docdelo diplomskega seminarja valutno tveganje in
download 
Report Transcription
delo diplomskega seminarja valutno tveganje in
UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR DELO DIPLOMSKEGA SEMINARJA VALUTNO TVEGANJE IN VPLIV NA MEDNARODNO TRGOVINO FOREIGN-EXCHANGE RISK AND ITS INFLUENCE ON THE INTERNATIONAL TRADE Kandidatka: Metka Balaban Študentka rednega študija Številka indeksa: 81645693 Program: bolonjski univerzitetni program Študijska usmeritev: Mednarodna poslovna ekonomija Mentor: dr. Dušan Zbašnik Študijsko leto: 2008/2009 Maribor, julij 2009 2 PREDGOVOR Dandanes se veliko slovenskih podjetij vključuje v mednarodno trgovino. Vzrok pa lahko iščemo v majhnosti domačega tržišča. Podjetja se vključujejo samo z uvoznimi posli, druga zopet izvoznimi posli ali pa kar z obema. Vsako podjetje pa je kljub določenim prednostim, ki jih doseže v mednarodni menjavi izpostavljeno določenim tveganjem. V diplomskem seminarju smo posebej izpostavili valutno tveganje med drugim pa tudi, kako se zavarovati pred tveganji v mednarodni menjavi. V prvem delu diplomskega seminarja smo sprva opredelili valutno tveganje, kateri so dejavniki, ki vplivajo na spremembo valutnega tveganja. Ugotovili smo, da se transakcijsko tveganje pojavi lahko pri nakupu ali prodaji blaga in storitve na kredit, če so cene izražene v tuji valuti, pri posojanju ali izposojanju sredstev, ko je izplačilo izvedeno v tuji valuti in če so kako drugače pridobljena sredstva dominirane v tuji valuti. Valutno izpostavljenost občutijo tudi izvozniki ter uvozniki, ki posel sklenejo v tuji valuti, rok plačila pa je kasnejši kot datum sklenitve posla. Tako je velikost prejemka oziroma izdatka odvisna od tečajev tujih valut. Predstavili smo tudi možne tehnike zavarovanja pred valutnim tveganjem. Eden izmed možnih načinov zavarovanja pred tečajnim tveganjem je tudi uporaba različnih pogodb, kjer se sodelujoči podjetji dogovorita o delitvi tveganja, v primeru, da pride do velike spremembe tečaja in se tečaj nahaja zunaj dogovorjenega intervalnega območja. Podjetje pa uporablja tudi notranje ali pa zunanje tehnike zavarovanja pred valutnim tveganjem. Kot notranje tehnike smo obravnavali politiko cen, pospeševanje in upočasnjevanje plačil, medpodjetniški obračun ter upravljanje s sredstvi in obveznostmi. Med najpogostejšimi zunanjimi tehniki zavarovanja pa so terminske pogodbe, valutna zamenjava in valutne opcije. Predstavili smo, kako spremembe nekaterih ključnih makroekonomskih indikatorjev, kot so inflacija, obrestne mere, dohodek, pričakovanja, vplivajo na oblikovanje in spreminjanje deviznega tečaja. Vzrok za nastanek valutnega tveganja pa predstavlja tudi gibanje deviznega tečaja. Najbolj ugoden bi bil ravnotežni devizni tečaj. Na kratko smo predstavili pomen realnega in ravnotežnega tečaja. Realni tečaj izenačuje splošno raven cen v državi z njihovo ravnijo v tujini. Kot posledica spreminjanja deviznega tečaja smo predstavili podcenjenost in precenjenost deviznega tečaja ter njun vpliv na nihanje uvoza oziroma izvoza za domača podjetja. V drugem delu diplomskega seminarja pa smo dali večji poudarek na pomen mednarodne bančne garancije, kot enemu najzanesljivejših oblik finančnih instrumentov za zavarovanje pred tveganji v mednarodnem poslovanju. 3 Z razvojem bančništva v Evropi so velik razvoj doživele predvsem bančne garancij. V diplomske seminarju so predstavljene različne bančne garancije, s katerimi želijo stranke v poslu omejiti tveganje. Banka namreč z izdajo različnih vrst garancij prevzema obvezo, da bo upravičencu po garanciji izplača določen denarni znesek, če bodo izpolnjeni pogoji, ki so v garanciji navedeni, če glavni dolžnik, svoje obveznosti ne bo izpolnil v dogovorjenem roku in na dogovorjen način. Namen tega diplomskega seminarja je, predvsem se podrobneje seznaniti s tveganji, ki lahko nastanejo pri poslovanju podjetja s tujo valuto. Omogoča pa tudi spoznati mednarodno bančno garancijo kot zavarovalni instrument pred mednarodnimi tveganji. 4 KAZALO PREDGOVOR....................................................................................................................... 2 1. UVOD................................................................................................................................ 6 1.1 Opis in opredelitev področja .......................................................................................... 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ................................................................................... 6 1.2.1 Namen................................................................................................................... 6 1.2.2 Cilji ....................................................................................................................... 6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ............................................................................ 7 1.4 Uporabljene raziskovalne metode ............................................................................... 7 2. TVEGANJE IN POVEČANA NESTABILNOST FINANČNIH TRGOV ...................... 8 2.1 Opredelitev tveganja in vrste tveganj .......................................................................... 8 2.2 Tveganje sprememb deviznega tečaja ......................................................................... 8 2.3 Valutno tveganje in zavarovanje pred valutnim tveganjem ........................................ 9 3. DELITEV TEČAJNEGA TVEGANJA .......................................................................... 11 3.1 Vrste pogodb o delitvi tečajnega tveganja................................................................. 11 4. NOTRANJE TEHNIKE ZAVAROVANJA PRED VALUTNIM TVEGANJEM......... 13 4.1 Politika cen ................................................................................................................ 13 4.2 Pospeševanje in upočasnjevanje plačil (ang. Leading an lagging)............................ 13 4.3 Medpodjetniški obračun (ang. Netting)..................................................................... 14 4.4 Upravljanje s sredstvi in obveznostmi...................................................................... 15 5. ZUNANJE TEHNIKE ZAVAROVANJA PRED VALUTNIM TVEGANJEM............ 16 5.1 Instrumenti, ki omogočajo zaščito pred valutnim tveganjem.................................... 16 5.1.1 Terminske pogodbe ............................................................................................ 16 5.1.2 Valutna zamenjava ............................................................................................. 17 5.1.3 Valutne opcije..................................................................................................... 17 6. IZPOSTAVLJENOST VALUTNEMU TVEGANJU..................................................... 19 6. 1 Transakcijska izpostavljenost ................................................................................... 19 6.2 Ekonomska izpostavljenost ....................................................................................... 19 6.3 Translacijska izpostavljenost..................................................................................... 20 7.1 Razlike v stopnjah inflacije ....................................................................................... 21 7.2 Razlike o obrestnih merah ......................................................................................... 21 7.3 Razlike v ravni dohodka ............................................................................................ 22 7.4 Pričakovanja .............................................................................................................. 22 5 7.5 Drugi faktorji ............................................................................................................. 23 8. VPLIV SPREMINJANJA DEVIZNEGA TEČAJA NA ZUNANJO TRGOVINO ....... 24 8.1 Realni in ravnotežni tečaj ......................................................................................... 24 8.1.1 Različnost realnega in ravnotežnega tečaja ........................................................ 24 8.2 Precenjenost in podcenjenost domače valute ............................................................ 25 8. 3 Devalvacija ............................................................................................................... 26 8. 4 Revalvacija ............................................................................................................... 28 9. PRIMER MOREBITNE DEVALVACIJE HRVAŠKE KUNE IN NJEN VPLIV NA SLOVENSKI IZVOZ .......................................................................................................... 30 10. TVEGANJE V MEDNARODNI TRGOVINI .............................................................. 31 10.1 Zavarovanje pred tveganji ....................................................................................... 31 10.1.1 Dokumentarni inkaso........................................................................................ 31 10.1.2 Menica .............................................................................................................. 32 10.1.3 Dokumentsrni akreditiv .................................................................................... 33 10.1.4 Garancija.......................................................................................................... 34 10.2 BANČNA GARANCIJA V MEDNARODNI TRGOVINI Fras ........................... 34 10.2.1 Opredelitev bančne garancije v mednarodni trgovini ...................................... 34 10.3 Izločanje tveganj z bančnimi garancijami .............................................................. 35 10.3.1 Garancije izdane po nalogu prodajalca............................................................. 36 10.3.2 Garancije izdane po nalogu kupca.................................................................... 38 11. SKLEP .......................................................................................................................... 39 POVZETEK ........................................................................................................................ 41 ABSTRACT ........................................................................................................................ 42 LITERATURA .................................................................................................................... 43 6 1. UVOD 1.1 Opis in opredelitev področja V mednarodni trgovini in poslovanju se podjetja srečujejo z valutnim tveganjem. Vzroke tega tveganja pa lahko iščemo v številnih makroekonomskih in političnih dejavnikih tako doma kot v tujini. V tem smislu se finančno tveganje povezuje s spremembo valute oziroma valutnim tveganjem. Valutno izpostavljenost lahko opredelimo kot spremembo sedanje vrednosti pričakovanih prihodnjih denarnih tokov, ki so denominirani v tuji valuti in sicer zaradi spremembe valutnega tečaja. Finančna stroka je razvila številne metode obvladovanja valutnega tveganja, kot so notranje in zunanje tehnike zavarovanja pred valutnim tveganjem. Te vsebujejo številne izpeljane finančne instrumente, ki pa zahtevajo kakovostne podatkovne podatke. Na kratko se bomo skozi diplomski seminar seznanili tudi z valutnim tveganjem s katerim se soočajo tudi podjetja pri poslovanju. V zadnjem delu pa bodo opredeljeni dejavniki, ki vplivajo na spremembe deviznega tečaja v odvisnosti od sprememb posameznih makroekonomskih indikatorjev (inflacija, obrestna mera, raven dohodka…). In še vpliv spreminjanja deviznega tečaja na zunanjo trgovino in s kratko opredelitvijo fiksnega in drsečega tečaja in vpliv precenjenosti oziroma podcenjenosti oziroma devalvacije in revalvacije na zunanjo trgovino. Na koncu pa še kakšne so možnosti zavarovanja pred tveganjem v mednarodni trgovini in uporaba bančnih garancij na tem področju. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 1.2.1 Namen Namen tega diplomskega seminarja je, se podrobneje seznaniti z valutnim tveganjem, kakšne so možnosti zavarovanja pred to vrsto tveganja, vrste izpostavljenosti valutnemu tveganju, na kratko analizirati vpliv spreminjanja deviznega tečaja na količino uvoza in izvoza in predstaviti najbolj učinkovit mednarodni instrument za zavarovanje mednarodnih poslov, bančno garancijo. 1.2.2 Cilji • • • • opredeliti valutno tveganje predstaviti vrste izpostavljenosti valutnemu tveganju predstaviti možnost delitve tečajnega tveganja z različnimi pogodbami predstaviti metode obvladovanja valutnega tveganja in natančneje opredeliti in našteti notranje in zunanje metode obvladovanja valutnega tveganja • opredeliti valutno tveganje pri poslovanju podjetja • predstaviti faktorje, ki vplivajo na spremembe deviznega tečaja • predstaviti možnosti zavarovanja z bančnimi garancijami pred tveganjem v mednarodni trgovini 7 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Pri raziskovanju predpostavljamo: • da je vsak, ki se vključuje v mednarodno trgovino izpostavljen valutnemu tveganju • da obstajajo makroekonomski indikatorji, ki vplivajo na spremembe deviznega tečaja • da obstaja vpliv deviznega tečaja na izvoz oziroma na uvoz • da obstaja možnost zavarovanja pred tveganji, ki nastanejo v mednarodni trgovini V diplomskem seminarju se bomo omejili: • na vpliv valutnega tveganja na mednarodno trgovino • na prikaz instrumentov, ki jih lahko uporabljamo za zavarovanje pred valutnim tveganjem • na možne bančne garancije v mednarodni trgovini 1.4 Uporabljene raziskovalne metode Podatke za izdelavo diplomskega seminarja bomo povzeli iz domače kot tudi tuje strokovne literature (učbeniki, časopisi, revije), statističnih podatkov in s pomočjo spletnih strani. V diplomskem seminarju gre za makroekonomsko, statično ekonomsko raziskavo in uporabljen je bolj deskriptiven pristop. Uporabljene metode v okviru deskriptivnega pristopa bodo: • metoda diskripcije, s katero bomo opisali teoretične osnove • metoda klasifikacije, s katero bomo definirali pojme 8 2. TVEGANJE IN POVEČANA NESTABILNOST FINANČNIH TRGOV 2.1 Opredelitev tveganja in vrste tveganj Finančno okolje je iz dneva v dan kompleksnejše in s tem zahtevnejše. Obseg mednarodnih finančnih transakcij se je povečal in vedno več je novih finančnih proizvodov, katerih namen je omogočiti učinkovitejše, predvsem pa varnejše delovanje v finančnem okolju. Vsako delovanje, pa naj bo na denarnem ali blagovnem trgu je tveganje. Temu pa se želi vsakdo izogniti ali ga vsaj obvladovati na tak način, da bi dosegli najboljše možne izide (Tratenšek 2001, 143). V praksi so podjetja izpostavljena poslovnim, strateškim in finančnim tveganjem. Med finančna tveganja sodijo: kreditno, likvidnostno, tržno, ekonomsko, inflacijsko, zakonodajno, oportunitetno tveganje ter tveganje kapitalske ustreznosti. Valutno tveganje sodi med cenovna tveganja in gre za potencialno izgubo zaradi spremembe deviznih tečajev. Nastane zaradi (Peterlin 2002, 45 – 81): • transakcijskega valutnega tveganja, ki izhaja iz dejstva, da je cena določene transakcije določena v tuji valuti (npr. nakup izdelka v tuji valuti danes in plačilo izdelka čez določen čas, ko se menjalni tečaj spremeni) • translacijskega valutnega tveganja (vrednost naložb ali sredstev tuji valuti se lahko spreminja med obračunskimi obdobji, zaradi spremembe deviznega tečaja, tudi če vmes ni prišlo do nobene fizične transakcije) 2.2 Tveganje sprememb deviznega tečaja Na spremembo deviznega tečaja vplivajo ekonomski, politični in poslovni dejavniki, ki vplivajo tudi na povpraševanje po tuji valuti, torej na devizni tečaj. Glede na naravo nihanj ločimo transakcijsko, ekonomsko in prevedbeno izpostavljenost tečajnemu tveganju (Benntett 1997, 18). Transakcijska izpostavljenost predstavlja potencialno spremembo vrednosti neplačanih obveznosti in terjatev, ki jih prevzamemo in za katere obstaja nevarnost, da bodo poravnane šele po spremembi deviznega tečaja in tako povzročijo oslabitev ali okrepitev dolgov in sredstev podjetja. Zvišanje vrednosti valute, na katere se glasijo naše terjatve, vplivajo na oslabitev vrednosti sredstev in s tem posledično zmanjšujejo davčno osnovo ali povzročajo nastajanje izgube (Redhead, Hughes 1988, 3-5). Transakcijska izpostavljenost lahko nastane zaradi (Eiteman, Stonehill, Moffett 2001, 156): • • • • nakupa in prodaje blaga ter storitev na kredit, če so cene izražene v tuji valuti posojanja ali izposoje sredstev, ko je odplačilo izvedeno v tuji valuti če si udeleženec neizvršene nestandardizirane terminske pogodbe če so kako drugače pridobljena sredstva ali izpostavljene obveznosti dominirane v tuji valuti 9 Pri tem je transakcijsko tveganje osredotočeno le na neposreden vpliv spremembe deviznega tečaja na prejemke/izdatke, ne upošteva pa njegovega neposrednega vpliva na spremembo količine. To izpostavljenost občutijo izvozniki ter uvozniki, ki posel sklenejo v tuji valuti, rok plačila pa je kasnejši kot datum sklenitve posla. Velikost bodočega prejemka/izdatka v domači valuti je tako odvisna od gibanja tečajev tujih valut (Redhead, Hughes 1988, 3-5). Ekonomska izpostavljenost je prevod izraza »economic exposure« za katerega se v tujini uporabljajo tudi izrazi kot so operating, comeptitive in strategic exposure. Ta izpostavljenost meri spremembo sedanje vrednosti podjetja zaradi kakršne koli spremembe v prihodnjem denarnem toku iz poslovanja podjetja, ki ga povzročijo nepredvidene spremembe v deviznem tečaju. Sprememba vrednosti je odvisna od vpliva sprememb deviznih tečajev na velikost prihodnje prodaje, cen in stroškov. Če je transakcijska izpostavljenost povezana z že sklenjenim poslom in zagotovljenim denarnim tokom v prihodnosti, pa je ekonomska izpostavljenost osredotočena na pričakovane, toda še nepodpisane posle in denarne tokove, ki se lahko spremenijo zaradi posrednih učinkov sprememb v deviznih tečajih, katere so zmanjšale mednarodno konkurenčnost podjetja (Eiteman, Stonehill, Moffett 2001, 152). 2.3 Valutno tveganje in zavarovanje pred valutnim tveganjem Valutno tveganje je vezano na podjetja, ki se v svojem poslovanju srečajo s tujimi poslovnimi partnerji in uvažajo ter izvažajo blago in storitve iz/v druge države ter se tako srečujejo s tujim denarjem. Med različnimi oziroma podobnimi definicijami tečajnega tveganja je zaslediti naslednji dve: »Izpostavljenost deviznim tečajem je mera potencialnih sprememb uspešnosti podjetja, neto denarnih tokov in tržne vrednosti podjetja zaradi sprememb v deviznih tečajih. Tako je pomembna naloga finančnih managerjev meriti izpostavljenost in jih upravljati tako, da maksimizirajo profitabilnost, neto denarni tok in tržno vrednost podjetja« (Eiteman, Stonehill, Moffett 2001, 152). »To je verjetnost, da nepričakovana sprememba v deviznem tečaju spremeni domačo vrednost tujega plačila, ki ga pričakujemo iz tujine. Je pa tudi verjetnost, da nepričakovana sprememba deviznih tečajev spremeni količino domače valute, potrebne za plačilo dolga nominiranega v tuji valuti« (Eiteman, Stonehill, Moffett 2001, 37). Mrak (2002, 56-64) v knjigi Mednarodne finance obravnava spreminjanje deviznih tečajev v odvisnosti od sprememb v posameznih segmentih plačilne bilance in v odvisnosti od sprememb posameznih makroekonomskih indikatorjev. V okviru makroekonomskih indikatorjev omenja pet faktorjev, ki vplivajo na spreminjanje deviznih tečajev. Ti faktorji so razlike v stopnjah inflacije, v obrestnih merah, v ravni dohodka v dveh državah, katerih devizni tečaj spremljamo, ter od pričakovanj in drugih faktorjev. Podjetja v večini ne želijo biti izpostavljena tveganju in skušajo s spremljanjem in ocenjevanjem omiliti ali celo zmanjšati tveganje. 10 Ko podjetje ugotovi, katerim tveganjem je izpostavljeno in v kolikšni meri, se odloči katera tveganja bo skušalo obvladati ali zmanjšati. Pri tem ima podjetje na razpolago več tehnik zavarovanja pred valutnim tveganjem, med katerimi se v danih okoliščinah odloči za najbolj primerno. Pri tem mora podjetje upoštevati stroške, ki nastanejo s sprejemom neke odločitve (Peterlin 2003, 88 – 96). Tehnike zavarovanja pred valutnim tveganjem lahko združimo v dve skupini, notranje in zunanje tehnike zavarovanja pred tveganji. Delitev je zasnovana glede na to, s kom podjetje sodeluje, do bi zmanjšalo valutno tveganje podjetja. V primeru, da lahko podjetje obvladuje tveganje samo, brez pomoči drugih institucij, so to tehnike notranjega zavarovanja pred valutnimi tveganji. Ko podjetju ne zadostujejo interne tehnike zavarovanja oziroma te niso primerne, začne podjetje sodelovati z bankami ali drugimi podjetji, s katerimi sklepa razmerja – govorimo o zunanjih tehnikah obvladovanja tveganj (Peterlin 2003, 123-124). 11 3. DELITEV TEČAJNEGA TVEGANJA1 3.1 Vrste pogodb o delitvi tečajnega tveganja a) Pogodba o delitvi vseh tečajnih tveganj Podjetja sklepajo pogodbe, ko so zanje pomembna tako majhna kot velika tečajna nihanja. Operativni stroški teh pogodb so zelo visoki. Dejansko je v praksi izredno težko v celoti porazdeliti vsa tečajna tveganja, ki izhajajo iz vsake spremembe deviznega tečaja. b) Pogodba o delitvi večjih tečajnih tveganj Sklenemo jo le, ko devizni tečaj zavzame rednost izven pogodbe določenega intervala. Podjetja v tem primeru delijo tečajna tveganja le, ko prihaja do večjih nihanj deviznih tečajev zunaj pogodbeno dogovorjenega intervala. c) Pogodba o delitvi vseh tečajnih tveganj Uporabimo jo le v primeru, ko devizni tečaj doseže vrednost zunaj pogodbeno določenega intervala. Gre za kombinacijo prvih dveh pogodb. Primerna je, ko stranki želita deliti tečajno tveganje, operativni stroški usklajevanja cen za majhne tečajnice pa so previsoki. d) Pogodba o delitvi tečajnega tveganja, ki temelju na povprečnem deviznem tečaju Ko so blagovni ali denarni tokovi med podjetjema kontinuirani, lahko skleneta pogodbo o delitvi tečajnega tveganja, ki temelji na povprečnem deviznem tečaju. Primer: ameriško podjetje ABC dobavlja svoje izdelke japonskemu proizvajalcu po sistemu »just in time«. Izvoz in fakturiranje blaga poteka vsakodnevno. Podjetji lahko popravljata cene blaga zaradi spremembe deviznega tečaja na podlagi sklenjene pogodbe. S sklenitvijo pogodbe o delitvi tečajnega tveganja se nam odpirajo številne možnosti delitve tega tveganja, na primer: • • • • delitev tečajnega tveganja v razmerju 50:50 za celoten tečajni dobiček/izgubo delitev tečajnega tveganja v razmerju 50:50 za celoten tečajni dobiček/izgubo, vendar le, ko se devizni tečaj nahaja zunaj dogovorjenega intervala delitev tečajnega tveganja v razmerju 50:50 za celoten tečajni dobiček/izgubo, vendar le, ko se povprečni devizni tečaj nahaja zunaj dogovorjenega intervala sprememba pogodbene cene izdelka, ko se devizni tečaj nahaja zunaj dogovorjenega intervala Pri vrednotenju pogodb o delitvi tečajnega tveganja je najbolj pomembno, da pravilno določimo denarne tokove v odvisnosti od gibanja deviznih tečajev. 1 Povzeto po Zbašnik (2001, 179-184). 12 Najlažje storimo to tako, da preizkusimo učinek delitve tečajnega tveganja za široko paleto možnih deviznih tečajev in izide slikovno prikažemo. Tako bomo lahko razbrali, kolikšna je izpostavljenost tečajnemu tveganju ob vsakokratni spremembi deviznega tečaja. Valuta v kateri določimo pogodbeno ceno izdelka, je izjemnega pomena, saj se pogodbena cena izdelka ob spremembi deviznega tečaja ustrezno zviša oziroma zniža. V pogodbi o delitvi deviznega tečaja lahko podjetji določita interval deviznih tečajev, znotraj katerega zaradi sprememb tečajev ne bosta popravljali pogodbene cene. Problem pa nastane, kako določiti osrednji devizni tečaj in velikost razpona deviznih tečajev. O srednji točki intervala deviznih tečajev in njegovi velikosti se podjetji pogajata. V praksi pa se velikokrat zgodi, da ima od sklenitev pogodbe o delitvi tečajnega tveganja večjo korist ena pogodbena stran. Ko določamo srednji devizni tečaj in velikost intervala, znotraj katerega ne bomo spreminjali pogodbene cene izdelka, moramo biti pozorni predvsem na dva temeljna dejavnika: • Terminski diferencial (razlika med gotovinskim in terminskim tečajem). Srednji devizni tečaj mora biti v pogodbi o delitvi tečajnega tveganja določen na osnovi ustreznega terminskega, ne pa na osnovi gotovinskega tečaja. • Nestanovitnost deviznih tečajev (volatilnost) Na osnovi trenutnega gibanja deviznih tečajev je mogoče oceniti, kolikšna je verjetnost, da bo devizni tečaj prebil interval, znotraj katerega ne bomo popravljali pogodbene cene izdelka. Če je nestanovitnost v pogodbi določenega deviznega tečaja visoka in če so operativni stroški prilagajanja pogodbene cene prav tako visoki, določimo širši razpon tečajev, znotraj katerega ne bomo spreminjali pogodbene cene izdelka. Ravno obratno pa določimo ožji razpon, če želimo, da pogodbeno ceno spreminjamo že ob manjših nihanjih deviznega tečaja. 13 4. NOTRANJE TEHNIKE ZAVAROVANJA PRED VALUTNIM TVEGANJEM Med notranje tehnike zavarovanja pred valutnim tveganjem sodijo: politika cen, upravljanje s sredstvi in obveznostmi pospeševanje in upočasnjevanje plačil (ang. Leading and lagging) in medpodjetniški obračun (ang. Netting). 4.1 Politika cen Ta metoda ima dva pristopa k obvladovanju izpostavljenosti valutnemu tveganju: • prilagajanje cen • določanje valute fakturiranja a) Prilagajanje cen S prilagajanjem cen razumemo metodo, s katero zaradi spremembe na mednarodnih valutnih trgih prilagodimo naše prodajne cene. Položaj, v katerem se nahaja podjetje na nekem trgu ali panogi, pa v veliki meri določa njegovo zmožnost uporabe te metode za obvladovanje izpostavljenosti valutnemu tveganju. Uporaba metode je odvisna tudi od poslovne filozofije določenega podjetja. b) Določanje valute fakturiranja Podjetje običajno želi prodati svoje izdelke v lastni valuti oziroma v valuti, v kateri nastajajo stroški. Težava nastane, če želi kupec plačati v lastni ali neki tretji valuti, saj lahko prodajalčevo nestrinjanje vodi do izgube posla. Prodajalčeva idealna valuta je bodisi njegova valut ali pa valuta, ki nastopi vzporedno z njo, lahko pa tudi valuta, v kateri ima sredstva, s čimer izravnava izpostavljenost valutnemu tveganju. Podjetje nastopa na trgu bodisi s pozicije moči ali pa se mora sprijazniti, da bo poslovalo s podjetjem, ki bo, ravno nasprotno, proti njemu nastopalo s pozicije moči. V prvem primeru, ko trgu rečemo preprosto prodajalčev trg, valuti izbira prodajalec, pri čemer ni nujno pravilo iz prvega odstavka. Odloči se lahko namreč za močno valuto, pri čemer se lahko okoristi z rastočo ceno v domači valuti brez formalne spremembe cen. Če pa po drugi strani valuto narekuje kupec, kar ustreza trgu z imenom kupčev trg, lahko ta prav tako ne upošteva pravila iz drugega odstavka, temveč izbere šibko valuto, za katero se pričakuje depreciacija. V tem primeru bo seveda za blago plačal manj domače valute. Pri določanju valute se lahko uporabi tudi princip košarice valut (na primer SDR – special drawing right ali ECU). Gibanja posameznih valut se znotraj košarice močno ublažijo, tako da je glavni vir sprememb in tveganja domača valuta (Peterlin 1998, 57). 4.2 Pospeševanje in upočasnjevanje plačil (ang. Leading an lagging) »Leading« predstavlja predhodno plačilo glede datuma, kateri je določen v pogodbi o nakupu blaga ali storitev. Obratno deluje »lagging«, kar pomeni zakasnitev plačila. Ti dve metodi se uporabljata, kadar podjetje skuša izkoristiti vedenje o pričakovanih gibanjih deviznih tečajev. 14 Ko se osnovna valuta šibi, bo podjetje želelo predhodno plačati obveznosti in kasneje prejeti plačila za izstavljanje terjatve. Nasprotno velja v primeru, če je osnovna valuta trdna (Benntett 1997, 74-75). Benntett (1997, 75) ugotavlja, da sta predhodno plačevanje in zakasnitev plačil uporabna le v povezanih podjetjih, ne pa tudi zunaj podjetja, kajti to bi lahko škodilo poslovnim odnosom med obema podjetjema. Poleg tega zakasnitev plačil navadno povzroči zaračunavanje zamudnih obresti, kar bi lahko izničilo korist ugodnejšega deviznega tečaja. Kot primer za metodo pospeševanja plačil navajamo primer – izvoznika, ki ima terjatve do nekega podjetja v tujini z rokom zapadlosti 90 dni. Slovensko podjetje »vpraša« svojega dolžnika, če bi bil pripravljen predčasno poravnati svoj dolg. Izvoznik bi prejel takoj terjani znesek v določeni valuti, ki bi ga takoj zamenjal po spot tečaju v domačo valuto in se tako izognil izpostavljenemu valutnemu tveganju. Seveda bo dolžnik pripravljen predčasno poravnati svoj dolg le v primeru, da mu upnik ponudi določen diskont za predčasno plačilo (Peterlin 1998, 55). 4.3 Medpodjetniški obračun (ang. Netting) Namen »nettinga« ali pobota je zmanjšati valutno izpostavljenost z namenom, da bi bila izpostavljenost natančno identificirana in obvladovanje čim bolj učinkovito. Učinkovito obvladovanje v tem primeru pomeni manj transakcij med podjetji, če je to mogoče, in v najbolj ugodnih količinah. Pobot tako izloči hkratno plačilo obveznosti in prejem terjatev v isti valuti, če sta zneska enaka. V primeru, da ima prvo podjetje večji dolg kot drugo, prvo podjetje plača le razliko. Nekateri avtorji jo navajajo kot najbolj enostavno in najbolj logično metodo za obvladovanje izpostavljenosti valutnemu tveganju metodo medpodjetniški obračun oziroma naravno zavarovanje (povezovanje plačil). Priložnost za to metodo se pojavi v primeru, ko je podjetje hkrati uvoznik in izvoznik in ima tako hkrati obveznosti in terjatve v enaki tuji valuti z enako zapadlostjo (Peterlin 1998, 53-54). Kot primer navajamo angleško podjetje, ki uvaža iz Slovenije in ima iz tega posla obveznost do tujega partnerja v višini tristo tisoč evrov z zapadlostjo dveh mesecev. Po drugi strani pa to podjetje tudi izvaža na slovenski trg, tako da ima hkrati tudi terjatev iz sklenjenega izvoznega posla do nemškega partnerja v višini tri tisoč petsto evrov, za katere je rok plačila prav tako dva meseca. Če povežemo oba posla, vidimo, da bo slovensko podjetje s prilivom iz izvoznega posla v višini tri tisoč petsto evrov lahko poravnala svojo obveznost v višini tristo tisoč evrov. Oba zneska lahko enostavno povežemo enega z drugim. Ne moremo pa obvladati samo neto učinka obeh poslov, to je petsto evrov priliva, čigar izpostavljenost valutnemu tveganju obvladujemo z drugimi metodami. Različico te metode, ki ji rečemo povezovanje plačil, uporabljajo povezana podjetja, ki obenem med seboj tudi trgujejo. Ideja je zelo preprosta. Postavlja namreč vprašanja, zakaj bi morali med podjetji teči tako veliki zneski denarja, ko bi se pa lahko prenašala samo razlika v denarju (Peterlin 1998, 54). 15 Prednosti pobota (Benntett 1997, 76) so: • določi se lahko skupna izpostavljenost podjetij v skupini in primerna strategija zavarovanja pred izpostavljenostjo • zaščita v manj poslih, z največjimi zneski, naj bi minimizirala administracijo in stroške poslovanja ter optimizacijo deviznih tečajev • tveganje povečanja skupinske izpostavljenosti je zmanjšano, ko je vsa zaščita v neto zneskih 4.4 Upravljanje s sredstvi in obveznostmi Ta metoda notranjega obvladovanja valutnega tveganja se razdeli na: • agresivni pristop • defenzivni pristop a) Agresivni pristop Pri agresivnem pristopu podjetje povečuje pritoke, nominirane v močnih valutah, to se pravi v tistih, za katere pričakuje, da se bo njihova vrednost povečala, hkrati povečuje odtoke v šibkih valutah, in sicer v tistih, za katere pričakuje, da bo njihova vrednost upadla. Kot primer agresivnega pristopa navajam slovensko izvozno – uvozno podjetje, ki si bo prizadevalo svoje pritoke iz terjatev v močnih valutah povečati (na primer ameriški dolar) in zmanjšati svojo zadolženost v teh istih valutah, za katere pričakuje povečanje vrednosti. Po drugi strani pa si bo podjetje prizadevalo izsiliti nominiranje svojih obveznosti v šibkih valutah in povečati svojo zadolženost v valutah, za katere pričakuje zmanjšanje vrednosti. Tako bo podjetje v primeru uresničitve njegovih pričakovanj glede gibanja vrednosti valut po eni strani izkoristilo pozitivne učinke povečanja vrednosti določene valute in po drugi strani izkoristilo tudi pozitivne učinke znižanja vrednosti določene valute (Peterlin 1998, 58). b) Defenzivni pristop Kot nam pove že ime te različice obvladovanja valutnega tveganja gre pri njej predvsem za to, da nevtraliziramo izpostavljenost valutnemu tveganju z izenačevanjem pritokov in odtokov po posameznih valutah, in sicer ne glede na njihovo trenutno moč predvideno gibanje vrednosti (Peterlin 1999, 58). 16 5. ZUNANJE TEHNIKE ZAVAROVANJA PRED VALUTNIM TVEGANJEM 5.1 Instrumenti, ki omogočajo zaščito pred valutnim tveganjem Dokler podjetje nima primernih zunanjih metod, lahko uporablja le notranje tehnike zavarovanja pred valutnim tveganjem, ko pa pridobi zunanje in ko trg ponuja zunanje inštrumente, lahko uporabi tudi te. Zunanji inštrumenti za zavarovanje pred valutnim tveganji imajo to značilnost, da njihova izvedba zahteva sodelovanje podjetij zunaj matičnega podjetja, čeprav je možno sklepati terminske pogodbe tudi v okviru povezanih podjetij. Finančni sistem nam preko finančnih posrednikov in preko trga omogoča nakup inštrumentov ali sklenitev dogovorov, s katerimi se lahko v celoti zavarujemo pred valutnim tveganji. Pri obvladovanju izpostavljenosti valutnemu tveganju se s terminskimi pogodbami običajno varujemo samo pred delom izpostavljenosti, pred katerim se nismo uspeli zavarovati z notranjimi orodji upravljanja valutnih tveganj. To pomeni, da se s terminskimi pogodbami varujemo le pred neto izpostavljenostjo valutnemu tveganju (Peterlin 2002, 126). Instrumenti za zavarovanje pred tečajnimi tveganji in z njimi povezano upravljanje s tveganji spremembe tečajev valut so instrumenti, ki jih uporabljajo podjetja, ki delujejo na tujih trgih in so podvržena tveganjem sprememb tečajev valut, v katerih poslujejo (Unicreditbank 2009). 5.1.1 Terminske pogodbe Terminske pogodbe so najstarejši in najosnovnejši instrument obvladovanja valutnega tveganja. Običajno je to prvi instrument, s katerim se srečajo podjetja, in hočejo obvladovati svoja valutna tveganja (Veselinovič 1991, 39). Terminske pogodbe delimo na standardizirane terminske pogodbe (futures) ter na nestandardizirane terminske pogodbe (forward). Terminske pogodbe (Futures Contracts) so sporazum o nakupu oziroma prodaji standardne količine in kakovosti nekega natančno opisanega sredstva na določen, standardiziran dan v prihodnosti, dobavljenega na določeno mesto po ceni določeni v sedanjosti. S terminskimi pogodbami se trguje izključno na borzah (Winstone 1995, 59). Devizni terminski posel (Forward Exchange Contract) je zavezujoč dogovor med dvema strankama o nakupu oziroma prodaji določenega zneske deviz po tečaju, določenem v času sklenitve posla in z dejansko dobavo dogovorjenega zneska na določen dan v prihodnosti (Winstone 1995, 27). Vsebina standardiziranih terminskih pogodb je enaka kot pri nestandardiziranih terminskih pogodbah. Bistvo je v tem, da so to standardizirane ali tipske terminske pogodbe glede valutnega zneska, datuma zapadlosti (štirikrat na leto) in stroškov za posamezno pogodbo. S standardiziranimi terminskimi pogodbami se trguje le preko posebnih borz. 17 Mrak (2002, 134) navaja, da so standardizirane terminske pogodbe redko uporabljene kot inštrument zavarovanja pred valutnim tveganjem, ker so rigiden inštrument, neprilagodljiv konkretnim potrebam posameznega podjetja, trgovanje z njim pa je omejeno na nekaj vodilnih svetovnih valut. Tako je bolj primeren za podjetja, ki imajo stabilne in kontinuirane denarne tokove v tujih valutah. 5.1.2 Valutna zamenjava Devizna zamenjava (Foregin Exchange Swap) je zavezujoč dogovor med dvema strankama o hkratnem promptnem nakupu oziroma prodaji določenega zneska določene valute in hkratna terminska prodaja oziroma nakup istega zneska iste valute (Bishop 1992, 234). Valutno zamenjavo »swap« predstavljata promptna transakcija, povezana s terminsko transakcijo v nasprotni smeri. Ko želimo preložiti zapadlost v preteklosti terminsko prodanih deviz na kasnejši datum, moramo z dnem zapadlosti prvotnega terminskega posla določen znesek deviz kupiti in jih sočasno prodati, s kasnejšim dospetjem po dogovorjenem tečaju. Dospetje prilagodimo plačilu finančnega ali blagovnega posla. Podjetje A danes kupi dolarje po promptnem tečaju ter se z banko dogovori za terminsko prodajo čez n dni po terminske tečaju. Ko preteče to obdobje, se izvrši terminski posel po tečaju, ki je bil določen za prodajo ameriških dolarjev (Cuthbertson 2001, 470 – 471). 5.1.3 Valutne opcije Valutna opcija daje pravico in ne obveznost kupiti ali prodati določeno valuto na določen datum v prihodnosti po vnaprej znanem fiksnem tečaju. Za to pravico mora kupec inštrumenta prodajalcu plačati premijo. Velikost premije je odvisna od izbrane vrste opcije, izbrane cene, datuma zapadlosti in nestanovitnosti valute, ki je predmet valutne opcije. Obstajata dve glavni vrsti opcij, ameriška in evropska. Za prvo lahko kupec zahteva realizacijo na katerikoli dan pred rokom dospetja, medtem ko je čas pri drugi natančno določen (Repovž, Peterlin 1999, 47). Peterlin (2005, 134) pravi: »Podjetje, ki v prihodnosti načrtuje poravnavo obveznosti, izraženih v tujih valutah, se lahko odloči za nakup nakupne opcije. Dogovori se za izvršilni tečaj oziroma devizni tečaj, po katerem ima pravico kupiti devize na določen dan v prihodnosti in za to plača premijo. Ko se bliža datum izteka opcije, primerja opcijsko izvršilno ceno z gotovinsko. Na podlagi primerjave se odloči, ali bo pravico iz opcije izkoristilo ali ne. Če je devizni tečaj na gotovinskem deviznem trgu nižji od izvršilnega tečaja opcije, pravic iz opcije ne izkoristimo.« Za valutno opcijo bi lahko rekli, da predstavlja pravico ne pa obveznost, nakupa ali prodaje določenega zneska valute proti drugi valuti po tečaju in za obdobje, dogovorjeno vnaprej. To pravico pridobimo z nakupom opcije tako, da vnaprej plačamo premijo (Mrak 2002, 135). 18 Značilnost valutnih opcij (Zbašnik 2001, 163-165): • • • • • vrsta opcije glede na nakup oz. prodajo osnovne valute kupec in prodajalec izvršilna cena zapadlost vrsta opcije glede na datum zapadlosti (evropske in ameriške) 19 6. IZPOSTAVLJENOST VALUTNEMU TVEGANJU Podjetje je izpostavljeno valutnemu2 tveganju takoj, ko postane njegovo poslovanje neposredno ali posredno povezano s tujimi plačilnimi sredstvi. Valutno tveganje ni znano vnaprej, saj pomeni le možnost prihodnje spremembe vrednosti ene valute v primerjavi z drugo. Tveganje, s katerim se srečuje izvoznik opredelimo kot nevarnost, da bo tečaj tuje valute ob plačilu nižji od tečaja, ki mu še zagotavlja donosnost izvoznega posla. Nasprotno lahko tveganje s katerim se srečuje uvoznik opredelimo kot nevarnost, da bo tečaj tuje valute ob plačilu višji od tistega, ki mu še zagotavlja donosnost izvoznega posla (Repovž, Peterlin 1999, 56). Peterlin (2005, 29) poudarja, da je pri valutni izpostavljenosti podjetja in spremembi deviznih tečajev pomembnejša relativna od absolutne izpostavljenosti. Pri tem ima v mislih neto razliko med sredstvi in dolgovi podjetja. Podjetje ima lahko v določeni valuti istočasno terjatve in dolgove, pomembna je le njihova neto vrednost, saj je te kategorije mogoče medsebojno izravnati. V takšnem primeru je valutno tveganje podjetja, navkljub velikim absolutnim vrednostim dolgov in kapitala zelo nizko. Pri spremembah valutnih tečajev pa se spremeni (poveča ali zmanjša) tudi vrednost naložb in dolgov podjetja v domači valuti. Sredstva in viri sredstev so valutnemu tveganju izpostavljena iz vidika (Peterlin 2005, 61): • transakcijske izpostavljenosti • ekonomske ali operativne (poslovne) izpostavljenosti • translacijske oz. bilančne izpostavljenost 6. 1 Transakcijska izpostavljenost Transakcijsko izpostavljenost valutnemu tveganju lahko opredelimo kot nevarnost nastanka tečajnih razlik pri izvajanju tekočih transakcij, ki so nominirane v tuji valuti. Pri transakcijah gre za nakup ali prodajo blaga, zadolževanje ali posojanje denarnih presežkov, ali katerekoli drugo transakcijo, katere znesek je denominiran v tuji valuti. Tečajno razliko povzroči nihanje vrednosti tečaja od datuma prodaje blaga oz. nakupa in do datuma plačila. (Peterlin 2002, 61). 6.2 Ekonomska izpostavljenost Ekonomska izpostavljenost valutnemu tveganju je nevarnost nepredvidene spremembe v pričakovani neto sedanji vrednosti prihodnjih denarnih tokov. Ta sprememba je lahko posledica spremembe valutnega tečaja, v katerem so izraženi pričakovani denarni tokovi. Nepredvidena sprememba pričakovane vrednosti prihodnjega denarnega toka, zaradi nepredvidene spremembe deviznega tečaj, implicira tudi vpliv na tržno vrednost podjetja. (Peterlin 2005, 46). 2 Valutno tveganje spada med finančna tveganja kamor sodijo tudi: tveganje neizpolnjene obveznosti nasprotne stranke, obrestno tveganje, likvidnostno tveganje in naložbeno tveganje (Peterlin 2005, 7). 20 Tržna vrednost podjetja izhaja iz cene delnice, oz. pričakovane rasti dividend v prihodnosti, na oboje pa vplivajo spremembe v pričakovanih denarnih tokovih. Modeli vrednotenja podjetja, med katere Peterlin (2005, 163) uvršča model rasti dividend, splošni model vrednotenja podjetja, ekonomska dodana vrednost in tržna dodana vrednost, niso predmet proučevanja tega diplomskega seminarja, zato jih ne bomo podrobneje predstavljali. Ekonomska izpostavljenost je strateška izpostavljenost podjetja, ki odseva vpliv sprememb tržnih cen na njegovo vrednost. Označimo jo lahko tudi kot poslovno oz. konkurenčno izpostavljenost (Eiteman et. Al. 1998, 186). 6.3 Translacijska izpostavljenost Translacijsko izpostavljenost imenujemo tudi bilančno ali davčno izpostavljenost finančnim tveganjem. Ob koncu poslovnega ali davčnega leta se sredstva in dolgovi podjetja prevrednotijo v skladu z računovodskimi standardi in davčno zakonodajo. Prevrednotevalni popravki odsevajo spremembo poštene vrednosti sredstev in dolgov podjetja ob koncu poslovnega ali davčnega leta (Peterlin 2005, 45). Translacijska izpostavljenost valutnemu tveganju je tudi nevarnost bilančnih sprememb, ki so posledice razlik v vrednotenju terjatev in dolgov, nominiranih v tujih valutah. Ta izpostavljenost se kaže v poslovnem izidu, v obliki pozitivnih ali negativnih tečajnih razlik. Za nadnacionalna podjetja pomeni ta izpostavljenost nevarnost spremembe vrednosti kapitala in dolgov zaradi bilančnega vpliva preverjanja finančnih izkazov, izraženih v tuji valuti, v matično valuto obvladujočega podjetja za pripravo skupinskih računovodskih izkazov. (ibid., 45). 21 7. FAKTORJI VPLIVANJA NA SPREMEMBE DEVIZNEGA TEČAJA V ODVISTNOSTI OD SPREMEMB MAKROEKONOMSKIH INDIKATORJEV3 V tem razdelku bomo predstavili, kako spremembe nekaterih ključnih makroekonomskih indikatorjev, kot so inflacija, obrestne mere, dohodek, pričakovanja, vplivajo na oblikovanje in spreminjanje deviznega tečaja. Pri preučevanju vplivov posameznih makroekonomskih indikatorjev na devizni tečaj se bomo osredotočili izključno na vpliv posameznega faktorja na devizni tečaj, za ostale faktorje velja pravilo ceteris paribus. 7.1 Razlike v stopnjah inflacije Spremembe v relativnih stopnjah inflacije imajo pomemben vpliv na spreminjanje uvoza in izvoza, torej na mednarodno trgovino. Ta pa prek spremembe v ponudbi in povpraševanju po devizah učinkuje na spremembe na deviznih tečajih (Mrak 2002, 59). Predpostavimo, da pride v ZDA do nenadnega povečanja stopnje inflacije, medtem ko v evro območju splošna raven cen ostane nespremenjena. Nenadni dvig cen v ZDA bo na devizni tečaj evro dolar (EUR/USD) vplival po dveh kanalih. Po eni strani bo ta dvig cen povečal ameriško povpraševanje po evropskem blagu in posledično se bo povečal izvoz iz držav evro območja v ZDA. To se bo pokazalo v povečani ponudbi dolarjev na deviznem trgu. Po drugi strani pa bo dvig cen v ZDA zmanjšal tudi evropsko povpraševanje po ameriškem blagu in posledično bo prišlo do zmanjšanja izvoza ZDA v države evro območja. To se bo odrazilo v zmanjšanem povpraševanj po dolarju. Oba učinka bosta povzročila znižanje deviznega tečaja EUR/USD, torej apreciacijo evra in depreciacijo dolarja. Torej vse, kar prispeva k povišanju splošne ravni cen v državi, npr. rast nafte, višje plače, višji davki, povzroči depreciacijo nacionalne valute. Količina denarja v obtoku je tesno povezana z inflacijo. Nenadno močno povečanje količine denarja v obtoku bi prek povečane stopnje inflacije povzročilo depreciacijo deviznega tečaja in seveda obratno. Iz tega lahko vidimo, da monetarna politika prek kanala cen lahko vpliva na devizni tečaj države. Izpostavili bi še to, da je relativni odnos gibanja cen med dvema državama dolgoročno izredno pomemben faktor vplivanja na bilateralni devizni tečaj oziroma da devizni tečaj odraža relativno kupno moč obeh valut, kar je v teoriji znano kot pariteta kupne moči. 7.2 Razlike o obrestnih merah Spremembe v relativnih obrestnih merah (realnih) vplivajo na spreminjanje obsega kapitalskih tokov. To pa vpliva na ponudbo in povpraševanje po devizah in posledično na spremembe v deviznem tečaju (Mrak 2002, 60). Predpostavimo, da so se obrestne mere v ZDA dvignile, medtem ko v evro območju ostanejo nespremenjene. Tudi ta sprememba vpliva na spremembo deviznega tečaja po dveh kanalih. Povečalo se bo povpraševanje po dolarjih, ker bodo ameriške obrestne mere za investitorje bolj atraktivne in pričakovati je večje povpraševanje po vrednostnih papirjih, denominiranih v dolarjih. 3 Povzeto po Zoran (2004, 13 – 15). 22 Po drugi strani pa bodo ameriški investitorji manj zainteresirani za vrednostne papirje, denominirane v evrih, zaradi višje obrestne mere na domačem trgu, kar pomeni zmanjšano ponudbo dolarjev. Oba učinka bosta povzročila zmanjšano vrednost evra, kar pomeni njegovo depreciacijo oziroma apreciacijo dolarja. Država, ki torej poveča svoje obrestne mere v primerjavi s partnersko državo, lahko pričakuje apreciacijo svoje valute v odnosu do valute druge države. Razlika v obrestnih merah ima kratkoročno odločilen vpliv na oblikovanje deviznega tečaja med valutama dveh držav. Odnos med obrestnima merama in deviznem tečajem med dvema državama pojasnjuje nepokrita obrestna mera. Ob predpostavki popolne mobilnosti kapitala morajo biti razlike med obrestnimi merami kompenzirane s pričakovanimi spremembami deviznega tečaja. Domača obrestna mera lahko presega tujo obrestno mero le ob pričakovani depreciaciji domače valute, in sicer v enaki višini kot znaša razlika med domačo in tujo obrestno mero. To je v teoriji znano kot nepokrita obrestna mera. Če ima monetarna politika pri inflaciji pomemben vpliv na spreminjanje deviznega tečaja prek mehanizma cen, pa imata pri obrestnih merah pomemben vpliv na spreminjanje deviznega tečaja tako monetarna kot fiksna politika. Ekspanzivna monetarna politika pod predpostavko ceteris paribus znižanje obrestne mere, neposredno prek znižanja diskontne stopnje centralne banke in posredno prek povečanja količine denarja v obtoku. Tako vpliva na depreciacijo deviznega tečaja. Obraten učinek ima restruktivna monetarna politika. Ekspanzivna fiskalna politika pa povzroči povečanje agregatnega povpraševanja in povpraševanja po denarju. Zaradi tega pride do zvišanja obrestne mere in devizni tečaj apreciira. Obratno pa se zgodi pri restriktivni fiskalni politiki. 7.3 Razlike v ravni dohodka Ta dejavnik v primerjavi s predhodnima dejavnikoma vpliva na spremembo deviznega tečaja samo po eni strani. Predpostavimo, da pride do dviga dohodka v ZDA, medtem ko v državah evro območja ostane nespremenjen. To bo vplivalo le na ponudbo dolarjev, ne pa tudi na povpraševanje po njih, saj se bo zaradi povečanja dohodka v ZDA povečalo ameriško povpraševanja po evropskem blagu, medtem ko bo evropsko povpraševanje po ameriškem blagu ostalo nespremenjeno zaradi nespremenjenega dohodka. Rezultat bo znižanje deviznega tečaja EUR/USD, in torej apreciacija evra in depreciacija dolarja. Višji dohodek države ima torej za posledico depreciacijo njene valute. 7.4 Pričakovanja Udeleženci na deviznem trgu na osnovi informacij pogosto predvidevajo, kaj naj bi se dogajalo z deviznim tečajem določene valute, in delajo v skladu s temi pričakovanji, še preden dejansko pride do spremembe deviznega tečaja. Na primer, nenadno povečanje denarja v obtoku vodi do pričakovanja, da se bo stopnja inflacije v državi povečala, kar bo povzročilo pričakovanje o depreciaciji valute. Udeleženci na deviznem trgu bodo v želji, da prehitijo predvideno spremembo deviznega tečaja, dejansko začeli prodajati valuto, s čimer bodo tudi dejansko prispevali k njeni depreciaciji, še preden bo prišlo do povečanja stopnje inflacije. 23 Povečano ponudbo valute bodo sprožile tudi nekatere druge informacije, kot na primer informacije o povečanju plač, o povečanju drugih stroškov proizvodnje, vse to pa bo vzbudilo pričakovanja o depreciaciji valute. 7.5 Drugi faktorji Poleg zgoraj naštetih dejavnikov se v literaturi pojavljajo še nekateri drugi dejavniki, ki vplivajo na spreminjanje deviznega tečaja. (Mishkin 1998, 169-185). Carine in kvote Uvedba omejitev na uvoz tujega blaga poveča povpraševanje po domačem blagu, kar povzroči apreciacijo domače valute. Preference Sprememba preferenc v korist povpraševanja po izvozu povzroči apreciacijo, sprememba preferenc v korist uvoza pa depreciacijo valute. Produktivnost Valuta države, ki postane relativno bolj produktivna od ostalih držav, na dolgi rok apreciira, medtem ko valuta države, ki v produktivnosti zaostaja za ostalimi, depreciira. Pričakovana stopnja depreciacije domače valute Pričakovana depreciacija domače valute poveča pričakovano donosnost tujih depozitov, zaradi česar se poveča povpraševanje po njih in zmanjša povpraševanje po domačih depozitih. Domača valuta bo zato depreciirala. Ko analiziramo faktorje, ki vplivajo na spreminjanje bilateralnega deviznega tečaja, velja poudariti, da do teh sprememb prihaja zaradi relativnih sprememb v posameznih makroekonomskih indikatorjih med dvema državama. Če na primer obrestne mere narastejo ali padejo enakomerno v obeh državah, bodo vplivi te spremembe na ponudbo in povpraševanje po devizah enaki v obeh državah in torej ne bo prišlo do nikakršne spremembe bilateralnem deviznem tečaju oziroma v odnosu med valutama obeh držav (Mrak 2002, 64). 24 8. VPLIV SPREMINJANJA DEVIZNEGA TEČAJA NA ZUNANJO TRGOVINO 8.1 Realni in ravnotežni tečaj4 Gospodarstvo se vključuje v svetovno menjavo po načelih teorije primerjalnih prednosti. Potrebno je ugotoviti, v katerih gospodarskih vejah, sektorjih, podjetjih, izdelkih je gospodarstvo določene države nadpovprečno produktivno ali pa dosega vsaj povprečno tujo produktivnost. Realni tečaj izenačuje splošno raven cen v državi z njihovo ravnijo v tujini. Splošna raven cen je tehtano povprečje vseh cen. Določa mednarodno konkurenčnost izdelkov in storitev posamezne države. Nadpovprečno produktivne panoge, dejavnosti, podjetja in izdelki bodo ob veljavnem realnem tečaju konkurenčni na svetovnem trgu, saj bodo brez dodatnega stimuliranja v tujini prodajali z dobičkom. Podpovprečno produktivne panoge, dejavnosti ali podjetja bodo proizvajala z višjimi stroški in jim realni tečaj ne bo zagotavljal rentabilne prodaje v tujini, temveč jih bo usmeril le na domače tržišče, kjer jim bo konkuriral uvoz iz tujine. Na domači trg vezane dejavnosti bodo praviloma manj akumulativne, razvoj bo počasnejši. Realni devizni tečaj bi moral vzdrževati ravnovesno plačilno bilanco oz. tekoči račun, hkrati bi moral biti tudi ravnotežni tečaj. Ravnovesje v plačilni bilanci bi bilo mogoče doseči tudi z uvoznimi omejitvami in izvoznimi stimulacijami ali pa z zanemarjanjem notranjega ravnovesja. Vendar z ravnotežnim tečajem razumemo tečaj, ki: • • • zagotavlja v času polnega konjukturnega cikla plačilno bilančno ravnovesje brez sprememb v monetarnih rezervah (srednjeročni primanjkljaj krijejo s srednjeročnimi presežki trgovinske bilance) ravnovesja plačilne bilance ne dosega na račun notranjega neravnotežja, izraženega v zmanjševanju proizvodnje, v nezaposlenosti, v inflaciji ne dosega ravnovesnega stanja plačilne bilance z ostrimi zunanje trgovinskimi omejitvami in z devizno kontrolo 8.1.1 Različnost realnega in ravnotežnega tečaja Realni devizni tečaj bo izenačeval splošne ravni cen med državo in tujino ter bo ob odsotnosti državne intervence skrbel za uravnoteženje plačilne bilance. Vendar pa menjava s tujino ni odvisna samo od svobodnega odločanja podjetnikov, saj se srečujejo z uvoznimi omejitvami tujih držav (visoki stroški transporta, zaščita domače industrije). Obstajajo torej omejitve za uvozne in izvozne tokove, zaradi česar se oblikuje tečaj, ki uravnotežuje plačilno bilanco na ravni, ki ni enaka realnemu tečaju. Realni tečaj je enak ravnotežnemu, kadar je elastičnost ponudbe deviz glede na spremembe deviznega tečaja enaka elastičnosti povpraševanja po devizah. 4 Povzeto po Zbašnik (2001, 21). 25 Kadar je elastičnost ponudbe deviz manjša od 1 (toga, neprilagodljiva) uvoz se povečuje počasneje kot devizni tečaj - se bo zaradi relativno večjega povpraševanja oblikoval tečaj, ki bo sicer zagotavljal ravnovesje plačilne bilance, vendar to ne bo realni tečaj, saj menjava s tujino ne bo tekla v zadostnem obsegu. Kadar je elastičnost deviznega povpraševanja manjša od 1 (uvozno odvisna država), bo povpraševanje po devizah kljub visoki ceni/ tečaju, ki dviguje splošno raven cen v državi nad raven cen v tujini, veliko. Pogosto sta koeficienta elastičnosti povpraševanja in ponudbe po devizah manjša od 1, posebej v državah v razvoju, ki so odvisne od uvoza, hkrati pa v izvozne tokove ne morejo nameniti ustreznih količin in kvalitete. V teh primerih se bo ravnotežni tečaj izoblikoval na zelo visoki ravni, ali pa se pri visoki stopnji zadolženosti države povpraševanje in ponudba po devizah sploh ne bosta sekali (Zbašnik 2001, 22). 8.2 Precenjenost in podcenjenost domače valute O precenjenosti denarja govorimo, kadar je zunanja vrednost denarja (pariteta, tečaj) večja od njegove stvarne kupne moči na domačem tržišču (notranje vrednosti). Devizni tečaj je v tem primeru pod realno ravnijo. Tuje blago je zaradi tega cenejše, kot bi smelo biti pri realnem tečaju, domače blago pa je ob veljavnem tečaju tujim kupcem predrago. Logične posledice precenjenosti ocenjujemo kratkoročno (vpliv na plačilno bilanco) in dolgoročno (perspektiva gospodarskega razvoja države s precenjeno valuto). Če je realni tečaj 15 de za 1 te, bo s tem izražena trenutna povprečna produktivnost domačega gospodarstva, proizvajalci, katerih proizvodni stroški so dovolj nizki, da jim ta tečaj krije stroške, so nadpovprečno produktivni v domači državi in konkurenčni tudi na tujih tržiščih, zato se usmerjajo v izvoz. Proizvajalci, ki jim stvarni tečaj ne krije proizvodnih stroškov, so podpovprečno produktivni in se zato osredotočajo predvsem na domače tržišče, na katerem jim konkurirajo produktivnejši tuji dobavitelji. Podpovprečno produktivni proizvajalci tudi na domačem trgu ne morejo trajno obstati, če niso zaščiteni s carinami, kontingenti, uvoznimi taksami, kvotami itd. Realni tečaj torej določa mejo, do katere je smiselno organizirati domačo proizvodnjo. Podpovprečni proizvajalci lahko izvozno nastopajo le s ceno, ki ne bo dosegala stroškov proizvodnje, zato bodo zahtevali izvozne stimulacije in zaščito domačega tržišča, kjer bodo prodajali po cenah, ki bodo presegale proizvodne stroške. Kadar je nacionalna valuta precenjena, z izvozom realizirana cena proizvajalcev, konvertirana v domačo valuto, ne pokriva proizvodnih stroškov, zato se preusmerijo na domače tržišče, izvoz pa skrčijo na minimum. Tako se povečuje uvoz, vendar zaradi zožene strukture izvozne ponudbe ni dovolj deviznih prilivov. Povečano uvozno povpraševanje je mogoče zadovoljiti le s prilivom tuje akumulacije. Kratkoročno je namreč precenjenost denarja zmanjševala izvoz, večala uvoz in povpraševanje po devizah, črpala devizne rezerve, povzročala zadolževanje v tujini in večala zaloge domačega neprodanega blaga, zato je morala država stimulirati izvoz 26 (subvencije, davčne olajšave ipd.), za kar potrebuje vire sredstev, ki so lahko prihodki, ki jih država pobere z obremenjevanjem uvoznikov. Tako jim država daje tisto, kar jim je vzela z nestvarno tečajno politiko, s katero je želela pospešiti gospodarski razvoj. Če se stimuliranje izvoza opravi s sredstvi primarne emisije, bo povratni škodljivi učinek na celotno gospodarstvo, saj povečuje inflacijo in dodatno zavira izvoz. Dolgoročno bo precenjenost domačega denarja upočasnila ali celo prekinila razvoj nadpovprečno produktivnih delov gospodarstva. Izračun donosnosti ga ne bo silil na tuje tržišče. Nekateri proizvajalci, ki bi bili ob realnejšem tečaju objektivno sposobni tekmovati s tujimi, na tuja tržišča sploh ne bodo vstopili; morda bodo proizvodnjo preusmerili in uporabljali več uvoznih inputov, ki so v danih razmerah cenejši. Struktura in velikost izvozne ponudbe bosta skromnejša premosorazmerno z dolžino obdobja precenjenosti domače valute (Zbašnik 2001, 22). Nasprotno se po povečeval uvoz in s tem bo naraščala uvozna odvisnost gospodarstva. Precenjeni tečaj bo trajno omogočal nerealne izračune donosnosti projektov, ki bodo odvisni od cenenih uvoznih inputov. Čim višja je stopnja precenjenosti domače valute, tem več bo projektov, ki bodo zahtevali ugodne kredite. Na ta način se bo skromna domača akumulacija usmerjala v gospodarske panoge, sektorje in podjetja, ki so odvisni od uvoza in dejansko ob realnejšem tečaju v gospodarski strukturi države ne bi smela biti prisotna. Ob politiki podcenjevanja domače valute, bodo izvozniki povečevali izvoz, tako se bodo povečali prihodki od izvoza, zaradi dražjega uvoza bo prišlo do manjšanja nakupov v tujini in do manjšega povpraševanja po devizah. Devizne rezerve se bodo povečevale. Tako se skazi gospodarska struktura z izgradnjo proizvodnih zmogljivosti, ki ob realnejšem tečaju na tujih tržiščih ne bodo mogle prodajati. Namesto objektivno cenejšega uvoza vzpostavlja domačo proizvodnjo, jo financira in razvija ter tako neekonomično alocira gospodarske vire. Toda nerealni devizni tečaj ne povzroči le zgrešenega alociranja sredstev in neekonomske distribucije narodnega dohodka, ampak lahko sproži mednarodno gibanje kapitala (ibid., 22). 8. 3 Devalvacija5 Je dejanje monetarne oblasti, s katerim znižajo zunanjo vrednost denarja (pariteto), za enoto tujega denarja po devalvaciji je potrebno odšteti več enot domačega denarja- zviša se menjalni tečaj, kadar imamo opravka s čvrstim tečajem. Pri drsnih tečajih govorimo o depreciaciji. Devalvacija sledi procesom zmanjševanja notranje vrednosti denarja (kupne moči), ki se odražajo v hitrejši rasti domačih cen v primerjavi s tujimi cenami. Devalvacija je primeren ukrep, kadar fundamentalni vzroki pripeljejo do primanjkljaja plačilne bilance. 5 Povzeto po Zbašnik (2001, 55). 27 Primanjkljaje mora ekonomska politika kriti z drugačnimi instrumenti: posegi v monetarne rezerve, selektivno kreditiranje, začasne uvozne olajšave, restriktivni uvoz (zunanjetrgovinski in devizni režim). Ker konvertibilnost denarja ni skladna z intenzivnim državnim nadzorom, mora oblast razlikovati med fundamentalnim neravnovesjem plačilne bilance (strukturna gospodarska nesorazmerja) in med kratkoročnim neravnovesjem, ki je sezonskega značaja ali pa je morda posledica ekonomskega ukrepanja tujih držav. Tiha devalvacija je učinkovita metoda premagovanja občasne precenjenosti valute, medtem, ko fundamentalnih neravnovesij ne more odpraviti. Tudi prava devalvacija jih trajno ne odpravlja, ustvarja le možnost za drugačno gospodarsko politiko (prestrukturiranje gospodarstva). Zunanjetrgovinske cene države, ki je izvedla devalvacijo, se v trenutku spremenijo. Cene tujega blaga se zvišajo, vendar bodo včasih tudi tuji dobavitelji znižali dobavne cene in s tem odpravili učinek devalvacije na uvozne cene, s čimer se izboljšajo terms of trade. Pogosto se znižajo izvozne cene, izražene v tujem denarju, vendar to ni neogibno potrebno. Izvozniki bodo znižali devizno ceno blaga. Če je izvozni prihodek bistveno večji in jim dopušča izvozne cene. Izvozne cene se lahko znižajo tudi zaradi podevalvacijskega pritiska tujih kupcev na znižanje cen. Izvozne cene se zaradi devalvacije ne bodo znižale, kadar gre za proizvajalce, ki so objektivno na tujih tržiščih že pred devalvacijo konkurenčni, vendar zaradi zadostnega obsega domačega trga jim ni bilo potrebno izvažati, v tem primeru je devalvacija na izvoz delovala spodbudno, saj je povečala in diverzificirala izvozno ponudbo. Vseh devalvacijskih učinkov ni mogoče predvideti, nekaterim proizvajalcem se bo položaj izboljšal, drugim poslabšal. Elastičnost domačega povpraševanja po tujem blagu bo po devalvaciji odločala o resničnem zmanjšanju uvoza, zvišanje cen uvoženega blaga bo zmanjšalo uvozne količine, kar se zgodi pri nujno potrebnih izdelkih, po katerih povpraševanje je izredno občutljivo na spremembe cen (energija, tehnologija, rezervni deli, surovine). Povpraševanje ni prilagodljivo cenovnim spremembam, zato v teh primerih devalvacija ne prispeva k pomembnejšemu zmanjševanju uvoza, razen, kadar se poveča ponudba domačih izdelkov in surovin, ki funkcionalno nadomeščajo uvoz. Elastičnost tujega povpraševanja po blagu države, ki je devalvirala valuto, bo opredeljevala učinek devalvacije na izvoz. Če so izvozniki po devalvaciji znižali devizne cene in bo tuje povpraševanje hitro reagiralo - povečalo se bo bolj, kot so se znižale cene - se bo kljub poslabšanju terms of trade izvoz države povečal. Če je tuje povpraševanje po blagu države, ki je devalvirala valuto, togo, tudi znižanje izvoznih cen ne bo pospešilo izvoza. Predpostavimo povečanje tujega povpraševanja po blagu, ko je devalvacija izvedena, to pripelje do povečanja izvoza pod pogojem, da proizvajalci lahko zadovoljijo povečano tuje povpraševanje. Pomembna je torej elastičnost ponudbe domačega blaga. Če se iz kakršnihkoli razlogov izvozna ponudba ne more uskladiti s povečanim tujim povpraševanjem, se kljub nižji zunanji vrednosti denarja izvoz ne bo bistveno povečal. 28 Včasih tuji dobavitelji znižajo izvozne cene, če je devalvirala valuta države, ki za njih pomeni pomembno tržišče. S to prilagodljivostjo tuje ponudbe si ohranjajo trg; z vidika države, ki je valuto razvrednotila, gre za izboljšanje njenih terms of trade, vendar hkrati tudi zmanjša učinek devalvacije na uvoz. Domače cene bodo neposredno po devalvaciji nespremenjene, več dejavnikov pa jih bo že kratkoročno ter še bolj srednjeročno skušalo zvišati. Na to vpliva zvišanje cen uvoženega tujega blaga, kar je odvisno od prilagodljivosti tujega povpraševanja in ponudbe po tujem blagu. Domače povpraševanje bi se lahko preusmerilo z dražjega, tujega na domače blago. S tem bi pozitivno delovalo na stanje tekoče bilance, vendar bi okrepilo povpraševanje po domačih izdelkih. Če se je hkrati povečalo tudi tuje povpraševanje po izdelkih države, ki je devalvirala valuto, se bo povpraševanje na njenem tržišču naenkrat povečalo. Ker temu pogosto ne more ugoditi omejena ponudba, pride do rasti cen domačih uvoznih substitutov in drugih izdelkov. Gre za novo nesorazmerje med ponudbo blagovnih skladov in denarnim povpraševanjem, ki je po devalvaciji lahko večje zaradi navedenih vzrokov. 8. 4 Revalvacija6 Revalvacija pomeni zvišanje zunanje vrednosti denarja do valute, na katero je denar vezan s strani monetarnega organa. Manj enot domačega denarja je potrebno odšteti za enoto tujega denarja; zniža se torej menjalni tečaj revalvirane valute. Treba jo je izvesti nepričakovano, sicer bi bil velik del pričakovanih učinkov tega ukrepa izničen še pred dejansko izvedbo. V sistemu fiksnih tečajev govorimo o procesu apreciacije, ki pomeni postopno, hitrejše ali počasnejše povečevanje zunanje vrednosti denarja na deviznem tržišču. Vsi razlogi za revalviranje denarja niso neposredno povezani z gospodarskimi uspehi določene države. Valuta je lahko vključena v dvostranski ali večstranski monetarni sporazum, ki ji nalaga izvedbo revalvacije, čeprav stvarni domači gospodarski razlogi tega ne zahtevajo. Pomembno vlogo pri tem imajo politična razmerja moči. Morda bo država morala revalvirati valuto za določen % zaradi tega, ker tuja država, ki je gospodarsko pomembnejša in politično vplivnejša, ne želi devalvirati svoje valute, čeprav bi bila takšna rešitev ekonomsko najpravilnejša. Najpomembnejši razlog je razmeroma hitrejša in učinkovitejša gospodarska rast države. Produktivnost doma raste hitreje kot v tujini, cene so stabilne, medtem ko v tujini naraščajo. Prav vsako kratkotrajno obdobje podcenjenosti denarja ne vzbuja skrbi in potrebe po revalvaciji. Vztrajna podcenjenost domačega denarja pa spodbuja izvoz ter omejuje uvoz. Najverjetneje bo v trgovinski bilanci nastal presežek, država bo proizvajala in izvažala več, kot potrebuje. Centralna banka mora odkupovati presežek deviz na deviznem tržišču, saj je njena dolžnost vzdrževati stabilno zunanjo vrednost denarja, tako povečuje devizne rezerve. 6 Povzeto po Zbašnik (2001, 57). 29 Tako pričneta sočasno sodelovati dva dejavnika: • ponudba domačega blaga relativno vedno bolj zaostaja za rastočim domačim in tujim povpraševanjem po tem blagu • monetarne rezerve so se povečale tako, da je CB odkupovala devize z domačim denarjem; slej kot prej bo morala povečati ponudbo domačega denarja, ki bo v določenem trenutku presegla ponudbo blaga in sprožila inflacijski proces Države se za revalvacijo ne odločijo zlahka; domača podjetja izgubijo celotno tuje tržišče ali njegov del, sočasno se poveča uvoz, ki postane konkurenčen domačim proizvajalcem in vpliva na stopnjo zaposlenosti. Pozitiven učinek revalvacije bi se po predvidevanjih moral pokazati v manjšem presežku trgovinske bilance. Elastičnost domače blagovne ponudbe (znižanje izvoznih cen), neelastičnost tujega povpraševanja (zaradi kvalitete blaga), neelastičnost domačega povpraševanja (zaupanje v domače izdelke) in neelastičnost tuje ponudbe blaga (premajhne proizvodne zmogljivosti) so razlogi dolgoročnejšega aktivnega salda trgovinske in tekoče bilance države. 30 9. PRIMER MOREBITNE DEVALVACIJE HRVAŠKE KUNE IN NJEN VPLIV NA SLOVENSKI IZVOZ V primeru,da bi hrvaška centralna banka devalvirala kuno za približno deset odstotkov, kar pomeni, da bi se vrednost kune v primerjavi z evrom znižala, bi imelo to na slovenske izvoznike negativen vpliv. Tak ukrep bi bil hkrati nevaren tudi za hrvaško gospodarstvo. Znižanje kune za slovenske izvoznike ima na hrvaški trg negativen vpliv, saj bi takšen ukrep težko nadomestili s podražitvami izdelkov, ki jih izvažajo na Hrvaško. Ker bi po drugi strani za slovenske uvoznike postalo blago na nabavne trgu cenejše, bi bilo potrebno ugotoviti, kakšen bi bil saldo v primeru devalvacije kune. Po podatkih statističnega urada je blagovna menjava med Slovenijo in Hrvaško leta 2007 znašala 2,4 milijarde evrov, od česar je Slovenija na hrvaški trg izvozila za 1,57 milijarde evrov, kar je skoraj dvakrat več, kot je iz tega trga uvozila. Z devalvacijo kune bi pridobilo predvsem hrvaško gospodarstvo, hrvaški izvozniki. Vendar takšen ukrep lahko deluje bolj kratkoročno, kot pa dolgoročno. Hrvaška naj bi se znotraj Mednarodnega denarnega sklada (MDS) dogovarjala, katere ukrepe bi bilo treba sprejeti, da morebitna devalvacija kune ne bi povzročila inflacije. Ta namreč prej ali slej običajno sledi devalvaciji. Javni dolg Hrvaške znaša menda več kot 30 milijard evrov oziroma 94 odstotkov bruto domačega proizvoda, to pomeni, da je Hrvaška izjemno zadolžena država. S takšnim dolgom naša soseda po vstopu v EU nima nobenih možnosti, da bi prevzela evro kot nacionalno valuto. Ker verjetno velik del hrvaškega javnega dolga predstavlja dolg do tujine, bi devalvacija kune pomenila, da bi se breme odplačevanj posojil v tem primeru povečalo in bi morala hrvaška delovna sila delati več, da bi lahko ta dolg odplačala. Vendar po mnenju Marka Jakliča, se takšen ukrep sprejme v skrajni sili (Morozov 2009). 31 10. TVEGANJE V MEDNARODNI TRGOVINI 10.1 Zavarovanje pred tveganji Poslovna praksa nam potrjuje, da so plačilni pogoji pri posameznem poslu postali izredno pomemben element konkurenčnosti in da je problematika mednarodnih plačil pomemben del vsake poslovne transakcije. V primerih, ko finančna klavzula v pogodbi ni dogovorjena na način, ki bi upniku zagotavljal ustrezno varnost za to, da bo dolžni znesek v celoti in pravočasno dobil tudi plačan in je upnik izpostavljen tveganju glede nepravočasne ali celo nemogoče izterjave svoje terjatev, postane vprašljiva rentabilnost posla. Danes štejemo med najpogostejše inštrumente za zavarovanje mednarodnih poslovnih transakcij: • dokumentarni inkaso • menico • akreditiv • garancijo Tradicionalni dokumentarni akreditiv, moderna bančna garancija s klavzulo plačljivosti na prvi poziv ter stand-by akreditiv kot ameriški nadomestek za evropske abstraktne garancije so tisti finančni instrument, ki jih poslovna praksa uvršča med najzanesljivejše oblike plačila (Falatov 1997, 9). Sedovnik 10.1.1 Dokumentarni inkaso Dokumentarni inkaso je oblika inštrumenta, s katerim lahko stranke v mednarodnem poslovanju zavarujejo svoje posle. Inkaso se uporablja takrat, ko sta pogodbeni stranki v medsebojnih poslovnih stikih že dalj časa, se poznata, kupec zaupa v pogodbeno disciplino prodajalca, prodajalec pa pozna finančno stanje in plačilno disciplino kupca. Po veljavnih pravilih za inkaso gre s pojmom inkasa razumeti bančno poslovanje s finančnimi ali komercialnimi dokumenti z namenom: • da se pridobi plačilo ali akcept • da se dokument izroči proti plačilu ali akceptu ali • da se dokument izroči na osnovi drugih določil in pogojev7 V poslovni praksi se odvija zunaj trgovinsko poslovanje v okviru pravil dokumentarnega inkasa po dveh finančnih klavzulah: • Dokumenti proti plačilom (Documents against Payment) • Dokumenti proti meničnemu akceptu (Documents against Acceptance) 7 Povzeto po Fatalov (1995, 19). 32 V bančnem poslovanju zahodne Evrope se je avtonomno izoblikovala nova oblika dokumentarnega inkasa, ki se po svojih značilnostih približuje institutu bančne garancije in pokriva rizik neodkupa dokumentov, ki je prisoten pri D/P klavzuli. Gre za nov način plačila, znan pod imenom »Dokumenti proti nepreklicnemu, potrjenemu plačilnemu nalogu«. V inkasu poslu sodelujejo najmanj dve oziroma tri banke. Prva banka pošiljateljica (remitting bank), ki ji je prodajalec poveril inkaso posel, druga je inksana banka (collecting bank), ki jo je banka pošiljateljica vključila v inkaso posel, tretja pa je predložitvena banka (presenting bank), ki dokumente predloži kupcu – dolžniku v plačilo oziroma v akcept. V posameznih primerih lahko inkasna banka nastopi tudi kot predložitvena banka. Kljub navedenima klavzulama pa sta kupec in prodajalec pri poslu dokumentarnega inkasa izpostavljena naslednjim rizikom: a) Prodajalec v trenutku odpreme blaga nima zagotovila, da mu bo kupec po prispetju blaga v namembni kraj blago tudi plačal oziroma menico akceptiral. V primeru, da kupec blagovnih dokumentov ne honorira, bo dobavljeno blago ostalo v namembnem kraju na razpolago prodajalcu in bo obremenjeno z vrsto deviznih stroškov. b) Kupec je dolžan blago plačati t.j. blagovne dokumente odkupiti, preden je imel možnost ugotoviti ali dobavljeno blago ustreza pogodbeno dogovorjeni kvaliteti. Kupec torej nosi rizik, da dobavljeno blago, katerega je dolžan plačati vnaprej, ne ustreza dogovorjeni kvaliteti (Falatov 1997, 12). 10.1.2 Menica8 Menica je klasičen instrument zavarovanj plačila, ki se uporablja pri kreditnih transakcijah s tujino. Poslovna praksa se z menico srečuje pri poslu inkasa (finančna klavzula dokumenti proti akceptu), pri akceptnem in negociacijskem akreditivu, pri raznih vrstah kreditiranja, ko tudi pri poslih refinanciranja osnovnega posla iz naslova ekskontiranja in forefetiranja. Menica ima tri funkcije: • plačilno • jamstveno • kreditno Čeprav je menica izredno pomemben finančni inštrument v mednarodnem poslovanju, vsakodnevna praksa posameznih posebnosti tega vrednostnega papirja ne pozna v zadostni meri, zlasti pa ne pozna dovolj posebnosti njenih pojavnih oblik (trasirana menica in njene različice, bianko menični akcept, lastna menica…) Poslovni svet je glede pravne regulative, ki ureja menično poslovanje, razdeljen v dva velika pravna sistema, ki vsak na svoj način urejata menično pravno problematiko. 8 Povzeto po Falatov (1997, 43-73). 33 V Republiki Sloveniji veljavni zakon o menici, ki temelji na ženevskem konvencijskem pravu, pozna naslednje vrste menic: • trasirano menico (Bill of Exchange) • trasirano lastno menico • trasirano menico po lastni odredbi • lastno menico (Promissory Note) Med omenjenimi vrstami menic je vsekakor najpomembnejša trasirana menica. Pri tej menici izdajatelj menice (trasant) pozove meničnega dolžnika (trasata), da ob dospelosti plača menični znesek meničnemu upniku (remitentu). Pri trasirani menici po lastni odredbi izdajatelj menice istočasno nastopa kot menični upnik, medtem, ko se pri lastni trasirani menici izdajatelj menice istočasno pojavlja kot glavni menični dolžnik (trasat). Praksa potrjuje, da so pri poslih slovenskega izvoza na kredit menice običajno formulirane kot menice po lastni odredbi, pri katerih se slovenski izvoznik pojavlja kot izdajatelj menice in istočasno kot prvi menični upnik. Pri uvoznih poslih, pri katerih se slovenski uvoznik pojavlja kot dolžnik, pa gre običajno za lastne menice ali za lastne trasirane menice. Čeprav je menica izredno pomemben finančni instrument v mednarodnem poslovanju, vsakodnevna praksa posameznih posebnosti tega vrednostnega papirja ne pozna v zadostni meri. Na to nas opozori že dejstvo, da v bančnem poslovanju s komitenti menica ni namenjena funkciji, za katero je bila ustvarjena in čemur je bila namenjena, to je kroženje. Pri akreditivnih poslih je menica redka. V mednarodni poslovni in bančni praksi se je med dolgoletnim poslovanjem njena uporaba, skupaj z ostalimi akreditivnimi dokumenti, najbolj karakterizirala pri akceptnem akreditivu (Falatov 1997, 57). 10.1.3 Dokumentsrni akreditiv Mednarodna poslovna praksa je za potrebe mednarodnega poslovanja oblikovala dokumentarni akreditiv kot inštrument plačila, ki strankam v poslu omogoča varen način plačila in ustvarja ravnotežje med interesi kupca in interesi prodajalca, to je ravnotežje med interesi dolžnika in interesi upnika. Akreditiv je dokument, ki ga na uvoznikovo zahtevo izstavi banka (akreditivna banka). Pomeni obljubo akreditivne banke, da bo akreditivnemu upravičencu (izvozniku) izplačala akreditivni znesek ali akseptirala menico, če bo izpolnil akreditivne pogoje (Zbašnik 2001, 20). V praksi se najpogosteje uporablja nepreklicni akreditiv, ki je plačljiv proti predložitvi pravilnih akreditivnih dokumentov na vpogled, ali pa z določenim odloženim rokom. 34 Poslovanje z dokumentarnimi akreditivi urejajo Enotna pravila in običaji za dokumentarne akreditive, publikacija Mednarodne trgovinske zbornice št. 500, ki jo krajše imenujemo EPO-500. Pri akreditivnem poslovanju se pomembna naslednja načela: • načelo inkorporacije • načelo, da stranke poslujejo z dokumenti in ne z blagom • načelo ločenosti akreditivnega posla od osnovnega posla • načelo ločenosti in samostojnosti pravnih razmerij • načelo pregleda dokumentov in dokumentarne strogosti EPO-500 natančneje urejajo preklicni in nepreklicni akreditiv, potrjen in prenosni akreditiv. Delno so v EPO-500 urejeni akreditivi z odloženim plačilom, akceptni akreditiv in negociacijski akreditiv, medtem ko je stand-by akreditiv v EPO-500 samo omenjen. V praksi so se izoblikovale tudi druge vrste akreditivov, kot so podakreditiv, revolving ter akreditiv z rdečo klavzulo. 10.1.4 Garancija9 Bančna garancija je produkt, ki se je razvil zaradi zahtev hitro razvijajoče se mednarodne trgovine. Rizičnost se pojavlja pri pogodbenih partnerjih. Odpravljati ga pomaga garancija banke. Falatov navaja, da se je v kontinentalni pravni praksi večkrat zamenjujejo podobni instituti, kot poroštvo, solidarno poroštvo, menični aval in pristop k obstoječi obveznosti kot solidarni dolžnik. V ameriški praksi se pojavljata kot bančna garancija dva instrumenta: bančna garancija (bank guarantee) in akreditiv kot specifična oblika garantne bančne obveze (Stabd-by Letter of Credit). 10.2 BANČNA GARANCIJA V MEDNARODNI TRGOVINI Fras 10.2.1 Opredelitev bančne garancije v mednarodni trgovini V obdobju po drugi svetovni vojni so ponudniki blaga in opreme – izvozniki bili tisti, ki so zaradi velikega povpraševanja narekovali pogodbene pogoje. V teh razmerah se je močno razmahnila uporaba dokumentarnega akreditiva, ki je za prodajalca pomenila skoraj idealno varnost, saj izključuje rizik kupčevega neplačila, hkrati pa prodajalcu omogoča prejem kupnine že ob odpremi blaga. Kupci s takšnim načinom niso bili najbolj zadovoljni, ker je bil ugovor na kvaliteto in pravilnost izpolnitve zelo vprašljiv, ko je kupnina prek akreditiva že bila plačana. Sčasoma se je svetovno tržišče uravnovesilo in do izraza so začeli prihajati tudi interesi kupcev – uvoznikov, naročnikov investitorjev. Let-ti so pričeli od dobaviteljev zahtevati, da so pri njih ali pri banki položili določen gotovinski znesek, ki ga je lahko kupec (investitor) obdržal, če je menil, da pogodba ni bila pravilno izpolnjena, pri tem pa se stranka, ki je položila depozit, ni mogla upirati. 9 Povzeto po Zbašnik (2001, 234 – 243). 35 Ko je postalo breme gotovinskih pologov naraščajočega obsega trgovinskih in investicijskih poslov za izvajalce in dobavitelje pretežko breme, so depozite nadomestile bančne garancije, zlasti garancije na prvi poziv. Te so se pričele uveljavljati v praksi v šestdesetih letih, deset let kasneje pa so postale že pravilo, zlasti v strojegradnji in gradbeništvu ter pogoj, brez katerega si ni bilo več mogoče zamisliti pridobitve posla. Bančne garancije na prvi poziv pomenijo za upravičenca veliko varnost in mu omogočajo, da s preprosto zahtevo doseže plačilo garantiranega zneska. Po drugi strani pa prav tovrstne garancije predstavljajo za stranko, ki je morala takšno garancijo zagotoviti, veliko nevarnost v primeru zlorabe, to je v primeru, ko upravičenec zahteva plačilo od banke, kljub temu, da je bila pogodba pravilno izpolnjena (Ilešič 1998, 9-10). V mednarodni trgovini se izvozniki in uvozniki dogovarjajo o bančni garanciji kot posebni obliki plačila. Vendar pa je pomen bančne garancije širši. Bančno garancijo lahko uporabljamo: • pri terminskih poslih • pri javnih razpisih državnih organov ali ustanov • za nadomestilo drugih plačilnih oblik Bančna garancija je oblika jamstva za natančno določena tveganja. To jamstvo se realizira, če je glavni dolžnik ne izpolni svojih obveznosti, ki samo z neizpolnitvijo glavnega dolžnika postane dejanska. 10.3 Izločanje tveganj z bančnimi garancijami Garancij je več vrst in avtorji jih različno sistemizirajo. O nostro garanciji govorimo, ko banka izda garancijo za svojega komitenta, o loro garanciji pa, ko banka sprejme garancijo neke tuje banke v korist njenega komitenta. Če banka prevzame direktno garancijsko obveznost do uporabnika garancije (upnika), je to neposredna garancija; uporabnik bo uveljavljal svoje pravice neposredno pri banki garantu. Pri indirektnih garancijah pa bo med upnikom in garancijsko banko vključenih ena ali več bank. Razlog za takšno, v bistvu neproduktivno širjenje kroga angažiranih bank je pogosto v predpisih posameznih držav, ki nalagajo državnim podjetjem sprejemanje le garancij domačih bank. Drugi razlog je nezaupanje med partnerji. Podjetje (uporabnik garancije) ne želi ugotavljati bonitete tuje garancijske banke in zahteva vključitev domače (ugledne) bančne ustanove. Garancije so bančne, lahko pa jih izda tudi kdo drug. Po predmetu obveznosti so dajatvene ali pa storitvene, po poslovni podlagi obveznosti so abstraktne ali pa kavzalne; lahko so omejene ali neomejene, neprenosne ali prenosne, standardne ali pa individualne… Notificirane so garancije, pri katerih uporabnikova banka ne prevzame svoje obveznosti, temveč le prenese besedilo garancije, ki jo je prejela. Pri potrjeni garanciji bo uporabnikova banka izstavila lastno garancijsko izjavo. To bo storila na osnovi dogovora (kontragarancije) z dolžnikovo banko, ki ji bo poplačala vse izdatke, ki bi jih uporabnikova banka morda imela zaradi izstavljene garancije. 36 Supergarancija je posredna garancija, pri kateri se supergarant zaveže, da bo plačal garancijski znesek, če tega ne bo storila garancijska banka. Krite in nekrite garancije se pojavljajo pri indirektnih garancijah. Pri kritih garancijah bo morala dolžnikova banka vnaprej nakazati korespondenčni garancijski banki del kritja ali celotno kritje za morebitno izplačilo. Pri nekritih garancijah to ne bo potrebno. Vse navedene garancije je možno razvrstiti v dve veliki skupini: plačilne in storitvene. Pri plačilnih garancijah jamči za plačilno obveznost glavnega dolžnika banka, pri storitvenih pa jamči, da bo v primeru, ko glavni dolžnik ne bo opravil pogodbenega dejanja, izplačala garancijski znesek. Seveda je včasih težko presoditi, ali gre pri bančnih jamstvih za transakcije, ki so večinoma zelo zapletene, za storitveno ali za plačilno garancijo. V nadaljevanju obravnavamo nekaj najpogosteje uporabljenih garancij (Zbašnik 2001, 235). Vrste bančnih garancij V praksi banke izdajajo garancije po nalogu prodajalca ali po nalogu kupca. 10.3.1 Garancije izdane po nalogu prodajalca 9.3.1.1 Razpisna garancija (tender guarantee, bid bond) Pri odločanju o izvedbi obsežnih investicijskih del je ponekod obvezno, drugod pa priporočljivo pregledati ponudbe različnih potencialnih izvajalcev. Zato se državni organi in podjetja odločajo za objavo javnega razpisa ali submisije. Pogosto pravimo, da je investitor objavil tender ter z njim pozval zainteresirane, da predložijo svoje pogoje, po katerih so pripravljeni izpeljati investicijsko delo. Konkurenti ponujajo različne roke izvedbe, kreditne pogoje, različno kakovost, različne cene. Vsi morajo položiti določeno varščino, ki dosega približno 5 % ponudbene cene. Varščina bi pripadla razpisnemu organu, če bi ponudnik, čigar ponudba je bila izbrana za najugodnejšo, pozneje želel odstopiti od navedenih pogojev. Ker so gotovinske varščine najdražja finančna oblika, so v rabi pretežno bančne submisijske garancije, imenovane tudi garancije za resnost ponudbe. Z njimi banka garant jamči, da bo izplačala garancijski znesek, če ponudnik, katerega ponudba je bila izbrana, ni hotel skleniti pogodbe po ponujenih pogojih (Zbašnik 2001, 237). 10.3.1.2 Garancija za vrnitev predplačila Včasih je kupec pripravljen del kupnine poravnati pred dobavo blaga. Preostanek pa poravna po dobavi blaga z akreditivnim ali inkasnim plačilom. Če je dogovorjeno kreditiranje kupca za razliko med celotno kupnino in avansiranim zneskom, bo preostali del plačila plačan ob izteku kreditnega roka. Predplačilo je pogosto, kadar je predmet menjave blago, ki se ne proizvaja serijsko. Gre torej predvsem za trajne, in ne za potrošne dobrine. 37 Včasih je izključni razlog zahteve po predplačilu dejstvo, da prodajalec slabo pozna kupca, ne zaupa v njegovo plačilno zmožnost ali pa pričakuje uvajanje ekonomskih ukrepov v kupčevi državi, ki bi mogli zavreti finančno likvidacijo posla. Predplačilo izvede kupec navadno tako, da sočasno prejme prodajalčevo garancijo za vrnitev predplačila. Obveznost garancijske banke je izplačilo garancijskega zneska, če prodajalec blaga ne bi dobavil in tudi ne bi vrnil predplačila. Garancijski rok je običajno malo daljši, kot je rok za izročitev blaga. Lahko pa se zgodi, da kupec že pred iztekom dobavnega roka ugotovi, da mu prodajalec ne bo dobavil blaga in tudi ne vrnil predplačanega zneska (Zbašnik 2001, 240). 10.3.1.3 Garancija za dobro izvedbo posla (perforinance bond) Garancijo zahteva kupec, priskrbeti pa jo mora dobavitelj. Z njo garancijska banka jamči, da bo izplačala določen znesek, če glavni dolžnik ne bo izpolnil pravočasno in na dogovorjen način pogodbene dobave. Navedena garancija je pogosto logično nadaljevanje submisijske garancije. V praksi se garancija največkrat pojavlja pri pogodbah o dobavi opreme na kredit in pri gradbenih delih. Kadar gre za garancijo o dobavi opreme, bo banka jamčila izplačilo garancijskega zneska, v primeru, če oprema ne bi bila dostavljena v celoti, če ne bi imela določenih lastnosti ali pa, če je proizvajalec ne bi pripravil za delovanje. Vidimo, da so tehnične garancije, s katerimi je zajamčena pogodbena kakovost blaga, sestavni del garancij za dobro izvedbo posla (dobavnih garancij) (Zbašnik 2001, 237). 10.3.1.4 Garancija za dobavo blaga Ta vrsta garancije krije kupcu tveganje in povračilo, če prodajalec blaga ne bi dobavil ali ga ne bi dobavil pravočasno. Opozoriti je potrebno, da ta garancija ne krije škode, ki bi utegnila nastati, če bi prodajalec dobavil kupcu neustrezno kvaliteto blaga (Whitehead 1983, 377). 10.3.1.5 Garancija za odpravo napak V kolikor pravočasno in pravilno reklamira kvalitativne napake na dobavljenem blagu in pozove prodajalca, da napake odpravi, prodajalec pa tega ne stori, ta garancija omogoča kupcu kritje tveganja in možnost hitrega plačila odškodnine. Odpravo napak na dobavljenem blagu ali izvršenih storitvah lahko kupec opravi s pomočjo tretje osebe, stroške in škodo pa krije z vnovčitvijo ustreznega zneska po omenjeni garanciji (Falatov 1996, 24-25). 38 10.3.2 Garancije izdane po nalogu kupca 10.3.2.1 Plačilna garancija Je zelo pogosta in se nanaša na kupčevo obveznost plačila kupnine v enem znesku ali na obveznost odplačila kupnine v več enakomernih zneskih v enakih časovnih presledkih. Garancija je nepogojna, nepreklicna in izraža lastno bančno obveznost. Pri teh garancijah banka pogosto jamči še za plačilo vseh drugih stroškov kreditorja, pri čemer morajo biti jasno navedeni posamezni kreditni obroki, višina obrestne mere, način računanja obresti ter veljavnost garancije (Zbašnik 2001, 238). 10.3.2.2 Garancija za konosament Banke lahko jamčijo tudi za dokumente, ki imajo nepravilno besedilo za dokumente, s katerimi upravičenec še ne razpolaga, in za dokumente, ki so izgubljeni. Najpomembnejša dokumentarna garancija je garancija za konosament. Ob prihodu blaga v namembno luko uvoznik morda še ni prejel polnega sklopa konosamentov. Zavoljo tega blaga ne bo mogel prevzeti; konosament je namreč tradicijska listina. S tem nastanejo nepotrebni stroški, npr. skladiščenja, hkrati pa uvoznik ne more uporabljati blaga za svoje namene. Banka lahko izstavi garancijo za konosament. Z njo jamči pomorskemu prevozniku, da mu bo poplačala vso škodo, ki jo bo morebiti utrpel, ker je blago izročil kupcu, ne da bi ta predložil poln sklop (full set) konosamentov (Zbašnik 2001, 241). 39 11. SKLEP V mednarodni menjavi si želijo izvozniki, kar v največji meri razširiti svoje poslovanje in zato sodelujejo z državami in se hkrati izpostavljajo različnim tveganjem, ki pri tem nastanejo. Vendar podjetja velikokrat jemljejo ta tveganja kot nekaj samoumevnega in mogoče posvečajo temu premalo pozornosti. Izvozniki so velikokrat prisiljeni najprej prodajati blago, šele kasneje pa mogoče pomislijo, kakšne utegnejo biti posledice. Podjetja bodo želela izvažati v države, kjer je možno doseči višje cene in večje zaslužke, ugodnejši pa so tudi prodajni pogoji, to se v večini države, ki se soočajo s finančnimi problemi, med njimi je tudi nihanje deviznega tečaja. Dandanes morajo podjetja zaradi finančnega položaja na trgu, še bolj aktivno upravljati s tveganji, če je njihov cilj dolgoročni obstoj in doseganje konkurenčnosti na trgu. Valutno tveganje ima lahko namreč velik negativne vpliv na poslovanje podjetja, kajti velika konkurenčnost tujih proizvodov na domačem trgu lahko prisili podjetja, če niso dovolj močna, da se morajo umakniti s trga. Še posebej se ta problem izpostavlja v času finančne krize. Podjetja, ki se že zavedajo pomena zavarovanja pred valutnim tveganjem uporabljajo številne tako notranje kot tudi zunanje tehnike zavarovanja. Zunanji inštrumenti za zavarovanje pred valutnim tveganji imajo to značilnost, da njihova izvedba zahteva sodelovanje podjetij zunaj matičnega podjetja, čeprav je možno sklepati terminske pogodbe tudi v okviru povezanih podjetij. V večini primerov, pa so notranje tehnike zavarovanja najbolj razširjene, kot so politika cen, medpodjetniški obračun, pospeševanje in upočasnjevanje plačil itd. Podjetja pa imajo možnost zavarovanja pred tečajnim tveganjem s pogodbami o delitvi tečajnega tveganja, kjer gre v večini za delitev tečajnega tveganja 50:50. Valutno tveganje nastane kot posledica spreminjanja deviznega tečaja, kar pa je tudi posledica sprememb ključnih makroekonomskih indikatorjev, kot so inflacija, obrestne mere, dohodek, pričakovanja. V diplomskem seminarju je tudi naveden primer, morebitne devalvacije hrvaške kune. Če bi do tega res prišlo, bi ta devalvacija imela teko vpliv na slovenske izvoznike kot tudi na hrvaški trg. Opazimo, da ima sprememba valute, paritete lahko posreden ali neposreden vpliv na sodelovanje med dvema podjetjema, ki se skušata uveljaviti tudi na tujem trgu in povečati razsežnost svojih storitev. Podjetja velikokrat sklepajo posle, ne da bi točno vedela kateremu tveganju bodo izpostavljeni in s katerim zavarovalnim instrumentom bi bilo najbolje zavarovati konkreten posel. Vsak posel predstavlja tveganje in kateri instrument bo podjetje izbralo za zavarovanje svojega posla, je seveda odvisno od vrste posla, rizičnosti trga države s katero posluje in drugih problemov, ki pestijo državo. Dandanes obstaja vrsta instrumentov, ki omogočajo zavarovanje mednarodnih poslovnih transakcij kot so dokumentarni inkaso, menica, akreditiv in garancija. V diplomskem seminarju sem posebno pozornost namenila bančni garanciji, kot enemu izmed najzanesljivejših instrumentov zavarovanja pred mednarodnimi tveganji. 40 Garancije so zlasti na trgih, kjer gre večinoma za t.i. trge kupcev, dostikrat nujen pogoj, da izvoznik sploh pridobi posel. V diplomskem delu smo garancije obravnavali glede na to ali banke izdajajo garancije po nalogu prodajalca ali po nalogu kupca. Veliko pomeni, če so podjetja seznanjena kakšnim tveganjem so izpostavljena v mednarodnem poslovanju, kako se pred njimi zavarovati pa zagotovo pomeni korak naprej. Pravilno zavarovanje pred tveganjem zagotovo lahko pomeni za podjetje konkurenčno prednost na trgu. 41 POVZETEK Diplomski seminar v prvem delu obravnava in predstavlja valutno tveganje, kateremu so izpostavljena podjetja, ki se vključujejo v mednarodno menjavo. Podjetja so lahko izpostavljena valutnemu tveganju: s transakcijsko, ekonomsko in translacijsko izpostavljenostjo. Predstavljeni so tudi instrumenti, ki omogočajo zavarovanje pred valutnim tveganjem. Za obvladovanje valutnega tveganja podjetje uspešno uporablja notranje tehnike zavarovanja. Nekoliko bolj kompleksne pa so zunanje tehnike zavarovanja, kjer so med najpogostejšimi terminske pogodbe, valutne zamenjave in valutne opcije. Zato se podjetja poslužujejo pogodb, kjer pride do delitve tečajnega tveganja med dvema podjetjema, ki sodelujeta v mednarodnem poslu. Slovenska podjetja so vse bolj izpostavljena valutnemu in drugim vrstam tveganja. V poslovnem svetu pa predstavljajo konkurenčno prednost tudi pomembni plačilni pogoji. Pri sklepanju mednarodnih poslov, so podjetja veliko bolj izpostavljena tveganjem kot v notranji trgovini. Negotovost in tveganja nastajajo zaradi nepoznavanja tujega poslovnega partnerja, finančnih problemov, ki jih ima tuja država, tečajna nihanja, itd. Vsa ta negotovost pa prisili podjetja, da pri sklepanju poslov dobro premislijo o plačilnih pogojih in v tem primeru je za zavarovanje posla najboljša bančna garancija. V diplomskem seminarju smo obravnavali bančne garancije glede na to ali jih izda banka po nalogu prodajalca ali kupca. Ključne besede: • • • • • • • • • • valutno tveganje zavarovanje pred valutnim tveganjem transakcijska izpostavljenost ekonomska izpostavljenost translacijska izpostavljenost gibanje deviznega tečaja precenjenost podcenjenost domače valute revalvacija in depreciacija zavarovanje pred tveganji bančna garancija 42 ABSTRACT The final diploma work presents and discusses the foreign-exchange risk. The risk mainly concerns companies in the field of international trading business. The companies experience the risk through either transactional, economical or translational exposure. The diploma work also offers some instruments that provide insurance against the foreignexchange risk. Companies successfully use internal insurance techniques for the management of foreignexchange risk. External insurance techniques are more complex. These are: forward rate agreement, foreign exchange swap and currency option. Companies most often acquire contracts, in which the foreign-exchange risk is shared between the two companies that cooperate in an international business. Slovene companies are becoming increasingly exposed to the foreign-exchange risk and other types of risk. In the business world the terms of payment are an important competitive advantage. When conducting international business agreements, the companies take on more risk in comparison to domestic trade. The insecurity and risk rise from many factors. For example, new/unfamiliar foreign business partners, potential financial problems of the foreign countries, exchange rate fluctuation etc. Because of the insecurity, the companies are careful when they conduct businesses. They pay particular attention to terms of payment. In the case of terms of payment, bank guarantee is the most adequate option. The final work considers bank guarantees according to their being instructed either by the seller or the buyer in the business. Key-words: • • • • • • • • • Foreign-exchange risk Insurance against foreign-exchange risk Transactional exposure Economical exposure Translational exposure Fluctuation of exchange rate Over-estimation/Under-estimation of national currency Insurance against risks Bank guarantee 43 LITERATURA 1. Benntett, Dominic. 1997. Managing foregin exchange risk. London: Pitman. 2. Bishop, Paul and Dixon Don. 1992. Foregin exchange handbook:managing risk and opportunity in global currency markets. New York: McGraw – Hill. 3. Cuthberston, Keith. 2001. Investments: spot and derivatives markets. Chichster: Wiley, cop. 4. Eiteman K. David, Stonehill I. Arthur and Moffett H. Michael. 2001. Multinational business finance, 9th ed. Boston: Addison – Wesley, cop. 5. Falatov, peter. 1997. Plačila v mednarodnem poslovanju. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. 6. Falatov, Peter. 1996. Bančne garancijev mednarodnem poslovanju. Ljubljana: CISEF. 7. Ilešič, Mirko. 1998. Gospodarsko pravni posli. Maribor: Pravna fakulteta. 8. Mrak, Mojmir. 2002. Mednarodne finance. Ljubljana: GV založba 9. Mishkin, Frederic S. 1998. The Economics Money, Banking and Financial Markets. 5th edition. Reading, Massachusetts:Addision Wesley Inc. 10. Morozov, Sebastjan. 2009. Devalvacija kune bi močno prizadela slovenske izvoznike. Dnevnik 101, 25. 11. Peterlin, Jožko. 2005. Obvladovanje finančnih tveganj: vrednotenje, računovodenje in nadziranje uporabe izpeljanih finančnih inštrumentov in varovalnih razmerij v praksi. Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev. 12. Peterlin, Jožko. 2003. Finančna tveganja in vrednost podjetja. Koper: Fakulteta za management. 13. Peterlin, Jožko. 2002. Vpliv zunajbilančnih finančnih instrumentov na denarni tok in vrednost podjetja: doktorska dizertacija. Maribor: J. Peterlin 14. Peterlin, Jožko. 1998. Obvladovanje finančnih tveganj: doktorska dizertacija. Maribor: J. Peterlin. 15. Redhead Keith in Hughes Steward.1988. Financial Risk Management.Aldershot: Gower. 16. Repovž, Leon in Peterlin Jožko. 1999. Financiranje. Koper: Fakulteta za management. 17. Tratenšek, Suzana. Finančni inžiniring – tveganje, cilji, zavarovanja in merjenje njegove učinkovitosti. Naše gospodarstvo 47. 18. Unicredit Bank (2009). Tečajna tveganja. [Online] Available: http://www.unicreditbank.si/Pravne_osebe/Upravljanje_s_tveganji/Tecajna_obr estna_in_blagovna_tveganja/Tecajna_tveganja?id=162 [Maj 10, 2009]. 19. Veselinovič, Draško. 1999. Devizno trgovanje. Ljubljana: gospodarski vestnik. 20. Zbašnik, Dušan.2001. Mednarodne poslovne finance. Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta. 21. Zoran, Saša. 2004. Diplomsko delo: Gibanje deviznega tečaja evra glede na dolar. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 22. Whitehead, Geoffery. 1983. Elements on International Trade and Payments. London: Woodhead-Faulkner limited. 44 23. Winstone, David. 1995. Financial deriatives: hedging with futures, forwards, options and swaps, 2st ed. London: Chapman & Hall.
