Revija za ljubitelje vina, kulinarike in drugih užitkov

Revija za ljubitelje
vina, kulinarike
in drugih užitkov
letnik XII • št. 2 • poletje 2014
8,00 € (za naročnike 7,25 €)
Santomas
str. 14
Naj šiponi
str. 24
Malvazija
str. 28
Divje na krožniku
str. 46
Gruzija
str. 52
52 | tam
Gruzija
Zaliko Bozhadze z vinom iz kvevrija.
54 | tam
55 | tam
Rusija
Kutaisi
Dežela 8000 trgatev
Batumi
Telavi
Tbilisi
Turčija
Armenija
Zgoraj: zgodovinski motiv iz muzeja kvevrijev.
Gruzija je dežela, ki je bila v starem veku poznana
pod imenoma Iberija in Kolhida. Razteza se na
zemeljski ožini med Kaspijskim in Črnim morjem ter
ustvarja kopenski most, ki združuje Azijo in Evropo.
Njen strateški položaj je imel že od vsega začetka
dve plati medalje. V času miru je bila ta dežela kot
velika trgovska točka na Svilni cesti zatočišče kulture
in cvetočega gospodarstva. Po drugi strani je bila
zaželena kot zemlja za mnoga osvajanja in širjenja
imperijev tako proti zahodu kot tudi proti vzhodu.
Gruzijci imajo svoj jezik, pa tudi svoj prvi rokopis, ki sega v 5. stoletje pred našim štetjem.
Čeprav imajo prebivalci Gruzije skupne genske, religiozne in kulturne korenine, pripadajo številnim etničnim skupinam, ki ustvarjajo
široko paleto različnih kultur. Tako ima vsaka
regija svoje plese, pesmi, kuhinjo, pa tudi sorte grozdja. Geografska slika Gruzije ne zaostaja za njeno etnično raznolikostjo, saj premore
alpska območja, subtropsko obalo, polpuščave
in rodovitne doline.
Gruzijci so pridelovali vino, še preden je nastala večina od danes znanih civilizacij. Arheološki dokazi pričajo o tem, da so v zgodnjem
neolitiku (že okrog 6000 let pr. n. š.) Gruzijci
vzgajali divjo trto in pridelovali vino v gline-
nih posodah, imenovanih kvevriji. Gruzija ni
posebna samo zaradi dolžine svoje vinarske
tradicije, ampak predvsem zato, ker ta tradicija
nikoli ni bila prekinjena. Z veliko mero gotovosti torej lahko trdimo, da je Gruzija dežela
8000 letnikov. Osrednji simbol gruzijske kulture ostaja vino: vplivalo je na tradicionalne
pesmi, okrasje v cerkvah, kulinarično tradicijo,
navdihovalo je vsebino starih rokopisov.
Nenavadna tradicija fermentacije grozdja v
kvevrijih, premazanih z voskom, ki so zakopani v zemljo, je še danes prisotna po vsej Gruziji. V teh posodah, podobnih maternici, pustijo svoja bela vina ležati na drožeh zelo dolgo.
Vina, ki nastanejo po tem postopku, so jantarne barve, imajo krepko telo in obilico taninov.
Preostali svet je ta vina krstil za oranžna, vendar jim Gruzijci raje rečejo jantarna. Poleg teže
in teksture, ki je značilna za rdeča vina, imajo tudi ogromno antioksidantov, ki se v obliki
polifenolov izlužijo med podaljšano maceracijo. Čeprav so macerirana bela vina najbolj značilna za Gruzijo, so poznana tudi drugod po
svetu. Posebno mesto jim dajejo tudi v Sloveniji in Severni Italiji, z dolgo maceracijo belih
vin pa eksperimentira vse več vinarjev od Avstralije vse do Španije.
V davnih časih so Gruzijci častili sonce in verjeli, da trta ujame in shrani sončno energijo.
Tako so se torej ob pitju vina nekako združe-
Mesto Signagi s kuliso Kavkaza
vali z bogom. Na začetku 4. stoletja je sveta Kristijana (Nina), hči rimskega generala iz
Kapadokije, prišla v Gruzijo s križem, ki je bil
narejen iz trte in zvezan s kito njenih las. Leta
332 je končala pokristjanjevanje s pomočjo križa, izdelanega iz trte, ki so jo Gruzijci že prej
častili kot sveto. Tako je bila krščanska ideja
daritve pri maši naraven prehod od pitja energije sonca. Danes so tako gruzijsko podeželje
kot urbana območja posejana s cerkvami in
samostani, od katerih imajo mnogi obzidja in
gradove. V katero koli smer pogledate, vidite
bogato duhovno zapuščino, ki podobno kot
vinska tradicija ni zanimiva le zaradi tega, kar
je bila, temveč tudi zaradi tega, kar še vedno
je. Je živa. In srednjeveški arhitekturni dragulji
v Gruziji niso muzeji, temveč prostori molitve
in samostani domovi, kjer prebivajo ljudje.
Poleg svojih antičnih korenin ima Gruzija tudi
525 poznanih sort grozdja. Vse te sorte je težko videti, vendar jih še vedno veliko od njih
pridelujejo v precej velikih količinah, tako da
obiskovalcu ob potovanju iz ene regije v drugo ponujajo pestro izbiro. V Gruziji gojijo trte
na tropski obali Črnega morja, na visokih in
goratih območjih, v rodovitnih dolinah in polpuščavah na vzhodu. Vsaka regija ima svoj nabor terroirjev in edinstvenih mikroklim, ki še
povečujejo širino gruzijske vinske palete.
Odpiranje kvevrija v kleti Zuraba Topuridzeja
Gruzijske večglasne ljudske pesmi in napevi so
še ena lokalna posebnost. Gruzijsko večglasje
se vedno izvaja v tridelni harmoniji, ima zelo
stroga pravila in neverjetno improvizacijo. Tradicionalno petje je nekaj nepozabno lepega,
slogi pa se med regijami razlikujejo. Sakralna
glasba ima podobno strukturo, slišimo pa jo
lahko med mašami. Ljudsko glasbo običajno
izvajajo na tradicionalnih praznovanjih, imenovanih supre, kjer se pesem prepleta z napitnicami in poezijo. Če je gruzijska polifonija
bolj meditativna, tega ne bi mogli reči za njihove plese, ki so zelo ognjeviti. Takoj ko se na
praznovanju pojavijo bobni, dude in harmonike, se pripravite. Moški plešejo kot petelini, poplesavajo z izbočenimi prsmi in izvajajo
ostre kretnje, medtem pa dvorijo veliko bolj
sramežljivi dami, ki večino časa gleda proti
tlom ter dela nežne in elegantne gibe z rokami
in dlanmi, kar spominja na valove morja.
Gruzijska tradicionalna večerja supra vsebuje
vse vidike gruzijske kulture. Tamada ali oseba,
ki nazdravlja, prisotne popelje na popotovanje po zgodovini Gruzije, predstavi družinske
vrednote, verske običaje in življenje svetnikov,
oriše tudi geografske regije in gruzijsko nara-
Azerbajdžan
Pejsaž po strodavnim naseljem Uplistsikhe
vo. Na takem praznovanju se zgodi nevidna
izmenjava kulture, ki ima enako težo kot vino
in hrana, ki ju prisotni zaužijejo. Gruzijska kuhinja predstavlja edinstveno zgodovinsko stičišče med Evropo in Azijo. V njej najdemo sledi
arabske, perzijske in grške kuhinje, ki se mešajo z močno lokalno tradicijo: orehove omake,
začinjene z enosemenskim triplatom, žametnico in koriandrom, zmešajo z divjimi gobami, porom ali jajčevci in ponudijo kot slastno
predjed. Tu je tudi omaka tkemali, narejena
iz kiselkastih divjih sliv, dodajo ji zeleno meto
in divji majaron, da se lepo poda k pečenemu
mesu ali krompirju. Gruzijsko hrano postrežejo v slogu meze (barvit krožnik z majhnimi
prigrizki): krožnik za krožnikom, na katerih
uravnotežijo okuse sadja, oreščkov, začimb
in jogurta. Tako ustvarijo kulinarični vrtiljak
okusov, temperatur in tekstur. Ko se povežejo
prava hrana, zdravice, vino in pesmi, boste priča doživetju, ki vam lahko za vedno spremeni
življenje.
vanja do Boga, je gostoljubja v tej deželi milo
rečeno v izobilju. Narava vas bo presenetila
in vas v nekaj urah popeljala od puščave čez
gorovje vse do tropske obale. Večglasne pesmi
gruzijskega spomina je moč slišati na vsakem
vogalu in starodavne zgradbe pričajo o veličastni kulturni preteklosti, ki je še vedno živa in
je postala del sodobnega časa. Ples na rezilu
med starodavnostjo in sodobnostjo dela Gruzijo posebno deželo, kjer boste izkusili dogodivščino svojega življenja.
Gruzija vedno znova preseneča svoje obiskovalce. Zaradi starodavnega prepričanja, da so
gostje darovi, ki jih pošilja Bog, in da je spoštovanje, ki ga namenijo gostom, odsev spošto-
John Wurdeman – umetnik in vinar,
direktor vinskega bara Pheasants Tears’
(www.phesantstears.com),
ustanovitelj mreže Living Roots
(www.travellivingroots.com)
Nekaj gruzijskih vin iz kvevrijev je na voljo tudi pri nas: www.naravna-vina.si
Ia Tabagari in John Wurdeman
foto Marijan Močivnik in
Qvevri museum of Twins wine cellar
(zgoraj levo)
Ia Tabagari – etnologinja
in ustanoviteljica mreže Living Roots
(www.travellivingroots.com),
direktorica Združenja gruzijskih organizatorjev potovanj
(www.gitoa.ge)
56 | tam
57 | tam
Gaumarjos!
Azarpesha, Tbilisi
Zaliko. Pogledaš ga v oči in piješ. Ko nazdravi,
je najbolj srečen človek na svetu. Vino lahko
odkloniš, gost si in gost je božji odposlanec.
A piješ. Ker si gost. Za nas je Zaliko odprl kvevri.
V nepozabnem prizoru se na površini vina zrcali
odsev trte, pod katero so pred hišo zakopani
njegovi kvevriji. Vino, ki ni videlo nič, odkar je
pred meseci zapečatil pokrov.
Na mizi med drugim v Gruziji nepogrešljiv
in obvezen hačapuri. Kolikor kuharic, toliko
receptov ... s sirom, s fižolom, z jajci ... mi nekaj dni prej v Tbilisiju reče Irakli ­Cholobargia,
Tržnica v Kutaisiju
ko si izmenjava knjigi – jaz njemu našo Vipavsko, on meni njihovo kuharsko. • Zaliko je
gospodar in seveda naš tamada, ki vodi ceremonial pri mizi, kar je pomembna vloga. Nazdravlja, pijemo na vse nas, na preteklost in
prihodnost in potem na srečno vrnitev domov,
na naše zdravje in za naše družine in za pokojne … in potem objemi, in če spet pridemo,
moramo ponovno k njemu, moramo! Hiša
nam je na voljo, tudi celi družini, če bo tako
naneslo. In za na pot in za spomin vsakemu
glinasta čaša za vino. • Na njegovi vizitki, ki
je prepognjen in po pregibu odtrgan kos karo
papirja, je s kemičnim svinčnikom napisano
Zaliko Bozhadze. In telefonska številka. Da ga
pokličem. Čeprav ne znam gruzijsko oziroma kartvelija, in čeprav zna on poleg kartvelija
govoriti le še nemško, pa še od tega le v smehu reče Hände hoch (Roke gor!). Ne piše pa
na tisti vizitki, da Zaliko dela kvevrije. Eden
redkih preostalih. Nihče ne ve natančno, koliko je še takih mojstrov v Gruziji, od pet do
deset delavnic, se govori. Zaliko je izdelovanje
kvevrijev nasledil po očetu, ta po svojem očetu in verjetno gre to na enak način še naprej
oziroma kdo ve kako daleč nazaj. Vse je kazalo,
da bo to znanje v Gruziji izginilo, a se zadnji
dve ali tri leta zanimanje za kvevrije povečuje, morda tudi zaradi promocijskega učinka
Unescove zaščite takega načina pridelave vin,
Kvevri, kvevrija, kvevriju ...
Iskanje vinske kleti z amforami je kljub morebitnim drugačnim
pričakovanjem v Gruziji bolj ali manj obsojeno na neuspeh. Boste pa
precej lažje naleteli na posode, imenovane qvevri. In ugotovili boste, da je
to pravzaprav tisto, kar vas zanima. In da ne gre za sinonim. Amfora, vam
pojasnijo, nikakor ni qvevri. Slednji je do vratu zakopan in se ne uporablja
za transport, ampak za fermentacijo in hrambo vina (v sovjetskih časih
na žalost marsikateri tudi za nafto). In qvevri tudi ni, kot bi rekli danes,
nepovratna embalaža, kar je bila amfora pogosto. Qvevri je mišljen
salamensko trajno, vsaj za stoletja, če ga ne razmaje kak potres. Gruzijci
vztrajajo pri uveljavljanju in uporabi besede qvevri po vsem svetu, in ker
ustreznega prevoda pravzaprav nimamo, razloga, da jim ne bi ustregli,
razen tega, da se bo treba odvaditi očitno napačno uveljavljene amfore,
tudi ni. Torej qvevri. A če je za recimo angleško govoreči svet zgodba tu
bolj ali manj končana, je za nas nekoliko manj enostavno. Spol? Imam
en qvevri ali imam eno qvevri? Glede tega mi Ia Tabagari, sopodpisana
pod zapis na prejšnjih straneh, iz Gruzije odgovori, da qvevri tam, torej v
originalu pravzaprav nima spola. Naša lektorica, Kristina M. Pučnik, ki jo
prosim za končno mnenje, se strinja, da zadevi za potrebe naše revije,
in zakaj ne kar za potrebe slovenščine, določiva moški spol. In namesto
Q uporabimo K. In tako imam zdaj en kvevri. Kar seveda ni res, nimam
ga, ima pa kvevrije nekaj naših vinarjev. Torej odslej: kvevri, kvevrija,
kvevriju, kvevri, pri kvevriju, s kvevrijem. In tako naprej z dvojino (kvevrija)
in množino (kvevriji). Kvever, ki bi po eni strani vse skupaj poenostavil,
pa stroka odsvetuje, ker se s tem preveč oddaljimo od ostalih jezikov, ki
so prevzeli izvorno edninsko obliko qvevri. Bo torej šlo s kvevrijem? Hvala.
Če se pridružijo še vinarji, ki so doslej vinificirali v amforah, pa sploh.
Samostan Alaverdi
naročil je vedno več in posledično rastejo tudi
cene. • Samostojno je Zaliko začel pri osmih
letih, zdaj jih ima okoli šestdeset. Kot ostali se
tudi on glede kvevrijev ne pogovarja v litrih.
Kvevriji se merijo v tonah. Ta drži pol tone,
oni tono in pol. Dela po občutku, dodaja plast
za plastjo gline, ampak ne zdaj, to je bilo na
začetku aprila, ni sezona, glina zahteva primerno temperaturo in vlago, okoli pet primernih
mesecev ima na voljo, odvisno od vremena,
in v tem času jih lahko naredi okoli petdeset. Čakalna doba je zdaj vsaj eno, celo dve leti.
Ob delavnici stoji še peč: stavba, znotraj katere je še en zidani prostor v velikosti sobe, tja
zložijo izoblikovane kvevrije in druge glinene
polizdelke, vse skupaj zazidajo in jih v nekaj
dneh spečejo in potem podrejo sprednji zid.
Ko se ravno prav ohladijo, temperature v stopinjah Celzija Zaliko ne ve, potipa in ve, kdaj
je čas za to, jih premaže s čebeljim voskom,
štiri ali pet kilogramov ga porabi za tonski kvevri. Pove, da so njegovi kvevriji najboljši daleč
okoli, dela jih tudi sin, a Zalikovi so še vedno
boljši, se pohvali. Najboljši.
Ob Zaliku so se vsedle v spomin na Gruzijo
velike in butične vinske kleti, rdeča in jantarna
vina iz kvevrijev in vina v evropskem stilu, kot
jim rečejo, suha in sladka, od belih sort najpogostejši rkatsiteli, sovjeti so ga pospeševali, zdaj
ga že kar dobro poznam in se sam pred sabo
izprsim, ko ga na slepo prepoznam v eni od
Prigrizek ob obisku kleti Zuraba Topuridzeja
zvrsti, med rdečimi so sovjeti najbolj navijali
za saperavi, ena redkih sort grozdja je z obarvanim sokom. Bogato obložene mize, fascinantna, takrat še zasnežena neskončna veriga
Kavkaza na naši desni, ko potujemo proti zahodu, in na naši levi, ko se vračamo, vkopani
kvevriji, pokriti s kamnitimi ploščami, pa drugje pokriti z lesom in tretji sodobno pokriti s
steklom, adrenalinske ceste – včasih pripeljejo
nasproti trije avtomobili vzporedno, samostan,
zgodovina, prijaznost, gostoljubnost, impresivna deponija prastarih razbitih kvevrijev, mestoma depresivni pogledi na opuščene hale, pa
takoj spet fotografski adrenalin, na cesti občasno ovce večinoma med mercedesi, mercedesi, mercedesi in beemveji, obnova vinograda,
penine, odlični vinjaki, ravioli, katerim izsrkaš
vsebino – v bistvu mesna juha, kuhana v testu,
dobra in odlična vina, in tudi skoraj kis, pa
spet nalezljiva prijaznost, čača, ki je usedlina v
kvevriju ter hkrati tropinovec in hkrati vinski
destilat, gaumarjos!, vezanje trt s koruznim ličjem, vkopavanje kvevrijev in njihov muzej, pa
spet pogled na Kavkaz, polifonično petje in tamade in poln rog vina, ki ga seveda lahko odložiš šele, ko je prazen in seveda gaumarjos!, pa
požirek iz azarpeše in spet gaumarjos!, pogled
na nočni Tbilisi, Stalinov Gori, Mtsketa in
Jvari nad njo, Ikalto – vinska akademija iz 12.
stoletja, neskončno stare kamnite preše, pazi,
da ne padeš v odprt kvevri, tanek kruh, pečen
v pokončnih glinastih valjih, odpiranje zapečatenega kvevrija in adrenalin pred prvim požirkom, ampelografski vrt s stotinami avtohtonih
sort grozdja, meso na žaru in seveda spet vino
in gaumarjos!, tržnica v Kutaisiju in branjevka,
od katere kupim začinjeno kavkaško sol, pripomočki iz češnjevega lubja za čiščenje kvevrijev, Signagi, sladke churchxele, pa spet Kavkaz, nazdravljanja, tokrat s kozarci, kontrasti
novega s starim in obratno, starodavno, v skale izdolbeno mesto Uplistsikhe, dve kovinski
postelji poleg skromne železne peči na drva v
Zalikovi delavnici, rožnata soba številka 12 v
hotelu v Kutaisiju, impresivni pejsaži, nedavno
najdeni starodavni kvevriji in še enkrat podobno in potem pojutrišnjem še enkrat, in če je
kdo kdaj v takih kvevrijih našel vino, tega zanesljivo ni nikomur povedal, na roko kopane
jame za kole v novem vinogradu, trte pod palmami, senzor za temperaturo v kvevriju, nova
lesena, povsem tradicionalna preša za mečkanje grozdja z nogami, Batumi od daleč in Batumi od blizu ... In ves čas si obljubljam, da še
pridem. In si vzamem še več časa.
Gruzija je morda največkrat napadeno
­ozemlje v človeški zgodovini. Zato namesto
našega Na zdravje njihov Gaumarjos pomeni
Na zmago!
Marijan Močivnik
59 | tam
60 | tam
61 | tam
na
blogi .
www no
-vi
revija i
.s
Kulturološki terroir in vinski turizem Gruzije
Stiskalnica v vinski akademiji iz 12. stoletja
»Gruzija – zibelka vina«, »Gruzija – kjer se je rodilo
vino«, »Gruzija – kjer se začenja Evropa« in »8000
trgatev« so le tisti najbolj komunikativni slogani,
ki označujejo deželo na križišču Evrope in Azije,
deželo s svojevrstno pisavo in z več kot 12.000
spomeniki kulturne dediščine, od katerih jih je več kot
deset uvrščenih na reprezentančni Unescov seznam
svetovne dediščine, in seveda deželo z več kot 520
avtohtonimi sortami vinske trte. Vsi mi, novi in stari
vinski svet, smo le dediči te monumentalne kulture,
zato mora biti spoštovanje prva med besedami in
mislimi, ko vstopamo v pradomovino vinske trte
in vina.
V primerjavi s častivredno kulturo vina na Slovenskem, ki sega dobrih 2500 let v zgodovino,
v Gruziji izpostavljajo, da je za njimi neverjetnih 8000 trgatev, kar ne priča le o izjemi kulturi vina, ampak tudi o kontinuirani zgodovini
vinogradniškega in vinarskega znanja. Iz obdobja neolita se je vse do danes ohranila kultura kvevrijev z območja Južnega Kavkaza, ki
nas vrača k najstarejšim postopkom pridelave
vina v velikih lončenih posodah s prostornino do nekaj tisoč litrov. Kvevriji, zakopani v
zemljo, odražajo skrivnostnost in brezčasnost
ter nas vračajo k prvobitnim kletarskim tehnikam in znanjem o pridelavi vina. • K mednarodni turistični prepoznavnosti in ugledu
Gruzije kot zibelke vina prispeva tudi umestitev »starodavne tradicionalne gruzijske meto-
de pridelave vina v kvevrijih« na reprezentančni Unescov seznam nesnovne dediščine sveta
(2013). Danes obsega tradicionalna proizvodnja vina v kvevrijih pičlih 10 odstotkov celotne vinske produkcije v Gruziji, kljub temu
pa je prav ta edinstvena umetnost izdelovanja
kvevrijev in kletarjenje v kvevrijih strateškega
pomena za mednarodno promocijo in ugled
gruzijskih vin ter še zlasti za razvoj vinskega
turizma. • Vino za Gruzijce ni le ena od alkoholnih pijač, ampak veliko več. Je del raznovrstne in barvite dediščine in kulture Gruzije,
ki vključuje arhitekturo in kulturno krajino, rokodelska znanja in obrti, šege in navade, kulinariko, napitnice, poezijo in pesmi,
povezane s prazniki in praznovanji, pa tudi
z religijo. Vino je njihov tisočletni sopotnik
med rojstvom in smrtjo, zato ni zaznamovalo le kulture vina v najširšem pomenu besede, ampak celotno kulturo Gruzije, njihovo
filozofijo in način življenja. Vino je kulturološki in gospodarski simbol Gruzije, sinonim
za državo in njeno mednarodno prepoznavnost. • Usmeritev v vinski turizem, ki postaja šele zadnja leta ena od strateških razvojnih
usmeritev gruzijskega turizma, se zdi kot povsem naravna, strateška in razvojna odločitev
države. Njena mednarodna prepoznavnost in
konkurenčnost sta odvisni prav od komuniciranja bogastva gruzijskih tradicij na sodoben, kreativen in inovativen način, zlasti skozi turizem. Tak vinski turizem, kot sestavina
gastronomskega, dediščinskega ali kulturnega
Klet Twins z muzejem kvevrijev
turizma, nas vodi k pripovedovanju zgodb o
edinstveni deželi ter k avtentičnim doživetjem
in izkušnjam, kar postaja globalni trend v turizmu. Po mnenju Svetovne turistične organizacije (WTO) in Unesca se bo prav dediščinski ali kulturni turizem razvijal veliko hitreje
od vseh drugih zvrsti turizma, in to je lahko
odlična popotnica za razvoj vinskega turizma
kot presečišča med kmetijskim, turističnim in
kulturnim sektorjem. • Vizija razvoja vinskega turizma v Gruziji je povezana z izobraževanji, trženjem in znamčenjem gruzijskih vin in
vinskega turizma, s katerim se želi država umestiti in uveljaviti kot vinska turistična destinacija na svetovnem turističnem trgu. Usmeritev
v razvoj vinskoturističnih središč, tematskih
vinskih muzejev, vinskih prireditev in festivalov se zdi skoraj samoumevna. Razvoja vinskoturističnih cest se lotevajo preudarno, najprej
z identifikacijo in analizo aktualnih razmer
in potencialov, z določitvijo kriterijev (kakovost vina, infrastruktura, storitve), s selekcijo
vinskih kleti in z izobraževanji. Druga faza je
usmerjena v razvoj vinskih cest: v načrtovanje,
oblikovanje, mapiranje in promocijo. Posebno pozornost želijo nameniti tudi specializiranim izobraževanjem in pridobivanju komunikacijskih veščin ekspertov za vinskoturistične
poti. • Vinski turizem potrebuje dediščinske
zanimivosti, zato poudarjajo pomen varovanja predmetov vinogradniško-vinarske dediščine in vinske kulture, kar bi se lahko odražalo v
nastajanju tematskih zbirk, muzejev in gale-
Klet Kinzmarauli Marani
rij. Prav pred kratkim sta brata dvojčka Gia in
Gela Gamtkitsulashili v kraju Naparueli v vinski regiji Kakheti odprla prvi in edini muzej v
Gruziji, posvečen kvevrijem in pridelavi vina
v njih. Ta edinstveni, zelo pedagoški in komunikativni muzej, ki ustreza vsem zakonitostim
sodobne muzeologije, zaokroža ponudbo mednarodno uveljavljene vinske kleti s 10 kvevriji, manjšim kongresnim centrom in prenočišči
(Twins Wine Cellar). Ta unikatni dediščinsko-turistični vinski resort kaže na pot razvoja butičnega vinskega turizma v Gruziji. Na
nacionalni muzej o Gruziji kot zibelki vina pa
bo treba še počakati, čeprav bi tako investicijo uvrstil med glavne razvojne prioritete države z vidika mednarodne promocije gruzijskih
vin in vinskega turizma. • Med prioritetami je
tudi razvoj splošne turistične in prometne in-
Vino
revijaročnike
za naša kot na
j
cene odajnih
pr stih
me
Cerkev v samostanskem kompleksu Gelati
frastrukture ter razvoj specializirane vinskoturistične infrastrukture, kot so tematski hoteli,
restavracije, vinske kleti, degustacijski prostori,
vinski bari, vinske ceste itn. Med več kot 180
turističnimi resorti v državi lahko na področju
aktualne vinskoturistične infrastrukture izpostavimo naslednje: Chateau Mukhrani, Chateau Mere, Twin's wine house, Pheasants Tears
winery, Schuchman's winery, Khareba winery, Shumi winery, Telavi wine cellar, Winery
Teliani valley, Tshinandali Enotheca, Winery
Badagoni, Alaverdi monastry wine cellar, Bagrationi 1882, Velistsikhe Veranda wine cellar, Gremi Wine house, Gurjaani wine house
ter proizvodnjo vrhunskih vinjakov Sarajishvili (). • Z vidika mednarodne prepoznavnosti gruzijskih vin, vinske kulture in vinskega turizma imajo pomembno komunikacijsko
gruzija
vinsko kulinarično potovanje in gruzinska trgatev
v družbi gospoda Aleša Fevžerja
odhod: 13.10. | 5 dni
cena: 1.150 €
www.tentours.si | 01 72 40 220
poslanstvo tudi vinske prireditve in festivali, ki
zadnja leta doživljajo velik razcvet tudi v Gruziji. Med njimi lahko izpostavimo Tbilisi wine
festival, Culinary & Wine Discovery Tour,
Qvevri Wine Symposium, International Wine
& Spirit Fair, Rkatsteli week, Saperavi week,
Automn Harvest Tours, pa tudi Teden redkih
vin z odmaknjenih vinogradov. • Prihodnost
vinskega turizma v Gruziji deželi mora temeljiti na »kulturološkem terroirju« – na sodobnem,
kreativnem in inovativnem razumevanju ter
komuniciranju tisočletne tradicije. Le tako se
bo Gruzija lahko razvila in uvrstila med najpomembnejše in najbolj želene vinskoturistične
destinacija sveta. • Gaumarjos!
Dr. AleŠ Gačnik, foto Marijan Močivnik