OPR_Osnovno študijsko gradivo za OSPR_34_09

Transcription

3. RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA POSLOVNE ODLOČITVE
Prikazani pristop nam omogoča grobo oceno usklajenosti denarnih tokov pri prodaji učinkov. Pri bolj
natančnem spremljanju in proučevanju teh denarnih tokov pa moramo upoštevati še vse morebitne razlike
med prejemki in prihodki ter odhodki in izdatki iz redne dejavnosti, ki so posledica časovnih zamikov. Za
zagotavljanje optimalne plačilne sposobnosti podjetja pa je nujno redno spremljati in proučevati še vse ostale
denarne tokove, ki nastajajo v podjetju (to je iz dejavnosti financiranja in naložbenja), ne le za daljša, temveč
predvsem za čim krajša obdobja.
Iz dosedanje obravnave analize občutljivosti je razvidno, da lahko z njo pridobimo vrsto koristnih informacij
o proučevanem odločitvenem problemu. Te bodo toliko boljše, bolj kot bo primerno oblikovano izhodiščno
sodilo za presojo posameznega odločitvenega problema. Zato bomo značilne izhodiščne računovodske
informacije za različne vrste poslovnih odločitev, ki jih bomo obravnavali v osrednji točki tega poglavja
(točka 3.4), pogosto nadgrajevali tudi z analizo občutljivosti.
3.4 Računovodske informacije za različne vrste
poslovnih odločitev
Za učinkovito in uspešno podporo ravnateljev in drugih vodij in/ali podjetnikov pri odločanju mora
poslovodno računovodstvo zagotavljati informacije, ki so merodajne za reševanje posameznih
odločitvenih problemov. Kot že vemo, so to takšne informacije, ki v kvantitativno odločitveno sodilo
povežejo vse pomembne gospodarske kategorije, na katere s proučevano odločitvijo vplivamo.
Če želimo zagotoviti učinkovito in uspešno računovodsko podporo poslovodenju pri odločanju, ni
dovolj zagotoviti le, da so računovodske informacije merodajne za presojo posameznih odločitvenih
problemov. Te informacije morajo biti za merodajnega uporabnika tudi:
• pravočasne,
• oblikovane v primernem obsegu oz. na primerni ravni natančnosti in podrobnosti ter
• lahko dostopne oz. posredovane na njemu razumljiv način (sicer jih ta obravnava kot podatke, brez
spoznane informativne vrednosti).
Razen tega ne smemo pozabiti na to, da samo zagotavljanje informacij povzroča stroške in ga je
mogoče ekonomsko utemeljiti le, če si od tega obetamo, da bodo koristi od pridobljenih informacij
večje od žrtev, ki jih povzroči njihovo pridobivanje.
Še tako lahko dostopne, zgodnje in za uporabnika prijazno oblikovane računovodske informacije, pa ne
zagotavljajo uspešnega odločanja, če niso merodajne. Zato nas v nadaljevanju zanima, kakšne so
značilne merodajne računovodske informacije za različne vrste poslovnih odločitev.
V uvodu tega poglavja smo spoznali, da lahko poslovne odločitve členimo po mnogih kriterijih. Ob tem
smo opredelili tudi osnovne značilnosti računovodskih informacij, s katerimi jih lahko podpremo.
Nadaljnjo obravnavo merodajnih računovodskih informacij za poslovne odločitve opiramo predvsem
na členitev odločitev po poslovnih funkcijah, četudi se mnoge poslovne odločitve nanašajo na več
poslovnih funkcij in jih je včasih po tem kriteriju težko razmejiti. Glede na najbolj pogoste in
intenzivne povezave med odločanjem v okviru posameznih poslovnih funkcij obravnavamo v
nadaljevanju značilne računovodske informacije za naslednje sklope poslovnih odločitev:
• za prodajne, proizvodne in nakupne odločitve,
• za kadrovske odločitve,
EPF_Korošec, Horvat - 2009
81
• za investicijske odločitve in sicer posebej za odločanje o obratnih sredstvih in za odločanje o
celotnih naložbenih procesih.
V nadaljevanju nas ne zanimajo računovodske informacije, ki so potrebne vodstvom posameznih
poslovnih funkcij in ravnateljstvu organizacije za presojo ugodnosti delovanja posameznih
organizacijskih enot, v okviru katerih izvajajo te poslovne funkcije. Te obravnavamo posebej, v sklopu
računovodskih informacij za potrebe nadziranja po mestih odgovornosti v 4. poglavju tega gradiva.
3.4.1 Značilne računovodske informacije za prodajne,
proizvodne in nakupne odločitve
Katere značilne poslovne odločitve sprejemajo organizacije v okviru prodajne, proizvodne in nabavne
funkcije? Kakšne so povezave med njimi?
V sodobnih, k uporabnikom usmerjenih organizacijah so nedvomno potrebe in možnosti za prodajo oz.
razpečavo učinkov temeljni sprožilec za njeno uresničitev potrebnih temeljnih procesov v proizvodni
funkciji ter priskrbe za njihovo uresničitev potrebnih prvin v okviru nabavne funkcije, ko gre za
delovne predmete, v okviru kadrovske funkcije, ko gre za delovno silo, in v okviru investicijske
funkcije, ko gre za delovna sredstva, ki zahtevajo naložbe v osnovna sredstva. Zato so poslovne
odločitve v okviru prodajne funkcije tesno povezane s poslovnimi odločitvami v ostalih temeljnih
poslovnih funkcijah. V nekaterih primerih pa je potrebno izbirati med odločitvami na prodajnem in na
drugi področjih. Denimo, da odločamo o tem, ali kaže določen učinek prodati na nižji stopnji
dodelanosti ali kasneje, po nadaljnji dodelavi. V tem primeru izbiramo med takojšnjo prodajno in
takojšnjo proizvodno ter kasnejšo prodajno možnostjo.
Računovodske informacije so potrebne za poslovodenje v prodajni funkciji predvsem za odločanje o:
• prodajnih cenah in
• drugih sestavinah prodaje (količinah prodaje, gospodarski propagandi, potrebni kakovosti učinkov,
prodajnih pogojih, prodajnih poteh).
Za poslovodenje v proizvajalni funkciji, ki obsega ustvarjanje poslovnih učinkov, t.j proizvodov ali
storitev, so potrebne računovodske informacije predvsem za odločanje o:
• potrebnem obsegu in sestavi proizvodnega programa ,
• proizvajalnih serijah,
• proizvodnji po različnih (tudi bolj ali manj izpopolnjenih) tehnoloških postopkih, z različno opremo,
ipd.,
• razvojno raziskovalnih programih ter o
• uvajanju in opuščanju posameznih učinkov v proizvodni program.
V nabavni funkciji v ožjem pomenu besede poteka nakup delovnih predmetov in storitev drugih. Za
poslovodenje pri tej funkciji so potrebne računovodske informacije predvsem za odločanje o:
• zalogah materiala,
• velikosti in času sprožitve posameznega naročila ter o
• dobaviteljih in nabavnih poteh.
Posebno področje odločanja predstavlja izbiranje med nabavo in lastno proizvodnjo proizvodov ali
storitev (make or buy). V tem primeru potreba po zagotavljanju računovodskih informacij presega
raven ene temeljne poslovne funkcije.
82
Katera kvantitativna sodila so merodajna za navedene vrste poslovnih odločitev oz. katere gospodarske
kategorije so merodajne za tovrstne odločitve? To je v splošnem, kot že vemo, odvisno od značilnosti
pogojev, v katerih sprejemamo posamezno odločitev. Pri tem mislimo predvsem na to:
• ali sprejemamo kratkoročne ali dolgoročne odločitve,
• ali imamo v organizaciji vzpostavljenih dovolj prostih kadrovskih in tehničnih zmogljivosti za
uresničitev proučevanih možnosti,
• ali pri uresničitvi posamezne možnosti trčimo na kakšno omejitev,
• ali je uresničitev katere od možnosti mogoča le s povečanjem obstoječih kadrovskih in/ali tehničnih
zmogljivosti.
S kratkoročnimi poslovnimi odločitvami praviloma ne posegamo v osnovno raven vzpostavljenih
kadrovskih in tehničnih zmogljivosti. Zato za take odločitve praviloma niso merodajni niti stalni stroški
s temi zmogljivostmi povezanih prvin niti obseg naložb v osnovna sredstva. Razen tega je za podjetje
kratkoročno morda še sprejemljivo, da z določeno odločitvijo ne zagotavlja dobička, a vendar
zmanjšuje izgubo, ki bi jo imeli, če te odločitve ne bi sprejeli. Dolgoročno pridobitno usmerjena
organizacija lahko upravičuje le dobičkonosne odločitve. Ker dolgoročne odločitve lahko zadevajo tudi
raven pripravljenih zmogljivosti in ker so dolgoročni cilji organizacije praviloma “zahtevnejši”, je krog
merodajnih kategorij za njihovo presojo praviloma širši. Poleg merodajnih prihodkov in spremenljivih
stroškov, so verjetno merodajni tudi stalni stroški, lahko pa tudi obseg vloženih sredstev in
oportunitetni stroški. Razen tega se z daljšanjem časovnega horizonta proučevanih posledic poslovnih
odločitev povečuje potreba po upoštevanju časovne preference denarja pri odločanju. Povečuje se tudi
potreba za prehod iz (metodološko obremenjenih) poslovnoizidnih na (enolično določena) denarna
sodila.
Podobno je krog merodajnih kategorij za odločitve ožji, kadar imamo dovolj prostih zmogljivosti kot če
z uresničitvijo posamezne možnosti trčimo na kakšno omejitev. Tedaj moramo v merodajnem sodilu
upoštevati tudi oportunitetne stroške, t.j. žrtvovano korist najboljše alternativne možnosti uporabe ali
rabe omejenih prvin. Ta se lahko nanaša npr. na prispevek za kritje, ki bi ga prinašal najboljši med
ostalimi učinki, ki bi ga lahko proizvajali z omejenimi prvinami, ali pa na žrtvovan donos, ki bi ga
prinašalo vlaganje enakega zneska denarja v najboljšo naložbeno alternativo.
Krog merodajnih gospodarskih kategorij za odločanje bo širši tudi, kadar terja uresničitev določene
možnosti povečanje zmogljivosti. S povečanjem zmogljivosti postanejo merodajni tudi stalni stroški
povečanih zmogljivosti, npr. stroški dela zaradi novih zaposlitev, ali stroški amortizacije in
vzdrževanja novih strojev, lahko pa tudi obseg vloženih sredstev in z njimi povezani oportunitetni
stroški, če proučujemo možnost povečanja zmogljivosti z novimi naložbami.
Poglejmo si v nadaljevanju značilnosti računovodskih informacij za nekaj izbranih sklopov prodajnih,
proizvodnih in nabavnih odločitev, t.j za:
• odločanje o prodajnih cenah,
• odločanje o obsegu proizvodnje posameznih učinkov in o proizvodnem programu ,
• odločanje o nabavi materiala in za
• izbiro med nakupom in lastno proizvodnjo ter nadaljnjo predelavo in takojšnjo prodajo.
3.4.1.1
Odločanje o prodajnih cenah
Odločanje o prodajnih cenah in presojanje njihove sprejemljivosti nesporno predstavlja eno od zelo
pomembnih in zahtevnih področij poslovodenja. Kakšne vrste informacij so pri tem potrebne? To je
odvisno predvsem od naslednjih dejavnikov:
83
• od značilnosti povpraševanja po opazovani vrsti učinkov, npr. od tega, ali in kako močno se kupci
odzivajo na spremembe cen, kakovosti, prodajnih pogojev pri tej vrsti blaga, na cene njihovih
komplementov in substitutov ipd;
• od značilnosti konkurence pri ponudbi učinkov, ki v največji meri določa, ali lahko opazovana
organizacija aktivno vpliva na oblikovanje prodajnih cen (in je morda. celo “price setter”), ali je v
položaju, da se mora bolj ali manj sprijazniti s prodajnimi cenami, ki jih določajo drugi, večji
konkurenti ali kdo drug (in je npr. značilni “price taker”);
• od stroškov v podjetju, ki so glede na značilnosti konkurence in naravo dejavnosti bodisi temeljno
sodilo za sodbo, ali so dane prodajne cene zadostne za doseganje potrebne uspešnosti poslovanja,
bodisi temeljno izhodišče za oblikovanje prodajnih cen;
• od tega, v kateri fazi življenjskega ciklusa se nahaja učinek, saj morebiti glede na značilnosti
povraševanja ni smotrno ali potrebno, da bi bile prodajne cene enakih učinkov v vsej njihovi
življenjski dobi nespremenjene; pomislimo le na potrebo po popustih na prodajno ceno za izdelke,
ki imajo izrazito sezonsko naravo;
• od tega, ali so zmogljivosti v organizaciji polno izkoriščene ali ne, saj je od tega odvisno, ali
moramo pri odločanju o prodajnih cenah upoštevati tudi oportunitetne stroške najboljše alternativne
rabe oz. uporabe omejenih prvin; ta dejavnik posebno vpliva na odločanje o prodajnih cenah za
posebna naročila;
• od tega, ali gre za kratkoročno ali za dolgoročno odločanje, saj moramo pri slednjem zagotavljati
pokrivanje vseh stroškov in doseganje potrebne donosnosti, medtem ko pri prvem v primeru
posebnih naročil in sicer neizkoriščneih zmogljivosti lahko sprejmemo oz. oblikujemo prodajne
cene, ki pokrivajo kratkoročno merodajne stroške;
• od ekonomsko-političnih in pravnih dejavnikov; pomislimo le na “antidumpinško” zakonodajo in
na možnost administrativno določenih prodajnih cen.
V osnovi obstajata pri oblikovanju prodajnih cen dve skupini pristopov:
• pristopi na stroškovnih izhodiščih in
• pristopi na tržnih izhodiščih.
Prodajne cene, ki jih oblikujemo na stroškovnih izhodiščih, velja uporabljati predvsem kot sodila za
presojo sprejemljivosti prodajnih cen, do katerih pridemo na podlagi analize tržnih pogojev. Dokončnih
odločitev o oblikovanju prodajne cene, ki ne bi upoštevala značilnosti tržišča, ni mogoče upravičevati.
Običajno je smiselno povezano uporabljati oba pristopa. Slika 12 ponazarja osnovno logiko obeh
pristopov in potrebo po njunem povezovanju.
cene so določene
tržno ob upoštevanju
omejitve, da morajo
biti dolgoročno
pokriti vsi stroški
84
STROŠKI
TRŽNE
SILE
cene so oblikovane na
osnovi stroškov, upoštevajoč
omejitev, da je treba
upoštevati reakcije
kupcev in konkurentov
Slika 12: Kako oblikujemo prodajne cene? 1
Poglejmo si v nadaljevanju temeljne značilnosti obeh pristopov.
Prodajno ceno na stroškovnem izhodišču oblikujemo tako, da k stroškovni osnovi učinka dodamo še
določen pribitek. Tak način oblikovanja prodajnih cen je označen tudi kot “stroški +” oblikovanje
prodajne cene (cost-plus pricing). Poenostavljeno je prodajna cena sestavljena na naslednji način:
prodajna cena = stroškovna cena + (stopnja pribitka x stroškovna osnova)
Glede na to, kaj izberemo kot stroškovno osnovo, se razlikuje tudi širina potrebnega pribitka; širša kot
je stroškovna osnova, ožja bo vsebina potrebnega pribitka in obratno. Če uporabimo za stroškovno
osnovo lastno ceno učinka, s pribitkom dodajamo le še del, ki naj bi prinašal dobiček. Če vzamemo kot
osnovo spremenljive stroške učinka, dodajamo s pribitkom2 del za pokrivanje (merodajnih) načrtovanih
stalnih stroškov in za doseganje dobička, t.j. načrtovani prispevek za kritje. Če vzamemo kot osnovo
proizvajalne stroške učinka, dodajamo s pribitkom del za pokrivanje neproizvajalnih stroškov in za
doseganje dobička, t.j. kosmati dobiček.
Če uporabljamo pri oblikovanju prodajnih cen enotno stopnjo pribitka3, le-to pri različnih širinah
izbrane stroškovne osnove opredelimo na naslednji način:
načrtovani celotni ciljni dobiček (DOB)
stpr na lastno
=
ceno(lci)
ΣQi x lci
DOB + F
stpr na spremenljive =
stroške (si)
ΣQi x si
DOB + celotni načrtovani neproizvajalni stroški
stpr na proizvajalne =
stroške (proi)
Qi x proi
pri čemer je
Qi
- načrtovana količina proizvodnje in prodaje učinka i,
lci, si in proi - pa so lastna cena, spremenljivi stroški na enoto in proizvajalni stroški
na enoto učinka i.
Omenjeni pristop je povezan z vrsto vsebinskih in metodoloških problemov. Ti nastopajo, takoj ko ima
podjetje v proizvodnem in prodajnem programu več različnih učinkov. Težave pa lahko povzroča tudi
stopnja izkoriščenosti zmogljivosti.
1
Prikaz je povzet po Hiltonu: Managerial Accounting, McGraw-Hill, 1994. str. 719.
2
Enotnim ali razčlenjenim.
Pri tem zanemarimo morebitno potrebo po ločenem pribijanju neposrednih stroškov, ki pri zoženih
pristopih niso zajeti v osnovo.
3
85
Pri pestrem proizvodnem programu se pri oblikovanju prodajne cene na podlagi lastne cene srečamo z
vsemi dobro znanimi težavami pri razporejanju splošnih stroškov na posamezne poslovne učinke, ki jih
z različnimi pristopi bolj ali manj (ne)uspešno rešujemo.4 Pri oblikovanju na podlagi spremenljivih
stroškov se pri opredelitvi prodajne cene v delu, ki se nanaša na stroškovno osnovo, tem težavam sicer
izognemo. Toda to je le navidezno, saj po drugi strani, še bolj poenostavljeno, vse stalne stroške skupaj
z načrtovanim dobičkom razporejamo z enotno stopnjo pribitka k spremenljivim stroškom teh učinkov.
Posebna nevarnost se skriva v morebitnih neposrednih stalnih stroških za proizvodnjo posameznih
učinkov, ali v tistih, ki so neposredni za skupino, ne pa tudi za vse učinke. Takšne stalne stroške bi
morali izvzeti iz celotnega zneska načrtovanih stalnih stroškov in posebej dodati k stroškovni osnovi
posameznih nosilcev. Če pa vse načrtovane celotne stalne stroške združimo z načrtovanim dobičkom,
ki bi ga naj dosegali s prodajo posameznih učinkov, in za celotni pribitek izračunamo enotno stopnjo
pribitka na spremenljive stroške posameznega učinka, bo tako izračunana prodajna cena slabo sodilo
za odločanje o prodaji določenih proizvodov. Za učinke, pri katerih bi bilo mogoče opredeliti del
neposrednih stalnih stroškov, bodo izračunane prodajne cene podcenjene, za ostale pa precenjene. Če
takšne cene uporabimo kot osnovo za primerjavo s cenami naših konkurentov, bomo morda opustili ali
spodbujali proizvodnjo napačnih učinkov.
In kakšne nevarnosti se skrivajo v oblikovanju prodajnih cen na stroškovnih izhodiščih v povezavi z
obsegom dejavnosti?
Pri vseh pristopih, ne glede katere stroške izberemo za osnovo, moramo oblikovati prodajno ceno na
podlagi vnaprej določenega oz. načrtovanega obsega prodaje. Če ocene o možnostih prodaje niso
povsem zanesljive, bodo lahko izračunane prodajne cene pre- ali podcenjene. Če bi ob ostalih
nespremenjenih pogojih npr. načrtovali manjši obseg prodaje, bi bile izračunane prodajne cene pri vseh
pristopih višje. Razlog za to se že spet skriva v stalnih stroških, tokrat v njihovem spreminjanju na
enoto učinka s spreminjanjem obsega dejavnosti. Ta vpliv se pri oblikovanju prodajne cene na podlagi
lastne cene skriva že v samem izračunu le-te. Pri pristopih na zoženih stroškovnih izhodiščih pa se
skriva v določitvi stopnje pribitka (stpr).
Nekoliko manj preglavic nam verjetno povzroča pri obravnavanem načinu izračunavanja prodajne cene
določitev načrtovanega “dobička”. Slednjega moramo opredeliti na podlagi zahtevane donosnosti
vloženih sredstev, potrebnih za proizvodnjo in prodajo učinkov. Če pri tem izhajamo iz vseh potrebnih
vlaganj, in zanemarimo vprašanje, s kakšnimi viri financiramo ta sredstva, stroškovne komponente za
kalkulacijo prodajnih cen ne smejo vključevati stroškov, ki bi jih imeli zaradi cene financiranja s tujimi
viri. Naš ciljni “dobiček” pa je tedaj opredeljen v širšem smislu kot ga razumemo v običajnem
računovodskem pomenu, saj mora zagotavljati zahtevani donos lastniškim in dolžniškim virom
financiranja. Če stroške (tujih virov) financiranja nasprotno upoštevamo med stroškovnimi
komponentami za kalkulacije prodajnih cen, načrtujemo ciljni dobiček v osnovnem računovodskem
pomenu in sicer na osnovi zahtevane donosnosti kapitala oz. donosnosti tistega dela potrebnih sredstev,
ki jih nameravamo financirati z lastniškimi viri.
Pribijanje določnega zneska na izbrano stroškovno osnovo posameznega učinka na podlagi enotne
stopnje pribitka pa ni nevarno le, kadar imamo kot osnovo spremenljive stroške in so prisotni tudi
neposredno merljivi stalni stroški za posamezne učinke ali za skupino teh učinkov. Če obstajajo
pomembne razlike med obsegom naložb v osnovna in obratna sredstva, potrebna za proizvodnjo in
prodajo različnih učinkov, v enotni stopnjo pribitka upoštevamo želeni dobiček, izračunan na podlagi
zahtevane donosnosti vseh za proizvodnjo in prodajo opazovanih učinkov potrebnih vloženih osnovnih
in obratnih sredstev, zahtevamo nato z oblikovanimi prodajnimi cenami večjo donosnost tistih učinkov,
ki terjajo raltivno nižja vlaganja sredstev in nižjo prav od tistih, ki terjajo večja vlaganja sredstev.
Četudi skušamo pri tem kar se da slediti vzročno-posledične povezave pri ugotavljanju stroškovnih cen
poslovnih učinkov (Activity based costing oz. Prozesskostenrechnung), jih ne obvladamo popolno.
4
86
Posebno nevarna je lahko uporaba obravnavanih postopkov za oblikovanje prodajnih cen v praksi, če
prvič morda sicer smiselno izračunano stopnjo pribitka, uporabljamo tudi še potem, ko so se pogoji, ki
so vplivali na njeno določitev spremenili. Zato je dobro te stopnje pri novih načrtovanjih na novo
določati. Razen tega v praksi pogosto določajo stopnje pribitka za želeni dobiček ne da bi pri tem sploh
upoštevali obseg potrebnih naložb in njihovo donosnost.
Če prihaja pri posameznih učinkih, ali pri posameznih prodajnih področjih do pomembnih razlik pri
stroških dostave, kaže tudi te stroške v kalkulacijah obravnavati individualno in jih izvzeti iz izračuna
splošne stopnje pribitka.
Če podjetje načrtuje, da bo zaradi sezonske narave svojih izdelkov, moralo le-te ob izteku sezone
poceniti, je potrebno te kasnejše popuste upoštevati že pri kalkulaciji prvotnih cen. Te so seveda zaradi
kasnejših predvidenih popustov višje, kot bi bile, če bi hoteli doseči enak dobiček s prodajo izdelkov z
nepremenjeno ceno v vsej njihovi življenjski dobi.
Vsi doslej opisani načini oblikovanja prodajnih cen na stroškovnih izhodiščih izhajajo iz predpostavke,
da morajo biti s prodajo učinkov pokriti vsi stroški. To je pogoj za dolgoročno normalno delovanje
podjetja. Zato je tako izračunane cene smiselno uporabljati za sodilo zlasti pri sprejemanju dolgoročnih
odločitev.
Na kratek rok, npr. za posebna naročila, pa lahko obravnavane pristope zožimo. To storimo tako, da
v izračunu prodajne cene za posamezni učinek upoštevamo le za obravnavano odločitev merodajni del
stroškov, oz. se omejimo na ugotavljanje kratkoročno najnižjih sprejemljivih prodajnih cen, t.j. pragov
cen oz. kritičnih prodajnih cen. Te so odvisne od tega, ali učinki že bili narejeni, ali jih je šele treba
napraviti in od tega, ali je dovolj prostih zmogljivosti.
Če so bili učinki že narejeni, predstavljajo vsi stroški, ki so nastali z njihovo proizvodnjo, potopljene
stroške. Kritična prodajna cena bi bila v takšnem skrajnem primeru omejena le na morebitne
neposredne prodajne stroške oz. stroške odstranitve.
In če moramo učinke šele napraviti? Poglejmo primera 10 in 11.
Primer 10
Podjetje ima vzpostavljene zmogljivosti za proizvodnjo 5.000 kosov učinkov A mesečno.
Mesečno redno proizvede 4.000 kosov učinka A, ki jih v celoti proda na enem segmentu
tržišča po isti prodajni ceni. Spremenljivi stroški so sorazmerno spremenljivi. Mesečni
poslovnoizidni tokovi za to redno proizvodnjo in prodajo so sledeči:
Prihodki od prodaje
Spremenljivi stroški prodanih proizvodov
Prispevek za kritje
Stalni stroški
Dobiček
800.000 d.e.
520.000 d.e.
280.000 d.e.
250.000 d.e.
30.000 d.e.
Ponuja se možnost izvedbe enkratnega naročila za prodajo 500 kosov izdelka A po ceni 150
d.e. na drug segment tržišča, kamor podjetje teh izdelkov ne prodaja redno. Ali bi sprejeli to
možnost?
Ker obstaja dovolj prostih zmogljivosti, je naročilo mogoče uresničiti, ne da bi motili obstoječo
proizvodnjo. V danem primeru so med stroški merodajni le spremenljivi stroški. Ker tudi obseg
87
dejavnosti ni merodajen in so spremenljivi stroški sorazmerno spremenljivi, zadošča za presojo
ugodnosti dane možnosti primerjava med prodajno ceno tega posebnega naročila in spremenljivimi
stroški na enoto učinka oz. mejnimi stroški. Podjetje naj bi se potemtakem odločilo za to naročilo, saj
je merodajna prodajna cena (200 d.e.) za 70 d.e. večja od mejnih stroškov (130 d.e./kos = 520.000
d.e.: 4.000 kosi). Z vsakim, na ta način proizvedenim in prodanim kosom, bi torej ustvarili 70 d.e.
prispevka za kritje, ki bi ob nespremenjenih stalnih stroških prav za toliko povečal tudi poslovni izid,
ki ga podjetje dosega že z redno proizvodnjo. S sprejemom naročila bi se celotni poslovni izid povečal
za 35.000 d.e. (70 d.e./kos x 500 kosov).
V danih pogojih bi bila kritična prodajna cena za sprejem naročila 130 d.e; pod to ceno naročila ne bi
kazalo sprejeti, saj bi se tedaj poslovni izid zmanjšal.
Primer 11
Recimo, da bi za izvedbo posebnega naročila iz primera 8 morali uporabiti drugačno
embalažo, zaradi česar bi se povečali spremenljivi stroški na enoto učinka za 24 d.e. Ali bi
bilo naročilo še vedno smotrno sprejeti?
Prispevek za kritje na enoto učinka, proizvedenega za posebno naročilo, bi bil sicer za 24 d.e. enote
manjši kot v izhodiščnem primeru, toda še vedno pozitiven. Z izvedbo naročila bi torej tudi sedaj lahko
povečali poslovni izid in to za 23.000 d.e. (46 d.e./kos x 500 kosov). V danih pogojih bi bil kritični
znesek dovoljenega povečanja spremenljivih stroškov na enoto učinka 70 d.e.; v tem skrajnem primeru
bi bili spremenljivi stroški za kos učinka iz tega posebnega naročila namreč ravno enaki njegovi
prodajni ceni.
Če moramo učinke šele napraviti in pri tem ne trčimo na meje razpoložljivih prvin, mora kritična
prodajna cena oz. prihodek od prodaje pokriti dodatne stroške, ki bi nastali z njihovo proizvodnjo. Če
pa je treba učinke izdelati in pri tem trčimo na meje razpoložljivih prvin, je kritična prodajna cena
tista, pri kateri prihodki od prodaje pokrijejo dodatne (merodajne) stroške proizvodnje učinkov in
oportunitetne stroške prvine, ki je primanjkuje.
Kalkulacije prodajnih cen z izhodiščem v lastni ceni imajo poseben pomen v zavodih in v podjetjih, ki
opravljajo t.i. gospodarske javne službe. Močno oporo v stroškovnih izhodiščih pa morajo v svojih
kalkulacijah zagotavljati tudi vse tiste organizacije, katerih individualni naročniki zbirajo pred
dokončno odločitvijo o izvajalcu del oz. proizvajalcu njihove nadrobno razčlenjene in ovrednotene
ponudbe.
V splošnem pa velja opisane načine oblikovanja prodajnih cen na stroškovnih osnovah za podjetja, ki
delujejo v zaostrenih tržnih razmerah, razumeti predvsem kot izhodišče za končno oblikovanje
prodajne cene pred nastopom na tržišču ali kot sodilo za sprejemljivost določenih tržnih prodajnih
možnosti. Vselej jih kaže dopolnjevati s katerim od tržnih pristopov za oblikovanje prodajnih cen.
Ločimo v bistvu tri vrste pristopov za oblikovanje prodajnih cen, ki izhajajo iz tržnih izhodišč:
• na podlagi mikroekonomskega modela o gibanju mejnih prihodkov in mejnih stroškov,
• na podlagi konkurence in
• na podlagi povpraševanja.
Najprej je tu iz mikroekonomske teorije trga in cen poznani pristop, pri katerem podjetje, ki je denimo
monopolist, vpliva na prodajno ceno in odloča o njenem oblikovanju na podlagi primerjave med
mejnimi prihodki in mejnimi stroški.
Uporabnost tega modela za praktično oblikovanje prodajnih cen a je omejena. Razlog za to so
predvsem težave in stroški pri ocenjevanju funkcije mejnih prihodkov. Nadalje je omenjeni model
88
veljaven le za določene tržne strukture; podjetje, ki deluje npr. na oligopolnem tržišču, mora pri
oblikovanju prodajne cene nujno upoštevati možno ravnanje svojih konkurentov. Nenazadnje pa je tudi
ocenjevanje funkcije mejnih stroškov povezano s težavami. Po tem modelu je položaj podjetja, ki deluje
v pogojih popolne konkurence, položaj, v katerem mora le-to sprejeti tržno določeno prodajno ceno, na
katero s svojim ravnanjem nima nobenega vpliva.
Oblikovanje prodajnih cen podjetja lahko temelji predvsem na konkurenci. Za takšno cenovno politiko
moramo cene vseskozi oblikovati tako, da upoštevamo cene konkurentov in njihove morebitne odzive
na naše spremembe v cenah. Morebiti pa podjetje zaradi svoje relativne majhnosti pri oblikovanju cen
posnema svoje najmočnejše konkurente.
Ob zaostrovanju konkurence sodobne organizacije v prizadevanjih za čim večjo uspešnost vse bolj
tudi pri oblikovanju prodajnih cen izhajajo iz proučevanja značilnosti povpraševanja kupcev. Pri tem
ne gre zgolj za upoštevanje ocen o tem, kako se kupci odzivajo ne spremembe cen opazovanih in njim
sorodnih učinkov ter na spremembe kupne moči. Vse bolj in predvsem gre za to, da bi oblikovali
prodajne cene na podlagi celovitih ocen vrednosti, ki jo učinkom pripisujejo njihovi potencialni kupci.
Med pristopi s tem težiščem velja posebej poudariti pristop na podlagi ciljnega vrednotenja učinkov
(target costing). Pristop, ki je bil razvit v japonski avtomobilski industriji v 70-tih letih, si je od konca
80-tih, ko je bil predstavljen tudi v anglosaški literaturi, utrl pot tudi v strokovno literaturo in prakso
sodobnih podjetij na zahodu.
Pri pristopih na stroškovnih izhodiščih in pri drugih pristopih, ki upoštevajo značilnosti tržišča,
jemljemo stroške učinka najprej kot dane. Nato presojamo, ali so tržne razmere takšne, da je ob teh
danih stroških proizvodnja in prodaja smotrna. Če ugotovimo, da s prodajnimi cenami ne bi mogli
dosegati zadovoljivega dobička, skušamo nato povratno vplivati na zniževanje stroškov, da bi
izboljšali poslovni izid.
Pri pristopu na podlagi ciljnega vrednotenja učinka, ki je uporaben zlasti, ko je učinek še v fazi
razvijanja, pa postopamo ravno obratno. Najprej na podlagi tržnih analiz ocenimo, kakšen učinek
kupci želijo in koliko bi zanj bili pripravljeni plačati. Nato od tako dobljene prodajne vrednosti
odštejemo ciljni dobiček, opredeljen glede na potrebno donosnost vloženih sredstev. Dobljena razlika
predstavlja dovoljeni ciljni znesek stroškov. Vse nadaljnje delo v fazi projektiranja izdelka je nato
podrejeno temu cilju.5 Obravnavani pristop je očitno posebno primeren, kadar gre za strateško
oblikovanje konkurenčnih prodajnih cen že v času, ko pričnemo razvijati izdelek.
Naj nazadnje omenimo še dva možna pristopa pri strateškem oblikovanju prodajnih cen za nove učinke
in sicer t.i. oblikovanje prodajne cene za prodor na tržišče (penetration pricing) in oblikovanje
“snemajočih” prodajnih cen (skimming pricing).
V prvem primeru prodajne cene zavestno oblikujemo z manjšim pribitkom za dobiček, da bi z nizko
ceno prodrli na tržišče in si hitro zagotovili velik tržni delež. Pri tem pa moramo paziti, da cena ni
prenizka, posebno, če so majhne možnosti, da bi jo lahko kasneje dvignili in zadržali ustrezen položaj
na tržišču. Pri drugi strategiji postavimo razmeroma visoko začetno ceno za izdelek, ker se nadejamo
se, da bomo tako lahko na tržišču hitro dosegli velike dobičke in “posneli smetano”. Takšna strategija
bo seveda uporabna le pri izdelkih, ki si jih sicer želi malo, a bogatih kupcev, katerih cenovna prožnost
povpraševanja je zelo nizka. Običajno gre v takšnih primerih tudi za izdelke, ki hitro zastarijo.
Odločitve o prodajnih cenah so nedvomno zelo zahtevne, še posebej če so strateškega pomena za
delovanje in razvoj organizacije. Spoznali smo, da nanje vplivajo različni zunanji in notranji dejavniki,
5
Ciljno vrednotenje učinkov je ena od temeljnih značilnosti t.i. "vitkega" managementa (angleško lean
management, nemško Schlankmanagement).
89
ki vplivajo na to, ali kaže v določenih okoliščinah v določeni organizaciji oblikovati prodajno ceno z
večjim poudarkom na tržnem ali na stroškovnem izhodišču.6 Pogosto oba pristopa tako ali drugače
kombiniramo. Pri tem ne smemo pozabiti, da je kakovost stroškovnih podlag za oblikovanje prodajnih
cen ali za presojo njihove sprejemljivosti močno odvisna od poglobljenosti postopkov, ki jih
uporabljamo pri izračunavanju stroškov stroškovnih nosilcev.
3.4.1.2
Odločanje o obsegu proizvodnje posameznih učinkov in
proizvodnem programu
Kako odločati o obsegu proizvodnje posameznih učinkov in o proizvodnem programu, v katerem je
lahko veliko različnih učinkov?
Najprej poglejmo odločitve o tem, ali kaže določeno vrsto učinka proizvajati in če, v kakšnem
obsegu. Merodajna kvantitativna sodila za tovrstne odločitve so odvisna od tega:
• ali imamo vzpostavljene zadostne proste zmogljivosti za proizvodnjo teh učinkov in so odločitve
kratkoročne (dolgoročne),
• če primerne zmogljivosti za njihovo proizvodnjo lahko namenjamo za proizvodnjo drugih učinkov
in so odločitve kratkoročne (dolgoročne),
• če nimamo ustreznih zmogljivosti za proizvodnjo teh učinkov in so odločitve kratkoročne
(dolgoročne).
Potrebni pogoj za upravičenost proizvodnje določene vrste učinkov, če imamo vzpostavljene zadostne
proste zmogljivosti za to proizvodnjo, je, da s proizvodnjo in prodajo teh učinkov ustvarjamo pozitiven
prispevek za kritje stalnih stroškov vzpostavljenih zmogljivosti. Na tak način smo sprejeli odločitev v
primeru 10.
Kaj pa če je del stalnih stroškov obstoječih zmogljivosti neposredno povezanih z določenim učinkom in
so kratkoročno izogibni, npr. stroški reklamnih oglasov za proizvodnjo tega učinka?
Tedaj gornji pogoj niti kratkoročno ni zadosten, kar lahko ponazorimo s primerom 12.
Primer 12
V podjetju poteka proces proizvodnje treh učinkov na treh proizvodnih linijah. Na voljo so
naslednji kjigovodski podatki o njihovi uspešnosti:
Proizvodna linija
Prihodki
Spremenljivi stroški
Prispevek za kritje
Stalni stroški:
• neposredni
• splošni (razporejeni)
Poslovni izid
A
60.000
46.000
14.000
B
65.000
58.000
7.000
5.000
10.000
-1.000
8.000
4.000
-5.000
C
82.000
64.000
18.000
6.000
5.000
+7.000
6
S posebnimi vrstami “prodajnih” cen se srečujemo tudi znotraj določene organizacije, kadar je ta razčlenjena na
več enot, ki kupujejo in prodajajo učinke druga drugi. V tem primeru imamo opravka s t.i. notranjimi, prenosnimi ali
transfernimi cenami. Posebnosti njihovega oblikovanja obravnavamo v 5. poglavju .
90
V danih pogojih dosega podjetje 1.000 d.e. dobička (7.000 - 5.000 -1.000). Z opustitivijo linije B bi
lahko ob določenih predpostavkah povečali celotni dobiček še za 1.000 d.e.. Kako in zakaj?
Poglejmo najprej, kateri od gornjih podatkov niso merodajni za odločitev o opustitvi ene od linij.
Takšni so nedvomno splošni stalni stroški, ki nastajajo neodvisno od tega, ali imamo vzpostavljene te
tri proizvodne linije. V gornjem prikazu so bili sicer na podlagi določenih “ključev” razporejeni na te
tri linije, vendar se jim ob opustitvi katere od njih ne moremo izogniti. Izogibni pa so nedvomno
spremenljivi stroški, ob predpostavki, da se lahko izognemo remanenci7, pa tudi neposredni stalni
stroški posamezne proizvodne linije. Z opuščanjem posamezne linije bi tako žrtvovali njen prispevek
za kritje, izognili pa bi se neposrednim stalnim stroškom. Pri opustitvi linije B moramo tako računati
na 7.000 d.e. žrtvovanega prispevka za kritje na eni strani in na 8.000 d.e. prihranka pri neposrednih
stalnih stroških. Opustitev ostalih dveh proizvodnih linij ne bi bila smotrna, saj obe prinašata več
prispevka za kritje, kot povzročata neposrednih stalnih stroškov.
Za kratkoročno odločitev o tem, ali naj učinek še delamo ali kaže njegovo proizvodnjo oz. proizvodnjo
na določeni proizvodnji liniji nemudoma ustaviti, moramo tedaj ugotoviti, ali je mogoče proizvesti in
prodati vsaj toliko teh učinkov, da njihov celotni prispevek za kritje zadošča vsaj za pokritje teh
kratkoročno izogibnih stalnih stroškov. Če ne zadošča, je bolje proizvodnjo nemudoma ustaviti, saj se
s tem poslovni izid samo še slabša. To velja tudi, če bi bil to edini izdelek, ki ga lahko proizvajamo.
Ob ustavitvi proizvodnje bi bila tedaj izguba enaka višini neizogibnih stalnih stroškov. Če pa bi
proizvodnjo še nadaljevali, bi ostal nepokrit poleg teh še del izogibnih stalnih stroškov. In izguba bi
bila še večja. Če v takšnih pogojih organizacija ne uspe znižati stroškov, ali nima možnosti povečati
prodajne cene tega izdelka, je njen obstoj dolgoročno ogrožen. Na daljši rok mora proizvodnja in
prodaja učinkov vsaj pokrivati vse stroške, če gre za nepridobitno dejavnost, oz. zagotavljati vsaj
tolikšen dobiček, da je zagotovljena minimalno zahtevana donosnost vloženega kapitala, če je
dejavnost organizacije pridobitna.
Kaj pa če za proizvodnjo določene vrste učinkov v organizaciji sicer obstajajo primerne zmogljivosti,
ki bi jih alternativno lahko namenili tudi za proizvodnjo drugih učinkov? Tedaj v zadnjih treh primerih
oblikovana sodila za odločitev o proizvodnji in prodaji določenih učinkov niso zadostna, kar ponazarja
primer 13.
Primer 13
Podjetje proizvaja izdelek A v dveh podobnih različicah (model A1 in model A2) z istimi
zmogljivostmi. Mesečno proizvede in proda 400 kosov modela A1 in 1.000 kosov modela A2
in polno izkorišča zmogljivosti. Model A1 prodajajo po ceni 500 d.e., model A2 pa po ceni
520 d.e. Spremenljivi stroški na enoto prvega modela so 350 d.e in drugega 365 d.e. Splošni
stalni stroški vzpostavljenih zmogljivosti znašajo mesečno 170.000 d.e.
V prihodnjem mesecu so ocenili, da bi lahko prodali do 442 kosov modela A1. Če bi hoteli
povečati proizvodnjo A1 za 42 kosov, bi morali zmanjšati proizvodnjo modela A2 za 40 kosov.
Ali naj povečajo proizvodnjo modela A1 v prihodnjem mesecu?
7
Remanenca je zakasnelo prilagajanje stalnih stroškov zmanjšanju zmogljivosti. Denimo, da ukinemo delo v
3. izmeni. Stalni stroški ogrevanja in nočne razsvetljave seicer takoj s tem preehajo nastajati, verjetno pa to ni
kar samo po sebi umevno denimo za stroške dela osebe, ki je nadzirala delov v tej izmeni. Če je ne moremo
razporediti na drugo delo, je bržkone tudi ne moremo kar čez noč “postaviti na cesto”.
91
V danem primeru je kratkoročno povečanje proizvodnje modela A1 na račun zmanjšanja proizvodnje
modela A2 upravičeno, ker bi s tem lahko povečali poslovni izid za 100 d.e. Poglejmo, zakaj.
Stalni stroški vzpostavljenih zmogljivosti so v našem odločitvenem primeru nemerodajni, saj bodo
nastali v opredeljeni višini ne glede na morebitno spremembo proizvodnega programa. Podjetje dosega
z vsakim kosom obeh modelov pozitiven prispevek za kritje stalnih stroškov, in sicer: 150 d.e.
prispevka za kritje z vsakom kosom modela A1 (500 d.e. - 350 d.e.) in 155 d.e. z vsakim kosom
modela A2. Dodatna proizvodnja in prodaja modela A1 bi po eni strani povečala celotni prispevek za
pokritje za 6.300 d.e. (42 kosov x 150 d.e./kos). Ker v tem primeru ne bi mogli proizvesti 40 kosov
modela A2, bi morali po drugi strani žrtvovati prispevek za kritje, ki bi ga ti kosi sicer prinesli, t.j.
6.200 d.e. (40 kosov x 155 d.e./kos). Dodatni prispevek za kritje iz naslova povečane proizvodnje
modela A1 je tedaj za 100 d.e. večji, kot žrtvovan prispevek za kritje zaradi zmanjšanja proizvodnje
modela A2.
Če za proizvodnjo določene vrste učinkov v organizaciji sicer obstajajo primerne zmogljivosti, ki bi jih
alternativno lahko namenili tudi za proizvodnjo drugih učinkov, moramo poleg koristi, ki si jih
obetamo od proizvodnje določene vrste učinkov v višini njihovega celotnega prispevka za kritje
(zmanjšanega za morebitne izogibne neposredne stalne stroške), pri presoji upoštevati tudi
oportunitetne stroške. Ti se nanašajo na žrtvovani prispevek za kritje (tudi zmanjšan za morebitne
sicer izogibne neposredne stalne stroške), ki bi ga dosegli z najboljšo alternativno proizvodno in
prodajno možnostjo. Pri tovrstnih odločitvah pa moramo biti pozorni tudi na njihove morebitne
dolgoročne posledice. Te so odvisne predvsem od razmer na prodajnem trgu. Zamislimo si, da bi se v
primeru 14 zaradi zmanjšanja ponudbe modela A2 kateri od nezadovoljenih kupcev preusmeril na
drugega dobavitelja tudi v prihodnosti. V tem primeru niso merodajni le enomesečni vplivi odločitve na
poslovnoizidne tokove.
In če za proizvodnjo določenih učinkov sploh (še) nimamo ustreznih zmogljivosti? Kako lahko tedaj
uresničimo proizvodno in prodajno možnost? Morebiti lahko vzpostavimo dodatne zmogljivostji že z
uvedbo nove delovne izmene, morda pa so nujne dodatne naložbe v osnovna sredstva za proizvodnjo
teh učinkov.
Proučimo najprej možnost, da bi za proizvodnjo določenih učinkov uvedli novo izmeno. Če želimo, da
se poslovni izid ne poslabša, moramo ustvariti s temi učinki v novi izmeni vsaj toliko prispevka za
kritje, da z njim pokrijemo dodatne stalne stroške, ki jih povzroči sama uvedba nove izmene, ne glede
na to, kako intenzivno jo izkoriščamo.
Primer 14
Podjetje iz primera 10 proizvaja v dveh izmenah. Analiza prodajnega tržišča je pokazala, da
bi bilo mogoče z razširitvijo prodajne mreže za eno prodajno mesto povečati prodajo učinka
na največ 7.000 kosov A po nespremenjeni prodajni ceni (200 d.e.). Razširitev prodajne
mreže bi povečala znesek stalnih stroškov na 322.000 d.e.mesečno. Obstaja tudi možnost
uvedbe tretje izmene, ki bi povzročila 130.000 d.e. dodatnih stalnih stroškov mesečno.
a) Ali bi bilo smiselno:
• samo razširiti prodajno mrežo ali
• razširiti prodajno mrežo in uvesti novo izmeno?
b) Kako bi se odločili v primeru a), če bi razširitev prodajne mreže povečala stalne stroške
le za 61.000 d.e., uvedba nove izmene pa za 141.000 d.e.?
Poglejmo najprej, ali je upravičena samo razširitev prodajne mreže.
92
Ker so v danem primeru merodajni tudi omejeno stalni stroški novega prodajnega mesta v znesku
72.000 d.e (322.000 - 250.000), moramo odločitveno sodilo iz primera 10 razširiti. Ugotoviti moramo,
ali bi lahko dosegli z dodatno proizvodnjo in prodajo, ne da bi vpeljali novo izmeno, dovolj dodatnega
prispevka za kritje teh merodajnih stalnih stroškov, saj bomo le tedaj zagotovili, da se celotni poslovni
izid zaradi povečanja proizvodnje in prodaje ne bo zmanjšal. V našem primeru se izkaže razširitev
prodajne mreže za nesmotrno. V obstoječem številu izmen bi namreč proizvodnjo lahko povečali za
največ 1.000 kosov, ki bi nam prinesli 70.000 dodatnega prispevka za kritje. S tem pa ne bi mogli v
celoti pokriti dodatnih stalnih stroškov, ki bi nastali z razširitvijo prodajne mreže in poslovni izid bi se
poslabšal za 2.000 d.e. Če bi v danem primeru še lahko vplivali na višino stalnih stroškov, ki bi nastali
z uvedbo novega prodajnega mesta, bi morali upoštevati, da je kritični znesek teh dodatnih stroškov
70.000. Pri znesku, ki bi bil večji od dodatnega prispevka za kritje, uvedba tega mesta ne bi bila
upravičena.
Razširitev prodajne mreže brez uvedbe nove izmene tedaj v primeru a) ne bi bila smotrna. Zato
poglejmo le še to, kakšne koristi bi imeli od same uvedbe nove izmene:
∆ PP
∆ F
∆ PI
dodatnih 1000
kosov v dveh
izmenah
70.000
72.000
- 2.000
dodatnih 2000
kosov v
3. izmeni
140.000
130.000
+10.000
Skupaj
dodatnih
3000 kosov
210.000
202.000
+ 8.000
Iz izračuna je razvidno, da bi z učinki, proizvedenimi v tretji izmeni, uspeli povečati poslovni izid za
10.000 d.e. glede na izid, ki bi ga dosegli, če bi le razširili prodajno mrežo, ne pa tudi vpeljali novo
izmeno. Če napravimo oboje, se nam obeta za 8.000 d.e. večji poslovni izid, kot če ostanemo pri dveh
izmenah z obstoječo prodajno mrežo.
In kaj pokaže izračun v primeru b)?
∆ PP
∆ F
∆ PI
dodatnih 1000
kosov v dveh
izmenah
70.000
61.000
+9.000
dodatnih 2000
kosov v
3. izmeni
140.000
141.000
- 1.000
Skupaj
dodatnih
3000 kosov
210.000
202.000
+ 8.000
Iz izračuna je razvidno, da bi kazalo v tem primeru uvesti le novo prodajno mesto, ne pa tudi nove
izmene. Če bi napravili oboje, bi si namreč od tega lahko obetali za 8.000 d.e. večji poslovni izid kot v
izhodiščnih pogojih, medtem ko si lahko od razširitve prodajne mreže pri obstoječih izmenah obetamo
za 9.000 d.e. večji poslovni izid.
Z obravnavanim primerom smo skušali ponazoriti pomen razpoznavanja različnih odločitvenih
možnosti oz. razlikovanja njihovih učinkov. Če bi namreč v danem primeru presojali le skupne učinke
obeh odločitev na poslovni izid (le tretji stolpec), bi prezrli še eno boljšo možnost.
Ali je pogoj, da se poslovni izid ne zmanjša, če je potrebno uvesti novo izmeno za povečanje
proizvodnje, zadosten? Če uvedba nove izmene ne zahteva dodatnih naložb, je. Toda, ali se lahko z
uvedbo nove izmene povečajo tudi naložbe? Če predpostavljamo, da bomo v novi izmeni delali te
učinke z obstoječo tehnologijo, tedaj se obseg naložb v osnovna sredstva ne bo spremenil. Kaj pa
obseg naložb v različne vrste obratnih sredstev? Pri nespremenjenih hitrostih obračanja posameznih
93
vrst obratnih sredstev se zaradi dodatnega obsega proizvodnje povečuje količinski in vrednostni pretok
skozi te vrste sredstev in s tem tudi povprečni obseg tovrstnih naložb. Čim bi imeli še kakšno
alternativno možnost za nalaganje enakega zneska denarja, bi morali pri naši presoji upoštevati tudi
oportunitetne stroške.
Morebiti pa obstoječa tehnologija sploh ni primerna za proizvodnjo določenih učinkov. Tedaj je
mogoče uresničiti njihovo proizvodnjo le v povezavi z dodatnimi naložbami v osnovna sredstva.
Razen tega dodatna proizvodnja običajno terja tudi dodatna vlaganja v obratna sredstva. Kakor hitro
obstajajo alternativne možnosti za nalaganje teh sredstev, moramo pri našem odločanju o proizvodnji
določenega učinka upoštevati tudi oportunitetne stroške, ki se v tem primeru nanašajo na donos
najboljše naložbene alternative. Ali je tedaj odločitev o proizvodnji določenih učinkov upravičena, če
obeta letno vsaj toliko dobička kot znašajo oportunitetni stroški? Ker gre pri vlaganjih v osnovna
sredstva praviloma za dolgoročne odločitve, bo takšna enodobna oz. statična presoja, izpeljana iz
merodajnih poslovnoizidnih tokov praviloma pomanjkljiva. V takšnih primerih je potrebno preusmeriti
težišče odločitve o proizvodnji določenih učinkov na odločanje o naložbenih procesih z dinamičnimi
prostopki. Te podrobneje proučujemo v posebni točki (3.4.4).
V zadnjih nekaj primerih je bila naša pozornost usmerjena na proizvodnjo in prodajo posamezne vrste
učinkov. Vzpostavljene zmogljivosti v organizacijah običajno dopuščajo proizvodnjo več različnih
učinkov. Katere naj proizvaja in v kakšnem obsegu?
Kakšne metode in kakšna sodila lahko uporabimo pri kratkoročni izbiri proizvodnega in prodajnega
programa, če imamo na voljo omejene proizvodne in prodajne zmogljivosti?
Gotovo se lahko potegujejo za vključitev v proizvodni program le takšni učinki, pri katerih prodajna
cena ni nižja od njihovih spremenljivih stroškov na enoto učinka oz. učinki, ki prinašajo prispevek za
kritje neizogibnih stalnih stroškov.
Posameznih učinkov pa ni mogoče vključevati v proizvodni program v poljubnih količinah, saj se pri
izboru programa srečujemo z vrsto prodajnih, tehnoloških, lahko pa tudi kadrovskih in nabavnih
omejitev. Če sprememba sestave proizvodnega programa pri danih zmogljivostih ne bi imela nobenega
vpliva na celotni znesek stalnih stroškov, bi bil najboljši program tisti, ki bi prinašal največ celotnega
prispevka za kritje stalnih stroškov.
Kako lahko poiščemo takšen optimalni proizvodni program, je odvisno od tega:
• ali so učinki, ki se potegujejo za uvrstitev v proizvodni program medsebojno neodvisni; t.j., da
proizvodnja in prodaja določnega učinka ne zahteva tudi proizvodnje in prodaje katerega drugega
učinka in
• ali obstaja en ali več skupnih omejitvenih dejavnikov, za proizvodnjo teh učinkov; npr. omejena
razpoložljiva količina surovine, iz katere delamo vse učinke, omejene delovne ure za proizvodnjo
ipd.
V splošnem lahko poiščemo optimalni proizvodni in prodajni program le z uporabo linearnega
optimizacijskega modela. Z njim iščemo največji znesek celotnega prispevka za kritje ob upoštevanju
vseh danih omejitev in morebitnih povezav med posameznimi učinki.
Če so učinki, ki se potegujejo za uvrstitev v proizvodni program neodvisni in obstaja en sam skupni
omejitveni dejavnik za njihovo proizvodnjo, lahko poiščemo optimalno rešitev tudi na preprostejši
način. Gre v bistvu za postopek zaporednega uvrščanja učinkov. Pri izboru proizvodnega programa
v danih pogojih po pomenu razvrstimo učinke od najbolj zanimivega do najmanj obetavnega učinka in
jih v tem zaporedju uvrščamo v program drugega za drugim v okviru razpoložljivih zmogljivosti. Pri
tem pazimo tako na omejitve, ki zadevajo proizvodnjo in/ali prodajo posameznih učinkov kot tudi na
to, da ne prekoračimo največjega obsega skupnega omejitvenega dejavnika, saj tedaj program ne bi bil
94
uresničljiv. Morebiti z nekaj najbolj zanimivimi učinki že polno izkoristimo razpoložljivi obseg
skupnega omejitvenega dejavnika, in za ostale, manj zanimive v programu ne bo več mesta.
Po kakšnem kriteriju naj razvrstimo učinke od najbolj do najmanj zanimivega za uvrstitev v program,
če njihovo proizvodnjo omejuje en sam skupni omejitveni dejavnik? Poglejmo si v primeru 15 en
tovrstni odločitveni problem.
95
Primer 15
Podjetje načrtuje proizvodnjo in prodajo treh učinkov U1, U2 in U3. Za izbor proizvodnega
programa so na voljo naslednji podatki:
Učinek
U1
U2
U3
izdelavni
čas za
pc
enoto (ur)
4
5
8
100
110
160
s
pp
60
70
90
40
40
70
omejitve
(kosov)
proizvodne tržne
8.000
6.000
7.000
6.000
5.000
8.500
Za izdelavo je skupno na voljo 100.000 ur.
Katere učinke in v kakšnem obsegu naj proizvajamo, da bi dosegli največji možni dobiček?
Za prodajo so zanimivi vsi trije učinki, saj vsak od njih prinaša prispevek za kritje stalnih stroškov in
sicer U1 po 40 d.e., U2 po 40 d.e. in U3 po 70 d.e. na kos. Če ne bi bilo omejitve izdelavnega časa, bi
vključili v program vsakega toliko, kot je glede na kosovne proizvodne ali tržne omejitve možno. V tem
primeru bi bil program sestavljen na naslednji način:
U1
U2
U3
Q (kosov) porabljeni čas (ur)
6.000
24.000
5.000
25.000
7.000
56.000
Skupaj
105.000 ur
Vendar tak program glede na skupno časovno omejitev ne bi bil uresničljiv, saj bi zanj potrebovali za
5.000 ur več časa, kot ga imamo na voljo. V uresničljivem optimalnem programu bomo torej lahko
proizvedli manj učinkov. Toda katerih naj proizvajamo manj? Vseh treh, ali le enega? Ali so v danih
pogojih vsi trije učinki enako zanimivi za vključitev v proizvodni program? Po kakšnem kriteriju bi jih
veljalo razvrstiti? Ali bi glede na prispevek za kritje na enoto učinka dali prednost učinku U3, ali pa bi
bil kak drug kriterij izbora boljši?
V opazovanem primeru obstaja za vse tri učinke ena sama skupna omejitev. To je skupni razpoložljivi
izdelavni čas. Ker je ta omejitev, kot smo videli iz gornjega izračuna, tudi merodajna za izbor
programa, saj nam ur primanjkuje, moramo poiskati tisti proizvodni program, ki prinaša v tem času
največ prispevka za kritje.
Ker so učinki medsebojno neodvisni in ker obstaja ena sama skupna merodajna omejitev, lahko
poiščemo optimalni program tako, da v program uvrščamo učinke, ki jih predhodno razvrstimo po
pomenu glede na prispevek za kritje na enoto skupnega merodajnega omejitvenega dejavnika.
V opazovanem primeru damo pri izboru programa prednost učinku, ki na enoto izdelavnega časa
prinese največji prispevek za kritje. Tako bo v razpoložljivem času doseženega največ prispevka za
kritje. Potem ko razvrstimo učinke po tem tem smiselnem kriteriju, jih v izbranem zaporedju
vključujemo v program, upoštevajoč vse dane omejitve.
Poglejmo, kako naj bi tedaj razvrstili učinke v opazovanem primeru:
96
Učinek
U1
U2
U3
izdelavni
čas za
enoto (ur) pp
4
5
8
omejitve
Rangi
pp/uro
40
40
70
10
8
8,75
proizvodne
1
3
2
8.000
6.000
7.000
tržne
6.000
5.000
8.500
Najprej v program vključimo možno količino U1, t.j. 6.000 kosov, ker jih več ne bi mogli prodati. Ker
za vsak kos U1 porabimo 4 ure, smo za njihovo proizvodnjo namenili skupno 24.000 ur. Nato
uvrstimo v program 7.000 kosov učinkov U3, ker jih več ne bi mogli proizvesti. Za to proizvodnjo
porabimo nadaljnjih 56.000 ur (7.000 kosov x 8 ur/kos); za prva dva učinka torej skupaj 80.000 ur.
Če še preostali čas, t.j. 20.000 ur namenimo za proizvodnjo učinka U2, dobimo naslednji izbor
optimalnega programa:
Učinek
U1
U2
U3
izdelavni
čas za
enoto (ur)
4
5
8
Izbor programa
pp
Rangi
čas
PP
24.000
20.000
56.000
240.000
160.000
490.000
Q
40
40
70
1
3
2
6.000 →
4.000 ←
7.000 →
Skupaj 100.000 ur
890.000 d.e.
V danih pogojih lahko podjetje doseže največji znesek prispevka za kritje, t.j. 890.000 d.e, če se odloči
za proizvodnjo in prodajo 6.000 kosov U1, 4.000 kosov U2 in 7.000 kosov U3. Do enake rešitve bi
prišli tudi, če bi uporabili linearni optimizacijski model. Če z xi označimo iskane količine učinkov, bi
imel ta model, s katerim bi iskali maksimum funkcije prispevka za kritje, naslednjo obliko
max PP = max (40x1 + 40x2 + 70x3)
pri pogojih:
xi ≥ 0
4x1 + 5x2 + 8x3 ≤ 100.000
x1 ≤ 6.000
x2 ≤ 5.000
x3 ≤ 7.000
Kaj pa, če bi bilo izhodiščne pogoje za proizvodnjo in prodajo učinkov mogoče spremeniti? Prikazani
postopek zaporednega uvrščanja učinkov v program po kriteriju njihovega prispevka za kritje na enoto
skupnega omejitvenega dejavnika je uporaben tudi za takšno postoptimalno analizo. Poglejmo si še to
na preprostem primeru.
Primer 16
Podjetje iz prejšnjega primera bi lahko povečalo možni obseg prodaje najbolj zanimivega
učinka U1 na 6.500 kosov. To bi dosegli z dodatno reklamo, ki bi povzročila 6.000 d.e.
dodatnih stalnih stroškov. Ali naj se podjetje odloči za takšno reklamo in spremeni proizvodni
program?
97
Do rešitve lahko pridemo po več poteh:
a) le z opredelitvijo diferenčnih kategorij,
b) s ponovnim izborom celotnega programa z zaporednim uvrščanjem posameznih učinkov pod
novimi pogoji ali
c) s pomočjo “cen” za spremembo enote omejitvenega dejavnika, ki jih za postoptimalno analizo
ponuja tudi rešitev optimizacijskega modela.
a)
Celotni prispevek a za kritje bi se spremenil kot sledi (∆PP):
• s proizvodnjo dodatnih 500 kosov U1 (kar proizvodne omejitve
dovoljujejo in za kar porabimo 2.000 ur)
• zaradi zmanjšanja proizvodnje najmanj ugodnega učinka
U2 za 2.000 ur oz. 400 kosov
Skupaj ∆ PP
+20.000 d.e.
-16.000 d.e.
+4.000 d.e.
Ker bi bilo mogoče povečati prispevek za kritje manj kot bi se povečali stalni stroški za reklamo, (∆
PP = +4.000 < ∆ F = +6.000), tržne omejitve na predlagani način ni smotrno spreminjati, saj bi se
poslovni izid zmanjšal za 2.000 d.e.
b)
Z zaporednim uvrščanjem učinkov v program pri spremenjeni tržni omejitvi za U1 bi ugotovili
naslednji novi optimalni program:
Učinek
U1
U2
U3
izdelavni
čas za
enoto (ur)
4
5
8
Izbor programa
pp Rangi
Q
40
40
70
1
3
2
čas
6.500 → 26.000
3.600 ← 18.000
7.000 → 56.000
PP
260.000
144.000
490.000
Skupaj 100.000 ur 894.000 d.e.
Tudi sedaj ugotovimo, da bi v novih pogojih lahko povečali celotni prispevek za kritje največ za 4.000
d.e. (∆ PP = 894.000 - 890.000), kar bi pri povečanju stalnih stroškov za 6.000 d.e. povzročilo
znižanje poslovnega izida za 2.000 d.e.
c)
In kako bi lahko presodili smotrnost spremembe tržne omejitve pri učinku U1, če bi se vprašali, koliko
koristi bi nam prinesla vsaka dodatna možna ura proizvodnje U1? Če bi lahko delalu več U1, bi to
naredili pri skupnem omejnem številu ur tako, da bi v istem času delali manj učinkov, ki so najmanj
zanimivi. To je v našem primeru U2. Z vsako uro več dela U1 pridobimo 10 d.e. prispevka za kritje, z
vsako uro manj U2 pa izgubimo 8 d.e.. Torej nam dodatna ura možne proizvodnje U1 prinese 2 d.e.
čiste koristi, oziroma 8.d.e. na vsak možen dodaten kos U1 8. Mi imamo možnost sprostiti to omejitev
kar za 500 kosov, kar zahteva dodatnih 2000 ur za U1, kar bi nam v danih pogojih, če bi program
spremenili prineslo dodatnih 4.000 d.e (2.000 ur x 2 d.e./uro) prispevka za kritje, kar smo po drugih
poteh ugotovili že v točkah a) in b). To ne zadošča za povečanje poslovnega izida, saj bi se stalni
stroški povečali za 6.000 d.e.
8
To informacijo o “ceni meje” pri U1 bi dobili tudi iz rešitve linearnega optimizacijskega modela. Poiskati bi jo
morali med vrednostmi koeficientov v namenski funkciji pri optimalni rešitvi. V iskanega koeficienta v zvezi s tržno
omejitvijo pri U1 je bila v optimalni rešitvi -8. Kaj nam pove? Pove nam, da bi se celotni prispevek za kritje zmanjšal
za 8 d.e, če bi morali to omejitev znižati za en kos oz., da bi se za 8 d.e. povečal, če bi jo lahko za en kos sprostili. Če
je proučevana sprememba omejitve dovolj majhna, lahko sklepamo, da bi bilo mogoče s sprostitvijo tržne omejitve
pri U1 povečati celotni prispevek za kritje za 4.000 d.e. (500 kosov x 8 d.e./kos).
98
Iz vseh treh izračunov9 za primer 16 je razvidno, da ni smotrno spremeniti tržne omejitve na predloženi
način, saj bi se tedaj poslovni izid zmanjšal za 2.000 d.e.
Na podoben način bi lahko proučevali tudi možnosti za spreminjanje proizvodnih omejitev. Če je
sprememba proizvodne omejitve možna le z dodatnimi naložbami, moramo pri presoji upoštevati tudi
oportunitetne stroške iz naslova izgubljenega donosa najboljše alternativne naložbene možnosti.
Seveda pa odločanja o naložbah večjega obsega in daljšega časa izkoriščanja ne kaže omejiti na takšno
statično presojo na podlagi poslovnoizidnih tokov enega poslovnega obdobja. Osnovne značilnosti
razvitejših postopkov za presojo naložbenih odločitev, ki praviloma temeljijo na presoji denarnih
tokov, so prikazane v točki 3.4.5.
Zadnji primer opozarja tudi na dejstvo, da so lahko pri spremembi sestave proizvodnega programa pri
danih zmogljivostih merodajni tudi omejeno stalni stroški. Ti se lahko nanašajo npr. tudi na razlike v
stroških priprave dela, financiranja in zavarovanja povprečnih zalog pri različnih sestavah
proizvodnega programa in jih pri presoji ne smemo zanemariti. Omejeno stalne stroške je mogoče
upoštevati tudi neposredno pri uporabi linearnega optimizacijskega modela, če ga nadgradimo v
odsekoma linearni model oz. v mešani celoštevilski model.
Preden preidemo na obravnavo odločitev o nakupu materiala in nekaterih posebnih odločitev, ki
predstavljajo izbiro med nabavo in lastno proizvodnjo, ter prodajo na nižji ali višji stopnji dodelanosti,
dodajmo k navedenim primerom izbora proizvodnega programa še nekaj misli.
Predvsem kaže spomniti na uporabnost že omenjene analize občutljivosti pri presojanju različnih
odločitvenih možnosti. Tako bi lahko podatkovno podlago v vseh obravnavanih primerih obogatili še z
vrsto podatkov o kritičnih vrednostih posameznih merodajnih kategorij, kar bi nam olajšalo presojo v
primeru, da se zavedamo pomena nezanesljivosti pričakovanj njihove uresničitve.10
Opozoriti pa velja tudi na pomen morebitnih kakovostnih dejavnikov, ki jih v te presoje nismo
vključevali, na morebitne posredne posledice posameznih odločitev11 ter na omejitev uporabnosti
obravnavanih pristopov na kratkoročne poslovne odločitve.
Če želimo razširiti razmišljanja na proizvodne poslovne odločitve z različno dolgim časovnim horizontom, se
moramo ponovno dotakniti vprašanja širine stroškov in posledično stroškovne cene, ki je merodajna za
odločanje. Potrebna širina opredelitve stroškov posameznih učinkov za odločanje o njihovi proizvodnji je
namreč odvisna predvsem od tega, ali imamo proste ali zasedene zmogljivosti in od tega, ali gre za
kratkoročne ali za dologoročne odločitve.
Kako široko stroškovno ceno izberemo, je v konkretnem primeru odvisno od tega, za kakšne potrebe
potrebujemo informacije o stroškovnih vrednostih učinkov. Te potrebe so praviloma različne, ko gre za
vrednotenje zalog učinkov v okviru finančnega računovodstva in ko gre za informacije o stroškovnih
vrednostih učinkov za različne poslovne odločitve, od dolgoročnih strateških, do kratkoročnih in operativnih.
Tako bo denimo proizvodno podjetje za potrebe zunanjega poročanja ugotavljalo proizvajalne stroške
učinkov, za odločitev o sprejemu enkratnega naročila morda le spremenljive stroške, za dolgoročno odločitev
9
Iz prikaza treh različnih izračunov lepo vidimo, da lahko obstaja pri oblikovanju računovodskih informacij
za poslovno določanje več poti do istega cilja. Verjetno kaže pri reševanju konkretnih odločitvenih probelom
ubrati tisto, ki je jo najbolje razumemo.
10
Za opredelitev takšnih kritičnih vrednosti je nakazanih par možnosti v zvezi s prvim primerom. Študent
naj pri poglabljanju obravnavanih vsebin še druge primere samostojno nadgradi z analizo občutljivosti.
11
Tako lahko npr. odločitev o opustitvi določenega izdelka iz proizvodnega programa zmanjša tudi
možnosti prodaje drugih izdelkov, če je prodaja le-teh odvisna tudi od celovitosti ponudbe. Zato moramo biti
pri opredelitvi merodajnih podatkov pozorni tudi na morebitne posredne učinke poslovnih odločitev.
99
o novem učinku pa morebiti celo lastno ceno, povečano za oportunitetne stroške. Pri tem kaže opozoriti na
nekatere probleme, ki so povezani z (ne)uporabnostjo lastne cene za poslovne odločitve
Lastna cena učinka praviloma ni primerna podlaga za sprejemanje odločitev o obsegu in sestavi
proizvodnega in prodajnega programa. To velja še prav posebno za odločitve, ki niso dolgoročne. Za
sprejemanje poslovnih odločitev so vselej odločujoči tisti stroški, na katere vplivamo s poslovno odločitvijo.
Vzemimo primer, ko lahko z obstoječimi zmogljivostmi proizvajamo več različnih učinkov. Stalni stroški
vzpostavljenih skupnih zmogljivosti so enaki, ne glede na to, kakšno sestavo proizvodnega in prodajnega
programa izberemo. Lastna cena posameznega izdelka pa se bo spremenila, če bomo pri ostalih
nespremenjenih pogojih spremenili sestavo programa. Spremenila se bo tudi, če bi se spremenil obseg osnove
za razporejanje stroškov na enoto katerega od učinkov. ponazoriti teoretično vprašljivost ugotavljanja lastne
cene učinka kot podlage za vrsto poslovnih odločitev. Razlog je v tem, da posameznim učinkom nasilno
pripisujemo stalne splošne stroške, ki so, kot že vemo iz dosedanje obravnave v tem poglavju, pri
kratkoročnih odločitvah, pri katerih ni treba spreminjati zmogljivosti, praviloma nemerodajni.
Lastna cena je nevarno orodje tudi, če pozabimo, da je njen del, ki se nanaša na stalne stroške, odvisen od
obsega dejavnosti, saj se stalni stroški na enoto učinka s spreminjanjem obsega dejavnosti spreminjajo. Čim
odločamo o možnostih, ki se nanašajo na različne obsege dejavnosti ali le na njeno različno strukturo pri
nespremenjenih zmogljivostih, za odločanje niso pomembni podatki o gospodarskih kategorijah na enoto
učinka. Odločati moramo na podlagi celotnih zneskov opazovanih gospodarskih kategorij, kar smo že videli
na vrsti primerov, ki smo jih obravnavali v tem poglavju.
Tem slabostim lastne cene se izognemo pri opredeljevanju stroškovne cene učinkov na podlagi spremenljivih
stroškov. Vendar pa tudi ta pristop za poslovne odločitve ni splošno uporaben. Njegova temeljna
pomanjkljivost je enotna obravnava vseh stalnih stroškov. Ti pa se vendarle razlikujejo. Med njimi so takšni,
ki so neposredni za posamezni učinek, skupino učinkov, ali kakšno drugo raven opazovanja v podjetju.
Nadalje so med njimi tudi takšni, na katere lahko vplivamo s kratkoročnimi odločitvami ali takšni, ki jih
lahko spremenijo le bolj koreniti, dolgoročni posegi v zmogljivosti podjetja. Za poslovne odločitve je lahko
pomembno tudi to, ali gre ali ne za stroške, ki so povezani z izdatki.
Ob tem kaže spomniti na dva pristopa, ki predstavljata nadgradnjo vrednotenja po spremenljivih stroških s
podatki o stalnih stroških. Pri obeh opazujemo poslovnoizidne tokove, ne da bi jih preračunavali na enoto
učinka. S tem se izognemo težavam, ki jih povzroča opazovanje stalnih stroškov na enoto učinka.
Pri poslovnem odločanju lahko s pridom uporabljamo t.i. stopenjsko pokrivanje stalnih stroškov /nemško stufenweise Fixkostenrechnung/. Ta pristop je posebno uporaben za presojanje uspešnosti na različnih
ravneh organiziranosti v podjetju. Pri njem stalne stroške ločimo na tiste, ki jih je mogoče neposredno
pripisati stroškovnim nosilcem, skupini stroškovnih nosilcev, stroškovnim mestom, področju. Drugi pa so
takšni, ki jih je mogoče opredeliti kot neposredne samo na ravni celotnega podjetja. Tak pristop omogoča
ugotavljanje in stopenjsko pokrivanje stalnih stroškov in presojo uspešnosti na podlagi različno široko
opredeljenih prispevkov za kritje. Najprej od prihodkov posameznih učinkov odštejemo njihove spremenljive
stroške in dobimo prispevke za kritje 1. stopnje. Od njih odštejemo neposredne stalne stroške nosilcev in
dobimo prispevke za kritje 2. stopnje, ki so namenjeni za pokrivanje stalnih stroškov na višjih ravneh. Nato
združimo te prispevke za posamezne skupine učinkov in od njih odštejemo njihove neposredne stalne stroške.
Tako dobimo prispevke za kritje 3. stopnje, ki so namenjeni pokrivanju stalnih stroškov na višjih ravneh.
Postopek nadaljujemo z združevanjem na naslednji ravni vse do končne združitve v prispevek za kritje
stalnih stroškov, ki so neposredni le za podjetje kot celoto. Ko še te stroške odštejemo, dobimo temeljni
poslovni izid. Na ta način opredeljene informacije so boljše od tistih, ki jih dobimo pri čistem vrednotenju po
spremenljivih stroških. Koristno jih lahko uporabimo predvsem pri presojanju prodajnih cen ter pri odločanju
o opuščanju ali vključevanju učinkov v proizvodni in prodajni program.
Podoben izpopolnjen pristop predstavlja Riebelov sistem relativnih neposrednih stroškov /das System der
relativen Einzelkostenrechnung/. Tudi tu stalnih stroškov ne ugotavljamo na enoto učinka. Nobenih
stroškov tudi ne razporejamo na podlagi ključev. Pri vrednotenju po spremenljivih stroških in pri
100
stopenjskem pokrivanju stalnih stroškov se temu razporejanju še nismo povsem odpovedali. Izvajamo ga za
morebitne splošne oz. posredne spremenljive stroške. Pri oblikovanju računovodskih informacij na podlagi
tega sistema primerjamo samo stroške in prodajne vrednosti, ki jih je povzročila enaka poslovna odločitev.
Če je le mogoče, moramo vse neposredne stroške različnih ravni posebej zajeti in izkazati. To opustimo le, če
ni gospodarno. Členitev na neposredne in posredne stroške je relativna. Odvisna je od vrste poslovne
odločitve, ki jo opazujemo.
V primeru strateških, dolgoročnih poslovnih odločitev, denimo o razvoju novega učinka in njegovi večletni
proizvodnji in prodaji, gre praviloma za odločitev, ki jo je mogoče upravičiti le, če omogoča pokrivanje ne le
vseh spremenljivih, temveč tudi vrste neposrednih in posrednih stalnih stroškov, povezanih z ravnijo za ta
izdelek vzpostavljenih in zagotovljenih temeljnih proizvodnih in pomožnih dejavnosti in dejavnosti splošnih
služb, skozi njegovo celotno življenjsko dobo, in tudi oportunitetnih stroškov za to dejavnost potrebnih
vlaganj. Pri tem se moramo zavedati, da bo lahko na kakovost teh informacij pomembno vplivala tudi
poglobljenost in utemeljenost načinov opredeljevanja s to odločitvijo posredno povezanih stroškov, s katerimi
smo se ukvarjali v točki 2.3 tega gradiva.
3.4.1.3
Odločanje o nabavi materiala
V okviru nabavne funkcije zavzemajo osrednje mesto odločitve o materialu. Nanašajo se na odločanje
o tem, kakšne količine posameznih materialov in kdaj naročati, o načinih njihovega naročanja, o
nakupnih poteh in nenazadnje tudi o njihovem morebitnem skladiščenju.
Ali in v koliki meri je potrebno nabavljene materiale skladiščiti, je odvisno od tega, kakšno politiko
zagotavljanja pripravljenosti materiala za ostale poslovne procese organizacija zasleduje. Lahko
zavestno oblikuje zaloge določenih vrst materiala, ali pa teži k popolni uresničitvi t.i. “just in time”
(JIT) sistema, t.j. k izognitvi nakupov materiala na zalogo.
V prvem primeru imamo po eni strani opravka s stroški skladiščenja in s stroški financiranja ali z
morebinimi oportunitetnimi stroški zaradi vezave sredstev v zalogah materiala. Pri nekaterih vrstah
materiala se s časom zadrževanja v zalogah povečuje tudi možnost, da bi se zmanjševala njihova
kakovost. Po drugi strani oblikovanje zalog materiala obeta večjo varnost pred motnjami v procesih
proizvodnje zaradi morebitne nepravočasne priskrbe materiala ali/in zaradi njegove slabše kakovosti.
Koristi od tega načina si lahko obetamo tudi tedaj, kadar nabavne cene materialov rastejo in z
zgodnejšim nakupom določnega materiala na zalogo prihranimo pri stroških materiala več kot imamo
stroškov zaradi tako povečanih zalog. Lahko pa so odločitve za manj pogoste večje nakupe
posameznih materialov povezane tudi s količinskimi popusti, ki jih zagotavljajo v nabavni ceni
dobavitelji pri dovolj velikih nakupih.
V drugem primeru se izognemo stroškom zalog, bolj pa se izpostavimo nevarnosti, da bi prišlo do
motenj v poslovnih procesih. Če imamo dolgoročne pogodbe o sodelovanju z dobavitelji, si morebiti
lahko tudi pri tem načinu zagotovimo količinske popuste pri nabavnih cenah, npr. za vnaprej znano
letno količino potrebnega materiala. Možnosti za uresničevanje JIT sistema v zvezi z nabavo materiala
so odvisne predvsem od razmer na nabavnem tržišču, npr. od relativnega pomena organizacije na tem
tržišču, zanesljivosti njenih dobaviteljev, in od značilnosti proizvodnje, njene prilagodljivosti,
urejenosti, predvidljivosti, od tega ali in do kakšne ravni organizacija obvladuje kakovost pri trošenju
prvin oz. v poslovnih procesih. V okoliščinah, ki onemogočajo poslovanje povsem brez zalog
materiala, so razen tega pomembne tudi možnosti financiranja in skladiščenja zalog.
V nadaljevanju nas zanima vprašanje, koliko posameznega materiala naročati in kdaj. Kakšno sodilo
naj uporabljamo za takšne odločitve?
Poiskati želimo tak način nabave materiala, ki bi zagotavljal čim nižje celotne stroške in nemoteno
proizvodnjo. Pri tem potrebujemo predvsem naslednje podatke:
101
• o pomembnost različnih vrst materialov; relativne vrednosti porabe posameznih vrst materialov v
stroških materiala se razlikujejo, razlikuje se lahko npr. tudi dostopnost, zanesljivost dobav
različnih materialov, zaradi česar pri nabavi ne kaže posvečati vsem vrstam materialov enake
pozornosti; pri razvrščanju materialov po pomembnosti si pomagamo z že omenjeno ABC analizo.
• o značilnosti trošenja materialov; za odločanje o nakupih materialov je pomembno predvsem, ali
gre za materiale, ki jih trošimo enakomerno, nihajoče ali povsem neenakomerno in težko
predvidljivo.
• o stroških; pri tem nas zanimajo:
• stroški naročil, ki se neposredno nanašajo npr. na stroške pisarniškega materiala, poštne in
prevozne stroške, posredno pa tudi na plače zaposlenih v nabavi in druge stroške
zmogljivosti nabavne službe in
• stroški zalog, ki se neposredno nanašajo na stroške financiranja/oportunitetne stroške
naložbe v zaloge in na stroške zavarovanja, kala, loma, posredno pa tudi na stroške odvisne
od uporabljene skladiščne površine in stalne stroške skladiščenja.
Obstaja vrsta matematičnih modelov za optimiranje zalog materiala.12 Pri danih zmogljivostih skladišč
in nabavne službe upoštevamo pri optimiranju zalog materiala le spremenljive stroške. Stalni stroški so
za takšno presojo merodajni le, če presojamo možnost spremembe teh zmogljivosti. Poglejmo si v
nadaljevnaju značilnosti dveh takih enostavnih modelov.
Pri prvem modelu za izračun optimalne količine naročila predpostavljamo, da:
• so vsi nakupi enaki,
• enakomerno trošimo material in
• nimamo varnostnih zalog, tj. zaloge ponovno napolnimo ob vsakokratni izpraznitvi.
V takšnih pogojih, ki jih prikazuje slika 12, je največja količina materiala na zalogi (Zmax) enaka
vsakokratni količini v enem naročilu. Povprečna količina materiala v zalogi je tedaj enaka polovici
naročilne količine.
In kolikšna je optimalna velikost naročila (QNopt)? To je tista količina, pri kateri je najmanjša vsota
stroškov naročanja in zalog, t.j. naslednja vsota:
stroški x
naročila
Q v celotnem
obdobju
+
stroški zaloge
x
na enoto za celo obdobje
QN:
2
QN
količina
Zmax
čas
Slika 12: Model zalog pri enakomerni nabavi in porabi brez varnostnih zalog
12
Podrobneje piše o teh modelih npr. Bastičeva v študijskem gradivu za predmet Izvedbeni management,
EPF 1998.
102
Optimalna velikost naročila (QNopt) je tedaj
2 x Qv celotnem obdobju x stroški enega naročila
QNopt =
stroški zaloge na enoto za celotno obdobje
Količina materiala na zalogi, pri kateri moramo sprožiti novo naročilo, da ne bo prišlo do zastojev
(“točka sprožitve naročila” - oz. količin za sprožitev naročila NQ), je tedaj
NQ = dnevna poraba x čas od naročila do prejema
Morebiti pa podjetje želi zaradi nezanesljivih razmer na prodajnem tržišču in zaradi možnih sprememb
v proizvodnji stalno vzdrževati določeno varnostno količino materiala v zalogi (Zv). Če izhodiščni
model nadgradimo tako, da upošteva varnostno zalogo, dobimo model, ki ga prikazuje slika 13.
količina
Zmax
ZV
čas
Slika 13: Model zalog pri enakomerni nabavi in porabi z varnostno zalogo
V dopolnjenem modelu, ki upošteva varnostno zalogo, izračunamo povprečno zalogo in “točko
sprožitve naročila” kot sledi:
∅ Q v zalogi =
Zmax - ZV
+
ZV
2
NQv =
dnevna
poraba
čas od naročila do
x
prejema
+ ZV
Iz dosedanje obravnave je razvidno, da so za odločanje o nabavi materiala pomembne računovodske in
neračunovodske informacije. Videli smo tudi, da na to, ali podjetje kupuje material ne da bi oblikovalo
zaloge materiala ali z oblikovanjem zalog, vpliva vrsta dejavnikov, ki so odvisni predvsem od razmer
na nabavnem tržišču in od značilnosti poslovnih procesov. Če podjetje želi ali mora oblikovati zaloge
materiala, mora skušati pri tem zagotoviti čim nižje stroške in nemoteno poslovanje. Zaloge lahko
skuša tudi optimirati s pomočjo bolj ali manj razvitih optimizacijskih modelov.
Če odločanje o nakupih materiala ni dovolj premišljeno, se lahko celo zgodi, da kupimo material, ki ga
zaradi poznejših sprememb v proizvodnem programu ne potrebujemo več. Kaj storiti s takšnim
materialom? Ta odločitev, ki povezuje odločanje o materialu s prodajnimi odločitvami, je ena izmed
posebnih “povezovalnih” odločitev, ki jih obravnavamo v naslednji točki.
103
3.4.1.4
Izbira med nakupom in lastno proizvodnjo ter nadaljnjo
predelavo in takojšnjo prodajo
V nadaljevanju obravnavamo nekaj primerov poslovnih odločitev, pri katerih izbiramo med nabavnimi,
proizvodnimi in prodajnimi možnostmi. Zanimajo nas sodila, primerna za izbiro med:
• takojšnjo ali kasnejšo prodajo ali predelavo (odvečnega) materiala,
• prodajo učinkov na nižji ali višji stopnji dodelave in med
• nakupom in lastno proizvodnjo določenih proizvodov ali storitev.
Tudi pri oblikovanju odgovorov na gornja vprašanja moramo upoštevati različne okoliščine, v katerih
je lahko potrebno sprejeti tovrstne odločitve; npr. ali so zmogljivosti za proizvodnjo proste ali
zasedene, ali gre za kratkoročno ali dolgoročno spremembo pogojev ipd. To ponazarjajo naslednji
štirje primeri.
Primer 17
Podjetje ugotavlja, da mu je zaradi spremembe proizvodnega programa ostalo 100 kg
materiala X, ki je nepotreben. Material je bil nabavljen po ceni 22 d.e. za kg. Mogoče ga je
odprodati po ceni 19 d.e. Obstaja tudi možnost, da bi ga vendarle predelali v 100 kosov
izdelka A in te prodali po ceni 28 d.e. Z vsakim kosom izdelka A bi imeli še za 8 d.e. stroškov
drugega materiala, dela in storitev.
Ali je material bolje predelati ali ga nepredelanega prodati?
Poglejmo, kako vplivata takojšnja prodaja nepredelanega materiala in prodaja učinkov po predelavi
materiala na poslovnoizidne tokove:
• prodajna cena/ prihodek
• merodajni odhodki
merodajni del PI tokov
ostali odhodki:
• nabavna vredn. materiala
pi oz. PI
neposredna prodaja materiala
na enoto
skupaj
19
1.900
19
+1.900
22
-3
2.200
-300
prodaja po predelavi
na enoto
skupaj
28
2.800
8
800
20
+2.000
22
-2
2.200
-200
Iz izračuna je razvidno, da nabavna vrednost nepotrebnega materiala ni merodajna pri presoji obeh
možnosti, saj predstavlja v bistvu potopljeni strošek, ki ga štejemo v obeh različicah med odhodke. Na strani
neposredne prodaje so torej merodajni le prihodki, na strani predelave pa prihodki od prodaje s predelavo
nastalih učinkov in tisti del spremenljivih stroškov, ki bi jih povzročila predelava poleg same porabe
nepotrebnega materiala. V danem primeru je glede na to bolje material predelati. Za to bi se lahko odločili
tudi samo na podlagi primerjave zneskov na enoto učinka oz. na kg, ker je bil obseg dejavnosti nemerodajen
(za 1 kos A je bil potreben 1 kg X). Če ne bi materiala niti predelali niti prodali, bi v zvezi z tem
nepotrebnim materialom nastajale le še žrtve. Ne le, da bi nabavna vrednost materiala neizogibno slej kot
prej prešla v odhodke, če ne prej ob poznejšem odpisu, ko bi ugotovili, da nima več nobene vrednosti. Razen
tega zaradi vezave sredstev v zalogah nastajajo stroški zalog, merodajni so tedaj lahko tudi oportunitetni
stroški.
104
Kaj pa če bi lahko nepotrebni material predelali le, če bi zato kratkoročno zmanjšali proizvodnjo katerega od
učinkov iz rednega proizvodnega in prodajnega programa? Tedaj bi morali pri presoji na strani predelave
materiala med žrtvami upoštevati tudi oportunitetne stroške oz. žrtvovan prispevek za kritje učinkov rednega
programa, ki jih v tem primeru ne bi mogli napraviti. Pri tem bi morali biti pozorni na možnost, da bi imelo
začasno zmanjšanje redne proizvodnje katerega od učinkov neugodne posledice za prodajo tudi v kasnejših
obdobjih.
Kaj pa če v podjetju ne bi imeli več nobenih zmogljivosti, ki bi omogočile predelavo tega materiala? Tedaj
pride v poštev le še prodaja materiala. Doslej smo razmišljali le o možnosti, da bi material odprodali takoj.
Če obstajajo zelo verjetni izgledi, da bi bilo mogoče material pozneje prodati po višji prodajni ceni, kaže s
prodajo počakati, če si obetamo več prihodkov od kasnejše prodaje materiala kot bi imeli v času, ko s
prodajo odlašamo, stroškov zalog materiala.
S podobnimi potopljenimi stroški kot smo jih spoznali pri odločanju o nabavljenem, a ne potrebnem
materialu se srečamo tudi, kadar imamo opravka s procesno proizvodnjo, pri kateri so lahko posamezne faze
tehnološkega postopka in z njimi povezani stroški do določene stopnje skupni več proizvodom. Če presojamo
možnost, da bi katerega od teh po točki ločitve13 še dalje predelali, so za tako presojo merodajni stroški, ki bi
nastali zaradi nadaljnje predelave po ločitvi, in prihodki od prodaje v bolj ali manj predelani obliki, ne pa tudi
skupni stroški, ki nastanejo do točke ločitve.
Kaj pa, če odločamo o možnosti nakupa ali lastne proizvodnje določene sestavine končnega izdelka? Presoja
takšne možnosti je odvisna od tega, ali imamo za lastno proizvodnjo dovolj prostih zmogljivosti, da s
proizvodnjo sestavin ne bi z ničimer motili redne proizvodnje.
Primer 18
Podjetje mesečno proizvede in proda 2.000 kosov učinka A po ceni 300 d.e. Vsi spremenljivi
stroški na enoto učinka znašajo 220 d.e., mesečni znesek stalnih stroškov pa je 120.000 d.e. V
vsak kos učinka A sta vgrajeni tudi po dve sestavini P. Nabavna cena sestavine P je 25 d.e. V
podjetju proučujejo možnost, da bi sestavino P proizvajali sami, kar proste zmogljivosti
dopuščajo. Proizvodnja vsake sestavine oz. polproizvoda P bi povzročila 23 d.e. stroškov.
Ali naj se v danih pogojih odločijo za lastno proizvodnjo polproizvoda P?
Ker so stalni stroški neodločujoči in s proizvodnjo polproizvoda ne bi motili proizvodnje izdelkov A, sta v
danem primeru merodajni le nabavna cena sestavine P na eni in spremenljivi stroški lastne proizvodnje te
sestavine na drugi strani. V našem primeru je nabavna cena komponente za 2 d.e. višja od spremenljivih
stroškov, ki bi nastali, če bi jo proizvajali sami. Ker sta v vsakem izdelku A dve sestavini P, lahko z njihovo
lastno proizvodnjo pri vsakem izdelku A prihranimo 4 d.e. pri spremenljivih stroških, oz. dosežemo z
vsakim, tako proizvedenim kosom A za 4 d.e. dodatnega prispevka za kritje stalnih stroškov. Glede na to je v
opazovanem primeru kratkoročno z vidika poslovnega izida bolje preiti na lastno proizvodnjo sestavine P,
saj si od tega obetamo prihranek v celotnih spremenljivih stroških oz. povečanje prispevka za kritje in
poslovnega izida v skupnem znesku 8.000 d.e. To velja pod pogojem, da so kupljene in samostojno
proizvedene sestavine P enake kakovosti in bosta ostali prodajna količina in prodajna cena izdelkov A
nespremenjeni.
Kaj pa če podjetje iz primera 18 ne bi imelo dovolj prostih zmogljivosti za lastno proizvodnjo polproizvodov
P?
13
Takšna točka ločitve proizvodov, nastalih v skupnem procesu (joint products), je v angleščini označena
kot "split point".
105
Primer 19
Podjetje iz primera 18 nima na voljo toliko prostih zmogljivosti, da bi lahko proizvajalo
sestavine P ob nespremenjeni proizvodnji učinkov A. Pri danih zmogljivostih je ob lastni
proizvodnji sestavin P mogoče proizvesti največ 1.800 kosov učinka A.
Ali je tudi v tem primeru bolje nadomestiti nakup z lastno proizvodnjo sestavin P?
Poglejmo, kaj pokaže izračun merodajnega prispevka za kritje.
proizvodnja učinkov A
Merodajne kategorije
Količina učinkov A
Prihodki
Spremenljivi stroški
• za sestavine P
• ostali14
Prispevek za kritje
z nakupom sestavin P
2.000 kosov
600.000
z lastno proizvodnjo sestavin
1.800 kosov
540.000
100.000
340.000
160.000
82.800
306.000
151.200
Sedaj se v primerjavi s prejšnjim pojavljajo še dodatne merodajne kategorije. Ker se obe odločitveni
možnosti razlikujeta tudi v obsegu proizvodnje učinkov A, so merodajni sedaj tudi prihodki od prodaje
učinkov A. Zaradi različne količine proizvodnje učinkov A se razlikuje tudi znesek spremenljivih stroškov, ki
niso povezani s porabo sestavine P. Ker predpostavljamo, da so stalni stroški še vedno neodločujoči, lahko
uporabimo kot odločitveno sodilo znesek celotnega prispevka za kritje.
Iz izračuna je razvidno, da zagotavlja nakup sestavine P ob večji proizvodnji učinkov A za 8.800 d.e. več
prispevka za kritje, kot če se odločimo za lastno proizvodnjo sestavine A. Do tega pride kljub temu, da so
spremenljivi stroški na kos pri lastni proizvodnji sestavine A nižji od njene nabavne cene. Z zmanjšanjem
proizvodnje učinkov A moramo namreč žrtvovati tudi del prispevka za kritje. Prihranek pri spremenljivih
stroških učinka A sedaj ni zadosten, da bi uspel nadomestiti žrtvovan prispevek za kritje zaradi zmanjšanja
proizvodnje.
Dopolnimo naš zadnji primer še z delno analizo občutljivosti.
Primer 20
Podjetje iz primera 19 še ni dokončno ocenilo, koliko spremenljivih stroškov bi nastalo z vsako
sestavino P, če bi jo proizvajali sami.
Koliko bi smeli največ znašati ti stroški, da bi bila z vidika poslovnega izida proizvodnja izdelkov A
z lastnimi sestavinami P vsaj tako ugodna kot proizvodnja z nabavljenimi sestavinami?
14
Iz primera 18 je razvidno, da je ostalih spremenljivih srtroškov na enoto učinka A, ki so v našem primeru
neodvisni od tega, ali sestavne dele P kupujemo, ali jih proizvajamo sami, 170 d.e. (vsi spremenljvi stroški,
brez nabavne cene za dve sestavini P = 220 d.e. - 2x 25 d.e. = 170.d.e.)
106
Iščemo kritični znesek spremenljivih stroškov pri proizvodnji enote sestavine P (sPkt), pri katerem bomo
dosegli s prodajo na ta način proizvedenih (1.800 kosov) učinkov A prav tolikšen prispevek za kritje kot pri
prodaji (2.000 kosov) učinkov A, proizvedenih s kupljenimi sestavinami P.
160.000 = 540.000 - 306.000 - 1.800 x 2 x sPkt
sPkt = 74.000 : 3.600 = 20,56 d.e.
Izračun je pokazal, da bi morali biti iskani stroški celo za 18% nižji od nabavne cene sestavine
oziroma za 10,6% nižji od tistih, ki so jih predvideli za lastno proizvodnjo sestavin v primeru 20.
Dokler tako nizki stroški niso dosegljivi, je z vidika poslovnega izida za podjetje bolje, da sestavine P
kupuje.
Opazujmo še eno različico možnosti zamenjave nakupa sestavin P z lastno proizvodnjo
Primer 21
Podjetje iz primera 18 nima na voljo toliko prostih zmogljivosti, da bi lahko proizvajalo
sestavine P ob nespremenjeni proizvodnji učinkov A. Pri danih zmogljivostih je ob lastni
proizvodnji sestavin P mogoče proizvesti največ 1.920 kosov učinka A.
Ali je v tem primeru bolje nadomestiti nakup z lastno proizvodnjo sestavin P?
Sedaj zato, da bi na sproščenih zmogljivostih lahko napravili zadostne količine sestavin P, ni potrebno
tolikšno zmanjšanje redne proizvodnje izdelka A kot v primeru 21. Ker dosegamo pri lastni proizvodnji
sestavin A z vsakim učinkom za 84 d.e. prispevka za kritje 15, bi dosegli z lastno proizvodnjo sestavin
P in 1.920 kosi učinkov A skupno 161.280 d.e. prispevka za kritje. Če podjetje lahko zagotovi tolikšno
učinkovitost pri proizvodnji sestavin P in bo kakovost teh sestavin vsaj takšna kot je kakovost
nabavljenih, se podjetju obeta povečanje poslovnega izida za 1.280 d.e., če opusti nakup sestavin P in
jih začne samo proizvajati. In če pričakovanja glede učinkovitosti proizvodnje in kakovosti sestavin P,
ki bi jih proizvedli sami, niso zanesljiva? Tedaj moramo vzeti v obzir tudi negotovost pričakovanj,
preden sprejmemo dokončno odločitev. Analiza občutljivosti namreč hitro pokaže, da je nujno
zagotoviti vsaj tolikšno proizvodnjo sestavin P, da bi lahko proizvedli 1.905 kosov izdelkov A
(160.000 d.e. prispevka za kritje s kosi, ki zagotavljajo 84 d.e prispevka na enoto), če ne želimo, da bi
bil poslovni izid nižji kot pri proizvodnji učinkov A s kupljenimi sestavinami P.
Zadnji obravnavani primer nas je ponovno spomnil na uporabnost analize občutljivosti pri presojanju
različnih odločitvenih možnosti in na potrebo po upoštevanju kakovostnih dejavnikov pri odločanju,
kar smo ugotavljali tudi pri drugih vrstah odločitev na področju prodajne, proizvodne in nabavne
dejavnosti. To bržkone velja tudi za kadrovske odločitve, ki si jih bomo nekoliko pobliže pogledali v
naslednji točki.
3.4.2
15
Značilne računovodske informacije za
kadrovske odločitve
(300 d.e. - 170 d.e. - 2x 23 d.e.) ali (300.d.e - (220d.e - 4 d.e.))
107
Katere značilne poslovne odločitve sprejemajo organizacije v okviru kadrovske funkcije? To so
predvsem odločitve o zaposlovanju in motiviranju zaposlenih za učinkovito in uspešno delo, pa tudi
odločitve o izobraževanju zaposlenih ter o zagotavljanju varnosti pri delu in morebitne dodatne
socialne, zdravstvene in pokojninske varnosti zaposlenim.
V nadaljevanju namenjamo pozornost računovodski podpori za odločanje o zaposlovanju, ki se v
računovodskem smislu odraža neposredno v stroških dela in za odločanje o nagrajevanju zaposlenih, ki
imajo svoj računovodski odraz predvsem v plačah in v morebitni udeležbi zaposlenih v dobičku.
Denarnovrednostno nas pri tem zanimajo poslovnoizidni in denarni tokovi povezani s stroški dela. V
podjetjih, ki poslujejo z zalogami, pa lahko stroški dela vplivajo tudi na finančne tokove zaradi
investiranja v te oz. dezinvestiranja iz teh zalog. Pri tem moramo biti pozorni na razlikovanje
vračunanih stroškov dela v določenem obdobju od odhodkov iz naslova stroškov dela v obdobju in od
izdatkov iz naslova stroškov dela v obdobju.
Poslovne odločitve o zaposlovanju in nagrajevanju zaposlenih so tesno povezane z odločanjem v
okviru ostalih poslovnih funkcij.
Tako o dodatnem zaposlovanju odločamo v povezavi z odločanjem o nakupu novih osnovnih sredstev
zaradi povečanja ali razširitve proizvodne, ali/in prodajne oz. kakšen druge dejavnosti in v povezavi z
odločanjem o povečanju proizvodnje na obstoječih osnovnih sredstvih, npr. z uvedbo nove izmene. V
prvem primeru odločamo o zaposlovanju pri presojanju naložbenih procesov, ki je predmet posebne
obravnave v točki 3.4.4. V drugem primeru upoštevamo diferenčne stroške dela pri odločanju o
proizvodnji in prodaji kot je razvidno iz obravnave v točki 3.4.1. Pri tem moramo biti pozorni tudi na
možnost, da s povečanjem proizvodnje in prodaje učinkov ne vplivamo le na pogoje proizvodnje in
prodaje dodatne količne učinkov, temveč tudi na pogoje proizvodnje tiste količine, ki bi jo proizvedli
tudi, če proizvodnje ne bi povečevali. Pomislimo le na potrebo po znižanju prodajnih cen, če želimo
prodati večjo količino učinkov, in na možnost, da bi se s katerim materialom lahko oskrbovali po nižjih
nabavnih cenah, ker bi se skupni obseg njegove porabe tako povečal, da bi pri dobaviteljih dosegli pri
njegovi nabavi količinski popust. Tedaj bi bila za presojo povečanja obsega proizvodnje z delom v
novi izmeni merodajna celotna količina proizvodnje v vseh izmenah oz. te presoje ne bi smeli omejiti le
na prihodke in odhodke učinkov v novi izmeni.
Podobno lahko presojamo tudi možnost, da bi dodatno količino učinkov napravili z nadurnim delom
obstoječih zaposlenih, ki je praviloma stimulirano z dodatki na plače za delo v rednem delovnem času.
Povečanje proizvodnje na tak način je upravičeno, če se pri nespremenjenem obsegu vloženih sredstev
poslovni izid ne bo zmanjšal in nimamo druge, uspešnejše možnosti. To pomeni, da morajo diferenčni
prihodki od prodaje dodatnih učinkov pokriti diferenčne stroške, ki jih taka proizvodnja povzroči. Med
slednjimi se pojavljajo tudi diferenčni stroški nadurnega dela, in sicer kot stalni stroški, če so plače za
to delo obračunane po času prisotnosti na delu oz. kot spremenljivi, če so plače za to delo obračunane
po učinku. Če bi povečan obseg proizvodnje lahko zagotovili tudi s prenosom del na zunanje
podizvajalce ali z dodatnim zaposlovanjem redno zaposlenih, bi se odločili za izvedbo z nadurnim
delom le, če bi to zagotavljalo med danimi možnostmi največji poslovni izid. Pri tem bi morali biti
seveda posebej pozorni tudi na posredne in kasnejše učinke morebitnih razlik v kakovosti dela
obstoječih, izkušenih delavcev, v kakovosti, točnosti in zanesljivosti izvedbe del zunanjih podizvajalcev
in na kakovost del in krivuljo učenja novih zaposlenih.
Razen tega moramo biti pri vseh odločitvah o zaposlovanju posebno pozorni na časovno razsežnost
potrebnega vključevanja dodatno zaposlenih v poslovne procese. Če so obeti glede povečanega obsega
dejavnosti kratkoročni, kaže verjetno odločanje o dodatnem zaposlovanju povezovati z zaposlovanjem
za določen čas. Odločitve o zaposlovanju za nedoločen čas morajo biti upravičene z bolj dolgoročno
utemeljenimi potrebami po povečanem obsegu dela, saj je prilagodljivost organizacije v zvezi s
takšnimi zaposlitvami manjša. Če se kasneje potrebni obseg dejavnosti tako zmanjša, da bi ga bilo
mogoče uresničiti tudi z manjšim številom zaposlenih, se zaradi zaščitne delovne zakonodaje ni
mogoče takoj izogniti stroškom dela za takšno “presežno” delovno silo.
108
Pri dosedanji obravnavi smo puščali ob strani vprašanje, kako ovrednotiti posamezne vrste dela in
kako opredeliti načrtovani celotni znesek stroškov dela v določeni organizaciji. Gre za osrednje
področje odločanja v okviru kadrovske funkcije, t.j. odločanje o nagrajevanju zaposlenih. Vsebinsko
je mogoče osnove za različne sisteme nagrajevanja iskati v različnih motivacijskih teorijah, ki
proučujejo in razlagajo povezave med nagrajevanjem in motivacijo za učinkovito in uspešno delo.
Osrednji del računovodske podpore za odločanje o nagrajevanju dela se nanaša na predračunavanje
plač na ravni celotne organizacije in za posamezne vrste del. To predračunavanje izhaja iz celotnega
zneska, ki ga v določnem obdobju organizacija namerava zagotoviti za plače in druge, z njimi
povezane stroške dela. Od česa je odvisen ta znesek, če ga načrtujemo za letno obdobje? Navzgor je v
ugodnih okoliščinah omejen z okviri, ki izhajajo iz razlike med načrtovanimi prihodki in drugimi
odhodki v obdobju, navzdol pa ga omejujejo zneski, ki so opredeljeni v kolektivnih pogodbah za
določene vrste del. V organizaciji pa lahko pride znotraj leta, za katerega smo predračunali stroške
plač, do pomembnejših odstopanj med načrtovanimi in uresničenimi prihodki in odhodki iz naslova
drugih stroškov. Takšne razlike so lahko dodatni dejavnik, ki vpliva na potrebo ali/in možnosti za
medletno spreminjanje zneskov plač.
In kako določimo, koliko celotnega zneska stroškov za plače se nanaša na posamezno vrsto del? To je
odvisno od tega, kakšne vrste del je potrebno opraviti, koliko zaposlenih bo opravljalo oz. opravlja ta
dela in po kakšnih kriterijih točkujemo “vrednost” različnih vrst del. Posamezne vrste del lahko
točkujemo na podlagi ocene zahtevnosti del16, količine in kakovosti opravljenega dela ter gospodarnosti
pri delu. Če nato upoštevamo še število zaposlenih za opravljanje posameznih vrst del, lahko
opredelimo skupno število točk za vse plače za opravljeno delo. Za izračun plače za vsako posamezno
vrsto del potrebujemo še vrednost točke, ki jo izračunamo iz naslednjega razmerja:
celotni načrtovan znesek za plače
vrednost točke =
celotne točke za predvideno delo
Poglejmo si primer tovrstnega predračunavanja plač za majhno podjetje.
Primer 22
V podjetju X nameravajo v prihodnjem letu za plače nameniti skupno 153.600 d.e. Pri
opredelitvi podlag za nagrajevanje dela so vse vrste del razvrstili v tri skupine. Podatki o
številu zaposlenih in o koeficientu zahtevnosti del za vsako skupino, ki je v danem primeru
edini dejavnik za različno nagrajevnje teh del, so sledeči:
Skupina
A
B
C
število
zaposlenih
2
5
1
koeficient
zahtevnosti
1
2,2
3
Koliko znaša predračunska vrednost točke, če so najmanj zahtevno delo ovrednotili s 100
točkami mesečno?
16
Več o določanju plač lahko najdete npr. v učbeniku Poslovodno računovodstvo (Turk, Kavčič, KokotecNovak, 2003, 6. poglavje).
109
Najprej moramo ugotoviti, koliko točk mesečno predvidevamo za plače za vse vrste del.
Skupina
A
B
C
skupaj
število
zaposlenih
2
5
1
8
koeficient
zahtevnosti
1
2,2
3
mesečne točke
na zaposlenega
100
220
300
mesečne točke za vse
zaposlene v skupini
200
1.100
300
1.600
Iz izračuna je razvidno, da bodo morali mesečno obračunati 1.600 točk za plače, kar pomeni letno
skupno 19.200 točk (1.600 točk/mesec x 12 mesecev). Če upoštevamo še letni načrtovani znesek za
plače, ugotovimo, da znaša predračunska vrednost točke 8 d.e. (153.600 d.e : 19.200 točk).
Proučevanja motivacije zaposlenih za učinkovito in uspešno delo lahko v določenih okoliščinah
privedejo do spoznanja, da bi kazalo spremeniti razmerje plač za najviše in najniže ovrednoteno
delo. Kako bi taka sprememba vplivala na plače posameznih zaposlenih in kako na celotone stroške
dela?
Opazovano razmerje plač lahko spremenimo na dva načina, in sicer tako, da:
• ostane skupni znesek stroškov plač v opazovanem predračunskem obdobju nespremenjen ali
• se skupni znesek stroškov plač v predračunskem obdobju spremeni.
Če želimo spremeniti razmerje med najvišjo in najnižjo plačo, ne da bi to vplivalo na celotni znesek
plač, se nujno plače za določene vrste del zmanjšajo. Pri povečanju razmerja plač se plače za sedaj
više ovrednotena, bolj zahtevna dela lahko povečajo le na račun znižanja plač za manj zahtevna dela.
Pri zmanjšanju razmerja plač pa plače za najmanj zahtevna dela narastejo na račun znižanja plač za
najbolj zahtevna dela. Znižanje plač za nekatera dela ob ostalih nespremenjenih pogojih poslovanja za
posamezne zaposlence, ki te plače prejemajo, bržkone ni motivacijsko ugodno.
Če ne želimo, da bi se pri spremembi razmerja plač komurkoli plača znižala, lahko to zagotovimo le,
če se skupni znesek za plače poveča. Kako in za koliko, skušajmo najprej ponazoriti s primerom.
Primer 23
V podjetju iz primera 22 so ocenili, da bi bilo smiselno povečati razmerje plač med najvišjo in
najnižjo od sedanjih 3:1 na razmerje 5:1. Z nameravano spremembo razmerja plač želijo
zagotoviti, da se nikomur plača ne bi znižala.
Za koliko bi se spremenili stroški plač, če bi hoteli izvesti takšno spremembo razmerja plač?
Če želimo spremeniti razmerje plač, moramo spremeniti tudi točke za posamezne vrste del. To lahko
storimo tako, da prvotne točke za vsako vrsto del popravimo za določeno število točk X. To število X
lahko izračunamo kot sledi:
dotedanje točke za
najvišje ocenjeno mesto
110
a x
dotedanje točke za
najniže ocenjeno mesto
X=
a-1
pri čemer je
a = novi koeficient razmerja plač med najviše in najniže ocenjeno
V našem primeru dobimo:
300 - 5 x 100
X=
-200
=
5 -1
= - 50
4
Ker je izračunani x v našem primeru negativen, moramo prvotne točke za vsako vrsto del zmanjšati za
50 točk. Pri znižanju razmerja plač je X pozitiven, kar pomeni, da moramo prvotne točke za
posamezno vrsto del povečati.
Koliko točk bi tedaj predstavljala nova mesečna in letna vrednost vseh del v našem primeru?
Skupina
A
B
C
skupaj
• mesečno
• letno
število
zaposlenih
2
5
1
prvotne
mesečne
točke na
zaposlenega
100
220
300
nove mesečne
točke na
zaposlenega
50
170
250
8
mesečne točke za vse
zaposlene v skupini
100
850
250
1.200
14.400
Iz našega primera vidimo, da se s spremembo razmerja plač spremeni tudi skupno število točk.
Spremeni pa se tudi vrednost točke. Kako?
Pri izračunu nove vrednosti točke moramo upoštevati, da v našem primeru ne želimo, da bi se plača
komurkoli znižala. Zato moramo zagotoviti, da pri povečanju razmerja plač ne bodo prizadeti tisti z
najnižjimi plačami in pri zmanjšanju razmerja plač ne tisti z najvišjimi. Zato novo vrednost točke
določimo tako, da ostane plača tiste skrajne skupine del, ki bi bila sicer prizadeta, nespremenjena.
V našem primeru moramo tedaj zagotoviti, da bodo zaposleni v skupini A zadržali enako plačo, kot bi
jo prejemali v prvotnih pogojih, t.j 800 d.e. mesečno (100 točk x 8 d.e /točko). Nova vrednost točke je
tedaj 16 d.e (800 d.e.: 50 točk). Za vse plače pa bi moralo podjetje letno nameniti kar 230.400
d.e.(14.400 točk x 16 d.e./točko) oz. 50% več kot pri prvotnem razmerju plač..
Ko s spreminjanjem razmerja plač spremenimo tudi celotni znesek stroškov za plače, ne smemo
pozabiti, da s tem spreminjamo tudi tisti del stroškov dela, ki se nanaša na dajatve, izračunane na
podlagi plač.
Razen tega moramo biti pri odločanju o nagrajevanju dela pozorni na posredne in izvedene učinke, ki
si jih obetamo od spremenjenih oblik nagrajevanja. Ti se praviloma ne kažejo v stroških dela, temveč v
poslovnoizidnih in denarnih tokovih, lahko pa tudi finančnih tokovih, povezanih z drugimi
gospodarskimi kategorijami. Pomislimo npr. le na možne prihranke zaradi boljšega izkoristka
materiala ali na uspešnejšo prodajo izdelkov, ki so boljše kakovosti. To se nenazadnje lahko odraža
tudi v manjših naložbah v obratna sredstva, ki jim namenjamo posebno pozornost v naslednji točki.
111
112
3.4.3
Značilne računovodske informacije za odločanje
o obratnih sredstvih
Kot vemo, tvorijo obratna sredstva poleg denarja še naložbe v zaloge in v terjatve iz poslovanja. Značilne
računovodske informacije za odločanje o obratnih sredstvih so predračunske informacije o povprečnih
obsegih in končnih stanjih tovrstnih naložb ter analitske informacije, ki omogočajo izvajanje nadzora pri
poslovodenju.
Uspešnost organizacije je odvisna tudi od tega, v koliki meri obvladuje naložbe v obratna sredstva. Če je
obseg teh naložb za določeno raven poslovanja velik, je nižja donosnost vlaganj, večji so stroški financiranja
teh naložb oz. morebitni oportunitetni stroški. Prizadevanja za uspešno obvladovanje naložb v obratna
sredstva so tedaj povezana z iskanjem možnosti, da bi omogočili določeno raven poslovanja s čim manjšim
obsegom tovrstnih naložb. Temeljni pogoj za uspešno obvladovanje višine naložb v obratna sredstva v
organizaciji je poznavanje dejavnikov, ki vplivajo na njihovo višino. To podjetnikom oz. poslovodstvu v
organizacijah omogoča razumevanje vplivov njihovega ravnanja in spremenjenih pogojev v okolju
organizacije na tovrstne naložbe, s tem pa tudi načrtovanje in obvladovanje njihove višine.
Kateri dejavniki vplivajo na obseg vlaganj v obratna sredstva?
Obseg vlaganj denarja v različne vrste obratnih sredstev opredeljujeta dve skupini delno povezanih
dejavnikov:
• znesek denarja, ki je vezan v različnih vrstah zalog ali terjatev, je odvisen po eni strani od celotne
vrednosti pretoka skozi opazovano pojavno obliko sredstev v določenem obdobju;
• po drugi strani znesek naložb določa povprečni čas zadrževanja v opazovani pojavni obliki, ali drugače
rečeno, hitrost tega pretoka.
Naložbe v določeno vrsto sredstev se pojavljajo, kakor hitro sta omenjena dejavnika različna od nič.
Čim večja je ob ostalih nespremenjenih pogojih vrednost pretoka skozi posamezno pojavno obliko sredstev,
ob pogoju, da se v tej obliki vsaj nekaj časa zadržuje, tem večji bo povprečni znesek denarja, vezanega v tej
obliki sredstev.
Krajši kot je povprečni čas zadrževanja sredstev v določeni pojavni obliki, oz. večja kot je njihova hitrost
preoblikovanja, ki jo opredeljujemo s količnikom obračanja, manj denarja bo potrebno povprečno vezati v te
nedenarne oblike. Če bi npr. podjetje povsem uspelo uveljaviti sistem "just-in-time" pri materialu, bi tega
prejemali le takrat, ko bi ga nato tudi takoj porabili. Tudi, če bi ga porabili veliko, se ta nikoli ne bi zadrževal
v zalogi in naložb v to obliko sredstev ne bi imeli. V podjetju pa se praviloma ne bo mogoče izogniti
najrazličnejšim časovnim neskladjem, ki so razlog obstoja naložb v obratna sredstva.
Katera so ta neskladja in kako bi lahko načrtovali povprečni obseg naložb v različne oblike obratnih
sredstev?17
Naložbe v zalogo materiala se pojavljajo, če obstaja časovni razkorak med trenutkom nabave in porabe
materiala. Ker se material pojavi v zalogi z nabavno vrednostjo, se s to vrednostjo v njej zadržuje in jo po tej
vrednosti tudi zapusti.
Povprečni načrtovani znesek naložb v zalogo materiala (∅NM) lahko opredelimo kot sledi:
17
Podrobneje obravana to vprašanje npr. Melavc (Kako gospodariti, 2000). Ponazarja ga tudi s primeri
sprememb dejavnikov.
113
∅NM =
nabavna vrednost načrtovane porabe materiala v opazovanem obdobju x ∅čas vezave
celotno obdobje
ali
∅NM =
nabavna vrednost načrtovane porabe materiala v opazovanem obdobju
količnik obračanja zaloge materiala v opazovanem obdobju (KoM)
pri čemer je KoM =
celotno obdobje
∅čas vezave
Če pomislimo, katere podatke potrebujemo za to, da bi lahko opredelili oba podatka za gornji izračun, nam
ne bo težko spoznati dejavnikov, ki vplivajo na opazovane naložbe. Vrednost pretoka in s tem povprečnih
naložb v zalogo materiala bo ob določnem količniku obračanja te zaloge očitno tem večja, čim večje bodo
nabavne cene materialov ali/in predvidena poraba le-teh. Ta pa bo zopet odvisna od načrtovanega obsega
proizvodnje in prodaje, od tehnično-tehnoloških, organizacijskih in kadrovskih značilnosti pri porabi
materiala, nenazadnje lahko tudi od njegove kakovosti. Analizo dejavnikov pa bi lahko še nadaljevali.
Vprašamo se lahko, od česa pa so odvisne nabavne cene materiala, količina proizvodnje in povprečni čas
vezave zaloge materiala. Ta je gotovo odvisen od razmer na nabavnem trgu, tako v smislu zanesljivosti
dobaviteljev, sezonskih in drugih nihanj v ponudbi, količinskih popustov, kakor tudi od značilnosti
proizvodnje. Ob tem ne smemo pozabiti dejstva, da je na višino naložb v posamezno vrsto sredstev vezana
tudi vrsta stroškov, kot so npr. stroški financiranja in zavarovanja zalog. Obseg materiala, ki se zadržuje v
zalogi, pa lahko vpliva tudi na del stroškov skladiščenja.
Kako zagotoviti, da naložbe v zalogo materiala ne bodo prevelike? Verjetno v zmanjšanju obsega
proizvodnje ne bomo iskali možnosti za manjše naložbe v zalogo materiala. To pa seveda ne pomeni, da ne
bi morali bdeti nad potroški materiala na enoto učinka v delu, ki je odvisen od našega ravnanja, in nad
nabavno politiko ter dogajanji na nabavnem tržišču.
V obdobju med začetkom in zaključkom proizvodnje ima podjetje sredstva vezana v nedokončani
proizvodnji. Čas vezave zaloge nedokončane proizvodnje je opredeljen s povprečnim časom trajanja
proizvodnje. Ta pa je odvisen tako od objektivnih značilnosti samega proizvodnega procesa, kakor tudi od
različnih slabosti v organiziranosti tega procesa ter z njimi povezanimi ozkimi grli in možnimi zastoji.
Vrednostni tok skozi to pojavno obliko sredstev je opredeljen s stroškovno vrednostjo načrtovane dokončane
proizvodnje v opazovanem obdobju in s povprečno stopnjo dokončanosti učinkov. Ta proces namreč
zapuščajo dokončani proizvodi s svojo stroškovno vrednostjo, ki pa se oblikuje postopoma od začetka do
zaključka proizvodnje. Glede na to lahko ocenimo povprečni načrtovani znesek naložb v nedokončano
proizvodnjo (∅NNP) na naslednji način:
∅NNP =
načrtovana stroškovna vrednost dokončanih
učinkov v opazovanem obdobju
x
∅ stopnja
dokončanosti
KoNP v opazovanem obdobju
Opredeljeni obrazec je uporaben, kadar izhajamo pri določitvi količnika obračanja iz merjenja trajanja
proizvodnje. V praksi pa si včasih pomagamo pri določitvi tega količnika s knjigovodskimi podatki. Če
ta količnik ocenimo iz razmerja med knjigovodskimi podatki o stroškovni vrednosti dokončanih
114
učinkov in povprečnem stanju zalog nedokončane proizvodnje v preteklem obdobju, potem se v tako
izračunanem »količniku obračanja« skriva tudi vpliv povprečne stopnje dokončanosti. V takšnem
primeru bomo povprečni načrtovani obseg naložb v nedokončano proizvodnjo ocenili z razmerjem med
stroškovno vrednostjo dokončanih proizvodov in "količnikom" obračanja.
To vrsto zalog bi bilo verjetno bolje označevati s proizvodnjo v teku (ang. »work in process«), saj
lahko ob izrazu zaloga nedokončane proizvodnje pomislimo le na morebitne zastoje oz. mirovanja v
procesu proizvodnje in pozabimo na dejstvo, da je tudi v primeru nemotenega poteka v tem procesu
vezane toliko stroškovne vrednosti, kolikor je nase "prevzemajo" nastajajoči učinki.
Krajše kot bo trajanje proizvodnje, manj kot bo nepotrebnega čakanja in premikanj na poti do končnega
izdelka, manj denarja bo ob ostalih nespremenjenih pogojih potrebno vezati v proces proizvodnje. Tudi tu
praviloma ne bo kazalo iskati možnosti za zmanjšanje naložb v zmanjšanju samega obsega proizvodnje, ki v
določeni meri opredeljuje stroškovno vrednost učinkov. Gotovo pa ne smemo zanemariti dejavnikov, ki
vplivajo na višino potroškov posameznih prvin na enoto učinka, ter na njihove nabavne cene, pa naj gre pri
tem za spremembe v strukturi programa, za kakovost materiala, ki vpliva na izmet, za boljši izkoristek
delovnega časa, ali za kaj drugega.
Razen tega je obseg naložb v opazovano obliko sredstev odvisen tudi od vrste metodoloških odločitev, ki
vplivajo na raven stroškov proizvodov. Pri tem mislimo najprej na različne možnosti obračunavanja
amortizacije in plač ter na različne kolikostne postopke pri spremljanju materiala in samega gibanja
nedokončane proizvodnje. Nadalje pa je obseg naložb večji ali manjši tudi glede na to, kateri kakovostni
postopek uporabljamo za vrednotenje učinkov. Tako so ob ostalih nespremenjenih pogojih opazovane
naložbe pri polnem vrednotenju učinkov večje, kot če uporabljamo katerega od zoženih postopkov
vrednotenja.
Če obstaja časovno neskladje med nastankom določenega sestavnega dela v proizvodnji in njegovo
vgraditvijo v proizvod ali prodajo kot rezervnega dela, ima podjetje denar vezan tudi v zalogi
polproizvodov. Povprečni načrtovani znesek naložb v to zalogo (∅NPO) lahko opredelimo na naslednji
način:
polproizvodov v opazovanem obdobju
∅NPO =
KoPO v opazovanem obdobju
Če proizvodov takoj, ko so dokončani, ne prodamo, imamo opravka tudi z naložbami v zalogo gotovih
proizvodov. Tak časovni razkorak je običajen, če proizvodnja ni naročilna. Naložbe v zalogo gotovih
proivodov pa se lahko pojavljajo tudi pri naročilni proizvodnji, če ta ni organizirana tako, da bi lahko hkrati
prozvedli vse raznovrstne učinke, ki se lahko pojavijo v istem naročilu in jih želi kupec prejeti naenkrat, ali
če se zgodi, da kupci niso zadovoljni z naročenimi izdelki in jih vrnejo.
Čas vezave te vrste zalog je v bistvu odvisen od vrste dejavnikov na strani proizvodnje in prodaje, npr. od
sezonskega povpraševanja in nezmožnosti za "sezonsko" proizvodnjo, od razvitosti prodajne funkcije itd.
Vrednost pretoka skozi to obliko sredstev pa je odvisna od vseh tistih vsebinskih in metodoloških dejavnikov,
ki določajo stroškovno vrednost v določenem obdobju dokončanih proizvodov. Glede na to lahko opredelimo
povprečni načrtovani znesek naložb v zaloge gotovih proizvodov (∅NGP) na naslednji način:
∅NGP =
učinkov v opazovanem obdobju
KoGP v opazovanem obdobju
115
Obseg naložb v zalogo trgovskega blaga, ki so značilne za trgovinska podjetja, bo odvisen od nabavne
vrednosti načrtovane prodaje trgovskega blaga v določenem obdobju in od tega, kako dolgo leži to blago
povprečno v zalogi. Prvi znesek je odvisen od nabavnih cen blaga, načrtovanih količin prodaje, le-te pa od
razmer na prodajnem in nabavnem tržišču, npr. od kupne moči kupcev, razvitosti konkurence, stabilnosti cen
in drugih pogojev na nabavnem tržišču. Na velikost drugega dejavnika pa vpliva vrsta značilnosti tržišča,
npr. pokvarljivost blaga, pogoji plačila, morebitni količinski popusti pri večji nabavi, oddaljenost nakupnega
tržišča in s tem povezani neposredni nabavni stroški, in še bi lahko naštevali. Glede na to, lahko opredelimo
povprečni načrtovani znesek naložb v zaloge gotovih proizvodov (∅NTB) na naslednji način:
∅NTB =
načrtovana nabavna vrednost prodaje
trgovskega blaga v opazovanem obdobju
KoTB v opazovanem obdobju
Poglejmo si še, kateri dejavniki vplivajo na naložbe v najznačilnejšo obliko terjatev, to je v terjatve do
kupcev. Obseg teh naložb je najprej odvisen od prihodkov od prodaje v določenem obdobju, ti pa dalje od
obsega in strukture prodajnega programa ter prodajnih cen oz. od dejavnikov, ki določajo ti dve sestavini. Pri
tem gre lahko npr. za proizvodne zmogljivosti, za značilnosti povpraševanja na tržišču, za razvitost in
učinkovitost prodajne mreže, reklame, konkurence, plačilne pogoje in vrsto drugih razlogov. Obseg naložb v
terjatve do kupcev pa je odvisen tudi od dejavnikov, ki vplivajo na to, v kolikšnem času kupci v povprečju
plačajo, kar so kupili. Ta čas je lahko urejen s poslovnimi običaji, včasih je nanj v našem gospodarskem
prostoru skušala vplivati celo zakonodaja. Žal pa je lahko, kot kažejo nedavne izkušnje, v veliki meri odvisen
tudi od plačilne sposobnosti kupcev in od upoštevanja njihove bonitete pri prodaji. Glede na to, lahko
opredelimo povprečni načrtovani znesek naložb v terjatve do kupcev (∅NTK) na naslednji način:
∅NTK =
načrtovania prodajna vrednost plačane prodaje v opazovanem obdobju
KoTK v opazovanem obdobju
Kot vidimo, je znesek denarja, ki ga podjetje veže v različnih vrstah nedenarnih sredstev odvisen od mnogih
vsebinskih, včasih pa tudi metodoloških dejavnikov. Dobro razumevanje le-teh je predpogoj, da bi lahko
podjetje zniževalo oz. optimiralo zneske naložb, ne da bi s tem prizadelo poslovni proces. Pri tem je treba
posvečati prav posebno pozornost možnostim za skrajševanje časov vezave sredstev. Še več, če je podjetje
pri tem uspešno, bo nujno izboljšalo donosnost naložb. Pri tem lahko pričakujemo dve vrsti ugodnih vplivov
na donosnost. Ugodna bo že sama vzpostavitev ravni naložb na potrebno v smislu znižanja iz negospodarno
previsoke ravni, saj bo za enak donos zadoščala vlaganja manjših sredstev. Od takšnega znižanja pa si lahko
obetamo tudi prihranke pri stroških financiranja naložb in pri drugih stroških, ki so odvisni neposredno od
zneska naložb, kar pomeni, da se bo tudi donos naložb lahko povečal.
Za izvajanje svoje dejavnosti organizacija poleg obratnih sredstev praviloma potrebuje tudi osnovna
sredstva. Obseg naložb v te vrste sredstev, ki so praviloma povezana z velikimi začetnimi izdatki, je lahko
celo znatno večji od potrebnih naložb v obratna sredstva. Razen tega gre pri naložbah v osnovna sredstva,
katerih začetno vrednost zmanjšujemo v procesu amortiziranja, praviloma za naložbe, od katerih
pričakujemo koristi v daljšem časovnem obdobju in se le počasi, v povezavi z ugodnim denarnim izidom iz
poslovanja, preoblikujejo v denarno obliko.
Kako presoditi, ali so utemeljena vlaganja denarja v različne vrste osnovnih in obratnih sredstev, ki so
potrebna, če želi npr. industrijsko podjetje razširiti proizvodnjo na novi lokaciji, trgovinsko podjetje
posodobiti opremo v blagovnici, ali občinska uprava računalniško podpreti opravila, ki jih izvajajo za
občane? Iskanju odgovorov na to vprašanje namenjamo naslednjo točko.
116
3.4.4
Računovodske informacije za odločanje o
naložbenih procesih
3.4.4. 1
Vrste in značilnosti naložbenih procesov
Izraz naložba ali investicija uporabljamo v različnih pomenih. V ožjem pomenu razumemo pod tem
pojmom naložbeni objekt, t.j obliko nedenarnih sredstev, v kateri je vezan denar. V širšem pomenu pa
razumemo z izrazom naložba celoto denarnih tokov povezanih z določenim naložbenim procesom, ki
je povezan z vlaganji v enega ali več naložbenih objektov - nedenarnih sredstev. Kadar imamo v mislih
organizacijski vidik uresničevanja tako opredeljenih naložbenih procesov, pa govorimo o naložbenih
projektih.
Za odločanje o naložbah v podjetju je ključna omenjena širša, na denarnih tokovih zasnovana procesna
opredelitev pojma naložbe. Po tej opredelitvi označuje naložbo oz. naložbeni proces denarni tok, ki se
prične z izdatkom, v zvezi s katerim pričakujemo vrsto kasnejših prejemkov in izdatkov. Pri tem gre v
bistvu za procesno opredelitev pojma naložbe oz. naložbenega procesa, vse od nalaganja denarja,
preko izkoriščanja do prenehanja naložbe.
V ožjem smislu z izrazom naložba poenostavljeno mislimo na obliko, v katero nalagamo denar z
namenom, da bi imeli v prihodnosti od tega gospodarske koristi. Mislimo torej na naložbeni objekt ali
skupino naložbenih objektov. Ob tem velja opozoriti, da vseh naložbenih objektov, v katere podjetje
naloži denar, ne najdemo nujno med njegovimi sredstvi. Nekateri nematerialni naložbeni objekti
namreč niso predmet računovodskega aktiviranja in jih računovodstvo ne spremlja in proučuje kot
sredstva podjetja. Tako npr. šolanje zaposlenih predstavlja “naložbo” v znanje, od katere pričakuje
podjetje v prihodnosti koristi v smislu večje kakovosti proizvodov, umnejše izrabe zmogljivosti,
predlogov izboljšav v delovnih procesih, ki se bodo po denarni plati izražali v manjših izdatkih za
porabo določenih prvin poslovanja, večjih prejemkih od prodaje ipd. Vendar tovrstne naložbe ne
aktiviramo med sredstvi podjetja, saj izdatke zanjo v obdobju, ko nastanejo, v celoti obravnavamo kot
stroške v istem obdobju. Podobno velja tudi za druge “naložbe” v kadre in za nekatere “naložbe” v
organiziranost. 18
Računovodstvo potemtakem spremlja in proučuje del naložbenih objektov med sredstvi organizacije
(osnovnimi ali/in obratnimi in finančnimi naložbami) učinke izkoriščanja naložb in del naložbenih
objektov pa v poslovnoizidnih, (finančnih) in denarnih tokovih. Pri tem predstavljajo poslovnoizidni
tokovi praviloma podlago za oceno čistih denarnih tokov iz izkoriščanja naložbe. Ti se od prvih, kot
vemo, razlikujejo za tiste sestavine poslovnoizidnih tokov, ki niso povezane z denarnimi tokovi, kot so
npr. amortizacija, v določenem obdobju oblikovane rezervacije, neplačan del prihodkov od prodaje ipd.
V praksi je raba izraza naložba, ali drugače, investicija, pogosto poenostavljeno omejena le na tiste
naložbene procese, pri katerih so naložbeni objekt opredmetena osnovna sredstva, ali celo le na same
naložbene objekte te vrste.
18
Med sredstvi se potemtakem pojavlja le del nematerialnih naložbenih objektov. Med njimi velja kot
zanimivega omeniti t.i. goodwill, ki pa se aktivira med sredstvi podjetja le, če se realizira ob prodaji
podjetja, ko s strani novega lastnika nastane tudi v tem delu kupnine izdatek, ki je osnovna značilnost
pričetka naložbenega procesa.
117
Posamezni naložbeni projekt vključuje nalaganje denarja v enega ali več naložbenih objektov, ki ga je
potrebno uresničiti za doseganje določenih ciljev. Tako npr. pomeni naložba denarja v banko v obliki
depozita naložbo oz. naložbeni projekt, ki vključuje en sam naložbeni objekt. Naložba v razširitev
poizvodnega programa pa je normalno povezana z nalaganjem denarja v različna opredmetena osnovna
sredstva in v povečanje zalog, lahko pa tudi v kadre in organiziranost. Praviloma je uresničljiva le kot
celota teh sestavin.
Za oblikovanje informacij, merodajnih za odločanje o naložbah, je smotrno razlikovati naložbe po
nekaterih značilnostih kot so: vrsta naložbenega objekta, namen nalaganja denarja, pomembnost,
povezanost, ponovljivost, deljivost naložb, učinki izkoriščanja naložb in njihova tveganost.
Glede na vrsto naložbenega objekta razlikujemo finančne naložbe in naložbe za neposredno
poslovanje podjetja. Prva vrsta naložb vključuje dolgoročna in kratkoročna nalaganja denarja v okolje
podjetja z vračilnim rokom ali za nedoločen čas. Druga skupina naložb pa obsega v širšem pomenu
poleg naložb v sredstva, tj. naložb v opredmetena osnovna, v obratna sredstva in v dolgoročna
neopredmetena osnovna sredstva, tudi nematerialne naložbe, ki jih ni mogoče uvrstiti med sredstva
podjetja.
Glede na namen nalaganja je možno med naložbami v poslovanje razlikovati: ustanovne oz. začetne,
naložbe za nadomestitev in dopolnitvene, ki so bodisi izpopolnitvene, razširitvene, preusmeritvene ali
za splošne izboljšave.
Znesek denarja, ki ga podjetje veže v različne vrst nedenarnih sredstev, je odvisen od mnogih
vsebinskih, včasih pa tudi metodoloških dejavnikov. Dobro razumevanje le-teh je predpogoj, da bi
lahko podjetje zniževalo oz. optimiralo znesek naložb v ta sredstva, ne da bi s tem prizadelo poslovni
proces. Pri tem je treba posvečati prav posebno pozornost možnostim za skrajševanje časov vezave
sredstev. Še več, če je podjetje pri tem uspešno, bo nujno izboljšalo donosnost naložb. Pri tem lahko
pričakujemo dve vrsti ugodnih vplivov na donosnost. Ugodna bo že sama vzpostavitev ravni naložb na
potrebno v smislu znižanja iz negospodarno previsoke ravni, saj bi za enak donos zadoščala vlaganja
manjših sredstev. Od takšnega znižanja pa si lahko obetamo tudi prihranke pri stroških financiranja
naložb in pri drugih stroških, ki so odvisni neposredno od zneska naložb, kar pomeni, da se bo tudi
donos naložb lahko povečal.
3.4.4.2
Odločitve o naložbah
V nadaljevanju te točke uporabljamo izraz naložba v širšem pomenu, ki se nanaša na celoto denarnih
tokov v okviru naložbenega procesa, saj je le-ta predmet odločanja. Vrste poslovnih odločitev glede na
povezanost posameznih naložbenih možnosti ponazarja slika 13.
118
prave naložbene
alternative?
da
ne
odločitve o
POSAMIČNIH
naložbenih procesih
odločitve o
naložbenih
PROGRAMIH
čas izkoriščanja naložbenih
objektov določen?
da
izbor naložb
ne
odločanje o
času izkoriščanja
naložb
Slika13 : Vrste poslovnih odločitev o naložbenih procesih
Povezanost posameznih naložbenih možnosti, ki so predmet odločanja, je lahko različna. V primeru,
ko imamo opravka z medsebojno izključujočimi naložbenimi možnostmi, bomo odločali o tem, katero
med njimi izbrati ali o tem, kako dolgo jo je smotrno izkoriščati. Pri tem ne smemo pozabiti, da se
pogosto med alternativnimi naložbenimi možnostmi pojavlja tudi nadaljevanje obstoječe naložbe.
Če se naložbene možnosti nasprotno ne izključujejo, bomo odločali o tem, katere naložbe vključiti v
naložbeni program. Z izrazom naložbeni program označujemo skupek posameznih neizključujočih
naložb oz. naložbenih projektov. Ker je pri takšnem odločanju običajno znesek razpoložljivega denarja
za naložbeni program omejen, bo izbor naložbenega programa odvisen tudi od tega, ali so posamezne
naložbe ponovljive in/ali deljive. Še najbolj sta ta dva pogoja izpolnjena pri finančnih naložbah. Druge
vrste naložb, posebno pa naložbene možnosti, pri katerih gre tudi za nalaganje v obliki stvari, so bolj
ali manj nedeljive in praviloma tudi neponovljive, ali pa je njihova ponovljivost gospodarsko
vprašljiva.
In kakšne podatke potrebujemo za ekonomko presojo naložbenih možnosti?
3.4.4.3
Osnovni podatki o naložbenih možnostih in problemi pri
zagotavljanju teh podatkov
Preden si nekoliko natančneje ogledamo osnovne značilnosti različnih vrst naložbenih izračunov, na
podlagi katerih lahko odločamo o naložbah, bomo predstavili nekatere značilnosti podatkov, ki jih
potrebujemo za pripravo sodil za odločanje o naložbah. Kateri so torej parametri, ki določajo
gospodarske značilnosti poslovnih naložbenih možnosti?
119
Uvodoma smo opredelili naložbo oz. naložbeni proces kot denarni tok, ki se prične z izdatkom, v zvezi
s katerim pričakujemo vrsto kasnejših prejemkov oz. prejemkov in izdatkov. Za katere posamezne
denarne tokove gre in kako jih opredelimo?
Temeljni denarni tokovi, ki opredeljujejo posamezni naložbi proces so:
• izhodiščni izdatki za vlaganja v različne naložbene objekte,
• čisti denarni tokovi oz. denarni izidi iz izkoriščanja naložbe oz. naložbenih objektov in
• morebitni čisti prejemki iz naslova likvidacije - vnovčitve preostalih nedenarnih sredstev po izteku
naložbe oz. prenehanju njenega izkoriščanja.
Pri vsakem naložbenem procesu potrebujemo najprej podatek o izhodiščnem izdatku (I) oz. izdatkih
za vlaganja v posamezni naložbeni objekt oz. naložbene objekte v okviru proučevane naložbene
možnosti. Ta izdatek oz. ti izdatki se lahko nanašajo na nabavno vrednost delovnih sredstev, nabavno
vrednost načrtovanega povečanja zalog materiala, stroškovno vrednost načrtovanega povečanja zalog
proizvodov, izdatke za usposabljanje kadrov, izdatke za raziskave in razvoj, če gre za naložbe v
poslovanje, ali na izdatke za nakup delnic, za nakup obveznic ali za dana posojila, v primeru finančnih
naložb.
Nadalje gre za čiste denarne tokove oz. denarne izide iz izkoriščanja naložbe (DI), t.j. za razlike
med prejemki in izdatki iz tega naslova. Oceno denarnih tokov, ki se nanašajo na izkoriščanje naložbe,
pogosto izpeljemo iz ocene poslovnoizidnih tokov in sicer z upoštevanjem prihodkov in odhodkov iz te
naložbe, ki so povezani s prejemki oz. izdatki iz tega naslova.
Za finančne naložbe je značilno, da v tem delu denarnih tokov povzročajo le prejemke, ki pa niso nujno
povezani le s prihodki. Del prejemkov se lahko nanaša tudi na vračilo dela posojenega denarja.
Kako pa je z opredelitvijo tega dela tokov iz naložbe v primeru, ko imamo opravka z naložbenimi
objekti, katerih izhodiščna vrednost se s časom amortizira? Pri teh naložbah amortizacije seveda ne
bomo upoštevali med merodajnimi odhodki za opredelitev denarnih izidov iz izkoriščanja naložbe, ker
ne predstavlja izdatka in je potemtakem poleg poslovnega izida sestavni del čistega denarnega toka.
Poenostavljeno rečeno19, ocenjujemo amortizacijo v tem primeru kot prejemek, oz. opredelimo čisti
denarni tok iz poslovanja kot vsoto poslovnega izida po obdavčitvi in amortizacije oz. odhodkov
(stroškov), ki niso izdatki.
Amortizacija pa vpliva na znesek denarnega izida iz izkoriščanja naložbe posredno preko zneska
izdatkov za davek od dobička, saj je ta odvisen tudi od višine obračunane amortizacije pri ugotavljanju
obdavčljivega dobička. Čim večji je znesek te amortizacije, manjši je obdavčljivi poslovni izid, manjši
je posledično izdatek za davek na dobiček, s tem pa je večji čisti denarni tok oz. denarni izid iz
poslovanja.
Obenem velja poudariti, da pri opredelitvi denarnega izida iz izkoriščanja naložbe med izdatki ne
upoštevamo izdatkov v zvezi s financiranjem naložbe, saj pri tradicionalnih pristopih izhajamo iz
predpostavke, da je treba ločiti odločanje o naložbah oz. investiranju od odločanja o financiranju. 20
Nenazadnje se v zvezi z naložbo lahko pojavlja še en odločujoči denarni tok in to ob prenehanju
(izkoriščanja) naložbe. Gre za prejemek, ki se nanaša na prodajno vrednost preostalih naložbenih
Takšna poenostavitev je uporabna le, če so v opazovanem obdobju izenačeni prihodki s prejemki od
prodaje in odhodki brez amortizacije z izdatki iz naslova tovrstnih stroškov. Če teh enakosti ni, moramo pri
prehodu iz poslovnoizidnih na denarne tokove upoštevati še spremembe v stanjih terjatev, zalog, tekočih
obveznosti in rezervacij.
19
20
Takšna izoliranost odločanja o naložbah od odločanja o financiranju je upravičena le v pogojih popolno
delujočega trga kapitala.
120
objektov ob prenehanju izkoriščanja naložbe, ki ga v nadaljevanju označujemo z izrazom likvidacijska
vrednost (L) oz. preostala vrednost. Možnost odprodaje preostalih naložbenih objektov je lahko
pogojena tudi z opravili, ki povzročajo stroške in izdatke. Pomislimo npr. na možnost, da moramo
demontirati stroje, preden jih lahko prodamo. V takšnem primeru je potrebno ob koncu naložbenega
procesa upoštevati seveda le čisti denarni tok od odprodaje preostalih naložbenih objektov; t.j.
prejemke od prodaje, zmanjšane za izdatke iz naslova neposrednih prodajnih stroškov.
Če predpostavimo, da nastanejo izhodiščni izdatki za vlaganja v celoti v začetku naložbenega procesa,
denarni izidi iz izkoriščanja naložbe pa ob koncu posameznih let izkoriščanja naložbe, lahko denarne
tokove, ki označujejo določeno naložbo ponazarimo tudi s prikazom na sliki 14:
I0
DI1
DI2
0
1
2
DI3
3
DI4
DIn-1
DIn + L
4
n-1
n
čas
I0 = izhodiščni vložek denarja (izdatek) ob začetku naložbe
n = število let izkoriščanja naložbe
DIi = (čisti denarni tok oz.)denarni izid iz izkoriščanja naložbe v i-tem letu izkoriščanja naložbe,
L = likvidacijska vrednost naložbe
Slika 14: Denarni tokovi naložbenega procesa
Pri opredeljevanju denarnih tokov posamezne naložbene možnosti se v praksi srečujemo z vrsto težav,
ki so posledica praviloma dolgoročne narave naložb ali prepletenosti posameznih naložbenih
podvzemov.
Še najmanj težav povzroča ocena izhodiščnih izdatkov, še posebej, če so predvideni v enkratnem
znesku in niso razprostrti na daljši čas. Praviloma jih lahko brez težav tudi razčlenimo po posameznih
naložbenih objektih. Pri opredelitvi vseh ostalih parametrov naložbe pa se srečujemo s problemi
prognoziranja negotovih bodočih zneskov prejemkov in izdatkov. Ti problemi se večajo, bolj ko se
predvideni čas naložbe razprostira v prihodnost, in bolj ko so pogoji, v katerih podjetje posluje,
negotovi in turbulentni. Pri tem ne gre le za temeljne probleme pri oceni prodajnih možnosti, temveč
tudi za oceno stroškov in relativnih sprememb nabavnih in prodajnih cen v inflacijskih razmerah.
Nenazadnje tudi časa izkoriščanja naložbe ni vselej možno, včasih pa tudi ne smiselno vnaprej
enoznačno opredeliti.
Če se naložbeni podvzemi prepletajo, oz. če obstaja soodvisnost posameznih dejavnikov poslovnega
procesa, je težko opredeliti učinke izkoriščanja vsake posamezne naložbe v denarnih tokovih, še teže in
včasih povsem nemogoče pa je te učinke pripisati posameznim naložbenim objektom.
Izkoriščanje posameznih naložb ima lahko tudi vrsto učinkov, ki se ne odražajo neposredno v denarnih
tokovih naložbe, a so v mnogih primerih lahko odločujoči za izbor določene naložbene možnosti.
Pomislimo le na morebitni vpliv naložbe na prestiž, moč, varnost in ugled podjetja. V kolikšni meri pri
odločanju o naložbah upoštevamo tudi te učinke, je odvisno od ciljev, ki jih želimo z naložbo uresničiti.
V nadaljnji obravnavi se omejujemo le na oblikovanje tistih informacij za odločanje o naložbah, ki
sledijo možnostim uresničevanja denarnovrednostnih ciljev podjetja.
Nenazadnje je treba med podatkovnimi podlagami, ki so pomembne pri oblikovanju informacij za
odločanje o naložbah, upoštevati tudi pogoje, v katerih je mogoče naložbene možnosti uresničiti. Pri
tem so ključnega pomena predvsem razmere na trgu kapitala, ki vplivajo na opredelitev oportunitetnih
stroškov posameznih naložb, kakor tudi na financiranje naložb.
121
3.4.4.4
Kvantitativna sodila za presojo posameznih naložb
Oblikovanje primernih sodil za presojo denarnovrednostnih učinkov naložbenih možnosti je odvisno
predvsem od ciljev, ki jih zasleduje podjetje želi doseči21, od narave posameznih naložbenih možnosti,
od pomena, ki jim ga pripisujemo, in od pogojev, v katerih je mogoče naložbene možnosti uresničiti.
Tako kot pri obravnavi stroškov za poslovno odločanje vselej poudarjamo potrebo po razlikovanju
stroškov z raznih zornih kotov glede na namen proučevanja stroškov, lahko podobno ugotavljamo v
zvezi s postopki za presojo naložbenih možnosti. Njihova uporabnost je v različnih odločitvenih
primerih različna. V nadaljevanju predstavljamo najprej osnovne metodološke značilnosti glavnih
kvantitativnih sodil za odločanje o posamičnih naložbah in o naložbenih programih v pogojih
zanesljivosti pričakovanj v zvezi z naložbami.
Pri presojanju posamičnih naložbenih alternativ odločamo o tem ali je posamezna naložbena možnost
ekonomsko sprejemljiva oz. o tem, katera med sprejemljivimi izključujočimi naložbenimi možnostmi je
najboljša. Poznamo dve skupini kvantitativnih sodil za sprejemanje takšnih odločitev t.j. statična in
dinamična sodila, ki so strnjeno prikazana na sliki 15.
Statična sodila
Pri statičnih pristopih za presojo posameznih naložb gre za preproste izračune, pri katerih presojamo
naložbene možnosti na podlagi primerjave povprečnih stroškov, dobička, donosnosti ali časa vračila
naložbe. Ti postopki ne upoštevajo t.i. časovne preference denarja oz. razlik v vrednostih
posameznih denarnih tokov naložbe, ki so posledica njihove različne časovne porazdelitve v
naložbenem procesu. Pri statični presoji je tako vsaki enoti denarja prisojena enaka vrednost, ne glede
na to, kdaj v naložbenem procesu jo izdamo ali prejmemo. Zaradi te osnovne pomanjkljivosti je
uporabnost statičnih sodil tem bolj vprašljiva, čim daljši so naložbeni procesi, ki so predmet presoje,
omejujejo pa jo še drugi razlogi.
Pri presoji na podlagi stroškov dajemo med naložbenimi možnostmi prednost tisti, ki letno povzroča
najnižje stroške. Tako ozko opredeljeno odločitveno sodilo je smiselno le, če se naložbene možnosti,
med katerimi izbiramo, ne razlikujejo niti v prihodkih, niti v obsegu izhodiščnega vložka denarja, niti v
času izkoriščanja naložbe. Takšni pogoji so le redko izpolnjeni. Še najbolj se jim približamo pri čistih
nadomestitvenih naložbah in pri nekaterih izpopolnitvenih naložbah.
Pri presoji na podlagi dobička je naložba sprejemljiva, če obeta vsaj toliko dobička, kot znašajo
oportunitetni stroški. Med naložbenimi možnostimi dajemo prednost tisti, ki obeta letno najvišji
dobiček. Takšna presoja je smiselna le, če imamo opravka z naložbenimi možnostmi z enakimi
potrebnimi izhodiščnimi izdatki in z enakim časom izkoriščanja, saj so v nasprotnem primeru zelo
verjetne zgrešene odločitve. Enake omejitve veljajo tudi za presojo na podlagi donosnosti vloženih
sredstev, t.j. razmerja med povprečnim letnim poslovnim izidom in izhodiščno ali povprečno
vloženimi sredstvi.22
21
Ko govorimo o ciljih podjetja, zanemarjamo dejstvo, da podjetje ni homogena celota ljudi z enakimi
interesi, kakor tudi, da se interesi poslovodstva ne ujemajo nujno z interesi lastnikov podjetja. Odločitve o
naložbah pa se, kot vemo, glede na njihov pomen sprejemajo na različnih ravneh. Upoštevanje tega dejstva
presega okvire tega dela.
22
Tovrstni kazalnik je v angleščini opredeljen kot “accounting rate of return” (average net income :
investment) in v nemščini kot Rentabilität (Gewinn vor Zinsen : Kapitaleinsatz).
122
kvantitativna sodila za odločanje
o posamičnih naložbah
statična
dinamična
(na podlagi denarnih tokov –» finančna«)
usmerjena v
pričetek
na podlagi
poslovnizidnih
tokov
konec
naložbenega
procesa
denarnih
tokov
čista sedanja vrednost naložbe
čista sedanja vrednost letnine
notranja donosnost naložbe
primerjava stroškov
primerjava dobičkov
primerjava donosnosti
čas vračila naložbe
“dinamični” čas vračila naložbe
Slika 15: Kvantitativna sodila za presojo posameznih naložbenih procesov
Da bi dosegli primerljivost nepopolnih naložbenih alternativ, tj. takšnih naložb, ki se razlikujejo v
času izkoriščanja ali/in v obsegu vlaganj, jih je smoselno presojati skupaj s t.i. dopolnilnimi
naložbami. Slednje se nanašajo na vlaganja denarja v času od izteka krajše do izteka daljše naložbe
oz. na vlaganja razlike med zneskoma izhodiščnih izdatkov obeh naložb.
Medtem ko pri primerjavi stroškov, dobička in donosnosti opazujemo izkoriščanje naložbe na podlagi
povprečnih letnih poslovnoizidnih tokov, pa pri presoji na podlagi časa vračila naložbe 23 (tV)
opazujemo, v kakšnem času se obeta vračilo izhodiščnega vložka denarja skozi denarne izide iz
izkoriščanja naložbe.
Čas vračila naložbe praviloma izračunamo tako, da seštevamo letne denarne izide iz izkoriščanja
naložbe, dokler ni vsota enaka izhodiščnemu vložku denarja.24 Če obeta naložba vsako leto
izkoriščanja približno enake čiste denarne tokove, lahko opredelimo čas vračila kar kot razmerje med
izhodiščnimi izdatki in povprečnim letnim denarnim izidom iz izkoriščanja naložbe. Če uporabljamo
čas vračila naložbe kot sodilo za presojo naložb, pripisujemo posamezni naložbeni možnosti tem večjo
ugodnost, čim krajši je njen čas vračila.
Čas vračila naložbe ima vrsto pomanjkljivosti, zaradi katerih ga odsvetujemo kot osnovno sodilo za
izbor naložb. Problem presoje naložb na podlagi časa vračila je v tem, da ne upošteva celotnega časa
izkoriščanja naložbe, temveč le čas, v katerem se povrne izhodiščno vloženi denar. Kakšne denarne
izide prinaša naložba po vračilu izhodiščnih izdatkov in do kdaj, nas pri tem sodilu ne zanima. Razen
tega kot pri vseh statičnih postopkih ne upoštevamo časovne preference denarja.25
Čas vračila oz. vračilni rok naložbe v angleščini označujejo kot “payoff “ali “payback period”, v nemščini
pa
kot
“Amortisationsrechnung”,
“Kapitalrückflussrechnung”
ali
tudi
“Kapitalwiedergewinnungsrechnung”.
23
Če se izkaže, da je čas vračila med dvema letoma, si pomagamo s predpostavko, da nastajajo denarni
tokovi znotraj leta enakomerno in poiščemo čas vračila z linearno interpolacijo..
25
Obstaja tudi dinamična različica izračuna časa vračila naložbe, pri kateri seštevamo diskontirane
24
123
Čas vračila je glede na omenjene pomanjkljivosti pri presoji naložbenih možnosti smiselno uporabljati
le kot dopolnilno sodilo. Izračunani čas vračila naložbe predstavlja v bistvu le kritični čas izkoriščanja
naložbe, ki je le eno od področij analize občutljivosti naložbe. Informacija o kritičnem času
izkoriščanja naložbe je posebno koristna, kadar obstaja možnost, da bi lahko bil čas izkoriščanja
naložbe krajši, kot sprva predvidevamo.
Večji kot je relativni obseg naložb, daljša kot je predvidena doba njihovega izkoriščanja in večje kot so
morebitne razlike med obsegi proizvodnje in prodaje učinkov po posameznih letih, manj upravičena je
poenostavljena, statična presoja naložbenih procesov.
Dinamična sodila
Dinamična sodila, ki jih včasih označujemo tudi kot finančna sodila naložbenja, upoštevajo časovno
razporeditev denarnih tokov s preračunavanjem denarnih tokov iz različnih trenutkov naložbenega
procesa na vrednosti v istem trenutku tega procesa.
Ne glede na to, ali denarne tokove pretvarjamo na sedanjo ali na končno vrednost, temelji
preračunavanje na obrestno obrestnem računu. V prvem primeru bodoče tokove diskontiramo ali
razobrestujemo na sedanjo vrednost, v drugem pa jih naobrestujemo oz. kapitaliziramo na bodočo
vrednost.
Princip tega preračunavanja lahko pojasnimo s preprostim primerom, ki ga ponazarja slika. Če nam
denimo naložba 100 d.e. v banko zagotavlja letno 10% obresti, lahko imamo iz tega naslova čez leto
dni 110 d.e., čez dve leti 121 d.e. in vsako nadaljnje leto 10% večji znesek. V takšnih pogojih nam
predstavlja 110 d.e., ki bi jih imeli po enem letu ali 121 d.e., kolikor bi jih imeli po dveh letih, enako
vrednost kot 100 današnjih denarnih enot.
100
0
100×1,1
110
100×1,12
121
100×(1,1)n
Dn
1
2
n
leta
100 = 110:1,1
100 = 121:1,12
…..
100 = Dn :1,1n
Na opredeljenem načelu temelji tudi izračun čiste sedanje vrednosti naložbe, ki je osrednje dinamično
sodilo za presojo naložbe. Čista sedanja vrednost naložbe (ČSVN) pomeni razliko med sedanjo
vrednostjo vseh bodočih denarnih tokov iz izkoriščanja naložbe in izhodiščno potrebnimi izdatki za
naložbo ali drugače, vsoto sedanjih vrednosti vseh denarnih tokov naložbenega procesa. Izračunamo jo
tako, da diskontiramo vse pričakovane bodoče denarne tokove iz naložbe na sedanjo vrednost, jih
seštejemo in od tako dobljene sedanje vrednosti bodočih čistih denarnih tokov naložbe odštejemo
sedanjo vrednost vseh izdatkov v naložbene objekte. Če gre za enkratne izhodiščne izdatke in če
označimo diskontno stopnjo z r, je čista sedanja vrednost naložbenega procesa, ki smo ga opredelili na
sliki, takšna:
n
Di
L
>
vrednosti denarnih tokov iz izkoriščanja naložbe.
124
ČSVN = Σ
+
i=1 (1+r)i
(1+r)n
- I0 = 0
<
(1)
Večja kot je izbrana diskontna stopnja, manjša je sedanja vrednost bodočih denarnih tokov naložbe in
obratno. Pri opredelitvi te stopnje se moramo zavedati, da predstavlja v bistvu minimalno zahtevano
donosnost naložbe. Zato jo moramo izbrati v višini, ki je glede na ceno virov financiranja gospodarsko
smiselna. To pomeni, glede na obrestno mero, ko gre za tuje vire,26 in glede na stopnjo donosnosti
najboljše alternativne možnosti, če gre za lastne vire, ki bi jih lahko naložili tudi drugače. Če bi bila
naložba financirana iz obeh vrst virov, moramo opredeliti diskontno stopnjo kot tehtano aritmetično
sredino njunih cen. 27
Če so izpolnjene predpostavke modela28, nam vrednost izraza (1) pove, ali zagotavlja naložba večjo
(ČSVN>0), prav tako (ČSVN=0), ali manjšo (ČSVN<0) donosnost, kot zahtevamo z diskontno
stopnjo. Naložba, ki izkazuje negativno ČSV, potemtakem ni gospodarsko sprejemljiva. Med
popolnimi naložbenimi alternativami pa je najboljša tista z najvišjo pozitivno ČSV.
Če se naložbene možnosti razlikujejo po izhodiščnem vložku, je izbor na podlagi primerjave čistih
sedanjih vrednosti naložb tudi smiseln, če bi lahko dopolnilnim naložbam pripisali enako donosnost,
kot jo zahtevamo z diskontno stopnjo pri osnovnih naložbah. V tem primeru je čista sedanja vrednost
dopolnilnih naložb enaka nič in njeno upoštevanje ne bi vplivalo na izbor. 29
Čista sedanja vrednost naložbe je uporabna kot sodilo tudi, kadar je smiselno odločati o samem času
njenega izkoriščanja, oz. o opustitvi naložbe pred iztekom možnega časa izkoriščanja. Tovrstna
presoja utegne biti pomembna v primerih, ko pričakujemo zelo različne čiste denarne tokove v
posameznih letih, ali znatne razlike med predvideno tržno in neodpisano vrednostjo rabljenih sredstev.
Pri letninskem postopku uporabljamo kot sodilo za presojo naložbenih možnosti v letnino pretvorjeno
ČSV naložbe, ki jo dobimo tako, da ČSVN pomnožimo z letninskim faktorjem an kot sledi:
n
Di
an × ČSVN = an × ( Σ
+
i=1 (1+r)i
L
(1+r)n
>
- I0 ) = 0
<
(2)
pri čemer je letninski faktor an
r . (1+r)n
30
an =
26
Ob tem velja opozoriti, da opazujemo v osnovnem modelu le denarne tokove iz nalaganja sredstev, ne pa
tudi iz financiranja naložb. Izdatki za plačilo obresti zato seveda ne sodijo med merodajne denarne tokove
modela, prav tako tudi ne izdatki za vračilo posojil.
27
Pri tem velja omenti, da so lahko izbrane diskontne stopnje različne glede na to, ali upotštevamo pri opredelitvi
denarnih izidov tiste pred upoštevanjem izdatkov iz naslova obdavčitve dobička, ali take, ki so zmanjšani za te
izdatke. V zadnjem primeru moramo tudi diskontno stopnjo vzeti manjšo, to je tako, ki izhaja iz čistih donosnoti,
torej tistih po obdavčitvi..
28
Gre predvsem za osnovne predpostavke v zvezi z delovanjem trga kapitala in z njim povezanim
obnašanjem vlagateljev. Model predpostavlja popolno delujoči trg kapitala (torej razpoložljivost denarja za
naložbe in možnost za njegovo priskrbo po enaki ceni, kot je donosnost naložb na tem trgu). Nadalje
predpostavlja, da investitor vsakokratne sproščene zneske denarja sproti nalaga z donosnostjo, ki je enaka
diskontni stopnji, ter da nastajajo denarni tokovi zaradi izkoriščanja naložbe vselej ob koncu posameznega
poslovnega leta.
29
Podobna razmišljanja veljajo tudi, če želimo primerjati naložbe z različnim časom izkoriščanja.
Letninski faktor je uporaben tudi pri izračunu ČSV naložbe, kadar so letni denarni izidi iz izkoriščanja
naložbe konstantni. Tedaj je sedanja vrednost vsote the izidov kar enaka zlesku letnega denarnega izida,
30
125
(1+r)n - 1
Z dobljenim zneskom iz izraza (2) ocenjujemo, kakšna bi bila povprečna letna denarna korist od naložbe, če
bi celotno korist enakomerno razporedili na posamezna leta naložbene dobe. Tudi pri tem sodilu je naložba
sprejemljiva le, če vrednost osnovnega sodila ni negativna. Med sprejemljivimi možnostmi pa je boljša tista z
večjo v letnino pretvorjeno ČSVN.31 Pretvorba zneska izhodiščnih vlaganj (I0) v letni denarni ekvivalent
je posebno zanimiva npr. v primeru, ko gre za naložbe v javnem sektorju. Pove nam, koliko neto
prejemkov moramo zagotoviti letno, da omogočimo vračilo vloženih sredstev s pripadajočimi obrestmi.
Izkazana ugodnost naložb po tem sodilu se lahko razlikuje od izkazane ugodnosti glede na ČSV le, če
primerjamo naložbe z različnim časom izkoriščanja.
Med tradicionalna dinamična sodila običajno uvrščamo še notranjo stopnjo donosa naložbe (rN). To
je tista diskontna stopnja, pri kateri je ČSVN natanko enaka nič, kjer torej velja naslednja enakost:
n
Di
ČSVN = Σ
i=1 (1+rN)i
L
+
- I0
= 0
(3)
(1+rN)n
Če uporabljamo notranjo stopnjo donosa kot sodilo naložb, tedaj je posamezna naložba sprejemljiva le,
če ima vsaj tolikšno notranjo stopnjo donosa, kot bi jo veljalo zahtevati glede na pogoje financiranja.
Če je notranja stopnja donosa nižja, naložba ne zagotavlja niti minimalno zahtevane donosnosti.
Notranja stopnja donosa pa ni posebno dobro sodilo niti za presojo naložb niti za izbor med več
sprejemljivimi naložbami. Razlog za to je predvsem v izračunu notranje stopnje donosa, ki
predpostavlja, da podjetje sproti nalaga vsak znesek sproščenega denarja po notranji stopnji donosa.
Zato tudi notranje stopnje donosa niso neposredno primerljive. Izračun notranje donosnosti naložbe je
v bistvu le eno od področij analize občutljivosti naložbe; v tem primeru ugotavljamo kritično diskontno
stopnjo. Ta je lahko koristna dopolnilna informacija o proučevani naložbeni možnosti, ki pa je ne velja
uporabljati kot sodilo sprejemljivosti naložbe.
Notranje stopnje donosa navadno ni možno analitično poiskati. Včasih tudi ni enolično določena.
Običajno jo iščemo z zaporednim poskušanjem, ki ga zaključimo z linearno interpolacijo, potem ko
smo z dvema diskontnima stopnjama že našli ČSV dovolj blizu vrednosti nič.
Pri vseh omenjenih tradicionalnih dinamičnih postopkih med drugim predpostavljamo, da je stopnja
donosa, po kateri nalagamo vsakokratno sproščene zneske denarja, enaka ceni virov financiranja, ki jih
zagotavljamo za naložbe in to vso naložbeno dobo. Obstajajo tudi posplošitve obravnavanih
postopkov, ki omogočajo, da zgornje predpostavke opustimo, katerih obravnava bi presegala okvire
osnov poslovodnega računovodstva.
Obravnavo presoje ugodnosti posameznih naložbenih odločitev lahko zaključimo s sklepom, da je v
splošnem najprimernejše osnovno sodilo za njihovo presojo čista sedanja vrednost naložbe. Zgolj
izjemoma bi se bilo upravičeno sploh izogniti izračunu čiste sedanje vrednosti denarnih tokov naložbe,
in sicer: če bilo očitno, da je projekt privlačen, če ne bi bilo nobene uresničljive alternative za ta
projekt, ali če bi bile napovedi merodajnih kategorij preveč negotove.
Problem nezanesljivosti pričakovanj igra sicer pri odločanju o naložbah pomembno vlogo. Zato velja
tudi pri tem odločanju uporabiti analizo občutljivosti, ter z njeno pomočjo pridobiti dodatne
deljenemu z letninskim faktorjem an.
31
V letne denarne ekvivalente lahko z letninskim faktorjem tudi posebej pretvarjamo posamezne dele
denarnih tokov naložbe (z an pomnožimo vsakega od členov v oklepaju iz izraza (2)).
126
informacije o tem, ali in v kolikšni meri je nezanesljivost podatkov o naložbi pomembna pri odločanju.
Pri tem postopku nas zanima, kaj bi bilo s sprejemljivostjo naložbene možnosti, če bi bile vrednosti
parametrov naložbe drugačne, kot smo prvotno ocenili. Pri tem lahko uporabljamo vsa tri področja
analize občutljivosti.
Tako pri analizi kritičnih vrednosti iščemo vrednost posameznega parametra naložbe, pri kateri bi bila
le-ta, glede na izbrano odločitveno sodilo in ob ostalih nespremenjenih pogojih, ravno na meji
sprejemljivosti. Z varnostnimi razlikami opredeljujemo razlike med izhodiščno opredeljeno in kritično
vrednostjo posameznega parametra naložbe. Pri analizi prožnosti pa računamo, kako močno se odziva
odločitveno sodilo (npr. čista sedanja vrednost naložbe) na spremembe posameznih parametrov
naložbe.
Dvoje kritičnih vrednosti smo spoznali že pri predstavitvi dinamičnih sodil za presojo naložb. Tako
notranja donosnost ni nič drugega kot kritična diskontna stopnja proučevane naložbene možnosti in
dinamično izračunani čas vračila naložbe le kritični čas izkoriščanja naložbe. Podobno pa bi bilo
mogoče za posamezno naložbeno možnost ugotoviti denimo tudi letni obseg prodaje ali nabavne cene
materiala, pri katerih bi bila naložba ob ostalih nespremenjenih pogojih ravno še sprejemljiva.
Bolj kot so kritične vrednosti posameznih parametrov naložbe blizu ocenjenim vrednostim, oz. manjše
kot so stopnje varnostnih razlik pri teh parametrih, večja je potreba, da se ne zadovoljimo pri
odločanju o naložbi le z enoznačno določenimi vrednostmi posameznih parametrov naložbe, kakor da
gre za res povsem zanesljive vrednosti. Večja je tedaj potreba, da razširimo podatkovno podlago na
razpone možnih vrednosti posameznih parametrov naložbe in če je možno, tudi na verjetnosti njihovih
uresničitev. Obstaja pa tudi možnost, da skušamo naložbena tveganja pri izračunu čiste sedanje
vrednosti naložbe upoštevati tako,da prilagodimo, konkretno povečamo, diskontno stopnjo in s tem
zahtevano donosnost naložbe za t.i. faktor sistematičnih tveganj, ki ga utemeljuje model vrednotenja
dolgoročnih naložb (CAPM - Capital Assets Pricing Modell)32 iz finančne teorije. Pri tem pa vendar
velja poudariti, da je uporabnost modela v praksi na nepopolno delujočih, plitvih finančnih trgih zelo
omejena omejena zaradi predpostavk, na katerih je zgrajen33
Na izračunavanju čistih sedanjih vrednosti denarnih tokov, ki jih lahko pričakujejo v prihodnosti
lastniki iz vlaganj v podjetje, temelji tudi ena od metod za ocenjevanje vrednosti podjetij. Podrobnejša
obravnava slednjih, kakor tudi metod za presojo naložbenih programov, in celovitega finančnega
predračunavanja, pri katerem poleg tokov iz naložbenja pri odločanju upoštevamo tudi celoto denarnih
tokov iz financiranja in usklajenosti med njimi, presega okvire osnov poslovodnega računovodstva.
32
Podrobnejšo predstavitev tega modela je mogoče najti predvsem v delih s področja finančnega upravljanja.
33
Pri tem mislimo predvsem na predpostavko popolno delujočega finančnega trga.
127

OPR_Osnovno študijsko gradivo za OSPR_34_09

Transcription

Similar documents

NEPREMIčNINA kot naložba? ARGUMENTI za in proti!

8 Gozdarstvo in predelava lesa

Bančne vloge so privlačne, vendar ne za vse v NLB

Računovodske in poslovne storitve

Vrtojba - Nova Gorica - Kanal, odsek Solkan

ZAPISNIK 9. seje Odbora za kmetijstvo, gospodarstvo in turizem

PR2- Dopolnilno gradivo_BK_2013

FT Quant, mešani fleksibilni globalni sklad

Zavarovanje hipotekarnih kreditov

Marec 2014 - Gorenjski Grafiti

OPR_Osnovno študijsko gradivo za OSPR_31