so najbolj določale odnos oblasti do
Cerkve v celotni Sloveniji vse do današnjih dni.
V pričujočem delu sem poskušal na osnovi dostopnih, predvsem cerkvenih, virov in
literature prikazati, koliko je bila Cerkev pripravljena na zgodovinske spremembe, ki jih je
prinesla druga svetovna vojna, kako se je Cerkev odzvala na nastop komunističnega
totalitarizma, kako je sprejela nove razmere, v njih živela in delovala, in kako je pričakala
razpad komunizma ter nove demokratične čase. Predvsem sem želel prikazati, kaj je za
Cerkev pomenil usoden zgodovinski prelom, ko je bilo naenkrat konec demokracije in je
nastopil totalitarni ateistični sistem, kaj je zanjo pomenilo živeti in uresničevati svoje
poslanstvo v takem sistemu, ter končno, kaj je zanjo pomenil drugi usodni prelom ob
zlomu komunizma in ponovni vzpostavitvi demokracije.
V prispodobi rečeno gre torej za dvojni prehod oziroma odhod ali eksodus. Prvi je
bil iz morije druge svetovne vojne in revolucionarne vihre. Ta je namesto osvoboditve
prinesel novo, še večje suženjstvo. Namesto v svobodo je slovensko ljudstvo odšlo na trdo
in naporno pot proti obljubljeni deželi resnične svobode. Na pot, na kateri so mnogi
omagali in niso mogli doživeti »prehoda čez Jordan« (Prim. Joz 3,1-17). Na pot, na kateri
so se rodile nove generacije, ki so smele po padcu »berlinskega zidu«, sodobne »Jerihe«
(Prim. Joz 6,1-21), vstopiti v »obljubljeno deželo«, o kateri so njihovi očetje le sanjali.
Prvi tu opisani slovenski eksodus je trajal celo dalj kot izraelski iz Egipta (Prim. 5 Mz
29,1-8). Drugi eksodus, izstop iz komunizma in z njim pogojenega načina razmišljanja ter
vstop v polno demokracijo, pa se v celoti še niti ni zgodil.
Razprava dovolj jasno pokaže, da je bila Cerkev v tem obdobju junaška, mučeniška
in apostolsko dejavna, čeprav ne brez napak in mnogih pomanjkljivosti. Cerkvi se tega
10
Slovenski škofje so se odločili za skupno slovensko sinodo 26. maja 1997 v Celju, Sklepni dokument Plenarnega zbora
Cerkve na Slovenskem pa je bil razglašen na Brezjah 18. maja 2001.
11
Prim. Izberi življenje, 34.
12
Prim. A. Lah, Sprava – razsežnost človekovega bivanja, v: BV 60 (2000), 167-175.
UVOD
9
obdobja ni potrebno sramovati. Nasprotno, iz njega lahko črpa veliko navdihov, zgledov in
duhovne energije. Hkrati pa se iz svojih napak lahko marsikaj nauči za prihodnost.
Ena človekovih osnovnih potreb je »živeti v miru«, pri čemer mir ni mišljen samo
kot odsotnost vojne in vsake oblike zunanjega nemira, ampak »živeti v polnosti«. To
človek dosega, ko mu je omogočena izpolnitev temeljnih potreb, ki jih lahko izrazimo s
pojmi »ime«, »moč« in »domovina«.13 Menim, da lahko iste potrebe poimenujemo tudi v
potrebe po »dobrem imenu« - časti, »svobodi« in »družbeni veljavi« - moči. Če možnosti
za uresničitev teh potreb ni, potem postane življenje človeka nevredno in je to sodobna
oblika suženjstva. In v takih pogojih je bila Cerkev v ljubljanski nadškofiji, oziroma v celi
Sloveniji, v vsem komunističnem obdobju prisiljena živeti. Zato je bilo življenje v tem
obdobju za Cerkev življenje »brez časti, svobode in moči«.
Najprej sem se skušal krato sprehoditi skozi slovensko cerkveno zgodovino in jo
motriti pod pastoralnim vidikom, saj le poznavanje zgodovine omogoča realnejšo presojo
obravnavanega obdobja in sedanjosti.
Med pastoralnimi subjekti v komunističnem obdobju sem se najbolj podrobno
zadržal ob delovanju škofov in duhovnikov, a tudi redovnikov in redovnic ter laikov.
Posebej sem obdeloval pastoralno dejavnost Cerkve po posameznih področjih, kot so:
oznanjevanje, liturgija in diakonija ter se ustavil ob naporih graditve cerkvenega občestva.
Na osnovi zbranih dejstev sem poskusil izdelati družbeno in pastoralno tipologijo
oseb, nato pa ovrednotiti pastoralno delovanje v obravnavanem obdobju v ljubljanski
nadškofiji pod kriteriološkim, kairološkim in prakseološkim vidikom.14 Zavedam se, da je
tvegano izdelovati tipologijo oseb in vrednotiti dogodke, ki so zgodovinsko še tako blizu.
Vendar je tveganje upravičeno, če bo prav to dejanje pripeljalo do potrebnih dopolnitev in
morebitnega prevrednotenja. Mnogi ljudje, ki so sooblikovali ta čas, so namreč še živi in bi
mogli iz zakladnice svojih izkušenj zapolniti obstoječe vrzeli.
Upam, da bo ta raziskava vsaj nekoliko pripomogla k poznavanju življenja in dela
Cerkve na Slovenskem v komunističnem obdobju, iz katerega mora tudi sama še izstopiti.
Šele s tem bo vzpostavljena možnost za realnejše presojanje dejanskih možnosti, poguma
in iznajdljivosti, ki ga je v obravnavanem obdobju Cerkev pokazala pri graditvi božjega
kraljestva v raju pod Triglavom. Skromno upam tudi, da bo mogla Cerkev ob dobrem
poznavanju svoje preteklosti in polpreteklosti, predvsem poznavanja vzrokov za sedanjo
družbeno in cerkveno realnost, morda tudi s pomočjo podobnih prispevkov, najti novih
navdihov za pastoralno delovanje v prihodnosti.
Na tem mestu bi se rad zahvalil vsem, ki so mi stali ob strani pri tem mojem delu,
mi pomagali ali me usmerjali. Naj nekatere tudi poimensko navedem. Na prvem mestu gre
zahvala mojemu mentorju pri izdelavi doktorske naloge dr. Paulu M. Zulehnerju,
profesorju pastoralne teologije na teološki fakulteti dunajske univerze, ki mi je s svojo
prijateljsko besedo in spodbudo, predvsem pa s svojim zgledom dajal moči, da sem delo
dokončal.
Posebna zahvala velja tudi mojemu profesorju v času rednega študija in mojemu
predhodniku na katedri za pastoralno teologijo na teološki fakulteti ljubljanske univerze dr.
Rafku Valenčiču, ki me je povabil k nadaljevanju podiplomskega študija in me pri tem
podpiral. Za prijateljsko podporo se zahvaljujem tudi izrednemu profesorju na isti teološki
fakulteti dr. Vinku Potočniku.
Na koncu bi rad izrekel zahvalo tudi tistim, ki so mi pomagale pri prepisovanju,
lektoriranju in oblikovanju tega besedila, to pa so Anica Dobrovc, Marija Kraškovic in
Urška Baloh ter sedaj že pokojna Silva Česnik.
13
14
Prim. P. M. Zulehner, Pastoraltheologie I, 150.
Prim. P. M. Zulehner, n. d., 49–292.
ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM
10
1. ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM
1.1 KRŠČANSTVO V ANTIKI
Začetki krščanstva na naših tleh segajo daleč nazaj v prva stoletja po Kristusu.
Takrat je bila večina našega ozemlja pod večjim ali manjšim vplivom Ogleja. Izročilo o
začetkih krščanstva v Ogleju sega najbolj zgodnja obdobja krščanstva. Iz legende o sv.
Mohorju in drugih poročil iz pozne antike moremo sklepati, da je obstoj kristjanov v
tedanji severno-jadranski metropoli v 1. stoletju možen, v večjem delu 2. stoletja zelo
verjeten in na prehodu iz 2. v 3. stoletje zanesljiv15. Iz Ogleja se je krščanstvo na kasnejše
slovensko naselitveno področje razširilo nekoliko kasneje16. S trajno navzočnostjo
kristjanov v mestih moremo računati zagotovo že v 3. stoletju, na kar navajajo zlasti spisi
Viktorina Ptujskega. Najstarejša legenda iz tega prostora govori o mučencu Maksimu iz
Emone, prvem emonskem škofu, ki naj bi umrl mučeniške smrti leta 250 .17. Zanesljivejši
so viri, ki se nanašajo na preganjanje kristjanov v času cesarja Dioklecijana in sovladarjev,
npr. legenda o mučeništvu sv. Florjana v Noriku ali sv. Justa v Trstu. Največja krščanska
skupnost je po znanih virih obstajala v Petovioni, ki po nastanku ni bistveno zaostajala za
oglejsko18. Treba je povedati, da je bilo krščanstvo tedaj omejeno le na mesta ali bližnjo
okolico, medtem ko je bilo podeželje še naprej pogansko.
Položaj krščanskih skupnosti se je bistveno spremenil po Milanskem ediktu leta
313, zlasti pa po letu 392, ko je Teodozij Veliki v celoti prepovedal poganstvo. Prav na
slovenskih tleh se je vršil zadnji odločilni boj med poganstvom in krščanstvom, ki ga
predstavlja boj cesarja Teodozija s tekmecem Evgenijem leta 394 v Vipavski dolini.19
Posamezni keltski kulti so se ohranili še dolgo potem, zlasti tisti, ki so dobili krščansko
preobleko. Velik vpliv na krščanstvo so v tej dobi na tem področju imele tudi arijanske
herezije, s katerimi se je ukvarjala zlasti oglejska sinoda leta 38120. Arijanizmu je sledila
doba katoliške obnove v zadnji četrtini 4. stoletja tako, da se je cerkvena organizacija
dograjevala z vzpostavitvijo osnovne mreže škofij, pa tudi z vzponom oglejske krščanske
književnosti, prvimi poskusi misijonske dejavnosti izven tedanjih rimskih ozemelj in
prvimi pojavi asketizma kot zgodnje oblike meništva. V tem času zasledimo tudi
intenzivno gradnjo cerkva v vseh večjih središčih na podeželju, v večjih mestih celo več.
Bogata mozaična umetnost v teh cerkvah nas navaja na sklep o bujnem krščanskem
življenju v tem času. Verska zavzetost je rodila nestrpnost do vsega poganskega, ki se
izražalo v uničevanju poganskih kultnih podob in templjev, kar je podpirala tudi cesarska
zakonodaja21. Hude posledice je Cerkvi na naših tleh po smrti cesarja Teodozija prizadejal
val barbarskih vpadov med leti 395 do 401, zlasti še prihod arijanskih Zahodnih Gotov in
poganskih Vzhodnih Gotov okrog leta 405, ki so preko našega ozemlja prodirali v severno
Italijo. To razdejanje podrobno opisuje tudi sv. Hieronim, ki navaja pobijanje duhovnikov,
rušenje cerkva, uničevanje svetniških relikvij. Temu, zlasti materialnemu razdejanju je
sledilo še duhovno, ki ga je prineslo širjenje pelagijanstva v prvi četrtini 5. stoletja. Po
prvem obetavnem razcvetu krščanstva v oglejski Cerkvi so prizadejali nepopravljivo škodo
15
Prim. R. Bratož, Krščanstvo v antiki, 11.
Prim. R. Bratož, n. d., 11.
17
18
19
Prim. J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 28.
20
Prim. R. Bratož, n. d., 14 sl.
21
16
11
še Huni, ki so preko našega ozemlja prodirali leta 452 iz Panonije proti Rimu. Kar niso
uničili ob prodiranju, so uničili na svojem povratku s požiganjem naselij, cerkva in
uničevanjem druge materialne podlage krščanstva22.
Hunski pohodi in premiki vzhodno-germanskih ljudstev v srednjem Podonavju so
povzročili globoke spremembe v materialnem in duhovnem življenju romanskega
prebivalstva. Tedanja rimska država je bila že popolnoma nemočna in jih je prepustila
same sebi. Zato so opuščali naselja v dolinah in se umikali v težko dostopne in hribovite
kraje (Ajdna, Korinjski hrib, Limberk …). Svetlo obdobje v verskem smislu pomeni
organizacijsko, karitativno, pa tudi politično delovanje sv. Severina približno dve desetletji
do smrti leta 482. Pod njegovim vodstvom je po propadu zadnjih ostankov rimske oblasti
na ozemlju Norika nastala nekakšna “meniška republika”23. Življenjepisi tega izrednega
človeka nam govorijo o popolnoma pokristjanjeni deželi z redkimi ostanki poganstva. Zelo
številna je bila predvsem nižja duhovščina, ki je bila razvejana v različne poklice in naloge.
Pobiranje posebne cerkvene desetine kot osnove za bogato karitativno delovanje
samostanov je verjetno ena prvih takih oblik na Zahodu.
Vojni spopadi so prisilili večji del romanskega prebivalstva, da se je po letu 488 iz
obrežnega Norika preselilo v severno Italijo. “Tako se je okrog leta 500 zaključila
zgodnjekrščanska doba na severnem delu kasnejšega slovanskega naselitvenega prostora.
Preživeli ostanki romanskega prebivalstva, redki v vzhodnem delu province in bolj gosti na
zahodnem, zlasti na Salzburškem, so prenesli v srednji vek krščansko vero, jezik, več
krajevnih in rečnih imen, celo posamezne pravne pojme in elemente glasbene in likovne
kulture.”24
Obdobje vzhodnogotske države nam je zaradi maloštevilnih dokumentov malo
poznano, vendar nekateri materialni viri (nagrobnik diakona Nonosa) kažejo na
kontinuiteto krščanstva od konca antike do ponovnega pokristjanjevanja ob koncu 8.
stoletja. Cerkveno življenje je bilo v tem času odvisno od politične oblasti, saj se je ta
menjavala zelo hitro med Bizantinci, Langobardi, Franki in zopet Bizantinci. Iz tega časa
je zlasti poznana tako imenovana istrska shizma, ki je pomenila odpad od oglejske Cerkve,
Rima in Carigrada, kjer pa ne gre toliko za verski spor kot za poskus ohranitve notranje
avtonomije. V tem času si je oglejska Cerkev prilastila tudi naziv patriarhata. Na sinodi v
Raveni leta 590 se omenjata tudi škofa iz Emone in Celeje, ki nista podlegla shizmi. Zelo
verjetno je na versko zmešnjavo v tem času vplivalo naglo priseljevanje ubežnikov z
ozemelj, kamor so prihajala nova ljudstva, za njimi tudi Slovani, vendar se prav v imenih
škofov, ki so iz kontinentalnega dela pribežali v Istro, kaže določena kontinuiteta
krščanstva tudi v teh mestih (navedba celjskega škofa Andreja na lateranski sinodi leta 680
za škofi iz Pulja, Poreča in Cise in pred škofom iz Trsta). Od bogatega cerkvenega
življenja v antiki na ozemlju, ki so ga posedli predniki Slovencev, tako ob koncu antike ni
ostalo skoraj nič, razen ostankov nižje duhovščine. Vzrok za to katastrofo tamkajšnje
Cerkve ob naseljevanju prednikov Slovencev lahko iščemo v nizki civilizacijski stopnji
priseljencev, pa tudi v šibkosti in neaktivnosti oglejske Cerkve25.
22
24
R. Bratož, n. d., 24.
25
23
12
1.2 POKRISTJANJEVANJE
1.2.1 Verske razmere po naselitvi Slovanov
“Srednje Podonavje ter pot skozi gornje Posavje in preko Soče v Italijo sta bili od
začetka selitev turško-tatarskih, germanskih in za njimi še slovanskih plemen in ljudstev po
Evropi od konca 4. stoletja naprej med najbolj prizadetimi pokrajinami zaradi tega
zgodovinskega dogajanja in njegovih okrutnih posledic.”26 V ta prostor ob robu severnega
Jadrana, vzhodnih Alp in zahodne Panonije so se v drugi polovici 6. stoletja naseljevali
Slovani, in sicer v dveh smereh: od reke Mure proti zahodu in ob rekah Savi in Dravi proti
severu. V tem času so propadle škofije v Virunumu, Petoviji, Celeji, Emoni, Teurniji in
Aguntu. Po medsebojnih bojih se je meja med Slovani in Bavarci ustalila zahodno od
Agunta. Okrog leta 600 so Slovani že bili na obrobju Furlanske nižine, kjer se je ustvarila
meja z Langobardi ob močnih utrdbah, s katerimi so se ti zavarovali. S prihodom
novoselcev je prišla tudi nova poljedelsko živinorejska plemenska kultura, ki v mestih, na
katerih je bila zgrajena prejšnja romanska, ni videla posebnega pomena, zato je rušenje
mest spodjedlo tudi možnosti za njeno preživetje. Mesta so začela ponovno oživljati šele
okrog leta 1100. Staroselci – Vlahi so sicer precej zdesetkani in razpršeni vendarle
preživeli med Slovani in vsaj do neke mere ohranili krščanstvo, na kar kažejo nekatera
krajevna imena, način zidave cerkva in ljudske pesmi.
Naselitev Slovanov pomeni kulturni prelom in z njim tudi ponovno prevlado
poganstva. Krščanstvo se je ohranjalo le med počasi izginjajočimi Vlahi. Novoselci so s
seboj prinesli vero v enega boga stvarnika in gospodarja vesolja in druge bogove. Verovali
pa so tudi v posmrtno življenje (izraz “raj” je skupen vsem Slovanom), kar spoznamo iz
načina pokopavanja mrličev.
Oglejski patriarhat, ki si je lastil oblast nad škofijami Venetiae in Histriae, južne
Raetie, mediteranskega Norika in dela Panonije, se je okrog leta 600 razbil v tri dele.
Odtrgan je bil tisti del patriarhata, ki je obsegal zgornje Posavje in zgornje Podravje, ostali
del pa se je razdelil zaradi spora okrog “treh poglavij” v oglejski in gradeški patriarhat.
Gradeški patriarhat niti v začetku, niti pozneje ni igral pomembne vloge pri ohranjanju
krščanstva, ki se je ohranilo med staroselskimi Vlahi. Ni ohranjenih virov, ki bi potrjevali
prizadevanja Ogleja za pokristjanjevanje tega predela tja do konca 8. stoletja. Celo več,
zaradi medsebojnih sporov obstajajo izrecne prepovedi papežev v letih 723 in 731, da bi se
preko pokristjanjevanja razširjala oblast patriarhov proti vzhodu. “Oglejsko sosedstvo torej
za širjenje krščanstva med slovanskimi pogani v prvih dveh stoletjih po naselitvi ni
pomenilo še ničesar. Ker je pa tudi pri Bavarcih nastala urejena cerkvena organizacija v
slovenskem sosedstvu šele proti koncu 7. stoletja (v Salzburgu), pomenijo prvi poskusi
misijonstva med Slovani v Vzhodnih Alpah in v Posavju ter Posočju le kratke in malo
uspešne obiske.”27
Do sredine 8. stoletja zasledimo tri poročila o poskusih širjenja krščanstva med
Karantanci, kot so se začeli imenovati Slovani v Alpah in ob Donavi. Okrog leta 612 je tu
širil krščansko vero irski misijonar Kolumban, okrog leta 630 menih Amandus in okrog
leta 700 ustanovitelj salzburške škofije sv. Rupert.
26
27
B. Grafenauer, Pokristjanjevanje Slovencev, 29.
B. Grafenauer, n. d., 33.
13
1.2.2 Irska metoda v salzburškem misijonu
Slovani so sprva živeli v plemenski zvezi z Obri v Panoniji, saj so se tako laže
borili proti Langobardom, sčasoma pa je ta zveza postajala nevarna, saj so Obri začeli
posegati po slovanskih ozemljih. Tako so se leta 623 češka in moravska slovanska plemena
uprla Avarom in oblikovala se je samostojna zveza slovanskih plemen pod vodstvom kralja
Sama, ki je obsegala tudi Slovane v Vzhodnih Alpah in zgornjem Posavju, nekoliko
pozneje tudi porabske Slovane. Po zmagi nad Bavarci so Karantanci ustalili severno mejo
ob zgornji Dravi zahodno od Lienya in vzhodno od poznejšega samostana Innichen.
Ozemlje Slovanov ob zgornji Dravi in Muri so začeli imenovati “civitas Carantana” po
središču na Krnskem gradu/Karnburg, Karantanija, prebivalce pa Karantanci. Do srede 8.
stoletja so ohranili neodvisnost in obvladovali ozemlje okrog 25.000 km2.28 Skupaj s tujo
nadoblastjo so seveda zavračali tudi krščanstvo, ki je bilo z njo bolj ali manj povezano.
Ko so se okrog leta 737 okrepili Avari z vzhoda in pritiskali na Karantance, na
zahodu pa so Franki pritiskali na Bavarce, so se ti povezali s Karantanci, da bi se združeni
postavili po robu močnemu pritisku. Vendar so bili leta 743 Bavarci premagani in skupaj z
njimi so prišli zaradi te zveze pod nadoblast Frankov tudi Karantanci, ki so prosili Bavarce
za pomoč proti Obrom. Karantanci so morali priznati bavarsko in s tem frankovsko
nadoblast in jim izročiti talce. Med njimi sta bila tudi sin in nečak tedanjega karantanskega
kneza Boruta, Gorazd in Hotimir, ki sta v samostanu sredi jezera Chiemsee leta 745 prejela
krščanstvo29.
Do leta 820 je Karantanija pod bavarsko nadoblastjo ohranila precejšnjo mero
notranje organizacijske in gospodarske samostojnosti. Vendar pa se posredno s širjenjem
krščanstva med Karantanci vedno bolj čuti poseganje Bavarcev tudi v notranje karantanske
zadeve. To se je dogajalo iz več vzrokov. Po eni strani je že sama cerkvena organizacija
zagotavljala lažje obvladovanje ljudstva, saj je bila v tej dobi tesno povezana z državno
oblastjo, v času od Karla Velikega naprej pa predvsem orodje v vladarjevih rokah30. Glede
na zemljepisne in zgodovinsko politične danosti je karantansko ozemlje postalo podrejeno
bavarski salzburški škofiji, od koder so začeli prihajati misijonarji, ki so po irski metodi
delovali načrtno in blago.
Oglejski patriarhat kljub svoji častitljivosti in nekdanjemu vplivu nad vsaj delom
tega ozemlja tedaj ni imel ne volje ne moči izvršiti misijonsko poslanstvo, saj je to
preprečevala tudi meja med langobardsko državo, v kateri se je sam nahajal, in frankovsko
državo, kateri so pripadali Karantanci. Tako se je s politično pripadnostjo za poznejše
obdobje določila tudi cerkvena pripadnost in kulturni vpliv. Največ podatkov o tej dobi
nudi salzburška spomenica o pokristjanjevanju Karantancev (Conversio Bagoariorum et
Carantanorum). V času kratkega vladanja Gorazda, ki velja za prvega krščanskega
slovenskega kneza, ni opaziti večjega misijonskega delovanja. S tem se je dejansko
uveljavila papeška odločba o Karantaniji kot salzburškem misijonskem področju. Hotimir
je namreč priznal podrejenost cerkvene oblasti salzburškemu samostanu sv. Petra, o čemer
priča poročilo o prihodu prvega duhovnika, meniha tega samostana. Prosil je škofa
Vergila, naj obišče njegovo ljudstvo in ga okrepi v veri, ta pa je poslal svojega škofa
Modesta in druge duhovnike. Modestov prihod zgodovinarji postavljajo v različna leta,
vendar je najbolj verjetna letnica 757.31
Zdi se, da so bili krščanstvu najbolj naklonjeni sam knez ter njegovi bližnji in
najnižji sloji prebivalstva, sužnji in nesvobodni. Upirali so se predvsem svobodni člani
28
Prim. B. Grafenauer, n. d., 35.
29
Prim. F. Rode, Spomin zavest načrt, 12–15
30
31
14
vaških skupnosti pod okriljem plemenskih starešin, ki so sami hlepeli po prevzemu oblasti.
Politično reševanje problema je podpiral bavarski vojvoda Tasilo. To pa je izzvalo več
močnih uporov v obrambo starega reda, dokler ni leta 772 vdrl z vojsko v Karantanijo in
upore zadušil.
Pokristjanjevanje je bistveno olajšala tudi spretna misijonska metoda salzburške
Cerkve pod vodstvom Irca škofa Vergila. To metodo je prevzel tudi naslednik škof Arno,
tja do leta 796. Vero so misijonarji zagotovo oznanjali Karantancem v domačem jeziku,
verjetno so ob tem imeli pomembno mesto tudi domači vlaški kristjani, ki so se ohranili iz
rimskih časov.32 Irska liturgija je ohranjala domači jezik v predmašnih molitvah in v obliki
pokore. V slovenščini so molili tudi apostolsko vero in očenaš, verjetno tudi krstno
odpoved hudemu duhu in krstno izpoved vere v Sveto Trojico. Ta je prišla v slovensko
ljudsko pesem, iz katere se zrcali tudi spovedna praksa osebne spovedi. Iz nje se vidi
miselnost irskega misijona, ki navaja vernike na intimno razmerje vernika do Boga.
Tedanji rodovi Slovencev so radi sprejeli krščansko vero in se kmalu pokristjanili, saj je
bila čez nekaj stoletij večina Slovencev že krščena.33
1.2.3 Sprememba misijonske metode
Frankovski vladar Karel Veliki je v zadnji četrtini 8. stoletja vladal vsem
slovenskim pokrajinam, saj so se po frankovskem zavzetju Panonije pridružili tej skupnosti
še zadnji predeli, poseljeni s Slovenci, ki so se tako v 9. stoletju združili v etnično skupnost
Karantancev. Ta je predhodnica poznejše slovenske narodne skupnosti. Zaradi
precejšnjega pritiska, ki ga je izvajal pri pokristjanjevanju Karel Veliki, je bilo
pokristjanjevanje v njegovi dobi precej zunanje in z malo verske vsebine. Misijonarji so si
močno prizadevali, da bi prepričali Karla Velikega, salzburškega škofa Arna in oglejskega
patriarha Pavlina, da je vsako nasilno pokristjanjevanje škodljivo in da je treba najprej
ljudstvo dobro poučiti v veri in pri tem uporabljati ljudem razumljiv domači jezik. Enako
ognjevito so nastopali proti izterjevanju cerkvene desetine. Dosegli so, da so se škofje leta
796 sestali ob Donavi in določili enoten način pokristjanjevanja ter razmejitev ozemelj
med Salzburgom in Oglejem po reki Dravi.34 To je usodno razdelilo Karantance in vplivalo
na poznejšo slovensko zgodovino za skoraj tisoč let.
Salzburg je zaradi velikosti škofije obnovil ustanovo pokrajinskega škofa s sedežem
pri Gospe Sveti, ki je bil do srede 10. stoletja pooblaščen, da med Slovenci severno od
Drave skrbi za pridiganje in posvečevanje cerkva ter duhovnikov. Južno od Drave je
notranjski Kras in spodnji del Vipavske doline spadal pod tržaško škofijo, Istra pod
koprsko, ostali del pa neposredno pod oglejskega patriarha. Kljub dogovoru o spremembi
misijonske metode, pa misijonski priročnik, ki je nastal okrog leta 800, dopušča določene
oblike prisile in kaže na to, da se dogovora niso povsem držali. Alkuin je vendarle dosegel
posebno “slovansko desetino”, ki je bila za tretjino manjša od običajne. Prav tako je bila
upoštevana njegova želja po uporabi domačega jezika, kar nam pričajo kasneje nastali
Brižinski spomeniki in drugi ohranjeni spisi s slovenskimi molitvenimi obrazci, ki so jih
pri svojem delu uporabljali tuji duhovniki, nevešči slovenskega jezika.
32
34
33
15
1.2.4 Srečanje oglejskega, salzburškega in cerkvenoslovanskega misijona
Vse današnje slovensko ozemlje južno od Drave je po letu 811 spadalo pod oglejski
patriarhat. Tega leta je cesar Karel v sporu med salzburškim nadškofom Arnom in
oglejskim patriarhom Maksencijem razsodil, naj bo meja med obema škofijama reka Drava
od izvira do izliva. To je ostalo v veljavi do leta 1751. S tem so dežele severno od Drave
prišle pod nemški, južno od nje pa pod italijanski vpliv, kar je močno zaznamovalo
poznejše cerkveno življenje.35 Čeprav nam je o začetkih oglejskega misijona na tem
področju malo znanega, je gotovo to, da je potekal v 9. stoletju. Temu je sledilo pol stoletja
madžarskih vpadov, ki so skupaj s frankovsko oblastjo porušili obstoječo cerkveno
organizacijo. Napredovanje cerkvene organizacije na oglejskem delu slovenskega ozemlja
in pokristjanjevanje je bilo počasnejše kot na salzburškem. Močno oporo evangelizaciji so
nudile pražupnije, ki so začele nastajati v 11. stoletju. Za to je bila potrebna usposobljena
duhovščina. Avtonomija Karantanije, se je odražala v določeni avtonomnosti
pokrajinskega škofa pri Gospe Sveti, ki jo je ohranjal vsaj delno tja do leta 945.
Politične razmere so narekovale svojstven cerkveni razvoj v Spodnji Panoniji.
Posebno mesto pri tem pripada knezu Pribini. Ustvaril je pomembno politično središče v
Blatnem kostelu, kamor je pribežal pred moravskim knezom Mojmirom, ki ga je nasledil
Rastislav. Ta je dosegel neodvisnost, medtem ko je Pribina ostal zvest Frankom, s tem pa
tudi salzburški Cerkvi, prav tako pa v začetku tudi njegov sin Kocelj. Rastislav je hotel
utrditi svojo politično neodvisnost tudi s cerkveno neodvisnostjo od passauske škofije. Ker
mu papež ni hotel poslati posebnega škofa, se je obrnil na Carigrad, da bi mu od tam
poslali škofe in primerne duhovnike. Cesar Mihael III. je poslal na Moravsko brata
Konstantina in Metoda. Moravčani so bili kmalu ob samostojnost in zato sta se morala
umakniti passauskim duhovnikom. Ob papeževem vabilu, naj obiščeta Rim, sta se oglasila
pri knezu Koclju. Ta je kot samostojen vladar Metodu omogočil, ki se je iz Rima vrnil kot
škof in papežev legat, samostojno delovanje. Metod je dosegel uvedbo slovanskega
bogoslužja. Sicer kratkotrajno Metodovo samostojno delovanje, ki ga je Kocelj močno
podpiral, je pomenilo enega najpomembnejših procesov 9. stoletja v Evropi, saj je šlo za
edinstveno srečanje Bizanca, Rima in Frankov na političnem področju, na verskem pa za
združitev bizantinske in rimske misijonske akcije.36 Pri tem je bilo bistveno upoštevanje
živih ljudskih jezikov pri bogoslužju in prevoda svetega pisma, kar je usodno zaznamovalo
poznejše kulturno in literarno življenje tega dela Evrope. Zato nosita sv. Ciril in Metod
naziv »slovanska apostola«.
Na ozemljih Spodnje Panonije in Moravskega, ki so bila v verski oskrbi Salzburga
in Passaua, je bila v veljavi prilagojena oblika irskega misijona, poznana že v Karantaniji.
Omenjeni molitveni obrazci karantanskega misijona, Brižinski spomeniki in drugi pisani
viri, kažejo vpliv cerkvenoslovanskega bogoslužja. Dejstvo je, da se je vsaj na nekaterih
delih ozemlja, kjer sta delovala Ciril in Metod, opravljalo bogoslužje po vzhodnem obredu
do Metodove smrti. Papež je leta 880 dal dovoljenje, da se uporablja slovanski jezik v
zahodnem obredu. To se je v obliki glagoljaštva ohranilo po nekaterih krajih Dalmacije in
Istre do 20. stoletja. Metodovo cerkveno pravno ureditev je prehitro uničil madžarski
naval, da bi lahko podobno kot Bonifacijeva na Nemškem služila kot podlaga za
povezanost med tedanjimi slovanskimi plemeni.37
S koncem 9. stoletja se na sedanjem slovenskem ozemlju zaključuje obdobje
pokristjanjevanja, stalna cerkvena organizacija pa se začenja utrjevati. Z gotovostjo je
mogoče trditi, da je prav sprejetje krščanstva Slovence na tem tako občutljivem
35
Prim. J. Gruden, n. d., 70.
37
36
16
zemljepisnem področju ohranilo pred iztrebljenjem. Škoda je, da je cerkveno-slovanski
misijon, ki sta ga zasnovala Ciril in Metod, tako hitro propadel, saj je za dolga stoletja
slovensko ozemlje pripadlo cerkvenim središčem na tujem etničnem področju, s čimer je
bil povezan tudi politični in kulturni vpliv.38
1.3 SREDNJI VEK
Kmalu po Metodovi smrti so v Spodnji Panoniji zavladali Madžari. Meja med
njihovim in bavarskim območjem se je najprej začrtala precej proti zahodu, skoraj do
Karavank. S tem so Madžari zabili klin med južne in severne Slovane. Po bitki pri
Augsburgu leta 955 so se Madžari ustalili v Panonski nižini in tako so bili do konca prvega
tisočletja pokristjanjeni.39 Nad preostalim slovenskim ozemljem sta imeli cerkveno oblast
metropolija v Salzburgu in oglejski patriarhat. Svoja ozemlja na naših tleh so imeli tudi
freisinški, briksenški in bamberški škofje.
Za Salzburg je bila značilna centralizirana oblast, ki se ni nikdar zavedala, da je
cerkveno središče tudi za Slovence, medtem ko je Oglej s svojo večjo bližino naši
narodnostni meji bolj zavestno posegal v naš narodni in verski razvoj.40 Znotraj teh dveh
velikih metropolij so bile nekatere sufraganske škofije, ki so imele večji vpliv na naše
ozemlje, zlasti škofiji v Trstu in Kopru. Zanimivo za zadnjo je, da je ob sicer
prevladujočem latinskem bogoslužju v mestu, podeželje imelo staro-slovensko glagoljaško
bogoslužje. Na ozemlju salzburške nadškofije je prevzela določen vpliv na področju
Železne županije in kasneje dela Prekmurja 998. leta ustanovljena škofija v Györu. Leta
1072 je nadškof Gerbhard iz dediščine sv. Eme ustanovil krško škofijo na Koroškem,
vendar so bile pravice tukajšnjih škofov precej omejene, podobno kot onih pri Gospe Sveti.
Nadškof Eberhard II. je ustanovil škofiji v Sekauu (1218) in Št. Andražu v Labotski dolini
(1228), ki sta kasneje imeli velik pomen za Slovence v tem delu narodnostnega ozemlja.
Metropoliti so si pomagali s škofi-sufragani in tudi z arhidiakoni, ki so neposredno skrbeli
za dušno pastirstvo. Le-ti so bili običajno župniki, kasneje pa tudi predstojniki samostanov.
Na področju salzburške metropolije so kmalu po letu 1000 delovali štirje arhidiakoni, na
področju oglejskega patriarhata so se pojavili kasneje, vendar jih je bilo več in so vedno
bolj prihajali iz vrst predstojnikov samostanov in kapitljev.
Proti koncu 10. in v začetku 11. stoletja so kot osnove celice v cerkveni organizaciji
glavno težo dušnega pastirstva začele prevzemati župnije. Mreža župnij se je v salzburški
metropoliji izoblikovala predvsem v drugi polovici 11. in v prvi polovici 12. stoletja, v
oglejskem patriarhatu pa nekoliko pozneje, vendar je koncem 12. stoletja tudi tu že
izoblikovana. Prva središča župnij so nastala ob tako imenovanih lastniških cerkvah, ki so
jih dali zgraditi domači ali priseljeni velikaši. S tem so si pridobili pravico nastavljati
duhovnike, hkrati pa so imeli dolžnost skrbeti za njihovo preživljanje in vzdrževanje
cerkva. Na splošno so pražupnije na naših tleh nastale pred letom 1100 in so v poznem
srednjem veku nastale nove le izjemoma. Pražupnije so na začetku imele zelo velik obseg,
npr. sv. Peter v Ljubljani in Št. Vid na Dolenjskem. 41 Navadno so nastale prej, kot se v
38
»Zanimivo je zasledovati, kako so Madjari prvo omiko dobili s posredovanjem Slovanov in posebej še Slovencev.
Najboljša priča za to je madjarski jezik, ki ima še danes prav mnogo slovenskih besed za vse one stvari, ki so bile preje
bojevitemu, nomadskemu narodu neznane in ki jih je šele tedaj spoznal in se naučil jih zaznamovati, ko je prišel s
Slovani v dotiko.« (Prim. J. Gruden, n. d., 551.)
40
Prim. J. Mlinarič, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, 61.
41
Do leta 1935 je tako nastalo samo iz nekdanje pražupnije že 15 župnij. (Prim. Letopis ljubljanske škofije za leto 1935,
7.)
39
17
dokumentih prvič omenjajo. Sedeži župnij so pogostejši v dolinah kakor v goratem svetu.
Nastanek župnij ponavadi ni potekal z izdajo ustanovne listine, ampak via facti. Velike
pražupnije je oskrbovalo več duhovnih pomočnikov, ki so pri oddaljenih podružnicah
opravljali bolj ali manj redno službo božjo, sčasoma pa so se pri takih cerkvah nastanili
stalni vikarji.
K razvoju župnijske mreže so pripomogli nekateri redovi, zlasti benediktinci in
cistercijani.42 V poznem srednjem veku je opazna razlika v upravljanju cerkvenega
ozemlja. Na območju salzburške metropolije je bila vsa uprava zelo centralistična in
neposredno v rokah metropolita, vendar je župnijska organizacija v njej hitreje napredovala
kot v oglejskem patriarhatu. Tu so bili arhidiakoni precej samostojni, saj so patriarhi sami
zelo malo obiskovali slovensko ozemlje. Zadnji med njimi je bil patriarh Bertold Andeški
(1182– 1251).43 K temu je pripomoglo tudi benečansko uničenje patriarhove svetne oblasti.
Za razumevanje stanja v oglejskem patriarhatu so pomembni zaključki cerkvene sinode v
Ljubljani leta 1448, od katerih se večina nanaša na življenje in delovanje duhovnikov.
Večina duhovnikov je bila revna in slabo plačana. Župniki, ki navadno sploh niso stanovali
v župniji, so za svoje vikarje zelo slabo skrbeli. Duhovniki so si pomagali tako, da so se
ukvarjali s krčmarstvom in se vdajali posvetnemu življenju, kockanju, lovu, opuščali
nošnjo duhovniške obleke ipd. Dogajalo se je tudi, da so nekateri podeljevali zakramente
samo proti denarni odškodnini. Sklepi sinode so se nanašali tudi na zakonce, ki niso živeli
skupaj, na izvenzakonsko skupno življenje in drugo.
Precejšnja obsežnost ozemlja med Dravo, Sotlo in Kolpo je že dolgo povzročala
velike težave oglejskim patriarhom pri upravljanju ozemlja in vzdrževanju pravega
verskega življenja. Zato je o ustanovitvi nove škofije na tem ozemlju razmišljal že patriarh
Bertold Andeški, ki je že leta 1237 predlagal papežu Gregorju IX., naj prenese sedež
pičenske škofije v Gornji Grad. Tudi cesar Friderik III. bi na tem ozemlju zaradi političnih
razlogov rad videl samostojno škofijo. Oglejski patriarhi so bili namreč pod močnim
benečanskim vplivom in on bi rad prav to preprečil. Še zlasti po letu 1456, ko je po
propadu celjskih grofov to ozemlje pripadlo Habsburžanom. Cesar je pri tem računal na
podporo svojega prijatelja Eneja Silvija Piccolominija, ki je leta 1458 postal papež Pij II.
Tako je cesar na praznik sv. Miklavža leta 1461 izdal ustanovno listino nove škofije s
sedežem v Ljubljani in ji za stolnico določil cerkev sv. Miklavža. Naslednje leto je papež
6. septembra 1462 potrdil ustanovitev škofije in natančneje določil njen obseg.44 Ker so se
oglejski patriarhi upirali izročiti posamezne predele, sprva ozemlje nove škofije ni bilo
strnjeno. Kljub temu je pomen njene ustanovitve izjemen za celoten poznejši zgodovinski
razvoj, saj se je šele po 700 letih, odkar je bila katoliška vera oznanjena Slovencem,
zgodilo, da je v središču njihovega ozemlja nastala samostojna škofija.45 Prvi škof
Sigismund Lamberg je veliko storil za razširjanje pobožnosti med ljudstvom s cerkvenimi
bratovščinami.
O verskem življenju v zgodnjem srednjem veku ni pisnih poročil. Značilna za ta čas
so številna božja pota, na katere je ljudstvo zelo rado romalo. Med njimi so poznani kraji
kot Oglej, Sv. Ivan pri Devinu, Stara Gora pri Čedadu, grob sv. Heme na Krki in
42
Prim. J. Mlinarič, n. d., 70.
»Prištevati ga moramo med one redke patriarhe, ki so se zanimali za slovenski del svoje škofije. Sam se je pogosto
mudil v naših krajih, skrbel za dušni blagor svojih slovenskih podložnikov in mnogo storil v njihovo korist.« ( J. Gruden,
n. d., 186.)
44
Ob ustanovitvi je škofija obsegala župnije: Sv. Peter v Ljubljani z vikariatoma na Igu in Vrhniki, Št.Vid nad Ljubljano,
Soro, Šmartin pri Kranju, Vodice, Naklo, Radovljico, kapelico sv. Petra na Pešati (iz župnije Mengeš), Št. Jernej na
Dolenjskem, Svibno, Gornji Grad, Sv. Jurij v Škalah, Braslovče, Pilštajn, Šmihel pri Pliberku in sv. Nikolaj v Beljaku.
Ostali del Dolenjske in drugod je ostalo Ogleju. (Prim. Letopis ljubljanske škofije za leto 1935, 7. )
45
Prim. J. Mlinarič, n. d., 75.
43
18
najstarejša Marijina božja pot na Kranjskem – v Lescah na Gorenjskem.46 Potrditev
vernosti takratnega slovenskega ljudstva lahko vidimo tudi v imenovanju Jurija Slatkonje,
ki je bil za dunajskega škofa na Dunaju posvečen v cerkvi sv. Štefana.47
Vpliv na versko življenje srednjega veka na Slovenskem so imeli tudi turški napadi,
ki so se začeli po bitki cesarja Sigismunda z njimi leta 1396 in so od leta 1469 do 1483 bili
kar vsako leto. Pri njih ni šlo samo za ozemeljske težnje, ampak tudi za poskus islamizacije
Evrope.48 Cerkev je zaradi tega še dolga desetletja čutila hude posledice, saj je bilo pobitih
in v sužnost odpeljanih mnogo duhovnikov in redovnikov, veliko samostanov uničenih,
prav tako cerkvena posest.49 Turški napadi so slovenske dežele, ki so bile ves ta čas branik
zahodne Evrope, izčrpavali več kot dve stoletji. Prenehali so šele, ko je bil po šestnajstletni
turški vojni, ki se je pričela z obleganjem Dunaja, v Karlovcih leta 1699 sklenjen mir.50
1.4 KRIZA CERKVENEGA ŽIVLJENJA IN REFORMACIJA
Razmere proti koncu srednjega veka lahko spoznamo zlasti iz vizitacijskih poročil,
ki so jih pisali ali salzburški škofje oziroma njihovi sufragani ali patriarhovi vizitatorji. Iz
teh poročil je mogoče na Slovenskem v 15. in na začetku 16. stoletja razbrati napake in
razvade, ki so bile razširjene tudi drugod.51 Šlo je predvsem za kopičenje beneficijev v
posesti enega človeka, odsotnost posestnika beneficija na župniji ali službi, veliko tujih
duhovnikov, zlasti ubežnikov, na podeželju pomanjkanje duhovnikov, po mestih veliko
število beneficiatov in altaristov, ni bilo semenišč, ustanavljanje samostanov se je ustavilo.
Poleg tega je imela Cerkev veliko zemljišč z mnogimi imunitetami in privilegiji,
duhovščina se je začela ukvarjati s trgovanjem, prihajalo je do zlorab, škofje pa zaradi
odsotnosti in drugih dejavnosti niso dovolj skrbeli za svoje škofije. Slabosti in razvade so
se proti koncu 15. stoletja stopnjevale, s tem pa se je poglabljala tudi verska in moralna
kriza. Prihajala so svarila pred takim načinom življenja s strani posameznikov, sinod in
raznih reformnih prizadevanj, a niso zalegla. Vse bolj jasno se je izražala zahteva po
prenovi “in capite et in membris”. Hkrati pa je postajalo vedno bolj jasno, da tedanje
vodstvo Cerkve ni sposobno izpeljati temeljite reforme.
Luteranske reformacijske ideje so zato našle pri nas razmeroma ugodna tla in so se
hitro prijele. To je vneslo med slovensko ljudstvo verske spore, ki so trajali skoraj sto let.52
Novi nauk je imel v rokah močno sredstvo, to je tisk. Pri širjenju nove vere je bil najbolj
dejaven Primož Trubar, ki je zaščitnika sprva našel tudi v tržaškem in ljubljanskem škofu.
Do leta 1530 je novi nauk že prodrl v vodilne družbene sloje na naših tleh. Protestanti so
vpeljali v bogoslužje narodni jezik, kar je še dodatno privlačilo ljudi. Stanje v tem času
zlasti odseva iz vizitacijskih poročil deželnoknežje-cerkvene komisije iz leta 1528, ki jo je
naročil kralj Ferdinand.
46
»Iz teh podatkov se nam razkriva isti verni in pobožni značaj našega ljudstva, kakršen je še dandanes. Slovenska
vernost in pobožnost je že v 12. stoletju tako slovela, da je celo nemški zgodovinopisec Helmold, ki je živel v daljni
Prusiji, zapisal o Slovencih naslednje lepe besede: »Karantanci (Slovenci), sosedje Bavarcev, so zelo pobožni ljudje. Ni
ga naroda, ki bi bil tako vdan Bogu in svojim duhovnikom, kakor je ta.« Pač lepo spričevalo iz tujih ust.« ( J. Gruden, n.
d., 157.)
47
48
»Slovenske in hrvaške dežele so bile ves ta čas branik krščanske Evrope. Dočim so na severu in zapadu narodi
neovirano napredovali v omiki in blagostanju, se je po jugovzhodnih alpskih deželah, na Posavju in Podravju bil ljut boj
za obstanek krščanske kulture. Slovenec in Hrvat sta stala na straži za najdražje svetinje evropskih narodov. S svojo
hrabrostjo sta odbijala ljute napade, ki so merili na pogin, iztrebljanje vse krščanske omike.« (Prim. J. Gruden, n. d., 321.)
49
Samo v letu 1471 so požgali 6 samostanov, 64 farnih cerkva, 5 trgov, nad 200 vasi, v sužnost pa odvedli 10.000 ljudi.
(Prim. M. M., Krščanstvo na Slovenskem, 31.)
50
51
Prim. A. Ožinger, Kriza cerkvenega življenja in reformacija na Slovenskem, 93.
52
19
V prvem obdobju je k reformaciji pristopila vrsta dobro mislečih, poštenih,
razgledanih in izobraženih ljudi, ki so iskreno želeli reformo Cerkve in cele družbe, pri
čemer niso mislili na novo vero in novo Cerkev.53 V naslednjem obdobju pa se je
reformacijskih idej oprijelo plemstvo, ki je v tem videlo možnost, da se otrese nadoblasti
vladarja in si pribori večjo neodvisnost. To se je zlasti pokazalo v Pragi leta 1541, ko so
sklepali o turškem davku in leta 1555 ob podpisu augsburškega miru. Zahteve plemstva je
podprlo tudi meščanstvo, medtem ko se kmetje že zaradi nasprotovanja plemstvu nove
vere niso oprijeli. Celo obratno, predstavniki meščansko-plemiške smeri v reformaciji so
odkrito nastopili proti kmečkim uporom in tudi Trubar je odkrito nastopil v obrambo
plemstva. Pomembno vlogo je igral hrvaško-slovenski kmečki upor leta 1573, ki je
preprečil, da bi se ljudstvo oprijelo idej luteranskega plemstva.54 S tem da so plemiči v
imenu nove vere nastopali proti katoliškemu vladarju, je reformacija dobila politični
predznak. Zaradi takratnih razmer, zlasti pritiska turške nevarnosti, je nadvojvoda
Ferdinand, kasneje pa Karel, moral popuščati, tako leta 1572 v Gradcu kakor leta 1578 v
Brucku, ko je plemstvu moral dati široke koncesije in je s tem tudi reformacija dosegla
svoj višek. S temi sporazumi se je utrdila protestantska cerkvena organizacija, ki je slonela
na vzgoji v družini in na šolstvu. V želji, da bi ljudje spoznali čisto, evangeljsko resnico, so
tiskali knjige, med temi predvsem katekizem. Leta 1550 sta izšli prvi slovenski knjigi
Abecedarium in Catechismus z namenom, da bi bila ljudem razodeta božja beseda
dostopna v njim razumljivem jeziku.55 Višek je protestantsko prizadevanje doseglo leta
1584 z izdajo celotnega Svetega Pisma v slovenskem jeziku.
Protestantizem je na prehodu v novi vek za pol stoletja precej zaznamoval Cerkev
na Slovenskem ne samo z izdajo svetega pisma in drugih verskih knjig v domačem jeziku,
ampak je tudi močno spodbudil prenovitvena gibanja znotraj katoliške Cerkve.56 Čeprav je
bil namen protestantov širiti novo vero, je najvidnejši uspeh njihovega delovanja pri nas
kulturnega značaja, saj je z izdajanjem knjig v slovenskem jeziku ta stopil v krog
evropskih jezikov kot enakopraven in sposoben nositi kulturo, ki je slovenski narod
zaznamovala v poznejših stoletjih.
1.5 PROTIREFORMACIJA IN KATOLIŠKA PRENOVA
Tako reformacijo kot protireformacijo moremo prav razumeti le v luči tedanjih
cerkvenih in družbenih razmer v celotni Cerkvi in družbi tedanje dobe. Ko govorimo o
protireformaciji, s tem mislimo na delovanje Cerkve kmalu po nastopu reformacije in kot
odziv nanjo. Katoliško prenovo pa razumemo kot teženje Cerkve po prenovi svojega
notranjega življenja in zunanjega delovanja, ki je bilo navzoče že v času pred in med
reformacijo, svoj pravi razmah pa je dobilo po tridentinskem koncilu. Reformacija jo je v
mnogo čem spodbudila in zaznamovala. Kot je razvidno, sta oba pojma med seboj globoko
povezana, saj označujeta isto dogajanje v Cerkvi, ki je v drugi polovici 16. stoletja imelo
izrazitejši značaj protireformacije, od začetka 17. stoletja dalje pa katoliške prenove.57
53
Prim. A. Ožinger, n. d., 99.
55
»Zgodovinski dogodki nam kažejo, da so vnanje okolnosti napeljale Trubarja k pisateljevanju. Pregnanstvo,
oddaljenost od rojakov je bil glavni in končni vzrok, da se je lotil pisma in tiska. Jezik mu je bil le sredstvo; zato voli tisti
jezik, ki njegovemu namenu najbolj služi, namreč slovenski jezik v domačem, dolenjskem narečju.« (Prim. J. Gruden, n.
d., 639.)
56
“Ako je danes verski čut tako razvit v našem ljudstvu, niso zadnji, ki so ga budili, ampak morebiti prvi, baš slovenski
protestantje.” Ta misel pisatelja Ivana Prijatelja je verjetno pretirana, kaže pa na velik vpliv reformacije tudi na poznejše
življenje Cerkve pri nas. (Prim. A. Ožinger, n. d., 109).
57
Prim. M. Benedik, Protireformacija in katoliška prenova, 113.
54
20
Tridentinski koncil (1545–1563) je pomemben zlasti zaradi vrste reformnih
dekretov, med katerimi velja posebej omeniti določbe, ki zadevajo škofe: njihovo dolžnost
stalnega bivanja v škofiji, dolžnost, da sami nastavljajo župnike in podeljujejo cerkvene
službe, da vsako leto opravijo vizitacijo škofije, vsako leto skličejo škofijsko sinodo, na
kateri z duhovniki obravnavajo vprašanja pastoralne dejavnosti v škofiji, da vsaka tri leta
zaseda pokrajinska sinoda, da morajo župniki voditi krstne in poročne knjige … Tudi za
delovanje Cerkve v naših krajih je pomembno, da je jasno ločil katoliški nauk od
protestantskega ter spodbudil katoliško prenovo.
Nosilci katoliške prenove so bili papeži, v posameznih deželah oziroma škofijah pa
škofje, pri nas posebej Tavčar in Hren.58 Pomemben delež so prispevali redovniki, pri nas
zlasti jezuiti in kapucini. Pri izvajanju prenove je Cerkev podpirala tudi svetna oblast. Pri
nas zlasti cesar Ferdinand, ki je izdelal poseben načrt, kako naj bi odpravili napake in
razvade v cerkvenem življenju in se uprli napredovanju protestantizma. Pri tem se je oprl
zlasti na delovanje posebnih vizitacijskih komisij, s katerimi je začel že leta 1528.
Neposredno se je s protestantizmom spopadel škof Urban Textor (1543–1558), ki je vpeljal
mnoge pastoralne prenovitvene novosti, pri čemer je tudi podpiral delovanje jezuitov, ki so
v njegovem času prišli v naše kraje. Njegov boj zoper protestantizem je bil sicer oster, a
usmerjen v skrb za vzgojo, šolanje in znanost, s tem pa je začrtal poglavitne obrise
delovanju tudi vsej kasnejši katoliški prenovi.59
Po smrti cesarja Ferdinanda je z nastopom nadvojvoda Karla svetna oblast prevzela
pobudo v protireformacijskih prizadevanjih. Do temeljitejših posegov, ki bi zajeli ureditev
cerkvenega življenja na naših tleh, pa ni moglo priti, saj so to preprečevale tedanje
cerkvenopolitične razmere. Svoj višek je dosegla protireformacija v zadnjih dveh
desetletjih 16. stoletja in se vedno bolj prevešala v katoliško prenovo, ki se je vedno
jasneje oblikovala. Politična rekatolizacija dežele, ki se je razmahnila po srečanju
katoliških vladarjev v Münchnu leta 1579, je vsebovala včasih tudi ostre ukrepe in je
napravila tudi določeno kulturno škodo. To obdobje bo z različnih vidikov potrebno
ponovno ovrednotiti, zlasti delovanje tako imenovanih reformacijskih komisij.60
Med pomembnimi osebnostmi katoliške prenove je potrebno omeniti ljubljanskega
škofa Janeza Tavčarja (1580–1597), ki si je poleg izkoreninjenja nove vere zadal za nalogo
predvsem reformirati duhovnike v skladu z dekreti tridentinskega koncila. Močno sredstvo
za dosego svojih ciljev je videl v vizitacijah, ki jih je opravljal v škofiji, v večji
izobraženosti duhovniških kandidatov, zato je ustanovil lastno semenišče v Gornjem
Gradu, vpeljal tam vsakoletno škofijsko sinodo, zavzemal pa se je tudi za ustanovitev
novih škofij v Velikovcu in v Gorici. V prenovitvena prizadevanja je vključil tudi
delovanje redovnikov, zlasti kapucinov med preprostim ljudstvom in jezuitov, ki so se
posvečali predvsem katoliškim šolam.61
Jezuiti so imeli po letu 1604 v Ljubljani popolno gimnazijo, kjer so kasneje
poučevali tudi moralno teologijo, poskrbeli so za osnovno šolo tudi v Ljubljani, šolsko
gledališče, med pastoralnimi dejavnostmi pa so se izdatno posvečali pridiganju, ljudskim
misijonom, duhovnim vajam in pospeševanju kongregacij ter bratovščin. Kapucini so
58
»Za versko prenovo po odpravi reformacije, pa tudi za kulturni napredek škofije ima največje zasluge škof Tomaž
Hren.« (Cerkev na Slovenskem, 46.)
59
Prim. M. Benedik, n. d., 119.
60
»Zapisniki navajajo okoli 800 oseb, ki so zapustile notranje-avstrijske dežele in se izselile deloma na Nemško, deloma
na češko ali Ogrsko. /.../ Z izselitvijo protestantskega plemstva so se končali verski boji, končalo pa se je tudi stoletno
nasprotstvo med vladarjem in stanovi. Poslej se stanovska samozavest nikdar ni več pojavila s toliko silo, kakor v dobi
reformacije. Že l. 1629 ne nahajamo niti v kranjskem, niti v štajerskem ali koroškem deželnem zboru odločne opozicije
proti vladnim zahtevam. Na mesto vlade plemiških deželnih stanov je stopil državni absolutizem.« (J. Gruden, n. d., 846.)
61
»Tako se je Cerkev iz lastne moči zopet dvignila iz mrtvila in propalosti, v kateri je vila skoraj celo stoletje. Pričela se
je katoliška cerkvena reforma, ki je še mnogo bolj izpodnesla tla luteranstvu, kakor so to mogle storiti vladne naredbe.«
(J. Gruden, 792.)
21
videli temelj za katoliško prenovo v dobrem oznanjevanju božje besede, v čemer je posebej
znan pridigar in pisatelj Janez Svetokriški. Drugi vzvod prenove so videli v pasijonskih
procesijah, od katerih je posebej znana iz tistega časa v Škofji Loki, pa tudi v dobrem
spovedovanju in raznih pobožnostih. Nenazadnje so se izkazali v pomoči ljudem ob kužnih
epidemijah.
Druga pomembna osebnost tega časa je ljubljanski škof Tomaž Hren (1597–1630),
ki je z delovanjem reformacijske komisije po letu 1600 sicer zajezil delovanje protestantov
in strl njihovo cerkveno organizacijo, ni pa mogel na tak način čez noč spremeniti
mišljenja ljudi, tako da se je vpliv protestantizma v drugih oblikah poznal še dolgo. V
vnemi po doslednem izvajanju rekatolizacijske politike je dal uničiti veliko knjig, ker so
bile po njegovem mnenju vir krivoverstva – ne pa torej zaradi protikulturnega boja. Hkrati
je za duhovnike v Rimu pridobil dovoljenje, da smejo brati in uporabljati protestantske
knjige. Podprl je prizadevanja za katoliško slovstvo in kot uradno škofijsko izdajo odobril
tiskanje Čanžkove knjige Evangelija inu listovi, prav tako je podprl izdajo Kanizijevega
katekizma.
Močneje se je protestantizem ohranil le v Prekmurju, ker je ogrsko plemstvo v
avstrijskih deželah imelo več pravic kot drugje.62
Hren je želel rešiti vprašanje neprimernih meja ljubljanske škofije, vendar je s tem
prihajal v spor z oglejskim patriarhom. Veliko skrb je posvečal vprašanju oblikovanja
duhovnikov, čemur so pripomogle redne sinode v Gornjem Gradu, kjer se je govorilo zlasti
o vprašanjih cerkvenega življenja in discipline v luči tridentinskega koncila. Skrbel je za
dobro oznanjevanje in tudi sam veliko pridigal. Velik pomen je pripisoval tudi
bratovščinam in romanjem ter čaščenju Matere božje ter vse to izdatno pospeševal. Podprl
je gradnjo 28 novih cerkva in pospeševal gledališko in glasbeno umetnost.
Po smrti Tomaža Hrena je versko življenje zaznamovalo to, da so na škofovski
sedež sedali tujci, in to plemiči. Med njimi je bilo nekaj neprimernih za to službo, nekateri
med njimi pa so bili zelo prizadevni. Niso čutili resničnih potreb naroda, kar se je odražalo
v oznanjevanju. V času več škofov je kot generalni vikar deloval Janez Anton Dolničar, ki
ima velike zasluge za versko življenje. Tako je uvedel npr. redne tedenske pastoralne
sestanke za duhovnike, krščanski nauk za otroke v stolnici, pripomogel k delovanju prve
javne knjižnice (sedanje semeniške) in k zidavi nove ljubljanske stolnice, ki jo je 1699
uničil potres.
Kot pastoralno posebnost velja omeniti obstoj staro-slovensko glagoljaškega
bogoslužja na podeželju koprske škofije, pa tudi v samem Kopru, kjer je od 1710 dalje
delovalo “ilirsko semenišče”. Staro-slovensko bogoslužje se je na Koprskem ohranilo do
leta 1880.63 Zaradi bližine je to imelo vsaj posreden vpliv tudi na versko življenje v
ljubljanski škofiji.
1.6 JOŽEFINIZEM IN JANZENIZEM
Za drugo polovico 18. stoletja je značilno poseganje avstrijskih vladarjev na
cerkveno področje, s čimer je začela Marija Terezija, do viška pa pripeljal sin Jožef II.64
Pod vplivom razsvetljenskih idej sta si lastila pravico, da Cerkev podredita interesom
centralističnega državnega vodstva. Trudila sta se urejati meje ljubljanske škofije, ki je bila
62
»Ako izvzamemo nekatere pokrajine na Ogrskem in Koroškem, se ni luteranstvo nikjer med Slovenci trajno
udomačilo.« (J. Gruden, 689.)
63
64
»Po njegovem mnenju je bila glavna naloga cerkve, da pospešuje državno korist ali ‘javni blagor’.« (J. Gruden, n. d.,
995.)
22
razbita na šest med seboj nepovezanih otokov na oglejskem ozemlju.65 Posegala sta na
področje ljudskih pobožnosti, bratovščin, romanj in samostanov.66 Nekatere reforme so
bile za Cerkev koristne, saj so odpravile včasih povsem neprimerno stanje in omogočale
lažjo upravo. Na slovenskem ozemlju so vse škofije postale rezidencialne z zaokroženim in
sklenjenim teritorijem.67 Ko je papež Benedikt XIV. leta 1751 ukinil oglejski patriarhat, sta
na njegovem ozemlju nastali dve nadškofiji, goriška in videmska. Goriška je obsegala
znaten del Primorske, del Kranjske, Koroško in dober del Štajerske. Z izjemo ljubljanske
škofije je goriški pripadlo celotno slovensko ozemlje južno od Drave. Prvi nadškof je
postal Karel Mihael Atems, ki je večkrat prehodil vso škofijo, ustanavljal nove župnije,
skrbel za duhovniške poklice ter v Gorici ustanovil semenišče. Goriška škofija je pod
njegovim vodstvom doživela svojo zlato dobo.
Prekmurje je Marija Terezija pridružila sombateljski škofiji. Slovenci, ki so
pripadali veszpremski škofiji, so bili za vedno izgubljeni.
Leta 1791 je bil v Ljubljani po ukazu Jožefa II. ukinjen teološki študij, dve leti
pozneje pa tudi filozofski študij, vendar so tega po mnogih prošnjah tri leta pozneje
obnovili. Še leta 1773 je bilo samo na Kranjskem registriranih 386 raznih bratovščin. Jožef
II. je vse razpustil, prav tako tretji red. To je med ljudstvom povzročilo veliko
nezadovoljstva in deloma vodilo v odkrit odpor.68 Ta je bil še hujši, ko je ukinil božje poti
kot so Sveta gora ali Višarje in druge. Najhuje so njegove reforme prizadele samostane, ki
niso neposredno koristili izobrazbi ali socialni pomoči, se pravi kontemplativne in
spokorne redove. Premoženje samostanov je prenesel v verski sklad, iz katerega naj bi se
vzdrževali duhovniki in šibkejše župnije. V vseh dednih deželah je razpustil 738
samostanov, mnoge na Kranjskem, Goriškem, Tržaškem in Štajerskem. Zemljišča so bila
poceni prodana ali uporabljena za bolnice, šole, vojašnice. Ob tem se je porazgubilo
ogromno dragocenosti, med njimi za našo zgodovino izredno pomembni pisni viri iz
bogatih samostanskih knjižnic in arhivov. Med njimi je veljal stiški za enega najbogatejših
v Evropi, a je skoraj v celoti propadel. Jožefinski poseg je močno spremenil podobo
redovništva na Slovenskem, saj je ostalo na Tržaškem in Goriškem le osem samostanov,
prav tako osem na Kranjskem, na Štajerskem šest in na Koroškem devet. Vsega skupaj je
na Slovenskem preživelo 31 redovnih skupnosti.69
Pozitivna plat jožefinskih reform je bila preureditev župnij in škofij. Pred tem so
bile nekatere župnije zelo majhne, druge pa izredno velike in včasih razbite na mnogo med
seboj ločenih delov. Reforma je zasledovala cilj, da naj bodo župnije toliko velike, da jih je
moč obvladovati (od središča ne več kot eno uro hoda in z ne več kot 700 prebivalci), naj
imajo dovolj dohodkov za preživljanje duhovnika in naj bodo teritorialno zaokrožene.
Tako je na Kranjskem nastalo 19 novih župnij in 123 lokalij, na Štajerskem 4 župnije, 140
lokalij in 42 kaplanij, na Koroškem 7 župnij in 78 lokalij. V glavnem so se te župnije
dobro obnesle in so dolgo obstale v teh mejah. Cesar jih je seveda potreboval za utrditev
državne uprave, saj je bilo predpisano vodenje matičnih knjig, za kar so bili zadolženi
župniki.
Za poznejši zgodovinski razvoj so bile najbolj usodne preureditve meja škofij. Za to
si je zelo prizadeval ljubljanski škof Karel Herberstein (1772–1787), ker je imel silno
razdrobljeno in nepovezano škofijo, upiral pa se je goriški škof Edling, salzburški Colledo,
pa tudi Rim ni bil spremembam najbolj naklonjen. Vendar so začeli z reformami leta 1785
pri lavantinski škofiji, ki je še naprej ohranila sedež v Št. Andražu, sedež krške se je
65
Prim. F. M. Dolinar, Jožefizem in janzenizem, 153.
Samo na Kranjskem je bilo razpuščenih 396 bratovščin. (Prim. M. M., Krščanstvo na Slovenskem, 33.
67
Prim. F. M. Dolinar, n. d., 154.
68
69
66
23
preselil v Celovec, sedež sekovske pa v Gradec. Prekmurje je pripadlo sombatelski škofiji.
Ljubljana je nekatera ozemlja oddala, druga pridobila, leta 1787 je bila povzdignjena v
metropolijo.70 Goriška škofija je bila ukinjena in ustanovljena v Gradiški ob Soči, vendar
ne za dolgo. Podobno se je dogajalo s tržaško škofijo, precej sprememb pa je doživela tudi
koprska škofija, dokler je ni papež Leon XII. leta 1828 pridružil tržaški, vendar je ni ukinil.
Nedorečene reforme v lavantinski škofiji je dovršil šele škof Anton Martin Slomšek s
prenosom škofijskega sedeža v Maribor leta 1859.
Janzenizem, dogmatično, moralno in politično gibanje v 17. in 18. stoletju, je
močno zaznamoval versko življenje na Slovenskem. Res je, da tu teološkega janzenizma ni
zaslediti v veliki meri, vendar je močno vplival na moralno življenje vernikov. Škof
Herberstein je v njem videl način za izvedbo prepotrebnih reform. Sam je pospeševal
prevajanje Svetega Pisma, redni krščanski nauk ob nedeljah in praznikih, ponovno uvedel
velikonočno spraševanje, pisal pastirska pisma, sklical dve sinodi v Ljubljani in Gornjem
Gradu in si prizadeval za temeljito izobrazbo klera in že omenjeno spremembo škofijskih
meja. Naletel pa je na hude ovire, zlasti s strani Rima, saj je zagovarjal nekatere nazore, po
katerih bi naj imel več oblasti krajevni škof, redovniki pa manj pravic.71 Zato tudi Rim
njega ni hotel imenovati za prvega ljubljanskega nadškofa, ampak šele njegovega
naslednika Mihaela Brigida (1788–1806). Ta je bil pobudnik moralnega rigorizma, ki je
obvladoval duhovščino v 19. stoletju. Njegova zasluga je, da je leta 1791 v Ljubljani zopet
začelo delovati semenišče. Pomembni nasledniki so še Avguštin Gruber (1815–1823) in
Anton Alojzij Wolf (1824–1859). Prvi si je zelo prizadeval za versko prenovo škofije,
drugi pa ustanovil Alojzijevišče, vzgojni zavod in dijaško semenišče. Kljub negativnemu
vplivu na pastoralno zadržanje duhovnikov v času janzenizma, je ta doba dala celo vrsto
zelo delavnih in zavzetih duhovnikov v kulturnem udejstvovanju, med njimi: Marka
Pohlina, Jurija Japlja, Blaža Kumerdeja, Franca Metelka, Matevža Ravnikarja, Janeza
Damascena Deva, Valentina Vodnika, Friderika Barago, če omenimo le nekatere.72
1.7 DOZOREVANJE NARODA
Koprska škofija je dobila svojo končno podobo leta 1784. Poskus z ustanovitvijo
nove škofije v Gradiški ni uspel in Gorica je dobila nazaj škofijski sedež leta 1791. Tudi
tržaška škofija je bila obnovljena v prejšnjem obsegu. Ljubljanska škofija je leta 1792
pridobila pet župnij na Primorskem. Po smrti Jožefa II. je začel zadrti jožefinizem
popuščati. Božja pota kot Svete Višarje in Sveta gora so se začela obnavljati. Novo zmedo
v cerkveno življenje na Slovenskem so prinesli Francozi, ki so po zasedbi teh krajev leta
1797 začeli s cerkvenimi preureditvami. Tudi oni so prepovedali skoraj vse bratovščine,
zapirali cerkve in samostane. Posebno usodno je bilo zaprtje glagoljaškega samostana v
Kopru (1806), ostalo pa je “ilirsko” semenišče, kajti ljudem na podeželju je bilo bližje
slovansko bogoslužje kot latinščina.73
70
Krški škofiji je oddala 13 župnij, lavantinski pa 34 duhovnij. V zameno je pridobila od goriške škofije župnije na
Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem. (Prim. Letopis ljubljanske škofije za leto 1935, 7.)
71
Ko je zaradi poseganja cesarja v cerkvene zadeve Papež Pij VI. leta 1782 potoval na Dunaj, da se o tem pogovori s
cesarjem, je sedem dni bival tudi v Ljubljani, vendar ni stanoval na škofiji, ker je bil takratni ljubljanski škof Karol
Herberstein zelo naklonjen cesarju, ampak je bival v hiši nemškega viteškega reda. (Prim. J. Gruden, n. d., 999.)
72
»Res je, da se pisateljem 17. in 18. veka in njihovim slovstvenim proizvodom da marsikaj prigovarjati. Niso poznali
skoraj nikakih slovniških pravil, niti pravopisa, kvarili so slovenski jezik s primešavanjem tujih besed in večinoma pisali
vsak v svojem narečju. Vendar so imele njihove knjige na ljudstvo velik vpliv. Rabili so jih kot molitvenike ali nedeljsko
čtivo, jih pogostoma čitali in si posamezne odstavke dobesedno zapomnili. /.../ Vse to nam priča, s koliko radostjo je
sprejelo ljudstvo domače slovenske knjige. Cenili so jih tem bolj, čim redkejše so bile. S spoštovanjem so jih hranili na
polici blizu svetih podob, ki so druga tik druge segale tja do kota, kjer je viselo sv. razpelo.« (J. Gruden, n. d., 1062.)
73
Prim. F. Kralj, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda, 174.
24
Napoleonove Ilirske province so vnesle spremembe v cerkveno ureditev in
življenje. Le-te so se pokazale v preganjanju bratovščin, procesij, zapiranju samostanov, pa
tudi v škofijskih mejah ljubljanske škofije.74 Zajele so tudi koledar, uvajanje civilne
poroke, vodenje matičnih knjig. Vse to je vplivalo na prebujanje narodne in politične
samozavesti.
Po Napoleonovem padcu leta 1814 so se stvari postavljale na prejšnje mesto,
nekatere pa so ostale. Dobra vzgoja duhovščine naj bi zagotovila izboljšanje splošne
nravnosti med ljudstvom.75 Čeprav država ni več neposredno posegala na cerkveno
področje, je njeno skrbništvo nad Cerkvijo še vedno ostalo in se še dolgo ohranjalo. Še
naprej je država budno spremljala pastoralno delovanje duhovnikov in nadzirala njihovo
zasebno življenje.76 Vedno močneje se je uveljavljala janzenizmu in jožefinizmu nasprotna
smer, ki jo je spodbujal Klemen Dvořak na Dunaju, kar je pritegnilo mnogo tam
študirajočih Slovencev. Prava in odkritosrčna pobožnost je pogosto prehajala v misticizem.
To je pripomoglo, da sta se brezsrčni janzenizem ter koristoljubni jožefinizem umikala
blagovesti srčne dobrote, ki je ustvarila ozračje, v katerem so se rodili največji slovenski
misijonarji (Friderik Baraga, Franc Pirc, Janez Čebulj, Ignacij Knoblehar ...).77
Ta čas je prinesel tudi zaokrožitev nekaterih škofijskih meja. Koprska škofija je bila
pridružena tržaški. Ljubljanska škofija je leta 1831 dobila na Primorskem postojnsko,
trnovsko in vipavsko dekanijo. Dunajčanu Gruberju sledi na sedežu ljubljanske škofije
vrsta slovenskih naslednikov, kot npr. Wolf. Podobno je bilo v Trstu. Štajerski in koroški
Slovenci so ostali razdeljeni na lavantinsko, sekovsko in krško škofijo. Beneški Slovenci
so bili od leta 1751 v videmski škofiji. Slovenska beseda je bila tam omejena le na domačo
hišo in cerkev.
Leta 1848 je bila Cerkev bolj naklonjena tradicionalni dediščini, kakor
revolucionarnim spremembam, ki so segale na politično, narodnostno in socialno
področje.78 Po sklenitvi konkordata s Cerkvijo cesar Franc Jožef Cerkve ni več obravnaval
kot deklo, ampak kot partnerico državi, saj je bila prav ona zagotovilo za ohranitev
večnacionalne države. Do največje spremembe je prišlo na Štajerskem, kjer je škof Anton
Martin Slomšek s svojim delovanjem močno zaznamoval celotno versko in narodno
življenje. Zlasti je pomembna njegova odločitev, da prenese sedež lavantinske škofije iz Št.
Andraža v Maribor (1859). Kljub privilegiranemu mestu katoliške Cerkve v avstrijski
državi po konkordatu so nastale mnoge težave zaradi naraščajočega liberalizma, ki se je
okrepil po letu 1848. Kljub temu so se slovenski škofje na I. vatikanskem cerkvenem zboru
pridružili avstrijskim pri nasprotovanju razglasitve dogme o papeževi nezmotljivosti.
Zaostreni narodnostni boji niso mogli mimo cerkvenega življenja. Od druge
polovice 19. stoletja do prve svetovne vojne je na slovenskih tleh opazen velik trud za
poživitev cerkvenega življenja in navzočnosti Cerkve v javnosti. To zadnje zlasti preko
Katoliške narodne stranke. Med pomembnimi škofi tega časa velja posebej omeniti Jakoba
Missia, ki je sprožil katoliške shode (prvi 1892), Antona Bonaventura Jegliča, ki je ob
mnogih pastoralnih pobudah zgradil tudi prvo slovensko gimnazijo v Šentvidu nad
74
»Razpustili so vse cerkvene bratovščine in njihovo premoženje združili s cesarskimi posestmi. Milost sta našli le dve
bratovščini; Sv. Rešnjega Telesa in Vernih duš. A še od teh dveh je smela biti v fari le ena ali druga.« (J. Mal, Zgodovina
slovenskega naroda, 142.)
75
V tem času je znano, da se je v ljubljanskem semenišču samo pastoralka poučevala v slovenskem jeziku, drugo v
latinščini. Profesor pastoralke in ravnatelj semenišča je bil Jurij Zupan. (Prim. J. Mal, n. d., 258 in 437.)
76
Prim. F. Kralj, n. d., 177.
77
Prim. J. Mal, n. d., 267–269.
78
»Politična oblastva so se ob prevratu obračala na škofijske ordinariate s prošnjo, naj bi duhovščina posredovala pri
kmetih in nanje vplivala, da bi ne prišlo do neredov in nasilnosti. Pri škofijah so povsod razposlali primerna navodila in
duhovščina je tudi res na prižnici in izven cerkve skušala pomirjevalno vplivati na razdražene duhove.« (Prim. J. Mal, n.
d., 894.)
25
Ljubljano (1905).79 Na Štajerskem je pomemben škof Mihael Napotnik, na Goriškem pa
najprej Missia in nato Frančišek Sedej. Na Tržaškem je pomembno delovanje škofov
Legata, Dobrila in Karlina.
Nastanek Jugoslavije po prvi svetovni vojni je prinesel nekatere spremembe
škofijskih meja ob Avstriji in Italiji. Do prve svetovne vojne so krojili slovensko usodo
sporazumi med papeštvom in cesarstvom. Z razpadom avstro-ogrske monarhije pa so
morali posamezni narodi vzeti stvari v svoje roke. To je vplivalo tudi na cerkvene razmere.
Kljub pridružitvi precejšnjega dela Primorske Italiji, se je s tem za večino slovenskega
ozemlja vendarle dokončno pretrgala popkovina cerkvene odvisnosti od Ogleja in
Salzburga.
1.7.1 Družbeno delovanje Cerkve.
Narodna zavest pri Slovencih v prvi polovici 19. stoletja še ni bila tako močna kot
pri drugih narodih. Jožefinizem in janzenizem sta k temu dodala svoje, saj sta ljudi
vzgajala k poslušnosti, prvi predvsem na politični ravni, drugi na duhovni. Na Kranjskem
sta se oba močno prijela in pustila dolgotrajne posledice.80 Duhovne poteze tega časa se
kažejo še danes, zlasti v ostri bipolarnosti odnosa do različnih avtoritet.
V tistem času je bil v hudem precepu slovenski duhovnik, ki se je moral naslanjati
na državni aparat, ta pa na njega, po drugi strani pa zasledovati narodnostne težnje
prebivalstva. Zgodovina kaže, da se je kler vendarle vedno znova odločal za narodne
koristi.81 Tako so npr. kljub izrecnemu ukazu prosvetnega ministra leta 1877, da morajo
vse cerkvene matične knjige pisati v nemščini, duhovniki te začeli pisati v slovenščini,
čeprav so bili zaradi tega nekateri kaznovani.82
Ker se narod ni mogel osamosvajati politično, se je tem bolj kulturno. Cerkev je tu
naredila veliko na področju šolstva, saj je učitelje nastavljala škofija. Po letu 1830 se
uvajajo nedeljske šole, ki jih vodijo duhovniki in pomagajo učitelji.83 To prizadevanje je
podprl škof Alojzij Wolf, ki je ustanovil deško semenišče za revne dijake Alojzijevišče,
omogočil izdajanje slovensko-nemškega in nemško-slovenskega slovarja, idr. Cerkev je
delovala tudi v bolnišnicah, kjer so v Ljubljani po letu 1787 delovali usmiljeni bratje, po
letu 1855 pa usmiljenke. Istega leta je bilo v Ljubljani ob osebni navzočnosti Adolfa
Kolpinga ustanovljeno društvo za rokodelske pomočnike.
Na kulturnem področju je odigrala pomembno vlogo Mohorjeva družba, ki jo je
leta 1852 ustanovil lavantinski škof Anton Martin Slomšek in je z izdajanjem knjig
napravila neprecenljivo delo. Duhovniki so imeli pomembno vlogo tudi pri izdajanju
drugih knjig in revij kot npr. pri Domu in svetu (Lampe), Rimskem katoliku (Mahnič),
Katoliškem obzorniku (Ušeničnik) …
V revolucionarnem letu 1848 smo bili Slovenci razdeljeni med Nemce, Italijane,
Madžare in Hrvate. Edina, ki jih je povezovala, je bila Cerkev. Ideje Zedinjene Slovenije
so ostale v dokaj zaprtem krogu izobražencev. Cerkev je narodni samostojnosti sicer bila
naklonjena, a je čutila v revolucionarnih idejah nevarnost, da bi se verniki odtrgali od nje,
79
Škof Lenič ga označi kot velikega narodnjaka, posebej ob zavzemanju za majniško deklaracijo. Na verskem področju
mu pripiše predvsem zasluge za češčenje Matere Božje in Jezusovega Srca, organiziranje Marijinih družb in ustanovitev
cerkvene gimnazije, ki je bila hkrati prva povsem slovenska gimnazija. (Prim. F. Petrič, Mojih pet škofov.)
80
»Strogi janzenistovski vpliv in vzpodbudni zgled duhovščine, se je poznal tudi v resnem, manj posvetnem pojmovanju
življenja, ki so ga že sodobniki opazili pri prebivalstvu ljubljanske škofije.« (J. Mal, n. d., 318.)
81
Prim. J. Juhant, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda, 195.
82
Prim. J. Mal, n. d., 1058.
83
Poleg rednih ljudskih šol, ki so bile večinoma pri župniščih, so nastale tudi posebne ponavljalne šole, v katerih so
duhovniki in učitelji ob nedeljah in praznikih poučevali odraslo mladino. Poleg njih so nudili v nedeljskih šolah otrokom,
ki se sicer niso mogli šolati brezplačno, najpotrebnejši osnovnošolski pouk. (Prim. J. Mal, n. d., 402–405.)
26
zato je bila pri tem zelo previdna. Tudi po tem letu je Cerkev ostala odločujoči dejavnik v
celotnem družbenem življenju.84
Leta 1855 je bil med avstro-ogrsko državo in Cerkvijo sklenjen konkordat.
Duhovniki so se čutili bolj svobodne in neodvisne. Kmalu se je začelo prebujati tudi
politično življenje, ki vodi v ustanavljanje prvih političnih strank, zlasti na Kranjskem in
Štajerskem. Idejo Zedinjene Slovenije je znova razplamtelo taborsko gibanje. Sprava je
vladala med t.i. staro in mladoslovenci sloga in sodelovanje, kasneje je po nastopu
duhovnika Antona Mahniča prišlo do jasne ločitve. Zatrjeval je, da med liberalizmom in
vero ne more biti kompromisov in mora priti do jasne ločitve duhov, ker je vera nad
narodnostjo in se katoličan mora odločati najprej po tem principu. Vsa kultura je po
njegovem podrejena krščanskim moralnim načelom. Delitev duhov se je začela po prvem
katoliškem shodu v Ljubljani leta 1892 in se je po naslednjih shodih še poglabljala. Glavni
cilj shoda je bil poživitev vsega verskega življenja, posegel pa je tudi na druga področja,
kot npr. socialno, šolsko, umetnostno …85 Zahteve tega shoda so dale podlago za
ustanovitev prve slovenske klasične gimnazije leta 1905 v Šentvidu. Shodi so bili še leta
1900, 1906, 1913 in 1923.
Leta 1870 je nastalo Kranjsko katoliško društvo, ki je postajalo vedno bolj politično
in je iz njega pozneje nastala Katoliška narodna stranka. 1890 je bilo ustanovljeno
Katoliško-politično društvo, iz njega pa leta 1905 Slovenska ljudska stranka. Iz nje je izšel
državnozborski poslanec duhovnik Anton Korošec (1872–1940), ki je pozneje močno
vplival na politično življenje. Katoličani niso zgradili dobrih idejnih temeljev, ampak so
predvsem obračunavali s političnimi nasprotniki. Svetovni liberalizem je zelo ostro
nastopal proti Cerkvi. Temu je hotel postaviti jez papež Leon XIII. Tudi pri nas so se
liberalci vrgli v zagrizen boj proti Cerkvi, proti čemur je nastopil Mahnič. Liberalci so leta
1891 ustanovili Slovensko društvo, iz katerega je tri leta pozneje izšla Narodna napredna
stranka.86
Po letu 1909 se je SLS preimenovala v Vseslovensko ljudsko stranko in bila do 2.
svetovne vojne vodilna politična sila. Odigrala je pomembno vlogo pri osamosvojitvi
Slovencev izpod avstro-ogrske monarhije z Majniško deklaracijo. Dne 30. maja 1917 je
Korošec v parlamentu na Dunaju prebral Majniško deklaracijo, ki je zahtevala zedinjenje
ozemelj, kjer živijo Slovenci, Hrvati in Srbi v samostojni politični enoti pod habsburško
krono. Odločilno vlogo pri razširjanju deklaracijskega gibanja je odigral škof Jeglič
(Septembrska ljubljanska izjava). Dne 29. oktobra 1918 je bila razglašena Država Srbov,
Hrvatov in Slovencev. Zaradi težav z mejami in zaradi srbske prevare, pa se je že 1.
decembra istega leta združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in
Slovencev.
1.7.2 Krščanski socializem in politični klerikalizem.
Podlago za delovanje SLS je dal nedvomno Janez Evangelist Krek (1865–1917), ki
je videl poglavitne potrebe slovenskega človeka na prehodu v 20. stoletje in bistroumno
84
»V splošnem je ljudstvo živelo v najlepši slogi s svojimi duhovniki, ki so bili njemu in z njim slovenstvu od vsega
izobraženstva najbližji.« (J. Mal, n. d., 896.)
85
Prvi katoliški shod je želel poživiti versko življenje ter vsestransko prebuditi in okrepiti katoliško zavest med Slovenci
po katoliških mladinskih, stanovskih in dobrodelnih društvih, cerkvenih bratovščinah, misijonih in duhovnih vajah.
Zavzel se je za dobro časopisje in izobraževalni tisk, za složno sodelovanje vseh Slovencev na osnovi katoliških načel v
boju za narodni obstoj, za narodno enakopravnost z vsemi narodi v avstrijski državi in za narodne manjšine. (Prim. J.
Mal, n. d., 1087.)
86
»Vezi s Cerkvijo in vero so se sicer močno zrahljale, v javnem življenju, v znanosti in v vsem duhovnem in nravnem
pojmovanju se je čutil vpliv čisto posvetnega duha, vendar pa to še ni pomenilo popolne ločitve od krščanstva.« (J. Mal,
n. d., 1055.)
27
zastavil projekte, ki so prinesli veliko neposredne koristi slovenskemu kmetu in delavcu.87
Tudi preko njega in njegovega delovanja se je Cerkev približala preprostemu človeku.
Krek se je uspešno postavil po robu propadanju slovenskih kmetij zaradi visokih davkov in
oderuhov. Te razmere se rojevale ogromno kočarjev in kajžarjev ali kmečkega proletariata,
zato je Krek upravičeno naslovil svojo knjigo o tem vprašanju Črne bukve kmečkega stanu
(1895). Njegovo krščansko-socialno gibanje je povzročalo jezo tako konservativnih krogov
kot tudi liberalcev, ki so s tem izgubljali vpliv. Krek je videl rešitev v organiziranju
kmetov in delavcev, zato je leta 1892 zasnoval katoliško delavsko društvo, leta 1897
Slovensko krščansko-socialno delavsko zvezo, leta 1894 začel z ustanavljanjem hranilnic
in zadrug, ki jih je leta 1895 povezal v Zvezo kranjskih hranilnic, 1898 Gospodarsko
zvezo. Iz te je leta 1903 nastala Zadružna zveza, ki je štela 682 članic in tako postala
močan gospodarski dejavnik. Sloves slovenskega zadružništva je segal na Češko, Poljsko,
Hrvaško in Bavarsko, od koder so si prihajali ogledovat razgibanost zadružniškega dela in
nabirat izkušnje za delo doma.88 Poleg drugega prosvetiteljskega dela je Krek ustanovil
tudi slovensko trgovsko šolo (1908) in Gospodarsko šolo (1913), širil gospodinjske tečaje
po deželi in druge ustanove, nad vsem pa je bedela Slovenska krščanska socialna zveza, ki
je na višku svoje moči obsegala 476 društev s 30.786 člani.
Slovenski narod je zaradi geografskega položaja ves čas zgodovine na prepihu in
zato ogrožen z mnogih strani. Zato se je tesno naslonil na duhovnike kot edine tedanje
izobražence, ki so veliko naredili za dobrobit naroda. V primerjavi z drugimi delavci na
narodnostnem področju je duhovnik užival največ zaupanja. Njegova verska in kulturna
vloga sta se močno prepletali. Ko je v 19. stoletju začel svoj pohod svetovni liberalizem in
prodrl tudi na slovenska tla, je to pomenilo izziv za dotedanji odnos slovenskega človeka
do duhovnika. Duhovniki niso dovolj poskrbeli za izobražene laike, ki bi prevzeli njihovo
družbeno politično delovanje, vendar zaradi pomanjkanja slovenskih šol s tem ni bilo
mogoče računati. Največ je v tem smislu naredil Krek, ki je močno poudarjal in konkretno
omogočal izobraževanje katoliških laikov. Politična vloga, ki jo je duhovnikom ponudil
družbeni razvoj, je bila tudi prevelika skušnjava, da bi se je mogli povsem izogniti in
preprečiti vmešavanje v politične odločitve. To je vodilo v politični klerikalizem. Svoje je
dodal k temu liberalizem, ki se je trudil odtrgati ljudi od Cerkve, česar katoliški tabor ni
mogel mirno gledati. Ta boj se je stopnjeval v tridesetih letih 20. stoletja v takšna
nasprotja, da so le-ta prispevala k tragičnim dogodkom med 2. svetovno vojno.89
1.7.3 V jugoslovanski državi.
Cerkev na Slovenskem je jasno stala v ozadju predvojne Slovenske ljudske stranke
in bila v njej aktivno udeležena po duhovnikih, ki so zasedali v stranki tudi vodilna mesta,
kot npr. Anton Korošec. On je strankino delovanje usmeril v boj za večjo slovensko
samostojnost znotraj jugoslovanske države, ki avtonomističnim težnjam ni bila naklonjena.
To je še povečalo prednost SLS pred liberalci, ki so se za dosego svojih ciljev povezovali s
srbskim meščanstvom. Močno spodbudo političnemu angažiranju katoličanov je dal V.
katoliški shod leta 1923 v Ljubljani, ki je pozval katoličane, da so se dolžni udejstvovati v
političnem življenju v skladu s katoliškimi načeli.90 Za razliko od škofa Jegliča je njegov
naslednik Rožman prepuščal vodenje politike vedno bolj nespretnim strankinim
87
»Čeprav se v politiki ni ogibal boja in je zlasti politični liberalizem z vsemi njegovimi primesmi sovražil, je pri tem
ohranil čiste roke in čisto srce. Nepoštenega sredstva se ni dotaknil. Reševati je hotel človeka, njegovo srečo je videl v
boljšem gospodarskem življenju in v osvobojenju od vsake sile, duhovne in telesne.« (F. Koblar, Moj obračun, 203.)
88
Prim. J. Juhant, n. d., 214.
89
90
28
voditeljem. Le-ti so se istočasno izogibali dialogu znotraj strank, ki so ga skušali uvesti
zlasti krščansko-socialno gibanje in križarji.
Slovesno praznovanje 1900 letnice Kristusove smrti, evharistični kongres za
Jugoslavijo v Ljubljani leta 1935 in mednarodni kongres Kristusa Kralja leta 1939 ter
delno tudi škofijska sinoda leta 1940 so dali poleta manifestativnim občutjem katoličanov
in občutjem množičnosti, niso pa dovolj promovirali osebne rasti posameznika.91 Vpliv so
vedno bolj pridobivale radikalne smeri (križarji in mladci) ter njihovi voditelji (Tomec,
Ehrlich, Ušeničnik). To je pripravljalo teren za radikalen politični spopad, ki so ga
povzročile vojne in revolucionarne razmere nekaj let pozneje.
Plebiscit na Koroškem in usoda tamkajšnjih Slovencev je močno zaznamovala
slovensko zgodovino in Cerkev tistega časa. Najbolj prizadevni za ohranitev slovenstva na
koroških tleh so bili duhovniki, ki so se pogumno upirali raznarodovalnemu pritisku
germanizacije.92 Podobno je bilo tudi na Tržaškem in Goriškem, ki sta po prvi svetovni
vojni pripadla italijanski državi in močno trpela v času fašizma. Cerkev je postala za
tamkajšnje prebivalstvo edini kraj, kjer so mogli Slovenci javno nastopati.
V Državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, za tem v Kraljevini Srbov, Hrvatov in
Slovencev ter poznejši Jugoslaviji, je Slovenija do 1941 živela v demokratični družbeni
ureditvi. Doživljala je sicer različne stopnje demokratičnosti, a vendar je bilo politično
življenje močno razvito. Tudi gospodarsko Slovenija ni zaostajala za ostalimi novimi
državnimi tvorbami iz okvira nekdanje avstro-ogrske monarhije. V medvojnem času je bilo
politično življenje močno zaznamovano s Slovensko ljudsko stranko (SLS), ki jo je
katoliška Cerkev podpirala. Premoč SLS pa ni izvirala zgolj iz njene navezanosti na kler,
zaradi česar so jo nasprotniki preprosto imenovali klerikalna stranka, ampak je imela od
svoje ustanovitve 1905. leta najprej res lepe uspehe za slovenski narod. Liberalci so se v
času Avstro-ogrske za doseganje svojih ciljev odrekali slovenstvu in se povezovali z
nemškimi liberalci.
Moč te stranke se je krepila tudi na katoliških shodih, zlasti na petem leta 1923.
Centralistični pritisk v državi se je še povečal ob preimenovanju države v Kraljevino
Jugoslavijo leta 1929. Da bi za Slovence v tej raznoliki državni tvorbi kar največ pridobila,
je SLS vstopila tudi v vlado in Korošec je postal najprej predsednik vlade, nato pa notranji
minister.
Zaradi navezanosti SLS na duhovščino je zamenjava na škofovskem sedežu v
Ljubljani, ko je Jegliča zamenjal Gregorij Rožman (1883–1959), pomenila tudi spremembo
v njeni politiki. Zaradi škofove neodločnosti so na veljavi vedno bolj pridobivali zelo
radikalni krogi. S tem so se bolj levo misleči katoličani začeli oddaljevati (Kocbekovo
Premišljevanje o Španiji 1937). Posebej se je vodeča elita radikalizirala po izidu okrožnice
Pija XI. Divini Redemptoris leta 1937. K temu sta odločilno prispevala Aleš Ušeničnik in
škof Gregorij Rožman, pa tudi voditelja mladine Lambert Ehrlich in Ernest Tomec. Močno
neenoten desni volilni blok je brez izrazite voditeljske osebnosti dočakal začetek druge
svetovne vojne in se zato v nenormalnih razmerah okupacije organizacijsko ni mogel
kosati z monolitno, vojaško urejeno komunistično partijo.93
V zadnjih predvojnih letih je na slovenskem ozemlju v Jugoslaviji živelo 1.182.092
katoličanov, ki so bili upravno razdeljeni na dve škofiji, ljubljansko in mariborsko. Dušnopastirsko delo je opravljalo 987 svetnih in 284 redovnih duhovnikov, skupno torej 1271
duhovnikov. Na duhovništvo se je pripravljalo 198 bogoslovcev. Redovi so imeli 41
91
Alojzij Šuštar je visoko ocenil pomen sinode leta 1940, ko je zapisal: »Njena analiza je pokazala, da je sinoda že takrat
nakazala nekatera pota in smernice, ki jih je povzel in priporočil drugi vatikanski cerkveni zbor za vesoljno Cerkev.«
(Prim.: A. Šuštar, Prenova v Cerkvi, 130.)
92
»V obmejnih krajih je bil tudi v tej dobi rodoljubni duhovnik le prečesto edini narodni delavec in buditelj.« (J. Mal, n.
d., 1058.)
93
Prim. J. Juhant, n. d., 201–227.
29
moških in 111 ženskih redovnih hiš. V ljubljanski škofiji je bilo v 18 različnih verskih in
katoliških organizacijah včlanjenih 206.920 članov. V vsej Sloveniji je redno izhajalo 65
verskih in katoliških listov, 9 katoliških tiskarn in 28 založb je letno tiskalo in izdalo veliko
število verskih knjig v visoki nakladi.94
1.8 DRUGA SVETOVNA VOJNA IN REVOLUCIJA
Po kapitulaciji Jugoslavije so si Slovenijo razdelili trije okupatorji: Primorsko,
Notranjsko in Dolenjsko so zasedli Italijani, Gorenjsko in Štajersko Nemci, Prekmurje pa
Madžari. Tedanji politiki in z njimi tudi cerkveno vodstvo so presodili, da v takih razmerah
direkten odpor ni primeren, ker bi bile represalije nad civilnim prebivalstvom prehude.
Ob okupaciji je bilo v mnogo čem onemogočeno tudi delovanje Cerkve. Z zasedbo
Gorenjske in Štajerske so Nemci izgnali s Štajerske 284 škofijskih in 81 redovnih
duhovnikov, z Gorenjske pa 205 duhovnikov. Na Gorenjskem je tako za 140 župnij ostalo
23 slovenskih in 4 nemški duhovniki.95 Tako so mnoga verska opravila prevzeli laiki.
Ilegalno so prihajali iz Ljubljane tudi redki duhovniki in so delili zakramente. Na
Štajerskem je ostalo le okrog 150 duhovnikov, med katerimi jih je bilo kar nekaj iz graške
škofije. Ostale so Nemci izselili ali pregnali. Bogoslužje se je tu in na Gorenjskem vršilo v
latinščini, da ni bilo treba uporabljati nemščine. Na Primorskem je bil fašistični pritisk med
vojno še hujši kot prej, vendar so duhovniki ostali na svojih župnijah in z vztrajnim
delovanjem veliko prispevali k odporu proti italijanizaciji prebivalstva.
Največ svobode za Cerkev in vse prebivalstvo je v Ljubljanski pokrajini s
tolerantno politiko do Italijanov dosegel škof Rožman. Do komunistične revolucije pod
okriljem Osvobodilne fronte (OF) je bilo tu najmanj žrtev. Dosegel je, da sta semenišče in
teološka fakulteta lahko nemoteno delovala dalje.
OF je že leta 1941 prepovedala vsak organiziran boj proti okupatorju, ki ga ne bi
sama nadzirala.96 S tem je onemogočila delovanje Slovenske zaveze, ki se je v dogovoru z
demokratičnimi strankami začela pripravljati na odpor. Med komunisti, ki so izkoristili
okupacijo za izvedbo revolucije in s tem za spremembo družbenega sistema, in tistimi, ki
so se zoperstavili uvedbi ateizacije slovenskega naroda, se je razvil neizprosen politični
boj. Revolucionarji pa so že leta 1942 začeli s sistematičnimi likvidacijami političnih
nasprotnikov.97 Med žrtvami so bili izključno prepričani katoličani in mnogo vplivnih
duhovnikov (npr. Ehrlich), čeprav so prav duhovniki velikokrat uspešno posredovali pri
italijanskih oblasteh v dobrobit prebivalstva. Vojna, zlasti pa revolucija sta boleče zarezali
v slovenski narod in Cerkev.
Ljubljansko škofijo je okupacija razcepila v dva dela. Gorenjsko so zasedli Nemci
in takoj začeli s ponemčevanjem tega prostora, zato so izseljevali duhovnike in druge
94
Slovenska Cerkev in socialistična Jugoslavija, 20.
Prvi od teh je bival v Kranju in upravljal 46 župnij, drugi v Kamniku s 26 župnijami, tretji v Škofji loki z 31 župnijami
in četrti v Litiji s 15 župnijami. Nemške oblasti so celovškemu škofu dovolile, da jih pošlje samo pod pogojem, da ne
znajo slovenskega jezika. Škof je zato odpovedal pridiganje in verouk. Ti nemški duhovniki pa so dušno-pastirsko sem in
tja oskrbovali celo partizane. (Prim. F. Kirchner, Dušno pastirstvo na Gorenjskem in v Mežiški dolini pod nemško
okupacijo 1941–1945, 139–141.)
96
»Že prvi program OF (22. jun. 1941) je jasno povedal, da bo NOB obenem ljudska revolucija za spremembo družnega
reda.« (Slovenski spominski odbor, Slovenija 1941–1945, 8.)
97
»Medvojni dogodki so prebivalstvo na obravnavanem območju (ožje Notranjsko) postavili na dva težko premostljiva
bregova. Vojna je zaznamovala tako aktivne udeležence na obeh straneh, kot tudi ljudi, ki so stali ob strani. Ob
vsakdanjem obnašanju in v okolju, v katerem so živeli, so bili postavljeni na en breg, ne da bi se zanj zavestno izrekli.
Čeprav so politične, nazorske, socialne in druge razlike obstajale že dolgo pred drugo svetovno vojno, je do nespravljive
zaostritve prišlo ravno pod tujo okupacijo. Boj različnih interesov se je s političnega in kulturnega področja prenesel na
bojno polje. Odpor proti okupatorju ni združil narodnih moči, temveč jih je uperil proti sebi.« (S. Okoliš, Žrtve druge
svetovne vojne na ožjem Notranjskem, 29.)
95
30
izobražence, nekateri pa so se zatekli v Ljubljano. Nacistični okupacijski načrt je bil
dosleden, zato je bil vsak odpor nemogoč in že v kali zatrt. Cerkev na Gorenjskem je bila
dvakrat obglavljena, ker je škof ostal odrezan od tega dela škofije in ker je na Gorenjskem
ostalo le nekaj starejših slovenskih duhovnikov. Celovški škof Rohracher v pomoč poslal
še pet nemških duhovnikov.98
Ostali del škofije je prišel v Ljubljansko pokrajino, ki so jo ustanovili Italijani.
Sprva so postopali bistveno drugače kot Nemci in pustili upravo, šolstvo in tudi Cerkev
povsem v slovenskih rokah. To je škofa Rožmana spodbudilo k temu, da je vzdrževal
dobre stike z Italijani, da bi tako ohranil pridobljeno samostojnost in zaščitil begunce, med
njimi številne duhovnike, ki so sem pribežali tako z Gorenjske kot Štajerske.
Taka italijanska okupacijska metoda pa je olajševala organiziranje slovenskega
osvobodilnega gibanja, ki ga je vodila Komunistična partija (KP). V OF je pritegnila še
nekatere druge politične skupine, med njimi tudi krščanske socialiste, ki jih je vodil Edvard
Kocbek. Sprva je bilo to videti kot skupna akcija različno mislečih političnih skupin,
vendar so kmalu popoln nadzor prevzeli komunisti. Že prvo leto vojne (16. septembra
1941) so dosegli, da je OF razglasila vsak odpor proti okupatorju izven njihovih vrst kot
nelegitimen in zagrozila, da ga bodo razumeli kot narodno izdajstvo in temu primerno tudi
sankcionirali.99
Popolno oblast v OF je KP prevzela po Dolomitski izjavi 1. marca 1943, s katero je
prišla pod njeno poveljstvo tudi precej številna skupina kristjanov, ki se s
svetovnonazorsko usmeritvijo KP sicer ni strinjala, saj je bila ta tedaj še zelo prikrito
protiversko usmerjena, vendar je verjela Edvardu Kocbeku, da gre zgolj za narodno
osvoboditev. Dejansko pa so se istočasno vpregli tudi v izvajanje revolucije.
Drugi politični blok se je sicer povezal v Slovensko zvezo, a zaradi notranje
razcepljenosti, pomanjkanja vizij in odločnih voditeljev ter sprejetega stališča, da v začetni
fazi okupacije direkten odpor zaradi majhnosti naroda ni smiseln, tudi dejansko vojaško
proti okupatorju ni delovala.
Ker se je komunistični teror vedno bolj stopnjeval, je to prisililo ogrožene v
samoobrambo v obliki vaških straž, po kapitulaciji Italije pa domobranstva. Čutili so se
prisiljene v boju za obstanek vzeti orožje iz rok okupatorja.100 To pa so komunisti spretno
izkoristili in svoje početje opravičevali kot boj proti kolaboraciji. Škof Rožman je na
stadionu pred prisego domobrancev ob navzočnosti nemških predstavnikov maševal in zato
je bila v to vpletla tudi Cerkev. Od tedaj je bila Cerkev vedno znova obtožena kolaboracije,
kar pa ne drži.101 Nesporno je bil cilj revolucionarnega boja uničiti ali onesposobiti prav
Cerkev.102
KP v času vojne deklarativno ni izražala odklonilnega odnosa do Cerkve, saj je na
osvobojenih ozemljih dovoljevala versko življenje. Med partizani so bili nekateri
duhovniki, ki so jih pastoralno oskrbovali, saj je bila večina partizanov vernih. Drugačen
odnos se je pokazal šele v zadnjih mesecih vojne in takoj po njej.
98
Prim. M. Kremžar, Izvor in logika komunističnih pobojev, 38–42.
100
»Okupacija nas je vse potrla, saj smo bili vsi po vrsti zavedni Slovenci. Nekaj časa smo živeli v miru, dokler se niso
začeli zbirati partizani in napadati Italijane.« (L. Urbanija, PSLpA.)
101
Prim. T. Griesser Pečar – F. M. Dolinar, Rožmanov proces, 34–35.
102
»Do konca vojne je bilo na Notranjskem, Dolenjskem in v Beli krajini ubitih 33 duhovnikov in nekaj sto katoliških
laikov, ker so se uprli komunistični revoluciji. Požgana in razdejana je bila cela vrsta cerkva, kapel in župnišč z arhivi
vred.« (Slovenska Cerkev in socialistična Jugoslavija, 20.)
99
31
1.9 DRUŽBENO-POLITIČNI OKVIR PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Čeprav ni naš namen podrobno analizirati politične razmere v Sloveniji od leta
1945 do danes, se nam zdi nujno pred prikazom delovanja katoliške Cerkve v tem obdobju
vendarle začrtati vsaj približen obris politične situacije, ki je v mnogo čem pogojevala
delovanje Cerkve in posameznikov v njej. To bi bilo za pravilno razumevanje cerkvenega
življenja potrebno v vsakem primeru, saj Cerkev sestavljajo ljudje, ki živijo svoje družbeno
življenje »hic et nunc«, se pravi v čisto določenih družbenih razmerah. Po eni strani vsak
posameznik posebej in vsi ljudje skupaj te družbene razmere določajo in so zanje
odgovorni, po drugi strani pa je tudi družba tista, ki v marsičem pogojuje ali kar določa
ravnanje posameznika.
To pa tembolj velja za totalitarizem, posebno še za tega, v katerem so Slovenci v
okviru Jugoslavije živeli od konca druge svetovne vojne do demokratičnih sprememb v
marcu in aprilu leta 1990 oziroma do razglasitve samostojnosti 25. junija 1991. Bralcu zato
velja pred podrobnejšo obravnavo pastoralnega dela Cerkve po drugi svetovni vojni
osvežiti spomin z nekaterimi družbenimi in političnimi dejstvi, ki so določala življenje v
Sloveniji v navedenem obdobju in Cerkvi jemala ugled, moč in svobodo.
Javnemu izražanju sovražnega stališča oblasti do vere in Cerkve je dejansko dal
povod Rožmanov odhod v tujino, saj je s tem škofija ostala brez pravega vodstva. Škofija
je ostala tudi brez mnogih sposobnih duhovnikov, saj jih je po vojni odšlo v emigracijo kar
149, z njimi pa še 73 bogoslovcev, kar je povzročilo pomanjkanje duhovnikov za več kot
eno desetletje. Takoj po prihodu partizanov v Ljubljano je Metod Mikuž, nekdanji škofov
tajnik, tedaj pa verski referent pri novi oblasti, v ljubljanski stolnici vodil slovesno
bogoslužje v zahvalo za osvoboditev. Kmalu za tem pa so se začele preiskave na škofiji in
prve povojne aretacije. Na dopise Ignacija Nadraha, ki je kot prvi generalni vikar
nadomeščal škofa, oblast sploh ni odgovarjala, že čez dober mesec (13. 6. 1945) pa ga je
tudi zaprla.
Za Nadrahom je vodstvo škofije prevzel kanonik Anton Vovk. Tega naj bi oblast z
razumevanjem sprejela, ker je bil v prijateljskih stikih s pisateljem Francem Saleškim
Finžgarjem, ki je bil pri novi oblasti dobro zapisan. Vendar mu oblast ni verjela.103 Na
pritiske oblasti je posebna delegacija klera pod Vovkovim vodstvom 11. julija 1945 podala
izjavo lojalnosti novi oblasti, ta pa je zagotovila versko svobodo vsem.
Dejansko se to ni uresničilo, zato so v Zagrebu 20. septembra 1945 jugoslovanski
škofje napisali obširno pastirsko pismo, v katerem so ugotavljali, da nova oblast ne
spoštuje svoje po vojni dane slovesne izjave, da »je zagotovljena popolna svoboda
bogoslužja v cerkvi in zunaj nje in krščanski nauk v šolah.« Nasprotno, vedno več je bilo
smrtnih obsodb duhovnikov, vedno več zaprtih in v taboriščih, veliko pogrešanih, med
njimi tudi bogoslovci, redovniki in redovnice. Škofje so protestirali proti skoraj popolnemu
onemogočenju katoliškega tiska, zaprtju katoliških tiskarn, odvzemu cerkvenih šol,
internatov, zemljišč in druge posesti. Preprečeno je bilo karitativno delovanje Cerkve in
oteževan obisk bogoslužja.104
Poleg tega je vojna pustila za seboj tudi mnogo povsem ali napol uničenih cerkva in
župnišč, ki pa jih zaradi težkih gmotnih razmer in nasprotovanja oblasti ni bilo mogoče
vsaj zaščititi pred nadaljnjim propadanjem. Duhovniki so bili kmalu hudo obdavčeni, prav
tako vsi prostovoljni prispevki za obnovo cerkva, ki jih je bilo le težko zbirati. Po župnijah
in na škofijski ravni so kmalu tudi formalno morale prenehati z vsakršnim delovanjem
razne bratovščine, družbe in društva, kajti nova oblast ni trpela organizacij, ki bi ne bile
pod njenim neposrednim nadzorom. Večina samostanov je bila redovnim skupnostim
103
104
Lenič je to izrazil z besedami: »Kaj vse so počeli, da bi preprečili njegovo imenovanje!« (F. Petrič, Mojih pet škofov.)
32
odvzetih, zlasti v Ljubljani. Vse te ukrepe pa je nova oblast opravičevala z ločitvijo Cerkve
od države, ki je bila vnesena v novo ustavo. To je brez možnosti kakršnekoli opozicije
sprejela enopartijska skupščina. Vsak poskus ustanavljanja strank ali njihovih podmladkov
je bil že v kali grobo zatrt.105
Na pismo jugoslovanskih škofov, ki se je bralo po vseh cerkvah, je oblast žolčno
reagirala. Vovk je imel velike težave ob posvečenju 1. decembra 1946. Začele so se
množične aretacije duhovnikov.106 Bogoslovcev je bilo prva leta po vojni zelo malo.
Težave so bile pri izvedbi birm po župnijah. Duhovniki so imeli težave s prevzemom
župnije, saj je bilo potrebno dovoljenje oblasti za bivanje v določenem kraju. Še težje je
bilo pridobiti dovoljenje za poučevanje verouka v šoli. Prepovedana je bila bera in druge
vrste nabirk za cerkev. Verski tisk je bil skrčen na minimum. Začel se je proces proti škofu
Rožmanu, ki se je odvijal v njegovi odsotnosti in končal 30. julija 1946 z obsodbo na
dolgoletni odvzem prostosti. Škof Vovk je bil znova in znova na zaslišanjih. Začele so se
priprave na poskus »osamosvojitve« slovenske Cerkve od Rima, ki so dosegle višek v
ustanovitvi Ciril-Metodijskega društva (1. december 1949). To društvo naj bi združevalo
vse novi oblasti naklonjene duhovnike.
Poseben element za razumevanje boja komunistov proti Cerkvi je tudi pretrganje
tesnejše navezanosti Jugoslavije na Sovjetsko zvezo leta 1948, ker Tito Stalinu ni hotel biti
podrejen. Od tedaj naprej so jugoslovanski komunisti tekmovali s sovjetskimi v
prizadevanju pokazati svojo načelnost v razumevanju marksizma. To je imelo svoje
posledice tudi v odnosu do katoliške Cerkve. Zato se je v naslednjih letih položaj Cerkve
močno poslabšal.107 Poučevanje verouka po šolah je bilo vedno bolj oteževano in leta 1952
je bil popolnoma izrinjen iz šol. Tega leta je bila izključena iz univerze tudi Teološka
fakulteta. Za višek gonje proti Cerkvi lahko štejemo napad na škofa Vovka v Novem
mestu, ko je bil 20. januarja 1952 na vlaku polit z bencinom in zažgan. To gonjo je še
podkrepila tržaška kriza, ker je bil Vatikan obtožen podpiranja Italije v njenih zahtevah po
priključitvi Trsta. Tudi imenovanje zagrebškega nadškofa Stepinca za kardinala je prililo
olja na ogenj in privedlo Jugoslavijo do pretrganja diplomatskih stikov z Vatikanom.
Po letu 1953 moremo zaznati novo obdobje, ki ga lahko označimo za čas iskanja
koeksistence.108 K temu je pripomogel prvi povojni zakon o pravnem položaju verskih
skupnosti, ki je bil izdan 27. maja 1953. Režim je namreč spoznal neuspešnost dosedanjega
boja proti veri. Po razhodu s Sovjetsko zvezo leta 1948 je postajala Jugoslavija vedno bolj
odvisna od zahodnih sil, te pa so bile občutljive za stanje Cerkve v državi. Po Stalinovi
smrti so se razmere v mednarodni politiki spremenile in nastopil je čas, ko je bilo treba tudi
v notranjepolitičnem ravnanju spremeniti nekatere dotedanje načine ravnanja. Spremenilo
se je odnos oblasti do Cerkve, kot edine institucije, ki je komunistična oblast ni
obvladovala. Tudi veliko število izseljencev je bilo zelo dejavnih s seznanjanjem
tamkajšnje javnosti z dejanskim stanjem v Jugoslaviji. Namesto neposrednega pritiska na
Cerkev si je država hotela pripraviti pravne možnosti za administrativni pritisk, ki je bil od
prejšnjega veliko bolj prefinjen. Čeprav je zvezni zakon v 23. členu omogočal republikam,
105
O ustanavljanju mladinske organizacije Demokratske mladine že v začetku leta 1946 kot protiutež SKOJ-evcem in
uradni Mladinski organizaciji pripoveduje škofijski kancler Franci Vrhunc. (Prim. F. Petrič, »Duhovnik sem, dovolj je!«,
2.)
106
»Po že končani vojni je bilo brez sodnega postopka ubitih ali pa s sodnim postopkom na smrt obsojenih 23
duhovnikov in 23 bogoslovcev, in to samo iz ljubljanske škofije. Na zaporne kazni je bilo v tem in naslednjem obdobju
obsojenih 272 duhovnikov ljubljanske škofije, to je več kot 80 odstotkov (po stanju 1959). Najvišje število istočasno
zaprtih duhovnikov je bilo 160.« (Slovenska Cerkev in socialistična Jugoslavija, 21.)
107
Merlak: »Zanimivo je, da za Cerkev ni bilo najslabše do leta 1948, ampak po tem letu do leta 1954, se pravi po
informbiroju, ko so hoteli naši komunisti dokazati Stalinu, da so boljši od sovjetskih in so udarili predvsem po Cerkvi in
kmetu. V teh letih je bilo zaprtih zelo veliko duhovnikov, v nekem času skoraj polovica.« (L. Peterle, »Zaupam v
Gospoda«.)
108
Prim. V. Pangerl, Cerkev v Sloveniji po drugi svetovni vojni, 244.
33
da izdajo natančnejše predpise za njegovo izvajanje, Slovenija tega osem let ni storila.
Potrebo po tem je oblast začutila, ko so nastopile razmere tudi za formalni začetek novih
odnosov s Cerkvijo, to pa je bilo že tik pred koncilom 14. julija 1961. S preimenovanjem
KPJ leta 1952 v ZKJ, naj bi se zabrisala zveza med partijo in državo. To je posledica ideje
samoupravljanja, ki se je tedaj pojavila.
Zaradi pritiskov tujine na jugoslovansko oblast (Tito na obisku v Angliji) se čuti
izboljšanje. Iz zaporov prihaja, zlasti leta 1955, vedno več duhovnikov, oblast začne na
področju verskega tiska nekoliko popuščati, dopusti malo semenišče v Vipavi, Teološka
fakulteta dobiva subvencijo. Dogodki na Madžarskem leta 1956 še bolj osamijo
Jugoslavijo, ki začne razvijati idejo neuvrščenosti, ta pa jo sili v odpiranje svetu, zato mora
ublažiti napetosti doma in se navzven kazati kot vzorna država.
Prejšnja zunanja represija nad Cerkvijo se še bolj skrije v delovanju tajne policije,
ki za svoje cilje uporablja zlasti prisluškovanje, špijonažo in podkupovanje.
V času pred letom 1960 je večina zaprtih duhovnikov izpuščenih iz zaporov. Prihod
papeža Janeza XXIII. na čelo Cerkve se odrazi tudi v odnosu oblasti do Cerkve. Tako dobi
najprej dovoljenje za obisk »ad limina« mariborski škof Maksimiljan Držečnik (1958), po
smrti škofa Rožmana 1959 v tujini pa tudi ljubljanski škof Anton Vovk (1960). Tega je leta
1962 Sveti sedež imenoval za nadškofa in škofija je bila ob 500 letnici ustanovitve
povzdignjena v nadškofijo.
Uredba o izvrševanju zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (1961)
omogoči poučevanje verouka v učilnicah, ki jih duhovniki uredijo v župniščih, saj je do
tedaj bilo omejeno zgolj na cerkev. K sprostitvi v odnosih med državo in Cerkvijo po svoje
pripomore tudi 2. vatikanski koncil (1962–65), ko tudi Cerkev začne spreminjati svoj
odnos do družbe in sveta. Nadškofa Vovka po smrti 1963 zamenja nadškof Jožef Pogačnik,
ki je sicer tudi prestal veliko let v komunističnih zaporih, a je do oblasti rezerviran in hkrati
bolj toleranten.
Pomembno prelomnico za Cerkev na Slovenskem pomeni podpis protokola 25.
junija 1966 med Vatikanom in Jugoslavijo. Protokol se je pripravljal šest let, od
memoranduma Jugoslovanske škofovske konference leta 1960 jugoslovanski vladi dalje.
Uradni stiki med vlado in Vatikanom so se začeli leta 1963, bili s smrtjo papeža Janeza
XXIII. prekinjeni, a so se kmalu pod Pavlom VI. nadaljevali in zaključili. Pomen protokola
je bil v tem, da je bil nekaj edinstvenega v komunističnem svetu. Država Cerkvi zagotavlja
svobodo opravljanja verskih opravil in obredov, Vatikanu priznava v duhovnih zadevah
popolno jurisdikcijo nad Cerkvijo v državi, kar je zlasti pomembno pri imenovanju škofov
in njihovem komuniciranju z Vatikanom. Vatikan pa priznava, da se morajo duhovniki
držati verskih in cerkvenih okvirov svojega delovanja, ne smejo delovanja izkoriščati v
politične namene in se morajo vzdržati vseh oblik političnega terorizma ali nasilja, kar
velja tudi za duhovnike v emigraciji.
Še večjo veljavo je dala protokolu tudi obljuba o navezavi diplomatskih odnosov
med Vatikanom in Jugoslavijo, kar se je uresničilo z izmenjavo predstavnikov že naslednje
leto (1967) in tri leta pozneje (1970) z vzpostavitvijo poslaništva v Vatikanu in
pronunciature v Beogradu.
Protokol je omogočal uvedbo socialnega zavarovanja duhovnikov, odpravo
obdavčitve verskih skupnosti, razmah velikih romanj, ustanavljanje koordinacijskih
odborov pri SZDL, boljše delovanje komisij za odnose z verskimi skupnostmi na občinski
in republiški ravni in pripravo novega zakona v verskih skupnostih.
V tem času je prišlo do različnih poskusov dialoga med Cerkvijo in državo, ki pa se
je odvijal predvsem med profesorji Teološke fakultete in vodilnimi marksisti tistega časa.
34
Razprave so postale javne in dokaj odkrite. Kristjanom je dal koncil precej poguma,
marksisti so morali spreminjati svoje dotedanje stališče do vere in Cerkve.109
Marsikaj tega je močno zavrlo Titovo pismo v jeseni leta 1972, v katerem je
ideologija prevladala nad pragmatičnostjo. V veljavo so stopile »moralnopolitične
kvalitete« posameznika, ki so omogočale samo preverjenim kadrom zasesti vse pomembne
politične in gospodarske položaje. To pismo je bilo v precejšnji meri odgovor na poskus
»hrvatske pomladi« leta 1971, ki ni uspel. V Cerkvi je oblast videla močno oporo za
uveljavljanje nacionalnih interesov, ki jih je morala komunistična oblast v Jugoslaviji kot
državi, kjer naj bi vladala »bratstvo in enotnost«, neprestano držati na uzdi. Zato so se
nacionalne napetosti hitro odrazile na odnosu oblasti do Cerkve.
Niti to pismo niti ustava 1974, po kateri je vera samo zasebna stvar, niti na njej
temelječi novi zakon o pravnem položaju verskih skupnosti iz leta 1976, ki prepoveduje
Cerkvi opravljanje »dejavnosti posebnega družbenega pomena«, ni moglo več ustaviti
razvoja pastoralne dejavnosti. To med drugim odraža ustanovitev Medškofijskega odbora
za študente (1971), ki začne prirejati teološki tečaj o aktualnih družbenih temah. Ta tečaj
preraste v množično in odmevno versko-kulturno prireditev. Dejansko se prav tu, daleč
pred opaznim nastopanjem kulturnikov iz kroga Nove revije, začno porajati prve ideje o
demokratičnih spremembah in narodni samostojnosti. Z druge strani pa to obdobje
zaznamuje vstopanje novih duhovnih gibanj (ognjiščarji, neokatehumeni) v slovenski
cerkveni prostor.
Pojavi se zamisel o slovenski sinodi, vendar kmalu ponikne, ker še ni primernih
družbenih pogojev, po drugi strani pa se začno kazati v zahodni Evropi tudi nevarne
stranpoti pokoncilskega razvoja, kar posebej zaskrbi škofe (pismo JŠK iz leta 1970). Zato
sinodo nadomesti prenova, ki leta 1979 zastane (6. zvezek) in dobi svoj izraz v škofijskih
pastoralnih zborovanjih, najprej v Ljubljani (1988 in 1991), nato v Mariboru (1989 in
1996) in Kopru (1992).
Solidarnost na Poljskem, Perestrojka v Sovjetski zvezi in padec berlinskega zidu
pomenijo tako hud pretres za komunizem, da se pod težo gospodarskih problemov začne
neustavljivo rušiti. S propadom komunizma pa popusti tudi tista edina še preostala vez, ki
je narode nekdanje Jugoslavije vezala skupaj. Ta razvoj pripelje do prvih demokratičnih
volitev po drugi svetovni vojni v Sloveniji v mesecu marcu in aprilu 1990, do plebiscita o
samostojnosti Slovenije 23.–26. decembra 1990, do razglasitve samostojnosti 25. junija
1991, junijsko-julijske vojne, ki temu sledi, razglasitve nove ustave Republike Slovenije
23. decembra 1991 in priznanje Slovenije v naslednjem letu, med prvimi s strani Vatikana,
nato tudi ostalih evropskih in drugih držav.
Na prvih demokratičnih volitvah najprej za kratek čas z minimalno večino zmagajo
nove sile, a se kmalu po izpeljani državni osamosvojitvi pokaže, da je mnogim v vrstah teh
sil stari miselni vzorec tako domač, da pravega preloma s komunistično preteklostjo ne
zmorejo.
Cerkev, ki se je ob osamosvajanju Slovenije takoj in nedvoumno postavila na stran
naroda in k priznanju države tudi mnogo prispevala, v novih razmerah sicer dobi več
formalne možnosti za svoje delovanje, vendar se dolgo ne zave novih pogojev za
uveljavitev svojih pravic in jih zato v marsičem ne udejanji. Ob tem pa se z leti znova
krepijo stare politične sile, povezane po miselnosti in politični ter gospodarski moči s
popkovino komunizma, ki Cerkev z zavlačevanjem denacionalizacije držijo zlasti v
109
Teološki profesor Franc Perko v tistem času ugotavlja: »O mestu kristjana v naši družbi zadnja leta zlasti marksisti
veliko razpravljajo. Mnogo vprašanj o razmerju med vero in našo družbo, med Cerkvijo in družbo je bilo zadovoljivo
rešenih. Na obeh straneh je prišlo do precejšnjih sprememb v stališčih glede medsebojnih odnosov. Najvažnejše je
spoznanje, da je treba računati drug z drugim kot z nečim trajnim, da se je zato treba truditi za plodno sožitje.« Ključ do
razumevanja novih odnosov morda pomeni njegova ugotovitev: »Naši marksisti pozitivno ocenjujejo pokoncilske
spremembe v Cerkvi.« (Prim. F. Perko, Slovenski kristjan v samoupravni družbi, 180–182.)
35
gospodarski in organizacijski zvezanosti. Cerkev z demokratičnimi spremembami ni skoraj
nič pridobila na področju javnega šolstva, zelo počasi in le deloma pa se popravljajo
krivice, storjene z odvzemom njenega premoženja ob nastopu komunizma. Tudi sama se
organizacijsko ni veliko prilagodila novim razmeram in še ni napravila podrobnejšega
načrta za delovanje v teh razmerah. To bi težko zmogla, ker se mora ukvarjati z odnosom
do države, ki ji ne priznava ustreznega družbenega statusa. Posledica takega stanja je
gospodarska šibkost Cerkve, strukturna neprilagojenost novim razmeram in ohranjanje
starih vzorcev delovanja. Poleg tega se stari miselni vzorec o družbenih razmerjih ohranja
tudi v Cerkvi, ki mora vlagati veliko energije v obrambo pred nenehnimi javnimi napadi v
javnih medijih.
PASTORALNI SUBJEKTI
36
2. PASTORALNI SUBJEKTI
2.1 ŠKOFJE
2.1.1 Vpliv Rožmanovega procesa na poznejše pastoralno delovanje Cerkve
Ljubljanski škof Gregorij Rožman je bil pri starosti 63 let v “Procesu proti Rupniku
in soobtoženim”, ki je od 21. avgusta 1946 dalje devet dni potekal pred vojaškim sodiščem
IV. armade v Ljubljani, obsojen na 18 let zapora s prisilnim delom, na izgubo političnih in
državljanskih pravic za dobo desetih let po preteku zaporne kazni in zaplembo celotnega
premoženja. Sam na procesu ni bil navzoč, saj je v začetku maja 1945 odšel v Avstrijo,
zastopal pa ga je branilec po službeni dolžnosti, ki se je na sodbo sicer pritožil, vendar jo je
Vrhovno vojaško sodišče FLRJ v celoti potrdilo in jo dodatno zaostrilo še z kaznijo izgube
državljanstva, čas izgube političnih in državljanskih pravic pa prepolovilo.110
Kaj je privedlo vojaško sodišče do tako hude kazni tedaj najvidnejšemu
predstavniku Cerkve na Slovenskem? Ker je imelo sojenje močan političen odmev in vpliv
na takratno in poznejše stanje Cerkve na Slovenskem in ker je bilo v tem in poznejšem
času obsojenih še ogromno število duhovnikov (do leta 1959 samo iz ljubljanske škofije
272), si je potrebno za presojo ravnanja Cerkve po končani vojni bliže ogledati, kdo je bil
Rožman, in vzroke za to obsodbo. Tembolj zato, ker vse kaže, da je bila z Rožmanom na
zatožni klopi tudi vsa duhovščina in celotna slovenska Cerkev.
2.1.1.1 Kdo je bil škof Rožman?
Rojen je bil na Koroškem v Dolinčicah, župnija Šmihel pri Pliberku 9. marca 1983
v družini šestih otrok. Gimnazijo je z odličnim uspehom končal v Celovcu, tam tudi vstopil
v bogoslovje, bil tam 21. 7. 1907 posvečen v duhovnika in naslednje leto nastopil službo
kaplana v Borovljah. Po enem letu je nadaljeval teološki študij na Dunaju in tam 27. junija
1912 doktoriral. Vrnil se je v Celovec, kjer je nastopil službo prefekta v malem semenišču
in bil hkrati od leta 1913 dalje profesor cerkvenega prava in moralke v velikem semenišču,
od leta 1924 dalje pa docent in kmalu zatem tudi izredni profesor cerkvenega prava na
Teološki fakulteti v Ljubljani. 17. marca 1929 ga je papež imenoval za pomožnega škofa s
pravico nasledstva takratnemu ljubljanskemu škofu Antonu Bonaventuri Jegliču, ki se je
umaknil v cistercijanski samostan v Stični, kjer je preživel pet let. Čez nekaj mesecev je bil
Rožman posvečen in je postal generalni vikar, že naslednje leto 1930 pa tudi ordinarij. Za
škofovsko geslo si je izbral besede: Crucis pondus et praemium (Križa breme in plačilo).
Svoje delovanje je razumel kot nadaljevanje Jegličevega dela na tistih področjih, ki
jih ta ni mogel dokončati: pobožnost prvih petkov in prvih sobot vpeljati kot splošno
narodno pobožnost, sezidati v Ljubljani novo semenišče, organizirati Katoliško akcijo po
zamislih papeža Pija XI., dati umetnosti v oblikovanju bogoslužnih prostorov močan
poudarek (Plečnik).111 Dušno-pastirsko delo je zelo naslonil na Katoliško akcijo, ki naj bi
obstajala v vseh župnijah po stanovskem načelu. Zato je popolnoma prenovil njena pravila.
Pospeševal je evharistično čaščenje in organiziral v Ljubljani leta 1935 evharistični
110
111
Prim. T. Griesser Pečar – F. M. Dolinar, n. d., 195.
Prim. M. Marolt, Slovenska Cerkev v zadnjih sto petdesetih letih, 18.
PASTORALNI SUBJEKTI
37
kongres za Jugoslavijo. Podobno se je v Ljubljani odvijal leta 1939 mednarodni kongres
Kristusa Kralja. V letu 1940 je sklical škofijsko sinodo, ki je dala osnovo za Zakonik
ljubljanske škofije in Pastoralne inštrukcije. Oba dokumenta v bistvu veljata še danes, v
kolikor nista bila medtem v posameznih delih spremenjena.
Začete pastoralne prenove pa ni mogel nadaljevati, ker se je začela druga svetovna
vojna in so Nemci, Italijani in Madžari z napadom na Jugoslavijo 6. aprila 1941 razkosali
slovensko deželo na tri, ljubljansko škofijo pa na dva dela. Vojne razmere so škofa
Rožmana prisilile v aktivno poseganje na politično področje, kjer pa se ni najbolje znašel
in si nakopal strašen srd Komunistične partije (KP), ki ga je po eni strani hotela pridobiti
na svojo stran, po drugi pa izkoriščala njegove uradne stike z Italijani in pozneje z Nemci
za odkrite verbalne pa tudi fizične napade. Ob koncu vojne se je nekaj dni pred partizansko
zasedbo Ljubljane na prigovarjanje sodelavcev umaknil v Celovec. Vse kaže, da je računal
samo na nekajdnevno odsotnost, ki pa se je spremenila v doživljenjsko, saj se kasneje v
domovino ni več mogel vrniti. Ni mu preostalo drugega, kot da je iz Avstrije preko Švice
odšel v Ameriko. Do konca življenja se je vrgel v duhovno oskrbo slovenskih izseljencev
po svetu, zlasti v Ameriki. Umrl je v Clevelandu 16. novembra 1959 in je bil pokopan na
pokopališču slovenskih frančiškanov v Lemontu blizu Chicaga. Po spremembi režima je že
bilo nekaj pobud, da bi ga pokopali na ljubljansko pokopališče, vendar so nekdanji
komunistični borci vsakokrat takoj sprožili gonjo proti temu.
2.1.1.2 Delovanje med vojno
Ker je malo pred 2. svetovno vojno umrl Anton Korošec, voditelj Slovenske
ljudske stranke, ki ni imel pravega naslednika, je tedanji politični vrh dokaj nepripravljen
dočakal začetek vojne. Tako je glavno moralno avtoriteto v Ljubljanski pokrajini, ki je
nastala po okupaciji Italijanov, nesporno predstavljal prav škof. Nanj so se obračali ne le
preprosti ljudje, ampak tudi politiki, ki nikakor niso našli poguma, da bi se soočili z novimi
razmerami in nanje primerno politično odgovorili. Škof Rožman, ki je bil tudi sicer po
značaju precej neodločen človek in zato prekomerno odvisen od svojih najožjih
svetovalcev, se je tako nehote znašel v položaju, ki je od njega terjal daljnosežne narodne
in politične odločitve. Na eni strani so na njegovo ravnanje v največji meri vplivale
okrožnice papeža Pija XI. (Mit brennender Sorge in Divini Redemptoris v letu 1937), ki je
ostro obsojal tako nacizem kot komunizem. Po drugi strani se je KP pod okriljem OF
kmalu po okupaciji Slovenije oklicala za edinega zakonitega osvoboditelja naroda in vse
druge, ki bi mimo nje vodili boj za narodno osvoboditev, že vnaprej obsodila in jih začela
sistematično pobijati. Škofu je bilo jasno, da pri tem ne gre za narodno osvoboditev, kot je
to ves čas vojne in po njej zagotavljala partijska propaganda, ampak za izvajanje
revolucije, ki naj privede KP na oblast. Ta je začela pod krinko narodnega izdajstva
odstranjevati možne in dejanske idejne nasprotnike.112
Ob zasedbi slovenskega ozemlja so tedanji slovenski politiki ocenili, da je
slovenski narod premajhen za direkten odpor proti mnogo močnejšemu okupatorju, ki bi ga
lahko hitro popolnoma iztrebil, zato je tudi po škofovem prepričanju bila potrebna neka
navidezna oblika sodelovanja z okupatorjem. To je razumeval kot izbiro manjšega zla,
dokler zahodni zavezniki Nemčije ne bodo strli.113 Edino KP je načelno pozvala v odkrit
112
Škof Lenič to pove povsem določno: »Vedel je, da komunisti hočejo predvsem revolucijo, da je to njihov prvi namen.
Pod krinko osvobodilne vojne so pridobili veliko poštenih ljudi, ki so se jim pridružili zaradi osvoboditve, ne pa zaradi
komunizma. Dolomitska izjava je samo potrdila, kam je usmerjena vsa zadeva. Rožman je bil proti brezbožni
komunistični in stalinistični revoluciji.« (J. Gril, Bog je želel imeti priče.)
113
Prim. T. Griesser Pečar – F. M. Dolinar, n. d., 33–36.
PASTORALNI SUBJEKTI
38
boj z okupatorji, ne glede na žrtve, ki jih je s tem izzvala. Te kasneje dejansko niso bile
sorazmerne z doseženim. Z likvidacijo mnogih duhovnikov in prepričanih katoliških laikov
že leta 1941, še bolj pa leta 1942, je vsem, še posebej škofu, postalo jasno, da partija
izkorišča tujo okupacijo za izvedbo družbene revolucije, ki naj ji pomaga do prevzema
oblasti. Z brezobzirnim terorjem je prisilila preprosto prebivalstvo k samoobrambi pred
partizanskimi obračuni z vplivnimi ljudmi in njihovimi družinskimi člani. Žal je tedanja
politika videla edino možnost obrambe s prevzemom orožja iz rok okupatorja, s tem pa se
mu je nehote podredila in do neke mere vključila v doseganje njegovih vojaških ciljev. To
pa je zelo prav prišlo revolucionarjem, ki so tako lahko vsak hip kazali na vaške stražarje
ali domobrance kot okupatorjeve sodelavce in izdajalce naroda, ki jih je treba iz narodnih
interesov brezobzirno uničiti.
Rožman se zaradi ideološkega nestrinjanja s komunizmom in njegovimi metodami
nikakor ni mogel opredeliti za partizanstvo kot način boja proti tujim zavojevalcem. V
zmagi revolucionarjev in njihovim prevzemom oblasti po vojni je videl največjo nesrečo za
ves slovenski narod. Zato je že zgodaj napovedal idejni boj proti komunizmu, ki pa je iz
predvojne, zgolj ideološke verbalne vojne v vojnih razmerah prerasla v oboroženo
vojno.114
Treba je jasno reči, da nikjer ni zaslediti Rožmanovega hujskanja ljudi na
bratomorno vojno, kar so mu pozneje očitali. Nasprotno, vedno znova je zlasti duhovnike
opozarjal, naj se Cerkev ne vključuje v oborožene obračune, vendar je bil takratni
besednjak včasih tak, da je lahko nepoučene navajal na takšna dejanja.
Popolnoma neupravičeno ga je medvojna in povojna partijska propaganda hotela
narediti – in ga za mnoge tudi je naredila – za narodnega izdajalca. Za tako označbo ne
obstajajo nikakršni dejanski dokazi, ampak samo politični motivi. Nasprotno je res. Šlo mu
je predvsem za narod in njegov obstoj ter ohranitev demokratične družbe. Pač pa je na
osnovi drugačne ocene položaja, kot ga je naredila tedaj KP, želel te cilje doseči na načine,
ki se z njimi partija ni strinjala. Svoje cilje je v javnosti vedno predstavljala za narodne
cilje, njegove pa za proti-narodne.
Tako se ni čuditi, da zaradi dolgoletne indoktrinacije še danes veliko Slovencev ne
sprejema njegovih razlogov z razumevanjem.115 Danes moremo že reči, da so Rožman in
tedanje demokratične stranke z narodnega vidika pravilno ocenile tedanje politične
razmere. Žal pa so bili konkretni koraki teh strank preveč medli, neodločni in pasivni.
Tako so omogočili partiji prevzem iniciative. Tudi škof je pokazal premalo državljanskega
poguma in samozavesti. Naredil je sicer veliko za reševanje posameznikov ali celih skupin
iz taborišč, zaporov in drugih stisk, ne glede na njihovo politično prepričanje, vendar je pri
tem preveč stavil na prošnje in dogovarjanje z okupatorjem, manj pa na odločne zahteve v
imenu človečanskih pravic in mednarodnih dogovorov.
2.1.1.3 Odnos do papeža in komunizma.
Rožman je slepo sledil vsem papeškim dokumentom in jih skoraj skrupulozno
izpolnjeval. Kjer se ni znal sam odločati, je spraševal v Rim. Pri tem je morda premalo
114
»Katoliška Cerkev v celoti in še posebej Cerkev v Ljubljanski škofiji je bila pred drugo svetovno vojno in med njo
slepa za pravo naravo nacionalnega socializma. Ker je bil ta državniško razumnejši od komunizma in ni načelno napadal
Cerkve, so v njem kristjani in še posebej cerkveno učiteljstvo, videli manjše zlo, kakor pa v »brezbožnem komunizmu«,
ki je Cerkvi pač že na načelni ravni napovedal spopad.« (V. Ošlak, Da mrtvi ne bi grabil živega, 58.)
115
»Če gremo Slovenci v boj z okupatorjem, je menil, nas bo ta uničil, ker smo premajhni. Krivično je, če ga označujemo
kot narodnega izdajalca, saj si je prizadeval, da bi narod ohranil. Ne samo, da je kot kristjan in škof odklanjal vsako
revolucijo, slutil je, da bo komunizem v vojnih razmerah z njo slovenskemu narodu povzročil nepopravljivo škodo, ki bi
se sicer dala omiliti.« (J. Juhant, n. d., 229.)
PASTORALNI SUBJEKTI
39
upošteval, da so taki dokumenti vedno pisani za obče razmere in so zato splošni, med tem
ko konkretne razmere zahtevajo konkretno uresničevanje. Zato je potrebna življenjska
modrost presoje po lastni vesti in trenutnem spoznanju.
Rožman se je pri svojem ravnanju opiral na papeževe besede in večkrat navajal
njegovo stališče do komunizma. Že papež Pij IX. se je leta 1846 v okrožnici “Qui
pluribus” dotaknil tega nauka. Nato pa leta 1931 bolj izčrpno Pij XI. v “Quadragesimo
anno” ter v “Divini Redemptoris” leta 1937.116 Socializem se “ne more spraviti v sklad z
verskimi nauki katoliške Cerkve, zakaj njegova zamisel družbe je popolnoma tuja
krščanski resnici”. “Nihče ne more biti obenem dober katoličan in pravi socialist.”117 Pij
XI. je brezbožni komunizem kot najradikalnejšo obliko socializma označil za največje zlo
in največjo nevarnost tega časa. “Komunizem je nekaj bistveno slabega, zato prav v nobeni
stvari ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanska kultura.”118 To stališče je Rožman
zastopal brezprizivno.
Toda ali je mogoče s komunizmom ne sodelovati, ne da bi s tem trčil v vprašanje
človeškega odnosa do ljudi, ki komunizem izpovedujejo kot svoj nazor? Na Rožmanov
odnos do komunizma so gotovo močno vplivale grozljive vesti, ki so predvsem preko
vatikanskih diplomatskih virov prihajale iz Sovjetske zveze, kjer je bil tedaj Stalinov teror
na svojem višku, in iz Španije, od koder so se vračali slovenski borci, ki so se tam borili na
komunistični strani in zelo zavzeto širili svoje ideje. Nedvomno je na potek dogodkov
vplivala tudi predvojna razdeljenost političnega prostora na Slovenskem. Po drugi strani pa
je velika politična moč SLS pogojevala njeno veliko ležernost in neaktivnost v novih
razmerah druge svetovne vojne, na kar ni bila dovolj pripravljena.
2.1.1.4 Partija proti Rožmanu.
Med vojno je KP poskušala pridobiti škofa Gregorija Rožmana na svojo stran ali
vsaj poskušala doseči njegov bolj naklonjen odnos do nje in njenega delovanja ali pa, da bi
se vzdržal vsega, kar bi jo oviralo pri njenem vzponu na oblast. Pri tem je seveda vedno
igrala na narodne interese in na kristjane v vrstah OF. Rožman je zastopal stališče, da je
ravnanje partije v vojnih razmerah neodgovorno, ker pomeni nevarnost za uničenje celega
naroda, v neposrednih stikih z zaupniki OF pa samemu narodno-osvobodilnemu boju ni
ugovarjal. Ni se pa dal zapeljati poskusom, da bi kakorkoli legaliziral partijsko izvajanje
revolucije in je komunizmu kot miselnemu sistemu ostro nasprotoval. V njem je videl
najprej ali zgolj boj proti veri in Cerkvi, pač pod vtisom poročil iz Sovjetske zveze in
eksekucij kristjanov v Sloveniji.
Partija ga je imela za glavnega idejnega nasprotnika, s katerim se nikoli ni spopadla
na idejnem področju, ampak ga je, zlasti po ponesrečenih poskusih pridobitve na svojo
stran, hotela čim bolj diskreditirati. S tem je pripravljala teren za dokončni obračun po
vojni. Njegov odhod v tujino ji je samo še olajšal vse oblike propagandnega blatenja. Pri
tem si je lahko pomagala tudi s krajo, saj je odpeljala iz škofije ves tisti del arhiva, ki bi ga
lahko kakorkoli obremenil ali govoril njemu v prid. Ker tudi pričam, ki bi govorile njemu v
116
Lahko si predstavljamo, kako je Rožman kot na novo posvečeni mlad škof hotel takoj po posvečenju nad vse resno
vzeti papeževe besede, zapisane leta 1931 v okrožnici Qadragesimo anno: »Dasi imamo za nepotrebno, da bi dobre in
verne sinove svete Cerkve šele opozarjali na brezbožno in zločesto naravo komunizma, ne moremo brez globoke bolesti
gledati nemarnost tistih, za katere se zdi, da to grozečo nevarnost prezirajo in z neko leno brezbrižnostjo puste, da se
vsepovsod širijo nauki, ki bodo prinesli družbi nasilje, klanje in pustošenje. Še bolj je treba obsoditi brezskrbnost tistih, ki
se nič ne brigajo, da bi odpravili ali spremenili razmere, katere grenijo ljudstvu dušo in utirajo pot revoluciji in
družbenemu propadu.« (112) (J. Juhant – R. Valenčič, Družbeni nauk Cerkve, 95.)
117
Prim. J. Juhant – R. Valenčič, n. d., 96–97.
118
J. Juhant – R. Valenčič, n. d., 150.
PASTORALNI SUBJEKTI
40
prid (mati partizanskega heroja Toneta Tomšiča), ni dovolila nastopiti, je bil proces proti
njemu zgolj rutinska zadeva. Pri procesu ga je vključila v skupino obtožencev skupaj z
nekdanjim SS-Obergruppenführerjem generalom Erwinom Rösenerjem, policijskim
oficirjem Lovrom Hacinom, domobranskim voditeljem Milkom Vizjakom in ljubljanskim
županom ter predsednikom Ljubljanske pokrajine pod nemško okupacijo generalom
Leonom Rupnikom in nekdanjim ministrom vlade v izgnanstvu Mihom Krekom. To je
moralo imeti jasen propagandni naboj, saj ga je s tem naredila za njihovega neposrednega
sodelavca in sokrivega za vse njim očitane zločine. Obtožnica proti Rožmanu, dolga 102
strani, obsega 16 točk. Obtožnica mu je očitala:
1. Skupaj s soobtoženimi krivdo za “neštete vojne zločine nad slovenskim narodom:
ubijanje in izročanje ranjencev okupatorju, umore in pokole, zapiranja, mučenja,
odvajanja v taborišča in na prisilno delo v korist okupatorja, prisilno mobilizacijo,
požige, ropanja in uničevanja javne in privatne imovine, posilstva in druge vojne
zločine, vsled česa nosijo odgovornost za smrt in trpljenje na deset tisoče mož, žena in
otrok”119. Pri tem je Rožman skupaj s Krekom označen kot “organizator in
naredbodajalec”.
2. Vodenje “izdajalske dejavnosti kot kvizling v domovini” in s tem v zvezi dušenje
ljudske vstaje in podpiranje okupacije, izdajo naroda in domovine.
3. Odkrito politično in vojaško sodelovanje z okupatorji.
4. Nudenje škofijske stavbe za center zbiranja in izdajalskega delovanja združenih
kvizlinških elementov.
5. Pozdrav italijanskih okupatorjev ob njihovi zasedbi in postavljanje duhovščine v
njihovo službo, zagotavljanje Mussolliniju v posebni poslanici brezpogojno vdanost in
neomejeno sodelovanje, udeležbo na italijanski slavnostni proslavi, hlapčevsko
izvajanje vseh fašističnih odlokov.
6. Razbijanje enotnosti slovenskega naroda in slabitev njegove uporne moči ter podžiganje
domačih izdajalcev in zagovornikov sodelovanja z okupatorji.
7. Organiziranje boja proti partizanom.
8. Izdelavo predlogov, kako bo sam sodeloval z italijanskimi oblastmi, dajanje predloga
Italijanom, da se samostojno pobija “komunistična nevarnost”, in predloga za
dovoljenje organiziranja mladine pred nevarnostjo t. i. “ekstremizma”.
9. Stike z Vatikanom, zaradi tega blokade v Ljubljani, internacije, uvedba posebnih
izkaznic, odvzem radio-aparatov in odpuščanje uslužbencev.
10. Prikazovanje borbe slovenskega naroda za svobodo kot borbo proti veri in Kristusu
Kralju, s tem v zvezi blatenje narodno osvobodilnega boja in pozivanje k lojalnemu
sodelovanju z okupatorjem (torej izraba vere v politične namene).
11. Vpliv govorov in protinarodnega delovanja na ustanavljanje Slovenske zaveze in
MVAC ter mestne varnostne straže. Predsedovanje sestankom Odbora vaških straž,
dajanje navodil župnikom in kaplanom za ustanavljanje oboroženih kvizlinških
oddelkov. Podpora duhovnikom, ki so s samokresi organizirali, vodili in izvrševali
zločine “vaških straž”.
12. Pomoč in dajanje navodil Ehrlichovemu akademskemu društvu “Straža v viharju”,
katerega člani so sodelovali pri racijah, blokadah, izdajstvih in pošiljanju v zapore in
internacijo. Ti so ustanovili tudi posebno policijo, imeli lastne zapore, pretepali pristaše
OF in jih mučili.
13. Stalni stiki s Hacinovo policijo in gestapom, prejemanje zaupnih biltenov za aretacije,
sestajanje z gestapovimi ljudmi.
119
AMNZ, Rožman 4, obtožnica proti Rupniku in soobtožencem. Nav. T. Griesser Pečar – F. M. Dolinar, n. d., 17.
PASTORALNI SUBJEKTI
41
14. Sodelovanje pri zaprisegi domobrancev in s tem podpora nacistični politiki. Bil naj bi
inspirator in pobudnik “Slovenskega domobranstva” in s tem odgovoren za vse njihove
zločine.
15. Sklicevanje “Narodnega odbora za Slovenijo”, ki naj bi združil vse kvizlinške enote.
Ta je tudi vzpostavil izdajalsko predstavništvo 3. maja 1945, ki je pozvalo zaveznike,
naj okupirajo Slovenijo.
16. Bil naj bi dosledni in zakleti sovražnik svojega naroda, širil zmešnjave in lažno
propagando in zato naj bi bil kriv za beg ljudi ob koncu vojne preko meje.
2.1.1.5 Nasprotujoče si ocene
“Vojni dogodki in proces proti škofu Rožmanu so slovensko javnost globoko
razdelili. Za precejšen del slovenske javnosti je Rožman nesporno eden največjih vojnih
zločincev druge svetovne vojne na Slovenskem.”120 Za druge pa je “prerok, vodnik,
zaščitnik in trpin – velikan med najboljšimi sinovi slovenske matere”.121 Podobno je
govoril župnik Alojz Blaznik ob njegovi smrti: “Ko bodo minila leta in se bodo strasti
druge svetovne vojne ohladile, bodo tega škofa častili kot enega velikih mož v
jugoslovanski zgodovini.”122 Janez Juhant ocenjuje, da je bil Rožman »odličen duhovnik in
dušni pastir, mož dobrote in koroške mehkobe«.123
Posebne vrednosti je ocena škofa Rožmana iz ust njegovega petletnega tajnika v
najbolj kritičnem obdobju, poznejšega škofa Leniča. On mu pripisuje predvsem dve veliki
karizmi: dar govorništva in ljubezni do mladih ljudi. Še kot profesorja so ga zlasti vzljubili
dijaki, ki so ga imeli za duhovnega voditelja in so bili zelo veseli njegovega imenovanja za
škofa. Lenič v njem ni videl kakega velikega narodnega voditelja, podobnega Jegliču,
temveč škofa, ki je ves vdan Cerkvi. Kot škof je vse moči vložil v dvig verskega življenja
v škofiji. Ob prihodu Italijanov v Ljubljano je bil po Leničevem pričevanju prav tako
nesrečen kot vsi drugi pošteni Slovenci, zato se je dolgo izogibal stiku z okupatorji. Šele
skrb za begunce iz Gorenjske in Štajerske ga je prisilila v izjavo, ki so mu jo kasneje tako
zelo zamerili. A Rožmanovo načelo je po Leničevem pripovedovanju bilo: »Italijani so zlo
za Slovence, toda manjše kakor Nemci.«124
Dosedanja zgodovina je že ovrgla trditev Metoda Mikuža, da je bila z obsodbo na
procesu “za vselej ‘zadeva škof Rožman’ za slovenski narod končana.”125 Prav neprestano
pogrevanje “zadeve Rožman” v prejšnjem režimu in spretno izogibanje obnovitvi procesa
po spremembi režima od leta 1990 dalje kaže, da za Slovence vsa zadeva vendarle ni
končana in najbrž tudi ne bo, vsaj do odprtja vatikanskih arhivov o tej zadevi. Tega pa ni
pričakovati pred letom 2028.126 Poskus javnega tožilca, da bi leta 1996 sodišče obnovilo
proces proti Rožmanu, je naletel na toliko težav, da razrešitve tega vprašanja še ni mogoče
kmalu pričakovati. V ljudeh ustvarjena podoba škofa Rožmana in Cerkve v njegovem času
še dolgo ne bo mogla biti objektivna, saj je komunistična propaganda vanj in Cerkev
zmetala toliko blata, da ga čas v nekaj generacijah ne bo mogel oprati. Mi pa le moramo
tvegati neko sodbo njegovega ravnanja s pastoralnega vidika, ker na posledicah tega
živimo in delamo in nam tudi iz praktičnih razlogov ne more biti vseeno, kakšna resnica o
preteklosti bo obveljala.
120
T. Grieser Pečar – F. M. Dolinar, n. d., 196.
J. Kolarič, Škof Rožman, III. del, 591.
122
J. Kolarič, n. d., 684.
123
124
Prim. F. Petrič, Mojih pet škofov.
125
Nav. T. Grieser Pečar – F. M. Dolinar, n. d., 197.
126
Prim. T. Grieser Pečar – F. M. Dolinar, n. d., 317.
121
PASTORALNI SUBJEKTI
42
2.1.1.6 Poskus pastoralne presoje Rožmanovega ravnanja
Gledano z današnjega vidika, se zdi, da je dajal prevelik pomen ideološkemu
ocenjevanju ljudi in premalo evangeljskemu. Ideološko gledanje na svet in življenje, s tem
pa nujno tudi na konkretne ljudi, je vedno totalno, izključujoče. Ali je belo ali črno, druge
možnosti skoraj ni. V življenju pa vendarle ni tako. “Kajti nepopolno spoznavamo,
nepopolno prerokujemo.« (1 Kor 13, 9) Ideološko presojanje je vedno močno pod vplivom
razuma in izključuje srce.
Pastoralno gledanje mora vedno vključevati tudi potrebno širino, zavest o lastni
nepopolnosti, vedenje, da smo ljudje šele na poti in ne že na cilju. Ideološkost hoče nekako
prehiteti zakonitost počasnega zorenja in napredovanja in vse presojati že iz končnega
gledišča. Lahko bi rekli, da je bil Rožman podoben nekaterim današnjim ljudem, ki včasih
tako silovito želijo doseči neko stanje popolnosti, da si kmalu začno domišljati, do so ga
resnično že dosegli ali da so tik pred tem.
Iz ohranjenih virov je mogoče videti, da je Rožman sicer poudarjal, kako so tudi
komunisti in partizani samo ljudje, ki so potrebni človeškega razumevanja. Zato je težko
razumeti, da se jim ni želel bolj približati ali vsaj ni storil nič v tej smeri. Tako je
pravzaprav ravnal v nasprotju s pastoralnimi inštrukcijami, ki jih je sam izdal.127 V teh
inštrukcijah namreč škof Rožman “zelo jasno razmeji med obsodbo ideologije in skrbjo za
posameznika”.128 Je bilo nedosledno ravnanje znamenje osebne šibkosti? Premalo poguma
in evangeljskega zaupanja v božjo pomoč? Je bilo vendarle laže v teoriji pred vojno
opredeliti razmerje med načelnostjo in praktičnim ravnanjem, kot pa se v času vojne držati
zapisanih načel?
Težko je tudi razumeti, da ni več storil za dušno-pastirsko oskrbo med partizani.
Zgolj iz ideoloških razlogov? Velikokrat so kristjani, ki so bili v partizanskih enotah,
prosili za duhovnike. Moral je vedeti, da so mnogi kristjani med njimi! Ali niso bili ti še
bolj potrebni pomoči, če so bili zapeljani? Je bil po sredi strah pred Italijani in Nemci?
Lahko tvegamo trditev, da je bila v tem pogledu zamera kristjanov, ki so bili v
partizanih, po končani vojni do neke mere upravičena. Pri presojanju njegovega ravnanja s
pastoralnega vidika ni mogoče mimo kritike. Ni bilo narobe, da je duhovniške kurate
postavil med vaške stražarje in domobrance, narobe je bilo, da jih ni poslal tudi med
partizane.
Sicer pa njegovo predvojno in tudi medvojno pastirsko delo kažeta, da je želel kar
najbolj dosledno izpeljati vsa cerkvena navodila. To mu je na večini področij tudi uspelo.
Razen nekaj politično vprašljivih odločitev torej Rožmanu ni veliko očitati, nasprotno –
vedno bolj se kaže kot Cerkvi in narodu popolnoma predan in delaven dušni pastir.
2.1.2 Anton Vovk
Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi v župniji Breznica na Gorenjskem. Ta
župnija je nekaj posebnega, ker je po Finžgarjevem poročilu v 19. stoletju dala kar 120
izobražencev, izmed katerih bodo mnogi ostali trajno zapisani v slovenski zgodovini, kot
npr. Matija Čop, Anton Janša, Fran Saleški Finžgar, Janez Jalen in seveda najbolj znani
127
“Od sodelovanja s komunisti pa moramo seveda dobro razlikovati dušno-pastirsko skrb za vernike, ki so postali
komunisti. Tudi njim moramo oznanjati evangelij, tudi nje moramo ljubiti z nadnaravno ljubeznijo; vse moramo storiti,
da jih rešimo.” (Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo, 137.)
128
T. Grieser Pečar – F. M. Dolinar, n. d., 207.
PASTORALNI SUBJEKTI
43
France Prešeren, ki se je rodil sto let pred Antonom Vovkom v isti hiši pri Ribičevih.129
Kot pranečak največjega slovenskega pesnika je bil Anton na svoj rod zelo ponosen in se
je ob raznih poznejših težavah z oblastjo rad skliceval na to povezavo s priznanim prvakom
med poeti.130 Med njegovimi rodbinskimi predniki velja omeniti tudi Janeza Prešerna, ki je
bil ob koncu 17. stoletja ljubljanski prošt in predsednik Academiae Operosorum.
Anton Vovk je bil zadnji med devetimi otroki, od katerih sta dva že zelo mlada
umrla. Oče mu je umrl, ko je imel komaj dobra tri leta. Ker je mati ostala sama z otroki, je
bil za Antona zelo pomemben njegov birmanski boter Anton Zupan, profesor v Kranju. Ta
ga je spravil v Kranj in skrbel za njegovo šolanje. Prav v času Antonovega prvega obhajila
je stopil v veljavo odlok papeža Pija X. o zgodnjem prejemanju tega zakramenta.
Leta 1911 je vstopil v 1. razred klasične gimnazije, kjer se je dobro naučil latinsko,
pa tudi nemško, saj so nekatere predmete poučevali samo v tem jeziku. Živel je zelo
skromno, saj se je za preživljanje ukvarjal celo z lovljenjem gadov, ki jih je prodajal
lekarnarju.131 Rodbinsko povezanost s Prešernom dokazuje njegova pesniška žilica, ki jo je
dokazal v mladostnih pesmih, pozneje pa v pisani in govorjeni besedi.
Ker je bilo mesto Kranj tedaj zelo liberalno in je v cerkev razen kmetov iz okolice
hodilo le malo meščanov, je bilo za Antona pomembno zlasti dejstvo, da je vstopil v
Marijino kongregacijo in zato močno gojil zakramentalno življenje in da je prišel tam v
stik s škofom Jegličem, ki je tja rad prihajal spovedovat mladino. A sredi študija na
gimnaziji je izbruhnila prva svetovna vojna, ki je povzročila razpad avstro-ogrske
monarhije in nastanek Jugoslavije. To je dočakal Anton Vovk že kot gojenec malega
semenišča v Zavodu Sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Komaj 17-letnemu je umrla
še mati, na katero je bil zelo navezan.132 Ravnatelj malega semenišča je bil poznejši škof
Janez Gnidovec, ki je močno vplival na dijake s svojo svetniško osebnostjo. Na tej prvi
slovenski gimnaziji, kjer se je poučevalo v slovenskem jeziku že v času Avstro-ogrske, je
Anton Vovk dan pred svojim 19. rojstnim dnem maturiral z odliko. Na njegov duhovni
razvoj je vsekakor močno vplivala rojstna hiša, iz katere je v 150 letih izšlo kar 15
duhovnikov, že omenjena rodovna povezava z znamenitimi predniki in pa zgodnja izguba
očeta ter v mladostnih letih tudi matere.133
Še istega leta 1919 je Anton vstopil v semenišče v Ljubljani, ki je prav tisto leto
dobilo novega rektorja Ignacija Nadraha. On je zanj očetovsko skrbel tudi pozneje.134 Z
istim akademskim letom pa je začela delovati tudi nova slovenska univerza.135 Že v prvem
letu se je profesorskemu zboru znamenitih mož, kot so bili brata Aleš in France Ušeničnik,
Franc Ks. Lukman in drugi, pridružil tudi poznejši Jegličev naslednik Gregorij Rožman in
pa poznejši beograjski nadškof Ujčič.136
129
Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 7.
»Kadar je moral poslušati sramotenje tistega časa in obkladanja z »izdajalcem«, je vedno ponosno odgovarjal:
»Prešeren je bil moj stari stric!« (L., Časi so zahtevali pokončnega človeka.)
131
Prim. L. Ceglar, n. d., 15.
132
133
Nadškof Vovk se je na koncu svojega življenja spominjal svoje mladosti takole: »Moja mladost ni poznala in uživala
sedanjega načina življenja. Nisem smel niti misliti na kolo ne na izlete, moje opravilo je bilo v počitnicah trdo kmečko
delo. Pod Triglavom sem doma, pa nikdar nisem bil v njegovem kraljestvu. Moji edini izleti so bili v dijaških letih ob
nedeljah zjutraj na Brezje, vedno peš in navadno s čevlji v rokah.« (Prim. Okrožnica 9/1963.)
134
To posebno skrb Nadraha za Vovka so nekateri videli tudi v tem, da je šel v službenem napredovanju točno po
Nadrahovi poti: kaplan v Metliki in Tržiču, kanonik, vodja semenišča, generalni vikar. Ko je Vovku ob priliki neki
redovnik to oponesel z besedami: »Vi ste Nadrahovo maslo!«, Vovk tega očitka kar ni mogel pozabiti. To kaže, da je to
dejstvo čutil tudi sam, saj taka izbira v Cerkvi ni bila redka. (Prim. F. Vrhunc, Ob 25-letnici smrti nadškofa Antona
Vovka, 45.)
135
Univerza v Ljubljani je bila ustanovljena 23. 7. 1919 in je ob svojem začetku obsegala pet fakultet, med njimi tudi
teološko.
136
130
PASTORALNI SUBJEKTI
44
Antona Vovka je škof Jeglič posvetil v duhovnika na god sv. Petra in Pavla leta
1923.137 Prvo njegovo kaplansko mesto je bilo v župniji Metlika, kjer je kaplanoval dve
leti, enako kot sto let pred njim posvečeni Friderik Baraga, poznejši škof med Indijanci v
Severni Ameriki. Tudi dejstvo, da je stanoval v isti sobi kot pred njim ta svetniški mož, je
vplivalo na njegovo prizadevanje za duhovno rast in pastoralno delo med Belokranjci. Tu
je zelo zavzeto in uspešno duhovniško deloval in se trudil biti vsem enako dostopen.138
Tri leta zatem je bil prestavljen na drugi konec škofije v Tržič na Gorenjskem.
Njegovo tržiško obdobje se je začelo s kaplansko službo, ki jo je opravljal dve leti. Tu je
župnikoval msgr. Matija Škrbec, od katerega se je Vovk veliko naučil in ga tudi pozneje
močno cenil. Škrbec je že leta 1924 začel izdajati prvi župnijski list v Sloveniji »Cerkveni
glasnik«, v katerega je pisal tudi Vovk. Ko je Vovk prišel v to industrijsko in obrtniško,
mesto najbrž ni slutil, da bo tu preživel kar petino svojega življenja.
Po imenovanju dotedanjega tržiškega župnika Škrbca za župnika in dekana v
Kranju, je njegovo mesto zasedel Anton Vovk, ki so ga župljani zelo toplo sprejeli, čeprav
je bil takrat najmlajši župnik v škofiji.139 Kot župnik se je Vovk tako vrgel v delo, da je
kmalu živčno zbolel in bil tako bolan, da mu je zdravnik moral odrediti počitek in obilno
hrano, zaradi česar je ostala vse življenje telesna debelost, ki se je ni mogel več rešiti.140
Zelo se je zavzel za obnovo cerkva v župniji, za močno prosvetno delovanje, predvsem pa
za dvig verskega življenja faranov, razvoj dobrodelnosti in socialne pomoči. Prizadeval si
je za lepe odnose s svojimi sobrati duhovniki, ki so ga zato imenovali kar »tržiško
sonce«.141
Leta 1940 je zaprosil za izpraznjeno mesto kanonika v stolnem kapitlju in ga komaj
40-leten dobil z namenom, da postane rektor semenišča, vendar je to preprečil začetek
vojne. Med vojno je bilo pomembno njegovo delo za preganjane duhovnike, ki so se v
Ljubljano zatekli iz predelov Slovenije, ki so jih zasedli Nemci. Nekaterim je uspelo
pravočasno pobegniti v t. i. Ljubljansko pokrajino, zato je bila velika skrb ljubljanskega
škofa tem duhovnikom omogočiti normalno življenje. Vovk je bil zelo iskan pridigar, ker
je že s svojo visoko telesno postavo in močnim glasom pritegnil pozornost. Tako je bil
pridigar tudi na zlati maši rojaka Finžgarja.142
Zaradi stikov s Finžgarjem so mu nekateri očitali povezavo z OF in podpiranje
partizanov, kar pa so pozneje mnogi, zlasti še tedanji Rožmanov in pozneje Vovkov tajnik
Lenič, odločno zanikali.143
Leta 1944 je za Nadrahom prevzel vodstvo semenišča, ki je bilo zaradi vojnih
razmer že napol prazno, pa tudi v hudih gmotnih težavah. Večina bogoslovcev je namreč
odšla k domobrancem, predvsem iz strahu pred nemško mobilizacijo. V semenišču so
ostali zlasti šestoletniki. Škof Rožman je pred svojim odhodom v tujino tudi njim dal na
izbiro, da odidejo ali ostanejo. Kljub Vovkovim poskusom, da bi jih zadržal doma, so vsi
že naslednji dan odpotovali. Tako je odšlo tudi 16 diakonov, ki so bili tik pred
duhovniškim posvečenjem. Samo štirje od njih so se pozneje vrnili. To je pomenilo hud
udarec za škofijo, ki še 25 let pozneje ni imela v enem letu toliko novomašnikov, kot bi jih
137
»God sv. Petra in Pavla je bil zame najbolj srečen spominski dan življenja, saj sem bil ta dan posvečen v duhovnika.
Večje milosti mi Bog ni mogel dati ...« (F. Vrhunc n. d., 44.)
138
Vse priče soglašajo, da je bil Vovk pobožen, zbran, goreč duhovnik in dober pridigar. M.M. je dejala: »Če Vovk ni bil
svetnik, ni nihče.« (Prim. L. Ceglar, n. d., 65.)
139
140
Sam Vovk je večkrat opravičeval svojo obilno telesno težo z zdravnikovim naročilom: »Živci morajo plavati v masti«.
(Prim. L. Ceglar, n. d., 107.)
141
Prim. L., Časi so zahtevali pokončnega človeka.
142
F. S. Finžgar je pred tem odkupil Vovkovo in Prešernovo rojstno hišo v Vrbi z namenom, da bi postala kulturni
spomenik. (Prim. L., Ceglar, n. d., 107.)
143
Prim. L. Ceglar, n. d. 108 in isti, Nadškof Vovk, III. del, 102–118.
PASTORALNI SUBJEKTI
45
bilo to leto.144 Poleg mnogih bogoslovcev je čez mejo odšlo tudi približno 200
duhovnikov, med njimi trije kanoniki, trije škofijski tajniki, pet profesorjev teološke
fakultete in le redki so se vrnili.145 Dne 13. 6. 1945 so prišli Oznovci po 78-letnega prelata
Nadraha, ki je za škofom Rožmanom vodil škofijo in ga iz Vovkovega stanovanja odvedli
v zapor.146 Za njim je prevzel vodstvo škofije kanonik Vovk.147 Čeprav šele peti po
vrstnem redu med sedmimi kanoniki in šele pri petinštiridesetih letih, se je vsem prav on
zdel najbolj primeren za to službo.
2.1.2.1 Generalni vikar
Sprva je nova komunistična vlada še kar z naklonjenostjo sprejela Vovka kot
ordinarija, saj je zaradi povezave z rojakom Finžgarjem upala, da bo tudi on enakega
mišljenja.148 Vendar so zaradi sovražnega razpoloženja oblastnikov do Cerkve težave
kmalu prišle. Mnoge župnije so ostale brez duhovnikov, tistim duhovnikom pa, ki oblasti
niso bili všeč, ni hotela dati dovoljenja za nastanitev v župniji. Sledilo je množično
zapiranje duhovnikov, močna propaganda proti Cerkvi v medijih in montirani procesi, na
katerih so obsojali duhovnike na izredno visoke kazni. Komunistično delovanje je bilo tako
zelo ideološko, saj so raje videli, da ostanejo na Gorenjskem po župnijah nemški
duhovniki, kot da se nanje vrnejo tisti slovenski, ki so prebili štiri leta v izgnanstvu na
Hrvaškem, v Srbiji in drugod. To le dodatno potrjuje dejstvo, da tudi drugih duhovnikov
oblast ni preganjala zaradi domnevnih prestopkov, ampak iz ideoloških razlogov.149
Vovku je prva leta povzročala največjo skrb zapolnitev izpraznjenih župnij z
duhovniki, ki so se vrnili, a so imeli težave s pridobivanjem dovoljenj. Dober mesec po
prevzemu oblasti so komunisti od Vovka zahtevali javno izjavo o lojalnosti novi oblasti in
obsodbo delovanja Cerkve, posebno škofa Rožmana med vojno. Po posvetovanju s
profesorji TF, kanoniki in redovnimi predstojniki je Vovk podpisal izjavo, ki naj bi jo
sestavil Jožef Pogačnik. V njej je rahlo obsojena okupacija in Rožmanovo delo.150 Obljub,
ki jih je ob tej izjavi dala oblast, le-ta ni izpolnila. Obratno, večina članov delegacije, ki je
pred predsednikom narodne vlade Borisom Kidričem podala to cerkveno izjavo, se je
kasneje znašla v ječi.151 V domovino se je, kljub zagotovilom o neovirani možnosti vrnitve,
lahko vrnilo le nekaj v tujini posvečenih mladih duhovnikov.
Vovk se je kljub močnemu policijskemu nadzoru trudil za ilegalne stike s Svetim
sedežem, škofom Rožmanom in drugimi v tujini živečimi duhovniki. Prav s
posredovanjem v Rimu in pri nunciju mu je uspelo po dvanajstih tednih spraviti iz ječe
priletnega kanonika Nadraha.152
Vovk se je kot generalni vikar udeležil prve seje škofovske konference v povojni
Jugoslaviji pod vodstvom zagrebškega nadškofa Stepinca, ki je 20. septembra 1945 izdala
znamenito pastirsko pismo, v katerem opisuje razmere po prihodu nove oblasti.153 Popis
144
146
Tako so se izpolnile besede, ki jih je ponovil za apostolom Tomažem, ko je hotel poudariti zvestobo škofu Rožmanu:
»Pojdimo še mi, da z njim umrjemo« (Jn 11,16). (Prim. L. Ceglar n. d., 120.)
147
Prim. S. Lenič, Moji spomini, 34.
148
»Takratne oblasti so ga še kar nekako sprejele. Vedeli so, da je njegov prijatelj rojak Finžgar, ki je takrat v javnosti
veliko pomenil.« (L., Časi so zahtevali pokončnega človeka.)
149
150
Prim. S. Lenič, n. d., 37.
151
152
153
Uradi naslov se glasi: »Pastirsko pismo katoliških škofov Jugoslavije, izdano na vsesplošnih škofovskih konferencah v
Zagrebu dne 20. septembra 1945.« Obsega pa sedem gosto tipkanih strani.
145
PASTORALNI SUBJEKTI
46
stanja glede verskih pravic državljanov in spoštovanja svobode vesti in lastnine je resnično
pretresljiv in v primerjavi s predvojnim stanjem katastrofalen. Ena osrednjih stvari je usoda
mnogih duhovnikov. V zaporih z njimi ravnajo skrajno nečloveško. Pred vojno je obstajalo
kakih sto katoliških časnikov, po vojni ni nobenega več. Odvzete so katoliške tiskarne,
semenišča po večini zasedena z vojaštvom. Verouk je postal neobvezen in skrčen na eno
uro tedensko. Katoliške srednje šole in internati so ali zaprti ali odvzeti. Ovirano je
prihajanje mladine ob nedeljah k maši. Z uvedbo civilnega zakona je krščanskemu zakonu
odvzeta svetost. Težave ima Cerkev pri karitativni dejavnosti. Agrarna reforma je pustila le
malo zemlje župnijam, vse drugo je brez odškodnine odvzeto. Najhujši pa je brezbožni in
materialistični duh, ki ga oblast vse povsod vzpodbuja. Škofe tolaži trenutno še močno
versko življenje vernikov, bojijo pa se za prihodnost Cerkve, če se bo tak trend nadaljeval.
Zato škofje zahtevajo svobodo tiska, šol združenj, karitativnega dela, spoštovanje človeške
osebe, krščanskega zakona in vrnitev premoženja.
To dolgo pastirsko pismo so prebrali po vseh cerkvah v nedeljo 30. septembra. V
Sloveniji je izzvalo veliko jezo tedanjih oblasti, ki so od Vovka zahtevale, naj vsebino
prekliče, a je odločno odvrnil: »Nikoli ne bom preklical, pa tudi nikoli več nobene izjave
dal!«154
Zato pa se je preganjanje Cerkve vedno bolj stopnjevalo. Tak nastop škofov je
prišel oblasti prav v njeni nameri, da je Cerkev treba onemogočiti in vero izkoreniniti.
Marksisti so bili prepričani, da jim bo to tudi v razmeroma kratkem času uspelo.155 Z
odpravo verskega tiska je bila Cerkvi odvzeta možnost, da se v javnosti brani pred
neutemeljenimi napadi, preprečen je bil stik s svetom, zlasti z Vatikanom, versko življenje
zoženo na dogajanje v cerkvi, ves čas pa je močno delovala tajna policija, ki je vse
nadzirala in zlasti poskušala vnesti razdor v cerkvene vrste s spodbujanjem medsebojnega
nezaupanja. Samo kar zadeva časopisne publikacije je Cerkev pred vojno imela na voljo 2
dnevnika, 12 tednikov, 39 mesečnikov. – In vse to je bilo zdaj odpravljeno.
Zanimiva je bila taktika komunistov, ki niso takoj po končani vojni nastopili z vso
silo, ampak premišljeno in načrtno najprej z močno protiversko propagando, sprejemanjem
nove ustave in druge zakonodaje. Vse to je dajalo videz pravnega postopanja.
Zaradi pomanjkanja tiska se je porodila zamisel za »stenčas« (stenski časopis), ki je
vsaj za silo mogel ljudi obveščati, seveda le tiste, ki so prihajali v cerkev.156 Hudo omejitev
cerkvenega delovanja je pomenil tudi odvzem njenega premoženja, s čimer je bila Cerkev
prisiljena živeti zgolj od prostovoljnih darov vernikov, ki pa so že tako živeli v
pomanjkanju zaradi obveznih oddaj kmetijskih pridelkov in slabega gospodarjenja, prva
leta po vojni strogo po ruskem vzorcu. Tudi duhovniki so bili prisiljeni živeti v
precejšnjem pomanjkanju in nekateri v nemogočih stanovanjskih pogojih.157 Poleg
omejitve tiska je bil najbolj daljnosežen in zelo temeljit državni poseg na področje vzgoje,
kjer je oblast izvajala tako prefinjen in učinkovit pritisk na starše, da se je število
veroučencev hitro manjšalo.158
Po Rožmanovem odhodu iz države se je najbolj očitno kazala odsotnost škofa v
tem, da nihče ni imel pooblastila za birmovanje. Tako leta 1945 sploh ni bilo birme,
naslednje leto pa si je generalni vikar Vovk pomagal s tem, da je vabil za birmovanje
beograjskega nadškofa Ujčiča in zagrebškega škofa Lacha.159 Niti Rožman, ki je sicer že
154
F. Vrhunc, Mojih pet škofov, 5.
To je priznal Zdenko Roter v Novi Gorici leta 1982 (Prim. Naša luč 6/1982, 1.)
156
Nastanek stenčasa se pripisuje frančiškanu p. Romanu Tomincu, ki je ta način uporabil že kmalu po letu 1945. (Prim.
F. Bole, Prof. p. Roman Tominec, 8.)
157
158
Leta 1946 je na vprašanje, ali hočejo verski pouk svojih otrok v šoli, 93 % slovesnih staršev odgovorilo pritrdilno.
Vendar zaradi kontrole, pritiska in strahu mnogo staršev otrok ni več priglasilo. (Prim. L. Ceglar, n. d., 141.)
159
155
PASTORALNI SUBJEKTI
47
avgusta 1945 papežu ponudil svojo odpoved škofiji, a je ta ni sprejel, niti Vovk si sprva
nista veliko prizadevala za trajno rešitev tega vprašanja, saj je bil Vovk prve mesece še
prepričan, da se bo škof Rožman vrnil, ta pa je tako upanje gojil tudi še v letu 1946.
Vendar so razmere vedno bolj kazale, da se Rožman ne bo mogel več vrniti, zato je
moral tudi Vatikan nekaj ukreniti. To je lahko storil po prihodu ameriškega škofa Jožefa
Hurleya v Beograd, dne 30. 1. 1946, ki je odslej vodil nunciaturo. Njegov tajnik Marcussi
je Leniču razodel novo stališče Vatikana: »Rožman ne bo nikoli več škof v Ljubljani, ker
sveti oče zameri škofom, ki so zapustili škofije. Novi škof bo Anton Vovk.« Ta zasuk
Rima v odnosu do Rožmana je mnoge v Sloveniji presenetil in razočaral, ker je bilo to v
močnem nasprotju s prejšnjimi stališči papežev do komunizma.160 Na prošnjo Rima, naj
predlaga kandidate za pomožnega škofa, je Rožman predlagal tri kandidate in na prvem
mestu navedel Vovka, nato Šimenca in Pogačnika.
2.1.2.2 Škof ljubljanske škofije.
V Ljubljani je potekal od 21. do 30. avgusta 1946 sodni proces proti škofu
Rožmanu in se končal z obsodbo.161 Samo dva tedna pozneje je bilo 15. septembra v Rimu
podpisano imenovanje dveh slovenskih pomožnih škofov: Antona Vovka v Ljubljani in
Maksimiljana Držečnika v Mariboru. Tri dni za tem je bil zaprt zagrebški nadškof Alojzij
Stepinac in Tito je nekaj dni pred začetkom procesa proti njemu v govoru na kongresu v
Beogradu zagrozil: »Aretirali smo Stepinca in aretirali bomo vsakogar, ki bi se upiral
sedanjemu stanju, pa če mu je prav ali ne.«162 Imenovanje za 31. ljubljanskega škofa je bilo
Vovku izročeno v Ljubljani dan pred začetkom Stepinčevega procesa. Oblast v Ljubljani je
bila nejevoljna, ker je do imenovanja prišlo brez predhodnega posvetovanja z vlado, zato
ga na začetku ni hotela priznati.
Vovkovo škofovsko geslo je bilo: »V Gospoda zaupam«, kar moremo razumeti tudi
kot odraz negotovosti dobe, v kateri je nastopil svojo škofovsko službo, saj brez globokega
zaupanja in predanosti Bogu ne bi mogel sprejeti odgovorne naloge v tako težavnih
okoliščinah, ki so bile nakazane zgoraj.
Več tednov je imenovanje ostalo v tajnosti, ko pa je bilo 18. 10. 1946 uradno
objavljeno, sta se šla z Držečnikom predstavit notranjemu ministru LRS Borisu Kraigherju.
Ko je bil v okrožnici duhovnikom sporočen datum posvečenja in dana naročila, naj se dan
pred tem slovesno zvoni po vseh cerkvah, je reagirala slovenska vlada. Očitno se je zbala,
da bi posvečenje preveč dvignilo samozavest vernikom in kleru, hkrati pa je hotela
pokazati, da je treba tudi v notranjih cerkvenih odločitvah z njo računati. Minister Kraigher
je dal poklicati tajnika Leniča in prepovedal posvečenje, češ da ni bila vlada za to nič
vprašana. Posredovati je moral nuncij v Beogradu pri zveznem ministru in šele dva dni
pred posvečenjem je prišla brzojavka, da posvečenje bo, vendar naj bo brez slovesnega
zvonjenja. Med tem pa je že izšel verski list Oznanilo, ki je slovesno posvečenje že
napovedal. Policiji ni preostalo drugega, kot da je le prepovedala branje posebnega
pastirskega pisma novega škofa. Ker obreda oblast ni mogla preprečiti, je poslala v cerkev
človeka, ki je med obredom spustil solzilni plin. Da bi policija prikrila svojo vpletenost, je
poklicala na zagovor škofovega tajnika Leniča naj pojasni, kdo je ta incident povzročil.163
160
162
163
161
PASTORALNI SUBJEKTI
48
Kot škof se je Vovk pogumno boril za pravice Cerkve, vendar mu je prvo bilo
njeno pastoralno poslanstvo.164 A razmere so bile težke, saj je nova oblast skušala zabrisati
vse sledi svojega medvojnega in povojnega zločinskega početja. Tudi tako, da je dala
izkopati posmrtne ostanke tistih, ki jih je OF ukazala likvidirati (Ehrlich, Natlačen, Župec,
Kikelj ...), in jih odpeljala neznano kam. To ravnanje je Vovk ostro obsodil.165
Zaradi naraščajočega pritiska na vernike, so se ti še toliko bolj zatekali v cerkev in
zlasti k pobožnosti do Marije. Zato je bila nad vse pomembna navzočnost milostne podobe
Marije Pomagaj z Brezij v ljubljanski stolnici, kamor je bila prinesena ob nemški zasedbi
Gorenjske. Ko so se razmere toliko uredile, da ni bilo strahu za oskrunitev podobe, so jo na
škofov ukaz slovesno prenesli nazaj na Brezje. V ljubljanski stolnici se je ob slovesu zbrala
taka množica, da je ustavila tudi promet v bližini, na samih Brezjah pa je pričakalo
Marijino podobo nad 20.000 ljudi.166
Posebno poglavje so bile v povojnem času birme po župnijah, na katerih se je
pokazal ves prepad med željo vernikov po zakramentih in dejansko možnostjo po javnem
manifestiranju vernosti, ob tem pa še neizmerna pretkanost načrtovalcev uničenja vere. Ti
so se posluževali za to tajne policije ali domačih prenapetežev in uprizarjali vse mogoče
napade na škofa in vernike ali vsaj ovirali obrede. Posluževali so se raznih sramotilnih
dejanj, pa vse do fizičnih napadov in poskusov umora.167
Niso se ohranile vse podrobnosti z zasliševanj, ki so jih dolga leta izvajali
oblastniki tako, da so zvečer prihajali po škofa ter ga cele noči zasliševali, proti jutru pa
privedli nazaj na škofijo z grožnjo, da ne sme ničesar od tega izdati drugim ter normalno
delati cel dan.168
Oblast je začela zapirati nadškofove ožje sodelavce. Tako je moral v ječo kanonik
Pogačnik, ker je pridigal proti komunizmu. Presedel je osem let.
Edvard Kardelj je leta 1947 na shodu v Ljubljani tako napadal Cerkev, da je
nahujskana množica razbila vrata v škofijo in v stavbi vse razdejala.169 Nekaj dni po tem
dogodku so zaprli škofovega tajnika Leniča, ki je v zaporu ostal kar 8 let.170 Množično so
zapirali tudi druge duhovnike. Po odvzemu zavodov in šol redovnikom in redovnicam, češ
da je vzgoja zadeva države, je bila škofova naloga reševati tudi to vprašanje. Redovne
duhovnike je nastavljal na izpraznjene župnije. Tako so morali redovniki prevzeti
pastoralno delo po župnijah, kar je bil v tistih okoliščinah tudi edini način njihovega
preživetja.
Po juniju leta 1948, ko se je Tito sprl s Stalinom, so se jugoslovanski komunisti
trudili dokazati sovjetskim, da so bolj pravoverni od njih, zato je nastopila doba
»aktivistične ateizacije« (Roter), ki je potegnila marsikaj za seboj. Zaostrile so se razmere
glede verouka v šoli, cerkvenega premoženja, možnosti delitve zakramentov. Kdor se je
upiral, je v najboljšem primeru bil lahko ob karte za hrano in s tem obsojen na lakoto.
Po Leničevi aretaciji je opravljal tajniške posle Božidar Slapšak, a tudi tega so tik
pred božičem 1948 zaprli in obsodili. V zaporih je bil 8 let, 2 meseca in 16 dni.171 Ker so
imeli na škofiji udbovci nastavljene prisluškovalne naprave, so bili vedno na tekočem, kaj
se tam govori, zato niti škof ni mogel nikomur zaupati.172 Zelo veliko duhovnikov je bilo
164
»Vemo, da se je posebno prva leta boril kakor lev za pravice Cerkve ter skrbel za naše župnije.« (»Bil je od - Boga
poslan!«)
165
166
167
168
Prim. F. Petrič, Mojih pet škofov.
169
170
Uničujoče posledice zaporov so bile za Leniča in druge duhovnike tako hude, da se Lenič še leta 1982 se ni upal o tem
govoriti, ampak šele v letu 1988 in pozneje. To pa je bil hud pritisk tudi za škofa. (Prim. L. Ceglar, n. d., 198 sl.)
171
Prim. ŠLN, 390.
172
PASTORALNI SUBJEKTI
49
zaprtih, zelo veliko na prisilnem delu, ostali so bili ovirani pri rednem pastoralnem delu.
Zaradi zelo hudih pritiskov si mnogi mladi fantje niso upali vstopiti v bogoslovje ali pa so
se temu odpovedali. Prav poseben problem za škofa je predstavljalo Ciril-Metodijsko
društvo, ki je imelo namen razcepiti duhovniške vrste. Škof se je moral soočiti s hudimi
pritiski na duhovnike, da bi se ustanovila nekakšna narodna Cerkev, ločena od Rima. Vovk
društva ni odobril, a ga je sprejel kot manjše zlo.173
Po petih letih od ker je Vovk kot generalni vikar prevzel škofijo, je postalo že bolj
ali manj jasno, da se razmere ne bodo tako zelo spremenile, da bi škof Rožman lahko prišel
nazaj v Ljubljano. Zato je z njegovim soglasjem Rim dne 27. 9. 1950 Vovka imenoval za
apostolskega administratorja s pravicami rezidencialnega škofa. Tak njegov status je trajal
do Rožmanove smrti 16. 11. 1959. Kakor doslej je tudi po tem imenovanju ostal rektor
semenišča (da bi ga tako bolje zaščitil), vendar je sedaj za namestnika imenoval Jožefa
Pogačnika, ki je hkrati postal njegov delegat.
Leta 1951 je za deset let prevzel v upravljanje tudi slovenski del tedanje reške
škofije (dve dekaniji z 12 župnijami). Istočasno je za štiri leta prevzel v upravo tudi
slovenski del tržaško-koprske škofije, ki je obsegal 29 župnij. Tako je za nekaj časa (do 28.
9. 1955) oblast upravitelja ljubljanske škofije segala prav do morja.
Posebno hude neprijetnosti je škof Vovk doživljal ob birmovanjih na deželi.
Marsikje so ponoči pred samo slovesnostjo požagali mlaje, popackali cerkev, razbijali
okna ... Marsikje je bilo zelo očitno vse zrežirano v soglasju s policijo, ki bi morala skrbeti
za red, a se je takrat umaknila.174
Višek preganjanja Cerkve gotovo pomeni zažig škofa Vovka v nedeljo 20. januarja
1952 na novomeški postaji, ko je potoval v spremstvu dveh duhovnikov, da bi v Stopičah
blagoslovil prenovljene orgle. Na vlaku je bil polit z bencinom in zažgan, kar je verjetno
svojevrstna žalostna posebnost v nekdanji komunistični Evropi. Tudi druge škofe so hudo
ovirali ali celo fizično obdelovali ter zapirali, vendar je bil ta primer tudi po svetu in med
domačo javnostjo posebno odmeven.175 Nedvomno je ta napad zelo pospešil škofovo
močno sladkorno bolezen, ki je sledila drugim šikanam in živčnim pritiskom.
Danes je gotovo, da je bil »inscenirani sramotni zažig« (Lenič)176 naročen iz
Ljubljane in vnaprej dobro načrtovan, saj so se nanj določeni krogi skrbno pripravljali.177
Iz pričevanj navzočih je jasno, da je bilo to dejanje premišljen napad na škofa predvsem z
namenom sramotenja in poskusom umora.178 To je tembolj očitno, ker so bili ves čas
navzoči državni varnostni organi, ki niso storili ničesar, da bi ga rešili iz opite množice.179
Celo več, župniku v Stopičah je oblast pred škofovim prihodom »dala častno besedo
garancije«. Ob politju z bencinom in zažigu je škof dobil opekline tretje stopnje na vratu
(15 x 7 cm), kjer mu je zgorel kolar, ki ga ni mogel tako hitro odvreči, kot je lahko storil z
gorečo suknjo. Iz njegovega ravnanja ob večurnem sramotenju vnaprej nahujskane in z
alkoholom opite drhali v postajni čakalnici in v stoječem vagonu je povsem razvidno
škofovo herojsko mirno prenašanje vsega. To je bilo za mnoge njegove sodobnike
najtrdnejše potrdilo Vovkove svetniške osebnosti.180 Zaradi velikosti rane in zaradi
sladkorne bolezni transplantacija kože ni bila možna, poleg glavne rane pa je bilo še pet
173
175
176
Prim. D. Rupel ..., Pogovor s škofom Stanislavom Leničem, 1938.
177
Prim. L. Peterle, »Zaupam v Gospoda«, 8.
178
»Danes lahko rečemo, da je bilo to, kar se je zgodilo, načrtovano in scenarij dobro pripravljen na Notranji upravi
(tedanji OZNI ali UDBI) v Ljubljani. Le da scenarij ni v celoti uspel in je ta dogodek, o katerem je tedaj poročalo
svetovno časopisje, vrgel slabo luč na takratno Jugoslavijo.« (F. Vrhunc, Zažig in poskus umora škofa Vovka, 158.)
179
Prim. F. Vrhunc, n. d., 156.
180
Zato je razumljivo, da je bila v novejšem času (1997) že dana pobuda za sprožitev škofijskega postopka za njegovo
beatifikacijo.
174
PASTORALNI SUBJEKTI
50
drugih otokov ožgane kože. Tako mu je zelo opazna brazgotina na vratu ostala vse
življenje.
Seveda slovenski in jugoslovanski mediji o zažigu škofa niso poročali. Poročali pa
so tuji mediji, tako da je škof dobil pismo z izrazi solidarnosti celo od popolnoma
neznanega človeka iz južne Indije.181 Vsi mediji (Reuter, NCWC, L’Osservatore Romano,
Times ...) so obsojali to dejanje in ob tem jasno videli neskladnost med trditvami
jugoslovanskega režima o verski svobodi in dejanskim stanjem. Ukrepal je tudi Vatikan.
Svojevrstna značilnost tistega časa je Vovkovo prepričanje, češ da mu je Tito rešil
življenje. On naj bi zdravnikom naročil, naj mu za vsako ceno rešijo življenje. Bal naj bi se
posledic tega dejanja v svetovni javnosti, če bi škof za posledicami napada umrl.182
Naivnost in prepričanje vernikov, duhovnikov in škofov, da je režim sicer slab, ljudje, ki so
ga ustvarili, pa vendarle dobri, je bila po eni strani odrešujoča za vse preganjane, po drugi
strani pa je tudi omogočala ljudem na oblasti, da so delali, kar so hoteli. Zdi se, da je
naivna vdanost v razmere, kakršne pač so, pri vernih v sorazmerju z močjo pritiska, ki jo
totalitarni režim izvaja nad podrejenimi. To daje oblastnikom lažni občutek, da z načinom
njihovega vladanja ni nič narobe, saj stiskani ne kažejo večjega nasprotovanja takemu
režimu.
V tem času je oblast izločila Teološko fakulteto iz univerze, tako da je (p)ostala
zgolj cerkvena ustanova in diplom država ni priznavala. Do sprememb je moralo leta 1952
na pritisk vlade priti tudi v semenišču, saj je bil prorektor Jožef Pogačnik ponovno zaprt,
umakniti se je moral zelo načelni spiritual Anton Čepon. Škof se je raje uklonil pritisku,
kot da bi tvegal zaprtje semenišča. Rektor je postal Janez Oražem, ki je istočasno postal
tudi docent za pastoralno teologijo. Izločitev TF iz univerze in izsiljena zamenjava vodstva
semenišča sta le zunanja izraza hudih napadov na Cerkev in vero ter močnih pritiskov na
škofa, duhovnike, starše in učitelje. Leta 1952–1954 moremo šteti za najtežja leta za
katoliško Cerkev v Sloveniji.183
Z jasno besedo v okrožnici z naslovom »O izražanju verskega prepričanja«, ki jo je
škof Vovk izdal nekaj mesecev po atentatu, si je nakopal strašen gnev oblasti, ki je proti
njemu zagnala ostro medijsko kampanjo, priredila proces in ga obsodila na hudo denarno
kazen ...184 V okrožnici je pozval vernike k junaškemu priznavanju svoje vere tudi v
javnosti. Ostre napade je zaslužil z objavo stališča papeža Pija XII., da je splav nedovoljen,
saj ga je jugoslovanska država dovoljevala. Očitno se je zaradi napada nanj v Novem
mestu čutil moralno močnejšega, zato je pogumno izkoristil priložnost za jasno besedo
svojim vernikom in oblasti, kar je bilo v tistem času prav junaško dejanje.
Kazen je sledila kmalu. Neznanci so s skupino razgrajačev tako grozili duhovnikom
na Kapitlju v Novem mestu, da so bili prisiljeni odpovedati birmo in so morali birmanci k
birmi kar v Ljubljano. Niso tvegali ponovnega škofovega prihoda v Novo mesto. Podobno
so morali storiti tudi birmanci z Jesenic, saj so škofov avto pred cerkvijo, še preden bi škof
lahko izstopil, naročeni razgrajači obrnili nazaj v Ljubljano. Zato je bila v tistem času
stolnica in škofijska palača oblegana z birmanci od vsepovsod.185
V šolah in medijih se je pojavila istočasno močna gonja za materialistično
oblikovano vzgojo mladine, zato so odpuščali verne učitelje in profesorje ter izvajali
pritisk na mlade, da bi zavrgli vero.
V letu 1952 je bilo nekaj skupinskih sodnih procesov duhovnikom, drugi so bili
obsojeni posamezno, vsem duhovnikom pa so podvojili davke.
181
»Da so Vovka zažgali, smo kmalu izvedeli, o tem je poročal radio London.« (J. Podržaj, PSLpA.)
183
»Leta 1954 se je končno začelo obračati na bolje.« (Prim. L. Peterle, »Zaupam v Gospoda, 9.)
184
Da bi ga čim bolj notranje prizadeli, škofu dve leti niso dovolili obiskati materinega groba. (prim. L. Peterle, »Zaupam
v Gospoda«, 8.)
185
182
PASTORALNI SUBJEKTI
51
V Ljubljani je moral prenehati z izhajanjem verski list Oznanilo, v Mariboru Verski
list, uveljavljala pa se je Družina, ki je bila najprej namenjena le za Primorsko, vendar je
kmalu postala vseslovenska.
V tem času je bil odpravljen božič kot praznik in je postal delovni dan, pritrkavanje
za polnočnico je bilo strogo kaznovano, ni bilo naprodaj jaslic, niti smrečic ne. Kogar ta
dan ni bilo v službo ali šolo, je moral računati s posledicami.
Na Titove napade na Cerkev so odgovorili škofje v posebni spomenici z zasedanja
v septembru 1952 v Zagrebu. V njej so opisali stvarne razmere in postavili jasne kriterije
za ureditev odnosov med Cerkvijo in državo. Tito je na to odgovoril tako, da je s prekinil
stike s Svetim sedežem. K temu ga je dodatno spodbudilo imenovanje sicer konfiniranega
zagrebškega nadškofa Stepinca za kardinala. Kljub temu je bil Tito kmalu prisiljen
povabiti predstavnike škofov na pogovor, med njimi je bil tudi Vovk, in sad tega pogovora
je bil kmalu zatem zakon o pravnem položaju verskih skupnosti. Misleč, da bodo dobili
zase ugoden rezultat, so leta 1953 komunisti v popis prebivalstva prvič po vojni vključili
tudi vprašanje o pripadnosti veri. Škofje so vernike v pismu opozorili na dolžnost priznanja
svoje vere tudi v javnosti. Kljub močni protiverski propagandi se je za vero opredelilo v
Jugoslaviji 86,4 % prebivalstva, v Sloveniji 84,4 %, ponekod pa se navaja celo višji
odstotek.186
Titov obisk v Angliji je delno vplival na izboljšanje verskega stanja pri nas, saj je
bil tam opozorjen na nepravilnosti doma. V komisijo za pripravo zakona o verskih
skupnostih so oblasti povabile tudi škofe, a ti niso imeli pooblastil Vatikana za kakršnakoli
pogajanja. Kljub zgolj slepilnemu manevru, ki naj bi ga predstavljal omenjen zakon pred
svetovno javnostjo, pa so se po sprejetju tega zakona leta 1953 razmere vendarle začele
obračati na bolje.187
Vovk je skupaj z drugimi škofi odklanjal duhovniško Ciril-metodijsko društvo
(CMD), vendar je kot praktik vedel, da potrebuje duhovnike in dobre odnose z njimi, zato
je rekel: »Jaz ne bom delal razločka v podeljevanju služb.«
Hudi napadi na škofe, ki jih je spodbudil tudi CK KP na zasedanju na Brionih 16.
junija 1953, niso bili brez povezave s tujino, saj so prav v tistem času poljske oblasti zaprle
kardinala Wyszinskega. Poseben značaj razmeram v Sloveniji leta 1953 daje zapleteni
položaj t. i. tržaškega vprašanja. Zahteve Italije po slovenskem ozemlju je jugoslovanska
oblast izrabila za napade na Vatikan in papeža, češ da ta ves čas podpira italijanske
zahteve. S tem je oblast hotela domoljubna čustva državljanov izkoristiti za boj proti
Cerkvi in veri, vendar ji to v večji meri ni uspelo!
Silno težavne so bile v teh letih razmere za duhovnike, ki so bili po zaporih. Tam so
jih mučili, poniževali, predvsem pa želeli živčno in moralno streti s prisilnim ovajanjem
svojih sojetnikov. Vse to škofu Vovku ni bilo neznano, zato je bil do njih, ko so prihajali iz
zaporov, nadvse uvideven. Da so prišli na prostost predčasno, je v veliki meri zasluga
njegovih posredovanj pri oblasti!188 Leta 1955 jih je precej prišlo na prostost in število
zaprtih se je vse bolj zmanjševalo.189
Oblast se je ves čas zelo trudila, da bi že dijake v šoli odvrnila od misli na
duhovništvo, kdor pa se je le odločil, je moral prestati veliko preizkušenj. Med temi
preizkušnjami je bila navadno najtežja ob služenju vojaškega roka. Oficirji so počeli vse
mogoče, da bi bogoslovce odvrnili od poklica. Če ni šlo drugače, so jim s pomočjo tajne
obveščevalne službe toliko časa nastavljali razne zanke, da so dobili formalni izgovor za
186
188
Ko so mu hrvaški škofje očitali, da hodi na versko komisijo in UDBO »kavo pit«, jim je odvrnil, da bi šel s škofije do
sedeža UDBE tudi po kolenih, če bi le rešil s tem enega samega duhovnika. (Prim. F. Vrhunc, n. d., 46.)
189
187
PASTORALNI SUBJEKTI
52
zapor. Poznejši beograjski nadškof France Perko je npr. bil v zaporu pet let, ker je
protestiral proti predavateljevemu udrihanju po Cerkvi, nekdo drug je bil obsojen na Goli
otok, tretji na smrt, a je bil kasneje pomiloščen. Zato je bilo bogoslovcev malo – leta
1953/54 za vso Slovenijo le 65.190
Škof Vovk je leta 1955 upravljanje slovenskega dela tržaško-koprske škofije, ki ga
je upravljal štiri leta in pol, brž ko je bilo to mogoče, rad oddal v druge roke, saj so bile
tam verske razmere še težje kot v ljubljanski škofiji.
V celotni Sloveniji so se razmere po letu 1954 začele izboljševati. Oblast je
postopno opuščala najbolj nasilne metode preganjanja in dopustila celo tiskanje Svetega
pisma (1959), vendar se ni odrekla svojim prvotnim ciljem.191 Spoznala je, da več kot z
direktnim nasprotovanjem Cerkvi, doseže s pospeševanjem moralnega propada naroda. To
ji je v precejšnji meri tudi uspevalo (porast splavov, razporok, nezakonskih otrok, verska
nepoučenost mladine ...).
Veselje je škofu Vovku prinašalo vedno večje število bogoslovcev, ki je po letu
1955 začelo naraščati.192 Ker ni bilo možnosti, da bi v lastni škofiji obnovili malo
semenišče, je bil prve kandidate leta 1955 prisiljen poslati v Pazin v hrvaško Istro. Njihovo
število je tako raslo, da jih je bilo tam v šolskem letu 1959/60 že 33 iz ljubljanske škofije,
do leta 1970 pa iz celotne Slovenije skupaj okrog 400 dijakov. Kot zavednega Slovenca ga
je zelo bolelo, da so se tam tako udomačili, da so ob njegovem obisku nekateri z njim
govorili hrvaško.193 V tem času se je povečalo število slušateljev na Teološki fakulteti.
Pred vojno je bilo vpisanih 191 študentov, ob koncu vojne jih je ostalo le 54. V letu
1949/51 jih je bilo 110, nato je leta 1953/54 padlo na 91 in se po letu 1955 zelo dvignilo.194
Na voljo jim je bilo 19 profesorjev. Leta 1958 je ljubljansko bogoslovje obhajalo 250letnico obstoja. Leto prej (1957) pa je zelo slovesno praznovala enako obletnico posvetitve
ljubljanska stolnica. Še bolj kot to pa je isto leto duhovno razgibala škofijo 50-letnica
kronanja milostne podobe Marije Pomagaj na Brezjah, ki je privabila na osrednjo
slovesnost 25.000 vernikov. To je bil prvi večji cerkveni dogodek, kjer oblast ni nagajala,
ampak je policija celo skrbela za red.
Čeprav je število bogoslovcev naraščalo, je na začetku šestdesetih vladalo hudo
pomanjkanje duhovnikov, saj so se takrat kazale posledice medvojnih in povojnih ubojev,
odhoda v tujino in majhnega števila posvečenj prvih 10 let po vojni. Kar jih je tedaj bilo
sposobnih za delo, so bili stari in utrujeni.195 Mnoge župnije so morali prevzeti redovniki.
Tudi po letu 1955 so se vrstile obsodbe in zapiranje duhovnikov, čeprav na krajše zaporne
kazni, iz danes smešnih razlogov. V ljubljanski škofiji je bilo tako v prvi polovici leta 1959
sodno kaznovanih devet duhovnikov, 20 pa jih je bilo v preiskavi.196
Škof Vovk je imel težave s prevozom in tudi župniki, ko so za prevoz škofa ob
birmah ali drugih slovesnostih najemali taksi ali šoferja, so imeli zelo velike težave, saj so
bili ti šoferji navadno kaznovani. Zato je bil izredno vesel avtomobila (črnega hrošča), ki
190
Škofov tajnik Franci Vrhunc, ki je v tem času nastopil svojo službo in jo vršil še pod dvema naslednjima ordinarijema,
je lahko pozneje trdil: »Dejstvo je, da je komunistična oblast po svojem organu OZNI pozneje UDBI pozorno spremljala
vse delovanje Cerkve, zlasti škofov in njihovih najožjih sodelavcev. Vso škofijsko stavbo, to sedaj vemo, so nadzorovali
ljudje, ki so z UDBO sodelovali, nameščene so bile prisluškovalne naprave. UDBA se je vedno trudila, da bi izmed
najožjih sodelavcev škofov pridobila koga za sodelovanje in poročanje. Zase sem že omenil, da se je to zgodilo v času
med zadnjim zaporom in po njem. Ker pa sem uslužbencu UDBE, ki me je nagovarjal, dejal, da želim vedno uradno
vabilo in da bom škofu vedno povedal, da sem klican in kaj sem bil vprašan, so me osebno pustili pri miru. Vem pa, da so
nadzorovali telefone in moje prijatelje laike.« (Prim. F. Petrič, n. d., 2–3.)
192
»Veliko je sam molil za duhovniške poklice in prepričan sem, da je bil »boom« poklicev, ki smo ga doživeli po
koncilu, tudi rezultat njegove setve.« (Prim. L. Peterle, »Zaupam v Gospoda.«, 9.)
193
194
195
196
191
PASTORALNI SUBJEKTI
53
mu ga je poklonil kölnski kardinal Frings. Že prvo leto 1958 je z njim napravil 10.000 km
službenih potov. Prav to leto je bilo pastoralno zelo razgibano, ker se je obhajala 100letnica lurških prikazovanj, zato je bilo oklicano izredno sveto leto in škof Vovk je obiskal
vse Marijine božje poti. Vendar so bile zaradi težav pri prehodu meje ob slovenskem
romanju v Lurd med 1300 Slovenci iz zamejstva, ki so to leto posebej poromali tja, lahko
le štiri osebe iz Slovenije, ob skupnem jugoslovanskem romanju tja pa 17 oseb.
V letu 1958 je začel škof Vovk vedno pogosteje v dopisovanju omenjati svojo
bolezen. Po izjavi Jožefa Pogačnika je Vovka že leta 1953 zadela kap, tako da je prizadela
očesni živec, sam pa omenja to bolezen leta 1958 kot posledico vsakodnevnih injekcij
zaradi sladkorne bolezni in preutrujenosti.197
Škof Vovk po 13 letih vodenja škofije še ni bil v Rimu »ad limina«, zato je računal,
da bo lahko tako kot mariborski škof Držečnik, ki je dobil potni list v 75-tih minutah, tudi
on brez težav potoval v Rim. Ker je bil bolan, je prosil dovoljenje že 8. oktobra 1958.
Hkrati je prosil tudi za tajnika, vendar je bilo dovoljenje za tega takoj zavrnjeno, sam pa je
nanj moral čakati. Ker je bilo treba v Rimu oddati pisno poročilo, si tega ni upal sam nesti
preko meje, zato ga je dal zašiti v dno potovalne torbe, da bi ga preko meje nevede
prenesla sestra duhovnika Legiše, a so na meji dokument našli in zato škofa večkrat klicali
na zaslišanja.198 Ko je obljubil, da bo uradno objavil, koliko država daje podpore za
obnovo cerkva in Teološko fakulteto, so postopek ustavili. Vsa zadeva mu je zelo
poslabšala zdravje, vendar ni omejil svojih dejavnosti, čeprav je letno opravil okrog 60
birm. Ker so se oblasti bale protijugoslovanske propagande v tujini pred nameravanim
Titovim potovanjem na zahod, so mu odkrito povedale, da potnega lista ne bo dobil. Bale
so se tudi, da bi v tujini prišel v stik s škofom Rožmanom. Ta je 16. novembra 1959 umrl v
Clevelandu, ne da bi se po vojni z Vovkom kdaj videla. Vest o smrti škofa Rožmana je
oblast v domovini strogo prepovedala objaviti, prepovedane so bile vse molitve zanj,
zvonjenje in vsakršno omenjanje.199
Že deseti dan po Rožmanovi smrti je papež Janez XXIII. podpisal imenovanje
škofa Antona Vovka za rezidencialnega škofa ljubljanske škofije, ker se je verjetno
Vatikan bal kakih problemov, če bi se začela vtikati oblast. Ko je ordinariat obvestil
javnost o imenovanju, pa je Kocijančič, predsednik verske komisije pri vladi, čestital
škofu.
Značilno za takratno eklezialno razmišljanje je njegovo prvo pismo po imenovanju,
v katerem sebe primerja deblu drevesa, duhovnike in redovnike močnim vejam, verniki pa
so lepo zeleno listje.200
Vovk je že čez par tednov imenoval kanonika Jožeta Pogačnika za generalnega
vikarja in opravil druga imenovanja v krogu ožjih sodelavcev.201 Po skoraj dveh letih
zavlačevanja mu je oblast kmalu po imenovanju za rednega škofa dala potni list, prav tako
tudi tajniku. Tako se je končno le mogel srečati 1. februarja 1960 s papežem Janezom
XXIII. V času Vovkovega bivanja v Rimu je umrl 62-letni zagrebški nadškof in kardinal
Alojzij Stepinac, ki je od vojne pa do svoje smrti moral ostati v hišnem priporu in ni mogel
vršiti svoje službe.
197
»Neštetokrat je bil podoben trpečemu Jobu. Ne samo takrat, ko ga je hudobna roka polila z bencinom in zažgala, da je
njegova koža visela z obraza. Bil je trpin tudi proti koncu svojega življenja, ko mu ni prizanašala bolezen.« (»Bil je od –
Boga poslan!«)
198
Podrobno je ta pripetljaj popisal tudi škofov tajnik Franci Vrhunc. (Prim. F. Petrič, n. d., 3.)
199
Notranja uprava v Ljubljani ni dovolila maše za pokojnim škofom, češ da »je bil njihov največji sovražnik«. (Prim. L.
Ceglar, n. d., 178.)
200
201
»Pogačnik je bil takrat njegov generalni vikar, ki ga je nekako dopolnjeval s svojim znanjem.« (F. Petrič, Mojih pet
škofov.)
PASTORALNI SUBJEKTI
54
Tudi v Rimu se Vovku »ni poznalo, da je škof. Bil je preprost, skromen in dober.
Nikoli ni pustil, da bi mu očistil čevlje«, pripoveduje samostanski brat, ki je tam zanj
skrbel. Ko se je škof opravičil papežu, da zaradi bolezni ne more pred njim poklekniti, mu
je papež rekel: »Jaz bi moral poklekniti pred teboj!«202
Kmalu po prvem obisku v Rimu, v začetku leta 1960, kjer so mu povsod kot
mučencu komunističnega režima izkazali velike časti, omenja svojo namero, da kmalu spet
pride v Rim, saj se je že govorilo, da se bo koncil začel v letu 1962.203 Velika pridobitev za
slovenski narod je bila ustanovitev »Slovenskega zavoda v Rimu« (22. novembra 1960), ki
jo je izposloval na kongregaciji za semenišča. V tem zavodu so se nastanili najprej
slovenski duhovniki iz Argentine, po letu 1966 pa tudi iz Slovenije, da bi nadaljevali študij
na rimskih univerzah. Nekaj mesecev po praznovanju škofove šestdesetletnice ga je
Teološka fakulteta odlikovala z nazivom častnega doktorja bogoslovja, ki ga je takrat prvič
podelila.204
Imenovanje za rednega škofa, potovanje v Rim in podelitev doktorata, vse to je
pripomoglo, da je oblast začela škofa Vovka bolj upoštevati.205 Tudi sicer se je stanje v
družbi izboljševalo, še vedno pa v cerkev brez posledic niso mogli npr. prosvetni delavci,
oficirji, vojaki, partijci, mladina po internatih, ljudje v bolnicah in zaporih itd. Še vedno so
zapirali duhovnike za sicer krajši čas, vendar iz danes nerazumljivih razlogov (npr.
opozarjanje na nošnjo spodobne obleke). Škof Vovk, ki je bil zadnja leta v »stalnem
dialogu z oblastmi« (Lenič), je precej pripomogel k temu, da je oblast duhovnike zapirala
kvečjemu le za krajši čas. S svojimi posredovanji je marsikaj dosegel ali preprečil.206
Škof Vovk je bil imenovan za svetovalca papeške komisije za disciplino klera in
krščanskega ljudstva, zato je bil v novembru 1960 ponovno v Rimu, saj so priprave na
koncil intenzivno potekale. Istočasno je skupaj z drugimi škofi delal na urejanju razmer
med Svetim sedežem in Titovo vlado, a brez posebnega uspeha.
Posebno pozornost je škof Vovk posvečal duhovnikom in duhovniškim poklicem,
zato je najprej (1959) uvedel duhovniške nedelje (po godu Janeza Vianeya), dve leti
kasneje pa nedeljo duhovniškega posvečenja.207
Julija 1961 je slovenski del reške škofije predal apostolskemu administratorju
slovenskega ozemlja tržaško-koprske škofije msgr. Albinu Kjudru, čeprav je Vovk večkrat
brezuspešno prosil v Rim, da bi zaradi izgube dekanij Idrija in Vipava po 1. svetovni vojni,
tedaj ljubljanska škofija lahko obdržala vsaj dekaniji Postojno in Trnovo. Vendar je bilo
vse zaman.208
Dne 27. julija 1961 je v Uradnem listu izšla uredba o izvrševanju zakona o pravnem
položaju verskih skupnosti, ki je sicer dala Cerkvi nekaj več manevrskega prostora, vendar
je še vedno npr. zahtevala posebno pisno dovoljenje vsaj enega od staršev za krst otroka,
vodenje finančnega knjigovodstva v župnijski pisarni, ipd.
Ker ljubljanska škofija ni imela malega semenišča, je v šolskem letu 1961/62 lahko
poslala svoje gojence poleg Pazina na Hrvaškem tudi v Vipavo, kjer je delovalo semenišče
od leta 1952, vendar sprva omejeno. Naslednje leto jih je bilo iz ljubljanske škofije tam že
triindvajset.
202
Papež je koncil naznanil že 25. 11. 1959.
204
Do tedaj je v 40-letnem delovanju podelila 51 rednih doktoratov.
205
206
Prim. D. Rupel, Pogovor s škofom Stanislavom Leničem, NR 67–68 /1987, 1940.
207
V svoji duhovni oporoki z dne 29. 6. 1963 je o duhovnikih zapisal: »Neizmerno jih imam rad.« (Prim Okrožnica
9/1963.)
208
Prim. Okrožnica 9/1961.
203
PASTORALNI SUBJEKTI
55
Kljub hudi bolezni in operaciji je konec leta 1961 škof Vovk že tretjič potoval v
Rim, tokrat kot redni član pripravljalne komisije za koncil za vprašanje discipline klera in
božjega ljudstva.
Leta 1962 je škofija praznovala 500-letnico ustanovitve in nanjo se je po Vovkovi
želji pripravljala z obnovo ljubljanske stolnice in škofijskega dvorca, še bolj pa z obnovo
verskega življenja, kar je želel doseči zlasti z misijoni, predvsem v mestu Ljubljana. Zato
je zelo vabil k poglobljeni in zavzeti molitvi, ki je po družinah izginjala.209
V Rimu je zaprosil tudi, da škofija dobi nova glavna zavetnika – sv. Cirila in
Metoda, dotedanja sv. Mohor in Fortunat (ki sta bila tudi zavetnika oglejskega patriarhata),
pa sta postala drugotna zavetnika.
Praznovanje pomembnega jubileja škofije je bila tudi lepa priložnost, da stolni
kapitelj zaprosi papeža za povišanje ljubljanske škofije v nadškofijo. Za to je govorilo
veliko razlogov, npr. dejstvo, da je bilo to dogovorjeno že v konkordatu stare Jugoslavije
leta 1935, a se ni uresničilo zaradi odpora pravoslavnih srbskih škofov; dejstvo, da je bila
Ljubljana že nadškofija za kratko dobo osemnajstih let ob koncu 18. stoletja; dejstvo, da je
tu obstajala škofija že v četrtem stoletju, in še več drugih razlogov. Zato je papež prošnji
ugodil in 22. decembra 1961 povišal škofijo v nadškofijo, škofa Vovka pa v nadškofa. Še
pred tem imenovanjem je Vovk želel izkoristiti jubilej s potrebnim preoblikovanjem župnij
v mestu Ljubljana, ki se je močno širila, zlasti v okolici ter z ustanavljanjem novih župnij.
Kljub bolezni in nekaterim nezgodam se je z vsem ognjem vrgel v priprave in izpeljavo
jubilejnega leta.210
Jubilejno leto (1962) se je zelo slovesno praznovalo po vseh dekanijah v nadškofiji.
Slovesna je bila tudi umestitev Vovka za nadškofa dne 4. 3. 1962, na kateri je bil navzoč
tudi zagrebški kardinal Šeper. Škofija je tedaj imela 590.000 vernikov, 281 župnij, 320
škofijskih in 110 redovnih duhovnikov.211 Nadškof je to leto zaradi bolezni toliko oslabel,
da je birmoval sede, pomagal pa mu je generalni vikar Pogačnik. Ob priliki osrednje
proslave jubileja je poslal posebno pismo tudi papež Janez XXIII., katerega zdravje je že
močno pešalo.212 V novoletnem voščilu leta 1963 je Vovk ocenil 500-letnico škofije
takole: »Hvala Bogu, ta proslava ni bila samo zunanjost, ampak je segla tudi v duhovno
globino.« Ob tem je našteval ljudske misijone, duhovne obnove, dekanijske proslave,
devetdnevnice in tridnevnice, predvsem pa množičen prejem zakramentov. Posebej pohvali
»belo Ljubljano« in njen misijon.
Ko je bil oktobra 1962 Vovk na prvem zasedanju 2. vatikanskega koncila, je tam
zaradi svoje težke preteklosti in vpadljive zunanjosti »vzbujal splošno pozornost«.213 Kljub
svojemu kmečkemu stališču: »Ne gre, da bi bila na enem dvorišču in enem gnoju dva
petelina!« je vseeno zaradi hude bolezni prosil za imenovanje pomožnega škofa.214 Na to
mesto je bil po nekaj mesecih imenovan Jožef Pogačnik.
Za posledicami hude sladkorne bolezni, ki je tudi sam ni dovolj resno jemal, je
Vovk umrl 7. julija 1963, še razmeroma mlad, šele v 64. letu starosti. »Njegov pogreb je
bil prava manifestacija spoštovanja in ljubezni do priljubljenega nadpastirja.«215
209
Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, III., 16.
Vovk bi v noči pred sv. Tremi kralji leta 1962 skoraj zgorel v postelji zaradi kratkega stika v ogrevalni blazini, ki jo je
uporabljal, ker ga je zaradi bolezni rado zeblo v noge. V nesreči si je precej opekel noge. (Prim. L. Ceglar, n. d., 31.)
211
212
»Ljubljanska škofija je res vredna, da ji damo spričevalo naše pohvale, skozi stoletja vdana apostolskemu sedežu v
zvesti poslušnosti, je steber prave vere ohranila trden in neomajen, in po pravici slavna po delih, opravljenih za krščansko
ime, je cvetela v moči verskega življenja« (Okrožnica 10/1962).
213
Prim. KO, 48.
214
Svojemu tajniku je ob tem izjavil: »Danes je zame najbolj žalosten dan v življenju. Zaprosil sem za pomožnega.«
(Prim. F. Vrhunc, n. d., 46.)
215
F. Vrhunc, n. d., 47.
210
PASTORALNI SUBJEKTI
56
2.1.2.3 Osebnost nadškofa Vovka
Lenič, njegov dolgoletni tajnik, ga je označil kot velikega Slovenca, velikega škofa,
ki je ljubil svojo nadškofijo, se zanjo boril in trpel, a žal, še razmeroma mlad umrl. Ostal je
prelep vzor duhovnika škofa, ki se žrtvuje za svoje ljudstvo. »Nadškof Vovk je bil velik po
postavi, a še večji po veliki zvestobi do Cerkve in po ljubezni do svojih duhovnikov in
vernikov.«216
Ob drugi priložnosti ga isti primerja s svetopisemskim učiteljem narodov, »ker je
bil kakor Savel za glavo višji od vseh, ne samo po telesu, predvsem po duhu in srcu«.
Posebna njegova odlika je bila v tem, da je »imel izredno zdrav čut za vse, kar je prav, in ta
zdravi čut mu je pomagal, da je lahko tako uspešno upravljal škofijo. Skozi sedemnajst let
je bil res kakor Mojzes svojemu ljudstvu, obraz mu je žarel od dobrote, ljubezni, zavzetosti
za sveto stvar.«217
Lenič ga opisuje kot veselega, dobrega človeka, vsega vraščenega v slovensko
zemljo, ki jo je zelo ljubil. Kot človek dela je bil hkrati zase zelo skromen.218 Znal je ceniti
narodno preteklost in je tudi sam zajemal iz vere in izročila našega naroda.219
Ivan Merlak je bil njegov tajnik, zato je mogel oceniti njegovo delo takole:
»Prepričan sem, da je bil za tiste prelomne čase po vojski Vovk najprimernejši škof.
Potrebovali smo praktičnega škofa in on je to bil.« Podobno o njem sodi nekdanji škofijski
kancler Franci Vrhunc.220 S podobnimi izrazi ga ocenjujejo tudi drugi: najbolj je bil srečen
med verniki (Jože Pogačnik), čudovit človek, velik škof (Alojzij Ambrožič), evangeljsko
pšenično zrno (Alojzij Šuštar), »človek, ki ga je Bog poslal« (France Dolinar), »škof
kateksohen« (Bernardin Sušnik).221
Škof Vovk ni žaloval za materialnimi dobrinami, ki jih je Cerkev z nacionalizacijo
izgubila. To kaže na njegovo pravilno presojo takratnih možnosti ravnanja Cerkve pri nas.
Usmeril se je predvsem v utrjevanje Cerkve navznoter, zato se je ves posvetil duhovnikom
in bogoslovcem (reševanje iz ječ, molitev za poklice, ohranitev Teološke fakultete ...).
Mnogi so prepričani, da je izredno povečanje poklicev po koncilu tudi sad njegove molitve
in trpljenja.
Čeprav je Vovk zelo cenil svojega predhodnika Rožmana in vedno o njem govoril
le pozitivno, je pod hudim pritiskom takoj po vojni podpisal vdanostno izjavo režimu, ki je
na previden način izražala kritiko medvojnega zadržanja Cerkve. Zato so bili nekateri
prepričani, da je Vovk prej podpiral partizane in je le zato lahko postal Rožmanov
naslednik. Tako so zlasti razmišljali tisti, ki so bili v begunstvu. Dejstvo je, da je ostal
Vovk v stikih z Rožmanom do njegove smrti, kolikor je to bilo mogoče. Preganjanja v
povojnem času ne govorijo o tem, da bi bil kakršenkoli simpatizer nove oblasti. Res pa se
je v predvojnem in medvojnem času izogibal vsakršnemu političnemu udejstvovanju.
Kljub šikanam, ki jih je doživljal, je ohranjal stik z oblastjo le do te mere, da je lahko
reševal, kar se je rešiti dalo, in zagotovil Cerkvi vsaj minimalne možnosti delovanja. Med
oblastniki se je uveljavila označba zanj: »Zviti kmečki lisjak.«222 Da bi dosegel večje
možnosti za delovanje Cerkve, se ni pomišljal iti tudi k Titu,223 Kardelju, Kraigherju,
Ribičiču in Mačku.224
216
L., Časi so zahtevali pokončnega človeka.
Prim. L., Pred desetimi leti je umrl nadškof Anton Vovk, 5.
218
Ob koncu življenja je lahko mirno zapisal: »Bog mi je priča, da na visoko škofovsko čast nikdar niti mislil nisem.«
(Prim. Okrožnica 9/1963.)
219
Prim. »Bil je od – Boga poslan!«, 4.
220
Prim. L. Peterle, »Zaupam v Gospoda«, 9.
221
222
223
Na Titovo vprašanje, kaj želi, mu je Vovk odkrito rekel: »Mir nam dajte!« (Prim. L. Ceglar, n. d., 172.)
224
Prim. L. Ceglar, n. d. 136.
217
PASTORALNI SUBJEKTI
57
Posebno modrost in politično spretnost je pokazal Vovk v odnosu do CMD, ki ga ni
obsodil, ampak je bil do članov zelo dober, a hkrati odvračal v osebnem stiku bogoslovce
in duhovnike od vstopanja. Tako je bila v najboljših časih društva v njem včlanjenih le
tretjina duhovnikov njegove škofije. Prav preko te občutljive teme je dokazal izjemno
modrost, saj je šlo za »iskanje modusa vivendi et pastorandi.«225 Tudi ob svojem prvem
obisku ad limina v Rimu je o društvu pisal le pozitivno.
Morda je najbolje označen princip Vovkovega odnosa do oblasti in CMD v
ugotovitvi, ki sledi iz pregledovanja policijskih arhivov: »Vovkova taktika je bila cerkveni
model ravnanja z oblastjo vse do danes. Kazal se je lojalnega do ljudske oblasti, obenem je
hotel, da urejajo odnose med Cerkvijo in oblastjo duhovniki, simpatizerji Ljudske fronte,
katerim bi oblast morala verjeti. Oblast je ugotovila, da tudi simpatizerji taktizirajo in
poskušajo s svojim zaupanjem od oblasti izvleči čim več za Cerkev, da skrivajo sovražno
delo duhovnikov in da ne storijo ničesar za izboljšanje odnosov, tako da nima smisla
nadaljevati s tako agenturo, ki oblast često dezinformira.«226 Iz tega lahko zaključimo, da
je v boju za duhovnike med oblastjo in škofom Vovkom zmagal slednji.
Posebej dobro je spoznal nadškofa Vovka njegov zadnji tajnik Vrhunc. Ko gleda
petindvajset let po nadškofovi smrti na njegovo življenje, ga opisuje nadvse pozitivno.
Izrazi, ki jih zanj uporablja, so: resnost in prepričanost, dostojanstvo in ljubeznivost,
veselost in požrtvovalnost, smisel za praktično delo, bolj sangvinik kot kolerik, prijaznost,
pozornost, veselega značaja, po srcu dober in družaben. Najbolje se je počutil v duhovniški
družbi, bral je leposlovne knjige, v glavnem pa le strokovno literaturo, in to nemško, sicer
pa obvladal tudi latinsko. Tudi v preizkušnjah je ohranil vedrino duha, ker je imel posrečen
značaj »temperamentum optimisticum«. Po celi škofiji, ki jo je večkrat prehodil po dolgem
in počez, je bila poznana njegova preprostost in prisrčen smeh.
Še bolj kot Vrhunc je morda Vovka poznal poznejši škof Lenič. Njegov je verjetno
članek deset let po nadškofovi smrti, kjer ga označi takole: »Rajni nadškof je bil zares
človek iz ljudstva, zraščen s slovensko zemljo, njenimi svetimi izročili, trden v narodni
zavednosti kot Prešernov sorodnik, saj jima je zibelka tekla v isti kamri. Obenem so bile v
njem globoke korenine preproste, pristne slovenske vernosti, ki ni poznala nobenih
dvomov, temveč ji je bilo vse jasno in samo po sebi umevno kakor vsakdanji kruh, ki so ga
polagali na domačo mizo.«227
Pri bogoslužju je veličastno nastopal z močno, glasno, pa tudi prepričevalno besedo
na prižnici (mikrofon je bil zanj nepotrebna »čebula«).228 Nikoli ni omagoval ali obupoval,
vedno je pogumno storil svojo dolžnost, ob tem pa nikoli delal s strastjo in sovraštvom,
ampak vedno iz zvestobe do vere in Cerkve. Veliko časa je prebil pred tabernakljem z
rožnim vencem v roki. Vedno je ostal zaveden Slovenec in tudi med jugoslovanskimi škofi
vedno govoril slovensko.229 Zahteval je tudi od sodelavcev točnost in urejenost, zlasti
glede bogoslužne obleke in petja. Zaradi lastne bolezni je razumel bolnike in jih rad
obiskoval. Dobro se je razumel na jedi in njegov hobi je bil sestavljanje jedilnikov za
slovesnosti. V ženski družbi je bil v zadregi in se v njej ni rad mudil. V politiko se ni rad
vtikal, pač pa sam veliko bral in delal pozno v noč.230
225
L. Bizilj, Cerkev v policijskih arhivih, 102.
227
Prim. L., Pred desetimi leti je umrl nadškof Anton Vovk.
228
Glede bogoslužja njegov tajnik Vrhunc pove: »Predvsem sem skrbel za lepo bogoslužje. Škof Vovk je bil glede tega
zelo strog in je zahteval, da je vse teklo po liturgičnih predpisih.« (Prim. F. Petrič, n. d., 2.)
229
Ko so mu nekoč škofje iz Dalmacije rekli, da ga ne razumejo, ker govori slovensko, je udaril po mizi in odvrnil: »Jaz
vas pa moram!« (Prim. L. Peterle, »Zaupam v Gospoda«, 9.)
230
Prim. F. Vrhunc, n. d., 44–47.
226
PASTORALNI SUBJEKTI
58
2.1.3 Jožef Pogačnik
Rodil se je 28. septembra 1902 v Kovorju očetu Janezu in materi Marjani, rojeni
Perne. Oče je bil po poklicu kmet in mlinar, mati gospodinja. Njegov stric po materini
strani je bil duhovnik, gimnazijski katehet France Perne. Po osnovni šoli v domačem kraju
se je šolal še v Marijanišču v Ljubljani ter maturiral na klasični gimnaziji leta 1922. Že v
tem času je kazal veliko željo po široki izobrazbi, zlasti literaturi, pokazal pa je tudi veliko
talentov, kar se je pokazalo v odličnih ocenah. Že v teh letih je začel objavljati pesmi v
dijaških in tudi drugih revijah, tako da je leta 1931 že lahko izdal pesniško zbirko Sinje
ozare. Po prvi ekspresionistični sproščenosti preide njegov pesniški izraz kmalu v skoraj
filozofsko skladnost, ki postane »moško hladen« odziv njegove razumske narave in zavesti
jasne verske resničnosti.231 Naslednja pesniška zbirka je izšla šele leta 1970 z naslovom
Pesmi mladih let.232
Željo po duhovništvu je kazal že zelo zgodaj.233 Ko se je (»ne brez hudih notranjih
bojev«) odločil za duhovniški poklic, so ga takoj po maturi poslali v Innsbruck, kjer je
doštudiral teologijo in bil leta 1927 posvečen v duhovnika. Tam se je navduševal nad
nemškim mladinskim gibanjem, kar je kasneje prenašal tudi v Slovenijo. Ko je opravil še
doktorat, se je leta 1929 vrnil v domovino. To sedemletno obdobje v tujini in študijsko
poglabljanje je močno oblikovalo njegov poznejši življenjski stil.
Najprej je bil nameščen za kaplana v Kranju, kjer se je posvečal predvsem
srednješolski mladini. Veliko se je trudil za fantovsko in dekliško Marijino družbo in urejal
njihovo glasilo. Po treh letih je F. S. Finžgar, urednik Mohorjeve družbe, dosegel, da je bil
prestavljen k njemu v Trnovo v Ljubljani. Za njim naj bi prevzel vodstvo Mohorjeve
družbe. Poskušal je še naprej pisati znanstvene razprave v Bogoslovnem vestniku (Mistika
in etika, Avtorske pravice in vest), a ga je uredniško delo preveč zaposlovalo. Leta 1934 je
namreč od Finžgarja res prevzel urejanje Mladike in knjig Mohorjeve družbe. Tu je imel
obilo dela z urejanjem in pisanjem člankov ter vzgojo mladih literatov.234 S Finžgarjevim
odhodom v pokoj (1937) je iz župnije odšel tudi kaplan Pogačnik, in sicer za ravnatelja
Marijanišča, kjer so bile enote: sirotišnica z ljudsko šolo, dijaški dom, gospodinjska šola,
sam pa je ustanovil še učiteljiščniški dom. Deloval je tudi izven zavoda kot voditelj dijaške
kongregacije in katehet na učiteljišču in trgovski akademiji, ob tem pa pisal tudi veroučne
knjige.
Nekaj mesecev pred koncem vojne je leta 1945 postal stolni kanonik in se v novih
povojnih okoliščinah posvetil predvsem pridiganju, spovedovanju, poučevanju verouka in
pomoči na župnijah.235 Leta 1950 je postal za dve leti prorektor semenišča, od leta 1951
dalje pa tudi škofov delegat. Posebno skrb je posvečal sistematičnemu organiziranju
verouka v novih okoliščinah ter s sodelavci izdelal nov učni načrt in prve pripomočke.
Razmere so ga silile tudi v poznavanje cerkvenega prava, ki ga je krajši čas tudi predaval
na teološki fakulteti.
231
Prim. F. Koblar, Slovenski biografski leksikon II, 409.
Pesmi je izdal predvsem na prigovarjanje drugih in iz oznanjevalnih nagibov in ne osebnih, saj je v uvodu zapisal:
»Morda bodo tudi v današnjem zbeganem času koga prepričale, da more tudi veren človek ustvarjati. Te skromne pesmi
naj pa tudi povedo, da sem reven človek.« (J. Pogačnik, Pesmi mladih let, 3.)
233
»Pravijo, da se duhovniški poklic prvič pokaže pri dvanajstih letih. Tudi pri meni je bilo tako.« (F. Bole, Slovenski
metropolit, 7.)
234
»Pogačnik je ljubezen do pesniškega izraza in lepe besede uporabil ne le pri svojem uredniškem delu, marveč tudi pri
prevajanju cerkvenih himen v liturgiji. Vsa leta mu je ostala ljubezen do lepe knjige in slovstva, ostal tenak čut za lepoto
besede v prozi in govoru.« (J. D., Jože Pogačnik in Mohorjeva družba, 57.)
235
»Po vojni sem šla na učiteljišče. Verouk je imel Pogačnik. Bil je res krasen verouk. On je bil odličen katehet. Pri njem
je bil zmeraj mir. Vsako prvo uro v mesecu je bila debatna ura. Odgovarjal je na listke, česar si takrat še ni nihče
privoščil.« (T. Duhovnik , PSLpA.)
232
PASTORALNI SUBJEKTI
59
Jožef Pogačnik je bil v povojnem času kar trikrat zaprt. Najprej ga je oblast zaprla
14. 1. 1946 in obsodila najprej na devet let, kasneje pa znižala sodbo na pet let. Ta je skoraj
v celoti prebil v zaporu, saj je bil izpuščen šele 16. 10. 1950. Čez leto in pol je bil ponovno
zaprt od 30. aprila do 30. maja leta 1952. Do naslednje aretacije ni minilo veliko časa, saj
so ga 29. 9. 1953 ponovno zaprli in ga 24. 10. 1953 obsodili na deset mesecev zapora.236
Posebno področje njegovega delovanja je bila liturgija, ki se ji je zlasti posvečal ob
izidu slovenskega obrednika leta 1932 in v času po koncilu. Prevajal je cerkvene himne.
Sam je tudi pripravil Družinski molitvenik, ki je izšel dvakrat. Opremil in oblikoval ga je
arhitekt Jože Plečnik.
Po imenovanju Antona Vovka za rednega ljubljanskega škofa leta 1959 ga je ta
takoj imenoval za svojega generalnega vikarja, ko pa je obnemogel, tudi dosegel, da je bil
Pogačnik 28. februarja 1963 imenovan za pomožnega škofa. Tri mesece po njegovi
posvetitvi je umrl nadškof Vovk in Pogačnik je bil imenovan najprej za apostolskega
administratorja, 2. marca 1964 pa za ljubljanskega nadškofa.
Sodeloval je že na drugem zasedanju 2. vatikanskega koncila in bil priča ter
sooblikovalec odpiranja Cerkve svetu. »Iz koncila je izšel novi nadškof in koncil je po
njem zaživel med nami ...« (Jakob Šolar). S koncila se je vrnil domov navdušen in
razmišljal, kako bo koncilski duh čim bolj poudarjeno prenesel v domovino. Po daljšem
razmišljanju in posvetovanju se je odločil za »koncilski misijon«.237 »Konec leta 1965 se je
nadškof Jože Pogačnik ves navdušen vrnil s sklepnega koncilskega zasedanja. Hkrati ga je
preveval občutek odgovornosti: kot nadškof mora doseči, da bo koncilski aggiornamento
čim prej uresničen tudi v Sloveniji.«238 Povabil je druge duhovnike k posvetovanju in jim
predložil, da izpeljejo najprej misijon v Ljubljani, kasneje še po drugih župnijah. Kot
oznanjevalci so na njem sodelovali tudi laiki in odziv je bil velik. Najbolj so presenetili
mladi, za njimi pa še drugi, zlasti izobraženci, ne glede na spol od inženirjev do
zdravnikov. »Nadškof je bil prevzet: ‘Po tolikih letih skrivanja so zdaj smeli zlesti iz svojih
lukenj’, je veselo ugotavljal.«239
Že ob nadškofu Vovku, katerega najožji sodelavec je bil, si je prizadeval za obnovo
škofije, ko pa je sam prevzel krmilo, se je za to, spodbujen tudi s koncilskimi odloki,
zavzel z vso močjo. »Vedno si je želel, da bi njegova škofija bila v vsem urejena in da bi
vsi duhovniki vestno opravljali svoje službe.«240 Glavnino svoje pastoralne skrbi je
posvečal duhovnikom, kar je bilo v danih okoliščinah tudi najbolj modro, in jim dolga leta
vsak mesec v Okrožnicah namenjal Pisma sobratom, kasneje pa tudi posebno Pastoralno
prilogo.
Po zaključku koncila se je zavzel za takojšnji prevod in izdajo vseh koncilskih
dokumentov, takoj za tem pa liturgičnih knjig, posebej misala in brevirja.241 Ker se je tedaj
na široko odprla možnost tiskanja, so ti dokumenti in knjige nemoteno izhajali. V tem času
je verski časopis Družina dosegel svoj vrhunec s 130.000 izvodi. Na Pogačnikovo pobudo
je začela izhajati pastoralna revija Cerkev v sedanjem svetu in Cerkveni glasbenik.
Drugo njegovo prizadevanje je veljalo vzpostavitvi različnih svétov, ki jih je
priporočil koncil in ob že obstoječem katehetskem in liturgičnem so zaživeli še duhovniški,
pastoralni, glasbeni, pastoralno-sociološki in umetnosti svet.
236
Prim ŠLN, 443.
M. Žužek, Cerkev za študente in študenti za Cerkev, 124.
238
M. Žužek, Koncilski misijon, 8.
239
M. Žužek, n. d., 9.
240
Prim. Ob zlati maši nadškofa Pogačnika, 4.
241
Ob svoji zlati maši je o pokoncilskem prizadevanju dejal: »Mislim, da nam je liturgična obnova v Sloveniji uspela.
Zdaj bi nam bilo treba izvesti prenovo ali sinodo po zgledu drugih škofij, da bomo koncilske odloke za naše razmere
posodobili in izvedli. Delo gre naprej, sicer počasi, vendarle uspešno.« (Prim. F. Bole, Slovenski metropolit, 9.)
237
PASTORALNI SUBJEKTI
60
Izrazita industrializacija tistega časa je povzročila močno urbanizacijo, to pa je
povzročalo nove pastoralne probleme v nastajajočih mestnih predelih, kjer ni bilo cerkva
ali pa so bile premajhne. Tako je Pogačnikova doba močno zaznamovana z nastajanjem
novih župnij (v njegovem času jih je bilo ustanovljenih 18), ponovno pozidavo porušenih
ali požganih župnijskih cerkva (6) ali povsem novih župnijskih cerkva (5) in preurejanjem
obstoječih cerkva po navodilih koncila (preko 80 oltarjev, obrnjenih k ljudstvu).
Posebnost Pogačnikove dobe je tudi visoko število bogoslovcev, ki je doseglo svoj
vrhunec v letu 1971, ko jih je ljubljanska nadškofija v vseh letnikih imela kar 132. Tako je
mogel v prvih 14 letih škofovstva posvetiti kar 251 novomašnikov. Veliko število
bogoslovcev je narekovalo povečavo semenišča (z nastanitvijo v stolnem župnišču),
gradnjo prizidka teološke fakultete in odprtje malega semenišča pri Sv. Petru v Ljubljani,
pa tudi vzpostavitev papeškega zavoda Slovenik v Rimu, kjer se šolajo mnogi bodoči
profesorji Teološke fakultete.
Pogačnik je leta 1969 razglasil priprave na vseslovensko sinodo, a tedanje razmere
tega niso omogočale, tako da se je načrt spremenil v pokoncilsko prenovo, ki pa je po
obetavnem začetku nenadoma zastala. Ni mogoče natančno določiti, v koliki meri je umiku
sinode botroval Pogačnikov strah pred podobnimi ekstremnimi težnjami, kot so se tedaj
začele pojavljati v Cerkvi po zahodni Evropi, vendar se zdi, da je tak strah dejansko
obstajal.
Pogačnik se sicer ni spuščal v konfrontacijo z oblastjo, če pa je bilo treba zaščititi
duhovnike, ki so se bolj izpostavljali, ni pomišljal iti na zaslišanja, odgovarjati na proteste
oblasti ali plačati sicer krivično kazen.242 V javnosti se je izogibal vsake besede, ki bi lahko
izzvala napačne komentarje in je raje ostal pri splošnosti in se ni spuščal v podrobnosti.243
Pogačnikovo delo seveda ni bilo omejeno samo v meje lastne škofije, ampak je
segalo tudi v celoten slovenski, jugoslovanski in evropski prostor. Od 22. novembra 1968
dalje je bil Pogačnik tudi metropolit na novo ustanovljene Ljubljanske cerkvene pokrajine.
Že v sklopu jugoslovanske škofovske konference je kot njen podpredsednik dosegel
ustanovitev posebne slovenske škofovske liturgične komisije. Za dve leti in pol je tudi
prevzel krmilo celotne jugoslovanske škofovske konference, ki jo je vodil z veliko
natančnostjo in spretnostjo. Sad njegovih prizadevanj je navezava stikov s srbsko
pravoslavno Cerkvijo in uveljavitev rednih tiskovnih konferenc po vsaki seji škofovske
konference.
Udeleževal se je simpozijev evropskih škofov, sodeloval pri konstituiranju Sveta
evropskih škofovskih konferenc (CCEE) in bil član njenega odbora ter zastopal
jugoslovanske škofe pri avstrijskih škofih.
Veliko je potoval tudi med slovenskimi izseljenci po mnogih deželah in se zavzel
za začetek Baragovega škofijskega postopka za beatifikacijo v Marquettu v Ameriki.
Ljubljanska nadškofija je ta postopek začela že leta 1967. Pogačnik sam je sprožil doma
podobnega za škofa Janeza Gnidovca.
Za poznanje značaja in načina delovanja nadškofa Pogačnika so morda posebej
značilne besede, ki jih je izrekel na dan umestitve: »Vi se veselite tega, jaz se ne veselim.
242
»Izpostavljal se je duhovnik, medškofijski asistent, sam, ker se je veliko laže spuščal v tak boj. Poleg njega so morali
tudi posamezni predavatelji na zaslišanja na republiško versko komisijo, včasih pa še celo sam nadškof. Zgodilo se je
celo, da smo morali samo zaradi enega samega stavka na zaslišanje kar trije, vsak zase: najprej predavatelj Rode, za njim
jaz kot organizator, za menoj pa še nadškof in metropolit Jožef Pogačnik kot človek z najvišjo odgovornostjo v Cerkvi na
Slovenskem. Vendar nam nadškof Pogačnik teh podvigov ni nikoli zameril. Nasprotno, vedno znova nam je elegantno
pokazal, da nas je vesel. Ko sem že leta 1972 z odločbo sodišča po stalinističnem postopku dobil 14 dni zapora, je bil
nadškof takoj pripravljen prijazno dati svoj denar za nadomestilo namesto mojega zapora. Rekel mi je: »Nikar ne hodite v
zapor, bom jaz plačal.« (R. Koncilija, O aktualnih temah za študente in izobražence, 21.)
243
Na vprašanje novinarja, kakšna naj bo po njegovem prisotnost Cerkve v socialistični družbi, je odgovoril: »Ne bom se
spuščal v podrobnosti, temveč bi rad povedal nekaj splošnih misli, ki naj urejajo konkretne primere.« (Prim. Pesmi in
»vzporedne strukture«, 6.)
PASTORALNI SUBJEKTI
61
Vi vidite čast, jaz vidim breme. Vi mislite na odliko, jaz mislim na službo.«244 V tem je bil
značajsko precej drugačen od svojega predhodnika Vovka.245
Zelo zares je vzel koncilsko misel, da je potrebna najprej močna prenova v vodstvu
božjega ljudstva, zato je veliko pozornost polagal na oblikovanje duhovnikov. Morda je
včasih nastopal tudi preveč avtoritarno in v zavesti predstojnika: »Vas pa prosim, bodite mi
odkriti in vdani sinovi ...«.246 To zadržanje veje tudi iz njegovih rednih Pisem sobratom, ki
so izhajala v okrožnicah več let mesec za mesecem. V njih se je dotikal najrazličnejših
tem, predvsem pa spodbujal (Molitev in žrtev, Oznanjevanje), svaril (Nezvestoba,
Služenje, Odhajanje duhovnikov) in poučeval (Versko izobraževanje odraslih, Župnija,
Pastoralni načrt).
»Nadškof Pogačnik je bil urejena osebnost, redkobeseden, zelo izobražen in
duhovniki so pri njem cenili diskretnost. Kar so mu zaupali, je ostalo tajno. Bil je tudi
mojster slovenske besede, ker je imel med drugimi talenti tudi pesniško žilico. Vendar je
pesništvo odložil ob resni in odgovorni službi nadškofa.«247
V odnosu do družbe je opozarjal na nauk koncila o pravici in dolžnosti vernih ljudi
sodelovati v javnem življenju z vsemi ljudmi dobre volje za skupno blaginjo. Hkrati je
pred oblastjo branil verne, ker so bili ob takem udejstvovanju obsojeni, da ustvarjajo
»vzporedne strukture«.248 Znal je biti kritičen do predvojne razdeljenosti kristjanov in je
zato vabil mladino, zlasti študente, k evangeljski ljubezni med seboj in pričevanju s
prepričano osebno vero.249
V odnosu do oblasti pa ga je v zadnjih letih kdaj zaneslo v pretirano servilnost:
»Nam vernim ljudem ukazuje sam ustanovitelj naše vere, naj damo cesarju kar je
cesarjevega. Zato smo verni občani ne samo lojalni in resnično patriotični, temveč tudi s
srcem in voljo privrženi svoji ožji in širši domovini. Dobro se zavedamo, da Slovencem
izven Jugoslavije ni življenja. To konstruktivno stališče do Jugoslavije verni s pogumom
izpovedujemo.«250
Pretirana podrejenost škofov se je kazala ob vsakoletnih sprejemih skupaj z drugimi
predstavniki verskih skupnosti, ki so ga prirejali oblastniki iz republiškega Izvršnega sveta,
da so potem slike škofov, ki se rokujejo z najvišjimi državniki, objavljali v časopisju in na
televiziji. Navadno je v imenu navzočih prireditelje sprejema nagovoril nadškof Pogačnik.
Včasih je oblast potrebovala za politične namene tudi druge sprejeme škofov. Po enem
takih obiskov je bilo izdano uradno sporočilo, brez posebnega poročanja o tem v
cerkvenem tisku, v katerem je bilo med drugim poudarjeno: »Odnosi med našo
samoupravno družbo in rimskokatoliško cerkvijo in drugimi verskimi skupnostmi so
primerno urejeni, kar zagotavlja njihovo nemoteno versko delovanje. V pogovorih je bilo
poudarjeno, da imajo sedanji odnosi, ki so postali že tradicionalni, svoje korenine v NOB.
Škofje so izrazili željo, da bi se sedanji urejeni odnosi uspešno razvijali še naprej.«251
Zanimivo je, da je razmeroma hitro postal nadškof Pogačnik precej pozabljena
osebnost, saj o njem ni veliko napisanega, kar precej manj kot o ostalih ordinarijih.
244
Ob zlati maši nadškofa Pogačnika, 16.
Tajnik škofa Vovka in pozneje Pogačnika Franci Vrhunc se mnogo pozneje spominja razlike med njima takole: »Po
smrti nadškofa Vovka me je nekdo vprašal, kaj pravim o novem nadškofu Pogačniku. Moj odgovor je bil: »Ni Vovk,
volk ni.« (Prim. F. Petrič, n. d., 2.)
246
Ob zlati maši nadškofa Pogačnika, 16.
247
Prim. F. Petrič, n. d., 3.
248
Prim. Pesmi in »vzporedne strukture«, 6.
249
Prim. Bilten študentskih skupin, maj 1975.
250
Verni ljudje nočemo biti nergači, Delo, 12. marca 1977.
251
Prim. Sprejem za škofe na IS SRS, 1
245
PASTORALNI SUBJEKTI
62
2.1.4 Alojzij Šuštar
Uredništvo Mohorjeve družbe v uvodu v knjigo Pogovor v vinogradu označuje
nadškofa Alojzija Šuštarja kot »Slovenca, ki je v času enega največjih prelomov naše
zgodovine v tem stoletju, ob zlomu komunistične diktature in rojstvu svobodne in
neodvisne Slovenije, s svojo visoko religiozno in civilno držo zrasel v narodno osebnost. V
ravnanju Šuštarja namreč ni bilo v času, ki je dejansko pomenil izhod slovenskega
krščanstva iz petdesetletnih katakomb, sledu triumfalizma, kaj šele revanšizma, ampak
svetovljanska, gosposka distanca in evangeljska dobrotljivost, ob stalni misli na spravo, ki
naj bi po tragediji revolucije Slovence pobratila«.252
Kdo je pravzaprav ta »tihi in garaški vinogradnik«253, ki ga proti izteku njegove
službe uredništvo tako visoko ocenjuje?
Alojzij Šuštar se je rodil 14. novembra 1920 v vasi Grmada pri Trebnjem. Bil je
prvi izmed desetih otrok očeta Alojza in matere Marije v trdni in verni kmečki družini. Ker
je rojstna vas tedaj še spadala v župnijo Dobrnič, je bil krščen pri istem krstnem kamnu kot
123 let pred njim svetniški kandidat Friderik Baraga.
Po dobri vzgoji v domači hiši in osnovni šoli v Trebnjem je nadaljeval z gimnazijo
v škofovih zavodih v Šentvidu ter tam leta 1940 maturiral. Že po prvem letniku bogoslovja
ga je škof Rožman poslal v Rim, kjer je bival v Germaniku, študiral pa na Gregoriani. Tam
je naredil licenciat iz filozofije in doktorat iz teologije.
Leta 1946 je bil posvečen v duhovnika in ko se ga je nekaj let pozneje lotila
bolezen na pljučih, je odšel na zdravljenje v Švico, kjer je potem ostal skoraj trideset let.
Opravljal je razne službe od kaplana do profesorja filozofije in moralke, vmes pa še
ravnatelja semenišča in rektorja Visoke bogoslovne šole. V škofiji Chur je vršil službo
škofovega vikarja in bil poleg drugih zadolžitev zlasti močno angažiran v pripravi
švicarske sinode. Zadnjih pet let bivanja v Švici je bil tudi tajnik Sveta evropskih
škofovskih konferenc, ki ga je tudi pomagal ustanoviti in organizacijsko postaviti na noge.
Že leta 1965 je nameraval priti domov, vendar so mu to odsvetovali, zlasti pa bi ga
v Švici radi obdržali. Tudi takratni nadškof Pogačnik mu je svetoval, naj ostane kar tam.
Tako je prvič obiskal domovino šele leta 1967. Dokončno se je na močno zavzemanje
škofa Leniča le vrnil leta 1977 in nadškof Pogačnik ga je takoj imenoval za stolnega
kanonika in arhidiakona, sprejel pa je tudi mnoge druge službe: bil je izredni profesor na
Teološki fakulteti, voditelj komisije za verski tisk, komisije za ŽPS in za diakonijo.
Njegov prihod v domovino je bil za mnoge znamenje, da bo tudi nasledil nadškofa
Pogačnika, kar se je tudi zgodilo leta 1980. Predvsem pa je v Cerkvi na Slovenskem tedaj
veljalo občutje mnogih, ki ga je izrazil pomožni škof Stanislav Lenič ob njegovem
imenovanju za ljubljanskega nadškofa, »da nas ima Bog resnično rad, ker nam ga je dal in
obdaril s tako velikimi talenti. Še bolj pa nas ima rad, ker nam ga je vrnil in ga postavil na
najvišje mesto v Cerkvi na Slovenskem.« 254
Ob Šuštarjevi zlati maši je poskušal kanonik Rafko Lešnik predstaviti jubilanta z
njegovimi značilnimi potezami in dejanji. V kratkih geslih ga je označil kot: snovalca
stikov, človeka dialoga in zaupanja, človeka dobrote, dela in reda. Lešnikova ocena je, »da
je bilo teh dvajset let dela gospoda nadškofa v domovini blagoslov za nadškofijo in Cerkev
na Slovenskem.«255 Šuštarjevo škofovsko geslo se je glasilo: »Božjo voljo spolnjevati.«
Koliko je ta ocena skladna s pričakovanji vernikov in njegovim dotedanjim
delovanjem? Kmalu po imenovanju in posvečenju Alojzija Šuštarja za ljubljanskega
252
A. Rebula, Pogovor v vinogradu, 5.
A. Rebula, n. d., 6.
254
S. Lenič, Bog nas ima rad, ker nam ga je dal.
255
Prim. Zlatomašnik Alojzij Šuštar, 9–12.
253
PASTORALNI SUBJEKTI
63
nadškofa ga je predstavil javnosti tudi Mohorjev koledar, kjer še pod vtisom posvetitvene
slovesnosti beremo: »Njegovo imenovanje je vsa Cerkev na Slovenskem sprejela z
navdušenjem in v prepričanju, da je Sveti Duh spet enkrat odločno posegel v vodstvo
Cerkve. Škofovsko posvečenje v Ljubljani 13. aprila 1980 je bilo pravo zmagoslavje«.256
Za boljše razumevanje dobe, v kateri je začenjal svoje poslanstvo, je zanimivo
poudariti, da so te besede o cerkvenem zmagoslavju zapisane v koledarju takoj za člankom
izpod peresa Vekoslava Grmiča, naslovnega škofa v Mariboru, ki slavi v tem istem letu
umrlega jugoslovanskega predsednika Tita, za mnoge enega največjih samodržcev in
diktatorjev. Grmič v zaključku svojega članka pritrjuje besedam: »In zdelo se nam je, da
smo se udeležili družinskega pogreba jugoslovanskih narodov, ki so pokopali svojega
očeta ...«. Dodaja še: »Tito je umrl, a kljub temu živi dalje.«257
Za mnoge je bilo Šuštarjevo imenovanje osvežilna injekcija za Cerkev na
Slovenskem, ki je z njegovo osebnostjo veliko pridobila.258 Te ocene so temeljile predvsem
na dotedanjem triletnem Šuštarjevem delovanju v domovini, ki je bilo zares
mnogostransko in intenzivno. Zlasti se je usmeril v spodbujanje nastajanja novih ŽPS in
oblikovanje že obstoječih. Prav v tej dobi je bilo delovanje komisije za ŽPS
najintenzivnejše, plod tega pa sta dva priročnika za oblikovanje članov ŽPS. Pomembna
novost v dotedanjem pastoralnem delu pomeni poudarek na sodelovanju, skupni
odgovornosti, čutu za skupinsko delo, soodgovornosti duhovnikov in laikov.
Ob svojem nastopu je Šuštar v pismu sobratom duhovnikom napisal, da želi
nadaljevati Pogačnikovo delo, vendar »v nekoliko drugačni obliki«. Na vprašanje, kaj je s
tem mislil, sam odgovarja: »Nadaljevati sem hotel njegovo delo predvsem v prizadevanju
za poglobitev verskega življenja in za Marijino čaščenje. Bila je med nama razlika že po
značaju. On je bil Gorenjec, jaz sem pa Dolenjec. Bil je zelo redkobeseden. Moja želja pa
je bila, da bi imel veliko več stika z duhovniki, z ljudmi, posebno ob birmah in raznih
slovesnostih, da bi obiskoval redovne hiše, bolnike in tako prišel čim bolj v stik z ljudmi.
To je bila moja posebna želja in v tem sem mislim na drugačno obliko. To skuša vsak škof
na svoj način urediti.«259
V odnosu do oblasti mu je prav prišla tedaj že vpeljana praksa nadškofa Pogačnika,
»ki si je osebno veliko prizadeval, da bi s pristojnimi predstavniki oblasti vsa odprta
vprašanja rešil s pomočjo dogovarjanja in brez prepirov in polemik.«260 To je bilo tudi
Šuštarjevo stališče, ki se ga je držal od vsega začetka. Ta drža je ugajala tako Vatikanu
kakor domači oblasti. »Izpolnil je vsa pričakovanja Svete stolice, katere taktika v teh letih
ni bil konflikt, ampak dialog, strpnost in diplomacija.«261 To so bila namreč leta po
ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov med Jugoslavijo in Vatikanom, ki so
narekovala prizadevanje za strpno sobivanje, kajti Cerkev se je počutila olajšana glede na
prejšnje pritiske in zatiranje, oblast pa je hotela pred mednarodno javnostjo ustvariti vtis
demokratičnosti, dejansko pa je bila vera še vedno v povsem podrejenem položaju in pod
strogo kontrolo nevidne špijonaže. Šele čas po spremembi režima je razkril, kako je tudi v
času Šuštarjevega pastirovanja do prvih demokratičnih volitev deloval podroben in skrben
nadzor države nad Cerkvijo. Za to je skrbela v javnosti popolnoma nepoznana, a vendar
zelo prefinjeno sestavljena skupina tedaj odločujočih v politiki z imenom Minikoordinacija. V njej so bili: predsednik RK SZDL (Mitja Ribičič), predsednik skupščine
Slovenije (Milan Kučan), sekretar CK ZKS (Franc Šali, kasneje Franc Šetinc), član RK
SZDL tajno zadolžen za nadzor Cerkve (Franc Kimovec – Žiga), sekretar (Primož Hainz),
256
D. Klemenčič, Ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar, 34.
V. Grmič, Nepozabni voditelj in človek, 32.
258
D. Klemenčič, n. d., 34.
259
A. Šuštar, PSLpA.
260
D. Klemenčič, n. d., 34.
261
L. Bizilj, n. d., 8.
257
PASTORALNI SUBJEKTI
64
predsednik ljubljanskega Koordinacijskega odbora za odnose z verskimi skupnostmi
(Milan Meden), javni tožilec (Bojan Škrk), šef Službe državne varnosti – nekdanje UDBE
(Edo Krajčevič).262
Ta združba se je sestajala na rednih mesečnih srečanjih in pretresala vse, kar se je
dogajalo v Cerkvi, o tem delala zapisnike in poročila, ki so služila kot strogo zaupno
gradivo najbolj posvečenim oblastnikom za primerno ukrepanje v odnosih s Cerkvijo.
Seveda Mini-koordinacija ni mogla mimo vprašanja, kdo bo nasledil nadškofa Pogačnika.
Pozanimala se je za možne kandidate in ugotovila, da se o Šuštarju sicer malo ve, a da
oblasti ni nevaren, zato njegovemu imenovanju tudi ni nasprotovala. Celo nasprotno. Ker
so v zadnjih letih nadškofa Pogačnika mnogi v Cerkvi kritizirali zaradi preohlapnega
odnosa do oblasti (škof Jenko in Lenič), se je le-ta bala, da bi se dotedanja »kontinuiteta
dobrega sodelovanja ne porušila,« zato se je s Šuštarjevim imenovanjem celo oddahnila.263
Določeno nevarnost je oblast čutila zaradi izvolitve novega papeža Janeza Pavla II. leta
1979, ker je to po njeni oceni povzročilo povečano aktivnost duhovščine. Oblast je sicer
vztrajno skrbela za diferenciacijo znotraj duhovščine, vendar si je ni želela preveč, ker bi to
ogrozilo položaj tistih, ki so bili tedanji oblasti zvesti. Zato se je oblast preko
veleposlaništva v Vatikanu pravočasno obrnila za pojasnilo na Celato, šefa Kabineta
državnega sekretariata Casarolija, ki je že novembra 1979 med drugim zagotovil, »da bodo
izbor in osebne kvalitete novih škofov v Sloveniji zadovoljile tudi merila državnih oblasti,
četudi Vatikan za nobeno osebnost ne more zagotavljati, kako so bo obnašala v konkretnih
razmerah.«264
Tedaj je namreč bilo v zraku tudi vprašanje nasledstva škofa Držečnika v Mariboru,
kjer sta bila v ospredju predvsem dva kandidata: dotedanji pomožni škof Vekoslav Grmič,
ki bi ga rada videla za škofijskim krmilom oblast, nikakor pa Vatikan, in Maksimiljan
Jezernik iz Rima, proti kateremu je bila oblast odločno nasprotna in je v tem smislu tudi
intervenirala ter preprečila njegovo imenovanje. Tako se zdi, da tudi izbira Šuštarja ni
povsem brez povezave z imenovanjem v Mariboru, saj je moralo njegovo imenovanje
ublažiti neuspeh oblasti, da bi v Mariboru ustoličila sebi povsem naklonjenega Grmiča.
Da je oblast obvladovala vse vzvode odločanja, kaže tudi primer ob pripravi na
slovesnost posvečenja v ljubljanski stolnici. Ordinariat se je obrnil na RTV za izposojo
kamer in monitorjev, da bi slovesnost prenašali tudi izven stolnice. O tem je morala
razpravljati Mini-koordinacija, ki je presodila, da se ordinariat za to lahko obrne na tovarno
Iskra, ne pa na RTV. Dogovorila se je tudi, kdo od oblasti bo šel na slovesnost, kdaj in kje
bodo kaj pisali o tem dogodku, kaj in koliko bo pokazala RTV, itd.
Nadškof Šuštar se verjetno ni zavedal ne ob prvem sprejemu pri predsedniku SZDL
Mitju Ribičiču nekaj dni po posvetitvi, ne pozneje, da pazijo njegovi sogovorniki na vsako
njegovo besedo in gib, saj so morali o vsem napisati natančno poročilo, ki je pozneje tudi
drugim služilo kot podlaga za analiziranje in ukrepanje. Pri tem so sogovorniki spretno
zastavljali že prej skupno določena vprašanja ali provokativne opazke in opazovali reakcije
nanje.
Šuštar je že na začetku opravljanja škofovske službe zbral okrog sebe dobro ekipo
svetovalcev v t. im. teološkem svetu, ki ga je pod imenom Consilium de vigilantia
ustanovil že predhodnik Pogačnik in je imel namen načrtovati bolj premišljeno in strnjeno
delovanje Cerkve kot do tedaj. Ta zagon Cerkve se je navzven izrazil v člankih Antona
Stresa, Franca Perka, Franca Rodeta in drugih. Cerkveno vodstvo je hotelo s pritegnitvijo
najširšega kroga vernikov prodreti v javna sredstva obveščanja, zlasti RTV, česar oblast
nikakor ni hotela dovoliti.
262
Prim. L. Bizilj, n. d., 10.
264
263
PASTORALNI SUBJEKTI
65
Nadškof Šuštar je povezal vse tri škofije, ki so bile do tedaj med seboj precej
oddaljene. Škof Janez Jenko ga je s svojimi nastopi silil v bolj radikalne pozicije.
Kot tretjo pomembno potezo lahko štejemo njegovo personalno politiko, kjer je
duhovnike, ki so imeli dobre stike z oblastjo, postavil v kraje, kjer je bilo treba reševati
razna nerešena materialna vprašanja, da bi ti duhovniki dosegli pri oblasti premik na bolje.
Njegov pomemben korak je bil v približevanju tako CMD na eni strani, kot tudi bolj
radikalni emigrantski duhovščini na drugi strani, da bi tako omilil ostrino na obeh straneh
in zmanjšal napetosti.
V stikih z oblastmi je navadno prihajal na pogovore z vnaprej pripravljenimi
točkami za pogovor. Franc Rode mu jih je ob neki taki priliki pripravil kar petnajst. Iz njih
moremo razbrati katera vprašanja je Cerkev v letu 1980 imela za najbolj aktualna. Ker
dobro odslikavajo stanje Cerkve v tedanji družbi, jih kar naštejmo: ateizacija šole, pritisk
na vernike, zapostavljanje vernih v službi, izključitev verskega življenja za vojake, policaje
in zapornike, težave pri graditvi in obnovi cerkva, ponarejanje zgodovine, izločevanje
verskih izrazov iz literature in filmov, izključevanje Cerkve iz sredstev javnega
obveščanja, nasprotovanje praznovanju verskih praznikov, nezmožnost obrambe pred
napadi, izigravanje duhovniških društev, Cerkvi storjene materialne krivice, onemogočanje
karitativne dejavnosti, nestrpnost učiteljev do vernih otrok.265
Pritisk na oblast so predstavljale tudi močne že vzpostavljene Šuštarjeve zveze s
tujino in možnost dajanja intervjujev za tuje časopise. V njih je že z opisovanjem dejanskih
razmer pri nas postavljal na laž podobo o sistemu jugoslovanskega samoupravljanja, ki jo
je režim skrbno negoval v tujini.
Po eni strani bi mogli sprejeti trditev, da je »Cerkev na Slovenskem leta 1980 na
svoj hierarhični vrh dobila diplomata in prvorazrednega politika. Oblasti so Šuštarja
morale spoštovati in njegove besede jemati zares. Z njim je postala Cerkev na Slovenskem
spet živa in oblast je z njim dobila sogovornika.«266 Po drugi strani pa njegovo ravnanje
kaže, da se te svoje prednosti ni zavedal in je ni v taki meri izkoristil, kot bi jo lahko. To je
posredno potrdil tudi sam, ko je na televiziji leta 1997 o sebi dejal: »Moram priznati, da se
na politiko čisto nič ne razumem.«
Zaradi siceršnje zaprtosti družbe glede verskih vprašanj je menil, da je vsak njegov
nastop v javnosti priložnost, da se Cerkev lahko bolj uveljavi v družbi in s tem dobi večji
manevrski prostor za svoje osnovno poslanstvo. Večina v Cerkvi je bila prepričana, da je
izboljšanje v odnosih med državo in Cerkvijo predvsem njegova zasluga. Kljub temu pa je
ostajal dvom v uspeh takega ravnanja. Lenič je to izrazil z besedami: »Čeprav kdaj ni
mogel doseči vsega, kar bi rad, so ga vedno in ga še zmeraj upoštevajo.«267 Podrobnejša
analiza tega obdobja namreč pokaže, da je oblast to njegovo dobronamerno prizadevanje
spretno izkoriščala za doseganje svojih ciljev.
Je zaradi tega komunistična oblast začela izgubljati nadzor nad Cerkvijo in je ni več
obvladovala? Sploh ne. Svoji želji po kontroli nad Cerkvijo in v Cerkvi se oblast niti malo
ni odrekla, ampak je le spremenila taktiko. Popuščala je v nepomembnih malenkostih, da
bi obdržala najpomembnejše vzvode.268 V umikanje so jo bolj kot prizadevanje Cerkve
silile družbene, politične in gospodarske, predvsem pa zunanjepolitične razmere. Mali
uspehi so Cerkev tako uspavali, da je počasi sama začela verjeti, da od oblasti ne sme
preveč pričakovati.
265
Prim. L. Bizilj, n. d., 30–31.
267
F. Petrič, Mojih pet škofov.
268
Po prepričanju Draga Klemenčiča ni bilo nikakršnega ostrega prehoda, ampak se je nov veter na oblasti čutil le počasi.
(Prim. F. Petrič, Delali smo po strategiji žabjih skokov.)
266
PASTORALNI SUBJEKTI
66
Ofenzivnost prvih nekaj let Šuštarjevega vodenja Cerkve na Slovenskem je kmalu
začela popuščati. Kje so vzroki? Nekaj možnih je že bilo nakazanih. Morda je odločilno k
temu pripomogel odhod Franca Perka v Beograd, Franca Rodeta v Rim, bolezen Stanislava
Leniča ... Tako je Šuštar ostal brez pomembnih svetovalcev. Vzdrževal je redne stike s
predstavniki republiške verske komisije. Njeni predstavniki so dajali videz zaščitnika
cerkvenih interesov, resnica pa je bila drugačna.269 Pogovori niso prinesli posebnih
uspehov. Z leti je njegovo ravnanje postajalo vse bolj podobno tistemu iz zadnjih let
nadškofa Pogačnika.
Po upokojitvi je sam priznal, da za politiko nikoli ni imel posebnega smisla. Vedno
je sebe razumel kot dušnega pastirja, oziroma voditelja Cerkve in je čutil do tega izjemno
odgovornost. Dolžnost ukvarjanja s politiko oziroma s politiki je jemal kot nujno zlo.
Najbolje se je počutil kot predavatelj, moralni teolog in strokovnjak za etična vprašanja.
Kot prodoren mislec ter pisec člankov in krajših razprav je bil vedno iskan predavatelj tako
doma kot v tujini. Najbolj pri srcu pa mu je bilo moralno vprašanje človekove vesti, o
čemer je napisal največ razprav.270
2.1.5 Franc Rode
Nadškof Franc Rode je bil posvečen kot zadnji škof v obravnavanem obdobju,
vendar je bil že v času pred posvečenjem kljub kratkotrajnemu bivanju v nadškofiji
precejšen vpliv na cerkveno življenje.
Rojen je bil 23. septembra 1934 v Rodici pri Domžalah kot zadnji med sedmimi
otroki. Že v rani mladosti se je veliko srečeval z lazaristi, ki so v bližnjih Grobljah imeli
katoliško tiskarno. Posebej je bil v stiku z Ladislavom Lenčkom, od katerega je verjetno
povzel veliko ljubezen do knjige in umetnosti. Naravnim talentom se je pridružil tudi zgled
strica Antona Breznika, ki je zaslovel po svoji Slovenski slovnici in Slovenskem
pravopisu. France se je šolal najprej med vojno v nemški šoli v Jaršah in nato v Domžalah,
dokler se ni kot desetleten fantič skupaj drugimi družinskimi člani umaknil pred
prihajajočo partizansko vojsko na Koroško v Avstriji, a ta umik se je spremenil v
dolgoletno izgnanstvo. Eden od njegovih bratov je kljub vsemu ostal na domačiji, eden pa
je bil po vojni ubit.
V taboriščih v Judenburgu, Lienzu in Spittalu ob Dravi se je dve leti in pol šolal,
dokler se ni vsa družina preselila v Argentino. V Buenos Airesu je končal gimnazijo in
filozofijo. Leta 1952 je vstopil v Misijonsko družbo lazaristov. Predstojniki so ga kmalu
poslali na Gregorijansko univerzo v Rimu, od tam pa je odšel na Institut Catholique v
Parizu, kjer je leta 1960 napravil licenciat. Isto leto je bil v Parizu tudi posvečen v
duhovnika, čez tri leta pa je doktoriral s tezo o modernističnem gibanju v Cerkvi. Ves čas
se je posebej posvečal študiju jezikov, pa tudi spoznavanju svetovne zgodovine in
književnosti.
Leta 1965 se je vrnil v domovino in postal župnik pri Sv. Jožefu v Celju, istočasno
pa tudi ravnatelj lazaristovskih bogoslovcev in nato lazaristovski vizitator. Že po dveh letih
se je preselil v Ljubljano, kjer je postal najprej honorarni predavatelj na Teološki fakulteti,
nato pa napredoval v docenta in izrednega profesorja. Predaval je več predmetov:
francoščino, praktično apologetiko, misiologijo, teologijo nekrščanskih verstev, uvod v
moderni ateizem in osnovno bogoslovje. Postal je prvi urednik revije Znamenje in tudi
sicer veliko pisal in predaval ter imel duhovne vaje za duhovnike in bogoslovce. Posebej je
269
270
Prim. S. Fajdiga, Moralni nauk o vesti pri Alojziju Šuštarju.
PASTORALNI SUBJEKTI
67
postal znan kot priljubljen predavatelj na Teološkem tečaju za laike, kjer je imel nekaj zelo
odmevnih predavanj, ki pa so mu prinesla nemalo težav pri oblasti.271
Tudi zaradi mnogih težav z oblastjo je tem lažje odšel leta 1981 v Vatikan, kjer je
postal najprej podtajnik, čez pet let pa tajnik Tajništva za dialog z neverujočimi. Po
spremembah v vzhodni Evropi je tajništvo prenehalo delovati in Rode je postal tajnik v
Papeškem svetu za kulturo. Kot član prvega in drugega tajništva je veliko predaval na
mednarodnih kongresih, pisal teološke in strokovne knjige ter znanstvene in strokovne
razprave in članke.272 Poleg teologije so njegove priljubljena področja tudi zgodovina,
književnost, kultura in umetnost.
Leta 1997 je bil imenovan za 33. rednega škofa ljubljanske nadškofije. Za geslo si
je izbral »Stati inu obstati«, citat iz pisanja protestanta Primoža Trubarja, ki je v skrbi za
širjenje svoje vere leta 1551 napisal prvo knjigo v slovenskem jeziku. Kot predsednik
Slovenske škofovske konference je kmalu po posvečenju najavil sinodo Cerkve na
Slovenskem z geslom »Izberi življenje«. Predvsem pa vse delovanje preveva velika
zavzetost za Cerkev in slovenski narod. »V ospredje svojega pastoralnega prizadevanja je
postavil skrb za oznanjevanje evangelija in s tem v zvezi poudaril zgodovinsko vlogo in
poslanstvo Cerkve v našem narodu včeraj, danes in jutri.«273
V svojem prvem pismu vernikom po objavi o imenovanju za nadškofa je izrazil
prepričanje, da je mogoče v sedanjem svetu, ki je poln plehkega porabništva, vulgarnosti in
cinizma, spremeniti smer in se napotiti proti novim obzorjem, da bi zaživeli neprimerno
bolj čisto, bogato, svobodno in radostno v osebnem in družbenem življenju.274
Po prvem intervjuju za TV Slovenija je pri nekdanjih komunistih izzval ogromno
nasprotovanja, ko je omenil, da bo potrebno urediti šolstvo tako, da bodo v njem po vzoru
evropskih dežel tudi religiozne vsebine. Del vernikov je to radikalnejše stališče od tistega,
ki ga je izražal njegov predhodnik, z veseljem podprl, precejšen del pa se je ob tem zbal in
počutil negotovega, ker v vernikih še vedno prevladuje strah, ki jim ga je vcepil prejšnji
totalitarni režim.
Zaradi načrtne medijske gonje proti nadškofu Rodetu, ki se je sprožila takoj po
njegovi problematizaciji državne šole v Sloveniji, je postalo še bolj jasno, da je vprašanje
popolnega nadzora nad šolstvom ključno vprašanje prenovljenih komunistov in
novodobnih liberalcev. Po drugi strani ta gonja razodeva, da imajo nekdanje partijske elite
še vedno popoln vpliv na javne medije.
Način medijskega linča, ki ga v tem primeru izvajajo nekdanji komunisti in njihovi
idejni dediči ter obvladovanje javnega mnenja kaže, da je bistveni element njihovega
vladanja še naprej ostal boj proti Cerkvi. To samo dodatno potrjuje, kako pomemben
element je bil ta boj že v realnem socializmu. Taktika je enaka, le sredstvo je drugačno:
preko medijev vnesti med vernike razkol glede nekaterih vprašanj in osebnosti ter na ta
način paralizirati vodstvo Cerkve za njeno nemoteno izpolnjevanje pastoralnega
poslanstva.
2.1.6 Stanislav Lenič
Rodil se je 6. 11. 1911 v župniji Cerklje ob Krki, očetu Martinu in materi Mariji
rojeni Mladkovič kot zadnji izmed štirih otrok in kot edini sin. Starša sta se poročila, ko
271
Največ težav mu je prineslo predavanje na tečaju Duha ne ugašajte leta 1978 o kultu osebnosti, v čemer je oblast
zaznala napad na predsednika države Josipa Broza Tita. Zaradi tega je moral odstopiti od objave predavanja v zborniku,
ki je izšel naslednje leto, sicer bi bil celoten zbornik zaplenjen. (Prim. R. Koncilja, O aktualnih temah za študente in
izobražence, 26–27.)
272
Izčrpen seznam njegovih del najdemo v članku Antona Štruklja, »Stati inu obstati«, 15.
273
Prav tam.
274
Prim. F. Rode, Prvi pozdrav, 6.
PASTORALNI SUBJEKTI
68
mati ni imela niti 20 let in je tudi prekmalu umrla, da bi se je lahko sin Stanko jasneje
spominjal.275 Po njej je podedoval plemenit značaj in čut za preproste ljudi. Oče je bil sicer
nadarjen, vendar hladen in razumarski človek. Da bi kaj več zaslužil kot je nudilo skromno
posestvo, je že nekaj mesecev po sinovem rojstvu odpotoval v Ameriko, kjer je ostal osem
let. Petletnemu Stanku je mama med prvo svetovno vojno umrla, zato je bil dodeljen v rejo
sorodnikom, ki so si ga podajali iz rok v roke.276 Po osnovnem šolanju je po posredovanju
kaplana Tomazina prišel v Zavod sv. Stanislava, kjer se je zelo dobro počutil in je tam leta
1933 maturiral z odliko.277
Takoj se je vpisal v bogoslovje.278 Po študiju teologije ga je posvetil v duhovnika
škof Gregorij Rožman 4. julija 1937, dva dni po smrti škofa Antona Bonaventure Jegliča,
morda najbolj markantnega in daljnovidnega med ljubljanskimi škofi v 20. stoletju.
Lenič je bil ob študiju nastavljen za prefekta v Marijanišču v Ljubljani, kjer je
istočasno nastopil ravnateljsko službo poznejši nadškof Jožef Pogačnik.279 Veliko dijakov,
ki jim je bil vzgojitelj, je bilo kasneje pobitih na Turjaku ali po vojni med vrnjenimi
domobranci. Preživeli so postali odlični duhovniki in verni laiki. Po dveh letih ga je škof
Rožman poklical k sebi za osebnega tajnika, kjer je »poznal mnoge osebne zadeve, ki jih
pisarna ni videla«.280
Neposredno je doživljal Rožmanove težke dneve ob italijanski okupaciji Ljubljane.
Poznal je Rožmanovo izmikanje z namenom, da bi okupatorju priznal legitimnost tega
dejanja. Rožmana so ponovne prošnje pribežnikov s Štajerske in Gorenjske, kjer je bilo
izseljevanje in teror Nemcev veliko hujši kot v t. i. Ljubljanski pokrajini, prisilile, da je šel
na vljudnostni obisk h Grazioliju. Lenič je od blizu spremljal obiske tedanjih politikov in
njihove pritiske na Rožmana, naj prevzame vlogo narodnega voditelja. Na podlagi teh
izkušenj je lahko prišel do prepričanja, da »so nekako Rožmana prisilili, da je postal tako
imenovani voditelj, narodni voditelj v takratni Ljubljani, čeprav vemo (!), da Rožman po
svojem značaju, po svojem prepričanju, ni bil politik«281. Rožman mu je moral po svoji
usmeritvi biti zelo blizu, saj tudi sam ni bil nikoli politik, ampak kasneje svojemu ljudstvu
»najprej in najbolj dušni pastir v najboljšem pomenu besede«.282
Lenič je v prvih letih vojne moral sprejemati poročila iz Dolenjske in Notranjske o
pobojih duhovnikov in pokončnih katoličanov, ki so jih likvidirali po nalogu OF.
Nikdar ni bil, tako kot Rožman ne, na nobenem sestanku, kjer se je pripravljala
ustanovitev t. i. bele garde. Toda kot priča, opazovalec dogodkov, je po dolgih letih lahko
(1987) izjavil: »Čisto gotovo nikoli ne bi bilo ne vaških straž ne bele garde in ne kasneje
domobranstva, če ne bi bilo tega krvavega začetka; pobiti vse morebitne svoje nasprotnike
in potem lepo nemoteno vladati. To je bil glavni nagib, glavni motiv za odklonilni odnos
Cerkve do OF.« Bil je priča velikim notranjim stiskam, v katere je ves čas vojne prihajal
Rožman, naj je šlo za odnos do Italijanov, partizanov ali papeža.
Med vojno je začel pisati dnevnik, v katerega si je beležil pomembne dogodke, a ta
dnevnik je izginil ob povojnih preiskavah na škofiji, čeprav ga je skrbno skrival. Zdi se, da
Lenič le ni tako slepo kot Rožman sledil papeški okrožnici Divini redemptoris o
275
Prim. T. Griesser – Pečar, n. d., 37.
277
»Nikdar ne bom dovolj hvaležen vsem svojim vzgojiteljem in učiteljem«. (Prim. J. Dolenc, O življenju in delu škofa
Stanislava Leniča, 159.)
278
»Pred seboj sem imel mladega kaplana iz domače župnije, ki ni bil samo naš verski vzgojitelj, voditelj raznih
katoliških verskih organizacij, ampak je skušal tem našim zaostalim ljudem na Krškem polju pomagati predvsem v
socialnem, gospodarskem in kulturnem oziru. Videl sem ga vsega zavzetega za ljudi in ta ideal je bil pred menoj, ko sem
se odločal, da bi tudi sam postal duhovnik.« (D. Rupel, ... n. d., 1929)
279
280
281
Prim. D. Rupel, ... n. d., 1931.
282
Prim. A. Šuštar, Škofu Stanislavu Leniču v slovo.
276
PASTORALNI SUBJEKTI
69
brezkompromisnem boju »proti brezbožnemu komunizmu«. Ko mnogo pozneje gleda
stvari iz zgodovinske oddaljenosti dopušča možnost, da je bilo tako ravnanje morda tudi
posledica narodno značajske nagnjenosti k organizacijski popolnosti. Tako je šlo morda le
za »velike strahove«, ki so jih povzročile novice o stalinistični strahovladi v Rusiji, in ti so
povzročili, da so »šli tako daleč«. Lenič je bil tudi priča različnim pritiskom na Rožmana
znotraj Cerkve, kot npr. – ali bodo imeli nanj večji vpliv mladci ali stražarji.
Lenič sam je doživljal pritiske, naj bo Rožman navzoč na stadionu, ko bodo
domobranci izrekli znano prisego leta 1944. Ko je bila prisega tako oblikovana, da je
predvsem obljubljala boj proti komunizmu in le posredno omenjala Hitlerja, je škof pristal
na maševanje na stadionu. Lenič je kot tajnik osebno spremljal Rožmana tja. Po
Rožmanovem naročilu sta kar najhitreje, še pred koncem prisege, odšla s stadiona. Ko je
sam gledal, kako je Rožman ob vseh tragičnih dogodkih trpel, je z njim že tedaj trpel tudi
sam in trpel zaradi tega tudi vse poznejše življenje.
Bil je tudi priča prihodu pisnega vabila Rožmanu, naj tik pred koncem vojne pride
na Koroško, ker bo le tako lahko posredoval za Slovence pri zaveznikih. Tudi Lenič je v
tedanji situaciji škofu svetoval, naj odide na Koroško, kar je šele mnogo kasneje označil za
svojo veliko napako. Kako težavno je bilo v tistem času sprejemati pravilne odločitve, je
razvidno tudi iz tega, da so se s škofovim umikom iz Ljubljane strinjali tudi vsi ostali.
Menili so, da gre pri tem le za nekajdnevno odsotnost. Tako so bili prepričani tudi koroški
duhovniki, ki so poslali pisno vabilo, in celoten stolni kapitelj. Strah je bil očitno takrat
zelo velik, ker ga je stopnjevala tudi domobranska propaganda. Lenič je pozneje spoznal,
da so mnogi duhovniki »popolnoma brez potrebe v tisti zmedi odšli«. »Približno 200 jih je
odšlo v emigracijo«.
Po prihodu partizanov v Ljubljano je Lenič ostal na škofiji. Po aretaciji generalnega
vikarja Nadraha je prevzel škofijo Vovk in Lenič je bil dve leti tudi njegov tajnik, dokler
ga 28. avgusta 1947 niso aretirali. V zaporih je ostal 8 let. Najprej je bil 2 meseca v
bunkerju in nato 2 meseca v samici, nato je bil na procesu obsojen najprej na 6 let zapora,
po pritožbi pa na 12 let. Že pred aretacijo je od blizu doživljal mnoga šikaniranja škofa
Vovka in videl, kako živčno in zdravstveno propada.
Takoj v prvih dneh po vojni se je srečal z enim od čudežno rešenih iz jame v
Kočevskem Rogu. Ta mu je pripovedoval, kaj se je dogajalo z vrnjenimi domobranci in
kako so jih partizani zverinsko mučili in pobijali.283 Te pripovedi so prekosile pripovedi, ki
so pred vojno prihajale iz Rusije in zato še povečale grozo in strah! Čeprav je vedel, kako
nevarni so bili tisti časi, po vesti ni mogel pustiti človeka, ki je bil v stiski. Zato je pomagal
temu preživelemu iz Roga priti preko državne meje in se tako rešiti pred gotovo smrtjo,
čeprav je s tem tvegal svoje življenje.284
Zanimivo je, da sodišče v procesu proti njemu dejstva, da je pomagal pri pobegu
preživelemu domobrancu, ni uporabilo kot obremenilne okoliščine, saj je bila to tema, o
kateri se ni smelo govoriti in je torej sodišče ni moglo odpirati.285
Po Leničevem prepričanju je bila Cerkev po vojni v izredno težkem položaju.
Položaj je bil posledica dejstva, da se je Cerkev znašla na strani poražencev. Njeno
medvojno ravnanje je prišlo prav povojni oblasti, da je bila Cerkev vsega kriva in zato na
vse načine blatena in teptana. Pozneje je škof Lenič prišel do sklepa, da jo je partija med
vojno v tako ravnanje prisilila.286
283
Prim. D. Rupel, ... n. d., 1932–1939.
»Pomagal sem mu in ga na kolesu spremljal do Šentjošta, kjer sta ga dva fanta prevzela in peljala čez mejo.« Tako
malo pred smrtjo skromno opiše svoje tedaj silno tvegano dejanje, ki ga je pozneje stalo veliko trpljenja po zaporih.
(Prim. J. Gril, Bog je želel imeti priče.)
285
Prim. T. Griesser – Pečar, 17.
286
Prim. D. Rupel, ... n. d., 1940.
284
PASTORALNI SUBJEKTI
70
Od prvih dni po prihodu partizanov v Ljubljano je bil priča mnogih zelo temeljitih
in predvsem neprijetnih preiskav na škofiji, ki so puščale za seboj pravo razdejanje,
izginjale pa so tudi mnoge pomembne stvari. Čeprav mu je že prej Rožman naročil, naj
uniči stvari, ki bi lahko komurkoli škodovale, se temu ni dalo v celoti izogniti. Preiskave se
bile tako dolgotrajne, da je nekoč med eno izmed njih stražar zaspal, padel iz drugega
nadstropja na dvoriščni tlak in se ubil.287 Poleg tega je oblast takoj po vojni celotno
škofijsko stavbo naselila s strankami, tako da je ostala prosta le škofova spalnica.
Že priletnega Nadraha so agenti tajne policije tako rekoč pred Leničevimi očimi
ukradli iz Vovkovega stanovanja in ga odpeljali v zapor. Ker je sedeminsedemdesetletni
Nadrah v zaporu kmalu hudo zbolel, je Vovk zagrozil, da bo o tem obvestil vse
jugoslovanske škofe, zato so ga hitro izpustili iz zapora. Zelo se je poslabšal položaj za
Cerkev po prebranem pastirskem pismu jugoslovanskih škofov jeseni leta 1945, v katerem
so objavili seznam grozodejstev, ki jih je oblast izvajala nad duhovniki, kršila osnovne
človekove pravice in na druge načine blatila in onemogočala Cerkev. To pismo so iz
škofijske pisarne v popolni tajnosti razposlali po župnijah. Lenič sam ga je v soboto zvečer
s kolesom nesel v dve župniji. Branje tega pisma po vseh cerkvah na isto nedeljo je bilo za
oblast pravi šok. Izzvalo je njen bes, ki se je izrazil v množičnem zapiranju duhovnikov.288
Lenič je bil razočaran, ko je uvidel, da je Vatikan popolnoma spremenil politično
stališče do komunizma in je že januarja 1946 poslal v Beograd svojega delegata. Glede na
poprejšnja stališča papeža, da v nobenem primeru ni primerno imeti nikakršnih stikov z
brezbožnim komunizmom, je bil ta zasuk praktične politike Vatikana za slovensko Cerkev
huda šola. S tem je bilo postavljeno pod vprašaj celotno načelno ravnanje Rožmana, ki se
je opiralo na enako načelno papeževo stališče.289
Po obredu posvetitve škofa Vovka 2. 12. 1946, ko so spustili solzilni plin v stolnici,
so Leniča klicali na policijo, češ da bi on moral vedeti, kdo je to storil. On pa jih je spomnil
na njihove grožnje, da bodo na vsak način poskušali preprečiti posvečenje in tako s tem
posredno pokazal nanje kot najverjetnejše povzročitelje incidenta.290
Lenič je kot škofov tajnik spremljal Vovka, ko je hodil birmovat na župnije. Opazil
je, da je na teh slovesnostih bilo nenormalno število fotografov, ki so bili večinoma vohuni
UDBE. Dogajale pa so se tudi zelo neprijetne stvari, kot npr. v Kočevju, kjer je bilo okoli
tisoč birmancev, a so v času birme izključili elektriko v cerkvi in vodo za župnišče.291
Poleg tega so bile prerezane gume na avtu, ki je bil zaklenjen v garaži in pripravljen za
škofov prevoz. Policija je zadrževala ljudi na cesti toliko časa, da so birmanci in botri
zamudili birmo. Nekajkrat se je škof s spremstvom prav čudežno rešil iz pripravljene
zasede.292
Leniča so zaprli samo dan po tem, ko je v Ljubljani Edvard Kardelj, Titov najožji
sodelavec, v nekem javnem govoru ostro napadel škofa Vovka. Govoru so sledile
demonstracije pred škofijo in ker škofa niso našli doma, so iz maščevanja ponoči odpeljali
njegovega tajnika in ga vrgli v bunker za dva meseca. Toda samota in zavrženost ga nista
strla.293 Poleg nemogočih razmer v ječi so bila po poznejšem Leničevem pričevanju zelo
287
289
Prim. S. Lenič, n. d., 38–39.
290
291
Lenič se spominja: »Najhuje je bilo, ko sva šla na birmo v Kočevje.« (Prim. F. Petrič, Mojih pet škofov.)
292
293
»Povedal bom nekaj, česar doslej nisem pravil skoraj nikomur. Ko sem bil po vojni zaprt, sem bil več kot 700 dni v
samici. Popolnoma zapuščen, brez brevirja, brez knjige, sam. Prišla je cvetna nedelja. S strahom sem pričakoval, kako bo
spet žalosten veliki teden. Tedaj sem doživel nekaj čudežnega. Na cvetno nedeljo sem bil naenkrat napolnjen z neizmerno
srečo. Počutil sem se najbolj srečnega človeka na svetu in to ves veliki teden. Poln notranjega veselja in tolažbe. Bog je z
menoj, jaz tu nisem sam. V ponedeljek po veliki noči sem se spet počutil tako, kot se človek normalno počuti, če je v
zaporu.« (Prim. J. Gril, Bog je želel imeti priče.)
288
PASTORALNI SUBJEKTI
71
huda nočna zasliševanja, ki jih je vodil Zdenko Roter, kasnejši profesor za religiologijo na
Visoki šoli za družbene vede v Ljubljani in po spremembi režima dolgoletni bližnji
svetovalec predsednika države.294
V zaporu ga sicer niso tepli, so pa zato tem bolj vpili, zmerjali in ga poskušali
moralno zlomiti z nastavljanjem žensk in podobno. Po dveh mesecih bunkerja je bil
premeščen v samico. Tam je bila vsaj postelja. Kasneje je bil poslan na Žale, kjer je skupaj
z drugimi zaprtimi duhovniki moral delati v gradbeništvu kot težaški delavec (kopati
pesek, sejati, voziti ga z dvigalom ...). To se je dogajalo od leta 1951 do 1953.295
Leta 1949 je bilo ustanovljeno Ciril-Metodijsko društvo kot stanovsko društvo
slovenskih duhovnikov, ki je sprva zelo ostro nastopilo proti škofu in Cerkvi ter se
postavilo na stran komunistične oblasti. Tudi Leniča so v zaporu nagovarjali, da bi vstopil
vanj, tako da so k njemu poslali že prej včlanjenega duhovnika. Podpisal naj bi skupaj z
ostalimi 45 duhovniki posebno izjavo, v kateri so obsojali Rožmana. Ker ni podpisal, so ga
iz delovnega taborišča za več mesecev vrgli v ječo. Kasneje je v zaporu skupaj z drugimi
moral prevajati prometne predpise, kriminalne zgodbe in drugo.
Leta 1955 je bil premeščen na Ig, kjer je bilo življenje nekoliko lažje, dokler ni bil
23. aprila 1955 izpuščen. Vsega skupaj je prebil v zaporu osem let, od tega dve leti in 40
dni v samici.296
Komunistična oblast ga tudi po prestani kazni v zaporu ni pustila pri miru, ampak je
dosegla, da se ni smel vrniti za tajnika na škofijo, ampak je bil nastavljen za župnika v
Sodražici, ker je bil tam lahko bolj kontroliran in manj škodljiv. Tam pa je v vsej polnosti
zaživel svoje duhovništvo, saj so ga ljudje zelo lepo sprejeli, sam pa je vse naredil, da bi bil
»vsem vse«.297
Ko je bil Pogačnik leta 1964 imenovan za nadškofa, je s prvim dekretom imenoval
Leniča za generalnega vikarja, ker ga je že iz leta 1937 zelo dobro poznal, saj sta skupaj
nastopila službo v Marijanišču.298 Tudi Lenič je Pogačnika zelo cenil in z njim kot
generalni vikar dobro sodeloval.
Leta 1968 je bil Lenič posvečen v škofa. Že kot generalni vikar je dobro spoznal
škofijo, zato je kot pomožni škof lahko Pogačniku, kasneje pa tudi Šuštarju veliko
pomagal. Predvsem je veliko birmoval in duhovniki so ga radi vabili za razne slovesnosti
in blagoslovitve na župnije. »Slovel je kot odličen pridigar z značilnim slovesnim tonom,
slikovito in jasno govorico. Na pridige se je skrbno pripravljal, pri čemer mu je pomagal
sijajen spomin. Velikokrat je bil novomašni in zlatomašni pridigar; pokopal je več kot 200
duhovnikov in vsakemu je ob odhodu s tega sveta izrekel besede zahvale za vse, kar je v
duhovniškem življenju storil za narod in Cerkev.«299
Posebej pomembna dejavnost škofa Leniča je bila posvečena izdajanju prevedenih
koncilskih odlokov in delu za prenovo bogoslužja ter bogoslužnih prostorov. Ko pa je bil
leta 1978 imenovan za ravnatelja dušnega pastirstva med izseljenci, se je zelo zavzel zanje
in jim posvečal veliko časa in energij. Prepotoval je večino dežel, kjer živijo večje skupine
slovenskih izseljencev in zdomcev, jih navduševal za vero in dom ter delil zakramente.300
Ko je postalo jasno, da se bo moral Pogačnik zaradi kanonične starosti odpovedati
službi, je Lenič šel k njemu in mu predlagal, naj poskrbi, da se vrne v domovino Alojzij
294
Prim. Mag, št. 6, Ljubljana, 25. maj 1995, 16.
296
297
298
299
J. Dolenc, O življenju in delu škofa Stanislava Leniča, 160.
300
»Takšnih ljudskih prireditev, kot so bila srečanja s škofom Leničem, nisem doživel pri nobenem drugem narodu,« se
spominja Janez Zdešar, izseljenski duhovnik, ki je bil takrat odgovoren za izseljensko pastoralo v Nemčiji. (Prim. J. Gril,
Mirno je zaspal v Gospodu.)
295
PASTORALNI SUBJEKTI
72
Šuštar iz Švice, ker bi bil on lahko »odličen nadškof« in zato Pogačniku primeren
naslednik. Leniču je bila potem poverjena naloga, da Šuštarja povabi in se z njim dogovori
glede vrnitve. V zvezi s tem opisuje škofa Leniča nadškofijski kancler Franci Vrhunc
takole: »Tudi na škofa Leniča me vežejo najlepši spomini, ker je bil sončni človek in
odličen sodelavec. Biti v njegovi družbi in z njim sodelovati je bilo veselje. Rad je bil
duhovnik in rad je bil tudi škof, da je mogel še bolje uresničiti svoje škofovsko geslo 'V
blagor Gospodove črede'. Da mu ni šlo za čast in naslove, kaže tudi dejstvo, da je odklonil
imenovanje za ljubljanskega nadškofa. Ne zaradi občutka nesposobnosti, ampak iz
zdravstvenih razlogov in tudi zato ker je vedel, da mora po nadškofu Pogačniku prevzeti
krmilo ljubljanske nadškofije vsestransko močna in ugledna osebnost doma in v Evropi.
Zato je izbral in predlagal za ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja.«301
Tudi z nadškofom Šuštarjem je Lenič dobro sodeloval do leta 1987, ko je nuncija
prosil za upokojitev.302 Šuštar mu je bil za njegov prispevek škofiji in njemu samemu
hvaležen in je to ob Leničevi smrti tudi posebej izrazil.303 Ob upokojitvi je za Novo revijo
dal znameniti intervju, v katerem je prvič spregovoril tudi o temah, ki so do tedaj veljale za
tabu. V njem je pogumno izrazil svoje poglede na povojno dogajanje in na tedaj aktualne
razmere v Sloveniji.
Zanj je bila popolna svoboda tiskanja po letu 1965 izredna dobrobit za Cerkev, saj
je po njegovem tako Cerkev lahko iz defenzive preko tiska prišla v ofenzivo, da bi v
javnosti pridobila nazaj ugled, ki ji je bil odvzet.304
Velik prispevek k dialogu z oblastjo, zlasti preko Verske komisije, Lenič pripisuje
Pogačniku. Zelo pomembno zanj pa je zlasti delovanje nadškofa Šuštarja, ki je bil po
njegovem »nov človek, lahko bi rekli tudi: med vojno neomadeževan«. Tako je po njegovi
sodbi s Šuštarjem »nastopila neka nova doba navzočnosti Cerkve v Sloveniji. Oblasti so
nehote morale Šuštarja spoštovati, jemati zares njegove sodbe, njegovo besedo«. Za Leniča
je najpomembnejše dejstvo, da je »Cerkev postala spet živo prisotna med nami«.305
Tudi leta 1987, ko je bilo marsikaj drugače kot prva leta po vojni, je bilo Leniču
jasno, da je bila tudi takrat naloga partije zmanjševati družbeni vpliv Cerkve. Zato jo je
poniževala in v to vključila propagandni stroj ter šolstvo od osnovne šole do univerze. Zanj
je leto 1960 pomenilo prelom v verski praksi tudi zato, ker je takrat nastopila nova
generacija, ki ni bila več vzgojena v verskem duhu in se je zato težko vključila v cerkveno
življenje. Drugi razlog je po njegovem v spremenjenem okolju, ki je spremenilo človeka.
Poleg tega tudi razna duhovna gibanja tako vplivajo na mladino, da mladih »ne bomo
nikoli več dobili v tako velikih množicah v cerkev, kakor je bilo to včasih«.306 Pozitivno
Lenič ocenjuje porast zunanje pripadnosti tradicionalni katoliški kulturi, ker so ljudje v
mnogo čem izgubili nekdanji strah.
Škofa Leniča je izredno motil partizanski spomenik med stolnico in škofijo, ki naj
bil služil kot dokaz, da je Cerkev glavni krivec za medvojne dogodke. Postavljen je bil v
spomin na dogodek, ko naj bi škof Rožman med vojno dal poklicati Italijane z namenom,
da bi razgnali ženske, ki so pred škofijo demonstrirale zaradi zaprtih mož po taboriščih. Po
Leničevem pričevanju je bila na spomeniku napisana vsebina povsem lažna. Kadarkoli je
opazil, da vodiči turistom razlagajo pomen spomenika, se je ob skupini ustavil in nato kot
301
Prim. F. Petrič, n. d., 3.
303
»Petnajst let od svoje vrnitve v Ljubljano v začetku januarja 1977 je bil pokojni škof Lenič zame prvi duhovni
voditelj, ki me je uvajal v Cerkev na Slovenskem, v njeno polpreteklo zgodovino in sedanjost. Bil mi je najboljši in
najzvestejši svetovalec in najožji in najiskrenejši sodelavec.« (Prim. A. Šuštar, Škofu Stanislavu Leniču v slovo.)
304
Prim. D. Rupel, ... n. d., 1940.
305
Zdi se, da je bil za vse, ki so prestali ta veliki prisiljeni umik Cerkve iz javnosti, neka stalna travma in glavni cilj »v
obnovitvi judovskega kraljestva«, torej vrnitvi na predvojne razmere.
306
Prim. D. Rupel, ... n. d., 1941.
302
PASTORALNI SUBJEKTI
73
neposredna priča dogodka povedal, kaj se je dejansko dogajalo. Njegovo ravnanje je oblast
zelo jezilo, a proti njemu ni mogla ukrepati. Nič ni storila za to, da bi se spomenik
odstranil. To se je lahko zgodilo šele po letu 1990.307
Tudi zadnja leta življenja je Lenič še vsak dan za nekaj ur prihajal na škofijo, v letu
1990 pa je zaradi hude bolezni moral ostati v postelji.308 Vse do svoje smrti je ostal
duhovno svež in dobrega spomina, tako da je svoje spomine mogel pripovedovati
novinarju Družine, ki jih je posnel na trak in jih leta 1997 objavil v podlistku, kasneje pa
tudi v drobni knjižici.309 Umrl je 4. januarja 1991.
Tudi Leničev pogreb na Žalah je bil svojevrstno pričevanje. Na njem se je zbralo
poleg velikega števila škofov iz domovine in tujine ter številnih duhovnikov tudi veliko
ljudi, saj je bil zanje najbolj »ljudski« škof. Med govorniki mu je spregovoril tudi nekdanji
sozapornik Jožko Kragelj310 in se mu zahvalil za »vse žrtve, preganjanja in poniževanja ter
molitve«. Hkrati se mu je zahvalil za »humor in spodbudne besede, ki so marsikoga
dvigale, da ni podvomil in obupal«. Spomnil je navzoče, da polagajo Leniča v grob
nedaleč od kraja, kjer je skupaj z mnogimi drugimi obsojenimi duhovniki pred 40 leti
kopal gramoz, beton in prenašal opeko, mešal malto in z žuljavimi rokami v prostih urah
jemal v roke brevir in za bodečo žico skupaj z drugimi potihoma molil rožni venec.311
»Z njim se je poslavljal iz arene slovenskega življenja rod duhovnikov, ki je s
trpljenjem in krivičnimi pregoni, a hkrati pokončno, predano Bogu, zakoreninjen v veri in
domu tlakoval in napovedoval lepše življenje, kot ga je mogel živeti.«312 Po prepričanju
nekaterih je bilo njegovo trpljenje po zaporih popolna krščanska daritev za bližnjega, kar
mu daje podobno kot škofu Vovku značaj mučeništva.313
2.1.7 Jožef Kvas
Pastorala v ljubljanski nadškofiji je po vojni zahtevala vedno večjo navzočnost
škofov na birmah. Le-te so se na večjih župnijah časovno zgostile, vedno več pa je bilo
tudi različnih slovesnosti, od visokih obletnic župnij ali cerkva do posvetitve ali
blagoslovitve obnovljenih ter na novo zgrajenih cerkvenih objektov. Predvsem je to
narekoval duh 2. vatikanskega koncila in iz njega izpeljane liturgične in druge reforme. Na
večjih slovesnostih so verniki vedno bolj želeli navzočnost enega izmed škofov. Zato je že
nadškof Pogačnik zaprosil v Rim za imenovanje pomožnega škofa in leta 1978 je bil za
škofa imenovan Stanislav Lenič. A tudi to ni zadostovalo. Župniki so vedno bolj glasno
zahtevali, da je treba na birmah, ki so se pomnožile, videti škofovsko mitro in niso bili
zadovoljni z izrednimi birmovalci. Tako je nastala potreba po še enem pomožnem škofu.
Kmalu po svojem nastopu je nadškof Šuštar poslal tozadevno prošnjo v Rim. Tako je bila
dne 14. maja 1983 objavljena novica, da je papež imenoval za pomožnega škofa Jožefa
Kvasa, tedanjega škofovega vikarja in dekana mesta Ljubljane.
Jožef Kvas izhaja iz številne družine, iz Zaloga v župniji Cerklje na Gorenjskem,
kjer se je rodil 9. 9. 1919. Med osmimi otroki je najmlajši in očeta je izgubil v tako rani
mladosti, da se ga ne more spominjati. Spominja pa se matere in njenih težav s
preživljanjem otrok. Že zgodaj je mislil na duhovniški poklic, a se je to zdelo
307
Prim. J. Gril, Bog je želel imeti priče.
309
310
Kragelj je avtor knjige Moje celice, v kateri je podrobno popisal svoje trpljenje v zaporih in delovnih taboriščih.
311
Prim. T. Griesser – Pečar, 33.
312
J. Dolenc, O življenju in delu škofa Stanislava Leniča, 160.
313
»Zame je mučenec in spoznavalec v enem,« je ob dejstvu žrtvovanja za mladega fanta, da bi ga rešil smrti, prepričan
Janez Zdešar. (Prim. J. Gril, Mirno je zaspal v Gospodu.)
308
PASTORALNI SUBJEKTI
74
neuresničljivo, ker doma ni bilo denarja, da bi ga dali v šole. Šele ko se je zanj zavzel
domači katehet in pozneje še kanonik Kimovec, je lahko odšel v Ljubljano v Marijanišče.
Tu je bil deležen vzgoje prefekta Stanislava Leniča in ravnatelja Jožefa Pogačnika. Po
maturi na klasični gimnaziji leta 1939 je tik pred začetkom vojne stopil v bogoslovje in
med vojno pridno študiral, posebno še, ker so Gorenjsko zasedli Nemci in ves čas ni mogel
domov. Spomladi leta 1945 je bil skoraj za dva meseca zaprt. Pred posvečenjem je skupaj
z drugimi zapustil Ljubljano in odšel na Koroško, kjer je bil junija 1945 posvečen v
duhovnika v Zagradu blizu Gospe Svete. Še isto leto je bil jeseni ponovno za dva meseca v
zaporu.
Po posvečenju je odšel v takrat nastalo začasno cono A med Italijo in Jugoslavijo in
sprejel kaplansko službo v Bovcu. Tam je bil do leta 1948, ko ga je škof Vovk poklical
nazaj v škofijo in ga poslal na Dolenjsko. Tu je ostal 20 let, najprej kot kaplan v Semiču,
nato deset let župnik v Stopičah in na koncu kanonik kolegiatnega kapitlja v Novem mestu.
Od tu ga je nadškof Pogačnik imenoval za kanonika stolnega kapitlja, postal je arhidiakon
za Dolenjsko, sodnik cerkvenega sodišča, dekan mesta Ljubljane in škofov vikar za
Ljubljano.
Posebej močan pečat je s svojim delom in organizacijo dal misijonu v Ljubljani, ki
je potekal v letih 1974–75. Ta misijon je precej poživil pastoralno delo v mestu in ostal kot
zadnji močan duhovni dogodek v mestni pastorali slovenske metropole.
Potem ko je leta 1988 za škofom Leničem prevzel službo generalnega vikarja, je
bila ob tem in mnogih birmovanjih ter različnih slovesnih bogoslužjih po župnijah njegova
glavna skrb posvečena tečajem priprave za zakon. Od leta 1972, ko so bili v Ljubljani le
štirje taki tečaji letno, do leta 2000, ko so se nekajkrat pomnožili, je pri njihovi izvedbi ves
čas skrbel za vse: od vsebinskih do organizacijskih vprašanj, predvsem pa je skušal biti
vedno navzoč in ljudem blizu. Čeprav bi se kot škof mogel posvečati tudi še važnejšim in
zahtevnejšim pastoralnim nalogam, se zdi da je prav v tem neposrednem stiku z mladimi in
v čisto preprostih opravilih, videl najboljše uresničenje svojega duhovništva.
Po svojem nastopu in neposrednosti je v bistvu vedno ostal v vlogi dobrega župnika
in s tem dal svojevrsten pečat škofovski službi v ljubljanski škofiji. To njegovo
razumevanje svojega poslanstva se ves čas kaže tudi v dolgoletni posebni skrbi za slepe in
slabovidne ter posebej tudi za duhovniške gospodinje.
Prav s preprostimi in drobnimi opravili, ki so bila vestno in natančno izpolnjena, je
najbolje uresničil svoje škofovsko geslo: »Služiti z veseljem«.314
Ob dopolnitvi 75. leta je po predpisih dal odpoved svoji službi in se leta 2000
preselil v dom za ostarele duhovnike v Ljubljani. Po upokojitvi še vedno veliko birmuje in
mašuje po župnijah, kamor ga duhovniki radi vabijo.
2.1.8 Alojz Uran
Alojz Uran je »otrok povojnega obdobja«, saj se je rodil nekaj mesecev pred
koncem 2. svetovne vojne v Spodnjih Gameljnah pod Šmarno goro (22. 1. 1945). Odraščal
je v družini, ki je ves čas precej trpela zaradi komunističnega nasilja. Njegov oče je bil v
času Lojzetovega rojstva v nemškem taborišču zaradi obtožbe sodelovanja s partizani. Ker
je bila mati zaradi odsotnosti moža ob dveh majhnih otrocih zelo živčno napeta, je ob
vojnem napadu dobila živčni zlom. Zdravnik je napovedal možnost, da se rodi prizadet
otrok, zato ga je mati posebej izročila Mariji. Ker je bil porod povsem normalen in je bil on
pozneje povsem zdrav, sam to razume kot izredno božje varstvo zaradi omenjene mamine
314
Prim. D. Klemenčič, Jožef Kvas – Ljubljanski pomožni škof, 42–43.
PASTORALNI SUBJEKTI
75
izročitve. Kot kmečki sin je Lojze že v otroštvu moral gledati trpljenje, ki ga je tedanja
oblast povzročala kmetom z obveznimi oddajami pridelkov in rubeži, ko so iz hleva
odpeljali še zadnjo kravo.
Ko je začel hoditi v osnovno šolo v Šmartnem, je takoj okusil drugorazrednost
vernih otrok v tedanji družbi, ki se je stopnjevala v pritiske ravnatelja, naj ne posluša
svojih staršev. Zaradi tega je pobegnil iz te šole in se s kolesom vozil v 10 km oddaljeno
šolo v Ljubljano, kjer pa so ga kot »kmetavzarja« zasmehovali mestni otroci.
S svojo marljivostjo si je kmalu pridobil naklonjenost sošolcev, ne pa šolskih
oblasti, ki so ga označile za verskega fanatika, ker je pel v cerkvenem zboru in se sploh
aktivno udejstvoval v domači župniji.
Po opravljeni maturi in vpisu na Filozofsko fakulteto, kjer naj bi študiral zgodovino
in zemljepis, se je po posvetu z župnikom le odločil za vstop v semenišče. Tu je zlasti
izstopal po svojem lepem glasu in je kasneje kot solist nastopal z zborom Consortium
musicum in snemal plošče.
Po duhovniškem posvečenju je tri leta služboval v stolnici kot vikar, nato je v Rim
odšel študirat katehezo. Tam je mogel študij končati z magistrsko nalogo o katehezi
odraslih v mestni župniji, ni pa utegnil doktorirati, kajti nadškof Pogačnik ga je poklical
domov za ravnatelja malega semenišča. Vodil ga je le tri leta, vendar ga zaradi
zmanjšanega števila dijakov pred ukinitvijo ni mogel več rešiti.
Leta 1980 je postal župnik v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je uspešno župnikoval
dvanajst let, dokler ni bil 16. 12. 1992 imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa. Za
geslo si je izbral besede: »Da, Oče!«315 Kot arhidiakon I. arhidiakonata je prevzel skrb za
mesto Ljubljana, v okviru škofovske konference pa za celotno pastoralo in posebej za
katehezo. Pozneje mu je bila poverjena skrb za slovenske rojake izven državnih meja.
Zahtevna naloga zanj je bilo vodenje mešane krovne komisije za urejanje statusa
Cerkve v družbi. Ta ni imela posebnega uspeha, saj jo je vlada razumela le kot svojo
komisijo, ne pa kot pogajalsko mesto, kjer bi Cerkev v pogovoru z državo igrala
enakovrednega sogovornika. Tako je vladna stran na seje prihajala s figo v žepu in samo
pred družbo ustvarjala vtis o svoji pripravljenosti za ureditev odnosov, v resnici pa si tega
ni želela. V pogovorih je bila cerkvena stran, tako kot že večkrat prej, preveč naivna,
predvsem pa neorganizirana in nepripravljena na resnična pogajanja.
2.1.9 Ljubljanski (nad)škofje v 20. stoletju skupaj
št.
škof:
rojen:
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8
9.
Jeglič A. B.
Rožman G.
Vovk A.
Pogačnik J.
Lenič S.
Šuštar A.
Kvas J.
Uran A.
Rode F.
29.8.1850
9.3.1883
19.5.1900
28.9.1902
6.11.1911
14.1.1920
9.9.1919
22.1.1945
23.9.1934
315
posvečen
leta:
1897
1929
1946
1963
1968
1980
1983
1993
1997
posvečen v
starosti:
47
46
46
61
57
60
64
48
62
aktiven
do leta:
1930
1945
1963
1980
1988
1997
1998
služboumrl
umrl
val let
star
32
2.7.1937 86
16. 11.1959
15
76
17
7.7.2963 63
17
25.3.1980 77
20
4.1.1991 79
17
15
Prim. J. Pacek, Alojz Uran, pomožni ljubljanske škof – dar Slovenski Cerkvi, 99–101.
PASTORALNI SUBJEKTI
76
Če poskušamo potegniti nekatere vzporednice med škofi ljubljanske (nad)škofije v
20. stoletju, pridemo do nekaterih zanimivih ugotovitev. Najdalj, skoraj dvakrat toliko kot
katerikoli od njegovih naslednikov, je opravljal svojo pastirsko službi prvi med njimi,
Jeglič, ki je bil posvečen še pred koncem 19. stoletja. Njegov naslednik Rožman je mogel
voditi škofijo polovico manj časa. Po sili razmer se je znašel izven možnosti opravljanja
svoje službe in je moral ostalo polovico svojega škofovanja preživeti proč od svoje črede.
Njegov naslednik na škofovskem sedežu, Vovk, je sprejel to službo pri enaki starosti kot
oba njegova predhodnika in čeprav je vodil škofijo do svoje smrti, je vendar ni opravljal
bistveno dalj kot pred njim Rožman, saj je umrl kot najmlajši med sobrati v škofovstvu.
Njegova zgodnja smrt je povezana s strahotami, ki mu jih je prizadejal komunistični režim.
Vovk je kot pastir svoje črede dejansko nosil najtežje breme, saj je bil za Slovence
novodobni Mojzes v najtršem obdobju egiptovskega suženjstva komunistične vladavine.
Na drugačen način preizkušan, zlasti presejan skozi gosto zaporniško sito, je bil
njegov dolgoletni tajnik in pozneje pomožni škof njegovima naslednikoma – Lenič. Čeprav
samo enajst let mlajši kot Vovk, je bil v škofa posvečen šele pet let po njegovi smrti, torej
že po koncilu. Ob posvečenju je bil star samo pet let manj kot Vovk ob svoji smrti. Tedaj
je bil komunistični pritisk na Cerkev že znatno milejši. Ker ni bil ordinarij, njegova težka
preteklost pri njegovem škofovskem delovanju ni prišla toliko do izraza, kot bi sicer. Po
svoji funkciji namreč ni imel veliko neposrednih stikov s tedanjimi oblastniki, pri rednem
pastoralnem delu pa je bilo takrat bolje, da svojih grenkih izkušenj ni preveč postavljal v
ospredje. Šele proti koncu življenja, ko se je že kazal konec komunizma, je nekaj od tega,
kar je nosil v sebi, tudi razkril. Kljub temu pa je v soočenju s komunizmom poleg Vovka
pokazal veliko osebnega poguma.
Vovkov naslednik Pogačnik je bil samo dve leti mlajši od njega, a je petnajst let
starejši prijel v roke škofovsko palico in jo nosil enako dolgo kot predhodnik. Zaupano mu
čredo je moral popeljati iz sredine koncilskega dogajanja v nove razmere, ki jih je
koncilski prepih vnesel med cerkvene zidove. Ta veter je odprl okna in vrata Cerkve, tako
da je postala bolj odprta in bolj na očeh tistim, ki so bili izven nje. Ko je dopolnil svoja
leta, je predal palico svojemu nasledniku Šuštarju, ki je začel pastirovati v enaki starosti
kot on in pastiroval enako dolgo kot on. Šuštar je s svojo švicarsko izkušnjo vnesel nov stil
škofovanja, ki je bil v polnem pomenu evropski, a ker so bile v Sloveniji politične razmere
daleč od evropskih, njegov način dela pravzaprav ni najbolje ustrezal razmeram časa. Ker
ni šel skozi »udbovske šole«, ni mogel dojeti (ne)logike svojih sogovornikov.
Po treh letih je dobil za drugega pomožnega škofa eno leto starejšega Kvasa, ki je
bil pri posvečenju leto dni starejši od Vovka ob njegovi smrti. Kot generalni vikar je
predvsem opravljal administrativna in njemu naložena dela, polovico svojih energij pa
vložil v izvedbo priprave na zakon v glavnem mestu.
Zanimivo je, da je bilo kar pet škofov (Vovk, Pogačnik, Lenič, Šuštar in Kvas), ki
so vodili ljubljansko nadškofijo v razdobju dobrega pol stoletja in to v drugi polovici 20.
stoletja, rojenih v razdobju dvajsetih let. Trije ordinariji v tem času so vodili nadškofijo
vsak po sedemnajst let.
Pomožni škof Uran, ki je zamenjal škofa Leniča, je po šolski vzgoji že 'otrok
socializma'. Zadnji med ordinariji, nadškof Rode, je že kot otrok okusil strah, ki je njegove
starše in druge gnal v izgnanstvo. Odraščal je izven domovine, se vanjo v zrelih letih za
nekaj let vrnil, zopet za nekaj časa odšel in malo pred koncem stoletja zasedel škofijski
sedež.
Izmed devetih škofov so bili štirje posvečeni pred svojim petdesetim letom, štirje
pa po šestdesetem letu, tako da znaša povprečna starost pri posvečenju 54,5 let. Od vseh
devetih samo prvi, to je Jeglič, ni bil neposredno soočen s komunizmom. Vsi, ki so že
zaključili z aktivnim škofovskim delovanjem, so povprečno službovali 17 let, on pa skoraj
PASTORALNI SUBJEKTI
77
enkrat več. Pet izmed škofov je že pokojnih, povprečna njihova starost ob smrti pa znaša
76,2 let. Pri tem velja opozoriti, da je samo Vovk umrl razmeroma mlad, sicer bi povprečje
umrlih znašalo blizu osemdeset let.
Če torej primerjamo obdobje pred vladavino komunizma in po njem, lahko
opazimo bistveno, in to pozitivno razliko v dinamiki posvečevanja škofov ter njihovi
navzočnosti v škofijskem verskem življenju.
Kot dopolnilo prikazu delovanja škofov naj služi tudi navedba naslovov vseh
pastirskih pisem, ki so se brala v obravnavanem času. Tudi ta namreč razodevajo duha časa
in nakazujejo glavna vprašanja, na katera je Cerkev naletela ter kako je nanje odgovarjala.
Pastirska pisma (nad)škofov, ki so se brala v ljubljanski (nad)škofiji po letu 1945316
leto:
1945
1947
1947
1948
1949
1950
1951
1952
1953
1953
1954
1955
1956
1957
1958
1958
1958
1958
1958
1958
1959
1960
1962
1963
1965
1966
1967
1967
1968
1968
1969
1970
1971
1972
1973
1976
316
(nad)škof(je):
Jugoslovanski škofje
Vovk
Vovk
Vovk
Vovk
Vovk
Vovk
Vovk
Slovenski ordinariji
Vovk in Držečnik
Slovenski škofje
Pogačnik
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Pogačnik
naslov:
»Nastop novih razmer«*
O pomenu škofovske službe
Pomen krsta otrok
Pomen poučevanja v veri
»In Domino confido«
»Sveto leto«
»Od Boga smo in zanj smo«
Katoliško gledanje na zakon in družino
Pastirski pouk krščanski družini
Duhovnikom: »Ob tržaškem vprašanju«
Pastirsko pismo v Marijinem letu
Cerkev – skrivnostno Telo Kristusovo
Brez vere ni mogoče biti Bogu všeč
O sveti maši
O važnosti krščanskega nauka
»Posvečevanje nedelje in praznikov«
»Živeti po veri«
Duhovnikom: »Življenje in delo«
O krščanskem zakonu in družini
O nespodobni noši
Mladini o sveti čistosti
Katoliška vzgoja v družini
O vesoljnem cerkvenem zboru
O blagovestnikih sv. Cirilu in Metodu
O obnovi svete maše
»Vzgoja, življenje, svoboda«
Krščansko obhajanje Bogu posvečenih dni
Ob letu vere
Naloge vernikov v župnijski skupnosti
O posredovanju človeškega življenja
O oblikovanju krščanskega doma
O pokori
»Vera; Cerkev; škofje; darežljivost«
O sveti birmi
O pripravi na zakon
»Pomen nedelje«
vsebinsko geslo:
družbena stvarnost
škof
krst
vera
zaupanje
jubilej
od kod in kam
zakon
družina
narodnost
Marija
Cerkev
vera
maša
nauk
nedelja
vera
duhovnik
zakon
obleka
čistost
vzgoja
koncil
svetniki
maša
vzgoja
prazniki
vera
pričevanje
življenje
dom
pokora
pričevanje
birma
zakon
nedelja
Naslovi pastirskih pisem so povzeti po shranjenih in vezanih skupaj z Okrožnicami ljubljanske nadškofije in kasneje
Sporočili slovenskih škofij, kakor jih hrani Pastoralna knjižnica v Ljubljani.
PASTORALNI SUBJEKTI
1977
1978
1979
1980
1981
1981
1981
1982
1983
1984
1985
1986
1987
1988
1989
1990
1991
1992
1993
1994
1995
1996
1997
1998
1999
1999
2000
2000
2000
Pogačnik
Pogačnik
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
Slovenski škofje
78
O Mariji
O krstu, spravi, zakonu
O skrbi za bolne in ostarele
Za zdravo zakonsko skupnost
O župnijskih pastoralnih svetih
Duhovnikom: »O pomenu ŽPS«
Članom ŽPS: »O pomenu ŽPS«
Sv. Frančišek Asiški in naš čas
Smisel našega življenja
Nedelja – prvi in glavni praznični dan
Družina in župnija za duhovne poklice
Obhajilo – kruh življenja in vez edinosti
O spreobrnitvi in odgovornosti
Marijina vera in služenje
O molitvi
Kristjan v spremenjenih časih
Celostna verska vzgoja
Na poti k cilju
Kristjani in nova evangelizacija
O družini
O božjem ljudstvu
Oče, potrdi nas v veri!
S Kristusom v tretje tisočletje
Verujem v Sv. Duha, Gospoda, ki oživlja
Bog Oče, vir življenja
Sveta vera bodi vam luč
Jubilejno leto 2000
O vlogi ŽPS
»Post in dobrodelnost«
Marija
zakramenti
bolniki
zakon
župnija
svetovalci
svetovanje
svetnik
smisel
nedelja
duhovniki
zakrament
spreobrnjenje
Marija
molitev
družbena stvarnost
vzgoja
sodelovanje
oznanjevanje
družina
Cerkev
vera
Kristus
Sv. Duh
vera
Slomšek
jubilej
ŽPS
dobrodelnost
* Vsi naslovi, ki so v narekovaju, so povzeti po vsebini, ker pisma lastnega naslova nimajo.
Največ pastirskih pisem je bilo v letu 1958, ko so jih v enem letu poleg edinega
pisma, ki sta ga skupaj napisala škofa Vovk in Držečnik, napisali še pet vsi jugoslovanski
škofje skupaj. Od vseh pastirskih pisem v tem času so jih polovico napisali slovenski
škofje skupaj, četrtino pa jugoslovanski še v sklopu nekdanje enotne države. Od leta 1979
dalje neprekinjeno naslavljajo na vernike svoja pisma vsi slovenski škofje skupaj. Po
znanem skupnem pismu jugoslovanskih škofov jeseni leta 1945 je pisal pastirska pisma
škof Vovk sam do leta 1952. Potem so jih nekaj let skupaj vsi slovenski ordinariji in po
letu 1956 dalje jugoslovanski škofje do konca koncila, ko so se začeli obračati na vernike
skupaj slovenski škofje. Kratek premor pomenijo le leta 1976–1978, ko je napisal pastirsko
pismo nadškof Pogačnik sam.
Če analiziramo vsebino pastirskih pisem, potem moremo ugotoviti, da se pisma
lotevajo zelo različnih tem. Izmed pisem, ki bi jih lahko označili za doktrinalna, jih največ
(5) govori o veri (predvsem so se s tem ukvarjali jugoslovanski škofje), o Mariji (3), o
Cerkvi (2) in duhovništvu (2). V drugo skupino bi lahko zbrali tista, ki govorijo o
družinskih vprašanjih: o zakonu (4), o družini (2) in vzgoji (3). Tretjo skupino bi lahko
imenovali praktično pastoralna. Ta govorijo o nedelji (3), pričevanju življenja (2),
zakramentih (2) in maši (2). V četrti skupini ostanejo vsa ostala pisma, ki se dotikajo zelo
različnih področij verskega življenja. Posebej zanimivo je, da se izrecno o družbeni
stvarnosti ukvarjata le dve pastirski pismi, obe sta skupni pismi vseh škofov. Prvo je bilo
napisano na začetku komunističnega obdobja (1945) in drugo na začetku demokracije
PASTORALNI SUBJEKTI
79
(1990). Kar precej jih je vezanih na pomembne obletnice ali na poseben značaj tekočega
leta.
Kolikor je mogoče razbrati iz proučevanja verskega življenja v tem obdobju in
konkretnega pastoralnega delovanja, nanj pastirska pisma niso imela kakega zelo velikega
vpliva, zlasti ne v zadnji tretjini obravnavanega obdobja. Bolj kot dajanje vizij ali
načrtovanje prihodnjega pastoralnega ravnanja so imela namen dogmatično utrjevati pravi
nauk in urejati možne odklone v verskem življenju določenega časa. Izjemen pomen je
imelo pastirsko pismo leta 1945, in to zaradi poguma spregovoriti jasno o družbenih
razmerah. Kasneje je glede na družbeno stvarnost prevladala pragmatična smer in
obrnjenost v notranjo cerkveno tematiko.
2.2 DUHOVNIKI
2.2.1 Pred vojno
Pred drugo svetovno vojno so imeli duhovniki dober družbeni status. Ta je izhajal
iz dejstva, da je bila tedaj večina prebivalstva kmečkega stanu, ki je v župniji s Cerkvijo
običajno ožje povezan. Kljub takemu videzu pa laiki niso povsem enoumno sprejemali te
duhovnikove vloge v družbi.317 Status je bil deloma posledica jožefinskega pojmovanja
klera iz 18. in 19. stoletja, po katerem so duhovniki bili tudi državni uradniki in jim je
država priznavala posebno mesto v družbi.
K večjemu ugledu in priznavanju posebne voditeljske vloge duhovnikov je
pripomogla tudi politična situacija v obdobju med obema vojnama. Ves čas je bila
prevladujoča politična sila Slovenska ljudska stranka, ki so jo duhovniki pomagali postaviti
na noge in so jo tudi močno podpirali. Mnogi duhovniki so se zelo politično in družbeno
angažirali, kar ne gre razumeti zgolj v slabem smislu. Tako je npr. Janez Evangelist Krek
izredno veliko storil za socialni in gospodarski dvig kmečkega in delavskega prebivalstva z
ustanavljanjem zadrug, hranilnic in posojilnic. Župniki so bili močno dejavni na krajevni
ravni prav z vzpostavljanjem in vzdrževanjem mreže teh ustanov. S tem so se približali
preprostemu prebivalstvu. Dajali so zgled tudi z lastno gospodarsko dejavnostjo, posebej z
upravljanjem župnijske posesti. To dejstvo pa je učinkovalo tudi v obratnem smislu.
Manjši del prebivalstva (predvsem hlapci in delavci) je videl v duhovnikih tudi
gospodarske oblastnike in jih je zato imel za socialne nasprotnike. Mnogi izmed teh so se
med vojno pridružili partizanom z namenom, da bi po vojni vzpostavili drugačen družbeni
red. Dogajalo se je, da so bili med vojno prav taki v vrstah tistih, ki so mučili in pobijali
duhovnike.
Nekateri duhovniki so bili strankarsko zelo dejavni in so na lokalni ravni posnemali
duhovnika Antona Korošca, ki je bil poslanec v avstrijskem parlamentu, kasneje pa v
jugoslovanskem. Ker je bila večina duhovščine angažirana v dnevnopolitičnem življenju,
je to rojevalo njene politične nasprotnike.
Zaradi novic, ki so preko Vatikana prihajale iz Rusije, kjer je bilo politično in
ideološko enoumje v času pred drugo svetovno vojno na višku, so bili slovenski duhovniki
odločno protikomunistično naravnani že pred vojno in še toliko bolj med njo.318 K temu so
jih obvezovale jasne in nedvoumne izjave papeža Pija XI. o komunizmu, še bolj pa jasna
317
»Duhovnik je imel pred vojno previsok položaj. Imeli smo vcepljen strah pred njimi. Nekateri duhovniki so bili tudi
prestrogi, saj se niso mogli vsi otroci vsega naučiti na pamet.« (F. Avsec , PSLpA.)
318
Ivan Dolenc: »Razloček med našimi komunisti in protikomunisti je bil predvsem v tem, da so protikomunisti
neprimerno bolje poznali razmere v Sovjetski zvezi kakor naši komunisti.« (A. Pust, Palme mučeništva, 435.)
PASTORALNI SUBJEKTI
80
podpora tem stališčem ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Zato je razumljivo, da so
bili duhovniki kot mnenjski voditelji trn v peti komunistični partiji. Ta je sprva delovala še
ilegalno in odklonilnega stališča do duhovnikov iz taktičnih razlogov še ni hotela in smela
pokazati v javnosti.
Pet let pred začetkom druge svetovne vojne je bilo v škofiji naslednje versko stanje:
v ljubljanski škofiji je živelo 521.571 katoličanov in 3.783 drugovercev. Škofija je imela
273 župnij, 891 podružnic in 281 kapel. Za vse ljudi je v dušnem pastirstvu skrbelo 416
duhovnikov, 79 v drugih službah, 60 jih je bilo v pokoju. Med njimi je delovalo še 22
duhovnikov, ki so pripadali drugim škofijam, in 163 redovnikov. Tako je bilo vseh
duhovnikov v škofiji kar 756. Poleg teh je delovalo še 28 usmiljenih bratov in 1314
redovnic.319
Pred koncem druge svetovne vojne je bil položaj v škofiji že drugačen: v škofiji, ki
je po štetju iz leta 1941 imela 556.336 prebivalcev, je leta 1944 delovalo 596 domačih
duhovnikov, od katerih jih je bilo 532 dejavnih v pastorali, 64 pa upokojenih.320 Zaradi
vojnih razmer je bilo v škofiji tudi 110 duhovnikov iz drugih škofij, od teh kar 95 (86 %) iz
mariborske škofije. Poleg njih je na ozemlju škofije delovalo še 199 redovnih duhovnikov,
tako da je bilo tega leta na njenem ozemlju kar 905 duhovnikov. Če upoštevamo vse
aktivne škofijske in redovne duhovnike, potem je na enega duhovnika prišlo 761
prebivalcev, če pa vse navzoče duhovnike, pa le 614 prebivalcev.321 Poleg njih sta tu živeli
še 1302 redovnici.
2.2.2 Med vojno
Idejne razlike izpred vojne so kmalu po okupaciji Slovenije in njenem razkosanju
dobile dramatične razsežnosti. Te so v delu ljubljanske škofije, ki je prišla pod italijansko
oblast, privedle do bratomorne vojne, ki se je razširila tudi v druge predele Slovenije.
Drugo slabo polovico škofije so zasedli Nemci in začeli z izvajanjem načrta, ki je
predvideval popolno podreditev ozemlja vladi v Berlinu in postopno ponemčevanje
prebivalstva. Temu načrtu so bili močno napoti slovenski duhovniki, zato so jih takoj
začeli izseljevati ali pa so sami prebegnili na italijansko zasedbeno področje. Podobno je
bilo tudi z izobraženci, političnimi voditelji in učitelji. Delovanje Cerkve je bilo zoženo na
minimum, saj je na Gorenjskem za 140 župnij ostalo le 24 slovenskih duhovnikov, ki se
jim je pridružilo še par nemško govorečih iz Celovca.322 Nemci so izgnane gorenjske
duhovnike pridružili tistim iz mariborske škofije in jih s transporti vozili na Hrvaško. Tako
so ob 165 mariborskih, 13 redovnih duhovnikih in 25 redovnih bratih s transportom dne 5.
7. 1941 odpeljali tudi 12 duhovnikov ljubljanske škofije. V transportu šest dni pozneje je
bilo razmerje drugačno: 108 duhovnikov ljubljanske škofije z Gorenjske in 14 iz
mariborske (tedaj lavantinske) škofije.323 Sto duhovnikov iz ljubljanske škofije je sprejel
škof iz Djakova.324 Nekateri duhovniki, ki so bili izgnani na Hrvaško, so se lahko kmalu
vrnili v Ljubljansko pokrajino, drugi pa so mogli priti nazaj šele po koncu vojne.
Duhovniki v Ljubljanski pokrajini so lahko ostali na svojih mestih, saj jih Italijani
niso preganjali. Razumljivo je, da so ob novicah, kaj se dogaja na Gorenjskem, kazali
319
Prim. Letopis ljubljanske škofije za leto 1935.
Pred začetkom druge svetovne vojne je živelo v Ljubljani, glavnem mestu škofije, 92.142 prebivalcev, kar je
predstavljalo 16,5 % ali 1/6 vsega prebivalstva. Zaradi industrializacije in z njo povezane urbanizacije je petdeset let
pozneje v glavnem mestu živelo že več kot 36 % vsega prebivalstva nadškofije.
321
Prim. Letopis ljubljanske škofije 1944, 6.
322
323
Prim. M. Rybař, Duhovniki iz Slovenije v taborišču Jesenovac pred 50 leti, 143.
324
Prim. A. Pust, Palme mučeništva, 17.
320
PASTORALNI SUBJEKTI
81
večjo naklonjenost Italijanom, kot če tega dejstva ne bilo. Razliko med Italijani in Nemci
je še bolj jasno videl škof Rožman. Že iz rodnih krajev na Koroškem je poznal nemške
ozemeljske težnje. Po drugi strani pa si v skrbi, da bi verniki imeli med seboj duhovnike v
težkih vojnih časih, ni mogel dovoliti, da bi z Italijani zaostril odnose in s tem tvegal izgon
duhovnikov še v drugi polovici svoje škofije. Čeprav Rožman in z njim velika večina
duhovnikov ter laikov ni sprejela Italijanov z navdušenjem in do njih niso čutili nobene
simpatije, še manj pa, da bi z njimi sodelovali pri vojaških ciljih, so po današnjem videnju
dogodkov svoje zadržanje morda premalo odločno pokazali.325 Tako jih je mogla
komunistična propaganda že med vojno narediti za sovražnike naroda in narodne izdajalce,
zlasti pa se je to do onemoglosti stopnjevalo po vojni.326
Določeno sodelovanje s člani vaških straž in domobrancev pa je bilo seveda
naravno, saj so bili duhovniki v njihovem neposrednem življenjskem okolju in v
vsakodnevnem življenjskem utripu, medtem ko so bili partizani v gozdu v ilegali. Sprva so
šli med partizane predvsem tisti, ki tudi že pred vojno niso bili v živem stiku s Cerkvijo.
Hkrati so bili voljno orodje v rokah OF, katere ozadje in cilje so duhovniki dobro
poznali.327
Tako je prvi teror revolucionarjev zajel prav duhovnike. Spomladi leta 1942 so
padli kot žrtve komunizma prvi duhovniki ljubljanske škofije. »Pred ustanovitvijo Vaških
straž (17. julija 1942) v tako imenovani Ljubljanski pokrajini so komunisti umorili deset
duhovnikov: to so Hubert Leiler, Lambert Ehrlich, Henri Novak, Jožef Kofalt, Janko
Komljanec, Franc Nahtigal, Franc Cvar, Vinko Kastelic, Jakob Omahna in Karel
Žužek.«328
Posebej močno je odmevala usmrtitev profesorja na Teološki fakulteti Lamberta
Ehrlicha (rojen 18. 9. 1878), ki je bil zelo vplivna osebnost zlasti med študenti. Študiral je
v Innsbrucku, sodeloval kot izvedenec za koroško vprašanje na mirovni konferenci, se
izpopolnjeval v Parizu in Oxfordu. Kot zelo izobražen in razgledan človek je bil tudi med
ožjimi sodelavci škofa Rožmana. Bil je zelo goreč duhovnik, hkrati tudi zelo delaven kot
znanstvenik in dober organizator. Kot Slovenec z vsem srcem je bil predan skrbi za
narodov blagor. Ker je študente organiziral v študentski klub Straža, je postal zelo odveč
OF, ki si je ravno mladino hotela pridobiti na svojo stran.329 Zato ga je najprej obsodila za
narodnega izdajalca, dne 26. 5. 1943 po maši v kapeli Cirilovega študentskega doma pa
ustrelila na Streliški cesti v Ljubljani skupaj s študentom Viktorjem Rojicem, ki ga je
spremljal. Kako zelo osovražen je bil Ehrlich pri KP kaže tudi dejstvo, da so po
pripovedovanju nemških ujetnikov, leta 1946 novi oblastniki njegove posmrtne ostanke
izkopali iz groba na Žalah in odpeljali v neznano kam v smeri proti Postojni in se še danes
ne ve, kje so končali.330
Mnogih drugih duhovnikov v tem času niso samo po kratkem postopku obsodili in
postrelili, ampak so jih navadno prej zverinsko mučili (npr. Cvara, Komljanca ...), kar je
325
»Mržnja do Italijanov je bila že od prve svetovne vojne. Italijani so začeli lepo delati z narodom. Masovno so korakali
k maši in stali zmeraj pred oltarjem. Pri povzdigovanju so trobili tisto njihovo pesem. Dobili smo vtis, kot da so zelo
katoliški in verni. Jugoslovanska armada pred vojno se namreč ni udeleževala verskih obredov.« ( F. Ovsec, PSLpA.)
326
»Njihovo življenje dokazuje, da so bili zvesti sinovi slovenskega naroda. Ljubili so ga, zanj molili, delali in trpeli. Vse
so storili, da bi ga rešili brezbožne noči. Dali so nam zgled, kako ga moramo ljubiti tudi mi.« (Kri mučencev ..., 104).
327
»Tudi fantje, ki so bili takrat še doma, so rekli: ‘S partizani ne moreš iti, kaj boš šel proti veri?’ Vedeli smo, da so
partizani proti veri, to je bilo bistvo. Če ne bi bilo na tej strani tega brezboštva, bi šli vsi proti okupatorju, za slovenstvo.
Če so pa duhovnike pobijali!« (Z. Jakopič , PSLpA.)
328
A, Pust, Palme mučeništva, 445.
329
Pri svoji skrbi za študente pa ni delal razlik med njimi, saj je pred vojno celo odpotoval na Dunaj, da bi rešil iz zapora
komunističnega študenta Borisa Kidriča. Po pričevanju Edvarda Kocbeka naj bi ga prav on pozneje obsodil na smrt.
(Prim. A. Pust, Palme mučeništva, 40.)
330
PASTORALNI SUBJEKTI
82
izzvalo strašno zgražanje vernega prebivalstva in sklep, da se je treba temu zverinskemu
divjanju upreti s silo.331
Pravi zagon za pobijanje duhovnikov v Ljubljanski pokrajini je dalo povelje
Edvarda Kardelja, dne 1. oktobra 1942 poveljniku partizanskih odredov na Dolenjskem
Ivanu Mačku: »Duhovnike postreljajte!«332
Posledice tega in njemu podobnih ukazov so bile za duhovnike tragične. Po še
vedno nepopolnih podatkih je bilo nasilno usmrčenih leta 1942 sedemnajst duhovnikov,
leta 1943 enajst, leta 1944 sedem in 1945 šestnajst, večina od teh takoj po končani vojni. V
vojnem času je na žrtveniku revolucije umrlo nasilne smrti 51 duhovnikov ljubljanske
škofije.333 Če seštejemo vse duhovniške žrtve v času komunizma (do leta 1962) za celo
Slovenijo, potem ugotovimo, da jih je med vsemi škofijskimi in redovnimi duhovniki kar
47 % iz ljubljanske škofije. Poleg duhovnikov pa je bilo iz ljubljanske škofije po letu 1941
pobitih tudi 42 škofijskih bogoslovcev, 14 bogoslovcev iz redovniških vrst, 24 redovnih
bratov, 4 kleriki in 1 redovnica. Izguba je v poznejših letih cerkvenega življenja pustila
vrzel, ki je ni bilo mogoče zapolniti.334
Tako je upravičeno zapisal v svojem pastirskem pismu škof Rožman leta 1943:
»Palme mučeništva so zrasle tudi na naših tleh; naša domača zemlja je orošena z
mučeniško krvjo naših bratov in sester, ki ste jih poznali, z njimi delali, z njimi v cerkev
hodili, z njimi živeli. Morali so dati življenje, ker so odklanjali, česar po vesti in svojem
prepričanju niso mogli in niso smeli storiti. Zvesti in stanovitni so bili v veri, zato so
morali pasti. Ni prav nobenega dvoma, da smo v teh pravih mučenikih dobili vzvišene
vzornike in prekrasne zglede mučeništva.«335
V vojnem času je na področju Ljubljanske pokrajine pastoralno delovanje Cerkve
potekalo dokaj normalno, razen tam, kjer so od leta 1942 dalje za krajši čas nastajala
osvobojena ozemlja in so se oblasti menjavale. Na splošno partizanske oblasti v času vojne
verskih obredov niso omejevale, saj je bilo med partizani mnogo vernih.336 Po prepričanju
duhovnika Lojzeta Žabkarja, ki je sam sodeloval s partizani in jih duhovno oskrboval, je
bilo v vrstah OF in med partizani čez 90 % katoličanov. Začasna partizanska oblast je
morala pri prebivalstvu ohraniti videz strpnosti in svobode. Na zasedanju Slovenskega
narodno-osvobodilnega sveta (SNOS) v Črnomlju je bila 19. februarja 1944 ustanovljena
verska komisija, ki pa je začela poslovati šele 20. septembra 1944 pod predsedstvom
Lojzeta Udeta. Njena naloga je bila: pomagati pri urejanju nemotenega opravljanja
bogoslužja, raziskovati odnose med oblastjo in Cerkvijo in skrbeti za dokončno ureditev
razmerja med njima. Ker duhovniki na teh ozemljih niso mogli imeti nobenega stika s
škofom Rožmanom, so duhovniki na pobudo OF zaprosili škofa, da za to ozemlje imenuje
posebnega pooblaščenca. Tako je Rožman 7. junija 1944 Andreja Ilca, župnika v
Črnomlju, imenoval za generalnega vikarja za to področje. Že v tistem času pa je bil
poznejši odnos do Cerkve pri komunističnih voditeljih dorečen, saj je Boris Kidrič povedal
jasno: »Bodite samo duhovniki. Držite z ljudstvom in oznanjajte božje kraljestvo in samo
božjo besedo. Ne želimo, da bi napadali komunizem na prižnicah in uganjali politiko ter
ljudi begali.« Ali kakor je rekel Marjan Kozina: »Vršite svojo duhovniško službo. Politiko
pa pustite pri miru, pa vas bomo radi imeli!«337
331
»Zaradi nenehnih ogrožanj naših življenj s strani partizanov, so se vaški fantje odločili za vaške straže, ki so se
kasneje razvile v domobranske enote.« (L. Urbanija , PSLpA.)
332
333
Prim. ŠLN, 538–542.
334
Prim. ŠLN, 542–546.
335
A. Pust, Palme mučeništva, 7.
336
»Tudi partizani so se udeleževali maše. Delali so častno četo kot Italijani, če je bilo varno. Torej partizani niso bili
brezverci.« (F. Ovsec , PSLpA.)
337
Prim. L. – J. Žabkar, Cerkev med NOB na osvobojenem ozemlju, 94–96.
PASTORALNI SUBJEKTI
83
Ko govorimo o vojnem času, je treba povedati, da je nekaj duhovnikov vendarle
bilo med partizani, čeprav ne prav veliko iz ljubljanske škofije. Ti so odšli tja na lastno
pobudo in ne zato, ker bi jih škof poslal. Škof je postavljal kurate v domobranski vojski, za
kar je njihovo poveljstvo tudi prosilo. Tako je med vaškimi stražarji delovalo 16 kaplanov,
od katerih so jih 12 plačevali Italijani. Pri domobrancih je delovalo 13 kuratov s
pastoralnim dekretom.338
Med redkimi duhovniki v partizanskih vrstah je zanimiv primer Metoda Mikuža, ki
je bil prej škofov tajnik in je brez vprašanja odšel v gozdove. Partizanskemu vodstvu so
taki duhovniki prišli prav, da so ljudem pokazali, kako tudi oni dopuščajo vernim njihove
pravice. Mikuža so v štabu kmalu postavili za verskega referenta, škof pa ga je suspendiral.
– Kljub temu je po njegovem bratu z njim ohranjal posreden stik. Po Leničevem
zatrjevanju je bil Rožman celo »vesel, da je Mikuž med partizani, da lahko pomaga vsaj
umirajočim borcem, ki želijo verske oskrbe.«339 Ne da bi komu od sodelavcev povedal, je
Mikuža kmalu po objavi tudi odvezal suspenza. To je Mikuž razodel generalnemu vikarju
Nadrahu takoj po vojni.340
Duhovniki so v mnogih primerih pri italijanskih oblasteh posredovali za zaprte ali v
taborišča odvedene ljudi in so včasih tudi uspeli. Zaradi takih stikov z Italijani so bili
pozneje obsojeni kolaboracije.
V šolah se je verouk normalno poučeval, Teološka fakulteta je ves čas delovala
(med vojno je bilo promoviranih celo 14 doktorjev), enako je ves čas delovalo semenišče.
V letu 1940–44 je bilo semeniščnikov v ljubljanskem bogoslovju nad sto, vendar jih je leta
1943/44 večina vstopilo v domobranstvo brez škofovega in ravnateljevega dovoljenja, saj
so se bali, da jih bodo sicer mobilizirali Nemci. Ko je prevzel vodstvo semenišča jeseni
1944 Anton Vovk, je v njem našel le 16 bogoslovcev šestega letnika in še nekaj drugih.341
Drugače je bilo na Gorenjskem. Tam ni bilo dovolj duhovnikov, zato so se ljudje v
cerkvah k molitvi večinoma sami zbirali, po zakramente pa so prihajali k tistim redkim
duhovnikom, ki so ostali in k maloštevilnim nemško govorečim, ki so prišli iz Celovca.
Laiki so poučevali verouk in ponekod so tudi pokopavali.342 Nekaj duhovnikov je tja
občasno ilegalno prihajalo iz Ljubljanske pokrajine.
Bolj ko se je bližal konec vojne, bolj negotove so postajale razmere v Sloveniji.
Kakor je po eni strani raslo veselje nad pričakovanim koncem vojne vihre, tako je po drugi
strani rasel strah pred prihajajočo komunistično oblastjo, ki ji je pri zaključnih vojnih
operacijah pomagala ruska Rdeča armada. Ob vsem tem je vladala še negotovost, kaj bodo
storili zavezniki. Domobranska propaganda je ves čas vlivala upanje, da bodo ozemlje
zasedle zavezniške čete, od vzhoda pa je ruska vojska Nemce vedno bolj potiskala proti
zahodu.
Vse te novice so vznemirjale protirevolucionarno stran in tudi duhovnike. V
vrtoglavem odvijanju dogodkov v zadnjih dneh vojne je tako ob množici bežečih
domobrancev in civilistov potekal tudi največji eksodus duhovnikov v zgodovini. Čeprav
je škof Rožman naročal, naj duhovniki ne bežijo v tujino, jih je kljub temu, po Leničevem
mnenju »popolnoma brez potrebe«, v tisti zmedi odšlo približno 200 v emigracijo.343
Tragično je, da se je kljub drugačnemu namenu med njimi znašel tudi škof Rožman
in verjetno s tem pripomogel k odločitvi še komu. Po navedbah Rožmanovega poročila
Rimu je zbežalo 174 škofijskih duhovnikov, od katerih so jih partizani ujeli 9, poleg njih
pa še 57 redovnih duhovnikov in 20 iz lavantinske škofije, skupaj torej 251. Po Letopisu
338
Prim. T. Griesser Pečar – F. M. Dolinar, n. d. 104–110.
Prim. D. Rupel, ..., n. d., 1938.
340
341
Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 111–112.
342
Prim. J. Juhant, n. d., 230–231.
343
Prim. D. Rupel, ... n. d., 1937.
339
PASTORALNI SUBJEKTI
84
Ljubljanske škofije iz leta 1959 jih je bilo celo 24 več, razlika pa gre v glavnem na račun
duhovnikov ljubljanske škofije.344 Med temi duhovniki so bili tudi kanoniki, profesorji
Teološke fakultete in druge za delovanje škofije ključne osebnosti.
Skupaj je bilo med odhajajočimi domobranci in civilisti tudi 62 bogoslovcev, zlasti
vsi, ki so bili pri domobrancih. Odšlo je tudi vseh 16 diakonov, ki bi sicer čez dva meseca
prejeli duhovniško posvečenje. Tem je škof celo svetoval odhod, češ da se bodo pozneje
gotovo vrnili. V resnici so se po posvečenju v tujini domov vrnili le štirje.345 S tem je bila
ljubljanska škofija, ki bi po 25 letih imela spet rekordno število novomašnikov, dejansko
obglavljena, saj je bila duhovščina prepolovljena, z odhodom bogoslovcev pa tudi za več
kot desetletje obsojena na pomanjkanje novomašnikov.
Kaj je botrovalo tako velikemu zmanjšanju klera v škofiji? Je bil to samo strah?
Škof Lenič za množični beg krivi takratno domobransko propagando, ki je govorila,
da partizani pobijajo vse duhovnike na ozemljih, ki so jih že zasedli.346 Ko je skupina
duhovnikov z generalnim vikarjem Vovkom na čelu dne 11. 7. 1945 predsedniku Narodne
vlade Borisu Kidriču izročila spomenico o lojalnosti novi vladi, je bilo v njej tudi zapisano,
da je bežeče duhovnike navdajal strah pred brezboštvom. To je Kidrič kategorično zavrnil
in izjavil, da se pač lahko vrnejo, če priznajo načela, ki so podana v spomenici. Na to Lenič
odgovarja: »Strah pred partizani ni bil popolnoma brez podlage, kajti partizani so približno
70 duhovnikov pobili kar na terenu ... Zato je bilo duhovnike strah in so bežali.«347
Zgodovinarka Jera Vodušek Starič označuje beg kot »paničen beg«.348 Eden od vzrokov je
gotovo tudi slepo zaupanje protirevolucionarjev, da bodo v angleških rokah popolnoma
varni in zato niti takrat, ko so jih ti že vračali v gotovo smrt nazaj v Jugoslavijo, temu
preprosto niso mogli verjeti.349
2.2.3 Po vojni
Ob prihodu partizanskih čet v Ljubljano so morali dati vsi mestni župniki navodilo,
da se po vseh cerkvah zvoni, kar verjetno niso vsi storili z velikim veseljem. Metod Mikuž
je opravil slovesno mašo v stolnici kot zahvalo za konec vojne. Zdi se, da je bilo to bolj
politično kot versko dejanje, s katerim so zmagovalci, med njimi partizanski duhovniki,
hoteli dokazati svojo veljavo. Večina od njih je še naprej opravljala duhovniški poklic,
Mikuž pa ga je opustil. Vsi ti duhovniki kasneje v duhovniških vrstah nikoli niso uživali
kakega posebnega ugleda, zato so ga tem bolj iskali pri oblasti.
Nasprotovanje Cerkvi je oblast pokazala takoj po končani vojni, ko tisti duhovniki,
ki so bili izgnani ali so sami zapustili za nekaj časa župnijo, niso zlahka dobili dovoljenja
novih lokalnih oblasti za bivanje v svojem kraju. Pri urejanju teh zadev je več uspeha kot
generalni vikar Nadrah imel njegov naslednik Anton Vovk.
Generalni vikar Vovk je na zahtevo oblasti, da poda v imenu vse duhovščine izjavo
o lojalnosti, dal sklicati profesorje Teološke fakultete in kanonike, da so sestavili kolikor
toliko sprejemljivo izjavo, ki jo je potem on na čelu delegacije, ki naj bi zastopala ves kler
(od kanonikov do kaplanov) izročil predsedniku vlade Borisu Kidriču.350 S tem je bila
344
Pirm. L. Ceglar, n. d. 118.
346
Prim. D. Rupel, ... n. d., 1937.
347
Danes škof, nekoč v zaporu, Mladina, Ljubljana, 30.12.1988.
348
Prim. J. Vodušek Starič, Prevzem oblasti, 226.
349
Prim. J. Vodušek Starič, n. d., 239.
350
»Z generalnim vikarjem Vovkom so bili v delegaciji naslednji zastopniki: stolni dekan Franc Kimovec (za ljubljanski
stolni kapitelj), dekan Teološke fakultete prof. Andrej Snoj, vodja malega semenišča, stolni kanonik Josip Šimenc,
šentjakobski mestni župnik iz Ljubljane Janko Arnejc, trnovski kaplan Stanko Perčič iz Ljubljane, predsednik
Katehetskega društva prof. Pavel Simončič, redove so pa zastopali naslednji delegati: frančiškane provincialni delegat p.
345
PASTORALNI SUBJEKTI
85
oblast še kar zadovoljna, saj jo je hitro objavila v časopisju, niso pa z njo bili zadovoljni
jugoslovanski škofje.351
To dejanje je ustvarilo relativno zatišje med klerom in oblastjo. Vendar je bilo to le
zatišje pred viharjem, ki je izbruhnil dan potem, ko se je bralo pastirsko pismo
jugoslovanskih škofov. Napisano je bilo verjetno pod močnim vplivom zagrebškega
nadškofa Josipa Stepinca.
Verjetno so takrat škofje podcenili moč oblasti in niso računali, da bo tako kruto
reagirala in šla kasneje v uničevanju Cerkve tako daleč. Če bi to slutili, bi to morda storili
na drugačen način. Gledano z današnjega vidika je bilo prav, da so jasno pokazali na
dejansko stanje, zato lahko štejemo to pismo kot izjemno pogumno dejanje.
Glede duhovnikov škofje v pismu tožijo, da še vedno ne preneha sojenje
duhovnikom in tudi ne smrtne obsodbe. Med duhovniki je bilo do tedaj v vsej Jugoslaviji
243 mrtvih, 169 (pravilneje 159?) v zaporih in taboriščih, 89 pogrešanih, vseh torej 491.
Poleg teh še 19 ubitih bogoslovcev, 3 redovni bratje in 4 redovnice. Veliko duhovnikov je
bilo še v taboriščih, kjer so jih na vse načine poniževali. Mnogi so bili obsojeni na
dolgoletno prisilno delo. Zato je bilo veliko župnij brez duhovnikov.352
To pismo je izzvalo žolčno reakcijo oblasti, ki je v tem našla povod najprej za
verbalne napade na Cerkev in jo obdolžila, da deluje proti državnim interesom in da je s
tem ponovno dokazala, da je sovražnica naroda. Zato so se na Slovenskem kmalu začele še
bolj množične aretacije duhovnikov, ki so bili potem obsojeni za povsem izmišljene
prestopke in izjemno strogo kaznovani.353 Tako je bilo npr. leta 1946 obsojenih 26
duhovnikov na skupno 244 let zapora, se pravi vsak povprečno na več kot 9 let. Zaradi tega
je bilo tega leta že 60 župnij brez duhovnika, kar je takrat predstavljalo več kot petino
župnij v škofiji.354
Tisti duhovniki, ki so ostali na župnijah in jim njihova služba ni bila prepovedana,
so se soočili s hudo omejitvijo delovanja. Vedno bolj so se večale težave s poučevanjem
verouka v šoli, hude kazni so doletele one, ki bi cerkveno poročali pred civilno poroko,
odvzete so bile cerkvene matične knjige. Niso smeli pobirati bere zase ali za cerkvene
uslužbence, zato se je naglo krčilo število cerkovnikov in organistov. Niso smeli izvajati
javnih nabirk za mnoge porušene ali od vojne močno načete cerkve ali cerkvena poslopja,
ki so zato marsikje neusmiljeno propadala. Po agrarni reformi je bila velikost župnijskim
nadarbinam zmanjšana samo na 5 hektarov, zato so tudi za duhovnike presahnili viri
preživljanja. Obenem so bili vsi prispevki za vzdrževanje Cerkve in duhovnikov
prepovedani. Ob vsem tem so bili uvedeni še zelo visoki davki. Tako so se duhovniki, ki so
pred vojno še uživali dokaj dober življenjski standard, kar naenkrat znašli v hudem
pomanjkanju. Starejši duhovniki od 1. 1. 1946 dalje niso več dobivali pokojnine. Ob tem se
bila odvzeta ali s strankami zasedena mnoga župnišča, tako da so se morali duhovniki
stiskati v neprimernih prostorih, ponekod so se morali zadovoljiti s stanovanjem v zakristiji
ali zvoniku. Tolažili in bodrili so preprosto ljudstvo, ki je bilo prav tako na različne načine
Teodor Tavčar, jezuite superior p. Ludvik Ledergas, križnike p. ing. Stanislav Dostal, salezijance inšpektor Ivan Špan in
lazariste vizitator Lovro Sedej.« (M. R., Obisk zastopnikov duhovščine ljubljanske škofije pri Borisu Kidriču pred 40 leti,
134.)
351
352
Prim. Okrožnice Ljubljanske škofije 1945.
353
Takratnega šentjernejskega kaplana Darka Slapšaka so zaprli v začetku leta 1946, ne da bi sam vedel zakaj. Obtožnica
pa mu je očitala: 1. da ni bil za OF, zato je sokriv vseh umorov, 2. da je govoril, kako je bil župnik Cerkovnik krivično
obsojen in je s tem rušil novo oblast, 3. da je skrivačem govoril, naj se ne javijo oblastem, 4. da je imel politične sestanke
in agitiral proti novi oblasti. Lahko bi bil za to obsojen na smrt, a dobil je »le« 16 let zapora. (Prim. J. Gril, Križevi poti
slovenskega duhovnika.)
354
PASTORALNI SUBJEKTI
86
preizkušano, le-to pa jim je vračalo s skrivnimi uslugami in požrtvovalno skrbjo za njihovo
osnovno preživljanje.355
Potiskanje duhovnikov v revščino je oblast zavestno izvajala najprej kot kazen za
zadržanje duhovščine med vojno, potem kot izraz in sredstvo poniževanja, pa tudi kot
načrtno omejevanje njihove dejavnosti. Preprečevali so, da bi se mladi odločali za ta
poklic. Prav tako so pritiskali na duhovnike, da bi bili za boljši kos kruha pripravljeni
sodelovati s tajnimi službami in se na ta način podvrgli direktivam s političnega vrha.
Nekateri so temu res podlegli, velika večina pa je vse te oblike pritiska pogumno
prestajala, pokazala v pastoralnem delu neverjetno prilagodljivost novim razmeram in
iznajdljivost, ki je včasih mejila že na subverzivnost. Verniki so se duhovnikov zaradi tega
še bolj oklenili in verjeli njihovim besedam, ki so jih dnevno potrjevala včasih prav
herojska dejanja in celotno duhovniško življenje. Prav to pa je izzivalo oblast k vedno
novim oblikam šikaniranja.
Zaradi takih razmer je bila v škofijski okrožnici vernikom oznanjena nova ureditev
oskrbe duhovnikov, ki so jo narekovale nove okoliščine.356
Po prvem povojnem petletnem načrtu, je oblast predvidela močno zmanjšanje
števila klera, zato so bile za doseganje tega načrta logične vedno nove aretacije
duhovnikov. Titov najožji sodelavec Milovan Djilas je leta 1980 za nemško revijo izjavil:
»Še veliko manj zakonita (od tiste v Sovjetski zvezi) je bila jugoslovanska vlada. Bili smo
povsem nova, divja revolucionarna sila brez pravilno izvoljenega vodstva, brez sodstva in
brez vsega, kar je spadalo zraven. Še 1945. leta smo dokaj samovoljno zapirali in ubijali
ljudi, bodisi iz političnih razlogov, bodisi zaradi česarkoli drugega, kar je bilo po naši
odločitvi obremenjeno s krivdo ... Civilne uprave dejansko ni bilo. Ni bilo rednih sodišč
...«357
Žrtve tega brezpravja in kaosa so bili zlasti duhovniki. Leta 1948 je škof Rožman
za ameriški list izjavil: »V treh letih je bilo 39 duhovnikov obsojenih na 339 let zapora in
prisilnega dela. Obsodbe so bile vedno izrečene pod pretvezo, da je duhovnik zagrešil kak
politični prestopek ...«358 Zanimiv je primer šentjakobskega župnika Janka Arnejca, o
katerem pravi komunistom naklonjeni Lojze Žabkar, da je bil že od leta 1941 posrednik
med Borisom Kidričem in škofom Rožmanom.359 Komunisti so hoteli preko OF pridobiti
škofa Rožmana za sodelovanje ali vsaj, da bi jih besedno ne napadal, vendar ti stiki niso
prinesli nobenih rezultatov. Kljub tem posredniškim prizadevanjem in kljub temu da je bil
med delegacijo, ki je takoj po vojni pod Vovkovim vodstvom Kidriču podala izjavo
lojalnosti novi oblasti, je bil Arnejc 7. 1. 1946 obsojen na 5 let zapora, kasneje pa
pomiloščen na leto in pol.360 Iz tega lahko sklepamo, da po vojni ni bilo bistveno za odnos
oblasti do duhovnikov to, kakšen odnos so posamezni duhovniki imeli do oblastnikov med
vojno. Vsak, ki se jim ni neposredno uklonil ali jim dvoril, je bil že zaradi svojega poklica
355
Prim. L. Ceglar, n. d., 145–147.
1. Vsaka župnija mora skrbeti za vzdrževanje svojega duhovnika.
2. Vsak duhovnik ima poleg prostega stanovanja in štipendijev pravico do mesečnega prispevka 1500 Din. Če letni
zneski ne znesejo 18.000 Din, se mora kriti iz župnijske blagajne ali drugih župnijskih virov.
3. Kaplani so poleg štipendijev upravičeni do 1.000 Din, če drugih dohodkov ni dovolj.
4. Upravitelji drugih župnij imajo pravico do nadarbinskih prejemkov teh župnij, če pa jih ni, do mesečnega zneska 500
Din.
5. Veroučitelji naj se zaposlijo kot kaplani.
6. Za oslabele duhovnike brez pokojnine se ustvari sklad, v katerega prispeva vsaka župnija po 0,5 Din na prebivalca ali
najmanj 500 Din, vsaka cerkev, kjer je redna maša, oddaja na škofijo eno nedeljsko nabirko.
7. Za veliko semenišče je nabirka na Miklavževo nedeljo, za malo semenišče pa na kvatrne nedelje.
8. Duhovniki lahko pisno prosijo ordinariat za podporo. (Prim. Okrožnica 11/1946.)
357
Nav. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 195.
358
Nav. L. Ceglar, n. d., 201.
359
Prim. L. Žabkar, Cerkev med NOB na osvobojenem ozemlju, 94.
360
Prim. ŠLN, 438.
356
PASTORALNI SUBJEKTI
87
obravnavan kot sovražnik oblasti. Takšna miselnost je veljala v zakriti obliki vse do zloma
režima, posebej pa je prišla do izraza v načinu, kako je obravnavala duhovnike policija in
jugoslovanska armada.361
Po vojni obsojeni škofijski duhovniki ljubljanske škofije
(razvrščeni glede na višino obsodbe):
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
10.
11.
12.
13.
14.
15.
16.
17.
18.
19.
20.
21.
22.
23.
24.
25.
26.
27.
28.
29.
30.
31.
32.
33.
34.
35.
36.
37.
38.
39.
40.
41.
361
priimek ime
Presetnik Franc
Slapšak Božidar
Flajnik Peter
Gnidovec Karel
Klančar Leopold
Kovačič Anton
Škoda Ignacij
Končan Leopold
LENIČ STANKO (škof)
Pavlin Ivan
Ramšak Franc Lambert
Fortuna Franc
Kapš Stanislav
Petrič Anton
Bergant Anton
Brglez Ignacij
Oražem Janko
Podlipnik Jože
Tome Alojzij
Bartol Miroslav
Erjavec Janez
Noč Matija
Šolar Jakob
Torkar Anton
Fabijan Janez
POGAČNIK JOŽE (nadškof)
Širaj Jakob
Arh Jože
Groznik Alojzij
Jeglič Stanko
Zor Vinko
Oblak Ivan
Pahulje Franc
Zalokar Jože
Kastelic Anton
Oven Jože
Šimenc Josip
Švigelj Viktor
Veider Ivan
Strle Anton
Gostiša Vincenc
leta
25
23
20
20
20
20
20
18
18
18
16
16
15
15
12
12
12
12
10
10
10
10
10
10
9
9
9
8
8
8
8
7
7
7
6
6
6
6
6
5
5
meseci
dnevi
6
5
10
7
Še nekaj let pred zlomom komunističnega režima je oficir vojakom rezervistom predaval o možnih sovražnikih
obstoječe oblasti in navedel »kler kot potencialnega notranjega sovražnika številka ena«.
PASTORALNI SUBJEKTI
42.
43.
44.
45.
46.
47.
48.
49.
50.
51.
52.
53.
54.
55.
56.
57.
58.
59.
60.
61.
62.
63.
64.
65.
66.
67.
68.
69.
70.
71.
72.
73.
74.
75.
76.
77.
78.
79.
80.
81.
82.
83.
84.
85.
86.
87.
88.
89.
90.
91.
92.
93.
Arnejc Janko
Kimovec Franc
Kotnik Jakob
Mozetič Franc
Perko Viktor
Šega Vinko
Šešek Ivan
Zupanc Andrej
Sladič Janez
Žbontar Matevž
Žun Alojzij
Dolenc Janko
Dobrovoljc Alojzij
Stanonik Maks
Lušin Jože
Mušič Anton
Rupnik Ivan
Sitar Ivan
PERKO FRANC (nadškof)
Matkovič Karel
Kres Jože
Toman Valentin
Brulc Franc
Cuderman Kristijan
Golob Peter
Levičnik Alfonz
Petrič Ivan
TURK ALOJZIJ (nadškof)
Porenta Anton
Ambrožič Franc
Ambrožič Franc
Dokler Marijan
Ogrinec Jože
Kreslin Ignacij
Pivek Janez
Schweiger Viktor
Starc Andrej
Cafuta Anton
Kambič Alojzij
Premrov Jože
Lešnik Rafko
Povše Leopold
Smerkolj Anton
Zajec Feliks
Čuk Karel
Kastelic Stanko
Strah Alojzij
Gornik Anton
Komlanec Anton
Geld Karel
Gerčar Janez
Golob Melhior
88
5
5
5
5
5
5
5
5
4
4
4
3
3
3
3
3
3
3
2
2
2
2
2
2
2
2
2
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
8
6
6
5
11
10
8
6
5
10
8
6
6
6
6
4
4
3
1
27
11
11
10
9
8
8
8
8
8
7
7
6
6
6
26
13
3
20
17
20
PASTORALNI SUBJEKTI
94.
95.
96.
97.
98.
99.
100.
101.
102.
103.
104.
105.
106.
107.
108.
109.
110.
111.
112.
113.
114.
115.
116.
117.
118.
119.
120.
121.
122.
123.
124.
125.
126.
127.
128.
129.
130.
131.
132.
133.
134.
135.
136.
137.
138.
139.
140.
141.
142.
143.
144.
145.
JENKO JANEZ (škof)
Pavlič Stanislav
Ocepek Maksimilijan
Tavčar Martin
Mate Franc
Jerina Ciril
Moder Anton
Poznik Marijan
Nastran Kazimir
KVAS JOŽEF (škof)
Rozman Franc
Ravnik Maksimilijan
Bergant Janez
Fric Franc
Hostnik Anton
Kos Ivan
Mervec Franc
Pucelj Janez
Pustotnik Franc
Sparhakl Karel
Supin Karel
Vidmar Franc
Skebe Silvester
Tomc Valentin
Nadrah Ignacij
Rozman Jože
Oražem Janez
Tomc Matija
Jalen Janez
Rueh Dušan
Štrus Ivan
Vavpetič Franc
Vrhunc Franc
Žust Jakob
Papež Karel
Vrolih Franc
Petrič Gabrijel
Novak Stojan
Kuster Franc
Snoj Venčeslav
Oblak Ciril
Brgant Valentin
Erman Jože
Pečnik Ivan
Poje Jože
Zajec Ludvik
Mramor Ivan
Škerlavaj Bogumil
Erjavec Karel
Marješič Filip
Merlak Ivan
Kolenc Karel
89
6
5
5
5
4
4
4
4
3
3
3
3
3
3
3
3
3
3
3
3
3
3
2
2
2
2
2
2
2
2
2
2
2
2
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
2
27
18
15
7
3
25
24
23
15
12
6
26
23
15
11
9
9
4
21
21
20
20
17
15
PASTORALNI SUBJEKTI
146.
147.
148.
149.
150.
151.
152.
153.
154.
155.
156.
157.
158.
159.
160.
161.
162.
163.
164.
165.
166.
167.
168.
Koncilija Rudolf
Lovšin Franc
Mehle Stanko
Zevnik Miha
Fister Alojzij
Gole Anton
Pogorelc Anton
Požun Karel
Javornik Tomaž
Omahen Ignac
Pogorelc Jožef
Markež msgr. Alojzij
Miklavčič Maks
Vindišar Ivan
Demšar Viktorijan
Bukovec Martin
Čepon Anton
Golob Anton
Lokar Franc
Markež Franc
Mihor Roman
Miklavčič Anton
Rihar Ivan
skupaj
povprečje na osebo
90
626 let
3 leta
8 mesecev
8 mesecev
14
14
14
11
10
10
10
10
9
8
8
7
7
7
5
3
3
2
2
2
1
1
1
18 dni
27 dni
Po vojni usmrčeni duhovniki ljubljanske škofije:
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
10.
11.
12.
priimek in ime
Cerkovnik Franc
Erzar Stanislav
Goričan Henrik
Hrovat Ivan
Jarc Alfonz
Kastelic Anton
Križaj dr. Peter
Savelli Viljem
Strupi Alojzij
Stupica Jožef
Smolič Jože
Tom dr. Franc
oblika smrti
ustreljen 20. 3. 1946
umrl zaradi zapora 9. 19. 1962
ustreljen neznano kdaj
umrl v zaporu 25. 6. 1949
obešen 20. 3. 1946
umrl zaradi zapora 17. 8. 1945
umrl v ječi 22. 6. 1947
obsojen na dosmrtno ječo
Gornjemu seznamu je treba dodati še iz Vetrinja vrnjene domobranske kurate, ki so
bili umorjeni junija 1945 (Franc Froelich, Janez Jenko, Boris Kerč, Anton Klobovs, Franc
Kunstelj, Jakob Mavec, Franc Pezdir, Anton Polda, Ivan Remškar, Matija Šink, Jožef
Šolar, Stanko Trček, Viktor Zorman).362
Seznam obsojenih duhovnikov je narejen po Šematizmu ljubljanske nadškofije.363
Tu so navedene izrečene najvišje kazni. Mnogi od njih so bili sicer delno pomiloščeni,
vendar to v ničemer ne zmanjša krutosti režima in nepravičnosti sojenja. Najhujše navadno
362
363
Prim. ŠLN, 541.
Prim. ŠLN, 438–446.
PASTORALNI SUBJEKTI
91
ni bilo prestajanje kazni, ampak zavest, da si po krivici obsojen, prav tako pa tudi učinek,
ki ga je višina izrečene kazni povzročila pri vseh, ki jim je bila kazen znana. Običajno so
tedanji mediji o vseh obsodbah potencirano poročali, da bi vernike čim bolj prestrašili.
Večkrat se je tudi zgodilo, da je bila višina kazni po pritožbi obsojenega celo podvojena.
Nekateri od duhovnikov so bili zaprti po večkrat, zato so tu v takih primerih vse izrečene
kazni seštete. Sama dolžina kazni še ne pove nič o načinu prestajanja kazni, saj je bil ta za
različne duhovnike različen, od bunkerja do samice in prisilnega dela.
Čeprav vsi duhovniki niso prestajali vse ob obsodbi izrečene kazni, je
vendar število obsojenih in dolžina prisojenega zapora dovolj jasna slika, kako so se
komunisti izživljali nad duhovniki in jih hoteli čim bolj ponižati pred njimi samimi in pred
ljudmi, predvsem pa jih duševno streti.
Neznanega dne v letu 1945 je umrlo 14 duhovnikov. Od teh je bilo 12 (zgoraj
omenjenih) vrnjenih iz Vetrinja. Po letu 1941 je bilo neznano kje in kdaj ubitih 55
bogoslovcev, 24 redovnih bratov, 4 kleriki in 1 redovnica.
Umrli nasilne smrti po
Po krivdi okupatorja so umrli nasilne smrti 4 duhovniki
letu 1941:364
in 1 redovni brat. V ustaškem taborišču Jasenovac je umrl 1
duhovnik.365
leto
duhovniki
Povojna komunistična oblast je torej po vojni obsodila
1942
17
178
škofijskih
duhovnikov, 13 bogoslovcev, 1 redovnega brata
1943
11
ter
41
redovnic,
od katerih je ena umrla v zaporu. Poleg teh so
1944
7
bile mnoge na prisilnem delu.366
1945
16
Če vzamemo leto 1947 za merilo števila duhovnikov v
1946
3
škofiji, je bilo kar 48,36 % vseh škofijskih duhovnikov
1947
1
obsojenih na daljše ali krajše zaporne kazni, 2,7 % pa tudi
1949
4
usmrčenih.367
1951
2
Žrtve tedanjega zapiranja duhovnikov pa niso bili samo
1962
1
usmrčeni in dejansko zaprti duhovniki, ampak tudi vsi ostali
1988
1
duhovniki, saj je stalno visel nad njimi Damoklejev meč
skupaj
63
nenadne odvedbe v zapor in hudih mučenj in zasliševanj.
Tako so zapori in procesi proti duhovnikom služili
omejevanju njihovega pastoralnega delovanja in hkrati tudi zastraševanju drugih
duhovnikov in vernikov. Vsakemu zapornemu nalogu, zlasti pa procesu, je sledila, ga
spremljala ali včasih že nanj pripravljala močna propaganda, saj celo »višji državni tožilec
Stante ni prav nič skrival, da je sodstvo in propagando razumel kot bistveni sredstvi, ki
služita istemu namenu – zavarovanju in spodbujanju 'osvobodilne borbe' v duhu
komunistične izgradnje«.368 »Zato se mi zdi,« je rekel škof Lenič leta 1987, »da bo prišel
čas, ko bo treba priznati, da je bilo veliko duhovnikov po vojni obsojenih popolnoma po
nedolžnem. Mnogi procesi so bili z vso stalinistično tehniko sprovocirani, skonstruirani,
ker je to takrat služilo utrjevanju oblasti«.369
Zapiranje duhovnikov je bila samo ena izmed oblik izvajanja vsestranskega pritiska
po vojni na cerkvene kroge, ki jih Tamara Griesser – Pečar razdeli na ekonomske ukrepe
(davki, razlastitev, prepoved bire), upravno politične ukrepe (odvzem dovoljenja za
poučevanje pouka) in kazenske ukrepe (zapori).370
Kaj so vsi ti ukrepi povzročili v duhovniških vrstah?
364
Prim. ŠLN, 538–547.
Prim. ŠLN, 547.
366
Prim. ŠLN, 449–450.
367
Prim. Letopis ljubljanske škofije za leto 1947, 10–15 in ŠLN, 438–446.
368
369
D. Rupel, ... , n. d., 1943.
370
T. Griesser Pečar, n. d., 13–14.
365
PASTORALNI SUBJEKTI
92
a) Najprej strah. Mnogi duhovniki so bili za vse življenje zaznamovani s strahom,
ki ga niso odstranile niti demokratične spremembe leta 1990.
b) Strah je povzročil močno samocenzuro. Duhovniki so se morali zelo varovati
vsake izjave, ki bi lahko bila napačno razumljena. K temu jih je večkrat opozarjal tudi
škof, da je tako dokazoval oblasti, da ima duhovnike pod kontrolo.
c) Nekatere je to vodilo v odkrito zoperstavljanje oblasti, kar jih je navadno drago
stalo, oblasti pa dalo v roke nov argument za omejevalno ukrepanje.
d) Nekateri duhovniki so se želeli vsem problemom z oblastjo izogniti z bolj ali
manj hotenim sodelovanjem in vsaj navideznim pristajanjem na politične cilje oblasti.
e) Večina je poskušala najti neki modus vivendi, ki bi jim ne onemogočal
popolnoma njihovega pastoralnega dela in jih hkrati ne naredil za služabnike sistema.
Poseben pomen za zastraševanje duhovnikov in vseh vernikov je imel t. i. »Proces
proti Rupniku in soobtožencem«, med katerimi je bil tudi odsotni škof Gregorij Rožman.
Začel se je 21. avgusta, končal pa 30. avgusta 1946. Škof je bil obsojen na visoko kazen
zapora s prisilnim delom, na izgubo političnih in državljanskih pravic in zaplembo
premoženja. To je bil seveda jasen signal tudi duhovnikom, kaj jih čaka, če ne bodo
poslušni oblastem. Hkrati je bil ta proces model za kasnejše procese proti ostalim zaprtim
duhovnikom in nekak uvod vanje, saj je bila večina zaprtih v letih 1948–1953. »Pritisk
UDBE na Cerkev se je po letu 1947 še občutno stopnjeval. V letu 1948 je bilo kaznovanih
kar 76 duhovnikov, in sicer 23 denarno, 53 pa jih je bilo aretiranih – od teh jih je bilo 31
obsojenih na 5 do 20 let zapora«.371
Čeprav vsi duhovniki niso odslužili vse naložene kazni, je bila že sama višina kazni
hud psihološki pritisk. Od 14 duhovnikov, ki so bili obsojeni kmalu za Rožmanom na
skupno 140 let, so bili postopoma izpuščeni do leta 1955, tako da so odsedeli skupno okrog
55 let.372
Zapore so okusili poleg drugih duhovnikov ljubljanske škofije tudi poznejši
ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik, poznejša beograjska nadškofa Alojzij Turk in Franc
Perko, koprski škof Janez Jenko in ljubljanska pomožna škofa Stanislav Lenič ter Jožef
Kvas. Na najvišjo kazen sta bila obsojena ter jo tudi v največji meri prestajala poznejši
ordinarij Pogačnik in pomožni škof Lenič.
Škofa Vovka sicer nikdar niso zaprli, pač pa so ga mučili na druge načine.
Velikokrat so tajni agenti prišli z avtom ponj zvečer, ga odpeljali proti Šmarni gori in ga
vso noč na razne načine zasliševali. Prepovedali so mu govoriti s komerkoli o tem, zjutraj
pa so ga vsega izmučenega pripeljali nazaj. S tem so ga živčno bolj izmučili, kot če bi bil
zaprt.373 To posebno obliko mučenja je UDBA uporabljala do njegove smrti.374 Verjetno bi
bil to tisti način, s katerim bi skušali živčno zlomiti tudi škofa Rožmana, če bi ostal doma.
Kot škofa ga morda ne bi strpali v ječo, vsaj ne za daljši čas, ampak bi ga morda konfinirali
tako, kot so zagrebškega nadškofa Stepinca.
V ječah so duhovnike čez vso mero poniževali. Morali so opravljati najnižja dela,
kot je npr. čiščenje stranišč. Njihove celice so bile velikokrat brez šip, oni pa brez
zimskega perila, mnogi za daljši čas v bunkerju na betonskih tleh. Kako zelo so jih pazniki
zaničevali, povedo nekatere izjave paznikov, kot na primer: »Za nas ima več pomena en
sam vagonček (gramoza) kot vsi zaporniki skupaj.« Ali: »Vi nimate nobene pravice v
nobeni stvari.« Ali izjave zapornikov: »Mi smo največji sužnji 20. stoletja.« »Naša
dolžnost je bila samo delati.« »Kadar nismo delali, smo morali marširati z roko v roki na
371
T. Griesser Pečar, n. d., 23.
Prim. T. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 200.
373
Prim. D. Rupel, ... , n. d., 1938.
374
Darko Slapšak: »Še leta 1961, ko sem že bil župnik v Podkumu, je UDBA nadškofu Vovku naročila, da me mora
zaslišati, ali sem res organiziral narodne noše za novo mašo.« (Prim. J. Gril, Križevi poti slovenskega duhovnika.)
372
PASTORALNI SUBJEKTI
93
hrbtu ali z orodjem v rokah.« »Ko si je zvečer vsak tako želel počitka, smo morali iti k tako
imenovani politični uri, pri kateri so nam brali in razlagali od ravnatelja določene izrezke
iz komunističnega časopisja.« »Sovraštvo zagrizenih komunistov do papeža je bilo
tolikšno, da so nam, ker se niso mogli nad njim drugače znesti, pogosto v obraz
pljuvali.«375
Posebej prefinjena metoda psihičnega uničevanja duhovnikov je bilo pridobivanje
duhovnikov za ovaduštvo. S tem je hotela UDBA človeka notranje zlomiti. Pri nekaterih
jim je to po hudih trpinčenjih in pranju možganov ter hudih grožnjah tudi uspelo. Marsikdo
se občutka hudega ponižanja ni mogel znebiti vse življenje.376 Njej podobna metoda je bilo
izsiljevanje podpisov od duhovnikov proti škofu in papežu. Ker so se nekateri v hudi
notranji stiski vdali, drugi pa ne, je tako nastala razcepljenost med njimi, kar so zasliševalci
posebej hoteli doseči.
Ob splošni oceni zadržanja duhovnikov v tem obdobju moremo pritrditi oceni
nadškofa Franca Rodeta: »Slovenska duhovščina je v tej preizkušnji na splošno ohranila
svoje dostojanstvo in svojo duhovniško čast. Tudi med zaporniki skoraj ni bilo
odpadnikov, samo nekaj vohljačev. Če primerjamo držo slovenskih duhovnikov s
francoskim klerom med revolucijo leta 1792, je razlika velikanska. Na Francoskem je
revolucionarni oblasti v kratkem uspelo organizirati tako imenovano ustavno Cerkev
(Eglise constitutionnelle), ločeno od Rima, ki se ji je pridružila skoraj polovica duhovščine
in celo nekaj škofov. Najbolj žalostno pa je bilo to, da so bili nekateri največji krvniki
revolucije in preganjalci Cerkve nekdanji duhovniki in redovniki. Pri nas o čem takem ni
sledu.«377
2.2.4 Ciril-metodijsko društvo (CMD)
Razcepljenost v duhovniških vrstah so oblastniki dosegli še najbolj z ustanovitvijo
in propagiranjem njim naklonjenega Cirilmetodijskega društva (CMD), ki je bilo
ustanovljeno 20. septembra 1949 v Ljubljani.378 Kot prvi med gosti v zapisniku ustanovne
seje se navaja Vlado Krivic, član sekretariata IO OF in predsednik komisije državne
kontrole, ker nedvomno kaže na vpletenost politike v ustanavljanje društva. Navzoči so bili
tudi številni predstavniki podobnega združenja pravoslavnih duhovnikov FLRJ.379
V pozdravnem govoru je Krivic med drugim dejal, da ustanavljanje tega društva
pomeni »jasen znak odločnejše preorientacije večjega števila slovenskih duhovnikov«, kar
dokazuje porast »razumevanja za dejanski položaj« in prodor »trezne objektivne presoje«.
Po njegovem je potrebno, da »se odločno prekine z dosedanjo prakso podpiranja reakcije
in zlorabljanjem cerkve v protiljudske namene«. Posebej je poudaril, da Partija odklanja
»dvolični odnos, ker ocenjuje to za nezdružljivo s svojim pojmovanjem nove resnično
socialistične morale«.
Ob ustanovitvi društva je bila sprejeta tudi posebna resolucija, v izrazoslovju zelo
ostra in politično angažirana, v kateri je poudarjeno, da se bodo člani borili »v svojih
375
Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, II. del, 75–77.
»Čutil sem se nad vse ponižanega. Bilo mi je hujše kot na dan smrtne obsodbe ...« (J. Kragelj, Moje celice, 99.)
377
F. Rode, Spomin, zavest, načrt Cerkve na Slovenskem, 76.
378
Z ustanovnega zbora so člani poslali predsedniku države Titu brzojavko s »plamtečimi pozdravi«. Podobno so poslali
tudi predsedniku vlade LRS Mihi Marinku. V brzojavki poudarjajo, da hočejo z ustanovitvijo društva dati: podporo
prizadevanju delovnega ljudstva Jugoslavije pri zgraditvi socializma; podporo, da čim prej pride misel socialističnega
zadružništva v naše vasi; podporo obrambi pridobitev narodno osvobodilne borbe; podporo prizadevanju za bratstvo in
enotnost jugoslovanskih narodov. (Prim. NP 1/1949.)
379
Na ustanovni seji je govoril tudi pisatelj Franc Saleški Finžgar, ki je priznal, da je gluh in ne sliši, kaj se na seji govori.
Imel pa je tudi sam govor. Govoril je zelo patriotično, vendar tudi družbeno-kritično. Pozdravno brzojavko je poslal tudi
Mihael Toroš, ordinarij slovenskega dela goriške škofije.
376
PASTORALNI SUBJEKTI
94
lastnih vrstah proti vsakemu poskusu zavestnega rovarjenja proti ljudski oblasti«. V prvih
pravilih pa so zapisali, da se hočejo »boriti dosledno proti vsaki zlorabi vere v
reakcionarno-politične namene«.380 Hkrati je v referatu Stanka Pavliča na 1. rednem
občnem zboru leta 1950 povedano, da od slovenske duhovščine nihče ne more pričakovati,
da bi odpovedala poslušnost škofom. Temu občnemu zboru je bilo poslano tudi pozdravno
pismo s pozdravi iz poboljševalnega zavoda, ki ga je nedvomno pod prisilo moralo
podpisati 53 tam zaprtih duhovnikov, med njimi tudi poznejša škofa Pogačnik in Lenič.
Navzven je bilo videti, da so ustanovitelji nekateri iz skupine »naprednih«
duhovnikov, simpatizerjev OF in partizanov, dejanski ustanovitelj pa je bila oblast, ki je v
to vpregla tudi UDBO.381 Z ustanovitvijo društva je predvsem »hotela razdvojiti Cerkev,
predvsem nižjo duhovščino in vodstvo škofij ter izigrati vodstva škofij med seboj in seveda
onemogočiti vpliv Vatikana.«382 O nameri oblasti pri ustanavljanju društva je škof Lenič
izrecno zatrdil: »Začetki duhovniškega društva so imeli pred seboj zelo negativne cilje, saj
so govorili celo o tem, da bi bilo treba našo Cerkev odtrgati od Rima in ustanoviti
nacionalno Cerkev. Gotovo je zasluga mnogih zvestih duhovnikov, ki so, kljub temu da so
bili člani CMD in celo v njegovem vodstvu, te osti odbili in preprečili takšne poskuse.«383
To potrjuje tudi Titova izjava predstavnikom tega društva ob obisku pri njem novembra
1949: »Če smo se mi ločili od Moskve, zakaj se ne bi vi od Rima?«384 Odkod ideja o
društvu in kakšni so bili nameni pri njeni uresničitvi, pa največ pove izjava notranjega
ministra slovenske vlade Borisa Kraigherja na seji IS OF leta 1951, ko je dejal, da »se
moramo boriti za likvidacijo Vatikana in mislim, da ni mogoča svobodna vera in
rimskokatoliška cerkev brez likvidacije sedanje strukture in organizacije cerkve.«385
Na prvem občnem zboru ob ustanovitvi je društvo štelo 142 članov, med katerimi
jih je bilo tri četrt dejanskih sodelavcev UDBE, konec leta 1949 jih je bilo v društvu že 346
in konec leta 1950 doseglo število 500 članov. Največje število članov je CMD imelo leta
1952, ko je bilo v njem 526 članov, kar je glede na število vseh duhovnikov v Sloveniji
bilo rahlo nad polovico.386 Leta 1956 je bilo v društvo vpisanih že precej manj, to je 488
članov.
Škof Vovk je objavil »Non expedit« v škofijski okrožnici brez komentarja in tudi
nikoli ni odobril pravil društva. Nasprotno, »kot škof je duhovnike zelo odvračal od
vsakega političnega delovanja zlasti od CMD – Ciril-Metodijskega društva.«387
Po Leničevem mnenju je imel Vovk do CMD vedno jasno stališče, čeprav je v
konkretnih primerih, kadar je šlo za dobrobit posameznega duhovnika, tudi »malo
taktiziral«.388 Zaradi škofovega zavračanja potrditve pravil CMD je oblast izdala zakon, da
si morajo duhovniki oskrbeti posebno dovoljenje za poučevanje katekizma celo po
cerkvah.389 S tem je hotela prisiliti vse ostale duhovnike, da bi se v blagor božjega ljudstva
včlanili v društvo.
Oblast je izbirala predvsem dva načina za včlanjevanje duhovnikov v društvo:
prisila in ugodnosti. Prisila ji je najbolj uspevala nad duhovniki v zaporih, kjer jim je
obljubljala izboljšanje hudega zaporniškega režima ali celo izpustitev na svobodo, če
vstopijo v CMD. Tam so morali tudi podpisovati razne spomenice, kar so mnogi tudi
380
Že čez nekaj let se iz pravil izgubijo vsi ostri politično motivirani izrazi in ostanejo poudarjeni predvsem patriotični
nameni.
381
»Vsem takoj in jasno povemo: naša nova pot se je začela že v NOB.« (NP 1/1949, 1.)
382
383
D. Rupel, ... , n. d., 1940.
384
Slovenski duhovniki pri maršalu Titu, 30.
385
386
387
Prim. Franc Vrhunc, n. d. 47.
388
389
PASTORALNI SUBJEKTI
95
storili, ne vedoč, za kaj v bistvu pri društvu gre, saj so dobili le enostranske informacije.390
V društvo so prisilili vstopiti duhovnike tudi potem, ko so jim nastavili določene pasti ali
jih je tajna policija izsiljevala zaradi kakega tajnega moralnega ali disciplinskega prekrška.
Z druge strani pa so člani uživali velike materialne ugodnosti: dobivali so državno
podporo, bili socialno zavarovani, imeli manjše ali sploh nikakršne davke, dobivali so
dovoljenja za nabirke v cerkvi, smeli so učiti verouk, se prosto gibati, dobivali mašno vino
in hostije, itd ...391
Zanimivo paralelo dobimo, če primerjamo seznam članov CMD iz ljubljanske
nadškofije s seznamom od komunistične oblasti obsojenih duhovnikov iz iste nadškofije.392
Ugotovimo namreč, da je število duhovnikov (173), ki so bili kdajkoli v CMD (skupaj s
tistimi posamezniki, ki so vstopili že po preteku »svinčenih« let), celo nižje, od števila
tistih (178), ki jih je komunistični režim obsodil in deset od njih tudi likvidiral. Če pa
primerjamo posamezne osebe na obeh spiskih, ugotovimo, da se je 32 % obsojenih kasneje
včlanilo v CMD. V letu 1998 jih je bilo od že pokojnih obsojencev v CMD 31,5 %, od še
živih nekdanjih obsojencev pa 41,6 %. Iz tega lahko zaključimo, da so bili mlajši obsojenci
prej pripravljeni vstopiti v društvo, ko so jih k temu v zaporih silili, kakor starejši. Da so
postali vsi ti člani društva šele pod vplivom policijske obdelave v zaporu, potrjuje dejstvo,
da nihče od obsojenih in usmrčenih ni bil član društva. Skupno število včlanjenih v CMD
tudi kaže na dejstvo, da komunistična oblast ni bila posebej uspešna pri prisilnem
včlanjevanju, saj ni spravila v društvo niti tretjine duhovnikov ljubljanske škofije, ki jih je
na najbolj krute načine »prevzgajala« za novo socialistično mišljenje.
Oblast je hotela na vsak način prisiliti škofe k priznanju društva, kajti le tako bi
njegovi člani »potem počasi prevzeli vse odgovorne službe v škofijah. Gotovo je bil to
njihov namen.« (Ivan Merlak)393 Zaradi tega so škofje na jesenskem zasedanju v Zagrebu
leta 1952 dotedanji »Non expedit« spremenili v »Non licet.« Tam so tudi sprejeli znano
spomenico, ki so jo pozneje izročili Titu, v kateri obsojajo »duhovniške sindikate, ki že
obstajajo brez dovoljenja škofov v Sloveniji, Istri in Bosni.«394 To je oblast tako razburilo,
da je izvedla nočno preiskavo na škofiji, ker je na vsak način hotela priti do zapiskov, ki si
jih je na škofovski konferenci delal škof Vovk. Ko so hoteli Udbovci pri njem izvesti
osebno preiskavo, je sam vzel zapiske iz žepa, jih raztrgal in vrgel v koš, oni pa so jih tam
pobrali in sestavili nazaj.395 Škof Vovk tudi po tej konferenci v Zagrebu ni dosledno izvajal
sklepa o »Non licet.«
Eden od privilegijev, ki ga je imelo CMD, je bil tudi ta, da so člani laže objavljali
svoje prispevke kot drugi duhovniki. Že iniciativni sekretariat duhovnikov – članov OF –
pri IOOF Slovenije je začel izdajati Bilten, ki je zlasti do ustanovitve CMD ostro napadal
Vatikan in hvalil socializem. A naletel je na velik odpor pri duhovnikih, tako da ni rodil
želenih sadov. Kasneje je društvo začelo izdajati revijo Nova pot, ki je bil dolgo edina
revija, v katero so duhovniki lahko pisali. Tako kot celotna usmeritev društva, je z leti tudi
Nova pot vedno bolj izgubljala svoj ideološki naboj.
Nekako po letu 1955 je bila večina duhovnikov, ki so bili do tedaj v zaporu,
izpuščenih.396 Hud pritisk na duhovnike je nekoliko popustil in se preselil v bolj zakulisno
delovanje tajne policije. Mlajši duhovniki niso več hoteli vstopati v CMD, tako da so se ob
10-letnici društva na zborovanju v Kranju (1959) že sami člani začeli spraševati, zakaj tak
390
Prim. T. Griesser Pečar, n. d., 28.
392
Seznam obsojenih objavljamo v tej razpravi. Člani društva pa so razvidni iz skupnega seznama duhovnikov
nadškofije, na katerega so uslužbenci ordinariata delali skrivne zaznamke, kdo je član društva.
393
394
Prim.L. Ceglar, n. d., 32.
395
396
Prim. D. Rupel, ... , n. d., 1940.
391
PASTORALNI SUBJEKTI
96
osip. Posebno zadržani so bili prav duhovniki v ljubljanski škofiji. Gotovo tudi zaradi
vztrajnega škofovega tihega odvračanja duhovnikov od tega. Isto je za Vovkom počel tudi
Pogačnik še kot voditelj semenišča, še bolj pa pozneje kot škof. Da bi omilil pritisk oblasti,
naj prizna društvo, je reševanje tega vprašanje Pogačnik prenesel na Vatikan.
»Društvo se ni razvilo v smer, ki so jo tedanje oblasti z ustanovitvijo želele, prav
zaradi osveščenosti slovenskih duhovnikov« (Vrhunc). Celo obratno. Duhovniki so društvo
izkoristili za ugodnosti pri oblasti, ki se niso dotikale samo njih osebno, ampak so bile v
korist Cerkvi (možnost tiska, reševanje Teološke fakultete, ustanovitev cerkvene gimnazije
v Vipavi). Frančiškan p. Angelik Tominec si je privoščil celo, da je vse frančiškanske patre
v škofiji naenkrat vpisal v društvo in s tem pokazal na nesmiselnost pridobivanja članov s
strani UDBE.
Dogajati so se začele tudi za oblast neljube stvari. Leta 1958 tajna služba poroča o
»okrepljeni pastoralni dejavnosti«. To se nanaša na uvajanje ciklostiranih pripomočkov pri
oznanjevanju, uvajanju diaprojektorjev pri katehezi, izkoriščanju maloobmejnega prometa
za vnos stvari v domovino. »Med najpomembnejše primere sovražne aktivnosti povojne
duhovniške generacije je vsekakor mogoče prišteti primer t. i. flašarjev, ki so formirali
posebno društvo pod imenom Upokojeni šestoletniki. Cilj tega društva je bil čim več
duhovnikov odvrniti od CMD in od sodelovanja z oblastmi.«397 Strah je imel v primeru
flašarjev očitno pri tajni policiji velike oči, prav tako pa tudi v vseh drugih primerih in je
zato ravnala povsem nesorazmerno z dejansko »nevarnostjo«.398
Društvo CMD naj bi imelo včlanjenih v vseh obdobjih okrog tretjino vseh
duhovnikov ljubljanske nadškofije, vendar se je po letu 1960 število močno zmanjšalo.
Društvo se je leta 1970 preimenovalo v Slovensko duhovniško društvo, a tudi to ni
pritegnilo članov. Po demokratičnih spremembah leta 1990 se je samo ukinilo.
Podrobnejši pregled v letu 1998 kaže, da je bilo med živimi škofijskimi duhovniki
ljubljanske nadškofije še 5,8 % nekdanjih članov CMD, izmed tedaj že pokojnih
duhovnikov jih je bilo v društvu včlanjenih 35,3 %. V času od ustanovitve društva leta
1949 pa do razpustitve društva leta 1990 je bilo v njem včlanjenih 21,2 % duhovnikov.
Čeprav so predstavljali v začetnem obdobju zaradi svoje povezave z oblastniki
neprimerno večjo moč, kot jim jo je dajalo dejansko število, pa je jasno, da oblasti kljub
vsem pritiskom in prisilam, ki jih je uporabljala, da bi duhovnike spravila v društvo,
vendarle ni uspelo zlomiti duhovnikov in resneje načeti njihove zvestobe vodstvu Cerkve.
Nemogoče pa bo kdajkoli opisati vse negativne posledice, ki jih je včlanjenost v
društvo pustila v zavesti in notranjosti njenih članov. Prav tako je društvo pustilo posledice
v razdeljenosti med duhovniki in nezaupanju, ki se je naselilo z včlanjenjem nekaterih med
celoten kler. Vse to pa je vsekakor imelo precejšnje negativne posledice na celotno
pastoralno delovanje Cerkve v ljubljanski nadškofiji.
2.2.5. Semenišče
Že smo se dotaknili vprašanja vzgoje novih duhovnikov. Vprašanje glede na velike
izgube v duhovniških in bogoslovskih vrstah med vojno, zlasti pa po njej, nikakor ni bilo
lahko. Pred drugo svetovno vojno je vsako leto na novo vstopilo v semenišče kakih 20
bogoslovcev. Letopis ljubljanske škofije za leto 1935 navaja, da je bilo takrat v semenišču
82 bogoslovcev ljubljanske škofije. Letopis Ljubljanske škofije iz leta 1959 pa, da je bilo
med vrnjenimi domobranci maja 1945 pobitih tudi 33 škofijskih in 20 redovnih
bogoslovcev. Preko meje je takoj po koncu vojne poleg 185 duhovnikov odšlo tudi 62
397
398
Prim. Z. Bahor, Leta preizkušenj, 110–112.
PASTORALNI SUBJEKTI
97
bogoslovcev. Tako je bilo takrat bogoslovno semenišče skoraj prazno in v prihodnjih letih
ni bilo mogoče pričakovati veliko novih maš.
Zavod Sv. Stanislava, v katerem je bilo tudi malo semenišče, je prenehal delovati že
28. 4. 1941, ko so ga zasedli Nemci. Malo semenišče se je moralo preseliti v nedograjeno
Baragovo semenišče pri današnjem Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Nova oblast je
škofijsko gimnazijo leta 1945 razpustila, malo semenišče pa je kot internat delovalo še do
28. 3. 1946, ko je oblast odvzela stavbo. Zato se je malo semenišče bilo prisiljeno preseliti
v stavbo na Dolničarjevi ulici, v kateri je delovalo tudi veliko semenišče, vendar je od vseh
ostalo le 20 srednješolcev. Kmalu (1947) so tudi ti po odredbi OZNE morali oditi domov.
Veliko semenišče je v letniku 1945/46 imelo samo 12 bogoslovcev.399 Večino
prostorov v semenišču je zasedla vojaščina, ki je sicer po enem letu odšla, ne pa tudi
civilne stranke, ki so ostale. Tudi mariborski bogoslovci so od leta 1946/47 dalje stanovali
tu, nekoliko ločeni, posebej v 4. nadstropju. Sem se je priselilo tudi 20 salezijanskih
bogoslovcev, ki so na Rakovniku izgubili svoja poslopja. Vsem skupaj se je pridružilo tudi
15 goriških bogoslovcev in celo nekaj iz beograjske nadškofije.
Prepoved delovanja cerkvenih dijaških domov in Marijanišča je precej zmanjšala
dotok mladih v semenišče. Tudi prepoved Marijine kongregacije in vsakega dela z
mladino. Težave so se za bogoslovce povečale zlasti po letu 1948. To leto so se morali vsi
vpisati v OF, se udeleževati mitingov, odhajati na obvezno delo, tedensko poročati o delu,
za kar so skrbeli trije člani tajne policije. Naslednje leto se jih je priglasilo 12, a jih je le
polovica vzdržala pritiske oblasti. Po trditvah kanonika Vrhunca so šli med leti 1948 in
1954 skoraj vsi bogoslovci skozi zapor.400 Pred maturo so na gimnazijah od dijakov
zahtevali, da se izjasnijo o bodočem poklicu. Tisti, ki so priznali, da nameravajo vstopiti v
bogoslovje, so bili takoj izpostavljeni hudim pritiskom, neredko so se brez krivde znašli v
zaporu, saj je tajna policija zanje hitro našla formalni razlog za aretacijo.401 Tistim, ki se
niso prestrašili in so kljub temu hoteli vstopiti, so poskušali vstop preprečiti. Če ni šlo
drugače, pa z aretacijo, za katero je bil lahko dovolj velik vzrok že nekdanje članstvo v
Katoliški akciji. Če ena kazen ni zalegla, je dobil drugo.402 Zaprtim so dajali v podpis
izjavo, da bodo izstopili, ipd. Podtikali so jim sovražno literaturo ali propagandni material,
da so bili potem obsojeni na večletne kazni in bili po zaporu živčno uničeni. Kdorkoli se je
uspešno vpisal v bogoslovje, je veljal za sovražnika ljudstva, zato so se nekateri vpisovali
formalno na druge fakultete, študirali pa na teološki.403
Kdor se je vpisal na teološko fakulteto, je takoj dobil vpoklic v vojaško službo, kjer
so ga skušali na različne načine pripraviti do tega, da bi storil kaj takega, zaradi česar bi ga
399
Merlak: »Leta 1944 je bilo v škofiji še okoli osemdeset bogoslovcev, jeseni 1945 nas je bilo skupaj z novimi dvanajst,
drugi so odšli v tujino ali so bili pobiti med domobranci ...«. (L. Peterle, »Zaupam v Gospoda«, 8.)
400
Prim.: L. Peterle, n. d., 8.
401
»Prav organi OZNE, poznejše UDBE, so bili v času bivanja v semenišču in študija na Teološki fakulteti naši najboljši
preizkuševalci, »skrutinatorji« poklica. Zelo pozorno so spremljali vsakega bogoslovca in zbirali podatke o njem.
Mnogokrat, zlasti v letih 1950 in 1951 so nas klicali na zaslišanje na Karlovško cesto v Ljubljani in malo pred božičem
1951, ko sem bil pred subdiakonatom, so me spet zaprli pod obtožbo, da imam pisne stike z osebami v tujini, ki rovarijo
zoper obstoječi red. Vendar si z nikomer nisem dopisoval. Glavni namen te aretacije je bil, da bi čim več zvedeli o
tedanjem vodstvu v semenišču: o prorektorju Jožefu Pogačniku, poznejšem ljubljanskem nadškofu in metropolitu, in
zlasti o Antonu Čeponu, semeniškem spiritualu. UDBA je tedaj semeniško vodstvo »minirala« in želela spremembo, kar
je tudi dosegla.« (Prim. F. Petrič, »Duhovnik sem, dovolj je!«, 2.)
402
»Po eni odločbi sem bil kaznovan s tremi meseci poboljševalnega dela. Obrazložitev: da ves čas študija nisem kazal
pozitivnega odnosa do nove oblasti, da se nisem udeleževal udarniških akcij, torej sem bil premalo družbeno aktiven.
Druga odločba pa me je kaznovala s 24 meseci DKD /družbeno koristno delo/. Obrazložitev približno taka: Ker prva
odločba ne bo dosegla svojega namena, se ga še kaznuje s 24 mesecu DKD.« (Z. Bahor, Leta preizkušenj, 78.)
403
»Ponovno vprašanje: »Res nimaš kaj razmišljati?« Ko mu rečem, da ne, pravi naravnost: »Če je pa tako, bomo pa
očeta aretirali.« Nad to grožnjo sem bil presenečen in prav nič pripravljen nanjo. To me je zlomilo, da sem mu rekel: »Če
je pa tako, bom šel kaj drugega študirat.« Vstal je, mi dal čez mizo roko in dejal: »Saj sem vedel, da se bo dalo iz tebe še
kaj narediti. Še hvaležen nam boš, da smo ti pomagali do spoznanja. Kot maturant imaš odprta vsa področja študija. Naša
domovina potrebuje mnoge poklice. Pojdi kamor koli, samo tja ne, kot si mislil.« (Z. Bahor, n. d., 91.)
PASTORALNI SUBJEKTI
98
postavili pred sodišče ali ga zaradi tega izsiljevali. Znan je primer poznejšega beograjskega
nadškofa, Franca Perka, ki je zaradi »verbalnega delikta«, ko je protestiral proti napadanju
papeža, škofov in duhovnikov, presedel v ječi pet let. Leta 1954 naj bi naročilo o
posebnem režimu za bogoslovce pri vojakih prišlo od samega predsednika slovenske vlade
Mihe Marinka.404 Večinoma so bili bogoslovci dodeljeni v čete skupaj s kriminalci in
drugače problematičnimi ljudmi nekje na jugu tedanje Jugoslavije.
Zaradi vsega tega je bilo po drugi strani tudi izzivalno iti v bogoslovje: »Biti
bogoslovec v tistih časih je bilo na neki način uporniško dejanje, beg iz
kominformizma.«405
Da bi ohranil semenišče pred zaprtjem, je škof Vovk ostal sam rektor semenišča do
leta 1959, ko je bil imenovan za rezidencialnega škofa. Na pritisk vlade je moral leta 1952
odstraniti prorektorja Jožefa Pogačnika, ker ni hotel v CMD. Na njegovo mesto je postavil
Janeza Oražma, docenta za pastoralno bogoslovje, ki je odlično vodil to ustanovo najprej
kot prorektor, nato pa 24 let kot rektor. V njegovem času je bilo semenišče najbolj polno.
Po letu 1954 je začelo število škofijskih bogoslovcev stalno rasti. Leta 1956 jih je v
bogoslovje npr. vstopilo deset.
Dober opis bogoslovcev tistega časa najdemo v glasilu slovenskih duhovnikov v
zamejstvu Omnes unum: »Bogoslovci so dobri in goreči. Novim razmeram se bodo znali
vse drugače prilagoditi kot stari. Zdi se, da bodo »novo stvarnost« prav dobro obvladali.
Stari gospodje se kar ne morejo znajti. Mladi imajo lažje stališče. Ti so že otroci novega
časa. To je že novi rod. Zrasli so v Titovi Jugoslaviji. Šli so skozi leta nove Jugoslavije,
skozi iste šole in skozi sedanjo vojaščino. Niso plašljivci. Imaš vtis, da so vse drugače
bojevito razpoloženi. Njim OZNA, UDBA, ječa ali prisilno delo niso pojmi, ki bi pred
njimi trepetali. To se jim zdi kot nekaj, kar spada k modernemu zasužnjenemu človeku.
Njim so se pojmi o svobodi zožili. Vendar jih moraš biti vesel. Povsod se znajdejo. So
pogumni in tvegavi. Ponižanja jih ne ponižujejo. Zanje so samo po sebi umevna. Govore
nov jezik, kakor za razmere in režim gre.«406
Škof Vovk si je močno želel, da bi mogel obnoviti delovanje malega semenišča v
svoji škofiji, vendar mu to ni bilo dovoljeno. Zato je poslal prvih pet semeniščnikov na
Hrvaško v Pazin, kjer je semenišče obstajalo tudi po letu 1945, do leta 1952 celo s pravico
javnosti. Prvih pet let je bil ravnatelj tega semenišča Slovenec Leopold Jurca, za njim pa
Hrvat Božo Milanović, velik prijatelj Slovencev. Do leta 1970, ko so tam gostovali še
zadnji slovenski dijaki, je v Pazinu maturiralo 400 Slovencev.407 Škof Vovk jih je vsako
leto obiskal, jih obdaril in se zanimal za njihovo znanje slovenščine, ki so se je morali učiti
dopolnilno.408
S pomočjo duhovnikov v CMD je administratorju goriške administrature Mihaelu
Torošu leta 1952 uspelo v Vipavi odpreti malo semenišče, gimnazijo pa so gojenci
obiskovali v Ajdovščini. Sprva je bilo namenjeno le gojencem goriške administrature. Po
nemotenem enoletnem delovanju je prostore zaradi znanega tržaškega vprašanja za dve leti
zasedla vojaščina. Oblasti so zaradi semeniščnikov iz Vipave, ki so hodili na gimnazijo v
Ajdovščino, tam začele odpravljati gimnazijo. Zato je Toroš leta 1957 ustanovil v Vipavi
še Srednjo versko šolo, katere spričeval pa država ni priznavala.
Škof Vovk je začel leta 1961 pošiljati gojence ljubljanske škofije tudi v Vipavo. V
naslednjih letih se je število semeniščnikov v Vipavi na račun Pazina povečevalo, tako da
so v določenih obdobjih ljubljanski številčno prevladovali.
404
Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, II. del, 90.
V Sloveniji niso bili samo dachauski procesi, v: Jana, Ljubljana, dne 5. 10. 1988.
406
Nav. L. Ceglar, n. d. , 123.
407
Do leta 1963 je bilo v Pazinu vpisanih 94 dijakov, od katerih jih je izstopilo 14 (14,5 %).
408
405
PASTORALNI SUBJEKTI
99
V pismu duhovnikom ljubljanske škofije za veliki četrtek leta 1961 škof Vovk
pojasnjuje duhovnikom težke razmere v škofiji, ker ta nima lastnega malega semenišča in
pravi: »Več, kot je mogoče, sem storil, da bi imeli malo semenišče doma, a ni nikjer
prostora.« Verjetno v odgovor nekaterim očitkom, da vzgoja za mlade v tujem jeziku ne bo
najboljša, pribije: »Pomislek, da bodo naši dijaki v Pazinu zaostali v slovenščini, ni
utemeljen.« V odgovoru je čutiti kljub vsemu njegovo prizadetost ob tem dejstvu, a kljub
temu vzklikne: »Hvala Bogu, da uživamo v Pazinu gostoljubje.«
Veliko število gojencev malega semenišča je nagnilo škofa Vovka k še odločnejšim
korakom. Tako je 9. januarja 1962 pisal Komisiji za verska vprašanja pri IS LRS obširno
pismo, v katerem omenja, da je ista komisija pred enim letom dala načelno soglasje za
malo semenišče v Ljubljani, kakor ga je že prej za goriško in koprsko škofijo. Vovk je v
pismu precej pogumen: »Ko ob 500-letnici škofije stojimo praznih rok pred velikimi
nalogami, ki bi jih morali izvršiti, če hočemo poskrbeti za najnujnejše potrebe svojega
dela, ne najdemo drugega izhoda, kakor da iščemo potrebnih sredstev tam, koder
upravljajo tudi naša nekdanja gmotna sredstva v skupno, torej tudi našo korist.«409 Seveda
z uresničitvijo te zamisli ni bilo nič. Potem, ko je začelo delovati malo semenišče pri
svetem Petru v Ljubljani, je nadškof Pogačnik naslavljal pisma (npr. 15. 11. 1967) na razne
institucije za odobritev lokacije za malo semenišče, ki naj bi nastalo poleg cerkve v
Trnovem. Tudi ti poskusi niso prinesli rezultatov.
Do ustanovitve malega semenišča v Ljubljani je prišlo šele po Vovkovi smrti leta 1966,
ki je delovalo v prostorih župnije Sveti Peter v Ljubljani kot internat, gojenci pa so obiskovali
državne srednje šole. S tem letom so prenehali odhajati gojenci v Pazin. Semenišče se je nekaj
let dobro razvijalo, potem pa je začelo število gojencev hitro padati in je v osemdesetih letih,
tako kot marsikje drugod po Evropi, nehalo obstajati.410
Nazorno prikazuje rast in kasnejše upadanje gojencev malega semenišča v Pazinu,
Vipavi in Ljubljani naslednja tabela:
Gojenci malih semenišč iz ljubljanske nadškofije:
leto
1958–59
1959–60
1960–61
1961–62
1962–63
1963–64
1964–65
1965–66
1966–67
1967–68
1968–69
1969–70
1970–71
1971–72
409
Vipava
6
23 (17)*
37 (14)
41 (10)
47 (13)
40 (12)
30 (13)
38 (16)
39 (16)
36 (9)
25 (2)
Pazin
26
21
45
43
34
28
22
21
27
20
15
18
Ljubljana
7
14
22
27
28
27
Skupaj
26
21
45
49
57
65
63
68
74
64
75
84
64
52
Škof Vovk je v pismu predlagal več variant: nadzidavo Alojzijevišča ali graditev novega trakta pri Teološki fakulteti
ali vsaj ureditev v te namene nekdanjega Slomškovega zavoda. Predvsem vidi kot uresničljivo graditev prizidka, saj bi
potrebovali prostore za 80–100 gojencev v semenišču.
410
Po poročilu zadnjega voditelja malega semenišča v Ljubljani Alojza Urana z dne 11. 6. 1980 je bilo stanje tedaj dokaj
zaskrbljujoče, saj je bilo le še deset gojencev, za naslednje leto pa naj bi imeli le enega kandidata. Po navedbah poročila
je iz malega semenišča v bogoslovje odšla polovica gojencev, kar je v tistem času pomenilo 11 že posvečenih
duhovnikov in 9 bogoslovcev.
PASTORALNI SUBJEKTI
1972–73
1973–74
1974–75
1975–76
1976–77
1977–78
1978–79
1979–80
1980–81
1981–82
1982–83
1983–84
1984–85
1985–86
1986–87
1987–88
1988–89
1989–90
1990–91
1991–92
1992–93
1993–94
1994–95
1995–96
1996–97
1997–98
1998–99
1999–00
15 (6)
8 (9)
17 (5)
19 (4)
18 (5)
20 (6)
20 (6)
19 (3)
20 (6)
23 (9)
29 (10)
35 (9)
36 (7)
34 (7)
30 (6)
26 (5)
22 (3)
17 (2)
13 (2)
16 (8)
17 (4)
15 (0)
13 (0)
6 (1)
3 (1)
3 (0)
2 (0)
1 (0)
100
28
18
19
16
15
15
14
13
10
43
26
36
35
33
35
34
32
30
23
29
35
36
34
30
26
22
17
13
16
17
15
13
6
3
3
2
1
*Navedbe v oklepaju pomenijo število na novo vpisnih v tem šolskem letu
Potem ko se je odprla možnost šolanja v Vipavi, se je število semeniščnikov v
Pazinu začelo manjšati in leta 1970 so tam maturirali zadnji gojenci iz ljubljanske
nadškofije. Konec šestdesetih let je bil vpis v mala semenišča največji, z letom 1970 pa je
začel nezadržno upadati. Malo semenišče v Ljubljani ni zaživelo in je po petnajstih letih z
delovanjem prenehalo. Preostale gojence je sprejela Vipava, ki je bila najmočnejša pomoč
pri vzgoji pripravnikov za veliko semenišče. V Vipavi je bilo od leta 1961 do leta 1997
vpisanih 250 gojencev iz ljubljanske nadškofije, kar na leto pomeni povprečno 7,8 na novo
vpisanih.
Grafično moremo gibanje števila semeniščnikov prikazati takole:
PASTORALNI SUBJEKTI
101
Mala semenišča
90
80
število
70
60
VIPAVA
50
PAZIN
LJUBLJANA
40
SKUPAJ
30
20
10
6
62 1
-6
3
64
-6
66 5
-6
7
68
-6
9
70
-7
72 1
-7
3
74
-7
5
76
-7
78 7
-7
9
80
-8
82 1
-8
3
84
-8
5
86
-8
88 7
-8
9
90
-9
92 1
-9
3
94
-9
5
96
-9
7
60
-
58
-
59
0
leta
Zaradi že omenjene povezanosti slovenskega človeka z duhovniki v preteklosti, je
posvečenje duhovnika, zlasti pa njegova nova maša, vedno pomenila velik dogodek, ki so
se ga verniki iskreno veselili. Že od nekdaj je veljalo reklo, da se za udeležbo na novi maši
splača žrtvovati tudi nove čevlje. Zato se je novomašno bogoslužje obhajalo zelo slovesno.
Vse tisto, kar bi lahko polepšalo novomašno slavje, so ljudje radi sami prispevali (petje,
okrasitev, pritrkavanje, pogostitev ...). Slavje je k sodelovanju pritegnilo izredno veliko
ljudi. Redko kateri dogodek je bil bolj slovesen na župniji. To so verniki želeli nadaljevati
tudi v komunističnem obdobju. Oblast pa jim je želela prav to zagreniti, zato se je
dogajalo, da so »neznanci« v noči pred novo mašo uničili mlaje, izpustili vino iz sodov,
izklopili elektriko ... Zgodilo se je celo, da je nekdo z opitim konjem hotel v polno cerkev.
Kljub vsemu je bila zavest o pomembnosti duhovnika med svojim ljudstvom tudi v
tem času zelo navzoča. Verniki so za nove duhovne poklice veliko molili in z darovi
vzdrževali tako malo kot veliko semenišče.
Po vojni je bilo zaradi odhoda mnogih duhovnikov in bogoslovcev veliko
pomanjkanje duhovnikov. Novomašnikov je bilo v prvih desetih letih komunistične oblasti
zelo malo. Navedli smo že nekatere vzroke. Kasneje je začelo število počasi naraščati,
vendar ne linearno. Po koncilu okrog leta 1970 je nastal nekakšen »boom« duhovniških
poklicev. Število je potem zopet padlo in se je v zadnjih desetih letih bolj ali manj ustalilo.
K vzrokom za porast zanimanja za duhovništvo lahko prištejemo tudi koncil, dogajanje
okrog njega in sprostitev po dolgem obdobju hude represije na družbenem področju.
Število novomašnikov ljubljanske nadškofije po letu 1945:
leto
1945
1946
1947
1948
1949
1950
po okrožnici
0
0
4
3
1
1
po šematizmih
7
3
7
3
2
4
razlika
7
3
3
0
1
3
PASTORALNI SUBJEKTI
1951
1952
1953
1954
1955
1956
1957
1958
1959
1960
1961
1962
1963
1964
1965
1966
1967
1968
1969
1970
1971
1972
1973
1974
1975
1976
1977
1978
1979
1980
1981
1982
1983
1984
1985
1986
1987
1988
1989
1990
1991
1992
1993
1994
1995
1996
1997
1998
1999
2000
skupaj
povprečno
102
4
3
3
6
7
3
9
5
5
6
5
8
7
7
6
8
11
13
9
22
22
9
15
14
17
17
9
0
8
9
6
5
4
7
7
5
6
3
9
6
6
9
9
9
8
8
9
7
6
9
414
7,4
4
3
3
6
7
3
9
5
5
6
5
8
7
7
6
8
11
13
9
22
22
9
16
14
17
17
9
1
8
9
6
5
4
7
7
5
6
3
9
6
6
9
9
9
8
8
9
7
6
9
433
7,7
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
1
0
0
0
0
1
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
19
PASTORALNI SUBJEKTI
103
Tisti, ki so navedeni v škofijskih okrožnicah posameznih let, so bili posvečeni v
ljubljanski stolnici, tisti pa, ki so navedeni v poznejših šematizmih, vključujejo tudi tiste, ki
so bili posvečeni drugod. Razlika je opazna v prvih šestih letih, ko so bili ob koncu vojne
bežeči bogoslovci posvečeni zunaj domovine.
Nekatere značilnosti v Ljubljani posvečenih glede na določena obdobja:
1945–1946 =
1947–1965 =
1966–1976 =
1970– 1971 =
1978
=
1977– 1996 =
doma ni bil posvečen noben duhovnik
93 novomašnikov – povprečno 5 na leto
najvišje število – povprečno 22 na leto
posvečenje preneseno s 5. na 6. letnik
Grafično moremo število doma posvečenih novomašnikov ponazoriti takole:
25
20
15
10
5
99
97
95
93
91
89
87
85
83
81
79
77
75
73
71
69
67
65
63
61
59
57
55
53
51
49
47
45
0
2.2.6. Koncil in čas po njem
Čeprav je po letu 1955 začela oblastna represija nad Cerkvijo popuščati in je bila
večina duhovnikov izpuščena iz zaporov, so jih zapirali še tja do leta 1962, vendar le za
krajši čas. Izbirali pa so druge, bolj prikrite oblike pritiska. Duhovniki so popuščanje
železnega objema hitro zaznali, zato so mnogi začeli bolj odprto in javno delovati.411 Večje
prizadevanje se je kazalo v bolj urejeni in redni katehezi, v zbiranju šolske mladine in
študentov, razširjanju verskega tiska, povečanem številu ljudskih misijonov, duhovnih
obnov in drugih ljudskih pobožnosti.
Koncilski sklepi so padli na dokaj ugodna tla, saj je bila želja po razmahnitvi
pastoralnega dela zaradi dvajsetletne ujetosti v režimske ovire zelo velika. V koncilu je ta
želja dobila konkretno vsebino in zagon. Zunanje okoliščine niso mogle več zadrževati
cerkvene dejavnosti v prejšnjih ozkih mejah, zato je postajala Cerkev bolj prisotna v
družbi.
Cerkev v Sloveniji je intenzivno spremljala priprave na koncil in sam potek
koncila. Na njem sodelujoči slovenski škofje so želeli vse tam izražene želje in zahteve
čim prej uresničiti. Najboljši odmev je koncil našel v liturgiji. Zaradi stoletne tradicije, ki
je črpala navdih za delovanje v življenju in delu sv. bratov Cirila in Metoda, ki sta že v 9.
411
»Oblast je začutila, da je Cerkev po prejšnji konzervativnosti začela igrati drugo vlogo. Ljudje so bili navdušeni,
vendar ne dovolj pripravljeni na te spremembe. Tudi duhovniki so jih različno sprejemali.« (F. Ovsec , PSLpA.)
PASTORALNI SUBJEKTI
104
stoletju uvajala v bogoslužje domači slovanski jezik, je bila ideja o narodnem jeziku v
bogoslužju takoj z razumevanjem sprejeta in kar najhitreje uvedena, tako da je raba
latinščine povsem izginila tudi iz cerkvenega področja.412 Duhovniki, ki so sodelovali pri
prevajanju in prilagajanju bogoslužnih knjig in duhovniki na župnijah, so pokazali veliko
vnemo in zavzetost za pravilno udejanjanje koncilskih določb. Zelo hitro smo za prevodom
koncilskih dokumentov, ki so izhajali v majhnem časovnem zamiku za originalnimi v
Rimu, dobivali tudi slovenske bogoslužne knjige, od obrednikov in lekcionarjev do misala
in brevirja. Mnogi župniki so se takoj lotili preurejanja cerkvenega prezbiterija s
postavljanjem oltarjev »versus populum«, tako da je bilo treba to vnemo zaradi morebitne
škode v umetnostno pomembnih cerkvah celo zavirati.
Intenzivno so duhovniki delovali v župnijski katehezi otrok. Zaradi izrinjenosti iz
šole so imeli popolno svobodo pri oblikovanju programa, veroučnih prostorov in
metodoloških pristopov. Dali so ji močan pastoralni poudarek. Sledil je velik napor v
razširjanju in poglabljanju mladinske župnijske kateheze. Mladina je bila željna sproščenih
srečevanj izven poneumljanja v šolskem sistemu. Duhovniki so v tem čutili edinstveno
priložnost za odtegnitev mladine iz objema partijskega enoumja in ideološke
proticerkvenosti ter ateizacije. »Bilo je pomladi 1966. Pomlad je bila tudi v duhovnem
pogledu. Koncil je bil še povsem svež, malo prej smo v Ljubljani končali »koncilski
misijon«, ki naj bi v našo Cerkev vnesel koncilskega duha. Vsepovsod so brsteli novi
poganjki, nove oblike verskega življenja. Tudi pri študentih.«413
Kmalu po koncilu je precejšen del duhovnikov z veseljem sprejel novo pojmovanje
Cerkve in vlogo laikov v njej, zato so taki zavzeto ustanavljali ŽPS in jih duhovno
oblikovali. Po dobrem desetletju se je ta razvoj ustavil. Nadškof Pogačnik je leta 1970 o
izvajanju koncila dal tako sodbo: »V izvajanju koncila smo še počasni. Mnogo trenj,
sumničenj in nezaupanja bi lahko odpadlo, če bi koncilske odloke bolje poznali in se jih
tudi držali.«414 Nekateri duhovniki so bili nad laiki razočarani, češ da so jim v ŽPS
premalo v oporo in pomoč. Razočarani so bili večinoma tisti, ki so laike razumeli
predvsem kot svojo podaljšano roko, manj pa kot samostojne subjekte v pastorali. Kakšna
tretjina duhovnikov laikov ni sprejela za sebi enake sogovornike v cerkvenih zadevah, zato
živijo bolj drug ob drugem.
Odklonov od učenja škofov ali papeža pri duhovnikih ljubljanske nadškofije v
vsem tem obdobju ni zaznati, še manj direktnega nasprotovanja in kritičnih javnih
nastopov. V času po koncilu so se pojavili izstopi duhovnikov iz duhovniške službe,
vendar v nobenem obdobju ne pomenijo večje krize klera.
Izstopi duhovnikov ljubljanske nadškofije v komunističnem obdobju:
412
Oblast je namreč v želji, da bi čim bolj zabrisala vse sledi pretekle, s krščanstvom prepojene kulture, tudi iz šol
dosledno izrinila poučevanje latinskega jezika, z izjemo uporabe v medicini, tako da se je sistematično poučevala precej
let samo na cerkvenih srednjih verskih šolah v Vipavi in kasneje tudi v Želimljem.
413
M. Žužek, Cerkev za študente in študentje za Cerkev, 124.
414
Pesmi in »vzporedne strukture«, 6.
PASTORALNI SUBJEKTI
105
4
število
3
2
1
0
45
57
66
69
71
73
74
75
76
79
81
83
86
90
92
95
97
98
leta
Kot je razvidno iz zgornjega prikaza v času najhujšega pritiska duhovniki niso
zapuščali svoje službe. Izstopi so se pojavili v času blažjega pritiska, zlasti pa v prvem
pokoncilskem obdobju, največ leta 1971. Prvič je bila v tem času napovedana slovenska
sinoda, a je o njej nato nastopil molk. Po holandskem koncilu je bil celibat prvič javno
postavljen pod vprašaj. Sklepati je mogoče, da je to dejstvo, zlasti večje število izstopov v
nekaj poznejših letih, močno zaznamovalo delovanje nadškofa Pogačnika. Po letu 1976
beležimo le občasne izstope posameznih duhovnikov (leta 1990 in 1995 dveh) in posebne
težnje k porastu ni mogoče zaznati.
Odnos med duhovniki in škofi po koncilu sta v veliki meri uravnavala duhovniški
svet in seje dekanov. Duhovniški svet se je dvakrat letno redno sestajal, saj je uzakonjen
kot organ, s katerim se škof v nekaterih rečeh mora posvetovati. Seje so bile dobro
pripravljene. Vsebinsko so obravnavale aktualne probleme duhovnikov in celotne škofije.
Vendar na njih ni bilo veliko možnosti in ne poguma za neposredno izrekanje najbolj
perečih problemov, ali pa ti problemi niso dobili tiste teže, ki bi jo morali. Zastopniki
duhovnikov so potem na dekanijskih konferencah sicer poročali o razpravi na sejah,
malokdaj pa so posredovali sklepe, ki bi zavezovali vse duhovnike. Zato ta poročila v
dekanijah niso bila deležna kake posebne pozornosti. Ker izven sej ni bilo čutiti delovanja
tajništva duhovniškega sveta, ta organ tudi ni mogel imeti kakih daljnosežnejših posledic
na pastoralno delo po župnijah.
Zelo podobno je bilo tudi s sejo dekanov, ki so jo škofje sklicevali redno dvakrat
letno. Na njej je šlo v večini primerov za informiranje dekanov o dogajanju v nadškofiji,
včasih tudi za iskanje konsenza in podpore. Te seje so navadno bolj vplivale na pastoralno
delo, ker so nagovarjale tiste, ki so imeli na nivoju dekanije glavno pobudo za pastoralno
delovanje. Vendar ne povsod.
Odnos med duhovniki in laiki ter odnos do konkretnih pastoralnih nalog je reševal
škofijski pastoralni svet (ŠPS). Ta sicer nikoli ni imel posebne institucionalne teže, saj je v
Zakoniku cerkvenega prava manj poudarjen kot Duhovniški svet. Škofje so se njegovih sej
redno udeleževali, vodil pa jih je ponavadi tajnik v nadškofovem imenu. Tudi te seje so
bile sicer skrbno pripravljene, vendar le malo učinkovite. Najprej zato, ker nihče ni bil
posebej zavezan k izpolnjevanju tam sprejetih sklepov. Potem zaradi tega, ker so v njem
večinoma delovali duhovniki, ki so bili člani po svoji funkciji, ne pa vedno zaradi
pastoralnih pristojnosti. Dalje zaradi tega, ker so bili sprva vanj povabljeni laiki kar po
presoji škofijskega vodstva, ne pa ker bi res zastopali neko skupino vernikov. Končno tudi
zaradi tega, ker o nastalih idejah in sklepih duhovniki in laiki niso bili obveščeni na tak
način, da bi sprožili večje zanimanje. Na sejah je šlo predvsem za medsebojno informiranje
PASTORALNI SUBJEKTI
106
in usklajevanje tekoče pastoralne dejavnosti, manj pa za rojevanje in uveljavljanje novih
idej in pastoralnih načrtov.
Precejšen pomen za duhovnike so bile redne dekanijske pastoralne konference in
rekolekcije. Pastoralne konference spomladi in jeseni so obravnavale na ordinariatu
predpisane teme, rekolekcije pa so imele značaj duhovne obnove, vedno bolj pa so na njih
prevladovala pastoralna vprašanja.
Naslovi referatov na pastoralnih konferencah od 1945. dalje:
Let
spomladanska
jesenska
o
'46 1. Poučevanje otrok in odraslih v krščanskem
1. Skrb dušnega pastirja za krščanske družine. 2.
nauku (teoretično in praktično). 2. Neizrabljeni Marijine družbe, zlasti za matere.
zakladi liturgije iz Past. instr. “Liturgična
obnova”.
'47 Skrb za bolnike.
1. Načrt pridig za 1948. 2. Spovedovanje otrok in
mladine. 3. Duhovnikovo evharistično življenje. 4.
Evharistična vzgoja ljudstva.
'48 1. Narava in nadnarava v moralnem nauku
1. Izpraševanje in pokora pri spovedi, zlasti de sexto.
vernikov. 2. Priprava na zakon, posebej pouk
2. Komu se sme deliti sv. krst in kakšne dolžnosti
za nupturiente.
izvirajo iz tega zakramenta.
'49 1. Večna slava kot največja slava božja in
1. Verske resnice v krstnem obredu. 2. Kdo more
popolna sreča človekova. 2. Župnikovo delo za veljavno in dopustno poročati.
cerkveni proglas mrtvim.
'50 1. Kako naj sveto leto poživi versko življenje v 1. Marijino vnebovzetje v svitu protoevangelija (Gen
župniji. 2. Kako si zamišljam pridigarski načrt 3, 15) in nadangelovega pozdrava (Lk 1,28). 2.
prihodnjih pet let (1951–56).
Modus agendi cum onanistis.
'51 1. Kako je danes mogoče zadostiti kan. 1329– 1. Duh spokornosti in zadoščevanja med duhovniki
1336. 2. Važne cenzure in odveza od njih.
in verniki, po lekcijah v brevirju na praznik Srca
Jezusovega in osmino. 2. Grehi zoper Svetega Duha
v sedanjem času.
'52 1. Kakšne dopolnitve in spremembe uveljavlja 1. Kako oskrbujemo cerkev in urejamo bogoslužni
novi pravilnik o vodstvu cerkvenih matic. 2.
red, da pospešujeta globoko versko življenje
Transformistične teorije in nauk cerkvenega
vernikov. 2. Kaj dodaja okrožnica Menti nostrae
učiteljstva (po okrožnici Humane generis).
ZLŠ in Pastoralnim inštrukcijam glede življenja
duhovnikov.
'53 Dva casusa (v latinščini) iz zakonske
1. Prenehanje, odveza in premena nepridržanih
problematike.
zaobljub. 2. a) Pravica in način binacije ali celo
trinacije, tudi v različnih cerkvah, in štipendij za take
maše. b) Nove določbe za evharistični post mašnika
in vernikov.
'54 Casus iz zakonske problematike (v latinščini). 1. Cilj, metoda, sredstva in izkušnje pri poučevanju
verouka v cerkvi. 2. Popis cerkva in cerkvenih
znamenitosti v župniji.
'55 1. Kako naobrniti na ta čas 2 Tim 4,1–5 za
1. Latinsko: Vprašanje obveznosti maše oz.
pridige? 2. Casus iz spovednice. (oboje
hlapčevskih del. 2. Latinsko: Casus iz zakonske
latinsko)
problematike.
'56 1. O mašah s štipendijem. 2. Letošnji dušno1. Devica Marija je kot Mati božja in soodrešiteljica
pastirski uspehi in neuspehi in težave pri
tudi resnično Kraljica. 2. Cerkev zahteva, naj bo
obnovljenem redu velikega tedna.
duhovnik na višini svojega poklica, zato naj goji a)
duha uboštva, in b) teološki študij.
'57 1. Liturgična pastorala in obnova v svetu in pri 1. Iz sv. pisma je razvidno, da je maša v resnici
nas. 2. Casus (slovensko) iz liturgičnih pravil. daritev, bistvo je v konsekraciji. 2. Vrednost in
sadovi sv. maše.
'58 1. Skrb za bolnike in umirajoče. 2. Vprašanje
1. Spoznatnost čudežev, zlasti glede na sodobno
restitucije.
fiziko, ter teološka resničnost čudežev. 2. Kratka
PASTORALNI SUBJEKTI
'59 1. Korist branja svetega pisma za duhovnike in
vernike. 2. Geneza – najnovejša dognanja po
teoloških skriptih.
'60 1. Delo cerkvenih zborov za zedinjenje. 2. Ob
50 letnici odloka o prvem obhajilu otrok.
'61 1. a) Nove rubrike – zakaj in čemu; b) Votivne
maše. 2. Duhovnikova oporoka.
107
eksegeza berila in evangelija tretje božične maše.
1. Skušnje z novim veroučnim načrtom. 2.
Ustanovne maše.
1. Pregled dogmskih in disciplinarnih odlokov
zadnjih dveh cerkvenih zborov in njih pomen za
življenje Cerkve. 2. Prvenstvo rimskih škofov.
1. Preroštvo, 2. Kako praktični izvesti vodilo o
sodelovanju vernikov pri maši, ki ga je 1960 izdala
škof. konferenca.
1. Eksegeza blagrov. 2. Casus iz cerkvenega prava
(mešana vera pri poroki).
'62 1. Zakaj teoretično dokazovanje o resničnosti
krščanstva ne zadostuje za spreobrnjenje? 2.
Casus iz moralne teologije (kraja javne
lastnine).
'63 1. Krščanske ločine v sedanji dobi. 2.
1. Soteriološki pomen Kristusovega vstajenja. 2. Iz
Qumranski rokopisi.
homiletike: dispozicija cerkvenih govorov.
'64 1. Posvečevanje nedelje. 2. Duhovne dnevnice. 1. Kristusovo sredništvo. 2. Pravilnik in poslovnik
za vodstvo cerkvenih matic.
'65 1. Liturgična konstitucija in inštrukcija o
1. Pomen pastoralne sociologije za dušno pastirstvo.
dušno-pastirski praksi. 2. Izvajanje konstitucije, 2. Casus (premoženjske zadeve).
inštrukcije in škofijskih navodil v župniji.
'66 1. Spovedovanje poročenih. 2. 3. poglavje
1. Stanje našega klera in skrb za naraščaj. 2. Lik
konstitucije o Cerkvi
duhovnika v sodobnem svetu in v čem je kler
potreben reforme.
'67 1. Dialog z neverniki. 2. Mešani zakoni.
1. Sodelovanje laikov pri dušnem pastirstvu. 2.
Evharistični zakrament – vzrok edinosti
Kristusovega skrivnostnega telesa.
'68 1. Apostolska konstitucija Paenitemini. 2.
Navodila o češčenju evharistične skrivnosti.
Apostolska konstitucija Indulgentiarum
doctrina.
'69 1. Nauk okrožnice Humanae vitae. 2. Praktična Študij in vaja v novem mašnem obredu.
moralna navodila.
'70 1. Pastoralna inštrukcija jugoslovanskih škofov 1. Direktorij o turizmu. 2. Nauk instrikcije za
k okrožnici Humanae vitae. 2. Pogoji za
izseljence.
spregled mešanih zakonov.
'71 1. Reši tale primer ... (poroka). 2. Pastoralna
1. + 2. Prenovljeni obred sv. zakona.
izraba novega krstnega obreda.
'72 O obredu birme.
O službenem duhovništvu.
'73 1. Župnijski sveti. 2. Casus (poroka).
1. Iz katehetike: Vprašanje – sredstvo za
pridobivanje in utrjevanje znanja. 2. Iz moralke:
tatvina.
'74 1. Sv. maziljenje. 2. Spokornost in spokorna
1. Posredovanje človeškega življenja. 2. Papeževa
disciplina.
okrožnica o Marijinem čaščenju.
'75 1. Spoved mora biti natančna. 2. Kako
1. Uprava cerkvene imovine. 2. Obred obhajila izven
izvajamo v naši župniji navodila o mladinskih maše in izpostavljanje Najsvetejšega.
mašah.
'76 Spolna etika po nauku kongregacije za nauk
vere.
'77 Trije casusi iz zakonske problematike.
Tegobe in težave pri katehezi.
'78 Duhovnikova skrb za cerkveno petje.
1. Duhovnikova skrb za bolnike. 2. Casus.
'79 1. Kakšen pomen imajo norme in cerkvene
1. Nauk o vicah. 2. Nauk o odpustkih.
zapovedi? 2. Kdaj sme župnik dati spregled
zakonskih zadržkov?
'80 1. Zakonski primer. 2. Moralni primer.
1. Sodelovanje v dekaniji. 2. Utemeljevanje
potrebnosti sklenitve zakonske zveze.
'81 Kristologija v okrožnici Janeza Pavla II.
Izraba pastoralnega leta.
Človekov Odrešenik.
'82 Primer iz zakonske kazuistike.
Okrožnica o božjem usmiljenju in naša praksa.
'83 Poslanstvo Cerkve v službi sprave, edinosti in Nedelja in duhovnik.
PASTORALNI SUBJEKTI
108
miru.
'84 Nove določbe v ZCP.
'85 Dušni pastir pred vprašanjem splava.
'86 Skrb za vzgojo vernikov za sodelovanje pri
maši in vzgoja sodelavcev pri bogoslužju.
'87 Nekateri oznanjevalni vidiki v okrožnici o
Svetem Duhu.
'88 Predlogi za POZLN.
'89 Iz POZLN: Zakramentalno življenje.
'90 Odgovornost za javno življenje.
'91 POZLN in naše družbene obveznosti.
'92 Misijonsko poslanstvo Cerkve v dekaniji.
'93 Duhovnik živi svoje pooblaščeno poslanstvo v
skupnosti kot služenje.
'94 Župnija in družina.
'95 Pastoralni poudarki v direktoriju za službo in
življenje duhovnikov.
'96 Papež bo potrdil našo vero! Kakšno vero?
'97
'98
'99
'00
Vključevanje laikov v birmansko pastoralo.
Odzivi na sinodalna Lineamenta
Bog je naš Oče – mi bratje med seboj.
Sveto leto – prehod od greha k milosti.
Leto duhovnih poklicev v naših dekanijah in
župnijah.
Praktična uporaba novega prevoda sv. pisma NZ in
bibličnega leksikona.
Župnija in delo za mir.
Pomembnost župnijskih arhivov in stanje arhivov v
dekaniji.
Posredovanje vere v službi človeka (po POZLN).
Kristjan za človeka vredno življenje.
Človek sooblikovalec stvarstva.
Odgovornost vseh za Cerkev, v Cerkvi in po Cerkvi.
Karitativno delovanje v duhovnih razsežnostih.
Župnija in mladina.
Družina v družbi.
Pastoralna priprava na papežev obisk.
Papežev obisk in njegova beseda – izziv za zavzeto
pastoralno delo.
Bližnja in neposredna priprava na zakon.
Moj poklic naj vzbudi nove poklice!
ŽPS kot oblika vključevanja laikov v pastoralo.
Gospodov dan – »Veselo in ubrano opravilo«.
Analiza naslovov za dekanijske pastoralne konference nam pokaže, da po številu
prevladujejo kazusi, zlasti v prvem povojnem obdobju tja do leta 1982. Na drugem mestu
je vprašanje maše, ki se je obravnavalo v petdesetih letih in v prvih letih po koncilu. Na
tretjem mestu so duhovniška vprašanja, ki so bila aktualna zlasti v šestdesetih letih in nato
spet ob koncu komunizma. Sledijo vprašanja, povezana z zakonom in Cerkvijo, ki so
enakomerno razdeljena skozi vse obdobje, nato pa vprašanja v zvezi s spovedjo in
evharistijo, ki so prevladovala pred koncilom in v prvih letih po njem. Zanimivo je tudi, da
so nekatera vprašanja bila na vrsti zelo redko ali le enkrat, kot npr. o skrbi za javno
življenje in karitativno delovanje. Ti dve temi sta mogli biti postavljeni šele po
vzpostavitvi demokracije. Temi o laikih in pastoralno socioloških vprašanjih bi lahko bili
večkrat izpostavljeni, saj sta bili odprti le enkrat, in sicer takoj po zaključku koncila, ali
teme o pastoralnem letu, o župniji ali mladini, ki so se odpirale po letu 1980. Seznam sicer
kaže, da je tematska pahljača dokaj široko razprta.
Poleg pastoralne in teološke usposobljenosti je za učinkovito delovanje duhovnikov
vedno zelo pomembno duhovno stanje, mistika. To so duhovniki izgrajevali z rednim
osebnim duhovnim poglabljanjem, z dekanijskimi rekolekcijami vsak mesec in duhovnimi
vajami enkrat letno.
Udeležba duhovnikov ljubljanske nadškofije na duhovnih vajah
leto
1945
1946
1947
1948
1949
1950
udeležba
3
99
108
177
127
138
vseh v škofiji
udeležba v %
366
29,5 %
PASTORALNI SUBJEKTI
1951
1952
1953
1954
1955
1956
1957
1958
1959
1960
1961
1962
1963
1964
1965
1966
1967
1968
1969
1970
1971
1972
1973
1974
1975
1976
1977
1978
1980
povpr.
109
205
193
170
147
206
151
171
161
93
153
181
121
156
104
155
148
95
143
82
139
107
102
108
169
119
83
155
112
102
133,8
333
27,9 %
300
47,6 %
445
24 %
370
30,2 %
263
31,8 %
Ne glede na odnos oblasti in celotne družbe do duhovnikov, so ti pod vodstvom
škofov v povojnem času veliko napora vložili v osebno duhovno oblikovanje. Le tako so
namreč lahko ohranili svoj poklic in vzdržali vse neposredne in posredne pritiske. K
duhovnemu oblikovanju duhovnikov so vedno veliko pripomogle duhovne vaje, ki so se
jih duhovniki dokaj vestno udeleževali.
Pri tem je zanimivo, da so duhovniki, ki so opravili duhovne vaje, poimensko
navedeni v škofijski okrožnici na koncu leta in na prvem mestu je vsakokrat omenjen
škof.415 Kasneje so okrožnice opustile poimensko navajanje, po letu 1980 pa sploh
navajanje skupnega števila duhovnikov na duhovnih vajah v tekočem letu. Seveda so se
duhovniki udeleževali duhovnih vaj tudi pozneje, vendar so kasneje število sporočala
škofiji duhovna središča, kjer so se duhovne vaje vršile, in ne več posamezni duhovnik.
Udeležba je bila vedno bolj prepuščena vesti in odgovornosti posameznika.
Lahko rečemo, da so uspehi Cerkve v veliki meri pogojeni prav v medsebojni
povezanosti in neposrednosti duhovniških stikov s škofi, predvsem pa neposredno z laiki v
svojih občestvih. Dota preteklosti, v kateri so slovenski duhovniki vedno živeli zelo
neposredno z ljudstvom in sredi njega, se v veliki meri odraža tudi v današnjem odnosu
slovenskega človeka do duhovnika. Pod vplivom komunističnega režima in sodobne
medijske obdelave bo slovenski vernik sicer v velikem odstotku izražal nezaupanje v kler,
415
Prim. Okrožnice ljubljanske škofije od leta 1945 do 1980.
PASTORALNI SUBJEKTI
110
v odnosu do konkretnega svojega župnika ali drugega duhovnika pa vendarle ohranjal
visoko stopnjo spoštovanja in občudovanja.
DUHOVNIKI NA DUHOVNIH VAJAH
250
število
200
150
100
50
19
46
19
48
19
50
19
52
19
54
19
56
19
58
19
60
19
62
19
64
19
66
19
68
19
70
19
72
19
74
19
76
19
78
0
leta
Ob tem velja opozoriti, da sicer slovenski duhovnik danes ne trpi pomanjkanja in ni
v najnižjem razredu na družbeni lestvici, ima urejeno socialno zavarovanje in možnost
skromnega preživljanja po upokojitvi, vendar v družbi njegov status ni urejen. Zaradi tega
duhovniki današnjo družbo še vedno večinoma razumejo kot sebi sovražno ali vsaj
nenaklonjeno. K ohranjanju takega odnosa pripomore vseskozi liberalna oblastna struktura,
ki zlepa ne izpusti možnosti, da kler v očeh javnosti ne bi očrnila.
2.2.7 Izobraževanje duhovnikov
Strokovno so se duhovniki po vojni poleg branja literature izpopolnjevali tudi na
teoloških tečajih, ki so potekali v velikonočnem času. Začetki segajo v leto 1961, ko je šlo
za prvo iskanje ustrezne oblike tečaja. Podoben je bil tudi naslednji, ki je bil šele po
koncilu leta 1966. Od tedaj dalje je tečaj dobil značaj podiplomskega teološkega študija, ki
naj bi bil hkrati informativen in formativen. Ta oblika se je v osnovi ohranila, le da so se
teme razširile in postajale vedno bolj interdisciplinarne, tudi izven teoloških disciplin.416
Duh časa in glavne poudarke teološkega izobraževanja duhovnikov v določenem času
razodevajo tudi naslovi posameznih tečajev.
Seznam teoloških tečajev:
št.
1.
2.
3.
4.
5.
6.
416
leto
1967
1968
1969
1970
1971
1972
naslov
Prva poglavja Svetega pisma. Mysterium Paschale.
Problemi sodobnega verovanja in ateizma.
Novejša dognanja iz bibličnih ved.
Novosti iz fundamentalne teologije.
Nekatera dogmatična vprašanja.
Nekatera dogmatična vprašanja.
Prim. D. Ocvirk, Velikonočni teološki tečaj, 147.
geslo*
sveto pismo
ateizem
sveto pismo
veroslovje
dogme
dogme
PASTORALNI SUBJEKTI
7.
8.
9.
10.
11.
12.
13.
14.
15.
16.
17.
18.
19.
20.
21.
22.
23.
24.
25.
26.
27.
28.
29.
30.
31.
32.
33.
34.
1973
1974
1975
1976
1977
1978
1979
1980
1981
1982
1983
1984
1985
1986
1987
1988
1989
1990
1991
1992
1993
1994
1995
1996
1997
1998
1999**
2000
Moralni problemi.
Cerkveno pravo.
Pastoralka.
Teološko pastoralni vidik sodobnega ekumenizma.
Liturgija.
Biblične teme.
Interdisciplinarne teme o človekovi naravi.
Razodetje.
Nekatera sodobna vprašanja s področja zgodovine Cerkve.
Pastoralni značaj zakonika cerkvenega prava.
Kristološka vprašanja.
Biblične teme ob 400-letnici Dalmatinove biblije.
Cerkev v dialogu danes.
Zakonska zveza.
O laikih.
Marija v življenju Cerkve in naroda.
Človekove pravice.
Katoliški socialni nauk.
Sveto pismo.
Bodimo priče Kristusa, ki nas je osvobodil.
Katekizem katoliške Cerkve.
Kako naj zasije resnica v moralni dvom?
Moč odpuščanja in sprave.
Slovenska vernost nekdaj in danes.
Teološka misel v pripravi na leto 2000.
Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja.
Priprava na jubilejno leto 2000 in slovenska sinoda
Cerkev v našem življenjskem okolju
111
morala
pravo
pastorala
ekumenizem
bogoslužje
sveto pismo
antropologija
sveto pismo
zgodovina
pravo
dogme
sveto pismo
dialog
morala
laiki
dogme
antropologija
sociala
sveto pismo
družba
kateheza
etika
sprava
zgodovina
papež
dogmatika
jubilej-sinoda
družba
* Geslo pomeni vsebinski povzetek naslova tečaja in je dodano razpredelnici, da bi lažje
uvideli vsebinske poudarke v posameznih letih ter jih primerjali med seboj.
** Tečaj se preimenuje v teološki simpozij.
Iz tematike je razvidno, da je po koncilu tečaj, ki ga je organizirala in vodila
Teološka fakulteta, pojasnjeval koncilske usmeritve in duhovnike pastoralno usposabljal.
Potem ko je zašel bolj v strogo teološke teme, se je v zadnjem času zopet približal
neposrednim pastoralnim vprašanjem. Čeprav neposredno pastoralne tematike ni bilo
veliko, saj je za to skrbel vsakoletni jesenski pastoralni tečaj, je vendar tudi teološki tečaj
dajal izhodišča za pastoralno načrtovanje in delovanje.417 Glede na nosilne teme
vsakokratnega tečaja, je bilo najbolj v ospredju Sveto Pismo in dogmatika, precej pa tudi
moralka, pravo, antropologija in v novejšem času tudi mesto človeka v zgodovinskem
kontekstu.
Pastoralni tečaji so po koncilu vsako jesen dajali pastoralne usmeritve. Tematiko
zanje je glede na pastoralne načrte ali glede na nujna pastoralna vprašanja določal MPS ali
SPS. Za izvedbo v posamezni škofiji je poskrbel ŠPS. Pastoralni načrti so obstajali zgolj v
417
»Čeprav ne gre enačiti teološkega in pastoralnega pristopa, je bila jasno opredeljena teološka misel in analiza
družbenega stanja velikega pomena tudi za pastoralno prakso. Bila je v pomoč pri boljšem zaznavanju in razumevanju
zakonitosti družbenih dogajanj, s tem pa tudi odzivanju v pastoralni praksi. (...) Glede na obravnavana vprašanja je
mogoče reči, da je teološki tečaj zaznaval ‘znamenja časa’ in skušal nanje odgovoriti.« (R. Valenčič, Teološki tečaji
1991–1998, 569–570.)
PASTORALNI SUBJEKTI
112
tematski razdelitvi pastoralnih prizadevanj za nekaj prihodnjih let. Običajno so bili
kratkoročni in niso vsebovali podrobnejših izvedbenih načrtov. Za podrobnejše načrtovanje
je primanjkovalo tako znanja kot tudi primernih oseb oziroma druge izvedbene
infrastrukture. Ker ni bilo pravih možnosti skupnega dogovarjanja, tudi posamezne vizije
niso prišle do uresničitve.
Seznam pastoralnih tečajev:
št.
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
10.
11.
12.
13.
14.
15.
16.
17.
18.
19.
20.
21.
22.
23.
24.
25.
26.
27.
28.
29.
30.
31.
32.
33.
34.
leto
1967
1968
1969
1970
1971
1972
1973
1974
1975
1976
1977
1978
1979
1980
1981
1982
1983
1984
1985
1986
1987
1988
1989
1990
1991
1992
1993
1994
1995
1996
1997
1998
1999
2000
naslov
Župnija in družina – živi občestvi apostolata.
Skupnostni duh in vzajemno delo dušnih pastirjev.
Pastoracija bodoče in mlade družine.
Podoba Cerkve v Sloveniji.
Oznanjevalna služba.
Posvečevalna služba.
Vodstvena služba.
Naša najvažnejša katehetska vprašanja.
Oznanjevalna in spravna razsežnost maše.
Krst in birma v življenju Cerkve.
Zakrament sprave.
Pastorala v službi bolnikov, invalidov, starih in umirajočih.
Pastorala zakoncev.
Mesto in vloga (krščanske) družine v človekovem življenju.
Dostojanstvo človeka in njegove vesti.
Delo oblikuje človeka.
Nedelja – praznik v kristjanovem življenju.
Cerkev – občestvo poklicanih v Kristusu.
Občestvo Cerkve raste iz evharistije.
Da bi živeli (priprava na /prvo/ obhajilo).
Şveto pismo v življenju Cerkve.
Organska pastorala.
Javno mnenje v Cerkvi.
Skrb za Cerkev – skrb za cerkev.
Pastoralna zastavitev Karitas v Sloveniji.
Bodite prostovoljci Kristusove ljubezni.
Moč in nemoč župnije.
Uvajanje v krščanstvo v družini in župniji.
Družina v župniji ob zakramentu krsta.
Birmanska pastorala.
Priprava na zakon.
Človekova poklicanost
Zakrament sprave vnovi luči
Jezus Kristus Odrešenik, kruh za novo življenje
geslo*
župnija
duhovnik
družina
Cerkev
oznanjevanje
bogoslužje
vodenje
kateheza
maša
krst in birma
sprava
bolniki
zakonci
družina
vest
delo
nedelja
Cerkev
evharistija
obhajilo
sveto pismo
pastorala
odnosi
stavbe
karitas
prostovoljnost
župnija
uvajanje
krst
birma
zakon
duhovništvo
spoved
evharistija
Pastoralni tečaji so bili vsako jesen ob spomladanskem teološkem tečaju drugo
pomembno osišče ne le teološkega izobraževanja, ampak tudi medsebojnega druženja,
izmenjavanja izkušenj in medsebojnega opogumljanja. K temu je veliko pripomoglo
skupinsko delo, ki je bilo veliko močneje razvito kot v primeru teološkega tečaja.
Analiza pokaže, da so pastoralni tečaji obravnavali zelo konkretna in le malo
teoretična vprašanja. Opažamo tudi, da so se določene teme v različno dolgih intervalih
ponavljale. Večino tem bi lahko uvrstili na raven družina – župnija in vloga duhovnika
med obema. Materialno vprašanje (stavbe) se pojavi samo enkrat. V tem sklopu so močno
PASTORALNI SUBJEKTI
113
v ospredju teme o življenju Cerkve in duhovnem življenju posameznika ali družine, kjer
igrajo pomembno vlogo zakramenti. Vprašanj o družbi in odnosu do nje skoraj ne
najdemo, tako da je obzorje zoženo na notranji cerkveni prostor.
Za potrebe Teološke fakultete so duhovniki po letu 1960 odhajali na študij v tujino,
največ v Rim, pa tudi v Innsbruck in Pariz. Večina je študirala v Rimu na tamkajšnjih
univerzah. Da bi lahko stanovali skupaj, je bil leta 1960 tam ustanovljen zavod Slovenik,
ki je leta 1973 postal papeško-pravna ustanova. Tja so prvi duhovniki iz ljubljanske škofije
odšli na študij leta 1961. Do leta 1998 je v tem zavodu med študijem stanovalo 32
duhovnikov iz ljubljanske nadškofije, od katerih jih je 18 tudi uspešno doktoriralo, 11
odšlo nazaj v škofijo z dokončano licenco, 5 pa jih ni dokončalo študija.
Ves čas je bilo približno enako število duhovnikov na študiju, tako da so se potrebe
po profesorjih na Teološki fakulteti v Ljubljani zapolnjevale, zelo malo duhovnikov pa je
bilo poslanih na izpopolnjevanje v tujino za druge službe v nadškofiji. Naloga teoloških
profesorjev je bila torej tudi usmerjanje pastoralnega dela izven fakultete.
Teološko-pastoralni tečaj za duhovnike v rimu:
št.
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
leto
1987
1988
1989
1990
1992
1993
1995
1997
skupno:
udeležba SLO
12
14
15
13
17
18
18
16
123
udeležba LJU.
5
9
10
7
9
10
9
9
68
Teološko pastoralni tečaj za duhovnike, ki ga je pripravljalo vodstvo Slovenika v
Rimu v sodelovanju s Pastoralno službo v Ljubljani in je vsako leto trajal ves januar, se je
pričel uresničevati leta 1986. Zaradi premajhnega števila prijavljenih v določenih letih
tečaj ni bil organiziran, leta 1996 pa je odpadel zaradi priprav na papežev obisk v
Sloveniji. Število udeležencev iz ljubljanske nadškofije kaže, da so ti predstavljali v
povprečju nad polovico vseh udeležencev tečaja (55 %). Glede na vse škofijske duhovnike,
ki so živeli posamezna leta v ljubljanski nadškofiji, pa je seveda udeležba precej skromna,
letno okrog 4 % in vsa leta skupaj okrog 20 %. Torej je doslej obiskovala ta tečaj približno
ena petina škofijskih duhovnikov.
Redna oblika duhovniškega usposabljanja so bili tudi triletni kaplanski izpiti in
župniški konkurzni izpiti po navodilih Zakonika ljubljanske škofije iz leta 1940. Vsebinsko
so bili preurejeni šele proti koncu osemdesetih let, metodološko pa sredi devetdesetih let.
Prej je šlo v glavnem za ponavljanje teološkega znanja iz obdobja študija, v zadnjem času
pa je težnja po obravnavanju aktualnih tem na posameznih teoloških področjih in po
aktivnemu sodelovanju vseh tečajnikov.
Kot stalna oblika usposabljanja duhovnikov za pastoralno delo so bili po koncilu
uvedeni pastoralno-študijski dnevi, ki so več let nekajkrat na leto obravnavali aktualna
pastoralna vprašanja in so se jih sprva duhovniki množično udeleževali, od sredine
osemdesetih let pa vedno manj.
PASTORALNI SUBJEKTI
114
2.3 REDOVNIKI IN REDOVNICE
Redovniki in redovnice so v slovenski zgodovini igrali pomebno vlogo, saj je bilo
na Slovenskem že od nekdaj veliko samostanov, ki so bili pomembni tako na verskem kot
tudi kulturnem, gospodarskem in političnem področju.418 »Kakor splošno po Evropi so tudi
na Slovenskem redovniki od 13. do 15. stoletja prevzeli dejansko versko vodstvo v svoje
roke. Ob redovnikih je bila škofijska duhovščina malo pomembna.«419 Na splošno so
kmalu po ustanovitvi pomembnejših redov v evropskem prostoru vzniknili prvi samostani
tudi na naših tleh.420 Večina od njih je bila prav na ozemlju ljubljanske škofije.
Redovniki so postali znani med ljudstvom po kulturnem udejstvovanju (Janez
Svetokriški, Marko Pohlin, stiški rokopis ...). V prvi vrsti pa so bili samostani pomembna
verska središča, ki so pritegovala z romanji, sejmi in raznimi slovesnostmi vernike od blizu
in daleč.
Zato so pomenile jožefinske reforme v 18. stoletju, ki so povzročile zaprtje cele
vrste samostanov, hud udarec za deželo ne le na kulturnem in gospodarskem, ampak tudi
na verskem področju.421 Toda kljub temu so prav redovniki močno pripomogli, da se
janzenizem, ki je sledil jožefinizmu, ni še bolj razmahnil in zavrl normalen verski
razvoj.422
Redovi, tako moški kot ženski, imajo pomemben delež pri oblikovanju slovenske
vernosti. Frančiškani, kapucini in minoriti so v nasprotju z janzenisti preko ljudskih
misijonov oznanjali veselo krščanstvo. Križniški red se je v ljubljanskih Križankah
posvečal vzgojnemu delu med dijaki in obrtnimi delavci. Cistercijanska opatija je postala
središče liturgičnega gibanja na Slovenskem. Trapisti, kartuzijani v Pleterjah in
karmeličanke na Selu v Ljubljani so gojili ob vzornem gospodarstvu močno
kontemplativno življenje. Lazaristi so se poleg ljudskih misijonov posvečali ubogim in
zapuščenim v Ljubljani. Salezijanci so na Rakovniku in Kodeljevem za moško mladino
ustanavljali zavode in razne šole. Šolske sestre so se posvetile otrokom in dekletom. Za te
so tudi uršulinke v Ljubljani in Škofji Loki vodile otroške vrtce, osnovne šole, meščanske
šole, gimnazijo in učiteljišče.423 Tudi notredamke so se posvečale ženski mladini, najprej v
Šmihelu pri Novem mestu, kasneje v Ljubljani. Karitativnemu delu so posvetili svoje skrbi
usmiljeni bratje v Kandiji pri Novem mestu, usmiljenke pa v Ljubljani in drugod.
Bolnikom po domovih so stregle Marijine sestre, ki so bile ustanovljene leta 1926 v
Ljubljani. 424
Pred zaključkom druge svetovne vojne leta 1944 je bilo v ljubljanski škofiji
naslednje število redovnikov425:
418
M. M., Krščanstvo na Slovenskem, 29.
420
»Pogled na razvito redovništvo nam priča o globoki vernosti in pobožnosti vseh slojev prebivalstva v srednjem veku.
Meščanstvo je tekmovalo s plemstvom v snovanju redovnih naselbin. In zlasti da so uspevali strogi redovi kartuzijanov,
frančiškanov, dominikancev in sorazmerne ženske redovne organizacije, vse to dokazuje, da je ljudstvo prešinjala velika
nravna moč, ki se je razodevala v teh množicah redovnikov in redovnic. Le verska vnema more roditi take organizacije in
jih prav voditi v splošni blagor. Zato opažamo ob verskih razprtijah 16. stoletja predvsem nagel propad redovništva.« (J.
Gruden, n. d., 495.)
421
Prim. F. M. Dolinar, Jožefinizem in janzenizem, 159.
422
423
Kulturnik iz Ljubljane je leta 1935 izjavil: »Če je danes tudi slovenska žena učiteljica, prosvetna delavka v narodu, in
če jih je bilo in jih je toliko dobro vzgojenih krščanskih mater med nami, gre zahvala za to njim, ki so polagale temelje
slovenske ženske izobrazbe: našim uršulinkam.« (Prim. D. K., Zvestoba poslanstvu tudi v hudo nemirnih časih, 5.)
424
Prim. F. Oražem, Duhovnost v dobi dozorevanja slovenskega naroda, 368–371.
425
Prim. Letopis ljubljanske škofije 1944, 142–151.
419
PASTORALNI SUBJEKTI
št.
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
10.
11.
redovniki
Cistercijani
Kartuzijani
Frančiškani
Minoriti
Kapucini
Križniki
Jezuiti
Usmiljeni bratje
Salezijanci
Misijonarji Sr. Jez.
Lazaristi
skupaj
115
redovnih hiš
2
1
6
1
1
1
1
2
5
1
1
22
patrov
14
19
50
3
3
13*
9
1
54
4
30
200
klerikov
5
4
18
1
0
4
0
0
27
0
13
72
bratov
29
21
35
1
4
3
6
20
55
3
21
198
* Križniški red je imel 8 patrov zunaj edine redovne hiše, ki je bila v Ljubljani.
Pred zaključkom druge svetovne vojne je bilo v ljubljanski škofiji tudi zelo veliko
redovnic426:
Št.
redovnice:
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
10.
11.
12.
13.
14.
Karmeličanke
Uršulinke
Šolske sestre (Maribor)
Šolske sestre (Eggenberg)
Uboge šol. sestre de Notre Dame
Usmiljene sestre sv. Križa
Frančiškanske Marijine misijonarke
Sestre Marijinega obiskanja
Sestre križniškega reda
Hčere Marije Pomočnice
Družba sv. Petra Klaverja
Hčere kršč. ljubezni sv. Vinc. Pav.
Marijine sestre Čudodelne svetinje
Usmiljene sestre iz Verone
skupaj
redovne hiše v
ljublj. pokrajini
1
3
10
3
4
5
1
1
5
2
1
18
4
1
59
redovne hiše
na Gorenjskem
0
0
3
2
0
1
0
0
0
0
0
3
2
0
11
število
redovnic
19
140
139
111
75
55
10
4
25
14
6
568
122
5
1293
Med drugo svetovno vojno se je pri različnih redovih pokazal različen odnos do
partizanstva in kasneje do nove oblasti. Med močnejše nasprotnike prihajajočega
komunizma lahko štejemo jezuite, lazariste in salezijance, ki so tudi utrpeli največjo škodo
s prihodom komunistov na oblast. Na drugi strani pa lahko omenimo kartuzijane v
Pleterjah kot močno naklonjene partizanom. Ti so partizane med vojno skrivali v
samostanu in prehranjevali, kar je zaradi geografske lege samostana tudi razumljivo. Precej
so jim bili naklonjeni tudi frančiškani v Ljubljani.
Mnogo redovnikov je ob koncu vojne skupaj z drugimi begunci odšlo v tujino. Iz
ljubljanske škofije je tedaj odšlo 66 redovnih duhovnikov. Z njimi so šli tudi mnogi
redovni bogoslovci, od katerih pa jih je bilo mnogo vrnjenih in pobitih. Skupaj s tistimi, ki
so bili pobiti že med vojno, je tako umrlo 26 redovnih bogoslovcev, od teh 17 salezijancev,
426
PASTORALNI SUBJEKTI
116
5 lazaristov, 3 cistercijani in 1 frančiškan. 427 Zaradi komunističnega nasilja je v Sloveniji
umrlo 30 redovnih bratov in sester ter 15 redovnih duhovnikov, največ od teh v ljubljanski
škofiji.428
Izrazito nenaklonjena je bila nova oblast jezuitom, ki so morali zapustiti cerkev sv.
Jožefa in dom duhovnih vaj v Ljubljani, in lazaristom, ki so izgubili tiskarno in cerkev v
Grobljah, pa tudi salezijancem, ki so lahko obdržali na Rakovniku samo cerkev in nekaj
malega od nekdanje velike šole. Vsi ti in drugi moški in ženski redovi so izgubili mnoge
stavbe in zemljišča, predvsem pa jim je bilo močno ovirano ali povsem onemogočeno
samostansko življenje, popolnoma preprečeno pa njihovo dotedanje specifično javno
delovanje.
Z odvzemom premoženja, zlasti stavb, so novi komunistični oblastniki večini
redovnikov in redovnic odvzeli streho nad glavo ali jim prostor močno zožili. S tem so jim
tudi odvzeli možnost delovanja med mladino. Hkrati so odvzemanje premoženja
izkoriščali za javno sramotenje, češ da so redovniki izkoriščevalci ljudstva. Ob
pomanjkanju ustrezne zakonske podlage so se novi oblastniki sklicevali na voljo ljudstva,
ki da hoče redovniške prostore za stanovanja in tovarne, zemljo pa za obdelovanje. V ta
namen so nagnali ljudi protestirat na ulice ali na razna zborovanja, kjer so sprejemali
vnaprej pripravljene resolucije. Na te se je potem oblast sklicevala pri razlastitvi redov.
Pomemben cilj komunistične oblasti je bil, odvzeti jim študirajočo mladino. Da bi
to dosegli, so npr. na Rakovniku zbrali ljudi na zborovanje, kje je bila prebrana zahteva
»ljudstva«, da se morajo salezijanci umakniti iz prostorov, kjer so imeli nastanjeno
srednješolsko mladino. Poročilo o tem zborovanju je bilo skupaj s to zahtevo priobčeno v
časopisu in redovniki so se morali ukloniti.429 Podobno so izgubili prostore lazaristi na
Taboru v Ljubljani, drugi redovi pa razne domove in šole.
»Z zatorom redovniških dijaških domov in Marijanišča je bil zadan Cerkvi hud
udarec, saj so gojenci teh ustanov do velike more polnili en razred vsakega letnika klasične
gimnazije in po maturi dobro pripravljeni vstopali v lepem številu v škofijsko veliko
semenišče in redovne skupnosti.
Nehote pa so komunisti z zatorom samostanov in njihovih zavodov redovnikom
omogočili, da so se posvečali rednemu dušnemu pastirstvu in tako omogočili škofu, da je
na izpraznjene župnije mogel pošiljati dušne pastirje.«430
Škof Lenič je kasneje povedal: »Večina procesov proti duhovnikom je bila
skonstruirana, zlasti tedaj, ko so hoteli zapleniti cerkveno premoženje, na primer proti
jezuitom, lazaristom in drugim redovnikom. Vedno so našli nekakšno »finto« in potem
naredili procese, ki so bili popolnoma krivični.«431 Da je bil to očitni namen procesov,
govori tudi objava obsodbe, po kateri je bilo obsojenih pet jezuitov na skupaj 38 let zapora
in je bila izrečena tudi zaplemba vsega premoženja jezuitskega reda v Ljubljani.432
Prozorna je skonstruiranost procesov že, če pogledamo navedbe, zakaj so bili določeni
redovniki obsojeni: lazarist Žakelj, ker ni razgnal usmiljenk; trije jezuiti, ker so bili
»vatikanski špijoni«; frančiškan zaradi nemškega priimka (Langerholz), kar naj bi
potrjevalo, da je bil gestapovec; salezijanec Jurčak zaradi delovanja proti komunizmu ...433
427
Prim. A. Pust, Palme mučeništva, 146–147.
429
Prim. Slovenski poročevalec, Ljubljana 4. 4. 1947.
430
L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 207–208.
431
J. Gril, Bog je želel imeti priče, 7.
432
Prim. Slovenski poročevalec, Ljubljana, 4. 5. 1949.
433
428
PASTORALNI SUBJEKTI
117
Po drugi svetovni vojni obsojeni redovni duhovniki v ljubljanski škofiji
(razvrščeni glede na višino izrečene kazni)
1.
Jurčak Martin SDB
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
10.
11.
12.
13.
14.
15.
16.
17.
18.
19.
20.
21.
22.
23.
24.
25.
26.
27.
28.
29.
30.
31.
32.
33.
34.
35.
36.
37.
38.
39.
40.
41.
42.
43.
44.
45.
46.
priimek in ime
Klemenčič Alfonz OT
Grgurič Urban OFM
Čontala Matija CM
Demšar Janko DJ
Lederhas Ludvik DJ
Šlavora Jože OT
Jauh Janez DJ
Trontelj Alojzij CM
Okorn Stane SDB
Zajec Krizolog OFM
Preac Jože DJ
Valenčak Marijan OFM
Žagar Jakob CM
Koncilja Janko DJ
Pate Rudolf DJ
Žakelj Stanko CM
Štucin Engelbert OFM
Ašič Simon Ocist
Pušnik Jože SDB
Sedej Lovro CM
Tavčar Teodor OFM
Černilec Lovro Jože DJ
Kambič Mirko CM
Lavra Jakob DJ
Učak Valerijan OT
Cafuk Ignacij OFMCap
Jeršin Metod OFMCap
Štrubelj Lojze DJ
Böhm Edvard DJ
Grafenauer Radogost DJ
Kokalj Jože DJ
Verderber Pavel OT
Berden Pavel DJ
Ašič Rafael, Ocist
Kocjan Bogomir OT
Kos Stanislav SDB
Perc Martin OFM
Dernovšček Otokar OFM
Markelj Bogdan OFM
Resman Bonaventura OFM
Zorko Štefan SDB
Bevk Viktor OT
Žužek Miha DJ
Valjavec Metod OFM
Bolcar Benedikt Ocist
Humek Gabrijel OCIst
na smrt
leta
20
15
12
12
12
12
9
8
8
7
6
6
6
5
5
4
4
4
4
4
4
3
3
3
3
2
2
1
1
meseci
dnevi
6
6
5
7
9
10
1
8
7
5
4
3
3
2
2
2
2
2
1
1
1
20
8
8
14
5
5
22
10
10
PASTORALNI SUBJEKTI
47.
48.
49.
50.
51.
Kastelic Avguštin OCIst
Luskar Anton SDB
Skubic Antonin OCISt
Slana Ignacij CM
Bajuk Anastazij OFM
skupaj
povprečno na osebo
118
191
3 leta
10
9 mesecev
10
10
10
10
1
3
4 dni
Na podlagi gornje tabele lahko izračunamo, da je bila povprečna izrečena kazen pri
redovnikih približno za mesec in pol višja kot pri škofijskih duhovnikih. Od vseh 51
obsojenih na zaporne kazni jih je bila polovica obsojenih na manj kot eno leto. Zato pa je
bil eden obsojen na najhujšo, to je smrtno kazen, naslednjih devet pa vsak na več kot osem
let zapora.434
Podobno kot moški redovi so trpele tudi redovnice, čeprav jih ni bilo toliko
obsojenih in zaprtih in ne na tako visoke kazni. O umorih redovnic po letu 1941 ni
ohranjenih veliko arhivov, zato je iz ljubljanske škofije poznana samo ena smrtna žrtev
redovnice, ki je bila umorjena leta 1949, truplo najdeno čez dve leti, policija pa ga je
odpeljala neznano kam.435
Ni pa bilo prizaneseno redovnicam s preganjanji, zapori, mučenji in odvzemom
premoženja. Med ženskimi redovi so bile najbolj na udaru usmiljenke, uršulinke in
karmeličanke, prva dva redova zaradi dela z dekleti in bolniki, tretji predvsem zaradi
premoženja. Cilj oblasti je bil najprej odvzeti redovnicam možnost delovanja na vzgojnem
področju, zato so jim bili kmalu odvzeti internati, šole in zavodi. Tako je bila odvzeta
uršulinkam v Ljubljani stavba, kjer je bivalo okrog sto deklet, gimnazija in samostan ter
vrt. Ostal jim je le minimalen del samostana brez prave možnosti preživljanja. Pred vojno
je bilo po raznih redovnih hišah nad tisoč usmiljenk, ukvarjale so se predvsem z bolniki v
bolnišnicah in ubogimi v zavetiščih. Dne 8. 3. 1948 je bil izdan odlok, da morajo odložiti
redovne obleke in pretrgati zvezo s predstojniki ali zapustiti bolnice. Večina usmiljenk je
šla v Srbijo, kjer so jih z veseljem sprejeli v bolnišnice, tako da je kmalu za tem živelo v
Beogradu 150 slovenskih usmiljenk, v Skopju 70 in druge drugod po jugu nekdanje
države.
Podobno so izgubile vzgojne zavode šolske sestre, salezijanke in sestre notredamke.
Metoda je bila enaka kot pri redovnikih. Sklicali so terenske sestanke in tam
obtožili sestre nedovoljenega delovanja zoper ljudstvo in državo, ali da so molile za
domobrance in da bi partizani ne zmagali, ali da so silile učenke na protikomunistična
predavanja in k spokornim procesijam. S tem so izrabljale potrpežljivost ljudske oblasti.
To naj bi izzvalo ogorčenje ljudi in demonstracije, zato jim je treba odvzeti prostore in jih
dodeliti delovnim ljudem. Od takih deklaracij do izvršitve strogih ukrepov navadno ni
trajalo dolgo, saj je bil scenarij že v najprej podrobno izdelan.436 Temu so sledile še
zaporne kazni, za katere so arhivski podatki marsikje uničeni. Tako vemo, da je bilo več
Marijinih sester zaprtih v ženskem delovnem taborišču Ferdreng pri Kočevju, da je bilo
obsojenih in zaprtih 13 šolskih sester, 27 usmiljenk, od katerih je ena v zaporu umrla.437
Karmeličankam so na Selu pri Ljubljani leta 1951 podrli samostan, češ da ovira
promet. Morale so oditi v samostane v tujino. Ponovno so lahko v Mengšu vzpostavile
redovno življenje šele po 18 letih, torej po znanem protokolu med oblastjo in Vatikanom.
434
Zgornja tabela je narejena glede na znane podatke, kajti zaradi uničenih in zaplenjenih arhivov je težko dognati, kateri
redovniki so bili tedaj na teritoriju ljubljanske škofije. (Prim. ŠLN, 446–448.)
435
Prim. ŠLN, 546.
436
Pirm. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 208–210.
437
Prim. ŠLN, 449–450.
PASTORALNI SUBJEKTI
119
V zaporih so redovniki in redovnice skupaj s škofijskimi duhovniki zelo veliko
prestali; včasih prava mučenja. Mnogi so fizično in psihično tako oslabeli, da so posledice
čutili vse življenje. Za mnoge je bil ta čas podoba pekla.438 Pričevanj redovnikov o tem
času je ohranjenih razmeroma malo.
Zaprtih je bilo precejšnje število cistercijanov iz Stične, čeprav niso prestajali
dolgih kazni, vendar pa po večkrat: »Vsega skupaj sem bil po letu 1945 nad 50-krat
zaslišan, 15-krat pred sodiščem, osemkrat obsojen, pa sem pet obsodb ovrgel, tako iz trte
so bile obdolžitve izvite. Trikrat sem sedel vse obsodbe, enkrat »kar tako«, enkrat pa sem
bil samo v preiskovalnem zaporu.« (p. Simon Ašič).439
V letu 1946 je bilo poleg 397 škofijskih duhovnikov obsojenih tudi 141 redovnih
duhovnikov.440 Redovniki pred zapori niso bili varni niti po letu 1960, ko je bilo zaprtih
nekaj jezuitov, ker so npr. na misijonu govorili proti splavu.441
Iz policijskih zapisnikov za leto 1961 je razvidno, da je policija posebno pozornost
posvečala prav jezuitom, ker so imeli veliko stikov s tujci. Sumila jih je, da preko njih
odhajajo poročila o stanju v državi v tujino in so zato zanjo bili vatikanski ovaduhi, ki jih
je treba še posebej pozorno opazovati in vsa opazovanja voditi ločeno od drugih.442
Njihovega pomena pa ni visoko vrednotila le policija, ampak tudi škofje, saj je nadškof
Pogačnik leta 1966 ob obisku Rima zahteval, naj se v Slovenijo vrnejo v tujini živeči
jezuiti.
Pod budnim očesom oblasti so bili tudi redovni bratje. Veliko število jih je po letu
1941 umrlo nasilne smrti, nekateri med vojno, večina pa ob vračanju domobrancev po
koncu vojne leta 1945. Nasilne smrti je umrlo 24 redovnih bratov iz vrst lazaristov,
jezuitov, cistercijanov, frančiškanov, salezijancev in trapistov.443 Drugi so bili zaprti iz
povsem neupravičenih razlogov, kot npr. frančiškanski brat, ki je bil dve leti v ječi, ker je
svojemu predstojniku povedal, da so ga na OZNI prisilili, naj špijonira zanje.444
Redovniki niso bili v velikem številu včlanjeni v CMD, razen frančiškanov, ki jih je
p. Angelik Tominec kar kolektivno vse vpisal v društvo.445
Povojni odvzemi samostanov in drugih redovnih poslopij so mnoge redovnike
prisilili, da so prevzeli v upravljanje župnije in s tem rešili svoje majhne redovne
skupnosti. Po drugi strani pa so pomagali škofu, da je zapolnil vrzeli, ki so nastale v škofiji
zaradi ubitih in zaprtih duhovnikov, pa tudi zaradi odhoda mnogih v tujino in manjšega
števila duhovniških poklicev. Župnije so prevzeli zlasti salezijanci in frančiškani.
Če stanje redovnikov v letu 1944 primerjamo z dvema letnicama v prvem obdobju
komunistične dobe (1947 in 1959) in sedanjim stanjem na področju ljubljanske nadškofije,
dobimo naslednjo sliko446:
št.
redovniki
1.
2.
3.
Cistercijani
Kartuzijani
Frančiškani
438
1944
2
1
6
število redovnih hiš
1947 1959
1998
1
1
1
1
1
1
8
8
8
1944
14
19
50
število patrov
1947
1959
7
6
16
7
38
30
1998
5
6
41
Prim. B. Bohinc, Pred vrati pekla.
Nav. L. Ceglar, Nadškof Vovk, III. del, 127.
440
441
Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, III. del, 140.
442
443
Prim. ŠLN, 545–546.
444
Prim. D. Rupel, ... , n. d., 1943.
445
446
Prim. Letopis ljubljanske škofije za l. 1947, 16–18; Letopis ljubljanske škofije in slovenskega dela reške škofije za leto
1959, 107–114; Naslovnik redovnih skupnosti in svetnih ustanov v Cerkvi na Slovenskem 1998, 9–34.
439
PASTORALNI SUBJEKTI
4.
5.
6.
7.
8.
9.
10.
11.
Minoriti
Kapucini
Križniki
Jezuiti
Usmiljeni bratje
Salezijanci
Misijonarji Sr. Jez.
Lazaristi
skupaj
120
1
1
1
1
2
5
1
1
22
0
3
1
1
0
4
1
2
22
0
3
0
1
0
2
0
1
17
2
3
2
3
0
8
0
2
30
3
3
13
9
1
54
4
30
200
0
11
10
8
0
23
3
15
131
0
10
6
10
0
25
2
6
102
8
11
3
22
0
93
0
13
202
Iz tabele ni mogoče videti obsega razlastitev, ki so jih doživeli vsi redovi, eni bolj,
drugi manj, saj so se nekateri preselili v začasna bivališča (jezuiti), drugi so se razkropili
po župnijah (križniki, salezijanci, lazaristi) kot župnijski upravitelji ali kaplani447.
Posamično so leta 1947 na župnijah živeli 4 frančiškani, 5 križnikov in 3 lazaristi, leta
1959 pa vsi križniki, 14 salezijancev in 3 lazaristi. Kot samostojen red so popolnoma
izginili Usmiljeni bratje in Misijonarji Srca Jezusovega. Skupno število redovnikov se je v
razponu od 1944 do 1959 zmanjšalo na polovico. Sedanje stanje pokaže, da se je število
skupnosti celo povečalo, vendar so te skupnosti manjše, pri nekaterih redovih živi precej
redovnikov tudi posamezno kot župniki na škofijskih župnijah. Skupno število redovnikov
v ljubljanski nadškofiji se je vrnilo na stanje pred zaključkom druge svetovne vojne.
Redovnice so se po izgubi samostanov zatekle v razne župnije in osnovale manjše
skupnosti, nekatere odšle začasno ali za vedno v tujino, nekatere se nastanile pri
sorodnikih. Ko so se pokazale prve možnosti, so se začele bolj organizirati in urejati svoje
skupnosti.
Letopis ljubljanske škofije iz leta 1947 ne omenja redovnic in zato njihovo število
ni znano, letopis iz leta 1959 pa navaja najprej njihovo število po redovih, nato še
obstoječe redovne skupnosti.448 Zaradi boljšega vpogleda v spremenjeno stanje, ki ga je
povzročilo prvo desetletje komunističnega režima, njihovo število primerjajmo po
posameznih redovih v času pred koncem vojne in po 14 letih načrtnega preganjanja. Temu
dodajamo tudi današnje stanje.449
št.
redovnice:
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
10.
11.
12.
13.
14.
Karmeličanke
Uršulinke
Šolske sestre (Maribor)
Šolske sestre (Eggenberg)
Uboge šol. sestre de Notre Dame
Usmiljene sestre sv. Križa
Frančiškanke Marijine misijonarke
Sestre Marijinega obiskanja
Sestre križniškega reda
Hčere Marije Pomočnice
Družba sv. Petra Klaverja
Hčere kršč. ljubezni sv. Vinc. Pav.
Marijine sestre Čudodelne svetinje
Usmiljene sestre iz Verone
447
1944
1959
1998
1
1
2
3
3
3
13
1
13
5
0
3
4
2
7
6
1
2
1
0
3
1
0
0
5
0
4
2
0
5
1
0
0
21
1
13
6
1
9
1
1
1
število redovnic
1944
1959
1998
19
6
25
140
86
52
139
133
108
111
32
16
75
51
36
55
35
37
10
0
18
4
0
0
25
10
5
14
9
39
6
1
0
568
210
137
122
78
81
5
12
13
V Letopisu za leto 1944 nekatere redovne hiše na ozemlju, ki so ga takrat zasedali Nemci, niso bile vštete
(frančiškanski na Brezjah in v Kamniku, kapucinska v Škofji Loki in lazaristovska v Grobljah).
448
Letopis iz leta 1959 navaja, da je takrat v škofiji živelo 756 redovnic, vendar je njihovo število za posamezne redove v
izvodu, ki ga hranijo na ordinariatu, popravljeno, tako da se njihovo dejansko število zmanjša še za 93 redovnic.
449
Prim. Naslovnik redovnih skupnosti in svetnih ustanov v Cerkvi na Slovenskem 1998, 40–72.
PASTORALNI SUBJEKTI
15. Misijonarke ljubezni
16. Skupnost Loyola
skupaj
121
0
0
70
0
0
11
1
3
69
0
0
1.293
0
0
663
4
9
580
Če pri redovnikih ni bilo mogoče opaziti občutnega zmanjšanja redovnih hiš v teh
letih, ker so se lahko prilagodili novim razmeram, tako da so se komunitete zmanjšale in
nastanile po posameznih župnijah, pa te možnosti redovnice niso imele. Zato je po prvem
desetletju komunizma ostala le sedmina redovnih skupnosti, popolnoma je propadla skoraj
polovica vseh ženskih redov, samo dva redova od preživelih pa sta lahko ohranila več kot
eno postojanko. Skupno število redovnic se je razpolovilo.
Po vzpostavitvi demokracije se je število ženskih redovnih skupnosti do leta 1998
povrnilo na raven pred zaključkom vojne. To pa ne pomeni, da so redovnice dobile nazaj
vse izgubljene samostane, oziroma da so v njih obnovile redovne skupnosti. Mnoge
sedanje skupnosti na posameznih župnijah, kjer so župnikom v pomoč v pastorali, zlasti v
župnijski katehezi otrok, so majhne. Poleg tega sta v nadškofiji zaživela še dva redova
(sestre Matere Terezije in Skupnost Loyola). Skupno število redovnic v ljubljanski
nadškofiji se vedno bolj zmanjšuje, viša se starostna struktura živečih redovnic, novih pa
vstopa malo.450
Tako redovniki (frančiškani, lazaristi, salezijanci, kapucini in minoriti) kot tudi
redovnice (šolske sestre) so odigrali v pastoralnem oskrbovanju Slovencev v izseljenstvu
in zdomstvu zelo pomembno vlogo. V prvem obdobju po vojni so zaradi svoje mednarodne
redovne povezanosti bili edini sposobni sprejeti in uresničevati tako delo.451
Zaradi vedno obširnejšega delovanja in povečane zavesti o narodni samostojnosti,
je bila leta 1969, ko je ustanovljena slovenska provinca Družbe Jezusove, za tem pa tudi
druge redovne skupnosti dobivajo večjo samostojnost znotraj svojega reda. S tem so redovi
davno pred drugimi dejavniki v družbi prispevali k rasti narodne zavesti in želje po večji
narodni samostojnosti.
Ob nedelji duhovniških in redovniških poklicev leta 1966 nadškof Pogačnik takole
opiše delovanje redovnikov in redovnic: »Podobno (kot glede škofijskih duhovnikov) je z
našimi redovniki in redovnicami. Skromno živijo. Redovniki so večinoma v dušnem
pastirstvu. Redovnice, kolikor je zdravih, pomagajo pri verskem pouku otrok in se
žrtvujejo zapuščenim bolnikom. Ker je duhovnikov premalo, bodo redovnice še bolj
potrebne, zlasti pri poučevanju verouka. Naraščaja pa imajo premalo.«452
Osemdeset let po ustanovitvi karmeličanskega samostana na Selu v Ljubljani in
porušenju tega samostana leta 1951 je bil ustanovljen nov samostan leta 1969 v Mengšu v
zasilno preurejenem gospodarskem poslopju župnišča, leta 1986 pa so redovnice postavile
nov samostan v Sori.
Leta 1971 je praznoval Frančiškov tretji red 750-letnico obstoja in tedaj smo lahko
brali: »Na Slovenskem je bilo pred vojno okoli 50.000 tretjerednikov in tretjerednic v 250
skupščinah. Sedaj jih živi kakih 4.000, drugi spijo.«453 V Okrožnicah prvič zasledimo
poseben slovenski redovniški dan leta 1977, ki ga redovniki in redovnice odslej skupaj
obhajajo vsako leto. Leta 1982 je prišlo do srečanja slovenskih škofov z višjimi
slovenskimi redovnimi predstojniki, kar postane odtlej vsakoletna redna praksa.
Po letu 1975 postaja cistercijanski samostan v Stični vedno pomembnejše versko
središče z organiziranjem duhovnih vaj za mladino in druge skupine. Od leta 1985 dalje
450
V letu 1997 je bilo v nadškofiji 598 redovnic, od teh jih je bilo 172 starih nad 80 let (29 %), nad 75 let pa 242 (41 %).
Sestre stare med 75 in 90 let imajo še po 14 sester v letniku, pozneje pa le še po 8. Drugi starostni prag je pri 45 letih
starosti, ko se zmanjša letnik sprva povprečno na 6, nato samo na 4 sestre. (Prim. R. Lešnik, Cerkev v Sloveniji, 20–21.)
451
Prim. B. Kolar, Cerkev in Slovenci po svetu, 280–282.
452
Okrožnica 5/1966.
453
PASTORALNI SUBJEKTI
122
deluje tam verski muzej vseslovenskega pomena, zato je samostan to leto ob 850. obletnici
obstoja prejel kot prva ustanova cerkveno odličje sv. Cirila in Metoda.
Leta 1985 je bila v ljubljanski nadškofiji osnovana sestrska molitvena pomoč, v
katero se je takoj vključilo 486 redovnic, ki molijo za določenega duhovnika ali
bogoslovca, ne da bi on za to vedel. V letu 1994 se je število sester, ki na tak način
podpirajo duhovnike in bogoslovce, dvignilo v Sloveniji na 673 redovnic.
Leta 1989 je bila v Ljubljani ustanovljena skupnost Sester misijonark ljubezni
Matere Terezije. Od tega leta dalje imajo redovniki in redovnice svoj sistem socialnega
zavarovanja, ki je vključen v državno zavarovanje.
Pregled števila redovnikov in redovnic ter njihovih postojank kaže, da je danes
večina redovnikov in redovnic Slovenije v ljubljanski nadškofiji, prav tako večina njihovih
redovnih hiš in sedežev predstojnikov redov.
Redovne skupnosti po škofijah v letu 1996
št
red
1. Benediktinci
2. Cistercijani
3. Dominikanci
4. Frančiškani
5. Jezuiti
6. Kapucini
7. Kartuzijani
8. Klarentinci
9. Križniki
10.Lazaristi
11.Minoriti
12.Salezijanci
skupaj:
LJ
MB
KP
SLO
0
1
0
1
1
0
0
1
0
2
0
2
8
4
4
16
3
2
0
5
3
4
1
8
1
0
0
1
0
1
0
1
3
2
0
5
4
2
1
7
2
7
1
10
9
3
1
13
34
28
8
70
LJ
0
8
0
40
22
12
7
0
3
12
8
69
181
število redovnikov
MB
KP
1
0
0
0
5
0
12
10
9
0
12
4
0
0
2
0
2
0
7
4
18
2
12
2
80
22
SLO
1
8
5
62
31
28
7
2
5
23
28
83
283
Redovniki v odnosu do škofij v letu 1996:
Vseh katoličanov
Vseh župnij
Redovnih hiš
Škofijskih duhovnikov
Redovnih duhovnikov
Sedeži provincialatov redovnikov
Sedeži provincialatov redovnic
En red. duhovnik na število katoličanov
En red. duhovnik na število škof. duhovnikov
Ena redovna hiša na število župnij
LJ
MB
KP
724.870 713.800 203.694
304
288
207
99
59
14
350
281
177
178
82
22
8
3
0
13
4
0
4.072
8.704
9.258
1,96
3,42
8,04
3,07
4,88
14,78
SLO
1.642.364
799
172
808
282
11
17
5.823
2,86
4,64
Preglednica hoče prikazati, kako so redovniki in redovnice veliko močneje navzoči
v ljubljanski nadškofiji kot v ostalih dveh škofijah, tako po številu redovnih skupnosti,
kakor tudi po številu oseb. Ta navzočnost in njihova pastoralna dejavnost daje celotni
pastorali v nadškofiji poseben pečat. Delež njihovega pastoralnega dela in tihe navzočnosti
nikakor ni majhen. Posebej opazna je koncentracija njihovih redovnih predstojništev v
ljubljanski nadškofiji, kar dodatno povečuje vpliv redovniškega življenja na versko
PASTORALNI SUBJEKTI
123
življenje. Prav gotovo pa lahko iz tega sklepamo tudi na večji vpliv njihovih predstojnikov
na odločitve škofijskega vodstva.
S povezovanjem redovnih predstojnikov in predstojnic v Zvezo višjih redovnih
predstojnikov in predstojnic Slovenije (ZVRPPS) in kasneje v Konferenco redovnih
ustanov (KORUS) postaja v novejšem času vpliv redovnikov in redovnic na cerkveno
življenje vse večji. V okviru te konference nastajajo namreč nove strukture, ki se ukvarjajo
tudi s pastoralnim delom. Pri tem lahko prihaja do določenega podvajanja s škofijskimi
ustanovami in je zato potrebno medsebojno usklajevanje.
Zdi se, da večina redov po vzpostavitvi demokracije še ni našla svojega mesta v
družbi, čeprav so prav redovi mnogo hitreje kot škofijske pravne osebe dobili vrnjenega
precej nekdanjega premoženja. Ker je to večinoma v zelo slabem stanju in bi najprej za
njihovo obnovo in za zagon novih dejavnosti potrebovali svež denar in ker primanjkuje za
take dejavnosti usposobljenih ljudi, na splošno redovi še niso dovolj dejavno vstopili v
cerkveno in družbeno življenje v smislu svojega izvirnega poslanstva. Morda je premalo
iskanja novih možnosti, da bi v skupnem cerkvenem življenju bolj prišla do izraza izvirna
redovniška karizma.
2.4 LAIKI
V dosedanji zgodovini slovenski narod ni imel veliko domačega plemstva. Živel je
zelo skromno. Tudi pravo slovensko meščanstvo se do novejšega časa ni razvilo v večjem
številu, saj velikih mest ni bilo. Kmečki človek se je močno navezal na Cerkev, ki mu je
kazala smisel njegovega dela, ga tolažila v njegovem trpljenju in mu s kulturnimi
dobrinami vsaj nekoliko lajšala življenje. Močno je vstopila Cerkev v zavest naroda v
drugi polovici 19. stoletja. »Rešena janzenistične ozkosti – nekaj je vendarle še ostane – in
usmerjenosti zgolj v duhovno, Cerkev ta čas postane pastoralno veliko bolj zavzeta in
socialno dejavna, vse bolj pa je navzoča tudi v javnem in političnem življenju. Kot da se z
večanjem politične in narodne zavesti krepi tudi zavest o poslanstvu Cerkve in čut
odgovornosti za narod. In seveda težnja po večji politični vlogi.«454 Nosilci te vloge
Cerkve v narodu niso bili laiki, ampak škofje (npr. Wolf, Slomšek, Missia, Jeglič) in
duhovniki (npr. Krek, Kalan, Mahnič, Jeran). Sprva so bili vidnejši narodni voditelji izven
klera bolj v vrstah liberalno usmerjenih laikov. Šele po Mahničevi delitvi duhov so se ob
katoliških shodih začeli prebujati tudi Cerkvi naklonjeni laiki in udejstvovati zlasti na
publicističnem in kulturnem področju. V obdobju prebujanja narodne zavesti »prevzame
narodno idejo Cerkev, ki se vse bolj istoveti s slovenstvom.«455 Kdor se s to vlogo Cerkve
v narodu ni strinjal, je bil odrinjen na rob in pogosto je to vodilo v upor proti Cerkvi s
pristajanjem v liberalizmu ali kasneje v komunizmu. To se je zlasti izostrilo v prvi polovici
20. stoletja znotraj jugoslovanske države.
Sredi medvojnega obdobja so se uveljavile močne skupine krščanskih laikov,
pogosto pod budnim očesom klera. Vendar so nekateri hodili dokaj samostojna pota, kot
npr. Andrej Gosar in Edvard Kocbek, vsak s svojo skupino krščanskih socialistov. Večina
laikov se je zbirala pod mentorstvom klera v okviru Katoliške akcije, telovadnega društva
Orli in drugih združenj.
»Okoli 1940 je bil pri nas čas močne diferenciacije duhov. V katoliškem taboru
smo imeli liberalnejše duhove na eni strani – nadaljevanje mladinstva, krščanske socialce,
itd, na drugi strani pa brezkompromisne borce proti komunizmu – mladce prof. Ernesta
454
455
Prim. F. Rode, Spomin zavest načrt Cerkve na Slovenskem, 45.
Prim. F. Rode, n. d., 60.
PASTORALNI SUBJEKTI
124
Tomca in stražarje prof. Lamberta Erlicha.«456 Na katoličane so močno vplivala poročila o
grozodejstvih v Rusiji, ki so v tem času pod Stalinom doživela svoj višek. Istočasno so bile
vedno močnejše ideje o bolj pravični ureditvi družbe, ki so se jedrile v t.im. krščanskem
socializmu, a ta nikakor ni našel ugodnih tal. Zato so mnogi težili v drugo skrajnost, ki se
je v komunizmu nagibala k revolucionarni preobrazbi družbe.
»Pravo ime za dogajanje, ki je sledilo v letih 1941 do 1945, je slovenska
katastrofa.«457 Slovenija se je v času 2. svetovne vojne znašla v izjemnem geografskem in
idejnem presečišču. Del Slovenije, ki so ga zasedali že od prve svetovne vojne dalje
Italijani, je bil pod močnim vplivom fašizma, severovzhodni del – Štajerska pod močnim
vplivom nemštva, v vmesnem močno katoliškem delu pa se je pojavil tretji totalitarizem –
komunizem. Tako je v vojnih razmerah potekal boj tudi na ideološkem področju, ki se je
zaradi totalitarne narave vseh treh odvijal v najbolj krvavi obliki. Seveda s to razliko, da je
bil tako v boju proti fašizmu kot nacizmu sovražnik jasen, namreč tujec, ki se mu je bilo
treba upreti. Način tega odpora je bil odvisen od izbrane taktike. Tedanji politični vrh se je
odločil za navidezno kolaboracijo, da bi pridobil na času, počakal na ugodnejši trenutek in
ob čim manjših narodnih izgubah tujce izgnal in tako sodeloval pri uničenju fašizma in
nacizma. Drugače je bilo s komunizmom, kjer ni šlo za tujce, ampak za domače ljudi, ki so
hoteli narodno nesrečo okupacije izkoristiti za to, da pridejo na oblast in spremenijo družbo
v skladu s komunistično doktrino.458 Ker je komunistični totalitarizem izbral za svoj način
delovanja eksekucijo in moralno diskvalifikacijo nasprotnika, ni preostala druga pot, kot
upreti se temu z orožjem, ki ga je bilo mogoče dobiti le pri tujcu – okupatorju.
V teh zelo zamotanih in za mnoge povsem perpleksnih razmerah so se znašli
slovenski katoličani – laiki, ki so se tako razdelili na dva nasprotna tabora. Eni pod zaščito
okupacijskih sil, da se ohranijo pred revolucionarnim nasiljem, drugi z idejo o osvoboditvi
naroda izpod tuje okupacije pod vodstvom partije in zaščito Rusije, dejansko pa v službi
revolucionarne preobrazbe družbe.
To je vodilo v državljansko vojno, ki je terjala veliko življenj, poleg tega pa odprla
narodne rane, ki morda stoletje in več ne bodo zaceljene. »Česa podobnega na Slovenskem
ni bilo od časa srednjega veka, morda od leta 762, ko so se Karantanci v uporih zoper
knežjo oblast in krščansko misijonarstvo razdelili na dvoje sprtih strani. Toda državljanska
vojna po letu 1941 je zdaleč presegla zgodnjesrednjeveške plemenske in verske spore, saj
se je spremenila v tragedijo velikih razsežnosti z množičnimi pomori in težkimi
posledicami za povojne čase.«459
Ta konflikt, ki je verjetno edinstven v tedanji Evropi, je povzročil mnoge človeške
žrtve že v času druge svetovne vojne, še več pa tik po njej, ko so se zmagovalci znesli nad
poraženci, in traja v bistvu še danes.460
V precepu, kako se prav odločiti, je bilo v tedanjih razmerah praktično nemogoče
mirno in preudarno presojati. Za tako težavno osebnostno odločitev katoličani tudi niso bili
primerno pripravljeni. Ni bilo prave vzgoje za strpnost, sprejemanje drugače mislečih brez
obsojanja, pripravljenosti za spravo, priznanja svojih napak in svobodne izbire.
Za najbolj tragičen čas slovenske zgodovine moremo označiti maj in junij leta
1945, kajti takrat so se zgodile stvari, ki so za dolga desetletja zapečatile način razmišljanja
in ravnanja slovenskih laikov in duhovnikov, predvsem v ljubljanski škofiji. Ravnanje
novih oblastnikov med vojno in po njej, je pognalo tak strah v kosti vernikov, da se ga
generacije ne bodo znebile.
456
J. Kos, Duhovna zgodovina Slovencev, 180.
458
459
J. Kos, n. d., 180–181.
460
»Povsod so nas zaničevali, kolikor so le mogli.« (T. Duhovnik , PSLpA.)
457
PASTORALNI SUBJEKTI
125
Medtem ko so se mnogi v Evropi in po svetu veselili konca vojne in začenjali z
obnovo porušenih domov in medčloveških odnosov, je velik del Slovencev v strahu za
lastno življenje moral zapustiti očetna ognjišča in oditi v tujino, da bi tam v zavetju
Angležev počakal na umiritev strasti doma, kjer je divjal vihar revolucionarnega zanosa.
Prav ta del, ki je obsegal izključno verne katoličane in ki je absolutno zaupal v evropske
moralne principe, med katerimi je tudi zaščita bežečega pred nasiljem, je bil nerazumno
prevaran. Angleži so iz strahu za lastno varnost s prevaro predali kakih petnajst tisoč
katoličanov v roke komunistov, ki so veliko večino teh po hudem zasramovanju in
mučenju v taboriščih Teharje, Šentvid in drugod brez sodbe pobili in pometali v brezna ter
skušali izbrisati vsako sled za njimi.
Ker je bil spopad med komunizmom in protirevolucijonarji v ljubljanski škofiji
najhujši, tudi ne preseneča dejstvo, da je bilo maščevanje nad poraženci tu najhujše. V
vsem povojnem času pa tudi preganjanje Cerkve najbolj radikalno. Smrtno nevarno je bilo
o teh zločinih govoriti. Šele po letu 1990 se je smelo o tem svobodno pogovarjati, čeprav
še vedno predvsem med znanci, javno pa le ob določenih priložnostih in v nekaterih
zgodovinskih razpravah.461
Poboj vrnjenih domobrancev in civilistov v Rogu, v Šentvidu, Teharjah in okoliških
breznih bo še dolgo ostal nezaceljena rana na narodovem telesu. Še dolgo bodo ostala
neodgovorjena nekatera vprašanja tem, kaj je privedlo zmagovito partizansko stran do tega
tako okrutnega in človeka nevrednega početja na eni strani in kako so šli lahko domobranci
tako vdano in brez vsakega najmanjšega odpora v to nečloveško pobijanje? Morda lahko
nekoliko zadovolji odgovor, da je partizane v to gnalo brezmejno sovraštvo, ki se spočne
tam, kjer je popolna odsotnost božjega in pa tih notranji strah pred nekdanjimi vojnimi
nasprotniki, ki jih je zato treba na vsak način uničiti. Gledano globlje moremo v tem
dejansko videti sproščanje neke demonske sile, ki v trenutnem nadvladovanju nad dobrim
in pravičnim, slavi svojo navidezno zmago.
Zdi se, da je drža poražencev tudi posledica teologije, ki je videla višek
krščanskega uresničenja v tem, da človek brez pomišljanja sprejme trpljenje in ga čim bolj
herojsko prenese. Ta drža od kristjana ni v prvi vrsti zahtevala aktivnega iskanja izhoda iz
nastale situacije, ampak predvsem sprejetje danosti kot znamenje božje volje. Taka drža je
bila navzoča ob okupaciji in ob nastopu totalitarizma. V določenih trenutkih je bila rešilna,
saj dejansko ni bilo možnosti za kakšen razumen uspeh, v splošnem pa je bila le preveč
uspavalna.
Vodstvo Cerkve iz velikega strahu takrat ni dvignilo glasu ob brutalnem
množičnem umoru, čeprav je zanj vedelo iz prve roke, saj je o tem škof Lenič slišal od
mladeniča, ki se je rešil iz roškega brezna.462 Kasnejše ravnanje oblasti do Cerkve je
potrdilo upravičenost takratnega strahu, ki je temeljil na medvojnem terorju partije.463
Vodstvo Cerkve tudi škofa Rožmana po obsodbi ni več omenjalo. To je tvegalo
nekaj redkih duhovnikov ob njegovi smrti in so za to plačali visoko ceno. Tako je ostalo
461
»Vsa pričevanja govorijo o okrutnem ravnanju z ujetniki in likvidacijah takoj po izročitvi; sprva na Gorenjskem in v
Kočevskem Rogu, nato pa so se prenesle v Teharje, Hrastnik, kar je trajalo do jeseni 1945. Ni mogoče ugotoviti
natančnega števila likvidiranih, obstaja pa utemeljen sum, da večina ujetnikov ni preživela. Med njimi pa niso bili le
vojni ujetniki, ki so jih vrnili Britanci, ampak tudi domobranci, ki se niso hoteli umakniti na Koroško in so jih oblasti
zaprle takoj po osvoboditvi; med njimi so bili tudi civilisti simpatizerji. Edini poskus izračuna usmrčenih po vojni v
Jugoslaviji je takrat napravil Krek, ki trdi, da so v prvega pol leta Titove diktature v Jugoslaviji pobili in zaprli skupno
774.000 oseb (500 so jih obsodila na smrt vojaška sodišča, 3.500 navadna sodišča, 260.000 jih je tajno pobila OZNA in
partijci, 60.000 jih je bilo likvidiranih v vojski, 300.000 jih je bilo v koncentracijskih taboriščih in zaporih, 15.000 pa na
prisilnem delu. (J. Vodušek Starič, Prevzem oblasti, 244.)
462
Prim. D. Rupel, ... , n. d., 1939.
463
»Na škofijo so začele prihajati novice, da vračajo domobrance. Storiti nismo mogli ničesar. Potem so prišle prve vesti,
da jih vozijo v Kočevski Rog. Bilo je strahotno, mora nad vso deželo.« Tako se tedanjih občutkov spominja škof Lenič.
(Prim. J. Gril, Bog je želel imeti priče.)
PASTORALNI SUBJEKTI
126
tudi pozneje tja do leta 1985. Po močni proticerkveni propagandi, je zaradi cerkvenega
molka o Rožmanu nastal vtis, da se Cerkev njegovega ravnanja resnično sramuje in vsaj
posredno priznava njegove napake.
Zdi se, kakor da so kristjani v povojnem času otrpnili pred zlom in se vdali.
Nepojasnjeno ostaja namreč vprašanje, kako je lahko prišlo do povsem mirne predaje
beguncev, ki so se zatekli pod angleško zaščito v Avstriji. Očitno je šlo za tragično
naivnost domobranskih oficirjev in vseh beguncev, ker so idealizirali zahodne zaveznike in
se usodnosti odločitve niso zavedali.464 Pri britanski politiki pa je šlo za gol izračun in
manj za moralna načela. Predaja domobrancev partizanom je najenostavneje rešila možne
konflikte z jugoslovansko vlado.
Konec vojne, ki se je sprevrgel v svoje nasprotje, je pomenil za tisoče odvzem
najdragocenejšega, kar jim je vojna pustila, čast in življenje. Za vse njihove družine in vse
enako misleče pa je pomenil potop v molk in otopelost ter iskanje možnosti tihega
preživetja.
»Umor brata je nepovratni mejnik v slovenski zgodovini. Dotlej smo mnogo
pretrpeli od drugih, in če smo kdaj segli po orožju, smo to skoraj vedno storili v lastno
obrambo. Tokrat smo dvignili roko nad nedolžnim, razoroženim, ponižanim in
osramočenim bratom. To je razmeja naše zgodovine. Nikdar več ne bo med nami tako, kot
je bilo pred junijem ’45.«465
Brez vsega tega je nemogoče razumeti položaj, v katerem se je znašla katoliška
Cerkev po koncu druge svetovne vojne in krščanski laiki v njej. Kakor je namreč novi
režim kmalu z vso ostrino začel trpinčiti duhovnike in škofe, tako je po drugi strani šel
globoko in totalno v zavest laikov. Preganjanje duhovnikov je imelo jasen cilj – prestrašiti
in si popolnoma podrediti laike po načelu: »Udaril bom pastirja in razkropile so bodo
ovce!« (Mt 26,31). To se je v marsičem tudi uresničilo za dolgo obdobje in v večinskem
delu prebivalstva.
Vso ostrino sprememb, ki so s prihodom komunistov na oblast nastopile v novi
državi, dobro predstavi škofovsko pismo 20. septembra 1945, v katerem je rečeno, da
»oblast in sodstvo, šolstvo in gospodarstvo dihajo nov revolucionarni duh.«466 Še pred
koncem vojnih operacij je zvezna vlada v Beogradu dala slovesno izjavo, da bo spoštovala
svobodo veroizpovedi in svobodo vesti, kakor tudi zasebno lastnino. Škofje ugotavljajo
samo nekaj mesecev pozneje, da so bile to prazne obljube in da se krši osnovne človekove
pravice.467
Ker so bili nekateri duhovniki pobiti, drugi zaprti, tretjim je bilo delo drugače
onemogočeno ali ovirano, je bila zmanjšana duhovna oskrba laikov. Laike je močno
prizadela tudi skoraj popolna prepoved verskega tiska, oviranje in pozneje prepoved
verouka v šolah, onemogočanje krščanske vzgoje v raznih zavodih in internatih, težave
zaradi obiskovanja nedeljske maše, prejemanja zakramentov in prepovedi karitativne
dejavnosti.
Laikom je partija popolnoma onemogočila svobodno politično delovanje. Mogli so
se vključevati le v partijo ali njej podrejene strukture, ki so bile na videz samostojne, a v
resnici popolnoma odvisne od nje. Kdor je poskušal ustanavljati politične strukture, ki bi
bile od partije neodvisne, je moral iti skozi hude prevzgojne prijeme, navadno v obliki
464
»In res smo bili do včeraj, 30.5., ob 13. pop. vsi prepričani, da smo pod angleškim varstvom in da bi mogel samo
nespametnik misliti, da bodo Angleži našo vojsko izročili Titu, kar pa se je res zgodilo v dneh 25. do 31. 5. ...« (J.
Vodušek Starič, Prevzem oblasti, 239).
465
F. Rode, n. d., 69–70.
466
Prim. Okrožnice ljubljanske škofije 1945.
467
Koliko take slovesne izjave veljajo na Balkanu, je po svoje pokazala tudi večletna vojna na Hrvaškem, v Bosni in na
Kosovu v prejšnjem desetletju, ko je bilo sklenjenih nešteto dogovorov in danih še več obljub, a se nobena ni
uresničevala.
PASTORALNI SUBJEKTI
127
zapora, zasliševanj in najrazličnejših mučenj. Pri mučenjih so brez sramu sodelovali tedaj
in pozneje vplivni politiki, kot npr. Maček ali Ribičič. Pri tem so se posluževali tajne
policije OZNE, poznejše UDBE.468
Škofje se v svojem pismu leta 1945 izrecno zavzemajo ne le za duhovnike, ampak
tudi za vernike. Zavzemajo se za njihovo pravico, da izvedo, kje so grobovi njihovih
svojcev. Z agrarno reformo je bila Cerkvi odvzeta zemlja, iz katere se je prej lahko
preživljala, zato je pomenila hud udarec tudi za verne laike. Na njihova ramena je padlo
breme vzdrževanja cerkvenih stavb in duhovnikov. To pa je bilo veliko breme zlasti zato,
ker so mnogi tudi sami izgubili veliko posesti. Ob tem so bile dolga leta tudi t.i. »obvezne
oddaje« pridelkov. In prav pri pobiranju te obvezne oddaje se je pokazala izrazita
ideološka in protiverska naravnanost novih oblasti, ki se verne ljudi neprimerno bolj
obremenjevale z odvzemom pridelkov in davki, kot pa sebi naklonjeno prebivalstvo. Celo
pri razdeljevanju živilskih kart, ki so bile takoj po vojni nekaj let v praksi, so bili verniki
kot potencialni nasprotniki obstoječega režima močno zapostavljeni. Da bi verne še
dodatno ponižali, so jih sklicevali na obvezne »masovne terenske sestanke«, na katerih so,
npr. po objavi škofovega pisma, po vnaprej dobro pripravljeni režiji morali sodelovati pri
obsodbi ravnanja škofov in pri njihovem sramotenju.469
»Odslej je partija 45 let vladala z vsemi sredstvi totalitarne države. /.../ Tako je
imela partija popoln monopol na vseh področjih družbenega, gospodarskega in kulturnega
življenja. Iz Slovenije je napravila stalinistično ječo, kjer je večina živela v strahu, mnogi
pa so se pretvarjali in prešli na 'napredne pozicije'.470
Kako zelo je bilo vse življenje pod kontrolo vladajoče partije, pove tudi dejstvo, da
ta ni prepuščala naključju niti volitev. Te so bile navadna farsa, saj je bila po vojni
ukinjena večstrankarska demokracija. Čeprav je bila KP edina stranka in zato njeni
kandidati na volitvah niso imeli nobenega pravega protikandidata, so hoteli oblastniki pri
sicer tajnih volitvah točno vedeti, kako je kdo glasoval. Zato so skrinjice »za« opremili z
oblazinjenim dnom, skrinjice »proti« pa so imele navadno leseno dno. Tako se je pri
glasovanju volilna kroglica v njih tako glasno zakotalila, da so vsi navzoči slišali, kdo je
glasoval proti predlogu partije. Največ pogumnih, ki so glasovali proti predlogu, je bilo v
vrstah vernih ljudi in ti so zaradi svoje glasovalne izbire trpeli zelo hude posledice.471
Splošno sliko stanja iz prvih let po vojni nam nazorno pokaže pričevanje iz tistega
časa, ki se je ohranilo v policijskih arhivih. Gre za odgovore Stanislava Leniča, ki naj bi jih
pripravil za Prešerna, živečega v tujini. Lenič naj bi leta 1947 poročal, da »narodna cerkev
ni osnovana, še manj pa podpirana od oblasti, od duhovnikov ni nihče odstopil, razen
Mikuža, ki ga več ne priznavajo za duhovnika. Vsi ostali so kakor eno, razen redovi – npr.
frančiškani, ki bolj simpatizirajo z novo vlado ter zato niso preganjani kot ostali, ki ukrepe
oblasti bojkotirajo. Predvsem so pa preganjani jezuiti in salezijanci. Vernikov je zmeraj
več, o tem se je lahko vsak prepričal, posebno sedaj ob prenosu Marije na Brezje. /.../
Cerkvene organizacije so vse razpuščene, razen Marijine družbe za žene in dekleta. Za
može in fante pa sploh ne pride več v obzir, ker jih zna oblast dobro zaposliti, tako da
nimajo časa za cerkev. Pride bolj v obzir na kmetih, ki se ne odzovejo tako oblastem kot v
mestu. /.../ Glede verouka je zelo težko in nam oblast jako nasprotuje in mladino odvrača
od Cerkve. Poučevanje v cerkvah ni, ker je vse prepovedano. V šolah pa je verouk, v
kolikor se poučuje, zelo oviran in se največkrat zgodi, da odpade. Drugače je sicer mladina
468
Prim. F. Petrič, »Duhovnik sem, dovolj je!«, 2.
V resoluciji krajevnega odbora OF Štepanja vas, naslovljeni upravitelju župnišča Sv. Peter v Ljubljani z dne 30.
oktobra 1945, je zagroženo, da bodo v primeru ponovitve podobnega škofovskega pisma verniki zapustili mesto
bogoslužja in v »tem trenutku se ločili v vernike, ki bodo svobodoljubne ljudske množice, in nevernike, ti bodo pa njih
nasprotniki in razširjevalci neresničnih klevet, ki se tičejo celotnega naroda.« (Prim. Okrožnice 1955.)
470
F. Rode, n. d., 74.
471
469
PASTORALNI SUBJEKTI
128
zelo verna, samo možnosti nima, ker je preveč zaposlena, vedno imajo sejo za sejo in
ravno v času verouka jih je največ. Cerkvenega davka se ne sme pobirati, taksa in koleki
prepovedani. /.../ Na višku preganjanj pa smo sedaj, ko so izselili iz Rakovnika salezijance
in č. sestre, kolikor so še obstajale v Ljubljani. /.../ Katoliški tisk je, Oznanilo, ki bi imel
naročnikov 70.000, sme se jih pa natisniti samo 30.000.«472
»Po izključitvi Jugoslavije iz Kominforma v juniju 1948 so se razmere
poslabšale.«473 Nekdanji tajnik škofa Vovka Ivan Merlak meni, da za Cerkev ni bilo
najslabše do leta 1948, ampak po tem letu, tja do leta 1954. V tem času naj bi se
jugoslovanski komunisti trudili dokazati Stalinu, da so boljši od sovjetskih tudi tako, da so
zaprli skoraj polovico duhovnikov.474 Tudi Stanko Ojnik vidi prelomnico na slabše v letu
1948, le da kot razlog poleg Informbiroja navaja še Stepinčevo pismo.475
V tem obdobju je postalo življenje najtežje tako za duhovnike kot za laike. Ti so
bili v precepu med zahtevami oblasti na eni strani in cerkvenim učenjem na drugi strani. Po
odločbi Kongregacije sv. Oficija z dne 14. 7. 1949 zapadejo izobčenju vsi, ki izpovedujejo,
branijo ali širijo materialistični in protikrščanski komunistični nazor, vsi pa, ki se vpišejo v
KP ali pišejo, objavljajo, širijo ali berejo liste in letake, ki učijo ali branijo nauk
komunistov, ne morejo prejemati zakramentov.476
Krščanski laiki so bili zato zelo prestrašeni, saj so jim grozile za zvestobo veri hude
kazni, ki so ogrožale njihovo življenje.477 Ena najhujših kazni je bil odvzem živilskih
kartic, kar je pomenilo obsodbo na lakoto tudi za njihove otroke. Vsako vidno izkazovanje
njihove vernosti so občutili tudi njihovi otroci v šoli, bili so zasmehovani, dobivali slabše
ocene, bili dodatno nadzorovani in strožje kaznovani tudi za najmanjše prekrške, ipd. Sicer
pa staršem za stik z otroki ni ostajalo veliko časa, saj so morali kmetje trdo delati zlasti
prva leta v kmetijskih zadrugah po zgledu ruskih kolhozov, pa tudi zaradi obvezne oddaje
pridelkov. Delavci so hodili na izmensko delo, velikokrat tudi ponoči, poleg tega še na
razne obvezne delovne akcije ali sestanke, kjer so jim najbolj zagreti komunisti prali
možgane. Hud udarec družinskemu življenju je zadalo množično zaposlovanje žensk, ki so
v smislu socialističnih parol o enakopravnosti spolov opravljale razna težaška dela in
mnogo nočnega dela. Zaradi značaja dela je bil tovarniški delavec mnogo bolj izpostavljen
vplivu oblastne politike kot kmetje, ki so predstavljali glavnino prebivalstva. Zato se je
gospodarska politika usmerila v pospešeno industrializacijo in zanemarjanje podeželja, to
pa je pomenilo beg mladih moči v mesta in opuščanje kmetij.
Z zapuščanjem domačega okolja so ljudje najprej izgubljali stik s Cerkvijo in
krščansko tradicijo. Niso postajali samo sociološke dvoživke, ampak tudi religiozne.
Sociološko so sicer postajali meščani in delavci oziroma uradniki, toda ker je dežela
majhna in ni prav velikih mest, so ohranjali stik s podeželjem in s svojo rodno hišo. Zaradi
slabega zaslužka v mestu si je moral slovenski človek ves ta čas iskati dodatnih virov
prehranjevanja z dovažanjem kmetijskih pridelkov iz rodnega kraja v mesto. To pa je
pomenilo, da je večina meščanov zelo pogosto ob nedeljah in praznikih odhajala v svoj
rojstni kraj. Tu so se kot v prejšnjih časih zaradi vernega okolja tudi naprej udeleževali
nedeljskega bogoslužja, dajali krstiti svoje otroke in prejemali druge zakramente. Ko so se
sčasoma trgale vezi z rojstnim krajem, so se za mnoge trgale tudi vezi s Cerkvijo. V mestu
je le manjši del teh, sicer v veri vzgojenih ljudi, ohranil stik s Cerkvijo in konkretnim
472
Nav. T. Griesser – Pečar, n. d., 241–242.
L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 212.
474
Prim. L. Peterle, »Zaupam v Gospoda«.
475
V Sloveniji ni bilo samo dahauskih procesov, Jana, Ljubljana, 5. 10. 1988.
476
477
Uslužbenka pri listi Oznanilo se je znašla v zaporu in pozneje na prisilnem delu v taborišču, druga uradnica je zaradi
dela v uredništvu dolgo ostala brez pokojnine, tretjo so zapostavljali v službi, kurir je moral dve leti hoditi v delovne
brigade ... (Prim. J. Gril, Tudi Sveto pismo je bilo nevarno citirati.)
473
PASTORALNI SUBJEKTI
129
občestvom. Drugi so ostali po prepričanju kristjani, vendar so svoje krščanstvo pokazali
največkrat le ob cerkvenih praznikih, ki so jih po pravilu preživeli na deželi.
Lahko rečemo, da je le manjši del popolnoma prekinil s Cerkvijo in vero, saj delež
organiziranih komunistov nikoli ni presegal nekaj odstotkov prebivalstva, pa tudi večina od
teh je vsaj za božič in veliko noč skrivoma ohranjala verske in narodne običaje. Večji del
tistih, ki se niso trdno držali svojega verskega prepričanja, je nihal med Cerkvijo in
oblastjo, ohranjajoč v srcu vsaj zasebno vernost, v javnosti pa doziral izražanje vernosti
glede na nevarnost, ki ji je bil s tem izpostavljen.
Naraščanje pritiska na Cerkev kaže tudi dejstvo, da je moral nuncij zapustiti
Beograd jeseni leta 1950, za njim pa še odpravnik poslov nunciature konec leta 1952.478 V
posebni noti je namreč jugoslovanska vlada protestirala proti domnevnemu vmešavanju
Vatikana v državne zadeve. Takoj za tem pa je bil za kardinala imenovan zagrebški
nadškof Stepinac, ki ga je oblast po vojni obtožila narodnega izdajstva in konfinirala.
Odgovora Vatikana na noto vlada ni hotela sprejeti in je raje pretrgala vse stike. Zato pa je
temu sledila huda gonja proti papežu in katoliški Cerkvi, kar so občutili na svoji koži
mnogi verni laiki. Glavnina medijskega pritiska na vernike je temeljila na prepričevanju,
da gre pri veri za srednjeveški misticizem, ki ga bo znanost povsem premagala, in da so
komunisti, ki se borijo proti veri, najbolj napredni in želijo osvoboditi tudi verne teh
okovov preteklosti. V ta čas sodi tudi zažig škofa Vovka v Novem mestu.
Po taki hudi borbi in medijski kampanji proti veri so hoteli oblastniki s tem, da so
pri ljudskem štetju leta 1953 prvič po vojni postavili vprašanje ljudem o njihovi vernosti,
dokazati, da vernih v družbi ni veliko. Toda proti pričakovanjem se je 86,4 % ljudi v državi
izjavilo za verne. Med Slovenci je pripadnost veri izrazilo 84,4 %. Morda je tudi ta
izkušnja in takratni obisk Tita v Angliji, kjer je doživel veliko kritik zaradi odnosa do
vernih ljudi, vendarle prepričal oblast, da je morala poslej začeti popuščati.479 Ta pritisk
Zahoda je čutiti potem, ko je bila tudi v tujini objavljena posebna spomenica
jugoslovanskih škofov Titu iz jeseni leta 1952. V njej protestirajo, da v državi ni verske
svobode, da so duhovniki brezpravni, da je brezboštvo vera režima, da se vsevprek napada
papeža, da so razpuščena vsa katoliška združenja in da je odvzeto cerkveno premoženje.
Ljudstvo je na pritiske brezbožne oblasti odgovorilo z množičnimi romanji,
predvsem v Marijina božja pota, še posebej po razglasitvi Marijinega leta v decembru
1953.480 Kljub temu je vztrajna propaganda naredila svoje, saj je med mladino naraščala
moralna pokvarjenost in nepoučenost, raslo je število razporok, splavov, rojenih izven
zakona. To pa je imelo vpliv na celotno družbeno življenje in tudi na življenje vernih
ljudi.481
Tajna policija OZNA je leta 1954 morala priznati, da Slovenci še vedno sledijo
Vatikanu, da je na deželi duhovnik najbolj spoštovana osebnost, da obisk maše narašča, da
komunizem ne bo nikoli osvojil ljudske duše, dokler bodo Slovenci tako močno povezani z
Rimom. Zato bo naredila načrt za dokončno odstranitev vpliva Cerkve na ljudi.482 OZNA
je zato poskrbela, da so bili tudi v zaporih laiki ločeni od duhovnikov, da bi ti ne imeli
nanje »kvarnega« vpliva.
Pritisk oblasti na Cerkev in hkratni pritisk na slovenskega kmeta sta bila
medsebojno povezana. Ker je bila večina vernikov kmečkega stanu, se je pritisk na Cerkev
vsakič hitro odrazil tudi na kmetu, ki je Cerkvi v celoti pripadal. Zato je tudi pritisk na
Cerkev pojenjal skupaj s pritiskom na kmeta. Po smrti Stalina, po katerem se je kljub
478
480
481
482
479
PASTORALNI SUBJEKTI
130
ločitvi od njega močno zgledoval Tito in z njim v »partijski popolnosti« tudi tekmoval, je
delno popustila tudi ostrina, s katero je režim pritiskal na kmeta »kot tekmeca« delavcev in
na Cerkev kot sovražnika delovnega ljudstva. Na obeh frontah je režim doživljal neuspeh,
saj kmetov niso spravili v zadruge, kristjanov pa ne v partijo.483
Čeprav je v drugi polovici petdesetih let in začetku šestdesetih let oblast v ostrini
precej popustila, to še ne pomeni, da je Cerkev spustila iz kontrole.484 A tudi v Cerkvi so
nastopile spremembe. Vesoljna Cerkev je spremenila odnos do sveta, zato se je le-ta začel
spreminjati tudi v krajevnih Cerkvah. Začelo se je iskanje pozitivnega ter stičnih točk in ne
samo napak pri drugem. V letu 1962 in pozneje so si slovenski škofje prizadevali za
izboljšanje odnosov med državo in Cerkvijo. Tudi sami so začeli iskati stike z versko
komisijo, kar je bilo posledica prvih neuradnih stikov med Jugoslavijo in Vatikanom po
letu 1960. Kljub temu je policija budno spremljala delovanje duhovnikov in laikov ter jih
pridno kaznovala za vsak najmanjši prekršek. V letu 1962 je bilo zaradi verske nestrpnosti
kaznovanih šest laikov.485
Po drugem vatikanskem koncilu so stopile v Cerkvi v ospredje teme, ki do tedaj
niso imele tolikšnega poudarka: dialog, ekumenizem, mir, pomoč nerazvitim ... To se je
precej vklapljalo v jugoslovansko idejo o oblikovanju tretjega bloka neuvrščenih držav,
kateremu je skušala biti Jugoslavija idejni vodja. To je oblast sililo v urejanje odnosov z
Vatikanom, zato je bilo treba tudi doma izboljšati razmerje s Cerkvijo. Vsa ta prizadevanja
so se odrazila v protokolu med Jugoslavijo in Vatikanom leta 1966. To in koncilski odnos
do laikov v Cerkvi so dali drugačne možnosti laikom v Sloveniji. V ljubljanski nadškofiji
so se začeli ustanavljati ŽPS, večji poudarek je dobivala družina, zakrament zakona in
priprave nanj. Začeli so se širiti tečaji priprave na zakon, mladinske skupine so dobile nov
zagon, prav tako celotna kateheza. Leta 1969 je začel z delom pastoralno teološki tečaj,
obnavljale so se mnoge cerkve.
Precejšnja opora študentom in izobražencem je bil teološki tečaj, ki se je začel
skromno leta 1967, potem pa vedno bolj pridobival na pomenu in odzivnosti. Laiki so ga
množično obiskovali in se na njem usposabljali za zoperstavljanje agresivnemu ateizmu, ki
ga je na vseh straneh vsiljevala komunistična oblast. Sčasoma so na njem postajali iz
poslušalcev tudi aktivni udeleženci, nekateri tudi kot predavatelji. Napačno bi presojali, če
bi mislili, da je bil tečaj pomemben zgolj zaradi kritičnih besed na račun tedanje oblasti.
Pomemben je bil predvsem zaradi izobraževanja in ker je pomagal pri duhovnem
zorenju.486
Po zakonu o pravnem položaju verskih skupnosti iz leta 1976 so morali duhovniki
prijaviti vse prostore za versko dejavnost, s čimer so ti postali javno priznani. To je dalo
občutek večje svobode tudi laikom. V ljubljanski škofiji se tedaj razširijo skupine raznih
duhovnih gibanj, zlasti ognjiščarjev in neokatehumenov. Delo s študentsko populacijo
postane po letu 1971 bolj organizirano in dobi v teološkem tečaju svoj vsakoletni
vrhunec.487 Poseben pomen je imela tudi precejšnja sprostitev na področju verskega tiska,
483
D. Klemenčič: »Imam primer, ko je šla študentka, ki je kasneje uspešno končala šolanje, prosit za štipendijo in so ji
rekli: ‘Ja, punca, kaj pa misliš? Delaš za Družino, pa boš štipendijo dobila?! Ni govora!’ Druga študentka, ki je pri nas
delala kot korektorica in je zdaj ugledna profesorica, pedagoginja v Firencah, je morala prekinit študij v Ljubljani, ker je
delala pri Družini. Take pritiske so čutili posebno laiki.« (F. Petrič, Delali smo po strategiji žabjih skokov.)
485
486
»Nekoč naj bi bilo zanimivo na Teološkem tečaju zato, ker se je lahko reklo kaj čez državo in za to poželo spontan
aplavz, ali zato, ker je ljudem ob vročih temah porasel adrenalin in so se v strahu ozirali okoli sebe, če niso morda pred
vrati že varuhi pridobitev revolucije. Dejansko pa smo teh trideset let praviloma polnili dvorano Teološke fakultete zato,
ker smo lahko slišali odgovore na svoja najtežja bivanjska vprašanja.« (M. Knep, Psihološki podton, 50.)
487
Prim. V. Pangerl, n. d., 248–249.
484
PASTORALNI SUBJEKTI
131
ki je močno podpiral krščansko zavest in bil eden od glavnih stebrov pri vzdrževanju in
poglabljanju vere laikov.488
Če bi dejansko prišlo do sinode, ki jo je leta 1969 napovedal nadškof Pogačnik, bi
gotovo v Cerkvi od tedaj naprej imeli laiki večjo težo, kot so jo imeli do tedaj, saj naj bi bil
»predmet sinode notranji dialog v Cerkvi sami.«489 Pred koncem istega leta je Pogačnik še
zapisal: »Pomnite pa, da morate sinodalne sklepe predložiti vi, duhovniki, in z vami verni
laiki.«490 Vendar do sinode žal ni prišlo. Ko je ob napovedi sinode revija Cerkev v
sedanjem svetu izvedla anketo med izbranimi duhovniki in laiki in je postavila tudi
vprašanje zastopanosti laikov pri sinodi, je bil odgovor nedvoumen, da morajo laiki biti
pritegnjeni že v pripravo sinode in v odločanje na njej.491
Tudi če bi zvezki Prenove, zlasti šesti zvezek o človeku in kristjanu v slovenski
družbi in Cerkvi iz leta 1979, našli večji odmev v vseh občestvih, bi to bolj na široko
odprlo vrata sodelovanju laikov v pastoralnem delu Cerkve. Tako pa je pri poskusih bolj
ali manj ostalo. Večji pomen so laiki dejansko imeli pri pripravah in na zasedanjih
POZLN, kar moremo šteti za višek dosedanjega umeščanja laikov v cerkveno življenje in
delo. A tudi tu začeto vključevaje ni imelo svojega logičnega nadaljevanja v praksi. Delno
bi lahko iskali vzrok takemu stanju v odsotnosti ustreznih laiških organizacij in struktur,
kjer bi mogli laiki sami uresničiti sprejete sklepe. Delno je krivda tudi na samih laikih, ki
so bili od polstoletnega mrtvila tako ohromljeni, da po večji angažiranosti niti niso
hrepeneli. Delno tudi v duhovnikih, ki v svojih pastoralnih prizadevanjih delovanju laikov
niso dajali ustreznega poudarka.
Koncil je torej pri laikih našel ugoden odmev, vendar niso bili usposobljeni za
prevzemanje večjih odgovornosti, pa tudi družbenopolitične razmere jim niso bile
naklonjene. Zelo pozitivno so sprejeli koncilske novosti, ki so zadevale notranje cerkvene
zadeve in niso zahtevale velikih sprememb navzven. Tako so hvaležno sprejeli liturgično
prenovo, zlasti na področju ljudskega in zborovskega petja in sodelovanja pri posredovanju
božje besede. Svojo vlogo v Cerkvi so mnogi laiki videli uresničeno že s tem, da so
sodelovali pri bogoslužju predvsem kot pevci in bralci beril.
V oznanjevanju je prišel delež laikov do izraza v prvi vrsti pri katehezi v vlogi
katehistov in katehistinj, v tisku kot sodelavcev, v izvedbi tečajev priprave na zakon kot
predavateljev, prav tako pa tudi predavateljev v okviru verskega izobraževanja odraslih.
Kasneje tudi v drugih medijih. Mladi so vedno bolj izrabljali možnosti duhovnega
poglabljanja na njim namenjenih duhovnih vajah. Podobno tudi v mladinskih, študentskih,
zakonskih, molitvenih, bibličnih skupinah. Kar lepo število laikov je sodelovalo ves ta čas
v ŽPS in s tem prevzemalo del vodstvene službe v župnijskih občestvih.492 Tudi pri
obnovitvenih delih cerkva in cerkvenih stavb in pri novogradnjah se je na svojski način
uveljavila vloga laikov. Breme fizičnega dela in denarne podpore je seveda slonelo skoraj
izključno na njihovih ramenih, saj za takšno udejstvovanje duhovniki navadno niso imeli
možnosti. Šele v času demokracije so mogli laiki dati svoj bistveni prispevek tudi pri
uresničevanju krščanske diakonije.
Vprašanje vloge žensk v Cerkvi se v ljubljanski nadškofiji tako kot tudi v celotni
Sloveniji v pokoncilskem času ni nikoli močno izpostavljalo. O kaki feministični teologiji
ne moremo govoriti. Bilo jih je nekaj, ki so poudarjale večji pomen žensk v primerjavi z
moškimi, vendar kakega velikega odziva to ni imelo. Ženske so v ohranjanju krščanske
tradicije kot v vzdrževanju verske prakse imele v tem obdobju izjemno veliko vlogo.
488
Prim. D. Rupel, ... , n. d., 1940.
490
491
Prim. Š. Steiner, Anketa o prihodnji(h) slovenski(h) sinodi(ah), 250–254.
492
Prim. P. Kvaternik, Župnijski pastoralni sveti, 19–25.
489
PASTORALNI SUBJEKTI
132
Posebnost razmer v Sloveniji je določalo dejstvo, da je bilo v primeri z drugimi deželami
tu zelo veliko žensk zaposlenih v tovarnah in pisarnah. Vse je bilo usmerjeno v razbijanje s
krščanstvom prežete narodne kulture. Zaradi bližine zahodnoevropskih dežel z visokim
življenjskim standardom so se tudi v Sloveniji družine želele približati temu standardu
tako, da so bile poleg mož zaposlene tudi mnoge žene, kar je seveda puščalo posledice na
družinskih odnosih.
Poleg pomena žena za ohranjanje družinske vernosti je potrebno posebej naglasiti
njihov velik delež v oblikovanju bogoslužja, v katehezi in dejavnostih Karitas, skratka pri
prostovoljnih dejavnostih. Glede na svoj delež v verskem življenju pa ženske podobno kot
v drugih deželah niso imele sorazmernega dostopa k možnim oblikam odločanja v Cerkvi.
Drobno novost velja omeniti še v času po nastopu nadškofa Šuštarja glede odnosa
Cerkve do laikov. Slovenski škofje so na redni seji slovenske pokrajinske škofovske
konference (SPŠK) dne 18. junija 1985 sprejeli odlok o oblikovanju škofijskih odlikovanj
v vseh treh škofijah. Odlikovanje je namenjeno osebam in ustanovam, ki so se izkazale s
posebnim služenjem krajevni Cerkvi. Tako je še isto leto v ljubljanski nadškofiji dobil prvi
odlikovanec posebno plaketo in diplomo, za njim pa skoraj vsako leto eden ali dva. V letih
od 1985 do leta 1996 je dobilo odlikovanje 13 oseb, od teh 10 laikov. Med laiki sta dva
odlikovanca organista, dva zdravnika, umetnica, teologinja, idr. V glavnem gre za ljudi, ki
so se zelo angažirali v pastoralnem delu na župnijski ali škofijski ravni. Vsekakor je s tem
krajevna Cerkev hotela pokazati, da prizadevno delo laikov vidi in ceni.
PASTORALNA PODROČJA
133
3. PASTORALNA PODROČJA
3.1 OZNANJEVANJE
Oznanjevanje v ožjem pomenu se uresničuje v treh oblikah: evangelizacija,
kerigma ali misijonsko pridiganje; kateheza kot razlaga in poglabljanje vere za že
spreobrnjene ter liturgična pridiga ali homilija, torej pridiganje v skupnosti.493
V kratkem pregledu, kako se je odvijalo oznanjevanje v ljubljanski nadškofiji v
času po drugi svetovni vojni pa do konca stoletja, se seveda ne bomo mogli ustavljati prav
v vseh vidikih oznanjevanja, ampak se bomo omejili predvsem na dve temi: pridige in
katehezo, ker se nam zdi to dvoje ključnega pomena za razumevanje pastoralne dejavnosti
Cerkve v tedanjih okoliščinah. Ne bomo se tukaj dotikali oznanjevanja v smislu osebnega
pričevanja ali oznanjevanja kot prve evangelizacije. Osebnega pričevanja smo se dotaknili
že pri prikazu pastoralnega delovanja škofov, duhovnikov in laikov. Kakršnokoli načrtno
in obsežno oznanjevanje tistim, ki vere še ne poznajo, je vsaj v večjem delu komunistične
vladavine bilo povsem nemogoče. Komunizem je dopuščal dotedanjo cerkveno dejavnost,
ker je pač ni mogel uničiti, že vnaprej pa je izključeval kakršnokoli misijonarsko dejavnost
med tistimi, ki jih je hotel ustvariti kot »socialističnega človeka«, osvobojenega vsakršnega
»opija ljudstva« (po Marxu).
Kot prvo bomo pogledali področje pridiganja v cerkvah, kar je Cerkev lahko tudi v
komunizmu še najbolj nemoteno opravljala, čeprav ne brez kontrole oblasti. Kot drugo pa
so bomo od blizu ogledali katehezo, saj se zdi, da je prav na tem področju Cerkev v
ljubljanski škofiji in celotni Sloveniji kljub hudemu odporu oblasti najbolj zavzeto
delovala in tudi dosegla velike uspehe. Če samo sodimo po prizadevanju pastoralnih
delavcev prvih deset let po koncu koncila, natančneje med leti 1967 in 1976, kakor se kaže
skozi objavljanje člankov v pastoralni reviji Cerkev v sedanjem svetu, ki je takrat zaživela
kot sad koncila, potem je bila v tem času poleg zakramentalne pastorale najpomembnejša
tema kateheza. Pregledovanje bibliografskega kazala te revije za to obdobje pokaže, da je
bilo zakramentom posvečenih 656 naslovov, katehezi raznih starostnih skupin skupaj 165
naslovov in oznanjevanju v istem obdobju zgolj 31 naslovov.494 Morda prav po vnemi za
to dejavnost takratnih vodilnih pastoralnih delavcev lahko sodimo, kje je slovenska Cerkev
v tem obdobju videla prioritete in kaj je bilo zanjo največji izziv.
K oznanjevanju v širšem smislu moremo šteti tudi področje šolstva, medijev in
misijonov. Zato bomo obravnavali tudi te teme, in sicer predvsem z vidika, koliko
možnosti je Cerkev v obravnavanem obdobju dejansko imela za oznanjenje evangelija na
teh področjih in koliko je te možnosti izkoristila.
Že v naprej opozorimo, da Cerkev na vseh teh treh področjih ni imela enakih
možnosti oznanjevanja. Tako je jasno, da v komunizmu Cerkev na področju javnega
šolstva ni mogla veliko storiti, saj si je prav to področje komunistična oblast najbolj
sistematično začela v celoti podrejati že kmalu po svojem nastopu. Cerkvi je bilo načelno
prepovedano delovati v javnem šolstvu in odvzete so ji bile vse možnosti, da bi začela
razvijati svoje lastno šolstvo.
Kar zadeva medije, opazimo podobno doslednost na področju elektronskih medijev,
pa tudi kina, gledališča in podobnih. Bolj »širokogrudna« je bila oblast edino glede tiska.
493
494
Prim. E. Alberich, Kateheza, 291.
Prim. Cerkev v sedanjem svetu, Bibliografsko kazalo 1967–1976, 11–25.
134
Tu je Cerkev sčasoma razvila dejavnost, ki ji ni primerjave v tedanjem komunističnem
svetu.
Misijoni, tako ljudski misijoni po župnijah kakor zunanji po svetu, pa so tako
tipično cerkvena dejavnost, da vanj oblast ni mogla neposredno vstopati in se v tem
pogledu s cerkvene strani tudi ni počutila ravno ogrožena. Zato se temu vprašanju tudi ni
veliko posvečala. Zanimivo je, da v novejšem času Cerkev tem oblikam oznanjevanja ne
posveča tiste pozornosti, kot jo je v obravnavanem obdobju. Po eni strani so k temu
pripomogle spremembe v družbi, po drugi pa v Cerkvi vedno bolj prevladuje prepričanje v
moč medijev in drugih sodobnih oblik oznanjevanja. Ljudski misijoni po župnijah so zato
v krizi, saj se ljudje na vabila k sodelovanju ne odzivajo več množično, kot so se v
obdobju, ko sodobnih oblik oznanjevanja še ni bilo.
3.1.1 Pridige
Oznanjevanje, zlasti liturgično oznanjevanje ob nedeljah in praznikih, je v teku
cerkvene zgodovine imelo različno velik poudarek.
Kristus sam je hodil iz kraja v kraj in oznanjeval množicam, ki so se zgrinjale okrog
njega ali na vzpetinah ali ob jezeru ali v hiši (Prim. Mt 4, 1; 9, 10). Apostoli so nadaljevali
na podoben način in se ob preganjanju (Apd 8, 1) tudi razkropili po vsem tedanjem svetu.
Tudi oni so oznanjali na trgih (Apd 17, 17) ali v shodnicah (Apd 18, 26), pa tudi v ječi (2
Kor 6, 5) in v hišah, kamor so jih vabili (Apd 11, 12). »Že od prvih začetkov pa je najbolj
izpričano nedeljsko liturgično zbiranje, pri katerem je bila vedno tudi homilija, ki je z
moralne strani razlagala biblična besedila. Drugo Klementovo pismo je najstarejše
pričevanje o tem, a tudi Apd 20, 7–12 in 1 Kor 16, 2 sta za to pomenljiva, ker izpričujeta
veliko starost te liturgične ustanove.«495
Potem ko je bogoslužje vedno bolj dobivalo osrednje mesto v življenju kristjanov in
se po Milanskem ediktu preselilo v posebej za bogoslužje določene prostore, se je
oznanjevanje zožilo na bogoslužni prostor in v samo bogoslužno opravilo.
V poznejši zgodovini so bili tudi poskusi živega oznanjevanja po trgih in mestih,
zlasti nekateri redovi so se v tem odlikovali, vendar so to ostale zgolj dopolnilne oblike
bogoslužnemu oznanjevanju ali pridigi.
Ob tem seveda gre vzporedno tudi za oznanjevanje s pisano besedo, vendar to do
iznajdbe tiska v 15. stoletju ni moglo biti množično, pa tudi potem še dolgo ne, tja do 19.
stoletja. O verskem tisku pri nas bo govora posebej.
Tudi v 20. stoletju je bilo pridiganje eno najpomembnejših opravil duhovnika, zato
so se oblikovale razne teološke šole, ki so dajale v oznanjevanju svoje poudarke. Na
Slovenskem je po ustanovitvi Univerze in v njej delujoče teološke fakultete postajalo
liturgično oznanjevanje vedno bolj organizirano in načrtno. Splošno pa lahko rečemo, da je
bilo pridiganje močno družbeno obarvano, seveda tudi s precejšnjim političnim in
narodnostnim poudarkom.
V času druge svetovne vojne sta močno izstopali dve temi: vdano sprejemanje
preizkušnje in trpljenja in svarjenje pred nevarnostjo brezboštva, ki se je vtihotapljalo med
ljudstvo preko brezbožnega komunizma.
Po vojni se je kmalu pokazalo, da so možnosti oznanjevanja zožene, nekatere pa
povsem onemogočene. Cerkev se je bila zato prisiljena povrniti k oblikam oznanjevanja, ki
jih je uporabljala Cerkev v prvih krščanskih stoletjih, ko je bila podobno preganjana. Z
nastopom komunističnega enoumja je liturgično oznanjevanje doživelo temeljito
495
G. Groppo, Oznanjevanje, 468.
135
prečiščenje. Najprej zato, ker je ostalo skoraj edina pot posredovanja vere, potem ko je bil
verouk vedno bolj onemogočen, verski tisk zatrt, dostop do drugih medijev pa takoj
povsem onemogočen. Potem pa zato, ker je bilo tudi oznanjevanje v cerkvi vedno pod
budnim očesom partije, ki se je za to posluževala v to prisiljenih vernikov ali pa je
predvsem v mestih v cerkve pošiljala svoje vohune.496 Četrta okrožnica po koncu vojne že
priporoča, naj se napravi v vsaki dekaniji načrt pridiganja, naslednja pa naravnost pove:
»Pridige naj se pišejo, da bo mogoče zavreči vsako napačno umevanje«.497 Duhovnikove
pridige so bile seveda tisto področje, kjer oblast ni mogla direktno posegati v vsebino. Zato
ji je ostala predvsem pot zastraševanja.498 Včasih so špijoni napačno razumeli duhovnikove
besede ali pa so v želji, da se tajni policiji bolj prikupijo, povedanemu še kaj dodali, česar
ni bilo mogoče preverjati. Včasih so pomen pridig v obtožnici enostavno prikrojili tako, da
je bil pri roki formalni razlog za sodno preganjanje pridigarja. Tak pritisk in vedno novi
primeri kaznovanja duhovnikov za prav smešno preproste stvari so silili duhovnike v
samokontrolo in bolj posplošeno govorjenje.
Da bi bilo v teh okoliščinah duhovnikom laže izbirati pravo snov za pridige in da bi
se izognili težavam z oblastjo zaradi njej neprijetnih pridig, se je škofijsko vodstvo
odločilo pripraviti pridigarski načrt in po njem izdelati osnutke za pridige, ki naj bi se jih
pridigarji bolj ali manj morali držati. Na ta način naj bi tudi bolj zanesljivo obdelovali v
pridigah celoten krščanski nauk. To je zahtevala že predvojna škofijska sinoda, ki je
določila:
»V pridigah mora priti v petih letih na vrsto ves krščanski nauk.
Škof bo na predlog homiletičnega sveta proti koncu vsakega leta v Škofijskem listu
objavil snov pridig in njih zapovrstni red za prihodnje leto. Vsi pridigarji se morajo držati
tako določene snovi in nje zapovrstnega reda.
Homiletični svet se bo pri sestavljanju snovi in njih zapovrstnega reda oziral tudi na
predloge dekanijskih konferenc.«499
Zaradi vojne se to ni moglo vsepovsod izvajati, so se pa tega držali mnogi
duhovniki. Tako je župnik Andrej Zupanc napravil načrt za eno petletje, tega je dobil v
roke Jože Pogačnik, ga predelal in pripravil za cerkveno leto 1945/46 prve pridigarske
osnutke. »Odtlej so prihajali leto za letom, najprej samo k duhovnikom ljubljanske škofije,
nato spontano vedno bolj na široko, celo na Hrvaško«.500
Pridigarski načrt se je izvajal v obliki petletk in sicer štirikrat zapovrstjo, zadnja
petletka se je zaradi koncila podaljšala še za eno leto. Najprej so pred začetkom vsakega
leta vsi pridigarji prejeli načrt, v katerem je bila za vsako nedeljo in praznik nakazana ne le
snov, ampak tudi vsebinske točke, tako da se je dalo pridigati že na osnovi tega. Nato so
izhajali tudi nepodpisani osnutki za posamezne pridige, ki so jih pisali razni duhovniki.
Prvih pet let je bil za osnovo stari katekizem s petimi poglavji (resnice, zapovedi,
krščanska pravičnost in popolnost, molitev in maša, zakramenti in zakramentali). Prva leta
po vojni je načrt tudi sproti nastajal in se dopolnjeval. Tako je za leto 1947 vseboval božje
in cerkvene zapovedi. Škofijsko vodstvo je presodilo, da je načrt »dobro premišljen in za
vse pridigarje obvezen«. Menilo je, da bodo le na ta način »verniki dobili celotni verski in
nravni pouk«. Hkrati s pridigarskimi osnutki so začeli iz ordinariata pošiljati tudi osnutke
za krščanski nauk, sprva za stanovske govore za otroke in matere. Kasneje tudi za može in
496
»Na birmah smo imeli neizmerno veliko fotografov. To so bili večinoma vohuni, ki so spremljali vse, poslušali,
zapisovali ...« (S. Lenič, n. d., 42.)
497
Okrožnica 5/1945.
498
»Takrat nismo (laiki) ničesar vedeli, ampak kasneje ko sem bil varnostnik oziroma vratar v Kliničnem centru v času,
ko je tam ležal Tito, so vratarnico obiskovali policaji in dejali, da je v vsaki župniji nekdo, ki posluša pridige in potem
javi naprej. Vsi smo bili nadzorovani, kaj je kdo govoril.« (J. Podržaj , PSLpA.)
499
ZLŠ, čl. 502.
500
J. Oražem, Pokopanim osnutkom in neznanim osnutkarjem, 135.
136
fante, katerim je bila namenjena prva nedelja v mesecu in je moral biti zanje takrat pri
popoldanski molitveni uri najprej deset minut trajajoč govor.501
Ker je zaradi izrivanja verouka iz šol verska vzgoja prehajala vedno bolj na starše,
se je pokazalo, da je treba najprej nje dobro poučiti v verskih resnicah. »Da verniki
ohranijo znanje najpotrebnejših molitev in resnic iz katekizma, se naroča pridigarjem, da
po vsakem cerkvenem govoru z verniki glasno in razločno ponavljajo molitev ali obrazec,
ki bo določen za vsak mesec posebej za vso škofijo.«502
V drugi petletki (1950–1955) je bil v ospredju Kristus in njegov nauk, Kristus v
svetnikih in v Cerkvi. Škofijsko vodstvo je ugotavljalo, da se tu in tam pri pridiganju
pojavljajo kake samovoljnosti, zato se strogo naroča duhovnikom, da se načrta držijo.503
V naslednji petletki (1955–1960) je bil krščanski nauk predstavljen pod gesli: Bog,
Kristus, Cerkev, župnija, družina. Pred letom 1958, ko je bil v načrtu poudarek na obhajilu,
so oznanjevalci za izvajanje načrta prejeli naslednje navodilo: »Treba ga je dobro
preštudirati in pri pripravi na pridigo vedno imeti pred očmi. Torej ni dovolj, držati se
samo teme, temveč treba je obravnavati temo v smislu in po namenu celotnega načrta.«504
V letih od 1960–1966 so bile prvi dve leti v ospredju homilije ob evangelijih in
berilih, naslednja tri leta pa po novem velikem katekizmu: Bog in odrešenje, Cerkev in
zakramenti, Hoja za Kristusom in zapovedi.
Tako zasnovani načrt se je seveda srečeval pogosto s težavo usklajevanja s
cerkvenim letom. Razni posebni poudarki na določene nedelje v letu, kot npr. na nedeljo
družbenih občil, nedeljo turizma, izseljensko nedeljo, idr. so zahtevali prilagoditve in
včasih opustitev načrta. Zato je novo rešitev prinesel koncil z liturgično reformo, ki je
uvedla triletni krog nedeljskih svetopisemskih besedil in temu se je moralo prilagoditi tudi
oznanjevanje s triletnim pridigarskim načrtom. Potrebni so bili posebni tečaji, ki so jih za
to prirejali v Zagrebu in drugod.505
V tistih svinčenih časih je bilo treba način podajanja prilagoditi razmeram, v katerih
so bili tako pridigarji kot poslušalci. »Zato so osnutki prvih let prinašali predvsem
pozitivno razlago celotnega nauka nekako po »lekcijah« ali obrokih, previdno so zavračali
tudi trditve, ki so jih verni ljudje slišali ali brali drugje, oznanjevalcem samim pa je bila
prepuščena odgovorna naloga, kako naj to staro vsebino povedo v sodobnem, človeku
razumljivem jeziku.«506
Po koncilu (1966–1969) je bilo triletno obdobje pripravljanja oznanjevalcev na nov
način oznanjevanja in čakanja novih prevedenih nedeljskih lekcionarjev, ki so v tem času
začeli izhajati. Zato so ta čas pridige govorile o liturgiji, o Kristusovi skrivnosti in Božji
besedi.
Naslednja triletka (1969–1972) je skušala predvsem obdelati nova bogoslužna
besedila z eksegetičnega vidika, tej pa je sledila doba (1972–1975), v kateri naj se pokaže
vse raznovrstno bogastvo tem, ki jih Božja beseda odpira. Sledila je doba liturgične vzgoje
pri oznanjevanju in druge teme. Z leti so pridigarski načrti postajali vedno manj togi in
zaprti in so se v izbiri tematskih krogov vedno približevali enoletnemu načrtu. Ta je mogel
biti bolj aktualen in je nakazoval tematiko oznanjevanja, ki se je vključevala v različne
teme, katerim so bila posvečena posamezna leta tako na svetovni kot na domači ravni,
nazadnje tudi glede na tematiko pastoralnih in drugih tečajev.
Nov način oznanjevanja, ki ga je sprožil koncil, je privedel leta 1981 do združitve
pridigarskih osnutkov in Sejavca, ki so ga izdajali salezijanci, v nov pridigarski
501
Okrožnica 1/1949.
503
504
Okrožnica 12/1957.
505
506
J. Oražem, n. d., 136.
502
137
pripomoček Oznanjevalec, ki izhaja še danes, letni načrt zanj pripravi komisija za
oznanjevanje pri Slovenskem pastoralnem svetu in ta poveri izdelavo osnutkov za pridige
določenemu krogu duhovnikov, ki prispevajo svoje misli za posamezne nedelje.
Po letu 1980 je pridigarski načrt sledil evangelijem in poudarjal tistega evangelista,
ki je bil to leto v ospredju. Sveto leto 1984 je zahtevalo svoj oznanjevalni načrt, prav tako
leto 1985 kot leto duhovnih poklicev. V naslednjih treh letih (1986–1988) je sledila
obravnava evharistije pod različnimi vidiki. Z letom 1989 se začne petletno obdobje z
naslovom Živa Cerkev za naš čas. Po letu 1993 pa oznanjevalni načrt bolj ali manj sledi
pastoralnemu načrtu in se vanj ustrezno vključuje.
Za pripravljanje in izvedbo načrtov in osnutkov je dolga leta nosil glavno
odgovornost Janez Oražem, rektor semenišča in profesor homiletike na Teološki fakulteti.
Sam je ocenil vrednost takratnih pridigarskih osnutkov takole: »Tudi vsebinska vrednost ni
brez cene, kajpak so bili eni boljši in drugi slabši, vsi pa vsaj obgodrnjani, da so »zanič«,
čeprav so dostikrat prav godrnjavcem pomagali iz zadnje zadrege, mnogim pa bili vsaj
vodilo za sestavo lastne pridige, nekaterim žal tudi potuha za premajhno osebno iniciativo
ali pa dobrodošla krinka, da so pod »poslanico z ordinariata« skrili svojo bodico ali izziv.
(Zato so se morali uredniki in nekateri pridigarji zaradi njih tudi opravičevati ali celo
zagovarjati in plačevati).«507
Kako težko je bilo v letih komunistične diktature, zlasti v njeni prvi polovici
pridigati, naj povedo nekateri primeri, ki govorijo o tem, za kaj vse so bili duhovniki
zaprti, zasliševani in kaznovani. »OZNA je klicala na odgovor duhovnika, ki je nedeljsko
udarniško delo obsodil kot skrunitev nedeljskega počitka. Drugega duhovnika je poučila,
da ne sme več pridigati, da je obisk nedeljske maše obvezen, kajti odslej velja svoboda.«508
Leta 1952 je bil v novomeškem procesu obsojen na smrt z ustrelitvijo tudi 75-letni
žužemberški dekan Karel Gnidovec, ker je javno molil za Rožmana, strupeno pridigal,
primerjal stisko slovenskega naroda s stisko judovskega ljudstva ...509
Zaradi pritiskov in zapiranja so duhovniki postali previdnejši. Tudi sama policija je
že leta 1947 ugotavljala, da duhovniki ne napadajo oblasti neposredno, ampak v pridigah
govorijo bolj na splošno o materializmu in brezboštvu.510 Mnogi duhovniki so namreč na
svoji koži občutili resnico o sojenju duhovnikom, ki jo je na tolminskem procesu leta 1952
izrekel državni tožilec Bajc: »Demokratični sodniki so sužnji dokazov, mi socialistični pa
sodimo po svoji socialistični vesti in morali.«511
Zaradi razmer po vojni je bilo izredno veliko odvisno od kvalitete pridig, ki so
edine še preostale duhovnikom kot sredstvo oznanjevanja. Zato je Cerkev temu delovanju
posvečala veliko pozornosti, saj ji je prostor uresničevanja poslanstva dajal samozavest in
pogum. Verniki so zaradi vsesplošne ogroženosti v poslušanju pridig iskali moč za
vztrajanje v veri in kljubovanje vsem zunanjim in notranjim pritiskom. Hvaležno so
sprejemali vse pridigarjeve spodbude, kar je duhovnikom dajalo močan občutek osebnega
uresničenja.
S popuščanjem oblastnega pritiska je seveda pridiga izgubljala na svoji družbeni
moči, zato je prav prišel koncil z vrnitvijo k Svetemu pismu, kar je dalo pridiganju svojo
prvotno notranjo moč. Kljub zmanjšanju obiska vernikov v liturgičnem življenju Cerkve,
je prav preko pridig Cerkev ohranila veliko moč oblikovanja vesti vernikov, v manjših
krajih pa veliko odmevnost tega, kar je bilo ljudem povedano pri nedeljski pridigi.
507
J. Oražem, n. d., prav tam.
L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 141.
509
510
511
508
138
Kadarkoli je bila Cerkev preganjana in zasramovana, so posebno pridige škofov in
določenih duhovnikov, tudi v laični javnosti vzbujale odmevnost in pozornost. Vsaka
totalitarna oblast, in tak je bil komunizem, namreč težko prenaša, da Cerkev preko
oznanjevanja ustvarja določeno javno mnenje, ki tej oblasti ni naklonjeno. Oblast je pri
tem več ali manj nemočna in tega ne more povsem preprečiti. Najbolj njeno moč
zmanjšuje dejstvo, da krščansko oznanjevanje ljudi vzgaja in spodbuja k svobodnemu
razmišljanju in izražanju.
3.1.2 Kateheza
Glede na število člankov v pastoralni reviji Cerkev v sedanjem svetu (CSS) s
katehetskega področja, je kateheza tisto področje, na katerem so se pastoralni delavci v
povojnem obdobju posebej močno angažirali. Ta angažiranost pa postane še bolj
razumljiva, ko prelistamo tudi okrožnice ljubljanske škofije iz povojnega obdobja in v njih
najdemo zelo veliko napotkov, direktiv in spodbud za delo na katehetskem področju že
takoj od leta 1945 dalje. Ker nas spričo ostalih manj določnih odzivov na takratni čas jasno
in odločno stališče vodstva škofije do tega področja kar preseneti, se je potrebno zazreti
tudi v čas pred vojno. In tam imamo kaj videti.
Slovenska Cerkev je na področju kateheze že od terezijanskih reform v 18. stoletju
držala korak z vsem evropskim prostorom. Samo pet let po splošni šolski naredbi (1774)
sta v slovenščini izšla mali (Edling) in veliki (Migazzi) katekizem, prirejena za naše
razmere.512 Močan zagon katehezi je dalo leta 1907 v Ljubljani ustanovljeno Društvo
slovenskih katehetov, ki je takoj na začetku imelo 356 članov, v glavnem iz ljubljanske
škofije. Društvo je leta 1947 moralo prenehati z delom.513 Do začetka druge svetovne
vojne je bil v slovenskih šolah verouk obvezen šolski predmet z dvema urama tedensko.
Med vojno je na Gorenjskem, kjer je zaradi izgona zelo primanjkovalo duhovnikov,
katehistinja Vida Detela pripravila učni načrt verouka, razmnožili so ga v 700 izvodih in
razposlali po župnijah, kjer so otroke večinoma poučevali starši ali mlada dekleta.514
Po koncu vojne je postal verouk v Sloveniji neobvezen šolski predmet z eno uro na
teden, a še pri tem so že leta 1945 nastale marsikje velike težave, ki so se vedno bolj
stopnjevale. Tako je bila uradna ukinitev poučevanja verouka v šolah s strani Sveta vlade
LRS za prosveto in kulturo, dne 1. februarja 1952, zgolj formalen akt.
Podrobnosti o tem, kaj se je dogajalo na tem področju v povojnem času moremo
dokaj dobro slediti v okrožnicah ljubljanske škofije. Škofijska okrožnica takoj po končani
vojni sporoča duhovnikom, ki so nastavljeni na župnije, da imajo pravico poučevati verouk
v šoli, vendar se morajo glede ur sami dogovoriti z upraviteljem šole. Zaradi zaostanka v
času okupacije, naj bo verouka več, če se lahko tako dogovorijo na šoli. Zanimiva je še
trditev, ki verjetno res velja za prve mesece po koncu vojne: “Cerkev in svetna oblast hoče
zabrisati vsak občutek staršev ali učencev, da kdo poučevanje verouka sedaj ovira.”515 Ob
začetku veroučnega leta je izšla posebna okrožnica s pripisom na koncu: “To oznanilo naj
se prebere v nedeljo 16. septembra t. l. pri vseh javnih božjih službah, brez pripomb!”
Generalni vikar Vovk v njej navaja iz ZCP kan. 1113, 1372 in 1373 o dolžnosti in pravici
verske vzgoje, pa tudi besede papeža Pija XI. iz okrožnice o krščanski vzgoji mladine, o
pravici družine vzgajati otroke, pravici, »ki je neodstopna, ki ima prednost pred vsako
512
Prim. V. Dermota, Splošna šolska obveznost in slovenski katekizmi, 606.
Prim. A. S. Snoj, Društvo slovesnkih katehetov, 149.
514
Prim. K. Ocepek, Če pšenično zrno umre, obrodi obilo sadu, 7.
515
Okrožnica 3/1945.
513
139
pravico človeške družbe in države in ki je zaradi tega ne sme kršiti nobena svetna
oblast.”516
Besedilo nakazuje težave, ki so se v zvezi z veroukom že pojavljale. Videti je, da so
bile težave z dovoljenji katehetom za poučevanje. Malo pozneje je Vovk naročal, naj vsi,
ki že imajo dovoljenje, gredo takoj učit. Na podlagi izpolnjene vprašalne pole (!) bo
ministrstvo izdalo nastavitveni dekret kasneje. To velja za ljudske šole. Za gimnazije na
deželi pa morajo čakati na dekret o nastavitvi iz ministrstva.517
Težave z veroukom so bile protiudarec oblasti na pastirsko pismo jugoslovanskih
škofov 20. septembra 1945. V njem škofje med drugim tožijo nad ukrepi oblasti, ki so
odredile, da je verouk neobvezen predmet in skrčen na eno uro tedensko, poleg tega so se
morali učenci posebej prijaviti. Škofje v tem pismu s ponosom poudarjajo, da so starši
plebiscitarno glasovali za verouk povsod, kjer jim je bila dana možnost za to. Škofje oblast
opozarjajo, da imajo pravico odločati o vzgoji ne le učenci, ampak tudi starši.
Proti koncu leta 1945 je v založbi ordinariata izšel učbenik Jožeta Pogačnika
Verouk VII. Zadnja okrožnica tega leta (teh je bilo več kot druga leta prav zaradi verouka)
sporoča že popolnoma drugačno zadržanje oblasti, kot smo ga zasledili še pred nekaj
meseci. Odslej morajo imeti vsi kateheti za pouk verouka v osnovni šoli in gimnaziji
dovoljenje za poučevanje. Dobijo ga preko šole, v kateri poučujejo, ko zanj prosijo. Odslej
ni več tako, da se odjavijo tisti, ki verouka ne žele poslušati, ampak se morajo prijaviti tisti,
ki želijo verouku prisostvovati.518
Razmere so se nenavadno hitro zaostrovale in poslabševale v škodo verouka. Že
januarja 1946 poučevanje verouka v šoli ponekod ni mogoče, zato generalni vikar naroča,
naj se razmišlja o drugih načinih poučevanja. Dva meseca pozneje so razmere še slabše: V
župnijah, kjer se ne more poučevati verouka v šoli, naj se z marcem začne poučevati v
cerkvi. “Za katoliško vzgojo otrok, katere bistvena podlaga je znanje krščanskega nauka,
so po kan. 467 dolžni skrbeti dušni pastirji, a kan. 1113, 1335 in drugi nalagajo zelo težko
tozadevno dolžnost tudi staršem, njihovim namestnikom in botrom. (...) Starši naj pošiljajo
vestno otroke tudi k nedeljskemu krščanskemu nauku ...”519 Kljub različnim oblikam
omejevanja verouka, kontroli in ustrahovanju otrok, katehetov in staršev, je leta 1946 na
vprašanje, ali hočejo verski pouk svojih otrok v šoli, 93 % slovenskih staršev odgovorilo
pritrdilno.520
Kontrola, pritiski in strah pa so kmalu začeli učinkovati tako, da so mnogi starši
počasi opuščali priglaševanje otrok k verouku. K temu je svoje prispevala tudi šola, ki je
poudarjala razvojno teorijo, ki naj bi dokazovala napačnost navedb v Svetem Pismu. Z
izpostavljanjem določenih zgodovinskih dejstev, ki so bila primerno prirejena, se je stalno
poudarjal izmišljeni kvarni vpliv Cerkve na narodno kulturo. Cerkev je bila prikazana kot
nekaj srednjeveškega, vera kot nekaj neznanstvenega.521
Na koncu šolskega leta ugotavlja generalni vikar žalostno dejstvo, da oblast
namerno ovira katehetsko dejavnost, ki pa se ji Cerkev ne namerava kar tako odpovedati:
“Dekrete za poučevanje verouka v šoli je dobila večina veroučiteljev od prosvetnega
oblasti šele v maju in juniju. /.../ Kanon 1373 izrecno želi, naj se poučevanje krščanskega
nauka vrši v šolah. Sporočil je pa škofijski ordinariat posebej ministrstvu za prosveto, da se
Cerkev ne more odreči nikdar pravici poučevati posebej otroke v verouku tudi v cerkvi. O
516
Okrožnica 9/1945.
Okrožnica 13/1945.
518
Okrožnica 16/1945.
519
Okrožnica 3/1946.
520
Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I del, 141.
521
Učiteljem osnovnih šol na Primorskem je bilo ukazano: »Vaša naloga v šoli obstoji v tem, da skušate otrokom iz src
iztrgati srednjeveške verske predsodke (t. j. vero). Svojo nalogo boste opravili, ko boste iz otrok ustvarili borbene
ateiste.« (Prim. L. Ceglar, n. d., 190.)
517
140
tem je bilo ponovno obveščeno tudi ministrstvo za notranje zadeve, ki poučevanju verouka
v cerkvi tudi ne nasprotuje.”522
Če je takoj po koncu vojne oblast še bila voljna omogočiti tiskanje veroučnih knjig,
pa tega naslednje leto ne kaže več. Ker druge knjige krščanskega nauka za osnovne šole
(za 3. in 4. razred), ki so ga priredili ljubljanski osnovnošolski kateheti, ni bilo mogoče
natisniti, ga je razmnožilo katehetsko društvo kot rokopis. Kateheti, ki imajo dovoljenje,
tako je naročala okrožnica na začetku novega šolskega leta jeseni 1946, naj takoj ob
začetku šolskega leta v šoli pričnejo tudi z veroukom. Tisti, ki pa dovoljenja nimajo, naj
takoj pričnejo z veroukom v cerkvi: “Pouk bodi javen in le v cerkvi, oziroma v stranskih
prostorih: kapela, kor ali zakristija.”523 Dobili bodo obvezni, in deloma tudi podrobni, učni
načrt. Nova šolska spričevala verouka niso imela več navedenega med ostalimi predmeti,
zato so to vrzel nadoknadile male lične diplome, ki naj se razdelijo med mašo. Ob začetku
novega šolskega leta je Vovk napisal tudi posebno pismo katoliškim staršem z opozorilom,
da se bo tokrat moral vsak učenec izjaviti, ali bo obiskoval verouk ali ne. Sledi citiranje
kan. 1113 in 1335 in poziv staršem, naj napišejo pisno izjavo, da želijo, naj njihov otrok
obiskuje verouk in da jim je v internatih omogočena “udeležba zapovedane nedeljske
maše”. Verouk je brezplačen. Vovk naroča duhovnikom prebrati pismo “brez pripomb”, da
si ne bi kdo s komentarjem po nepotrebnem nakopal hudo kazen oblasti.
Spomladi leta 1947 so pred prvim obhajilom in birmo duhovniki poleg verouka v
šoli poskrbeli za dodatni verouk v cerkvi. Za birmo so zahtevali več znanja kot doslej. V
mestih je bilo treba poskrbeti, da je bil za otroke v soboto popoldne na voljo poseben
spovednik, sicer pa je bil za vse veroukarje prejem zakramentov določen na vsako četrto
nedeljo v mesecu. Ministrstvo prosvete LRS je obvestilo, da “na šolah smejo poučevati
verouk vsi duhovniki, ki v času narodnoosvobodilne borbe niso bili naši nasprotniki in tudi
danes ne nasprotujejo ljudski oblasti. Vsi duhovniki, ki bi jim miličniki odvzeli dovoljenje
za poučevanje verouka, naj se obrnejo na notranji odsek svojega okraja”.524 Na začetku
veroučnega leta tokrat ni posebnega poziva staršem, zato pa škof naroča, naj duhovniki, ki
imajo težave pri poučevanju verouka v šoli, s tem počakajo. Pred koncem leta pa so dobili
navodilo, da bo krščanski nauk ob nedeljah popoldan potekal povsod po enotnem učnem
načrtu. Pri njem naj na glas berejo katekizemska vprašanja in jih z verniki na glas
ponavljajo, ker si ti ne morejo nabaviti knjig.
V maju 1948 so kateheti zvedeli, da morajo po sporočilu verske komisije poslej vse
prošnje za poučevanje verouka v šoli vlagati “le samo preko OLO – prosvetni oddelek”.
Priložiti pa so morali tudi potrdilo o vpisu v volilni imenik.525 Ob začetku šolskega pouka v
naslednjem letu pa je škof zopet pozival starše s sklicevanjem na kanone, naj poskrbijo za
verouk svojih otrok.
O dejanskih razmerah v Sloveniji v tem času je izvedela tudi tujina preko
Slovencev, ki so živeli zunaj domovine. Ti so imeli stalne, največkrat skrivne stike z
domačimi. Gotovo je bil sproti dobro obveščen o vsem, kar se je ta čas dogajalo v
domovini, tudi škof Rožman, ki je bival v Ameriki. Tam je za list Catholic Universe
Bulletin o razmerah na področju verouka povedal: »Svoboda verskega pouka je že bistveno
okrnjena. Čeprav je poučevanje verouka vsaj v nekaterih šolah še vedno dovoljeno, če to
starši ali nad 14 let stari otroci izrecno zahtevajo, je praktično poučevanje vendarle
nemogoče, ker ni duhovnikov, ki bi verouk vsaj enkrat na teden poučevali. Navadno jim je
dovoljeno, pa poučujejo verouk po rednem pouku. Če je v župniji recimo 20 razredov in
smeta dva duhovnika poučevati, pride duhovnik komaj enkrat na mesec v vsak razred. To
522
Okrožnica, 7/1946.
Okrožnica 10/1946.
524
Okrožnica 4/1947.
525
Okrožnica 5/1948.
523
141
se ne more imenovati verski šolski pouk. Moramo pa še upoštevati, da komunistične
oblasti zahtevajo posebno dovoljenje za poučevanje verouka v državnih šolah. Drugih šol
tako in tako ni, ker so vse katoliške šole odpravljene. Duhovnik, ki ga komunistične oblasti
iz kakršnega koli razloga ne marajo ali se jim zdi sumljiv, dovoljenja sploh ne dobi. Zunaj
šole je poučevanje verouka prepovedano.«526
Ostrina ukrepov proti verouku v šoli in proti verouku nasploh se je tja do leta 1952
stalno povečevala. Oblast se ni zadovoljila samo z izrinjanjem verouka iz šol, ampak ga je
začela preganjati celo tam, kjer so ga poučevali že v cerkvah, ker v šoli ni bilo več mogoče.
“V naši škofiji se še ponavljajo slučaji, da mnogi duhovniki ne dobijo od oblasti dovoljenja
za poučevanje verouka v šoli, in se še vrstijo visoka kaznovanja, če duhovniki učijo otroke
v krščanskih resnicah v cerkvi.” Vovk se je obrnil na vlado za pomoč, nakar je bil 9. 1.
1950 klican na “sekretariat vlade LRS, kjer mu je bilo povedano, da vlada hoče imeti
nadzorstvo nad vsem poučevanjem mladine in kaznuje vsako posebno zbiranje mladine v
cerkvi ali izven cerkve”. Zato Vovk naroča, naj duhovniki za poučevanje uporabijo, če ne
gre drugače, popoldansko ali celo dopoldansko nedeljsko bogoslužje.527
Ob vedno večjih pritiskih na Cerkev in pripravljanju javnega mnenja na odločilni
ukrep je že v letu 1951 postajalo jasno, da verouk v šolah ne bo mogel dolgo obstati. Tik
pred začetkom šolskega leta zasledimo v Okrožnici takole naročilo duhovnikom: “Ni nam
še znano, kako bomo mogli duhovniki v tem šolskem letu vršiti svoje poslanstvo
poučevanja krščanskega nauka ... V ta namen se cerkvena oblast na ustreznih mestih prav
zdaj zavzema, da bi se mogla mladina v cerkvah nemoteno poučevati v krščanskem nauku.
Če bo pa šolska oblast tudi letos dala možnost, da se otroci vsaj nekaj lahko poučujejo v
krščanskih resnicah tudi v šoli, morajo starši poskrbeti za pravočasen vpis k temu pouku.
Sicer naj starši skrbijo za versko vzgojo doma.”
Dne 31. 7. 1951 je izšla v uradnem listu uredba sveta LRS za prosveto in kulturo o
nadzoru nad zasebnim poučevanjem mladine, po kateri »se strogo kaznuje (zapor do 30
dni) vsako skupinsko poučevanje mladine iz kateregakoli predmeta izven šole ...”528 To se
je tudi začelo uresničevati, kajti Okrožnica dodaja: “Ta uredba se bo gotovo uporabljala
tudi zoper verski pouk mladine v cerkvi. Ker je bilo prav zadnji čas zopet veliko dušnih
pastirjev kaznovanih, ker so v cerkvah pripravljali otroke na prejem prvega sv. obhajila,
naj do nadaljnjega dušni pastirji učijo otroke v verskih resnicah v cerkvi samo v nedeljski
dopoldanski pridigi in v nedeljskem popoldanskem rednem krščanskem nauku. Učijo naj
pa predvsem starše, da skrbijo za verski pouk otrok v družini.”529
Leta 1951 so bila objavljena dve strani dolga navodila o poučevanju krščanskega
nauka. Naloga poučevanja je za duhovnike ena najvažnejših nalog. Ker pa je “vsako
posebno zbiranje otrok v cerkvi v ta namen že povzročilo številna zasliševanja in občutna
kaznovanja duhovnikov,” na mnoga vprašanja škof odgovarja z navodili:
a) Kdo naj poučuje? Najprej duhovnik, pa tudi starši, njihovi namestniki, gospodarji
in botri.
b) V katerih resnicah morajo biti otroci poučeni? V vseh naukih iz katekizma.
c) Kje naj se poučuje? V cerkvi. Tudi v šoli, kjer pa je poučevanje “le malenkostno in
podvrženo raznim oviram. Pičlo odmerjeni čas gotovo ne zadostuje ...” Zato naj
učijo duhovniki tudi v cerkvi. “Za pravico, da sme duhovnik brez ovire učiti otroke
kadarkoli v cerkvi, se predstavniki Cerkve pri nas neprestano potegujejo. Saj daje
za to pravico podlago tudi ustava”... Uči naj se tudi v domači hiši.
526
528
Ta ukrep moremo razumeti tudi kot kaznovanje Cerkve, ker škofje kljub velikim pritiskom oblasti v tem času niso
hoteli potrditi CMD. (Prim. L. Ceglar, n. d.., 244.)
529
Okrožnica 9/1951.
527
142
d) Kako naj poteka poučevanje? Zaradi težav z oblastjo, naj “se poučevanje
krščanskega nauka v cerkvi vrši le v sklopu redne službe božje”. Z novim letom
bodo vse pridige obvezno po pridigarskem načrtu, zlasti tiste z otroki tudi
katehetične. Po vsaki pridigi se berejo katekizemska vprašanja in vsa cerkev jih
mora ponavljati, otroci pa naj s starši ponavljajo tudi doma. Poučuje naj se tudi pri
rednem nedeljskem popoldanskem krščanskem nauku, ki ga noben župnik ne sme
ukiniti, čeprav “nekateri tožijo o majhni udeležbi”. To velja za ljubljansko škofijo
in župnije primorske administrature.530
Hud problem je predstavljalo pomanjkanje katekizmov, ki jih oblast ni dovolila
tiskati, češ da ni na voljo dovolj papirja. Cerkev v Sloveniji je prosila Vatikan za pomoč in
ta je podaril večje število katekizmov, ki jih je ministrstvo za trgovino v Beogradu dovolilo
uvoziti, oblast v Ljubljani pa je skoraj vse katekizme zasegla. Zaradi prodaje teh
katekizmov je bil 7. 1. 1952 celo uprizorjen proces proti škofu Vovku in škofijskemu
ekonomu Mervecu, ki sta bila obsojena na 50.000 Din kazni.531
V začetku leta 1952 je škofijska okrožnica priobčila duhovnikom, kar je bilo že
nekaj časa moč pričakovati, namreč Odlok sveta vlade LRS za prosveto in kulturo, da je v
II. semestru, to je s 1. 2. 1952, ukinjeno poučevanje verouka v vseh šolskih poslopjih.532
»Prav s te ničelne točke pa je pognala nova zamisel župnijske kateheze.«533 Zaradi
ukrepov oblasti, je Cerkev uvidela, da bo treba začeti s poučevanjem na novih osnovah.
Ker je prišla odredba sredi šolskega leta, okrožnica takoj za tem dodaja, naj namesto tega
duhovniki letos pripravljajo otroke na prejem zakramentov v cerkvi “ob primernem času”.
V časopisu Oznanilo bodo sproti katekizemska vprašanja za ponavljanje tudi doma.534
Po počitnicah tega leta je škof objavil poziv duhovnikom, naj povsod uvedejo
verouk, in staršem, naj poleg maše in nedeljske pridige pošiljajo otroke k rednemu verouku
vsaj za eno uro na teden. Verouk odpade lahko le v juliju in avgustu ter ob hudem zimskem
mrazu. Pouk mora biti v cerkvi. Lahko je združen s popoldansko nedeljsko pobožnostjo.
Potekati mora ne po šolskih razredih, ampak po skupinah, ki se oblikujejo glede na znanje.
Obstajati morajo povsod vsaj tri skupine: “prvenci” (pred prvim obhajilom), “pouk ob
zgodbah sv. pisma” (po prvem obhajilu in do 9. leta starosti), “pouk ob katekizmu” (od 10.
leta starosti dalje). Kjer je mogoče, naj se oblikuje še četrta skupina za “pouk o zgodovini
božjega razodetja in Cerkve”.535
Oblast ni ostala samo pri prepovedi verouka v šoli, ampak ga je želela nadomestiti s
predmetom, ki naj bi odgovarjal njenim ciljem pri vzgoji mladine, zato je v šoli vpeljala
predmet z nazivom »moralna vzgoja«. Namesto vraževerstva, kot so imenovali katoliško
vero, naj bi se učenci osnovne in srednje šole eno uro tedensko seznanjali s cilji, ki jih ima
marksistična družba pri oblikovanju človeka po svoji meri. Učenci pa tega predmeta niso
marali, kar je šola opravičevala s pomanjkanjem pripomočkov in pravih ljudi, ki bi bili tudi
primerno izobraženi v marksizmu.536
Leto 1953 je očitno že pomenilo rahlo odjugo, saj Okrožnica ugotavlja:
“Poučevanje verouka vrši večina duhovnikov nemoteno z vednostjo oblasti v cerkvi.”537 Po
nekaterih župnijah pa vendarle še niso imeli dovoljenja za to, zato škof prosi vse te, naj
vložijo potrebno prošnjo na ONZ pri OLO, da dobijo potrebno soglasje. Zdi se, da je v tem
pogledu tudi Cerkev bila prisiljena v popuščanje, saj je škof oblastem za vse duhovnike
530
532
533
A. S. Snoj, Načrti za katehezo na Slovenskem, 424.
534
Okrožnica 3/1952.
535
Okrožnica 9/1952.
536
537
Okrožnica 5/1953.
531
143
zagotovil, da ne bodo zlorabljali te priložnosti za druge namene kot le za poučevanje v
veri. V smislu novega zakona o verskih skupnostih so morali kateheti v tem letu dobiti
podpisano dovoljenje obeh staršev in mladostnika in vse to hraniti za morebitne preglede
oblasti. Ker so ob začetku naslednjega leta nekateri duhovniki menili, da je dovolj enkratna
privolitev staršev za verouk njihovih otrok, je prišel odgovor oblasti, da morajo zbrati
dovoljenja staršev za vsako leto posebej.
Oblast je tudi v tem vprašanju med duhovniki delala razlike. Kateheti, ki so bili
člani CMD, so bili rešeni mnogih težav, dobivali so celo honorar. Razlikovanje pa je delala
oblast tudi med verniki, saj tisti, ki so bili člani partije, niso smeli otrok pošiljati k verouku,
v cerkev ali prejemati zakramente. Na živce pa so ji šli kateheti, ki so bili zelo dejavni in
zato so imeli večkrat hude težave.538 Kljub zelo težkim časom za Cerkev in za samo
katehezo, srečamo posamezne žene, ki so kot katehistinje velikodušno pomagale
duhovnikom pri dodatnem verouku, pripravi na zakramente in na praznike, v župnijskih
pisarnah, v pripravi pripomočkov za katehezo (razmnoževanje brošur), ipd. 539
Ker so se med kateheti pojavila vprašanja, ali ne bi prvo obhajilo dovolili šele v
drugem razredu, odgovarja škofija, da to ne pride v obzir, ker imajo otroci dolžnost iti k
obhajilu in ker jih je v enem letu mogoče pripraviti. Drugo vprašanje, ki se je pojavilo: Kaj
je minimum znanja? Odgovor: Tisto znanje, ki je potrebno, da nekdo more po veri živeti in
se zveličati (resnice, zakramenti, molitve). In tretje vprašanje: Kaj mora otrok znati na
pamet? Odgovor: Vero, očenaš, zakramente, božje zapovedi, pa tudi kesanje, nekaj resnic
in molitev.540
Kanonik in poznejši nadškof Jožef Pogačnik, ki je bil na katehetskem področju ves
čas izredno dejaven, je par let po zadnjem prihodu iz zapora (leta 1956) ustanovil Škofijski
katehetski svet (ŠKS), ga dolgo let vodil in mu dejansko predsedoval do svoje smrti.
Namen sveta je bil, da bi s »katehetskimi spodbudami, usmeritvami, katehetskimi načrti in
drugimi pripomočki, medsebojnim povezovanjem s katehetskimi ustanovami ter
izpopolnjevanjem veroučiteljev pomagal odpravljati povojno krizo kateheze pri nas in
spodbujal njeno prenovo«.541 Svet je skrbel tudi za povezavo z dekanijskimi katehetskimi
referenti, ki naj bi po dekanijah sčasoma oblikovali katehetske svete. V njih naj bi
sodelovali tudi starši veroukarjev, vendar do tega ni prišlo. V njegovem okrilju je leta 1970
zaživel tudi Nadškofijski katehetski urad, ki pa v tej vlogi ni dolgo deloval. Nadškof
Pogačnik je imel v načrtu, da bi se sčasoma ta urad preoblikoval v katehetski institut. Do
tega ni prišlo. Institut je bil veliko kasneje ustanovljen v okviru TF. Škofijski katehetski
svet je bil kasneje vključen kot komisija v Škofijski pastoralni svet, delovanje katehetskega
urada pa je prva leta po ustanovitvi (1981) skušala nadomestiti Pastoralna služba.
Dejavnejša je Cerkev postala na katehetskem področju ob popuščanju oblastnega
pritiska po letu 1958. Tega leta je izšel nov učni načrt za verouk od 1. do 8. razreda,
prilagojen tedanjim možnostim katehiziranja in opremljen z mnogimi praktičnimi
metodičnimi pripombami.542 Po zgolj sumaričnih v letu 1952, ko je bil verouk potisnjen iz
538
»Dolenjski list« je glede kateheta v Črnomlju pisal: »Kaplan Jože Bertoncelj ni zaželen, ker hujska otroke in noče
vedeti, kje se neha vera in se začne politika. Vsako popoldne ima v župnišču pouk za otroke iz ljudske šole in dijake iz
gimnazije, kjer jih poučuje razne predmete, se vtika v šolske razmere in hujska proti učiteljstvu z besedami: ‘Jaz učim iz
ljubezni do duš, oni pa le zaradi denarja.’ Učitelji ugotavljajo, da imajo učenci, ki ne obiskujejo verouka, boljše vedenje
kakor tisti, ki hodijo k verouku. Zato bomo mladino zavarovali, da ne bo šla po Bertoncljevih stopinjah. Preveč smo
prestali, da bi komur koli dovoljevali, da bi izigraval verska čustva naših ljudi.« (Prim. L. Ceglar, n. d., 109.)
539
540
Okrožnica 2/1955.
541
Prim. J. Bertoncelj, Škofijski katehetski svet – Ljubljana, 656.
542
Načrt je izšel kot brošura z naslovom »Učni načrti za verouk«, Ljubljana 1958. To je ostal tudi kot zadnji uresničeni
načrt, po katerem so bili sestavljeni priročniki za vse razrede osemletke. Poznejša dva poskusa »Katehetski načrt« in
Načrt za katehezo mladostnikov« iz leta 1978 sta ostala le neuresničena predloga. (Prim. A. S. Snoj, Načrti za katehezo
na Slovenskem, 424.
144
šole v mrzle cerkve, so to prva obširnejša navodila o poučevanju verouka. To leto jeseni je
bilo katehezi posvečeno tudi posebno pastirsko pismo. Naslednje leto je izšel Veliki
katekizem, ki ga je pripravil katehetski svet ljubljanske škofije s sodelovanjem zastopnika
mariborskega katehetskega sveta. Napisan je v 30 učnih enotah. Vplivati hoče na vse
otrokove zmožnosti, ne samo na razum, ga učiti in vzgajati obenem. Leto pozneje je izšla
druga popravljena in pomnožena izdaja Malega katekizma. Leta 1961 je izšel pri Zadrugi
katoliških duhovnikov mali krščanski nauk za drugi veroučni razred, naslednje leto pa
Krščanski nauk za 3. letnik, vendar je bila naklada še omejena. Leta 1963 je izšel še
Verouk 4.
Ker je oblast delovala zelo načrtno in povsod, kjer je mogla, proti veri in Cerkvi, je
tudi ta morala odgovoriti na razkristjanjevanje načrtno in prizadevno. V nižjih razredih ji je
uspevalo obdržati pobudo, pri višjih starostnih skupinah pa je hitro izgubljala vpliv. »V
Sloveniji je v obdobju od 1953 do 1960 obiskovalo verouk vsaj za prvo obhajilo in birmo
povprečno 95, 4 odstotkov mladine med 7. in 15. letom. Na podeželskih župnijah je bil
odstotek zelo visok, 98 do 100. V manjših mestih, industrijskih krajih in podeželskih
župnijah, pomešanih z delavstvom in uradništvom, je bil že nižji, 84 do 99 odstotkov. Še
nižji je bil v mestih Ljubljana, Maribor, Celje, Trbovlje, in sicer 78 do 90 odstotkov.
Vendar pa se je rednega verouka, ne samo pred prvim obhajilom in birmo, udeleževalo
npr. v šolskem letu 1958/59 le 55, 3 odstotkov učencev osemletk. Še slabši obisk verouka
se kaže za isto leto pri srednješolcih od 15. do 19. leta: 3, 5 odstotkov. Od študentov na
univerzi se je zanje prirejenega verskega pouka leta 1958/59 udeleževalo le 1, 4
odstotka.«543
Kot sad skupnega prizadevanja takratnih katehetskih delavcev v vseh treh škofijah
je bil leta 1959 ustanovljen Medškofijski katehetski svet (MKS), v katerem je od vsega
začetka imel pomembno vlogo prav ljubljanski ŠKS in v njem delujoči katehetski
delavci.544 Ta je potem prevzel nalogo pripravljanja in izdajanja katehetskih pripomočkov
in organiziral razne oblike izobraževanja in posvetovanja. V ta namen so bili po letu 1965
organizirani katehetski tečaji po različnih krajih, po letu 1971 pa so tudi kateheti in
katehistinje ljubljanske nadškofije množično obiskovali tečaj na Mirenskem gradu.545
Kakšno vsebino so imeli katehetski tečaji na Mirenskem gradu in kasneje tudi v
Mariboru oziroma v Nazarjah ter v Celju, prikazuje naslednja preglednica.
Katehetski tečaji:
št.
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
543
leto
1971
1972
1973
1974
1975
1976
1977
1978
naslov
Kateheza odraslih
Kateheza mladine
Kateheza predšolskih in šolskih otrok
Katehaza odraščajočih
Zakonci – družinska kateheza
Človeško dozorevanje
Krščansko dozorevanje
Katehetska govorica
vsebina*
Odrasli
Mladina
Šolarji
Odraščajoči
Družina
Dozorevanje
Dozorevanje
Govorica
Prim. Slovenska Cerkev in socialistična Jugoslavija, 31.
»Na tem področju je bilo narejenih nekaj pomembnih korakov za področje kateheze na Slovenskem. Po vojni, po letu
1952, ko je bila onemogočena kateheza in verouk v šoli, se je naenkrat Cerkev znašla v praznini, ni imela ne učbenikov,
ne prostorov, ne načina, kako pristopiti k temu delovanju. Zato je pomembno prav delo Smerkolja, njegovih sodelavcev,
Pangerla, Metlikovca, Franja Gorniča, strokovno delo Dermota, Bertonclja. To povezovanje katehetov, ki so se
pogovarjali in načrtovali, je rodilo bogate sadove: bil je poenoten slovenski katehetski prostor.« (A. Uran, PSLpA.)
545
Že leta 1965 zasledimo prvo javno vabilo v škofijski okrožnici na katehetski tečaj, ki bo v Ljubljani, Mariboru in
Vipavi in bo povsod trajal 2 dni. Prav tako tudi obvestilo, da se naslednje leto znova začenja Katehetsko-teološki seminar
na Teološki fakulteti.
544
9.
10.
11.
12.
13.
14.
15.
16.
17.
18.
19.
20.
21.
22.
23.
24.
25.
26.
27.
28.
29.
30.
1979
1980
1981
1982
1983
1984
1985
1986
1987
1988
1989
1990
1991
1992
1993
1994
1995
1996
1997
1998
1999
2000
Krščanska skupnost in mala občestva
Krščanska družina – domača Cerkev
Kateheza odraslih
Sveto pismo v katehezi
Kateheza in bogoslužje
Uvajanje v zakrament sprave
Kateheza v službi krščanske poklicanosti
Evharistija in kateheza
Kateheza v slovenski sekularizirani družbi
Kateheza na Slovenskem danes in jutri
Duhovna razsežnost kateheze
Kateheza – vzgoja za nove odnose
dom, šola in župnija z celostno vzgojo
Vzgoja za karitas
Nova evangelizacija – novo upanje za mlade
Mediji in nova evangelizacija
Mladostnik med družino, Cerkvijo in družbo
Krstna kateheza – temelj vere
Birma
Vzgoja za temeljne družinske vrednote
Vzgoja in spremljanje duhovnega poklica
Katehet in zakrament sprave
145
Občestva
Družina
Odrasli
Sveto pismo
Bogoslužje
Sprava
Poklicanost
Evharistija
Družba
Prihodnost
Duhovnost
Odnosi
Vzgoja
Karitas
Evangelizacija
Mediji
Mladostnik
Krst
Birma
Družina
Duhovni poklici
Spoved
*Vsebina vsakoletnega tečaja je kratko povzeta v tem stolpcu z geslom, ki omogoča
lažjo primerjavo vsebine v posameznih letih in lažji pregled nad vsebino v celotnem
obdobju obstoja katehetskega tečaja.
Kot lahko vidimo iz tabele, so bile teme zelo različne in so se oblikovale glede na
posamezna aktualna vprašanja vsako leto sproti. Običajno so kateheti sami na vsakem
tečaju glede na trenutne žgoče probleme predlagali tematiko tečaja za naslednje leto.
Zadnjih nekaj let katehetski tečaj tematsko sledi pastoralnemu tečaju, ki je nekaj mesecev
pred njim.
Iz tega pregleda in drugih dejavnosti uvidimo veliko skrb Cerkve za oblikovanje
katehetov v pokoncilskem času. Velik poudarek so temu dajali poleg nekaterih katehetskih
strokovnjakov (Metlikovec, Dermota) tudi posamezni škofje.
Vabilu jugoslovanskih škofov vsem staršem, naj poskrbijo za verouk otrok v letu
1962 je naslednje leto sledila posebna spodbuda katehetom ob začetku verouka in poročilo
o stanju verouka po vizitacijah.
Leto 1964 je bilo glede kateheze precej dejavno. Katehetom je bil v uporabo močno
priporočen na novo pripravljen Dnevnik verskega pouka, v posebni prilogi je bila
priobčena Vprašalna pola o verskem pouku za gimnazijce. Šlo je za vprašalnik katehetom
o učnem načrtu, o stanju verouka v župniji, o načinu izvedbe, o stikih s starši, o potrebni
literaturi ...
Ob začetku šolskega leta so bila katehetom dana nekatera navodila. Ta določajo, da
je kateheza sistematično uvajanje otrok v krščansko življenje, zato je treba:
1. K verskemu pouku in verski vzgoji pritegniti vse osebe, ki imajo stik z otrokom.
2. Med odraslimi je treba dobiti pomočnike.
3. Razen otrok je treba vzgajati tudi starše.
4. Začetek katehetskega leta je praznik krščanskega nauka.
5. Uvajajo se nekatere novosti – novi učbeniki.
146
6. Otroci, ki so že razsodni in dovolj poučeni, naj gredo k prvemu obhajilu že preden
začno hoditi v šolo (Utemeljitev: zanje že velja nedeljska obveznost).
7. Na vseh stopnjah verouka mora biti posebej močna liturgična vzgoja.
8. Priporoča se uvajanje verskega pouka za odrasle (Metoda: bere in razlaga se iz Družine
ali Glasa koncila ...).546
Podobno je bilo isto leto naročeno duhovnikom, naj v počitniškem času poskrbijo
za katehezo gluhih otrok, ki so preko šolskega leta v državnih domovih, kjer verouk ni
mogoč. Organizirano katehezo gluhih srečamo od leta 1979 dalje za Bežigradom v
Ljubljani.
MKS je bil pobudnik za ustanovitev katehetske šole, ki je leta 1965 začela delovati
v okviru TF.547 Ta šola ali tečaj je v Ljubljani najprej potekal v obliki redne dveletne, od
leta 1973 dalje pa triletne šole in triletne dopisne šole.548 Tečaj se je leta 1980 preimenoval
v tečaj za pastoralne delavce (s katehetsko specializacijo), 1982 pa v Teološko-pastoralni
tečaj (s katehetsko specializacijo).549 Danes deluje kot štiriletna Teološko pastoralna šola v
okviru TF.
Leta 1967 je izšel veroučni učbenik za 5. razred, malo kasneje pa tudi navodila za
uporabo tega učbenika. Kvaliteta tega učbenika je razvidna že iz dejstva, da je bil dolga
leta v redni uporabi v mnogih župnijah.
Dve leti po koncilu (1967) je začela na Slovenskem izhajati pastoralna revija, ki
izhaja redno do danes. Ime je dobila po važnem dokumentu 2. vatikanskega koncila:
Cerkev v sedanjem svetu (CSS). Od vsega začetka je namenjala veliko prostora
katehetskim vprašanjem, saj je bila vsaj ena številka vsa leta tematsko posvečena
katehetskim vprašanjem. Od leta 1983 dalje je imela vsaka številka tudi t. i. katehetski
tematski blok, kjer so se objavljali prispevki o katehetskem dogajanju v tujini in doma.
»Tako je revija obravnavala pripravo veroučnih učbenikov in katehetskega načrta,
predstavila je domače ali tuje veroučne pripomočke (v zadnjem času posveča večjo
pozornost avdiovizualnim katehetskim pripomočkom), obravnavala je skoraj vse
pomembnejše katehetsko-oznanjevalne pristope z vidika posameznih obdobij človekovega
življenja (npr. delo s predšolskimi, posameznimi veroučnimi letniki, pošolskimi, odraslimi,
starši, drugimi kategorijami), dotaknila se je oznanjevalnih nalog pri obhajanju posameznih
zakramentov oziroma zakramentalov ali pobožnosti v cerkvenem letu, katehetom je v
pomoč pri njihovem nadaljnjem usposabljanju za oznanjevalno delo ipd.« 550
Leta 1968 je bilo objavljeno vabilo vsem dekanijskim referentom za katehezo k
povečani dejavnosti. Njihova služba je v tem, da so vez med kateheti in škofijskim
katehetskim svetom, sobratom pa pomoč z nasveti.
MKS je pripravljal ob izidu novih veroučnih knjig poletni celodnevni posvet, ki je
bil leta 1970 v Želimljem, pozneje tudi drugod, vendar je po kakih desetih letih usahnil. Po
letu 1977 se je uveljavil katehetski dan v začetku vsakega veroučnega leta, ki je obravnaval
različne katehetske vsebine, vsakič pa tudi predstavil nove učbenike. Tudi ta je po letu
1990 zamrl, ker je usahnilo delovanje Škofijskega katehetskega sveta, ki se je povsem
utopil v medškofijskem, kasneje Slovenskem katehetskem svetu.
546
Okrožnica 10/1964.
Prim. V. Dermota, Medškofijski katehetski svet, 377–378.
548
Potreba po ustanovitvi Dopisnega katehetskega tečaja je nastala leta 1966 zaradi vedno večjega števila laičnih
katehistinj, ki so poučevale katehezo poleg svoje redne zaposlitve in niso mogle prihajati na redni tečaj. Ta je skupaj z
rednim dvoletnim in od leta 1974 triletnim tečajem deloval do leta 1980, ko se je preoblikoval v tečaj za pastoralne
delavce in leta 1982 v teološko pastoralni tečaj s katehetsko specializacijo. Ta je v ljubljanski nadškofiji poleg Ljubljane
deloval občasno še v Kranju in Novem mestu. Prva uradna navodila o izobraževanju katehistinj ljubljanske nadškofije je
izdal nadškof Pogačnik leta 1968. (Prim. K. Ocepek, n. d., 12–18.)
549
Prim. K. Ocepek, Teološko-pastoralni tečaj, 681.
550
R. Valenčič, Cerkev v sedanjem svetu, 98.
547
147
Leta 1970 je MKS izdal prve kateheze za predšolske otroke. Ko je leta 1972 želel
ugotoviti, kakšno je stanje na področju kateheze in je bil razposlan poseben vprašalnik, je
poročilo o stanju kateheze v dekaniji poslalo le 10 dekanijskih katehetskih referentov.
Vendar je mogoče na tej osnovi ugotoviti približno stanje, ki se zrcali v naslednjih
ugotovitvah:
1. Ni še povsod primernih učilnic, vendar je verouk le malokje še v cerkvi.
2. Uporabljanje veroučnih pripomočkov je različno.
3. a.) Predšolski verouk si s težavo utira pot;
b.) najbolj je razširjen verouk šolskih otrok, predvsem do birme;
c.) pošolski verouk ni vpeljan po vseh župnijah;
č.) vzgoja birmancev je neenotna;
d.) v vseh župnijah še ni vpeljan ministrantski verouk;
e.) verouk za odrasle postaja vedno večja potreba;
f.) potrebno je nenehno oblikovanje katehetov.551
Samo leto dni za originalom (1972) je izšel tudi v slovenščini Splošni katehetski
pravilnik, ki je med drugim naročal tudi sestavo škofijskega pravilnika, vendar do njegove
izdelave ni prišlo.
Obdelava statističnih podatkov, ki so se za področje verouka začeli zbirati v
ljubljanski škofiji leta 1965, je pokazala, da je število veroučencev po tem letu tja do leta
1973 precej naraščalo, in sicer od 54,3 % na 68,7 %, po tem letu pa je vzporedno s
poprejšnjim upadanjem krstov med novorojenimi padala tudi udeležba pri verouku in v
letu 1984 pristala na 56,3 %. Ob tem pa se je pojavljalo nekaj novega, namreč, da so se
začeli vključevati v verouk tudi otroci v višji starostni dobi, se pravi ne v prvem razredu,
ampak pozneje, kar je zahtevalo posebno delo z njimi.552
Leta 1972 je začela samostojno izhajati mesečna veroučna revija Mavrica, ki je
odigrala pomembno vlogo v katehezi, zlasti v prvem obdobju. S svojo visoko naklado do
45.000 izvodov in sodelovanjem 120 veroučnih šol s slikovnimi in tekstovnimi prispevki,
je močno vplivala na delo katehetov.553 Sčasoma pa je postala revija preveč stereotipna in
ni izzvala več toliko zanimanja ne pri veroučencih ne pri katehetih, zato je začela naklada
padati. Vzporedno s tem se je manjšal tudi vpliv te revije na delo posameznih katehetov.
Šele v zadnjem času je prišlo do zamenjave koncepta, vendar je v tem času bralna kultura
tako padla, da se revija le stežka pobira iz mrtvila.
Deset let po ustanovitvi Mavrice je uredništvo začelo z organiziranjem romanja
bralcev Mavrice ob koncu veroučnega leta na znamenite Marijine božje poti v vseh treh
škofijah. Romanje Mavričarjev na Brezje z vlakom iz Ljubljane in na druge načine od
drugod, je bila primerna spodbuda ne samo za bralce in sodelujoče pri mavričnih veroučnih
igrah, ampak tudi za druge veroukarje, posebno v času, ko je bila Mavrica močno
priljubljena.
Ko so bili leta 1977 slovenski škofje ad limina v Rimu, je papež zelo pohvalil
slovenska prizadevanja za katehezo in spodbudil k nadaljnjemu delu, zlasti zaradi
»znanstvenega materializma« po šolah in v tisku. Zato je takoj v začetku naslednjega leta
Pogačnik še bolj prizadeto potožil, kako je iz vizitacij razvidno, da nimajo vse župnije
mladinskega verouka, čeprav po njegovem mnenju sodi med duhovnikove poglavitne
dolžnosti. Na koncu kar pribije: »Vpeljite ga povsod!«554 Leto pozneje so bili objavljeni
obširni napotki duhovnikom o vsebini in možnih pripomočkih za katehizacijo pošolske
mladine.
551
Okrožnica 12/1972.
Prim. R. Lešnik, Obisk osnovnošolskega verouka v ljubljanski nadškofiji v letih 1964/65–1984/84, 152–154.
553
Prim. J. Bertoncelj, Mavrica – mesečna veroučna revija, 373–374.
554
Okrožnica 1/1978.
552
148
V skrbi za boljšo birmansko pripravo so začele nastajati posamezne pobude po
nekaterih župnijah, ki naj bi dvignile kvaliteto dotedanje priprave na zakrament. Posebej
velja omeniti izid prvega posebnega priročnika za pripravi na birmo leta 1979 z naslovom
Sprejmi potrditev, dar Svetega Duha. Pripravil ga je in v svoji župniji preizkušal župnik
France Dular. Sprva je izšel v zelo skromni obliki, a ker je bilo zanj veliko povpraševanje
med kateheti, je bil v mnogih naslednjih izdajah precej izboljšan. Sčasoma so ga uvedli v
svojih župnijah skoraj vsi kateheti in ga s pridom uporabljali tja v devetdeseta leta, ko ga je
počasi nadomestil nov učbenik, ki ga je izdal Slovenski katehetski svet. Uvajal je namreč
delo po majhnih skupinah, ki so jih vedno bolj prevzemali laiki. Priročnik so na začetku
dopolnjevala tudi posebna mesečna pisma staršem birmancev.
V letu 1980 so bila po vseh dekanijah izvedena katehetska posvetovanja med
duhovniki o navodilih, ki jih je prinašala spodbuda Janeza Pavla II. O katehezi v našem
času (Cathehesi tradendae). Tega leta je na TF v okviru izmenjave predavateljev med
fakultetami predaval tudi profesor katehetike iz Regensburga. Tega leta je začel delovati
tudi Salezijanski katehetski center, ki ga je ustanovil Salezijanski inšpektorat v Ljubljani.
Nadaljuje predvojno bogato delo salezijancev na področju družbenega obveščanja, se
posveča izobraževanju salezijancev na katehetskem področju, izdaja pa tudi knjige in
katehetske pripomočke, v prvi vrsti avdio-vizualne.555
Skupnost slovenskih katehistinj in katehistov, ki so jo ustanovili slovenski škofje
leta 1982, ima svoje začetke v ljubljanski nadškofiji že leta 1963, ko so se začele redno
srečevati z namenom strokovnega izpopolnjevanja katehistinje iz reda uršulink. Kmalu so
se jim pridružile še druge in tako je skupnost dobila leta 1966 škofijski ovir, kasneje pa
prešla še v drugi dve škofiji.556 Ker v katehezi razen duhovnikov ne deluje veliko moških
laiških katehistov, sestavljajo skupnost v glavnem redovnice in laiške katehistinje. Večina
med njimi pa je takih, ki delujejo zgolj prostovoljno in to eno ali le nekaj ur tedensko. V
veroučnem letu 1988/89 je delovalo v ljubljanski nadškofiji 45 laiških katehistinj, 58
redovnic in 7 katehistov-laikov, skupno torej 110. Med njimi ima večina diplomo
katehetskega, oziroma teološko-pastoralnega tečaja, le kakih 10 % laiških in nekaj manj
kot 30 % redovniških katehistinj ima tudi višjo izobrazbo, to je diplomo TF, magisterij ali
doktorat. Zaradi siceršnje velike koncentracije redovnic v ljubljanski nadškofiji, so bile, za
razliko od ostalih dveh škofij, samo tu redovnice v katehezi številčnejše kot laiške
katehistinje. V slovenskem merilu je bilo v tem času laiških za kakih 15 % več kot
redovnic.557
V letu 1984 je bil sprejet predpis, naj imajo vse katehistinje in katehisti kanonično
poslanstvo (missio canonica), ki ga izda krajevni škof, velja pa za vso Slovenijo. Zahteva
se za vsako redno poučevanje verouka. Skupnost slovenskih katehistov in katehistinj od
leta 1978 prireja vsako leto študijsko posvetovanje, ki je od leta 1980 vedno v Stični, kjer
se je sprva zbralo 45 do 50, zadnja leta pa med 75 in 85 udeležencev in udeleženk. Za
laiške katehistinje prirejajo vsako leto tudi posebne duhovne vaje.
Leta 1985 so izšli prirejeni avstrijski katehetski priročniki za štiri višje razrede
osemletke. Ker novih ni bilo mogoče pripraviti, je bila narejena priredba učbenikov iz
tujine. Uvajali naj bi jih postopno, vendar so bili le delno sprejeti, saj so bili narejeni za
drugačne razmere, drugačna pričakovanja mladih, pa tudi drugačno miselnost katehetov. V
tem letu je bilo zanimivo srečanje župnikov, ki so v svojih župnijah imeli katehistinje in
katehiste.
555
Prim. F. Škrabl, Salezijanski katehetski center – Ljubljana, 584.
Prim. K. Ocepek, Skupnost Slovenskih katehistinj in katehistov, 601–602.
557
Prim. K. Ocepek, Če pšenično zrno umre, obrodi obilo sadu, 24–25.
556
149
Ob pastoralnem letu o posredovanju vere leta 1989 so škofje napisali posebno
pismo o katehezi. Za novo veroučno leto 1990 so izšle kot prve v sklopu osnovnošolskih
katehez nove kateheze za 1. razred, naslednja leta pa postopoma še za ostale razrede.
Leta 1985 je izšel že omenjeni priročnik za pripravo na sveto birmo z naslovom
Pridi, Sveti Duh, ki ga je leta 1991 SŠK potrdila kot uradni učbenik za splošno uporabo.
3.1.2.1 Mladinska pastorala
Mladinsko in študentsko pastoralo obravnavamo v okviru kateheze, čeprav bi po
svojem obsegu in vsebini zaslužili obširnejšo obravnavo. Vsaj v svojem začetku okrog
koncila in po njem, v veliki meri pa je to še danes, je bilo pastoralno delo med
srednješolsko in študentsko mladino omejeno zgolj na katehezo. Najprej kaj drugega sploh
ni bilo mogoče, saj je oblast vsako drugo delovanje duhovnikov z mladimi označila za
»vzporedne strukture«, ki imajo namen rušiti to, za kar si prizadeva država. Zato je bilo
tako delo označeno za državi sovražno. Mnogi duhovniki so zaradi tega imeli precejšnje
težave z tajno policijo in napadi v javnih medijih.
Mladinska in študentska pastorala sta tudi po načinu dela naravno med seboj
povezani, saj je študentska nujno nadaljevanje mladinske. To se je posebej pokazalo na
samem začetku tozadevnega organiziranega pastoralnega delovanja pri nas. Taka dejavnost
se je mogla začeti razvijati šele po letu 1960, ko so se za to ustvarili nekateri družbeni
pogoji. Predvsem pa je dal zagon drugi vatikanski koncil, zlasti njegova Izjava o krščanski
vzgoji, na katero so se mogli tudi pred oblastjo sklicevati duhovniki in škofje. Ko govori o
tistih, ki so odgovorni za vzgojo mladih, pravi, da »prav posebna vzgojna naloga pripada
Cerkvi«.558
»Skoraj dve desetletji po zadnji vojni ni mogoče govoriti o posebnih oblikah
pastoralnega dela med mladimi in za mlade, ker je bilo s strani državnih organov
prepovedano, da bi se Cerkev ukvarjala s čimerkoli, kar je presegalo bogoslužje, omejeno
na cerkvene prostore.«559 Za delo na tem področju so manjkale cerkvene organizacije,
združenja ali društva in laiških sodelavcev ni bilo mogoče dobiti, ker za to ni bilo
družbenih pogojev. Ti so se začeli spreminjati šele po koncilu in z obnovitvijo
diplomatskih odnosov med Svetim sedežem in jugoslovansko državo.
Že v času pred koncilom najdemo zametke dela z mladino, vendar se to še ni
odvijalo načrtno in organizirano, ampak je bilo odvisno predvsem od iznajdljivosti
posameznih duhovnikov. Začetek v tej smeri smemo videti v predavanjih za študente pri
frančiškanih v Ljubljani, ki jih je vodil p. Roman Tominec, ki je za to imel tudi
zadovoljivo politično zaslombo. Popolnoma nov pristop k mladini je razvil tudi prehitro
preminuli kaplan Miro Perme v t. i. »šempetrski skupini«. Močno spodbudo pa je pomenil
tudi vsemestni misijon leta 1962 v Ljubljani. Ta je takrat naletel na veliko odzivnost
mladine, ki je v Cerkvi iskala prostor za bolj svobodno družbeno udejstvovanje.560
Leta 1964 je bil organiziran pri frančiškanih na Tromostovju v Ljubljani poseben
verouk za srednješolce, ki so čakali na odhod vlaka ali avtobusa, dve leti kasneje, leta 1966
558
Prim. KV 3.
J. Gril, Mladinska pastorala v Sloveniji po vojni, 27.
560
»L. 1962, ko je bil v Ljubljani veliki vsemestni misijon, so povabili tudi mene. Še danes se spominjam, kakšna gneča
je bila v dvoranici na frančiškanski porti. Ko sem hotel vstopiti, je nastalo kričanje: Dajte prostor vsaj za predavatelja!
Komaj sem prišel na svoj prostor in sem začel svoje predavanje – z rokami ob telesu. Lahko sem govoril z usti, tudi z
glavo sem lahko kaj poudaril – za roke ni bilo prostora. Še bolj pa se spominjam tistega nepopisnega razpoloženja,
zanimanja, iz mladih so kar vrela vprašanja, pomisleki in domisleki, pojasnila, tudi dovtipi – vse v tako veselem in
sproščenem ozračju, v smehu in resnobi, da se je kar čutilo: To je tisto, kar študentje potrebujejo. Stojijo pred življenjem
in hočejo videti smisel, cilj, konec vsega.« (M. Žužek, Cerkev za študente in študentje za Cerkev, 124.)
559
150
pa ob nedeljah v Alojzijevišču verouk za tisto mladino, ki se ni mogla zbirati med tednom,
zlasti tista v internatih.
V pokoncilskem času je Cerkev veliko svojih energij vložila v delo s srednješolsko
mladino, ki je ni bilo tako lahko pridobiti kot osnovnošolce. Prehod iz osnovne šole v
srednješolsko obdobje je bil ves čas krizna doba, ko je mnogo nekdanjih dobrih
osnovnošolskih veroukarjev enostavno ušlo Cerkvi iz rok. Zato so se zlasti mlajši
duhovniki zelo trudili, da bi v vsaki župniji ustanovili mladinsko skupino, v kateri so se
zbirali mladi iz srednjih šol, ponekod tudi študenti. Tedensko so se srečevali v župniščih,
skupaj molili, prepevali, obdelovali razne teme, ki so bile mladim blizu in tudi skupaj
praznovali ali načrtovali skupne župnijske akcije in izlete. »Sredi razkristjanjenja so lahko
taka občestva jedra nove duhovne rasti. Od njih je odvisna rast božjega kraljestva,
bodočnost naše Cerkve in naroda.«561 Čeprav je tri četrtine župnij v začetku osemdesetih
let v ljubljanski škofiji imelo mladinski verouk, so mogle take skupine zajeti le manjši del
mladih, v tem času le vsakega sedmega ali osmega mladinca ali mladinko.562
Leta 1967 je bil narejen veroučni načrt za gimnazijce, ki ga je izdal ordinariat. Z
njim je hotel dati nov zagon delu na področju mladinske pastorale.
»Ni prav, da nekateri cele tedne odlašajo in čakajo, da se urniki v šolah ustalijo« in
zelo kasno začnejo z veroukom jeseni. »Prav tako se povsod priporoča verouk za
doraščajoče in odrasle. Najlaže se to izvede po stanovih in v obliki dialoga o verskih
vprašanjih, ki jih prav tedaj zanimajo. To je ‘priložnostni verouk’«.563
Kmalu se je pokazalo, da zgolj kateheza v obliki predavanj, vprašanj in odgovorov
mladini ne zadostuje.564 Začela so se oblikovati mala občestva mladih, ki so se zbirala
mesečno ali tedensko. Tu so si mladi sedeli v krogu drug drugemu nasproti in izmenjavali
svoja izkustva. Duhovniki so se učili skupinske dinamike in poskušali dati čim več
življenja ustaljenim srečanjem. Zato so take skupine rasle kot gobe po dežju. Skupine so
prirejale tudi razne prireditve, pri katerih so se prepevale verske popevke, brala pričevanja
in izpovedi ter so omogočale družabno srečevanje mladih.
Vzporedno s pojavom mladinskih skupin so se pojavila nekatera cerkvena duhovna
gibanja, za katera so bili najbolj odprti in sprejemljivi ravno mladi ljudje.
Pri tem so se župnije znašle pred hudimi problemi, ker za takšna srečanja ni bilo
primernih prostorov. Marsikje so se srečevali v zakristijah, v preurejenih kleteh župnišč,
ipd. Vedno bolj so se začele kazati tudi potrebe po primernih učbenikih in drugih
pripomočkih. Za to pa je bilo potrebno vzpostaviti tudi ustrezno cerkveno strukturo.
Posebno obliko pastoralnega dela z mladimi predstavlja veliko prizadevanje
duhovnikov za udeležbo mladih na duhovnih vajah. Iz mnogih opuščenih župnišč in
samostanskih poslopij so bili prirejeni za duhovne vaje bolj ali manj ustrezni prostori, ki so
nudili streho mladim v času vikendov in zimskih ter poletnih počitnic. Polagoma se je v
nadškofiji razvilo okrog trideset takih centrov, ki so jih v večini primerov vodili redovniki
in redovnice. Duhovne vaje so veliko prispevale za osebno rast posameznikov, a navadno
niso aktivirale skupin za družbeno delo.
Najmočnejše središče v tem smislu se je razvilo v cistercijanskem samostanu
Stična. Tam so se ustalila vsakoletna jesenska srečanja mladine, katerih začetek je bil leta
561
M. Žužek, Koncilski val med našo mladino, 37.
Prim. R. Lešnik, Mladinski verouk v očeh statistike, 38.
563
564
»Prepevali smo, jaz sem jim predaval, nato smo debatirali, na koncu molili in se razhajali – z občutkom, da nam nekaj
manjka. A kaj? Nekoč sem povabil k pogovoru vse, ki jih to muči. Zbralo se nas je kakšnih deset. Najbolj jasno misel je
imel pravkar diplomirani Jože: Narobe se mi zdi, da se hodimo gledat samo v hrbet. Sedimo drug za drugim, poslušamo
predavanja, debatiramo s predavateljem, gledajoč vanj, vsem drugim, ki so pred nami, vidimo le v hrbet, tistim, ki so za
nami, še to ne; nato vstanemo in molimo in govorimo z Bogom, gledajoč v hrbte pred seboj – in se razidemo, ne da bi se
spoznali, se povezali, si bili v oporo. Čutili smo, da je zadel v črno. Začeli smo iskati potov, kako bi to pomanjkljivost
odpravili.« (M. Žužek, Cerkev za študente in študentje za Cerkev, 123–124.)
562
151
1980 in so postajala vedno bolj množična, saj so privabljala tisoče mladih. Ves ta čas so
pomenila mogočno manifestacijo vere mladih. Nekdanja komunistična oblast ni prikrivala
nelagodnosti, ker sama ni mogla zbrati skupaj tolikega števila mladih, niti na zabavnih
prireditvah ne. Za dober odziv mladine je poskrbel vedno aktualen program in močno
angažiranje katehetov in katehistinj.
Leta 1985 je bila pri ordinariatu ustanovljena služba mladinskega kaplana. Ta naj bi
skušal čim bolje spoznati položaj mladih in njihove verske, nravne in človeške potrebe,
študiral vprašanje mladinske pastorale, iskal osebni stik z duhovniki in mladinskimi
skupinami ter jim z nasveti pomagal. V začetku je imel en duhovnik samo to poslanstvo,
potem je bila naloga zaupana kaplanu na eni od župnij, kasneje pa pripojena voditelju
študentske pastorale. Ker se je v vlogi študentskega duhovnika eden posvečal ves ta čas
izključno temu delu, se je tekom let razvila zelo razvejana dejavnost, ki vsebuje tako
množične shode, kot romanja, založništvo in redno dušno-pastirsko oskrbo študentov. Ima
na voljo svoje prostore, ki so postali center mladinske pastorale za vso Slovenijo.
Mladinski verski tabor (MVT) naj bi poiskal vsebino in metodo prihodnje
mladinske pastorale. Izvedbo MVT so podprli tudi slovenski škofje. Za pripravo na ta
dogodek je bil organiziran poseben pastoralno-študijski dan. Da bi bilo delo uspešnejše, je
izšel delovni tekst, ki je vseboval več razprav o mladinski pastorali pred drugo svetovno
vojno in po njej in o položaju mladih v družbi. Besedilo je zanimivo za presojo stanja na
mladinski sceni v tistem času. Tedanja mladina je bila rojena v sedemdesetih letih, ki v
slovenskem prostoru veljajo za čas sorazmerne blaginje. Le manjši del mladine je bil
družbeno aktiven in se je v tem času zavzemal za demokratizacijo družbe, večina pa je bila
indiferentna. Zavzemala se je za vzhodne religije, od Cerkve pa je bila precej odtujena.
Približno dve tretjini župnij naj bi imelo svojo mladinsko skupino. Te so bile večinoma
zelo pasivne.565
V tem času je že čutiti usihanje »cvetoče dobe mladinskih veroučnih skupin, ki je
trajala nekako 15 let«, zato je mladinska pastorala zastala ali celo nazadovala. Morda je
bilo temu krivo tudi dejstvo, da je bilo »vodstvo skupin močno klerikalno«. Kljub temu so
bili odnosi v skupinah prijateljski in prisrčni. Čeprav skupine niso imele nekih napisanih
pravil za delo, so postajala njihova srečanja zelo stereotipna.566
MVT je potekal v Ljubljani od 29. aprila do 2. maja 1990. Glavno dogajanje je bilo
na TF in v Dravljah. Obsegal je pričevanja mladih, predstavitev skupin kot so Skavti ter
Vera in luč. Nudil je različne dejavnosti od dramske do glasbene, ogled razstav, filmov,
okroglih miz, molitve. Sočasno je potekal spored za zastopnike mladih, duhovnih gibanj,
duhovnike, redovnike, starše in druge.
Leta 1992 je bila zaradi nezadovoljivega stanja pri delu z mladimi ustanovljena
komisija za prenovo pastorale mladine. Vendar kakih otipljivih rezultatov ni dala. Zaradi
prihoda novih generacij mladih, prejšnji pastoralni prijemi, ki so se razvili v za Cerkev
težkih družbenih okoliščinah, niso več nagovorili mladih v takem številu kot nekdaj. Zato
je precej upadlo navdušenje duhovnikov in drugih katehetov za mladinsko delo. Ves čas je
čutiti sicer zavedanje, da je delo z mladimi pomembno, vendar množičnega iskanja novih
rešitev ni bilo čutiti. Manjše število pastoralnih delavcev poskuša najti nove metode dela, a
širše podpore ne dobijo.
Nov način dela z mladimi v novih družbenih razmerah pomenijo razna združenja in
organizacije, ki zajamejo manjše število mladih. Niso še toliko razširjena, da bi pomenila
učinkovitejši premik v mladinski pastorali. Še največ mladine so v svoje vrste pritegnili
skavti, ki so se organizirali kmalu, ko so se s spremembo režima za to ustvarile možnosti.
565
566
Prim. V. Potočnik, Mladi v družbi in Cerkvi, 24–26.
Prim. J. Gril, Mladinska pastorala v Sloveniji po vojni, 29.
152
3.1.2.2 Študentska pastorala
Nekako v leto 1967 sodijo prvi zametki Medškofijskega odbora za študente (MOŠ),
ki je nastal na osnovi delovanja posebne komisije za študente v okviru Medškofijskega
pastoralnega sveta (MKS). Prišlo je do plenarnega posvetovanja zastopnikov vseh
študentskih občestev v Nazarjah poleti 1969. Temu je sledila uradna ustanovitev MOŠ-a
leta 1971. Služba študentskega duhovnika – medškofijskega asistenta, ki se je posvečal
samo študentski in mladinski pastorali, je postala v nadškofiji stalna ustanova.
Na pokoncilskem misijonu v Ljubljani se je pokazala tudi potreba po srečanjih za
izobražence. To se je uresničilo v vsakoletnih velikonočnih konferencah pri Sv. Trojici v
Ljubljani in v teološkem tečaju za laike na TF, kjer je bil odziv resnično izjemen.567
Za celoten razvoj tega tečaja lahko rečemo, da je bil nekaj posebnega. V duhovno
sušo komunističnega enoumja, je padlo seme koncilske prenove Cerkve pri laikih kakor v
bujnega življenja željno zemljo, zato je bil obisk na tem tečaju vedno večji. Tečaj je
postajal vedno bolj odprta javna tribuna. Še več. Dolga leta je bil edina kolikor toliko
svobodna tribuna, ki je izjemno zaznamovala duhovni razvoj študentov in izobražencev.
»Že samo dejstvo, da sredi slovenske prestolnice in sredi komunističnega enoumja obstoji
prostor svobodnega razpravljanja o vseh smereh človeške misli, tudi o marksizmu in
dialektičnem materializmu, je pomenilo odpiranje in zračenje našega duhovnega prostora.
To je bil odločilen prispevek naši demokratizaciji.«568
Prva štiri leta oblast tečaju ni delala težav. Te so se začele, ko se je tečaj razdelil v
Osnovni teološki tečaj, ki je trajal dve leti, in Teološki tečaj o aktualnih temah za študente
in izobražence, ki je trajal dva tedna vsako jesen z aktualnimi predavanji ob večerih in je
privabljal vedno več mladih. Nastalo je tako zanimanje za predavanja, da je bilo treba v
naslednjih letih delno ponoviti vsaj nekaj predavanj tudi v mestih: Kranj, Gorica (Italija),
Celje, Velenje, Ptuj, Novo mesto, Murska Sobota, Beltinci, Tinje (Avstrija), Trst (Italija),
Nova Gorica in Koper, v Mariboru pa se je tečaj ponovil v celoti. Že leta 1972 je MOŠ
izdal ciklostirano izdajo predavanj. Kasneje so nekatera izhajala v reviji Znamenje, a ker
so tam nastale težave, so od leta 1977 naprej izhajali samostojni zborniki. To je postajalo
oblasti le preveč, zato je o tem razpravljala tudi tajna Mikrokoordinacija in poskušala
predavanja in izdajanje preprečiti.569 Oblast se je pri tem posluževala raznih oblik pritiska,
npr. na nadškofa Pogačnika, na medškofijskega asistenta Rudija Koncilijo, na predavatelje,
ki so iz strahu odpovedovali predavanja zadnji hip, pa tudi s provokativnimi vprašanji na
listkih pri plenumu, ki so že na prvi pogled pričala, da jih je podtaknila tajna policija.570
Ker to ni zaleglo, so sledile obsodbe na zapor (Koncilija, Puc, Krašovec), prepoved
tiskanja določenih predavanj (Rode), napadi v časopisju, vplivanje preko oblasti bolj
naklonjenih predavateljev (Grmič, Janžekovič) in urednikov (Vodeb).571
567
»Novembra 1967 smo pripravili 12 večerov s predavanji na Teološki fakulteti v Ljubljani. Profesorji so radi obljubili
sodelovanje, če bo le kaj slušateljev, vsaj dvajset do trideset. Prvi večer jih je bilo – 250. Stara predavalnica je bila vse
prej kot primeren prostor, a število je naraščalo, zasedli smo hodnike, nato ozvočili druge učilnice.« (M. Žužek, Cerkev
za študente in študentje za Cerkev, 125.)
568
M. Žužek, Koncilski misijon, 12.
569
Ta je na svojem sestanku ugotovila: »Povedati je treba, da to ni verski tisk, ker obravnava izrazito politične in
družbene probleme. Predvsem zaradi tega, ker gre za predavanja, ki jih je organiziral MOŠ in ki daleč presegajo
dejavnost, s katero naj bi se ta obor ukvarjal. To je stalna tendenca MOŠ-a, ki je vsekakor ne kaže tolerirati. Nekatere
prispevke bi kazalo v dogovoru z avtorji objaviti v Znamenju, vseh pa nikakor.« (L. Bizilj, n. d., 48.)
570
Prim. R. Koncilija, O aktualnih tema za študente in izobražence, 21.
571
Za razumevanje takratne dobe je koristno vedeti, katere stvari je takratna oblast najbolj zamerila. Rodetu njegovo
predavanje, v katerem je kritično obravnaval kult osebnosti. V tem je oblast videla kritiko predsednika države Tita,
čeprav, ga predavatelj ni omenil. Ker je oblast grozila s prepovedjo celotnega zbornika, je pisec predavanje umaknil.
Oblast ni prenesla izjave nekdanjega ateista Puca, da so ateisti »večinoma brez notranjega življenja in zato navezani na
zunanje znake: na življenje, moč, denar, seks in modne muhe, ki jim pestrijo življenje. Do greha imajo čisto ‘človeški’
odnos: grešijo vselej, kadar mislijo, da jim to ne bo škodovalo«. (M. Puc, Kako so možni misijoni med ateisti, 70).
153
Vse te akcije oblastnih organov pa so samo dodatno delale reklamo tečaju, ki se ga
je udeleževalo vedno več ljudi, tako da so mogli mnogi udeleženci spremljati predavanja le
z dvorišča, kajti dvorana je bila že davno pred začetkom nabito polna.572 Vsakoletni
teološki tečaj je vsa leta privabljal veliko število poslušalcev, čeprav se je po spremembi
režima zanimanje zanj zmanjšalo.
V tridesetih letih obstoja je bilo na tečaju 393 predavanj, od katerih so jih imeli 301
(76,5 %) teologi in 92 (23,4 %) laiki. V tem času se je zvrstilo 134 predavateljev, tako da
je vsak imel povprečno nekaj manj kot 3 predavanja. Tudi po številu predavanj na enega
predavatelja so teologi daleč v ospredju, saj je prvi laik (pisatelj Rebula) s 5 predavanji šele
na 18. mestu. Med predavatelji, ki so imeli samo eno predavanje, je okrog 65 % laikov.
Večinoma so ti sodelovali s predavanji, ki so aktualno političnega ali družbenega
značaja.573
Splošni pomen in oceno tečaja bi mogli povzeti po enem izmed prvih udeležencev:
»Začel sem študirati v letu, ko se je rodil Teološki tečaj. V ozračju partijske diktature je
pomenil prostor in možnost drugačnosti, priliko za iskanje, za dialog, nekaterim dobesedno
za odžejanje. Tečaj ni mogel zapolniti vseh vrzeli, ki so se odprle na področju krščansko
navdahnjene misli na Slovenskem po drugi svetovni vojni, ko je revolucionarna oblast
hotela Cerkev stisniti v geto, nekako še tolerirala hierarhijo, preprečevala pa razvoj
krščanske laiške misli in samozavesti v odprtem družbenem prostoru. V takih okoliščinah
ni bilo nenavadno, da se je tečaj najprej ukvarjal z ožjimi teološkimi vprašanji, da so
nastopili predvsem duhovniki. Na začetku je bil to res tečaj za laike. Kasneje je nastopilo
tudi več laikov.«574
Leta 1971 so se ob zaključku šolskega leta začela celonočna peš romanja mladih iz
Ljubljane in drugih krajev na Brezje, ki so se jih na začetku najbolj številčno udeleževali
študentje, kasneje pa tudi drugi mladi in odrasli. Zaradi svoje izjemnosti in skrivnostnosti,
so bila vedno dobro obiskana. Oblast je skušala nagajati preko prometnih predpisov, a ni
bilo uspeha. Mladi so čutili potrebo, da se Mariji zahvalijo za uspešno zaključeno šolsko
leto ali poprosijo za uspeh v novem. Romanje se zaključi z jutranjo mašo v Marijinem
svetišču, ki jo navadno daruje eden od škofov ob asistenci duhovnikov, ki mlade
spremljajo na romanju.
Študentska in mladinska pastorala sta vas čas tekli vzporedno in se medsebojno
prepletali. Razvoj študentske pastorale je pogojevalo predvsem dejstvo, da se je ta odvijala
v večjih mestih in je bila v glavnem medžupnijskega značaja. Mladinska pastorala pa se je
razvijala predvsem na podeželju in je bila vseskozi precej župnijsko pogojena. Zaradi
koncentracije študentov v mestih, posebno v Ljubljani, je bilo tudi vodstvu krajevne
Cerkve jasno, da študentska populacija potrebuje duhovnika, ki se bo posvečal samo njej.
Srednješolska mladina je zaradi svoje razpršenosti po podeželju in manjših mestih manj
klicala po lastnem duhovniku – asistentu. Ko je bil poseben mladinski kaplan ali ko so se
pripravile prireditve vseškofijskega značaja ali vzpostavljale temu primerne strukture, je
nastal med župniki strah, da se s tem trga mladino in njenega naravnega okolja in da je
tako iz lastne župnije izkoreninjena mladina pozneje za Cerkev izgubljena.
Krašovec je bil obsojen na mesec dni zapora pogojno za dve leti, ker je zapisal: »Kako močna je občestvena vera, se
posebno dobro zavedajo borbeni ateisti in zagovorniki človekove funkcionalnosti v kolektivu. Odtod njihovo
zapeljevanje s krilaticami, da je vera zgolj zasebna zadeva posameznikov. Vedo, da je človeka treba izolirati, potem bo
njihov pokoren podanik, figura v njihovem sistemu.« (J. Krašovec, S Svetim pismom v tretje tisočletje, 225.)
572
Prim. jz, Osvobojeni za božje načrte, 1.
573
Prim. Zbornik ob 30-letnici Teološkega tečaja, 164–185.
574
L. Peterle, Za odžejanje, 70.
154
3.1.3 Šolstvo
Cerkev se je od vsega začetka zavedala velikega pomena znanja in izobraževanja,
zato je glede na družbene pogoje in po svojih močeh vedno skrbela za izboljševanje in
širjenje šolstva. Ljubljana je dobila popolne visoke študije – glede na tedanjo prakso – po
prizadevanju Akademije operozov v letu 1704 s predavanji iz filozofije, metafizike in
cerkvenega prava.575 Pred uvedbo rednega osnovnega šolstva je bila večina šolstva tudi na
našem prostoru v rokah Cerkve.576 Ob novem šolskem zakonu leta 1805 je njen vpliv,
zlasti v osnovni šoli, celo porasel. Ta se je izražal v poudarjeni vzgojni vlogi verouka in v
vlogi cerkvenih šolskih nadzornikov. V zgodovini šolstva na naših tleh je pomemben
lavantinski škof Anton Martin Slomšek z uvajanjem nedeljskih šol, za katere je sam pisal
zelo uporabne učbenike.
Pri nas so se s šolstvom večinoma v 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja
ukvarjali redovniki, ki so imeli lastne šole. Posebej dejavni na tem področju so bili sprva
jezuiti. Njihove višje šole so se kasneje spremenile v liceje, ki so bili važni za vzgojo
duhovniškega naraščaja, saj so že v 19. stoletju bogoslovci lahko na domačem ozemlju
končali štiriletni študij teologije. S šolstvom so se v 19. stoletju ukvarjali tudi frančiškani
in piaristi, uršulinke, šolske sestre in lazaristi, v 20. stoletju pa tudi salezijanci. Cerkev je
imela v prvi polovici 19. stoletja velik vpliv na šolo tudi tako, da je učitelje nastavljal
ordinariat. Od leta 1830 dalje so se ustanavljale nedeljske šole, ki so jih vodili duhovniki
ob pomoči učiteljev. Škof Alojzij Wolf je v Ljubljani ustanovil deško semenišče za revne
dijake.577 Podobno socialno poslanstvo so opravljale tudi druge šole, predvsem za revne
dijake, npr. frančiškanska v Novem mestu ali nemško zavetišče v Kočevju.
Ko so v dunajskem parlamentu v 2. polovici 19. stoletja večino prevzeli liberalci, je
bil leta 1869 sprejet nov osnovnošolski zakon, ki je Cerkvi vzel določene pristojnosti in s
tem tudi njen vpliv v šoli. Zaradi nemškega pritiska so se slovenski učitelji povezovali in
1889 ustanovili Zvezo slovenskih učiteljskih društev, katoliško usmerjeni učitelji pa so se
združevali v Slomškovi družbi (1900). Odpor nemškemu pritisku je nudila tudi Družba sv.
Cirila in Metoda (1885), za katero so bili pobudniki in jo dolgo vodili nekateri duhovniki.
Zelo pomemben za razvoj katoliškega šolstva je bil tudi prvi katoliški shod v Ljubljani, ki
je izoblikoval zahtevo po katoliškem šolstvu na vseh stopnjah.
Izredno pomembno vlogo v zgodovini slovenskega šolstva in s tem tudi celega
naroda ima prva slovenska gimnazija v Šentvidu, ki jo je 1905 ustanovil škof Anton
Bonaventura Jeglič.578 V nastali jugoslovanski državi je na šolskem področju do leta 1929
veljala še avstro-ogrska zakonodaja. Tega leta pa je bil sprejet Zakon o narodnih šolah, ki
je omogočal nadaljnje delovanje že prej obstoječih cerkvenih šol, pa tudi ustanavljanje
novih. Posebno dejavne v tem obdobju so bile uršulinke, usmiljenke, salezijanci in
drugi.579
575
Prim. Cerkev na Slovenskem, 35.
»Vse do posega avstrijske države v šolstvo konec 18. stoletja z uvedbo javnih osnovnih šol ter nadomestilom
jezuitskih šol z državnimi je bila šolska dejavnost na naših tleh z izjemo kakšne mestne šole izrazito cerkvena zadeva
(katoliška ali protestantska).« (A. Vovko, Oris šolske dejavnosti slovenskih katoličanov v dobi dozorevanja slovenskega
naroda, 375.)
577
578
»Ko spremljamo razvoj srednjih šol na slovenskem ozemlju v obdobju med 1848 in 1918, seveda ne moremo mimo
pionirskega prispevka, ki ga je na področju slovenskega učnega jezika in učbenikov, kot tudi pri formiranju slovenskega
duhovnega in svetnega izobraževanja opravila zasebna škofijska gimnazija v Št. Vidu pri Ljubljani, prva popolna
slovenska gimnazija. Bila je pravi duhovni otrok škofa Antona Bonaventura Jegliča.« (A. Vovko, n. d., 361–362).
579
Uršulinke so npr. imele svojo gimnazijo, dekliško učiteljsko šolo, dekliško meščansko šolo, dekliško notranjo osnovno
in dekliško vnanjo osnovno šolo, usmiljenke pa v zavodu Lichtenturn dekliško meščansko in dekliško osnovno šolo. V
Marijanišču je bila deška osnovna šola in gospodinjska šola. (Prim. Letopis ljubljanske škofije za leto 1935.)
576
155
Razpad Avstro-ogrske je bil za Slovence pomemben tudi zaradi ustanovitve
Ljubljanske univerze leta 1919, v njenem sklopu pa je delovala tudi Teološka fakulteta kot
ena od ustanovnih fakultet.580
Okupacija je popolnoma onemogočila slovensko šolstvo na nemških in madžarskih
okupacijskih področjih, ne pa na italijanskih. V vojnem času so bili na šolskem področju
zelo dejavni duhovniki in redovnice. Duhovniki so na Primorskem po kapitulaciji Italije
celo poučevali v partizanskih šolah.
Ta kratek oris cerkvenega delovanja na šolskem področju pred začetkom
komunistične diktature je nujno podati, če hočemo približno doumeti, kako hud udarec je
za Cerkev pomenilo po letu 1945 podržavljenje zasebnih šol, ki so jih vodili redovi.581
Nova oblast se je dobro zavedala pomena, ki ga ima šolstvo za vzgojo samostojnih
osebnosti, zato si tu ni dovolila nobenega popuščanja. Nasprotno, takoj je začela z
protiversko propagando, zlasti po srednjih šolah. O tem tožijo jugoslovanski škofje že v
znanem pastirskem pismu jeseni 1945.582 Država je dopustila nadaljnje delovanje TF, ki je
jeseni tega leta odprla vrata zdesetkanemu številu bogoslovcev.583 Ni pa mogla več
delovati škofijska gimnazija v Št. Vidu.584
Zaprta je bila Orglarska šola, s čimer je bila Cerkvi odvzeta možnost usposabljanja
liturgičnih sodelavcev. Duhovniki in bogoslovci, ki so študirali med vojno, so morali za
priznanje spričeval prositi za nostrifikacijo. Za to so morali poleg indeksa predložiti tudi
»potrdilo okrajnega NOO, da zanje ni podana nobena okolnost, navedena v čl. 5 uredbe o
nostrifikaciji diplom in izpitov.«585 To pa je pomenilo politično preverjanje ljudi. Tudi
vsak katehet na katerikoli šoli je moral izpolniti posebno vprašalno polo, da je dobil
dovoljenje prosvetnega ministra ali pa tudi ne.
V kakšnih razmerah so takoj po vojni delovali kateheti, ki so poučevali verouk na
srednjih šolah, nam dokaj nazorno naslika pričevanje frančiškanskega patra Romana
Tominca. Očitno je bil dobro zapisan pri novi oblasti, da ga je prišel v Hrenovice na
Primorsko, kamor ga je pregnal Gestapo, iskat šofer z vladnim avtomobilom. »Prva nedelja
po vrnitvi: božja služba ob 8. uri. Neverjetna praznina! Lahko bi se peljal s kolesom po
cerkvi. Imel sem vtis splašenih ljudi, v katerih je veselje zamrlo.« Ko je šel takoj naslednji
dan h generalnemu vikarju Ignaciju Nadrahu, mu je ta rekel: »Takoj dobite kanonično
misijo. Rešite, kar se rešiti da.«
Odšel je naravnost v moško in žensko učiteljišče na Resljevi cesti, kjer ga je novi
ravnatelj vljudno sprejel. Peljal ga je po razredih, predstavil profesorjem in dijakom in jim
580
»Leta 1919 je bila njen organski del in zakon o ustanovitvi univerze 23 julija 1919 jo imenuje kar na prvem mestu. To
je naravno in razumljivo, saj se je teološka fakulteta razvila iz že prej obstoječe visoke bogoslovne šole, česar o nobeni
drugi fakulteti ni bilo mogoče trditi.« (M. Miklavčič, O našem jubileju in bogoslovni izobrazbi na Slovenskem pred letom
1919, 166.)
581
Da bi pred domačo in svetovno javnostjo opravičila odvzem možnosti redovom, da bi se še naprej ukvarjali z mladino,
je oblast uprizarjala zrežirana zborovanja prebivalstva, kjer so ljudje iz strahu pred posledicami molčali, naročeni
agitatorji pa ploskali raznim krivičnim izjavam. Primer takega postopka je sklep prebivalcev terena X in XII rajona
Center, ki je bil sprejet proti lazaristom in med drugim pravi: »Zato zahtevamo, naj naša oblast ukrene vse potrebno, da
se odvzame vzgoja mladine redovnicam in redovnikom in izroči takšnim vzgojiteljem, ki bodo napravili iz nje
ohranjevalce Titove Jugoslavije. Vsakogar, ki ne spoštuje zakonov, ki jih je ljudstvo zapisalo s krvjo, je treba poklicati na
odgovor. Kdor ne daje skupnosti, naj od nje tudi nič ne prejema!« Temu je kmalu sledil odlok o prepovedi cerkvenih
dijaških domov. (Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 207.)
582
583
»Slušatelji so se počasi vpisovali: 24. oktobra jih je bilo šele 8, 8. novembra 11, sredi decembra 45, do konca
zimskega semestra 52. Predavanja so se začela 19. novembra v profesorski sobi in v knjižnici: drugod so bili vojaki.« (M.
Smolik, Kronika državne Teološke fakultete, 176.)
584
Generalni vikar Vovk v okrožnici, namenjeni staršem ob začetku šolskega leta jeseni 1945 z žalostjo pod črto zapiše:
»Znano vam je tudi, da so po uredbi o gimnazijah odpravljene zasebne gimnazije. S tem mora prenehati tudi škofijska
klasična gimnazija v zavodu Sv. Stanislava, ki je bila prva slovenska gimnazija in jo je ustanovil naš veliki škof A.
Bonaventura Jeglič. Ne smemo pozabiti, da ima Cerkev po kanonu 1375 pravico »ustanavljati kakršnekoli šole, ne samo
osnovne, marveč tudi srednje in višje.« (Okrožnica 9/1945).
585
156
zagotovil, da bodo lahko vsi, ki bodo to želeli, obiskovali verouk. Naslednji dan je v
redovni obleki prišel k pouku in skoraj vsi so se prijavili k izpitu. Kmalu pa se je začela
čutiti razlika, ker so učiteljice učenci pozdravljali z ‘Zdravo’, njega pa s ‘Hvaljen Jezus’.
Učiteljice so začele vabiti učence med njegovim poukom k igri na dvorišče. Ko jim je sam
rekel, da lahko odidejo, če želijo, so mu v njegovo veliko zadoščenje rekli: ‘Ne! Ne gremo,
rajši vas poslušamo.’ Toda napetost je naraščala, ponekod niso več dovolili verouka,
drugod so med poukom padali dovtipi, zopet drugje so se posmehovali vsemu
religioznemu, po raznih mestih so viseli zaničevalni stenčasi o Cerkvi, duhovnikih, o
zločinih med vojno ipd. Zato je pater povabil mlade k sebi v cerkveno kapelo za glavni
oltar. In kapela je bila polna. Hoteli so odgovore na vprašanja, ki so jih sprožali napadi na
vero v šoli in javnosti. Število obiskovalcev se je iz tedna v teden večalo, mladinska maša
je zopet pritegnila mnogo mladih.
Še pred ustavno ločitvijo države in Cerkve, je nekoč v šoli opazil, da so izginili vsi
križi iz razredov. Ko se je zanimal pri ravnatelju je ta odgovoril: ‘To sem jaz sam določil!’
Na vprašanje, s kakšno pravico, saj Cerkev ni ločena od države, je dobil odgovor: ‘Pa bo
vsak čas.’ Kljub temu je ravnatelj dal namestiti križe nazaj. Med vojno so nekateri kateheti
v šolske kartoteke napisali pri vsakem učencu, iz kakšne družine izhaja, kako je družina
usmerjena, kakšne časopise berejo ... To je bilo za mnoge usodno, tako da jim je bil
onemogočen nadaljnji študij in možnost dobiti službo.
Ker se je šolska oblast Romana Tominca hotela znebiti, je bil prestavljen v
gimnazijo za Bežigrad, čemur se je zaradi zdravja moral odpovedati. Zato je začel zbirati
mladino v cerkvi pri frančiškanih, in sicer posebej dijake in posebej študente. »Tedaj so se
začela zasliševanja. Bila so vedno bolj pogosta in na različnih krajih ter ob različnih urah.
Dosledno je bil vedno na vrsti – verouk. Naj dostavim, da sem bil v enem letu kar 56 krat
klican na zaslišanje bodisi zaradi verouka bodisi zaradi govorov.«586
Splošno ozračje v šolstvu razodeva tudi izjava prosvetnega ministra Potrča, ki je ob
30-letnici ljubljanske univerze dejal: »Edina pravilna znanost v družbenem razvoju je
marksistična, revolucionarna znanost. Idealizem, mistika, dogme so laž. Sodobna družbena
znanost je razumljiva samo v luči filozofije jugoslovanske KP. Zato ima jugoslovanska
mladina pravico, da ji univerza da možnost si to filozofijo prisvojiti.«587
Podobno kot na drugih področjih se je tudi v šolstvu pritisk povečeval tja do leta
1952 in 1953. Oblastni pritisk na učitelje in profesorje v tem obdobju je zapustil posledice
v njihovih vrstah do današnjih dni. Do konca komunističnega sistema je namreč veljalo, da
je učiteljem prepovedano hoditi v cerkev. Tako naj bi ne dajali dobrega zgleda mladini, pa
tudi ne vnašali karkoli verskega v učni program. Kadarkoli se je v šoli govorilo o Cerkvi
ali o veri, je bilo to z negativnega vidika.
Verni učitelji so z zunanjim izpovedovanjem svoje vere tvegali, da izgubijo službo
in pride pod vprašaj tudi možnost poznejše zaposlitve kjerkoli drugod. Zato so mnogi
prihajali v težke duševne stiske. Na eni strani je bila njihovo osebno prepričanje ter božje
in cerkvene zapovedi, na drugi oblastna prepoved izražanja vernosti in možnost izgube
službe. Zato so škofje učiteljsko osebje oprostili obveznosti, da morajo biti vsako nedeljo
pri maši.588 Mnogi učitelji so zato omejili svojo vernost le na intimno prepričanje in morda
le na domačo družino. Iskali so priložnosti izven svojega domačega kraja ali na večjih
božjih poteh, kjer so prejemali zakramente sami in to omogočili tudi svojim otrokom.
Duhovniki so jim pri tem običajno šli zelo na roko.
586
Prim. R. Tominec, Začetki dela z mladino v povojnih letih, 34–35.
588
587
157
Pritisk se je stopnjeval do te mere, da je bil leta 1952 prepovedan verouk v državnih
šolah in je bila TF izključena iz univerze.589 Oblast seveda ni mogla mirno gledati, da je
bilo na njej vpisanih leta 1945/46 le 54 slušateljev, v letu 1950/51 pa že 110 slušateljev.
Uničiti jo je hotela ali vsaj otežiti njeno delo po finančni plati. Z izključitvijo iz univerze so
seveda prenehale vse proračunske in druge obveznosti Sveta za prosveto in kulturo do te
fakultete. Prvi poskusi izločitve TF iz univerze so bili že v letu 1947, a se je fakultetni svet
učinkovito upiral temu. Pravno podlago za izločitev je oblast pripravila že s sprejemom
zakona o ureditvi visokega šolstva 25. oktobra 1949, Svet za prosveto in kulturo pa je to
dejansko izvedel tri leta pozneje.590 V dogovoru, ki ga je morala skleniti TF z oblastjo, se
je morala obvezati celo, da bo dajala tudi potem, ko je postala samostojna cerkvena
ustanova, vsa skripta profesorjev v pregled organom oblasti. Slušatelji so morali ob vpisu
izpričati svojo državljansko lojalnost in neoporečnost, a so hkrati izgubili vse olajšave, ki
jih je zakon dajal študentom državnih visokih šol.591
A tudi Cerkev je morala nekaj ukreniti. Tako so jugoslovanski škofje na zasedanju
od 23. do 28. septembra 1952 v Zagrebu napisali obširno spomenico in jo poslali vladi,
objavljena pa je bila tudi v tujini. V njej naštevajo vse kršitve človekovih pravic, ki jih
izvaja država, in vse pritiske na Cerkev, s katerimi hoče država postopoma uničiti vero.
Glede na razmere, ki vladajo, škofje ocenjujejo, da je nastopila predzadnja stopnja, ki ji bo
sledila le še tista, ko bodo zaprli vse cerkve in s tem uničili še zadnji prostor verske
svobode. Med drugim škofje očitajo režimu, da je ateizem proglasil za državno vero. Tega
širijo tudi v državnih šolah. Učiteljem in profesorjem ni dovoljeno prihajati v cerkev, sicer
so ob službo. Katoliške šole so zaprte, poslopja odvzeta, celo verskih šol Cerkvi ne
dovolijo odpreti, ker hočejo preprečiti šolanje novih duhovnikov in redovnikov. Ne
ustavljajo pa se samo pri odraslih, ampak tudi verni učenci na svoji koži čutijo posledice
vere svojih staršev.592
V letih 1952 do 1954, ki so bila najtežja za katoliško Cerkev v Sloveniji, se to vidi
tudi v odnosu tedanje oblasti do učiteljev. Protest škofov torej ni bil nek politični manever,
ampak predirljiv klic na pomoč nedolžno obsojenega na smrt.
Da je stanje res kazalo na najslabše, vidimo iz pisanja tedanjega časopisja: »Učitelji
in profesorji kot vzgojitelji bodočih generacij morajo delati in živeti po načelih socializma,
drugače ni prostora zanje v naših šolah. Čevljar lahko hodi v cerkev in dela čevlje. Za
kulturnega delavca pa ni mogoče dvojno življenje: učiti po načelih marksizma, živeti pa po
misticizmu.« (Slovenski poročevalec, 1. marca 1952). »Zato pri nas ne bo več mesta za
učitelje, ki se ne držijo programov, temveč so naklonjeni poučevanju misticizma in
obskurantizma, ki sta lastna cerkvi.« (Slovenski poročevalec, 7. marca 1952). Da to niso
bili zgolj izpadi prenapetih novinarjev, dokazuje tudi Titov nastop na kongresu Zveze
jugoslovanskih dijakov 15. marca 1952, ko je govoril, da oblast ne bo dovolila, da bi se
pod videzom cerkvenih obredov zastrupljala ‘naša mladina’. To dokazujejo tudi pritiski na
učiteljiščnike v tem času in pritiski na starše dijakov na roditeljskih sestankih.593
Besedam so seveda sledila tudi dejanja in tako je bilo npr. prav v tem času v
Mariboru iz srednjih šol izključenih 32 profesorjev in dijakov in v Novem mestu 4
učiteljice, ker so bile po pisanju Slovenskega poročevalca »kuhane in pečene v cerkvi.«
589
Zanimivo je, da je v sporočilu Sveta za znanost in kulturo z dne 4. 3. 1952 teološki fakulteti naveden kot datum
izključitve iz sklopa univerze neobstoječi datum 31. (!) junij 1952.
590
Prim. M. Smolik, Kronika državne Teološke fakultete, 177.
591
Prim. S. Cajnkar, Delo fakultete po ločitvi od univerze, 179.
592
»Znašajo se celo nad šolarji. Če gredo v nedeljo k maši ali hodijo v župnišče, jih učitelji pretepajo, čeprav to po
zakonu ni dovoljeno. Iz učiteljišč so odstranili učence, ki so izjavili, da verujejo v Boga.« (L. Ceglar, Nadškof Vovk, II.
del, 31.)
593
158
Po tridesetih letih (1982) je celo nekdanji višji oficir UDBE, tedaj pa dekan
fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, Zdenko Roter kritično
ocenil to obdobje z besedami: »Po vojni je vladal med marksisti optimizem: prepričani
smo bili, da bomo vero odpravili. To pa se ni zgodilo. Šola naj bo nevtralna. Preštevanje
otrok v šoli z dviganjem rok, kdo hodi k verouku, je nedopustno in hkrati žaljivo. Naloga
šole ni spreobračanje. Vse to zapušča v otrocih posledice. S to prakso je treba
prenehati.«594 Torej je takšna praksa veljala najmanj tri desetletja in pol, kar je pustilo
posledice še v današnji čas. Takrat vcepljeni strahovi in negativne sodbe namreč še vedno
učinkujejo v nekaterih današnjih vzgojiteljih in starših.
Že proti koncu 1952 so se napovedovale spremembe v razmerju oblasti do Cerkve.
Škofija ni imela nobene finančne možnosti, da bi odslej sama vzdrževala TF, zato bi jo
morala sama zapreti. To pa bi bilo preveč zgovorno znamenje za zahodni svet, v kako
težkih razmerah se je znašla Cerkev v Sloveniji. Zato je s potrebno subvencijo priskočila
na pomoč vlada LRS, ki je prvi obrok subvencije izročila že decembra 1952. To zgolj
simbolično podporo je vlada ohranila do ponovne priključitve fakultete univerzi leta 1993.
S to pomočjo je država priznala, da Cerkev potrebuje stalne vire sredstev za preživljanje in
normalno delovanje, in s tem posredno priznala napačnost odvzema cerkvenega
premoženja. S to podporo je ves čas puščala Cerkev ravno nad tisto kritično mejo, da ni
finančno potonila. Po drugi strani pa je morala Cerkev vladi za svoj obstoj nad vodo vedno
izkazovati hvaležnost in biti pozorna, da svoje »dobrotnice« ne bi preveč prizadela.
Profesorji TF niso nikjer imeli možnosti objavljati razprav in izdajati svojega Zbornika, so
ga leta 1954 kar natipkali in ga ponudili v branje samo v nekaj izvodih, ki so bili na voljo
na ordinariatu in v knjižnici.
Ker diplome TF niso imele v družbi nobene veljave, jih mnogi absolventi sploh
niso dvignili, tako da je moral škof leta 1959 duhovnikom zagroziti, da bodo morali k
izpitu za pridobitev spovedne jurisdikcije, če ne bodo dvignili diplome na TF.595
Podpora države TF pa ni bila darilo iz velikodušnosti, ampak je pomenila vezano
trgovino po pogodbi, ki so jo podpisali vsi slovenski ordinariji leta 1952 s takratnim
ministrom Borisom Kraigherjem. Država se je obvezala, da bo dajala letno pomoč za
delovanje fakultete, škofje pa da bodo predhodno upoštevali mnenje države pri nastavitvah
profesorjev in da bo fakulteta seznanjala slušatelje z družbeno ureditvijo Jugoslavije.596
Zaradi tega sporazuma slovenski ordinariji niso mogli pristati na sklep jugoslovanske
škofovske konference, da se prepovedo vsa duhovniška društva, ki niso od Cerkve
odobrena. Konkretno je to v Sloveniji zadevalo CMD. Zato je bilo društvo v Sloveniji
samo nezaželeno, ne pa prepovedano kot v ostali Jugoslaviji. Tudi več profesorjev
Teološke fakultete v Ljubljani je bilo namreč vključenih v CMD. Po mnenju poznavalcev
takratnih razmer v državi v nobeni drugi jugoslovanski republiki represija nad duhovniki ni
bila tolikšna in tako močna kot na Slovenskem.597
Posledice tega dogovora med državo in škofi je na svoji koži izkusil Ivan Merlak,
ki bi moral postati profesor moralke, a je zanj država dala veto, ker tudi po treh dneh
zapora, v katerem je bil brez pravega razloga, ni hotel pristati, da bi kot škofov tajnik
poročal UDBI o dogajanju na škofiji.598
Na podlagi smernic, ki jih je dal 3. kongres zveze komunistov, ki je bil maja 1954 v
Ljubljani, so morali biti komunisti po Kardeljevih besedah do verujočih sicer prizanesljivi,
neizprosni pa do klerikalizma. S prizadevanjem za višjo kulturo in izobrazbo bodo
594
Naša luč, 1982, 6.
596
597
598
Prim. L. Bizilj, prav tam.
595
159
pripomogli, da bo vera čim prej zamrla. Predsednik vlade Miha Marinko je bil radikalnejši
in je navzoče pozval, naj storijo vse, da se katoliška Cerkev dokončno uniči. Zato je dal
predloge, kako naj v tej smeri delujejo krajevni odbori, protiverska propaganda, mediji,
kako naj se ravna z duhovniki, bogoslovci, vernimi kmeti.
Da bi mogel režim uresničevati te smernice takoj na začetku človekovega življenja,
se je začela močna kampanja za »otroške jasli«, v katere naj bi starši dajale otroke, a so se
temu upirali. Zato je oblast iskala podporo pri zdravnikih, ki naj bi potrebo po tej obliki
vzgoje znanstveno podkrepili, a so se nekateri temu odločno uprli, čeprav so trpeli hude
posledice.599
Poleti 1956 je imel Janez Janžekovič predavanje bogoslovcem: Duhovnik in naš
čas, ki ga je objavil v reviji Nova pot. V njem med drugim ugotavlja: »Gimnazije, ki so
dale več bogoslovcev, so bile javno izpostavljene posmehu, kakor da je za državljana kaka
sramota vpisati se v šolo, ki jo vzdržuje država!« Vernim dijakom na učiteljišču so
zagrozili, da ne bodo naredili mature, če ne prenehajo hoditi v cerkev.600
Posledice načrtnega kvarjenja mladine in uničevanja zakona v prvem desetletju po
vojni so se v tem času že začele kazati tudi na otrocih, ki so prihajali v šolo. V Sloveniji je
bolj kot v drugih republikah Jugoslavije naraslo število splavov, ločitev in nezakonskih
otrok. Za nedisciplino v šoli in nevzgojeno mladino je oblast preko medijev obtoževala
prav Cerkev, ki da mladini ne daje prave svobode.601
Ob napovedi praznovanja 50. obletnice bivše škofijske gimnazije v Šentvidu, ki se
je praznovala z mašo za pokojne profesorje in gojence v stolnici, zvemo, da je v tej
gimnaziji od prve mature leta 1913 do zadnje leta 1944 maturiralo 739 dijakov, od katerih
jih je nadaljevalo pot v duhovništvo preko 300, se pravi skoraj polovica. Ob okupaciji leta
1941 je morala zapustiti zavod v Šentvidu in se preseliti v Baragovo semenišče, šolske
prostore pa je našla pri uršulinkah. V omejenem obsegu je delovala še do 3. 6. 1945, ko je
morala prenehati s poukom.602
Podobno kot »otroške jasli« je bila kot močno sredstvo v načrtu razkristjanjevanja
osnovnošolskih otrok tudi t. i. Pionirska organizacija. Vanjo so šolske oblasti otroke
včlanile kar avtomatično v prvem razredu, torej prav v času, ko so šli v cerkvi k prvemu
svetemu obhajilu. V znamenje vstopa je vsak prejel poleg posebne rdeče rutice in izkaznice
tudi posebno modro kapo, ki je po izdelavi in simboliki močno spominjala na partizansko
ali še bolj policijsko pokrivalo. Ta organizacija je skrbela za taborjenja, počitniške kolonije
in druge oblike izvenšolskega udejstvovanja, ki naj bi mlade čim bolj iztrgale vplivu
družine. Dejansko je bila ta organizacija podaljšana roka komunistične partije, ki je tako že
zelo zgodaj načrtno vzgajala svoj bodoči kader.
Na vseh stopnjah šolanja šolski koledar ni upošteval cerkvenih praznikov, zlasti ne
božiča in velike noči. Nasprotno, otroke, ki bi zaradi božičnega praznika izostali od pouka,
so doletele hude kazni. Velikokrat pa so bili verni otroci prav ob teh praznikih še posebej
zasmehovani.
V obdobju srednje šole je za podobne cilje vzgajanja v »socialističnem duhu«
skrbela t. i. Mladinska organizacija, v katero so bili mladi sprejeti že v 8. razredu, torej v
času birme, vendar ne prav vsi, zlasti ne tisti, ki so bili zelo blizu Cerkvi. S tem
razločevanjem med mladimi so šolske oblasti izvajale pritisk nanje, saj nečlan ni bil
upravičen do določenih ugodnosti. Mladim je organizacija nudila zlasti ples, izlete in
nočno zabavo, skratka stvari, ki jih imajo mladi v teh letih najraje. Kdor pa se je močno
angažiral v tej organizaciji, je imel veliko boljše možnosti za boljšo službo kot ostali.
599
601
602
600
160
Seveda je tak način pritegnil mnogo mladih, ki so v tem času preko močnega angažiranja v
športu, zabavi in v raznih paradržavnih organizacijah hitro pozabili na družinsko versko
vzgojo in se oddaljili od Cerkve in verskih vrednot. Velika večina pa kljub temu
marksizma ni sprejela za svojega.
Ta organizacija je novačila mlade za udeležbo v mladinskih delovnih brigadah, ki
so gradile ceste, železnico, vodovod ... Tam seveda Cerkev ni imela dostopa. S popolno
odtegnitvijo mladih iz družine in domačega okolja je imela partija v teh brigadah možnost
popolne prevzgoje po svojih načelih. Ta se je običajno začela s popolnim zanikanjem
krščanskih moralnih vrednot. Tam preizkušene, sebi zveste mladince in mladinke je potem
nagrajevala z dodeljevanjem odgovornih mest v krajevnih mladinskih organizacijah, v
šolah, po službah in v politiki.
Izkušnja, ki so jo mladi imeli s komunizmom, jih je sama najbolj prepričala, da to
ni prava pot, zato je bilo med njimi res malo takih, ki bi verjeli v prihodnost komunizma.
So pa mnogi izkoristili to pot za lastno uveljavitev. Tudi komunisti sami so morali
ugotavljati, da mladih nimajo na svoji strani. Propaganda je sicer kazala idealno podobo
mladine, ki ploska Titu, vendar so vsi vedeli, da to ni dejansko razpoloženje mladih.
»Celotno okolje in vzgoja k materialističnemu pogledu na svet sta ustvarila ljudi, ki ne
verujejo nič, poznajo le lastne užitke in neposredne koristi. To je največja rana, ki jo je
komunizem zadal slovenskemu narodnemu telesu, in v tem pogledu je imel brez dvoma
uspeh. Ta mladina je sicer za komunizem izgubljena (kar komunizem tudi potrebuje
nekega idealizma), a izgubljena je, žal, tudi za vero.« To je opažanje slovenskega
izobraženca iz leta 1958.603
Nekdo drug, ki je prišel v Slovenijo iz tujine leta 1965, je mladino tistega časa
doživel takole: »Toda v Sloveniji sem se kar naenkrat srečal s preprosto vero ljudstva,
razžaljenega od nepravičnosti in ponižanj, z opotekavo vero mladih, ki ji je tako strašno
grozila indoktrinacija z neumno in omejeno obliko ateizma, ki so jo brez predaha izvajali v
režimski šoli.«604
V povezavi s proslavljanjem 50-letnice obstoja TF je začela škofija zidati prizidek
605
zanjo. Novi prostori so bili neobhodno potrebni, kajti število bogoslovcev je nenehno
naraščalo, študirati so začele tudi nekatere redovnice in prvi laiki in laikinje, zato so bili
dotedanji prostori v nekdanjem Alojzijevišču pretesni. Zidava je potekala z zamudo, ker
prostovoljni darovi vernikov niso dovolj hitro pritekali.606 Kljub temu je v tem času (1971)
TF lahko obnovila orglarsko šolo, uradno z nazivom orglarski tečaj, ki od konca vojne ni
delovala.607 Ves čas se je vzdrževala zgolj s šolnino.
Po letu 1972, ki je prineslo znano Titovo pismo, je zapihal hladnejši veter v
jugoslovanski notranji politiki. Partija je zadnjič skušala strniti svoje vrste, da bi ohranila
oblast v svojih rokah. Ideologija je postala zopet najpomembnejša, pragmatični del
komunistov je moral zapustiti svoje položaje. Pri sprejemanju kadrov za vodilne funkcije
so se v javnih razpisih zahtevale »moralno politične kvalitete.« Vse to se je odrazilo na
novem zakonu o pravnem položaju verskih skupnosti v letu 1976. Ta v svojem 5. členu
pravi: »Prepovedano je v okviru verskih skupnosti oziroma njihovih organov organizirati
ali opravljati dejavnosti, ki jih ustava in zakon opredeljujeta kot dejavnosti splošnega
oziroma dejavnosti posebnega družbenega pomena ali ustanavljati organizme za take
dejavnosti.« Ker je takrat Cerkev poskušala delovati organizirano tudi nekoliko na
603
Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, III. del, 144–145.
F. Rode, Cerkev, narodi in demokracija, 7.
605
Na proslavi, ki je potekala 28. in 29. januarja 1970, je prvič javno doma nastopil s predavanjem A. Šuštar, poznejši
nadškof, tedaj pa še škofov vikar v Churu v Švici.
606
607
Orglarsko šolo je leta 1878 ustanovilo Cecilijino društvo in je delovala do leta 1943. Število učencev je od 60 v letu
obnovitve šole naraslo na 195 učencev leta 1088/89. (Prim. J. Trošt in drugi, Orglarski tečaj, 155–156.)
604
161
karitativnem področju in ker so mladi duhovniki zbirali mladino tudi izven verouka, jih
vodili v hribe in podobno, je to oblast imenovala »paralelne strukture« in jih na vse načine
preprečevala.608
V tem času se je razmahnila tudi ostra razprava o »nevtralni šoli«, ki jo je zahtevala
Cerkev in s katero so želeli teološki profesorji ovreči legitimnost državnega propagiranja
ateizma v šoli. S to zahtevo niso uspeli, so pa zmanjšali pritisk na učitelje in učence. Ta
razprava je bila zlasti odmevna preko teološkega tečaja za študente in izobražence. Mirno
ga lahko imenujemo za prvega nosilca idej, ki so prišle na površje ob zatonu komunistične
nadvlade.
V letu 1979 je TF kljub rahlemu upadanju še vedno imela zavidljivo število
slušateljev in sicer 126, od teh 71 iz redovniških vrst. Ker so stroški vzdrževanja te
ustanove stalno naraščali, je bila Cerkev prisiljena uvesti nabirko za vzdrževanje fakultete
na eno februarsko nedeljo. Oblast je sicer dajala letno subvencijo, »za kar smo ji hvaležni«
(Pogačnik), vendar to še zdaleč ni zadostovalo resničnim potrebam.609
Ljubljanska TF je v nekdanji Jugoslaviji čutila za svojo dolžnost, da aktivno deluje
v ekumenskem smislu pri povezovanju s pravoslavno teološko fakulteto v Beogradu.
Posebno še, ker so bili zaradi slabih mednacionalnih odnosov med Srbi in Hrvati oteženi
stiki med beograjsko pravoslavno in katoliško fakulteto v Zagrebu. Tako je TF v času
komunizma prirejala ekumenske simpozije. Četrti po vrsti je bil leta 1980 v Ljubljani. Tudi
taki stiki so blažili pritiske oblasti.
Na TF je bila leta 1985 promovirana prva ženska za doktorico teologije, leta 1988
je bil preurejen teološki študij tako, da je VI. letnik postal izrazito pastoralni letnik z
dvema programoma. V letu 1989 je bil ustanovljen pastoralni institut.
Nastop demokratične oblasti je prinesel tudi v šolstvu nekatere spremembe. Vendar
ne tistih, ki bi si jih Cerkev najbolj želela, to pa je verski pouk ali verouk v javnih šolah in
zgodovinsko objektivnost pri splošnem pouku v javni šoli.
Ko je bila leta 1991 dana možnost izbirnih programov v šolah, je tudi Cerkev
ponudila nekatere, ki so bili ponekod uvedeni in tudi dobro sprejeti. Žal Cerkev za tovrstno
ponudbo v poznejših letih ni dovolj skrbela. Katoliški pedagogi so se povezali v svoje
združenje, vendar brez večjega vpliva na oblikovanje šole.
Na področju ljubljanske nadškofije je bil poleg že prej obstoječe salezijanske
Srednje verske šole v Želimljem, ki se je po spremembi režima preoblikovala v zasebno
gimnazijo, leta 1992 obnovljen Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, ki obsega gimnazijo,
dijaški dom in Slovenski dom. Naslednje leto se je začel pouk na gimnaziji in leta 1997 so
maturirali prvi dijaki po drugi svetovni vojni.610 V letu 1992 je bila TF po 41-ih letih
ponovno vključena v Univerzo, v okviru katere lahko sedaj nemoteno vrši svoje prvotno
poslanstvo.611
Celo desetletje po formalni vzpostavitvi demokracije imajo nekdanje politične sile
šolstvo trdno v svojih rokah in ga po svoji volji spreminjajo in prilagajajo. Sprejet je bil
sicer nov zakon, ki naj bi dovoljeval pouk o religijah in to dve leti v osnovni šoli in eno
608
Prim. V. Pangerl, n. d., 249.
Prim. Okrožnica 1/1979. Zanimivo je, da ob tem zahvaljevanju Cerkve oblasti od časa do časa za podporo ni bilo
nikoli objavljeno, da gre za pogodbo z oblastjo, s katero se je bila prisiljena leta 1952 Cerkev »prodati.«
610
»Letos se je na škofijski klasični gimnaziji ponovilo leto 1913, ko so na tedanji škofijski gimnaziji prvič opravljali
maturo. Vsi dijaki, teh je bilo 30, so maturo uspešno opravili, polovica z odličnim uspehom. Letos, 84 let pozneje, je
maturo opravljalo 111 dijakov, od teh 67 deklet in 44 fantov.« (J. Mlakar, Prva matura na ŠKG, 13.)
611
»Od njene ustanovitve do danes so se zvrstile približno tri generacije profesorjev, ki so vzgojili vrsto doktorjev
teologije in teološko oblikovali nekaj generacij slovenskih duhovnikov. Teološka fakulteta v Ljubljani je bila
ustanovljena v času, ko se je začel proces modernizacije katoliške teologije in je temu procesu dala tudi svoj prispevek.
Po dvajsetih letih zaprtosti po zadnji vojni se je znašla v vrtincu novih teoloških iskanj po 2. vat. koncilu. Uspešno
spremlja različne teološke tokove zadnjega časa in tako odpira Cerkev na Slovenskem v sodobna dogajanja krščanskega
sveta.« (F. Perko, Teološka fakulteta v službi naroda in Cerkve, 6.)
609
162
leto v srednji šoli. Medtem ko večina nekdanjih komunističnih držav že ima verouk v
šolah, ga v Sloveniji oblast ne dovoli. Niti tega ne, da bi Cerkev sooblikovala že
uzakonjeni predmet o religijah. Tudi diplomantom teologije oporeka usposobljenost za
poučevanje tega predmeta.
Zdi se, da je prav šolstvo tisti kamen spotike, ki najbolj ločuje Cerkev in oblast.
Cerkev žal ni takoj po spremembi režima jasno izrazila svojih pričakovanj in zahtev glede
na svojo zgodovinsko in kulturno vlogo v narodu in tudi glede na visok odstotek
katoličanov v celotnem prebivalstvu, kakor se je odrazil v popisu prebivalstva leta 1991.
Tudi na drugih področjih šolstva, kjer so vendarle obstajale določene možnosti, je
Cerkev nastopala precej neorganizirano in medlo. Zelo počasi in predvsem na pobudo
posameznih župnikov je recimo Cerkev začela ustanavljati svoje vrtce. To gre zelo počasi,
čeprav se kaže široko polje novih možnosti za dejavnost Cerkve na vzgojnem področju. V
letu 1997 jih je bilo v ljubljanski nadškofiji le šest in v mariborski škofiji eden.
3.1.4 Mediji
Ko govorimo o cerkvenih sredstvih obveščanja pred letom 1990 v Sloveniji in
predvsem v ljubljanski nadškofiji, se moramo omejiti skoraj izključno na tisk. Pred
nastopom komunizma namreč Cerkev drugih, zlasti elektronskih medijev še ni imela na
voljo, pod komunizmom pa ji je bil dostop do državnih vse do demokratičnih sprememb
leta 1990 zaprt in onemogočen. Kolikor je Cerkev lahko spregovorila o sebi, je to lahko
storila le s pomočjo tiska, ki pa je bil za njeno notranjo izgradnjo velikega pomena.
Komunistična oblast je imela v rokah vse javne medije in jih marljivo izrabljala za boj
proti Cerkvi. Ta se nadaljuje v bolj ali manj odkriti obliki tudi po letu 1990. Sicer na
drugačen način, a nič manj izrazito.
Od izida prve knjige v slovenskem jeziku leta 1550, ki jo je uporabil protestant
Primož Trubar kot sredstvo pri širjenju novega nauka, je imela med Slovenci knjiga tako
pomembno mesto, kot le v malo katerem drugem narodu. Ob pomanjkanju državniške in
gospodarske suverenosti se je slovenski človek zelo oprijel vere in kulture, katere vidni
izraz je prav knjiga.
Z Dalmatinovim prevodom celotnega Svetega pisma leta 1584 se je tudi za
Slovence bolj na široko odprl vir razumevanja zapisane božje besede. Začne se njeno
širjenje, saj je za dolga stoletja verski tisk bolj ali manj povezan s Svetim pismom. Uvod v
to predstavlja izdaja slovenskega katoliškega lekcionarja Evangeliji inu listovi leta 1613 v
času ljubljanskega škofa Tomaža Hrena.612
Med mnogimi duhovniki, ki so se udejstvovali na področju tiska ob koncu 18. in v
19. stoletju, naj tu omenimo Valentina Vodnika z Lublanskimi Novizami, Ignacija
Knobleharja in Friderika Baraga z verskimi in poljudnoznanstvenimi spisi, Antona
Mahniča z Rimskim katolikom in Antona M. Slomška z Mohorjevo družbo. Poleg teh in
mnogih drugih so na razvoj tiska mnogo prispevali tudi Janez Bleiweis s svojim krogom,
revija Dom in svet, ki je začela izhajati 1888, ter Janez Evangelist Krek s svojimi Črnimi
bukvami kmečkega stanu 1895. V Ljubljani je bilo leta 1887 ustanovljeno Katoliško
tiskovno društvo, ki je skrbelo za tisk časopisov, revij in dobrih knjig. Leonova družba, ki
je skrbela za znanstveno in strokovno izobraževanje bralcev, je bila ustanovljena na
zahtevo katoliškega shoda leta 1892.
V 20. stoletju so do začetka druge svetovne vojne na ozemlju ljubljanske škofije
skrbele za tiskanje štiri katoliške tiskarne. Kot prva Katoliška tiskarna, kasneje
612
163
preimenovana v Jugoslovansko tiskarno, med vojno v Ljudsko tiskarno. Tik pred vojno je
bila v Tacnu ustanovljena Frančiškanska tiskarna, v Grobljah je delovala od leta 1929
Misijonska tiskarna in na Rakovniku Salezijanska tiskarna. Prva je bila po vojni
podržavljena in preimenovana v Tiskarno ljudske pravice, ostale tri so morale prenehati z
delom. Tako je v nekdanji katoliški »Jugoslovanski tiskarni« po vojni izhajal časopis
»Ljudska pravica«, ki je bil glavno režimsko glasilo.613
O številu predvojnega verskega tiska se navaja več različnih številk. Po enem viru
je v 20. stoletju do nastopa komunističnega obdobja izhajalo 45 časopisov in revij, od
katerih jih je bila večina razširjena po vsej Sloveniji. Od teh jih je 14 prenehalo izhajati že
pred letom 1940. Ob začetku vojne jih je prenehalo izhajati drugih 11 in med leti 1941 in
1945 še preostalih 20. Samo eden od teh (Božji vrelci) je poskusno zaživel še leta 1946,
vendar takoj spet usahnil. V te številke pa niso zajeti dnevnik Slovenec, ki je imel
katoliško zasnovo, razna župnijska in krajevna glasila ter glasila verskih organizacij,
društev in skupin. Prav tako ne Mohorjeva družba, ki je med vojno delovala in izdajala
knjige v Ljubljani.614 Drugje preberemo nekoliko drugačne številke, ki pa se bistveno ne
razlikujejo.615
Med vojno je bil ves tisk na nemškem zasedbenem področju popolnoma
onemogočen, na italijanskem območju je sicer izhajal v okrnjeni obliki, vendar je njegova
moč vedno bolj pojemala.
Ob koncu vojne je naenkrat ves verski tisk zastal, saj je bilo jasno, da v novi
družbeni ureditvi novi oblastniki vsega dotedanjega tiska ne bodo več dopuščali. Kljub
temu so bile obljube nove oblasti v prvih mesecih dokaj obetavne: »Z vsem umevanjem je
g. minister za notranje zadeve Zoran Polič videl nujno potrebo tiskanja cerkvenega
direktorija in slovenskih tiskovin za cerkveno uradovanje. Uredilo se bo izdajanje uradnega
škofijskega lista, tiskanje potrebnih slovenskih molitvenikov in vršijo se že tudi razgovori
in načrti za slovenski verski list.« Tako piše škofijsko glasilo še 5. julija 1945.616 Ker se je
znova vzpostavljala pastoralna dejavnost tudi tam, kjer v vojnem času ni bila mogoča, so
zelo prav prišli že natisnjeni molitveniki in katekizem. Obljubljeno je bilo, da bo kmalu
mogoče tiskati nove molitvenike za šolsko mladino in potrebne cerkvene tiskovine. Za
verski in škofijski list pa so se kmalu začele pojavljati »tehnične težave«, zato bodo, tako
je bilo rečeno, škofijski list zaenkrat morale nadomeščati okrožnice.617
Okrožnice ljubljanske škofije so bile sprva razmnoževane na pisalnih strojih, pisane
po več izvodov hkrati, tako da so črke ponekod komaj še čitljive. Poleg osebnih stikov, v
kolikor so bili sploh mogoči, so bile edina vez škofijskega vodstva z duhovniki po
župnijah. Prvi dve okrožnici z datumi 15. maja in 4. junija 1945 je še podpisal generalni
vikar Ignacij Nadrah, naslednje pa že novi generalni vikar Anton Vovk. Na izredne
razmere, v katerih se je znašla Cerkev v ljubljanski škofiji, kaže tudi dejstvo, da sprva te
»okrožnice« nosijo različna imena glede na naslovnike in sploh ne kažejo značaja uradnega
glasila. Šele pri enajsti številki (2. oktobra 1945) se ustali ime Okrožnice in dobijo
zaporedne številke. Izrednost situacije kaže tudi dejstvo, da so izšle v avgustu, septembru,
oktobru in novembru leta 1945 kar po tri številke na mesec. Poleg teh je v septembru izšlo
še pastirsko pismo jugoslovanskih škofov, ki je nosilo datum 20. septembra 1945 in je
obsegalo sedem gosto tipkanih strani. Na koncu pisma je podpisanih trinajst škofov in
štirje generalni vikarji, med njimi tudi ljubljanski in prekmurski. Prav na koncu je
613
Prim. ŠLN, 57–58.
615
V Sloveniji naj bi brez ozemlja, ki je tedaj spadalo pod Italijo, izhajalo 54 različnih cerkvenih publikacij, med njimi
dva dnevnika, devet tednikov, drugo so bili mesečniki ali občasne revije. (Prim. J. Gril, Tudi Sveto pismo je bilo nevarno
citirati.)
616
617
614
164
dotipkano: »Za to pastirsko pismo, ki naj se vernikom prebere 30. t. m. nosi vso
odgovornost samo celokupni katoliški episkopat Jugoslavije.« Tudi leta 1946 je bilo
potrebno posredovati več sporočil in navodil, zato je izšlo štirinajst rednih številk, poleg
teh pa še dodatna navodila, kot npr. za začetek šolskega leta.
Leta 1945 je posebna okrožnica z datumom 14. septembra v celoti posvečena
vprašanju verskega tiska. Prinaša navodila duhovnikom, kako naj ravnajo v zvezi z
izhajanjem versko-cerkvenega lista, za katerega je ordinariat dobil dovoljenje civilnih
oblasti. Imenoval se bo Sejalec in bo izhajal vsakih 14 dni na 16 straneh. Vseboval bo
verske članke, bogoslužna, cerkvenemu letu primerna opozorila. Poleg priobčevanja
verskih člankov bo njegov namen gojiti tudi narodno zavest v luči vere. Tudi cena je že
določena, 3 dinarje. Župniki naj pridobijo čim več naročnikov ter poskrbijo za redno
plačevanje vsake številke sproti. Novi list se lahko naroči skupaj za vso župnijo ali tudi
posamezno po pošti. »Dušni pastirji naj se za list resno zavzamejo, naj ga imajo za
podobno važnega kakor svoje pridiganje ter ga skušajo razširiti v vse verne družine«.618 A
samo nekaj tednov pozneje pride do duhovnikov novo sporočilo: »Verski list z imenom
Sejalec, ki ga je prvotno nameraval izdajati škofijski ordinariat, je prevzela Mohorjeva
družba. Izhajal bo kot mesečnik, brž ko bo mogoče«.619
Očitno je, da so se novi oblastniki poigravali z resnimi prizadevanji cerkvenega
vodstva. To bi rado čim prej prišlo do primernega sredstva obveščanja vernikov in
možnosti oblikovanja njihove vere. Prav to pa je bilo oblasti v napoto, zato so hoteli
zavlačevati in prenesti izhajanje iz škofije na Mohorjevo družbo, kjer so bili v vodstvu
nekateri odborniki naklonjeni oblasti, nekateri pa načrtno infiltrirani.
Škofijsko vodstvo se ni pustilo kar utišati, saj je na vsak način hotelo uresničiti
staro željo, da bi imeli verski tednik. Zasnovalo je nov list z imenom Oznanilo, ki naj bi
izhajal na štirih straneh in naj bi prvič izšel za praznik Vseh svetnikov. Po načrtu naj bi bili
zunanji strani dvobarvni, narejeni tako, da ga bo mogoče uporabiti kot »vabljiv cerkvenoliturgični letak (stenski časopis), ki naj bi visel ves teden tako v cerkvi kot tudi v družini«.
Župnije, ki bodo želele, bodo vanj vlagale tudi župnijska tiskana ali razmnožena oznanila.
Ta način bo tudi najcenejši za izdajanje farnih listov. List bo izhajal v sredo, da ga bodo
prejele župnije pred nedeljo. Znan je bil tudi že uredniški konzorcij, ki so ga sestavljali:
Pogačnik, Fajdiga, ki je listu načeloval, in Oražem, ki je prevzel organizacijo in upravo, ter
Kuret. Cena posameznega izvoda bo 2 din.620
A v obljubljenem času s prvo številko ni bilo nič, ker so nastopile težave »zaradi
tehničnih ovir«, kar je bil običajni uradni izgovor, kadar so bile v ozadju politične ovire.621
Zato pa je v posebnem dodatku okrožnic, ki ga verjetno niso prejeli vsi, pojasnjeno, da je
verski list Oznanilo »ministrstvo za industrijo v zvezi s štednjo s papirjem začasno
ustavilo«. V decembru škofija vse seznanja, da bo Oznanilo začelo izhajati, ko bo to
mogoče, ob tem pa doda tudi tolažilno »spodbudo«: »Predsedstvo NVS je pokazalo za
stvar veliko razumevanje«. V nadaljevanju tudi jasno pokaže, v čem so bile dosedanje
težave, ko pravi: »Gotovo, da bo cerkvena oblast tudi še naprej vse storila, da bo izhajal
skromen list, do katerega imamo katoličani pravico tako po zagotovilih ustave o svobodi
veroizpovedovanja kakor po tiskovnem zakonu. Ob tej priliki je treba najostreje grajati
tiste, ki so, po nekaterih poročilih, list priporočali ali razširjali ali o njem govorili tako, da
bi naredili vtis, da gre za kako politično zadevo. Tako ravnanje je listu, ki je in hoče biti
strogo cerkven in daleč proč od vsake strankarske politike, neizmerno škodovalo.« 622
618
620
621
622
619
165
Torej ni šlo samo za varčevanje s papirjem, ampak za pritisk na Cerkev, da se ne bi mešala
v politiko.623
Naslednje leto 1946 je ministrstvo za industrijo 30. januarja sporočilo, da bo
Oznanilo lahko izhajalo, ker tiskarna že ima papir. Uredništvo je zato računalo, da bo list
začel izhajati s 1. predpostno nedeljo. A že v aprilu je imelo uredništvo velike težave, saj je
isto ministrstvo »zaradi varčevanja s papirjem« zahtevalo znižanje naklade iz 70.000 na
10.000 naročnikov. Uredništvo pa se je v skrbi za čim večjo razširjenost lista odločilo, da
bo namesto dovoljenih osmih strani, raje tiskalo na dveh straneh, pa zato ohranilo naklado
40.000 izvodov.624 Čez nekaj mesecev se je vmešala vrhovna uprava državni grafičnih
podjetij in sama sicer povečala format lista, zato pa za 10.000 izvodov zmanjšala naklado.
Zato je naslednje leto uprava lista zaprosila duhovnike, naj pri sprejemanju naročnikov
zadržijo samo tiste, ki list dejansko berejo, druge izvode pa odstopijo župnijam, kjer ga
zmanjkuje. Prav tako bi radi vsaj nekaj izvodov pošiljali duhovnikom v Slovensko
Primorje. »Naklada lista je namreč kljub ponovnim prošnjam še vedno omejena in je vsak
izvod dragocen«.625
V letu 1946 je izšel molitvenik Pri Jezusu v polovico manjši nakladi (25.000), kot
bi želeli. Leta 1947 je lahko izšla knjiga Antona Trstenjaka Pastoralna psihologija, ker je
bil eden tistih duhovnikov, ki so novo oblast precej podpirali. Obljubljen je bil ponoven
natis Katekizma. Dejansko so menda v vsem povojnem času do leta 1953 izšle le tri verske
knjige.626
V naslednjih letih so izhajale nekatere knjige v ciklostilni obliki in škof je
duhovnike prosil, naj si jih tudi medsebojno posojajo. Uredniki Oznanila so hoteli imeti pri
roki priročno knjižnico, zato so začeli zbirati priročnike in druge knjige za lažje urejanje
časopisa. Knjige so pridobivali predvsem iz zapuščin duhovnikov.627
Škofje so v znanem pastirskem pismu jeseni 1945 ostro obsodili ravnanje oblasti,
kajti od sto časopisov pred vojno na celotnem jugoslovanskem ozemlju sedaj skoraj nič ni
ostalo. To dejstvo je zanje takoj za preganjanjem duhovnikov druga najbolj boleča točka
povojnih let. Škofovsko pismo, ki je bilo za tisti čas zelo pogumno dejanje, v tistih
okoliščinah ni prineslo napredka, ampak zaostrovanje na strani oblasti, ki je imela v rokah
škarje in platno. To se nazorno vidi na primeru lista Oznanilo.628 List verjetno kljub
občasnim zastojem sploh ne bi izhajal, če ne bi bil v njegovem ozadju Franc S. Finžgar, ki
je bil kot pisatelj uveljavljena osebnost. Podobno je lahko izhajal v Mariboru v tem času
Verski list. Tudi Mohorjeva družba je mogla obstati, ker je v svoj odbor sprejela osebe, ki
jih je določila nova oblast, in ker je izdajala času primerne knjige, med njimi mnoge zelo
dobre.629
Poleg prizadevanja za obveščanje ljudi z verskimi listi, je zaradi drugih omejenih
možnosti v tem času dokaj slučajno nastal in se močno razširil tudi t. i. stenčas, torej
stenski časopis, ki ga je prvi uporabil frančiškan p. Roman Tominec.630
623
Janez Oražem: »Tedanji predsednik vlade Boris Kidrič je hotel osebno pregledati vse članke in ni bil z njimi prav nič
zadovoljen.« (Prim. J. Gril, prav tam.)
624
625
626
»Do leta 1953 so izšle le 3 knjige: Sv. Pismo nove zaveze v 10.000 izvodih in Pastoralna Psihologija, obe 1946, leta
1948 pa skromen molitvenik Bog s teboj.« (Slovenska Cerkev in socialistična Jugoslavija, 23)
627
Iz tega je po razpustu Oznanila nastala škofijska knjižnica, sedaj Pastoralna knjižnica, ki je dobila prostore v starem
delu teološke fakultete.
628
Če ni šlo drugače, je oblast inscenirala finančni prekršek in izdajatelji so morali plačati 752.000 din kazni, kar je bila
tedaj velikanska vsota. Ob tem je bil obsojen upravnik lista Janez Oražem. Njegov advokat je dobil vpogled v sodnijski
akt in v njem našel sodnikovo vprašanje Centralnemu komiteju, kako naj ga obsodi: strogo ali milo in ali naj se list ukine
ali ne. Odgovor je bil: mila varianta. (Prim. J. Gril, prav tam.)
629
630
»Začelo se je tako: Kmalu po letu 1945 so v šolah odločili, da gredo neke nedelje vse gimnazije in srednje šole na izlet
v Postojnsko jamo, in sicer ob treh zjutraj s postaje. Študentje so me prišli vprašat, kaj naj storijo, skrbelo jih je, kje bodo
166
Primer nastanka stenčasa nazorno kaže na iznajdljivost slovenskih duhovnikov v
tistem času. Ti so v še tako neverjetnih razmerah iskali načine oznanjevanja in služenja
ljudem. Pa tudi ljudje sami so potrebovali nove oblike obveščanja, saj jim državni mediji
niso posredovali verskih sporočil. Državni radio je bil ves čas po vojni nedostopen za
kakršna koli sporočila, ki ne bi bila prej strogo cenzurirana. Na prenos maše po radiu ni
bilo mogoče misliti niti v osemdesetih letih, kaj šele v letih po vojni.631 Zato so vsi verniki,
ki so si mogli oskrbeti radijski aparat, radi poslušali slovenske oddaje, ki so jih prenašale
radijske postaje izven države, posebno še Radio Vatikan in postaja Trst A, ki je že od leta
1946 oddajala v slovenščini in tudi ob nedeljah prenašala sveto mašo. Toda tudi to je bilo
tvegano dejanje. Prva leta po vojni so ljudje to počeli le na skrivaj, saj bi zaradi ovaduhov
v soseščini lahko imeli velike težave zaradi tega. Oblast je budno spremljala, kaj te radijske
postaje prenašajo slovenskim poslušalcem.632
Močna tradicija izdajanja katoliškega tiska je verjetno botrovala prizadevanju CMD
že kmalu po nastanku, da bi na tem področju naredila nekaj koristnega. Pred uradnim
nastankom društva je iniciativni odbor začel izdajati Bilten, ki je razširjal njihove zelo
vprašljive ideje, tako da je moral poseči vmes Sveti sedež, ki je revijo 12. 4. 1949 izrecno
obsodil. Kljub zelo napadalnim člankom na Vatikan, CMD vendarle ni šlo predaleč. Vsaj
kasneje ne. Bilten je prenehal izhajati, namesto njega je zaživela revija Nova pot, »ki je
postala prva povojna slovenska teološka revija, saj teološka fakulteta vse do leta 1965 ni
dobila papirja, da bi obnovila svojo revijo Bogoslovni vestnik«.633
Zaradi pomanjkanja verske literature, tuje sploh ni bilo mogoče dobiti, je ordinariat
priporočil duhovnikom, naj se naročijo na Vjesnik djakovaške biskupije in Blagovest iz
Beograda.634
Po letu 1950 sta izhajala v Sloveniji le dva mesečnika na štirih straneh, od teh pa je
prav Oznanilo v Ljubljani prihajalo v vedno večje težave, tako da je včasih z veliko
zamudo izšla kar trojna številka hkrati, seveda v običajnem obsegu.635 Tako je oznanilo
vernikom lahko prinašalo le bogoslužni koledar, evangelije in najnujnejša cerkvena
obvestila. Vedno bolj je tudi začelo primanjkovati molitvenikov in liturgičnih knjig.636
Mihael Toroš, apostolski administrator goriške administrature si je po prevzemu
službe zadal nalogo, da za svoje področje oskrbi podoben časopis, kot sta ga imeli
Ljubljana in Maribor, saj zaradi omejene naklade teh dveh, ni mogel računati nanju. Ker je
vedel, da lahko uspe le, če se bo časopis tiskal v Ljubljani, je tu poiskal urednika Premrova
in dobil dovoljenje vlade. Časopis je dobil ime Družina in je prvič izšel v Ljubljani 7. maja
1952 z navedbo kraja izhajanja v Novi Gorici. Časopis, ki je imel osem strani malega
pri maši. Odločil sem se, da povprašam škofa, in on mi je rekel, da lahko mašujem ob dveh zjutraj, mora pa biti najmanj
trideset ljudi pri maši. Pa sem šel poiskat lepenko, drugega nisem imel, pa še neki čopič in »namalal« sem prvo obvestilo:
»Sveta maša bo na željo študentov in dijakov zjutraj ob dveh, med mašo bo prilika za sveto obhajilo. Obvestite se med
seboj.« – Tisto noč je bilo v cerkvi dva tisoč študentov in dijakov, cerkev je bila neverjetno polna. Ko sem videl, kakšno
moč ima stenčas, sem s tem bolj resno začel. Bilo se je treba znajti, saj v tistem času ni bilo nobene možnosti za kakšno
drugo vrsto obveščanja. Stenčasov iz tistega časa je ogromno, uporabljal sem fotografije in slike iz raznih revij, ljudje so
mi material prinašali tudi sami od sebe«. (F. Bole, n. d., 8).
631
Uredništvo Družine leta 1982 odgovarja bralcu: »Vaša želja, da bi radi ob nedeljah po radijskih valovih poslušali
prenos nedeljske maše, je sicer povsem upravičena in tudi niste edini, ki si to želite. Kljub temu pa boste tudi v prihodnje
morali vrteti gumbe na radijskem sprejemniku in iskati tuje postaje. Na valovih naših domačih maše ne boste slišali.
Vodstva naših radijskih postaj imajo za to svoje razloge, ki nas lahko prepričajo ali pa tudi ne, dejstvo pa ostane
nespremenjeno: verni občan SFRJ ne more na domačih valovih prisluhniti nobeni oddaji, ki bi kakor koli dišala po veri
ali Cerkvi«. (Družina 30/1982, 6).
632
633
Prim. J. Juhant, n. d. 233.
634
635
Kakšno je bilo vzdušje, v katerem so pod budnim očesom OZNE morali delati uredniki verskega časopisa, najbolj
zgovorno pove pripomba urednika Verskega lista, ko pravi: »Vsake črke so se bali!« (Prim. M. M., Vsake črke so se
bali!)
636
167
formata in je bil tiskan v 15.000 izvodih, je v hipu pošel.637 Čeprav je bil list namenjen
samo Goriški, je oblast presodila, da je verskega tiska preveč, zato je z izgovorom, da
kolektiv tiskarne noče več tiskati Oznanila, tega že nekaj mesecev kasneje ukinila.
Ob tem ne gre pozabiti, da je bil to čas najbolj žolčnih napadov na škofa Vovka, ki
so dosegli višek z zažigom v Novem mestu. Oblast je hotela prenesti izdajanje verskega
tiska nekam na obrobje Slovenije, saj je hkrati moral prenehati z izhajanjem tudi Verski list
v Mariboru. Izkoristila je priložnost in z izdajo dovoljenja za ustanovitev novega časopisa
zatrla dva druga in tako zmanjšala dotedanjo skupno naklado. Kljub ponovnim in
ponovnim prošnjam po večji nakladi, saj je poslej Družina morala pokrivati vso Slovenijo,
je vedno prihajal odgovor, da ni papirja. Že takoj na začetku je vladal tudi strog nadzor nad
vsebino člankov.638 Šele otoplitev odnosa oblasti do Cerkve v naslednjem letu je
omogočila povišanje naklade na 20.000, leto kasneje na 22.000 in leta 1955 na 28.000
izvodov. List se je posvečal predvsem vzgojnim in zgodovinskim vprašanjem. Aktualno
političnih vesti iz tujine ali iz domovine, ki so se tikale Cerkve, še omenjati ni smel.
Duhovniki so list, ki je vseboval tudi katekizemska vprašanja ali mašni obred, uporabili kar
za pripomoček pri katehezi v cerkvi.639
Takšno restriktivno ravnanje oblasti je privedlo jugoslovanske škofe do tega, da so
napisali obširno spomenico Titu. V njej so prikazali slabo stanje glede verskih svoboščin v
državi in med drugim tudi ostro obsodili zatiranje verskega tiska.640 Medtem ko so bile
možnosti Cerkve zelo omejene tako glede naklade kakor glede vsebine, pa so državni
mediji nenehno bruhali žveplo in ogenj na Cerkev in vsak poskus obrambe izrabili za nov
brezobziren napad. S tem je mogoče pojasniti tudi sicer nerazumljivo vrzel v pisanju
Okrožnic ljubljanske škofije med leti 1948 in 1962 glede verskega tiska. V njih najdemo v
tem obdobju komaj kaj o tem vprašanju, čeprav je bilo prej precej navzoče. Nasprotno pa
je v tem času divjala prava kampanja proti Cerkvi v državnem tisku. Pri tem je bil zlasti
glasen dnevnik Slovenski poročevalec, ki je pogosto prinašal zapise o Cerkvi doma ali v
svetu, vendar vedno kot obrekovanje ali smešenje. »Taka kampanja v sredstvih javnega
obveščanja je ustvarjala javno mnenje, ki ni bilo naklonjeno Cerkvi. To je v povezavi z
drugimi okoliščinami povzročalo prave pogrome proti duhovnikom (atentat na škofa
Vovka januarja 1952, napad na Ukmarja), izgon nekaterih duhovnikov iz njihovih župnij in
domovine, (apostolski administrator Franc Močnik) rušenje cerkva, uboje duhovnikov –
kar vse je ostalo nepojasnjeno, skrunjenje in podiranje križev in kapelic, vplivanje na ljudi
(tudi s finančnimi sredstvi), da bi svojce dali civilno pokopati, pritiske na družine glede
obiskovanja nedeljske maše, verouka, itd., postopke z bogoslovci pri vojakih, da bi jih
odvrnili od bogoslovja, odvračanje maturantov, ki so kazali znamenja duhovniškega
poklica, od vpisa na Teološko fakulteto, bodisi z zasliševanji, bodisi z nudenjem štipendij,
oviranje birmanskih in novomašnih slovesnosti. Vsi ti pojavi so bili glede na kraje
sporadični. Posamezniki in skupine so to delali pod vplivom propagande in uradnega
odnosa do Cerkve, vendar pa tega ni nihče preprečeval.«641
637
Jože Premrov: »Takšno hlastanje po verskem listu je bilo, kakršnega najbrž nikoli več ne bo.« (Prim. Družina –
Dvajset let pričevanja.)
638
»Preden je Družina izšla, so me klicali v tiskarno, kjer sem moral popravljati del besedila v članek, ki ga je napisal p.
Roman Tominec.« (J. Gril, Družina naj bo!)
639
640
»Vse cerkvene tiskarne so bile zaplenjene brez odškodnine. Bilo jih je 20. To je bila neizmerna izguba za Cerkev.
Katoliški listi so morali prenehati izhajati. Le nekaj lističev životari v zelo omejeni nakladi, o katoliškem tisku ni mogoče
govoriti. To je ostalo od 153 katoliških listov izpred vojske. Listi morajo prinašati članke, ki jih pošilja oblast, tako da za
obvestila vernikom ostane komaj kaj prostora. Medtem ko državni tisk lahko iz dneva v dan smeši vero, Cerkev in njene
predstavnike, mora preostali katoliški tisk molčati.« (L. Ceglar, n. d., 31.)
641
J. Juhant, n. d., 243.
168
Dolga desetletja je državni tisk objavljal koledarje brez navedbe imen svetnikov ali
cerkvenih praznikov kot sta božič ali velika noč.642 V časopisju so bili okrog leta 1952
ostudni napadi na papeža, kar so navedli v svoji spomenici leta 1952 tudi jugoslovanski
škofje.643 Tudi strokovne knjige so polne potvorb in prirejenih resnic, ki kažejo krščanstvo
v popolnoma negativni luči, npr. Priročni leksikon iz 1955. leta.644 V skladu s cilji, da mora
ime Kristus izginiti iz src ljudi (Miha Marinko), so bili izredno ostri v boju za brezboštvo
časopisi, namenjeni posebno moški mladini, ki jo je oblast dodatno oblikovala med
služenjem vojaščine.645
Edini verski list Družina je imel leta 1955 take težave z izdajanjem, da je bil
prisiljen preiti le na mesečno izhajanje. Pomanjkanje ustrezne verske literature se je
pokazalo leta 1958, ko je Zadruga katoliških duhovnikov izdala molitvenik V občestvo
združeni in hitro prodala 62.000 izvodov. Po mnenju nadškofa Šuštarja ima CMD
predvsem to zaslugo, da so lahko v njegovem okrilju izhajale verske knjige, ki jih sicer
sploh ne bi bilo mogoče tiskati.646
Zaradi pomanjkanja Svetega pisma je škofijski ordinariat v Mariboru izdal v letih
1958 do 1961 celotno Sveto pismo v štirih knjigah, od katerih je Matija Slavič na novo
prevedel Staro zavezo. Vsa naklada 25.000 izvodov je v celoti pošla. V istem letu 1958 je
izšla tudi prva nova resnično teološka knjiga po vojni, Esej o cerkvenem govorništvu –
Prolegomena k sodobni homiletiki.647
Pomemben za razumevanje stanja Cerkve v ljubljanski škofiji je tudi ciklostilni izid
Letopisa v letu 1959.648
Oblast je skrbno prebirala Okrožnice in klicala na zagovor škofa ali tudi duhovnike,
da bi pojasnjevali, kakšno stališče imajo do zapisanega. Zato je bil kdaj škof prisiljen v
naslednji okrožnici preklicati, kar je bilo napisano v prejšnji.649
V proučevanje in budno spremljanje Okrožnic in vsega drugega verskega tiska je
državna oblast vključila tudi policijo in njene službe. Avtorica knjige Cerkev v policijskih
arhivih je leta 1990 našla v arhivih policije toliko dokumentov o tem vprašanju, da je lahko
samo vprašanju policijskega spremljanja in nadzora medijev posvetila v svoji knjigi precej
obširno poglavje. Na začetku tega poglavja zasledimo njeno splošno oceno raziskanega
področja: »Zelo natančno se je spremljal verski tisk in sploh verske publikacije, za vsako
samovoljno besedo o cerkvenem dogajanju v kateremkoli časopisu se je ustrezno ukrepalo,
za vsako najbolj blago besedo, a sprto z oblastnimi merili, so verske časopise zaplenili,
tako da so ti začeli s samocenzuro, da so sploh lahko izhajali.«650 Če ta splošna ugotovitev
642
644
645
646
647
Prim. S. Cajnkar, Delo fakultete po ločitvi od univerze, 182.
648
Po navedbah Letopisa je v letu 1959 imela škofija 278 župnij, škofijskih duhovnikov pa 333. Sem niso všteti tisti, ki
so bili ta čas v tujini in škofija v večini primerov ni imela njihovih naslovov. Od tedaj 702 v tujini živečih slovenskih
duhovnikov, pa jih je bila večina iz ljubljanske škofije. V škofiji sta živela tudi 102 redovna duhovnika. Od škofijskih
duhovnikov jih je bilo v pastorali aktivnih 275, od redovnih pa 48, vseh duhovnikov na ozemlju škofije je bilo 448. V
tem letu je bilo v semenišču 45 bogoslovcev iz Ljubljanske škofije, vseh skupaj pa 87, v Pazinu pa 33 škofijskih
gojencev. Redovnic je bilo na ozemlju škofije 756. Zadnji podatek o številu prebivalcev je bil na voljo za leto 1958, ko je
škofija štela 576.000 prebivalcev, njeno ozemlje pa je obsegalo 8.411 km2. Letopis tudi pove, da je od leta 1944 umrlo
282 škofijskih in redovnih duhovnikov, leta 1945 pa je odšlo v tujino 185 škofijskih duhovnikov in 62 bogoslovcev ter 66
redovnih duhovnikov, zato je takrat ostalo kar 75 župnij nezasedenih. Leta 1955 je z zakonom o agrarni reformi država
razlastila vse cerkveno premoženje desetih župnij na Kočevskem, od katerih so nekatere dalje lahko obstajale le
cerkveno-pravno, dejansko pa so bila področja zaprta za njeno dejavnost. .
649
650
643
169
velja za sedemdeseta leta, velja toliko bolj za čas pred tem, ko je bila represija še bolj
brutalna.651
V času zasedanja 2. vatikanskega koncila postanejo tudi Okrožnice ljubljanske
nadškofije zgovornejše glede verskega tiska, ki ga še vedno močno primanjkuje. Zato je
opaziti veliko priporočil duhovnikom, naj si oskrbijo hrvaške knjige, ali pa vabilo k
nakupu prevodov iz hrvaščine, nemščine in francoščine, ki so tedaj izhajali v ciklostirani
obliki. Tudi okrožnice same so ciklostirana razmnoženina, ki prvič postane bolj slovesno
oblikovana leta 1962 ob 500 letnici ljubljanske škofije. Ob tej priložnosti je TF izdala tudi
poseben zbornik in to leto je izšel v drugi izdaji molitvenik V občestvo združeni.
Družina je obširno poročala o poteku in zaključkih koncila. »Družina je edini
jugoslovanski verski list, ki je v celoti objavil konstitucijo Cerkev v sedanjem svetu.«652
V času od 1961 do 1967 je bilo tiskanih približno 30 knjig in brošur z versko
vsebino. Kaj to pomeni v povezavi z verskim tiskom, moremo presojati iz podatka, da je
samo v enem letu (1965) v Sloveniji izšlo skupno kar 985 knjig in brošur. Še bolj podkrepi
duhovno žejo, ki je tedaj vladala, podatek, da je za božič 1966 v Ljubljani izšla prva plošča
z božičnimi pesmimi v zelo visoki nakladi in bila takoj razprodana.653
V času zaključka koncila je bil prvič dovoljen uvoz Beril in evangelijev iz Celovca,
vendar je uvoz moral iti preko državnega sekretariata v Beogradu. Po 20 letih premora je
začel leta 1965 ponovno izhajati Bogoslovni vestnik, ki prinaša razprave s teološkega
področja. V istem letu začne izhajati tudi Ognjišče, ki pozneje preraste v pomembno
glasilo za mlade.
Dve leti po koncilu začne izhajati v Ljubljani nova revija Cerkev v sedanjem svetu,
ki prevzame pobudo pri spodbujanju uresničevanja koncilskih dokumentov.654
Cerkev na Slovenskem začne po koncilu praznovati nedeljo družbenih občil, ki je
vsako leto močno priporočena duhovnikom. Vsako leto poskrbi za primerno gradivo
Komisija za tisk, ki se oblikuje pri Medškofijskem pastoralnem svetu. Ta v naslednjih letih
koordinira in spodbuja vsa prizadevanja na tem področju, saj se po koncilu verski tisk
močno razmahne. Kmalu izide Malo sveto pismo, Leto svetnikov, Kratko sv. pismo s
slikami, in drugo. V tem času srečno prebrodi svojo največjo krizo Mohorjeva družba, ki
se leta 1970 preoblikuje v društvo. Tudi jugoslovanska škofovska konferenca hoče biti na
tekočem kaj vse izhaja, zato morajo založniki pošiljati en izvod na njen sedež v Zagreb.
Leta 1971 je začela izhajati nova revija Znamenje, ki je imela kako desetletje velik
vpliv v cerkvenih krogih in tudi izven njih. Ob njej so se zbirali teološki profesorji in
mnogi drugi tedanji intelektualci, ki so po eni strani želeli vnesti več koncilskega duha v
Cerkev, po drugi pa vnesti tudi več demokratičnega mišljenja v tedanjo družbo.655 Nova
revija je nasledila nekdanjo interno revijo duhovniškega društva CMD Nova pot.
651
»S strani Cerkve ni bilo nikakršnih omejitev, tudi ne vtikanja v naše delo. Škof A. Vovk nam je dal priznanje. S strani
oblasti nismo sicer čutili direktnega omejevanja, nikoli nam niso rekli: to smete, tega ne smete. Vendar smo vedeli, da ni
papirja zaradi tega, ker se je list preveč širil. Čutili pa smo, da želijo, da smo sami kritični do tega,kar pišemo.« (J.
Premrov, PSLpA.)
652
Prim. Družina – dvajset let pričevanja.
653
Prim. Slovenska Cerkev in socialistična Jugoslavija, 36–41.
654
»Pastoralna revija, ki smo jo dolgo pogrešali in pričakovali, bo z majem letos začela izhajati z naslovom »Cerkev v
sedanjem svetu«. Namenjena bo vprašanjem iz širokega pastoralnega območja (hodegetika, liturgika, katehetika,
ekumenizem, pastoralna sociologija, cerkvena glasba, itd.). Poleg važnejših razprav pretežno praktičnega značaja bo
obravnavala tekoče in pereče probleme pastoralnega dela v obliki blagohotnega medsebojnega dialoga. Poleg odgovorov
na vprašanja bo poročala tudi o pastoralnih izkušnjah po svetu in o pastoralnih knjigah in revijah. Revija je namenjena
predvsem duhovnikom in redovnikom, pa tudi drugim članom božjega ljudstva. Revija hoče pomagati izvajati koncilske
odloke pri nas. Konzorcij uredništva sestavljajo člani medškofijskega pastoralnega sveta.« (Okrožnica, 4/1967).
655
»Naša naloga bo najprej v tem, da si post tot discrimina rerum osvetlimo krščanstvo kot svojo nujno in temeljno
resnico, potem pa v tem, da takšno krščanstvo avtentično in svobodno zaživimo v navzoči socialistični družbi in ga v njej
razlagamo. Oba stvariteljska procesa bosta izhajala tako iz našega nedodelanega in pomanjkljivega verovanja kot
življenjske prakse, kakor iz kritičnega in nenehno iščočega se socializma«. (Reviji na pot, 1.)
170
V letu 1971 se izboljša tiskarski stavek Okrožnic ljubljanske nadškofije. To leto
izide prvič letopis za slovensko metropolijo in slovensko Primorje skupaj z naslovom
Cerkev na Slovenskem. Dve leti pozneje, leta 1973 postane Družina tednik, zabeležena pa
je tudi 110. obletnica škofijskih sporočil v Ljubljani.656
Že tedaj se je pojavljalo spoznanje, da ni dovolj skrbeti samo za čim več verskega
tiska, ampak skrbeti tudi za njegovo vsebino in obliko. Kolikor večje možnosti za verski
tisk so se odpirale, toliko bolj zahtevni so postajali bralci, zato tudi grafična podoba
verskega tiska ni bila več brez pomena.657
Leta 1974 je izšel nov zakon o javnem obveščanju, ki je imel namen natakniti uzde
vedno bolj razvejanemu verskemu tisku.658 Po njegovih določilih je bilo treba ves tisk
pravočasno prijaviti. Tiskana župnijska oznanila sicer niso bila opredeljena kot tisk, ki bi
ga bilo treba prijaviti, vendar je bilo treba vsakokrat oddati tri izvode javnemu tožilstvu.
Kar se je tiskalo v tiskarni, je bila ta sama dolžna poslati potrebne izvode tožilstvu.659 Na ta
način je imela oblast vse pod kontrolo. Težave so bile pri registraciji obstoječih glasil v
skladu z novim zakonom. Naklada Družine ni smela preko meje sto tisoč izvodov in ni
smela objavljati oglasov ali reklam. Težave so bile tudi v tiskarnah, kjer so ustrezni organi
pred tiskom pregledovali vsebino, nekatere tiskarne pa so sploh zavračale tiskanje verskega
tiska. Pod močnim pritiskom so bili uredniki, ki so jih za vsako malenkost klicali na
zaslišanja, delali preiskave in kazensko preganjali.660 Ta povečani pritisk je bil posledica
zaostritev v začetku sedemdesetih let, sprejetja nove ustave leta 1974, znanega Titovega
pisma in poskusa ponovne strnitve partijskih vrst. Zato je bilo treba partiji najti zunanjega
sovražnika in po že preizkušenem receptu je bila za to najprimernejša Cerkev in v tej zvezi
verski tisk kot njen vidni izraz. Ko je Družina protestirala proti preštevanju vernih, kot so
hoteli nekateri, in primerjala to poskusom avstrijskih oblasti, da preštevajo slovensko
manjšino v Avstriji in ji na tej osnovi dodelijo ustrezne pravice, je oblast Družino
zaplenila.661 Ker so bili izdajatelji časopisa formalno škofje, bi morala oblast kazensko
ukrepati proti njim, vendar si tega ni upala storiti.662
»Po letu 1975 so se razmere umirile, težave so še bile, vendar so se drugače
razreševale – prek javnosti, ne več tako pogosto na sodiščih in pri sodnikih za prekrške«.663
Verjetno je na drugačno, manj grobo ravnanje oblasti vplivala mednarodna konferenca v
Helsinkih tega leta, ki je močno poudarila pomen človekovih pravic, v sklopu t. i. tretje
košare, in potrebo po mednarodnem nadzoru, kako se te pravice v posameznih državah
656
12. januarja 1863 je začel izhajati Kirchliches Verordnungsblatt für die Laibacher Diözese. Do leta 1875 je izšlo 37
številk. Tega leta se pod škofom Pogačarjem preimenuje v Laibacher Diözesanblatt, od leta 1898 pa ob nastopu škofa
Jegliča dobi slovensko ime. Po 82 letih izhajanja je ob koncu 2. svetovne vojne moral nehati izhajati. V okrnjeni obliki se
je nadaljeval v škofijskih in kasneje v nadškofijskih okrožnicah, dokler se ni leta 1982 združil z glasili ostalih dveh škofij
v Sporočila slovenskih škofij.
657
Prim. Ž.S., Grafična podoba verskega tiska pri nas, 407–409.
658
»Kot odgovorni urednik sem imel največ težav v letih 1974 in 1975.« (Prim. I. Merlak, Posebej težavni leti 1974 in
1975.)
659
660
Urednik Družine Drago Klemenčič pripoveduje, da je doživljal dvojni pritisk, z ene strani od oblasti, z druge pa od
slovenske emigracije, ki je vsakogar v domovini, ki je kakorkoli moral sodelovati z oblastjo, imela za »rdečega«, ali vsaj
»roza«. (Prim. L: Bizilj, n. d., 46.)
661
Po navedbah odvetnika takratnega urednika Družine, naj bi bil sodni proces leta 1974/75 v zvezi z Družino zadnji
stalinistični proces v Sloveniji. (Prim. I. Merlak, prav tam.)
662
»Družina je bila v letu 1975 enkrat zaplenjena, češ da razburja državljane, ker je objavila komentar Nočemo
preštevanja. Kot odgovorni urednik zaradi bolezni nisem bil obsojen. Bil sem pa obsojen zaradi članka Deset zapovedi za
slabo vzgojo otrok in zaradi žalitve jugoslovanske armade (vse objavljeno v letu 1974) na eno leto zapora. Po pritožbi
sem dobil štiri mesece pogojno za dve leti. 15 mesecev sem bil brez potnega lista. Kot odgovorni urednik in upravnik
sem imel devet kazenskih postopkov. Poleg že zgoraj omenjene obsodbe, sem bil obsojen še na 500 din denarne kazni,
češ da pri nabavi nekega avtomobila nismo plačali prometnega davka. Zaradi tako nepričakovanega stalinističnega načina
uničevanja sem leta 1974 doživel živčni zlom.« (I. Merlak, PSLpA.)
663
171
uresničujejo.664 Oblast je uvidela, da lahko isto doseže tudi s pritiskom na nadškofa, ki ga
je vedno znova klicala na zagovor. Ob tem je uporabila še pritisk na svojce odgovornih
urednikov in na ta način brzdala njihovo ravnanje.
To dobro ilustrira izkušnja Franca Rodeta, ko je bil še profesor na Teološki fakulteti
v Ljubljani in je v okviru teološkega tečaja za laike leta 1978 imel predavanje o poslanstvu
kristjanov v Sloveniji. Govoril je o njihovi nalogi, da se borijo proti mitu odrešenjske vloge
proletariata, mitu revolucije, mitu komunistične dobe kot zlate dobe človeštva, pa tudi mitu
osebnosti. Ker je o tem kmalu pisal tudi nemški časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung in
poročala avstrijska Kathpress in je bil v pripravi za tisk zbornik vseh predavanj, je posegla
vmes tedanja oblast. »Na odziv komunistične partije ni bilo treba dolgo čakati. Na komisiji
za religiozne zadeve, kamor sem bil poklican skupaj z ljubljanskim nadškofom – starčkom,
ki je bil dolgo časa zaprt in je nosil posledice zapora – so me pozvali, naj svoje besedilo
umaknem iz zvezka, katerega izid je bil načrtovan, in mi zagrozili s kaznijo od treh do šest
let zapora, če jih ne bi poslušal. Iz spoštovanja in pokorščine do gospoda nadškofa, ki si ni
želel spora z oblastjo, sem se uklonil. Sicer pa je besedilo že krožilo po deželi in njegova
objava v knjižici ne bi doprinesla ničesar.«665
Zanimivo označbo taktike Cerkve, ki pa je bila bolj instinktivna kot premišljena,
podaja Drago Klemenčič, ko pove, da so si prostor svobode širili »linearno, po principu
žabjih skokov: skočiš in pogledaš okoli; če te nihče ne vidi in ne udari po glavi, skočiš še
enkrat, sicer se potuhneš in počakaš na boljši trenutek«.666 Isti, ki je kot edini v tujini
izobraženi novinar v komunističnem obdobju delal 26 let pri verskem tisku, iz izkušenj v
letih po koncilu pove: »Če nismo povsem izgubili zgodovinskega spomina, še vedno vemo
za težave, s katerimi smo se na področju javnega obveščanja morali soočati verujoči,
katoličani pa še posebej, v skoraj petih desetletjih enoumja v nekdanji Jugoslaviji. Posebno
obravnavo bi zaslužil tisk, saj si je Cerkev prav pri tisku utrla nekatera pota, ki si jih
Cerkve v drugih socialističnih deželah niso mogle.« Po njegovem se je verski tisk »tiskal
tik pod zgornjo mejo dovoljenega«. Potem oceni ravnanje drugih novinarjev, ko pravi:
»Nekaj povsem drugega je bila uredniška politika tiskanih medijev, ki so bili (tako smo bili
takrat navajeni slišati) v družbeni lasti. Informacije o veri in verujočih, o dogodkih in
dejstvih v zvezi s Cerkvijo so se pojavljale v bolj ali manj senzacionalnem kontekstu, ki je
neredko dobival priokus škandaloznosti.« Ko se je v osemdesetih letih zdelo, da se stanje
izboljšuje, se je edino na tem področju pojavljalo nekaj, česar si drugod ni bilo mogoče
privoščiti: »O veri in Cerkvi so govorili skoraj izključno marksistični strokovnjaki za
religijo. Če se je hotelo uredništvo ukvarjati na primer z vprašanji o prireji mesa, se je
seveda poklicalo ustreznega kmetijskega ali veterinarskega strokovnjaka. Le glede
vprašanj vere in verujočih je bil vsak novinarski začetnik strokovnjak.« Ko pa se je razvil
svet elektronskih medijev, radia in televizije, »o verskih vsebinah na teh dveh nacionalnih
medijih ni bilo mogoče niti sanjati«. Če je v Družini na podlagi vprašanj bralcev izšel kak
komentar kot kritika takega odnosa oblasti, »je navadno sledil vzvišen odgovor tega ali
onega šefa, da medijev, ki sta tako pomembna za ohranitev in poglabljanje tradicij
socialističnega samoupravljanja, pač ne bodo nikoli odprli ‘verski propagandi’. In pri tem
je ostalo.«667
Kako izredno razpredeno mrežo nadzora nad verskim tiskom je imela oblast,
ilustrira izkušnja avtorja te študije, ki je v župnijski list ob mesecu verskega tiska, ki se je
praznoval v januarju, leta 1979 zapisal: »Pri nas moremo kristjani prosto razpolagati in
664
Merlak vidi ob tem še notranje politične vzroke: »Počasi se je bližala Titova smrt, demokratizacija in postopoma so v
osemdesetih letih ubrali drugačno pot.« (Prim. L. Bizilj, n. d., prav tam.)
665
F. Rode, Cerkev, narodi in demokracija, 11.
666
667
Prim. D. Klemenčič, Verske vsebine na nacionalni verski televiziji, 183.
172
izkoriščati od vseh sredstev samo tisk, kar je gotovo v nasprotju s človečanskimi pravicami
o svobodi informiranja, prav tako pa tudi v nasprotju z ustavno pravico o verski svobodi.«
Čeprav se je župnijski list razmnoževal ciklostilno samo na dveh straneh v kakih petsto
izvodih in normalno ni zašel izven meja predmestne župnije, je član Mikrokoordinacije,
zelo verjetno po posvetovanju tega organa, dobil naročilo, da na to odgovori. To je storil
zelo grobo in sramotilno v enem osrednjih slovenskih dnevnikov z visoko naklado.668
Namen je bil jasen: uporabiti najmanjši povod za napad na Cerkev in utišati avtorja, preden
bi se bolj razpisal. Čeprav neimenovan v članku, je avtor na različnih institucijah, kjer je
iskal dovoljenja za gradnjo nove cerkve, slišal očitek za ta svoj »delikt«, ki je bil dodatna
ovira pri izdajanju teh dovoljenj. Primer priča, da je bila vsaka, še tako majhna kritika
oblasti v verskem tisku registrirana, posredovana vsem državnim institucijam, ki so imele
kakršnekoli stike s Cerkvijo, in po možnosti prekomerno sankcionirana.
Verski tisk je bil pogosta tema pogovora na Mikrokoordinaciji, kjer so se tajno
sestajali vsi odločujoči komunistični politiki v republiki. Vznemirjalo jih je izdajanje
predavanj, ki so bila na teološkem tečaju za laike. Prav tako izdaja Truhlarjevih del,
razpečavanje Svetega pisma, glasilo slovenskih bogoslovcev Pogovori. Center vsega tega
»protirežimskega« delovanja je bila po mnenju oblasti TF. Oblast je reagirala z
odrekanjem oprostitve prometnega davka, z denarnim kaznovanjem, s protinapadi v
dnevnem časopisju, s poskusi diplomatskega vplivanja na nuncija. Tajna
Mikrokoordinacija pa je razpravljala in odločala tudi o tem, kakšna bodo gesla v novi
Enciklopediji Slovenije, kdo bo odgovoril na kak »cerkveni« članek ter kje in koga iz
cerkvenih krogov bo osrednji časopis predstavil, da ne bo kaj »narobe« povedal, pa tudi to,
koga od piscev, ki se je spustil predaleč v napadanju Cerkve, je treba ustaviti.669 Tudi
pojavljanje nadškofa Šuštarja v časopisju je bilo strogo selekcionirano, dokler se ni
izpostavil novinar Dolenjskega lista in z nadškofom v začetku leta 1985 opravil obširen
intervju. Namesto za božič je bil intervju objavljen šele januarja naslednje leto, kajti
politična nasprotovanja v zakulisju so bila izredno močna in grozilo je, da bo novinar ob
službo. Tedaj se je zavzel zanj nadškof in zagrozil z internacionalizacijo zadeve. Seveda je
bil to že čas, ko enopartijski režim ni mogel več niti mimo tujine, niti mimo domače
javnosti, ki je ni imel več tako trdno na vajetih.670 Po proučevanju policijskega gradiva iz
tega obdobja je mogla Biziljeva priti do dokaj natančne ocene takratne oblasti in njenega
ravnanja: »Cerkev so vselej sumili in iskali, kaj je v njej političnega, vselej so presojali
njene korake, za katere je morala biti vedno zaslužna oblast. Ona je bila tista, ki je vodila
življenje, ki je dovoljevala ali prepovedovala, ki je tudi odmerjala demokratične elemente.
Kar je nastalo brez nje, je bilo gotovo deležno njene kritike, prepovedi, vmešavanja ... Po
tem se je merila njena moč.«671
Poleg prepovedi praznovanja božiča in prepovedi opravljanja karitativne
dejavnosti, je bila prav nedostopnost do elektronskih medijev najbolj nevralgična točka v
odnosih med Cerkvijo in oblastjo v osemdesetih letih. Ko je skupina novinarjev na
nacionalni televiziji hotela za božič 1986 ob asistenci avstrijske televizije pripraviti nekaj
prispevkov tudi v dogovoru z nadškofom, je po prisluškovanju predhodnim pogovorom
668
Prim. M. Meden, Spotakljiva ugotovitev, 2.
Predavanja na teološkem tečaju (posebej članek Franca Rodeta, tedanjega profesorja na TF in sedanjega Ljubljanskega
nadškofa, z naslovom Resnično krščanstvo pri nas danes in jutri, ter drugi) so sklenili dati v podrobno analizo
marksističnemu centru pri CK ZKS in določili, kje naj se objavi njihov odgovor. (Prim. L. Bizilj, n. d., 50–51.)
670
671
669
173
novinarja z nadškofom nastal na TV tak politični vihar, da je bil novinar za vedno
onemogočen, že posneta oddaja po nikoli v celoti objavljena.672
To dokazuje, kako dobro se je takratna oblast zavedala, kakšno moč imajo
elektronski mediji na oblikovanje javnega mnenja. Vsekakor bolj kot Cerkev, ki se je tudi
potegovala za dostop do njih. Opozarjala je na pravice, ki jih ima pri uporabi medijev, ni
pa se pripravljala na to, da bi jih znala, ko bi ji bili na voljo, tudi profesionalno
izkoristiti.673 Pravzaprav je bilo zanjo prizadevanje za dostop do radia in televizije
predvsem simbolnega pomena in se je usmerilo zgolj na nadškofov nastop pred božičnimi
prazniki, ko naj bi vsem voščil božične praznike. Jugoslavija je bila ena redkih dežel
tedanje Evrope, kjer oblast za praznovanje božiča ni imela nikakršnega posluha. Celo
nasprotno. Na razne načine je preprečevala praznovanje, ki je bilo v narodu nekaj najbolj
ukoreninjenega in nesporno svetega. Tako npr. trgovine dolgo obdobje po vojni niso smele
prodajati ničesar, kar bi bilo v zvezi s praznovanjem, zadnja leta pa šele, ko je bil praznik
že mimo. Tudi mesta so bila praznično okrašena šele po božiču. Zelo močno pa je bilo
poudarjeno novoletno praznovanje in prihod dedka Mraza, ki je v javnosti nadomeščal
Miklavža. Tudi mediji seveda besede božič niso omenjali, kar je v povezavi z množičnim
prihajanjem tujcev in zdomskih delavcev domov v teh dneh privedlo do včasih prav
smešnih primerov.674
Zadeve so se začele spreminjati, ko je leta 1986 javno-mnenjska raziskava pokazala
pozitivno mnenje ljudi o praznovanju božiča.675 To je opogumilo tudi škofe, da so že leta
1984 napisano prošnjo vladi, naj bi postal božič dela prost dan, tudi objavili. Naslednji dve
leti je bilo vprašanje potisnjeno ob stran, saj je prišel božični dan ravno na soboto in
nedeljo, tako da je do pravega praznovanja božiča kot dela prostega dneva prišlo šele leta
1989, torej zopet po 37-tih letih. Božič se ni več praznoval, ko je Jugoslavija leta 1952
prekinila diplomatske odnose z Vatikanom.
Vzporedno s prizadevanji za dela prost dan na božič so tekli tudi pogovori o
možnosti, da bi nadškof Šuštar vernim po elektronskih medijih lahko voščil za praznike.
To je veljalo za izjemno pomembno simbolično dejanje, saj bi s tem priznali božič kot
praznik in morali dopustiti tudi dostop Cerkve do radia in televizije.676 Prvič je to nadškofu
Šuštarju uspelo leta 1986, ko je govoril po radiu, torej dve leti potem, ko so tam prejeli tudi
uradno prošnjo za to. V kasnejših letih je voščil tudi po televiziji.
Čeprav se tudi v zadnjih letih komunističnega režima ni nič zgodilo brez dopustitve
partije, torej tudi ne praznovanje božiča in delni dostop do elektronskih medijev, pa je po
svoje tragično, da je Cerkev za ti dve pridobitvi porabila ogromno časa in energije in zato
tudi delala kompromise z oblastjo, a sta ti dve svoboščini že čez par let postali povsem
normalni sad demokratičnih sprememb. Prav to dokazuje, kako malo je Cerkev zaznala
propadanje komunističnega režima in z možnostjo popolne zrušitve ni resno računala. Tudi
to je pripomoglo k njegovemu »mehkemu« prehodu v nov družbeni red, v katerem
komunizem ni bil prepoznan kot sam po sebi slab sistem, ampak je pri ljudeh ohranil »lep
672
»Režiser podobnih dogodkov ni bil nikoli znan, vsakdo se je izdajal zgolj za izvrševalca nekih navodil z višjih mest ali
pa se je postavljal v vlogo tistega režiserja, ki ve o smeri vetra več kot drugi in mu je treba zaupati. In pogosto je bila
televizija bolj papeška od papeža. Nadškof pa leta 1986 še ni mogel na televizijo.« (L. Bizilj, n. d., 56.)
673
»Stara politična elita se je dobro zavedala, da je na področju medijev nezlomljiva predvsem zaradi strokovnih
kadrov.« (I. Štuhec, Medijska kultura in etika, 10.
674
Mediji so namreč morali poročati o povečanem prometu in veliki gneči na državnih mejnih prehodih, ko so prihajali
zdomci v domovino. Da bi se izognili besedam »božični« ali »velikonočni« prazniki, so govorili o »novoletnih« in
»spomladanskih« počitnicah ipd. Vsi ljudje pa so vedeli, zakaj zdomci takrat prihajajo domov.
675
Raziskava je pokazala, da je 79 % Slovencev dejansko praznovalo božič. Za 43 % Slovencev je bil božič verski
praznik, za 36 % pa tradicionalni družinski praznik. Za dela prost dan na božič se je izreklo 59 % anketiranih. (Prim. L.
Bizilj, n. d., 60.)
676
Druga polovica osemdesetih let je bila na Slovenskem čas, ko se stvari niso več vselej urejale z avtoritarno odločitvijo,
ampak se je na vseh področjih začel proces, v katerem se je največ časa in moči porabilo za prepričevanje t. i. lastnih,
partijskih vrst.« (L. Bizilj, n. d., 61.)
174
obraz«. To je njegovim nosilcem omogočilo ohraniti vse bistvene vzvode oblasti, med
njimi zlasti obvladovanje medijskega prostora.677
In kako je Cerkev sama izkoristila možnosti medijskega nastopanja? Leta 1977 je
bil v skladu s priporočilom v cerkvenem dokumentu Communio et progressio tudi pri
ljubljanskem ordinariatu imenovan tiskovni referent, a služba ni nikoli dobro zaživela.
Cerkveno vodstvo ni kazalo velike želje po tem, da bi dajalo ustrezne izjave za javnost ali
spregovorilo o svojem delu na način, ki bi bil zanimiv za širšo javnost.
Pač pa je cerkveno vodstvo vse stavilo na branje in širjenje verskega tiska. To se je
odrazilo v obhajanju vsakoletne nedelje družbenega obveščanja, kakor tudi za mesec
verskega tiska. Sprva je bil za to izbran december. To je bil primeren čas zaradi
obnavljanja naročnin za naslednje leto, od leta 1979 pa je bil raje izbran januar, da ne bi bil
prizadet liturgični poudarek adventne in božične dobe.
Družbene spremembe so se napovedovale in oblast je uvidela, da je bolje nekaj
popustiti, kot izgubiti vse. Zato so že leta 1988 in 1989 potekali pogovori med majhno
cerkveno delegacijo in vodstvom nacionalne televizije. »Pogovori so bili odprti in treba je
pošteno priznati, da je vodstvo RTV vse zahteve brez pridržkov sprejelo kot povsem
legitimne in upravičene. Težave so bile v finančnih in tehničnih zmogljivostih.«678
Dogovorili so se za tedensko dvajset minutno oddajo o veri in verujočih z naslovom
Obzorja Duha. Namenjena je obema avtohtonima verskima skupnostma, to je katoliški in
evangeličanski. Kasneje se je iz tega oblikoval samostojen Verski program, ki je poleg
podaljšanja oddaje na trideset minut pridobil še termin za kratek duhovni nagovor in
možnost snemanj lastnih verskih oddaj ter oskrbovanje informativnega programa z
verskimi novicami.
Leta 1979 je začela izhajati zbirka Cerkveni dokumenti, v kateri med slovenske
bralce prihajajo najpomembnejši dokumenti vesoljne Cerkve. Isto leto je izšla tudi prva
številka zbornika Acta ecclesiastica Sloveniae, ki prinaša vire za zgodovino Cerkve na
Slovenskem.
Z začetkom leta 1982 začno mesečno izhajati Sporočila slovenskih škofij, ki poslej
združujejo prejšnje okrožnice posameznih škofij. Vsaka številka prinaša v uvodu besedo
enega od škofov, sledijo novosti iz vesoljne Cerkve, Cerkve v Sloveniji, sporočila iz
posameznih škofij, nekrolog duhovnikov in redovnic ter napovedni koledar.679
Ob izidu novega prevoda Svetega pisma nove zaveze je nadškof Šuštar ustanovil
Svetopisemski sklad za podpiranje prevajanja knjig stare zaveze in za širjenje Svetega
677
Skupina 27 razumnikov je poslala še decembra 1997 javni poziv »Odgovor 97« slovenskemu parlamentu, naj ponovno
razmisli in vendarle obsodi z lustracijskim zakonom nekdanji komunistični režim. Skupina potem, ko prvi predlog
zakona ni bil sprejet, med drugim ugotavlja: »Zadnja odločitev državnega zbora samo potrjuje naše mnenje, da se del
slovenske družbe in večinski del parlamenta nista pripravljena in sposobna soočiti s temi dejstvi in njihovimi
posledicami. Krivice niso popravljene, premoženje prehaja v last ljudi kontinuitete, isti ljudje pa s pomočjo medijev
povsem nadzorujejo javno življenje. Prav hujskaški medijski odmevi na Uro evropske resnice in na predloženo
resolucijo, zamolčevanje vsebine Resolucije 1096 Sveta Evrope in nenazadnje pomanjkljivo in tendenciozno poročanje o
parlamentarni razpravi dokazujejo, da smo v Sloveniji vsak dan dlje od ukrepov za razgradnjo totalitarnega režima in
vsak dan bliže popolni vladavini nosilcev njegove kontinuitete. /.../ Zaradi zaprtosti in enostranskosti medijskega prostora
v Sloveniji bomo podpisniki o pričujoči zahtevi, odmevih nanjo in o akciji zbiranja podpisov obveščali tudi mednarodno
javnost.« (J. Pučnik in drugi, Odgovor 97.)
678
D. Klemenčič, Verske vsebine na nacionalni javni televiziji, 184.
679
Nadškof Šuštar navaja tri razloge za združitev treh škofijskih okrožnic:
1. Slovenija je tako majhna, sodelovanje pa že tako razvito, da ni utemeljitve za tri ločene tiskovine,
2. Mnogo stvari bi itak moralo povsod izhajati enakih, npr. dokumenti Sv. Sedeža,
3. Ekonomičnost urejanja in tiskanja.
Vidi predvsem dva cilja, ki naj jih tako izdajanje doseže:
1. Naj bo spodbuda za povezovanje še na drugih področjih,
2. Cerkev na Slovenskem naj se ne zapira vase. Pastoralne priloge ostanejo v vsaki škofiji lastne. (Prim. SSŠ, 1/1982).
175
pisma.680 Tik pred spremembo režima je izšla ponovno cerkvena pesmarica Slavimo
Gospoda v manjšem formatu za vernike in v večjem za organiste. Demokracija je
omogočila, da se je uredništvo nekdanjemu režimu zelo osovražene revije Naša luč, ki
izhaja od leta 1951, preselilo iz tujine v Ljubljano, od koder še naprej povezuje Slovence,
ki živijo raztreseni po širnem svetu.
Cerkev je skušala preko tiska izboljšati duhovno podobo Cerkve navznoter, v njej
sami. S tem namenom je npr. začela leta 1976 izhajati Duhovnost, mesečnik za duhovnike,
redovnike in druge, ki bi želeli imeti več duhovnega branja. Leta 1977 se je revija
preimenovala v Božje okolje, vendar ni kazala ambicije po celostnem preoblikovanju
duhovnosti slovenskega človeka.
Kot sredstvo sporočanja cerkvenih stališč celotni družbi je odigrala nezamenljivo
vlogo Družina, ki je sicer v prvi vrsti namenjena oblikovanju verujočih. Čeprav izhaja v
Ljubljani in jo zato nujno posebej zaznamuje problematika, ki se ostri prav tu, je ves čas
dobro skrbela za pokritost vsega slovenskega prostora, tako z zajemanjem novic po
župnijah, kakor tudi s poudarki, ki so bili v posameznih škofijah v določenem času posebej
izpostavljeni. Časopis je odpiral od časa do časa tudi vprašanja, ki so bila za Cerkev
pomembna, a za državo neprijetna. Komunistična oblast je ves čas, dokler je imela
absolutno moč nad medijskim prostorom, tudi s silo, če je bilo treba, preprečevala, da bi ta
vprašanja dobila širši odmev. Družino je vedno znova obsojala, da posega v politiko, ki ni
njeno področje in se pri tem sklicevala na ustavno načelo ločenosti Cerkve in države in na
zakon o delovanju verskih skupnosti. Tu je uredništvo Družine občasno pokazalo precejšen
pogum in tvegalo tudi več zaplemb posameznih številk, preiskave na uredništvu in v upravi
ter sodna preganjanja urednikov. V celoti pa je vedno ubiralo tako pot, da ni bilo razloga za
zaplembo, in se je zato tudi v precejšnji meri samo cenzuriralo.
Poleg Družine je igralo v pastoralnem smislu pomembno vlogo tudi Ognjišče, ki je
iz župnijskega glasila v letu 1965 (prvo leto izhajanja z imenom Farno ognjišče za
Postojno in Koper) preraslo v vseslovenski mesečnik, namenjen mladini. Tudi za njim so
stale vse tri škofije in ga močno priporočale, ker so po koncilu v njem videle močno
sredstvo evangelizacije mladine. Žejo mladine in tudi odraslih po verskem tisku v vseh teh
letih najlepše kaže ravno povpraševanje po tem glasilu in s tem rast njegove naklade. Po
prvih 1.300 izvodih v prvem letu, je naslednje leto naklada narasla na 18.000 izvodov, leto
kasneje pa že na 35.000. Rast se je nadaljevala tudi pozneje in leta 1968 dosegla 50.000
izvodov, leta 1970 narasla na 81.000, leta 1980 pa na 90.000 izvodov. Čez štiri leta je
presegla številko 100.000 izvodov in dosegla svoj vrhunec leta 1989 s 105.000 izvodi
naklade. To je bila ves ta čas daleč največja naklada med vsemi mladinskimi revijami in
časopisi.681
List Prijatelj, ki ni bil tako razširjen in poudarjen, ker je bil namenjen razmeroma
ozkemu krogu bolnikov in njihovih prijateljev, je vendarle pomemben že zaradi tega, ker je
z začetkom izhajanja leta 1968 napovedal novo pokoncilsko držo Cerkve, ki se zanima tudi
za človeka v stiski in ga skuša vsaj z besedo spodbuditi k upanju, če mu že pomagati ne
more. In ker zaradi tedanjih razmer ni bilo veliko možnosti za konkretno materialno pomoč
Cerkve bolnikom, invalidom in njihovim domačim, je bila v tem listu njim namenjena
beseda velikega pomena tako zanje kot za celotno družbo.
Z demokratičnimi spremembami dobi Cerkev tudi širši dostop do nacionalne
televizije, kjer poslej obstaja posebno uredništvo za verski program, ki ga je dolgo vodil
duhovnik. Manj odprt za Cerkev ostaja nacionalni radio, ki sicer ima določne krajše oddaje
680
Ta prevod Svetega pisma je 28 delni ali celotni prevod. Od teh so celotni prevodi do tedaj izšli v slovenskem jeziku
leta 1584, 1802, 1859, 1961.
681
Prim. S. Čuk, Pred 25. leti je za veliko noč prvič izšlo (Farno) Ognjišče, 41.
176
in prenaša večino nedelj mašo iz cerkve Srca Jezusovega v Ljubljani, občasno pa tudi od
drugod. Tudi po televiziji je občasno neposreden prenos mašne daritve iz različnih krajev.
Bolj odprte za verske oddaje pa so lokalne radijske postaje (Novo mesto od leta
1992), za katere pa morajo večinoma skrbeti duhovniki iz bližnjih župnij, saj izobraženih
laikov primanjkuje in jih tudi nima kdo plačevati. Nova možnost oznanjevanja se je odprla,
ko je leta 1994 začel oddajati cerkveni radio Ognjišče, ki je z razmeroma majhnimi
sredstvi postal zelo poslušana postaja in med vernimi poslušalci dokaj odmevna.
Programsko je naravnana predvsem na vernega in s Cerkvijo povezanega poslušalca,
premalo pa privlačna za Cerkvi oddaljene ljudi.
Istega leta se je dotedanja pastoralna priloga Sporočil za ljubljansko nadškofijo
preoblikovala v škofijsko pastoralno glasilo Naša pastorala, ki je nekaj let redno izhajala
petkrat v letu in prinašala pastoralne spodbude za najrazličnejša področja pastoralnega dela
ter članke o novih pastoralnih poskusih po župnijah.
Leto 1996 prinese celoten prevod Svetega pisma, ki se poimenuje standardna izdaja
in je to slovenski zgodovini z opombami najbolje opremljena izdaja.
V letu 1995 zaživi v Ljubljani tudi televizija TV3, ki je bila v večinski lasti Cerkve,
vendar po zelo smelem (preobsežnem) in obetavnem začetku kmalu začne hirati, saj ni bilo
pravih usposobljenih ljudi, predvsem pa je manjkalo zagonskih sredstev za utrditev
položaja ob dveh programih nacionalne televizije in dveh drugih komercialnih televizijskih
hišah.
Ob osamosvojitvi Slovenije je začel ponovno izhajati desno usmerjen dnevnik
Slovenec, ki je imel pred vojno skoraj stoletno tradicijo. Tudi pri njegovi ponovni
vzpostavitvi je bila delno soudeležena Cerkev, vendar mnogi verni ljudje s časopisom niso
bili zadovoljni, zato se ni ukoreninil. Tudi ta je po začetni rasti naklade razmeroma kmalu
začel izgubljati naročnike, kar je upravo prisililo, da ga je nazadnje sama ukinila. Poslej v
Sloveniji ni nobenega dnevnika z desno politično usmeritvijo.
Če se vprašamo po tem, kako je Cerkev na Slovenskem poskrbela za medijsko
vzgojo duhovnikov kot uporabnikov medijev in kot oblikovalcev vernikov, potem v
odgovoru naletimo na nekaj dejstev, ki kažejo na njeno voljo po tej vzgoji. Vendar je bilo
tega prizadevanja občutno premalo, bilo je velikokrat premalo strokovno in nenačrtno in se
je predvsem usmerjalo na vzgojo za sprejem medijskih sporočil, ne pa dovolj na vzgojo za
odlikovanje vernikov, kar zadeva medije. Na TF so bili namreč v sedemdesetih letih
občasni seminarji o vzgoji za razumevanje medijev in o vzgoji za oblikovanje prejemnikov
medijskega poročanja.
Nadškof Šuštar je uvedel vsakoletni sprejem za katoliške časnikarje ob prazniku sv.
Frančiška Saleškega. Na njem je vedno predavanje, ki ima namen katoliške novinarje
oblikovati.
Pastoralna revija Cerkev v sedanjem svetu je nekajkrat posvetila osrednjo vsebino
posamezne številke vprašanju medijev, zlasti tiska. Članki v letu 1976 so bili še zelo
načelne narave in se verjetno zaradi političnih razmer sploh niso dotikali konkretne
družbene situacije ali tvegali pogleda nazaj v povojni čas. Vsebino in takratni način
razmišljanja nekako povzame škof Lenič v uvodnem članku, ko pravi: »Slovenski kristjani
moramo v našem prostoru in našem času skrbno in prav izrabiti to, kar imamo. Nimamo
vsega, a vendarle imamo mnogo.«682
K tej problematiki se revija povrne zopet čez šest let s številko, v kateri bralcem
ponudi nekaj načelnih člankov o besedi in kulturi ter opozarja na moralnost pri sporočanju,
daje pa tudi zelo konkretne napotke za izrabo verskega tiska v župniji. Neko oceno
trenutnega razpoloženja, predvsem duhovnikov v tem času, lahko poda tam zapisana misel:
682
S. Lenič, Obveščamo in oblikujemo, 162.
177
»Takoj po vojni smo čutili pomanjkanje verskega tiska, danes pa mnogi že tožijo, da ga je
preveč. Da ga imamo veliko, to drži, vendar je naš verski tisk v primerjavi s posvetnim še
vedno daleč spodaj.«683
Nato pa zeva vrzel osmih let, ko se revija temu vprašanju ne posveča, ali iz
zadovoljstva nad doseženo veliko možnostjo širjenja verskega tiska ali iz malodušja, da se
na področju družbenih medijev tako ali tako ne da nič spremeniti. Šele sprememba režima
in uveljavitev demokratičnih družbenih principov izzove uredništvo k oblikovanju posebne
številke v letu 1991 o tem vprašanju, ki prvič ne zajema samo odnosa med mediji in
Cerkvijo, ampak tudi odnos družbe do obeh. Toda tudi tu ne gre za kritično analizo novih
razmer, saj se je slovenska država šele vzpostavljala, ampak zopet za načelna vprašanja v
kontekstu politične situacije.684
Očitno iz nezadovoljstva, ker se na tem področju v novih družbenih razmerah ni
veliko spremenilo, pa se posveti vprašanju družbenih občil revija znova čez dobro leto.
Kake temeljitejše analize preteklega obdobja in tedanjega trenutka tudi tu ne najdemo, saj
je eden od avtorjev to izrecno odklonil. Uvodničar pa vendarle poda nekaj pogledov:
»Ozko grlo (tudi medijske) evangelizacije že več kot desetletje ni v centrih moči zunaj
Cerkve, ampak v njej sami. Lahko govorimo o določeni duhovni utrujenosti klera, o
pomanjkanju angažiranih laikov, samoalibičnosti, nenačrtnosti in nepovezanosti dela,
strahu pred tveganjem, ne vedno posrečeni kadrovski politiki itd.« S pogledom seže še
nekoliko nazaj in poskuša razložiti, zakaj tako stanje, ko pravi: »Tudi pretekle povojne
zgodovine ne moremo zbrisati; prav vsi smo bili potegnjeni v »Vidov ples« in na neki
način smo sodelovali z režimom, da smo lahko kolikor toliko znosno živeli. Tudi Cerkev je
morala – čeprav tiha sistemska opozicionalka – sprejeti določena pravila igre, če je hotela
ohranjati svojo vlogo nosilke evangelija in posredovalke življenja.« Ko ugotavlja stanje
trenutka tudi že nakazuje, kam bi morala Cerkev vlagati več moči: »Cerkev na Slovenskem
ima že nekaj časa skoraj neomejene možnosti na področju verskega tiska, veliko težje pa
prodira v drugi (dnevni) tisk in elektronske medije, medtem ko na nekatere medije, ki so
bistveni za vzgojo družbenih elit (ki bistveno soustvarjajo javno mnenje in so njegovi
nosilci), pozabljamo, oziroma jih zanemarjamo (npr. gledališče, film, kulturno izročilo
ipd.).«685
Da postaja vprašanje oznanjevanja preko medijev vedno bolj prednostno vprašanje
slovenske Cerkve zaradi velikega zaostanka v preteklosti in posledic, ki jih to pomeni za
prihodnost, se zaveda vedno več ljudi. »Medtem ko nas pri medijih ni bilo zraven, so ti
spremenili podobo Slovencev.«686 Zato se revija Cerkev v sedanjem svetu k istim
vprašanjem ponovno vrača leta 1995.
Sedanje stanje na področju verskega tiska je v primerjavi s predvojnim precej
skromnejše, čeprav se zdi, da je tržišče nasičeno. Edini dnevnik s katoliško usmeritvijo je
po nekaj letih životarjenja prenehal izhajati. Tako obstaja en katoliški tednik; pet
mesečnikov, od katerih dva izhajata samo v času šolskega pouka; trije dvomesečniki; dve
reviji, ki izhajata na tri mesece, in dve bolj občasno. Poleg teh so še kaka štiri bolj
uveljavljena glasila, ki jih izdajajo posamezne redovne skupnosti ali duhovna gibanja.
Vsega skupaj torej kakih 17 časopisov in revij, od katerih velika večina izhaja v Ljubljani
in ima tu tudi svoja uredništva. Glede na predvojni verski tisk je to komaj dobra tretjina
tega, kar so imeli na voljo slovenski verniki pred nastopom komunističnega enoumja.
683
Z. Bahor, Duhovnik med raznašalcem in mnenjskim voditeljem, 142.
Prim. D. Klemenčič, Somrak bogov, 133.
685
Prim. J. Pogačnik, Cerkev in družbena občila, 1–2 .
686
I. Štuhec, Medijska kultura in etika, 10.
684
178
3.1.5 Misijoni
3.1.5.1 Ljudski misijoni
Hkrati z razširitvijo ljudskih misijonov po evropskih deželah so tudi pri nas jezuiti
imeli prve misijone že v 17. stoletju.687 Kot sredstvo boja proti janzenizmu jih je uvedel v
redno pastoralo Mihael Hofman (1755–1826).688 Prvi razmah in veljavo pa so dobili po
zaslugi prizadevanj škofa A. M. Slomška v drugi polovici 19. stoletja. Prav z namenom, da
razširi ljudske misijone, je on leta 1830 poklical lazariste v Celje. Ti so z misijoni začeli
najprej na Štajerskem, pozneje tudi drugod. V ljubljanski škofiji se je za misijone zavzel
škof Jeglič in k delu pritegnil tudi frančiškane.689
Ponovno se je pokazala potreba po njih v času po prvi svetovni vojni, ko je bilo
treba v ljudeh znova prebuditi moralne vrednote, najavljale pa so se tudi nove »napredne
ideje«, ki so hotele ljudi odtrgati od vere. Zato so bili misijoni do začetka 2. svetovne vojne
zelo utečena in uspešna pastoralna dejavnost, ki je dobila svoje uveljavljeno mesto tudi v
Pastoralnih inštrukcijah za ljubljansko škofijo iz leta 1940, kjer jim je posvečeno celo
poglavje.690
Med drugo svetovno vojno ljudski misijoni niso bili možni. Prav tako tudi ne prva
leta po njej. Nadzor oblasti nad oznanjevanjem je bil tako hud, da je bila že vsaka beseda v
rednem oznanjevanju lahko razlog za zapor, kaj šele oznanjevanje pri misijonu. Ni
zaslediti izrecne prepovedi oblasti, da misijoni ne smejo biti, vendar so bile celotne
okoliščine take, da nanje ni bilo mogoče niti misliti.
Prvi poskusi po vojni so bili na Primorskem leta 1951, v ljubljanski škofiji pa leta
1954, ko se je obhajalo Marijino leto, pa tudi režimski pritisk je nekoliko popustil.691
Seveda so misijonarji veliko tvegali, saj so bili pogosto klicani na zaslišanja, ker so jih
vohuni namerno ali nenamerno napačno razumeli. Tudi ko so oznanjali zgolj verski
nauk.692
V naslednjih letih, zlasti leta 1958, so se misijoni vedno bolj širili, saj so pri tem
vzajemno sodelovali tako škofijski duhovniki kot tudi redovniki. Na teh misijonih je v
marsikom znova zaživela vera, ki je bila vanj vsajena z dobro družinsko vzgojo, a se je
zaradi hudih protiverskih pritiskov nekako pritajila. Vsaj za nekaj časa so ljudje v misijonu
zadihali nekoliko svobodneje, saj jih je k temu spodbudilo močno versko oznanilo in
številčnejši obisk bogoslužnih obredov kot sicer. V spovedi in obhajilu so mogli dobiti več
moči za premagovanje strahu, v katerem so nenehno živeli, mladina pa je neposredno
doživljala nove razsežnosti dotedanjega verskega izkustva. Zaradi družbenih okoliščin so
bili misijoni v tem času zelo močno sredstvo poglabljanja vere v vernikih, pritegnili pa so
preko tradicionalnih vezi z domačo družino in župnijo tudi precej obrobnih vernikov.
»Zato so tudi bili uspešno sredstvo prenove in vrnitve tolikih vernikov.«693
Za pravi razcvet ljudskih misijonov lahko označimo leta med 1960 in 1965. Ob
proslavljanju 500 letnice ustanovitve škofje je bil leta 1962 prvi povojni ljudski misijon za
celotno mesto Ljubljana. Dolgo so ga misijonarji pripravljali in načrtovali. Nobena druga
oblika obveščanja Ljubljančanov kot le v cerkvi ali v verskem tisku ni bila možna.
Škofijski ordinariat je v skrbi, da bi prišli misijonarji čim bliže tudi tistim vernikom, ki
687
Prim. F. M. Dolinar, Jožefinizem in janzenizem, 170.
689
Prim. T. Ovtar, Ljudski misijoni pri nas po letu 1945, 10.
690
Prim. G. Rožman, Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo, 66–86.
691
»Oživitev ljudskih misijonov sodi v petdeseta leta.« (ŠLN, 28.)
692
Prim. T. Ovtar, n. d., 11.
693
R. Valenčič, Oris pastoracije na Slovenskem v povojnem času, 256.
688
179
niso bili redni obiskovalci cerkve, poslal vabila za misijon vsem župnijskim uradom v
škofiji z naročilom, naj to razdelijo župljanom, ti pa naj jih posredujejo tistim svojcem, ki
živijo v Ljubljani.694
Ker ni bilo točne evidence, kje in kdaj so bili zadnji misijoni, je škof Vovk naročil,
naj vsi župniki naredijo za svojo župnijo spisek, kdaj so bili v župniji misijoni, in to tudi
sporočijo ordinariatu. Odslej morajo poročilo o misijonu redno pošiljati.695 Da bi zagotovili
res kvalitetne misijone, morajo biti voditelji misijonov dobro izbrani, zato mora za
škofijske duhovnike dati pristanek ordinariat.696 Ker očitno niso vsi župniki sporočili
podatkov o misijonih v svoji župniji, je naslednje leto izšlo ponovno opozorilo, da je treba
to nemudoma storiti.697
Potem ko je leta 1965 nadškof Pogačnik ves navdušen prišel domov s koncila, je
hotel zaključke koncila prenesti čim prej v domovino. Za dosego tega cilja se je po
posvetovanjih odločil, da je za sveto leto 1966 za stolnico napovedal poseben misijon od
24. novembra do 5. aprila pod geslom: Božje ljudstvo v novem svetu. Naslov sam že
nakazuje vpliv koncilske ekleziologije, kar je bilo tudi izrecno povedano: »To bo obenem
nekak pokoncilski misijon in bo izhajal iz koncilske konstitucije Cerkev v sedanjem
svetu.«698 Poskus novega oblikovanja misijona kaže na željo po hitrem prilagajanju koncila
krajevnim razmeram in željo po čimprejšnji konkretizaciji koncilskih usmeritev. »Bo
posebne vrste misijon, pri njem bo sodelovalo 12 redovnikov in svetnih duhovnikov in naj
bi bil nekak podaljšek koncila med nami.«699 Ker je bilo nemogoče po vseh župnijah
izvesti tak misijon, naj vsaj ta kot vzorec ostalim poznejšim misijonom predstavi novo
podobo Cerkve, škofije in župnije. Pri tem naj bi prišla posebej do izraza večja vloga
laikov, se pravi vsega božjega ljudstva. Zato so bili prvič k oznanjevanju pritegnjeni tudi
laiki.700
Vendar misijon ni bil namenjen samo stolnemu občestvu, ampak vsej Ljubljani, na
nek način pa kar vsej nadškofiji. »Po ljubljanskih cerkvah so se zbirali ministranti, otroci,
ključarji (župnijskih svetov še ni bilo), zakonci in drugi in so tudi sami kaj povedali
vrstnikom. Največjo novost, kar senzacijo so prinesla pri Sv. Trojici v Ljubljani srečanja
izobražencev, ki so skoraj ves program sami pripravili. Za njimi so prav tam začeli svoj
misijon mladi – skupaj s študenti – in takrat so prvič tako bolj slovesno in »uradno«
zadonele verske popevke, izpovedi, pričevanja, s katerimi mladi danes izražajo svoj svet.
Meditacije. Bogoslužja. Občestvenost. Mladostna svežina vere in upanja – protest proti
materialistični grozi praznine in nesmisla. Hotenje polnosti in globine – ki se najde v
Kristusu. Vso ljubljansko škofijo je zajel nekak val, ki je pljusknil nato čez vso Slovenijo.
Povsod so nastajale mladinske skupine, prirejale so se večje mladinske prireditve, v katerih
so mlada občestva izražala svoja iskanja.«701
Ta misijon je bil hkrati tudi nabiranje izkušenj za misijon, ki se je načrtoval za
adventni čas 1974 in postni čas 1975 in je zaobjel celo Ljubljano. Odvijal se je v treh
koncentričnih krogih, da bi na ta način dosegel stopnjevanje misijonskega vzdušja v
mestu.702 Posebna oblika misijona je bila pripravljena tudi za mladino. Namen je bil
predvsem, da mladina doživi Cerkev kot občestvo tako na ravni župnij kakor na ravni
celotnega mesta Ljubljane. Izhodišče misijona je bilo teološko-pastoralno načelo: po
694
696
697
698
699
700
Prim. M. Žužek, Koncilski misijon, 8.
701
M. Žužek, Cerkev za študente in študentje za Cerkev, 125.
702
695
180
Cerkvi h Kristusu. Namenjen je bil predvsem verni mladini, se pravi takim, ki so že
poznali Kristusa iz pridig in verouka. Zato ni bila metoda tega misijona pridiga, ampak
dialog. Čeprav misijon ni povzročil kakih posebnih spreobrnjenj ali masovnega
spovedovanja, so bili mladi z njim zadovoljni, zadovoljni pa tudi misijonarji.703
Načrtovano zbiranje podatkov o misijonih po župnijah očitno ni teklo prav dobro,
saj je leta 1977 objavljen ponoven poziv župnikom, naj pošiljajo poročila o njih na
ordinariat, a tudi to ni zelo učinkovalo.704
Posebej se je vprašanju sodobnejšega oblikovanja ljudskega misijona od priprave
do izvedbe posvetilo uredništvo revije Cerkev v sedanjem svetu leta 1985, saj se je čutila v
tem vprašanju določena kriza, ki je izhajala iz dejstva, da tradicionalni način izvedbe
misijona ni več dajal pričakovanih rezultatov. Nova iskanja so se začela že pred vojno:
»Čeprav je uradna teologija še dolgo zelo visoko vrednotila (klasični) misijon kot
‘najuspešnejše in morda edino sredstvo, ki je z njim mogoče poživiti vero v ljudstvu in
dvigniti nravnost’ (F. Ušeničnik, Pastoralno bogoslovje, III. izdaja, Ljubljana 1940, str.
508), so na terenu že pred vojno vstajali pomisleki proti njemu, posebno po mestih in v
industrijskih krajih. Zadnja leta pred vojno so v takih krajih misijoni zelo redki. Začeli so
že iskati nove oblike: verska predavanja po večerih, duhovna srečanja in duhovne vaje za
posamezne skupine in kategorije vernikov.«705
Ker je prvi povojni čas popolnoma onemogočil izvedbo misijonov, kaj šele nova
iskanja, je bil v pokoncilskem obdobju, ko so se misijoni po župnijah bolj obnovili, skrajni
čas, da se ta iskanja bolj usmerja. Pred vrati je bil tudi ponovni misijon v Ljubljani, ki je
vedno vzbujal veliko pomislekov in izzival vedno nove poskuse.
Misijon leta 1986 v mestu Ljubljana je bil izpeljan v treh zaporednih krogih, ki so
zaobjeli 25 župnij in 3 nežupnijske cerkve. Potekal je od 15. februarja do 23. marca. Same
priprave nanj so pokazale, da je potreben za pripravo bistveno daljši čas, kot se je sprva
načrtovalo. Sestavljen je bil poseben sedemnajstčlanski pripravljalni odbor, ki je deloval
po petih delovnih skupinah, ki so bile zadolžene za različne zadolžitve. Zaradi velikega
števila župnij in pomanjkanja misijonarjev je misijon potekal v treh etapah v treh
pastoralnih sektorjih.706
Glede na navodilo Pastoralnih inštrukcij iz leta 1940, da mora biti v vsaki župniji
ljudski misijon vsaj vsakih 10 let, so se v večini župnij duhovniki po letu 1960 trudili, da
so ga tudi izvedli. Glede na zbrane podatke na ordinariatu, ki pa niso popolni, ker v zadnjih
desetletjih župniki vedno manj sporočajo, kdaj in kje so imeli misijon v župniji, so bila z
izvedbo misijona najbolj izkoriščena leta med 1960 in 1970. V letih po padcu komunizma
pa je enako število misijonov kot v petdesetih letih.707
Kljub temu da v zadnjem desetletju misijon skoraj nikjer več ne rodi tako vidnih
sadov kot nekoč, pa vendarle škofje in duhovniki v njem vidijo močan impulz za vse redne
obiskovalce bogoslužja in za tiste župljane, ki so z župnijo vsaj še nekoliko povezani.
3.1.5.2 Zunanji misijoni
Pred drugo svetovno vojno je bila misijonska zavest na Slovenskem močno razvita
in prizadevanje za podporo širjenju vere v daljnih deželah zelo močno. Za to sta skrbeli na
703
Prim. T. Podobnik, Premiki v delu z mladino ob ljubljanskem misijonu, 43– 44.
705
V. Pangerl, Misijoni nekdaj in danes, 131.
706
Prim. M. Ham, Misijonska obnova mesta Ljubljane v letu 1986, 138–140.
707
Če primerjamo med seboj posamezna desetletja, potem dobimo takole sliko: v letih 1950–1959 je imelo misijon 15 %
župnij, v letih 1960–1969 največ – 87 %, v letih 1970–1979 več kot pol manj – 34 %, v letih 1980–1989 še nekoliko
manj – 32 % in 1990–1997 spet le 15 %.
704
181
področju ljubljanske škofije dve ustanovi: Knobleharjev zavod v Dravljah, ki ga je vodila
misijonska družba Sinov Presvetega Srca, in Misijonišče v Grobljah, ki so ga vodili
lazaristi. Delovanje misijonarjev (jezuitov, lazaristov, salezijancev, škofijskih duhovnikov,
redovnic in laikov) sta podpirali zlasti dve društvi: za otroke je skrbelo Dejanje svetega
detinstva in za odrasle Družba za širjenje vere. V drugem desetletju tega stoletja je imelo
prvo društvo sto podružnic samo v ljubljanski škofiji in drugo društvo 16.000 članov. To
delo so podpirale tudi zveze in družbe, kot npr. Družba sv. Petra Klaverja, Misijonska
mašna družba in Duhovniška misijonska zveza. Leta 1923 je bil ustanovljen Slovenski
misijonski muzej, leta 1928 je bila vpeljana misijonska nedelja. Dve leti zatem pa je bil v
Ljubljani sedmi mednarodni akademski misijonski kongres, leta 1933 pa odprt Indijski
misijonski muzej. V teh letih je potujoča misijonska razstava obiskala 38 krajev ljubljanske
škofije. V Ljubljani je bila odprta misijonska pisarna, ki jo je ustanovil Lambert Ehrlich,
predavatelj misijologije na Teološki fakulteti.708
Leta 1937 je bil v Grobljah misijonski kongres z okrog 6.000 udeleženci, kar je
pomembno vplivalo na misijonsko misel med Slovenci. List Katoliški misijoni je ob tej
priliki priobčil seznam tedaj delujočih slovenskih misijonarjev. Iz njega se vidi, da je bilo
takrat v misijonih 36 moških in 37 redovnic, skupaj torej 73 slovenskih misijonarjev in
misijonark. Od tedaj in do začetka vojne je odšlo v misijone še 12 misijonarjev in
misijonark.
Komunizem je seveda vse to cvetoče delo zatrl in odhod v misijone za nekaj časa
onemogočil. Precej množično pa so odhajali v misijone Slovenci, ki so se nahajali v
begunstvu. Na ta način je do leta 1950 odšlo v misijone kakih 20 ljudi.
Kolikor bolj je bilo ovirano aktivno versko delovanje Cerkve v prvih letih
komunizma, toliko bolj se je v vernikih utrjevala zavest solidarnosti s tistimi, ki jim vera še
ni bila oznanjena. Zato se je misijonska dejavnost osredotočala predvsem na molitev za
svetovne misijone in molitveno podporo slovenskih misijonarjev, ki so odšli v razne
predele sveta še pred vojno. To zavest je gojila vsakoletna misijonska nedelja, ki se je tudi
prva leta po končani vojni povsod slovesno obhajala s slovesnim zvonjenjem, tej temi
posvečeno pridigo, nabirko, molitveno uro, temu posvečeno katehezo, idr.709 Nekaj let je
še obstajala Družba za širjenje vere in Duhovniška misijonska zveza. Vsako leto so
Okrožnice prinašale podrobna navodila za lepo obhajanje misijonske nedelje. Daljša kot
ostala leta so bila leta 1961, ker so prvič po vojni vsebovala tudi spisek vseh misijonarjev z
navedbo krajev, v katerih delujejo.710 Koncil je dal temu prizadevanju novega zagona:
»Zavzetost duhovnikov za misijone mora po koncilu biti še večja.«711
Ker po vojni ni bilo mogoče odhajati v misijone ne duhovnikom ne redovnikom ali
redovnicam in še manj laikom, je število delujočih slovenskih misijonarjev v misijonskih
deželah vedno bolj padalo. Zlasti je usihal nekoč zelo razvit »slovenski« misijon v Indiji.
Ko pa so se pokazale prve možnosti odhoda v misijone, so tja odhajali mnogi duhovniki in
redovnice iz ljubljanske škofije, kasneje tudi laični misijonarji in misijonarke. Prvi
misijonar je odšel iz Slovenije po podpisu protokola med Jugoslavijo in Svetim sedežem
leta 1966, ko se je toliko odprla meja, da so lahko misijonarji odšli iz države.712
Zavzetost za misijone se je kazala v lepo oblikovanih misijonskih nedeljah.
Duhovniki so vernikom priporočali molitev za misijonarje in spodbujali k darovanju
708
Prim. ŠLN, 607–608.
Po nasilni smrti med vojno ga je nasledil Vilko Fajdiga, slednjega pa Franc Rode.
709
710
711
712
Kot prvi je odšel v Zambijo jezuit p. Jože Kokalj, ki je po lastnem pripovedovanju že dolgo čakal na možnost odhoda
v misijone. Z izgovorom, da potuje v Rim, je odpotoval najprej tja 1. 4. 1966 potem pa je na ambasadi v Londonu, kjer
niso postavljali takih ovir kot doma, izposloval vizum za odhod v Zambijo.
182
denarnih sredstev zanje. Ves čas je bila kljub veliki revščini v večini župnij vedno najbolj
obilna nabirka prav misijonska. K temu sta spodbujala časopisa Družina in Ognjišče, ki sta
objavljala pogovore z misijonarji ali sproti prinašala vesti iz misijonov. Posebej učinkoviti
pri dvigu misijonske zavesti so se pokazali osebni obiski misijonarjev v posameznih
župnijah, ko so prišli na oddih v domovino. Vse nedelje so obiskovali župnije in govorili
vernikom o svojem delu in načrtih. Kakih večjih akcij za konkretne misijonske potrebe pa
ni bilo, razen občasnega zbiranja zdravil, vendar tudi to že v osemdesetih letih.
Ko je prevzel nadškofijo Alojzij Šuštar, je poslal leta 1980 pismo vsem
misijonarjem po svetu. Sledili so vsakoletni misijonski študijski dnevi v Ljubljani (1982),
na misijonsko nedeljo posebna srečanja z misijonarji pri Sv. Jakobu v Ljubljani (1983).
Misijonarji, ki so v poletnem času na oddihu doma, se od leta 1984 dalje za nekaj dni
zberejo skupaj, navadno v Stični. Tudi misijonski dan otrok na praznik Gospodovega
razglašenja se obhaja od tega leta dalje. Leta 1986 je nadškof Šuštar obiskal slovenske
misijonarje v Zambiji, Keniji in na Madagaskarju. V misijone so začeli odhajati tudi laični
misijonarji (1987). Močno podporo misijonarjem je dala vsakoletna akcija MIVA (od leta
1987).
Misijonska zavest je tako narasla v vsem slovenskem prostoru, da je bilo mogoče
leta 1988 začeti z izdajanjem dvomesečnika Misijonska obzorja, ki pomeni nadaljevanje
predvojne revije Katoliški misijoni. Ta je bila svoj čas zelo razširjena in je po vojni
izhajala med slovenskimi izseljenci v Argentini. Prvi vseslovenski misijonski kongres v
Ljubljani leta 1991 je samo še utrdil in okrepil vse dotedanje napore za podpiranje naših
misijonarjev po svetu in stalen dotok novih na področja, ki so potrebovala novih moči.
Leta 1985 je ljubljanska nadškofija imela 49 misijonarjev in misijonark, od teh 14
duhovnikov (4 škofijske in 10 redovnih), 4 redovne brate, 30 redovnic in 1 laika.
Redovniki so pripadali naslednjim redovnim skupnostim: 1 frančiškan, 7 jezuitov, 1
lazarist in 5 salezijancev. Od 30 redovnic jih je kar 17 pripadalo usmiljenkam. Ostale
redovne skupnosti so imele 4 ali manj misijonark.713
Leta 1993 pa je bilo v misijonih 42 misijonarjev in misijonark, rojenih v ljubljanski
nadškofiji. Od teh je bilo 5 škofijskih duhovnikov, 11 redovnih duhovnikov, 4 redovni
bratje, 20 redovnic in 2 laiški misijonarki.
Glede na te kategorije so odšli v misijone škofijski duhovniki med leti 1971 in
1990. Od redovnih duhovnikov je eden deloval v misijonih že pred vojno, ostali so odšli
med leti 1950 in 1985. Od teh so 4 odšli med leti 1967–1969. Dva redovna brata sta
delovala že v predvojnem času, druga dva sta odšla tja po letu 1950. Od redovnic jih je bilo
v misijonih 6 še izpred vojne, prva je po vojni odšla leta 1947, druga 1954, ostale po letu
1960, in sicer po štiri v letih 1960–1968 in 1970–1977. Laiški misijonarki sta začeli
misijonariti po letu 1987. Glede na posamezna desetletja so odhajali v misijone takole:
pred vojno 9, v petdesetih letih 4, v šestdesetih 9, v sedemdesetih 10, v osemdesetih 5 in v
devetdesetih 4.
Med misijonarji je bilo leta 1993 največ jezuitov (7), potem škofijskih duhovnikov
(5) in salezijancev (4). Od redovnic je bilo največ usmiljenk (8). Največ jih je delovalo v
Afriki (26), od teh 11 na Madagaskarju in 5 v Zambiji. V Aziji je bilo 10 misijonarjev in
misijonark, največ (4) v Indiji.714
713
714
Prim. Letopis Cerkve na Slovenskem 1985, 540–544.
Prim. ŠLN, 608–611.
183
3.2 LITURGIJA
Kakor v drugih evropskih deželah je bilo tudi v Sloveniji v začetku 20. stoletja
razvito zelo močno liturgično gibanje. »Naša vpetost v srednjeevropsko dogajanje na
kulturnem in verskem področju je sooblikovala tudi podobne značilnosti liturgičnega
gibanja v prvih desetletjih 20. stoletja. Bili smo le nekoliko poznejši kot drugod,
značilnosti pa so iste.«715 K nam so ga prinesli bogoslovci in mladi duhovniki, ki so
študirali v Innsbrucku, in zato se je o njem pisalo v študentskih in dijaških listih (Križ na
Gori, Križ, Rast). Ugodna tla je našlo pri nas tudi zaradi mnogih predhodnih prizadevanj v
prejšnjem stoletju in prvih letih 20. stoletja, ko so prihajale med ljudi poleg raznih razlag
cerkvenega bogoslužja in spodbud za sodelovanje pri njem tudi zelo brane zbirke o
življenju svetnikov (Slomšek, Zore). Leta 1935 je začelo izhajati samostojno liturgično
glasilo Božji vrelci, ki ga je izdajal in urejal cistercijanski samostan v Stični.
Slovencem je papež Benedikt XV. že leta 1921 dal dovoljenje, da prevedejo Rimski
obrednik v slovenski jezik, a je izšel šele leta 1932 in šele čez dve leti postal obvezen pri
obredih. Zakaj je prišlo do te zakasnitve, kakor tudi vzporedno 13 letne zamude pri uporabi
domačega jezika pri petem berilu ali evangeliju med mašo, še ni v celoti pojasnjeno,
vendar profesor liturgike Marijan Smolik sklepa, da so to zavirali tisti starejši profesorji, ki
so se bolj navduševali nad latinščino.716
Začetek vojne je pretrgal dolgoletno prizadevanje ali ga vsaj močno zavrl. Kljub
temu je bil obisk cerkva in bogoslužij zaradi vojnih stisk zelo velik. Tudi na tistih
področjih, iz katerih so Nemci izselili duhovnike in je bila maša bolj poredko. Med vojno
je bila leta 1943 v ljubljanski škofiji uradno razglašena kot normalna oblika sodelovanja
pri maši t. i. Ljudska zborna maša, ki je bila v praksi vpeljana že mnogo prej, saj je
omogočala glede na tedanje predpise kar največjo možno aktivno udeležbo vernikov pri
mašnem bogoslužju.
Prva leta po vojni ni bilo mogoče misliti na kaka večja prizadevanja za liturgično
vzgojo vernikov ali duhovnikov, saj tega razmere niso omogočale, zlasti je manjkal
predvojni tisk. Nekoliko sta v naslednjih letih skušala zapolniti vrzel Oznanilo v Ljubljani
in Verski list v Mariboru, vendar zaradi omejitev prostora in izvodov to prizadevanje ni
moglo iti niti v globino niti v širino. »Po vojni so bila glede tiska dolga ‘suha leta’, šele
proti koncu petdesetih let smo dobili vsaj ciklostilno razmnožene prevode: Ite, missa est
(Daniel Rops), 1956; K maši, bratje (Lercaro) 1957, Živa daritev svete maše (Mayer), 1958
– pa z zamudo 10 let tudi Pijevo okrožnico Mediator Dei (1957) in celo originalne
liturgične šmarnice Z Marijo pri Gospodovi daritvi (Š. Steiner) 1957.«717 Praktična
navodila in spodbude, ki jih je prispeval škofijski liturgični svet, so sproti prinašale
škofijske okrožnice, po letu 1952 tudi časopis Družina. Od leta 1960 dalje so nekateri
duhovniki prejemali liturgični list Služba božja iz Makarske na Hrvaškem.
Svojstven podvig je pomenilo tiskanje molitvenika »V občestvo združeni«, saj je
zapolnil veliko vrzel, ki je nastala po vojni, potem ko je bilo v predvojnem času izdanih
zelo veliko dobrih molitvenikov, a so po vojni povsem pošli. Molitvenik je izšel kar v treh
izdajah (1958, 1962 in 1966) in dosegel izjemno visoko naklado 250.000 izvodov. Ker je
vojna preprečila izid priročnega misala, je ta izšel šele leta 1962 v Celovcu in mnogi so si
ga oskrbeli kljub težavam zaradi meje.
Še več drugih manjših poskusov je bilo v tem času, ki so po svoje prispevali k
poglobljenemu odnosu vernikov do bogoslužja. Prav bogoslužje jim je poleg domače hiše
715
M. Smolik, Glavne poteze liturgičnega gibanja pri nas, 66.
Prim. M. Smolik, Ob petdesetletnici liturgičnega gibanja med Slovenci, 474–484.
717
J. Oražem, Po težki poti – koncilu naproti, 165.
716
184
edino še preostajalo kot kraj verskega doživljanja in izražanja. Najpomembnejši liturgični
spodbujevalec tega časa Janez Oražem to prizadevanje ocenjuje takole: »Morda je ob
tolikih prizadevanjih mogoče razložiti resnično dejstvo, da s samim sprejemom koncilske
mašne prenove pri nas ni bilo posebnih težav ali nasprotovanj. Prvo navdušenje nas je
morda celo nekoliko uspavalo in nas zmotilo v pričakovanju, da bo zdaj pa kar samo po
sebi ‘šlo srečno naprej’.«718 Po njegovem mnenju tudi o posebni zakramentalni liturgični
vzgoji pred koncilom le težko govorimo. Kljub prizadevanju posameznikov in nekaterim
dobrim navodilom se ni posrečilo dvigniti kakega splošnega zakramentalno
prenovitvenega gibanja, pa tudi ne posebnega navdušenja za psalmično molitev med mašo
ali izven nje v obliki hvalnic in večernic.
Nekdanja liturgična zagnanost je verjetno botrovala tudi hitremu prevodu prvega
koncilskega dokumenta, konstitucije o svetem bogoslužju, saj smo jo dobili v slovenskem
jeziku (februar 1964) samo tri mesece po uradni razglasitvi v Rimu. Tudi liturgične knjige,
ki so bile prenovljene po določilih koncila, so razmeroma v kratkem času zagledale luč
sveta tudi v slovenščini, tako da je mogel profesor liturgike Marijan Smolik, ki je bil
najbolj zaslužen za izdajanje liturgičnih knjig, pozneje zapisati: »Lahko smo veseli, da smo
uspeli prevesti in natisniti vse liturgične knjige, čeprav se nam je to takrat ob začetku, po
koncilu, zdel še skoraj nedosegljiv ideal zlasti zaradi naše narodne majhnosti. V 10 letih
smo dobili 8 knjig beril in evangelijev, 10 knjig obrednika in pontifikala, celotni misal in
še 7 knjig za molitveno bogoslužje. Žetev na zunaj nikakor ni slaba.« Ko poskuša
primerjati doseženo doma s tem, kar je lahko videl v zahodnoevropskih deželah, kritično
nadaljuje: »Če se nam zdi, da v Sloveniji splošno nismo zapadli v nekakšne skrajnosti, ki
bi nam podirale bogoslužno življenje, in da smo tudi nekako znali ohraniti tisto, kar smo že
pred koncilom imeli dobrega, /.../ pa moramo reči, da smo napravili premalo. Res smo vse
prenovljene obredne knjige poskušali približati vsaj z malenkostnimi uvodnimi članki po
škofijskih okrožnicah in v naših verskih revijah in listih; res smo na marsikaterem tečaju
slišali precej lepega, kaj bi bilo treba narediti za pravo prenovo bogoslužja; tudi v pridigah
smo vsaj včasih poskušali ljudem približati novosti in jim v ‘Družini’ pojasnjevati to ali
ono vprašanje. Toda vsega tega je bilo premalo, preveč je bilo ‘kampanjsko’, ob
posameznih spremembah, celota pa je večini naših vernikov (morda celo duhovnikov) še
vedno premalo razumljiva, domača.« 719
Deset let pozneje lahko beremo kratko oceno stanja v liturgiji, ki ni dosti drugačna:
»Liturgična reforma, ki je bila nadaljevanje predkoncilskega liturgičnega gibanja, je
premalo postala gibanje množic. Ljudje so sprejemali, kar jim je prinesla, ni pa zaslediti
posebnega navdušenja, ki bi bilo gibalo liturgičnega življenja.«720
Ob ocenjevanju pretekle dobe na tem področju ni nikjer zaslediti sklicevanja na
ovire s strani nekdanje oblasti. Iz tega je mogoče zaključiti, da gre večina krivde za
nezadovoljivo sedanje stanje lahko samo na račun Cerkve same.
3.2.1 Zakramenti in zakramentali
Pri presojanju odnosa slovenskega vernika do zakramentov je potrebno najprej
naglasiti zelo močan vpliv janzenizma v 18. in 19. stoletju. Dogmatičnega janzenizma na
Slovenskem sicer ni bilo, pač pa je janzenistični duh oblikoval vernika k veliki nagnjenosti
k perfekcionizmu.721 Bolj kot dogmatični je prevladoval moralni rigorizem, ki se ga je
oprijela zlasti duhovščina. Janzenizem je spodbudil zanimanje za Sveto pismo in mnoge
718
J. Oražem, n. d., 166.
M. Smolik, Obnovljeno bogoslužje – prvi sad koncila, 168–169.
720
J. Nežič, Petindvajset let koncilske liturgične prenove, 65.
721
719
185
duhovnike k pisanju teoloških in nabožnih knjig, ki so povečale duhovno občutljivost
slovenskega vernika tudi za zakramentalno področje (Janez Debevc, Jurij Gollmayer, Blaž
Kumerdej, Franc Metelko, Matevž Ravnikar, Jožef Škrinjar, Gašper Švab, Janez Treven,
Jakob Zupan).722 Pretiravanjem v strogem razumevanju katoliškega nauka so se uprli
predvsem redovniki, zlasti frančiškani, pa tudi nekateri duhovniki, med katerimi velja
omeniti Friderika Barago, ki je zelo pospeševal prejemanje obhajila in marijansko
pobožnost.723 Kljub temu so janzenisti posebno na Kranjskem uvedli tako strog red in
disciplino, da so se verniki zaradi tega pritožili celo pri vladi.724
K močnemu vplivu janzenizma na slovenskih tleh je mnogo pripomogla zgodovina
in iz nje izvirajoči značaj slovenskega človeka. Stoletna odvisnost od tujih vladarjev,
močno izkoriščanje preprostega človeka in iz tega izvirajoča brezbrižnost za javne zadeve,
so vodili kristjana k intenzivnemu delu na oblikovanju njegove notranjosti. Močno ga je
skrbelo, ali bo s krepostnim življenjem zagotovo dosegel večno plačilo po smrti, kjer bodo
zemeljske krivice in zapostavljanja pomenila prednost pred sedanjimi oblastniki. Zato je
poudarjanje strogega načina krščanskega življenja našlo ugodna tla med ljudmi, ki so na ta
način tudi premagovali nemoč uresničitve svojih človeških potreb na tem svetu. Zato je
tudi razumljiv velik odmev na Mahničeve zahteve po ločitvi duhov. To držo je omilil Janez
Evangelist Krek z močno socialno noto krščanskega delovanja in v odprtosti do potreb
sočloveka in družbe.
Ponovno zapiranje vase in ukvarjanje s samim seboj je prinesla Katoliška akcija v
prvi polovici 20. stoletja in razne Marijine kongregacije. Te so zelo gojile osebno
pobožnost in prejemanje zakramentov, zlasti so hotele uresničevati priporočilo papeža Pija
X. o pogostnem prejemanju obhajila. Močno spodbudo zakramentalnemu življenju je dal
zlasti Evharistični kongres, ki je ob močni medijski in duhovni podpori potekal v Ljubljani
leta 1935.
Vojna stiska leta 1941 je po eni strani mnogim onemogočila redno prejemanje
zakramentov, predvsem na Gorenjskem. Maloštevilni duhovniki, ki so ostali, in nekaj
nemško govorečih, ni moglo zadovoljivo poskrbeti za vse vernike. Verouk so zato
večinoma poučevali laiki in ti so tudi pripravljali otroke na prejem zakramentov. Birmovat
je prišel salzburški nadškof, ki je npr. v kamniški dekaniji poleti 1944 birmal nad 900
otrok.725 Po drugi strani pa je v Ljubljanski pokrajini vojna stiska mnoge nagnila k večji
veri in iskanju tolažbe, ki jo daje evangelij in zakramenti. Cerkve so bile še bolj polne kot
pred vojno. S tem se je povečalo tudi prejemanje zakramentov, zlasti spovedi ter obhajila.
Nova situacija, v kateri se je znašla Cerkev v ljubljanski škofiji ob koncu druge
svetovne vojne s prihodom komunistične oblasti, se je kmalu odrazila tudi v
zakramentalnem življenju vernikov. Najbolj se je to pokazalo pri birmah, v zvezi z
zakramentom zakona, pa tudi krsta, mašniškega posvečenja in drugih zakramentov. Tudi v
zvezi s krščanskimi pogrebi se proticerkvenemu delovanju nove oblasti ni dalo povsem
izogniti.
Prva pomembna okoliščina, ki je vplivala na delitev zakramenta birme, je bila v
tem, da je škofija ostala brez škofa. Generalni vikar ni imel pravice birmovati in tako je
bila do posvetitve generalnega vikarja Antona Vovka za škofa 1. 12. 1946 ljubljanska
škofija glede podeljevanja birme odvisna od škofov, ki so prišli birmovat od drugod.
Enako tudi za velikonočne obrede s posvetitvijo svetih olj.
722
Prim. F. M. Dolinar, prav tam.
Najpomembnejši njegovi deli sta: Dušna paša za kristjane, kateri žele v duhu in resnici Boga moliti (1830) in Od
počeščenja in posnemanja Matere Božje (1830).
724
725
723
186
Prvo kar poskušajo urediti škofijske okrožnice po koncu vojne je naročilo
duhovnikom, naj vsi otroci, stari 7 in več let, čim prej prejmejo prvo sveto obhajilo. Če je
kdo že pripravljen, naj ga prejme najprej privatno, potem pa še slovesno z drugimi ob
župnijski slovesnosti podelitve prvega svetega obhajila. Prav tako naj duhovniki poizvedo,
koliko mladih nad 14 let starosti še ni bilo pri birmi, in naj število sporočijo na škofijo.
Sami naj poskrbijo za ureditev tistih zakonov, ki so bili sklenjeni med vojno brez župnika
ali jih je poročil duhovnik brez jurisdikcije.726
Kmalu sledijo nova navodila glede cerkvene poroke, kajti »zlasti v mestih je prišlo
v navado, da mora biti vse končano v nekaj dneh, če že ne v nekaj urah«. Podobno se je
uveljavila navada, da je tudi »po mestih že malo kateri zakon trikrat oklican«. Za spregled
treh oklicev pa se zahteva »silno važen razlog«. Težave so nastopile tudi zaradi cerkvenih
dokumentov, kajti oblast je odnesla iz župnijskih pisarn matične knjige v civilne matične
urade. Ker so civilne oblasti dajale rojstne liste iz cerkvenih matičnih knjig, so veljali
zaenkrat ti tudi za krstni list. »Vsi izpiski, narejeni iz matičnih knjig pred okupacijo,
presumirajo krst«.727
Nekateri okrajni odbori so zahtevali civilno poroko tudi za tiste, ki so se poročili
pod nemško okupacijo, vendar je notranji minister pojasnil, da civilna poroka ni strogo
zaukazana in da je cerkvena poroka lahko tudi pred civilno. V stari Jugoslaviji ni bilo
enotno urejeno glede cerkvenih in civilnih porok. V Sloveniji je bila povsod, razen v
Ljubljanski pokrajini, med nemško okupacijo uvedena civilna poroka, vendar je bila sprva
tudi po sprejemu nove ustave po vojni ljudem prepuščena odločitev, ali se poročijo samo
civilno ali samo cerkveno. Obveznost civilne poroke pred cerkveno poroko je bila za vso
Slovenijo uvedena meseca marca leta 1946. Ob tej uvedbi je izšla posebna priloga
Okrožnicam z natančnimi navodili, ki so jo 24. marca morali prebrati duhovniki pri vseh
mašah »razločno in počasi brez vsakih pripomb«. Cerkev taki praksi ni nasprotovala, dala
pa je nekatera navodila: »1. Država jamči svobodo glede cerkvenih porok in katoličani so
dolžni skleniti tudi cerkveno poroko. 2. Za cerkveno poroko naj se prijavijo župniku hkrati
s civilno in naj bo tudi cerkvena poroka takoj po civilni. 3. Samo civilno poročeni ne more
k obhajilu, ne more biti boter, če se pred smrtjo ni pokesal, ni cerkvenega pogreba,
zvonjenja in pogrebne maše«.728 Samo civilna razglasitev za mrtvega pri porokah vdov ni
zadostovala, ampak je moral za to izdati ustrezni dokument ordinariat na podlagi prošnje in
izjave prič.
Ob prvih povojnih volitvah v ustavodajno skupščino se je notranje ministrstvo
pritožilo na ordinariat, češ da se ljudje pritožujejo, da jih duhovniki zlasti pri spovedi
odvračajo od volitev.729 Tega seveda ni mogoče preveriti in je lahko bila provokacija, ki
naj bi dodatno potrdila protidržavno delovanje Cerkve.
Zaradi mnogih pobitih med vojno je bilo tudi po vojni veliko naročil za maše, tako
da tudi ordinariat ni sprejemal več novih mašnih intencij.
Država je tako zelo vzela stvari v svoje roke, da so za mašno vino Okrajni ljudski
odbori izdajali nakaznice, s katerimi so duhovniki vino lahko dvigovali v Šiški. Ker pa ni
bilo gotovosti o kvaliteti vina, je ordinariat priporočal raje zasebne vinogradnike.730
Glede birmovanja je bilo leta 1945 ob boleči odsotnosti škofa, ki je podobno kot vsi
na ordinariatu še vedno računal, da se bo vrnil, v Okrožnicah samo kratka, pa zato tembolj
zgovorna, opomba: »Birmovanja letos ne bo v ljubljanski škofiji nikjer.«731
726
728
729
730
731
727
187
V letu 1946 je bilo sprva v marcu napovedano, da bo birmovanje samo v ljubljanski
stolnici za binkošti in v eni ali dveh župnijah dveh dekanij, kjer je to najbolj nujno. Toda
očitno je bilo tozadevnih prošenj toliko, da so se dogovorili z zagrebškim pomožnim
škofom Lahom in beograjskim nadškofom Ujčičem, ki sta oba znala slovensko. Tako je
bila birma ne le v stolnici, ampak je bila v mesecu maju in juniju še v 25 drugih župnijah.
V leskovški dekaniji je bila jeseni. Mlaji in slavoloki so bili prepovedani, prav tako
pozdravni nagovori ob prihodu in odhodu škofa. Škof je lahko prišel in odšel iz župnije na
tihem. Ker ljubljanska škofija ni imela avtomobila, je morala za prevoz in prenočevanja
škofa poskrbeti vsaka župnija sama. Če je župnik stanoval v cerkveni hiši, se je lahko od
tam izvedel slovesen vhod v cerkev, kjer pa so bila župnišča podržavljena, je moral škof k
oltarju pristopiti iz zakristije. Ker je bilo birmancev ponekod zaradi poprejšnjih vojnih
razmer zelo veliko, se je povsod birma začela v nedeljo ob 9.00 uri dopoldan, zadnji
blagoslov je bil ob 11.00 uri, nato pa je bilo birmovanje izven maše vsako uro, dokler so
bili birmanci. Tako je bilo v letu 1946 birmanih 38.875 birmancev, od teh samo v stolnici
4.766.732
Pri napovedi birme v letu 1947 se v okrožnici prvič pojavi vrinjeni stavek, »če bo
Gospod hotel (Jak 4,15)«, ki se potem ponavlja vsako leto tja do leta 1970. Ta navedek
Svetega pisma v zelo zakriti obliki in na kratko povzame vso negotovost, ki je desetletja
dolgo spremljala birmovanja po škofiji, saj se je prav ob tem pokazala vsa zlobnost in
premetenost takratne oblasti, ki je hotela vernikom vsaj zagreniti vsako večje cerkveno
praznovanje, če ga že ni mogla povsem preprečiti.
Priporočilo ordinariata v »Oznanilu«, naj se po vseh cerkvah vrši priprava otrok na
prvo obhajilo in birmo, dokler se ne uredi poučevanje verouka v šolah, priča da se že v
letih 1945 in 1946 v sami Ljubljani verouk ni več poučeval v vseh šolah, čeprav je bil
uradno odstranjen iz šol šele sedem let pozneje.
Kljub temu, da je škof Vovk ob birmi osebno prepovedal vsakršno zunanjo
slovesnost pri svojem prihodu v župnijo, je ta dogodek močno vzvalovil župnije in šel zato
novim oblastnikom zelo na živce. Samega obreda povsod niso mogli preprečiti, zato pa so
pošiljali razne provokatorje v akcijo tako, da bi bilo videti, kot da so verniki sami nasprotni
škofu.
Za to so se komunisti posluževali najbolj nizkotnih dejanj, kot npr. v Kočevju, kjer
so leta 1947 v škofa metali klopotce in prerezali vse gume na avtu. Da bi zmanjšali
slovesnost, so tisti dan izključili elektriko in zaprli vodo. Čeprav so prihod birmancev od
drugod ovirali z namišljenimi okvarami avtobusa, je bilo pri birmi nad tisoč otrok.733
Ob drugi priliki so v neki župniji na Dolenjskem pred birmo pometali z oltarja rože
in sveče, pobrali mašne plašče, na oltar pa zlili gnojnico iz stranišča.734 Čez cesto so podrli
drevesno deblo. V Škofji Loki so škofa ob birmi poskušali zastrupiti s hrano.735 Spet drugič
so med Bledom in Bohinjsko Belo po strmini spustili skalo proti avtomobilu, v katerem se
je peljal škof, a so zgrešili. Ko bi morala biti birma v Kočevju, so večino birmancev
odpeljali na odprtje novega vodovoda. V Fari pri Kočevju so organizirali v času birme
orožne vaje, podobno tudi leta 1951 v Šmartnem pri Litiji, kjer je moral škof peš skrivoma
priti do cerkve, ker so že dva dni prej nadzorovali ceste in železnico, da bi mu na vsak
732
Prim. Okrožnica 5/1946, 6/1946 in 1/1947. Že tedaj je okrožnica opozorila, da za birmance ne smejo biti glavna skrb
birmanska darila, čeprav je tedaj ob vsesplošnem pomanjkanju hrane in obleke ta skrb neprimerno bolj razumljiva kot
dandanes.
733
734
To je bilo na Bučki. (Prim. F. Petrič, Mojih pet škofov.)
735
Prim. M. Golob, PSLpA.
188
način preprečili prihod.736 Na Bohinjskem so prenapeteži požagali vse mlaje, oblasti pa so
poklicale moške na orožne vaje in z odlokom omejile čas za zvonjenje.737
Na Bledu so leta 1951 razbijali okna v župnišču, kjer je škof prenočeval, policija pa
se je že prej namerno umaknila. Na birmo v Gorje so škofa isto leto pripeljali domačini z
lojtrnim vozom po gozdni poti, ker so najeti pretepači ob cesti pripravili škofu zasedo.738
Leta 1952 so oblasti preprečile birmo v Novem mestu, tako da so sklicale šolarje k
demonstracijam za Trst, v resnici pa so jih peljali na Kapitelj, tam so vdrli v stavbo in vpili
gesla proti škofu, ki so ga malo pred tem »neznanci« prav na novomeški postaji polili z
bencinom in zažgali. Zaradi teh demonstracij je bila birma v Novem mestu odpovedana in
več kot tisoč birmancev se je moralo odpeljati k birmi z vlakom v Ljubljano. Na Jesenicah
se je škof pripeljal birmovat z avtomobilom, a so pred cerkvijo avto obstopili najeti
razgrajači in prisilili šoferja, da je odpeljal škofa nazaj v Ljubljano, ne da bi mogel škof
izstopiti.739
Naslednje leto 1953 se je stanje umirilo in ni bilo več grobih napadov na škofa, tako
da so se birme lahko vršile bolj nemoteno.740
Čemu tako prizadevanje oblasti, da bi zagrenila škofu in vernikom birmanska
slavja? Oblast je dobro vedela, kako veliko so birme pomenile ljudem, saj se je tam zaradi
verskega obreda in predvsem masovne udeležbe dvigala samozavest ljudi, ki so bili sicer
proti oblasti in njenim prefinjenim nakanam nemočni. Ob slavjih so verniki svoji
neposredni okolici dali vedeti, da so tu, da se še niso pustili ustrahovati. Ker so birme
opogumile tudi tiste, ki sicer niso bili redni obiskovalci cerkve, je birmanska slovesnost za
mnoge pomenila nekakšno ljudsko izjasnjevanje, kdo je kdo. Posebno na vasi pa je bila
moč javnega mnenja odločujoča. V mestih so se ljudje laže skrili pred ovaduhi, zato so tam
lahko prihajali na birme bolj množično. Prav neverjetno je dejstvo, kako vdano so verniki
sprejemali vse te provokacije, in nikjer ne zasledimo podatka, da bi se fizično postavili v
bran. Gotovo so vedeli, da bi bile posledice nesorazmerno večje kot trenutni dosežki, saj je
bila redna in tajna policija tista moč oblasti, ki ji ni bilo mogoče pobegniti. Zato tako mirno
prenašanje preizkušenj.
To obdobje hudega terorja je trajalo ravno toliko dolgo, da se je zlomila obrambna
moč starejše, še v predvojnem obdobju vzgojene generacije. Mlajši rod je bil preko šolske
vzgoje že tako ohromljen, da ni mogel nuditi odpora. Škoda je, da se je Cerkev na to
mučeniško držo kar nekako navadila in v njej vztrajala (in delno še vztraja) tudi v času, ko
zunanje okoliščine tega niso več terjale.
Župnijska birmovanja vsaj vsaka štiri leta so bila vedno velik praznik in so v času
komunizma pomenila kratek časovni otoček svobode in občutka neujetosti.
V škofijskih okrožnicah seveda ni duha ne sluha o vseh mučnih dogodkih v zvezi z
birmo. Le tu in tam zaznamo rahel namig na težke razmere, kot npr. leta 1949, ko beremo,
kako je pri birmah na binkošti dopoldan v stolnici tak naval, da pride do »mučnega
drenjanja in nespodobnega prerivanja«, zato naj duhovniki izven Ljubljane razdelijo
birmanske listke šele na binkoštni praznik opoldan, da bodo prišli birmanci k birmi
736
Škof se ni dal prestrašiti, ampak je o močnem streljanju okrog cerkve med samo mašo rekel: »Bolj ko je pokalo, laže
sem govoril«. (Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, III. del, 78–81.)
737
Verniki so se ne le še nadalje udeleževali slovesnosti, ampak so se znali tudi upreti. Na Koprivniku se v sredino
mlajev skrili železne drogove, ponoči so stražili mlaje in se zanje celo stepli z izzivalci. (Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk,
I. del, 241.)
738
Prim. L. Ceglar, n. d., 240–242
739
Ko je med prerivanjem okrog avtomobila nekdo škofu zakričal: »Zgini, pes!« je ta odprl okno na vratih in odvrnil:
»Jaz nisem noben pes, ampak Vovk!« (Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, II. del, 12–15.)
740
189
popoldan ali naslednji dan ali čez en teden.741 In pa vsako leto znova isti dostavek, da bo
birma, »če bo Gospod hotel«.
Ko je bil pritisk najhujši, je moral škof, tudi zaradi državne »cenzure« Okrožnic in
da bi se izognili še hujšim represalijam, napisati v škofijski list zelo razločno:
»ODLOČNO IN Z VSO RESNOSTJO se prepoveduje vsako najmanjše postavljanje
mlajev, vsako okrasje izven cerkve in katerakoli osebna počastitev škofa.«742 Da bi se
izognil težavam, ki bi jih utegnili imeti laiki zaradi birm, je bil tam tudi dostavek, da naj se
ključarji oglasijo pri njem v zvezi z vizitacijo, le če se njim zdi nujno.
Če vemo, kako slovesno so se tedaj obhajali državni prazniki in vse tisto, kar je
poudarjalo veri nasprotne vsebine, in če vemo, kako po božje so se častili tedanji
oblastniki, predvsem predsednik države, potem razumemo, kako je bila Cerkev namerno
porinjena za cerkvene stene, da bi v ničemer ne motila kuliserije, ki jo je država postavljala
za prepričevanje lastnih ljudi in ljudi iz tujine v svoj prav.
Zaradi zažiga škofa Vovka v začetku leta 1952 je bilo tisto leto manj otrok pri birmi
kot prejšnja leta. Bilo jih je namreč le 8.082, prejšnje leto pa 10.240. Torej to leto zaradi
škofovih opeklin kar 21 % manj. Od teh jih je mnogo moralo priti k birmi v Ljubljano, ker
škof zaradi povzročene bolezni ni mogel na župnije. Leto pred tem je bilo pri birmi v
stolnici samo 15,5 % vseh birmancev v škofiji. To leto je bilo pri birmi v stolnici 2433
birmancev, v škofijski kapeli pa 2221 otrok – kar 57,5 % vseh birmanih v tem letu. Tudi
naslednje leto (1953) so zaradi tega morale birme odpasti v nekaterih manjših župnijah.
Kljub temu je škof birmoval v 39 župnijah, vključno s primorskimi.743 V tem letu pa se že
čuti olajšanje oblastnega pritiska, saj se je tedaj škofa že lahko pričakalo pred cerkvijo, ni
pa še smelo biti zunanjih znamenj, kot so npr. mlaji.744 Šele leta 1954 so bila birmovanja
nekako v normalnem obsegu, to pomeni v 62 župnijah. Pastoralna potreba in upoštevanje
revščine takratnega prebivalstva sta narekovali množično in zgodnje birmovanje.
Duhovnikom je bilo priporočeno, naj gredo otroci k birmi že kmalu po sedmem letu
starosti, najbolje dve leti po prvem obhajilu: »Otrokom pa, ki imajo sedem let in so v
krščanskem nauku zadosti poučeni, dušni pastirji birme ne smejo braniti. S tem upoštevajo
tudi željo staršev, da gre otrok v isti obleki k prvemu obhajilu in birmi.«745
Še tik pred koncilom so bila navodila glede starosti in priprave na birmo za današnji
čas težko razumljiva: Birma naj se podeljuje otrokom redno s sedmim letom, s tem letom
naj gredo tudi k prvi spovedi. Na deželi naj gredo k birmi tudi otroci, ki šele začenjajo
hoditi k verouku, če je tisto leto birma v župniji. Kjer je birma že pred veliko nočjo, naj se
pripravijo otroci najprej na spoved in birmo, ki jo prejmejo lahko tudi pred prvim
obhajilom. Priprava na birmo naj bo daljna, ki obstoji v obiskovanju verouka v letu birme,
bližnja, ki je v pouku o zakramentu birme, in neposredna, ki vsebuje pouk o obredu birme.
Še vedno pa ostaja za ta čas kljub vsemu nenavadno navodilo: »Prav vse zunanjosti
odpadejo«.746
Glede na tako gledanje na prejem birme in glede na spremenjene družbene razmere,
ki so seveda povzročile tudi zamiranje družinskega življenja v luči krščanskega nauka, ni
čudno, da so se kmalu pokazale posledice take pastoralne prakse. Zato v času nadškofa
Pogačnika Okrožnice ugotavljajo slabo versko znanje: »K birmi v škofijski kapeli prihajajo
še vedno slabo ali skoraj nič poučeni birmanci. Nekateri duhovniki vzamejo njih pouk
verjetno kar na hitro, posebno kadar se »mudi«, ker je za poroko že vse določeno. Zato
741
743
744
745
746
Ne manjka tudi katehetični poduk: »Milost se malim otrokom razloži s podobo lepe obleke, ki pri birmi postane še
lepša.« (Prim. Okrožnica 2/1961.)
742
190
vzgojimo toliko polovičarskih kristjanov.«747 Vedno več je namreč bilo tistih, ki so se
želeli cerkveno poročiti, a iz različnih vzrokov prej niso bili pri birmi. Zato so se ob
pripravi na poroko tudi zelo na kratko pripravili na birmo in jo navadno v precejšnji
časovni stiski tudi prejeli.
Z razvojem župnijskih svetov in drugih skupin v župnijah se je vedno bolj kazala
pastoralna potreba, da se birmovalec ob priliki birme v župniji sreča posebej z njimi. Zato
je bilo vedno znova ob napovedovanju birm v župnijah priporočeno srečanje birmovalca s
temi župnijskimi skupinami.748
Glede na vsa zapisana navodila v Okrožnicah so bile birme v ospredju prizadevanja
za pastoralo zakramentov. Te so verjetno zaradi svoje odmevnosti, množičnosti in
slovesnosti, s katero so se obhajale, bile, kar zadeva zakramentalno pastoralo, največji trn v
peti tedanji oblasti. Ostale zakramente je oblast težje nadzirala in preprečevala ali vsaj
ovirala. Zato je morala Cerkev sama paziti, da bi ne dala povoda za prepoved še teh
zunanjih manifestacij vernosti. Ne le zakrament birme kot tak, tudi vse, kar se je dogajalo
ob priliki birme v župniji, je bilo za ohranjanje tako osebne kot občestvene vere izjemnega
pomena.
Število birmancev po letu 1945 in cerkvenih porok po letu 1966:
leto
1945
1946
1947
1948
1949
1950
1951
1952
1953
1954
1955
1956
1957
1958
1959
1960
1961
1962
1963
1964
1965
1966
1967
1968
1969
1970
1971
1972
747
748
birmanih
ni bilo birmovanja
38.875
10.619
9.664
9.631
9.514
10.240
8.082
9.619
6.982
6.622
9.154
9.577
9.232
10.478
7.140
6.439
10.317
9.442
9.225
8.658
6.267
5.865
9.166
8.499
7.088
7.761
6.168
poročenih
4.919
4.461
4.088
4.304
3.966
3.999
4.158
1973
1974
1975
1976
1977
1978
1979
1980
1981
1982
1983
1984
1985
1986
1987
1988
1989
1990
1991
1992
1993
1994
1995
1996
1997
1998
1999
2000
povprečno
191
5.749
6.184
7.495
7.454
6.899
7.784
7.215
6.438
6.907
6.138
7.082
6.635
7.375
7.777
6.611
6.906
7.335
7.466
6.862
6.860
7.252
7.094
7.202
5.844
6.335
6.811
6.429
6.717
8.239
3.891
3.676
3.671
3.406
3.207
3.174
2.942
2.784
2.730
2.711
2.881
2.861
2.800
2.821
2.781
2.765
2.642
2.727
2.654
2.745
2.587
2.536
2.583
2.328
2.213
2.155
2.229
2.029
3.097
Ker v letu 1945 v ljubljanski škofiji ni bilo birmovanja, je bilo naslednje leto prav
izredno, saj je birmo prejelo kar 38.875 otrok, to pa je 4,3-krat več kot znaša povprečje v
naslednjih desetih letih. Da bi prikazali, kakšen je bil povprečen prejem birme v
posameznih desetletjih, ki so sledila, bomo to naredili v kratki razpredelnici. Iz tega bo
razvidno, v katerem obdobju je bilo padanje števila birm najbolj izrazito. Število birm pade
pod povprečje nekako v letu 1970, se pravi nekje na polovici povojnega obdobja.
V isti razpredelnici bomo za zadnjih trideset let, odkar se zbirajo statistični podatki,
podali tudi povprečno število cerkvenih porok in njihov odstotek padanja. Pri porokah
pade število pod povprečje z letom 1976, se pravi že po prvi tretjini opazovanih let.
obdobje:
1947–1956
1957–1966
1967–1976
1977–1986
1987–1996
povprečno število
birm:
9.012
8.677
7.142
7.025
6.968
upad birm v %:
– 3,7
– 17,7
– 1,6
– 0,8
povprečno število
porok:
3.962
2.891
2.634
upad porok v
%:
– 27,0
– 8,8
192
Razvidno je, da je število birm v zadnjih petdesetih letih upadlo za 22,7 %, se pravi
kar za slabo četrtino.
Število cerkvenih porok pa je padlo v tridesetih letih za 52,6 %, se pravi za več kot
polovico. Za slovensko povprečje velja, da se je število cerkvenih porok najbolj občutno
zmanjšalo v desetletju od 1977–1987. Tudi število civilnih porok se je v zadnjih treh
desetletjih prepolovilo.749 V zgornji tabeli je mogoče opaziti tudi povezavo med močnim
upadom birm v začetku sedemdesetih let in upadom porok desetletje pozneje, saj gre pri
tem za iste, le deset let starejše vernike. Zdi se, da je zakrament birme vendarle bolj močno
v zavesti vernikov kot cerkvena poroka, saj število porok mnogo hitreje upada kot število
birm.
Birmanci
45.000
40.000
35.000
30.000
25.000
20.000
15.000
10.000
5.000
97
00
20
19
94
19
91
19
88
19
82
79
76
73
70
85
19
19
19
19
19
19
67
19
64
19
61
19
55
52
49
58
19
19
19
19
19
46
0
Poleg birm so bile ves povojni čas tja v osemdeseta leta v javnosti posebej
izpostavljene tudi cerkvene poroke, ki jim je oblast hotela odvzeti pravo vrednost. Zaradi
proticerkvene osti pri uvajanju civilne poroke so protestirali jugoslovanski škofje že v
svojem pastirskem pismu jeseni leta 1945.750 V sklopu splošnega pritiska proti veri je bil ta
pritisk usmerjen proti cerkvenim porokam državnih uradnikov, učiteljev, oficirjev,
policistov in podobnih. Kontrola je bila možna najbolj pri krstih in porokah teh ljudi ali
njihovih otrok.751 Zato so se skušali izogniti javnosti in so krščevali svoje otroke v drugih
župnijah, zlasti tam, kjer so imeli kake svoje sorodnike. Poročali pa so se na Brezjah in v
drugih božjepotnih cerkvah.
749
Prim. V. Potočnik, Priprava na zakon v Cerkvi na Slovenskem, 13.
Prim. Okrožnica 1945.
751
750
193
Poroke
6.000
5.000
4.000
3.000
2.000
1.000
8
0
20
0
19
9
4
6
19
9
19
9
2
19
9
8
0
19
9
19
8
6
19
8
2
4
19
8
19
8
8
6
0
19
8
19
7
19
7
2
4
19
7
19
7
0
19
7
8
19
6
19
6
6
0
Že v pastirskem pismu leta 1945 se škofje pritožujejo nad dejstvom, da je
izpolnjevanje nedeljske dolžnosti mladini onemogočeno, ker oblast prireja prav ob
nedeljskih dopoldnevih razne mitinge in sestanke, pri katerih ni bilo dobro manjkati.
Marsikje so prav v posmeh nedelji in krščanskemu praznovanju tega dneva organizirali
»udarniško delo«.752 Mladi so bili tako izpostavljeni pritisku brezbožne družbe, ki jih je
načrtno odvračala od krščanskega načina življenja. Po drugi strani so nanje skušali vplivati
starši in Cerkev. Tudi sami so podlegali skušnjavi po čim manjšem naporu in zato jim je
versko življenje postajalo vedno bolj teža in napor. Cerkev je šla ljudem naproti tako, da je
dovoljevala obhajilo vojakov tudi popoldne, če niso mogli v cerkev dopoldan.753 Kmalu po
vojni so škofje zaprosili v Rim za dovoljenje, da bi se lahko obhajala nedeljska maša tudi
popoldan, in to jim je bilo tudi dovoljeno, in sicer za določeno dobo, ki se je sproti
podaljševala.754 Cerkev je tudi močno poudarjala dobro pripravo otrok na prvo obhajilo in
prvo spoved, ob tej priliki pa je k tem zakramentom posebej vabila tudi njihove starše.755
Poseben problem je predstavljalo podeljevanje zakramenta maziljenja bolnikov v
bolnišnicah. Kjer je bilo javno prinašanje obhajila bolnikom oteženo, je škof dajal
dovoljenja tudi za tajno prinašanje. V bolnici so morali bolniki sami izraziti željo po
obisku duhovnika ali v primeru bolnikove nezavesti njihovi domači, v tem primeru je
duhovniku bil vstop v bolnico dovoljen. To pravilo je veljalo ves komunistični čas, vendar
se je proti koncu že bolj široko razlagalo.756 To pravilo pa ni veljalo za pomembne
komuniste, ki so jim velikokrat ljudje iz lastnih vrst preprečili prejem zakramentov pred
smrtjo.757
Posebej oster je v bolnišnicah postal režim potem, ko so morale vse redovnice, ki so
do tedaj delovale kot medicinske sestre in strežnice, kar v enem dnevu, 8. marca 1948,
zapustiti vse bolnišnice v Sloveniji. Večina med njimi se je umaknila v Srbijo in
Makedonijo.758 To se je v Sloveniji stopnjevalo tja v leto 1953, ko je zbolel tudi notranji
752
754
755
Prim. Okrožnica 3/1947, 3/1948, 3/1950.
756
Prim. Okrožnica 11/1947, 6/1948, 7/1979.
757
Dogodek, ki ga iz prvih let po vojni navaja življenjepis nadškofa Vovka, nikakor ni bil osamljen primer: »V
ljubljanski bolnišnici je 16-letna Karmen, bivša partizanka, ki je 4 leta živela v gozdu, milo prosila za duhovnika, ki ga
niso smeli poklicati. Redovnica, ki je bila že prej kaznovana, ker je poklicala duhovnika k bolniku, je spet hotela iti ponj,
a ji je na vratih nekdo zastavil pot: »Nazaj, duhovnik ne sme sem!« Čez dva dni je Karmen umrla brez duhovnika.«
(Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del. 191.)
758
753
194
minister in narodni heroj Boris Kidrič, za katerega je vedel pozneje škof Lenič povedati, da
je pred smrtjo 14 dni nenehno prosil za duhovnika, a ga niso dovolili poklicati.759
Bili so tudi primeri zapiranja in obsodbe duhovnikov, ki niso hoteli prelomiti
spovedne molčečnosti, kar je spodbudilo papeža Pija XII., da je to pri svojem govoru 20. 2.
1949 posebej omenil.760
Včasih je prihajalo tudi do različnega tolmačenja veljavne zakonodaje. Cerkev je
razlagala zakonske določbe široko, oblast pa seveda kar se da ozko. Tako beremo poleti
leta 1951 v okrožnici: »Z veljavnostjo novega Kazenskega zakonika z uvodnim zakonom
(op. iz leta 1951) more duhovnik otroka krstiti ali mrliča pokopati, ne da bi od strank
zahteval dokaz, da je rojstvo ali smrt javljena državnemu matičarju«.761 Toda že nekaj
mesecev pozneje je bil objavljen popravek tega določila: »Krst in pogreb se sme izvršiti
šele potem, ko sta rojstvo ali smrt prijavljena državnemu matičarju. Tako pojasnilo je
izdalo ministrstvo za pravosodje FLRJ.« Pojasnjuje pa, da ni kaznovan, kdor kljub temu
krsti ali pokoplje ter to kasneje javi vsaj v 48 urah pristojni službi.762
Komunisti v boju s Cerkvijo niso bili posebno izvirni. Vpliv vere so hoteli izničiti
najprej z oteževanjem ali prepovedovanjem cerkvenih obredov. Hkrati pa so uvajali svoje
ateistično obredje, ki naj bi potešilo potrebo ljudi po praznovanju in tako uvedlo novo
»ateistično vero«. Tako so začeli uvajati po letu 1950 civilni krst, ki je obstajal v
slovesnem vpisu otroka v civilno matično knjigo, pri čemer so bili navzoči tudi posebni
»botri«, duhovnika pa je nadomeščal župan. Sledil je tudi prigrizek in veselo praznovanje.
Seveda se novo obredje ni prijelo in ni imelo dolge dobe. Družinsko vzgojo naj bi
nadomestile »otroške jasli« in otroški vrtci, zato so poveličevali večvrednost vrtca pred
domačo vzgojo. To je učinkovalo na ljudi, saj se je navezovalo na močno pospeševanje
industrializacije in zaposlovanja žensk. Oblast je to seveda utemeljevala z žensko
emancipacijo.
Prvemu obhajilu v Cerkvi je bil na družbenem področju vzporeden vstop otrok v
pionirsko organizacijo, birmi pa vpis v Zvezo socialistične mladine (ZSMS). Skavte so
nadomeščali taborniki. Mladim se je močno poudarjal pomen množičnega športa, ki se je
odvijal večinoma v nedeljo dopoldan, da bi tako nadomestil mašo. Dobrodelnost med
kristjani so nadomestile delovne akcije. Organizirano Karitas je nadomestil Rdeči križ.
Katoliška društva so zamenjala športna in kulturna društva, ki so pripravljala programe za
državne proslave. Cerkvene pevske zbore so skušali izpodriniti civilni zbori, ki so navadno
prepevali na pogrebih in proslavah. Tudi gasilska društva so bila pod močnim partijskim
nadzorom in gasilci ob pogrebu svojega tovariša niso smeli uniformirani v cerkev.
Cerkvene precesije so nadomestile razne povorke ob državnih praznikih. Namesto romanj
so se organizirali pikniki in borčevske proslave. Cerkveno poroko naj bi povsem zamenjala
zgolj civilna poroka. Prava absurdnost tega pa se je pokazala, ko so organizirali kot
folklorno posebnost tudi kmečko ohcet, a vanjo niso vključili cerkvene poroke, ki je bila
jedro kmečke ohceti skozi dolga stoletja. To neskladje so ljudje dobro doumeli in te
prireditve niso trajno sprejeli.
Močno paraliturgijo je uvajala oblast ob civilnih pogrebih, vendar je v tem najmanj
uspevala, saj je bila ves čas želja po prisotnosti duhovnika ob grobu pri večini ljudi zelo
velika. Zato pa so morali biti civilni pogrebi borcev in narodnih herojev nad vse slovesni.
Ljudi, ki so hoteli imeti cerkveni pogreb svojih, morda prej družbeno pomembnih
759
Papež je ob tej priliki rekel: »Ali more papež molčati, če gredo nekateri tako daleč, da kaznujejo duhovnika z ječo
zato, ker ni hotel prelomiti najbolj svete in nekršljive tajnosti zakramentalne spovedi.« (Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I.
del, 219).
761
762
760
195
sorodnikov, je oblast poskušala pridobiti za zgolj civilni pogreb tudi tako, da je obljubljala
denarno kritje vseh stroškov zgolj civilnega pogreba.
Mirno lahko rečemo, da se nova »ateistična liturgija« sploh ni prijela, ker so ljudje
sami čutili, da je v sebi votla in brez notranjega smisla. Bilo je očitno, da je zrežirana zgolj
kot nadomestek in kot nasprotje cerkvenih obredov.
Cerkev je zakramente v oznanjevanju močno poudarjala in priporočala, saj so preko
njih verniki ohranjali svojo vidno vez z župnijo in vso Cerkvijo. To je bilo hkrati
pomembno za posameznika, ki je bil sprva zelo izpostavljen pritiskom oblasti, kasneje pa
potrošniškemu vplivu, da je v sebi našel moč za premagovanje vseh teh preizkušenj. Bilo
je pomembno tudi zaradi pričevanja v občestvu, saj je vedno velik obisk pri zakramentih,
npr. pri spovedi in obhajilu za veliko noč ali božič, dajal pogum vsem, ki so to videli in se
čutili potrjene tudi kot posamezniki. Cerkvi pa je bil dober odziv pri delitvi zakramentov
tudi vedno velik pogum v boju z ateizmom. Na ta način je Cerkev vedela ali vsaj mislila,
da ve, koliko ljudi ima še vedno v tem neenakem boju na svoji strani. Priznati pa je treba,
da prejemanje zakramentov ni vedno bilo zanesljivo znamenje tudi osebne vernosti, saj je
mnogo vernikov prejemalo zakramente tudi iz neke tradicije in zvestobe veri očetov.
Tako je v sedemdesetih in osemdesetih letih nastopila velika nevarnost
zakramentalizma. Ljudje so začeli opuščati prejem zakramentov, duhovniki pa so si na
razne načine prizadevali, da bi število prejetih zakramentov obdržali. Letna statistika
prejema zakramentov je veljala dolgo časa kot osnovno merilo dobre ali manj dobre
župnije, oziroma dobrega ali manj dobrega dušnega pastirja. Nekateri duhovniki so zato v
navajanju, recimo letnega prejema obhajil, tudi pretiravali in na ta način izboljševali
dejansko sliko. Proces sekularizacije je šel v zadnjih desetletjih svojo pot in verska praksa
je začela upadati, tudi v odnosu do zakramentov. To je dokazovalo, da je bila vera že
predhodno pri mnogih ljudeh nekaj površinskega in ni zajela njihove notranjosti in ni
oblikovala njihovega življenja.763
Prenova Cerkve na Slovenskem, ki naj bi nadomestila sprva zamišljeno sinodo, je
zastavila prav pri prenovi zakramentalne prakse. Zato so v letih 1976–1979 izšli drobni
zvezki o posameznih zakramentih pod skupnim naslovom Srečanje s Kristusom v
zakramentih, ki naj bi spodbudili najprej razpravo o vrednosti in podeljevanju zakramentov
in nato vodili do spremenjene prakse. Dokument o posameznem zakramentu je obsegal
dogmatično-pastoralni del in praktične smernice. Zvezki so bili razdeljeni duhovnikom in
posameznim skupinam vernikov in zaželena je bila široka razprava o predloženih
besedilih. Zbrane pripombe naj bi zbrali po dekanijah, jih poslali škofijskemu
pastoralnemu svetu, ta pa urejene medškofijskemu, ki naj jih kasneje predloži škofom.
Nadškof Pogačnik je v uvodu v prvi zvezek zapisal: »Prenova mora postati gibanje, ki naj
se zdaj z izdajo tekstov začne,« in » čaka nas resno, dolgotrajno in intenzivno delo, ki bo
trajalo več let.«764 Ti zvezki kakega posebnega liturgičnega ali zakramentalnega gibanja
niso sprožili in tudi prave razprave o tem ni bilo. Prenova ni dala kakih zaključnih
dokumentov, ki bi jih škofje sprejeli kot obvezujoče.
Vzroke za neizpolnitev zastavljenih nalog bi morda lahko izluščili iz vprašanj, ki so
se zastavljala že v samem začetku tega procesa. »Med vprašanja, ki spremljajo to delo,
spadajo: pričakovanja ali pogrešanja raziskav in anket, zastavljeni cilji, sodelavci, zahteve
po sodelovanju laikov v pripravi tekstov, zahteve po sodelovanju širše baze duhovnikov in
laikov po izidu začasnih (delovnih) tekstov, predhodna zasnova pastoralnega načrta za
Slovenijo in nagle spremembe razmer v času.«765
763
Prim. R. Valenčič, Pristnost in učinkovitost, 33.
Prim. Srečanje s Kristusom v zakramentih, Prenova, 1. zvezek, 1–2.
765
A. Šuštar, Prenova v Cerkvi, 137.
764
196
Zaključni dokument prvega zasedanja POZLN sicer ugotavlja, da je »sodobno
nezaupanje do institucije oslabilo zavest o potrebnosti zakramentalnega življenja«. Ob tem
obstaja med duhovniki pri reševanju tega vprašanja »sorazmerno velika in moteča
različnost v nauku in praksi.« Poudarjena je velika vloga dobre priprave na prejem
zakramentov. Ker pa so bile smernice dokaj splošne, v poznejših letih ni bilo čutiti kake
bistvene spremembe na bolje ne v odnosu do zakramentov ne v pastoralni praksi.766 Tretje
zasedanje POZLN leta 1991 se zakramentalnega življenja ni posebej dotikalo. Sklepi se v
eni točki dotikajo le zakramentov uvajanja in z njimi povezane temeljite osebne
priprave.767
Ponovno je oživelo vprašanje zakramentalne pastorale v drugi polovici devetdesetih
let, ko je stekel pastoralni načrt, ki ga je zasnoval SPS in je predvideval po obdelavi
zakramentov uvajanja v njihovi medsebojni povezavi tudi obdelavo vseh posameznih
zakramentov v povezavi z župnijo in družino. Tokrat je bil osnova za izvedbo tega načrta
vsakoletni jesenski pastoralni tečaj za pastoralne delavce po vseh škofijah, v ljubljanski
nadškofiji v Stični in na Brezjah. Obdelava tam zastavljenih predavanj preko pastoralnega
leta naj bi privedla do izdelave pastoralnih smernic za delitev posameznih zakramentov. Ta
proces naj bi se zaključil z letom 2001.
V zvezi s prenovo zakramentalne pastorale je postalo v devetdesetih letih zopet
pereče vprašanje starosti birmancev ob prejemu tega zakramenta. Mnoge duhovnike
namreč vznemirja dejstvo, da je vloženega obilo truda v osnovnošolsko katehezo, po birmi
ali po končani osemletki pa zelo veliko mladih popolnoma preneha s praktičnim verskim
življenjem. Rešitev iščejo v kvalitetnejši pripravi na birmo in z odmikanjem delitve
zakramenta v zadnje razrede osemletke ali celo v obdobje srednje šole. Mnogo napora se
vlaga v oblikovanje malih skupin birmancev in v oblikovanje voditeljev teh skupin.
Pripravo na birmo po malih skupinah ima še dve tretjini župnij v nadškofiji. Zelo se
povečuje tudi število župnij, ki poskrbijo za duhovne vaje birmancev pred prejemom
zakramenta. Del teh skupin vztraja skupaj še nekaj časa po birmi. Ena tretjina katehetov je
mnenja, da bi bilo bolje, če bi bilo podeljevanje birme v obdobju srednje šole. Ena četrtina
jih je prepričanih, da je birma zelo močan dejavnik v okviru redne pastorale, nadaljnja
polovica pa, da je precej močan dejavnik.768
3.2.2 Molitev
Molitev je bila ena od tistih stalnic skozi vso narodno zgodovino, ki je vernim
ljudem, teh pa je bila ves čas večina prebivalstva, omogočala preživetje in duhovno ter
kulturno rast. V boju z naravo in v boju za preživetje ob mnogih uničevalnih preizkušnjah
je ob pomanjkanju zunanje državne in oblastne moči mogel narod obdržati upanje v
prihodnost samo preko stalnega duhovnega napajanja pri Absolutnem. Naj ob tem samo
omenimo številne turške vpade in ropanja, ki so uničili ne samo polja in hiše, ampak
mnogokrat tudi razpolovili rodbino ali uničili cela naselja. Slovenski človek je
samoumevno utrdil cerkvice na vzpetinah z obzidjem in se tja zatekel ob prihajajoči turški
nevarnosti, računajoč na božjo pomoč po molitvi žena in otrok ter na obrambno moč mož,
ki so čutili ob sebi božjo bližino.
Slovenska zemlja je vsa posejana s cerkvicami na vzpetinah in gričih, ki še danes
pričajo o vernosti slovenskega človeka v preteklosti in dajejo deželi svojstveno podobo in
čar. V te cerkve so se posebno ob praznikih in v raznih stiskah ljudje množično prihajali
766
Prim. Zbornik Pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije 1988, 20–21.
Prim. Zbornik tretjega zasedanja Pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije 1991, 16.
768
Prim. P. Kvaternik, Izidi vprašalnika med pastoralnimi delavci ljubljanske nadškofije o birmi, 17–22.
767
197
krepit v osebni in občestveni molitvi. Že zelo zgodaj v srednjem veku pa je bila gosto
posejana tudi z raznimi samostani, zlasti kontemplativnimi, kjer se je močno gojila
molitev, npr. v kartuzijah, v cistercijanskih in benediktinskih samostanih in drugod.
Benediktinci se na ozemlju današnje ljubljanske škofije niso naselili, so se pa
cistercijani kar v dveh samostanih (Stična in Kostanjevica), od katerih je Stična danes
pomembno duhovno središče za vso deželo. Zanimivo je, da so se kartuzijani za svojima
matičnima deželama, Francijo in Italijo, najprej naselili prav na slovenskih tleh in tudi oni
so od štirih samostanov postavili dva na ozemlju današnje ljubljanske škofije (Bistra in
Pleterje). Od teh dveh je pleterska kartuzija še živa in še danes velja za kartuzijanski
samostan, ki je pomaknjen najdalj proti vzhodu. Posebej k molitvi naravnanim redovom
moremo prišteti še avguštince – puščavnike, ki so bivali v Ljubljani, in redovne kanonike v
Novem mestu. Tudi redovnice, ki so se v prvi vrsti posvečale molitvi, so dale svoj
prispevek k duhovni podobi Slovencev. V Mekinjah, pozneje tudi v Škofji Loki, so se
naselile klarise, v Velesovem pa dominikanke, vendar se ta dva redova v ljubljanski škofiji
nista ohranila.769 Klarise pa so se pred nedavnim znova naselile v Ljubljani. »Po zaslugi
teh ustanov so se naši kraji uvrstili med duhovno najbolj prebujene, saj so se vanje zatekali
sposobni verski in znanstveni delavci iz Italije, Francije, Nemčije in Češke (od Ivana
Vetrinjskega in Štefana Maconija do Rudolfa Kempfa).«770
Če bi ne bilo pripravljenosti za molitveni način življenja v narodu, tudi ne bi mogli
nastati in obstati do najnovejšega časa molitveni redovi med Slovenci.
Močno molitveno življenje so gojile mnoge bratovščine, ki so bile v določenih
obdobjih temeljni nosilec verskega življenja med ljudmi.771 Že v srednjem veku so te
skrbele za izvrševanje božje službe, lepšanje oltarjev in cerkva, za slovesno obhajanje
praznikov s shodi in procesijami, pa tudi za osebno molitveno življenje.772
Tudi obstoj drugih moških in ženskih redov, ki so bili bolj aktivno usmerjeni, je
dvigal duhovno raven Slovencev v dolgih stoletjih. Reforme Jožefa II., ki so povzročile
razpustitev večine tedanjih samostanov, zato niso bile udarec za narod samo s kulturnega,
umetnostnega ali socialnega vidika, ampak pomenijo tudi duhovno obubožanje, ki je
odprlo vrata racionalizmu in z njim močnemu vplivu janzenizma v 18. in 19. stoletju.
Preraščanje janzenizma v začetku 20. stoletja je omogočilo prav močnejše duhovno
življenje, ki ga je v tem času mogoče zaznati. Kot rezultat tega se kažejo Marijine družbe
in druge oblike molitvenega življenja, ki postanejo tudi pospeševalec občestvenega
verskega druženja.
Svoje sta k molitvenemu življenju dodali tudi prva in druga svetovna vojna, saj je
človek vedno prav v molitvi našel najmočnejšo tolažbo ob najhujših osebnih ali
kolektivnih preizkušnjah.773 To se je poznalo zlasti v močno razviti in zakoreninjeni
družinski molitvi ter oblikah skupne molitve, ki se je opravljala ne le pri mašah, ampak
tudi kot molitev križevega pota v postu, rožnega venca v oktobru in maju ter z
pobožnostmi v raznih romarskih središčih. Za molitveno življenje so prvenstveno skrbele
nekatere bratovščine ali družbe, izmed katerih jih še med drugo svetovno vojno najdemo
kakih deset, npr. Bratovščina sv. Rešnjega Telesa, Sodalitas ss. Cordis Jesu, Apostolstvo
sv. Cirila in Metoda, itd.774
Pretresljiva so poročila o medvojnih, zlasti pa povojnih pobojih domobrancev in
civilistov, ki govorijo o tem, kako so ti verni fantje, duhovniki ali drugi goreče molili in se
769
Prim. J. Mlinarič, n. d., 75–84.
M. M., Krščanstvo na Slovenskem, 28.
771
Prim. M. Benedik, Protireformacija in katoliška prenova, 136 in 150.
772
773
»Med vojno je bilo veliko zaupanje v molitev. Vsi so opravljali prve petke.« (F. Ovsec , PSLpA.)
774
770
198
v molitvi pripravljali na smrt. Tega ne bi bili zmožni, če ne bi gojili molitvenega duha že
prej v domačih družinah in v župnijskem življenju. Prav molitev jim je omogočala vdano
sprejemanje nastalih razmer in junaško sprejemanje trpljenja in bližajoče se smrti.775 Ne
samo oni, tudi vsi njihovi domači, njihove matere, očetje, sestre, dekleta, so molili zanje in
zase.776
Ko je po koncu vojne oblast prevzela komunistična partija, ki je za enega izmed
svojih glavnih ciljev imela uničenje Cerkve in vere na Slovenskem, je preostala vernim
ljudem ob omejenih možnostih javnega verskega izražanja predvsem zasebna pobožnost,
ki se je napajala v molitvi kot viru duhovnega življenja, ter liturgija, ki se je odvijala za
cerkvenimi zidovi. Tudi cerkveno vodstvo je v rednem oznanjevanju vabilo ljudi k redni
molitvi, še posebej pa priporočalo določene molitvene namene. Ko se je sklepal mir med
zavezniki leta 1945, so Okrožnice pozvale dušne pastirje, naj ljudje molijo za pravičen in
trajen mir tri očenaše po litanijah: prvega za mir, drugega za varno in blagonosno prostost
sv. Cerkve in tretjega »za blagor naše domovine«. Enako naj se moli tudi pri molitvenih
urah in privatno.777 Ta molitev je bila zaukazana do sredine avgusta istega leta.
Ker je istočasno škofija obhajala deseto obletnico evharističnega kongresa v
Ljubljani, je bila naročena molitvena tridnevnica z nameni za vsak dan: za blagor Cerkve
in domovine, v čast Mariji, v počastitev praznika Sv. Rešnjega Telesa in Krvi.778
Namesto prejšnje splošne molitve po škofiji so bili avgusta 1945 samo duhovniki v
Ljubljani ob bližajoči mirovni konferenci povabljeni k nočni molitvi. Nameni so bili
določeni: »duhovne potrebe naše škofije, združitev vseh Slovencev v narodni državi in
resnična blaginja Slovencev ter zadoščevanje za vse grehe«. Okrožnici je bila priložena
razpredelnica po urah, kamor se je lahko vsak vpisal in prevzel molitveno bdenje najmanj
eno uro tudi preko noči, če bi le bilo mogoče pred Najsvetejšim. Izvzeti so bili le starejši
duhovniki.779 Ta nočna molitvena akcija je bila kasneje priporočena tudi v krajih izven
Ljubljane. Zato so bili določeni dnevi za posamezne dekanije. To naj bi ostalo vse do
preklica, vsak duhovnik pa naj bi za to molitev žrtvoval najmanj eno uro na teden.780 Ker
se je izkazalo, da so duhovniki v adventu zaradi obilice dela težko opravljali to obveznost,
je bila olajšana na ta način, da so si namesto nočnih ur lahko izbrali katero koli uro v
tednu.781
Iz tega, da je bila že po dveh mesecih odsvetovana javna molitev za prostost
delovanja Cerkve in jo je nadomestila molitvena akcija zgolj duhovnikov v podoben
namen, lahko sklepamo, da pozivanje ljudi k molitvi za gornje namene civilni oblasti ni
bilo po godu in je pritisnila na generalnega vikarja, da jo je umaknil. Sam pa je verjetno
izbral novo obliko, ki v javnosti niti ni bila poznana in oblasti zato ni motila. Še posebej to
potrjuje povabilo k molitvi ob mirovnih konferencah naslednje leto, ki govori o uri
češčenja »za blagor domovine«.782 Da je obstajal pritisk oblasti na cerkveno vodstvo zaradi
javne molitve, nakazuje tudi utemeljitev poziva duhovnikom za nočno molitev: »Molitev je
naša prva dolžnost (Apd 6, 4), pa tudi naša največja moč.«783
775
»Molili smo vsi. Malo je procesij, kjer bi se molilo toliko in tako prisrčno, kot se je v naši procesiji (proti Velenju in
Teharjam).«
»Pobrali so nam rožne vence, z vratu so nam trgali verižice in svetinjice in jih mendrali v prah. Čeprav so nam
prepovedovali moliti, smo kljub izmučenosti vztrajali v molitvi rožnega venca. Molitev nas je pomirila.«
Tudi morilci so bili nad molitvijo vernih ljudi presenečeni: »Molili so tako goreče, da jaz še nisem slišal nikdar take
molitve.« (Prim . A. Pust, Palme mučeništva, 242–243.)
776
»Takrat smo tako molili, kot še nikoli.« (Z. Jakopič , PSLpA.)
777
Prim. Okrožnica 2/1945 ( 4. 6. 1945)
778
Prim. Okrožnica prav tam.
779
780
781
782
783
199
Lahko si predstavljamo, kaj je pomenila molitev vsem duhovnikom in drugim, ki so
gnili v zaporniških celicah, ali tistim, ki so jih priganjali k prekomernemu delu v
taboriščih, ali tistim, ki so bili izpostavljeni uničevalnemu zasliševanju. Ob vseh zunanjih
in notranjih stiskah, ki so nekatere vodili na rob obupa, jih je prav spomin na Kristusovo
trpljenje, ki se je budil v molitvi, krepil, da niso povsem obupali in so se znali v teh težkih
okoliščinah tudi razvedriti.784 Prosti čas so tisti, ki so bili na prisilnem delu, izrabili za
skupno molitev brevirja, rožnega venca, pa tudi za igre in pevske vaje.785
Najhuje je bilo tistim, ki so jih v zaporu trpinčili. Ti so lahko vzdržali samo ob
redni osebni molitvi. Tako so npr. nekateri morali v celici brez stekel ter ob odprtih vratih
sedeti bosi in oblečeni samo v srajco ali ležati sključeni na hrbtu z na noge priklenjenimi
železnimi utežmi do 25 kg, ob tem pa so jih mimoidoči še brcali. Pljuvali so jim v obraz in
se nad njimi znašali na različne načine. Mnogim so pobrali brevir in druge nabožne knjige,
prošnji za možnost maševanja pa so sledile še hujše kazni.786 V takih okoliščinah lahko
duhovnik vzdrži samo, če se duhovno krepča z molitvijo. Kdor je dobil primerno
zaposlitev in se tako zamotil z delom, je ob molitvi toliko lažje zdržal tudi vsa
ponižanja.787 Najhujši so bili trenutki osamljenosti ob cerkvenih praznikih, ker so le-ti
budili domotožje in spomin na lepoto praznovanja – in ponovno je lahko le molitev
rožnega venca vzpostavljala notranje ravnovesje.788
Med verniki je Cerkev poskušala kljub novim družbenim in socialnim razmeram
ohraniti čim več ljudskih pobožnosti, ki so bile sploh mogoče.789
Ko je bila protiverska gonja vedno hujša, je prihajalo vedno pogosteje do skrunitev
cerkva, vlomov in bogoskrunstev, ki so jih povzročali prenapeteži ali pa so bila načrtovana
in izvedena ob dobro premišljenih časih. Zato je Cerkev obhajala spravne pobožnosti po
vsej škofiji ali le v posameznih krajih, cerkve pa je bilo potrebno vedno pogosteje zapirati.
Ljudje so vedno manj prihajali v cerkev k molitvi izven bogoslužja.790
Molitev se je posebno pomnožila v svetem letu 1950. Ker na obisk Rima ni bilo
mogoče niti misliti, je škof priporočal molitev in prejem odpustka doma. Molitev je
narekovalo tudi naraščajoče sovraštvo do Cerkve. Ker je bilo mnogo duhovnikov v zaporih
in je za tiste, ki so odšli v tujino, dokončno postalo jasno, da se še dolgo ne bodo mogli
vrniti, je škofa zelo skrbelo pomanjkanje duhovnikov. Zato je za sveto leto posebej
priporočal molitev »za duhovnike in duhovniški naraščaj«.791
Leta 1950 je bil praktično že povsod verouk izrinjen iz šol, pravi župnijski verouk
pa se še ni mogel razviti, zato je bilo duhovnikom naročeno, naj na koncu vsake pridige z
verniki in navzočimi otroki ponovijo molitve, potrebne za versko življenje.792
Ker tedaj verski tisk še ni bil razvit in je močno primanjkovalo molitvenikov, se je
bilo treba učiti molitve na pamet v cerkvi, in sicer najprej odrasli, da so doma lahko
poučevali svoje otroke. Prvi molitvenik po letu 1946 je lahko izšel šele enajst let pozneje,
leta 1957 (V občestvu združeni) in ker je bila potreba velika, je že čez nekaj let doživel
drugo izdajo in kasneje, že po koncilu, še tretjo.
784
786
Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, II. del, 76–77
787
Prim. L. Marc, Črepinje, 153.
788
Prim. J. Kragelj, Moje celice, 21, tudi 84–88.
789
»Sveta ura postaja zadnji čas v nekaterih župnijah pozabljena pobožnost, dasi jo je vpeljal sam Gospod, ko je ob
svojem razodetju leta 1674 sveti Mariji Marjeti naročil, naj prihaja vsak četrtek zvečer pred tabernakelj.« (Prim.
Okrožnica 10/1949.)
790
791
792
»Ponavljanje molitev po pridigi se jako lepo vrši in obnese.« (Okrožnica, prav tam.)
785
200
Drugačno molitev je omogočila nova izdaja Svetega pisma v letih 1959–1962.
Mnogi so branje Svetega pisma začeli uporabljati namesto do tedaj običajne molitve.
Potreben je bil ponatis, kar kaže na tedanje novo gledanje na Sveto pismo in njegovo
uporabo.
Koncilsko dogajanje v Rimu je ves čas od napovedi spremljala molitev vernikov,
zlasti v času zasedanj, podpirala pa je tudi udejstvovanje naših škofov na njih. Posebna
zahvalna molitev se je vršila po obisku papeža Pavla VI. v Sveti deželi. V naslednjih letih
se je odprla nova razsežnost skupne molitve, namreč ekumenska. Takoj po koncilu so se
začele poudarjeno obhajati vsakoletne molitvene osmine za edinost kristjanov. Opravljale
so se molitvene ure, obnovljen je bil Slomškov Apostolat Sv. Cirila in Metoda in prirejala
so se razmišljanja o ekumenizmu.793
Ob pripravljanju slovenskega brevirja v letih 1971–1976 je bilo več razlag te
molitve vernikom in priporočila, naj ga molijo tudi oni sami ali skupaj z duhovnikom. V ta
namen so kasneje izšle primerno prirejene hvalnice in večernice.
V letu 1977 je bila močno priporočena molitev za prenovo, ki se je pripravljala, a je
kasneje v celoti zamrla.794
O molitvi so duhovniki več pridigali v oktobru in maju, ko se je tudi po vseh
cerkvah molil rožni venec, običajno v povezavi z mašo. Škofje so vabili k molitvi in
spodbujali duhovnike k temu.
Kar pa ni mogel zatreti komunizem, je v mnogo čem zatrl praktični materializem in
pojav televizije. Če je bil novi molitvenik leta 1957 še toplo sprejet in je moral biti večkrat
ponatisnjen, pa naslednji, ki je izšel leta 1982, morda tudi zaradi pokoncilskih sprememb ni
doživel več takega povpraševanja in vsesplošne uporabe.795
Aktualna je postala skupna molitev, ko je šlo za konkretni molitveni namen, npr. ob
osamosvajanju Slovenije in prizadevanju za neodvisnost ter priznanje samostojne države, v
pripravah na papežev obisk leta 1996, ipd. Podobno tudi pozneje ob vojni na Balkanu.
Po vzpostavitvi demokracije pomeni posebno obliko molitve tudi postavljanje
skupnih spomenikov in plošč z imeni padlih domobrancev in drugih žrtev komunističnega
nasilja. Te postavljajo svojci pobitih po posameznih župnijah in ob blagoslovu plošč z
imeni žrtev se zbere navadno veliko število vernikov k molitvi za pomorjene. Posebej
množični molitveni srečanji v ta namen sta v ljubljanski nadškofiji ob morišču pod
Krenom v Kočevskem Rogu in ob Krimski jami.
3.2.3. Ljudske pobožnosti
Že srednji vek je bil bogat v različnih oblikah ljudskih pobožnosti do te mere, da so
včasih prekrile zdrav evangeljski nauk in je nastop protestantizma na nek način tudi
odgovor na pretiravanja. Kasneje se niso več razrasle do te mere, da bi postale
prevladujoča oblika vernosti. Pač pa so razne oblike ljudske pobožnosti v dobah, ki so
močno poudarjale moč razuma in stoične zadržanosti, pomenile močan korektiv. Lahko bi
rekli, da je vsaka doba nihala med verskim racionalizmom in ljudskimi pobožnostmi. Prav
793
795
Nadškof Šuštar je zato moral nekoliko z razočaranjem potrkati na vest duhovnikov: Molitvenika Kristjan moli niso vsi
sprejeli z veseljem, češ da je nepotreben. Kaj bo molitvenik dosegel, je odvisno predvsem od duhovnikov. »Da ljudje
krvavo potrebujejo tudi molitvenikov, ki jih učijo moliti, osebno, zasebno in skupno, da zlasti mladi znajo vedno manj
molitev in da v družinah vedno manj molijo, da je na Slovenskem molitvena kultura zelo padla in smo v molitvi
obubožali, kdo bi si upal to tajiti?« (Prim. Okrožnica 9/1982.)
794
201
v iskanju pravega razmerja med njima se je v posameznih obdobjih kazala življenjska moč
krščanstva.
Po nastopu pretežno na razumu temelječega protestantizma, so se verni z veliko
pripravljenostjo odzvali na prizadevanja katoliške prenove, ki so jo po navodilih papeža
Pija V. izvajali posamezni škofje, močno pa so jo pospeševali pri nas tudi redovi,
predvsem jezuiti in kapucini. Slednji, ki so se posvetili predvsem pridiganju in
spovedovanju so postavili temelje novoveški ljudski pobožnosti.796
Močan pomen so dobile ljudske pobožnosti ponovno v drugi polovici 19. stoletja
kot odgovor na racionalizem in jožefinizem oziroma janzenizem, ki je tedaj še zelo
obvladoval naše ozemlje. Ljudske pobožnosti so zopet pospeševali novi redovi in
kongregacije s pastoralno prenovo župnij, z misijoni in romanji.797 Pomembno vlogo so
ljudske pobožnosti vedno igrale tudi med Slovenci, ki so živeli izven matične domovine.798
Čeprav se je pred drugo svetovno vojno zdelo, da je celotno življenje Slovencev
povsem prežeto s krščanstvom, pa je vendarle moč zaznati, da so ves čas v verovanju
ostale ostaline predkrščanske religije, ki so se najbolje ohranile prav v ljudskih
pobožnostih.799 Te so nekako pokristjanile stare narodne šege in običaje in se navezale
predvsem na cerkveno leto.
Velik pomen je nekdaj imelo adventno pričakovanje božične dobe z dobro
obiskanimi zornicami, z vsesplošnim obhajanjem Miklavža in obdarovanjem otrok. Po
nekaterih pokrajinah je bilo pomembno zlasti koledovanje, obhajanje nekaterih svetniških
godov (sv. Jurij, sv. Vid in drugi) in s tem povezani običaji, kot je npr. kresovanje v juniju,
ipd. Zelo močno je bilo doživljanje postnega časa, zato pa tudi zelo slovesno obhajanje
velike noči z mnogimi spremljevalnimi običaji.
Ko je po vojni nastopila komunistična doba, so bile na udaru vse ljudske šege in
običaji, ker so bile več ali manj vse povezane s krščanskimi vsebinami. Komunistična
propaganda jih je v medijih in v šoli smešila kot ostaline »temnega srednjega veka«, ki jih
je znanost že zdavnaj povozila in zato ne sodijo v sedanji čas. Proti ohranjevanju starih
navad, običajev in ljudskih pobožnosti se je nova oblast borila posredno s smešenjem (npr.
v filmih, v šolah), po drugi strani pa z načrtnim zamolčevanjem, doslednim izločanjem iz
medijev in drugih oblik javnega življenja ali, če to ni šlo, s pripisovanjem zgolj folklornega
značaja tem navadam. Pri tem je bila oblast trdno prepričana, da bodo vse v zelo kratkem
času pozabljene in izrinjene iz življenja državljanov. Vse tiste pobožnosti in običaje pa, ki
so prispevali k zbiranju in povezovanju ljudi in k ohranjanju krščanske zavesti, je tudi
sistematično preganjala.
Tako je oblast prepovedala koledovanje, ker je šlo za njej nenadzorovano zbiranje
denarja, prepovedala javno miklavževanje, češ da gre za strašenje otrok s hudičem, ki je
čista izmišljotina, oteževala in marsikje povsem onemogočila stoletja stare procesije in
romanja, češ da se s tem ovira promet. V času raznih verskih praznovanj je organizirala
druge prireditve, ki naj bi ovirale ali povsem onemogočile praznovanja. Moški so bili
klicani na orožne vaje, otroci so imeli razne dejavnosti v šoli ali prireditve športnega
značaja. Zelo veliko truda je nova oblast vložila v to, da bi sv. Miklavža nadomestila z
Dedkom Mrazom, kar je bila uvožena izmišljotina iz Rusije. Na praznik sv. Janeza
Krstnika kresovanje ni bilo dovoljeno, je pa zato bilo močno poudarjeno zažiganje kresov
za 1. maj, praznik dela. Podobno ni bil nikjer v javnosti omenjen »materinski praznik« 25.
marca, pač pa izredno vsiljevan »dan žena« 8. marca. Praznik ustanovitve Jugoslavije, 29.
796
798
Prim. F. Kralj, n. d. 221.
799
Prim. Z. Kumer, Odsev verovanja v ljudski duhovni kulturi na Slovenskem, 335.
797
202
november, se je obhajal kot nadvse pomemben državni praznik, ki naj bi po svojem sijaju
povsem zasenčil vse cerkvene praznike.
Ohraniti so se mogli le tisti običaji in pobožnosti, ki so bili zasebnega ali največ
družinskega značaja ali so se obhajali le v cerkvi. Vse, kar je imelo verski značaj, četudi v
zelo posrednem pomenu, se je moralo umakniti v zasebno sfero ali pa se omejiti na
cerkvene zidove. Tako se je v večini krščanskih družin doma obhajal sv. Miklavž. Če pa so
v skladu z nekdanjimi navadami kje na vasi fantje ali možje še pripravili miklavževanje z
obhodom od hiše do hiše, jih je lovila policija in denarno kaznovala, če jih je izsledila.
Tudi duhovniki, ki so že v sedemdesetih letih v cerkvi priredili prihod Miklavža, so bili
prijavljeni policiji in kaznovani.
Adventna pobožnost je lahko obstajala le v obiskovanju zorničnih maš, ni pa bilo
mogoče več nositi Marijinega kipa vsak večer od hiše do hiše, kot je bila marsikje pred
vojno navada. Jaslice so se postavljale le v cerkvi in doma, po nekaterih družinah tako, da
so bile dostopne le izbranim obiskovalcem. Pred božičem ni smela biti v trgovinah na voljo
nobena voščilnica z nabožno vsebino ali z božičnim voščilom, ni smela biti praznično
okrašena nobena izložba in mesto se je začelo odevati v praznični okras šele po božičnem
prazniku. Tudi slovesno zvonjenje za polnočnico ni bilo več dovoljeno.
Ohranilo se je praznovanje svečnice, slovesno obhajanje cvetne nedelje, z butarami,
velikonočni blagoslov jedil in domače slovesno praznovanje velike noči. Ljudski običaji in
pobožnosti so se ohranili v povezavi z večjimi cerkvenimi prazniki ali krajevnimi
navadami med kmečkim prebivalstvom.
Ves čas so se obdržala slovesna praznovanja krajevnega zavetnika v obliki
žegnanja. Ta sicer niso mogla imeti družabnega značaja v obliki raznih semnjev, pač pa
predvsem cerkvenega in domačega. Žegnanja so bila priložnost za zbiranje širše družine
vsaj enkrat na leto in to je služilo ne samo utrjevanju rodbinskih povezav, ampak tudi
verskih, saj so navadno ob tej priliki tudi tisti, ki so stanovali v mestu, šli v domačo cerkev
k maši.
Romanja so se mogla ohraniti le kot zadeva vsakega posameznika, vendar kljub
temu niso ponehala. Zlasti za Marijine praznike so se vsako leto kljub marsikateri oviri, ki
jo je skušala povzročiti komunistična oblast, zgrnile velike množice v Marijine božjepotne
cerkve npr. na Brezje, Rakovnik, Novo Štifto in drugam. Brž ko je bilo mogoče nekoliko
bolj svobodno združevanje in prosto gibanje v domovini in pozneje tudi v tujini, pa so se
okrog leta 1970 romanja zelo razmahnila.800 Na njih so namreč mnogi, ki so se bali v
domačem kraju pokazati svoje versko prepričanje, vsaj nekoliko nadomestili zamujeno,
zato so ob takih priložnostih prejemali zakramente, predvsem spoved in obhajilo. Prav pri
romanjih je morala oblast marsikaj popustiti, saj so zanje imela interes tudi prevozna
podjetja, ki so v tem iskala dodatni vir zaslužka. Pojavile so se tudi nove oblike romanj, po
eni strani v bolj modernizirani obliki z avtobusi in kasneje tudi posebnimi vlaki, po drugi
strani pa z obnavljanjem izvirnega načina romanja, namreč peš. To je postalo zelo
priljubljeno zlasti med mladino, ki se je množično udeleževala peš romanja na Brezje ob
zaključku akademskega leta. Posebej množična so bila tudi od leta 1980 dalje romanja
invalidov in bolnikov ter ostarelih ljudi na Brezje. Nekoliko kasneje so se začela tudi
romanja veroukarjev na ta božjepotni kraj.
800
Dovoljenje za organizacijo romanj je oblast najprej dala le CMD, ki je junija 1962 organizirala romanje skupine
duhovnikov v Rim, čez dve leti po božjih poteh Francije in dve leti pozneje (1966) v dveh skupinah v Sveto deželo. Šele
leta 1967, torej po sklenitvi Protokola so mogli prevzeti škofje vodstvo romanja vseh treh škofij v Rim, ki se ga je
udeležilo okoli 2000 romarjev. (Prim. Slovenska Cerkev in socialistična Jugoslavija, 35–41.)
203
3.2.3.1. Marijanska in evharistična pobožnost
Ko govorimo o romanjih, je potrebno reči, da se je ljudska pobožnost najbolj
razvila v povezavi z Marijinim češčenjem. Poleg romanj v Marijina svetišča velja
predvsem omeniti tudi šmarnice in obhajanje Marijinih praznikov.
Slovenski narod se je do nedavnega imel za katoliški narod in v okviru tega za
Marijanski narod. O tem pričajo številne Mariji posvečene župnijske in podružnične
cerkve, pa tudi mogočna romarska svetišča, kjer se še danes zgrinjajo množice posebno ob
rednih letnih shodih, pri procesijah in drugih pobožnostih. Še veliko več kot Mariji
posvečenih cerkva bi mogli našteti Marijinih kapelic, oltarjev, kipov in slik. Največji
zaklad ljudskih cerkvenih pesmi, pa tudi umetnih, poje o Marijini vlogi v zgodovini
odrešenja in njeni pomoči slovenskemu človeku skozi zgodovino.801 O Mariji in drugih
svetnikih pojejo tudi mnoge ljudske pesmi, kar dokazuje starodavno zaupanje slovenskega
človeka v Marijino varstvo in pomoč.802 V času katoliške prenove po reformaciji je veliko
pridigal o Mariji ljubljanski škof Tomaž Hren in pospeševal romanja k Novi Štifti pri
Gornjem Gradu, ki je malo pred tem postala pomembno romarsko središče. Za njim so
veliko pobožnost do Matere Božje gojili kapucini.803 Tudi v poznejših stoletjih srečamo na
prostoru ljubljanske škofije nekatere vnete Marijine častilce in spodbujevalce njenega
češčenja, med njimi naj omenimo Friderika Barago in škofa Alojzija Wolfa ali cistercijane
v Stični.
Mariji je posvečenih kar 17 % vseh cerkva v nadškofiji.
Mariji posvečene cerkve in kapele v ljubljanski nadškofiji:
cerkve:
Vnebovzetje
Žalostna Mati božja
Brezmadežna
Devica Marija
Rojstvo
Mati Božja
Pomočnica
Lurška Mati Božja
Rožnovenska M. Božja
Marija Pomočnica
Snežna
Marijino oznanjenje
Ime Marijino
Mati dobrega sveta
Karmelska M. Božja
Marijino obiskanje
Tolažnica žalostnih
Brezmadežno Srce
Mati Cerkve
801
župnijska
22
3
6
8
2
1
2
2
1
4
1
1
1
1
1
1
podružnica
26
17
4
6
3
6
1
5
2
2
3
3
1
2
2
1
kapela
2
11
5
8
7
6
10
4
6
6
samostanska
sam.
kapela
2
14
5
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
skupaj
vseh
50
31
27
17
14
13
13
12
12
10
9
7
5
5
3
3
3
2
2
Prim. J. Mlinarič, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, 87.
»Slovenske legendarne pesmi vsebujejo svetopisemske snovi, svetniške zgodbe in poučne zglede. Tako je vrsta pesmi,
ki pripovedujejo dogodke iz Jezusovega in Marijinega življenja, podajajo zglede Marijine pomoči in sredništva, govorijo
o življenju in smrti svetnikov ter njih mučeništvu oziroma o pomoči v sili.« (Z. Kumer, Slovenske ljudske pesmi II, 1.)
803
Prim. M. Benedik, Protireformacija in Katoliška prenova, 135–136 in 147.
802
Devica Marija Srednica
Kraljica angelov
Kraljica miru
Kraljica vseh svetnikov
Loretska Mati božja
Marijina in Jožefova zaroka
Materinstvo Device Marije
Naša ljuba Gospa
Naša ljuba Gospa
presv. Srca Jezusovega
Pribežališče grešnikov
Sedež modrosti
MARIJA – skupaj
204
1
1
1
1
1
1
1
1
58
Mariji posvečene župnijske cerkve:
zavetnik:
Vnebovzetje
Rojstvo
Brezmadežna
Marijino oznanjenje
Žalostna Mati Božja
Mati Božja
Rožnovenska Mati Božja
Marija Pomočnica
Lurška Mati Božja
Snežna
Ime Marijino
Mati dobrega sveta
Karmelska Mati Božja
Marijino obiskanje
Brezmadežno Srce
Naša ljuba Gospa
presv. Srca Jezusovega
skupaj
župnijska
Lurška Mati Božja
90
1
71
4
26
1
1
249
Mariji posvečene podružnice:
zavetnik:
22
8
6
4
3
2
2
2
1
1
1
1
1
1
1
1
1
Vnebovzetje
Rojstvo
Pomočnica
Devica Marija
Mati Božja
Ime Marijino
Mati dobrega sveta
Snežna
Marijino oznanjenje
Marijino obiskanje
Lurška Mati Božja
Brezmadežno Srce
Kraljica angelov
58
Kraljica vseh svetnikov
Loretska Mati Božja
Marijina in Jožefova zaroka
Naša ljuba Gospa
skupaj
Mariji posvečene župnijske
kapele:
zavetnik:
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
podružnica
26
17
6
6
5
4
3
3
3
2
2
2
2
1
1
1
1
1
1
1
1
1
90
Mariji posvečene samostanske
kapele:
kapela
11
10
zavetnik:
Brezmadežna
Devica Marija
samos.
kapela
14
5
Devica Marija
Mati Božja
Pomočnica
Marija Pomočnica
Marija Snežna
Brezmadežna
Vnebovzetje
Ime Marijino
Mati dobrega sveta
Mati Cerkve
Kraljica miru
Sedež modrosti
skupaj
205
8
7
6
6
6
5
4
2
1
1
1
1
1
1
71
Mati Božja
Pomočnica
Marija Pomočnica
Mati Cerkve
skupaj
1
1
1
1
1
1
1
26
Komunistični režim je od zunanjih cerkvenih praznovanj morda še najmanj prizadel
javno izražanje osebnega odnosa slovenskega kristjana do Marije. Zato je bila ta oblika
verskega življenja ves čas še posebej močna. Kmalu po koncu vojne se je posvetila
Marijinemu brezmadežnemu Srcu vsa Gorenjska.804 Leto 1947 je zaznamovalo
praznovanje 30. obletnice dogodkov v Fatimi in pa vrnitev brezjanske podobe Marije
Pomagaj iz stolnice, kjer je bila od začetka vojne. Slovesnost vrnitve je potekala 13. do 15.
junija. Zbrala je ogromno število vernikov najprej v Ljubljani, nato pa na Brezjah, kjer so
Marijino sliko slovesno sprejeli in namestili na prvotno mesto. Kopija te slike je od tedaj
tudi v stolnici na častnem mestu v bližini glavnega oltarja.805
To leto so potekale tudi velike zahvalne pobožnosti Mariji Kraljici Slovencev ob
priključitvi Primorske Jugoslaviji. V letih najhujšega režimskega pritiska na Cerkev je bila
močno poudarjena molitev rožnega venca, zlasti v mesecu oktobru. Močan pečat
Marijanski pobožnosti je v tistih letih dala razglasitev dogme o Marijinem telesnem
vnebovzetju leta 1950, kar je odmevalo v oznanjevanju in v pomnoženi molitvi. Začetek
Marijinega leta v adventu leta 1953 je vzpodbudil novo poudarjanje Marijine vloge v
odrešenju. To je izzvalo reakcije pri nasprotnikih, ki so v znamenje zaničevanja vere
uničevali kapelice in križe na poljih in križpotjih.806
Leta 1954 je bilo vse oznanjevanje marijansko obarvano, poudarki pa zlasti na
obhajanju prvih sobot v mesecu, posvečenih Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Posebno slovesno se je na Brezjah obhajala leta 1957 slovesnost 50. obletnice
kronanja brezjanske Marije. Na osrednji slovesnosti je bilo navzočih pet škofov, okrog 90
duhovnikov in bogoslovcev, ter »po zelo skrbnem in natančnem štetju« nad 20.000
romarjev. Tudi ponoči so bile vse spovednice v cerkvi »trdno oblegane«, poleg teh pa še
štiri na dvorišču. Slovesnosti so se vršile dva dni skoraj neprekinjeno.807 Isto leto je bila s
posebnim škofovskim pismom zaznamovana tudi 100 letnica lurških prikazovanj, razne
pobožnosti pa so se vrstile še vse naslednje leto. Leta 1962 je bila na Brezjah posebna
slovesna zahvala za lep potek praznovanja 500-letnice škofije.
804
806
V začetku leta 1954 je npr. po reki Savi do Medvod priplaval kip Lurške Matere Božje, ki je bil verjetno žrtev take
uničevalske akcije (Prim. Okrožnica 2/1954).
807
805
206
Škofje so Slovence zelo vabili, naj uspeh koncila priporočajo Mariji, škofje sami pa
so v času koncila v cerkvi Marie Maggiore v Rimu posvetili slovenski narod Mariji.
Leta 1965 se je na Brezjah zelo slovesno obhajal spomin na evharistični kongres za
Jugoslavijo, ki je bil 30 let pred tem v Ljubljani. Na angelsko nedeljo se je tam zbralo
10.000 vernikov, razdeljenih je bilo nad 8.000 obhajil, prepeval je zbor 125 pevcev.808
Tudi 60. letnica kronanja Marije Pomagaj na Brezjah in druge pomembne obletnice so
privabile velike množice vernikov. Novo Marijino leto 1987 se je v Sloveniji obhajalo z
bogatim sporedom, leto pozneje pa je bila brezjanska cerkev razglašena za baziliko.
Toda verniki niso romali samo na Brezje, ampak tudi drugam. Na Trsat je ob 600
letnici milostne podobe poromalo zelo veliko Slovencev.809 Okrog leta 1970 so se začela
vsakoletna romanja bolnikov z vlakom v Lurd.
Ob mednarodnem priznanju Slovenije kot samostojne države so slovenski škofje na
praznik Marijinega Vnebovzetja v treh največjih Marijinih božjepotnih središčih slovesno
posvetili narod Mariji. Ljubljansko nadškofijo je ob somaševanju pomožnih škofov,
mnogih duhovnikov in navzočnosti velikega števila vernikov na Brezjah posvetil nadškof
Šuštar.
Vse to priča o globoki navezanosti naroda na Marijo in na močan pastoralni
poudarek, ki so ga vedno dajali škofje in duhovniki njenemu češčenju.
Poseben značaj marijanski pobožnosti med Slovenci gotovo daje že ves čas zelo
priljubljeno Marijino češčenje v maju s t. i. šmarnicami. Prav ta pobožnost je bila v času
najhujšega preganjanja Cerkve velik balzam za verne laike, saj so v njej našli tolažbo in
duhovno moč. Pobožnost je takega značaja, da je režim ni posebno preprečeval ali
preganjal. Ker ne zajema zgolj skupnih molitev litanij in prepevanja posebnih pesmi,
ampak vsak dan v maju udeleženci tudi poslušajo posebej pripravljeno šmarnično branje na
določeno temo, imajo šmarnice močan vzgojni pomen. To je tudi ena redkih pobožnosti, ki
jo v nekaterih župnijah vodijo na podružnicah ali po privatnih hišah verniki sami brez
duhovnika, kar daje temu češčenju svojstven značaj.
Izbira primernega pisca besedil za šmarnično branje je bila vedno važna skrb
škofov, prav tako pa tudi izbira glavne teme. Ta se je večinoma navezovala na posebne
pastoralne poudarke, obletnice in druge pomembne dogodke v domači ali vesoljni Cerkvi.
Zato je že pogled na naslove šmarnic po posameznih letih zanimiv in po svoje kaže na
vsebino pastoralnih prioritet v določenem času.
Šmarnično branje po letu 1945810
leto
naslov
vsebina
1946 Posebnih ni. Naj se berejo Misijonske šmarnice izpred let.
misijoni
1947 Stare: Ahčin, Skrivnost Marijinega življenja; Opeka, Rimske Marijino življenje,
šmarnice; Stanič, Marijini godovi; Zamjen, Fatima.
godovi, Fatima
1948 Primerno o Lurdu, ker je 90 – letnica prikazovanj.
Lurd
1954 Šmarnice za Marijino leto 1954.*
Brezmadežna
1955 Marija in Slovenci.*
zgodovina
1956 Alfonz Levičnik: Lavretanske šmarnice.
litanije
1957 Marija z Brezij; Steiner: Z Marijo pri Gospodovi daritvi.
Brezje
1958 Fajdiga: V žaru stoletnice (lurške).
Lurd
1959 Marijin otrok (Slomšek).
Slomšek
1960 Po Marijinih stopinjah v sveti deželi.
Palestina
808
810
Šmarnični naslovi so napisani po navedbah v Okrožnicah. Za leta pa, ko tam navedb o naslovu šmarnic ni, so naslovi
povzeti iz Ognjišča in so opremljeni z zvezdico (*). (Prim. M. Brecelj, Šmarnice, 36.)
809
1961
1962
1963
1964
1965
1966
1967
1968
1969
1970
1971
1972
1973
1974
1975
1976
1977
1978
1979
1980
1981
1982
1983
1984
1985
1986
1987
1988
1989
1990
1991
1992
1993
1994
1995
1996
1997
1998
1999
2000
Kraljica apostolov.
Marija, Mati naše vernosti.
Sv. Ciril in Metod – Marijina častilca.
Kraljica dveh svetov.
Marija v življenju Cerkve.
Marija, Mati krščanske edinosti.
Svetogorske šmarnice.*
Le eno je potrebno. (Baraga)
Marija v skrivnosti Kristusa in Cerkve.
Kraljica duhovnikov.*
Marija in naš čas.
Kraljica apostolov.
Mati mladih Cerkva.
Marija, Mati kristjanov.
Z Jožefom skozi mesec Marijin.
Šmarnice s patrom Leopoldom; o sodobnih konvertitih.
Vzgojne šmarnice; tudi otroške o molitvi.
Družinska prenova; Marija v odrešenjski zgodovini; Marijin
festival.
Marijino oznanilo (prikazovanja), Leto otroka.
Papež oznanja; Družina veruje in moli; Znamenja; Marija,
Odrešenikova Mati*
Marija v evangeliju. Družino Kristusu.
O sv. Frančišku.
Srce nebeške Matere; Kaj menijo o Božji Materi?; Starši in
mladostniki.*
Iskalci in pričevalci; Z jutranjo zarjo do Sonca; Vsi zapojmo iz
srca; Odrešenikova ljubezen; Marijanska vzgoja.
Po Marijinem vzoru – duhovni poklici.
Kruh vseh kruhov; Mednarodno leto miru.
Mir – deljeni kruh; otroške: V domači cerkvi obhajamo evharistijo.
Veliko znamenje.
Marijina hiša. (svetogorske)
Mati mnogoterega življenja.
Zgodnja Danica.
Slomšek in naš čas
Z Marijo in Jezusom v novo tisočletje.
Mati krščanske družine.
Sv. Anton Padovanski.
Sv. Klara
Sveta Terezija Deteta Jezusa.
Krplje ljubezni
Vsem sem postal vse
Pod Marijinim plaščem
207
apostoli
vera
Ciril in Metod
Marija
Cerkev
ekumenizem
Sveta gora
F. Baraga
Kristus
duhovništvo
sedanjost
apostoli
misijoni
ekumenizem
Sv. Jožef
L. Mandić
vzgoja
družina, odrešenje
prikazovanja
papež,
družina,
znamenja
evangelij
Sv. Frančišek
vzgoja
pričevalci
duhovni poklici
evharistija
mir
Don Bosko
Sveta gora
litanije
Marija
A. M. Slomšek
prihodnost
družina
Sv. Anton
sv. Klara
Sv. Terezija D.J.
F. Baraga
A. Gnidovec
Marija
Iz pregleda šmarničnega branja izhaja, da je bilo to branje dokaj različno po vsebini
in je bilo zato lahko tudi bolj zanimivo. Čeprav se vsako leto napaja ob Mariji in Marijinih
krepostih, najde vsako leto svojstven izraz in svojstven odnos do Marije. Vsebinsko se
poleg neposrednega opisovanja Marijinega življenja in primernosti njenega češčenja kaže
močan poudarek na družini in vzgoji, ki naj vodi tudi v nove duhovne poklice. Zato so
predstavljeni mladini in staršem razni vzorniki – svetniki in svetniški kandidati (Slomšek,
Baraga), nakazane pa tudi potrebe po duhovnih poklicih, ki jih kažejo potrebe v misijonih,
208
v oznanjevanju evangelija in obhajanju evharistije. Morda kot najbolj navzočo misel v
branju ob Mariji lahko označimo misel na duhovne poklice in spodbujanje k radikalnemu
življenju po evangeliju.
Res je, kar je zapisal Viljem Pangerl ob poskusu prenove šmarnične pobožnosti. Ta
je nastal na zahtevo mnogih duhovnikov in na osnovi papeževega pisma o češčenju Matere
Božje: »Šmarnice gotovo niso eno najvažnejših pastoralnih početij na Slovenskem – na
vsak način pa ena najbolj priljubljenih ljudskih pobožnosti zadnjih sto let.«811
Potem, ko je papež Pij XII. leta 1942 posvetil vso Cerkev Marijinemu
brezmadežnemu Srcu, so se naslednje leto številne družine v Sloveniji posvetile Mariji. To
posvetitev so potem obnavljale vsako leto na mali šmaren. Tudi vsaka prva sobota v
mesecu je bila posvečena obnovitvi te posvetitve.
Poleg češčenja Marije je med ljudskimi pobožnostmi bilo precej razširjeno
priporočanje sv. Jožefu, ki je bil v prvem povojnem obdobju češčen zlasti kot varuh
Cerkve in domovine.812
Poleg že omenjene prve sobote v mesecu je bil v ljubljanski škofiji vedno močno
poudarjen vsak prvi petek v mesecu in s tem povezano češčenje Srca Jezusovega. Posebno
odkar je škof Jeglič posvetil na začetku stoletja škofijo Srcu Jezusovemu. Samo 12 let po
smrti sv. Marije Marjete je bila leta 1702 postavljena v češčenje podoba Srca Jezusovega v
Ljubljani. Leta 1933 je bil njemu posvečen tudi ves narod. Leta 1950 se je zato v vsaki
župniji slovesno obhajala 50 letnica posvetitve škofije, hkrati pa tudi 100 letnica rojstva
škofa Jegliča.813
Pobožnost celodnevnega češčenja sv. Rešnjega Telesa je bila uvedena po vsej
ljubljanski škofiji leta 1904, in sicer tako, da je bilo izpostavljeno Najsvetejše vsak dan leta
v eni od župnij. Po vojni je bil vrstni red župnij preurejen leta 1948, tako da noben dan v
letu češčenje ne bi izostalo. Ponovno je bilo to češčenje močno priporočeno leta 1955, ko
se je obhajala 50. obletnica uvedbe v škofiji.814 Šest let pozneje je bilo ponovno
preurejeno. Zaradi zaposlenosti ljudi v tovarnah in tudi zaradi novih pastoralnih poudarkov
ter drugačnega načina življenja so po koncilu »v marsikateri župniji nastale resne težave
glede dneva češčenja, glede častilcev in ure češčenja«.815 Zato je bilo naslednje leto dano
navodilo duhovnikom, naj se po potrebi prenese dotedanji datum na bolj ugodne dneve, kot
so npr. sobote in prazniki.
Ponekod so krajevni oblastniki poskušali v prvih letih po vojni čim bolj zavreti tudi
vsakršne procesije, tako da so šli včasih tudi predaleč. Tako je npr. OO Škofja Loka
zahteval, da se procesije prijavlja po zakonu o društvih, vendar je pozneje MNZ na
intervencijo ordinariata dalo obrazložitev, da jih je potrebno prijaviti samo v primeru, če bi
motile promet.816 Kasnejši zakon o pravnem položaju verskih skupnosti je zahteval, da se
vse procesije, ki ne potekajo samo po cerkvenem zemljišču, morajo vedno prej prijaviti.
Podobno je bilo tudi z blagoslovom velikonočnih jedil. Ponekod so bili duhovniki
kaznovani, če so ga opravili v vaških kapelah in po privatnih hišah, čeprav je bil to prastar
običaj. Čeprav je bil obred povsod po Hrvaškem izrecno dovoljen, ga je bilo treba v
Sloveniji posebej prijaviti, če se je opravljal izven cerkvenih prostorov.817
811
Študija MPS o prenovi šmarnic, kot priloga Okrožnic 1975.
813
814
815
816
817
812
209
3.2.3.2 Češčenje svetnikov
Pri češčenju svetnikov ima posebno mesto češčenje sv. bratov Cirila in Metoda, saj
sta bila ob sv. Mohorju in Fortunatu do leta 1962 druga zavetnika škofije, ob praznovanju
500-letnice škofije, pa sta postala prva zavetnika.818 Temu je verjetno botrovalo precejšnje
panslovansko navdušenje, pa tudi to, da je bil profesor Franc Grivec pred 2. svetovno
vojno eden najboljših poznavalcev njunega delovanja in je njuno češčenje sovpadalo z
ekumenskimi prizadevanji za povezovanje s pravoslavno Cerkvijo. To prizadevanje je
posebej narekovalo dejstvo sobivanja teh dveh krščanskih Cerkva v eni državi. Močan
poudarek Cirilu in Metodu je dal že škof Anton Martin Slomšek z ustanovitvijo
Bratovščine sv. Cirila in Metoda, ki je bila v ljubljanski škofiji precej prisotna. To
molitveno gibanje je dobilo novo spodbudo leta 1951, ko se je slovesno praznovala 100letnica ustanovitve Bratovščine.819 Prvo obhajanje praznika sv. Cirila in Metoda kot prvih
zavetnikov škofije leta 1962 je bilo posebej slovesno in ob tem se je po cerkvah bral tudi
njun življenjepis, ki ga je napisal Grivec.820 Naslednje leto se je slovesno obhajala 1100letnica prihoda Cirila in Metoda na Moravsko.821 Za 1100-letnico prihoda Cirila in Metoda
v Rim je bilo organizirano množično romanje tja. Ko je papež Janez Pavel II. leta 1980
razglasil sv. Cirila in Metoda za sozavetnika Evrope, je postal njun god v nadškofiji
slovesen praznik, ki se v Sloveniji s posebnim dovoljenjem Rima obhaja 5. julija.822 Pet let
pozneje je bil na Teološki fakulteti ob 1100-letnici smrti sv. Metoda poseben simpozij,
proslave so bile v Ljubljani za Bežigradom in v Stični, to leto pa se je začela tudi zidava
njima posvečene nove cerkve na Škofljici.
Ljudske pobožnosti so bile povezane z obhajanjem svetih let, ki so se obhajala v
času po drugi svetovni vojni. Zaradi močnega režimskega pritiska se je moglo sveto leto
1950 obhajati zgolj znotraj cerkvenih zidov, izredno sveto leto 1966 pa se je obhajalo že
veliko bolj javno. V tem letu je bila v vsaki župniji najprej tridnevnica z razlaganjem
koncilskih odlokov, po njej pa je vsaka župnija v okviru dekanije romala v stolnico ali v
Stično, na Brezje ali k Novi Štifti.823 V svetem letu 1983 je bil glavni poudarek na
duhovnih vajah duhovnikov in drugih.824
Poleg češčenja sv. bratov Cirila in Metoda, ki je močneje zaživelo v zadnjih
desetletjih, je bilo v škofiji ves čas zelo razširjeno tudi češčenje drugih svetnikov, ki so jim
bile posvečene mnoge župnijske cerkve, podružnice in kapele. Vpogled v versko preteklost
slovenskega naroda na svoj način pokaže tudi raziskovanje, kateremu svetniku je bilo v
preteklosti posvečenih največ cerkva, kar je razvidno iz naslednje tabele:
Zavetniki cerkva in kapel v ljubljanski nadškofiji:
(glede na število njim posvečenih cerkva in kapel) 825
cerkev
svetnik (-ca)
Nikolaj, škof
Križ
818
župnijska podružna
14
4
56
32
kapela
15
samost.
cerkev
samost.
kapela
3
skupaj
70
54
Češčenje Mohorja in Fortunata se je razširilo zlasti po veliki sinodi leta 1282 v Ogleju, ki je zapovedala slovesno
praznovanje njunega godu. (Prim. J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 452.)
819
Prim. Okrožnica 6/1951 in 7/1951.
820
821
Prim. Okrožnica 3/1963, 6/1963, 8/1963 in 9/1964.
822
823
824
Prim. SSŠ v letu 1983.
825
Tabele o zavetnikih cerkva in kapel so izdelane na osnovi seznama, ki ga navaja ŠLN, 613–638.
Jurij
Vnebovzetje
Janez Krstnik
Martin
Jakob
Lenart, opat
Peter, apostol
Ana
Marjeta
Mihael
Jožef
Marija Magdalena
Urh, škof
Andrej
Brezmadežna
Sv. Duh
Presveta Trojica
Lovrenc
Vid
Primož in Felicijan
Rok
Štefan
Tomaž
Florijan
Devica Marija
Katarina
Jernej, apostol
Mohor in Fortunat
Ožbolt
Rojstvo
Anton Puščavnik
Mati Božja
Pomočnica
Anton Padovanski
Frančišek Ksaverij
Lurška Mati Božja
Neža
Povišanje sv. Križa
Peter in Pavel
Srce Jezusovo
Janez Evangelist
Marija Pomočnica
Snežna
Helena – cesarica
Kancijan
Marko
Pavel
Uršula
Egidij – Tilen
Lucija
210
23
22
11
16
10
8
10
5
9
9
3
4
2
8
6
6
4
6
5
7
1
2
4
1
1
3
4
2
2
8
3
2
3
1
1
5
2
4
1
5
2
1
3
1
4
1
25
26
32
25
28
29
24
28
19
21
17
12
25
20
20
19
20
17
15
20
17
16
17
16
4
13
10
12
11
6
9
3
6
9
8
1
11
6
5
7
2
2
1
2
1
2
2
3
1
11
8
2
1
5
2
1
5
2
14
2
1
1
2
1
1
1
8
5
1
1
7
6
1
1
4
10
1
4
1
6
2
2
6
6
1
1
5
2
5
8
7
8
8
3
6
50
50
44
43
39
37
36
35
31
31
31
30
29
28
27
27
27
26
23
23
21
21
21
19
18
17
16
14
14
14
14
13
13
13
12
12
12
12
12
12
11
11
10
10
9
8
8
8
8
8
7
7
Marijino oznanjenje
Jedrt
Jošt
Kancijan in tovariši
Simon in Juda
Sv. Družina
Barbara
Elija
Filip in Jakob
Ime Marijino
Klemen
Mati dobrega sveta
Matija, apostol
Najdenje sv. Križa
Spreobrnjenje sv. Pavla
Trije kralji
Ahacij
Benedikt
Brikcij
Frančišek Asiški
Ingenuin in Albuin
Kozma in Damijan
Lambert
Urban
Ciril in Metod
Fabijan in Boštjan
Gregor
Kristus Kralj
Marijino obiskanje
Radegunda
Valentin
Volbenk
Vsi svetniki
Vstali
Ambrož
Angeli varuhi
Brezmadežno Srce
Hieronim
Ime Jezusovo
Kri Jezusova
Luka
Mati Cerkve
Mavricij
Rozalija
Rupert
Terezija Deteta Jezusa
Agata
Avguštin
Benedikt in Žal. M. Božja
Bernard
211
4
5
2
1
1
1
1
1
4
3
1
2
1
1
1
1
1
2
1
1
1
1
1
1
1
1
2
6
5
1
4
2
5
2
5
3
4
3
3
1
2
4
4
2
3
2
3
4
1
2
2
1
1
2
3
2
3
3
2
1
1
3
3
1
1
1
2
3
1
1
1
2
2
2
2
1
2
2
2
2
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
7
6
6
6
6
6
5
5
5
5
5
5
5
5
5
5
4
4
4
4
4
4
4
4
3
3
3
3
3
3
3
3
3
3
3
3
2
2
2
2
2
2
2
2
2
2
2
2
1
1
1
1
Boštjan
Boštjan, Fabijan in Rok
Božja Previdnost
Bruno
Dominik
Doroteja
Eligij in Rok
Elizabeta
Erazem
Frančišek Saleški
Gabrijel
Gotard
Izidor
Janez in Pavel
Janez Nepomuk
Joahim in Ana
Job
Kalvarija
Kraljica angelov
Kraljica miru
Kraljica vseh svet.
Kristus: Glej, človek
Krištof
Križanje
Kunigunda
Lazar
Loretska Mati Božja
Maksimilijan Kolbe
Marijina
in
Jožefova
zaroka
Marija Goretti
Marjeta Antiohijski
Matej
Matevž
Modest
Mohor
Mučeništvo Jan. Krstnika
Naša lj. Gospa pr. Sr. Jez.
Naša ljuba Gospa
Pankracij
Peter Klaver
Presvete rane Kristusove
Presveti Odrešenik
Primož
Rešnje Telo
Sebastijan
Sedež modrosti
Sikst
Štefan in Anton Padov.
212
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
213
Trpeči
Učlovečeni
Valburga
Valentin in Andrej
Valentin in Ignacij
Vincencij Ferrer
Zadnja večerja
Žiga (Sigismund)
(pokopališka)
vseh
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1.439
1
1
1
1
1
1
1
316
909
1
160
8
46
Najpogostejši zavetniki župnijskih cerkva, podružnic, in kapel:
Zavetniki župnijskih cerkva:
svetnik (-ca)
Jurij
Marijino vnebovzetje
Martin
Nikolaj, škof
Janez Krstnik
Jakob
Peter, apostol
Marjeta
Mihael
Lenart, opat
Urh, škof
Marijino rojstvo
Vid
Andrej
Brezmadežna
Presveta Trojica
Ana
Lovrenc
Povišanje sv. Križa
Janez Evangelist
župnijska
23
22
16
14
11
10
10
9
9
8
8
8
7
6
6
6
5
5
5
5
Zavetniki župnijskih kapel:
svetnik (-ca)
Križ
Lurška Mati Božja
Devica Marija
Jožef
Mati Božja
Marija Pomočnica
Pomočnica
Marija Snežna
Zavetniki podružničnih cerkva:
svetnik (-ca)
Nikolaj, škof
Križ
Janez Krstnik
Lenart, opat
Jakob
Ana
Marijino vnebovzetje
Jurij
Martin
Marija Magdalena
Peter, apostol
Mihael
Urh, škof
Andrej
Presveta Trojica
Primož in Felicijan
Marjeta
Sv. Duh
Lovrenc
podružna
56
32
32
29
28
28
26
25
25
25
24
21
20
20
20
20
19
19
17
17
Zavetniki samostanskih kapel:
kapela
15
11
10
8
8
7
6
6
6
svetnik (-ca)
Brezmadežna
Devica Marija
Jožef
Križ
Kristus Kralj
Srce Jezusovo
Sv. Duh
sam. kapela
14
5
5
3
2
2
2
Srce Jezusovo
Brezmadežna
Frančišek Ksaverij
Rožnovenska
Mati Božja
Elija
Ingenuin in Albuin
Marjeta
Sv. Družina
Ana
Frančišek Asiški
214
6
5
4
4
Zavetniki samostanskih cerkva:
3
3
3
3
2
2
Brezmadežna
Srce Jezusovo
Jakob
Jožef
Marija Pomočnica
Marijino oznanjenje
svetnik (-ca)
samost.
cerkev
2
2
1
1
1
1
Razpredelnice nam kažejo, da so bili v preteklosti najbolj češčeni naslednji
svetniki: Nikolaj, Jurij, Marija, Janez Krstnik, Martin in Jakob. Takoj za Nikolajem, ki je
tudi zavetnik škofijske stolne cerkve v Ljubljani, je bil zelo češčen sveti Križ, kar je gotovo
odraz iskanja tolažbe pri premagovanju stisk in težav našega naroda. Češčenje Marije
Vnebovzete kaže na dejstvo, da je narod prav v Mariji in njenem poveličanju v slavi videl
izhod iz stisk, v katero ga je življenje vklepalo. Tudi Jurij kot zmagovalec v boju z
zmajem, v katerem je ljudstvo videlo svoje nadležne tirane, je bil razumljen kot znanilec
boljših časov.
Tam, kjer gre bolj za osebno pobožnost, to je v kapelah po škofiji ali v samostanih
in v samostanskih cerkvah, je v ospredju češčenje križa ter Marije in Jožefa.
Nekaj svetnikov je, katerim sicer ni posvečenih zelo veliko cerkva, a so na področju
nadškofije bolj poznani in češčeni. Taki so sv. Anton, sv. Štefan, sv. Jurij, pa tudi sv.
Lucija ali Kozma in Damijan ter drugi. Z njimi v zvezi so se ohranili določeni datumi med
ljudstvom, ko je treba iti na romanje v njim posvečene cerkve in prositi za zdravje pri
ljudeh in pri živini, pa tudi za druge potrebe. Povojni komunistični pritisk je marsikje
odpravil procesije ali sejme na te dneve, ni pa mogel popolnoma zatreti shodov in žegnanj
ter drugih oblik češčenja. Tudi pokoncilska liturgična prenova je precej zapostavila
tovrstne oblike češčenja, vendar so vsaj v bližnji okolici verniki ohranili spomin na
posebne romarske dneve ali druge verske običaje. Po demokratičnih spremembah se je
začelo marsikje prebujati zanimanje in oživljanje starih navad, npr. v zvezi z blagoslovom
konj na Štefanovo.
Kakšen vpliv na vernost ljudi je imelo češčenje svetnikov, kažeta tudi primera iz
obdobja preurejanja cerkvenega koledarja. Ko je bila iz koledarja črtana sv. Filomena, je to
razburilo ljudi, češ, častila sta jo tudi arški župnik in Pavlina Jaricot, ustanoviteljica Družbe
za širjenje vere. Zato je bila potrebna posebna priloga Okrožnice s pojasnili o njenem
češčenju v preteklosti.826 Podobno je bilo tudi, ko je bil zmanjšan pomen praznika sv.
Jurija, zavetnika mesta Ljubljane in 50 cerkva v nadškofiji: 23 župnijskih, 25 podružničnih
in 2 kapel.827
Škofje in duhovniki so vernike ves čas spodbujali k molitvi za kanonizacijo
svetniških osebnosti iz domačih krajev: Friderika Baraga828, Antona Martina Slomška,
Janeza Gnidovca in od leta 1992 tudi Lojzeta Grozdeta, v obdobju skupne jugoslovanske
države pa tudi Nikola Taveliča in Leopolda Mandića.
826
Potrebno je bilo posebno pojasnilo, da je sv. Jurij sicer resnično živel, vendar je bil z odlokom kongregacije leta 1961
njegov god zaradi pomanjkljivih zgodovinskih podatkov o njem skrčen le na bogoslužni spomin. (Prim. Okrožnica
3/1965.)
828
Poseben Baragov odbor prireja Baragove nedelje že od leta 1977, na katere se o misijonarju Baragi več govori in
prireja osrednjo škofijsko slovesnost za pospešitev njegove kanonizacije.
827
215
Dogajanja v Medjugorju so na začetku pritegnila precej pozornosti, pozneje pa
vedno manj, tako da se je romanj udeleževala razmeroma majhna in več ali manj stalna
skupina vernikov iz Slovenije. Ob izbruhu napetosti in vojne na Balkanu so se ti verniki
začeli zbirati na Kureščku pri Ljubljani in je tudi pozneje v glavnem tako ostalo.
Ljudske pobožnosti in z njimi povezani običaji so imeli v zgodovini močan vpliv na
vernost v slovenskem narodu. V vsaki dobi narodove zgodovine je bilo ljudsko verovanje
nekakšna naravna protiutež poskusom preveč razumskega dojemanja Boga, ki se je pod
vplivom dogajanj v zahodni Evropi od časa do časa močneje uveljavilo tudi v tem
prostoru. »Vendar se zdi, da slovenskemu značaju bolj prija tako verovanje, ki mu
omogoča tuzemski, zaupen stik z Bogom, s Kristusom, verovanje v Marijino materinsko
dobroto, v svetniško priprošnjo, kot pa razumarsko utemeljevana vera v človeško
nedosegljivega Boga. Vidimo namreč, da češčenje svetnikov ni izgubilo veljave, da so
razne pobožnosti in romanja še priljubljena, da je zidanje in popravljanje cerkve danes še
enako mogoče kot nekdaj.«829
Za čas komunističnega enoumja je mogoče z gotovostjo trditi, da je v ljudski
vernosti preprost vernik našel moč za ohranjanje vere in žilavo nasprotovanje poskusom
ateizacije slovenskega podeželja in mest. V tem so namreč mnogi verniki našli tisti osebni,
včasih prav intimni prostor svobode, v katerem so izrekali svojo pripadnost Bogu. Ljudske
pobožnosti so se najbolj ohranjale v družini in jo tudi same pomagale ohranjati, saj je
ravno družina nudila možnost prenosa tradicij in s tem tudi verskih navad in pobožnosti na
poznejše rodove.830
Pokoncilsko zapostavljanje tega elementa vernosti, kar je bilo posledica velike
vneme za uvajanje novih oblik vernosti, ki pa jih preprost človek ni mogel kar takoj
sprejeti, je zato verjetno na tem področju napravilo več škode kot sam komunistični režim.
Šele v zadnjem času skuša Cerkev tu nekoliko popraviti zamujene priložnosti.
829
Z. Kumer, n. d., 335.
Nemalokrat so se preprosti verniki najlažje ubranili pred vsiljevanjem vpisa v komunistično partijo, kar se je
najpogosteje dogajalo po tovarnah in med služenjem vojaškega roka ali med orožnimi vajami, tako da so se sklicevali na
svojo vzgojo v družini, tradicijo, ki so je prejeli od staršev, in na to, da bi pač njihova najožja okolica tega ne sprejela. Ta
utemeljitev je največkrat zadostovala, da so bolj ali manj vsiljiva vabila za vstop v partijo tudi prenehala.
830
216
3.3 DIAKONIJA
Čeprav je v novejši dobi organizirano delovanje na karitativnem področju v
Sloveniji razmeroma slabo razvita in uveljavljena pastoralna dejavnost, pa je zgodovinsko
gledano zelo starodavna. Zgodovinski viri poročajo o delovanju sv. Severina, ki velja
poleg Viktorina Ptujskega za eno največjih osebnosti krščanstva v antiki na današnjem
slovenskem področju. Tu je deloval približno dve desetletji pred svojo smrtjo leta 482. Bil
je glavni organizator meništva v Noriku in ima njegovo delo poleg versko organizacijskega
tudi velik karitativni in politični pomen. Tedaj je pokrajina veljala za popolnoma in
globoko pokristjanjeno deželo z zgolj izjemnimi pojavi poganskih običajev in z razvejanim
meništvom, ki je bilo sorazmerno številno in izobraženo. Za tedanje krščansko življenje je
izredno pomembno karitativno delovanje Severinovih samostanov, ki je temeljilo na
pobiranju cerkvene desetine za to dejavnost, kar je poseben primer uresničenja načela
krščanske solidarnosti. Ta se je uresničevala v pomoči prebivalstvu zlasti v bolj ogroženih
predelih Norika.831
V srednjem veku so za karitativno dejavnost skrbeli predvsem samostani, posebno
nekateri uboštveni redovi. Tudi cistercijani so posvečali temu veliko pozornost, saj so
oskrbovali tudi hospic na Ljubelju. V Beli krajini so križniki poleg močne dušnopastirske
dejavnosti razvili tudi karitativno dejavnost v korist bolnih in slabotnih. V poznem
srednjem veku so se cerkvene bratovščine posvetile poleg bogoslužja tudi karitativnosti v
delih ljubezni do sočloveka. Za pomoč svojim obubožanim članom so se zavzeli tudi cehi,
ki so nastali iz bratovščin.832 Te so opazno delovale na področju dobrodelnosti tudi v
naslednjih stoletjih.833
V dvajsetem stoletju je bil za razvoj karitativne dejavnosti pomemben katoliški
shod leta 1933, ki je pokazal na mnoge stiske tedanjega kmetstva in delavstva in zahteval
pametno agrarno reformo.834
Vsi redovi so se v skladu s svojim poslanstvom vsaj delno posvečali karitativnemu
delu. Posebej so se tej dejavnosti zavezali usmiljeni bratje, ki so prišli v Novo mesto konec
19. stoletja in v tamkajšnji bolnišnici delovali do konca druge svetovne vojne. Med
ženskimi redovi so imele kot prioritetno nalogo pomoč v bolnicah, sirotišnicah in raznih
drugih podobnih ustanovah usmiljenke, ki so prišle v Ljubljano sredi 19. stoletja in so
postale najštevilčnejša redovna skupnost. Nekaj časa po vojni so sicer še mogle delovati v
podržavljenih bolnišnicah, potem pa so leta 1948 morale oditi iz njih.
Takoj po vojni je totalitarni režim začel z oviranjem cerkvene karitativne
dejavnosti, na kar so škofje opozorili že v pastirskem pismu jeseni 1945. Njihov protest
tako kot na drugih področjih ni prinesel rezultatov, celo zaostril je ravnanje takratne
oblasti. Ta ni dovoljevala organiziranja Cerkve na tem področju, ker se je zavedala vpliva,
ki bi si ga s tem Cerkev pridobila. Po drugi strani pa je tudi Cerkev že pred koncilom in po
njem dajala prednost oznanjevanju in liturgiji.835
Kljub temu da ni bilo posebnih cerkvenih ustanov, preko katerih bi lahko verniki
uresničevali svojo karitativno skrb za bližnjega, so vendarle dejavno pomagali na načine in
takrat, ko je bilo to možno. Tako so verni ljudje navadno dejavno sodelovali pri akcijah, ki
jih je organiziral Rdeči križ, čeprav je veljal za državno človekoljubno organizacijo. Nikoli
in nikjer pa oblast ni dopustila, da bi aktivni verniki prišli v vodstvene organe te
dobrodelne organizacije, niti na krajevni ravni ne. Pomagali so lahko le kot posamezniki,
831
Prim. R. Bratož, Krščanstvo v antiki, 22–23.
Prim. J. Mlinarič, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, 75–88.
833
834
835
Prim. R. Valenčič, n. d., 262.
832
217
kjer je bilo to potrebno. Veliko vernih se je vključevalo v krajevne gasilske organizacije, ki
so bile prve na mestu ne samo ob požarih, ampak tudi ob raznih naravnih nesrečah.
Duhovniki niso samo druge spodbujali v pridigah in katehezi k delom ljubezni do
bližnjega, ampak tudi sami ljudem pomagali v gmotnih potrebah.836
Prve korake v organizirano pomoč potrebnim ljudem je napravilo uredništvo
mladinske revije Ognjišče, ki je kmalu po svoji ustanovitvi že pred letom 1970 odprlo v
reviji posebno rubriko Poštni predal dobrote. Najprej je povabilo vernike, naj pomagajo
zapuščenim bolnikom in invalidom z dopisovanjem in pošiljanjem pisnih pozdravov.
Temu se je pridružila še možnost pošiljanja denarnih prispevkov za revne doma in v
misijonih, pa tudi prispevkov za omogočanje naročnine tistim, ki bi je zaradi revščine ne
zmogli. Kasneje se je pokazala potreba tudi po zbiranju rabljene obleke, ki so jo
prostovoljci posredovali revnim in jih oskrbeli z najnujnejšimi oblačili. Tozadevna pomoč
se je zbirala in delila preko njihove pisarne v Ljubljani. Verniki so se na to množično
odzvali. To pa ni bilo po volji oblasti, ki ni priznavala, da so tudi revni ljudje v družbi, saj
bi to pomenilo, da enakost, ki jo je imel režim polna usta, vendarle ni uresničena. Zato je
uredništvo imelo nemalo težav in preiskav.
Ta revija je tudi prva začela z organiziranjem vsakoletnega vseslovenskega romanja
za bolne in ostarele na Brezjah. Že prvo tako romanje leta 1968 je privabilo zelo veliko
vernikov, kasneje pa se je zbiralo vsako leto več ljudi. Cilj je bil omogočiti bolnim in
ostarelim obisk tega Marijinega svetišča, vsem vernikom poudariti pomen skrbi za bolne,
invalide in ostarele in mlade vključiti v konkretno delo zanje. Mladina je prostovoljno
pripravila prostor pred baziliko in skrbela za redarstvo, zdravi verniki so bili naprošeni, naj
omogočijo prevoz ostarelim in bolnim, eden od slovenskih škofov je vodil somaševanje,
pri katerem se je vsako leto zbralo tudi veliko duhovnikov. Tako je tudi v novejšem času,
ko takšno romanje zajame kakih 100 mladih prostovoljcev. Okrog 10.000 romarjev (največ
jih je bilo do 14.000) pripelje preko 100 avtobusov, ki jih najamejo župniki. Z vsakim
avtobusom navadno pride tudi duhovnik. Ostali verniki se pripeljejo z vlakom ali osebnimi
avtomobili.
V okrožnicah ljubljanske nadškofije se vprašanje Karitas pojavi šele leta 1970. V
pismu sobratom nadškof Pogačnik opozarja na to, da je »Karitas sestavna prvina Cerkve,
tudi župnije. Cerkev se ji ne more odreči, sicer bi sama sebe zatajila. Župljani naj si med
seboj duhovno in gmotno pomagajo, delujejo pa naj tudi preko mej župnije. S krščanskim,
to je nadnaravnim namenom lahko pomagajo preko obstoječih socialnih struktur, npr.
Lačnega otroka, Rdečega križa, krvodajalske akcije ... Cerkev, tako pravi koncil, ima sicer
načelno pravico do lastnih karitativnih organizacij (Odlok o laiškem apostolatu), niso pa
vedno nujne, da se po njih spolnjuje zapoved ljubezni. Pri nas jih v današnjih časih ne
ustvarjamo.«837
Po veljavnem zakonu o pravnem položaju verskih skupnosti je bilo namreč
ustanavljanje karitativnih organizacij nemogoče. Socialno razslojevanje se je pospešeno
uresničevalo in tudi državni mediji niso mogli več mimo očitnih stisk zlasti starejše
generacije. To je čutil tudi nadškof, zato je zapisal: »Močno so me presenetila časopisna
poročila, da v odmaknjenih zaselkih in zapuščenih gorskih grapah žive neoskrbljeni starčki
in stare ženice in trpe pomanjkanje in lakoto. Mladi so šli brezbrižno po svetu za dobrim
kruhom in jim nebogljenih starih ljudi skoraj ni mar. To ne sme biti. Pastirji, opominjam
vas, pojdite za temi ubogimi ovcami.«838
Duhovniki pa so v tem smislu lahko pomagali le na skrivnem in s spodbujanjem
vernikov, naj si tudi sami medsebojno pomagajo. Ko je bil v tem času v Zagrebu osnovan
836
Prim. M. Golob, PSLpA.
838
837
218
mednarodni sklad »Lačni otrok« kot privatna pobuda, je v Sloveniji RSNZ prepovedal po
župnijah nabiranje prostovoljnih prispevkov v ta namen.839
Kljub vsemu je tudi Cerkev organizirala pomoč slovenskemu Primorju zaradi
potresa, v katerem je bilo prizadetih 21 cerkva, kakor je tudi že pred tem podobno
pomagala Kozjanskemu.840
Ko se je vrnil v domovino Alojzij Šuštar, je iz Švice prinesel s seboj bogato
izkušnjo delitve pomoči na Zahodu. Videl je veliko potrebo, da se na tem področju kljub
težkim političnim razmeram kaj konkretnega naredi. Zato je začel močno poudarjati tudi to
razsežnost pastoralnega delovanja. Postal je voditelj škofijske komisije za diakonijo. Ker je
prevzel tudi vodenje Komisije za ŽPS, je videl v združitvi teh dveh dejavnosti novo
možnost. Začel je priporočati ustanavljanje posebnih komisij za diakonijo v okviru ŽPS, ki
so potem karitativno delovale neposredno na terenu v vsaki posamezni župniji. Kar veliko
ŽPS je sprejelo to možnost, ki je nekako zaobšla državno prepoved delovanja Cerkve na
tem področju. Kake posebne organizacijske strukture dejansko ni bilo, zato je bila
učinkovitost dela odvisna predvsem od posameznega župnika in od zavzetosti članov ŽPS.
Ker je šlo za zelo praktične naloge, kot je npr. obiskovanje bolnih ali ostarelih ali priprava
vsakoletnega župnijskega dneva za starejše farane, so laiki tu kmalu videli možnost
uresničenja svojega poslanstva in razmeroma hitro prevzeli ta način dela za svojo
specifično nalogo. Te skupine so bile dobra priprava za poznejše ustanavljanje župnijskih
Karitas, ki so lahko prevzele diakonijsko dejavnost v župniji šele po nastopu demokracije.
Delo na diakonijskem področju je od leta 1982 usklajeval poseben medškofijski
referat za diakonijo s sedežem v Ljubljani, katerega naloge so se pozneje prenesle na
Slovensko Karitas.841 Ta referat je organiziral leta 1984 pogovor o diakonijski pastorali v
župnijah. Pokazala se je močna potreba po duhovni oskrbi v domovih za ostarele, kjer so
oskrbovanci želeli imeti mašo in redno prejemati zakramente.
Po slovenskem zakonu o pravnem položaju verskih skupnosti iz leta 1976, ki je
povzel skoraj vsa določila iz zveznega jugoslovanskega zakona, je bilo Cerkvi
prepovedano opravljati in organizirati dejavnosti, ki jih je ustava ali zakon opredeljeval kot
dejavnost splošnega oziroma posebnega družbenega pomena. S tem je bila Cerkvi odvzeta
možnost karitativnega delovanja. Zato si je nadškof prizadeval kljub temu zakonu doseči
pravico za normalno delovanje duhovnikov v bolnišnicah, domovih za ostarele in zaporih.
To pa ni bilo lahko, saj je prvotna miselnost, po kateri je smela le partija odločati o vsem,
delovala še naprej. Zato so bile težave pri dogovarjanjih z direktorji teh ustanov. Sami si
namreč niso upali nič dovoliti, dokler bi ne dobili jasnega namiga od zgoraj (od partije),
tam pa ga niso hoteli ali smeli dati, saj bi delali v nasprotju z zakonom, ki so ga sami
sprejeli. Da pa bi zakon sami spreminjali, je bilo nemogoče misliti, saj bi s tem priznali, da
prej ni bil pravičen. Če so se potem nekateri politiki zavzemali za strpnejše reševanje teh
vprašanj, je to pomenilo naklanjanje posebnih milosti Cerkvi, za kar je morala biti ta
posebej hvaležna in se je običajno tako tudi obnašala. Prihajalo je celo do takšnih anomalij,
da je predsednik republiške verske komisije izdal poseben dokument, naj se verski obredi
dovolijo, a ga po občinah ali ustreznih ustanovah niso priznavali in ga niso upoštevali.
Običajno je najhitreje padel zid nezaupanja, če se je nadškof sam najavil, da bo
maševal v bolnišnici ali domu za ostarele. Če bi njemu preprečili opraviti mašo, bi zaradi
tega lahko trpel mednarodni ugled države, zato tega oblast ni poskušala. Ko je potem res
prišel, je bil led prebit. Takšna maša je potem marsikje omogočila, da je nadaljeval z
rednim bogoslužjem domači župnik, saj tega partija ni več mogla neopaženo preprečiti.
839
841
840
219
Podobno je bilo tudi v zaporih.842 Veliko težje pa je bilo v vzgojnih zavodih za mladino. V
vojašnicah pa se komaj deset let po vzpostavitvi demokracije začenjajo stvari urejati.
Ne glede na pravne in politične težave, je Cerkev v obstoječih okvirih delovala za
rast diakonijske zavesti in konkretnega karitativnega delovanja. Tako je decembra 1984
začel v Ljubljani delovati družinski posvetovalni center Betanija. Naslednje leto je
komisija za diakonijo pri ŠPS organizirala srečanje za člane ŽPS in druge z naslovom:
Naše služenje – diakonija v župniji. Dve leti pozneje je bil tej temi posvečen pastoralno
študijski dan, še dve kasneje pa srečanje za vse, ki so dotlej delovali na področju diakonije.
Šele ustavne spremembe septembra 1989, ko je bil v slovenski ustavi odpravljen
monopolni položaj komunistične partije in je bila iz 229. člena ustave črtana opredelitev,
da je vera človekova zasebna zadeva, se je Cerkvi odprla možnost za organizirano
karitativno delo.843
Kmalu po svoji ustanovitvi je Slovenske Karitas na Škofljici ustanovila sicer
majhen, a prvi materinski dom v Sloveniji. Na ta način je dala svojim vernikom in vsej
javnosti jasno znamenje, da si ne sme zatiskati oči pred novimi stiskami, navadno
socialnega značaja, ki jih imajo (ne)poročene nosečnice pri donositvi in rojstvu otroka.
Leta 1990 je bila ustanovljena Škofijska Karitas ljubljanske nadškofije. S tem je
skoraj vsa dejavnost, ki se je prej imenovala diakonijska, prešla na Karitas, kar se je
kasneje izkazalo za manj primerno, saj je diakonija nekaj širšega kot to, kar more uresničiti
organizirana Karitas. Tako so na karitativnem področju začele nastajati nove osebne
pobude ali pa se vzpostavljati po zgledu iz zahodnoevropskih držav. Leta 1995 je npr.
začela na tem področju delovati tudi Malteška bolniška služba, ki ima svoj sedež v
Komendi. Podobno so se na tem področju v zadnjih letih razvile druge oblike služenja
najpotrebnejšim. Danes se udejstvujejo tudi: Vincencijeva zveza dobrote, Servis dobrote
mladih v Šiški, Barka, Bratstvo bolnikov in invalidov, Delo s slušno prizadetimi, Vera in
luč, Hospic in druge skupine. Posebno mesto pri tem ima tudi Bolniška župnija v Ljubljani,
ki deluje kot personalna župnija za osrednje ljubljanske bolnice. V zadnjih letih se tudi
posamezne župnije lotevajo zahtevnih projektov, kot je ustanovitev in dograditev Doma za
ostarele (Logatec).
Vse te najrazličnejše pobude in dejavnosti se povezujejo v okviru komisije za
diakonijo pri ŠPS. Ta skuša glede na celotni pastoralni načrt dajati osnovne smernice vsem
oblikam diakonijskega delovanja, medsebojno povezovati vse obstoječe karitativne
dejavnosti in nuditi ustrezen prostor za nastajanje novih ter v celotno pastoralno delovanje
vnašati ustrezne diakonijske poudarke.
842
843
220
3.4 GRADITEV CERKVENEGA OBČESTVA
Potem, ko smo si ogledali oznanjevanje, bogoslužje in diakonijo kot osrednja
področja pastoralnega delovanja, se želimo ustaviti še ob nekaterih drugih dejavnikih, ki so
tudi po svoje prispevali h graditvi cerkvenega občestva v novih okoliščinah, v katerih se je
znašla Cerkev v ljubljanski škofiji v letu 1945 in po njem.
Nove razmere so pomenile ogromen preobrat v gledanju na vlogo Cerkve v družbi,
vlogo župnije in škofije ter drugih pastoralnih struktur. Cerkev kar naenkrat ni bila več
glavni in odločujoči dejavnik v narodnem življenju ali ji vsaj ta vloga ni bila več družbeno
priznana. Dolga stoletja se je zgodovina naroda bolj ali manj vrtela okrog osišča, ki ga je
predstavljala Cerkev. Sedaj je komunistična partija naredila vse, kar je mogla, da bi
nadomestila Cerkev v tej njeni središčnosti, zato jo je bilo treba do kraja ponižati in
odstraniti ali vsaj povsem utišati. Na to novo vlogo v družbenem življenju Cerkev ni bila
pripravljena in tudi ni mogla biti, saj se novih razmer ni dalo vnaprej predvideti. Bile so
nekaj povsem novega in težko uskladljivega z dotedanjim načinom življenja. To pa je
zahtevalo veliko notranjega napora tako pri duhovščini kot pri laikih. Vendar je obdobje
druge svetovne vojne s svojim krutim dogajanjem verne ljudi vsaj nekoliko pripravljalo na
nove družbene razmere.
Nova doba je zahtevala nov način vodenja občestva na župnijski ali na škofijski
ravni. Zato si želimo ogledati, predvsem sledeč škofijskim okrožnicam, v kaj so bila
usmerjena poglavitna prizadevanja pri ohranjevanju cerkvenih struktur in njihovih
dejavnosti. Zanimali nas bosta predvsem župnijska in škofijska raven. Znotraj tega pa
vodenje župnij, od skrbi za cerkvene matične knjige (kar je bil poseben problem v
začetnem obdobju) preko urejanja premoženjskih zadev do odnosa škofije, oziroma
ordinariata, do pastoralnega delovanja. Dotaknili se bomo tudi ustanavljanja novih župnij
in koncilskega vpliva na novo zavest cerkvenega občestva. Na kratko se bomo ustavili ob
župnijskih pastoralnih svetih (ŽPS), ker institucionalizirajo sodelovanje laikov pri vodenju
župnije in s tem posredno tudi škofije.
3.4.1 Ordinariat in pastorala
Vodstvo škofije je s prihodom partizanske vojske v Ljubljano za dalj časa izgubilo
možnost rednih stikov z Vatikanom. To dejstvo pa je v kočljivih razmerah zahtevalo dokaj
pogumne odločitve, za katere se ni vedelo, ali bodo kasneje prav razumljene ali ne. Ker ni
bilo škofa, je vodstvo škofije prevzel generalni vikar, ki pa se je močno naslanjal na
posvetovanje s kanoniki kot najbližjimi sodelavci. Prve mesece po vojni je na ordinariatu
zelo primanjkovalo ljudi, ki bi mogli reševati bolj zapletene primere iz zakonskega
prava.844
Samo nekaj mesecev po vojni je še veljal predpis, da so bili službeni dopisi
župnijskih uradov in ordinariata poštnine prosti, s 1. oktobrom 1945 pa je bila ta ugodnost
ukinjena.845 Do tedaj je bilo prvih deset škofijskih okrožnic pisanih na pisalni stroj z indigo
papirjem. To je predstavljalo veliko dela pri pretipkavanju za vse župnije. Odtlej dalje so
se razmnoževale na ciklostilni stroj in so sprva vse potrjene s pečatom. V kako hude
finančne težave je zašla škofija, priča tudi dejstvo, da se v okrožnicah vedno znova dajejo
duhovnikom napotki, naj uporabijo tak način razširjanja in pošiljanja, ki bo prihranil
izdatke za poštnino.
844
845
221
Ko je bila leta 1945 izvedena agrarna reforma, s katero je bila Cerkev ob ogromno
zemljišč, je ordinariat moral priznati, da ne more župnikom prav nič pomagati.846
Ena izmed posledic vojnega obdobja so bile mnoge neurejene zakonske zveze,
poleg tega je bila uzakonjena obveznost civilne poroke, zato je ordinariat župnikom dajal v
tem času polno navodil, kako ravnati v posameznih primerih.847 Ker so bile tedaj za Cerkev
izredne razmere, tudi ni bilo mogoče predpisovati kakih posebnih pastoralnih smernic,
ampak se je vse vodenje škofije omejilo predvsem na najnujnejša opravila. To pa so bili
predvsem juridični predpisi. Zato so vsa navodila tedanjega časa polna sklicevanja na
kanonske predpise, kar je bilo najbolj varno iz notranje-cerkvenih in zunanjih razlogov.
Zanimivost tega povojnega obdobja tja do leta 1950 je, da se v škofijskih
okrožnicah vedno znova pojavljajo tudi krajši odlomki, napisani v latinščini. Gre vedno za
stvari, ki so bile za odnos Cerkve do oblasti kočljive. Tako so npr. dana navodila, kaj storiti
z mašami, ki so jih prevzeli pobiti duhovniki, kako ravnati ob državnih omejitvah glede
cerkvenih nabirk, kako je z mašami »pro populo« tam, kjer so župniki v zaporu, itd.
Ordinariatu je uspelo izdati Letopis ljubljanske škofije za leto 1947, ki je dragocen
vir za poznavanje razmer v tistem času, čeprav je seveda zaradi možne cenzure zelo
previdno sestavljen in omejen na najnujnejše podatke.
V letu 1947 je izšla uredba, ki sta jo podpisala minister za notranje zadeve Boris
Kraigher in predsednik vlade LRS Miha Marinko. Ta je določala, da župnije še naprej
lahko zbirajo po cerkvah denar za župnijske zadeve, škofija in vse njene ustanove pa
morajo dobiti posebno dovoljenje MNZ. Ordinariat je zadevo rešil tako, da je v latinščini
dal duhovnikom navodilo, naj še naprej pobirajo že uvedene nabirke, ki jih bodo oddali, ko
bo ordinariat dobil ustrezno dovoljenje, vendar naj v cerkvi ne napovedo namena.848 Toda
zadeva s tem še ni bila rešena. Dve leti pozneje, 16. 2. 1949, je izšla nova uredba istega
ministrstva, ki je obvezovala vse župnijske urade, da zaprosijo za dovoljenje za vse
nabirke. Ordinariat je nemudoma reagiral z vlogo dne 5. 3. 1949, ki jo je objavil tudi v
škofijski okrožnici, v kateri opozarja ministrstvo, da bo »naslov jako obremenjen, če bi v
smislu zadnjega odstavka 3. člena nove odredbe vlagalo posebne prošnje vsakega pol leta
do 273 župnijskih cerkva in še do 891 podružnih cerkva, kjer je tu in tam maša z nabirko
za ohranitev zgodovinskih in umetniških spomenikov.«849 A ministrstvo ni imelo nobenega
posluha za ohranjanje zgodovinskih in umetniških spomenikov, ampak je hotelo nagajati
Cerkvi, zato je 26. 3. 1949 odgovorilo, da nova odredba ne pozna razlike med rednimi in
izrednimi nabiranji prispevkov. Vendar si je s tem naredilo medvedjo uslugo, saj je
ordinariat takoj ukazal vsem župnikom, da nemudoma vložijo na pristojni OLO – odsek za
NZ prošnjo za vse cerkve. Dokler prošnja ne bo rešena, naj ne pobirajo pušce.850 Edini
dobiček, ki ga je od tega imela država, so bili prodani koleki, ki so jih morali na prošnje
nalepiti duhovniki. Njeni uradi pa so bili zatrpani s prošnjami, ki so jih morali reševati,
zato tako stanje ni moglo dolgo trajati.
Zaradi omejevanja verskega tiska je ordinariat lahko poskrbel samo za Direktorij za
leto 1946, ki je bil očitno že pripravljen, v poznejših letih pa so morali duhovniki
uporabljati do leta 1953 zagrebški, nato pa celo djakovski Direktorij.
Da so razmere po letu 1954 postale znosnejše, priča tudi dejstvo, da so poslej
Okrožnice manj obremenjene z odnosom do oblasti in bolj sproščeno pisane.851
846
Prav tam.
848
849
850
851
Pri kazusu o dopustnem sklepanju sv. zakona je na koncu rešitev, ki se takole zaključuje: »Naknadna »odpustnica« in
»naknadni« spregled oklicev (ki ga za Trboveljčane ne more dati ljubljanski ordinarij) veljata pa toliko, kakor v
ponedeljek dan spregled kmetu, ki je brez potrebe v nedeljo seno kosil!« (Prim. Okrožnica 12/1956.)
847
222
Ob izvolitvi papeža Janeza XXIII. izvemo, da je bil on nekoč tudi na obisku v
Ljubljani. Škof Jeglič je v svojem dnevniku dne 13. novembra 1927 zapisal: »Visok obisk.
V sredo, 9.11. me je obiskal nadškof Roncalli, apostolski vizitator v Bolgariji. Peljal sem
ga v Zavod, v novo frančiškansko cerkev v Šiški in v tiskarno. Vse mu je bilo zelo všeč in
nam je čestital.«852 Tudi to je prispevalo k posebnemu odnosu slovenskih vernikov do tega
simpatičnega papeža.
Leta 1965, torej ob zaključku koncila, je bil ustanovljen Nadškofijski svet za
pastoralno sociologijo, kar je gotovo ena izmed prodornejših potez takratnega škofijskega
vodstva Cerkve je bil in verjetno eden redkih v tistem času. Predvsem se je posvetil
obdelavi cerkvene statistike z vzornim zbiranjem in obdelavo podatkov in v nekaj letih dal
že lepe rezultate.853 V letu 1969 je pripravil posebno predstavitev grafikonov statističnih
podatkov. Žal se je pozneje njegovo delo več ali manj skrčilo zgolj na zbiranje in
arhiviranje vsakoletne verske statistike. Objavljenih analiz zbranih podatkov namreč ni
bilo prav veliko in zato niso mogle vplivati na konkretno pastoralno delo.
Ordinariat je pripravil tudi letopise za leto 1967 in 1978. V tem zadnjem so prvič
izčrpnejši podatki o slovenskih misijonarjih in misijonarkah. Podatkovni del dopolnjujejo
tudi razne tabele, pregledi in grafikoni. Tudi Letopis Cerkve na Slovenskem 1985 je bil v
glavnem pripravljen in urejen v Ljubljani. Doslej najobširnejši in najizčrpnejši prikaz
obstoječega stanja in kratkega pogleda v preteklost pa daje Šematizem ljubljanske
nadškofije, ki ga je ordinariat izdal v letu mednarodnega priznanja samostojne Slovenije.
Ob tem pa je v zadnjih desetletjih izdal še veliko drugih knjig pastoralnega značaja, zlasti
liturgičnega. Ko je bila Družina preoblikovana v podjetje, je večina dotedanje založniške
dejavnosti ordinariata prešla nanjo.
V okviru ordinariata je bila leta 1981 ustanovljena Pastoralna služba.854 Ta je do
leta 1994 premogla enega najprej stalno in kasneje le začasno zaposlenega človeka, po tem
letu za nekaj časa tri in nato spet le dva. Ob tem je nanjo prehajalo vedno več obveznosti in
nalog, vendar za njeno delo ni bilo nikoli veliko podpore in razumevanja.
3.4.2 Skrb za matične knjige in arhive
Cerkev je skozi dolga stoletja skrbela, da so se osnovni podatki o cerkvenem
življenju vestno zapisovali in tako je prav po zaslugi teh zapisov ohranjen marsikateri
zgodovinski podatek, ki odstira pogled v preteklost. Posebno v času cesarice Marije
Terezije in jožefinskih reform je država pritegnila Cerkev v državni aparat, tako da so
veljale cerkvene matične knjige tudi kot državne knjige in duhovniki po župnijah tudi kot
državni uradniki. Država je tako uporabila že obstoječo cerkveno mrežo za svoje potrebe,
hkrati pa je tej cerkveni strukturi dala velik družbeni pomen. To se je potem odrazilo tudi
na odnosu ljudi in državnih uradnikov do duhovnikov in Cerkve nasploh.
Ko se je v prvih mesecih po koncu druge svetovne vojne izoblikovala nova oblast,
je takoj hotela vzeti stvari v svoje roke. Zahtevala je dosedanje matične knjige za svojo
uporabo ne ozirajoč se na potrebe Cerkve, ustanovila v enem letu svojo matično službo in
zahtevala, da se vse matične zadeve urejajo preko te službe. Po eni strani je z uvedbo lastne
matične službe hotela sama prosto razpolagati s podatki, ki so ji prišli prav pri
centralističnem partijskem vodenju države in sploh vseh zadev v njej, po drugi strani pa je
tako vzela Cerkvi njeno pomembno družbeno vlogo in ji skupaj z nacionalizacijo njenega
852
854
853
223
premoženja tudi odvzela dotedanji vir preživljanja duhovnikov. Na ta način je radikalno
udejanjala ustavno načelo ločitve Cerkve in države.
Že v letu 1945 so ponekod civilne oblasti župnijam odvzele Status animarum,
vendar je ordinariat naročal duhovnikom, naj ga takoj odločno zahtevajo nazaj in naj
drugih matičnih knjig ne izročajo. Ker pa je že obstajal sum, da bodo z novim letom knjige
dejansko odvzete, je izdal naročilo, naj hitro poskrbijo za zaostale vpise in prepise oddajo
ordinariatu.855
Dne 15. 6. 1946 je notranje ministrstvo izdalo okrožnico vsem okrožnim oddelkom
za notranje zadeve, naj obvestijo župnijske urade, da morajo v treh dneh oddati matice
državnim organom v rabo. Utemeljitev je bila preprosta in jasna: »V nujnem državnem in
javnem interesu je, da se izvirniki v omenjenem roku izročijo, oziroma da se odvzamejo.«
Pobrane so bile vse matične knjige od leta 1850 dalje. Ordinariatu je bilo dano ustno
priznanje, da ostanejo še nadalje matične knjige cerkvena lastnina in jih bodo matičarji
prepisali ter originale vrnili. Državna matična služba je začela delovati 9. maja 1946, se
pravi eno leto po koncu vojne. Duhovniki so s tem dnem začeli pisati lastne matične knjige
za cerkveno rabo.856
Nekateri civilni okrajni odbori so mimo zakonskih osnov zahtevali tudi po tem
datumu mesečna poročila o porokah. Nekateri pa so odvzeli župnijam tudi knjige izpred
1850, a so jih po odloku notranjega ministra morali vrniti. Ta je tudi določil, da lahko
župniki v času uradnih ur na matičnih uradih pregledujejo cerkvene matice za svoje
potrebe.857 Ker je bilo glede tega nemalo težav z matičarji, ki so bili navadno preverjeni
partijski ljudje, je moralo ministrstvo tudi pozneje večkrat posredovati. Toda namesto, da
bi državni matičarji prepisovali cerkvene matice za svoje potrebe, so si jih zase morali
prepisovati župniki, in to na svoje stroške v matičnih uradih in tako, da niso motili
državnih uslužbencev pri njihovem delu.858 Ker so ljudje še vedno prihajali po določene
listine k župniku tudi za civilno rabo, so ti morali na listine vedno pripisati: Samo za
cerkveno rabo. Da bi država še bolj zaostrila nadzor nad tem, kar počno duhovniki, je leta
1947 izšla odredba, po kateri so morali tudi prepise dati v vpogled civilnim matičarjem.859
Dve leti pozneje je bila zagrožena stroga kazen za tistega, ki bi krstil otroka ali pokopal
mrliča, preden je bil vpisan v matično knjigo.860 Težave zaradi vpogleda duhovnikov v
matične knjige so se vrstile tudi v letu 1950 in celo še leta 1966.861 Kljub temu se je glavno
šikaniranje s strani države na tem področju po letu 1953 precej omejilo.
Gornji primeri nakazujejo, kako vse je partija poskušala izločiti Cerkev iz
družbenega življenja, ob tem pa jo tudi čim bolj poniževati in si jo popolnoma podrediti. A
svojega cilja ni dosegla. Prav v skrbi za lastne arhive je Cerkev napravila velik korak
naprej, saj se je nenehno zavedala, da bo odvisna predvsem od njih. Tako so bili že leta
1955 iz župnij, kjer ni bilo ustreznih prostorov, stari arhivi preneseni na škofijo, leta 1977
pa je škofijski arhiv prevzel v varstvo vse listine, nastale do leta 1918, kasneje pa je bil
sprejet v mrežo vseh javnih arhivov.
3.4.3 Premoženjske zadeve
Področje, s katerim so se morale precej ukvarjati ob rednem pastoralnem delu vse
župnije, je bilo reševanje in upravljanje premoženja, ki je Cerkvi po mnogih odvzemih še
855
857
858
859
860
861
Prim. Okrožnica 9/1950 in 10/1966.
856
224
ostalo. Ostalo pa ga je zgolj za preživetje, saj so bile to v glavnem le najnujnejše cerkvene
stavbe in zelo malo, navadno neuporabnih, obdelovalnih površin ali pa silno težko dostopni
gozdovi. Prve mesece po vojni ni kazalo še tako slabo. Zanimivo je, da je bil sprejet zakon
o nacionalizaciji v letih, ko je kazalo, da se odnos oblasti do Cerkve v mnogočem
izboljšuje.
Za razumevanje prvih mesecev po vojni je zanimiva navedba iz škofijskega
uradnega sporočila: »Po zatrdilu g. ministra za notranje zadeve je treba upravljati cerkveno
in nadarbinsko premoženje z istimi pravicami in dolžnostmi kot pred vojsko 1941, dokler
ne bi bila izdana kakšna nova ureditev.«862
Ob tem generalni vikar Vovk naroča, naj duhovniki radi dajo župnijske prostore na
voljo narodni vojski, narodnim uradom in ustanovam. Vendar ostajajo prostori v cerkveni
lasti. Po načelih krščanske ljubezni naj se predvsem dajo v najem revnim. Duhovniki so
morali javiti, katere stavbe so bile v vojni poškodovane, ker je vlada obljubila denarno
pomoč, zlasti tam, kjer gre za kulturno zgodovinske spomenike. Vlada je za to v skupnem
znesku namenila 1.000.000 din, prošnje pa je reševala verska komisija.863
Porušeni, požgani in nacionalizirani cerkveni objekti.
(Od začetka 2. svetovne vojne dalje.)864
župnijske
kapele
podružnice
cerkve
skupaj
požgane
8
32
13
53
porušene
38
70
17
125
nacionalizirane
1
12
1
14
skupaj
47
114
31
192
samostanske
cerkve
kapele
bolniške kapele
skupaj
požgane
1
porušene
2
nacionalizirane
3
skupaj
6
43
8
57
Pred zimo leta 1946 so bile nekatere cerkve, predvsem podružnice, še vedno brez
strehe in je grozila velika škoda, ki bi jo lahko napravila zima. Zato generalni vikar lepo
prosi župnike, naj vsaj za silo pokrijejo in zaprejo te prostore, da se ne bodo odnašale
dragocenosti in da živina ne bo onečaščala prostora.865
29. oktobra 1949 je izšla uredba, po kateri upravljanje vseh pokopališč prevzamejo
ljudski odbori. Župniki so preprosto morali podpisati prevzemni zapisnik. V cerkvenem
upravljanju je ostala le cerkev, če je bila sredi pokopališča.866
V petdesetih letih je tudi ordinariat več let zapovrstjo poudarjal potrebo, da morajo
župnije natančno voditi računske knjige, kar je bilo tudi predmet vizitacije.867 Vendar se po
nekaj letih to ne pojavlja več kot zahteva, ker je bilo vodenje takih knjig tudi nevarno
zaradi tajnih služb, ki so na ta način še laže nadzirale cerkveno premoženjsko stanje. Tako
862
864
Prim. ŠLN, 297–305.
865
866
867
863
225
je poslej postalo pravilo, da je župnikovi vesti prepuščeno upravljanje s premoženjem. Zato
je bila tudi odpravljena praksa, po kateri so nekdaj pri izbiranju cerkvenih ključarjev
dekani zbrali vernike določene župnije in na sestanku poskrbeli za izbiro primernih ljudi.
Ker je postalo za te ljudi tako javno izbiranje prenevarno, je bila izbira prepuščena
župniku, ki naj bi se prej osebno posvetoval z nekaterimi ljudmi.868 Država je sprejela tudi
nenavaden zakon, da so bili tudi darovi vernikov obdavčeni in je vsaka župnija morala
zanje plačevati davek državi.869
Razmeroma pozno, kar 13 let po nastopu komunistične oblasti, je leta 1958 izšel
poseben zakon o nacionalizaciji (Ur. list FLRJ 52/58). Ta je določal, da so vsi prostori, ki
jih je Cerkev dejansko potrebovala za svoje dejavnosti v ožjem smislu, ostali v njeni lasti
(cerkve, kapele, samostani, semenišča, župnišča in škofijski dvorec), vse drugo pa je bilo
nacionalizirano. Za izvedbo so bile pristojne občinske komisije, tako da posredovanje
škofa ni nič zaleglo, posamezni župniki pa so imeli premajhne pristojnosti, da bi lahko kaj
spremenili.870 Prve odločbe so začele prihajati šele leta 1960, vse pritožbe pa niso nič
zalegle.
V tem času so začele posamezne župnije že marsikaj popravljati, obnavljati in
graditi, zato je bilo treba natančno upoštevati postopek za pridobitev ustreznih dovoljenj.871
Zapleteni postopek pridobivanja teh dovoljenj pa je dovoljeval političnim strukturam
veliko oviranja in zavlačevanja. Vendar tudi Cerkvi ni bilo vseeno, kako se gradi in
obnavlja, zato je bil kmalu po koncilu ustanovljen škofijski umetnosti svet, ki so ga morali
župniki poslej pred katerokoli večjo gradnjo zaprositi za soglasje.872
V šestdesetih letih so se dogajale tudi mnoge tatvine cerkvenih umetnin, iz katerih
se je videlo, da so jih izvajale organizirane skupine.873
Po koncilu pa si je Cerkev toliko opomogla in se ojunačila, da je začela zbirati
podatke o zasedenih prostorih, ki so bili v njeni lasti, a jih ni mogla uporabljati za svoje
dejavnosti. Tako je imela v rokah podatke, s katerimi je začela pritiskati zlasti na verske
komisije, naj poskrbijo, da se posamezni prostori začno vračati.874
Leto 1972 je bilo leto velikega števila gradenj. Dokončane so bile tri cerkve in dve
kapeli, dela so potekala še na dveh župnijskih cerkvah, zgrajeni sta bili dve podružnici,
obnovljenih več na pol porušenih cerkva. Prenovljeni so bili prezbiteriji v 13 župnijskih
cerkvah, med njimi tudi v stolnici. Gradila so se tri župnišča, postavljene so bile troje nove
orgle, nabavljenih 10 novih zvonov. Dograjen je bil tudi prizidek teološke fakultete.875
Po smrti nadškofa Pogačnika je bil ustanovljen Sklad Jožefa Pogačnika, ki naj bi
zbiral darove za finančno pomoč pri gradnji in nujnih popravilih kultnih objektov in drugih
objektov, potrebnih za oznanjevanje. Ta sklad pa nikoli ni močneje zaživel. Po eni strani to
kaže na njegovo neustrezno vrednotenje in predstavljanje verni javnosti, po drugi pa kaže
tudi na razmeroma majhno zavest solidarnosti med župnijami. Vendar je bila gospodarska
moč posameznikov kakor tudi župnij tako nizka, da bi marsikatere gradnje ne dokončali
brez pomoči iz tujine, posebej je do leta 1990 precej pomagal Europäischer Hilfsfond.
Po nastopu demokracije je bil leta 1991 sprejet zakon o denacionalizaciji, ki še ni
izveden v celoti, zlasti pri cerkvenem premoženju, ker so še vedno na oblasti sile, ki
izvajanje vračanja na vse načine zavirajo.
868
O tem je posebej presojalo sodišče v Zagrebu. (Prim. Okrožnica 12/1953.)
870
871
Prim. Okrožnica 7–8/1961.
872
873
Prim. Okrožnica 9/1967, 10/1967.
874
875
869
226
Nove župnijske cerkve zgrajene po vojni:
št.
zidana
posvečena
kraj
značaj
1.
2.
3.
5.
4.
6.
7.
8.
9.
10.
11.
13.
12.
14.
15
17.
16.
18.
20
19.
21.
23.
22.
25.
26.
24.
27.
1956
1958
1958
1965
1966
1970
1971
1971
1972
1972
1974
1979
1980
1982
1983
1984
1985
1985
1987
1989
1989
1991
1992
1993
1993
1994
1998
1957
1960
1961
1970
1968
1984
1972
1976
1972
1974
1976
1981
1982
1985
1985
1998
1986
X
1987
1990
1990
X
X
X
1995
X
X
Ljubljana – Bežigrad
Šmartno v Tuhinju
Sv. Lenart
Poljane / Škofjo Loko
Dražgoše
Grosuplje
Hinje
Kokrica
Tržič – Bistrica
Ljubljana – Koseze
Reteče
Ljubljana – Moste
Ljubljana–Zadobrova
Kisovec
Ljubljana – Dravlje
Dragatuš
Škofljica
Ljubljana – Fužine
Ljubljana – Sv. Križ
Ajdovec
Pirniče
Ivančna Gorica
Grahovo
Kranj – Zlato polje
Žužemberk
Ljubljana – Stožice
Kočevska Reka
prenos
nova*
nova*
nova*
nova**
nova
nova*
povečava
kapela
nova
prezidava
nova
kapela
nova
nova
nova**
nova
začasna kapela
nova
nova*
nova
nova
nova*
nova
nova*
nova
nova*
dekanija
Lj. – Center
Kamnik
Škofja loka
Škofja Loka
Škofja Loka
Grosuplje
Kočevje
Kranj
Tržič
Lj. – Šentvid
Škofja Loka
Lj. – Moste
Lj. – Moste
Zagorje
Lj. – Šentvid
Črnomelj
Grosuplje
Lj. – Moste
Lj. – Moste
Žužemberk
Lj. – Šentvid
Grosuplje
Cerknica
Kranj
Žužemberk
Lj. – Šentvid
Kočevje
arhidiakonat
I.
III.
II.
II.
II.
V.
IV.
II.
II.
I.
II.
I.
I.
III.
I.
VI.
V.
I.
I.
V.
I.
V.
IV.
II.
V.
I.
IV.
* Prejšnjo cerkev so uničili partizani, v Kočevski Reki pa jo je oblast dala razstreliti leta 1954.
** Prejšnjo cerkev so uničili okupatorji.
Pri prvi po vojni na novo postavljeni cerkvi za Bežigradom v Ljubljani je šlo za
prestavitev, ker so na mestu, kjer je prej stala cerkev, zgradili razstaviščni prostor.
Naslednji dve sta bili znova postavljeni na mestu, kjer sta stali cerkvi že prej. Ostale so se
gradile po koncilu. Glede na majhne finančne zmožnosti se nikoli ni zgradilo več kot dve
cerkvi v enem letu, čeprav so bile nekatere dalj časa v gradnji. Največ se jih je zgradilo v
osemdesetih letih, precej pa tudi že v sedemdesetih. Leta 1970 se je zgradila prva nova
cerkev zgolj zaradi povečanih pastoralnih potreb in ne kot nadomestilo za porušeno. Osem
jih je zraslo na mestu, kjer so jih uničili partizani, dve pa okupatorji. Novih cerkva je bilo
zgrajenih 21, od teh 6 povsem na novi lokaciji, ostale pa kot nadomestne stavbe ob starih
podružnicah ali na mestu porušenih.
Glede na kraje jih je bilo največ zgrajenih v Ljubljani, in sicer v dekanijah
Ljubljana – Šentvid in Ljubljana – Moste. Posebno veliko jih je zraslo tudi v škofjeloški
dekaniji in tudi v grosupeljski. To pomeni, da so bile potrebe največje v samem glavnem
mestu in v novo nastalih centrih v bližini Ljubljane, ki so se industrijsko hitro razvijali.
Glede na arhidiakonate jih je bilo največ zgrajenih v ljubljanskem (I.), sledi pa gorenjski
(II.) in za njim dolenjski (V.).
227
Čeprav je obstajal vtis, da se je v dvajsetih letih (1970–1989) zgradilo zelo veliko
novih cerkva, nam analiza pokaže, da je šlo v glavnem le za reševanje prostorskih stisk v
župnijah, ki so nastale okoli nekdanjih majhnih podružničnih cerkva. Ali pa so se gradile
cerkve tam, kjer so nekoč že stale. Le v malo primerih pa se je gradila cerkev povsem na
novem mestu, kjer je nastalo res novo naselje. Po eni strani to priča o gosti mreži
podružničnih cerkva že v prejšnjih časih, po drugi pa, da so se tudi nove soseske v glavnem
oblikovale ob že obstoječih vaških središčih.
3.4.4 Koncil in njegovo uresničevanje
Prvo omembo napovedi koncila najdemo v maju leta 1959 in tej sledi povabilo k
molitvi za uspeh, predvsem v mesecu maju in v božični devetdnevnici.876 Kasneje je bila
priporočena molitev očenašev v isti namen po vsakih litanijah. K molitvi za koncil so bili
povabljeni leto pred začetkom koncila tudi otroci in bolniki.
Nekaj mesecev po tem, ko je v začetku leta 1960 škof Vovk lahko prvič zapustil
državo in odšel v Rim na prvi obisk ad limina, je bil imenovan v pripravljalno koncilsko
komisijo za disciplino klera, zato je kmalu moral ponovno potovati v Rim.
Dobra priprava na koncil je bila tudi objava poročila o rimski sinodi iz leta 1960, ki
je leto za tem izšlo v knjigi. Prav tako okrožnica Mater et magistra, ki je bila zelo ugodno
sprejeta. Odnos vernikov do koncilskega dogajanja pa je gotovo zaznamovala objava
osebnega doživljanja priprav na koncil, kakor ga je opisal nadškof Vovk. Še pred začetkom
koncila je Teološka fakulteta izdala tudi zbornik ob 500 letnici škofije in v njem članek
Jožefa Pogačnika o koncilu.
Sam začetek koncila je bil tudi v Sloveniji praznovan s slovesnim pritrkavanjem
zvonov in mnogimi pobožnostmi. Po prvem zasedanju je nadškof ob novoletnem voščilu
posebej poudaril pomen koncila za današnji čas. Zelo ga je prevzela udeležba na koncilu:
»Tako je mogel vsak udeleženec občutiti veličino katoliške Cerkve.« Njegovo izražanje pa
je bilo tokrat po današnjem čutenju še precej predkoncilsko: »Njegov pomemben znak je
velika dobrohotnost do vseh, ki so v zmoti. Eno čredo in enega pastirja želi. Zato želi
predvsem poglobiti krščansko življenje že obstoječe Kristusove črede.«877
Zelo ugodno je delovala na razmerje oblasti do Cerkve papeževa enciklika Pacem
in terris, ki je nudila obema stranema stične točke za pogovor in skupno prizadevanje.
Z drugega koncilskega zasedanja so poslali posebno poslanico vernikom vsi
jugoslovanski škofje, ob začetku tretjega pa nadškof Pogačnik sam. Ves čas so bile sproti
objavljene tudi vse papeževe poslanice in nagovori. Ves čas se je ponavljalo vabilo k obilni
molitvi, ki naj se opravlja posebno po družinah in v cerkvi po maši.
Ob sklepu koncila je naslovil na svoje vernike nadškof Pogačnik zelo obširno
pastirsko pismo iz Rima, posebno pismo pa tudi duhovnikom.878
V letu 1966 so mesec za mesecem izhajali posamezni koncilski dokumenti v
drobnih snopičih. Vezani v eni knjigi so izšli Koncilski odloki leta 1972. V letu 1968 je
bila na TF posebna koncilska razstava z namenom ponazoriti v sliki in barvi glavne misli
iz dogmatične in pastoralne konstitucije o Cerkvi. O koncilu in njegovih sklepih je veliko
pisal verski tisk in ljudem razlagal pomen vsega tega dogajanja.879 Nekateri duhovniki so
takoj pohiteli s predelavo prezbiterijev po cerkvah in postavljanjem oltarjev k ljudstvu, pri
876
878
879
»Koncil je dal Cerkvi novega zagona, govorili smo tedaj o verski pomladi. Tudi Družina se je tedaj razmahnila in
skušala ujeti koncilski utrip.« (I. Merlak, Posebej težavni leti 1974 in 1975.)
877
228
tem pa povzročili tudi umetnostno škodo cerkvam.880 Tudi drugi pokoncilski vplivi so
začeli prodirati z Zahoda. Nekateri so povzročali glavobol nadškofu, ki je ugotavljal: »So
znamenja, da je po letošnji škofovski sinodi (o službenem duhovništvu) nastopilo
pomirjenje in se je dokaj zjasnilo. Cerkev je zajel val očiščevanja, ki bo Cerkvi tuje prvine
odplaknil. Plima opijanljive pokoncilske razrahljanosti se je že precej unesla, nastopa
streznjenost.«881
Kot sad koncilskega poudarjanja duhovniškega bratstva in dolžnosti škofa, da je v
tesnem stiku z duhovniki, je bila leta 1968 uvedena nova rubrika v škofijskih Okrožnicah,
ki je nosila zgovoren naslov: »Dialog s sobrati«. V njej je nadškof vsak mesec pisal
duhovnikom o določeni temi. V resnici ni šlo za pravi dialog, saj je bila komunikacija zgolj
enosmerna. Zato se je kasneje rubrika preimenovala v »Pismo sobratom«. Istega leta so
slovenski škofje tudi sklenili, da se odslej opusti nagovor »Prevzvišeni«, kadar se kdo
obrača na škofa, ker to ni v skladu z duhom koncila.882
Leta 1968 je papež potrdil sklep jugoslovanske škofovske konference, da se
ustanovi Slovenska cerkvena pokrajina z metropolitanskim sedežem v Ljubljani in
sufragansko škofijo v Mariboru, kar je imelo potem zelo daljnosežne posledice v
cerkvenem in državotvornem smislu.
Da razmere v nadškofiji niso bile lahke, pove tudi nadškofova ugotovitev:
»Duhovnikov nas je polovica predvojnega števila. Število župnij je naraslo na 289. Okoli
40 župnij je v soupravi. Prebivalcev ima ljubljanska nadškofija po natančnem novejšem
štetju blizu 700.000, od katerih so večina katoličani.«883
Naročilo koncila (Š 36), dogajanja v Cerkvi po zahodnoevropskih deželah in nove
razmere, v katerih se je nahajala ljubljanska in mariborska škofija ter administratura
Slovenskega Primorja, so leta 1968 prisilile nadškofa v odločitev, da je slovenskim škofom
predložil misel, naj bi vse tri slovenske škofije skupno pripravile in izvedle sinodo.884 Zato
je zapisal: »Oznanjam vam, kar sem zadnjič mimogrede nakazal: nameravamo začeti s
pripravami na sinodo, upam v metropolitanskem merilu, Koper se bo svobodno pridružil.
Sinoda ima namen dati smernice za delovanje Cerkve v sedanjem času, z drugo besedo
izvesti reformatio ali conversio in capite et in membris, obnovo klera in vsega božjega
ljudstva. Predmet sinode naj bi bil »notranji dialog« v Cerkvi sami, konkretno dve naši
službi: evangelizacija in posvečevanje božjega ljudstva; k prvi sodi pridiganje in
katehizacija, k drugi daritev in zakramenti. Za predsinodalno delo bo najprej ustanovljeno
tajništvo sinode. Tega hočemo posvetiti enemu izmed kanonikov. Potem bo treba
ustanoviti več, morda do sedem komisij, ki bodo obravnavale teme. Predsedniki komisij
naj bi bili iz vseh slovenskih škofij, prav tako člani.«885
Čez dva meseca je duhovnikom razlog za sklic tudi utemeljil: »O potrebnosti in
koristi sinode ste menda vsi prepričani. Skoraj vsa srednja Evropa jih ima ali jih
napoveduje. Pri nas je prav tako in še bolj potrebna. Odkrito povem, da se mi pojavljajo
vsak dan nova vprašanja, ki naj jih sinoda v okviru začrtanega programa reši. Prosim vas, s
prve prihodnje konference sporočite, ali se strinjate s programom. Morda predlagate še
kaj.«886
Pred koncem leta je čutiti še popolno nadškofovo odločenost, da projekt izpelje: »V
ljubljanski nadškofiji nas je le 283 aktivnih škofijskih duhovnikov. V pastoraciji iz
različnih vzrokov ne deluje 30 ali 10 % duhovnikov. Število župnij se je dvignilo na 290.
880
882
883
884
Prim. A. Šuštar, Prenova v Cerkvi, 129.
885
886
881
229
Potrebe po duhovnikih rastejo, doma v industrijskih krajih, zunaj med sezonskimi delavci
in izseljenci. Ljubljanska nadškofija ima zdaj 122 bogoslovcev, mariborska 129 in koprska
administratura 49.«
»Vse dekanijske konference naše nadškofije so se izrazile za sinodo in odobrile tudi
nasvetovani program, vsaj za prvo stopnjo. Začeti moramo drugo stopnjo: čas študija in
organiziranja. Temeljno organizacijo bomo, upam, mogli izvesti v prihodnjih mesecih.
Pomnite, da morate sinodalne sklepe predložiti vi, duhovniki, in z vami verni laiki.«887
Še to leto se je z jesenjo začelo skupaj zbirati po pet duhovnikov iz vsake škofije.
Narejena je bila analiza škofijske sinode v Ljubljani iz leta 1940, ki je pokazala, da je že ta
sinoda dala mnoge smernice in nakazala pota, ki jih je kasneje potrdil 2. vatikanski koncil.
Zadnja številka revije Cerkev v sedanjem svetu v tem letu je bila posvečena sinodi in je
prinesla razmišljanja mnogih uglednih imen v Cerkvi o tem vprašanju.888
V januarju 1970 so bili imenovani v vseh treh škofijah promotorji sinode. Imeli so
dve seji. Vendar delo dalje ni steklo. Nikjer ni jasno naveden vzrok, zakaj je delo
zastalo.889
Potem nastane o sinodi popoln molk, niti besedice ni v okrožnicah več o njej, niti
navedeni kakršnikoli razlogi za umik te zamisli, kar je vsekakor nenavadno. Razlogi bi
lahko bili raznovrstni: pritisk oblasti, neodzivanje duhovnikov, razprave ob okrožnici
Humanae vitae, odmevnost holandskega pastoralnega koncila, neenotnost med nosilci
pastoralnih struktur v vseh treh škofijah ...
Zanimivo je, da je bilo v tem času objavljeno pismo papeža Pavla VI. kardinalu
Villotu v obrambo celibata, ki so ga na t. i. holandskem koncilu postavili pod vprašaj.890
Temu je sledila izjava jugoslovanskih škofov o celibatu, v rubriki Pismo sobratom v
Okrožnicah pa ta tematika popolnoma zamenja govor o sinodi, o kateri je bilo pred tem
veliko napisanega z jasno izraženo gotovostjo, da se bo uresničila. Namesto o sinodi se
vsak mesec vrstijo misli o avtoriteti, poslušnosti škofu in papežu, o pokorščini, o
duhovniški obleki ... Ko je pozneje Alojzij Šuštar po svoji vrnitvi iz Švice proučeval
dotedanje napore za sinodo in njihov potek objavil v svoji knjigi Prenova v Cerkvi, ni
navedel nobenih razlogov za umik misli o sinodi, ampak samo ugotovil: »Kaj hitro pa je
bilo to pripravljalno delo ustavljeno. Zamisel sinode je splahnela, ostala pa je misel na
potrebo prenove, toda v drugačni obliki.«891 Tako seveda sinode ni bilo.
Da so bili razlogi za tiho odpoved sinodi verjetno zgolj cerkvenega značaja in ne
družbenega, nakazuje razprava iz tistega časa o mestu kristjana v tedanji družbi:
»Pozitivno ocenjevanje pokoncilskih sprememb, o katerih so marksisti prepričani, da so
plod sodobnega družbenega razvoja človeštva (kar vsaj deloma ustreza resnici), omogočajo
Cerkvi v Sloveniji dokaj nemoteno pokoncilsko prenovo, ki bo morala dobiti svoj odraz v
sinodi slovenske Cerkve. Pri tem se moramo spomniti na dejstvo, da Cerkve v drugih
socialističnih državah, ki so pod vplivom ruskega socializma, takih možnosti nimajo.«892
887
Uredništvo je izbralo 70 »tipičnih« ljudi, od profesorjev teologije do študentov, in jim poslalo nekaj vprašanj o
potrebnosti, načinu priprav in delovanja ter zastopanosti na sinodi. Odgovorilo je 61 % vprašanih. Odgovori so zelo
spodbudni, nekateri kar vzneseni. Je pa objavljen tudi protest duhovnikov dveh dekanij, ki so v tem izbiranju sodelujočih
v anketi že čutili svojo odrinjenost in proti temu protestirali. Ista številka prinaša poleg odgovorov na anketo tudi obsežno
predstavitev sinod v Rimu (1960), holandskega pastoralnega koncila, sinode iz Ruena (1968), Dunaja (1969) in nekaterih
drugih. (Prim. CSS 3 (1969/11–12.)
889
Morda lahko najdemo odgovor v besedah Rafka Lešnika, ki v nekem poročilu o tem dogajanju kasneje (5. 10. 1979)
zapiše: »Kaj hitro pa je bilo to pripravljalno delo ustavljeno. (...) Nekateri člani MPS so že spočetka menili, da je samo
MPS pristojen za vprašanje prenove v Cerkvi na Slovenskem.«
890
891
A. Šuštar, Prenova v Cerkvi, 131.
892
F. Perko, Slovenski kristjan v samoupravni družbi, 182.
888
230
Premajhno odzivnost duhovnikov lahko ponazori naslednji primer: Ker so
duhovniki na ordinariat naslavljali prošnje za stvari, za katere je bilo že prej v okrožnicah
objavljeno, da so zanje sami pooblaščeni, nadškof Pogačnik z zagrenjenostjo ugotavlja, da
nekateri okrožnice premalo berejo, zato pravi: »Priletne dobre ženice v časopisu pogledajo
le, kdo je umrl, potem ga odložijo. Takim bi bil podoben tisti, ki bi v okrožnici prebral le,
kdo je premeščen.«893
Zdi se, da je po navdušenju za sinodo in začetni nadškofovi volji biti duhovnikom
blizu in v neposrednem stiku, kakor je škofom naročal koncil, nastalo obdobje manj
sproščenih in prisrčnih odnosov. Nadškof Pogačnik se je počutil nekako osamljenega, ker
duhovniki sami niso iskali stikov z njim, ampak jih je moral k temu priganjati. Najprej
kaplane: »Vse kaplane prosim, da se od septembra dalje kdaj osebno oglase.«894 Čez nekaj
let pa se obrača na vse duhovnike in jih opozarja na ZLŠ, ki določa, da se mora vsaj vsako
drugo leto vsak aktivni duhovnik predstaviti škofu in mu poročati. Zato jih vabi na kratek
prijateljski pogovor.895 Kaže, da je ta razdalja, ki je nastala med škofom in duhovniki tudi
vzrok in hkrati povod nekakšnega pastoralnega zatišja in splošne pasivnosti, ki je verjetno
povezana tudi z nadškofovim staranjem.
Potem, ko je leta 1970 zamisel o slovenski sinodi povsem utihnila, se je čez eno
leto pojavila v drugi obliki, in sicer kot misel o pokoncilski prenovi. Glede na to, da je
potem prevzel pobudo za izpeljavo prenove MPS, bi mogli sklepati, da je prišlo do
navzkrižij glede sinodalnega koncepta in vsebine ali pa da prvotna ekipa ni bila sposobna
projekta izpeljati do konca. Zdi se, da je prevladalo prepričanje, da je varneje in manj
zahtevno naprej izvajati prenovo, ki ne bo toliko temeljila na tekstih in zasedanjih, ampak
predvsem na spreminjanju pastoralne prakse. Nadaljnji potek je pokazal, da tudi ta zamisel
ni bila izpeljana do konca.
Ob nadškofovi najavi tega projekta je omenjeno, da gre za nadaljevanje procesa, ki
se je začel že pred leti. Po sedmih letih Pogačnik prvič omenja sinodo: »Pred nekaj leti
smo verni javnosti sporočili, da bi želeli uresničiti ideal: skupno sinodo vseh slovenskih
škofij. Pa smo ugotovili, da je ta ideal v sedanjih razmerah v kratkem času zdaj še
nedosegljiv. Zato smo se odločili, da bomo najprej pripravili pokoncilsko prenovo – v
obliki pastoralnih inštrukcij, sestavljenih na osnovi koncilskih odlokov za današnji čas.«
Nalogo so škofje januarja 1971 poverili MPS, ki je pet let pripravljal prve
dokumente o zakramentih. Julija tega leta je bila prva seja 12 sodelavcev, na kateri so se
zedinili, da pripravijo antropološki, oznanjevalni, zakramentalni in vodstveni tekst. Škofje
so ta koncept leta 1972 potrdili. Pri delu je sodelovalo 17 oseb iz vseh treh škofij,
sodelovala sta tudi oba pomožna škofa. Škofijske okrožnice so predstavile zamisel o
dokumentih Prenove, ki jih bodo dobili duhovniki, redovniki, člani škofijskih svetov, ŽPS
in drugi. »Prenova mora postati gibanje, ki naj se zdaj z izdajo tekstov začne. /.../ Pred
določitvijo končnega besedila naj sodeluje vsa baza vernikov, da bo končni rezultat dobro
nadomestil sinodo.«896 Vsaka dekanija bo zbrala pripombe in predloge in jih poslala MPS.
Ta jih bo uredil in predložil škofom. Vse skupaj bo trajalo več let.
Pa kaže, da ni šlo vse po načrtih, kajti od zgodnje pomladi do oktobra kar štiri
dekanije še niso imele nikakršnega posvetovanja o prenovi, čeprav bi morale zelo
intenzivno proučiti predložene tekste v vseh zvezkih.897 Dekani in animatorji so bili zato
sklicani v Ljubljano na delovni dan o tem vprašanju, potem pa je tudi ta pobuda za nekaj
časa kar zamrla. Treba je bilo čakati na izid posameznih obrednikov v slovenskem jeziku,
893
895
896
897
894
231
ki so izhajali v letih 1970–1976.898 Vmes je prišla še škofovska sinoda o duhovništvu
(1971), pripravljal se je dokument o krščanskem zakonu, idr.
Ob čakanju na izid obrednikov se je vodstvo Cerkve posvetilo predvsem vprašanju
ustanavljanja ŽPS in uveljavljanja pastoralnih tečajev, ki so skozi vsa sedemdeseta leta
obravnavali teme prenove. V ljubljanski nadškofiji je skušala pospešiti prenovitveno
dogajanje v pastorali tudi posebna Pastoralna priloga škofijskih okrožnic, ki je začela
izhajati leta 1973.899
Od predvidenih tekstov so izšla najprej besedila o posameznih zakramentih v petih
drobnih knjižicah z dodanimi pastoralnimi smernicami. Leta 1976 je prišlo do nekakšne
blokade in razpravljanje je precej potihnilo ter ponovno vzniknilo šele, ko je bila naslednje
leto ustanovljena medškofijska komisija za izvajanje prenove v vseh treh škofijah.900
Ponovno je prenova oživela koncem sedemdesetih let z izdajo 6. zvezka Prenove z
naslovom Človek in kristjan v slovenski družbi in Cerkvi. Zanj se je uveljavilo tudi ime
»antropološki tekst.« Čeprav po vsebini izredno pogumen in dober tekst za tisti čas,
vendarle ni povzročil večjega odmeva v Cerkvi. Morda je temu botrovala tudi zamenjava
na škofijskem sedežu v letu 1980. Morda ni bil izbran pravi postopek za izpeljavo razprave
in je bil premalo dodelan načrt, kako naj bi se prenova izvajala v praksi po župnijah.
Še leta 1979 je bil v delu precej obširen vodstveni tekst, ki pa ni doživel dodelave
in ni nikoli izšel, prav tako kot tudi ne oznanjevalni tekst, čeprav je nadškof Šuštar konec
leta 1980 postavil pogoj, da morata oba teksta iziti do konca leta 1981, sicer je treba delo
za prenovo ustaviti na tej stopnji. To se je tudi zgodilo.901
Prihod Alojzija Šuštarja je za pokoncilsko prenovo pastoralnega delovanja v
nadškofiji pomenil osvežitev. Svoj načrt prenove po zgledu škofijskih sinod drugod po
Evropi je nakazal v že omenjeni knjigi, ki jo je pripravil tik pred svojim imenovanjem za
nadškofa. Knjiga pa v Cerkvi ni našla prav velikega odmeva. Tako se je uresničila bojazen,
ki jo je zapisal v uvodni besedi: »Kdo bo pa to bral? Kdo se pa za to zanima? Taka je bila
moja prva misel ...« Kljub vsemu je na podlagi svojih bogatih izkušenj iz Švice naslonil
svoje delo na obstoječe škofijske strukture, kot so arhidiakoni, duhovniški svet, nekoliko
manj na pastoralni svet in dekane. Večkrat je poskusil s preurejanjem službe arhidiakonov
ter pospešiti in poživiti njihovo aktivno vlogo, a se zdi, da je pozneje v tem nekako
popustil.902
Želel je poživiti delo po župnijah z boljšimi dekanovimi in arhidiakonovimi
vizitacijami, a je več ali manj ostalo zgolj pri dobro zamišljenih navodilih zanje. Kmalu je
poskusil tudi izboljšati pastoralno delo v glavnem mestu, zato je bila Ljubljana leta 1981
razdeljena v tri pastoralne sektorje, leta 1989 pa ponovno preurejena v štiri dekanije. Na
ravni nadškofije je bilo ustanovljenih veliko novih komisij, svetov in odborov, a so
nekateri dokaj hitro zamrli, ker ni bilo vzpostavljenega pravega osnovnega organizma, ki
898
Le obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo, ki je v Rimu izšel leta 1972, je bil preveden šele leta 1978.
Tega leta je bila ena številka revije Cerkev v sedanjem svetu (9–10/1973) posvečena vprašanju prenove.
900
Pogovor s škofi dne 29. 1. 1976 je pokazal, da med njimi ni bilo enotnega stališča o mestu in vlogi MPS v nadaljnjem
delu za prenovo.
901
Ko leta 1979 Rafko Lešnik analizira vzroke za neuspešno izpeljavo prenove, ugotavlja, da je dotedanje delo za
prenovo postavilo nekatera vprašanja: 1. Pogrešajo se raziskave in ankete. 2. Cilji so bili zastavljeni nejasno. 3. Premalo
sodelavcev. 4. Nujno bi bilo sodelovanje laikov že pri pripravi besedil za razpravo. 5. Nujno bi bilo sodelovanje širše
baze duhovnikov. 6. Predhodno bi moral biti zasnovan pastoralni načrt. 7. Vplivale so nagle spremembe v družbi. (Prim.
R. Lešnik, razprava z dne 5. 10. 1979 v škofijskem arhivu, fasc. Prenova.)
902
»Moja želja je bila, da bi arhidiakoni prevzeli v svojih arhidiakonatih čim več nalog, bili za čim več nalog pristojni, da
bi bili namestniki škofa. Včasih smo razpravljali o tem, ali bi bilo pametno imenovati arhidiakone za pomožne škofe. Do
tega ni prišlo. Prosil sem arhidiakone, naj se udeležujejo pastoralnih konferenc. Imeli smo redne seje arhidiakonov, kjer
so arhidiakoni poročali o svojem delu in smo izmenjavali svoje izkušnje. Kako je bilo prej, mi ni znano, zato težko
primerjam s prejšnjimi razmerami. Niso bili vsi arhidiakoni enako navdušeni za svoje delo. Nekatere je bilo treba
zamenjati, nekateri pa so vztrajali in radi izvrševali svoje delo. Nekaterim arhidiakonom pa sem zelo, zelo hvaležen.« (A.
Šuštar, PSLpA.)
899
232
bi vse to poganjal in nadziral. Ne glede na to, ali ni našel pravega odmeva na svoje ideje in
zamisli, ali pa ni imel srečne roke pri postavljanju ustreznih odgovornih ljudi v nadškofiji,
ki bi te ideje in zamisli izvedli, moremo reči, da mu je uspelo izpeljati prenovo le v precej
omejenem obsegu.903
V smislu dela za cerkveno prenovo je bila pomembna pridobitev začetek izdajanja
skupnih Sporočil slovenskih škofij, ki so leta 1982 nadomestila nekdanje okrožnice
posameznih škofij. Leto pozneje je pomenila odločen korak k poenotenju slovenskega
pastoralnega prostora tudi ustanovitev (20. junija 1983) Slovenske pokrajinske škofovske
konference, ki je zaradi povezanosti z drugimi narodi v okviru Jugoslavije ostajala še v
sklopu celotne jugoslovanske škofovske konference. Kot popolnoma samostojna škofovska
konferenca je mogla zaživeti šele v samostojni Sloveniji.
Nedvomno pomeni najresnejši poskus uresničiti pokoncilsko prenovo v ljubljanski
nadškofiji napoved POZLN v septembru 1987, ki naj bi bil nadaljevanje Prenove Cerkve
na Slovenskem. Začeli naj bi po posameznih škofijah in potem uresničili tudi vseslovensko
sinodo, ki naj bi privedla do območnega prava po določilih novega ZCP iz leta 1983.
Napovedani sta bili dve zborovanji v letu 1988. Cilj je bil vzbuditi zanimanje za delno
Cerkev, sprejeti poročilo in obračun o tedanjem stanju oznanjevanja in krščanskega
življenja, nakazati naloge za prihodnost, dati pobude za določene načrte in sprejeti ustrezne
sklepe ter pripraviti predloge za obdelavo v različnih skupinah.904 V septembru je bil
ustanovljen 9-članski pripravljalni odbor in izšla sta oba osnovna teksta za poznejšo
razpravo z naslovoma Oznanjevanje in Krščansko življenje.
Prvo zasedanje POZLN je bilo 23. aprila 1988, navzočih pa 217 članov, od teh
okrog 100 laikov. Tam zbrani pisni prispevki in vsi tisti, ki so nastali po župnijah in
dekanijah, so služili za izdelavo besedila, ki ga je obdelovalo drugo zasedanje 22. oktobra
istega leta.905
Na drugem zasedanju POZLN so bili na koncu z glasovanjem sprejeti sklepi, ki jih
je nadškof po dokončni redakciji z odlokom potrdil in razglasil za obvezni program na
področju oznanjevanja in krščanskega življenja.906 Sklepi so bili zbrani v 12 točkah, vsaka
pa je imela na koncu izdelanih 4–8 smernic, ki so bolj podrobno opredeljevale določene
zaključke. Toda smernice so večinoma presplošne in običajno ne navajajo, kdo bo zapisano
izvajal ali izvajanje preverjal.
Brez dvoma je na izvajanje in uresničevanje sklepov POZLN v letu 1988 zaviralno
močno vplivalo zelo burno družbeno dogajanje, saj je bila kmalu po prvem zasedanju
dobro poznana politična aretacija »četverice JBTZ« in dogajanje na Roški cesti, v času
drugega zasedanja pa so se že odvijali mitingi na jugu takratne jugoslovanske države.907
Sledili so za Slovenijo pomembni dogodki, kot je bil plebiscit v letu 1989, prve
demokratične volitve leta 1990, razglasitev samostojnosti in junijsko-julijska vojna ter
sprejem nove ustave v letu 1991.908
903
Sam je že pred nastopom škofovske službe ugotovil: »Nobena skrivnost ni, da prenova na Slovenskem ne vzbuja
posebnega navdušenja, vsaj uradna prenova ne, kakor so jo napovedali škofje.« (A. Šuštar, Prenova v Cerkvi, 5.)
904
Prim. SSŠ 9/1987.
905
Na drugem zasedanju je bilo navzočih nekaj manj članov kot na prvem. Z nastopi ali pisnimi prispevki je sodelovalo
nekaj več od polovice članov, razmerje sodelujočih duhovnikov in laikov je približno enako. Največ jih je sodelovalo s
pisnimi prispevki (38 %), dobra tretjina pisno in ustno, četrtina samo z nastopom. Na drugem zasedanju je nastopilo
dvakrat več članov kot na prvem. (Prim. Zbornik Pastoralnega občnega zbora Ljubljanske nadškofije 1988, 49–50.)
906
Prim. prav tam, 13.
907
O preračunanem prilagajanju komunistične partije novim razmeram pričajo predlogi, da bi v Zvezo komunistov
sprejemali tudi vernike. Anton Stres se je odzval na to s komentarjem, da to pomeni »nov veter v partiji«. Preroško
napove: »Nekega dne bo to, kar je danes mogoče še lahka sapica, postalo neustavljiv vihar.« A teh sprememb Cerkev v
letu 1988 še ne predvideva kaj kmalu: »Veter se sicer lahko tudi obrne, obetavne poganjke lahko hitro pobere kakšna
ohladitev, saj se je to že nekajkrat zgodilo.« (Prim. A. Stres, Verniki v ZK?)
908
Prim. Zbornik tretjega zasedanja Pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije 1991, 9.
233
Zanimivo je, da je daljše poročilo o drugem zasedanju bilo objavljeno v SSŠ šele
februarja naslednje leto, pa tudi to je občutno krajše od tistega po prvem zasedanju. Na seji
dekanov je bilo potem sprejetih veliko sklepov, kako vse se bo delo nadaljevalo, vendar
brez konkretnih zadolžitev. Pripravljalni odbor se je preimenoval v Odbor za izvajanje
sklepov, a mu je očitno zmanjkalo sape. Izšel je še zbornik o obeh zasedanjih konec julija
1989, sicer pa je vse zelo hitro utonilo v pozabo.909
Po eni strani se je v tem ponovno pokazalo pomanjkanje ustrezne strukture
škofijskih organizmov in nejasnost pristojnosti, po drugi strani pa so se v tem času začeli
naglo odvijati politični dogodki, ki so pritegnili vso pozornost. Šlo je za tako silovite
družbene spremembe, kot jih v zgodovini na Slovenskem še ni bilo. Cerkev se je podobno
kot ob nastopu komunistične dobe po koncu druge svetovne vojne tudi ob nastopu
demokracije znašla na sceni dokaj nepripravljena in brez jasne vizije, kako v dobro naroda
in Cerkve izkoristiti novo nastalo situacijo.
Na podlagi izkušenj s prvih dveh zasedanj POZLN je nadškof Šuštar v letu 1990 ob
koncu prvega desetletja svojega vodenja škofije predstavil svoj načrt delovanja za
naslednjih pet let. V njem je navedel kar 15 točk programa, ki obsega skoraj vsa pastoralna
področja. Sam se je zavedal, da je načrt preobširen, zato je zapisal: »Morda se bo komu
zdelo, da gre pravzaprav za vse in da je popolnoma nemogoče uresničiti tak načrt.« Malo
dalje pa pravi: »Zavedam se, da bo mogoče v letih, ki mi jih bo Bog še dal, uresničiti le
malo zgoraj naštetih nalog.«910 Po upokojitvi pa je sam dejansko uresničenje takratnega
načrta takole ocenil: »Nekatere stvari so se posrečile, druge ne. Ni se posrečilo, da bi prišli
do Baragove beatifikacije. Za to sem se večkrat posebno zavzel, že ko sem postal škof.
Potem, dober je bil zbor svetovalcev, ki smo ga ustanovili na poseben način. Posebno sem
bil vesel, da smo prišli do Karitas, jo ustanovili v težkih razmerah, kljub temu da je bilo
toliko nasprotovanja. Ena najlepših stvari pa je Zavod sv. Stanislava, ko je bilo mogoče
tukaj obnoviti škofijsko gimnazijo. Bili so zelo dobri sodelavci, ki sem jih imel na
ordinariatu, kanonik Lešnik, ekonom Martin Špringer, kancler Vrhunc, pa tudi vsi tajniki
so bili zelo dobri. Prizadeval sem si tudi za Družino. Težak je bil najprej finančni položaj
pri Družini, potem smo skušali reševati nekatere stvari. Medtem se je, hvala Bogu,
marsikaj spremenilo.«911
Iz načrta je razvidno, da je šlo bolj za spisek želja kot za dejanski načrt, ki bi
vseboval tudi konkretnejše korake, kako bo kaj uresničeno. Dejansko v naslednjih sedmih
letih težko izluščimo tiste podatke, ki bi dokazovali, koliko je bilo od navedenega tudi
dejansko uresničeno. No, še v istem letu ustanovljeni Arhiv za dokumentacijo o dogodkih
v drugi svetovni vojni in povojnih letih pri Nadškofijskem arhivu že lahko štejemo za eno
takih potez. Še bolj pa seveda sklic tretjega zasedanja POZLN za 13. april 1991. To
zasedanje dejansko ni bilo ta dan, ampak 11. maja 1991. Družbeno dogajanje v tem času,
ki je bilo zelo napeto in je dober mesec po tem zasedanju doseglo višek v razglasitvi
državne samostojnosti, kar je vodilo v vojno z jugoslovansko armado, je močno
zaznamovalo priprave in neposredne učinke tega zasedanja. Zlasti je trimesečni politični
moratorij na izvajanje državne neodvisnosti, ki je bil sklenjen na Brionih po junijski vojni
tega leta, zelo zavrl vse družbene in tudi cerkvene dejavnosti.
909
Da bi preverili, koliko živijo sklepi POZLN deset let po prvem zasedanju v zavesti vernikov, smo leta 1998 za potrebe
te raziskave izvedli anketo na manjšem reprezentativnem vzorcu duhovnikov in laikov, udeležencev in neudeležencev
zbora. Odgovori kažejo, da uresničitev sklepov sicer bolje ocenjujejo duhovniki kot laiki in udeleženci zbora bolje kot
neudeleženci. Vendar je uresničitev sklepov zborovanj v letu 1988 dobila od možnih desetih točk samo 3,9 kot oceno
uresničenosti sklepov, uresničitev sklepov zborovanja iz leta 1991 pa 4,7 točke, torej obe manj kot polovico možnih točk.
Za leto 1988 sta najslabše ocenjeni področji oznanjevanja in duhovnih gibanj, najboljše pa zakramentalno življenje in
diakonija. Glede izvedbe sklepov iz leta 1991 sta najslabše ocenjeni mesto laikov v javnem delovanju ter versko in
moralno poslanstvo vernikov, najbolje pa zasebno šolstvo in katoliške organizacije.
910
Prim. SSŠ 4/1990.
911
A. Šuštar, PSLpA.
234
Tretje zasedanje POZLN je imelo naslov: »Biti na svetu, pa ne od sveta«, s
podnaslovom: »Cerkev v naši javnosti danes«. Izhodiščnemu tekstu je bilo dodanih »deset
točk kot nekak osnutek smernic in sklepov«, ki naj bi nastali kot sad zasedanja za
pastoralno delo v bližnji prihodnosti. Na osnovi pisnih prispevkov in razprav na samem
zasedanju je bilo sprejetih 46 sklepov, zbranih v 10 točkah.912 Na tem zasedanju je
sodelovalo manj članov kot na predhodnih dveh.913 Če je bilo prvo in drugo zasedanje
posvečeno predvsem notranje cerkvenim temam, pa je bilo tretje posvečeno predvsem
odnosu Cerkve do družbe. Čeprav je mogoče pri oblikovanju sklepov zaznati določen
napredek v smeri večje jasnosti in določnosti, pa še vedno bolehajo za preveliko
splošnostjo. Sam nadškof je sicer večkrat poudarjal pomen teh sklepov in priporočal
njihovo nadaljnje proučevanje in iskanje poti za izvajanje, a prave refleksije o njih ni
zaslediti nikjer. Verjetno bi se ta pomanjkljivost kmalu pokazala, če bi POZLN »v resnici
počasi prerasel v stalno ustanovo«, ki bi vsake toliko let preverjala izpolnjevanje sprejetih
sklepov.914 Vendar do novih zasedanj v poznejših letih ni prišlo. Marca 1992 je sicer izšel
Zbornik 3. zasedanja, vendar je o tem v SSŠ le kratka notica, ni pa tam nobenega poročila
o poteku in sklepih zasedanja. To kaže na dejstvo, da je občni zbor spričo drugih
zgodovinskih izzivov in zaradi notranje pasivnosti v sami Cerkvi prehitro utonil v pozabo
in za seboj ni pustil vidnejših sledi.
V odnosu do domače medvojne in povojne zgodovine je mogoče zaznati tudi po
spremembi režima plahost in nesproščenost Cerkve. Ta je izvirala iz dejstva, da sta
nadškofa Pogačnik in Šuštar že pred spremembo večkrat javno izrazila željo po spravi in
priznala, da je šlo tudi s cerkvene strani za določene nepravilnosti, ki jih Cerkev obžaluje.
Z druge strani, se pravi s strani nekdanjih komunistov, pa ni bilo nikoli slišati niti
najmanjšega priznanja krivde in pripravljenosti na spravo. Tako je tudi Cerkev počasi
izgubljala voljo po izražanju pripravljenosti za spravo. Ta zadrega je bila očitna tudi, ko je
šlo za prvo javno spravno dejanje v Kočevskem Rogu leta 1990, kjer je bila maša za pobite
domobrance. Prav tako tudi naslednja leta. Konkretnejši odgovor na ta vprašanja je bila
Šuštarjeva ustanovitev Komisije za raziskavo procesov proti škofom Rožmanu, Leniču,
Vovku in Pogačniku leta 1992. Svoje rezultate je začela dajati šele štiri leta pozneje s
knjigo Rožmanov proces in leto za tem z izdajo komentiranega življenjepisa Stanislava
Leniča, ki ga je ta moral po ukazu UDBE pisati sam o sebi v zaporu.
Bolj sproščeno in pogumno se je Cerkev angažirala pri osamosvajanju Slovenije iz
jugoslovanskega okvira. V izjavi SSŠ ob razglasitvi samostojne Slovenije leta 1991 so
škofje zapisali tudi: »Ko naš narod stopa na samostojno pot, ostaja katoliška Cerkev na
Slovenskem z njim povezana in solidarna.«915 Ko pa je jugoslovanska vojska že začela
agresijo na Slovenijo, so 30. 6. 1991 zapisali v pozivu vsem škofovskim konferencam v
Evropi: »Prosimo vas, ne mislite, da v osrčju Evrope ni možna zelo huda represija.«
Daljnovidnost te ugotovitve je pozneje potrdila večletna kruta vojna na Balkanu. Zaradi
jasnega uvida v realna razmerja moči in v nenačelno ravnanje državnikov Zahodne Evrope
so škofje jasno pozvali vse resnične demokrate: »Najbolj učinkovito sredstvo z obrambo
demokracije, človekovih pravic in civilnega prebivalstva v tej majhni deželi Evrope, ki se
imenuje Slovenija, bi bilo takojšnje priznanje suverene države Slovenije.«916
912
Prim. Zbornik tretjega zasedanja Pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije 1991, 15–24.
Navzočih je bilo 190 udeležencev, kar pomeni le 85 % vseh članov zbora. Manjkali so predvsem laiki (navzočih le 78
% vseh vabljenih). Vendar so bili ti bolj zgovorni (nastopilo 61 %) kot pa duhovniki (38 %). »To razmerje nakazuje, da
se laiki aktivno vključujejo v delo in razpravljanje, medtem ko jim duhovniki s svojim zadržanjem to omogočajo ali celo
olajšujejo.« (Prim. prav tam, 199–203.)
914
Prim. prav tam, 9.
915
Izjava Slovenske škofovske konference ob razglasitvi samostojne Slovenije, v: SSŠ 8/1991, 94.
916
Poziv slovenskih škofov, v: SSŠ 8/1991, 94.
913
235
Takšno angažiranje škofov dobi poseben pomen ob poznanju proticerkvene
propagande ves čas od konca druge svetovne vojne, ki je hotela prikazati Cerkev kot
narodu sovražen in izdajalski element. S tem je partija hotela v ljudeh izničiti zgodovinsko
povsem upravičen občutek, da je bila slovenska Cerkev v zgodovini vedno tesno povezana
z narodom in z vsemi silami delala z njegov napredek in dobrobit. Od uspešnosti take
preinterpretacije zgodovine je partija pričakovala, da bo vse zasluge za narod lahko
pripisala zgolj sebi oziroma sebi zvestim.
Tako je bilo nedvoumno zavzemanje škofov in celotne Cerkve na Slovenskem za
narodno osamosvojitev najbolj prepričljivo zanikanje lažnih interpretacij zgodovine v
komunističnem obdobju in hkrati ponoven dokaz, da vidi Cerkev smisel svojega obstoja v
delu za dobro vseh ljudi in za njihov duhovni in materialni blagor. Tega delovanja Cerkve
ob osamosvajanju leve politične sile v samostojni Sloveniji niso niti poskušale zanikati, so
ga pa do največje možne mere zamolčevale in zmanjševale njegov pomen. Na drugi strani
pa Cerkev ni toliko izrabila tega aduta v svojih rokah, kot bi ga lahko. Iz neke pretirane
skromnosti je mirno dopustila, da ji je sčasoma vedno bolj levo usmerjena oblast to karto
izpulila iz rok in tako z njo ni iztržila za dobro vernikov vsega, kar bi lahko. To še tembolj,
ker je prav Sveti Sedež med prvimi priznal Sloveniji neodvisnost in s tem potrdil ravnanje
slovenske Cerkve v času osamosvajanja kot povsem pravilno.
Izreden pomen tako za Cerkev na Slovenskem kot tudi za narodno zgodovino je
nedvomno pomenila 19. 2. 1993 papeževa potrditev samostojne Slovenske škofovske
konference.
Iz zgoraj navedenega je mogoče razbrati, da je Cerkev vendarle poskušala
odgovarjati na znamenja časa v duhu dokumentov 2. vatikanskega koncila. V
pokoncilskem času je vse do padca komunizma gradila predvsem na duhovni podobi
posameznika in Cerkve kot celote, v demokratičnem obdobju pa je naredila tudi nekaj
konkretnih korakov za aktivnejše poseganje v družbeno življenje. Za tak korak moremo
šteti tudi ustanovitev komisije Pravičnost in mir pri SŠK, ki je velikokrat s svojimi
izjavami posegala v družbeno dogajanje in so praviloma njene izjave tudi v laični javnosti
naletele na velik odmev. S svojim delovanjem je pokazala interes Cerkve za uveljavljanje
krščanskih etičnih načel v celotni družbi in ne samo znotraj Cerkve, kar je nedvomno eno
ključnih spoznanj zadnjega koncila in pokoncilskih prizadevanj. Žal se je preveč posvečala
političnim vprašanjem, manj pa socialnim in splošno družbenim.
3.4.5 Župnije
V prvih treh desetletjih 20. stoletja so bile župnije v ljubljanski škofiji dobro
urejene. K temu je največ pripomogel škof Anton Bonaventura Jeglič s svojim smislom za
organizacijo in urejeno delovanje.917 Tej organizacijski urejenosti je prišla prav dopolnitev
v duhovni dejavnosti, ki jo je v župnijah močno pospeševal Jegličev naslednik škof
Gregorij Rožman. Močan odmev so po župnijah imele priprave in potek evharističnega
kongresa in kongresa Kristusa Kralja, kakor tudi izvedba škofijske sinode tik pred vojno.
Močan poudarek župnijskega dela so bile razne organizacije, društva, bratovščine,
Marijina kongregacija, Katoliška akcija, skratka delovanje katoliških laikov pod skrbnim in
požrtvovalnim vodstvom duhovnikov. Skoraj sleherna župnija je imel tudi svoj kulturni
dom, v katerem se je odvijala glavnina krajevnega družbenega dogajanja. O potrebnosti in
koristnosti raznih organizacij so posebej obširno spregovorile tudi Pastoralne inštrukcije, ki
so nastale kot rezultat škofijske sinode.918
917
918
Prim. Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo, 119.
Prim. prav tam, 120–123.
236
Žal je to razvejano župnijsko dejavnost marsikje druga svetovna vojna popolnoma
zavrla, zlasti na Gorenjskem, drugod pa močno omejila. V t. i. Ljubljanski pokrajini je
osnovno župnijsko življenje tudi med vojno v glavnem normalno potekalo. Tudi na
ozemljih, ki so bila za krajši čas v rokah partizanov, župnijsko življenje ni bilo ovirano.
Drugače je bilo na Gorenjskem, kjer je bila večina duhovnikov izgnanih.
Popolnoma nova situacija pa je nastala takoj ob koncu vojne, ko je, kot smo zgoraj
že obširno prikazali, odšla iz škofije skoraj polovica duhovnikov v tujino in so se kasneje
le redki vrnili. Odšli so predvsem duhovniki iz nekdanje ljubljanske pokrajine, zato je tu
nastala velika vrzel in je bilo mnogo župnij praznih. Generalni vikar, ki je vodil škofijo, je
imel zelo velike težave, da je lahko nameščal nazaj na izpraznjene župnije na Gorenjskem
iz izgnanstva vračajoče se duhovnike. Tudi v nekdanji ljubljanski pokrajini nove oblasti
vsem niso dale dovoljenja, da bi se vrnili, zlasti če so jim lahko očitali kakršnokoli
protipartizansko dejavnost.
Ker so župnije kmalu izgubile kmetijske površine in so bila odvzeta mnoga
cerkvena poslopja, v njih pa so običajno stanovali tudi župnijski uslužbenci, kot npr.
cerkovniki in organisti, so ti vedno bolj opuščali ta poklic. Po drugi strani so se tudi
župnijske dejavnosti tako zmanjšale, da dotedanjega dela niso mogli več opravljati kot svoj
glavni poklic. Imeli so tudi težave z oblastjo in visoke davke.919
Delovanje župnij se je več ali manj zožilo na bogoslužje in verouk, pa še ta je bil z
letom 1952 popolnoma izrinjen iz šol, potem pa nekaj časa povsem prepovedan. Počasi se
je verouk proti šestdesetim letom organiziral najprej po cerkvah, nato v župniščih. Tako za
prvih deset let komunistične dobe ne moremo govoriti niti o kolikor toliko normalnem
župnijskem življenju.
Vse katoliške organizacije so bile strogo prepovedane ves čas od konca vojne
naprej. Zato katoliški laiki sploh niso mogli organizirano delovati. Že zato, ker so
obiskovali cerkev ali prejemali zakramente, so nemalokrat imeli velike težave. Celotna
pastorala se je zožila zgolj na dogajanje znotraj cerkvenih zidov, zunaj njih pa je vera
živela s pomočjo mnogih ljudskih pobožnostih, ki so jih ohranjale verne družine. Čim so
duhovniki začeli delovati v župnijah bolj aktivno, jih je lahko doletelo hudo preganjanje.
Veliko o stanju po župnijah v obdobju med 1945 in 1953 in tudi pozneje pove dejstvo, da
je bilo v tem času podrtih zelo veliko poljskih križev in kapelic, nad katerimi so se
»neznanci«, ki so bili domačinom navadno znani, včasih prav sramotilno znašali.920 Poleg
teh so trpele, sicer manj pogosto tudi mnoge cerkve, v katere je bilo vlomljeno ne iz
koristoljubnih namenov, ampak iz samega sovraštva do vere in zaradi zastraševanja
vernikov. Tako so bila v župniji Rova razcefrana bandera, raztrgan mašni plašč in
poškodovano še mnogo druge cerkvene opreme, nekaj pa odnesene. To se je navadno
dogajalo pred prazniki, da je bil učinek večji.921
Toda kljub težavam, ki so jih imeli verniki tudi s praznovanji velikih cerkvenih
praznikov, so prav ti v povezavi z narodnimi običaji pomenili vsakoletno obnovitev
duhovnega življenja tudi za tiste, ki so se med letom nekoliko pritajili.922
V letu 1956 so se kazala tudi znamenja nove rasti, saj je bila tedaj ustanovljena
nova župnija na Rakovniku in izročena salezijancem, posvečena je bila obnovljena cerkev
919
921
Po pravici Okrožnica imenuje to dejanje za »strašno bogoskrunstvo«, ki se je zgodilo v noči pred praznikom sv.
Trojice. Vlomljeno je bilo v cerkev, ki je bila slovesno okrašena za prvo obhajilo. Razcefrani sta bili obe mali banderi, na
velikem banderu odlomljen križ, v zakristiji za mašo pripravljeni mašni plašč raztrgan, podobe za spomin na prvo
obhajilo razmetane po tleh. Odnesen je bil kelih, pa tudi mašna knjiga in misijonski križ, kar ni bila nobena kraje vredna
dragocenost. V prezbiteriju so bile razmetane rože z zemljo vred, med to pa raztresene in pomendrane vse male hostije iz
tabernaklja. Ciborij in monštranca sta bili povsem poškodovani. Hostij ni bilo mogoče pobrati, zato je župnik naslednji
dan prvoobhajance moral peljati v Radomlje k obhajilu. (Prim. Okrožnica 7/1956.)
922
920
237
v Šmarju nad Ljubljano, ki je bila med vojnim bombandiranjem delno porušena, naslednje
leto posvečena cerkev v Preski in tako naprej. Zaradi gradnje Razstavišča je bila
prestavljena na drugo lokacijo Plečnikova cerkev Sv. Cirila in Metoda za Bežigradom.
Mnoge župnije so utrpele veliko škode zaradi vlomov v cerkve, pogorela je iz neznanega
vzroka cerkev sv. Jožefa v Tržiču. V Strugah sta bila posvečena cerkev in oltar ... Tako so
se prepletala znamenja verskega prebujanja z nasprotovanji Cerkvi, ki jih je vodila
neposredno tajna služba ali pa so jih povzročali prenapeteži, ki so imeli močno zaščito pri
oblasti, tako da se jim za razna »junaštva« ni moglo pripetiti nič hudega.
V letu 1961 se je obnova cerkva že tako razmahnila, da se je Zavod za spomeniško
varstvo pritožil, da mnoge župnije obnavljajo brez predhodnega dovoljenja.923 Naslednja
leta so bila čas velikih gradenj, zlasti v mestih, ki so zaradi razvijajoče se industrije in
preseljevanja s podeželja naglo naraščala in je bila tam potreba po novih bogoslužnih
prostorih največja. Rast velikih naselij brez cerkva se je skladala tudi s tedanjo politiko, ki
je upala, da bo na ta način ljudi laže odtrgala od vere. V prostorskih načrtih komunistična
oblast ni predvidela prostorov za cerkve, zato se je ob prošnjah župnij za dovoljenje za
gradnjo nove cerkve vedno izgovarjala, da za kaj takega ni predvidenega prostora, ali da je
že vse pozidano. Ker dovoljenj za gradnjo prepotrebnih novih cerkva v novo nastajajočih
mestnih predelih nikakor ni bilo mogoče dobiti, si je škof pomagal tako, da je ustanavljal v
Ljubljani nove župnije ob nekdanjih vaških cerkvicah, ki so se znašle v objemu novih
stanovanjskih blokov. Začetki so bili za župnike, ki so te župnije prevzemali, navadno zelo
težki, saj je primanjkovalo primernih prostorov za župnikovo stanovanje in druge
župnijske dejavnosti, kot je verouk, sestanki za starše, za pevske vaje in za druge sestanke.
Te cerkvice pa so bile tudi premajhne in neprimerne za nedeljski in praznični obisk maše
velikega števila vernikov. Novo nastale pastoralne probleme je škofije skušala omiliti tudi
z mnogimi spremembami župnijskih meja (56 po številu) v letu 1963.924 Toda to ni rešilo
vseh problemov, zato je bilo potrebno ustanavljati nove župnije tudi v drugih, hitro
rastočih mestih izven Ljubljane. Nastajanje novih župnij pokaže naslednja tabela:
Po vojni ustanovljene nove župnije :
št.
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
10.
11.
12.
13.
14.
15.
16.
923
924
leto
ustanovitve
1956
1960
1961
1961
1962
1964
1964
1965
1965
1966
1967
1967
1969
1970
1970
1971
župnija
Ljubljana – Rakovnik
Ljubljana – Kodeljevo
Ljubljana – Dravlje
Ljubljana – Koseze
Ljubljana – Štepanja vas
Grosuplje
Ljubljana – Sv. Križ
Izlake
Kranj – Primskovo
Ljubljana – Sveta Trojica
Kisovec
Novo mesto – Sveti Lenart
Radomlje
Kokrica
Veliki Gaber
Tržič – Bistrica
Prim. Okrožnica 7–8/1961.
prebivalstvo
prirast
% prirasta
ustanovitev leto 1997
4.800
7.100
2.300
47,9
4.500
4.200
–300
–6,7
4.300
23.000
18.700
434,9
5.640
14.200
8.560
151,8
2.350
11.000
8.650
368,1
3.600
6.500
2.900
80,6
15.000
18.000
3.000
20,0
1.350
2.000
650
48,1
2.750
5.000
2.250
81,8
3.000
4.400
1.400
46,7
2.300
2.400
100
4,3
6.700
10.500
3.800
56,7
1.090
1.750
660
60,6
2.000
3.100
1.100
55,0
1.300
1.367
67
5,2
2.000
5.000
3.000
150,0
17.
18.
19.
20.
21.
22.
23.
24.
25.
26.
27.
28.
29.
30.
31.
32.
33.
34.
35.
36.
37.
38.
1974
1975
1975
1975
1976
1976
1977
1980
1980
1980
1980
1981
1983
1985
1985
1986
1988
1989
1991
1992
1994
1998
Trzin
Jarše
Ljubljana – Kašelj/Zalog
Škofja Loja – Suha
Ljubljana – Stožice
Škofljica
Notranje Gorice
Ljubljana – Barje
Ljubljana – Zadobrova
Sveti Duh pri Škofji Loki
Šmarca – Duplica
Novo mesto – Sveti Janez
Kranj – Drulovka/Breg
Ljubljana – bolniška župnija
Pirniče
Ljubljana – Šmartno ob Savi
Ljubljana – Fužine
Ivančna Gorica
Kranj – Zlato polje
Vrhpolje
Ljubljana – Podutik
Vir
povprečje
238
1.300
1.800
5.000
2.300
8.000
1.800
1.500
700
3.300
1.600
3.000
1.800
2.500
0
2.500
900
13.000
2.000
10.400
620
5.000
3.500
3.559,46
2.830
2.350
6.200
4.200
13.000
2.355
1.950
1.300
3.000
1.490
3.000
2.300
2.163
0
2.700
900
17.000
2.000
9.900
742
5.000
3.500
5.510,73
1.530
550
1.200
1.900
5.000
555
450
600
–300
–110
0
500
–337
0
200
0
4.000
0
–500
122
0
0
1.951,27
117,7
30,6
24,0
82,6
62,5
30,8
30,0
85,7
–9,1
–6,9
0,0
27,8
–13,5
0
8,0
0,0
30,8
0,0
–4,8
19,7
0
0
57,32
Gornja števila zahtevajo najprej to pojasnilo, da je število prebivalstva ob
ustanovitvi navedeno po ustanovitvenemu letu najbližjem šematizmu.925 Število
prebivalcev za leto 1997 je vzeto iz škofijske verske statistike za to leto. Število v verski
statistiki pa je zlasti v večjih župnijah zgolj približna ocena tamkajšnjih župnikov, saj
podrobnejši dejanski statistični podatki, ki jih je imela na voljo le država, ves čas po vojni
Cerkvi niso bili dostopni.
Glede na kraj, kje so bile nove župnije ustanovljene, ugotovimo, da jih je bilo 14 od
37 ustanovljenih v Ljubljani. Bolniško župnijo, ki je personalnega značaja in obsega
vsakokratne bolnike v osrednjih ljubljanskih bolnicah, pri tem štetju ne upoštevamo. Več
novih župnij je nastalo še v dveh drugih velikih mestih, kot sta Kranj in Novo mesto in pa
v Škofji Loki. V ostalih večjih krajih je nastala največ po ena nova župnija. Župnije so
torej nastajale le v osrednjem delu nadškofije, v glavnem med Kranjem in Novim mestom.
Glede na čas je razvidno, da so nove župnije po vojni nastajale najprej v Ljubljani.
Prva župnija je bila lahko ustanovljena šele 11 let po nastopu komunistične dobe, pa še tu
gre za župnijo, ki je kot taka praktično delovala že prej zaradi samostanske hiše
salezijancev. Tako so nove župnije iz pastoralnih potreb nastajale predvsem v šestdesetih
letih, ko jih je nastalo največ v povojnem obdobju (12). Nekoliko manj jih je nastalo v
sedemdesetih letih (10), se pravi še v času močne industrializacije, in prav toliko v
osemdesetih letih.
Ko analiziramo število prebivalstva v na novo nastalih župnijah, pridemo do
naslednjih ugotovitev: Ob ustanovitvi jih je dvanajst štelo manj kot 2.000 prebivalcev,
šestnajst med 2.000 in 5.000, pet med 5.000 in 10.000, tri pa že preko 10.000 prebivalcev.
Za več kot 2.000 prebivalcev je v njih do leta 1997 naraslo število prebivalstva v 11
župnijah, med njimi 7 v Ljubljani. Pozitivno rast prebivalstva do 2.000 prebivalcev je
925
To so šematizmi ljubljanske nadškofije ali letopisi Cerkve na Slovenskem iz let 1967, 1971, 1978, 1985, 1991 in
1993.
239
imelo še ostalih 16 župnij, medtem ko 4 ne kažejo nobene rasti in 5 celo zmanjšanje
prebivalstva. Vendar se zdi, da je treba pri tem zadnjem upoštevati možnost različnega
ocenjevanja števila prebivalstva. Če s številčnim prirastom v novih župnijah primerjamo še
prirast v odstotkih, potem ugotovimo, da je v 5 župnijah ta prirast nad 100 %, v 8 med 50–
100 %, v 11 župnijah med 20–50 %.
V letu 1997 sedem od novih župnij šteje pod 2.000 prebivalcev, petnajst 2.000–
5.000 prebivalcev, sedem 5.000–10.000 in prav tako sedem nad 10.000 prebivalcev. V tej
zadnji skupini so, razen ene, vse iz Ljubljane.
Obdelava podatkov po drugi svetovni vojni nastalih novih župnij pokaže, da ima
mesto Ljubljana kot največje in osrednje mesto nadškofije poseben pomen. Od obstoječih
28 ljubljanskih župnij v letu 1997 jih je torej v povojnem obdobju, brez bolniške župnije,
nastalo kar polovica (14). Če primerjamo število prebivalstva vseh na novo nastalih župnij
ob njihovi ustanovitvi s številom prebivalstva v novih ljubljanskih župnijah, vidimo, da je
bilo v ljubljanskih kar 57,3 % tega prebivalstva. Glede na število prebivalstva leta 1997 v
novih župnijah je delež prebivalstva novih ljubljanskih župnij med vsemi
novoustanovljenimi 62,9 %, glede na prirast prebivalstva pa kar 73,1 %. Tudi povprečen
odstotek prirasta je v teh ljubljanskih župnijah za 26,4 % večji kot v vseh skupaj.
Leta 1987 je bilo na Kočevskem razpuščenih 11 župnij in njihovo ozemlje
pridruženo drugim župnijam v soseščini. V razpuščenih župnijah so namreč nekdaj živeli
nemško govoreči Kočevarji, ki so se ob začetku 2. svetovne vojne preselili na ozemlja, ki
so jih zasedli Nemci, to je na Krško in Brežiško polje. Po končani vojni so se z
umikajočimi okupacijskimi enotami umaknili v tujino. Tako je ostalo mnogo naselij na
Kočevskem popolnoma praznih. Nekatera so ponovno naselili priseljenci iz drugih krajev
Slovenije in bivše Jugoslavije, vendar je večji del tega ozemlja veljal za vojaško zaprto
področje. Da bi to ozemlje oblast popolnoma nadzirala, je leta 1955 nacionalizirala celotno
cerkveno premoženje.926 Samo na tem področju je bilo uničenih ali prepuščenih propadu
okrog 90 cerkva.
Koncil je še bolj jasno pokazal na potrebo, da je Cerkev prisotna tam, kjer ljudje
dejansko živijo. Po drugi strani je partijski pritisk na administrativne organe, ki so odločali
o gradnji novih cerkva in drugih župnijskih prostorov, nekoliko popustil. Ti so se namreč
vedno pogosteje srečevali s prošnjami na novo nastalih župnij, da si verniki želijo zgraditi
primerno župnijsko cerkev. Tudi verniki so kot posamezniki začeli počasi, a vztrajno,
pritiskati na oblast, zlasti na občinski ravni, da jim dovoli graditi cerkev. Velikokrat so bili
na nižjih in strokovnih službenih mestih verni ljudje, ki so župnikom pomagali priti do
vseh potrebnih dovoljenj. Ko je postalo razvidno, da manjka zgolj politično soglasje, ni pa
nikakršnih drugih ovir za izdajo gradbenega dovoljenja, se oblast le ni mogla v nedogled
upirati.
Ob tem so mnogi župniki, ki so se čutili dovolj sposobne, množično obnavljali
cerkve, ki so bile od vojne naprej precej zapuščene in so kar klicale po popravilu ali
obnovi. Vsa ta dejavnost je v 70-ih in 80-ih letih dobila takšne razsežnosti, da so se mnogi
oblastniki, predvsem pa od Cerkve oddaljeni ljudje spraševali, od kod Cerkvi sredstva za
vse te gradnje.
Kot nekaj izrednega lahko ugotavljamo, zlasti za obdobje med leti 1960 in 1990,
požrtvovalnost slovenskih kristjanov, ki so samo s prostovoljnimi darovi in svojim
udarniškim delom delali prave gradbene čudeže. Pri tem jim je v določeni meri pomagala
tujina, zlasti nemška Cerkev. Po svoje je k gradnji pripomogla tudi precejšnja inflacija, saj
je zmanjševala vrednost gradbenih pogodb, predvsem pa ljudi ni navajala k varčevanju,
ampak trošenju. Zato so mnoge župnije tvegale velike investicije, čeprav niso jasno vedele,
926
Prim. ŠLN, 293–294.
240
kako jih bodo dokončale, a se je vedno srečno izteklo. Ker so vsi ljudje vedeli, da Cerkev
nima drugih finančnih sredstev kot le darove vernikov, je njihova finančna podpora za
mnoge pomenila tudi neko obliko plebiscitarne odločitve za Cerkev in proti komunistični
oblasti. Nemalokrat so razne obnove cerkva, nabavo zvonov ali gradnjo novih cerkva na
skrivnem finančno podpirali tudi komunisti, zlasti tisti iz domače župnije, da bi na ta način
pokazali svojo pripadnost župniji in interes po vzdrževanju vsaj minimalnih vezi z župnijo
in vero.
Za razvoj župnijskega življenja je po koncilu značilno nastajanje in oblikovanje
ŽPS in nastajanje raznih manjših skupin, kot so mladinske, zakonske, biblične. Prav tako
so se porajala razna duhovna gibanja, kot so ognjiščarji, neokatehumeni, Prenova v Duhu
in druga. Tudi ustanovitev personalne župnije za bolnike pri sv. Petru v Ljubljani leta 1985
ima pomen za vso nadškofijo.
3.4.6 Ekskurz: Župnijski pastoralni sveti (ŽPS)
ŽPS so najboljši primer, na katerem lahko prikažemo pripravljenost klera za
vključevanje laikov v pastoralne strukture. ŽPS so posledica razmišljanj o podobi Cerkve
na 2. vatikanskem koncilu in po njem. Ti sveti želijo omogočiti udeleženost laikov pri
celotnem poslanstvu Cerkve v konkretnem občestvu vsake župnije.
Zamisel o pritegnitvi laikov v pastoralno delovanje, je naletela na ugoden sprejem
pri precejšnjem delu slovenskih duhovnikov že zelo kmalu po koncilu. Že leta 1966, samo
eno leto po zaključku koncila, zasledimo v ljubljanski škofiji prvi ŽPS v župniji Ljubljana
Šentvid. Število župnij z ŽPS je hitro raslo, saj jih je bilo leta 1971 že okrog 50 s približno
700 člani.927 Takratni nadškof Pogačnik je sicer svaril pred prehitrim ustanavljanjem: »Z
ustanavljanjem župnijskih dušno-pastirskih svetov počakajte, da boste svoje vernike prej
dobro poučili o vlogi laikov v Cerkvi po koncilu. Mnogi sprašujejo in žele od ordinariata
navodil, kaj naj sveti delajo. To izpričuje, da je treba prej formacije, potem šele pride
izvrševanje apostolata v župniji.«928
Ustanavljanje ŽPS je, kljub temu da nikoli niso bili z odlokom ukazani,
pospeševala komisija za ŽPS pri ŠPS. Pri tem je bil zelo prizadeven stolni župnik in
kanonik Anton Smerkolj.929 Za njim pa Alojzij Šuštar, zlasti v letih pred svojim
škofovskim posvečenjem. Pastoralni tečaj leta 1973 je temu prizadevanju dal močan
zagon, saj je govoril o vodstveni službi v Cerkvi. V tem času so se pričela redna letna
srečanja članov ŽPS po dekanijah. Za ta srečanja župniki odtlej pišejo poročila o delovanju
ŽPS v svoji župniji, zato je mogoče bolj podrobno spremljati njihov razvoj. Od tega leta
dalje se je ta problematika obravnavala v Pastoralni prilogi. V času, ko je vodil škofijsko
komisijo za ŽPS Alojzij Šuštar je nastalo tudi več teoretičnih razprav o pomenu in vodenju
ŽPS, pa tudi mnogi praktični pripomočki za volitve, vodenje sej in drugo. Vse to je bilo
izdano v dveh priročnikih, ki sta izšla leta 1980 in 1982. Novost je pomenilo povezovanje
ŽPS na dekanijski ravni z uvedbo »dekanijske seje«, čeprav do ustanovitve dekanijskih
pastoralnih svetov takrat še ni prišlo. Da bi se ŽPS povezali v celotni Sloveniji med seboj
in da bi imeli vedno pri roki dovolj gradiva za seje, je 1985 začel izhajati skupni list Naše
poslanstvo, ki je dosegel v celotni Sloveniji naklado okrog 10.000 izvodov.
927
Prim. Župnijski sveti, 4.
929
»Razumel je, da je potrebno sodelovanje in povezovanje. V Zagorju v povezovanju v regijo. Tudi navznoter v
župnijah je videl nujno sodelovanje laikov; da imajo veliko možnosti, če bodo pripravljeni in usposobljeni, da neko
poslanstvo izvršijo. Bil je animator za dekanijo in škofijo. Sodeloval je pri nastanku knjižic za ŽPS.« (L. Uran, PSLpA)
928
241
Seveda te teoretične razprave in spodbude ne odsevajo občutkov, ki so jih ob
ustanavljanju ŽPS v takratnem sistemu imeli mnogi laiki: »Velikanski strah je bil pri
ustanavljanju ŽPS. Imeli so (oblast) vsakega strogo zabeleženega. Določene ljudi pa še
posebej. Slutili smo, da nas nadzirajo. Marsikdo se je sam izdal. Izvedelo se je za sezname,
ki so jih imele policijske postaje, kdo je bolj nevaren. V vsaki vasi je bil gotovo kdo, ki je
nadziral. Tudi med verniki je bil kdo.«930
Število ŽPS v ljubljanski nadškofiji je do leta 1991 počasi, a vendar stalno raslo in
istega leta doseglo 69 % vseh župnij, v njih pa je bilo vključenih 4.516 članov in članic. V
treh dekanijah so imele vse župnije ŽPS, prav tako v treh pa je imela ŽPS manj kot tretjina
vseh župnij v dekaniji.931 Po tem letu je število ŽPS začelo upadati in hkrati je začelo
upadati tudi aktivno življenje v njih. Sama letnica bi nas lahko navedla na misel, da so po
spremembi režima ŽPS izgubili neko vlogo, ki so si jo v župnijah pridobili v prejšnjem
režimu, nove pa še niso našli. Poleg tega so marsikje politične teme tako zameglile
pastoralna vprašanja, da ni bilo več prvotne volje po delu. Predvsem pa ni bilo v škofiji
nikogar več, ki bi se z podobno zavzetostjo kot začetniki tega dela, vrgel v nadgrajevanje
začetega in v animacijo tudi tistih župnij, kjer ŽPS še ni bilo.
Delno je k upadu zanimanja za delo z ŽPS pripomoglo razočaranje nekaterih
župnikov pri delu z laiki, saj so od njih pričakovali preveč ali so si sodelovanje laikov
predstavljali drugače, kot so ga dejansko doživljali. Marsikdo je dobil občutek, da ga laiki
samo poučujejo, kaj vse mora on storiti, ali da mu kar oni določajo nove naloge, sami pa
jih ne prevzamejo.932 Ob tem so mnogi prezrli, da so laiki marsikdaj za kaj takega še
neusposobljeni, saj jim razmere v komunizmu tega usposabljanja niso omogočale. Iz tega
obdobja je v vernikih ostalo mnogo zelo prikritega strahu pred javnim delovanjem. Poleg
tega jih je to obdobje zazibalo v neko lagodno neaktivnost, pa tudi vzgoja v Cerkvi jih ni
pripravljala dovolj na samostojno prevzemanje nalog v njej. Tudi duhovniki na splošno
niso bili pripravljeni za delo z odraslimi verniki. Mnogi sposobni laiki so po spremembi
režima odšli v politiko in se v župnijskem življenju niso več aktivno udejstvovali. Na ravni
škofije je vodenje tega dela težilo predvsem k ohranjanju obstoječega stanja, zelo malo pa
je bilo novega iskanja. Tako je v ljubljanski nadškofiji, podobno kot v ostalih dveh škofijah
in marsikje drugod po svetu933, nastala splošna zadrega pri vključevanju laikov v pastoralo,
kar se je posebej vidno odrazilo prav na področju delovanja ŽPS.
Pozitiven korak naprej za ŽPS pomeni jubilejno leto 2000, ko se je odbor za ŽPS
pri ŠPS na pobudo Narodnega odbora za Jubilej 2000 zavzel za ustanovitev ŽPS v vsaki
župniji. To so podprli vsi slovenski škofje. Izdelan je bil Statut ŽPS in Pravilnik za izbiro
članov ŽPS, ki sta tudi omogočila volitve po vseh župnijah na isto nedeljo. Odzvale so se
skoraj vse župnije in danes so le redke župnije še brez ŽPS.
3.4.7 Cerkev in kultura
Spregovoriti velja še nekaj besed o škodi, ki jo je po nastopu komunistične oblasti
utrpela na Slovenskem na krščanstvu temelječa kultura in kultura nasploh. Komunizem je
pokazal že med vojno in takoj po njej z uničevanjem neprecenljivih umetnostnih del po
gradovih, v cerkvah in župniščih, da do kulture nima pozitivnega odnosa. To početje
930
F. Ovsec , PSLpA.
Prim. P. Kvaternik, Župnijski pastoralni sveti – oblika sodelovanja laikov v pastorali Cerkve na Slovenskem, 19–25.
932
»Pred koncilom ni bilo mogoče nič reči proti duhovnikom ali voditeljem Cerkve. Si mislil, da ti nimaš nič prav. Zdaj
pa lahko sodeluješ, poveš svoje mišljenje, zahtevaš.« (F. Ovsec , PSLpA.)
933
Prim. M. B. Metz/J. Müller/A. Schwartz, Handbuch für den Pfarrgemeinderat, 7.
931
242
moremo doumeti le kot hoten in načrtovan radikalen prelom z vsem, kar so Slovenci na
kulturnem področju dosegli v času do 2. svetovne vojne.
Najstarejši kulturni spomeniki na polju umetnosti so arhitekturnega značaja.
Današnjim rodovom kažejo stopnje verske zavesti v posameznih časovnih dobah. Svoj
izjemen razcvet doživi arhitektura v srednjem veku: »Za slovenske dežele pomeni 15. in še
začetek 16. stoletja višek srednjeveškega stavbarstva in umetnosti. Takrat so se zidale
najlepše cerkve po mestih in trgih in nastale so mnogoštevilne podružnice po naših gorah,
ki še sedaj vzbujajo veliko pozornost tujcev in zanimanje ljubiteljev umetnosti. Več kot
polovico vseh naših cerkva je iz 15. stoletja.«934
Že v 19. stoletju so verske knjige in molitveniki ter druga obsežnejša dela, kot npr.
Življenje svetnikov, dvigali bralno kulturo. Tu lahko posebej omenimo le nekatere vidnejše
prispevke k temu kulturnemu dvigu. Mohorjeva družba na primer je imela mnogo
odjemalcev prav v ljubljanski škofiji. Še bolj se je kulturno delo dvignilo s cerkvenim
časopisom Zgodnja Danica (1841–1904), ki ga je dolga leta urejal Luka Jeran. Močno
spodbudo je pomenil tudi izid Svetega pisma (1856–1859) v novem prevodu, ki ga je
omogočil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf. Visoko kulturno raven je gojila revija Dom
in svet (1888–1944), široko pa podpiral katoliški dnevnik Slovenec (1883–1945). Ob tem
je obstajala še cela paleta kulturnih dejavnosti tudi na prehodu v 20. stoletje. To je s
duhovno širino podpiral škof Anton Bonaventura Jeglič, ki je do konca opravljanja
škofovske službe leta 1930 zelo spodbujal katoliško društveno življenje z ljudskimi
knjižnicami in z dramskimi, pevskimi in glasbenimi odseki. Leta 1926 je npr. Prosvetna
zveza, ki jo je vodil duhovnik Vinko Zor, vključevala 500 društev. Vse to je zelo dejavno
živelo do leta 1941.935
Tudi profesorji Teološke fakultete so v okviru Slovenske univerze v Ljubljani od
njene ustanovitve leta 1919 dalje aktivno delovali na znanstvenem in poljudnoznanstvenem
polju in s tem mnogo prispevali k splošni kulturi.
Glede prepletenosti religije in literature na Slovenskem mora tudi neverni
poznavalec priznati, da je ta »več kot tisočletje domala scela – če izvzamemo del ljudske
umetnosti – obstajala sploh le v znamenju cerkvenosti in nabožnosti.«936
Kulturno dejavnost, ki se je odvijala skoraj povsem v cerkveni sferi, je najprej
vojna ponekod zelo zavrla, drugod (Gorenjska) pa popolnoma preprečila. Komunizem pa
je na krščanskih izhodiščih temelječo kulturno dejavnost za dolga desetletja do konca zatrl
in onemogočal njeno ponovno uveljavitev. Mnogo vidnih ustvarjalcev te dobe je v vojnih
obračunih (Balantič) in povojnih likvidacijah za vedno umolknilo, cvet tedanje kulturne
elite se je umaknil v emigracijo in tam v omejenih možnostih deloval dalje (Hribovšek,
Mauser). Tisti, ki so ostali doma, so bili prisiljeni v molk za dolga desetletja. Da
ustvarjalno sobivanje krščanske kulture in komunistične ideologije ni bilo mogoče,
dokazuje tudi tragični primer pesnika Edvarda Kocbeka, ki se je čutil poklicanega, da
odločilno prispeva k spremembi slovenskega narodnega značaja. Ker je sicer v svojem
času »postavil dobro diagnozo, ni pa izbral tej diagnozi ustreznega zdravila« (Zorko
Simčič), je bil tragična žrtev strahu in poguma svojih sopotnikov, ki ju je sam pomagal
soustvarjati, ko je za dosego svojega cilja opravičeval nujnost revolucionarnega nasilja.
Edini vidnejši pisec, ki je vseskozi ohranil jasno krščansko vizijo, pisatelj Alojz Rebula, je
to zmogel zato, ker je ustvarjal v zamejstvu v Italiji in se občasno napajal ob lepotah
matične domovine.
Nekoliko laže je prenesla brezobzirni prelom s krščansko tradicijo cerkvena glasba,
ki je že v 19. stoletju in prvih desetletjih 20. stoletja dvignila slovensko glasbeno kulturo
934
Prim. M. Smolik, Kulturna dejavnost slovenskih katoličanov v dobi dozorevanja slovenskega naroda, 332.
936
M. Kmecl, Cerkev in slovstvo, 377.
935
243
na evropsko raven in hodila z njenim razvojem ob bok (ceciljanstvo). Kljub temu da je to
področje kulture ostalo oblasti manj dostopno, je tudi na tem področju vojni in povojni čas
močno zarezal v normalno delovanje, npr. z ukinitvijo Orglarske šole in Cerkvenega
glasbenika, ki sta se v Ljubljani mogla obnoviti šele po letu 1970. Podobno je komunizem
skoraj popolnoma zavrl normalen razvoj slovenskega orglarstva, ki je že v 18. in 19.
stoletju dosegalo evropsko raven.937 Ker se je tovrstna kultura udejanjala znotraj cerkvenih
zidov in ker so se mnogi skladatelji uveljavili hkrati na cerkvenem in svetnem glasbenem
področju, so mogli kljub vsemu dokaj svobodno ustvarjati (npr. Matija Tomc in Primož
Ramovš).
Slabše se je godilo slovenskemu cerkvenemu slikarstvu, kiparstvu in arhitekturi.
Tudi nekateri vrhunski umetniki, ki so doživeli povojni kulturni prelom s krščansko
kulturno preteklostjo in se soočili s totalitarno prevlado materializma, kot slikarja in
kiparja France (1895–1960) in Tone Kralj (1900–1975) ali arhitekt Jože Plečnik (1927–
1957), so mogli v svojem najboljšem življenjskem obdobju kaj malo ustvarjati. To bo za
slovenski narod za vedno ostalo izgubljena priložnost. Več je lahko ustvaril kipar France
Gorše, ki je delal na Koroškem v Avstriji in so njegove stvari le počasi prodirale v matični
prostor (že pripravljena razstava je bila prepovedana). Podobno je mogel doživeti več
pozornosti likovne kritike Stane Jarm šele po spremembi režima, čeprav je ustvarjal tudi že
prej. Tako drži trditev, da je po drugi svetovni vojni, »umetnostna dejavnost za Cerkev
zaradi spremenjenih družbenih razmer močno zastala. Spodbud za kvaliteto ni bilo.«938 Še
najlaže je kot duhovnik ohranil določeno avtonomijo ustvarjanja slikar Stane Kregar, ki je
zaznamoval svojo dobo s svojstvenimi barvnimi okni, ki sedaj v ljubljanski nadškofiji
krasijo marsikatero novo in staro cerkev.
V prvih dveh desetletjih komunizma tudi ni bilo pravih možnosti za uresničenje
vseh smelih zamisli, ki jih je imel arhitekt Jože Plečnik. Šele po politični otoplitvi v
začetku šestdesetih let se je z gradnjo novih cerkva ponudila večja možnost za ustvarjalno
izražanje, a je bilo le zelo malo dobrih umetnikov in arhitektov, ki so pred prihodom
demokracije upali vidno vstopiti na področje cerkvene umetnosti. Redki arhitekti, ki so se
kljub neugodnim razmeram zapisali predvsem ustvarjanju na cerkvenem področju, v
družbi za svoje delo niso dosegli vsaj približno tistega priznanja kot njihovi kolegi, ki so
bili na »pravi liniji«. Žal marsikdaj tudi v Cerkvi sami niso bili sprejeti svoji stroki
primerno. Tisti umetniki in arhitekti namreč, ki so želeli biti v družbi uveljavljeni in
priznani, so se z verskimi stvaritvami ukvarjali le bežno in z določeno rezervo. Za mnoge
družbeno priznane arhitekte je sicer bila gradnja cerkve zelo zanimiv izziv, a so se zaradi
pomanjkanja osebnega odnosa do sakralnega prostora ali zaradi nepoznavanja uporabnih
značilnosti takih objektov navadno ustavljali predvsem pri zunanji lupini, niso pa posvečali
pozornosti notranjosti, ki je za bogoslužni prostor bistvena. Zato so za nekatere vernike
nove cerkve ostale preveč neosebne in jih niso nagovorile. Med verniki je na splošno
prevladalo prepričanje, da tovrstna (post)moderna arhitektura nima tiste sporočilnosti, kot
jo je imela arhitektura v prejšnjih dobah. Kljub temu je v zadnjih desetletjih zraslo nekaj
dobrih arhitekturnih in umetniških rešitev, ki sledijo pokoncilskemu pojmovanju
sakralnega.
Sakralna arhitektura je v Sloveniji v povojnem obdobju sledila trendom na Zahodu,
sicer z določenim časovnim zamikom, vendar je ohranjala tudi mnogo pristno slovenskega,
predvsem večjo domačnost in bogastvo oblik. V primeri z drugimi deželami je kljub
pomanjkanju sredstev Cerkev v Sloveniji gradila bogato urejene cerkve in župnijska
središča in ni iskala zgolj poceni rešitev.
937
938
Prim. E. Škulj, Slovenska cerkvena glasba, 399.
Prim. J. Höfler, Cerkvena umetnost na Slovenskem, 422.
244
Na področju sakralne arhitekture, predvsem vprašanja preurejanja cerkva in
novogradenj, je precej pripomogel k izboljšanju odnosa do sakralne dediščine in do iskanja
primernih novih oblik tudi poseben umetnostno gradbeni svet, ki je zaživel po nastopu
nadškofa Šuštarja.939 Presojal je umetniško vrednost novih rešitev bogoslužnega prostora
in njegove opreme.
Kulturno ustvarjanje drugih krščanskih ustvarjalcev je postalo na zunaj vidno šele v
času po koncilu. Redkim domačim literatom v Sloveniji so nudile možnost objavljanja
katoliške založbe kot Mohorjeva družba, ki ima ves čas uredništvo v Ljubljani, Družina in
Ognjišče, ostale pa le izjemoma. V imenovanih založbah, vedno pogosteje pa tudi v
državnih, se je predvsem pojavljala prevodna literatura tujih vernih piscev in razni
priročniki in leksikoni.940 Pri tistih pa, ki so nastajali doma (Slovar slovenskega knjižnega
jezika, Enciklopedija Slovenije), so založniki za sestavljanje verskih gesel počasi le začeli
vabiti k sodelovanju tudi teološke strokovnjake. Na splošno pa so bile razne enciklopedije
in leksikoni tako sestavljeni, da je iz njih veje negativno prikazovanje vere in Cerkve.
Na področju filma verni ustvarjalci niso imeli nikakršnih možnosti, da bi se
uveljavili. Sem in tja je oblast dovolila predvajanje kakega poznanega tujega filma z
versko vsebino, ki pa je bil po pravilu tako izrezan, da v njem verskih kadrov sploh ni bilo,
ali pa niso bili neustrezno prevedeni. Za spoznanje boljše možnosti so imeli dramatiki, a so
njihova dela le izjemoma šele zelo pozno prišla na oder (Ivan Mrak).
Da je koncil sprožil mnogo do tedaj zastrtih duhovnih energij med verniki, priča
kmalu po koncilu pravi razmah revialnega katoliškega tiska, ki ga je omogočala tudi
nekoliko bolj sproščena družbena klima. Prvi so bili mladi katoliški študentje in mlajši
izobraženci v Ljubljani, ki so začeli izdajati časnik za mišljenje, umetnost, kulturna in
religiozna vprašanja z imenom »2000« in se zato povezali v Društvo izdajateljev časnika
2000. »Časnik 2000 je bil ustanovljen leta 1969 z željo, da bi mladi slovenski krščanski
kulturniki dobili možnost nevezanega in kritičnega izražanja (torej zunaj institucionalnih
okvirov), da bi s tem sprostili tisto silo, ki naj bi Cerkev na Slovenskem premaknila iz
konservativne zaprtosti. To je bil prvi tovrstni nastop po vojni. Obenem smo hoteli
zgodovinsko neobremenjeno in polnoveljavno kot občani prispevati h graditvi naše
samoupravne družbe predvsem z razveljavljanjem do te družbe zaprtih in obremenjenih
stališč pri nekaterih ljudeh.«941
Zaradi takšnega stališča so kmalu naleteli na težave pri oblasti, saj se je ta zbala
»vzklitja krščanskega socializma ali krščanske skupine v OF«, zato so jih nekateri imeli za
krekovce, drugi za gosarjevce ali kocbekovce. Čeprav so zatrjevali, da so samonikla
skupina, je bilo vendarle jasno čutiti, da se navdihujejo pri predvojnih vzorih (Kreku,
Gosarju in Kocbeku). Zato je revija izhajala le v presledkih (1971, 1973) in imela ob
novem zakonu o tisku leta 1974 nemalo težav pri registraciji glasila. Z izdajanjem revije so
lahko nadaljevali šele leta 1977, a niso nikoli zajeli širšega kroga kulturnikov, niti v vrstah
vernih ljudi. Zaradi idejnih razlik v skupini so se kasneje popolnoma marginalizirali.
Njihova najodmevnejša pobuda je bila, ko so na Vatikan naslovili poziv, naj prizna
samostojno slovensko škofovsko konferenco še v času, ko tudi v hierarhičnih krogih o tem
še nihče ni tvegal javno govoriti.
Ker so pred oblastjo močno poudarjali svojo neodvisnost od cerkvenih struktur, tudi
v Cerkvi niso bili povsem sprejeti. Cerkev je zato iskala druga sredstva za izražanje svojih
avtentičnih stališč in možnost za uveljavljanje Cerkvi bolj naklonjenih ljudi. Tako je že leta
1971 zagledala luč sveta Nova mladika pri Mohorjevi družbi, ki je težila k temu, da bi
939
Po koncilu ustanovljenemu umetnostnemu svetu (1976) se je leta 1982 pridružila gradbena komisija. Vendar se je že
po enem letu pokazalo, da je treba oba organa združiti in leta 1983 je tako nastal umetnostno – gradbeni svet.
940
Partijskim cenzurnim škarjam se niso izognila tudi taka dela, kot so prevodi del Karla Maya.
941
P. Kovačič, Stališča, 6.
245
postala družinska revija. Čeprav po svoji idejni usmeritvi ne povsem neodvisna od tedanje
oblasti, je bila vendarle bolje sprejeta pri vernikih kot revija 2000. Sprva je nakazovala
dober razmah.942 A ker je bila le preveč literarno pobarvana, se ni mogla kosati z drugimi
tedanjimi družinskimi revijami in je kmalu začela usihati.
Bolj učinkovito je posegla v slovenski prostor revija Znamenje. Ta je nekakšna
naslednica revije Nova pot, ki jo je izdajalo društvo CMD. Sprva je sicer še precej izhajala
iz njenih ciljev, a je hkrati pritegnila k sooblikovanju toliko tedanjih najvidnejših teologov,
da je lahko ohranila povezavo s cerkvenim vodstvom in bila hkrati dovolj kritična do
oblasti. Ko je bil njen urednik Franc Rode, je postala tako vplivna in družbeno zaznavna,
da je morala vmes poseči tajna policija in jo zopet utiriti z novim uredništvom v smer, ki za
oblast ni bila problematična.943 S tem pa je začela revija izgubljati pomen in vpliv in se
znašla povsem na kulturnem obrobju.
Prazen prostor je poskušala zapolniti vseslovenska revija za leposlovje, kritiko,
kulturna, družbena in verska vprašanja – Celovški zvon, ki je leta 1983 začel izhajati med
koroškimi Slovenci v Avstriji. Ker se je tiskala v tujini, je sprva ni bilo mogoče prinašati
legalno v Slovenijo in je bila že zaradi tega nadvse iskana. Čez leta si je izborila pravico,
da preko uradnih institucij prihaja v državo, vendar tudi ta zaradi precej visokega nivoja in
ukvarjanja s problemi, ki so bili aktualni v glavnem izven matičnega okvira, v domovini ni
naletela na širok krog bralcev in je tudi morala prenehati izhajati.
Povezanost Cerkve in kulture najbolj jedrnato povzame France Perko, ko pravi:
»Kultura slovenskega naroda je od 8. stoletja naprej vezana na krščansko duhovno izročilo.
To izročilo je oblikovalo tisto značilnost slovenstva, ki ji lahko pravimo duša slovenskega
naroda. Zato je naša slovenska kultura brez poznavanja krščanske teološke refleksije
nerazumljiva.«944
942
»V treh letih je zbrala okrog sebe lepo število sodelavcev, posebno mlajših, leposlovcev in člankarjev ali esejistov.
Spremljala je življenjski razvoj našega naroda doma, v zamejstvu in zdomstvu ter tako utrjevala enotni slovenski kulturni
prostor. Dotaknila se je vrste družinskih, splošno vzgojnih in raznih drugih perečih vprašanj ter jih skušala osvetliti.
Našla je nekje svojo podobo in svoje mesto med slovenskimi revijami in vsaj do neke mere izpolnila svoje poslanstvo.«
(S. Janežič, Ob zaključku tretjega letnika, 476.)
943
Prim. R. Koncilja, O aktualnih temah za študente in izobražence, 18.
944
F. Perko, Teološka fakulteta v službi naroda in Cerkve, 7.
POSKUS TIPOLOGIJE
246
4. POSKUS TIPOLOGIJE VERNIKOV V POVOJNEM ČASU
Glede na spoznanja ob raziskovanju vpliva komunizma na pastoralno delovanje
Cerkve v Ljubljanski (nad)škofiji tvegamo poskus tipološke razvrstitve škofov,
duhovnikov in laikov v ljubljanski nadškofiji v obdobju komunizma in po njem. To seveda
ni vrednostna označitev oseb ali skupin, ampak poskus razvrstitve vernih ljudi glede na
njihovo ravnanje v odnosu do totalitarnega režima, kar je komunizem nedvomno bil.
Razvrstili jih bomo v neformalne skupine, za katere je značilen približno enak način
ravnanja in reagiranja. Predvideti namreč moremo, da so se približno enake vrste ljudje
tudi približno enako odzivali. Iz te izkušnje v preteklosti si upamo sklepati, da bi se taki
ljudje tudi v prihodnosti na približno enak način odzivali do kakršnega koli drugega
konkretnega totalitarnega sistema. Komunizem pa je v primerjavi z drugimi totalitarizmi
vendarle imel nekaj posebnega: Ni bil zgolj boj za oblast, ampak je bil v svojem notranjem
jedru od vsega začetka tudi boj za uničenje religije. Kot takšen pa je pri vernih izzival
radikalnejše razmerje do njega, kot je to v primeru drugih totalitarizmov, s tem pa tudi
radikalnejše razlikovanje med verniki samimi.
Poskus tipološke razvrstitve, v kateri skušamo izdelati skalo odzivanja, se najprej
naslanja na ravnanje nekaterih škofov ljubljanske (nad)škofije. Vendar ne gre samo za te.
Škofje so nam smo izhodišče in najbolj določljivo merilo. Dodatni in obširnejši kriterij za
razvrščanje nam ponuja ravnanje duhovnikov, oziroma njihova reakcija na razmerje režima
do njih. Tretji kriterij so verni laiki. Njihovo ravnanje je manj podrobno raziskano, zato so
v tej razpravi tudi najbolj posplošeno prikazani. To seveda ne pomeni, da so za nas
nepomembni ali da v tipološko lestvico ne sodijo. Menimo le, da bi njihovo razvrščanje
zahtevalo širšo raziskavo in več neposrednih in posrednih virov. V kolikor gre za doslej
objavljene opise njihovih ravnanj, gre predvsem za posameznike, ki ne morejo veljati za
tipične predstavnike določenih skupin.945
Drugače je pri duhovnikih, ki so manjša in zato bolj homogena skupina, še bolj
seveda pri škofih. Kolikor ožja je torej skupina, toliko bolj je skupina pregledna in
določljiva. Ker gre v našem primeru za skupine v hierarhičnem odnosu, je jasno, da je
predvsem ravnanje škofov do vsakokratne oblasti vsem najbolj na očeh in torej odgovorno.
Ravnanje škofov je najbolje dokumentirano in raziskano in zato tudi najbolj poznano. V
marsičem je njihovo ravnanje določalo celoten odnos oblasti do Cerkve in obratno. Vsaka
oblast drugače vrednoti ravnanje škofov kot ravnanje duhovnikov ali vernih laikov. V tem
je po našem mnenju tudi utemeljeno, da je njihovo ravnanje v tej razpravi bolj
izpostavljeno. Izpostavila ga je namreč že totalitarna oblast sama, ki se je nanj rada
sklicevala takrat, ko ga je lahko izkoristila za dosego svojih političnih ciljev ali ji je služilo
kot alibi za represivno ravnanje do vseh vernih.
Ker pa v naši razpravi proučujemo najprej to, kako se je Cerkev znašla v novih
okoliščinah, ki jih je ustvaril prihod komunistov na oblast, in kako je Cerkev glede na dane
možnosti v teh okoliščinah pastoralno delovala, se ponujata dve vrsti tipološkega
razvrščanja. Najprej želimo prikazati, kakšni tipični načini reagiranja in ravnanja so se
razvili v Cerkvi glede na ravnanje oblasti do nje in obratno. Poimenovali jo bomo
»družbena tipologija«. Družba nam v tem primeru pomeni zlasti oblastno elito, ki v
totalitarizmu usodno vpliva na celotno družbeno skupnost, tako da se nekako poistoveti z
945
Tu so nam kot primerna dopolnitev prav prišli intervjuji, ki so bili narejeni za naše potrebe, ali pa tisti, ki so bili
opravljeni z nekaterimi osebnostmi v okviru mednarodnega projekta Aufbruch. V okviru tega so bili preko medijev
povabljeni bralci, naj napišejo svoja pričevanja o verskem življenju v komunističnem obdobju. Odzvalo se je preko sto, v
glavnem starejših ljudi, s precej obširnimi prispevki, tako da zbrano gradivo predstavlja obširen vir za razumevanje
dejanskega občutja vernikov v tem obdobju.
POSKUS TIPOLOGIJE
247
njo. Kjer je totalitarna oblast sovražno razpoložena do Cerkve, je sovražno razpoložena do
nje tudi celotna družba, oziroma z druge strani družbo kot tako dojema tudi Cerkev. Tu
predstavljena družbena tipologija sledi stopnjam od najostrejše oblike konflikta Cerkve z
oblastjo k manj konfliktnim oblikam, pri zadnjih dveh skupinah pa gre celo za dejansko
sozvočje z njo. Ta razporeditev pa se nazadnje pokaže tudi kot odraz dejanskega časovnega
zaporedja v celotnem obdobju in v prevladujočem vplivu teh skupin v Cerkvi v
posameznih časovnih etapah tega obdobja. Zopet sta v tem zadnji dve skupini izjema, ker
sodita predvsem v čas takoj po vojni.
V drugem delu pa hočemo prikazati skupine ljudi, ki so se razvile v odnosu do
konkretnega pastoralnega delovanja Cerkve in skozi to delovanje. To bomo imenovali
»pastoralna tipologija«. Ti dve skupini sta seveda v medsebojnem odnosu in v posledičnih
povezavah, vendar ne nujno enoznačno opredeljivi. Tako so bili npr. mučenci v
pastoralnem delovanju lahko resnični garači ali iskalci. Niso pa bili normativci ali kritiki.
Podobno bi lahko delali primerjavo in vzporednice med posameznimi tipološkimi
skupinami tudi v ostalih primerih.
Včasih posameznika ne moremo povsem uvrstiti zgolj v eno skupino, ali morda
vsaj ne v vseh okoliščinah ali življenjskih obdobjih. Nujno gre pri tem za določene
posplošitve. Tudi kot take lahko kljub vsemu pomagajo k boljšemu razumevanju, zakaj so
določeni ljudje ravnali na prav določen način, oziroma kako je to vplivalo na pastoralno
delovanje Cerkve. Tako razvrščanje nam lahko pomaga tudi k ocenjevanju celotnega
zadržanja Cerkve v določenem obdobju, če je taka in taka osebnost bila na odgovornem
mestu ali če je bila večina ljudi takih in ne drugačnih. V našem primeru je bilo nujno pri
določanju velikosti posameznih skupin uporabiti zgolj približne ocene in vrednotenja, ker
empiričnih izračunov (še) ni.
POSKUS TIPOLOGIJE
248
4.1 DRUŽBENA TIPOLOGIJA
4.1.1 Mučenci
Za mučence označujemo vse tiste vernike, od laikov do škofov, ki so svoja življenja
dejansko darovali za zvestobo veri in Cerkvi ali pa bili tako močno preizkušani, da sicer
niso zaradi vere umrli nasilne smrti, vendar je bilo njihovo versko življenje herojsko do te
mere, da se iz njihovega ravnanja vidi pripravljenost kadarkoli umreti za Kristusa, če bi
bilo to potrebno. Pojem mučenec torej tukaj uporabljamo v širšem smislu. Ker gre za
družbeno tipologijo, pojma mučenec torej ne uporabljamo zgolj v teološkem smislu.
Takih mučencev je dala Cerkev v ljubljanski škofiji med drugo svetovno vojno in
po njej razmeroma zelo veliko. Nazaj v vojni čas posegamo zato, ker so bili nekateri teh
mučencev neposredne žrtve revolucije, ki se je začela odvijati že sredi leta 1941, ko je
komunistična partija označila za svoje nasprotnike vse, ki bi si drznili upreti okupatorju
mimo OF. Ker je OF dejansko organizacijsko vodila komunistična partija, bi to pomenilo
upor proti partiji. Takih pa ni samo oklicala za nasprotnike, ampak jih je v javnosti
označila za narodne izdajalce. Kot takim je potem napovedala neizprosen boj in jih tudi
takoj začela sistematično iztrebljati. Ta okvir narodnega izdajstva pa je bil le dobrodošla
krinka, ki je dejansko zastrla pogled na pravo naravo izbiranja njihovih žrtev. Med njimi so
bili namreč izključno verni ljudje, laiki in duhovniki, ki so imeli med ljudstvom močan
vpliv. Že s tem vplivom so bili partiji nevarni elementi, saj jih ni mogla podrediti svojim
revolucionarnim ciljem, zato bi ji lahko bili pri doseganju njenih ciljev v veliko oviro. Med
njimi so bili mnogi globoko verni laiki, ki svoje vere niso skrivali, ampak živeli družbeno
angažirano življenje. Večino teh je za tako življenjsko držo že pred vojno usposobila
Katoliška akcija, študentske in ostale katoliške organizacije. Žal še ni narejen podroben
seznam vseh žrtev komunizma pod tem vidikom.
O medvojnih žrtvah je sproti pisalo katoliško časopisje ali so o njih izšle knjige,
vendar ni razvidno, ali so tam opisane res vse tedaj poznane žrtve. Med njimi je bilo zlasti
veliko nekdanjih in tedanjih županov ali strankarskih prvakov, pa tudi študentskih in
dijaških voditeljev. Veliko je tudi primerov, da so zaradi njih izginile cele družine, tudi z
majhnimi otroki vred.
Čeprav je vse po vrsti še pred usmrtitvijo ali takoj po njej partija razglasila za
narodne izdajalce, jim to v normalnem nepristranskem sojenju nikoli ni bilo dokazano.
Tudi po vojni ni bilo mogoče sprožiti ustreznega sodnega postopka, ki bi dokazal njihovo
krivdo ali nedolžnost, v sedanjem času pa za večino od teh ali ne žive več nobene priče, so
uničeni vsi oprostilni dokazi ali pa preživeli iz strahu ali prevelikih travm ne tvegajo
dolgotrajnih sodnih postopkov.
Podobno kot laiki so bili »obsojeni« in likvidirani mnogi duhovniki v ljubljanski
pokrajini in tudi drugod. O njih je zbranega precej gradiva v knjigi Palme mučeništva,
vendar se zdi, da to še ni vse. Likvidacije duhovnikov so se začele zlasti po 1. oktobru
1942, ko je Edvard Kardelj v imenu vodstva partije izdal poveljniku partizanskih odredov
na Dolenjskem, Ivanu Mačku, ukaz: »Duhovnike postreljajte!«946
Posledice tega ukaza so bile naravnost grozljive. Samo v letih 1942–1944 so umrli
nasilne smrti: 1 vseučiliški profesor bogoslovja, 2 gimnazijska profesorja verouka, 1
ljudsko-šolski katehet, 1 dekan, 11 župnikov, 2 župnijska upravitelja, 12 kaplanov, 1
946
POSKUS TIPOLOGIJE
249
semeniški duhovnik, 5 bogoslovcev, 3 redovniki. Skupaj torej 34 duhovnikov in
bogoslovcev.947
V celotnem medvojnem in povojnem obdobju so na celotnem slovenskem ozemlju
okupator ali njegovi pomagači (ustaši, četniki) umorili 9 % vseh nasilno umorjenih
duhovnikov, ostalih 91 % pa so bili žrtev komunističnega nasilja. Med temi duhovniki jih
je bila vsaj polovica iz ljubljanske nadškofije.
Medvojnim mučencem je treba prišteti še vse povojne. Med njimi je veliko
umorjenih, še veliko več pa povsem po krivici zaprtih in mučenih duhovnikov in laikov.
To nasilje se je vršilo tja do leta 1960, ko je množično zapiranje in revolucionarno nasilje
počasi ponehalo.
Zaradi vsega tega knjiga Palme mučeništva zaključuje opis in popis vseh žrtev z
ugotovitvijo, da slovenska Cerkev resnično zasluži naziv »Cerkev mučencev«.948
Kljub krivičnim obtožbam in neizmernemu trpljenju, ki so ga ti ljudje prestali, so
večinoma ostali nezagrenjeni, celo do herojske stopnje notranje osvobojeni. Duhovnik
Darko Slapšak, ki je bil trikrat obsojen na skupno 26 let zapora in jih je od tega odsedel
več kot osem, po vzpostavitvi demokratičnega sistema mirno izjavi, da ne čuti nikakršnega
revanšizma. Celo več: »Zame je bil zapor čas posebnega šolanja. Dosegel sem
samoosvoboditev. Naučil sem se misliti s svojo glavo, tudi tedaj, ko sem se pogovarjal z
zasliševalci. Znal sem zavračati ponudbe, ko so me hoteli pridobiti za ovaduha. Znebil sem
se strahu pred oblastjo. Velikokrat so me hoteli kupiti, a se nisem prodal. Vsakemu lahko
pogledam v obraz: Udbovcem in sobratom duhovnikom.«949
Kot posebno skupino mučencev lahko označimo večino dobrih krščansko vzgojenih
fantov, ki jih je konec vojne zatekel v domobranski uniformi in so bili brez obsodbe po
vrnitvi s Koroške vsi zverinsko pobiti. Ohranjena pričevanja pobeglih iz uničevalnih
morišč dokazujejo protiversko razpoloženje pokončevalcev in nenavadno mirno
sprejemanje trpljenja in smrti pobitih. Ti so do konca ohranili globoko vero, velikokrat
molili za svoje mučitelje in umirali z molitvijo na ustih. Skupaj z njimi pa je bilo na
podoben način pobitih še veliko civilistov, tudi žena in otrok. Splošno se govori o 12.000
do 15.000 po vojni pomorjenih Slovencih, izmed katerih je velika večina s področja
ljubljanske nadškofije. Ni poročil o tem, da bi se ali z orožjem ali kako drugače poskušali
upirati nasilju, znanih je le nekaj poskusov pobegov. Le malo se jih je dejansko uspelo
rešiti, vendar dovolj da so lahko ti pozneje pričali o trpljenju vseh drugih.
Med mučence te vrste pa moremo mirno šteti tudi vse tiste, ki so bili preizkušani v
prvi vrsti zaradi svoje verske pripadnosti z zapori in mučenjem. Posebej prištevamo k tem
mučencem tudi nadškofa Vovka zaradi hudih nočnih zasliševanj, poniževanj in mučenj v
letih takoj po vojni in še posebej zaradi poskusa uboja z zažigom leta 1952. Izpričano je, da
je bila posledica tega napada močna sladkorna bolezen, ki je povzročila njegovo dokaj
zgodnjo smrt.
Izmed laikov je nedvoumni mučenec iz medvojnega obdobja dijak Lojze Grozde, ki
so ga mnogi imeli za pravega mučenca že takoj po usmrtitvi v začetku leta 1943.950
Komisija Narodnega odbora za pripravo na Jubilej leta 2000 je za Osrednji odbor v
Rimu, oziroma njegovo komisijo za martirologijo, zbrala potrebne podatke za 163
podobnih mučencev iz ljubljanske nadškofije.951
947
»V letu 1942 je padlo 17 duhovnikov (16 neposrednih žrtev, 1 posredna žrtev), vsi iz ljubljanske škofije. V letu 1943
je bilo umorjenih 13 duhovnikov (eden med temi je iz lavantinske škofije) in pet bogoslovcev (15 neposrednih žrtev, tri
posredne žrtve). V letu 1944 so morali zaradi brezbožnega komunizma umreti štirje duhovniki; med temi dva iz goriške
škofije (tri neposredne žrtve, ena posredna).« (Kri mučencev ..., 5.)
948
949
J. Gril, Križevi poti slovenskega duhovnika.
950
Prim. A. Strle, Slovenski mučenec Lojze Grozde, 127.
POSKUS TIPOLOGIJE
250
4.1.2 Borbeni
Tako med vojno kot po njej srečamo v vrstah duhovnikov in laikov ostre
nasprotnike komunizma in idejne borce poti njemu. V njem so videli najprej in predvsem
brezbožni ateizem, ki je skušal uničiti vero, posebno radikalen in brezkompromisen pa je
bil do katoliške Cerkve. Pravzaprav je poskušal nadomestiti vero z brezboštvom, Cerkev
pa zamenjati s komunistično družbo, v kateri je obljubljal pravi raj na zemlji. Nasprotniki
so v komunizmu videli veliko laž in nasilje nad človekovo vestjo. Zato so si z vsemi
demokratičnimi sredstvi prizadevali, da razkrijejo njegovo pravo naravo in namene ter
pokažejo ljudem, kam življenje po teh načelih vodi.
Izrazit borec proti komunizmu je bil škof Rožman. Na podlagi študija komunizma
in papeških okrožnic ter predvsem iz poročil o grozodejstvih v Rusiji med revolucijo in v
Stalinovem času je v komunizmu videl največjo nesrečo za slovenski narod. To pa je že
med vojno izzvalo ostro reakcijo komunistov in po vojni mu ni preostalo drugega, kot da
se pred njimi umakne v tujino. Podobno oster nasprotnik komunizma je bil profesor
Tomec, pa tudi Erlich, ki je bil likvidiran že med vojno.
Tudi drugi najbolj radikalni idejni borci proti komunizmu izpred vojne in med njo
so se umaknili v tujino, kajti vsi, ki so ostali doma, so bili brez milosti uničeni. Tisti, ki so
se iz političnih razlogov umaknili v tujino, da si rešijo golo življenje, so ostali ostri
nasprotniki komunizma tudi tam. Proti njemu so se borili poslej tako, da so še naprej
ohranjali demokratično politično življenje med slovenskimi izseljenci (Argentina, Kanada,
ZDA). Zbirali so pričevanja o dogodkih med vojno in po njej, jih dokumentirali in
objavljali ter jih pomagali tihotapiti v domovino. Na ta način se je tudi v domovini vsaj
nekaj ljudi, zlasti med inteligenco, že v času totalitarizma seznanilo z objektivnimi dejstvi.
Predvsem pa je v teh krogih naprej živela ideja o samostojni Sloveniji, ki bo nekoč, po
padcu komunizma, tudi uresničena.
Le manjši del duhovnikov, ki so ostali doma, je prikrito v sebi ohranil takšno
borbeno držo, ki je od časa do časa prišla na plan. Škof Vovk jih je poskušal krotiti, da bi
ne izzivali premočnega nasprotnika. Uporabil je pravzaprav isto taktiko kot med vojno
Rožman do okupatorjev. To je argument za pravilno izbiro taktike v obeh primerih. Taki
duhovniki so hitro občutili težo zaporov in zaslišanj, če so kakorkoli javno pokazali to
svoje razpoloženje. Nekatere je tam tajna policija uspela zlomiti do te mere, da so postali
celo njeni sodelavci ali se vsaj včlanili v CMD.
Zdi se, da je bila v nekaj letih ostrina medvojnih borcev proti komunizmu v
domovini zlomljena. Kasneje so se pojavljali mlajši bogoslovci in duhovniki, ki so sicer
poskušali vpeljati ostrejši ton v razmerju do oblasti (npr. Perko, flašarji), vendar je bil vsak
tak poskus hitro zatrt.
V sedemdesetih letih se je oblikovala skupina profesorjev Teološke fakultete
(Perko, Rode, Steiner, Stres, ...), ki so izkoristili takratno možnost javnega dialoga z
zagovorniki ateizma. Nastopili so z zahtevo po nevtralni šoli, v nasprotju s tedaj ateistično
usmerjeno šolo, in s podobnimi zahtevami. Tudi to je izzvalo ostro, sicer prikrito,
ukrepanje oblasti, zato ta »opozicija« ni dolgo trajala. V tem času so dvigali odpornost
laikov proti enoumju zlasti teološki tečaji za laike na Teološki fakulteti. Predavali so
951
Med temi je 93,2 % moških, večina rojenih med leti 1910 in 1924, 51,5 % s teološko izobrazbo, 26,9 % med njimi je
duhovnikov in 25,1 % bogoslovcev, 19 % študentov in dijakov. Laikov je med njimi 21,4 %, redovnih bratov,
bogoslovcev, redovnic in redovnih duhovnikov pa 26,3 %, največ iz salezijanskega reda. Največ med njimi jih je bilo
umorjenih leta 1945 (46 %) in 1942 (27,6 %). Največ (19 %) jih je končalo v uničevalnem taborišču v Teharjah.
POSKUS TIPOLOGIJE
251
predvsem njeni profesorji in z jasnim izrekanjem o resnici in pravici prebujali
protikomunistično občutje tudi v laikih, čeprav to ni bil glavni namen tečaja.
4.1.3 Odporniki
V to skupino uvrščamo tiste škofe, duhovnike in laike, ki so sicer bili v srcu
globoko prepričani o zmotnosti komunizma in so poznali zlo naravo tega totalitarizma iz
lastnih izkušenj ali na osnovi pričevanj drugih, vendar se niso odločali za odkrito
spopadanje z njim. Prepričani so bili, da nima pravega smisla iti v odkrit spopad, saj bi s
tem onemogočili sebe in bi to imelo negativne posledice še za druge. Komunizma, ki je
imel v državnem aparatu vse možnosti popolnega nadziranja družbe (prisluškovanja,
špijoni), ni bilo mogoče zlomiti s silo, ampak z vztrajnim tihim idejnim odporom in
zavzetim delovanjem na verskem področju, kar je posledično izpodkopavalo tudi temelje
samemu komunizmu. Šlo je pravzaprav za vztrajen in tih odpor, ki ga je skozi vse
komunistično obdobje po zaslugi te skupine v sebi gojila celotna Cerkev in bila zato tudi
preganjana.
To skupino lahko razdelimo najprej v tiste, ki so sami šli skozi zapore in zaslišanja
in so zato ugotovili, da takemu sistemu še najbolj nasprotujejo, če dejavno pastoralno
delujejo. Drugi pa so tisti, ki so le na podlagi pričevanj in študija prišli do takega načina
razmišljanja. Lahko tvegamo oceno, da je bilo takih večina duhovnikov, pa tudi laikov.
V prvo od teh dveh podskupin bi lahko uvrstili zlasti škofa Leniča in nadškofa
Pogačnika. Oba sta mnogo prestala v zaporih, vendar zlasti nadškof Pogačnik ni v javnosti
dajal občutka, da bi ga to usodno zaznamovalo. Namesto tega je mlade duhovnike pri
skrutiniju pred posvečenjem v pogovoru na štiri oči močno posvaril pred vstopom v CMD.
Tudi do oblasti ni kazal znakov pretirane uslužnosti, vendar tudi ni ostro nastopal proti
njej, zlasti ne v zadnjem desetletju življenja.
Škof Lenič je v duhovniški družbi v osemdesetih letih rad razlagal in pojasnjeval
medvojne in povojne dogodke, javno pa je nastopil šele z intervjujem v Novi reviji nekaj
let pred padcem komunizma. Svoj odpor do komunizma je v zadnjih letih uveljavljal tudi s
tem, da je mimoidočim turistom razlagal zlaganost partizanskega spomenika pred škofijsko
stavbo.
Podobnih duhovnikov in tudi laikov je bilo zlasti v osrednjem obdobju
komunistične ere zelo veliko. Tudi v obdobju zadnjih dveh desetletij jih je bilo precej,
vendar je skupina počasi izgubljala moč in postajala vedno manjša, tako da ob zlomu
komunizma v Sloveniji ni več predstavljala večine. Zato tudi ni imela moči, da bi ob tem
zlomu toliko animirala cerkveno in družbeno javnost, da bi bil prelom s prejšnjim
sistemom radikalnejši. Ker se to ni zgodilo, se je komunizem lahko za nekaj časa pritajil in
preko novih strank po ponovnem dejanskem prevzemu glavnih vzvodov oblasti, znova
podžigal negativno nastrojenost družbe proti Cerkvi.
V tem dejstvu bi lahko našli tudi odgovor, zakaj Cerkvi po padcu komunizma v
javnosti ni bila priznana njena odporniška drža kot njen prispevek k zlomu komunističnega
sistema. Če je namreč Cerkev svoje dejansko zadržanje do komunizma skozi celotno
povojno obdobje kasneje hotela unovčiti, je bila takoj deležna očitkov ideološkega
ravnanja ali očitkov zaradi njenega medvojnega zadržanja. Zato se je temu sama izogibala
in tako še danes njen prispevek k zlomu komunizma ni primerno ovrednoten.
POSKUS TIPOLOGIJE
252
4.1.4 Odmaknjen(c)i
Če je v predkoncilskem in medkoncilskem obdobju večinski del duhovnikov in
vernikov mogoče uvrstiti v kategorijo tihih odpornikov, pa je v pokoncilskem času, ko je
tudi oblastni pritisk bistveno popustil, mogoče večino opredeliti kot politične
odmaknjence. Zdi se namreč, da je ta skupina naraščala sorazmerno s popuščanjem
režimske represije, ki mu je botrovalo nujno odpiranje Jugoslavije na Zahod. To odpiranje
so narekovale gospodarske potrebe po vedno novih posojilih in pa prizadevanje Tita, da bi
postal idejni voditelj gibanja neuvrščenih držav. Njegovim osebnim ambicijam so se še
pridružile državne notranje in zunanje politične potrebe. Z druge strani se je Cerkev
pokazala po koncilu v novi luči. V teku je bila tudi znamenita vatikanska vzhodna politika,
znotraj katere je imela Jugoslavija posebno vlogo. Vse to je vodilo v bolj sproščene odnose
na relaciji država – Cerkev.
To pa se je kmalu zrcalilo tudi v odnosu vernih ljudi do oblasti. Oblast je začela
igrati na videz dobre odnose s škofi in jih zato vabila na razne sprejeme in se do njih vedla
na videz zelo dobrohotno. Treba je reči, da je to v precejšnji meri ustrezalo tako škofom
kot precejšnemu delu duhovnikov in vernikov. Škofom, ki so imeli v spominu kruto in trdo
ravnanje v preteklosti, je dobro delo, da nekdanja ostrina izginja in so bili zato trenutnim
oblastnikom kar hvaležni, da niso več tako brezobzirni, kot so bili nekoč. Pripadniki te
skupine so dobivali občutek, da so prav oni s svojo strpno držo največ pripomogli k
izboljšanju odnosov, zato so to držo še stopnjevali.
Preko javnih medijev je oblast to držo skrbno negovala v javnosti, zato jo je počasi
prevzela tudi Cerkev kot celota. Duhovniki in verniki so v Cerkvi svobodneje zadihali in
so se zato od problemov, ki so prej zadevali predvsem stike z oblastjo, preusmerili k
notranjim cerkvenim vprašanjem. Zato je med Cerkvijo in oblastjo zavladala določena
distanca in ta se je odrazila v večji oddaljenosti vernih ljudi od politike. Politikom je tedaj,
ko je šla h koncu Titova doba, to tudi ugajalo. Na ta način so bili bolj svobodni pri
oblikovanju družbe po svoji meri. Temu je služila tudi ideja samoupravljanja in vloga
Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), ki je nase prevzemala tiste politične
funkcije, s katerimi se partiji ni zdelo več nujno ukvarjati. In ker je bila marksistična ideja,
o odmrtju religije z družbenim in gospodarskim napredkom, dokončno pokopana, je tudi
vprašanje Cerkve partija poverila SZDL.
V to skupino, ki je gojila držo odmaknjenosti Cerkve od dnevno političnih vprašanj,
bi lahko uvrstili do sredine osemdesetih let škofa Leniča. Pri tej skupini prevladuje
miselnost, da vera in politika nimata toliko skupnega, da bi se veljalo posebej truditi za
spremembo družbenih razmer, ker bo le delo na verskem področju spreminjalo tudi družbo.
Za kaj več naj Cerkev ne bi bila poklicana.
V cerkveni javnosti je prevladovala misel, da je slovenski narod tako močno
zakoreninjen v veri, da bo z odmiranjem komunizma oziroma umikom države na
gospodarsko in politično področje, Cerkev dokaj lahko ohranila vernost v narodu. Nekateri
tuji pastoralni prijemi so se sicer uvajali tudi v nadškofiji (delo z malimi skupinami, audiovizualna sredstva v katehezi, delo z zaročenci ...), vendar brez temeljitejše refleksije, kaj
ljudje resnično čutijo, kako in koliko še vero dojemajo kot osebno odločitev za Boga. Strah
pred prihodom verskega relativizma, o katerem se je govorilo, da vlada v zahodnih
Cerkvah, je celo botroval misli o zaslugi komunizma, da je Slovenija obvarovana pred tem
relativizmom in da je potrebno vse storiti, da se to stanje izolacije pred njim ohranja
naprej.
Tako prepričanje je pripomoglo k nesposobnosti Cerkve, da bi dojela težo
družbenih sprememb v devetdesetih letih. Zato ni bila sposobna za realno oceno, kaj te
pomenijo za vero slovenskega človeka v prihodnosti. Takšna drža je nujno vodila v
POSKUS TIPOLOGIJE
253
pasivnost pri prevzemanju odgovornosti v političnem in družbenem življenju. To pa je
pomenilo tudi, da je Cerkev v zadnjih letih komunizma in v prvih letih po vzpostavitvi
demokracije zamudila mnoge priložnosti, prevzeti v družbi aktivnejšo vlogo pri razvoju
celotne družbe in njenih podsistemov in s tem pomagati družbi do realnejšega vrednotenja
sedanjosti in preteklosti.952
4.1.5 Nekonfliktni
V posebno skupino lahko opredelimo tiste, ki so se na vsak način skušali izogniti
vsakršnemu konfliktu z oblastjo. Od prejšnje skupine odmaknjenih se razlikujejo po bolj
aktivnem družbenem življenju, zato jih je z njimi težko izenačiti. Če lahko odmaknjene
označimo kot politično pasivne v družbi, pa so nekonfliktni dokaj aktivni, vendar tako, da
se želijo izogniti vsakemu sporu z oblastno strukturo. Njihov nedefiniran cilj je bil: z
aktivnim delovanjem v družbenem življenju prispevati h humanizaciji obstoječega sistema
in ga približati zahodno-evropskim standardom. Izkazalo se je, da je v primeru komunizma
tako prizadevanje precej utopično, ker je ta že po definiciji totalitaren in nedemokratičen
ter ga zgolj kozmetični popravki ne morejo narediti sprejemljivega.
Predstavnika te skupine vidimo v nadškofu Šuštarju, čeprav se to morda zdi
nenavadno. Nenavadno zato, ker si je on prizadeval za nekonfliktne odnose z oblastjo v
prvi vrsti iz izkušnje v zahodni Evropi. Tam so odnosi, ki vključujejo dialog različno
mislečih kot običajno obliko doseganja skupnega dobrega, normalen način demokratičnega
obnašanja. Tak način občevanja s takratno oblastno strukturo so na podlagi drugačnih
izkušenj, drugače razumeli katoliški izobraženci, pa tudi preprosti verniki. Tak način
odnosov z oblastjo so dojemali kot priznavanje legitimnosti komunistične oblasti. To držo
je revolucionarno izšolana ekipa politikov, tudi s pomočjo lobija, ki je vodil in proučeval
javnomnenjske raziskave, izkoristila sebi v prid tako, da je dajala vtis velike pripravljenosti
na dialog, sem in tja tudi dala kake drobtinice, v resnici pa grobo izkoriščala cerkveno
vodstvo za utrjevanje oblasti. Politikom se je to bogato obrestovalo, saj so se tako lahko
neopazno iz trdih komunistov prelevili v prikrite liberalce, pri ljudeh pa ustvarili videz, da
delajo v korist vseh ljudi, tako vernih kot nevernih. Samo tako lahko razumemo obstanek
te elite na oblasti tudi po demokratičnih spremembah.
Problematičnost take drže vernih seveda ni v njihovem prepričanju in osnovnem
namenu, ampak v praktičnih posledicah v dani družbeni situaciji. Lahko bi rekli, da jim je
manjkal širši uvid v dejansko oceno položaja in je zato manjkala ustrezna kairološka
dimenzija. Ne moremo se izogniti domnevi, da je tak način razmišljanja pri večini te
skupine pogojeval nekje v podzavesti zasidran strah pred režimom, čeprav zanj ni bilo več
prave osnove.
V to skupino uvrščamo precej duhovnikov in laikov, posebno na začetku
osemdesetih let. Ta skupina je namreč odraz razmer v družbi, v kateri se je komunizem
močno umikal v ozadje, saj je nagonsko in po skrbni analizi razmer, slutil potrebo po svoji
preobrazbi in prilagajanju novim okoliščinam. To je v ljudeh povzročalo določeno
nelagodje, ker je prvotna gotovost izginjala, novo pa še ni imelo jasne podobe. Pri
Slovencih je ob vedno večji agresivnosti srbske ekspanzionistične politike rasla tudi
nacionalna zavest, zato je nastajala potreba po močnih voditeljih, ki bodo zavarovali
nacionalne interese.
952
Še vedno v določeni meri velja ocena iz konca šestdesetih let: »Narod je bolan zaradi svoje polpreteklosti, razklan v
svoji duši. Naša polpreteklost visi nad nami kot strahotna dediščina, da smo od nje bolni. Bolni kot narod.« (F. Rode,
Anketa o sinodi, 20.)
POSKUS TIPOLOGIJE
254
Podobno kot v času okupacije se je po že izpeljanih demokratičnih spremembah in
osamosvojitvi tedaj že preoblikovana in na narodnih osnovah organizirana partija ponudila
narodu za rešitelja. Ker je bila dobro organizirana družbena sila, se je mnogim ljudem
zdelo, da samo ona lahko zagotovi družbeno stabilnost, čeprav je najtežjo nalogo, to je
osamosvojitev Slovenije, izpeljala koalicija novih demokratičnih strank (DEMOS). Tudi ta
je bila preprežena z nekdanjimi komunisti.953 Ti so poskrbeli, da nove demokratične sile
niso mogle prevzeti tudi dejanske oblasti v družbi. V novih strankah le-ti prav tako niso
dovoljevali ideološkega razčiščevanja in pravega odnosa do preteklosti, s tem pa tudi do
Cerkve.
Druga družbena sila, ki je bila tudi dobro organizirana, to je Cerkev, se zaradi
zgoraj povedanega ni čutila poklicana, da se postavi v vlogo narodnega rešitelja, in je zato
ostala v ozadju. Ob osamosvojitvi naroda je sicer napela vse sile in odločilno pomagala k
mednarodnemu priznanju samostojne Slovenije, a zasluge za to so si pripeli drugi, pogosto
taki, ki so k temu najmanj pripomogli.
Problematičnost te nekonfliktne drže je prav v tem, da je bila ta skupina sicer
aktivna, vendar tako, da je nehote omogočala utrjevanje pozicij tistim, ki so v bistvu
delovali proti Cerkvi.
4.1.6 Prilagodljiv(c)i
Zadnji dve skupini (prilagodljivci in sodelavci), iz opredeljevanja odnosa Cerkve
do oblasti, sta si v določenih potezah podobni in se obe v nekaterih razlikujeta od prejšnjih.
Podobni sta si v tem, da obe vključujeta duhovnike in laike, ne pa škofe. Dalje v
tem, da z njima oblast ne le ni imela težav, ampak ju je nekako imela na svoji strani. Njuni
pripadniki niso oblasti povzročali nobenih nevšečnosti.
Med seboj se ločita po pasivni ali aktivni drži do oblasti. Prilagodljiv(c)i so bili do
nje pasivni, sodelavci pa aktivni.
Od predhodnih skupin se ločita po tem, da sta za svojo držo od države pričakovali
določeno materialno ali kako drugo korist in jo vsaj delno tudi uživali.
Ko govorimo o prilagodljiv(c)ih, imamo v mislih predvsem one, ne ravno številne
duhovnike, ki so po vojni zelo hitro sprejeli novo komunistično oblast kot nekaj
upravičenega in so zaradi ljubega miru ali iz strahu pred možnimi težavami vse storili, da
bi oblasti v ničemer ne dajali razloga za oviranje njihovega dela ali za preganjanje. To je
bilo včasih težko, saj so bili v očeh bolj načelnih duhovnikov označeni kot moralni slabiči.
Vendar so svoje zadržanje lahko vedno znova opravičevali z dejstvom, da so imeli proste
roke pri pastoralnem delu in da z verniki niso prihajali v konflikte. Glavno načelo je bilo,
da je potrebno v tem režimu preživeti, in to s čim manj tveganja. Tudi način pastorale se je
moral prilagoditi temu načelu, zato se je pastoralno delo omejilo zgolj na od oblasti
dovoljeno in neproblematično delovanje. Večino članov CMD moremo uvrstiti v to
skupino.
V mnogo večjem deležu kot duhovniki so bili pripadniki te skupine laiki. Zanje je
bil v mnogo čem položaj lahko tudi bolj problematičen, a po drugi strani vendarle manj
izpostavljen in zato manj pod drobnogledom oblasti. Včasih so tako svoje zadržanje
utemeljevali s skrbjo za ohranitev službenega mesta ali skrbi za preživetje in zavarovanje
lastne družine. Taki verniki so morda še redno hodili k maši ob nedeljah in praznikih, pač
odvisno od bivalnega okolja, neredko pa so se omejili na večje praznike. Nikoli niso
prevzemali kake aktivnejše službe v Cerkvi. So se pa vsaj simbolično udeležili delovnih ali
953
Po razpadu prve vladne koalicije (DEMOS) je bilo veliko slišati o »prestreljenosti« celotne družbe s komunisti.
POSKUS TIPOLOGIJE
255
drugih akcij v župniji, vendar šele potem, ko je bilo jasno, da je takih večina v župniji.
Pošiljali so morda otroke k verouku v domačo župnijo, če ni bilo mogoče kam drugam,
vendar so želeli prejemati zakramente (krst, poroko, maziljenje) čim bolj neopazno. Med
njimi so bili ljudje vseh izobrazbenih in socialnih slojev, vendar malo med kmeti. Najbolj
so bili takemu mišljenju privrženi zaposleni v državni administraciji in sploh v vseh
neposredno od države plačanih službah.
4.1.7 Sodelavci
Nekateri duhovniki so sodelovali s komunistično oblastjo, in to predvsem iz dveh
razlogov. Eni zato, ker so bili prepričani v pozitivno vlogo te oblasti in so jo načelno
odobravali. Od tega so pričakovali neko konkretno korist. Mnogi iz te skupine so bili
osebno ambiciozni in so preko oblastnih vzvodov, predvsem preko medijev in
popularnosti, hoteli priti na vidnejša mesta. Med njimi so bili tudi taki, ki so želeli
predvsem prekositi druge in v njihovih očeh pridobiti na pomenu. Bili so seveda tudi taki,
ki so videli v sistemu predvsem ali zgolj samo pozitivne stvari, npr. poudarek na enakosti
in enakopravnosti vseh ali v socialni izravnavi družbe (Stanko Cajnkar). Prepričanih
sodelavcev z oblastjo ni bilo veliko, zlasti ne tistih, ki bi režim tudi javno zagovarjali.
Gotovo jih je bilo od vseh treh škofij v ljubljanski nadškofiji še najmanj.
Koliko je bilo takih sodelavcev med laiki, je težko reči, vendar niso bili tako
maloštevilni, ki so želeli režimske vzvode, ne glede na njihovo moralno oporečnost,
izkoristiti za svoj družbeni ali materialni dvig, zato pa so morali oblasti dati določene
koncesije. Posebno med laiki se je ta skupina zelo mešala s prilagodljivci ali pa z
neposrednimi sodelavci UDBE. Gre torej za sodelovanje v ožjem in širšem smislu.
Glavnina sodelavcev komunistične oblasti je bila v to sodelovanje prisiljena. Šlo je
za ljudi, ki so po nesreči ali neprevidnosti padli v roke tajni policiji ali pa je tak razvoj
dogodkov načrtno sprovocirala policija sama. Veliko jih je v to past padlo, ko so bili
obsojeni ali v zaporu. Obljubljeno jim je bilo, da bodo izpuščeni, mileje obsojeni ali jim
bodo kazni zmanjšane, če bodo pristali na sodelovanje. Nekatere je policija pripravila k
sodelovanju tako, da je zagrozila povračilne ukrepe njihovim sorodnikom ali znancem.
Načinov, s katerimi je oblast usužnjevala ljudi in jih napravila za svoje tajne sodelavce, je
bilo nešteto.954
Sodelavci oblasti so imeli težave najprej s svojo vestjo, potem s tajno policijo, če
niso delali vse po njenih navodilih, in tudi z okolico, ko je ta prej ali slej zaslutila ali
izvedela za njihovo razmerje do oblasti. Zato njihovo življenje, kljub drugačnemu videzu,
nikakor ni bilo lahko.
V širšem smislu so bili člani CMD sodelavci oblasti, če so to hoteli ali ne. Vendar
je bila tudi znotraj njihovih vrst precejšnja razlika v stopnji sodelovanja. Največkrat je to
pogojeval že razlog, zaradi katerega so prišli v društvo, potem pa tudi položaj in posebne
razmere, v katerih so delovali. Splošno lahko rečemo, da CMD samo od sebe ni težilo k
nasprotovanju vodstvu Cerkve, razen na samem začetku, prav zato pa tudi v duhovniške
vrste ni vneslo tistega razkola, ki ga je z ustanovitvijo društva oblast želela. Primerjava s
podobnimi društvi v drugih državah bi po vsej verjetnosti pokazala, da v Sloveniji CMD
sploh ni imelo tako negativnih posledic kot podobna društva drugod in je le v manjši meri
doseglo namen njegovih ustanoviteljev.
954
Jože Vesenjak je pripovedoval, da je postal član CMD tako, da ga je tajna policija postavila pred izbiro: ali vstopi ali
pa bodo tik pred maturo izključeni iz gimnazije štirje najboljši dijaki, s katerimi je imel tesne stike in so jim v torbe
podtaknili letake s protidržavno vsebino.
POSKUS TIPOLOGIJE
256
4.2 PASTORALNA TIPOLOGIJA
Razmere, v katerih je delovala Cerkev v povojnem času v Sloveniji, so bile
izjemne, zato je morala biti izjemna tudi pastorala. Pastoralno delovanje je lahko uspešno
le, če upošteva dejanske možnosti v konkretni družbi. Cerkev v ljubljanski nadškofiji je
bila še posebej v težkem položaju, saj se je na njenih plečih odvijal najostrejši boj
komunistične oblasti proti Cerkvi v Sloveniji, kar so v mnogo čem pogojevale že
predvojne in medvojne razmere.
Ob raziskovanju pastoralnega delovanja Cerkve v ljubljanski nadškofiji v času od
nastopa komunističnega družbenega sistema do danes se nam je izoblikovalo šest tipov
vernikov, med katerimi so zlasti določljivi škofje in duhovniki, oziroma njihov način
pastoralnega delovanja. Ker laiki niso bili v veliki meri aktivno udeleženi v neposrednem
pastoralnem delovanju, jih tudi ni mogoče določljivo tipološko razvrstiti. Tu opisani tipi se
nanašajo predvsem na njihovo praktično pastoralno delovanje in manj na njihova teološka
stališča.
Pod kriteriološkim vidikom ločimo med iskalci in normativci, pod kairološkim med
kritiki in neodzivnimi, pod prakseološkim pa med garači in praktiki.
kriteriologija
iskalci
normativci
kairologija
kritiki
neodzivni
prakseologija
garači
praktiki
Glavni vidiki pastoralne teologije služijo za formalni okvir razvrščanja pastoralnih
tipov v tri skupine.955 Gre torej za to, da najprej ločimo iskalce in normativce glede na
odnos do verske doktrine, teologije in kriterijev za njeno aplikacijo. Kritike in neodzivne
določamo pod vidikom odnosa do konkretne politične, kulturne in pastoralne situacije.
Garači in praktiki pa razodevajo odnos pastoralnih delavcev in vernikov do pastoralne
prakse in konkretnega ravnanja v Cerkvi.
4.2.1 Iskalci
Že prvo komunistično obdobje je zahtevalo izredno iznajdljivost in prilagoditev
novim razmeram ne le na povsem praktični ravni, ampak tudi v teološkem razmišljanju in
iskanju novih rešitev. V tem obdobju je bilo nemogoče slediti razvoju teologije na Zahodu,
pa tudi tisto malo, kar je le prodrlo skozi tesno zastrto komunistično zaveso, ni bilo
neposredno uporabno. Ker so bile razmere povsem drugačne, je bilo potrebno zahodno
teologijo primerno aplicirati. Ta teologija tudi ni mogla razumeti, ali tudi ni poskušala
razumeti razmer v tedanjih komunističnih deželah, zato so se morali domači teologi
nasloniti predvsem nase. Zahodna teologija jim je lahko nudila le širša izhodišča za lastno
iskanje.
V ljubljanski nadškofiji ni bilo veliko takih, ki bi teološko utemeljevali
komunistični družbeni sistem, kot je to počel kasnejši mariborski pomožni škof Vekoslav
Grmič. Ta tudi v času najaktivnejšega širjenja svojih idej o teologiji samoupravljanja v
ljubljanski nadškofiji skoraj ni imel somišljenikov.
Pač pa so mnogi teologi iskali nova pota v katehezi, ki je bila že pred vojno močno
razvita in je po nekaj letih komunistične oblasti morala iz šol, bila nekaj časa celo v cerkvi
955
Prim. Paul M. Zulehner, Pastoraltheologie, Fundamental-Pastoral, Düsseldorf 1991, 49–292
POSKUS TIPOLOGIJE
257
prepovedana, vendar se je tu kmalu utrdila in se okrog šestdesetih let preselila v župnišča.
Tam so bile po koncilu urejene primerne učilnice. Za tak tip župnijske kateheze je bilo
potrebno mnogo iznajdljivosti in ustvarjalnega osebnega iskanja, ki se je krepilo z
mnogimi posvetovanji, tečaji in delavnicami.
Podobno je bilo tudi pri mladinski in študentski katehezi, ki je zacvetela predvsem
v šestdesetih in sedemdesetih letih. Nastajale so mladinske skupine po župnijskem ali v
mestih po pokrajinskem principu in zanje je bilo potrebno pripraviti primerne kateheze, pa
tudi drugačen metodološki pristop od (osnovno)šolskega. Ker je šlo za napol ilegalno
dejavnost, je bilo zanimanje veliko, vprašanja in pričakovanja pa zelo različna. Pri
snovanju katehetskega načrta ni bilo mogoče preprosto kopirati tujih vzorov, ampak iskati
povsem nova pota.
Zlasti v prvem obdobju je bil velik poudarek na iskanju novih oblik oznanjevanja in
pridiganja. Ta cilj so zasledovali pridigarski načrti in osnutki, ki so zaradi tajnega
policijskega nadzora zahtevali precejšnjo opreznost.
Tudi kriterije za podeljevanje zakramentov je bilo treba vedno znova osvetljevati
tako zaradi duhovnikov, ki so se znašli pred novim izzivom ateizacije in kasneje
potrošništva, kakor tudi zaradi laikov, ki so se radi sklicevali na manj zahtevno pastoralo v
prejšnjih časih. Težko so razumeli, da je zaradi spremenjenih časov potrebna tudi drugačna
pastoralna praksa, kar sta pogojevali tako komunistična indoktrinacija, kot tudi porabniška
miselnost, po kateri je v cerkveno življenje vedno bolj prodirala verska plehkost.
Iskalcev med pastoralnimi delavci ni bilo veliko, tudi pri škofih bi iskateljstvo
težko označili kot prevladujočo težnjo, še manj med laiki. So pa bili med njimi posamezni
duhovniki, ki so sproti spremljali razvoj pastoralne misli na zahodu, vendar niso imeli
veliko možnosti za razširjanje takih idej. Tujo versko literaturo so morali vse do časa po
koncilu tihotapiti preko državne meje in jo nato ohranjati zase ali razširjati le med
zanesljivimi ljudmi. Tako so navadno nove ideje ostajale le v ozkih krogih. Verjetno je bil
prisoten tudi strah, da se ne bi znotraj Cerkve preveč izpostavljali. Med pastoralne iskalce
iz ljubljanske nadškofije bi lahko prišteli Mira Permeta, Antona Smerkolja, Janeza
Oražma, Valterja Dermoto, Rafka Lešnika, Jožeta Bertonclja, p. Miho Žužka in druge.956
Še pred škofovskim posvečenjem je bil tak tudi Jožef Pogačnik.
4.2.2 Normativci
Veliko večjo skupino so tvorili tisti, ki so v prvi vrsti želeli izpolnjevati norme
vesoljne Cerkve, take, kot so bile priobčene v dokumentih, brez izrazitega ozira na
konkretne družbene razmere, v katerih je Cerkev v tem času bila. To je bilo najbolj varno
tako zaradi državnega aparata, saj se je ob morebitnih konfliktih vsakdo lahko skliceval na
cerkveno avtoriteto, kakor tudi zaradi možnih težav pri škofih ali med sobrati. Kakšnih
večjih konfliktov v tem obdobju znotraj Cerkve v nadškofiji ni bilo.
Celotno pastoralno delo te skupine je temeljilo na tem, da prihajajo norme iz
Vatikana ali pa jih postavljajo škofje. V prvi polovici komunistične dobe je prišlo
duhovnikom velikokrat prav, da so svoje delo utemeljevali na določbah iz škofije, saj se je
oblast le-te težje lotila kot posameznega duhovnika. V okrožnicah ali na koncu pastirskih
pisem zato večkrat najdemo pripombo: »Prebrati brez pripomb!«. Kar je bilo v začetku
komunističnega obdobja nuja, pa je za nekatere kasneje pri oznanjevanju in pastoralnem
delovanju postala stalna notranja drža.
956
Seveda so se nova iskanja v ljubljanski nadškofiji napajala ali oplajala ob podobnih iskanjih v drugih dveh škofijah.
Za to imajo zasluge tam delujoči iskalci kot npr. Albert Metlikovec, Gašper Rudolf ali Vinko Kobal v koprski škofiji in
Drago Oberžan, Viljem Pangerl ali Jože Vesenjak v mariborski, če naštejemo le nekatere najbolj vidne.
POSKUS TIPOLOGIJE
258
V drugi polovici tega obdobja ni bil več potreben ta ščit normativnih predpisov
toliko zaradi državne oblasti kot zaradi vernikov, ki so začeli vedno bolj potrošniško
razumevati zakramente in se izogibati večjim obveznostim v zvezi z njihovim
prejemanjem. Sčasoma je ta potreba postala tako močna, da so ponekod duhovniki v
okviru dekanij ali v posameznih župnijah sami oblikovali svoje norme, ker jih je po
njihovem mnenju premalo prihajalo iz ordinariata.957
Za skrbnega varuha cerkvenih norm je veljal zlasti nadškof Jožef Pogačnik. Med
laiki bi seveda težko navajali izrazite pripadnike te smeri. Mnogi so slepo sprejemalo
cerkveni nauk, čeprav so zlasti starejši le stežka sprejemali pokoncilske določbe pri
bogoslužju, mlajši pa so vedno težje sprejemali tako določene verske dogme, še težje pa
cerkvene moralne norme. Vendar večjih odklonov v tem ni bilo, ker se je tudi pokoncilska
teologija, zlasti pa praksa, dejansko le počasi uveljavljala in ni terjala prevelikih miselnih
skokov, zato tudi ni vodila v prevelike skrajnosti.
4.2.3 Kritiki
Verniki so bili do komunizma kot totalitarizma večinoma zelo kritični, vendar tega
marsikdaj sploh niso mogli ali hoteli javno izražati. Ta kritični odnos do režima pa je bil
tako za škofe kot duhovnike in vernike lahko tudi dober alibi za lastno nekreativnost ali
pomanjkanje samokritičnosti. Ko je Cerkev preganjana ali izrinjena iz družbenega
dogajanja, je naravno, da se homogenizira in se instinktivno izogiba samokritiki. Strniti je
treba vrste in navzven delovati čimbolj enotno. Tako naj ima zunanji sovražnik večji
respekt pred močno in urejeno Cerkvijo, njeni člani pa se čutijo močnejše in bolj
zavarovane.
Zato je bilo v preteklem obdobju razmeroma malo kritičnega preverjanja in
analiziranja pastoralnega dela in družbenih okvirov za to delovanje. Pomembno vlogo v
tem je po koncilu odigral Škofijski pastoralni svet in posredno Medškofijski pastoralni
svet, ki je vendarle sproti na svojih sejah spremljal pastoralno dogajanje, ga ocenjeval in
poskušal usmerjati. Delno je to vlogo opravljal tudi Duhovniški svet in seja dekanov.
Temu preverjanju so na osebni ravni služile tudi redne duhovne vaje duhovnikov in po
koncilu tudi vedno pogosteje duhovne vaje mladine, zakoncev in izobražencev. Na
intelektualni ravni so h kritičnemu odnosu do dejanske pastorale mnogo pripomogli
vsakoletni teološki, še bolj pa pastoralni tečaji. Ob njih je v sedemdesetih letih potekalo
tudi izobraževanje voditeljev skupin z uvajanjem v zakonitosti skupinske dinamike, kar je
pripomoglo k bolj kritičnemu preverjanju dosedanjega dela in učinkovitejšemu
načrtovanju. Kritični so bili navadno tudi teološki profesorji in drugi zavzeti praktiki, ki so
na teh tečajih predavali. Kritičnost je ostajala večinoma na splošni ravni.
Malo pa je bilo samostojnih osebnih opredelitev, ki bi vnašale večji pluralizem
teoloških pogledov in pastoralne prakse. V času pred koncilom je temu botrovala tudi
majhna možnost objavljanja lastnih misli, po koncilu pa za to ni bilo prave volje. V kolikor
je ta kritika cerkvenega ravnanja v prvi dobi bila, je prihajala iz vrst članov CMD ali pa od
duhovnikov in laikov, ki so prihajali iz drugih škofij in zato je bila sprejeta z določeno
rezervo.
Kritiki so se običajno ustavljali ob načelnih vprašanjih, manj pa razmišljali o
konkretnih rešitvah, ki bi bile za vse uporabne. Motila jih je okorelost Cerkve, niso pa
957
Še več slabe volje kot odsotnost jasnih norm za delovanje po župnijah je duhovnikom v neposredni župnijski pastorali
povzročalo dejstvo, da ordinariat tudi sam večkrat glede delitve zakramentov in zakramentalov (birma, krst, pogreb) ni
ravnal načelno, ampak je odločal mimo vednosti župnikov ali drugače od njih. Prim. tudi V. Papež, Enotnim kriterijem
neke dekanije na rob, 205.
POSKUS TIPOLOGIJE
259
mogli ponuditi boljših in uresničljivih rešitev. Navadno so ostajali predvsem pri filozofski
ali teološki razpravi. Praktična iskanja in tudi kritično preverjanje pastoralne prakse je še
najbolj omogočala pastoralna revija Cerkev v sedanjem svetu, ki pa ni zajela velikega
kroga sodelavcev.
V zadnjih letih je precej narasla kritičnost med duhovniki in tudi laiki, ki pa ostaja
največkrat v ozkih krogih in ni prešla v javno kritiko. To bi preveč škodilo Cerkvi, ki je že
tako izpostavljena javnemu pritisku. V kolikor so laiki uporabili državne medije za kritiko
cerkvenega ravnanja, so bili njihovi prispevki takoj spolitizirani. Uradna Cerkev je na to
lahko odgovarjala običajno le z molkom. Uredniki cerkvenih medijev so se izogibali
poročanju o kočljivih zadevah v vesoljni Cerkvi in tudi sami kritike niso izzivali. So pa
zato ves čas gojili bolj ali manj prikrito kritiko ravnanja oblasti. Če so državni mediji
načrtno objavljali predvsem tisto, kar je kakorkoli blatilo ugled Cerkve ali jo skušalo
osmešiti, pa so cerkveni mediji objavljali predvsem ali skoraj izključno le to, kar ji je bilo v
podporo in spodbudo. Zaradi teh razmer cerkveni prostor ni mogel biti odprt za kritično
razmišljanje.
4.2.4 Neodzivni
Zdi se, da so v vodstvu Cerkve razmeroma slabo poznali dejanske razmere, v
katerih je Cerkev živela po župnijah. Zaradi pomanjkljive ocene položaja so delovali
včasih premalo učinkovito. Včasih gre pri tej napačni oceni za objektivne razloge, če niso
v celoti razumeli drobnih prefinjenosti trenutnega družbenega sistema ali cerkvene in
družbene preteklosti. Včasih pa so jim drugi posredovali nerealen prikaz dejanskega stanja
in to so enostavno prevzeli. V ozadju je morda bila tudi nekakšna naivnost, češ da se bodo
vsi nerešeni problemi rešili sami od sebe. Ni bila važna kritična analiza in široko
posvetovanje, ampak naj bi za delo in sprotno reševanje problemov zadostovala le dobra
volja.
Gre preprosto za pomanjkanje občutka za čas in prostor. Intelektualno močni ljudje
so bili redko pripravljeni prisluhniti izkušnjam drugih ali jih upoštevati. Če je šlo za ljudi
na odločujočih mestih, je imelo tako ravnanje široke posledice tudi za druge, oziroma za
Cerkev v celoti.
Med duhovniki je bilo precej takih, saj tudi po spremembi režima nekateri niso
razumeli ustroja in delovanja preteklega sistema. Morda prav zato tudi niso mogli doumeti
bistva demokracije in možnosti, ki jih ta daje za pastoralno delovanje. Takemu gledanju so
bili privrženi predvsem tisti, ki so bili odvisni zgolj od javnih medijev, a se tudi niso
potrudili, da bi prišli do drugačnih informacij.958
Laiki niso razmišljali o svoji družbeni vlogi ali nalogah, ki iz te vloge izhajajo, in
so zato ostali družbeno povsem pasivni, pri volitvah pa popolnoma neorientirani.
Neodzivnost na znamenja časa je velikokrat izvirala iz nekakšne apatije, ki jo je v
totalitarnem sistemu povzročal občutek nemoči, kasneje pa podobno v potrošniški družbi.
Na eni strani je bil občutek nemoči do spreminjanja sistema in javnega mnenja, na drugi
strani pa do hitrejših sprememb v Cerkvi. Neodzivnost kaže zato tudi na pomanjkanje
evangeljskega duha in pripravljenosti za evangeljsko tveganje.
958
Primer takega odzivanja je bilo ravnanje ob časopisu Slovenec, ki je po ukinitvi leta 1945 v letu 1991 znova začel
izhajati. Mnogi laiki in duhovniki ga niso sprejeli in se nanj niso naročali, ker se je zdel premalo versko obarvan in pri
verskih zadevah premalo natančen. Ob tem so bili do njega neprimerno bolj kritični kot do časopisov z jasno
komunistično preteklostjo, ki so v istem času o Cerkvi pisali naravnost sovražno in škodljivo. Posledično so raje dopustili
propad edinega desno orientiranega usmerjenega časopisa, kot da bi se odrekli staremu, Cerkvi nenaklonjenemu časopisu.
POSKUS TIPOLOGIJE
260
4.2.5 Garači
V komunističnem obdobju moremo reči za vse škofe in za večino duhovnikov, da
so bili pastoralno osebno zelo delavni, naravnost garaški. Imeli so strogo osebno disciplino
in zavidljivo askezo, ki jim je pomagala, da so ostali do konca delovno aktivni. Slovenski
duhovniki so takoj po vojni, pa tudi pozneje vse do novejšega časa, izredno veliko delali.
Ne samo, da so morali opravljati vsa mogoča fizična dela, ker ni bilo več mogoče
zaposlovati sodelavcev (mežnarjev, gospodinj, katehetov). Tudi v direktnem pastoralnem
delovanju so bili zelo prizadevni, uspehi pa velikokrat niso bili vidni, ker je bilo delo
marsikje razdrobljeno, nepovezano, premalo vrednostno opredeljeno in zelo individualno.
Zopet moremo tu deliti obdobje do koncila in po njem. Pred njim je bilo delo nujno zelo
individualno, saj je vsako povezovanje in vsak poskus skupinskega dela pri oblasti vzbujal
sum. Tudi ni bilo lahko dobiti laikov, ki bi bili zaradi možnih posledic voljni sodelovati.
Včasih so imeli duhovniki tudi slabe izkušnje, ko so se med sodelavce prikradli ljudje, ki
so bili istočasno sodelavci tajne policije. Zato so se duhovniki nemalokrat upravičeno bali
sodelavcev. Veliko večje možnosti vključevanja laiških sodelavcev v pastoralno delo pa so
nastale po koncilu. Prvo desetletje po njem je v tem pogledu še posebno veliko obetalo,
potem pa se je vnema po pridobivanju in oblikovanju laiških sodelavcev nekoliko ohladila.
Laiki so po koncilu bolj neposredno izražali svoje morebitno nestrinjanje z
duhovniki. Ta kritika je večkrat izvirala iz nepoznavanja širšega ozadja za duhovniške
odločitve in je bila včasih premalo obzirna. Večkrat so kritiko izrekali ljudje, ki so se sami
izogibali izpostavljanju in lastnemu sodelovanju in bili sami nepripravljeni sprejemati
kritiko. Zato so nekateri duhovniki dobili odpor do laikov in so raje vse naredili sami, kot
da bi se z njimi spuščali v polemiko. Namesto s protikritiko so odgovarjali z ignoriranjem.
Škofje so imeli veliko dela z birmovanjem v pomladnem času, izven tega pa z
obiski župnij ob drugih praznovanjih, ki so se izjemno pomnožila s proslavljanjem raznih
zgodovinskih obletnic in blagoslavljanjem novogradenj ali obnov. To se je zlasti
pomnožilo v zadnjih dveh desetletjih. Veliko časa sta neposrednemu stiku z duhovniki
posvetila škofa Vovk in Lenič. Drugi so morali včasih potožiti, da duhovniki premalo
prihajajo k njim na pogovor (Pogačnik), včasih pa so duhovniki sami izražali
nezadovoljstvo zaradi premajhnega neposrednega stika z njimi.
Zaradi razmer so bili ves čas duhovniki močno zaposleni z gospodarskimi
vprašanji. Takoj po vojni je bilo treba popravljati porušene cerkve in posodabljati župnišča
ter v njih urejati učilnice in dvorane. Gradile so se nove cerkve ali se popravljale stare.
Dobri dve desetletji sta zaposlovali duhovnike z urejanjem notranjega prostora v cerkvah
(oltar versus populum), kasneje urejanje ogrevanja in drugo. Po spremembi režima je
prinesla nova opravila denacionalizacija, urejanje prostorov za Karitas, ipd. Večino
duhovnikov bi lahko imenovali tudi »pastoralni zidarji«.
Z materialnimi skrbmi so se seveda ukvarjali tudi v naslednji skupini praktikov,
vendar pod pojmom garači razumemo izredno dejavne na gradbenem in na pastoralnem
področju. Neredko je bilo namreč to dvoje med seboj povezano, saj so tisti, ki so videli
možnosti delovanja na duhovnem področju, navadno bili aktivni tudi na materialnem. Ni
pa bilo vedno tako v obratnem smislu. Bilo je namreč kar nekaj tistih, ki so sicer na
področju obnavljanja ali novogradenj veliko naredili, prezrli pa pri tem, da je treba enako
ali še več energije posvetiti pastoralni dejavnosti. Tistih, ki so oboje znali uravnoteženo
združevati in to na nadpovprečni višini, je bilo razmeroma malo.
Kar je vse najbolj zaposlovalo v pastoralnem smislu, je bila kateheza otrok in
mladine ter delitev zakramentov. K temu moramo prišteti še razmeroma veliko maševanja,
saj so po koncilu mnogi duhovniki tudi pretiravali z uvajanjem maš, zlasti ob nedeljah in
POSKUS TIPOLOGIJE
261
praznikih, in to celo na več krajih v župniji.959 Ob tem so se trudili ohranjati ali na novo
vpeljevati razne pobožnosti, romanja in različna slavja. Prav moderno je postalo slovesno
obhajanje vseh mogočih župnijskih obletnic. Vse to je mnogim duhovnikom zelo hitro
izčrpalo življenjske moči.
Že v prvem povojnem času, ko je zelo primanjkovalo duhovnikov, so morali mnogi
duhovniki prevzemati v soupravo tudi sosednje župnije, kar je navadno vse delo
podvojilo.960 Zaradi tega so bili prisiljeni veliko časa prebiti v avtomobilu, kar je nekaterim
prišlo v navado tudi, ko to ni bilo najbolj potrebno. Navadno je zaradi tega zmanjkalo časa
za stike z ljudmi in za normalno graditev pastoralnih struktur.961
Tudi laiki so bili nekateri pravi garači, ne le v osebnem in družinskem življenju,
ampak tudi v župnijskem. Skoraj v vsaki župniji je bilo vsaj nekaj ljudi, ki so bili
pripravljeni večino svojega prostega časa posvetiti potrebam župnije. Nekateri so prevzeli
celotno skrb za obnovitvena dela v župniji ali mnogo časa posvetili delu z mladino, v
zakonskih občestvih, ŽPS, Karitas in drugje. Včasih so zaradi tega trpeli tudi domači
družinski odnosi. Kjer so našli skupni jezik z župnikom in jih je ta znal vključiti v
pastoralno delo, so veliko prispevali k župnijskemu življenju.
4.2.6 Praktiki
V to kategorijo prištevamo tiste v Cerkvi, ki so se v praktičnem ravnanju zelo
prilagodili razmeram v družbi in jih ocenjevali kot za Cerkev bolj ali manj ugodne. Niso
bili sicer posebej zadovoljni z družbenim sistemom, ki je nasprotoval veri in oviral njihovo
versko življenje in delovanje, vendar so ga sprejeli kot dejstvo, ki ga sami ne morejo
spremeniti. Torej se s tem vprašanjem ne splača ukvarjati. Pomembno je ob obstoječih
razmerah narediti, kar je mogoče z rednim pastoralnim delom. Analiza družbe in
cerkvenega delovanja jih ni veliko zanimala, ampak le konkretno ravnanje. Sprejemali so
ponujena teološka razmišljanja in analize, a so v njih iskali zgolj iztočnice za lastne
konkretne rešitve.
Duhovnikov – praktikov je bilo veliko zlasti od začetka osemdesetih let dalje.
Precej so se ukvarjali z urejanjem župnijskega premoženja. Istočasno so normalno
oskrbovali župnijo s pastoralnimi opravili. Vendar se za razliko do garačev niso v tem
prekomerno izčrpavali, ampak so tu držali svojo mero. Do pastoralnega dela, pa tudi
gradbenih podvigov, so ohranili določeno distanco in so potem, ko so menili, da so svoje
delo kolikor toliko dobro opravili, ostalo mirno prepuščali ljubemu Bogu. Njihov odnos do
dela, pastoralnega in gospodarskega, je bil predvsem pragmatičen. Z oblastjo navadno
zaradi svojega dela niso imeli konfliktov, redko s svojimi sodelavci, v kolikor so te sploh
potrebovali. Ordinariat jih je cenil, saj mu niso povzročali težav, ne z novostmi ne z
opuščanjem svojih dolžnosti.
Za vključevanje laiških sodelavcev se niso trudili pretirano, čeprav je večina od njih
morda imela ŽPS. Nekateri med njimi so menili, da vse sami bolje napravijo, zato so se na
laike obračali predvsem v konkretni potrebi. Sploh so na laike gledali z uporabnega vidika,
se pravi, da so jih povabili k sodelovanju, če so bili prepričani, da ne bodo povzročali težav
in dodatnega dela. Edini kriterij za izbiro sodelavcev jim je bil: Ali mi to kaj koristi? Ta
vidik je bil odločilen tudi pri tistih, ki se niso odločili za ŽPS, češ, saj mi ne prinaša
959
To je privedlo do tega , da je bilo v letu 1997 kar 70 župnij, torej skoraj ena četrtina, v katerih je bila redna nedeljska
maša vsaj na dveh krajih v župniji, v 13 od teh celo v treh krajih in 3 v štirih.
960
V zadnjih dveh desetletjih ima približno 15 % župnikov vsaj še eno župnijo v soupravljanju. (Prim. ŠLN 62–63.)
961
Take duhovnike bi lahko imenovali tudi »pastoralni šoferji«. (Prim. V. Potočnik, Škofje in duhovniki, Projekt
Aufbruch /tipkopis/).
POSKUS TIPOLOGIJE
262
nobenih koristi, kvečjemu več dela. Nekateri so jih tudi hitro opustili, ker so z njim
doživeli neprijetno izkušnjo. Ta je postala dobro opravičilo, da so postali do sodelovanja z
laiki zelo zadržani.
Sem lahko prištejemo relativno kar veliko skupino tistih, ki so bili z verskim
stanjem v vseh povojnih obdobjih več ali manj zadovoljni in niso težili ne k iskanju novih
pristopov k pastoralnemu delu, ne k pretiranemu normativnemu obravnavanju ljudi. Lahko
bi jih poimenovali »zadovoljneži«. Trudili so se dokaj vestno vršiti svojo službo, zaradi
uspehov ali neuspehov pa se niso pretirano vznemirjali. Večina članov CMD je bila take
vrste, vendar ne vsi, in ne samo ti. Zanje je bil že sam obstoj cerkvenega življenja v
komunizmu kar pomemben dosežek. Zaradi svoje zvestobe Cerkvi so preprosto računali na
izdatno Božjo pomoč in menili, da bo že Bog za vse poskrbel. V komunizmu niso videli
velikega sovražnika, ampak so radi poudarjali, da je njegov obstoj pač božja volja, ki jo je
treba preprosto sprejeti. Za določeno mero pritiska na ljudi so mu bili celo hvaležni, ker se
je zdelo, da zaradi njega prihaja v cerkev več ljudi in bolj pogosto prejema zakramente kot
v zahodnih deželah.
Večina laikov pod vidikom verske prakse spada v to kategorijo. Tudi oni so na vero
in preko tega tudi na duhovnika gledali najprej in predvsem iz praktičnega vidika: »Morda
mi to kdaj prav pride!« Tako je razmišljalo v pokoncilskem obdobju vedno več staršev, ki
so s podobno utemeljitvijo pošiljali svoje otroke k verouku.
Le manjši del duhovnikov je zavzel zelo pasivno držo in pastoralno deloval le
toliko, kolikor je bilo res nujno. Lahko bi jih označili za »minimaliste«. Čakali so na
neposredna navodila in določbe od zgoraj in zato zlepa niso česa poskusili ali izvedli, ne da
bi se prej prepričali, ali se je ta stvar že kje obnesla in ali na to pozitivno gledajo škofje. Na
razne tečaje, pastoralno študijske dneve in druge vrste izobraževanja ti duhovniki niso
prihajali, ampak je bil glavni kriterij za izvedbo nekega pastoralnega opravila načelo: ali je
bilo to predpisano v uradnem škofijskem glasilu ali ne.
POSKUS OVREDNOTENJA
263
5. POSKUS OVREDNOTENJA PASTORALE V OBRAVNAVANEM
ČASU
5.1 SPLOŠNO
V zadnjem poglavju pričujoče raziskave želimo narediti nekakšen vrednosti
povzetek vsega doslej povedanega in ob tem nakazati, kaj se iz tega obdobja lahko
naučimo za delovanje Cerkve v prihodnje.962 Pri tem se jasno zavedamo, da ne moremo
dati neke dokončne in celovite ocene tega obdobja, saj je ta čas še preblizu, da bi bila
celovita ocena že sedaj mogoča. A vendar bi naše raziskovanje ostalo torzo, če tega ne bi
tvegali, saj ima končno vsakdo, ki je to obdobje doživljal, o njem svojo sodbo. Ta je lahko
zaradi drugačnih informacij ali izkustev drugačna od tu zapisane, lahko pa se bo z njo le
delno ujemala. Želeli bi, da to razmišljanje pripomore k jasnejši presoji tega burnega in
težkega obdobja Cerkve na Slovenskem, težkega za posameznika in Cerkev kot celoto.
Pri ocenjevanju Cerkve v zgoraj zarisanem obdobju je vsekakor treba upoštevati
dejstvo, da je od konca druge svetovne vojne v maju 1945 do prvih demokratičnih volitev
v marcu in aprilu leta 1990, torej polnih 45 let, v Sloveniji vladal totalitarizem. V tem
obdobju sta posebej vidni dve glavni obdobji.
Za prvo obdobje označujemo čas nekako do polovice šestdesetih let, kar se časovno
pokriva s koncem 2. vatikanskega koncila in na državni ravni s podpisom protokola med
Svetim sedežem in Jugoslavijo. Ta država je bil večnacionalna in multikonfesionalna,
predvsem pa so se v njej stikale tri kulturne tradicije: krščansko-evropska, ortodoksnoazijska in islamsko-orientalska. Slovenija sicer ima homogeno krščansko evropsko
tradicijo, vendar so bili vplivi ostalih dveh zaradi enotne, v pretežnem obdobju kar
unitaristične države, zelo močni.963 To prvo obdobje je čas brutalnega uresničevanja sanj
marksistov o brezrazredni komunistični družbi, do leta 1948 še z roko v roki s Sovjetsko
zvezo, potem pa samostojno, hodeč samosvoja pota, kar posebej označujeta tako
imenovano samoupravljanje in neuvrščenost.
V drugem obdobju, od sredine šestdesetih let dalje, je prevladalo pri oblasti
spoznanje, da cilji ne bodo tako enostavno dosegljivi, kot je prvotno načrtovala. Tudi
odmiranje religije ne. Zato je bilo potrebno drugačno obravnavanje Cerkve in določen
dialog z njo. Tudi v Cerkvi je po koncilu prišlo do občutnih sprememb v razumevanju
družbe in sveta in v praktičnem razmerju z njima.
Ti dve glavni obdobji pa bi mogli razdeliti vsako na dva dela, kar so določali
predvsem politični dejavniki.
Prvo obdobje se deli na povojni del in ga imenujemo »doba represije«. Trajalo je
kakih osem let tja do leta 1953, v katerem se je prvotna ostrina boja proti Cerkvi nekoliko
omilila in Cerkvi dopustila svobodneje dihati. Ta prelomnica sovpada s Stalinovo smrtjo,
koncem tržaške krize in v Jugoslaviji s sprejetjem prvega povojnega zakona o pravnem
962
Poskus ovrednotenja pastorale v obravnavanem času je nareje na modelu teorije pastoralne teologije, ki jo
je izdelal Paul Michael Zulehner, dekan teološke fakultete na dunajski univerzi, predavatelj pastoralne
teologije na isti fakulteti ter izredno plodovit pisec znanstvenih, strokovnih in poljudnih del s pastoralno
teološkega področja. (Prim. P. M. Zulehner, Pastoraltheologie I, Fundamental-Pastoral, Düsseldorf 1991.)
963
Upoštevati je treba, da je bil ves čas center moči in odločanja v Beogradu, torej v močni ortodoksno-azijski tradiciji.
Zaradi velikih razlik v razvitosti celotnega teritorija nekdanje Jugoslavije, pa je bil v Slovenijo zelo močan dotok poceni
delovne sile iz predelov z islamsko-orientalsko tradicijo, ki je bila glede na srednjeevropske razmere precej gospodarsko
zaostala.
POSKUS OVREDNOTENJA
264
položaju verskih skupnosti. Drugi del zaznamuje postopno popuščanje totalitarnega
pritiska, zato ta čas lahko imenujemo »doba iskanja sožitja« med državo in Cerkvijo.964
V drugem obdobju se njegov prvi del, ki ga imenujemo tudi »doba popuščanja«,
pokriva s cerkvenim prizadevanjem za pokoncilsko prenovo in traja nekako do leta 1980,
ko je umrl jugoslovanski leader Tito, kar je sprožilo začetek počasnega, a nezadržnega
razpadanja enotne federativne države. To dogajanje je zaznamovalo drugi del drugega
obdobja, ki pa ga imenujemo »doba razkroja komunizma« in je precej oslabilo oblastno
moč. Cerkvi je dalo večji manevrski prostor, česar pa Cerkev kakor da ni zaznala in
izkoristila v zadostni meri.
5.2 KRITERIOLOŠKI VIDIK
5.2.1 Ključni pojmi
Sprašujemo se, kateri so tisti ključni pojmi in besede, ki najbolje povzemajo
delovanje Cerkve v obravnavanem času. Preko teh ključnih pojmov bi radi izrazili
najpomembnejše tokove razmišljanja in odločanja, iz časov, ko so izhajale praktične
rešitve. Kaj so verniki v komunističnem obdobju imeli za najpomembnejše in kaj je najbolj
določalo njihovo življenje?
a) Preživeti
Izkušnja iz medvojnega revolucionarnega časa, ko mnogi vojne niso preživeli zaradi
domačih ljudi in ne okupatorjev, še bolj pa izkušnja preganjanja Cerkve iz prvih povojnih
let, je Cerkev prisilila v iskanje rešitev, ki bi ji omogočile golo preživetje. Cilj marksistov
je bil jasen in nedvoumen: izkoreniniti vsako vero. Ker so ti isti imeli v rokah tudi vse
vzvode oblasti za dejansko doseganje tega cilja, je bilo treba v nekaterih pogledih stopiti v
ilegalo, v drugih pa se omejiti na tiste dejavnosti, ki jih je oblast še tolerirala, a je pri tem
računala, da se ne bodo dolgo obdržale. To je zlasti veljalo do leta 1953.965
V tem obdobju je Cerkev po začetni negotovosti hitro izmerila svoje možnosti in se
junaško borila za preživetje in možnost vsaj omejenega delovanja. Pri tem Cerkev ni
izgubila izpred oči svojega glavnega cilja, stranske cilje pa je zasledovala v okviru danih
možnosti.
b) Duhovnost (mistika)
Ker je bilo zunanje delovanje Cerkve v večini onemogočeno in omejeno zgolj na cerkvene
zidove, se je Cerkev posvetila predvsem oblikovanju duhovne podobe, tako laikov kot
duhovnikov. Akcija se je morala umakniti v ozadje in v ospredje je stopila mistika.
Poglabljanju duhovnosti so služile duhovne vaje duhovnikov in v drugem obdobju tudi
mladine in odraslih laikov. Tem so bili namenjeni tudi mnogi ljudski misijoni in ljudske
pobožnosti, med njimi zlasti romanja, v osebnem življenju pa pospeševanje osebne in
družinske molitve. Pretežno v duhovnost je bil posebno na začetku usmerjen tudi verski
tisk. Podobno je bilo v oznanjevanju in katehezi. Posebna pozornost pa je veljala
zakramentalni pastorali.
964
Viljem Pangerl imenuje to obdobje »iskanje koeksistence«. (Prim. V. Pangerl, Cerkev v Sloveniji po drugi svetovni
vojni, 244.)
965
»Revolucija v zadnji vojski pomeni za Cerkev v Sloveniji tak pretres, da še sedaj nismo prišli k sebi. Dve desetletji je
Cerkev živela tako rekoč iz nagona po samohranitvi in v zaupanju v nadnaravne dejavnike. Iskala je samo sprotne rešitve
brez dolgoročnejših refleksij. Imela je pred seboj en jasen cilj preživeti.« (M. Žužek, Anketa o sinodi, 2)
POSKUS OVREDNOTENJA
265
c) Pričevanje
Ker Cerkev ni mogla javno nastopati ne v medijih ne z javnimi prireditvami, je bil močan
poudarek na tem, da mora vsak posameznik tako pričevati za vero s svojim konkretnim
delovanjem in z vsem življenjem, da bo to nadomestilo javno oznanjevanje Cerkve. Na ta
način oznanjevanja so se izven cerkva morali omejiti tudi duhovniki. Zato so mnogi med
njimi precej opustili nošnjo zunanjih znamenj svojega poklica. Tudi laiki so morali
velikokrat skrivati krščanska znamenja, da niso imeli prevelikih težav z okolico. Posebno
se je to pokazalo pri služenju vojaškega roka, v menzah ob postnih dneh, v šoli in
internatih ... To je v določeni meri vodilo tudi v dvoličnost, saj so starši že otroke v
otroškem vrtcu navajali na drugačno obnašanje doma in v cerkvi in drugačno v javnosti.
Veliko odraslih vernikov pa je ostalo pokončnih kristjanov in so ostali neomajno zvesti
svoji veri.
d) Drugorazrednost
Že sam zakon o verskih skupnostih in ustavno določilo, da je vera zasebna zadeva sta
omejevala možnosti verskega izražanja. Še bolj se je to kazalo v praksi, tako da so že
otroci, ki so hodili k verouku, kmalu čutili drugorazrednost v primerjavi s svojimi
nevernimi sošolci. To se je dogajalo na vseh ravneh in čeprav oblast ni nikoli priznala, da
izvaja razlikovanje med ljudmi na podlagi verske pripadnosti, je to vsak vernik občutil tako
rekoč na vsakem koraku. Drugorazrednost v družbi so zlasti občutili semeniščniki in
bogoslovci, ki niso imeli možnosti za socialno zavarovanje. Podobno tudi duhovniki, ki jih
je kot poseben poklic priznavala le davčna uprava, pa še ta jih je uvrščala med obrtnike.
Verni laiki so bili v javnosti pogosto označeni kot belogardisti, kar je pomenilo, da so
narodni izdajalci. Posebej so bili drugorazredni verni učitelji, ki jih je sistem močno
preganjal, in pa verni izobraženci in sposobni ljudje, ki zaradi svojega prepričanja niso
mogli priti na vodilna mesta v tovarnah in ustanovah.
e) Zasebnost
Občutek izločenosti iz javnega življenja in strah pred izpostavljanjem javnemu posmehu
sta pri vernikih vodila v prepričanje, da verske zadeve nekako ne sodijo v javnost in jih je
treba obdržati na zasebnem področju. To je pomenilo, da ne kaže moliti na javnem kraju
izven domače hiše in cerkve. Prav tako se o verskih stvareh ni bilo primerno pogovarjati v
čakalnici, na avtobusu ali vlaku, ipd. Celo praznovanje družinskih in cerkvenih praznikov
naj bi drugih ljudi ne vznemirjalo. Nasprotno pa so drugače misleči lahko motili verske
obrede, ne da bi se verni smeli nad tem javno pritoževati. Skratka, vera je postala nekaj,
česar naj bi se vsak sramoval, ker da je to nekaj srednjeveškega. Če že ne more svoje vere
zavreči, naj s tem nikakor ne vznemirja ateistov. Zato ni bilo mogoče voščiti po radiu za
god, ne omenjati cerkvenih praznikov in ne napisati v osmrtnici, kdaj bo maša za
pokojnega ... Vera je kot vrednota povsem izginila iz javnega življenja, ostala pa tarča za
občasen posmeh in tihi prezir.
5.2.2 Glavni cilj
Oznanjati, uresničevati in širiti božje kraljestvo na zemlji je kot svoj glavni cilj
Cerkev na Slovenskem ves čas dosledno zasledovala. Prav razmere, v katerih je v
komunističnem obdobju živela, so jo navajale k temu, da se je še bolj spraševala, koliko se
zgleduje po Jezusu Kristusu in njegovem nauku, zapisanem v evangeliju. Kljub
pomanjkanju Svetega pisma in bogoslužnih knjig v prvem obdobju in kljub majhnim
možnostim izobraževanja je bilo Sveto pismo, posebno v povezavi z bogoslužjem, ves čas
POSKUS OVREDNOTENJA
266
osrednji vir evangelizacije. Ta se sicer ni mogla izvajati javno in svobodno, saj je bila v
direktnem nasprotju s favoriziranjem ateizma v družbi, vendar nikoli ni prenehala.
Osredotočila se je predvsem v katehezo otrok in duhovno oskrbo starejših. Vsem je bila
namenjena zlasti ob nedeljah, cerkvenih praznikih in ob podeljevanju zakramentov.
Od treh področij pastoralnega delovanja: oznanjevanja, bogoslužja in diakonije, je
bilo cerkveno delovanje v prvem obdobju do koncila omejeno skoraj izključno na
bogoslužje. Ker se je to odvijalo v zaprtih prostorih, se pravi v cerkvah in na domovih
vernikov, se je dogajalo na pol v ilegali. Javnost namreč s tem, razen preko zvonjenja
cerkvenih zvonov, sploh ni mogla biti seznanjena. Oznanjevanje je tako lahko prišlo le do
tistih, ki so tvegali prihajati v Cerkev ali so si upali naročati skromen verski tisk. Zato je
bila velika skrb škofov in duhovnikov namenjena prav dobrim pridigam in kvalitetnemu
verskemu tisku. Preko tega je Cerkev usposabljala in hrabrila starše, naj verske vrednote
prenašajo na mlajši rod. V kolikor je bil dopuščen, je tudi verouk pomenil močno sredstvo
evangelizacije. V celotnem obdobju je bila Cerkvi organizirana karitativna dejavnost
povsem prepovedana. Vršila se je lahko le osebno in na skrivaj.
V drugem obdobju je nastopila večja možnost najprej za samo bogoslužje, saj je
vanj koncil vnesel mnogo novosti. Med temi je bila zlasti ugodno sprejeta uporaba
domačega jezika, obilje božje besede in poudarjeno sodelovanje božjega ljudstva. Tudi za
verski tisk so se odprle velike možnosti, kar je povečalo področje oznanjevanja. Tisk se je
glede na možnosti maksimalno razmahnil in hkrati dosegal visoko kvalitetno raven. Druge
možnosti oznanjevanja so ostale še precej omejene. Povsem omejena je ostala še
karitativna dejavnost, čeprav so se že kazali na pol ilegalni poskusi (Poštni predal dobrote
pri Ognjišču).
5.2.3 Stranski cilji
Mnogim stranskim ciljem se je morala Cerkev odreči, če je hotela obstati in
uresničevati vsaj glavni cilj. Kljub temu navajamo nekatere, ki so bili za to obdobje
značilni.
a) Skrb za institucionalno prilagoditev nastalim razmeram. Odvzem šol, tiskarn in
posesti je narekoval drugačne prioritete in možnosti delovanja. Podobno izgon redovnic iz
bolnišnic, prepoved verskega tiska, onemogočanje redovnega življenja. Normalen proces
institucionalnega razvoja Cerkve je bil prekinjen in zaustavljen. Cerkev je institucionalno
ohranila le tiste ustanove znotraj sebe, ki so bile najbolj nujne (semenišče, teološka
fakulteta, minimalni ordinariat). Težišče dela je bilo preneseno na župnijo, možnosti
koordinacije na širši ravni so bile minimalne. Tudi dekanija in arhidiakonat sta ohranila
skoraj izključno le administrativne posle.
b) Po koncilu je postal pomemben cilj razvoj močnega verskega tiska, razvoj
osnovnošolske in mladinske kateheze.
c) Zakramentalna oskrba vernikov je bila po eni strani nadaljevanje in ohranjanje
zdrave tradicije, po drugi strani pa stvar zavestne odločitve škofov in duhovnikov, saj je
služila gojenju močne duhovnosti. Delitve zakramentov oblast tudi ni mogla preveč ovirati
ali preprečevati. Čemur je mogla nagajati, je bilo slovesno in manifestativno obhajanje
zakramentov (npr. birmovanje, nove maše ...), kar je končno samo pomagalo pri vzgoji
vernikov za bistveno vsebino zakramentov. Ob tem pa oblast tudi ni mogla biti kaj prida
uspešna, saj je s svojim prizadevanjem vernike samo še bolj podžigala k sodelovanju. Pri
tem so se namreč posamezniki lahko skrili v množici, saj jim oblast tako ni mogla priti na
sled, ali pa proti množicam ni upala ukrepati.
d) Kot stranski cilj navedimo ohranjanje tradicije z gojenjem ljudskih pobožnosti in
krščanskih navad. Tradicionalne oblike vernosti so imele v totalitarizmu še posebno
POSKUS OVREDNOTENJA
267
pomembno vlogo, saj se je božje ljudstvo v njih prepoznalo in jih gojilo tudi, če so ostali
brez duhovnika, ko ga je oblast zaprla. Ljudske pobožnosti se niso mogle izroditi, ker jih je
oblast do določene mere nadzirala. Zato se tudi tu niso pridružili tisti verniki z malo osebne
vere, ker je bilo celo tu zanje tveganje preveliko. Take oblike so bile npr. romanja,
procesije, šmarnice, ipd. Včasih so pomenile te oblike tudi edino možnost, da so verniki z
udeležbo na zunaj izrazili pripadnost Cerkvi in hkrati nasprotovanje komunistični oblasti.
e) Kot enega od ciljev pastoralnega delovanja navedimo tudi boj proti ateizmu. Iz
predvojnega ideološkega in medvojnega protirevolucionarnega boja se je po nastopu
komunizma ta boj preobrazil v zgolj verskega. Cerkev se je jasno zavedala, da ji preostaja
v tem boju na voljo le pastoralna dejavnost, zato se je trudila to opravljati čim bolje, da bi
na ta način onemogočila širjenje ateizma. Kot nepomirljivo nasprotnico jo je v tem videla
tudi komunistična oblast, zato je v začetnem obdobju uporabila najbolj grobe oblike, da bi
jo onesposobila. Cerkev se je zavedala svoje nepremagljivosti in je zato računala na končni
uspeh. Komunisti pa so le počasi in preko mnogih žrtev spoznavali svojo nemoč, a se do
konca temu boju niso odrekli. V tem boju se je izkazalo, da je komunizem v svojem bistvu
vendarle nekaj, kar se močno prilega tistim človekovim plastem, ki se iz osebnih razlogov
upirajo Božjemu delovanju. Človek z nerešenim osnovnim eksistenčnim vprašanjem se je
zato z lahkoto oprijel tega sistema, ki mu je dajal občutek, da ni v boju z Bogom sam in da
bi utegnil v njem celo zmagati.
5.3 KAIROLOŠKI VIDIK
Cerkev je bila v ljubljanski škofiji pred vojno močno organizirana in v tedanji
družbeni situaciji zelo angažirana. Duhovščina je imela visok družbeni status, bila je
močno politično dejavna, vendar tudi versko globoko čuteča. Laiki so bili v mnogih
organizacijah pritegnjeni k dejavnemu udejstvovanju v družbi, a tudi k poglabljanju svoje
duhovnosti. Lahko bi rekli, da je v desetletjih pred začetkom vojne šlo v klasje
prizadevanje Janeza Evangelista Kreka in škofa Antona Bonaventure Jegliča, ki mu je škof
Gregorij Rožman poleg močne socialno politične in družbene dodal še večjo duhovno
dimenzijo.
V medvojnem času je pod vplivom boljševiške revolucije in sovjetske propagande
vedno bolj prodirala zavest o potrebni socialni preobrazbi družbe, ki je težila k
revolucionarnim spremembam družbenih razmerij. Komunističnih idej so se navzemali le
redki, ki pa so postajali vedno bolj radikalni in s tem privlačni, saj so obljubljali nagel in
lahek prevzem oblasti in ureditev družbene nepravičnosti. Ker je komunizem gradil na
marksizmu-leninizmu, je bil tudi ateistično in protiversko naravnan, čeprav tega ni
naglašal. Te ideje so pritegnile tudi tiste laike v Cerkvi, ki so bili nezadovoljni s
prepočasnim uveljavljanjem cerkvenega socialnega nauka, zato so v naglem preobratu
videli hitrejšo možnost njegove uveljavitve.
Tudi Cerkev v ljubljanski škofiji se je zavzemala za ublažitev družbenih in
socialnih napetosti. Spomnimo naj samo na delo Janeza Evangelista Kreka in njegovih
naslednikov in prizadevanja Andreja Gosarja. Vendar je v skladu s krščanskim socialnim
naukom gradila na postopnih in organskih družbenih spremembah in je revolucijo že v
osnovi odklanjala.
Komunisti so bili v Sloveniji številčno šibki, ker jim narod ni množično sledil, tako
da oblasti po demokratični poti nikdar ne bi prevzeli. Zato jim je prav prišla druga
svetovna vojna in zasedba Slovenije s strani treh okupacijskih sil. Po sporu Hitlerja s
Stalinom v juniju 1941 so po direktivah iz Moskve prevzeli narodnoosvobodilni boj v
POSKUS OVREDNOTENJA
268
svoje roke kot krinko za hkratno izvedbo revolucije in spremembo družbenih razmerij, v
katerih so hoteli vso oblast vzeti v svoje roke.
Cerkev je temu nasprotovala iz več argumentov. Najprej je videla v komunizmu
predvsem brezboštvo, zato ga je besedno napadala z vso silo. Bila je proti odkritemu
oboroženemu uporu proti okupatorju, ker je menila, da bi to lahko izzvalo iztrebljanje
slovenskega naroda. Verjela je v moč demokracije in parlamentarnega (v okviru
monarhije) odločanja o nadaljnji usodi naroda. Očitno je podcenjevala moč komunističnih
idej in ni verjela, da bi se jih slovenski narod glede na predvojno vernost mogel oprijeti.
Računala tudi ni, da bo prodrla sovjetska Rdeča armada tako daleč na Zahod in s tem
razširila prostor realnega komunizma do naših zahodnih mej.
Cerkev ni verjela, da bodo tako kmalu ustvarjeni pogoji, v katerih bi komunisti
lahko prevzamejo oblast. S tem do zadnjih dni pred koncem vojne ni resno računala. To je
presenetilo škofa Rožmana, ki je odšel s škofije, ne da bi jo dejansko hotel trajno zapustiti.
V škofiji je po vzpostavitvi komunistične oblasti zaradi škofovega odhoda in odhoda
velikega dela duhovščine in krščanske inteligence ter najbolj angažiranih laikov nastala
precejšnja zmeda in praznina.
Generalni vikar Anton Vovk je zato ocenil, da se je treba prilagoditi novim
razmeram. Po hudih reakcijah komunistov na skupno pismo jugoslovanskih škofov v jeseni
1945, ki ga je tudi sam podpisal, je uvidel, da je novo stanje neizbežno in da mora reševati,
kar se reševati da. V bistvu je Rožmanovo doktrino iz medvojnega časa uporabil v odnosu
do nove oblasti in z njo vzdrževal, podobno kot Rožman z italijansko, samo toliko stikov,
kolikor je bilo nujno potrebno za omogočanje nadaljnjega pastoralnega delovanja
Cerkve.966 Ugotovil je, da ima tudi nova oblast določen »respekt« do škofa, zato je najraje
nase prevzemal odgovornost in posledice ravnanja Cerkve v škofiji.967 S prevzemanjem
zasliševanj in trpinčenja je poskušal zaščititi duhovnike, ki so bili najbolj na udaru novih
oblasti, predvsem na podeželju.
Ker so najbolj protikomunistično nastrojeni duhovniki bili ali pobiti ali zaprti ali pa
so tik pred koncem vojne odšli iz države, so ostali hočeš nočeš morali hitro sprejeti izziv
novih razmer, opustiti vsak poskus javnega političnega delovanja in se popolnoma
posvetiti pastoralnemu delu v okvirih, ki jih je omogočal komunistični režim.
Cilj oblasti je bil onemogočiti delo duhovnikov, najprej tistih, ki novi oblasti očitno
niso bili naklonjeni, zato jih je bilo treba tudi zapirati, če ni bilo mogoče tega cilja drugače
doseči. Duhovniki so hitro uvideli, da morajo biti skrajno previdni, če si hočejo omogočiti
vsaj minimalne možnosti delovanja. Hkrati so vztrajno iskali nove možnosti delovanja in
so dejansko tudi izkoristili večino možnosti, ki jih je novi režim kljub omejitvam vendarle
dopuščal.
Škof in duhovniki so uvideli, da se morajo v takih okoliščinah posvetiti predvsem
svoji posvečevalni službi in duhovnemu poglabljanju vernikov ter graditi zlasti na tradiciji.
Takoj, ko so se začele odpirati možnosti, so jih izkoristili za razširitev kateheze tudi na
srednješolsko in visokošolsko mladino in za razvoj verskega tiska.
Koncil je v marsičem pomenil potrditev prizadevanj, ki so potekala od začetkov 20.
stoletja na liturgičnem in katehetskem področju. Koncil je bil razumljen predvsem kot
velik korak Cerkve bliže človeku z uvedbo domačega jezika v bogoslužju in z odpiranjem
možnosti za sodelovanje laikov v življenju Cerkve.968 S poudarkom na dialogu s svetom in
966
V oceni ravnanja škofov Rožmana in Vovka ne more biti bistvene razlike. Pri prvem je šlo za »modus vivendi« v
odnosu do narodnega okupatorja, pri drugem pa do idejnega okupatorja.
967
Tudi v tem je njegovo ravnanje podobno Rožmanovemu.
968
Posebej toplo so bili sprejeti koncilski odloki kot konstitucija o svetem bogoslužju, dogmatična konstitucija o Cerkvi
in pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu in pa odlok o laiškem apostolatu. V borbi za svoje pravice v javnem
življenju pa je Cerkev zelo rada citirala koncilske smernice iz odloka o sredstvih družbenega obveščanja in izjav o verski
svobodi ter krščanski vzgoji.
POSKUS OVREDNOTENJA
269
drugače mislečimi je bil tudi dejansko odprt dialog z marksisti, ki so vstopali vanj iz
političnih razlogov, saj so s tem ustvarjali vtis, da Cerkev ni preganjana ali zatirana.
Vprašanje idejno nevtralne šole je bila glede na ateistično indoktrinacijo najbolj
nevralgična točka. Uspeh tega dialoga je bil vsaj v tem, da poslej vera v šoli ni bila več
tako primitivno napadana in šolarji ne več tako zasmehovani, če so izhajali iz vernih
družin.
Drug pomemben uvid Cerkve v prvem pokoncilskem obdobju je bilo prizadevanje
za razmah verskega tiska, ki se je vztrajno širil in oblast proti temu ni več našla ustreznih
ukrepov. Veliko energije je bilo vložene tudi v prizadevanja za dostop do elektronskih
medijev, a je bilo zelo malo doseženo.
Po našem mnenju pa Cerkev na Slovenskem od druge polovice sedemdesetih let
dalje ni več ustrezno razpoznavala znamenj časa ali pa ni imela poguma oziroma volje
vzeti pobudo v svoje roke. Komunistično nadvladovanje družbe je vedno bolj slabelo,
vendar se to ni vidno kazalo v javnosti. Cerkev kakor da tega ni zaznala in je še naprej
živela v prepričanju o moči komunizma, ki je dejansko vedno bolj postajal papirnati tiger.
Zelo jasno je Cerkev uvidela svojo vlogo v času osamosvajanja iz okvirov
jugoslovanskega kotla, ki je že kazal znake bodočega burnega vretja. Nedvoumno se je
postavila na stran naroda in tudi dala vse od sebe za priznanje nove države, kar se je
potrdilo tudi v hitrem in za mnoge nepričakovanem priznanju neodvisnosti slovenske
države s strani Svetega sedeža.
Zaradi hipotek preteklosti in polstoletnega pritiska oblasti, naj se Cerkev ne meša v
politiko, je Cerkev premalo podprla dejansko uveljavitev demokracije, ker je po eni strani
verjela, da se bo prelom s komunistično preteklostjo uresničil sam po sebi, po drugi pa se
je bala javnosti in starim komunističnim silam naklonjenih medijev. Zopet je podcenila
spretno prilagodljivost komunizma, ki je hitro našel nova pota preživetja. Novi
demokratični politični voditelji so se izkazali za prešibke in tudi niso dobili tiste podpore,
ki bi jo demokracija kot taka morala dobiti. To se je začelo Cerkvi in novim
demokratičnim silam otepati pozneje, ko je bila oblast zopet trdno v rokah Cerkvi
nenaklonjenih novih – starih sil.
V ljubljanski škofiji v povojnem času Cerkev ni posvečala pozornosti globalnim
sociološkim raziskavam, da bi prepoznala pravo razpoloženje vernikov in način njihovega
razmišljanja o vlogi Cerkve v družbi. V predkoncilskem obdobju za kaj takega ni bilo
pravih možnosti zaradi razmer, v katerih je Cerkev morala živeti. Na drugem vatikanskem
koncilu je nadškof Pogačnik podprl predlog mariborskega škofa Maksimiljana Držečnika,
da mora pastoralna sociologija igrati večjo vlogo v pastoralnem načrtovanju.969 Po koncilu
je bila v okviru ordinariata osnovana posebna skupina za sociološko raziskovanje. Ta se je
kmalu omejila predvsem na zbiranje verske in katehetske statistike, ki jo je skrbno zbirala
in arhivirala, občasno pa tudi delno obdelala. Rezultati so bili objavljeni v reviji Cerkev v
sedanjem svetu ali v Pastoralni prilogi Okrožnic, kakega večjega vpliva na pastoralno
načrtovanje pa ni zaznati. Najbolj viden in uporaben rezultat njenega dela nedvomno
pomenijo občasni letopisi ali šematizmi za celotno Slovenijo ali samo za nadškofijo, saj so
prava zakladnica podatkov in prikazov trenutnega stanja ali preteklosti. Seveda jih je treba
brati tudi glede na čas, v katerem so nastajali, saj zaradi možnih posledic niso mogli
predstaviti vsega, kar bi želeli.
Prvo manjše raziskovanje terena pomenijo priprave na najavljeno sinodo kmalu po
koncilu, večje pa v pripravi na POZLN, ko so mogli vsi verniki izraziti svoja stališča do
predlaganih tem in besedil. Povzetki teh stališč so bili objavljeni v dveh zbornikih, ki pa
tudi nista izzvala večjega odziva.
969
Škof Držečnik se je 18. sept. 1964 na koncilu zavzel za ustanovitev škofijskih komisij za pastoralno sociologijo.
(Prim. Koncilski odloki, 48.)
POSKUS OVREDNOTENJA
270
Tako se je cerkveno vodstvo lahko odločalo le na osnovi lastnega občutka in
poznavanja problemov ter na osnovi posvetovanja z ožjim krogom sodelavcev.
Po našem mnenju je v pokoncilskem obdobju Cerkev podcenila socialne in miselne
spremembe v družbi. Ves čas je menila, da je za stanje duha in stanje v družbi odgovoren
zgolj ali predvsem komunistični režim. Ni pa dovolj jasno dojela, da so vzporedno tekli
tudi drugi zgodovinski procesi, ki niso bili odvisni, vsaj ne v celoti, od trenutnega
družbenega sistema, kot npr. industrializacija, urbanizacija, razmah medijev in
telekomunikacij, kompjuterizacija, ipd. Ti so ob upadanju vpliva komunizma vedno bolj
vplivali na spremembo družbene zavesti in na odnos posameznika do vere in Cerkve.
Verjela je, da se bo z demokratizacijo spremenila tudi družba v tem smislu, da bo bolj
prijazna do Cerkve in da bo priznavala njeno vlogo in pomen za družbo. To se ni zgodilo,
saj so nekdanji nosilci oblasti, ki so prej v okvirih totalitarizma Cerkev ovirali na vsakem
koraku, izrabili družbene spremembe ne le za ohranitev svojih pozicij, ampak tudi za
izločitev Cerkve z vidnejšega mesta v družbi. S tem se je na zelo podoben način ponovila
zgodba iz medvojnega časa, ko so iste idejne sile s pomočjo družbenih sprememb prišle na
oblast, kar jim v normalnih zgodovinskih okoliščinah ne bi nikoli uspelo. Obakrat pa je boj
s Cerkvijo kot idejnim nasprotnikom služil za kuliso, za katero je potekal prevzem
dejanskih vzvodov moči v družbi.
5.4 PRAKSEOLOŠKI VIDIK
V tem poglavju je naš namen kritično presoditi konkretno pastoralno delovanje
Cerkve v ljubljanski nadškofiji v obravnavanem obdobju. To bomo storili po naslednjih
stopnjah:
– Kritično soočanje s preteklo pastoralno prakso in njeno ovrednotenje.
– Ovrednotenje njene naravnanosti v prihodnost.
– Izpeljava nekaterih konkretnih modelov verske prenove.
– Kakšne so bile ovire za pastoralno delovanje?
– Kateri dejavniki so uresničevanje pastoralnih nalog pospeševali?
Iz proučevanja zadnjih dobrih petdeset let cerkvenega življenja pod vidikom
konkretne pastoralne dejavnosti bi radi potegnili tiste zaključke, ki bi mogli biti koristni
tako za bodoče cerkveno življenje v nadškofiji, kakor tudi za proučevanje pastoralne
dejavnosti na splošno.
1. Prikazana pastoralna dejavnost je kompleksna tako v različnih časovnih obdobjih kakor
tudi po posameznih pastoralnih področjih. Kljub temu tvegajmo nekaj ocen preteklega
obdobja.
a) Cerkev v ljubljanski škofiji je bila kljub predvojnemu dobremu poznavanju
idejnih osnov komunizma in po ostrem medvojnem soočanju z njim na povojne razmere
precej nepripravljena. Temu je botrovala prevelika navezanost na prejšnji družbeni sistem
in na sorazmerno dobro pozicijo, ki jo je Cerkev v njem imela. Dobro je prepoznala pravo
naravo komunizma in se proti njemu idejno borila. Prihod komunistov na oblast s pomočjo
nasilnih revolucionarnih metod so nepredvideno omogočile vojne razmere. To je bilo tudi
težko predvidljivo.
b) Cerkev je po nastopu komunistične oblasti razmeroma dobro prebolela izgubo
delovanja na nekaterih področjih (verski tisk, šole, bolnice, internati, gospodarska posest).
Omejila se je na najnujnejše in se organizirala glede na praktične možnosti in personalni
potencial. Velik odliv duhovnikov in izginotje sposobnih mladih laiških moči je sicer ves
POSKUS OVREDNOTENJA
271
čas pomenil bolečo praznino, vendar so preostali pogumno prevzeli stvari v svoje roke.
Pomembno je bilo, da je osnovna struktura v škofiji ostala trdna in da so duhovniki in
verniki ostali med seboj nerazdeljeni in povezani s škofom.
c) Komunistični režim je s svojim omejevanjem in preprečevanjem normalnega
verskega življenja Cerkev prisilil, da se je obrnila navznoter in se posvetila
najpomembnejšemu, to je oznanjevanju in bogoslužju. Diakonija je bila onemogočena,
razen na osebni ravni.
d) Ker je ostalo le malo struktur in je bila tudi personalna zasedenost delovnih mest
zmanjšana, je bil nujen prenos na osebno iniciativo posameznika. To je sprožilo tako pri
duhovnikih kot pri laikih številna nova iskanja in poskuse, ki so pospeševali
samoiniciativnost. Zaradi tega je bila kreativnost in delavnost ves čas izjemno velika.
Dejstvo, da so skoraj vsi morali delati praktično vse, je po eni strani vneslo v zavest večine
občutek osebne samozadostnosti in vzbudilo pri posameznikih širok spekter sposobnosti in
dejavnosti, po drugi strani pa manjšo potrebo po skupnem delu.
e) Ker je ena od glavnih nalog Cerkve opogumljanje ljudi, ne le za herojsko
posnemanje Jezusovega zgleda, ampak tudi za konkretno službo bližnjemu, je to Cerkev v
prvem delu komunističnega obdobja odlično opravila, nekoliko manj pa v drugem delu.
2. V predkoncilskem času Cerkev ni mogla veliko razmišljati o prihodnosti, saj je njeno
delovanje določala skrb za tedanji trenutek in je bilo njeno upanje usmerjeno v čas, ko bo v
neki daljni prihodnosti krivični družbeni sistem propadel in ko bo mogla bolj svobodno
zadihati in delovati. A hkrati z odmikanjem želenega propada je bledela tudi zavest, da se
je treba na neko novo prihodnost tudi primerno pripraviti. Družbene razmere so Cerkev
silile v iskanje najboljših pastoralnih oblik za preživetje in ohranjanje dotedanje stopnje
vernosti. Ko je v pokoncilskem času popustil tudi odkrit boj režima proti Cerkvi, je v
Cerkev vedno bolj vdirala potrošniška miselnost, ki se je z odpiranjem zahodnih državnih
meja širila v Slovenijo. Iz obdobja hudega preganjanja Cerkve je ostajal močan strah, ki je
cerkveno delovanje kljub ugodnejšim razmeram precej paraliziral in ni dovoljeval razcveta
pastorale na koncilskih teoloških osnovah. Deloma so k temu pripomogle tudi prefinjene
oblike na zunaj skoraj nevidnega oblastnega pritiska na vodstvo Cerkve, predvsem pa
močna medijska indoktrinacija celotne družbe.
Preroško in v prihodnost odprto je Cerkev delovala predvsem tam, kjer je razširila
prostor svobode znotraj cerkvenega življenja z jasno govorico in času primernim
izrekanjem, zlasti tam, kjer so imeli možnost resničnega sodelovanja tudi laiki (npr. na
teološkem tečaju za laike, v ŠPS in ŽPS, pri oblikovanju katehetskih sodelavcev ...).
3. Na nekaj primerih, ki jih je omogočil koncil, želimo ovrednotiti pripravljenost Cerkve v
ljubljanski nadškofiji na reforme. Nov reformni proces, ki je v samem bistvu pastoralnega
delovanja Cerkve skozi vso njeno zgodovino970, je znova sprožil 2. vatikanski koncil.
Koncil je dal osnovo za nove pastoralne strukture, ki so ali znova uvedene ali
obnovljene ali zgolj zaželene. Za učinkovitost teh novih struktur je bilo pomembno, ne le
da so zaživele, ampak tudi kako so bile umeščene v dotedanje cerkvene strukture in kakšno
težo so dobile pri nosilcih cerkvene oblasti. Zdi se, da so bile dotedanje strukture premalo
pripravljene sprejeti nove pastoralne strukture, zato te niso mogle tako zaživeti, kot bi
lahko. Struktura upravnega aparata škofije (ordinariata) je ostala skoraj povsem
nespremenjena tudi globoko v leta po demokratičnih spremembah, zato pastoralna
vprašanja nikoli ni dobila tiste teže, kot bi jo na osnovi koncila morala.
970
»Ecclesia semper reformanda« (Prim. P. M. Zulehner, Pastoraltheologie I, 247–250.)
POSKUS OVREDNOTENJA
272
Škofijski pastoralni svet (ŠPS) kot najvišji organ pastoralnega svetovanja škofu in
usmerjanja ter kreiranja pastoralnega dela je sicer zaživel kmalu po koncilu in sprva
zastavil svoje delo zelo smelo. Njegova sestava pa ni bila najbolj ustrezna, saj so bili v
njem predvsem povabljeni »zastopniki« božjega ljudstva, ki so bili izbrani po osebnem
okusu, ne pa kot predstavniki pastoralnih struktur v škofiji. To velja zlasti za laike, ker
pravih laiških združenj ni bilo, ŽPS pa so bili med seboj nepovezani in niso mogli izbirati
svojih predstavnikov za ŠPS. Da ŠPS ne bi sebe začel razumevati kot odločujoči organ, je
bila njegova dejavnost skrčena na seje, na katerih so se člani medsebojno informirali o
poteku konkretnih dejavnosti, ni pa dajal daljnosežnih usmeritev in pastoralnih vizij.
Najbolj zaznaven konkretni projekt je priprava in izvedba POZLN, pa tudi pastoralnih
tečajev in pastoralno-študijskih dni. ŠPS je bil bolj ali manj izvajalec sklepov
Medškofijskega pastoralnega sveta ali pozneje Slovenskega pastoralnega sveta.
Župnijski pastoralni sveti so zaživeli v nekaterih župnijah že prva leta po koncilu in
se nekaj časa širili s precejšnjo dinamiko po župnijah, potem pa je prišlo do zastoja.
Nadškof Pogačnik je njihovo širjenje zavrl, češ da se morajo najprej primerno oblikovati
ljudje, ki bodo v njih sodelovali, da ne bo prihajalo do napačnega pojmovanje njihove
vloge v Cerkvi. Po prihodu Alojzija Šuštarja iz Švice se je delo na tem področju zopet
močno pospešilo, po njegovem imenovanju za nadškofa pa zopet upočasnilo in več ali
manj stagniralo. ŽPS so bili ustanovljeni v približno dveh tretjinah župnij, potem se je
širjenje ustavilo.971 Premik na bolje pomeni šele jubilejno leto 2000. Odnos do ŽPS v
kleriških vrstah pa je samo odsev splošnega odnosa do laikov in pojmovanja njihove vloge
v Cerkvi. V tem pogledu je Cerkev na Slovenskem ostala predvsem pri formalnem
uresničenju koncila in zato precej kleriška.
Sodelovanje laikov v bogoslužju. Poleg klasičnih oblik sodelovanja pri bogoslužju,
ki so obstajale že pred koncilom, kot npr. pevci, organisti, cerkovniki in ministranti,
mislimo ob tem predvsem na bralce bogoslužnih besedil, komentatorje bogoslužnih delov,
predpevce, delivce obhajila in podobne. Pevska tradicija je bila vedno zelo močna, zato so
večinoma imeli zbori veliko veljavo, večkrat tudi na škodo ljudskega petja, ki je po koncilu
dobilo močnejši poudarek. V vzgojo organistov in pevovodij je bilo v okviru orglarske šole
vloženega mnogo truda, vendar predvsem po glasbeni, manj pa po liturgično pastoralni
plati. Podobno je bilo z ministranti. Bralce beril so uvedli mnogi župniki, le malo kje pa
jim je bilo ponujeno tudi ustrezno izobraževanje. Zelo malo je župnij, kjer bi bil reden
liturgični krožek ali skupina, ki bi redno skrbela za oblikovanje bogoslužja. Bolj razširjene
so komisije v okviru ŽPS, ki so zadolžene za občasno popestritev bogoslužja. Večje
župnije so uvedle tudi redne delivce obhajila iz vrst laikov, vendar ti le redko kje imajo
tudi redno duhovno in liturgično spremstvo.
Zanimivo je, da ima ljubljanska nadškofija malo stalnih diakonov, a še ti zelo
omejeno opravljajo svojo diakonsko službo. Nekaj pripravljenosti za to ustanovo je bilo na
začetku osemdesetih let, vendar kasneje ni bilo več čutiti kake posebne potrebe po njih.
Ker diakonska služba ni bila deležna potrebne pozornosti in ker tudi sami diakoni niso
sprejeli službe na način, ki je bil pričakovan, so ostali bolj ali manj okras v bogoslužju.
Neprimerno bolj kot stalnemu diakonatu je bila dana pozornost duhovništvu, saj stalni
diakonat ni sprejet kot bogastvo služb v Cerkvi in pot za uresničenje novih karizem v njej,
ampak samo kot slabo uporaben dodatek duhovništvu.
Katehumenat je znova priklical v življenje zadnji koncil. V ljubljanski nadškofiji se
je začel uveljavljati dokaj kmalu v stolniški župniji, kjer so se oglašali sprva predvsem tisti
odrasli verniki, ki so zaradi strahu staršev v otroški dobi ostali brez zakramentov
krščanskega uvajanja, pa bi se radi cerkveno poročili z vernim partnerjem. Sčasoma se je
971
Prim. P. Kvaternik, Župnijski pastoralni sveti – oblika sodelovanja laikov v pastorali Cerkve na Slovenskem, 19–25.
POSKUS OVREDNOTENJA
273
katehumenat razširil še v druga večja mestna središča, vendar poteka v nadškofiji zgolj po
iniciativi posameznih župnikov in še vedno ni nekega skupnega usmerjanja tega vedno bolj
pomembnega načina uvajanja v krščanstvo.
Omenimo na tem mestu še Karitas kot najbolj organizirano in razširjeno obliko
institucionalnega izvrševanja diakonijskega poslanstva Cerkve. Možnost delovanja Karitas
je omogočila šele demokracija, vendar so bili nastavki zanjo že v komisijah ŽPS za
diakonijo, ki so nastajale po letu 1980. Tako je lahko v kratkem času nastalo mnogo
Župnijskih Karitas, ki delujejo v povezavi s Škofijsko Karitas.972 Ker se je le-ta dolgo bolj
ukvarjala s konkretnimi projekti kot z usposabljanjem in izobraževanjem članov
Župnijskih Karitas, so bile te marsikje v precejšnji krizi.
4. Največja ovira pri udejanjanju pokoncilskih pastoralnih ustanov in pobud je bila ves čas
zazrtost v moč tradicionalnih oblik pastorale. Nagovarjale so določeno število vernikov, ki
so dajali pastoralnim delavcem občutek velike uspešnosti. Temu se je pridruževala misel,
da več ni mogoče storiti, ker komunistični režim tega ne dovoljuje. Zato naj bi bila krivda
za premajhno cerkveno dejavnost zgolj zunaj Cerkve. Za nove vizije in pobude je bilo
takoj po koncilu precej odprtosti, kasneje pa manj. Ker so bili pastoralni delavci zelo
zaposleni z neposrednim pastoralnim delom po župnijah in ni bilo veliko takih, ki bi se
posvečali predvsem pastoralnemu načrtovanju, je bilo razmeroma malo načrtnega
pastoralnega iskanja in preizkušanja.
Zaradi razdrobljenega in medsebojno malo povezanega dela so dobre zamisli in
konkretne izpeljave velikokrat ostajale zgolj v mejah posameznih župnij tistih duhovnikov,
ki so sami od sebe poskušali in uvajali nove načine dela. Iskalci niso dobivali zadosti
vzpodbud, zato so vztrajali le najbolj odločni. Večina je raje ostajala pri utečenih potih
pastorale in je vse novo vnaprej odklanjala.
Komunistični režim ni bil naklonjen novostim, ker so te kazale na življenjsko moč
krščanstva in so podirale sintagme, da je vera nekaj neživljenjskega in bo kmalu sama od
sebe odmrla. Zaradi možnosti lastne udeležbe v novih pastoralnih poskusih so ti poskusi
pritegovali prav tiste ljudi, ki so bili sicer nekako na robu običajnega življenja župnijskih
občestev, saj so jim nudili nekonvencionalna pota približevanja verskim skrivnostim.
5. Nove pastoralne prijeme in pobude so pospeševale predvsem nove vizije, jasno
spoznanje razkoraka med ciljem in prakso, osebna angažiranost, krščansko okolje, zavest
osebnega dostojanstva, prenovljene strukture, demokratizacija družbe in mistični naboj v
Cerkvi.
Nove vizije so se porajale ob študiju zahodne teologije kakor tudi ob izzivu povsem
edinstvenih razmer, v katerih je Cerkev v Sloveniji po drugi svetovni vojni živela. Nove
vizije so zlasti vnašali v življenje Cerkve iskalci med teologi, ki niso bili teoretiki, ampak
duhovniki, ki so pastoralno delovali na župnijah. Tako vizije, niso bile zgolj iluzije, ampak
so se sproti preverjale na izkustvu trdega življenjskega realizma v omejenih možnostih
delovanja. Zato posebnih pastoralnih stranpoti in škodljivih poskusov ni bilo.
Vsakodnevno soočanje z režimskim nasprotovanjem Cerkvi je duhovnike in laike
sililo v nenehno preverjanje ciljne naravnanosti cerkvenega delovanja. Vsak razkorak med
naukom in dejansko prakso so namreč nasprotniki Cerkve hitro izkoristili za napad nanjo
in za dokazovanje, kako prav imajo, ko jo razkrinkavajo kot neverodostojno. Za
komunistični režim je bilo jemanje verodostojnosti Cerkvi in posameznim vernikom, ves
972
V letu 1997 je obstajala Župnijska Karitas v 109 župnijah nadškofije (35,8 %), od teh pa jih je bilo aktivno povezanih
s Škofijsko Karitas 74 (67,8 %). Po župnijah je tega leta delovalo 1262 prostovoljcev, od tega redno 749 (59,3 %), drugi
občasno. V aktivnih Karitas je iskalo pomoč skupaj 9.454 ljudi, od tega 1815 družin, 739 posameznikov, 269
samohranilk, 616 brezdomcev, 330 beguncev in 191 drugih. (Prim. Skupščina Škofijske Karitas Ljubljana, 8.)
POSKUS OVREDNOTENJA
274
čas eno njegovih najmočnejših orožij. Tako se je moralo tudi vodstvo Cerkve pred svojimi
verniki vedno znova potrjevati in tudi priznavati svojo nepopolnost.
Življenje v komunizmu je izzivalo vse vernike k osebni angažiranosti. Ni se dalo
zgolj naslanjati na cerkvene strukture in čakati na direktive od zgoraj. Ker ni bilo možnosti
za velike doktrinalne odklone, je vodstvo Cerkve celo z naklonjenostjo gledalo na
pastoralno disperzivnost, saj je na ta način oblast cerkveno življenje težje kontrolirala.
Zavest osebne odgovornosti pa je zlasti duhovnikom dajala veliko elana za redno delo in
nekaterim tudi za iskanje novih pastoralnih poti.
V Sloveniji tja to konca šestdesetih let še lahko govorimo o pretežno krščanskem
okolju, ki je dejansko vplivalo na ravnanje in odločanje posameznika. Z vdorom
porabništva in močnega individualizma pa se je začelo nekdaj krščansko okolje naglo
razkrajati in njegov vpliv slabeti. V času do koncila je opaziti močno tendenco Cerkve za
ohranjanje prevlade krščanskega načina življenja v družbi. Kasneje pa so vajeti kar nekako
same ušle iz rok, saj nekdanje krščanske monolitnosti ni bilo več mogoče vzdrževati. Ta
sociološki proces je partija s pridom uporabljala in zlasti mladino tako oblikovala, da je v
njej rušila smisel za vsakršne vrednote, najprej krščanske, iz katerih je mladina v družini
zrasla. Temu so služila zlasti prizadevanja za vpisovanje otrok v vrtce, za celodnevno šolo,
za mladinske disco in druge klube, delovne brigade, ipd.
V razmišljajočih in kritičnih ljudeh je režimski pritisk vsaj prikrito budil zavest
osebnega dostojanstva. Režim so vedno bolj doživljali kot nenaraven in nečloveški. Vedno
večja možnost spoznati, kako živijo ljudje drugod po svetu, je v ljudeh večala odpor do na
videz nepremagljivega sistema, ki jih je vezal v tisoč drobnih stvareh. Ena od močnih spon
je bila tudi verska nesvoboda. Drugorazrednost katoličanov je bila sicer pravno težko
dokazljivo dejstvo, ki pa ga ni bilo mogoče preprosto zanikati. To je postajalo vedno bolj
ponižujoče.
Nove strukture v Cerkvi, ki jih je prinesel koncil, so kljub svoji nedorečenosti
vendarle dajale laikom vedno več poguma za izražanje svojih občutij. V ŽPS in podobnih
strukturah se je veliko razpravljalo ne le o cerkvenih zadevah, ampak je pogovor nujno
zadeval ob dnevna soočanja z lažnivostjo komunističnega režima in ustrahovanjem
drugače mislečih. Dokaz, da so ti cerkveni organizmi veliko pripomogli h krščanski
pokončnosti vernikov, je dejstvo, da je ob nastopu demokratične družbene ureditve mnogo
aktivnih vernikov odšlo v politiko in aktivno družbeno življenje.
Komunistični režim je bil totalitaren in nehuman, kljub nekaterim socialnim
poudarkom, ki jih je njegov propagandni aparat razširjal. V celoti se je lahko vzdrževal v
najbolj čisti obliki le z represijo, z lažjo in ustrahovanjem državljanov. Vendar v taki obliki
ni mogel vzdržati prav dolgo. Prej ali slej si je moral nadeti bolj človeški obraz. To pa je
sprožilo v ljudeh željo po še večji svobodi in pravičnosti. Zato je bil po najbolj krutem
obdobju, ki je trajalo kljub vsemu precej dolgo, nujno izpostavljen počasnemu izumiranju.
Kolikor bolj je totalitarnost popuščala, tem bolj je rasla demokratičnost. Ko doseže kritična
masa svobodomiselnih ljudi svojo mejo, je totalitarizem že zapisan smrti. Religija je eno
od področij, ki ga totalitarna oblast ne more povsem nadzirati, si ga podvreči ali povsem
zatreti. Stopnja svobode vernih ljudi je za totalitarno oblast nedoločljiva. Zato ima pred
institucionalno obliko religioznosti totalitarizem posebno velik strah, še večjega pa pred
osebno človekovo odločitvijo za transcendenco, kajti kolikor večja je osebna vernost,
toliko bolj je totalitarizem neuresničen in toliko bliže je svojemu propadu. Zato je širjenje
verske svobode hkrati tudi širjenje polja demokratičnosti.
Nekaj, česar komunizem nikoli ni mogel dojeti in ne obvladati, je bila mistična
narava Cerkve. Mistika je namreč totalno nasprotje ateističnega komunizma. Zato je čutila
komunistična oblast pred mistiko v Cerkvi hkrati strah in odpor. Cerkev so komunisti
skušali v javnosti vedno znova razlagati zgolj imanentno, a osebno so imeli za razliko od
POSKUS OVREDNOTENJA
275
sodobnih liberalcev neko tiho spoštovanje do nje. Zato posebej srdit boj proti duhovnikom,
a hkrati precejšen strah pred škofi. Verni laiki navadno zanj niso zelo nevarni, dokler
nimajo močnega vpliva na množico. Tisti pa, ki so ga imeli, so bili izpostavljeni poskusom
totalnega uničenja. Prav v komunističnem obdobju se je morda bolj kot kdajkoli v
zgodovini pokazalo, kako je mučeništvo rodovitno za pravo religioznost.973 Porast
duhovnih poklicev v povojnem obdobju to potrjuje. Za milost mučeništva pa je potrebna
močna mistika posameznega vernika in Cerkve kot celote. Slovenska Cerkev jo je v
obravnavanem obdobju imela obilo.974 Zato je prizadevanje Cerkve v vsaki dobi za močen
mistični naboj hkrati najboljše zagotovilo ne le za prepričljivo oznanjevanje evangelija in
lastno preživetje, ampak tudi za človekovo notranjo svobodo, ki je pogoj vsake
demokracije in edina resnična obramba pred možno vzpostavitvijo vsakega totalitarizma.
973
Lenič je ob koncu življenja izrazil prepričanje, ki je držalo pokonci njega in druge v najhujših preizkušnjah: »Ko zdaj
kot bolnik gledam stoletja zgodovine ljubljanske Cerkve, vidim škofijo kakor veliko šahovnico z belimi in črnimi
figurami. Med njimi je neprestan boj, a zmagujejo vedno bele, saj jih vodi in ureja Bog.« (F. Petrič, Mojih pet škofov.)
974
To je po našem mnenju mogoče razložiti le z upoštevanjem tiste duhovne akumulacije, ki jo je Cerkev ustvarila s
poglobljenim duhovnim življenjem pred drugo svetovno vojno.
ZAKLJUČEK
276
ZAKLJUČEK
Če se vprašamo ali je komunizem vplival na pastoralno dejavnost Cerkve v
ljubljanski nadškofiji, je odgovor nedvoumno pritrdilen. Vplival je že s tem, da je pretežno
katoliški Sloveniji na totalitaren način vladal dolga desetletja. Vplival pa je tudi načrtno,
saj je bil po svojem bistvu ateističen in zato je bila vsaka religija, še najbolj pa katoliška
Cerkev, zanj sovražnik številka ena. Med njim in katoliško Cerkvijo v Sloveniji je ves ta
čas potekal bolj ali manj oster boj, v katerem se je sprva zdelo, da komunizem odločilno
zmaguje, a je po kakšnem desetletju začel omagovati in po 45 letih kot sistem klavrno
propadel, kot ideologija pa v nekaterih životari še dalje, vendar gre svojemu neogibnemu
koncu naproti.
Vplivi komunizma na pastoralo so bili mnogoteri in jih bo mogla v celoti
sistematično prikazati le zgodovina. Tukaj si oglejmo nekatere najbolj značilne negativne,
pa tudi pozitivne vplive.
I.
Negativni vpliv na delovanje Cerkve je imelo najprej načrtno uničevanje dobrega imena
Cerkve in njenih članov ter religije nasploh. Komunisti so našli povode za odvzem
kredibilnosti Cerkve v njenih napakah iz zgodovine (križarske vojne, Galileo Galilei ...).
Kot najmočnejši argument jim je služilo ravnanje Cerkve v ljubljanski škofiji med drugo
svetovno vojno, posebej škofa Rožmana, ki pa se, z nekaj bridkimi izjemami, v
zgodovinski luči vedno bolj kaže kot pravilno.
Cerkvi je bila pri njenem pastoralnem poslanstvu odvzeta nujno potrebna svoboda
izvrševanja pastoralnih nalog. Cerkev ni bila le izgnana iz šole, medijev in vseh javnih
prostorov, ampak se pred nenehnimi napadi tudi ni mogla ustrezno braniti, saj ji to ni bilo
omogočeno. Tako katoliško Cerkev v Sloveniji v času komunizma lahko označimo kot
ujetnico, zapornico, ki je prestajala nezasluženo kazen, v prvem obdobju v samici, v
drugem obdobju pa v skupinskem zaporu.
Če je bila v prejšnji narodni zgodovini Cerkev nosilka kulture in narodne
samobitnosti, ji je bila v komunizmu odvzeta vsakršna družbena moč razen tiste, ki jo je
imela v očeh naroda prav zato, ker je bila po nedolžnem obsojena žrtev. Pastoralno
delovanje je bilo strogo nadzorovano, potisnjeno v največjo možno zasebnost in družbeno
izoliranost.
Ena najhujših posledic komunistične vladavine je trajno moralno in etično
poškodovanje človeške osebe. Človek je po dolgoletnem ustrahovanju in pranju možganov
začel misliti tako, kakor mu je bilo sugerirano in kolikor mu je bilo dovoljeno. Vera je
postala nekaj strogo zasebnega, česar se je treba prej sramovati kot svobodno priznavati.
Temu cilju je služilo zapiranje duhovnikov in laikov, spreminjanje imen krajev, rušenje
cerkva (na Kočevskem), župnišč, verskih znamenj ...
Zaradi vsega tega se je naselil v ljudi prikrit strah, ki ni dopuščal svobodnega
izražanja, združevanja, aktivnega udejstvovanja in gibanja. Verniki so se bali v šoli, službi
in na javnih mestih priznati za kristjane, še manj so se upali javno boriti za svoje pravice.
Ta strah je z leti pripeljal do nesproščenosti in nepristnosti. Mnogi ga danes upravičeno
povezujejo z nenormalno visoko stopnjo pijančevanja in samomorilnosti.
Cerkev je ostala brez prave materialne osnove za svoje pastoralno delovanje.
Kolikor je je bilo, je omogočala le skromno preživetje duhovnikom in škofom, vsi drugi
sodelavci so bili lahko le prostovoljci. Ne le direktna prepoved dejavnosti, tudi finančna
nezmožnost Cerkvi ni omogočala nekaterih osnovnih dejavnosti.
POSKUS OVREDNOTENJA
277
Huda ovira za evangelizacijo je bil v prvem obdobju popoln odvzem lastnih
medijev, ob tem pa popolna izločenost iz državnih. Počasi si je Cerkev le izborila možnost
lastnega tiska, vendar ta ni mogel pisati ali tiskati vsega, kar bi rad. Vplivnejši so postajali
elektronski mediji, ki jih Cerkev ni mogla uporabljati, zato je bilo njeno oznanjevanje
lahko le omejeno.
Še hujše je Cerkev prizadela popolna izključenost iz šole, hkrati pa prefinjena
proticerkvena indoktrinacija šolarjev. Cerkev je sicer vlagala ogromne napore v župnijsko
katehezo in mladinsko pastoralo, vendar je njen vpliv s slabljenjem vzgojnega vpliva
družine začel naglo pešati.
Po demokratičnih spremembah v devetdesetih letih je postalo očitno, kako je
komunistični režim uničil v ljudeh politični čut in čut odgovornosti za celotno družbo. Zdi
se, da je bila v Sloveniji še v prejšnjem režimu načrtno ustvarjena sedanja nepolitičnost
ljudi, sicer je danes nemogoče razložiti tako majhen čut za politično udejstvovanje.
Komunizem je z medvojno revolucijo in povojnim razrednim bojem sprl slovenski
narod. Zaradi očitnih in prikritih krivic je mnogo ljudi globoko ranjenih v svojem
človeškem dostojanstvu, zato je pot do sprave tako počasna in utrujajoča. Ta sprtost se
nemalo odraža v verskem življenju in včasih preraste v nestrpnost. To se je pokazalo tudi
po propadu komunističnega sistema, ko so nekateri zopet iskali pot do Cerkve, a so jih
verniki prezrli ali le hladno sprejeli.
Prepoved vsake organizirane cerkvene pomoči bližnjemu je v vernikih oslabil
potrebo po uresničevanju diakonijskega poslanstva Cerkve. Tako danes ankete kažejo pri
mladih malo pripravljenosti za prostovoljno delo ali karitativno delovanje. Hkrati pa med
verniki ni zaupanja v izvencerkvene humanitarne organizacije (Rdeči križ) in sodelovanje
z njimi, saj so bile te v komunističnem obdobju paradržavne ustanove in so zato imele
skrbno izbran (ateistični) vodilni kader.
Materialna revščina in druge potrebe (obnove cerkva in župnišč ...) so botrovale
precejšnji kadrovski neorganiziranosti Cerkve. Tu je mišljena zlasti skromna personalna
zasedenost ordinariata in potrebnih služb in ustanov. Teh ni bilo mogoče vzpostaviti, ker
za to ni bilo sredstev. Ker ni bilo možnosti zaposlovanja laikov, so mnoge strukture ali
popolnoma izostale ali pa bile skrčene na pretežno kleriški minimum.
Hude posledice se čutijo še danes v precejšnjem razkolu med Cerkvijo in kulturo.
Za ljudsko kulturo je Cerkev lahko le malo naredila, saj ji je bilo to onemogočeno (odvzem
kulturnih domov, pretnja o »vzporednih strukturah«). Za visoko kulturo pa ni imela ne
sredstev ne ustanov in ne ustrezno izobraženih ljudi, ki bi z njo vodili dialog. V okviru
možnosti so v tem smislu delovali posamezniki (Plečnik, Gorše, Kregar) in župnije, ki so
vzdrževale stare cerkvene umetnine in financirale nastajanje novih.
II.
Ko ugotavljamo vpliv komunizma na pastoralno delo Cerkve, ne moremo mimo pozitivnih
učinkov, ki jih je komunistična doba imela na Cerkev v Sloveniji. Seveda ti pozitivni
učinki ne izvirajo iz pozitivne narave ali dobrih namenov komunizma, ampak so le
posredni, saj jih je le nehote izzval.
Zaradi razmer, ki so bile za pastoralno delo skrajno omejevalne, se je bila Cerkev
prisiljena obrniti predvsem navznoter. Nevarnosti, da bi se njeno delovanje izrodilo zgolj v
nek aktivizem, sploh ni bilo. Cerkev je morala pogledati v svoj notranji jaz, se približati
evangeljskim vzorom, odvreči srednjeveški balast, pronikniti v globine vere. Cerkev je
zlasti v predkoncilskem času šla skozi dolge duhovne vaje in zato koncil dočakala že
osvobojena marsičesa, kar je ta od Cerkve pričakoval šele v prihodnosti.
Teološka razmišljanja, oznanjevanje in kateheza so nujno dajala močan poudarek
osebni askezi, žrtvovanju, odpuščanju, molitvi. Kakih velikih pastoralnih akcij ni bilo
POSKUS OVREDNOTENJA
278
mogoče izvajati, zato se tudi niso načrtovale, pač pa oblike duhovnega poglabljanja za
vernikovo osebno duhovno rast in za krščansko pričevanje v konkretnem življenju.
Ker so bila druga pota neprehodna, si je Cerkev utirala pot v javnost in našla
možnost evangelizacije preko verskega tiska. Ker so ji bili drugi mediji nedostopni, je to
obliko informiranja in formiranja razvila do precejšnje popolnosti. Morda je zaradi te ozke
usmerjenosti bila tudi manj pripravljena na izziv elektronskih medijev, ko se je za to v
demokraciji odprla možnost.
Močan poudarek je bil ves čas na liturgiji, tako pred koncilom kot v še izdatnejši
meri po njem. V cerkvi so se verniki počutili doma, manj nadzorovani, bolj v tistem, kar so
prejeli po tradiciji od svojih prednikov, in tistem, kar jim je govorila vest. Predkoncilska
doba nosi pečat posebne skrbi za liturgično oznanjevanje, pokoncilska pa za aktivno
sodelovanje božjega ljudstva pri bogoslužju in prenovo bogoslužnih prostorov.
Cerkev je zaradi neprestanih napadov režima na notranje prepričanje ljudi postala
nekakšen nedefiniran pojem za zavetišče, zavarovanost. Postala je »advokat z zavezanimi
usti« za vse ponižane in razžaljene. Ker so bili tako duhovniki kot laiki pod istim udarom,
se je med njimi spletlo tudi sociološko pogojeno partnerstvo. Zato so bili duhovniki v
veliki večini ljudem zelo blizu in nekakšen simbol od oblasti neosvojenega področja. Vse
to se je odražalo tudi v načinu oznanjevanja, saj so po letu 1970 duhovniki mogli tudi
javno povedati več kot ostali verniki.
Vse to je rodilo posrečeno zbližanje laikov s škofi in duhovniki. Zaradi zaporov in
preganjanj so laiki do duhovnikov imeli sočutje, nemalokrat so spoštovanje do njih
neformalno izražali tudi Cerkvi oddaljeni ljudje. Škofje v tem času niso bili več fevdalni
gospodje, ampak so se tudi sami trudili za neposredne stike z verniki.
Pozitivno je v tem obdobju cerkvenega življenja učinkovala tudi zdrava tradicija.
Nezdrava tradicija se zaradi režima skoraj ni mogla razviti. Tradicija je služila za amortizer
pred pritiski oblastnih struktur, saj so se nanjo lahko ljudje sklicevali, ko je šlo npr. za
pogreb, poroko, krst, verska znamenja, obnove cerkva, ipd. Ta tradicija je tudi pomagala
staršem prenašati vero na mlajše rodove. Zato je oblast skušala zmanjšati njen vpliv tudi z
načrtno pospešeno urbanizacijo, industrializacijo in vnašanjem bolj liberalnih zahodnih
vzorcev obnašanja.
Kjer je popuščala družinska vzgoja, tam je bila še odločilnejša dobra župnijska
kateheza. Ker je bil verouk pregnan iz šol, so duhovniki veliko časa in naporov posvetili
osnovnošolski katehezi in vedno bolj tudi mladinski. A kmalu jih je začel obseg dela
presegati, zato so bili prisiljeni v pastoralo vključevati tudi laiške prostovoljce, nemalo pa
so tu pomagale tudi redovnice. Tako je bila v komunističnem obdobju kateheza poleg
verskega tiska tista pastoralna dejavnost, ki je bila najbolj izpiljena in negovana.
Da so mučenci seme novih kristjanov, se je v slovenskem primeru ponovno potrdilo
več kot prepričljivo. Toliki, ki so med vojno in po vojni morali umreti zaradi vere ali
predvsem zaradi nje, so doprinesli k duhovnemu kapitalu, ki ni mogel ostati mrtva naložba.
Mnogi so danes prepričani, da je velik razmah duhovnih poklicev v sedemdesetih letih
posledica hudih preganjanj Cerkve in mučeniških žrtev v prejšnjem obdobju. Prav mnogi
duhovniški in redovniški poklici pa so pomenili dokaz življenjskosti Cerkve in njene
nepremagljivosti. Zato so bile nove maše vedno praznovanje zmagoslavja nad neprestanim
bojem proti veri in prerokbami o njenem skorajšnjem izumrtju.
Nenazadnje je svojevrsten fenomen tudi velika pripravljenost vernikov za
materialno podpiranje Cerkve. Najprej gre za ohranjanje in obnavljanje premnogih
župnijskih in podružničnih cerkva, ki jih Cerkev vzorno vzdržuje in obnavlja ves čas
izključno s prostovoljnimi darovi vernikov. Le kjer je šlo za izjemne kulturne spomenike,
je v zadnjem obdobju nekaj primaknila tudi država. S prostovoljnim vzdrževanjem
POSKUS OVREDNOTENJA
279
duhovnikov so verniki pokazali trdno odločenost, da hočejo imeti živo Cerkev v svojem
življenjskem okolju.
Cerkev v Sloveniji bi mogla z negovanjem teh pastoralnih kvalitet veliko pridobiti
tudi za prihodnost. Hkrati bo morala s primernimi sredstvi zdraviti tudi tiste odprte ali
komaj zaceljene rane, ki jih je cerkvenemu telesu zadal komunizem. S skrbno analizo
preteklih in sedanjih razmer bi mogla preteklosti in sedanjosti dati novo kvaliteto in ju
uspešno vključiti v prihodnje evangelizacijske napore.
OKRAJŠAVE
280
OKRAJŠAVE
CK
CMD
CSS
FLRJ
IO
IS
JŠK
KO
KP
KPL
MK
MOŠ
MPS
NOB
NP
NR
OF
OZNA
PSLpA
RK
RTV
SPS
SSŠ
SZDL
ŠLN
ŠPS
TD
TF
UDBA
ZCS
ZK
ZLŠ
Centralni komite
Ciril-metodijsko društvo
Cerkev v sedanjem svetu
Federativna ljudska republika Jugoslavija
Izvršni odbor
Izvršni svet
Jugoslovanska škofovska konferenca
Koncilski odloki
Komunistična partija
Katehetsko-pedagoški leksikon
Mohorjev koledar
Medškofijski odbor za študente
Medškofijski pastoralni svet
Narodno osvobodilna borba
Nova pot
Nova revija
Osvobodilna fronta
Oddelek za zaščito naroda
Pastoralna služba Ljubljana, projekt Aufbruch
Republiška konferenca
Radiotelevizija
Slovenski pastoralni svet
Sporočila slovenskih škofij
Socialistična zveza delovnega ljudstva
Šematizem ljubljanske nadškofije
Škofijski pastoralni svet
Tretji dan
Teološka fakulteta
Uprava državne bezbednosti
Zgodovina Cerkve v Sloveniji
Zveza komunistov
Zakonik ljubljanske škofije
VIRI IN LITERATURA
281
VIRI IN LITERATURA
Alberich Emilio, Kateheza, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana 1992, 290–295.
Arhiv Nadškofijskega ordinariata v Ljubljani. Prenova. CMD–SDD.
Arhiv Pastoralne službe v Ljubljani. Projekt Aufbruch. Intervjuji 1997.
Bahor Zdravko, Duhovnik med raznašalcem in mnenjskim voditeljem, CSS 17 (1983/9–10), 140–
142.
Bahor Zdravko, Leta preizkušenj, Ljubljana 1998.
Benedik Metod, Protireformacija in Katoliška prenova, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem,
Celje 1991, 113–152.
Bertoncelj Jože, Mavrica – mesečna veroučna revija, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana
1992, 373–374.
Bertoncelj Jože, Škofijski katehetski svet – Ljubljana, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana
1992, 656–657.
Bibliografsko kazalo Bogoslovnega vestnika 1921–1990.
»Bil je od – Boga poslan!«, Družina 1983/29.
Bilten študentskih skupin, maj 1975.
Bizilj Ljerka, Cerkev v policijskih arhivih, Ljubljana 1991.
Bohinc Branko, Pred vrati pekla, Buenos Aires, 1961.
Bole Franc, Prof. p. Roman Tominec, Ognjišče, 1982/4, 6–10.
Bole Franc, Slovenski metropolit, nadškof Jožef Pogačnik zlatomašnik, Ognjišče 1977/8, 7–9.
Bratož Rajko, Krščanstvo v antiki, Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 11–27.
Brecelj Marijan, Šmarnice, Ognjišče 1988/5, 29–36.
Cajnkar Stanko, Delo fakultete po ločitvi od univerze, v: BV 29 (1969), 179–196.
Ceglar Ludovik, Nadškof Vovk in njegov čas, I. del, Celovec 1993.
Ceglar Ludovik, Nadškof Vovk in njegov čas, II. del, Celovec 1995.
Ceglar Ludovik, Nadškof Vovk in njegov čas, III. del, Celovec 1997.
Cerkev na Slovenskem, Ljubljana 1971.
Cerkev v sedanjem svetu, Bibliografsko kazalo 1967–1976, Ljubljana 1977.
Cerkev v sedanjem svetu, revija za pastoralna vprašanja 1968–1997.
Časi so zahtevali pokončnega človeka, Družina, 1988/28.
Čuk S., Pred 25 leti je za veliko noč prvič izšlo (Farno) Ognjišče, Ognjišče, 1990/4, 41–42.
D. K., Zvestoba poslanstvu tudi v hudo nemirnih časih, Družina 1978/28.
Danes škof, nekoč v zaporu, Mladina, Ljubljana, 30. 12. 1988.
Dermota Valter, Medškofijski katehetski svet, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana 1992,
377–378.
Dermota Valter, Splošna šolska obveznost in slovenski katekizmi, v: Katehetsko-pedagoški
leksikon, Ljubljana 1992, 606.
Dolenc Jože, O življenju in delu škofa Stanislava Leniča, v: Mohorjev koledar 1992, Celje 1991,
159–161.
Dolinar France M., Jožefinizem in janzenizem, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991,
153–171.
Družina – dvajset let pričevanja, Družina 1972/10.
Fajdiga Stanko, Moralni nauk o vesti pri Alojziju Šuštarju, Diplomska naloga, Ljubljana 1983.
Grafenauer Bogo, Pokristjanjevanje Slovencev, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991,
29–60.
Griesser Pečar Tamara – Dolinar France Martin, Rožmanov proces, Ljubljana 1996.
Gril Janez, Bog je želel imeti priče, Družina 1990/14–15.
Gril Janez, Družina naj bo!, Družina 1992/16–17.
Gril Janez, Križevi poti slovenskega duhovnika, Družina 1990/16.
Gril Janez, Mirno je zaspal v Gospodu, Družina 1991/2.
Gril Janez, Mladinska pastorala v Sloveniji po vojni, Mladinski verski tabor, Ljubljana 1989, 27.
Gril Janez, Tudi Sveto pismo je bilo nevarno citirati, Družina 1992/16–17.
VIRI IN LITERATURA
282
Grmič Vekoslav, Nepozabni voditelj in človek, v: Mohorjev koledar za leto 1981, Celje 1980, 30–
32.
Groppo Giuseppe, Oznanjevanje, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana 1992, 466–469.
Gruden Josip, Zgodovina slovenskega naroda, Reprint prve izdaje iz let 1910–1916, Celje 1992.
Ham Matija, Misijonska obnova mesta Ljubljane v letu 1986, v: CSS 19 (1985/9–10), 138–140.
Höfler Janez, Cerkvena umetnost na Slovenskem, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991,
403–422.
Izberi življenje, Odprta vprašanja za pogovor o sinodi na Slovenskem, Ljubljana 1998.
J. D., Jože Pogačnik in Mohorjeva družba, v: Mohorjev koledar 1981, Celje 1980, 57–60.
Janežič Stanko, Ob zaključku tretjega letnika, Nova mladika III./1972.
Juhant J. in Valenčič R., Družbeni nauk Cerkve, Celje 1994.
Juhant Janez, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda, v: Zgodovina
Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 195–233.
Kirchner Franz, Dušno pastirstvo na Gorenjskem in v Mežiški dolini pod nemško okupacijo 1941–
1945, v: Mohorjev koledar 1992, Celje 1991.
Klemenčič Drago, Jožef Kvas – Ljubljanski pomožni škof, v: Mohorjev koledar 1984, Celje 1983,
42–43.
Klemenčič Drago, Ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar, v: Mohorjev koledar za leta
1981, Celje 1980, 32–34.
Klemenčič Drago, Somrak bogov, v: CSS 25 (1991/9–10), 133–134.
Klemenčič Drago, Verske vsebine na nacionalni verski televiziji, v: CSS 29 (1995/11–12), 183–
185.
Kmecl Matjaž, Cerkev in slovstvo, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 377–392.
Knep Milan, Pregled vseh predavanj, v: Zbornik ob 30-letnici Teološkega tečaja, Ljubljana 1996,
164–185.
Knep Milan, Psihološki podton, v: Zbornik ob 30-letnici Teološkega tečaja, Ljubljana 1996, 46–52.
Koblar France, Moj obračun, Ljubljana 1976.
Koblar France, Slovenski biografski leksikon II, Ljubljana.
Kocbek Edvard, Anketa o sinodi, v: CSS 3 (1969/11–12), 2–3.
Kolar Bogdan, Cerkev in Slovenci po svetu, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, 273–304.
Kolarič Jakob, Škof Rožman, III. del, Celovec 1977.
Koncilija Rudi, O aktualnih temah za študente in izobražence, v: Zbornik ob 30-letnici Teološkega
tečaja, Ljubljana 1996, 14–37.
Koncilski odloki, Ljubljana 1980.
Kos Janko, Duhovna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1996.
Kovačič Peter, Stališča, v: 2000, 1977/7.
Kragelj Joško, Moje celice, Ljubljana 1990.
Kralj Franc, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda, v: Zgodovina
Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 173–194.
Krašovec Jože, S Svetim pismom v tretje tisočletje, v: Kristjani za prihodnost, Ljubljana 1981, 209–
226.
Kremžar Marko, Izvor in logika komunističnih pobojev, v: Na poti k resnici in spravi, Ljubljana
1997.
Kri mučencev ..., Ljubljana 1944.
Kumer Zmaga, Odsev verovanja v ljudski duhovni kulturi na Slovenskem, v: Zgodovina Cerkve na
Slovenskem, Celje 1991, 335–355.
Kumer Zmaga, Slovenske ljudske pesmi II, Ljubljana 1981.
Kvaternik Peter, Izidi vprašalnika med pastoralnimi delavci ljubljanske nadškofije o birmi, v: Naša
pastorala, Ljubljana 1997/1.
Kvaternik Peter, Župnijski pastoralni sveti – oblika sodelovanja laikov v Pastorali Cerkve na
Slovenskem, Magistrska naloga, Škofljica 1992.
Lenič Stanislav, Bog nas ima rad, ker nam ga je dal, Družina, 1980/10.
Lenič Stanislav, Moji spomini, Ljubljana 1997.
Lenič Stanislav, Obveščamo in oblikujemo, v: CSS 10 (1976/11–12), 161–162.
VIRI IN LITERATURA
283
Lešnik Rafko, Cerkev v Sloveniji, v: Gradivo za škofijsko komisijo za ugotavljanje upravičenosti
ustanavljanja novih škofij (tipkopis), Ljubljana 1997.
Lešnik Rafko, Mladinski verouk v očeh statistike, v: CSS 17 (1983/3–4), 37–40.
Lešnik Rafko, Obisk osnovnošolskega verouka v ljubljanski nadškofiji v letih 1964/65–1984/84, v:
CSS 19 (1985/9–10), 152–154.
Letopis Cerkve na Slovenskem 1985, Ljubljana 1985.
Letopis Cerkve na Slovenskem 1991, Ljubljana 1991.
Letopis ljubljanske nadškofije 1967, Ljubljana 1967.
Letopis ljubljanske škofije in slovenskega dela reške škofije za leto 1959, Ljubljana 1959.
Letopis ljubljanske škofije za l. 1947, Ljubljana 1947.
Letopis ljubljanske škofije za leto 1935, Ljubljana 1935.
Letopis ljubljanske škofije, Ljubljana 1944.
Letopis slovenskih škofij 1978, Ljubljana 1978.
M. M., Krščanstvo na Slovenskem, v: Cerkev na Slovenskem, Ljubljana 1971, 23–34.
M. R., Obisk zastopnikov duhovščine ljubljanske škofije pri Borisu Kidriču pred 40 leti, v:
Mohorjev koledar 1985, Celje 1984, 134–137.
M. M., Vsake črke so se bali!, Družina 1992/16–17.
MAG, št. 6, Ljubljana, 25. maj 1995.
Mal Josip, Zgodovina slovenskega naroda, Reprint prve izdaje iz let 1928–1939, Celje 1993.
Marc Ljubo, Črepinje, Celje–Gorica 1994.
Marolt Marijan, Slovenska Cerkev v zadnjih sto petdesetih letih, v: Naša luč, posebna izdaja 1967,
3–18.
Meden Milan, Spotakljiva ugotovitev, Dnevnik, 3. febr. 1979.
Merlak Ivan, Posebej težavni leti 1974 in 1975, Družina 1992/16–17.
Metz Michel B./Müller Josef/Schwarz (Hrsg.), Handbuch für den Pfarrgemeinderat, München
1990.
Miklavčič Maks, O našem jubileju in bogoslovni izobrazbi na Slovenskem pred letom 1919, v: BV
29 (1969), 166–170.
Mlakar Jože, Prva matura na ŠKG, v: Megaron, Ljubljana 1997.
Mlinarič Jože, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje
1991, 61–91.
Naslovnik redovnih skupnosti in svetnih ustanov v Cerkvi na Slovenskem 1998, Ljubljana 1998.
Naša luč, Celovec, 1982/6.
Nežič Julka, Petindvajset let koncilske liturgične prenove, v: CSS 23 (1989/5–6), 65.
Nova pot 1949/1.
Ob zlati maši nadškofa Pogačnika, Ljubljana 1977.
Ocepek Karmen, Če pšenično zrno umre, obrodi obilo sadu, v: Glasilo SSKK, Ljubljana 1989.
Ocepek Karmen, Skupnost slovenskih katehistinj in katehistov, v: Katehetsko-pedagoški leksikon,
Ljubljana 1992, 601–602.
Ocepek Karmen, Teološko-pastoralni tečaj, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana 1992,
681.
Ocvirk Drago, Velikonočni teološki tečaj, v: BV 50 (1990/1–2), 147–148.
Okoliš Stane, Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, Ljubljana 1996.
Okrožnice ljubljanske škofije 1945–1981.
Oražem France, Duhovnost v dobi dozorevanja slovenskega naroda, v: Zgodovina Cerkve na
Oražem Janez, Po težki poti – koncilu naproti, v: CSS 13 (1979/11–12), 164–167.
Oražem Janez, Pokopanim osnutkom in neznanim osnutkarjem, v: CSS 9 (1975/9–10), 135–137.
Osvobojeni za božje načrte, Družina 1980/47.
Ošlak Vinko, Da mrtvi ne bi grabil živega, v: Na poti k resnici in spravi, Ljubljana 1997, 49–61.
Ovtar Tone, Ljudski misijoni pri nas po letu 1945, Diplomska naloga, Ljubljana 1986.
Ožinger Anton, Kriza cerkvenega življenja in reformacija na Slovenskem, v: Zgodovina Cerkve na
Pacek Jože, Alojz Uran, pomožni ljubljanski škof – dar slovenski Cerkvi, v: Mohorjev koledar
1994, Ljubljana 1993, 99–101.
VIRI IN LITERATURA
284
Pangerl Viljem, Cerkev v Sloveniji po drugi svetovni vojni, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem,
Celje 1991, 235–251.
Pangerl Viljem, Misijoni nekdaj in danes, v: CSS 19 (1985/9–10), 130–132.
Papež Viktor, Enotnim pastoralnim kriterijem neke dekanije na rob (1.), v: CSS 31 (1979/9–10),
205–207.
Perko Franc, Slovenski kristjan v samoupravni družbi, v: Znamenje 1971, 180–182.
Perko Franc, Teološka fakulteta v službi naroda in Cerkve, v: BV 50 (1990/1–2), 5–8.
Pesmi in »vzporedne strukture«, Intervju z nadškofom metropolitom Pogačnikom, Družina, 1970/5.
Peterle Lojze, »Zaupam v Gospoda«, v: Tretji dan, 1988/8.
Peterle Lojze, Za odžejanje, v: Zbornik ob 30-letnici Teološkega tečaja, Ljubljana 1996, 70–71.
Petrič Franci, »Duhovnik sem, dovolj je!«, Družina 1997/26–27.
Petrič Franci, Delali smo po strategiji žabjih skokov, Družina 1992/16–17.
Petrič Franci, Mojih pet škofov, Družina 1990/44.
Podobnik Tomaž, Premiki v delu z mladino ob ljubljanskem misijonu, v: CSS 17 (1983/3–4), 43–
44.
Pogačnik Janez, Cerkev in družbena občila, v: CSS 27 (1993/1–2), 1–2.
Pogačnik Jože, Pesmi mladih let, Celje 1970.
Potočnik Vinko, Mladi v družbi in Cerkvi, v: Mladinski verski tabor, Ljubljana 1989, 24–26.
Potočnik Vinko, Priprava na zakon v Cerkvi na Slovenskem, v: Zbornik pastoralnega tečaja 1997,
Maribor 1997.
Pred desetimi leti je umrl nadškof Anton Vovk, Družina 1973/26.
Puc Matjaž, Kako so možni misijoni med ateisti, v: Kristjani za prihodnost, Ljubljana 1981, 62–74.
Pučnik Jože ..., Odgovor 97, Družina 1998/1.
Pust Anton, Zdravko Reven in Božidar Slapšak, Palme mučeništva, Celje 1994.
Rebula Alojz, Pogovor v vinogradu, Celje 1995.
Reviji na pot, Znamenje 1971.
Rode Franc, Anketa o sinodi, v: CSS 3 (1969/11–12), 18–21.
Rode Franc, Cerkev, narodi in demokracija, Celje 1979.
Rode Franc, Prvi pozdrav, Ljubljana 1997.
Rode Franc, Spomin zavest načrt Cerkve na Slovenskem, Ljubljana, 1995.
Rožman Gregorij, Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo, Ljubljana 1940.
Rupel Dimitrij ..., Pogovor s škofom Stanislavom Leničem, v: Nova revija 67/68 (1987), 1929–
1944.
Rybař Miloš, Duhovniki iz Slovenije v taborišču Jasenovac pred 50 leti, v: Mohorjev koledar 1992,
Celje 1991, 143–146.
Skupščina Škofijske Karitas Ljubljana, Ljubljana 1997.
Slovenska Cerkev in socialistična Jugoslavija, Naša luč, posebna izdaja 1967, 19–42.
Slovenski duhovniki pri maršalu Titu, v: Nova pot, 1949/2, 27–32.
Slovenski poročevalec, Ljubljana 1947–1949.
Slovenski spominski odbor, Slovenija 1941–1945, Ljubljana 1995.
Smolik Marijan, Glavne poteze liturgičnega gibanja pri nas, v: CSS 23 (1989/5–6), 66–67.
Smolik Marijan, Kronika državne Teološke fakultete, v: BV 29 (1969), 171–178.
Smolik Marijan, Kulturna dejavnost slovenskih katoličanov v dobi dozorevanja slovenskega
naroda, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 327–333.
Smolik Marijan, Ob petdesetletnici liturgičnega gibanja med Slovenci, v: BV 39 (1979/4), 474–
484.
Smolik Marijan, Obnovljeno bogoslužje – prvi sad koncila, v: CSS 13 (1979/11–12), 168–169.
Snoj Alojzij Slavko, Društvo slovenskih katehetov, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana
1992, 149–150.
Snoj Alojzij Slavko, Načrti za katehezo na Slovenskem, v: Katehetsko-pedagoški leksikon,
Ljubljana 1992, 423–424.
Sporočila slovenskih škofij 1982–1997.
Sprejem za škofe na IS SRS, Družina 1978/31.
Srečanje s Kristusom v zakramentih, Prenova, 1. zvezek, Ljubljana 1996.
Statistični letopis 1997, Ljubljana 1997.
VIRI IN LITERATURA
285
Stres Anton, Verniki v ZK?, Družina 1988/24.
Strle Anton, Slovenski mučenec Lojze Grozde, Ljubljana 1991.
Šematizem ljubljanske nadškofije, Ljubljana 1993.
Škrabl France, Salezijanski katehetski center – Ljubljana, v: Katehetsko-pedagoški leksikon,
Ljubljana 1992, 584.
Škulj Edo, Slovenska cerkvena glasba, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 393–401.
Štajner Štefan, Anketa o prihodnji(h) slovenski(h) sinodi(ah), v: CSS 3 (1969/11–12), 250–254.
Štrukelj Anton, »Stati inu obstati«, Družina 1998/15–16.
Študija MPS o prenovi šmarnic, priloga Okrožnice 1975.
Štuhec Ivan, Medijska kultura in etika, v: CSS 27 (1993/1–2), 9–11.
Šuštar Alojz, Prenova v Cerkvi, Celje 1980.
Šuštar Alojzij, Škofu Stanislavu Leniču v slovo, Družina 1991/2.
Tominec Roman, Začetki dela z mladino v povojnih letih, v: CSS 17 (1983/3–4), 34–35.
Tominec Roman, Življenje v službi Lepote, Dobrote in Resnice, Ognjišče 1982/4, 7–10.
Trošt Jože – Kobal Lojze – Potočnik Marijan, Orglarski tečaj, BV 50 (1990/1–2), 155–158.
V Sloveniji niso bili samo dahauski procesi, Jana, Ljubljana, dne 5. 10. 1988.
Valenčič Rafko, Cerkev v sedanjem svetu, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana 1992, 97–
98.
Valenčič Rafko, Oris pastoracije na Slovenskem v povojnem času, v: Zgodovina Cerkve na
Valenčič Rafko, Pristnost in učinkovitost, v: CSS 15 (1981/3–4), 33–34.
Valenčič Rafko, Teološki tečaji 1991–1998, v: BV 56 (1998), 566–570.
Verni ljudje nočemo biti nergači, Delo, 12. marca 1977.
Vodušek Starič Vera, Prevzem oblasti, Ljubljana 1992.
Vovko Andrej, Oris šolske dejavnosti slovenskih katoličanov v dobi dozorevanja slovenskega
naroda, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, 357–365.
Vrhunc Franc, Ob 25-letnici smrti nadškofa Antona Vovka, v: Mohorjev koledar 1988, Ljubljana
1987, 44–47.
Vrhunc Franc, Zažig in poskus umora škofa Vovka, v: Mohorjev koledar 1992, Celje 1991, 155–
158.
Zakonik Ljubljanske škofije, Ljubljana 1940.
Zbornik Pastoralnega občnega zbora Ljubljanske nadškofije 1988, Ljubljana 1989.
Zbornik tretjega zasedanja Pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije 1991, Ljubljana
1992.
Zlatomašnik Alojzij Šuštar, Ljubljana 1996.
Zulehner Paul M., Pastoraltheologie, Band 1, Fundamentalpastoral, Düsseldorf 19912.
Ž.S., Grafična podoba verskega tiska pri nas, v: Nova mladika 1972, 407–409.
Žabkar Lojze–Jože, Cerkev med NOB na osvobojenem ozemlju, v: Mohorjev koledar 1984, Celje
1983, 94–96.
Župnijski sveti, Ljubljana 1972.
Žužek Miha, Anketa o sinodi, v: CSS 3 (1969/11–12), 2.
Žužek Miha, Cerkev za študente in študentje za Cerkev, v: Mohorjev koledar 1985, Celje 1984,
123–126.
Žužek Miha, Koncilski misijon, v: Zbornik ob 30-letnici Teološkega tečaja, Ljubljana 1996, 8–13.
Žužek Miha, Koncilski val med našo mladino, v: CSS 17 (1983/3–4), 35–37.
ZUSAMMENFASSUNG
286
ZUSAMMENFASSUNG
EHRENLOS, UNFREI UND MACHTLOS
Das vorliegende Werk ist eine etwas gekürzte und überarbeitete Doktorarbeit, die an der
theologischen Fakultät der Universität Wien vorgelegt wurde und dort auch günstig bewertet
wurde. Die Studie behandelt die Frage, in welchem Maße Kommunismus die Pastoralarbeit in
Slowenien, insbesondere in dessen Zentralteil, d.h. in der Erzdiözese Ljubljana, beeinflusste.
Sie umfasst die Zeit vom Ende des Zweiten Weltkriegs, als Kommunisten an die Macht
kamen, bis zum Ende des 20. Jahrhunderts. Sie endet also nicht mit der Wende des politischen
Systems, sondern versucht dessen Folgen in der Kirchentätigkeit auch noch innerhalb des
ganzen Jahrzehnts nach dessen formalem Ende aufzuzeigen. Um ein besseres Verständnis des
Geschehens in dieser Zeit zu ermöglichen, wird zunächst eine kurze Übersicht der
slowenischen Kirchengeschichte unter dem seelsorgerischen Gesichtspunkt wiedergegeben.
Ausführlicher werden das Geschehen in Slowenien in der Zeit vor dem Zweiten Weltkrieg
und der gesellschaftlich-politische Rahmen danach dargestellt.
Im zweiten Kapitel werden die Pastoralsubjekte, besonders auführlich alle Bischöfe, aber
auch Priester, Ordensleute und Laien aus dieser Zeit vorgestellt.
Im dritten Kapitel werden die Hauptpastoralgebiete mit allen dazugehörigen Tätigkeiten
beschrieben. So werden auf dem Gebiet der Verkündigung das Predigen, die Katechese, das
Schulwesen, die Medien und die Missionen, sowie auf dem Gebiet der Liturgie die
Sakramente und Sakramentale, das Gebet und die Volksandachten behandelt. Außer Diakonie
wird ausführlicher auch das Gebiet der Koinonia, also des Aufbaus der Kirchengemeinschaft
beschrieben, was die Beziehung des Ordinariats zur Seelsorge, die Sorge um Register und
Archive, Vermögensangelegenheiten, das Zweite Vatikanische Konzil und dessen
Verwirklichung, das Enstehen und Wachsen von Pfarrgemeinden und deren
Pfarrgemeinderäten und die Beziehung zu Kultur umfasst.
Das vierte Kapitel ist der Typologie der maßgebenden Pastoralelemente unter dem
gesellschaftlichen und pastoralen Gesichtspunkt gewidmet. Es wird eine ganze Palette von
verschiedenartigen Haltungen der Kleriker und Laien gegenüber der Gesellschaft, von
Märtyrern bis Kollaborateuren, dargestellt. In der Pastoraltypologie treten Paare wie
Suchende und der Norm Dienende, Kritiker und Passive, Arbeitstiere und Pragmatiker auf.
Das fünfte Kapitel betrifft die Bewertung der Seelsorge in der behandelten Zeitperiode vom
kriteriologischen, kairologischen und praxeologischen Gesichtspunkt. Im Schlusskapitel
werden die hauptsächlichen negativen und positiven Folgen des kommunistischen Systems
für die Pastoralarbeit der Kirche kurz zusammengefasst.
Die Studie zeigt, dass das Pastoralleben ind Slowenien stark vom kommunistischen System
geprägt wurde. Die Kirche war auf die außerordentlich grobe Einschränkung ihrer Tätigkeit
zwar nicht vorbereitet, doch nahm sie die Herausforderung im Allgemeinen mit Würde an und
bewies eine einzigartige Lebens- und schöpferische Kraft. Auf den Zusammenbruch des
kommunistischen Regimes war sie ebenso wenig vorbereitet und sie konnte ihn nicht so gut
zum pastoralen Wohl der Kirsche ausnützen, wie man es hätte erwarten können.

DIZERTACIJA 2003 - konèna verzija PDF

Transcription

Similar documents

ŠT. 6 — LETNIK 102 — JUNIJ 2010

revija za evangelijsko duhovnost

dolpoteg knjižice v pdf obliki

2015 Jezusov krst.pdf

Slovenske maše - Slovenska katoliska zupnija Frankfurt

januar 2012, let. VII, št. 1

SVETA BIRMA - Župnija Sv. Anton

junij 2012, let. VII, št. 2

Nova zaveza in slovenska literatura

JAGODE NAŠE PASTORALE