PR2- Dopolnilno gradivo_BK_2013
Transcription
PR2- Dopolnilno gradivo_BK_2013
dr. Bojana KOROŠEC POSLOVODNO RAČUNOVODSTVO 2 (dopolnilno študijsko gradivo) Maribor, 2013 Predgovor Pričujoče gradivo predstavlja pri predmetu Poslovodno računovodstvo 2 dopolnitev vsebin iz področja poslovodnega računovodstva, predpisanih z izbranimi poglavji učbenika Poslovodno računovodstvo (Turk, Kavčič, Kokotec-Novak, 2003). Dopolnjuje tematike o: računovodskih informacijah za naložbene poslovne odločitve, metodah za obvladovanje stroškov in ocenjevanju uspešnosti organizacije. Avtorica Maribor, september 2013 1 Kazalo vsebine 1 RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA NALOŽBENE ODLOČITVE 5 1.1 Vrste in značilnosti naložbenih procesov 1.2 Odločitve o naložbah, osnovni podatki o naložbenih možnostih in problemi pri zagotavljanju teh podatkov 1.3 Kvantitativna sodila za presojo naložb v pogojih zanesljivih pričakovanj 1.3.1 Kvantitativna sodila za odločanje o posamičnih naložbah 1.3.2. Kvantitativna sodila za odločanje o naložbenih programih 1.4 Možnosti za obvladovanje nezanesljivosti pričakovanj pri odločanju o naložbah 1.5 Računovodske informacije za odločanje o investiranju in financiranju 5 6 2. METODE ZA OBVLADOVANJE STROŠKOV 2.1 Vrste metod za obvladovanje oz. zmanjševanje stroškov 2.2 Reaktivne metode za zmanjševanje stroškov 2.3 Proaktivne metode za obvladovanje stroškov 2.3.1. Analiza vrednosti in obvladovanje stroškov 2.3.2. Obvladovanje stroškov, usmerjeno na sestavine dejavnosti 2.3.3. Metoda ciljnih stroškov 2.3.4 Metoda stroškov življenjskega cikla proizvoda 3 MERJENJE DOSEŽKOV ORGANIZACIJE 3.1 Opredelitev uspešnosti, merjenja in sodil uspešnosti poslovanja organizacije 3.2 Najpomembnejša posamezna sodila uspešnosti poslovanja 3.3 Sistemi sodil uspešnosti poslovanja 3.3.1 DuPont sistem in na njem temelječi sistemi povezanih kazalnikov donosnosti 3.3.2 Uravnotežen sistem kazalnikov (uravnotežena kartica dosežkov; BSC – Balanced scorecard)) 3.3.3 Prilagoditve in nadgradnje osnovnega modela uravnoteženega merjenjauspešnosti (nadgradnje BSC) 3.3.4 Nekateri drugi sistemi denarno in nedenarno izraženih sodil uspešnosti poslovanja 9 9 15 16 19 23 23 25 26 29 30 31 36 38 38 42 44 44 45 46 47 2 3 1. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA NALOŽBENE 1 ODLOČITVE 1.1 Vrste in značilnosti naložbenih procesov Izraz naložba ali investicija uporabljamo v različnih pomenih. V ožjem pomenu razumemo pod tem pojmom naložbeni objekt, t.j obliko nedenarnih sredstev, v kateri je vezan denar. V širšem pomenu pa razumemo z izrazom naložba celoto denarnih tokov povezanih z določenim naložbenim procesom, ki je povezan z vlaganji denarja v enega ali več naložbenih objektov - nedenarnih sredstev. Kadar imamo v mislih organizacijski vidik uresničevanja tako opredeljenih naložbenih procesov, pa govorimo o naložbnih projektih. Za odločanje o naložbah v organizaciji je ključna omenjena širša, na denarnih tokovih zasnovana procesna opredelitev pojma naložbe. Po tej opredelitvi 2 označuje naložbo oz. naložbeni proces denarni tok, ki se prične z izdatkom, v zvezi s katerim pričakujemo vrsto kasnejših prejemkov in izdatkov. Pri tem gre v bistvu za procesno opredelitev pojma naložbe oz. naložbenega procesa 3, vse od nalaganja denarja, preko izkoriščanja do prenehanja naložbe. V ožjem smislu z izrazom naložba poenostavljeno mislimo na obliko, v katero nalagamo denar z namenom, da bi imeli v prihodnosti od tega gospodarske koristi. Mislimo torej na naložbeni objekt ali skupino naložbenih objektov. Ob tem velja opozoriti, da vseh naložbenih objektov, v katere podjetje naloži denar, ne najdemo nujno med njegovimi sredstvi. Nekateri nematerialni naložbeni objekti namreč niso predmet računovodskega aktiviranja in jih računovodstvo ne spremlja in proučuje kot sredstva podjetja. Tako npr. šolanje zaposlenih predstavlja “naložbo” v znanje, od katere pričakuje podjetje v prihodnosti koristi v smislu večje kakovosti proizvodov, umnejše izrabe zmogljivosti, predlogov izboljšav v delovnih procesih, ki se bodo po denarni plati izražali v manjših izdatkih za porabo določenih prvin poslovanja, večjih prejemkih od prodaje ipd. Vendar tovrstne naložbe ne aktiviramo med sredstvi podjetja, saj izdatke zanjo v obdobju, ko nastanejo, v celoti obravnavamo kot stroške v istem obdobju. Podobno velja tudi za druge “naložbe” v kadre in za nekatere “naložbe” v organiziranost. 4 Računovodstvo potemtakem spremlja in proučuje del naložbenih objektov med sredstvi organizacije (osnovnimi, obratnimi, naložbenimi nepremičninami in finančnimi naložbami), učinke izkoriščanja naložb in del naložbenih objektov pa v poslovnoizidnih in denarnih tokovih. Pri tem predstavljajo poslovnoizidni tokovi praviloma podlago za oceno denarnih izidov (=čistih denarnih tokov) iz izkoriščanja naložbe. Ti se od prvih, kot vemo, razlikujejo za tiste sestavine poslovnoizidnih tokov, ki niso povezane z denarnimi tokovi, kot so npr. amortizacija, v določenem obdobju oblikovane rezervacije, neplačan del prihodkov od prodaje ipd. 1 Na straneh 5-14 so v pretežni meri povzete temeljne vsebine, ki so bile obravnavane v povezavi z odločanjem o naložbah že pri predmetu Osnove stroškovnega in poslovodnega računovodstva. Od strani 14 dalje pa gre za njihovo vsebinsko nadgradnjo. 2 Schneider, 1990, str.34. 3 Kruschwitz, 1993, str.4 4 Med sredstvi se potemtakem pojavlja le del nematerialnih naložbenih objektov. Med njimi velja kot zanimivega omeniti t.i. goodwill, ki pa se aktivira med sredstvi podjetja le, če se realizira ob prodaji podjetja, ko s strani novega lastnika nastane tudi v tem delu kupnine (ki presega čisto vrednost izkazane substance podjetja) izdatek, ki je osnovna značilnost pričetka naložbenega procesa. 4 V praksi je raba izraza naložba, ali drugače, investicija, pogosto poenostavljeno omejena le na tiste naložbene procese, pri katerih so naložbeni objekt opredmetena osnovna sredstva, ali celo le na same naložbene objekte te vrste. Posamezni naložbeni projekt vključuje nalaganje denarja v enega ali več naložbenih objektov, ki ga je potrebno uresničiti za doseganje določenih ciljev. Tako npr. pomeni naložba denarja v banko v obliki depozita naložbo oz. naložbeni projekt, ki vključuje en sam naložbeni objekt. Naložba v razširitev poizvodnega programa pa je normalno povezana z nalaganjem denarja v različna opredmetena osnovna sredstva in v povečanje zalog, lahko pa tudi v kadre in organiziranost. Praviloma je uresničljiva le kot celota teh sestavin. Za oblikovanje informacij, merodajnih za odločanje o naložbah, je smotrno razlikovati naložbe po nekaterih značilnostih kot so: vrsta naložbenega objekta, namen nalaganja denarja, pomembnost, povezanost, ponovljivost, deljivost naložb, učinki izkoriščanja naložb in njihova tveganost. Glede na vrsto naložbenega objekta razlikujemo finančne naložbe ter naložbe v naložbene nepremičnine in naložbe za neposredno poslovanje podjetja. Prva vrsta naložb vključuje dolgoročna in kratkoročna nalaganja denarja v okolje podjetja z vračilnim rokom ali za nedoločen čas oziroma za doseganja donosov zunaj temeljnih poslovnih procesov same organizacije. Druga skupina naložb pa obsega poleg naložb v sredstva, tj. naložb v opredmetena osnovna, v obratna sredstva in v dolgoročna neopredmetena osnovna sredstva, tudi nematerialne naložbe, ki jih ni mogoče uvrstiti med sredstva podjetja. Glede na namen nalaganja je možno med naložbami v poslovanje razlikovati: ustanovne oz. začetne, naložbe za nadomestitev in dopolnitvene, ki so bodisi izpopolnitvene, razširitvene, preusmeritvene ali za splošne izboljšave. Znesek denarja, ki ga podjetje veže v različne vrst nedenarnih sredstev, je odvisen od mnogih vsebinskih, včasih pa tudi metodoloških dejavnikov. Dobro razumevanje le-teh je predpogoj, da bi lahko podjetje zniževalo oz. optimiralo znesek naložb v ta sredstva, ne da bi s tem prizadelo poslovni proces. Pri tem je treba posvečati prav posebno pozornost možnostim za skrajševanje časov vezave sredstev. Še več, če je podjetje pri tem uspešno, bo nujno izboljšalo donosnost naložb. Pri tem lahko pričakujemo dve vrsti ugodnih vplivov na donosnost. Ugodna bo že sama vzpostavitev ravni naložb na potrebno v smislu znižanja iz negospodarno previsoke ravni, saj bi za enak donos zadoščala vlaganja manjših sredstev. Od takšnega znižanja pa si lahko obetamo tudi prihranke pri stroških financiranja naložb in pri drugih stroških, ki so odvisni neposredno od zneska naložb, kar pomeni, da se bo tudi donos naložb lahko povečal. 1.2. Odločitve o naložbah, osnovni podatki o naložbenih možnostih in problemi pri zagotavljanju teh podatkov V nadaljevanju te točke uporabljamo izraz naložba v širšem pomenu, ki se nanaša na celoto denarnih tokov v okviru naložbenega procesa, saj je le-ta predmet odločanja. Vrste poslovnih odločitev glede na povezanost posameznih naložbenih možnosti ponazarja slika 1. 5 prave naložbene alternative? da ne odločitve o POSAMIČNIH naložbenih procesih odločitve o naložbenih PROGRAMIH čas izkoriščanja naložbenih objektov določen? da izbor naložb ne odločanje o času izkoriščanja naložb Slika1 : Vrste poslovnih odločitev o naložbenih procesih Povezanost posameznih naložbenih možnosti, ki so predmet odločanja, je lahko različna. V primeru, ko imamo opravka z medsebojno izključujočimi naložbenimi možnostmi, bomo odločali o tem, katero med njimi izbrati ali o tem, kako dolgo jo je smotrno izkoriščati. Pri tem ne smemo pozabiti, da se pogosto med alternativnimi naložbenimi možnostmi pojavlja tudi nadaljevanje obstoječe naložbe. Če se naložbene možnosti nasprotno ne izključujejo, bomo odločali o tem, katere naložbe vključiti v naložbeni program. Z izrazom naložbeni program označujemo skupek posameznih neizključujočih naložb oz. naložbenih projektov. Ker je pri takšnem odločanju običajno znesek razpoložljivega denarja za naložbeni program omejen, bo izbor naložbenega programa odvisen tudi od tega, ali so posamezne naložbe ponovljive in/ali deljive. Še najbolj sta ta dva pogoja izpolnjena pri finančnih naložbah. Druge vrste naložb, posebno pa naložbene možnosti, pri katerih gre tudi za nalaganje v obliki stvari, so bolj ali manj nedeljive in praviloma tudi neponovljive, ali pa je njihova ponovljivost gospodarsko vprašljiva. In kakšne podatke potrebujemo za ekonomsko presojo naložbenih možnosti? Preden si nekoliko natančneje ogledamo osnovne značilnosti različnih vrst naložbenih izračunov, na podlagi katerih lahko odločamo o naložbah, bomo predstavili nekatere značilnosti podatkov, ki jih potrebujemo za pripravo sodil za odločanje o naložbah. Kateri so torej parametri, ki določajo gospodarske značilnosti naložbenih možnosti? Uvodoma smo opredelili naložbo oz. naložbeni proces kot denarni tok, ki se prične z izdatkom, v zvezi s katerim pričakujemo vrsto kasnejših prejemkov oz. prejemkov in izdatkov. Za katere posamezne denarne tokove gre in kako jih opredelimo? Temeljni denarni tokovi, ki opredeljujejo posamezni naložbi proces so: izhodiščni izdatki za vlaganja v različne naložbene objekte, čisti denarni tokovi oz. denarni izidi iz izkoriščanja naložbe oz. naložbenih objektov in morebitni čisti prejemki iz naslova likvidacije - vnovčitve preostalih nedenarnih sredstev po izteku naložbe oz. prenehanju njenega izkoriščanja. 6 Pri vsakem naložbenem procesu potrebujemo najprej podatek o izhodiščnem izdatku (I) oz. izdatkih za vlaganja v posamezni naložbeni objekt oz. naložbene objekte v okviru proučevane naložbene možnosti. Ta izdatek oz. ti izdatki se lahko nanašajo na nabavno vrednost delovnih sredstev, nabavno vrednost načrtovanega povečanja zalog materiala, stroškovno vrednost načrtovanega povečanja zalog proizvodov, izdatke za usposabljanje kadrov, izdatke za raziskave in razvoj, če gre za naložbe v poslovanje, ali na izdatke za nakup delnic, za nakup obveznic ali za dana posojila, v primeru finančnih naložb. Nadalje gre za čiste denarne tokove oz. denarne izide iz izkoriščanja naložbe (D), t.j. za razlike med prejemki in izdatki iz tega naslova. Oceno denarnih tokov, ki se nanašajo na izkoriščanje naložbe, pogosto izpeljemo iz ocene poslovnoizidnih tokov in sicer z upoštevanjem prihodkov in odhodkov iz te naložbe, ki so povezani s prejemki oz. izdatki iz tega naslova. Za finančne naložbe je značilno, da v tem delu denarnih tokov povzročajo le prejemke, ki pa niso nujno povezani le s prihodki. Del prejemkov se lahko nanaša tudi na vračilo dela posojenega denarja. Kako pa je z opredelitvijo tega dela tokov iz naložbe v primeru, ko imamo opravka z naložbenimi objekti, katerih izhodiščna vrednost se s časom amortizira? Pri teh naložbah amortizacije seveda ne bomo upoštevali med merodajnimi odhodki za opredelitev denarnih izidov iz izkoriščanja naložbe, ker ne predstavlja izdatka in je potemtakem poleg poslovnega izida sestavni del čistega denarnega toka. Poenostavljeno rečeno5, ocenjujemo amortizacijo v tem primeru kot prejemek, oz. opredelimo čisti denarni tok iz poslovanja kot vsoto poslovnega izida po obdavčitvi in amortizacije oz. odhodkov (stroškov), ki niso izdatki. Amortizacija pa vpliva na znesek denarnega izida iz izkoriščanja naložbe posredno preko zneska izdatkov za davek od dobička, saj je ta odvisen tudi od višine obračunane amortizacije pri ugotavljanju obdavčljivega dobička. Čim večji je znesek te amortizacije, manjši je obdavčljivi poslovni izid, manjši je posledično izdatek za davek na dobiček, s tem pa je večji čisti denarni tok oz. denarni izid iz poslovanja. Obenem velja poudariti, da pri opredelitvi denarnega izida iz izkoriščanja naložbe med izdatki ne upoštevamo izdatkov v zvezi s financiranjem naložbe, saj pri tradicionalnih pristopih izhajamo iz predpostavke, da je treba ločiti odločanje o naložbah oz. investiranju od odločanja o financiranju. 6 Nenazadnje se v zvezi z naložbo lahko pojavlja še en odločujoči denarni tok in to ob prenehanju (izkoriščanja) naložbe. Gre za prejemek, ki se nanaša na prodajno vrednost preostalih naložbenih objektov ob prenehanju izkoriščanja naložbe, ki ga v nadaljevanju označujemo z izrazom likvidacijska vrednost (L) oz. preostala vrednost. Možnost odprodaje preostalih naložbenih objektov je lahko pogojena tudi z opravili, ki povzročajo stroške in izdatke. Pomislimo npr. na možnost, da moramo demontirati stroje, preden jih lahko prodamo. V takšnem primeru je potrebno ob koncu naložbenega procesa upoštevati seveda le čisti denarni tok od odprodaje preostalih naložbenih objektov; t.j. prejemke od prodaje, zmanjšane za izdatke iz naslova naposrednih prodajnih stroškov. Če predpostavimo, da nastanejo izhodiščni izdatki za vlaganja v celoti v začetku naložbenega procesa, denarni izidi iz izkoriščanja naložbe pa ob koncu posameznih let izkoriščanja naložbe, lahko denarne tokove, ki označujejo določeno naložbo ponazarimo tudi s prikazom na sliki 2: 5 Takšna poenostavitev je uporabna le, če so v opazovanem obdobju izenačeni prihodki s prejemki od prodaje in odhodki brez amortizacije z izdatki iz naslova tovrstnih stroškov. Če teh enakosti ni, moramo pri prehodu iz poslovnoizidnih na denarne tokove upoštevati še spremembe v stanjih terjatev, zalog, tekočih obveznosti in rezervacij. 6 Takšna izoliranost odločanja o naložbah od odločanja o financiranju je upravičena le v pogojih popolno delujočega trga kapitala. 7 I0 D1 D2 D3 D4 Dn-1 Dn + L 0 1 2 3 4 n-1 n čas I0 = izhodiščni vložek denarja (izdatek) ob začetku naložbe n = število let izkoriščanja naložbe Di = čisti denarni tok oz. denarni izid iz izkoriščanja naložbe v i-tem letu izkoriščanja naložbe, L = likvidacijska vrednost naložbe Slika 2: Denarni tokovi naložbenega procesa Pri opredeljevanju denarnih tokov posamezne naložbene možnosti se v praksi srečujemo z vrsto težav, ki so posledica praviloma dolgoročne narave naložb ali prepletenosti posameznih naložbenih podvzemov. Še najmanj težav povzroča ocena izhodiščnih izdatkov, še posebej, če so predvideni v enkratnem znesku in niso razprostrti na daljši čas. Praviloma jih lahko brez težav tudi razčlenimo po posameznih naložbenih objektih. Pri opredelitvi vseh ostalih parametrov naložbe pa se srečujemo s problemi prognoziranja negotovih bodočih zneskov prejemkov in izdatkov. Ti problemi se večajo, bolj ko se predvideni čas naložbe razprostira v prihodnost, in bolj ko so pogoji, v katerih podjetje posluje, negotovi in turbulentni. Pri tem ne gre le za temeljne probleme pri oceni prodajnih možnosti, temveč tudi za oceno stroškov in relativnih sprememb nabavnih in prodajnih cen v inflacijskih razmerah. Nenazadnje tudi časa izkoriščanja naložbe ni vselej možno, včasih pa tudi ne smiselno vnaprej enoznačno opredeliti. Če se naložbeni podvzemi prepletajo, oz. če obstaja soodvisnost posameznih dejavnikov poslovnega procesa, je težko opredeliti učinke izkoriščanja vsake posamezne naložbe v denarnih tokovih, še teže in včasih povsem nemogoče pa je te učinke pripisati posameznim naložbenim objektom. Izkoriščanje posameznih naložb ima lahko tudi vrsto učinkov, ki se ne odražajo neposredno v denarnih tokovih naložbe, a so v mnogih primerih lahko odločujoči za izbor določene naložbene možnosti. Pomislimo le na morebitni vpliv naložbe na prestiž, moč, varnost in ugled podjetja. V kolikšni meri pri odločanju o naložbah upoštevamo tudi te učinke, je odvisno od ciljev, ki jih želimo z naložbo uresničiti. V nadaljnji obravnavi se omejujemo le na oblikovanje tistih informacij za odločanje o naložbah, ki sledijo možnostim uresničevanja denarnovrednostnih ciljev podjetja. Nenazadnje je treba med podatkovnimi podlagami, ki so pomembne pri oblikovanju informacij za odločanje o naložbah, upoštevati tudi pogoje, v katerih je mogoče naložbene možnosti uresničiti. Pri tem so ključnega pomena predvsem razmere na trgu kapitala, ki vplivajo na opredelitev oportunitetnih stroškov posameznih naložb, kakor tudi na financiranje naložb. 1.3 Kvantitativna sodila za presojo naložb v pogojih zanesljivih pričakovanj 1.3.1 Kvantitativna sodila za odločanje o posamičnih naložbah Oblikovanje primernih sodil za presojo denarnovrednostnih učinkov naložbenih možnosti je odvisno predvsem od ciljev, ki jih zasleduje podjetje želi doseči7, od narave posameznih naložbenih možnosti, 7 Ko govorimo o ciljih podjetja, zanemarjamo dejstvo, da podjetje ni homogena celota ljudi z enakimi interesi, kakor tudi, da se interesi poslovodstva ne ujemajo nujno z interesi lastnikov podjetja. Odločitve o naložbah pa se, kot vemo, glede na njihov pomen sprejemajo na različnih ravneh. Upoštevanje tega dejstva presega okvire tega 8 od pomena, ki jim ga pripisujemo, in od pogojev, v katerih je mogoče naložbene možnosti uresničiti. Tako kot pri obravnavi stroškov za poslovno odločanje vselej poudarjamo potrebo po razlikovanju stroškov z raznih zornih kotov glede na namen proučevanja stroškov, lahko podobno ugotavljamo v zvezi s postopki za presojo naložbenih možnosti. Njihova uporabnost je v različnih odločitvenih primerih različna8. V nadaljevanju predstavljamo najprej osnovne metodološke značilnosti glavnih kvantitativnih sodil za odločanje o posamičnih naložbah in o naložbenih programih v pogojih zanesljivosti pričakovanj v zvezi z naložbami. Pri presojanju posamičnih naložbenih alternativ odločamo o tem ali je posamezna naložbena možnost ekonomsko sprejemljiva oz. o tem, katera med sprejemljivimi izključujočimi naložbenimi možnostmi je najboljša. Poznamo dve skupini kvantitativnih sodil za sprejemanje takšnih odločitev t.j. statična in dinamična sodila, ki so strnjeno prikazana na sliki 3. kvantitativna sodila za odločanje o posamičnih naložbah statična dinamična (na podlagi denarnih tokov “finančna”) usmerjena v pričetek naložbenega procesa na podlagi poslovnizidnih tokov konec denarnih tokov primerjava stroškov primerjava dobičkov primerjava donosnosti čas vračila naložbe čista sedanja vrednost naložbe čista sedanja vrednost letnine notranja donosnost naložbe “dinamični” čas vračila naložbe Slika 3: Kvantitativna sodila za presojo posameznih naložbenih procesov Statična sodila Pri statičnih pristopih za presojo posameznih naložb gre za preproste izračune, pri katerih presojamo naložbene možnosti na podlagi primerjave povprečnih stroškov, dobička, donosnosti ali časa vračila naložbe. Ti postopki ne upoštevajo t.i. časovne preference denarja oz. razlik v vrednostih posameznih denarnih tokov naložbe, ki so posledica njihove različne časovne porazdelitve v naložbenem procesu. Pri statični presoji je tako vsaki enoti denarja prisojena enaka vrednost, ne glede na to, kdaj v naložbenem procesu jo izdamo ali prejmemo. Zaradi te osnovne pomanjkljivosti je uporabnost statičnih sodil tem bolj vprašljiva, čim daljši so naložbeni procesi, ki so predmet presoje, omejujejo pa jo še drugi razlogi. dela. 8 Kruschwitz pravi (1991, str.6): " Ni postopka za presojo uspešnosti naložb, ki bi bil v vseh situacijah najboljši. Primernost vsake različice naložbenih izračunov je različna v različnih odločitvenih situacijah." 9 Pri presoji na podlagi stroškov dajemo med naložbenimi možnostmi prednost tisti, ki letno povzroča najnižje stroške. Tako ozko opredeljeno odločitveno sodilo je smiselno le, če se naložbene možnosti, med katerimi izbiramo, ne razlikujejo niti v prihodkih, niti v obsegu izhodiščnega vložka denarja, niti v času izkoriščanja naložbe. Takšni pogoji so le redko izpolnjeni. Še najbolj se jim približamo pri čistih nadomestitvenih naložbah in pri nekaterih izpopolnitvenih naložbah. Pri presoji na podlagi dobička je naložba sprejemljiva, če obeta vsaj toliko dobička, kot znašajo oportunitetni stroški. Med naložbenimi možnostimi dajemo prednost tisti, ki obeta letno najvišji dobiček. Takšna presoja je smiselna le, če imamo opravka z naložbenimi možnostmi z enakimi potrebnimi izhodiščnimi izdatki in z enakim časom izkoriščanja, saj so v nasprotnem primeru zelo verjetne zgrešene odločitve. Enake omejitve veljajo tudi za presojo na podlagi donosnosti vloženih sredstev, t.j. razmerja med povprečnim letnim poslovnim izidom in izhodiščno ali povprečno vloženimi sredstvi.9 Da bi dosegli primerljivost nepopolnih naložbenih alternativ, tj. takšnih naložb, ki se razlikujejo v času izkoriščanja ali/in v obsegu vlaganj, jih je smoselno presojati skupaj s t.i. dopolnilnimi naložbami. Slednje se nanašajo na vlaganja denarja v času od izteka krajše do izteka daljše naložbe oz. na vlaganja razlike med zneskoma izhodiščnih izdatkov obeh naložb. Medtem ko pri primerjavi stroškov, dobička in donosnosti opazujemo izkoriščanje naložbe na podlagi povprečnih letnih poslovnoizidnih tokov, pa pri presoji na podlagi časa vračila naložbe 10 (tV) opazujemo, v kakšnem času se obeta vračilo izhodiščnega vložka denarja skozi denarne izide iz izkoriščanja naložbe. Čas vračila naložbe praviloma izračunamo tako, da seštevamo letne denarne izide iz izkoriščanja naložbe, dokler ni vsota enaka izhodiščnemu vložku denarja.11 Če obeta naložba vsako leto izkoriščanja približno enake čiste denarne tokove, lahko opredelimo čas vračila kar kot razmerje med izhodiščnimi izdatki in povprečnim letnim denarnim izidom iz izkoriščanja naložbe. Če uporabljamo čas vračila naložbe kot sodilo za presojo naložb, pripisujemo posamezni naložbeni možnosti tem večjo ugodnost, čim krajši je njen čas vračila. Čas vračila naložbe ima vrsto pomanjkljivosti, zaradi katerih ga odsvetujemo kot osnovno sodilo za izbor naložb. Problem presoje naložb na podlagi časa vračila je v tem, da ne upošteva celotnega časa izkoriščanja naložbe, temveč le čas, v katerem se povrne izhodiščno vloženi denar. Kakšne denarne izide prinaša naložba po vračilu izhodiščnih izdatkov in do kdaj, nas pri tem sodilu ne zanima. Razen tega kot pri vseh statičnih postopkih ne upoštevamo časovne preference denarja.12 Čas vračila je glede na omenjene pomanjkljivosti pri presoji naložbenih možnosti smiselno uporabljati le kot dopolnilno sodilo. Izračunani čas vračila naložbe predstavlja v bistvu le kritični čas izkoriščanja naložbe, ki je le eno od področij analize občutljivosti naložbe. Informacija o kritičnem času izkoriščanja naložbe je posebno koristna, kadar obstaja možnost, da bi lahko bil čas izkoriščanja naložbe krajši, kot sprva predvidevamo. 9 Tovrstni kazalnik je v angleščini opredeljen kot accounting rate of return (average net income : investment) in v nemščini kot Rentabilität (Gewinn vor Zinsen : Kapitaleinsatz). 10 Čas vračila oz. vračilni rok naložbe v angleščini označujejo z oznako payoff ali payback period, v nemščini pa označujejo tovrstni izračun kot Amortisationsrechnung, Kapitalrückflussrechnung ali tudi Kapitalwiedergewinnungsrechnung. 11 Če se izkaže, da je čas vračila med dvema letoma, si pomagamo s predpostavko, da nastajajo denarni tokovi znotraj leta enakomerno in poiščemo čas vračila z linearno interpolacijo.. 12 Obstaja tudi dinamična različica izračuna časa vračila naložbe, pri kateri seštevamo diskontirane vrednosti denarnih tokov iz izkoriščanja naložbe. 10 Večji kot je relativni obseg naložb, daljša kot je predvidena doba njihovega izkoriščanja in večje kot so morebitne razlike med obsegi proizvodnje in prodaje učinkov po posameznih letih, manj upravičena je poenostavljena, statična presoja naložbenih procesov. Dinamična (finančna) sodila Dinamična sodila, ki jih včasih označujemo tudi kot finančna sodila naložbenja, upoštevajo časovno razporeditev denarnih tokov s preračunavanjem denarnih tokov iz različnih trenutkov naložbenega procesa na vrednosti v istem trenutku tega procesa. Ne glede na to, ali denarne tokove pretvarjamo na sedanjo ali na končno vrednost, temelji preračunavanje na obrestno obrestnem računu. V prvem primeru bodoče tokove diskontiramo ali razobrestujemo na sedanjo vrednost, v drugem pa jih naobrestujemo oz. kapitaliziramo na bodočo vrednost. Princip tega preračunavanja lahko pojasnimo s preprostim primerom, ki ga ponazarja slika. Če nam denimo naložba 100 d.e. v banko zagotavlja letno 10% obresti, lahko imamo iz tega naslova čez leto dni 110 d.e., čez dve leti 121 d.e. in vsako nadaljnje leto 10% večji znesek. V takšnih pogojih nam predstavlja 110 d.e., ki bi jih imeli po enem letu ali 121 d.e., kolikor bi jih imeli po dveh letih, enako vrednost kot 100 današnjih denarnih enot. 100 100×1,1 110 0 1 100×1,12 121 100×(1,1)n Dn 2 n leta 100 = 110:1,1 100 = 121:1,12 ….. 100 = Dn :1,1n Na opredeljenem načelu temelji tudi izračun čiste sedanje vrednosti naložbe, ki je osrednje dinamično sodilo za presojo naložbe. Čista sedanja vrednost naložbe (ČSVN) pomeni razliko med sedanjo vrednostjo vseh bodočih denarnih tokov iz izkoriščanja naložbe in izhodiščno potrebnimi izdatki za naložbo ali drugače, vsoto sedanjih vrednosti vseh denarnih tokov naložbenega procesa. Izračunamo jo tako, da diskontiramo vse pričakovane bodoče denarne tokove iz naložbe na sedanjo vrednost, jih seštejemo in od tako dobljene sedanje vrednosti bodočih čistih denarnih tokov naložbe odštejemo sedanjo vrednost vseh izdatkov v naložbene objekte. Če gre za enkratne izhodiščne izdatke in če označimo diskontno stopnjo z r, je čista sedanja vrednost naložbenega procesa, ki smo ga opredelili na sliki, takšna: n Di ČSVN = Σ + i=1 (1+r)i L (1+r)n > - I0 = 0 < (1) Večja kot je izbrana diskontna stopnja, manjša je sedanja vrednost bodočih denarnih tokov naložbe in obratno. Pri opredelitvi te stopnje se moramo zavedati, da predstavlja v bistvu minimalno zahtevano donosnost naložbe. Zato jo moramo izbrati v višini, ki je glede na ceno virov financiranja gospodarsko smiselna. To pomeni, glede na obrestno mero, ko gre za tuje vire,13 in glede na stopnjo donosnosti najboljše alternativne možnosti, če gre za lastne vire, ki bi jih lahko naložili tudi drugače. 13 Ob tem velja opozoriti, da opazujemo v osnovnem modelu le denarne tokove iz nalaganja sredstev, ne pa tudi iz financiranja naložb. Izdatki za plačilo obresti zato seveda ne sodijo med merodajne denarne tokove modela, prav tako tudi ne izdatki za vračilo posojil. 11 Če bi bila naložba financirana iz obeh vrst virov, moramo opredeliti diskontno stopnjo kot tehtano aritmetično sredino njunih cen. 14 Če so izpolnjene predpostavke modela15, nam vrednost izraza (1) pove, ali zagotavlja naložba večjo (ČSVN>0), prav tako (ČSVN=0), ali manjšo (ČSVN<0) donosnost, kot zahtevamo z diskontno stopnjo. Naložba, ki izkazuje negativno ČSV, potemtakem ni gospodarsko sprejemljiva. Med popolnimi naložbenimi alternativami pa je najboljša tista z najvišjo pozitivno ČSV. Če se naložbene možnosti razlikujejo po izhodiščnem vložku, je izbor na podlagi primerjave čistih sedanjih vrednosti naložb smiseln le, če bi lahko dopolnilnim naložbam pripisali enako donosnost, kot jo zahtevamo z diskontno stopnjo pri osnovnih naložbah. V tem primeru je čista sedanja vrednost dopolnilnih naložb enaka nič in njeno upoštevanje ne bi vplivalo na izbor. 16 Čista sedanja vrednost naložbe je uporabna kot sodilo tudi, kadar je smiselno odločati o samem času njenega izkoriščanja, oz. o opustitvi naložbe pred iztekom možnega časa izkoriščanja. Tovrstna presoja utegne biti pomembna v primerih, ko pričakujemo zelo različne čiste denarne tokove v posameznih letih, ali znatne razlike med predvideno tržno in neodpisano vrednostjo rabljenih sredstev.17 Pri letninskem postopku uporabljamo kot sodilo za presojo naložbenih možnosti v letnino pretvorjeno ČSV naložbe, ki jo dobimo tako, da ČSVN pomnožimo z letninskim faktorjem an kot sledi: n an × ČSVN = an × ( Σ i=1 Di + (1+r)i L > - I0 ) = 0 (1+r)n < (2) pri čemer je letninski faktor an 18 an = r . (1+r)n (1+r)n - 1 Z dobljenim zneskom iz izraza (2) ocenjujemo, kakšna bi bila povprečna letna denarna korist od naložbe, če bi celotno korist enakomerno razporedili na posamezna leta naložbene dobe. Tudi pri tem sodilu je naložba sprejemljiva le, če vrednost osnovnega sodila ni negativna. Med sprejemljivimi možnostmi pa je 14 Ali je potrebno pri tem upoštevati tudi ugodnost tujih virov financiranja z zornega kota obdavčitve dobička? V zvezi s tem najdemo v strokovni literaturi različne pristope. Po enih je treba ustrezno korigirati diskontno stopnjo, t.j. znižati zahtevano donosnost za tuje vire zaradi davčnih prihrankov iz naslova obresti (npr. Kruschwitz, str. 124-129; Clark, str.185-186). Po drugih (npr. Chan: Management Accounting - Decision Making, str. 243-250) je takšen popravek diskontne stopnje upravičen le, če gre za ponavljajoče naložbe z enako strukturo virov financiranja. Če pa gre za enkratne naložbe, moramo pustiti diskontno stopnjo nespremenjeno, čiste denarne tokove iz izkoriščanja naložbe pa povečati za davčne prihranke iz naslova obresti za najeta posojila. 15 Gre predvsem za osnovne predpostavke v zvezi z delovanjem trga kapitala in z njim povezanim obnašanjem vlagateljev. Model predpostavlja popolno delujoči trg kapitala (torej razpoložljivost denarja za naložbe in možnost za njegovo priskrbo po enaki ceni, kot je donosnost naložb na tem trgu). Nadalje predpostavlja, da investitor vsakokratne sproščene zneske denarja sproti nalaga z donosnostjo, ki je enaka diskontni stopnji, ter da nastajajo denarni tokovi zaradi izkoriščanja naložbe vselej ob koncu posameznega poslovnega leta. 16 Podobna razmišljanja veljajo tudi, če želimo primerjati naložbe z različnim časom izkoriščanja. 17 Clark, 1989, str. 91 - 93 še posebej opozarja na tovrstne možnosti pri naložbah v nepremičnine. 18 Letninski faktor je uporaben tudi pri izračunu ČSV naložbe, kadar so letni denarni izidi iz izkoriščanja naložbe konstantni. Tedaj je sedanja vrednost vsote the izidov kar enaka zlesku letnega denarnega izida, deljenemu z letninskim faktorjem an. 12 boljša tista z večjo v letnino pretvorjeno ČSVN.19 Pretvorba zneska izhodiščnih vlaganj (I0) v letni denarni ekvivalent je posebno zanimiva npr. v primeru, ko gre za naložbe v javnem sektorju. Pove nam, koliko neto prejemkov moramo zagotoviti letno, da omogočimo vračilo vloženih sredstev s pripadajočimi obrestmi. Izkazana ugodnost naložb po tem sodilu se lahko razlikuje od izkazane ugodnosti glede na ČSV le, če primerjamo naložbe z različnim časom izkoriščanja. Med tradicionalna dinamična sodila običajno uvrščamo še notranjo stopnjo donosa naložbe (rN). To je tista diskontna stopnja, pri kateri je ČSVN natanko enaka nič, kjer torej velja naslednja enakost: n Di ČSVN = Σ i=1 (1+rN)i L + (1+rN)n - I0 = 0 (3) Če uporabljamo notranjo stopnjo donosa kot sodilo naložb, tedaj je posamezna naložba sprejemljiva le, če ima vsaj tolikšno notranjo stopnjo donosa, kot bi jo veljalo zahtevati glede na pogoje financiranja. Če je notranja stopnja donosa nižja, naložba ne zagotavlja niti minimalno zahtevane donosnosti. Notranja stopnja donosa pa ni posebno dobro sodilo niti za presojo naložb niti za izbor med več sprejemljivimi naložbami. Razlog za to je predvsem v izračunu notranje stopnje donosa, ki predpostavlja, da podjetje sproti nalaga vsak znesek sproščenega denarja po notranji stopnji donosa. Zato za naložbe in to vso naložbeno dobo. Obstajajo tudi posplošitve obravnavanih postopkov, ki omogočajo, tudi notranje stopnje donosa niso neposredno primerljive. Izračun notranje donosnosti naložbe je v bistvu le eno od področij analize občutljivosti naložbe; v tem primeru ugotavljamo kritično diskontno stopnjo. Ta je lahko koristna dopolnilna informacija o proučevani naložbeni možnosti, ki pa je ne velja uporabljati kot sodilo sprejemljivosti naložbe. Notranje stopnje donosa navadno ni možno analitično poiskati. Včasih tudi ni enolično določena. Običajno jo iščemo z zaporednim poskušanjem, ki ga zaključimo z linearno interpolacijo, potem ko smo z dvema diskontnima stopnjama že našli ČSV dovolj blizu vrednosti nič. Pri vseh omenjenih tradicionalnih dinamičnih postopkih med drugim predpostavljamo, da je stopnja donosa, po kateri nalagamo vsakokratno sproščene zneske denarja, enaka ceni virov financiranja, ki jih zagotavljamo da zgornje predpostavke opustimo. Če npr. ne zahtevamo vsako leto enake donosnosti, je čista sedanja vrednost naložbe opredeljena na naslednji način: n ČSVN = Σ i=1 Di L + i (1+rj) j=1 n (1+rj) j=1 - I0 > = 0 < (4) pri čemer je rj - zahtevana donosnost v j-tem letu izkoriščanja naložbe, - pa znak za vsoto zmnožkov. 20 Pristopi, pri katerih upoštevamo, da sta lahko stopnja donosnosti vlaganj sproščenega denarja in cena virov financiranja različni, pa praviloma preračunavajo denarne tokove naložbenega procesa na končno vrednost. V tem primeru iščemo čisto končno vrednost naložbe oz. pričakovani končni prirast 19 V letne denarne ekvivalente lahko z letninskim faktorjem tudi posebej pretvarjamo posamezne dele denarnih tokov naložbe (z an pomnožimo vsakega od členov v oklepaju iz izraza (2)). 20 Če so izhodiščna vlaganja razporejena na več let, so potrebne še dodatne posplošitve, katerih oblika je odvisna od tega, ali pride do vlaganj v celoti pred prvim letom izkoriščanja naložbe ali še med samim izkoriščanjem. 13 premoženja iz naslova proučevane naložbene možnosti (Vermögensendwert, net terminal value). Če z “v” označimo letno donosnost vlaganj sproščenega denarja in s “k” ceno virov financiranja, lahko čisto končno vrednost naložbe opredelimo z naslednjim obrazcem: ČKVN = Di (1+v)i + L - I0 (1+k)n (5)21 V dosedanji obravnavi smo zanemarili možnost, da odločamo o naložbah v inflacijskih razmerah. V takih razmerah lahko uporabimo pri opredelitvi obravnavanih dinamičnih sodil dva različna pristopa. Po t.i. nominalnem pristopu upoštevamo pričakovano rast cen pri opredelitvi denarnih tokov iz izkoriščanja naložb in moramo zato tudi diskontno stopnjo opredeliti tako, da bo upoštevala letno stopnjo rasti splošne ravni cen in realno zahtevano donosnost.22 Po t.i. realnem pristopu pa morajo biti vse podatkovne podlage za izračun čiste sedanje vrednosti očiščene inflacijskih vplivov. Vse denarne tokove moramo izraziti v denarnih enotah iste kupne moči, diskontna stopnja pa mora vsebovati le realno zahtevano donosnost.23 Preden preidemo s presoje posameznih naložbenih procesov na presojo naložbenih programov, lahko zaključimo, da je v splošnem najprimernejše sodilo za njihovo presojo čista sedanja vrednost naložbe. Zgolj izjemoma bi se bilo upravičeno izogniti izračunu čiste sedanje vrednosti naložbe, če bil očitno, da (Anthony, Govindarajan; 325-326): je projekt privlačen, so napovedi merodajnih kategorij preveč negotove, ali ni nobene uresničljive alternative za ta projekt. 1.3.2 Kvantitativna sodila za odločanje o naložbenih programih Dosedanja obravnava sodil za presojo naložbenih možnosti je bila omejena na posamezne naložbene projekte, glede na to, ali vsak zase zadovoljuje zahtevane pogoje sprejemljivosti, oz. katerega med sprejemljivimi velja izbrati. V poslovni praksi pa organizacija svojega izbora na področju naložbenih odločitev pogosto ne omejuje na odločanje o enem samem naložbenem projektu, temveč želi poiskati njihovo najustreznejšo kombinacijo, t.j. naložbeni program, ki ga velja uresničiti. Kako izbrati naložbeni program? V nadaljevanju je nakazanih nekaj možnih pristopov oz. sodil za presojo oz. izbor naložbenih programov. Če bi imeli na voljo neomejene vire financiranja po nespremenjeni ceni in bi bili naložbeni objekti, ki jih proučujemo, povsem neodvisni, bi bil izbor naložbenega programa zelo preprost. Tedaj bi se teoretično veljalo odločiti za vse projekte, ki zadovoljujejo pogoj sprejemljivosti, t.j. imajo nenegativne čiste sedanje vrednosti. Organizacija pa praviloma ne razpolaga z neomejenimi viri financiranja po nespremenjenih cenah, ali tudi zaradi kadrovskih, organizacijskih, političnih in drugih dejavnikov ne more izvajati “neomejene” naložbene dejavnosti. 21 Poznamo še bolj posplošene oblike izračuna ČKVN, ki upoštevajo, da ne nastajajo nujno izdatki za vlaganja v enkratnem znesku in da stopnje "v" in "k" niso nujno vsako leto enake. Podrobnejši prikaz le-teh bi verjetno presegel okvire tega gradiva. V strokovni literaturi pa najdemo tudi pristope (npr. Clark str.129-134), pri katerih izračunano končno vrednost naložbe nazadnje prevedemo na t.i. modificirano čisto sedanjo vrednost (modified net present value), vendar je pri slednjih problematičen predvsem izbor diskontne stopnje. 22 Če je letna stopnja rasti cen c in je glede na ceno virov financiranja potrebno zahtevati realno stopnjo donosnosti rd, je v takšnem primeru (nominalna) diskontna stopnja enaka rnom = ( 1 - (1 + c)(1 + rd)). Tako bi veljalo npr. pri 10% letni inflaciji in 5% realno potrebni stopnji donosnosti diskontirati s stopnjo 15,5%. Na ta način nastopa diskontna stopnja tako v vlogi deflatorja kot tudi faktorja razobrestovanja. 23 Oba postopka sta metodološko primerna; nikakor pa ne bi bilo upravičeno upoštevati delno enega (npr. pri denarnih tokovih) in delno drugega (npr. pri diskontni stopnji). 14 Koliko denarja velja nameniti za naložbe v določenem obdobju? Ali kaže odločitev o tem sprejeti pred izborom naložbenega programa? Ali ne bi veljalo priti do te odločitve v povezavi z odločitvijo o vlaganjih, s sočasnim spremljanjem denarnih tokov iz naložb in denarnih tokov iz financiranja, tako da bi dosegli čim večjo skupno ČSV iz naložbenega programa, črpanje najugodnejših razpoložljivih virov financiranja in obenem zagotovili plačilno sposobnost? Glede na to, katero od omenjenih dveh poti izberemo, razlikujemo pri odločanju o naložbenih programih dve vrsti pristopov, in sicer t.i. zaporedne (sukcesivne) in sočasne (simultane) pristope. Pri preprostejših, zaporednih pristopih izbiramo naložbeni program potem, ko smo opredelili razpoložljivi znesek denarja za vlaganja, kakor tudi proizvodne in prodajne programe, ki bi jih uresničevali z naložbenimi projekti. Če je denar za vlaganja skupni omejitveni dejavnik za izbor naložbenega programa in so posamezne naložbene možnosti neodvisne, za razvrščanje naložbenih projektov uporabljamo t.i. koeficient čiste sedanje vrednosti To je razmerje med čisto sedanjo vrednostjo in izhodiščnimi vlaganji. 24 Uporabnost gornjega postopka, pa je vendarle zelo omejena. V splošnem moramo pri zaporednem odločanju o naložbenih programih zaradi nedeljivosti, neponovljivosti in možnosti, da se nekateri naložbeni projekti izključujejo25, poiskati vse njihove uresničljive kombinacije in med njimi izbrati tisto, ki obeta najvišjo celotno čisto sedanjo vrednost. Če je naložbenih možnosti veliko in obstaja vrsta omejitev, bo seveda rešitev smiselno iskati le s pomočjo linearnega mešanega celoštevilčnega optimizacijskega modela. Zaporedno odločanje o naložbenih programih zagotavlja pogosto slabše rešitve kot sočasno odločanje, saj z vnaprej določenim obsegom tako vlaganj kakor tudi proizvodnega in prodajnega programa morda namenimo za nove naložbe preveč ali premalo sredstev. Pri sočasnem odločanju o naložbenih programih skušamo kar se da uskladiti odločanje o naložbah, financiranju, proizvodnem in prodajnem programu ter ustrezno upoštevati soodvisnosti med temi področji.26 Poznamo pristope, pri katerih gre za povezano odločanje o naložbah in financiranju, naložbah in proizvodnem ter prodajnem programu ter takšne, pri katerih povezujemo odločanje na vseh treh področjih. Pri sočasnem odločanju o naložbah in financiranju poiščemo iz množice razpoložljivih sprejemljivih naložbenih projektov in iz množice možnosti financiranja tisto kombinacijo naložbenih projektov in oblik financiranja, pri kateri najbolje uresničimo naložbene cilje podjetja. Rešitev tega problema iščemo s pomočjo linearnih optimizacijskih modelov. 1.4. Možnosti za obvladovanje nezanesljivosti pričakovanj pri odločanju o naložbah Pri odločanju o naložbah igra pomembno vlogo tudi problem nezanesljivosti pričakovanj. 24 V anglosaški literaturi je to razmerje označeno bodisi kot net present value index ali kot profitability index. Namesto tega koeficienta lahko uporabljamo za razvrščanje naložbenih projektov tudi razmerje med celotno sedanjo vrednostjo bodočih denarnih tokov iz naložbe in izhodiščnimi vlaganji. V našem osnovnem učbeniku za ta predmet (Turk, Kavčič, Novak, str. 325) je le-ta opredeljen kot koeficient čiste prejemkovnosti. Pri tem bo razvrstitev naložbenih projektov seveda ista kot v gornjem primeru. 25 V tem primeru si lahko pri opredeljevanju možnih kombinacij naložbenih projektov pomagamo tudi z grafičnim prikazom (odločitveno drevo). 26 Kruschwitz (1993), str. 176. 15 V nadaljevanju navajamo osnovne značilnosti štirih pristopov, s katerimi skušamo ta problem obvladovati: korekturni postopek, analiza občutljivosti, uporaba pravil za odločanje v pogojih negotovosti in uporaba pravil za odločanje v pogojih tveganja. Korekturni postopek je tisti, pri katerem vgradimo v odločanje o naložbah veliko mero previdnosti in to z zavestnim “poslabšanjem” posameznih parametrov naložbe na (naj)manj ugodne vrednosti.27 Pri tem ne gre nujno le za zavestni izbor višje diskontne stopnje, temveč tudi za odločanje na podlagi npr. manjšega obsega prodaje, nižjih prodajnih in višjih nabavnih cen, krajšega časa izkoriščanja naložbe ali manjše likvidacijske vrednosti, kot bi jo upoštevali, če ne bi zavestno vgrajevali dodatne previdnosti. Na ta način se zmanjšajo možnosti, da bi naložba zadovoljila pogoj sprejemljivosti, ne glede na to, da morda obeta velike koristi, če se ne bi uresničila na najslabši možni način. S tem pristopom pri odločanju ne upoštevamo niti negotovosti niti tveganj ter jih tudi ne skušamo opredeliti. Zaradi omenjenih metodoloških slabosti s strokovnega vidika tak preprosti korekturni postopek ni posebno primeren, četudi je v praksi razmeroma pogost. Na tem mestu velja omeniti tudi razvitejšo obliko korekturnega postopka, ki pa se nanaša le na opredelitev diskontne stopnje. Gre za uporabo t.i. modela vrednotenja dolgoročnih naložb (CAPM Capital Assets Pricing Modell).28 Ta omogoča opredelitev zahtevane stopnje donosnosti, ki upošteva tisti del naložbenih tveganj (sistematična tveganja - merjena s t.i. ß faktorjem), ki jih investitor tudi z razpršitvijo svojih naložb ne more odpraviti in so posledica vlaganj v proučevano podjetje, pa tudi druge komponente tveganosti vlaganj (npr.deželno tveganje). V primerjavi s subjektivnimi popravki pri preprostem korekturnem postopku je v tem primeru popravek oz. povečanje osnovne diskontne stopnje utemeljeno s finančno teorijo. Pri tem pa vendar velja poudariti, da je uporabnost modela omejena zaradi predpostavk, na katerih je zgrajen29 in da se pri izračunu ß faktorjev v praksi srečujemo s težavami. Z analizo občutljivosti, ki je že bila predstavljena., skušamo pridobiti dodatne informacije o tem, ali in v kolikšni meri je nezanesljivost podatkov o naložbi pomembna pri odločanju. Pri tem postopku nas zanima, kaj bi bilo s sprejemljivostjo naložbene možnosti, če bi bile vrednosti parametrov naložbe drugačne, kot smo prvotno ocenili. Pri tem lahko uporabljamo vsa tri področja analize občutljivosti. Tako pri analizi kritičnih vrednosti iščemo vrednost posameznega parametra naložbe, pri kateri bi bila le-ta, glede na izbrano odločitveno sodilo in ob ostalih nespremenjenih pogojih, ravno na meji sprejemljivosti. Z varnostnimi razlikami opredeljujemo razlike med izhodiščno opredeljeno in kritično vrednostjo posameznega parametra naložbe. Pri analizi prožnosti pa računamo, kako močno se odziva odločitveno sodilo (npr. čista sedanja vrednost naložbe) na spremembe posameznih parametrov naložbe. Dvoje kritičnih vrednosti smo spoznali že pri predstavitvi dinamičnih sodil za presojo naložb. Tako notranja donosnos ni nič drugega kot kritična diskontna stopnja proučevane naložbene možnosti in dinamično izračunani čas vračila naložbe le kritični čas izkoriščanja naložbe. Podobno pa bi bilo mogoče za posamezno naložbeno možnost ugotoviti tudi letni obseg prodaje ali nabavne cene materiala, pri katerih bi bila naložba ob ostalih nespremenjenih pogojih ravno še sprejemljiva. 27 Obstaja tudi nevarnost, da se del teh "previdnosti" kopiči. Pri pripravi podatkov o naložbah sodelujejo lahko namreč različne osebe, ki podatke o naložbi "popravljajo" morda že vsaka na svoji ravni priprave podatkov, odvisno od tega, koliko so nagnjene k tveganju. 28 Podrobnejšo predstavitev tega modela je mogoče najti predvsem v delih s področja finančnega managementa. 29 Pri tem mislimo predvsem na predpostavko popolno delujočega finančnega trga. 16 Bolj kot so kritične vrednosti posameznih parametrov naložbe blizu ocenjenim vrednostim, oz. manjše kot so stopnje varnostnih razlik pri teh parametrih, večja je potreba, da se ne zadovoljimo pri odločanju o naložbi le z enoznačno določenimi vrednostmi posameznih parametrov naložbe, kakor da gre za res povsem zanesljive vrednosti. Večja je tedaj potreba, da razširimo podatkovno podlago na razpone možnih vrednosti posameznih parametrov naložbe in če je možno, tudi na verjetnosti njihovih uresničitev. Ker praviloma lahko računamo na to, da več parametrov hkrati ni mogoče zanesljivo opredeliti, lahko analizo občutljivosti izvajamo tudi ob hkratnem spreminjanju več parametrov.30 Pri odločanju o naložbah je mogoče uporabiti pravila za odločanje v pogojih negotovosti, če določimo različne možne vrednosti odločitvenega sodila naložbe, ne pa tudi njihovih verjetnosti. Le če opredelimo tudi verjetnosti različnih možnih velikosti odločitvenega sodila naložbe, lahko odločanje o naložbah obravnavamo kot odločanje v pogojih tveganja. V tem primeru moramo torej sodilo naložbe opredeliti kot slučajno spremenljivko, nakar izbiramo med naložbenimi možnostmi na podlagi matematičnega upanja in praviloma tudi z upoštanjem standardnega odklona vrednosti opazovanega sodila naložbe. Vrednost sodila naložbe lahko kot slučajno spremenljivko opredelimo kar neposredno, subjektivno, ali pa izhajamo iz opredelitve posameznih nezanesljivih parametrov naložbe kot slučajnih spremenljivk. Pri tem uporabimo za opredelitev odločitvenega sodila kot slučajne spremenljivke t.i. analizo rizikov oz. tveganj. Pri tej metodi je potrebno opraviti naslednje faze: 1. opredeliti intervale možnih vrednosti za posamezne parametre naložbe31 2. opredeliti verjetnostne porazdelitve teh vrednosti 3. poiskati vrednosti odločitvenega sodila, ki so posledica vseh možnih kombinacij spremenljivih vhodnih parametrov, oz. opredeliti odločitveno sodilo kot slučajno spremenljivko (npr. verjetnostno porazdelitev čiste sedanje vrednosti naložbe) 4. presoditi naložbene možnosti na podlagi opredeljenega odločitvenega sodila iz predhodne faze. Tretjo fazo tega postopka lahko le izjemoma izpeljemo po analitični poti s popolnim preračunavanjem, ali z nizanjem vseh možnih kombinacij. Praviloma jo izvedemo z računalniško simulacijo. Kadar opustimo predpostavko, da odločamo o naložbah na podlagi zanesljivih, enoznačno opredeljenih podatkov oz. v pogojih gotovosti, velja posebno pozornost posvetiti tudi tako imenovanemu sosledju naložbenih odločitev. Gre za to, da poiščemo v določenem obdobju optimalno zaporedje naložbenih odločitev. Ali se je letos koristno podati v manjšo razširitveno naložbo in jo kasneje v primeru ugodnega razvoja povpraševanja in drugih razmer na tržišču z dodatno razširitvijo nadaljevati, ali se je bolje že kar takoj odločiti za razširitev v večjem obsegu? Kaj pa, če bo povpraševanje na tržišču manj ugodno, mi pa smo se že takoj odločili za večjo razširitev in bodo zato potrebna kasneje večja dezinvestiranja? Pri iskanju odgovorov na tovrstna vprašanja si lahko pomagamo z vrsto postopkov. Tudi tu le izjemoma uporabimo popolno preračunavanje. V več primerih bosta uporabni metodi odločitvenega drevesa ali dinamično programiranje. Najbolj splošno uporabna pa je dinamična mešana celoštevilčna linearna optimizacija na podlagi stohastičnega odločitvenega drevesa. Uporaba še tako izpopolnjenega postopka ne more dati zadovoljivih rezultatov, če ne zagotovimo dovolj kakovostnih vhodnih podatkov. Razen tega uporabe zelo zahtevnih in dragih postopkov zbiranja podatkov in priprave informacij pri odločanju o naložbah, ki so za rast in razvoj podjetja 30 Glej npr. Kruschhwitz: Investitionsrechnung, Walter de Gruyter 1993, (poglavje 5.2.2.1.2) 31 Pri tem seveda ni nujno, da vse parametre opredelimo v razponu možnih vrednosti, gotovo pa je to potrebno za tiste, katerih opredelitev je manj zanesljiva. 17 manjšega pomena, pogosto ni mogoče upravičiti. Seveda pa se pri presoji strateško pomembnih, negotovih in močno tveganih naložb ne bi smeli zadovoljiti z najbolj poenostavljenimi postopki presoje. Nenazadnje ne smemo pozabiti, da bo kakovost odločanja o naložbah pogosto odvisna tudi od pomena tistih kakovostnih učinkov, ki se ne odražajo neposredno v denarnih naložbenih tokovih, in jih moramo upoštevati kot dopolnilna sodila pri odločanju o naložbah. Po sprejeti odločitvi o uresničitvi naložbene možnosti je smiselno spremljati, če z naložbo nastajajo denarni tokovi in drugi učinki v obsegu, ki smo ga pričakovali. Informacije o odmikih od predvidenih zneskov ali tudi rokov uresničevanja posameznih faz naložbe ter o njihovih vzrokih niso le koristna informacija za presojo pravilnosti v preteklosti sprejete odločitve. Tovrstne informacije velja razumeti in uporabiti predvsem kot podlago za morebitne popravljalne poslovne odločitve, bodisi v smislu predčasnega dezinvestiranja, odločitev za razširitveno naložbo, ali zgolj kot podlago za odpravljanje pomanjkljivosti v procesu pripravljanja podatkovnih podlag za bodoče naložbene odločitve. Ob tem pa ne smemo prezreti dejstva, da s takšnim nadzorom naložbenih procesov sicer lahko razkrijemo naložbe, ki so se po aktiviranju izkazale kot neutemeljene, ne moremo pa seveda “odkriti” morebiti nesmotrno zavrnjenih naložbenih možnosti. 1.5 Računovodske informacije za odločanje o investiranju in financiranju V ožjem pomenu s financiranjem razumemo32 zagotavljanje in preoblikovanje obveznosti do virov sredstev, ki izhajajo iz različnih virov financiranja. Ti so, kot vemo, glede na to od kod izvirajo zunanji ali notranji, glede na lastništvo pa lastni ali tuji, pri čemer imajo obveznosti do slednjih lahko različne roke zapadlosti. Vsako naložbo moramo financirati z določenimi viri. Za nove naložbe lahko zagotavljamo nove vire financiranja, ali pa jih financiramo z obstoječimi viri, ki so doslej zagotavljali financiranje kakšnih drugih naložb, pri katerih smo obenem z novimi naložbami izvedli popolno ali delno dezinvestiranje. Medtem ko se denarni tokovi pri investiranju praviloma pričnejo z izdatki zaradi kasneje pričakovanih čistih prejemkov, se denarni tokovi pri novem financiranju začnejo normalno s prejemki.33 Ti so povezani s kasnejšimi izdatki npr. za odplačilo glavnice in plačilo obresti upnikom ali za plačilo dividend ali druge oblike udeležbe v dobičku lastnikom. Ko smo v predhodnih točkah presojali naložbene procese, smo odločali le o neposrednih denarnih tokovih v povezavi z investiranjem. Edino povezavo med investiranjem in financiranjem smo vzpostavili preko cene virov financiranja. Ta je pri statičnih postopkih na podlagi poslovnoizidnih tokov vplivala na znesek merodajnih stroškov obresti ali na znesek merodajnih oportunitetnih stroškov, pri dinamičnih postopkih, ki temeljijo na presoji denarnih tokov maložbenega procesa pa na zahtevano donosnost oz. diskontno stopnjo. To obenem pomeni, da smo odločitev o potrebnem in možnem financiranju, vsaj kar se njegove cene tiče, morali sprejeti pred odločanjem o investiranju in bolj ali manj neodvisno od njega. Pri tem smo implicitno pravzaprav celo predpostavili, da je cena izposojenih sredstev enaka možni in zahtevani donosnosti naložb. Če se izkaže, da ima določeni naložbeni projekt pozitivno čisto sedanjo vrednost, tak projekt sicer dokazuje, da zagotavlja več kot minimalno zahtevano donosnost vlaganj. Ali pa bodo njegovi denarni tokovi usklajeni z denarnimi 32 V širšem pomenu razumemo s financiranjem priskrbo in preoblikovanje sredstev in obveznosti do njihovih virov, torej priskrbo denarja in skrb za zagotavljanje plačilne sposobnosti, investiranje in dezinvestiranje ter financiranje in definanciranje v o ožjem pomenu besede. 33 To velja za vse obveznosti iz financiranja, ne velja pa za obveznosti iz poslovanja, ki so povezane le s časovno odloženimi izdatki. 18 tokovi predvidenega in možnega financiranja, da bo skozi celotno obdobje zagotovljena plačilna sposobnost? Tega še ne vemo. Da bi ugotovili in zagotovili tudi to, moramo nato opredeliti tudi denarne tokove, ki izhajajo iz financiranja tega projekta in jih primerjati po obsegu in času z denarnimi tokovi iz naložbenega procesa. Denarni tokovi iz financiranja so, posebno ko gre za izdatke iz naslova posojil, časovno in po obsegu bolj ali manj togo določeni. Če pri primerjavi obeh tokov v določnem obdobju ugotovimo, da se pojavljajo presežki iz naslova večjih prejemkov iz investiranja od izdatkov iz financiranja, takšna razlika omogoča dodatno sklepanje o finančnih ali drugih naložbah teh presežnih sredstev. Če nasprotno ugotovimo, da bi bili v določenem obdobju potrebni večji izdatki iz financiranja od prejemkov iz naslova izkoriščanje naložbe, bi to pomenilo potrebo po zagotavljanju začasnih dodatnih virov financiranja (ali po dezinvestiranju), da bi zagotovili plačilno sposobnost. Če bi uspeli sočasno odločati o investiranju in financiranju, bi morebiti lahko dosegali večjo uspešnost organizacije. Pri sočasnem odločanju o naložbah in financiranju poiščemo iz množice razpoložljivih sprejemljivih naložbenih projektov in iz množice možnosti financiranja tisto kombinacijo naložbenih projektov in oblik financiranja, pri kateri najbolje uresničimo naložbene cilje podjetja. Rešitev tega problema iščemo s pomočjo linernih optimizacijskih modelov. Znani pa so tudi preprostejši postopki, pri katerih iščemo naložbeni program in program financiranja na podlagi predhodnega razvrščanja naložbenih možnosti in možnosti financiranja. V nadaljevanju omenjamo le: Deanov model in postopek popolnega finančnega predračunavanja. Pri Deanovem modelu razvrstimo naložbene možnosti od tiste z najvišjo do tiste z najnižjo notranjo donosnostjo. Razpoložljive vire financiranja uredimo od najcenejših k najdražjim. Oboje tudi grafično ponazorimo. Naložbene projekte uvrščamo v naložbeni program po izbranem zaporedju tako dolgo, dokler cena razpoložljivih virov financiranja ne presega njihove notranje donosnosti. Uporaba Deanovega modela je resda dokaj preprosta, vendar ima vrsto pomanjkljivosti. Najprej je tu že omenjena pomanjkljivost notranje donosnosti kot sodila za razvrščanje naložbenih možnosti. Nadalje ne smemo pozabiti, da s tem pristopom še ne spremljamo denarnih tokov naložbenih in finančnih procesov preko celotnega opazovanega obdobja. Glede na to je zagotovljena plačilna sposobnost le ob začetku opazovanega obdobja. Ključna slabost tega postopka pa je, da z njim ne moremo vedno najti optimalne odločitve, kar je mogoče ponazoriti z naslednjim preprostim primerom.34 Primer 1 Podjetje lahko za financiranje zagotovi 200 d.e. po 5% (F1) in do 300 nadaljnjih d.e. po 12% ceni (F2). Na voljo ima naložbeni možnosti A in B z naslednjimi značilnostmi: Naložbena možnost A B 0 I0 - 200 - 120 Leto 1 D1 190 12 2 D2 75 132 notranja donosnost rN 0,25 0,10 Pri uporabi Deanovega modela bi podjetje izbralo le naložbo A, ki bi jo financiralo s cenejšimi viri. Viri, ki bi ostali za naložbo B, bi bili v tem primeru glede na njeno notranjo donosnost predragi, kar je razvidno tudi iz prikaza v sliki 4. 34 19 Kruschwitz (1993), str. 188. rN in cena virov v % 25 A 20 15 B 10 5 200 320 d.e. 500 Slika 4: Prikaz uporabe Deanovega modela Denarne tokove, ki so povezani z naložbami in denarne tokove, ki izhajajo iz financiranja lahko prikažemo v t.i. popolnem finančnem načrtu 35. V tabelah 1 in 2 sta prikazani dve različici takšnega načrta na podlagi podatkov iz primera 1. Najprej so prikazani denarni tokovi, če se podjetje odloči po Deanovem modelu. Nadalje spremljamo tokove, ki bi nastali, če bi vendarle izbrali obe naložbeni možnosti36. Predpostavljamo, da vsakokratni presežek prejemkov nad izdatki nameni podjetje za vračilo izposojenih sredstev oz. za poravnavo dolgov. Pri tem nič sredstev ne odtegne za druge namene. Tabela 1 Denarni tokovi za primer 1 pri izboru po Deanovem modelu Čas Proces Naložba A F1 Stanje denarja 0 - 200 200 0 1 190 -190 0 2 75 -2137 54 Tabela 2 Denarni tokovi za primer 1 pri odločitvi za obe naložbeni možnosti Čas Proces Naložba A Naložba B F1 F2 Stanje denarja 0 - 200 - 120 200 120 0 1 2 190 12 - 67,6 -134,438 0 75 132 -149,52 57,48 35 V nemški strokovni literaturi se uporablja oznaka Vollständige Finanzpläne. 36 Kruschwitz (1993) str. 189, 190. 37 Po enem letu narastejo obveznosti za 5% t.j. na 210 d.e. Če od tega 190 enot poravnamo, ostane še 20 d.e. Te pri 5% obrestovanju narastejo v 2. letu na 21 d.e. 38 Iz čistih prejemkov od obeh naložb prvega leta, ki znašajo 202 d.e., ob koncu tega leta prednostno poravnavamo obveznosti iz dražjih virov. Možno je odplačilo celotne obveznosti iz naslova F2 (120 * 1.12 = 134,4) in še poravnava dela (67,6 d.e.) obveznosti iz F1, ki so v enem letu narasle na 210 d.e. V drugo leto se torej prenese le še 142,4 d.e. (210 - 67,6) obveznosti iz F1, ki se v drugem letu naobrestujejo na 149,52 d.e. (142,4 * 1.05). 20 Iz primerjave obeh prikazov vidimo, da rešitev, ki smo jo dobili z Deanovim modelom, v danih pogojih ni bila najboljša. Pri izdelavi celovitih finančnih načrtov lahko upoštevamo več odločujočih dejavnikov kot pri Deanovem modelu. Ker pa praviloma odločamo v veliko bolj zapletenih pogojih, ko so lahko naložbe tudi medsebojno odvisne, ko obstajajo različni načini poravnave obveznosti, ko želimo določene zneske denarja odtegovati za druge namene, je možnih različic, ki bi jih iskali na tak način, preveč, da bi bilo smiselno vsako posebej preračunavati. Namesto tega uporabimo raje ustrezni linearni optimizacijski model, ki te pogoje odločanja upošteva. Z vprašanjem časovne preference denarja in orodji, ki smo jih uporabljali za presojo posameznih naložbenih projektov pa se lahko srečamo tudi pri vrednotenju podjetij kot celote, kadar vrednotimo podjetje pod prespostavko dlujočega podjetja tako, da izhajamo iz ocene pričakovanih prihodnjih razpoložljivih denarnih tokov iz njegovega delovanja. 21 2. METODE ZA OBVLADOVANJE STROŠKOV 2.1 Vrste metod za obvladovanje oz. zmanjševanje stroškov Sodobne organizacije delujejo v turbulentnih razmerah, ki so predvsem odraz naraščajoče globalizacije in internacionalizacije ter z njima povezanega intenziviranja konkurence, pa tudi razvoja proizvodne in informacijske tehnologije in tehnike. Posledično narašča v organizacijah potreba po čim večji prilagoditvi potrebam in željam uporabnikov proizvodov in storitev, kar narekuje potrebo po vse večji raznolikosti njihove ponudbe in krajšanju življenjske dobe izdelkov. Pomembno se spreminja tudi struktura stroškov učinkov tako, da se predvsem zaradi vse večje avtomatizacije in kompleksnosti poslovnih procesov povečuje delež posrednih in stalnih stroškov, tako tistih, ki se tičejo neproizvajalnih dejavnosti kot tudi sicer tistih, ki nastajajo v povezavi z razvijanjem in uvajanjem ter poprodajnimi storitvami za proizvode in storitve. Delovanje organizacij pa je v zadnjih letih zaznamovala tudi svetovna finančna in gospodarska kriza, ki še vedno ni izzvenela. Zaradi vseh teh okoliščin se povečuje pritisk na poslovodstva organizacij, da s sodobnimi filozofijami in tehnikami poslovodenja, tudi s pomočjo ustrezne računovodske podpore, zagotavljajo kar se da gospodarno in uspešno alokacijo in rabo oziroma uporabo prvin poslovnega procesa. Takšni pogoji torej podjetja vse bolj silijo k obvladovanju njihovih stroškov. Z obvladovanjem stroškov v osnovi razumemo aktivno in zavestno vplivanje na raven, obnašanje ali/in strukturo stroškov, pri čemer je običajni namen vplivanja na višino stroškov njihovo zmanjševanje, vplivanja na njihovo gibanje optimiranje oziroma vzpostavljanje večje prilagodljivosti stroškov in vplivanja na strukturo stroškov predvsem optimalna alokacija prvin in stroškov. Obstaja veliko metod, ki jih lahko uporabljajo v organizacijah za zavestno in aktivno vplivanje na stroške z namenom, da bi stroške čim bolj približali njihovi, za doseganje ciljev organizacije optimalni višini. Gre za vrsto metod, ki so poznane kot metode zniževanja (ang. cost reduction, nem. die Kostensenkung) ali/in boljšega obvladovanja stroškov (ang. cost management/control, nem. das Kostenmanagement). Metode za obvladovanje stroškov se razlikujejo glede na objekt oziroma vrsto stroška na katerega so usmerjene, glede na to, s katere ravni vplivamo na stroške, glede na kontinuiranost uporabe, fazo življenjskega cikla proizvoda, v kateri se uporabljajo in podobno. Nekatere so prvenstveno usmerjene v splošne stroške, katerih pomen se, kot vemo, povečuje. Druge so splošno uporabne za vse vrste stroškov. Vse pa so usmerjene v samo načrtovanje stroškov, ki je eden od pogojev za njihovo obvladovanje, saj uresničenih stroškov za nazaj ni mogoče spremeniti. Je pa seveda potrebno tudi nadzirati njihovo nastajanje oziroma dejavnike, prvine in procese, ki jih povzročajo. Členitev metod za obvladovanje stroškov glede na to, ali so v osnovi namenjene obvladovanju ravni stroškov, poteka oziroma gibanja stroškov ali strukture stroškov, povzemamo v tabeli 3. Metode obvladovanja stroškov se razlikujejo tudi po uporabnosti za operativno in/ali strateško vodenje. Tako velja kratkoročne analize stroškov in večdobne stroškovne primerjave pripisati operativno usmerjenim pristopom, medtem ko sta analiza vrednosti (splošnih) stroškov in ničelno predračunavanje klasična ter metode stroškov življenjskega cikla proizvoda, ciljnih stroškov, in procesnega obvladovanja stroškov novejši strateško usmerjeni pristopi. Nekatere metode pa so uporabne tako za podporo operativnega kot strateškega poslovodenja (npr. obvladovanje oz. upravljanje stalnih stroškov). V najširšem smislu in glede na to, na kak način skušamo znižati oziroma bolje obvladovati stroške razlikujemo reaktivne in proaktivne metode. Pri prvih na podlagi informacij o poslabšanju uspešnosti poslovanja oziroma težav v zvezi s tem občasno, z ad-hoc ukrepi znižujemo stroške, brez poglobljenih 22 analiz. Druge temeljijo na poglobljenih proučevanjih, ki so lahko usmerjena v kupce, konkurente ali/in notranje dejavnike delovanja organizacije, kar ponazarjamo na sliki 1. Tabela 3: Temeljne metode obvladovanja stroškov glede na usmeritev obvladovanja Usmeritev Metode Obvladovanje ravni stroškov Analiza vrednosti splošnih stroškov Ničelno predračunavanje (ZBB) Metoda ciljnih stroškov (Target costing) Metoda stroškov življenjskega cikla proizvoda (Product Life Cycle Costing) Obvladovanje gibanja/poteka stroškov Kratkoročne analize stroškov Večdobne primerjave stroškov Koncept krivulje učenja Obvladovanje stalnih stroškov Procesno spremljanje stroškov Obvladovanje strukture stroškov Obvladovanje stalnih stroškov Procesno obvladovanje stroškov (ABCM) Metoda stroškov življenjskega cikla proizvoda (Product Life Cycle Costing) Benchmarking (primerjalna presoja stroškov Zunanja oskrba (outsourcing) Reinženiring Vir: dopolnjeno po Windolph & Mőller (2012) V najširšem smislu in glede na to, na kak način skušamo znižati oziroma bolje obvladovati stroške razlikujemo reaktivne in proaktivne metode. Pri prvih na podlagi informacij o poslabšanju uspešnosti poslovanja oziroma težav v zvezi s tem občasno, z ad-hoc ukrepi znižujemo stroške, brez poglobljenih analiz. Druge temeljijo na poglobljenih proučevanjih, ki so lahko usmerjena v kupce, konkurente ali/in notranje dejavnike delovanja organizacije, kar ponazarjamo na sliki 5. Metode za obvladovanje oz.zniževanje stroškov reaktivne proaktivne Izhajajo iz proučevanj Izhajajo iz proučevanj KUPCEV KONKURENTOV Izhajajo iz proučevanj NOTRANJIH DEJAVNIKOV (prvin, procesov ali/in učinkov) Slika 5: Temeljna členitev metod za zniževanje oziroma obvladovanje stroškov 23 2.2 Reaktivne metode za zmanjševanje stroškov Reaktivne metode sodijo v skupino metod zmanjševanja stroškov in nimajo narave pravega obvladovanja stroškov, saj ne temeljijo na proučitvi potreb in razlogov za nastajanje stroškov oziroma dejavnikov, ki vplivajo na njihovo (potrebno) višino, in njihovem zavestnem (načrtnem). upoštevanju oziroma vplivanju nanje pri delovanju. Ad-hoc ukrepi za zniževanje stroškov, s katerimi se v organizacijah odzivajo na poslabšanje pogojev ali/in uspešnosti poslovanja, so: - neselektivni ali - selektivni. Neselektivni pristop za znižanje stroškov je lahko linearno oziroma pavšalno znižanje prvotno predračunanih stroškov. V organizacijah, ki naletijo na težave in nimajo razvitega formalnega predračunavanja, pa gre za naložitev zahtev odgovornim vodjem posameznih organizacijskih enot, oziroma procesov, da morajo v naslednjem obdobju povzročiti/doseči za določen (vsi enak) odstotek nižje stroške kot v predhodnem. Selektivni reaktivni ukrepi za znižanje stroškov so praviloma usmerjeni v stroške, pri katerih je možno relativno hitro doseči prihranke, bodisi tako, da dejavnost oziroma prvino, ki jih povzroča, v celoti opustimo, čeprav smo jo doslej izvajali ali/in za prihodnje načrtovali, ali tako, da znižamo njeno raven. V praksi so pogosto tarča prve vrste varčevanja pri stroških zaposlenci, saj organizacije ustavijo nove zaposlitve tudi v primerih, ko bi šlo za nadomeščanja odhodov, ali zaposlence odpuščajo. Podobno prihaja tudi do opustitev vključevanja zunanjih sodelavcev (npr. preko študentskega dela) v poslovne procese. Varčevalne ukrepe organizacije, ki imajo pri poslovanju težave, pogosto usmerjajo tudi v zmanjšanje stroškov za izobraževanje, stroškov za raziskave in razvoj in v druge vrste diskrecijskih stalnih stroškov. Prihranke si pogosto obetajo tudi od opustitve ali odloga izvedbe načrtovanih projektov (predvsem takih, ki se nanašajo na predvidena širjenja dejavnosti). Takšna pavšalna zniževanja stroškov pogosto izvajajo podjetja oz. organizacije v poslabšanih gospodarskih razmerah. Verjetno ni potrebno posebej dokazovati, da s takimi ad-hoc ukrepi, ki jih sprožamo z najvišjega vodstva organizacije na nižje ravni, praviloma dosegamo le enostranske in kratkoročno morda sicer ugodne učinke, dolgoročno pa z njimi morebiti povzročamo celo precejšnjo škodo. Tako neselektivni ukrepi predvsem nespodbudno delujejo na področja, ki so že doslej racionalno trošila prvine poslovnega procesa, po drugi strani pa lahko (pri vsaj delno udeležbenem predračunavanju) povzročajo tudi pritiske za visoko postavljanje izhodiščnih predračunskih stroškov39 češ, saj jih bomo nato tako morali znižati. Pri dejavnostih, ki so ključne za zagotavljanje kakovosti učinkov, pa obstaja tudi nevarnost je, da ob siceršnjih prihrankih pri stroških njihove izvedbe, v tolikšni meri okrnjena oziroma poslabšana njena izvedba, da se to odraža na kakovosti učinkov in njenem zaznavanju pri njihovih uporabnikih. To ima lahko v končni fazi neugodne poslovnoizidne učinke denimo zaradi reklamacij in vračil učinkov, manjšega povpraševanja v prihodnosti, pritiske na prodajo po nižjih cenah, ipd. Podobno lahko tudi s selektivnimi prihranki pri posameznih vrstah stroškov v določenem obdobju povzročajo v kasnejših obdobjih žrtvovane koristi (npr. zaradi manjše ravni znanja, neuresničenih razvojnih aktivnosti, zaradi katerih si organizacija poslabša svoj položaj v primerjavi z (bolj) razvojno naravnanimi konkurenti). Z reaktivnim zniževanjem stroškov si v kriznih razmerah organizacija sicer morda zagotovi kratkoročno preživetje, ob tem pa obstaja nevarnost, da zanemari potrebo za okrepitev svojih razvojnih potencialov za prihodnost. Ob uporabi reaktivnih ukrepov za zniževanje stroškov, ki poteka brez proučitve potreb in razlogov za nastajanje stroškov oziroma dejavnikov, ki vplivajo na njihovo (potrebno) višino, tedaj 39 Imamo lahko torej opravka s pritiskom za višjo raven t.i. predračunskega mrtvila (ang. budgetary slack). 24 obstaja tudi tveganje, da organizacija razvojno zamuja in pomembno slabša svojo konkurenčno sposobnost. 2.3 Proaktivne metode za obvladovanje stroškov Uspešno obvladovanje stroškov v pravem pomenu omogočajo le metode proaktivnega obvladovanja stroškov, saj so usmerjenje v proučevanje vseh dejavnikov, ki vplivajo na stroške, preko njih pa tudi na uspešnost poslovanja z vidika smotrov delovanja organizacije. V nasprotju z reaktivnimi metodami pri proaktivnih poskušamo dovolj zgodaj in na kontinuirani osnovi vplivati na nastajanje stroškov in sicer na raven stroškov, na gibanje stroškov ali/in na njihovo strukturo. Razen tega celovito proaktivno obvladovanje stroškov praviloma ni omejeno le na posamezna poslovna področja znotraj organizacije, temveč zadeva njeno celotno verigo vrednosti (vključuje tudi njene dobavitelje in kupce). Metode proaktivnega obvladovanja lahko razlikujemo glede na to, ali je njihovo težišče usmerjeno v proučevanje prvin procesov in učinkov v organizaciji, ali iščejo ključne podlage in spodbude za proaktivno obvladovanje stroškov pri svojih kupcih/strankah oziroma pri svojih konkurentih. Osrednja metoda proaktivnega obvladovanja stroškov, ki izhaja iz proučevanja kupcev, je metoda ciljnih stroškov ali ciljnega vrednotenja učinkov (Target Costing). Pri tej metodi na podlagi tržne analize ocenimo, kakšne učinke kupci želijo in koliko so zanje pripravljeni plačati. Nato od ugotovljene ciljne prodajne cene učinka odštejemo ciljni znesek dobička, ki ga želimo s tem učinkom dosegati. Dobljena razlika predstavlja ciljne stroške učinka, ki jih ne smemo preseči. Zato moramo bdeti tako nad kakovostjo samih učinkov, kot tudi procesov in prvin, ki so potrebne pri nastajanju teh učinkov. Na pretežni del stroškov določenega učinka vplivamo že v fazi njegovega razvijanja, ko odločamo o tem iz kakšnih materialov bo učinek, s kakšnim tehnološkim postopkom ga bomo proizvajali in kakšne naj bodo lastnosti učinka za njegovega uporabnika. Zato je lahko ciljno vrednotenje učinkov še posebno uspešno, kadar ga izvajamo že v povezavi z razvijanjem novih učinkov. Osrednja metoda proaktivnega obvladovanja stroškov, ki lahko izhaja iz proučevanja konkurentov, je primerjalna presoja oz. t.i. brenchmarking metoda. Pri tej metodi stalno primerjamo svoje stroškovne (in druge) parametre poslovanja (npr. delež izmeta) z najboljšimi neposrednimi konkurenti, ali drugimi odličnimi organizacijami z namenom, da bi jih uresničili vsaj tako dobro ali bolje. Z benchmarkingom stroškov sicer razumemo stalno iskanje najuspešnejših načinov izvedbe nalog na podlagi primerov dobrih praks, s primerjavo obstoječih načinov in ravni z njimi uresničenih dosežkov s tistimi, ki jih dosegajo druge organizacije ali druge enote v isti organizaciji. Ob zunanje usmerjeni poznamo torej tudi notranjo primerjalno presojo. Primeri iz prakse dokazujejo njeno uporabnost za uresničevanje nenehnih izboljšav in identificiranje dejavnosti, ki ne prispevajo k vrednosti. Osrednja metoda proaktivnega obvladovanja stroškov, katere težišče je na prvinah, procesih in učinkih teh procesov v organizaciji je metoda procesnega obvladovanja stroškov ali obvladovanje stroškov na podlagi dejavnosti (ang. AB(C)M - Activity Based (Cost) Management), ki bdi nad prvinami, potrebnimi oziroma uporabljenimi v okviru posameznih dejavnosti in njihovimi stroški, in pomaga osvetliti težišča potrebnih racionalizacij pri stroških posameznih dejavnosti. Uporaba metode ciljnih stroškov ali ciljnega vrednotenja učinkov, benchmarking metode in procesnega obvladovanja stroškov terja oziroma omogoča tudi uporabo vrste drugih metod za obvladovanje stroškov oziroma vanj usmerjenih metod poslovodenja, ki so usmerjene v učinke, procese in prvine, ki povzročajo stroške. V nadaljevanju navajamo le nekatere najbolj znane: - 25 Metodo analize vrednosti (Value Analysis), ki je usmerjena v ugotavljanje stroškov posameznih objektov analize in njihovih koristi oziroma vrednosti z zornega kota njihovih uporabnikov z namenom zagotavljati potrebne koristi oziroma vrednosti za uporabnike s čim nižjimi stroški. - Metoda stroškov življenjskega cikla proizvoda (Product Life Cycle Costing) je usmerjena v celovito proučevanje stroškov, ki nastajajo v različnih fazah življenjskega cikla učinka, od tistih, ki si povezani z njegovim razvojem in uvajanjem, preko tistih v fazi zrelosti, do tistih, ki se pojavljajo ob opuščanju učinkov iz programa, kakor tudi tistih, ki so povezani s potrebo po poprodajnih storitvah. - Metoda obvladovanja celovite kakovosti ali celovitega obvladovanja kakovosti (Total Quality Management, TQM) je v bistvu filozofija in način poslovodenja, ki se osredotoča na vse organizacijske dejavnike v zvezi z doseganjem kakovosti skozi verigo vrednosti. Poudarek pri tem je na kakovosti iz kupčevega zornega kota (zornega kota zunanjih in notranjih odjemalcev). Značilnost te metode je tudi zagotavljanje kakovosti proizvoda na vseh stopnjah njegovega kroga koristnosti in na vseh področjih v organizaciji, pa tudi vpetost zaposlencev na vseh ravneh delovanja in usmerjenost v nenehne izboljšave ter delovanja z jasno zastavljenimi cilji in merjenjem dosežkov. - Pristopi za obvladovanje stroškov s težiščem na prvinah so usmerjeni v ukrepe, s katerimi vplivamo na njihove cene, na njihove potroške ali na obe sestavini. Vplivanje na cenovno komponento je tesno povezano z optimiranjem globine poslovnih procesov, t.j. odločanjem o tem ali določene dejavnosti izvajamo v organizaciji, ali si njihove učinke pridobimo od zunanjih dobaviteljev, s čimer vplivamo tudi na v organizaciji potrebne prvine in njihov ceno. Cene prvin pa so v razmerah globalizacije ekonomije vse bolj odvisne tudi od izbire lokacije za izvajanje določenih dejavnosti. Obvladovanje potroškov je v veliki meri odvisno od učinkovitosti in uspešnosti pri zagotavljanju ustrezne kakovosti ne le samih prvin, temveč tudi procesov, v katerih jih uporabljamo. Zato so prizadevanja za obvladovanje stroškov tesno vpeta v prizadevanja za celovito obvladovanje kakovosti (Total Quality Management, TQM) in s tem povezano tudi kalkuliranje stroškov kakovosti. - Če so določene, v organizaciji razpoložljive prvine takšne, da predstavljajo ozka grla pri izvajanju določenih ključnih dejavnosti, in jih želi organizacija uporabiti/izkoristiti, torej tako, da dosega maksimalne poslovnoizidne koristi, je mogoče prizadevanja za stalne izboljšave in optimiranje stroškov podpreti z orodji optimizacijskih modelov, ki temeljijo na teoriji omejitev (theory of constraints). V to skupino metod lahko uvrstimo tudi obvladovanje oziroma upravljanje s stalnimi stroški (nem. das Fixkostenmanagement), ki temelji na podrobni členitvi in analizi stalnih stroškov, glede na to, kakšna je njihova prilagodljivost, to je na kak način in v kakšnem času (upoštevajoč tudi možnost remanence, to je zakasnelega prilagajanja ravni stalnih stroškov po odpravi dejavnikov, ki so povzročili njihov obstoj) jih je možno odpraviti, bodisi v povezavi s potrebami po dezinvestiranju ali v povezavi s potrebnimi strukturnimi spremembami pri prvinah oziroma potencialih, katerih razpoložljivost jih povzroča. Za potrebe operativnega poslovodenja pri tem pristopu s podrobnejšimi, tudi časovnimi informacijami o stalnih stroških dopolnjujemo metodo stopenjskega pokrivanja stalnih stroškov, pri kateri ugotavljamo prispevke za kritje najprej na najbolj nadrobni ravni posameznih proizvodov, od teh odštejemo njihove neposredne stalne stroške, nato dobljene prispevke združimo na ravni skupin proizvodov, od teh nato odštejemo neposredne stalne stroške te ravni opazovanja ter nadaljujemo postopek do ravni orga nizacije kot celote. Za potrebe strateškega poslovodenja pa jo dopolnjujemo z opazovanjem ravni tveganosti delovanja organizacije v povezavi z ravnema fleksibilnosti stalnih stroškov in stabilnosti (prodajnega) trga. - Med pristopi za obvladovanje stroškov, ki so usmerjeni v procese, kaže omeniti predvsem procesno spremljanje stroškov oz. spremljanje stroškov na podlagi dejavnosti (Activity based costing, ABC), ki je ob analizi vrednosti osrednja sestavina procesnega obvladovanja stroškov. V to skupino pa uvrščamo tudi metodo prenove poslovanja (Business Reengineering), s katero radikalno posegamo v obstoječe procese oz. jih prenavljamo, da bi se izognili pomanjkljivostim in metodo optimiranja poslovnih procesov, ki je v večji meri usmerjena v izboljšave obstoječih procesov. 26 Poseben pristop za boljše obvladovanje stroškov s stalnim/kontinuiranim in postopnim zmanjševanje stroškov (z majhnimi koraki, praviloma brez radikalnih izboljšav z inovacijami in naložbami) predstavlja tudi na japonskem razvita in v veliki meri uporabljana metoda nenehnih izboljšav ali t.i. kaizen metoda . Temelji na stalnih prizadevanjih vseh zaposlencev za izboljšave ob postavljanju kaizen stroškovnih ciljev na ravni doseženih (nižjih) dejanskih stroškov preteklega obdobja, ki se uresničujejo skozi odpravo dejavnosti, ki ne prispevajo k vrednosti, odpravo izmeta, izboljšavami, ki znižujejo posamezne faze proizvodnih ciklov, ipd. V organizaciji spodbuja zaposlence in skrbi za učinkovito uporabo dejavnikov. Ože bi metodo lahko opisali tudi kot spodbujanje nenehnega zmanjševanja stroškov na stopnji proizvajanja. V učinkovitost izvedbe procesov oziroma tako časovno, količinsko in kakovostno usklajenost navpično povezanih procesov, ki zmanjšuje ali celo odpravlja potrebo po zalogah pa je usmerjena metoda delovanja ob pravem času (just in time, JIT), ki prihaja iz Japonske, kjer so jo razvili in kot prvi uporabljali vodilni proizvajalci avtomobilov Značilno zanjo je tako imenovano načelo vlečenja (pull princip), kar pomeni, da daje vsaka naslednja proizvajalna stopnja signale o potrebni količini prejšnji stopnji. V nasprotju s tem pa gre pri tradicionalnih zaporednih ureditvah za tako imenovano načelo potiskanja (push princip), kar pomeni, da prejšnja stopnja ne gleda na naslednjo in tako lahko ta obdela le količino, za katero meni prejšnja stopnja, da je zadostna. Z enakomernim pretokom materiala se skrajša čakalna doba polproizvodov in zagotavljajo majhne zaloge materiala in polproizvodov. Pri metodi delovanja ob pravem času gre torej za preprečevanje nepotrebnih stroškov proizvajanja in z njim povezanih področij, saj je vedno proizvedena le potrebna količina ob pravem času. - V zvezi z obvladovanjem stroškov, ki je usmerjeno v učinke, je pomembno tudi obvladovanje kompleksnosti prodajnega programa in različic učinkov. S povečevanjem kompleksnosti in različic v prodajnem programu so praviloma povezani tudi višji stroški. Ukrepi, s katerimi lahko skušamo tovrstno naraščanje stroškov obvladovati, so npr.: zagotavljanje razmeroma visoke ponudbe temeljne opreme (npr. pri avtomobilih), čim kasnejša izvedba dejavnosti, ki vodijo k diferenciaciji učinkov, ipd. Glede na svojo naravnanost, vsebino, namen in način delovanja je mogoče nekatere od navedenih metod smiselno dopolnjevati. Tako je na primer za uspešno izvedbo metode ciljnih stroškov celo nujno, da je podprta s katero od metod za racionalizacijo procesov, s kakovostnim spremljanjem njihovih stroškov in drugimi. To dokazujejo tudi primeri dobrih praks, posebno v japonskih podjetjih, v katerih imajo kar nekatere od teh metod svoj izvor. Kot posebno smiselna velja tudi sprega metode ciljnih stroškov z metodo celovitega obvladovanja kakovosti in katero od metod, ki je osredotočena na časovno učinkovitost izvedbe procesov in delovanja organizacije (npr. metoda delovanja ob pravem času, JIT in poslovodenja na podlagi rokov ali v čas naravnanega poslovodenja (time based management, TBM)). Ali denimo sprega celovitega obvladovanja kakovosti, delovanja ob pravem času in nenehnega izboljševanja procesov. S katero oziroma katerimi od metod si v določeni organizaciji prizadevajo bolje obvladovati stroške in v kolikšni meri so pri tem (lahko) uspešni, je odvisno predvsem od temeljne filozofije poslovodenja organizacije, pa tudi od organizacijske kulture in značilnosti širšega kulturnega okolja, v katerem organizacija deluje. V nadaljevanju iz široke palete metod za obvladovanje stroškov še nekoliko pobliže predstavljamo osnovne značilnosti metod: analize vrednosti, procesnega obvladovanja stroškov, ciljnih stroškov in stroškov življenjskega cikla proizvoda.40 40 Podrobnejše predstavitve večine navedenih metod lahko najdete v: Kolar, I.: Strateško računovodstvo, ZRFR Slovenije, Ljubljana, 2003. Kolar, I.: Strateški kontroling, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2011. Hočevar, M.: Kontroling: oblikovanje računovodskih informacij za managersko odločanje, GV, Ljubljana, 2007. - Turk, Kavčič, Kokotec-Novak: Poslovodno računovodstvo, ZRFR Slovenije, Ljubljana, 2003. (metoda ciljnih stroškov). - Götze.: Kostenrechnung und Kostenmanagement, 4. Aufl., Berlin 2007. - 27 2.3.1. Analiza vrednosti in obvladovanje stroškov Če želimo s poslovodenjem obvladovati stroške, so za to posebno koristne informacije o stroških, razčlenjene na stroške, ki prispevajo k vrednosti učinka in stroške, ki ne prispevajo k vrednosti učinka. S prvimi razumemo take, ki jih povzročajo dejavnosti oz. procesi, ki njihovim učinkom zagotavljajo kakovost in druge funkcionalnih značilnosti, ki jih njihovi uporabniki želijo/pričakujejo/zahtevajo ter potem takem prispevajo k vrednosti učinkov za njihove uporabnike. Z drugimi razumemo vse tiste, ki teh pogojev ne izpolnjujejo, in so povezani z vidika uporabe vrednosti njihovih učinkov nepotrebnimi procesi oziroma z zagotavljanjem za uporabnike njihovih učinkov nepotrebnih oziroma nepomembnih značilnosti. Stroške, ki ne prispevajo k vrednosti, tedaj lahko iščemo npr. med stroški skladiščenja, stroški zaradi čakanja v proizvodnji, v stroških premeščanja, morda celo delno v stroških nadzora, lahko pa tudi v neposrednih proizvajalnih stroških (npr. pri vgrajevanju prekomerno kakovostnih, dragih sestavin, katerih življenjska doba bistveno presega življenjsko dobo osnovnega proizvoda, ali sestavin, ki sicer to dobo podaljšujejo). Informacija o teh stroških lahko poslovodje, posledično pa tudi oblikovalce proizvodov in tehnologe spodbudi, da posvetijo večjo pozornost dejavnostim oziroma procesom in prvinam, katerih trošenje jih povzroča, in sprejmejo ukrepe za znižanje tovrstnih stroškov. Tako naravnane računovodske informacije so posebno pomembne za strateške odločitve. Metoda analize vrednosti (ang. Value Analysis/Value engineering, nem.die Wertanalyse), je metoda, usmerjena v presojo funkcij objektov analize vrednosti kot so proizvodi, storitve, procesi, ipd. in njihovih koristi za njihove uporabnike ter stroškov objektov analize vrednosti. Namen analize vrednosti je povečati/izboljšati razmerje med koristmi, ki jih imajo funkcije proučevanih objektov za njihove uporabnike, in stroški objektov analize vrednosti. Metodo je razvil Miles konec 40-tih letih prejšnjega stoletja v okviru podjetja General Electrics v ZDA. V 60-tih let prejšnjega stoletja v uporabi tudi v Evropi, z devetdesetimi leti istega stoletja pa je ponovno pridobila na pomenu v nekoliko spremenjenih različicah, predvsem tudi v povezavi z razvijanjem novih učinkov (Value Engineering) in kot na tržišče in kupce usmerjena funkcionalna analiza vrednosti.. V osnovi poteka funkcionalna analiza vrednosti po naslednjem postopku: - opredelitev enot oz. objektov analize in dejavnikov, ki določajo/povzročajo njihove stroške, - opredelitev funkcij objektov analize vrednosti, ki se nanašajo na njihov namen, naloge in vplive, in stroškov, ki jih povzroča zagotovitev teh funkcionalnih značilnosti, - opis želenih oziroma nujnih funkcij objektov analize vrednosti z vidika njihovih uporabnikov in njihova primerjava z obstoječimi, - iskanje in opredelitev alternativnih načinov izdelave ali izvedbe objekta analize vrednosti odpravo ali znižanje stroškov, ki ne prispevajo k funkcijam/vrednosti učinkov za njihove uporabnike, in morebitnih potreb za povečanje tistih, s katerimi bi lahko povečali koristi oz. vrednost učinkov, - ocena možnosti zagotovitve nujnih funkcij objektov analize vrednosti pri opredeljenih alternativnih načinih njihove izdelave ali izvedbe z namenom poiskati tistega oz. tiste. ki omogočajo zagotovitve zahtevanih funkcij objektov analize vrednosti z najnižjimi stroški. Nekoliko ožja različica te metode je usmerjena zgolj v obvladovanje splošnih stroškov in koristnost dejavnosti, ki te stroške povzročajo (ang. Overhead value analysis, nem. die Gemeinkostenwertanalyse). Na analizo vrednosti pa se opira tudi metoda ničelnega predračunavanja (ZBB - Zero Base Budgeting)41. - 41 Franz & Kajüter: Proaktives Kostenmanagement, v: Franz & Kajüter, P. (Hrsg.): Kostenmanagement: Wertsteigerung durch systematische Kostensteuerung, 2. überarbeitete und erweiterte Aufl., Stuttgart 2002. Eldenburg & Wolcott: Cost management: measuring, monitoring and motivating performance, Wiley, 2005. Blocher et al: Cost management: a strategic emphasis, McGraw-Hill, 2005. Metodika ničelnega predračunavanja je predstavljena v sklopu tega predmeta v okviru teme o celovitem 28 2.3.2. Obvladovanje stroškov, usmerjeno na sestavine dejavnosti Obvladovanje stroškov, usmerjeno na sestavine dejavnosti (ang. AB(C)M - Activity Based (Cost) Management) je v bistvu neke vrste nadgradnja oziroma poslovodna uporaba spremljanja stroškov učinkov na podlagi sestavin dejavnosti ali procesnega vrednotenja učinkov (Activity Based Costing, ABC), ki ga že poznamo iz obravnave postopkov kalkuliranja42, z metodo analize vrednosti. Pristop zagotavlja pregled nad stroški po posameznih procesih in pomaga osvetliti težišča potrebnih racionalizacij pri stroških. Pomemben cilj tega pristopa je namreč razpoznavanje in odpravljanje dejavnosti, ki ne prispevajo k vrednosti in njihovih stroškov, to je takih, ki jih je mogoče odpraviti, ne da bi prizadeli kakovost učinkov, dosežke oziroma zaznano vrednost teh učinkov pri njihovih kupcih(uporabnikih). V okviru tega pristopa izvajamo naslednje korake: 1. Opredelimo oziroma razčlenimo celotno dejavnost na posamezne dejavnosti/procese; 2. Razpoznamo dejavnosti, ki ne prispevajo k vrednosti njihovih učinkov; v tem delu iščemo odgovore na naslednja vprašanja: - Je dejavnost nujna/potrebna? - Izvajamo dejavnost učinkovito? - Je lahko dejavnost kdaj taka, da prispeva k vrednosti in kdaj taka, da ne? Npr. premeščanje zalog. Morda je glede na naravo tehnološkega postopka nujno premikati nedokončano proizvodnjo med posameznimi proizvodnimi enotami, ni pa nujno premeščati zalog materiala medtem ko so ti v skladišču (npr. iz centralnega v priročna). 3. Razpoznamo povezave med posameznimi dejavnostmi, izvorne razloge za njihovo izvedbo in njihove sprožilce ter jih povežemo v procesne verige. Tako npr. popravila v proizvodnjo vrnjenih proizvodov zaradi ugotovljenih napak (ang. rework) sproža zaznanje takih proizvodov pri njihovem inšpiciranju. Izvorni razlogi za potrebno popravilo pa so lahko različni, od napak v sami proizvodnji, preko napačne specifikacije delov za proizvodnjo, slabe kakovosti materiala, ipd. 4. Opredelimo merila učinkov oziroma dosežkov posameznih dejavnosti, da jih lahko nato spremljamo in primerjamo z njihovimi želenimi velikostmi ter usmerjamo pozornost poslovodenja na nepotrebne in neučinkovite oziroma premalo učinkovite dejavnosti; 5. Proučimo stroške posameznih dejavnosti, ki smo jih opredelili z uporabo procesnega vrednotenja učinkov (ABC), ter posebej razkrijemo dejavnosti, ki ne prispevajo k vrednosti in njihove stroške; 6. Na ustrezni ravni vodenja izberemo ukrepe za zmanjšanje stroškov dejavnosti, ki ne prispevajo k vrednosti. Pri tem izbiramo med zmanjšanjem obsega dejavnosti, odpravo določene dejavnosti (če ocenimo, da je povsem nepotrebna), izborom načina izvedbe dejavnosti, ki je med alternativnimi najbolj gospodaren, ali omogoča z reorganiziranjem gospodarnejšo izvedbo določene dejavnosti za potrebe večjega števila uporabnikov kot doslej. Pozornost pa namenimo tudi optimiranju stroškov dejavnosti, ki sicer prispevajo k vrednosti učinkov. V tej fazi procesnega obvladovanja stroškov lahko tedaj smiselno vključujemo že omenjene prijeme prenove poslovanja in optimiranja (obstoječih) poslovnih procesov. Procesno obvladovanje stroškov je lahko izvedbeno naravnano (ang. operational ABM) in usmerjeno predvsem v izboljšanje učinkovitosti izvajanja poslovnih procesov obstoječih dejavnosti (početi stvari na pravi način). Običajno pa ga uporabljamo kot orodje strateškega poslovodenja in je usmerjeno (tudi) v izboljšanje uspešnosti poslovnih procesov (početi prave stvari). Z razumevanjem in stalnim proučevanjem dejavnosti, njihovih merljivih učinkov in dosežkov omogoča oziroma spodbuja procese nenehnih izboljšav. letnem predračunavanju. 42 Način tovrstnega spremljanja stroškov je bil že predmet podrobne obravnave v sklopu stroškovnega računovodstva. Zato v sklopu tega predmeta izhajamo iz predpostavke, da je slušateljem predmeta Poslovodno računovodstvo 2 način že poznan in ga ne tem mestu ne predstavljamo več podrobneje. Za obuditev razumevanja postopka je mogoče uporabiti zapis v učbeniku PR (Turk, Kavčič, Kokotec-Novak, 2003) na straneh 122-144. 29 2.3.3. Metoda ciljnih stroškov43 Empirične raziskave kažejo, da je velika večina stroškov posameznega proizvoda lahko dejansko določena že pred začetkom njegove dejanske proizvodnje. Zato je učinkovitost in uspešnost njihovega obvladovanja močno odvisna od tega, v kolikšni meri je poskrbljeno, da so že načrtovani tehnični stroški usklajeni z zahtevami po kakovosti, ki jo od učinkov pričakujejo njihovi kupci. Zaostrovanje konkurence povečuje potrebo po raznovrstnost ponudbe proizvodov in kompleksnosti poslovnih procesov ter pritiska na krajšanje pričakovane in potrebne življenjske dobe proizvodov. V takšnih okoliščinah je vse manj možnosti, da bi lahko podjetja brez težav oziroma uspešno prevaljevala dejanske stroške svojih učinkov preko njihovih prodajnih cen na svoje kupce in je tradicionalni pristop k razvijanju izdelkov in oblikovanju njihovih prodajnih cen na principu dograjevanja njihovih stroškov z želenimi stopnjami dobička vse manj uporaben in vse bolj tvegan. Pri metodi ciljnih stroškov, ki je v osnovi usmerjena na trg in pričakovanja strank, je postopek obratno smeren. Izhajamo namreč iz dosegljive prodajne cene, ocene možnega obsega prodaje ter iz tega izpeljanih ciljnih prihodkov in želenega ciljnega dobička. Na podlagi razlike med njima določimo skupni znesek za določen proizvod največ dopustnih (ang. allowable costs) stroškov. Če so v prvi ali kasnejši fazi projektiranja novega proizvoda ocenjeni stroški večji od opredeljenih dopustnih, kar pomeni, da imamo opraviti s t.i. ciljno razliko v stroških, jih je potrebno z organizacijskimi, tehnično tehnološkimi in drugimi spremembami/izboljšavami spraviti v želeni ciljni okvir pred sprožitvijo njegove proizvodnje. Potrebno je torej izvajati racionalizacijske ukrepe, da bi stroške proizvoda spravili na sprejemljivo, ciljno raven (= ciljne stroške, ang. target costs). Metoda ciljnih stroškov je uporabna kot orodje za obvladovanje stroškov proizvodov v vseh fazah njihovega življenjskega cikla. Za njeno uspešno izvedbo je ključna ustrezna razčlenitev celote ciljnih stroškov proizvoda na ciljne stroške posameznih komponent oziroma funkcij proizvoda in posledična določitev pristojnosti oziroma odgovornosti izvajalcev posameznih poslovnih funkcij oziroma procesov, ki lahko na te stroške vplivajo, da poiščejo rešitve, pri katerih ne bo prišlo do prekoračitve dopustnih ravni posameznih delnih ciljnih stroškov. Metoda ciljnih stroškov je bila razvita leta 1965 v Toyoti in obstaja v več različicah, nastalih že v 70-tih letih prejšnjega stoletja na Japonskem. Uporabljamo jo lahko na zgodnji stopnji načrtovanja in razvijanja proizvoda, saj izboljšuje razvijanje novega proizvoda in proizvajalnega procesa. Lahko jo uporabimo tudi kot inštrument racionalizacije že obstoječih proizvodov, tako da se osredotočimo na tiste sestavine, ki so bistvene za zadovoljitev potreb kupca. Metodo ciljnih stroškov lahko razložimo s šestimi osnovnimi načeli (prilagojeno po Turk, Kavčič, Kokotec-Novak, 2003): - prodajna cena je osnova za določitev stroškov; - izhaja iz usmeritve na kupca, saj ciljni stroški izhajajo iz želja in potreb kupcev ter tržnih razmer. Želje kupca glede kakovosti, cene in tako naprej se upoštevajo pri proizvodu in odločanju ter so vodilo pri proučevanju stroškov. Proizvodu dodamo kako lastnost ali nalogo le, če 1) jo kupec odobrava, 2) jo je kupec pripravljen plačati in 3) dopolnitev proizvoda poveča tržni delež ali poveča prodajo; - usmeritev na načrt proizvoda in proizvajalnega procesa je osnova za obvladovanje stroškov. Načrtu posvetimo več časa, saj s tem zmanjšamo stroške in skrajšamo čas, ki bi ga lahko povzročile kasnejše spremembe. Tradicionalen prijem za zmanjšanje stroškov sledi gospodarnosti obsega, krivuljam, zmanjševanju odpadkov. Metoda ciljnih stroškov ureja stroške, še preden nastanejo. Večina stroškov se vračuna že na stopnji načrtovanja, nastanejo pa šele na stopnji proizvajanja. Zato se ta metoda osredotoča na stopnjo načrtovanja, pri tem pa upošteva vse stroške (od stroškov razvijanja in raziskovanja do stroškov odstranitve), saj lahko s tem zmanjšuje stroške skozi celotno dobo koristnosti proizvoda; 43 Podrobnejšo predstavitev metode ciljnih stroškov lahko najdete v učbeniku PR (turk, Kavčič, Kokotec-Novak, 2003) na straneh 154-189. 30 - - izvedba zahteva skupinsko (timsko) delo, saj je pri proučevanju načrta potrebno sodelovanje vseh področij nalog v organizaciji in tudi pritegnitev zunanjih članov, kot so dobavitelji, kupci, posredniki in drugi. Skupine (timi) so odgovorne za proizvod od začetne zamisli do proizvajanja. Metoda spodbuja sprotna načrtovanja proizvodov in proizvajalnih procesov bolj kot občasna, saj se s tem skrajša čas razvijanja, zmanjšajo stroški, problemi pa se hitreje odkrivajo; usmerjena je na zmanjševanje stroškov skozi celotno dobo koristnosti proizvoda pri kupcih in dobaviteljih; upoštevana je celotna verige vrednosti, saj vključuje dolgoročno sodelovanje vseh članov verige vrednosti: dobaviteljev, trgovcev, distributerjev, ponudnikov storitev. V literaturi zasledimo več metod določanja ciljnih stroškov. Odštevalna metoda (market into company method, MICM), ki temelji na ceni tekmujočih proizvodov, je osnovna metoda ciljnih stroškov. Ta metoda se v praksi največkrat uporablja in je v strokovni literaturi tudi omenjena kot edina prava metoda ciljnih stroškov. Po tej metodi, katere postopek ponazarjamo na sliki 6, ciljne stroške izpeljemo iz razlike (v stroških), ki jo dobimo, ko od pričakovane (ciljno dosegljive) tržne prodajne cene odštejemo želeni poslovni izid. Ciljna cena Ciljni dobiček (ciljni prihodki) Stroški, ki jih narekuje trg DOPUSTNI stroški Ciljna razlika CILJNI stroški “Standardni” (drseči) stroški Slika 6: Postopek odštevalne metode pri metodi ciljnih stroškov (prilagojeno po Turk, Kavčič, Kokotec-Novak, 2003) Uporaba osnovne metode ciljnih stroškov poteka v naslednjih fazah: 1. Opredelitev (potencialno) dosegljive prodajne cene in pripadajočih pričakovanih (možnih) količin prodaje proizvoda. Za to je potrebno izvesti poglobljeno tržno raziskavo pri (potencialnih) uporabnikih proizvoda, ki vključuje tudi ugotavljanje njihovih preferenc, želja in potreb, zato, da bi lahko ocenili pomen oziroma vrednost, ki jo pripisujejo posameznim sestavinam, funkcionalnim in drugim značilnostim (lastnostim) novega (ali obstoječega) proizvoda; raziskavo izvedemo tudi za morebitne tekmujoče proizvode tekmecev. Na podlagi tržne raziskave določimo ceno, ki je tekmovalna (konkurenčna) in sprejemljiva za kupce. 31 2. Določitev skupnega ciljnega dobička (donosa) in celotnega zneska t.i. dopustnih stroškov (ang. allowable costs) ali stroškov, ki jih narekuje trg za predvideno proizvodno in prodajno količino proizvodov kot razlike med pričakovanimi prihodki od prodaje in želenim ciljnim donosom. Tako izračunani dopustni stroški predstavljajo oceno vseh stroškov proizvoda v njegovi celoti življenjski dobi, ki bi jih lahko pokrili, če bi tržno pričakovane prihodke zmanjšali za želeni donos. Ti stroški, ki jih narekuje trg, so pogosto precej manjši od tistih, ki jih je mogoče uresničiti. Opredelitev ciljnega donosa izhaja iz želene donosnosti vlaganj, v povezavi z želeno donosnostjo prihodkov in za tako donosnost sredstev potrebno hitrostjo njihovega obračanja (osnovna DuPont analiza). Ob tem je širina tega donosa odvisna tudi od širine stroškov, ki jih želimo v okviru ciljnih stroškov pripeljati do ravni enote proizvoda in znotraj tega njegovih sestavin in funkcij. Stroškov dejavnosti, ki se nanašajo na funkcijska področja,ki jih ni mogoče neposredno povezati s proizvodom, in pri katerih tudi ni mogoče opredeliti njihove odvisnosti od merljivih učinkov teh dejavnosti (kot so npr. v okviru dejavnosti splošnih služb plače poslovodstva podjetja), praviloma ne vključimo v ciljne stroške proizvoda, kaj šele, da bi jih členili na njegove sestavine in funkcije ter ugotavljali na enoto proizvoda. K pokrivanju teh mora prispevati želeni donos.44 3. Razčlenitev/razcepitev celotnih dopustnih stroškov na posamezne poslovne lastnosti ter (vsaj v delu, ki se nanaša na stroške izdelave) na posamezne lastnosti in sestavine proizvoda ali določitev dopustnih višin stroškov, ki jih smejo povzročiti te sestavine in lastnosti proizvoda. Postavljenih ciljnih stroškov ni mogoče uresničiti, če niso razporejeni na posamezne sestavine proizvoda. Podrobna razporeditev ciljnih stroškov omogoča na kasnejših stopnjah njihovo spremljanje ter ugotavljanje odmikov in vzrokov zanje. Pri tem sledimo načelu, da lahko stroški sestavin znašajo le toliko, kolikor prispevajo sestavine h koristnosti proizvoda v kupčevih očeh. To je posebnost zamisli ciljnih stroškov, ki na ta način ohranja bližino s trgom, saj zopet določajo dejavnosti subjektivne zahteve kupcev, in ne tehnični vidik proizvajanja. Za razporejanje ciljnih stroškov posameznega proizvoda je več možnosti. Upoštevajoč metodo izdelave razčlenjenega procesa (work breakdown structure, WBS) jih je mogoče razporediti na: bloke sestavin proizvoda, posamezne sestavine proizvoda, dejavnosti in posamezne načrtovalce ali skupine načrtovalcev. V praksi se največ uporablja metoda razporejanja stroškov na posamezne lastnosti proizvoda in posamezne sestavine, pri čemer se lastnosti proizvoda nanašajo na odgovore na vprašanja, kakšno dejavnost z njim opravljamo, kakšne učinke ima, za kaj se uporablja, katere naloge izpolnjuje. Proizvod je kombinacija različnih lastnosti, ki jih omogočajo tehnične sestavine. Ko so lastnosti določene, razporedimo stroške še na posamezne dele in sestavine, ki so nosilci lastnosti. Prednost te metode je, da ugotavljanje koristnosti posameznega dela za kupca nadomestimo z ugotavljanjem koristnosti lastnosti, ki jih ta sestavni del opravlja. Tako nismo odvisni le od kupcev z dobrim tehničnim znanjem. Lastnosti proizvoda so dolgoročno tudi stabilnejše kot njegovi sestavni deli (na primer osebni računalnik ali avtomobil; pri obeh se glavne lastnosti niso bistveno spremenile, sestavni deli pa so doživeli že več revolucij). Tedaj je treba v okviru te faze izvesti naslednjo vrsto zaporednih korakov: opredelitev sestave proizvoda po njegovih lastnostih, določitev uteži posameznih lastnosti proizvoda glede na koristi/vrednost, ki jim jo pripisujejo uporabniki, razvoj grobega osnutka za proizvod (če imamo opravka z novim), ocenitev stroškov posameznih sestavin (komponent), določitev posameznih sestavin proizvoda glede na koristi/vrednost, ki jim jo pripisujejo uporabniki, izračun indeksa koristi in stroškov za posamezno sestavino (to je razmerja med deležem, ki ga ima ta glede na svojo ocenjeno koristnost in deležem, ki ga dosega v sestavi stroškov) ter grafični prikaz obeh deležev za vse 44 V izvirnih japonskih različicah pristopa običajno v ciljno obravnavo na ravni proizvoda vključimo še ožji nabor stroškov, in sicer največ stroške raziskave in razvoja, materiala in storitev za potrebe proučevanega proizvoda, amortizacije strojev, orodij in pripadajoče programske opreme ter izdelave in montaže, med katerimi so tudi posredni. 32 sestavine. Primerjave obeh deležev ponazarjajo (ne)usklajenosti med relativnimi stroški posameznih sestavin proizvoda in ravnijo njene s strani uporabnikov ocenjene koristnosti, ne daje pa še nobenega vpogleda v raven oziroma višine stroškov za proizvod. 4. Ocena t.i. »drsečih stroškov« (ang. drifting costs) in njihova primerjava z dopustnimi, ki jih narekuje trg. Z drsečimi stroški razumemo v bistvu neke vrste notranjih standardnih stroškov, to je tiste, ki bi jih normalno imeli, če bi izdelali proizvode s tržno zahtevano oziroma pričakovano kakovostjo sestavin in funkcij na način, ki bi bil uresničljiv s trenutno znanimi, razpoložljivimi oziroma predvidenimi tehnično-tehnološkimi in drugimi rešitvami. Razliko med stroški, ki jih narekuje trg in notranjimi drsečimi (standardnimi) stroški imenujemo ciljna razlika. Kadar so prvi nižji od drugih, in razlika pokaže, da je nujno potrebno v nadaljnjih aktivnostih (morda tudi v več krogih45) poiskati možnosti sprememb (izboljšav) za znižanje stroškov tako, da se ti kar se le da približajo dopustnim. Razlike med drsečimi in dopustnimi stroški (ciljne razlike) opredelimo ne le na ravni proizvoda kot celote, temveč jih ugotavljamo tudi na ravni njegovih sestavin in funkcij, da vidimo, na katera področja je potrebno osredotočiti iskanje racionalizacijskih ukrepov. Pri iskanju možnosti za racionalizacijske ukrepe, ob katerih pa ne sme biti prizadeta želena (in skozi prodajno ceno priznana) raven kakovosti sestavin, funkcijskih in drugih lastnosti proizvoda, je v okviru metode ciljnih stroškov mogoče s pridom uporabiti vrsto drugih metod za obvladovanje stroškov kot so na primer benchmarking, analiza vrednosti in kaizen metoda. 5. Opredelitev ciljnih stroškov. Ciljni stroški (target costs), to je stroški, ki jih nato z dejansko izdelavo proizvodov ne smemo preseči, so lahko določeni v višini dopustnih (kar je njihova spodnja možna zahtevana vrednost) ali nekoliko višji od njih, če glede na tržni položaj in strategijo podjetja pri trženju proizvoda ocenimo, da ni nujno povsem zapreti vrzeli med višjimi drsečimi in nižjimi dopustnimi stroški (ki jih narekuje trg) za proizvod. V primeru zaostrene konkurence in če podjetje vodi strategija vodenja v stroškovni učinkovitosti, skuša podjetje ciljne stroške postaviti čim niže, jih torej kar se da približati dopustnim. Opredeljeni ciljni stroški so nato tudi podlaga za nadziranje uspešnosti dejanske izvedbe. Poleg osnovne, odštevalne metode obstajata še prištevalna metoda in združena metoda ciljnih stroškov. Prištevalna metoda temelji na obstoječi tehnologiji in preteklih podatkih o dogajanju v organizaciji. Ločimo tri različice te metode, temeljijo pa na: - podobnosti proizvoda (metoda izhaja iz dejstva, da je mogoče ciljni strošek uresničiti s ponavljanjem ali izboljševanjem prejšnje izpeljave proizvoda), - lastnostih oblike proizvoda (metoda uporablja za opredelitev ciljnih stroškov statistične metode (regresijsko proučevanje) s podatki iz prejšnjih obračunskih obdobij) ali - novi zamisli proizvoda (potreben prihranek se določi glede na podobnosti med novo zamislijo in zamislijo, po kateri proizvajamo obstoječi proizvod). Združena metoda (integrirana metoda) je kombinacija odštevalnega in prištevalnega pristopa. Gre za soočanje zahtev trga in zmožnosti organizacije ter iskanje kompromisa, ki upošteva velik vpliv ravnateljstva organizacije na opredelitev ciljnih stroškov. Uporabljajo jo v številnih evropskih organizacijah. Ne glede na način določanja naj bi ciljni stroški: postavljali zgornjo mejo stroškov proizvajanja, imeli utemeljeno velikost, spodbujali razvijalce proizvoda, zagotavljali dobičkovnost proizvoda in omogočali, da bi se dosegali s posebnim prizadevanjem oddelka za razvijanje. 45 33 V vsakem od krogov pridemo praviloma do nove, nižje ravni drsečih stroškov. Uspešnost uvedbe metode ciljnih stroškov v prakso je tesno povezana z uporabo metod, ki podpirajo opredeljevanje ciljnih stroškov, med katerimi velja izpostaviti predvsem metodo ugotavljanja tržno zahtevanih lastnosti (analiza conjoint), metodo razvitja kakovosti proizvoda (quality function deployment, QFD) in metodo kalkuliranja stroškov na podlagi sestavin dejavnosti. Metoda ugotavljanja tržno zahtevanih lastnosti (analiza conjoint) omogoča razmeroma ločeno proučevanje lastnosti proizvoda, ki jih zahteva trg. To je za tržno naravnano odločanje o stroških bistvenega pomena, zato se pogosto uporablja tudi pri zamisli ciljnih stroškov. Uporabljamo jo torej kot inštrument za prepoznavanje splošnih in posebnih zahtev kupcev glede novega proizvoda. Njena prednost je merjenje subjektivnih zaznav lastnosti proizvoda v očeh kupcev in njihovo prenašanje na proizvod. Tako odgovarja na vprašanje, na katere koristi in predstave lahko vplivamo z dodajanjem ali odvzemanjem značilnosti. Pri najpogostejši različici te metode se preizkusnim osebam predstavijo celovite različice proizvoda v obliki poskusnih in premišljeno spreminjajočih se kombinacij lastnosti, ki jih te osebe ocenijo. Na tej podlagi nato razvrstimo prednostne navedbe možnih kupcev, iz česar povzamemo glavne lastnosti proizvoda. Preizkusne osebe imajo le informacijo o celotnem proizvodu in tako lahko dajo prednost pred drugo različico le celotni različici, nastali položaj pa je bliže resničnemu nakupnemu položaju, kot bi bil, če bi spraševali po posameznih lastnostih. Na koncu proučimo še delne koristi za posamezne kupce, jih razstavimo na delne prednosti in izmerimo na intervalni skali. Tako lahko združujemo (agregiramo) podatke. Kot posledek obravnavane metode pričakujemo opredelitve o prispevku posameznih lastnosti k odločitvi kupca in koristi posameznega proizvoda za kupca. Ko ugotovimo pomembnost posameznih lastnosti za odločitev, lahko predvidimo prednosti alternativnih proizvodov in nanje tudi vplivamo. Metoda razvitja kakovosti proizvoda (quality function deployment, QFD) je v tuji literaturi pogosto povezana s ciljnimi stroški. Opredelimo jo lahko kot inštrument zagotavljanja kakovosti na podlagi prepoznavanja zahtev kupcev. Cilj metode je, celotno delovanje usmeriti k željam kupcev, skrbeti, da so v posameznih oddelkih organizacije pravilno razumljene, in zagotavljati njihovo pretvarjanje v tehnične lastnosti proizvoda, pri tem pa kar najbolje organizirati proizvajalni proces. Poleg uspešnejšega uresničevanja ciljnih stroškov ter prepoznavanja stroškov pa ta metoda omogoča tudi skrajšanje časa razvijanja proizvoda, povečanje zadovoljstva kupcev, usmerjenost razvojnega procesa k odjemalcem, ne k proizvodu, povečanje motivacije zaposlencev ter njihovo sodelovanje in izmenjavanje mnenj med njimi in tako naprej. Delo po tej metodi je olajšano, če v organizaciji uporabljajo prednosti ugotavljanja ciljnih stroškov, saj jo lahko vgradijo na prve stopnje zamisli ciljnih stroškov. Metoda pa podpira ciljne stroške predvsem, kar zadeva kakovost proizvodov, saj ta ni več prepuščena naključju, temveč je od samega začetka povezana s proizvodom. V uporabo metode ciljnih stroškov je mogoče smiselno vključiti tudi metodo kalkuliranja stroškov na podlagi sestavin dejavnosti. Pri odločanju na podlagi ciljnih stroškov ne gre toliko za nov način kalkuliranja kot za tržno, razvojno in izdelavno načrtovanje proizvodov. Metoda kalkuliranja stroškov na podlagi sestavin dejavnosti pa je v nasprotju s tem metoda kalkuliranja, ki je zelo primerna zauporabo predvsem pri razporejanju posrednih stroškov. Metodi sta povezani ravno pri opredeljevanju stroškov. Tako lahko ugotovitve obravnavane metode o stroških, ki jih bi povzročila na primer nova različica proizvoda (v povezavi z dejavnostmi, ki sicer povzročajo posredne stroške), uporabimo pri odločanju na podlagi ciljnih stroškov. Tako vidimo, kako razvojne, tehnične in izdelavne različice vplivajo na posredne stroške. Drugače rečeno, ta metoda nam pove, koliko novih sestavnih delov ali različic novega proizvoda lahko načrtujemo ob upoštevanju predpostavke, da posredni stroški ne smejo presegati določenega zneska. Ta metoda je pomembna tudi, ker natančno opredeli povzročitelje stroškov za izbrano lastnost proizvoda, kar omogoča natančnejše primerjanje koristnosti in stroškov te lastnosti. Tako lahko bolje odločamo o stroških, kar je tudi namen ciljnih stroškov. 34 Pomemben pa je tudi nadaljnji razvoj metode kalkuliranja stroškov v metodo odločanja na podlagi sestavin dejavnosti (activity based management, ABM). Odločanje na podlagi sestavin dejavnosti temelji na informacijah in poročilih o stroških povezanih sestavin dejavnosti. Cilj takega odločanja je zagotavljati poslovodstvu povratne informacije, ki jih potrebuje za razumevanje dejavnosti, ki so povzročiteljice stroškov. Na podlagi tega poslovodstvo lahko postavi cilje izboljšanja dejavnosti, ki so bistvenega pomena za organizacijo, ter opustitve tistih, ki kupcu ne dajejo dodatne vrednosti. Šele ob takem odločanju, ki se začne že pri razvijanju proizvoda, lahko tržno usmerjeno obvladovanje stroškov pokaže ves svoj vpliv na ustroj organizacije. Metodo ciljnih stroškov pa je mogoče smiselno povezati tudi z različnimi pristopi k poslovodenju oziroma metodami odločanja, ki so naravnane v kar se da učinkovito in uspešno obvladovanje stroškov. Tako denimo metoda delovanja ob pravem času (JIT) poleg tega, da zmanjšuje zaloge in s tem povezane učinke, tudi v drugih pogledih podpira odločanje na podlagi ciljnih stroškov. Predvsem prispeva tudi k izboljšanju kakovosti proizvodov in zmanjšanju izmeta. Zaposlenci se namreč ne morejo več zanašati na to, da lahko v primeru napake takoj sežejo po novem proizvodu in delo nadaljujejo, saj je število proizvodov omejeno. Nadalje se stroški po metodi nenehnih izboljšav (kaizen) stapljajo s ciljnimi stroški ravno pri opredeljevanju ciljnih stroškov, saj so povsem nekaj drugega kot standardni stroški.46 Razlika je predvsem v tem, da obravnavana metoda zahteva nenehno zmanjševanje stroškov na stopnji proizvajanja, zamisel standardnih stroškov pa zagotavlja uresničevanje in ohranjanje standardnih stroškov. Tako obravnavana metoda za predmet svojih izboljšav ne izbira standardnih stroškov, temveč jih opredeli, podobno kot metoda ciljnih stroškov, kot manjše od standardnih. Metoda ciljnih stroškov pa nam lahko daje tudi pomembne smernice za potrebe obvladovanja celovite kakovosti (TQM), s tem ko ugotavlja ciljne stroške za različne kakovostne različice in jih nato primerja z nastalimi stroški razvijanja in proizvajanja ter tako prikaže uspešnost organizacije v odvisnosti od kakovosti proizvodov. 2.3.4 Metoda stroškov življenjskega cikla proizvoda Metoda stroškov življenjskega cikla proizvoda (Product Life Cycle Costing) se je razvila iz metode življenjskega cikla (ang. Life cycle costing), ki je usmerjena v presojo življenjskega cikla vlaganj v osnovna sredstva pri velikih projektih. Uporaba te metode oziroma obvladovanje stroškov na njeni osnovi (ang. life cycle cost management) je odprt tržno naravnan pristop usmerjen v minimiziranje celote stroškov (izdatkov), povezanih z določenim proizvodom oziroma celotno njegovo proizvedeno in prodano količino v njegovi celotni življenjski dobi. Slednjo v grobem členi v tri (lahko delno se prekrivajoča) obdobja oziroma cikluse, ki so povezani tudi z nastajanjem različnih vrst in višin stroškov/izdatkov, in sicer: - ciklus nastajanja oziroma razvoja proizvoda, ki obsega analizo tržnega okolja, raziskovanje in razvijanje proizvoda, njegovo konstruiranje in izdelava prototipa, ter z njimi povezane stroške oziroma izdatke, - ciklus trženja proizvoda, ki obsega obdobje uvajanja na trg, prodor na trg, tržne zasičenosti/zrelosti in upadanja oziroma ugašanja prodaje, in je povezan predvsem z nabavnimi, proizvodnimi in prodajnimi stroški oziroma izdatki ter - ciklus poprodajne oskrbe v zvezi s proizvodom, ki obsega zagotavljanje vzdrževanja, popravila in odstranitve oziroma uničenja in vključuje z njimi povezane stroške in izdatke (npr. stroške reklamacij, 46 Gre za gledanje s stališča nemške literature, ki standardne stroške razume predvsem kot temeljne in namišljene (idealne) standardne stroške. Stroški nenehnega izboljševanja procesov (stroški kaizen) so bliže obdobnim standardnim stroškom, če standardne stroške ločujemo, kot se ločujejo v slovenski literaturi. 35 poprodajnega servisa, skladiščenja rezervnih delov, prevzema, recikliranja ali/in uničenja ostankov proizvodov in preostale opreme po prenehanju proizvodnje). Pristop vzpostavlja torej celovit pregled nad stroški proizvodov in omogoča v povezavi s pregledom njihovih prihodkov tudi celovito strateško usmerjeno presojo njihove dobičkonosnosti. Pri oceni stroškov upošteva možne soodvisnosti med zneski različnih vrst stroškov, ki se pojavljajo v različnih fazah življenjskega cikla. Velja prepričanje, da lahko sicer z bolj skrbnim razvijanjem in večjimi stroški v času nastajanja oziroma razvijanja proizvoda praviloma veliko prihranimo pri kasnejših stroških; po splošnem prepričanju lahko imamo celo pri enoti več prvih stroškov za 8 do 10 enot manj kasnejših tržnih in poprodajnih stroškov. Tako je denimo lahko zaradi boljše konstrukcije proizvoda kasneje manj okvar proizvodov in posledično manj stroškov popravil in reklamacij. Glede na to pri tem pristopu lahko ocenjujemo tudi več različic izvedbe posameznih aktivnosti v življenjski dobi proizvoda, predvsem tistih, ki se nanašajo na razvoj in poprodajno oskrbo. Do celovite sodbe o skupnih pričakovanih gospodarskih učinkih življenjskega cikla proizvoda oziroma smiselne primerjave alternativnih možnih rešitev lahko pridemo s pomočjo diskontiranja in nato kumuliranja v posameznih obdobjih življenjske dobe proizvoda pričakovanih tokov (tudi prejemkov iz naslova prodaje proizvodov, morebitnih subvencij zanje oziroma od prodaje rezervnih in nadomestnih delov) na sedanjo vrednost. Od klasičnega izračuna čiste sedanje vrednosti naložb se tak pristop razlikuje v razširitvi časovnega horizonta opazovanja in v poglobitvi oziroma podrobnejši razčlenitvi pričakovanih denarnih tokov v posameznih letih in za celotno življenjsko dobo proizvoda po dejavnostih, ki te tokove povzročajo.47 Metoda stroškov življenjskega proizvoda se lahko dobro dopolnjuje z metodo ciljnih stroškov, ki je prav tako usmerjena v celovito spremljanje in nadziranje stroškov za celotno količino proizvodov v vsej njihovi življenjski dobi. Pri obeh pa lahko s pomočjo kalkulacij stroškov na podlagi sestavin dejavnosti zagotavljamo večjo kakovost informacij o stroških proizvodov, ki izhajajo iz razporejanja splošnih stroškov nanje in o dejavnikih, ki te povzročajo. Če torej želimo obvladovati stroške, moramo poznati koristi, ki jih uporabniki pričakujejo od učinkov, poslovne procese ter prvine in značilnosti njihovega trošenja v poslovnih procesih. Obvladovanje stroškov kaže tedaj razumeti kot posledico obvladovanja prvin in procesov v verigi vrednosti organizacije v spregi z zagotavljanjem koristi končnim uporabnikom njenih učinkov. Poslovodno računovodstvo lahko z razvitimi metodami ugotavljanja stroškov (npr. po procesih, projektih, življenjskih fazah učinkov, strankah), s proučevanjem in razkrivanjem stroškov in razlogov za nastajanje različnih vrst stroškov in s podporo pri uporabi različnih metod za obvladovanje stroškov, ki jih je pogosto mogoče smiselno povezovati in dopolnjevati, v veliki meri podpre poslovodna prizadevanja za obvladovanje stroškov in uspešno poslovanje, ne more pa jih nadomestiti. 47 Tako lahko denimo v takem naložbenem izračunu pričakovane izdatke členimo v naložbene, razvojne in raziskovalne, izdelovalne, trženjske, vzdrževalne, splošno upravne in odstranitvene. 36 3. MERJENJE DOSEŽKOV ORGANIZACIJE 48 3.1 Opredelitev uspešnosti poslovanja, poslovanja organizacije merjenja in sodil uspešnosti Kaj razumemo z uspešnostjo poslovanja organizacije in kako jo lahko spremljamo (merimo) in presojamo? Odgovor na to vprašanje je v prvi vrsti odvisen od ciljev, ki jih organizacija zasleduje pri svojem poslovanju, saj uspešnost organizacije (organizational effectiveness) predstavlja dosežke njenega delovanja glede na te cilje. Naravo in kompleksnost ciljev delovanja organizacije opredeljujeta predvsem pridobitna oziroma nepridobitna usmerjenost organizacije in poslovna politika njenih ravnateljstev in lastnikov oziroma ustanoviteljev. Lahko gre le za ozke gospodarske cilje zgolj v interesu lastnikov organizacije ali/in za širše socialne in okoljske oziroma v splošno blaginjo in trajnostno delovanje organizacije naravnane cilje, ki v večji ali manjši meri upoštevajo interese drugih skupin; ti so si lahko kdaj tudi nasprotujoči. Celovit koncept uspešnosti organizacije pa ni usmerjen le v dosežke pri uresničevanju njenih ciljev, temveč vključuje tudi vprašanje načina oziroma načinov njihovega doseganja.49 Četudi v organizacijski teoriji ni enotnih opredelitev koncepta uspešnosti poslovanja, so si različne opredelitve edine v tem, da (Henri 2004): (1) zahteva ta koncept večkriterijalni pristop, (2) mora upoštevati oboje, tako učinke delovanja kot načine oziroma sredstva za njihovo doseganje oziroma uresničevanje ciljev ter (3) mora biti možna izbira konkretnega modela uspešnosti poslovanja prilagodljiva in ustrezna za namen opazovanja uspešnosti. S spremljanjem oziroma merjenjem dosežkov (performance measurement) organizacije pa razumemo presojevalno/ocenitveno orodje oziroma orodja za spremljanje/merjenje uspešnosti poslovanja oziroma ugotavljanje, ali in v kolikšni meri organizacija uspeva uresničevati svoje temeljne cilje. Spremljanje uresničevanja ciljev zahteva količinsko opredelitev posameznih ciljev, to je sodil uresničevanja ciljev in njihovih ciljnih velikosti. Ta opredelitev je pri nepridobitno naravnanih organizacijah praviloma veliko težavnejša kot pri pridobitnih, kjer je temeljni gospodarski cilj praviloma opredeljen s povečevanjem vrednosti lastniških vlaganj in merjen z dobičkonosnostjo kapitala oziroma katerim drugim sodilom dobičkonosnosti. Primerjava posameznih količinsko izmerjenih dosežkov z njihovimi želenimi, ciljnimi (notranjimi ali zunanjimi) količinami/velikostmi omogoča oblikovanje sodbe o stopnji uspešnosti gospodarjenja na posameznem ciljnem področju poslovanja oziroma gospodarjenja. Zaradi možne in verjetne raznovrstnosti ciljev posamezne organizacije, njihove kompleksnosti in možnih težav pri njihovi količinski opredelitvi je tudi spremljanje uspešnosti poslovanja organizacije praviloma kompleksno in zahtevno. Zato ne moremo kar sklepati, da je organizacija uspešna zgolj na podlagi presoje uresničitve enega od njenih ciljev z enim od sodil njegove uresničitve. Pri oblikovanju in spremljanju uresničevanja ciljev organizacije je pomebno tudi to ali organizacija pri oblikovanju svojega temeljnega oziroma temeljnih ciljev delovanja upošteva le interese njenih ustanoviteljev oziroma lastnikov, ali upošteva tudi druge skupine, ki iamjo interes za uspešno delovanje organizacije, to je druge interesne skupine – deležnike (ang. stakeholders) (denimo širše družbene skupnosti z vidika zagotavljanja varnosti delovnih mest in skrbi za okolju prijazno delovanja). 48 49 Besedilo v tej točki dopolnjuje vsebine 12. poglavja učbenika PR (2003). Obstajajo različni modeli uspešnosti organizacije, ki se razlikujejo glede na to (dopolnjeno po Cameron in Whetten, 1983 (v Henri 2004)): (1) s čigavega zornega kota jo opazujemo (lastnikov ali tudi drugih interesnih skupin), (2) na katero področje delovanja je osredotočena (samo na cilje ali tudi na načine za njihovo uresničevanje), (3) za katero raven proučevanja se uporablja (samo za celotno organizacijo ali tudi nižje ravni njene organiziranosti), (4) kaj je namen ocene uspešnosti, (5) kakšna je časovna razsežnost ocenjevanja uspešnosti (kratkoročna ali dolgoročna), (6) kakšne vrste podatkov uporabljamo za oceno (računovodske/finančne ali tudi nefinančne), in (7) kaj je primerjalno sodilo za sodbo o uspešnosti (uresničena velikost v preteklosti, načrtovana ocenjena, načrtovana standardna, zunanja). 37 Obstajajo različni pristopi/modeli za spremljanje uspešnosti poslovanja. Glede na namen jih lahko delimo na tradicionalne, kibernetske in sodobnejše, celovite (holistične). Pri prvih sodila dosežkov služijo ravnateljem (lahko pa tudi drugim poslovodjem) predvsem za podporo usmerjanja organizacije in poslovodni nadzor uresničevanja njenih ciljev z informacijami o uresničenih dosežkih v primerjavi s ciljnimi vrednosti njihovih sodil, denimo dobičkonosnosti kapitala. Poudarjajo merljive učinke delovanja, računovodsko-finančna sodila uspešnosti in so praviloma kratkoročno naravnani, statični ter agregirani. Drugi, med katerimi je posebno znano t.i. uravnoteženo merjenje uspešnosti (Balanced Scorecard, BSC), poudarjajo upoštevanje načinov za uresničitev dosežkov in neračunovodska/nefinančna sodila ter vzročno-posledične povezave med učinki in načini za njihovo doseganje in so dolgoročno in kratkoročno naravnani dinamični in ne le agregirani. Medtem ko prvi zagotavljajo nadziranje uresničevanja strategij, drugi v večji meri podpirajo tudi samo postavljanje ciljev in strategij za njihovo doseganje. Katere cilje in katera sodila za njihovo merjenje uporablja določena organizacija za merjenje in presojanje svoje uspešnosti? Glede na že omenjene različne možne pristope k opredelitvi uspešnosti organizacije, glede na naravo njene dejavnosti, značilnosti širšega družbenoekonomskega okolja, v katerem organizacija deluje, njeno velikost, starost oziroma razvojno stopnjo, zahteve njenih lastnikov oziroma ustanoviteljev, vpliv oziroma upoštevanje vpliva drugih interesnih skupin, ne nazadnje tudi glede na poslovodne informacijske potrebe, v praksi srečujemo celo paleto različnih pristopov merjenja uspešnosti organizacije. Od najpreprostejših, na enem cilju in temeljnem računovodsko merljivem sodilu zasnovanem merjenju uspešnosti (npr. v podjetju na dobičkonosnosti kapitala), preko takih, ki vključujejo tudi druge računovodsko merljive cilje uspešnosti, ki podpirajo oziroma pomagajo razložiti uresničevanje temeljnega cilja z vidika lastnikov, do tistih, ki vključujejo tudi neračunovodsko/nedenarno merljive cilje in merila uresničevanja interesov drugih interesnih skupin. Glede na različnost pogojev in okoliščin delovanja organizacij tudi teoretično (v smislu kontingenčne teorije) ne obstaja enolično določen najboljši (optimalen) sistem merjenja uspešnosti za katero koli organizacijo, to je tak, ki bi bil pisan na kožo vsem. Vsako merjenje uspešnosti organizacije, ne glede na to ali je zelo preprosto in necelovito, ali je bolj kompleksno in celovitejše, zahteva konkretizacijo ciljev oziroma sodil za merjenje ciljev. Za merjenje ciljev lahko uporabljamo kot sodila različna števila s spoznavno močjo, ki omogoča oblikovati sodbo o določnem zornem kotu oziroma določeni ravni poslovanja organizacije. Gre za dve takih števil, in sicer za kazalce in kazalnike. V prvem primeru imamo opraviti z absolutnimi velikostmi, v drugem pa za merjenje uporabljamo relativna števila (deleže, indekse, koeficiente). Uporabnost absolutnih velikosti za presojo uspešnosti je omejena. Zaradi praviloma različnih velikosti organizacij kazalci niso uporabni za medpodjetniške primerjave, tudi če opazujemo organizacije znotraj iste dejavnosti. Tako denimo veliko večji dobiček velikega podjetja določene panoge od dobička manjšega podjetja, ki s prvim tekmuje, še nikakor ne pomeni, da je prvo uspešnejše. Šele če relativiziramo njegovo velikost tako, da ugotovimo, koliko ga vsako podjetje ustvari, denimo na enoto prihodkov ali na enoto vloženega kapitala, lahko smiselno ugotavljamo, katero od podjetij je s tega zornega kota uspešnejše. Je pa seveda mogoče smiselno presojati uspešnost znotraj organizacije na podlagi tistih kazalcev za katere organizacija določi ciljne načrtovane oziroma predračunske vrednosti ter na njihovi osnovi ugotavljati odmike uresničenih od načrtovanih velikosti. Če želimo presojati uspešnost na podlagi medčasovne primerjave kazalcev oziroma indekse sprememb in se je v opazovanem obdobju kupna moč denarne enote, s katero so bili ti merjeni, spremenila oziroma spreminjala, moramo vplive teh sprememb upoštevati oziroma izločiti pri ocenjevanju ugodnosti njihove uresničene velikosti. Če želimo kazalce in kazalnike smiselno uporabljati za medpodjetniške presoje uspešnosti, pa moramo upoštevati, da nanje lahko pomembno vplivajo razen dejavnosti tudi institucionalni okviri računovodenja oziroma računovodske usmeritve pri merjenju gospodarskih kategorij, razvojne značilnosti primerjanih organizacij. Kazalce in kazalnike tako lahko uporabljamo za posamično, nepovezano merjenje posameznih ciljev različnih zornih kotov, ravni in udeležencev v organizaciji. Za tradicionalne pristope merjenja uspešnosti poslovanja je značilno, da ti praviloma uporabljajo računovodsko merljiva, to je v denarju 38 izražena ali finančna sodila ciljev organizacije. Tovrstne kazalnike lahko razvrstimo v naslednje skupine sodil50: donosnosti oziroma dobičkonosnosti, ki predstavljajo poslovno(izidno) uspešnost organizacije z zornega kota njenih lastnikov oziroma lastnikov ter kreditodajalcev in posojilodajalcev oziroma organizacije kot celote, denarne uspešnosti (na podlagi denarnih tokov oziroma izidov), dohodkovnosti, ki se nanašajo predvsem na merjenje udeležb različnih interesnih skupin v dohodku organizacije (lastnikov in drugih financerjev, zaposlencev, države) in kažejo širšo družbenoekonomsko uspešnost organizacije, gospodarnosti, ki ponazarjajo razmerja med prihodki in odhodki, intenzivnosti trošenja posameznih prvin poslovnega procesa glede na prihodke pa tudi dobičkovnosti prihodkov, financiranja (vlaganja), ki predstavljajo sestavo virov financiranja, naložbenja (investiranja), ki predstavljajo sestavo in učinkovitost naložb, vodoravnega finančnega ustroja, s katerimi merimo harmonijo med unovčljivostjo sredstev in zapadlostjo obveznosti do virov sredstev in obračanja sredstev, s katerimi merimo učinkovitosti uporabe sredstev oziroma upravljanja z njimi. Za notranjo presojo uspešnosti organizacije lahko uporabimo tudi kazalce, poslovne (poslovnoizidne) in denarne (denarnoizidne) uspešnosti. Med prvimi velja izpostaviti predvsem temeljni poslovni izid, izid iz poslovanja, poslovni izid pred davki in obrestmi in gospodarski dobiček (ekonomsko dodano vrednost – kazalec EVA, ki je predstavljen v posebni točki osnovneg aštudijskega gradiva). V drugi skupini velja med denarnimi izidi izpostaviti predvsem denarni izid iz poslovanja, ki lahko kaže sposobnost organizacije za samofinanciranje razvoja in je lahko tudi pomembno sodilo pri presoji njene plačilne sposobnosti. Z zornega kota delničarjev pa ima v delniških družbah gotovo pomembno informativno vrednost kazalec dividende (izplačane) na navadno delnico. Pri tradicionalni, sicer nepovezani rabi sodil za merjenje ciljev organizacije ali določenih ravni njenega delovanja lahko srečamo tudi rabo sodil, ki v osnovi niso merjena z računovodskimi kategorijami, to je t.i. nefinančnih sodil, na primer, kadar želimo pojasniti odmike določenih sodil od njihovih načrtovanih oziroma standardiziranih vrednosti. Večjo preglednost in bolj celovito razumevanje uspešnosti poslovanja lahko zagotovimo, če izbrana sodila povežemo v sistem formalno logično povezanih kazalcev in kazalnikov. Tak sistem lahko tvorijo le tradicionalni računovodski, to je denarno izraženi kazalniki, ki jih smiselno razgrajujemo (deduktivno členimo) na nižje pojasnjevalne ravni oziroma druge zorne kote opazovanja, ki pa so še vedno denarno merljivi. Najstarejši in osrednji sistem te vrste je t.i. DuPont sistem za členitev kazalnikov dobičkonosnosti, ki ga nekoliko pobliže predstavljamo v posebni točki. Celovitejši so t.i. kombinirani sistemi ali sistemi povezanih denarno in nedenarno izraženih kazalnikov. Ti upoštevajo dejstvo, da prvi kažejo (pogosto s časovnim zamikom) finančne oziroma denarno merljive učinke, ki so posledica poslovnih odločitev oziroma njihove izvedbe ter z njimi povezane gospodarnosti priskrbe in uporabe in izkoriščenosti prvin, učinkovitosti in kakovosti potencialov, prvin, učinkov ter izvedbe poslovnih procesov. Od učinkovitosti in uspešnosti ključnih nefinančnih zornih kotov delovanja organizacije, ki jih merimo z različnimi nedenarno izraženimi sodili, je tedaj odvisna njena gospodarska ouiroma finančna uspešnost. Obstaja več tovrstnih povezanih sistemov merjenja uspešnosti poslovanja, novejši, ki se vse bolj uveljavlja tudi v praksi, je model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja oziroma dosežkov (balanced scorecard, BSC), ki je podrobno predstavljen v učbeniku PR. Zgoščen pregled najbolj znanih oziroma značilnih načinov merjenj in sodil uspešnosti poslovanja povzemamo na Sliki 7. 50 Pri tem izhajamo iz členitve kazalnikov v Slovenskih računovodskih standardih (SRS 29- Računovodsko proučevanje). 39 Merjenja in sodila uspešnosti poslovanja nepovezana, posamezna sodila poslovne in gospodarske uspešnosti in učinkovitosti Kazalci: temeljni poslovni izid, izid iz poslovanja, gospodarski dobiček (EVA), tržna dodana vrednost (MVA), dobiček na delnico, dodana vrednost, idr. 6 Kazalniki: o dobičkonosnosti oziroma donosnosti (kapitala (ROE), sredstev (ROTA/ROA), celotnega (poslovno) naloženega kapitala, (ROIC/ROTIC), prihodkov, idr.) o dohodkovnosti o gospodarnosti o naložbenja o vlaganja o vodoravnega finančnega ustroja Denarne (finančne) uspešnosti Kazalci: distich denarnih tokov (denarnih izidov) (iz poslovanja, naložbenja, vlaganja, celotnega delovanja, za lastnike in posojilodajalce ter kreditodajalce), dividenda na delnico, idr. povezana, sistemi sodil drugih zornih kotov uspešnosti Kazalci in kazalniki: kakovosti prvin, procesov in učinkov in drugi Kazalniki: denarni izid iz poslovanja na enoto poslovnih obveznosti, denarna donosnost vlaganj (ang. cash ROIC oz. CFROI) idr. računovodsko merljiva Slika 7: Pregled najbolj znanih (značilnih) načinov merjenj in sodil uspešnosti poslovanja denarno izraženih DuPontov sistem kazalnikov (1919) Turkov sistem (1995) Zwei sistem denarno in nedenarno izraženih Tableaux de bord Okvir rezultatov in determinant (Fitzgerald et al. 1991) Piramida dosežkov (Lynch & Cross 1991) Uravnoteženo merjenje uspešnosti (BSC, Norton & Kaplan 1992) Nadgradnje in dopolnitve BSC o trajnostni BSC (SBSC Epstein & Wisner 2001, Figge et al. 2002) o heksagonalni BSC (Cheng 2009) prizma dosežkov (Neally et al. 2002) 3.2 Najpomembnejša posamezna sodila uspešnosti poslovanja V nadaljevanju zgoščeno obravnavamo nekatere značilne vrste posameznih gospodarskih oziroma finančnih (denarno izraženih) sodil uspešnosti poslovanja, in sicer kazalnike dobičkonosnosti, dohodkovnosti in dobičkovnosti, kazalec gospodarske dodane vrednosti (EVA™) in nekatera druga denarno izražena sodila uspešnosti poslovanja, ki imajo običajno oziroma lahko tudi velik pomen v sistemih kazalnikov. 3.2.1 Donosnosti in dobičkovnosti V splošnem so sodila donosnosti opredeljena kot razmerja med določenimi donosi in z njimi povezanimi vlaganji oziroma sredstvi. Glede na to, s čigavega zornega kota ter za presojo katerega področja poslovanja organizacije jih uporabljamo, obstaja veliko različnih sodil, to je kazalnikov te skupine. Podobno velja tudi za sodila dobičkovnosti, s katerimi merimo relativno velikost dobička ali kakega drugega poslovnega izida glede na prihodke. V nadaljevanju omenjamo51 le najbolj značilna sodila iz teh dveh skupin. Za merjenje uspešnosti poslovanja podjetja z zornega kota njegovih lastnikov je osrednje (kratkoročno) sodilo uspešnosti (čista) dobičkonosnost kapitala (return on equity, ROE), to je razmerje med čistim temeljnim poslovnim izidom (dobičkom) in povprečno vloženim kapitalom; ta dobičkonosnost je tudi najpogosteje temeljni gospodarski cilj poslovanja pridobitnih organizacij. V delniški družbi je smiselno dobičkonosnost virov presoditi tudi z zornega kota delničarjev. Ker je pri prednostnih delnicah osnovna stopnja dobičkonosnosti, če je čisti dobiček zadosten, zagotovljena, je smiselno ugotavljati čisto dobičkonosnost navadnega delniškega kapitala. Seveda bo sedaj v donosu le še tisti del dobička, ki ostane po odbitku dividend za prednostne delnice, primerjamo pa ga s povprečno vloženim navadnim delniškim kapitalom . Če iz čistega dobička namenimo del npr. tudi zaposlencem, pri izračunu čiste dobičkonosnosti navadne delnice čisti dobiček zmanjšamo še za ta del. Na omenjene načine opredeljena sodila dobičkononosti različnih lastniških virov financiranja so medsebojno primerljiva. V delniških družbah je lahko za sodbe lastnikov o uspešnosti poslovodenja oziroma gospodarjenja v podjetju razen tega zanimivo sodilo še delež dividend v čistem dobičku. Delničarji družb, katerih delnice kotirajo na kapitalskem trgu, pa lahko presojajo uspešnost podjetja in svojih vlaganj tudi denimo s pomočjo relativnega dividendnega donosa (t.j. razmerja med dividendo in tržno ceno delnice) in cenovno dobičkovnega razmerja (price/earnings ratio, P/E). Za merjenje uspešnosti vseh vlaganj oziroma vlaganj z zornega kota lastnikov in drugih financerjev se veliko uporablja dobičkonosnost vseh sredstev, merjena kot razmerje med čistim temeljnim poslovnim izidom (dobičkom) in povprečno vloženimi celotnimi sredstvi. Metodološka ustreznost tako opredeljenega in pogosto uporabljanega sodila je za presojo uspešnosti poslovanja organizacije kot celote sicer sporna, saj povezuje donose samo lastniških vlaganj z vlaganji vseh vrst financerjev. Omejena je tudi njegova uporabnost za medpodjetniške primerjalne presoje uspešnosti poslovanja podjetij z različno sestavo virov financiranja in različno ravnijo efektivne obdavčitve dobička. Za bolj celovite sodbe o donosnosti poslovanja na ravni podjetja in za njene medpodjetniške primerjalne presoje je veliko primenejše sodilo tako imenovana razširjena dobičkonosnost (ang. basic earning power, BEP) ali donosnost sredstev (return on assets,ROA oziroma return on total assets,ROTA), pri kateri predstavlja donos vsota čistega temeljnega poslovnega izida (to je čistega donosa (dobička) lastniških virov) in čistega donosa, ki ga skozi obresti, zmanjšane za učinek obdavčitve dobička, organizacija ustvari za tuje financerje (kreditodajalce in posojilodajlce). Tak razširjen donos nato primerjamo z vsemi sredstvi oziroma celotnimi viri financiranja ali zgolj s tistim delom, ki je financiran z lastniškimi viri in 51 Podrobneje jih v sklopu tega predmeta ne obravnavamo, ker je njihova bolj poglobljena predstavitev vključena v predmet Analiziranje računovodskih izkazov. 41 obrestonosnimi dolgovi (return on total invested capital, ROTIC oziroma return on invested capital, ROIC). Lahko pa kot razširjen donos upoštevamo le čisti poslovni izid iz poslovanja (torej NOPAT). Za presojo uspešnosti poslovanja so zanimiva tudi sodila dobičkovnosti prihodkov (prodaje, poslovnih ali vseh), ki nam povedo, kolikšen je dobiček ali kak drug poslovni izid na enoto opazovanih prihodkov; ta so še posebej uporabna, kadar želimo z njihovo pomočjo pojasniti dobičkonosnost sredstev (npr. v DuPont sistemu kazalnikov, ki ga bomo predstavili posebej). Za medpodjetniške primerjave do(bičko)nosnosti poslovanja podjetij pa sta uporabni sodili tudi razmerje med poslovnim izidom iz poslovanja oziroma poslovni izidom iz poslovanja, razširjenim za amortizacijo, in prihodki od prodaje (EBITDA margin). Če želimo presojati uspešnost poslovanja s širšega, družbenoekonomskega zornega kota, pa je lahko uporabno sodilo tudi neto oziroma kosmata dodana vrednosti na enoto ustvarjenih prihodkov (value added % of sales). 3.2.2 Gospodarsko dodana vrednost (kazalec EVA) Sodilo gospodarski dobiček oziroma gospodarsko dodana vrednost (Economic Value Adde – EVA, je podrobneje prestavljeno v točkah 12.3 in 12.4 učbenika Poslovodno tračunovodstvo, zato ga na tem mestu posebej ne predstavljamo več. Pri študiju vsebin v omenjeni točki upoštevajte dodatno: k obrazcem na strani še spodnjo legendo njegovih sestavin in k številčnemu primeru dodano spodnjo razlago. Gospodarski dobiček = NOPLAT (WACC × IC) oziroma, če izpostavimo IC = (NOPLAT : IC – WACC) x IC = (ROIC – WACC) x IC Pri tem je: NOPLAT čisti dobiček iz poslovanja, to je dobiček iz poslovanja, zmanjšan za prilagojeni davek od dobička (net operating profit less adjusted taxes) WACC tehtana povprečna mera stroškov oziroma zahtevana donosnost poslovno naloženega celotnega kapitala (v %) (weighted average cost of capital) IC poslovno naloženi celotni (lastniški in obrestonosni dolžniški) kapital (invested capital) ROIC do(bičko)nosnost poslovno naloženega celotnega kapitala (return on invested capital); opredeljen je kot razmerje med NOPLAT in IC Kakšne vrednosti lahko zavzema kazalec gospodarskega dobička in kaj nam ta sodila povedo? Poglejmo najprej preprost zgled. Organizacija uporabi pri opravljanju svoje dejavnosti 200 enot (lastniškega in dolgovanega) celotnega kapitala (IC). S tem kapitalom ustvari 24 enot NOPLAT. Dobičkonosnost ROIC znaša tako 12 %. Če znaša tehtana povprečna mera stroškov financiranja (WACC) 10 %, je gospodarski dobiček enak: gospodarski dobiček = NOPLAT – (WACC × IC) = 24 – (10 % × 200) = 24 – 20 = 4 gospodarski dobiček = (ROIC – WACC) × IC = (12 % – 10 %) × 200 = 4 Ker je dosežen donos poslovno naloženega celotnega kapitala (24) večji od zahtevanega (20) oziroma njegova dosežena donosnost (12%) manjša od zahtevane (10%), je organizacija ustvarila pozitiven gospodarski dobiček; poleg pričakovanega donosa je ustvarila za obe vrsti financerjev še 4 enote dodatnega donosa za lastnike. 3.2.3 Sodila denarne uspešnosti poslovanja Poleg gospodarske uspešnosti pridobitne organizacije, ki se praviloma meri z donosnostjo njenih sredstev oziroma, z vidika njenih lastnikov, z dobičkonosnostjo kapitala ali gospodarsko dodano vrednostjo, je izjemnega pomena za oceno finančnega zdravja organizacije in njene sposobnosti 42 preživetja njena denarna uspešnost pri zagotavljanju kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti (solventnosti). Plačilna nezmožnost je v veliko večjem številu primerov razlog za propad podjetja in s tem tudi za verjetno pretežno izgubljene vložke njenih lastnikov kot poslovnoizidna neuspešnost.52 Zato so za celovitejšo presojo uspešnosti poslovanja organizacije poleg kazalcev in kazalnikov njene poslovnoizidne, gospodarske uspešnosti, zelo pomembni tudi tisti, s katerimi merimo njeno sposobnost, da s svojim delovanjem ustvarja denar za zagotavljanje svoje plačilne sposobnosti oziroma za samofinanciranje svojega razvoja. Takšno izrazno moč ima predvsem kazalec denarni izid (čisti denarni tok) iz (običajnega) poslovanja in vrsta kazalnikov, ki ta izid meri z drugimi kategorijami. Med slednjimi velja izpostaviti »denarno dobičkonosnost« sredstev (cash flow return on investment, CFROI), ki kaže kolikšen je denarni izid iz tekočega poslovanja na enoto vloženih sredstev (vseh oziroma poslovnih), pa tudi primerjavo omenjenega denarnega izida s prihodki, s stanjem zapadlih oziroma tekočih obveznosti, in z zneskom novih naložb v osnovna sredstva. 3.3 Sistemi sodil uspešnosti poslovanja V nadaljevanju obravnavamo temeljne značilnosti DuPont sistema in na njem temelječih sistemov deduktivno povezanih kazalnikov ter uravnoteženega merjenja dosežkov oziroma uravnoteženega sistema kazalnikov in predstavljamo osnovne značilnosti nekaterih drugih sistemov sodil uspešnosti poslovanja. 3.3.1 DuPont sistem in na njem temelječi sistemi povezanih kazalnikov donosnosti53 Konec 20-tih let prejšnjega stoletja je ameriška korporacija DuPont za proučevanje donosnosti svojih sredstev in dobičkonosnosti kapitala razvila sistem, ki razčleni opazovani kazalnik dobičkonosnosti tako, da vključi v opazovanje še dodatne gospodarske kategorije, ki so pomembne za dobičkonosnost, in sicer prihodke ter velikost vloženih sredstev. S tem se olajša razumevanje gospodarskih dejavnikov, ki vplivajo na njegovo višino. Po osnovnem DuPont modelu je mogoče razčleniti donosnost vseh sredstev z vključitvijo prihodkov kot sledi Dobiček iz poslovanja Ø sredstva = Dobiček iz poslovanja Prihodki x Prihodki Ø sredstva Iz členitve vidimo, da je mogoče dobičkonosnost sredstev pojasniti z dobičkovnostjo prihodkov, ki kaže na gospodarnost poslovnih procesov, ter razmerjem med prihodki in povprečno vloženimi sredstvi, ki kaže na hitrost njihovega obračanja oziroma učinkovitost pri njihovi uporabi. S tem se usmerja pozornost tudi na področja, preko katerih je mogoče vplivati na večjo dobičkonosnost kapitala 52 Nekoč je nekdo v zvezi s tem zapisal slikovito primerjavo, da je namreč poslovna uspešnost za organizacijo podobnega pomena kot hrana, zagotavljanje plačilne sposobnosti pa kot zrak za dihanje. 53 Podrobnejša obravnava in uporaba tega sistema kazalnikov je vključena v predmet Analiziranje računovodskih izkazov. 43 oziroma ukrepe, s katerimi bi se izboljšala gospodarnost (npr. s povečanjem izkoristka materiala) ali/in povečala učinkovitost uporabe vloženih sredstev (denimo z dezinvestiranjem nepotrebnih sredstev, povečanjem hitrosti obračanja zalog in terjatev in podobno). Podobno lahko po osnovnem DuPont modelu razčlenimo dobičkonosnost kapitala na produkt treh kazalnikov Čisti dobiček Ø kapital = Čisti dobiček Prihodki x Prihodki Ø sredstva x Ø sredstva Ø kapital Razčlenitev kaže, da je čisto donosnosti kapitala mogoče pojasniti s čisto dobičkonosnostjo prihodkov, učinkovitostjo uporabe vloženih sredstev ter velikostjo vseh sredstev v primerjavi z lastniško financiranim delom, ki opozarja na to, da se prva dva učinka gospodarjenja odražata na donosnost kapitala močneje, kadar je večja zadolženost organizacije (močnejši finančni vzvod). V razširjeni obliki se prikaz dejavnikov opazovane donosnosti širi še z vnosom nadaljnjih pojasnjevalnih kategorij, tudi s členitvijo na opredelitve posameznih vnesenih kategorij oziroma na njihove sestavine (npr. s členitvijo poslovnih sredstev na vsoto osnovnih in obratnih, nadalje členitvijo slednjih na zaloge, terjatve in denar in podobno). Model se je v praksi uveljavil in se uporablja še danes, tudi za medpodjetniške presoje uspešnosti. Na podlagi osnovnega modela je bilo razvitih tudi več podobnih sistemov deduktivno povezanih kazalnikov dobičkonosnosti (in drugih), ki razgrajujejo kazalnike še na nižje ravni (takšno orodje oziroma členitev običajno označujemo kar kot DuPont analizo). Nekateri so zelo nadrobno razčlenjeni, s čimer se zmanjšuje njihova preglednost. Pri uporabi DuPont sistema kazalnikov, ali katerega koli podobnega sistema deduktivno povezanih kazalnikov, se je potrebno zavedati, da ne prikazuje vzročno posledičnih povezav med kategorijami, ki jih vključujemo v posamezne kazalnike. Če se denimo dobiček iz poslovanja poveča, to še ni zagotovilo za povečanje dobičkonosnosti sredstev, tudi če s tem naraste dobičkonosnost prihodkov. Vedeti moramo namreč tudi, na kak način pride do povečanja dobička iz poslovanja; ali je to zgolj posledica povečanja obsega proizvodnje in prodaje ob ostalih nespremenjenih pogojih, ali pa bi povečanje proizvodnje zahtevalo tolikšna nova vlaganja, da bi prihodki narasli manj močno kot vložena sredstva. V tem primeru ni nujno, da bi dobičkonosnost sredstev narasla. Sistem deduktivno povezanih kazalnikov te vsebinske povezanosti neposredno ne prikazuje. 54 Primerjava uresničenih in ciljnih velikosti kazalnikov v njem pa lahko pomaga odločevalcem razumeti razloge za večjo ali manjšo uspešnost in na tej podlagi sprejemati ukrepe za njegovo izboljšenje. 3.3.2 Uravnotežen sistem kazalnikov (uravnotežena kartica dosežkov; BSC – Balanced scorecard)) Uravnotežen sistem kazalnikov - BSC je podrobneje prestavljen v točki 12.5 učbenika Poslovodno tračunovodstvo, zato ga na tem mestu posebej ne predstavljamo več. 54 Več o dilemah pri uporabi sistemov povezanih kazalnikov piše Turk (2009). 44 3.3.3 Prilagoditve in nadgradnje osnovnega modela uravnoteženega merjenja uspešnosti (nadgradnje BSC) Osnovni model uravnoteženega merjenja uspešnosti sta avtorja predstavila na primerih pridobitnih organizacij in upošteva s svojimi štirimi vidiki med interesnimi skupinami organizacije poleg njenih lastnikov še kupce in zaposlene. V strokovni literaturi in v nekaterih primerih tudi v praksi najdemo vrsto njegovih možnih prilagoditev in nadgradenj. Te kažejo tako na to, da je mogoče model smiselno prilagoditi za uporabo v nepridobitnih organizacijah in ga dopolniti z upoštevanjem tudi drugih interesnih skupin oziroma drugih zornih kotov uspešnosti.55 Uravnotežen sistem kazalnikov je mogoče smiselno zasnovati in uporabiti tudi v nepridobitnih organizacijah. V primerjavi z zasnovo modela v pridobitnih organizacijah se v tem primeru pojavljajo predvsem pri finančnem vidiku razlike, ki izhajajo iz nepridobitne usmerjenosti teh organizacij. Temeljni finančni cilji so v nepridobitnih organizacijah povezani predvsem z gospodarnostjo oziroma doseganjem želenih učinkov na pričakovani ravni njihove kakovosti oziroma koristi s čim nižjimi stroški (value for money). Poleg tega je pomembno v modelu uravnoteženega merjenja uspešnosti pri nepridobitnih organizacijah v ospredje modela) postaviti (kot vodilo pri oblikovanju ciljev) oziroma kot dodaten vidik presoje uspešnosti, nadrejen finančnemu, vključiti njihovo poslanstvo, ki ga praviloma ne moremo meriti z denarno opredeljenimi sodili. Uravnoteženi sistem kazalnikov je mogoče prilagoditi oziroma dopolniti tudi za podporo družbeno odgovorno oziroma trajnostno naravnanega delovanja organizacij in merjenje njegove uspešnosti. Pri poslovodenju sodobnih (tudi pridobitnih) organizacij postaja vse bolj pomembna tudi njihova okoljska in širša družbena ali socialna osveščenost in odgovornost do interesnih skupin zunaj organizacije. V najširšem smislu ne gre le za pomen odgovornosti organizacije do vseh njenih sedanjih interesnih skupin, temveč tudi za potrebo delovanja, ki ne povzroča degradacije okolja in gospodarske škode za prihodnje rodove, to je trajnostno naravnano delovanje. Za takšno delovanje se organizacije odločajo zaradi prepričanja oziroma bojazni, da bi neupoštevanje okoljskega in širšega družbenega/socialnega zornega kota (če ne takoj pa vsaj dolgoročno) neugodno vplivalo na uresničevanje njihovih temeljnih, finančnih ciljev, zaradi pritiskov organiziranih javnosti, zaradi zaostrene zakonodaje (na primer v zvezi z izpusti plinov), morda pa (celo) iz kaj človekoljubnih vzgibov. Obstaja več pristopov za nadgradnjo osnovnega modela uravnoteženega merjenja uspešnosti v t.i. trajnostno (naravnano) uravnoteženo merjenje uspešnosti ali trajnostno naravnan uravnoteženi sistem kazalnikov (sustainability balanced scorecard, SBSC), in sicer: 1. preprosto dodajanje petega, posebnega okoljskega in družbeno-socialnega vidika k običajnim štirim vidikom osnovnega modela BSC (Epstein in Wisner , 2001): vgrajevanje okoljskih in širših družbeno-socialnih ciljev in načinov za njihovo uresničevanje v osnovne vidike merjenja uspešnosti tako, da pri vsakem osnovnem vidiku ustrezno (skozi cilje in njihove kazalce oziroma kazalnike) upoštevamo njegovo gospodarsko, okoljsko in družbenosocialno razsežnost (matrika dvanajstih zornih kotov merjenja =(4 vidiki x 3 razsežnosti) (Figge in drugi, 2002) okoljske in družbeno-socialne razsežnosti so razdeljene v dve skupini in upoštevane delno preko osnovnih vidikov (če so tržno merljive) in delno v dodanem posebnem (če gre za in družbenosocialnih učinkov delovanja organizacije, ki so povezani s ti. družbenimi stroški in koristmi (eksternalijami)) . Figge s soavtorji (2002). (Figge in soavtorji 2002) najprej opredelimo trajnostno naravnan sistem uravnoteženega merjenja uspešnosti na katerega od obeh predstavljenih načinov. Nato ga dopolnimo tako, da iz njega izpeljemo še uravnotežen (pod)sistem okoljskih in socialnih kazalnikov. 2. 3. 4. 55 Tudi njegova avtorja poudarjata (Kaplan in Norton), da ga ne kaže nujno omejiti na osnovne štiri vidike. 45 Med najnovejšimi predlogi za izpopolnitev osnovnega modela uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja velja omeniti še t.i. heksagonalni uravnoteženi sistem merjenja uspešnosti (hexagonal balanced scorecard) (Cheng in drugi 2002). Gre za model, ki pri merjenju uspešnosti upošteva vse interesne skupine tako, da poleg štirih osnovnih vidikov vključuje še dva, okoljskega (za upoštevanje interesov nevladnih skupin in regulatorjev) in družbeno-socialnega (societal) (za upoštevanje interesov lokalne skupnosti in širših javnosti). Poleg tega pa ne izhaja (nujno) iz enosmernih vzročno posledičnih povezav med posameznimi vidiki uspešnosti, temveč dopušča oziroma vključuje tudi drugačne logične povezave med njimi. Kot podporo za trajnostno naravnano delovanje organizacij je mogoče v uravnoteženo merjenje uspešnosti vključiti tudi okoljske in socialne kazalnike, ki jih priporočajo denimo smernice GRI (Global Reporting Initiative), oziroma ga povezati z uporabo temu področju posvečenih ISO standardov (še posebej standardov za družbeno odgovornost iz leta 2010 ISO 26000 in »zelenih« standardov, kot je na primer ISO 14001, o merjenju okoljskih vplivov). 3.3.4 Nekateri drugi sistemi denarno in nedenarno izraženih sodil uspešnosti poslovanja Obstajajo še drugi sistemi denarno in nedenarno izraženih sodil uspešnosti poslovanja, ki pa niso toliko odmevni kot uravnoteženi sistem kazalnikov (BSC). Med njimi je najstarejši in v deželi svojega izvora najbolj uveljavljen (veliko bolj kot BSC) francoski »Tableau de bord«. Nekatere njegove ključne značilnosti ter podobnosti ter razlike med njim in veliko mlajšim in izven Francije veliko bolj razširjenim uravnoteženim sistemom kazalnikov (BSC) so (povzeto po Daum 2005 ter Bourguignon in drugi 2001): - Izvor sistema »Tableau de bord« sega v začetke prejšnjega stoletja, kot uspešno orodje dobre prakse in predmet strokovnih proučevanj pa je uveljavljeno v Franciji že od šestdesetih let prejšnjega stoletja. - Oba sistema smiselno povezujeta denarno in nedenarno izražene kazalce in kazalnike ter tudi ključne informacije iz okolja. V časih, ko so podjetja v ZDA uporabljala še izključno sisteme povezanih finančnih kazalnikov tipa DuPont, so francoska podjetja že sistematično vključevala v poročila o uspešnosti poslovanja nefinančne vidike z ustreznimi ključnimi kazalniki in podatki za namene poslovodnega nadzora, ki ga v Franciji pogosto primerjajo s pilotiranjem. Sama besedna zveza »tableau de bord« izvirno označuje tak kontrolni mehanizem za upravljanje tehnično zahtevnih naprav kot je npr. tisti v pilotski kabini. Njegov namen je sproti opozarjati pilota (poslovodjo) na odstopanja od pričakovanih oziroma normalnih procesov, da se lahko nanje sprotno odziva in poskrbi, da doseže načrtovani cilj. Je torej dodelano orodje, ki je v primerjavi z uravnoteženim sistemom kazalnikov bolj usmerjeno v podporo operativnega doseganja strateških ciljev kot njihovega strateškega oblikovanja. - Za uporabo in vpeljavo sistema obstajajo tudi eksplicitno opredeljena standardna pravila in napotki, ki temeljijo na bogatih izkušnjah iz poslovne prakse, česar za uravnoteženi sistem kazalnikov v tako dodelani obliki ne poznamo. Ima jasno opredeljeno organizacijsko ogrodje v smislu smiselnih povezav med namerami (poslanstvom, vizijo, vrednotami) in postopki (strategijami) ter merjenjem uresničenih oziroma uresničljivih dosežkov. - Oblikovanje sistema kazalnikov temelji na procesu oblikovanja ciljev in ključnih spremenljivk za njihovo doseganje (variables d'action) ter določitve sodil za njihovo merjenje (indikatorjev), spremljanje njihovega uresničevanja, sprejemanje popravljalnih ukrepov in polaganja računov za dosežke. Proces določanja ciljev in ključnih spremenljivk za njihovo doseganje poteka od zgoraj navzdol tako, da se najprej na ravni poslovodstva določijo cilji in ključne spremenljivke, te spremenljivke pa nato postanejo na nižjih ravneh poslovodenja temeljni cilji. Poslovodje teh ravni nato glede na svoje znanje, izkušnje in pristojnosti relativno samostojno opredeljujejo ključne 46 spremenljivke, ki so po njihovem bistvene za doseganje njim delegiranih ciljev. Te zopet postanejo temeljni cilji na nižjih ravneh poslovodenja. In tako naprej. Sistem torej v veliki oziroma večji meri kot BSC omogoča in spodbuja samostojnost in inovativnost nižjih poslovodij pri iskanju najučinkovitejših poti za doseganje zastavljenih ciljev, kar si je mogoče razlagati tudi s kulturno različnostjo okolij, v katerih sta bila sistema izvirno oblikovana. - Gre za model, ki vzročno-posledično povezuje resurse, dejavnosti, učinke in dosežke, s poudarkom na iskanju najboljših načinov, kako doseči slednje. Pri tem prevladuje prepričanje, da se je potrebno najprej osredotočati na procese in nefinančna sodila (vključno z zadovoljstvom strank), če želimo kasneje, posledično doseči tudi želene finančne učinke. Ti v sistemu tableau de bord niso tako v ospredju kot v pridobitnih organizacijah, ki delujejo z uporabo BSC; nekatere kritike zaradi te primarnosti finančnih ciljev uravnoteženemu sistemu kazalnikov očitajo, da pravzaprav ni uravnotežen. - V zasnovi gre za manj statičen sistem kazalnikov kot pri uravnoteženem sistemu kazalnikov. - V praksi se pogosto kažejo pri uporabi sistema tudi slabosti kot so preveliko vključenih spremenljivk in sodil, preveč poudarka notranjim dejavnikom, prevelika dominacija podpore operativnemu poslovodenju in premalo strateškemu. Piramida dosežkov (Performance pyramid) je tudi hierarhično naravnan sistem merjenja dosežkov za podporo poslovodenja, ki sta ga razvila Lynch in Cross leta 1991. Izhaja iz opredeljene vizije organizacije in (nižje) cilje organizacije opredeljuje preko ravni poslovnih enot, temeljnih poslovnih procesov, oddelkov in skupine delovnih mest, do ravni posameznih zaposlencev. Na vsaki od teh ravni je določen vsaj en cilj in njegovo merilo (indikator), pri čemer sta na ravni vizije ter na ravni poslovnih enot vselej upoštevana tako finančni kot tržni zorni kot (na primer s sodiloma dobičkonosnosti sredstev in tržnega deleža). Sistem je sicer zelo pregleden, a je manj celovit kot uravnoteženi sistem kazalnikov, saj je osredotočen le na dve interesni skupini, kupce in lastnike. Novejši sistem povezane presoje uspešnosti poslovanja prizma dosežkov (Performance prism) (Neally et al. 2002) usmerja pozornost poslovodij na pet medsebojno povezanih zornih kotov, in sicer na zadovoljevanje (zadovoljstvo) vseh interesnih skupin glede na to, kaj potrebujejo in želijo od organizacije, prispevek, ki ga organizacija pričakuje od vsake interesne skupine, ter strategije in procese, ki jih je treba uresničiti, da bi zadovoljili interesne skupine, in zmožnosti (capabilities), to je prakse, tehnologije in infrastrukturo, ki jo je potrebno zagotoviti za učinkovito in uspešno izvedbo teh procesov. 47