recikliranih kamenih agregatov iz inertnih

Programme co-funded by the
EUROPEAN UNION
PRIDOBIVANJE
RECIKLIRANIH
KAMENIH AGREGATOV IZ
INERTNIH ODPADKOV
SARMa priročnik
POLITECNICO
DI TORINO
PRIDOBIVANJE RECIKLIRANIH KAMENIH AGREGATOV IZ INERTNIH ODPADKOV Uredil Tecnitalia Consultants, Milano Avtorji Bressi Giorgio, Volpe Gianpaolo, Pavesi Elisabetta ANPAR – Nacionalno združenje proizvajalcev recikliranih kamenih agregatov Svetovalci Blengini, Gian Andrea Garbarino, Elena Politehnika v Torinu, Italija Oddelek za trajnostni razvoj in okolje, Služba za ocenjevanje vpliva na okolje, Piemont, Italija Služba za prostorsko načrtovanje, pokrajina Parma, Italija Pelosio, Andrea Ratta, Manuela Rizzati, Anna Rita, Romagnoli, Massimo Segadelli, Stefano Koordinatorji projekta SARMa Vodja projekta Dežela Emilija ‐ Romanja, Oddelek za okolje, tla in varovanje obale, Italija Geološki zavod Slovenije, Slovenija Šolar, Slavko Italijanska koordinatorja Cibin, Ubaldo Dežela Emilija ‐ Romanja, Oddelek za okolje, tla in varovanje obale, Italija Služba za prostorsko načrtovanje, pokrajina Parma, Italija Peri, Sergio Notranji recenzenti Geološki zavod Slovenije, Slovenija Šolar, Slavko Chalkiopoulou, Fotini Inštitut za geologijo in raziskovanje mineralnih surovin, Grčija Agioutantis, Zacharias Tehnična univerza s Krete, Grčija Marinescu, Mihai Univerza v Bukarešti, Fakulteta za geologijo in geofiziko, Romunija Simic, Vladimir Univerza v Beogradu, Fakulteta za rudarstvo in geologijo, Srbija Zunanji recenzenti Brown, Teresa Hejny, Horstr O’Brien, Jim Britanski geološki zavod , Združeno kraljestvo zunanji strokovnjak (svetovalec), Nemčija predsednik Evropskega združenja za kamene agregate (EAA), Borad, Združeno kraljestvo Uredništvo Urejanje: Scappini Simonetta, dežela Emilija ‐ Romanja, Oddelek za okolje, tla in varovanje obale, Italija Naslovnica in fotografije: Scappini Simonetta, dežela Emilija ‐ Romanja, Oddelek za okolje, tla in varovanje obale, Italija ANPAR – Nacionalno združenje proizvajalcev recikliranih kamenih agregatov Politehnika v Torinu, Italija Tisk: Tiskovni center dežele Emilija ‐ Romanja, Bologna, Italija Tisk različice v slovenskem jeziku: Birografika Bori Urednik slovenske izdaje: Slavko V. Šolar Prevedla in prilagodila: Snježana Miletić Lektoriranje: Marko Janša Leto izdaje: september 2011 Leto slovenske izdaje: december 2011 © Copyright This publication reflects the views o nly of the author, and the South East Europe Programme Managing Authority cannot be held responsible for any use which may be made of the information contained therein
Naravni agregati (prod, pesek in tehnični kamen) so pomemben neobnovljiv vir materiala v gradbeništvu in pri gradnji infrastrukture. V državah jugovzhodne Evrope je v prihodnjih letih pričakovati rast gradbene industrije v višini 4,2 odstotka. Sedanji sistem gospodarjenja in oskrbe s kamenimi agregati pri tej stopnji razvoja ni ustrezen. Težave so nezakoniti ter tehnično neurejeni in nesanirani kamnolomi. Pri tem se pojavlja tudi vprašanje ravnanja z gradbenimi in industrijskimi odpadki, ki so z primerno predelavo v tehnično, ekonomsko in družbeno sprejemljive reciklirane materiale uporabni kot dopolnilni vir pri oskrbi s kamenimi agregati. Iz teh razlogov je nastal projekt SARMa (Trajnostno gospodarjenje z mineralnimi surovinami za gradbeništvo), ki ga sofinancira Evropska unije kot program transnacionalnega sodelovanja držav jugovzhodne Evrope (SEE). Cilj projekta je pristopiti k trajnostnemu gospodarjenju s kamenimi agregati na temelju boljšega sodelovanja pri proizvodnji agregatov in z učinkovito oskrbovalno verigo (načrtovanje, izkoriščanje, transport, uporaba in recikliranje) v državah jugovzhodne Evrope. Med različnimi dejavnostmi projekt SARMa posebej obravnava vprašanje recikliranja kamenih agregatov. Z natančnimi analizami zagotavlja razvoj recikliranja inertnih odpadkov s poudarkom na gradbenih in industrijskih stranskih produktih kot najpomembnejših virih nekonvencionalnih agregatov v prihodnosti. Nadalje je eden glavnih namenov projekta SARMa spodbujanje politike in izboljšanje izvajanja koncepta trajnostne oskrbe s kamenimi agregati iz več virov (Sustainable Supply Mix – SSM) zaradi večje koristi pri uporabi kamenih agregatov (kot so naravni kameni agregati, reciklirani kameni agregati, rudarski stranski produkti ter ostanki zemlje in kamnin od izkopavanja) iz konvencionalnih in nekonvencionalnih virov. Kot del projekta SARMa ta priročnik obravnava možnosti recikliranja inertnih odpadkov, kot so gradbeni in industrijski stranski produkti, ter opisuje proizvodnjo recikliranih kamenih agregatov. Priročnik prikazuje široko področje dejavnosti, povezanih z recikliranjem inertnih odpadkov: analizo odpadnih tokov, pregled tehnologije ravnanja z inertnimi odpadki ter proizvodnjo recikliranih kamenih agregatov, kratek opis trga, na koncu pa podaja še nasvete in priporočila. 1.
Uvod ...................................................................................................... 7 2.
Analiza tokov inertnih odpadkov v Evropi ............................................. 11 3.
Predelava gradbenih odpadkov za proizvodnjo recikliranih kamenih KAZALO agregatov ............................................................................................. 21 4.
Recikliranje kamenih agregatov ............................................................. 29 5.
Trg s kamenimi agregati ........................................................................ 37 6.
Seznam priporočil ................................................................................. 43 7.
Viri informacij ......................................................................................... 45 1. UVOD
Sektor za gradbeništvo je v preteklosti intenzivno izkoriščal naravne vire in proizvajal
odpadne materiale, zato se danes sooča s posledicami negativnega vpliva na okolje. Na
eni strani lahko opazimo, da je nenehno povpraševanje po kamenih agregatih pustilo
težke posledice na območjih pridobivanja, zaradi česar so v zadnjem desetletju
načrtovanje, organizacija in urejanje takih območij vse bolj oteženi.
Na drugi strani pa je velika količina odpadkov, ki so nastali v sektorju za
gradbeništvo, uporabljena pri rekultiviranju in zapolnjevanju odkopanih območij, ki se
težko obnavljajo zaradi odlaganja kosovnega odpada na podeželju.
Zaradi potrebe po zmanjševanju uporabe neobnovljivih naravnih virov in obenem
zmanjševanja negativnih vplivov proizvodnje in gospodarjenja v sektorju za
gradbeništvo je recikliranje odpadnega materiala postalo pomembno vprašanje, zlasti
za Evropsko komisijo. Kot izziv se poraja možnost uporabe dela odpadkov in njihova
ponovna vključitev v proces proizvodnje v obliki izdelka ali surovine.
Eden glavnih ciljev projekta SARMa je predstaviti način predelave odpadnega
materiala in recikliranja s spodbujanjem politike trajnostne oskrbe iz več virov
(Sustainable Supply Mix – SSM) v državah jugovzhodne Evrope. SSM pomeni oskrbo s
kamenimi agregati iz več virov v skladu z ekonomskimi, ekološkimi in socialnimi
zahtevami.
Kameni agregati so pomemben vir pri gospodarskem in socialnem razvoju države.
Proizvodnja in uporaba surovin pa morata biti usklajeni po načelih trajnostnega
razvoja. Reciklirani kameni agregati pokrivajo le majhen del celotnih potreb po
gradbenemu materialu, vendar namen vsake vrste kamenih agregatov določajo
njihove lastnosti ne glede na vir surovine.
Julija 2008 je bila z uvedbo nove direktive o odpadkih (WFD) spremenjena direktiva
2006/12/EC in po dolgih pogovorih Evropske komisije maja 2003 sklenjena izjava
(Statement COM, 2003) Smernice za tematsko strategijo recikliranja in preprečevanja
nastajanja in odlaganja odpadkov. Tedanji evropski komisar za okolje, grški ekonomist
Stavros Dimas, je navedel, da bi nova direktiva morala spremeniti pogled na
problematiko odpadkov z nezaželenega bremena na dragoceni vir, kar bi prispevalo k
preoblikovanju Evrope v 'reciklirajočo družbo'.
Stran7
Odpadki, ki so nastali pri raziskovanju, pridobivanju, predelavi in skladiščenju
mineralnih surovin ter pri samem delovanju kamnolomov, niso vključeni v okvir nove
direktive (WFD). Obravnavani so v direktivi 2006/21/EC o gospodarjenju z odpadki, ki
so nastali pri pridobivanju.
Nova direktiva določa:
•
•
•
•
Do leta 2020 mora biti doseženi delež recikliranega materiala 50 odstotkov za
občinske odpadke in 70 odstotkov za gradbene odpadke ter industrijske
stranske produkte.
Od držav članic zahteva razvoj programa za preprečevanje nastajanja
odpadkov, ki bi temeljil na značilnih vplivih na okolje, ob upoštevanju
celotnega življenjskega kroga proizvoda.
Uvaja petfazno hierarhijo (po prednostnem vrstnem redu) pri preprečevanju
nastajanja odpadkov ter vodenju politike in zakonodaje držav članic EU: (a)
preprečevanje, (b) predelava za ponovno uporabo, (c) recikliranje, (d) druge
obdelave, denimo obnova energije, in (e) odlaganje v zabojnikih za odpadke
kot zadnjo možnost.
Poudarja razliko med odpadkom in stranskim produktom:
o odpadek pomeni vsako snov ali predmet, ki ga proizvajalec odvrže,
namerava odvreči ali je zahtevano, da se ga odvrže;
o snov ali predmet,ki nastane pri proizvodnem procesu, katerega primarni
namen ni proizvodnja tega izdelka, se pod določenimi pogoji ne
klasificira več kot odpadek, ampak kot stranski produkt.
•
•
Postavlja jasno razliko med terminoma predelava in odlaganje. Razlika
temelji na dejanskem razlikovanju vpliva na okolje pri nadomeščanju surovin
v gospodarstvu ter prepoznavanja uporabe odpadkov namesto primarnega
vira surovine kot potencialne koristi za okolje in zdravje ljudi. V tem smislu je
recikliranje proces predelave.
Definira pomen prenehanja statusa odpadka: določeni odpadki prenehajo
biti odpadki po direktivi o odpadkih, ko so prestali proces predelave ali
reciklaže in izpolnjujejo določena merila, da bi se razvili in oblikovali v
skladu s pogoji iz 6. člena direktive o odpadkih.
Pot k doseganju ciljev recikliranja, predvidenih v okviru direktive o odpadkih, se mora
začeti pri trajnostnem gospodarjenju z odpadki z namenom zmanjšanja vplivov na
okolje in družbo s pomočjo predelave in recikliranja. Pri tem je treba upoštevati, da so
gradbeni odpadki in ruševine v letu 2008 pomenili več kot 30 odstotkov vseh odpadkov
v Evropi. [Vir: Eurostat 2008]
Stran8
Zato je treba povpraševanje po surovinah, zaradi česar nastajajo resne posledice v
pokrajini, kjer se jih izkorišča, načrtovati in urejati v smeri politike trajnostne rabe
naravnih virov.
Priporočilo št. 1
Recikliranje gradbenih odpadkov in ruševin odpira pomembne
priložnosti:
a) preprečuje odlaganje odpadkov v okolje,
b) s predstavljanjem alternativnih materialov na trgu kamenih
agregatov se preprečuje čezmerna poraba neobnovljivih virov
naravnih kamenih agregatov,
c) z recikliranjem odpadkov se odpirajo nove poslovne priložnosti.
Sl. 1.1: Pridobivanje gradbenih odpadkov in ruševin na območju rušenja v Milanu, Italija [Vir: ANPAR, 2006]
Stran9
Stran10
2. ANALIZA TOKOV INERTNIH ODPADKOV V EVROPI
Vsako leto v Evropi nastanejo različne vrste odpadkov, ki zaradi svoje narave
različno vplivajo na okolje in zdravje ljudi.
Analiza toka odpadkov v gospodarskem sektorju predlaga razvrstitev odpadkov
glede na izvor po sektorjih: sektor gradbeništva, sektor izkoriščanja (vključno z
rudarjenjem) in industrijsko - proizvodni sektor.
Ti odpadki pomenijo 74 odstotkov celotne količine odpadnih snovi v 27 državah
članicah Evropske unije.
C&DW* (Gradbeni odpadki in odpadki od rušenja - ruševine)
C & DW
Izvorno področje (sektor)
gradbeni odpadki
ruševine
odpadki od gradnje in
rušenja cest
izkopavanje zemlje
in kamnin
Komponente
odpadki, nastali pri
vzdrževanju in/ali pri
gradnji objektov in javne
infrastrukture
odpadki, nastali pri vzdrževanju
in/ali pri rušenju objektov in
javne infrastrukture
beton
cement in različne malte
konglomerati ali bitumenske mešanice
strešniki, opeke in bloki
izkopana zemlja
les
papir, celuloza in polistiren kovine
plastika
kreda
keramika
steklo
azbest
konglomerati in bitumenske mešanice
izkopana zemlja
beton
les kovine
plastika
odpadki, nastali pri
vzdrževanju ali pri
gradbenih delih
odpadki, nastali pri
izkopavanju ali pri
zemeljskih delih za gradnjo
javnih objektov
izkopana zemlja
les
Tabela 2.1: Sektorji, v katerih nastajajo gradbeni odpadki in ruševine.
*Construction and demolition waste (C&DW)
Stran11
podzemno in površinsko
izkoriščanje
28 %
proizvodnja
13 %
oskrba z elektriko, plinom in
vodo
5%
storitve (brez neločenih
odpadkov)
5%
zbiranje, predelava in odlaganje
odpadkov
5%
kmetijstvo in gozdarstvo
2%
komunalni odpadki
9%
gradbeništvo
33 %
Sl. 2.1: Odpadki, nastali po sektorjih, v EU 27 v letu 2008 (v odstotkih celotne količine odpadnega materiala).
[Vir: Eurostat, 2008]
Priročnik obravnava predvsem dotok odpadkov iz sektorja za gradbeništvo (običajno
označeni kot gradbeni odpadki in ruševine), vendar je treba poudariti tudi
pomembnost dotoka odpadkov iz drugih sektorjev zaradi njihovega deleža v celotni
produkciji odpadkov in potenciala v proizvodnji kamenih agregatov.
Omenjeni odpadki so v glavnem iz inertnega materiala, ki ga je v večini primerov
mogoče reciklirati. S predelavo odpadkov s področja izkoriščanja in industrijsko proizvodnega sektorja nastanejo kameni agregati, ki skupaj z recikliranimi lahko
nadomeščajo naravne kamene agregate.
V letu 2008 je v 27 državah članic EU nastalo okoli 870 milijonov ton gradbenih
odpadkov in ruševin. Ta količina pomeni 33 odstotkov (sl. 2.1.) celotne količine
odpadnega materiala, ki je nastal v Evropi. [Vir: Eurostat, 2008]
Tabela 2.2 prikazuje produkcijo gradbenih odpadkov in ruševin v EU 27. Podatki so
pridobljeni iz podatkovne baze Eurostata in izbrani za: gradbeništvo, nenevarne
odpadke ter mineralne in trdne odpadke.
Glede na države, za katere so bili nacionalni podatki dostopni, sl. 2.2 prikazuje delež
gradbenih odpadkov in ruševin po državah, ki temelji na ocenah združenja ANPAR, na
podatkih Eurostata za produkcijo gradbenih odpadkov in ruševin, v letu 2008 ter
podatkih UEPG o proizvodnji recikliranih kamenih agregatov v istem letu (UEPG,
2009–2010).
Stran12
Na sl. 2.3 je razvidno, da imajo nekatere države več kot 35 odstotkov recikliranih
odpadkov, skupaj s neoporečnima Nizozemsko (100 %) in Združenim kraljestvom (79
%) ter primernima Češko (44 %) in Nemčijo (37 %). Z velikim odmikom sledijo Avstrija,
Španija, Italija in Francija s pripadajočimi vrednostmi 16, 14, 9 in 4 odstotke.
Države
2006
2008
+/–
Belgija
13.089.651
26.361.501
101,39 %
Bolgarija
1.023.303
1.828.761
78,71 %
Češka
8.379.849
10.650.635
27,10 %
Danska
5.802.368
5.674.326
–2,21 %
Nemčija (vključno z NDR od leta 1991)
196.536.165
197.207.425
0,34 %
Estonija
717.105
1.099.100
53,27 %
Irska
16.599.466
n/a
n/a
Grčija
6.829.161
6.828.051
–0,02 %
Španija
47.323.392
44.926.463
–5,06 %
Francija
358.878.312
252.979.840
–29,51 %
Italija
52.315.620
69.731.942
33,29 %
Ciper
298.346
431.231
44,54 %
Latvija
19.339
12.040
–37,74 %
Litva
348.968
412.045
18,08 %
Luksemburg
6.7 74.547
8.282.055
22,25 %
Madžarska
3.045.335
5.240.063
72,07 %
Malta
2.492.522
1.098.761
–55,92 %
Nizozemska
56.609.823
59.476.831
5,06 %
Avstrija
31.321.626
31.389.803
0,22 %
Poljska
14.141.031
6.929.510
–51,00 %
Portugalska
3.607.449
8.084.709
124,11 %
Romunija
33.740
330.437
879,36 %
Slovenija
994.886
1.376.225
38,33 %
Slovaška
916.228
1.301.760
42,08 %
Finska
23.145.712
24.455.231
5,66 %
Švedska
8.943.363
3.310.326
–62,99 %
Velika Britanija
109.545.987
100.999.493
–7,80 %
Norveška
n/a
n/a
n/a
Hrvaška
1.247.938
1.498.37 6
20,07 %
Turčija
n/a
129.223
n/a
SKUPAJ Evropska unija (27 držav)
969.730.000
870.420.000
–10,24 %
Tabela 2.2: Produkcija gradbenih odpadkov in ruševin v EU 27. Podatki v tonah veljajo za leti 2006 in 2008.
Stran13
120%
100%
100%
79%
80%
60%
44%
37%
20%
AVSTRIJA
ITALIJA
NIZOZEMSKA
7%
9%
FRANCIJA
ŠPANIJA
NEMČIJA
ČEŠKA
0%
16%
14%
ZDRUŽENO KRALJESTVO
40%
Sl. 2.2 : Odstotek gradbenih odpadkov in ruševin, ki so bili reciklirani v letu 2008 . [Vir: UEPG, 2009–2010 in
Eurostat, 2008 – izdelava ANPAR]
Drugi potencialni viri za proizvodnjo kamenih agregatov v sektorju
proizvodnje in pridobivanja. Odpadki iz sektorja pridobivanja in
proizvodnje.
ODPADKI IZ SEKTORJA PRIDOBIVANJA IN PROIZVODNJE
Izvorni sektor
področje pridobivanja
(mineralnih surovin)
področje proizvodnje
Komponente
odpadki, nastali pri kemični in fizikalni
predelavi nekovinskih mineralov
ostanki iz proizvodnje
jalovina
odpadki iz industrije železa in jekla
železni in jekleni odpadki iz
proizvodnje
odpadki iz proizvodnje keramičnih
izdelkov, opek, ploščic in gradbenega
materiala
keramika
opeke ploščice
gradbeni materiali
Tabela 2.3: Izvorni sektorji in komponente odpadkov s področja pridobivanja in proizvodnje
Stran14
podzemno in površinsko
pridobivanje
28 %
proizvodnja
13 %
oskrba z elektriko, plinom in
vodo
5%
storitve (brez neločenih
odpadkov)
5%
zbiranje, predelava in
odlaganje odpadkov
5%
kmetijstvo in gozdarstvo
2%
komunalni odpadki
9%
gradbeništvo
33 %
Sl. 2.3: Količina odpadkov v glavnih industrijskih področjih v EU 27 v letu 2008 (odstotek celotne količine
odpadnega materiala)
Po količini proizvedenih odpadkov v EU 27 je pridobivalna industrija drugi
najpomembnejši sektor (28 % ali 727 milijonov ton) (sl. 2.3). V istem letu je industrijska
proizvodnja prispevala za 13 odstotkov ali 343 milijonov ton odpadkov, kar jo uvršča
na tretje mesto med pomembnimi sektorji.
Poleg količine odpadkov (v letu 2008 več kot 40 % celotnega odpadnega materiala v
Evropi) sta ta področja pomembna tudi zaradi njihove kakovosti. Odpadni material, ki
ga proizvedeta, so v glavnem inertne snovi.
Razlika v razmerju vrednosti proizvodnje odpadkov (sl. 2.4) med dvema sektorjema v
evropski državi se spreminja glede na prisotnost pridobivalne industrije in
tehnološkega razvoja pri industrijskih procesih.
Na podlagi analize proizvedenih količin je jasno, da izziv, s katerim se soočajo vse
države, vključuje spodbujanje politike gospodarjenja z odpadki, ki temelji na okoljski
trajnosti. To velja zlasti za področja z večjim vplivom na okolje, predvsem tista, ki so
povezana z gradbeno industrijo.
Ta politika mora poleg postavljanja ciljev ločevanja gospodarske rasti od vplivov na
okolje zaradi potrošnje in uporabe virov mineralnih surovin nujno voditi k spodbujanju
procesov predelave/obdelave, kar bo zmanjšalo uporabo naravnih virov in odlaganje
neuporabljenih odpadkov.
Stran15
275
Bolgarija
%
Hrvaška
Slovenija
Danska
Litva
Norveška
Slovaška
Irska
Madžarska
Češka
Belgija
Portugalska
Estonija
Avstrija
Francija
25
Nizozemska
50
Italija
75
Turčija
100
Grčija
125
Finska
Španija
150
Nemčija
175
Švedska
200
Združeno kraljestvo
Romunija
225
Poljska
250
0
pridobivanje mineralnih surovin
proizvodnja
oskrba z elektriko, plinom in vodo
Sl. 2.4: Nastajanje odpadkov na sektor v EU 27 v letu 2008 (odstotek celotne količine odpadnega materiala)
Z upoštevanjem tega dejstva je direktiva o odpadkih (Waste Framework Directive
(2008/98/EC)) potrdila namen evropskega parlamenta pri določanju nove poti k
razvoju področja za predelavo odpadkov in proizvodnjo recikliranih izdelkov.
V posebnem členu 4 pri ustanovitvi »hierarhije odpadkov […], ki po pomembnosti
navaja norme in politike preprečevanja ter gospodarjenja z odpadki«, daje prednost
procesu recikliranja pred odlaganjem odpadkov.
Člen 6 postavlja pogoje, v skladu s katerimi morajo biti postavljeni kriteriji
kategorizacije materiala kot odpadkov za vse snovi, ki so prestale proces obdelave
(predelave), vključno z recikliranjem. Ti pogoji so:
•
•
•
•
snov ali predmet se običajno uporablja za določene namene,
obstaja trg ali povpraševanje po teh snoveh ali predmetih,
snov ali predmet izpolnjuje tehnične zahteve za določene namene in je v
skladu z normo in obstoječimi standardi, ki veljajo za te izdelke,
uporaba snovi ali predmeta ne povzroča negativnih vplivov na okolje in na
zdravje ljudi.
V posebnih primerih kriteriji vključujejo mejne vrednosti za onesnaževala in upošteva
vse možne negativne učinke snovi ali predmeta na okolje.
Pravila, ki izhajajo iz teh pogojev, se začnejo pri konceptu, da snov ali predmet neha
biti odpadek v času, ko so izpolnjeni pogoji za njegovo učinkovito ponovno uporabo.
Stran16
Kot posledica mora taka snov ali predmet izpolnjevati enake tehnične zahteve kot
veljajo za surovine, ki se uporabljajo za isti namen.
Postavitev okoljskih zahtev ima za cilj določiti kriterije, ki zagotavljajo zaščito
človeškega zdravja in okolja.
Tako lahko sklepamo, da snov, opredeljena kot odpadek, neha biti odpadek, ko je
izpostavljena postopkom predelave ter spoštuje določene kriterije, razvite v skladu s
temeljnimi načeli štirih pogojev direktive o odpadkih (WFD).
Glede na različne značilnosti odpadkov, ki nas zanimajo, ter njihove različne vplive
na okolje, morajo biti kriteriji določeni za vsako vrsto odpadkov in sekundarnih
produktov ter za njihovo uporabo.
Pristop, ki bo sprejet, je integriran in upošteva vse elemente v verigi predelovalnega
procesa.
Ti kriteriji so trenutno v razvoju.
Na koncu 11. člen direktive postavlja cilj, da se v EU do leta 2020 reciklira 70 vseh
nenevarnih gradbenih odpadkov in ruševin na leto.
Priporočilo št. 2
Direktiva 2008/98/EC do leta 2020 postavlja za cilj 70 odstotkov
recikliranih nenevarnih odpadkov v EU na leto.
Nujno je, da države članice uvedejo vmesne cilje pri spremljanju in
zagotavljanju doseganja končnega cilja ter drugih dosežkov pri
recikliranju, navedenih v direktivi o odpadkih.
Priporočilo št. 3
Vprašanje gospodarjenja z gradbenimi odpadki in ruševinami ni
toliko vezano na kakovost odpadnega materiala, kot je na količino.
Celotna produkcija gradbenih odpadkov v Evropi je 850 milijonov
ton, pri čemer je v številnih državah velik del odložen v odlagališčih.
V prihodnjih letih je treba ta del zmanjšati.
Stran17
Direktiva 2008/98/EC - direktiva o odpadkih
Člen 4
Hierarhija ravnanja z odpadki
1. Kot prednostni vrstni red zakonodaje in politike preprečevanja nastajanja odpadkov
in ravnanja z njimi se uporablja naslednja hierarhija ravnanja z odpadki:
(a) preprečevanje nastajanja;
(b) priprava za ponovno uporabo;
(c) recikliranje;
(d) druga predelava, npr. energetska predelava, in
(e) odstranjevanje.
2. Države članice pri uporabi hierarhije ravnanja z odpadki iz odstavka 1 sprejmejo
ukrepe za spodbujanje možnosti, ki skupaj zagotavljajo najboljši izid za okolje. To
lahko zahteva odstopanje od hierarhije za določene tokove odpadkov, kjer je to
upravičeno z življenjskim krogom, ob upoštevanju celostnih vplivov nastajanja takšnih
odpadkov in ravnanja z njimi.
Države članice zagotovijo popolnoma pregledno pripravo zakonodaje in politike o
odpadkih, pri čemer upoštevajo obstoječa nacionalna pravila glede posvetovanja z
državljani in zainteresiranimi stranmi ter sodelovanja z njimi.
Države članice v skladu s členoma 1 in 13 upoštevajo splošna načela varstva okolja, tj.
načelo previdnosti in trajnostnega razvoja, tehnično izvedljivost in ekonomsko
smiselnost ter varovanje virov, kakor tudi splošne okoljske, ekonomske in družbene
vplive ter vplive na zdravje ljudi.
Člen 6
Prenehanje statusa odpadka
1. Nekateri določeni odpadki prenehajo biti odpadki v smislu točke (1) člena 3, ko so
predelani, vključno z recikliranjem, in izpolnjujejo določena merila, ki bodo oblikovana
v skladu z naslednjimi pogoji:
(a) snov ali predmet se običajno uporablja za določene namene;
(b) za to snov ali predmet obstaja trg ali povpraševanje;
(c) snov ali predmet izpolnjuje tehnične zahteve za določene namene ter izpolnjuje
zahteve obstoječe zakonodaje in standarde, ki veljajo za proizvode, in
(d) uporaba snovi ali predmeta ne bo povzročila splošnega škodljivega vpliva na okolje
in zdravje ljudi.
Pogoji po potrebi vključujejo mejne vrednosti za onesnaževala in upoštevajo vse
možne škodljive okoljske vplive snovi ali predmeta.
Stran18
2. Ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njenim
dopolnjevanjem glede sprejetja meril iz odstavka 1 in opredelitve odpadkov, za katere
veljajo ta merila, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena
39(2). Upoštevati bi bilo treba posebna merila za prenehanje statusa odpadka, med
drugim vsaj za agregate, papir, steklo, kovine, pnevmatike in tekstil.
3. Odpadki, ki v skladu z odstavkoma 1 in 2 prenehajo biti odpadki, prav tako
prenehajo biti odpadki za namene ciljev predelave in recikliranja iz direktiv 94/62/ES,
2000/53/ES, 2002/96/ES in 2006/66/ES ter druge ustrezne zakonodaje Skupnosti, kadar
so izpolnjene zahteve te zakonodaje glede recikliranja ali predelave.
4. Če se merila na ravni Skupnosti na podlagi postopka iz odstavkov 1 in 2 niso
določila, lahko države članice glede na posamezen primer odločijo, ali so določeni
odpadki prenehali biti odpadki, ob upoštevanju veljavne sodne prakse. O takšnih
odločitvah uradno obvestijo Komisijo v skladu z Direktivo 98/34/ES Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij
na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske
družbe (24), kadar ta direktiva to zahteva.
Člen 11
Ponovna uporaba in recikliranje
1. Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za spodbujanje ponovne uporabe
proizvodov in priprave za ponovno uporabo, predvsem s spodbujanjem vzpostavitve
in podpore omrežij za ponovno uporabo in popravila, uporabe gospodarskih
inštrumentov, meril za naročila, kvantitativnih ciljev ali drugih ukrepov.
Države članice uvedejo ukrepe za spodbujanje visoko kakovostnega recikliranja in v ta
namen sprejmejo sisteme ločenega zbiranja odpadkov, če je to tehnično, okoljsko in
ekonomsko izvedljivo ter če je primerno za doseganje potrebnih standardov kakovosti
za zadevne sektorje recikliranja.
V skladu s členom 10(2) se do leta 2015 vzpostavi ločeno zbiranje vsaj za: papir,
kovine, plastiko in steklo.
2. Da bi izpolnili cilje te direktive in naredili korak k evropski družbi recikliranja z visoko
stopnjo učinkovitosti virov, države članice sprejmejo potrebne ukrepe, namenjene
doseganju naslednjih ciljev:
(a) do leta 2020 se priprava za ponovno uporabo ter recikliranje odpadnih materialov,
kot so najmanj papir, kovine, plastika in steklo iz gospodinjstev ter po možnosti iz
drugih virov, če so ti tokovi odpadkov podobni odpadkom iz gospodinjstev, povečajo
na najmanj 50 % skupne teže;
(b) do leta 2020 se priprava za ponovno uporabo, recikliranje in materialna predelava,
vključno z zasipanjem z uporabo odpadkov za nadomestitev drugih materialov,
nenevarnih gradbenih odpadkov in odpadkov pri rušenju objektov, z izjemo naravno
prisotnega materiala, opredeljenega v kategoriji 17 05 04 v seznamu odpadkov,
povečajo na najmanj 70 % skupne teže;
Stran19
Stran20
3. PREDELAVA GRADBENIH ODPADKOV ZA PROIZVODNJO
RECIKLIRANIH KAMENIH AGREGATOV
Danes poznamo različne tehnologije predelave gradbenih odpadkov za proizvodnjo
kamenih agregatov visoke kakovosti, ki so uporabne v gradbeni industriji kot predelani
izdelki ali surovine ter s tehničnimi značilnostmi, podobne tistim, ki jih imajo naravni
kameni agregati. Te tehnologije se trenutno uporabljajo v nepremičnih (sl. 3.1) in
premičnih (sl. 3.2) obratih za proizvajanje izdelkov različne namembnosti.
Ne glede na uporabljene tehnologije se mora pri učinkovitem obratovanju material
za predelavo ločiti v tri skupine: kameni material za ponovno uporabo, lahka frakcija
(papir, plastika, les, nečistoče itn.) in kovinski del.
Sl. 3.1: Pogled na stacionarni (nepremični) obrat v Montecatinu, Italija [Vir: ANPAR, 2008]
Stran21
Sl. 3.2: Pogled na mobilni (premični) obrat [Vir: ANPAR, 2006]
Glavne faze, ki so značilne pri procesu predelave gradbenih odpadkov in ruševin, se
lahko razdelijo na:
•
drobljenje zaradi zmanjševanja velikosti frakcije za končno uporabo (sl. 3.3–3.4)
Sl3.3: Mehanizem lomljenja pri procesu drobljenja s pomočjo drobilnih čeljusti [Vir: Garbarino & Cardu, 2008]
vpliv školjkastega kalupa
na material
mletje materiala
s kladivom
medsebojno drobljenje
dveh materialov
Sl. 3.4: Mehanizem lomljenja pri procesu drobljenja s pomočjo impulzne drobilnice [Vir: Garbarino & Cardu, 2008]
Stran22

sejanje zaradi ločenja zdrobljenega materiala po velikosti delcev in pridobitev homogene frakcije enake velikosti zrn (sl. 3.5) 1. osnovni okvir 2. okvirni ležaj (ohišje) (z 1 do 4 prekrivajočimi se mrežami) 3. vzmeti (povezava med dvema okvirjema) 4. vibracijski mehanizem Sl. 3.5: Primer dvonivojskega vibracijskega sita [Vir: Garbarino, 2005] 
separacija, ločenje nezaželenega materiala, pri kateri se običajno uporabljata dve osnovni načeli: o
separacija po magnetnih lastnostih ali magnetna separacija (sl. 3.6‐3.7) o
separacija po različni specifični teži ali gravimetrična separacija (sl. 3.8) Sl. 3.6: Obrnjen magnetni separator [Vir: Mancini et al., 2005] Stran23 Sl. 3.7: Magnetni separator v nepremičnem reciklažnem obratu, Pisa, Italija [Vir: ANPAR, 2003]
Sl. 3.8: Gravimetrična separacija v
obratu, Pisa, Italija. Nezaželene lahke
frakcije (plastika, papir, les, itn.) so
odvržene. [Vir: ANPAR, 2003]
Stran24
Treba je poudariti, da zlasti pri inertnih gradbenih odpadkih in odpadkih od ruševin
osrednjo vlogo poleg tehnologije za predelavo prevzemajo tudi procesi rušenja.
Pravzaprav več ko je določenih odpadkov med neko fazo proizvodnje (na primer
rušenja) ločenih v homogeno frakcijo, bolj je nadaljnja faza recikliranja učinkovita in
poenostavljena.
Odpadki, ki so nastali pri rušenju, so različnih vrst materialov, pri katerih so tudi
nezaželene frakcije (denimo papir, steklo, les, mavec). S predelavo takega materiala se
lahko poslabša kakovost recikliranih kamenih agregatov.
Sortiranje odpadkov že na njihovem mestu nastajanja omogoča prihranke stroškov
odlaganja in predelave odpadkov, ki se znatno povečujejo s heterogenostjo
materiala in prisotnostjo onesnaževal. Zagotavlja tudi nadomeščanje naravnih
materialov z visokokakovostnim recikliranim materialom.
Poleg tega sprotno ločevanje odpadkov na samem mestu njihovega nastanka
omogoča obdelavo ne le tipičnega gradbenega materiala, kot sta opeka in beton,
ampak tudi lesa, plastike, stekla in kovin za ustrezne predelovalne sektorje.
Da bi to dosegli, se morajo dejavnosti rušenja načrtovati in organizirati do končne
demontaže celotnega objekta. Taka strategija se imenuje selektivno rušenje in se ne
izvaja pogosto zaradi visokih stroškov in dolgega časa izvajanja. Poleg tega je
pomanjkanje organizirane mreže, denimo mreže široko uporabnih naprav in/ali
storitev, ki bi izkoriščala ločene materiale, ter učinkovitega trga za izdelke in/ali
proizvedene materiale do zdaj odvračalo podjetja za gradnjo in rušenje.
V realnosti se pogosto zgodi, da se pri izbiri tehnike rušenja ekonomski vidik in čas
izvajanja del upoštevata kot prednostni nalogi. V tem primeru se ne upošteva potreba
po nadomestitvi različnih vrst komponent in odpadkov v proizvodnem procesu.
Specifikacije v zvezi z rušenjem le redko predvidevajo uporabo selektivnih
postopkov, ki omogočajo predelavo in najboljše izkoriščanje odpadkov od rušenja.
Tako se danes rušenje večinoma izvaja na tradicionalen način.
Nastali gradbeni odpadki in odpadki in ruševine se odlagajo na določenem zemljišču
(odlagališču) ali se predelujejo. Pri predelavi je nujna uporaba obratov, opremljenih z
napravami za odstranjevanje neinertnega materiala, biološko razgradljivih materialov,
železa in lahkih frakcij. Le v tem primeru je mogoče govoriti o dejanskem recikliranju
oziroma obdelavi, katere cilj je preoblikovanje odpadkov v visokokakovostne in
učinkovite izdelke.
Na splošno se tak rezultat lahko doseže s pomočjo stacionarnih obratov, ki
uporabljajo zapletene in sofisticirane tehnologije.
Na koncu lahko sklenemo, da obstaja močna povezava med uporabljeno
tehnologijo, postopkom rušenja in kakovostjo recikliranih kamenih agregatov.
Stran25
Tehnike, ki se uporabljajo za rušenje, odločilno vplivajo na raznolikost
(heterogenost) nastalih odpadkov, izbiro tehnologije za predelavo in posledično tudi
na kakovost recikliranih materialov.
Izdelki, proizvedeni iz homogenih odpadkov, so kakovostnejši od izdelkov iz
heterogenih mešanic. Pri doseganju cilja, ki daje prednost recikliranju odpadkov od
rušenja objektov, je treba sprejeti postopke rušenja, ki ločujejo odpadke v homogene
frakcije.
Priporočilo št. 4
Metodologija, ki jo uporabljamo pri rušenju, pomembno vpliva na
poznejše izvajanje procesa recikliranja in na tehnične značilnosti
recikliranih izdelkov. Ločevanje gradbenih odpadkov in odpadkov od
rušenja v homogene frakcije zmanjšuje stroške recikliranja in
odlaganja odpadkov ter zagotavlja višjo kakovost recikliranih
izdelkov
Priporočilo št. 5
Danes poznamo veliko novih tehnologij za predelavo gradbenih
odpadkov ruševin in proizvodnjo kakovostnih recikliranih kamenih
agregatov, ki lahko nadomestijo izdelke, pridobljene z izkoriščanjem
naravnih virov (denimo v kamnolomih). Take tehnologije so dostopne
v obliki mobilnih predelovalnih obratov, ki se lahko postavijo na
terenu ali kot posebni stacionarni obrati.
Stran26
Sl.. 3.9: Diagram ravnanja z ruševinami
Stran27
Stran28
4. RECIKLIRANI KAMENI AGREGATI
Sl. 4.1 : Proizvodnja recikliranih kamenih agregatov: končno skladiščenje [Vir: ANPAR, 2003]
Stran29
Načine uporabe kamenih agregatov lahko razdelimo v dve glavni kategoriji:
•
•
nevezani način (gradnja cest, nasip za železnice itd.) z uporabo grobozrnatih
materialov;
vezani način, pri katerem mešanica vsebuje vezivo, kot je beton, bitumen ali
snov z veznimi lastnostmi pri stiku z vodo, kot je cement.
Reciklirani kameni agregati se uporabljajo predvsem pri :
•
•
zemeljskih gradbenih delih,
gradnji cest in železnic (nizke gradnje).
Zemeljska gradbena dela
Gradnja cest in železnic (nizke gradnje)
gradnja cest, železnic, letalskih stez, trgov,
temeljev pri gradnji industrijskih in
infrastrukturnih objektov
izvedba zemeljskih gradbenih del
izvedba sanacije in obnove okolja (opuščeni
kopi), zasipov in nasipov
gradnja temeljnih plasti za prometno
infrastrukturo
nizkoodporni beton (Rck • 15 MPa)
gradnja dodatnih plasti (proti zmrzovanju, z
antikapilarnimi in drenažnimi lastnosti itn.)
Tabela. 4.1: Glavna področja uporabe kamenih agregatov
Gradnja cest je zagotovo področje, na katerem reciklirani kameni agregati lahko
nadomestijo naravne za številne namene.
Na sl. 4.2 so prikazane plasti, ki sestavljajo strukturo vozišča. Gradnja take cestne
konstrukcije zagotavlja prekrivanje različnih tipov vezanih in nevezanih plasti. Pri
vezanih plasteh je vezivno sredstvo običajno bitumen.
Reciklirani kameni agregati se lahko uporabljajo za gradnjo temeljnih plasti
objektov in za cestne temelje ali nasipe v obliki stabilnih, zrnatih, nevezanih
mešanicah.
Stran30
obrabna plast vezana plast nosilna plast
tampon posteljica (temeljna plast)
Sl. 4.2: Presek vozišča [Vir: A. Marradi, 1999] Priporočilo št. 6 Reciklirani kameni agregati se pogosto uporabljajo v razsutem, nevezanem stanju za gradnjo infrastruktur (cestni in železniški temelji) ali za sanacijo okolja. Lahko se uporabijo tudi za pripravo betonske mešanice nizke stopnje trdnosti. Tako kot naravni kameni agregati tudi reciklirani nimajo vsi enakih lastnosti in so primerni samo za določene namene. Zato je zelo pomembno preučiti njihove lastnosti in obnašanje pri vplivu različnih dejavnikov (kot so mehanski pritiski, izpostavljenost zmrzovanju ali vodi itn.). Poznavanje njihovega izvora pri tem ni pomembno. Priporočilo št. 7 Določanje namena kamenih agregatov mora biti odvisno samo od lastnosti materiala, in ne od njegovega izvora. Stran31 Sl. 4.3: Uporaba recikliranih kamenih agregatov pri sanaciji okolja [Vir : ANPAR, 2005]
Stran32
Z uvedbo oznake CE za gradbene materiale in objavo usklajenih standardov za
kamene agregate je uradno ovrženo tradicionalno razlikovanje takih materialov glede
na njihovo naravo in se danes zahteva vrednotenje materialov po učinkovitosti.
Oznake CE omogočajo primerjanje recikliranih in naravnih agregatov ter medsebojno
nadomeščanje ne glede na njihov izvor (za namene, ki jih določa projektant).
Reciklirani kameni agregati z oznako CE so v vsakem smislu in namenu gradbeni
materiali.
Sl. 4.3: CE oznaka po Usklajeni evropski normi.
NORMA
OZNAKA
EN 13055-1
lahki kameni agregati – 1. del: lahki kameni agregati za beton, malto
in injekcijsko maso (injekcijsko malto)
EN13139
kameni agregati za malto
EN 13383
kameni agregati za zaščitna dela
EN 12620
kameni agregati za beton
EN 13242
kameni agregati za nevezane in vezane materiale s
hidravličnimi vezivi za nizko gradnjo, gradnjo objektov in
cest
EN 13450
kameni agregati za železniške balaste
Tabela 4.2: Usklajene norme za označevanje naravnih, recikliranih in izdelanih kamenih agregatov s CE
Stran33
Kot je že omenjeno, predelava odpadkov temelji na kriteriju o prenehanju statusa
odpadka, ki postavlja pogoje obstoja in prekinitve tega statusa, ko material postane
nova snov ali predmet.
Ocenjevanje kakovosti končnega izdelka je pot k usklajevanju s kriterijem o
prenehanju statusa odpadka.
Proizvodnja novega izdelka je končana, ko material izpolnjuje kakovostne standarde,
odvisne od predvidene uporabe (zahtevane od projektanta ali definirane s posebnimi
normami).
Skladnost s temi standardi mora biti zagotovljena z nadzorom celotnega procesa
predelave, od gospodarjenja z neobdelanimi odpadki, skozi proizvodni proces in
uporabljene tehnologije do povpraševanja po teh izdelkih.
To si lahko predstavljamo s pomočjo poti ocenjevanja kakovosti, ki analizira končne izdelke v
tehničnem in ekološkem pogledu.
Kot je prikazano na sl. 4.4, mora izdelek zadovoljiti pogoje na poti ocenjevanja
kakovosti v skladu z označevanjem CE po Usklajenih evropskih normah ter z
ocenjevanjem obnašanja recikliranih materialov pri preizkusu izluževanja
Priporočilo št. 8
Evropske tehnične norme uporabe ne ločijo kamenih agregatov po
izvoru, ampak po njihovih značilnostih. V tem smislu morajo biti
reciklirani kameni agregati v primerjavi z naravnimi obravnavani po
namenu.
Priporočilo št. 9
Samo reciklirani kameni agregati, ki izpolnjujejo veljavne evropske
norme in specifikacije ter imajo oznako CE, se lahko primerjajo s
konvencionalnimi kamenimi agregati. Preverjena mora biti tudi
usklajenost z ekološkimi merili s pomočjo testov izluževanja ter z
drugimi ustreznimi preiskavami v skladu z obstoječim protokolom.
Stran34
KAKOVOST IZDELKA
Okoljski pogoji
Preizkus skladnosti
z zahtevanimi
NE
nacionalnimi
NO
normami
DA
Začetek posebnega
Tehnični pogoji
postopka, zagotovljenega
v okviru upravljanja
s C&DW
Tehnični standardi za
izdelke, določene po namenu
(EN Norm 13242
EN Norm 12620)
NE
DA
POTRDITEV IZDELKA – OZNAKA EC (PRENEHANJE STATUSA ODPADKA
Sl .4.4: Diagram kriterija za določanje kakovosti končnega izdelka
Stran35
Stran36
5. TRG S KAMENIMI AGREGATI
UEPG (Evropsko združenje proizvajalcev kamenih agregatov) je v poročilu »Ni
gradnje brez kamenih agregatov«, ki je bilo objavljeno ob dvajseti obletnici združenja
(UEPG, 2007 A) navedlo, da gradbena industrija pomeni 10 do 12 odstotkov evropskega
BDP in je industrija kamenih agregatov njen najpomembnejši vir surovin.
V Evropi so v letu 2008 proizvedli okoli 3,5 milijarde ton kamenih agregatov s
povprečno letno porabo več kot šest ton na prebivalca [Vir: UEPG, 2009 - 2010). V
proizvodnjo je vključenih približno 17 tisoč podjetij s 400 tisoč zaposlenimi in 23 tisoč
površinskimi kopi (kamnolomov, gramoznic in peskokopov). Sl. 6.1 prikazuje
razdelitev evropske proizvodnje v letu 2008 po vrsti kamenih agregatov: okoli 90
odstotkov je pridobljenih iz naravnih virov, medtem ko jih samo šest odstotkov
nastane z recikliranjem. [Vir: UEPG, 2009‒2010]
reciklirani kameni agregati
6%
sekundarni kameni agregati
2%
kameni agregati iz morja
2,5%
pesek in prod
40,5%
tehnični gradbeni kamen
49%
Sl. 5.1: Proizvodnja kamenih agregatov v Evropi v letu 2008 [Vir: UEPG 2009‒2010]
Stran37
Indeksi tržne vrednosti
1)
PAR/(PAN + PAR ) =
razmerje med proizvodnjo recikliranih kamenih agregatov in
celotno proizvodnjo kamenih agregatov
Določa razmerje oz. delež recikliranih kamenih agregatov v primerjavi s celotnim
povpraševanjem po kamenih agregatih.
2)
PAR/PC&D =
3)
PC&D/(PAN+ PAR )=
razmerje med proizvodnjo recikliranih kamenih agregatov
ter odpadkov od gradnje in ruševin
Prikazuje obratno razmerje vhodnih odpadkov od gradnje in ruševin ter recikliranih
agregatov. Razvidno je, da vrednost PAR vključuje sestavo materiala, ki se predeluje,
ter učinkovitost zbiralnih in reciklažnih sistemov.
razmerje med proizvodnjo kamenih agregatov iz odpadkov
od gradnje in ruševin ter celotno proizvodnjo kamenih
agregatov
Prikazuje potencialni vpliv recikliranih kamenih agregatov na celotno povpraševanje po
kamenih agregatih oz. največji možni delež odpadkov od gradnje in ruševin za
zadoščanje potreb po kamenih agregatih, v hipotetičnem primeru recikliranja
celotnega dotoka odpadkov.
PAR *
PAR/P C&D
PAN ***
PC&D /
PAR/
(PAN+ PAR ) (PAN + PAR)
8
4
44 %
71
5%
10 %
178
151
56
37 %
478
10 %
28 %
Španija
43
37
5
14 %
378
1%
10 %
Francija
238
202
15
7%
402
4%
49 %
Italija
68
58
5
9%
360
1%
16 %
Nizozemska
28
24
24
100 %
46
34 %
34 %
Avstrija
30
26
4
16 %
94
4%
26 %
Združeno
kraljestvo
79
67
53
79 %
169
24 %
30 %
DRŽAVA
ČLANICA
PC&D **
Češka
9
Nemčija
PC&D
(učinkovito)
Tabela.5.1: Primerjava med produkcijo odpadkov od gradnje in ruševin ter proizvodnjo naravnih in
recikliranih kamenih agregatov (za leto 2008, izraženo v mil. ton/leto)
Opomba: * Vir: UEPG, 2009 ‒2010. ** Vir: Eurostat, 2008. *** Proizvodnja se nanaša samo
na pesek, prod in kamnino, pri katerih se zaradi pomanjkanja podatkov predpostavlja
ničelna bilanca uvoz/izvoz.
Stran38
Za razumevanje možnega razvoja trga s kamenimi agregati bi bilo zanimivo oceniti
ne le povezavo med proizvodnjo naravnih in recikliranih kamenih agregatov, ampak
tudi povezavo podatkov o produkciji odpadkov od gradnje in rušenja, iz katerih so
nastali reciklirani agregati, s podatki o proizvodnji recikliranih kamenih agregatov ter
tudi potencialni vpliv takih agregatov na celotno povpraševanje po kamenih agregatih.
Podatki v tabeli 5.1 prikazujejo proizvodnjo naravnih in recikliranih kamenih agregatov
v letu 2008 (UEPG 2009 - 2010) ter produkcijo gradbenih odpadkov in ruševin v istemu
letu [Eurostat, 2008] v državah članicah, za katere so bili dostopni dovolj zanesljivi
podatki. Vrednosti PC&D so pridobljene iz podatkovne baze in izbrane za ekonomsko
področje (NACE_2, oddelek F za gradbeništvo), za nevarnost (nenevarni odpadki) ter
za vrsto odpadkov (mineralni in trdni odpadki). Za pridobitev zanesljivejših vrednosti
za namene te razprave, ob upoštevanju narave podatkov, smo uvedli nov indeks
(P C&Dučinkovito), ki prečiščuje dotok nekamnitih komponent gradbenih odpadkov in
ruševin ter znaša 15 odstotkov (indeks upošteva sestavo proizvoda in dostopne
tehnologije za recikliranje)
Iz indeksa PAR /PC&D je razvidno, da so razmere v Evropi zelo različne. Če izvzamemo
Nizozemsko in Združeno kraljestvo kot izjemna primera, je cilje predelave, določene z
direktivo (2008/98/EC Framework Directive), še vedno zelo težko doseči.
Glede na vpliv recikliranih kamenih agregatov na celotno povpraševanje po
kamenih agregatih, indeksi PAR /(PAN + PAR) e PC&D/(P AN + PAR) poudarjajo, da:
1) potencialni delež recikliranih kamenih agregatov na celotno povpraševanje po
kamenih agregatih znaša od 10 do 35 odstotkov (brez podatkov za Francijo, za
katere je ugotovljeno, da so nezanesljivi);
2) se trenutno potrebe po kamenih agregatih izpolnjuje skoraj izključno z materialom, pridobljenim v površinskih kopih;
3) predvsem izkušnje in skrbna politika ravnanja z odpadki od gradnje in rušenja
lahko privedejo do zanimivih rezultatov (Nizozemska , Združeno kraljestvo in
Nemčija) pri ohranjanju naravnih virov.
Priporočilo št. 10
Integrirana uporaba naravnih in recikliranih kamenih agregatov
lahko poleg znatnega ohranjanja naravnih virov omogoči boljše
izkoriščanje razpoložljivih virov.
Stran39
Tabela 5.2 prikazuje povprečno porabo kamenih agregatov pri nekaterih glavnih
uporabah. Iz teh podatkov lahko sklepamo, da je potreba po kamenih agregatih na
splošno velika, vendar je nujno vezana na gradbeno industrijo v vseh državah.
Integrirana uporaba naravnih in recikliranih kamenih agregatov lahko poleg znatnega
ohranjanja naravnih virov omogoči boljše izkoriščanje razpoložljivih virov, odvisno od
namena.
Vrsta uporaba
Povprečna poraba kamenih agregatov
(ton) / na gradbeno enoto
športni stadioni
300.000
avtoceste – 1 km
30.000
šole
3.000
nova stanovanja
400
železnice za hitre vlake – 1 m
9
Tabela. 5.2: Povprečna poraba kamenih agregatov pri njihovi glavni uporabi (Vir: UEPG, 2007)
Na prostem trgu je vrsta dejavnikov, ki bi morali/mogli dati prednost uporabi
recikliranim kamenim agregatom pred naravnimi. To so:
1) nižja cena recikliranih kot naravnih materialov
2) veliko povpraševanje po materialih nižje kakovosti (vozišča, zasipi, nasipi itn.)
3) zmanjšanje prevoznih stroškov (lahko so nižji zaradi običajno bližjih reciklažnih
obratov, kot so območja izkoriščanja mineralnih surovin)
Najnižja cena je brez dvoma najpomembnejši razlog za izbiro recikliranih izdelkov,
kar je zaradi enakih lastnosti materiala eden od odločilnih dejavnikov pri razpisnih
pogojih nabave.
Cena recikliranih kamenih agregatov je odvisna od lokalnega trga, vendar je pogosto
20 odstotkov nižja od cene naravnih agregatov. Ta razlika v ceni ni posledica slabše
kakovosti recikliranih materialov, ampak 'kulturnega odpora' trga, ki dejansko
podcenjuje kamene agregate, ki so nastali iz odpadkov.
Za delno povračilo stroškov proizvodnje, vezane na delo, ki je potrebno za
ohranjanje in zagotavljanje nespremenjenih lastnosti recikliranih kamenih agregatov
(nadzor proizvodnje), lahko proizvajalec uvede provizijo za odlaganje odpadkov pri
obratovanju, kar omogoča (čeprav omejeno) izvajanje procesa v skoraj vsakem
lokalnem kraju.
Drugi pomemben dejavnik je veliko povpraševanje po kamenih agregatih manjše
Stran40
učinkovitosti (za nižje stopnje uporabe). Ocenjeno je, da približno 40 odstotkov
celotnega povpraševanja po kamenih agregatih v Evropi zadeva take vrste uporabo.
To zlasti zadeva različne uporabe pri gradnji in vzdrževanju infrastrukture.
Zaradi neposredne bližine reciklažnih obratov in naselja stroški transporta
bistveno ne vplivajo na končno ceno recikliranih kamenih agregatov, kot je to pri
naravnih agregatih. V primeru, da se predelava izvaja na samem mestu nastanka
odpadkov in proizvodnje, stroškov transporta dejansko ni.
Priporočilo št. 11
Predelovanje odpadkov na samem mestu proizvodnje ima zelo
pozitivno ekološko bilanco, predvsem zaradi ničelnih prevoznih
stroškov za odpadke in kamene agregate. Vendar je treba zagotoviti
kakovost in EC-označevanje izdelkov, ki poveča stroške rušenja in
ravnanja z odpadki na mestu njihovega nastanka.
Priporočilo št. 12
Za izboljšanje trga recikliranih kamenih agregatov je treba ohraniti
20 odstotkov nižjo ceno od naravnih agregatov, da bi premagali
'kulturni odpor' trga, ki trenutno podcenjuje izdelke, ki so nastali iz
odpadkov.
Priporočilo št. 13
'Kulturni odpor' glede uporabe recikliranih kamenih agregatov zaradi
njihovega izvora iz odpadkov je ena glavnih ovir razvoja industrije
recikliranja gradbenih odpadkov in ruševin. Za trajno odpravo vseh
predsodkov uporabnikov je na podlagi direktive 2008/98/EC nujno
treba določiti kriterij, pri katerem odpadek postane material
(prenehanje statusa odpadka).
Stran41
Stran42
6. SEZNAM PRIPOROČIL
1.
Recikliranje gradbenih odpadkov in ruševin ponuja pomembne priložnosti:
a) zmanjšuje potrebo po odstranjevanju in odlaganju odpadkov na zemljiščih;
b) preprečuje pretirano porabo neobnovljivih naravnih virov kamenih
agregatov z uvedbo alternativnih in nadomestnih materialov na trg s
kamenimi agregati;
c) odpira nove poslovne priložnosti pri recikliranju odpadkov.
2.
Direktiva 2008/98/EC postavlja cilj recikliranju nenevarnih gradbenih odpadkov
in ruševin na ravni EU, ki mora znašati 70 odstotkov recikliranih odpadkov v
letu 2020. Države članice in zlasti države JVE morajo določiti vmesne cilje za
nadzor in zagotavljanje doseganja končnega cilja in dosežkov recikliranja
takih odpadkov
3.
Vprašanje ravnanja z gradbenimi odpadki in odpadki od rušenja ni toliko
vezano na njihovo kakovost, kot je na količino. Celotna produkcija teh
odpadkov v Evropi nanese 850 milijonov ton, od katerega je v številnih državah
veliki delež v odlagališčih. V prihodnjih letih mora biti ta delež manjši.
4.
Metodologija, uporabljena za rušenje, značilno vpliva na učinkovitost
nadaljnjega postopka recikliranja ter na tehnične značilnosti recikliranih
izdelkov. Zgodnje ločevanje gradbenih odpadkov na posamezne homogene
frakcije že na samem mestu nastajanja zmanjšuje stroške odlaganja in
recikliranja ter zagotavlja boljšo kakovost recikliranih izdelkov.
5.
Danes poznamo številne najsodobnejše tehnologije za predelavo odpadkov od
gradnje in rušenja, ki zagotavljajo proizvodnjo kakovostnih recikliranih kamenih
agregatov. Taki izdelki se lahko primerjajo z naravnimi agregati in jih
nadomestijo glede na njihove tehnične značilnosti. Najsodobnejše tehnologije
so dostopne v obliki premičnih procesnih obratovalnih enot ali kot posebne
nepremične reciklažne enote.
Stran43
6.
Reciklirani kameni agregati se pogosto uporabljajo v razsutem, nevezanem
stanju za gradnjo infrastruktur (cestnih temeljev in temeljev za železnice) ali za
sanacijo okolja. Uporabljajo se tudi za pripravo betonskih mešanic male
trdnosti.
7.
Izbira namembnosti kamenih agregatov mora temeljiti samo na lastnostih
materiala, in ne na njegovemu izvoru.
8.
Evropske tehnične norme za uporabo ne razlikujejo kamenih agregatov po
njihovem izvoru, temveč po lastnostih. Zaradi tega je treba reciklirane kamene
agregate primerjati z naravnimi v vsakem smislu in namenu.
9.
Samo izdelki recikliranih kamenih agregatov, ki so v skladu z veljavnimi
evropskimi normami in standardi ter so označeni z oznako CE, se lahko
primerjajo s konvencionalnimi kamenimi agregati. Usklajenost recikliranih
kamenih agregatov z ekološkimi standardi mora biti prav tako preverjena s testi
izluževanja ali z drugimi ustreznimi preizkusi v skladu z obstoječim protokolom.
10. Integrirana uporaba naravnih in recikliranih kamenih agregatov lahko poleg
znatnega ohranjanja naravnih virov omogoči boljše izkoriščanje razpoložljivih
virov, odvisno od namena.
11. Predelovanje odpadkov na samem mestu nastanka odpadkov in proizvodnje
ima zelo pozitivno ekološko bilanco, predvsem zaradi ničelnih prevoznih
stroškov za odpadke in za kamene agregate. Vendar je treba zagotoviti
kakovost in EC-označevanje izdelkov poveča stroške rušenja in ravnanja z
odpadki na samem mestu.
12. Za izboljšanje trga recikliranih kamenih agregatov je treba ohraniti 20
odstotkov nižjo ceno od naravnih agregatov, da bi premagali 'kulturni odpor'
trga, ki trenutno podcenjuje izdelke, ki so nastali iz odpadkov.
13.
'Kulturni odpor' glede uporabe recikliranih kamenih agregatov zaradi njihovega
izvora iz odpadkov je ena glavnih ovir razvoja industrije recikliranja gradbenih
odpadkov in ruševin. Za trajno odpravo vseh predsodkov uporabnikov je na
podlagi direktive 2008/98/EK nujno treba določiti kriterij, pri katerem odpadek
postane material (prenehanje statusa odpadka).
Stran44
7. VIRI INFORMACIJ
•
Eurostat, 2008 database
•
•
•
UEPG, 2009‒2010 ‒ »Sustainable Development in the European Aggregates
Industry ‒ Annual Review«, 2009‒2010.
Garbarino & Cardu, 2008 ‒ Garbarino E., Cardu M., Tecnologie di riciclaggio:
impianti di trattamento ed applicazioni sperimentali d'impiego, INERTCH 2007,
supplemento a RECYCLING, 2008, pagine 146 ‒174, vol .62/08.
Garbarino E., 2005 – »Stato dell’arte e risultati di una ricerca sperimentale
inerente la valorizzazione e l’impiego nella produzione di calcestruzzo di aggregati
riciclati derivanti da rifiuti da costruzione e demolizione«. PhD tesi. Politecnico di
Torino.
Mancini et al., 2005 ‒ » Trattamento dei rifiuti da costruzione e demolizione«,
dispense del corso di formazione di III livello »Recupero delle materie prime
secondarie da rifiuti provenienti da demolizioni edilizie« del Politecnico di Torino,
editore Politeko.
Marradi, 1999 – »Breve storia delle tecniche costruttive delle infrastrutture
Stradali«, tratto da »Riciclare per l’ambiente«, editore AREA.
UEPG, 2007-A – »Sustainable Development in the European Aggregates Industry
th
Brochure for the 20 anniversary of UEPG«, 2007.
UEPG, 2007 ‒ »Committing to Sustainable Development – Annual Report«, 2007
ANPAR – Internal images archives.
•
•
•
•
•
•
•
•
http://appsso.eurostat.ec.europa.eu/nui/show.do?dataset=env_wasgen&lang=en)
Stran45
Sustainable Aggregates Resource Management
http://www.sarmaproject.eu