Julij-Avgust 2011 - Društvo laringektomiranih Slovenije
Transcription
Julij-Avgust 2011 - Društvo laringektomiranih Slovenije
OBVESTILA – Št. 210/211 Stran 8 PO[TNINA PLA^ANA PRI PO[TI 1109 DRU[TVA LARINGEKTOMIRANIH SLOVENIJE DRU[TVO LARINGEKTOMIRANIH SLOVENIJE Julij-Avgust, 2011 Letnik XX Št. 210/211 Tradicionalno 16. letno sre~anje DLS na Raki~anu V zadnjih letih udeležba na letnih srečanjih sicer zmerno, a neumorno narašča in srečanja so prireditve, ki se jih naši člani udeležujejo v največjem številu. Zato izbira lokacije, kljub številnim idiličnim lokacijam, ki jih navidezno premora naša domovina, ni ravno enostavna. Množična udeležba predpostavlja določene pogoje, ki možne izbore precej zožijo. Te možnosti pa se še bolj skrčijo, če upoštevamo verjetnost, nočne more vseh organizatorjev letnih srečanj, deževnega vremena. Vendar, ko smo letos zaupali organizacijo letnega srečanja PK Prekmurja, smo vedeli, da je v pravih rokah in tako je padla odločitev. Rakičan naj bo! O priljubljenosti teh srečanj priča tudi dejstvo, da so morali člani posameznih PK (npr. Severne Primorske) vstajati že »sredi noči«, saj je imel avtobus v Kobaridu napovedan odhod ob 3. uri zjutraj. Halo! Odhod iz Ljubljane je bil nekaj lažji, pa je vendar zahteval, da ujameš prvi, jutranji, »delavski avtobus« mestnega prometa, če ne si oplel. Letos je po dogovoru ljubljanski avtobus pobiral tudi Štajerce, večino smo jih tudi našli, le v Lenartu, kljub številnim prizadevanjem nismo imeli sreče. Vozili smo se skozi zelo lepe, urejene kraje, mimo obdelanih polj, skozi vasi številnih novogradenj, mimo hiš sveže obnovljenih fasad, prava navidezna idila. Zelo lepo državo imamo, ko bi jo le znali bolje upravljati. Ob prihodu na Rakičan so nam zaželeTransparent z geslom. (Foto Č. Košak) le dobrodošlico žene, članice PK Prekmurja in vsak udeleženec zbralo na Rakičanu? Neuradno okrog 250. je prejel spominsko darilo, lično izvezen pr- V kotu hangarja so udeleženke delavnice tiček z narodnimi motivi in letnico srečanja. ročnih del pripravile razstavo, kjer si je bilo Prtičke je izdelalo 10 marljivih žena, članic moč ogledati še druge njihove izdelke: vePK Prekmurja v okviru delavnice ročnih zene in kvačkane prte, prtičke in robčke. del. Res, hvala lepa. In koliko se nas je Vodja PK Geza Lepoša je ob razstavi ročnih del razvil pravi časovni prikaz delovanja VSEBINA Na Rakičanu. (Foto Č. Košak) STRAN Z gibanjem tudi v Vodicah 3 Simonov zaliv nas je ogrel 3 Študentke logopedije so se pridružile laringektomiranim v Simonovem zalivu 5 Prvič na govornem tečaju v Simonovem zalivu 6 Študentke na tečaju nadomestnega govora 7 30. obletnica delovanja društva Bezirksverein Trier 7 PK Dolenjska Piknik s krajšim pohodom 9 Gostilna Vovko - Ratež 9 PK Štajerska in Koroška Nepozabno druženje 10 Vabilo v delavnico 10 Stran 2 Št. 210/211 – OBVESTILA Nadaljevanje s prejšnje strani društva, vse od prvih številk društvenega glasila Obvestila, pa do današnjega časa. Sestavljale so jo tudi nekatere redke in posrečene fotografije, ki jih tudi sam še nisem videl. V prikaz je bil vključen tudi transparent z napisom: »Prijateljstvo je največja vrednota laringektomiranih.« Geslo, ki mu ni kaj očitati. Po ogledu razstave smo se še podprli z okusnim bogračem, potem pa so se udeleženci srečanja razdelili v dve skupini, prvo, ki je odšla na ogled Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti in drugo, ki se je odpravila v Dobrovnik na ogled vrta orhidej. Sam sem se odločil za muzej, saj sem menil, da o tem koščku Slovenije ne vem ravno veliko. Pokrajinski muzej je nastanjen v Murski Soboti v Soboškem gradu, imenitnem renesančnem dvorcu iz druge polovice 16. stoletja. Ogledali smo si stalno razstavo, ki je zelo dobro premišljen izbor, kako na sorazmerno majhnem prostoru predstaviti najpomembnejše zgodovinske dogodke v Prekmurju, od pradavnine, preko rimskih časov, srednjega veka, baroka, pa vse do današnjega časa. Posebej me je presenetila ostrina spopada, ki se je na tem prostoru odvijal v času protestantizma, med gibanjema reformacije in protireformacije, ki je imela za posledico, da je v Prekmurje, točneje v gradič v Petanjcih, pribežal najslavnejši astronom tistega časa in protestant Johannes Kepler. To je tisti Kepler, ki je s svojimi tremi zakoni pojasnil gibanje planetov okrog sonca. Neznano mi je bilo, da so imeli v Prekmurju v 19. stoletju zelo močno židovsko skupnost, saj so imeli kar 5 sinagog, od katerih je do danes ostala le lendavska. Relativno malo sem vedel tudi, V baročni dvorani Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti. (Foto Č. Košak) kako so si z nastankom stare Jugoslavije, začeli Prekmurce lastiti nemški in madžarski nacionalisti in jih razglašati za Vende oziroma nekakšno nemško, oziroma madžarsko čuteče prebivalce teh krajev. Že na samem koncu razstave me je presenetil eden najstarejših eksponatov, 5500 let stara Venera, ki je sicer zelo stilizirana in precej pravokotne oblike, vendar je kljub temu dokaz, kako radi so umetniki že takrat upodabljali ženske. Kmalu smo se morali posloviti od muzeja in se vrniti nazaj na Rakičan. Tukaj smo se po nekaj kratkih pozdravnih govorih lotili kosila in kmalu se nam je pridružil živahen ansambel »Nimamo cajta«. Ansambel sestavljajo upokojenke, pet živahnih ženic in harmonikar. Ime so si nadeli po tistem znanem geslu, po katerem pravi upokojenci nimajo »cajta«, oziroma ga imajo manj, kot so ga imeli prej, dokler so še bili v rednih službah. Z izjemo harmonike so bili vsi ostali inštrumenti etno izvora, kar daje ansamblu poseben zven, pravzaprav so bolj »nekakšna druga godba«. Vendar ko so »urezali« nekaj starih viž, kot so: Na Roblek bom odšel, Vse je mirno in le mesec sveti, Hišca ob cest stoji in Marica, so takoj dvignili temperaturo. Ansambel je gotovo zaslužen za »domačo štimungo«, ki je zelo sproščujoče vplivala na vse udeležence in številni so zaplesali. Preostalemu glasbenemu paru je bilo potrebno zaigrati le še nekaj znanih dalmatinskih in par starih »jugohitov« in razpoloženje je doseglo vrhunec, pelo in plesalo je vse počez. V hangarju in zunaj njega so se vile številne poloneze, pravo ljudsko rajanje. Vendar, čakal nas je še ne prav kratek povratek domov in kmalu smo se morali posloviti. Hvala PK Prekmurju za odlično pripravljeno prireditev, zlasti še Gezi in Janezu, ki sta posebej skrbela, da je vse teklo kot namazano. Ivan Košak NOVI ČLANI V pogovoru s članicami ansambla »Nimamo cajta«. (Foto Č. Košak) POTOČNIK VOJKO RAČE VRTIN JOŽEF KANIŽA KOSTIĆ BRANIMIR BREŽICE PESKO DUŠAN LJUBLJANA OBVESTILA – Št. 210/211 Stran 3 Z gibanjem tudi v Vodicah N esporno je zdravje ena najtemeljnih človekovih vrednot, s katero življenje doživimo bolj polno in pestro. In največkrat se jo zavemo šele takrat, ko se nas loti bolezen. Zato smo tudi tokrat, v sklopu psihosocialne rehabilitacije v Vodicah, dali precejšen poudarek tudi redni gibalni aktivnosti, ki ima pozitiven učinek na zdravje. Po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), bi moral vsakdo vsakodnevno opraviti vsaj 30 minut zmerne telesne aktivnosti, za kar smo mi vsekakor poskrbeli. Vsakodnevno smo se zbrali pred pomolom ter se po stopnji kondicije ter zdravstvenih omejitvah razdelili po skupinah. Po pričakovanju sem prevzel najbolj udarne in vzdržljive posameznike, drugo in tretjo skupino pa sta vodila Boštjan in Štefka. Po zasluženem zajtrku in merjenju krvnega pritiska so sledili pohodi v okolici Vodic, kjer smo se med drugim povzpeli na cerkvico sv. Nikole v Tribunju in znamenito cerkev Okit. Močne noge in športno srce so krepili tudi vztrajni kolesarji, ki so odkrivali lepote bližnjega Šibeniškega območja. V popoldanskem času smo dolgčas kratili z balinanjem, ustvarjalnimi delavnicami, stretchingom, predavanji, sprehodi, druženjem ter uživanjem na plaži, kar se je odražalo v dobri klimi oz. pozitivnem vzdušju vseh prisotnih. Teden smo zaključili z ogledom Šibenika in slapov Krke, ob večerih pa se prepuščali melodijam dalmatinsklih skladb. Po pričakovanju je Cveto vodil najbolj udarne in vzdržljive posameznike. (Foto S. Tomšič) V zaključku bi le dodal, da smo teden prijetno preživeli z mnogimi dejavnostmi, ki nam prinašajo lepše in bogatejše življenje. Pa lep športni pozdrav. Cveto Močne noge in srce so si krepili tudi kolesarji. (Foto S. Tomšič) Simonov zaliv nas je ogrel V času med 20. in 26. majem 2011 je v organizaciji Društva laringektomiranih Slovenije v Simonovem zalivu potekal že tradicionalni tečaj nadomestne- ga govora za 16 članov in 2 članici društva. Predstavitev programa tečaja, udeležencev in izvajalcev v četrtek zvečer je bila kratka ter jedrnata. Vsem prispelim se je na obrazih zrcalila utrujenost od vožnje in predhodnih domačih priprav, hkrati pa tudi stiska pred neznanim in obenem pripravljenost na učenje in pridobivanje novih znanj, na spoznavanje sebe in razumevanje drugih. Voditeljica tečaja Marija, je ob podpori moža Srečka in vnukinje Tijane, ves čas krmarila in koordinirala aktivnosti, najprej z jutranjim prebujanjem ob telovadbi, kasneje z vodenjem pohodov, izleta v Sečovlje ter zaključka tečaja v sredo zvečer. Logopeda Ana in Mladen sta ob pomoči asistentov, dolgoletnih in izkušenih članov Udeleženci spomladanskega tečaja govora v Simonovem zalivu. (Foto S. Tomšič) Nadaljevanje na naslednji strani Stran 4 Št. 210/211 – Nadaljevanje s prejšnje strani društva Geze, Mira, Pavla in Branka, v dopoldanskem in poznopopoldanskem času učila tečajnike osvajanja nadomestnega govora. V tem času sem sama vodila delavnice s spremljevalkami tečajnikov in asistentov, poosebljenih v šopku dvajsetih čudovitih in enkratnih žensk. Večinoma žene in partnerice tečajnikov, med njimi pa tudi dve sestri in hčerka, smo delovale kot strokovno podprta samopomočna skupina. S svojimi bogatimi izkušnjami, povezanimi s sprejemanjem laringektomije in s posegom povezanih sprememb pri bolnikih, njihovih življenjskih partnerjih, so skupino povezovale Francka, Mancika, Veronika in Andreja. Ti razgovori so bili najbolj neposredni, sproščeni in dejansko povezani z vsakdanjimi vprašanji, s katerimi se soočajo spremljevalci bolnikov. Vse udeleženke – Aleksandra, Stanka, Nuša, Irena, Štefka, Vida, Anica, Ana in Ana, Terezija, Neža, Marjanca, Elizabeta, Marija, Jelka in Sonja – smo se soočale s spremembami, ki jih prinaša življenje. Jutranje prebujanje na telovadbi. (Foto S. Tomšič) Pripovedovale smo o tem, kako se počutimo in kaj doživljamo; česa se veselimo in česa bojimo. Kako se polnimo z optimizmom; kje in kako črpamo moč, da ostajamo pokončne, da zmoremo skrbeti zase in za vse tiste, ki jih imamo najbolj rade in so središče naše sreče. V posebno veselje nam je bila družba najmlajših treh - Reneja, Jakoba in Nežike, ki so nas z otroško igrivostjo bodrili in nam dodajali moči za prihodnost. Uživale smo v naravi, sprehodih, v senci dreves. Učile smo se sproščanja ter aktivnosti, ki nam olajšajo tegobe. Tudi jokale smo, se zaprle v svojo tišino kot školjke, a največ smo se smejale in bodrile druga drugo. Veliko smo si podelile in se medsebojno obogatile. Enkratno doživetje, ki še dolgo odzvanja v vseh udeleženkah in prepričana sem, tudi tečajnikih. Tudi stopnice so nas ogrele. (Foto S. Tomšič) Druženje smo zaključili v sredo, 25. maja zvečer, s prigodnico obujanja dneva mladosti, štafeto ter obiskom Jovanke Broz; tudi ta program se je oblikoval spontano ob našem druženju, da nas je popeljal v »dobre stare čase« in nas razvedril. Zapeli smo si…«lepo je v naši domovini biti mlad IN ZDRAV!«. Ob prijetnem klepetu, otroškem rajanju in glasbi s plesom smo se zadržali v pozen večer. Zjutraj smo se razšli drugačni, kot smo prihajali pred slabim tednom; verjamem, da bolj samozavestni, z novimi prijateljstvi, na katere lahko vedno računamo v Društvu laringektomiranih Slovenije. Hvala vsem! In namesto zaključka nabor sporočil udeleženk naše delavnice: Ga. Žarka Brišar-Slana na družabnem večeru. (Foto S. Tomšič) OBVESTILA OBVESTILA – Št. 210/211 ] Življenje je naše darilo. Živeti je potrebno polno življenje in nikoli ne obupati. Novo jutro prinese veliko lepega, zato nikoli ne obupaj! ] Veš, moti me to, ker mora biti vedno tako, kot ti rečeš! ] V skupini sem se počutila super, to pa zato, ker sem smela karkoli vprašati in povedati, kar me je zanimalo. Samo roko sem dvignila – pri tebi pa tudi to ne vžge! ] Zelo sem vesela, da sem v takšni družbi in se veselim še kakršnega koli srečanja. In želim čim prej, kakršno koli društvo! ] Prijatelj, nikdar ne obupaj, saj bo jutri nov dan, zate bo sonce posijalo in spet bo lepo! Stran 5 ] Vesela sem, da sem se lahko udeležila tega spremljanja. On kar dobro dojema in spoznal je nove prijatelje. To šteje največ! ] Bodimo potrpežljive in uspele bomo, saj lepa beseda lepo mesto najde. Če v življenju deliš dobroto, pomagaš drugim, jo boš tudi kdaj deležen. ] Da bi bil zdrav in čim prej govoril! ] Bodi pogumen, pa boš vse laže prenašal. ] Hvala za vsa prizadevanja ter spoznanja o tej bolezni. Pa za srečanja, pohode in nasvete. ] Naj sonce sije na tvoje zdravje, enako na tvoj mali vinograd. ] Vsakemu želim dati moči in dosti zdravja v tej bolezni. ] Vsem veliko moči, vztrajnosti, prilagodljivosti in dobre volje. Vse se da premagati. ] Veliko zdravja vsem, jeklene volje in malo več počitka tudi! ] Želim veliko zdravja, sreče, razumevanja in veliko uspehov pri govoru. ] Vztrajnost, ljubezen, upanje – so besede, ki naj preidejo v dejanja! Rada te imam – CMOK! ] Vsem srečno in zdravo! Žarka Brišar Slana Študentke logopedije so se pridružile laringektomiranim v Simonovem zalivu V nedeljo, 22 maja, smo se študentke logopedije in surdopedagogike pridružile popoldanski skupini na govornih vajah za laringektomirane v Izoli. Ob prihodu tečajnikov smo bile prijetno presenečene nad optimizmom, dobro voljo in odprtostjo, ki je vladala v skupini. Takoj smo se počutile dobrodošle, saj smo bile zelo lepo sprejete. Vsak udeleženec je imel svojo zgodbo in svojo karizmo, nekaterim je šlo zelo dobro, drugim malce slabše, pa vendar z vsakim poskusom vedno bolje. Trdna volja in pomoč dveh uspešnih govorcev ezofagealnega govora je bila med terapijo vsem v veliko pomoč. Velik plus takšnih srečanj pa je tudi v tem, da se lahko učijo drug od drugega. Ob koncu smo se vsi skupaj učili ob taktu ča-ča-ča-ja, ki je imel neverjetno dober vpliv. Iz sončnega Simonovega zaliva smo se vrnile z lepo izkušnjo in spoznanjem, da bomo nekoč tudi me, s svojim strokovnim znanjem in po svojih najboljših močeh, prispevale k uspešnemu učenju govora in izboljšanju kvalitete življenja laringektomiranih. Študentke so se pridružile laringektomiranim. (Foto S. Tomšič) Alma Lea Ojsteršek Slapšak, Anja Onuk in Barbara Leopold UREDNIŠKI ODBOR: Odgovorni urednik: Ivan Košak, urednik: Marija Tomšič, član: Danilo Papež. Oblikovanje in priprava za tisk Leopold Mihelič Udeleženci tečaja na obisku v vrtu kaktusov. (Foto S. Tomšič) Stran 6 Št. 210/211 – OBVESTILA Prvi~ na govornem te~aju v Simonovem zalivu V informativnem listu sva zasledila, da se organizira tečaj nadomestnega govora, dopolnjen z različnimi delavnicami. Tečaj bo potekal v Simonovem zalivu, in sicer od 20. do 26. maja. Z možem sva se odločila, da se oba udeleživa tega tečaja, kajti kot nova člana želiva, da čim več odneseva od tega tečaja. Predvsem pa naju je tudi vzpodbudilo, da se bo ta tečaj dogajal na morju, kar pozitivno vpliva na človeški organizem, to se je kasneje tudi izkazalo. Vse v naravnem okolju, ogromno zelenja, sprehajalne poti, prijazno osebje, kar ti daje večji elan, da se še bolj potrudiš na delavnicah. Organizacijo tega tečaja je prevzela gospa Marija Tomšič, delavnico za nadomestni govor je vodila gospa prof. logopedinja Ana Jarc in logoped Mladen Jeličić. Udeleženci so bili razdeljeni v dve skupini. Tretja skupina pa je bila namenjena spremljevalcem, partnerjem in družinskim članom; to delavnico pa je vodila gospa Žarka Brišar-Slana, psihologinja. Hitro sva navezala stike tudi z ostalimi udeleženci tega tečaja. Vsako jutro so bile razgibalne vaje, ki jih je vodila naša organizatorka Marija. Po zajtrku so se pričele delavnice za vse udeležence, Bivanje v naravnem okolju je prispevalo k večjemu delovnemu elanu. (Foto S. Tomšič) za naše može govorne vaje, za nas partnerje pa tudi delavnica, na kateri smo se pogovarjale o naših težavah pri soočenju s to kruto boleznijo partnerja. Te delavnice so nam dale ogromno novega znanja, da bomo lahko v bodoče še naprej pomaga- le svojim partnerjem. Prisotne smo bile iz cele Slovenije in se tudi dodobra spoznale. Gospa Žarka je bila za nas vir energije, ki je imela prijazen, topel in strokoven nasvet. Vse delavnice smo imele v naravnem okolju, kar nam je dalo še večji elan. Po popoldanskem počitku so se zopet zvrstile delavnice skoraj do večerje. Vreme je bilo toplo tako, da smo se lahko že namakali v morju, pa čeprav smo samo čofotali, pa tudi meduze so kraljevale. V torek popoldan smo odšli na izlet z avtobusom na ogled Forme Vive, ter obisk rastlinjaka s kaktusi. Teden je hitro minil in v sredo zvečer po večerji, smo imeli zaključni večer. S pomočjo gospe Žarke in spremljevalk smo pripravili kratek skeč o 25. maju, Jakob in Neža, naša vnuka, pa sta zapela pesmico. Ob pijači, pecivu in razgovoru smo obujali spomine na ta delovni tečaj. Naj se na koncu zahvaliva gospe Mariji Tomšič za dobro organizacijo tega tečaja, zahvala tudi gospe Ani Jarc, gospodu Mladenu Jeličiću in njihovim pomočnikom, ki so se požrtvovalno trudili, da bodo naši partnerji še boljše govorili. Enaka zahvala velja tudi gospe Žarki Brišar-Slana. Lepa hvala pa tudi ostalim udeležencem, ki smo se spoznali in bomo tudi ohranjali stike. Spremljevalke so s pomočjo Žarke Brišar pripravile skeč. (Foto S. Tomšič) Na koncu vsem želiva lepe počitnice in nasvidenje še na kakšnem tečaju ali pa izletu, pa tudi pikniku. Kjer koli že boste, imejte se lepo. Karel in Aleksandra Ružič OBVESTILA – Št. 210/211 Stran 7 Študentke na te~aju nadomestnega govora V soboto, 21. maja, nas je pot vodila v Izolo, kjer smo prisostvovale govornim vajam laringektomiranih. Prej nismo imele nobenih izkušenj na tem področju, zato je za vse nas bila to nova in zelo zanimiva izkušnja. Iz prve roke smo zvedele, kako poteka njihovo življenje in kako se počutijo. Všeč nam je bilo tudi to, da smo lahko vadile skupaj z laringektomiranimi in tako spoznale vsaj delček napora, ki ga morajo oni vložiti v svoje učenje. Bile smo pozitivno presenečene nad njihovim ezofagealnim govorom, saj jim je že uspeval, čeprav je tako učenje dolgotrajen proces. Prav pri vsakem posamezniku smo na tem, samo enem srečanju opazile napredek, uspevalo je prav vsem in vesele smo bile njihovega napredka. Zelo zanimivo se je bilo tudi pogovarjati z osebami, ki so že zelo spretne v ezofagealnem govoru. Z veseljem so odgovarjali na vsa naša vprašanja, njihovi odgovori pa so bili zelo zanimivi in nam bodo pri našem delu zagotovo koristili. Upamo, da bomo še kdaj imele priložnost delati s temi ljudmi, saj so se v tem kratkem času, v katerem smo jih imele priložnost spoznati, izkazali za čudovite, pogumne osebe. Študentke Študentke na obisku v Simonovem zalivu. (Foto B. Bubnič) 30. obletnica delovanja dru�tva Bezirksverein Trier 21. maja 2011 je društvo laringektomiranih Bezirksverein Trier iz Nemčije praznovalo svojo 30. obletnico ustanovitve. Društvo, ustanovljeno leta 1981 je takrat štelo 26 članov. Danes je v dru- štvu včalnjenih preko 100 članov. Na proslavo je bila poleg številnih visokih gostov povabljena tudi štiričlanska delegacija iz Slovenije, ki so jo sestavljali: častni predsednik društva Slavko Ribaš s soprogo Eriko, predsednik DLS Ivan Košak in »moja malenkost«, v vlogi prevajalca. Na pot smo se odpravili 19. maja in po deseturni vožnji le prispeli v Trier. Tam sta nas že pričakala zakonca Winfried in Hedi Hesser, ki sta za čas našega obiska prevzela vlogo gostiteljev. Kljub temu, da je od našega zadnjega obiska minilo že skoraj leto dni, se samo mesto ni kaj dosti spremenilo, saj je še vedno ohranilo tisto radoživost in živahen ritem življenja, ki smo ga občutili ob našem prvem obisku. K razcvetu mesta posebej prispeva turizem. Zaradi številnih zgodovinskih znamenitosti, turisti obiskujejo Trier preko celega leta. Mesto se je zelo dobro znašlo tudi v času gospodarske krize, saj je uspelo obdržati stopnjo brezposelnosti pod 5 %. Socialne službe v mestu delujejo odlično in hitro poskrbijo za prekvalifikacijo brezposelnih, zlasti v poklice storitvenih dejavnosti: vzdrževalce, vrtnarje, frizerje, itd. Še isti večer je sledila tudi slavnostna pogostitev v enem izmed hotelov, kjer smo se tudi v družbi ostalih članov društva Rheinland-Pfalz Živahen utrip mesta Trier. (Foto Č. Košak) Nadaljevanje na naslednji strani Stran 8 Št. 210/211 – OBVESTILA Nadaljevanje s prejšnje strani lahko malo pogovorili, se nasmejali in si tudi izmenjali številne izkušnje. Naslednji dan pa se je pričel uradni del našega obiska. Slovesnost se je začela v cerkvi svetega Jožefa, s kratko spominsko mašo za laringektomirane in njihove svojce. Zanimivo je bilo videti, da je del maše vodil tudi laringektomirani mašnik, ki je predvsem poudaril, da tudi po odstranitvi grla ni vse izgubljeno in da je vredno živeti in se boriti naprej. Po koncu maše smo se preselili v kliniko Mutterhaus der Borromäerinnen, imenovano po redu Sester Boromejk, kjer naj bi se odvijala osrednja slovesnost. Klinika je po številu opravljenih laringektomij primerljiva z ljubljansko ORL kliniko in je zelo dobro opremljena. Ima lastno: magnetno resonanco, RTG, računalniško tomografijo itd. Posamezni posegi, ki ji opravljajo na grlu so menda po zahtevnosti in kvaliteti primerljivi z operativnimi posegi v zelo znani kliki v Heidlebergu. Ko smo bili vsi zbrani, nas je najprej pozdravil predsednik društva Rheinland-Pfalz Winfried Hesser, ki se je predvsem zahvalil tistim, ki so prispevali k dolgoletnemu razvoju društva ter omogočili, da lahko še danes deluje uspešno. Svoje čestitke ob 30. letnici je izrazila tudi mati prednica Henriette Benz, ki je v svojem govoru poudarila predvsem, da mora človek uživati vsak trenutek, ki mu je podarjen in sprejeti življenje tako s dobrimi kot tudi z slabimi lastnostmi. Včerajšnji dan je mrtva preteklost, jutrišnji dan je negotovost, vse kar imamo je trenutek sedanjosti. Zatem nas je nagovorila tudi pokroviteljica, nemška Ministrica za socialne zadeve Malu Dreyer, ki je poleg čestitk izrazila tudi veselje in preseneče- Pred cerkvijo sv. Jožefa. (Foto Č. Košak) nje nad povezanostjo Okrajnega društva Trier z ostalimi organizacijami, kot je npr. Društvo laringektomiranih Slovenije in nad ravnjo, na kateri te organizacije med seboj sodelujejo. Sledila je kratka glasbena prekinitev, nato pa je sledil govor podpredsednika C.E.L.-a Friedricha Wettlauferja, ki je namenil predvsem nekaj besed o laringektomiji. Izpostavil je, da je rehabilitacija po odstranitvi grla dolgotrajen proces, ki zahteva veliko potrpljenja in volje. Zato je potrebno, da si laringektomirani po operaciji čimprej opomore, se vključi nazaj v svoje okolje ter prične znova živeti. Svoje čestitke ob trideseti obletnici ustanovitve je izrazil tudi Klaus Steinborn, zastopajoči predsednik društva laringektomiranih društva Rheinland-Pfalz, ki je društvu zaželel predvsem še naprej uspešno delovanje ter veliko uspeha pri delu z laringektomiranimi. Ponovno je sledila krajša glasbena prekinitev, nato pa nas je nagovoril še eden izmed visokih udeležencev proslave, glavni zdravnik dr. med. Peter Schwedrtfeger, ki je na kratko prikazal zgodovino društva, kako je nastalo, se razvijalo in kdo so bili njegovi ustanovni člani in predsedniki. Med drugim je izrazil tudi skrb, da je na leto še vedno laringektomiranih preko 20 članov, kar v tridesetih letih pomeni preko 600 članov in, da se to število kljub današnjemu napredku v tehnologiji še vedno ni bistveno zmanjšalo. Naslednja točka na programu so bile čestitke sorodnih društev, kar je pomenilo hkrati tudi iztočnico za DLS. Sledila je kratka najava s strani g. Winfrieda Hessreja, nato pa sem se kot uradni prevajalec v spremstvu predsednika DLS I. Košaka, odpravil proti govorniškemu odru, da bi skupaj izrekla čestitke. Po krajšem nagovoru vseh navzočih sva se društvu zahvalila predvsem za njihovo sodelovanje z DLS ter podporo, ki jo je DLS prejelo s strani nemških deželnih društev ob vstopu v C.E.L (Evropska Konfederacija Laringektomiranih). Posebna zahvala je šla tudi g. Klausu Steinbornu, zastopajočemu predsedniku društva Rheinland-Pfalz, ki je pripomogel predvsem k priljubljenosti plavalnih tečajev, zlasti med novimi članicami C.E.L.-a. Zatem je sledil družabni del srečanja, ko smo se vsi lahko malce oddahnili ter se bolj sproščeno pogovorili. Naslednji dan je prišel čas za slovo, zahvalili smo se gostoljubnim gostiteljem in si zaželeli kmalu nasvidenje. Na proslavi. (Foto Č. Košak) Črt Košak OBVESTILA – Št. 210/211 Stran 9 Iz podro~nih klubov PK Dolenjska Tudi letos sta Jože, kot vodja PK za Dolenjsko in Belo krajino in njegova žena Ivana Prešiček, organizirala piknik. Novi člani smo dobili nalogo od predsednika, da napišemo kratek prispevek za informativni list. Piknik s kraj�im pohodom Zbrali smo se v petek, 3. junija 2011, ob 12. uri v gostilni Vovko na Ratežu, kjer je tudi naša članica solastnica te gostilne. Postreženi smo bili s pijačo, za kar se tudi obema zakoncema zahvaljujemo. Potem smo se napotili na Gabrsko goro, kjer so nas sprejeli naši gostitelji, Antonija in Stanislav Vovko. Vodja PK nas je lepo pozdravil, kot tudi nove člane. Poleg gibanja po Gabrski gori, kamor nas je popeljala gospa Antonija, ni manjkalo dobre hrane, peciva in tudi dobre glasbe ob zvokih veselih harmonikarjev, tako da so naši člani tudi zaplesali. Bilo nam je prijetno in še si želimo takšnih srečanj. Lepo je, ko se družimo, poklepečemo in spodbujamo drug drugega. Vsa zahvala Jožetu in Ivani, kakor tudi našim gostiteljem Antoniji in Stanislavu. Karel in Aleksandra Ružič Malo reklame Dobro je zvedeti kaj o dobri kuhinji Dolenjska sicer ne slovi po množici izbranih hramov dobrih okusov, toda nekatere gostilne znajo gosta zares razveseliti. Vovko v Ratežu je že ena od njih. V več kot treh desetletjih so postali ena od najbolj vidnih dolenjskih gostiln, saj jim uspeva ohranjati bogato kulinarično tradicijo s pristnimi okusi. S to besedo lahko označimo večino Vovkove ponudbe. Karkoli vam bodo postregli, vse bo imelo svoj karakterni vonj in okus, pripravljeno pa bo tako, kot se šika. Pozdrav iz kuhinje (kajmak in pravkar spečena, še topla in hrustljava pogača) je napovedal izlet v domače vode. Tudi doma narejena jetrna pašteta (za mesnine je odgovoren ata Vovko), nas je navdušila in ob kozarcu nadstandardnega cvička je izginila s krožnikov, kot bi mignil. Naprej - izvrstna tlačenka, ki je bila elegantno položena na svež motovilec in prelita z bučnim oljem, je bila tudi zunajserijska. Tako nežna, hrustljava in ravno prav začinjena ni potrebovala premočnega čebulnega dodatka za krinko. Čeprav že dobro desetletje vsak Dolenjci so se prijetno počutili in si še želijo takšnih srečanj. (Foto I. Prešiček) Gostilna Vovko - Ratež teden hodim po gostilnah, se mi zdi, da boste le pri Vovku dobili juho prežganko, ki je odlična. »Takšna, kot jo je delala mama,« je dahnil eden od jedcev. Rateški žlikrofi z jurčki so ena od lokalnih posebnosti. So njihov lastni izum, ki ga odlikuje slastna in lepo začinjena polnitev, ki se lepo naveže na gobjo nadgradnjo. Če je ata Vovko siva eminenca mesnin te gostilne, je na prvi frontni liniji uspešen njegov sin Rok, ki je tudi sommelier. Ob (za takšno vrsto gostilne) zelo dobro založeni vinski kleti ga ni Naslov društva: DLS, Parmova 53/IV, 1000 Ljubljana, tel.: 01 436-03-58, fax: 01 436-03-59 Transakcijski račun DLS: 6100 0000 1418 487 Davčna številka DLS: 68713401 E-mail: [email protected] http://www.dls-slo.si sram k odličnim mesninam z žara ponuditi najboljša slovenska rdeča vina. Vino tedna: Movia - Veliko rdeče 2001 (55,50 evra) - rubinasto višnjeva barva s svetlim robom. Glede na leta je videz hudo mladosten. Kompleksne vonjave (zelišča, dim, sadnost, rumov lonec) in okus (sveže, pikantno, sadno, dolgo) to vino zares naredijo veliko! Domače slovenske zimske radosti (krvavice in pečenice s prilogami) so lahko za zgled vsem, ki se v državici ukvarjajo s tako hrano. Odlični so tudi raznovrstni štruklji (pehtranovi, sirovi in ajdovi z orehi). Podobno je tudi z nadgradnjo z žara, ki je prva liga. Pleskavice, biftki in polnjena dimljena svinjina več kot navdušijo. Tudi sladice so več kot korektne, še posebej nas je navdušila hruška, kuhana v cvičku. Vovko se odlično drži v vodah tradicije in z enim očesom sina gleda višje. Primer za to je slastni mladi kravji sir v slanini in pečen na žaru, drugi pa panna cota z oranžnimi lupinami. Vse lepo in prav, vendar ima ta ekipa vse znanje, da lahko za večino gostov ostane takšna, kot je, za izbirčneže pa se lahko skoči še stopničko višje. Samo upati si je treba. Pa malce manj naivnosti pri dekoracijah, če jih takšni krožniki sploh rabijo. Polde Mihelič Stran 10 PK [tajerska in Koro{ka Bil je junijski dan, a o lepi napovedi vremena ni bilo slišati, pa vendar smo se odpravili v Mozirje na srečanje k Anki in Slavku Dobelšek. Na srečanju koroške regije na Urbanu so se dogovorili, da se ponovno snidemo: Ema in Pavlek iz Miklavža, pa Silva in Jože, Anka in Marjan iz Ptuja ter midva z Jožetom iz Maribora. Ker je bil v Mozirju prijavljen maraton, smo morali prispeti v mesto Mozirje do 9.30, kar je zgodaj za obiske, pa vendar. Gostitelja sta nas resnično prelepo pričakala. Ne bom govorila o kuharskih in ostalih veščinah gostiteljice Anke, pač pa se bom osredotočila na Mozirski gaj, kamor smo bili povabljeni. Nimam besed za vso to lepoto, ki se nam je razprostrla na celotni površini gaja, bila sem celo prepričana, da se bo nama s Silvo vžgal fotoaparat, tako sva škljocala. Pavlek pa je samo vzdihoval ter občudoval vso krasoto nasadov, vrtnarjev iz različnih krajev naše Slovenije. Ema, ki tudi največ ve o cvetju, je samo gledala in občudovala. Pri zeliščnih gredah pa smo dobili vsi tudi njen in Ankin strokovni nasvet o uporabi. Tudi sadiko vinske trte iz Lenta smo našli tam in še bi lahko naštevali. Pred poročnim paviljonom smo naredili gasilski posnetek v spomin našega srečanja. Po dveh urah in pol smo zapustili gaj ter se ponovno usidrali pri mizah gostiteljev in počakali na specialitete z žara mojstra Slavka. Edino mariborski Jože je bil izjema, Št. 210/211 – OBVESTILA Nepozabno druženje Prijetno druženje. (Foto I. Drobne) kar se tiče hrane. Za njega je Anka pripravila posebej kosilo. Najedel se je v čudovitem, rekla bi zimskem vrtu, mimo vseh nas radovednežev in lakotnikov. Čas je hitro mineval in bližal se je konec enodnevnega izleta. Ostala nam je še Emina poslastica, Miklavžka šarlota. Kolikor smo izgubili kalorij na pohodu po gaju, toliko smo jih dobili nazaj z vso to jedačo in pijačo ter čudovito vodo iz Mozirja. Bolezen ni ovira, da nam ne bi bilo lepo, pa tudi če vreme ni najlepše in če ne moremo govoriti. Smo se pa trudili in dobro sporazumevali. Vsak dan, ki ga zjutraj doživimo, ko se zbudimo, si ga moramo narediti lepega mi sami in ta lep dan smo doživeli pri Anki in Slavku v Mozirju – hvala vama. Irena, Ema in Silva s svojimi življenjskimi sopotniki Vabilo v delavnico Klinika ORL v Ljubljani vabi laringektomirane in njihove svojce k udeležbi v delavnico, ki bo organizirana v kletnih prostorih ORL klinike. Delavnica bo vsak drugi in četrti torek v mesecu, ob 11. uri. mag. Petra Bavčar, univ. dipl. psih., spec. klin. psih. Za konec pa gasilska pred poročnim paviljonom. (Foto arhiv I. Drobne)