Polno besedilo - Univerza v Mariboru

Transcription

Polno besedilo - Univerza v Mariboru
UNIVERZA V MARIBORU
EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA
MARIBOR
DIPLOMSKO DELO
PRIMERJAVA MODELOV ZA IZRAČUN
BONITETE PODJETJA
Študent: Ivan Brancelj
Naslov: Divjakova 2, Ljubljana
Številka indeksa: 82149266
Izredni študij
Program:univerzitetni
Študijska smer: DIF
Mentor: dr.Bobek Dušan
Maribor, julij. 2004
UNIVERZA V MARIBORU
Ekonomsko-poslovna fakulteta
IZJAVA
Kandidat(ka) _IVAN BRANCELJ_______________________________
absolvent(tka)
študijske
smeri:__DIF_________________________študijski
program:___univerzitetni________
izjavljam, da sem avtor(ica) tega diplomskega dela, ki sem ga napisal(a)
pod mentorstvom__dr.BOBEK DUSAN__ in uspešno zagovarjal(a) _.2004-09-16___ (vpisati datum
zagovora).
Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov.
Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim – ne dovolim (ustrezno obkrožite) objavo diplomskega dela v
elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje
izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov
teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju.
V Mariboru, dne___2004-09-25_____
Podpis:__________________________________
SLOVAR PREVODOV TUJIH IZRAZOV
1
Ability – plačilna sposobnost podjetja
Activity ratios – kazalniki upravljanja z aktivo
Amount – zahtevani znesek posojila
Calibration - kalibracija
Capacity - zmogljivost
Capital - kapital
Cash flow to long term debt ratio – pokritje dolgoročnih kreditov
Character – karakter (značaj posojilojemalca)
Collateral – zavarovanje posojila
Competition - konkurenca
Conditions – ekonomske razmere
Country-Sovereign risk – deželno tveganje
Credit risk – kreditno tveganje
Current ratio – koeficient obratne (tekoče) likvidnosti
Customer relationship – informacije o preteklih kreditnih izkušnjah
Debt ratio – koeficient zadolženosti
Expected loss – pričakovane izgube
Financial leverage ratio – kazalnik finančnega vzvoda
Foreign exchange rate risk – tveganje spremembe deviznega tečaja
Insurence – razpoložljivost ali zahtevana zavarovanja, jamstva
Interest coverage ratio – pokritje plačilnih obresti
Interest rate risk – tveganje spremembe obrestne mere
Quick ratio – količnik obratno finančne likvidnosti oziroma pospešeni koeficient
Leverage ratios – kazalniki upravljanja s pasivo
Liquidity ratios – kazalniki likvidnosti oziroma plačilne sposobnosti
Liquidity risk – likvidnostno tveganje
Margin – nagrada, razlika, ki pripada banki
Net profit margin – dobičkonosnost prihodkov
Off balance sheet risk – zunajbilančno tveganje
Predictive power – moč predvidevanja
Profitability ratios – kazalniki donosnosti
Purpose – razlog za posojilni zahtevek
Repayment – poplačilo posojila
Return on assets (Return on investment) – čista donosnost sredstev
Return on equity – čista donosnost kapitala
Tehnology and operational risk – tehnološko in operativno tveganje
2
3
PREDGOVOR
Slovenija je po osamosvojitvi leta 1990 prešla v obdobje tranzicije, katere rezultat je nova
družbena ureditev v Sloveniji, ki je imela za posledico veliko željo in nujo po tržnem
gospodarstvu. Zglede smo iskali pri naših razvitih sosedih, ki so že vrsto let imeli razvito
tržno gospodarstvo. Pri prehodu v tržno gospodarstvo je v Sloveniji nastalo veliko število
majhnih zasebnih, predvsem družinskih podjetij, družbena podjetja pa so v procesu
privatizacije dobila nove lastnike, ki z njimi upravljajo drugače kot v času brezskrbnega
socialističnega gospodarstva. Predvidljivost in plačilna solvetnost je največji problem s
katerim se je začela spopadati mlada slovenska država po prehodu v tržno gopodarstvo.
Tržno gospodarstvo pomeni individualizacijo tveganja, individualno prevzemanje
odogovornosti za uresničitev oziroma neuresničitev poslovnih načrtov. Zato morajo biti
poslovni subjekti bolj pazljivi pri vzpostavljanju poslovnih stikov s potencialnimi
poslovnimi partnerji, ki so se razvili bodisi iz nekdanjih družbenih podjetij, bodisi so
nastali čisto na novo. Velika večina teh poslovnih partnerjev je brez referenc in brez vsake
zgodovine poslovanja. Le ta se v sodobnem smislu pojmuje kot sposobnost preživetja in
razvoja podjetja, na kar vplivajo številni dejavniki.
Banka je po novem opredeljena kot samostojni ekonomski subjekt, ki deluje po načelih
likvidnosti, varnosti in rentabilnosti. Temeljni motiv njenega delovanja je ustvarjanje
dobička, hkrati pa se skuša v največji možni meri zavarovati pred najrazličnejšimi tveganji,
s katerimi se sooča pri dodeljevanju kreditov pravnim in fizičnim osebam. Pri tem ji je v
veliko pomoč bonitetna služba, ki deluje v okviru banke. V bonitetni službi vsakega
potencialnega kreditojemalca preverijo glede resnosti poslovanja, finančnih rezultatov,
sposobnosti vodenja in sploh glede kvalitete poslovanja podjetja. Banka sicer poskuša
tveganje spraviti na najnižjo raven, vendar ga ne more v celoti odpraviti. Tveganje je v
bančnem poslovanju vedno prisotno. Postopek odobravanja posojila je za kreditojemalca
dolgotrajen in zelo temeljit, saj si želi banka ustvariti kar najboljšo sliko o podjetju in se s
tem izogniti nepotrebnemu tveganju.
V Sloveniji je v zadnjem času vse večje število bank, tudi podružnic tujih bank, ki so
zaslutile svojo tržno priložnost v tem novonastalem kotičku Evrope, ki si vse bolj
konkurirajo med sabo v ponudbi. Poteka neusmiljen boj za vsakega komitenta. Zato so
morale banke v želji po čimveč novih komitentih sprejeti politiko rizika, ki sicer dopušča
določen procent propadlih poslov na račun pridobivanja in odkrivanja novih podjetnih
upov, ki jim taka politika omogoča, da uresničijo svoje poslovne vizije.
Cilj naloge je preučiti kreditno sposobnost podjetja po modelu naše banke kakor tuje in
ugotoviti razliko. Vsaka poslovna banka ima svoj metodološki pristop preverjanja kreditne
sposobnosti podjetja. Tuje banke imajo v tem že večletne izkušnje medtem, ko so naše
banke v tem šele na začetku in se učijo od velikih tujih bank. Tuje banke imajo podružnice
po celem svetu in pri tem morajo upoštevati zakonodajo ter pravna in druga pravila (Basle
Committee on Banking Supervision. smernice EU, veljavno regulativo posameznih držav
), primerjavo z eksternimi sistemi ratingov, ekonomska primerljivost podjetij tako med
seboj kot po regijah oziroma državah. Naše banke so imele podružnice samo po bivši
Jugoslaviji in nimajo takšnih izkušenj kot tuje banke. Tudi velikost in strokovnost
(posebne službe ki jih majhne banke nimajo) ene in druge banke ni primerjave.
2
Spremembe, ki jih nalaga “nova ekonomija” v mednarodnem bančništvu, se bodo
dotaknile tudi naših bank in vplivale na dvig kakovosti upravljanja kreditnih tveganj. Z
narodnogospodarskega vidika dvig kakovosti tega upravljanja posledično pomeni
možnosti, da se zmanjša sistematično tveganje finačnih posrednikov, s tem pa doseže
ugodnejša kalkulacija cene finačnih instrumentov.
Razlogi, ki vodijo v te spremembe je dinamičen razvoj finačnih instrumentov ter pojav z
njimi povezanih tržnih in kreditnih tveganj. Vzrok za to je kriza zaupanja v finančne
institucije, povzročena z neobladovanjem tveganj pri novih oblikah poslovanja, ter
problemi dinamičnosti na področju prevzemov in združevanj bančnih institucij. Poleg tega
je izjemen tudi napredek informacijske tehnologije, ki je na eni strani omogočila
globalizacijo finančnega poslovanja, na drugi strani pa izdelavo sofisticiranih modelov za
merjenje tržnih in kreditnih tveganj.
Rešitve za odpravljanje obstoječih pomanjkljivosti bi na kratko lahko strnili:
-obstoječi pandarji tveganja niso dejansko občutljivi za tveganje, višji bonitetni razredi
imajo po obstoječi metodologiji enako tveganje kot slabši bonitetni razredi,
-ne upoštevajo se razlike med kreditnim tveganjem za gospodarske družbe in kreditnim
tveganjem prebivalstva,
-metodologija za določanje kapitala ne sledi razvoju novih finančnih instrumentovlastninjenja, izvedenih instrumentov, nettinga ipd.,
-ne upošteva potrebnega kapitala za operativno tveganje, tveganje obrestne mere in drugih
tveganj (operativno, deželno in tveganje obrestne mere).
Banke, ki se zavedajo pomena obvladovanja kreditnih portfeljev, so začele uporabljati
razvite metode, saj klasični načini očitno precenjujejo oziroma podcenjujejo kreditno
tveganje. Posledično to tudi pomeni, da so odločitve z ekonomskih kapitalom banke
pristranske in neoptimalne.
Ne glede na širok spekter znanja pa banke nimajo enostavnih in dokončnih odgovorov na
obravnavana vprašanja. Zato je pri tem potrebno imeti tudi dovolj izkušenj in pravo mero
zanašanja na kvalitativne metologije merjenja in obvladovanja kreditnega tveganja.
Razlogi za pomanjkljivosti in posledično izgube je čas, v katerem živimo. Nepredvidljivi
dogodki v mednarodnem in tudi domačem okolju so stvar sedanjosti in prihodnosti ter
lahko vplivajo na dejavnike poslovanja ekonomskih subjektov. Kljub temu pa so modeli
uporabni z vidika informativnosti in jih je potrebno uporabljati kot dopolnilo k vodenju
banke oziroma obvladovanju tveganja.
3
KAZALO
1.
UVOD………………………………………………………………………. . 3
2.
TEORETIČNE OSNOVE…………………………………………………… 5
2.1.
Opredelitev banke……………………………………………………………. 5
2.1.1. Kvantitativna in kvalitativna transformacija finančnih sredstev………..…….5
2.2.
Načela bančnega poslovanja……………………………………………… .. 6
2.2.1. Načelo likvidnosti……………………………………………………………. 6
2.2.2. Načelo rentabilnosti………………………………………………………….. 7
2.2.3. Načelo varnosti………………………………………………………………. 7
3.
PRESOJA BONITETE BANČNEGA KOMITENTA…………………… . 8
3.1.
Opredelitev pojmov…………………………………………………………. .8
3.1.1 . Kreditna sposobnost……………………………………………………… ..8
3.1.2. Boniteta……………………………………………………………………….8
3.2.
Viri bonitetnih informacij…………………………………………………….10
3.3.
Merila za ocenjevanje kreditne sposobnosti komitentov…………………..…11
3.3.1. Objektivna merila………………………………………………………….….11
3.3.2. Subjektivna merila…………………………………………………………....12
3.4.
Metode za presojo kreditne sposobnosti……………………………………..14
3.5.
Računovodski izkazi……………………………………………………….…16
3.5.1. Izkaz stanja ………………………………………………………………..…16
3.5.2
Izkaz uspeha……………………………………………………………….…19
3.5.3
Izkaz finančnih tokov……………………………………………………...…22
3.5.4. Izkaz denarnih tokov…………………………………………………………23
3.6.
Analiza računovodskih izkazov…………………………………………...….23
3.6.1. Vodoravna analiza računovodskih izkazov………………………………...…24
3.6.2. Navpična analiza računovodskega izkaza…………………………………. .25
3.6.3 Analiza s kazalniki………………………………………………………..…..25
3.6.3.1. Kazalniki likvidnosti …………………………………………………….… 26
3.6.3.2. Kazalniki upravljanja z aktiv…………………………………………….… 27
3.6.3.3. Kazalniki upravljanja s pasivo……………………………………………..…28
3.6.3.4. Kazalniki donosnosti……………………………………………………..…..30
3.6.3.5. Ostali kazalniki………………………………………………………...……..31
3.7.
Modeli finančne analize………………………………………………..……..31
3.8.
Modeli za merjenje, analizo in upravljanje kreditnega tveganja………….… 34
3.8.1. Tveganje ob odobritvi kredita s strani banke…………………………...…….36
3.8.2. Opredelitev tveganja…………………………………………………….……36
4.
RAZVRŠČANJE KOMITENTOV V BONITETNE SKUPINE ……...……38
4.1.
Razvrščanje v skladu z objektivnimi merili………………………………….38
4.2.
Razvrščanje v skladu z subjektivnimi merili………………………………. .38
5.
PREDSTAVITEV MODELOV……………………………………...……...39
5.1.
Slovenske banke……………………………………………………………...40
5.2.
Tuje banke…………………………………………………………………....45
6.
SKLEP……………………………………………………………………….51
4
1. UVOD
Banke se pri svojem poslovanju srečujejo z vrsto različnih tveganj, med njimi tudi s
kreditnim tveganjem. Eden izmed elementov upravljanja kreditnega tveganja je
ocenjevanje tveganosti potencialnega dolžnika, ki je izražena z boniteto komitenta.
Banke so specializirane organizacije za opravljanje denarnih poslov. Gospodarski položaj
bank je zelo pomemben, saj so to subjekti, v katerih se zbirajo prosta finančna sredstva, ta
pa se nato investirajo v gospodarstvo in med zasebnike. Kreditno poslovanje je morda celo
najpomembnejša funkcija bank, saj predstavlja enega od najpomembnejših virov
prihodkov banke. Posojila predstavljajo največji del bančnih naložb. O posojilih govorimo
tedaj, ko se denarni storitvi časovno razhajata; posojilodajalec daje denarno storitev prej,
posojilojemalec pa izpolni svojo denarno storitev kasneje. V mojem diplomskem delu se
bom osredotočil predvsem na primerjavo modelov za izračun bonitete podjetja, ki je
osnova za kreditno poslovanje.
Tako kot vsak proizvod je potrebno tudi izračunavanje bonitete podjetja razvijati,
posodabljati, skratka prilagajati značilnostim in potrebam okolja oziroma potrebam
uporabnikov. Z razvijanjem izračunavanja bonitete pa mislim predvsem na spreminjanje
ali poglabljanje naslednjih faz presojanja bonitete: zbiranje podatkov, izračunavanje
sestavin bonitete, presojanje bonitete. V tradicionalnem načinu presojanja predstavljajo
osnovo za presojanje vrednosti posameznih kazalnikov proučevanje podjetja interno
določeni standardi, na katere pa močno vplivajo vrednote presojevalca zato je rezultat
subjektiven. Posledično pa je primerljivost takega bonitetnega poročila z bonitetnim
poročilom druge banke vprašljiv. Sodobni izračun bonitete pa presoja izračunane vrednosti
na podlagi časovnih vrst posameznih komponent izračuna in predvsem na podlagi panoge.
Kot panogo pa mislim na rezultate poslovanja povprečnega podjetja v panogi ali pa
najbolšega podjetja v panogi. Tako naj bi presojanje vseh kazalcev bonitete temeljilo na
vrednosti kazalcev povprečnega podjetja v panogi, torej naj bi izračunali enake kazalnike
tako za panogo kot za podjetje. Izbor take osnove zagotavlja smiselno primerjavo za
presojanje in omogoča objektivni izračun bonitete, ki je primerljiv z drugimi izračuni.
V tržnem sistemu gospodarjenja morajo poslovne banke pri presoji naložb na pomembno
mesto postaviti kriterij varnosti naložb, zaradi česar morajo temeljito preučiti vse
dejavnike, ki vplivajo na poslovanje podjetja. Ker pa se banke zavedajo, da se tveganju v
celoti ne morejo izogniti si prizadevajo, da bi v fazi odobravanja kredita realno ugotovile
kreditno sposobnost in boniteto kreditojemalca in zahtevala ustrezno zavarovanje kredita.
Problematika obvladovanja finančnih tveganj poslovanja postavlja tako pred vodstvo
banke kot njene strokovne službe velike izzive. Gre za odgovore na vprašanje:
- kolikšne naj bodo rezervacije, da jih bo ravno prav-še zadovoljiv dobiček ob ustrezni
rezervi za znana tveganja?
- kakšen naj bo kapital banke- kako velik, da bo ustrezen z vidika zahtevanih donosov
delničarjev in glede na potrebno višino za pokrivanje nepričakovanih izgub v portfelju
banke?
- kako glede na dane omejitve- objektivno nasprotje med tveganjem in obsegom naložbmaksimirati vrednost banke za delničarje?
5
Kreditna analiza je v zadnjih letih doživela precejšen razcvet do katerega je prišlo zaradi
močne zaostritve konkurence tako med finančnimi institucijami kot med podjetji. V takih
razmerah ni mogoče več uspeti le s prvovrstnimi dolžniki, pač pa mora banka oz. upnik
razločevati med tistimi dobrimi in slabimi dolžniki, ki sicer niso očitni, sposoben mora biti
oblikovati take naložbe med dolžniki, da pri danem tveganju doseže največjo donosnost.
Kreditno tveganje banka obvladuje s proučevanjem likvidnosti in finančnega ravnotežja,
pri čemer se poslužuje najrazličnejših orodij.
Model je neuporaben za sledeče tipe podjetij; hoteli, banke, leasing podjetja, investicijska
podjetja, finančne institucije, zavarovalnice, holding podjetja. Rating model je izdelan za
večja podjetja in skupine v portfelju (trgovska, storitvena in proizvodna podjetja).
V moji nalogi gre za deskriptivni pristop. Na osnovi podatkov, ki sem jih dobil od bank
bom z pomočjo ene in druge metode pokazal kako banki določita boniteto podjetja
oziroma rating podjetja
6
2.TEORETIČNE OSNOVE
2.1.Opredelitev banke
V zgodovinskem razvoju je imela banka različne funkcije. V začetku je bila poglavitna
funkcija hranjenje vrednosti takratnega denarja, sčasoma pa se je iz prvotne glavne
funkcije razvila funkcija, ki prevladuje v sodobnem gospodarstvu, to je funkcija
financiranja.
V Sloveniji so banke kot finančne institucije delniške družbe, katerih predmet poslovanja
je opravljanje naslednjih bančnih poslov (Bančni in monetarni predpisi, 1991,str.35):
- sprejemanje vseh vrst denarnih vlog pravnih in fizičnih oseb,
- dajanje in najemanje kreditov,
- opravljanje poslov plačilnega prometa,
- odkupovanje čekov in menic,
- poslovanje s tujimi plačilnimi sredstvi,
- izdajanje vrednostnih papirjev in kreditnih kartic,
- nakup in prodaja ter upravljanje z vrednostnimi papirji domačih in tujih izdajateljev,
- prevzem in izdajanje poroštev in garancij ter sprejemanje drugih obveznosti za svoje
komitente, ki se lahko izpolnijo v denarju,
- kupovanje in izterjava terjatev,
- shranjevanje vrednostnih papirjev in drugih vrednosti.
Banka opravlja bančne posle (Turk et al.,1996, str.206):
- v svojem imenu in za svoj račun,
- v svojem imenu in za tuj račun,
- v tujem imenu in za tuj račun.
Glede na obseg storitev, ki jih nudijo banke svojim komitentom delimo banke na:
- Specializirane banke. To so banke, ki se ukvarjajo le z določenimi vrstami bančnih
poslov. Banke pa se lahko specializirajo tudi z vidika kroga komitentov. Torej banka, ki
je specializirana lahko ponuja le določene storitve velikemu krogu komitentov ali pa
določenemu krogu komitentov velik obseg storitev.
- Univerzalne banke. To so banke, katerih struktura poslov je celovita, kar pomeni, da
lahko komitenti banke opravljajo vse bančne posle v tej banki. Vendar pa v današnjem
času nobena banka ne opravlja vseh bančnih poslov, saj se z izdajanjem denarja ukvarja
le ena banka, to je centralna banka.
2.1.1.Kvantitativna in kvalitativna transformacija finančnih sredstev
Banke lahko opredelimo kot določeno vrsto finančnih inštitucij, ki s pomočjo izbranih
finančnih inštrumentov delujejo na finančnem trgu. Delujejo kot vezni člen med
deficitnimi gospodarskimi oziroma negospodarskimi subjekti. Pri posameznih
gospodarskih subjektih se pojavljajo presežki in primanjkljaji finančnih sredstev. Zato
suficitarne gospodarske celice ponujajo svoje finančne presežke deficitarnim
gospodarskim celicam, pri katerih se pojavljajo primanjkljaji. V sodobnem finančnem
svetu je banka nepogrešljiva institucija, ki s svojim posredovanjem omogoča tako
kvantitativno kot kvalitativno transformacijo finančnih sredstev.
7
a) Kvalitativno preoblikovanje finančnih sredstev je predvsem časovno preoblikovanje, saj
ima banka možnost spreminjati ročnost sredstev glede na potrebe ponudnikov in
povpraševalcev. Tako lahko banke kratkoročne naložbe preoblikujejo v dolgoročne
kredite in obratno. Po dolžini trajanja posojilnega razmerja ločimo dve temeljni skupini
posojil (Kako do finančnih virov, 1998):
- Kratkoročna posojila predstavljajo naložbe gospodarskim subjektom s trajanjem do 1
leta. Namenjeni so financiranju tekočega poslovanja podjetij, predvsem nabavi
materiala, blaga in storitev, financiranju proizvodnje, zalog, terjatev iz poslovanja ter
vzdrževanju likvidnosti. Pri kratkoročnih kreditih je tveganje za banko ob ustrezni
kreditni analizi lažje oceniti zaradi krajših odplačilnih rokov. Zaradi manjšega
tveganja je tudi obrestna mera običajno nižja, kot je pri dolgoročnih posojilih. Višina
posojila je odvisna od obsega poslovanja komitenta in namena kreditiranja.
- Dolgoročna posojila predstavljajo naložbe gospodarskim subjektom s trajanjem od 1
do 7 let. Namenjena so predvsem investiranju v stalna sredstva, v trajna gibljiva
sredstva in za financiranje investicijskih del. Pri dolgoročnih posojilih je tveganje za
banko visoko, ker se posojilo odplačuje dalj časa in je ob odobritvi težko napovedati
oziroma oceniti vse elemente, ki lahko vplivajo na odplačilno sposobnost komitenta.
Višina posojila je odvisna od proračunske vrednosti investicije, kreditne sposobnosti
komitenta in načina zavarovanja.
b) Kvantitativno preoblikovanje finančnih sredstev opredelimo kot dovolj velik oziroma
pravšnji obseg sredstev. Banka sprejema naložbe vseh velikosti, od malih zneskov
posameznih varčevalcev do velikih zneskov gospodarskih družb. krediti, ki jih banka
daje, pa so glede na velikost prilagojeni potrebam povpraševalcev. To je mogoče, ker
vsa sredstva na pasivi oblikujejo kreditni potencial banke, iz katerega banka lahko
odobrava kredite potrebnih velikosti.
2.2. Načela bančnega poslovanja
Banke v večbančnem sistemu morajo skrbeti za svoj obstoj in razvoj. Zato morajo pri
svojem poslovanju upoštevati tri poglavitna načela (Dimovski, 1995, str.41):
- načelo likvidnosti
- načelo rentabilnosti
- načelo varnosti
2.2.1. Načelo likvidnosti
Načelo likvidnosti narekuje pri plasmaju sredstev, skladnost med rokom sredstev in rokom
naložb oziroma plasmajev. To pomeni, da sme banka kratkoročne vire sredstev plasirati le
v kratkoročne plasmaje, za dolgoročne plasmaje pa mora razpolagati z dolgoročnimi
sredstvi. To načelo je tako pomembno za bančno poslovanje, da ga imenujejo “zlato
bančno pravilo”. Zlato bančno pravilo financiranja je utemeljil že leta 1854 znanstvenik
Hubner (Rodić, 1990, str.80). Pravilo se glasi: “Kredit, ki ga lahko neka banka da, in da pri
tem ne zaide v težave pri izpolnjevanju svojih obveznosti, mora ustrezati kreditu, ki ga
banka koristi in to ne le po znesku, temveč tudi po kvaliteti”. Na likvidnost banke vpliva:
- Kreditna dejavnost banke, ki močno vpliva na likvidnost banke. Prekomerno dajanje
kreditov lahko povzroči nelikvidnost banke. Kakšen obseg kreditov bo banka lahko
odobrila, je odvisno od njene kreditne sposobnosti.
8
- Posegi centralne banke -na likvidnost banke vpliva centralna banka s tem da spreminja
odstotek obveznih rezerv in obseg kreditiranja banke. S tem uravnava količino denarja v
obtoku in likvidnost celotnega narodnega gospodarstva.
- Depoziti- bančni komitenti imajo denarna sredstva naložena v banki kot depozite z
namenom, da z njimi poravnajo svoje obveznosti. Pri tem vplivajo na likvidnost banke,
v primeru, če nakazujejo komitentom, ki imajo svoj račun odprt pri drugi banki. S tem
se likvidnost banke zmanjša. Zato mora banka voditi takšno likvidnostno politiko, da je
sposobna pravočasno poravnati dospele obveznosti, opravljati vse plačilne naloge
gospodarstva in neovirano izvajati svojo kreditno aktivnost.
2.2.2.Načelo rentabilnosti
Rentabilnost je z ekonomskega vidika temeljni cilj poslovanja banke. Dobiček, kot izraz
rentabilnosti je motiv poslovanja banke v privatno lastniških družbenoekonomskih
sistemih. Zato je rentabilnost eden od osnovnih principov poslovanja. Banke ga realizirajo
predvsem tako, da dosežejo kar največjo razliko med aktivnimi in pasivnimi obrestmi. Ker
pa imajo pri tem še druge dohodke in prav tako druge stroške, poslujejo po načelu
ekonomičnosti, tj. da želijo s kar najmanjšimi stroški doseči optimalne izide poslovanja.
Večjo rentabilnost banke lahko dosežejo na dva načina:
- z večanjem prihodkov
- z zmanjšanjem odhodkov
2.2.3.Načelo varnosti
Banke morajo skrbeti, da je vlaganje prostih sredstev pri njih povezano s kar najmanjšim
tveganjem. Njihovo načelo poslovanja s kreditnimi sredstvi je zato tudi varnost vlog. Čim
večjo varnost vlog zagotovi banka vlagateljem tem več bo zbrala kreditnih sredstev. Zato
je varnost, ki jo nudi banka vlagateljem tudi eden od elementov konkurence med bankami.
Zavarovanje vlog oziroma interesov vlagateljev je lahko formalno (zakonsko) ali dejansko
(materialno). Največjo varnost bančnih vlog pa daje pravilno plasiranje zbranih virov
sredstev, ki temelji na ugotavljanju kreditne sposobnosti kreditojemalcev oziroma širše
bonitete.
Načelo varnosti pride do izraza predvsem pri izbiri komitentov in pri zavarovanju
odobrenih posojil. Banka mora pri svojem poslovanju težiti k stalnim strankam, katerih
boniteto, kreditno sposobnost ter ugled, ki ga uživajo, že pozna. Preučevanje kreditne
sposobnosti oziroma bonitete se nanaša na vse tiste dejavnike, ki povzročajo kreditno
tveganje oziroma, ki lahko dajejo kreditno varnost. Dejavniki so različni, zato se vsebina
preučevanja kreditne sposobnosti razlikuje glede na to ali, gre za osebni ali pokriti kredit,
ali gre za dolgoročnega ali kratkoročnega, ali za kredit za osnovna ali obratna sredstva, ali
za kredit za nabavo ali za prodajo blaga.
9
3.0. PRESOJA BONITETE BANČNEGA KOMITENTA
Ocenjevanje bonitetne sposobnosti podjetij je ena izmed temeljnih aktivnosti bank za
ugotavljanje tveganosti naložb v posamezna podjetja. Banke skušajo s pridobivanjem in
obdelovanjem podatkov o podjetju ter z njihovim razvrščanjem v določene bonitetne
razrede znižati to stopnjo tveganja. (Dimovski, 1996, str.47)
3.1. Opredelitev pojmov
Banke se v svojem poslovanju ne morejo ogniti kreditnemu tveganju, saj v določenem
obsegu vedno obstaja verjetnost, da bodo določena plačila kreditov in obresti zaostajala.
To tveganje lahko obvladujejo v okviru določenih mej z zbiranjem, obdelavo in
analiziranjem raznih informacij o kreditojemalcih. Na ta način lahko banka odločilno
vpliva na obvladovanje enega dela tveganj, ki se jim lahko izpostavi.
Izpostavljenost kreditnemu tveganju je odvisna tako od kreditne bonitete komitenta, kot
tudi od kreditne sposobnosti. Ker se kreditna boniteta komintenta med odplačevanjem
kredita lahko spreminja, je zelo pomembno stalno spremljanje teh sprememb.
3.1.1. Kreditna sposobnost
V tržnem gospodarstvu so vsa podjetja pri svojem poslovanju izpostavljena tveganju. Da
bi se temu čim bolj izognila, zbirajo informacije in ocenjujejo partnerja, s katerimi že
dolgo sodelujejo ali navezavo stikov šele načrtujejo. Velikokrat podjetjem primanjkuje
ljudi in znanja za to odgovorno delo ali pa so stroški lastnega preverjanja previsoki. Zato
imamo tudi v Sloveniji podjetja, ki se ukvarjajo z izdelavo bonitet po naročilu komitentov.
Posebno močne oddelke za upravljanje z riziki imajo banke, ki pa ocenjujejo svoje
poslovne komitente le za lastne potrebe.
Banka je zakonsko omejena, koliko sme imeti največ odobrenih posojil ali danih kreditov.
Omejena je z velikostjo svojega lastniškega (jamstvenega) kapitala. Nadalje je omejena,
koliko sme dati največ kreditov enemu posojilojemalcu. En posojilojemalec je lahko
zadolžen največ za toliko, koliko znaša 30% lastniškega (jamstvenega) kapitala banke.
3.1.2. Boniteta
Boniteta podjetja predstavlja v sodobnem pomenu zelo širok in kompleksen pojem. Pojem
boniteta izvira iz latinske besede “bonu” (dober) oziroma “bonitas” (ugodnost) in pomeni
pozitivne lastnosti neke osebe (pravne in fizične) ali neke stvari (na primer terjatve,
vrednostnega papirja). Etimološko lahko razložimo boniteto kot kakovost, ugodnost
posameznika, podjetja, stvari, zemljišč (Knez-Riedl, 1993a, str.245).
Osnovni dvom pri opredelitvi bonitete je v tem ali naj bi bila ocena bonitete podjetja
povezana le s tistimi pokazatelji, ki neposredno vplivajo oziroma potrjujejo, da imamo
opravka z zanesljivim dolžnikom in poslovnim partnerjem, ali pa je obvezno analizirati vse
tiste elemente in faktorje, ki zagotavljajo splošno materialno solidnost, dober glas in
perspektivo podjetja v poslovnem svetu, dober položaj na trgu ter dobre razvojne in
proizvodne programe, ki zagotavljajo dolgo življenje in pravilno strategijo podjetja.
10
Tudi pri najožji definiciji bonitete, pri kateri boniteta podjetja predstavlja celoto pozitivnih
lastnosti določenega gospodarskega subjekta, ki ga opredeljujejo kot dobrega in
zanesljivega poslovnega partnerja, bo presoja bonitete zahtevala kompleksen pristop. Brez
analize funkcije podjetja, povezanosti funkcij, razvojnih strategij in ciljev podjetja,
organizacijske strukture, kadrovske sestave, finančnega položaja in finančnih rezultatov
poslovanja, ni mogoče oceniti bonitete podjetja, čeprav obstaja mišljenje, da je pravilen
tudi pristop, pri katerem se za ugotavljanje bonitete podjetja uporablja predvsem
knjigovodske podatke (Pejić, 1991, str.13).
Opredelitev bonitete pojmujemo tudi kot zanesljivost podjetja kot plačnika ali pa se
boniteta enači s kreditno sposobnostjo. Taka poimenovanja bonitete so značilna predvsem
za bančno poslovno prakso. Te lastnosti so sestavni del bonitete, vendar pa ta pojem
obsega še druge lastnosti in značilnosti podjetja. Kreditno sposobno je podjetje, katerega
gospodarski položaj, merjen z ekonomskimi merili, dovoljuje in opravičuje najemanje
kredita, zagotavlja njegovo koristno uporabo, plačevanje obresti in vračilo najetega kredita
ob dogovorjenem roku (Žagar, 1991, str.86).
Vsekakor so bolj sprejemljive, natančnejše in celovitejše tiste definicije, ki pojem bonitete
razlagajo širše in sicer kot ocenitev celovitega položaja podjetja oziroma ugotovitev
njegove trdnosti, celotne aktivnosti, proizvodnih in razvojnih programov, slovesa, ki ga
podjetje uživa v splošnem poslovnem svetu, njegovega položaja na trgu ter s tem povezane
kreditne in poslovne sposobnosti in nenazadnje tudi likvidnosti podjetja. Boniteto
razumemo kot oceno kvalitete vseh ekonomskih pojavov in procesov v podjetju.
Dejavniki, od katerih je odvisna boniteta podjetja so kvantitativni in kvalitativni.
Kvantitativni dejavniki bonitete podjetja so aktivnosti, stanja, izidi in razmerja, ki jih je
možno izraziti z absolutnimi in relativnimi števili, in ti so (Knez-Riedl, 1993a, str. 247):
- količinski in vrednostni obseg, struktura in dinamika proizvodnje, prodaje,
zunanjetrgovinske menjave,
- vrednost, struktura in dinamika poslovnega izida, finančnega izida, premoženja,
kapitala,
- odpisanost opreme in gradbenih objektov,
- lastnosti podjetja, ki izražajo načelo varnosti: finančna trdnost in plačilna sposobnost,
- lastnosti podjetja, ki izražajo načelo učinkovitosti: proizvodnost, gospodarnost in
donosnost
- lastnost, ki izražajo zmogljivosti podjetja in njihovo izrabo (število in dinamiko
zaposlenih, izraba delovnega časa, tehnične zmogljivosti in stopnja njihove izrabe),
- lastnosti, ki kvantificirajo kakovost proizvodnje in opravljanja storitev (delež odpadka
in škarta, vrednostni obseg reklamacij),
- lastnosti, ki kvantificirajo skrb za razvoj (vlaganje v raziskave, razvoj, izobraževanje).
3.2.Viri bonitetnih informacij
Za kvalitetno oceno bonitete potrebuje banka veliko informacij. Podjetja, ki so stalni
komitenti banke, se informacijska osnova le izpopolni, za nove komitente pa je treba
pridobiti vse potrebne informacije, predno se lotimo analize.
11
Bonitetna služba v banki zbira podatke o svojih komitentih iz več virov. Viri so si med
seboj različni in večkrat nasprotujoči, tako da je veliko odvisno od strokovne
usposobljenosti bonitetnega analitika, da izmed vseh informacij, ki so na razpolago izlušči
tiste prave in nepotvorjene.
Podatke lahko razdelimo na opisne in številčne.
Med opisne podatke sodijo izpiski iz sodnega registra in najrazličnejši strokovni članki v
časopisih in revijah glede trenutnega stanja. Sodni register je javna knjiga iz katere je
mogoče dobiti naslednje podatke:
- datum izpisa iz sodnega registra,
- firma, sedež in naslov podjetja
- ime in sedež ustanovitelja, številka in datum akta o ustanovitvi podjetja, datum
pristopitve, datum izstopitve,
- višina osnovnega kapitala,
- delež posameznega kapitala, če je ustanoviteljev več,
- dejavnost oziroma posli podjetja,
- posli zunanjetrgovinskega prometa podjetja,
- pooblastila podjetja v prometu s tretjimi osebami,
- vrsta in obseg odgovornosti za obveznosti podjetja v pravnem prometu s tretjimi
osebami in obseg odgovornosti za obveznosti drugih subjektov,
- imena pooblaščenih oseb za zastopanje podjetja in meje njihovih pooblastil,
- imena oseb pooblaščenih za zastopanje podjetja pri opravljanju poslov
zunanjetrgovinskega prometa in meje njihovih pooblastil,
- člani nadzornega sveta.
Poleg računovodskih izkazov banka za pridobivanje informacij o svojih komitentih
uporablja še vrsto drugih virov, kot so (Johnson Debeljak, 1996, str.5):
- komitenti sami,
- informacije znotraj banke (informacije o preteklih kreditih komitenta, promet na žiro
računu, rednost poravnavanja obveznosti)
- informacije drugih bank,
- dnevno časopisje, lokalna glasila
- pogovori z zaposlenimi v podjetju,
- status podjetja,
- registri sodišč,
- informacije vodstva.
Najpomembnejši številčni podatki za vsako finančno analizo so računovodski izkazi
(bilanca stanja, izkaz uspeha, izkaz finančnih tokov) kot edina verodostojna dokumentacija
o poslovanju podjetja. Podjetje je dolžno predložiti bilanco stanja izkaz uspeha, v primeru,
ko gre za veliko ali srednje veliko podjetje oziroma za podjetje, katerega vrednostni papirji
kotirajo na borzi, pa tudi izkaz finančnih tokov vsaj za dve leti. Poleg letnih računovodskih
izkazov mora podjetje predložiti tudi izkaze za tekoče trimesečje.
3.3. Merila za ocenjevanje kreditne sposobnosti komitentov
12
Izhodišče razvrstitve je sistematični pregled bančnega portfelja, to je dospelih in
nedospelih aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk, to je terjatev glede na njihovo
tveganje
Po sklepu Banke Slovenije o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunaj bilančnih postavk bank
in hranilnic mora banka svoje komitente razvrstiti v bonitetne skupine od A do E na
podlagi ocene in vrednotenja dolžnikove sposobnosti izpolnjevati obveznosti do banke ob
dospelosti, ki se presoja na podlagi:
- ocene finančnega položaja posameznega dolžnika
- njegove zmožnosti zagotovitve zadostnega denarnega pritoka za redno izpolnjevanje
obveznosti do banke v prihodnosti
- vrste in obsega zavarovanja terjatev do posameznega dolžnika
- izpolnjevanja dolžnikovih obveznosti do banke v preteklih obdobjih
3.3.1. Objektivna merila
Razvrščanje podjetij glede na objektivna merila pomeni razvrščanje glede na časovna
razdobja oziroma zamude, v katerih dolžnik poravna svoje obveznosti (Dimovski, 1996,
str.47). Objektivna merila so:
- splošni podatki o podjetju,
- podatki o povezanosti z banko,
- podatki o blokiranem žiro računu.
a) Splošni podatki o podjetju
- ime podjetja,
- sedež podjetja,
- pravna oblika,
- oblika lastnine,
- matična številka,
- dejavnost,
- datum ustanovitve,
- ustanovitveni in vplačani kapital,
- ustanovitelji,
- struktura lastništva,
- vodstvo podjetja in njegova usposobljenost,
- strategija razvoja,
- predvideni način prestrukturiranja,
- velikost podjetja.
b) Podatki o povezanosti z banko
Za ustrezno bonitetno razporeditev podjetja je pomembno, da ima banka o podjetju na
voljo čim več informacij. Banka uporabi vse informacije o podjetju, ki so že v hiši in
izhajajo iz dosedanjega sodelovanja s podjetjem. Povezava komitenta z banko se odraža v
aktivi in pasivi bilance banke.
V pasivi se podjetje pojavlja kot depozitor, ki ima pri banki odprt žiro račun ter devizni
račun. Gibanje denarnih sredstev in depozitov podjetja ter opravljanje plačilnega in
deviznega prometa v povezavi z deležem sredstev, ki jih podjetje usmerja na banko vpliva
na oceno bonitete komitenta.
13
V aktivi bilance se podjetje pojavlja kot dolžnik. V razmerju do komitenta banka upošteva
pretekle izkušnje s podjetjem oziroma poravnavanje njegovih obveznosti do banke. Banka
Slovenije predpisuje metodologijo razvrščanja podjetij v bonitetne skupine. Pri razvrščanju
podjetij v bonitetne skupine banka upošteva roke poravnavanja obveznosti komitentov,
kjer se za neporavnavanje obveznosti podjetju dodeli ustrezno število negativnih
bonitetnih točk. Hkrati se upošteva tudi izvršena plačila iz naslova izdanih garancij,
avalov, akreditivov in drugih jamstev, ki jih je banka marala založiti v imenu komitenta in
obseg dosedanje zadolženosti pri banki.
c) Podatki o blokiranem žiro računu
Banka na osnovi podatkov, o zamudah komitenta pri poravnavanju svojih obveznosti
upošteva:
- dolžina zamud komitenta pri poravnavanju obveznosti,
- pogostost zamud,
- relativni obseg zamud.
3.3.1. Subjektivna merila
Razvrstitev v subjektivna merila pomeni razvrstitev glede na oceno finančnega položaja
posameznega dolžnika, zmožnosti zagotovitve zadostnega denarnega pritoka za odplačilo
dolga v prihodnosti in ustreznosti zavarovanja terjatev. Tako subjektivna merila banke
vključujejo:
- analizo splošnega gospodarskega položaja
- analiza panoge
- analiza položaja podjetja
- finančno boniteto
a) Analiza splošnega gospodarskega položaja
Pri analizi splošnega gospodarskega položaja se upošteva analiza in napoved gospodarskih
gibanj ter parametrov gospodarjenja. Vključene so napovedi rasti bruto družbenega
produkta, stopnje inflacije, gibanje tečajev, gibanje obrestnih mer, gibanje izvoza in uvoza
za Slovenijo kot za njene glavne izvozne in uvozne partnerje ter druge potencialne trge.
Napovedi gospodarskih gibanj se spremljajo iz drugih domačih in tujih publikacij. Analiza
teh dejavnikov se v boniteti podjetja odraža preko njihovega vpliva na analizo položaja
panoge in podjetja znotraj nje ( Skubic, 1996, str. 4)
b) Analiza panoge
Položaj panoge je odvisen od gospodarskega položaja oziroma razvoja cele države.
Različne panoge imajo različno stopnjo posojilnega tveganja. Pri analizi panoge
upoštevamo politično stabilnost, stopnjo rasti narodnega gospodarstva, tečaje domače
valuto, stopnjo inflacije življenjski cikel panoge, njen nadaljnji razvoj in razpoložljivo
infrastrukturo. Nekatere panoge so v porastu nekatera so v padanju, zato mora bančni
referent poznati panogo in oceniti realnost napovedi. Pri razvoju panoge upoštevamo tudi
povezavo z drugimi panogami in vzporeden razvoj nekaterih panog. Profitnost panoge je
pogojena z:
14
- možnost vstopa novih konkurentov,
- pogajalsko močjo dobaviteljev,
- pogajalsko močjo potrošnikov,
- rivalstvo med obstoječimi konkurenti,
- potencialnimi substituti.
Poleg panožne je pomembna tudi regionalna analiza, pri kateri upoštevamo razvojne
potenciale posameznih regij in na ta način ugotovimo prihodnje prihodke in možne izgube
(Drmaž, 1996, str.14)
Banka pridobi podatke o posamezni panogi iz uradnih statističnih virov. Tako dobi
podatke o obsegu in deležu posamezne panoge v ustvarjenem produktu celotnega
gospodarstva, gibanje prihodkov in odhodkov, zalog, števila zaposlenih, izvoz in uvoz
panoge, gibanje cen v posamezni panogi v primerjavi s splošno rastjo cen, perspektivnost
panoge. Vsi ti podatki kažejo vpliv panoge na poslovanje podjetja, s tem pa tudi na
njegovo posojilno sposobnost in tveganje banke.
b) Analiza položaja podjetja ( Knez-Riedl, 1991, str. 278 )
Tržni položaj podjetja je v veliki meri opredeljen že s položajem panoge, v kateri podjetje
posluje. Vendar se tudi znotraj panoge podjetja razvrščajo med boljša, povprečna,
podpovprečna, zato je za vsako posamezno podjetje potrebno analizirati njegove:
- tržne značilnosti,
- tehnično tehnološke značilnosti,
- organizacijske značilnosti,
- inovacijsko sposobnost,
- vrednote podjetja.
Tržne značilnosti
Za tržno značilnost so pomembni podatki o:
- osvojenih tržiščih,
- tržnem položaju,
- metodah trženja,
- distribucijskih kanalih,
- politiki cen,
- značilnostih kupcev, konkurentov in dobaviteljev,
- kupoprodajnih pogojih,
- organiziranju servisne dejavnosti.
Tehnično tehnološke značilnosti
- proizvodni program (širino in globino proizvodnega programa)
- primernost in funkcionalnost tehničnih zmožnosti,
- tehnološke značilnosti in spremembe,
- opremljenost s patenti, licencami, blagovnimi znamkami.
Organizacijske značilnosti
- starost podjetja,
- organiziranost,
15
- hitrost in način reagiranja na spremembe in izzive okolja,
- organizacija poslovnih funkcij,
- ureditev lastninskih pravic,
- upravljalne značilnosti,
- podjetniška kultura,
- filozofija podjetja,
- stil poslovanja in vodenja.
b) Finančna boniteta
Izračun finančne bonitete podjetja temelji na podatkih iz njegovih računovodskih
izkazov(bilance stanja in izkaza uspeha). Spremlja se finančna moč, plačilna sposobnost,
obseg in uspešnost poslovanja komitenta, pri čemer je velik poudarek na vertikalni in
horizontalni usklajenosti posameznih postavk v bilančnem preseku.
3.4. Metode za presojo kreditne sposobnosti in bonitete
A) Metode za presojo kreditne sposobnosti
a) Statično preverjanje kreditne sposobnosti
Pri statičnem preverjanju kreditne sposobnosti ugotavljamo, ali je prosilec trenutno
kreditno sposoben.
To je odvisno:
- od ponujenih garancij (vrste zavarovanj)
- od sedanjega premoženjskega stanja:
- kako visok je delež tujega kapitala v celotnem kapitalu
- kako likvidni so posamezni premoženjski deli celotnega premoženja
Po najetju večjih kreditov pa je potrebno preveriti premoženjsko bilanco, ki ponazarja
dejanske razmere.
To pomeni:
- skrite rezerve (s predvrednotenjem) je mogoče sprostiti,
- terjatve se navedejo z resnično vrednostjo obveznosti,
- obveznosti se povečajo za tiste vrednosti, ki se v bilanci ne izkazujejo (leasing)
b) Dinamično preverjanje kreditne sposobnosti
Statično preverjanje kreditne sposobnosti izkazuje mnoge pomanjkljivosti:
- zagotovila, ponujena za kredit, lahko dvomljivo tveganje močno zmanjšajo ali ga npr.
pri hipotekarnih kreditih celo izključijo.
- sedanji prikaz premoženjskega stanja ponuja premalo informacij o bodoči finančni moči
(zmožnost priti do denarja za vračilo kredita).
Zato je potrebno oblikovati prognozo o bodoči finančni sposobnosti podjetja.
V ta namen so pripravljeni in preverjeni:
- načrti odplačil za odobrene kredite,
- finančni načrti za celotno podjetje,
- prognoze za bilanco uspešnosti-račun uspeha in izgube v prihodnjih obračunskih
obdobjih.
V kakšnem obsegu je preverjanje kreditne sposobnosti zastavljeno, je odvisno predvsem
od višine zaprošenega kredita. Tako zadostuje pri manjših kreditih zasebnikom že
16
predložitev potrdila o osebnem dohodku in izkaz, da traja delovno razmerje
posojilojemalca vsaj nekaj mesecev. Čim večja je vsota, tem obsežnejše preverjanje
kreditne sposobnosti je potrebno. Pri večjih kreditih je potrebno neprestano preverjati
gospodarski položaj dolžnika in to z namenom, da pravočasno razpoznamo nevarnosti.
B) Metoda za presojo bonitete
Enotnega pristopa za oceno bonitete komitentov ni. Ločimo pristope, ki sledijo
tradicionalnemu pojmovanju bonitete, od pristopov, ki so usklajeni s sodobnejšim
pojmovanjem bonitete (Knez-Riedl, 1991, str. 132).
a) Tradicionalni pristop
Za tradicionalne pristope je značilno, da ocenjujejo predvsem kreditno sposobnost in
likvidnost in sicer na podlagi računovodskih podatkov iz izkazov preteklih poslovnih let. V
omejenem obsegu uporabljajo tudi druge (neračunovodske) numerične podatke, medtem
ko je uporaba kvalitativnih podatkov zelo redka. Pristopi so usmerjeni predvsem v iskanje
pomanjkljivosti in nevarnosti, pozitivnim dejavnikom pa posvečajo manj pozornosti.
b) Sodobni pristop
Za sodobne pristope pri ocenjevanju bonitete komitenta je značilno, da dajejo ob
kvantitativnih dejavnikov vse večji poudarek kvalitativnim dejavnikom in da upoštevajo
povezanost podjetja z njegovim okoljem. Tako so sodobnejši pristopi usmerjeni predvsem
v prihodnja dogajanja, in sicer v iskanje prednosti in priložnosti.
TABELA1: OSNOVNE ZNAČILNOSTI TRADICIONALNEGA IN SODOBNEGA
POJMOVANJA BONITETE PODJETJA
Vidik
ČASOVNO OBZORJE
DEJAVNIKI
TORIŠČE
ANALITIČNE METODE
ANALITIČNA ORODJA
nekonvencionalni
Boniteta
TRADICIONALNA
SODOBNA
preteklost
prihodnost
kvantitativni
kvalitativni
nevarnosti
priložnosti
finančna analiza
kompleksna
finančni kazalniki
nefinančni,
kazalniki
Vir: Knez-Riedl, 1995, str. 181.
V preglednici so primerjalno predstavljene značilnosti sodobnega in tradicionalnega
pojmovanja bonitete podjetja, kjer vidimo temeljne poudarke in usmeritve enega in
drugega pristopa.
3.5. Računovodski izkazi
17
Pri presoji celovite bonitete podjetja je finančna boniteta ključnega pomena. Finančna
boniteta je izdelana na osnovi analize finančnega položaja, ta pa je izdelana na osnovi
izkaza stanja, izkaza uspeha, izkaza finančnih tokov, izkaza denarnih tokov, ki
pripomorejo k popolnejši finančni analizi. S finančnimi kazalniki lahko pravilno presojamo
boniteto samo, če upoštevamo njihovo medsebojno odvisnost in povezanost, saj posamezni
kazalnik daje le delni vpogled v poslovanje podjetja. Celotna slika finančne analize
nastane šele s primerjavami podatkov prejšnjih let, z načrtovanimi cilji, s sorodnimi
podjetji, z najboljšimi konkurenti, s povprečjem v panogi, s povprečjem v gospodarstvu.
3.5.1. Izkaz stanja
Razčlenitev bilance stanja je odvisna od velikosti podjetja. Banke kot osnovo pri analizi
finančnega položaja podjetja vzamejo statistične podatke iz bilance stanja.
TABELA 2 : RAZČLENITEV POSTAVK BILANCE STANJA V STATISTIČNIH
PODATKIH IZ BILANCE STANJA 31.12.2001 ZA GOSPODARSKE DRUŽBE
A. STALNA SREDSTVA
I. Neopredmetena dolgoročna sredstva
II. Opredmetena osnovna sredstva
III. Dolgoročne finančne naložbe
IV. Popravek kapitala
B. GIBLJIVA SREDSTVA
I. Zaloge
II. Dolgoročne terjatve iz poslovanja
leta
III. Kratkoročne terjatve iz poslovanja
IV. Kratkoročne finančne naložbe
V. Denarna sredstva
VI. Aktivne časovne razmejitve
C. SREDSTVA
Č. ZUNAJBILANČNA SREDSTVA
A. KAPITAL
I. Osnovni kapital
II. Vplačan presežek kapitala
III. Rezerve
IV. Preneseni čisti dobiček
V. Prenesena izguba
VI. Revalorizacijski popravek kapitala
VII. Nerazdeljen čisti dobiček poslovnega
VIII. Izguba poslovnega leta
B. DOLGOROČNE REZERVACIJE
C. DOLGOROČNE OBVEZNOSTI
Č. KRATKOROČNE OBVEZNOSTI
I. Kratkoročne obveznosti iz financiranja
II. Kratkoročne obveznosti iz poslovanja
D. PASIVNE ČASOVNE RAZMEJITVE
E. OBVEZNOSTI
DO
VIROV
SREDSTEV
F. ZUNAJBILANČNE OBVEZNOSTI
Vir: Zupančič, 2002, str. 15.
Z namenom ocene bonitete podjetja banke pri analizi bilance stanja analizirajo predvsem
izkaza osnovna sredstva, stanje zalog in terjatve iz poslovanja, med viri pa kapital,
dolgoročne in kratkoročne obveznosti iz financiranja in kratkoročne obveznosti iz
poslovanja. Ostale postavke v bilanci stanja je smiselno natančno analizirati le, če po svoji
vrednosti predstavljajo znaten delež med sredstvi ali med viri.
A. Stalna sredstva
18
Med stalna sredstva prištevamo neopredeljena dolgoročna sredstva, opredmetena osnovna
sredstva, dolgoročne finančne naložbe in popravek kapitala.
Neopredmetena dolgoročna sredstva so naložbe v pridobitev materialnih pravic ali
dolgoročno vračljivi stroški in izdatki v zvezi s poslovanjem podjetja. Poslovni izid
oziroma odhodki bodo ti stroški oziroma izdatki bremenili postopoma v letih, v katerih
bodo na njihovi podlagi usmerjeni prihodki (Slovenski računovodski standardi, 1993, str.
25).
Opredmetena osnovna sredstva so stvari, ki jih podjetja posedujejo, da z njimi lahko
opravljajo svojo dejavnost ali pa vzdržujejo in popravljajo druge takšne stvari. Lahko so v
lasti podjetja ali pa jih imajo podjetja v finančnem najemu. Zajemajo nepremičnine,
opremo in druga opredmetena osnovna sredstva. Sem sodi tudi drobni inventar, katerega
doba uporabnosti je daljša od enega leta (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 2122).
B. Gibljiva sredstva
Gibljiva sredstva vsebujejo obratna sredstva in kratkoročne finančne naložbe. Obratna
sredstva uporablja podjetje za izvajanje poslovne dejavnosti in so vezana na pridobivanje
prihodkov od poslovanja. Podjetje jih spremeni v denarna sredstva prej kot v enem letu ali
celo večkrat letno. Vsebujejo zaloge, dolgoročne in kratkoročne terjatve iz poslovanja,
denarna sredstva in aktivne časovne razmejitve.
- zaloge so sredstva v opredmeteni obliki, ki bodo porabljena pri ustvarjanju proizvodov
ali opravljanju storitev oziroma pri proizvajanju za prodajo ali prodana v okviru
rednega poslovanja (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 34).
- terjatve so na premoženjskopravnih in drugih razmerjih zasnovane pravice zahtevati od
določene osebe plačilo dolga, dobavo kakih stvari ali opravilo kake storitve (Slovenski
računovodski standardi, 1993, str. 38)
- z aktivnimi kratkoročnimi časovnimi razmejitvami so zajeti kratkoročno odloženi
stroški in predhodno nezaračunani prihodki (Slovenski računovodski standardi, 1993,
str. 64).
Kratkoročne finančne naložbe so naložbe sredstev podjetja v druga podjetja z vnaprej
določenim pogodbenim rokom vračila, ki ne sme biti daljši od enega leta in so namenjene
doseganju prihodkov od financiranja oziroma ohranjanju in večanju vloženih sredstev, ki
niso nujno povezani z doseganjem dobička (Slovenski računovodski standardi, 1993, str.
41). To so kratkoročno dana posojila, kratkoročni depoziti, naložbe v kapital drugih
gospodarskih družb.
C. Kapital
Kapital izraža lastniško financiranje podjetja z denarnimi ali drugimi sredstvi. Deli se na
osnovni kapital, vplačani presežek kapitala, rezerve, preneseni čisti dobiček ali čisto
izgubo iz prejšnjih let, revalorizacijski popravek kapitala in nerazdeljeni čisti dobiček ali
čisto izgubo poslovnega leta. Ohranjanje realne vrednosti kapitala je zagotovljeno z
revalorizacijo z rastjo cen življenjskih potrebščin. Revalorizacijo izkazuje podjetje na
19
posebnem kontu (revalorizacijski popravek kapitala), ki je prištevni del celotnega kapitala
(Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 51).
D. Dolgovi
Za financiranje poslovanja podjetje uporablja poleg lastnih virov tudi tuje vire. Dolgovi so
v obliki obveznosti in so glede na ročnost dolgoročni ali kratkoročni, po vsebini pa se
ločijo na obveznosti iz poslovanja in obveznosti iz financiranja.
- dolgoročne obveznosti so obveznosti z rokom zapadlosti plačila, daljšim od enega leta
od njihovega nastanka oziroma od datuma bilance stanja (Slovenski računovodski
standardi, 1993, str. 55). Dolgoročne obveznosti zajemajo dolgoročne obveznosti iz
financiranja ter dolgoročne obveznosti iz poslovanja.
- kratkoročne obveznosti so obveznosti, ki zapadejo v plačilo v največ enem letu
(Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 55). Kratkoročne obveznosti obsegajo
kratkoročne obveznosti iz financiranja ter kratkoročne obveznosti iz poslovanja.
E. Pasivne časovne razmejitve
Pasivne časovne razmejitve delimo na dolgoročne in kratkoročne. Pri dolgoročnih
govorimo o dolgoročnih rezervacijah, pri kratkoročnih pa o kratkoročnih pasivnih
časovnih razmejitvah.
- dolgoročne pasivne razmejitve so dolgoročne rezervacije, vzpostavljene pa so za
obveznosti, za katere se lahko pričakuje, da bodo nastopile šele čez več kot leto dni,
in/ali obveznosti, katerih nastanek in velikost sta negotova (Slovenski računovodski
standardi, 1993, str 59).
- s kratkoročnimi pasivnimi časovnimi razmejitvami so zajeti vnaprej vračunani stroški
in kratkoročno odloženi prihodki (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 6465).
3.5.1. Izkaz uspeha
Izkaz uspeha prikazuje prihodke in odhodke v obračunanem obdobju, razlika med njimi pa
predstavlja poslovni izid. Določa ga Slovenski računovodski standard 25. Prikazuje
uspešnost poslovanja podjetja v obračunanem obdobju in izvore poslovnega izida. Izkaz
uspeha nam daje osnovo za izračun kazalnikov poslovne uspešnosti podjetja, s katerimi
ugotovimo učinkovitost in uspešnost podjetja. Povezava bilance stanja in izkaza uspeha je
v postavkah kapitala, in sicer v obliki nerazdeljenega čistega dobička poslovnega leta ali
izgube poslovnega leta (Bergant, 1998, str 20-24).
TABELA 3 : RAZČLENITEV POSTAVK IZKAZA USPEHA V STATISTIČNIH
PODATKIH ZA GOSPODARSKE DRUŽBE
A. ČISTI PRIHODKI IZ PRODAJE
I. Čisti prihodki iz prodaje proizvodov in storitev na domačem trgu
II. Čisti prihodki iz prodaje proizvodov in storitev na tujem trgu
III. Čisti prihodki iz prodaje blaga in materiala na domačem trgu
IV. Čisti prihodki iz prodaje blaga in materiala na tujem trgu
20
B. POVEČANJE VREDNOSTI ZALOG PROIZVODOV IN NEDOKONČANE
PROIZVODNJE
C. ZMANJŠANJE VREDNOSTI ZALOG PROIZVODOV IN NEDOKONČANE
PROIZVODNJE
Č. VREDNOSTSREDSTVENIH LASTNIH PROIZVODOV, STORITEV, BLAGA IN
MATERIALA
D. DRUGI PRIHODKI IZ POSLOVANJA
E. KOSMATI DONOS IZ POSLOVANJA
F. STROŠKI BLAGA, MATERIALA IN SUROVIN
I. Nabavna vrednost prodanega blaga
II. Stroški materiala
III. Stroški
H. STROŠKI DELA
I, Plače
II: Stroški za socialno varnost
III. Drugi stroški dela
A. AMORTIZACIJA
B. ODPIS OBRATNIH SREDSTEV
C. REZERVACIJE
D. DRUGI ODHODKI POSLOVANJA
E. DOBIČEK IZ POSLOVANJA
F. IZGUBA IZ POSLOVANJA
G. PRIHODKI OD FINANCIRANJA
I. Prihodki na podlagi deležev iz dobička
II. Prihodki iz obresti in drugi prihodki od financiranja
A. ODPIS DOLGOROČNIH IN KRATKOROČNIH FINANČNIH NALOŽB
B. STROŠKI OBRESTI IN DRUGI ODHODKI FINANCIRANJA
R. DOBIČEK IZ REDNEGA DELOVANJA
S. IZGUBA IZ REDNEGA DELOVANJA
Š. IZREDNI PRIHODKI
I. Od odprave rezervacij
II. Drugi izredni prihodki
T. IZREDNI ODHODKI
I. Za poravnavo izgub prejšnjih let
II. Drugi izredni odhodki
A. CELOTNI DOBIČEK
B. CELOTNA IZGUBA
Z. DAVEK IZ DOBIČKA (IZGUBE)
Ž. ČISTI DOBIČEK POSLOVNEGA LETA
X. ČISTA IZGUBA POSLOVNEGA LETA
POVPREČNO ŠTEVILO ZAPOSLENIH DELAVCEV NA PODLAGI DELAVNIH
UR V OBRAČUNANEM OBDOBJU (CELO ŠTEVILO)
ŠTEVILO MESECEV POSLOVANJA
Vir: Oder, 2002, str. 35-37.
Izkaz uspeha je potrebno preveriti kritično in analitično. Kritično zato, da bi ugotovili
njegovo pravilno sestavo, skladnost s knjigovodstvom in načeli bilanciranja. Analitično pa
21
zato, da bi ocenili aktivni in pasivni del izkaza uspeha ter s pomočjo ustreznih kazalnikov
izračunali ekonomičnost, rentabilnost in druge kazalnike.
A. Poslovanje podjetja
Prihodki od poslovanja so prihodki od prodaje proizvodov, trgovskega blaga in materiala
ter prihodki od opravljenih storitev na domačem in tujem trgu. Mednje štejemo tudi
prihodke iz ustreznih lastnih proizvodov, storitev blaga in materiala, ki jih podjetje porabi
samo v okviru svoje dejavnosti. Prihodki od poslovanja so tudi subvencije, dotacije,
regresi, kompenzacije, premije in podobni prihodki, kolikor se nanašajo na prodane
količine in njihove stroške (Slovenski računovodski standardi, str. 92).
Odhodki poslovanja so poslovni stroški, nastali v obračunskem obdobju, popravljeni za
spremembo stroškov, ki se zadržujejo v zalogah nedokončane proizvodnje in proizvodov
oziroma storitev. V trgovinski dejavnosti se tem stroškom prišteje še nabavna vrednost
prodanih količin blaga oziroma storitev (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 88).
Odhodki poslovanja so stroški blaga, materiala in storitev, stroški amortizacije, stroški
dela, stroški oblikovanja rezervacij.
Dobiček iz poslovanja kot celotni kosmati dobiček iz poslovanja je računsko razlika med
prihodki od poslovanja in odhodki poslovanja. Kaže sposobnost podjetja, da pridobiva
prihodke z opravljanjem registrirane dejavnosti.
B. Redno delovanje podjetja
Pri prikazu rednega delovanja podjetja se rezultatu iz poslovanja doda še vpliv financiranja
ali naložb podjetja. Prihodki od financiranja so prihodki od dolgoročnih in kratkoročnih
finančnih naložb, kot so obresti in dividende ali drugi deleži iz dobička, pozitivne tečajne
razlike, izračunani revalorizacijski presežek in podobno (Slovenski računovodski
standardi, 1993, str.93). Odhodki financiranja so odhodki za pridobljena posojila, torej
plačane obresti, odpisi dolgoročnih in kratkoročnih finančnih naložb, dani kasaskonti,
negativne razlike, izračunani revalorizaciski primanjkljaj in podobno (Slovenski
računovodski standardi, 1993, str.88).
Dobiček iz rednega delovanja je računsko dobiček iz poslovanja, povečan za pozitivno
razliko med prihodki od financiranja in odhodki financiranja. Izguba iz rednega delovanja
je računsko izguba iz poslovanja, povečana za negativno razliko med prihodki od
financiranja in odhodki financiranja.
C. Izredno delovanje podjetja
Izredni prihodki so sestavljeni iz neobičajnih postavk in postavk iz preteklih obračunskih
obdobij, kot so izterjane odpisane terjatve, dobiček od prodaje osnovnih sredstev, prejete
kazni in odškodnine, odpravljene rezervacije in podobno. Izredni prihodki so tudi prihodki,
dobljeni od drugih za poravnavo izgube iz prejšnjih let (Slovenski računovodski standardi,
1993, str. 93). Izredni odhodki so sestavljeni iz neobičajnih postavk in postavk iz preteklih
obračunskih obdobij, kot so rezervacije za bodoče izgube, izgube pri prodaji osnovnih
22
sredstev, denarne kazni, odškodnine in podobno. V izredne odhodke šteje tudi poravnana
izguba iz prejšnjih let (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 89).
Č. Končen poslovni izid
Celotni dobiček je računsko dobiček iz rednega delovanja, povečan za pozitivno razliko
med izrednimi prihodki in izrednimi odhodki oziroma zmanjšan za tovrstno negativno
razliko. Celotna izguba je računsko izguba iz rednega delovanja, povečana za negativno
razliko med izrednimi prihodki in izrednimi odhodki oziroma zmanjšana za tovrstno
pozitivno razliko.
Čisti dobiček poslovnega leta je pozitivni poslovni izid, ki pripada lastnikom in se
razporeja na podlagi kapitala. Čisti dobiček se tako razporeja predvsem na deleže, ki
pripadajo lastnikom, na povečanje osnovnega kapitala, na oblikovanje rezerv, del čistega
dobička pa lahko ostane nerazporejen (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 98-99).
Računsko je čisti dobiček celotni dobiček, zmanjšan za davek od dobička.
3.5.1. Izkaz finančnih tokov
Izkaz finančnih tokov je tretji temeljni računovodski izkaz, ki dopolnjuje informacije z
vidika financiranja, ki jih dajeta bilanci stanja in uspeha. Namenjen je dolgoročni analizi
finančnega položaja oziroma financiranja podjetja. Pojasnjuje vpliv novega financiranja,
investiranja, definanciranja in dezinvestiranja na spremembe stanja denarnih sredstev ob
začetku in koncu obračunskega obdobja (Slovenski računovodski standardi, 1993, str.
133). Določa ga Slovenski računovodski standard 26.
TABELA 4 : RAZČLENITEV POSTAVK V DVOSTRANSKEM IZKAZU FINANČNIH
TOKOV
A. ZAČETNO STANJE DENARNIH SREDSTEV
B. PRITOKI PRI POSLOVNI DEJAVNOSTI
I. Prihodki
II. Poslovno dezinvestiranje (investiranje):
A. PRITOKI PRI INVESTICIJSKI DEJAVNOSTI (DEZINVESTIRANJE)
I. Pobotano zmanjšanje neopredeljenih dolgoročnih sredstev
II. Pobotano zmanjšanje opredmetenih osnovnih sredstev
III. Pobotano zmanjšanje dolgoročnih finančnih naložb
IV. Pobotano zmanjšanje kratkoročnih finančnih naložb
Č. PRITOKI PRI DEJAVNOSTI FINANCIRANJA (NOVO FINANCIRANJE)
I. Povečanje kapitala (zunaj dobička poslovnega leta)
II. Pobotano povečanje dolgoročnih rezervacij
III. Pobotano povečanje dolgoročne obveznosti iz financiranja
IV. Pobotano povečanje kratkoročnih obveznosti iz financiranja
V. Pobotano povečanje obveznosti do lastnikov iz dobička
D. ODTOKI PRI POSLOVNI DEJAVNOSTI
I. Odhodki brez amortizacije in oblikovanih dolgoročnih rezervacij
II. Davki iz dobička in deleži iz dobička (razen lastnikov)
III. Poslovno investiranje (dezinvestiranje): končne manj začetne zaloge
23
IV. Poslovno definanciranje (financiranje): začetne manj končne obveznosti iz
poslovanja
A. ODTOKI PRI INVESTICIJSKIH DEJAVNOSTIH (INVESTIRANJE)
I. Pobotano povečanje neopredmetenih dolgoročnih sredstev
II. Pobotano povečanje opredmetenih osnovnih sredstev
III. Pobotano povečanje dolgoročnih finančnih naložb
IV. Pobotano povečanje kratkoročnih finančnih naložb
A. ODTOKI PRI DEJAVNOSTI FINANCIRANJA (DEFINANCIRANJE)
I. Zmanjšanje kapitala (zunaj izgube poslovnega leta)
II. Pobotano zmanjšanje dolgoročnih rezervacij
III. Pobotano zmanjšanje dolgoročnih obveznosti iz financiranja
IV. Pobotano zmanjšanje kratkoročnih obveznosti iz financiranja
V. Pobotano zmanjšanje obveznosti do lastnikov iz dobička
A. KONČNO STANJE DENARNIH SREDSTEV
Vir: Lipnik, 2002, str. 54-55.
Izkaz finančnih tokov vsebuje pomembne informacije za odločanje na področju
financiranja. Na podlagi teh informacij je mogoče ugotoviti razloge, zaradi katerih so se ali
se bodo finančna sredstva v kakem obdobju povečala, pa tudi razlogi za njihovo
zmanjšanje.
Izkaz finančnih tokov je po obliki lahko dvostranski ali stopenjski. Dvostranski izkaz
finančnih tokov je za nadaljnjo analizo finančnega položaja podjetja primernejši.
3.5.1. Izkaz denarnih tokov
Izkaz denarnih tokov nam pokaže, s kakšnimi transakcijami in koliko denarja je priteklo na
žiro račun podjetja ter s kakšnimi transakcijami in koliko denarja je odteklo z žiro računa
podjetja v določenem časovnem obdobju. Prikazuje torej prejemke in izdatke podjetja v
določenem časovnem obdobju (Mramor, 1993, str. 162).
Izkaz denarnih tokov je usmerjen v bolj kratkoročno analizo finančnega položaja podjetja
kot izkaz finančnih tokov.
Z analizo izkaza denarnih tokov banka pridobi informacijo o tem, ali je podjetje sposobno
plačevati obresti in odplačevati glavnico, torej ali je podjetje plačilno sposobno. Še posebej
so za banko pomembni podatki o pozitivnem denarnem toku iz rednega poslovanja, saj leta pomeni, da bo podjetje lahko redno poravnavalo svoje finančne obveznosti.
Izkaz denarnih tokov ima stopenjsko obliko, denarni tokovi so ločeno prikazani po
posameznih dejavnostih poslovanja: po poslovni, investicijski in finančni. Podjetja ga
sestavljajo tudi za krajša časovna obdobja: dnevno, tedensko, mesečno in letno.
3.6. Analiza računovodskih izkazov
Na osnovi podatkov iz računovodskih izkazov lahko razberemo nekaj osnovnih informacij
o poslovanju podjetja. Vidimo, ali je podjetje poslovalo z dobičkom ali izgubo, ali je svoj
kapital povečalo ali zmanjšalo in podobno. Vendar pa to za jasno sliko o uspešnosti
poslovanja podjetja še ni dovolj. Dodatne podatke je treba pridobiti še z izračuni. Tako
lahko izračunamo vrsto kazalnikov, trendov, deležev in podobno. Te vrednosti pa
24
primerjamo z vrednostmi, ki jih dosegajo druga podjetja, saj bomo lahko le tako ugotovili,
ali je izračunano vrednost podjetju šteti v dobro ali v slabo.
Banka lahko s finančno analizo pridobi koristne informacije, ki ji pomagajo pri presoji
bonitete komitenta, če:
- upošteva podatke o poslovanju tega podjetja za več zaporednih obdobij. V splošnem
zadostujejo podatki od treh da petih let, da lahko ugotovi, kako se je spreminjalo
poslovanje podjetja.
- primerja uspešnost poslovanja proučevanega podjetja s povprečjem panoge, v kateri
deluje. Če ustreznih podatkov ni na razpolago, uspešnost podjetja primerja z
uspešnostjo podobnega podjetja.
- previdno prebere in analizira letno poročilo s spremnim besedilom. S tem razjasni
določene postavke, ki iz računovodskih izkazov niso razumljive oziroma niso vidne.
Tako med drugim izve, kakšne so pogodbene obveznosti komitenta, pretekla in
prihodnja finančna politika in ali se bo podjetje v prihodnje širilo ali krčilo.
- pridobi dodatne informacije, če so le-te potrebne za kakovostno analizo. Potrebne
informacije lahko banka pridobi sama, in sicer s poglobljeno analizo letnega poročila,
če pa to ni mogoče, povpraša pristojne ljudi iz podjetja.
Za analiziranje računovodskih izkazov se najpogosteje uporabljajo tri metode:
- vodoravno analizo računovodskega izkaza
- navpično analizo računovodskega izkaza
- analizo s kazalniki.
3.6.1. Vodoravna analiza računovodskih izkazov
Analiza navpične sestave sredstev in virov nam ne daje zadostne slike o ustreznosti
sredstev in njihovih virov. Poslovni sistem lahko ima ugodno navpično sestavo, a njegov
finančni položaj vseeno ni zadovoljiv. V tem primeru niso usklajena sredstva in njihovi
viri, zato uporabimo vodoravno analizo računovodskih izkazov. Z njo ugotavljamo
vrednosti in odstotne spremembe postavk iz računovodskih izkazov. Pri tej analizi so
postavke predhodnega obdobja osnova za ocenjevanje postavk iz obravnavanega obdobja.
Odstotna sprememba neke kategorije se izračuna tako, da se razlika v tej kategoriji med
dvema različnima stanjema deli s stanjem te kategorije v predhodni bilanci in pomnoži s
100 (Hočevar, Igličar, 1995, str. 235):
( X-XI) 100
XI
X- vrednost kategorije v tekočem izrazu
XI- vrednost kategorije v predhodnem izrazu
S to analizo pridobimo informacije o velikosti, smeri in relativni pomembnosti sprememb
posameznih postavk. S pomočjo teh podatkov lahko ugotovimo, ali se je poslovanje
podjetja v obdobju izboljšalo ali poslabšalo, na katerih področjih poslovanja so potrebne
spremembe in ali je podjetje dovolj perspektivno, da mu lahko odobrimo posojilo. Razloge
večjih sprememb je potrebno iskati v pojasnilih k izkazom ali neposredno pri podjetju.
Odstotnih sprememb ni možno izračunati, kadar so postavke v posameznem letu negativne
ali kadar je vrednost postavke prejšnjega obdobja enaka nič.
3.6.1. Navpična analiza računovodskih izkazov
25
Pri navpični analizi računovodskih izkazov posamezne postavke prikazujemo v obliki
relativnih deležev glede na izbrano celoto. Prednost te analize je v tem, da v veliki meri
omogoča primerjavo med podjetji v isti gospodarski panogi, saj s primerjavo relativnih
deležev izničimo razlike, ki bi izvirale iz različne velikosti obravnavanih podjetij (še vedno
pa se žal ne izognemo razlikam v strukturi dejavnosti, ki jih opravljajo različna podjetja).
Kot celoto za primerjavo podatkov iz izkaza uspeha največkrat izberemo čiste prihodke od
prodaje, lahko pa tudi vse prihodke skupaj, kosmati dobiček iz prodaje ali kako drugo
postavko, odvisno od namena in cilja analize. Pri analizi izkaza stanja je za osnovo
najbolje izbrati bilančno vsoto ali pa (pri bolj poglobljenih analizah) samo gibljiva
sredstva, stalna sredstva ali kapital.
Pri navpični analizi računovodskega izkaza so postavke prikazane kot deleži oziroma
relativna števila. To je eden izmed poglavitnih razlogov, da banka uporablja to metodo, saj
ji omogoča primerjavo računovodskih izkazov različno velikih podjetij.
3.6.1. Analiza s kazalniki
Analiza s kazalniki je proces izračunavanja in interpretiranja finančnih kazalnikov.
Kazalnik je številčno izraženo razmerje med dvema količinama, ki ju izberemo iz
računovodskih izkazov proučevanega podjetja. Kazalniki so uporabni predvsem zato, ker
dane podatke prevedemo na razumljivi nivo. Analiza s kazalniki je zato še vedno
najpogosteje uporabljena analiza preteklega poslovanja podjetja.
Kazalniki so relativna števila, dobljena z deljenjem ene ekonomske kategorije z drugo.
Kazalnike lahko razčlenimo na:
- stopnje (ali odstotke) udeležbe: gre za delež posamezne kategorije v izbrani kategoriji,
- indekse (ali odstotke) dane velikosti v primerjavi z istovrstno izhodiščno velikostjo, ki
jih dobimo s primerjanjem istovrstnih podatkov, ki zrcalijo različne, toda med seboj
sorodne procese in stanja,
- koeficiente, ki jih dobimo, če primerjamo raznovrstne podatke, ki zrcalijo med seboj
primerljive procese in stanja.
Z bančnega vidika so pomembni predvsem tisti finančni kazalniki, ki kažejo finančno moč,
zadolženost in likvidnost (posojilno sposobnost) podjetja ter rentabilnost poslovanja. Če
hočemo doseči razumljivost in preglednost presoje, moramo omejiti število kazalcev na
minimalno možno. Veliko število kazalcev onemogoča jasno opredelitev bonitete, (Gatnik,
1990, str. 132).
Banka mora upoštevati, da kazalniki ne dajejo vedno objektivne ocene o opazovanem
pojavu ali procesu. Na kvaliteto kazalnikov vpliva kakovost uporabljenih podatkov,
opredelitev števca in imenovalca v kazalniku, širino predmeta poslovanja ter velikost in
specifičnost panoge, v kateri podjetje posluje.
V računovodski teoriji in praksi najdemo različne razvrstitve kazalnikov. Izbral sem
naslednjo členitev kazalnikov (Mramor, 1996, str. 31):
- kazalniki likvidnosti oziroma plačilne sposobnosti (Liquidity Ratios),
- kazalniki upravljanja z aktiv (Activity Ratios),
- kazalniki upravljanja s pasimo (Leverage Ratios),
- kazalniki donosnosti (Profitability Ratios),
26
- ostali kazalniki.
3.6.3.1. Kazalniki likvidnosti
Kazalniki likvidnosti omogočajo oceniti razmerje med likvidnimi sredstvi in kratkoročnimi
obveznostmi.
Razlikujemo:
- statično likvidnost,
- dinamično likvidnost.
Pri statični likvidnosti ugotavljamo, v kolikšnem razmerju lahko podjetje
- pokriva kratkoročne obveznosti
- s kratkoročno razpoložljivimi sredstvi (z gotovino, s hitro vnovčljivimi vrednostnimi
papirji, s kratkoročno dospelimi terjatvami).
Pri dinamični likvidnosti izračunavamo ali lahko podjetje v določenem obdobju (teden,
mesec, leto) pokriva svoje izdatke s prihodki.
a) Koeficient obratne (tekoče) likvidnosti (Current Ratio)
=celotna kratkoročna sredstva/celotne kratkoročne obveznosti
Kazalnik odraža pokritost kratkoročnih obveznosti s kratkoročnimi sredstvi. V števcu
so upoštevana vsa gibljiva sredstva razen dolgoročnih terjatev iz poslovanja. Po
splošnih pravilih stroke naj bi bila izračunana vrednost kazalnika večja od 2, vendar je
prava velikost kazalnika odvisna od značilnosti panoge, v kateri podjetje posluje, kajti
določene panoge potrebujejo več zalog in terjatev kot druge (Knez-Riedl, 1991, str.
164). Za vsako podjetje je zelo pomembno, da ugotovi ustrezno velikost koeficienta, saj
tudi njegova previsoka vrednost ni zaželena, ker kaže na neučinkovitost. Presežek
kratkoročnih sredstev lahko negativno vpliva na dolgoročno rentabilnost podjetja
(Pincher, 1992, str. 643).
Slab koeficient obratne likvidnosti ne pomeni nujno likvidnostnih težav. Poznati
moramo tudi strukturo kratkoročne aktive. Morda podjetje zaradi narave proizvodnje
(unikatna proizvodnja opreme za točno določenega kupca) ali zaradi privilegiranega
položaja na trgu (edini ponudnik) ali enostavno zaradi bogatitve prodajnih pogojev uspe
svojo dejavnost financirati z avansi. Prejeti avansi so knjiženi v kratkoročnih
obveznostih iz poslovanja, torej v pasivi, zato slabšajo izračunan kazalnik likvidnosti.
Obenem je tudi obseg terjatev manjši, kot bi bil, če bi se prodajalo na odloženo plačilo.
Namreč ko tako podjetje izdobavi blago, izdelek ali opravi storitev, takrat šele izstavi
fakturo, vendar terjatev ni, ker je že vnaprej plačano (oziroma je terjatev le do višine še
neplačanega zneska, če avans ni bil 100%). Tako je “prizadet” števec, ki je zelo nizek,
imenovalec pa je zelo visok zaradi prejetih predujmov. Rezultat je slab koeficient
obratne likvidnosti, ki pa ni znak plačilne nesposobnosti. Pri tej sodbi se moramo opreti
še na druge izračune, predvsem na vezavo terjatev in obveznosti.
b) Količnik obratno finančne likvidnosti oziroma pospešeni koeficient (Quick Ratio)
=(kratkoročna sredstva-zaloge)/kratkoročne obveznosti
Tudi pospešeni koeficient prikazuje razmerje med kratkoročnimi sredstvi in
kratkoročnimi obveznostmi, le da so iz kratkoročnih sredstev izločene zaloge in aktivne
časovne razmejitve, ki so najmanj likvidna sredstva. Zaradi tega je pospešeni koeficient
27
v primerjavi s koeficientom tekoče likvidnosti strožje merilo za ugotavljanje plačilne
sposobnosti podjetja. Vrednost koeficienta je različna za posamezne panoge, v
splošnem pa velja, da naj bi se njegova vrednost gibala okoli 1.
Potrebno je poudariti, da ime kazalnikov ni najprimernejše, saj kazalniki likvidnosti ne
govorijo o tem, ali je podjetje v danem trenutku plačilno sposobno oziroma ali bo
plačilno sposobno v bližnji prihodnosti, temveč zgolj o postavkah, ki bi lahko vplivale
na to sposobnost. Ni rečeno, da kratkoročna sredstva, zmanjšana za zaloge in aktivne
časovne razmejitve, zapadejo v enakih rokih kot kratkoročne obveznosti (Turk et al.,
1996, str.371).
3.6.3.1. Kazalniki upravljanja z aktiv
Rezultat neučinkovite uporabe sredstev so potreba po višjih finančnih sredstvih,
neposredni stroški obresti in nižji donos kapitala (Boot, 1995, str. 342). Zaradi tega banka
na podlagi izračuna hitrosti preoblikovanja (obračanja) oziroma časa vezave sredstev
oceni sposobnost poslovodstva, ali le-to učinkovito upravlja s posameznimi vrstami
sredstev. Čim hitrejše je obračanje sredstev, manj ima podjetje vezanih sredstev.
a) Koeficient obračanja terjatev do kupcev
=prihodki iz prodaje/letno povprečje terjatev do kupcev
Koeficient je enak razmerju med prihodki od prodaje in povprečnimi terjatvami do
kupcev v danem obdobju. Čim višji je koeficient obračanja, tem krajši čas so finančna
sredstva vezana v obliki terjatev do kupcev. Čim višji je koeficient obračanja terjatev do
kupcev, tem hitreje se terjatve vnovčijo in tem manjše so povprečne terjatve do kupcev
pri danih prihodkih od prodaje, kar je za podjetje ugodno, obenem pa tudi povečajo
plačilno sposobnost. Problem kazalca je, da razpolagamo s podatkom o stanju terjatev
do kupcev na začetku in na koncu leta, kar je lahko dokaj nenatančno. Zato je kazalec
smiselno primerjati z vrednostmi za podjetje v preteklosti.
Treba je poudariti, da bi imel koeficient nesporno izrazno moč, če bi vsi prihodki od
prodaje izvirali iz terjatev do kupcev. Če ima podjetje tako gotovinsko prodajo, pri
kateri se terjatve ne spremenijo, kot prodajo na kredit, bi bilo smiselno med prihodki od
prodaje upoštevati le prihodke iz naslova kreditne prodaje (Turk et al., 1996, str. 374).
b) Povprečna doba vezave do kupcev
=365/koeficient obračanja terjatev do kupcev
Koeficient izračunamo tako, da število dni v letu delimo s koeficientom obračanja
terjatev do kupcev. Tako dobimo povprečno število dni, ki pretečejo med prodajo blaga
in plačilom. Kazalec lahko ocenjujemo tudi z analizo prodajnih pogojev. Če podjetje v
povprečju zahteva plačilo v 30 dneh, vrednost kazalca pa je 45, pomeni da kupci na
splošno zamujajo s plačili. Običajno velja, da kolikor je povprečni čas plačila daljši,
tem večja je verjetnost, da terjatve ne bodo poplačane. Hkrati pa lahko velja, daje daljši
rok plačila povezan s politiko kreditiranja kupcev, ki povečuje prodajo.
c) Koeficient obračanja zalog
= stroški prodanih proizvodov/letno povprečje zalog
Koeficient obračanja zalog kaže število obratov zalog v enem letu. Visok koeficient
kaže na dobro poslovanje z zalogami in hitro prodajo zalog, kar ugodno vpliva na
28
denarna sredstva in likvidnost podjetja. Visoka vrednost kazalca lahko kaže tudi, da je
povpraševanje preseglo ponudbo. Nizka vrednost pa, lahko nakazuje na kopičenje
zastarelih in neuporabnih zalog.
d) Povprečna doba vezava zalog
=365/koeficient obračanja zalog
Izračun povprečnega števila dni vezave zalog je smiselen le za podjetja, ki se ukvarjajo s
proizvodnjo ali trgovsko dejavnostjo, kajti le-te se srečujejo s problemom vzdrževanja
optimalne velikosti zalog.
e) Koeficient obračanja celotnih sredstev
=prihodki od prodaje/povprečna celotna sredstva
Koeficient obračanja celotnih sredstev kaže število obratov sredstev v enem letu. Čim
večja je vrednost koeficienta, učinkovitejše je (praviloma) upravljanje s celotnimi
sredstvi podjetja. Velikost koeficienta je zelo odvisna od dejavnosti podjetja, ki
pogojuje velikost stalnih sredstev.
3.6.3.1. Kazalniki upravljanja s pasimo
Kazalniki upravljanja s pasimo se osredotočijo na pasimo bilance stanja in na izkaz
uspeha. Nekateri prikazujejo odnos med dolžniškim in lastniškim načinom financiranja.
Uporaba dolžniških virov financiranja izboljša donosnost kapitala, po drugi strani pa
poveča tveganost tega podjetja, saj preveliko zadolževanje vodi v finančne težave in
podjetje ni več sposobno poravnavati svojih obveznosti (Pinches, 1992, str. 645).
a) Koeficient zadolženosti (Debt Ratio)
=dolgovi/ obveznosti do virov sredstev
Delež dolgov v financiranju nam kaže, kakšna je stopnja dolžniškega financiranja,
oziroma kakšna je odvisnost podjetja od zunanjih virov financiranja. Za posojilodajalce
je pomembno, da je ta kazalec čim manjši, ker bo tako finančno tveganje pri novih
posojilih manjše.
b) Kazalnik finančnega vzvoda (Financial Leverage Ratio)
=dolgovi/kapital
Kazalnik prikazuje finančno moč podjetja. Pojem finančna moč vsebuje stanje in
ohranjanje trajnega kapitala podjetja. Trajni kapital opredelimo širše, kot je naveden v
bilanci stanja, saj zajema tudi rezerve, dolgoročne rezervacije in nerazporejeni dobiček
v tekočem letu. (Gatnik, 1990, str132). Čim večji je kazalnik, tem večji je delež dolgov
med viri financiranja in večje je tveganje za banko.
c) Pokritje dolgoročnih kreditov (Cash flow to Long term Debt Ratio)
=čisti denarni tok/dolgoročne obveznosti
Ta kazalnik je uporaben zlasti v bankah. Čisti denarni tok predstavlja vir za odplačevanje
kreditov. Na osnovi tega razmerja banka sklepa, v koliko letih bo kreditojemalec lahko
vrnil kredit.
d) Pokritje plačanih obresti (Interest Coverage Ratio)
=(čisti dobiček+davki in prispevki+plačane obresti)/plačane obresti
29
Kazalnik pokritja plačanih obresti banki pokaže zmožnost podjetja poravnati dospele
obresti. Večji koeficient pomeni večjo verjetnost, da bodo obresti plačane, kaže pa tudi
na možnost, da podjetje uporablja premalo dolžniških virov financiranja.
e) Kazalnik finančne varnosti oziroma delež kapitala v financiranju
=kapital/obveznosti do virov sredstev
Velikost kazalnika finančne varnosti banki pove, kolikšna je finančna odvisnost
podjetja od zunanjih virov financiranja. Zanjo je primerneje, da je delež kapitala čim
višji, saj je tako odliv denarja podjetja za vračilo glavnice in obresti ter samo tveganje
pri kreditnem poslu manjše.
f) Stopnja samofinanciranja
=kapital/stalna sredstva
Kazalnik odraža, v kolikšni meri podjetje stalna sredstva financira s kapitalom. Finančni
položaj podjetja je stabilnejši, čim višja je pokritost stalnih sredstev s kapitalom.
Optimalna stopnja je praviloma višja od 1.
g) Ustreznost virov financiranja
=(kapital+dolg. rezervacije+dolg. dolg)/(stalna sredstva+zaloge)
Kazalnik prikazuje pokritje stalnih sredstev in zalog, ki po svoji naravi in vlogi v
poslovnem procesu zahtevajo kakovostne vire financiranja. Podjetje mora sredstva, ki
sodelujejo v procesu trajno ali dalj časa, finacirati s trajnimi ali dolgoročnimi viri, zato
je optimalna velikost tega kazalnika 1.
3.6.3.1. Kazalniki donosnosti
Kazalniki donosnosti poslovanja so kazalniki poslovne uspešnosti gospodarskih družb,
pojasnjujejo nam, kaj smo dosegli z določenim vložkom v poslovanje.
Pri kazalniku donosnosti nas zanimajo različne možnosti opredeljevanja števca in
imenovalca. Razlikujejo se že donosnost s finančnega zornega kota, pri katerem je
vprašanje dolgoročnih čistih prejemkov, ki so posledica določene naložbe denarnih
sredstev, od donosnosti z ekonomskega zornega kota, kjer v posameznem letu primerjamo
ustrezne računovodsko izmerjene ekonomske kategorije med seboj (Turk et al., 1996, str.
380).
Kazalniki donosnosti nimajo primerjalnih vrednosti, vsekakor pa morajo biti večji od 0, saj
v nasprotnem primeru podjetje posluje neekonomično ali na pozitivni ničli. V to skupino
kazalnikov spadajo: čista donosnost kapitala, čista donosnost sredstev, čista donosnost
kapitala in dolgoročnih dolgov, čista dobičkonosnost navadne delnice in delež dividend
navadnih delnic v čistem dobičku (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 154-155)
a) Dobičkonosnost prihodkov (Net Profit Margin)
=čisti dobiček/prihodki
Kazalnik dobičkonosnosti prihodkov se pri analizi komitenta v banki zelo pogosto
uporablja, saj prikazuje delež oziroma odstotek čistega dobička v prihodkih. Zmanjšanje
tega kazalnika največkrat pomeni opozorilo za banko in poslovodstvo podjetja, da
morajo biti pozornejši na stroške. Drugo ime zanj je stopnja celotne čiste dobičkovnosti
prihodkov (Turk et al., 1996,str. 380).
30
b) Čista donosnost sredstev (Return on Assets ali Return on Investment)
=(čisti dobiček+odhodki financiranja)/povprečna sredstva
Ta koeficient nam pokaže, kako uspešno je bilo poslovodstvo pri upravljanju sredstev,
torej koliko čistega dobička oziroma čiste izgube je podjetje ugotovilo na vsakih 100
SIT obstoječih sredstev, ne glede na to, kako so financirana. Stanje sredstev konec leta
lahko popravimo za tekoči rezultat, pri čemer odštejemo nerazporejen čisti dobiček
oziroma povečamo za izgubo. Podjetje posluje uspešneje, če je vrednost tega kazalnika
čim višja.
c) Čista donosnost kapitala (Return on Equity)
=čisti dobiček/povprečni kapital
Ta koeficient nam pove, koliko denarnih enot je v določenem obdobju ustvarila ena
enota kapitala, ki smo jo vložili v začetku leta. Kazalnik donosnosti kapitala je s stališča
lastnikov podjetja najpomembnejši in eden najpogosteje uporabljenih kazalnikov
poslovne uspešnosti. Podjetje je poslovno uspešnejše, če je vrednost kazalnika čim
večja (pozitivna). Vendar pa višja vrednost kazalnika na drugi strani pomeni tudi večje
tveganje na račun velikega zadolževanja.
3.6.3.1. Ostali kazalniki
a) Cena delnice na donos delnice (P/E Ratios)
=tržna vrednost delnice/donos delnice
Kazalnik prikazuje, kakšno prihodnost predvidevajo investitorji za podjetje in koliko
so pripravljeni plačati za njegovo vrednostne papirje.
b) Cena delnice na knjigovodsko vrednost delnice
=tržna vrednost delnice/knjigovodska vrednost delnice
Predstavljeni so le tisti kazalniki, ki se v bankah najpogosteje uporabljajo. Obstaja še
vrsta drugih kazalnikov, ki z vidika banke niso tako pomembni (kazalniki doseganja
načrtov,kazalniki zaposlenosti in kazalniki produktivnosti).
3.7. Modeli finančne analize
Poleg kazalnikov za analiziranje finančnega stanja podjetja se pojavlja vrsta modelov
finančne analize, katerih prednost je enostavna, hitra in poceni presoja finančnega zdravja
podjetja z uporabo različno ponderiranih kazalnikov. Ti modeli so v kombinaciji s sistemi
kazalnikov pomembno orodje finančne analize v banki.
Dejavniki, od katerih je odvisna boniteta podjetja so kvantitativni in kvalitativni.
Kvantitativni dejavniki bonitete podjetja so aktivnosti, stanja, izidi in razmerja, ki jih je
možno izraziti z absolutnimi in relativnimi števili, in ti so (Knez-Riedl, 1993a, str. 247):
- količinski in vrednostni obseg, struktura in dinamika proizvodnje, prodaje,
zunanjetrgovinske menjave (uvoz, izvoz),
- vrednost, struktura in dinamika poslovnega izida, finančnega izida, premoženja,
kapitala,
- odpisanost opreme in gradbenih objektov,
31
- lastnosti podjetja, ki izražajo načelo varnosti: finančna trdnost in plačilna sposobnost,
- lastnosti podjetja, ki izražajo načelo učinkovitosti: proizvodnost, gospodarnost in
donosnost,
- lastnosti, ki izražajo zmogljivosti podjetja in njihovo izrabo (na primer število in
dinamika zaposlenih, izraba delovnega časa, tehnične zmogljivosti in stopnja njihove
izrabe),
- lastnosti, ki kvantificirajo kakovost proizvodnje in opravljanja storitev (na primer delež
odpadka in škarta, vrednostni obseg reklamacij),
- lastnosti, ki kvantificirajo skrb za razvoj (na primer vlaganja v raziskave, razvoj,
izobraževanje).
Modeli, ki temeljijo na kvantitativnih dejavnikih:
a) Altmanov model- ta model s kombiniranjem petih različno ponderiranih finančnih
kazalnikov ugotavlja finančno zdravje podjetja. Priljubljen je predvsem zaradi
enostavne uporabe in relativno uporabnih informacij.
b) Weinrichov model- model Guenterja Weinricha temelji na vrsti empiričnih raziskav v
različnih nemških podjetjih. Avtor je razvil faktorsko analizo, ki črpa iz
informacijskega potenciala računovodskih izkazov, pri čemer rangira osem izbranih
kazalnikov financiranja donosnosti in obračanja.
c) Kralickov model- Avtor je na podlagi točkovanja vrednosti šestih kazalnikov skušal
oceniti stopnjo tveganja pri ugotavljanju kreditne sposobnosti podjetja. Ocenjevanje
bonitete podjetja po tej metodi temelji na likvidnosti sredstev podjetja, plačilni
sposobnosti in vrednosti podjetja.
d) Metoda “kreditne linije”- je zasnovana tako, da pri postopku odobritve posojila
upoštevamo posamezne dejavnike, ki so izraženi v odstotkih. S pomočjo teh odstotkov
izračunamo znesek posojila za posamezni dejavnik, seštevek vseh dobljenih zneskov
pa predstavlja skupno višino posojila, ki bi ga banka smela odobriti komitentu. Ta
metoda upošteva naslednje dejavnike: želeni znesek posojila, potrebno posojilo v
razmerju do terjatev, plačilne navade, leta obstoja podjetja, donosnost sredstev,
koeficient tekoče likvidnosti, pospešeni koeficient in podobno.
Modeli, ki vključujejo tudi kvalitativne dejavnike, so:
e) Metoda “sedmih C-jev”- ta metoda je zelo razširjena v angloameriški teoriji in praksi.
Kot že samo ime pove, temelji metodologija na sedmih elementih, s katerimi se meri
kreditno tveganje na podlagi informacij iz dosedanjega delovanja podjetja. Prednost te
metode je njena fleksibilnost, pomanjkljivost pa je prevelik poudarek na preteklih
računovodskih podatkih. Elementi te metode so (Scherr, 1989, str. 214-216):
CAPITAL- kapital: potrebne podatke dobimo iz računovodskih izkazov in kazalnikov,
ki so izračunani na podlagi teh podatkov. Pomembna je celotna analiza finančnega
položaja podjetja. Obstajajo pa tudi mišljenja, da je ta element najboljši in edini pogoj
za odobritev posojila, ker predstavlja tisti del aktive, ki jo lahko podjetje ponudi v
zavarovanje.
CHARACTER-značaj posojilojemalca: pripravljenost posojilojemalca, da poravna
obveznosti; predstavlja verjetnost, da bo posojilojemalec v prihodnosti sposoben
izpolniti svoje obveznosti do posojilodajalca. Tu so pomembni podatki o likvidnosti,
rentabilnosti podjetja, upoštevajo pa se tudi dosedanje izkušnje s podjetjem.
32
COLLATERAL-zavarovanje posojila: banka glede na ugotovljeno tveganje od
podjetja zahteva ustrezno zavarovanje kredita. Podjetje lahko zavaruje kredit s
hipoteko, lombardom, zavarovanje tretje osebe ali zavarovalnice.
CAPACITY-zmogljivost ali sposobnost posojilojemalca: tu gre za oceno proizvodnih
in prodajnih zmogljivosti in poslovno učinkovitost podjetja. Kot najboljši izraz ocene
zmogljivosti podjetja v zahodnih državah štejejo oceno dosedanjega in prihodnjega
dohodka komitenta.
CONDITIONS- ekonomske razmere ali splošni pogoji; tu so vključeni tako splošno
gospodarski pogoji kot tudi značilnosti in pogoji panoge, v katero podjetje spada
(konkurenca v panogi-domača in tuja, faza razvitosti panoge).
CUSTOMER RELATIONSHIP - informacije o preteklih kreditnih izkušnjah; banka
ugotovi, ali je komitent nov ali je z njim že sodelovala. v slednjem primeru ima že
določene podatke in izkušnje z njim.
COMPETITION - konkurenca; tu mislimo na konkurenco med bankami, ki je tudi pri
nas vedno večja in se bo še povečevala z vstopom tujih bank na slovensko tržišče.
Banke konkurirajo v pogojih dajanja kreditov (vedno manj strogi pogoji pomenijo
večje tveganje za banko) ter v obrestnih merah.
6) Metoda CAMPARI - avtor te metode je J. Coleshaw. Ta metoda daje sorazmerno velik
poudarek nefinančnim komponentam bonitete, saj obsega (Knez-Riedl, 1993, str. 133):
CHARACTER- značaj ljudi, lastnosti proizvoda, zgodovina podjetja,
ABILITY- plačilno sposobnost podjetja,
MARGIN- nagrado, razliko, ki pripada banki,
PURPOSE- razlog za posojilni zahtevek,
AMOUNT- zahtevani znesek posojila in ustreznost tega zneska,
REPAYMENT- poplačilo posojila,
INSURENCE- razpoložljivost ali zahtevana zavarovanja, jamstva.
7) Coleshawova metoda osemnajstih sestavin- avtor je razvil metodologijo, ki ocenjuje
boniteto podjetja na osnovi 18 komponent. Kvalitativni dejavniki so v tej metodologiji
močno zastopani, določene upoštevane značilnosti so že zelo sodobne (na primer pri
ocenjevanju sposobnosti managementa). Vse komponente so združene v treh sklopih,
ki predstavljajo splošne lastnosti podjetja kot prosilca za kredit, prioritetne lastnosti
podjetja ter kreditne in finančne značilnosti podjetja.
TABELA 1 : PRIKAZ RAZVRSTITVE DEJAVNIKOV GLEDE NA RAZLIČNE
LASTNOSTI PODJETJA KOT KREDITOJEMALCA
Lastnosti podjetja Dejavniki
kot kreditojemalca
Splošne
-zunanji vtis (ljudje, obrati, oprema),
-opis proizvoda (kakovost, design, predstavitev),
-povpraševanje po proizvodu,
-moč konkurence,
-profil končnega porabnika,
-sposobnost managementa (preudarnost, poznavanje trga, izkušnje,
stil vodenja).
Prioritetne
-primernost profitne stopnje,
33
Kreditne
finančne
-zahtevani proizvodi ali storitve (zaloge, čas proizvodnje,
pomanjkljive dobave, servis, pomembni specifični stroški),
-tržna privlačnost,
-tržna konkurenca,
-zavarovanje, jamstvo,
-zamenljivost (stranke).
in -izkušnje v poslu,
-kreditne reference,
-rast lastnega kapitala in dobička,
-finančna moč, stabilnost, solidnost v poslovanju (iz bilance stanja),
-donos,
-kapitalizacija.
3.8.Modeli za merjenje, analizo in upravljanje kreditnega tveganja
Cilj izboljšanja ekonomske uspešnosti poslovanja zahteva uvajanje razvitejših metod in
pristopov za obvladovanje kreditnega tveganja portfelja. Razvil se je nov, finančni
koncept, usmerjen v podporo vodenju banke, predvsem v zagotavljanju ustreznih
informacij, ki so za vodstvo banke ključnega pomena. Temeljni problem je vtem, da v
trenutku odločanja ni na voljo ustreznih informacij o prihodnosti, obstajajo le informacije
o preteklosti. Zato se je treba za informacije o prihodnosti zateči k simulacijam na podlagi
danih predpostavk in vpeljavi ustreznih modelov verjetnosti. V podporo je tudi napredek
na področju finančnega inženiringa in programske opreme, ki omogoča razvoj ustreznih
modelov za merjenje kreditnih tveganj finančnega posrednika.
Glede na kompleksno problematiko določanja kreditnega tveganja je v svetu razvitih
veliko različnih pristopov, ki se kažejo v različnih metodologijah oziroma modelih.
Trenutno najbolj znani in uporabljeni modeli so model “CreditMatrics”, model “KMW”,
model “CreditRisk+” ter model CreditPortfolio-View” (Zavodnik, 2000, str. 36-37).
a) Model “CreditMatrics”
Model “CreditMatrics” je prvi javno dostopen model. Razvila ga je ameriška banka JP
Morgen in ga objavila leta 1997. Temelji na načelu migracije kreditne kvalitete terjatev in
upošteva, da do izgube pride tudi ob spremembi bonitete komitenta. Osnova migraciji je
verjetnost premika kreditojemalca iz dane kreditne bonitete v drugo, skupaj z nastopom
plačilne nesposobnosti (“Default”) v danem časovnem obdobju. Pojem nastopa plačilne
nesposobnosti opredeljuje, kot vsakršno spremembo kakovosti razvrstitve komitenta.
Deluje po načelu vrednotenja naložb in je primeren predvsem za finančne posrednike, ki
imajo v svojem portfelju izpostavljenost do družb, katerih delnice kotirajo na borzi.
Metodologija za izračun potencialnih izgub zaradi kreditnih tveganj je razčlenjena na tri
dele (Slapničar, 1999, str. 63-64):
- identifikacija izpostavljenosti do posameznih komitentov v portfelju, pri čemer je
potrebno ločiti tudi izpostavljenost po posameznih instrumentih oziroma poslih,
- izračun možnih nihanj oziroma sprememb vrednosti instrumentov oziroma
izpostavljenosti v primeru spremembe bonitetne ocene ali neplačila komitentov,
34
- z upoštevanjem morebitnih korelacij med prehodi je potrebno združiti variabilnosti
posameznih izpostavljenosti tako, da dobimo agregirano oceno variabilnosti portfelja
in iz te tvegano vrednost potrfelja.
b) Model “KMW”
Model družbe “KMW” uporablja model cenitve opcij. Ta model je leta 1974 razvil Robert
Merton. Model predpostavlja, da je tržna cena delnice dejansko nakupna cena za sredstva
podjetja. Cilj modela je, da iz informacij, ki jih vključuje cena delnice, pridobi tudi
informacijo za ocenjevanje kreditnega tveganja. Model ima tri korake (Slapničar, 1999, str.
66):
- iz vrednosti opcije izračuna oceno vrednosti sredstev podjetja, ki pomeni hkrati tudi
oceno sedanje vrednosti bodočih denarnih tokov podjetja,
- izračuna se variabilnost vrednosti sredstev ter indeksa kreditnega tveganja (za koliko
standardnih odklonov se lahko spremeni vrednost sredstev, preden pride do neplačila),
- iz indeksa kreditnega tveganja se določi verjetnost neplačila (pri tem se uporabljajo
empirični podatki o tem, kolikšen delež podjetij, ki so imele indeks kreditnega tveganja
določene vrednosti ni poravnalo svojih obveznosti v nekem časovnem obdobju).
Ta model deluje po načelu vrednotenja naložb in je primeren predvsem za finančne
posrednike, ki imajo v svojem portfelju izpostavljenost do družb, katerih delnice kotirajo
na borzi (Zavodnik, 2001b, str. 34).
c) Model “CreditRisk+”
Model “CreditRisk+” je razvila banka Credit Suisse oziroma njeno hčerinsko podjetje
Credit Suisse Financial Product. Model temelji na tveganju nastopa plačilne nesposobnosti,
to je tveganje, da dolžnik ne bo sposoben poravnati svojih finančnih obveznosti. Model
upošteva samo dve stopnji: plačilna sposobnost in plačilna nesposobnost, torej do izgub
pride le v primeru neplačila. Model predpostavlja, da verjetnost nastanka tega stanja
poteka v skladu s Poissonovo verjetnostno distribucijo, ki je eksogena spremenljivka
(Zavodnik, 2001b, str.34-35).
d) Model “CreditPortfolio-View”
Model “CreditPortfolio-View” je razvila svetovalna družba McKinsey in temelji na
podobnih osnovnih predpostavkah kot model “CreditMatrics”. Oba upoštevata, da do
izgube pride tudi ob spremembi bonitete komitenta. Model temelji na predpostavki, da je
verjetnost nastopa plačilne nesposobnosti odvisna od makro variabel, na primer stopnje
brezposelnosti, ravni obresti, stopnje rasti gospodarstva in tastih, ki največ vplivajo na
kreditne cikle v gospodarstvu. Na osnovi verjetnostne ocene makroekonomskih stanj se z
modelom ocenjujejo pogojne verjetnosti za neplačilo posameznem segmentu komitentov.
Pri napovedovanju neplačil model zahteva informacije, kot so: država, panoga, bonitetna
ocena in stanje gospodarstva (Paul-Choudhury, 1998, str. 7).
Za vse naštete modele je ključna rešitev problema kvantifikacije verjetnosti nastanka
plačilne nesposobnosti pa tudi verjetnost spremembe ravni tveganja-prehoda dolžnika
(finančnega instrumenta) iz enega bonitetnega razreda v drugega v danem časovnem
obdobju, ki je običajno obdobje enega leta (Zavodnik, 2000a, str.36).
35
3.8.1. Tveganje ob odobritvi kredita s strani banke
Banke so v slovenskem in tudi širšem evropskem okolju glavni nosilci finančnega sistema.
Svojo pozornost posvečajo predvsem tveganju, saj je prav tveganje osrednja dejavnost
banke, ki ji zagotavlja prihodek in obstoj na trgu. Banka se na trgu vsak dan srečuje s
problemom,do katere mere prevzeti tveganje. Banka ki se izogiba tveganju, ne more biti
uspešna, prav tako pa banke, ki prevzemajo preveliko tveganje, slej ko prej zaidejo v
težave.
3.8.2. Opredelitev tveganja
Kreditno tveganje je tveganje, da dolžnik ne bo mogel ob zapadlosti v celoti vrniti glavnice
in pripadajočih obresti in je tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti
dolžnika do banke (Dimovski, 1996, str.46).
Pri vsakem odobrenem kreditu banka prevzame tveganje, da ji kreditojemalec kredita ne
bo vrnil v roku ali pa ga sploh ne bo vrnil (Sinkey, 1992, str. 516).
Pri kreditnem tveganju pridemo do paradoksa-podjetja, ki najbolj potrebujejo denar, so
kreditno najbolj tvegana. Podjetja, pri katerih je bilo kreditno tveganje zelo majhno, pa po
kreditih ne povprašujejo (Barthoty, 1987, str. 22).
Za upravljanje tveganj mora banka le-ta prepoznati in določiti način njihovega
obvladovanja. Izpostavljenost določenemu tveganju je odvisna od vrste in obsega posla, ki
ga banka opravlja.
Anthony Saunders navaja sedem glavnih tveganj, ki nastajajo pri opravljanju dejavnosti
finančnih posrednikov (Saunders, 2000, str. 103-114):
- tveganje spremembe obrestne mere (“Interest rate risk”)
Banka preoblikuje naložbe ter drži naložbe in obveznosti različnih dospelosti. S
spremembo obrestne mere se izpostavlja tveganju spremembe neto bančnih prihodkov.
Tveganje spremembe obrestne mere se deli na tveganje refinanciranja in tveganje
reinvestiranja.
- kreditno tveganje (“Credit risk”)
Kreditno tveganje je tveganje, da dolžnik ne bo mogel ali ne bo hotel delno ali v celoti
poravnati svojih obveznosti iz dolžniškega razmerja. Deli ga na specifično kreditno
tveganje (“Firm specific credit risk”) in sistematično kreditno tveganje (“systematic
credit risk”).
- zunajbilančno tveganje (“Off-balance-sheet risk”)
To tveganje je tveganje, povezano z zunajbilančnimi aktivnostmi. Garancije, ki jih
banka izda v zameno za določeno provizijo, v bilanci stanja banke niso vidne. V
primeru neizpolnitve obveznosti, ki je bila zavarovana z izdano garancijo, pa se
unovčena garancija izkaže na pasivni strani bilance stanja banke.
- tehnološko in operativno tveganje (“Tehnology and operational risk”)
Tehnološko tveganje je tveganje, da se investicije v tehnologijo ne bodo obrestovale in
ne bodo doprinesle k manjšim stroškom poslovanja. Operativno tveganje je deloma
povezano s tehnološkim in je tveganje človeške napake ali napake v funkcioniranju
različnih obstoječih elektronskih sistemov, ki so nujni za moderno poslovanje banke.
- tveganje spremembe deviznega tečaja (“Foreign exchange rate risk”)
36
To tveganje predstavlja tveganje spremembe vrednosti premoženja banke v domači
valuti, ki ga preko sprememb vrednosti naložb in obveznosti, ki jih ima banka v tujem
denarju, povzroči sprememba deviznega tečaja.
- deželno tveganje (“Country-Sovereign risk”)
Deželno tveganje predstavlja tveganje, da dolžnik ne bo hotel ali ne bo mogel delno ali
v celoti poravnati svojih obveznosti iz dolžniškega razmerja, ker ga pri tem ščiti
oziroma mu lahko prepoveduje lastna država in zakonodaja.
- Likvidnostno tveganje (“Liquidity risk”)
Likvidnostno tveganje predstavlja možnost, da skupne zahteve po likvidnih sredstvih s
strani komitentov presežejo količino sredstev banke.
Baselski odbor za nadzor bank je opredelil naslednja tveganja v bančništvu (Baselska
načela preudarnega bančnega poslovanja, 1998, str. 18-21):
- kreditno tveganje
Kreditno tveganje predstavlja tveganje, da posojilojemalec ne bo izpolnjeval svojih
pogodbenih obveznosti. V povezavi s kreditnim tveganjem izpostavlja velike
izpostavljenosti, koncentracijo in kreditiranje povezanih oseb.
- deželno in tveganje prenosa
Deželno tveganje izvira iz gospodarskega, družbenega in političnega okolja države, iz
katere je posojilojemalec, vsebuje pa tudi tveganje prenosa, ki se pojavi, kadar
obveznost posojilojemalca ni določena v njegovi domači valuti.
- tržno tveganje
Zaradi spremenjenih tržnih cen se banka sooča s tveganjem izgube bilančnih in
zunajbilančnih pozicij. Tržno tveganje se najbolj odraža v trgovskih poslih banke,
bodisi da gre za dolžniške ali lastniške kapitalske instrumente oziroma valutne ali
blagovne pozicije. Posebna prvina tržnega tveganja je valutno tveganje.
- tveganje obrestne mere
Tveganje spremembe obrestne mere se nanaša na izpostavljenost finančnega stanja
banke neugodnim premikom obrestnih mer. Glavne oblike obrestnega tveganja, ki se
jim banke najpogosteje izpostavljajo, so tveganje ponovne cenitve, tveganje donosnosti,
tveganje osnove ter opcijska pravica.
- likvidnostno tveganje
To tveganje se pojavlja, kadar banka ne more nadomestiti upadanja obveznosti ali
financirati porasta terjatev. V skrajnem primeru lahko nezadostna likvidnost povzroči
nesolventnost banke.
- operativno tveganje
Najpomembnejši vrsti operativnega tveganja sta zatajitev notranje kontrole in
upravljanja banke, sem pa spadajo tudi večja zatajitev informacijskega sistema ali
dogodki, kot so na primer velik požar ali druge naravne katastrofe.
- pravno tveganje
Pravno tveganje je lahko povezano s spremembo zakonodaje, ki vpliva na banke ali
druge gospodarske družbe ter s tveganjem ugotovitve, da bo vrednost terjatev nična ali
bodo obveznosti večje od predvidenih, ker je bil pravni nasvet ali dokumentacija
neprimerna ali napačna. Banke so za pravno tveganje zlasti občutljive pri novih vrstah
poslov in kadar še niso določene zakonske pravice stranke, s katero se sklepa posel.
- tveganje poslovnega ugleda
37
To tveganje izvira iz delovnih napak, nespoštovanja veljavnega prava in predpisov ali iz
drugih virov in lahko bankam še zlasti škoduje, saj morajo zaradi narave svojega
poslovanja ohraniti zaupanje svojih deponentov, posojilodajalcev in tržišča nasploh.
38
4.0.RAZVRŠČANJE KOMITENTOV V BONITETNE SKUPINE
Namen razvrstitve podjetij je evidentiranje posojilnega tveganja za banko. Z razvrstitvijo
podjetja banka določi stopnjo tveganja naložbe v to podjetje, s tem pa želi zmanjšati
posojilno tveganje, kateremu je izpostavljena. Dobljene pozitivne in negativne bonitetne
točke po posameznih subjektivnih in objektivnih kriterijih ocenjevanja se na koncu
povežejo v skupno bonitetno oceno podjetja, pri čemer lahko banka na osnovi subjektivnih
in objektivnih meril razvrsti le stare komitente, medtem ko se pri novih komitentih
upošteva le subjektivna ocena (z izjemo blokade žiro računa). Največjo težo v skupni
bonitetni oceni imajo finančna boniteta ter objektivna merila, doprinos ocen po ostalih
merilih pa je manjši.
4.1. Razvrščanje v skladu z objektivnimi merili
V skladu z objektivnimi merili banka razvrsti komitenta oziroma terjatve do njega v
bonitetno skupino glede na časovna razdobja oziroma zamude, v katerih poravnava svoje
obveznosti.
Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic (Uradni
list RS, št. 78/96).
- v skupino A so razvrščene terjatve do dolžnikov, ki plačujejo svoje obveznosti v roku
zapadlosti ali izjemoma z zamudo do 30 dni.
- v skupino B so razvrščene terjatve do dolžnikov, ki večkrat plačujejo svoje obveznosti z
zamudo do 30 dni, občasno pa tudi z zamudo od 31 do 90 dni.
- v skupino C so razvrščene terjatve do dolžnikov, ki večkrat plačujejo svoje obveznosti z
zamudo od 31 do 90 dni, občasno pa tudi z zamudo od 91 do 180 dni.
- v skupino D so razvrščene terjatve do dolžnikov, ki večkrat plačujejo svoje obveznosti z
zamudo od 91 do 180 dni, občasno pa tudi z zamudo od 181 do 365 dni.
- v skupino E so razvrščene terjatve do dolžnikov, ki plačujejo svoje obveznosti z zamudo
več kot 365 dni.
4.1. Razvrščanje v skladu z subjektivnimi merili
Razvrstitev terjatev v bonitetne skupine po sklepu o razvrstitvi aktivnih bilančnih in
zunajbilančnih postavk bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 78/96).
V skupino A se razvrstijo:
- terjatve do Republike Slovenije in Banke Slovenije,
- terjatve do dolžnikov, za katere banka ne pričakuje težav s plačevanjem obveznosti in ki
plačujejo svoje obveznosti ob dospelosti oziroma izjemoma z zamudo do 15 dni,
- terjatve, ki so zavarovane s prvovrstnim zavarovanjem.
V skupino B se razvrstijo terjatve do dolžnikov:
- terjatve do dolžnikov, za katere banka ocenjuje, da bodo denarni tokovi še zadostovali
za redno poravnavanje dospelih obveznosti, toda njihovo finančno stanje je trenutno
šibko, ne kaže pa, da bi se v bodoče poslabšalo,
- terjatve do dolžnikov, ki večkrat plačujejo obveznosti z zamudo do 30 dni, občasno tudi
z zamudo od 31 do 90 dni.
39
V skupino C se razvrstijo terjatve do dolžnikov:
- za katere banka ocenjuje, da denarni tokovi ne bodo zadostovali za redno poravnavanje
dospelih obveznosti,
- ki so izrazito podkapitalizirani,
- ki nimajo zadostnih čistih kratkoročnih sredstev v primeru kratkoročnega posojila,
- od katerih banka ne prejema tekočih zadovoljivih informacij ali ustrezne dokumentacije
v zvezi s terjatvami, jamstvi in viri za odplačilo terjatev,
- ki večkrat plačujejo z zamudo od 31 do 90 dni, občasno tudi z zamudo od 91 do 180 dni.
V skupino D se razvrstijo terjatve do dolžnikov:
- za katere obstaja velika verjetnost izgube,
- ki so nelikvidni in nesolventni,
- ki so v sanaciji,
- za katere je bila pri pristojnem sodišču vložena prijava za začetek postopka prisilne
poravnave ali stečaja,
- ki so v stečaju,
- ki večkrat plačujejo obveznosti z zamudo od 91 do 180 dni, občasno tudi z zamudo od
181 do 365 dni, vendar banka utemeljeno pričakuje delno pokritje terjatev.
V skupino E se razvrstijo terjatve do dolžnikov:
- ki so v stečaju ali likvidaciji,
- ki so nesolventni, z nezadostnim obratnim kapitalom in denarnimi prilivi, pri tem pa
terjatev ni zavarovana
Terjatve, razvrščene v skupino A in B, se štejejo kot donosne, terjatve, razvrščene v
skupine C, D in E, pa kot nedonosne. Banka se mora pri razvrstitvi terjatev držati pravil, ki
jih določa Banka Slovenije. Ocena bonitete podjetja mora biti taka, da se banka kar se da
najbolje zavaruje pred kreditnim tveganjem.
40
5.0.PREDSTAVITEV MODELOV
Rating je nujno potrebno sredstvo za merjenje kreditnega tveganja. Uporabniki informacij
kot so npr. delničarji, investitorji, javnost, državne institucije in drugi zahtevajo vse več
informacij o realni (ekonomski, uporabnosti) vrednosti kapitala podjetja, o tveganjih
poslovanja s podjetjem ter predvidenimi izgubami, ki so posledica tveganih poslov. Z
vidika banke ima sposobnost pridobivanja informacij neposredni vpliv na njen rating, ceno
delnice, stroške refinanciranja itd. Po drugi strani pa struktura managementa potrebuje
dodatne informacije in metodologijo, po kateri bi bilo lahko tveganje vključeno v ceno
storitev (obrestno mero) in s pomočjo katere bi bilo možno optimizirati kreditni portfelj.
Za zadovoljitev omenjenih potreb je nujno potreben učinkovit model določanja ratingov.
5.1 Slovenske banke
5.1.1.Postopek klasifikacije podjetja
Cilji, ki jih s presojanjem in izračunavanjem bonitete skuša bonitetna služba predstaviti
odboru za odobritev kredita so naslednja:
1) Opredelitev višine rizika, katerega banka sprejema ob odobritvi naložbe podjetja in je
izražen v obliki bonitetne kategorije podjetja (ratinga).
a) Kategorija A vključuje podjetja, ki predstavljajo za banko v primeru odobritve
naložbe manjši riziko in izpolnjujejo naslednje pogoje:
- nabavni in prodajni trg sta stabilna in ju je takšna pričakovati tudi v bodoče,
- kvaliteta proizvodov in tehnologija proizvodnje nista vprašljivi,
- management je zanesljiv in ima izdelano strategijo poslovanja podjetja v
prihodnjosti, vodenje je teamsko,
- aktiva podjetja je nizko rizična,
- struktura financiranja je ustrezna,
- podjetje je neto upnik ali je zelo nizko zadolženo,
- likvidnost podjetja je ustrezna in omogoča tekoče poravnavanje vseh tekočih
obveznosti.
b) Kategorija B zajema podjetja, katerim naložbe predstavljajo za banko srednje visok
riziko in zgoraj navedenih kriterijev ne izpolnjujejo v celoti.
c) Kategorija C obsega podjetja, ki so rizična na eni ali več osnovnih podjetniških
funkcijah, le-ta predstavljajo za banko visok riziko.
Znotraj vsake posamezne kategorije se določajo še po trije podrazredi. V okviru
kategorije C tako najdemo naslednje podrazrede:
- C1, podjetje z večjimi motnjami na katerem izmed področij poslovanja (na
področju trga, vodenja, nabave,…)
- C2, zelo visoko rizično podjetje (motnje na več področjih poslovanja),
- C3, podjetje, ki je ob nadaljevanju poslovanja v nespremenjenih značilnostih na
poti k bankrotu.
Uvrščanje podjetja v posamezno bonitetno kategorijo je namenjeno hitri predstavi o
podjetju saj vsebuje oziroma temelji na več, zgoraj naštetih značilnostih poslovanja
in stanja podjetja. Namenjeno je sistematičnemu razvrščanju komitentov, ki jim
odbor na podlagi razvrstitve določi pogoje, pod katerimi jim je banka pripravljena
nuditi kredit.
41
2) Opredelitev perspektivnosti podjetja
Na osnovi spremljanja poslovanja podjetja skozi več časovnih obdobij in poznavanja
problematike podjetja je mogoče podati predvidevanja o možnem bodočem poslovanju
podjetja.
3) Opredeliti nevarne točke v poslovanju podjetja, ki bi lahko predvideni razvoj podjetja
obrnila na slabše. Tu mislimo predvsem za opredelitev zunanjih nevarnosti in
notranjih slabosti podjetja ter tudi opredelitev priložnosti, ki se podjetju ponujajo iz
okolja in prednosti podjetja.
4) Opredeliti višino limita za kreditiranje tekočega poslovanja podjetja s strani banke. Po
zakonu o bančništvu je najvišja izpostavljenost banke do določene osebe 25% kapitala
banke. Velika izpostavljenost pa je vsota terjatev do posamezne osebe oziroma
skupine povezanih oseb v višini 10% kapitala banke.
5.1.2. Vsebina bonitetnega mnenja
Pri bonitetnem mnenju je potrebno vedeti, da gre tu za subjektivno mnenje bonitetnega
analitika, ki na podlagi bolj ali manj zanesljivih podatkov, katerih verodostojnost ni vedno
mogoče preveriti, poda pisno oceno proučevanega podjetja, ter ga na koncu še uvrsti v
bonitetni razred.
Bonitetno mnenje je zgrajeno iz dveh delov. Sestavine, katerih vrednosti so predstavljene
opisno zaradi objektivnega prikaza in sestavine, ki so združene pod predstavitvijo
finančnega rezultata poslovanja.
5.1.2.1. Sestavine izračuna bonitetnega mnenja
a) Opredelitev dejavnosti in pravne oblike organiziranosti.
Pod to točko sta navedena dejavnost, s katero se kreditojemalec ukvarja in njegova
oblika pravne organiziranosti. Dejavnost s katero se podjetje ukvarja zelo zaznamuje
uspešnost poslovanja podjetja, saj v veliki meri opredeljuje osnovne zahteve glede
deleža trajnega kapitala, načina financiranja poslovanja, intenzivnosti investiranja.
Pravna oblika organiziranosti izraža velikost podjetja in s tem posredno velikost
potencialne zadolžitve. Iz nje je razvidna oblika financiranja podjetja ter tudi tveganje
kreditojemalca.
b) Predstavitev lastniške strukture.
Navedeni so podatki o lastništvu družbe. Za banko je velikega pomena kako se
financira saj to preko finančnega vzvoda vpliva na tveganje njegovega poslovanja,
predvsem na nihanje dobičkonosnosti in s tem negotovosti kar rezultira v slabši
boniteti.
c) Podatki o notranji organiziranosti in načinom morebitnega vključevanja v sistem.
Vsebujejo informacije predvsem o organizacijski strukturi posameznih služb ter o
vključitvi družbe znotraj sistema. Pomembno je dejstvo ali je obravnavano podjetje
materinska ali hčerinska družba v posameznem koncernu in ima tudi temu primeren
vpliv na bodoče poslovanje.
d) Velikost podjetja po zakonu o gospodarskih družbah.
42
Opredeljena je velikost podjetja glede na višino ustvarjenih prihodkov in število
zaposlenih. Za najem in vračilo kredita je za banko zelo zanimiva velikost podjetja, saj
na podlagi te lahko določi koliko se je podjetje sposobno zadolžiti in predvsem, koliko
je zmožno vrniti.
e) Predstavitev proizvodnega programa s predstavitvijo nosilnih programov.
Tu so nazorneje predstavljeni proizvodi podjetja, predvsem iz osnovne dejavnosti. Za
presojanje uspešnosti poslovanja posameznega podjetja je bistvena izbira osnovnega
proizvodnega programa ter uspešnost proizvajanja le-tega.
f) Predstavitev položaja panoge.
Navedena je panoga v kateri se podjetje nahaja in primerjava z ostalimi panogami. V
tem delu proučujemo predvsem panogo in njen cikel, saj je lahko panoga v vzponu ali
zatonu. S panogo izvemo tudi o perspektivnosti samega podjetja, torej kaj lahko
pričakujemo v prihodnje.
g) Podatki o likvidnosti podjetja.
Navedeni so podatki o stanju na žiro računu podjetja. Ali je imelo podjetje blokiran
žiro račun, koliko časa, povprečno stanje na žiro računu. Banko zanima likvidnost pri
postavki žiro računa, zanimajo jo le najbolj likvidna sredstva podjetja, predvsem pa je
iz teh podatkov razvidna poslovna kultura in morala finančnega poslovanja
posameznika.
h) Predstavitev in oceno vodstva, njegove strategije in vodenja podjetja.
Tu so podatki o vodilnih v podjetju in njihovi strategiji ter o vodenju podjetja.
Predstavljena je uspešnost vodstva glede njegovih preteklih dosežkov in izkušenj. Iz
teh podatkov je moč razbrati kako bo podjetje v prihodnosti uspešno, saj so način
vodenja in lastnosti vodilnih pomembni dejavniki mehkega dela organizacije.
i) Predstavitev kadrovske zasedbe.
Tu je razvidno število zaposlenih, njihova izobrazbena struktura. Če razumemo
zaposlene kot najvažnejšo prvino poslovnega procesa lahko sklepamo na uspešnost
poslovanja podjetja v prihodnje. Podjetje, ki ima mlado, strokovno podkovano skupino
zaposlenih in delujejo v timih to zagotovo izboljšuje boniteto podjetja.
j) Predstavitev nabavnih in prodajnih trgov ter glavnih kupcev in dobaviteljev,
razpršenost trgov, tečajnih in ostalih tveganj.
Za podjetje je zelo pomembno kje kupuje in kam prodaja. V kolikor sta nabavni in
prodajni trg izven države potem mora podjetje veliko pozornost nameniti tveganjem,
ki jih to povzroča (inflacijsko, valutno, tržno, deželno). Tveganje poslovanja podjetja
je odvisna od števila dobaviteljev in kupcev podjetja.
5.1.3.1. Predstavitev finančnih rezultatov poslovanja podjetja
43
To je sklop, ki vsebuje vrednosti, izračunane na podlagi finančne uspešnosti poslovanja.
Sestavljen je iz skrajšanega prikaza izkaza stanja, izkaza uspeha in v zadnjem času vse
pogosteje izkaza finančnih tokov.
5.1.3.1.1. Preverjanje podatkov v računovodskih izkazih
a) Metoda vrednotenja zalog.
Z metodo vrednotenja zalog podjetje lahko vpliva na poslovni izid, saj v primeru
vrednotenja zalog po spremenljivih stroških prikazuje visoke stroške in s tem slabši
poslovni izid. Če pa so proizvodi na zalogi ovrednoteni po zoženi lastni ceni pa to
povzroči boljši poslovni izid, saj se skriva več stroškov v zalogah.
b) Oblikovanje rezervacij.
Z oblikovanjem rezervacij skuša podjetje vplivati na razporeditev tveganja oziroma na
enakomernejši poslovni izid skozi več obračunskih obdobij. Dolgoročne rezervacije
oblikuje z namenom časovne prerazporeditve prihodkov ali stroškov. V izkazu uspeha
pa oblikovanje dolgoročnih rezervacij rezultira v zmanjšanju dobička oziroma
povečanju izgube, kot posledica večjih stroškov in s tem odhodkov ali pa nižjih
prihodkov v tekočem obračunskem obdobju..
c) Stanje terjatev.
Bonitetna služba kritično presoja terjatve v smislu verjetnosti izterjave. Vkolikor
ugotovi, da so terjatve neizterljive, jih mora kot take tudi upoštevati, torej upoštevati
nižji znesek terjatev in s tem manjše dejanske prihodke za znesek že obračunanih v
višini neizterljivih terjatev.
d) Odpis zalog.
Posebno je potrebno biti pozoren na zaloge, ki v praksi povzročajo ogromno stroškov,
ki rezultirajo v stroških skladiščenja in vezavi denarnih sredstev, če pa so še
nekurantne pa je skrita izguba še toliko večja. Zaloge je potrebno kritično presoditi in
stanje le-teh po potrebi popraviti. Odpis zalog rezultira v zmanjševanju stanja zalog v
BS in povečevanju odhodkov v izkazu uspeha oziroma slabšem poslovnem izidu.
e) Stanje obveznosti.
Prav tako kot obravnavamo terjatve maramo tudi obveznosti. Torej, če se izkažejo kot
neizterljive jih je potrebno zmanjšati, kar povzroči povečanje prihodkov in boljši
poslovni izid.
5.1.3.1.2. Finančni kazalniki
Na podlagi predloženih temeljnih računovodskih podatkov bonitetna služba banke
izračuna oziroma izrazi naslednje kazalnike, ki so potrebni za izdelavo bonitetnega
mnenja:
a) Kazalniki velikosti in opremljenosti.
Vrednosti teh kazalnikov so absolutne vrednosti posameznih kategorij računovodskih
izkazov.
- vrednost sredstev,
- vrednost opredmetenih osnovnih sredstev,
44
- vrednost kapitala,
- vrednost morebitne nekrite izgube,
- vrednost skupnih prihodkov,
- vrednost čistih prihodkov od prodaje,
- povprečno število zaposlenih.
b) Kazalniki stanja investiranja, financiranja in vodoravnega finančnega ustroja.
Za razliko kazalnikov velikosti in opremljenosti, ki so absolutne vrednosti
gospodarskih kategorij, gre pri tej skupini kazalnikov za koeficiente ali stopnje.
- delež stalnih sredstev v sredstvih = stalna sredstva / sredstva,
- delež gibljivih sredstev v sredstvih = gibljiva sredstva / sredstva,
- delež zalog v gibljivih sredstvih = zaloge / gibljiva sredstva,
- delež kapitala v virih sredstev = kapital / viri sredstev,
- delež dolgov v virih sredstev = dolgov / viri sredstev,
- delež kratkoročnih obveznosti v virih sredstev = kratkoročne obveznosti / viri
sredstev,
- dolgoročna pokritost stalnih sredstev in zalog =
(dolgoroč. obveznosti + dolgoroč. rezervacije) / (dolgoroč. sredstva + normalne
zaloge),
- razmerje med gibljivimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi =
(likvidna sredstva + kratkoroč. Terjatev + zaloge) / kratkoročne obveznosti,
- razmerje med kratkoročnimi terjatvami in obveznostmi iz poslovanja =
kratkoročne terjatve / kratkoročne obveznosti.
c) Kazalniki gospodarnosti, donosnosti in dohodkovnosti
Izračunani so kot koeficienti, stopnje ali kot asolutna vrednost določene gospodarske
kategorije.
- celotna gospodarnost = prihodki / odhodki,
- gospodarnost poslovanja = prihodki iz poslovanja / odhodki iz poslovanja,
- čisti dobiček in število pravnih oseb s čistim dobičkom v dejavnosti,
- čista izguba in število pravnih oseb s čisto izgubo v dejavnosti,
- stopnja celotne čiste dobičkovnosti prihodkov = čisti dobiček / prihodki,
- koeficient čiste dobičkovnosti kapitala = čisti dobiček / povprečni kapital,
- koeficient čiste donosnosti sredstev = (čisti dobiček + dane obresti)/ povprečna
sredstva,
- razmerje med čistim dobičkom in amortizacijo ter sredstvi =
(amortizacija + čisti dobiček) / povprečna sredstva,
- povprečna mesečna plača na delavca,
- stopnje poslovnega, finančnega in kombiniranega vzvoda,
- koeficient obračanja zalog in terjatev ter dnevi vezave le-teh.
Sami rezultati izračuna kazalnikov so praktično neuporabni. Zelo je pomembna njihova
vsebinska razlaga, pa tudi kriteriji glede višine vrednosti kazalnika, ki jih banka
postavi. V praksi pogosto predstavlja kriterij za presojo vrednosti kazalnika vrednost
kazalnika povprečnega ali najboljšega podjetja v panogi.
5.1.3.2.
Zgradba podatkov v bonitetnem mnenju
1. Splošna predstavitev
45
a) Finančna moč.
Prek vrednosti kazalnikov opazujemo strukturo trajnega kapitala, donosnost
lastniškega kapitala, vrednost postavk sredstev, sestava sredstev, znesek
obračunane amortizacije.
b) Finančno posredniški položaj.
V ta sklop sodijo vrednosti izračunanih kazalnikov, ki pripovedujejo o primerjavi
vrednosti postavk sredstev in postavk kapitala, sestavi dolga, sestavi terjatev,
primerjavi med posameznimi ravnmi sestave terjatev in sestave dolga, stopnji
zadolženosti.
c) Dolgoročno finančno ravnotežje.
V ta sklop spadajo vrednosti kazalnikov, ki kažejo zgradbo dolgoročnih naložb,
zgradbo dolgoročnih virov financiranja, stopnje pokrivanja kratkoročnih oziroma
dolgoročnih naložb s kratkoročnimi oziroma dolgoročnimi viri.
Na podlagi teh vrednosti ocenimo plačilno sposobnost na dolgi rok oziroma
solventnost.
d) Poslovni rezultati.
Ta sklop tvori opis vrednosti kazalnikov, ki pripovedujejo o časovni primerjavi
vrednosti prihodkov, vrednosti dobička oziroma izgube na posameznih ravneh
(kosmati, iz poslovanja, celotni, čisti), čistem dobičku na zaposlenega, mesečni
bruto plači na zaposlenega, celotni gospodarnosti poslovanja.
e) Kratkoročna plačilna sposobnost.
V tem sklopu pa opisujemo vrednosti kazalnikov, ki nudijo informacije o
primerjavi med
kratkoročnim dolgom in kratkoročnimi terjatvami, povprečnem
plačilu obveznosti. Časovni primerjavi kazalcev likvidnosti (predvsem
kratkoročnega in pospešenega koeficienta), zadolženosti v okviru bančnega sistema
(posojila, obresti, zunajbilančne obveznosti).
5.2 Tuje banke
Rating model teži k doseganju sledečih ciljev:
-upoštevanje zakonodaje ter pravnih in drugih pravil (“Basle Committee on Banking
Supervision)”, smernice EU, veljavna regulativa posameznih držav)
- primerjava z eksternimi sistemi ratingov
- sistematična obdelava in upoštevanje kvalitativnih karakteristik podjetja
- ekonomska primerljivost podjetij tako med seboj kot po regijah oziroma državah
- enotna osnova za ocenjevanje podjetij
- merjenje tveganja ne glede na zavarovanje poslov
5.2.1
Definicija tehničnih izrazov
Z upoštevanjem finančnih kazalnikov, mehkih informacij (soft facts) in dadatnih
pomembnih informacij (Warrning Signals) model izračunava t.i. Expected Default
46
Frequency (EDF). EDF je definiran kot možnost, da bo šlo podjetje v obdobju enega leta v
stečaj oziroma da bo v tem obdobju prišlo do izpada bančnih prihodkov s strani tega
podjetja.
EDF je potreben element za izračun nadaljnjih kategorij, kot sta
- pričakovane izgube -Expected Loss (EL)
- Risk Adjusted Return On Capitel (RAROC)
5.2.2
Pričakovane izgube (Expected Loss)
Kreditno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do
banke (Zakon o bančništvu 1999). Povezano je z nepravočasno izpolnitvijo obveznosti ali
pa z neizpolnitvijo obveznosti do banke, z nepripravljenostjo dolžnika ali nesposobnostjo
dolžnika ( začasna nesposobnost zaradi nelikvidnosti ali trajna nesposobnost zaradi
nesolventnosti), da v dogovorjenem roku izpolni obveznosti. Banka mora tako računati z
možnostjo izpada pri vračilu kredita in pri plačilu obresti. Če je izpad plačila občasen,
prizadene likvidnost banke, pri trajnem izpadu pa je prizadeto premoženje, s katerim banka
razpolaga. Zato mora banka skrbno nadzirati sprejeto kreditno tveganje.
Za izračun pričakovane izgube moramo odgovoriti na tri vprašanja (Priloga 1);
- kakšna je možnost, da bo šlo podjetje v stečaj?
- pričakovana izpostavljenost v primeru stečaja!
- kakšen del pričakovane izpostavljenosti naj bi izgubili?
5.2.3
Izračun kazalnika RAROC (Risk Adjusted Return On Capital)
Pri izračunu kazalnika RAROC moramo upoštevati;
- maržo
- pričakovane izgube
- stroške
- donos kapitala
Marža in stroški so znani, neznanki pa sta pričakovana izguba in donos kapitala. Te
neznanki preko modela meritev in parametrov tveganja določimo, oziroma izračunamo s
posebnim programom. Na shemi (Priloga 2) je prikazan potek izračuna. Kakor vidimo je
za izračun kazalnika RAROC zelo pomemben element EDF (Expected Default
Frequency), ki je tako v pričakovanih izgubah kot tudi v donosu kapitala.
5.2.4
Postopek klasifikacije podjetij
To je standardizirani postopek določanja ratingov v celotni bančni skupini. Klasifikacija
podjetja je preko finančnih podatkov in kvalitativnih podatkov (Priloga 17) se avtomatično
izračuna finančni in kvalitativni rating (Priloga 3). Pri izračunu finančnega ratinga je
možna korekcija s strani analitika (če je potrebno). Z združitvijo finančnega in
kvalitativnega ratinga smo izračunali rating podjetja. Dodajanje dodatnih faktorjev
Opozorilni signali (Priloga 16) (če je potrebno) dobimo modificirani rating podjetja.
Korekcija s strani RMD (če je potrebna) pripomore k izračunu popravljenega ratinga
podjetja.Na končni rating podjetja vpliva rating skupine, matična podjetja, eksternega
podjetja.
5.2.7
Faze modeliranja
47
Namen faze modeliranja je v tem, da dobimo pravi model, za simulacijo in z tem določimo
pravo vrednost EDF pri izračunu kazalnika RAROC.
Izdelava modela poteka v treh fazah (Priloga 4);
- zbiranje podatkov
- oblikovanje modela
- umerjanje
Kakor vidimo iz priloge 4 je faza modeliranja odvisna tako od finančnega ratinga kakor
kvalitativnega ratinga. Pri finančnem ratingu potekajo operacije zbiranja podatkov in
informacij, priprava finančnih podatkov, analiza posameznih kazalnikov in iskanje
optimalnih kombinacij posameznih kazalnikov. Pri kvalitativnem ratingu pa aktivnost
zbiranja podatkov in informacij, priprava mehkih informacij, analiza posameznih faktorjev
in iskanje optimalnih kombinacij posameznih faktorjev. Seštevek obeh ratingov nam da
kombinirani rating in končno dodeljevanje vrednosti EDF.
5.2.8
Eksterni in interni viri podatkov
Rating modeli so lahko izdelani na osnovi eksternih virov podatkov ali internih virov,
odvisno od tega, kateri viri so kvalitetnejši in primernejši za obdelavo. V državi je le nekaj
podjetij, ki kotirajo na borzi.. Zaradi tega ni mogoče zagotoviti dovolj zunanjih podatkov
za izdelavo zanesljivih analiz. Informacij o kvalitativnih faktorjev pa tako ali tako ni
mogoče pridobiti iz zunanjih virov, zaradi tega celotna analiza temelji na notranjih virih
podatkov, ki so v banki v tistem trenutku na razpolago.
5.2.9
Moč predvidevanja/ Predictive Power
V statističnih analizah je termin Predictive Power zelo pogosto uporabljen. Predictive
Power je zmožnost nekega faktorja / kazalnika razlikovati dobro podjetje od slabega
(podjetje v stečaju). Predictive Power je merjen s pomočjo statističnega orodja Power
Statistic. Cilj analize je najti kombinacijo kvalitativnih in finančnih faktorjev, ki imajo
najboljšo sposobnost napovedovati možnost, da bo šlo podjetje v stečaj.
Na grafu (Priloga 5) je razvidno da je
- na x-osi se nahajajo vsa podjetja, razvrščena tako, kot jih klasificira izračunani
faktor ali model. Na levi strani najdemo “slaba” podjetja, na desni pa “dobra”
podjetja.
- idealni model bi razvrstil vsa “slaba” podjetja zelo na levo stran, zato graf takoj
doseže 100% in nato ostane konstantno na isti višini.
- popolnoma naključni izbor bi praviloma razvrstil največ 50% podjetij.
5.2.10 Analiza posameznih faktorjev-Kvalitativni model
1) Besedni opis je nadomeščen s številčnim. To nam omogoča:
- računanje s kvalitativnimi faktorji
- medsebojno primerljivost kvalitativnih faktorjev.
2) Šele sedaj je mogoče izračunati Predictive Power.
5.2.11
Multifaktorska analiza-Kvalitativni model
48
Cilj tako imenovane multifaktor analize je najti optimalno težo* najbolj predvidljivih in
istočasno ekonomsko upravičenih kombinacij posameznih faktorjev. Izvedbena statistična
analiza posameznih faktorjev z največjo možnostjo predvidevanja je pokazala, da ima
kombinacija teh faktorjev še dodatno povečano moč predvidevanja. Tako smo dobili
kvalitativni model rating, ki ima večjo moč predvidevanja kot posamezni faktorji.
Kvalitativni rating model je sestavljen iz štirih enot;
- management in lastniška struktura
- planiranje in poročanje
- oprema in tehnologija
- trgi in položaj na trgu
Kako te enote procentualno vplivajo na kvalitativni rating pa prikazuje shema (Priloga 8).
*Informacija o deležu, s katerim bo posamezni faktor vplival na celotni model oziroma
kakšna je teža posameznega faktorja v modelu v primerjavi z ostalimi faktorji.
Da bi kvalitativne faktorje lahko primerjali s finančnimi kazalniki je potrebno določiti
skupno osnovo. Uporabljene so točke med –100 in +100.
- 1 je najboljša ocena, 5 je najslabša ocena.
- za izračun je uporabljena naslednja enačba
QP=50x(3-M)
QP……Qualitative Points
M……..Mark
5.2.12 Analiza posameznih kazalnikov-Finančni model
Cilj posamične analize je:
- pridobiti primerljive vrednosti različnih faktorjev: absolutnih števil (npr. Prihodki
od prodaje) in kazalnikov (npr. delež kapitala),
- izmeriti moč predvidevanja za vsak posamezni kazalnik,
- pretvoriti stopnje EDF v točke z namenom kasnejšega združevanja posameznih
faktorjev.
Po analizi posameznih kazalnikov moramo opraviti še takoimenovano multifaktorsko
analizo. Cilj take analize je najti optimalno težo najbolj predvidljivih in istočasno
ekonomsko upravičenih kombinacij posameznih kazalnikov. Izvedena statistična analiza
posameznih kazalnikov z največjo možnostjo predvidevanja je pokazala, da ima
kombinacija teh faktorjev še dodatno povečano moč predvidevanja. Tako smo dobili
finančni model ratinga, ki ima večjo moč predvidevanja kot posamezni kazalniki.
Finančni rating model je rezultat multifaktorske analize in usklajevanja strokovnih mnenj.
Sestavljen je iz dveh vrst kazalnikov:
a) kazalniki povezani z izkazom uspeha
- pokritost dolga
- ROI
- pokritost obrestne mere
b) kazalniki povezani z bilanco stanja
- kapital
- likvidnost
- velikost
V prilogi 11 je prikazano koliko odstotkov posamezni kazalnik vpliva na finančni rating.
Največji vpliv imata kazalnika pokritost dolga in ROI najmanj pa kazalnik likvidnosti.
49
V prilogi 12 so prikazane vrednosti kazalnikov. Vrednost rezultatov ni najboljše merilo, da
bi dobili spoznavno oceno podjetja. Zaradi tega so rezultati pretvorjeni v točke
(Priloga11). Podobno kot pri kvalitativnem modelu je potrebno iz matematičnih razlogov
pretvoriti tudi teže posameznih kazalnikov. Zaradi tega števila točk in teže kazalnikov niso
popojnoma enake končnemu številu točk za določeni finančni rating. Točkovna skala od –
100 do +100 je lažje razumljiva in ima večjo izrazno moč.
5.2.13 Kombinirani rating
Kombinirani rating (Priloga19) dobimo tako da združimo kvalitativni in finančni rating.
Razmerje (teža) obeh komponent, ki vpliva na finančni in kvalitativni model je odvisna od
velikosti podjetja.
Razmerja v teži modelov se ne spreminja kot je predstavljeno temveč premosorazmerno z
obsegom prihodkov iz poslovanja. Moč predvidevanja finančnega in kvalitativnega
ratinga, ki sta si zelo podobna je prikazan v prilogi 20. Z združitvijo obeh ratingov pa je
moč predvidevanja še višja kot pri posameznih ratingov prikaz v prilogi 21.
5.2.14 Umerjanje modela-kalibracija (Calibration)
Ko je podjetju določena vrednost točk je še zadnje, kar je potrebno storiti, uskladiti
vrednost točk in vrednost EDF. Ta postopek se imenuje kalibracija.Rating lestvica je
znana; posameznim bonitetnim razredom pripadajo določene vrednosti EDF.
50
6. SKLEP
V diplomskem delu je prikazano ugotavljanje kreditne sposobnosti podjetja v bankah. Za
banko je preverjanje bistvenega pomena, kajti banka bo dobro poslovala in ustvarila
zaželeni dobiček takrat, ko bodo njene poslovne odločitve premišljene in utemeljene med
drugim tudi z dobrimi analizami poslovanja njenih komitentov.
Splošno znano je, da je poslovanje podjetij v današnjem času izpostavljeno vse večji
negotovosti. Ravno zaradi tega je na poslovnem področju za zmanjšanje finančnih tveganj
in s tem za povečanje finančne varnosti bistvenega pomena dobra ocena bonitete podjetja,
kot rezultat dobre analize le-te.
Slovenske poslovne banke so z vidika učinkovitosti obvladovanja kreditnega tveganja v
zadnjem desetletju napravile pomemben korak predvsem z vidika kreditne analize pri
odobravanju potencialnih naložb kot tudi pri spremljanju obstoječih naložb in
pravočasnem oblikovanju problematičnih naložb. Pri samem procesu obvladovanja
kreditnega tveganja je na nizki stopnji obvladovanje celotnega portfelja naložb, kar je v
večjem delu posledica pomanjkanja kvalitetnih informacij in nerazvitega informacijskega
sistema za obvladovanje s tveganji.
Temeljni problem odločevalcev na vseh ravneh banke z vidika odločanja o naložbah in z
njimi povezanim kreditnim tveganjem je dejstvo, da v trenutku odločitve ni na voljo
ustreznih informacij o prihodnosti. Obstajajo samo informacije o preteklosti. Zato so tuje
banke šle še korak naprej. Za informacije o prihodnosti so se zatekle k simulacijam,
sklepanju na podlagi danih predpostavk in vpeljavi ustreznih modelov verjetnosti.
Manegerji in analitiki banke, ki so opremljeni z enim izmed teh modelov, imajo tako
možnost, da z načinom simulacije različnih struktur kreditnega portfelja poiščejo tiste
njegove kombinacije, ki dajejo optimalne odgovore na vprašanja.
Če hočejo v slovenskih bankah izboljšati ekonomsko uspešnost poslovanja, je treba začeti
uporabljati razvite metode in pristope za obvladovanje kreditnega tveganja portfelja. V
svetu je temu namenjenih kar nekaj modelov, ki sem jih v diplomski nalogi tudi na kratko
predstavil. Možne neposredne koristi uporabe sodobnih konceptov kreditnega tveganja,
podprtega z ustreznim modelom so predvsem v ;
-boljši izbiri kreditnega portfelja z določanjem prioritet glede na obseg in velikost
tveganosti naložbe
-določanju limitov z vidika dodatne izpostavljenosti
-opredeljevanju optimalnega ekonomskega kapitala banke.
Ne smemo pa pozabiti, da pri uvajanju obravnavanih konceptov se je treba zavedati
naslednjih dejstev;
-da je za kakršnokoli ugotavljanje zakonitosti verjetnosti sprememb treba najprej imeti
dovolj izkušeno in usposobljeno skupino analitikov, ki so s svojim znanjem in
osvojenimi metodološkimi pristopi sposobni razvrstiti dolžnika v dani bonitetni razred
-da je treba imeti čim daljšo zgodovino kreditnega portfelja po dolžnikih in finančnih
sredstvih, ki so predmet obvladovanja kreditnega tveganja banke
-da je treba za izdelavo modelov imeti zadosti časa in vsaj v začetku projektni pristop.
Literatura:
51
1. Bathory Alexander: The Analysis of Credit Foundations and development of Corporate
Credit Assessment. London: McGraw-Hill, 1987. str 22.
2. Bazelska načela preudarnega bančnega poslovanja. Ljubljana : Zveza ekonomistov
Slovenije, 1998. str.18-21.
3. Bergant Živko: Osnove kompleksne analize finančnega položaja podjetja. Ljubljana.
ITEO, Inštitut za trženje, ekonomijo in organizacijo (seminarsko gradivo), 1989. str.2024.
4. Boot Arnoud W. A.: Bank Management and Financial Intermediation. B. k.: B.z., 1995.
str342.
5. Dimovski Vlado: Bančništvo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1996.str.47.
6. Drmaž Tadej: Varno, zanesljivo in uspešno. Bančnik, Ljubljana, 14 (1996), 9, str14.
7. Gatnik Igor: Boniteta podjetja. Bančni vestnik, Ljubljana, 1990, 4, str. 132.
8. Hočevar Marko, Igličar Aleksander: Osnove računovodstva. Ljubljana: Ekonomska
fakulteta, 1995. str. 240-252..
9. Johnson Debeljak Erica: Kreditna analiza v ZDA. Ocena kreditne sposobnosti podjetja.
Ljubljana: CISEF, 1996. str. 5.
10.Knez Riedl Jožica: Kazalniki o financiranju pri presoji bonitete poslovanja.
Računovodstvo in finance v razmerah preobrazbe podjetij. 6. posvetovanje, Maribor:
Društvo računovodskih in finančnih delavcev Maribora in gospodarska zbornica
Slovenije, območna zbornica Maribor, 1991, str. 161-172.
11.Knez-Riedl Jožica: Boniteta podjetja in povezanost bonitete z gospodarjenjem in
managementom. V. Belak Janko, et al.: Podjetništvo, politika podjetja in management.
Maribor: Založba Obzorja, 1993a, str.245-251.
12.Knez-Riedl Jožica: Ekološki vidik pri presoji bonitete podjetja. Naše gospodarstvo,
Maribor, 1995, 1-2, str. 180-183.
13.Lipnik Janez: Izkaz finančnih tokov. Iks, Ljubljana, 2002, 4, str. 54-55.
14.Mramor Dušan: Analiza kreditne sposobnosti podjetja. Ocena kreditne sposobnosti
podjetja. Ljubljana: CISEF, 1996. str. 31.
15.Mramor Dušan: Uvod v poslovne finance. Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1993. str.
381.
16.Paul-Choudhury Sumit: McKinsey's model alternative. Risk magazine, London, 11
(1998), 1 str.7.
17.Pejić Lazar, Radiša Radovanović, Milovan Stanišić: Ocena boniteta poduzeća.
Beograd: Privredni pregled, 1991. str13.
18.Pinches George E. : Essentials of Financial Management. Fourth edition. New York:
Harper Collins Publisher, University of Kansas, 1992..str. 643-645.
19.Rodić Jovan: Teorija i analiza bilansa. Beograd: Ekonomski fakultet, 1990. str. 80.
20.Saunders Anthony: Financial institutions management: A modern perspective. Third
Edition. New york: Irwin, 2000. str.103-114.
21.Scherr Frederick C.: Modern Working Capital Management. New Jersey: Prentice Hall
International Editions, West Virginia University, 1989.str.214-216.
22.Sinkey Joseph F., Jr.: Commercial bank financial management. 4 edition. New York:
Macmillan, 1992. str. 516.
23.Slapničar Matevž. Sodobne metode upravljanja kreditnega tveganja. Ljubljana:
Ekonomska fakulteta, 1999. str.63-66.
24.Skubic Tatjana, Treven Mateja: Ocena kreditne sposobnosti v NLB d. d., Ocena
kreditne sposobnosti podjetja. Ljubljana: CISEF, 1996. str4.
52
25.Turk et al.: Finančno računovodstvo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1996. str. 206.
26.Zavodnik Evgenij: Potrebe po uporabi sodobnih konceptov kreditnega tveganja v
bančnem poslovanju. Bančni vestnik, Ljubljana, 2000a, 5, str. 36-40.
27.Zavodnik Evgenij: Razvoj in uporaba modela za merjenje kreditnega portfelja v bančni
praksi. Bančni vestnik, Ljubljana, 2001b , 10, str.33-37.
28.Žagar Iva : Pojem bonitete podjetja in vrste kreditnih rizikov, Bančni vestnik, ljubljana,
1991, 24, str. 86.
Viri
-Interna gradiva in podatki Nove Ljubljanske banke d.d. Ljubljana.
-Interna gradiva in podatki tuje banke.
-Kako do finančnih virov. Brošura: viri- 4/98. Ljubljana: Nova Ljubljanska banka, d.d.,
1998. str.12.
-Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic (Uradni
list RS, št. 78/96).
-Slovenski računovodski standardi. Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in
revizorjev Slovenije, 1993. str. 21-133.
53
POVZETEK
Problematika obvladovanja finančnih tveganj poslovanja postavlja tako pred vodstvo banke
kot njene strokovne službe velike izzive. Poslovne banke se pri svojem poslovanju srečujejo z vrsto
različnih tveganj, med njimi tudi s kreditnim tveganjem. Eden izmed elementov upravljanja
kreditnega tveganja je ocenjevanje tveganja potencialnega dolžnika, ki je izražena z boniteto
komitenta.
Razvoj na področju obvladovanja kreditnega tveganja poteka tako hitro, da banke, ki se
prilagajajo spremembam nenehno izboljšujejo in dopolnujejo obstoječe metode ocenjevanja
poslovanja in kapitalske ustreznosti. Kreditni portfelji bank so vse bolj kompleksni, zato sodobna
bančna praksa razvija in uporablja kvantitativne in kvalitativne modele, ki so namenjeni
ocenjevanju potrebnega kapitala za podporo bančnim aktivnostim. Ti sistemi oziroma modeli so
oblikovani tako, da spodbujajo vodstva bank, da minimizirajo uporabo kapitala, ki je najdražji vir
financiranja.
Banke se zavedajo pomembnosti kakovostne presoje kreditne sposobnosti podjetij. Vedo, da so
le uspešne banke tiste, ki so strateško pomembne za celotno narodno gospodarstvo in družbeno
zaželjeno smerjo razvoja le-tega.
Ključne besede: boniteta podjetja, kreditno tveganje, modeli.
ABSTRACT
The issue of managing financial risk of operations is a great challenge for any bank's
management as well as its professional departments. In their business operations commercial banks
are constantly faced with a number of different risks, among others the credit risk. One of the
elements of managing credit risk is the risk assessment of a potential debtor, expressed as the
client's credit rating.
The development in the area of managing credit risk is so fast that banks, adapting to the
changes, constantly improve and update the existing methods of assessing business operations and
capital adequacy. The credit portfolios of banks are becoming increasingly complex, which is why
contemporary bank practice has developed and is using quantitative and qualitative models,
intended for the assessment of the necessary capital to support the bank's activities. These systems
or models are designed in such manner to stimulate the bank's management to minimize the
deployment of capital, which is the most expensive source of financing.
Banks are aware of the importance of quality assessment of a company's credit rating. They
know that only those banks can be successful that are strategically important for the whole national
economy and have a socially favoured development orientation.
Keywords: company's credit rating, credit risk, models.
54
55
PRILOGE
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23