Šolsko glasilo

TROBENTICA
OSNOVNA ŠOLA
KUZMA
TROBENTICA
OSNOVNA ŠOLA KUZMA
Glasilo otrok OŠ in VVE Kuzma
Drage učenke, učenci, otroci z vrtca ter vsi bralci,
znova je leto za nami in kot vsako, je tudi to bilo polno novih znanj in življenjskih izkušenj.
Vsako šolsko leto je na svoj način lepo in neponovljivo. Šola je naš in vaš hram učenosti, ki nas vzgaja za
življenje.
V Trobentici razkrivamo, kaj se je vse to šolsko leto dogajalo v šoli in izven nje. Ko boste listali in prebirali glasilo, se boste srečali z literarnimi in likovnimi prispevki, poezijo ter tudi nagrajenimi izdelki učen-
cev naše šole.
Zahvalili bi se še posebej radi vseh učencem, učenkam, otrokom iz vrtca in strokovnim sodelavcem, ki so
pomagali pri izdelavi našega glasila.
Trobentica izhaja že od leta 1972, na kar smo vsi še posebej ponosni ter se trudimo vsako leto znova pripraviti lepšo, boljšo in zanimivejšo izdajo.
V tem šolskem letu se moramo še posebej pohvaliti z obnovo nazivov šole, in sicer EKO ŠOLA in
SIMBIOZA ŠOLA, pridobili pa smo tudi dva nova naziva, ki sta PLANETU ZEMLJA PRIJAZNA
ŠOLA in KULTURNA ŠOLA. Na vse smo vsi zelo ponosni, saj smo poplačali vloženi trud.
Dragi soustvarjalci, hvala vam za pomoč, delo in vložen trud, saj verjamem, da se je vsak trudil po svojih
najboljših močeh in znanju.
Vsem vam želim lepe in brezskrbne počitnice, prežete z zabavo in malo ustvarjalnega čara.
Irena Grašič Arnuš
TROBENTICA
NAZIV SIMBIOZA ŠOLA TUDI V ŠOLSKEM LETU
2014/15
OŠ KUZMA je tudi v šolskem letu 2014/15 uspela pridobiti
naziv SIMBIOZA ŠOLA. Naziv je bil podeljen 03. 06. 2015 v
prostorih osnovne šole Brezovica pri Ljubljani. Naziv si je šola
tudi v letošnjem šolskem letu pridobila z organizacijo in
izvedbo dveh računalniških tečajev za starejše v dveh časovnih
intervalih. Kar pa je najpomembnejše pa je dejstvo, da so se
udeleženci delavnic vrnili na svoje domove srečni, nasmejani
in polni lepih doživetij. Prepričani smo, da se drugo leto vidimo tudi v tako lepem številu.
Poleg tega pa se naša šola lahko ponaša z zelo dobrim
Vsak drobec znanja, ki ga učenec
medgeneracijskim sodelovanjem tekom celotnega vzgojno-
pridobi sam – vsak problem, ki ga sam
izobraževalnega procesa. Starejši so namreč naš večkratni
spremljevalec vzgojno-izobraževalnega dela na šoli.
Vsi skupaj pa smo tudi zelo ponosni na skupino prostovoljcev,
ki s svojim pridnim delom še enkrat več dokazujejo, da so
vrednote kot so prijateljstvo, poštenost, ljubezen, spoštovanje,
prijaznost v življenju ključnega pomena.
reši – postane mnogo bolj njegov, kot
bi bil sicer. Dejavnost uma, ki je
spodbudila učenčev uspeh,
koncentracija misli, potrebnih zanj, in
vznemirjenje, ki sledi zmagoslavju,
prispevajo k temu, da se dejstva
vtisnejo v spomin, kot se ne bi mogla
Suzana FARIČ
nobena informacija, ki jo je slišal od
učitelja ali prebral v učbeniku.
Herbert Spencer
TROBENTICA
SIMBIOZA IN MI
Skupaj smo težko dočakali …
In hitr o pohiteli k novim izzivom naspr oti.
Moč, volja, želja, pr ijatelji in smeh,
Bodo kr asili vse naše r ačunalniške dni
In odšli bomo z nasmeški,
Odpr tih dlani,
Za nove izzive pr ipr avljeni.
A naše Simbioze ne bomo pozabili in do naslednjega leta bomo
pridno vadili.
Hana ROGAN, 6. a
SIMBIOZA JE RES PRAVA STVAR
Skupaj imamo se lepo
In že nestr pno čakamo na našo učiteljico.
Malo kr amljamo, učimo in se spr ašujemo:
Bomo zmogli še to?
Tako kot je prisilno hranjenje
In hitr o mine dan, dva …
škodljivo, učenje brez veselja krni
Odkar sem k Simbiozi pr išla.
spomin, zato v njem ne ostane nič.
Zdaj pa r es učiti se bo tr eba,
Akor avno ob r ačunalniku je velika zmeda.
Nika HORVAT, 6. a
Leonardo Da Vinci
TROBENTICA
SIMBIOZA
Simbioza je druženje tretje generacije. Zanjo me je navdušila svetovalna delavka, gospa Suzana
Farič. Nikoli mi ni žal tega koraka. To so novi izzivi.
Udeleženka Simbioze sem bila tokrat že tretjič. Simbiozo smo obiskovale različne generacije in
se veliko novega tudi naučile ter se hitro spopadli z vsemi informacijami in zapleti, ki nam jih
prinaša sodobna tehnologija.
Prvič, ko sem prišla na Simbiozo, nisem vedela o računalnikih in programih čisto nič, zato sem
znanja, ki sem ga tekom delavnic pridobila še toliko bolj vesela. Pri projektu Simbioza nihče
nikogar ne ocenjuje, temveč nas učijo in nam pomagajo, se z nami smejijo, se veselimo.
Vse je preprosto, enostavno. Zelo sem vesela, da nam to Osnovna šola Kuzma omogoča, in da
nas učijo učitelji s tako nasmejanimi obrazi in s tako potrpežljivo voljo. To nam starešim resnično veliko pomeni. Tako sedaj lahko na internetu pogledamo, kaj je novega v okolici in v svetu,
pogledamo nove recepte in si dopisujemo z znanci in prijatelji.
Hvala še enkrat iz vsega srca kolektivu Osnovne šole Kuzma in njihovim učencem ter učenkam
za nesebično pomoč, podano znanje in trdo voljo.
Jolanka HAJDINJAK, udeleženka delavnic iz Gornjih Slaveč
OBČUTKI O SIMBIOZI – SUPER!
Lahko se veliko naučiš ali nadgradiš svoje znanje. Najpomembnejše pa je druženje z različnimi
generacijami, mentorji, učenci in delavci šole. Imeli smo tudi dva udeleženca iz Doma starejših
Kuzma, kar me je zelo razveselilo, saj jih
prej še nisem poznala. Tako smo imeli
priložnost in navezali nove stike.
Preživeli smo pet lepih dni. Prvi dan smo
spoznali osnove računalnika, drugi dan smo
odprli gmail, tretji dan Facebook, četrti dan
smo vstavljali slike. Zadnji dan pa smo obnovili vse, kar smo delali vse štiri dni. Vsak dan
smo imeli tudi odmor s pijačo in jedačo.
Hvala vsem še enkrat!
Lidija HUBER, udeleženka delavnic iz Gornjih
Slaveč
TROBENTICA
GORIČKO
O Goričko,
lejpa je pokrajina.
Tü živejmo prave Goričance,
ka v lejpoj pokrajine smo doma.
Tü velke njive sijo,
šume pa še dosta kaj.
Kuče rejdke tü stogijo,
pa ceste tüj male sijo.
Prometa dosta nemamo,
zatau pa mamo čijsti zrak.
Velko reko tüj mamo,
pa na tau ponosni smo.
Mamo tüj velke znane kamen,
˝Tromeja˝ njeme pravemo,
tau je velka znana znamenitost,
dosta stara pa fejst znana.
Tau je naša lejpa domovina,
štere daleč koule vrat je nejga.
Mij na tau ponosni smo,
pa se ne sekejramo.
Kevin GOMBOC, 7. a
Učenec je prejel nagrado na literarnem natečaju
»Moja Rodna domovina«
Poglejdneš ta,
poglejdneš se,
pa seposejdek vijdeš brejg.
Ponavade gor na njen kuča gej,
šuma, travnek al pa njiva.
Živijne tüj puno mamo,
krave, birke, koze al pa svinje,
se doma mamo,
pa nika ne odamo.
Mamo tüde ravine,
tam ponavade šoulo, bauto, občino,
pošto, ale oštarijo mamo,
pa za sakšo se genau znamo.
Malo tüj turistov mamo,
depa dosta znamenitosti.
Vrejd zete bole slabo mamo,
tak ka falinge že mamo.
Vej pogače dobre mamo,
sploj pa našo gijbanco.
Na njau si naure so,
tak, ka jo dobro poznajo.
Mamo lejpe ptiče tüj,
sploj pa naše štorkle.
Une lejpe bejle sijo,
zatau nam mlajše rade prinesejo.
Samoučenje je, trdno verjamem, edino
resnično učenje.
Isaac Asimov
TROBENTICA
SPOMINI
MOJA DOMOVINA
Živim tam na hribu,
kjer me vsako jutro,
prelepo pomladno sonce zbudi,
ki sije skozi okno.
Vsako jutro mi ptice pojo,
njihove prelepe pesmi.
Ob njih se kar sprostim
in mirno obstojim.
Odpravim se ven,
tam ptičke lovim,
jim hrano delim,
a nato jih spustim.
Moj dom je lep,
a tik ob njem,
še lepša pokrajina stoji,
v kateri se rad zadržim.
Tu daleč okrog,
tako lepe pokrajine ni,
v kateri moja lepa hiša stoji,
in se ne spremeni.
Na mojo prelepo domovino ponosen sem,
ni mi žal da tu živim,
ker marsikaj lepega doživim,
zato na to ponosen sem.
Kevin GOMBOC, 7. a
Spomnim se teh časov,
ko bilo je vse lepo,
ko sonce je sijalo,
vse super je bilo.
Zdaj spomin na to bledi,
na čas teh lepih dni.
Le čudež se zgodi,
ko pride čas nazaj.
Lepo bi bilo,
če bi lahko …
… te lepe čase zavrtela nazaj.
Kaja KEREC, 6. a
SPOMINI
Spomin je kot dim …
S časom odhiti
in tudi zbledi.
Vendar najlepši trenutki,
ostanejo vedno v naših mislih.
Spomin je v zraku
in je nekaj lepega,
nežnega in mimobežnega.
Lep spomin se obdrži
in nikoli ne odhiti.
Slab spomin pa zbeži
in nas zavedno zapusti.
Katja PAČNIK, 9. a
TROBENTICA
SPOMINI
Ko spomnimo se neke stvari,
ki iz preteklosti je,
se zagotovo spomnimo,
kako bilo je lepo.
Bilo je lepo nekoč,
ko še majhni smo bili.
Nekatere stvari je težko pozabiti,
nekatere se ti zavedno
vpišejo v življenje.
Daj človeku ribo, nahranil ga boš za
en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil
ga boš za vse življenje.
Kitajski pregovor
SPOMINI
Nika HORVAT, 6. a
SPOMINI
Kako lepo je to,
ko se spomniš,
kako lepo ti je bilo.
Nasmeh se ti na obraz prikrade,
vso srce
ti spomin objame.
Pri srcu začutiš toploto,
spet se spomniš,
kako lepo ti je bilo.
Čeprav to hitro mine,
komaj čakaš,
da ta spomin spet pride.
Melisa GABERŠEK, 9. a
Lepi dogodki so zelo ''fajn'',
spomniti se na njih,
je kot,
če bi prišel v raj.
Spominov je kot peska v puščavi,
le tistih dobrih je malo …
kot denarja v državi.
Na nekaj lepega se je spomniti lepo,
saj ti dobri spomini,
v glavi lepo pesem pojo …
Jan MARIČ, 9. a
TROBENTICA
SPOMINI
Vse kar pride,
vse enkrat bo odšlo …
Pa naj bo lepo ali pa čisto grdo.
A v naših glavicah spomini ostajajo,
na čisto vse,
kar zgodilo se je.
Pride dan, ki je s soncem obdan
in dan,
ki ga vsaka minuta prekrije s solzo.
Spomini so večni
in ostajajo iz dneva v dan.
Pa naj so prekriti s soncem
ali s solzo.
Seštevamo minute, ure, sekunde
in si v mislih želimo,
da bi vedno v mislih ostali,
pa naj bodo luštkani
ali zažgani.
Svet je okrogel,
vse se vrti …
Spomini ostajajo
In to me veseli!
Maja KUHAR, 9. a
PESEM O SPOMINIH
Ko se spomnim,
kako je bilo lepo,
mi pri srcu postane toplo.
Bilo nam je lepo,
a to je včasih bilo.
Imeli smo se radi
ter klepetali ob kavi,
skupaj smo se igrali
ter knjige brali.
Ko smo bili otroci,
so nam govorili ''froci''.
Med igro smo se večkrat zadrli,
zvečer pa hitro oči zaprli.
Janez ROPOŠA, 9. a
SPOMINI
Ko bom starejša …
Z vnukom na kavču sedela …
In se spominjala mojih lepih spominov …
Mu bom album v naročje dala
in se zraven zelo nasmejala,
ter na mojo sliko pokazala.
Na sliki videl bo mene,
kot deklico malo in me bo vprašal:
»A si to ti? Ali je to samo za šalo!?«
Zašepetala mu bom:
»Ja seveda, tudi ti živel boš lepo,
in se na koncu spominjal enako
kot jaz na vse to!«
Sara SUKIČ, 7. a
TROBENTICA
ZDRUŽENI V MIRU
Skupaj v miru bomo,
ko se spoprijateljimo,
in ko skupaj stopimo.
A zdaj med nami velike vojne
so,
zaradi katerih veliko življenj je
šlo.
Ljudje različne rase smo,
vendar se po tem ne cenimo.
Vsi se samo kregajo
in se ne zavedajo,
da s tem samo slabo delajo.
A enkrat se le v miru srečamo
in živimo skupaj ne glede vse na
to.
Skupaj v miru se opravičimo,
prijateljstva sklenimo,
da vsaj zdaj živeli bomo naprej
mirno in lepo.
Sara SUKIČ, 7. a
ZDRUŽENI V MIRU
Vsak si mir želi,
marsikdo ga ne dobi,
v miru ne zaspi
in v obupu se zbudi
Ah, če mir zaživi,
veseli so spet vsi ljudje.
A mir spet lahko hitro odleti,
ker ga nemir spodi.
A če mir za vedno bi ostal,
bi vsak v miru rad zaspal.
Ampak če ga ni,
ga naredi tudi ti!
Jan MARIČ 9. a
TROBENTICA
ZDRUŽENI V MIRU
V miru vsak rad živi,
s svojo družino življenje si pestri.
Če pa mira ni,
se vsem hudo godi.
Če mira ni,
tudi veselja ni.
Ne učite otrok s strogostjo, raje
poskrbite, da se bodo na poti k
znanju zabavali. Tako boste morda
pri vsakem odkrili sled genialnosti
na nekem posebnem področju.
V obupu smo vsi ljudje.
Platon
V nemiru žalost prevladuje,
kako lepo bi bilo …
Če na svetu …
Več mira bi bilo …
Melisa GABERŠEK, 9. a
ZDRUŽENI V MIRU
Kaj je to mir?
Je to vir?
Ali ljubezen …
Ki rodi bolezen …
Sonce zdaj sije,
Nad anomalije …
Ljubezen prihaja,
prav mir v naju prinaša.
To je mir,
ZDRUŽENI V MIRU
Zvezdnato nebo,
tiho sije nad vodo.
Luna v miru sije
in iz slapov tiho voda lije.
Srce tiho bije,
ljubezen počasi vzklije.
Zvezde na nebu,
so kot jadrnice na morju.
Tiho plujejo,
V daljne dežele potujejo.
Mir in ljubezen prinašajo,
strah in nemir odnašajo.
ki v notranjem srcu nastaja kot vir.
Ljubezen bo k miru težila,
dokler nas pomlad ne bo razveselila.
Alja SANTL, 8. a
Megi BARTOL, 8. a
TROBENTICA
ZDRUŽENI V MIRU
Veliko sporov in vojn med nami nastaja,
vsak se rodi in ima določene skrbi.
Zato pomembno je drugega razumeti
in ne brezglavo prepirati se.
A boljše kot spor, mir v svetu je,
ker prežet s svobodo in ljubeznijo je.
Poučevanja ne bi smeli primerjati s
polnjenjem steklenice z vodo,
ampak z rožo, ki raste po svoje.
Noam Chomsky
Upajmo, da vojn čim manj bo,
imejmo se radi in spoštujmo se med seboj.
Ohraniti svobodo na zemlji naj bo naš cilj,
da dosežemo in ohranimo naš prepotreben
MIR.
Samo RECEK, 8. a
TISTI DVE BESEDI – Delavnice in družabni večer, izveden 16. 4. 2015
Namen in cilji delavnic so bili ozaveščati širšo javnost o: o različnih pasteh zasvojenosti, o pomoči zoper njih in o zdravem življenju.
Program delavnic je odprl vrata medgeneracijskim stikom in premisleku o odgovornem ter usklajenem
starševstvu ob hkratnem postavljanju trdnih vzgojnih postavk.
Na naši šoli smo navedeni vsebini namenili ves dan. V dopoldanskem času so bile delavnice za učence
za vsako vzgojno izobraževalno obdobje posebej. Skozi delavnico so jih vodili junaki Jaka, Pika, Ana,
Zarja, Svit in Matjaž. Moderatorji pa so na strokovni način znali povezati in vključiti mnenja učencev,
ki so aktivno sodelovali. Delavnice so potekale na visoki strokovni ravni. Učenci so bili za delo v skupini motivirani, sam načina dela jih je pa prisilil, da so sodelovali in svoje mnenje povedali.
Srečanje s starši, ki je bilo organizirano kot roditeljski sestanek v večernih urah in je izgledal kot družabni večer, je v ospredje postavil relacijo med starši, otrokom in šolo. Večer je bil prepleten s humorjem in na ta način so predavatelji lažje prikazali pereče probleme, ki so prisotni v družini. Pri prisotnih
se je tekom večera prebudil občutek, da premislijo, kaj je pomen prave vzgoje, ki se ne da nadomestiti
z materialnimi dobrinami.
V zadnjem času je opaziti veliko pasti v katere se lahko ujamejo otroci. Zato je znanje in pravočasno
prepoznavanje situacije potrebno, da lahko pravočasno pomagamo otroku, ki zaide na stransko pot.
Samo s pravim pogovorom in povezovanjem med starši, šolo in učenci bomo obranili otroke pred nevarnostmi, ki jim pretijo na vsakem koraku.
Kljub zelo zanimivi temi in strokovnjaki je bil obisk sicer glede na število učencev zadovoljiv, vendar
smatramo, da bi se takega predavanja morala iz družine udeležiti oba starša.
Jožica FÜKAŠ, Lidija NAVOTNIK
TROBENTICA
ŠOLSKA ŠPORTNA TEKMOVANJA
1. TEKMOVANJE V NOGOMETU ZA ST. DEČKE NA OŠ GRAD (2.12.2014)
Učenci OŠ Kuzma so se udeležili sektorskega tekmovanja v nogometu na OŠ Grad. Tekmovale so 4 šole, OŠ Kuzma, OŠ grad, OŠ Cankova in OŠ Sv. Jurij. Vrstni red:
1. mesto: OŠ Cankova
2. mesto: OŠ Sv. Jurij
3. mesto: OŠ Grad
IME IN PRIIMEK
RAZRED, LETNIK
4. mesto: OŠ Kuzma
PATRIK BUKOVEC
9., 2000
Šolo so zastopali naslednji učenci:
SAMO RECEK
8., 2001
NIKI ČASAR
8., 2001
RENE LESJAK
8., 2001
RENE SAMPT
7., 2002
KEVIN GOMBOC
7., 2002
FILIP ROGAN
6., 2003
MATIC KUHAR
6., 2003
ALEN RAC
6., 2003
2. TEKMOVANJE V ODBOJKI ZA ST. DEKLICE NA OŠ KUZMA (5. 12. 2014)
Na OŠ Kuzma je potekalo sektorsko tekmovanje v odbojki. Sodelovale so OŠ Cankova, OŠ
Grad in OŠ Kuzma. Vrstni red:
1. mesto: OŠ Cankova
2. mesto: OŠ Grad
3. mesto: OŠ Kuzma
Šolo so zastopale naslednje učenke:
IME IN PRIIMEK
RAZRED, LETNIK
MELISA GABERŠEK
9., 2000
MAJA KUHAR
9., 2000
MEGI BARTOL
8., 2001
SARA SUKIČ
7., 2002
ASJA KUHAR
7., 2002
HANA ROGAN
6., 2003
MEGI FARTEK
6., 2003
KAJA KEREC
6., 2003
TROBENTICA
TEKMOVANJE V ODBOJKI ZA ST. DEČKE
NA OŠ SV. JURIJ ROGAŠOVCI
(9. 12. 2014)
Na OŠ Sv. Jurij je potekalo sektorsko tekmovanje v
odbojki. Sodelovale so OŠ Cankova, OŠ Grad, OŠ
Kuzma in OŠ Sv. Jurij. Vrstni red:
1. mesto: OŠ Cankova
2. mesto: OŠ Grad
3. mesto: OŠ Sv. Jurij
4. mesto: OŠ Kuzma
Uspešen učitelj ni več nekdo, ki z
višine pod visokim pritiskom zliva
znanje v pasivne posode …
Je starejši učenec, ki si prizadeva
pomagati svojim mlajšim kolegom.
Sir William Osler
IME IN PRIIMEK
RAZRED, LETNIK
SAMO RECEK
8., 2001
RENE LESJAK
8., 2001
NIKI ČASAR
8., 2001
GABRIJEL ČASAR
8., 2001
MATIC KUHAR
6., 2003
FILIP ROGAN
6., 2003
ALEN RAC
6., 2003
ZEMLJA ME HRANI
Na zemlji res je lepo,
saj hrano nam daje.
AVTOCESTA
Naša pot
je povsod,
Avtocesta je dolga pot,
kjer hodiš
še krajša če po njej vozi
in si venomer
pilot.
praznih rok ...
Zato odloči se,
Moja sodobnost,
kam boš odšel,
moj ponos ...
da na koncu ne boš
Takšen je moj odnos
še kam zašel …
in takšen bo tvoj ponos.
Na zemlji res je lepo,
saj ptički pojo.
Na zemlji je malo dobrih ljudi,
še manj pa prijateljev.
Na zemlji še lepše bo,
ko manj odpadkov bo.
Na zemlji vedno več odpadkov je,
ker v smeteh prostora nimajo.
Na zemlji tudi živali so,
ki od lakote umirajo.
Na zemlji brezdomci so,
ki domove iščejo.
učenci 8. razreda
Asja KUHAR, 7. a
TROBENTICA
25. ŠOLSKI OTROŠKI PARLAMENT:
IZOBRAŽEVANJE IN POKLICNA ORIENTACIJA
Letošnja tema 25. otroškega parlamenta je za vsakega od nas zelo pomembna
in aktualna – to je IZOBRAŽEVANJE IN POKLICNA ORIENTACIJA.
Vsako leto mladi parlamentarci na zasedanju v Ljubljani izberejo temo, ki jih
najbolj zanima, o kateri želijo izvedeti več in z izborom katere želijo odraslim
sporočiti, da jih zanima njihova prihodnost, njihovo preživetje, dokazovanje,
uspeh v življenju. Že učence v nižjih razredih zanima, kaj opravlja poklic, za
katerega se želi izobraževati, o možnostih izobraževanja in poteku ter seveda
o zaposlovanju. Na šolah poteka poklicno svetovanje in usmerjanje s pomočjo šolskih svetovalnih služb, ki v ta namen opravlja in izvaja različne naloge in dejavnosti. Tudi Teden
otroka, ki je potekal na naši šoli v mesecu oktobru, je bil namenjen tej tematiki, potekale so različne delavnice, na kateri so učenci lahko več izvedeli o poklicih, o poteku izobraževanja. Predstavniki posameznih oddelkov pa bodo na urah oddelčne skupnosti zbirali mnenja, ideje o tem, kakšni poklici zanimajo
njihove sošolce, kakšna je že morebiti njihova izbira, kaj menijo o zaposlovanju ter kaj je pri izbiri njihove nadaljnje življenjske poti najbolj pomembno.
Tako smo temo obdelali na dva načina: učenci od 1. do 5. razreda so v razredu, skupaj z predstavniki,
izbrali štiri poklice, ki njihove sošolce najbolj zanimajo. Poiskali so podatke o njih - kaj opravljajo, kakšne so njihove prednosti, slabosti … Nato pa so izmed teh izbrali vsaj dva poklica, za katera so bili skupnega mnenja, da jih najbolj pritegneta oziroma sta jim najbolj zanimiva ter ju še podrobneje spoznali in
predstavili v obliki plakata.
Za učence od 6. do 9. razreda smo skupaj oblikovali vprašalnike, vezane na poklic in izobraževanje.
Zbrali smo zanimive odgovore.
Preden se sami odločamo za izbiro poklicne poti in dela, ki nas veseli in ga bomo opravljali vse življenje, je pomembno, da se najprej kritično zazremo vase in ugotovimo, kakšni smo v resnici, kaj nas veseli, kakšne so naše »šibke točke«… Ugotavljamo, da moramo zelo dobro poznati sebe, svoje želje, zanimanja, sposobnosti … , da se lahko odločimo za pravo pot. Zato smo preko ankete skušali zbrati splošna
mnenja o tem, kakšne osebnosti smo, kaj nas veseli, kako gledamo na pomembne stvari, s katerimi se
srečujemo v življenju …
Učenci 8. in 9. razreda, pa so izpolnjevali še vprašalnike, vezane na poklicno orientacijo, saj so učenci
preko šolske svetovalne službe, že sistematično vključeni v omenjeni proces.
Ob koncu zasedanja so predstavniki izvolili dva učenka, ki sta našo šolo zastopala na medobčinskem
otroškem parlamentu, ki bo potekal na OŠ Cankova, 24. 2. 2015. Učenci so predstavnika izvolili z glasovanjem. Glasovalo je 18 učencev. Prva predlagana učenka, Melisa Gaberšek je dobila
10 glasov, druga učenka, Alja Santl pa 8
glasov. Učenk sta našo šolo dobro zastopali
na medobčinskem otroškem parlamentu.
Sodelovali sta v delavnici »Načrtovanje
karierne poti in dejavniki izbire poklica«.
Žal pa se nista uvrstili na regijski otroški
parlament, ki je potekal 17. 3. 2015 v Ljutomeru.
Katja ŠAFER, mentorica SŠS
TROBENTICA
TAAAKO RIBO SEM UJEL …
Zjutraj, ko sem vstal, sem si umil obraz in zobe, nato sem se počesal in se preoblekel. Potem sem si naredil zajtrk
in spil kakav. Ko sem zajtrk opravil, sem pospravil mizo.
Odšel sem v svojo sobo, vzel potovalko ter vanjo dal hlače za ribolov in jopič. Nato sem odnesel potovalko v kuhinjo in odšel po vrečo, v katero sem dal visoke škornje. Vrečo sem odnesel v kuhinjo in jo položil k potovalki. Nato
sem šel v klet po 4 ribiške palice in 3 škatle vab. Odnesel sem jih ven in jih odložil na stopnicah. Odšel sem nazaj
v kuhinjo, počakal še bratranca in prijatelja. Vsi skupaj večkrat hodimo na ribolov v Avstrijo na Tamfish.
Vzel sem potovalko in vrečo ter odnesel vse skupaj na stopnice k vabam in ribiškim palicam. Vzel sem telefon in
ključe, zaklenil hišo in vse odnesel v prtljažnik avtomobila. Usedel sem se v avto in pozdravil bratranca ter prijatelja. Pred nami je bila 5 ur dolga vožnja. Po poti smo se zelo zabavali.
Ko smo prispeli, smo vse stvari odnesli v vikend in v čoln. Vzeli smo 5 kg suhega kruha in odšli na naše stalno
mesto na gozdno jaso, s peščeno obalo. Kruh smo raztrgali in ga počasi metali v vodo, da so se ribe navadile.
Naslednje jutro smo znova nesli kruh, ki nam je ostal in z njim privabili ribe. Preden smo odšli ribarit, smo si oblekli ribiški plašč in hlače. Nadeli smo si ribiške škornje ter šli do čolna. V čoln smo dali vabe, ribiške stole (na katere se je bratranec spomnil zadnji hip), ribiške palice in malico. Sedli smo v čoln in se odpravili na pot. Na jasi smo
postavili stole in palice, ki so ribiški palici dale podporo, da nam je ni bilo potrebno ves čas držati. Nato smo na
trnke dali vabe, trnek pognali v vodo in palice dali na njihov opore. Bratranec je ujel prvo ribo. Ko jo je vzel s
trnka, jo je hotel vreči v kad, a je opazil, da smo pozabili prinesti kad. Ribo je spustil nazaj v vodo in tekel domov
po kad. Ko je kad prinesel, jo je napolnil z vodo in lahko smo začeli ribariti. Ribarili smo do 5 ure popoldan. Nato
smo se usedli v čoln in se odpeljali na sredino jezera. Tam smo ribarili 1 uro. V tej uri smo ujeli 4 krape. Prvega
sem ujel jaz, imel je 11 kilogramov. Drugega je ujel prijatelj, njegov krap je imel 16 kilogramov. Naslednjega sem
spet ujel jaz, imel je 27 kilogramov. Na koncu je ujel bratranec drugega največjega krapa, tehtal je 23 kilogramov.
Ko smo se peljali nazaj na obalo, sem bratrancu in prijatelju rekel, da sem ujel »veeeeliiiikoooooo« ribo. Dal sem
predlog, da naredimo videoposnetek o vsakem in ga objavimo na FB. Bratranec in prijatelj sta se strinjala. Zato
smo takoj, ko smo prišli na plažo, posneli video. Bratranec je snemal mene, in jaz sem zavpil ˝TAAAKO RIBO
SEM UJEL˝. Na koncu ribarjenja smo ribe stehtali. Ujeli smo 77 kilogramov krapov. Vse smo pospravili v čoln,
stole, opornice, palice in škatle od vab ter malice ter tudi smeti. Jaz sem tekel po voziček, s katerim vozimo ribe.
Na voziček smo dali ribe. Voziček je peljal bratranec, jaz in prijatelj pa sva nesla čoln. Ko smo prišli na vikend,
smo ribe dali v hladilnico, čoln pa v garažo.
Naslednje jutro sva s prijateljem vstala ob 5, bratranec je spal malo dlje, ker je vozil in je moral biti spočiti. Spakirali smo potovalke in se na zajtrkovali, vse smo izklopili, šli po ribe in jih dali v avto ter se odpeljali proti domu.
Ko smo se peljali, smo se pogovarjali kaj bomo z ribami. Sklenili smo, da jih bomo prodali. Dobiček si bomo pošteno razdelili.
Ko smo prišli domov, sem vzel svoje stvari in šel proti domu. Bratranec in prijatelj sta šla proti njunemu domu in
tega ribiškega vikenda je bilo konec.
Kevin GOMBOC, 7. a
Učenec je prejel nagrado na literarnem natečaju o sladkovodnem ribištvu z naslovom »Taaako ribo sem ujel ...«
TROBENTICA
TO SAN GES!
MOJA RODNA DOMOVINA
Oj, Marija,
že kokot popeva,
stanti de trbelo.
Rejsan lejpo gej Prekmurje,
naša repa gej najbaukša,
naše njive so zorane,
nanjih pa malo dejte trga marjetecene cvejte.
Mati že kriči,
v šolo pokivaj se ti!
Oj, ta šola meni nika ne leži.
Ka mo ges, ka mo ges,
do de mojoj šoli konec.
Oj, kakšna lepa kratka noč,
ka je mesec sveto celo noč.
Mene noso je …
Oj, Marija pa ta lepa noč,
ka je meni dala takšno moč.
Mij dobre smo, Prekmurce.
Da prideš gor na najvišje breg,
vjdeš tan bejle snejg.
Tij Prekmurje se najbaukše,
ka ovače se moje srcej džauče.
Sara SUKIČ, 7. a
Učenka je prejela nagrado na literarnem natečaju »Moja rodna
domovina«
Skočin gor,
cote zmečen na sebej,
zajtrk v sebe zbošen,
zobej brž zaperenj.
Že san kredi,
ka letin.
Oj, Marija kode zmej.
Že letin, že letin,
gor po bregi, doj po bregi,
pa skoraj na bus zamidin.
Že smo v šoli, že smo v šoli.
Malo šlefečemo,
pa šolo končamo.
Te si mislin: Brž domov,
brž domov …
Ka de noč, ka de noč, ta lepa noč,
ka je meni dala takšno moč.
Maja KUHAR, 9. a
MOJA DOMOVINA
Jaz živim v Sloveniji,
v Kuzmi.
Tu mi je zelo lepo
in se imam lepo.
Poleg šole sem doma
in hodim v sedmi razred.
Star sem zdaj 12 let
in kmalu bom 13.
Moj rojstni kraj je
Pri babici na Gornjih Slavečih.
Tam mi je bilo lepo
in zdaj je še mi bolj.
Svoj rojstni kraj zamenjal sem
in ni mi žal,
saj tu je zelo lepo.
Ne zamenjam ga za nič,
Saj je moj rojstni kraj moj biser in blišč.
Patrik BAGARI, 7. a
Učenka je prejela nagrado
Učenec je prejel nagrado na lite-
na literarnem natečaju za
rarnem natečaju »Moja rodna
Župančičevo frulico, njena
domovina«
uvrstitev je med prvih pet
TROBENTICA
TAAAKO RIBO SEM UJELA …
Zelo rada hodim na ribolov z dedijem. Zberemo se skupaj,
se sedemo v čoln in se odpeljemo najgloblji del morja. To
je že nekako naša navada.
Huda napaka je misliti, da lahko
veselje do opazovanja in raziskovanja
spodbujamo s prisilo in občutkom
dolžnosti.
No, v ponedeljek sem spet morala iti v šolo. Uf! Nisem
Albert Einstein
ravno odlična ali dobra pri ocenah … Veseli pa me ribolov. A vsi drugi, razen dedija, želijo, da postanem vrhunska športnica. Nisem rada v šoli. Samo zjutraj, ko grem v
šolo obožujem vzhajanje sonca, prebujanja novega dne. Še posebej rada hodim ob morju in gledam
ribiče, ki lovijo prečudovite ribe. Po šoli rada zahajam v akvarij in si ogledujem ribe.
Ko sem prišla domov, sem poklicala dedka in ga vprašala, če greva lovit ribe. Seveda sva šla. Dedi
je prišel pome. A danes sva bila sama, drugih nisva poklicala. Sedla sva v čoln in se odpeljala v
osrednji del morja. V daljavi sva zagledala majhen otok. Bil je majhen kot postelja, v kateri spita oče
in mama. Šla sva nanj. Čoln sva privezala za majhno drevo. Dedi je vzel dve ribiški palici, vabo in
mrežo. Sabo sva vzela tudi dva majhna stolčka.
Na ribiško palico sva dala vabo in jo zalučala daleč v morje. Čakala sva kar nekaj časa. A na enkrat
je moja palica skoraj padla v vodo. Še sreča, da sem jo ujela. Bilo je zelo težko povleči ribo iz morja. Dedija sem prosila za pomoč. Oba sva vlekla in vlekla, a ribe nisva mogla izleči. Naenkrat nama
je uspelo in sva jo le izvlekla iz morja. Oba sva padla nazaj, drug čez drugega. Riba je bila
»zeeeelooooo« velika. Dedija sem vprašala, če pozna to vrsto ribe. A je ni spoznal. Bila je rdeče,
modre in zelene barve. Skoraj nemogoče se mi je zdelo, da sem ulovila tako ribo v morju.
Dala sva jo v veliko posodo in jo odpeljala v akvarij. Tudi tam sva vprašala po vrsti ribe, a je nihče
ni poznal. Ta riba sedaj plava v največjem akvariju.
Vsak dan jo grem obiskat in jo občudujem. Ta riba je najlepša riba v akvariju. Z dedijem še naprej
hodiva lovit ribe in drugim ribičem razlagava kakšno ribo sva ujela. Tudi jaz se rada pohvalim pred
sošolci in jim pokažem sliko te ribe ter jim rečem: »Taakšno ribo sem ujela!«
Sara SUKIČ, 7. a
Učenka je prejela nagrado na literarnem natečaju o sladkovodnem ribištvu z naslovom »Taaako
ribo sem ujel ...«
TROBENTICA
ZEMLJA ME HRANI
A prideš k drevesu,
ki v otroštvu sva ga obiskala
in se ob njem dobro nasmejala.
Spomni se,
kako lepo je bilo videti žabo,
ki ti je skočila na roko.
A zdaj nič več ni tako.
Nič ni več videti enako,
kot je včasih bilo.
Uspešen učitelj ni več nekdo, ki z
višine pod visokim pritiskom zliva
znanje v pasivne posode …
Je starejši učenec, ki si prizadeva
pomagati svojim mlajšim kolegom.
Vse je onesnaženo,
v vetru piha dim tovarn,
v vodi pa je bencin ta star.
Vsi si mislimo,
da še vse v redu bo,
vendar se ne zavedamo,
da vse na slabše bo šlo.
Zato skupaj moči združimo,
naravo pa očistimo,
da nam naprej služila bo lepo.
A prideš k drevesu,
ki v otroštvu sva ga obiskala
in se ob njem dobro nasmejala.
Saj narava je,
tista ta prava,
brez katere življenja nikoli ne bo.
Sara SUKIČ, 7. razred
ZEMLJA ME HRANI
Na zemlji odpadki so,
ki okolju škodijo.
Zemlja me hrani,
zato jo ne smemo
uničevati.
Če se ti pa zgodi,
da papirček na svoje mesto ne prileti,
glej,
da se to nikoli več ne ponovi.
Diana MAUKO, 7. a
ZEMLJA ME HRANI
Zemlja me hrani, iz dneva v dan,
znova in znova, dan in noč.
Gledam dobrote, ki ležijo povsod,
vsi srečni smo, ker imamo jih.
Zemlja me hrani, iz dneva v dan,
znova in znova, dan in noč.
Počasi izginja, počasi poginja,
kot vemo, potrebuje našo pomoč ...
Zemlja me hrani, iz dneva v dan,
znova in znova, dan in noč.
Kaj nam pomaga, če zemlje ni več?
Kaj nam pomaga, če hrane ni več?
Zemlja me hrani, iz dneva v dan,
znova in znova, dan in noč.
Stopimo skupaj, vsi člani rodov,
da zemlja tisoč let, živela še bo.
Patricija SRAČNJEK, 7. a
TROBENTICA
AVTOCESTA
Avtocesta res dolga
je in po njej lahko
hitro vozimo se.
Avtocesta v prihodnosti v zraku bo in
po njej vozili se
bomo radijsko vodeno.
Ko nesreča se zgodi, do nas leteči policaj prileti.
Vozili se bomo 500
kilometrov na uro,
da prej do cilja pridemo.
Če pravil ne bomo
upoštevali kazen
bomo plačali.
V prihodnosti bodo
vozila na elektriki,
da okolju se nič ne
zgodi.
Avtoceste bodo šest
pasovne, ker zdaj
premalo pasov je.
Avtocesta res dobra
je, po njej do morja
pridemo hitreje.
učenci 7. razreda
Znašla sem se v prihodnosti z veliko avtocest!
Živeli sta dve deklici, ki sta se sprehajali po pločniku do trgovine. V trgovini sta kupili nekaj sladkarij in jih odnesli domov. Doma sta se oblekli in
odšli ven. Pred okrepčevalnico sta našli majhni kamenček, ki je bil svetlo
modre in rumene barve tako, da sta ga lahko hitro opazili. Vzeli sta ga v
roke in ga odnesli v gozd, kjer sta imeli skrivališče. V njunem skrivališču
sta kamenček dali na mizo in ga pustili nekaj časa. Kamenček je bil zelo
hladen, čez čas pa je postal zelo vroč. To se njima je zdelo zelo čudno, ker v
skrivališču ni bilo nič topleje kot zunaj. Kamenček se je začel bleščati in v
jami je postajalo vedno bolj toplo. Hoteli sta oditi ampak ju je zanimalo, kaj
se bo zgodilo. Počakali sta. Potem pa je v jami postala temno in kamenček
ju je pripeljal v svet, kjer so gradili nove avtoceste. Bilo je vse drugače kot
v realnem svetu. Tam sta videli, da so gradili pet pasovne avtoceste, ki so
imele zelo visoke ograje. Tunelov je bilo veliko več. Avtoceste so bile daljše. Imele so znake, da se nisi zgubil. Okrog avtocest je bilo veliko gozdov.
Nekega delavca sta vprašali, kje sta, a odgovora nista dobili. Odšli sta naprej in enako vprašali policista. Odgovoril jima je, da sta v novem svetu.
Spogledali sta se in odšli naprej. Še prej pa sta vprašali, kako se pride iz
tega sveta. Policist jima je rekel, da morata poiskati rdeč kamenček. Morata
ga dati v žep in se prijeti za roke. Ko jima bo postalo vroče, bosta odšli nazaj v njun svet. Takoj sta odšli iskat kamenček, zelo dolgo sta ga iskali. Odšli sta v sosednji gozd in ga tam še naprej iskali. A našli nista nič. Odšli sta
naprej po poti in prišli do hiše. Zunaj je bila miza in na njej rdeč kamenček,
kot jima ga je opisal policist na avtocesti. Kamenček sta po tiho vzeli in
zbežali v gozd. Dali sta ga v žep in si podali roke. Kamenček ju je pripeljal
nazaj domov. Doma sta domačim povedale, kaj se jima je zgodilo, povedali
sta jim tudi, da bomo imeli avtocest v prihodnosti več, ki bodo še bolj varne
in izpopolnjene.
učenci 7. razreda
TROBENTICA
Avtocesta je pot v našo boljšo prihodnost
Avtocesta je dolga pot, po kateri se peljemo vse življenje, dokler ne pridemo do želenega cilja. Ni
potrebno, da je ta pot dolga. Cesta je venomer naša smer, po kateri bi naj hodili.
Avtocesta je samostalnik, ki spada v skupino predmetov, ampak to ni pomembno, pomembno je,
kaj si mi predstavljamo pod besedo »avtocesta«.
Kot smo že povedali je to pot, ki nas vodi. Ampak, kam nas vodi? Kaj se vse naučimo na tej poti?
Ali bomo sploh kaj dosegli na tej poti?
Na to temo lahko zastavimo veliko vprašanj, na katera znamo odgovoriti samo mi sami, vsak zase.
Na tej poti je lahko veliko zmot, napak, katerih se verjetno sami potem tudi zavemo, da moramo
potem drugič delati drugače.
Ni potrebno, da se napake dogajajo le v času odraščanja, ampak slednje počnemo vse življenje. Torej to potem pomeni, da se vse življenje učimo. Ko pa odrastemo, moramo sprejeti veliko pomembnih odločitev, ki lahko zelo odločilno vplivajo na življenja nas samih in drugih.
Na tej avtocesti … cesti našega življenja ...je tudi veliko stranskih poti, ki peljejo stran od želenega
cilja, na ta velikokrat zapeljemo v primeru, če smo prepričani, da tega ne bomo zmogli.
Pod besedo avtocesta si predstavljamo pot, do katere imamo željo in možnost priti ter po njej z kar
veliko hitrostjo potovati. Je pot, na kateri zagotovo ni vse rožnato, ampak veliko zvijač, sovraštva,
preprek in pasti. Če imamo dovolj moči in volje, da smo vztrajni na tej poti, nam bo zagotovo uspelo, potovanje na avtocesti, naši poti v prihodnost.
Megi BARTOL, Alja SANTL, Ana MAČEK, Lara GRAH in Samo RECEK
Die Autobahn unserer Zukunft
Für uns Bewohner, Touristen und für Menschen die beruflich unterwegs sind, ist die Autobahn ein
sehr großes Vorteil. Slowenien ist klein und durch die Autobahn kommt man schnell an jeden Ort
in Slowenien. Wenn man sich etwas im Slowenien ansehen möchte, sind die alten Straßen besser,
aber wenn man schnell von A nach B kommen will, ist die Autobahn einfach optimal.
Ich weiß wie lange es immer gedauert hat, auf der alten Straße von Kuzma nach Maribor oder Ljubljana zu kommen. Jetzt ist es viel leichter und schneller. Auch für die Wirtschaft in Slowenien ist es
sehr gut, weil die Durchreisende
Vignetten kaufen, halten an der
Tankstelle an …
So wie jede Sache, hat auch die ihre
Nachteile, aber sie hat mehr Vorteile, deshalb finde ich, dass die Autobahn ein Weg in die Zukunft ist.
Samo RECEK, 8. a
TROBENTICA
TEHNIČNI DAN, EKODAN v 6. razredu
EKO DAN smo v 6. razredu izvedli v ponedeljek, 30. 3. 2015, namenjen je bil osveščanju o pomenu čiste narave, onesnaževanju okolja, o zdravi prehrani in sodelovalnega in izkustvenega učenja.
Učenci 6. razreda so v sklopu Ekodneva
pekli pecivo. Najprej smo spekli maslene
palčke, ki smo jih posuli s semeni. Nato so
učenci pekli še Janeževe upognjence in
spoznali, da zelišča lahko uporabljamo tudi pri pecivu. Zraven smo skuhali še različne zeliščne čaje
ki so jih učenci prinesli s sabo (meta, kopriva, čemaž, lipa, melisa …).
Vse kar smo spekli in skuhali, smo tudi poskusili. Učenci so svoje izdelke tudi degustirali in jih ponudili za poskusiti tudi ostalim učencem šole.
Pri pripravi je sodelovalo 15 učencev 6. razreda, razredničarka Irena Grašič Arnuš in učiteljica Anita
Volk. Naredili smo tudi plakat z recepti, ki so ga učenci razstavili na oglasnem panoju pri knjižnici.
učenci 6. razreda
AVTOCESTA
ZIMA
Zunaj pada sneg,
Ko kam se ti mudi,
veliko je poti.
A če hiter bi bil,
po stari cesti drveti ne bi smel.
Če po stari cesti voziš se ...
In v Ljubljano hitiš ...
Na faks zamudiš ...
In izpita ne narediš …
Zato najboljše je,
po avtocesti peljati se.
Nikamor ne zamudiš
in dobre ocene dobiš.
bel je že cel breg.
Sanke, smuči in drsalke,
čakajo komaj že svoje igralce,
da že enkrat zavežejo svoje vezalke.
Ves dan gor in dol po strmem klancu,
a zvečer otroci v trdnem spancu.
Zima za odrasle lahko bi krajša bila,
a za nas otroke razigrane,
lahko bila bi daljša.
učenci 8. razreda
Tobias BERNJAK, 8. a
TROBENTICA
Kulturni dan - Prešernov dan
Kulturni dan, sprva načrtovan za soboto, 7. 2. 2015, je bil
izveden 9. 2. 2015, je bil namenjen obeležitvi smrti našega največjega slovenskega pesnika, Franceta Prešerna.
Učenci od 4. do 9. razreda so ustvarjali v ustvarjalnih delavnicah, na aktualno temo, kjer so upodabljali Prešerna
kot umetnika likovno, literarno in ustvarjalno.
Delavnice, ki so potekale so bile: 3. in 5. razred so poustvarjali na obravnavano temo, likovno-literarna delavnica
v 4. razredu, likovno-zgodovinska delavnica v 6. razredu, matematično logična delavnica v 7, razredu in
izdelava izdelkov iz papirja in keramike v 8. in 9. razredu.
Z učenci višjih razredov smo pripravili in izvedli tudi proslavo, ki se je začela ob 11. uri, na njej pa je
nastopil tudi posebni gost, pantomimik Damjan Šebjan, ki je uprizoril odlično in nepozabno predstavo.
Zapel nam je otroški in mladinski pevski zbor, nastopala je tudi folklorna skupina I. VIO, učenci, ki so
deklamirali in učenci, ki so igrali na različne instrumente. Bilo je lepo.
BOŽIČ IN NOVO LETO
HIŠE
Ko leto skoraj mine,
Hiše majhne in velike so,
ko odženemo slabe spomine,
pa vendar takšne kot ljudje si jih želijo.
božič na dan pride.
Kljub temu da različne so,
Iz hiš se sliši veselje otrok,
ne samo bele ampak tudi rdeče,
ki dobili so darila iz pravih rok.
če imaš jo žariš od sreče.
Nato sledi še novo leto,
Zato vsak kdor streho nad glavo ima
z novimi izzivi v daljavi.
naj nikoli ne godrnja.
Da leto lepše minilo bo,
Saj jaz medtem ko razmišljam
družina poskrbi za to,
ter igram se brezskrbno,
na novoletni zabavi.
potem ko nekdo le v njej hotel živeti bi,
brezskrbno.
Sara SUKIČ, 7. a
Tobias BERNJAK, 8. a
TROBENTICA
POČITNICE
SAMOTA
Ko zjutraj sem se zbudila,
Samota je vrednota,
od veselja sem skočila.
ko sam si in strmiš,
Pod jelko videla sem darila
v temno nebo,
ki brez lune je samo.
Sanjaš in sanjaš,
najlepše stvari.
Nočeš ostati sam,
ker samote se bojiš.
in hitro jih odvila.
Ko pogledam skozi okno
zagledam sneg in zbežim.
Ko prišla sem ven,
skočila sem v sneg
ter zapazila, da je mraz.
Prišlo je novo leto,
ko zunaj gledamo v nebo,
od veselja solze mi pridejo v oko.
Samota je vrednota,
Ko zjutraj brat me zbudi,
ko sam si in strmiš,
me s šibo iz postelje me napodi
ter novo leto naznani.
le želiš si,
da v sanje poletiš.
Megi BARTOL, 8. a
Sara SUKIČ, 7. a
DARILO
Ko zjutraj sem se zbudila,
Sem hitro v sneg skočila.
Ko prišla sem v hišo
sem opazila,
da darila so se pod jelko skrila.
Nisem vedela kaj sem dobila,
zato sem jih hitro odvila.
Darilo bilo je lepo,
saj sem si ga želela že celo leto.
Darilo spet drugo leto bo prišlo
in nas pod jelko čakalo.
Diana MAUKO, 7. a
TROBENTICA
Oh, ta ljubezen!
Oh ljubezen, ljubezen ti moja?
Zakaj nisi moja, zakaj ona je tvoja?
Zjutraj ona tvoj objem dobi,
zjutraj meni budilka zvoni.
V šoli ona od ljubezni blesti,
v šoli učitelj se name jezi.
Vzgojitelj mora delovati tako, da resnico, dobroto
in lepoto ne le zgolj prikaže otroku, temveč da to
živi. To kar on je, preide na otroka, ne pa tisto, kar
Doma srečna sta oba,
ga uči. Bistveno je, da vsako učenje predstavimo
saj imata drug drugega.
otroku s svojim zgledom. Poučevanje samo mora
A ko pravi čas zame bo,
biti umetnost; ne zgolj teoretična snov.
Rudolf Steiner
pristopil k meni fant bo,
ki ni mu vseeno za me.
Sara SUKIČ, 7. a
SAMOTA
V tvojih dlaneh je samota,
samo najti jo moraš.
Mogoče se skriva v kapljici dežja,
ali v tvojih očeh,
samo prepoznati jo moraš.
In če želiš,
da samota sama odteče.
Ji moraš samo prisluhniti
in ne boš več sam.
Samota bo skupaj s tabo
za vedno in v tvoji bližini.
DEČKO
Ge san dečko pravi,
ja pravi.
Kukrčne san postave,
ja kukrčne.
Za vse dikline v Ljubljani.
Ja, ja … za vse dikline v Ljubljani.
Ge san dečko pravi,
ja pravi.
Vse mi hasni, vse mi pöše.
Ja, vse mi pöše,
pa če gli mi möti brani,
ja brani.
Ge san dečko pravi,
ja pravi.
Pravi stari.
Ka un pravi,
ka san ge dečko po postavi.
Ja, ja … ge san dečko po postavi,
to un pravi!
Ge san dečko pravi,
ja pravi.
Pravi Goričanec, ja Goričanec.
Za prave dikline vö dani!
Tan v Lubljani, ja Lubljani!
Lara GRAH, 8. a
Matic KUHAR, 6. a
TROBENTICA
PRIJATELJICA
Topla roka boža me,
v mislih z mano gleda me.
Ne bom je zavrnila,
saj želi si me.
MOJA VEJS
Tan ge ftiči vgojno žvrgolijo …
Tan ge poula žita nan zorijo …
Ge iz zemle čista voda vrej …
Vejs ležij, štera Kuzma se zovej …
Le kdo je to, kdo ima to roko?
Stoji ob meni v dobrem in slabem.
Tu živin, se vsakoga dnejva veselin …
Ne bom je zavrnila,
Rad odiden, ka koj novoga doživen …
saj želi si me.
Kda pa pelan se domou,
me je redno pri srci toplou …
To je ona, to je ona …
Boža me …
Samo RECEK, 8. a
Ne bom je zavrnila,
saj želi si me.
Podaj mi roko, greva v svet.
PSIČKI GAJA IN BAJA
To je ona …
Prijateljica moja najboljša je.
Bila je psička Gaja,
ki neizmerno rada laja.
Nika HORVAT, 6. a
Čez cesto v mestu,
bila je psička Baja,
ki sovraži,
ko psička Gaja laja.
Obe radi imata kost,
a kaj če po njo morata čez most.
Pozabili sta na kost in most,
dobile hrano v lonec
in pesmice je konec!
Sara Shania GOMBOC, 6. a
TROBENTICA
DAN MOJIH SANJ
Res lep je dan.
Sonce sije, dežek lije …
Mačka pleše, pes renči …
Mala Maja v šolo zdaj hiti.
Res lep je dan.
V šoli se uči,
kar učiteljica ji veli.
Lepega poklica si želi,
da postala učiteljica bi.
To jo najbolj veseli.
Res lep je dan.
Učitelji učijo
in nas tudi marsičesa naučijo.
Kajti mi učenci smo elita,
ki ga fura preko interneta.
Res lep je dan.
Res lep je dan.
POČITNICE
Zadnji dan po proslavi,
odšli smo domov,
saj jutri začele se bodo počitnice.
Doma na šolo sem čisto pozabila,
v ponedeljek obisk sem dobila.
Na božič darilo sem dobila,
zelo sem se ga razveselila.
V ponedeljek obisk sem dobila,
k meni prišla je sošolka.
Naslednje dan jaz odšla sem,
k sošolki tja.
Odšle sva na sprehod,
se igrali in veliko presmejali.
Ko raziti sva se morali,
hoteli sva se skriti,
a na žalost ...
Do šole bil mi je dolgčas …
Spet počasi prišel je ponedeljek …
V šolo bo potrebno iti
in veliko se učiti.
Sonce sije, dežek lije …
Mačka pleše, pes renči …
Mala Maja pa se svojega poklica veseli!
Maja KUHAR, 9. a
Katja PAČNIK, 9. a
Asja KUHAR, 7. a
TROBENTICA
OGENJ NI IGRAČA
OGENJ NI IGRAČA
O ta ogenj, o ta ogenj,
Ko velik ogenj zagori,
same težave so z njim.
telefon že zvoni,
Enkrat noče prižgati se,
pomoč potrebujemo vsi.
enkrat pa je prevelik.
Gasilci prihitijo,
Ta ogenj samo čaka,
ogenj z vodo pogasijo
da naredi požar in zažge vse,
in hitro odhitijo.
kar mu pride na plan.
Otroci se radi igrajo z njim,
a se ne zavedajo posledic,
ki jih lahko naredi.
Alen ZRIM, 7. a
Ko pa gasilci so odšli,
ogenj spet zagori.
Ko ognja ni smo,
vsi veseli, ko pa je pa
žalostni.
Asja KUHAR, 7. a
OGENJ IN IGRAČA
OGENJ IN IGRAČA
Ko sveča na mizi tamle
Kadar hiša gori,
gori otroci le proč ker,
nas vse zelo skrbi.
prstek bo vroč.
Kadar kurimo drva,
Ko ogenj je velik in
pečica postane grda.
hiša gori ,vrata
Kadar zelo gori,
zapret in ven odhitet.
voda ogenj pogasi.
Če pa ni kisika,
Gasilce poklicati je treba,
ker hiška gori,
gasilec ti hiško pogasi,
brez kakšne skrbi!
me on sploh ne mika.
Z ognjem se ne igramo,
ker potem velike posledice imamo,
ko pa ogenj gori,
se umaknemo vsi.
Nuša ROPOŠA, 9. a
Janez ROPOŠA, 9. a
TROBENTICA
OGENJ NI IGRAČA
OGENJ NI IGRAČA
Ogenj ni igrača,
Otrok z ognjem se je igral,
je pa kot zvita kača.
mami kuhinjo je zažgal.
Če jo pustiš pri miru,
Ko v kuhinjo mama je prišla,
je vse v dobrem tiru.
mizo gorečo je videla.
verjamem, edino resnično
Če pa se igraš,
Mama brž vodo vzela je,
učenje.
potem pa moli oče naš.
od panike hišo na glavo obrnila
Če se ti kaj zgodi,
je.
potrebuješ veliko pomoči.
Poklicala gasilce naj pogasijo,
Samoučenje je, trdno
Isaac Asimov
tole zgorelo polomijo.
Ogenj je dobra stvar,
brez njega ni pomembnih stvari.
Otroka poklicala in vprašala je,
A vendar igrača pa ni,
zakaj kuhinja pogorela je.
ker se z njo vedno kaj zgodi.
Otrok je odvrnil,
da svečo je obrnil.
OGENJ NI IGRAČA
MAMA REKLA JE DEKLICI,
DA OGENJ IGRAČA NI.
Če si pa ti
bolj pameten kot mi
Otrok obljubil, da z ognjem ne bo
A KO IGRALA SE JE Z,
boš imel bolečine kot vsi,
se igral,
VŽIGALICAMI SE NEKAJ
ki so se z njo poigrali.
saj bo drugače spet celo hišo za-
STRAŠNEGA ZGODI. GORI!
žgal.
Katja PAČNIK, 9. a
Mama rekla, da ogenj ni igrača,
GASILCI PRIŽGEJO RDEČE
če spet kaj gorelo bo, šla bo še
LUČI.
frača.
OGENJ VIDELI SO VSI,
Megi BARTOL, 8. a
GA POGASILI IN ODŠLI.
DEKLICA JE STEKLA K
MAMICI IN JI REKLA,
OGENJ RES IGRAČA NI!
VERJAMEM TI!
Sara SUKIČ, 7. a
TROBENTICA
OGENJ NI IGRAČA
Nekega dne sem bil na obisku pri dedku. Z bratrancem sva za hišo igrala nogomet. Naenkrat je prišel
dedek in naju prosil, naj njemu pomagava odnesti smeti na kup katerega je nameraval zakuriti. Oba
sva se že zelo veselila videti en velik kup smeti, ki bo gorel z lepim plamenom. Nato je dedek šel po
še več smeti. Vzel sem leseno palico, ki je ležala ob gorišču. Palico sem potisnil v ogenj, da bi ga obrnil. Ko sem palico potegnil iz ognja nisem opazil, da se je na njen vrh zalepil goreč kos plastike. S
palico sem mahal sem ter tja. Malo potem sem jo potisnil v »gnoj«, ker mi je dedek rekel, da jo naj
odložim. Po nekem času, ko sem že bil doma se je vžgal kup »gnoja«, v katerega sem potisnil palico.
Dedek je zagledal črn dim in hitel pogledat, kaj se tam godi. Zagledal je požar ter ga začel sam gasiti.
Po dveh urah ga je tudi uspel pogasiti. Na srečo se ogenj ni dovolj hitro razširil, ker če bi se bi vžgala
slama na podstrešju, bi lahko prišlo do katastrofe. V isti hiši je tudi moj oče se igral z vžigalicami, ko
je bil majhen, in požgal skedenj poln slame. Zelo mi je žal za ta dogodek, ker vem, da je ogenj lahko
zelo nevaren.
Jan MARIČ, 9. a
OGENJ NI IGRAČA
Ogenj ni igrača,
če se igraš z
njim se ti lahko
marsikaj zgodi.
Kdor se bo igral
z njim se hudo
mu godi.
Ko hiška ti gori
v skrbeh se
znajdeš ti.
Ko pomagajo ti vsi,
spet srečen si ti.
Melisa GABERŠEK, 9. a
TEKMOVANJE V ATLETIKI
V pomladnem delu šolskega leta, so
se
učenci
OŠ
Kuzma, skupaj z
mentorico, udeležili šolskega športnega tekmovanja.
V mesecu maju pa
so se udeležili
osnovno šolskega
tekmovanja v atletiki.
Na medobčinskem tekmovanju iz atletike posamično so
učenci OŠ Kuzma zasedli naslednja mesta:
Bartol Megi je v skoku v daljino za st. deklice zasedla 8.
mesto, Santl Alja pa 11. mesto. Kuhar Alja je v kategoriji
ml. učenk v teku na 300 m zasedla 11. mesto, v isti disciplini je v kategoriji ml. dečkov Rogan Filip osvojil 6. mesto. Gomboc Shania Sara je v kategoriji ml. učenk v metu
vorteksa zasedla odlično 5. mesto. V isti disciplini sta za
ml. dečke sta osvojila Kuhar Matic 11. mesto in Linhard
Valentin 13. mesto.
Anita Horvat, učiteljica
TROBENTICA
OGENJ NI IGRAČA
Ogenj ni igrača,
z njim igrati se ne smemo.
O ognju otroci se učijo
in s tem si nagrade pridobijo.
OGENJ NI IGRAČA
KO OGENJ V HIŠI
ZAGORI, POMOČ
POTREBUJEMO MI VSI.
Eni hodijo na urjenja,
GASILCE POKLIČEMO
drugi na gasilska tekmovanja.
ALI ENA ENA TRI,
Tisti, ki se urijo,
SAJ POMOČ NAM NUDIJO VSI.
pomagati ljudem v stiski želijo.
Tisti, ki na tekmovanja hodijo,
KO PRIDEJO GASILCI,
si slavo pridobijo.
POGASIJO NAŠ POŽAR.
Ljudje se tega veselijo,
NAM POVEDO:
zato jim pomagati želijo.
»TO NE STANE NITI EN DENAR«.
Otrokom s tem podporo dajejo
OGENJ JE LAHKO KOT
in jim veselje dodelijo.
BAU, BAU, NEVEM KAK,
Ko otroci odrasli bodo,
KI UKROTI GA NAŠ GASILSKI KORENJAK.
gasilci postali bodo.
Starše to veseli,
saj se jim zdi,
da so najsrečnejši,
Sara SUKIČ, 7. a
DARILO
zato se bahajo
Ko zjutraj sem se zbudila,
in otroke crkljajo.
Sem hitro v sneg skočila.
Kevin GOMBOC, 7. a
Ko prišla sem v hišo
sem opazila,
da darila so se pod jelko skrila.
Nisem vedela kaj sem dobila,
zato sem jih hitro odvila.
Darilo bilo je lepo,
saj sem si ga želela že celo leto.
Darilo spet drugo leto bo prišlo
in nas pod jelko čakalo.
Diana MAUKO, 7. a
TROBENTICA
Učenci 2. b razreda so postali že pravi pravljičarji. Spoznali so že veliko pravljic, napisali in ilustrirali
pa so prvič tudi lastno pravljico. Nekaj smo jih zbrali za vas.
O osličku, ki je šel pogledat svet
Nekoč, pred davnimi čas sta živela mama osel in osliček Sivček. Nekega dne se je mama osel odpravila
v gozd po hrano. Naročila mu je, naj ostane doma in naj nikomur ne odpira vrat. Poljubila ga je na čelo
in odšla. Sivček pa si je rekel, da bo šel samo do prvega ovinka in nato nazaj. Odpravil se je in prišel do
prvega ovinka. Hodil je kar naprej, dokler mimo njega ni prišel ogromen velikan. Oslička je želel ugra-
biti, da bi mu nosil drva. A mu osliček zbeži in se mu skrije. Ampak ga nato zalotijo tri vile. Tudi njim
se je osliček dopadel, saj so želele, da bi jih nosil naokrog in bi ga imele za svojega. A tudi njim osliček
Sivček zbeži. Zgodba se srečno konča. Osliček zbeži domov k mami.
Liza KISILAK, 2. r
Govoreči klavir
V soboto sem igrala klavir. Bilo je zelo hrupno. Klavir je nenadoma začel govoriti. Vprašal me je, kako
mi je ime. Postala sva velika prijatelja. Povedal mi je, da je bil prej princ Tobi, a ga je čarovnica uročila
in spremenila. Ozdravi ga lahko le čarobno zeleno jabolko. Tej čarobni jabolki je ime Štefan. Rekla
sem, da mu bom pomagala poiskati Štefana, ki ga bo pozdravil. Tobija sem vzela s seboj in sva se odpravila v gozd. Zagledala sva jabolko – ampak to ni bil Štefan, to je bil Bučko. To jabolko je zelo nesramno. Pustila sva ga pri miru. Prišla sva do tistega čarobnega drevesa, jablane, kjer rastejo čarobna
jabolka. Gledala sva, a jabolka z imenom Štefan, nisva videla. Bila so samo čarobna jabolka z drugimi
imeni. Bila sva žalostna. Tobi pa mi naenkrat reče: «Nekaj je med mojimi tipkami!« Bil je Štefan. Klavir se je počasi spremenil v princa, za to pa je izvedela že čarovnica, ki je že začela kuhati napoj za Tobija, da bi umrl. Ampak je po nesreči sama spila napoj in umrla. Vsi so bili srečni. Imeli so mir. Živeli
bodo sto let, če prej ne umrejo. In veste? Čez nekaj časa sta se Vita in princ poročila.
Vita BAGOROŠ, 2. r
Volk in želva
Nekoč sta živela volk in želva. Ker nista vedela, kaj bi počela, sta se odločila, da bosta začela kmetovati. Pridelovala bosta pšenico. Želva je vpregla plug, volk pa ji je pomagal. Bil je bolj len. To želvi ni
bilo všeč, zato mu je to tudi povedala. Pšenica je zrasla, potrebno jo je omlatiti. Dogovorila sta se, da
pa bo sedaj bolj delal volk. Omlatil je pšenico in jo s traktorjem odpeljal v mlin. Tako sta si oba delo
razdelila in skupaj sta kmetovala do konca svojih dni.
Leonard KUHAR, 2 r
TROBENTICA
Mark Abel Sijanta, 2. b
TROBENTICA
Čaroben svinčnik
Nekega dne je šel Luka v šolo. Imel je čaroben svinčnik, ki mu j vse napisalo. Luka je samo moral izgovoriti čarobne besede: »Svinčnik brž po mizi, hitro napiši!« Pisalo ga je vse ubogalo. Učiteljica je
Luka vprašala, kaj ima to. Rekel je, da je to čarobno pisalo. Na poti s šole domov je Luka sreča ptička.
Ni vedel,da je to srečal lepega, čarobnega ptička. Ptiček mu je izdal, da mu je on uresničil to željo, da
bi imel čarobno pisalo. Ampak mu pisalo v šoli naslednji dan ni več hotelo pisati. Trikrat je poskusil
izreči Luka čarobne besede, da bi ga svinčnik ubogal. A ga ni. Luka se je potožil prijatelju. Ta mu je
rekel, da se mora naslednjič, ko izreče besede, bolj potruditi. Naslednji dan je Luka zopet preizkusil
čaroben svinčnik. Prijazno je izrekel čarobne besede. In glej, svinčnik ga je ubogal. Učiteljica mu pa je
na koncu rekla, da ima res srečo, saj ima tak svinčnik, ki ga vedno uboga.
Anej ZRIM, 2. r
Gospa Pehta
Nekoč je živela mati, ki je imela dve hčeri. Ena od njiju je bila pridna in je vedno samo čistila in prala,
druga pa je le lenarila. Nekega dne se je, ko je čistila hišo, se je hudo zbodla v kolovrat. Prišla pa je
mimo ena gospa, ki ji je rekla, da naj se gre takoj okopat v vodnjak in bo nehala krvaveti. Deklico je
vprašala, če bi šla k njej služit. Rekla je, da bo prišla k njej. Gospa Pehta je deklico, ker ji je tako dobro služila, obdarila z zlatom. Vrnila se je domov. Sestra pa je bila presenečena, saj je naenkrat postala
lepša in bogata, saj je dobila zlato. Vprašala jo je, kako je to dosegla. Rekla je, da naj vpraša Pehto. Odpravila se je k njej in jo prosila, naj jo vzame v službo. Delati ni hotela, želela je le postati lepa in bogata. Pehta ji je rekla, da naj se gre tudi ona okopat v vodnjak, da bo postala lepa. Ampak je bila to kazen
za njeno lenobo. V vodnjaku je bila namreč smola. Dekle se je cele dneve kopalo in kopalo, uporabilo
je vsa mila in krtače, a smole ni uspelo odstraniti. Upala je, da bo postala nazaj sijoča, a zaman. Njena
sestra, ki pa je bila pridna, pa ji je rekla: «Smola se te je oprijela za vse tvoje življenje. To se zgodi, če
lenuh si.«
Brina ŠTERTAK, 2. r
Vitez in zmaj
Za devetimi gorami in devetimi vodami je živel vitez. V jezeru poleg pa je prebival zeleni zmaj. Zmaj
se je nekega dne odločil da bo napadel dobrega viteza. Vitezu je čarobni konj povedal, da prihaja k njemu zmaj, da ga napade. Vitez si je zaželel, da bi imel čarobni meč. Čarobni konj je to slišal in mi izpolnil željo. Vitez je meču moral samo izreči čarobno besedo: »Čarobni meč, ureži zmaja, ki prihaja.« Ko
je vitez izrekel čarobno besedo, je meč zelenega zmaja razrezal na sto delov. Vendar je prišlo nato še
več zelenih zmajev. Ampak je vitez s pomočjo viteških gusarjev z zmaji sklenil premirje. Tako so vsi
mirno živeli do konca svojih dni.
Tio SABO, 2. r
TROBENTICA
SNEŽAKI
Narisala sem ata Snežaka, mamo in njunih pet
otrok. To je družina snežakov.
Snežaki so vsi nasmejani, ker je mrzlo in pada
sneg. Sonca ne marajo, ker se potem stopijo.
Pozimi je lepo, ker lahko delamo snežene može.
Teja GJERGJEK, 5 let
MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ
Moji najboljši prijateljici in jaz.
Zanju sem narisala srčka.
Lepo nam je, ker sije sonce.
Lara ZRIM, 5 let
PORTRET
MOJA MAMA IN ATA
Val Nai MATIŠ, 4 leta
TROBENTICA
CVETOČ TRAVNIK
Vsi otroci iz III. skupine smo narisali travnik in risbice
speli v en velik travnik s cvetlicami. Risali smo s prsti in
delali zeleno podlago z gobico. Zeleno, ker smo risali
travo, ker je travnik poln trave, s prsti pa smo delali samo pisane pike. Če gledamo travnik od daleč, se vidijo
cvetlice samo kot pisane pike. Vse to smo prej videli na
travniku. Tudi živali smo videli: mravlje, čebelo, pikapolonico, polža, metuljčka. Vse to smo narisali na risbico in speli skupaj v velik travnik.
Sliko komentiral:
Valter GOMBOC, 5 let
TRIJE METULJI
Narisala sem tri metulje in tri tulipane rdeče, rumene in
bele barve, ker so bili takšne baRve v zgodbici Trije
metulji. Metulji so bili veliki prijatelji in so vedno letali
skupaj. Ko je začelo deževati, so iskali dom, streho nad
glavo, da ne bi bili mokri. Zato so leteli od cveta do
cveta. Noben tulipan ni želel imeti vseh treh v svojem
cvetu ampak samo metulja takšne barve kot je on sam.
noben metulj ni hotel zapustiti ostalih dveh prijateljev,
zato so vedno leteli naprej. Potem pa je posijalo sonce
in so veselo letali naprej.
Pia CELEC, 5 let
TROBENTICA
ZAJČKOV ZAJTRK
To je risbica o zajčkih po zgodbici Zajtrk.
Zajčka doma nista imela nič hrane za zajtrk,
zato sta šla iskat nekaj za pod zob. Videla sta
jablane. Tri jablane, zadnja je bila največja. Jabolk nista dosegla, ker je bilo drevo previsoko
in preveliko. Zato sta tresla jablano pa tudi ni
nič padlo dol. Potem zajčku nekaj zadiši. Šla sta
za vonjem in nedaleč vstran sta našla korenčke
na njivi. Nekaj sta jih takoj pojedla, druge sta
pa odnesla domov.
Zara LIPIČ, 5 let
Ekskurzija
Pričakovanja: Pr ičakujem, da se bomo imeli v petek vsi zelo lepo.
Pričakujem, da bom v gradu videla princese in da bom v muzeju videla
dinozavrovo okostje. Upam, da bodo v gradu vitezi. Mislim, da bo se
bomo peljali z velikim avtobusom.
Petek: Na zaključni ekskur ziji sva se z Lar o zelo zabavali. Najbolj
mi je bil všeč otroški muzej. Ko smo šli iz otroškega muzeja, smo se odpravili v pivovarno Laško. Tam smo videli kako delajo pivo in iz česa
nastaja. Celjskega gradu zaradi dežja nismo obiskali. Na koncu izleta
sem si kupila majhnega plišastega levčka.
MALI KURENT
Tudi letos so našo šolo obiskali kurenti, ki so zaplesali svoj ples in od deklet pobrali rutice. Med njimi je bil tudi učenec naše šole, Anej Kerec iz 2.
razreda.
Z njim smo opravili kratek intervju.
Kako dolgo si že kurent? Od leta 2012, ko sem bil star 4 leta.
Zakaj si se odločil, da boš kurent? Kdo te je navdušil? Da bo več kurentov in bomo odganjali zimo.
Kako pa je biti kurent? Lepo.
Kaj vse imate oblečeno kurenti? Je obleka težka? Kur enti imamo masko, obleko, verige, palico. Moja obleka ni težka. Od velikih kurentov pa je.
Imate kakšna srečanja ali treninge? Ne. Samo enkr at na leto v petek in
soboto se dobimo.
Si ti edini mali kurent tu naokrog? Ja.
Zakaj ste kurenti? Kaj delate? Odganjamo zimo.
Zakaj pa zbirate rutice? Da imamo sr ečo.
Patricija SRAČNJEK, 7. a
TAKO RIŠE IN RAZMIŠLJA 1. a RAZRED
TROBENTICA
TROBENTICA
TROBENTICA
1. a/1—Naučili smo se kako se menjajo letni časi, v kakšnem okolju
živimo—kako moramo skrbeti za zdravje
1. a/2—Rad pijem čaj.
1. a/3—Vesela sem ko pride krokodil KROKI—njegova lastnica, ki
je zobotehnica. Si umivamo zobe—na koncu dobimo pečate.
1. a/4—Dobil sem rumeno rutico, ki mi pomaga, da se, v prometu
varnejši.
1. a/5—Rad skrbim za svoje šolske potrebščine.
1. a/6—Rad mečem žogo na koš in tekam v krogu. Sem dober športnik.
1. a/7—Rad jem v jedilnici, kjer je mnogo drugih učencev. Velikokrat smo bili preglasni, učiteljici pa žalostni.
1. a/8—Rada imam likovno umetnost, izdelek vedno dokončan.
1. a/9—V 1. razred sem stopila s svojo prvo šolsko torbo.
1. a/10—Naučila sem se veliko novih pesmic.
1. a/11—V šoli mi je lepo.
1. a/12—Naučili smo se, da si moramo pravilno in pogosto umovati
roke.
1. a/13—Naučili smo se nekaj najpomembnejšega BRATI. Rada se
učim in z veseljem hodim v šolo.
1. a/14—Rada imam šport, še posebej, ko smo v telovadnici.
1. a/15—Naučili smo se računati do 20.
1. a/16—Z veseljem igram nogomet.
1. a/17—Rad računam, ker sem se naučil dobro računati.
PISAN TRAVNIK
Topli sončni žarki so nas popeljali na bližnji travnik v okolici vrtca. Med igro na travniku smo opazili
različne travniške rastline in živali. Te so v nas spodbudile veliko zanimanja in raziskovalnega duha.
Travnik smo spoznavali preko čutil tipanja, vohanja, poslušanja in opazovanja s prostim očesom in povečevalnimi stekli. Spoznali smo mravljico, pikapolonico, polža, hrošča, metulja, gosenico in druge. V
igralnici smo si izdelali plakat na temo Travnik, prepevali pesmi: Metuljček cekinček, Pikapolonica, Gosenica
je lezla, Čebelica, Polžek in brali raz-
lične zgodbice, kot so Zelo lačna gosenica, Metuljček Metuljček, Mravljica Mara, Pajek Pipo, Čričkova pesem
in druge. Tako smo travnik spoznali
skozi različna področja Kurikula.
I. skupina vrtca
TROBENTICA
4. RAZRED SKOZI SLIKO IN BESEDO
Pri NIT smo izdelovali veliko zanimivih izdelkov. Luka in Maja sta se trudila izdelati voziček.
Imela sta nekaj težav, ki sta jih uspešno odpravila. Na koncu je voziček deloval.
Bil je prednovoletni čas. Izdelovali smo izdelke
iz slanega testa, kateri smo nato krasili našo razredno jelko. Bili smo umazani, a na koncu srečni.
Okraski iz gline in slanega testa, katere smo nato
prodajali na novoletnem bazarju. Vsi smo se zelo
trudili, saj smo ustvarjali kar cel teden.
Poglejte našega Jakoba. Njegov svetilnik že sveti.
Danes mu svetilnik koristi, kot nočna lučka.
Vsi smo spet aktivni. Trudili smo se, da smo izdelali
lepe rože, ki smo jih podarjali mamam in ženam ob
koncertu Staneta Vidmarja. Izdelali smo kar 260 rož in jih opremili s čudovitim posvetilom.
TROBENTICA
Skozi šolsko leto smo spoznali, da lahko odpadni
material koristno uporabimo in iz njega izdelamo
zanimiv izdelek. Delo je bilo tudi nevarno, saj smo
uporabljali vroče lepilo in kaj hitro je pristalo na
naših prstih.
Tudi eksperimentirali smo. Vodni vulkan je oživel in izbruhnil. Že se veselimo učiteljice
Irene, ki nam bo v višjih razredih pokazala še veliko zanimivih eksperimentov.
Tega dne smo bili prav vsi zelo pridni. Pripra-
vili smo veliko raznovrstnih in okusnih namazov. Pošteno smo se najedli, postregli pa smo
tudi ostale učence in delavce šole. V veliko pomoč sta nam bili Nejčeva babica Nada in Mateja.
Bil je velikonočni čas. Spet smo pripravili delavnico. Vsak si je naredil namizno dekoracijo, ki nam je
nato krasila dom. Skozi ustvarjanje nas je vodila
Majina mama Nives.
Razredni roditeljski sestanek pri Lukcu doma. Mama
Simona nas je pogostila s slastnimi palačinkami in
pecivom, ki so ga spekle naše mame. Starši in učiteljica so ugotovili, da je bil sestanek zelo uspešen in sklenili, da si bomo taka druženja še organizirali.
Učenci, učenke in učiteljica 4. razreda
TROBENTICA
Zgodba o princesi Lari
Nekoč pred davnimi časi je živela princesa Lara, ki je zelo rada imela glasbo, zelo lepo je pela. Najbolj pa je imela rada živali, saj je imela čarobnega
samoroga s krili.
Ampak princesa Lara ni bila varna. Hudobna čarovnica je hotela postati
kraljica in edini način, da bi to postala je bil, da ubije princesko.
Vsako jutro je princeska Lara šla v šolo za princese. Učile so jo tri dobre
vile. Hudobna čarovnica je načrtovala zapreti princeso v ječo in ječo vreči
v reko s kamni ostrimi kot nož, piranjami, ki so tudi zombiji, netopirji in
volkodlaki.
Princesa Lara je mislila, da je konec. In v tistem trenutku je Lara odprla ječo in skočila na kopno.
Ampak princesa še ni bila varna. Šla je čisto tiho po dinozavrovih jajcih. Potem je tekla in tekla in
končno ušla kraljici. Potem je prišel volkodlak, ki pa ni imel nobene šibkosti, le eno, bil je pol pes,
zato je Lara vzela žogo in jo vrgla, volkodlak pa jo je šel iskat.
Potem je šla preko zombijskega mesta, čisto tiho, mimo spečih Zombijev. Ampak po nesreči je stopila
na suho vejo in je zbudila Zombije. Niso bili hitri, ampak vseeno zelo nevarni. Zato je poklicala svojega čarobnega samoroga s krili in jo je rešil. Odhitela sta nazaj v grad skupaj premagat hudobno ča-
rovnico, da le ta ne bi prevzela kraljestva. Čarovnica ju je videla, da prihajata in ju poslala v jamo
brez izhoda. Bila sta ujeta. Zagledala sta čarobno svetilko in princesa Lara jo je obrisala in takrat je
prišel ven duh, ki jima je izpolnil tri želje. Rekel je: »Jaz se mogočni duh iz svetilke. Hvala, ker si me
osvobodila, zdaj pa ti bom izpolnil tri želje. Katera je prva?«
»Želim si iz jame!« je rekla princesa in to se je zgodilo. Prišli so v grad, kjer je vladala tema, saj ga je
čarovnici uspelo prevzeti. Njena druga želja je bila, da bi imela čaroben meč. Vzela ga je in z njim
premagala čarovnico. Larina tretja želja je bila, da bi bil duh zavedno svoboden.
Ko se je osvobodil je odšel na dolge počitnice, in vsi so živeli do konca svojih dni in živijo še danes,
če že niso umrli.
Zala GABERŠEK, 3. a
TROBENTICA
Srečanje na Tromeji
Na Tromeji smo videli predsednika države Boruta Pahorja. Tam sta bila tudi madžarski in avstrijski
predsednik. Pevski zbori so peli slovenske, avstrijske in madžarske pesmi. Na vrh smo šli peš, imeli smo
tudi slovenske zastavice. V šolo smo prišli ob osmih, nato smo imeli dve uri pouka, potem smo imeli
malico. Po malici smo šli na Tromejo. Do parkirišča smo se peljali z avtobusom. Bilo mi je zelo lepo.
Lara HOLSEDL, 3. a
Zgodba o deklici
Nekoč je lovec v zapuščeni hiši lovec našel deklico v košari. Pet mesecev pozneje so jo poimenovali
Klara, ker so jo našli v košari. Ko je bila stara 22 let, je bila zelo lepa. Imela je pet konjev. Vsako jutro je
vstala, se usedla na konja in odjahala pogledat sončni vzhod. Ko je gledala lepo sonce je pogledala desno
in zagledala prelepega princa. Princu je bilo ime Matjaž. Takoj ko ga je zagledala, se je vanj zaljubila.
Celo noč je mislila nanj in ni mogla zaspati. Ko je drugo jutro šla pogledat sončni vzhod, se je njen konj
spotaknil. Ko je princ slišal lep glas, ki je klical na pomoč je šel na pomoč. Ko jo je zagledal se je v trenutku zaljubil vanjo. Čez nekaj tednov sta se poročila in živela sta srečno so konca svoji dni.
Nastja LINHARD, 3. a
TROBENTICA
Plesali sva na Evropski vasi
V okviru dramskega krožka je učiteljica Jožica
Fükaš zbirala ekipo za nastop na Evropski vasi v
Murski Soboti. Izbrala je tudi naju, kar naju je zelo
razveselilo. Povedala nam je, da bo letos naša šola
predstavila Slovenijo. Vsako sredo smo vadili ples.
Za vsako zemljepisno enoto smo izbrali pesem. Na
vajah smo bili vedno boljši. Pred nastopom smo si
pomerili obleke. Ko smo zaplesali v oblekah je bilo
videti zelo lepo.
Končno je prišel petek, 8.maj. Zjutraj smo se zbrali v šoli. Pregledali smo vse stvari, ki jih bomo imeli s
seboj. Vsak si je vzel svojo obleko. Na glave smo si deklice dale venčke, spletene iz marjetic. Z avtobusom smo se peljali do Murske Sobote, kjer nas je že čakala stojnica z napisom OŠ Kuzma Slovenija. Na
stojnico smo nalepili plakate o zanimivostih Slovenije. Imeli smo tudi zastavice, ki smo jih delili mimoidočim. Veliko povpraševanje je bilo za pecivo, saj je bila naša stojnica dobro založena z dobrotami, ki
so nam jih pomagale pripraviti naše mame. Vse se je zelo hitro odvijalo in že se je začel program. Na
vrsti smo bili takoj v začetku. Po predstavitvi posameznih zemljepisnih enot Slovenije so nam glasno
zaploskali. Ko smo zaplesali vse plese posameznih enot in sestavili Slovenijo, so učenci in učenke višjih
razredov zaplesali Slovenija od kod lepote tvoje. Zaslišalo se je še močnejše ploskanje. Nam je dalo veliko poguma, da smo še glasneje zapeli.
V nadaljevanju smo spremljali še ostale šole, ki so se predstavile. Šli smo pogledat tudi po stojnicah in
si nabrali reklamni material, ki so ga ponujale druge šole. Našo stojnico so obiskali tudi novinarji. Posladkali smo se še s sladoledom. Na koncu smo dobili še priznanje za sodelovanje. Pospravili smo stojnico in se odpravili proti Kuzmi. Ta dan nam bo ostal v lepem spominu.
Karla BOKAN in Nuša ŠADL, 5. a
Nastop dramske skupine na Madžarskem
V mesecu decembru smo člani dramske skupine pripravili igrico z naslovom Pričakovanje. V igrici sem
igrala tudi jaz. Imela sem vlogo razvajene deklice, ki ni zadovoljna z ničemer. Predstavili smo se v domu starejših v Kuzmi, ob dnevu odprtih vrat in na Madžarskem. Prav zadnje gostovanje mi je ostalo v
spominu. Nastopili smo na Gornjem Seniku. Dvorana je bila precej velika in lepo urejena. Zbrala se je
velika množica ljudi, med njimi veliko otrok. Z vsebino in sceno smo pričarali praznično vzdušje, nad
katerim so bili zelo navdušeni. Ravnateljica šole na Gornjem Seniku se nam je zahvalila za obisk in nas
povabila v šolo, kjer so nas pogostili. Sprehodili smo se po šoli in si jo ogledali.
Na koncu smo si zaželeli lepe praznike in se poslovili.
Alja KUHAR, 5. a
TROBENTICA
IZLET
Zjutraj sem vstala in se toplo oblekla. Potem sem šla v šolo, kjer nas je že čakal
avtobus. Potem smo šli nanj. Vozili smo se nekaj ur. Končno smo prispeli v Celje. Pobrali smo gospo vodičko, ki nas je odpeljala v lutkovno gledališče Celje.
Ogledali smo si Stari pisker, kjer smo videli zapor in zapornike, ki prebivajo tam.
Nato je sledilo kosilo. Potem smo na avtobusu skozi okno videli star grad, vendar
ga nismo šli pogledat zaradi slabega vremena. Sledila je pot domov, kjer so nas
čakali starši.
Lana LIPIČ, 2.a
RDEČA ŽOGICA IN VEVERICA TINKA
Nekoč je živela žogica in vsi so se norčevali iz nje. Govorili so ji smrdljiva
rdeča žogica. Žogica se je ob tem počutila užaljeno a se je nekega dne skrila v
gozdu in se jokala. Nato pa je srečala prijazno veverico po imenu Tinka. Tudi
iz nje so se vedno norčevale. Nato pa sta se odločili, da bosta dokazali, da je
drugačno tudi prav tako vredno kot je normalno. Gotovo še vedno živita in se
smejeta ter svetu kažeta resnico in ponavljata imena Rdeča žogica in veverica
Tinka.
Aneja FUJS CELEC, 2. a
MOJ BRAT
Mojemu bratu je ime Svit. Piše se Hajdinjak. Doma je v Kuzmi. Hodi v 1. razred OŠ
Kuzma. Ima svetle lase, modre oči in je suh. Svit je zelo trmast, nagajiv in radoveden.
Večkrat ušpiči kakšno neumnost. Najrajši je oblečen v rdečo majico, črne hlače in rdeče čevlje. Zelo rad igra nogomet. Njegova najljubša hrana so špageti z mesom. Svita
imam rad.
Lan HAJDINJAK, 2. a
DAN NA TROMEJI
Ula KEREC, 2. a
TROBENTICA
Kulturni praznik – Prešernov dan
Proslava ob kulturnem dnevu se je odvijala v telovadnici OŠ Kuzma, 9. 2. 2015. Na začetku proslave
je učiteljica Mateja Klement zapela Zdravljico. Učenec iz 8. razreda je deklamiral Prešernovo delo
Vrba. Zatem sta na oder prišla ravnateljica Jasminka Krpič in župan Jožef Škalič, ki sta imela govor.
Folklorna skupina je zaplesala ljudske plese. Učenec in učenka iz 9. razreda sta deklamirala Prešernovi deli, Pride popotnik in Ječa mladosti. Otroški pevski zbor je zapel pesmico Komar se je oženil, mladinski pevski zbor pa je zapel pesmici Ena ptička priletela in Vsi so venci vejli. Nekaj učencev je zaigralo na različne instrumente (harmonika, klavir, kitara). Še posebno pa nas je vse, predvsem pa naj-
mlajše učence, navdušil s svojim nastopom Damjan Šebjan, ki je od rojstva gluhonem. S pomočjo
pantomime je predstavil abecedo in nas zraven tudi učil enoročne abecede.
Po proslavi smo intervjuvali nekaj učencev, staršev ter učiteljev. Na vprašanje kaj menite o kulturi
Slovencev, so bili odgovori zelo različni. Nekateri so z njo zadovoljni, eni pa menijo, da ni na dovolj
visoki ravni, da bi lahko bilo boljše, ter da premalo živimo z njo. Glede na vprašanja, kaj menite o
mladih in kulturi, so bili vprašani tudi zelo različnih mnenj, eni so zadovoljni z odnosom mladih do
kulture, spet drugi pa so mnenja, da jo mladi premalo poznajo, da jih kultura sploh ne zanima, da mladi imajo premalo vrednot, ter da je pri mladih čisto nekaj drugega kot pri odraslih. Intervjuvance smo
vprašali tudi, če poznajo katere Prešernove pesmi in smo ugotovili, da vsi poznajo vsaj eno, Zdravljico. Poznali so tudi Vrbo, Povodnega moža, Apela in čevljarja, Slovo od mladosti in Krst pri Savici.
Melisa BUKOVEC in Patricija SRAČNJEK, 7.
OSNOVNA ŠOLA
KUZMA
Kuzma 20
9263 Kuzma
Šolsko glasilo TROBENTICA
2014/2015
Publikacijo so pripravili učitelji in učenci OŠ in VVE Kuzma.
Izdala: OŠ Kuzma
Izvedba: Foto Tone
Lektorica: Irena Grašič Arnuš
Računalniško oblikovanje: Mateja Lepoša in Irena Grašič Arnuš
Naklada: 140 izvodov
Leto izdaje: junij 2015