Seminar pri medicinski fiziki: Sluh

Seminar pri medicinski fiziki:
Sluh
Maja, Sana, Domen, Tomaž
Mentor: prof. Matija Milanič
22.4.2010
Pri predmetu Medicinska fizika, smo dobili nalogo, da predstavimo sluh.
Naše telo je zgrajeno kot en velik detektor. Za dotik, temperaturo in bolečino so preprosta
čutila v vsej površini kože. Za svetlobo je občutljivo oko, zvoki učinkujejo na uho; posebne
čutnice v ušesu pa so občutljive za spremembo lege telesa; nekatere plinaste snovi
učinkujejo na sluznico v nosu, raztopljene snovi pa na čutnice na jeziku. Nekatera čutila
sprejemajo dražljaje iz daljave, na primer čutilo za vid, sluh in
voh, druga pa le iz neposredne bližine, to je ob dotiku (čutilo za
tip in okus). Vsa čutila pa so z živci povezana z možgani in se tako
zavedamo, kaj se dogaja okoli nas.
Marsikomu je zvok samoumeven, vendar nekateri nimajo te
sreče, zato v medicini vedno znova presenečajo s pripomočki, ki
bi dali gluhim možnost slišati zvok. V tej seminarski bomo
poskušali podrobneje razložiti kako deluje sam organ-uho ter
pripomočki, ki odpravljajo njegove napake.
Uho obsega dve čutili: slušni in ravnotežni organ. Slušni organ je občutljiv za zvočne dražljaje,
za valovanje zraka. Ravnotežni organ pa rabi za zaznamovanje položaja in gibanja glave.
Ločimo zunanje, srednje in notranje uho. Bistveni del ušesa so čutilne celice v notranjem
ušesu, zunanje in srednje uho pa sta samo za prevajanje zvočnih valov do notranjega ušesa.
Slušne čutnice so v notranjem ušesu. Zunanje in srednje uho sta le napravi, ki omogočata, da
pridejo dražljaji do slušnih čutnic.
ZUNANJE UHO
Zunanje uho sestavljajo uhelj in sluhovod.
Uhelj;
V uhlju je elastičen hrustanec, pokrit je s kožo. Spodnji del uhlja (ušesna mečica) nima
hrustanca. Uhelj lovi zvočne valove in jih usmerja skoz zunanji sluhovod v srednje uho.
Sesalci lahko gibljejo uhelj s posebnimi mišicami na vse strani in s tem love zvočne valove.
Človek ima te mišice zakrnele.
Sluhovod;
Sluhovod je cevka, ki je v začetnem delu iz hrustanca, v globini pa poteka v piramidi senčnice.
Ukrivljen je v obliki črke S. Pri pregledovanju ali izpiranju ga lahko izravnamo s tem, da
potegnemo uhelj navzgor in navzad. Koža zunanjega sluhovoda ima dlačice in žleze, ki
izločajo ušesno maslo (cerumen). Na meji med sluhovodom in srednjim ušesom je opna iz
elastičnega veziva, zunaj pokrita z nežno kožo, znotraj pa s sluznico srednjega ušesa.
Imenujemo jo bobnič (membrana tympani). Bobnič je na dotik zelo boleč. Sluhovod je kot
resonator, ki ojača valove na frekvenčnem pasu med 3 in 12 kHz.
SREDNJE UHO
Srednje uho je majhna
votlinica, ki leži v
notranjosti senčnice.
Znotraj ga odeva
sluznica. Po ušesni
troblji-Eustahijeva cev
(tuba auditiva) je srednje
uho v zvezi z žrelom, od
koder prihaja pri
požiranju v srednje uho
zrak. Pri odraslem obsega
njena celotna dolžina
med 46 in 52 milimetrov,
od česar je 10 do 12
milimetrov v zgornjem
kostnem delu, ki vodi do
srednjega ušesa. Spodnji
del je v mehkem nebu v
zadnjem delu nosne votline. Med zgornjim in spodnjim delom je upognjena pod kotom 160
o, kjer je tudi najožji del s premerom okrog dveh milimetrov. Tudi vnetni procesi, zlasti pri
otroku, se skozi tubo radi prenašajo iz žrela v srednje uho. Zadaj je srednje uho povezano z
votlinicami v bradavičarju. Vnetja srednjega ušesa se tako lahko razširjajo v notranjosti
mastoida. Streha srednejga ušesa je zelo tnaka in meji na možganske ovojnice oziroma na
možgane. Tudi zaradi te soseščine so vnetja srednjega ušesa lahko nevarna. Na notranji steni
srednejga ušesa je ovalno okence, ki meji na notranje uho. V srednjem ušesu so med
bobničem in ovalnim okencem tri slušne koščice: kladivce, nakovalce in stremence. Kladivce
je priraščeno na bobnič, stremence pa tiči v ovalnem okencu. Med njima je vpeto nakovalce.
Slušne koščice prevajajo tresljaje z bobniča v notranje uho.
Eustahijeva cev ima tri funkcije:
funkcijo zračenja in izenačevanja pritiska
Ta funkcija je izrednega pomena za potapljanje, saj lahko skozi Eustahijevo cev prehaja zrak.
V pogojih povišanega pritiska bo torej skozi to cevčico v srednje uho lahko vstopal stisnjen
zrak in tako izenačil pritisk. Če to ne bi bilo mogoče, bi nas zaradi razlike v pritisku zelo hitro
ustavila bolečina v srednjem ušesu ali pa bi celo predrli bobnič.
funkcijo drenaže
Eustahijeva cev omogoča izločanje odvečne sluzi, v primeru infekcije pa tudi gnoja iz
srednjega ušesa v ustno votlino.
funkcijo varovanja
Ker je Eustahijeva cev ozka in postavljena pokončno, je prehod raznih nevarnih organizmov,
kemikalij ali fizičnih delcev otežen. V prekrivajoči sluzi so protitelesa, ki uničujejo bakterije in
viruse ter tako ščitijo srednje in notranje uho pred okužbami in poškodbami.
Eustahijeva cev je običajno stisnjena. Odpre se, ko požiramo slino, žvečimo, zehamo in
podobno ter seveda tudi pri izenačevanju pritiska.
Odprtje običajno zaznamo z nekakšnim “klikom” oziroma z rahlim “pokom” v ušesih.
Odpiranje je pri večini oseb le pasivno, nekateri pa imajo prirojen nadzor nad mišicami, ki
obdajajo Eustahijevo cev in jo lahko odpirajo tudi aktivno. To vsekakor omogoča veliko lažje
izenačevanje, celo do te mere, da si ob potopu v globino ni potrebno zatiskati nosu.
Eustahijeva cev je lahko bolj ali manj fleksibilna, obenem pa postavljena pokončno,
upognjena in široka le 2 mm. To seveda otežuje izenačevanje in marsikomu povzroča
preglavice. Kljub temu se lahko vsakdo nauči izenačevanja.
NOTRANJE UHO
Notranje uho ali labirint sestavljajo spiralasto zavit koščeni polž in trije polkrožni kanali. Polž
in kanali sestavljajo votel koščeni labirint. V njem je membranozni labirint, ki je po obliki
enak koščenemu in membranoznim labirintom izpolnjuje tekočina.
Slušni organ;
Slušni organ je v membranoznem delu polža. V njem so čutilne celice, občutljive za zvočne
valove. Zvočni valovi zatresejo prek bobniča stremence v ovalnem okencu, stremence pa
vzvalovi tekočino v polžu. Tresljaji tekočine vzburijo slušne celice, da prevajajo vzburjenje po
vlaknih slušnega živca v možgane.
Ravnotežni organ;
V polkrožnih kanalih notranjega ušesa je ravnotežni organ, ki nas obvešča o položaju in
gibanju glave. V polkrožnih kanalih so čutilne celice. Ko se glava premika, vzvalovi tekočina v
polkrožnih kanalih in vzdraži čutilne celice v steni kanalov. Čutnice v mešičkih imajo na
migetavkah še majhne apnenčaste kristalčke, to so ravnotežna zrnca. Vzburjenje se po
ravnotežnem živcu, ki poteka skupaj s slušnim, prevaja v možgane.
Kožnati polž se ovija okoli koščenega stebrička. Na spodnji steni polža so razporejene slušne
čutnice, ki imajo na vrhu šop migetavk. Nad slušnimi čutnicami se razpenja tanka mrenica.
Dražljaji za slušne čutnice so zvočni valovi. Uhelj jih prestreza in usmerja v zunanji sluhovod.
Tu zadenejo ob bobnič in ga zatresejo. Pri tem zanihajo slušne koščice. Stremence, ki s svojo
ploščico zapira ovalno okence, zavalovi tekočino v koščenih votlinicah, v katerih je kožnati
polž. Valovi tekočine udarjajo od spodaj na kožnega polža. Ob tem udarjajo slušne čutnice ob
mrenico, ki je nad njimi. Čutnice se ob teh udarcih zdražijo. Čutnice so zvezane z živčnimi
vlakni, ki vodijo do možganov, in tako se zavedamo, da slišimo.
Človek ne ogluši popolnoma, če se okvarijo tisti deli ušesa, ki prevajajo zvoke. Popolnoma
ogluši le tedaj, če je uničen polž ali pa živec, ki vodi do možganov, in če je uničen del
možganske skorje, v katerem nastajajo občutki sluha. Če ima otrok že od rojstva
poškodovana ali nerazvita oba polža, je gluh. Ker ne sliši govora, se tudi ne more naučiti
govoriti; tak otrok je gluh in nem. Imamo posebne šole za gluho mladino. V teh šolah nauče s
posebnimi načini pouka otroke govoriti. Tako se tudi gluha mladina lahko izobrazi in
usposobi za različne poklice. Gluhonemi danes niso več izločeni iz družbe, temveč postanejo
njeni aktivni, koristni člani.
Mešička in tri polkrožne cevke imajo prav tako na notranji steni posebne čutnice z
migetavkami. Vse te cevke so napolnjene s tekočino. Čutnice v mešičkih imajo na migetavkah
še majhne apnenčaste kristalčke, to so ravnotežna zrnca. Če premikamo glavo ali če se telo
premika v prostoru v razne smeri (naprej, vstran, navzgor) ali pa če se vrtimo, vse to
povzroči, da tekočina v teh cevkah zaniha in s tem zdraži čutnice, ki so v njih. Po živčnih
vlaknih se prevaja to do možganov in tako se zavemo, v kakšni legi je naše telo in v katero
smer se premika.
Kaj je?
Predrtje (perforacija) bobniča je raztrganje ali luknja v bobniču, ki leži med zunanjim
sluhovodom in srednjim ušesom. Ta prosojna opna sprejema zvočne tresljaje in jih prenaša
na drobne koščice v srednjem ušesu, kar je prva stopnja procesa spreminjanja zvočnih valov
v živčne impulze. Zato je takrat, kadar je bobnič perforiran ali rupturiran, sluh začasno
oslabljen. Poleg tega prelunknjan bobnič nudi bakterijam možnost, da vstopijo v srednje uho
in ga okužijo. Ob takojšnjem zdravniškem zdravljenju se majhne perforacije na splošno same
od sebe v mesecu ali dveh zacelijo. Pri večjih luknjah in pri tistih, ki se v treh mesecih ne
zacelijo, utegne biti za popravo ali rekonstrukcijo bobniča potrebna mikrokirurška operacija.
Ko se bobnič enkrat zaceli, je izguba sluha navadno majhna ali je sploh ni.
SIMPTOMI IN ZNAKI:
- Bolečina v ušesu
- Delna naglušnost
- Majhna krvavitev ali izcedek iz ušesa. Bolečina lahko pastane blažja, ko izteče nakopičena
tekočina.
- Zvonenje ali šumenje v ušesu
KAJ TO BOLEZEN POVZROČA:
- Bobnič lahko razje ali povzroči njegov razpok hudo vnetje srednjega ušesa.
- Bobnič lahko preluknjamo s predmetom, ki si ga vtaknemo v uho.
- Bobnič lahko poči zaradi nenadnega zvečanja ali zmanjšanja zračnega tlaka v sluhovodu v
primerjavi s tlakom v srednjem ušesu. Dovolj močne spremembe tlaka, da zaradi njih bobnič
poči, lahko povzroči zaušnica, bližnja eksplozija ali včasih prosto potapljanje ali letenje.
PREPREČEVANJE:
- Ne vtikajmo si nobenih predmetov, tudi vatiranih palčk ne, v sluhovod in ne poskušajmo si
čistiti ušes z alkoholom ali raztopinami, ki jih dobimo brez recepta. Če zaradi zamaška iz
ušesnega masla slabše slišimo ali se slabše počutimo, prosimo zdravnika, naj nam ga varno
odstrani.
- Ne plavajmo v onesnaženi vodi, zaradi česar lahko dobimo okužbo ušesa.
- Pri ušesnih okužbah si poskrbimo takojšnje zdravljenje.
- Izogibajmo se prostemu potapljanju, kadar imamo alergijo, prehlad ali okužbo žrela.
KAJ JE?
Otitis eksterna je vnetje (pogosto zaradi okužbe) kože zunanjega ušesa, kamor ne spada
samo vidni zunanji del ušesa (uhelj), ampak tudi del sluhovoda, ki vodi do bobniča. Včasih je
lahko vnetje krajevno omejeno, tako da nastane tur. Čeprav je vnetje lahko boleče in
neprijetno, na splošno ni huda bolezen in se dobro odziva na zdravljenje. Vendar pa so
diabetiki, starejši ljudje in tisti z oslabljenim imunskim sistemom dovzetni za maligno vnetje
sluhovoda, redko (in ne rakasto, kljub imenu) obliko te bolezni. Maligno vnetje sluhovoda
se lahko razširi na okolne kosti in mehka tkiva in se lahko konča celo s smrtjo, če ga ne
začnemo zdravit.
SIMPTOMI IN ZNAKI:
- V zgodnjih stadijih srbenje v sluhovodu.
- Bolečina v ušesu, ki utegne postato hujša, če potegnemo za ušesno mečico.
- Tekoč ali gnojen izcedek iz sluhovoda.
- Rdečina in oteklina kože sluhovoda (včasih pa tudi uhlja).
- Majhna boleča kepica ali tur v sluhovodu.
- Ekcem (lise razpokane, kosmičaste, srbeče, rdeče, mezeče kože) okrog vhoda v sluhovod.
- Prehodna naglušnost zaradi kopičenja gnoja v sluhovodu.
KAJ TO BOLEZEN POVZROČA:
- Vlaga v ušesu pospešuje glivične in določene vrste bakterijskih okužb. Zato plavanje,
posebno v onesnaženi vodi, zvečuje nevarnost vnetja sluhovoda, prav tako tudi tuširanje,
umivanje las ali dež, če nas ujame naliv.
- Vnetje lahko povzročijo kožne bolezni, na primer ekcem ali seboroični dermatitis.
- Predmeti, ki jih vtaknemo v uho, na primer vatirane palčke, lahko razdražijo kožo ali
povzročijo majhne vreznine, ki so dovzetne za okužbo.
- Barve za lase, šamponi, razpršila za lase ali klorirana voda lahko dražijo kožo sluhovoda.
- Uho lahko postane dovzetnejše za okužbo zaradi premajhne izdelave ušesnega masla.
PREPREČEVANJE:
- Ne vtikajmo si nobenih predmetov v sluhovod, tudi vatiranih palčk ne.
- Ne čistimo si ušes z alkoholom ali raztopinami, ki jih dobimo brez recepta. Če se nam zaradi
ušesnega masla poslabša sluh ali pojavijo težave, nam ga zdravnik lahko varno odstrani.
- Ne plavajmo v vodi, ki utegne biti onesnažena.
KAJ JE?
Otitis media je vnetje srednjega ušesa, votline med bobničem in nežnimi strukturami
notranjega ušesa, zaradi okužbe. Tipično nastane takrat, kadar se virusi, ki povzročijo okužbe
zgornjih dihal (na primer prehlad), ali bakterije razširijo po Evstahijevi cevi, ki povezuje nosne
prehode s srednjim ušesom. Cev se lahko zamaši, tako da sluz, gnoj in druge tekočine, ki
nastajajo pri okužbi, ne morejo iztekati iz srednjega ušesa. To povzroči bolečine, ker te
tekočine pritiskajo na bobnič, ki zato lahko tudi poči. Vnetje srednjega ušesa je zelo pogosto
pri otrocih (ker je Evstahijeva cev ožja) in se rado ponavlja, posebno pozimi. Ob takojšnjem
zdravljenju so možnosti za popolno ozdravitev odlične. Redka, trdovratna oblika bolezni,
kronično vnetje srednjega ušesa, povzroča blažje simptome; če pa je ne zdravimo, lahko prej
ali slej povzroči hude strukturne okvare ušesa in lobanje, ki jom sledi nepopravljiva izguba
sluha.
SIMPTOMI IN ZNAKI:
- Občutek polnosti v ušesu, ki se prej ali slej razvije v hudo bolečino.
- Delna začasna naglušnost prizadetega ušesa.
- Vročina.
- Vrtoglavost.
- Navzveja in bruhanje.
- Tleskajoči ali pokajoči zvoki v ušesu pri premikanju čeljusti.
- Bolečina pri potegu za ušesno mečico.
- Trdovratno mezenje gnoja iz ušesa in blaga naglušnost, a brez bolečin v ušesu (primarni
simptomi kroničnega vnetja srednejga ušesa).
KAJ TO BOLEZEN POVROČA:
- Najpogostejši temeljni vzrok vnetja srednjega ušesa je virusna ali bakterijska okužba
zgornjih dihal.
- Zaporo Evstahijeve cevi lahko povzročajo nosne alergije ali zvečanje nebnic v otroštvu.
- Perforiran bobnič olajša vstop kužnih organizmov v srednje uho.
- Nekatere skupine ljudi (na primer Indijanci plemena Navajo) so dedno nagnjene k ušesnim
okužbam.
- Ponavljajoče se bakterijske okužbe ušes se lahko razvijejo v kronično vnetje srednjega
ušesa.
PREPREČEVANJE:
- Redno peremo posteljnino, brisače in grelne blazinice, da preprečimo ponovne okužbe z
ostanki gnoja. Kroglice vate in kose gaze po uporabi zavržemo.
- Pogosto si umivajmo roke z milom in toplo vodo, da preprečimo širjenje okužbe.
Močni udarci na glavo lahko poškodujejo dele ušesa. Ob močnem poku se lahko pretrga
bobnič. Zato ne klofutaj sošolcev in jim ne tuli v uho!
Ob poku eksplozij in ob topovskih strelih odpri usta! Če imaš usta odprta, tedaj pritisne z
obeh strani na bobnič enak zračni pritisk.
Zunanji sluhovod moramo večkrat očistiti z mlačno vodo. Ne drezaj pa vanj z ostrim,
kovinskim predmetom, da ne raniš bobniča!
Vnetje iz žrela lahko preide v srednje uho. Pogosto se to zgodi ob škrlatinki, davici in ošpicah.
Hude bolečine v ušesu te na to opozorijo. Poišči pravi čas zdravniško pomoč, sicer se vnetje
lahko razširi!
KAJ JE SLUŠNI APARAT?
Slušni aparat, elektronski
pripomoček zauheljne ali vušesne
oblike, v osnovi sestavljajo mikrofon,
slušalka (zvočnik) in ojačevalni blok,
ki ga napaja majhna baterija. Zaradi
razvoja digitalne tehnologije in
napredka elektronike, so danes
slušni aparati tako majhni, da so v
sluhovodu skoraj nevidni. Kljub majhnosti ni kakovost predvajanega zvoka nič slabša.
Predvajanje zvoka je primerljivo z jasnostjo zvoka z zgoščenke.
Čeprav slušni aparat uporabniku ne more povrniti normalnega sluha, mu lahko v veliki meri
pomaga premagati težave, ki jih ima zaradi okvare. Eden najpogostejših problemov, s
katerimi se srečujejo uporabniki slušnih aparatov, je moteči hrup v ozadju. Računalniški čipi,
ki so danes sestavni del najbolj izpopolnjenih slušnih aparatov, so sposobni zmanjšati hrup in
učinkovito, enostavno in samodejno poudariti govor.
NERESNICE O SLUŠNIH APARATIH
Ljudje imajo veliko predsodkov glede uporabe slušnih aparatov. Mnogi še vedno verjamejo:
. • da so slušni aparati veliki in nerodni
. • da neprestano piskajo
. • da potrebujejo daljinski upravljalnik, ki je velik kot tisti, ki ga uporabljajo za televizor
. • da je ravnati z njimi in jih vzdrževati zelo zapleteno
Na srečo nič od naštetega ne drži.
Najmanjši slušni aparat, ki je danes na trgu, ni večji od kavnega zrna. Tudi težava s piskanjem
je precej manjša. Večina slušnih aparatov deluje samodejno, programirani pa so skladno s
potrebami vsakega posameznega uporabnika, zato je ravnanje z njimi enostavno.
Vzdrževanje ušesnega vložka je preprosto, če se uporablja čistilni pribor, ki je zanj namenjen.
RAZLIČNE VRSTE SLUŠNIH APARATOV
Danes poznamo tri glavne vrste slušnih aparatov: zauheljni, vušesni, sluhovodni. Na kratko
bomo opisali posamezne vrste slušnih aparatov in našteli nekaj njihovih posebnosti.
Zauheljni slušni aparat je sestavljen iz plastičnega ohišja, v katerem so na-meščeni
elektronski elementi. Od tod se ojačan zvok prenaša skozi prozorno plastično cevko do
ušesnega vložka. Plastična cevka je pritrjena na kljukico zauheljnega slušnega aparata in
predstavlja povezavo z ušesnim vložkom, ki je nameščen v sluhovodu uporabnika. Zelo
pomembno je, da se ušesni vložek dobro prilega sluhovodu in je pravilno vstavljen. To
uporabniku omogoča, da v polni meri izkoristi možnosti, ki mu jih daje slušni aparat. Poleg
tega dobro prilegajoč se in pravilno vstavljen ušesni vložek preprečuje akustični povratni
vpliv ali tako imenovano piskanje. Cevka mora biti pravilne dolžine, biti mora mehka in
upogljiva. Glasnost se prilagaja samodejno ali ročno z regulatorjem glasnosti, ki je v obliki
majhnega vzvoda ali kolesca. Večina modelov zauheljnih slušnih aparatov ima tudi stikalo T
(telefonska tuljavica), ki omogoča sprejemanje zvokov, prenesenih preko induktivne zanke.
Pri nekaterih modelih je v baterijski del vgrajeno stikalo za vklop/izklop; pri ostalih pa je
stikalo za vklop/izklop združeno s stikalom T.
Na voljo je široka paleta različnih modelov zauheljnih slušnih aparatov z različnimi
možnostmi prilagajanja. Najmočnejši zauheljni slušni aparati pomagajo ljudem s težkimi
okvarami sluha. Tisti z usmerjenim mikrofonom olajšajo uporabniku poslušanje v hrupnem
okolju, ker zvok, ki prihaja od spredaj, ojačujejo bolj kakor tistega, ki prihaja od zadaj.
Nekateri modeli so opremljeni z daljinskimi upravljalniki, s katerimi izbiramo različne
programe poslušanja v različnih zvočnih okoljih, nekateri pa to opravijo samodejno.
Vušesni slušni aparati. Za razliko od zauheljnih slušnih aparatov so vušesni slušni aparati
nameščeni v ušesu in so sestavljeni iz enega samega dela (ohišja), v katerega so vgrajeni
elektronski elementi. Ohišje je izdelano po odtisu ušesa posameznega uporabnika. Ta vrsta
slušnega aparata deluje najpogosteje popolnoma samodejno, le pri nekaterih modelih je
možno ročno prilagajanje glasnosti s pomočjo majhnega vzvoda ali kolesca. Baterijski del ima
pri nekaterih vušesnih modelih vgrajeno stikalo za vklop/izklop, pri ostalih pa je to stikalo
združeno z regulatorjem glasnosti. Običajno se naročajo - če to dopušča prostor - vušesni
modeli s stikalom T (telefonska tuljavica) za sprejemanje zvokov, prenesenih po induktivni
zanki.
Sluhovodni slušni aparati. Že ime nam pove, da so sluhovodni slušni aparati nameščeni
globoko v sluhovodu. Kljub svoji majhnosti se lahko vušesni slušni aparat ponaša z vsemi
prednostmi najnovejše tehnologije in enako kakovostjo kot večje vrste. Ker so v sluhovodu
skoraj nevidni, nihče ne opazi, da nosite slušni aparat. Lega sluhovodnega slušnega aparata
globoko v sluhovodu zagotavlja naravno udobje poslušanja. To predvsem zmanjša težave, ki
jih povzroča šumenje vetra, olajša pogovor po telefonu z normalno slušalko in pomaga
določiti, od kod prihajajo zvoki. Sluhovodni slušni aparati običajno delujejo popolnoma
samodejno in nimajo prostora za dodatno ročno upravljanje. Baterija je nameščena pod
pokrovčkom slušnega aparata, ki ima tudi funkcijo stikala za vklop/izklop. V sluhovodni slušni
aparat ni možno vgraditi telefonske tuljavice.
Za ljudi, ki imajo težave s sluhom, je poslušanje na javnih mestih (kino, gledališče, cerkve ...)
in na sestankih izredno težavno. Včasih so ti prostori dodatno opremljeni s sistemom
induktivne zanke. Če ima vaš slušni aparat stikalo T (telefonska tuljavica), lahko z vklopom
tuljavice poslušate zvok, prenešen preko induktivne zanke, namesto zvoka, prenešenega
preko mikrofona slušnega aparata. To pomeni, da slišite zvok neposredno, da je popolnoma
brez motenj in odbojev, ki se pogosto pojavljajo in motijo poslušalca. Tudi drugi javni
prostori (npr. pošta, avtobusne, železniške postaje...) bi morali biti opremljeni s sistemom
induktivne zanke.
Mnogi modeli zauheljnih slušnih aparatov so lahko danes povezani s posebnimi sistemi FM,
ki so uporabnikom v veliko pomoč, še posebej v šolah, na sestankih in na delovnem mestu.
Oseba, ki govori, uporablja majhen brezžični mikrofon, ki prenaša govor po posebni radijski
frekvenci FM. Signal se ujame v majhen brezžičen sprejemnik, ki je nameščen na spodnjem
delu zauheljnega slušnega aparata in pošlje ojačan zvok neposredno v uho.
Čeprav slušni aparat ne more povrniti prvotne slušne sposobnosti, lahko iz njenih ostankov
naredi kar največ. Slušni aparat je zato edina pot k vrnitvi v aktivno življenje. Najnovejša
tehnologija nas je pripeljala tako daleč, da lahko nudimo popoln nadomestek za vsako
individualno slušno okvaro.
NAGLUŠNOST PRI OTROCIH
Do štirje otroci od tisočih se rodijo z določeno stopnjo
trajne naglušnosti.
Za to obstaja več razlogov, ki vključujejo poškodbe ob
porodu in dedne dejavnike.Problemi z ušesi in sluhom se
lahko pojavijo tudi kasneje v otroštvu. Vnetja srednjega
ušesa in izpostavljenost hrupu sta najpogostejša vzroka za
pridobljene okvare sluha. Približno polovica otrok preboli
vnetje srednjega ušesa, kar lahko povzroči trajno okvaro
sluha. Zato je pomembno vedeti, da ima lahko otrok s
ponavljajočimi se vnetji srednjega ušesa občasne
težavepri poslušanju. Otrokova učna sposobnost in
vedenje sta lahko rezultat motenj sluha, še posebej v
prvih letih šolanja.
Zakaj je odkrivanje zgodnje naglušnosti tako pomembno?
Čimprejšnja diagnoza otrokove naglušnosti zagotavlja
največ možnosti, da se bo otrok lahko normalno razvijal. Čutilo za sluh je v celoti razvito že
ob rojstvu in danes je možno odkriti naglušnost že pri novorojenčku. Zato je dobro opraviti
prvi preizkus sluha že zelo zgodaj, še posebej v primerih, ko sklepamo, da gre za dedno
naglušnost. Na voljo imamo tako imenovane presejalne - screening teste, s katerimi
odkrijemo otroke s slušno prizadetostjo že ob rojstvu. Študije kažejo, da je razvoj govora pri
otrocih s slušno prizadetostjo primerljiv z razvojem govora pri otrocih z normalnim sluhom,
če te otroke oskrbimo s primernimi slušnimi aparati preden so stari šest mesecev, izjema so
otroci s skrajno izgubo sluha.
Težko je določiti, kako običajno poteka razvoj govora, ker se pri vsakem posameznem otroku
razvija drugače. Spodnje meje obstajajo, da nas na splošno usmerjajo. Prenatalni dražljaj pri
človeškem zarodku je osnovni sluh razvit po dvajsetem tednu. Sluh se nato razvija, dozori pa
do konca nosečnosti.
Zarodek je sposoben slišati zvoke zunaj maternice, vendar mnogo bolje sliši nižje frekvence
od višjih.
5. Umetno uho
Leta 1998 so raziskovalci prvič
naredili umetno uho, ki je za prej veljalo
nemogoče.
Obstaja več tipov standardiziranih umetnih ušes. Najpogostejše uho trenutno uporabljajo
na Švedskem, ki je kalibrirajo z Avdiometri iz IEC 303, pozneje so jih nadomestili z IEC 603183, in se pogosto imenuje
referenčni spenjač.
6. Viri:
http://www.slodiver.net/medicina/default.asp
http://www.widex.si/zvok_in_sluh.htm
http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2003/ura/tomic/biologija/buho.html
http://www.theallineed.com/engineering/06012003.htm
http://www.sp.se/en/index/services/calibration_sound/calibration_artificial_ear/sidor/d
efault.aspx
http://www.irishhealth.com/article.html?id=2039