Priročnik Znakovno sporazumevanje z dojenčki in malčki

Transcription

Znakovno sporazumevanje
z dojenčki in malčki
Pr iro č n ik
Znakovno sporazumevanje z dojenčki in malčki
Priročnik
Projekt TINY SIGNERS
Urednice:
Živa Ribičič, Mojca Polak Williams, Andreja Trtnik Herlec
Avtorji:
Marjeta Domicelj, Dr. Franz Dotter, Vicki Gilbert, Gabrijela Gregorič,
Anica Justinek, Svetlana Litvinaite, Dr. Tatjana Novak, Branka Podboj,
Mojca Polak Williams, Živa Ribičič, Andrea Rohrauer, Barbara Schuster
Jezikovni pregled:
Andreja Trtnik Herlec, Dr. Katja Vrtačnik Garbas
Prevod:
Dr. Katja Vrtačnik Garbas, Andreja Trtnik Herlec, člani projektnih skupin
Jezika:
slovenščina, slovenski znakovni jezik
Grafike:
Mithila Shafiq
Fotografije:
Janja Hribar, Svetlana Litvinaite, Klemen Jeke, Jan Kraigher,
Mateja Lunar Jemec, Bojan Mord, Anja Musek, Tatjana Novak,
Peter Potočnik Hönigsman, Živa Ribičič, Lisa Zoechling
Logotip:
Mateja Lunar Jemec
Naslovnica:
Lev Dolgatshjov, ©123RF Limited
Oblikovanje in prelom:
Anja Musek
Naklada:
50 izvodov
Izdajatelja:
Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, Ljubljana in EuroVia, Leeds, 2012
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
376-056.263-053.2
81’221-053.3
616.28-008.14
ZNAKOVNO sporazumevanje z dojenčki in malčki : priročnik / [avtorice Marjeta Domicelj .... [et
al.] ; urednice Živa Ribičič, Mojca Polak Williams, Andreja Trtnik Herlec ; prevod Katja Vrtačnik
Garbas, Andreja Trtnik Herlec, člani projektnih skupin ; grafike Mithila Shafiq ; fotografije Janja
Hribar ... et al.]. - Ljubljana : Zavod za gluhe in naglušne ; Leeds : EuroVia, 2012
ISBN 978-961-92829-1-5 (Zavod za gluhe in naglušne)
1. Domicelj, Marjeta 2. Ribičič, Živa
262818048
Tiny Signers, številka projekta: 510622-LPP-1-2010-1-SI-COMENIUS-CMP
Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije.
Vsebina priročnika je izključno odgovornost avtorjev in v nobenem primeru ne
predstavlja stališč Evropske komisije.
Priročnik je brezplačen.
Vsebina
0
Uvod
1
1
Projekt Tiny Signers
1.1
Cilji projekta
1.2
Projektni pristop
1.3
Dejavnosti v okviru projekta
3
3
4
6
2
Katalog znanja in učni načrti projekta ‘Tiny signers’
2.1
Program usposabljanja v Litvi
2.2
Program usposabljanja v Avstriji
2.3
Program usposabljanja v Sloveniji
2.4
Program usposabljanja v Veliki Britaniji
2.5
Evalvacija usposabljanja
19
27
28
29
31
32
3
Utemeljitev uporabe znakovnega sporazumevanja z dojenčki in malčki
3.1
Učenje jezika
3.2
Razvojne faze učenja jezika
3.3
‘Baby Sign’/ Znakovno sporazumevanje z dojenčki in malčki
3.4
Metode znakovnega sporazumevanja z dojenčki in malčki
3.5
Primerjava znakovnega sporazumevanja s slišečimi otroki z znakovnim jezikom
za naglušne in gluhe dvojezične otroke
3.6
Logopedi in znakovno sporazumevanje ali znakovni jezik
3.7
Zaključek
3.8
Opombe
3.9
Reference
39
39
41
43
46
4
Kratka zgodovina znakovnih jezikov gluhih
4.1
Zgodovina slovenskega znakovnega jezika
4.2
Nekaj dejstev o britanskem znakovnem jeziku
4.3
Zgodovina izobraževanja gluhih v Litvi
4.4
Kratka zgodovina znakovnega jezika in izobraževanja gluhih v Avstriji
57
60
62
64
66
5
Kako uporabljamo znakovno sporazumevanje z dojenčki in malčki?
69
6
Prilagoditve za znakovno sporazumevanje z gluhimi in naglušnimi otroki
6.1
Komunikacija in jezikovni razvoj
6.2
Splošne prilagoditve za odraslega gluhega udeleženca
6.3
Pravila uporabe tolmača za znakovni jezik
6.4
Prilagoditve za gluhega dojenčka in malčka
6.5
Literatura
73
73
74
75
75
78
7
Predstavitev znakovnega sporazumevanja z malčki v Sloveniji
7.1
Primer učne ure
7.2
Enoročna abeceda v slovenskem znakovnem jeziku
7.3
Primer pesmice z znaki
7.4
Seznam besed in ilustracij z oznakami gibov
79
80
81
82
83
52
53
53
54
55
ZAHVALA
V imenu koordinatorja projekta Comenius Tiny Signers, Zavoda
za gluhe in naglušne Ljubljana in organizacijskega odbora
zaključne konference, se zahvaljujem vsem, ki ste pripomogli k
uspešnemu zaključku našega mednarodnega projekta in izidu
tega posebnega priročnika.
Živa Ribičič, koordinatorka projekta
Ljubljana
2012
Uvod
Priročnik, ki je pred vami, je nastal v okviru vsestranskega projekta Comenius, ki smo ga poimenovali Tiny
Signers. Naš namen je bil razviti metodo zgodnjega sporazumevanja z dojenčki in malčki, ki temelji na
znakovnih jezikih sodelujočih držav, in sicer Slovenije, Litve, Avstrije in Velike Britanije.
Znakovno sporazumevanje za dojenčke in malčke je način komunikacije, ki koristi tako slišečim kot tudi
gluhim in naglušnim dojenčkom in malčkom. Slišečim dojenčkom in malčkom nudi priložnost za bolj
diferencirano komunikacijo in jim omogoča, da lažje izražajo svoja čustva, želje in potrebe še preden
bodo znali govoriti oziroma dokler bo učinkovitost njihovega govornega sporazumevanja (in besednega
zaklada) slabša od znakovnega sporazumevanja. Gluhim in naglušnim dojenčkom in malčkom pa uporaba
znakovnega sporazumevanja omogoča, da vstopajo v učenje znakovnega jezika na način, prilagojen
njihovi razvojni stopnji. Metodo pozneje, v skladu s potrebami gluhih otrok, lahko nadgradimo z dejansko
bilingvalno (dvojezično) metodo.
Metodo znakovnega sporazumevanja, ki smo jo razvijali v projektu, smo poskusno uvajali v programe
vzgoje in izobraževanja otrok v vseh sodelujočih državah in sproti beležili rezultate, ki so nas vodili pri
nadaljnjem delu. Ugotovili smo, da znakovno sporazumevanje bogati vsakodnevno življenje v vrtcih,
dodana vrednost projekta pa se kaže tudi v večji prepoznavnosti znakovnih jezikov v posameznih okoljih
ter boljšem sodelovanju med različnimi akterji na tem področju (starši, združenji gluhih, vrtci, strokovnjaki
s področja vzgoje in izobraževanja ter strokovnjaki s področja posebnih potreb, učitelji, vzgojitelji in
drugimi).
V času našega projekta smo uvedli kar nekaj novosti:
• Razvili smo metodo komunikacije z dojenčki in malčki v najzgodnejšem obdobju, ki je osnovana
na nacionalnih znakovnih jezikih in prinaša koristi tako gluhi kot slišeči skupnosti in je v večini
evropskih držav novost.
• Namesto običajnih nadaljnjih ukrepov za integracijo gluhih in naglušnih malčkov smo se
osredotočili na ustvarjanje inkluzivnih okolij. Razvili in izvajali smo različne programe usposabljanja
za vzgojiteljice in druge strokovne delavce na področju predšolske vzgoje in izobraževanja (tako v
obliki začetnega kot stalnega strokovnega spopolnjevanja) in na ta način širili metodo v predšolske
oddelke.
• Posegali smo izven običajnih, dobro ustaljenih načinov interakcije med gluhimi in slišečimi v
družbi in ustvarjali nove povezave in vloge, kjer so gluhi kot naravni govorci znakovnega jezika v
vlogi učiteljev slišečih.
• Gluhi učitelji in drugi gluhi strokovnjaki s področja znakovnega jezika so bili aktivni partnerji v
delovnih skupinah. Zaradi tega projekt vključuje poleg govorjenih tudi štiri nacionalne znakovne
jezike: litvanski, britanski, slovenski in avstrijski znakovni jezik.
• Projekt se osredotoča na področje predšolske vzgoje in izobraževanja, ki je po Evropi organizirano
zelo različno in zaradi tega ni pogosto predmet skupnih evropskih projektov.
Naš konzorcij je kompleksna skupina organizacij in posameznikov z različnimi znanji s področja predšolske
vzgoje in izobraževanja, vzgoje in izobraževanja oseb s posebnimi potrebami, lingvistike in projektnega
vodenja. Organizacije prihajajo iz štirih različnih evropskih držav in osmih (uradni govorjeni in znakovni
jeziki) jezikovnih okolij. Raznolikost organizacij in njihovih osnovnih dejavnosti so omogočile, da smo
lahko v projektu strokovno obravnavali vsa izbrana področja.
1
Znakovno sporazumevanje z dojenčki in malčki - Priročnik
Priročnik je sestavljen iz treh delov:
1. V prvem delu predstavljamo projekt in različne pristope, ki smo jih uporabili pri uvajanju
znakovnega sporazumevanja z dojenčki in malčki v vzgojno-izobraževalna okolja v sodelujočih
državah. V nadaljevanju predstavljamo programe usposabljanja za vzgojiteljice in druge strokovne
delavce v vrtcih. Za boljše razumevanje poteka usposabljanj sledi povzetek evalvacijskih poročil.
Ta del je namenjen vsem tistim, ki bodo v našem delu našli navdih za uvedbo tovrstnega pristopa
v svojih okoljih, torej nosilcem političih odločitev ter strokovnjakom na področju predšolske
vzgoje in izobraževanja in posebnih potreb.
2. V drugem delu predstavljamo zgodovino znakovnih jezikov, učenje jezika ter metodo znakovnega
sporazumevanja z dojenčki in malčki. Nadaljujemo s smernicami, kako metodo uporabiti in
specifičnimi prilagoditvami, ki so potrebne pri znakovnem sporazumevanju z gluhimi in naglušnimi
otroki.
3. Tretji del priročnika je specifičen za vsako državo in je sestavljen iz primerov učnih priprav,
primera učnega lista s pesmico (opremljeno z ilustracijami znakov), abecede znakovnega jezika,
ter stotih grafik iz znakovnega jezika, ki so osnova za učenje znakovnega sporazumevanja po
metodi pristopa ključnih besed.
Drugi in tretji del sta namenjena vzgojiteljicam in pomočnicam vzgojiteljic, ki se zanimajo za uvajanje
znakovnega sporazumevanja v svojih oddelkih.
Mojca Polak Williams in Živa Ribičič
2
1
Projekt Tiny Signers
Mojca Polak Williams
Namen projekta Tiny signers je razviti in uvesti metodo znakovnega sporazumevanja z dojenčki in malčki
na podlagi ključnih besed in jo uvesti v tri nova okolja, in sicer Slovenijo, Litvo in Avstrijo ter razširiti
uporabo metode v Veliki Britaniji. Metoda izhaja iz znakovnih jezikov sodelujočih držav, torej slovenskega,
avstrijskega, litvanskega in britanskega znakovnega jezika.
Metoda je koristna tako za gluhe in naglušne kot slišeče otroke in je zato zelo primerna za uporabo v
vzgojno izobraževalnih okoljih, v katera se vključujejo gluhi in naglušni otroci, posebno otroci s polžkovim
vsadkom, pogoj je, da je strokovno osebje ustrezno usposobljeno za uporabo metode.
V literaturi lahko zasledimo, da se 90% staršev z novorojenčki z izgubo sluha, ki se odločijo za operacijo
polževega vsadka, ne nauči znakovnega jezika. Starši pričakujejo, da bodo otroci po operaciji lahko slišali
(Verdonik et al, 2008). Vendar se lahko operacijo opravi šele po otrokovem prvem letu starosti. S tem
so otroci prikrajšani za vizualni jezik, ki bi jim omogočal, da bi lahko razvijali iste procese razvijanja in
razumevanja jezika kot slišeči otroci. Poleg tega se ocenjuje, da bo razvoj slušnih in govornih spretnosti
pri otroku s polževim vsadkom optimalen, če tak otrok živi v okolju, ki je bogato s slušnimi in govornimi
spodbudami, npr. v integraciji v običajnem vrtcu. Da bi zagotovili uspeh takšne integracije, morajo biti
vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev v teh ustanovah ustrezno izobraženi in usposobljeni. Nedavne študije
so pokazale (Verdonik et al., 2008), da žal niso v zadostni meri pripravljeni na integracijo in na spopadanje
z različnimi potrebami, ki jih otroci s polževim vsadkom lahko imajo. Uspešen način za zadovoljevanje
teh potreb predstavlja razvoj in učenje znakovnega sporazumevanja za dojenčke in malčke ter uporaba
tovrstne komunikacije v vsakodnevnem življenju z dojenčki in malčki, kar se je izkazalo za koristno tako za
slišeče, kot tudi za gluhe in naglušne otroke. V angleško govorečih deželah je znakovno sporazumevanje
(‘Baby Sign’) že dobro uveljavljeno. V nemško govorečih državah se je začelo izvajati šele pred relativno
kratkem časom. V drugih okoljih pa je novost. S projektom Tiny signers uvajamo metodo, ki je bila uspešno
razvita v Veliki Britanji, v regiji Yorkshire, v tri nove evropske države, in sicer Slovenijo, Litvo in Avstrijo.
1.1 Cilji projekta
Cilji projekta so:
• Priprava modulov usposabljanja na ravni srednjega strokovnega izobraževanja in njihovo
vključevanje v programe izobraževaja predšolska vzgoja, priprava programov za stalno strokovno
spopolnjevanje vzgojiteljev predšolskih otrok ter priprava programa usposabljanja ‘osnove
znakovnega jezika’ za druge strokovne delavce na področju predšolske vzgoje in izobraževanja.
• Izvedba usposabljanj za učitelje, dijake in vzgojiteljice oz. vzgojitelje v vrtcih tako v shemah
začetnega izobraževanja, kot tudi v shemah stalnega strokovnega spopolnjevanja strokovnih
delavcev v vzgoji in izobraževanju.
• Priprava strokovnih gradiv za podporo učenja in poučevanja znakovenga sporazumevanja z
dojenčki in malčki v predšolski vzgoji in izobraževanju.
• Priprava in izvedba izobraževalnih programov za starše dojenčkov in malčkov.
• Povečati zavest o potrebah gluhih in naglušnih ljudi in izboljšati komunikacijo z njimi.
3
1.2 Projektni pristop
Vodilo pri izvedbi projekta, razvoju metode znakovnega sporazumevanja z dojenčki in malčki in njeni
implementaciji v različne prostore, je bilo organiziranje skupnega modela učenja med koordinatorji
projekta, vključenimi partnerji na lokalni in nacionalni ravni, izvajalci projekta na različnih ravneh, izvajalci
različnih oblik usposabljanj, strokovnim osebjem v vrtcih in drugimi sodelujočimi. Osnova projektnega
dela je bila sprotna spremljava in evalvacija projektnih aktivnost, pri kateri je bil uporabljen interaktivni
pristop, s spremljavo in evalvacijo se torej ni spremljalo dela posameznih partnerjev, pač pa se je skupaj
z njimi obravnavalo potek izvedbe. Na ta način je bilo mogoče dobiti vpogled od znotraj, ki je koristen
tako z vidika strokovnega spremljanja uvedbe dejavnosti kot praktične izvedbe aktivnosti. Dejavnost se
je uvajala tako, da so bila sprva postavljena izhodišča in cilji, ki so bili definirani vnaprej, v nadaljevanju
so bila definirana tudi področja raziskovanja. Glede na to, da je dejavnost potekala prvič in da pred tem
omenjenih storitev v Litvi, Avstriji in Sloveniji ni bilo, so bila področja definirana na podlagi angleškega
modela in skupnega premisleka članov in članic delovnih skupine in strokovnih delavk, izvajalk, dopuščala
pa se je možnost, da se sklopi po potrebi dodajo oz. da se posamezne vsebine sproti dopolnjujejo. Področja
raziskovanja predstavljajo izhodišče za evalvacijo projekta in so sledeča: začetno stanje, specifika izvajanja
storitev v različnih okoljih, evalvacija storitev z vidika organizacij, kjer dejavnost poteka, vzpostavitev
in koordinacija mreže za izvedbo dejavnosti, širitev projektnih rezultatov in zagotavljanje obstojnosti
dejavnosti po zaključku projekta.
Evalvacija je bila organizirana v obliki sestankov, ki so imeli obliko delavnic z vnaprej postavljenimi
vprašanji. Namen refleksije in diskusije je bila analiza poteka dejavnosti in organiziranje poteka tako, da
omogoča širitev dejavnosti v širše okolje.
ZAVOD ZA GLUHE IN NAGLUŠNE LJUBLJANA (ZGNL), koordinator projekta
Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana je osrednja slovenska institucija za izobraževanje
gluhih in naglušnih otrok in mladostnikov ter otrok in mladostnikov z govorno-jezikovnimi
motnjami od enega leta starosti dalje. Zavod je bil ustanovljen leta 1900. Glavne naloge
Zavoda so izobraževati otroke od časa diagnoze do zaključka šolanja na srednješolskem
nivoju. Osnovni cilj šole je zagotoviti optimalen razvoj otrokovih sposobnosti na vseh
področjih, s posebnim poudarkom na razvoju jezika (slovenskega in slovenskega
znakovnega jezika), komunikacije, poslušanja in govora. Jezik je bistvenega pomena za
vsestranski razvoj otroka, zato predstavlja osnovni cilj razvoj otrokovih jezikovnih spretnosti od najmlajših
let. Izobraževanje otrok z govorno-jezikovnimi motnjami poteka s poudarkom na razvoju govora in jezika,
pri tem pa se uporabljata celostni pristop in timski pristop k vzgoji in izobraževanju, usposabljanju in
rehabilitaciji, pomembno pa je tudi sodelovanje s starši. Poučevanje izvajajo tako slišeči kot tudi gluhi
učitelji.
UNIVERZA ALPE-ADRIA V CELOVCU, Center za znakovni jezik in komunikacijo gluhih
(Zentrum für Gebärdensprache und Hörbehindertekommunikation)
Univerza Alpe-Adria v Celovcu je bila ustanovljena v sedemdestih letih
20. stoletja. Sedaj ima okrog 600 zaposlenih in 7500 študentov. Center
za znakovni jezik in komunikacijo gluhih (ZGH) je razvil materiale za
avstrijski znakovni jezik (učno gradivo in slovnico), poleg tega pa je
bil kot partner ali kot koordinator vključen v številne nacionalne in
mednarodne projekte, ki se ukvarjajo s problematiko gluhih. ZGH
ima pet slišečih, pet gluhih in enega naglušnega sodelavca. Glavni
cilj ZGHja je izboljšati kakovost izobraževanja gluhih in naglušnih in s
tem izboljšati njihove zaposlitvene možnosti. Center ima izkušnje s področja poučevanja in raziskovanja
znakovnega jezika (razvijajo in organizirajo tečaje znakovnega jezika, ukvarjajo se s slovnico avstrijskega
4
znakovnega jezika, izvajajo program za izobraževanje gluhih učiteljev znakovnega jezika), izobraževanja
gluhih, proučevanja potreb gluhih, ki se nanašajo na pisni jezik (npr. angleščina za gluhe), in s področja
računalniških spretnosti za gluhe. Za več informacij glej http://www.uni-klu.ac.at/zgh.
RESPUBLIKINIS REABILITACIJOS CENTRAS (RKRS)
Litvanski center za rehabilitacijo gluhih in naglušnih je izvršilno telo Litvanskega
združenja gluhih. Ima preko 4000 članov. Organizacija deluje v Litvi na nacionalnem
nivoju in predstavlja potrebe ter zagovarja enotne pravice gluhih ljudi na različnih
življenjskih področjih (izobraževanje, kultura, družbena vprašanja itd). Organizacija
ima 30 zaposlenih (profesionalnih tolmačev znakovnega jezika, socialnih delavcev,
projektnih vodij, mentorjev za zaposlovanje in drugih), ki se vključujejo v lokalne,
nacionalne in mednarodne projekte s področja integracije gluhih in naglušnih.
Litvansko združenje gluhih se ponaša z več kot 70-letno zgodovino delovanja. Skupaj s socialnimi partnerji
in javnimi telesi zagovarja pravice gluhih ljudi v okviru obstoječe zakonodaje tako v javnem življenju kot
izobraževanju (spodbujanje izvajanja zakonodaje glede uporabe znakovnega jezika in uporabe znakovnega
jezika v šolah in na ostalih javnih mestih) itd.
EUROVIA, raziskave s področja izobraževanja
EuroVia zagotavlja storitve s področja priprave in izvedbe projektov na področju
izobraževanja in usposabljanja. Organizacija se ukvarja tudi z analizo kompetenc
in potreb ter krepitev zmogljivosti izvajalcev izobraževanja v evropskem prostoru.
Vzpostavlja povezave med organizacijami za izobraževanje in usposabljanje in
delodajalci ter z evropskim vidikom njihovega dela. Partnerji znotraj organizacije
imajo širok spekter izkušenj v projektih v okviru vseživljenjskega učenja. Sodelovali
so namreč kot nosilci projektov, koordinatorji in evalvatorji znotraj posameznih
projektov, poleg tega sodelujejo kot ocenjevalci projektov z Evropsko komisijo.
CENTER REPUBLIKE SLOVENIJE ZA POKLICNO IZOBRAŽEVANJE (CPI)
Center Republike Slovenije za poklicno izobraževanje je javni zavod, ki ga je leta 1995
ustanovila vlada in soustanovile Gospodarska zbornica Slovenije in Obrtna zbornica
Slovenije. V skladu s podlago, podano v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in
izobraževanja (UR.L.12/96), opravlja Center raziskovalno, razvojno in svetovalno delo
in je mesto, kjer se srečujejo, usklajujejo in povezujejo interesi države in socialnih
partnerjev v poklicnem in strokovnem izobraževanju.
Med glavna področja delovanja med drugim sodijo tudi razvoj metodologije in priprava sodobnih
modularno zasnovanih izobraževalnih programov nižjega in srednjega poklicnega ter srednjega in višjega
strokovnega izobraževanja; spremljanje uvajanja izobraževalnih programov, vrednotenje zaključnih izpitov
in poklicne mature ter razvoj novih metodičnih in didaktičnih konceptov znanja, učenja in poučevanja;
usposabljanje in izpopolnjevanje znanj učiteljev, strokovnih delavcev in mentorjev v poklicnem in
strokovnem izobraževanju in zagotavljanje strokovne podpore in svetovanja izvajalcem poklicnega in
strokovnega izobraževanja; spodbujanje in koordinacija različnih razvojnih in inovacijskih projektov v
poklicnih in strokovnih šolah; razvoj sodobnih učnih gradiv in učne tehnologije. CPI sodeluje v strokovnih
organizacijah in mrežah EU za poklicno in strokovno izobraževanje ter je tudi nacionalna referenčna točka
za kakovost v poklicnem izobraževanju SIQA-VET.
ŠOLSKI CENTER RUDOLFA MAISTRA KAMNIK (ŠCRM)
Šolski center Rudolfa Maistra Kamnik vključuje več šol in sicer, gimnazijo, srednjo ekonomsko šolo in
srednjo vzgojiteljsko šolo. Pohvalijo se lahko z dolgoletno tradicijo in nadpovprečnimi dosežki svojih
5
dijakov in dijakinj. Z ustvarjalno klimo ustvarjajo dijakom prijetno delovno okolje,
v katerem lahko vsestransko razvijajo svoje sposobnosti. Z različnimi prireditvami
in dejavnostmi so vpeti v kulturno in umetniško dogajanje v okolici. Prizadevajo si
ne le izobraževati, temveč tudi vzgajati v duhu temeljnih vrednot. Zaradi celovite
arhitekturne zasnove lahko v izobraževanje vključujejo gibalno ovirane dijake in
s tem poudarjajo temeljne humanistične vrednote: spoštovanje, tolerantnost in
solidarnost. So prvi v Sloveniji, ki v okviru programa vzgojitelj predšolskih otrok
izvajajo modul znakovno sporazumevanje z dojenčki in malčki.
BABIES CAN SIGN
Babies Can Sign (BCS) je neodvisna izobraževalna organizacija, ki deluje v regiji
Yorkshire, v Angliji, kjer razvija in izvaja vzgojno izobraževalne programe za otroke
in za njihove starše/skrbnike ter vzgojitelje in pomočnike vzgojiteljev. Glavni namen
institucije je povečati komunikacijo z otroki s pomočjo uporabe znakovnega jezika.
Njihova glavna ciljna skupina so otroci v predgovornem obdobju, tako slišeči kot
tudi naglušni in gluhi (stari od šest mesecev do dveh let). Storitve izvajajo v vrtcih,
centrih za otroke, šole in knjižnice. Delujejo pod okriljem regijskega občinskega
sveta pristojenga za izobraževanje. Izobraževanja za znakovno sporazumevanje z dojenčki in malčki
izvajajo za to uposobljene učiteljice, ki uporabljajo znake iz britanskega znakovnega jezika.
Ustanoviteljica in vodja organizacije Vicki Gilbert je leta 2011 za svoje delo dobila tako imenovano Yorkshire
women of achievement award, ki jo podeljujejo ženskam, ki so na kateremkoli področju dosegle izredne
dosežke. Vicki Gilbert jo je dobila za razvijanje in izvajanje programov učenja zgodnje komunikacije z
dojenčki in malčki.
1.3 Dejavnosti v okviru projekta
1.3.1 Slovenija
KONTEKST:
Predšolska vzgoja (od 1 do 6 let) je sestavni del izobraževalnega sistema. Združuje varstvo otrok v vrtcih in
zgodnjo splošno predšolsko vzgojo. Programe izvajajo javne in privatne predšolske institucije, predšolske
enote, ki so del osnovnih šol, in samostojno organizirani diplomirani vzgojitelji predšolskih otrok.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je odgovorno za usposabljanje strokovnega osebja,
izvedbo programov in zagotavljanje enakih možnosti različnim skupinam otrok. Glavni ustanovitelji,
financerji in ponudniki storitev pa so občine.
Vpis je neobvezen. Sprejmejo lahko otroke od starosti enajst mesecev do šestih let, do časa nastopa
obveznega izobraževanja. Zaradi porodniškega dopusta, ki znaša 365 dni, je večina slovenskih otrok
vključena v vrtce ali drugače organizirano varstvo pri starosti enega leta.
Usposobljenost osebja:
Vzgojitelji predšolskih otrok v slovenskem sistemu so praviloma zaključili visokošolski strokovni program
predšolska vzgoja in si pridobili naziv diplomirani vzgojitelj predšolskih otrok. Po pridobitvi naziva morajo
6
opraviti pripravništvo, ki traja od 6 do 10 mesecev. Izvaja se na delovnem mestu in se konča s strokovnim
izpitom za učitelje in vzgojitelje, s čimer postanejo dokončno usposobljeni za samostojno strokovno delo
v vrtcih. Poleg tega vrtci zaposlujejo tudi pomočnike vzgojiteljev, ki imajo končano srednjo strokovno
izobrazbo. Preden postanejo v celoti usposobljeni za svoje delo, morajo tudi ti opraviti pripravništvo.
Predšolska vzgoja in izobraževanje za otroke s posebnimi potrebami:
Vzgoja in izobraževanje za osebe s posebnimi potrebami v Sloveniji potekata po različnih poteh in
upoštevata načelo inkluzije, kar pomeni, da so v okviru ustanov, kjer se izvajata vzgoja in izobraževanje
(tako redni program, kot tudi program za otroke s posebnimi potrebami), na razpolago različne oblike
vzgoje in izobraževanja. Princip inkluzije je prisoten tudi v predšolski vzgoji. Večina otrok je tako integrirana
v redne vrtce.
V rednih vrtcih je za otroke s posebnimi potrebami zagotovljena posebna podpora preko odločb o
usmerjanju za otroke s posebnimi potrebami in v okviru prilagojenega programa z enakovrednimi
vzgojno-izobraževalnimi standardi, kot so določeni v kurikulu (prilagoditve omogočajo otroku s posebnimi
potrebami, da lahko sodeluje v programu). V ustanovah, ki izvajajo predšolsko vzgojo so organizirani
tudi posebni oddelki, t. i. razvojni oddelki, za otroke s posebnimi potrebami. Posebne institucije izvajajo
vzgojno-izobraževalne programe za otroke z zmernimi do težkimi motnjami.
Gluhi in naglušni v predšolski vzgoji in izobraževanju:
V Sloveniji dojenčkom testirajo sluh kmalu po njihovem rojstvu. Program zgodnje intervencije še ni razvit,
vendar pa lahko starši obiskujejo šolo za starše, kjer sta predstavljena tudi znakovno sporazumevanje in
znakovni jezik.
Večina staršev dojenčkov, ki so rojeni z zmerno do močno izgubo sluha, se odloči, da bodo otroci prejeli
polžev vsadek. Operirani so kmalu po prvem letu in dobijo polžev vsadek na enem ali obeh ušesih. Stroške
operacije krije zdravstveno zavarovanje. Od leta 1996 do 2012 je bilo v Sloveniji operiranih 137 otrok,
med njimi je bilo 19 otrok z več motnjami. 104 otrok je bilo prelingvalno gluhih. Veliko staršev se odloči,
da gluhe otroke s polževim vsadkom vključi v posebne ustanove za gluhe, kjer so deležni intenzivne
rehabilitacije (znakovni jezik se poučuje na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana), otroci pa so marsikdaj
vključeni v redne vrtce. Kultura gluhih in uporaba znakovnega jezika sta zaradi tega močno prikrajšana.
V okviru posebne vzgoje in izobraževanja za gluhe sledijo enakemu nacionalnemu kurikulu kot v vseh
ostalih vrtcih v državi, vendar je učni pristop prilagojen gluhim in naglušnim otrokom. Tudi število otrok v
oddelkih z gluhimi in naglušnimi otroki je manjše, do šest otrok v nasprotju z dvanajstimi otroki v ostalih
oddelkih.
Samo nekaj otrok ne prejme polževega vsadka, običajno so iz gluhih družin. Njihov prvi jezik je slovenski
znakovni jezik, njihova vzgoja in izobraževanje pa potekata bilingvalno z dvema vzgojiteljema, ki imata
dobro znanje znakovnega jezika.
Znotraj projekta Tiny Signers je obiskal skupino najmlajših otrok starih od enega do treh let tudi tolmač in
jih učil glavne znake. Pri tem je uporabljal metodo, ki je predstavljena v tem priročniku. Tolmač znakovnega
jezika je bil prisoten tudi na izletih in pri ostalih vrtčevskih aktivnostih.
Otroci s slišečimi starši pridejo v vrtec brez znanja znakovnega jezika. Poleg tega medicinska stroka
staršem predlaga, naj ne uporabljajo kretenj in naj raje počakajo do operacije. Ti otroci so tako vse do
takrat, ko začnejo razumevati jezik s pomočjo polževega vsadka, brez dostopa do jezika.
7
RAZVOJ:
Iz Slovenije so v projekt vključene tri partnerske organizacije. Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, nosilec
projekta, je osrednja slovenska institucija za vzgojo in izobraževanje gluhih in naglušnih otrok ter otrok
z govorno-jezikovnimi motnjami. Center RS za poklicno izobraževanje je ključna organizacija za razvoj
metodologij in priprave sodobnih modularno zasnovanih izobraževalnih programov nižjega in srednjega
poklicnega ter srednjega strokovnega izobraževanja, kamor se v shemi slovenskega izobraževalnega
sistema umešča tudi področje predšolske vzgoje. Tretji partner je Šolski center Rudolfa Maistra Kamnik,
ki vključuje eno izmed desetih šol v Sloveniji, ki izvajajo program predšolske vzgoje.
Partnerji so bili odgorni za pripravo nekaterih strokovnih gradiv in aktivnosti na ravni projekta (priprava
kataloga znanja, evalvacija in vodenje projekta) ter za izvedbo aktivnosti v Sloveniji.
Razvoj projektnih aktivnosti v Sloveniji je potekal v različnih smereh, osredotočal se je na področje razvoja
izobraževalnih programov, izvedbo usposabljanj, razvoj gradiv in aktivnosti, ki so usmerjene v širitev in
obstojnost projektnih rezultatov.
Izobraževanje: Obsežno področje dela je predstavljalo razvijanje različnih modelov izobraževanja tako za
skupine dojenčkov in staršev, kot tudi za strokovne delavce, ki delujejo na podorčju predšolske vzgoje.
CPI je v sodelovanju z ZGNL in ŠCRM pripravil 105-urni izvedbeni kurikulum znakovno sporazumevanje z
dojenčki in malčki, ki je bil izveden kot izbirni modul znotraj odprtega kurikuluma v ŠCRM v okviru rednega
srednješolskega izobraževanja. Usposabljanja, ki je potekalo v šolskem letu 2011/12, se je udeležilo 34
dijakov (glej evalvacijo v poglavju 2). Pomembno je še navesti, da so se v ŠCRM že odločili, da bodo izbirni
modul Znakovno sporazumevanje z malčki ponudili tudi v naslednjem šolskem letu.
Vzporedno s potekom enoletnega usposabljanja je CPI v okviru stalnega strokovnega spopolnjevanja
za učitelje, ki ga izvaja Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ), razvil osemurni
program usposabljanja za strokovne delavce v vrtcih (izobraževanja je izvajala Mojca Polak Williams
v okviru evalvacijskih študijskih obiskov). Na začetku je bila načrtovana le ena izvedba, zaradi dobrih
povratnih informacij in velikega zanimanja so bila izvedena tri usposabljanja, ki se jih je udeležilo 64
strokovnih delavcev. Zaradi nadaljnjega velikega zanimanja je CPI za MIZKŠ pripravil predlog drugega
dela usposabljanja (Tiny Signers II), s tremi ponovitvami v šolskem letu 2012/13, ter predlog za dodatna
usposabljanja (Tiny Signers I) za nove udeležence.
Tretji sklop usposabljanj so bila usposabljanja uvod v znakovno sporazumevanje, ki so bila namenjena
zaposlenim v ŠCRM in CPI. Teme so bile sledeče: osnovni znaki za dojenčke in malčke, zgodovina gluhih,
komunikacija v znakovnem jeziku, razlika med znakovnim jezikom in znakovnim sporazumevanjem.
Usposabljanja sta vodili gluha učiteljica Marjetka Kulovec in tolmačka slovenskega znakovnega jezika Živa
Ribičič. Pripravili so tudi DVD z glavnimi znaki. Poleg tega pa je bilo organizirano tudi usposabljanje za
zaposlene v ZGNL. Namen usposabljanja je bil, da bi zaposleni uvedli metodo znakovnega sporazumevanja
po posameznih temah v zavodu. Uporabo tega pristopa so upoštevali tudi pri delu z ostalimi ciljnimi
skupinami.
Četrto področje izobraževanja je bilo usposabljanje, ki je bilo organizirano za starše in dojenčke ter malčke
gluhih in naglušnih, kot tudi slišečih dojenčkov in malčkov, ki ga je organiziral ZGNL. Vzporedno so bile
organizirane posebne delavnice za gluhe in naglušne otroke, katerih namen je bil identificirati posebne
potrebe in prilagoditve, ki so potrebne v okviru tečaja znakovnega sporazumevanja za dojenčke in malčke.
Delavnice so potekale od novembra do maja (skupaj 10 ur) na ZGNL. Prilagoditve za gluhe in naglušne
otroke so bolj podrobno razložene v poglavju Posebne prilagoditve pri znakovnem sporazumevanju
z gluhimi in naglušnimi otroki (poglavje 6). Tečaj je združil skupino staršev, dojenčkov in malčkov.
Sodelovalo je devet staršev, ena babica in sedem otrok starih od šest do dvajset mesecev. Organizirane
so bile tri delavnice. Pokrivale so različne teme: osnovne kretnje, kretnje za starše, živali, hrana in čustva.
Predstavljena je bila tudi teorija znakovnega sporazumevanja z dojenčki in malčki. Sodelujoči so bili zelo
motivirani in so pokazali veliko zanimanja. Delavnice je vodila Živa Ribičič z dvema asistentoma, z gluho
osebo Petrom Potočnikom Höenigsmanom in slišečo vzgojiteljico iz vrtca Barbara Pogačar Vratarič. Eden
izmed otrok je imel tudi polžev vsadek. Vsi starši so se zelo zanimali za delavnice in so želeli s procesom
8
znakovnega sporazumevanja še nadaljevati, zato so se odločili, da bodo organizirali nadaljnja srečanja.
Uslužbenci ZGNL so izdelali strokovna gradiva, ki se uporabljajo v različnih modelih usposabljanja za
znakovno sporazumevanje z dojenčki in malčki. Rezultat tega dela so fotografije 140 kretenj slovenskega
znakovnega jezika, nastaja tudi barvita knjižica s 100 prvimi znaki za dojenčke, malčke, starše in strokovne
delavce v predšolski vzgoji in izobraževanju. Znaki v knjižici so kategorizirani glede na teme, vključene
so tudi razlage in pravila, ki so v pomoč pri poučevanju. Na ZGNL so uvedli tudi z majhno knjižnico z
referenčnimi gradivi za poučevanje slovenskega znakovnega jezika za otroke.
V povezavi z izobraževanjem so slovenski partnerji organizirali številne dogodke namenjene razširjanju
projektnih rezultatov. Med njimi je bila tudi ‘Vzgojiteljada’, to je festival, ki je namenjen vsem šolam, ki
izvajajo programe za vzgojitelje predšolskih otrok. Organiziral ga je ŠCRM, sodelovala sta tudi ZGNL in CPI.
Sodelovali so tudi gluhi učenci ZGNL, ki so pomagali pri poučevanju znakov. Delavnica je bila zelo uspešna,
za novi kurikul za malčke pa so se zanimali tudi ravnatelji nekaterih ostalih šol.
Širši javnosti je ZGNL predstavil projekt Tiny signers tudi v okviru humanitarnega teka pod imenom
Kostanjev tek. ZGNL ga je organiziral 11. oktobra 2011. Pridružili so se vsi učitelji, otroci in učenci, prišli
pa so tudi predstavniki Zveze društev gluhih in naglušnih, starši in ostali sodelujoči. Dijakinje iz ŠCRM so
predstavile dve pesmi v znakih, pri tem pa so uporabile tudi lutko, ki se imenuje Miha.
Dogodek je Zveza posnela in ga objavila na svoji internetni televiziji. Februarja 2011 in 2012 pa je bil
projekt predstavljen staršem bodočih dijakov Srednje vzgojiteljske šole v okviru ŠCRM.
Številne dejavnosti namenjene razširjanju rezultatov projekta so bile organizirane tudi v okviru praktičnega
dela dijakov v vrtcih. Marca 2012 so dijaki odšli na delovno prakso v lokalne vrtce (8), dva pa tudi v
slovenski dvojezični vrtec v Celovcu. Ker so znotraj učnega načrta v okviru projekta Tiny Signers imeli že
za seboj 60 ur usposabljanja, je bila njihova naloga predstaviti projekt vrtcem, staršem in otrokom. Nivo
predstavitev se je razlikoval, kar nekaj pa jih je uspelo predstaviti znakovno sporazumevanje in vzbuditi
nadaljnji interes. Predstavitve so bile najbolj uspešne v vrtcih, ki so že vključeni v tečaje znakovnega
sporazumevanja preko usposabljanja v okviru CPI.
1.3.2 Velika Britanija
KONTEKST:
V Veliki Britaniji se vsako leto rodi približno 8000 otrok z različnimi stopnjami gluhote. Veliko manjše
število otrok izgubi sluh zaradi ostalih razlogov, kot je npr. meningitis.
90 % gluhih otrok v VB se rodi slišečim družinam, ki imajo malo ali nič izkušenj z gluhoto in znakovnim
jezikom. Nacionalno združenje gluhih otrok (National Deaf Children’s Society) starše in širšo javnost
ozavešča o dejstvu, da lahko dobra komunikacija v zgodnjih letih prepreči prihodnje težave z mentalnim
zdravjem in poveča možnosti dobrih ušnih dosežkov.
Anglija/Wales/Severna Irska: Organizacije, ki izvajajo varstvo otrok v obdobju od 0 do 3 let so bodisi
privatne organizacije bodisi dobrodelne organizacije. Vzgoja in varstvo za otroke mlajše od treh let sta
akreditirana, vendar nista financirana. Obstaja sicer omejen delež financirane preskrbe za otroke mlajše
od treh let, do katerega pa niso upravičeni vsi.
Škotska: Sofinanciranje varstva otrok starih od 0 do 3 let je odvisno zgolj od odločitve lokalnih oblasti.
Splošna predšolska vzgoja in izobraževanje (otroci stari od 3 do 4 leta) je neobvezen del izobraževalnega
sistema. Predšolska vzgoja in varstvo otrok obsegata institucionalne oblike varstva in vzgoje otrok in
splošno predšolsko vzgojo in izobraževanje. Predšolska vzgoja in izobraževanje obstajata tako v javnih
kot tudi v privatnih institucijah, v predšolskih enotah, ki so pridružene osnovnim šolam (brezplačne) in v
9
privatnih predšolskih oddelkih v privatnih dnevnih vrtcih (strošek staršev). Vsi otroci, ki so stari od 3 do 5
let, so upravičeni do 15 ur brezplačne predšolske vzgoje in izobraževanja na teden.
Kurikul za prvo starostno obdobje je bil uveden v Veliki Britaniji leta 2007, prvič pa so ga začeli izvajati
leta 2008. Kurikulu sledijo tako varuške predšolskih otrok kot tudi vse organizacije, ki ponujajo storitve
predšolske vzgoje in izobraževanja. Kurikul sledi pristopu, ki je osnovan na igri. Znotraj tega okvirja za
vsakega otroka postavijo učne cilje, ki jih zatem tudi ovrednotijo. Vsak otrok ima mapo dosežkov in
izdelkov, ki ga spremlja skozi celotno predšolsko obdobje.
V VB vodijo do dela s predšolskimi otroki različne poti. Od poklicnega, srednješolskega, višjega
strokovnega izobraževanja, do z delom pridobljenih praktičnih izkušenj, ki se lahko nadgradijo z vpisom v
višjo strokovno šolo. Obstaja tudi dodiplomski študij za vzgojitelje predšolskih otrok.
Za delo v predšolski vzgoji strokovne in poklicne kvalifikacije niso obvezne ampak zaželene in posamezniku
omogočajo, da dobi boljšo službo.
V vseh institucionaliziranih oblikah varstva in vzgoje otrok so si zadali cilj zagotoviti, da bo do leta 2010 za
učni načrt za otroke in družine skrbel pedagoški vodja z univerzitetno diplomo predšolske vzgoje. V vseh
privatnih, prostovoljnih in neodvisnih dnevnih ustanovah, ki omogočajo celostno skrb za otroke, pa so si
zadali, da bodo ta cilj realizirali do leta 2015.
Vzgoja in izobraževanje za osebe s posebnimi potrebami v VB potekata po različnih poteh, katerih ključni
princip je inklulzija. Večina otrok je integriranih v redne vzgojno-izobraževalne institucije.
Za nekatere otroke s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami, kamor so vključeni tudi gluhi,
lokalni vzgojno-izobraževalni organi izdajo odločbo o posebnih vzgojno-izobraževalnih potrebah. V
tem dokumentu so točno določene otrokove učne potrebe ter kakšno podporo bodo pristojni lokalni/
regionalni šolski organi nudila šoli pri doseganju otrokovega učnega potenciala. Za vsakega otroka se
izdela individualni učni načrt, ki točno določa otrokove cilje in vrste podpore, ki jih bo pri zasledovanju
teh ciljev dobil.
Gluhi predšolski otroci:
Po podatkih NDCS je komaj 22,1 % gluhih predšolskih otrok doseglo dober nivo znanja, medtem ko je bilo
pri slišečih otrocih takšnih 60 %. Dvakrat več gluhih otrok je bilo neuspešnih pri doseganju dobrega nivoja
razvoja v primerjavi z otroki brez posebnih vzgojno-izobraževalnih potreb.
Polževi vsadki:
Od približno 800 gluhih otrok, ki se vsako leto rodijo v VB, kot tudi manjše število tistih, ki izgubijo sluh
zaradi meningitisa, jih ima polžkove vsadke manj kot 40 %. Ta odstotek se zelo razlikuje od odstotkov v
mnogih ostalih evropskih državah.
Storitve za gluhe in naglušne osebe:
Vsak lokalni organ pristojen za vzgojo in izobraževanje v Angliji in Walesu, Direktorat za vzgojo in
izobraževanje (Education Service) na Škotskem in Direktorat za šolstvo in knjižnice (Education and Library
Board) na Severnem Irskem ima organizirane storitve za gluhe in naglušne (poznane tudi kot storitve za
senzorično podporo), ki vključujejo tudi storitve za gluhe in naglušne otroke in njihove starše. Podpora
lahko poteka na otrokovem domu, v vrtcih in igralnih skupinah ali v šoli. Našteti organi ponujajo tudi
10
informacije, nasvete in podporo vrtcem, igralnim skupinam za malčke, šolam in srednjim šolam, kjer
poučujejo gluhe in naglušne otroke.
Učitelji gluhih in naglušnih (kvalificirani učitelji, ki so opravili nadaljnje usposabljanje za poučevanje
gluhih in naglušnih otrok) zagotavljajo podporo gluhim in naglušnim otrokom, njihovim staršem in
družini ter ostalim strokovnjakom, ki so vključeni v otrokovo vzgojo in izobraževanje. Nekateri učitelji
gluhih in naglušnih so zaposleni v šolah, nekateri pa delujejo kot tako imenovani mobilni učitelji gluhih in
naglušnih, kar pomeni, da hodijo k otrokom na dom, v igralno skupino ali vrtec. Ponujajo pomoč, nasvete
in informacije za družine in za vse osebe, ki delajo z gluhimi in naglušnimi otroki.
Vzgojitelji predšolskih otrok, ki delajo z gluhimi in naglušnimi, imajo končano strokovno usposabljanje
za delo z zelo majhnimi otroki. V primeru mnogih družin je otrokov surdopedagog glavna oseba, ki je
odgovorna za koordinacijo podpornih storitev za družino.
Uporaba znakovnega jezika v predšolski vzgoji in izobraževanju:
V VB ne obstaja formalna obveza, ki bi zavezovala k uporabi znakovnega jezika v predšolski vzgoji in
izobraževanju. V nekaterih vrtcih (tako v privatnih, kot tudi v državnih) uporabljajo znakovni jezik, vendar
pa uporaba ni vnaprej načrtovana in poteka na t.i. ‘ad hoc’ osnovi. Odločitev je odvisna od posamezne
šole. Le-ta je večinoma odvisna od tega, če so na šoli gluhi/naglušni otroci ali otroci z dodatnimi
komunikacijskimi potrebami, ki že uporabljajo znakovni jezik, ali pa se domneva, da bi bilo to koristno.
Od njih je odvisno, katere znake oziroma verzije znakovnega jezika bodo uporabili. Nekateri koordinatorji
vzgoje in izobraževanja za otroke s posebnimi potrebami in logopedi zagovarjajo uporabo znakovnega
jezika, drugi pa ne. Nekateri vrtci izberejo ameriški znakovni jezik (večinoma zato, ker so prvi viri, ki se
prikažejo na spletnih straneh, kot je Amazon, v ameriškem znakovnem jeziku, vendar pa to ni vedno jasno),
mnogi uporabijo MAKATON (poseben znakovni sistem, ki je bil razvit na osnovi britanskega znakovnega
jezika posebej za otroke z učnimi težavami in je kombiniran s simboli, ki olajšujejo komunikacijo), nekateri
pa uporabijo britanski znakovni jezik. Na nekaterih območjih so celo razvili svojo lastno verzijo, npr. v
Somersetu, kjer uporabljajo somersetsko različico znakovnega jezika.
RAZVOJ:
Glavni partner iz VB, Babies Can Sign (BCS), je neodvisna izobraževalna organizacija iz regije Yorkshire, ki
ponuja svoje storitve otrokom (starim do enajst let) in njihovim staršem/skrbnikom, kot tudi strokovnim
delavcem na področju predšolske vzgoje in varstva otrok. Njen glavni namen pa je povečati komunikacijo
z majhnimi otroki preko uporabe britanskega znakovnega jezika. Iniciativa je v regiji zelo dobro sprejeta.
Izvajajo jo ustanove, kot so npr. vrtci, otroška središča, šole in knjižnice. Pri širjenju svojih storitev deluje
BCS v tesnem sodelovanju z mestnim svetom regije North Yorkshire.
Glavna naloga partnerja iz VB je bila tako deliti svoje znanje, izkušnje in spretnosti s partnerji iz ostalih
držav, pripraviti referenčna gradiva za druge partnerje in povečati obseg aktivnosti v VB. V tem delu se
osredotočamo le na razvoj aktivnosti, ki jih je organizacija izvajala v VB.
BCS je razširil svoje delovanje na terciarno raven. V sodelovanju z nosilci programa lingvistike, je na
Univerzi v Leedsu izvedel modul izobraževanja za študente lingvistike, v katerem so predstavili možnost
uporabe znakovnega sporazumevanja kot metodo zgodnjega učenja tujega jezika.
Maja 2011 je BCS v srednješolskem centru (Leeds City College), ki je z več kot 40 000 dijaki največji
šolski center v regiji, pripravil poldnevno predstavitev za dijake v programu vzgojitelj predšolskih otrok
(nacionalna poklicna kvalifikacija, tretji letnik predšolske vzgoje). Rezultat je bila odločitev, da se v tretjem
letniku programa srednje vzgojiteljske šole dijakom ponudi izbirni 15-urni modul izobraževanja. Izvajati se
je začel januarja 2012. BCS je v sodelovanju z ravnateljem programa za predšolsko vzgojo in s tutorji razvil
izobraževalni program. Vicki Gilbert (Babies Can Sign) je vodila desettedenski modul, ki ga je obiskovalo
20 dijakinj programa za predšolsko vzgojo srednje vzgojiteljske šole. Predavala je o temah, kot so zavest
o gluhih, koristi znakovnega sporazumevanja z dojenčki in malčki (še posebno v ustanovah za varstvo
11
otrok), učenje znakov, kako predstaviti znake otrokom in o različnih scenarijih in povezavah s kurikulom
za prvo starostno obdobje (evalvacija je del poglavja 2).
Organizirano je bilo velliko aktivnosti, ki so bile namenjene širjenju projektnih rezultatov in valorizacije.
BCS je v knjižnicah širom Leedsa organizirala promocijska srečanja, ki so sovpadala s tednom gluhih, pri
tem je sodelovala z Združenjem gluhih otrok v Leedsu (Leeds Deaf Children’s Society). BCS je sodelovala
tudi z Nacionalnim združenjem gluhih otrok (National Deaf Children’s Society). Tako je BCS sodeloval na
zabavnem dnevu za gluhe otroke v regiji. V okviru tega dne so prikazali tehnike projekta Tiny Signers,
poleg tega pa so širili nadaljnje informacije o učnih urah znakovnega sporazumevanja.
Naslednja pomembna povezava je bila narejena z Združenjem vzgojiteljev (Pre-school Learning Alliance),
ki je največja članska organizacija za predšolsko varstvo in vzgojo v VB in hkrati ponudnik kvalitetnega
in cenovno dostopnega varstva otrok pri prostovoljcih. Je izobraževalna dobrodelna organizacija, ki
predstavlja interese 14000 članskih ustanov, ki nudijo varstvo in učenje več kot 800 000 družinam v VB.
Organizacija BCS, je izvedla dve usposabljanji za trideset strokovnjakov, ki delajo z lokalnimi ustanovami
za predšolsko vzgojo in izobraževanje.
V usposabljanje je bila vključena tudi Zveza vzgojiteljic v Bradfordu (Bradford Under 5s Association). Ta
zveza je s strani mestne uprave - oddelka za predšolsko vzgojo pooblaščena za podporo skupinam otrok
starih pod pet let. To so skupine malčkov in igralne skupine, katerih poslanstvo je usposobiti majhne
otroke za boljši začetek v življenju. Je glavna podporna organizacija, ki predšolskim skupinam v Bradfordu
nudi pomoč pri usposabljanju in razvoju. Prišlo je do dogovora, da se bo izvedlo usposabljanje za osebe, ki
vodijo lokalne skupine. Tako so usposabljanje za uporabo tehnik projekta Tiny Signers ponudili petnajstim
posameznicam.
V prihodnosti namerava BCS stopiti v stik z akreditacijskimi telesi, kot je CACHE (Council for Awards in
Care, Health and Education), www.cache.org.uk, ki je vodilna organizacija s področja razvoja poklicnih
kvalifikacij. CACHE kvalifikacije uporabljajo na več kot 1000 univerzah v VB. Namen BCS je pridobiti
možnost za akreditacijo učnih gradiv. S tem se bodo izkušnje projektnega dela lahko nadgradile, šolski
centri in ponudniki usposabljanj pa bi lahko pridobili sredstva za nadaljevanje usposabljanj.
Organizacija BCS je bila zelo zadovoljna z uspešnimi kontakti in obsežnim razvojem. Ocenjujejo, da je
bilo tako deloma zaradi že ustvarjenega ugleda BCS, pa tudi zaradi strokovnih gradiv, ki so nastala kot del
projekta.
1.3.3 Avstrija
KONTEKST:
Predšolska vzgoja in izobraževanje/Varstvo otrok v zgodnjem obdobju: Javne vzgojno-izobraževalne
ustanove se v prvi vrsti razlikujejo glede na starost otrok. Javne jasli, vrtci in skupine staršev z malčki so v
osnovi dostopne otrokom, ki so stari od 0 do 6 let. Varuhi in igralne skupine pa omogočajo storitve, ki niso
centralno organizirane. Okrog 70 % vseh javnih vzgojno-izobraževalnih ustanov upravljajo lokalni organi,
preostanek pa ponujajo župnije, neprofitna združenja, družbe in zasebniki. Vrtci so najbolj razširjena
oblika, saj je v njih vključenih okrog 86,7 % vseh otrok v institucionalnih ustanovah za varstvo otrok.
Preostalih 13,3 % je porazdeljenih med jaslimi (5 %), varuškami (3,5 %), enotami za otroke mešanih
starosti (3,1 %) in skupinami staršev z malčki (1,7 %). Vendar pa ima le manj kot 9 % otrok mlajših od treh
let možnost vključitve.
V vrtcih in jaslih so zaposleni diplomirani vzgojitelji predšolskih otrok (okrog 60,4 % zaposlenih) in
12
pomočniki vzgojitelja (okrog 30 %). Okrog 25 % pomočnikov je kvalificiranih pedagogov. Preostalih 10
% zaposlenih pa je opravilo različna usposabljanja, ali pa so brez njih. Varuhi in varuhinje in zaposleni v
skupinah staršev z malčki so tako kot osebje v vrtcih običajno kvalificirani in morajo upoštevati starostno
specifične in individualne otrokove potrebe.
Zahteve glede usposabljanja:
Diplomirani vzgojitelji predšolskih otrok imajo opravljeno petletno izobraževanje iz predšolske vzgoje
in izobraževanja, ki se izvaja v okviru 24 srednjih strokovnih šol za predšolsko vzgojo in izobraževanje
po Avstriji. Za delo v vrtcu ali jaslih morajo kandidati imeti diplomo in opravljeno maturo. Diplomirani
vzgojitelji običajno delajo v vrtcih z otroki starimi 3 do 6 let. Delajo lahko tudi, običajno v vodstveni
vlogi, v jaslih za otroke stare od 0 do 3 leta. Večinoma pa so v jaslih zaposleni pomočniki vzgojiteljev
(vzgojitelji, socialni pedagogi), ki se usposabljajo v izobraževalnih ustanovah za socialno pedagogiko.
Pomočniki vzgojiteljev delajo v glavnem v jaslih in v posebnih prostočasnih središčih za otroke, ki jih
otroci obiskujejo v popoldanskem času. V njih otroci naredijo domačo nalogo in preživljajo svoj prosti
čas. Pomočniki vzgojiteljev, ki delajo v jaslih, imajo opravljene posebne module, ki jih pripravijo na delo
z dojenčki in malčki. Diplomirani vzgojitelji predšolskih otrok, ki delajo z otroki s posebnimi potrebami,
imajo dodatno usposabljanje za delo z otroki, za katere se domneva, da imajo razvojne probleme ali
motnje. Pomočniki vzgojiteljev za delo v vrtcih ali jaslih ne potrebujejo usposabljanja, vendar pa večina
vrtcev zaposli kvalificirane pomočnike vzgojiteljev. Po pravilu morajo imeti v Avstriji končano usposabljanje
tudi varuhi. Varuhi, ki so povezani v Avstrijsko združenje varuhov (Austrian Federation of Child Minders)
morajo opraviti kratko usposabljanje, vendar pa se zahteve glede usposabljanja po provincah močno
razlikujejo. Usposabljanje traja od 30 ur v Spodnji Avstriji do 468 ur na Štajerskem. Poleg tega morajo
udeleženci usposabljanja na Štajerskem na koncu opraviti strokovni izpit. Čeprav je usposabljanje za
diplomirane vzgojitelje in pomočnike vzgojiteljev kakovostno, so v strokovnih šolah zaskrbljeni glede
nivoja usposabljanja, saj naj bi bil ta na višji srednješolski stopnji med najnižjimi v Evropi.
Sedanje zahteve glede pedagoškega poklica, npr. večja raznolikost otrok, višja pričakovanja staršev glede
izobrazbe in zahteva po enakovrednosti žensk v službah, namigujejo na to, da diplomirani vzgojitelji
potrebujejo terciarni nivo strokovne izobrazbe, kar bi posledično vodilo tudi k višjim standardom in
boljšim storitvam.
Starševski dopust:
Starši lahko vzamejo do tri leta starševskega dopusta, ki je podprto s strani države, a le pod pogojem,
če oba starša koristita vsaj po šest mesecev dopusta. Večina očetov te pravice ne izkoristi, s čimer se
starševski dopust v takšnih družinah zmanjša na 30 mesecev, od leta 1996 naprej pa na 24 mesecev.
Matere dobijo 16 tednov porodniškega dopusta, ki ga morajo izkoristiti pred in po otrokovem rojstvu. V
tem času mame dobijo finančno nadomestilo za celotno plačo. Poleg tega so za čas dolgega starševskega
dopusta (do dveh let) starši zaščiteni pred odpustitvijo z dela. Enako velja za obdobje štirih tednov
po vrnitvi na preteklo delovno mesto. Poleg tega družine z nizkimi dohodki dobijo radodaren otroški
dodatek. Če zanj zaprosi en starš, ga dobivajo 30 mesecev, če zaprosita oba starša pa 36 mesecev. Starši
lahko vzamejo tudi plačan dopust za nego bolnega ali otroka s posebnimi potrebami, ki je mlajši od 12 let.
Otroci s posebnimi potrebami:
Programe, ki so namenjeni otrokom s posebnimi potrebami in se osredotočajo na njihove potrebe, izvajajo
vrtci za otroke s posebnimi potrebami. V njih so zaposleni diplomirani vzgojitelji, ki so specializirani za
njihovo vzgojo in izobraževanje.
Za otroke je lahko poskrbljeno tudi v okviru integracijskih skupin, kjer so otroci s posebnimi potrebami
vključeni v redne vrtce. V integracijskih skupinah je petnajst otrok, od tega ima lahko od tri do pet otrok
posebne potrebe. Vendar pa ne obstaja nobena zakonska pravica do inkluzije v okviru varstva otrok, poleg
13
tega pa je na razpolago premalo podatkov, ki bi prikazovali nivo dostopa, potrebe in pomoč otrokom s
posebnimi potrebami pri varuhih ali v vrtcih. Posledično se nivo dostopa za te otroke po provincah močno
razlikuje. Na tem in ostalih pomembnih področjih tako ni proaktivnega zveznega sodelovanja.
Zagotavljanje varstva za gluhe in naglušne otroke
V Avstriji so gluhi in naglušni otroci pri zagotavljanju varstva prezrti. Organi, ki so odgovorni za pomoč v
zgodnjih letih in za vrtce ne nudijo nobenega sistematičnega izobraževanja ali usposabljanja za osebe,
ki so odgovorne za varstvo otrok. Poleg tega pa ne obstaja noben kurikul za redno izvajanje dvojezične
vzgoje in izobraževanja v institucijah. Obstajajo samo posamezne dejavnosti v nekaterih vrtcih in šolah.
Tukaj je navedenih nekaj primerov:
Eden izmed vrtcev na Dunaju (Gussenbauergasse; deveto okrožje) dela na podlagi bilingvalnega koncepta.
V skupinah so gluhi ali naglušni otroci in/ali slišeči otroci gluhih staršev skupaj s slišečimi otroki. Otroci
in vzgojitelji ter pomočniki vzgojiteljev, eden izmed njih je gluha oseba, uporabljajo nemški in znakovni
jezik. Za več informacij glej:
http://www.bizeps.or.at/news.php?nr=11465
http://derstandard.at/1271377735255/Gehoerlose-Grammatik-mit-Fingerspitzengefuehl
http://www.plig.at/index.php?option=com_content&task=view&id=18&Itemid=32
V okviru Zveznega instituta za gluhe na Dunaju je vsaj ena skupina z bilingvalno integracijo.
Za več informacij glej: http://www.big-kids.at/sites/kindergarten/kggruppen.htm
V posebnem vrtcu na Štajerskem (Förderzentrum für Hör – und Sprachbildung) sta zaposlena naravna
govorca znakovnega jezika. Za več informacij glej: http://www.soziales.steiermark.at/cms/ziel/4822957/
DE/
Obstaja tudi nekaj igralnih skupin, v katerih se uporablja znakovni jezik.
www.kinderhaende.at
http://www.babyzeichensprache.com/
http://www.oegsbarrierefrei.at/default.asp?id=5
RAZVOJ:
V Avstriji je na razvoj projekta v veliki meri vplivalo dejstvo, da ni nekega splošnega nacionalnega
informacijskega središča za starše gluhih otroki. Kljub temu, da je v državi šest šol za gluhe, se znakovnega
jezika običajno ne uporablja. Zaradi tega so gluhi otroci, ko končajo z izobraževanjem, slabo pismeni.
Ena izmed glavnih nalog avstrijskega partnerja, torej Univerze v Celovcu, Centra za znakovni jezik in
sporazumevanje gluhih (ZGH), je izboljšati izobraževanje gluhih in naglušnih in poučevati in raziskovati
znakovni jezik.
V Avstriji so tečaji znakovnega jezika za gluhe in slišeče dojenčke in malčke, njihove starše ter za vzgojitelje
in pomočnike vzgojiteljev, še novost.
Center za znakovni jezik in sporazumevanje gluhih Univerze v Celovcu se je zato odločil, da bo delal v
tesnem sodelovanju z organizacijo Kinderhände (Ročice). Ta organizacija je začela s svojim delom leta
2005 in ponuja tečaje usposabljanja iz znakovnega jezika za gluhe otroke in družine. Sedež ima na Dunaju,
vendar pa namerava razširiti svoje delo tudi po drugih lokacijah v Avstriji. Na Centru za znakovni jezik in
sporazumevanje gluhih so sprejeli odločitev, da je najprej potrebno zagotoviti prepoznavnost projekta na
Dunaju. Do ideje za nastanek organizacije Kinderhände je prišlo zaradi splošnega pomanjkanja oskrbe za
gluhe otroke. Kinderhände ima sedaj tudi informacijsko središče za družine z gluhimi otroki, ponuja pa
tudi usposabljanje za strokovnjake. Ponujajo tečaje za različne starostne skupine otrok starih do 14 let.
Pouk se izvaja tako za otroke kot tudi za starše, načrtujejo, da bi tečaje ponudili tudi učiteljem. V okviru
tečajev se uporablja avstrijski znakovni jezik. Učitelji so tako slišeče kot tudi gluhe osebe, ki imajo izkušnje
in znanje iz poučevanja znakovnega jezika, tolmačenja znakovnega jezika in pedagogike. V okviru projekta
14
Tiny Signers so prevzeli nekatere zadolžitve povezane z usposabljanjem, poleg tega pa so pripravili tečaj
za bodoče vzgojitelje in pomočnike vzgojiteljev. V obdobju jeseni in zime 2011/12 so ponudili tečaje za
dojenčke, malčke in starše. Junija 2012 pa je organizacija Kinderhände v okviru Zvezne izobraževalne
ustanove za predšolsko vzgojo (Bundesbildungsanstalt für Kindergartenpädagogik) na Dunaju izvedla
modul Znakovno sporazumevanje z malčki. Najprej je bilo dogovorjeno, da se bo usposabljanje izvajalo
kot del rednega srednješolskega usposabljanja v zadnjem semestru v okviru enega izmed predavanj za
vzgojitelje in pomočnike vzgojiteljev. Vendar pa so se učitelji zatem odločili, da bodo možnost naučiti se
osnove o tej temi dali večjemu številu dijakov. Tako je bil modul izveden na koncu semestra, znotraj šolskih
projektnih dni. Zainteresirani dijaki so se tako lahko takrat odločili za modul Znakovno sporazumevanje
z malčki. Na koncu so bili dijaki razdeljeni v tri skupine, skupaj pa se je modula udeležilo 40 oseb. Vsaka
izmed skupin je tako imela za usposabljanje cel dan, dolžina modula je bila različna, od 6 do 9 ur. Dijaki
so bili stari od 15 do 19 let. Vsa usposabljanja sta izvajali Andrea Rohrauer, diplomirana pedagoginja
(slišeča), in Barbara Schuster (gluha). Nekaj časa je gospa Schuster poučevala sama, Andrea Rohrauer
pa je izvajala simultano prevajanje. Nekaj časa pa sta poučevali obe skupaj kot bilingvalni tim. To je še
posebno dobro delovalo v enotah, ki so vključevale igre, pesmi, rime in praktične informacije. Prisotnost
gluhe osebe je bila zelo poplačana, saj je sedaj kar nekaj dijakov motiviranih, da bi se naučili celotni
znakovni jezik, ena izmed dijakinj pa celo pravi, da bi rada postala tolmačka znakovnega jezika (več lahko
preberete na spletni strani www.tinysigners.si).
Člani slovenske skupine izdelujejo gradiva za projekt (Peter Potočnik Höenigsman)
15
Kinderhände delajo tudi v tesnem sodelovanju z nekaterimi vrtci na Dunaju. Svoje delovno področje
skušajo še razširiti. Zato so že stopili v stik z Regionalnim institutom za usposabljanje za vrtce v Celovcu
in ti so bili prav tako precej zainteresirani. Za Kinderhaende projekt predstavlja priložnost, da izboljšajo
svoje delo preko izmenjav s strokovnjaki iz ostalih držav in da ustvarijo kontakte z različnimi institucijami
(npr. institucijami za strokovne delavce s področja predšolske vzgoje in z zunanjimi financerji).
Za financiranje projekta in za sodelovanje v različnih delovnih skupinah je Center za znakovni jezik in
sporazumevanje gluhih v stalnem stiku z avstrijskimi zveznimi ministrstvi. Pred nekaj leti se je začela
diskusija o integraciji znakovnega jezika v izobraževanje vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev. To
diskusijo je v začetku projekta Tiny Signers zopet osvežilo Avstrijsko zvezno ministrstvo za izobraževanje,
umetnost in kulturo. Znakovni jezik namreč nameravajo uvesti v avstrijski kurikularni sistem. Predstojnik
Centra za znakovni jezik in sporazumevanje gluhih, Franz Dotter, je povabljen, da v letu 2012 sodeluje v
delovnih skupinah. Diskusije in delovne skupine v avstrijskem ministrstvu bi tako lahko bile bolj uspešne
kot v preteklosti, saj lahko uporabijo izdelke, ki so bili razviti znotraj projekta (gradiva, kurikul, smernice
itd). Tvorijo tudi osnovo za nove metode v izobraževanju. To vse skupaj predstavlja vez, s pomočjo katere
bi lahko skupnosti gluhih pomagali razrešiti njene probleme in/ali pretresli teme, ki zadevajo enotno
sodelovanje gluhih ljudi v družbi.
1.3.4 Litva
KONTEKST:
Predšolska vzgoja in izobraževanje (otroci stari od enega do sedmih let) je integralni del izobraževalnega
sistema. Programe izvajajo javne in privatne institucije za predšolsko vzgojo in izobraževanje. Ministrstvo
za izobraževanje in znanost je odgovorno za usposabljanje zaposlenih, programe in za zagotavljanje
pomoči otrokom s posebnimi potrebami. Občine so glavni financer in direktni ponudniki storitev.
Vpis je neobvezen. Sprejeti so lahko otroci stari od dveh do sedmih let, ko vstopijo v obvezno izobraževanje.
Zaradi tega je večina otrok starih od dve do tri leta vključenih v vrtce.
Diplomirani vzgojitelji predšolskih otrok se po pridobitvi naziva diplomirani vzgojitelj predšolskih otrok,
ali po pridobitvi kateregakoli strokovnega naziva s področja pedagoškega izobraževanja ali psihologije,
kvalificirajo za pripravništvo. Učitelji, ki diplomirajo iz kateregakoli drugega področja kot predšolske vzgoje
in izobraževanja, morajo za pridobitev diplome s področja predšolske vzgoje in izobraževanja obiskovati
predavanja na Univerzi v Vilni (Vilniaus Kolegija), s katerimi dosežejo isti nivo znanja in usposobljenosti
kot vzgojitelji, ki so študirali predšolsko vzgojo in izobraževanje.
Vzgoja in izobraževanje za osebe s posebnimi potrebami v Litvi, kot tudi v Sloveniji, potekata po različnih
poteh v smeri inkluzije, kar pomeni, da so v okviru ustanov, kjer se izvajata vzgoja in izobraževanje (tako
redni program, kot tudi program za otroke s posebnimi potrebami) na razpolago različne oblike vzgoje in
izobraževanja. Princip inkluzije prevladuje tudi v predšolski vzgoji in izobraževanju. Kljub temu pa zaradi
pomanjkanja asistentov v rednih šolah večina otrok obiskuje posebne šole za gluhe in naglušne.
V rednih vrtcih je za otroke s posebnimi potrebami zagotovljena posebna podpora preko odločb o
usmerjanju za otroke s posebnimi potrebami in v okviru prilagojenega programa z enakovrednimi
vzgojno-izobraževalnimi standardi, kot so določeni v kurikulu (prilagoditve omogočajo otroku s posebnimi
potrebami, da lahko sodeluje v programu). V ustanovah, ki izvajajo predšolsko vzgojo in izobraževanje,
16
so organizirani tudi posebni oddelki, t. i. razvojni oddelki, za otroke s posebnimi potrebami. Na žalost pa
zaradi pomanjkanja financ v šolah mnoge izmed teh storitev niso prisotne. Posebne institucije omogočajo
posebne vzgojno-izobraževalne programe za otroke z zmernimi do težkimi motnjami. Najbolj poseben
program v posebnih institucijah je individualna specialnopedagoška obravnava v okviru institucije ali
na domu. Le-ta vključuje različne vsebine: socialne spretnosti, zanimanje in motivacija, strategije za
preprečevanje motečega vedenja, ukrepi za spodbujanje otrokovega razvoja in upravljanje pozitivnega
vedenja. Diplomirani vzgojitelji predšolske vzgoje in izobraževanja pripravijo vse programe glede na
nacionalne standarde, vendar pa so programi prilagojeni in večinoma individualizirani.
Gluhi in naglušni v predšolski vzgoji in izobraževanju:
Večina staršev otrok, ki so rojeni z zmerno do veliko izgubo sluha, se odloči, da bo njihov otrok prejel
polžev vsadek. To podpirajo tudi zdravniki. Otroci so operirani kmalu po prvem letu in prejmejo polžev
vsadek na enem ali obeh ušesih. Zdravstveno zavarovanje krije stroške operacije do vsote 15600 evrov.
Ostalo morajo dodati starši.
Od leta 1999 do 2010 je bilo v Litvi operiranih 145 otrok. Veliko staršev se odloči, da otroka s polževim
vsadkom ne bodo vključili v posebne ustanove za gluhe, kjer bi bil deležen intenzivne rehabilitacije
(vključno z znakovnim jezikom), ampak se odločijo za integracijo, in sicer v čim krajšem času. To povzroči
veliko škodo v otrokovem procesu rehabilitacije. Otroci so vpisani v redne vrtce že zelo zgodaj. Kultura
gluhih in uporaba znakovnega jezika sta zaradi tega močno prikrajšana.
RAZVOJ:
Nacionalni litvanski center za rehabilitacijo gluhih in naglušnih (Respublikinis reabilitacijos centra,
kratica RKRS) je dobro uveljavljena institucija z mrežo organizacij na področju vzgoje in izobraževanja
ter zaposlovanja gluhih in naglušnih ljudi. Center je glavni partner za razvoj in izvajanje nalog v okviru
projekta v Litvi. Projekt v Litvi se je razvijal v nekaj zanimivih smereh. RKRC je sprva razvil relevantna in
privlačna učna gradiv za uporabo pri poučevanju znakovnega jezika za dojenčke in malčke, vsa temeljio na
litvanskem znakovnem jeziku. Rezultat tega pionirskega dela je bil DVD s 500 znaki litvanskega znakovnega
jezika. Namenjen je uporabi na tečajih z dojenčki in starši, kot tudi z vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev.
Pripravljen in objavljen je bil tudi barvit priročnik z naslovom Moj mali priročnik majcenih znakov. Le-ta
vsebuje 76 prvih znakov za otroke, starše in vzgojitelje ter pomočnike vzgojiteljev. Znaki v priročniku so
kategorizirani glede na temo, opremljeni pa so tudi z razlago in pravili, ki so v pomoč pri poučevanju.
Nastal je še en izdelek – set 25 kartic s 100 znaki za otroke, starše in vzgojitelje ter pomočnike vzgojiteljev.
RKRC je opremil majhno knjižnico z referenčnim gradivom o znakovnem jeziku, knjižnica pa obsega tudi
referenčna gradiva o poučevanju litvanskega znakovnega jezika, pri čemer so ciljna skupina otroci.
Drugo obsežno področje dela je predstavljal razvoj različnih modelov izobraževanja za dojenčke in malčke
ter njihove starše, ter usposabljanja za vzgojitelje in pomočnike vzgojitelje, ki so osnovani na litvanskem
znakovnem jeziku. Z namenom zagotoviti, da bi izobraževanja izpolnjevala zahteve usposabljanja za
učitelje v Litvi, je RKRC v obeh primerih tesno sodeloval s partnerji v zunanjem okolju. Rezultat so bila
usposabljana za otroke (gluhe in naglušne, kot tudi za slišeče) in starše in 34-urni tečaj (16 ur teorije in 18 ur
prakse), ki je bil namenjen strokovnim delavcem, ki delajo na področju predšolske vzgoje in izobraževanja.
Priprava usposabljanja je bila osnovana na katalogu znanj, ki je bil izdelan na nivoju projekta. Njegov
glavni namen je bil pripraviti vzgojitelje in pomočnike vzgojiteljev, da bi uporabljali litvanski znakovni jezik
v zgodnjih letih predšolske vzgoje in izobraževanja. Program je sestavljen iz različnih vsebin: znakovno
sporazumevanje z dojenčki in malčki kot pristop pri vzgoji in izobraževanju dojenčkov in malčkov, kultura
gluhih, litvanski znakovni jezik, metoda usvajanja znakovnega jezika, besedišče litvanskega znakovnega
jezika in pa predstavitev uporabljenih materialov in virov. Usposabljanje se je začelo marca 2012, izvajali
pa sta ga Asta Paškovske in gluha učiteljica Gražina Vosylienė. K sodelovanju so bili povabljeni vsi vrtci v
Vilni in izoblikovala se je skupina devetnajstih vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev. Potrebno je omeniti,
da je bilo na začetku, ko so se začele promocijske dejavnosti za usposabljanja, zelo malo zanimanja, razlog
je v tem, da je znakovno sporazumevanje z dojenčki in malčki metoda, ki vrtcem ni bila znana. Vendar
17
pa je po koncu poteka prijav za prvo usposabljanje zanimanje zelo naraslo, zato se je izvedlo še dodatno
usposabljanje za petnajst udeležencev. Med udeleženci je bilo veliko logopedov, ki delajo v vrtcih ali
posebnih enotah za predšolsko vzgojo, pet udeležencev pa je bilo izkušenih uporabnikov znakovnega
jezika. Pred tem so uporabljali znake na naraven način, zatem pa so jih želeli uporabljati še sistematično.
Programi usposabljanja in razvoj povezan s tem so dali RKRC pozitivno spodbudo in obete za nadaljnji
razvoj usposabljanj in razširjanje metode med strokovnjaki.
Organizirano je bilo tudi usposabljanje za starše slišečih in gluhih otrok, ki ga je obiskovalo deset staršev
in otrok.
Ustvarjeni so bili tudi kontakti z Univerzo v Vilni (Vilniaus Kolegija), ki je odgovorna za izobraževanje
bodočih diplomiranih vzgojiteljev predšolskih otrok. Ti so enako pripravljeni za delo v predšolskih
institucijah tako za slišeče kot tudi za gluhe. Univerza v Vilni se zanima za uvedbo rednih Tigny Signers
usposabljanj v izobraževalnli program vzgojitelj predšolskih otrok in vključitev v kurikulum za bodoče
diplomirane vzgojitelje predšolskih otrok v šolskem letu 2012/13. Na ta način bo metoda uporabljena
v širokem obsegu in bo imela trajen vpliv na predšolsko vzgojo in izobraževanje v Litvi. Organizirano je
bilo tudi srečanje z Ministrstvom za socialne zadeve. To ministrstvo financira dva nacionalna programa:
tolmačenje znakovnega jezika in uporaba znakovnega jezika. Financira tudi usposabljanja iz znakovnega
jezika za zdravstveno osebje, gasilce itd. Po opravljenem razgovoru sedaj razmišljajo o tem, da bi ponudili
izobraževanja staršem, dojenčkom in malčkom kot možnost učenja še enega jezika, kar bi bilo uporabno
za vse. Znakovno sporazumevanje z dojenčki in malčki bo vključeno v program financiranja za obdobje
2013 - 2019.
18
2
Katalog znanja in učni načrti
projekta ‘Tiny signers’
V okviru projekta smo razvili Katalog znanja za modul znakovno sporazumevanje z malčki, ki je temeljni
dokument in osnova za pripravo učnih načrtov za vse partnerje. Katalog znanja, ki je zasnovan na ključnih
kompetencah, so razvili slovenski partnerji. Nosilec naloge je bil Center RS za poklicno izobraževanje,
sodelovala sta ZGNL in ŠCRM Kamnik. Katalog znanja se lahko uporablja v vseh državah Evrope, bodisi
v celoti ali delno. Namenjen je izvajalcem usposabljanja dijakov v programih predšolske vzgoje. Vendar
pa se lahko uporablja tudi kot temelj za razvoj izobraževanja in usposabljanja (diplomiranih) vzgojiteljic
oz. strokovnjakov za predšolsko vzgojo, odvisno od potreb v posamezni državi. V okviru projektu je
vsaka država partnerica uporabila Katalog kot osnovo za pripravo svojega programa usposabljanja, ki
ga je potem tudi izvedla. Vsi programi so predstavljeni v tem poglavju in jih lahko uporabljajo tudi drugi
izvajalci.
KATALOG ZNANJA
Ime modula: Znakovno sporazumevanje z malčki
USMERJEVALNI CILJI
Dijak:
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
spozna pomen in možnosti znakovnega sporazumevanja z malčki;
razvija pozitiven odnos do znakovnega sporazumevanja z malčki;
razvije večjo občutljivost za razumevanje neverbalnega sporočanja malčkov;
nauči se rabe osnov znakovnega sporazumevanja;
prenaša usvojeno veščino znakovnega sporazumevanja v prakso oziroma v učne situacije pri delu
z malčki;
povezuje usvojeno znanje iz drugih strokovnih modulov z novimi spoznanji tega modula;
poglobi razumevanje celovitosti jezikovnega razvoja;
spozna možnosti vpletanja znakovnega sporazumevanja v izvedbeni kurikulum na ravni
načrtovanja, izvajanja in vrednotenja vzgojno-izobraževalnih dejavnosti;
spozna pomen in razvoj rabe znakovnega jezika za skupnost gluhih ter pomen in razvoj znakovnega
sporazumevanja za druge skupine ljudi s posebnimi potrebami;
upošteva načelo enakih možnosti in upoštevanja različnosti med otroki;
upošteva načelo procesno-razvojnega pristopa pri vzgojno-izobraževalnem delu;
upošteva načelo aktivnega učenja in zagotavljanja možnosti verbalizacije in drugih načinov
izražanja;
poglobi znanje o dejavnikih pozitivnega sodelovanja s starši oziroma sodelovanja med vrtcem in
družino.
19
KOMPETENCE
Dijak :
1.
2.
3.
4.
5.
je zmožen razumeti pomen znanja/veščine znakovnega sporazumevanja z malčki;
je usposobljen za osnovno znakovno sporazumevanje z malčki;
je zmožen malčke učiti znakovnega sporazumevanja;
je zmožen smiselno vpletati ZS v izvedbeni kurikulum oddelka;
je zmožen staršem omogočiti sodelovanje pri učenju znakovnega sporazumevanja.
OPERATIVNI CILJI
Razume pomen znanja/veščine znakovnega sporazumevanja z malčki
Znanje
Uporaba znanja
Odnos
(informativni cilji)
(formativni cilji)
(pogledi, prepričanja, vrednote)
Pozna zgodovino razvoja in značilnosti
znakovnega jezika pri nas in v svetu.
Opiše ključne ‘dogodke’ v zgodovini razvoja
znakovnega jezika v svetu in pri nas.
Našteje temeljne značilnosti znakovnega
jezika.
Pozitiven odnos do znakovnega
sporazumevanja temelji na zavesti o pomenu
človekove zmožnosti komunikacije in
interakcije z drugimi ljudmi.
Pozna in razume možnosti in omejitve
znakovnega jezika za življenje, učenje in delo
skupnosti gluhih.
Razloži pomen znakovnega jezika kot
sredstva izražanja in sporazumevanja v
vsakdanjih odnosih z gluhimi in slišečimi.
Pojasni vlogo znakovnega jezika v procesu
vzgoje in izobraževanja gluhih.
Razloži možnosti in omejitve znakovnega
jezika pri vključevanju gluhih v delo.
Vključuje spoštovanje, zanimanje in
upoštevanje različnih načinov znakovnega
sporazumevanja glede na razvojne potrebe
različnih ciljnih skupin.
Pozna in razume možnosti in uporabo
znakovnega sporazumevanja pri komunikaciji
z otroki s posebnimi potrebami (downov
sindrom, avtizem...).
Razloži pomen znakovnega sporazumevanja
kot sredstva izražanja in sporazumevanja v
vsakdanjih odnosih z osebami s posebnimi
potrebami.
Pojasni vlogo znakovnega sporazumevanja
v procesu vzgoje in izobraževanja otrok s
posebnimi potrebami.
Vključuje spoštovanje, zanimanje in
upoštevanje različnih načinov znakovnega
sporazumevanja glede na razvojne potrebe
različnih ciljnih skupin.
Pozna različne načine znakovnega
sporazumevanja z malčki ter njihove
prednosti in omejitve.
Razloži, kateri načini uporabe znakovnega
sporazumevanja z malčki obstajajo:
• sporazumevanje s pomočjo znakov,
ki izhajajo iz znakovnega jezika gluhe
skupnosti,
• sporazumevanje s pomočjo izmišljenih
znakov,
• kombinirana oblika.
Pozitivni odnos vsebuje sprejemanje
nacionalnega znakovnega jezika gluhe
skupnosti za znakovno sporazumevanje z
malčki.
Pozna prednosti znakovnega
sporazumevanja z malčki.
Razloži in utemelji prednosti znakovnega
sporazumevanja z dojenčki in malčki:
• intenzivnejša komunikacija med
otrokom in odraslim,
• večja pozornost otroka na kretnje in
mimiko odraslih in na svoje kretnje,
• lažje izražanje otroka ter sporočanje
svojih potreb in želja,
• skupno prijetno doživljanje otrok
in odraslih pri petju pesmic,
pripovedovanju zgodbic in pravljic,
zastavljanju ugank ipd. ob simultanem
prikazovanju (ponazarjanju) ključnih
besed in pojmov s kretnjami (z znaki
znakovnega jezika),
• kontroliranje impulzivnega vedenja in
kretenj pri malčkih,
• zmanjševanje neželenih oblik vedenja,
kot so izbruhi jeze, agresivnost, grizenje
vrstnikov),
• spodbujanje govornega razvoja.
Vključuje zanimanje za otrokov razvoj ter
zavest o vlogi odraslega pri podpori malčku
v njegovih prizadevanjih za neverbalno in
verbalno izražanje svojih občutkov, potreb
in želja.
20
Zna (obvlada) osnove znakovnega sporazumevanja z malčki (zna uporabljati znakovno
sporazumevanje)
Znanje
Uporaba znanja
Odnos
(formativni cilji)
(pogledi, prepričanja, vrednote)
Pozna 500 do 600 znakov slovenskega
znakovnega jezika.
Prikaže naučene znake.
Razume enostavna sporočila v znakovnem
jeziku.
Posreduje enostavna sporočila v znakovnem
jeziku.
Pozitivni odnos vključuje zanimanje za
spoznavanje novega, vztrajnost pri učenju
in veselje ob usvajanju novega načina
jezikovnega izražanja.
Vključuje spoštovanje slovenskega
znakovnega jezika.
Pozna pomen jezikovnega razvoja v prvih
letih življenja.
Razloži pomen pozitivnega jezikovnega
okolja v 1. starostnem obdobju.
Pozitivni odnos vključuje zavest o odločilnem
pomenu kakovostnih spodbud za jezikovni
razvoj v prvih letih življenja.
Pozna omejitve uporabe znakovnega
sporazumevanja z malčki in vire, ki
omogočajo bogatitev znanja znakovnega
jezika.
Razume razliko med znakovnim
sporazumevanjem z malčki in uporabo
znakovnega jezika in zna razložiti, kje svoje
znanje lahko nadgradi.
Pozitivni odnos in spoštovanje slovenskega
znakovnega jezika.
Pozna pomen simultane (hkratne) rabe
znakovnega sporazumevanja in govora v
komunikaciji z malčki po metodi kretanja
ključnih besed.
Razloži pomen in opiše primer hkratne rabe
komunikaciji z malčki po metodi kretanja
ključnih besed.
Pozitivni odnos vključuje zavest o celovitosti
malčkovega dojemanja in izražanja.
Zna učiti malčke znakovnega sporazumevanja
Znanje
Uporaba znanja
Odnos
(formativni cilji
(pogledi, prepričanje, vrednote)
Pozna in razume proces učenja znakovnega
sporazumevanja pri malčkih.
Razloži stopnje učenja znakovnega jezika:
• opazovanje,
• prepoznavanje in razumevanje,
• prvi poskusi in posnemanje,
• prvi znaki,
• bogatitev besednega zaklada
(besedišča),
• ‘Znakovna Eureka’.
Pozitivni odnos temelji na razumevanju
razvojno- procesnega pristopa. Vključuje
zanimanje za individualne značilnosti otrok
ter veselje.
ob opazovanju in spremljanju učenja in
napredka otrok.
Pozna ‘načela’ (pravila) poučevanja
znakovnega jezika.
Našteje in utemelji temeljna načela pri
znakovnem sporazumevanja z malčki:
• znakovno sporazumevanje naj bo
zabavno,
• očesni kontakt med odraslim in
otrokom,
• hkratna uporaba znakov in govora,
• besedo, ki jo prikazuje z znakom
(kretnjo), vedno tudi izgovori,
• posamezni predmet ali dejavnost, o
kateri govori, ima otrok možnost tudi
videti,
• uporablja znake, primerne otrokovi
razvojni stopnji,
• uporablja izrazito obrazno mimiko,
posebno pri izražanju čustev,
• vedno uporablja pravilne znake,
• ponavljanje,
• odzivnost,
• potrpežljivost (strpnost, upoštevanje
različnosti med malčki pri učenju).
Temelji na želji po vzpostavitvi čustvenega
stika s posameznim otrokom.
Vključuje igrivost in smisel za humor.
Vključuje zavest o pomenu neverbalnega
izražanja in pripravljenost za hoteno lastno
neverbalno izražanje.
21
Zna smiselno vplesti znakovno sporazumevanje v izvedbeni kurikulum oddelka
Znanje
Uporaba znanja
Odnos
(formativni cilji)
Pozna pomen vključevanja znakovnega
sporazumevanja v proces načrtovanja,
izvajanja in evalvacije vzgojno izobraževalnega dela.
Razloži pomen premisleka o možnostih
in načinih vključevanja znakovnega
sporazumevanja v načrtovanje, izvajanje in
evalvacijo vzgojno izobraževalnega dela.
Predvidi znakovno sporazumevanje glede
na zmožnosti in predhodno znanje otrok ter
ciljev in vsebin načrtovane dejavnosti.
Pozorno opazuje odzive otrok.
Sprotno reflektira lastno ravnanje in ga
prilagaja trenutnim okoliščinam.
Analizira in vrednoti potek in rezultate
vzgojno- izobraževalne dejavnosti.
Upošteva ugotovitve analize in vrednotenja
pri nadaljnjem načrtovanju.
Pozitivni odnos temelji na zavesti o
razvijajočem se umu malčkov ter njihovi
želji in zmožnosti, da spoznavajo svet, ga
raziskujejo in osmišljajo.
Temelji na razumevanju vloge odraslega pri
podpori malčkov v teh prizadevanjih.
Vključuje veselje ob spremljanju otrokovega
učenja in napredka.
Vključuje zavest o pomenu načrtovanja za
kakovost vzgojno izobraževalnega dela.
Vključuje zavest o prilagajanju dela različnim
zaznavnim stilom otrok v skupini.
Povezovanje s področji jezik, besedišče,
literatura, pisni jezik.
Pozorno spremlja otrokovo neverbalno in
verbalno komuniciranje ter vnaša znakovno
sporazumevanje v komunikacijo z otrokom:
• uporablja znake za besede, ki jih otrok
že pozna,
• uporablja znake za besede, za katere
iz otrokovega neverbalnega izražanja
sklepa, da jih želi izraziti,
• uporablja znake za besede, ki jih otrok
še ne pozna in vzgojitelj/ica želi, da jih
spozna in usvoji,
• vključuje znakovno sporazumevanje
v pripovedovanje pravljic in zgodb,
‘deklamiranje’ pesmic,
• ob zapisovanju in branju besed
prikaže tudi znake, tako da otrok
spozna možnost izražanja istega po
več prenosnikih - z govorom, kretnjo
(znakom) in zapisom.
Vključuje zavest o možnosti uporabe
znakovnega sporazumevanja za preseganje
preprek pri sporazumevanju v večjezikovnih
skupinah.
Vključuje zavest o možnostih kakovostnejše
komunikacije z otroki s posebnimi
potrebami.
Povezovanje z glasbo.
Z znakovnim sporazumevanjem popestri
prepevanje pesmic, ki jih otroci že poznajo.
Uči otroke novih pesmic ob hkratni rabi
znakovnega sporazumevanja.
Enostavne, znane otroške pesmice popestri z
znakovnim sporazumevanjem.
Izmisli si otroške pesmice, podprte z
znakovnim sporazumevanjem.
Vključuje zavest o pomenu lastne
ustvarjalnosti in izraznosti.
Povezovanje z dnevno rutino.
Opiše možnosti za vpletanje znakovnega
sporazumevanja v vsakodnevne dejavnosti:
• pozdrav in komunikacija z otrokom ob
prihodu in odhodu iz vrtca,
• izbere ustrezne znake, ki jih vključuje v
pogovore v času pripravljanja na obroke,
med hranjenjem in v času pospravljanja
po obrokih,
• izbere ustrezne znake, ki jih vključuje
v pripravo na počitek, v umirjanje
pred počitkom in v čas po počitku
(prebujanje, vstajanje),
• izbere ustrezne znake, ki jih vključuje
v pogovore med nego (umivanje,
previjanje (pre)oblačenje, straniščne
navade).
Pozitivni odnos vključuje zanimanje
in zavest o vlogi odraslega pri podpori
socialne interakcije malčkov in spodbujanju
prilagajanja različnim okoliščinam.
↓
22
↓
Znanje
Uporaba znanja
Odnos
(formativni cilji)
Povezovanje z igro.
Prikaže možnosti vzgojitelja, da kot soigralec
v simbolni igri, gibalnih, namiznih ali
konstrukcijskih igrah, vnaša v igro elemente
znakovnega sporazumevanja.
Vključuje prepričanje o pomembni vlogi
znakovnega sporazumevanja za razvoj
socialnih veščin.
Povezovanje s področji dejavnosti v okviru
tem ali projektov.
Razloži možnosti rabe znakovnega
sporazumevanja pri obravnavanju tem ali
izvajanju projektov.
Opiše konkretni primer teme ali projekta
z možnostmi, ki jih ponuja za vključitev
znakovnega sporazumevanja, kot so:
pogovor, petje pesmic, branje pravljic,
pripovedovanje zgodb, dramatizacija ipd.
(npr.: Moja družina, Poklici, Voda, Ločujemo
odpadke,Domači ljubljenčki, Sadje, Travnik,
Vozila, Žoga, Hiša, Letni časi ipd.).
Vključuje prepričanje o številnih možnostih
smiselnega vključevanja znakovnega
sporazumevanja v teme ali projekte.
Zna staršem omogočiti sodelovanje pri učenju znakovnega sporazumevanja
Znanje
Uporaba znanja
Odnos
(formativni cilji)
Pozna vlogo staršev pri znakovnem
sporazumevanju z malčki.
Staršem zna predstaviti prednosti
znakovnega sporazumevanja z malčki.
Staršem zna predstaviti metodo seznanjanja
malčkov z znakovnim sporazumevanjem.
Staršem zna predstaviti njihovo vlogo v
procesu uvajanja malčkov v znakovno
sporazumevanje:
• pozitiven odnos do znakovnega
sporazumevanja,
• pozorno opazovanje otroka doma in
spremljanje njegovega napredka pri
znakovnem sporazumevanju,
• podpora otroku pri njegovih poskusih
rabe znakov.
Pozna in upošteva pravico staršev do sprotne
obveščenosti o otroku.
S starši sproti izmenjuje informacije o
napredku njihovega otroka pri učenju
znakovnega sporazumevanja:
• seznanja jih z odzivom otroka na
znakovno sporazumevanje v vrtcu in
napredku otroka pri učenju znakov,
• sprejema informacije o njihovih
opažanjih otrokove rabe znakov pri
komunikaciji v domačem okolju,
• izmenjuje informacije o lastnih izkušnjah
staršev pri njihovem znakovnem
sporazumevanju z otroki.
23
Vključuje zavest o pomenu skupne skrbi
vrtca in staršev za dobro počutje, učenje in
napredek otrok.
Vključuje prepričanje, da znakovno
sporazumevanje otroku lajša prehod iz
družine v vrtec.
Vključuje zavest o pomenu znakovnega
sporazumevanja kot veznega člena v
dvojezičnih družinah.
DODATNI ELEMENTI KATALOGA ZNANJA
ŠTEVILO UR MODULA: 105 UR
Število kreditnih točk: 5 KT
Obvezni načini ocenjevanja znanja
Oznaka
Modul odprtega kurikula
Ustno
ZSM
Znakovno sporazumevanje z malčki
Da
Pisno
Drugo
Praktični prikazi
ZNANJA IZVAJALCEV
Oznaka
Izvajalec
ZSM
Znakovno sporazumevanje z malčki
učitelj
Znanja
Visokošolska izobrazba iz družboslovja ali humanistike z
dopolnilnimi znanji iz znakovnega sporazumevanja
PROSTORSKI POGOJI IN OPREMA
Prostor: splošna učilnica s ponjavami za sedenje na tleh
Oprema in učni pripomočki:
• lutka (cca 60 cm, 40 cm) Miha Znakec (Signing Sam) s poudarjenimi rokami (v obliki rokavic za
odrasle), v katere lahko vtaknemo dlani in lutko oživimo tako, da kreta,
• plišasti liki in lutke iz zgodb in pesmic (cca 30 cm),
• pokrivala, uporabni predmeti, igrače, zvočila ipd.,
• naprava za izpihovanje milnih mehurčkov,
• tematske slikanice (beseda, kretnja, slika/fotografija za vsak pojem),
• pobarvanke v obliki zloženk (ležeča zaporedna lista velikosti A4) s posameznimi kretnjami v
pravokotnih okvirih (po 8 na A4),
• slikanice z dodanimi fotografijami kretenj nekaterih ključnih samostalnikov, pridevnikov, števnikov
ali glagolov,
• prenosna magnetna tabla za na tla (zložljiva, ena stran bela tabla, druga pa flanelogram),
• magnetne velike tiskane črke,
• okrogle kopalniške mini preproge barve (za sedenje in določitev prostora za posameznega otroka,
• prenosni CD-predvajalnik,
• videokamera,
• računalnik,
• LCD-projektor,
• CD-ji s posnetki otroških, ljudskih in popularnih pesmi,
• predstavitvena zloženka,
• izročki (seznam novih kretenj, besedila pesmi, zgodb itd.).
POSEBNI POGOJI
Oznaka
Dejavnost
Izvajalec
Število dijakov
Število ur
ZSM
Znakovno sporazumevanje z
malčki
Usposabljanje za osnovno
znakovno sporazumevanje
Učitelj
do 32
35 ur predavanj
ZSM
Znakovno sporazumevanje z
malčki
Usposabljanje za učenje
malčkov sporazumevanja z
znaki
Učitelj
16
70 ur vaj
24
MERILA ZA OCENJEVANJE
Merila, ki jih je potrebno upoštevati pri preverjanju:
• Ustreznost rabe, doslednost rabe, odgovornost, odzivnost, samoiniciativnost v vseh fazah
praktičnega prikaza:
• priprava kandidata, prostora in ciljne skupine,
• uporaba pripomočkov,
• praktični prikaz znakovnega sporazumevanja s skupino,
• spremljajoča dokumentacija,
• analiza izvedbe praktičnega prikaza in zagovor;
KRITERIJI OCENJEVANJA
•
•
•
•
Načrtovanje in priprava 20%,
izvedba praktičnega prikaza 60%,
dokumentacija 5%,
ustni zagovor 15%.
Dijaki Šolskega centra Rudolfa Maistra kretajo ‘čokolada’ ( Janja Hribar)
25
STROKOVNO GRADIVO IN DRUGA PRIPOROČENA LITERATURA
• Kurikulum za vrtce v prilagojenem programu za predšolske otroke, komisija za prenovo vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi
potrebami, Ljubljana, Strokovni svet RS za splošno izobraževanje, 92. seja z dne 22.6.2006
• Acredolo, Linda, Goodwyn, Susan: Znakovni jezik za dojenčke : originalni program znakovnega jezika za dojenčke : vodič za starše,
Kranj : Znaki, 2010 (Zagreb : Avernus Adria).
• Anthony M., Lindert R.: Signing Smart with Babies and Toddlers, 2005
• Daniels Marilyn: Dancing with Words (Signing for Hearing Children’s Literacy), 2001
• Debevc, Matjaž, Peljhan, Živa , Spasovski, Janko , Dugonik, Bogdan : http://www.test.uni-mb.si/Zgodgluhih/default/s0011.htm :
Zgodovina gluhih [1760-1880] : učni pripomoček za učitelje, študente in učence pri poučevanju
• Garcia, Joseph: Sign with your baby, 2001
• Ivasović, Vesna : Ali slišimo gluhe? : na koliko decibelih? Mestno društvo gluhih, 2005 (Ljubljana : Jerebic).
• Komac, Vito, Gašperič, Matej, Jaklič, Aleš: Učbenik slovenskega znakovnega jezika [Elektronski vir] / Ljubljana : Zoom Promotion :
Fakulteta za računalništvo in informatiko, 2001
• Multimedijski didaktični pripomoček za učenje in poučevanje znakovnega jezika [Videoposnetek] / avtorji oz. zbiratelji besedišča
skupina za razvoj znakovnega jezika ; kamera Gorazd Orešnik, Ljubljana : Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, 2009.
• Multimedijski praktični slovar slovenskega znakovnega jezika [Elektronski vir] / besedišče Andreja Žele ; koordinatorka projekta Jasna
Bauman, Ljubljana : Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik, 2003.
• Murray, Carol Garboden: Simple Signing, 2007
• Peterson, Trish: Hands on Literacy, 2007
• Podboršek, Ljubica, Krajnc, Katja: Naučimo se slovenskega znakovnega jezika : učbenik za slovenski znakovni jezik 2, Zveza društev
gluhih in naglušnih, 2010
• Podboršek, Ljubica, Krajnc, Katja: Slikovni slovar slovenskega znakovnega jezika 1 : dodatek k učbeniku Naučimo se slovenskega
znakovnega jezika, Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, 2010.
• Podboršek, Ljubica, Krajnc, Katja: Naučimo se slovenskega znakovnega jezika : priročnik za učitelje , Zveza društev gluhih in naglušnih,
2010
• Silberg, Jackie: Miselni razvoj dojenčka in malčka, Igre za spodbujanje umskih sposobnosti, Učila, 2003
SKLOPI DELOVNIH ZADOLŽITEV V OKVIRU POKLICA
Vključevanje znakovnega sporazumevanja z malčki
• v vse elemente dnevne rutine in
• v posamezne vsebine s področij dejavnosti v prvem starostnem obdobju.
SESTAVLJALCI KATALOGA ZNANJ
Koordinatorka delovne skupine: Anica Justinek, CPI
Člani:
•
•
•
•
mag. Marjeta Domicelj, zunanja strokovna sodelavka
dr. Tatjana Novak, ŠCRM Kamnik
Živa Ribičič, ZGN Ljubljana
mag. Andreja Trtnik Herlec, ZGN Ljubljana
Strokovni pregled: Mojca Polak Williams
Lektoriranje: Andreja Sabati Šuster
Tehnično oblikovanje: Gabrijela Gregorič
(Katalog je bil pripravljen julija 2011.)
26
2.1 Program usposabljanja v Litvi
Osnove znakovnega sporazumevanja z dojenčki in malčki za vzgojitelje, pomočnike vzgojiteljev in starše
Ciljna skupina: Strokovni delavci, ki delajo na področju predšolske vzgoje in izobraževanja
Čas izvedbe: 29. februar, 7. marec, 14. marec (36 ur)
Izvajalec: Republiški rehabilitacijski center za gluhe (Respublikinis reabilitacijos centras)
Enota
Vsebina
Nameni In cilji
Metodologija
(število ur)
Enota 1 (1 ura)
Zgodovina in razvoj znakovnega
sporazumevanja z dojenčki in
malčki
Predstaviti metodo znakovnega sporazumevanja z
malčki.
Predstavitev
Skupinsko delo
Enota 2 (1 ura)
z dojenčki in malčki (tako s
slišečimi, kot tudi z gluhimi)
v predšolski vzgoji in
izobraževanju
Razložiti, kako uporabna je lahko metoda znakovnega
sporazumevanja v predšolski vzgoji in izobraževanju
malčkov, tako slišečih, kot tudi gluhih.
Pozitivni vplivi pristopa.
Predstavitev
Enota 3 (1 ura)
Kultura gluhih
Predstaviti tečajnikom nekatere osnovne elemente
kulture gluhih: znakovni jezik, predstave, skupnost,
zavest o gluhih.
Predstavitev
Življenjsko pričevanje
gluhe osebe
Enota 4 (1 ura)
Nacionalni znakovni jezik
Predstaviti slovnico in strukture nacionalnega
znakovnega jezika.
Predavanje
Enota 5 (4 ure)
Besedišče litvanskega
znakovnega jezika
Opremiti tečajnike z osnovnimi komunikacijskimi
spretnostmi v nacionalnem znakovnem jeziku, osnovno
besedišče malčkov: dom, igrišče, družina.
Praktično
usposabljanje
Skupinske ure
Enota 6 (4 ure)
Metode usvajanja znakovnega
jezika
Predstaviti različne razpoložljive metode usvajanja
znakovnega sporazumevanja z dojenčki in malčki.
Predstaviti praktično uporabo teh metod v vsakdanjem
delu.
Predstavitev
Skupinsko delo
Video predstavitev
Enota 7 (12 ur)
znakovnega jezika
Opremiti tečajnike z osnovnimi komunikacijskimi
spretnostmi v nacionalnem znakovnem jeziku, osnovno
besedišče malčkov: hrana, občutki, oblačila, domače
okolje, živali.
Praktično
usposabljanje
Skupinske ure
Enota 8 (2 uri)
Znakovni jezik v vzgojnoizobraževalnem procesu
malčkov
Predstaviti prednosti uporabe znakovnega jezika v
vsakdanji predšolski vzgoji in izobraževanju.
Predstavitev
Video predstavitev
Življenjsko pričevanje
Enota 9 (2 uri)
Materiali za usposabljanje: viri
in razvoj
Usposobiti tečajnike za izdelavo individualnih materialov
za usposabljanje pri vsakodnevni vzgoji in izobraževanju
malčkov.
Praktično delo
Odkrivanje primerov
Praktične izkušnje
Enota 10 (8 ur)
znakovnega jezika
Opremiti tečajnike z osnovnimi spretnostmi
komunikacije v nacionalnem znakovnem jeziku, osnovno
besedišče malčkov: cesta, pesmi, komunikacija.
Praktično
usposabljanje
Skupinsko delo
Skupno 36 ur
27
2.2 Program usposabljanja v Avstriji
Tiny Signers – Osnove, kako uporabiti posamezne znake avstrijskega znakovnega jezika (ÖGS) v
avstrijskih vrtcih za predjezikovno sporazumevanje in preprečitev zaostanka v govornem razvoju
Ciljna skupina: dijaki predšolske vzgoje
Čas izvedbe: junij, 2012
Kraj izvedbe: BAKIP 8, Lange Gasse 47, 1080 Dunaj, Avstrija (šola, kjer se izvaja petletno usposabljanje za
bodoče pedagoge predšolske vzgoje)
Izvajalec: Kinderhände, Andrea Rohrauer in Barbara Schuster
Enota
Vsebina
Nameni in cilji
Metodologija
(število ur)
Enota 1 (2 uri)
Uvod v Kinderhände in projekt
EU Tiny Signers
Pridobivanje jezika pri dojenčkih
in malčkih
Razlike v razvoju govora in
pridobivanju jezika
Prednosti uporabe znakov z
dojenčki in malčki
10 enostavnih načinov, kako
uporabiti znake pri vašem
vsakdanjem delu
Spoznavanje organizacije, ki izvaja usposabljanje in
znanstveni odnos.
Razumevanje lingvističnega procesa, skozi katerega gre
dojenček/malček.
Pridobivanje potrebnega znanja za uporabo znakov pri
delu z otroki.
Spoznavanje možnosti uporabe znakov z vsemi otroki.
Pridobivanje samozavesti pri uporabi znakov.
Predavanje
PowerPoint
predstavitve
Diskusija in
brainstorming
Delo v skupinah s
slikovnimi karticami
Enota 2 (2 uri)
Uvod v avstrijski znakovni jezik
(ÖGS)
Razlike med nemščino
v kretnjah in avstrijskim
znakovnim jezikom
Kretanje imen
Izboljšanje vizualne koncentracije in koordinacije oči in
rok.
Učenje strukture znakov in kako jih izvesti.
Učenje, kaj je jezik in kaj je orodje.
Učenje kulturnih aspektov jezika in kulturne skupine, ki
ga uporablja.
Predavanje
PowerPoint
predstavitve
Kviz
Diskusija
Delo v parih
Vizualne igre
Delo v skupinah
Enota 3 (3 ure)
100 znakov
Igre z uporabo znakov
Pesmi z uporabo znakov
Učenje prvih 100 znakov za dnevno komunikacijo z
dojenčki/malčki.
Učenje orodij za vsakodnevno delo.
Pridobivanje kreativnosti in fleksibilnosti pri uporabi
znakov v različnih igrah in pesmih.
Igre
Pesmi
Delo v parih
Delo v skupinah
Kratke skupinske
predstavitve
Kratki DVD posnetki
Enota 4 (2 uri)
Uvod v slovnico avstrijskega
znakovnega jezika
Uvod v kulturo gluhih
Spoznavanje slovničnih razlik med vprašanji, povedmi
in ukazi.
Učenje, kako uporabiti obrazne izraze z znaki.
Spoznavanje kulture gluhih in njenih glavnih značilnosti.
Učenje trikov za sporazumevanje z gluho osebo.
Predavanje
Kviz
Diskusija
Skupno 9 ur
28
2.3 Program usposabljanja v Sloveniji
Ciljna skupina: Dijaki v programu predšolske vzgoje, 2. letnik
Mesto izvedbe: Šolski center Rudolfa Maistra, Kamnik
Izvajalki: Živa Ribičič, Gabrijela Gregorič
Enota
Vsebina
Nameni in cilji
Metodologija
(število ur)
1
Znakovni jeziki
Opiše ključne ‘dogodke’ v zgodovini razvoja
znakovnega jezika v svetu in pri nas.
Predstavitev
Vprašanja in odgovori
Raziskovanje dijakov
Pisne predstavitve
Povratne informacije
1
Temeljne značilnosti
znakovnih jezikov
Našteje temeljne značilnosti znakovnega jezika.
1
Pomen znakovnega jezika za
gluhe in slišeče
Razloži pomen znakovnega jezika kot sredstva
izražanja in sporazumevanja v vsakdanjih odnosih z
gluhimi in slišečimi.
1
Znakovni jezik v
izobraževanju
Pojasni vlogo znakovnega jezika v procesu vzgoje in
izobraževanja gluhih.
Razloži možnosti in omejitve znakovnega jezika pri
vključevanju gluhih v delo.
Predstavitev
Diskusija
1
Znakovni jezik in osebe s
posebnimi potrebami
Razloži pomen znakovnega sporazumevanja kot
sredstva izražanja in sporazumevanja v vsakdanjih
odnosih z osebami s posebnimi potrebami.
Pojasni vlogo znakovnega sporazumevanja v
procesu vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi
potrebami.
Predstavitev
Diskusija
3
Načini uporabe znakovnega
sporazumevanja z malčki
Razloži, kateri načini uporabe znakovnega
sporazumevanja z malčki obstajajo.
• sporazumevanje s pomočjo znakov, ki izhajajo iz
znakovnega jezika gluhe skupnosti,
• sporazumevanje s pomočjo izmišljenih znakov,
• kombinirana oblika.
Razloži in utemelji prednosti znakovnega
sporazumevanja z dojenčki in mački.
Predstavitev
Diskusija
Skupinsko delo
24
Znaki iz slovenskega
znakovnega jezika
Pozna enoročno abecedo in jo zna uporabljati.
Pozna 500 do 600 znakov slovenskega znakovnega
jezika.
Prikaže naučene znake.
Različne metode za učenje znakov
s pomočjo pesmic, delo v parih in
skupinah, ogled posnetkov z znakovnim
jezikom, pesmice in pravljice z znaki
10
Tvorba besed in stavkov
v slovenskem znakovnem
jeziku
Razume enostavna sporočila v znakovnem jeziku.
Posreduje enostavna sporočila v znakovnem jeziku.
Predstavitev
Diskusija
Praktično delo
Igra vlog
Pesmice in pravljice z znaki
10
Znakovni jezik in znakovno
sporazumevanje za malčke
Razloži pomen pozitivnega jezikovnega okolja v 1.
starostnem obdobju.
Razume razliko med znakovnim sporazumevanjem z
malčki in uporabo znakovnega jezika in zna razložiti,
kje svoje znanje lahko nadgradi.
Predstavitev
Pisne predstavitve
8
Metoda ključnih besed
Razloži pomen in opiše primer hkratne rabe
komunikaciji z malčki po metodi kretanja ključnih
besed.
Diskusija
Delo v skupinah
↓
29
↓
Enota
Vsebina
Nameni in cilji
Metodologija
(število ur)
6
Stopnje učenja pri malčkih
Razloži stopnje učenja znakovnega jezika.
Našteje in utemelji temeljna načela pri znakovnem
Diskusija
Delo v skupinah
4
Načrtovanje
vključevanja znakovnega
sporazumevanja
Razloži pomen premisleka o možnostih in načinih
vključevanja znakovnega sporazumevanja v
načrtovanje, izvajanje in evalvacijo vzgojno
izobraževalnega dela.
Diskusija
Delo v skupinah
6
Komunikacija z malčkom
Pozorno spremlja otrokovo neverbalno in verbalno
komuniciranje ter vnaša znakovno sporazumevanje v
komunikacijo z otrokom.
Diskusija
Delo v skupinah
2
Učenje malčkov
Pozna in razume proces učenja znakovnega
sporazumevanja pri malčkih.
Predstavitev s primeri, posnetki
Diskusija
2
Pravila učenja malčkov
Pozna ‘načela’ (pravila) poučevanja znakovnega
jezika.
Diskusija
Delo v skupinah
2
Povezovanje znakovnega
sporazumevanja s
kurikulom vrtca
Pozna pomen vključevanja znakovnega
sporazumevanja v proces načrtovanja, izvajanja in
evalvacije vzgojno- izobraževalnega dela.
Diskusija
Igra vlog
Pesmi in pravljice z znaki
8
Glasba in znakovno
sporazumevanje
Uči otroke novih pesmic ob hkratni rabi znakovnega
sporazumevanja.
Diskusija
Igra vlog
2
Vsakodnevne dejavnosti in
znakovno sporazumevanje
Opiše možnosti za vpletanje znakovnega
sporazumevanja v vsakodnevne dejavnosti.
Diskusija
Igra vlog
2
Igra in znakovno
sporazumevanje
Prikaže možnosti vzgojitelja, da kot soigralec v
simbolni igri, gibalnih, namiznih ali konstrukcijskih
igrah.
Diskusija
Igra vlog
2
Projekti v vrtcu in znakovno
sporazumevanje
Razloži možnosti rabe znakovnega sporazumevanja
pri obravnavanju tem ali izvajanju projektov.
Diskusija
Igra vlog
2
in starši
Staršem zna predstaviti prednosti znakovnega
Staršem zna predstaviti metodo seznanjanja malčkov
z znakovnim sporazumevanjem.
Diskusija
Igra vlog
2
Vloga staršev pri znakovnem Staršem zna predstaviti njihovo vlogo v procesu
sporazumevanju
uvajanja malčkov v znakovno sporazumevanje.
Diskusija
Igra vlog
2
Informiranje staršev o
znakovnem sporazumevanju
Diskusija
Igra vlog
S starši sproti izmenjuje informacije o napredku
njihovega otroka pri učenju znakovnega
sporazumevanja.
Skupno 102 ur
30
2.4 Program usposabljanja v Veliki Britaniji
Znakovno sporazumevanje z dojenčki in malčki v ustanovah za predšolsko vzgojo in izobraževanje
Ciljna skupina: Dijaki 3. letnika srednje strokovne šole za predšolsko vzgojo
Kraj izvedbe: Leeds City College, Leeds, Yorkshire
Izvajalka: Vicki Gilbert
Enota (število ur)
Vsebina
Namen in cilji
Metodologija
Enota 1 (1.5 ure)
Zavest o gluhih
Pridobiti osnovno zavedanje o številu gluhih
ljudi (še posebno otrok) v VB, metode
komunikacije, organizacije, ki lahko pomagajo
gluhim ljudem (še posebno otrokom, npr.
National Deaf Children’s Society).
Pridobiti osnovno vedenje o nacionalnem
znakovnem jeziku.
Predstavitev
Raziskovanje dijakov, pisne
predstavitve in povratne
informacije
Enota 2 (0.5 ure)
Zgodovina znakovnega jezika z
dojenčki in malčki
Spoznati zgodovino znakovnega
sporazumevanja tako s slišečimi, kot tudi z
gluhimi otroki v predgovornem obdobju.
Predstavitev
Enota 3 (1.5 ure)
Koristi znakovnega
sporazumevanja z dojenčki in
malčki
Temeljito spoznati razloge, zakaj je koristno
uporabiti znakovni jezik kot metodo
komunikacije.
Predstavitev
Delo v majhnih skupinah
Diskusija
Enota 4 (1 ura)
Koristi znakovnega
sporazumevanja v ustanovah za
varstvo otrok
Biti sposoben utemeljiti, zakaj bi bila uporaba
znakovnega jezika v ustanovah za varstvo otrok
koristna za otroke in zaposlene.
Diskusija
Enota 5 (4.5 ure)
Učenje osnovnih znakov
Naučiti se vsaj 100 osnovnih znakov za
uporabo v ustanovah za varstvo otrok (tudi
abecedo in ustrezne dodatne znake).
Različne učne metode za
učenje znakov, npr. preko
pesmi, v parih ali skupinah, npr.
znakovne šarade, videoposnetki
Enota 6 (1.5 ure)
Tehnike in strategije za uvajanje
znakovnega sporazumevanja pri
otrocih
Razviti serijo ‘orodij’ za uporabo pri znakovnem
sporazumevanju z otroki, za katere si
odgovoren.
Demonstracija in podajanje
primerov
Diskusija
Praktično delo
Igra vlog
Enota 7 (2 uri)
Kako pomagati otrokom pri
učenju znakovnega jezika
Usposobiti otroke, da bodo vedeli, katere
znake uporabiti v katerem kontekstu.
Demonstracija in podajanje
primerov
Diskusija
Praktično delo
Enota 8 (1 ura)
Uporaba znakov v primeru
različnih scenarijev v ustanovah
za varstvo otrok
Biti sposoben izbrati in uporabiti ustrezne
znake v različnih scenarijih v ustanovah za
varstvo otrok.
Igra vlog
upoštevajoč različne scenarije,
npr. igra na prostem, jutranji
krog
Praktično delo
Enota 9 (1 ura)
Povezave s Kurikulom za prvo
starostno obdobje
Razumeti, kako znakovni jezik lahko ustreza
pogojem okvira, vključujoč medkurikularne
povezave.
Predstavitev
Skupno 15 ur
31
2.5 Evalvacija usposabljanja
Marjeta Domicelj
Usposabljanje za znakovno sporazumevanje z malčki je v državah partnericah potekalo različno, tako glede
na obseg in vsebinske poudarke, kot glede na udeležence. Moduli oz. tečaji so trajali od nekaj ur (Avstrija)
ali dni (Anglija, Litva) do enoletnega izvajanja vseh vsebin modula v okviru programa srednje vzgojiteljske
šole (Slovenija). Večina usposabljanj je bila namenjena učencem srednjih vzgojiteljskih šol, nekaj pa tudi
zaposlenim vzgojiteljem in učiteljem na srednjih vzgojiteljskih šolah. V vseh državah so potekali tudi tečaji
za starše z malčki. Spremljavo smo usmerili na izvajanje modula Znakovno sporazumevanje z malčki za
dijake srednjih vzgojiteljskih šol. Spremljavo smo izvedli posredno, preko vprašalnikov za učitelje in za
dijake.
Zanimalo nas je, kakšna znanja, veščine in stališča povezana z znakovnim sporazumevanjem so v pridobili
času usposabljanja ter kako je potekal pouk.
Poleg tega nas je zanimalo, ali se preko modula uresničujejo tudi glavni cilji projekta ‘Tiny Signers’. Na
tem mestu predstavljamo ugotovitve na osnovi izpolnjenih vprašalnikov, ki so jih izpolnili dijaki. Skupno
število izpolnjenih vprašalnikov je bilo 92, od tega 29 iz Slovenije, 16 iz Litve, 13 iz Anglije in 34 iz Avstrije.
Za dijake smo pripravili vprašalnik z desetimi vprašanji, s katerimi smo želeli ugotoviti, kakšen je bil njihov
pogled na pridobivanje znanja (vpr.: 1, 3, 4) in veščin (vpr.: 2, 5), kakšen je bil vpliv usposabljanja na
oblikovanje njihovega odnosa do obravnavanih vsebin (vpr.: 1, 3, 6, 9, 10) ter njihovo počutje pri pouku
(vpr.: 7, 8). (Glej vprašalnik na koncu tega poglavja)
ODGOVORI DIJAKOV NA VPRAŠANJA
Zakaj je po vašem mnenju znakovno sporazumevanje z malčki pomembna veščina za delo z majhnimi
otroki?
Odgovore dijakov na prvo vprašanje smo po vsebini razporedili v pet kategorij. Največ dijakov je pomen
znakovnega sporazumevanja z malčki opredelilo z vidika otroka - malčki bodo lažje izražali svoje potrebe
in želje. Edino v tej kategoriji vidimo odgovore dijakov iz vseh štirih sodelujočih držav. Nekaj dijakov iz
Anglije in Avstrije je poudarilo, da bo znakovno sporazumevanje v pomoč predvsem bolj sramežljivim
otrokom in otrokom, katerih materni jezik ni angleščina oz. nemščina. Sledijo odgovori, v katerih dijaki
pojasnjujejo pomen znakovnega sporazumevanja za otrokov razvoj, predvsem jezikovni in socialnoemocionalni. Naslednji dve kategoriji sta si po številu odgovorov zelo blizu. V prvi sta zajeta vidik otroka
in vidik odraslega: sporazumevanje med odraslim in malčki bo lažje. Nekateri dijaki iz Slovenije so
izpostavili prednost znakovnega sporazumevanja v primerih, ko je v skupino otrok v vrtcu vključen gluh
otrok. V zadnji kategoriji so zajeti odgovori, ki izpostavljajo predvsem vidik odraslega.
Kako napredujete pri usvajanju znakov?
Odgovore dijakov na to vprašanje smo po vsebini razvrstili v naslednje kategorije: postopno, zelo hitro,
zelo dobro in drugo. Velika večina dijakov je odgovorila, da znake usvajajo zelo hitro ali zelo dobro. Tudi
ostali dijaki so izrazili zadovoljstvo z usvajanjem znakov, vendar bolj umirjeno npr.: ‘Pri vsaki uri spoznamo
kar nekaj znakov ali pa utrdimo že naučene’ ali ‘Na začetku je bilo težko, sedaj pa se učimo kar hitro’. Le
trije dijaki niso bili zadovoljni z usvajanjem znakov, odgovorili so, da jim je šlo počasi oz. da so usvojili
malo znakov.
Kakšno znanje oziroma spoznanja ste poleg učenja znakov (kretenj) še pridobili pri strokovnem modulu?
Odgovori dijakov so bili zelo različni, a smo kljub temu lahko oblikovali pet vsebinskih kategorij, v katere
smo razvrstili odgovore. Poleg tega so velike razlike tudi v tem, kako so se kopičili odgovori po posameznih
kategorijah. Prva kategorija ‘Znanje o gluhih in naglušnih, znanje o skupnosti gluhih in o znakovnem jeziku’
32
je po skupnem seštevku odgovorov najmočnejša, vendar pa so razlike med državami velike. V Sloveniji
je 20 dijakov od 29 odgovorilo, da so dobili ta znanja, v Litvi 5 od 16 dijakov, v Avstriji 7 od 34, v Angliji
pa nobeden. Nasprotno pa je v drugi kategoriji, t. j. ‘Kako pomembno je znakovno sporazumevanje z
malčki in nova znanja o vzgoji in izobraževanju otrok’, ki šteje 15 odgovorov, dalo tak odgovor 10 dijakov
iz Anglije, trije iz Litve, 2 iz Avstrije in nobeden iz Slovenije. Zanimive razlike v državah partnericah
se kažejo tudi pri naslednjih dveh kategorijah, ki se pojavita samo pri dijakih iz Avstrije in Slovenije. V
kategorijo ‘Spoznanja o pomenu izrazite obrazne mimike in pomenu telesne govorice nasploh’, ki šteje
14 odgovorov, je umeščenih 12 odgovorov dijakov iz Avstrije in 2 iz Slovenije. V kategoriji ‘Kako otroke
učimo znakovnega sporazumevanja’, ki šteje 12 odgovorov, pa je 7 odgovorov iz Slovenije in 5 iz Avstrije.
V kategoriji ‘Drugo’ so posamični odgovori, med katerimi so posebej zanimivi npr.: ‘Veliko smo delali
v skupinah in več vem o timskem delu’, ki se je pojavil trikrat in ‘Nove ideje’. Razlike med odgovori
dijakov si lahko razlagamo predvsem z različnimi organizacijskimi oblikami usposabljanj v posameznih
državah. Tako je v Sloveniji usposabljanje potekalo z obveznim strokovnim modulom v programu srednje
vzgojiteljske šole tri ure tedensko preko celega šolskega leta. To pomeni, da je bilo na razpolago več
časa za poglobljeno obravnavo širših vsebin, povezanih z znakovnim sporazumevanjem. Tudi pogostost
odgovorov dijakov iz Avstrije, ki poudarjajo pomen izrazite obrazne mimike in govorice telesa nasploh, ne
preseneča, saj sta edino v Avstriji izvajali usposabljanje hkrati gluha in slišeča predavateljica. Tudi dijaki v
Sloveniji so imeli v okviru usposabljanja možnost večkratnega srečanja in komuniciranja z gluhimi.
Dijaki Šolskega centra Rudolfa Maistra na dobrodelnem teku ZGNL (Tatjana Novak)
33
S katerimi strokovnimi moduli lahko povezujete vsebine oziroma znanja, ki jih pridobivate pri
strokovnem modulu Znakovno sporazumevanje z malčki?
Pri odgovorih na to vprašanje se pokaže izrazita razlika med dijaki iz Slovenije v primerjavi z dijaki iz ostalih
treh držav. Največ dijakov iz teh treh držav vidi povezavo znakovnega sporazumevanja s teoretičnimi
predmeti s področja pedagogike in psihologije: iz Anglije deset, Avstrije štirinajst in Litve sedem dijakov.
Le trije dijaki iz Slovenije so odgovorili, da se modul Znakovno sporazumevanje z malčki povezuje z
modulom Kurikulum oddelka v vrtcu, ki daje s teoretičnimi izhodišči in konkretnimi smernicami strokovne
podlage za načrtovanje in izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela v vrtcu. Slovenski dijaki vidijo povezave
predvsem z glasbo, veščinami sporazumevanja, igrami za otroke in projektnim ustvarjanjem.
Pri katerih dejavnostih v vrtcu bi lahko uporabili znakovno sporazumevanje z malčki? Odgovore dijakov
na zgornje vprašanje smo po vsebini razporedili v tri kategorije in jih rangirali po številu odgovorov.
Na prvem mestu je kategorija ‘Pri vseh dejavnostih’, sledi ‘Pri jutranjem krogu’. Daleč največ dijakov je
odgovorilo, da bi znakovno sporazumevanje lahko vpletali v vse dejavnosti v vrtcu, tako v vsakodnevne
dejavnosti (hranjenje, počitek, nega), kot v vodene dejavnosti z različnih področij (glasba, pripovedovanje
pravljic, dramatizacija, šport, igrice). Na drugem mestu je kategorija ‘Pri različnih dejavnostih’, v katero
so umeščeni odgovori, ki kažejo na možnosti rabe znakovnega sporazumevanja pri različnih vodenih
dejavnostih, kot so petje pesmic, pripovedovanje pravljic, obravnava tem o živalih idr. Na tretjem mestu
je kategorija, ki vsebuje odgovore, v katerih dijaki poudarjajo pomen znakovnega sporazumevanja v
jutranjem krogu, ko se obračamo na otroke z bolj osebnimi vprašanji o počutju, doživetjih ipd.
Študenti programa usposabljanja z Dunaja s predavateljico Vicki Gilbert (Lisa Zoechling)
34
Kako vpliva spoznavanje znakovnega jezika na vaše osebno življenje?
Več kot štiri petine dijakov je z vsebinsko različnimi odgovori izrazilo, da spoznavanje znakovnega
sporazumevanja vpliva tudi na njihovo osebno življenje. Te odgovore smo razvrstili v tri kategorije. Največ
jih je v kategoriji ‘Dobro, koristno, praktična raba’, v katero sodijo odgovori kot npr.: ‘Zelo dobro. Veliko
stvari, ki jih govorim kakšni osebi, zraven včasih še kretam’, ‘Koristilo mi bo, če bom v vrtcu delala z gluhim
otrokom’, ‘Meni večkrat prav pride, ker poznam ljudi, ki so gluhi’, ‘Dobro, saj se znam malo pogovarjati
tudi z gluhimi’ ipd. Če pogledamo, koliko dijakov iz posameznih držav se je v odgovorih uvrstilo v to
kategorijo, vidimo, da jih je največ iz Anglije in najmanj iz Avstrije.
Sledi kategorija ‘Spoznavanje in boljše razumevanje ljudi, ki ne slišijo’. Pozitiven vpliv na oblikovanje
odnosa do gluhih kažejo naslednji primeri odgovorov: ‘Spoznavam, kako pomembna je tudi mimika, in
kako živijo ljudje, ki ne slišijo’, ‘Zdaj zelo dobro razumem gluhe, saj se postavimo v njihov položaj, ko
kretamo’, ‘Veliko, saj zdaj vem več o stvareh, o katerih prej nisem niti premišljevala’, ‘Bolj si predstavljam,
kako drugi dojemajo svet okrog nas’.
Posebno kategorijo tvorijo odgovori dijakov iz Avstrije, ki govorijo o spoznavanju pomena znakovnega
jezika in o motivaciji za nadaljnje učenje znakovnega jezika, kot npr.: ‘Spoznanje, da je komunikacija
na splošno, bodisi govor ali znakovni jezik, ena najpomembnejših stvari v življenju’, ‘Želim postati
tolmač za znakovni jezik’. Mislimo, da se tudi v teh odgovorih kaže vpliv sodelovanja gluhe učiteljice pri
usposabljanju.
Kako bi ocenili svoje počutje pri strokovnem modulu/na tečaju na lestvici od 1 do 6?
Ocena
Število odgovorov
Skupaj
AT
SLO
LT
UK
1
0
0
0
0
2
0
1
0
0
1 (1,1%)
3
1
1
0
1
3 (3,2%)
4
7
1
4
1
13 (14,1%)
5
14
5
3
8
30 (32,6%)
0 (0,0%)
6
7
8
5
24
44 (47,8%)
Ni odgovora
0
0
1
0
1 ( 1,1%)
Povprečna ocena
4,1
5,1
5,0
5,6
5,24
Tabela 1
Dijaki so ocenjevali svoje počutju pri modulu oz. na tečaju z ocenami od 1 do 6, pri čemer ocena 1 pomeni
zelo slabo, ocena 6 pa odlično.
Podatki v tabeli kažejo, da so se pri modulu oz. na tečaju ali usposabljanju na temo Znakovno
sporazumevanje z malčki zelo dobro počutili. Če pogledamo ocene po posameznih državah, vidimo, da je
z najvišjo oceno svoje počutje ocenilo največ dijakov iz Avstrije in najmanj iz Slovenije, čemur ustrezata
tudi povprečni oceni v eni oziroma drugi državi. Sklepamo, da je na relativno nižjo oceno v Sloveniji
morda vplivalo dejstvo, da je bil modul umeščen v obvezni del srednješolskega programa, s čimer je
povezano tudi ocenjevanje znanja, medtem ko so se modula v Avstriji dijaki udeležili prostovoljno, na
osnovi lastnega interesa in želje.
Katera dejavnost vam je pri strokovnem modulu najljubša?
Po pogostosti odgovorov izrazito izstopata dve kategoriji: ‘Petje pesmic in spoznavanje novih kretenj –
spremljanje pesmic s kretnjami’, v katero sodi 44 (47,8%) odgovorov in ‘Spoznavanje znakov na igriv
način’, kar je kot najljubšo dejavnost navedlo 29 (31,5%) dijakov. Primerjava odgovorov med državami je
pokazala, da je bilo učenje znakov ob pesmicah najljubša dejavnost za največ dijakov v Sloveniji, učenje
znakov na igriv način pa za največ dijakov iz Avstrije. Ostali odgovori so vsebinsko tako različni, da smo jih
umestili v kategorijo ‘Drugo’. Nekaj odgovorov iz te kategorije : ‘Ko sami povemo besede, ki nas zanimajo
in jih potem profesorica pokaže’, ‘Video posnetki ali pogovori, kretanje pa malo manj’, ‘Težko reči’, ‘Vse
35
mi je bilo všeč’, ‘10 najpomembnejših stvari’.
Ali se kdaj s svojimi domačimi ali prijatelji pogovarjate o svojih izkušnjah pri strokovnem modulu?
Odgovor
SLO
LT
UK
AT
Skupaj
DA
28
16
13
32
89 (96,7%)
NE
1
0
0
2
3 (3,3%)
SKUPAJ
29
16
13
34
92 (100%)
Tabela 2
Samo trije dijaki na vprašanje niso odgovorili pritrdilno. Pri tem vprašanju so si bili dijaki, če pogledamo z
vidika različnih držav, najbolj enotni. Sklepamo, da je znakovno sporazumevanje pustilo pri dijakih močan
vtis, ki ga nosijo s seboj tudi, ko zapustijo šolo ali končajo tečaj.
Ali nam želite v zvezi s strokovnim modulom Znakovno sporazumevanje z malčki še kaj povedati?
Šestdeset dijakov nam je želelo poleg odgovorov na postavljena vprašanja povedati še nekaj svojih misli.
Nad modulom so večinoma izrazili navdušenje, ki so ga utemeljili bodisi s pomenom modula za boljše
razumevanje in sporazumevanje med slišečimi in gluhimi ljudmi, bodisi s koristnostjo modula za otroke
oz. malčke, ali pa so preprosto povedali, da jim je všeč. Nekaj odgovorov in predlogov: ‘Vesela sem, da
obstaja jezik, ki povezuje gluhe in slišeče in jim omogoča normalno življenje’, ‘Zdi se mi, da je ta predmet
potreben predvsem za prihodnost, ko bodo otroci združeni v navadnih vrtcih, tisti s posebnimi potrebami
in tisti normalni’, ‘Raje bi videla, da bi se učili kretati cele stavke, ker je to bolj praktično’, ‘Tudi učenje
odraslih ZS na zabaven način bi bilo možno’, ‘Znakovno sporazumevanje je zelo pomembno za otroke, saj
jim pomaga pri hitrejšem razmišljanju in govorjenju’, ‘Ko bom imela otroka, bom kretala z njim’.
Lutka Miha Znakec ima velike roke in privlači male otroke (Živa Ribičič)
36
URESNIČEVANJE GLAVNIH CILJEV PROJEKTA ‘TINY SIGNERS” PREKO MODULA ZNAKOVNO
SPORAZUMEVANJE Z MALČKI
Povečati družbeni ugled in privlačnost znakovnega jezika
Odgovori dijakov kažejo, da jim vključenost v modul omogoča neposredno usvajanje veščin za znakovno
sporazumevanje z malčki ter vpliva na oblikovanje njihovega drugačnega odnosa do skupnosti gluhih,
na večanje njihove občutljivosti za neverbalno komunikacijo in dogajanje v okolju, na spoznavanje
znakovnega jezika kot vrednote, ki omogoča sožitje gluhih in slišečih.
Ustvariti okolje, v katerem je veliko manj frustracij in ovir za slišeče in gluhe malčke
Na osnovi odgovorov dijakov lahko sklepamo, da bodo z usvojenim znanjem znakovnega sporazumevanja
z malčki in pozitivnim odnosom do tega načina sporazumevanja ustvarjali prijazno in razumevajoče okolje
za slišeče in gluhe malčke.
Izboljšati ozaveščenost in komunikacijo z gluhimi
Odgovori dijakov nedvoumno kažejo, da strokovni modul vpliva na dvig njihove ozaveščenosti o
značilnostih skupnosti gluhih ter pomenu in možnostih komunikacije z gluhimi.
Pustiti pozitiven in dolgotrajen učinek v okviru EU
Verjamemo, da bo uresničevanje prvih treh ciljev dolgoročno prispevalo tudi k uresničevanju četrtega
cilja.
37
VPRAŠALNIK 1 – Dijaki: znakovno sporazumevanje z malčki
Dragi dijaki!
Strokovni modul Znakovno sporazumevanje z malčki je nastal v okviru dveletnega mednarodnega projekta z
naslovom Tiny Signers (2011-2013) in vi ste prvi dijaki, ki ga udejanjate skupaj s svojimi učitelji.
Nosilci projekta in snovalci strokovnega modula želijo spremljati in evalvirati potek strokovnega modula. Na vas
se obračajo s prošnjo, da izpolnite vprašalnik, s pomočjo katerega bodo izvedeli, kako vi doživljate in razmišljate o
modulu Znakovno sporazumevanje z malčki.
Prosimo, odgovorite na naslednja vprašanja:
1.
Zakaj je po vašem mnenju znakovno sporazumevanje z malčki pomembna veščina za delo z majhnimi otroki?
.......................................................................................................................................................................................
2.
Kako napredujete pri usvajanju znakov?
.......................................................................................................................................................................................
3.
Kakšno znanje oziroma spoznanja ste poleg učenja znakov (kretenj) še pridobili pri strokovnem modulu?
.......................................................................................................................................................................................
4.
S katerimi strokovnimi moduli lahko povezujete vsebine oz. znanja , ki jih pridobivate pri strokovnem modulu
Znakovno sporazumevanje z malčki?
.......................................................................................................................................................................................
5.
Pri katerih dejavnostih v vrtcu bi lahko uporabili znakovno sporazumevanje z malčki?
.......................................................................................................................................................................................
6.
Kako vpliva spoznavanje znakovnega jezika na vaše osebno življenje?
.......................................................................................................................................................................................
7.
Kako bi ocenili svoje počutje pri strokovnem modulu na lestvici od 1 do 6? Navodilo: Ocena 6 pomeni zelo
dobro, ocena 1 pa zelo slabo. Obkrožite ustrezno oceno.
Element
Ocena
Moje počutja pri strokovnem modulu
8.
1
2
3
4
5
6
Katera dejavnost vam je pri strokovnem modulu najljubša?
.......................................................................................................................................................................................
9.
Ali se kdaj s svojimi domačimi ali prijatelji pogovarjate o svojih izkušnjah pri strokovnem modulu?
DA
NE
10. Ali nam želite v zvezi s strokovnim modulom Znakovno sporazumevanje z malčki še kaj sporočiti?
.......................................................................................................................................................................................
HVALA za vaše odgovore!
38
3
Utemeljitev uporabe znakovnega
sporazumevanja z dojenčki in malčki
Franz Dotter
3.1 Učenje jezika
Osnove za jezikovni razvoj so deloma prirojene, deloma pa pridobljene v zgodnjem otroštvu. Obdobje
od rojstva do četrtega ali šestega leta starosti je ‘občutljivo obdobje’, ko se otroci zlahka naučijo jezika’1.
Novorojenček ni ‘tabula rasa’ (nepopisan list). Tudi med nosečnostjo so izpolnjene nekatere osnovne
zahteve za učne procese, kar pomeni, da se ‘učenje’ (beleženje v spomin) začne že v maternici. Obstaja
vrsta dokazov, da se zaznavni in spoznavni razvoj začne že v maternici:
• Refleks sesanja prsta v 5./6. mesecu nosečnosti je možen samo zaradi obstoječih taktilnih in
motoričnih sposobnosti.
• Zaznavanje zvoka v 5./6. mesecu nosečnosti: srčni utrip je pospešen pri zvokih glasnejših od 105
dB.
• Zaznavanje zvoka v 8. mesecu nosečnosti: srčni utrip se upočasni, če se zamenjata dva zloga
(BABI - BIBA), potem ko je plod prej slišal le BABI.
Zaznavno-spoznavne sposobnosti po rojstvu
S študijami sesanja in trajanja usmerjenega pogleda v kombinaciji z gibi glave so raziskovalci ugotovili, da
ima novorojenček naslednje sposobnosti, ki jih razvija s procesi učenja (tu zanemarimo problem zbiranja
podatkov v obdobju, ko nimamo na voljo nobene jezikovne produkcije, ki bi jo lahko raziskovali):
• pred dopolnjenim prvim letom starosti dojenček spozna tridimenzionalnost,
• gravitacijo (predmeti padejo dol, če jih izpustiš) in to, da
• predmeti vplivajo drug na drugega, ko se dotaknejo.
Pomembne osnove pridobivanja jezikovnih znanj so na primer:
• obstojnost predmetov (obstajajo tudi, ko niso več vidni),
• povezave med (jezikovno) komunikacijo in vsakodnevnimi dogodki, ki jih ustvarja otrok v okviru
svojega splošnega razvoja (zaznavanje, motorične sposobnosti itd.),
• interakcija s predmeti in osebami v okolju (prim. Schrey-Dern 2006: 10, Zollinger 2010: 11) kot
celostno razumevanje z vsemi čutili,
• neverbalne pragmatično-komunikacijske spretnosti,
• igra in socialno vedenje.
V bistvu lahko domnevamo, da so otroci sposobni komunicirati in razumevati jezik že zelo zgodaj (ne le,
kot je navedeno ponekod v literaturi, šele po 9. mesecu). V nasprotnem primeru ne bi mogli pojasniti
njihovega jezikovnega razvoja od 10./12. meseca dalje. Treba pa je opozoriti, da v času zgodnjih interakcij
z otroki njihova govorna ekspresija včasih ne zadošča za sporočanje njihovih namer, želja itd. (To delno
kompenzirajo na neverbalni način, kadar je to mogoče, na primer tako, da primejo odraslega za roko in
ga vodijo, kamor želijo iti).
Nekaj pomembnih korakov pridobivanja jezikovnih znanj naredi otrok že v prvem letu, osnove besedišča in
slovnice pa pridobi v prvih dveh do treh letih (prim. Penner, Weissenborn & Friederici 2000; Weissenborn
39
2000, 2003, tudi prispevki v: Weissenborn in Höhle 2001). Na to vplivajo dejavniki, kot so genetske
predispozicije za učenje jezika in možganski razvoj, na primer lateralizacija jezikovnih središč (Locke 1997;
Penner, Weissenborn & Friederici 2002).
’Glede na to, da jezikovna komunikacija igra osrednjo vlogo pri socializaciji in pridobivanja znanja v
otrokovem razvoju, je normalni jezikovni razvoj nujno potreben za nemoteno socializacijo, kognitivni
razvoj in šolsko uspešnost.’ (Intervju Weissenborn)
Enako velja tudi za naravoslovje in matematiko, jezikovno znanje in bralne spretnosti (prim. Baumert et
al. 2001).
Za pozitiven razvoj je potrebno bogato jezikovno okolje in motivacija za izmenjavo z uporabo jezika, tako
v družinskem kot institucionalnem kontekstu. Starši pogosto spontano kažejo takšno spodbudno vedenje
(npr. uporaba ‘otroškega govora’, prim. ‘motherese’ / ‘Mutterisch’ / ‘baby talk’). Za otroke, ki trpijo hudo
pomanjkanja ali izolacijo, in ki dobijo prvi stik z jezikom šele več let po rojstvu, obstaja nevarnost, da bodo
njihove jezikovne sposobnosti (zlasti slovnica) vedno ostale podpovprečne (prim. Curtiss 1977).
Zato je pomembno za starše, vzgojitelje, učitelje in terapevte, da:
• imajo celovito znanje o notranjih (biološko pogojenih) in zunanjih zahtevah (pogojenih z
izkušnjami) za pridobivanje jezikovnih znanj;
• poznajo metode za zgodnje prepoznavanje možnih tveganj in dokazov, ki bi lahko vplivali na
zaostanek v razvoju jezika, ali pa za že obstoječe odstopanje od normalnega jezikovnega razvoja;
• otroka in družino obravnavajo v čim zgodnejši fazi (preventivni, spodbujevalni in terapevtski
ukrepi).
Do 20 odstotkov otrok, ki se izobražujejo enojezično v nemškem jeziku, ima jezikovne primanjkljaje (za
otroke iz drugega jezikovnega okolja so številke delno še višje). Študije otrok ob vstopu v šolo ugotavljajo,
da bi več kot 30 % otrok potrebovalo dodatno podporo pri razvoju jezikovnih spretnosti (prim. Pochert et
al. 2002). Izvor teh jezikovnih primanjkljajev je pogosto v jezikovnem razvoju v prvih treh letih. Potrebne
so še druge dolgoročne študije (prim. Weissenborn 2001, 2003), vključno s primerjalno evalvacijo
diagnostičnih in jezikovnorazvojnih ukrepov.
Jezikovne razvojne motnje je mogoče s pomočjo testov zanesljivo diagnosticirati od starosti 4-5 let.
Od starosti približno 10 mesecev upada sposobnost razlikovanja glasov, ki ne pripadajo maternemu jeziku,
v prvem letu pa se povečuje sposobnost dojenčkov za razlikovanje ritmičnih značilnosti maternega jezika.
Zmanjševanje sposobnosti razlikovanja zvokov, ki ne pripadajo maternemu jeziku, ter razvoj preferenc
pri segmentiranju v skladu z ritmom maternega jezika lahko do neke mere omejujeta učenje drugega
jezika šele po četrtem ali petem letu starosti (Meisel 2003). Do starosti 3-4 let poteka jezikovno učenje
zelo skladno z načeli učenja prvega jezika. Pri kasnejšem učenju jezikov se lahko pojavijo sistemske
pomanjkljivosti (‘primanjkljaji’) - za razliko od učenja prvega/maternega jezika ali sočasnega dvojezičnega
učenja, in sicer najprej na področju fonetike (naglas maternega jezika), nato pa še na področju slovnice
(Flege et al. 1995).
Otroci, ki odraščajo v več jezikih, lahko razlikujejo med njimi že od začetka. Pri njih se kažejo iste razvojne
faze kot pri enojezičnih otrocih (Meisel 2003). Vendar to ne pomeni, da imajo otroci enako znanje obeh
jezikov vse od začetka. Študije Holowke s sodelavci (2002) kažejo, da je znanje obeh jezikov skupaj po
količini in kakovosti primerljivo znanju enojezičnega otroka iste starosti. To pomeni, da otrok, ki se uči
drugega jezika, v istem obdobju operira z manj besedami kot enojezični otrok. To kaže na dejstvo, da je v
tej zgodnji fazi sposobnost za procese učenja jezikov biološko omejena. Vendar pa doslej ni bilo nobenih
dokazov za to, česar se starši pogosto bojijo, češ naj bi učenje drugega jezika pred 3. letom starosti imelo
negativne posledice za učenje prvega jezika.
‘Vendar bi bilo treba s kontrolnimi študijami nujno razjasniti, ali imajo otroci, ki so pričeli z učenjem
drugega jezika pred starostjo treh let, ob vstopu v šolo dejansko enake jezikovne spretnosti v maternem
jeziku kot otroci, ki se ne učijo drugega jezika.’ (Intervju Weissenborn)
40
Drugi jezik lahko poučujejo le govorci tega jezika, ker njegove fonetično-ritmične značilnosti vsebujejo
informacije, ki jih učenci potrebujejo za izpopolnjevanje svojega znanja jezika.
3.1.1 Kretnje in znaki v razvoju jezika
V jezikovnem razvoju otrok predstavljajo kretnje pomembno razvojno fazo (Vogt 2007: 13); s pomočjo
kretenj otroci razvijajo strategije za vzpostavljanje stika s svojimi primarnimi skrbniki:
Kretnje so gibi delov telesa z namenom komuniciranja. Krepijo ali nadomeščajo govorna sporočila (Vogt
2007: 13).
Dojenček jih uporablja že v prvih nekaj mesecih v obliki ritmičnih in usklajenih gibov rok. Včasih je težko
ugotoviti, ali z njimi komunicira v takšnem smislu, kot odrasli razumemo to besedo.
Za otroke s težko okvaro sluha, ki se izobražujejo dvojezično, zgodnja uporaba kretenj ni sporna. Celovit
dostop do znakovnega jezika jim omogoča, da se ga učijo kot maternega jezika ali izbranega prvega jezika
(prednostno) (Leuninger 2007: 159). Vendar pa to presega obseg znakovnega sporazumevanja.
Otrok pridobi pozornost odrasle osebe, s katero želi komunicirati ali ko želi določen predmet tako, da
uporabi kretnje, obrazno mimiko in pogled. Nekateri primeri tega so usmerjevalni pogled, drža telesa
in prijemalne kretnje. To je faza, ki je predhodna prvim besedam (oziroma pravim jezikovnim znakom).
Otroci, ki uporabljajo kretnje, znajo predmete poimenovati prej kot drugi otroci in imajo pogosto večji
besednjak (Vogt & Scheibert 2006: 181).
3.1.2 Povzetek
S precejšnjo verjetnostjo lahko domnevamo, da prvotni mehanizmi pridobivanja jezika po četrtem ali
petem letu niso več na voljo ali so na voljo le do določene mere. To pomeni, da je časovno obdobje, ko
lahko otrok še posebej z lahkoto pridobiva jezik, relativno kratko.
Intenzivnejše izobraževalne dejavnosti na področju jezika se zato priporočajo za otroke pred 3. letom
starosti (tudi zaredi velike plastičnosti možganov v tem obdobju). Enako velja za znakovni jezik.
3.2 Razvojne faze učenja jezika2
‘Prva faza bebljanja’
Dojenčki proizvajajo ‘izraze čustev, grgranje, spuščanje mehurčkov, (ki jih kontrolirajo s pomočjo taktilnih
dražljajev v ustih).’ Od 4. meseca dalje se sliši tudi ‘srkanje in sikanje, samoglasniki in prvi zlogi’.
‘Druga faza bebljanja’
Vtisnejo se melodični vzorci in dojenčki zavestno posnemajo glasove (eholalija pod nadzorom sluha),
proizvajajo verige zlogov, kot so ‘BABABA’, množico glasov in posnemajo ritem jezika.
41
Postopno dodeljevanje verbalnih izrazov in kretenj situacijam
Približno od 9. meseca dalje otrok spozna, da lahko s svojim vedenjem vpliva na okolje. Od tega trenutka
dalje postaja komunikacija s kretnjami še pogostejša.
9. do 12. mesec: ‘nanašalne (referenčne)’ kretnje
Od 9. ali 10. meseca naprej otroci komunicirajo s svojim okoljem z uporabo kretenj.
10. do 14. mesec: Prve besede
Otroci ponavadi izrečejo svojo prvo besedo po 12. mesecu. Pogosto so te besede podvojeni preprosti
zlogi, npr. ‘MAMA’, ‘PAPA’.
18. do 24. mesec: doseganje ’mejnika 50-ih besed’
Otrok usvoji 20-50 besed in doseže prvo stopnjo tvorjenja vprašanj (kaj (je to) z ustrezno intonacijo). To vodi
do znatnega povečanja besednjaka (predvsem samostalnikov, glagolov in pridevnikov) in kombinacij dveh
ali treh besed, ki niso (povsem) slovnično pravilne. Pri starosti 24 mesecev otrok obvlada še več glasov,
ki jih je težje tvoriti. Otrok, ki v starosti 24 mesecev ne uporablja približno 50 besed, je diagnosticiran kot
‘pozni govorec’, pri katerem obstaja določeno tveganje za zaostanek v jezikovnem razvoju.
30. do 36. mesec: prva uporaba besede ‘jaz’ (mene/meni/mano) in veliko povečanje
besednega zaklada
Besednjak se nenehno povečuje in otrok ustvarja nove besede. Število stavkov, ki vsebujejo več besed,
narašča. Razvija se slovnična kompetenca: pojavi se druga faza tvorjenja vprašanj (kdo, kako, zakaj),
preproste povedi so slovnično pravilne, nastajajo prve kombinacije povedi in podredij. Otrok usvoji težke
kombinacije glasov.
Od 36. do 42. meseca dalje se lahko pojavi starosti ustrezno (razvojno) jecljanje zaradi pridobivanja
stavčnih struktur.
48. mesec
Otrok obvlada večino glasov svojega maternega jezika (razen morda glasov S in Š in težkih kombinacij
soglasnikov, kot npr. KL-, GL-, DR-, BR-). Besednjak se nenehno povečuje in otrok tvori daljše povedi.
Zapletene povedi še niso popolnoma slovnično pravilne. Otrok uporablja podredja.
Omenjeni pojavi se lahko pojavijo pri različnih otrocih z odklonom do največ enega leta, vendar pa morajo
izzveneti do starosti 4 do 5 let.
Pri gluhih in naglušnih se pogosto pojavljajo naslednje omejitve, ki negativno vplivajo na njihov jezikovni
razvoj:
• Znakovni jezik, vizualne komunikacije in sistematična vizualna podpora govoru niso na voljo ali
so ponujeni prepozno.
• To, kar med vrsticami skozi svoje delovanje sporočajo številne vlade in institucije, je: ‘Če ste gluhi,
kar pomeni malo zaostali, potem ni važno, če se začnete učiti znakovnega jezika pri šestih ali pri
desetih letih.’
• Če je že na voljo znakovni jezik, pa je čas, ko so mu otroci izpostavljeni, pogosto prekratek.
• ‘Občutljivega’ obdobja od 0 do 6 let se ne jemlje dovolj resno.
• Premalo izkoristimo plastičnost mladih možganov za učenje jezikov in splošni kognitivni razvoj
(npr. faz ‘Kaj je to?’ pri približno dveh letih in ‘Zakaj?’ pri približno štirih letih).
42
4 do 5 let
Otrok aktivno uporablja približno 2000 besed in jih razume do 20000. Obvlada preprosto slovnico.
6 let
Otrok obvlada vse standardne glasove. Besedišče zadošča za večstransko komunikacijo in abstraktni
pojmi so v skladu z otrokovo starostjo. Otrok uporablja približno 5000 posameznih besed in slovnico. Zna
ponoviti vsebino in poročati o doživljajih, pripovedovati zgodbe in opisati miselne procese.
3.3 ‘Baby Sign’/ Znakovno sporazumevanje z dojenčki
in malčki
Otroške znake oz. znakovno sporazumevanje so razvili, da bi dali slišečim otrokom od 6. meseca dalje
priložnost za bolj diferencirano komunikacijo, da bi lahko izražali čustva, želje in potrebe, še preden bodo
znali govoriti in dokler bo učinkovitost njihovega govornega sporazumevanja (in besednega zaklada)
slabša od znakovnega sporazumevanja (König 2010: 16).
Bistveni argument predlagateljev te metode je, da uporaba otroških znakov vodi v boljšo komunikacijo,
kar pomeni, da so otroci bolj zadovoljni, saj lahko jasno komunicirajo, starši pa dobijo več informacij o
tem, kaj želi ali potrebuje otrok, saj je manj nesporazumov:
Znakovni jezik pomaga podirati ovire, ki jih povzroča tišina in odpira nove svetove komunikacije med
Pri štirih mesecih otrok začne bebljati (Anja Musek)
43
starši in otrokom (http://www.allsands.com/Kids/Education/babysignlangua_rql_gn.htm).
Dodatni argumenti ZA so, da spodbuja otrokove kognitivne zmožnosti (koncentracijo, zaznavanje in
obdelavo informacij, intelektualne sposobnosti, vse do višjega IQ) in vodi do izboljšanih socialnih veščin,
čustvene stabilnosti, izboljšane samozavesti zaradi komunikacijskih dosežkov, jezikovne ustvarjalnosti
z ‘izumljanjem’ novih znakov in hitrejšega razvoja govorjenega jezika. Z razvojem finih motoričnih
sposobnosti, kot tudi z multimodalnim povezovanjem akustičnega in vizualnega kodiranja izboljšuje
spomin in domišljijo:
Znakovno sporazumevanje ... omogoča vašemu otroku, da izrazi svoje pomembne potrebe in misli.
Seznam njegovih prednosti:
spodbuja razvoj jezikovnih spretnosti,
krepi že razvite jezikovne spretnosti,
zmanjšuje nezadovoljstvo zaradi neizraženih potreb,
pospešuje razvoj prostorskega dojemanja,
razvija razumevanje jezika za sporočanje čustev,
ustvarja občutek zadovoljstva in uspešnosti,
lahko poveča IQ,
izboljšuje ustvarjalno mišljenje,
uči elemente drugega jezika, ki je formalno in nacionalno priznan (npr. ASL – ameriški znakovni
jezik),
• zmanjšuje nepojasnjene čustvene izbruhe,
• izboljša zgodnje spretnosti pismenosti,
• uči otroka, kako začeti (in sodelovati) v pogovoru.
•
•
•
•
•
•
•
•
•
Dodatne prednosti uporabe znakovnega sporazumevanja so še:
• malčki se hitro naučijo povezovati posebne oblike ali predmete z določenimi kretnjami,
• ustvarjalna raba jezika je pogostejša,
• izboljšajo se socialne spretnosti.
Nekatere prednosti imajo še posebej dolgoročen učinek (http://www.babies-and-sign-language.com/
baby-sign-benefits.html).
Izvajalci oglašujejo znakovno sporazumevanje tudi kot takojšnjo komunikacijo z eno do dveletniki in za
odpravo številnih razlogov za frustracije, tako pri otrocih kot starših (cf.: http://www.babies-and-signlanguage.com/baby-sign-benefits.html in http://www.allsands.com/Kids/Education/babysignlangua_
rql_gn.htm, http://www.babies-and-sign-language.com/baby-sign-benefits.html, Bunny Fabulous 2011,
Felzer 2000).
Izven družine se znakovno sporazumevanje uspešno uporablja le tam, kjer so zaposleni vzgojitelji ali
pomočniki seznanjeni s to metodo. Zato König predlaga uporabo znakovnega sporazumevanja v jasličnih
skupinah in vrtcih pri različnih dejavnostih (König 2010: 129).
V angleško govorečih deželah je znakovno sporazumevanje (‘Baby Sign’) že dobro uveljavljeno med
plačljivimi dejavnostmi zgodnjega učenja za otroke, ki nimajo razvojnih težav. V nemško govorečih državah
se je začelo izvajati šele pred relativno kratkim časom.
44
3.3.1 Vprašanja
• Ali lahko zgodnja uporaba znakovnega sporazumevanja spodbuja razvoj govorjenega ali
znakovnega jezika?
• Ali lahko vizualni znaki izboljšajo pomnjenje kognitivnih pojmov?
• Kakšen je vpliv znakov na različnih jezikovnih ravneh (oblikoslovje, skladnja, besednjak,
pragmatično-komunikacijska raven)?
• Ali lahko znakovno sporazumevanje zmanjša motnje ali zaostanke v govornem razvoju in ali jih
lahko v celoti prepreči?
• Ali znakovno sporazumevanje res prinaša vse prednosti, ki jih obljubljajo izvajalci?
3.3.2 Terminologija
Za to metodo in za vizualno kodiranje, ki ga uporablja, se uporabljajo različni izrazi, na primer: ‘Baby
Sign’ (otroški znaki), ‘znakovno sporazumevanje’, ‘otroški znakovni jezik’, ‘znakovni jezik za dojenčke’,
‘črkovanje’3 (nemško: ‘Baby-Zeichensprache’, ‘Zwergensprache’ ali ‘Babyzeichen’, prim. König 2010: 16,
‘Babygebärden’, ‘Gesten’, ‘Zeigegesten’). Da bi se izognili nesporazumom, v tem poglavju uporabljamo
izraz znakovno sporazumevanje.
3.3.3 Kratka zgodovina znakovnega sporazumevanja
Manualne komunikacijske metode in znaki ter znakovni jeziki so se uporabljali kot podpora na
surdopedagoških in logopedskih obravnavah otrok z motnjami, da bi sprožili njihov govor, in to še preden
se je razmahnilo gibanje ‘Baby Sign’ (Doherty 2008: 300, Kiegelmann 2009: 264, http:// down-syndromnetzwerk.de/bibliothek/wilken1.html). Uporaba znakov s slišečimi otroki brez motenj pa je novejšega
datuma.
Različni izvajalci tečajev znakovnega sporazumevanja so zasnovali svoje metode na delih Josepha Garcie,
Linde Acredolo in Susan Goodwyn (Baby Signs 2008; ‘Baby Signs®’ Acredolove in Goodwynove ter ‘Sign
with your baby®’ Garcie sta zdaj blagovni znamki , prim. https://www.babysigns.com/index.cfm?id=79 in
http://sign2me.com/index.php), ki so ju razvili v ZDA pred približno tridesetimi leti.
Leta 1982 je Linda Acredolo med igro z 12-mesečno hčerko Kate opazila, da uporablja vizualno kodiranje
za predmete, ki jih še ne zna poimenovati (prim. https://www.babysigns.com/index.cfm ? id = 72). Na
primer: na vrtu je Kate pokazala na vrtnice, pokazala 'diši' z obrazno mimiko in s tem izrazila svojo željo,
da bi povohala rože (pred tem ji je Acredolova dala povohati vrtnice, da bi jo seznanila s pojmom 'roža').
Kate je kasneje uporabljala ta kodirni znak tudi v primerih, ko je na primer omenjala ilustrirano rožo v
knjigi. Acredolova in Goodwynova sta anketirali nekaj staršev, ali so opazili podobno uporabo takšnega
(tudi spontanega) vizualnega kodiranja pri svojih otrocih in ti so jima to potrdili (na primer: pojem 'riba'
so otroci pokazali z odpiranjem in zapiranjem ust). Tako sta kasneje razvili tezo, da začnejo otroci med 9.
in 24. mesecem spontano uporabljati vizualno kodiranje. To strategijo so potem pogosto sprejemali njima
privrženi starši. Domnevali so, da uporaba tovrstnih sredstev komuniciranja podpira govorni razvoj.
Joseph Garcia je začel raziskovati ameriški znakovni jezik leta 1970. Opazil je, da začnejo otroci gluhih
staršev uporabljati znake za komuniciranje že v starosti devetih mesecev, medtem ko so otroci slišečih
staršev, ki uporabljajo govorjeni jezik, začeli uporabljati izgovorjene besede kasneje. Pregledal je rezultate
intenzivnega treninga kretenj (‘enhanced gesture training’) Acredolove. Ugotovil je, da so otroci, ki so
imeli dostop do znakov od 6. ali 7. meseca, začeli te znake uporabljati tudi sami od 8. ali 9. meseca dalje.
Vivian König je koncept prilagodila za nemško govoreče področje (‘Zwergensprache’, König 2004-2012),
45
poleg tega pa obstajajo tudi npr. ‘Schau doch meine Hande’ (Glej moje roke) Evangeličanskega društva
za pomoč invalidom (Bundesverband Evangelische Behindertenhilfe) in ‘Babysignal’ (Dojenčkovi znaki)
Wiebke Gericke, prim. tudi Kiegelmann 2009: 264.
Ciljne skupine za znakovno sporazumevanje
Pri slišečih otrocih znakovno sporazumevanje običajno spremlja govor. Zagovorniki znakovnega
sporazumevanja tudi poudarjajo, da lahko ta metoda izboljša stik z naglušnimi in gluhimi otroki (gl.
spodaj), kot tudi z otroki z različnimi motnjami (razvojne ali čustvene motnje, motnje v duševnem razvoju,
Downov sindrom, avtizem, afazija, cerebralna paraliza, učne težave, težave z ekspresivnim govorom itd.).
Za več utemeljitev promoviranja dvojezičnega okolja za naglušne in gluhe otroke prim. Clercove otroke
(http://clercschildren.com/).
V ZDA je razširjeno splošno prepričanje, da ob predpostavki, da več ljudi v socialnem okolju, na primer
vzgojitelji, pomočniki in drugi otroci prav tako uporabljajo znakovno sporazumevanje, s to komunikacijsko
metodo pridobiva celotno okolje (npr. ko mora otrok v bolnišnico ipd.).
3.4 Metode znakovnega sporazumevanja z dojenčki in
malčki4
3.4.1 Uporaba znakov, ki so elementi lokalnih znakovnih jezikov
Priporočljivo je, da se načeloma uporablja znake, izposojene iz znakovnega jezika iste države, torej že
obstoječega jezika v določenem okolju. V ZDA otroci uporabljajo znake iz ASL – ameriškega znakovnega
jezika, medtem ko Vivian König uporablja znake nemškega znakovnega jezika. Skoraj vsi zagovorniki
spodbujajo starše, ki ne obvladajo najbolje znakovnega jezika svoje države, naj poenostavljajo tiste znake,
ki se jim zdijo prezapleteni, in naj si v nujnih primerih celo izmislijo svoje (gl. tudi spodaj). Vendar mora
izbrani znak ostati takšen kot od začetka, kar pomeni, da ga ne smemo nenehno spreminjati.
Starši, vzgojitelji in pomočniki dobijo navodila, kako naj uporabljajo znake med vsakodnevnimi dejavnostmi
z otroki, kako naj v določenih situacijah ustvarijo nove priložnosti za učenje in tudi, kako naj motivirajo
druge vzgojitelje za znakovno sporazumevanje.
Za vizualno komunikacijo je vzpostavljanje in vzdrževanje očesnega stika bistvenega pomena. Poleg tega
je treba znake uporabljati sistematično in pogosto, podobno kot katero koli drugo jezikovno možnost.
3.4.2 Kdaj uporabljati znakovno sporazumevanje?
Otroci gluhih staršev, ki uporabljajo znakovni jezik kot svoj prvi jezik, se srečujejo z znakovnim jezikom
že od rojstva. Ostalim otrokom lahko znake predstavimo po 6. mesecu, vendar ne pričakujmo, da jih
bodo začeli uporabljati, preden dopolnijo 8 ali 9 mesecev. Königova meni, da je najboljši čas za uporabo
znakovnega sporazumevanja z dojenčki med 6. in 9. mesecem. Seveda bi ga lahko z otroki uporabljali že
prej - podobno kot govor, vendar pa bo trajalo dlje, da ga bodo otroci uporabljali tudi sami (prim. König
2010: 55).
46
Z dojenčkom se je mogoče sporazumevati z znaki takoj, ko je sposoben receptivno (ob sprejemanju)
ustvariti stabilno povezavo med znakom (kodom) in njegovim pomenom. Kdaj nastopi ta trenutek, lahko
ugotovimo posredno preko nekaterih kazalnikov (glej tudi König 2010: 55):
• Otrok se zanima za osebe in predmete v svojem okolju in za informacije o njih. To lahko najprej
opazimo po njegovem vedenju in izrazu obraza. Kazanje na osebe in predmete se razvije šele v
9. mesecu.
• Obstoj predmetov (otrok spozna, da stvari, ki niso več vidne, ne prenehajo obstajati; to lahko
vemo po tem, da jih poišče).
• Dejavnosti, ki so lahko povezane z uporabo znakov (otrok pomaha, pokima, zmajuje z glavo, prosi
s ploskanjem dlani itd.).
• Posnemanje gibanja (motorične sposobnosti).
Po Piagetu so predpogoj za jezik razvite kognitivne sposobnosti, zavedanje obstoja predmetov, vzročnost
in simbolna funkcija v prvih dveh letih življenja (Motsch 2004: 27).
3.4.3 Besednjak za znakovno sporazumevanje
Znaki za znakovno sporazumevanje so nastali na podlagi opazovanja interakcij z otroki. Znaki zaznamujejo
pomembne pojme otrokovega zgodnjega dojemanja njegovega okolja in medsebojnih odnosov s
primarnimi skrbniki (npr. predmeti, dejanja, lastnosti v njihovem vsakdanjem življenju, prim. König 2010:
16).
Primer uporabe znakovnega sporazumevanja: ‘Kadar se igramo na vrtu, mi Emilia sporoči, kdaj je žejna
in mi pokaže, ali želi vodo ali mleko. Nanjo se lahko zanesem in ni mi ji treba stalno ponujati stekleničke
in nenehno skrbeti, ali dovolj pije. Nenadoma preneha z igro, dobi tisto, kar tedaj potrebuje in nadaljuje
z igro...’ (König 2010: 22).
Kretanje je zabavno! (Mateja Lunar Jemec)
47
3.4.4 Poenostavljanje znakov za dojenčke
V bistvu lahko pričakujemo, da bodo otroci podobno kot besede v govoru poenostavljali znake, in to v
skladu s svojimi motoričnimi spretnostmi (‘vizualnega izražanja’). Kot vemo iz raziskav govora, ni potrebno,
da bi govorjene besede poenostavljali za otroke. Poenostavljena je le pragmatična, morfosintaktična
(oblikoslovno-skladenjska) prezentacija preko tako imenovanega ‘otroškega govora’. Enako velja tudi za
znake in znakovne jezike (prim. tudi Kiegelmann 2009: 264).
Kljub temu so znaki za znakovno sporazumevanje pogosto predstavljeni v poenostavljeni različici, kar
posamično, brez povedi in sobesedila, ne pa tako kot govorjeni jezik, ki poteka vzporedno z znaki.
Poenostavljeni znaki sicer lahko omogočijo hitro in neposredno učenje, vendar jih je treba kasneje
popravljati. Če naj bi se naučili tudi znakovnega jezika, ga je treba predstaviti v naravnem kontekstu tega
jezika (prim. razpravo o različnih funkcijah znakovnega sporazumevanja za slišeče otroke ter za gluhe ali
naglušne otroke). Vendar pa poenostavljanje znakov ne vpliva na sam proces komunikacije.
3.4.5 Odziv staršev
Na splošno so povratne informacije zelo pozitivne. Negativnih odzivov skoraj ni, prim. tudi: http://
www.allsands.com/Kids/Education/babysignlangua_rql_gn.htm,
http://www.derwesten.de/leben/
partnerschaften/Baby-Signing-soll-den-Weg-zur-Sprache-ebnen-id3426843.html.
Primer: 17-mesečni deček je obvladal 30 znakov, ki so začeli izzvenevati v korist govora (Http://www.
allsands.com/Kids/Education/babysignlangua_rql_gn.htm).
3.4.6 Vmesni povzetek
Znakovno sporazumevanje je povezano z zgodnjim učenjem jezikov in zgodnjo komunikacijo. V določenem
obdobju so spretnosti govornega izražanja dojenčkov manj razvite od spretnosti znakovnega izražanja. To
je tedaj, ko znajo znak pokazati prej, kot izgovoriti besedo, ali pa vsaj, ko obvladajo več znakov kot besed.
Ni pa še popolnoma znana dolžina tega obdobja, niti še ni popolnoma jasno, kako pomembne so razlike
med spretnostmi govornega in znakovnega razumevanja in izražanja.
3.4.7 Protiargumenti
Z jezikoslovnega vidika so argumenti PROTI znakovnemu sporazumevanju delno neznanstveni. Nekateri
naprimer trdijo, da je dojenčke neprimerno učiti popolnoma nov jezik, ali da lahko pride do negativnega
vpliva na njihovo naravno učenje jezika zaradi tovrstnega umetnega poseganja v ta proces. Nekateri
preprosto nasprotujejo posameznim razlogom ZA znakovno sporazumevanje, naprimer tistemu, da
znakovno sporazumevanje spodbuja kognitivne sposobnosti (za povzetek prim. Kiegelmann). Nemško
zvezno združenje za logopedijo (Deutsche Bundesverband für logopädie), ki tradicionalno ni preveč
naklonjeno znakovnemu jeziku, opozarja, da se spodbujanje otrokovega jezikovnega razvoja lahko izrodi v
obsedenost s spodbujanjem: ‘Otroci že sami komunicirajo s pomočjo kretenj in izrazov obraza /../. Več kot
vprašljivo je usmerjati naravni proces pridobivanja jezika s pomočjo teh razumsko nadzorovanih sistemov,
da potem otrok kot dresirana opica uporablja znake, ki jih odrasli razumejo enoznačno, ker so sami
definirali njihov pomen.’ (Dietlinde Schrey-Dern, http://www.derwesten.de/panorama/partnerschaften/
baby-signing-soll-den-weg-zur-sprache-ebnen-id3426843.html).
48
Glede nekaterih pomislekov je treba upoštevati, da se slišeči otroci gluhih staršev vedno naučijo
znakovnega jezika in da nimajo manjšega govornega besednega zaklada od povprečnega slišečega otroka.
To kaže, da ne le gluhi, ampak tudi slišeči otroci v zgodnjih letih razvijejo zmožnost sprejemanja kretenj in
znakov iz svojega okolja in jih uporabljajo tudi sami.
‘Na predlog, naj z otrokom uporabljajo metodo znakovnega sporazumevanja, se starši pogosto odzovejo
z zaskrbljenostjo, da otrok ne bi zaradi tega zaostal v govornem razvoju. Drugi pomislek pa je, naj bi
vizualne komunikacijske metode koristile samo osebam s posebnimi potrebami, še posebej naglušnim in
gluhim, ki ne razumejo govora ali/in ne govorijo.’ (http://www.babysigns.com/index.cfm?id=72)
Pika na i takšnim političnim in moralnim pomislekom pa so vprašanja, kot je naslednje: ‘Ali imajo slišeči
sploh pravico ‘ugrabiti’ znakovni jezik?’ (Doherty 2008, 300).
Vse te dvome lahko preženejo rezultati najnovejših raziskav. Trdimo, da uporabnikom znakovnega jezika
celo koristi, če slišeči uporabljajo znake, saj se s tem povečuje število ljudi, ki poznajo znakovni jezik.
Marylin Daniels dodaja: ‘ASL je legitimni jezik /../, shranjen na drugem, ločenem mestu v možganih
dojenčka ali otroka.’ (Prim. Snoddon 2000).
Kiegelmann omenja še en argument, ki govori delno proti znakovnemu sporazumevanju: nanj lahko
gledamo tudi kot na še eno v množici modnih, kolikor se le da zgodnjih učnih dejavnosti za otroke, kar pa
z vidika pedagogike ni vedno pozitivno ocenjeno.
3.4.8 Rezultati raziskav o uporabi znakov (znakovnega jezika) za slišeče otroke
JEZIKOVNI RAZVOJ IN ODNOS STARŠI - OTROK
V dolgoročni raziskavi so razdelili 102 otroka na tri skupine. V prvi, eksperimentalni skupini, so bili
otroci, ki jim je bilo na voljo znakovno sporazumevanje v obliki tečaja s starši. Druga skupina je bila
kontrolna skupina, v kateri so starši otrokom nudili več govora. Tudi tretja skupina je bila kontrolna, v
njej pa udeleženci niso dobili posebnih navodil o tem, kako naj komunicirajo s svojimi otroki. Rezultati
so pokazali, da so otroci iz skupine za znakovno sporazumevanje izkazovali prednost na več področjih
jezika. Nobenih dokazov o kakršnem koli zaostanku v jezikovnem razvoju ni bilo zaradi znakov, ki so se
uporabljali za krepitev govornih sporočil. Ostali rezultati so pokazali, da so otroci sprejemali in uporabljali
znake, če so jih k tem spodbujali njihovi starši, in da je uporaba znakov spodbujala njihovo abstraktno
mišljenje (Goodwyn, Acredolo & Brown 2000).
Prav tako se zdi, da se prednosti zaradi zgodnje uporabe znakov pri otrocih pokažejo celo več let kasneje.
Komunikacijski razvoj otrok, ki so odraščali z znakovnim sporazumevanjem, je bil na splošno hitrejši od
povprečja:
‘Skupina dojenčkov, ki so se znakovno sporazumevali, je bila po skoraj vseh merilih in v vseh starostnih
obdobjih naprednejša od ostalih. Hitreje so se učili razumevanja jezika. Hitreje so se učili govoriti. Hitreje
so začeli tvoriti večbesedne stavke in bili uspešnejši na testih IQ za malčke pri dveh letih starosti.’ (Linda
Acredolo v: http://www.allsands.com/Kids/Education/babysignlangua_rql_gn.htm)
Tudi v raziskavi Danielsove so imeli otroci, ki so se učili znake ASL, besedni zaklad do 20 % večji kot otroci,
ki se niso znakovno sporazumevali. Izhodišče te raziskave je bilo, da imajo slišeči otroci gluhih staršev
pogosto nadpovprečen besednjak.
Manualna metoda komunikacije spodbuja tudi uporabo govorjenega jezika. Zaradi osredotočanja na jezik
lahko otrok lažje dojema npr. slovnične strukture.
V zvezi s komunikacijo v vsakdanjem življenju so rezultati raziskav nedvoumni:
Z otroki, starimi od 6 mesecev do 3 let, so uporabljali znake iz ASL za sporazumevanje v vsakodnevnih
49
situacijah. Rezultati so pokazali, da je to lahko zelo dobro sredstvo komunikacije z otroki, čeprav so bili
starši sprva skeptični. Predvsem sposobnost otrok, da izražajo čustva kot bes ali jezo z znaki namesto z
izbruhi jeze, je bila izjemna (Ohio State University 2011).
‘Čustvena inteligentnost’ je sposobnost, da zaznavamo, razumemo in se spoprijemamo z lastnimi čustvi,
pa tudi s čustvi drugih ljudi (Rayel 2005). Zgodnje možnosti jezikovnega izražanja nam pomagajo urejati
svoja čustva in vedenje (Vallotton 2008: 29, Lovett 2008). Vallotton je opravil raziskavo v skupini otrok
v vrtcu, kjer so vzgojitelji in starši uporabljali znakovno sporazumevanje za krepitev govornih sporočil v
raznih vsakodnevnih situacijah. Primerjava s starši, ki ga niso uporabljali, je pokazala, da so starši, ki so
uporabljali znakovno sporazumevanje, doživljali manj stresa pri vzgoji, imeli bolj ljubeč odnos s svojimi
otroki in boljšo kondicijo za soočanje s konfliktnimi situacijami.
Znaki so se izkazali kot dobro sredstvo samoregulacije za otroke, za zahtevne rituale samoregulacije in
za izražanje čustev, želja in potreb. Starši ali vzgojitelji lahko prepoznajo in izpolnijo potrebe otrok in
jim nudijo občutek, da so bili razumljeni (Vallotton 2011: 5). Vallotton domneva, da znaki tako kot znaki
govorjenih jezikov - nudijo otrokom možnost razmišljanja s pomočjo pojmov (konceptov). Ker imajo znake
pogosto za bolj ‘konkretne’ (ikonične, slikovne) in jih je zato lažje razumeti kot ‘abstraktne’ (neikonične,
simbolične) besede govorjenega jezika, so lahko lažji tudi za uporabo.
Primeri:
‘Melissa (11 mesecev) je sedela v mojem naročju blizu vrat jedilnice in čakala, da ji pomočnica pripravi
malico. Ruby (druga deklica) je s hrbtom stala pred Melisso, se oprijemala vrat in gledala svojo vzgojiteljico.
Melissa je pogledala Rubyjino glavo, ki je bila za dolžino roke pred njo, in iztegnila roko proti njenim
lasem. Rekla sem ji: ‘Gledaš njene lase. Rada bi jo pobožala. Moramo biti nežni.’ Po roki sem se nežno
pobožala in s tem pokazala znak ‘nežen’. Melissa se je s kazalcem zelo narahlo dotaknila Rubyjinih las.
Rekla sem ji: ‘Ja, hvala, da si tako nežna.’ (Vallotton 2008: 31)
‘Po malici sem nesla Helene (12 mesecev) v sobo za počitek. Ko sem sedela z njo v naročju v gugalniku,
sem začela peti ‘Sveti, sveti, zvezdica’. Helene je pokazala znak ‘opica’. Tako sem ji pela ‘Opice skačejo’ in
z eno roko kazala znake, dokler se ji niso začele zapirati oči. Še naprej sem jo gugala in ko je zaspala, sem
jo poskušala prestaviti na ležalnik. Vsakič, ko sem se sklonila, da bi jo položila na ležalnik, se je Helene
prebudila in pokazala ‘opico’. Tako sem ji pela ‘Opice’, dokler ni po tretjem poskusu končno zaspala.’
(Vallotton 2008: 32)
Kiegelmannova je s pomočjo vprašalnika raziskovala ravni stresa v družinah, kjer so uporabljali znakovno
sporazumevanje, in v družinah, kjer ga niso. Sicer ni opazila nobenih pomembnih razlik v ravneh stresa,
je pa ugotovila razlike v socialno-ekonomskem statusu družin: znakovno sporazumevanje so uporabljale
predvsem družine z višjim socialnim statusom.
Kiegelmannova ne želi potrditi domneve, da je znakovno sporazumevanje izključni razlog za to, da se ti
otroci bolje govorno razvijajo, so inteligentnejši in imajo manj izbruhov jeze; razvoj otrok, ki so se udeležili
tečajev znakovnega sporazumevanja, je bil namreč nekoliko nad povprečjem. Kiegelmanova to pripisuje
dejstvu, da starši, ki uporabljajo znakovno sporazumevanje, več komunicirajo s svojimi otroki. Takole
povzema:
‘V nobenem primeru ni videti, da škoduje oz. zavira jezikovni razvoj. In če se mati in otrok zabavata z igro
s prsti, ... Že to je nekaj.’ (Kiegelmann 2009: 270)
Tudi Marshall piše, da je bilo doslej še premalo znanstvenih raziskav, s katerimi bi potrdili pozitiven vpliv
znakovnega sporazumevanja (Marshall 2007: 13).
ŠOLA
Preučevanje vplivov znakovnega sporazumevanja v šolah je pokazalo, da je imelo pozitivne učinke na
oboje, vzgojitelje in otroke: vzgojitelji se bolje odzivajo na mlajše otroke, pogovori vznikajo hitreje in stiki
z otroki so bolj prisrčni (Vallotton 2011: 5). Vzgojitelji menijo, da so otroke bolje spoznali in da so dosegli
50
večjo pozornost otrok s pomočjo znakov.
Rezultati raziskave Felzerjeve (2000) kažejo, da ima uporaba vizualnih sredstev za sporazumevanje
pozitiven vpliv na bralne sposobnosti. Prstna abeceda (‘fingerspelling’) se uporablja za izboljšanje bralnih
sposobnosti že od 19. stoletja. Določena oblika dlani predstavlja posamezno črko. Druga metoda (nekoliko
zavajajoče jo je Felzerjeva poimenovala ‘spelling - črkovanje’), kodira besede ali besedne zveze z znaki.
Prstna abeceda in znaki pomagajo otrokom z normalno inteligenco, da se naučijo brati pred vstopom v
šolo.
Vernon in Coley sta razvila program, ki otrokom z disleksijo/težavami pri branju pomaga s prstno abecedo
in znaki. Program ni bil objavljen, vendar so v fazi preskušanja z njim dosegli dobre rezultate: slišeči in
gluhi otroci so se učili skupaj, z uporabo vizualnih metod. V obeh skupinah so ugotovili pozitiven vpliv na
branje, govor in pisanje:
Ker so znaki tako živi, dramatični in zanimivi, lahko služijo kot močan spodbujevalni dejavnik, da se mladi
želijo naučiti brati (Felzer 2000).
Poleg vloge dodatne pomoči za otroke s težavami pri branju in pisanju, pa je ročna komunikacija koristna
tudi za ljudi z okvaro vida: prstna abeceda jim je lahko v pomoč pri učenju novih besed, ki jih berejo v
Braillovi pisavi.
Znakovno sporazumevanje pozitivno vpliva na otroke in učitelje (Bojan Mord)
51
3.5 Primerjava znakovnega sporazumevanja s slišečimi
otroki z znakovnim jezikom za naglušne in gluhe
dvojezične otroke
V zvezi z uporabo znakovnega sporazumevanja Doherty (2008: 300) sprašuje: ‘Kaj pa gluhi dojenčki, so
njihove potrebe po komunikaciji ustrezno izpolnjene?’ Dovolite, da združimo to vprašanje z naslednjo
izjavo, ki je na področju logopedije v glavnem nesporna:
‘Če 24-mesečni otrok ne doseže praga 50-ih besed, se ne more začeti pravočasno učiti slovničnega sistema,
kar pomeni, da je celotni razvoj jezika v zaostanku’ (Hermannsdorfer 2011: 11).
Oglejmo si, kakšna je situacija glede pridobivanja jezika pri otrocih z različnim slušnim statusom.
Otroci, ki dobro slišijo, zaznavajo vsakdanje življenje ves čas skupaj z govorjenim jezikom. Zanje je učenje
posameznih znakov, ki krepijo govorno sporočilo, in ki jih znajo prej pokazati, kot izgovoriti, primerno
za razvijanje tega načina aktivne jezikovne komunikacije nekoliko prej kot govora. Zanje to poteka v
okviru celovitega govorjenega jezika njihovih staršev ali vzgojiteljev, in ker je prepleteno z vsakodnevno
rutino, so delno že prej ‘razumeli’ dele govorjenega sporočila. Torej gre pri slišečih otrocih le za razvijanje
zgodnejšega aktivnega in relativno diferenciranega načina izražanja.
Drugače pa je pri gluhih in naglušnih otrocih, ki sprejemajo govorjeni jezik le delno ali sploh ne, ali pa
kasneje, ko prejmejo ustrezni slušni aparat. Ti otroci lahko v najboljšem primeru od celovitega govorjenega
jezika, ki ‘avtomatično’ spremlja vsakodnevno rutino, sprejemajo le tiste delčke, ki se lahko opazijo, ali pa
le nekaj drobcev. Njihove možnosti za razvoj starosti primernega ‘razumevanja’ zgolj s celovito uporabo
jezika v povezavi z vsakodnevnim življenjem so zelo ali popolnoma omejene.
Zato je priporočljivo, da vsem gluhim in naglušnim otrokom, ki zaradi omejenega zaznavanja najverjetneje
nepopolno dojemajo govor, nudimo celovit vizualni jezik. Ta jim bo omogočil, da bodo pri njih potekali
isti procesi ‘razvijanja razumevanja’ kot pri slišečih otrocih. Govorjeni in vizualni jezik je mogoče in treba
ponuditi hkrati, saj v mnogih primerih ne moremo natančno ugotoviti, koliko govorjenega jezika lahko
otrok zazna in koliko se lahko po tej poti nauči. Zato upoštevamo načelo dvojnega varovanja: v primeru,
da otrok vsaj delno zaznava govorjeni jezik (kar vključuje tudi odgledovanje – branje z ustnic kot omejen,
a tudi možen dostop do govora), mu omogočamo dostop do govorjenega jezika. V primeru, da otrok ne
more (dovolj dobro) razločiti elementov in struktur govorjenega jezika, da bi se ga lahko naučil primerno
svoji starosti, mu omogočimo dostop do vizualnega jezika, bodisi znakovnega jezika ali znakov, ki podpirajo
(krepijo) govorna sporočila. To otroku omogoči, da se nauči jezika po nadomestni poti preko vizualnega
kanala. Kadar ni možna idealna rešitev, to je en ali dva kompletna jezika od rojstva, obstaja možnost,
da starši, ki ne obvladajo tekoče znakovnega jezika, uporabljajo posamezne znake in delne kombinacije
znakov.
Vendar pa je treba najkasneje v drugi polovici prvega leta starosti (dodatno) uporabljati tudi otroku
primeren vizualni jezik, ki je čim popolnejši, tako da otrok lahko razvija kognitivne strategije, usmerjene v
učenje jezika (tj. ‘sidranje’ prepoznanih jezikovnih elementov na predjezikovne ali nejezikovne zaznave/
informacije). Kadar se torej metoda znakovnega sporazumevanja uporablja za gluhe ali naglušne otroke,
ne sme ostati le pri ponudbi posamičnih ali ‘ključnih besed’ kot za slišeče (čeprav jih lahko uporabimo
za začetek). Najkasneje v drugem letu starosti je treba to metodo - v skladu z obsegom podpore, ki
jo za jezikovni razvoj potrebuje posamezni gluhi ali naglušni otrok – zamenjati z dejansko bilingvalno
(dvojezično) metodo: z bolj ali manj popolnim vizualnim jezikom, ob predpostavki, da se uporablja tudi
govor. Naj poudarimo, da si znakovnega sporazumevanja (z otroškimi znaki) za gluhe in naglušne otroke ne
smemo napačno razlagati kot popolne ali ustrezne podpore jezikovnemu razvoju, če otrok kaže zaostanek
v razvoju govorjenega jezika. V takih primerih je treba skrbno preučiti, katera vrsta podpore jezikovnemu
razvoju preko vidnega kanala bi lahko ta zaostanek odpravila.
52
Na kaj je torej treba biti pozoren v (zaželenih) inkluzivnih skupinah za slišeče in gluhe/naglušne otroke?
Po skupni začetni fazi potrebujejo gluhi in naglušni otroci pod temi pogoji (z zaostankom v razvoju govora)
dodatno sistematično podporo jezikovnemu razvoju s pomočjo vizualnega jezika. To lahko dosežemo
z dejansko dvojezično ponudbo v obliki inkluzivnega tečaja za vse otroke, ali pa s pomočjo posebne
dvojezične skupine za gluhe/naglušne otroke. Zaželeno je, da so organizatorji tečajev znakovnega
sporazumevanja usposobljeni tudi za ocenjevanje jezikovne situacije pri gluhem ali naglušnem otroku, in
da lahko nudijo tudi znakovni jezik.
3.6 Logopedi in znakovno sporazumevanje ali znakovni
jezik
V logopedski literaturi se izraz ‘jezik’ pogosto uporablja samo za govorjeni jezik. Tako je tudi na spletnih
straneh s področja logopedije. V nekaterih strokovnih skupinah logopedi zahtevajo izključno pravico za
izvajanje ‘jezikovne terapije’ in za vsako kršitev grozijo s tožbo. Takšno stališče je diskriminatorno do ljudi,
ki so naklonjeni znakovnemu jeziku ali dvojezičnosti.
Obstajajo pa tudi že logopedi, ki si prizadevajo, da bi logopedija sprejela celovito razumevanje jezika in
komunikacije (prim. Tesak 2007), ali ki se seznanijo z znakovnim sporazumevanjem in znakovnim jezikom
(prim. http://www.babyzeichensprache.com/referenzen.php). Ursula Escher-Vigiller naprimer navaja, da
je znakovno sporazumevanje uporabno orodje za spodbujanje pridobivanja govorjenega jezika.
3.7 Zaključek
Rezultati dosedanjih raziskav prinašajo vsaj nekaj dokazov o pozitivnem vplivu znakovnega sporazumevanja
na spoznavni in jezikovni razvoj slišečih otrok - morda skupaj z drugimi kontekstualnimi dejavniki razvoja
Delavnice znakovnega sporazumevanja za dojenčke v ZGNL (Jan Kraigher)
53
posameznika. Verjetno je glavni razlog za to v tem, da se zaradi pričakovane možnosti za uresničitev
svoje jezikovne komunikacije ali komunikacije ‘podobne govoru’, otroci, ki uporabljajo znakovno
sporazumevanje, malo prej naučijo uporabljati dialoško obliko komunikacije, kot aktivno izražanje z
govorom. Rezultati niso pokazali nobenega zaostanka v njihovem govornem razvoju. Poleg tega pa je
možnost zgodnejše in podrobnejše komunikacije z majhnimi otroki seveda koristna za vso družino.
Gluhim in naglušnim otrokom prinaša znakovno sporazumevanje še več prednosti. Tistim s težjimi
izgubami sluha predstavlja koristen uvod v uporabo vizualnega jezika, s čimer se zmanjša nevarnost, da
ne bi dosegli praga 50-ih besed (pojmov) do starosti 24 mesecev. Vendar pa je treba ponovno opozoriti,
da gluhim in naglušnim otrokom ne smemo ponujati znakovnega sporazumevanja (z otroškimi znaki) kot
popolnoma ustreznega nadomestka za celovit vizualni jezik.
3.8 Opombe
1 - Cf.: http://www.knetfeder.de/kkp/sprache2.html, http://www.bildungsserver.de/zeigen.html?seite=2299,
http://www.sprachheilberater.de/Sprachentwicklung.htm#TabelleZurSprachentwicklung
2 - Cf. http://www.knetfeder.de/kkp/sprache2.html bzw. , http://www.bildungsserver.de/zeigen.html?seite=2299,
3 - Ta izraz pomeni komunikacijo z uporabo znakov, v nasprotju s ‘fingerspelling’ (ročno abecedo), to je prikazovanjem
posameznih črk s položajem dlani in obliko prstov
4 - Prim. tudi priporočila ‘Empfehlungen für die Entwicklung eines Curriculums für die Ausbildung von Kinderbetreuer/
innen bzw. Kindergärtner/innen’ projekta ‘Tiny Signers’ (http://www.tinysigners.eu/?lang=en).
5 - Ameriški znakovni jezik je eden izmed najpomembnejših jezikov v ZDA, zato je učenje znakovnega jezika bolj
pomembno kot učenje drugih jezikov; tudi zaradi tega, ker ga lahko kasneje še uporabljamo: ‘Nekateri starši
spodbujajo, da se otrok uči ameriški znakovni jezik tudi po tem, ko se že nauči govoriti. Ameriški znakovni jezik je po
uporabi na tretjem mestu. Če otrok uporablja in razvija ameriški znakovni jezik kot drugi jezik, mu bodo te spretnosti
kasneje v življenju lahko koristile.’ http://www.babies-and-sign-language.com/baby-sign-benefits.html
Znakovni jezik je za gluhe zelo pomemben (Klemen Jeke)
54
3.9 Reference
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
About Baby Signing. http://www.asha.org/publications/leader/2010/101102/about-baby-signing.htm
Acredolo, Linda P. & Goodwyn, Susan W. (2000): The long-term impact of symbolic gesturing during infancy in IQ at age 8. Paper
presented at the International Conference on Infant Studies in Brighton.
https://www.babysigns.com/index.cfm?id=113
Acredolo, Linda P. & Goodwyn, Susan W. & Horobin, Karen D. & Emmons, Yvonne D. (1999): The signs and sounds of early language
development. V: Balter, Lawrence & Tamis-LeMonda, Catherine S. (ur.): Child psychology. New York: Psychology Press, 116-139
http://www.babies-and-sign-language.com
Baby sign language. http://en.wikipedia.org/wiki/Baby_sign_language
Baby Signs, Inc. (2008). https://www.babysigns.com
http://www.babysigners.co.uk/i2.php?p=what-is-baby-signing
www.babysignlanguageexpert.com
www.babystrology.com
Bates, E. & Vicari, S. & Trauner, D. (1999): Neural mediation of language development: perspectives from lesion studies of infants and
children. V: Tager-Flusberg, H. (ur.) Neurodevelopmental Disorders. Cambridge, MA: The MIT Press, 533-581
Baumert, J. et al. (ur.) (2001): Pisa 2000. Basiskompetenzen von Schülerinnen und Schülern im internationalen Vergleich. Opladen:
Leske & Budrich
Benefits for Babies Using Baby Sign Language.
http://www.babies-and-sign-language.com/baby-sign-benefits.html
Bibliography of Baby Signs research. https://www.babysigns.com/index.cfm?id=64
Bonvillian, John D. & Folven, Raymond J. (1990): The onset of signing in young children. V: Edmondson, W. & Karlsson, F. (ur.): SLR '87.
Papers from the Fourth International Symposium on Sign Language Research. Hamburg: Signum, 183-189
BunnyFabulous (2011): Baby Sign - Communicating with your Baby through Sign Language can be Simple and Rewarding - for Both
of You. www.squidoo.com/baby_signing_time
Capute, Arnold J. & Palmer, Frederick B. & Shapiro, Bruce K. & Wachtel, Renee C. & Schmidt, Steven & Ross, Alan (1986): Clinical
Linguistics and Auditory Milestone Scale: Prediction of cognition in infancy. Developmental Medicine & Child Neurology 28, 762–71
Clibbens, J. & Powell, G. G. & Atkinson, E. (2002): Strategies for achieving joint attention when signing to children with Down's
syndrome. International Journal of Language and Communication Disorders 37, 309–323
Curtiss, S. (1977): Genie: a psycholinguistic study of a modern-day ‘wild child’. New York: Academic Press
Doherty-Sneddon, G. (2008): The great baby signing debate, The Psychologist 21, 300-303
Dr. Joseph Garcia. Stratton/Kehl Publications, Inc.. http://www.medi-sign.org/about.html
Felzer, Laura (2000): Research on how Signing helps hearing children learn to read. http://littlesigners.com/article11.html
Garcia, Joseph (2010): Baby Sign Language Research. Sign2Me. Northlight Communications
http://sign2me.com/index.php?option=com_content&task=view&id=17&Itemid=33
Garcia, Joseph (2006): Sign with Your Baby. 9th ed. Mukilteo: Sign2me
Goldin-Meadow, Susan & Marolyn Morford (1985): Gestures in early child language: Studies of deaf and hearing children. MerrillPalmer Quarterly 31, 145-76
Goodwyn, Susan W. & Acredolo, Linda P. & Brown, Catherine A. (2000): Impact of symbolic gesturing on early language development.
Journal of Nonverbal Behavior 24, 81-103 https://www.babysigns.com/index.cfm?id=114
Hermannsdorfer, Katharina (2011): Ein Bilderbuchprojekt zum Thema Gefühle - Eine Interventionsstudie zum Wortschatzlernen im
Unterricht. Hausarbeit Universität München
http://epub.ub.uni-muenchen.de/12501/1/Ein_Bilderbuchprojekt_zum_Thema_Gefuehle_ZULA.pdf
Holowka, Siobhan & Brosseau-Laprè, Françoise & Petitto, L. A. (2002): Semantic and conceptual knowledge underlying bilingual
babies’ first signs and words. Language learning 52, 205-262
Johnston, J., Durieux-Smith, A. & Bloom, K. (2005): Teaching gestural signs to infants to advance child development. First Language
25, 235–251
Kiegelmann, M. (2009). Baby Signing - Eine Einschätzung aus entwicklungspsychologischer Sicht. Das Zeichen 82, 262-272
Klann J. & Kastrau F. & Kemény, St. & Huber, W. (2001): Neuroanatomische Grundlagen der Sprachverarbeitung. Eine Studie zur Schriftund Gebärdensprachverarbeitung bei hörenden und gehörlosen Probanden. (1. Jahrestagung der Gesellschaft für Aphasieforschung
und -behandlung, GAB, 11/2001 in Bielefeld).
http://www.ukaachen.de/go/show?ID=5442506&DV=0&COMP=page&ALTNAVID=21110798&ALTNAVDV=0
König, Vivian (2010): Das große Buch der Babyzeichen. 6. Aufl. Guxhagen: Kestner
König, Vivian (2004-2012): Babysprache - Was ist das?
http://www.babyzeichensprache.com/babyzeichen.php
Leuninger, Helen (2007): Gebärdensprache und Bilingualismus. Sprache Stimme Gehör 31, 156-162
Locke, J.L. (1997): A theory of neurolinguistic development. Brain and Language 58, 265-326
Lovett, J. D. (2008): Infants and American Sign Language: Tiny Hand-Signs breaking strong language barriers.
http://mysmarthands.com/Site/Baby_Sign_Language_Research_Paper.html
Marshall, Chloe (2007): Continuing the baby sign debate. Bulletin July 2007, 13 http://www.staff.city.ac.uk/g.morgan/CM_Baby_Sign.
pdf
55
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
Meier, Richard P. & Newport, Elissa L. (1990): Out of the Hands of Babies: On a possible sign advantage in language acquisition.
Language 66, 1-23
Meisel, J. (2003): The bilingual child. V: Bhatia, T. & Ritchie. W. (ur.) The handbook of bilingualism. Oxford: Blackwell, 91-113
Motsch, Hans-Joachim (2004): Kontextoptimierung. München: Reinhardt
www.mybabycantalk.com
Ohio State University (2011): Teaching Infants to Use Sign Language.
http://www.newswise.com/articles/teaching-infants-to-use-sign-language
Orlansky, Michael D. & Bonvillian, John D. (1985): Sign Language Acquisition: Language development in children of deaf parents and
implications for other populations. Merrill-Palmer Quarterly 31, 127–43
Penner, Z. & Weissenborn, J., & Friederici, A. (2002): Sprachentwicklung. V: Karnath, H. O. & Thier, P. (ur.) Neuropsychologie. Berlin/
Heidelberg: Springer, 677-684.
Petitto, Laura A. (1988): ‘Language’ in the pre-linguistic child. V: Kessel, F. (ur.), Development of language and language researchers:
Essays in honor of Roger Brown. Hillsdale, NJ: Lawrence Erlbaum, 187-221
Pochert et al. (2002): Bärenstark. Berliner Sprachstanderhebung. Senatsverwaltung für Schule, Jugend und Sport, Berlin.
http://www.daz-lernwerkstatt.de/fileadmin/llw/texte/diagnose/Baerenstark_Testmaterial.pdf
Rayel, Michael (2005): Emotional Intelligence - the basics.
http://ezinearticles.com/?Emotional-Intelligence---The-Basics&id=24824
Schick, Brenda & Marschark, Marc & Spencer, Patricia Elisabeth (ur.) (2006): Advances in the Sign Language Development of Deaf
Children. Oxford: Oxford University Press
Schrey-Dern, Dietlinde (2006): Sprachentwicklungsstörungen. Stuttgart: Thieme
www.signingbaby.com
www.signingtime.com
Snoddon, Kristin (2000): Sign, Baby, Sign! World Federation of the Deaf: News 13
http://www.coledavid.com/articles_html/daniels_article.html
Sprachentwicklung. http://www.knetfeder.de/kkp/sprache2.html
Sprachentwicklung systematisch begleiten.
http://www.bildungsserver.de/zeigen.html?seite=2299
Summary of the Benefits of Signing. Signing Time! Two Little Hands Productions, 2006. http://www.signingtime.net/pdf/st/
STResearch_Summary.pdf
Tabelle zur Sprachentwicklung.
Teaching Infants to Use Sign Language. Ohio State University.
http://www.handspeak.com/tour/kids/index.php?kids=teachinfants
Tesak, J. (ur.) (2007): An den Grenzen der Logopädie. (Idstein:) Schulz-Kirchner
http://www.schulz-kirchner.de/fileslp/tesak_grenzen.pdf
The great baby signing debate.The British Psychological Society. 3. 4. 2008. http://www.thepsychologist.org.uk/archive/archive_
home.cfm/volumeID_21-editionID_159-ArticleID_1330
Tiny Signers project. http://www.tinysigners.eu/?lang=en
Vallotton, Claire (2008): Infants take self-regulation into their own hands. V: Zero to Three. September 2008, 29-34 http://www.
theactgroup.com.au/documents/SelfRegulation.pdf
Vallotton, Claire (2011): Signing with Babies and Children.
http://c445781.r81.cf0.rackcdn.com/wp_SigningwithBabies&Children.pdf
Vogt, Susanne (2007): Zur Rolle von Gesten im Spracherwerb. V: Tesak 2007, 11-18
Vogt, S. & Scheibert, S. (2006): Förderung von Gesten als Mitauslöser der lautsprachlichen Entwicklung. Logos Interdisziplinär 14,
179-185
Volterra, V. & Iverson, J.M. & Castrataro, M. (2006): The development of gesture in hearing and deaf children. V: Schick & Marschark
& Spencer 2006, 46-70
Weissenborn, Jürgen (2000): Der Erwerb von Morphologie und Syntax. V: Grimm, Hannelore (ur.): Sprachentwicklung. Göttingen:
Hogrefe (=Enzyklopädie der Psychologie, Themenbereich C: Theorie und Forschung, Serie III: Sprache), 141-169
Weissenborn, Jürgen (2001): Frühkindliche Sprachentwicklung und spezifische Sprachentwicklungsstörungen. Eine neue
Forschergruppe der Deutschen Forschungsgemeinschaft (DFG). LOGOS Interdisziplinär 9, 129-132
Weissenborn, Jürgen (2003): Untersuchungen zum frühkindlichen Spracherwerb: Ergebnisse und Konsequenzen für das Verständnis
von Sprachentwicklungsstörungen. V: C. Iven (ur.) Früh genug, zu früh, zu spät? Modelle und Methoden zur Diagnostik und Therapie
sprachlicher Entwicklungsstörungen von 0-4 Jahren. Köln: Prolog (= Sprachtherapie aktuell 4), 29-47
Weissenborn, J. & Höhle, B. (ur.) (2001) Approaches to Bootstrapping: Phonological, Lexical, Syntactic, and Neurophysiological
Aspects of Early Language Acquisition. 2 Vols., Amsterdam: Benjamins
Weissenborn-Interview
http://www.starke-eltern.de/htm/archiv/artikel/10_2004/experteninterview_weissenborn.htm
Zollinger, Barbara (2010): Die Entdeckung der Sprache. 8. Aufl. Bern/Stuttgart/Wien: Haupt
Zwergensprache - Mit Babys auf dem Weg zur Sprache http://www.babyzeichensprache.com/index.php
56
4
Kratka zgodovina
znakovnih jezikov gluhih
Uporaba vizualnega sporazumevanja skozi evolucijo
Franz Dotter
Če pogledamo teorije o izvoru jezikov, lahko najdemo celo hipoteze, ki pravijo, da obstaja verjetnost, da
so govorjeni jeziki nastali iz znakovnih jezikov ali sistemov kretenj, kar pomeni, da obstaja verjetnost,
da so vizualni sistemi sporazumevanja predniki akustičnih (Armstrong & Wilcox 2007). Če pogledamo
razvoj sistemov sporazumevanja pri različnih vrstah, pa je bolj verjetno stališče, da so zgodnji sistemi
sporazumevanja evolucijsko višje razvitih vrst večinoma kombinacije akustičnih in vizualnih načinov. Zdi
se, da to velja tudi za primate in prednike človeka. Nekatere dokaze je moč najti v Kendonovem delu o še
vedno tesni povezanosti med kretnjami, izrazi obraza/telesa in govorjenim jezikom (Kendon 2010).
Hipoteza o zgodnjem obstoju ‘znakovnih jezikov’
Če upoštevamo, da se je gluhota zaradi genetske predispozicije ali bolezni pojavljala skozi vso zgodovino
človeštva, se zdi verjetno, da so se gluhi posamezniki prilagodili temu z optimizacijo vizualnega dela
obstoječih kombiniranih komunikacijskih sistemov. Podobno stereotipnim reakcijam slišeče večine na
različne vrste motenj – v daljni preteklosti so gotovo temeljile na mitskih interpretacijah drugačnosti
(npr. vloga slepih kot vedeževalcev), se je njihovo socialno okolje bodisi prilagodilo njihovemu
komunikacijskemu vedenju, ali jih izključilo iz družbe. V vsakem primeru lahko sklepamo, da je neka
oblika ‘znakovnega jezika’ obstajala skozi celotno zgodovino človeštva in ustvarjala različne oblike izročila,
odvisno od velikosti gluhih manjšin v njihovem okolju in njihove sprejetosti.
Vizualni sistemi, ki ji uporabljajo slišeči, kot dokaz za uporabo vizualnega kanala za
komunikacijo in jezik
Če pogledamo v zgodovino ali v druge kulture, lahko najdemo vizualne sisteme, ki bi jih lahko imenovali
‘jeziki’, ki so jih ali jih še vedno uporabljajo slišeči kot ‘pomožne sisteme’ zaradi socialnih ali okoljskih
razlogov:
• Srednjeveški menihi, ki so bili dolžni spoštovati pravilo tišine, so razvili znakovne sisteme za
premagovanje nemogoče situacije brez komunikacije1. Korist tega je bila, da so imeli orodje, ki
jim je omogočalo, da so lahko komunicirali z gluhimi.
• Indijanci v Severni Ameriki so kot ‘linguo franco’ uporabljali skupni znakovni jezik, da so premagali
komunikacijske ovire, ker so govorili veliko različnih jezikov. Ta jezik je omogočal precej podrobno
komunikacijo, npr. pri lovu, pripovedkah, obredih, itd.2
• Nekatere kulture (npr. prvotni prebivalci Avstralije) prepovedujejo govorjenje v posebnih
okoliščinah (npr. ob smrti partnerja ali bližnjega sorodnika). Ob takih priložnostih je možna
uporaba znakovnega sporazumevanja3.
Manjši znakovni sistemi se uporabljajo za komunikacijo pri potapljanju3a, borznem posredništvu4, v
vojski4a ali pri policiji5 bodisi da se izognejo zvoku, ali da ga zamenjajo s primernejšimi vizualnimi sredstvi.
Kjer koli je bil torej vizualni komunikacijski sistem ali jezik funkcionalen za slišeče, so se ti nedvomno
odločili za njegovo uporabo. Le slišeči ‘strokovnjaki’ za gluhoto so samo zaradi svojega omejenega
razumevanja tega dejstva zavestno ali ne prepovedovali ali omejevali gluhim dostop do vizualnega jezika.
Takšno omejeno razumevanje se je pojavilo bodisi zaradi nevednosti tedanje znanosti ali zaradi ideološke
57
usmerjenosti v mistificiran ali nacionalistični vidik, ki je zagovarjal uporabo ‘izključno govorjenega jezika’.
Del drugega razloga je bilo stališče, da so človeška bitja samo posamezniki s popolnim govorom.
Prvi pisni zapisi o gluhoti in/ali znakovnem jeziku6
Vse od antike najdemo posamezne omembe v pisnih dokumentih. Interpretirati jih je mogoče kot dokaz
o tem, da so bile družbe že takrat ozaveščene o gluhih ljudeh. Bolj podrobne informacije o gluhoti in
znakovnem sporazumevanju so spremljale razvoj izobraževanja gluhih s pomočjo vizualnih sredstev
(najprej otrok plemičev v Španiji; Werner 1932). Naslednji korak je bil prvi šolski izobraževalni sistem za
gluhe, ki ga je od 1760 razvijal de L‛Epeé (Reise in die Geschichte 2001). Uspeh te metode se je razširil po
Evropi in mnogi učitelji gluhih so z namenom, da bi se je naučili, obiskali Pariz. Avstrijski cesar Jožef II. je
na primer poslal učitelje v Pariz in ustanovil šolo za gluhe na Dunaju, tej pa so sledile še mnoge šole po
vsej monarhiji (Dotter & Okorn 2003).
Če primerjamo različne svetovne nazore in izobraževanje gluhih, lahko ugotovimo glavna dejavnika
zgodnjih pobud: prvi je bil rešiti duše gluhih s tem, da se jim omogoči dostop do osnov vere, in drugi,
razsvetljenski, katerega cilj je bil razvoj vsakega posameznika (Berger 2002). Leta 1880 pa je bila v Milanu
zaradi nacionalizma večina učiteljev gluhih proti uporabi znakovnih jezikov. To stališče so (žal) uradno
ovrgli šele z resolucijo, ki so jo sprejeli v Vancouvru leta 2010.
Kip stoji pred prvo šolo za gluhe, ki jo je v Parizu ustanovil de L‛Epeé (Živa Ribičič)
58
Zgodovina znakovnih jezikov
Glede zgodovine znakovnih jezikov obstajajo namigi, da so de L‛Epeé in njegovi nasledniki uporabili
znake, ki so jih našli v skupnostih gluhih in jih vključili v svoje šolske znake (opis tega pristopa je v: Czech
1836). Zelo jasno je, da avtohtoni znaki gluhih niso zadostovali za poučevanje. Zato lahko domnevamo, da
so, verjetno večinoma učitelji, izumili veliko znakov, ki so bili namenjeni poučevanju (prim. Fischer 2002).
Rezultat tega sta bila dva pojava. Prvi je sorodnost mnogih evropskih in ameriškega znakovnega jezika
s francoskim znakovnim jezikom (učitelji, ki so obiskovali Pariz, so prevzeli znake francoske šole). Drugi
pa je, da se zdi, da so v mnogih šolah nastali ‘dialekti’, ki so jih uporabljali tamkajšnji učenci in njihovi
potomci. Kar zadeva slovnico, lahko predvidevamo, da ni bilo mogoče izbrisati na modalnosti osnovanih
lastnosti avtohtonih jezikov gluhih, v smislu medjezikovnih vplivov pa je možno, da so na znakovne jezike,
ki so jih poučevali, imeli določen vpliv tudi govorjeni jeziki.
Ker znakovnih jezikov niso dojemali kot jezike, so ostali zapostavljeni, od leta 1880 pa celo prepovedani
in diskriminirani. Zato ni presenetljivo, da se z mnogimi znakovnimi jeziki še niso ukvarjali na ustrezen
način. Tervoort (1953) je bil prvi, ki je opisal nizozemski znakovni jezik na sistematičen način. Veliko bolj
poznan je Stokoe, ki je nastavil prvi splošni opisni sistem, ki so ga kasneje obogatili in izboljšali nekateri
drugi avtorji (posebno Liddell & Johnson; prim. Dotter 2001).
Priznanje znakovnih jezikov
Kot že omenjeno, znakovni jeziki dolgo niso imeli statusa jezikov. Šele z lingvistično ozaveščenostjo se
je v osemdesetih letih dvajsetega stoletja začel proces političnega priznavanja znakovnih jezikov, ki še
poteka (Krausneker 2008, Wheatley & Pabsch 2010, Wikipedia, Recognition). V novejši zgodovini je
prišlo do pomembnega mednarodnega premika paradigem od ‘pomoči’ ljudem s posebnimi potrebami k
sprejemanju njihovih pravic (prim. Dotter 2011). Te pravice so zapisane v Konvenciji Združenih narodov o
pravicah invalidov. Zdaj pa so na vrsti posamezne države, ki morajo v svojih zakonih zagotoviti znakovnim
jezikom enake pravice.
Opombe
1 - Cf. http://www.geocities.com/WestHollywood/Park/7712/Articles/MonksSL.html, http://www.benediktiner.de/
regula/RB_deutsch01.htm#Kap_06
2 - Cf.Clark 1982; http://dmoz.org/Science/Social_Sciences/Language_and_Linguistics/Natural_Languages/
Sign_Languages/Native_American_Sign_Systems, http://www.colorado-mall.com/HTML/CULTURAL/CULTURES/
NATIVE_AMERICAN/indianSignLanguage.html, http://www.inquiry.net/outdoor/indian/sign_language/
3- Cf. http://en.wikipedia.org/wiki/Warlpiri_Sign_Language
3a - Cf. http://www.desiweb.ch/tauchen/
4 - Cf. http://www.futuresbroker.com/hand1.htm
4a - Cf. http://www.lefande.com/hands.html
5 - Cf. http://members.easyspace.com/rueckner/weapons/
6 - For an overview cf. Schein & Stewart 1995: 1-28
Viri
•
•
•
•
•
•
Armstrong, David F. & Wilcox, Sherman E.: The gestural origin of language. New York: Oxford University Press 2007
Berger, Petra: Die österreichische Gebärdensprache (ÖGS) in der Zeit der Aufklärung. Diss. Graz 2002
Clark, William P.: The Indian sign language. Lincoln & London: University of Nebraska Press 1982 [reprint from 1885]
Cžech, Franz Herrmann: Versinnlichte Denk- und Sprachlehre, mit Anwendung auf die Religions- und Sittenlehre und auf das Leben.
2 Vols. Wien: Mechitaristen-Congregations-Buchh. 1836
deJorio, Andrea: Gesture in Naples and Gesture in Classical Antiquity. Indiana University Press 2000 [Spanish original 1832, translated
by Adam Kendon]
Dotter, Franz: Gebärdensprachforschung. In: Haspelmath, Martin & König, Ekkehard & Oesterreicher, Wulf & Raible, Wolfgang (Eds.):
Language typology and language universals / Sprachtypologie und sprachliche Universalien. Band 1, Halbband 1. Berlin/New York:
de Gruyter 2001, 141-154
59
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
Dotter, Franz: Sign Languages and Their Communities Now and in the Future. 2011
http://www.uni-klu.ac.at/zgh/downloads/2011_Dotter_SLCommunities_Budapest.pdf
Dotter, Franz &Okorn, Ingeborg: Austria’s hidden conflict: Hearing culture vs. deaf culture. In: Monaghan, Leila &Schmaling,
Constanze& Nakamura, Karen & Turner, Graham H. (Eds.), Many ways to be deaf. Washington DC: Gallaudet University Press 2003,
49-66
Fischer, Renate: The dictionary of the abbé de l’Epée and his ‘methodical signs’, in: Schulmeister, R./Reinitzer, H. (Eds.): Progress
in sign language research. In Honor of Siegmund Prillwitz / Fortschritte in der Gebärdensprachforschung.Festschrift für Siegmund
Prillwitz. Hamburg: Signum 2002, 47-61
Kendon, Adam: Gesture: visible action as utterance. 4th print, Cambridge: Cambridge UniversityPress 2010
Krausneker, Verena: The protection and promotion of sign languages and the rights of their users in the Council of Europe member
states: needs analysis. Council of Europe 2008. www.coe.int/t/e/social_cohesion/soc-sp/Report Sign languages
Reise in die Geschichte: Von den Anfängen der Gehörlosenpädagogik bis zum Mailänder Kongress 1880. Transcript of broadcast by
‘SehenstattHören’, March, 18th 2001.http://www.taubenschlag.de/html/ssh/1040.htm
Schein, Jerome D. & Stewart, David A.: Language in motion. Washington D.C.: Gallaudet Press 1995
Tervoort, Bernard T. M.: Structureleanalyse van visueeltaalgebruikbinneneengroep dove kinderen. Amsterdam: NoordHollandscheUitgeversMaatschappij 1953
English summary: http://www.ru.nl/sign-lang/publications/vm/english_summary_of/
The Vancouver 2010 Resolution: A New Era of Deaf Participation and Collaboration
http://deafbc.ca/wp-content/uploads/2009/11/ICED-Document.pdf
Werner, Hans: Geschichte des Taubstummenproblems bis ins 17. Jahrhundert. Jena: Fischer 1932
Wheatley, Mark &Pabsch, Annika: Sign Language Legislation in the European Union. Brussels: EUD 2010
Wikipedia: Legal recognition of sign languages
http://en.wikipedia.org/wiki/Legal_recognition_of_sign_languages
Acocella, Joan:The Neapolitan Finger. In: Sign Language Studies 2 (2002), 197-211
http://www.innovative-access.com/hand_signals.htm
Urubo-Kaapor, Keresan Pueblo: Sign language archeology (Supalla)
4.1 Zgodovina slovenskega znakovnega jezika
Živa Ribičič
V Sloveniji je bila prva šola za gluhe ustanovljena leta 1840 v Gorici. Učitelji so se odločili, da bodo
uporabljali oralno metodo, kljub temu pa so v šoli uporabljali tudi znakovni jezik. Odločili so se, da bodo
gluhe učili po metodi Franza Hermana Czecha z Dunaja, saj so vsi duhovniki avstro-ogrske monarhije
dobili njegovo knjigo o didaktiki izobraževanja gluhih, ki je izšla leta 1844.
V prvi slovenski šoli za gluhe so tako spodbujali predvsem poklicno izobraževanje s pomočjo uporabe
znakovnega jezika. Šolo je vodil duhovnik Valentin Stanič.
Leta 1900 je bil ustanovljen Kranjski ustanovni zavod za gluhoneme v Ljubljani. Pod vplivom Milanskega
kongresa leta 1880 so se odločili za oralno metodo. S tem so sledili sklepom kongresa, naj izobraževanje
gluhih poteka s pomočjo oralne metode, kar je bilo takrat splošno sprejeto načelo v Evropi in drugod
po svetu. Kljub temu so znakovni jezik gluhi uporabljali na skrivaj. Vpliv Milanskega kongresa je v
izobraževanju gluhih trajal vse do osemdesetih let dvajsetega stoletja, pred tem pa so bili učenci in dijaki
celo kaznovani, če so uporabljali znakovni jezik. Po letu 1980 se je znakovni jezik bolj sistematično začel
uporabljati v ljubljanskem zavodu, saj so strokovnjaki ugotovili, da gluhi s pomočjo znakovnega jezika
pridobijo boljše znanje. V tistih časih se večina strokovnjakov še ni strinjala z uporabo znakovnega jezika
in so menili, da bo uporaba znakovnega jezika zavrla učenje govora. Nekateri so še danes tega mnenja. V
Sloveniji po oralni metodi izobražujejo v Centru za sluh in govor Maribor.
Slovenski znakovni jezik so ves čas uporabljali tudi v društvih za gluhe po Sloveniji. Leta 1931 je bila
ustanovljena prva organizacija gluhih na Slovenskem. Prve seminarje za slovenski znakovni jezik je Zveza
društev gluhih in naglušnih Slovenije začela izvajati leta 1979, leta 1981 pa je bila na koprski televiziji
predvajana prva oddaja za gluhe Prisluhnimo tišini. Leta 1984 se je oddaja preselila iz koprskega studia
na slovensko nacionalno televizijo. Leta 1985 je Zveza pripravila Pravilnik o delovanju tolmačev. Začeli
so tudi predvajati videočasopis, kar je bil za tiste čase velik tehnološki podvig. Leta 1986 se je začel boj
60
za priznanje slovenskega znakovnega jezika. Prizadevanja je vodila Zveza skupaj z ljubljanskim zavodom.
Leta 1996 so bili tolmači prvič vključeni v predvolilne oddaje.
Po triindvajsetih letih boja, leta 2002, je bil v parlamentu sprejet Zakon o uporabi slovenskega znakovnega
jezika. V skladu z zakonom imajo gluhi pravico do uporabe znakovnega jezika v postopkih pred državnimi
organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe ter v vseh
drugih življenjskih situacijah, v katerih bi gluhota pomenila oviro pri zadovoljevanju njihovih potreb.
Pravica se uresničuje s pomočjo tolmača za slovenski znakovni jezik.
Leta 2003 je Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik izdalo Multimedijski slovar, leta 2007 pa je
Zveza začela s seminarji mednarodnega znakovnega jezika. Leta 2010 so izšli učbeniki za večstopenjsko
učenje znakovnega jezika, ki so nadgradnja priročnika Govorica rok iz leta 1984. Priročniki so nastali na
podlagi tečajev, ki jih že vrsto let izvajajo na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana.
Po letu 1995 se je v Sloveniji začel bolj sistematičen pristop v želji po dvojezičnem izobraževanju gluhih,
vendar pa je Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana edina šola, ki ga trenutno uporablja. Ljubljanski zavod
je hkrati tudi edini, ki izvaja srednješolsko izobraževanje in priznava slovenski znakovni jezik kot učni jezik
gluhih učencev in otrok. Center za korekcijo sluha in govora v Portorožu namreč nima več gluhih otrok,
Center za sluh in govor Maribor pa uporablja oralno metodo.
Po letu 2003 smo tudi v Slovenijo pripeljali poezijo gluhih, ki se sedaj razvija tako v ljubljanskem zavodu
kot v društvih gluhih. Tako je tudi slovenski znakovni jezik dobil svojo umetnostno zvrst ter gluhe poete.
V zadnjem desetletju se je razmahnilo raziskovanje slovenskega znakovnega jezika, tudi v okviru ZRC
SAZU in fakultet Univerze v Ljubljani, izdelovanje in prilagajanje elektronskih gradiv za gluhe, v okviru
Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije deluje skupina gluhih raziskovalcev, ki proučujejo znakovni
jezik, na internetu pa so objavili tudi nov slovar slovenskega znakovnega jezika.
Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik ima 44 certificiranih tolmačev, ki so si pridobili naziv
v okviru nacionalnih poklicnih kvalifikacij. V okviru Zveze društev gluhih in naglušnih deluje 13 društev,
ki vključuje 5295 gluhih in naglušnih, od tega 1567 gluhih ter 65 oseb z gluhoslepoto. Skoraj vse povsem
gluhe osebe so vključene v društva po Sloveniji.
Na nacionalni televiziji že vrsto let potekajo oddaje za otroke, ki so prevedene v slovenski znakovni jezik,
vsak dan pa osrednji Dnevnik na Televiziji Slovenija prevaja tolmač.
Vir:
Nekateri podatki v tem poglavju so povzeti po publikaciji:
•
80 let organiziranega delovanja gluhih in naglušnih na Slovenskem, Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, 2011.
61
4.2 Nekaj dejstev o britanskem znakovnem jeziku
Za britanski znakovni jezik (British Sign Language) se običajno uporablja kratica BSL. Prav tako se tudi o
drugih znakovnih jezikih običajno govori v skrajšani obliki, npr. kratica ASL označuje ameriški znakovni
jezik (American Sign Language), AUSIan označuje avstralski znakovni jezik (Australian Sign Language),
DGS označuje nemški znakovni jezik (Deutsche Gebärdensprache) itd.
Še pred dvajsetimi leti se termin BSL še ni redno uporabljal, znakovni jezik britanske skupnosti gluhih pa
so imeli za manjvreden sistem pantomime in kretenj, ki ni bil pojmovan kot resničen jezik.
Staršem so nekoč svetovali, naj ne dovolijo svojim otrokom uporabljati znakov ali kretenj. To naj bi jih
namreč oviralo pri razvoju govora in spretnosti odgledovanja (branja z ustnic). Ponekod so še vedno tega
prepričanja. To mnenje je prevladovalo kljub dejstvu, da je bila zaradi tega sistema prikrajšana večina
gluhih otrok. To je zapisano tudi v sledečem citatu iz knjige Znakovno sporazumevanje na vidiku (Sign in
Sight), ki je bila objavljena leta 1992:
‘Raziskava, ki je bila izvedena leta 1979, je pokazala, da je večina gluhih otrok, ki so končali z izobraževanjem,
pri branju ostala na stopnji 8 let in tri četrt starega otroka. To pomeni, da ne bi bili sposobni prebrati
ilustriranih časopisov s skopim besedilom, prav tako pa bi jim bili nerazumljivi navodila, uradni obrazci,
varnostni predpisi itd. Poleg tega se je izkazalo, da je bil njihov govor zelo nerazumljiv, njihova spretnost
branja z ustnic pa ni bila nič boljša kot pri neizkušenih slišečih otrocih, kar je pregnalo mit, da gluhi ljudje
dobro berejo z ustnic.’
Mnogi odrasli gluhi se živo in z jezo spomnijo svojih frustracij, ki so jih doživljali, ker niso razumeli, kaj se
dogaja in ker se niso mogli izražati z uporabo znakovnega jezika.
Celo kadar so se družine same odločile, da bodo otrokom ponudile učenje znakovnega jezika, to ni bilo
možno, saj tečaji dejansko sploh niso obstajali, o znakovnem jeziku pa je bilo zelo malo virov, ki pa so bili
zelo dragoceni. Britanska zveza gluhih je namreč izdala Slovar britanskega znakovnega jezika šele leta
1992.
Mnogi so presenečeni, ko ugotovijo, da je bil znakovni jezik v izobraževanju gluhih prepovedan, pri
poučevanju pa so ga začeli uporabljati šele pred približno dvajsetimi leti, pa še to ne v vseh šolah za
gluhe. Njegovo rabo so poskušali preprečiti celo v neformalnih situacijah, čeprav gluhih otrok niso mogli
odvrniti od znakovnega sporazumevanja na igrišču in kadar učitelji niso gledali. Vizualni jezik je za gluhe
namreč zelo pomemben. Jezik se razvije in širi iz nuje. Deset odstotkov gluhih otrok gluhih staršev, ki
razvijejo britanski znakovni jezik kot svoj prvi jezik, vnaša svoje cenjene naravne kompetence v življenja
ostalih ljudi.
V življenju gluhih otrok je bilo zelo malo odraslih gluhih vzornikov. Celo do te mere, da so nekateri gluhi
otroci verjeli, da ko bodo odrasli, ne bodo več gluhi. Vsi odrasli, ki so jih poznali, so bili namreč slišeči.
Vse do takrat, ko so šole začele sprejemati strategijo uporabe znakovnega jezika, se zaposlovanje gluhih
v šolah za gluhe ni zdelo primerno. Gluhih učiteljev je še vedno zelo malo. Okrog 90 % otrok se rodi v
slišečih družinah, ki se običajno pred tem niso nikoli srečale z gluhoto ali znakovnim jezikom. Še danes
gluhi otroci nimajo stikov z odraslimi gluhimi osebami, razen če to ni posebej organizirano. To pa ni vedno
podprto s strani zdravnikov ali pedagogov, ki so pravzaprav prvi, ki stopijo v stik s temi družinami.
Odnos do znakovnega jezika se je začel spreminjati zaradi raziskav, ki so bile izvedene v Ameriki v petdesetih
in šestdesetih letih in v Britaniji v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja. Znakovni jeziki so
postali priznani kot popolni, kompleksni vizualni jeziki, katerih struktura in slovnica se zelo razlikujeta
od govorjenih jezikov. Sprejeto je, da znakovni jeziki obstajajo po vsem svetu, kjerkoli so skupine gluhih.
Vsak znakovni jezik ima svoje edinstveno besedišče in pravila, čeprav imajo znakovni jeziki zaradi tega,
ker so vsi vizualno-prostorski jeziki, veliko skupnega – več kot z govorjenimi jeziki. Strukture znakovnega
jezika so nujno drugačne od struktur govorjenih jezikov, kar je razloženo v izvlečku iz uvoda v Priročnik o
znakovnem jeziku (Sign Language Companion):
62
‘Govorjeni jeziki so se razvijali skozi tisoče in tisoče let. Najbolj ustrezajo slušnemu mediju, ki se izraža z
usti in sprejema z ušesi. O znakovnih jezikih je znanega manj kot o govornih jezikih, raziskave s področja
znakovnih jezikov pa so še razmeroma nove. Vendar pa je jasno, da so se tudi znakovni jeziki razvijali skozi
čas, tako da ustrezajo vizualnemu mediju, ki se izraža s telesnimi gibi in sprejema z očmi.
V znakovnem jeziku je fizično izvajanje znakov v primerjavi s hitrostjo govorjenih besed počasno. Besede
se lahko izgovarjajo približno dvakrat hitreje, kot se lahko izvajajo znaki. Vsemu navkljub pa je možno
tolmačiti iz enega jezika v drug jezik v istem času, ne da bi izgubili pomen, nianse ali namen. Kako je
to možno? Kako lahko polovično število znakov sporoča enake trditve ali zamisli, kot so bile izražene z
govorom? Odgovor je precej zanimiv. Znakovni jezik se manj zanaša na ‘besede’ kot na iznajdljivo uporabo
prostora in gibanja. Le-to predstavlja alternativo in kreativno sliko, ki so si jo izmislili človeški možgani, da
bi zapolnili našo potrebo po jeziku, ko običajni jeziki niso dostopni. To vključuje tridimenzionalno uporabo
prostora, lokacijo znakov znotraj prostora, hitrost, smer in vrsto gibanja, oblike dlani, ki se uporabijo,
vse to pa je združeno z informacijami, ki se ne izražajo z rokami, ampak z glavo, obrazom in s telesom.
Vse te faktorje lahko oko zajame v istem trenutku. Tudi vrstni red sporočila je lahko zelo drugačen in ima
popolnoma drugačno začetno točko, zaporedje dogodkov in končno točko. V vizualnem jeziku se stvari
lahko zgodijo hkrati, elementi, ki so v sporočilu pomembni, pa so zbrani v znakih na zelo varčen način,
tako da količina zamisli in pomembnih stvari ostane znotraj normalnih omejitev možganov.
Enostavna ponazoritev teh procesov bi bilo navodilo, kot je npr. ‘pri semaforju zavij desno’. V britanskem
znakovnem jeziku bi najprej uporabili znak za semafor (en znak), sledil pa bi mu znak za zavij desno (en
znak). To ne le odraža resničen vrstni red dogodkov, ki je odločilna in razločevalna značilnost vizualnega
jezika, ampak hkrati uporablja oblike rok za označevanje semaforja in vozila, ki sta locirana v prostoru z
ustrezno smerjo gibanja, tako da ustreza kontekstu. Na ta način so informacije zgoščene v samo dveh
znakih, ki omogočata izražanje navodila, ki bi bilo drugače v govorjeni angleščini dolgo šest besed.
Razlog, zakaj je tako pomembno, da razumemo tovrstne procese, je v tem, da s tem razblinimo nekatera
napačna prepričanja o znakovnem jeziku in pojasnimo, zakaj se zdi gluhim uporabnikom britanskega
znakovnega jezika tako naporna z znaki podprta angleščine (angleščina v kretnjah). Gluhi pravijo, da kadar
govor spremljajo znaki, razumejo vsako posamezno podrobnost, vendar imajo težave pri sprejemanju
vsebine sporočila kot celote, saj so vse informacije podane v linearnem zaporedju govorjenega jezika.
Zaporedje pomenskih enot sporočila ne ustreza pravilom znakovnega jezika, zato ga mora prejemnik
najprej razvozlati. Ker je kazanje znakov počasnejše kot govor, razen če mnoge elemente kar izpustimo, pa
je vse tudi upočasnjeno. Zaradi tega pride do podaljševanja pomenskih enot za posredovanje sporočila,
zato je razumevanje oteženo.
Z znaki podprta angleščina morda ustreza nekaterim gluhim ljudem v določenih situacijah, vendar pa ne
zadovoljuje jezikovnih potreb tistih oseb, ki so gluhe od rojstva in jim angleščina ni prvi jezik. Poleg tega
odraža težnjo po ‘normalizaciji’ gluhih (češ da se morajo naučiti angleško) in ne spoštovanja edinstvene
razlike, s čimer bi drugačnost postala normalna.’
Vir
•
Smith, C., Sign Language Companion, 1996, objavljeno na: DeafSign.Com, dne 19.12.2000.
63
4.3 ZgodovinaizobraževanjagluhihvLitvi
Svetlana Litvinaite
Prve informacije o gluhih, ki so nas dosegle, so povezane z usposabljanjem gluhih.
Do ideje o ustanovitvi šole za gluhe v začetku 19. stoletja je prišel Jonas Kosakovskis, škof iz Vilne.
Meniške misijone v Vilni je seznanil z aktivnostmi dunajskega zavoda za gluhe in začel z njimi ustanavljati
šolo. Ravnatelj šole je bil menih Zygmundas Anzelmas. Le-ta je bil na enoletni praksi na dunajskem
zavodu za gluhe, avgusta 1805 pa je opravil izpite in postal surdopedagog. Še istega leta je začel v Vilni z
usposabljanjem gluhih. Izumil je prstno abecedo, ki je bila objavljena pri misijonski založbi.
Od leta 1819 se je Univerzitetni svet iz Vilne začel ukvarjati z usposabljanjem gluhih. To delo so zaupali
univerzitetnemu študentu Karolisu Malakauskasu. Zavod za gluhe so ustanovili leta 1823. Leta 1843 je
šola prenehala delovati, podrobne informacije o njej in o zadnjem usposabljanju gluhih pa so se izgubile.
Leta 1922 je prelat Povilas Januševičius, predsednik Bratovščine Jezusa deteta, začel javno govoriti o
nuji poučevanja slepih, gluhih in ostalih otrok s posebnimi potrebami. Ta bratovščina, katere delo je
bilo z rusko okupacijo Litve leta 1940 prekinjeno, je izobraževala in skrbela za sirote z različnimi vrstami
invalidnosti. Ustanavljala je različne srednje šole in poklicno šolo za gluhe v Kaunasu.
Od leta 1934 se je v razredu s ‘prizadetimi otroki’, ki je bil ustanovljen v okviru Osnovne šole št. 24, začelo
šolati osem gluhih otrok. Istega leta je začela v Kaunasu delovati še ena šola za gluhe. Vodili so jo menihi,
delovala pa je le tri leta.
Na pobudo Pranasa Daunysa, gluhega aktivista P. Makutėnasa, skupine zdravnikov, pedagogov in ostalih
javnih osebnosti je bilo ustanovljeno Litvansko društvo gluhih in gluhonemih. Častiti Povilas Juknevičius
je postal prvi predsednik društva. Lokalni predpisi društva so bili zabeleženi v register društev Ministrstva
za notranje zadeve 24. marca 1938. Naloga društva je bila ustanoviti šolo/zavod za gluhe.
Zavod za gluhe je začel delovati v Kaunasu 1. septembra 1938. 24. februarja 1939 pa je bil v Vilni
ustanovljen še en zavod. Leta 1940 se je na obeh zavodih šolalo 90 dečkov in deklic. V tem letu sta se
zavoda združila in bila premeščena v okvir Litvanskega društva gluhih in gluhonemih.
Z rusko okupacijo Litve leta 1940 so bile dejavnosti javnih organizacij za gluhe prekinjene.
Leta 1944 pa je bil na zahtevo gluhih aktivistov sprejet sklep, ki je dovoljeval ponovno organiziranje društev
gluhih in gluhonemih. P. Mikutėnas, vodja gluhih, je bil določen za predsednika organizacijskega odbora
društva. Od samega začetka se je ukvarjal z usposabljanjem gluhih (izobraževalne ustanove, pripomočki
za usposabljanje in učbeniki). V tem obdobju gredo še posebno velike zasluge Jonasu Glembockisu.
Zaslužen je za ustanovitev strokovne šole za gluhe. V kurikulumu je bil velik del vsebin namenjen splošni
izobrazbi. Na ta način naj bi vsaj deloma prenehali z nepismenostjo gluhih. Pripravil in objavil je tudi
osnovnošolski učbenik z naslovom Učim se govoriti, knjigo Slovnične vaje, prstno abecedo v litvanskem
jeziku itd.
Sedaj je v Vilni ena srednja šola za gluhe, kjer izobraževanje poteka v znakovnem jeziku in traja dvanajst
let. V krajih Kaunas, Šiauliai, Panevėžys in Klaipėda so še štiri šole za gluhe, kjer lahko gluhi otroci pridobijo
osnovno izobrazbo. Izobraževanje poteka v znakovnem jeziku, traja pa deset let. Vsi učitelji se morajo
naučiti in uporabljati znakovni jezik. Litvanski znakovni jezik je namreč po zakonu uradni jezik gluhih.
Obstaja tudi veliko vrtcev za gluhe. Poleg tega pa se danes veliko otrok izobražuje pri rednem pouku v
integraciji, pri tem pa jim pomagajo logopedi in surdopedagogi.
Zgodovina znakovnega jezika
O razvoju litvanskega znakovnega jezika v zadnjih stoletjih ni veliko informacij. Pravi razvoj znakovnega
jezika se je začel leta 1995, ko je bil uradno priznan in z zakonom razglašen kot prvotni jezik gluhih.
64
Z namenom, da bi rešili problematiko povezano z izobraževanjem gluhih, njihovim usposabljanjem in
zdravstveno rehabilitacijo, je bil leta 1991 ustanovljen medresorski surdološki center. Do leta 1995 je
zdravnike in pedagoge združil pri njihovih prizadevanjih, da bi gluhim ljudem preko znakovnega jezika
pomagali pri integraciji.
Leta 1995 je Litvanska zveza gluhih spremenila svoje prioritete in se obrnila v smeri znakovnega jezika.
Surdološki center je dobil nalogo raziskovati znakovni jezik in pospeševati njegovo uporabo. Od tistega leta
je Surdološki center zadolžen za pripravo slovarjev znakovnega jezika, metodičnih gradiv za poučevanje
znakovnega jezika, za pripravo tečajev znakovnega jezika za strokovne delavce, tolmače znakovnega
jezika, učitelje in javnost.
Izvaja se tudi reforma razvoja in izobraževanja gluhih. V obdobju od 1997 do 1998 je bil pripravljen državni
program za uporabo znakovnega jezika. K izvajanju tega programa so pripomogli Ministrstvo za socialno
varnost in delo, Ministrstvo za izobraževanje in znanost ter Litvansko združenje gluhih. Ta program je
podal smernice za dejavnosti za skoraj šest let. Glavni izvajalec programa je bil Surdološki center.
Naslednji program se je začel leta 2002 in je prav tako trajal šest let. Najnovejše programsko obdobje se je
začelo leta 2008 in bo trajalo pet let. Prioritete tega programa so raziskave na področju znakovnega jezika
in priprava učnih gradiv za šole in odrasle. V tem programu je poskrbljeno tudi za tečaje za širšo javnost z
namenom razširiti znanje znakovnega jezika.
Zelo pomembno delo na področju raziskovanja znakovnega jezika predstavlja objava Slovnice znakovnega
jezika, katere avtor je Mantrimas Danielius. Ta slovnica je podala osnove za poučevanje, učenje in razvoj
znakovnega jezika. Dandanes se pogosto uporablja.
Z raziskavami znakovnega jezika nadaljuje Raziskovalni center znakovnega jezika, ki deluje znotraj
Litvanskega centra za izobraževanje gluhih in naglušnih. Ta center objavlja veliko izobraževalnih gradiv za
šole, tematske slovarje in videoslovar z več kot 8000 znaki.
Trenutna uporaba znakovnega jezika v vzgoji in izobraževanju
Ker je znakovni jezik uradno priznan kot prvotni jezik gluhih, se obvezno uporablja v vseh šolah za gluhe
in centrih za usposabljanje gluhih, začenši od zgodnjega izobraževanja v vrtcih pa vse do izobraževanja
na univerzi.
Izobraževanje gluhih temelji na bilingvalnem poučevanju, pri katerem se uporabljajo znaki in govor. Otroke
z veliko izgubo sluha že od samega začetka poučujejo v znakovnem jeziku. Seveda samo v primeru, če so
starši do tega strpni in se s to metodo strinjajo. Obstaja vrsta učnih gradiv za poučevanje znakov preko
risank in videa.
Uporaba znakovnega jezika v zgodnjem izobraževanju je zelo pomembna, saj daje osnovo za nadaljnjo
izobrazbo: besedišče, razvoj govora, pismenost itd.
Predšolska vzgoja in izobraževanje nista obvezna. Vrtci sprejemajo otroke, ki so stari od enega do sedmih
let. Takrat začnejo otroci z osnovnošolskim izobraževanjem.
Predšolsko vzgojo in izobraževanje izvajajo javni in zasebni vrtci. Starši imajo pravico izbrati predšolski
vzgojno-izobraževalni program za svojega otroka v okviru javnega ali zasebnega vrtca.
V Litvi se od leta 2012 preverja sluh dojenčkov kmalu po rojstvu. Zatem otroci dobijo slušni aparat in
lahko hodijo k specialistu v okviru šole za gluhe. V vrtcih in šolah za gluhe obstaja poseben program za
zgodnjo obravnavo, v okviru katerega starši in otroci dobijo osnovne informacije o vzgoji in izobraževanju
gluhih otrok. Seznanijo se tudi z možnostmi znakovnega jezika.
Gluhi otroci, ki niso operirani, so običajno iz gluhih družin. Njihov prvi jezik je litvanski znakovni jezik,
izobražujejo pa se bilingvalno z učitelji z dobrim znanjem znakovnega jezika.
Na izletih in pri nekaterih ostalih vrtčevskih dejavnostih se otrokom v vrtcih pridruži tolmač znakovnega
65
jezika. Drugače pa vzgojiteljice same uporabljajo znakovni jezik.
Starši otrok s polževimi vsadki se strogo upirajo uporabi znakovnega jezika s svojimi otroki. Zanikajo
namreč, da znaki pomagajo pri razvoju govora.
Mogoče bo situacijo spremenila metoda, ki so jo vzgojitelji in trenerji prikazali v okviru tečajev ‘Tiny
Signers’.
4.4 Kratka zgodovina znakovnega jezika in
izobraževanjagluhihvAvstriji
Franz Dotter
Prva avstrijska šola za gluhe (Taubstummeninstitut) je bila ustanovljena na Dunaju leta 1779, potem ko
je cesar Jožef II. obiskal l‘Epée-jevo šolo v Parizu. To je bila tretja s strani vlade podprta šola v Evropi. Prvi
dve sta bili ustanovljeni v Parizu (1769) in Leipzigu (1778). Hčerinski zavodi dunajskega zavoda so bili
ustanovljeni po vsej Avstro-ogrski1. Soočen s konkurenčnima metodama, francosko, ki je bila usmerjena
v znakovni jezik, in nemško metodo, ki je bila usmerjena v govorjeni jezik, je dunajski zavod razvil
kompromisno, t.i. mešano metodo. Le-ta je bila osnovana na pisnem jeziku, znakih in ročni abecedi kot
osnovi za učenje govora. Leta 1867 je bila mešana metoda ukinjena, uporabljati pa so začeli nemško
metodo (Bundes-Taubstummeninstitut Wien 1979, Schott 1995).
Po letu 1865 so bila ustanovljena društva gluhih. Pod monarhijo je mnogo gluhih prišlo na Dunaj,
najpomembnejše središče avstrijske kulture gluhih. Ocenjuje se, da je bilo v tistem času na Dunaju
tisoč gluhih in da je delovalo okrog deset lokalnih društev. Po prvi svetovni vojni so gluhi v kontekstu
revolucionarnih gibanj v srednji in vzhodni Evropi ustanovili Svet gluhonemih, ki je leta 1919 organiziral
ogromno zborovanje. Na tem zborovanju so zahtevali kombinirano metodo izobraževanja, ki vključuje
tako znakovni kot tudi pisni jezik in spominja na prejšnjo dunajsko metodo.
Interpretacija skromnih informacij, ki jih imamo, kaže, da se je izobraževanje gluhih prilagodilo splošni
avstrijski pedagoški usmeritvi tega obdobja. Le-ta je bila avtoritarna, ne glede na to, ali je sledila dunajski
mešani ali nemški oralni metodi. Uporaba avtoritarnih metod v izobraževanju (vseh, ne le gluhih) je
trajala do šestdesetih let 20. stoletja, ko je avtoritarni režim postopno oslabel. Avtoritarni režim je vodil
v skrajnosti. Tisti učenci, ki so se lahko spoprijeli z avtoritarno oralno metodo, so pridobili dokaj dobro
znanje govorjenega jezika. Ostali, ki so zaradi metode trpeli, pa so obtičali na popolnoma osnovnem
nivoju jezikovnega razvoja.
Pod pokroviteljstvom nacistične rasne higiene so dedno gluhi padli v okvir Zakona za preprečevanje
genetsko obolelih potomcev, ki je prišel v veljavo 14.julija 1933. V skladu s tem zakonom je bilo v Nemčiji
steriliziranih okrog 15000 ljudi z dedno gluhoto.Ni pa še jasno, koliko gluhih je bilo med okrog 75000
žrtvami programa evtanazije za invalide. Po aneksiji leta 1938 so bili Judje izgnani iz klubov za gluhe. Leta
1942 so bili judovski zavodi za gluhe zaprti z zakonom. Kljub sterilizacijskemu programu in zapostavljanju
šol za gluhe tako s finančnega vidika kot tudi z vidika zaposlenih, je v okviru Hitlerjeve mladine obstajala
organizacija za gluhe s svojim lastnim časopisom Die Quelle (Vodnjak), za tiste, ki so postali gluhi ‘po
nesreči’ (npr. zaradi bolezni, ne zaradi dednosti).
Po drugi svetovni vojni je bila ponovno ustanovljena Avstrijska krovna zveza gluhih (Österreichischer
Gehörlosenbund 1988), ki je združevala vsa avstrijska društva gluhih. Leta 1963 je Heinrich Prohazka,
eden izmed ustanoviteljev Avstrijske zveze gluhih še vedno grajal nizko učinkovitost avstrijske organizacije
gluhih v primerjavi z ostalimi državami. Navedel je dva razloga za to: pomanjkanje samoidentifikacije s
strani gluhih in pomanjkanje pomoči s strani oblasti (Prohazka 1988). Emancipacija in razvoj v smeri
neodvisnega življenja sta se začela šele v poznih osemdesetih letih dvajsetega stoletja. Sprememba v
66
smeri uradne bilingvalne samopredstavitve (Jarmer 1997, Krausneker 2006) se je začela z možnostmi
digitalnega videa in z internetom. Poleg boja za priznanje avstrijskega znakovnega jezika je bila analiza
izobraževanja, ki je bilo še vedno delno nizke kvalitete, osrednja naloga gluhih in slišečih delavcev na tem
področju (Migsch 1987, Krausneker & Schalber 2007).
Avstrijski znakovni jezik (ÖGS) ima nekatere pokrajinske različice (spletni leksikon http://ledasila.uni-klu.
ac.at/TPM/public/public_main.asp?sid=). Standardizacija za izobraževalne namene, ki teh pokrajinskih
različic ni poskušala ukinjati, se je v skromnem obsegu začela v poznih devetdesetih letih 20. stol. in še
vedno poteka.
Raziskave s področja znakovnega jezika v Avstriji so razmeroma nove. Prvi znanstveni projekt se je namreč
začel julija 1990. Oddelek za tolmačenje Univerze v Gradcu je prav tako začel z raziskavami leta 1990.
Do tega je prišlo zaradi informacij o tolmačenju znakovnega jezika v okviru televizijskih oddaj v bližnji
Sloveniji. Prva izdaja opisne slovnice avstrijskega znakovnega jezika je bila objavljena leta 2002 (Dotter
1999 in spletna stran Centra za znakovni jezik in komunikacijo gluhih http://www.uni-klu.ac.at/zgh).
Avstrijski znakovni jezik je z ustavo priznan kot jezik od leta 2005, vendar pa ne obstajajo nobeni zakoni, ki
bi zagotavljali pravice uporabnikov znakovnega jezika ali njihovih staršev za katerokoli obliko izobraževanja
(Krausneker, v tisku). To pomeni, da morajo uporabniki znakovnega jezika sami najti individualne načine
za uresničevanje svojih pravic na osnovi avstrijskega zakona, ki daje osebam s posebnimi potrebami
enake pravice (Zakon o diskriminaciji zaradi invalidnosti).
Slika učitelja in učencev na prvi šoli za gluhe v Parizu pri predstavitvi učne metode pomembnim obiskovalcem (Živa Ribičič)
67
Opombe
1- Ti zavodi vključujejo Prago 1786, Vácz (Madžarska) 1802, Milano (Italija) 1805, Linz 1812, Brixen (Italija) in Lvov
(Ukrajina) 1830, Salzburg 1831, Gradec in Brno (Republika Češka) 1832, Bratislavo (Slovaška) 1833, Gorico/Gorizia
(Slovenija/Italija) 1840, Trento (Italija) 1842, St. Pölten 1846 in Celovec/Klagenfurt 1847.
Viri
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
Bundes-Taubstummeninstitut Wien: Taubstummeninstitut Wien 1779-1979. 200 Jahre Gehoerlosenbildung.Dunaj 1979.
Dotter, Franz: Gebärdensprachforschung in Klagenfurt. In: Das Zeichen, 13 (1999), 356-367.
Jarmer, Helene: Bilingualismus und Bikulturalismus: ihre Bedeutung für Gehörlose. Unpublished BA Thesis.Dunaj 1997.
Krausneker, Verena: Taubstumm bis gebärdensprachig. Die österreichische Gebärdensprachgemeinschaft aus soziolinguistischer
Perspektive. Celovec: Drava 2006.
Krausneker, Verena (in print) Österreichische Gebärdensprache ist anerkannt, in: De Cillia, Rudolf, Vetter, Eva (Eds.): Klagenfurter
Erklärung revisited
Krausneker, Verena & Schalber, Katharina: Sprache Macht Wissen. Dunaj 2007.
www.univie.ac.at/oegsprojekt/downloads.htm.
Migsch, Gertraud: Die Verstummung des Widerspruchs. Ein qualitativer Beitrag zur beruflichen Sozialisation von Gehoerlosenlehrern.
Unpublished Ph.D. Thesis, Salzburg 1987.
Österreichischer Gehörlosenbund: 75 Jahre Österreichischer Gehörlosenbund 1913-1988. Dunaj 1988.
Pinter, Magret: Klagenfurter Unterrichtsprojekt: Bilinguale Förderung hoergeschädigter Kinder in der Gehörlosenschule. In: Das
Zeichen 6 (1992), 145-150.
Prohazka, Heinrich: 1963 - Ein halbes Jahrhundert Gehörlosen-Organisation in Österreich. In Österreichischer Gehörlosenbund 1988,
71-88.
Schott, Walter: Das k.k. Taubstummen-Institut in Wien 1779-1918. Dunaj: Böhlau 1995.
68
5
Kako uporabljamo znakovno
sporazumevanje z dojenčki in malčki?
Vicki Gilbert in Mojca Polak Williams
Pomemben vidik znakovnega sporazumevanja z dojenčki in malčki je pomoč staršem in vzgojiteljem pri
podpiranju otrokovega razvoja. Uporabljamo pristop ključnih besed v znakih, po katerem se znakovno
sporazumevamo z otrokom s kazanjem najpogostejših besed iz njegovega vsakodnevnega življenja. Na
podlagi opazovanja strokovnih delavcev in otrok v vrtcih smo izbrali sto besed. Nanašajo se na teme
prehranjevanja, oblačenja, higiene, igre, pomembnih drugih oseb (družinskih članov in ostalih) ter čustev.
Nadaljnje besede smo izbrali iz knjig in pesmi, ki se najpogosteje uporabljajo v prvih treh letih otrokovega
razvoja. Seznam znakov, vključno z ilustracijami in označenimi smermi gibov smo vključili v 7. poglavje.
To so znaki, ki jih priporočamo za začetno uvajanje znakovnega sporazumevanja v vrtcu. Učili so se jih
tudi udeleženci na tečajih znakovnega sporazumevanja po vseh državah, ki sodelujejo v našem projektu.
Kot že rečeno, obstajata dva glavna pristopa k učenju znakovnega sporazumevanja. Po svetu je razširjen
sistem, ki sta ga uvedli ameriški raziskovalki dr. Linda Acredolo in dr. Susan Goodwyne, in sicer Baby signing,
ki uporablja tako imenovane izmišljene znake. Vendar mi podpiramo pristop z uporabo standardiziranih
znakov, ki ga je prvi uvedel ameriški raziskovalec dr. Joseph Garcia. Ta pristop ima več prednosti, med
drugim vključuje tudi veliko ikoničnih (slikovnih) znakov iz določenega socio-kulturnega okolja, ki si jih je
lažje zapomniti, premoščajo pa tudi vrzel med slišečimi in gluhimi. Ker so standardizirani, se ti znaki lahko
uporabljajo tudi v vrtcih in drugih izobraževalnih ustanovah. Če se znakov ne spomnimo več, jih lahko
poiščemo v slovarju znakovnega jezika, lahko jih uporablja kdor koli, poleg tega pa lahko služijo tudi kot
uvod v učenje drugega jezika (slovenskega znakovnega jezika, op. prev.). Zato znaki na risbah v 7. poglavju
pripadajo nacionalnemu znakovnemu jeziku, ki ga uporabljajo gluhe in naglušne osebe v določeni državi.
Obstaja nekaj nasvetov, ki jih je treba upoštevati, kadar se v predšolskih ustanovah ali doma znakovno
sporazumevamo z dojenčki in malčki. Joseph Garcia je znakovno sporazumevanje utemeljil na dolgoletnih
izkušnjah pri poučevanju skupin staršev in dojenčkov in pri znakovnem sporazumevanju z malčki v vrtcih.
10 nasvetov za učenje znakovnega sporazumevanja
1. Naj bo ZABAVNO. Znakovno sporazumevanje je zabavna stvar za vsakogar. Z uporabo glasbe in
zgodb lahko celotno situacijo še popestrimo. Prav tako v drugačnih okoliščinah, ki niso zabavne,
npr. ko je otrok bolan. Za gluhe otroke je nujno za učinkovito komunikacijo (tudi za otroke, ki
imajo polžev vsadek, in sicer v primerih, ko ga morda ne bodo mogli uporabljati: ponoči, pri
plavanju, kadar ne dela).
2. Ko uporabljate znake, bodite v otrokovem vidnem polju. Tudi če se premaknete in vas otrok ne
vidi v celoti, ne prekinite s kretanjem.
3. Besede vedno tudi izgovarjajte. Ne bomo zamenjali besede z znakom, ampak jo bomo izgovorili
istočasno z znakom, in celo poudarili ključno besedo. To pomaga tudi gluhemu otroku, ki ponavlja
vzorce premikanja ustnic, da se bo naučil branja z ustnic – odgledovanja.
4. Pokažite predmet ali dejavnost. S tem bodo znak spoznali v sobesedilu. Če je le mogoče, je treba
zagotoviti otroku, da vidi, o čem se znakovno sporazumevate in govorite, npr. jim pokazati igračo,
o kateri se pogovarjate/kažete znak.
5. Uporabljajte ustrezne znake. Čeprav ste morda zelo navdušeni nad učenjem znakovnega
sporazumevanja in bi se radi z otroki naučili čim več znakov, vedno uporabite le tiste, ki sodijo v
dano situacijo. Npr. ko berete knjigo ali se pogovarjate o babici, ki ni navzoča, pokažite fotografijo.
Vedno poskrbite za kontekst.
69
6. Uporabljajte obrazno mimiko. Znakovni jezik je že sicer zelo ekspresiven, uporablja tudi govorico
telesa in druga sredstva. Posebej bodite pozorni pri ekspresivnih znakih, npr. za čustvi, kot sta
jeza ali strah. Otroku pomaga, če čustva podajamo v ustreznem kontekstu. Tako se postopoma
uči izražati svoja čustva.
7. Vedno uporabljajte pravilne znake. Dojenčki in malčki približno posnemajo znake in ustvarijo
svojo lastno otroško različico. Ne posnemajte jih, ampak dosledno uporabljajte pravilne znake.
8. Ključno je UTRJEVANJE. Znake uporabljajte čim bolj pogosto, tudi če jih je samo nekaj, kajti otrok
jih bo sčasoma prepoznal in začel uporabljati.
9. Odzivajte se. Otroku potrdite, da je pravilno razumel ali pokazal znak, lahko s pomočjo glasu,
znaka ‘dobro’ ali tako, da mu znak še enkrat pokažete vi.
10. Bodite potrpežljivi. Otrok bo sčasoma začel uporabljati znake, če se boste dovolj pogosto
znakovno sporazumevali z njim. V povprečju začnejo dojenčki uporabljati znake med 10. in 13.
mesecem, nekateri prej, drugi kasneje. Posamezniki se v tem zelo razlikujejo, še posebej, če imajo
dodatne komunikacijske potrebe, okvaro sluha ali učne težave.
Šest stopenj znakovnega sporazumevanja z dojenčki in malčki
Pomembno področje za vse izvajalce znakovnega sporazumevanja je znanje o stopnjah znakovnega
sporazumevanja in o tem, kaj lahko pričakujete, kadar ga uporabljate.
Vsi izvajalci morajo upoštevati šest stopenj znakovnega sporazumevanja in jih uporabiti kot vodilo. Otroci
se bodo seveda pomikali z ene na drugo stopnjo in nazaj, morda pa bodo njihove stopnje potekale tudi v
drugačnem vrstnem redu.
Dojenček prosi svojo mamo za mleko s pomočjo znaka (Živa Ribičič)
70
1. Zabava
Ko boste začeli uporabljati znakovno sporazumevanje z otrokom, bo morda mislil, da se šalite z njim. Ne
bo vedel, kaj počnete in zakaj nenadoma toliko uporabljate roke, medtem ko govorite z njim. Lahko se
vam bo celo smejal. Če se zgodi to, je naravnost odlično, saj kaže, da je otrok pozoren na vas in razmišlja
o tem, kaj počnete.
2. Potrditev / razumevanje
Na naslednji stopnji začne otrok razumevati pomen znakov, ki mu jih kažete. Ko npr. sitnari za mleko in mu
pokažete znak za MLEKO, ga to takoj pomiri, ker ve, da bo kmalu dobil mleko. Ali pa na primer, kadar se
igrata na tleh in rečete: ‘Kje je ŽOGA? Se boš igral s svojo ŽOGO?’, otrok pogleda žogo ali jo celo poskuša
zgrabiti. S tem je malček začel razumevati znake!
3. Poskušanje in posnemanje
Ko dojenček dopolni 4 mesece, se začne več igrati s svojimi rokami. Morda bo že poskušal posnemati
vaše znake, vendar še ne bo vedel, kaj počne. To bo lahko poskušal popolnoma izven konteksta in tako
uril svoje ročice.
4. Prvi znak!
Otrok začne uporabljati svoj prvi znak, ki je lahko eden od prvih, ki ste mu ga pokazali, ali pa tisti, ki mu
je najbolj zanimiv. Včasih že na začetku uporablja več kot enega. Sprva lahko znake uporablja občasno, le
kdaj pa kdaj. Nato pa pogostost uporabe prvih znakov narašča (včasih gre to zelo počasi). V tej fazi boste
znake lahko pogosto videli. Sprva bo morda otrok uporabljal svoj prvi znak za vse, kar bo želel povedati.
ŠE bo lahko pomenilo VEČ, MLEKO, RIŽEV KOLAČEK, MAMI ali kar koli bo pač želel. Bodite pozorni na
poenostavljene znake na tej stopnji (otrok bo uporabljal svojo lastno različico znaka), lahko bo še precej
Dojenčki in starši se na delavnicah učijo prvih kretenj (Jan Kraigher)
71
nespreten in boste morda njegov znak spregledali ali si ga napačno razlagali. S tem se je otrok začel
znakovno izražati!
5. Širjenje znakovnega besednjaka
Zdaj začne otrok pogosteje uporabljati znake, ki ste mu jih pokazali. Želel bo, da mu pokažete znak za
nekaj. Pogostejši bodo tudi usmerjevalni pogledi, ko si bosta najprej skupaj ogledala neki predmet, potem
pa vas bo pogledal in pričakoval znak za ta predmet.
Ta faza lahko traja kar nekaj časa. Morda bo na začetku nekaj časa kazal le nekaj znakov. To je pomemben
čas za učenje velikega števila novih znakov. Otroci jih kar vpijajo vase.
6.
Znakovni ‘Eureka, našel sem!’
Vse se nenadoma postavi na pravo mesto. Otrok lahko obvlada že precejšen besednjak znakov in se želi
naučiti še novih in novih. Zdaj si jih lahko zapomni že, če jih je videl samo enkrat. Spomnil se bo tudi
znakov izpred več tednov, za katere sploh niste vedeli, da si jih je zapomnil. Prav tako bo začel uporabljati
svoje znake za začetek pogovora. Pomembno je, da tudi v tej fazi dosledno uporabljate prave znake. Otrok
bo dajal veliko pobud, vendar bo še vedno potreboval vašo spodbudo za znakovno sporazumevanje. To
bo čudovito obdobje za vse!
Dojenček na sliki je znak ‘še’ sprva uporabljal za vse, kar je želel povedati (Anja Musek)
72
6
Prilagoditve za znakovno sporazumevanje
z gluhimi in naglušnimi otroki
Živa Ribičič
6.1 Komunikacija in jezikovni razvoj
Gluhe in naglušne osebe niso le ljudje, ki ne slišijo. Da bi lahko razumeli gluhe ter njihove potrebe,
moramo gluhoto poznati. Najbolj znana oseba z gluhoslepoto, Helen Keller, je povedala: ‘Slepota nas loči
od stvari, gluhota pa od ljudi.’
Jezik je gibalo človeškega razvoja, povezuje nas z informacijami in nam omogoča, da komuniciramo drug
z drugim. Otroci z izgubo sluha imajo lahko vrzeli v osnovnem jezikovnem znanju, težave pri vsakodnevni
komunikaciji, kasneje pa tudi pri razvoju jezika, ki ga potrebujejo za izobraževanje. Za učenje jezika je
zelo pomembna komunikacija z okolico, kar je podlaga za učenje branja in razvoj socialnih veščin. Le z
omenjenimi spretnostmi pa smo lahko v družbi tudi uspešni.
Večina ljudi ne razume, kako težko je zgraditi jezik, ne da bi slišal. Otroci, ki slišijo, usvajajo osnovne
prvine jezika brez posebnega napora, le s pomočjo poslušanja in ob sporazumevanju z okolico. Gluhi so
v nasprotju s tem prikrajšani za slušne informacije in posledica tega ni le slabo jezikovno znanje, ampak
tudi slabši govor in predvsem socialna izolacija.
Gluhi otroci pogosto niso v stiku z znakovnim jezikom in manj kot 10 % gluhih izhaja iz gluhih družin.
Programi za zgodnjo pomoč se razlikujejo po državah. Med državami, ki sodelujejo v projektu Tiny Signers,
nam je lahko za zgled Velika Britanija.
V tem poglavju bomo govorili o prilagoditvah za gluhe, ki se vključujejo v programe znakovnega
sporazumevanja za dojenčke in malčke.
Predvideli smo različne situacije:
•
•
•
•
Gluh otrok na tečaju znakovnega sporazumevanja za dojenčke ali malčke
Gluhi starši oziroma odrasli na tečaju znakovnega sporazumevanja za dojenčke ali malčke
Gluh učitelj ali asistent
Gluh dijak, udeleženec modula Znakovno sporazumevanje z malčki
V okviru projekta bomo govorili le o prvih dveh skupinah, drugi dve pa sta lahko predmet druge raziskave.
V Sloveniji namreč izvajamo modul Znakovno sporazumevanje z malčki za bodoče pomočnike vzgojiteljev
v programu predšolska vzgoja, vendar pa v okviru našega projekta nismo pripravili prilagoditev za gluhe
in naglušne. Lahko pa v primeru vključitve gluhih udeležencev upoštevamo splošne prilagoditve, ki veljajo
za gluhe v rednih šolah.
Pri izvajanju delavnic in raziskovanju v projektu so sodelovali tudi gluhi učitelji, ki so svetovali, da je na
tečajih za najmlajše ob gluhem asistentu na voljo tudi njegov tolmač. Pomembna je tudi priprava gluhega
in slišečega učitelja pred začetkom tečaja.
73
6.2 Splošne prilagoditve za odraslega gluhega
udeleženca
Vprašajte gluhega, na kakšen način se želi sporazumevati. To je lahko branje z ustnic, kretnje, znakovni
jezik s pomočjo tolmača, pisanje in branje ali kombinacija omenjenih metod. Morda bodo gluhi starši na
tečaj znakovnega sporazumevanja povabili tolmača, če pa ne uporabljajo znakovnega jezika, je dobro, da
je navzoč tudi pomočnik, ki olajša komunikacijo z gluhimi starši.
Pomembno je, da vodja tečaja pozna osnovna pravila za komuniciranje z gluhimi:
•
•
•
•
•
•
Pri komunikaciji uporabite očesni stik.
Kadar gluhega ne razumete, mu morate to povedati.
Uporabljajte obrazno mimiko, da podprete svoje govorjeno sporočilo.
Ob razlagi uporabljajte vizualne pripomočke.
Uporabljajte naravne kretnje.
Sedite tako, da vas gluhi dobro vidijo – za vami ne sme biti okno ali svetloba oziroma moteče
ozadje.
Deklica kreta ‘mama’ v slovenskem znakovnem jeziku (Klemen Jeke)
74
Ko pogledamo našteta priporočila, vidimo, da so naši tečaji namenjeni prav znakovnemu sporazumevanju,
zato bomo mnoga priporočila upoštevali ne glede na to, če se nam pridružijo tudi gluhi udeleženci tečaja.
Vodja lahko delavnico popestri tako, da gluho osebo prosi za pomoč pri določenih kretnjah. Seveda pa je
bolje, da se za to pomoč z gluhimi starši dogovorite še pred začetkom tečaja.
6.3 Pravilauporabetolmačazaznakovnijezik
Gluhi in naglušni imajo prav tako kot vsi drugi ljudje pravico dobiti popolno informacijo. To pravico si
lahko zagotovijo s pomočjo uporabe tolmača. Dobro je, da se vodja tečaja že pred začetkom pogovori s
tolmačem, se dogovori, kje bo tolmač sedel in mu na kratko predstavi vsebino tečaja.
Tolmač mora sedeti tako, da sliši govorce in da ga gluha oseba lahko vidi. Ponavadi tolmač izbere prostor
ob vodji tečaja.
Ob računalniških in drugih predstavitvah bo gluhi potreboval nekaj svetlobe, da bo lahko spremljal tudi
tolmača. V popolnoma zatemnjenih sobah je spremljanje in delo tolmača zelo oteženo.
Naslednji namigi bodo učitelju pomagali pri spoštljivi komunikaciji:
•
•
•
•
•
•
Govorite neposredno z gluho osebo, ne s tolmačem.
Zavedajte se, da gluhi potrebujejo popolno informacijo.
Pokažite spoštovanje gluhe kulture.
Tolmača ogovarjajte le izjemoma.
Ne uporabljajte tolmača za druge stvari (npr. kot model pri vaši razlagi).
Spoštujte odmore, ki jih potrebuje tolmač.
6.4 Prilagoditvezagluhegadojenčkainmalčka
Gluh dojenček se bo morda prvič srečal z znaki znakovnega jezika prav na delavnici. Tovrstne delavnice so
večinoma namenjene slišečim otrokom, vendar pa jih lahko uspešno izvajamo tudi za gluhe in naglušne
otroke. V našem projektu smo imeli v delavnice vključene tudi gluhe in naglušne malčke, saj smo partnerji
v projektu tesno povezani z gluhimi skupnostmi.
V marsikateri državi je zelo močna tradicija oralnega izobraževanja gluhih, v zadnjem desetletju pa je
večina otrok tudi že operiranih in prejmejo polžev vsadek že pri prvem letu starosti. Žal nekateri zdravniki
zanje ne priporočajo uporabe znakovnega jezika.
Tako so lahko prav tovrstne delavnice prvi stik z znaki za starše in korak na poti k spoznavanju gluhe
kulture in znakovnega jezika. Delavnice prav tako prispevajo, da otroci s polževim vsadkom spoznavajo
pesmice, pravljice in igre, podprte z znaki.
Ob stiku s starši gluhega otroka je pomembno, da poudarimo pomen uporabe znakovnega jezika za
gluhega otroka. Medtem ko je uporaba znakov samo igra in orodje za komunikacijo za slišeče otroke,
pa je za gluhega otroka veliko več kot le to. Predlagamo uporabo istih metod kot sicer, z upoštevanjem
pravil za komunikacijo z gluhimi, ki smo jih že predstavili ter nekaterih namigov. Morda bi bilo v določenih
primerih pametno uporabiti tudi vibracijsko mizo, da bo gluh otrok lahko čutil vibracije, ko predvajamo
pesmi. Uporabljamo pa lahko tudi drugo tehnologijo: slušne aparate, polževe vsadke in FM sistem.
75
Vodja delavnic je odgovoren za to, da staršem predstavi pomen znakovnega jezika za gluhega dojenčka.
Učitelj je lahko dober zgled in prikaže celotno pesem v znakovnem jeziku ali pa k sodelovanju povabi še
tolmača, ki poskrbi, da bo tečaj za gluhega otroka ne le znakovno sporazumevanje, ampak da se bodo
starši in otrok lahko učili znakovnega jezika. Naše delavnice so dobra priložnost, da starše, ki so nemočni
in zmedeni, spodbudimo h komunikaciji z otrokom. Znakovno sporazumevanje je lahko prvi korak k
znakovnemu jeziku. Vsak jezik, ki se ga otrok nauči v najzgodnejšem obdobju, je pomemben za njegov
razvoj.
Ob prebiranju literature s področja razvoja jezika lahko opazimo, da so podobna tudi priporočila v
našem priročniku. Tudi s slišečimi dojenčki je na začetku v ospredju praktično sporazumevanje, tovrstna
komunikacija pa je za gluhega še pomembnejša, saj je socialno izoliran in lahko z dobro začetno
komunikacijo izrazi svoje potrebe. Zgodnje otroštvo je najpomembnejše za razvoj jezika in rezultati
raziskav kažejo, da so zaostanki na tem področju toliko večji, če je gluhota odkrita po šestem mesecu
otrokove starosti in do takrat otroku ne ponudimo nobene pomoči. (Yoshinaga-Itano & Apuzzo,1998).
Znakovno sprazumevanje lahko pomaga staršem in gluhim otrokom, da lažje začno s komunikacijo.
Priporočamo, da starši ne čakajo, da bo njihov otrok operiran in bo dobil polžev vsadek, saj razvijajoči
otrokovi možgani potrebujejo spodbude že vse od rojstva.
6.4.1 Še nekaj nasvetov za delo z gluhimi in naglušnimi otroki
Kako pritegnemo otrokovo pozornost?
Gluhega otroka opozorimo nase tako, da ga potrepljamo po rami, kar je v gluhi skupnosti dogovorjeno
pravilo. Tako pogosto vidimo gluhe starše, da svojega otroka potrepljajo po ramenu. Seveda pa sposobnost,
da se otrok odzove na trepljanje, ni prirojena, ampak se je mora naučiti (Spencer, Erting, & Marschark,
2000).
Poslušanje s pomočjo gledanja
Otrokom, ki se učijo s pomočjo gledanja, postane poslušanje sledenje znakom, mimiki, izrazom na obrazu.
Iz znakov in vizualnih sporočil postopoma razbirajo pomen. Za začetek gluhemu otroku ponudimo osnovne
znake, a je zelo pomembno, da ima otrok dostop do znakovnega jezika kot celote.Zato potrebuje jezikovni
zgled, druženje z gluhimi odraslimi, posnetke nacionalnega znakovnega jezika in možnost obiskovanja
društev gluhih oziroma šol za gluhe.
Otroku prilagojen govor
Dojenčki se odzovejo na jezik, ki je prilagojen njim. Podobno velja za gluhe in naglušne otroke in za
znakovne jezike, saj s tovrstnim znakovnim jezikom bolj pritegnemo otroka (Masataka, 1996). Ob
opazovanju gluhih mater, ki so se pogovarjale z gluhimi otroki, lahko opazimo naslednje značilnosti:
počasnejše kretanje, uporaba konkretnega predmeta ob znaku, ponavljanje znakov, pretirana obrazna
mimika in trepljanje otroka, da pritegnejo njegovo pozornost. O povezavi govora in znakovnega jezika si
lahko preberete v tretjem poglavju.
Razvoj poslušanja in razvoj govora
Delavnice za dojenčke so močno povezane tudi z razvojem govora. Ob tem, ko kažemo znake, vedno tudi
govorimo, kar omogoča gluhemu ali naglušnemu otroku, da lažje prepoznava ključne besede. To lahko
gluhemu otroku pomaga pri učenju odgledovanja (branja z ustnic), hkrati pa je bolj izpostavljen govoru,
ker metoda znakovnega sporazumevanja ponuja veliko petja in branja preprostih zgodbic.
76
Na delavnicah predstavimo veliko igric, smeh, hihitanje, petje, spuščanje smešnih glasov pa je otrokom
še v dodatno spodbudo pri razvoju, saj spodbuja razvijajoče se možgane, da zgradijo povezave za različne
zvoke.
Druge skupine otrok s posebnimi potrebami
Pomembna tema tega priročnika je izboljšanje komunikacije med otroki in odraslimi, kar je pomembno
tudi za druge skupine otrok s posebnimi potrebami. V projekt Tiny Signers so vključeni tudi strokovnjaki
s področja gluhote, zato smo v okviru projekta metodo znakovnega sporazumevanja prilagodili tudi za
gluhe in naglušne malčke. Predvsem pa za to skupino otrok poudarjamo pomen učenja znakovnega jezika.
Znakovno sporazumevanje z malčki lahko povežemo z načeli specialne pedagogike. Veliko otrok s
posebnimi potrebami ima težave s socializacijo v vrtcu, privajanjem na dnevno rutino, izražanjem svojih
potreb, imajo pa tudi težave na področju jezika in govora ter čustvene težave. Znakovno sporazumevanje
tako lahko uporabljamo za otroke z Downovim sindromom, s hiperaktivnimi otroki, otroki z avtizmom,
z govorno-jezikovnimi motnjami, za otroke z disleksijo, z učnimi težavami, za otroke z gluho-slepoto in
drugimi skupinami.
Priporočamo knjigo Ette Wilken, ki je na voljo v dveh jezikih projekta. Napisana je v nemščini in prevedena
v slovenščino, vendar pa priporočamo, da se v vsaki državi uporablja nacionalni znakovni jezik kot smo
poudarili v petem poglavju.
V projektu Tiny Signers tem skupinam nismo mogli posvetiti posebne pozornosti, verjamemo pa, da bi
bilo raziskovanje tega področja ter prilagoditve za druge skupine otrok s posebnimi potrebami predmet
novega projekta.
Gluhi odrasli so dober zgled pri učenju kretanja (Jan Kraigher)
77
6.5 Literatura
•
•
•
•
•
http://www.wfmt.info/Musictherapyworld/modules/mmmagazine/issues/20021018120155/20021018122201/Hooper.pdf
http://www.hearinglossweb.com/Issues/Identity/quotes.htm
http://www.gallaudet.edu/Clerc_Center/Information_and_Resources/Info_to_Go/Help_for_Babies_(0_to_3)/Language_
Development_for_Babies.html
http://www.ksde.org/LinkClick.aspx?fileticket=zx2msZjP5YQ%3D&tabid=3757&...
Wilken, Etta: Jezikovno spodbujanje otrok z Downovim sindromom : z izčrpnim prikazom KPK sistema - s kretnjami podprte
komunikacije / Etta Wilken ; [prevod skupina za nemški jezik pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje]. - Ljubljana : Sekcija za Downov
sindrom pri Društvu Sožitje : Pedagoška fakulteta, 2012.
78
7
Predstavitev znakovnega sporazumevanja
z malčki v Sloveniji
Živa Ribičič
V projekt ‘Tiny Signers’ so vključeni štirje nacionalni znakovni jeziki. Zato se zadnji del priročnika razlikuje
in je namenjen predstavitvi kretenj v posameznih državah. Z analizo najpogosteje uporabljenih besed
smo pripravili seznam stotih najpogostejših kretenj, ki so primerne za najmlajše, ki se prvič srečajo z
znakovnim sporazumevanjem. S pomočjo ilustratorke Mithile Shafiq so nastale ilustracije znakov v
slovenskem, angleškem, litvanskem in avstrijskem znakovnem jeziku. V vsaki državi smo izbrali primer
pesmi in besedilu dodali ilustracije z označenimi gibi osnovnih znakov. Tudi prstne abecede se od države
do države razlikujejo in so del nacionalnih znakovnih jezikov. Najmlajši jih sicer ne bodo uporabljali, so pa
primerne za otroke od tretjega leta naprej.
Sledi predstavitev primera učne ure za dijake.
Dojenček kreta ‘roža’ v slovenskem znakovnem jeziku (Anja Musek)
79
7.1 Primer učne ure
Gabrijela Gregorič, Živa Ribičič
Šolski center Rudolfa Maistra, Srednja ekonomska šola, program predšolska vzgoja
Ime modula: Znakovno sporazumevanje z malčki
Učna ura: 3 uvodne ure v modul
Oddelek: 2. letnik dijakov v programu predšolske vzgoje
Dejavnost
Teme
Učno gradivo
Pričakovani rezultati
Predstavitev modula Znakovno
sporazumevanje z malčki
Predstavitev vsebine in projekta
Comenius Tiny signers
Zloženka projekta
Učni načrt modula
Spoznavanje zgodovine gluhih in
kulture gluhih
Gluhi otroci in odrasli v Sloveniji
Vzroki gluhote
Načini sporazumevanja
Slovenski znakovni jezik
Vloga znakovnega jezika v
procesu izobraževanja gluhih
Spletna stran Zgodovina gluhih
predstavitev PowerPoint
Spletna stran Zavoda za gluhe
in naglušne Ljubljana in Zveze
društev gluhih in naglušnih
Slovenije
Dijaki razumejo osnove kulture
in zgodovine gluhih.
Znakovno sporazumevanje s
slišečimi dojenčki in malčki
Zgodovina znakovnega
sporazumevanja in predstavitev
glavnih raziskav
Ogled videoposnetka iz Leedsa
Dijaki razumejo zgodovino
znakovnega sporazumevanja in
osnovna teoretična izhodišča.
Pesem z znaki
Prikaz primera pesmi
Povezovanje z znaki, ki jih dijaki
že poznajo – naravne kretnje
Ogled videoposnetka s pesmijo
Dijaki spoznajo prvo pesem z
znaki in načelo uporabe ključnih
besed in znakov.
Prednosti znakovnega
sporazumevanja za različne
uporabnike
Predstavitev prednosti
znakovnega sporazumevanja
za dojenčke, malčke, otroke s
posebnimi potrebami in druge
Predstavitev PowerPoint
Dijaki razumejo pomen
znakovnega sporazumevanja
za dojenčke, malčke, otroke s
posebnimi potrebami in druge.
Enoročna abeceda
Učenje enoročne abecede
Vaja v parih in skupinah
Črkovanje imen, črkovanje
drugih besed
Enoročna abeceda na listu in v
spletni učilnici Moodle
Dijaki usvojijo vse črke enoročne
abecede.
Video posnetek
Prikaz dojenčkov in otrok,
ki uporabljajo znakovno
sporazumevanje
DVD
Dijaki spoznavajo praktične
prikaze primerov znakovnega
sporazumevanja.
Prvi znaki za dojenčke
Razlaga teoretičnih izhodišč
Učenje prvih znakov: mleko,
jesti, piti, še
Delovni list s teoretičnimi
izhodišči
Spletna učilnica Moodle –
osnovni znaki
Dijaki spoznajo znake, ki so
najprimernejši za začetek učenja
znakovnega sporazumevanja,
razumejo razloge za izbor teh
znakov in jih usvojijo.
Pesem Če si lačen
Prikaz znakov v pesmi
Učenje pesmi Če si lačen
(melodija enaka kot pri pesmi Če
si srečen)
Utrjevanje v parih in posamično
Delovni list z besedilom in
ključnimi znaki
CD-predvajalnik
Dijaki se naučijo prvo pesem z
znaki in jo zapojejo s pomočjo
spremljave na CD-ju.
Domača naloga
Ponavljanje enoročne abecede
Ponavljanje prvih znakov
Spletna učilnica Moodle
Ponavljanje enoročne abecede in
prvih znakov
Reševanje kviza v spletni učilnici
80
7.2 Enoročna abeceda v slovenskem znakovnem jeziku
A
B
C
Č
D
E
F
G
H
I
J
K
L
M
N
O
P
Q
R
S
Š
T
U
V
W
X
Y
Z
Ž
81
7.3 Primer pesmice z znaki
Branka Podboj
1,2,3, igrač več ni
(Uporabljamo znake za ključne besede, ki so prikazane z velikimi tiskanimi črkami.)
PRIDI k meni Špela ti,
zdaj POSPRAVI vse igrače,
PRITI
POSPRAVITI
ŽOGA
NI
PRITI
POSPRAVITI
MEDVEDEK
NI
en, dva, tri, ŽOGE več NI!
PRIDI k meni Luka ti,
zdaj POSPRAVI vse igrače,
en, dva, tri, MEDVEDKA več NI!
(Ilustracije: Mithila Shafiq)
82
7.4 Seznam besed in ilustracij z oznakami gibov
A
B
AVTO
AVTOBUS
BABICA
BANANA
BITI PREVIDEN / PAZI
BOLAN
BOLI / BOLEČINA
I
IGRAČA
NEŽNO / NEŽEN
IGRATI SE
NI - NI
O
ITI (PEŠ)
J
K
JABOLKO
JEZEN
KJE
SEDETI
SESTRA
OBJEM / OBJETI
SMEJATI SE
OBLEČI SE
SONCE
OČE
SPATI
PA – PA
STATI
PES
STRANIŠČE
P
KAJ
S
Š
T
U
BRAT
KLOBUK
PETI
ČEVLJI
KNJIGA
PITI
ČISTO/ČISTITI
KOKOŠ
PLAŠČ
DAN
KONČATI
PLENIČKA
DEČEK
KONJ
PLES / PLESATI
DEDEK
KRAVA
POMAGATI
USTAVITI (SE) / STOP
DEKLICA
KRETATI
POSLUŠATI
UTRUJEN
LAČEN
POSPRAVITI
LEPO, LEP
POZDRAV / ZDRAVO
MAČKA
PRAŠIČ
VLAK
MAJHEN
PRESTRAŠEN
VODA
GLASBA
MAMA
PRIJATELJ
VROČE
GLASNO / GLASEN
MEDVEDEK
PROSIM
GLEDATI
MIŠ
PTIČ
GOVORITI
MLEKO
HIŠA
MRAZ / ZEBE
Č
D
DELITI (Z DRUGIMI)
DELO / DELATI
DOJENČEK
DREVO
G
H
HRANA / JESTI
HVALA
L
M
R
RACA
RIBA
N
ŠE
TEČI
TIHO
UMAZAN
UMITI ROKE
V
VELIK
VESEL
Z
Ž
ZABAVA / ZABAVATI SE
ZAJEC
ŽABA
ŽALOSTEN
NASMEH
RISATI
ŽIVAL
NEVARNO
ROŽA
ŽOGA
83
A...D
AVTO
AVTOBUS
BABICA
BANANA
BITI PREVIDEN / PAZI
BOLAN
BOLI / BOLEČINA
BRAT
ČEVLJI
ČISTO/ČISTITI
DAN
DEČEK
84
D...H
DEDEK
DEKLICA
DELITI (Z DRUGIMI)
DELO / DELATI
DOJENČEK
DREVO
GLASBA
GLASNO / GLASEN
GLEDATI
GOVORITI
HIŠA
HRANA / JESTI
85
H...J
HVALA
IGRAČA
IGRATI SE
ITI (PEŠ)
JABOLKO
JEZEN
Deček kreta‘avto’ (Klemen Jeke)
86
K...M
KAJ
KJE
KLOBUK
KNJIGA
KOKOŠ
KONČATI
KONJ
KRAVA
KRETATI
LAČEN
LEPO, LEP
MAČKA
87
M...O
MAJHEN
MAMA
MEDVEDEK
MIŠ
MLEKO
MRAZ / ZEBE
NASMEH
NEVARNO
NEŽNO / NEŽEN
NI - NI
OBJEM / OBJETI
OBLEČI SE
88
O...P
OČE
PA – PA
PES
PETI
PITI
PLAŠČ
PLENIČKA
PLES / PLESATI
POMAGATI
POSLUŠATI
POSPRAVITI
POZDRAV / ZDRAVO
89
P...S
PRAŠIČ
PRESTRAŠEN
PRIJATELJ
PROSIM
PTIČ
RACA
RIBA
RISATI
ROŽA
SEDETI
SESTRA
SMEJATI SE
90
S...V
SONCE
SPATI
STATI
STRANIŠČE
ŠE
TEČI
TIHO
UMAZAN
UMITI ROKE
USTAVITI (SE) / STOP
UTRUJEN
VELIK
91
V...Ž
VESEL
VLAK
VODA
VROČE
ZABAVA / ZABAVATI SE
ZAJEC
ŽABA
ŽALOSTEN
ŽIVAL
ŽOGA
92
Priročnik, ki je pred vami, je nastal v okviru vsestranskega projekta Comenius, ki smo ga
poimenovali Tiny Signers. Naš namen je bil razviti metodo zgodnjega sporazumevanja
z dojenčki in malčki, ki temelji na znakovnih jezikih sodelujočih držav, in sicer Slovenije,
Litve, Avstrije in Velike Britanije.
Znakovno sporazumevanje za dojenčke in malčke je način komunikacije, ki koristi tako
slišečim kot tudi gluhim in naglušnim dojenčkom in malčkom. Slišečim dojenčkom in
malčkom nudi priložnost za bolj diferencirano komunikacijo in jim omogoča, da lažje
izražajo svoja čustva, želje in potrebe še preden bodo znali govoriti oziroma dokler bo
učinkovitost njihovega govornega sporazumevanja (in besednega zaklada) slabša od
znakovnega sporazumevanja. Gluhim in naglušnim dojenčkom in malčkom pa uporaba
znakovnega sporazumevanja omogoča, da vstopajo v učenje znakovnega jezika na
način, prilagojen njihovi razvojni stopnji. Metodo pozneje, v skladu s potrebami gluhih
otrok, lahko nadgradimo z dejansko bilingvalno (dvojezično) metodo.
Metodo znakovnega sporazumevanja, ki smo jo razvijali v projektu, smo poskusno
uvajali v programe vzgoje in izobraževanja otrok v vseh sodelujočih državah in sproti
beležili rezultate, ki so nas vodili pri nadaljnjem delu. Ugotovili smo, da znakovno
sporazumevanje bogati vsakodnevno življenje v vrtcih, dodana vrednost projekta pa
se kaže tudi v večji prepoznavnosti znakovnih jezikov v posameznih okoljih ter boljšem
sodelovanju med različnimi akterji na tem področju (starši, združenji gluhih, vrtci,
strokovnjaki s področja vzgoje in izobraževanja ter strokovnjaki s področja posebnih
potreb, učitelji, vzgojitelji in drugimi).
V času našega projekta smo uvedli kar nekaj novosti:
•
Razvili smo metodo komunikacije z dojenčki in malčki v najzgodnejšem
obdobju, ki je osnovana na nacionalnih znakovnih jezikih in prinaša koristi tako
gluhi kot slišeči skupnosti in je v večini evropskih držav novost.
•
Namesto običajnih nadaljnjih ukrepov za integracijo gluhih in naglušnih
malčkov smo se osredotočili na ustvarjanje inkluzivnih okolij. Razvili in izvajali
smo različne programe usposabljanja za vzgojiteljice in druge strokovne delavce
na področju predšolske vzgoje in izobraževanja (tako v obliki začetnega kot
stalnega strokovnega spopolnjevanja) in na ta način širili metodo v predšolske
oddelke.
•
Posegali smo izven običajnih, dobro ustaljenih načinov interakcije med gluhimi
in slišečimi v družbi in ustvarjali nove povezave in vloge, kjer so gluhi kot
naravni govorci znakovnega jezika v vlogi učiteljev slišečih.
•
Gluhi učitelji in drugi gluhi strokovnjaki s področja znakovnega jezika so bili
aktivni partnerji v delovnih skupinah. Zaradi tega projekt vključuje poleg
govorjenih tudi štiri nacionalne znakovne jezike: litvanski, britanski, slovenski
in avstrijski znakovni jezik.
•
Projekt se osredotoča na področje predšolske vzgoje in izobraževanja, ki je po
Evropi organizirano zelo različno in zaradi tega ni pogosto predmet skupnih
evropskih projektov.

Priročnik Znakovno sporazumevanje z dojenčki in malčki

Transcription

Similar documents

ZNAKOVNO SPORAZUMEVANJE Z DOJENČKI IN MALČKI

št. 13 Letnik VI. Avgust 2012 - Zavod Združenje tolmačev za

HEATBEAT HEARS THE BEAT. - heartbeat hears the beat.

14. november – dan slovenskega znakovnega jezika Rekordna

Prvi mednarodni kongres oglušelih v odrasli dobi Prehod mladih s

• Razvoj slovenskega znakovnega jezika • izobRaževalni seminaR

PROŠNJA K SODELOVANJU - Karate klub WKSA Duplek

• tečaj slovenskega znakovnega jezika • delavnica vezenja prtičkov

predstavitev programa svit • dom starejših občanov gornja radgona

Pisna in ustna komunikacija