HEATBEAT HEARS THE BEAT. - heartbeat hears the beat.

HEATBEAT HEARS THE BEAT
.
Gluhota, ples in znakovni jeziki …
Zaključna publikacija mednarodne platforme za gluhe / Heartbeat hears the
Beat / januar, 2012 – maj 2013.
Slovenija: Kulturno društvo Center plesa, Maribor (iniciatorji projekta; Ajda Pfifer, vodja
projekta)
Hrvaška: Udruga kazalište DLAN, Zagreb (partnerji)
Srbija: Grupa “Hajde, da …”, Beograd, Beogradski igrački centar, Beograd (partnerji)
Vsa mnenja, navedena v publikaciji, so osnovana na podlagi dela z gluhimi ali na podlagi
raziskav, s katerimi so seznanjeni avtorji besedil.
Maj, 2013
Mednarodna platforma za gluhe “Heartbeat Hears the Beat” je prva tovrstna
v Sloveniji, prav tako so vsakršne platforme sodobnega plesa za gluhe po
Evropi redkost. Gluhi so ena najbolj marginaliziranih socialnih skupin, saj je
njihova invalidnost nevidna, hkrati pa je njihovo bivanje v govorečem okolju
izredno oteženo, saj je njihov jezik drugačen, tako modularno kot sintaktično
in ga ni mogoče zapisati; posledično so gluhi polpismeni in jim je razumevanje
zapisanih in govorjenih informacij oteženo. Norme kakovosti življenja so v
gluhih skupnostih postavljene na nam nepredstavljivo nizke prage. Avtorica
projekta, Ajda Pfifer, mlada psihologinja, ki se v svojem doktoratu ukvarja z
razvojem jezika in mišljenja pri gluhih otrocih in je hkrati plesalka sodobnega
plesa ter koreografinja, se je skupaj s svojo ekipo Kulturnega društva Center
plesa iz Maribora odločila, v Sloveniji odpre nove možnosti dostopa do
sodobne plesne scene gluhim. Projekt prav tako posega v stereotipe slišeče
družbe, v kateri je ples gluhih tabu, saj ga tesno povezujemo z glasbo, ki je
gluhi ne slišijo. Avtorica skozi svoje delo ugotavlja, da so gluhi izvrstni
plesalci, razloge za to pa vidi v dejstvu, da je ples sredstvo izražanja, ki
prihaja iz posameznika in nikakor ni nujno pogojen z glasbenim ozadjem.
Poleg tega imajo gluhi izreden občutek za ritem in vzdrževanje slednjega, saj
imajo v okolici manj distraktorjev. Vibracije močnih, nizkih tonov se gluhim
prenašajo preko prsnega koša po kosteh. KD Center plesa se je povezal z
najbolj relevantimi kulturnimi aktivisti s področja kulturno-socialne inkluzije,
delujočimi na Balkanu (nevladni organizaciji "Grupa Hajde da …!" (Beograd),
Udruga kazalište DLAN (Zagreb) in Beogradski igrački centar (Beograd), ki
sodelujejo kot partnerji pri pripravi vsebin platforme.
Aktivnosti platforme najdete na: www.heart-hears.com
2 Po prebiranju gore literature iz razvojne psihologije gluhih otrok imam veliko
za povedati. Po izvedbi projekta, ki je prvi korak na poti uresničevanja mojih
sanj, še več. Moje sanje so z razvojnopsihološkimi raziskavami prispevati k
oblikovanju zgodnjih intervencijskih programov za gluhe otroke, ki bi zapolnili
praznino in staršem gluhih otrok pomagali vzpostaviti čim bolj učinkovito
komunikacijo s svojim otrokom ter ustvariti bogato jezikovno okolje zanje. Če
ima dojenček, malček kakovostno jezikovno okolje in če uspemo otroku
pomagati do visoke jezikovne kompetentnosti v osnovni šoli, smo mu izvrstno
postlali celotno pot izobraževanja.
Ajda Pfifer
Medtem, ko so gluhi plesalci na naših izmenjavah zajtrkovali, se borili za
kopalnice ali plesali v diskoteki za gluhe, sem jaz razmišljala o …
KOLIKO ZNAKOVNIH JEZIKOV JE NA SVETU?
Na vprašanje “Koliko znakovnih jezikov je na svetu?” marsikateri slišeč
impulzivno odgovori, da je verjetno le eden, oz. da vsi gluhi govorijo enak
znakovni jezik in se med seboj razumejo.
Ob logičnem razmisleku, zakaj bi gluhi po svetu govorili enak jezik, ko pa do
nedavnega skypa in podobne tehnične podpore še ni bilo na voljo, hkrati pa
jezik ni nekaj s čemer se rodimo, ampak za to, da spregovorimo, nujno
potrebujemo jezik v svojem okolju, hitro ugotovimo, da je z znakovnimi jeziki
verjetno zelo podobno kot z govorjenimi. Vemo, da jezike določajo teritoriji, ki
jih druži skupna zgodovina, lahko gre tudi za geografske značilnosti površja,
ki so onemogočale druženje socialnih skupin na eni in drugi strani morij ali
gorovij, lahko so se v določeni socialni skupini za svoj jezik odločili z
namenom razlikovanja od svojih sosedov in še bi lahko naštevali. Gluhi so
spodskupine populacij, zato njihovi jeziki nastajajo in se razvijajo po podobnih
principih kot govorjeni jeziki.
V JUGOSLAVIJI SKUPEN JEZIK, DANES PA …
Zanimiva je mednarodna primerjava znakovnih jezikov iz držav, ki so
sodelovale v projektu “Heartbeat hears the beat”; Slovenija, Hrvaška in Srbija;
to so države, ki jih je še pred dobrimi 20-imi leti družila ista državna meja (vse
države bivše Jugoslavije so Slovenija, Hrvaška, Srbija, Makedonija, Bosna in
Hercegovina ter Črna Gora). V času Jugoslavije je bilo tako, da je imela
Slovenija sicer svoj jezik, vendar je bil uradni jezik Jugoslavije srbohrvaščina,
ki so ga takrat govorili tudi po vseh ostalih bratskih državah, Slovenci pa so se
ga učili v šoli. Po razpadu Jugoslavije 1991 so posamezne države zaradi
političnih okoliščih za uradne sprejele jezike, ki so sicer podobni, vendar
obstajajo med njimi določene razlike. Sedaj je npr. slovenščina najbolj
podobna hrvaščini, med tem ko se od srbščine razlikuje nekoliko bolj.
3 V našem projektu so sodelovali gluhi, ki govorijo znakovne jezike omenjenih
držav. Ker so bili prisotni tudi tolmači iz vseh treh držav, smo imeli priložnost
primerjati tako govorjene kot znakovne jezike in podobnosti med njimi.
Neverjetna, a zelo logična ugotovitev je bila sledeča; slovenski znakovni jezik
in hrvaški znakovni jeizk sta si med seboj izredno podobna, bolj kot slovenski
in srbski znakovni jezik, pri čemer opazimo analogijo z govorjenimi jeziki.
Prav tako pa je, kljub temu, da so znakovni jeziki približno v tolikšni meri
različni med seboj kot govorjeni, zanimiva tudi ugotovitev, da so se gluhi iz
različnih držav veliko hitreje in bolje sporazumevali med seboj kot slišeči.
Dejstvo je namreč, da od leta 1991 v Sloveniji srbohrvaščina več ni del
učnega načrta. Generacije, ki so od tistega časa naprej pričele obiskovati
osnovno šolo, so generacije, katerih posamezniki relativno slabo razumemo
jezik bivše skupne države.
Zakaj se gluhim uspeva sporazumevati bolj učinkovito? Morda je razlog v
možnosti, da uporabijo kretnje, ki so naravne, kadar jih sogovornik ne razume,
morda imajo pri komunikaciji s tujejezično osebo manj zadržkov, saj jih
dejstvo, da so gluhi, tesneje poveže. Ali so na delu značilnosti in možnosti
uporabe znakovnih jeizkov ali je to del kulture gluhih, ne vemo. Znano je, da je
neposrednost gluhim v kulturi …
KOLIKO IMAŠ KILOGRAMOV?
… za kulturo gluhih je značilna neposrednost. Če se boste pričeli družiti z
gluhimi, ne smete biti presenečeni, če vas bodo najprej vpršali, koliko ste
stari, koliko imate kilogramov in kolikšna je vaša plača. Vemo, da je, vsaj za
splošno kulturo, v Sloveniji značilno, da so ta vprašanja lahko marsikdaj
nerodna, zato se jim, vsaj na začetku poznanstev, raje izognemo. Gluhi s tem
nimajo težav. Če pomislimo, koliko težav imajo že od rojstva samo z
osnovnim sporočanjem najpreprostejših potreb, želja in mnenj, verjetno v
njihovi komunikaciji enostavno ni časa za ovinkarjenje in zavijanje sporočil v
celofan.
… ZNAKOVNIH JEZIKOV NE GRE ZAPISATI.
Kot omenjeno, imajo gluhi velike težave pri sporočanju. Če vas sedaj
vprašam, kako bi se vi (če seveda ne znate kretati) sporazumeli z gluho
osebo, ki jo srečate na cesti, kaj bi mi odgovorili? Razmislite malo. Zraven ni
tolmača, ste le vi in gluha oseba, ki uporablja zankovni jezik. Kaj je prvo, na
kar pomislite, da bi lahko storili, če bi želeli gluhi osebi nekaj sporočiti?
………..
Je bil vaš odgovor povezan s papirjem in svinčnikom? Razmišljate o tem, da
bi ji željeno sporočilo napisali? Kakšno pa je to sporočilo? Gre samo za
besedo ali gre morda za cel stavek, po možnosti s podredji ali priredji?
4 Naj vam povem nekaj, česar se večina slišečih ljudi ne zaveda: gluhi imajo
velike težave s pisanjem in branjem govorjenega jezika. Kako to mislim, če pa
govorimo o pisani besedi in ne govorjeni? Pomislite, ali je mogoče vsak
stavek, ki ga izrečete zapisati. Da se. Tudi v narečju in se ga zapisanega nato
razume.
Kaj pa znakovni jezik? Si lahko predstavljate, da je dobesedni zapis
znakovnih jezikov skoraj nemogoč, ker se znakovni jeziki odvijajo v prostoru,
ki ga pri sporočanju tudi uporabljamo. Pri znakovnem jeziku s kretnjami v
prostor postavljamo osebe in predmete, na katere lahko kasneje samo
pokažemo, ko ponovno povemo nekaj o njih. V tem primeru je kazanje s
prstom na določeno osebo, že prej postavljeno na določeno mesto v prostor,
ekvivalentno zaimkom v govorjenem jeziku. Ob kretanju tudi govorimo (tako
slišeči kot gluhi, ki kretajo), vendar se slovnica stavkov v govorjenem jeziku
ne sklada s slovnico znakovnega jezika. Gluhi bodo tako velikokrat izrekali
stavke, ki po našem mnenju ne bodo pravilni. Če pa poznamo slovnico
posamenzih znakovnih jezikov, nam je jasno, od kod nepravilnosti v njihovih
izrečenih ali napisanih stavkih.
Kaj pa če vas postavim v situacijo, ko gluhi z eno kretnjo pove toliko kot mi z
dvema ali več besedami? Si predstavljate, da z eno kretnjo pove, da gre
domov? Si predstavljate, da lahko določen glagol “ročno preoblikuje” glede na
osebo, stvar oz. žival, katere dejanje ali stanje z določenim glagolom opisuje?
Za “odložiti skodelico kave” ali “odložiti knjigo na polico” si kretnji za “glagol
odložiti” sploh nista več podobni. Se temu potemtakem lahko sploh še reče
“glagol”? Raziskovalci po svetu, ki se dandanes ukvarjajo s psiholingvistiko
znakovnih jezikov se vedno bolj izogibajo uporabi ustaljenih terminov za
označevanje stavčnih členov in primerjanju znakovnih jezikov z govorjenimi
na vsaki točki.
Čeprav so že v 60-ih letih izšla temeljna dela na temo lingvistike znakovnih
jezikov in je do nedavnega veljalo, da obstajajo v sistemih znakovnih jeizkov
strukture, za katere lahko najdemo ekvivalente elemntom iz sistemov
govorjenih jezikov, se raziskovalci prav v zadnjem času sprašujejo, če ni bilo
iskanje toliko vzporednic med govorjenimi in znakovnimi jeziki preuranjeno.
Dejstvo je, da so temeljna psiholingvistična dela znakovnih jezikov (npr.
Stokoe, 1960) ključno prispevala k spremembi položaja gluhih v družbi. Do
takrat so “znanstveniki” povezovali gluhoto s kognitivnim primanjkljajem, ki naj
bi ga gluhota kot taka predispozicionirala.
Že leta 1960 je tako postalo dokončno jasno, da gluhi niso gluhonemi, ampak
so gluhi, ki govorijo drugače, ker samih sebe ne slišijo in zato težje
nadzorujejo višino in jakost tonov v izgovorjenih besedah. In že takrat se je
pričela bitka za uveljavitev znakovnih jezikov kot uradnih jezikov v
posameznih državah, saj so to materni jeziki gluhe populacije v vsaki državi.
Za primerjavo: znakovni jezik je bil sprejet kot uradni jezik države, kar pomeni,
da imajo gluhi pravico do tolmačev v različnih življenjskih okoliščinah – na
Švedskem leta 1981 in v Sloveniji leta 2002, vsega skupaj pa je zakon
5 sprejelo okoli 30 držav. Na Hrvaškem in v Srbiji tovrstnega zakona do danes
nimajo. Glede na to, da v Sloveniji do danes raziskovanje področja
psiholingvistike slovenskega znakovnega jezika in razvojne psihologije gluhih
ni pokrito, si upam trditi, da je Slovenija vsaj 20 let za razvitejšimi državami na
tem področju.
… 95 % GLUHIH OTROK IMA SLIŠEČE STARŠE.
Približno 1 na 1000 otrok se rodi z okvaro sluha do tolikšne mere, da ga lahko
štejemo v populacijo gluhih. In večina gluhih otrok ima slišeče starše.
Poznamo več vrst gluhote in več vzrokov zanjo. Gluhota je lahko posledica
različnih genetskih okvar (lahko je del sindromov, lahko se pojavi le kot
simptom), bolezni (mame v nosečnosti ali kasneje otroka samega), lahko je
posledica nevroloških motenj ali zunanjih vplivov (zdravila, kemikalije) ali pa
gre za nepojasnjeno gluhoto. V nekaterih primerih genetsko pogojene gluhote
gre tudi za podedovano gluhoto (nekatere oblike se dedujejo recesivno in
nekatere avtosomno). Podedovana gluhota se pojavlja redkeje kot vse druge
oblike skupaj, tako ima cca 95 % gluhih otrok slišeče starše.
Poskusimo se vživeti v te starše in si predstavljati, kakšni so najpogostejši
odzivi na informacijo o tem, da njihov otrok ne sliši. Večina staršev si za
svojega otroka želi le, da je zdrav in kasneje, da pridno hodi v šolo. Ko pa
starši dobijo otroka s posebnimi potrebami, si želijo le, da bi bil “normalen”; da
bi se lahko normalno igral z vrstniki, da ga ne bi zafrkavali, da bi samostojno
funkcioniral, se vsaj približno normalno šolal in da bi lahko užival življenje.
Specifično, za primere gluhih otrok, ki se rodijo slišečim staršem, predstavlja
največjo oviro komunikacija, jezik.
Si predstavljate, da dojenček vseh vaših nežnih glasov in uspavank ne sliši.
Da vas ne more zaznati, dokler vas ne vidi? Kako pristopiti, kakšne tehnike
ubrati, kam se obrniti? Zmedenost, predvsem pa ogromno strahu, sta najbolj
pogosti reakciji slišečih staršev, ko izvedo, da njihov dojenček, malček ne
sliši.
… ENA DRŽAVA, DVE IZOBRAŽEVALNI FILOZOFIJI.
Ena največjih težav v državah bivše Jugoslavije je deljenost mnenj, ki še
zmeraj obstaja precej trdno zakoreninjena na eni in drugi strani. Do 60-ih let
20. stol. je med tedanjimi znanstveniki po svetu veljala teza, da znakovni jezik
zavira razvoj govora. V šolah za gluhe so morali učenci sedeti na rokah in
komunicirati samo oralno. Seveda jim je to šlo izredno težko od ust, a se je
oralna metoda v določenih institucijah držav obdražala do danes, kljub temu,
da raziskave od 60-ih let naprej konsistentno dokazujejo, da znakovni jezik ne
zavira razvoja govora.
6 Kmalu so raziskave začele dokazovati celo pozitiven učinek učenja
znakovnega jezika na razvoj govora pri gluhih otrocih. Seveda je vsak otrok
individuum in tako izkazuje različne potrebe, metode dela pa nimajo
popolnoma enakih učinkov na vsakega posameznika. Vendar dejstvo, da
znanstvene raziskave dokazujejo višjo jezikovno kompetetnost in akademsko
uspešnost gluhih otrok gluhih staršev, ki so imeli torej zelo zgodaj dostop do
znakovnega jezika, ostaja, raziskave pa so konsistentne že desetletja. Tudi
zaradi tega se dandanes znakovni jeziki tretirajo kot materni jeziki gluhih v
posameznih državah, izvedba šolskih programov s komplemetarno metodo
dela (uporaba znakovnega in govorjenega jeizka v učilnicah) pa zelo variira.
Vprašanje, ali je za otroka boljše znakovno ali govorjeno okolje, je odveč: po
vseh razvojnopsiholoških raziskavah je najbolj pomembna kakovost
zgodnjega jezikovnega okolja. To pomeni, da mora imeti vsak človek v
obdobju, ki je ključno za razvoj govora oz. jezika (od rojstva do 6. leta starosti)
čim več možnosti za “poslušanje” jezika, komunikacijo s starši, dostop do
otroške literature; pri gluhih dojenčkih, malčkih je torej potreben razmislek,
katera oblika jezika jim je najbolj dostopna. Naraven odziv vsakega človeka
na okoliščine, ko ne more govoriti iz tega ali onega razloga, je uporaba gest.
Pri znakovnem jeziku gre za to, da ne uporabljamo le posameznih gest,
temveč gre za celovit sistem znakov, ki ima slovnična pravila in izpolnjuje vsa
merila jezika. Zgodnje učenje jezika v kakovostnem jezikovnem okolju nosi
dolgoročne posledice, saj je jezik nerazdružljivo povezan z mišljenjem. Za
veliko večino gluhih dojenčkov in malčkov velja, da se lažje učijo in odzivajo
na znakovni jezik, saj jim je bolj dostopen kot govorjeni, ki ga ne slišijo.
Kljub vsemu temu pa v vsaki od držav bivše Jugoslavije obstajajo institucije, ki
poučujejo s komplemetarno metodo (uporaba znakovnega in govorjenega
jezika hkrati) in takšne, ki poučujejo izključno z oralno metodo (brez
znakovnega jezika). Kako je to mogoče?
POMANJKANJE RAZVOJNOPSIHOLOŠKIH RAZISKAV …
S proučevanjem značilnosti razvoja jezika, mišljenja in ostalih psihičnih funkcij
človeka se ukvarja veja psihologije, ki ji rečemo razvojna psihologija.
Razvojna psihologija se je pričela v obdobjih, ko so se za otroke s posebnimi
potrebami pričeli oblikovati individualizirani programi in različna prilagajanja v
procesu šolanja, ukvarjati tudi s proučevanjem značilnosti razvoja otrok, ki se
torej v določenih pogledih v razvoju na tak ali drugačen način razlikujejo od
otrok z normativnim razvojem.
Na podlagi razvojnopsiholoških raziskav je mogoče učinkoviteje prilagajati
metode dela in iskati načine, s katerimi otroku omogočimo, da je učenje zanj
optimalno učinkovito glede na njegove specifične potrebe. Za področje
razvojne psihologije gluhih otrok lahko za Slovenijo z gotovostjo trdim, da
področje z raziskovalnega vidika ni pokrito. Tudi v ostalih državah bivše
Jugoslavije je stanje nezavidljivo. Predvsem gre za znanstveno nedohajanje
7 razviteljših držav na tem področju, s tem pa za zamujan čas, v katerem bi
lahko gluhim otrokom nudili bolj kakovostne sistemske obravnave.
Sistemi v naših državah niso poenoteni, starši pa tako še vedno prejemajo
različne informacije, vse prevečkrat pa so prepuščeni sami sebi in manjku
literature na tem področju. Zaradi pomanjkanja strokovne literature v naših
jezikih, seveda tudi poljudna literatura za končne uporabnike ni na voljo in
tako ostaja veliko vprašanj in nedorečenih mnenj. Ključ za oblikovanje
enovitega sistema, ki bi vodil starše in otroka od rojstva do zaključka šolanja
vidim v razvoju znanstveno raziskovalnega polja “razvojne psihologije gluhih”.
Izsledki tovrstnih raziskav bi gotovo pripomogli tudi k detabuiziranju gluhote,
staršem (predvsem slišečim) pa ponujali informacije, zaradi katerih strah ne bi
bil njihov spremljevalec in zaviralec učinkovite komunikacije z otrokom.
… UČENJE ZNAKOV TUDI SLIŠEČE DOJENČKE IN MALČKE IMA
POZITIVEN UČINEK NA NJIHOVO JEZIKOVNO KOMPETENTNOST.
V 80-ih letih so psihologi (začetnici sta Acredolo in Goodwyn) pričeli
ugotavljati, da se slišeči dojenčki in malčki zmorejo z znaki sporazumevati prej
kot z besedami. Vzroki za to naj bi bili fiziološkega izvora, saj je za
sporazumevanje z znaki potreben motorični aparat (manipulacija rok), ki se pri
dojenčku do mere, ko lahko roke oblikuje v znake, razvije prej kot se govorni
apart razvije do mere, da lahko dojenček, malček z njim izgovarja besede.
Tako lahko dojenček, malček s starši v znakih komunicira prej kot z
besedami. Kaj pa to prinaša?
Raziskave vztrajno dokazujejo, da takšni slišeči dojenčki, malčki manj jočejo
in so manj frustrirani, saj lahko hitreje sporočajo svoje potrebe, kar je sicer
prepuščeno interpretaciji staršev. Prav tako raziskave dokazujejo, da imajo
takšni otroci večji besedni zaklad, hitreje tvorijo bolj kompleksne stavke (v
govorjenem jeziku) in hitreje spregovorijo. Ena najbolj fascinantnih raziskav je
bila narejena leta 2009 (Acredolo in Goodwyn; BabySigns.com), v njej so
psihologi razdelili slišeče dojenčke v dve skupini; z dojenčki v prvi skupini so
starši uporabljali znake pri komunikaciji, z dojenčki v drugi skupini pa ne.
Malčke so nato s testi jezikovne kompetentnosti prvič testirali pri dveh letih
starosti in prva skupina (uporaba znakov) je izkazovala za 3 – 4 mesece
razvojno višje rezultate kot druga skupina (brez uporabe znakov). Pri treh letih
je prva skupina izkazovala že za 1 leto razvojno višje rezultate na testih
jezikovne kompetentnosti kot druga skupina. Pri osmih letih pa so otroke
testirali s testom inteligentnosti in prišli do izrednih ugotovitev. Prva skupina
otrok (uporaba znakov) je na testu inteligentnosti v povprečju dosegla 8 IQ
točk več (povprečen IQ je 100 točk) kot druga skupina (brez znakov).
8 STROKOVNA OKROGLA MIZA: Povezovanje gluhih v Evropi skozi
kulturo in umetnost / 10. 3. 2013 / Beograd
Odgovori, ki so zapisani v nadaljevanju, so nastali kot produkt okrogle mize
na temo situacije gluhih v državah partnerkah našega projekta ter na temo
dela z gluhimi v kulturi.
Na okrogli mizi je sodeloval strokovni team našega projekta: Ajda Pfifer,
doktorska študentka razvojne psihologije gluhih; Maja Arzenšek,
koreografinja, doktorica medicine; Jelena Stojiljkovič, koreografinja,
diplomirana igralka; Jovana Kiselčić Rakić; koreografinja, diplomirana
plesalka; Marko Pejović, vodja srbskih partnerjev, diplomiran psiholog; Sandra
Banić Naumovski, koreografinja, učiteljica razrednega pouka; Angel
Naumovski, vodja hrvaških partnerjev, gluh profesor na šoli za gluhe v
Zagrebu
Po vašem mnenju najpomembnejše informacije za slišeče starše, ki se
jim rodi gluh otrok …
Gluh otrok bo vedno gluh, ne glede na slušni pripomoček ali polžev vsadek.
Vedno ga lahko sname in ostane gluh. To je treba sprejeti in s tem živeti.
Gluhi nikoli ne bodo zaslišali, vsi pa se lahko naučijo znakovnega jezika, ne le
za komunikacijo z gluhimi, temveč kot še enega, prelepega jezika. Potrebno
se je dobro pozanimati in vzeti v obzir vsa mišljenja in nasvete (zdravnika,
psihologa, surdopedagoga, posebno gluhih oseb), nato pa se odločiti o
najboljši možni poti (šolanje, informiranje in zaposlovanje) za gluhega otroka
(še posebej), njegove starše in okolico.
(Angel Naumovski)
Pomembno je, da so starši prisotni v življenju svojega otroka, kar velja za
starše vseh otrok. Starši morajo vedeti, da lahko njihov otrok doseže in
uresniči vse, česar si želi. Potrebni sta le prava podpora in volja. Starši se
morajo znakovnega jezika, saj ta ni le pomožno sredstvo, temveč jezik, do
katerega ima njihov otrok pravico.
(Marko Pejović, Jelena Stojiljković)
V Sloveniji največjo težavo za starša predstavlja prepuščenost samemu sebi,
ko izve, da je njegov otrok gluh. Starši to izvedo pri pediatru ali specialistu za
sluh, nakar morajo pričeti informacije zbirati sami. Na različnih koncih majhne
Slovenije pridobivajo informacije o optimalnem načinu komunikacije z
dojenčkom, malčkom, ki so si med seboj različne in se praviloma znajdejo v
situaciji, ko so zmedeni in prestrašeni. Kot doktorska študentka razvojne
psihologije se bi po toni prebrane literature in druženju z gluhimi opredelila
takole: za vsakega dojenčka, malčka je najpomembnejše kakovostno
jezikovno okolje. Kakovostno v tem primeru pomeni, da je izrednega pomena
komunikacija staršev z otroki, ki je mora biti čim več v vseh možnih situacijah.
Pri vsakem opravilu naj se starši pogovarjajo z otrokom, prav tako je prav
9 posebnega pomena zgodnje branje otroške literature. Če to velja za vse
otroke, velja tudi za gluhe. Na vprašanje, ali je bolje uporabljati znakovni jezik
ali govorjeni bi odgovorila takole: uporabljajte oboje, uporabljajte vse, česar se
domislite, najpomembneje je, da je dojenček, malček neprestano obkrožen z
jezikom. Četudi ima polžkov vsadek, ostaja dejstvo, da bo preteklo precej
časa, da bo vsadek popolnoma prilagojen, hkrati pa ni zagotovila o njegovi
učinkovitosti. Vsak trenutek v obdobju dojenčka in malčka pa je zelo
pomemben za razvoj jezika. Prav tkao ostaja dejstvo, da lahko otrok s
polžkovim vsadkom sname baterijo in je gluh. In zakaj ne bi tudi takrat
komunicirali z njim, če lahko? V tem trenutku so najbolj aktualne raziskave o
kombinaciji polžkovega vsadka in uporabi znakovnega jezika. Dejstvo je, da
mi takšnega dojenčka, malčka vzgajamo kot dvojezičnega. In pri dvojezičnih
dojenčkih, malčkih se govor (jezik) razvija po enakih principih kot pri
enojezičnih otrocih, vendar moramo imeti vedno v mislih, da se jezikovna
kompetentnost meri z obsegom besednjaka, v katerega pa moramo všteti
vse besede (in znake), ki jih dojenček, malček uporablja (oz. razume). V tako
zgodnjem razvojnem obdobju je najpomembneje, da dojenček malček čim
večim stvarem, ljudem, živalim in pojmom pripisuje določeno etiketo, simbol,
torej besedo ali znak. Da usvaja jezik (jezike) kot sistem. To bo pozitivno
učinkovalo na nadaljnji razvoj kateregakoli jezika.
(Ajda Pfifer)
Ali je šolski sistem za gluhe na Hrvaškem v Srbiji in v Sloveniji
poenoten? Ali se v šolah za gluhe uporablja oralna metoda, totalna ali
obe?
Kolikor vem, so v Srbiji gluhi otroci in mladi najpogosteje razporejeni v
posebne šole. Teh je kar nekaj, v Beogradu, Užicah, Nišu, Jagodini,
Kragujevcu, Subotici idr. V Beogradu se ob delu z otroki in mladimi uporablja
“totalno” metodo, ki obsega skup raznih postopkov, kot so risba, oralna
metoda, znakovni jezik idr. Slednji je eden izmed sredstev komunikacije
(nikakor ne osnovni). Tudi učno osebje ga uporablja v različnih stopnjah.
Odnos do znakovnega jezika se počasi spreminja. Na Fakulteti za specialno
izobraževanje in rehabilitacijo v Beogradu se študenti na surdo smeri učijo
znakovnega jezika (čeprav ne do te mere, da bi potem zlahka komunicirali z
gluhimi in naglušnimi). V procesu javne razprave je tudi predlog zakona o
znakovnem jeziku, s katerim bo urejena pravica do uporabe (v katerih
situacijah je obvezna prisotnost tolmača za znakovni jezik, kdo lahko
sprejema te usluge, kdo lahko opravlja delo tolmača za znakovni jezik idr.).
(Marko Pejović)
Na Hrvaškem obstajata dve ustanovi, ki se ukvarjata s šolanjem gluhih in
naglušnih otrok – Poliklinika “SUVAG” (od leta 1961) in Center za vzgojo in
izobraževanje “Slava Raškaj” (od leta 1894). Center SUVAG že od svojega
začetka vztraja pri strogem oralizmu in prizadevanju za integracijo gluhih otrok
v redne šole. Ta ustanova je s svojo verbotonalno metodo prodrla tudi na
mednarodno raven. Center “Slava Raškaj” (klasična internatska šola za gluhe)
10 je dojemljivejši za nove smeri v surdopedagogiki in ne zavrača uvajanja
znakovnega jezika v pouk – čeprav se pojavlja vprašanje, koliko znakovni
jezik pri nas v uporabi zadovoljuje standard, potreben za pouk. SUVAG
izpostavlja svoje uspehe v izobrazbi gluhih, rehabilitaciji njihovega govora in
sluha, kar je večjem številu učencem omogočilo vpis na višje šole in fakultete.
Kritiki metode te ustanove trdijo, da so ti uspehi rezultat selekcije učencev po
sposobnostih in socialni sredini, iz katere prihajajo, vendar otroci s slabšimi
slušnimi in govornimi sposobnostmi nimajo možnosti v režimu strogega
oralizma. Nizki izobraževalni dosežki gluhih v navedenih ustanovah so
rezultat napačnega pristopa slišečih staršev in učiteljev, ki zagovarjajo oralno
metodo, namesto da se pri usvajanju znanja osredotočajo samo na tisto, v
čemer so najmočnejši, vid in znakovni jezik. Mnogi gluhi in naglušni
intelektualci so zaključili akademsko izobraževanje zahvaljujoč vključevanju v
sistem rednega izobraževanja, kjer so imeli veliko težav pri spremljanju
pouka, vendar so zahvaljujoč sposobnostim, družini in socialni sredini uspeli
dokončati željeno akademsko izobraževanje.
(Angel Naumovski)
V Sloveniji obstajajo 3 institucije za vzgojo in izobraževanje gluhih otrok, starši
pa imajo možnost gluhe otroke vpisati tudi v redne vrtce in šole, torej v
integracijo. Tri institucije so si po metodi dela med seboj različne; v
Ljubljanskem Zavodu za gluhe in naglušne se poslužujejo totalne metode
načina poučevanja, kar pomeni, da učitelji pri pouku uporabljajo oboje,
znakovni in govorjeni jezik. Pri tem obstaja težava financiranja, saj je profil
učitelja za določen predmet in hkrati tolmača v eni osebi težko najti,
zagotavljanje tolmača ob učitelju pa je povezano s financami, tako da je
uporaba totalne metode od predmeta do predmeta oz. od učitelja do učitelja
drugačna. Center za sluh in govor v Mariboru ter Center za korekcijo sluha in
govora Portorož. Ti dve instituciji se poslužujeta verbotonalne metode, ki se
osredotoča pravilnost izgovorjave in spretnost poslušanja, osredotoča se torej
bolj na obliko in ne vključuje znakovnega jezika.
(Ajda Pfifer)
Kaj staršem gluhih otrok priporočajo zdravniki glede komunikacije?
Ni nekega uradnega priporočila (kolikor nam je znano), vendar se osebe ne
spodbuja k uporabi znakovnega jezika. Ideja polževega vsadka je
omogočanje boljšega sluha osebi, s tem pa potreba po znakovnem jeziku ni
opazna. Osnovna šola Stevan Dečanski iz Beograda je ena prvih vzgojnoizobraževalnih institucij v Beogradu, ki je posvetila pozornost problemu otrok s
polževimi vsadki. Del skupnosti gluhih oseb doživlja zagovarjanje vgraditve
vsadkov kot pritisk, da bi gluhe osebe postale enakovredne slišeči družbi.
(Marko Pejović)
Na Hrvaškem je bilo leta 2004 ustanovljeno Hrvaško združenje za zgodnjo
diagnostiko okvare sluha (HURDOS), ki tesno sodeluje s Polikliniko “SUVAG”.
Po diagnostiki otroke z okvaro sluha pošljejo na Polikliniko “SUVAG” na
nadaljnjo obravnavo, preizkušanje in usmerjanje v izobraževanje. Na
Polikliniki “SUVAG” uporabljajo strogo oralno metodo – verbotonalno metodo,
11 to pomeni maksimalno izkoriščanje ostanka sluha in vaje poslušanja in
govora. SUVAG kaže svoje uspehe v izobrazbi gluhih, rehabilitaciji njihovega
govora in sluha, kar je večjemu številu učencev omogočilo vstop na višje šole
in fakultete, in glede na to vsi starši pripeljejo otroke z okvaro sluha v SUVAG
brez vsakršnega znanja o gluhosti, surdopedagogiki, znakovnih jezikih in
konec koncev kulturi Gluhe populacije.
(Angel Naumovski)
Starši v Sloveniji poročajo, da jim zdravniki priporočajo uporabo oralne
metode, torej govora, še posebej zdaj, ko se večina staršev gluhih otrok odloči
za polžkov vsadek. Na žalost razvojna psihologija kot znanost v Sloveniji ni
razvita na področju raziskovanja značilnosti razvoja gluhih otrok, zato
priporočila zdravnikov ne morejo temeljiti na izsledkih raziskav, ki bi lahko
dokazovale učinkovitost ene ali druge vrste komunikacije. Če pogledamo v
bolj razvite države (ZDA, S Evropa), pa raziskave že nekaj desetletij vztrajno
dokazujejo pozitivne učinke uporabe znakovnega jeizka na razvoj jezikovne
kompetentnosti in mišljenja gluhih otrok. Res pa je, da je način komunikacije z
otrokom odločitev vsakega starša posebej in da so si otroci med seboj zelo
različni. Tako da bi sama še enkrat poudarila pomembnost bogatega in
kakovostnega jezikovnega okolja za otroka, ne glede na modalnost
komunikacije.
(Ajda Pfifer)
Katere so najpomembnejše spremembe, ki bi jih po tvojem mnenju,
Angel, morali uvesti v izobraževalni sistem gluhih v tem trenutku?
Odgovori prosim z vidika gluhe osebe, ki od blizu spremlja izobraževalni
sistem gluhih na Hrvaškem, saj si tudi sam profesor.
Adekvatna in kompetentna svetovalnica, ki bi omogočala tim kompetentnih
strokovnjakov na področju gluhosti in surdopedagogike – pred vstopom v
izobraževalni sistem oziroma predšolski izobraževalni sistem. Staršem gluhih
in naglušnih otrok je treba omogočiti vse možne informacije in izkušnje, kot
tudi raziskovanja na področju gluhosti, surdopedagogike in splošnega
izobraževanja gluhe in naglušne mladine. Omogočiti je treba izbiro
izobraževanja, za katerega se odločijo sami – vključujoč starše in same gluhe
in naglušne osebe. Prav tako je zelo pomembno omogočiti popolno podporo
za kvalitetno spremljanje in sodelovanje v izobraževanju (prevajalci,
daktilografi, dostopnost tako vseh informacij in skript kot tudi vseh dnevnikov)
in vse tehnične pripomočke.
(Angel Naumovski)
Kaj vas najbolj fascinira pri plesnem ali gledališkem delu z gluhimi?
Premikanje meja, tako mojih, kot koreografa in plesnega pedagoga, kot tudi
meja udeležencev, ko premagujejo nove izzive in se učijo.
(Jelena Stojiljković)
12 Ena izmed prvih stvari, ki so me fascinirale pri plesnem delu z gluhimi, je
njihovo "čutenje" vibracij zvoka in odzivanje na le te. Fascinirala me je tudi
njihova posebna odprtost za sprejemanje novih stvari, za dajanje predlogov in
njihovo vztrajno komuniciranje z mano, z veliko mero potrpežljivosti. Naučila
sem se ogromno, na primer da lahko debata o določitvi ure za naslednjo vajo
traja dolgo, medtem ko lahko nekomu poveš, da mu zaupaš, da ga spoštuješ,
v hipu, z enim samim pogledom. In zadostuje.
(Maja Arzenšek)
Kaj vas pri plesnem ali gledališkem delu z gluhimi najbolj frustrira?
Težave v komunikaciji zaradi ozkega jezikovnega vokabularja, npr.
nerazumevanja abstraktnih pojmov, opisovanja emocij in notranjega stanja.
Pri sodelovanju z gluhimi se trudim iskati način, s katerim lahko dosežem
tisto, kar je pomembno, da izkažejo sami. Kreativen proces, če je dvosmeren
(tisti, v katerem koreograf in plesalec sodelujeta, diskutirata in si izmenjujeta
izkušnje), pomeni dialog, otežena možnost komunikacije pa predstavlja še en
kreativni izziv v sodelovanju.
(Jelena Stojiljković, Jovana Kiselčić Rakić)
Zdaj nič več. :)
(Maja Arzenšek)
Kaj lahko pri plesu gluhi naredijo bolje kot slišeči?
Mislim, da ni razlike v tem, kar lahko gluhi zmorejo narediti bolje ali slabše od
slišečih. Ko gre za ples, zmorejo oboji enako dobro. Mislim, da je
posploševanje nepotrebno, ker je sposobnost osebe, ki se ukvarja s plesom,
odvisna izključno od njene posvečenosti in angažiranja. V dosedanjem delu
sem spoznala veliko različnih ljudi, ki so izjemni plesalci in izvajalci, od teh pa
so nekateri tudi gluhi.
(Jelena Stojiljković, Jovana Kiselčić Rakić)
Govorijo zgodbo z mimiko. Se čutijo brez besed.
(Maja Arzenšek)
Kaj so udeleženci naših izmenjav pridobili? Ali ste opazili kakšne
konkretne spremembe na posameznikih?
Mladi gluhi so dobili priložnost spoznati se in komunicirati drug z drugim,
skleniti prijateljstva s svojimi vrstniki iz Hrvaške, Slovenije in Srbije. Iskreno
upam, da bodo prijateljstva, kot tudi ta projekt, služila kot platforma za njihovo
nadaljnje sodelovanje in širjenje kroga prijateljev v teh državah. Upam, da so
udeleženci motivirani za nadaljevanje in vključevanje v takšne in podobne
projekte.
(Jelena Stojiljković, Jovana Kiselčić Rakić)
13 Zdi se mi, da so se mnogi udeleženci tekom projekta opogumili za
proaktivnost in zavzemanje aktivnejše vloge v svoji okolici. Udeleženci, ki
slišijo, so dobili priložnosti učenja znakovnega jezika, zmanjšala se je socialna
distanca med gluhimi mladimi in njihovimi slišečimi vrstniki. Spoznali so se z
različnimi plesnimi tehnikami in sistemi v prostoru, ki jim je omogočal
kreativno delo. Med udeležbo na festivalu v Mariboru in zaključno predstavo v
Beogradu so dobili priložnost občutiti zadovoljstvo dela v gledališču in
možnost angažiranja gluhih oseb v umetnosti. Verjamem, da bo to za
nekatere spodbuda, da nadaljujejo v tej smeri.
(Marko Pejović)
Poleg plesnega in koreografskega znanja, pridobljenega na vseh izmenjavah,
so pridobili samozavest in samoiniciativnost pri izdelovanju koreografskih
elementov ob popolni toleranci in solidarnosti z vsemi soudeleženci izmenjav.
Drug drugega so spodbujali in opogumljali k aktivnemu vključevanju v plesne
predstave in delavnice in vključevanju v EU-projekte in podobno. Pri
soudeležencih zdravega sluha, ki so se radi naučili znakovnega jezika, ne le
za potrebe komuniciranja z gluhimi, temveč kot še enega jezika, je prišlo do
razbijanja predsodkov in zmanjševanja neznanja o znakovnem jeziku in kulturi
Gluhih.
(Angel Naumovski)
Mladi gluh iz Slovenije so mi povedali, da so pričakovali veliko več težav v
komunikaciji z gluhimi iz tujih držav. Kot lahko zdaj že skoraj eno leto
spremljam po Facebooku vidim, da so nekatera prijateljstva zelo močna, da
se mladi med seboj sprašujejo tudi, kaj nameravajo početi v prihodnosti itd.
Konkretno sem pa najbolj vesela, da so imeli priložnot izkusiti trdo delo
kakovostnih plesnih delavnic in oblikovanja celovite plesne predstave s
koreografi, ki zahtevamo veliko in še več. Izredno me moti, ko se do otrok s
posebnimi potrebami, konkretno z gluhimi ravna pokroviteljsko in se jih
pohvali že ko mignejo s prstom. Prepričana sem, da je ironična kombinacija
na eni strani premalo razumevanja njihovih potreb in na drugi strani dajanja
potuhe (verjetno velikokrat tudi zato, ker se morda tistemu, ki se z njimi
ukvarja enostavno ne ljubi potruditi, saj “zahtevati več” pomeni tudi dodaten
napor za mentorja) kriva za marsikateri neizkoriščen potencial pri gluhih.
Skozi proces, ki smo ga omogočili s to platformo so imeli priložnost sami sebi
dokazati, da zmorejo več kot mislijo, predvsem pa, da na velikem gledališkem
odru ne opazimo razlik med njimi in slišečimi plesalci.
(Ajda Pfifer)
14 Namesto zaključka …
15 … zelo poveden je podatek, da je med državami, partnerkami naše platforme,
družbena situacija gluhih zelo podobna, da so gluhi po večini podizobraženi in
da imajo velike težave s pridobivanjem znanj in informacij. Pomemben vidik,
ki ga je potrebno izpostaviti, je dejstvo, da starejši del populacije gluhih
družbene situacije ne more premakniti na bolje, ker je informacijska doba
zanje prehitra. Na mladih je torej, da »zakričijo«. Na mladih je torej, da se
povežejo, ker bodo tako močnejši. Na mladih je torej, da spoznajo, kaj lahko
naredijo sami. Na mladih je, da so proaktivni in da zahtevajo spremembe. V
našem primeru gre za mlade gluhe. In na nas je, da jim posodimo glas!
Glasove z veseljem posojamo: Ajda Pfifer (vodja platforme, KD Center plesa, Slovenija),
Maja Arzenšek (plesna pedagoginja in koreografinja, KD Center plesa, Slovenija), Rene
Puhar (glavni producent, Zavod Aplikata, Slovenija), Željko Milovanovič (razvojni producent,
Zavod Aplikata, Slovenija), Maja Zupan (vodja mednarodnega sodeovanja, KD Center plesa,
Slovenija), Saša Bach (koordinatorica programa, KD Center plesa, Slovenija), Iris Vindiš
(asistentka programa, KD Center plesa, Slovenija), Sašo Sandič (kreativec, KD Center plesa,
Slovenija), Miha Sagadin (fotograf, KD Center plesa, Slovenija), Daniel Rodrigues Correia
(video, Portugalska), Marko Pejović (vodja partnerske organizacije, Grupa »Hajde, da ...!«,
Srbija), Jelena Stojiljković (plesni pedagog, koreograf, Grupa »Hajde, da ...!«, Srbija), Jovana
Kiselčić Rakić (plesni pedagog, koreograf, Grupa »Hajde, da ...!«, Srbija), Angel Naumovski
(vodja partnerske organizacije, Udruga kazalište DLAN, Hrvaška), Sandra Banić Naumovski
(plesni pedagog, koreograf, Udruga kazalište DLAN, Hrvaška), Dušanka Dekić Alijević (plesni
pedagog, koreograf, Beogradski igrački centar, Beograd), Jovanka Keser (plesni pedagog,
koreograf, Beogradski igrački centar, Beograd ), Tadej Gregorčič (Slovenija), Alenka
Kocjančič (Slovenija), Maja Logar (KD Center plesa, Slovenija), Marko Urbanek (KD Center
plesa, Slovenija), Nena Florjančič (modna oblikovalka, Flonena, Slovenija) ...
Platformo podpirajo:
16