Andraž Šalamun Sergej Kapus G 12 Ex

Galerija Loža Koper
Andraž Šalamun
Galerija Meduza Koper
Sergej Kapus
Galerija Herman Pečarič Piran
G 12
Ex-tempore
Piran 2012
❚ Občasnik Obalnih galerij Piran in Gledališča Koper ❚
❚ Letnik X ❚ Številka 4 ❚ September 2012 ❚
❚ Brezplačni izvod ❚ ISSN 1854–0449 ❚
Poštnina plačana pri pošti 6101 KOPER – CAPODISTRIA * TISKOVINA
Andraž Šalamun
S
Sergej Kapus
ergej Kapus je slikar in pesnik, umetnostni zgodovinar in likovni
teoretik. V svojem delu izhaja iz abstraktne tradicije, ki jo raz­
kriva kot izhodišče premišljene analize vidnosti. Urejenost in
­samoumevnost vidnega sveta temeljita na sistemu konvencij in
ureditev, ki organizirajo brezmejno diferenciran protislovni vidni tok.
Posameznikova identiteta se vzpostavlja v razmerju do vidnega, zato
je urejanje vidnosti ena temeljnih strategij moči. Kompleksna struktura
Kapusove produkcije odseva to problematiko: urejenost slikarskega po­
lja razpada in se razpušča v diferenciranost detajlov in njihovih razmerij,
Šivi
Benetke
slike
slike
Galerija Loža, Koper, 30. avgust–oktober 2012
Galerija Meduza, Koper
30. avgust–oktober 2012
O mestu na vodi
V
eč kot štiri desetletja dolgo umetniško pot Andraža Šala­muna
(Ljubljana, 1947) zaznamuje obsežna likovna produkcija. Avtor
jo v rednih presledkih predstavlja na osebnih razstavah, po­
samezna dela aktualne serije pa se pogosto znajdejo v sklopu
skupinskih ali tematskih razstav po Slo­veniji ali v tujini. Šalamun velja
za izjemno plodnega ustvarjalca.
Njegove začetke v drugi polovici šestdesetih let povezujemo z delova­
njem skupine OHO, ki se ji je pridružil že v času študija na ljubljanski
filozofski fakulteti. Po diplomi iz filozofije in primerjalne književnosti
(1975) je svojo likovno izkušnjo nadaljeval samostojno. V osemdesetih
letih je postal eden ključnih predstavnikov nove podobe, ki je imela
v Kopru, tudi kraju umetnikovega stalnega bivališča, eno svojih težišč.
Izmed del iz tega obdobja iz­stopajo ogromna platna, na katerih je avtor
oživljal podobotvorje iz prazgodovine.
Tudi vse njegovo kasnejše slikarsko delovanje praviloma do­ločajo
monumentalni formati, ki jih v izbiri motivov obvladuje zlasti narava,
v širokem razponu pomenskih in elementarnih ­vidikov, občasno pre­ki­
njena s podobami izbranih živalskih likov. Ko je energetsko zgoščena
podoba živali zbledela, je prostor prepustila vzdušju poetične krajine na
meji z abstrakcijo. V tematsko zaokroženih serijah sonc, cipres, mahovja
ali »kozmičnih« pej­sažih je avtor znal vsakokrat z drugačnim, prenov­
ljenim zanosom ohranjati energično gestualnost in močan izrazni naboj
v podajanju snovne barvitosti, ki prepoznavno določata njegovo umet­
nost. V njej je vedno znova čutiti užitek ustvarjanja. Slikanje je njegov
element, zatočišče, sreča, a obenem tudi napor, obveza, kateri se ne
more in noče odreči.
Zadnji vsebinsko zaokrožen sklop je Šalamun posvetil Benetkam,
njemu tako ljubemu mestu na vodi. Na pravokotnih povr­šinah platna
je z uporabo dveh barv, rdeče in modre, dosegel ­dramatično lahkotnost
v opisu posebne atmosfere tega kraja. ­Prevladujoča modrina hipnotično
vodi pogled po prostoru, od ­slike do slike, podprta z enakomernim ver­
tikalnim ritmom same (avtorske) postavitve. Občutljivega gledalca zna
prevzeti do te mere, da ga prestavi iz fizičnega okolja, v katerem so slike
obe­šene, v parafizični svet, kjer zakone težnosti zamenjajo občutki leb­
denja med nebom, morjem in zemljo.
Prepleta umetnikovih vizualno-čutnih vzgibov na slikah se zgolj na
trenutke in mimogrede dotakne resničnost; takrat na spod­njem robu
slik lahko uzremo značilne kraške hrastove kole (beneško bricole),
s katerimi so v skupinah po dva ali tri posejane plovne poti Beneške
­lagune in tamkajšnji kanali. ❚ Majda Božeglav - Japelj
Sergej Kapus
Aquarium (Sanje južnega morja), 1987
akril / platno, 140 x 300 cm
Zbirka Sodoba slovenska likovna umetnost po letu 1976
O
sebnost Sergeja Kapusa je v pravem
pomenu besede to, kar označuje po­
jem »minornost«, ki sta ga sredi se­
demdesetih let v filozofsko-lite­rarno
interpretacijo uvedla G. Deleuze in F. Guattari
(v delu Kafka, Pour une littérature mineure).
Ne gre seveda za minornost kot »manjšinskost«,
temveč za mejnost nekega početja in pozicije
umetnika v določenem okolju.
Minoritna ustvarjalna praksa torej ni tista, ki
ustvarja v manjvredni in slogovno ne­po­membni
govorici, daleč od rezov modernizma in avant­
garde. Obratno: takšna ustvarjalnost oblikuje
svoje podobitve, če govorimo o slikarstvu, v naj­
bolj izčiščenem jeziku. Vendar pa vedno »v meji«,
skrita, odmaknjena od insti­tucij in največkrat
tudi od javnega priznanja. – V mejni ustvarjalni
praksi »snov« in »vsebina« nista več odvisni od
Slika za mamo, 2011,
akril in digitalni print na platnu,
140 x 240 cm
Foto: Marko Kapus
Iz cikla Benetke, 2012, akril na juti, 300 x 150 cm
kjer gledalčeva izkušnja nenehno niha med celoto in podrobnostmi.
Kapus svoje raziskave vidnosti, telesnosti in dojemanja lastne iden­
titete povezuje z vizualnimi transformacijami vsakdanjega sveta, ki so
ga v času novih medijskih tehnologij in znanstvenih raziskav preplavile
fragmentarne posredovane podobe razvite porabniške družbe v njenih
posegih po vesoljskih prostorih. Vendar te prevzete podobe znotraj polja
slike ne nastopajo samo kot gola čutna danost: njihova druga plat so
­sistemi urejanja, razporejanja in usmerjanja oziroma sistemi nadzora,
kapitala in moči. Tako slikar, ki razmišlja o formalnih vprašanjih in
­vzajemnosti znotraj slikovnega polja, o problematični poplavi vidnosti
in mehanizmih zaslepljevanja in usmerjanja pogleda, na podobno ab­
strakten način govori tudi o izkušnjah, ki so bistvene za transformacije
vsakdanjega življenja in neposrednega sveta. Izkušnja umetnine je ­znova
postala soočenje z nepopolnostjo in heterogenostjo gledalčevega telesa
in jaza. ❚ Igor Španjol (kustos Moderne galerije Ljubljana)
PriprtaLikovne
vratazbirke
depojaObalnih galerij
aktualnega trenutka, temveč postane bistvena
prav čista, imanentna ­forma. In imanentnost
likovnih oblik je najbolj očitna prednost in afi­
niteta Kapusovega slikarstva. Njegov slikarski
in poetski opus se je od nekdaj zdel »obroben«:
kot avtor je veljal le za sopotnika modernistič­
nih pojavov v umetnosti zadnjih dveh desetletij.
Kajti Kapus je modernist, ki do potankosti
­pozna historične pre­mike avantgarde.
Osnovni likovni princip, če se tokrat od­re­če­
mo podrobnejši slikovni raziskavi, zato za­hteva
novo branje njegovih – znanih in neznanih ter
zdaj ponovno »obujenih« – umetnostnih obraz­
cev; ki ne prisegajo le na puristično, men­talno
ustvarjalnost, niti se vdajajo brezdajnemu užitku
pridobitve. V imaginiranju podob je kajpak bolj
očiten filozof in intelektualec; slikar ni čutni
hedonist.
2
Foto: Ljubo Radovac
Sergej Kapus (Ljubljana, 1950) je diplomiral na Filozofski fakulteti v ­Ljubljani
na oddelku za umetnostno zgodovino in sociologijo. Že med ­študijem se je začel
ukvarjati z likovno teorijo, naravo vizualnosti in likovno prakso. Je avtor teoretič­
nih in kritičnih spisov o modernem slikarstvu, objavljenih v strokovnih revijah in
razstavnih katalogih. Leta 1991 je v Moderni galeriji v Ljubljani organiziral razsta­
vo Podoba in snov, ki je predstavila pregled slovenskega visokomodernističnega
­slikarstva sedemdesetih let. Leta 1998 je v založbi Moderne galerije v Ljubljani
izdal monografijo o slikarju Jožefu Petkovšku, za katerega je leta 1999 v okviru
programa Narodne galerije v Ljubljani pripravil razstavo Jožef Petkovšek – Podvo­
jene slike. Likovna dela razstavlja od leta 1975 dalje na samostojnih in skupin­
skih razstavah, med najpomembnejše sodi velika retrospektivna razstava v Mo­
derni galeriji v Ljubljani leta 2002. Leta 2000 mu je Univerza v Ljubljani dodelila
priznanje umetniških del in ga leta 2001 habilitirala za docenta za slikarstvo,
leta 2010 je ­postal izredni profesor. Od leta 1992 do 2005 je sodeloval na Peda­
goški fakulteti v Ljubljani, kjer je predaval o moderni umetnosti, od leta 2005 pa
predava na oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikova­
nje v Ljubljani. Živi in dela v Ljubljani.
Govorimo lahko torej o sprotni »deteritori­
alizaciji« kot temeljnem načelu Kapusove slike
tudi v Aquariumu iz leta 1987: o premeščanju,
spodbijanju in osvajanju aktualističnih prosto­
rov, da skoznje pridobiš nazaj avtentično telo in
prostor pridobitve. – »Prevratništvo«: revo­lu­ci­o­
narnost v minornosti, v l’art mineur, je temeljna:
da izza vsiljene, ideološke meje, iz province in
»odrinjenosti« postane v najčistejši formi evi­
denten »rez«, ki ga zahteva – terja – vsaki pravi
modernizem.
In prav zato smo omenili labirint kot prispo­
dobo te konkretne slike,, ki je po Ecu (v zbor­
niku In labirinto, Luoghi del silenzio inparziale)
metafora za novo razumevanje umetnostne,
­socialne in politične celote: metafora civiliza­cije
in zgodovine. U. Eco razmišlja o simbolnih for­
mah, ki naddoločajo človeško eksistenco ter
njegovo misel »come simbolo di una realtà su­
periore« in imenuje štiri temeljne oblike: kôpo,
cumulo, drevo, albero, drevo-načrt, albero-mappa
in pa načrt-micelj, mappa-rizoma. Pri zadnjem
pojmu, ki ga enači z labirintom, gre za anti-ge­ne­
aloško prispodobo, Deleuzovski rhizome: simbol
prepletanja brez reda, brez višjega ­zakona in
instance, ki bi določala razvoj in rast in eno­znač­
no pot razvoja. Micelična podoba nam govori,
da ni potrebno več odkrivati res­nič­nosti v eni
sami točki: da torej zgodovina in eksistenca
­nista berljivi skozi okrnjeni konstrukt izbranega
obrazca.
Kapusov Aquarium je večsmeren in raz­
središčen, v več nivojih: hkrati v več časih in
epohah. Da vidimo razvoj naprej in pot – »pri­
ključ­ke« – v umetnostno preteklost (naj bo to
­lastna-ali kunsthistorična preteklost). V tej sliki
3
so vse Kapusove slike, vsi slogi, vsa obdobja;
zdaj bolj v ospredju, v optični ravnini platna,
zdaj bliže nótranjemu vidu in pogledu, potis­
njeni na »črte bega«, lignes de fuite: enkrat bolj
goste, v več ravninah, mille plateaux, drugič
­»očiščene«, z reduciranim pomenom. Tako
da zmoremo v istem hipu primerjati različne
­Kapusove slike, onkraj razmišljanja o progre­
sivnosti – napredovanju – od nižjega k višjemu,
v smislu piramide in drevesa.
Samotni in odrinjeni minorni individum,
njegov umetnostni, erotični, socialni point de
départ, in vsi izbrani likovni principi, ki se
­očitajo v upodobitvah, pa so seveda le en del
minornega slikarstva. Drugi in temeljni dejav­
nik – agens – so likovni segmenti, ki delujejo
»po sebi«, samodejno, t.im. »teritorializacijske«
sile /u/prostoritve, povezane z deteritorialnimi
posegi-rezi ter vnovično vrnitvijo: reteritoria­li­
zacijo, ponovno prisvojitvijo slikovnega ­ekrana.
Odtod občutek, da so te slike prostor neomaj­
nega žarenja: le champs d’immanence ­illimité,
kjer segmentarni blok izbranih likovnih prvin
nikoli ni dokončen, trd, rigiden. In da o vsem
odločajo »abstraktni stroji« – machine abstraite,
ki se ­obrača le po svojem ima­nent­nem redu. ❚
Andrej Medved
2012
100 YC
XLVII. mednarodni slikarski ex-tempore
XIII. mednarodni ex-tempore keramike
[100 Year City / 100-letno mesto]
Galerija A+A, Benetke, Paviljon Republike
­Slovenije na 13. Mednarodni razstavi
­arhitekture – La Biennale di Venezia
29. avgust–25. november 2012
Urnik: 10.00–18.00; zaprto ob ponedeljkih
­(razen 3. septembra in 19. novembra 2012)
24. avgust–7. oktober 2012
Program prireditev v času Ex-tempora Piran 2012
Od torka, 28. avgusta 2012
Tartinijeva hiša
 Razstava likovnih del za zbirko
sodobne sakralne umetnosti
v Strunjanu
Razstava na ogled do
28. septembra 2012
Od petka, 24. avgusta,
do sobote, 1. septembra 2012
Valobran na Punti v Piranu
 Kiparska delavnica v kamnu
Mentorica: Gail Clair Morris,
akad. kiparka (Velika Britanija).
Vsi zainteresirani prijave
do zapolnitve mest na:
www.kud-korenina.si
/v soorganizaciji s KUD Korenina/
Od sobote, 25. avgusta 2012
Galerija Herman Pečarič
 Skupinska razstava ­keramičnih
skulptur G 12 – Marta Pavlinc,
Karel Pavlinc, Lučka Šićarov,
Danica Žbontar
/organizator: Skupnost Italijanov
­Giuseppe Tartini Piran/
Torek, 4. september 2012
Apollonijeva palača ob 20. uri
 Otvoritev razstave Igor Banfi,
slike
/v soorganizaciji s podjetjem Etigraf
d. o. o., Piran/
Sreda, 5. september 2012
Tartinijev trg med 10. in 12. uro
 Otroški slikarski ex-tempore
Vrtca Mornarček Piran
G 12
Marta Pavlinc, Karel
Pavlinc, Lučka Šićarov,
Danica Žbontar
Galerija Herman Pečarič, Piran
28. avgust–7. oktober 2012
O
Četrtek, 6. september 2012
Obala ob razstavišču Monfort
med 9. in 12. uro
 Ustvarjala delavnica za otroke
in mladino Pogled z okna
Vodi Ksenija Pfeifer
b osrednji razstavi XIII. mednarod­ne­
ga ex-tempora keramike Piran 2012 se
skupinska pred­stavitev štirih avtorjev
kaže kot dopolnilen in osve­žujoč vpo­
gled v dejavnost že uveljavljenih ustvar­jalcev
te zvrsti. Kljub temu, da so avtorji po svojem
likovnem izrazu individualno že dalj časa pre­
poznavni, so se odločili za nov izziv, ki pomeni
začetek skupnega nastopanja pod imenom G 12.
Tartinijeva hiša ob 19. uri
 Otvoritev razstave Piran,
likovna dela skupine keramikov
pod vodstvom mentorice
­Apolonije Krejačič
Razstava je na ogled do
20. septembra 2012
/organizator: Skupnost Italijanov
­Giuseppe Tartini Piran/
Razstava je predvsem prilož­nost, da dobijo
različne likovne poetike v medsebojnem dialo­
gu drugačne razsežnosti. Prav v dialogu na­
sprotij se vzpostavita večplastna komunikacija
in soočanje med posameznimi likovnimi deli,
ko se v vizualnem in vsebinskem kontek­stu
prepletajo različne oblike, struk­tu­re obdelanih
površin in barve.
Keramične skulpture Danice Žbontar izsto­
pajo predvsem po obliki, ki je vselej čista in
­voluminozna. Skoraj neverjetno je, kako se
v procesu ustvarjanja z izjemnim občutkom za
volumen in prostor krhka glina spremeni v na
videz trdno, odporno in nelomljivo snov. Še
­posebej izrazito je to pri velikih formatih, kjer
z nizanjem preprostih oblik gradi impozantne
kompozicije. Navdihuje jo narava, njeni elemen­
ti in pojavi, ki jih s spretno interpreta­cijo pre­
nese v skulpturo. Mehke, sproščene in naravne
linije izražajo posebno poetiko in vzbujajo
­lagodnost, ki se čez robove skulptur preseli
v prostor, kjer nas občutek zatišja pomirja.
4
Petek, 7. september 2012
Obala ob razstavišču Monfort
med 16. in 20. uro
 Sardeljada
Mestna galerija
Galerija Herman Pečarič
 Ogled razstav Ex-tempora
2012
ob 18. uri
 Druženje ob glasbi z
Anjo in Andrejem
Razstavišče Monfort Portorož
 Sprejem župana Občine
Piran Petra Bossmana
Sobota, 8. september 2012
Tartinijev trg med 10. in 17. uro
 Razstava slik iz konkurence
za nagrade
Sobota, 15., 22., 29. september in 6. oktober 2012
Obala ob razstavišču Monfort
med 10. in 12. uro
 Ustvarjalne delavnice
za ­otroke in mladino
­Odsevi morja
Vodi Andreja Panič
ob 20. uri
 Slavnostna podelitev nagrad
in otvoritev razstav Ex-tempora
Piran 2012
Voditelj: Danijel Malalan,
dramski igralec; kulturni
­program: Rudi Bučar in ­
Siniša Bukinac,
režija Igor Jelen
V sozvoč­ju s formo je izbran monokromni kolo­
rit eno­vito strukturiranih ali gladkih glinenih
površin. Prefinjeni barvni odtenki poudarjajo
oblike, njihovo plastičnost in mehkobo posamez­
nih linij ter lirično mehčajo monumentalnost.
Tudi v skulpturah Karla Pavlinca je pouda­
rek na oblikah. Te so abstraktne in elementar­
ne, pogosto so to geometrične oblike stožca in
­kvadratne ali okrogle reliefno obdelane plosk­ve.
Prevladuje estetika ­minimalizma, ki se odraža
tudi v izbiri barve. Še posebej so stroge linije
poudarjene z izbiro črne barve, ki prevladuje
ob beli in zemeljskih tonih. Glinena površina
je nadgrajena z minimalističnimi posegi, relief­
nimi vzorci ali z barvnimi akcenti in glazurami.
Ničesar ni odveč, vse je elementarno in prečiš­
čeno, posamezne skulpture in kompozicije nas
po­stavijo v nekakšno brezčasje. Ujeti smo v
formo zunaj prostora in časa, ki nas nagovarja
k razmišljanju.
V skulpturah Lučke Šićarov se srečamo z
znanimi oblikami vsakdanjih uporabnih pred­
Razstavišča
 Mestna galerija Piran 9. september–7. oktober 2012
 Razstavišče Monfort ­Portorož 9. september–7. oktober 2012
 Galerija Herman Pečarič 9. september–7. oktober 2012
 Apollonijeva palača 4.–16. september 2012
 Tartinijeva hiša 28. avgust–28. september 2012
Urnik
Torek–sobota 11.00–17.00, nedelja 11.00–13.00; ponedeljek zaprto
Tartinijeva hiša: vsak dan 11.00–12.00 in 17.00–18.00 ❚
Hernan Diaz Alonso, SCI Arc
S
Foto: Arhiv OGP
metov. Te so na pogled igrive, duhovite, in
predvsem ženske. Avtorica se poigrava z žen­
sko garderobo in modnimi ­dodatki, skulpture
so konkretni ženski fetišni predmeti, kot na
primer torbice in klobuki, ki jih pooseblja z
izjemno domišljijo in humorno interpretacijo.
Vsak predmet pripoveduje svojo zgodbo,
vsak je svet zase. Površina je nasičena z bar­
vami in najrazličnejšimi ročno izdelanimi
­detajli, ki oblikujejo teksturo in nas spretno
vodijo v interpretaciji. Mični predmeti so
skrajno vabljivi in všečni, spogledujejo se
s preteklostjo, izvedba v glini pa jim obenem
daje nedotakljivost in nedostopnost. Skulp­
ture so, kot razmišlja avtorica, ne le spomin
na stare čase ampak predvsem opomin na modno
koketiranje z novimi trendi. Sporočilo je tudi
glob­lje: kako se atributi ženskosti kažejo v mno­go­
terosti njenih simbolnih funkcij, ki jo ujamejo kot
Foto: Arhiv avtorjev
Razstava je na ogled do
7. oktobra 2012
ženo, ljubico, mamo … Funkcij, ki se po navadi
zdijo trdnejše od trdote žgane ­gline, včasih pa
mehkejše od pre­livov barv, ki naj bi jo polepšale.
Bolj poetičen in pritajeno duhovit je pri­
stop Marte ­Pavlinc. Čiste in elementarne
oblike skulptur govorijo same po sebi, pred­
vsem pa pred­stav­ljajo podlago, na kateri
se slikarski in kiparski elementi spre­menijo
v pisavo in berljiva znamenja. Oblika jo vodi
v zapisovanje z barvo, risbo in s figurativnimi
ali abstraktnimi plastičnimi intervencijami,
ki na površini ust­var­jajo pripoved. Intimnejše
vsebine pronicajo iz notranjosti stiliziranih
hiš na površje skozi drobne odprtine. Slutimo
prikrito dogajanje, srečujejo se notranji in
zunanji prostor, misli, čustva in spomini, ki
se skrivnostno prepletajo in šepetajo različne
zgodbe. Zapisi so tudi likovni element, ki pre­
mišljeno, skladno in nekoliko igrivo zapolnju­
je monokromno gladko površino preprostih
volumnov do želenih estetskih učinkov. ❚
Tatjana Sirk
5
Foto: Arhiv EPK
lovenija tudi letos sodeluje na naj­
večjem svetovnem arhitek­tur­nem
dogodku, arhitekturnem bienalu v
Benetkah. Predstavlja se s projektom
100-letno mesto/100 Year City, kustosa
Toma Kovaca, ki deluje tudi v okviru Evrop­
ske prestolnice kulture. Razstava 100YC
v Benetkah, pod vodstvom komisarja Petra
Tomaža Dobrile, je bila izbrana prek ciljnega
državnega razpisa in je nastala v koproduk­
ciji Znanstveno raziskovalnega združenja za
umetnost, kulturno izobraževalne programe
in tehnologijo EpeKa ter Univerze RMIT
iz Mebourna, Australija.
Pri razvoju projekta 100YC je sodelovalo
več kot 1000 strokovnjakov z različnih po­
dročij od arhitektov, urbanistov, znanstveni­
kov, umet­ni­kov, ekonomistov, filozofov do
študentov in njihovih mentorjev. Njihovo
sodelovanje botruje neverjetnemu uspehu,
ki dosega astronomskih 2.5 mio zadetkov,
več kot 2.1 mio podatkovnih izmenjav dnev­
no in 60 odstotno aktivno sodelovanje med
vsemi udeleženci. Pod okriljem 23. institucij
iz 11. držav so akterji v več kot 100 projektih
snovali vizije mesta prihodnosti, ki jih, kot
svoje zamisli Maribora čez 100 let, predstav­
ljajo na letošnjem beneškem bienalu ter
o njih razpravljajo na številnih predavanjih,
srečanjih, okroglih mizah, simpozijih, kon­
ferencah in izobraževalnih debatah. Raz­
stava 100YC je podprlo Ministrstvo za izo­
braževanje, znanost, kulturo in šport.
100-letno mesto poudarja naravo zuna­
njih pritiskov na arhitekturo in nastajajoče
paradokse, ki vplivajo na ureditev mest. In
kakšna bodo mesta čez sto let? Ali je sploh
mogoče predvideti njihovo funkcijo, zah­
teve ali njihovo ureditev stoletje vnaprej in
oblikovati prihod­nost z ujemanjem urbane
infrastrukture?
Eden od namenov projekta je ustanoviti
stalno laboratorijsko ­mesto za prihodnje
razprave in razvoj arhitekturne inteligence.
Ta se bo zavzemala za sposobnost vpogleda
v prihodnost, za raziskovanje predvidenih
sprememb in spodbujanje k izjemnemu op­
timizmu kot enemu temeljnih pogojev za
preoblikovanje mesta in transformacijo ob­li­
kovanja globalne ekonomije v 21. stoletju. ❚
www.aplusa.it, www.epeka.si in
www.2112ai.org
Foto: Arhiv OGP
Zgodilo se je … Poletna muzejska noč v galerijah Loža in Meduza v Kopru
Poletna muzejska noč v Monfortu v Portorožu
Foto: Arhiv OGP
Obalne galerije so Poletno muzejsko
noč zaključile z odprtjem razstave Yoko,
Lennon, Tito. Družabni večer je popestrila
glasbena skupina The Bestbeat iz Srbije,
ki nas je z melodijami Beatlesov popeljala
v dobre stare čase.
Yoko-Lennon-Tito
Odprtje razstave v petek, 14. septembra 2012,
v razstavišču Negrisin v Miljah, Italija
6
Foto: Arhiv OGP
Napovedujemo