1. GEOGRAFSKA ORIENTACIJA 1.1. orientiranje po vetru

1. GEOGRAFSKA ORIENTACIJA
1.1. orientiranje po vetru in njegovih vplivih
Nezanesljivo, ker je veter časovno in krajevno spremenljiv.
Značilni vetrovi:
a) predfrontalni jugozahodnik: vlažen, topel, razmeroma stalne hitrosti/smeri; značilen pred poslabšanjem vremena
b) burja: na Primorskem; ob prehodu fronte, ko razpade ciklon. piha iz SV ali V smeri proti morju
c) lokalni vetrovi: zaradi reliefne oblikovanosti, le v lepem vremenu; pobočni/dolinski vetrovi
-ob morju v anticiklonu maestral: zaradi T razlik med kopnem in morjem (podnevi iz morja, ponoči na morje
Vplivi vetra:
a) obloge: v megli ivje, v snegu snežne obloge; na privetrni strani
b) zameti in opasti: v zavetrju za grebenom
c) deformirana drevesa: burja nagne drevesa v smer, kamor piha; v gorah viharniki
1.2. orientiranje po znamenjih na reliefu/vegetaciji
-zelo nezanesljivo, to so posledice delovanja sonca
-na S strani navpičnih predmetov (nikoli obsijana s soncem): mah, vlažne S stene, cvetlice proti sončni strani, redkejše
letnice na J strani,...
-v hribih: na S pobočjih dalj časa sneg, S manj poraščena in bolj strma,...
1.3. orientiranje po znamenjih urbanizacije/načinu gradnje
-lega sakralnih objektov: pravoslavni-oltar na V, katoliki-na Z; muslimani-minareti na J, vhod na S.
-določene posledice urbanizacije: luči, hrup,...
2. TEREN
Teren - del zem. površja z vzpetinami, ravninami, kotlinami, rastjem, vodami, komunikacijami, naselji, objekti.
Relief - vzpetine in ravnine ; vse ostalo so terenski objekti
Topografski elementi:
*naravne danosti: relief, vodovje, rastje
*antropogene danosti: rezultat člov. dela v prostoru
2.1. RELIEFNE OBLIKE
2.1.1. dvignjene oblike:
grič/gričevje (=do 50 m), hrib/hribovje (=500m), gora/gorovje/gorstvo, podgorje (=ravnina pred vznožjem gora),
prigorje/predgorje (=višavje pred višjo goro), sredogorje (=gore, pokrite z zemljo, rušo), visokogorje (=sklop visokih gora),
osrednje gorovje (= najizrazitejši del gorstva), teme (=pokrov gore), vrh (=najvišji del vzpetine), hrbet (=zaobljena
podolgovata vzpetina, poraščena), sleme (=stik dveh pobočij), greben (=stik dveh strmih pobočji), rez (=stik dveh pobočji v
ostrem grebenu), pleče (=položni vrh), rama (=položni del pod vrhom), sedlo (preval= znižan prehodni del v grebenu),
škrbina (=globok presledek v grebenu), šija (=del, ki gre s sedla proti vrhu)
2.1.2. uravnane oblike:
planota (=razsežna vzpetina, z uravnanim vršnim delom), planja (=odprt travnat svet v visokogorju), podi (=uravnan
apnenčast svet v visokogorju)
2.1.3. poglobljene oblike:
dolina (=poglobitev med vzpetinami), deber (=ozko, globoko korito v obliki V), soteska (=ozka, strma pobočja, tekoča voda,
cesta), vintgar (=kanjonsko korito, še ožje, hiter gorski potok), dolinski konec (=zgornji del doline v gorskih pobočjih), krnica
(okrešelj=s 3 strani zaprta kotanja pod strmimi pobočji), dnina (=travnat prostor, obdan z višavjem), dol (=kraška oblika v
visokogorju), vrtača (=lijak na krasu), konta (=večja vrtača), žlebiči (=izjede vode), škraplje (=nastanejo iz žlebičev), kotlič
(žrelo= nastane iz škrapelj, strme stene, na krasu)
gorska pobočja
2.1.4. nagnjen teren
pobočje (=del gore med vznožjem in vrhom), obronek (=do 20º nagiba), breg (=med 20 in 40º nagiba), lovt (=strmo,
razčlenjeno), skrotje (=razrito, 40-70º nagiba), stena (=nad 70º nagiba), vznožje (=spodnji del stene), rob stene
2.1.5. obrasel teren:
loka, log, jasa, ruševje, drn, drniči/ruša, zelenica
2.1.6. umetne tvorbe v obraslem terenu:
poseka, rovt, laz, krčevina, planina, tamar, drča
2.1.7. stenske oblike:
stena/peč/pečina, ostenje, skalovje/pečevje, raz, steber, rebro, stolp, stolpič, odlom, rob, stopnja/prag/skok
1
2.2. TOPOGRAFSKE ZNAČILNOSTI TERENA
2.2.1. preglednost terena:
odvisno od vrste ovir - pregleden, polpregleden, nepregleden teren
2.2.2. prehodnost terena:
-stopnja dostopnosti, možnost gibanja
-odvisna od reliefa terena (notr.procesi - tektonska premikanja, zun.procesi - vpliv sonca, luna, mehaničnih/kemijskih
dejavnikov), vrste tal, rastlinske odeje, površinskih vod, vremenskih/podnebnih razmer
2.3. VRSTE TERENA
visokogorje, kraški teren, močvirnat teren, ravninski/gričevnati teren, sredogorje, poraščen teren
3. PRIKAZOVANJE ZEMLJIŠČA:
3.1. KARTE
merilo (določa stopnjo pomanjšave), generalizacija (pomembnejši deli bolj poudarjeni), kartografske projekcije (določajo
pogoje deformacij na karti), kartografski znaki (vnaprej določeni)
3.1.1. vrste kart:
po območju prikaza: na k. celega sveta, kontinentov, morij, držav, pokrajin, občin, mest,...
glede na merila: k. velikih meril (do 1:200000), srednjih (1:200000 do 1:1000000), majhnih meril (od 1:1000000)
po formatih papirja: A4, B2,...
po namenu: šolske, informativne, vojaške, za šport,...
po vsebini: splošne geogr. karte, tematske k.
splošne geografske karte:
-topografske k. (1:200000), pregledno-topografske k. (1:200000 do 1:1000000), geografske k. (nad 1:1000000)
-v Sloveniji: topografski načrti večjih meril (1:500, 1:1000, 1:2000, 1:2500), temeljni topografski načrti (1:5000 - TTN5,
1:10000 - TTN10), državna topografska karta (1:25000 . DTK25), pregledne karte (PK)
tematske (specialne) karte:
prikazujejo podrobno določene stvari, ostali objekti so za orientacijo tematike
a)fizično-geografske karte:
splošne f.-g. karte (višinski pasovi, nagibi,...), k. atmosferskih pojavov (metereološke, klimatske,...), geofizične (seizmološke,
vulkanske,...) geološke (splošne, litološke, tektonske...) geomorfološke, hidrološke, pedološke, biogeografske (flora, favna)
b) socialno-ekon. karte:
splošne s.-e. karte, k. naseljenosti, k. narodnega bogastva (rud, gozdov,...), k. kulturne izgradnje, politično-administrativne,
zgodovinske, prometne, turistične, planinske, k. za orientacijski tek
c) tehnične karte in načrti:
karte/načrti raziskav, poljedelske/gozdarske/rudarske k., inženirski načrti, katastrske k./n., k. geodetskih osnov
(trigonometrična, nivelmanska mreža), sinoptične karte (napoved vremena), navigacijske k./n.
3.2. MATEMATIČNI ELEMENTI
3.2.1. oblika in velikost Zemlje
ima obliko na tečajih sploščene krogle (dejansko pa relief tvori matem. nedoločljivo obliko), zato jo za določene namene
opišemo kot kroglo (enostavno računanje)
polmer: 6370km, obseg: 40000km, površina: 510 000 000 km2
rotacijski elipsoid: telo, ki nastane, če elipso zavrtimo okrog krajše osi
-vsaka država je izbrala svojega (ki se najbolj prilega njeni površini) = referenčni elipsoid
-v Sloveniji še izmere AO, tj. Besslov elipsoid (1841):
a = 6 377 397,155 m
b = 6 356 078,963 m
-pomembna orientacija: besslov elipsoid je orientiran na Herrmannskogel (pri dunaju) in rotacijska os ni vzporedna osi vrtenja
zemlje
-v Sloveniji tudi referenčni elipsoid zveze NATO (1984), tj. WGS84 (world geodetic system); od bessla se razlikuje v velikosti
polosi in wgs84 je geocentričen
še natančneje (fizikalno) je zemlja geoid (=telo s konstantno silo teže v vsaki točki površja)
geografska mreža
2
-določimo položaj vsake točke na referenčnem elipsoidu/krogli
-sestavljajo jo vzporedniki (paralele) in poldnevniki (meridiani); osnovni točki sta pola
-ekvator: deli zemljo na S/J poloblo, je začetni vzporednik; namišljen krog, enako oddaljen od polov. S in J od ekvatorja je po
1 kotne oddaljenosti 89 vzporednikov, ki se krajšajo. namesto 90. vzporednika na S/J sta pola.
rakov (S) povratnik/kozorogov (J) na 2327' - omejujeta pas zemlje, nad katerim sonce v določnem delu letu stoji navpično
S/J polarnik (tečajnik) na 6630' - omejujeta območje skrajnega dosega polarnega dne/noči
-poldnevniki: vežejo kraje, kjer sonce istočasno doseže opoldne najvišjo točko na nebu. stikajo se na polih, pravokotno
sekajo vse vzporednike
začetni poldnevnik je stvar dogovora, danes je to Greenwich - od tod štejemo proti V in Z 179 stopinjskih poldnevnikov, 180.
je skupen
-geografska širina (): v stopinjah izražen kot med ekvatorialno ravnino in smerjo proti točki na površju, merjen v smeri
poldnevnika. kraji z enako g.š. ležijo na istem vzporedniku.
-geografska dolžina ():v stopinjah izražen kot med ravnino začetnega poldnevnika in smerjo proti točki na površju, merjen v
smeri vzporednika.
3.2.2. mreža geodetskih točk
a) temeljne položajne geodetske točke
-osnova za trikotniško merjenje: potrebujemo astronomsko določeno trigonometrično točko z natančnimi geog. koordinatami
in natančno izmerjeno razdaljo - bazo z znanim geog. azimutom do druge točke
triangulacija je določanje drugih točk z eno dano stranico in dvema kotoma.
trigonometri so s triangulacijo dobljene točke. to so običajno od daleč opazni terenski objekti ali reliefne oblike. za natančno
določitev sta potrebna najmanj dva vidna sosednja trigonometra
-triangulacijska mreža 1. reda: točke označene z vsaj meter visokimi stebri.
trigonometri nižjih redov (2,3,4) so označeni z manjšimi betonskimi kvadri
-vsak trigonometer ima na karti izračunano nadmorsko višino (vendar zato še ni višinska točka!): na ravninskih območjih (z
niveliranjem/navezavo na višinsko točko) in na drugih območjih (s trigonometričnim višinomerstvom - poleg horiz. kotov
določimo še vertikalne in iz teh in znanih razdalj izračunamo višinske razlike)
-problemi s kartami: na k. je napisana višina trigonometra in ne dejanska višina vrha, kar zmede uporabnika, zato na novih
DTK poslej zapis višine vrha
b) temeljne višinske geodetske točke
-nadmorske (absolutne) višine točk se določuje z niveliranjem.
-nivelmanska mreža: naslonjena na srednji nivo Jadrana (t.i. ničelni nivo). izhodiščno izmeritveno znamenje je na pomolu
Sartorio v Trstu.
-nivelmanske točke: določene samo po višini, na terenu označene s trajnimi/nepremičnim označbami - pogosti so
nivelmanski reperji. le redke nivelmanske točke so prikazane na topografskih kartah.
3.2.3. kartografske projekcije
to je matematični predpis, s katerim na ravnino prenašamo objekte/pojave s krogle/ referenčnega elipsoida..
-delitev glede na deformacije:
a) konformne projekcije: ohranjajo pravilnost horizontalnih kotov in azimutov. za karte, ki potrebujejo točne smeri - artilerijske,
pomorske, letalske, topografske
b) ekvivalentne projekcije - ohranjajo pravilnost površin, za površ. morij, držav,...
c) ekvidistančne (pogojne) projekcije - vzdolž določenih smeri so odpravljene deformacije dolžin, za karte, ki rabijo točne
razdalje - atlasi,..
-delitev glede na obliko ploskve:
a) valjne projekcije - prenos površja na plašč valja
b) stožčne projekcije - prenos površja na plašč stožca
c) azimutne projekcije - prenos površja na ravnino
-merkatorjeva projekcija: spada v skupino konformnih projekcij. zem.površina je prenesena na ravno ploskev karte s
pomočjo plašča valja. plašč valja se dotika Zemljinega elipsoida na ekvatorju. vsi vzporedniki/poldnevniki se med seboj
preslikavajo pravokotno.
slabost - točne razdalje/površine le na ekvatorju, drugje pojav deformacij
-gauss-kruegerjeva projekcija: konformna projekcija, prečna na merkatorjevo. deformacije le v majhnem pasu okrog
3
dotikajočega se poldnevnika (srednji meridian). izbrana širina cone je 3, s tem na valj preslikamo 130' V in Z od srednjega
poldnevnika. za celotno zem.površje rabimo 120 con.
slovenija je v eni sami coni, ker ima ugoden geogr.položaj. poldnevnik 15 Vgš poteka čez sredino, skrajni točki na Z in V sta
oddaljeni le nekaj več kot 130'.
slov. je v 5. meridianski coni s srednjim poldnevnikom 15, je pa con razširjena na 315'
pravokotna koordinatna mreža:
-vsaka projekcija ima določen svoj projekcijski koordinatni sistem:
- gauss-kruegerjeva projekcija ima za osi ekvator in srednji poldnevnik, njuno presečišče je izhodišče pravokotnega
koordinatnega sistema cone g.-k. projekcije (vsaka cona ima svoj srednji poldnevnik, zato tudi vsaka svoj koor.sistem):
-os X je projekcija srednjega poldnevnika. vrednosti naraščajo proti S, predstavljajo oddaljenost od ekvatorja
os Y je projekcija ekvatorja. vrednosti naraščajo proti V, predstavljajo oddaljenost od srednjega poldnevnika cone
koordinate so izražene v metrih
-poenostavitev:
na osi X: imajo vse točke vrednost ordinate y =500 000m (točke proti V so večje od 500 000, točke proti Z so manjše,... oboje
pa so pozitivne)
na abscisah: cela Slov. leži na 5000-6000km od ekvatorja, zato je pred vsako X koordinato petica. ta 5 se opušča pri
računanju:
primer: x= 134,200km, y=458,750km
točka oddaljena od ekvatorja 5123,2km (x+500km), od srednjega (15) poldnevnika pa 41,25km (500km-y)
karte so bile spremenjene 1995, do takrat še označene petice.
-g.-k. projekcija je konformna. deformacije dolžin naraščajo od srednjega poldnevnika proti robovom cone. zahtevana
natančnost v SFRJ največ 1dm na 1km. ta pogoj dosežen tako, da so vse pravokotne koordinate pomnožene s faktorjem
merila 0,9999
-linije pravokotne koordinatne mreže so prikazane v medsebojni oddaljenost določenega števila celih kilometrov (odvisno od
merila) in tvorijo kvadrate - tudi izraz kilometrska mreža. pri karti DTK 25 je ta razdalja 1km, kar je 4 cm na karti.
-navpične črte pravokotne koordinatne mreže so vzporedne projekciji srednjega poldnevnika, vodoravne pa projekciji
ekvatorja. zato se os X (kartografski/projekcijski/koordinatni sever) in smer poldnevnikov (geografski sever) ujemata le na
srednjem poldnevniku. povsod drugod se razlikujeta, ker poldnevniki med seboj niso vzporedni, ampak se proti polom
zbližujejo (konvergirajo)
kot med geografskim in projekcijskim severom je meridianska konvergenca(). njena velikost je odvisna od geogr. položaja
terena, prikazanega na karti. kot  narašča z oddaljenostjo od srednjega poldnevnika cone, v precej manjši meri pa tudi z
oddaljenostjo od ekvatorja
-projekcija UTM (universal transverse mercator)
uradna kartografska projekcija zveze NATO, zato se to uvaja tudi v slov.kartografijo.
za prikazovanje področij med 80 JGŠ in 84 SGŠ
podobna gauss-kruegerjevi, razlika le v nekaterih parametrih:
#širina cone, ki je pri UTM 6 ( v Slov. to ne povzroča sprememb). zaradi širše cone dopustne 4x večje deformacije dolžin,
faktor merila je 0,9996.
#uporaba različnega referenčnega elipsoida
#označevanje con: Slovenija leži v coni 33T
v projekciji UTM so izdelani listi vojaških topografskih kart VTK50
3.2.4. merilo karte
4
merilo je razmerje med razdaljami na karti in dejanskimi razdaljami v naravi. Od merila je odvisno, kako velik del in kako
podrobno prikazujemo zemljišče na karti - VEČJE je merilo, PODROBNEJŠA je karta.
-primerjava meril: večji je delitelj, manjše je merilo (1:10000 je večje kot 1:25000)
-glavno merilo karte: velja samo v določenih točkah ali določenih linijah (npr. poldnevniki, vzporedniki). za ostale točke na
karti velja lokalno merilo. (pri kartah v velikih merilih lahko to prezremo, pri manjših merilih pa jih je potrebno upoštevati
zaradi natančnosti)
-številčno ali numerično merilo: razmerje med razdaljami je v obliki ulomka/razmerja. števec je enota za dolžino na karti,
imenovalec za enote te dolžine v naravi.
-grafično ali linearno merilo: z risbo kot daljica z naneseno in oštevilčeno razdelitvijo. to merilo delno upošteva napako
zaradi morebitnega krčenja/raztezanja papirja (ker se skrči tudi merilo). prečno ali transverzalno merilo: omogoča meritve do
desetinke mm natančno
-opisno ali neposredno merilo: podano z besedno razlago, enoti mere ustreza določena dolžina v naravi.
3.3. VSEBINA TOPOGRAFSKIH KART
topokarta temelji na matematično-geodetski osnovi in mora vsebovati:
a)naravne elemente: relief, vodovje, pokrovnost
b)antropogeni elementi: naselja/posamezni pomembni objekti, komunikacije
c)zemljepisna imena
č)meje
d)matematične elemente
e)medokvirno in izvenokvirno vsebino
3.3.1. topografski znaki
to so dogovorjeni znaki za ponazarjanje terenskih objektov/pojavov, so prilagojeni merilu in razloženi v legendi.
v merilu so: površine (vode, gozdovi,...). znak je sestavljen iz linije za mejo razprostrtosti elem. (konturna linija) in
pojasnilnega polnila (vzorec/barva)
delno v merilu so: linijski objekti (ceste, železnice, reke,...). prevladuje dimenzija dolžine, v prečni smeri so ti objekti
praviloma zelo povečani.
izven merila so: objekti/pojavi majhnih dimenzij. zaradi pomembnosti prikazani z različnimi znaki, ki določajo lego in ne
velikosti.
asociativnost kartografskega znaka dosežemo:
a)znak je vizualno podoben objektu v naravi. podobnost dosežemo z barvo/obliko (voda-modra, vegetacija-zelena, reliefrjava, zgradbe-črna).
b)znak poudarja bistveno značilnost objekta/pojava, namen (rdeči križ na bolnici, prelomljene puščice na
elektrarnah/tranformatorskih postajah)
c)znak je oblikovan, kot je v navadi na drugih kartah in zato blizu laičnemu uporabniku (z obliko: termalni/mineralni vrelec,...;
s pomenom: cerkev, letališče, rudnik,...; ostali: trigonometrična točka, kamnolom, mejni prehodi,...)
d)stopnjevanje velikosti znaka pomeni stopnjevanje velikosti/pomena v naravi
e)človeške zaznave za zaželene učinke asociacij. pri predstavitvah oblikovitosti terena (3D učinek) najboljša metoda
poltonsko senčenje
znaki v obliki pravilnih likov: središče/težišče lika je na mestu objekta v naravi. če ima znak piko, potem ta leži na točni lokaciji
objekta
znak iz dveh likov: lego objekta določa sredina spodnjega lika
znak, ki mu ni mogoče določiti središča: lega objekta je podana s kratko 'senco' na desni spodnji strani znaka. točka, kjer se
senca dotika znaka, označuje lego objekta.
3.3.2. naravni elementi
3.3.2.1. oblikovitost zemljišča -
relief
-problem: predstaviti višino na ravnini. to se izboljša z iznajdbo višinomerov in določanjem višin položajnih in temeljnih
geodetskih točk na podlagi trigon./nivelmanskih meritev.
prikazovanje reliefa s plastnicami:
5
-plastnice (izohipse) so črte, ki povezujejo kraje z isto nadmorsko višino. narisane so na osnovi znanih višin določenega
števila višinskih točk na zemljišču. višine teh točk merimo od ničelne točke, ki je določena glede na povprečni nivo morske
gladine. vse višine na naših topokartah so določene glede na ničelno točko pomol Sartorio v Trstu
-absolutna ali nadmorska višina: navpična razdalja med srednjim nivojem morske gladine in izbrano točko. relativna ali
višinska razlika: razlika med dvema absolutnima višinama.
vsaka od plastnic ima svojo absolutno višino - dogovor o zaokroženi abs.višini plastnic. zato je tudi ekvidistanca okroglo
število.
-ekvidistanca (E): je vertikalna oddaljenost med dvema sosednjima plastnicama. izbrana je glede na nagib zemljišča in merilo
karte.
interval (I): je horizontalna oddaljenost med dvema plastnicama v smeri padanja terena. njegova velikost je odvisna od
nagiba reliefa in ekvidistance.
na naših topokartah je ekvidistanca: *za karte 1:25000 = 10m, *za karte 1:50000 in 1:100000 =20m,... E je podana na vsaki
karti, običajno takoj pod merilom.
-osnovne plastnice so p., ki ustrezajo izbrani ekvidistanci. so tanke nepretrgane črte, zaradi večje preglednosti je vsaka peta
(lahko tudi četrta, deseta) prikazana z debelejšo črto.
to so glavne plastnice, ki so na nekaterih kartah opremljene s številkami, kotami, ki povedo njihovo absolutno višino.
ponekod si pomagamo s pomožnimi plastnicami, ki so tanke pretrgane (če so na polovici ekvidistance) ali pikčaste črte (če
predstavljajo četrtino E). plastnice so vedno zaokrožene zaključene črte istih višin, medtem ko se pomožne plastnice pojavijo
in izginejo po potrebi.
-vse točke na isti plastnici imajo enako abs.višino, ki se za E razlikuje od višine točk na sosednji plastnici. interval med p.
nam pokaže strmino terena - na bolj strmem terenu so intervali manjši in plastnice med najnižjo&najvišjo točko na terenu so
gostejše. na položnem zemljišču je obratno.
-platnice v koncentričnih krogih: lahko vzpetina ali vrtača. zato so vrtače označene z minusom (-), vzpetine pa ne ali pa imajo
koto/trigonometer.
-zamenjava grebenov in jarkov: pomoč je primerjanje splošne oblikovitosti terena (potek vodotokov in višino platnic/višinskih
točk v okolici)
-na nekaterih kartah imajo plastnice kratke črtice, ki so obrnjene v smeri padanja terena in so pravokotne na plastnice.
-izobate: črte, ki povezujejo točke istih vodnih globin
-posebnosti: *izjemne strmine rišemo s kombinacijo plastnice in pogojnih znakov; *posebej rišemo obliko
udorov/skokov/sten,...; *posebno označena melišča in skaloviti predeli v Alpah; *stalna snežišča/ledeniki imajo svoje
plastnice (modra barva)
kote:
to so višinske točke, večinoma značilni in lahko opazni objekti (vrhovi, sedla, križišča. mostovi,...). na karti so označeni s črno
piko in pripisano abs.višino. abs.višina je približno določena (ne izmerjena) glede na sosednje plastnice ipd.
senčenje:
bolj strma pobočja so obarvana temneje, položnejša svetleje. svetloba prihaja iz zenita ali od strani. pogostejša je stranska
osvetlitev v smeri SZ. senčenje da karti učinek plastičnosti.
hipsografsko barvanje:
pri kartah majhnih meril, ko platnice čimbolj posplošimo. posamezne višinske pasove pobarvamo - vsaka barva pomeni
določeno višinsko stopnjo.
črtkanje:
v starejših kartah. povečajo plastičnost, a zmanjšajo preglednost.
DMR = digitalni model terena:
to je računalniško modelirana ploskev, ki povezuje posamezne točke z določeno abs.višino. DMR je lahko v obliki pravilne
kvadratne mreže (grid) ali v obliki mreže trikotnikov (tin).
3.3.2.2. vodovje -
hidrografija
-hidrografija je skupen pojem za vode in vse objekte/pojave, ki vsebujejo/so neposredno vezani na vodo. praviloma se
prikazuje z modro barvo.
-na topokartah je prikazana zelo nadrobno, ker vpliva na pojavnost ostalih geografskih elem.(vegetacijo, poselitev,
komunikacije) + velik ekonomski pomen, naravne komunikacije, E viri in vir preživetja.
-osnove prikazovanja hidrografije: *razvidne morajo biti geog.značilnosti obal jezer/morij; *prikazan rečni sistem v celoti/s
6
posameznimi značilnostmi; *prikazana kvantitativna& kvalitativna značilnost vodnih objektov; *pravilno prikazan odnos med
hidrografijo in ostalo vsebino karte.
-stoječe vode: morja, jezera, lokve, ribniki z obalami.
*obale so še posebej pomembne za prikaz: značaja vodne površine, možnosti dostopa do obale s kopne/morske strani,
geomorfoloških značilnosti in možnosti orientacije.
pri prikazu morja - je obalna linija mesto, kjer se dotikata morje in kopno pri najvišjem stanju povprečne plime, pri jezeru srednji povprečni nivo vodostaja (če se jezero skozi leto spreminja, se prikaže obala nedoločena ali v več nivojih).
*na morjih/jezerih se prikazujejo vsi objekti/pojavi, ki omogočajo plovbo (pomoli, boje, svetilniki) ali pa jo ovirajo (čeri).
*pri plovnih vodah je prikazan tudi podvodni relief.
-vodotoki: tekoče vode-reke, potoki, kanali
*prikazani tako stalni kot občasni, izviri, ponori in značilnosti obale vodotokov.
*prikaz zavojev/ovinkov vodotoka mora ne glede na redukcijo ponazarjati značilnosti vodotoka.
*podvodni relief se ne prikazuje, le na mestih omogočenega prehoda vodotoka se navajata globina in material dna.
*obala je lahko naravna ali pa umetno utrjena.
-med hidrografijo se štejejo tudi vsi vodni objekti, ki služijo za prenos/shranjevanje vode za potrebe vodooskrbe ali
namakanja.
3.3.2.3. pokrovnost tal
-sem prištevamo rastje in vrsto tal.
-prikaz rastja je omejen na gozdne površine: prikazan je tudi značaj gozda, grmovje, posamezno markantno drevje in trajni
nasadi.
-prikaz vrste tal: na interzonalnem zemljišču (vegetacija slabo uspeva) in na azonalnem zemljišču (vegetacije ni). to so
poplavljene/močvirne/peščene/... površine (!!skalovje/ledeniki, ki sodijo med azonalna tla, se topografsko vključujejo med
prikaz reliefa!!)
-znaki za rastje so praviloma v zeleni barvi, pri znakih za vrsto tal se pojavljajo prav vse barve.
3.3.3. zgrajeni (antropogeni) elementi
3.3.3.1. naselja in posamezni pomembni objekti
-na kartah se prikazujejo stanovanjski/javni objekti v naseljih, ind.objekti/naprave in posamezni topografsko pomembni objekti
izven naselij. zraven so lahko podani tudi opisi/pojasnila.
-prikaz naselja mora nakazovati strukturo gradnje: *urejenost ulic/trgov/parkov; *grupiranje zgradb na majhnem prostoru; *
jasno zunanjo mejo strnjene pozidave; *potek komunikacij v raznih smereh med pozidavo
struktura je odvisna od geografskih/etnoloških/zgodovinskih dejavnikov
-delitev objektov po namenu: *gospodarski o.(energetski, industrijski, kmetijski)
*socialno-kulturne o.(šolstvo, zdravstvo, zgod.spomeniki) - zaradi izrazitega videza in enostavne ločljivosti na terenu sodijo
med najpomembnejše objekte za orientacijo.
-pri prikazu so pomembni 3 dejavniki: kategorija/zvrst objekta, položaj objekta, pravilno predstavljen odnos z ostalimi
topografskimi objekti
3.3.3.2. komunikacije
-to so prometnice, telekomunikacije in vodi za prenos E in produktov. omogočajo gibanje med kraji/področji in
sporazumevanje na oddaljenostih
-delijo se na medij prenosa:
*kopenske k. (železnice, ceste, poti); podroben prikaz, kategorije sledijo tehničnim značilnostim/upravnim kategorijam.
podroben prikaz objektov na prometnicah. tu še prikaz žičnic.
*vodne k. (plovne poti, objekti vodnega prometa); opisani pri hidrografiji
*zračne k. (letalske, helikopterske); le objekti zračnega prometa, letališča s pripadajočimi objekti in helikopterska pristajališča
*posebne k. (telekomunikacije, vodi); telek.antenski stolpi, redko se prikazujejo telefonski vodi; daljnovodi/naftovodi/... se
prištevajo k ind.objektom
3.3.4. zemljepisna imena
*toponimi: imena krajev in pomembnih objektov
*hidronimi: imena morij, stoječih voda, vodotokov in vodnih objektov
*oronimi: imena vrhov, gorovij, drugih reliefnih oblik
*horonimi: imena držav, pokrajin, predelov, ledin
-napisi so v črni barvi, razen hidronimov (v modri). z velikostjo/obliko črk je poudarjen pomen/velikost objekta, ki ga napis
pojasnjuje
7
-velika večina napisov (toponimi pa vedno) je postavljenih v smeri Z-V. hidronimi sledijo vodotoku, oronimi/horonimi pri večjih
površinah razpotegnjeni z večjimi razmaki med črkami
3.3.5 meje
na topokartah so prikazane le državne meje. na pomembnejših lomnih točkah so prikazani tudi mejniki s pripadajočo številko
3.3.6 matematični elementi
na topokartah so prikazani: *geografska mreža kot robovi listov; *pravokotna koordinatna mreža; *trigonometrične točke
(praviloma prikazane točke višjih redov+tiste na izrazitih reliefnih oblikah)
3.3.7. medokvirna in izvenokvirna vsebina - za DTK 25
-medokvirna vsebina je prostor med robom polja karte (notranji okvir) in zunanjim, debelejšim okvirom. v tem prostoru so:
*koordinate pravokotne koordinatne mreže
*oznaka smeri osi pravokotne koordinatne mreže
*geografske koordinate vogalov lista
*črtice, ki označujejo cele minute geografskih koordinat
*imena krajev, kamor vodijo pomembnejše prometnice
-izvenokvirna vsebina je prostor izven zunanjega okvirja. vsebuje podatke in pojasnila uporabniku o uporabi karte in
kartografu podatke o načinu izdelave karte. v tem prostoru so: *opis karte (ime karte, ime in številčna oznaka lista)
*oznaka sosednjih listov
*merilo (številčno, grafično in opisno)
*podatki o višinski predstavi (ekvidistanca, ničelni nivo)
*podatki o severih in kotih med njimi (vrednost  in  za središče lista in letna sprememba )
*podatki o elipsoidu in projekciji (tudi razlika med državnim sistemom in sistemom NATO)
*legenda nekaterih najpomembnejših topografskih znakov
*kolofon (podatki o izdajatelju, izdelovalcu, virih, letu obnove vsebine...)
-v izvenokvirni vsebini so na nekaterih kartah še: lega lista v sistemu listov (pri DTK25 je ta razpredelnica na hrbtni strani),
diagram nagibov (pripomoček za določanje nagiba zemljišča), koordinatomer (priprava za odčitavanje pravokotnih koordinat
s karte),...
3.4. KARTOGRAFSKA GENERALIZACIJA
-je sklop ustvarjalnih postopkov pri izdelavi karte, temelji na določenih cenzusih/kriterijih, ki pa jih je v praksi treba prilagajati
trenutnemu stanju in odnosom.
*pri risanju objekte, ki so pomembni kljub majhnim dimenzijam, močno povečamo in poudarimo (prikazana lega in ne
velikost)
*pri risanju reduciramo manjše in nepomembne objekte, poenostavljeno prikazujemo njihove skupne značilnosti
-postopki pri generalizaciji:
*izbira objektov/drugih elementov, ki jih bo prikazovala karta. izbiramo glede na namembnost karte in njihov
pomen/velikost. ostale elem. reduciramo
*poenostavljanje linijskih elementov, prikazovanje glavnih/značilnih lastnosti
*združevanje objektov, poudarjanje skupne oblike (naselja), združevanje kategorij znakov
*kvalitetna pretvorba - prikaz s pogojnimi znaki, ki prikazujejo lego, ne pa velikosti
*premikanje. nekatere znake za objekte moramo premikati, da se ohranja razmerje/ razporeditev kot v naravi. antropogene
danosti prilagodimo naravnim, hidrografija ostaja na pravem mestu.
-posledice generalizacije: pojavlja se na kartah, manjših od 1:5000, predvsem pride do izraza na 1:25000 in manjših.
*ceste so vedno širše kot v naravi, isto ostali linijski objekti.
*hiše so močno povečane. kjer stojijo skupaj (naselje), niso vsaka posebej risana, temveč poudarjene skupne značilnosti
naselja.
*posamezni manjši objekti (npr. spomeniki) prikazani z znaki za njihovo lego in ne velikost
3.5. IZDELAVA IN REAMBULACIJA KART
-na vseh kartah podatek, kdaj/na osnovi katerih merjenj je bila karta izdelana oz. reambulirana (dopolnjena). podoba terena
se namreč hitro spreminja. zato so ti podatki pomembni, da vemo, kako zastarela je karta.
3.5.1. Aerofotogrametrija
8
-podatke dobijo iz zračnih posnetkov (iz letala), ki so zaporedni in se med seboj prekrivajo. na vsakem naslednjem posnetku
je 60% področja, ki je bilo na predhodnem.
posnetki se vstavijo v fotogrametrične inštrumente, kjer se vzpostavi 3D model terena, pri čemer je vsak objekt na pravi legi v
prostoru. če ta tloris izrišemo na papir, dobimo ortofoto načrt.
-druge možnosti za 3D model (enostavnejši pripomočki, ne moremo pa določiti natančne lege):
*enostavni stereoskop - skozi katerega opazujemo dva zaporedna posnetka
*anaglifna slika - opazujemo jo z očali, eno oko skozi zelen, drugo skozi rdeč filter
3.5.2. terenska izmera
-podatke lahko izmerimo tudi na terenu. najpogostejši način je merjenje kotov z busolo in razdalj z merskim trakom ali
korakom.
-za natančnejše meritve se uporabljajo inštrumenti, kot so: teodolit, tahimeter ali razdaljemer. tudi še GPS.
4.6. RAZDELITEV KART NA LISTE
-sistem razdelitve na liste je natančno določen. pri naših topokartah se veže na mrežo poldnevnikov/vzporednikov.
-vsak list posebej ima označbo. sestavljajo jo iz splošna/številčna označba in lokalna označba.
splošna označba: pri DTK25 je to kar zaporedna št. lista. štetje poteka od SZ proti JV. oštevilčenih je 205 listov, tudi tistih 7,
ki niso izdelani (prikazujejo tako malo ozemlja RS, da je bilo bolje priključiti to vsebino k sosednjemu listu.
lokalna označba: je ime najpomembnejšega geog.objekta na listu. pri poimenovanju listov DTK25 je veljalo načelo, da se listi
imenujejo po geog.objektih na področju RS.
-za pregled nad listi je izdelan pregledni list. pri DTK25 je natisnjen na hrbtni stani listov.
-določeno št. listov večjega merila sestavlja list manjšega merila. a sistem topokart v RS ni popoln. TTN 5/TTN 10 se ne
ujema z DTK 25. 4 listi DTK 25 se ujemajo z enim listom TK50, ki pa ni uradna karta....
3.7. UPORABNOST KART
-za vsak namen ustrezno karto. upoštevamo naslednje: merilo, projekcijo, starost karte, način prikaza, stopnjo generalizacije,
estetski videz, ceno, vrsto papirja,...
-v RS izdeluje karte: *Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo FGG in *Geodetski zavod Slovenije.
3.7.1. karte, primerne za orientacijo
DTK 25:
-198 listov (7,5' x 7,5'). osnova izdelana v 70h letih v Beogradu (VGI - Vojaški inštitut) za potrebe JLA. po osamosvojitvi
reambulacija TK25 VGI v DTK25. zaradi omejenih financ tudi omejena reambulacija (zato prvih 11 listov različnih od vseh
drugih)
-'delna' reambulacija vseh ostalih listov: vključitev: novih železnic, večjih skupin novih objektov, akumulacijskih jezer, meje s
HR; popravki napačnih/spremenjenih imen naselij, dodajanje imen na dvojezičnih območjih, prevod kratic (na TK25 srbske),
prepis imen v sosednjih državah v prvotno obliko, nova med-/izvenokvirna vsebina, poudarjanje cest z oker barvo
-pomanjkljivosti: niso popravljeni/dopolnjeni kolovozi, gozdne meje, niso odstranjeni neobstoječi/dodani novi objekti, ni
popravkov v prikazu reliefa
-odlike: natančna višinska predstava reliefa, čitljivost, položajna natančnost prikazanih objektov
Temeljni topografski načrt:
RS ima ozemlje v celoti prikazano v merilu 1:5000 (TTN5) na intenzivnih in 1:10000 (TTN10) na manj intenzivnih področjih.
preko 3000 listov. neredna reambulacija-to predvsem na naseljenih območjih. nekateri listi danes stari do 30 let. že 20 let se
ne tiskajo več.
v zadnjem času s TTN nadomešča z digitalnimi ortofoto načrti v merilu 1:5000 (DOF 5), to so zračni posnetki, predelani,
dodana tudi zemljepisna imena.
topografska karta 1:50000 - Atlas Slovenije
-primerna za orientacijo po prometnicah. danes tudi kot interaktivni atlas RS.
-lažja čitljivost za laike, ker je redka, ima pa v primerjavi z DTK slabšo natančnost. je pa redno reambulirana
+za potrebe SV je bilo izdelanih nekaj listov voj.topokarte 1:50000 (VTK 50)
karte za orientacijski tek
-najbolj podrobne, v merilih 1:10000 ali 1:15000, obsegajo manjša zaključena območja (do 10km2)
9
-podroben prikaz poti/stez, vodovja, reliefa, rastja in drugih objektov. ni zemlj.imen in oznak abs.višin. vendar hitro zato
zastarajo.
planinske karte
-1:25000 ali 1:50000, redkejša topog.vsebina, prikaz pa vseh planinskih poti in postojank
občinske upravne&turistične karte
-topog.vsebina, meje + prenočišča/tur.objekti/...
-pri večjih občinah 1:50000, pri manjših (bolj pogosto) pa 1:25000 ali 1:30000
karte mest in naselij
avtokarta
-tematska karta, poudarjen prikaz cestnega omrežja
3.8. DRUGI GRAFIČNI NAČINI PRIKAZA
*panoramska karta ali veduta - perspektiva na del zemljišča
*grebenska karta - poudarjen relief z gorskimi grebeni in kotami
*podolžni prerezi, profili - prometnice/poti v stranskem risu
*globusi
*reliefne karte - vsebina v reliefni obliki iz plastične mase
*taktilne karte - za slepe in slabovidne
*modeli/makete objektov
*skice razgleda
*grafikoni, spec.atlasi, karto-/topografski znaki
*astronomske karte.
3.9. TEKSTOVNI IN DRUGI VIRI INFORMACIJ O ZEMLJIŠČU
3.9.1. vodniki in priročniki
-književni material s podrobnimi podatki o domovih, preskrbi, križišča....
3.9.2. osebno seznanjanje
-vprašaš domačine
4. KARTOMETRIJA
4.1. MERJENJE DOLŽIN IN POVRŠIN
4.1.1. merjenje dolžin
-merimo z: ravnilom, koščkom papirja, vrvico, šestilom, kurvinometrom, z uporabo grafičnega ali prečnega merila,...
-odmeriš na karti in odvisno od merila pomnožiš za razdaljo v naravi.
lahko s šestilom preneseš direktno na grafično merilo.
prečno (transverzalno) merilo za natančnejša merjenja. konstruiramo: vzamemo grafično merilo in na njegovi levi strani
narišemo pravokotnico na dano linijo. na to pravokotnico nanesemo toliko enakih delov poljubne širine, kakršno točnost
pričakujemo (za 10x večjo točnost 10 črtic). skozi vsak razdelek povlečemo vzporednice k osnovni liniji graf.merila in s
prečnimi črtami spojimo 0 z 100, 100 z 200,....
-merjenje neravnih črt: razdaljo razdelimo na več, vsaj približno ravnih delov (glej str.83,84)
natančnost izračunavanja razdalj na kartah:
-odvisna od merila karte (+napake pri izdelavi karte in napake pri merjenju). pri odčitavanju so napake od 0,5mm do 1,0mm,
kar na karti znaša: 1:25000= 10-25m, 1:50000= 25-50m, 1:100000= 50-100m
enote za merjenje razdalj:
-osnovna po mednarodnem sistemu: meter
-stare avstrijske mere: 1 čevelj =0,3161m=12col, 1 stara cola=2,63cm
karte so bile v merilih 1:720, 1:1440, 1:2880 (v teh merilih danes katastrski načrti v RS)
-anglosaške mere: 1 angl. milja=160931km=1760yd (jardov), 1yd=0,914m=3ft (čevlji-foot), 1ft=30,48cm=17 inč, 1
inča=2,54cm
karte v VB so v merilih 1:62500, 1:125000, 1:23000
-druge mere: 1 morska milja=1,8520km (=dolžina 1' na ekvatorju); 1 geografska milja= 7,4204km
4.1.2. določanje površin
10
-pribl.površino območja ocenimo po kvadratih pravokotne koor.mreže. vsak kvadrat omejuje področje z določeno površino,
na 1:25000 - 1km2, na 1:50000 - 4km2,....
-natančneje-s cm/mm mrežo na karti/prozorni foliji. polne kvadrate preštejemo, nepolne ocenimo.
-mnogo bolj natančno, a neizvedljivo na terenu-izračun površine z rač.programom, vendar je treba karto pretvoriti v digitalno
obliko
4.2. SMERI IN HORIZONTALNI KOTI
-horizontalni kot: kot med vertikalnima ravninama, postavljenima skozi dve prostorski smeri
-azimut (): kot med severom in izbrano smerjo. merimo ga od S v smeri urinega kazalca.
-nasprotni azimut ('): od azimuta se razlikuje za 180, je kot med S in nasprotno smerjo
če 180 je ' = +180, če 180 je ' = -180
-smerni kot (): kot med kartografskim S in izbrano smerjo. od azimuta se razlikuje za vrednost . zato moramo vedno
upoštevati, ali nas zanima  (izhodišče geog. S) ali  (izhodišče kartografski S)
4.2.1. enote merjenja kotov
kotne stopinje ():
-seksagezimalna razdelitev (=šestdesetiški sistem). polni kot je razdeljen na 360. kotne stopinje se delijo na kotne minute (')
in kotne sekunde (''). 1=60'=3600'', 1'=60''.
tisočine (t):
-zaradi voj.potreb. krog z radijem 1km, obseg je 6283m, zaokrožimo na 6400m (2% napaka). tako dobimo krog, kjer kotu 1 t
ustreza 1m dolg lok v oddaljenosti 1km. razdelitev je decimalna (če je topničar na razdalji 1km zgrešil tarčo za 30m, je obrnil
top za 30 t).
-tisočine preračunavamo v stopinje računsko ali s kompasom/busolo, ki ima obe razdelitvi, npr M53.
-razdelitev na tisočine po V sistemu: podobno, le da je krog zaokrožen na 6000m (5% napaka). polni kot razdelimo na 6000
enot. decimalna razdelitev.
gradi ali goni (g):
-polni kot je razdeljen na 400 g, pravi kot meri 100 g. razdelitev je centigezimalna=desetiška, zato je računanje enostavnejše.
faktorji pretvorbe: 400 g =360=6400 t, 1 g =54'=16 t, 1=1,1111 g =17,7778 t, 1'=0,0185 g =0,2963 t, 1 t =0,0625 g =3,3750'
radianska razdelitev se v orientaciji ne uporablja!!
4.2.2. določanje in merjenje azimutov in smernih kotov na karti
-določimo ali izmerimo s kompasom ali kotomerom.
kompas-potrebno se je pravilno orientirati in ne premikati.
kotomer-natančnejše, ni težav z deviacijo, lahko se premikamo. večji premer ima kotomer, večja je natančnost; potrebna je
natančno prenesti smer S v dano točko. z natančnim delom lahko kote izmerimo z natančnostjo 0,5.
določanje azimuta in smernega kota na karti:
iz znane točke A vrišemo(določimo) znani azimut proti neznani točki B. najprej vris geogr. S skozi A (na topokartah je to
vzporednica k robu lista). kotomer postavimo z ničlo proti S in odmerimo kot  v smeri urinega kazalca, na tem poltraku leži
B.
pri določanju  skozi A potegnemo smer kartografskega S, tj. vzporednico k navpični (X) osi pravokotne koordinatne mreže.
nato isto kot pri azimutu.
merjenje azimuta ali smernega kota na karti:
iz A merimo  ali  proti B. skozi A narišemo smer S in zveznico z B ter kot med njima izmerimo s kotomerom. oznaka 0
mora biti usmerjena proti S, stopinjska razdelitev narašča v smeri urinega kazalca.
4.3. VIŠINE IN VERTIKALNI KOTI
11
4.3.1. določanje višin na kartah
-abs.višine na karti so navedene le za najpomembnejše/vidnejše točke. vse ostale višine določimo glede na trigonometre,
kote, plastnice:
*če točka, katere abs.višino iščemo, leži na plastnici, je njena abs.višina enaka abs.višini plastnice.
*če točka leži med obema plastnicama, višino interpoliramo (=ocenimo). osnoven podatek za določanje je tu ekvidistanca
med plastnicami. narišemo padnico=črto med plastnicama v smeri največjega nagiba, seka jih pod pravim kotom. določimo
polovico in nato pribl.določimo točko.
*pri točkah na vzpetinah/v globelih/... ni določene abs.višine+vrhovi in dna niso ravni. pri vzpetinah dodamo in pri globelih
odvzamemo določeno višino, ki je manjša od E.
-reliefna energija karte (lista): višinska razlika med najvišjo in najnižjo točko na karti.
4.3.2. merjenje naklonov na karti
-naklon: vertikalni kot med vodoravno ravnino opazovališča in smerjo proti določeni točki, ki leži višje ali nižje od vodoravne
ravnine opazovališča.
računsko z enačbo:  = dH(m) / D(km), kjer -naklon, izražen v tisočinih; dH-višinska razlika točk, določena po karti, v
metrih; D-medsebojna tlorisna oddaljenost točk, določena po karti, v km.
-če hočemo rezultat v stopinjah, pretvorimo (glej zgoraj faktorje pretvorbe) ali pa izračunamo naklon s kotnimi funkcijami:  =
tg dH(m) / D(km)
primer:
D med A in B je 2km, dH med A in B je 100 m. torej je naklon  enak 50 t.
-na terenu merimo naklon s klinomerom ali z busolo M53
-na karti naklon izmerimo grafično: višinsko razliko med točkama v merilu karte prenesemo pravokotno na veznico med
obema točkama. povežemo oba kraka in izmerimo nastali kot.
4.3.3. merjenje nagibov na karti
-nagib terena: kot med vodoravno ravnino in tangento na pobočje/steno/prometnico v določeni točki. pogosto ga enačimo z
nagnjenostjo/strmino/vzponom.
-določanje nagiba:
*iz znane razdalje in viš. razlike po enačbi N = dH(m) / D(m). rezultat je v %.
primer:
če se teren na razdalji 500m dvigne za 20m, je N 0,04 oz. 4%
*tabelarično preračunavanje nagibov: v posebnih tabelah že podane vrednosti na N.
primer:
če je na 1:25000 interval med platnicama 1cm (=250m na terenu) in E=10m, znaša N 2,4 stopinje (4%)
8mm-N=2,8 stopinje-5%; 6mm-N=3,8 stopinje.7%,....
*uporaba nagibnega merila: merimo N na karti neposredno, rezultati so večinoma v stopinjah. nagibno merilo je pogosto
natisnjeno v izvenokvirni vsebini karte. na DTK25 ga ni.
postopek: v šestilo oddaljenost med plastnicama, to postavimo na nagibno merilo, da je en krak šestila na vodoravnici, drug
pa v smeri pravokotnice na tistem delu, kjer se interval v šestilu najbolj pokriva z ustreznim intervalom na nagibnem merilu.
na vodoravni črti odčitamo vrednost nagiba. nagib merimo med dvema sosednjima osnovnima plastnicama ali med dvema
glavnima.
*klinomer: na terenu
4.4. MERJENJE IN DOLOČANJE KOORDINAT
-vsaka točka določena s koordinatami. lahko geografske(, ), pravokotne (x, y) ali polarne (r, ) koordinate.
-natančnost kotov je večja kot natančnost razdalj.
4.4.1. določanje geografskih koordinat
12
-vzporedniki/poldnevniki tvorijo geog.mrežo, so na topokartah preslikani v krive linije. zato težave pri določitvi geog.koordinat
in zato to tudi redko.
-koordinate določimo z interpolacijo. zaradi pogreška moramo interpolirati na čim krajši razdalji. na večini topokart so na
robovih označene kotne minute geog.mreže. če oznake na enem in drugem robu lista povežemo, dobimo minutno mrežo.
koordinate izračunamo po enačbi: T = 1 + (2-1) / (a2-a1) * a1
 T = 1 + (2-1) / (b2-b1) * b1
4.4.2. določanje pravokotnih koordinat
-mreža je na karti predstavljena tak, da predstavlja kilometre ali celo več kilometrov koor.mreže. v medokvirni vsebini so
vsaki črti pripisane vrednosti za absciso in ordinato v koor.sistemu.
-gausskruegerjeva projekcija ima absciso X (razdalja od ekvatorja) in ordinato Y (razdalja od srednjega poldnevnika cone).
pri matematičnem koor.sis. je označba osi ravno nasprotna.
-včasih je dovolj, da povemo, v katerem kvadratu leži izbrana točka. kvadrat podamo z omejitvijo koordinat ali kar s
koordinati JZ vogala kvadrata. opis lahko tudi skrajšamo, podamo le zadnjima dvema št. koordinat.
primer: tabor je v kvadratu, ki ga omejujejo vrednosti 126 in 127 v smeri X ter 410 in 411 v smeri Y. drugače - tabor je v
kvadratu (26, 10) ali celo (2610).
-točke, podane s posebnim topo znakom, lahko tudi označimo le s podanim kvadratom.
primer: kota 648 se nahaja v kvadratu 2610, ker imata le redki vzpetini v enem kvadratu isto višino.
-tako tudi lega pomembnejših objektov, prikazanih z ustreznimi pogojnimi znaki
primer: žaga v kvadratu 8168.
-lahko je v enem kvadratu več takih objektov, takrat ustrezen objekt še posebej označimo.
primer: severnejša žaga v kvadratu.
-točki, ki ni označena s posebnim znakom, za njeno nedvoumno lego izmerimo koordinate. potegnemo vzporednici k
osema x in y, ki presekata na karti označen levi in spodnji rob kvadrata. izmerimo razdalji in ju dodamo koordinatam v
spodnjem levem robu kvadrata.
uporaba koordinatomera:
-na nekaterih kartah je tiskan v izvenokvirni vsebini. omogoča hitro določanje/merjenje točk.
-izdelan v merilu karte, dokaj natančen. za uporabo ga izrežemo.
primer: kota 648: spodnji izrezani vodoravni rob koordinatomera prislonimo k kilometru 126 tako, da vertikalni rob poteka
točno čez koto 648. odčitamo.
-napake pri merjenju: *zamenjava merila, *zamenjava koordinat x in y
-merjenje v vogalih kart: problem, ker pravokotna km mreža ni vzporedna z robom karte. pomagamo si tako, da za izhodišče
vzamemo koordinate sosednjega kvadrata in to upoštevamo (odštejemo).
4.4.3. določanje polarnih koordinat
-v polarnem sistemu lego točke določamo z razdaljo (r) in s smerjo (). ta smer je običajno azimut ali smerni kot.
4.5. VRISOVANJE TOČK NA KARTO
-besedni opis točke: v bližini naše točke mora biti dovolj izrazit objekt, ki ga na karti ni težko najti. opis opremo na ta objekt.
opišemo vas, križišča, poljsko pot, njeno smer, razdaljo,...
-pravokotne koordinate x in y: koordinate so lahko podane v popolni obliki (x=...)
-polarne koordinate r in : poleg r in  treba podati še izhodišče, iz katerega ju odmerimo. izhodišči sta lahko različni, iz
enega merimo kot, iz drugega razdaljo, a treba takrat določiti, katera izmed rešitev je prava. azimut/smerni kot lahko podan v
različnih kotnih enotah.
-nasprotni azimut: to so naloge v smislu - z iskane točke vidimo koto pod kotom....
-presečišče azimutov/smernih kotov: iz več različnih smeri
-presečišče oddaljenosti od različnih točk: vsaj 2 rešitvi
-oddaljenost od ekvatorja in srednjega poldnevnika cone
-geografske koordinate (, )
-presečišče premic, podanih z opisom: nova točka leži od stare 1000m severneje in 2000m SZ
-koordinate v premaknjenih ali zasukanih koor.sistemih
-koordinate točk na nasprotni strani Zemlje
-nadmorska višina točke
-oddaljenost v smeri glavnih/stranskih smeri neba od podane točke
-naklon, vidnost ali poševna razdalja
-razdalja, podana s predvidenim časom gibanja: izračun razdalje na podlagi časovnice
5. TEHNIČNI PRIPOMOČKI ZA ORIENTACIJO
13
5.1. KOMPAS IN BUSOLA
kompas:
-naprava s prostovrtečo magnetno iglo za določanje smeri neba.
-zemljo obdaja magnetno polje. magnetne silnice potujejo blizu Zemljine rotacijske osi, izstopajo v točki, imenovani S
magnetni pol in se zaključujejo v J magnetnem polu. magnetna pola se NE ujemata z geog.poloma in se poleg tega z leti
spreminjata.
trenutno je lega S magn.pola v otočju S Kanade, okrog 1500km stran od S geog.pola.
-magn.silnice v vsaki točki kažejo približno v smeri od enega do drugega magn.pola. prostovrteča magn.igla se zato v tej
točki postavi vzporedno s silnico - torej kaže smer magnetnega S. zaradi sprememb lege polov in drugih vplivom se
spreminja tudi magnetni sever.
-magnetna deklinacija(): kot med geogr. S in magnetnim S. v letu 1999 je  v osrednji RS 1*40', na leto se povečuje za 4'.
-severi in koti med njimi:
kartografski S, ki od geogr. S odstopa za vrednost meridianske konvergence (). kot med kartografskim in magnetnim S
imenujemo mrežni magnetni odklon (N) in velja enačba: N=-
-magnetne silnice ne potekajo v vsaki točki na zemlji popolnoma vodoravno, zaradi tega magn.igla prosto stoji poševno.
magnetna inklinacija: vertikalni kot med horizontalno ravnino in prosto magnetno iglo.
pri kompasih se problem rešuje z ustrezno obtežitvijo magn.igle.
-vpliv lokalnih magn.polj na silnice. viri lokalnih magn.polj so elek.vodi, večji predmeti iz magnetnih kovin (Fe, Ni, kobalt), tla
(zemlja, kamnina) s temi kovinami. v vplivnem območju teh polj magn.igla ne kaže smeri magn. S. ta napaka se imenuje
magnetna deviacija. napako lahko povzroči tudi bližina več kompasov.
busola:
-poleg magnetne igle ima še dodatke za topografske meritve: prizma, leča, ogledalo, vizir, klinomer,....
-v RS se uporablja busola M 53 (busola JLA). proizvajalci Silva (Šve), Suunto (Fin), Recta (Švi), podobni modeli5.1.1. kompas na ploščici
-sestavljen iz limba in postavka.
limb: okrogli, vrtljivi del kompasa, v njem se prosto vrti magnetna igla. ležaj, naj katerem stoji, je večinoma izdelan iz rubina.
del magn.igle, ki kaže smer magn. S, je obarvan.
v limbu je tekočina, ki duši tresljaje, da se magn.igla hitreje umiri.
na obodu limba je razdelitev v kotnih merah. najpogosteje v stopinjah, alhko pa tudi v tisočinih ali gradih.
na spodnji strani limba so vgravirane vzporedne črte, namenjene prenosu smeri s karte v naravo.
podstavek: plastična masa, v obliki ploščice. pogosto vanj vgravirana/natisnjena razdelitev v mm ali pa več razdelitev za
različna merila karte.
nekateri modeli imajo na podstavku lupo za branje detajlov, koordinatomer, števec kontrolnih točk,...
pritrjena vrvica, da kompas obesimo okoli vratu/roke.
-ta kompas nima vizurnih/drugih pripomočkov, ni primeren za natančne meritve.
-enostavna uporaba (ni dviganja pokrova), majhna teža, robustnost, hitra umiritev magn.igle; zato primeren za določanje
smeri neba, za orientiranje karte, pri gibanju po terenu s karto,...
5.1.1.1. prenos želene smeri gibanja s karte na teren
-kompasi na ploščici so posebej prilagojeni enostavnemu prenosu smeri s karte na teren
-kompas položimo na karto tako, da rob ploščice povezuje našo začetno točko in želeni cilj. nato vrtimo limb, dokler se sever
"N" in njemu vzporedne vgravirane črte na limbu ne poravnajo z navpičnimi črtami na karti, ki potekajo v smeri S-J.
moramo se zavedati, da na topokartah te navpične črte kažejo smer kartografskega S in da zato naredimo napako zaradi 
in , ki za gibanje po terenu ni usodna.
kompas držimo vodoravno pred seboj, smerna puščica na ploščici je usmerjena naprej, skupaj s kompasom se zasučemo
toliko, da se rdeči del magn.igle pokrije z N na limbu. smerna puščica tako kaže naravnost proti našemu cilju.
5.1.2. busola s pokrovom
-sestavljena iz podstavka, limba z magnetno iglo in pokrova z ogledalom in vizirjem.
ohišje M 53 je iz nemagnetnih kovin, sodobnejše busole iz plastike.
na podstavku je vgravirana ali natisnjena razdelitev v mm ali pa več razdelitev za različna merila karte. indeks označuje
mesto, kjer odčitavamo vrednost izmerjenega kota. nekateri modeli na podstavku še koordinatomer ipd. praviloma vrvica za
okoli vratu/roke.
limb pri sodobnih modelih enak kot na ploščici, pri M53 pa v limbu ni tekočine, magn.igla se vrti v zračni komori. limb M53 ni
prozoren.
14
pri nekaterih modelih je na isti osi kot magn.igla še tanka ploščica, ki služi kot klinomer. na ploščico je pritrjen pokrov z
ogledalom in vizirjem za boljše viziranje/določanje azimutov v naravi. z boljšimi modeli lahko azimut izmerimo z natančnostjo
1*. pokrov je lahko opremljen še s tabelami za pretvorbo enot, kotomerom,....
-še druge posebnosti M 53:
*na spodnji strani je v limb vgravirana razdelitev v stopinjah, z natančnostjo po 2*, izpisane le sode desetice.
*na zgornji strani je vgravirana razdelitev v tisočinih, črtice so na 50 tisočinov, izpisane so sode stotice.
*S del magn.igle je prevlečen s svetlečo snovjo
*na robu limba označene smeri neba: S s trikotnikom, ostale po medn.dogovorjenih znakih. vmesne smeri so označene s
pikami.
*po dnu limba poteka črna črta. ko je magn.igla poravnana z oznako N, se morata igla in črta prekrivati.
*v stranicah pokrova je podolgovat utor v tisočinih za merjenje zornih kotov in naklona.
-slabosti M 53:
*kovinsko ohišje je slabše v primerjavi s plastiko, daj bi udarec zdrobil steklene dele in ogledalo. poleg tega je težje +
rjavenje. ležaj limba se zrahlja in se vrti sam od sebe.
*igla se ne umiri prej kot v 10 sek, ker ni v tekočini. poleg tega se zatika že pri majhnih nagibih. težave z balansiranjem.
*zorni koti naj bi se merili z utorom v pokrovu in vozli na vrvici, ki pa jih je običajno itak preveč.
*M 53 ni nič posebnega, vse lahko izmerimo tudi z drugimo kompasi, razen določitve horizonta.
5.1.2.1. merjenje azimuta na terenu
-na terenu izmerimo kot med magn.S in izbrano smerjo, magn.azimut pa se od geografskega razlikuje za . od zahteva
natančnosti je odvisno, ali bomo napako upoštevali ali ne.
-azimut na terenu med A in B. A je naše stojišče, s katerega merimo azimut proti B. izmerimo azimut na terenu, ga začrtamo
na karto in pogledamo, kaj vse seka.
5.1.2.2. določanje znanega azimuta na terenu
-azimut, ki ga moramo določiti, nastavimo pri indeksu z vrtenjem limba. nato se skupaj z busolo sučemo toliko časa, da se
nam mag. igla pokrije z oznako severa na limbu.
5.1.2.3. merjenje azimuta na karti
-merimo azimut ia A proti B. najprej orientiramo karto. rob busole postavimo na zamišljeno črto, ki povezuje točki. limb
obračamo, dokler se sever igle ne pokrije s severom limba. na indeksu odčitamo vrednost azimuta.
5.1.2.4. določanje znanega azimuta na karti
-iz znane točke A znani azimut vrisati proti neznani točki B. orientiramo karto. nastavimo azimut na limbu. rob položimo k A in
busolo obračamo, dokler se severa ne pokrijeta.
5.1.2.5. merjenje naklona z busolo M53
-na oddaljenosti 25cm naredimo vozel na vrvici. pri viziranju držimo vozel ob očesu, merjeni predmet pa nastavimo v utor
primer razdalje: človek je visok 175cm. ujamemo ga v utor, tako da ima noge pri ničli, vrh glave pa odčitamo zorni kot - 25
tisočinov. enačba: 1,75m / (25*0,001) = 70m daleč
-naklon: najprej določimo horizontalno ravnino očesa. M53 ima zato v ogledalo vgravirano vodoravno črto. kadar busolo
držimo pred seboj in se igla neovirano vrti, nam ta črta določa horizont.
5.1.3. busola z diskom
-magn.igla ima obliko diska.
na robu/zgornji ploskvi diska so vgravirane kotne enote. izmerjeno vrednost odčitavamo skozi lupo in preko prizme.
-viziramo tako, da imamo busolo tik ob očesu in črtico na leči poravnamo s predmetom v želeni smeri, odpravljena napaka
tresenja rok. zaradi odčitavanja skozi lupo je merilna razdelitev bolj podrobna.
-ohišje je plastično ali kovinsko, ščiti iglo, omogoča prijem. vrvica enako nalogo kot prej.
-primerna za kroki ali natančno gibanje po azimutu, za jamarje. ni pa primerna za gibanje po terenu s karto
5.1.4. japonska busola
-kotna razdelitev se vrti skupaj z magn.iglo. pri nekaterih modelih je igla v obliki diska, pri drugih je na iglo pritrjena plastična
ploščica s kotno razdelitvijo. skupaj z iglo se proti S obrača tudi razdelitev. zato odpade ročno obračanje limba.
-nima ogledala, na pokrovu je le zareza z nitjo za viziranje, katero poravnamo z zarezo na nosilcu lupe.
-omogoča natančno merjenje azimuta
5.2. VIŠINOMER
-ali altimer je priprava za določanje višinskih razlik na terenu. deluje na osnovi meritev zračnega tlaka, ki se spreminja z
15
višino. služi za vertikalno orientacijo na terenu.
-na g.š. 45*, pri temperaturi 273K (0*C) in ob morski gladini je zračni tlak enak 101kPa in drži v ravnovesju 760mm visok
stolpec živega srebra.
pri vzpenjanju se debelina/teža zračne plati nad nami zmanjšujeta, zato se zmanjšuje tudi izmerjeni zračni tlak. tlak pade cca
1mm Hg, če se vzpnemo za 8-11m.
na spremembo zračnega tlaka vplivajo še relief, gibanje Zemlje, vlažnost, gibanje atmosfere.
-najbolj uporaben je višinomer, ki ima poleg višinske tudi milimetrsko in milibarsko razdelitev, lahko ga uporabljamo kot
barometer.
-postopek določanja višin razmeroma preprost. za točne meritve so najpomembnejše pogoste meritve višinomera. če na
njem ni barometrske razdelitve, ga umerimo po točkah z znano abs.višino s karte. umerimo ga pogosto, ker se tlak zaradi
meteoroloških sprememb lahko hitro spreminja. pri umeritvah z večjim časovnim presledkom tako pride do napak.
analogni višinomer:
mehanski instrument. zaradi spremembe tlaka se spremeni oblika membrane kovinske vakuumske posodice ali kapsule in to
se s pomočjo vzmeti/vzvodov prenaša na kazalec merilne lestvice, ta pa je umerjena v enotah merjenja zračnega tlaka in
enotah merjenja višin.
digitalni višinomer:
elektronski instrument. isto, le da se sprememba pretvori v digitalno obliko, po potrebi obdela in prikaže na zaslonu v izbranih
merskih enotah.
5.3. KURVIMETER
-ali krivinomer je priprava za merjenje krivih linij na karti. sestavljen je iz merilnega kolesca, prenosnega mehanizma in
prikazovalnika.
-merilno kolesce vodimo po črti na karti, ki jo želimo izmeriti. s prenosnim mehanizmom je povezan kazalec, ki se obrača in
na razdelitvi kaže razdaljo, ki smo jo prevozili. večina k. ima več razdelitev, ki so prirejene za različna merila.
-obstajajo tudi digitalne izvedbe, razlika le v zaslonu.
5.4. KLINOMER
-ali padomer je priprava iz navpične plošče z merilno razdelitvijo v kotnih merah in prosto nihajoče uteži za merjenje naklonov
in nagibov.
-že vgrajen v nekatere busole
-utež mora viseti prosto, neovirano. vizirni elementi morajo biti poravnani z nagibom/naklonom merjene površine/premice.
5.5. PEDOMER
-naprava za štetje korakov. pripnemo ga na pas, na osnovi tresljajev šteje prehojene korake.
5.6. SISTEM SATELITSKEGA POZICIONIRANJA (GPS)
-deluje od konca 1993, z omejeno natančnostjo dostopen vsem (nameren vnos napake)
-GPS sestavljen iz treh osnovnih delov:
*vesoljski del sistema: 24 satelitov, ki neprestano krožijo okrog Zemlje po točno določenih tirnicah. na radijskih frekvencah
oddajajo kodirane signale s podatki za izračun oddaljenosti in druge navigacijske podatke. sateliti krožijo v 6 orbitah,
obkrožijo Zemljo v cca 12 urah.
*upravljalni del sistema: glavna upravljalna postaja v Colorado Springsu+5 opazovalnih postaj po svetu. sprotno preverjanje
delovanja sistema in posredovanje v primeru napak.
*uporabniki s svojimi sprejemniki
prostorska določitev položaja določene točke:
-po principu presečišča plaščev krogel. sprejemnik sprejema signale satelitov, ki so vidni s točke, kjer stoji sprejemnik. iz
podatkov o gibanju satelitov in izmerjenem času signala od satelita do sprejemnika se izračuna oddaljenost sprejemnika od
satelita. s sprejemnikom se torej nahajamo na točno določljivi krogli, katere središče je položaj satelita, polmer pa
izmerjena/izračunana oddaljenost. s presekom več takšnih krogel dobimo točko s točno določenimi koordinatami.
-te koordinate ob poznavanju velikosti/položaja Zemlje izrazimo v želenem koor.sistemu. za določitev točke je potrebno
poznati razdalje do več satelitov. kadar vidimo s točke sprejemnika dva/manj satelitov, je določitev nemogoča. pri 3 satelitih
je zanesljiva le določitev horizontalnih koordinat, za določitev nadmorske višine pa so potrebni vsaj 4 sateliti. načeloma naj bi
se z vsake točke na Zemlji videlo vsaj 5 satelitov, vendar težave zaradi ozkih dolin, ulic, drevja,...
-omejena natančnost določanja položaja. za civ.uporabnike v 24h pri 95% vseh izračunanih položajev napaka max.100m v
horizontalni in 150m v vertikalni smeri(nadm.višina). to seveda za na teren ni dovolj natančno, je le groba ocena položaja, ko
smo popolnoma izgubljeni.
diferencialni GPS:
-na velikost pogreška vplivajo namerno vnesena napaka za civ.uporabnike (SA), vplivi ionosfere/atmosfere (refrakcija,
16
interferenca), točnost atomskih ur v satelitih, nenatančnost krožnice, hitrosti satelita, numeričen pogrešek zaokrožitve pri
izračunih v sprejemniku, geometrijska razporeditev satelitov. TOREJ: če poznamo velikost pogreška v neki točki (naključen je
le numeričen pogrešek), lahko določimo odstopanja na bližnjih točkah, katere smo merili v istem času. to je pristop
diferencialnega GPS.
-na točko s poznanimi kordinatami postavimo GPS sprejemnik, ki beleži svoj položaj. odstopanja izmerjenih vrednosti od
referenčnih, iz njih lahko izračunamo popravke, ki veljajo tudi za vse meritve v bližini referenčnega sprejemnika. največjo
napako vnaša SA, ki je povsod enaka, zato veljajo izračunani popravki tudi do 100km daleč od referenčnega sprejemnika.
-izračunani popravki se morajo prenašati do vseh sprejemnikov GPS, da se v izračun vnesejo popravki. to zahteva dodaten
radijski komunikacijski kanal; referenčni sprejemnik mora vsebovati radijski oddajnik, vsi ostali GPS sprejemniki pa radijski
sprejemnik. močan signal za prenose na daljših razdaljah+motnje zaradi ovir (vzpetine, mrtvi koti)
-prednosti:
horizontalni pogrešek
pogrešek višine
GPS s SA (namerna napaka)
100m
145m
GPS brez SA
30m
44m
diferencialni GPS
4m
5,6m
5.7. RAČUNALNIŠKI NAVIGACIJSKI SISTEMI
-karta v digitalni obliki in GPS sprejemnik v avtomobilih
-Navimap: ob povezavi z GPS sprejemnikom z vgrajenim kompasom lahko sproti spremljamo svoje gibanje po topokarti.
5.8. OSTALI TEHNIČNI PRIPOMOČKI
-ura s kazalci: časovna orientacija po gibanju, lažje načrtovanje hoje, preverjanje hitrosti napredovanja. v povezavi s soncem
določamo smeri neba.
-daljnogled: identifikacija objektov na večjih razdaljah. če ima vgraviran nitni križ, tudi za merjenje zornih kotov. nekateri tudi z
vgrajenim kompasom in laserskim razdaljemerom
-risalno orodje: svinčnik,...., kotomer (prozoren, karseda velik, s polnim krogom in razdelitvijo, ki narašča v smeri urinega
kazalca = v matem. negativni smeri).
6. MERJENJE IN OCENJEVANJE RAZDALJ IN VIŠIN NA TERENU
6.1. MERJENJE S TRAČNIM METROM ALI Z VRVICO
-nastaviti začetek metra na izhodišče, nato odviti meter in odčitati razdaljo, isto z vrvico
6.2. MERJENJE S KORAKI
-najenostavneje, vendar manj natančno. pedomer. pomembno, da delamo enako dolge korake. korake lahko štejemo tudi ob
cesti z označenimi km kamni.
6.3. ČAS HOJE
-še preprosteje, a še manj natančno. ocena velja le, če je hitrost hoje enakomerna.
6.4. MERJENJE RAZDALJ IN DIMENZIJ OBJEKTOV Z ZORNIM KOTOM
-zorni kot: kot med očesom in dvema skrajnima točkama opazovanega predmeta. lahko je horizontalen, vertikalen ali
poševen.
horizontalni kot je med dvema vertikalnima ravnina, postavljenima skoti dve prostorski smeri oz kot med dvema smerema v
horizontalni ravnini.
vertikalni kot je kot, ki nastane, kadar se smer od izhodiščne točke proti cilju praviloma odmika od horizontalne ravnine
skozi izhodiščno točko na zem.površini.
-zorni kot merimo v tisočinih. en tisočin (1t) je kot, pod katerim vidimo 1m visoko palico na razdalji 1km
enačba (v tisočinih): zorni kot = (velikost predmeta - višina ali širina (v metrih)) / oddaljenost predmeta (v km)
oddaljenost dobimo, če velikost predmeta (višino ali širino) delimo z zornim kotom. če vidimo 1,8m visokega človeka pod
kotom 10 t, je človek 180m daleč.
merjenje zornih kotov:
-z busolo M53 ali z binokularnim daljnogledom, ki je opremljen z merilnim križcem
-ravnilo z mm razdelitvijo ali kak drug predmet znanih dimenzij.
če držimo ravnilo 50cm od oči, vidimo razdelek 1mm pod kotom 2 t.
z ravnilom lahko zorni kot merimo tudi v stopinjah: širina 1cm na oddaljenosti 60cm ustreza kotu 1.
6.5. PALČEV SKOK
17
-iztegnemo roko, obrnemo palec navzgor. izmenično zapiramo levo in desno oko. palec pri tem navidezno poskakuje levodesno in tako pokriva zorni kot okrog 70 do 100 t, tj. širino 7-11m na oddaljenosti 100m.
6.6. OCENJEVANJE RAZDALJ GLEDE NA PODROBNOSTI, KI JIH NA DOLOČENI RAZDALJI ŠE OPAZIMO
-pri 800m še opazimo premikanje nog peščev, ki hodijo ali tečejo. pri 300-400m razločimo barve, dele obraze, obleko,
obutev. pri 200m so vidni obrisi glave in ramen, pri 100m že razločimo prste na rokah.
-hišo opazimo na 5km oddaljenosti, dimnik na 3km, drevo/človeka na 2km.
6.7. OCENJEVANJE RAZDALJ PO PRIMERJAVI Z ZNANIMI DOLŽINAMI
-npr. fuzbalplac je dolg 100m. ocenimo, koliko igrišč bi lahko postavili na neki določeni razdalji.
6.8. ČAS ODMEVA
-ocenimo razdaljo do skalne stene pred nami: če zavriskamo, slišimo odmev. izmerimo čas med vriskom in odmevom. hitrost
zvoka v zraku je 340m/s. če so minile 3s, je zvok prepotoval cca 1km. ker je v tem času prišel tja in nazaj, smo od stene
oddaljeni cca 500m
-podobno lahko ocenimo v nevihti, kako daleč je treščilo
6.9. VELIKE RAZDALJE
-ocene so nenatančne+optične prevare. razdalja se zdi večja kot v resnici.
6.10. NAPAKE PRI OCENJEVANJU RAZDALJ
-razdalje se zdijo manjše, če: ocenjujemo prek udorov/grap/.., pri velikih razdaljah, pri pobočjih. bolj so pobočja nagnjena,
večje so napake.
-precenjevanje razdalj: pri slabi svetlobi, ko nas motijo večji objekti (skale,..), pri oceni vzdolž razpotegnjenih reliefnih
oblik/grebenov/.... še večje so napake pri razdaljah prečno na smer opazovanja.
6.11. OCENJEVANJE NADMORSKE VIŠINE STOJIŠČA
-najlažje, če imamo višinomer
-če naše stojišče ni označeno na karti, se ozremo po hribih na drugi strani in odčitamo višino, s katero smo približno na istem
nivoju. pogosto ocenimo, da smo višje kot v resnici. zato preverimo, če res vidimo vse vrhove, ki naj bi jih z določene višine.
-glede na čas vzpenjanja. v 1h se vzpnemo cca 400m visoko.
6.12. OCENJEVANJE VIŠINE OBJEKTOV
-z znanimi višinami, npr s prijateljem. s svinčnikom izmerimo, kolikokrat njegova višina pokrije višino objekta
-z enakokrakim pravokotnim trikotnikom. držimo ga ob očesu, da je spodnji krak vodoraven. ob osnovnici pa viziramo proti
vrhu objekta, dokler ob osnovnici trikotnika ne zagledamo vrha. neznana višina je tam enaka naši oddaljenosti in višini
trikotnika od tal.
-po dolžini njegove sence. če meče 2m visoka palica 3m dolgo senco, senca objekta z neznano višino pa je dolga 45cm, je
objekt visok 2m*45m/3m=30m
-z zornim kotom in z znano oddaljenostjo. če smo od gozda oddaljeni 200m in vidimo drevesa pod kotom 1 t, so drevesa
visoka 200m*0,012=24m.
18