Maribor: središče evropske kulture

REVIJA ZA SLOVENCE ZUNAJ
REPUBLIKE SLOVENIJE
Slovenija danes, Slovenci.si, Leto 2, Ševilka 11
www.slovenci.si
Foto: Matej Vranič
februar/marec 2012
Maribor: središče
evropske kulture
Mag. Rudi Vouk
Slovenski dirkalniki v Argentini
Monika Pemič
Smo šele na pol poti
Najhitrejši Argentinci
so – Slovenci!
Zelo uspešna,
a hoče še več
POSTOJN
SKA JAM
A
C AVE-GRO
TTA-HÖH
LE
Special annual business overview brings you
the best in investment
opportunities, economic
success stories and top lifestyle choices.
COMING IN MARCH 2012
Contact: Tel.: +386 (0)1 520 50 85, [email protected], www.sloveniatimes.com
PANORAMA
VSEBINA
10
Panorama
28
5
Izobraževanje in znanost
4
Ljudmila Novak, nova ministrica
za Slovence po svetu
Predsedniška odlikovanja
V žarišču
6
Maribor – središče evropske
kulture
Veliki intervju
8
Mag. Rudi Vouk: »Smo šele na
pol poti«
Poslovne strani
10
12
Najhitrejši Argentinci so Slovenci!
Bisol: Fotovoltaika - energija
prihodnosti
Kultura
14
16
18
19
20
Marjan Grum: »Ocene kritikov
me ne zanimajo«
Fotograf Luka Dakskobler:
Z »dobrim namenom« do
uglednih priznanj
Lapuhovi: Od treh izvirov so
izbrali slovenskega
Janez Medvešek: Slike iz
domovine
Ameriški tajni agent s Cerknega
Knjižna polica
22
Dr. Šiftarjeva fundacija: Poklon
pobudniku
Ne prezrite
24
Kranjska klobasa – zašpiljeno
dobra
Spoznajmo se
26
27
Slovenski znanstveni inštitut
na Dunaju: Veliki projekti, a
negotova usoda
Potomke aleksandrink obujajo
tradicijo prednic
29
30
32
16
Slovenska miza spodbuja
mreženje med Slovenci
Zimska šola slovenskega jezika
Monika Pemič: Zelo uspešna, a
bi želela narediti še več
Društvo Sava z novim vodstvom
27
Mladi
33
34
Ivor Grubišič: Tajska je danes
njegov drugi dom
Jerneja Jezernik: »Uresničila
sem sebe in svoje življenjsko
poslanstvo«
Med nami
36
37
38
39
SIM: Spomenik irskemu
izseljenstvu
SSK: Ko ni več meja
SVS: Slovenci po svetu v času
osamosvojitve Slovenije
Višarski dnevi mladih
39
Zamejski dnevnik
40
41
42
43
44
Zakon odklanjajo tisti, ki jim je
namenjen
Besede našega pozdrava so
vesele
Postopno do vidne dvojezičnosti
Slovenščina na varaždinski
gimnaziji
Z dobrimi izkušnjami v nov
mandat
44
Šport
45
47
Šport je magnet za mlade
Korošce
Boris Denič, selektor slovenske
rokometne reprezentance
Slovenska kuhinja
50
47
Najteže je skuhati preproste jedi
Slovenija danes
www.slovenci.si
Vodja projekta
Marko Stijepić / [email protected]
Izdajatelj: Domus, založba in trgovina d.o.o.
Glavna in odgovorna urednica
Blanka Markovič Kocen / [email protected]
Uredništvo
Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija
Lektura
Blanka Markovič Kocen
Tel: +386 (0)1 520 50 84
E-pošta: [email protected]
Oblikovanje in prelom
Maja Kaplan / [email protected]
Slovenija danes izhaja vsak mesec. Posamični naročniki plačajo
samo stroške pošiljanja. Naklada: 3000 izvodov
Tisk: Kočevski tisk, Slovenija
Medij Slovenija danes je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu RS
za kulturo pod zaporedno številko: 1603. ISSN 2232-3473
Revijo financira Urad
Vlade Republike Slovenije
za Slovence v zamejstvu
in po svetu

REPUBLIKA SLOVENIJA
URAD VLADE RS ZA SLOVENCE
V ZAMEJSTVU IN PO SVETU
3
PANORAMA
Ljudmila Novak
Dan emigranta
Nova ministrica za Slovence
v zamejstvu in po svetu
Ob obujanju
tradicije pogled
naprej
Foto: BOBO
Pred državnim zborom je 10. februarja priseglo
11 ministrov in ministrica, ki bodo sestavljali
deseto slovensko vlado pod vodstvom Janeza
Janše (SDS). Nova ministrica za Slovence v
zamejstvu in po svetu je postala Ljudmila
Novak, predsednica NSi. Po izvolitvi ministrske
ekipe iz vrst SDS, Liste Virant, SLS, DeSUS in
NSi je Janša kot glavni izziv izpostavil izhod
Slovenije iz krize, mandat nove vlade pa bo po
njegovih besedah vse prej kot jubilejen.
»To je dejansko protikrizna vlada in ekipa,«
je dejal Janša, ki je vlado v podobni sestavi
(manjkala je le Lista Virant), že vodil med
leti 2004 in 2008. Kot prioriteto je napovedal
konsolidacijo javnih financ v tem letu, šele nato bodo sledili predlogi
reform, ki bodo poskrbeli za dolgoročnejšo stabilnost javnofinančne slike.
Slovenija je po treh letih vladavine levo-sredinske vlade in premiera iz vrst
socialnih demokratov Boruta Pahorja dobila pretežno desnosredinsko
vlado. - STA, B. M. K. -
Na dan Svetih treh kraljev so se Slovenci v Videmski
pokrajini, z njimi pa tudi številni rojaki z Goriškega in
Tržaškega ter sosedje iz krajev Zgornjega Posočja,
znova zbrali na tradicionalnem Dnevu emigranta. To
je že 49 let največje kulturno, politično in družabno
srečanje ob začetku vsakega novega leta, ki je
nastalo v spomin na čase, ko so morali domačini ob
koncu praznikov znova v svet s trebuhom za kruhom.
V obnovljeno dvorano gledališča Ristori je prišel tudi
nekdanji emigrant iz občine Srednje Livio Floriancig.
Najbolj ustvarjalna leta je pustil v Švici in spominja
se, da je bilo najtežje zaradi nepoznavanja jezika.
Letos je tudi mladi župan Čedada Stefano Balloch
priznal svoje slovenske korenine v emigrantski družini
iz Nadiških dolin.
Skica
Slovenija na Dunaju s prvim
slovenskim centrom v tujini
V prostorih avstrijskega Naravoslovnega muzeja na Dunaju so sredi
januarja odprli Slovenski kulturni in informacijski center (Skica), ki bo
hkrati prvi slovenski center v tujini.
Kot so napovedali na ministrstvu za zunanje zadeve, bo letošnje težišče
Skice, ki bo na Dunaju delovala kot dislocirana enota tamkajšnjega
slovenskega veleposlaništva, Evropska prestolnica kulture 2012.
Skica ima svoje prostore v slovenskem študentskem domu Korotan, ki ga
je slovenska vlada kupila septembra 2009, in jo bo vodila Ana Novak, ki
je doslej vodila sektor MZZ za globalne izzive.
Osnovna naloga Skice bo promoviranje, širjenje in utrjevanje slovenske
kulturne, umetniške, znanstvene ustvarjalnosti s poudarkom na sodobnih
trendih ter spodbujanje sodelovanja med slovenskimi in v Avstriji
delujočimi posamezniki in institucijami na teh področjih. Pomemben
element delovanja Skice bo možnost bivanja za slovenske umetnike in
znanstvenike.
Ambicija Skice je, da postane model, ki zagotavlja večjo pretočnost
in širšo zajetost slovenskega ustvarjanja, ki odpira okno navzven in
navznoter in je torej vreden prenosa tudi v druga evropska kulturna in
znanstvena središča (Berlin, Pariz, London). - STA, B. M. K -
Val hude gospodarske in finančne krize je pljusknil
tudi na severovzhod Furlanije Julijske krajine,
tako da v Benečiji spet ni dovolj kruha za vse, je
opozoril Renato Matelič iz Zveze izseljencev. Mladi,
izobraženi in visoko usposobljeni ljudje odhajajo v
tujino. Slovenci na robu narodovega poselitvenega
prostora pa vendarle upajo na boljše čase in na
ureditev prostorov razseljene dvojezične šole v
Špetru. Eden od dveh slavnostnih govornikov na
letošnjem prazniku Miha Coren je med drugim
opozoril, da je šola temeljnega pomena za ohranitev
narodne pripadnosti.
Kulturni program so oblikovali špetrski pevci in gojenci
glasbene šole pod vodstvom Davida Klodiča,
ustvarjalci risanke Ta rozajanska lisica in Beneško
gledališče, ki ga že dobri dve desetletji režira Marjan
Bevk. Izšla sta knjižni sprehod skozi zgodovino Dneva
emigranta in nov Trinkov koledar. - Mirjam Muženič -
Predsednik Türk na Nizozemskem
Priznanje iz domovine
Med delovnim obiskom konec novembra na Nizozemskem se
je predsednik RS Danilo Türk v Haagu srečal tudi s tukajšnjimi
Slovenci in njihovimi prijatelji, ki so pred 20 leti dejavno
prispevali k mednarodnemu priznanju naše države. V zahvalo
je predsednik Türk 22 članov tedanjega »Komiteja za priznanje«
odlikoval z Redom za zasluge RS.
Ob tej priložnosti so predstavili tudi knjigo nizozemskih spominov
na »20 let Slovenije«. V njej je veleposlanik Leon Marc zbral
prispevke tako tistih, ki so si takrat prizadevali za priznanje,
kot onih, ki jih je bilo treba v to prepričati. Pogled na to našo
skupno preteklost zaokrožuje povzetek diplomske naloge o
vlogi »uradne« Nizozemske, takrat predsedujoče ES. Po mnenju
4
raziskovalke
Univerze v
Groningenu
Roos Gabriëls o
napredku Slovenije
dovolj pove dejstvo,
da je bila ta
mlada država leta 2004 članica, 2008. pa že predsedujoča ES.
Nepričakovan, a zelo doživet je spomin hčerke Maxa van der
Stoela, lani umrlega državnika, na njihove družinske počitnice
v Ljubnem ob Savinji, ki jih je za vedno zaznamovala pristna
slovenska gostoljubnost. - M. D. M. -
PANORAMA
Monošter
Pred slovenskim kulturnim praznikom
Dr. Žekš kritičen do
razmer med Slovenci
na Madžarskem
Predsedniška
odlikovanja
Foto: M. Kaplan
Minister za Slovence
v zamejstvu in po
svetu ter za kulturo v
vladi Boruta Pahorja
dr. Boštjan Žekš
je v pogovoru za
praznično Porabje,
časopis Slovencev na
Madžarskem, ocenil
aktualni položaj med
rojaki v sosednjih
državah in državah
nekdanje Jugoslavije.
Za Slovence v Italiji
je povedal, da jim
gre ekonomsko
in organizacijsko
Gábor Huszár, župan mestne občine, Andreja
najbolje. »Kar seveda
Kovač, vodja Razvojne agencije Slovenska
ne pomeni, da so
krajina, bivši minister dr. Boštjan Žekš in
dosegli svoje pravice
slovenski generalni konzul Dušan Snoj v
in vse tisto, kar bi
prostorih mestne občine Monošter.
jim država morala
dati.« Optimistična je tudi ocena za Koroško: »Tu se stvari zelo
hitro spreminjajo na bolje.« Pri Slovencih na Štajerskem gre za
specifične razmere, daleč so tudi do priznanja slovenstva, ker se je
o njih začelo govoriti pozno. »Vključeni niso bili niti ob sprejemanju
zakona o dvojezični topografiji na Koroškem, kar ni prav in je hkrati
dokaz, da avstrijska državna pogodba ni izpolnjena.« Še bolj
kritičen je akademik Žekš do Porabja, kjer so razmere v primerjavi
z drugimi najslabše. »Res bi želeli, da bi madžarske oblasti naredile
korak naprej, ki bi sedanjo blokado presegel in razprl, da bi se
zadeve bolje razvijale, dogajale...Nekaj se sicer dogaja, na
Gornjem Seniku v sodelovanju z ministrstvom za kmetijstvo nastaja
vzorčna kmetija...«
Žekš je poudaril, da so Slovenci aktivni tudi na Hrvaškem in omenil
veliko zanimanje za učenje slovenskega jezika v Varaždinu, kjer se
je k pouku prijavilo 500 učencev in dijakov. Zaradi gospodarskih
in manj političnih razmer ali naklonjenosti je položaj Slovencev
v samostojnih državah, prej jugoslovanskih republikah, najslabši.
V Srbiji so dobro organizirani. »Treba je tudi povedati, da te
države na Slovence gledajo s spoštovanjem in jim pomagajo pri
organiziranju. V materialnem smislu so v enakem položaju kot so vsi
državljani.« - Ernest Ružič -
Predsednik republike dr. Danilo Türk je pred slovenskim
kulturnim praznikom z Zlatim redom za zasluge odlikoval
dr. Borisa Pleskoviča, z Redom za zasluge pa prof. Marijo
Pirjevec Paternu, mag. Rudija Vouka in g. Darka Šonca.
Slavnostna podelitev priznanj je potekala v Veliki kristalni
dvorani Predsedniške palače.
Dr. Pleskovič, predsednik Svetovnega slovenskega
kongresa, je visoko priznanje prejel za pionirsko delo
na gospodarskem področju osamosvojene Slovenije
pri povezovanju Slovencev po svetu in vključevanju v
evroatlanstke organizacije, prof. Pirjevec Paternujeva,
tržaška Slovenka, slavistka, literarna zgodovinarka
in pedagoginja, za prispevek k širjenju slovenskega
kulturnega prostora, za pomembne znanstvene uspehe
na področju slovenskih literarnih ved in za uspešno
pedagoško delo, odvetnik mag. Vouk za svoj prispevek
k uveljavljanju pravic slovenske manjšine na avstrijskem
Koroškem, Darko Šonc, dolgoletni vodja Slovenskega
doma v Zagrebu, pa za prispevek k ohranjanju
slovenskega jezika in kulture na Hrvaškem, k uspehom pri
povezovanju Slovencev in h krepitvi dobrih odnosov med
Slovenijo in Hrvaško.
Kot je v govoru na slovesnosti poudaril Türk, se s temi
odlikovanji izkazuje bogastvo ideje skupnega slovenskega
kulturnega prostora. »Prav je, da si prikličemo v spomin
pomen tega koncepta v teh dneh ob 8. februarju,
slovenskem kulturnem prazniku,« je dejal. Kultura po
njegovih besedah ni omejena samo na umetniško in
znanstveno dejavnost, temveč tudi na druge dejavnosti,
vendar so to samo deli našega kulturnega bivanja, »kajti
kultura je veliko širša, kultura pomeni tudi spoštovanje
medsebojnih odnosov, družbene hierarhije, ki je potrebna
za to, da družba kot celota deluje dobro.« - B. M. K. -
Inštitut za narodnostna vprašanja
Nove publikacije ob visoki obletnici
Ustanovljen 1. februarja 1925 je Inštitut
za narodnostna vprašanja prav na ta
dan s predstavitvijo novih publikacij
in projektov zaznamoval svojo visoko
obletnico. Najstarejši in danes eden
vodilnih raziskovalnih zavodov za etnične
in manjšinske študije v Evropi, katerega
izjemno razvejana dejavnost je, kot je ob
predstavitvi poudarila direktorica Sonja
Novak Lukanovič, pomembna ne samo za
preteklost, temveč tudi za prihodnost.
Raziskovalke in raziskovalci na inštitutu
so vključeni v številne mednarodne
raziskovalne in strokovne projekte ter
programe, kot eksperti in svetovalci
pa sodelujejo z različnimi nacionalnimi
in mednarodnimi institucijami in
organizacijami. »Raziskovanje evropskih
projektov pomeni prenos našega znanja
tudi v gospodarstvo in prinaša novo
dodano vrednost v sprejemanje vsebin,«
je ob tem poudarila direktorica, ki je
skupaj s sodelavci uvodoma predstavila
najnovejši številki inštitutske revije
Razprave in gradiva, v kateri objavljajo
številni domači in tuji strokovnjaki s
področja etničnih študij. Revija je
večjezična, s poudarkom na angleščini,
s čimer želijo ustvarjalci razširiti krog
bralcev.
Inštitut je ob podpori Urada RS za
narodnosti izdal monografijo o dr.
Vaneku Šiftarju, vodilnem slovenskem
romologu, ki jo je uredil Mladen Tancar,
dr. Matjaž Klemenčič, profesor zgodovine
na mariborski univerzi, pa je predstavil
svoje delo o Slovencih v Pueblu.
Po razgrnitvi številnih novih projektov, s
katerimi se inštitut ukvarja in za katere je
bil čas ene same novinarske konference
prekratek, je eden od udeležencev izrazil
upanje, da bo imela nova vlada kljub
vsesplošni varčevalni evforiji posluh in
razumevanje za dejavnost inštituta.
- Blanka Markovič Kocen -
5
V ŽARIŠČU
Maribor
Središče evropske
kulture
Maribor je skupaj s partnerskimi mesti v letošnjem letu zaživel
kot Evropska prestolnica kulture (EPK). Na otvoritveni slovesnosti
na Trgu Leona Štuklja se je sredi januarja zbralo več tisoč ljudi,
organizatorji pa obljubljajo zanimiv in pester program skozi vse leto.
Blanka Markovič Kocen
E
PK je pomembna skupna
zgodba, je prepričan Mitja
Čander, programski direktor Zavoda Maribor 2012,
ki je bil ustanovljen za pripravo in
izvedbo prireditve. Temelj idejne
zasnove projekta EPK je pripravil KID
KIBLA na podlagi več »možganskih
neviht«, ki so jih izvedli z zainteresiranimi organizacijami in posamezniki s
področja kulture. Na podlagi razpisa
ministrstva za kulturo v letu 2006 je
Kibla po izboru Mestne občine Maribor pripravila kandidaturo Maribora
s partnerskimi mesti – Murska Sobota,
Novo mesto, Ptuj, Slovenj Gradec,
Velenje – za Evropsko prestolnico
kulture 2012. Intenzivnejše priprave
prijave so se začele jeseni 2006, pridobivanje dodatnih dokumentov in
piljenje materialov je trajalo do konca
februarja 2007, ko je bilo treba vlogo
s podpisom mariborskega župana
Franca Kanglerja oddati.
V naslednjih mesecih so na Ministrstvu RS za kulturo izvajali pregled
prispelih prijav in popolnosti vlog,
mednarodna strokovna komisija za
presojo vlog pa je na svojem zasedanju v maju 2007 odločila, da je
najboljša in najprimernejša vloga
Maribora s partnerskimi mesti in jo
predlagala ministru za kulturo v kandi-
Projekt EPK je v preteklosti prinesel
izjemno prepoznavnost mestom
in državam, vsakemu s pozitivno
konotacijo, ki jo mednarodna
blagovna znamka EPK prinaša.
6
daturo. Njegov predlog je maja 2007
potrdila tudi Vlada RS in konec leta
dokumentacijo posredovala v Bruselj.
Izbor nastopajočih
»Iz širokega nabora programov,
projektov, pobud, idej in predlogov,
ki so bili podlaga za kandidaturo, s
katero je Maribor s partnerskimi mesti
postal Evropska prestolnica kulture
2012, je nato nastal izbor, ki ga je
KID Kibla objavila v knjigi Pure energy! in so jo prejeli člani in članice
bruseljske komisije pred prvo predstavitvijo, na Svetovni dan knjige,
23. aprila 2008,« pojasnjuje Čander.
»Po njihovem mnenju je šlo za prvi
korak snovanja programskega okvirja bodoče kulturne prestolnice. Pri
trem je kot privlačen projekt navedla
Muzej socializma in priporočila, da
ga razvijemo.«
Po prvi predstavitvi kandidature
je posebna ocenjevalna komisija
priporočala, denimo, okrepitev
sodelovanja med kulturnimi organizacijami in operaterji, umetniki in
mesti ter državami članicami na vseh
področjih kulture in razvoj programov,
ki predstavljajo bogastvo kulturne
raznolikosti v Evropi, posebna ocenjevalna komisija pa je med drugim
poudarila, da Maribor pripravlja izrazito visoko število projektov ter izrazila
dvom o tem, ali jih bo mesto lahko
izvedlo. Mariboru je predlagala, da
pripravi seznam prioritet, na katerega
bo uvrščenih pet do sedem projektov, in najame zunanje mednarodno
uveljavljene strokovnjake, ki bi razvijali zlasti projekte, v katerih sodelujejo
ugledni mednarodni umetniki.
Štirje tematski sklopi
Organizacija in izvedba projekta
EPK 2012 je bila formalno zaupana
Javnemu zavodu Maribor 2012, ki je
bil prav s tem namenom ustanovljen februarja 2010. »Zavedajoč se
časovne stiske se je bliskovito odvijalo zbiranje ekipe in upoštevaje
priporočila bruseljske komisije ter
smernice Zavoda Maribor 2012 so
iz 16 programskih sklopov so nastali
štirje tematskih sklopi: Ključi mesta, ki
se ukvarjajo s kulturo mestnega jedra
in ga želijo obuditi z novimi vsebinami;
Urbane brazde sociološko pristopajo
k zapostavljenim mestnim predelom;
Terminal 12 zajema vso umetniško
produkcijo in Življenje na dotik, ki je
namenjen interaktivnim vsebinam,«
pravi Čander.
EPK je izjemna
priložnost za Maribor
in Slovenijo
Projekt Evropska prestolnica kulture
prinaša mestu, regiji in državi izjemno
priložnost, je prepričan programski
direktor, ki poudarja: »Z delom Maribor 2012 želimo spodbuditi različne
potenciale, tako umetniške kot
druge, da se v to vključijo. Projekt
EPK je v preteklosti prinesel izjemno
prepoznavnost mestom in državam,
vsakemu s pozitivno konotacijo, ki jo
mednarodna blagovna znamka EPK
prinaša. Prav zato je to priložnost, ki
pa išče sinergije z mnogimi igralci
v okolju.« S povezovanjem želijo
pritegniti v projekt meščane in vse
državljane in jim ponuditi ter predstaviti vrhunske umetniške vsebine, ki
so ključne v programu EPK. »Na izjem-
V ŽARIŠČU
nih umetniških vsebinah je osnovan
pomemben temelj, ki nam omogoča,
da prepoznamo EPK kot izjemno,
kreativno in vrhunsko umetniško
dogajanje,« poudarja Čander in
dodaja: »EPK je pomembna skupna
zgodba.« Po njegovih besedah je
namreč cilj projekta doseganje izjemnih učinkov ob skupnem delovanju
različnih institucij, različnih področij,
mesta in države. »To je izjemno težko,
a vsekakor pomembno za dolgoročni
uspeh, ki ga EPK lahko prinese.«
Kogojeve Črne maske –
vrhunec otvoritve
Za zaključek tridnevne uverture v
EPK so organizatorji izbrali Kogojeve
Črne maske, čeprav ne gre za opero,
ki bi kdaj v prihodnosti utegnila postati uspešnica. Sogovornik pojasnjuje:
»Gre za edino opero in hkrati vrhunec
glasbene zapuščine skladatelja Marija Kogoja, emblematične figure slovenske glasbene avantgarde; zanjo
je avtor po zgodbi ruskega pisatelja
Leonida Andrejeva tudi sam napisal
libreto. Vsebina opere je tragična,
glasba pa temu primerno mračna.
Kot vsem, ki so se jih lotili v preteklosti,
predstavljajo Črne maske velik izziv
tudi sedanjim: maestru Urošu Lajovicu, ki se podpisuje pod glasbeno
vodstvo uprizoritve, priznanemu (sicer
filmskemu) režiserju Janezu Burgerju,
zagrebškemu tandemu Numen, ki je
poskrbel za scenografijo, kostumografu Alanu Hranitelju in koreografu
Edwardu Clugu. Skratka, vrhunska
opera z vrhunskimi izvajalci!«
Slovenska hrana in
vino kot del promocije
Slovenije in EPK
vati k uspehu kulturnih prireditev v
okviru Evropske prestolnice kulture.«
Tako bo Akademija okusov ponudila
izobraževalne aktivnosti s področja
enogastronomije, namenjene tako
gostincem kot njihovim gostom. »Pot
okusov« bo vodila med dišečimi in
mamljivimi okusi po restavracijah,
gostilnah, kavarnah, slaščičarnah,
trgovinah, vinskih barih, na vinotočih
in kmečkih turizmih. Na srečanju
najboljših slovenskih kuharskih mojstrov bo ustoličena nova slovenska kuhinja, ki bo povezala bogato
kulinarično dediščino Slovenije in
njenih pokrajin z ustvarjalnostjo
najboljših slovenskih kuharskih mojstrov. »V vinu je kultura« pa bo vinska
zgodba prestolnice okusov, ki bo vrhunski kulturi nazdravila z vrhunskimi
vini vinskih dežel Evropske prestolnice
kulture.
EPK je tudi turizem
Na projekt Evropska prestolnica
kulture so se temeljito pripravili tudi
turistični delavci. »Maribor in okoliški
kraji (turistična destinacija MariborPohorje) so z vidika namestitvenih
kapacitet dobro pripravljeni na EPK.
V letu 2011 so bili v središču Maribora na novo odprti Hotel City Maribor**** in mladinski hotel Pekarna
ter še neka-teri manjši namestitveni
objekti. Zdaj je število vseh ležišč v
destinaciji okoli 4700, kar po naših
ocenah tako z vidika števila kot z
vidika raznovrstnosti oziroma specializiranosti prenočišč zadostuje
potrebam letošnjega leta,« nam je
sporočila Monika Hlevnjak z Zavoda za turizem Maribor, kjer si v letu
2012 obetajo 20- do 30-odstotno
Na Zavodu za turizem Maribor
si v letu 2012 obetajo 20- do
30-odstotno rast obiska v destinaciji.
rast obiska v destinaciji. »Že prvi
teden januarja so v mariborskem
turistično informacijskem centru (TIC)
zabeležili preko 60-odstotni porast
obiskovalcev. Po naši oceni se bo
obisk najbolj povečal v mestu Maribor, posledično pa tudi drugod po
destinaciji,« dodaja Hlevnjakova, ki
med razlogi za takšna pričakovanja
med drugim našteva tudi bližino in
enostaven dostop do/od Maribora,
okoliških krajev, pa tudi partnerskih
mest EPK.
V TIC-u Maribor so med otvoritvenim vikendom (13. do 15. januar)
zabeležili skoraj 50-odstotni porast
obiskovalcev, prvi teden januarja
pa, kot rečeno, celo prek 60-odstotnega. Največ obiskovalcev je bilo
Slovencev, Avstrijcev in Hrvatov.
EPK na spletu
»Spletno stran smo nekaj dni pred
otvoritvenim vikendom posodobili in
uredili v izredno pregledno stran, na
kateri tako obiskovalci kot novinarji in
strokovna javnost najdejo programske
vsebine, aktualne novice, vabila, razlago o tem, kaj sploh je Evropska prestolnica kulture in mnogo drugega,«
Čander odgovarja na vprašanje o
spletni ponudbi EPK. »Na naši spletni
strani deluje tudi Življenje na dotik,
ki prinaša celotne vsebine EPK, intervjuje z umetniki in izvajalci, hkrati
pa je povezana z mediji, s televizijami
in radijskimi postajami, ki poročajo o
Evropski prestolnici kulture.
Opera Črne maske
Udeleženci otvoritvene slovesnosti,
ki je sredi januarja kljub zelo nizkim
temperaturam na Trg Leona Štuklja
privabila več tisoč ljudi, med njimi tudi
številne znane obraze, so pogrešali,
da bi kulturne institucije bolj na široko
odprle svoja vrata. Čander odgovarja: »Kulturne institucije, ki sodelujejo z javnim zavodom, odpirajo
svoja vrata in ponujajo izredno veliko svojim obiskovalcem, saj pripravljajo dogodke, ki bodo enkratnega
časovnega značaja, nekajdnevnega, nekajtedenskega, mesečnega
ali pa gre za kar celoletne projekte.«
Pomembna se mu zdi tudi kulinarika. »Prav zato sodelujemo z nekaj
ustanovami in podjetji, ki bodo tudi
vinsko kulturo in kulturo hrane približali
obiskovalcem, obenem pa imamo
projekt Prestolnica okusov, kulinarični
pozdrav obiskovalcem in prebivalcem Evropske prestolnice kulture.
Cilj projekta, ki ponuja kulinarično
kulturo na pladnju najboljših regionalnih sestavin, je pomagati Mariboru in
partnerskim mestom do prepoznavne
kulinarične destinacije in z dvigom
kakovosti gostinske ponudbe prispe-
7
VELIKI INTERVJU
Rudi Vouk
Celovški odvetnik mag. Rudi Vouk ni pričakoval, da bo boj za
dvojezične topografske napise trajal polnih 18 let. Ugledni priznanji,
ki ju je prejel v zadnjih mesecih, mu pomenita zadoščenje, da so bila
prizadevanja, ki še niso končana, vredna truda.
Blanka Markovič Kocen
Mag. Rudi Vouk:
»Pravna država
je tisto, kar ti
zagotavlja mirno
življenje, ki si ga
lahko vsak uredi
sam, ne da bi se v
to vpletali drugi.«
V zadnjih mesecih ste prejeli dve
visoki nagradi, in sicer novembra
Tischlerjevo za zgledno pokončno
držo in dosledno skrb za pravice koroških Slovencev v politiki,
šolstvu, kulturi in gospodarstvu,
predsednik Türk pa vas je februarja
odlikoval tudi z Redom za zasluge
za prispevek k uveljavljanju pravic
slovenske manjšine na Koroškem in
utrjevanju evropskih demokratičnih
vrednot. S kakšnimi občutki ju
sprejemate?
Priznanj sem se, seveda, razveselil,
saj sem bil v preteklih 18 letih zaradi
prizadevanj za dvojezične krajevne
napise in uveljavljanje slovenščine
kot uradnega jezika izpostavljen
številnim napadom. Ni bilo vedno
prijetno, včasih sem se počutil osamljenega, spraševal sem se, ali je vse
to res vredno… Priznanja, še zlasti z
druge strani meje, in občutek, da se
mnogi ljudje veselijo skupaj z mano,
pomenijo zadoščenje.
Priznanja, še zlasti z druge strani
meje, in občutek, da se mnogi ljudje
veselijo skupaj z mano, pomenijo
zadoščenje.
8
Kakšnih napadov ste bili deležni?
Bolj pogosti kot anonimna sporočila
so bili dogodki, ko so mimoidoči
vame na cesti usmerjali to ali ono
psovko. Posebno izraziti pa so bili v
vseh teh letih pritiski s strani koroških
medijev in tamkajšnje politike. Slednjo
so mediji povzemali in zelo nekritično
poročali o vseh teh prizadevanjih za
uveljavitev pravic koroških Slovencev.
Večkrat sem bil priča nasprotujoči
situaciji, ko so bili sogovorniki na
Dunaju zaradi objektivnejšega
poročanja bolje kot oni v Celovcu
seznanjeni s tem, kar se dogaja na
Koroškem.
Ob podelitvi Tischlerjeve nagrade ste
med drugim izjavili, da vam nagrade
ne bi bilo treba prejeti, če bi Avstrija
spoštovala svojo lastno ustavo. Zakaj
je po vašem mnenju ni spoštovala?
To je težko vprašanje. Po eni strani
je trditev resnična. To, za kar sem se
in se bom tudi v prihodnje zavzemal,
saj smo šele nekje na pol poti, če
sploh, bi morali imeti že od leta 1955.
Mislim, da gre deloma za posledico
napačnega razumevanja zgodovine
oziroma zgodovinske odločitve, da
Koroška ostane pri Avstriji, ki so jo
napačno izenačili z odločitvijo za
nemštvo. To pa kratko malo ni res!
Očitno sta morali tako Avstrija kot Slovenija postati del Evropske unije, da
so se ta vprašanja začela razčiščevati
in so nerazumljivi strahovi počasi
začeli ugašati.
Kaj pa vas je leta 2001 pravzaprav
pognalo v boj za dvojezične krajevne
napise, za katerega ste najbrž vnaprej vedeli, da bo dolg in zapleten?
Nisem si mislil, da bo tako dolg
in zapleten. Kot pravnik verjamem
v pravno državo, zato sem bil
prepričan, da bo ta zgodba nekaj
tednov, največ mesecev burila
duhove, potem pa se bo razpletla,
saj je Avstrija na drugih področjih delovala dokaj dobro. V boj, če ga tako
imenujemo, za dvojezične topografske napise pa me je pravzaprav pognalo nasprotje med tistim, kar piše v
avstrijski ustavi, kar predvideva mednarodno pravo in kar je res. Mislim, da
bi zgrešil svoj pravniški poklic, če bi bil
pripravljen to sprejeti. Medtem ko zelo
birokratsko in natančno zasledujemo
vsak najmanjši prekršek, smo imeli na
drugi strani celo pravno področje,
kjer se čisto nič ni spoštovalo... To mi ni
šlo v glavo! Slovenska pravna stroka
je z velikim zanimanjem sledila temu,
Foto: M. Kaplan
Smo šele na pol poti
VELIKI INTERVJU
Kako komentirate razplet zgodbe oziroma število naselij z dvojezičnimi napisi? Koliko se to sklada z vašimi cilji?
Smo kvečjemu na pol poti, še zelo
oddaljeni od tega, kar naj bi bilo.
Vedeti je treba, da bi morali vse to
urediti že pred več kot pol stoletja.
In zaradi dolgega odlašanja z urejanjem tega vprašanja in izpostavljenosti različnim pritiskom se je tudi
število koroških Slovencev zmanjšalo.
Namesto odstotkov iz leta 1955 vzeti
odstotke iz leta 2001 in še te interpretirati na skrajno restruktiven način,
pravzaprav ni spodobno. Pričakovali
smo bolj velikodušno rešitev. Ta konflikt se lahko konča samo tedaj, ko
tisti, ki ga je povzročil, izrazi neko
opravičilo, vsaj pove, da mu je žal…
Vse to še manjka!
Kako boste nadaljevali svoja
prizadevanja?
Ker so nam ureditev zapisali v ustavni rang, nadaljevanje ne bo nič bolj
enostavno. Tako ureditev je namreč
še teže izpodbijati kot druge, vendar
kljub temu mislim, da bo mogoče še
kaj spremeniti na bolje, tudi zaradi
premika v glavah. Nasprotniki so videli,
da dvojezične table ne grizejo, javna
dvojezičnost ne boli, Koroška pa je
bila končno deležna tudi pozitivnega
poročanja. Okolica dobro sprejema
pozitivnejši odnos do dvojezičnosti,
kar je dober obet za naprej.
Že zelo zgodaj, v dijaških letih ste z
različnimi akcijami opozarjali nase.
Kakšen je bil namen teh akcij in
katere so se vam najbolj vtisnile v
spomin?
Najbolj se spominjam tako
imenovane kolodvorske akcije. Avstrijske železnice namreč dijakom slovenske gimnazije niso bile pripravljene prodati vozovnic, če smo jih
hoteli kupiti v slovenščini. Če si pač
namesto Bleiburg pri okencu rekel,
da se hočeš peljati v Pliberk, so
okence preprosto zaprli in nisi dobil
vozovnice. Zato smo organizirali
zasedbo celovškega kolodvora, pred
okenci smo obstali in čakali, da bi
nam izstavili vozovnice. Cela stvar je
povzročila velikansko zmedo, zvezni
kancler Kreisky pa je zaradi tega
odpovedal dogovorjeno srečanje s
takratnim jugoslovanskim zunanjim
ministrom. To kaže, kakšno je bilo
vzdušje. Če danes na spletni strani
avstrijskih železnic vpišeš Pliberk, pa
se čisto normalno pokaže vozni red.
Ali ste zaradi svoje aktivnosti v okviru
Kluba slovenskih študentov na Dunaju imeli kakšne težave, bili morda
deležni diskriminacije?
Ne, tega ni bilo. Dragocena
izkušnja je bila videti, da je Dunaj
vendarle kulturen, bolj odprt svet.
Različna tedanja poznanstva so mi
tudi pozneje veliko pomagala. Ko
sem se vrnil na Koroško, sem doživel
neke vrste šok zaradi tukajšnje zaprtosti. Koroški pač manjka svetovljanstva, razgledanosti in mislim, da
mi je zelo koristilo, da sem doživel tudi
drugačno, pozitivnejšo Avstrijo.
Kaj za vas pomeni pravna država, ki
jo tolikokrat omenjate?
Pravna država ni nujno pravična
država, to sta dva para čevljev.
Pravna država je država, na katero se lahko zaneseš in je, kar je
zelo pomembno, predvidljiva in
preračunljiva, za vsem stoji neka
logika. Nasprotje pravne je pač neka
nepreračunljiva država, kakršne se
državljan boji, ker ne ve, kaj se bo
zgodilo. Pravna država je tisto, kar
ti zagotavlja mirno življenje, ki si ga
lahko vsak uredi sam, ne da bi se v
to vpletali drugi.
Ali gresta politika in pravo vštric?
Praviloma naj bi šli, žal pa mislim, da sta si v zadnjih letih precej
vsaksebi. Politika vse raje potiska
pravo vstran, če ne ustreza njenim
kratkoročnim političnim ciljem – do
naslednjih volitev.
Poleg ljubezni do domovine in
pravnih vprašanj imate še eno ljubezen: knjige. Kaj radi berete? S knjigo
v roki vas menda niso zalotili samo
za volanom…
Berem vse povprek, kar mi pride
pod roke. Ob knjigah se sprostim, pozabim na stres, lahko grem v mislih kam drugam in to kratkomalo
potrebujem. Berem knjige s področja
zgodovine, leposlovja, humoristične
romane in satire, skratka to, kar vidim
novega na knjižni polici.
Eden izmed vaših primerov, ki so
precej odmevali, je tudi zastopanje
člana družine Habsburžanov v zahtevi
po odpravi 90 let stare prepovedi,
ki Habsburžanom prepoveduje
kandidaturo na predsedniških volitvah. Zakaj menite, da je ta zahteva
upravičena?
Avstrijski zakon je bil tu absurdno
formuliran, ker kandidature za mesto
zveznega predsednika ni prepovedal
samo potencialnemu prestolonasledniku, kar bi še razumel, temveč vsem
članom družin, ki so nekdaj vladale.
Član družine Habsburžanov, ki sem
ga zastopal, bi bil v vrsti za prestolonaslednika nekje na 90. mestu, torej
nikoli v življenju ne bi mogel postati
vladar. Toda prepoved ni veljala
samo za Habsburžane, pač pa za vse
člane nekdaj vladajočih družin. To
ni bil pošten odnos do neke družine,
če pomislimo, da niso delali kakih
posebnih grozodejstev. Za naciste,
denimo, je prepoved veljala točno
pet let, potem so jim bila v Avstriji
Ni bilo vedno prijetno, včasih sem se
počutil osamljenega, spraševal sem
se, ali je vse to res vredno…
odprta prav vsa mesta, Habsburžani
pa so morali čakati 90 let.
Kako se je zgodba razpletla?
Avstrijski državni zbor je dejansko
odpravil ta nesmisel, tako da imajo
Habsburžani zdaj možnost kandidirati za mesto zveznega predsednika, ampak za zadnje predsedniške
volitve je ta sprememba prišla
prepozno.
Ali se lotevate samo velikih pravnih
zgodb? Katera bo naslednja?
Večina mojega dela so čisto banalne, vsakdanje zadeve, od prometnih nesreč do gospodarskih zadev,
sestavljanja kupoprodajnih pogodb
do različnih civilnih sporov. V preteklosti sem imel veliko opravka tudi z
zadevami, pri katerih nič ne zaslužiš,
smilili pa so se mi ljudje. Tako sem v
času vojne v nekdanji Jugoslaviji zastopal številne begunce. Mnogi so
namreč pristali v naši pisarni, saj niso
znali niti jezika, v slovenščini pa smo
se z njimi lahko sporazumevali. Mislim,
da noben pravni problem ni tako majhen, da bi ga zavrnil. V prihodnje se
bo nadaljevala dvojezična zgodba,
zaenkrat v zvezi z uradnim jezikom v
dveh koroških občinah, Dobrli vasi in
Škocjanu. Sicer pa o kaki predvidljivosti ne morem govoriti. Dostikrat sediš
v pisarni, zjutraj ne veš, kaj bo, zvečer
pa jo zapustiš s kakim zelo zanimivim primerom. Vsak dan prinese kaj
novega.
Predsednik Tűrk
je Rudija Vouka
fefruarja odlikoval
z Redom za
zasluge
Foto: M. Kaplan
kar se je dogajalo. Takega zanimanja
bi si včasih želel tudi od slovenske
politike.
9
POSLOVNE STRANI
Slovenski dirkalniki v Argentini
Najhitrejši Argentinci
so – Slovenci!
Slovensko podjetje Dole Racing je v zadnjem času največkrat
omenjeno podjetje v argentinskih medijih. Leto 2011 je bilo zanje
prelomno, saj je njihov avtomobil decembra osvojil prestižno prvo
mesto na dirki Turizmo Carretera z voznikom Guillermom Ortelijem.
Z bratoma Markom in Marijem Jakosom, lastnikoma, potomcema
slovenskih staršev, sem se pogovarjala na sedežu podjetja.
Mag. Darja Zorko Mencin
slov in sponzorjev, ki jih potrebujemo.
Dobra stran uspeha je, da smo postali
še bolj znani in prepoznavni, številni
mediji želijo opraviti z nami intervjuje,
sodelovali smo v več kot deset televizijskih oddajah, povabljeni smo bili
na trinajst radijskih postaj, članki o
našem podjetju so bili objavljeni v
enajstih časopisih, tako za splošno
kot strokovno javnost. Predvsem pa
se uspeh kaže v tem, da imamo več
naročil za izdelavo novih vrhunskih
dirkalnih avtomobilov. Zadovoljni
smo, da smo v polni sezoni v svoji kategoriji uspeli ratificirati spremembe
pri izdelavi avtomobilov in osvojiti prvi
naslov na pomembni tekmi. Kot ekipa
smo ponosni, da se zmagovalni avto
v celotni sezoni ni niti enkrat ustavil
zaradi napak.
Jakosovi
10
T
o prepoznavno podjetje,
ki ga že več kot 60 let vodi
družina Jakos, najdemo
v naselju Ramos Mejia v
severozahodnem predelu Buenos
Airesa. Pri tem moramo poudariti,
da se poleg tekmovalnih uspehov
ponašajo z nazivom »Mejor Taller del
País« oziroma najboljša delavnica v
Argentini, ki ga podeljuje Center za
eksperimentiranje in varnost v cestnem prometu. Ob obisku se vsakdo
lahko prepriča, da je dolgoletno
navdušenje in trdo profesionalno
delo preraslo v uspešno poslovno
zgodbo. Na vsakem koraku se kaže
njihova temeljna usmeritev: odličnost
v oblikovanju in izdelavi dirkalnih
avtomobilov.
Privzgojil nama je poseben odnos do
avtomobilov, že od malih nog sva
preživljala dneve v delavnici, hodila
z njim na službene poti, večkrat smo
bili tudi v Sloveniji. Oče je oblikoval
neskončno navdušenje oziroma strast.
Še posebej nama je utrdil močan
občutek za odgovornost in odnos do
znanja, »ata« naju je praktično naučil,
kako delati odlično. Od leta 2001, ko
je umrl, podjetje vodiva samostojno.
Kakšni so vaši začetki? Sta kot otroka sanjala, da se bosta ukvarjala z
avtomobili?
Z avtomobilsko delavnico je začel
najin oče, ki se je po vojni priselil iz
majhne vasice Dole pri Litiji. Naše
podjetje je po tej vasici dobilo ime.
Kaj vam pomeni uspeh? Prvo mesto
na znameniti dirki Turismo Carretera?
Po najinem mnenju je potrditev
trdega dela, izjemnega znanja in
dolgoletnega navdušenja nad avtomobilizmom. Predvsem nam je po
zmagi veliko lažje pri pridobivanju po-
Ali ste tudi sami tekmovali?
Kot mladostnika sva ves čas gojila
strast do avtomobilov in v tistih letih
tudi tekmovala po vsej Argentini.
Takrat so bili avtomobili drugačni od
današnjih, bolj počasni in predvsem
manj varni.
Kako se je odvijala vaša podjetniška
pot?
Delavnica Jakos ima več kot 30 let
izkušenj kot avtomobilska delavnica,
ki je usmerjena v kvaliteto in profesionalnost. To dokazuje tudi naziv
najboljša delavnica v letih 1998
in 2008. Delavnica ima tudi status
Centra za razvoj. Z izdelavo dirkalnih
avtomobilov smo se intenzivno začeli
ukvarjati pred tremi leti. Avgusta 2009
se je avtomobil Dole Racinga prvič
kvalificiral na velikem tekmovanju
Copa de ORO, od takrat se dobre
uvrstitve voznikov ponavljajo.
Ali nam lahko poveste, kakšen je
trenutni obseg vašega poslovanja?
Koliko imate zaposlenih? Koliko avtomobilov letno izdelate?
Trenutno imamo v okviru podjetja
tri enote. Predvidevamo, da bomo
letos širili obseg. Skupaj imamo 60
delavcev različnih kvalifikacij. Na
leto opravimo več kot 2000 obsežnih
posegov na različnih vrstah avtomobilov za individualne stranke. Smo
pooblaščeni servis za vozila Mitsubishi
in Land Rover. Velik del poslovanja
zajema izvajanje »tailor made« pre-
POSLOVNE STRANI
delav avtomobilov za Volkswagen,
Renault in Citroen.
Kakšna je vizija podjetja?
Naša vizija je biti in ostati oblikovalec in proizvajalec najbolj prestižnih
avtomobilov na trgu. V podjetju
smo nenehno osredotočeni na inovativnost, predanost in strokovnost.
Lani smo se odprli tudi navzven, začeli
smo organizirati »šole« na poligonu,
kjer lahko navdušenci v centru za simulacijo v mestu Mar de Plata
poskusijo praktično vožnjo s tekmovalnimi avtomobili. Zanimanje za
takšne testne vožnje je veliko, vsakemu udeležencu pa posredujemo tudi
osnovno znanje za vožnjo.
Mnogi poznavalci avtomobilizma
so presenečeni nad vašo ekipo, ki
brez dvoma sodi v prvi nivo profesionalizma. S kakšnimi managerskimi
pristopi vodite svojo ekipo?
Res je, mnogi priznavajo, da je naša
ekipa odlična. Prepričana sva, da je
prav slednja najbolj zaslužna za naše
uspehe, ves čas gradimo skupni timski
duh in pripadnost k delu ter visoko
angažiranost. Smo interdisciplinarna
skupina, ki preživi veliko časa skupaj.
Timsko delo je odločilno, vsak ima
natančno določene naloge. Celotna
ekipa mora biti dobro uigrana, saj
so na tekmah odločilne sekunde.
Vsak torek imamo sestanke inženirji
in tehniki, z vsemi delavci pa vsak
mesec.
Katere vrednote gojite med
zaposlenimi?
Pri kadrovanju smo zelo pozorni, da
izberemo sodelavce, ki imajo skladne
vrednote z našimi. Na prvem mestu
je profesionalnost in timsko delo. Vsi
smo na nek način »zaljubljeni« v avtomobile. Gojimo številne inovacije
in smo usmerjeni na kompromise.
Mnogi so zaposleni pri nas že več
kot 15 let. Poudarjamo odličnost in
visoko kvaliteto pri izdelavi avtomobilov in tako se je zgodilo, da je voznik
preživel nesrečo, ko se je avtomobil
kar sedemkrat preobrnil.
za vsak delovni proces izdelave. Odgovorni smo zavezani k stalnemu strokovnemu razvoju, spremljamo razvoj
in tendence po Evropi in Združenih
državah Amerike preko sejmov in
konferenc. Vsi zaposleni se najmanj
dvakrat izobražujejo na svojem segmentu. Za vsako našo inovacijo stoji
neizpolnjena potreba po izboljšanju.
Njena realizacija je odvisna od
natančnosti poznavanja problema
ter učinkovitosti rešitve avtomobila.
Pri inovacijah moramo poskusiti skoraj
vse, kar smo jih načrtovali, rešitve pa
se uporabijo za vse ekipe glede na
rezultate.
Kaj je po vašem mnenju najbolj
ključno za uspeh podjetja?
Uspeh podjetja je v veliki meri
odvisen od dobrih uvrstitev na tekmovanjih. Naše avtomobile vozijo
znani argentinski vozniki, kot so: Giusti Ricardo, Emanuel Perez Bravo,
Sergio Alaux in šestkratni zmagovalec
Guillermo Ortelli. Zmagovalna zgodba običajno vsebuje štiri temelje:
odlična ekipa strokovnjakov, dobra
zgradba avtomobila, zmogljiv motor
in izkušen voznik.
Kakšen je sistem dirkanja v Argentini?
Poleg nogometa je dirkanje najbolj
priljubljen šport v Argentini. V koledarskem letu je približno 16 tekem
v različnih krajih, kar pomeni, da
ekipa stalno potuje. Vsi dogodki
trajajo tri dni, od petka do nedelje.
V tem času poteka intenzivno delo,
saj tekmovalci opravljajo najprej
preizkusne vožnje, kvalifikacije in
tekmovanje. Na vsaki tekmi v posamezni kategoriji tekmuje preko 60
avtomobilov. Zaradi bogate tradicije
imajo dirke veliko oboževalcev, saj jih
običajno spremlja preko 60.000 ljudi.
To je pravzaprav šport, ki ga spremlja
milijone navdušenih »fanatikov«. Zanimivo je, da na tekmah vlada »pravo
družinsko« vzdušje.
Kdo so vaše ključne stranke in kakšna
orodja uporabljate pri komunikaciji?
V enoti prestižnih avtomobilov
le-te delamo izključno po naročilu.
Letos bomo izdelali osem novih, vsak
stane preko 120.000 dolarjev. Imamo
natančno izdelan proces promocije
in veliko delamo s številnimi sponzorji,
med njimi so tako velika mednarodna
kot argentinska podjetja. Eno izmed
pomembnih promocijskih kanalov so
reklame in logotipi na tekmovalnih
avtomobilih.
Kakšno je argentinsko poslovno
okolje na vašem področju?
Imamo nekaj konkurentov pri
izdelavi vrhunskih avtomobilov, zato
se stalno razvijamo, saj nam je cilj, da
smo korak pred njimi.
Kako usklajujete službene in
družinske obveznosti?
Družini sta precej prikrajšani, saj
smo na poti skoraj vse vikende v
letu. Ker so otroci zdaj že veliki, nas
na naših tekmovanjih spremljajo, gre
za medsebojno podporo, povezanost
in skupno druženje. Vesela sva, da so
najini otroci navdušeni nad avtomobili in tako upava, da ne bo težav pri
nasledstvu podjetja.
S čim se ukvarjate v prostem času?
Tako ali drugače z avtomobili, najin
svet se ves čas vrti okoli njih.
Ali nam lahko opišete vaše prihodnje
izzive?
Uresničiti si želimo postavljene
cilje, razvijati kontinuiteto in narediti
še boljše avtomobile na nacionalni ravni. V svoje delo smo vključili
vodilnega strokovnjaka Norberta
Fontana, s katerim smo povečali
našo stopnjo izkušenj in prestiž. Pred
kratkim je naša ekipa končala pogajanja z Martin Serrano glede vožnje
pri Chevy v naslednjem prvenstvu
Track TC. Skupaj s sedmimi vozniki
v različnih kategorijah načrtujemo
udeležbo na treh največjih argentinskih dirkah: Turismo Carretera, TC
Pista in TC Mouras.
Ekipa se veseli
uspeha
Kako poteka inovacijski proces?
Najprej izdelamo različne simulacije modelov na računalniku, kjer
testiramo posamezne elemente in
preizkušamo različice. Izdelava avtomobila v povprečju traja šest mesecev, za letošnjo znamenito dirko
Dakar 2012 pa smo tri avtomobile
izdelali v mesecu in pol. To je pomenilo maksimalno angažiranost
celotne ekipe. Avtomobil praktično
sestavimo iz posameznih unikatnih
delov, ki jih dobimo iz Združenih držav
Amerike, veliko delov pri ogrodju naredimo v naši delavnici. Številni inovacijski procesi potekajo tako z vidika
elementov, materialov, zgradbe avtomobila, procesov izdelave, orodij.
Aktivno iščemo najboljšo tehnologijo
11
POSLOVNE STRANI
BISOL
Fotovoltaika energija prihodnosti
Pretvarjanje sončnega sevanja v električni tok, fotovoltaika,
si postopoma utira pot v Slovenijo, od tod pa v svet. Eddie Peršič,
avstralski Slovenec, ki je na Kredarici 1980. postavil prvo sončno
elektrarno, navezuje stik s skupino BISOL Group, edinim slovenskim
proizvajalcem fotonapetostnih modulov.
Blanka Markovič Kocen
F
otovoltaika je brez dvoma
energijski vir prihodnosti.
»Danes je še odvisna od
državnih subvencij, v naslednjih dveh, treh letih pa te ne bodo
več potrebne,« poudarja Dag Kralj,
član uprave skupine BISOL Group
iz Prebolda. Slovenska vlada je
namreč leta 2009 sprejela uredbo, s
katero subvencionira obnovljive vire.
»Danes fotovoltaika povsod po svetu
potrebuje pomoč države,« ugotavlja
sogovornik. Po njegovih besedah je
najbolj pogost, uveljavljen model
zagotovilo države, da nam vso
proizvedeno elektriko za določeno
obdobje odkupi po subvencionirani,
višji ceni. V Sloveniji je to obdobje 15
let, v Nemčiji in Italiji 20. Ob tem Kralj
poudarja, da je fotovoltaika vse bolj
konkurenčna in v dveh, treh, mogoče
Do leta 2020 bo fotovoltaika
konkurenčna konvencionalnim virom
energije v 90 odstotkih evropskih
držav.
12
v severnih državah v petih letih, ne
bo potrebovala subvencij. Do leta
2020 bo fotovoltaika konkurenčna
konvencionalnim virom energije v 90
odstotkih evropskih držav. »In potem
je prihodnost zares sončna,« še pravi.
»Fotovoltaični bum«
v Veliki Britaniji
BISOL poleg Slovenije posluje
predvsem na trgih zahodne Evrope.
»Imamo pet svojih izpostav, družb, ki
se ukvarjajo predvsem s prodajo na
za nas najpomembnejših trgih, to so
Italija, Belgija, Francija, Nemčija in
Velika Britanija,« pove sogovornik in
postreže s podatkom, da so svoje fotonapetostne module doslej prodali
v skoraj 20 držav.
Posebnega razmaha je bila v
zadnjih mesecih deležna prodaja v
Veliki Britaniji, saj so jo povečali kar
za trikrat. Gre namreč za posebno
zgodbo, pravi Kralj, saj je ta država
razmeroma pozno uvedla subvencije in fotovoltaiki odprla pot. »Svoje
znanje smo uspeli dokaj hitro prenesti
na Otok, z dobro ekipo pa smo
začeli delati predvsem na najnižjem
nivoju, to je z malimi instalaterji, ki so
potrebovali pomoč, dostikrat tudi
nasvet. Pripeljali smo jih v Slovenijo,
jim pomagali in si s tem, čeprav
mogoče v manjšem obsegu, ustvarili
izredno močno bazo za prihodnje
poslovanje. »Pričakujemo, da bomo
s temi ljudmi in njihovim poslom rasli
tudi sami,« pove sogovornik.
Tudi v letu 2011 v skupini
BISOL Group rekordni
poslovni rezultati
Mlado slovensko podjetje, katerega blagovna znamka si je v
svetu pridobila velik ugled, je leto
2011, že šesto leto zapored, torej od
svoje ustanovitve, zaključila s sijajnimi poslovnimi rezultati. Po besedah
člana uprave Daga Kralja se bodo
prihodki približali 75 milijonom evrov
ob 80-odstotni rasti proizvodnje, rast
prihodkov od prodaje pa se je v primerjavi z lani povečala za 23 odstotkov.
Treba je imeti v mislih, da so cene
fotonapetostnih modulov v letu 2011
upadle skoraj za 50 odstotkov. Sogov-
POSLOVNE STRANI
ornik priznava, da je bilo leto 2011 za
številne konkurente težko, mnogi so
se znašli v velikih finančnih težavah,
nekatere so te celo pokopale.
V skupini je zaposlenih 320 ljudi
različnih poklicev in izobrazbe, od
proizvodnih delavcev, ki pa morajo
imeti določena tehnična znanja, saj
je proizvodnja v dobršni meri avtomatizirana, do večinoma visoko usposobljenih strokovnjakov, ki delajo v
razvoju, projektivi in dizajnu. »V podjetju imamo več doktorjev znanosti
in nekaj magistrov. Predvsem gre za
visoko izobražen in mlad ter motiviran
kader, vključno z našima lastnikoma,
ki sta stara 35 let,« pojasnjuje Kralj.
Velik del visoke tehnologije v BISOLu je plod domačega znanja. Dag
Kralj vidi prednost BISOL-a v tem, da
tudi tehnologijo, ki jo kupijo, inovirajo
in razvijajo. »Ustanovitelja podjetja sta
tehničnih znanj in sta ob postavljanju
v letih 2005 in 2006 praktično morala
poznati vsak vijak v proizvodnji. To,
verjamemo, je velika konkurenčna
prednost v družbi,« poudarja sogovornik. Po njegovem mnenju namreč
management pogosto komajda ve,
kje je tovarna, kaj šele, da bi poznalpodrobnosti proizvodnih procesov.
»To je med drugim pomembno tudi za
stroškovno optimiziranje proizvodnje
in tehnološki razvoj, ki zagotavljata
prednost pred konkurenco.
elektrarne danes proizvajajo že za
manj kot dva evra na en vat instalirane moči,« ocenjuje Kralj. »Kdaj se ta
strošek povrne, je odvisno tudi od zagotovljenih odkupnih cen.V Sloveniji
je to naložba, ki se zagotovo povrne
prej kot v desetih letih, obenem pa
je to - ker gre za zagotovljeno odkupno ceno za 15 let - nadvse zanimiva naložba z daljšim rokom povrnitve. V BISOL-u, edinem industrijskem
proizvajalcu v Sloveniji, se zavedajo
pomena primerne zagotovljene
odkupne cene. »Z zniževanjem cen
postavitve sončnih elektrarn, ki so v
letu 2011 padle za okoli 30 odstotkov, pa skrbimo, da tudi na regulatornem delu, torej na ravni države,
kjer določajo te zagotovljene cene,
le-te ustrezno padajo. »Zanima nas
namreč predvsem dolgoročna
vzdržnost te branže, ne pa hiter
zaslužek,« pojasnjuje član uprave
preboldske družbe, v kateri več kot
80 odstotkov izdelkov prodajo na
najzahtevnejših trgih v tujini. Elektrarne »na ključ« sicer postavljajo zgolj
v omejenem geografskem obsegu, to
je v Sloveniji ali zelo blizu nje, module
pa lahko razpošiljajo v večino držav
po svetu, v katerih so pridobili certifikate za prodajo. Ugodna geografska
lega Slovenije omogoča, da svoje
proizvode znotraj 24 ur lahko dostavijo skoraj v vse države po Evropi.
Avstralski Slovenec med
pionirji fotovoltaike
Financiranje in
zavarovanje
BISOL-ovi predstavniki so v Avstraliji
srečali gospoda, ki se v tej deželi že
12 let ukvarja s fotovoltaiko. Slovenski rojak Eddie Peršič, ki je pozneje
tudi obiskal podjetje v Preboldu, je
pojasnil, da je verjetno naredil prvo
ali eno prvih fotovoltaičnih elektrarn
v Sloveniji, leta 1980 na Kredarici. V
Avstraliji je uspešen podjetnik, dokaj
velik instalater, ki postavi pet megavatov sončnih elektrarn na leto, kar
v vrednosti modulov pomeni kakih
pet milijonov evrov. »Bil je navdušen,
da imamo Slovenci visoko kvaliteten,
tehnološko dovršen proizvod,« pojasnjuje Kralj in dodaja, da so takoj začeli
pridobivati certifikate, ki bi jim z novim
letom omogočili prodajo modulov
tudi v Avstraliji. »Zdi se, da se Slovenci
šele onstran meja svoje države otresemo zavor in smo bolj ponosni na to,
kar smo in kar imamo - za razliko od
teh, ki živimo tukaj in pogosto delamo
in razmišljamo nasprotno,« pripomni
sogovornik.
Zanimiva dolgoročna
naložba
Povprečna cena sončne elektrarne je odvisna od več dejavnikov.
Najpomembnejši je, seveda, velikost
elektrarne, poleg te pa še posebnosti umestitve - za kakšen teren,
za kakšno streho gre in podobno.
»Če govorimo čez palec, se sončne
Banke so za naložbo v fotovoltaiko
načeloma pripravljene dati 80
odstotkov posojila, 20 odstotkov pa
je lastnega vložka.
do 100 odstotkov. »V drugi polovici
letošnjega leta smo bili razprodani.
Proizvodnja je delovala 7 dni na
teden po 24 ur, pod polno obremenitvijo in vsi razlogi so, da proizvodne
zmogljivosti razširimo,« pravi Kralj.
»Razmišljamo o več možnostih, tako
doma kot v tujini.«
Poleg okrepitve prodaje na
obstoječih trgih se nameravajo
razširiti na trge v državah skupine
G20. »Danes je fotovoltaika predvsem domena Evrope, tu se instalira
največ elektrarn, kmalu pa se bodo
tudi po svetu. Če je danes v Evropi
vsako leto tri četrtine novih instalacij,
jih bo leta 2020 samo še tretjina,« napoveduje Kralj, ki pričakuje, da bodo
ob dosegu stroškovne konkurenčnosti
sončnih elektrarn v primerjavi z ostalimi viri prav države v razvoju s svojimi velikimi energetskimi potrebami
največje porabnice energije na trgu.
Dag Kralj, član
uprave BISOL-a:
»Zdi se, da se
Slovenci šele
onstran meja
svoje države
otresemo zavor in
smo bolj ponosni
na to, kar smo in
kar imamo - za
razliko od teh, ki
živimo tukaj in
pogosto delamo
in razmišljamo
nasprotno.«
»Načeloma imajo banke zelo rade
tovrstne naložbe, ker verjamejo, da
je tveganje ob pravi izbiri materialov
in izvajalcev razmeroma majhno,«
poudarja Kralj.»Na drugi strani imate
državo, ki zagotavlja fiksne odkupne
cene, kar tovrstne naložbe naredi
primerljive s tistimi v državne obveznice, a z višjim donosom. Banke so
za naložbo v fotovoltaiko načeloma
pripravljene dati 80 odstotkov posojila, 20 odstotkov pa je lastnega
vložka. Praviloma tudi spodbujajo
fiksacijo obrestnih mer posojil, saj s
tem izničijo tveganje njihovih sprememb. »Banke kljub kreditnim krčem
namreč denar imajo. Primanjkuje pa
zanimivih priložnosti za investiranje
tega denarja in fotovoltaika je ena
takih, ki so jim v zadnjih letih izjemno
naklonjene,« pravi sogovornik.
Če povzamemo: zakaj je torej
smotrno investirati v sončno energijo?
»Ker je to energetski vir prihodnosti,
investicija, ki bi jo lahko poimenovali
pokojninski sklad na vaši strehi,
varna, ekološka, zelena naložba, ki
gre v smer večje samooskrbe«, je
prepričan sogovornik.
Fotovoltaika iz Evrope
v svet
Poslovni načrti skupine BISOL Group
so nadvse ambiciozni. Proizvodne
kapacitete naj bi povečali za 50
13
KULTURA
Edinstveni zasebni muzej v Argentini
Marjan Grum: »Ocene
kritikov me ne zanimajo«
Srečanje z 62- letnim legendarnim umetnikom Marjanom Grumom je
izjemno doživetje, zato ni čudno, da so v knjigi gostov v njegovem
zasebnem muzeju podpisi številnih pomembnih osebnosti z vseh koncev
sveta. Zadnje čase se sploh ne ukvarja s promocijo svojih izdelkov.
Pravi, da je preprosto srečen sedaj, ko ga ljudje pravzaprav najdejo
kar sami.
Mag. Darja Zorko Mencin
biji in vplivni bogati posamezniki, ki
skušajo na umetnike vplivati tako,
da jim narekujejo, naj se usmerijo
na tiste vrste umetniških izdelkov, ki
se dobro prodajajo. Največ mu pomeni popolna svoboda, da lahko z
ljubeznijo ustvarja po svojih občutkih.
Noče biti »serijski« umetnik ali umetnik po naročilu. Poudaril je, da ga
številni umetniki želijo posnemati,
vendar to preprosto ni možno, ker ga
odlikujejo dolga leta raziskovanja in
preizkušanja več tehnik, od kiparskih
do slikarskih. Njegova dela imajo svoj
poseben čar v kombiniranju različnih
elementov in materialov. Med argentinskimi umetniki je izjemno priljubljen
in mu priznavajo, da ima poseben
talent v odkrivanju zanimivih elementov in v raziskovanju dimenzij oblik. V
svoje slike in strukture vnaša življenje,
zato delujejo, kot bi bile »žive«. Odkrito poudarja, da ne dela za umetniške
elite in da ga pravzaprav ne zanimajo
ocene kritikov.
Mladostniška leta
M
arjan Grum ponosno
pove, da ima slovenske korenine. Njegova
mama je s štirimi otroki
prišla v Argentino. Svojo umetniško
pot je začel bolj po naključju, saj je
že kot otrok delal v trgovini z barvami.
Na vprašanje, na kaj je kot umetnik
najbolj ponosen v življenju, brez pomisleka odgovori, da je to dejstvo,
da se ni nikoli prodal nobeni galeriji,
čeprav je imel veliko dobrih ponudb.
Poudari, da so v Argentini močni lo-
14
V eni izmed sob je zbirka fotografij iz
Marjanovih otroških let. Po vojni so štiri
leta preživeli v Avstriji, kjer je Marjan
hodil v šolo. Po prihodu v Argentino
je družina dobila sobo v nastavitveni
stavbi, ki se je imenovala »sanatorio«.
Vendar je bila soba tako majhna, da
je bilo vanjo mogoče postaviti samo
eno posteljo. Marjan in brat sta dve
leti spala kar na hodniku. Mama je
takoj začela delati v tovarni nogavic,
Marjan se spominja, da je vstajala ob
štirih zjutraj, da je otrokoma pripravila
zajtrk. Najhuje je bilo zanj, ker so ga
v šoli dali v prvi razred namesto v
četrtega, ker ni znal špansko. Kmalu
se je uprl in je šolanje nadaljeval šele
pozneje. Po dveh letih so se preselili v
predel San Justo, kjer je mama kupila
skromno hišo. Z dvanajstimi leti je s
konji prodajal kruh po ulici, za plačilo
je dobil kosilo. Spominja se, da je bil
kot otrok spreten pogajalec in se je
dobro znašel. Kasneje se je zaposlil v
trgovini barv, kjer je srečal mehiškega
profesorja Lescotija. In prav on je
odkril Grumov talent. Mnogo let je
ustvarjal kot samouk. Resno se je z
umetnostjo začel ukvarjati, ko mu je
bilo 30 let.
Aktivna leta
Več kot osem let je aktivno deloval
kot predsednik združenja »Camenita«, ki je imelo osnovni namen opozarjati na slab položaj umetnikov, širiti
umetniško kulturo, odpirati razstave in
umetnike povezovati. V njem je bilo
kar 70 članov iz predela La Boca.
Veselje do zbiranja
predmetov
Ko sem ga vprašala, s katerimi
hobiji se ukvarja, mi je Marjan odgovoril, da jih nima, ker je pravzaprav vse, kar počne v ateljeju, zanj
hobi in poudaril, da dela predvsem
zase, iz svojega užitka in zadovoljstva.
Večkrat se zgodi, da se v trenutkih
navdiha popolnoma preda ustvarjalnosti in ves teden ne stopi iz hiše.
Takrat družina ve, da ga pustijo pri
miru. V svoje umetniške izdelke dobro
vključuje različne običajne predmete,
kot so pipe, ogledala, les, rezalnice
KULTURA
sam poudarja, je neverjetna možnost
kombiniranja tehnik, ki »mrzlemu«
dodajajo življenje. Prednost železa
kot materiala je ravno v tem, da se
učinki oblikovanja vidijo takoj in ni
treba čakati več mesecev, da bi se
figura posušila. Kot pravi Marjan, si
ne predstavlja, da ne bi neprestano
delal, zadnje čase se ukvarja s strukturami manjših dimenzij, v preteklih
letih pa je ustvaril veliko figur iz cementa, visokih celo dva metra.
Razstave
za meso, embalažo, kose črpalke za
vodo, različne avtomobilske dele. Na
inovativen način sliki doda skrbno
izbrano tkanino, strukturo, žebelj,
kavelj, verigo ali vijak.. Posebno ljubezen goji do lepote starega argentinskega lesa, ki se imenuje »cebracho«. Značilnost tega lesa je trdnost,
ki zahteva še posebno spretnost pri
obdelavi. Tukaj se kažejo njegove vrhunske sposobnosti, veščine, razvijajo
se notranji umetniški potenciali. Eno
izmed zbirk je posvetil Indijancem iz
okolice Salte, s katerimi je delal nekaj
mesecev.
Oblikovanje z železom
Marjan pravi, da je železo tisti material, s katerim se nenehno poigrava. Bil
je prvi, ki je začel oblikovati čarobne
figure z varjenjem. Pri mnogih delih
preko senc in z izmenjavo luči ustvarja posebno izraznost. Stalno išče
nova potencialna razmerja in učinke.
Dolga je njegova umetniška pot, ko se
je počasi iz obrtnika preoblikoval v vodilnega umetnika, ki z vsako strukturo
pripoveduje svojo zgodbo. Zaupal je,
da za železno figuro, ki je velika okoli
12 centimetrov, običajno potrebuje
dva dni dela. Kot pravi, pri vsakem
izdelku doda nekaj posebnega, to
je podobno, kot bi okusni jedi dodali posebne začimbe, s katerimi bi
dosegli božanskost okusa. Magičnost
njegovih izdelkov je ravno v teh
začimbah, ki delujejo kot navdih. Kot
Nemogoče je prešteti vse njegove izdelke, ki se pojavljajo tako
po Argentini kot v drugih državah,
kot so Avstralija, Avstrija, Brazilija,
Čile, Kolumbija, Francija, Nemčija,
Nizozemska, Indija, Portugalska, ZDA,
Urugvaj, Španija, Japonska in Slovenija. Nazadnje je razstavljal v muzeju
»Museo de la Pasión Boquense«, kjer
so ga zaradi izjemnega obiska prosili, da je razstavo podaljšal za dva
meseca. Poudarja, da je njegova
hiša »prazna«, če v njej ni prav vseh
njegovih izdelkov.
V čem je skrivnost
muzeja?
Muzej je nastal dokaj spontano, saj
je bila najprej Marjanova želja, da si
zase uredi razstavni prostor. Hiša je
stara prek 130 let in jo je kupil od italijanskih lastnikov v zelo slabem stanju.
Stoji v znamenitem predelu Boca, kjer
se vsak dan vrstijo množice turistov
z vsega sveta. Marjan ponosno pripoveduje, kako je potekala obnova
cele hiše, vsak nadomestni del je
našel v drugih hišah v okolici. Stare
dele stopnic ali stebrov je uporabil
pri svojih izdelkih. Ogrodje za vodovod, na primer, je uporabil pri eni od
njegovih čudovitih struktur. Muzej je
bil uradno odprt leta 2003, ko sta mu
ministrstvi za kulturo in turizem dodelili
značaj posebnega kulturnega centra. Poimenoval ga je Conventillo.
Obiskovalcev, ki jih prijazno sprejme,
ne šteje. Mimogrede doda, da ga je
v tradicionalni noči muzejev, ko se
odprejo vrata vseh muzejev v Buenos Airesu, obiskalo prek 1700 oseb.
Ni prostora v hiši, kjer ne bi hodili z
začudenjem in občudovanjem polne
prisotnost izdelkov, struktur in likov.
Človeka dobesedno prevzame prijetno ozračje lesene hiše, saj je imenitno
ohranjena podoba starih dni, stene
so pobarvane in okrašene tako z argentinskimi kot s slovenskimi simboli.
Iz ulice se slišijo zvoki tanga in klepet
radovednih turistov, ki začudeno
gledajo v označbo pred hišo. Vodene
oglede izvaja za osnovne in srednje
šole, umetnike, skupine turistov in
različne delegacije.
raziskovalen človek, ki želi ustvarjati
brez vsakršnih zunanjih omejitev.
Več kot 15 let je študiral pri različnih
umetnikih, od kiparjev do slikarjev,
kot sta Fabian Galdanes in Paletti
Inbiangij. Pravi, da je našel samostojno pot, pravzaprav je njegov slog še
najbolj podoben tehniki kolažu, kar
pomeni, da so dela sestavljanka iz
različnih materialov in oblik, ki ustvarjajo povsem novo formo. S »kilometrino« vsakdanjega oblikovanja
jih še brusi… Zanj je značilno, da je
popolnoma predan svojemu ustvarjanju, saj ne nosi ure in pri sebi nima
telefona niti dokumentov. Je zelo odkrit in pogumen človek, ima pozitivno
naravnanost in visoko ceni etična
načela. Njegova slovenščina je zelo
dobra glede na to, da v glavnem
deluje v argentinskem okolju. Ko
sva se pogovarjala v španščini, so
mu oči zažarele in beseda je tekla
o zgodbah in idejah. Pravi, da mu
je všeč, da si lahko s svojim delom
zasluži dovolj, da ima primeren standard, čeprav razmere v Argentini za
umetnike niso enostavne. Država jim
ne podeljuje posebnega statusa.
Izžareva ljubezen do življenja in ustvarjanja. Posebne želje po potovanjih
nima. Vez s Slovenijo ohranja prek
tedenskega časopisa, ki ga izdaja
organizacija Zedinjena Slovenija. Ves
čas je intimno povezan s slovenskimi
koreninami, čeprav je bil v Sloveniji
samo enkrat.
Marjan, hvala vam, da ste mi odkrili
tančico svoje umetnosti in me popeljali do spoznanja, da lahko vidimo
okoli sebe veliko predmetov, če smo
le malo bolj pozorni na dogajanje.
Svoboden človek
Marjan je legenda med argentinskimi umetniki. Po naravi je nemiren
15
Foto: Nina Blaž
KULTURA
Fotograf Luka Dakskobler
Z »dobrim
namenom« do
uglednih priznanj
Na mednarodnem fotografskem
natečaju Nature Images Awards 2011
ste v decembru dosegli velik uspeh.
Za kakšne nagrade gre?
V kategoriji naravovarstvenih dokumentarnih zgodb sem prejel tri nagrade: drugo nagrado za reportažo
o reševanju rib iz presihajočega
Cerkniškega jezera, tretjo nagrado
za reportažo o projektu ohranjanja
in repopulacije soške postrvi ter subvencijo za izdelavo nove reportaže
za francosko revijo Terre Sauvage.
Zakaj ste se odločili ravno za omenjene motive in katere bi morda, če
bi imeli možnost, še izbrali?
Obe zgodbi sta mi bili precej blizu
že prej, saj že 15 let fotografiram in
pišem za glasilo Ribič, ki ga izdaja
Ribiška zveza Slovenije. Zgodbo o
reševanju rib iz Cerkniškega jezera
sem ravno za glasilo Ribič fotografiral
(in tudi spisal) že pred štirimi leti, ko
je jezero pred precej slabo prihodnostjo rešil mednarodni EU projekt
renaturacije jezera (Cerkniško jezero
namreč tako pogosto ne presiha le
zaradi klimatskih sprememb, temveč
tudi zaradi človeških posegov vanj
v preteklosti). Tudi zgodbo o soški
postrvi sem poznal iz svojega dela za
glasilo Ribič, jo takrat fotografiral tudi
za National Geographic Slovenija, a
se je situacija po letu in pol, ko sem
dokumentiral in zapisal celoten cikel
projekta, spremenila in odločil sem se,
16
da zgodbo objavim drugje. Sicer pa
je bil glavni razlog njuna vrednost za
skupno dobro. Dober namen. Mednarodna pomembnost. Danes bi
se, če bi izbiral v Sloveniji, odločil za
podobno zgodbo, v kateri ljudje skrbijo za živali, jih rešujejo itd. Takih zgodb
je kar nekaj in veliko jih tudi »upovem«,
saj jih redno fotografiram in pišem za
National Geographic Junior.
V kakšni konkurenci ste se na tem
natečaju pomerili?
Konkurentov nisem poznal, dokler
niso bili objavljeni končni rezultati. V
kategoriji, kjer sem sodeloval in se
je moje ime pojavilo na drugem in
tretjem mestu, je na prvem mestu
pristal le Američan Steve Winter,
fotograf revije National Geographic
Magazine, ki je hkrati prejel tudi
glavno nagrado izmed vseh kategorij
natečaja. Winter je zelo priznan dolgoletni fotograf NGM, ki fotografira
po celem svetu in ima precejšen
proračun za svoje zgodbe. Ravno on
je recimo fotografiral eno najlepših
naravoslovnih fotografskih zgodb, kar
sem jih videl v NGM, in sicer zgodbo
o snežnih leopardih.
Drugo ime, ki mi je takoj padlo
v oči, je bilo zapisano na drugem
mestu v kategoriji V letu gozdov, in
sicer še en legendarni fotograf NGM,
Michael Nichols, ki je nekoč za zgodbo prečkal ekvatorialno Afriko peš
skozi deževne gozdove.
V Sloveniji imamo
zgodbe, ki si
zaslužijo, da za
njih izve svet,
je prepričan
mladi slovenski
fotograf Luka
Dakskobler,
dobitnik treh
prestižnih nagrad
na nedavno
zaključenem
mednarodnem
fotografskem
natečaju.
Blanka Markovič Kocen
Kateri motivi so vam poleg narave
še blizu?
Moj razpon tem za reportaže je
zelo širok. Fotografiral sem veliko
koncertov v sosednji Avstriji, pa
naravne ujme, športne prireditve,
demonstracije, politična srečanja,
zdravstvene in socialne zgodbe …
Katere teme so mi blizu? Družbeno
angažirane. Socialne zgodbe, ki
lahko pomagajo ali ozaveščajo. Pa
tudi tiste, povezane z zdravstvom,
boleznimi itd., saj sem sam večino
otroštva preživel v bolnišnicah.
Koliko časa na dan/teden/mesec
porabite za fotografijo?
Skoraj ni dneva, ko se ne bi ukvarjal
s fotografijo na tak ali drugačen
način, tako da lahko rečem, da
neprestano delam. Ne samo na
terenu, tudi doma. Selekcija, izbiranje
fotografij, načrtovanje zgodb in tako
dalje. Delo se pravzaprav nikoli ne
konča. Redkokdaj imam dan popolnoma brez fotografije.
Ali imate fotoaparat vselej pri sebi
oziroma, kako izbirate motive?
Zanimivo, ampak nimam ga
vedno pri sebi. Ko grem ven s prijatelji, si odpočijem od njega. Če pa
je kaj zanimivega, imam uporabim
fotoaparat na mobilniku, ta pa mora
biti vedno z mano, saj je pravzaprav
moja mobilna pisarna. Motive izbiram glede na sporočilnost. Včasih na
KULTURA
Z omenjenim dosežkom ste se znašli
v elitni družbi - kaj to pomeni za vašo
nadaljnjo kariero, fotografski razvoj?
Zame je to veliko priznanje, da
delam prav in da se fotografije
dotaknejo ljudi. Pa tudi, da imamo
v Sloveniji zgodbe, ki si zaslužijo, da
za njih izve svet. Za nadaljnjo kariero pa je to velika referenca, večja
razpoznavnost na mednarodnem
področju, s subvencijo za izdelavo
nove reportaže pa se mogoče
začenja tudi moje bolj poglobljeno
iskanje zgodb izven naših meja in
sodelovanje z zelo ugledno naravoslovno revijo Terre Sauvage.
Kje sicer objavljate svoje fotografije?
Ali ste morda navezali stik tudi s katerim tujim medijem?
Ker sem svobodni fotoreporter,
sodelujem z mnogimi mediji. Že od njihovega prihoda v Slovenijo sodelujem
z National Geographic Junior, kasneje
sem sodeloval tudi z NG Slovenija in
NG Popotnik. Občasno objavljam v
Gorenjskem glasu, delal sem pa še za
Slovenia Times, pa za revijo Plus in Pil,
občasno objavljal v Jani, soška postrv je
bila objavljena v Dnevnikovem Objektivu, veliko pa je tudi spletnih medijev.
Začel sem s Klubom študentov Kranj,
njihovi spletni strani in reviji Zapik, zdaj
objavljam na strani Dax Photo (www.
dax-photo.com), ki jo imava skupaj z
mojim dekletom Nino Blaž, a to stran
ravno prenavljam, tako da trenutno
ni dostopna. Za bolj redni zaslužek,
s katerim plačujem račune, sem pa
tudi uradni fotograf Planeta Tuš Kranj.
V tujini me zastopajo tri tuje fotoagencije: Demotix iz Londona, ki je povezan
tudi z vodilno svetovno agencijo Corbis
Images, Imago iz Berlina, ki fotografje
prodaja predvsem v evropske države,
in ENN Photo iz Istanbula.
Ali je po vašem mnenju v Sloveniji
fotografija kot umetnost dovolj
cenjena?
Fotografija je pri nas precej izgubila, ko so dobri fotoaparati postali
cenovno dostopni vsem. Zato je
njena vrednost strmo padla. Ne
morem veliko govoriti o fotografiji
kot umetnosti, lahko pa povem
precej več o novinarski fotografiji
kot dokumentu časa in zgodb.
Vse prevečkrat se fotoreporterstvo
obravnava kot fotografija v smislu
ljubiteljskega ustvarjanja za prosti
čas in zabavo, kar je med ljudmi zdaj
najpogostejša oblika fotografiranja.
Fotografe se prevečkrat obravnava
kot ljubiteljske in kot take tudi zelo
dovzetne za objave, precej manj
pa za poslovni odnos, ki ga morajo
mediji imeti pri fotoreporterski fotografiji do fotografov. Zato pač fotografije dajejo zastonj, le da so objavljene. S čimer seveda na vrednosti
izgubljamo vsi fotoreporterji, ki se s
tem preživljamo. Preveč ljudi misli, da
je vseeno, kakšno fotografijo narediš.
Tako razmišljajo celo nekateri mediji.
Zato profesionalnih fotografov sploh
ne potrebujejo, za fotografije pa
nočejo plačevati ali plačajo pač
neko skoraj simbolično ceno. Svet
je namreč tako nasičen s fotografijami, da je, če ne vidiš kvalitete, ki
neko fotografijo loči od druge, ali
kvaliteto, profesionalnost in način
dela profesionalnega fotografa od
mimoidočega na ulici, pravzaprav
popolnoma vseeno, kaj objaviš. In
takšnih, ki teh razlik ne vidijo, je veliko.
Velikokrat tudi zato, ker višjih standardov sploh ne poznajo. Ampak da ne
bom tako črnogledo zaključil, stvari
se vseeno spreminjajo na bolje pri
nas. Se mi zdi, da sta k temu precej
pripomogla festival dokumentarne
fotografije Fotopub v Novem mestu
in festival Slovenia Press Photo.
Ali je slovenskemu fotografu laže
uspeti doma ali v tujini?
Slovenija je majhna in zato je tudi
medijski prostor majhen. Zdaj govoriva o novinarski fotografiji, seveda.
Zato je precej težje uspeti doma, kjer
kvaliteta prevečkrat ni glavni kriterij,
ki odloča o tem. Tu preprosto ni več
prostora za toliko fotografov, mediji
ne morejo sprejemati novih ali objavljati dela zunanjih sodelavcev,
če imajo seveda svoje fotografe. Za
redno službo se mora tako in tako
prej izprazniti delovno mesto. V tujini je sicer več konkurence, a tudi
precej več priložnosti in precej več
medijev, kjer ti bodo priložnost dali
brez vnaprejšnjega zavračanja ali
ignoriranja tvojega povpraševanja.
Iščejo nove talente in novo kvaliteto.
Pri nas je tega malo. Sam sem imel
s tem veliko opravka, a sem našel
naposled odlične urednike (oziroma
urednice), za katere delam še danes.
Morda razmišljate o tem, da bi kdaj
delali v tujini?
O tem razmišljam že zelo dolgo.
Tudi zato, ker je tako težko tuje
medije, s katerimi bi rad sodeloval,
prepričati z zgodbami iz Slovenije, ki
jih načeloma sploh ne zanimajo. Tudi
zato mi ta uspeh v Franciji zdaj toliko
pomeni, saj sta bili na stopničkah kar
dve zgodbi iz Slovenije. Ne vem pa,
na kakšen način bi v tujini delal. Ali
bi še vedno živel tu in od tu potoval
ali bi se preselil. To se bo verjetno izkristaliziralo v letošnjem letu.
Kaj trenutno fotografirate, pripravljate kakšen nov projekt?
Trenutno pomembno zgodbo
zaključujem, z drugo pa sem še bolj
na začetku. Glavno zgodbo leta
2011, o psički Lyri, sem zaključil in
pripravljam le še multimedio. Zdaj
pa se lotevam bolj človeških zgodb,
zelo pomembnih in humanitarnih. So
priprava na precej obsežno zgodbo,
ki je ne bo lahko narediti, a ker je še
v idejni fazi, naj ostane skrivnost. V
tem letu pa bom tudi s subvencijo, ki
sem jo dobil od revije Tere Sauvage
na Nature Images Awards, izdelal
naravovarstveno reportažo, verjetno
nekje v tujini, a še ni točno znano,
kje in kaj.
Kaj pričakujete od razstave svojih
fotografij v Parizu?
Razstava, za katero se trenutno še
ne ve, kdaj bo, ker so sklenili počakati,
bo ogromna promocija mojega
dela, saj bodo printi ogromni, viseli
pa bosta kar dve moji zgodbi. Precej
pomembnih fotografov, urednikov
in drugih jo bo videlo, medijskega
poročanja in govora med fotografi
bo veliko. In kar je pomembneje,
govorili bodo o slovenskih zgodbah.
Upam, da bo to tudi dobra promocija
Slovenije.
Foto: Luka Dakskobler
sprehodih, pa tudi enostavno samo
zato, ker so lepi.
17
KULTURA
Lapuhovi
Od treh izvirov
so izbrali slovenskega
Ljubiteljski pesnik Ivan Lapuh je pred leti izdal knjigo s simboličnim
naslovom Potok treh izvirov. Staršem, izgnanim iz Obsotelja, se je
namreč rodil malo pred koncem vojne v Nemčiji, mladost je preživel
v Sloveniji, glavnino svojega aktivnega življenja pa v Avstraliji. Zdaj
se je z ženo Marijo vrnil k drugemu izviru, iz katerega njuna hči Lidia
pije že deseto leto.
Jože Galič
najdem življenjsko sopotnico. Marijo,
svojo nekdanjo sošolko in rojakinjo,
sem po naključju srečal v Ljubljani.
Že čez tri tedne sva se poročila,« se
spominja Ivan.
Kmalu se jima je rodila hči Lidia,
ki se je že v otroških letih vključila v
delo slovenskih organizacij v Victorii.
»Pri osmih letih sem ob materinskem
dnevu prvič stopila na oder. Dolga
leta sem nastopala z deklamacijami
pesmi svojega očeta in znanih slovenskih pesnikov, kasneje sem se posvetila tudi petju, še posebej slovenskih narodnih in pesmi o Sloveniji.
Poleg tega sem bila članica folklorne
skupine, različnih pevskih zborov,
organistka pri slovenskih mašah,«
našteva Lidia, ki se je v Avstraliji
uveljavila kot resnično vsestranska
kulturna delavka, dokler…
Odločitev za življenje
v Sloveniji položena
v zibel
»
Prva povojna leta so bila na
domačijah, kamor so se naši
ljudje vrnili po štiriletnem izgnanstvu, zelo težka in moj brat
je prvi poskusil srečo v Avstraliji. Po
očetovi smrti je želel, da prideva tja
tudi mati in jaz. Ni bilo lahko; v Avstraliji sem moral poprijeti za najrazličnejša
dela. Leta 1974 sem prišel prvič na
obisk domov, z namenom, da si tukaj
Kaže, da bosta Marija in Ivan jesen
življenja preživela tam, kamor ju je
vseskozi vleklo srce.
18
»Doma smo vedno govorili slovensko, se pogovarjali o Sloveniji in
tukajšnjem načinu življenja, ki sem
ga sama prvič spoznala že pri svojih
osmih letih. Vedno, kadar sem obiskala Slovenijo, je bila vrnitev v Avstralijo težka. Pred enajstimi leti sem
v Sloveniji preživela skupaj celih deset
mesecev in odločitev je dokončno
dozorela: tukaj bom živela! V Avstralijo sem se vrnila le še za pol leta,
vmes sem si uredila službo – in zdaj
sem že deseto leto tukaj. Tvegano je
bilo, a mi ni žal,« pravi Lidia, ki si je v
Sloveniji našla življenjskega spremljevalca, vključila pa se je tudi v nekatere kulturne dejavnosti.
Nazadnje je k pravemu izviru potegnilo še Marijo in Ivana. V Bistrici
ob Sotli sta kupila hišo, ki jo pridno
obnavljata, in vse kaže, da bosta
jesen življenja preživela tam, kamor
ju je vseskozi vleklo srce. Z Lidio, ki
živi v Kamniku in dela v Ljubljani, se
redno srečujeta. »Avstralijo, kjer sva
si z Ivanom prislužila pokojnino, zelo
spoštujemo in jo imamo še vedno
radi. A zdi se, da je bila vsem trem
že v zibel položena odločitev, da
bomo živeli v Sloveniji! Ne morem
reči, da smo ravno navdušeni nad
tukajšnjim življenjem, celo kakšno
razočaranje kdaj doživimo, vendar pa smo zadovoljni,« naglas
razmišlja Marija, Ivan pa še doda:
»Z mnogimi avstralskimi prijatelji smo
ohranili stike. Nekateri nas obiščejo,
ko pridejo v Slovenijo, sami pa, vsaj
zaenkrat, ne načrtujemo potovanja
v Avstralijo.«
»Nikoli ne reci nikoli.« ga prijazno
popravi Lidia, ki se obisku Avstralije
ne bi odrekla; že zato ne, ker bi nekoč
rada svojemu Janezu pokazala, od
kod je prišla, v kakšnem okolju je
živela njena družina. Pa tudi z avstralskimi prijatelji in znanci bi obudila
kakšen spomin na leta svoje mladosti
v deželi, ki kljub vsej svoji prijaznosti in
lepotam očitno ni nikoli postala njena
prava domovina…
Nevsakdanje prvo
srečanje pri tretjem
izviru
Sredi devetdesetih let sem v reviji
za Slovence po svetu zasledil pesem
Popotnik izpod Triglava avstralskega
rojaka Ivana Lapuha. Ker mi je bila
všeč, sem jo uglasbil za poznejše
čase. Ko sem se decembra leta 1998
z ansamblom znašel na odru farne
dvorane v avstralskem Kewu, nas je, s
posebej za to priložnost sestavljenimi
verzi, pozdravil gospod Ivan Lapuh.
Gre za isto osebo, sem pomislil? In
tvegal ter ob koncu prireditve dejal:
»Še posebej pa me veseli, da bom
zdajle lahko segel v roko človeku, s
katerim sva že pred tremi leti skupaj
napisala lepo domoljubno skladbo!«
Vsi so nejeverno obnemeli, Ivan še
posebej. V klepetu po prireditvi sva
prav hitro ugotovila, da se nisem zmotil. Na vseh naslednjih koncertih naše
avstralske turneje je pesem postala
stalnica v našem programu.
KULTURA
Janez Medvešek
Slike iz domovine
Rojak Stane s Floride mi je pred kratkim ves navdušen poslal izbor
prekrasnih fotografij slovenskih krajev. Čez kakšno uro sem prejel
pošto z enako vsebino od Ivana iz Pariza, nato še od Marthe iz Sydneyja.
Mojstra Janeza Medveška, ki navdušuje Slovence po svetu z njim tako
ljubimi prizori iz domovine, sem že čez nekaj dni obiskal v njegovem
slikarskem ateljeju v Dragomlju pri Domžalah.
Jože Galič
začel ukvarjati tudi s fotografijo. »Celo
za Groharjevega Sejalca pravijo, da
je nastal na ta način,« pravi.
S sliko, fotografijo,
pesmijo in glasbo v svet
Vsak teden se poda s fotoaparatom na deželo, od koder marsikje
ljudje brezbrižno odrivajo dragoceno
kulturno dediščino in kjer na novo
umeščeni tujki ljubitelja vsega, kar je
značilno naše, še posebej razjezijo.
A kljub temu še vedno najde na
tisoče prizorov, ki jih po tem, ko jih
občuteno zmontira in opremi s svojimi
iskrivimi komentarji in celo pesmimi
(!) ter podloži z glasbo, pošlje v svet.
Da, Janez Medvešek je tudi ljubiteljski pesnik, ki tačas pripravlja že
tretjo zbirko. Seveda tudi to počne
– podobno kot pri slikanju in fotografiranju – brez pomoči kakšne »velike«
ustanove… »Veste, če umetnik v
tej državi ni v samem kakovostnem
vrhu, lahko na pomoč ministrstva kar
pozabi,« doda z malce grenkobe na
obrazu.
Medveškove slikanice potujejo tedensko na nekaj sto naslovov Slovenk
in Slovencev po vsem svetu. Ker jih
ti posredujejo še svojim prijateljem,
ni čudno, da na avtorjev naslov prihaja ogromno pošte z zahvalami in
komentarji. »Večkrat me kateri od
rojakov, ki se mudijo v Sloveniji, tudi
osebno obišče. Zgodilo se je celo,
Foto: Janez Medvešek
Č
eprav se vidiva prvič,
pogovor v hipu odlično
steče. Pravzaprav samo
vključim snemalno napravo
in že Janez odpre svoje srce: »Že v
otroških letih sem želel postati slikar,
a za to v petčlanski delavski družini
ni bilo možnosti in zadovoljiti sem se
moral s kranjsko šolo za slikopleskarja.
V tem poklicu sem nato veliko delal,
v prostem času, največkrat ponoči,
pa slikal – tako, za svojo dušo. Ko me
je pred leti izdalo zdravje, je moje
slike videla prijateljica iz kulturnega
društva, v katerem sem tudi sam veliko sodeloval. Ker je zdravnica, mi je
predlagala, naj omejim svoje garanje
in obenem razmislim o kakšni razstavi
svojih del. Ubogal sem jo in zdaj je
za menoj že 80 razstav, od tega 50
samostojnih, dvanajst let pa se že tudi
poklicno ukvarjam le s slikarstvom.«
Medveškova posebna ljubezen so
koledarji s slovenskimi motivi. Doslej jih
je izdal že blizu trideset - večino s svojimi slikami, nekaj pa s fotografijami.
Lanski koledar so krasila znamenja,
letošnjega mlini, naslednjega bodo
verjetno kozolci. »Idilične pripovedi
slikarjev, ki pravijo, da gredo za nekaj
dni ustvarjat, recimo, na Kras, se mi
ne zdijo prav verjetne. Dobro sliko, ki
lahko nastaja tudi celih deset dni ali
še več, ti med delom lahko stokrat
odnese burja,« je prepričan mojster,
ki s tem še namigne, kako in zakaj se je
da se je na vratih pojavil izseljenec
iz Kanade in mi pokazal notes, v katerem je pisalo: »Obišči grob očeta in
matere ter poišči Janeza Medveška.«
Koliko pomeni izseljencem po svetu
Medveškovo delo, najlepše pove
pismo njegove in moje stare znanke
Marthe iz Avstralije:
»Hvala Janezu, ki nam pošilja to
čudežno vez z domovino! Ko smo
bili mladi, si nismo mogli privoščiti
izletov, ki bi nas seznanili z lepotami
naše domovine. Prav tako nismo imeli
znanja, ki bi nas vleklo na oglede
teh krajev. Ne morete si misliti, koliko nam zdaj pomenijo slikanice,
v katerih zna Janez tako prikazati
in »zadeti« zapuščene kraje, kjer so
nekoč živeli in delali naši ljudje, zna
spomniti na zamujene priložnosti in
možnosti, kjer bi lahko naš človek
rasel in uspeval. Občudujem ga,
ker najde pravo lepoto v navidezno
preprostih kotičkih naše dežele. Tudi
njegove pesmi so podobne: preproste in vsem nam takoj razumljive. V
srce sežejo vsakomur, ki premore le
malo ljubezni do domovine in svojih
domačih ljudi. Večkrat jih, ob projekciji njegovih fotografij, prebiramo na
naših kulturnih prireditvah.«
Janez Medvešek
svoje slikanice
tedensko pošilja
na nekaj sto
naslovov Slovenk
in Slovencev po
vsem svetu.
19
KULTURA
Dr. Andrej Kobal
Ameriški tajni agent
s Cerknega
Med 2. decembrom in 7. januarjem je bila v Narodni in univerzitetni
knjižnici v Ljubljani (NUK) na ogled razstava o dr. Andreju Kobalu,
Slovencu, ki je v ZDA naredil kar štiri kariere, v domovini pa je slabo
poznan. Prav zato smo se ga odločili bolje predstaviti slovenski
javnosti na razstavi.
B
rez težav bi lahko rekli, da
je Andrej Kobal človek več
življenj. V enem samem je
naredil in dosegel toliko, kot
bi marsikomu uspelo v treh ali štirih.
Štirikratni doktor znanosti, doma s
Cerknega, je kot sedemnajstleten
doživel in preživel krvave bitke prve
svetovne vojne, raznašal pošto po
domačih hribih in nato zaradi grožnje
z zaporom prebegnil v Ljubljano, v
novo nastalo kraljevino Jugoslavijo.
Tam je uspešno dokončal trgovsko
šolo in se zaposlil v Slovenj Gradcu, že
leta 1921 pa emigriral v ZDA, kamor
sta mu pomagala v Montani živeča
brat in sestra.
V Chicagu, kjer je imela sedež Slovenska narodna podporna jednota
(SNPJ), je bil do leta 1927 pomožni
urednik njenega glasila Prosveta. V
letih 1926 in 1929 je urejal tudi Prosvetin Mladinski list in tri leta glasilo
Svoboda. Kljub mladosti je imel bogate osebne izkušnje. Iz njih in zgodb,
ki jih je srečal na svoji poti, je črpal
snov za prenekatere pripovedi in jih
je objavljal v različnih slovenskih listih
v Ameriki (Ameriški družinski koledar).
Od književnosti
do Pentagona
Kot aktiven član slovenskih društev
je napisal dvanajst gledaliških
20
iger, v zrelih letih pa avtobiografsko pripoved v dveh delih Svetovni
popotnik pripoveduje (Goriška Mohorjeva družba, 1975, 1976) in Slovenec v službi F.B.I. in druge zgodbe
ameriških Slovencev (Goriška Mohorjeva družba, 1981). V Slovanskem
klubu, katerega soustanovitelj je
bil, je spoznal bodočo ženo Nado
Čupković iz Nevesinja. V zakonu sta
se jima rodila dva sinova, oba prav
tako uspešna znanstvenika.
Zaradi silne želje po znanju je
postal, kakor sam sebe imenuje,
»nepraktičen večni študent« in v
letih do druge svetovne vojne dosegel kar štiri doktorate: iz političnih
ved, zgodovine, javnega prava in
psihologije. Vsa pridobljena znanja
so mu omogočila, da je opravljal
številne občutljive vladne zadolžitve
in zanje pisal mnenja strokovne
narave. V času, ko je poučeval na
Policijski akademiji v New Yorku, je
uvedel sposobnostne teste, ki so jih
začeli kmalu uporabljati po vseh ZDA
in so v rabi še danes.
Leta 1942 je sprejel ponudbo Pentagona na oddelku za psihološko
bojevanje, 1944. so ga premestili v
oddelek G-2 in nato v Oss (Office of
Strategic Services). V Kairu je vodil
usposabljanje obveščevalnih trojk, ki
so jih pošiljali na določene strateške
točke. Na tem mestu je preprečil
ameriško bombardiranje Ljubljane
in Zagreba, po bolgarski komunistični
revoluciji pa pomagal kraljici Joanni z
otrokoma zbežati v tujino. Leta 1947 je
sprejel delo v CII – oddelku za Balkan.
Kot svetovalec vlade je dve leti in pol
preživel na Japonskem, na Formozi
in v Koreji, med leti 1955 in 1959 pa
je bil v Pakistanu svetovalec za reorganizacijo obveščevalne službe in
policije.
Po vrnitvi je predaval na univerzi v
New Yorku, Washingtonu in na Stanfordu. Uredil je arhiv ruske carske
tajne policije Ohrane ter raziskoval
rusko špijonažo v Ameriki. Napisal je
vrsto del, ki pa so zaradi občutljivosti
tematike namenjena izključno rabi
vladnih organov ZDA.
Po ženini smrti se je naselil na Bavarskem v mestecu Murnau, tam je
nastala knjiga spominov Svetovni
popotnik pripoveduje, za katero je
leta 1975 dobil tržaško literarno nagrado Vstajenje. V Sloveniji je bila
prepovedana in se je znašla v NUKovem D-fondu.
Foto: M. Kaplan
Foto: M. Kaplan
Helena Janežič, vodja zbirke tiskov Slovencev zunaj RS
KULTURA
KULTURNI KAŽIPOT
ta norčavi pustni čas
Od 2. 2. do 29. 3., Park Tivoli, Ljubljana
Fotograf in publicist Primož Hieng
razstavlja fotografije velikega formata
na temo pustnih običajev. Evropska
tradicija pustnih karnevalov, ki izhaja še iz
poganskih časov, se je v Sloveniji razvijala
na edinstvene načine.
dopolnjena kopija
nemega filma
»Metropolis« je ena
največjih mojstrovin
celotne zgodovine
filma. Metropolis je
filmska mojstrovina
avstrijsko-ameriškega
režiserja Fritza Langa, ki
je med prvo svetovno
vojno nekaj časa
preživel v Ljutomeru,
kjer je okreval pri Karlu
Grossmanu, avtorju
prvega slovenskega
filmskega zapisa. V okviru EPK bo v
Mariboru prikazana prenovljena kopija
filma, ki jo bo z originalno partituro
Gottfrieda Huppertza v živo spremljal
šestdesetčlanski simfonični orkester pod
taktirko Roberta Israela, enega največjih
strokovnjakov za spremljavo nemih filmov.
literarnih večerih pogovarjali o svojem
literarnem ustvarjanju in brali iz svojih del.
Tako se nam bodo v času festivala pridružili
pisatelji Hanif Kureishi, Leena Krohn,
Amitav Ghosh, Mihail Šiškin, Dušan Čater,
Mojca Kumerdej, Andrej Skubic, Suzana
Tratnik in Goran Vojnović. Njihove obiske
bodo seveda pospremili izidi njihovih
del v slovenskem jeziku. Poleg literarnih
nastopov gostujočih avtorjev, ki bodo, kot
vsa leta doslej, osrednji festivalski dogodki,
bo pripravljen tudi pester program,
namenjen najrazličnejšim generacijam
bralcev.
Foto: Gašper Jakovac
Razstave
izbrala Maja Kaplan
več glav več ve
Od 8. 2. do 31. 12., Mestni muzej, Ljubljana
Marij Kogoj: Črne maske
Kiparska zbirka 59 portretov in obličij
upodablja ljudi različnih kulturnih in
političnih nazorov, ki so živeli v Ljubljani ali
bili tesno povezani z mestom in njegovim
razvojem.
2. 3. ob 19.30, Cankarjev dom, Ljubljana
RAZPRTA OBZORJA: Slovenski
tržaški slikarji 1945–60
Od 27. 2. do 27. 5., Galerija Cankarjev
dom, Ljubljana
Največ pomembnih slovenskih primorskih
slikarjev je delovalo in še deluje v Trstu,
ki je po drugi svetovni vojni postal pravo
politično in kulturno središče slovenske
skupnosti v Italiji. Svoj umetniški jezik
so tržaški umetniki razvili na tradiciji
slovenskega modernizma in avantgarde
pa tudi ob stikih z italijanskimi umetniki in
zahodno kulturo. Življenje v obmorskem
mestu s kraško ter istrsko pokrajino v zaledju
pa je neredko zaznamovalo tematiko
njihovih del.
Predstave
Nova uprizoritev znamenite slovenske
avantgardne opere Črne maske je nastala
v okviru programa Maribora, Evropske
prestolnice kulture 2012.
Festival
Mednarodni festival
dokumentarnega filma
Od 22. 3. do 29. 3., Cankarjev dom in
Kinodvor, Ljubljana
Festival vsako leto ponuja vpogled v
produkcijo sodobnega dokumentarnega
filma, obenem pa si je kot poslanstvo
zastavil, da vse bolj odločno posega
v srž največjih družbenih in političnih
problemov.
15. pripovedovalski festival
Od 23. 3. do 31. 3., Cankarjev dom,
Ljubljana
Festival ponuja poslušalcem vseh starosti
pestro paleto premišljeno izbranih zgodb.
Med nastopajočimi so domači in tuji
poklicni pripovedovalci, igralci, pisatelji,
ilustratorji, glasbeniki, knjižničarji in
raziskovalci pripovednega izročila.
METROPOLIS
FESTIVAL LITERATURE SVETA:
FABULA
29. 2. in 1. 3. ob 19:30, SNG Maribor,
Maribor
Od 27. 2. do 28. 3., Cankarjev dom,
Ljubljana
Digitalno restavrirana in pred kratkim
z desetletja izgubljenimi odlomki
Na festivalu bodo z nami ugledni avtorji
iz Slovenije in z vsega sveta, ki se bodo na
Koncerti
dalmatinske KLAPE
18. 3. ob 19.00, Športna dvorana Stožice,
Ljubljana
Nastopajo naslednje klape: Tomislav
Bralić in Klapa Intrade, Klapa Maslina,
Klapa Cambi, Klapa Kumpanji, Klapa Sv.
Juraj HRM, Klapa Kontrada, Klapa Srdela,
Klapa Subrenum, Slavko Ivančič in Klapa
Solinar. Gosta: Danijela in Petar Grašo
večer irske glasbe
17. 3. ob 19.30, Španski borci, Ljubljana
Orkester Mandolina Ljubljana bo predstavil
keltsko, klasično, ljudsko in etno glasbo
ter najbolj znane pop in rock uspešnice
irskih avtorjev, kot so The Dubliners, The
Chieftains, U2, Enya in drugi. Slišali boste
tudi tradicionalno irsko plesno glasbo in
modernejše plesne skladbe iz svetovno
znanih plesnih spektaklov, kot sta
Riverdance in Lord of the Dance. Nastopili
bodo tudi plesalci Šole irskega plesa, z
vodjo in koreografinjo Joan McIntyre.
21
KNJIŽNA POLICA
Dr. Šiftarjeva fundacija
Poklon pobudniku
Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, ki od leta 1996 deluje na domačiji
pokojnega profesorja ustavnega prava dr. Vaneka Šiftarja na
Petanjcih, je poleg zbornikov po mednarodnih znanstvenih srečanjih
izdala tudi štiri publikacije, posvečene pobudniku fundacije dr.
Vaneku Šiftarju in njegovemu delu.
Ernest Ružič
Na predstavitvi
najnovejšega
zbornika Ustanove
dr. Šiftarjeve
fundacije: direktor
Pokrajinske in
študijske knjižnice
v Murski Soboti
Jože Vugrinec,
avtor Mirko
Munda in urednik
Franci Just.
22
K
oncepti zbornikov, ki so namenjeni dr. Vaneku Šiftarju,
so zastavljeni vsebinsko
široko v raziskovalni, znanstveni in kulturni prostor severovzhodne
Slovenije, kjer je profesor ustavnega
prava deloval na visoki pravni šoli, zdaj
pravni fakulteti v Mariboru.
Prvi Šiftarjev zbornik, Pravo-narodkultura, je Pravna fakulteta Univerze
v Mariboru izdala leta 2001. Znanstveni prispevki v zborniku dokumentirajo vrsto razmišljanj, informacij in
podatkov o dr. Vaneku Šiftarju, ki
so jih napisali njegovi sodelavci in
prijatelji, sopotniki časa, v katerem
je živel in delal. Uvodni del so napisali tedanji predsednik Slovenije,
tudi pravnik Milan Kučan, rektor
Univerze Ludvik Toplak in predsednik uprave Ustanove dr. Šiftarjeve
fundacije dr. Oto Luthar. »Življenjska
pot prekmurskega kmečkega sina,
ki se je razvijal in razdajal kot vojak,
borec, aktivist in graditelj porušene
domovine, je bogata. Razvil se je
v kmeta, intelektualca, kulturnega
animatorja in ustvarjalca, pesnika,
pedagoga in profesorja, publicista,
raziskovalca, znanstvenika in politika.
Z danimi možnostmi je ustvarjal nove.
Višji pravni šoli je priboril status raziskovalne organizacije v prepričanju,
da bomo tako prišli do višje pravne
šole in tako naprej. Tako je postavljal tudi temelje današnje Univerze
v Mariboru,« je izpostavil rektor dr.
Ludvik Toplak. Že prvi zbornik prinaša
raznoliko tematiko iz kulture, znanosti
in umetnosti v severovzhodni Sloveniji: o dvojezičnosti, prekmurščini,
regionalizmu, Romih, sodelovanju
med Prekmurjem in Porabjem,
založništvu, knjižničarstvu, Slovencih
na avstrijskem Štajerskem in Koroškem
ter druge teme uveljavljenih avtorjev.
Bosa pojdiva, dekle,
osorej
Enako vsebinsko široko je zastavljen drugi zbornik pod naslovom
Bosa pojdiva, dekle, osorej. Zbornik
je izšel leta 2010, namenjen pa je
predvsem osvetlitvi problema-
tike, s katero se je dr. Vanek Šiftar
ukvarjal kot pravnik, politik, humanist, raziskovalec in naravovarstvenik. »Poudarek je na razmišljanjih,
kako se v obdobju globalizacije
pokrajina ob Muri oblikuje v stičišče
evropskih poti in komunikacij in zakaj
Pomurje še vedno ostaja na obrobju.
S to pokrajino se Slovenija najgloblje
zajeda v srednjeevropski prostor, kar
je v integrirani Evropski uniji in ob
vse bolj dinamičnih povezovalnih
procesih v Evropi in širše njena velika razvojna priložnost,« je zapisala
urednica Alenka Leskovic. Posebno
vsebino prinaša zbornik Dr. Vanek
Šiftar, slovenski romolog. Izdali so ga
Inštitut za narodnostna vprašanja,
Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija
in Svet romske skupnosti Republike Slovenije, njegov urednik pa je
Mladen Tancer. Dr. Vera Klopčič z
Inštututa za narodnostna vprašanja:
»Dr. Vanek Šiftar je v svojih delih in
strokovnem udejstvovanju v slovenskem prostoru prvi obravnaval širše
razsežnosti položaja Romov in s svojim zavzemanjem odločilno prispeval
k razvoju romologije kot posebne interdisciplinarne vede. Poglobljeno je
proučeval položaj Romov v Sloveniji
in Evropi, zbiral podatke... Bil je pobudnik urejanja pravnega položaja
romske skupnosti v Sloveniji.«
Ob Muri in daleč čez
Najobsežnejša je najnovejša knjiga
avtorja Mirka Munde in urednika
Francija Justa Ob Muri in daleč čez
– korespondenca Vaneka Šiftarja
z nekaterimi pomurskimi rojaki. V
knjigi je objavljen del dopisovanja
Vaneka Šiftarja z Miškom Kranjcem,
dr. Francem Zadravcem, Jožetom Vildom, Ivanom Kreftom, dr. Francem
Bükvičem, dr. Tonetom Ferencem,
Kolomanom Cigütom, dr. Vekoslavom
Grmičem, dr. Antonom Vratušo.
V ohranjeni korespondenci so še
mnoge druge osebnosti, s katerimi
je dr. Vanek Šiftar sodeloval. Kar je
največja vrednota knjige: v objavljenih dopisovanjih so podatki in informacije, brez katerih ne bo mogel
noben resen proučevalec življenja v
Pomurju in deloma v Sloveniji nasploh.
KNJIŽNA POLICA
Redna zbirka Celjske Mohorjeve družbe 2012
Od koledarja do kozolca
Najstarejša slovenska založba je tudi za leto 2012 pripravila
zbirko, v katero je uvrščenih šest enot.
T. Š.
Mohorjev koledar je po tradiciji
urejen kot zbornik, ki poleg izčrpnega
»kalendarijskega« dela prinaša
tudi aktualne prispevke o slovenski
kulturi, znanosti, vzgoji, zdravstvu in
gospodarstvu. Del je namenjen tudi
leposlovnim sestavkom in okroglim
obletnicam zaslužnih Slovencev.
V zbirki Večernica je pod zaporedno
številko 161 izšla pripoved Janeza
Kajzerja Ovadba opolnoči. To je
zgodba o znanem šentviškem
zdravniku, ki so ga onemogočili
prenapeti »osvoboditelji«. Edvard
Svetek je z etnološkega zornega
kota obdelal temo o slovenskem
kozolcu – Ohranimo kozolec – kot
najznamenitejši slovenski posebnosti,
ki žal izgublja svojo osnovno funkcijo
in je zato tudi fizično vedno bolj
ogrožena. Pri preostalih dveh knjigah
gre za prevoda, enega iz nemščine
(Anselm Grün: Najdi svojo življenjsko
smer) in drugega iz angleščine (F. B.
Gilbreth ml. in E. Gilbreth Carey: Za ducat – ceneje).
Koledar, ki tudi sodi k redni zbirki, je tokrat stenski in ne več
namizni. Nekdaj so takšnemu koledarju rekli obešenjak.
Na dvanajstih slikah je upodobljenih 12 notranjih detajlov
s slovenskih domačij, ki skušajo ohraniti nekaj svoje
starodavnosti.
Inštitut za slovensko izseljenstvo
in migracije ZRC SAZU
Nove publikacije
Inštitut že od leta 1990 izdaja revijo z imenom Dve domovini
Two Homelands. Revija je namenjena objavi znanstvenih
in strokovnih člankov, poročil, knjižnih ocen s področja
humanističnih in družboslovnih disciplin, ki obravnavajo
različne vidike migracij in z njimi povezane pojave. Revija je
večdisciplinarna in večjezična. Letno izideta dve številki.
T. Š.
Tudi v letu 2011 sta v prenovljeni »obleki« izšli dve številki.
Triintrideseta prinaša 13 po vsebini zelo različnih člankov,
med njimi tudi nekaj o izkušnjah hrvaških migrantov. Nekaj
manj obsežna je štiriintrideseta, v kateri je precej prostora
namenjenega tematskemu sklopu o Migracijah, socialni
politiki in socialnem delu.
Kot samostojno publikacijo je Inštitut izdal knjigo z naslovom
Klepetavi predmeti in podnaslovom
Ko predmeti spregovorijo o nas in
drugih. Uredil jo je Jernej Mlekuž.
Klepetavih predmetov avtorji niso
iskali in našli samo doma, marveč
tudi pri Tuaregih, v Burkini Faso, na
Kitajskem in celo na Japonskem.
O pozitivnih in negativnih izkušnjah
otrok kot izseljencev v 19. in 20.
stoletju je Janja Žitnik skupaj s
sodelavci pripravila elektronsko
knjigo, ki je za sedaj dostopna samo
na spletu.
Svetovni slovenski kongres
Krik mačehe
V sklopu Večerov izza kongresa
sta Svetovni slovenski kongres
in Mohorjeva družba iz Celovca v
januarju predstavila knjigo Krik
mačehe avtorja Boruta Rutarja.
SSK
Primorci
premagali molk
Knjiga Krik mačehe
pr inaša vpogled v
zamolčano slovensko in
primorsko preteklost iz
obdobja zadnjih let pred
začetkom druge svetovne vojne. Odstira vrhunsko zakulisno dogajanje na najvišji diplomatski,
obveščevalni in vojaški
ravni, med Kraljevino
Jugoslavijo in fašistično
Italijo. Besedilo je plod
devetnajstletnega avtorjevega raziskovalnega dela in je pisano
po uveljavljeni, sodobni
zgodovinopisni metodi.
V kontekstu sodobnega
slovenskega trenutka,
20 let po osamosvojitvi
Slovenije, v razmerah
splošnih človekovih pravic in svoboščin, obstoju večstrankarskega
demokratičnega sistema lahko knjigo opredelimo kot uravnoteženo,
netendenciozno, verodostojno vsebino, ki nam daje objektiven
vpogled v stanje in dinamiko časa, ki ga obravnava. Ta knjiga je
nastala kot skupen napor Primorcev, da zmagajo nad desetletji
molka, ki so ga, zaklenjenega v prsih, nosili po drugi vojni.
Akademik Boris Pahor je v predgovoru o njeni vsebini zapisal:
»Kakorkoli, veliko zadoščenje lahko čutimo, to priznava tudi Sardoč,
da je naš upor zmogel tako ekstremen načrt proti uničevalcu našega
življa, in da je upor ostal plemenit, ko ob krdelcu šolskih otrok roka
pravičnika ni potegnila smrtonosnega pasa.«
O avtorju
Borut Rutar je samostojni kulturni delavec, raziskovalec zamolčane
slovenske preteklosti, zgodovinopisec, literat, publicist na univerzitetnem študiju zgodovine in ekonomist. Rodil se je 5. septembra 1960
v Tolminu. Je poročen. Po osamosvojitvi Slovenije od leta 1993 je
raziskovalec in publicist primorske protifašistične organizacije TIGR.
Raziskave je Rutarju najprej podprla občina Tolmin v okviru Javnih
del v letih 1997-1999. 1996. ga je k sodelovanju povabilo Društvo TIGR
Primorske (Vid Vremec in Ciril Pelicon). Kot prvi je slovenski javnosti
razložil začetek, razvoj, in likvidacijo narodne vstaje organizacije TIGR
v letih 1938-1941 in njeno strategijo osvoboditve Primorske skupaj z
divizijami armade Kraljevine Jugoslavije. S svojimi odkritji je prispeval
k barvitemu in večplastnemu spoznavanju in razumevanju desetletja
politično zapostavljene in ozko, enostransko razlagane preteklosti
slovenskega protifašizma od leta 1927 do 1945. Posledično tudi k
rehabilitaciji protifašizma demokratičnega, liberalnega in katoliškega
predvojnega tabora v Ljubljani in na Primorskem. V zgodovinopisju
mu verodostojnost dajejo njegovi večletni stiki s tigrovci, starimi od
83 do 96 let, po katerih pisnih zapuščinah in izjavah je pisal knjige.
Rutar je zasebno predvsem literat in lirični pesnik.
23
NE PREZRITE
Ko zadiši po
kranjski klobasi,
pomislimo na
Slovenijo, tako
Slovenci, ki živimo
v matični domovini,
kot – in morda še
bolj – naši rojaki
na vseh koncih
sveta. V Košakih,
najstarejši
slovenski
tovarni mesa in
mesnih izdelkov,
smo izvedeli še
marsikaj o tej
znameniti klobasi.
Blanka Markovič Kocen
Kranjska klobasa
Zašpiljeno dobra
N
ajstarejšo navedbo imena
kranjska klobasa po doslej znanih pričevanjih
najdemo v knjigi znamenite kuharice Katharine Prato Süddeutsche Küche iz leta 1896 (prva
izdaja 1858), že dobri dve desetletji
prej pa se začenja zgodba Košakov,
ki so iz prekajevalnice mesa zrasli v
eno največjih tovarn mesa in mesnih
izdelkov v Sloveniji in bodo letos zaznamovali že 140-letnico svojega delovanja. Po besedah Jureta Bojneca,
predsednika uprave Košakov, so od
tod že v času med obema vojnama
izdelke izvažali vse do Londona,
Varšave, Gradca in celo v Kairo.
Danes so Košaki delniška družba z
eno najsodobnejših tehnoloških linij v
Evropi, največji proizvajalec Kranjske
klobase v Sloveniji z 40-odstotnim
tržnim deležem ter eden izmed petih
večjih industrijskih sistemov v državi
na področju rdečega, torej govejega
in svinjskega mesa. Poleg številnih
certifikatov kakovosti se lahko pohvalijo tudi z nazivom šampiona za
kranjsko klobaso, ki so ga prejeli leta
2009 na novosadskem sejmu.
Kranjska klobasa
kmalu zaščitena tudi na
evropskem trgu
Jure Bojnec, predsednik uprave: »Odprti smo za različne
strateške partnerje, tudi sovlagatelje in verjamem, da so tudi
med slovenskimi rojaki po svetu taki, ki vidijo interes po
vlaganjih v uspešna domača živilsko-predelovalna podjetja.«
24
»Kranjska klobasa je posebna
zgodba,« pravi Bojnec. »V Sloveniji
nas je trenutno 12 certificiranih proizvajalcev in vsak od nas mora kranjsko
klobaso izdelovati na tradicionalen
način, po več kot 120 let starem
receptu.« To pomeni, da mora biti
sestavljena iz prvovrstnega svežega
svinjskega mesa, na poseben način
obdelana, bolj grobo mleta, ne sme
vsebovati nobenih drugih začimb in
dodatkov, kot so sol, poper in česen
ter nek osnovni konzervans.
»V Sloveniji, deželi kranjske klobase,
smo proizvajalci ustanovili združenje,
narejen je bil red, s trga so se umaknili vsi izdelki, ki niso certificirani,«
poudarja sogovornik. »Obenem je
kranjska klobasa zaščitena pri ministrstvu za kmetijstvo kot izdelek višje
kakovosti z geografskim poreklom.«
Vzporedno s tem pa jo želijo izdelovalci zaščititi tudi na evropskem
trgu, kjer je več slovenskih izdelkov,
med njimi prekmurska gibanica in
belokranjska pogača, že zaščitenih.
In gotovo ne smemo pozabiti, da je
ameriška astronavtka slovenskega
rodu Sunita Williams kranjsko klobaso
ponesla tudi v vesolje.
Slovenski izseljenci
doprinesli k
mednarodnemu ugledu
kranjske klobase
Njen značilen vonj in zapeljiva
okusnost povezujeta Slovence in
spominjata na dom. Za mednarodni
ugled znamenite »kranjske« pa so bili
še posebno zaslužni številni izseljenci
iz Slovenije, ki so veščino izdelovanja
kranjskih klobas ponesli v svoja nova
okolja. Kot v svoji monografiji o kranjski klobasi ugotavlja dr. Janez Bogataj, so v ZDA številni Slovenci začeli
izdelovati kranjske klobase, ki so jih
imenovali »Slovenian Sausage«, tudi
»Kransky Sausage«. Največ izdelovalcev je bilo v večjih središčih, kot
sta Cleveland in Chichago. Med bolj
znanimi mesarji v Clevelandu je bil
npr. Frenk Ažman, v Wisconsinu Edvard Galun, v avstralskem Melbournu
pa je pravo tovarno kranjskih klobas
odprl slovenski izseljenec John Hojnik,
še ugotavlja dr. Bogataj.
V mariborski tovarni po besedah
predsednika uprave doslej še niso uspeli navezati stikov s slovenskimi mesarji iz sveta, predvsem iz Clevelanda,
NE PREZRITE
kjer prirejajo celo festival kranjske
klobase, ki dobiva mednarodno
razsežnost, vendar upajo, da jim
bo pri prodoru pomagal konzul
v Clevelandu, ki je Mariborčan.
»Tudi zato, ker smo Košaki eden
izmed branikov slovenskega
izvora,« poudarja Bojnec in
dodaja: »Smo edino večje mesno
predelovalno podjetje, ki smo v
večinski lasti kmetijskih zadrug
s tega področja. Naši največji
lastniki so kmetijske zadruge Ptuj,
Lenart, Ormož, Hoče, Bistrica, ki so
obenem tudi naši največji dobavitelji. Zagovarjamo domačo proizvodnjo in domačo produkcijo, ki
je danes pod velikim pritiskom
globalizacije.«
Povsod navdušenje
nad »kranjsko«
Velik ugled ima kranjska klobasa še vedno tudi v državah bivše
Jugoslavije. »Predstavljali smo
jo namreč tako na Hrvaškem
kot v Srbiji in BIH in mnogi, predvsem starejši ljudje, potrošniki,
nam priznavajo ‘takva je, kao
što je nekad bila’,« hudomušno
pripomni Bojnec in dodaja, da
to slovensko kulinarično posebnost, ki je obenem del narodne
dediščine, predstavljajo tudi po
Avstriji, Nemčiji, pred kratkim so jo
na konzulatu na Finskem. »Kjerkoli
se s kranjsko klobaso in našimi
degustatorji ter kuharji pojavimo,
povsod smo deležni navdušenja,«
pravi Bojnec.
Kmalu milijonta
kranjska klobasa
V Košakih letno izdelajo 800.000
kranjskih klobas in upajo, da bodo
kmalu dosegli milijon. Proizvodnja
le-teh se je v zgodovini spreminjala samo glede sodobnejših postopkov, sicer pa je vsaka »kranjska« ročno delo, kar je njena
posebnost. »Zato ima svojo vrednost in svojo ceno,« dodaja Željka
Golob, vodja klavnice.
Košaki so v fazi razvoja in izvedbe zgodovinske investicije,
gradnje nove tovarne mesnih
izdelkov, kjer bodo med drugim
proizvajali tudi kranjsko klobaso.
»V okviru prestrukturiranja maloprodaje bomo iz večjega števila
manjših prodajnih enot naredili
večji mesni center, našo reprezentativno mesnico, hkrati pa razširili
kapacitete, predvsem za močnejši
prodor na tuje trge,« poudarja
predsednik uprave in dodaja:
»Odprti smo za različne strateške
partnerje, tudi sovlagatelje in verjamem, da so tudi med slovenskimi rojaki po svetu taki, ki vidijo
interes po vlaganjih v uspešna
domača živilsko-predelovalna
podjetja.«
Rodoslovje
Vzpon in zaton
Do konca 19. stoletja so rodovnike vestno
zapisovali samo bogatejši sloji, s pojavom
pismenosti pa se je začelo obdobje rodovnikov
»navadnih ljudi«. Računalnik in internet sta
močno vplivala na razvoj rodoslovja.
Peter Hawlina, Slovensko rodoslovno društvo
R
odoslovje je od vekomaj.
Marx je utrdil spoznanje, da
je družbena nadgradnja
odvisna od stopnje razvoja
proizvodnih sil. Približno tako sem
si zapomnil. Na podoben način bi
lahko ločevali tudi glavne značilnosti
rodoslovja v obdobjih splošnega
človeškega razvoja. Skoraj do konca
19. stoletja je bila večina človeštva
nepismena. Široke množice svojih
rodovnikov niso mogle zapisovati.
Sorodnike pa so navadno poznali
mnogo širše, kot jih poznamo danes.
Zapisovali pa so se vestno rodovniki
bogatejših slojev, saj so z rodovniki
dokazovali pravice do premoženja
in položaja.
Širši sloji prebivalstva so lahko svoje
rodovnike zapisovali šele s pojavom
splošne pismenosti. Začelo se je obdobje rodovnikov »navadnih ljudi«.
Zlasti med našimi zahodnimi evropskimi sosedi se je zaradi pismenosti in
razvoja tiska ohranilo veliko tega, kar
je pred tem utonilo v pozabo z vsako
odmrlo generacijo.
Rodoslovje kot
gospodarska panoga
Bistveno spremembo so prinesli
računalniki. Ne tisti iz šestdesetih
do osemdesetih let prejšnjega
stoletja. Spremembo so prinesli
osebni računalniki. Računalnik in
rodoslovju namenjeni programi so
tako zelo olajšali in izboljšali možnosti
dokumentiranja rodovnikov, da so
se tega lotili tudi tisti, ki so prej mislili,
da za raziskovanje in dokumentiranje
rodovnikov nimajo časa. In tudi tisti, ki
so verjeli ali vsaj izjavljali, da tega ne
delajo zato, ker ne znajo. Kdor zna uporabljati računalniško tipkovnico, zna
dokumentirati tudi rodovnik. Rodoslovje se je tako zelo razmahnilo, da
je postalo celo gospodarska panoga.
ZDA se zavedajo pomena rodoslovja
in so postali vodilni v ponudbi programov in vseh drugih pripomočkov.
»Internetni rodovniki«
Še mnogo širšo razsežnost pa je
dobilo rodoslovje s pojavom interneta. Ne samo objave in izmenjave
podatkov, ki so na ta način dostopne
vsakomur kjer koli in kadar koli. Na
spletu lahko začnemo graditi svoj
rodovnik in dovoliti vsakomur, da
ga dopolnjuje po svojem vedenju.
Tako se rado zgodi, da naključni
radovednež na spletu že najde svoj
bolj ali manj izdelan rodovnik.
Bi lahko rekli, da je s tem odpadla
potreba po lastnem ukvarjanju z rodoslovjem? Delno že in čisto mogoče
je, da se bo tak način izdelave svetovnega rodovnika zares praktično
uveljavil. Za zdaj so to bolj ali manj že
dostopne tehnološke možnosti.
Bolj kot množično angažiranje
posameznikov v izdelavi svetovnega
rodovnika pa bi se lahko za rodovnik
zadnjih nekaj generacij uporabil
kar register prebivalstva. Ta vsebuje
dovolj podatkov, da bi se z ne preveč
zahtevnim programom lahko izdelovali rodovniki, ki bi vsebovali vse v
registru razpoložljive podatke. Tisti,
ki bi jih zanimal njihov rodovnik za tri
ali štiri generacije, bi le-tega dobili
nekako tako, kot že danes dobi informacijo o nepremičninah.
Je ta možnost znanilec konca
rodoslovja? Najbrž ne. Saj se naša
radovednost z vsako odkrito generacijo samo povečuje. Sodim,
da bi pridobivanje rodovnikov iz
registra podžgalo še mnogo več
radovednežev.
Rodovnike lahko
sestavljamo kar
na spletu. Če
dovolimo, da se
sorodniki sami
dodajajo, smo
s tem postavili
zametek svojega
svetovnega
spletnega
rodovnika.
Program, ki ga
ponuja firma
GENBASE ni edini
te vrste.
25
SPOZNAJMO SE
Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju
Veliki projekti, a
negotova usoda
Med znanstvenimi oziroma raziskovalnimi organizacijami, ki jih
premorejo Slovenci v zamejstvu in po svetu, zavzema posebno mesto
Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju (SZI), in to zato, ker o njem
pogosteje kakor od drugih tovrstnih institucijah poročajo tudi
slovenski mediji.
Tomaž Štefe
Tudi trmi direktorja
SZI dr. Vincenca
Rajšpa se moramo
zahvaliti, da
inštitut po 11
letih uspešnega
delovanja še
ni prenehal
obstajati.
P
ogostost poročanja o neki
ustanovi pa seveda ni nujno
premo sorazmerna z njenimi
uspehi, prej je znak, da se
ustanova sooča s težavami. Tudi v
primeru SZI na Dunaju je tako.
Ideja o ustanovitvi tega inštituta
sega v sedemdeseta leta 20. stoletja
Kmalu zatem, ko je bil tekst o SZI na Dunaju
napisan in oddan uredništvu, se je v medijih
pojavila vest, da je upravni odbor, ki ga vodi
dr. Karin Stana Kleinschek, prorektorica
Univerze v Mariboru, s takojšnjo veljavo razrešil
direktorja dr. Vincenca Rajšpa, ki bi mu mandat
tako in tako aprila potekel. Kot razlog so navedli
lansko izgubo v višini 100.000 evrov, do katere
naj bi prišlo zaradi negospodarnega ravnanja
vodstva inštituta.
Na razrešitev dr. Rajšpa se je ogorčeno odzval
akad. prof. dr. Jože Trontelj, predsednik SAZU,
ki je tudi ena od članic SZI. Po njegovem mnenju
je bil dr. Rajšp pri svojem delu zelo uspešen in bi
si od države zaslužil priznanje, ne pa razrešitev,
ki je morda tudi nezakonita. »S prirejanjem
dobro obiskanih znanstvenih dogodkov je naredil
vse, kar se je od njega pričakovalo.« Sam dr.
Rajšp pa verjame, da se je mnogim zameril zato,
ker ni hotel inštituta iz akademske ustanove na
odlični lokaciji preseliti v Korotan.
26
(prof. dr. Fran Zwitter), formalnopravno je bil ustanovljen 17. novembra
1998, z rednim delom pa je pričel šele
marca 2000. Prostore (približno 200
kvadratnih metrov), ki jih je bilo treba
pred samo vselitvijo še temeljito prenoviti, ima že od vsega začetka v
hiši Knafljeve ustanove, ki je nastala
iz zapuščine duhovnika Luke Knaflja
leta 1676. Od ustanovitve do konca
monarhije je štipendirala več kot
1.500 slovenskih študentov, med njimi
veliko znanih imen iz slovenskega kulturnega in javnega življenja.
V skladu z avstrijsko zakonodajo
je bil SZI ustanovljen kot društvo, kar
velja tudi za vse druge izvenuniverzitetne inštitute v Avstriji. Na inštitutu
sta bila od vsega začetka redno
zaposlena tajnica Milka Hudobnik
in na javnem razpisu izbrani direktor dr. Vincenc Rajšp. Prav njuni
trmi se moramo zahvaliti, da Inštitut
po 11 letih uspešnega delovanja
še ni prenehal obstajati. Zaradi
drastičnega zmanjšanja denarne
podpore namreč preživlja pravo
agonijo.
V finančnih težavah se je Inštitut
znašel potem, ko je dedinja Knafljeve
ustanove, ljubljanska univerza, prepustila njeno upravljanje Mohorjevi družbi iz Celovca, ministrstvo
za znanost in tehnologijo pa mu je
odreklo finančno podporo, češ da
gre za društvo, ne za inštitut. Pahorjeva vlada je od Celovške Mohorjeve družbe sočasno kupila dunajski
Korotan (kamor naj bi se preselil tudi
SZI) in v njem ustanovila Slovenski
kulturno-informacijski center v Avstriji
(SKICA), ki deluje kot dislocirana
enota slovenskega veleposlaništva,
in katerega vloga naj bi bila zelo
podobna vlogi SZI, to je promociji
slovenske umetniške in znanstvene
ustvarjalnosti v Avstriji. Očitno se tudi
v tem primeru ponavlja Slovencem
dobro znana zgodba.
Dejavnost SZI na Dunaju
Najprej je treba ugotoviti, da je dejavnost SZI na Dunaju zelo raznolika,
s poudarkom na organizaciji srečanj,
simpozijev, predavanj, razstav, predstavitvi in tiskanju znanstvenih publikacij. Bolj ali manj logično je, da
inštitut pri tem izhaja iz tistega, kar
je Slovenijo in Avstrijo povezovalo v
preteklosti in kar državi povezuje še
danes. Ker gre za znanstveni inštitut,
je seveda na prvem mestu znanost,
tesno ob njej ali tik za njo je kultura
in tudi izobraževanje ne zaostaja
veliko.
Prva prireditev jeseni leta 2000
je bila posvečena Franu Miklošiču,
v naslednjih desetih letih pa se je
zvrstilo več strokovnih in znanstvenih srečanj, na katerih so sodelovali skoraj vsi raziskovalni inštituti iz
Slovenije in zamejstva. Simpoziji, ki
jih je organiziral Inštitut, so potekali
tudi v Gradcu, Celovcu in Sloveniji.
Omeniti velja simpozije o Soški fronti,
humanizmu v Sloveniji, reformaciji v
Srednji Evropi ob 500-letnici rojstva
Primoža Trubarja, Ilirskih provincah,
Koroškem plebiscitu itd. V seriji Srednjeevropska znanstvena knjižnica je
SZI izdal nekaj knjig, še več pa jih
čaka na izid. Predstavljenih je bilo
že veliko slovenskih znanstvenikov,
kulturnikov, politikov, likovnikov, pa
tudi knjig in projektov.
Na SZI gostujeta tudi Avstrijsko-slovenska družba, katere osnovno poslanstvo se v dobršni meri prekriva s
poslanstvom SZI, in Društvo študentov
iz Slovenije v Avstriji, od leta 2006 pa
tu poteka tudi pouk slovenskega
jezika za otroke od četrtega do
enajstega leta starosti. Število otrok
se je do lanskega leta povzpelo že
do številke 50.
Glede na to, da se poročilo o
delu SZI za prvih 10 let (2000 – 2010)
zaključuje pri številki 343, to pomeni,
da se je v povprečju zvrstilo več kot
34 akcij na leto. Zato bi bilo prav, da
bi inštitut še naprej užival podporo
njegovih ustanoviteljev, predvsem
univerz in SAZU in da bo tudi država
Slovenija spoznala, da gre pravzaprav za uveljavljeno in pomembno
ustanovo.
SPOZNAJMO SE
Društvo žena Prvačina
Potomke aleksandrink
obujajo tradicijo prednic
Društvo žena Prvačina je bilo ustanovljeno leta 1999 z željo, da bi se
ženske vseh generacij dejavno vključile v kulturno ter družabno
življenje v kraju in ta namen je s pisano paleto dejavnosti, s katerimi
se društvo ukvarja, v celoti uresničen.
Ana Mrzlikar
P
rva dolgoletna predsednica
društva je bila Aleksandra
Križman, danes pa ga vodi
Mara Sulič. V društvo je
včlanjenih več kot 50 žena; najstarejša
članica ima več kot 80, najmlajša pa
manj kot 20 let. Društvo se ukvarja z
različnimi projekti: imajo ženski pevski
zbor, dramsko skupino Vaške kvantarce, skupino, ki se ukvarja z ročnimi
deli, kuhanjem, peko peciva, članice
se preizkušajo kot pesnice, fotografinje, slikarke in kiparke, v zadnjem času
pa je društvo prepoznavno po svojih
dramskih nastopih, na katerih obujajo
tradicijo aleksandrink, Slovenk, ki so
v 19. in 20. stoletju odhajale delat k
bogatim evropskim družinam v Egipt.
Pravijo, da je bilo ravno v Prvačini
največ aleksandrink in tudi, da je
vsaka prvačka hiša imela vsaj eno.
Pogovarjali smo se z Vesno Humar,
eno od članic Društva žena Prvačina,
ki je tudi avtorica besedil za njihove
dramske nastope in koordinatorica
tega dela dejavnosti društva.
Se spominjate, kdaj in na kakšen
način se je v društvu prvič pojavila
ideja za obujanje tradicije aleksandrink, kako je ta ideja zorela in se
razvijala?
Članice društva so že pred leti pripravile prvi dramski nastop na temo
aleksandrink z izvirnim besedilom
v narečju. Dejavnost je bila tesno
povezana z obujanjem spomina na
izseljenski fenomen Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink. Članice so večkrat nastopile na
predstavitvah in otvoritvah razstav,
najodmevneje na otvoritvi razstave,
ki jo je v Goriškem muzeju postavila
Inga Miklavčič Brezigar – otvoritev je
bila ob Srečanju v naši deželi. Konec
leta 2010 smo se odločile za velik projekt in priredile Modo iz baula –pravo
veliko modno revijo aleksandrijskih
oblek, na kateri je nastopilo 20 članic
– manekekenk, starih od od 16 do
70 let. Predstavile smo se s spodnjim
perilom, spalnimi srajcami, dnevnimi
in večernimi oblekami. Ljudje so bili
sprva zelo skeptični, marsikatera obrv
se je dvignila, nato pa navdušeni.
Iz modne revije se je rodila krajša
različica pod enakim naslovom,
Moda iz baula – to je serija igranih
monologov, ki dramsko besedilo
povezuje z življenjem izvorne lastnice
obleke, ki jo ženska nosi in predstavlja.
Revijo smo, obogateno in preurejeno,
ponovile lani: s tem smo praznovale
diplomo, ki nam jo je podelila mestna
občina.
Prav zdaj se pripravljamo na nastop
ob predstavitvi knjige, kjer bomo interpretirale avtorsko novelo, povezano z aleksandrinstvom. Naša skupina
je dinamična in prilagodljiva. Sama
ob pomoči drugih članic pripravljam
besedila in jih tudi prilagajam glede
na potrebe ter organizacijske, prostorske, vsebinske ali kakršnekoli druge
okoliščine.
Ste edina skupina v Sloveniji, ki obuja
tradicijo aleksandrink?
Za zdaj smo edina skupina, ki predstavlja aleksandrinke. Izviren in edinstven pa je tudi naš pristop. Skoraj
vse smo potomke teh izseljenk in smo
že od otroštva čustveno vezane na
njihove zgodbe. To ustvarja posebno
energijo. Prav tako pa tudi dejstvo, da
sodelujemo pri oblikovanju besedil
in jih povezujemo z resničnimi zgodbami, ki smo jih slišale od naših mam
in babic in se skozi generacije ohranjajo v ustnem izročilu. Poustvarjanja
njihovih zgodb se lotevamo z energijo
in predanostjo. Veliko nam pomenijo
in čutimo, da smo tem ženskam,
čeprav živimo v sodobnem času,
zelo blizu. Konec koncev so dileme,
veselja in bolečine žensk, ki so razpete
med domom in svetom, med družino
in službo, med ljubeznijo in lepoto,
večne in enake v vseh zgodovinskih
obdobjih. Mislim, da to našo predanost čuti tudi občinstvo in nas tudi
zato sprejema s tako toplino.
Kje dobite kostume, je kaj originalnih
ali ste jih same izdelale?
Ne gre za kostume, temveč za izvirne obleke, ki so jih naše prednice
pripeljale iz Aleksandrije in Egipta. Z
manjšimi občasnimi izjemami nosimo
samo obleke ter tudi torbice, modne
dodatke in nakit, ki smo jih našle na
naših podstrešjih, v baulih, velikih
lesenih potovalnih skrinjah, ki so jih
aleksandrinke pripeljale domov na
vaporjih (parnikih). Nekaj oblek smo
našle na lastnih podstrešjih, druge
nam prijazno posodijo potomci aleksandrink. Za to smo jim res hvaležne,
saj vemo, kako težko se je ločiti od
dragocenega koščka družinske
dediščine, čeprav za kratek čas.
Sprva je bilo pri lastnikih oblek nekaj
več skrbi ali skepse, ampak ko so videli naše nastope, so se prepričali, da
so obleke v dobrih rokah. Res pa je,
da so obleke stare tudi več kot 70 let,
zato bomo sčasoma morale razmisliti o replikah, originale pa spraviti v
muzej.
Nastop ob lanski
otvoritvi razstave
Aleksandrinke
prostorih
Slovenske
izseljenske matice
(Foto: Dragan
Vodopivec)
Kje vse ste že nastopale?
Prvič smo seveda nastopale doma,
v Prvačini, kasneje pa večkrat v Novi
Gorici, Ljubljani, Gorici, Trstu, po krajih v Vipavski dolini, na Goriškem
ter Krasu, na obeh straneh meje. Še
posebej so nas veseli naši slovenski rojaki v Italiji. Nastopi so se v zadnjem obdobju onstran meje kar
vrstili, nazadnje smo nastopale v
tržaški četrti Rojan.
Bi se odzvali povabilu izseljencev in
šli nastopat v tujino?
Seveda, z velikim veseljem. Nestrpno čakamo na vabilo!
27
SPOZNAJMO SE
Slovensko društvo v Seattlu
Slovenska miza spodbuja
mreženje med Slovenci
Društvo Slovenska miza je bilo ustanovljeno leta 2010 z namenom,
da poveže Slovence, ki so raztreseni na širšem območju Seattla v
zvezni državi Washington. Zaradi oddaljenosti od matične države in
od drugih večjih centrov slovenskih skupnosti v ZDA je vzdrževanje
narodne, jezikovne in kulturne identitete težko, še posebej pri
otrocih.
Blanka Markovič Kocen
Slovenščina na elitni
univerzi
V društvu
Slovenska miza
je dobrodošel
vsak, ki ga veseli
slovenski jezik
in ga zanimata
naša kultura in
Slovenija.
28
M
ožnosti za ohranjanje
matičnega jezika so
omejene. Z ustanovitvijo
društva so omogočili
povezovanje med člani in vzpostavljanje prijateljskih vezi ter otrokom pokazali, da je vredno ohranjati slovenski jezik. »Hkrati pa smo želeli pritegniti
tudi vse tiste, ki se zanimajo za slovenski jezik in slovensko kulturo,« so nam
sporočili iz društva, kjer že od vsega
začetka tesno sodelujejo s katedro za
vzhodnoslovanske jezike na University
of Washington. »Naše društvo je formalni okvir, ki nas nekajkrat na leto
združi ob organiziranih prireditvah,
vendar je njegovo delovanje preseglo ta okvir in omogočilo članom,
da so oblikovali sebi lastne načine
vzdrževanja stikov, slovenskega jezika
in kulture tudi izven društva. Nismo si
želeli neke toge organizacije, pač
pa društvo, ki bi pospeševalo pretok
informacij in spodbujalo mreženje
med člani.«
Na srečanjih, ki jih društvo prireja, se običajno zbere okrog trideset pristašev Slovenije in še kakih
pet študentov. Deset do petnajst
Slovencev se srečanj udeležuje le
občasno. Društvo je sicer sestavljeno
iz cele palete starostnih skupin, od
otrok do starejših oseb in vsak mu
doda svojo dimenzijo.
Seattle je zelo privlačno mesto za
tiste, ki si želijo izzivov na poklicnem
področju. Tu je seveda prestolnica
Microsofta in Boeinga, ki privlačita
najboljše in najsposobnejše kadre z
vsega sveta, tudi iz Slovenije. Seveda
ne smemo pozabiti na eno izmed vodilnih univerz Universtiy of Washington, ki je leta 2011 dosegla 16. mesto
na svetu v raziskavi Academic Ranking of World Universities, in privablja
tako študente kot profesorje.
Slovenski jezik na Universtiy of Washington poučujejo v okviru vzhodnoslovanskih študij. V društvu s posebnim ponosom poudarjajo, da je to
ena izmed izredno redkih ameriških
univerz, ki poučuje slovenščino kot
univerzitetni predmet. Nekateri
študenti so iz vrst jezikoslovcev, ki se
zanimajo predvsem za slovanske
jezike, drugi preučujejo druge vede
in se zanimajo za Slovenijo, na primer
študenti mednarodnih odnosov. Predavatelj, profesor Biggins, pa vsako
leto velikodušno sprejme tudi člane
Slovenske mize, ki si želijo osvežiti svoje
znanje slovenskega jezika ali pa se ga
na novo naučiti.
Za ohranjanje stikov
niso pomembne razdalje
Ohranjanje stikov s Slovenijo je po
mnenju članov društva Slovenska
miza v zadnjem času mnogo lažje kot
na primer še pred desetimi leti. Večina
jih uporablja Skype, da se »videvajo«
s svojimi domačimi. Elektronska pošta
in telefon sta seveda tudi vedno pri
roki, nekateri pa dnevno dogajanje
v Sloveniji spremljajo tudi prek internetnega radia in televizije.
Pomemben način ohranjanja stikov
s Slovenijo je tudi izmenjava profesorjev med Univerzo v Ljubljani in University of Washington. »Tako smo lani
imeli priložnost spoznati dr. Kosela s
strojne fakultete, ki je bil na gostovanju na University of Washington. Letos
pa na izmenjavo v Slovenijo odhaja
naša članica, dr. Dolšakova, ki bo
predavala na ekonomski fakulteti v
Ljubljani. Dr. Dolšakova je sicer profesorica na University of Washington. »
Tako kot je za odrasle pomembno
ohranjanje stikov s Slovenijo, pa je za
otroke važno, da stike z domovino
svojih staršev ali starih staršev navezujejo. »Tako so štirje izmed naših
otrok vključeni v program učenja
slovenščine na daljavo. V decembru smo izvedli prvo medcelinsko uro
slovenskega pouka, v kateri so simultano sodelovali učenci iz Slovenije in
učenec iz Amerike. Lahko bi rekli, da
smo premagali razdalje,« sporočajo
iz društva.
Pomoč priseljencem iz
Slovenije
Društvo Slovenska miza ne spodbuja priseljevanja v ZDA. »Če pa
se kdo preseli v ta del ZDA, se nam
zdi smiselno, da skušamo po svojih
močeh pomagati. Včasih je že kakšen
majhen nasvet v veliko pomoč.« Na
društvo se obračajo tudi ljudje, ki
iščejo zaposlitev ali pomoč v zvezi s
priseljevanjem. V takih zadevah pa
jim društvo ne more nuditi pomoči.
Delo v društvu je popolnoma
prostovoljno. Vsak prispeva, kolikor zmore ali želi. Formalno se
člani društva srečujejo trikrat na
leto. Slovenski kulturni praznik so že
drugič zapored praznovali na University of Washington. To je zanje
eden najpomembnejših dogodkov,
v katerem želijo poudariti pomen
slovenskega jezika. Srečajo se tudi
ob dnevu državnosti ob koncu junija
in na martinovo v novembru. »Neformalno pa se seveda srečujemo kar se
da pogosto,« še dodajajo v društvu.
Nekateri člani društva bi se radi vrnili
v Slovenijo. Za nekatere je to realna
možnost, za druge pa le sanje. Številni
Slovenci so se v tem delu ZDA ustalili
in se v Slovenijo ne želijo vrniti, trudijo
pa se ohranjati slovensko identiteto.
IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST
Zimska šola slovenskega jezika
Slovenščina osvaja tujce
V organizaciji Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik je zadnji
januarski teden v Ljubljani na filozofski fakulteti potekala
že 18. Zimska šola slovenskega jezika, intenzivni jezikovni tečaj
slovenščine s pestrim spremljevalnim programom.
Blanka Markovič Kocen
»
Letošnje Zimske šole slovenskega jezika se je udeležilo
35 tečajnikov iz 15 različnih
dr žav, največ iz evropskih,
med njimi številni iz republik nekdanje Jugoslavije, nekaj pa tudi iz
ZDA in drugih, bolj eksotičnih, kot sta
Tajska in Kitajska,« nam je povedala
Branka Gradišar, strokovna sodelavka Tečajev slovenščine in dodala,
da je med udeleženci tudi devet
takih, ki imajo slovenske korenine
in prihajajo iz ZDA, Bosne, Hrvaške
in Nemčije, za študij v tujini pa so
prejeli štipendijo Ministrstva RS za
šolstvo in šport.
Udeleženci so bili razporejeni v tri
zahtevnostne skupine: začetniško,
nadaljevalno in višjo, v kateri so
se že pripravljali na izpit iz slovenskega jezika. Organizatorji so poleg
jezikovnega tečaja pripravili tudi pester spremljevalni program, od ogleda
starega mestnega jedra Ljubljane,
plavanja, filmskega popoldneva in
spoznavnih večerov.
Zimska šola slovenskega jezika
se od nekoliko bolj znane poletne
razlikuje predvsem po dolžini, saj je
poletna dvakrat daljša od zimske, bolj
intenziven pa je poleti tudi spremljevalni program.
Naša sogovornica, ki je pred leti
tudi sama poučevala na Zimski šoli
slovenskega jezika, ima nanjo zelo
lepe spomine, saj se v večdnevnem
druženju stkejo številne prijateljske
vezi. Sama je dolgoletno prijateljstvo
ohranila s tečajnico iz Švice.
Sredi tedna, med odmorom, sem
med tečajniki skušala zbrati nekaj
vtisov o šoli, slovenščini in Sloveniji.
Caterina Ambrosi,
Gorica
»Za učenje slovenščine sem se
odločila zato, ker sem poročena
s Slovencem in zdaj živim v Celju.
Želim si svoje otroke naučiti pravilno
slovenščino. Imam tudi slovenske korenine, moji predniki so bili iz Maribora. Življenje v Sloveniji je bolj mirno kot
v Beogradu,« pove zgovorna Tatjana.
kot prvi in slovanske ter splošno
jezikoslovje kot
drugi predmet
»Na Zimsko šolo
slovenskega jezika me je opozo r i l
p r i jatel j
Arthur, ki se je s
tečajem seznanil
prek interneta.
Slovenščina ni
težek jezik, ker
sem se že učil
srbščino, češčino in ukrajinščino,«
pojasnjuje Chingduang, ki sta ga
Slovenija in Ljubljana navdušili.
Arthur Laisis, Francija
»Starša govorita slovensko, moja
nona je iz Ljubljane, vendar je živela
v Gorici, mamin bratranec pa je
župan občine Cerkno,« svoje slovenske korenine pojasnjuje Caterina.
Pred tremi leti se je udeležila Poletne
šole slovenskega jezika, zdaj pa želi
svoje znanje še poglobiti, saj živi v
dvojezični vasi Podgora in sodeluje s
slovensko manjšino v Gorici.
Tatjana Cuk, Beograd
Lisin Semen, Rusija
Študenta jezikoslovja v Franciji in
na Nizozemskem zanimajo predvsem
slovanski jeziki. Govori rusko in starocerkvenoslovansko, slovenščina pa se
mu zdi zanimiv jezik, ker je arhaična.
»Če že poznaš kakšen drug slovanski
jezik, slovenščina ni težka,« pove Arthur, ki je bil letos prvič na tovrstnem
tečaju in se je v pičlem tednu naučil
toliko, da sva se lahko pogovarjala
v slovenščini.
»Slovenščino se učil, da bi z ljudmi
laže komuniciral,« pove mladi inženir
računalništva, ki je bil tokrat prvič v
Sloveniji. »Če bom tu dobil službo,
bom znanje slovenščine še kako
potreboval,« pravi in dodaja, da je
Slovenija lepa država, Slovenci pa
prijazni ljudje.
Chingduang Yurayong,
Tajska
19-letni Bangkongčan v Helsinkih
na Finskem študira ugrofinske jezike
29
IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST
Slovenščina na univerzi v Hamburgu
Zelo uspešna, a bi želela
narediti še več
Hamburg je nemško mesto, v katerem se dogaja nenavadno veliko
»slovenskega«. Poleg rednih srečanj slovenskih zdomcev v katoliški
skupnosti, ki jo enkrat mesečno obišče Dori Pečovnik iz Berlina, je
zelo aktivna zlasti mlada skupina okrog lektorice slovenskega
jezika na univerzi v Hamburgu, Monike Pemič.
Foto: osebni arhiv
Ana Mrzlikar
burgovim inštitutom zibelka šole za
umetnostno zgodovino. Uspelo mi
je dobiti štipendijo nemške vlade
(DAAD) in tako sem oktobra 1995
prišla na sever Nemčije. O Hamburgu
tedaj nisem vedela prav dosti. Ker je
znano pristanišče, sem si ga prestavljala ob morju. Dejansko leži 100 km v
notranjosti dežele ob reki Elbi oz. Labi.
Zaradi pristanišča je mesto zelo odprto, v njem živijo tujci iz najrazličnejših
dežel. Od prvega trenutka sem se v
mestu, ki ima skoraj toliko prebivalcev
kot Slovenija, ob tem pa je zeleno in
precej bolj umirjeno kot Berlin, dobro
počutila. Univerza v Hamburgu se je
tradicionalno ponašala s ponudbo
pouka in študija več kot sto tujih
jezikov. Slovenščina je zasidrana na
tukajšnji univerzi že od petdesetih let
dalje. Celo priznani slovenski jezikoslovec Jože Toporišič je eno leto s
Humboldtovo štipendijo preživel na
tukajšnjem inštitutu za slavistiko,« pripoveduje Monika.
Lektorica je postala po
naključju
Poklic Monike
Pemič (pa tudi
drugih lektorjev
slovenščine
po svetu) je
pravzaprav tudi
poklic promotorja
naše dežele.
M
onika Pemič je bila rojena
v Ljubljani, kjer je tudi
odraščala. Na filozofski
fakulteti je doštudirala
umetnostno zgodovino in ker takratne
možnosti za magistrski študij niso bile
ustrezne, se je odločila oditi v tujino.
»Tujina me je že med študijem
zelo mikala, Hamburg pa je z War-
»Tradicionalno je nemški študijski
sistem omogočal, da so si svoj profil
oblikovali precej samostojno in to se
je ohranilo tudi po bolonjski reformi.«
30
Vendar je Monika kot študentka
filozofije in umetnostne zgodovine
na inštitut za slavistiko prišla precej
po naključju. Dva meseca po prihodu
v Hamburg je spoznala študenta, ki
se je učil slovenščine. Že tri tedne
kasneje jo je poklical in povedal, da
je lektorica slovenščine zbolela in
tako sta se domenila, da bom prevzela pouk. Prvo uro pouka je imela
v petek, 13. januarja 1995, ki se je izkazal za bolj usodnega, kot je sprva
mislila. Študentje so jo predstavili
predstojniku, ki je bil zelo vesel, da
se je v teh oddaljenih krajih tako hitro
našel nadomestni učitelj. Pogoj za to
delo je slovenščina kot materni jezik
in opravljena diploma na slovenski
univerzi. »Šele potem sem vzpostavila
stike s Centrom za slovenščino na tujih
univerzah, pri katerem so me osem let
kasneje zaposlili za polovičen delovni
čas. Že celih devet let se od takratne
začasne rešitve ni nič premaknilo,
kljub temu da je lektorat v Hamburgu
med vsemi, ki jih podpira Republika
Slovenija edini, ki je financiran zgolj
polovično. To močno ovira moje delo
in onemogoča, da bi se slovenščina
krepkeje zasidrala tako na inštitutu za
slavistiko kot tudi v zavesti profesorjev
in študentov, ki se posvečajo vzhodni
Evropi v okviru vzhodnoevropskih
študij, vzhodnoevropskega prava
ali zgodovine,« nekoliko razočarano
pove Monika.
Študentje hitro
usvojijo osnove
slovenskega jezika
Kaj je tisto, kar študente napelje
k učenju slovenščine, tega, zanje
verjetno eksotičnega jezika? Monika pravi, da so motivi zelo različni.
Največ med njimi je slavistov, ki jim
je materinščina eden izmed slovanskih jezikov. Pouk slovenščine jim v
okviru majhnih skupin omogoča
prijetno in intenzivno delo ter nudi
možnost, da se med študijem naučijo
še enega slovanskega jezika. Poleg
njih je med študenti vedno kak potomec Slovencev, bodisi da se jezika
doma nikoli ni naučil ali pa govori
zgolj dialekt in bi se na univerzi rad
naučil tudi knjižne slovenščine. Tečaje
slovenščine obiskujejo tudi študentje
drugih študijskih smeri v okviru izbirnih
predmetov, nekaj pa je tudi doktorandov, ki jih k slovenščini pripeljejo
specialna vprašanja.
»Študentje hitreje, kot si to predstavlja na dvojino ponosen Slovenec,
usvojijo osnove jezika. Največje
težave imajo z glagolskim vidom, to
je z razlikovanjem rabe dovršnih in
nedovršnih glagolov, saj ta kategorija
v nemški slovnici ne obstaja, uporaba
v drugih slovanskih jezikih pa od slovenske v marsičem odstopa. Sicer pa
so nemški študentje izredno samoiniciativni. Tradicionalno je nemški
študijski sistem omogočal, da so si svoj
profil oblikovali precej samostojno in
to se je ohranilo tudi po bolonjski
reformi. Spodbujam jih, da s svojimi
IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST
Ne le lektorica,
tudi organizatorka
slovenskih prireditev
Poklic Monike Pemič (pa tudi ostalih lektorjev slovenščine po svetu)
je pravzaprav tudi poklic promotorja
naše dežele. »Res je,« potrdi Monika,
»nihče se ne odloči za učenje nekega jezika, če ni prej nikoli ničesar
slišal o deželi in njenih prebivalcih.
Študentje se nehote identificirajo z
dobrimi lastnostmi dežele, katere
jezika se učijo. Opažamo, da se jih
več odloča za študij v času, ko je
Slovenija bolj prisotna v medijih. To
je bilo na primer zelo izrazito v času
pred vstopom v Evropsko unijo. Zelo
pomembne pa so tudi kulturne in
znanstvene prireditve, na katerih se
predstavijo Slovenci. Sama se trudim,
da bi takih prireditev organizirala
čim več. Pri tem mi pomaga moja
zasidranost v nemškem okolju in stiki,
ki sem jih v letih svojega bivanja,
študija in dela uspela vzpostaviti na
najrazličnejših področjih.
Tako smo recimo leta 2010 organizirali predstavitev slovenskih literatov Suzane Tratnik in Sebastijana
Preglja v vzhodnoevropski restavraciji
Kuchnia, kjer so se potrudili in za nas
pripravili slovensko večerjo. To je
bilo mogoče zgolj ob sodelovanju
cele mreže ljudi s prizadevno, v južni
Nemčiji rojeno Slovenko, Mirjano
Javornik na čelu. Javornikova je ob
tej priložnosti pripravila tudi stran na
Facebooku z naslovom Viva Slowenia. Tu objavlja informacije o slovenskih prireditvah v Hamburgu, pa tudi
drugod po Nemčiji.«
Ker je v velikem mestu, kot je
Hamburg, kultura izjemno specializirana je treba za vsako prireditev
poiskati primernega partnerja in
ustrezen prostor. Monika pravi, da
bi sama brez sodelovanja drugih
strokovnjakov, poznavalcev scene
in navdušencev ne uspela organizirati toliko odmevnih prireditev, kot ji
jih je uspelo do zdaj. »Zadnja, na katero sem še prav posebej ponosna, je
sklop prireditev pod naslovom Poteki
meje. Slovensko- italijanski dialog v
Hamburgu, s katerimi smo lani na
nekoliko nenavaden način obeležili
dvajsetletnico Republike Slovenije in
stopetdesetletnico Italije. Kot se za
tako pomembno prireditev spodobi, smo jo odprli z nastopom Borisa
Pahorja.
Ker je bil odmev občinstva
nepričakovano velik, smo oktobra
začeli s serijo predavanj, ki smo jih
osredotočili okrog pojma »meje« in
našega preseganja (samo)omejenosti. Inštitutu za slavistiko sta se
pridružila Inštitut za romanistiko z
znanstveno sodelavko Stephanie Neu
in Italijanski kulturni inštitut. Interdisciplinarno zasnovana predavanja v
širšem kulturološkem kontekstu meje
in preseganja le-te so pritegnila
strokovnjake z različnih področij.
Prireditve spremlja tudi spletna stran
http://www.slowenisch-lernen.unihamburg.de/grenzverlaeufe .
In kako se Monika počuti tam, kjer
je? »Moja trenutna služba mi nudi precej svobode, da oblikujem pouk vsakokrat znova, vedno dodajam nove
vsebine in v okviru predmeta slovenska kultura in zgodovina lahko obdelujem tista poglavja, s katerimi se
trenutno tudi raziskovalno ukvarjam.
Seveda ni vedno prijeten občutek, da
je moje delo zgolj polovično cenjeno.
Rada bi opravljala delo, ki bi bilo kot
tako tudi polno cenjeno,« pravi.
Brezplačni spletni
tečaj slovenskega
jezika
Slovenščina za nemško govoreče
je brezplačni spletni tečaj slovenskega jezika, ki ga ponuja Institut
za slavistiko Univerze v Hamburgu.
Interaktivni tečaj je delo Monike
Pemič, Neže Perko, Joerga Weinricha in sodelavcev. Posamezne
lekcije prinašajo poglavja iz slovenske slovnice, interaktivne vaje
in slovarček. Lekcije so opremljene
tudi s tonskimi zapisi, tako da je
omogočeno individualno učenje. Pri
tem so se ustvarjalci tečaja posebej
ozirali na nemško govorno področje
in slovnična poglavja predstavili
kontrastivno.
»Redno spremljamo statistiko
uporabnikov tečaja. Mesečno
»Seveda ni vedno prijeten občutek,
da je moje delo zgolj polovično
cenjeno. Rada bi opravljala delo, ki
bi bilo kot tako tudi polno cenjeno.«
zabeležimo okrog 1.200 obiskov, pri
čemer število neprestano raste. Ciljna
skupina tečaja so potomci Slovencev
in študentje z nemškega govornega
področja (Nemčija, Avstrija, Švica,
Luksemburg, Belgija). S tem tečaj
merodajno prispeva k utrjevanju in
ohranjanju narodne, jezikovne in
kulturne identitete mladih, ki sicer
odraščajo v nemškem kulturnem
okolju. Najboljši študentje in študentke
slavistike iz Hamburga lahko sodelujejo pri postavljanju tečaja, kar jim
pomeni še dodatno spodbudo za
učenje jezika.
Kljub temu da govorimo o
zaključenem (nemškem) govornem
področju, je to geografsko ogromno
področje, ki se ga nikakor ne da v celoti pokriti z ustrezno jezikovno ponudbo na licu mesta. Naš tečaj pomeni
podporo prizadevanjem slovenske
vlade, da bi se čim več potomcev
Slovencev pa tudi tujcev naučilo
slovenščine, saj možnost učenja na
daljavo razširja dostopnost do slovenskega jezika praktično v vsako vas.
Tečaj že od vsega začetka leta
2006 podpirajo Urad RS za Slovence
v zamejstvu in po svetu, ministrstvo
za kulturo in Center za slovenščino
– Slovenščina na tujih univerzah. Na
tem mestu bi se jim rada prav lepo
zahvalila. Še večja zahvala pa gre
vsem sodelavcem, ki svoje delo
opravljajo z veseljem za minimalno
plačilo,« zaključi Monika.
Literarni večer z
Borisom Pahorjem,
voditelj dr.
Thomas Poiss, levo
prevajalka
Foto: Judith Brandenburg
vprašanji in zanimanji sooblikujejo
pouk. Velikokrat pri pouku poročajo,
kaj so prebrali oziroma slišali o Sloveniji v nemških medijih, včasih si tudi
pogledajo oddaje slovenske televizije
po internetu«.
31
MLADI
Društvo Sava z novim vodstvom
Za domotožje ni besed
27-letna Irena Kužnik je verjetno najmlajša predsednica kakšnega
slovenskega društva med izseljenci, zagotovo pa je vsaj med
najmlajšimi. Prihodnost Društva Sava, ki je v novo leto zakorakalo
s 1.500 člani, vidi v čim večji in čim aktivnejši udeležbi mladih
Slovencev.
Ana Mrzlikar
slovenščine in druženju s pripadniki
slovenske skupnosti v Srbiji. Ker doma
nikoli nismo govorili slovensko, temveč
izključno srbsko, je bil za naju ta pouk
ogromnega pomena,« pripoveduje.
Nova predsednica
društva – novo obdobje?
Irena Kužnik je
bila junija 2011
izvoljena za novo
predsednico
Društva Slovencev
v Beogradu Društva Sava.
32
»
Z bratom sva tretja generacija
Slovencev v Srbiji. Moja mama
je Srbkinja, Slovenka sem po
očetovi strani, ki je bil prav tako
rojen v Srbiji. Očetova starša sta se
že po drugi svetovni vojni preselila
v Srbijo in si tam ustvarila družino.
Ob odcepitvi Slovenije sta se kot
upokojenca nato vrnila v Slovenijo
in še vedno živita na Dolenjskem, kjer
sem kot otrok preživela veliko časa,«
pripoveduje. »Žal so po izbruhu
vojne stiki s Slovenijo postali izjemno
zapleteni; ni bilo možno potovati brez
vizumov, ki smo jih na začetku zelo
težko pridobivali.«
Irena je diplomirala in magistrirala na Filološki fakulteti Univerze v
Beogradu. Po poklicu je anglistka,
dela pa kot prevajalka za angleščino
in slovenščino. V času študija je na
fakulteti opravila slovenistične izpite
z najboljšimi ocenami.
Je vsesplošno dejavno in ambiciozno dekle, ki je bila v društvu Sava
skupaj z bratom aktivna članica že
od same ustanovitve, leta 2001 naprej. »Udeležila sva se vseh kulturnih
dogodkov, sodelovala v izpeljavi več
projektov in redno obiskovala dopolnilni pouk slovenščine, ki ga je takrat
vodila prof. dr. Maja Đukanović,
največja strokovnjakinja za slovenski jezik in kulturo v Srbiji. Mati in oče
sta redno prihajala na prireditve in
proslave, naju spodbujala k učenju
Lansko leto je postala nova
predsednica Društva Sava. Pravi,
da sta se njena izvolitev na mesto
predsednice in selitev društva v
nove, večje prostore na elitni lokaciji v središču Beograda, nekako
simbolično prepletla kot vstop v
neko novo obdobje. Prostore si delita Društvo Sava in Nacionalni svet
slovenske narodne manjšine v Srbiji,
za kar upa, da je odlična osnova za
prihodnjo ustanovitev slovenskega
kulturnega centra v Beogradu.
»Nove aktivnosti, ki smo jih že jeseni
začeli uresničevati, so cikli predavanj in okrogle mize o slovenskem
jeziku, književnosti in kulturi, na katerih smo imeli čast gostiti profesorje,
strokovnjake in znanstvenike s filozofske fakultete v Ljubljani, Centra
za slovenščino kot drugi/tuji jezik,
Ministrstva RS za kulturo, Inštituta za
slovensko izseljenstvo in migracije,
filološke fakultete v Beogradu, filozofske fakultete v Novem Sadu, Društva
za razvoj prostovoljnega dela iz
Novega mesta itd. Poleg jesenskih
in zimskih prireditev in proslav, ki jih
tradicionalno prirejamo ob praznikih in drugih pomembnih datumih
v našem društvu, smo imeli tudi zanimive razstave, glasbene nastope,
filmske večere, načrtujemo še vrsto
novih aktivnosti in dogodkov, našim
članom in prijateljem pa obljubljamo
lepo vzdušje, še boljše spoznavanje
slovenske kulture in pestra doživetja!«
Nova predsednica prihodnost
društva, ki je v novo leto zakorakalo
s 1500 člani (čisto vsi so slovenskega
rodu), vidi v čim večji in čim aktivnejši
udeležbi mladih Slovencev, ki bi s
pomočjo izkušenih, starejših članov,
ki so društvo ustanovili in ga uspešno
vodijo že več kot deset let, uveljavljali
in razvijali slovenski jezik in kulturo
v Srbiji. Poudarja pa tudi potrebo
po sodelovanju z drugimi društvi
Slovencev v Srbiji in drugod v tujini, z
Veleposlaništvom Republike Slovenije v Beogradu in drugimi institucijami v Republiki Sloveniji. »Vodenje
društva je izjemno zahtevno, saj so
v njem zbrani zelo različni ljudje z
različnimi pričakovanji, zahtevami
in navadami. Seveda ničesar ne
bi mogla izpeljati brez ogromne
pomoči drugih članov vodstva
društva in posameznikov, ki so zelo
aktivni in prizadevni. Treba je uskladiti
veliko stvari, komunicirati z različnimi
organizacijami in ustanovami, vse
to pa v prostem času, ki nam ga,
zaposlenim, vedno primanjkuje.
Ljudje so večinoma prepričani, da
je delo v društvu plačano, zato imajo
včasih nerealna pričakovanja. V
nekaterih društvih so vodilne funkcije
plačane, v našem pa vse počnemo
brezplačno,« pravi Irena.
Na vprašanje, če je kdaj razmišljala,
da bi živela v Sloveniji, takole odgovarja: »Seveda sem razmišljala in
še vedno razmišljam, da bi živela v
Sloveniji. Domotožje, ki ga potomci
slovenskih izseljencev občutimo, je
težko opisati z besedami, je bilo pa
najbolj močno in izraženo v času
vojne, zaprtih meja in po osamosvojitvi Slovenije. Kar naenkrat se je
zgodilo, da smo živeli v dveh različnih
državah: z ene strani v Srbiji, ki je naša
domovina, srbski jezik pa je materni,
z druge pa smo bili navezani na
Slovenijo, ki je tudi naša domovina,
ampak za katero smo do nedavnega potrebovali vizume, slovenščino
pa smo po vojni pozabili. V takšnih
primerih na podlagi osebne izkušnje
poudarjam pomen dopolnilnega
pouka slovenščine in vlogo slovenskih
društev ter podobnih organizacij v
širjenju slovenskega jezika in kulture
in skupnem spodbujanju razvoja slovenstva v Srbiji. Zaradi tega sem se
tudi odločila za aktivno delo v Društvu
Sava, saj mi omogoča, da sem v stiku
s Slovenijo in slovensko kulturo. Upam,
da nam bo tudi v prihodnje uspelo
nadaljevati delo, ki sta ga utemeljila
prva dva predsednika, Anica Sabo in
Vladimir Uršič, in zajema promocijo
slovenske kulture v Srbiji, predvsem
pa promocijo umetnikov in znanstvenikov slovenskega rodu, ki so del
srbskega izročila.«
MLADI
Ivor Grubišič, Slovenec na Tajskem
Tajska je danes njegov
drugi dom
36-letni Ivor Grubišič, po izobrazbi diplomirani ekonomist, živi za
večino Slovencev nekoliko neobičajno življenje. Je eden izmed
mnogih, ki so obiskali eksotično in turistom prijazno državo na
drugem koncu sveta, Tajsko. A je zagotovo eden izmed zelo redkih, ki
so se odločili tam tudi (za)živeti.
Ana Mrzlikar
Otok Koh Phangan:
svoboda in strpnost
»Gre za nek občutek svobode, ki ga
nisem doživel nikjer drugje. Domačini
so izredno strpni, predvsem do tujcev,
‘farangov’. Pravila, ki veljajo v njihovi
družbi, jemljejo manj togo. Ljudje so
bolj zadovoljni, bolj srečni in vsekakor
bolj sproščeni. Menim, da ima velik
vpliv na to budizem, ki je na Tajskem
verjetno bolj živ kot kjerkoli drugje.
Otok Koh Phangan, kjer sem preživel
največ časa, pa je še veliko bolj
liberalen od preostale Tajske. Na nek
način to sploh ni Tajska, saj tam živi
tudi mnogo tujcev, še več pa je takih,
ki se tja vedno znova vračajo. Gre za
nekakšen kohabitat med domačini in
‘farangi’, ki se medsebojno dopolnjujejo,« razlaga Ivor.
V Slovenijo le po denar
Vendar pa je, kot povsod drugje,
treba delati in preživeti, za kar pravi,
da je za večino tujcev na Tajskem
problem. »Domačini običajno
pričakujejo, da bomo tujci tam zapravljali, ne pa služili. Sam sem poskusil nekaj možnosti, med drugim tudi
prodajo prek spletne trgovine, kjer
geografska lokacija ni tako pomembna. Gre za prodajo tradicionalnih
vzhodnih oblačil, ki so postala trend
tudi v Sloveniji; spoznal sem ženske,
ki so jih ročno delale, veliko mi je pomenilo, da je šlo za ‘fair trade’, torej
sistem, v katerem niso bile izkoriščane.
V načrtu sem imel tudi odprtje savne
in nekakšnega meditacijskega centra na Koh Phanganu, vendar se ta
ideja za zdaj še ni uresničila. Prav zato
sem se tudi pred kratkim odločil, da
se za nekaj časa vrnem na zahod,
najverjetneje v Slovenijo, in uredim
finance. Kasneje, ko bom bolj pripravljen, z več denarja v žepu za zagon
večjih projektov, pa se bom vrnil na
Koh Phangan in si tukaj dokončno
uredil življenje. Razmišljam, da bi bila
zame verjetno idealna možnost pol
leta življenja v tujini in pol na zahodu«.
»Sesutje ega« - koristno,
a boleče
A ni vse tako lepo, kot se sliši. Vemo,
da je življenje sestavljeno iz dveh
polov in tudi Ivor jih je izkusil. »Preden
sem se odpravil na pot, sem nekako
preveč idealiziral popotniško življenje.
Vse skupaj sem si predstavljal kot
nekakšno pravljico: potuješ okrog,
spoznavaš zanimive ljudi in kraje,
vsak dan sproti je pustolovščina …
V resnici je bilo prvih šest mesecev
zame precej težkih. Dokler sem bil v
Sloveniji, sem ob pomoči ljudi, ki so
me obkrožali, lahko vzdrževal iluzijo
o sebi. Neko sliko, ki ni realna, temveč
je lepša od resnice. Imel sem službo,
dekle, prijatelje, sodelavce, skrbne
Foto: osebni arhiv
»
Pred šestimi leti sem se odločil
za radikalno spremembo v svojem življenju; pustil sem redno
in dobro plačano službo v
Sloveniji in se odpravil na enoletno
potovanje okrog sveta. Glavni motiv?
Nekako sem čutil, da obstaja nek
zame še neodkrit svet tam zunaj, nek
drugačen način življenja, ki sem ga
želel doživeti ... Nisem imel konkretnih pričakovanj, šlo je pač za korak
v neznano,« pripoveduje. Takrat še
ni ne vedel niti pričakoval, da se bo
enoletno potovanje končalo tako, kot
se je – z življenjem v tujini za stalno.
Svojo pot je pred šestimi leti začel v
Španiji, v manjšem mestu Salamanca,
kjer je živel mesec in pol. Od tam je
pot nadaljeval v Južno Ameriko, kjer
je tri mesece in pol potoval po Braziliji,
Peruju, Boliviji in Čilu. Popotniška žilica
ga je gnala naprej, zato je odpotoval
na drugo celino in tri mesece preživel
na Novi Zelandiji, Samoi in v Avstraliji.
Nazadnje, pravi, je pristal na Tajskem,
kjer je v preteklosti že bil. »Tajska je
name naredila tako močan vtis, da
nisem želel nikamor več. Tam sem se
prvič počutil res doma. Še bolj doma
kakor v Sloveniji.«
Prvič je tajski otok Koh Phangan
obiskal leta 2005 in se nanj vedno
znova vračal, včasih za dlje, drugič
le za kratek čas. Zadnjih šest mesecev
tam živi z željo, da bo tudi ostal. Zakaj?
starše... Na poti pa si sam, nihče ne
ve o tebi nič, za njih si brez preteklosti.
Ljudje se do tebe obnašajo v skladu
s tem, kar pač tisti trenutek vidijo.
Nimaš nobenega ‘kredita’ od prej.
In tako mi je življenje vsak dan znova
kazalo mojo podobo skozi oči ljudi,
ki so me prvič srečali. Ni bilo nikogar,
ki bi vzdrževal napačno, polepšano
sliko, ki sem si jo o sebi ustvaril v Sloveniji. Sesutje ega, na kratko. Koristno,
a boleče,« priznava.
Ivor se namerava v kratkem vrniti v
Slovenijo. Kot je dejal, so glavni razlog
osebne finance.
»Zdaj tudi vidim, da je bil moj odhod
preuranjen, da moram v Sloveniji
urediti še precej zadev in se zopet
integrirati nazaj v slovensko družbo.
Še vseeno sem tu doma in tudi vedno
bom - vsaj delno. Verjamem v to, da
če se ne počutiš doma tam, kjer si
odraščal, se tudi drugje nikoli ne boš.«
Ivor Grubišič:
»Razmišljam, da bi
bila zame verjetno
idealna možnost
pol leta življenja
v tujini in pol na
zahodu«.
33
MLADI
Jerneja Jezernik
»Uresničila
sem sebe
in svoje
življenjsko
poslanstvo«
Iz rojstnega Celja jo je
življenjska pot odpeljala
v Stuttgart in Berlin,
kjer se je kot učiteljica
dopolnilnega pouka
slovenskega jezika in
kulture med drugim naučila
sprejeti drugačnost drugih,
od tod pa na Koroško.
Slovenska študijska
knjižnica v Celovcu pod
njenim vodstvom postaja
pravi kulturni center.
Blanka Markovič Kocen
V domačem okolju vas je sicer
navdušila življenjska pot svetovne
popotnice in pisateljice Alme M. Karlin, o kateri ste napisali tudi knjigo,
vendar očitno ne dovolj, da bi vas
zadržala doma. Po končanem študiju
slovenščine in nemščine na filozofski fakulteti v Ljubljani ste se namreč
odločili oditi v Nemčijo. Zakaj?
Vzrokov za takšno odločitev je
bilo več. Spremeniti sem morala
svoj pedagoški pogled, saj sem
namesto gimnazijcev v Velenju
začela poučevati slovenski jezik in
kulturo otroke slovenskih zdomcev
druge ali tretje generacije v nemški
zvezni deželi Baden-Württemberg in
v Berlinu, ki so imeli in imajo vsak svojo
specifično individualno, ne samo
jezikovno zgodbo. Največji izziv zame
je bil, kako motivirati te učence za
učenje slovenskega jezika, saj dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture
v Nemčiji poteka na prostovoljni bazi.
V učenje sem poskusila vključiti čim
več uporabnega znanja in spodbujati kreativno pisanje v slovenščini.
34
Od svojih učencev sem se tudi veliko naučila, predvsem kar zadeva
večjezikovne in večkulturne plasti
človekove identitete in spoštovanje
le-te. Prav tako sem sredi tujine odkrila, kje in kaj so moje korenine. Le
tako je bilo mogoče sprejemati in
sprejeti drugačnost drugih. Po tem,
kako razmišljam danes, vidim, da so
bila leta zunaj meja Slovenije zame
zelo koristna.
Kako ste se srečali z likom Alme M.
Karlin, zakaj vas je tako prevzela in
kako ste zbirali gradivo za monografijo Alma M. Karlin – državljanka
sveta?
Ko sem bila še gimnazijka, je moja
pot od šole do celjske železniške postaje vodila mimo hiše, kjer se je rodila svetovna popotnica in pisateljica
Alma M. Karlin. Že zelo zgodaj sem
začela prebirati njena dela, vsa napisana v nemščini, ki so mi odprla vsa
mogoča obzorja, od geografskih širin
do notranjih globin. A o tej znameniti
in drzni ženski takrat skoraj nihče ni nič
vedel ali ni hotel vedeti, zato sem se
odločila, da bom velik del svojega
radovednega odnosa do sveta namenila raziskovanju življenja in dela
Alme M. Karlin, ki me je navdušila
tudi zato, ker je odločno hodila po
svoji poti in kljub mnogim zapletom
in številnim tegobam uresničila sebe
in svoje življenjsko poslanstvo. Najprej
sem si seveda drznila prevesti le njene
novele iz Srednje in Južne Amerike
z naslovom Smrtonosni trn, potem
njene Japonske novele, nazadnje
pa sem zaradi dobrega odmeva pri
bralcih, kritikih in urednikih na pobudo urednice pri Mladinski knjigi
Nele Malečkar napisala monografijo
Alma M. Karlin – državljanka sveta, ki
je leta 2009 prvič na Slovenskem tudi
v oblikovno izjemno privlačni podobi
predstavila razmeroma celosten
MLADI
V Nemčiji ste se dejavno vključili
v življenje slovenske skupnosti. S
kom vse ste sodelovali in na kakšen
način?
Seveda, učitelj dopolnilnega
pouka slovenskega jezika in kulture
v Nemčiji je imel in še vedno ima
posebno vlogo, saj se nanj za pomoč
obračajo tako učenci, ki obiskujejo
dopolnilni pouk, kot tudi njihovi
starši, v glavnem zaradi nasvetov
pri jezikovni vzgoji, pa tudi pri drugih
vprašanjih. Sodeluješ pri pripravi kulturnih sporedov slovenskih društev in
slovenskih katoliških misij, z generalnimi konzulati in veleposlaništvom,
s kulturnimi atašeji, znanstveniki,
nemškimi deželnimi šolskimi oblastmi,
drugimi tujimi in domačimi učitelji,
skratka, delo je pestro in od učitelja
zahteva celostno osebnost tako
v času poučevanja kot tudi zunaj
njega. To pač postane tvoj način
življenja. Meni je bil všeč.
Posebno močan vtis je, kolikor vem,
na vas napravil Berlin. Ali lahko pojasnite zakaj? Ste ga težko zapustili?
Ja, ja, Berlin multikulti, večkulturna
nemška
p restolnica,
sk r iva
presenečenja prav na vsakem koraku. Zame je večkulturnost neverjetno simpatičen in privlačen koncept, saj od tebe zahteva, da si ves
čas dejaven navzven in navznoter,
učiš se z drugimi in drugačnimi, učiš
se zase. In po naključju sem v berlinski
državni knjižnici Staatsbibliothek zu
Berlin leta 2006 odkrila celo dotlej še
neznano zapuščino Alme M. Karlin ter
sodelovala v projektu evidentiranja
njene tamkajšnje zapuščine v obliki
tipkopisov, pisem nemškemu založniku
Maxu Möhringu in lepih akvarelov za
naslovnice njenih knjig, ki pa zaradi
usodnih posledic druge svetovne
vojne žal nikoli niso izšle. Mislim, da s
tem mestom še nisem končala svoje
zgodbe, toliko moram še odkriti!
pogled na življenje in delo te prepoznavne Celjanke in svetovljanke.
V Stuttgartu in Berlinu ste bili
učiteljica dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture. Po čem
pa se to pedagoško delo razlikuje
od klasičnega poučevanja?
Meni osebno je bilo najbolj pri srcu
to, da sem se lahko posvetila prav
vsakemu učencu posebej. Sicer je
bil za poučevanje slovenskega jezika in kulture predpisan okvirni učni
načrt, zaradi specifičnega individualnega (pred)znanja slovenščine pri
otrocih druge in tretje generacije
slovenskih zdomcev pa si moral biti
pri poučevanju inovativen, spontan,
učence si moral znati na vse mogoče
načine motivirati, jih spodbujati,
spremljati v njihovi osebni in jezikovni
rasti, če si hotel, da so ti sledili in se razvijali. Zame so bili vsi pravi mali čudeži,
hvaležna sem za to priložnost in darilo.
Kako ste se od opevane berlinske
večkulturnosti navadili na koroško
ozkost?
Ozkost ali širina, to je stanje duha,
ne konkretnih geografskih danosti.
Je pa res, da se posamezna kulturna okolja med seboj razlikujejo, a v
vsakem najdeš ogromno zanimivih
reči, ki pritegnejo tvojo pozornost.
Sama sem Berlin zapustila zato,
ker sem imela občutek, da sem se
v pedagoškem poklicu že veliko
naučila, želela sem početi še kaj
novega. Najprej je bila preselitev
na Koroško razmeroma težka, v kratkem času sem namreč morala znova
začeti s točke nič: nisi (bil) del tega
okolja, nimaš socialnega zaledja,
nikogar ne poznaš, si »samo« to, kar
si in znaš, a to je zame vedno znova
tisto, s čimer izzivam in odkrivam
svojo identiteto. Doslej mi menjava
kulturnih okolij še nikoli ni škodovala.
Prav nasprotno.
S čim ste se na Koroškem v zadnjih
petih letih ukvarjali?
V zadnjih petih letih sem bila
lektorica in urednica koroškega
tednika Nedelja, ki ga izdaja krška
škofija za slovensko beroče bralce
(večinoma) na južnem Koroškem. V
uredniškem delu svojega novega
poklica sem lahko delala tisto, kar
me res veseli: urejala sem otroške
strani, na katerih sem prihajala v stik
z najmlajšo generacijo na Koroškem,
ki je jezikovno in ideološko (še)
popo l no ma neob rem en j ena.
Sourejala sem tudi kulturno prilogo
Nedelje in imela v njej svojo rubriko
Poglejmo čez plot. Postala je tako
značilna, da so me bralci začeli ogovarjati z besedami gospa Poglejmo
čez plot. Trudila sem se, da bi ozkost
na obeh straneh Karavank premagala meje in ovire v glavah ljudi.
Prav tako sem vpeljala tudi rubriko
Pokaži jezik, v kateri sem predstavljala mlade koroške likovne, glasbene,
filmske in gledališke ustvarjalce. In
pri tem ugotovila, da je prav lepo,
če se zgodbe nadaljujejo in rastejo.
Tako kot ljudje.
Jerneja Jezernik,
ravnateljica
Slovenske
študijske knjižnice
v Celovcu: »Sredi
tujine sem odkrila,
kje in kaj so moje
korenine. Le tako
je bilo mogoče
sprejemati
in sprejeti
drugačnost
drugih.«
Tudi kot ravnateljica Slovenske
študijske knjižnice v Celovcu ste nadvse ustvarjalni. Kateri so vaši sedanji
najpomembnejši projekti?
Odkrito povedano, če bi morala
opravljati zgolj bibliotekarsko delo, bi
mi verjetno kmalu postalo dolgčas.
Tako pa sem razvila zamisel, kako iz
Slovenske študijske knjižnice v Celovcu v bodoče narediti manjši kulturni
center. V načrtu imamo literarne
večere in srečanja tako z mlajšimi kot
starejšimi bralci, obogateno ponudbo Bralne značke, knjižne čajanke
za otroke, prvo s koroško pisateljico
Sabino Buchwald smo že uspešno
izpeljali, čisto poseben projekt pa so
Popki literature, ki smo ga pripravili
v sodelovanju s Promladjo Volbankove ustanove, Krščansko kulturno
zvezo in Slovensko prosvetno zvezo,
založbo Wieser in radiem Agora
ter Društvom slovenskih pisateljev
v Avstriji. Želimo namreč mentorsko, uredniško, finančno in promocijsko pomagati mladim koroškim
literatom, ki pišejo v slovenščini, pri
izdaji in promociji njihovih literarnih
prvencev. Upam si trditi, da je to za
koroške razmere naravnost revolucionaren korak, in upam si upati,
da bomo to tudi res znali in zmogli
izpeljati. Prva tri literarna imena in
prvi trije prvenci bodo med nami že
za letošnji osrednji slovenski kulturni
praznik.
Kako komentirate literarno ustvarjalnost na Koroškem?
Zanimiva, živa, živahna, vsebinsko
pestra, tudi s prihodnostjo. Predvsem
pa dvojezična, kar omogoča nenehen, dejaven in spoštljiv »pogled čez
plot« med obema kulturama.
35
MED NAMI
Slovenska izseljenska matica
Spomenik irskemu
izseljenstvu
Spomeniki predstavljajo zgodovino, kulturo in ljudi, ki so za
določeno družbo pomembni in so jih zaznamovali. Irce in irsko državo
je zelo močno zaznamovalo izseljevanje.
Ajda Rogelj
Irska je v 19. stoletju doživljala veliko
pomanjkanje in lakoto, posledično
pa množično izseljevanje. Med leti
1820 in 1920 se je iz te države izselilo
več kot 4 milijone ljudi, od katerih jih
je 2,5 milijona odplulo iz pristanišča v
Cobhu. V spomin na ta pomemben
pojav iz irske zgodovine je država
postavila poseben spominski center,
muzej in spomenik izseljencem, ki ju
najdemo na istem mestu, kjer so pred
sto leti mnogi Irci zadnjič videli svojo
rodno domovino.
Cobh – Queenstown
Spomenik irskemu
izseljenstvu,
na katerem so
upodobljeni Annie
Moore in njena
brata. Annie
Moore (18771923) je bila prva
izseljenka, ki je
leta 1892 v New
Yorku prečkala
znameniti Ellis
Island.
M
noge evropske države,
katerih pomemben del
prebivalstva se je izselil
predvsem v Severno
Ameriko, imajo svoje spomenike in
celo institucije (muzeje), ki prikazujejo usoden del njihove zgodovine. V
tej in naslednjih izdajah revije bomo
poskušali opisati nekaj takih primerov.
Začeli bomo z Irsko, od koder se je v
preteklosti izselilo veliko prebivalcev.
Iz mesta Cobh (včasih Queenstown), ki leži na južni obali Irske,
je v prejšnjih stoletjih odšlo milijone Ircev.
36
Mestece Cobh je bilo sredi 19. stoletja zaradi množičnega izseljevanja
skoraj v celoti izolirano. Bilo je namreč
pristaniško mestece, iz katerega so v
širni svet odplule ladje, polne ljudi, ki so
si v novem svetu obetali boljše življenje,
oziroma v času največje lakote na Irskem predvsem preživetje. Mesto se je
v tistem času imenovalo Queenstown
in iz njegovega globokega pristanišča
so odplule številne potniške ladje, med
njimi na zadnjo pot tudi slavni Titanik
leta 1912 in Lusitania 1915.
Dva spomenika Annie
Moore
V počastitev vseh ljudi, ki so iz
Cobha in z Irske odšli, so leta 1993
pred muzejem irske dediščine postavili bronast spomenik, na katerem
so upodobljeni Annie Moore in njena
brata, ki sta z njo odšla v ZDA. Annie
Moore je bila leta 1892 prva izmed 12
milijonov evropskih izseljencev, ki so
prispeli v ZDA in prečkali znameniti
Ellis Island v New Yorku. Njena vloga
je poosebljanje vseh tistih Ircev, ki so
za njo ubrali podobno pot. S svojima
mlajšima bratcema je pri 15 letih odšla
iz rodne domovine in po 12 dneh na
parniški ladji Nevada so pripluli v »Novi
svet«. Zaradi svoje simbolne pomembnosti in povezanosti z milijoni drugih
priseljencev stoji spomenik z njeno
podobo in zgodbo tudi na Ellis Islandu. Tam ljudi spominja na pogumne
odločitve in težke odhode milijonov
priseljencev, ki so se zaradi različnih razlogov odločili oditi iz svoje domovine.
Pri odkritju spomenikov v Cobhu in na
Ellis Islandu je takratna irska predsednica, Mary Robinson, povedala, da
ta pomenita trdno zvezo med Irsko in
ZDA, simbol Annie Moore pa predstavlja vse tiste priseljence, ki so prispevali
k bogati raznolikosti ZDA.
Irsko-ameriška
skupnost
V ZDA ljudje z irskim poreklom ohranjajo zavest o svoji dediščini, njihova
irsko-ameriška skupnost pa je druga
največja (za nemško-ameriško). Po
raziskavi ameriških skupnosti, ki jo je
opravil ameriški popisni urad leta
2008, približno 11,9 odstotka celotne
ameriške populacije navaja irske
prednike. Kot zanimivost: v zgodovini ameriških predsednikov jih je kar
deset imelo irski izvor. Irsko-ameriški
kulturni inštitut vsako leto podeljuje
nagrado Annie Moore za tiste, ki so
ustvarili največji prispevek k irski in/
ali irsko-ameriški skupnosti. Annino
zgodbo, ki je podobna zgodbam drugih irskih izseljencev, sta v pesmi »Isle
of Hope, Isle of Tears« (Otok upanja,
otok solz) zapisala Brendan Graham
in Ronan Tynan.
Cobh je tudi danes zaradi svoje globoke obale in enostavnega prihoda
ladij in velikih križark izredno turistično
mesto z bogatim »Heritage» centrom,
v katerem je mestna in državna zgodovina predstavljena skozi razstave
in vizualne prezentacije, pri čemer
prevladuje izseljenska tematika.
Poleg Cobha pa sta na Irskem še dva
spomenika izseljencem: v mestecu
Omagh in Belfastu.
Kopija potniške karte, s katero so irski
izseljenci iz Queenstowna odšli v New
York.
MED NAMI
Svetovni slovenski kongres
Ko ni
več
meja
Vprašanje
kontinuitete
slovenstva v času
od zgodnjega
srednjega veka do
pomladi narodov
S
vetovni slovenski kongres je
v Ljubljani pripravil 10. strokovno-znanstveni simpozij,
ki se je tokrat osredotočil na
osvetlitev slovenske zgodovine od
zgodnjega srednjega veka do pomladi narodov. Z uglednimi strokovnjaki smo osvetlili številna vprašanja, ki
zadevajo tako zgodovinsko kot jezikovno kontinuiteto zgodnjesrednjeveških
Slovencev. Kot razpravljalci so na dveh
okroglih mizah s svojimi prispevki
sodelovali prof. dr. Igor Grdina, prof.
dr. Janez Höfler, prof. dr. Marko Snoj,
prof. dr. Alenka Šivic Dular, prof. Jakob
Müller in mag. Silvo Torkar. Prispevek
dr. Staneta Grande o Slovencih na
Koroškem je zaradi njegove odsotnosti
prebral predsednik Slovenske konference SSK Borut Korun, ki je celotni
dogodek povezoval.
Poselitev Slovanov je večfazna, etnogenezo slovenskega naroda pa se
postavlja nekako v 6. stoletje. S prihodom na današnje ozemlje, spojitvijo
prišlekov s staroselci, sprejemanjem
velikega dela njihove kulture, vendar
z ohranjanjem svojega jezika, ki se je
od takrat naprej razvijal na način,
kot se ni noben drug slovanski jezik postajal je unikaten. Z njim smo, tako
kot tudi vsi drugi današnji slovanski
narodi, postali enkratni tudi Slovenci.
To je bil najbolj odločilen in najbolj
prelomen čas naše zgodovine.
Pri poimenovanju Slovencev je
treba najprej razmisliti o tem, kako
in kdaj se tovrstno poimenovanje pojavi. Naši predniki so se na območju
Alp naselili že v 6. stoletju – zanje se
»neupravičeno« uporablja termin
Alpski Slovani. Zagotovo so se sami
imeli samo za Slovene, izraza Sloveni
in Slovenci pa sta sinonima in povsem
zamenljiva med seboj. Tujci so te
prebivalce imenovali Karantanci oziroma Karniolci, odvisno od območja,
Luka Klopčič
na katerem so bili naseljeni. O (ne)
smiselnosti različnega poimenovanja
naših prednikov je z duhovito primero
spregovoril eden od udeležencev
simpozija: »Moja stara mati je bila
rojena leta 1910. Gledano dlakocepsko, takrat še ni bila ne mati še
toliko manj stara mati. Kljub temu
ne bomo rekli, da ta ženska, ki se je
rodila tistega leta, ni bila moja stara
mati.« Enako velja za naše prednike.
Karantanci so bili naši neposredni
predhodniki in predniki, čeprav se jim
niti sanjalo ni o današnjih Slovencih.
Tudi mi nimamo pojma o tem, kakšni
bodo naši potomci po nekaj stoletjih.
Toda, ali je to zadosten razlog, da
bi nekoč njih in nas poimenovali z
različnimi imeni? Zagotovo ne! Naše
prednike iz zgodnjega srednjega
veka lahko zato mirno imenujemo za
Slovence, saj je kontinuiteta tu jasna
in nedvoumna, na tem ozemlju pa ni
bilo nobenega drugega slovanskega
ljudstva.
Zadnja nova dognanja zgodovinarjev to še dodatno potrjujejo, saj
pod vprašaj postavljajo marsika-
tere dosedanje trditve o nastanku
in razvoju Slovencev. Očitki gredo
predvsem na račun Wolframovega
gledanja na Karantanijo, ki jo je
opisal kot plemensko skupnost in ji
pripisal multietnično naravo; sosednji Karnioli in podobni skupnosti na
območju Italije kljub zelo podobni
sestavi tega ne pripisuje. Razlikovati
moramo še med označevanjem in
samooznačevanjem; prebivalci so
sami sebe namreč označevali kot
Slovene ali Slovence. Prav tako je
že Primož Trubar (1555) govoril o slovenski deželi in ne deželah, torej je
razumel deželo kot enotno, čeprav je
bila razdeljena na Kranjsko, Štajersko,
Koroško in Istro. Še več, Trubar je za
Slovence imel tudi tiste, ki so živeli pod
Madžari, torej današnje Prekmurce
in kajkavce.
Simpozija se je udeležilo nekaj
več kot 50 ljudi, njegovo glavno
sporočilo pa je, da Slovenci lahko
upravičeno zagovarjamo neprekinjeno in svojevrstno etnogenezo na
tem področju, katere osrednji element je jezik.
Ugledni
strokovnjaki so
osvetlili številna
vprašanja, ki
zadevajo tako
zgodovinsko
kot jezikovno
kontinuiteto
zgodnjesrednjeveških
Slovencev.
37
MED NAMI
Slovenija v svetu
Slovenci po svetu v času
osamosvojitve Slovenije
V okviru božično-novoletnega bazarja so 8. decembra lani na Osnovni
šoli Riharda Jakopiča v Šiški in 20. decembra na Osnovni šoli Spodnja
Šiška v Ljubljani proslavili 20-letnico slovenske samostojnosti.
Pavlinka Korošec Kocmur
država, enakovredna vsem drugim
državam po svetu. V Osnovni šoli Riharda Jakopiča so učenci Kaja, Zala,
Jaka in Admir pri odprtju razstave recitirali dela izseljenskih avtorjev, kar še
dodatno približuje delo Slovencev po
svetu Slovencem v domovini.
Tako smo z razstavo, izseljensko
prozo in poezijo učencem in staršem
približali košček Slovenije v svetu.
Ob predstavitvi knjige novinarke
Rosvite Pesek smo v decembru postavili tudi potujočo razstavo v kulturnem domu Antona Martina Slomška
v Šentvidu pri Lukovici.
V nadaljevanju posredujemo
nekaj utrinkov in odlomkov izseljenske poezije in proze, ki so jih učenci
recitirali ob odprtju razstave.
Košček domovine,
Martin Mizerit, 1951
S
tarši in vodstvi šol so z veseljem
sprejeli razstavo Slovenci po
svetu v času osamosvajanja Slovenije, kjer je nazorno
predstavljeno, kako so si Slovenci
na tujem prizadevali, da bi bila Slovenija čimprej priznana kot suverena
38
Daleč, daleč v tujini dedek razlaga svojemu vnuku: »No, glej: ni
samo zemlja, kjer smo mi doma,
naša domovina. Naša domovina je
tudi jezik, ki ga tam govorijo – naš
materni jezik. Naša domovina so tudi
pesmi, ki odmevajo po naših gorah in
dolinah – naše lepe slovenske pesmi.
In je naša domovina tudi vera, ki smo
jo prejeli od naših prednikov. Vse to
in še mnogo več je naša domovina.
Dokler govorimo naš materni jezik,
dokler prepevamo naše lepe slovenske pesmi, dokler imamo v naših
dušah vero naših dedov, vse dotlej
nosimo s seboj košček domovine. In
– lahko mi verjameš – najlepši košček
naše domovine.«
Domov, Ivan Korošec,
1985
Kako rad bil bi domá,
kjer naša beseda zvení,
kjer so gore kraljične in reke srebrne
vezí;
kjer bori šumé in griči, gozdovi in
trave ...
kjer prjatelji trohné.
Kako rad bi bil domá, kjer je hiša
domača ...
Čeprav dom je razdrt in nima več
strehe zame – berača.
Kako rad bil bi domá,
da šel bi v gore,
kjer šumeči gozdovi šepetajo
spomine.
Da tam bi spočil se
od dolge ceste tujine.
To je moj srečen dan,
Gregor Papež (prevod
Milena Ahčin)
To je moj srečen dan, si rečem,
ko grem čez prag
kateregakoli slovenskega doma
in srečam tiste,
ki so kot jaz.
Hodil sem po mnogih krajih
in iskal tišino v votlinah na obali
ali trkljal kamne po hribu
in hodil sem pod sonci
daljnih planjav
in pod lunami,
ki so se gugale v morju,
počasi sem hodil pod težo ogromnih
nebesnih svodov
in hitro med ulicami
velikih mest,
vendar vedno in povsod
sem bil neizbežno tujec,
ki pleše po tujem taktu
in bije z drugimi srci,
samo kadar se včasih vrnem
k svojim
in govorim in poslušam tiste redke
slovenske besede, ki jih znam,
si rečem: to je moj srečen dan.
MED NAMI
Rafaelova družba
»Prav vsi udeleženci smo
bili zavedni Slovenci«
Utrinek z Višarskih dnevov mladih
M
Ana Žužek
ini počitnice na čudovitih
Svetih Višarjah, kjer te,
kamor seže pogled,
obkrožajo mogočne in
strme gore, so bile imenitna izkušnja.
S fantom Markom in bratom Petrom smo se odločili in se letos prijavili
prvič. Že prvi dan je minil v prijetnem
vzdušju. Celodnevni smuki je sledila
skupna večerja in večerna debata.
Gostja je bila gospa Mojca, ki v Argentini opravlja delo lektorice. Zanimivo je bilo poslušati njeno izkušnjo.
Po predavanju smo se pogovarjali
tudi z njenim fantom, ki je Argentinec,
govori pa tudi slovensko. Pripovedoval nam je različne dogodivščine,
tako iz Slovenije kot Argentine. Vsekakor zanimivo.
Gospod župnik je v čudoviti cerkvi,
ki je v neposredni bližini koče, daroval
sveto mašo, tako da je bilo poskrbljeno tudi za našo duhovnost.
Drugi večer je sledilo predavanje
o obisku v Argentini, ki so nam ga
pripravili tisti udeleženci, ki so tam
bili. Slišali in videli smo, da je slovenska skupnost tam res zelo aktivna, saj
prirejajo številne kulturne prireditve
na visoki ravni. Izvedeli smo tudi, da
vsako soboto v slovenski šoli poleg
argentinske dvignejo tudi slovensko
zastavo. Mladim torej posredujejo
zelo jasno sporočilo o tem, kako so
taki rituali pomembni za narodno zavest, svojo izkušnjo obiska v Argentini
pa je z nami delil tudi župnik.
Z Markom sva na kratko predstavila
obisk pri sorodnikih v Clevelandu in
Barbertonu v zvezni državi Ohio. Slovenski izseljenci na območju Ohia so
zelo aktivni v Slovenski pristavi, kjer
imajo svoj kamp, bazen, kočo in prostor za prireditve, ki so čez leto zelo
številčne in raznolike.
Tudi naslednji večer smo po
predstavitvah debatirali. Všeč mi je
bilo, da smo bili prav vsi udeleženci
zavedni Slovenci, ki nam za obstoj
našega jezika in razvoj države ni
vseeno.
Menim, da se moramo prav mi,
mladi, zavedati, kako pomembno je
razpravljati in imeti jasno mnenje o
ohranjanju slovenskega jezika.
Dnevi na Svetih Višarjah so minili v
prijateljskem vzdušju. Pohvale gredo
organizatorjem, saj je bila razdelitev
dneva (čez dan smučanje, zvečer
sveta maša in predavanje, debata)
odlična zamisel.
Rafaelovo družbo sestavljajo ljudje,
ki jim za našo Slovenijo še zdaleč ni
vseeno. Druženja, kot so Višarski dnevi
mladih, vsekakor prispevajo delce v
mozaik, ki ga mladi gradimo s svojim prispevkom naši družbi, da se
trudimo biti pošteni, odločni in da se
zavedamo svojih korenin. Le drevo,
ki ima močne korenine, bo namreč
lahko obstalo, raslo in se razvijalo.
Udeleženci
Višarskih dnevov
mladih bi si želeli,
da bi nasulo še
malo snega.
Popravek: V prejšnji številki Slovenije danes se je
v prispevku Argentinski utrinki zgodila neljuba
vsebinska napaka. G. Dinko Bertoncelj živi v Bariločah
in ne v Tukumanu, kakor smo zapisali. G. Bertonclju se
iskreno opravičujemo. Uredništvo
39
ZAMEJSKI DNEVNIK
Slovenci na avstrijskem Koroškem
Zakon odklanjajo tisti,
ki jim je namenjen
Morda naivno vprašanje za začetek, a vseeno: zakaj vlade oziroma
njihovi strokovni sodelavci predlagajo, parlamenti pa pogosto
sprejemajo zakone, ki jih zavračajo tisti, ki so jim namenjeni? Dilema
se pojavlja tudi v razpravah o narodnostnem zakonu, ki ga bodo – tako
vsaj kaže – poslanci avstrijskega parlamenta sprejeli v prvi polovici
tega leta.
Ernest Ružič
pravo, opozarja pred prenagljenimi
odločitvami in predlaga temeljitejšo
razpravo o osnutku novega zakona,
ki so ga v uradu zveznega kanclerja
pripravljali dve leti. Dr. Apovnik ugotavlja, da predlog izhaja iz prejšnjega
zakona, h kateremu je imel več pripomb že tedaj, tako glede cenzusa
(tedaj 25 odstotkov) pri postavljanju
dvojezičnih topografskih napisov, kar
je bilo pozneje spremenjeno v korist
Slovencev, kot tudi zaradi pomanjkljivosti pri rabi slovenščine v uradih
in upa, da koroški Slovenci ne bodo
privolili v prenagljeno rešitev, kot so
naredili ob topografiji. Na vprašanje,
ali je v novem zakonu kljub vsemu
zaznati napredek, dr. Apovnik letega vidi v določenih segmentih.
Vrste pobud slovenskih organizacij
zakon ne upošteva. Proti osnutku zakona so tudi osrednje organizacije
gradiščanskih Hrvatov, Hrvaško kulturno društvo v Železnem in Hrvaški
akademski klub na Dunaju.
Pomembna pravica do
kolektivne pritožbe
Predsednik
Zveze slovenskih
organizacij dr.
Marjan Sturm
Z
zakonom o narodnostnih skupnostih iz leta 1976
koroški Slovenci nikoli niso
bili zadovoljni in so zahtevali
spremembe ali v celoti nov zakon.
Ob sprejemu pred 35 leti se v razprave štajerski Slovenci še niso
vključevali, ker niso imeli svoje
organizacije, k novemu zakonu
pa imajo pripombe in pomisleke
enako kot Slovenci na Koroškem in
Hrvati na Gradiščanskem. Resnih
pripomb nimajo samo narodnostni
politiki, marveč tudi stroka. Dr. Pavel
Apovnik, strokovnjak za manjšinsko
»Predlog zakonskega osnutka temelji
na protidiskriminacijskem načelu na
osnovi zakona o enakopravnosti.«
40
Pritožbena pravica za organizacije je nadvse pomembna za
slovensko narodno skupnost. Ker
je zdaj nimajo, tudi ne morejo po
pravni poti izterjati pravic, bodisi
za skupnost ali za njenega posameznega pripadnika. Kaj to pomeni
v praksi, je bilo očitno pri dvojezičnih
napisih, ko je odvetnik Rudi Vouk
lahko dosegel pritožbo pri ustavnem sodišču samo, če je naredil
upravni prekršek. Denimo, da je z
avtomobilom peljal skozi naselje
hitreje, kot je označena omejitev
hitrosti. Predsednik Zveze slovenskih
organizacij dr. Marjan Sturm je v
pogovoru za Novice, kakšna naj bi
bila pravica do kolektivne pritožbe,
povedal: »Predlog zakonskega osnutka temelji na protidiskriminacijskem načelu na osnovi zakona o
enakopravnosti. Ta predvideva, da
imajo reprezentativne organizacije
narodnih skupin, ki se po statutu
še posebej zavzemajo za svoje interese na področjih kulture, jezika in
izobraževanja pravico, da v imenu
posameznika sprožijo pravne postopke za dosego pravic.«
Tudi po novem zakon ne
bo enak za vse manjšine
Novi zakon je predviden tako za
Slovence na Koroškem in Štajerskem,
čeprav slednje le redkokdaj
omenjajo, kot tudi za Hrvate na
Gradiščanskem, vendar tudi poslej ne
bo povsem enoten. Te razlike so bile
že doslej, denimo, posebna šolska
zakonodaja za Koroško in posebej
za Gradiščansko, medtem ko tudi
tu štajerskih Slovencev ne omenja
nihče.
Predsednik ZSO dr. Marjan Sturm
v osnutku vidi še nekaj ustreznih
rešitev, in sicer ustanovitev foruma
predsednikov in podpredsednikov
manjšinskih sosvetov, v katerem bi
usklajevali vprašanja, aktualna za
vse manjšine. Nič ni narobe, tako
dr. Sturm, z novo definicijo pojma
narodna skupnost, kajti predlog se
zgleduje po logiki Sveta Evrope, ki
je v okvirni konvenciji za zaščito nacionalnih skupnosti uvedel pojme
medkulturni dialog ter spoštovanje
in razumevanje med manjšino in
večino. Zato govori osnutek Urada
zveznega kanclerja pri definiciji o
narodnih skupinah, jih imensko navaja in s tem v bistvu zaključi število
manjšin.
Dilema iz uvoda ostaja: zakaj
parlament ne bi sprejel zakona, s
katerim bi soglašali koroški in štajerski
Slovenci in tudi gradiščanski Hrvati?
Ali niso boljši državljani zadovoljni
državljani? Bo kdaj politika sposobna ravnati v tem duhu? Kajti če
se vrnemo k lanskemu postavljanju
dvojezičnih topografskih napisov na
Koroškem: le kaj bi kdo zgubil, če bi
jih postavili 50 več in, če bi jih 5 ali
10 postavili na Štajerskem?
ZAMEJSKI DNEVNIK
Slovenci na Madžarskem
Besede našega pozdrava
so vesele!
Ob pisanju o porabskem Knjižnem daru moramo omeniti nekaj letnic:
1986. je izšel prvi Slovenski koledar, 1992. je Slovenski koledar prvič
izdala Zveza Slovencev, 1998. se je po zgledu na Koroško koledarju in
praznični številki Porabja pridružila leposlovna knjiga slovenskega
avtorja, roman Érd, 2010. pa so Slovenski koledar preimenovali v
porabskega.
K
Ernest Ružič
Prvi Slovenski koledar
je bil vizionarsko
dejanje
Prvi Slovenski koledar je bil po obsegu skromen, po pomenu obsežen in
vizionarski, kajti kar pet let vnaprej je
naznanjal samostojno pot, po kateri
je potlej stopila slovenska manjšina
na Madžarskem. Zgodilo se je nekaj,
česar se tedaj niti pobudniki o samostojni publikaciji niti narodnostni
politiki v Budimpešti še niso povsem
zavedali. Zgodovinske spremembe
so se zgodile šele jeseni leta 1990, ko
je bila ustanovljena prva samostojna organizacija, Zveza Slovencev na
Madžarskem.
Že pri nastanku prvega Slovenskega koledarja, ki so ga uredili v
Budimpešti, je sodelovala Marijana
Sukič, ki je za letnik 1992 prevzela
uredništvo v Monoštru. Prenos sedeža
uredništva se je zgodil skoraj sočasno
z izidom prve številke časnika Porabje,
14. februarja 1991.
Avtorji iz Porabja in
Prekmurja
V Slovenskem koledarju objavljajo domači avtorji in avtorji iz Prekmurja. Vsebina je raznolika, prilagojena potencialnim bralcem. Če
pregledamo letošnjo publikacijo, je
razdeljena na koledarski del, uvodnik Leto sprememb, sledijo prispevki
na temo Porabje, potem Razprave
in študije, Piše mladi rod, Ljudje in
usode, Po doleh in bregeh, Literatura, Cerkev v Porabju, V fotografijah
– kar sto oziroma skupaj 260 strani.
Prispevki so napisani – velja za vse
letnike – v knjižnem jeziku in narečju,
ki je porabskim bralcem srednje
in starejše generacije najbližje in
najbolj razumljivo. Koledar je do letnice 2009 urejala Marijana Sukič,
od tedaj je urednik Karel Holec, ki
se je odločil za preimenovanje iz
Slovenskega v Porabski koledar,
koncept in vsebino je ohranil in k
sodelovanju pritegnil nove avtorje
z obeh strani meje.
Knjižni dar po zgledu
na Koroško
Po zgledu na Koroško se je Zveza
Slovencev leta 1998 odločila za Porabski
knjižni dar, ob koledarju je naročnikom
časnika Porabje ponudila še leposlovno
delo, roman Érd Ernesta Ružiča. K sofinanciranju je pritegnila ministrstvo za
kulturo (minister Jožef Školjč), kajti v nasprotnem primeru projekta ne bi uspeli
izpeljati, kakor brez avtorjev iz Slovenije
ne bi bilo Knjižnega daru. Med porabskimi Slovenci je malo pisateljev oziroma
sta za zdaj (znana) samo dva: Karel
Holec, ki je v Knjižnem daru objavil Andovske zgodbe – Andovske prpovejsti
(2003) in Francek Mukič, ki je leta 2005
objavil v narečju prvi porabski roman
Garaboncijaš – Črnošolec, leta 2011
drugi roman v narečju Vtrgnjene korenjé – Strgane korenine. Letos je avtor
romana Ostani z mano, duša moja – Ostani z menov, düša moja Dušan Šarotar,
sicer so doslej objavljali Feri Lainšček,
Foto: Ernest Ružič
akor so imeli Slovenci na
Madžarskem več ustanov
skupaj s hrvaško in srbsko
manjšino – povezovala jih
je Demokratična zveza južnih Slovanov – tako je bilo tudi s koledarjem,
razdeljenim na tri dele za tri manjšine.
Ko so se sredi osemdesetih let začeli
nakazovati zametki političnih sprememb in je postajala partijska politika popustljivejša, so mladi porabski
izobraženci (Marijana Sukič, Jože
Hirnök, Katarina Hirnök, Marija in
Francek Mukič) ob podpori starejših,
izkušenih kadrov, uspeli s pobudo za
samostojni Slovenski koledar, ki je izšel
z letnico 1986. Porabske želje je podprl
zadnji, zdaj že pokojni generalni sekretar dr. Marin Mandić: »V imenu DZJS
na Madžarskem prisrčno pozdravljam
vse bralce Slovenskega koledarja in
vse naše Slovence. Besede našega
pozdrava so vesele, tem bolj, ker so
v tej obliki in s tem namenom prvič
poslane porabskim Slovencem.«
Milan Vincetič, Ernest Ružič, Karolina
Kolmanič … Leposlovna dela izhajajo
v sodelovanju z Založbo Franc – Franc v
zbirki Med Rabo in Muro (urednik Franci
Just). Knjižni dar je lepo sprejet med okoli
700 naročniki Porabja na Madžarskem,
Porabski koledar pa razpošljejo tudi na
blizu sto naslov v Sloveniji.
Urednik
Porabskega
koledarja
Karel Holec,
sicer novinar
Porabja in avtor
Andovskih zgodb
– Andovskih
prpovejsti (2003).
Mejniki v
Slovenskem
in Porabskem
koledarju ter
letošnji roman
Dušana Šarotarja
Ostani z mano,
duša moja –
Ostani z menov
düša moja (v
narečje sta
delo prestavila
Milan Vincetič in
Marijana Sukič).
41
ZAMEJSKI DNEVNIK
Slovenci na avstrijskem Štajerskem
Postopno do vidne
dvojezičnosti
O štajerskih Slovencih je bilo vrsto let malo znanega v Sloveniji.
Nekateri, predvsem deželni politični krogi v Gradcu, so celo uradno
zanikali njihov obstoj, čeprav jim po 7. členu avstrijske državne
pogodbe gredo enake pravice kot Slovencem na Koroškem in Hrvatom
na Gradiščanskem.
Z
adnji dve desetletji, posebno
po ustanovitvi krovne organizacije in odprtjem kulturnega doma, Pavlove hiše
v Potrni, so se razmere spremenile,
čeprav še vedno ne dovolj oziroma
na raven, kakršno bi morali imeti
štajerski Slovenci kot uradno priznana
manjšina v Avstriji. O aktualnih temah
smo se pogovarjali s predsednico KD
člen 7, mag. Suzanne Weitlaner.
Leto 2011 je bilo uspešno za Slovence
na Štajerskem, ni pa bilo idealno. Veliko pozornosti ste namenili obletnici
rojstva in smrti dr. Avgusta Pavla; v Kulturnem domu Pavlovi hiši se je zvrstilo
večje število predvsem kulturnih
dogodkov, ki so bili dobro obiskani
z obeh strani meje, ker so z mednarodno priznano kakovostjo presegli
lokalne meje. K pouku slovenskega
jezika se je prijavilo rekordno število
učenk in učencev. Manj zadovoljni ste
lahko z rešitvami, na katere ne morete
vplivati, saj so ob postavljanju novih
dvojezičnih topografskih napisov
na Koroškem Štajersko popolnoma
zaobšli. Res je, da uradnih pogojev
42
(cenzus 17 odstotkov Slovencev oziroma toliko slovensko govorečih prebivalcev) za dvojezični napis, recimo
Laafeld/Potrna nimate.
Lansko leto je bilo naporno, toda
zelo uspešno. Po večletnih prizadevanjih poteka v Gradcu pouk
slovenščine kot materinščine in otroci, starši in učiteljica so zelo delavni.
Krajevne table so odvisne od dveh
strani, od ustreznega zakona in pripravljenosti ljudi, da jih sprejmejo.
Po moje bi morali upoštevati dvo- ali
večjezičnost povsod, kjer je, ne glede
na število govorcev, vendar je to za
zdaj idealistični pristop. Predlog novega manjšinskega zakona opozarja
občine in javne ustanove, naj podpirajo ohranjanje manjšinskega jezika
z dvo- ali večjezičnimi napisi, vendar
gre za dobro voljo in ne za zahtevo. Pri
nas smo z dobro voljo že storili marsikaj in zdaj vidim pri županih Radgone
in Radgone-okolice pripravljenost za
sodelovanje in morda bomo dobili
dvojezičnost na obeh straneh meje.
Kaj menite o manjšinskem zakonu,
ki ste ga omenili, in do katerega so
kritični koroški narodnostni politiki in
tamkajšnji ugledni pravniki? Enako
je med Hrvati na Gradiščanskem…
Omenjene pripombe in kritične
misli manjšincev so upravičene,
Foto: Ernest Ružič
Mag. Suzanne
Weitlaner,
predsednica KD
člen 7 za avstrijsko
Štajersko.
Foto: Ernest Ružič
Ernest Ružič
čeprav je res, da so stališča različna.
Pričakovanja z novim zakonom so velika, želja seveda je, da bo v korist
manjšinam. Za nas in verjetno tudi za
druge bi bila pomembna sprememba manjšinskega šolskega zakona,
kar se verjetno ne bo zgodilo.
Čeprav je najprej kazalo drugače,
bo tudi nova slovenska vlada Janeza Janše ohranila ministrstvo za
Slovence v zamejstvu in po svetu.
Kako ocenjujete sodelovanje s
Slovenijo, bi morali slovenski politiki na srečanjih z avstrijskimi kolegi odločneje zastaviti besedo za
Slovence na Štajerskem?
Ohranitev ministrstva se mi zdi
pomembna. Naše sodelovanje s Slovenijo in Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu je bilo dobro in želim,
da bi bilo enako naprej, kajti izpeljali
smo več projektov, ki jih brez pomoči
iz Ljubljane ne bi uspeli. Pred srečanji
z avstrijskimi kolegi so nas slovenski
politiki vedno povabili na pogovor,
da smo skupaj s koroškimi Slovenci
predstavili svoja stališča in predloge. Mislim, da so slovenski politiki
vsaj del naših predlogov upoštevali
v dvostranskih pogovorih.
Kaj lahko pričakujemo na medijskem
področju. Bo letos v Gradcu začelo
Ernest
Ebenšpanger,
predsednik uprave
Ustanove dr.
Šiftarjeve fundacije,
ki sodeluje s
štajerskimi in
porabskimi
Slovenci; akademik
dr. Boštjan
Žekš, minister
za Slovence v
zamejstvu in po
svetu v vladi Boruta
Pahorja; Drago
Vogrinčič, župan
občine Cankova,
rojstnega kraja
dr. Avgusta Pavla,
in mag. Suzanne
Weitlaner, zbrani na
Cankovi.
ZAMEJSKI DNEVNIK
Foto: Ernest Ružič
Slovenci na Hrvaškem
V prostorih Pavlove hiše v Potrni/
Laafeldu so razstave, kakršnih ni daleč
naokoli, zato jih pride pogledat večje
število obiskovalcev iz Maribora,
Gradca in Pomurja.
delati slovensko uredništvo, ki bo
poročalo o štajerskih Slovencih v TV
oddaji Dober dan, Koroška - dober
dan, Štajerska! in s prispevki sodelovalo v radijskem programu Radia
Agora? Zdaj o dogajanju dovolj
skrbno poročajo v TV oddaji.
V prvi polovici bo začel delovati
pretvornik v kraju Sobota/Soboth, ki
bo zagotavljal slišnost Radia Agora
na zahodnem delu Štajerske, potem
naj bi postavili še dva oddajnika, da
bo radijski signal segal do Radgone/
Radekersburaga. TV ekipa bo še naprej poročala o naših dogodkih, kako
bo z radijskimi sodelavci, ta čas ne
vem.
Še nekaj poudarkov iz letošnjega
programa Pavlove hiše?
Začeli bomo 9. marca z razstavo
»Krkavče«, ki jo bo odprl slovenski
veleposlanik Aleksander Geržina.
Naš dolgoletni predsednik Branko
Lenart, ki je tudi umetniški fotograf,
je v osemdesetih letih večkrat obiskal vasi v Istri in s kamero zabeležil
tamkajšnje življenje. Pavlova hiša bo
vključena v program literarnega Festivala ljubezni, ki bo sicer na Negovi.
Pripravljamo dvojezično knjigo za
Znanstveno zbirko o slovenski pisateljici Josipini Turnograjski, ki je pokopana
v Gradcu, pripravili bomo tradicionalno srečanje pevskih zborov in sodelovali v programu festivala Štajerske
jeseni. V Gradcu bomo nadaljevali s
slovensko - nemškimi literarnimi večeri
pod naslovom »Drugačne strani in
strune«. To je okvirno, podrobnosti
bomo objavili na naši spletni strani.
Nadaljevali bomo s sodelovanjem
s Porabjem in Cankovo, ker nas je še
bolj povezalo lansko Pavlovo leto.
Letošnji skupni projekt je natis Pavlove
prekmurske slovnice v slovenskem in
angleškem jeziku.
Še naprej bomo v pomoč pri pouku
slovenskega jezika, pri organizaciji
jezikovnih seminarjev in na drugih
področjih, tudi političnih, kjer bomo
dodali svoj prispevek v razpravah o
Slovencih na Štajerskem.
Slovenščina na
varaždinski
gimnaziji
Pouk slovenskega jezika in kulture na
Hrvaškem ne poteka zgolj v slovenskih
društvih in v šolah za tuje jezike, temveč so ga
nedavno vključili tudi v redni šolski program.
Goran Ivanović, STA
D
ruga varaždinska gimnazija je prva
na Hrvaškem, kjer se slovenski jezik
in kulturo učijo pri rednem pouku.
Začeli so 1. decembra lani, profesor
Miroslav Gradečak pa zaenkrat uči 77 dijakov,
ki so izbrali slovenščino kot dodatni predmet.
Začetne stopnje slovenskega jezika se učijo
dijaki vseh letnikov.
Hrvaška in Slovenija uspešno sodelujeta na
mnogih področjih, izobraževanje je vsekakor
eno tistih, ki dodatno povezuje ljudi z obeh
strani meje. Projekt so začeli v Varaždinski
županiji, ki meji s Slovenijo. Je ena izmed
najbogatejših županij na Hrvaškem, med
185.000 prebivalci pa je približno tri odstotke
Slovencev.
Pouk slovenskega jezika in kulture v šolskem
programu je predlagal Svet slovenske narodne manjšine Varaždinske županije, ki so
ga podprli hrvaško in slovensko ministrstvo za
izobraževanje, Urad za Slovence v zamejstvu
in po svetu ter Varaždinska županija.
“Zelo lepo se je začelo. Ambiciozni smo in
si ne želimo, da bi šlo le za tečaj slovenskega
jezika, temveč za del rednega pouka, ker
imamo dovolj potenicalov,” je za Slovenijo
danes povedala voditeljica projekta Barbara Antolić-Vupora, ki je tudi predsednica Sveta slovenske narodne manjšine
v Varaždinski županiji in podpredsednica
Slovenskega kulturnega društva Nagelj.
“Kljub temu da je vsak začetek težak, smo
s potekom pouka zadovoljni,” je še dejala
Antolić-Vuporjeva.
Vseh 77 dijakov je pred božičem lani dobilo
brezplačne učbenike od slovenskega ministrstva za šolstvo in šport, ki jih je na varaždinsko
gimnazijo pripeljala delegacija ministrstva na
čelu z vodjo službe za mednarodno sodelovanje, Romanom Mauriceom Grudnom. Gre
za učbenike, ki so ocenjeni kot najbolj ustrezni
za pouk slovenskega jezika, izbrali pa so jih na
podlagi testiranja ravni znanja dijakov. Delo profesorja Gradečaka financira hrvaško ministrstvo,
obstajajo tudi načrti o poglobitvi partnerstva
in sodelovanja v okviru programov mobilnosti
profesorjev in dijakov ter študijskih potovanj v
Slovenijo. Cilj je, da bi hrvaški dijaki čim bolje
spoznali slovenski jezik, kulturo in zgodovino, na
ta način pa tudi razširili svoja obzorja.
Antolić-Vuporjeva je napovedala, da bo
SKD Nagelj konec februarja v Varaždinu
pripravilo kulturni program, na katerega so
povabljeni tudi učenci in dijaki iz drugih šol v
Varaždinski županiji, ki so zainteresirani za redni
pouk slovenskega jezika v njihovih osnovnih in
srednjih šolah. Pričakuje približno 500 šolskih
otrok iz cele županije.
“Počakajmo, da bomo skočili in potem
povedali hop,” je dejala Antolić-Vuporjeva,
ki ne skriva optimizma, da bo projekt zaživel v
več šolah v omenjeni, v prihodnosti pa tudi v
drugih hrvaških županijah, ki mejijo s Slovenijo,
od Međimurske do Istrske.
Pročelje Druge varaždinske gimnazije
43
ZAMEJSKI DNEVNIK
Slovenci v Italiji
Z dobrimi izkušnjami
v nov mandat
14. kongres stranke Slovenska skupnost
Mirjam Muženič, RTV Slovenija
Č
lani stranke Slovenska skupnost, ki se predstavlja kot
edina avtohtona politična
stranka Slovencev v Italiji
in želi postati zbirna stranka vseh
tamkajšnjih rojakov, so za slovesni
začetek svojega kongresa izbrali
Devinski grad. Vsebinsko soočenje
opravljenega dela in strankine prihodnje načrte pa so nadaljevali v
Bazovici na Tržaškem Krasu, kjer so
izvolili tudi nova strankina delovna
telesa. Predsednica je postala Fulvia
Premolin, županja tržaške občine Dolina, ki je med strankinimi nalogami
na prvo mesto postavila celovito skrb
za slovensko narodno skupnost, še
posebej pa za vrednote, na katerih
temelji Slovenska skupnost. To so
materni jezik, narodna pripadnost
in zemlja, ki naj pravo mesto najdejo
tudi med mlajšimi generacijami.
Uspešen mandat
Zadnji triletni mandat stranke
je njen stari in novi deželni tajnik
Damjan Terpin ocenil kot uspešen.
Pohvala velja delu poslanca Slovenske skupnosti v parlamentu Furlanije Julijske krajine Igorju Gabrovcu,
podpredsednici Goriške pokrajine
Mari Černic, v stranki pa so zadovoljni tudi s svojim deležem v volilni
zmagi levosredinske naveze v Trstu
in z zmago župana Roberta Cosolinija. Stranka se je politično povezala z
Demokratsko stranko in tako bo tudi
na spomladanskih občinskih volitvah
v Gorici. Sodelovanju so naklonjeni
44
tudi v italijanski stranki, je v Devinu
poudarila njena evropska poslanka
Debora Seracchiani, ob obojestranskem spoštovanju, seveda.
Slovenska skupnost v Gorici je
veliko svojih moči namenila prizadevanjem za ohranitev obstoječih
rajonskih svetov v občini. Desnosredinska uprava bi zaradi varčevanja
od desetih obdržala le štiri, vendar
sprememba posega v narodnostne
pravice, ki jih že od leta 2001 določa
državni zaščitni zakon za Slovence.
Kljub temu pa slabo kaže, je priznal
strankin predstavnik Julijan Čaudek
in še, da jim najverjetneje ostaja le še
iskanje pravične rešitve po sodni poti.
Za delovnim
omizjem predvsem o
financiranju
Med prednostnimi nalogami novega mandata Slovenske skupnosti je
oblikovanje delovnega omizja pri italijanski vladi, za katerim bi se Rim, Trst in
slovenska narodna skupnost dogovorili o najprimernejših rešitvah vrste aktualnih narodnostnih vprašanj. Mednje sodijo naprej sistemska ureditev
financiranja organizacij in ustanov
Slovencev v Italiji, ki so zadnja leta pri
tem odvisni predvsem od dobre volje
vladajoče politične naveze. Zatem
bo na vrsti šolstvo s slovenskim učnim
jezikom. Stranka je s pomočjo senatorjev s Tirolske v parlament že vložila
osnutek zakona. Potrebna pa bo tudi
sprememba volilne zakonodaje tako,
da bi skladno s 26. členom državnega
zaščitnega zakona Slovencem
omogočila olajšano oziroma zagotovljeno mesto v parlamentu.
Sodelovanje z bivšo slovensko
vlado Boruta Pahorja je tajnik stranke
Terpin dobro ocenil. Enako pričakuje
z novo Janševo vlado, pri čemer je
posebej pohvalil dejstvo, da naj bi
ohranila ministrstvo za Slovence v
zamejstvu in po svetu.
Zbrane na kongresu Slovenske
skupnosti so pozdravili številni gostje
iz domače Furlanije Julijske krajine
in tudi matične Slovenije. Med njimi
sta bila predsednika deželne vlade
Renzo Tondo in državnega zbora
Gregor Virant, slednji na svojem
prvem obisku v tej vlogi izven državnih
meja. Prišel je s prijetnimi občutki, je
povedal, in še: »Zavedam se, da so
rojaki pomemben del slovenske narodne identitete in pomemben
glasnik slovenstva. Spoštujem in
občudujem pogum, ki so ga skozi
zgodovino izkazali pri ohranjanju ljubezni do slovenskega jezika, kulture
in identitete.«
Stranka Slovenska skupnost kljub
nekaterim osamljenim predlogom
za spremembo ohranja ime. Še naprej si bo prizadevala postati zbirna
politična stranka vseh Slovencev v
Italiji, saj je v njej, po besedah bivšega
predsednika Rafka Dolharja, dovolj
prostora za ljudi različnih svetovnih
nazorov. »Ti niso najpomembnejši!
Pomembna je narodna pripadnost
in obramba interesov slovenske narodne skupnosti.«
ŠPORT
Slovenska športna zveza
»Šport je magnet za
mlade Korošce!«
Slovensko športno zvezo v Celovcu, pomemben dejavnik znotraj
slovenske narodne skupnosti na Koroškem, že dve desetletji
zapored vodi Marijan Velik. Po že šesti zaporedni izvolitvi na mesto
predsednika zveze smo ga poprosili za pogovor o tej in o športni
dejavnosti na slovenskem Koroškem nasploh.
Blanka Markovič Kocen
Kaj vam vnovična izvolitev osebno
pomeni in kakšen razvoj je Slovenska
športna zveza (SŠZ) doživela v zadnjih
dveh desetletjih?
Ker sem od svoje zgodnje mladosti
zelo povezan s športom, je zame samo
po sebi umevno, da svoje izkušnje na
področju športa posredujem tudi kot
funkcionar. Predvsem pa me veseli,
da se je Slovenska športna zveza
razvila v pomemben dejavnik znotraj slovenske narodne skupnosti na
Koroškem. Šport je danes ena najbolj
živih dejavnosti koroških Slovencev,
pravi magnet za mlade in vedno nov
izziv tudi za organizacijo, ki jo vodim
sedaj že več kot dve desetletji.
Koliko časa sicer že deluje zveza
in s kakšnimi nameni je bila
ustanovljena?
Leta 2009 smo praznovali 60-letnico
naše krovne športne zveze, leto 1949
pa imamo za zibelko organiziranega
športa na Koroškem, saj so zagnani
športni delavci tedaj ustanovili Slovensko fizkulturno zvezo, ki je z velikim
zanosom prirejala prva tekmovanja
in spodbudila športni razvoj med
koroškimi Slovenci.
Koliko klubov združuje in koliko
članov ima?
Danes je v Slovensko športno zvezo
vključenih 29 klubov in športnih
društev s približno 3000 aktivnimi
športnicami in športniki, za katere
skrbi več kot 350 funkcionarjev in
športnih delavcev. Prav tem prostovoljcem velja moja največja zahvala,
kajti brez njih naša krovna organizacija ne bi mogla delovati tako uspešno.
Kako ste vi osebno povezani s
športom?
Šport me spremlja vse življenje.
Veljal sem za enega najbolj nadarjenih nogometašev svoje generacije
na Koroškem in igral kot eden prvih
koroških Slovencev v vseh koroških
reprezentancah, od mladinske, juniorske in članske amaterske, ki je
tedaj sodelovala na prvenstvu vseh
avstrijskih zveznih dežel. Imel sem tudi
številne ponudbe iz avstrijske prve
lige, ostal pa sem zvest Slovenskemu
atletskem klubu, s katerim sem kot
kapetan žel lepe uspehe v avstrijskem pokalu in eno leto igral celo
v drugi najvišji avstrijski ligi. Pri 26-ih
letih sem še enkrat imel priložnost
igrati v Bundesligi, a sem se konec
koncev odločil za službeno kariero
in dal prednost ORF-u (avstrijski radioteleviziji) ter postal športni novinar
v slovenskem uredništvu v Celovcu,
katerega vodja sem postal leta 2003.
Imel sem tudi dobro »ročico« za
namizni tenis, bil pri petnajstih državni
podprvak in večkratni koroški prvak, a
sem se nato posvetil le še nogometu.
Na katere športne uspehe zveze v
zadnjem obdobju ste najbolj ponosni?
Vsak narod je imel in ima svoje
športne junake in tudi koroški Slovenci jih imamo! Zelo ponosni smo na
svetovne prvake in celo olimpijske
zmagovalce iz vrst športnega kluba
Zahomc v smučarskih skokih in
športnega društva Šentjanž v alpskem smučanju. V zadnjem času pa
se je Tomaž Druml, član športnega
društva Zahomc in mladinski svetovni
prvak iz leta 2008, razvil v enega
najboljših nordijskih kombinatorcev,
Dunja Zdouc iz Sel je nova obetajoča
zvezda v ženskem biatlonu, Milan
Sima v namiznem tenisu, prav v vrh
avstrijskega hokeja na ledu pa sodita Paul Schellander (KAC) in Martin Oraže (Vienna Capitals). Svojo
bleščečo športno kariero je 2010.
zaključil kolesar-profesionalec Peter
»Paco« Wrolich, ki je nastopil na OI
Marijan Velik,
predsednik SŠZ:
»Šport je danes
ena najbolj
živih dejavnosti
koroških
Slovencev,
pravi magnet za
mlade in vedno
nov izziv tudi za
organizacijo, ki jo
vodim že več kot
dve desetletji.«
se nadaljuje
na strani 46
45
ŠPORT
Kako svoje člane in širšo javnost
seznanjate s svojim delom in
dejavnostjo?
Za to skrbi predvsem naš poslovni
tajnik Ivan Lukan, ki je pravi motor in
promotor naše krovne organizacije s
polletnimi obširnimi športnimi bilteni.
Skorajda dnevno pa razpošiljamo tudi
aktualne novice, ki jih objavljamo
na večjezični spletni strani Slovenske
športne zveze www.ssz.at.
nadaljevanje s
strani 45
večnamenske dvorane v Celovcu
in upam, da ga bomo s pomočjo
uradne deželne in zvezne politike v
doglednem času uresničili.
Ali in kako sodelujete s preostalimi
športnimi organizacijami v slovenskem zamejstvu?
Zelo plodno je naše sodelovanje
tako s športnimi organizacijami v
Sloveniji, predvsem z Olimpijskim
komitejem, Združenjem športnih
zvez v Sloveniji, našimi rojaki v Trstu in
Gorici ter Porabju, kot tudi pri nas na
Koroškem, kjer smo se v zadnjem času
uveljavili kot dober partner predvsem
pri organizaciji čezmejnih športnih
prireditev oziroma kot pomemben
most med obema narodoma v deželi.
Kako se financirate?
Brez finančne podpore, ki jo za
naše včlanjene klube dobivamo
od Republike Slovenije, ne bi mogli
tako uspešno delovati, saj nas uradna
Avstrija ne priznava kot krovno organizacijo in od nje dobivamo le zelo
skromna sredstva. Zato bi se na tem
mestu rad zahvalil predvsem pristojnim pri Uradu Vlade RS za Slovence v
zamejstvi in po svetu, ki dobro vedo,
kako pomemben je šport za narodno
skupnost.
Kakšni so cilji SŠZ v prihodnosti?
Tudi v prihodnje se bomo kot krovna
športna organizacija vseh slovenskih
in dvojezičnih športnih društev na
Koroškem zavzemali za ploden razvoj
slovenskega športa, predvsem pa za
ohranitev slovenskega jezika, domače
besede znotraj klubov. Zato bo eden
glavnih ciljev izobrazba domačih
trenerjev in športnih delavcev, največ
pozornosti pa bomo seveda namenili
mladini, ki je bodočnost slovenske narodne skupnosti na Koroškem.
Spletna stran SŠZ
(www.ssz.at)
v Atlanti in Sydneyju, ter petkrat na
sloviti pentlji po Franciji. Med ekipami
je poleg nogometašev Slovenskega
atletskega kluba in košarkarskega
kluba KOŠ v zadnjih letih najbolj
uspešna odbojkarska ekipa SK
Posojilnica Aich/Dob, ki sodi v sam
evropski vrh in je lani v pokalnem
tekmovanju Challenge klonila šele
v polfinalu proti močnemu turškemu
klubu iz Izmirja.
S kakšno infrastrukturo razpolaga SŠZ,
imate v načrtu kake nove projekte?
Infrastruktura je zagotovo naša
največja hiba, na tem področju
nas čaka še mnogo dela. Predvsem
nas že dolgo zaposluje projekt nove
Na spletni strani
www.slovenci.si smo ustvarili
spletno skupnost, v kateri
bomo lahko izmenjali številne
uporabne informacije in
nasvete.
Prijava je preprosta, zato se
nam pridružite v čim večjem
številu.
www.slovenci.si
46
Najdete nas tudi na
Facebook profilu pod
imenom Slovenija danes
Slovenski rokomet
je po letu 2004,
ko je osvojil
srebrno kolajno
na domačem
evropskem
prvenstvu, iz
leta v leto
drsel globlje v
povprečje. Trend
se je po sedmih
letih končal in
krivulja se je na
januarskem EP
v Srbiji, kjer je
Slovenija osvojila
šesto mesto,
zasukala navzgor.
Peter Zalokar, Delo
Š
e bolj kot to pa je bila spodbudna igra, ki jo je prikazala
pomlajena reprezentanca,
v kateri je bilo sedem debitantov. Veliko zaslug za vzpon, ki vliva
optimizem za še lepšo prihodnost, ima
nedvomno selektor Boris Denič. V svojem debiju na velikem tekmovanju je
44-letni nekdanji vratar in trenerski
samouk presegel veliko bolj uveljavljene predhodnike Noko Serdarušića,
Kasima Kamenico in Mira Požuna,
katerim je bil pomočnik in se je od
njih tudi veliko naučil.
Slovenija je dosegla lepo uvrstitev,
pa vendar ji 6. mesto ni prineslo
ničesar razen ponosa. Za peto
mesto, ki bi Slovence popeljalo v
kvalifikacije za olimpijske igre v Londonu, je zmanjkal en gol proti Makedoniji. V zadnji sekundi je priložnost
zapravil Sebastian Skube. Kako
ocenjujete vse skupaj zdaj, ko je
že minilo nekaj časa od razburljivih
dogodkov v Srbiji, ki so Slovence
prikovali pred male zaslone, mnoge
pa tudi privabili v nekdanjo bratsko
republiko?
Naj to priložnost izrabim, da se
zahvalim navijačem, ki so nas
tako glasno spodbujali v Vršcu in v
manjšem obsegu tudi v Novem Sadu
in Beogradu. Glede naših predstav
lahko rečem, da sem z vsem zelo
zadovoljen. Ne samo da smo pomladili reprezentanco, z njo smo se
uvrstili na EP in naredili dober rezultat. Glavnega cilja, nadaljevanje
boja za OI v Londonu, res nismo
uresničili, toda letvica je bila postavljena zares visoko in nimamo
česa obžalovati. Usoda je pač hotela, da smo odigrali sedem ur ro-
Foto EHF
ŠPORT
Boris Denič, selektor slovenske
rokometne reprezentance
»Ničesar ne
obžalujem,
gledam le naprej«
kometa, pa je na koncu o vprašanju
biti ali ne biti odločala ena sama
žoga. Skubetu ne moremo ničesar
očitati, vse je storil, kot je bilo prav,
a ga je izdala športna sreča in žoga
je zadela vratarja.
Sreča pa vas je spremljala v prvem
delu v Vršcu in nadaljevanju v Novem
Sadu, kjer sta bili samo dve zmagi
proti Islandiji in Madžarski dovolj,
da ste se borili za peto mesto. Proti
Norveški, Hrvaški, Franciji, Španiji in
nazadnje proti Makedoniji ste izgubili. Ne sliši se ravno prepričljivo…
Ali pač?
Poraz se od poraza lahko močno
razlikuje. Niti en tekmec nas ni nadigral in proti vsakemu smo imeli
priložnost zmagati. Dobili pa smo
tisti tekmi, ki sta bili zares pomembni
in tukaj se vidi značaj ekipe. Poleg
tega smo imeli najbolj učinkovit
napad na EP, igrali smo lep, sodoben in hiter rokomet, kar so priznali
vsi udeleženci. To je znak, da smo
na pravi poti. Res pa je, da zdaj ni
več vrnitve v čase, ko nismo imeli
rezultatskega pritiska. Pokazali smo,
da se lahko merimo z vsakim in to
moramo stalno potrjevati.
Naslednji izziv za vas bodo kvalifikacije za svetovno prvenstvo v
Španiji 2013. Slovenija je izpustila
zadnji dve SP in lepo bi se bilo vrniti
na svetovno sceno. Junija se boste
merili s Portugalsko. Kako ocenjujete
žreb?
Težko je reči, ali je bil ugoden ali
ne. Dejstvo je, da bi lahko bilo slabše.
Menim, da smo od Portugalske boljši
in želim si zmagati na obeh tekmah.
Upam samo, da bodo moji igralci
zdravi, tudi Jure Natek in Nenad Bilbija, ki ju v Srbiji zaradi poškodb ni
bilo. Sveži po dolgi sezoni gotovo ne
bodo.
V reprezentanci se vse vrti okrog kapetana Uroša Zormana, ki je bil izbran
v idealno sedmerico EP kot najboljši
srednji zunanji igralec.
To je bilo veliko priznanje za Uroša.
Tudi Dragan Gajič bi si zaslužil mesto
v idealni sedmerici na desnem krilu.
Zorman je dobil nagrado za življenjsko
delo, vrsto let je bil eden najboljših
rokometašev v Evropi in zdaj je dobil
tudi uradno potrditev. Zelo sem vesel
zanj.
Če se ozrete nazaj, bi kakšno stvar
spremenili?
se nadaljuje
na strani 48
47
ŠPORT
Ne. Nobenega drugega igralca
ne bi poklical in v ničemer ne bi spreminjal sistema.
Ogrodje ekipe je znano, prav tako
sistem igre. Kje so še rezerve za še
en korak v svetovni vrh?
Rezerve so v izkušnjah, ki pomenijo
zmanjšanje števila tehničnih napak
in boljšo realizacijo strelov, zlasti v
odločilnih trenutkih. Za fanti je sedem
tekem, na katerih so se lahko veliko
naučili. Imamo dobro zmes izkušenj
in mladosti. Prve prinašajo stabilnost,
druga pa premika meje.
Pogosto se je Slovencem dogajalo,
da jih je že en poraz tako vrgel iz tira,
da se niso več sestavili. Tokrat se to
ni zgodilo, čemu?
Odločeni smo bili, da gremo iz
tekme v tekmo ne glede na razplet.
Učili smo se tako iz zmag kot porazov. Nisem dovolil, da bi se vlekli repi
iz prejšnjih tekem. V vsako smo šli s
čisto glavo. Enako je veljalo tudi po
zmagah. Nismo se prepustili evforiji.
Nekoč ste bili kot sod smodnika in
imeli težave z disciplino, na EP pa ste
bili precej mirni, če odštejemo dvominutno kazen zaradi ugovarjanja.
Kaj se je spremenilo?
Vsi se z leti spreminjamo. Tudi jaz
sem bil veliko bolj vročekrven, kot
sem zdaj. Pustimo to, kar se dogaja
v meni. Tega ne kažem več navzven
kot nekoč. Spoznal sem, da lahko
ekipi bolj pomagam, če sem miren,
kot pa če izgubljam živce in igralce
pustim na cedilu.
Veliko naših igralcev prihaja iz slovenske lige. Je ta dovolj kakovostna?
Moramo biti realni, večina reprezentantov prihaja iz treh klubov, v katerih
se dobro dela. Ampak prelahko prihajajo do zmag. Koper, Gorenje in
Celje se pripravljajo na nekaj tekem
v sezoni, na vseh drugih zmagajo z
visoko razliko ne glede na to, ali igrajo
dobro ali slabo. Ta prosti tek ni dober.
Veseli me, da so naši klubi v evropskih
tekmovanjih konkurenčni. Priznati pa
moramo, da kakovost slovenske lige iz
leta v leto pada. Za to niso krivi klubi,
ampak splošno stanje v gospodarstvu
in v športu.
Je potemtakem smiselno razmišljati o
vstopu v novo regionalno ligo?
Nekaj bo treba ukreniti. Kaj, o
tem naj odločijo pametni ljudje, ki
razmišljajo o slovenskem jutri. Treba
pa se je vprašati, ali bi odhod v
balkansko ligo, kot ji pravim, ugasnil
rokomet v Sloveniji, kot se je zgodilo
košarki. Vsekakor ne smemo ničesar
početi brez naših najboljših klubov.
Najti je treba kompromisno rešitev v
interesu klubov in slovenskega rokometa nasploh.
48
ŠPORTNE NOVICE
P. Z.
Znova domov brez točke
Slovenska reprezentanca je izgubila obe
tekmi na evropskem prvenstvu v futsalu
(dvoranski nogomet) in ostala brez
četrtfinala. Najprej je izgubila proti Španiji
z 2:4, nato še z Ukrajino s 3:6. Slovenija se
je tako še s tretjega prvenstva vrnila brez
točke. Po usodnem porazu na tekmi proti
Ukrajini, ki jo je v Zagrebu spremljalo tudi
500 slovenskih navijačev, je bil selektor
Andrej Dobovičnik razočaran: »Težko je
zbrati misli po taki tekmi. Ukrajina je hitro
povedla, kar ni bilo dobro za nas. Zavedali
smo se, da bomo težko lovili razliko. Prvi trije
zadetki so odločili zmagovalca. Jasno pa
nam je bilo, da so Ukrajinci hitri in fizično
dobro pripravljeni, zato smo tako previdno
začeli na naši polovici. Ker se rezultat ni
odvijal v našo korist, smo morali odpreti
karte in igrati tako, kot je šlo Ukrajini v prid.
Škoda, da smo ponovno ostali praznih rok.«
Eurobasket s težavami?
Slovensko javnost so razburila poročila o
ogroženosti projekta Eurobasket 2013. Nad
organizacijo evropskega košarkarskega
prvenstva v Sloveniji so se namreč začeli
zgrinjati temni oblaki. Po zapletih v Novem
mestu, kjer nimajo denarja za novo
dvorano, so se za odstop od soorganizacije
odločili tudi v Kopru. Župan Boris Popovič
je povedal, da je odločitev sprejel po
predstavitvi rezultatov natečaja za izbiro
projektantov za dvorano Bonifika 2. Po
prvotni zamisli bi morali evropsko prvenstvo
organizirati Ljubljana, Novo mesto,
Jesenice, Ptuj in Koper. Na Košarkarski
zvezi Slovenije so sicer zatrdili, da projekt
ni ogrožen, saj imajo za takšen primer
predvideno rezervno rešitev z dvorano
Tivoli. A težave imajo tudi na Ptuju. Župan
Štefan Čelan je priznal, da je investicija
v novo ptujsko dvorano (osem milijonov
evrov) ogrožena. Za gostitelja se je sicer
ponudil Maribor, a pod določenimi pogoji.
Še vedno pa mnogi menijo, da bo gostitelj
tudi celjska dvorana Zlatorog, četudi je
Celje že uvodoma zavrnilo plačilo kotizacije
v višini 700.000 evrov.
Foto: BOBO
nadaljevanje s strani 47
Slavko Kanalec, ki noče več imeti
nobenega opravka s hokejem. Sledili so
odhodi mnogih igralcev, zato je vprašanje,
ali bodo v Podmežakli lahko sestavili
konkurenčno zasedbo.
ACH prekinil štiriletni niz
Odbojkarji ACH Volleyja so na zadnji tekmi
prvega dela lige prvakov izgubili proti
Toursu z 1:3, s čimer niso postali najboljše
tretjeuvrščeno moštvo. Tekmovanje bodo
nadaljevali v pokalu CEV. Slovenski prvaki
prvič po sezoni 2007/08 ne bodo igrali v
izločilnih bojih lige prvakov. Lani so celo
nastopili v zaključnem turnirju četverice na
Poljskem. Selitev z Bleda v Ljubljano tako ni
obrodila sadov. Da bi ACH postal najboljši
tretjeuvrščeni, bi moral zmagati, ob tem
pa bi mu morali iti na roko še izidi v drugih
skupinah, a se račun ni izšel. Odslej bodo
slovenski prvaki tekme igrali v dvorani Tivoli
in ne več v Stožicah.
Jesenice še nad vodo
Čeprav je vse kazalo, da bo najuspešnejši
slovenski hokejski klub Acroni Jesenice pod
bremenom dolgov moral zapustiti avstrijsko
ligo EBEL in zapreti vrata Podmežakle,
se na koncu črni scenarij le ni uresničil.
Jeseničani so se odločili končati sezono
v EBEL in nadaljevati hokejsko tradicijo
v Zgornjesavski dolini. Upravni odbor
železarjev je z igralci dosegel dogovor o
plačilu zapadlih obveznosti. Pomembno
vlogo pri reševanju Jesenic je odigral
župan in podpredsednik kluba Tomaž
Tom Mencinger, pri pogovorih z vodstvom
EBEL, ki je klubu postavilo ultimat, pa je
sodelovala tudi Hokejska zveza Slovenije.
Pred tem je odstopil predsednik kluba
Rajherjeva dobila družbo
Slovenski taekwondoisti so si v ruskem
Kazanu na evropskih kvalifikacijah za
olimpijske igre v Londonu priborili tri
vstopnice. V Anglijo bodo odpotovali
Ivan Trajkovič, Franka Anić in Nuša
Rajher. To je bilo presenečenje tudi za
Olimpijski komite Slovenije, saj je bila na
seznamu 86 evidentiranih kandidatov za
nastop v Londonu od predstavnikov tega
športa le Rajherjeva. “To nikakor ni bilo
presenečenje. Na podlagi rezultatov smo
imeli velike želje, vendar si jih nismo upali
na glas povedati,” je bil presrečen trener
slovenske reprezentance Dušan Pantar.
VAŠA POŠTA
Ko zadišijo slovenske jedi
Pri dopolnilnem pouku slovenščine smo se
pogovarjali o ajdi in o različnih jedeh, ki jih
lahko skuhamo iz ajdove moke.
Pri pouku se je v skupini nadaljevalcev
in izpopolnjevalcev izoblikovala zamisel,
da bi v bližnji prihodnosti skuhali ajdove
žgance, in sicer kar pri pouku. Ker tega
nismo mogli izvesti, smo hitro naredili nov
načrt. Vsak udeleženec pouka je prevzel
eno zadolžitev: Zdenka je priskrbela
ajdovo moko, za to priložnost jo je prinesla
iz Ljubljane. Ivan je šel v Ilirsko Bistrico po
kranjske klobase, Glorija je pripravila
domače kislo zelje in krompir iz Jelšan.
Lilijana je poskrbela za stroškovnik… Vsi
drugi so bili »zadolženi« za dobro vzdušje.
Naša učiteljica Dragica Motik pa nas
je opogumljala in nam vlivala veselje,
da smo uresničili to zamisel in se tako
dokopali do novih slovenskih receptov.
Mizo smo pogrnili z ročno izdelanim
prtom s slovenskimi motivi. Petra je od
nekod prinesla krožnike, prtičke in jedilni
pribor. V razredu je močno zadišalo po
pravi domači jedi. »Kuharice« so morale
pojasnjevati podrobnosti priprave.
Že videz prinesenih jedi nas je navduševal.
Izmenjavali smo si recepte in uživali v
slovenskih besedah in slovenskih jedeh.
- Liljana Čargonja in Slavica Bačić Vuković -
Slovenci na Finskem
deležni dobrodošlice pri
veleposlaniku Kajzerju
Veleposlanik Tone Kajzer in soproga sta
tudi letos v prostorih veleposlaništva
Slovenije v Helsinkih sredi decembra
priredila sprejem za slovensko skupnost
na Finskem in v Estoniji v znak počastitve
21. obletnice slovenskega plebiscita.
Veleposlanik Tone Kajzer je v kratkem
nagovoru zelo številnim udeležencem
srečanja čestital ob dnevu državnosti
ter poudaril pomen doseganja
konsenza v družbi tudi z vidika potrebe
po premagovanju sedanjih izzivov in
soočanja s preizkušnjami, ki so pred
Slovenijo. Veleposlanik je dejal, da časi od
nas terjajo odgovoren prispevek k blaginji
Slovenije in odgovorne odločitve, ki
bodo aktivirale vse družbene potenciale
s ciljem doseganja novega razvoja in
blagostanja celotne družbe.
Veleposlanik je na srečanju izpostavil tudi
izjemno dobre in pozitivne izkušnje iz sedaj
že drugo leto trajajočega programa in
delavnic, ki ga izvaja Združenje slovenskih
staršev in otrok na Finskem.
Ob robu sprejema je Združenje staršev in
otrok skupaj z veleposlanikom in soprogo
pripravilo tudi »domačo« pogostitev,
v »dogovoru z božičkom z Laponske«
pa je bilo poskrbljeno tudi za skromno
obdaritev vseh slovenskih otrok. - T.K. -
Novice iz sedmice
Gledališka skupina slovenskih otrok v
Berlinu je tudi letos navdušila številne
gledalce, ki so se zbrali na miklavževanju
Slovenske katoliške misije v nemškem
glavnem mestu.
V štirih letih pridnega dela smo med
drugim obiskali Slovence v Hamburgu in
na Švedskem. Ti gostovanji kot tudi redno
delovanje smo izvedli s finančno podporo
Urada RS za Slovence v zamejstvu in po
svetu.
V teh letih so otroci iz igralske skupine
zrasli v najstnike. Po treh priredbah znanih
pravljic – Rdeča kapica, Grdi raček in
Mestni godci – je bila zato tokrat na vrsti
zgodba z moderno, vsakdanjo tematiko.
Za uprizoritev smo izbrali besedilo Olge
Paušič “Novice iz osmice”, ki pa smo ga
prilagodili številu sodelujočih ter znanju
slovenskega jezika mladih igralcev.
Kaj pa v naslednjem letu? Moderna
vsebina ali klasična pravljica? Verjetno
bom morala poiskati kakšno “moderno
pravljico”...
- Majda Schmidt, mentorica in režiserka
Gledališke skupine slovenskih otrok v Berlinu -
Slovenske lipe v Franciji
Projektu sajenja lip v Franciji v počastitev
20. obletnice slovenske samostojnosti
se je v preteklem letu pridružilo tudi
Veleposlaništvo RS v Parizu. Zaradi
velikega simboličnega pomena se niso
osredotočili zgolj na Pariz, temveč so v
tesnem sodelovanju s slovenskimi društvi
v Franciji lipe posadili zlasti tam, kjer
prebivajo slovenske skupnosti in delujejo
slovenska društva.
Prvo izmed mnogih lip, ki so bile v lanskem
letu načrtovane, so posadili v mestnem
parku, imenovanem Vrata, ob aprilskem
obisku veleposlanice Veronike Stabej in
stalnega predstavnika Republike Slovenije
pri Svetu Evrope Damjana Berganta pri
slovenski skupnosti Freyming-Merlebach.
V istem mesecu sta slovensko lipo v
mestnem parku Alliard v Montbrisonu
posadila tamkajšnja županja Liliane
Faure in župan Sežane Davorin Terčon ter
s tem počastila tudi podpis pogodbe o
pobratenju obeh mest.
Predsednik Republike Slovenije Danilo
Türk in predsednik senata francoske
republike Gérard Larcher sta ob 20-letnici
slovenske samostojnosti in v potrditev
slovensko-francoskega prijateljstva maja
lani simbolno posvetila 20 let staro lipo v
pariškem parku Luxemburški vrt, od lanske
jeseni pa raseta slovenski lipi tudi v mestu
Sallaumines. - O. Đ., B. M. K. -
Taja Kramberger na
pesniški turneji po Franciji
Od 9. do 12.
decembra je
Antenne Slovène,
Hiša slovenske
poezije v Franciji,
gostila slovensko
pesnico in
znanstvenico Tajo
Kramberger. V
okviru festivala Les poètes n’hibernent
pas (Pesniki zime ne prespijo) je prvi dan
srečanja v Tinqueuxu potekalo literarno
branje njene poezije tako v slovenskem
kot v francoskem jeziku.
Naslednji večer je Taja Kramberger na
pobudo Maison nomade de poésie
en Picardie (Nomadske hiše poezije v
Pikardiji) sodelovala pri sklopu dogodkov
literarnega branja skozi okno, ki je v
decembru potekalo v Amiensu. Tokratno
branje je našlo svoje okno v koči sredi
amienskega živalskega vrta, katerega
živali in njihovo nočno življenje so si lahko
obiskovalci kasneje ogledali. Naslednjega
dne se je branje poezije preselilo v dom
za ostarele v Chantillyju, zadnji večer
pesniške turneje po Franciji pa je Tajo
Kramberger gostila sekcija za slovenski
jezik in književnost na INALCU, kjer je
Pauline Fournier organizirala okroglo mizo
o njenem pesniškem in znanstvenem
udejstvovanju ter angažiranju v družbi. Za
Antenne Slovène, Hišo slovenske poezije,
se je s tem uspešno zaključil pomemben
projekt predstavljanja slovenske poezije
francoskemu občinstvu. Ker pa ta proces
še ni končan, se Antenne Slovène že
razgleduje po novih kandidatih za
predstavljanje slovenskega miselnega
prostora v naslednjem letu. - Ž. Č. -
49
SLOVENSKA KUHINJA
Restavracija JB
Najtežje je skuhati
preproste jedi
Skladnost okusov, čistost in
prefinjenost so vodila chefa
Janeza Bratovža, ki prisega
na slovensko hrano in zna iz
tradicionalnih slovenskih
jedi ustvariti nepozabna
kulinarična doživetja.
J
Blanka Markovič Kocen
anez Bratož velja za kuharskega velemojstra in sodi med sto
najboljših kuharjev na svetu.
Kalil se je tako v Sloveniji kot
tujini, kjer je preživel pet let in pol.
Tuj kruh mi ne diši, pravi, saj je svojo
vrhunsko kariero nadaljeval doma.
Prvo restavracijo je odprl v Domžalah,
zdaj pa jo ima že 12 let v Ljubljani,
na začetku tiste ulice, ki popotnika
popelje v zgodovinsko in sodobno
Ljubljano. V sloviti Plečnikovi stavbi
sem ga obiskala v zimskem dopoldnevu, vendar v urejeni in mirni
restavraciji ni bilo čutiti, da se bliža
čas kosila, niti ni bilo vonjati kakšnih
dišav iz kuhinje. To pač ne bi sodilo v
elitno restavracijo, kjer pa iz izključno
slovenskih sestavin ustvarjajo prave
kulinarične čudeže.
Kakšen je vaš odnos do tradicionalne
slovenske kuhinje
Pri nas se nič ne dela »na hitro«,
vse poteka počasi, tako kot so ku-
Paprikova kremna juha s čilijem
Sestavine
500 g rumene paprike
0,5 dl oljčnega olja
7,5 dl zelenjavne osnove
0,5 g iote (sredstva za gostitev)
1 čilisol
RECEPTI
Priprava
50
Svežo papriko
operemo, jo
damo v pekač,
prelijemo z oljčnim
oljem in pečemo v
pečici pri temperaturi
165 °C približno 20 minut.
Med pečenjem jo večkrat
obrnemo, da se zapeče z vseh strani. Ko je pečena,
vzamemo pekač iz pečice, ga pokrijemo in počakamo, da
se paprika ohladi. Ohlajeno olupimo, ji odstranimo semena,
paprikovo meso pa narežemo na koščke. V kozici na olju in
soku, ki je ostal v pekaču,
2 minuti pražimo
paprikovo meso.
Zalijemo z
zelenjavno osnovo in kuhamo 8 minut. Na koncu dodamo
ioto, ki naredi juho lepo gladko in jo nekoliko zgosti. Če
nimamo iote, lahko dodamo riževo moko ali jedilni škrob
gustin. Juho prelijemo v mešalnik, jo gladko zmešamo in
precedimo skozi gosto cedilo. Čili očistimo semen in kožice.
Sesekljamo ga in potresemo na paprikovo juho, ko jo
ponudimo.
hali nekoč. Pri kuhanju uporabljam
tradicionalne sestavine, zato imajo
pripravljene jedi sicer okus po starem,
vendar so v sodobni preobleki.
Kaj pravzaprav sodi v slovensko
kuhinjo?
Slovenija ima gastronomsko strategijo. K sreči imamo več pokrajin,
vsaka od njih pa svoje kulinarične
posebnosti. Tako razlikujemo med
prekmursko, dolenjsko, gorenjsko,
primorsko kuhinjo… Ljubljano sicer
označuje meščanska kuhinja, vendar v svoji restavraciji prepletam
značilnosti iz vse Slovenije.
Katero slovensko jed v vaši
restavraciji pripravljate v sodobni
Goveje ličnice v omaki
s pirejem zelene in
sladkim zeljem
Ličnice
2 goveji ličnici (približno 700 g)
Sol, poper, sveži rožmarin, sveži timijan
2 stroka česna, 2 lovorjeva lista
1 dl oljčnega olja
Omaka
osnova ličnic
3 dl merlota
2 dl balzamičnega kisa
2 glavici šalotke
1 dl oljčnega olja
1 žlička sladkorja
Zelenin pire
120 g gomolja zelene
80 g krompirja
40 g masla
1 dl sladke smetane
sol, beli poper
Sladko zelje
300 g svežega zelja
80 g šalotke
0,5 dl olja
120 g paradižnika
5 dl goveje juhe
Sol, poper, majaron
1 lovorjev list
SLOVENSKA KUHINJA
preobleki? Ali kdaj ponudite tudi
krvavice in zelje?
Krvavic, denimo, ne ponudim z
zeljem, ampak z dušenim jabolkom.
Svinjska ušesa naredim tako, da
jih zelo počasi in dolgo kuham z
zelenjavo in začimbami, potem jih
zložim v model, obtežim in dobim
blok iz svinjskih ušes. Le-tega čisto
na drobno zrežem, kot carpaccio,
dodam sončnično in bučno olje in
menjaje naložim plasti zelenjave
in ušes. Videti je kot stara žolca na
sodoben način.
Ali je slovenska hrana tudi za tujce
privlačna in okusna?
Seveda, čeprav mislim, da imamo
v JB nekoliko previsok nivo za turiste.
Če pa bi v Ljubljani odprl še kakšno
restavracijo, bi bila to zagotovo prava
slovenska kmečka restavracija. Nekaj
podobnih sicer že imamo, ampak
niso prave, kmečke. Če bi se odločil
za ta podvig, bi v kuhinji zaposlil tri
starejše gospe.
Na kakšne načine pripravljate
krompir?
Krompir sem iskal nekaj let. Zdaj
sem našel pravega, sorte primura.
Ta krompir je rumen, ne bel, primeren
pa je tako za peko kot za kuhanje ali
pire. In kar je še bolj pomembno, ima
pravi okus.
Kakšni so vaši spomini na skoraj
šestetno izseljenstvo?
Zmeraj sem vedel, da bom prišel
nazaj. V tujini sem delal od sedmih
do treh in od petih do enajstih. Veliko
je bilo garanja. Vendar mi nič žal,
ker sem bil v takih hišah, kjer sem se
veliko naučil, obenem pa spremenil
pogled na kuhinjo.
Kaj je za vas drznost pri kuhanju?
Nočem biti preveč drzen, ker ne
maram teatra. Zame je pomembna
prvinskost okusov, kombiniram največ
dva, tri okuse, ki sodijo skupaj. Najtežje
je skuhati preproste jedi! Z neskončno
paleto okusov na enem krožniku želijo
nekateri pokazati, kaj znajo, vendar
je to povsem odveč in neprimerno.
Težite k popolnosti, po tem ste znani.
Kaj pa je za vas popolnost?
To je predvsem ujemanje okusov.
Vse kar se pri meni jé, je plod mojega
razmišljanja in dela. Nikoli nikogar
ne kopiram, čeprav sem bil v vseh
najboljših restavracijah, od Japonske,
Amerike, Špani... Povsod.
Kdo je vaš prvi preizkuševalec?
Žena. Ima izreden okus, svetuje mi…
Prestižna britanska revija Restaurant je restavracijo JB uvrstila med
100 najboljših na svetu. Kaj vam to
pomeni?
To mi do zdaj pomeni največ. Lestvico sem spremljal od nekdaj. Ko sem
iz Londona dobil njihovo pismo, sploh
nisem mogel verjeti, da je to možno.
Če si med sto najboljšimi v Franciji, je
že zelo veliko, kaj šele na svetu!
Ali Slovenci po vašem mnenju dovolj
cenimo tradicionalne slovenske jedi?
Mislim, da čedalje bolj, vse prihaja
nazaj. Tudi sam prisegam na slovensko tradicijo.
Janez Bratož v
»kuharski akciji« z
ženo in hčerko
Kaj pa sami najraje jeste?
Rad imam kislo zelje in bolj domače
zadeve.
Napisali ste knjigo Zemlja-morje: okusi iz Slovenije. Kaj v njej
predstavljate?
V knjigi je zbranih 55 receptov. Pripravljam že drugo, ki bo nekakšna
nadgradnja prve. Pri tej sem bil še
pod vplivom molekularne, moderne
kuhinje, ta bo pa bolj tradicionalna.
Kaj je ključnega pomena za vrhunsko
restavracijo?
Ključnega pomena ni samo, da
imaš odlično hrano. Urejeno mora biti
Ličnice
Ličnice posolimo, dodamo vse začimbe, jih pokapamo z
oljčnim oljem in vakuumsko zavijemo v folijo. V globoko
posodo položimo v folijo zavite goveje ličnice. Nanje
nalijemo vodo in jih kuhamo v pečici 14 ur pri temperaturi
70 °C. Ko je meso kuhano, ga vzamemo iz pečice in
ohladimo v vrečki, v kateri se je kuhalo.
Omaka
Osnovo odlijemo iz vrečke, v kateri so se kuhale ličnice. V
kozici na oljčnem olju na hitro prepražimo šalotko in sladkor,
zalijemo z osnovo, merlotom in balzamičnim kisom ter
kuhamo približno 3 ure na šibkem ognju, tako da se količina
omake zmanjša (zreducira) za približno trikrat. Preden jo
ponudimo, jo precedimo in zmešamo z metlico, tako da
postane gladka.
Pire
Očiščen krompir in gomolj zelene narežemo na kose in jih
počasi skuhamo v slani vodi. V drugi posodi segrejemo
sladko smetano in maslo ter ju dodamo zeleni in krompirju,
ki smo ju poprej odcedili. Gladko zmešamo s paličnim
mešalnikom. Po želji posolimo in dodamo beli poper.
Sladko zelje
vse, od vhoda do toaletnih prostorov,
strežbe. Zelo pomembna je čistoča.
Pri nas je tudi strogo določeno, kako
mora biti hrana razporejena na
krožnikih – od lažjih proti težjim jedem.
Sveže zelje narežemo na rezine. V kozici segrejemo olje in
prepražimo sesekljano šalotko, da postekleni. Dodamo
paradižnik in zelje ter ju dušimo 15 minut. Dodamo sol,
poper, lovorjev list in majaron. Zelje zalivamo z govejo juho
in počasi dušimo, da postane mehko. Ličnice narežemo na
kvadratne kose in jih 10 minut počasi segrevamo v omaki.
Na krožnik damo pire in dušeno zelje, nanj položimo segreto
ličnico in jo prelijemo z omako. Okrasimo z ocvrtim porom.
Žolca iz črnih trobent s svežo solato
Žolca
80 g črnih trobent
30 g mladega korenčka
30 g mladega graha
3 dl goveje juhe, 3 liste želatine
sol, lovorjev list, svež majaron, solni cvet
Solata
20 g berivke, 20 g rukvice, 20 g motovilca
Bučna marinada
0,2 dl bučnega olja
40 g paradižnika
0,2 dl jabolčnega kisa
Sol, poper
1 žlička dijonske gorčice
Žolca
Korenček ostrgamo in ga narežemo na koščke.
10 minut ga kuhamo skupaj z grahom v goveji juhi,
zatem dodamo še narezane sveže črne trobente,
lovorjev list in svež majaron. Kuhamo še 5 minut,
potem odstavimo. Liste želatine namočimo v
hladni vodi, jih ožamemo in raztopimo v juhi.
Dobro premešamo, napolnimo modelčke in jih
postavimo za 12 ur v hladilnik, da se žolca popolnoma ohladi.
Bučna marinada
V mešalniku dobro zmešamo narezan paradižnik, bučno olje, jabolčni kis, sol, poper in
gorčico in malo vode. Precedimo skozi cedilo. Vso solato dobro operemo in pripravimo
za serviranje. Žolco obrnemo iz modelčka, jo položimo na krožnik, obložimo z različnimi
vrstami solat in pokapamo z bučno marinado.
51
SUMMARIES
European Capital of Culture 2012
Maribor – the Centre of
European Culture
for bilingual signs due to the opposites
between what is stated in the Austrian
constitution, what the international law
allows and what the reality is. He has not
win the victory yet; he says he is only halfway there.
Slovenian racing cars in Argentina
The Fastest
Argentineans Are –
Slovenians!
In 2012, Maribor and its partner towns
became the European Capital of Culture
(ECOC). The opening ceremony in Trg
Leona Štuklja square in mid-January saw
several thousands of people while the
organisers promise an interesting and
versatile programme throughout the year.
ECOC is an important matter, believes
Mitja Čander, programme director of
Zavod Maribor 2012 institute which was
established to set up and carry out the
project. The European Capital of Culture
project is an outstanding opportunity for
the city, the region and the country; its
goal is to achieve exceptional effects
alongside the mutual collaboration of
various institutions and fields of activity
together with the city and the state.
“This is extremely difficult but most
definitely vital for the long-term success
which ECOC may bring,” stresses the
programme director. In the past, the
ECOC trademark has brought extreme
recognisability of cities and countries with
a positive connotation.
Rudi Vouk
We Are Only Half-Way
There
Rudi Vouk, a lawyer from Klagenfurt, has
not expected that the battle for bilingual
topographic signs would go on for full 18
years. The respected awards he received
in the past months bring him satisfaction
that the still ongoing endeavours have
been worth the effort. In November, Vouk
got the Tischler prize for his exemplary
attitude and consistent care for the
rights of Carinthian Slovenes in politics,
education, culture and economy. Also,
in January the president of Slovenia
Danilo Türk honoured him with an Order
of Merit for his contribution to the rights
enforcement of the Slovenian minority
in Carinthia and for strengthening the
European values of democracy. Rudi
Vouk, who believes in a legal state –
which is, as he says, not necessarily a fair
state - , started taking part in the battle
52
Slovenian company Dole Racing has
lately been the most often mentioned
firm in the Argentinean media. 2011 was
a milestone for them as their car, driven
by Guillermo Orteli, won a prestigious first
place at the Turismo Carretera race in
December. This recognisable company
is managed by Marko and Marij Jakos,
descendants of Slovenian parents which
moved to Argentina 60 years ago from
a tiny village Dole pri Litiji after which
they also named the firm. Besides racing
successes, they pride themselves on the
title of “Mejor Taller del Pais” – the best car
workshop in Argentina. They started the
intensive production of racing cars three
years ago. In August 2009, a Dole Racing
car qualified to a large competition Copa
de ORO for the first time; ever since their
drivers take good placing positions on
a regular basis. Our vision is to be and
stay designers and producers of the most
prestigious cars in the market, emphasise
Marko and Marij Jakos.
Winter School of Slovene Language
Into the world with
Slovene!
In the last week of January, Centre for
Slovene as a second/foreign language
organised an already 18th edition of the
Winter School of Slovene Language, an
intensive language course of Slovene with
a versatile accompanying programme,
which was held at the Faculty of Arts
in Ljubljana. This year, the course was
attended by 35 people from 15 countries.
Mostly they came from Europe, among
them from the republics of the former
Yugoslavia, but there were also attendees
from the USA and other, more exotic
countries such as Thailand and China.
The course was attended also by some
participants with Slovenian roots, while
many of them have already taken part in
the Summer School of Slovene Language.
Impressions we have gathered in our
coverage from the Faculty of Arts are
brilliant, knowledge of the language
surprisingly good, and friendships made
on the course – eternal.
Slovenian Cuisine
Simple Dishes are the
most Difficult Ones
Harmony of tastes, purity and refinement
are chef Janez Bratovž’s mottos who
esteems Slovenian food and who
can create unforgettable culinary
experiences from the traditional Slovenian
dishes. Bratovž is famed to be a culinary
grand master who is placed among
the hundred best cooks in the world.
He got his experiences in Slovenia and
abroad where he spent five years and a
half. But, as he says, foreign bread has a
bitter flavour, therefore he continued his
career in his homeland. His restaurant,
situated in a famous Plečnik’s building at
the beginning of the street which takes
a traveller to the historical and modern
Ljubljana, is home to his creations in
which he intertwines the characteristics
of Slovenian cuisine from various parts of
the country – Upper and Lower Carniola,
Prekmurje and also the bourgeois
Ljubljana. He revealed some of his
culinary masterpieces for the readers of
Slovenija danes.
RESÚMENES
Capital europea de la cultura 2012
Maribor, epicentro
cultural europeo
Durante todo el 2012 Maribor portará el
título de Capital Europea de la Cultura
(CEC) junto a otras cinco ciudades
eslovenas; Murska Sobota, Velenje,
Ptuj, Novo Mesto y Slovenj Gradec. Los
organizadores, durante un multitudinario
acto inaugural que ocurrió en la Plaza
Leon Štukelj a mediados de enero
pasado, prometieron un variado e
interesante programa para todo el año.
Mitja Čander, director de programación
del Instituto Maribor 2012 –fundado con
el objeto de preparar e implementar
el evento- asegura que la CEC es una
“importante historia compartida”.
El objetivo del proyecto CEC es
lograr la cooperación de múltiples
incompletos– no han sido en vano. Vouk
fue galardonado en noviembre pasado
con el Premio Tischler, por su ejemplar e
inquebrantable defensa de los derechos
de los eslovenos de Carintia en la política,
educación, cultura y economía. El
Presidente de la República, Dr. Danilo
Türk, condecoró en enero pasado a
Vouk con la Orden de Mérito por su
aporte al ejercicio de los derechos de los
eslovenos de Carintia y al fortalecimiento
de los valores democráticos europeos.
Durante todos estos años Rudi Vouk se
mantuvo firme en la lucha por las señales
topográficas bilingües, impulsado por las
grandes diferencias entre lo estipulado
por la Constitución Austríaca, lo
establecido por el derecho internacional,
y lo que realmente ocurre en la región. La
victoria aún no es completa, dice Vouk,
quien considera que “aún estamos a
mitad de camino”.
Autos de carrera eslovenos en
Argentina
Los argentinos más
rápidos, ¡son eslovenos!
instituciones, sectores, ciudades y
países en pos de un gran resultado
común. “Es algo verdaderamente difícil
de realizar, pero que sin duda vale la
pena, especialmente si consideramos
el efecto a largo plazo que la CEC
puede generar”, recalca el director de
programación. En ediciones anteriores,
la Capital Europea de la Cultura ha
otorgado una visibilidad sin precedentes
a los países y ciudades participantes.
En los últimos tiempos, la empresa
eslovena Dole Racing es una de
las compañías más asiduamente
mencionadas en los medios de
comunicación argentinos. El 2011
fue un año muy importante para la
empresa, ya que uno de sus autos –con
Guillermo Ortellli al volante– conquistó
en diciembre pasado el primer puesto
del Turismo Carretera. Esta reconocida
empresa es dirigida por los hermanos
Rudi Vouk
A mitad de camino
El abogado klagenfurtés Rudi Vouk
nunca pensó que la instalación de
señales topográficas bilingües en
la Carintia austríaca demandarían
18 años de lucha. Sin embargo, los
prestigiosos reconocimientos que recibió
el magistrado en los últimos meses
demuestran que sus esfuerzos –si bien aún
Escuela invernal de idioma esloveno
De Eslovenia al mundo
Durante la última semana del pasado
mes de enero, tuvo lugar en la Facultad
de Filosofía y Letras de Ljubljana el 18va
Escuela Invernal de Idioma Esloveno,
un curso intensivo de idioma esloveno
acompañado por un rico programa
cultural adicional. Este año asistieron 35
participantes de 15 países, en su mayoría
de Europa (incluyendo a muchos de la
ex-Yugoslavia), más algunos de los EE.UU
y de otros países más exóticos, como
China y Tailandia. También encontramos
participantes con raíces eslovenas que
ya habían asistido a un curso similar el
verano pasado. Las experiencias que
recopilamos a través de entrevistas
realizadas en la Facultad nos dejaron
maravillados ante el buen nivel de idioma
manejado por los participantes, y por
los lazos de amistad forjados durante el
curso.
Cocina eslovena
¿Lo más difícil?
¡Cocinar platos
sencillos!
Janez Bratovž es un chef que ha sabido
combinar armonía de sabores, pureza y
sofisticación para transformar la cocina
tradicional eslovena en una experiencia
culinaria inolvidable. Considerado como
un gran maestro cocinero, Bratovž se
ubica entre los cien mejores chefs del
mundo entero. Educado en Eslovenia
y en el extranjero (donde vivió cinco
años y medio), el chef dice que “el pan
extranjero no huele como el de casa”,
y que por ello continuó su carrera en
Eslovenia. En su restaurante, ubicado
en un magnífico edificio obra de Jože
Plečnik, Bratovž y su equipo combinan
los sabores típicas de la cocina de
Gorenjska, Dolenjska, Prekmurje y
Ljubljana. En entrevista con Slovenija
danes, reveló a los lectores los secretos de
algunas de sus más celebradas obras de
arte culinario.
Marko y Marij Jakos, hijos de padre
esloveno quien emigró a Argentina
hace sesenta años. Su pueblo de origen,
Dole pri Litiji, sirvió de inspiración para
el nombre de la empresa. Además
del éxito en el TC, los hermanos Jakos
se enorgullecen de poseer el título
de “Mejor Taller del País”, a pesar de
dedicarse seriamente a los autos de
carreras desde hace tan sólo tres años.
En agosto de 2009 se clasificó por primera
vez en la Copa de Oro un auto de Dole
Racing, y desde entonces los resultados
continuaron mejorando. La visión de
los hermanos Jakos es clara: continuar
diseñando y fabricando los automóviles
más prestigiosos del mercado.
53
KRIŽANKA
Geslo marčevske nagradne križanke lahko do 13. marca pošljete po pošti na naslov Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija
ali pa nam ga sporočite po elektronski pošti [email protected]. V sporočilu navedite tudi svoj točen naslov, da vas bomo
lahko obvestili o nagradi.
Geslo januarske križanke se glasi: RODNA GRUDA.
Srečna nagrajenka je Ksenija Nemeček iz Poreča. Za nagrado podarjamo knjigo Učbenik življenja, Martin Kojc založbe Domus.
Prenovljen osrednji medij za Slovence izven Republike
Slovenije izhaja mesečno - zadnji petek v mesecu
Želite prejeti brezplačni ogledni izvod?
Would some of your family members like
to read news from Slovenia in English?
Pošljite nam vaš poštni naslov na e-mail: [email protected]
ali po pošti: Slovenija danes, c/o The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija
Send us your e-mail: [email protected] or fill in and cut out the enclosed
form and send it to: The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija
IME
NAME
NASLOV
ADRESS
DRŽAVA
COUNTRY
TELEFON
DATUM
E-POŠTA
PODPIS
Slovenija
You can subscribe to The Slovenia Times, the leading Slovenian monthly in English.
TELEPHONE
DATE
E-MAIL
Mednarodno
SIGNATURE
Slovenia
Worlwide
6 številk
15 EUR
22 EUR
6 issues
28,80 EUR
39,60 EUR
12 številk
27 EUR
38 EUR
12 issues
54,72 EUR
75,25 EUR
54
Revija bo poslana z avionsko pošto, tako da jo prejmete 5-7 dni po izidu
30% discount if you subscribe to both magazines The Slovenia Times and Slovenija danes
Slovenia
Worlwide
6 issues
43,12 EUR
61,60 EUR
12 issues
79,27 EUR
113,24 EUR
REACHING THOSE THAT MATTER
www.sloveniatimes.com
Experts for Top Level
Business Network Events
The Leading Slovenian Monthly in the English Language