docPolno besedilo - Univerza v Mariboru
download 
Report Transcription
Polno besedilo - Univerza v Mariboru
UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO PRIMERJAVA MODELOV ZA IZRAČUN BONITETE PODJETJA Študent: Ivan Brancelj Naslov: Divjakova 2, Ljubljana Številka indeksa: 82149266 Izredni študij Program:univerzitetni Študijska smer: DIF Mentor: dr.Bobek Dušan Maribor, julij. 2004 UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta IZJAVA Kandidat(ka) _IVAN BRANCELJ_______________________________ absolvent(tka) študijske smeri:__DIF_________________________študijski program:___univerzitetni________ izjavljam, da sem avtor(ica) tega diplomskega dela, ki sem ga napisal(a) pod mentorstvom__dr.BOBEK DUSAN__ in uspešno zagovarjal(a) _.2004-09-16___ (vpisati datum zagovora). Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim – ne dovolim (ustrezno obkrožite) objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, dne___2004-09-25_____ Podpis:__________________________________ SLOVAR PREVODOV TUJIH IZRAZOV 1 Ability – plačilna sposobnost podjetja Activity ratios – kazalniki upravljanja z aktivo Amount – zahtevani znesek posojila Calibration - kalibracija Capacity - zmogljivost Capital - kapital Cash flow to long term debt ratio – pokritje dolgoročnih kreditov Character – karakter (značaj posojilojemalca) Collateral – zavarovanje posojila Competition - konkurenca Conditions – ekonomske razmere Country-Sovereign risk – deželno tveganje Credit risk – kreditno tveganje Current ratio – koeficient obratne (tekoče) likvidnosti Customer relationship – informacije o preteklih kreditnih izkušnjah Debt ratio – koeficient zadolženosti Expected loss – pričakovane izgube Financial leverage ratio – kazalnik finančnega vzvoda Foreign exchange rate risk – tveganje spremembe deviznega tečaja Insurence – razpoložljivost ali zahtevana zavarovanja, jamstva Interest coverage ratio – pokritje plačilnih obresti Interest rate risk – tveganje spremembe obrestne mere Quick ratio – količnik obratno finančne likvidnosti oziroma pospešeni koeficient Leverage ratios – kazalniki upravljanja s pasivo Liquidity ratios – kazalniki likvidnosti oziroma plačilne sposobnosti Liquidity risk – likvidnostno tveganje Margin – nagrada, razlika, ki pripada banki Net profit margin – dobičkonosnost prihodkov Off balance sheet risk – zunajbilančno tveganje Predictive power – moč predvidevanja Profitability ratios – kazalniki donosnosti Purpose – razlog za posojilni zahtevek Repayment – poplačilo posojila Return on assets (Return on investment) – čista donosnost sredstev Return on equity – čista donosnost kapitala Tehnology and operational risk – tehnološko in operativno tveganje 2 3 PREDGOVOR Slovenija je po osamosvojitvi leta 1990 prešla v obdobje tranzicije, katere rezultat je nova družbena ureditev v Sloveniji, ki je imela za posledico veliko željo in nujo po tržnem gospodarstvu. Zglede smo iskali pri naših razvitih sosedih, ki so že vrsto let imeli razvito tržno gospodarstvo. Pri prehodu v tržno gospodarstvo je v Sloveniji nastalo veliko število majhnih zasebnih, predvsem družinskih podjetij, družbena podjetja pa so v procesu privatizacije dobila nove lastnike, ki z njimi upravljajo drugače kot v času brezskrbnega socialističnega gospodarstva. Predvidljivost in plačilna solvetnost je največji problem s katerim se je začela spopadati mlada slovenska država po prehodu v tržno gopodarstvo. Tržno gospodarstvo pomeni individualizacijo tveganja, individualno prevzemanje odogovornosti za uresničitev oziroma neuresničitev poslovnih načrtov. Zato morajo biti poslovni subjekti bolj pazljivi pri vzpostavljanju poslovnih stikov s potencialnimi poslovnimi partnerji, ki so se razvili bodisi iz nekdanjih družbenih podjetij, bodisi so nastali čisto na novo. Velika večina teh poslovnih partnerjev je brez referenc in brez vsake zgodovine poslovanja. Le ta se v sodobnem smislu pojmuje kot sposobnost preživetja in razvoja podjetja, na kar vplivajo številni dejavniki. Banka je po novem opredeljena kot samostojni ekonomski subjekt, ki deluje po načelih likvidnosti, varnosti in rentabilnosti. Temeljni motiv njenega delovanja je ustvarjanje dobička, hkrati pa se skuša v največji možni meri zavarovati pred najrazličnejšimi tveganji, s katerimi se sooča pri dodeljevanju kreditov pravnim in fizičnim osebam. Pri tem ji je v veliko pomoč bonitetna služba, ki deluje v okviru banke. V bonitetni službi vsakega potencialnega kreditojemalca preverijo glede resnosti poslovanja, finančnih rezultatov, sposobnosti vodenja in sploh glede kvalitete poslovanja podjetja. Banka sicer poskuša tveganje spraviti na najnižjo raven, vendar ga ne more v celoti odpraviti. Tveganje je v bančnem poslovanju vedno prisotno. Postopek odobravanja posojila je za kreditojemalca dolgotrajen in zelo temeljit, saj si želi banka ustvariti kar najboljšo sliko o podjetju in se s tem izogniti nepotrebnemu tveganju. V Sloveniji je v zadnjem času vse večje število bank, tudi podružnic tujih bank, ki so zaslutile svojo tržno priložnost v tem novonastalem kotičku Evrope, ki si vse bolj konkurirajo med sabo v ponudbi. Poteka neusmiljen boj za vsakega komitenta. Zato so morale banke v želji po čimveč novih komitentih sprejeti politiko rizika, ki sicer dopušča določen procent propadlih poslov na račun pridobivanja in odkrivanja novih podjetnih upov, ki jim taka politika omogoča, da uresničijo svoje poslovne vizije. Cilj naloge je preučiti kreditno sposobnost podjetja po modelu naše banke kakor tuje in ugotoviti razliko. Vsaka poslovna banka ima svoj metodološki pristop preverjanja kreditne sposobnosti podjetja. Tuje banke imajo v tem že večletne izkušnje medtem, ko so naše banke v tem šele na začetku in se učijo od velikih tujih bank. Tuje banke imajo podružnice po celem svetu in pri tem morajo upoštevati zakonodajo ter pravna in druga pravila (Basle Committee on Banking Supervision. smernice EU, veljavno regulativo posameznih držav ), primerjavo z eksternimi sistemi ratingov, ekonomska primerljivost podjetij tako med seboj kot po regijah oziroma državah. Naše banke so imele podružnice samo po bivši Jugoslaviji in nimajo takšnih izkušenj kot tuje banke. Tudi velikost in strokovnost (posebne službe ki jih majhne banke nimajo) ene in druge banke ni primerjave. 2 Spremembe, ki jih nalaga “nova ekonomija” v mednarodnem bančništvu, se bodo dotaknile tudi naših bank in vplivale na dvig kakovosti upravljanja kreditnih tveganj. Z narodnogospodarskega vidika dvig kakovosti tega upravljanja posledično pomeni možnosti, da se zmanjša sistematično tveganje finačnih posrednikov, s tem pa doseže ugodnejša kalkulacija cene finačnih instrumentov. Razlogi, ki vodijo v te spremembe je dinamičen razvoj finačnih instrumentov ter pojav z njimi povezanih tržnih in kreditnih tveganj. Vzrok za to je kriza zaupanja v finančne institucije, povzročena z neobladovanjem tveganj pri novih oblikah poslovanja, ter problemi dinamičnosti na področju prevzemov in združevanj bančnih institucij. Poleg tega je izjemen tudi napredek informacijske tehnologije, ki je na eni strani omogočila globalizacijo finančnega poslovanja, na drugi strani pa izdelavo sofisticiranih modelov za merjenje tržnih in kreditnih tveganj. Rešitve za odpravljanje obstoječih pomanjkljivosti bi na kratko lahko strnili: -obstoječi pandarji tveganja niso dejansko občutljivi za tveganje, višji bonitetni razredi imajo po obstoječi metodologiji enako tveganje kot slabši bonitetni razredi, -ne upoštevajo se razlike med kreditnim tveganjem za gospodarske družbe in kreditnim tveganjem prebivalstva, -metodologija za določanje kapitala ne sledi razvoju novih finančnih instrumentovlastninjenja, izvedenih instrumentov, nettinga ipd., -ne upošteva potrebnega kapitala za operativno tveganje, tveganje obrestne mere in drugih tveganj (operativno, deželno in tveganje obrestne mere). Banke, ki se zavedajo pomena obvladovanja kreditnih portfeljev, so začele uporabljati razvite metode, saj klasični načini očitno precenjujejo oziroma podcenjujejo kreditno tveganje. Posledično to tudi pomeni, da so odločitve z ekonomskih kapitalom banke pristranske in neoptimalne. Ne glede na širok spekter znanja pa banke nimajo enostavnih in dokončnih odgovorov na obravnavana vprašanja. Zato je pri tem potrebno imeti tudi dovolj izkušenj in pravo mero zanašanja na kvalitativne metologije merjenja in obvladovanja kreditnega tveganja. Razlogi za pomanjkljivosti in posledično izgube je čas, v katerem živimo. Nepredvidljivi dogodki v mednarodnem in tudi domačem okolju so stvar sedanjosti in prihodnosti ter lahko vplivajo na dejavnike poslovanja ekonomskih subjektov. Kljub temu pa so modeli uporabni z vidika informativnosti in jih je potrebno uporabljati kot dopolnilo k vodenju banke oziroma obvladovanju tveganja. 3 KAZALO 1. UVOD………………………………………………………………………. . 3 2. TEORETIČNE OSNOVE…………………………………………………… 5 2.1. Opredelitev banke……………………………………………………………. 5 2.1.1. Kvantitativna in kvalitativna transformacija finančnih sredstev………..…….5 2.2. Načela bančnega poslovanja……………………………………………… .. 6 2.2.1. Načelo likvidnosti……………………………………………………………. 6 2.2.2. Načelo rentabilnosti………………………………………………………….. 7 2.2.3. Načelo varnosti………………………………………………………………. 7 3. PRESOJA BONITETE BANČNEGA KOMITENTA…………………… . 8 3.1. Opredelitev pojmov…………………………………………………………. .8 3.1.1 . Kreditna sposobnost……………………………………………………… ..8 3.1.2. Boniteta……………………………………………………………………….8 3.2. Viri bonitetnih informacij…………………………………………………….10 3.3. Merila za ocenjevanje kreditne sposobnosti komitentov…………………..…11 3.3.1. Objektivna merila………………………………………………………….….11 3.3.2. Subjektivna merila…………………………………………………………....12 3.4. Metode za presojo kreditne sposobnosti……………………………………..14 3.5. Računovodski izkazi……………………………………………………….…16 3.5.1. Izkaz stanja ………………………………………………………………..…16 3.5.2 Izkaz uspeha……………………………………………………………….…19 3.5.3 Izkaz finančnih tokov……………………………………………………...…22 3.5.4. Izkaz denarnih tokov…………………………………………………………23 3.6. Analiza računovodskih izkazov…………………………………………...….23 3.6.1. Vodoravna analiza računovodskih izkazov………………………………...…24 3.6.2. Navpična analiza računovodskega izkaza…………………………………. .25 3.6.3 Analiza s kazalniki………………………………………………………..…..25 3.6.3.1. Kazalniki likvidnosti …………………………………………………….… 26 3.6.3.2. Kazalniki upravljanja z aktiv…………………………………………….… 27 3.6.3.3. Kazalniki upravljanja s pasivo……………………………………………..…28 3.6.3.4. Kazalniki donosnosti……………………………………………………..…..30 3.6.3.5. Ostali kazalniki………………………………………………………...……..31 3.7. Modeli finančne analize………………………………………………..……..31 3.8. Modeli za merjenje, analizo in upravljanje kreditnega tveganja………….… 34 3.8.1. Tveganje ob odobritvi kredita s strani banke…………………………...…….36 3.8.2. Opredelitev tveganja…………………………………………………….……36 4. RAZVRŠČANJE KOMITENTOV V BONITETNE SKUPINE ……...……38 4.1. Razvrščanje v skladu z objektivnimi merili………………………………….38 4.2. Razvrščanje v skladu z subjektivnimi merili………………………………. .38 5. PREDSTAVITEV MODELOV……………………………………...……...39 5.1. Slovenske banke……………………………………………………………...40 5.2. Tuje banke…………………………………………………………………....45 6. SKLEP……………………………………………………………………….51 4 1. UVOD Banke se pri svojem poslovanju srečujejo z vrsto različnih tveganj, med njimi tudi s kreditnim tveganjem. Eden izmed elementov upravljanja kreditnega tveganja je ocenjevanje tveganosti potencialnega dolžnika, ki je izražena z boniteto komitenta. Banke so specializirane organizacije za opravljanje denarnih poslov. Gospodarski položaj bank je zelo pomemben, saj so to subjekti, v katerih se zbirajo prosta finančna sredstva, ta pa se nato investirajo v gospodarstvo in med zasebnike. Kreditno poslovanje je morda celo najpomembnejša funkcija bank, saj predstavlja enega od najpomembnejših virov prihodkov banke. Posojila predstavljajo največji del bančnih naložb. O posojilih govorimo tedaj, ko se denarni storitvi časovno razhajata; posojilodajalec daje denarno storitev prej, posojilojemalec pa izpolni svojo denarno storitev kasneje. V mojem diplomskem delu se bom osredotočil predvsem na primerjavo modelov za izračun bonitete podjetja, ki je osnova za kreditno poslovanje. Tako kot vsak proizvod je potrebno tudi izračunavanje bonitete podjetja razvijati, posodabljati, skratka prilagajati značilnostim in potrebam okolja oziroma potrebam uporabnikov. Z razvijanjem izračunavanja bonitete pa mislim predvsem na spreminjanje ali poglabljanje naslednjih faz presojanja bonitete: zbiranje podatkov, izračunavanje sestavin bonitete, presojanje bonitete. V tradicionalnem načinu presojanja predstavljajo osnovo za presojanje vrednosti posameznih kazalnikov proučevanje podjetja interno določeni standardi, na katere pa močno vplivajo vrednote presojevalca zato je rezultat subjektiven. Posledično pa je primerljivost takega bonitetnega poročila z bonitetnim poročilom druge banke vprašljiv. Sodobni izračun bonitete pa presoja izračunane vrednosti na podlagi časovnih vrst posameznih komponent izračuna in predvsem na podlagi panoge. Kot panogo pa mislim na rezultate poslovanja povprečnega podjetja v panogi ali pa najbolšega podjetja v panogi. Tako naj bi presojanje vseh kazalcev bonitete temeljilo na vrednosti kazalcev povprečnega podjetja v panogi, torej naj bi izračunali enake kazalnike tako za panogo kot za podjetje. Izbor take osnove zagotavlja smiselno primerjavo za presojanje in omogoča objektivni izračun bonitete, ki je primerljiv z drugimi izračuni. V tržnem sistemu gospodarjenja morajo poslovne banke pri presoji naložb na pomembno mesto postaviti kriterij varnosti naložb, zaradi česar morajo temeljito preučiti vse dejavnike, ki vplivajo na poslovanje podjetja. Ker pa se banke zavedajo, da se tveganju v celoti ne morejo izogniti si prizadevajo, da bi v fazi odobravanja kredita realno ugotovile kreditno sposobnost in boniteto kreditojemalca in zahtevala ustrezno zavarovanje kredita. Problematika obvladovanja finančnih tveganj poslovanja postavlja tako pred vodstvo banke kot njene strokovne službe velike izzive. Gre za odgovore na vprašanje: - kolikšne naj bodo rezervacije, da jih bo ravno prav-še zadovoljiv dobiček ob ustrezni rezervi za znana tveganja? - kakšen naj bo kapital banke- kako velik, da bo ustrezen z vidika zahtevanih donosov delničarjev in glede na potrebno višino za pokrivanje nepričakovanih izgub v portfelju banke? - kako glede na dane omejitve- objektivno nasprotje med tveganjem in obsegom naložbmaksimirati vrednost banke za delničarje? 5 Kreditna analiza je v zadnjih letih doživela precejšen razcvet do katerega je prišlo zaradi močne zaostritve konkurence tako med finančnimi institucijami kot med podjetji. V takih razmerah ni mogoče več uspeti le s prvovrstnimi dolžniki, pač pa mora banka oz. upnik razločevati med tistimi dobrimi in slabimi dolžniki, ki sicer niso očitni, sposoben mora biti oblikovati take naložbe med dolžniki, da pri danem tveganju doseže največjo donosnost. Kreditno tveganje banka obvladuje s proučevanjem likvidnosti in finančnega ravnotežja, pri čemer se poslužuje najrazličnejših orodij. Model je neuporaben za sledeče tipe podjetij; hoteli, banke, leasing podjetja, investicijska podjetja, finančne institucije, zavarovalnice, holding podjetja. Rating model je izdelan za večja podjetja in skupine v portfelju (trgovska, storitvena in proizvodna podjetja). V moji nalogi gre za deskriptivni pristop. Na osnovi podatkov, ki sem jih dobil od bank bom z pomočjo ene in druge metode pokazal kako banki določita boniteto podjetja oziroma rating podjetja 6 2.TEORETIČNE OSNOVE 2.1.Opredelitev banke V zgodovinskem razvoju je imela banka različne funkcije. V začetku je bila poglavitna funkcija hranjenje vrednosti takratnega denarja, sčasoma pa se je iz prvotne glavne funkcije razvila funkcija, ki prevladuje v sodobnem gospodarstvu, to je funkcija financiranja. V Sloveniji so banke kot finančne institucije delniške družbe, katerih predmet poslovanja je opravljanje naslednjih bančnih poslov (Bančni in monetarni predpisi, 1991,str.35): - sprejemanje vseh vrst denarnih vlog pravnih in fizičnih oseb, - dajanje in najemanje kreditov, - opravljanje poslov plačilnega prometa, - odkupovanje čekov in menic, - poslovanje s tujimi plačilnimi sredstvi, - izdajanje vrednostnih papirjev in kreditnih kartic, - nakup in prodaja ter upravljanje z vrednostnimi papirji domačih in tujih izdajateljev, - prevzem in izdajanje poroštev in garancij ter sprejemanje drugih obveznosti za svoje komitente, ki se lahko izpolnijo v denarju, - kupovanje in izterjava terjatev, - shranjevanje vrednostnih papirjev in drugih vrednosti. Banka opravlja bančne posle (Turk et al.,1996, str.206): - v svojem imenu in za svoj račun, - v svojem imenu in za tuj račun, - v tujem imenu in za tuj račun. Glede na obseg storitev, ki jih nudijo banke svojim komitentom delimo banke na: - Specializirane banke. To so banke, ki se ukvarjajo le z določenimi vrstami bančnih poslov. Banke pa se lahko specializirajo tudi z vidika kroga komitentov. Torej banka, ki je specializirana lahko ponuja le določene storitve velikemu krogu komitentov ali pa določenemu krogu komitentov velik obseg storitev. - Univerzalne banke. To so banke, katerih struktura poslov je celovita, kar pomeni, da lahko komitenti banke opravljajo vse bančne posle v tej banki. Vendar pa v današnjem času nobena banka ne opravlja vseh bančnih poslov, saj se z izdajanjem denarja ukvarja le ena banka, to je centralna banka. 2.1.1.Kvantitativna in kvalitativna transformacija finančnih sredstev Banke lahko opredelimo kot določeno vrsto finančnih inštitucij, ki s pomočjo izbranih finančnih inštrumentov delujejo na finančnem trgu. Delujejo kot vezni člen med deficitnimi gospodarskimi oziroma negospodarskimi subjekti. Pri posameznih gospodarskih subjektih se pojavljajo presežki in primanjkljaji finančnih sredstev. Zato suficitarne gospodarske celice ponujajo svoje finančne presežke deficitarnim gospodarskim celicam, pri katerih se pojavljajo primanjkljaji. V sodobnem finančnem svetu je banka nepogrešljiva institucija, ki s svojim posredovanjem omogoča tako kvantitativno kot kvalitativno transformacijo finančnih sredstev. 7 a) Kvalitativno preoblikovanje finančnih sredstev je predvsem časovno preoblikovanje, saj ima banka možnost spreminjati ročnost sredstev glede na potrebe ponudnikov in povpraševalcev. Tako lahko banke kratkoročne naložbe preoblikujejo v dolgoročne kredite in obratno. Po dolžini trajanja posojilnega razmerja ločimo dve temeljni skupini posojil (Kako do finančnih virov, 1998): - Kratkoročna posojila predstavljajo naložbe gospodarskim subjektom s trajanjem do 1 leta. Namenjeni so financiranju tekočega poslovanja podjetij, predvsem nabavi materiala, blaga in storitev, financiranju proizvodnje, zalog, terjatev iz poslovanja ter vzdrževanju likvidnosti. Pri kratkoročnih kreditih je tveganje za banko ob ustrezni kreditni analizi lažje oceniti zaradi krajših odplačilnih rokov. Zaradi manjšega tveganja je tudi obrestna mera običajno nižja, kot je pri dolgoročnih posojilih. Višina posojila je odvisna od obsega poslovanja komitenta in namena kreditiranja. - Dolgoročna posojila predstavljajo naložbe gospodarskim subjektom s trajanjem od 1 do 7 let. Namenjena so predvsem investiranju v stalna sredstva, v trajna gibljiva sredstva in za financiranje investicijskih del. Pri dolgoročnih posojilih je tveganje za banko visoko, ker se posojilo odplačuje dalj časa in je ob odobritvi težko napovedati oziroma oceniti vse elemente, ki lahko vplivajo na odplačilno sposobnost komitenta. Višina posojila je odvisna od proračunske vrednosti investicije, kreditne sposobnosti komitenta in načina zavarovanja. b) Kvantitativno preoblikovanje finančnih sredstev opredelimo kot dovolj velik oziroma pravšnji obseg sredstev. Banka sprejema naložbe vseh velikosti, od malih zneskov posameznih varčevalcev do velikih zneskov gospodarskih družb. krediti, ki jih banka daje, pa so glede na velikost prilagojeni potrebam povpraševalcev. To je mogoče, ker vsa sredstva na pasivi oblikujejo kreditni potencial banke, iz katerega banka lahko odobrava kredite potrebnih velikosti. 2.2. Načela bančnega poslovanja Banke v večbančnem sistemu morajo skrbeti za svoj obstoj in razvoj. Zato morajo pri svojem poslovanju upoštevati tri poglavitna načela (Dimovski, 1995, str.41): - načelo likvidnosti - načelo rentabilnosti - načelo varnosti 2.2.1. Načelo likvidnosti Načelo likvidnosti narekuje pri plasmaju sredstev, skladnost med rokom sredstev in rokom naložb oziroma plasmajev. To pomeni, da sme banka kratkoročne vire sredstev plasirati le v kratkoročne plasmaje, za dolgoročne plasmaje pa mora razpolagati z dolgoročnimi sredstvi. To načelo je tako pomembno za bančno poslovanje, da ga imenujejo “zlato bančno pravilo”. Zlato bančno pravilo financiranja je utemeljil že leta 1854 znanstvenik Hubner (Rodić, 1990, str.80). Pravilo se glasi: “Kredit, ki ga lahko neka banka da, in da pri tem ne zaide v težave pri izpolnjevanju svojih obveznosti, mora ustrezati kreditu, ki ga banka koristi in to ne le po znesku, temveč tudi po kvaliteti”. Na likvidnost banke vpliva: - Kreditna dejavnost banke, ki močno vpliva na likvidnost banke. Prekomerno dajanje kreditov lahko povzroči nelikvidnost banke. Kakšen obseg kreditov bo banka lahko odobrila, je odvisno od njene kreditne sposobnosti. 8 - Posegi centralne banke -na likvidnost banke vpliva centralna banka s tem da spreminja odstotek obveznih rezerv in obseg kreditiranja banke. S tem uravnava količino denarja v obtoku in likvidnost celotnega narodnega gospodarstva. - Depoziti- bančni komitenti imajo denarna sredstva naložena v banki kot depozite z namenom, da z njimi poravnajo svoje obveznosti. Pri tem vplivajo na likvidnost banke, v primeru, če nakazujejo komitentom, ki imajo svoj račun odprt pri drugi banki. S tem se likvidnost banke zmanjša. Zato mora banka voditi takšno likvidnostno politiko, da je sposobna pravočasno poravnati dospele obveznosti, opravljati vse plačilne naloge gospodarstva in neovirano izvajati svojo kreditno aktivnost. 2.2.2.Načelo rentabilnosti Rentabilnost je z ekonomskega vidika temeljni cilj poslovanja banke. Dobiček, kot izraz rentabilnosti je motiv poslovanja banke v privatno lastniških družbenoekonomskih sistemih. Zato je rentabilnost eden od osnovnih principov poslovanja. Banke ga realizirajo predvsem tako, da dosežejo kar največjo razliko med aktivnimi in pasivnimi obrestmi. Ker pa imajo pri tem še druge dohodke in prav tako druge stroške, poslujejo po načelu ekonomičnosti, tj. da želijo s kar najmanjšimi stroški doseči optimalne izide poslovanja. Večjo rentabilnost banke lahko dosežejo na dva načina: - z večanjem prihodkov - z zmanjšanjem odhodkov 2.2.3.Načelo varnosti Banke morajo skrbeti, da je vlaganje prostih sredstev pri njih povezano s kar najmanjšim tveganjem. Njihovo načelo poslovanja s kreditnimi sredstvi je zato tudi varnost vlog. Čim večjo varnost vlog zagotovi banka vlagateljem tem več bo zbrala kreditnih sredstev. Zato je varnost, ki jo nudi banka vlagateljem tudi eden od elementov konkurence med bankami. Zavarovanje vlog oziroma interesov vlagateljev je lahko formalno (zakonsko) ali dejansko (materialno). Največjo varnost bančnih vlog pa daje pravilno plasiranje zbranih virov sredstev, ki temelji na ugotavljanju kreditne sposobnosti kreditojemalcev oziroma širše bonitete. Načelo varnosti pride do izraza predvsem pri izbiri komitentov in pri zavarovanju odobrenih posojil. Banka mora pri svojem poslovanju težiti k stalnim strankam, katerih boniteto, kreditno sposobnost ter ugled, ki ga uživajo, že pozna. Preučevanje kreditne sposobnosti oziroma bonitete se nanaša na vse tiste dejavnike, ki povzročajo kreditno tveganje oziroma, ki lahko dajejo kreditno varnost. Dejavniki so različni, zato se vsebina preučevanja kreditne sposobnosti razlikuje glede na to ali, gre za osebni ali pokriti kredit, ali gre za dolgoročnega ali kratkoročnega, ali za kredit za osnovna ali obratna sredstva, ali za kredit za nabavo ali za prodajo blaga. 9 3.0. PRESOJA BONITETE BANČNEGA KOMITENTA Ocenjevanje bonitetne sposobnosti podjetij je ena izmed temeljnih aktivnosti bank za ugotavljanje tveganosti naložb v posamezna podjetja. Banke skušajo s pridobivanjem in obdelovanjem podatkov o podjetju ter z njihovim razvrščanjem v določene bonitetne razrede znižati to stopnjo tveganja. (Dimovski, 1996, str.47) 3.1. Opredelitev pojmov Banke se v svojem poslovanju ne morejo ogniti kreditnemu tveganju, saj v določenem obsegu vedno obstaja verjetnost, da bodo določena plačila kreditov in obresti zaostajala. To tveganje lahko obvladujejo v okviru določenih mej z zbiranjem, obdelavo in analiziranjem raznih informacij o kreditojemalcih. Na ta način lahko banka odločilno vpliva na obvladovanje enega dela tveganj, ki se jim lahko izpostavi. Izpostavljenost kreditnemu tveganju je odvisna tako od kreditne bonitete komitenta, kot tudi od kreditne sposobnosti. Ker se kreditna boniteta komintenta med odplačevanjem kredita lahko spreminja, je zelo pomembno stalno spremljanje teh sprememb. 3.1.1. Kreditna sposobnost V tržnem gospodarstvu so vsa podjetja pri svojem poslovanju izpostavljena tveganju. Da bi se temu čim bolj izognila, zbirajo informacije in ocenjujejo partnerja, s katerimi že dolgo sodelujejo ali navezavo stikov šele načrtujejo. Velikokrat podjetjem primanjkuje ljudi in znanja za to odgovorno delo ali pa so stroški lastnega preverjanja previsoki. Zato imamo tudi v Sloveniji podjetja, ki se ukvarjajo z izdelavo bonitet po naročilu komitentov. Posebno močne oddelke za upravljanje z riziki imajo banke, ki pa ocenjujejo svoje poslovne komitente le za lastne potrebe. Banka je zakonsko omejena, koliko sme imeti največ odobrenih posojil ali danih kreditov. Omejena je z velikostjo svojega lastniškega (jamstvenega) kapitala. Nadalje je omejena, koliko sme dati največ kreditov enemu posojilojemalcu. En posojilojemalec je lahko zadolžen največ za toliko, koliko znaša 30% lastniškega (jamstvenega) kapitala banke. 3.1.2. Boniteta Boniteta podjetja predstavlja v sodobnem pomenu zelo širok in kompleksen pojem. Pojem boniteta izvira iz latinske besede “bonu” (dober) oziroma “bonitas” (ugodnost) in pomeni pozitivne lastnosti neke osebe (pravne in fizične) ali neke stvari (na primer terjatve, vrednostnega papirja). Etimološko lahko razložimo boniteto kot kakovost, ugodnost posameznika, podjetja, stvari, zemljišč (Knez-Riedl, 1993a, str.245). Osnovni dvom pri opredelitvi bonitete je v tem ali naj bi bila ocena bonitete podjetja povezana le s tistimi pokazatelji, ki neposredno vplivajo oziroma potrjujejo, da imamo opravka z zanesljivim dolžnikom in poslovnim partnerjem, ali pa je obvezno analizirati vse tiste elemente in faktorje, ki zagotavljajo splošno materialno solidnost, dober glas in perspektivo podjetja v poslovnem svetu, dober položaj na trgu ter dobre razvojne in proizvodne programe, ki zagotavljajo dolgo življenje in pravilno strategijo podjetja. 10 Tudi pri najožji definiciji bonitete, pri kateri boniteta podjetja predstavlja celoto pozitivnih lastnosti določenega gospodarskega subjekta, ki ga opredeljujejo kot dobrega in zanesljivega poslovnega partnerja, bo presoja bonitete zahtevala kompleksen pristop. Brez analize funkcije podjetja, povezanosti funkcij, razvojnih strategij in ciljev podjetja, organizacijske strukture, kadrovske sestave, finančnega položaja in finančnih rezultatov poslovanja, ni mogoče oceniti bonitete podjetja, čeprav obstaja mišljenje, da je pravilen tudi pristop, pri katerem se za ugotavljanje bonitete podjetja uporablja predvsem knjigovodske podatke (Pejić, 1991, str.13). Opredelitev bonitete pojmujemo tudi kot zanesljivost podjetja kot plačnika ali pa se boniteta enači s kreditno sposobnostjo. Taka poimenovanja bonitete so značilna predvsem za bančno poslovno prakso. Te lastnosti so sestavni del bonitete, vendar pa ta pojem obsega še druge lastnosti in značilnosti podjetja. Kreditno sposobno je podjetje, katerega gospodarski položaj, merjen z ekonomskimi merili, dovoljuje in opravičuje najemanje kredita, zagotavlja njegovo koristno uporabo, plačevanje obresti in vračilo najetega kredita ob dogovorjenem roku (Žagar, 1991, str.86). Vsekakor so bolj sprejemljive, natančnejše in celovitejše tiste definicije, ki pojem bonitete razlagajo širše in sicer kot ocenitev celovitega položaja podjetja oziroma ugotovitev njegove trdnosti, celotne aktivnosti, proizvodnih in razvojnih programov, slovesa, ki ga podjetje uživa v splošnem poslovnem svetu, njegovega položaja na trgu ter s tem povezane kreditne in poslovne sposobnosti in nenazadnje tudi likvidnosti podjetja. Boniteto razumemo kot oceno kvalitete vseh ekonomskih pojavov in procesov v podjetju. Dejavniki, od katerih je odvisna boniteta podjetja so kvantitativni in kvalitativni. Kvantitativni dejavniki bonitete podjetja so aktivnosti, stanja, izidi in razmerja, ki jih je možno izraziti z absolutnimi in relativnimi števili, in ti so (Knez-Riedl, 1993a, str. 247): - količinski in vrednostni obseg, struktura in dinamika proizvodnje, prodaje, zunanjetrgovinske menjave, - vrednost, struktura in dinamika poslovnega izida, finančnega izida, premoženja, kapitala, - odpisanost opreme in gradbenih objektov, - lastnosti podjetja, ki izražajo načelo varnosti: finančna trdnost in plačilna sposobnost, - lastnosti podjetja, ki izražajo načelo učinkovitosti: proizvodnost, gospodarnost in donosnost - lastnost, ki izražajo zmogljivosti podjetja in njihovo izrabo (število in dinamiko zaposlenih, izraba delovnega časa, tehnične zmogljivosti in stopnja njihove izrabe), - lastnosti, ki kvantificirajo kakovost proizvodnje in opravljanja storitev (delež odpadka in škarta, vrednostni obseg reklamacij), - lastnosti, ki kvantificirajo skrb za razvoj (vlaganje v raziskave, razvoj, izobraževanje). 3.2.Viri bonitetnih informacij Za kvalitetno oceno bonitete potrebuje banka veliko informacij. Podjetja, ki so stalni komitenti banke, se informacijska osnova le izpopolni, za nove komitente pa je treba pridobiti vse potrebne informacije, predno se lotimo analize. 11 Bonitetna služba v banki zbira podatke o svojih komitentih iz več virov. Viri so si med seboj različni in večkrat nasprotujoči, tako da je veliko odvisno od strokovne usposobljenosti bonitetnega analitika, da izmed vseh informacij, ki so na razpolago izlušči tiste prave in nepotvorjene. Podatke lahko razdelimo na opisne in številčne. Med opisne podatke sodijo izpiski iz sodnega registra in najrazličnejši strokovni članki v časopisih in revijah glede trenutnega stanja. Sodni register je javna knjiga iz katere je mogoče dobiti naslednje podatke: - datum izpisa iz sodnega registra, - firma, sedež in naslov podjetja - ime in sedež ustanovitelja, številka in datum akta o ustanovitvi podjetja, datum pristopitve, datum izstopitve, - višina osnovnega kapitala, - delež posameznega kapitala, če je ustanoviteljev več, - dejavnost oziroma posli podjetja, - posli zunanjetrgovinskega prometa podjetja, - pooblastila podjetja v prometu s tretjimi osebami, - vrsta in obseg odgovornosti za obveznosti podjetja v pravnem prometu s tretjimi osebami in obseg odgovornosti za obveznosti drugih subjektov, - imena pooblaščenih oseb za zastopanje podjetja in meje njihovih pooblastil, - imena oseb pooblaščenih za zastopanje podjetja pri opravljanju poslov zunanjetrgovinskega prometa in meje njihovih pooblastil, - člani nadzornega sveta. Poleg računovodskih izkazov banka za pridobivanje informacij o svojih komitentih uporablja še vrsto drugih virov, kot so (Johnson Debeljak, 1996, str.5): - komitenti sami, - informacije znotraj banke (informacije o preteklih kreditih komitenta, promet na žiro računu, rednost poravnavanja obveznosti) - informacije drugih bank, - dnevno časopisje, lokalna glasila - pogovori z zaposlenimi v podjetju, - status podjetja, - registri sodišč, - informacije vodstva. Najpomembnejši številčni podatki za vsako finančno analizo so računovodski izkazi (bilanca stanja, izkaz uspeha, izkaz finančnih tokov) kot edina verodostojna dokumentacija o poslovanju podjetja. Podjetje je dolžno predložiti bilanco stanja izkaz uspeha, v primeru, ko gre za veliko ali srednje veliko podjetje oziroma za podjetje, katerega vrednostni papirji kotirajo na borzi, pa tudi izkaz finančnih tokov vsaj za dve leti. Poleg letnih računovodskih izkazov mora podjetje predložiti tudi izkaze za tekoče trimesečje. 3.3. Merila za ocenjevanje kreditne sposobnosti komitentov 12 Izhodišče razvrstitve je sistematični pregled bančnega portfelja, to je dospelih in nedospelih aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk, to je terjatev glede na njihovo tveganje Po sklepu Banke Slovenije o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunaj bilančnih postavk bank in hranilnic mora banka svoje komitente razvrstiti v bonitetne skupine od A do E na podlagi ocene in vrednotenja dolžnikove sposobnosti izpolnjevati obveznosti do banke ob dospelosti, ki se presoja na podlagi: - ocene finančnega položaja posameznega dolžnika - njegove zmožnosti zagotovitve zadostnega denarnega pritoka za redno izpolnjevanje obveznosti do banke v prihodnosti - vrste in obsega zavarovanja terjatev do posameznega dolžnika - izpolnjevanja dolžnikovih obveznosti do banke v preteklih obdobjih 3.3.1. Objektivna merila Razvrščanje podjetij glede na objektivna merila pomeni razvrščanje glede na časovna razdobja oziroma zamude, v katerih dolžnik poravna svoje obveznosti (Dimovski, 1996, str.47). Objektivna merila so: - splošni podatki o podjetju, - podatki o povezanosti z banko, - podatki o blokiranem žiro računu. a) Splošni podatki o podjetju - ime podjetja, - sedež podjetja, - pravna oblika, - oblika lastnine, - matična številka, - dejavnost, - datum ustanovitve, - ustanovitveni in vplačani kapital, - ustanovitelji, - struktura lastništva, - vodstvo podjetja in njegova usposobljenost, - strategija razvoja, - predvideni način prestrukturiranja, - velikost podjetja. b) Podatki o povezanosti z banko Za ustrezno bonitetno razporeditev podjetja je pomembno, da ima banka o podjetju na voljo čim več informacij. Banka uporabi vse informacije o podjetju, ki so že v hiši in izhajajo iz dosedanjega sodelovanja s podjetjem. Povezava komitenta z banko se odraža v aktivi in pasivi bilance banke. V pasivi se podjetje pojavlja kot depozitor, ki ima pri banki odprt žiro račun ter devizni račun. Gibanje denarnih sredstev in depozitov podjetja ter opravljanje plačilnega in deviznega prometa v povezavi z deležem sredstev, ki jih podjetje usmerja na banko vpliva na oceno bonitete komitenta. 13 V aktivi bilance se podjetje pojavlja kot dolžnik. V razmerju do komitenta banka upošteva pretekle izkušnje s podjetjem oziroma poravnavanje njegovih obveznosti do banke. Banka Slovenije predpisuje metodologijo razvrščanja podjetij v bonitetne skupine. Pri razvrščanju podjetij v bonitetne skupine banka upošteva roke poravnavanja obveznosti komitentov, kjer se za neporavnavanje obveznosti podjetju dodeli ustrezno število negativnih bonitetnih točk. Hkrati se upošteva tudi izvršena plačila iz naslova izdanih garancij, avalov, akreditivov in drugih jamstev, ki jih je banka marala založiti v imenu komitenta in obseg dosedanje zadolženosti pri banki. c) Podatki o blokiranem žiro računu Banka na osnovi podatkov, o zamudah komitenta pri poravnavanju svojih obveznosti upošteva: - dolžina zamud komitenta pri poravnavanju obveznosti, - pogostost zamud, - relativni obseg zamud. 3.3.1. Subjektivna merila Razvrstitev v subjektivna merila pomeni razvrstitev glede na oceno finančnega položaja posameznega dolžnika, zmožnosti zagotovitve zadostnega denarnega pritoka za odplačilo dolga v prihodnosti in ustreznosti zavarovanja terjatev. Tako subjektivna merila banke vključujejo: - analizo splošnega gospodarskega položaja - analiza panoge - analiza položaja podjetja - finančno boniteto a) Analiza splošnega gospodarskega položaja Pri analizi splošnega gospodarskega položaja se upošteva analiza in napoved gospodarskih gibanj ter parametrov gospodarjenja. Vključene so napovedi rasti bruto družbenega produkta, stopnje inflacije, gibanje tečajev, gibanje obrestnih mer, gibanje izvoza in uvoza za Slovenijo kot za njene glavne izvozne in uvozne partnerje ter druge potencialne trge. Napovedi gospodarskih gibanj se spremljajo iz drugih domačih in tujih publikacij. Analiza teh dejavnikov se v boniteti podjetja odraža preko njihovega vpliva na analizo položaja panoge in podjetja znotraj nje ( Skubic, 1996, str. 4) b) Analiza panoge Položaj panoge je odvisen od gospodarskega položaja oziroma razvoja cele države. Različne panoge imajo različno stopnjo posojilnega tveganja. Pri analizi panoge upoštevamo politično stabilnost, stopnjo rasti narodnega gospodarstva, tečaje domače valuto, stopnjo inflacije življenjski cikel panoge, njen nadaljnji razvoj in razpoložljivo infrastrukturo. Nekatere panoge so v porastu nekatera so v padanju, zato mora bančni referent poznati panogo in oceniti realnost napovedi. Pri razvoju panoge upoštevamo tudi povezavo z drugimi panogami in vzporeden razvoj nekaterih panog. Profitnost panoge je pogojena z: 14 - možnost vstopa novih konkurentov, - pogajalsko močjo dobaviteljev, - pogajalsko močjo potrošnikov, - rivalstvo med obstoječimi konkurenti, - potencialnimi substituti. Poleg panožne je pomembna tudi regionalna analiza, pri kateri upoštevamo razvojne potenciale posameznih regij in na ta način ugotovimo prihodnje prihodke in možne izgube (Drmaž, 1996, str.14) Banka pridobi podatke o posamezni panogi iz uradnih statističnih virov. Tako dobi podatke o obsegu in deležu posamezne panoge v ustvarjenem produktu celotnega gospodarstva, gibanje prihodkov in odhodkov, zalog, števila zaposlenih, izvoz in uvoz panoge, gibanje cen v posamezni panogi v primerjavi s splošno rastjo cen, perspektivnost panoge. Vsi ti podatki kažejo vpliv panoge na poslovanje podjetja, s tem pa tudi na njegovo posojilno sposobnost in tveganje banke. b) Analiza položaja podjetja ( Knez-Riedl, 1991, str. 278 ) Tržni položaj podjetja je v veliki meri opredeljen že s položajem panoge, v kateri podjetje posluje. Vendar se tudi znotraj panoge podjetja razvrščajo med boljša, povprečna, podpovprečna, zato je za vsako posamezno podjetje potrebno analizirati njegove: - tržne značilnosti, - tehnično tehnološke značilnosti, - organizacijske značilnosti, - inovacijsko sposobnost, - vrednote podjetja. Tržne značilnosti Za tržno značilnost so pomembni podatki o: - osvojenih tržiščih, - tržnem položaju, - metodah trženja, - distribucijskih kanalih, - politiki cen, - značilnostih kupcev, konkurentov in dobaviteljev, - kupoprodajnih pogojih, - organiziranju servisne dejavnosti. Tehnično tehnološke značilnosti - proizvodni program (širino in globino proizvodnega programa) - primernost in funkcionalnost tehničnih zmožnosti, - tehnološke značilnosti in spremembe, - opremljenost s patenti, licencami, blagovnimi znamkami. Organizacijske značilnosti - starost podjetja, - organiziranost, 15 - hitrost in način reagiranja na spremembe in izzive okolja, - organizacija poslovnih funkcij, - ureditev lastninskih pravic, - upravljalne značilnosti, - podjetniška kultura, - filozofija podjetja, - stil poslovanja in vodenja. b) Finančna boniteta Izračun finančne bonitete podjetja temelji na podatkih iz njegovih računovodskih izkazov(bilance stanja in izkaza uspeha). Spremlja se finančna moč, plačilna sposobnost, obseg in uspešnost poslovanja komitenta, pri čemer je velik poudarek na vertikalni in horizontalni usklajenosti posameznih postavk v bilančnem preseku. 3.4. Metode za presojo kreditne sposobnosti in bonitete A) Metode za presojo kreditne sposobnosti a) Statično preverjanje kreditne sposobnosti Pri statičnem preverjanju kreditne sposobnosti ugotavljamo, ali je prosilec trenutno kreditno sposoben. To je odvisno: - od ponujenih garancij (vrste zavarovanj) - od sedanjega premoženjskega stanja: - kako visok je delež tujega kapitala v celotnem kapitalu - kako likvidni so posamezni premoženjski deli celotnega premoženja Po najetju večjih kreditov pa je potrebno preveriti premoženjsko bilanco, ki ponazarja dejanske razmere. To pomeni: - skrite rezerve (s predvrednotenjem) je mogoče sprostiti, - terjatve se navedejo z resnično vrednostjo obveznosti, - obveznosti se povečajo za tiste vrednosti, ki se v bilanci ne izkazujejo (leasing) b) Dinamično preverjanje kreditne sposobnosti Statično preverjanje kreditne sposobnosti izkazuje mnoge pomanjkljivosti: - zagotovila, ponujena za kredit, lahko dvomljivo tveganje močno zmanjšajo ali ga npr. pri hipotekarnih kreditih celo izključijo. - sedanji prikaz premoženjskega stanja ponuja premalo informacij o bodoči finančni moči (zmožnost priti do denarja za vračilo kredita). Zato je potrebno oblikovati prognozo o bodoči finančni sposobnosti podjetja. V ta namen so pripravljeni in preverjeni: - načrti odplačil za odobrene kredite, - finančni načrti za celotno podjetje, - prognoze za bilanco uspešnosti-račun uspeha in izgube v prihodnjih obračunskih obdobjih. V kakšnem obsegu je preverjanje kreditne sposobnosti zastavljeno, je odvisno predvsem od višine zaprošenega kredita. Tako zadostuje pri manjših kreditih zasebnikom že 16 predložitev potrdila o osebnem dohodku in izkaz, da traja delovno razmerje posojilojemalca vsaj nekaj mesecev. Čim večja je vsota, tem obsežnejše preverjanje kreditne sposobnosti je potrebno. Pri večjih kreditih je potrebno neprestano preverjati gospodarski položaj dolžnika in to z namenom, da pravočasno razpoznamo nevarnosti. B) Metoda za presojo bonitete Enotnega pristopa za oceno bonitete komitentov ni. Ločimo pristope, ki sledijo tradicionalnemu pojmovanju bonitete, od pristopov, ki so usklajeni s sodobnejšim pojmovanjem bonitete (Knez-Riedl, 1991, str. 132). a) Tradicionalni pristop Za tradicionalne pristope je značilno, da ocenjujejo predvsem kreditno sposobnost in likvidnost in sicer na podlagi računovodskih podatkov iz izkazov preteklih poslovnih let. V omejenem obsegu uporabljajo tudi druge (neračunovodske) numerične podatke, medtem ko je uporaba kvalitativnih podatkov zelo redka. Pristopi so usmerjeni predvsem v iskanje pomanjkljivosti in nevarnosti, pozitivnim dejavnikom pa posvečajo manj pozornosti. b) Sodobni pristop Za sodobne pristope pri ocenjevanju bonitete komitenta je značilno, da dajejo ob kvantitativnih dejavnikov vse večji poudarek kvalitativnim dejavnikom in da upoštevajo povezanost podjetja z njegovim okoljem. Tako so sodobnejši pristopi usmerjeni predvsem v prihodnja dogajanja, in sicer v iskanje prednosti in priložnosti. TABELA1: OSNOVNE ZNAČILNOSTI TRADICIONALNEGA IN SODOBNEGA POJMOVANJA BONITETE PODJETJA Vidik ČASOVNO OBZORJE DEJAVNIKI TORIŠČE ANALITIČNE METODE ANALITIČNA ORODJA nekonvencionalni Boniteta TRADICIONALNA SODOBNA preteklost prihodnost kvantitativni kvalitativni nevarnosti priložnosti finančna analiza kompleksna finančni kazalniki nefinančni, kazalniki Vir: Knez-Riedl, 1995, str. 181. V preglednici so primerjalno predstavljene značilnosti sodobnega in tradicionalnega pojmovanja bonitete podjetja, kjer vidimo temeljne poudarke in usmeritve enega in drugega pristopa. 3.5. Računovodski izkazi 17 Pri presoji celovite bonitete podjetja je finančna boniteta ključnega pomena. Finančna boniteta je izdelana na osnovi analize finančnega položaja, ta pa je izdelana na osnovi izkaza stanja, izkaza uspeha, izkaza finančnih tokov, izkaza denarnih tokov, ki pripomorejo k popolnejši finančni analizi. S finančnimi kazalniki lahko pravilno presojamo boniteto samo, če upoštevamo njihovo medsebojno odvisnost in povezanost, saj posamezni kazalnik daje le delni vpogled v poslovanje podjetja. Celotna slika finančne analize nastane šele s primerjavami podatkov prejšnjih let, z načrtovanimi cilji, s sorodnimi podjetji, z najboljšimi konkurenti, s povprečjem v panogi, s povprečjem v gospodarstvu. 3.5.1. Izkaz stanja Razčlenitev bilance stanja je odvisna od velikosti podjetja. Banke kot osnovo pri analizi finančnega položaja podjetja vzamejo statistične podatke iz bilance stanja. TABELA 2 : RAZČLENITEV POSTAVK BILANCE STANJA V STATISTIČNIH PODATKIH IZ BILANCE STANJA 31.12.2001 ZA GOSPODARSKE DRUŽBE A. STALNA SREDSTVA I. Neopredmetena dolgoročna sredstva II. Opredmetena osnovna sredstva III. Dolgoročne finančne naložbe IV. Popravek kapitala B. GIBLJIVA SREDSTVA I. Zaloge II. Dolgoročne terjatve iz poslovanja leta III. Kratkoročne terjatve iz poslovanja IV. Kratkoročne finančne naložbe V. Denarna sredstva VI. Aktivne časovne razmejitve C. SREDSTVA Č. ZUNAJBILANČNA SREDSTVA A. KAPITAL I. Osnovni kapital II. Vplačan presežek kapitala III. Rezerve IV. Preneseni čisti dobiček V. Prenesena izguba VI. Revalorizacijski popravek kapitala VII. Nerazdeljen čisti dobiček poslovnega VIII. Izguba poslovnega leta B. DOLGOROČNE REZERVACIJE C. DOLGOROČNE OBVEZNOSTI Č. KRATKOROČNE OBVEZNOSTI I. Kratkoročne obveznosti iz financiranja II. Kratkoročne obveznosti iz poslovanja D. PASIVNE ČASOVNE RAZMEJITVE E. OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV F. ZUNAJBILANČNE OBVEZNOSTI Vir: Zupančič, 2002, str. 15. Z namenom ocene bonitete podjetja banke pri analizi bilance stanja analizirajo predvsem izkaza osnovna sredstva, stanje zalog in terjatve iz poslovanja, med viri pa kapital, dolgoročne in kratkoročne obveznosti iz financiranja in kratkoročne obveznosti iz poslovanja. Ostale postavke v bilanci stanja je smiselno natančno analizirati le, če po svoji vrednosti predstavljajo znaten delež med sredstvi ali med viri. A. Stalna sredstva 18 Med stalna sredstva prištevamo neopredeljena dolgoročna sredstva, opredmetena osnovna sredstva, dolgoročne finančne naložbe in popravek kapitala. Neopredmetena dolgoročna sredstva so naložbe v pridobitev materialnih pravic ali dolgoročno vračljivi stroški in izdatki v zvezi s poslovanjem podjetja. Poslovni izid oziroma odhodki bodo ti stroški oziroma izdatki bremenili postopoma v letih, v katerih bodo na njihovi podlagi usmerjeni prihodki (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 25). Opredmetena osnovna sredstva so stvari, ki jih podjetja posedujejo, da z njimi lahko opravljajo svojo dejavnost ali pa vzdržujejo in popravljajo druge takšne stvari. Lahko so v lasti podjetja ali pa jih imajo podjetja v finančnem najemu. Zajemajo nepremičnine, opremo in druga opredmetena osnovna sredstva. Sem sodi tudi drobni inventar, katerega doba uporabnosti je daljša od enega leta (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 2122). B. Gibljiva sredstva Gibljiva sredstva vsebujejo obratna sredstva in kratkoročne finančne naložbe. Obratna sredstva uporablja podjetje za izvajanje poslovne dejavnosti in so vezana na pridobivanje prihodkov od poslovanja. Podjetje jih spremeni v denarna sredstva prej kot v enem letu ali celo večkrat letno. Vsebujejo zaloge, dolgoročne in kratkoročne terjatve iz poslovanja, denarna sredstva in aktivne časovne razmejitve. - zaloge so sredstva v opredmeteni obliki, ki bodo porabljena pri ustvarjanju proizvodov ali opravljanju storitev oziroma pri proizvajanju za prodajo ali prodana v okviru rednega poslovanja (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 34). - terjatve so na premoženjskopravnih in drugih razmerjih zasnovane pravice zahtevati od določene osebe plačilo dolga, dobavo kakih stvari ali opravilo kake storitve (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 38) - z aktivnimi kratkoročnimi časovnimi razmejitvami so zajeti kratkoročno odloženi stroški in predhodno nezaračunani prihodki (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 64). Kratkoročne finančne naložbe so naložbe sredstev podjetja v druga podjetja z vnaprej določenim pogodbenim rokom vračila, ki ne sme biti daljši od enega leta in so namenjene doseganju prihodkov od financiranja oziroma ohranjanju in večanju vloženih sredstev, ki niso nujno povezani z doseganjem dobička (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 41). To so kratkoročno dana posojila, kratkoročni depoziti, naložbe v kapital drugih gospodarskih družb. C. Kapital Kapital izraža lastniško financiranje podjetja z denarnimi ali drugimi sredstvi. Deli se na osnovni kapital, vplačani presežek kapitala, rezerve, preneseni čisti dobiček ali čisto izgubo iz prejšnjih let, revalorizacijski popravek kapitala in nerazdeljeni čisti dobiček ali čisto izgubo poslovnega leta. Ohranjanje realne vrednosti kapitala je zagotovljeno z revalorizacijo z rastjo cen življenjskih potrebščin. Revalorizacijo izkazuje podjetje na 19 posebnem kontu (revalorizacijski popravek kapitala), ki je prištevni del celotnega kapitala (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 51). D. Dolgovi Za financiranje poslovanja podjetje uporablja poleg lastnih virov tudi tuje vire. Dolgovi so v obliki obveznosti in so glede na ročnost dolgoročni ali kratkoročni, po vsebini pa se ločijo na obveznosti iz poslovanja in obveznosti iz financiranja. - dolgoročne obveznosti so obveznosti z rokom zapadlosti plačila, daljšim od enega leta od njihovega nastanka oziroma od datuma bilance stanja (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 55). Dolgoročne obveznosti zajemajo dolgoročne obveznosti iz financiranja ter dolgoročne obveznosti iz poslovanja. - kratkoročne obveznosti so obveznosti, ki zapadejo v plačilo v največ enem letu (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 55). Kratkoročne obveznosti obsegajo kratkoročne obveznosti iz financiranja ter kratkoročne obveznosti iz poslovanja. E. Pasivne časovne razmejitve Pasivne časovne razmejitve delimo na dolgoročne in kratkoročne. Pri dolgoročnih govorimo o dolgoročnih rezervacijah, pri kratkoročnih pa o kratkoročnih pasivnih časovnih razmejitvah. - dolgoročne pasivne razmejitve so dolgoročne rezervacije, vzpostavljene pa so za obveznosti, za katere se lahko pričakuje, da bodo nastopile šele čez več kot leto dni, in/ali obveznosti, katerih nastanek in velikost sta negotova (Slovenski računovodski standardi, 1993, str 59). - s kratkoročnimi pasivnimi časovnimi razmejitvami so zajeti vnaprej vračunani stroški in kratkoročno odloženi prihodki (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 6465). 3.5.1. Izkaz uspeha Izkaz uspeha prikazuje prihodke in odhodke v obračunanem obdobju, razlika med njimi pa predstavlja poslovni izid. Določa ga Slovenski računovodski standard 25. Prikazuje uspešnost poslovanja podjetja v obračunanem obdobju in izvore poslovnega izida. Izkaz uspeha nam daje osnovo za izračun kazalnikov poslovne uspešnosti podjetja, s katerimi ugotovimo učinkovitost in uspešnost podjetja. Povezava bilance stanja in izkaza uspeha je v postavkah kapitala, in sicer v obliki nerazdeljenega čistega dobička poslovnega leta ali izgube poslovnega leta (Bergant, 1998, str 20-24). TABELA 3 : RAZČLENITEV POSTAVK IZKAZA USPEHA V STATISTIČNIH PODATKIH ZA GOSPODARSKE DRUŽBE A. ČISTI PRIHODKI IZ PRODAJE I. Čisti prihodki iz prodaje proizvodov in storitev na domačem trgu II. Čisti prihodki iz prodaje proizvodov in storitev na tujem trgu III. Čisti prihodki iz prodaje blaga in materiala na domačem trgu IV. Čisti prihodki iz prodaje blaga in materiala na tujem trgu 20 B. POVEČANJE VREDNOSTI ZALOG PROIZVODOV IN NEDOKONČANE PROIZVODNJE C. ZMANJŠANJE VREDNOSTI ZALOG PROIZVODOV IN NEDOKONČANE PROIZVODNJE Č. VREDNOSTSREDSTVENIH LASTNIH PROIZVODOV, STORITEV, BLAGA IN MATERIALA D. DRUGI PRIHODKI IZ POSLOVANJA E. KOSMATI DONOS IZ POSLOVANJA F. STROŠKI BLAGA, MATERIALA IN SUROVIN I. Nabavna vrednost prodanega blaga II. Stroški materiala III. Stroški H. STROŠKI DELA I, Plače II: Stroški za socialno varnost III. Drugi stroški dela A. AMORTIZACIJA B. ODPIS OBRATNIH SREDSTEV C. REZERVACIJE D. DRUGI ODHODKI POSLOVANJA E. DOBIČEK IZ POSLOVANJA F. IZGUBA IZ POSLOVANJA G. PRIHODKI OD FINANCIRANJA I. Prihodki na podlagi deležev iz dobička II. Prihodki iz obresti in drugi prihodki od financiranja A. ODPIS DOLGOROČNIH IN KRATKOROČNIH FINANČNIH NALOŽB B. STROŠKI OBRESTI IN DRUGI ODHODKI FINANCIRANJA R. DOBIČEK IZ REDNEGA DELOVANJA S. IZGUBA IZ REDNEGA DELOVANJA Š. IZREDNI PRIHODKI I. Od odprave rezervacij II. Drugi izredni prihodki T. IZREDNI ODHODKI I. Za poravnavo izgub prejšnjih let II. Drugi izredni odhodki A. CELOTNI DOBIČEK B. CELOTNA IZGUBA Z. DAVEK IZ DOBIČKA (IZGUBE) Ž. ČISTI DOBIČEK POSLOVNEGA LETA X. ČISTA IZGUBA POSLOVNEGA LETA POVPREČNO ŠTEVILO ZAPOSLENIH DELAVCEV NA PODLAGI DELAVNIH UR V OBRAČUNANEM OBDOBJU (CELO ŠTEVILO) ŠTEVILO MESECEV POSLOVANJA Vir: Oder, 2002, str. 35-37. Izkaz uspeha je potrebno preveriti kritično in analitično. Kritično zato, da bi ugotovili njegovo pravilno sestavo, skladnost s knjigovodstvom in načeli bilanciranja. Analitično pa 21 zato, da bi ocenili aktivni in pasivni del izkaza uspeha ter s pomočjo ustreznih kazalnikov izračunali ekonomičnost, rentabilnost in druge kazalnike. A. Poslovanje podjetja Prihodki od poslovanja so prihodki od prodaje proizvodov, trgovskega blaga in materiala ter prihodki od opravljenih storitev na domačem in tujem trgu. Mednje štejemo tudi prihodke iz ustreznih lastnih proizvodov, storitev blaga in materiala, ki jih podjetje porabi samo v okviru svoje dejavnosti. Prihodki od poslovanja so tudi subvencije, dotacije, regresi, kompenzacije, premije in podobni prihodki, kolikor se nanašajo na prodane količine in njihove stroške (Slovenski računovodski standardi, str. 92). Odhodki poslovanja so poslovni stroški, nastali v obračunskem obdobju, popravljeni za spremembo stroškov, ki se zadržujejo v zalogah nedokončane proizvodnje in proizvodov oziroma storitev. V trgovinski dejavnosti se tem stroškom prišteje še nabavna vrednost prodanih količin blaga oziroma storitev (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 88). Odhodki poslovanja so stroški blaga, materiala in storitev, stroški amortizacije, stroški dela, stroški oblikovanja rezervacij. Dobiček iz poslovanja kot celotni kosmati dobiček iz poslovanja je računsko razlika med prihodki od poslovanja in odhodki poslovanja. Kaže sposobnost podjetja, da pridobiva prihodke z opravljanjem registrirane dejavnosti. B. Redno delovanje podjetja Pri prikazu rednega delovanja podjetja se rezultatu iz poslovanja doda še vpliv financiranja ali naložb podjetja. Prihodki od financiranja so prihodki od dolgoročnih in kratkoročnih finančnih naložb, kot so obresti in dividende ali drugi deleži iz dobička, pozitivne tečajne razlike, izračunani revalorizacijski presežek in podobno (Slovenski računovodski standardi, 1993, str.93). Odhodki financiranja so odhodki za pridobljena posojila, torej plačane obresti, odpisi dolgoročnih in kratkoročnih finančnih naložb, dani kasaskonti, negativne razlike, izračunani revalorizaciski primanjkljaj in podobno (Slovenski računovodski standardi, 1993, str.88). Dobiček iz rednega delovanja je računsko dobiček iz poslovanja, povečan za pozitivno razliko med prihodki od financiranja in odhodki financiranja. Izguba iz rednega delovanja je računsko izguba iz poslovanja, povečana za negativno razliko med prihodki od financiranja in odhodki financiranja. C. Izredno delovanje podjetja Izredni prihodki so sestavljeni iz neobičajnih postavk in postavk iz preteklih obračunskih obdobij, kot so izterjane odpisane terjatve, dobiček od prodaje osnovnih sredstev, prejete kazni in odškodnine, odpravljene rezervacije in podobno. Izredni prihodki so tudi prihodki, dobljeni od drugih za poravnavo izgube iz prejšnjih let (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 93). Izredni odhodki so sestavljeni iz neobičajnih postavk in postavk iz preteklih obračunskih obdobij, kot so rezervacije za bodoče izgube, izgube pri prodaji osnovnih 22 sredstev, denarne kazni, odškodnine in podobno. V izredne odhodke šteje tudi poravnana izguba iz prejšnjih let (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 89). Č. Končen poslovni izid Celotni dobiček je računsko dobiček iz rednega delovanja, povečan za pozitivno razliko med izrednimi prihodki in izrednimi odhodki oziroma zmanjšan za tovrstno negativno razliko. Celotna izguba je računsko izguba iz rednega delovanja, povečana za negativno razliko med izrednimi prihodki in izrednimi odhodki oziroma zmanjšana za tovrstno pozitivno razliko. Čisti dobiček poslovnega leta je pozitivni poslovni izid, ki pripada lastnikom in se razporeja na podlagi kapitala. Čisti dobiček se tako razporeja predvsem na deleže, ki pripadajo lastnikom, na povečanje osnovnega kapitala, na oblikovanje rezerv, del čistega dobička pa lahko ostane nerazporejen (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 98-99). Računsko je čisti dobiček celotni dobiček, zmanjšan za davek od dobička. 3.5.1. Izkaz finančnih tokov Izkaz finančnih tokov je tretji temeljni računovodski izkaz, ki dopolnjuje informacije z vidika financiranja, ki jih dajeta bilanci stanja in uspeha. Namenjen je dolgoročni analizi finančnega položaja oziroma financiranja podjetja. Pojasnjuje vpliv novega financiranja, investiranja, definanciranja in dezinvestiranja na spremembe stanja denarnih sredstev ob začetku in koncu obračunskega obdobja (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 133). Določa ga Slovenski računovodski standard 26. TABELA 4 : RAZČLENITEV POSTAVK V DVOSTRANSKEM IZKAZU FINANČNIH TOKOV A. ZAČETNO STANJE DENARNIH SREDSTEV B. PRITOKI PRI POSLOVNI DEJAVNOSTI I. Prihodki II. Poslovno dezinvestiranje (investiranje): A. PRITOKI PRI INVESTICIJSKI DEJAVNOSTI (DEZINVESTIRANJE) I. Pobotano zmanjšanje neopredeljenih dolgoročnih sredstev II. Pobotano zmanjšanje opredmetenih osnovnih sredstev III. Pobotano zmanjšanje dolgoročnih finančnih naložb IV. Pobotano zmanjšanje kratkoročnih finančnih naložb Č. PRITOKI PRI DEJAVNOSTI FINANCIRANJA (NOVO FINANCIRANJE) I. Povečanje kapitala (zunaj dobička poslovnega leta) II. Pobotano povečanje dolgoročnih rezervacij III. Pobotano povečanje dolgoročne obveznosti iz financiranja IV. Pobotano povečanje kratkoročnih obveznosti iz financiranja V. Pobotano povečanje obveznosti do lastnikov iz dobička D. ODTOKI PRI POSLOVNI DEJAVNOSTI I. Odhodki brez amortizacije in oblikovanih dolgoročnih rezervacij II. Davki iz dobička in deleži iz dobička (razen lastnikov) III. Poslovno investiranje (dezinvestiranje): končne manj začetne zaloge 23 IV. Poslovno definanciranje (financiranje): začetne manj končne obveznosti iz poslovanja A. ODTOKI PRI INVESTICIJSKIH DEJAVNOSTIH (INVESTIRANJE) I. Pobotano povečanje neopredmetenih dolgoročnih sredstev II. Pobotano povečanje opredmetenih osnovnih sredstev III. Pobotano povečanje dolgoročnih finančnih naložb IV. Pobotano povečanje kratkoročnih finančnih naložb A. ODTOKI PRI DEJAVNOSTI FINANCIRANJA (DEFINANCIRANJE) I. Zmanjšanje kapitala (zunaj izgube poslovnega leta) II. Pobotano zmanjšanje dolgoročnih rezervacij III. Pobotano zmanjšanje dolgoročnih obveznosti iz financiranja IV. Pobotano zmanjšanje kratkoročnih obveznosti iz financiranja V. Pobotano zmanjšanje obveznosti do lastnikov iz dobička A. KONČNO STANJE DENARNIH SREDSTEV Vir: Lipnik, 2002, str. 54-55. Izkaz finančnih tokov vsebuje pomembne informacije za odločanje na področju financiranja. Na podlagi teh informacij je mogoče ugotoviti razloge, zaradi katerih so se ali se bodo finančna sredstva v kakem obdobju povečala, pa tudi razlogi za njihovo zmanjšanje. Izkaz finančnih tokov je po obliki lahko dvostranski ali stopenjski. Dvostranski izkaz finančnih tokov je za nadaljnjo analizo finančnega položaja podjetja primernejši. 3.5.1. Izkaz denarnih tokov Izkaz denarnih tokov nam pokaže, s kakšnimi transakcijami in koliko denarja je priteklo na žiro račun podjetja ter s kakšnimi transakcijami in koliko denarja je odteklo z žiro računa podjetja v določenem časovnem obdobju. Prikazuje torej prejemke in izdatke podjetja v določenem časovnem obdobju (Mramor, 1993, str. 162). Izkaz denarnih tokov je usmerjen v bolj kratkoročno analizo finančnega položaja podjetja kot izkaz finančnih tokov. Z analizo izkaza denarnih tokov banka pridobi informacijo o tem, ali je podjetje sposobno plačevati obresti in odplačevati glavnico, torej ali je podjetje plačilno sposobno. Še posebej so za banko pomembni podatki o pozitivnem denarnem toku iz rednega poslovanja, saj leta pomeni, da bo podjetje lahko redno poravnavalo svoje finančne obveznosti. Izkaz denarnih tokov ima stopenjsko obliko, denarni tokovi so ločeno prikazani po posameznih dejavnostih poslovanja: po poslovni, investicijski in finančni. Podjetja ga sestavljajo tudi za krajša časovna obdobja: dnevno, tedensko, mesečno in letno. 3.6. Analiza računovodskih izkazov Na osnovi podatkov iz računovodskih izkazov lahko razberemo nekaj osnovnih informacij o poslovanju podjetja. Vidimo, ali je podjetje poslovalo z dobičkom ali izgubo, ali je svoj kapital povečalo ali zmanjšalo in podobno. Vendar pa to za jasno sliko o uspešnosti poslovanja podjetja še ni dovolj. Dodatne podatke je treba pridobiti še z izračuni. Tako lahko izračunamo vrsto kazalnikov, trendov, deležev in podobno. Te vrednosti pa 24 primerjamo z vrednostmi, ki jih dosegajo druga podjetja, saj bomo lahko le tako ugotovili, ali je izračunano vrednost podjetju šteti v dobro ali v slabo. Banka lahko s finančno analizo pridobi koristne informacije, ki ji pomagajo pri presoji bonitete komitenta, če: - upošteva podatke o poslovanju tega podjetja za več zaporednih obdobij. V splošnem zadostujejo podatki od treh da petih let, da lahko ugotovi, kako se je spreminjalo poslovanje podjetja. - primerja uspešnost poslovanja proučevanega podjetja s povprečjem panoge, v kateri deluje. Če ustreznih podatkov ni na razpolago, uspešnost podjetja primerja z uspešnostjo podobnega podjetja. - previdno prebere in analizira letno poročilo s spremnim besedilom. S tem razjasni določene postavke, ki iz računovodskih izkazov niso razumljive oziroma niso vidne. Tako med drugim izve, kakšne so pogodbene obveznosti komitenta, pretekla in prihodnja finančna politika in ali se bo podjetje v prihodnje širilo ali krčilo. - pridobi dodatne informacije, če so le-te potrebne za kakovostno analizo. Potrebne informacije lahko banka pridobi sama, in sicer s poglobljeno analizo letnega poročila, če pa to ni mogoče, povpraša pristojne ljudi iz podjetja. Za analiziranje računovodskih izkazov se najpogosteje uporabljajo tri metode: - vodoravno analizo računovodskega izkaza - navpično analizo računovodskega izkaza - analizo s kazalniki. 3.6.1. Vodoravna analiza računovodskih izkazov Analiza navpične sestave sredstev in virov nam ne daje zadostne slike o ustreznosti sredstev in njihovih virov. Poslovni sistem lahko ima ugodno navpično sestavo, a njegov finančni položaj vseeno ni zadovoljiv. V tem primeru niso usklajena sredstva in njihovi viri, zato uporabimo vodoravno analizo računovodskih izkazov. Z njo ugotavljamo vrednosti in odstotne spremembe postavk iz računovodskih izkazov. Pri tej analizi so postavke predhodnega obdobja osnova za ocenjevanje postavk iz obravnavanega obdobja. Odstotna sprememba neke kategorije se izračuna tako, da se razlika v tej kategoriji med dvema različnima stanjema deli s stanjem te kategorije v predhodni bilanci in pomnoži s 100 (Hočevar, Igličar, 1995, str. 235): ( X-XI) 100 XI X- vrednost kategorije v tekočem izrazu XI- vrednost kategorije v predhodnem izrazu S to analizo pridobimo informacije o velikosti, smeri in relativni pomembnosti sprememb posameznih postavk. S pomočjo teh podatkov lahko ugotovimo, ali se je poslovanje podjetja v obdobju izboljšalo ali poslabšalo, na katerih področjih poslovanja so potrebne spremembe in ali je podjetje dovolj perspektivno, da mu lahko odobrimo posojilo. Razloge večjih sprememb je potrebno iskati v pojasnilih k izkazom ali neposredno pri podjetju. Odstotnih sprememb ni možno izračunati, kadar so postavke v posameznem letu negativne ali kadar je vrednost postavke prejšnjega obdobja enaka nič. 3.6.1. Navpična analiza računovodskih izkazov 25 Pri navpični analizi računovodskih izkazov posamezne postavke prikazujemo v obliki relativnih deležev glede na izbrano celoto. Prednost te analize je v tem, da v veliki meri omogoča primerjavo med podjetji v isti gospodarski panogi, saj s primerjavo relativnih deležev izničimo razlike, ki bi izvirale iz različne velikosti obravnavanih podjetij (še vedno pa se žal ne izognemo razlikam v strukturi dejavnosti, ki jih opravljajo različna podjetja). Kot celoto za primerjavo podatkov iz izkaza uspeha največkrat izberemo čiste prihodke od prodaje, lahko pa tudi vse prihodke skupaj, kosmati dobiček iz prodaje ali kako drugo postavko, odvisno od namena in cilja analize. Pri analizi izkaza stanja je za osnovo najbolje izbrati bilančno vsoto ali pa (pri bolj poglobljenih analizah) samo gibljiva sredstva, stalna sredstva ali kapital. Pri navpični analizi računovodskega izkaza so postavke prikazane kot deleži oziroma relativna števila. To je eden izmed poglavitnih razlogov, da banka uporablja to metodo, saj ji omogoča primerjavo računovodskih izkazov različno velikih podjetij. 3.6.1. Analiza s kazalniki Analiza s kazalniki je proces izračunavanja in interpretiranja finančnih kazalnikov. Kazalnik je številčno izraženo razmerje med dvema količinama, ki ju izberemo iz računovodskih izkazov proučevanega podjetja. Kazalniki so uporabni predvsem zato, ker dane podatke prevedemo na razumljivi nivo. Analiza s kazalniki je zato še vedno najpogosteje uporabljena analiza preteklega poslovanja podjetja. Kazalniki so relativna števila, dobljena z deljenjem ene ekonomske kategorije z drugo. Kazalnike lahko razčlenimo na: - stopnje (ali odstotke) udeležbe: gre za delež posamezne kategorije v izbrani kategoriji, - indekse (ali odstotke) dane velikosti v primerjavi z istovrstno izhodiščno velikostjo, ki jih dobimo s primerjanjem istovrstnih podatkov, ki zrcalijo različne, toda med seboj sorodne procese in stanja, - koeficiente, ki jih dobimo, če primerjamo raznovrstne podatke, ki zrcalijo med seboj primerljive procese in stanja. Z bančnega vidika so pomembni predvsem tisti finančni kazalniki, ki kažejo finančno moč, zadolženost in likvidnost (posojilno sposobnost) podjetja ter rentabilnost poslovanja. Če hočemo doseči razumljivost in preglednost presoje, moramo omejiti število kazalcev na minimalno možno. Veliko število kazalcev onemogoča jasno opredelitev bonitete, (Gatnik, 1990, str. 132). Banka mora upoštevati, da kazalniki ne dajejo vedno objektivne ocene o opazovanem pojavu ali procesu. Na kvaliteto kazalnikov vpliva kakovost uporabljenih podatkov, opredelitev števca in imenovalca v kazalniku, širino predmeta poslovanja ter velikost in specifičnost panoge, v kateri podjetje posluje. V računovodski teoriji in praksi najdemo različne razvrstitve kazalnikov. Izbral sem naslednjo členitev kazalnikov (Mramor, 1996, str. 31): - kazalniki likvidnosti oziroma plačilne sposobnosti (Liquidity Ratios), - kazalniki upravljanja z aktiv (Activity Ratios), - kazalniki upravljanja s pasimo (Leverage Ratios), - kazalniki donosnosti (Profitability Ratios), 26 - ostali kazalniki. 3.6.3.1. Kazalniki likvidnosti Kazalniki likvidnosti omogočajo oceniti razmerje med likvidnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi. Razlikujemo: - statično likvidnost, - dinamično likvidnost. Pri statični likvidnosti ugotavljamo, v kolikšnem razmerju lahko podjetje - pokriva kratkoročne obveznosti - s kratkoročno razpoložljivimi sredstvi (z gotovino, s hitro vnovčljivimi vrednostnimi papirji, s kratkoročno dospelimi terjatvami). Pri dinamični likvidnosti izračunavamo ali lahko podjetje v določenem obdobju (teden, mesec, leto) pokriva svoje izdatke s prihodki. a) Koeficient obratne (tekoče) likvidnosti (Current Ratio) =celotna kratkoročna sredstva/celotne kratkoročne obveznosti Kazalnik odraža pokritost kratkoročnih obveznosti s kratkoročnimi sredstvi. V števcu so upoštevana vsa gibljiva sredstva razen dolgoročnih terjatev iz poslovanja. Po splošnih pravilih stroke naj bi bila izračunana vrednost kazalnika večja od 2, vendar je prava velikost kazalnika odvisna od značilnosti panoge, v kateri podjetje posluje, kajti določene panoge potrebujejo več zalog in terjatev kot druge (Knez-Riedl, 1991, str. 164). Za vsako podjetje je zelo pomembno, da ugotovi ustrezno velikost koeficienta, saj tudi njegova previsoka vrednost ni zaželena, ker kaže na neučinkovitost. Presežek kratkoročnih sredstev lahko negativno vpliva na dolgoročno rentabilnost podjetja (Pincher, 1992, str. 643). Slab koeficient obratne likvidnosti ne pomeni nujno likvidnostnih težav. Poznati moramo tudi strukturo kratkoročne aktive. Morda podjetje zaradi narave proizvodnje (unikatna proizvodnja opreme za točno določenega kupca) ali zaradi privilegiranega položaja na trgu (edini ponudnik) ali enostavno zaradi bogatitve prodajnih pogojev uspe svojo dejavnost financirati z avansi. Prejeti avansi so knjiženi v kratkoročnih obveznostih iz poslovanja, torej v pasivi, zato slabšajo izračunan kazalnik likvidnosti. Obenem je tudi obseg terjatev manjši, kot bi bil, če bi se prodajalo na odloženo plačilo. Namreč ko tako podjetje izdobavi blago, izdelek ali opravi storitev, takrat šele izstavi fakturo, vendar terjatev ni, ker je že vnaprej plačano (oziroma je terjatev le do višine še neplačanega zneska, če avans ni bil 100%). Tako je “prizadet” števec, ki je zelo nizek, imenovalec pa je zelo visok zaradi prejetih predujmov. Rezultat je slab koeficient obratne likvidnosti, ki pa ni znak plačilne nesposobnosti. Pri tej sodbi se moramo opreti še na druge izračune, predvsem na vezavo terjatev in obveznosti. b) Količnik obratno finančne likvidnosti oziroma pospešeni koeficient (Quick Ratio) =(kratkoročna sredstva-zaloge)/kratkoročne obveznosti Tudi pospešeni koeficient prikazuje razmerje med kratkoročnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi, le da so iz kratkoročnih sredstev izločene zaloge in aktivne časovne razmejitve, ki so najmanj likvidna sredstva. Zaradi tega je pospešeni koeficient 27 v primerjavi s koeficientom tekoče likvidnosti strožje merilo za ugotavljanje plačilne sposobnosti podjetja. Vrednost koeficienta je različna za posamezne panoge, v splošnem pa velja, da naj bi se njegova vrednost gibala okoli 1. Potrebno je poudariti, da ime kazalnikov ni najprimernejše, saj kazalniki likvidnosti ne govorijo o tem, ali je podjetje v danem trenutku plačilno sposobno oziroma ali bo plačilno sposobno v bližnji prihodnosti, temveč zgolj o postavkah, ki bi lahko vplivale na to sposobnost. Ni rečeno, da kratkoročna sredstva, zmanjšana za zaloge in aktivne časovne razmejitve, zapadejo v enakih rokih kot kratkoročne obveznosti (Turk et al., 1996, str.371). 3.6.3.1. Kazalniki upravljanja z aktiv Rezultat neučinkovite uporabe sredstev so potreba po višjih finančnih sredstvih, neposredni stroški obresti in nižji donos kapitala (Boot, 1995, str. 342). Zaradi tega banka na podlagi izračuna hitrosti preoblikovanja (obračanja) oziroma časa vezave sredstev oceni sposobnost poslovodstva, ali le-to učinkovito upravlja s posameznimi vrstami sredstev. Čim hitrejše je obračanje sredstev, manj ima podjetje vezanih sredstev. a) Koeficient obračanja terjatev do kupcev =prihodki iz prodaje/letno povprečje terjatev do kupcev Koeficient je enak razmerju med prihodki od prodaje in povprečnimi terjatvami do kupcev v danem obdobju. Čim višji je koeficient obračanja, tem krajši čas so finančna sredstva vezana v obliki terjatev do kupcev. Čim višji je koeficient obračanja terjatev do kupcev, tem hitreje se terjatve vnovčijo in tem manjše so povprečne terjatve do kupcev pri danih prihodkih od prodaje, kar je za podjetje ugodno, obenem pa tudi povečajo plačilno sposobnost. Problem kazalca je, da razpolagamo s podatkom o stanju terjatev do kupcev na začetku in na koncu leta, kar je lahko dokaj nenatančno. Zato je kazalec smiselno primerjati z vrednostmi za podjetje v preteklosti. Treba je poudariti, da bi imel koeficient nesporno izrazno moč, če bi vsi prihodki od prodaje izvirali iz terjatev do kupcev. Če ima podjetje tako gotovinsko prodajo, pri kateri se terjatve ne spremenijo, kot prodajo na kredit, bi bilo smiselno med prihodki od prodaje upoštevati le prihodke iz naslova kreditne prodaje (Turk et al., 1996, str. 374). b) Povprečna doba vezave do kupcev =365/koeficient obračanja terjatev do kupcev Koeficient izračunamo tako, da število dni v letu delimo s koeficientom obračanja terjatev do kupcev. Tako dobimo povprečno število dni, ki pretečejo med prodajo blaga in plačilom. Kazalec lahko ocenjujemo tudi z analizo prodajnih pogojev. Če podjetje v povprečju zahteva plačilo v 30 dneh, vrednost kazalca pa je 45, pomeni da kupci na splošno zamujajo s plačili. Običajno velja, da kolikor je povprečni čas plačila daljši, tem večja je verjetnost, da terjatve ne bodo poplačane. Hkrati pa lahko velja, daje daljši rok plačila povezan s politiko kreditiranja kupcev, ki povečuje prodajo. c) Koeficient obračanja zalog = stroški prodanih proizvodov/letno povprečje zalog Koeficient obračanja zalog kaže število obratov zalog v enem letu. Visok koeficient kaže na dobro poslovanje z zalogami in hitro prodajo zalog, kar ugodno vpliva na 28 denarna sredstva in likvidnost podjetja. Visoka vrednost kazalca lahko kaže tudi, da je povpraševanje preseglo ponudbo. Nizka vrednost pa, lahko nakazuje na kopičenje zastarelih in neuporabnih zalog. d) Povprečna doba vezava zalog =365/koeficient obračanja zalog Izračun povprečnega števila dni vezave zalog je smiselen le za podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo ali trgovsko dejavnostjo, kajti le-te se srečujejo s problemom vzdrževanja optimalne velikosti zalog. e) Koeficient obračanja celotnih sredstev =prihodki od prodaje/povprečna celotna sredstva Koeficient obračanja celotnih sredstev kaže število obratov sredstev v enem letu. Čim večja je vrednost koeficienta, učinkovitejše je (praviloma) upravljanje s celotnimi sredstvi podjetja. Velikost koeficienta je zelo odvisna od dejavnosti podjetja, ki pogojuje velikost stalnih sredstev. 3.6.3.1. Kazalniki upravljanja s pasimo Kazalniki upravljanja s pasimo se osredotočijo na pasimo bilance stanja in na izkaz uspeha. Nekateri prikazujejo odnos med dolžniškim in lastniškim načinom financiranja. Uporaba dolžniških virov financiranja izboljša donosnost kapitala, po drugi strani pa poveča tveganost tega podjetja, saj preveliko zadolževanje vodi v finančne težave in podjetje ni več sposobno poravnavati svojih obveznosti (Pinches, 1992, str. 645). a) Koeficient zadolženosti (Debt Ratio) =dolgovi/ obveznosti do virov sredstev Delež dolgov v financiranju nam kaže, kakšna je stopnja dolžniškega financiranja, oziroma kakšna je odvisnost podjetja od zunanjih virov financiranja. Za posojilodajalce je pomembno, da je ta kazalec čim manjši, ker bo tako finančno tveganje pri novih posojilih manjše. b) Kazalnik finančnega vzvoda (Financial Leverage Ratio) =dolgovi/kapital Kazalnik prikazuje finančno moč podjetja. Pojem finančna moč vsebuje stanje in ohranjanje trajnega kapitala podjetja. Trajni kapital opredelimo širše, kot je naveden v bilanci stanja, saj zajema tudi rezerve, dolgoročne rezervacije in nerazporejeni dobiček v tekočem letu. (Gatnik, 1990, str132). Čim večji je kazalnik, tem večji je delež dolgov med viri financiranja in večje je tveganje za banko. c) Pokritje dolgoročnih kreditov (Cash flow to Long term Debt Ratio) =čisti denarni tok/dolgoročne obveznosti Ta kazalnik je uporaben zlasti v bankah. Čisti denarni tok predstavlja vir za odplačevanje kreditov. Na osnovi tega razmerja banka sklepa, v koliko letih bo kreditojemalec lahko vrnil kredit. d) Pokritje plačanih obresti (Interest Coverage Ratio) =(čisti dobiček+davki in prispevki+plačane obresti)/plačane obresti 29 Kazalnik pokritja plačanih obresti banki pokaže zmožnost podjetja poravnati dospele obresti. Večji koeficient pomeni večjo verjetnost, da bodo obresti plačane, kaže pa tudi na možnost, da podjetje uporablja premalo dolžniških virov financiranja. e) Kazalnik finančne varnosti oziroma delež kapitala v financiranju =kapital/obveznosti do virov sredstev Velikost kazalnika finančne varnosti banki pove, kolikšna je finančna odvisnost podjetja od zunanjih virov financiranja. Zanjo je primerneje, da je delež kapitala čim višji, saj je tako odliv denarja podjetja za vračilo glavnice in obresti ter samo tveganje pri kreditnem poslu manjše. f) Stopnja samofinanciranja =kapital/stalna sredstva Kazalnik odraža, v kolikšni meri podjetje stalna sredstva financira s kapitalom. Finančni položaj podjetja je stabilnejši, čim višja je pokritost stalnih sredstev s kapitalom. Optimalna stopnja je praviloma višja od 1. g) Ustreznost virov financiranja =(kapital+dolg. rezervacije+dolg. dolg)/(stalna sredstva+zaloge) Kazalnik prikazuje pokritje stalnih sredstev in zalog, ki po svoji naravi in vlogi v poslovnem procesu zahtevajo kakovostne vire financiranja. Podjetje mora sredstva, ki sodelujejo v procesu trajno ali dalj časa, finacirati s trajnimi ali dolgoročnimi viri, zato je optimalna velikost tega kazalnika 1. 3.6.3.1. Kazalniki donosnosti Kazalniki donosnosti poslovanja so kazalniki poslovne uspešnosti gospodarskih družb, pojasnjujejo nam, kaj smo dosegli z določenim vložkom v poslovanje. Pri kazalniku donosnosti nas zanimajo različne možnosti opredeljevanja števca in imenovalca. Razlikujejo se že donosnost s finančnega zornega kota, pri katerem je vprašanje dolgoročnih čistih prejemkov, ki so posledica določene naložbe denarnih sredstev, od donosnosti z ekonomskega zornega kota, kjer v posameznem letu primerjamo ustrezne računovodsko izmerjene ekonomske kategorije med seboj (Turk et al., 1996, str. 380). Kazalniki donosnosti nimajo primerjalnih vrednosti, vsekakor pa morajo biti večji od 0, saj v nasprotnem primeru podjetje posluje neekonomično ali na pozitivni ničli. V to skupino kazalnikov spadajo: čista donosnost kapitala, čista donosnost sredstev, čista donosnost kapitala in dolgoročnih dolgov, čista dobičkonosnost navadne delnice in delež dividend navadnih delnic v čistem dobičku (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 154-155) a) Dobičkonosnost prihodkov (Net Profit Margin) =čisti dobiček/prihodki Kazalnik dobičkonosnosti prihodkov se pri analizi komitenta v banki zelo pogosto uporablja, saj prikazuje delež oziroma odstotek čistega dobička v prihodkih. Zmanjšanje tega kazalnika največkrat pomeni opozorilo za banko in poslovodstvo podjetja, da morajo biti pozornejši na stroške. Drugo ime zanj je stopnja celotne čiste dobičkovnosti prihodkov (Turk et al., 1996,str. 380). 30 b) Čista donosnost sredstev (Return on Assets ali Return on Investment) =(čisti dobiček+odhodki financiranja)/povprečna sredstva Ta koeficient nam pokaže, kako uspešno je bilo poslovodstvo pri upravljanju sredstev, torej koliko čistega dobička oziroma čiste izgube je podjetje ugotovilo na vsakih 100 SIT obstoječih sredstev, ne glede na to, kako so financirana. Stanje sredstev konec leta lahko popravimo za tekoči rezultat, pri čemer odštejemo nerazporejen čisti dobiček oziroma povečamo za izgubo. Podjetje posluje uspešneje, če je vrednost tega kazalnika čim višja. c) Čista donosnost kapitala (Return on Equity) =čisti dobiček/povprečni kapital Ta koeficient nam pove, koliko denarnih enot je v določenem obdobju ustvarila ena enota kapitala, ki smo jo vložili v začetku leta. Kazalnik donosnosti kapitala je s stališča lastnikov podjetja najpomembnejši in eden najpogosteje uporabljenih kazalnikov poslovne uspešnosti. Podjetje je poslovno uspešnejše, če je vrednost kazalnika čim večja (pozitivna). Vendar pa višja vrednost kazalnika na drugi strani pomeni tudi večje tveganje na račun velikega zadolževanja. 3.6.3.1. Ostali kazalniki a) Cena delnice na donos delnice (P/E Ratios) =tržna vrednost delnice/donos delnice Kazalnik prikazuje, kakšno prihodnost predvidevajo investitorji za podjetje in koliko so pripravljeni plačati za njegovo vrednostne papirje. b) Cena delnice na knjigovodsko vrednost delnice =tržna vrednost delnice/knjigovodska vrednost delnice Predstavljeni so le tisti kazalniki, ki se v bankah najpogosteje uporabljajo. Obstaja še vrsta drugih kazalnikov, ki z vidika banke niso tako pomembni (kazalniki doseganja načrtov,kazalniki zaposlenosti in kazalniki produktivnosti). 3.7. Modeli finančne analize Poleg kazalnikov za analiziranje finančnega stanja podjetja se pojavlja vrsta modelov finančne analize, katerih prednost je enostavna, hitra in poceni presoja finančnega zdravja podjetja z uporabo različno ponderiranih kazalnikov. Ti modeli so v kombinaciji s sistemi kazalnikov pomembno orodje finančne analize v banki. Dejavniki, od katerih je odvisna boniteta podjetja so kvantitativni in kvalitativni. Kvantitativni dejavniki bonitete podjetja so aktivnosti, stanja, izidi in razmerja, ki jih je možno izraziti z absolutnimi in relativnimi števili, in ti so (Knez-Riedl, 1993a, str. 247): - količinski in vrednostni obseg, struktura in dinamika proizvodnje, prodaje, zunanjetrgovinske menjave (uvoz, izvoz), - vrednost, struktura in dinamika poslovnega izida, finančnega izida, premoženja, kapitala, - odpisanost opreme in gradbenih objektov, 31 - lastnosti podjetja, ki izražajo načelo varnosti: finančna trdnost in plačilna sposobnost, - lastnosti podjetja, ki izražajo načelo učinkovitosti: proizvodnost, gospodarnost in donosnost, - lastnosti, ki izražajo zmogljivosti podjetja in njihovo izrabo (na primer število in dinamika zaposlenih, izraba delovnega časa, tehnične zmogljivosti in stopnja njihove izrabe), - lastnosti, ki kvantificirajo kakovost proizvodnje in opravljanja storitev (na primer delež odpadka in škarta, vrednostni obseg reklamacij), - lastnosti, ki kvantificirajo skrb za razvoj (na primer vlaganja v raziskave, razvoj, izobraževanje). Modeli, ki temeljijo na kvantitativnih dejavnikih: a) Altmanov model- ta model s kombiniranjem petih različno ponderiranih finančnih kazalnikov ugotavlja finančno zdravje podjetja. Priljubljen je predvsem zaradi enostavne uporabe in relativno uporabnih informacij. b) Weinrichov model- model Guenterja Weinricha temelji na vrsti empiričnih raziskav v različnih nemških podjetjih. Avtor je razvil faktorsko analizo, ki črpa iz informacijskega potenciala računovodskih izkazov, pri čemer rangira osem izbranih kazalnikov financiranja donosnosti in obračanja. c) Kralickov model- Avtor je na podlagi točkovanja vrednosti šestih kazalnikov skušal oceniti stopnjo tveganja pri ugotavljanju kreditne sposobnosti podjetja. Ocenjevanje bonitete podjetja po tej metodi temelji na likvidnosti sredstev podjetja, plačilni sposobnosti in vrednosti podjetja. d) Metoda “kreditne linije”- je zasnovana tako, da pri postopku odobritve posojila upoštevamo posamezne dejavnike, ki so izraženi v odstotkih. S pomočjo teh odstotkov izračunamo znesek posojila za posamezni dejavnik, seštevek vseh dobljenih zneskov pa predstavlja skupno višino posojila, ki bi ga banka smela odobriti komitentu. Ta metoda upošteva naslednje dejavnike: želeni znesek posojila, potrebno posojilo v razmerju do terjatev, plačilne navade, leta obstoja podjetja, donosnost sredstev, koeficient tekoče likvidnosti, pospešeni koeficient in podobno. Modeli, ki vključujejo tudi kvalitativne dejavnike, so: e) Metoda “sedmih C-jev”- ta metoda je zelo razširjena v angloameriški teoriji in praksi. Kot že samo ime pove, temelji metodologija na sedmih elementih, s katerimi se meri kreditno tveganje na podlagi informacij iz dosedanjega delovanja podjetja. Prednost te metode je njena fleksibilnost, pomanjkljivost pa je prevelik poudarek na preteklih računovodskih podatkih. Elementi te metode so (Scherr, 1989, str. 214-216): CAPITAL- kapital: potrebne podatke dobimo iz računovodskih izkazov in kazalnikov, ki so izračunani na podlagi teh podatkov. Pomembna je celotna analiza finančnega položaja podjetja. Obstajajo pa tudi mišljenja, da je ta element najboljši in edini pogoj za odobritev posojila, ker predstavlja tisti del aktive, ki jo lahko podjetje ponudi v zavarovanje. CHARACTER-značaj posojilojemalca: pripravljenost posojilojemalca, da poravna obveznosti; predstavlja verjetnost, da bo posojilojemalec v prihodnosti sposoben izpolniti svoje obveznosti do posojilodajalca. Tu so pomembni podatki o likvidnosti, rentabilnosti podjetja, upoštevajo pa se tudi dosedanje izkušnje s podjetjem. 32 COLLATERAL-zavarovanje posojila: banka glede na ugotovljeno tveganje od podjetja zahteva ustrezno zavarovanje kredita. Podjetje lahko zavaruje kredit s hipoteko, lombardom, zavarovanje tretje osebe ali zavarovalnice. CAPACITY-zmogljivost ali sposobnost posojilojemalca: tu gre za oceno proizvodnih in prodajnih zmogljivosti in poslovno učinkovitost podjetja. Kot najboljši izraz ocene zmogljivosti podjetja v zahodnih državah štejejo oceno dosedanjega in prihodnjega dohodka komitenta. CONDITIONS- ekonomske razmere ali splošni pogoji; tu so vključeni tako splošno gospodarski pogoji kot tudi značilnosti in pogoji panoge, v katero podjetje spada (konkurenca v panogi-domača in tuja, faza razvitosti panoge). CUSTOMER RELATIONSHIP - informacije o preteklih kreditnih izkušnjah; banka ugotovi, ali je komitent nov ali je z njim že sodelovala. v slednjem primeru ima že določene podatke in izkušnje z njim. COMPETITION - konkurenca; tu mislimo na konkurenco med bankami, ki je tudi pri nas vedno večja in se bo še povečevala z vstopom tujih bank na slovensko tržišče. Banke konkurirajo v pogojih dajanja kreditov (vedno manj strogi pogoji pomenijo večje tveganje za banko) ter v obrestnih merah. 6) Metoda CAMPARI - avtor te metode je J. Coleshaw. Ta metoda daje sorazmerno velik poudarek nefinančnim komponentam bonitete, saj obsega (Knez-Riedl, 1993, str. 133): CHARACTER- značaj ljudi, lastnosti proizvoda, zgodovina podjetja, ABILITY- plačilno sposobnost podjetja, MARGIN- nagrado, razliko, ki pripada banki, PURPOSE- razlog za posojilni zahtevek, AMOUNT- zahtevani znesek posojila in ustreznost tega zneska, REPAYMENT- poplačilo posojila, INSURENCE- razpoložljivost ali zahtevana zavarovanja, jamstva. 7) Coleshawova metoda osemnajstih sestavin- avtor je razvil metodologijo, ki ocenjuje boniteto podjetja na osnovi 18 komponent. Kvalitativni dejavniki so v tej metodologiji močno zastopani, določene upoštevane značilnosti so že zelo sodobne (na primer pri ocenjevanju sposobnosti managementa). Vse komponente so združene v treh sklopih, ki predstavljajo splošne lastnosti podjetja kot prosilca za kredit, prioritetne lastnosti podjetja ter kreditne in finančne značilnosti podjetja. TABELA 1 : PRIKAZ RAZVRSTITVE DEJAVNIKOV GLEDE NA RAZLIČNE LASTNOSTI PODJETJA KOT KREDITOJEMALCA Lastnosti podjetja Dejavniki kot kreditojemalca Splošne -zunanji vtis (ljudje, obrati, oprema), -opis proizvoda (kakovost, design, predstavitev), -povpraševanje po proizvodu, -moč konkurence, -profil končnega porabnika, -sposobnost managementa (preudarnost, poznavanje trga, izkušnje, stil vodenja). Prioritetne -primernost profitne stopnje, 33 Kreditne finančne -zahtevani proizvodi ali storitve (zaloge, čas proizvodnje, pomanjkljive dobave, servis, pomembni specifični stroški), -tržna privlačnost, -tržna konkurenca, -zavarovanje, jamstvo, -zamenljivost (stranke). in -izkušnje v poslu, -kreditne reference, -rast lastnega kapitala in dobička, -finančna moč, stabilnost, solidnost v poslovanju (iz bilance stanja), -donos, -kapitalizacija. 3.8.Modeli za merjenje, analizo in upravljanje kreditnega tveganja Cilj izboljšanja ekonomske uspešnosti poslovanja zahteva uvajanje razvitejših metod in pristopov za obvladovanje kreditnega tveganja portfelja. Razvil se je nov, finančni koncept, usmerjen v podporo vodenju banke, predvsem v zagotavljanju ustreznih informacij, ki so za vodstvo banke ključnega pomena. Temeljni problem je vtem, da v trenutku odločanja ni na voljo ustreznih informacij o prihodnosti, obstajajo le informacije o preteklosti. Zato se je treba za informacije o prihodnosti zateči k simulacijam na podlagi danih predpostavk in vpeljavi ustreznih modelov verjetnosti. V podporo je tudi napredek na področju finančnega inženiringa in programske opreme, ki omogoča razvoj ustreznih modelov za merjenje kreditnih tveganj finančnega posrednika. Glede na kompleksno problematiko določanja kreditnega tveganja je v svetu razvitih veliko različnih pristopov, ki se kažejo v različnih metodologijah oziroma modelih. Trenutno najbolj znani in uporabljeni modeli so model “CreditMatrics”, model “KMW”, model “CreditRisk+” ter model CreditPortfolio-View” (Zavodnik, 2000, str. 36-37). a) Model “CreditMatrics” Model “CreditMatrics” je prvi javno dostopen model. Razvila ga je ameriška banka JP Morgen in ga objavila leta 1997. Temelji na načelu migracije kreditne kvalitete terjatev in upošteva, da do izgube pride tudi ob spremembi bonitete komitenta. Osnova migraciji je verjetnost premika kreditojemalca iz dane kreditne bonitete v drugo, skupaj z nastopom plačilne nesposobnosti (“Default”) v danem časovnem obdobju. Pojem nastopa plačilne nesposobnosti opredeljuje, kot vsakršno spremembo kakovosti razvrstitve komitenta. Deluje po načelu vrednotenja naložb in je primeren predvsem za finančne posrednike, ki imajo v svojem portfelju izpostavljenost do družb, katerih delnice kotirajo na borzi. Metodologija za izračun potencialnih izgub zaradi kreditnih tveganj je razčlenjena na tri dele (Slapničar, 1999, str. 63-64): - identifikacija izpostavljenosti do posameznih komitentov v portfelju, pri čemer je potrebno ločiti tudi izpostavljenost po posameznih instrumentih oziroma poslih, - izračun možnih nihanj oziroma sprememb vrednosti instrumentov oziroma izpostavljenosti v primeru spremembe bonitetne ocene ali neplačila komitentov, 34 - z upoštevanjem morebitnih korelacij med prehodi je potrebno združiti variabilnosti posameznih izpostavljenosti tako, da dobimo agregirano oceno variabilnosti portfelja in iz te tvegano vrednost potrfelja. b) Model “KMW” Model družbe “KMW” uporablja model cenitve opcij. Ta model je leta 1974 razvil Robert Merton. Model predpostavlja, da je tržna cena delnice dejansko nakupna cena za sredstva podjetja. Cilj modela je, da iz informacij, ki jih vključuje cena delnice, pridobi tudi informacijo za ocenjevanje kreditnega tveganja. Model ima tri korake (Slapničar, 1999, str. 66): - iz vrednosti opcije izračuna oceno vrednosti sredstev podjetja, ki pomeni hkrati tudi oceno sedanje vrednosti bodočih denarnih tokov podjetja, - izračuna se variabilnost vrednosti sredstev ter indeksa kreditnega tveganja (za koliko standardnih odklonov se lahko spremeni vrednost sredstev, preden pride do neplačila), - iz indeksa kreditnega tveganja se določi verjetnost neplačila (pri tem se uporabljajo empirični podatki o tem, kolikšen delež podjetij, ki so imele indeks kreditnega tveganja določene vrednosti ni poravnalo svojih obveznosti v nekem časovnem obdobju). Ta model deluje po načelu vrednotenja naložb in je primeren predvsem za finančne posrednike, ki imajo v svojem portfelju izpostavljenost do družb, katerih delnice kotirajo na borzi (Zavodnik, 2001b, str. 34). c) Model “CreditRisk+” Model “CreditRisk+” je razvila banka Credit Suisse oziroma njeno hčerinsko podjetje Credit Suisse Financial Product. Model temelji na tveganju nastopa plačilne nesposobnosti, to je tveganje, da dolžnik ne bo sposoben poravnati svojih finančnih obveznosti. Model upošteva samo dve stopnji: plačilna sposobnost in plačilna nesposobnost, torej do izgub pride le v primeru neplačila. Model predpostavlja, da verjetnost nastanka tega stanja poteka v skladu s Poissonovo verjetnostno distribucijo, ki je eksogena spremenljivka (Zavodnik, 2001b, str.34-35). d) Model “CreditPortfolio-View” Model “CreditPortfolio-View” je razvila svetovalna družba McKinsey in temelji na podobnih osnovnih predpostavkah kot model “CreditMatrics”. Oba upoštevata, da do izgube pride tudi ob spremembi bonitete komitenta. Model temelji na predpostavki, da je verjetnost nastopa plačilne nesposobnosti odvisna od makro variabel, na primer stopnje brezposelnosti, ravni obresti, stopnje rasti gospodarstva in tastih, ki največ vplivajo na kreditne cikle v gospodarstvu. Na osnovi verjetnostne ocene makroekonomskih stanj se z modelom ocenjujejo pogojne verjetnosti za neplačilo posameznem segmentu komitentov. Pri napovedovanju neplačil model zahteva informacije, kot so: država, panoga, bonitetna ocena in stanje gospodarstva (Paul-Choudhury, 1998, str. 7). Za vse naštete modele je ključna rešitev problema kvantifikacije verjetnosti nastanka plačilne nesposobnosti pa tudi verjetnost spremembe ravni tveganja-prehoda dolžnika (finančnega instrumenta) iz enega bonitetnega razreda v drugega v danem časovnem obdobju, ki je običajno obdobje enega leta (Zavodnik, 2000a, str.36). 35 3.8.1. Tveganje ob odobritvi kredita s strani banke Banke so v slovenskem in tudi širšem evropskem okolju glavni nosilci finančnega sistema. Svojo pozornost posvečajo predvsem tveganju, saj je prav tveganje osrednja dejavnost banke, ki ji zagotavlja prihodek in obstoj na trgu. Banka se na trgu vsak dan srečuje s problemom,do katere mere prevzeti tveganje. Banka ki se izogiba tveganju, ne more biti uspešna, prav tako pa banke, ki prevzemajo preveliko tveganje, slej ko prej zaidejo v težave. 3.8.2. Opredelitev tveganja Kreditno tveganje je tveganje, da dolžnik ne bo mogel ob zapadlosti v celoti vrniti glavnice in pripadajočih obresti in je tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke (Dimovski, 1996, str.46). Pri vsakem odobrenem kreditu banka prevzame tveganje, da ji kreditojemalec kredita ne bo vrnil v roku ali pa ga sploh ne bo vrnil (Sinkey, 1992, str. 516). Pri kreditnem tveganju pridemo do paradoksa-podjetja, ki najbolj potrebujejo denar, so kreditno najbolj tvegana. Podjetja, pri katerih je bilo kreditno tveganje zelo majhno, pa po kreditih ne povprašujejo (Barthoty, 1987, str. 22). Za upravljanje tveganj mora banka le-ta prepoznati in določiti način njihovega obvladovanja. Izpostavljenost določenemu tveganju je odvisna od vrste in obsega posla, ki ga banka opravlja. Anthony Saunders navaja sedem glavnih tveganj, ki nastajajo pri opravljanju dejavnosti finančnih posrednikov (Saunders, 2000, str. 103-114): - tveganje spremembe obrestne mere (“Interest rate risk”) Banka preoblikuje naložbe ter drži naložbe in obveznosti različnih dospelosti. S spremembo obrestne mere se izpostavlja tveganju spremembe neto bančnih prihodkov. Tveganje spremembe obrestne mere se deli na tveganje refinanciranja in tveganje reinvestiranja. - kreditno tveganje (“Credit risk”) Kreditno tveganje je tveganje, da dolžnik ne bo mogel ali ne bo hotel delno ali v celoti poravnati svojih obveznosti iz dolžniškega razmerja. Deli ga na specifično kreditno tveganje (“Firm specific credit risk”) in sistematično kreditno tveganje (“systematic credit risk”). - zunajbilančno tveganje (“Off-balance-sheet risk”) To tveganje je tveganje, povezano z zunajbilančnimi aktivnostmi. Garancije, ki jih banka izda v zameno za določeno provizijo, v bilanci stanja banke niso vidne. V primeru neizpolnitve obveznosti, ki je bila zavarovana z izdano garancijo, pa se unovčena garancija izkaže na pasivni strani bilance stanja banke. - tehnološko in operativno tveganje (“Tehnology and operational risk”) Tehnološko tveganje je tveganje, da se investicije v tehnologijo ne bodo obrestovale in ne bodo doprinesle k manjšim stroškom poslovanja. Operativno tveganje je deloma povezano s tehnološkim in je tveganje človeške napake ali napake v funkcioniranju različnih obstoječih elektronskih sistemov, ki so nujni za moderno poslovanje banke. - tveganje spremembe deviznega tečaja (“Foreign exchange rate risk”) 36 To tveganje predstavlja tveganje spremembe vrednosti premoženja banke v domači valuti, ki ga preko sprememb vrednosti naložb in obveznosti, ki jih ima banka v tujem denarju, povzroči sprememba deviznega tečaja. - deželno tveganje (“Country-Sovereign risk”) Deželno tveganje predstavlja tveganje, da dolžnik ne bo hotel ali ne bo mogel delno ali v celoti poravnati svojih obveznosti iz dolžniškega razmerja, ker ga pri tem ščiti oziroma mu lahko prepoveduje lastna država in zakonodaja. - Likvidnostno tveganje (“Liquidity risk”) Likvidnostno tveganje predstavlja možnost, da skupne zahteve po likvidnih sredstvih s strani komitentov presežejo količino sredstev banke. Baselski odbor za nadzor bank je opredelil naslednja tveganja v bančništvu (Baselska načela preudarnega bančnega poslovanja, 1998, str. 18-21): - kreditno tveganje Kreditno tveganje predstavlja tveganje, da posojilojemalec ne bo izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti. V povezavi s kreditnim tveganjem izpostavlja velike izpostavljenosti, koncentracijo in kreditiranje povezanih oseb. - deželno in tveganje prenosa Deželno tveganje izvira iz gospodarskega, družbenega in političnega okolja države, iz katere je posojilojemalec, vsebuje pa tudi tveganje prenosa, ki se pojavi, kadar obveznost posojilojemalca ni določena v njegovi domači valuti. - tržno tveganje Zaradi spremenjenih tržnih cen se banka sooča s tveganjem izgube bilančnih in zunajbilančnih pozicij. Tržno tveganje se najbolj odraža v trgovskih poslih banke, bodisi da gre za dolžniške ali lastniške kapitalske instrumente oziroma valutne ali blagovne pozicije. Posebna prvina tržnega tveganja je valutno tveganje. - tveganje obrestne mere Tveganje spremembe obrestne mere se nanaša na izpostavljenost finančnega stanja banke neugodnim premikom obrestnih mer. Glavne oblike obrestnega tveganja, ki se jim banke najpogosteje izpostavljajo, so tveganje ponovne cenitve, tveganje donosnosti, tveganje osnove ter opcijska pravica. - likvidnostno tveganje To tveganje se pojavlja, kadar banka ne more nadomestiti upadanja obveznosti ali financirati porasta terjatev. V skrajnem primeru lahko nezadostna likvidnost povzroči nesolventnost banke. - operativno tveganje Najpomembnejši vrsti operativnega tveganja sta zatajitev notranje kontrole in upravljanja banke, sem pa spadajo tudi večja zatajitev informacijskega sistema ali dogodki, kot so na primer velik požar ali druge naravne katastrofe. - pravno tveganje Pravno tveganje je lahko povezano s spremembo zakonodaje, ki vpliva na banke ali druge gospodarske družbe ter s tveganjem ugotovitve, da bo vrednost terjatev nična ali bodo obveznosti večje od predvidenih, ker je bil pravni nasvet ali dokumentacija neprimerna ali napačna. Banke so za pravno tveganje zlasti občutljive pri novih vrstah poslov in kadar še niso določene zakonske pravice stranke, s katero se sklepa posel. - tveganje poslovnega ugleda 37 To tveganje izvira iz delovnih napak, nespoštovanja veljavnega prava in predpisov ali iz drugih virov in lahko bankam še zlasti škoduje, saj morajo zaradi narave svojega poslovanja ohraniti zaupanje svojih deponentov, posojilodajalcev in tržišča nasploh. 38 4.0.RAZVRŠČANJE KOMITENTOV V BONITETNE SKUPINE Namen razvrstitve podjetij je evidentiranje posojilnega tveganja za banko. Z razvrstitvijo podjetja banka določi stopnjo tveganja naložbe v to podjetje, s tem pa želi zmanjšati posojilno tveganje, kateremu je izpostavljena. Dobljene pozitivne in negativne bonitetne točke po posameznih subjektivnih in objektivnih kriterijih ocenjevanja se na koncu povežejo v skupno bonitetno oceno podjetja, pri čemer lahko banka na osnovi subjektivnih in objektivnih meril razvrsti le stare komitente, medtem ko se pri novih komitentih upošteva le subjektivna ocena (z izjemo blokade žiro računa). Največjo težo v skupni bonitetni oceni imajo finančna boniteta ter objektivna merila, doprinos ocen po ostalih merilih pa je manjši. 4.1. Razvrščanje v skladu z objektivnimi merili V skladu z objektivnimi merili banka razvrsti komitenta oziroma terjatve do njega v bonitetno skupino glede na časovna razdobja oziroma zamude, v katerih poravnava svoje obveznosti. Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 78/96). - v skupino A so razvrščene terjatve do dolžnikov, ki plačujejo svoje obveznosti v roku zapadlosti ali izjemoma z zamudo do 30 dni. - v skupino B so razvrščene terjatve do dolžnikov, ki večkrat plačujejo svoje obveznosti z zamudo do 30 dni, občasno pa tudi z zamudo od 31 do 90 dni. - v skupino C so razvrščene terjatve do dolžnikov, ki večkrat plačujejo svoje obveznosti z zamudo od 31 do 90 dni, občasno pa tudi z zamudo od 91 do 180 dni. - v skupino D so razvrščene terjatve do dolžnikov, ki večkrat plačujejo svoje obveznosti z zamudo od 91 do 180 dni, občasno pa tudi z zamudo od 181 do 365 dni. - v skupino E so razvrščene terjatve do dolžnikov, ki plačujejo svoje obveznosti z zamudo več kot 365 dni. 4.1. Razvrščanje v skladu z subjektivnimi merili Razvrstitev terjatev v bonitetne skupine po sklepu o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 78/96). V skupino A se razvrstijo: - terjatve do Republike Slovenije in Banke Slovenije, - terjatve do dolžnikov, za katere banka ne pričakuje težav s plačevanjem obveznosti in ki plačujejo svoje obveznosti ob dospelosti oziroma izjemoma z zamudo do 15 dni, - terjatve, ki so zavarovane s prvovrstnim zavarovanjem. V skupino B se razvrstijo terjatve do dolžnikov: - terjatve do dolžnikov, za katere banka ocenjuje, da bodo denarni tokovi še zadostovali za redno poravnavanje dospelih obveznosti, toda njihovo finančno stanje je trenutno šibko, ne kaže pa, da bi se v bodoče poslabšalo, - terjatve do dolžnikov, ki večkrat plačujejo obveznosti z zamudo do 30 dni, občasno tudi z zamudo od 31 do 90 dni. 39 V skupino C se razvrstijo terjatve do dolžnikov: - za katere banka ocenjuje, da denarni tokovi ne bodo zadostovali za redno poravnavanje dospelih obveznosti, - ki so izrazito podkapitalizirani, - ki nimajo zadostnih čistih kratkoročnih sredstev v primeru kratkoročnega posojila, - od katerih banka ne prejema tekočih zadovoljivih informacij ali ustrezne dokumentacije v zvezi s terjatvami, jamstvi in viri za odplačilo terjatev, - ki večkrat plačujejo z zamudo od 31 do 90 dni, občasno tudi z zamudo od 91 do 180 dni. V skupino D se razvrstijo terjatve do dolžnikov: - za katere obstaja velika verjetnost izgube, - ki so nelikvidni in nesolventni, - ki so v sanaciji, - za katere je bila pri pristojnem sodišču vložena prijava za začetek postopka prisilne poravnave ali stečaja, - ki so v stečaju, - ki večkrat plačujejo obveznosti z zamudo od 91 do 180 dni, občasno tudi z zamudo od 181 do 365 dni, vendar banka utemeljeno pričakuje delno pokritje terjatev. V skupino E se razvrstijo terjatve do dolžnikov: - ki so v stečaju ali likvidaciji, - ki so nesolventni, z nezadostnim obratnim kapitalom in denarnimi prilivi, pri tem pa terjatev ni zavarovana Terjatve, razvrščene v skupino A in B, se štejejo kot donosne, terjatve, razvrščene v skupine C, D in E, pa kot nedonosne. Banka se mora pri razvrstitvi terjatev držati pravil, ki jih določa Banka Slovenije. Ocena bonitete podjetja mora biti taka, da se banka kar se da najbolje zavaruje pred kreditnim tveganjem. 40 5.0.PREDSTAVITEV MODELOV Rating je nujno potrebno sredstvo za merjenje kreditnega tveganja. Uporabniki informacij kot so npr. delničarji, investitorji, javnost, državne institucije in drugi zahtevajo vse več informacij o realni (ekonomski, uporabnosti) vrednosti kapitala podjetja, o tveganjih poslovanja s podjetjem ter predvidenimi izgubami, ki so posledica tveganih poslov. Z vidika banke ima sposobnost pridobivanja informacij neposredni vpliv na njen rating, ceno delnice, stroške refinanciranja itd. Po drugi strani pa struktura managementa potrebuje dodatne informacije in metodologijo, po kateri bi bilo lahko tveganje vključeno v ceno storitev (obrestno mero) in s pomočjo katere bi bilo možno optimizirati kreditni portfelj. Za zadovoljitev omenjenih potreb je nujno potreben učinkovit model določanja ratingov. 5.1 Slovenske banke 5.1.1.Postopek klasifikacije podjetja Cilji, ki jih s presojanjem in izračunavanjem bonitete skuša bonitetna služba predstaviti odboru za odobritev kredita so naslednja: 1) Opredelitev višine rizika, katerega banka sprejema ob odobritvi naložbe podjetja in je izražen v obliki bonitetne kategorije podjetja (ratinga). a) Kategorija A vključuje podjetja, ki predstavljajo za banko v primeru odobritve naložbe manjši riziko in izpolnjujejo naslednje pogoje: - nabavni in prodajni trg sta stabilna in ju je takšna pričakovati tudi v bodoče, - kvaliteta proizvodov in tehnologija proizvodnje nista vprašljivi, - management je zanesljiv in ima izdelano strategijo poslovanja podjetja v prihodnjosti, vodenje je teamsko, - aktiva podjetja je nizko rizična, - struktura financiranja je ustrezna, - podjetje je neto upnik ali je zelo nizko zadolženo, - likvidnost podjetja je ustrezna in omogoča tekoče poravnavanje vseh tekočih obveznosti. b) Kategorija B zajema podjetja, katerim naložbe predstavljajo za banko srednje visok riziko in zgoraj navedenih kriterijev ne izpolnjujejo v celoti. c) Kategorija C obsega podjetja, ki so rizična na eni ali več osnovnih podjetniških funkcijah, le-ta predstavljajo za banko visok riziko. Znotraj vsake posamezne kategorije se določajo še po trije podrazredi. V okviru kategorije C tako najdemo naslednje podrazrede: - C1, podjetje z večjimi motnjami na katerem izmed področij poslovanja (na področju trga, vodenja, nabave,…) - C2, zelo visoko rizično podjetje (motnje na več področjih poslovanja), - C3, podjetje, ki je ob nadaljevanju poslovanja v nespremenjenih značilnostih na poti k bankrotu. Uvrščanje podjetja v posamezno bonitetno kategorijo je namenjeno hitri predstavi o podjetju saj vsebuje oziroma temelji na več, zgoraj naštetih značilnostih poslovanja in stanja podjetja. Namenjeno je sistematičnemu razvrščanju komitentov, ki jim odbor na podlagi razvrstitve določi pogoje, pod katerimi jim je banka pripravljena nuditi kredit. 41 2) Opredelitev perspektivnosti podjetja Na osnovi spremljanja poslovanja podjetja skozi več časovnih obdobij in poznavanja problematike podjetja je mogoče podati predvidevanja o možnem bodočem poslovanju podjetja. 3) Opredeliti nevarne točke v poslovanju podjetja, ki bi lahko predvideni razvoj podjetja obrnila na slabše. Tu mislimo predvsem za opredelitev zunanjih nevarnosti in notranjih slabosti podjetja ter tudi opredelitev priložnosti, ki se podjetju ponujajo iz okolja in prednosti podjetja. 4) Opredeliti višino limita za kreditiranje tekočega poslovanja podjetja s strani banke. Po zakonu o bančništvu je najvišja izpostavljenost banke do določene osebe 25% kapitala banke. Velika izpostavljenost pa je vsota terjatev do posamezne osebe oziroma skupine povezanih oseb v višini 10% kapitala banke. 5.1.2. Vsebina bonitetnega mnenja Pri bonitetnem mnenju je potrebno vedeti, da gre tu za subjektivno mnenje bonitetnega analitika, ki na podlagi bolj ali manj zanesljivih podatkov, katerih verodostojnost ni vedno mogoče preveriti, poda pisno oceno proučevanega podjetja, ter ga na koncu še uvrsti v bonitetni razred. Bonitetno mnenje je zgrajeno iz dveh delov. Sestavine, katerih vrednosti so predstavljene opisno zaradi objektivnega prikaza in sestavine, ki so združene pod predstavitvijo finančnega rezultata poslovanja. 5.1.2.1. Sestavine izračuna bonitetnega mnenja a) Opredelitev dejavnosti in pravne oblike organiziranosti. Pod to točko sta navedena dejavnost, s katero se kreditojemalec ukvarja in njegova oblika pravne organiziranosti. Dejavnost s katero se podjetje ukvarja zelo zaznamuje uspešnost poslovanja podjetja, saj v veliki meri opredeljuje osnovne zahteve glede deleža trajnega kapitala, načina financiranja poslovanja, intenzivnosti investiranja. Pravna oblika organiziranosti izraža velikost podjetja in s tem posredno velikost potencialne zadolžitve. Iz nje je razvidna oblika financiranja podjetja ter tudi tveganje kreditojemalca. b) Predstavitev lastniške strukture. Navedeni so podatki o lastništvu družbe. Za banko je velikega pomena kako se financira saj to preko finančnega vzvoda vpliva na tveganje njegovega poslovanja, predvsem na nihanje dobičkonosnosti in s tem negotovosti kar rezultira v slabši boniteti. c) Podatki o notranji organiziranosti in načinom morebitnega vključevanja v sistem. Vsebujejo informacije predvsem o organizacijski strukturi posameznih služb ter o vključitvi družbe znotraj sistema. Pomembno je dejstvo ali je obravnavano podjetje materinska ali hčerinska družba v posameznem koncernu in ima tudi temu primeren vpliv na bodoče poslovanje. d) Velikost podjetja po zakonu o gospodarskih družbah. 42 Opredeljena je velikost podjetja glede na višino ustvarjenih prihodkov in število zaposlenih. Za najem in vračilo kredita je za banko zelo zanimiva velikost podjetja, saj na podlagi te lahko določi koliko se je podjetje sposobno zadolžiti in predvsem, koliko je zmožno vrniti. e) Predstavitev proizvodnega programa s predstavitvijo nosilnih programov. Tu so nazorneje predstavljeni proizvodi podjetja, predvsem iz osnovne dejavnosti. Za presojanje uspešnosti poslovanja posameznega podjetja je bistvena izbira osnovnega proizvodnega programa ter uspešnost proizvajanja le-tega. f) Predstavitev položaja panoge. Navedena je panoga v kateri se podjetje nahaja in primerjava z ostalimi panogami. V tem delu proučujemo predvsem panogo in njen cikel, saj je lahko panoga v vzponu ali zatonu. S panogo izvemo tudi o perspektivnosti samega podjetja, torej kaj lahko pričakujemo v prihodnje. g) Podatki o likvidnosti podjetja. Navedeni so podatki o stanju na žiro računu podjetja. Ali je imelo podjetje blokiran žiro račun, koliko časa, povprečno stanje na žiro računu. Banko zanima likvidnost pri postavki žiro računa, zanimajo jo le najbolj likvidna sredstva podjetja, predvsem pa je iz teh podatkov razvidna poslovna kultura in morala finančnega poslovanja posameznika. h) Predstavitev in oceno vodstva, njegove strategije in vodenja podjetja. Tu so podatki o vodilnih v podjetju in njihovi strategiji ter o vodenju podjetja. Predstavljena je uspešnost vodstva glede njegovih preteklih dosežkov in izkušenj. Iz teh podatkov je moč razbrati kako bo podjetje v prihodnosti uspešno, saj so način vodenja in lastnosti vodilnih pomembni dejavniki mehkega dela organizacije. i) Predstavitev kadrovske zasedbe. Tu je razvidno število zaposlenih, njihova izobrazbena struktura. Če razumemo zaposlene kot najvažnejšo prvino poslovnega procesa lahko sklepamo na uspešnost poslovanja podjetja v prihodnje. Podjetje, ki ima mlado, strokovno podkovano skupino zaposlenih in delujejo v timih to zagotovo izboljšuje boniteto podjetja. j) Predstavitev nabavnih in prodajnih trgov ter glavnih kupcev in dobaviteljev, razpršenost trgov, tečajnih in ostalih tveganj. Za podjetje je zelo pomembno kje kupuje in kam prodaja. V kolikor sta nabavni in prodajni trg izven države potem mora podjetje veliko pozornost nameniti tveganjem, ki jih to povzroča (inflacijsko, valutno, tržno, deželno). Tveganje poslovanja podjetja je odvisna od števila dobaviteljev in kupcev podjetja. 5.1.3.1. Predstavitev finančnih rezultatov poslovanja podjetja 43 To je sklop, ki vsebuje vrednosti, izračunane na podlagi finančne uspešnosti poslovanja. Sestavljen je iz skrajšanega prikaza izkaza stanja, izkaza uspeha in v zadnjem času vse pogosteje izkaza finančnih tokov. 5.1.3.1.1. Preverjanje podatkov v računovodskih izkazih a) Metoda vrednotenja zalog. Z metodo vrednotenja zalog podjetje lahko vpliva na poslovni izid, saj v primeru vrednotenja zalog po spremenljivih stroških prikazuje visoke stroške in s tem slabši poslovni izid. Če pa so proizvodi na zalogi ovrednoteni po zoženi lastni ceni pa to povzroči boljši poslovni izid, saj se skriva več stroškov v zalogah. b) Oblikovanje rezervacij. Z oblikovanjem rezervacij skuša podjetje vplivati na razporeditev tveganja oziroma na enakomernejši poslovni izid skozi več obračunskih obdobij. Dolgoročne rezervacije oblikuje z namenom časovne prerazporeditve prihodkov ali stroškov. V izkazu uspeha pa oblikovanje dolgoročnih rezervacij rezultira v zmanjšanju dobička oziroma povečanju izgube, kot posledica večjih stroškov in s tem odhodkov ali pa nižjih prihodkov v tekočem obračunskem obdobju.. c) Stanje terjatev. Bonitetna služba kritično presoja terjatve v smislu verjetnosti izterjave. Vkolikor ugotovi, da so terjatve neizterljive, jih mora kot take tudi upoštevati, torej upoštevati nižji znesek terjatev in s tem manjše dejanske prihodke za znesek že obračunanih v višini neizterljivih terjatev. d) Odpis zalog. Posebno je potrebno biti pozoren na zaloge, ki v praksi povzročajo ogromno stroškov, ki rezultirajo v stroških skladiščenja in vezavi denarnih sredstev, če pa so še nekurantne pa je skrita izguba še toliko večja. Zaloge je potrebno kritično presoditi in stanje le-teh po potrebi popraviti. Odpis zalog rezultira v zmanjševanju stanja zalog v BS in povečevanju odhodkov v izkazu uspeha oziroma slabšem poslovnem izidu. e) Stanje obveznosti. Prav tako kot obravnavamo terjatve maramo tudi obveznosti. Torej, če se izkažejo kot neizterljive jih je potrebno zmanjšati, kar povzroči povečanje prihodkov in boljši poslovni izid. 5.1.3.1.2. Finančni kazalniki Na podlagi predloženih temeljnih računovodskih podatkov bonitetna služba banke izračuna oziroma izrazi naslednje kazalnike, ki so potrebni za izdelavo bonitetnega mnenja: a) Kazalniki velikosti in opremljenosti. Vrednosti teh kazalnikov so absolutne vrednosti posameznih kategorij računovodskih izkazov. - vrednost sredstev, - vrednost opredmetenih osnovnih sredstev, 44 - vrednost kapitala, - vrednost morebitne nekrite izgube, - vrednost skupnih prihodkov, - vrednost čistih prihodkov od prodaje, - povprečno število zaposlenih. b) Kazalniki stanja investiranja, financiranja in vodoravnega finančnega ustroja. Za razliko kazalnikov velikosti in opremljenosti, ki so absolutne vrednosti gospodarskih kategorij, gre pri tej skupini kazalnikov za koeficiente ali stopnje. - delež stalnih sredstev v sredstvih = stalna sredstva / sredstva, - delež gibljivih sredstev v sredstvih = gibljiva sredstva / sredstva, - delež zalog v gibljivih sredstvih = zaloge / gibljiva sredstva, - delež kapitala v virih sredstev = kapital / viri sredstev, - delež dolgov v virih sredstev = dolgov / viri sredstev, - delež kratkoročnih obveznosti v virih sredstev = kratkoročne obveznosti / viri sredstev, - dolgoročna pokritost stalnih sredstev in zalog = (dolgoroč. obveznosti + dolgoroč. rezervacije) / (dolgoroč. sredstva + normalne zaloge), - razmerje med gibljivimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi = (likvidna sredstva + kratkoroč. Terjatev + zaloge) / kratkoročne obveznosti, - razmerje med kratkoročnimi terjatvami in obveznostmi iz poslovanja = kratkoročne terjatve / kratkoročne obveznosti. c) Kazalniki gospodarnosti, donosnosti in dohodkovnosti Izračunani so kot koeficienti, stopnje ali kot asolutna vrednost določene gospodarske kategorije. - celotna gospodarnost = prihodki / odhodki, - gospodarnost poslovanja = prihodki iz poslovanja / odhodki iz poslovanja, - čisti dobiček in število pravnih oseb s čistim dobičkom v dejavnosti, - čista izguba in število pravnih oseb s čisto izgubo v dejavnosti, - stopnja celotne čiste dobičkovnosti prihodkov = čisti dobiček / prihodki, - koeficient čiste dobičkovnosti kapitala = čisti dobiček / povprečni kapital, - koeficient čiste donosnosti sredstev = (čisti dobiček + dane obresti)/ povprečna sredstva, - razmerje med čistim dobičkom in amortizacijo ter sredstvi = (amortizacija + čisti dobiček) / povprečna sredstva, - povprečna mesečna plača na delavca, - stopnje poslovnega, finančnega in kombiniranega vzvoda, - koeficient obračanja zalog in terjatev ter dnevi vezave le-teh. Sami rezultati izračuna kazalnikov so praktično neuporabni. Zelo je pomembna njihova vsebinska razlaga, pa tudi kriteriji glede višine vrednosti kazalnika, ki jih banka postavi. V praksi pogosto predstavlja kriterij za presojo vrednosti kazalnika vrednost kazalnika povprečnega ali najboljšega podjetja v panogi. 5.1.3.2. Zgradba podatkov v bonitetnem mnenju 1. Splošna predstavitev 45 a) Finančna moč. Prek vrednosti kazalnikov opazujemo strukturo trajnega kapitala, donosnost lastniškega kapitala, vrednost postavk sredstev, sestava sredstev, znesek obračunane amortizacije. b) Finančno posredniški položaj. V ta sklop sodijo vrednosti izračunanih kazalnikov, ki pripovedujejo o primerjavi vrednosti postavk sredstev in postavk kapitala, sestavi dolga, sestavi terjatev, primerjavi med posameznimi ravnmi sestave terjatev in sestave dolga, stopnji zadolženosti. c) Dolgoročno finančno ravnotežje. V ta sklop spadajo vrednosti kazalnikov, ki kažejo zgradbo dolgoročnih naložb, zgradbo dolgoročnih virov financiranja, stopnje pokrivanja kratkoročnih oziroma dolgoročnih naložb s kratkoročnimi oziroma dolgoročnimi viri. Na podlagi teh vrednosti ocenimo plačilno sposobnost na dolgi rok oziroma solventnost. d) Poslovni rezultati. Ta sklop tvori opis vrednosti kazalnikov, ki pripovedujejo o časovni primerjavi vrednosti prihodkov, vrednosti dobička oziroma izgube na posameznih ravneh (kosmati, iz poslovanja, celotni, čisti), čistem dobičku na zaposlenega, mesečni bruto plači na zaposlenega, celotni gospodarnosti poslovanja. e) Kratkoročna plačilna sposobnost. V tem sklopu pa opisujemo vrednosti kazalnikov, ki nudijo informacije o primerjavi med kratkoročnim dolgom in kratkoročnimi terjatvami, povprečnem plačilu obveznosti. Časovni primerjavi kazalcev likvidnosti (predvsem kratkoročnega in pospešenega koeficienta), zadolženosti v okviru bančnega sistema (posojila, obresti, zunajbilančne obveznosti). 5.2 Tuje banke Rating model teži k doseganju sledečih ciljev: -upoštevanje zakonodaje ter pravnih in drugih pravil (“Basle Committee on Banking Supervision)”, smernice EU, veljavna regulativa posameznih držav) - primerjava z eksternimi sistemi ratingov - sistematična obdelava in upoštevanje kvalitativnih karakteristik podjetja - ekonomska primerljivost podjetij tako med seboj kot po regijah oziroma državah - enotna osnova za ocenjevanje podjetij - merjenje tveganja ne glede na zavarovanje poslov 5.2.1 Definicija tehničnih izrazov Z upoštevanjem finančnih kazalnikov, mehkih informacij (soft facts) in dadatnih pomembnih informacij (Warrning Signals) model izračunava t.i. Expected Default 46 Frequency (EDF). EDF je definiran kot možnost, da bo šlo podjetje v obdobju enega leta v stečaj oziroma da bo v tem obdobju prišlo do izpada bančnih prihodkov s strani tega podjetja. EDF je potreben element za izračun nadaljnjih kategorij, kot sta - pričakovane izgube -Expected Loss (EL) - Risk Adjusted Return On Capitel (RAROC) 5.2.2 Pričakovane izgube (Expected Loss) Kreditno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke (Zakon o bančništvu 1999). Povezano je z nepravočasno izpolnitvijo obveznosti ali pa z neizpolnitvijo obveznosti do banke, z nepripravljenostjo dolžnika ali nesposobnostjo dolžnika ( začasna nesposobnost zaradi nelikvidnosti ali trajna nesposobnost zaradi nesolventnosti), da v dogovorjenem roku izpolni obveznosti. Banka mora tako računati z možnostjo izpada pri vračilu kredita in pri plačilu obresti. Če je izpad plačila občasen, prizadene likvidnost banke, pri trajnem izpadu pa je prizadeto premoženje, s katerim banka razpolaga. Zato mora banka skrbno nadzirati sprejeto kreditno tveganje. Za izračun pričakovane izgube moramo odgovoriti na tri vprašanja (Priloga 1); - kakšna je možnost, da bo šlo podjetje v stečaj? - pričakovana izpostavljenost v primeru stečaja! - kakšen del pričakovane izpostavljenosti naj bi izgubili? 5.2.3 Izračun kazalnika RAROC (Risk Adjusted Return On Capital) Pri izračunu kazalnika RAROC moramo upoštevati; - maržo - pričakovane izgube - stroške - donos kapitala Marža in stroški so znani, neznanki pa sta pričakovana izguba in donos kapitala. Te neznanki preko modela meritev in parametrov tveganja določimo, oziroma izračunamo s posebnim programom. Na shemi (Priloga 2) je prikazan potek izračuna. Kakor vidimo je za izračun kazalnika RAROC zelo pomemben element EDF (Expected Default Frequency), ki je tako v pričakovanih izgubah kot tudi v donosu kapitala. 5.2.4 Postopek klasifikacije podjetij To je standardizirani postopek določanja ratingov v celotni bančni skupini. Klasifikacija podjetja je preko finančnih podatkov in kvalitativnih podatkov (Priloga 17) se avtomatično izračuna finančni in kvalitativni rating (Priloga 3). Pri izračunu finančnega ratinga je možna korekcija s strani analitika (če je potrebno). Z združitvijo finančnega in kvalitativnega ratinga smo izračunali rating podjetja. Dodajanje dodatnih faktorjev Opozorilni signali (Priloga 16) (če je potrebno) dobimo modificirani rating podjetja. Korekcija s strani RMD (če je potrebna) pripomore k izračunu popravljenega ratinga podjetja.Na končni rating podjetja vpliva rating skupine, matična podjetja, eksternega podjetja. 5.2.7 Faze modeliranja 47 Namen faze modeliranja je v tem, da dobimo pravi model, za simulacijo in z tem določimo pravo vrednost EDF pri izračunu kazalnika RAROC. Izdelava modela poteka v treh fazah (Priloga 4); - zbiranje podatkov - oblikovanje modela - umerjanje Kakor vidimo iz priloge 4 je faza modeliranja odvisna tako od finančnega ratinga kakor kvalitativnega ratinga. Pri finančnem ratingu potekajo operacije zbiranja podatkov in informacij, priprava finančnih podatkov, analiza posameznih kazalnikov in iskanje optimalnih kombinacij posameznih kazalnikov. Pri kvalitativnem ratingu pa aktivnost zbiranja podatkov in informacij, priprava mehkih informacij, analiza posameznih faktorjev in iskanje optimalnih kombinacij posameznih faktorjev. Seštevek obeh ratingov nam da kombinirani rating in končno dodeljevanje vrednosti EDF. 5.2.8 Eksterni in interni viri podatkov Rating modeli so lahko izdelani na osnovi eksternih virov podatkov ali internih virov, odvisno od tega, kateri viri so kvalitetnejši in primernejši za obdelavo. V državi je le nekaj podjetij, ki kotirajo na borzi.. Zaradi tega ni mogoče zagotoviti dovolj zunanjih podatkov za izdelavo zanesljivih analiz. Informacij o kvalitativnih faktorjev pa tako ali tako ni mogoče pridobiti iz zunanjih virov, zaradi tega celotna analiza temelji na notranjih virih podatkov, ki so v banki v tistem trenutku na razpolago. 5.2.9 Moč predvidevanja/ Predictive Power V statističnih analizah je termin Predictive Power zelo pogosto uporabljen. Predictive Power je zmožnost nekega faktorja / kazalnika razlikovati dobro podjetje od slabega (podjetje v stečaju). Predictive Power je merjen s pomočjo statističnega orodja Power Statistic. Cilj analize je najti kombinacijo kvalitativnih in finančnih faktorjev, ki imajo najboljšo sposobnost napovedovati možnost, da bo šlo podjetje v stečaj. Na grafu (Priloga 5) je razvidno da je - na x-osi se nahajajo vsa podjetja, razvrščena tako, kot jih klasificira izračunani faktor ali model. Na levi strani najdemo “slaba” podjetja, na desni pa “dobra” podjetja. - idealni model bi razvrstil vsa “slaba” podjetja zelo na levo stran, zato graf takoj doseže 100% in nato ostane konstantno na isti višini. - popolnoma naključni izbor bi praviloma razvrstil največ 50% podjetij. 5.2.10 Analiza posameznih faktorjev-Kvalitativni model 1) Besedni opis je nadomeščen s številčnim. To nam omogoča: - računanje s kvalitativnimi faktorji - medsebojno primerljivost kvalitativnih faktorjev. 2) Šele sedaj je mogoče izračunati Predictive Power. 5.2.11 Multifaktorska analiza-Kvalitativni model 48 Cilj tako imenovane multifaktor analize je najti optimalno težo* najbolj predvidljivih in istočasno ekonomsko upravičenih kombinacij posameznih faktorjev. Izvedbena statistična analiza posameznih faktorjev z največjo možnostjo predvidevanja je pokazala, da ima kombinacija teh faktorjev še dodatno povečano moč predvidevanja. Tako smo dobili kvalitativni model rating, ki ima večjo moč predvidevanja kot posamezni faktorji. Kvalitativni rating model je sestavljen iz štirih enot; - management in lastniška struktura - planiranje in poročanje - oprema in tehnologija - trgi in položaj na trgu Kako te enote procentualno vplivajo na kvalitativni rating pa prikazuje shema (Priloga 8). *Informacija o deležu, s katerim bo posamezni faktor vplival na celotni model oziroma kakšna je teža posameznega faktorja v modelu v primerjavi z ostalimi faktorji. Da bi kvalitativne faktorje lahko primerjali s finančnimi kazalniki je potrebno določiti skupno osnovo. Uporabljene so točke med –100 in +100. - 1 je najboljša ocena, 5 je najslabša ocena. - za izračun je uporabljena naslednja enačba QP=50x(3-M) QP……Qualitative Points M……..Mark 5.2.12 Analiza posameznih kazalnikov-Finančni model Cilj posamične analize je: - pridobiti primerljive vrednosti različnih faktorjev: absolutnih števil (npr. Prihodki od prodaje) in kazalnikov (npr. delež kapitala), - izmeriti moč predvidevanja za vsak posamezni kazalnik, - pretvoriti stopnje EDF v točke z namenom kasnejšega združevanja posameznih faktorjev. Po analizi posameznih kazalnikov moramo opraviti še takoimenovano multifaktorsko analizo. Cilj take analize je najti optimalno težo najbolj predvidljivih in istočasno ekonomsko upravičenih kombinacij posameznih kazalnikov. Izvedena statistična analiza posameznih kazalnikov z največjo možnostjo predvidevanja je pokazala, da ima kombinacija teh faktorjev še dodatno povečano moč predvidevanja. Tako smo dobili finančni model ratinga, ki ima večjo moč predvidevanja kot posamezni kazalniki. Finančni rating model je rezultat multifaktorske analize in usklajevanja strokovnih mnenj. Sestavljen je iz dveh vrst kazalnikov: a) kazalniki povezani z izkazom uspeha - pokritost dolga - ROI - pokritost obrestne mere b) kazalniki povezani z bilanco stanja - kapital - likvidnost - velikost V prilogi 11 je prikazano koliko odstotkov posamezni kazalnik vpliva na finančni rating. Največji vpliv imata kazalnika pokritost dolga in ROI najmanj pa kazalnik likvidnosti. 49 V prilogi 12 so prikazane vrednosti kazalnikov. Vrednost rezultatov ni najboljše merilo, da bi dobili spoznavno oceno podjetja. Zaradi tega so rezultati pretvorjeni v točke (Priloga11). Podobno kot pri kvalitativnem modelu je potrebno iz matematičnih razlogov pretvoriti tudi teže posameznih kazalnikov. Zaradi tega števila točk in teže kazalnikov niso popojnoma enake končnemu številu točk za določeni finančni rating. Točkovna skala od – 100 do +100 je lažje razumljiva in ima večjo izrazno moč. 5.2.13 Kombinirani rating Kombinirani rating (Priloga19) dobimo tako da združimo kvalitativni in finančni rating. Razmerje (teža) obeh komponent, ki vpliva na finančni in kvalitativni model je odvisna od velikosti podjetja. Razmerja v teži modelov se ne spreminja kot je predstavljeno temveč premosorazmerno z obsegom prihodkov iz poslovanja. Moč predvidevanja finančnega in kvalitativnega ratinga, ki sta si zelo podobna je prikazan v prilogi 20. Z združitvijo obeh ratingov pa je moč predvidevanja še višja kot pri posameznih ratingov prikaz v prilogi 21. 5.2.14 Umerjanje modela-kalibracija (Calibration) Ko je podjetju določena vrednost točk je še zadnje, kar je potrebno storiti, uskladiti vrednost točk in vrednost EDF. Ta postopek se imenuje kalibracija.Rating lestvica je znana; posameznim bonitetnim razredom pripadajo določene vrednosti EDF. 50 6. SKLEP V diplomskem delu je prikazano ugotavljanje kreditne sposobnosti podjetja v bankah. Za banko je preverjanje bistvenega pomena, kajti banka bo dobro poslovala in ustvarila zaželeni dobiček takrat, ko bodo njene poslovne odločitve premišljene in utemeljene med drugim tudi z dobrimi analizami poslovanja njenih komitentov. Splošno znano je, da je poslovanje podjetij v današnjem času izpostavljeno vse večji negotovosti. Ravno zaradi tega je na poslovnem področju za zmanjšanje finančnih tveganj in s tem za povečanje finančne varnosti bistvenega pomena dobra ocena bonitete podjetja, kot rezultat dobre analize le-te. Slovenske poslovne banke so z vidika učinkovitosti obvladovanja kreditnega tveganja v zadnjem desetletju napravile pomemben korak predvsem z vidika kreditne analize pri odobravanju potencialnih naložb kot tudi pri spremljanju obstoječih naložb in pravočasnem oblikovanju problematičnih naložb. Pri samem procesu obvladovanja kreditnega tveganja je na nizki stopnji obvladovanje celotnega portfelja naložb, kar je v večjem delu posledica pomanjkanja kvalitetnih informacij in nerazvitega informacijskega sistema za obvladovanje s tveganji. Temeljni problem odločevalcev na vseh ravneh banke z vidika odločanja o naložbah in z njimi povezanim kreditnim tveganjem je dejstvo, da v trenutku odločitve ni na voljo ustreznih informacij o prihodnosti. Obstajajo samo informacije o preteklosti. Zato so tuje banke šle še korak naprej. Za informacije o prihodnosti so se zatekle k simulacijam, sklepanju na podlagi danih predpostavk in vpeljavi ustreznih modelov verjetnosti. Manegerji in analitiki banke, ki so opremljeni z enim izmed teh modelov, imajo tako možnost, da z načinom simulacije različnih struktur kreditnega portfelja poiščejo tiste njegove kombinacije, ki dajejo optimalne odgovore na vprašanja. Če hočejo v slovenskih bankah izboljšati ekonomsko uspešnost poslovanja, je treba začeti uporabljati razvite metode in pristope za obvladovanje kreditnega tveganja portfelja. V svetu je temu namenjenih kar nekaj modelov, ki sem jih v diplomski nalogi tudi na kratko predstavil. Možne neposredne koristi uporabe sodobnih konceptov kreditnega tveganja, podprtega z ustreznim modelom so predvsem v ; -boljši izbiri kreditnega portfelja z določanjem prioritet glede na obseg in velikost tveganosti naložbe -določanju limitov z vidika dodatne izpostavljenosti -opredeljevanju optimalnega ekonomskega kapitala banke. Ne smemo pa pozabiti, da pri uvajanju obravnavanih konceptov se je treba zavedati naslednjih dejstev; -da je za kakršnokoli ugotavljanje zakonitosti verjetnosti sprememb treba najprej imeti dovolj izkušeno in usposobljeno skupino analitikov, ki so s svojim znanjem in osvojenimi metodološkimi pristopi sposobni razvrstiti dolžnika v dani bonitetni razred -da je treba imeti čim daljšo zgodovino kreditnega portfelja po dolžnikih in finančnih sredstvih, ki so predmet obvladovanja kreditnega tveganja banke -da je treba za izdelavo modelov imeti zadosti časa in vsaj v začetku projektni pristop. Literatura: 51 1. Bathory Alexander: The Analysis of Credit Foundations and development of Corporate Credit Assessment. London: McGraw-Hill, 1987. str 22. 2. Bazelska načela preudarnega bančnega poslovanja. Ljubljana : Zveza ekonomistov Slovenije, 1998. str.18-21. 3. Bergant Živko: Osnove kompleksne analize finančnega položaja podjetja. Ljubljana. ITEO, Inštitut za trženje, ekonomijo in organizacijo (seminarsko gradivo), 1989. str.2024. 4. Boot Arnoud W. A.: Bank Management and Financial Intermediation. B. k.: B.z., 1995. str342. 5. Dimovski Vlado: Bančništvo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1996.str.47. 6. Drmaž Tadej: Varno, zanesljivo in uspešno. Bančnik, Ljubljana, 14 (1996), 9, str14. 7. Gatnik Igor: Boniteta podjetja. Bančni vestnik, Ljubljana, 1990, 4, str. 132. 8. Hočevar Marko, Igličar Aleksander: Osnove računovodstva. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1995. str. 240-252.. 9. Johnson Debeljak Erica: Kreditna analiza v ZDA. Ocena kreditne sposobnosti podjetja. Ljubljana: CISEF, 1996. str. 5. 10.Knez Riedl Jožica: Kazalniki o financiranju pri presoji bonitete poslovanja. Računovodstvo in finance v razmerah preobrazbe podjetij. 6. posvetovanje, Maribor: Društvo računovodskih in finančnih delavcev Maribora in gospodarska zbornica Slovenije, območna zbornica Maribor, 1991, str. 161-172. 11.Knez-Riedl Jožica: Boniteta podjetja in povezanost bonitete z gospodarjenjem in managementom. V. Belak Janko, et al.: Podjetništvo, politika podjetja in management. Maribor: Založba Obzorja, 1993a, str.245-251. 12.Knez-Riedl Jožica: Ekološki vidik pri presoji bonitete podjetja. Naše gospodarstvo, Maribor, 1995, 1-2, str. 180-183. 13.Lipnik Janez: Izkaz finančnih tokov. Iks, Ljubljana, 2002, 4, str. 54-55. 14.Mramor Dušan: Analiza kreditne sposobnosti podjetja. Ocena kreditne sposobnosti podjetja. Ljubljana: CISEF, 1996. str. 31. 15.Mramor Dušan: Uvod v poslovne finance. Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1993. str. 381. 16.Paul-Choudhury Sumit: McKinsey's model alternative. Risk magazine, London, 11 (1998), 1 str.7. 17.Pejić Lazar, Radiša Radovanović, Milovan Stanišić: Ocena boniteta poduzeća. Beograd: Privredni pregled, 1991. str13. 18.Pinches George E. : Essentials of Financial Management. Fourth edition. New York: Harper Collins Publisher, University of Kansas, 1992..str. 643-645. 19.Rodić Jovan: Teorija i analiza bilansa. Beograd: Ekonomski fakultet, 1990. str. 80. 20.Saunders Anthony: Financial institutions management: A modern perspective. Third Edition. New york: Irwin, 2000. str.103-114. 21.Scherr Frederick C.: Modern Working Capital Management. New Jersey: Prentice Hall International Editions, West Virginia University, 1989.str.214-216. 22.Sinkey Joseph F., Jr.: Commercial bank financial management. 4 edition. New York: Macmillan, 1992. str. 516. 23.Slapničar Matevž. Sodobne metode upravljanja kreditnega tveganja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1999. str.63-66. 24.Skubic Tatjana, Treven Mateja: Ocena kreditne sposobnosti v NLB d. d., Ocena kreditne sposobnosti podjetja. Ljubljana: CISEF, 1996. str4. 52 25.Turk et al.: Finančno računovodstvo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1996. str. 206. 26.Zavodnik Evgenij: Potrebe po uporabi sodobnih konceptov kreditnega tveganja v bančnem poslovanju. Bančni vestnik, Ljubljana, 2000a, 5, str. 36-40. 27.Zavodnik Evgenij: Razvoj in uporaba modela za merjenje kreditnega portfelja v bančni praksi. Bančni vestnik, Ljubljana, 2001b , 10, str.33-37. 28.Žagar Iva : Pojem bonitete podjetja in vrste kreditnih rizikov, Bančni vestnik, ljubljana, 1991, 24, str. 86. Viri -Interna gradiva in podatki Nove Ljubljanske banke d.d. Ljubljana. -Interna gradiva in podatki tuje banke. -Kako do finančnih virov. Brošura: viri- 4/98. Ljubljana: Nova Ljubljanska banka, d.d., 1998. str.12. -Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 78/96). -Slovenski računovodski standardi. Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, 1993. str. 21-133. 53 POVZETEK Problematika obvladovanja finančnih tveganj poslovanja postavlja tako pred vodstvo banke kot njene strokovne službe velike izzive. Poslovne banke se pri svojem poslovanju srečujejo z vrsto različnih tveganj, med njimi tudi s kreditnim tveganjem. Eden izmed elementov upravljanja kreditnega tveganja je ocenjevanje tveganja potencialnega dolžnika, ki je izražena z boniteto komitenta. Razvoj na področju obvladovanja kreditnega tveganja poteka tako hitro, da banke, ki se prilagajajo spremembam nenehno izboljšujejo in dopolnujejo obstoječe metode ocenjevanja poslovanja in kapitalske ustreznosti. Kreditni portfelji bank so vse bolj kompleksni, zato sodobna bančna praksa razvija in uporablja kvantitativne in kvalitativne modele, ki so namenjeni ocenjevanju potrebnega kapitala za podporo bančnim aktivnostim. Ti sistemi oziroma modeli so oblikovani tako, da spodbujajo vodstva bank, da minimizirajo uporabo kapitala, ki je najdražji vir financiranja. Banke se zavedajo pomembnosti kakovostne presoje kreditne sposobnosti podjetij. Vedo, da so le uspešne banke tiste, ki so strateško pomembne za celotno narodno gospodarstvo in družbeno zaželjeno smerjo razvoja le-tega. Ključne besede: boniteta podjetja, kreditno tveganje, modeli. ABSTRACT The issue of managing financial risk of operations is a great challenge for any bank's management as well as its professional departments. In their business operations commercial banks are constantly faced with a number of different risks, among others the credit risk. One of the elements of managing credit risk is the risk assessment of a potential debtor, expressed as the client's credit rating. The development in the area of managing credit risk is so fast that banks, adapting to the changes, constantly improve and update the existing methods of assessing business operations and capital adequacy. The credit portfolios of banks are becoming increasingly complex, which is why contemporary bank practice has developed and is using quantitative and qualitative models, intended for the assessment of the necessary capital to support the bank's activities. These systems or models are designed in such manner to stimulate the bank's management to minimize the deployment of capital, which is the most expensive source of financing. Banks are aware of the importance of quality assessment of a company's credit rating. They know that only those banks can be successful that are strategically important for the whole national economy and have a socially favoured development orientation. Keywords: company's credit rating, credit risk, models. 54 55 PRILOGE 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23
