Februar 2015 - Ministrstvo za obrambo

ŠTEVILKA
2 FEBRUAR 2015
Vemo, znamo, zmoremo
Sodelovanje med
obrambnim ministrstvom
in slovenskim športom
Intervju:
Jani Likavec
Tekmovanje Ca.STA
Obisk strokovnjakov
za NUS iz Estonije
UVODNIK
VSEBINA
4
aktualno
Falcon pripravljen tudi za reševanje življenj
Ko čas odloča o življenju
8izpostavljamo
Razprava o novih političnih
smernicah zavezništva, pomembnih
za obrambno načrtovanje
Pred 25 leti prva maskirna uniforma TO
12intervju
Olimpijada je bila nepozaben trenutek
v moji športni karieri
15 iz naših enot
Prva letošnja generacija začela usposabljanje
Slovenski vojaški letalci praznovali svoj dan
Logistiki SV v pripravah na vajo
Capable Logistician 2015
Ameriško-slovenski Okretni velikan
25 videli smo
Slovenski predstavniki odlični
na tekmovanju Ca.STA
29 zaščita in reševanje
Na obisku strokovnjaki za NUS iz Estonije
Napotki za varno gibanje po
zaledenelih vodnih površinah
Beli smrtni davek velike vojne (1. del)
34spremljamo
Predsednik republike Borut Pahor : »Če se
grozne stvari pozabijo, se ponovijo!«
PESEM: VOJAK 1917
Islamska država
70-letnica Partizanskih smučin
40 šport v vojski
Moja želja je 80 metrov
Ohranjanje preteklosti skozi šport
44obrazi
Ni meja, so le tiste, ki si jih postaviš sam
Šport mora biti užitek, ne trpljenje
46 preživetje
KOŠARE
47 napisali ste
Upokojitev po ameriško
48 ste vedeli
Partizanske smučine Cerkno 1945
Igor Cebek, doktorska disertacija, FDV, 2014
48 odlikovanja v sv
Znak Obveščevalno varnostne službe
49 jezikovni in terminološki kotiček
Nepravilna raba predlogov in
predložnih zvez (1. del)
Pravila delovanja: primer razlik med
splošno in strokovno rabo
50razvedrilo
NAGRADNA KRIŽANKA
POIŠČI PET RAZLIK
4
15
Čas tolerance
in dan kulture
Šport in kultura se pogosto omenjata kot velika promotorja Slovenije v svetu,
sprašujem pa se, ali je morda potreben razmislek o primernem vrednotenju
javnega interesa teh področij. V vrhunskem športu ni polovičarstva. Rezultati so
jasni, priborjena žlahtna kovina pa dviguje samozavest narodu in opominja na
pomembnost urejenega statusa tistega, ki jo nosi.
Sistem, ki ga živimo, nima dokončno definiranih vrednot. Slovenska vojska
zaposluje 66 vrhunskih športnikov, pri tem pa se v javnosti srečujemo z izzivom
pravilnega razumevanja njihovega statusa. Občasno se pojavlja zmotno mnenje,
da pomenijo vrhunski športniki, zaposleni kot vojaki športniki, obremenitev za
obrambni proračun. Pozablja se, da je zaposlovanje vrhunskih športnikov in
trenerjev v državni upravi prisotno že od osamosvojitve. Leta 1996 je bilo prvič
urejeno s pozneje večkrat dopolnjenim in leta 2013 noveliranim Sporazumom
o zaposlovanju vrhunskih športnikov in trenerjev na Ministrstvu za obrambo,
Ministrstvu za notranje zadeve in Ministrstvu za finance.
18
20
34
22
38
V sporazumu podpisniki soglašajo, da je podpora vrhunskemu športu in
vrhunskim športnikom v njihovem skupnem in javnem interesu. Podrobneje so
določeni tudi postopki, merila in pogoji za zaposlovanje vrhunskih športnikov.
Med drugim je določeno, da Ministrstvo za obrambo zagotavlja 70 formacijskih
mest vrhunskih športnikov in trenerjev v okviru Športne enote, Ministrstvo za
notranje zadeve zagotavlja 30 sistemiziranih mest in Ministrstvo za finance 15
sistemiziranih mest. Pogodba o zaposlitvi z vrhunskim športnikom se sklene za
določen čas enega leta pod pogojem, da izpolnjuje merila športne kakovosti, ki
jih pripravlja Olimpijski komite Slovenije. V Slovenski vojski se Športna enota ne
obravnava kot enota, ki prispeva k operativnim zmogljivostim Slovenske vojske,
namenjenim za izvajanje z zakonom predpisanih nalog, zato se pri vrednotenju
prispevka vrhunskih športnikov izhaja predvsem iz razlogov in namena
sklenjenega sporazuma o zaposlovanju vrhunskih športnikov.
Zaposlovanje vrhunskih športnikov v Slovenski vojski pomembno prispeva
k prepoznavnosti, ugledu in promociji Slovenske vojske tako doma kot v
mednarodnem okolju, kar pa ni mogoče vrednotiti le s finančnimi sredstvi, ki
se namenjajo za njihove zaposlitve. Na Ministrstvu za obrambo se zavedamo
njihovega pomena, prizadevamo si za sistemsko pomoč vrhunskemu športu
in vrhunskim športnikom in si zato želimo z Olimpijskim komitejem ter Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport izpopolniti priprave in pristop
športnikov, da bi dosegali še boljše rezultate. Njihova vztrajnost, pripadnost
državi in želja po uspehu so vrednote, ki jih želimo razvijati tudi med pripadniki
SV.
Šport in kultura sta dopolnjujoča se stebra slovenstva, zato naj bosta v prazničnem
času v ospredju poslanstvo Slovenske vojske, to je obramba domovine, njene
državnosti, nacionalnih simbolov, interesov in demokratičnih vrednot, ter misel
enega izmed prejemnikov Prešernove nagrade 2015 za življenjsko delo, pesnika
Andreja Brvarja:
»Ste že kdaj pomislili, s kom vse ste se rokovali? Ste že kdaj pomislili, s kom vse so
se rokovali tisti, ki so se rokovali z vami in oni, ki so se rokovali z njimi? In tako
dalje in tako naprej. Ste že kdaj pomislili, da ste se, vpeti v to nevidno mrežo
sklenjenih rok, posredno rokovali z vsemi ljudmi na svetu, ne glede na barvo
kože, versko pripadnost ali politično prepričanje?«
42
2
SV
44
45
Hana Souček Morača
SV
3
AKTUALNO
Falcon pripravljen
tudi za reševanje
življenj
Poslovno letalo falcon je od 1. januarja 2013 v floti 152. letalske eskadrilje Slovenske vojske. Od leta 2009, ko se je vrnil iz najema v ZDA, je večinoma stal v
hangarjih in na servisih. Leta 2013 so z njim začeli leteti piloti Slovenske vojske,
30. junija 2013 pa je bil uveden v operativno uporabo z začetnimi operativnimi
zmogljivostmi. Letos je letalo doseglo končne operativne zmogljivosti in je na
voljo za prevoze državnih organov, VIP-prevoze za potrebe EU in Nata ter ATARES. Falcona bo za prevoze človeških organov lahko uporabljal tudi Slovenija
transplant. V tem primeru gre za izjemno humanitarno dejanje, ki je primerljivo s helikopterskim reševanjem, ki ga opravlja Slovenska vojska.
Besedilo: Borut Podgoršek
Fotografije: Bruno Toič
L
eti 2013 in 2014 sta bili za pripadnike 152. letalske eskadrilje zelo intenzivni, saj so piloti, tehniki in kabinsko
osebje opravili vrsto šolanj za pridobitev potrebnih licenc. Podpolkovnik Rado Čelofiga,
poveljnik 152. letalske eskadrilje, je povedal,
da je šlo za prešolanje dveh izkušenih pilotov in tehnikov, saj so tako lahko letalo začeli
uporabljati v najkrajšem mogočem času. »Za
kapitana smo izbrali dva izkušena pilota, ki
sta se začela usposabljati v SV, se nato kalila
v civilnem letalstvu in se z ustreznimi izkušnjami iz letenja s primerljivimi letali vrnila v
SV,« pravi Čelofiga. Danes ima Slovenska vojska za falcona izšolane štiri pilote, štiri člane
kabinskega osebja in načrtovalce operacij ter
sedem tehnikov oziroma inženirjev. Kabinsko osebje se je usposobilo v Adrii Airways.
Šolanje pilotov
Šolanje za pridobitev pooblastila za letenje z
letalom Falcon 2000EX je razdeljeno na štiri
faze, in sicer teoretično šolanje, letenje na simulatorju, letenje na letalu in linijsko šolanje.
Prva dva sklopa so kandidati opravili v Flight
Safety Training centru v Parizu, kjer so najprej teoretično spoznali vse sisteme na letalu in opravili izpit. Teoretično šolanje obsega
69 ur spoznavanja sistemov in letala Falcon
2000 ter dodatnih 14 ur, pri čemer kandidati spoznajo razlike med letaloma Falcon 2000
PREDPOLETNI BRIEFING PILOTOV IN INŠTRUKTORJA
4
SV
in 2000EX (drugačni motorji in manjše izboljšave sistemov). Letenje na simulatorju
obsega 40 ur letenja, od tega je 12 ur namenjenih integraciji oziroma spoznavanju pilotske kabine, 12 ur letenju v vlogi pilota, ki
upravlja z letalom, 12 ur v vlogi pilota, ki asistira letečemu pilotu, in izpitni let na simulatorju s pooblaščenim izpraševalcem. »Po
uspešno opravljenem izpitu smo začeli s simulatorskimi sekcijami. V prvih letih smo
spoznali letne karakteristike letala, njegovo
odzivnost in več pozornosti posvetili izvajanju rednih postopkov v letenju pri normalnem delovanju vseh sistemov na različna letališča in v različnih vremenskih razmerah.
Kasneje, ko so ti že postali rutina, smo dodali še izredne postopke in letenje v primeru različnih odpovedi in napak na sistemih,
kot so na primer odpoved motorja v različnih
fazah leta, požar na motorju, požar v notranjosti letala, odpoved obeh motorjev v zraku,
zmanjšanje tlaka v letalu na velikih višinah,
odpovedi posameznih in več sistemov hkrati ter podobno. Po opravljenem treningu smo
se s certifikatom FS vrnili v Slovenijo, kjer so
nam izdali potrebno dovoljenje za letenje s
falconom,« je povedal stotnik Matjaž Kačičnik, ki je že prej letel na vojaških in civilnih
reakcijskih letalih. Stotnik Andrej Bračun,
ki je bil pilot helikopterja, je opravil še šolanje iz poznavanja visokozmogljivih reaktivnih letal v obsegu 12 ur. Drugi sklop šolanja
je potekal v Sloveniji, kjer so piloti leteli pod
nadzorom poobaščenega inštruktorja. Stotnik Andrej Bračun pravi, da je opravil še šest
pristankov in vzletov ter dodal: »Omenjeno
letenje, ki je trajalo 50 minut, sem opravil s
pooblaščenim inštruktorjem letenja za letalo Falcon 2000EX iz Avstrije. Po tej fazi sem
pravno formalno zadostil vsem pogojem za
delo v vlogi sopilota na letalu.« Po vpisu tipa
v licenco sledi linijsko šolanje, ki obsega 100
ur letenja z inštruktorjem letenja za tip letala Falcon 2000EX. Linijsko šolanje je razdeljeno na tri faze: letenje z inštruktorjem za tip
letala, letenje v vlogi sopilota ob prisotnosti
inštruktorja za tip letala na tretjem sedežu
FALCON LAHKO LETI NA VIŠINI 14 KILOMETROV.
v kabini in na tretjo fazo, ki vključuje letenje na daljše razdalje. Strošek usposabljanja
enega pilota je bil 45.000 evrov.
Priprave na let
Letenje je dejavnost, ki se izvaja v zelo dinamičnem okolju. Pred letom se mora vsak član
posadke podrobno seznaniti z njegovimi in
skupnimi zadolžitvami. Priprava na letenje je
pomembna zato, da se celotna ekipa čim bolj
pripravi na vse nepredvidene situacije, do katerih prihaja med letenjem. Več podatkov, kot
jih ima posadka že na tleh, večje so možnosti,
da bo prišla do prave odločitve, ko bo to potrebno. Dispečerji najprej pripravijo operativni načrt leta, ki vsebuje podatke za ruto,
čas, višino, stanje goriva, težo itn., ga pošljejo
v sistem mednarodne koordinacije letenja in
počakajo na odobritev.
Končna priprava leta se začne praviloma eno
uro pred načrtovanim vzletom, včasih tudi
prej. Do takrat je že pripravljena tako imenovana mapa, ki vsebuje vso dokumentacijo,
ki jo posadka vzame s seboj na letalo, in vsebuje: operativni načrt leta (OFP), vremenska
poročila, obvestila za letalce (NOTAM), podatke o potnikih in tovoru ter podatke o letaliških službah in potrebnih storitvah na posameznem letališču. Zberejo se člani letalske
posadke in dispečer, odgovoren za predviden let. »Najbolj nas zanimajo sveže vremenske razmere na odhodnem in namembnem
letališču, pozorni smo tudi na vreme na poti
(območja turbulenc, zaledenitve, vulkanski
pepel itn.). Preverimo, ali so kakšne omejitve glede delujoče opreme za pristajanje na
letališčih in posebnosti glede potnikov. S kolegom si 'razdeliva' letenje oziroma se dogovoriva, kdo bo letel in kdo bo asistiral na
posameznem letu. Opremljeni z informacijami, dokumentacijo in opremo se odpravimo na letalo. Letalski tehnik in predstavnik
kabinskega osebja sta v tem času praviloma
že na letalu in vsak po svoji plati pripravljata vse potrebno za izvedbo letenja,« je povedal nadporočnik Janko Kene in dodal, da
je pred vzletom treba opraviti še predpoletni pregled letala, tako imenovani walkaround, ki ga opravi odgovorni pilot (angl. PIC
– pilot in command). »Med tem pregledom
pilot preveri pomembne dele konstrukcije letala, krmilnih površin, različnih elementov sistemov na letalu, stanje pnevmatik, količino olja in podobno, seveda skladno
s priročnikom za uporabo letala,« je pregled
opisal Andrej Bračun. Sledijo funkcionalna
preverjanja sistemov letala in priprava letalskega računalnika FMS, v katerega je treba
vnesti podatke o letu, in sicer navigacijski
načrt, podatke o teži, višini, gorivu in odletne postopke. »Ko je vse pripravljeno, sledi
briefing, ki je sestavljen iz več delov, to so:
normalni postopki (stanje letala, vreme, stanje vzletne steze, odletna procedura, uporaba opreme, pot vožnje do vzletne steze itn.)
in postopki v sili na tleh (prekinitev vzleta,
postopek evakuacije) ter v zraku (zaustavitev oziroma požar motorja po vzletu). Vse
skupaj potem s kolegom še preveriva po listi
preverjanja (angl. Cockpit Preparation Reminder Check List). Tako se prepričava, da se
med pripravo ni kaj izpustilo ali pozabilo,« je
povedal Janko Kene. Ko je pripravljena tudi
potniška kabina, so pripravljeni za sprejem
potnikov in zagon motorjev.
Letenje
Lani je falcon opravil 450 ur letenja za potrebe šolanja. V to je vštetih tudi 80 ur letenja
za prevoz VIP-potnikov, s katerimi so opravili 30 letov. Matjaž Kačičnik, ki ima na falconu naletenih približno 330 ur letenja, ocenjuje, da bi morali naleteti od 350 do 400 ur
na leto na posadko, da bi ostali v čim boljši letalski kondiciji. Po besedah pooblaščenega inštruktorja in izpraševalca na letalu
Falcon 2000EX Roberta Weitgaserja piloti v
poslovni aviaciji, ki letijo na podobnih poslovnih letalih, navadno naletijo od 300 do
800 ur na leto. V kokpitu falcona sedita pilot
(kapitan) in sopilot (prvi častnik). Oba sta
usposobljena za upravljanje z letalom v vseh
fazah leta, razen pri vožnji po tleh, ko letalo
usmerja kapitan s posebnim krmilom na levi
strani. »Ustaljena praksa je, da si pred vsakim letom razdelita vlogi tako imenovanega letečega pilota, ki upravlja s komandami
leta, avtopilotom in zahteva izvajanje 'check
liste' in pilota, ki asistira. Slednji je odgovoren za vzdrževanje radijske zveze s kontrolo
letenja in na zahtevo kolega, ki leti, upravlja
SV
5
VIZUALNI PREGLED LETALA JE KLJUČEN ZA VARNO LETENJE (PILOT STOTNIK MATJAŽ KAČIČNIK).
z zakrilci, podvozjem in drugimi sistemi.
Pilot, ki asistira, mora biti pripravljen, da v
vsakem trenutku prevzame komande letala,
če je to iz katerega koli razloga potrebno,« je
povedal Janko Kene. Pri sprejemanju odločitev, to še posebej velja v izrednih primerih,
se posvetujeta, predlagata rešitve, tehtata tveganja, končno odločitev pa kot vodja posadke vedno sprejme kapitan. Ta odločitev zagovarja in zanjo tudi odgovarja.
V času šolanja je njihovo delo nadzoroval pooblaščeni inštruktor in izpraševalec na letalu Falcon 2000EX Robert Weitgaser, ki
je sklenil: »Na začetku šolanja sem sedel na
levem sedežu, da bi izučil kapitana in soplita. Na koncu šolanja pa sem sedel na dodatnem sedežu, od koder opazujem, če posadka dela vse, kot je treba. Na tretjem sedežu
vidim vse inštrumente in poslušam tudi komunikacijo med pilotoma in kontrolo letenja. Spremljam, kaj delata in kako natančna
sta, da bi bilo letenje čim bolj varno. Najbolj
pogoste napake so nerazumevanje. Zelo pomembno je, da pilota uporabljata pravo frazeologijo in enake besede. Ko kapitan nekaj
naroči, sopilot to tudi naredi. Za vse, kar pilota delata v kokpitu, so natančno predpisani postopki, torej če par v kokpitu sledi postopkom, skoraj ne more narediti napake. Slej
ko prej jo drugi opazi, poleg tega so v kokpitu tudi opozorilne lučke in zvočna opozorila. Piloti morajo biti natančni, izšolani in bistri, da lahko prave odločitve sprejmejo v čim
krajšem času.«
Matjaž Kačičnik je letel tudi na Pilatusu
PC-9, zato nas je zanimalo, kakšna je razlika
med letenjem s poslovnim in bojnim letalom.
»V bojnem letalu je en pilot. Vse je odvisno
od njega. Vse mora opraviti sam, tudi način
letenja je popolnoma drugačen. Vojaško letenje ne poteka toliko po zračnih poteh, ampak
prosto, nima vedno točno določenih rut, kot
je v civilnem zračnem prostoru. Deluje se
tudi z bojnimi sredstvi, kar pri nas ni praksa. V grobem so precejšnje razlike. Vrhunec
pa je akrobatsko letenje. Malo si na hrbtu,
malo pod devetdeset, hitrosti se menjavajo
6
SV
od minimalnih do maksimalnih. Moraš biti
sposoben, fizično pripravljen in discipliniran. To je posebno poglavje, ki ga imam za
top v letalstvu. Predvsem za pilota pomeni
veliko obremenitev,« je razlike opisal Kačičnik. Andrej Bračun pa je na falcona presedlal
iz helikopterja. »Spekter nalog, ki jih lahko
opraviš s helikopterjem, je širši, opravljaš jih
bliže tlom, z manjšimi hitrostmi in v drugačnem okolju. Seveda sta izziv tudi letenje s poslovnim letalom na višini 14 kilometrov pri
visokih podzvočnih hitrostih (Mach 0.84) in
prelet Atlantskega oceana v enem kosu. V letalstvu se na neki način ves čas šolaš, pridobivaš izkušnje in strokovno rasteš. Če se lotiš
takšnega prešolanja profesionalno in odgovorno, se ne počutiš popolnoma na začetku. Seveda pa se moram za vso podporo in
pomoč med šolanjem zahvaliti svojim trem
kolegom: Matjažu Kačičniku, Janku Kenetu in Marjanu Kolencu,« pravi Bračun. Vsi
pa se strinjajo, da so najbolj stresne situacije
med letenjem različne odpovedi komponent
in sistemov na letalu ter ekstremni vremenski pojavi med letom.
Falcon lahko s polnim tankom, v katerega
gre 9500 litrov kerozina, leti približno osem
ur. Maksimalni dolet letala je 7000 kilometrov. V resnici je dolet precej nižji in odvisen
od več dejavnikov. »Z našimi načrtovalci letenja se posvetujemo o predlaganih zračnih
poteh, višinah leta, vetru na višini, vremenu,
razpoložljivosti alternativnih letališč, zahtevanih rezervah goriva itn. Na podlagi teh
parametrov se lahko odločamo o številu potnikov in potrebnem gorivu ter razdalji, ki jo
bomo lahko preleteli,« je o doletu letala povedal Kene.
Vzdrževanje
152. letalska eskadrilja ima za vzdrževanje
usposobljene tri pripadnike, ki izvajajo linijsko vzdrževanje, dva pripadnika za bazno
vzdrževanje in dva letalska inženirja. Osnovna naloga tehnika letalca je linijsko vzdrževanje, kamor spadajo priprava letala za letenje, pranje in čiščenje, dolivanje goriva in
maziv, izvajanje predpoletnih, medpoletnih
in popoletnih pregledov ter odprava manjših
napak in opravljanje manjših popravil (menjava koles). »Kot že ime pove, tehnik letalec
sodeluje tudi pri večdnevnih letih, da na oddaljenih lokacijah izvede predpisane preglede linijskega vzdrževanje in na kraju samem
odpravi manjše okvare, za katere je pooblaščen,« je povedal štabni vodnik Uroš Ganza,
poveljnik oddelka, in dodal, da tehnik letalec odpravlja napake skladno z listo odobrenih del oziroma Capability list. Če se na letalu pojavi napaka, se tehnik letalec vedno
posvetuje tudi z nosilci baznega vzdrževanja
15. PVL ali zunanjim pogodbenikom, švicarskim podjetjem Tag Aviation. Pomemben dejavnik pri defektaži napak je tudi izkušenost tehnikov letalcev. Pri falconu so to
najbolj izkušeni letalski tehniki, ki jih letalo take kategorije tudi zahteva. Poleg rednega servisiranja (menjave gum in zavor) so se
med uporabo falcona pojavljale manjše napake na osvetlitvi (menjava žarnic), pri čiščenju oljnih filtrov, kar so normalne napake
pri uporabi letal. Večjih odpovedi ni bilo. Falcon ima skupno naletenih 2350 ur. Leta 2014
so za vzdrževanje falcona namenili 550.000
evrov in 650.000 evrov za gorivo.
Falcon je na voljo za prevoze državnih organov, VIP-prevoze za potrebe EU in Nata,
ATARES in za Slovenija transplant. Cena ure
letenja je odvisna od uporabnika in znaša
1800 evrov za prevoz potnikov v sklopu lastnega usposabljanja, 3200 evrov za prevoz
državnih organov in 4200 evrov za VIP-prevoze za potrebe EU in Nata (obračunani so
tudi stroški dela). Po tej tarifi bodo obračunani tudi leti za Slovenija transplant. Ob zakupu za potrebe programa ATARES je ura
uporabe falcona primerljiva s pol ure letenja
z letalom C-130 oziroma to znaša 3500 evrov.
Po besedah polkovnika Rada Čelofige je falcon pomemben člen v njihovi enoti, saj z
njim dosegajo zelo velike razdalje v zelo kratkem času. Poleg falcona imajo v 152. LEESK
še letalo Turbolet L410 in dve letali Pilatus
PC6. Saga falcona, ki se je začela ža takoj po
njegovem nakupu leta 2001, se torej končuje. Letalo bo začelo služiti svojemu namenu.
Razveseljivo je predvsem dejstvo, da bo falcon letel tudi v humanitarne namene in tako
služil tudi »navadnim« državljanom.
Simulator letenja
Na simulatorju se izvajajo predvsem vaje
izrednih postopkov na zemlji in v zraku, ki
se za vajo na letalu ne morejo izvajati, saj
so posledica okvare posameznega dela ali
celotnega sistema. Poleg odpovedi na posameznih komponentah in sistemih se na simulatorju izvajajo še neuspeli prileti in pristanki na zahtevnejša letališča, kot je na
primer London City, vadijo vzleti in pristanki v zahtevnih vremenskih razmerah (močan bočni veter, zasnežena vzletno-pristajalna steza, mejna vidljivost, strižni veter na
pristanku itn.) in tudi simulacija onesposobljenosti enega izmed članov posadke zaradi zdravstvenih vzrokov, ko mora en pilot sam upravljati letalo in varno pristati na
letališču.
Ko čas odloča
o življenju
V minulem letu je Slovenska vojska z letalom falcon iz tujine v Slovenijo prepeljala tri obolele oziroma poškodovane pripadnike Slovenske vojske. Prav
kratek odzivni čas, hitrost, zanesljivost posadk in zmogljivost letala so spodbudili razmišljanja o uporabi falcona tudi za potrebe prevoza človeških organov. Pobuda je prišla od Slovenija transplanta, ki najema različne ponudnike,
a so se ti večkrat izkazali za neprimerne, saj njihova letala niso bila na voljo
ali pa niso mogla pristati v določenih vremenskih razmerah. Poleg tega so letala opravila dva prazna leta (praviloma so prileteli prazni iz tujine), ki ju je
moral Slovenija transplant vseeno plačati. Falcon je v hangarju na Brniku in
pripravljen za pot v največ dveh urah, ki lahko odločata o življenju ali smrti.
Besedilo: Borut Podgoršek
Fotografije: Bruno Toič
Stotnik Matjaž Kačičnik,
kapitan na letalu Falcon
2000EX
Mogoče se je pri nakupu letala Falcon
2000EX res slišalo ironično, ko so nekateri
zatrjevali, da se bodo s tem letalom prevažali ranjeni vojaki, no, mi bomo, kot kaže,
šli še korak naprej in s tem letalom reševali
življenja naših državljanov. To me navdaja
z upanjem in ponosom. Ta projekt bo eden
največjih v Slovenski vojski z jasno izraženo humanitarno noto.
Nadporočnik Janko Kene,
kapitan na letalu Falcon
2000EX
J
unija 2014 je ministrstvo za zdravje na
ministrstvo za obrambo poslalo dopis,
v katerem je predlagalo uporabo falcona
tudi za prevoze človeških organov za zdravljenje s presaditvijo. Predlog je pri vodstvu
MO RS in SV naletel na pozitiven odziv in
postopki so stekli. Po besedah podpolkovnika Andreja Prinčiča, ki koordinira projekt,
je predlog pogodbe med MO RS in Slovenija transplantom, ki bo naročnik in plačnik
prevozov, usklajen: »Pogodba bo podpisana predvidoma ta mesec. Pred tem bo treba
še dopolniti sklep Vlade RS in cenik kot dodatek sklepa. Skladno z načrtom bo falcon v
prvem kvartalu 2015 tudi uveden v operativno uporabo s končnimi operativnimi zmogljivostmi.« Možnosti uporabe falcona se
izjemno veselijo tudi na Slovenija transplantu, za katerega se v povprečju na leto opravi 25 prevozov organov. Direktorica Slovenija transplanta Danica Avsec je povedala,
da gre predvsem za prevoze src, pri čemer
je kratek čas izjemno pomemben, in dodala:
»Ko izvemo, da je organ na razpolago, moramo prevoz izpeljati čim hitreje. Pri presaditvi srca to pomeni največ tri ure in pol od
odvzema do presaditve. Ko srce z letalom peljemo v Slovenijo, je bolnik že na operacijski
mizi in čaka.« Prav zato si pri Slovenija transplantu želijo letalsko ekipo, ki je zanesljiva
in ima dovolj zmogljivo letalo, kar falcon nedvomno je. Ocena, ki so jo pripravili Slovenija transplant in SV, je pokazala, da bo falcon na razpolago od 70 do 80 odstotkov časa,
v katerem se pojavljajo potrebe po prevozih
organov. Državni sekretar na MO RS Miloš
Bizjak je ob tem dodal, da je ta projekt za MO
RS zelo pomemben iz treh razlogov: »Prvi je
humanitaren. Drugi je ta, da bi tudi s to storitvijo dodatno usposabljali naše pilote. Tretji
razlog je, da zmogljivost falcona uporabimo
racionalno. Z vključitvijo v ta proces bo falcon dobil dodatno dimenzijo in upravičenost
in ne nazadnje bi se spremenil odnos javnosti
do tega letala, ki ni najboljši.« Slovenija transplant prevoze organov, pri katerih čas ni
tako pomemben, opravlja z rednimi linijami.
Z uporabo falcona bodo največ pridobili bolniki, katerih življenja so najbolj ogrožena.
Avsečevo veseli tudi dejstvo, da bodo sodelovali z znano letalsko ekipo Slovenske vojske, ki ima primerno letalo in je izkazala veliko empatijo za ta projekt. Uporabo falcona
v humanitarne namene podpirajo tudi pripadniki 152. letalske eskadrilje Slovenske
vojske.
Vsekakor sem zadovoljen, da bomo sodelovali v tako pomembnem projektu. Čeprav
kot posadka ne bomo vedeli, komu bo organ rešil ali izboljšal življenje, se bomo vseeno počutili kot del sistema, ki rešuje življenja. Prepričan sem, da se bo letalo v tej
vlogi odlično izkazalo, saj je hitro, udobno
in ima velik dolet.
Stotnik Andrej Bračun,
kopilot na letalu Falcon
2000EX
Omenjeno nalogo – prevoz človeških organov – razumem kot nekakšno nadgradnjo oziroma dodano vrednost uporabe
letalskih enot SV v humanitarne namene.
Upam, da nam bo uspelo v prihodnje vzpostaviti učinkovit, zanesljiv in gospodaren
sistem prevoza človeških organov.
SV
7
izpostavljamo
Obrambni ministri članic Nata so te dni v Bruslju razpravljali o novih strateških izzivih zavezništva, pozornost pa
so namenili tudi pregledu napredka in usmeritvam za
uveljavitev Akcijskega načrta pripravljenosti.
Pripravila: Hana Souček Morača
Mednarodni dan enotne evropske številke 112
Vir: www.nato.int
Zasedanje
obrambnih ministrov Nata
Minister za obrambo Janko Veber se je v četrtek, 5. februarja,
na sedežu Nata v Bruslju udeležil rednega zimskega zasedanja
obrambnih ministrov zavezništva. Srečanje so začeli z rednim
zasedanjem Skupine za jedrsko načrtovanje, na katerem so ministri razpravljali o aktualnih vsebinah jedrske politike zavezništva. V nadaljevanju so se ministri znotraj Komisije Nato-Gruzija
V vseh 13 regijskih centrih za obveščanje, ki v Sloveniji sprejemajo klice na pomoč, je bil 11. februarja organiziran dan odprtih vrat
ob mednarodnem dnevu evropske številke za klic v sili 112, na katero je mogoče poklicati na pomoč v vseh 28 državah članicah
Evropske unije in tudi v večini drugih evropskih držav – na Balkanu
in nekaterih območjih Rusije.
Z brezplačnim klicem na 112 prikličemo nujno medicinsko pomoč,
pomoč gasilcev, nujno veterinarsko pomoč ter pomoč gorskih, jamarskih in drugih reševalnih enot ter policije.
Sofinanciranje dejavnosti
veteranskih društev ali zvez
Ministrstvo za obrambo objavlja razpis za sofinanciranje dejavnosti društev ali zvez vojnih veteranov, ki delujejo v javnem interesu.
Minister za obrambo Janko Veber je podpisal pravilnik, ki omogoča dodeljevanje statusa društva v javnem interesu društvom vojnih
veteranov, in pravilnik, ki omogoča izvedbo javnega razpisa za dodelitev proračunskih sredstev. Oba pravilnika sta bila na dveh usklajevalnih sestankih predstavljena predstavnikom in zastopnikom društev in zvez. Predvsem s pravilnikom o sofinanciranju si ministrstvo
prizadeva za pregledno dodeljevanje sredstev društvom in zvezam
na temelju njihovih programov. Na razpis se je mogoče prijaviti do
24. februarja.
Minister za obrambo se je 20. januarja s sodelavci srečal s predstavniki organizacij, ki delujejo v Koordinacijskem odboru domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije, in dejal, da razume pomen njihovega delovanja in pomembnost sredstev zanj. Predstavniki
domoljubnih in veteranskih organizacij so opozorili, da se je državno sofinanciranje njihovega delovanja v zadnjih nekaj letih zmanjšalo za polovico, minister pa je pojasnil, da so se tudi proračunska sredstva Ministrstva za obrambo v zadnjih štirih letih zmanjšala
za štirideset odstotkov, in poudaril, da si prizadeva to manjšanje
8
SV
ustaviti. Podprl je predlog KODVOS, da njihovi člani sodelujejo pri
organizaciji pomembnejših proslav in tako pripomorejo, da ne bo
podvajanj, pri tem pa je poudaril pomen že podpisanih pogodb o
letnem sodelovanju domoljubnih in veteranskih organizacij s Slovensko vojsko. Minister Veber je KODVOS povabil, da se intenzivno
vključi v pripravo sprememb Zakona o obrambi in novega zakona o
zaščiti kritične infrastrukture ter v reševanje vprašanj upokojevanja
pripadnikov Slovenske vojske po 45. letu starosti. Izpostavil je tudi
pomen posveta o sodelovanju Slovenske vojske in civilne družbe, ki
bo organiziran konec februarja, ter podprl prizadevanja domoljubnih in veteranskih organizacij, da aktivno sodelujejo pri seznanjanju mladih z zgodovino.
Sodelovanje med obrambnim
ministrstvom in slovenskim športom
Fotografija: Aleš Sila
Razprava o
novih političnih
smernicah
zavezništva,
pomembnih
za obrambno
načrtovanje
Člani Odbora DZ za obrambo
zadovoljni z delom URSZR
Člani Odbora Državnega zbora za obrambo so v sredo, 4. februarja, obiskali Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje,
Center za obveščanje Republike Slovenije, Regijski center za obveščanje Ljubljana in Državni logistični center v Rojah. Minister za
obrambo Janko Veber je med temeljnimi dosežki na področjih zaščite in reševanja izpostavil sprejetje pravilnika o plovnosti in letalskih operacijah državnih zrakoplovov ter s tem povezanim letalskim osebjem in pravili letenja, s katerim sta omogočena nadaljnja
nemotena uporaba helikopterjev Slovenske vojske za zagotavljanje nujne medicinske pomoči in oblikovanje modularne enote, s katero bodo še izboljšali sodelovanje med Civilno zaščito, gasilci in
Slovensko vojsko. Enoto bodo širši javnosti predstavili ob letošnjem
dnevu Civilne zaščite. Minister Veber je izrazil zadovoljstvo, da
je višina sredstev, namenjena sistemu zaščite in reševanja, za leto
2015 vsaj nominalno na enaki ravni kot lani, saj so del sredstev pridobili iz evropskega solidarnostnega sklada. Med nalogami, ki jih
URSZR zaradi omejenih finančnih možnosti ne uresničuje skladno z
načrti, je minister izpostavil predvsem sistem javnega alarmiranja, ki
je trenutno zgrajen do polovice. O mednarodnem sodelovanju URSZR pa je dejal, da je Slovenija na Zahodnem Balkanu vodilni partner na področju zaščite in reševanja, saj predpristopna pomoč, ki
jo lahko izkoristijo države regije, poteka prav v sodelovanju z našo
državo. Poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije Srečko Šestan
je med nalogami URSZR izpostavil pripravo novega nacionalnega
programa varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami za obdobje
2016–2022. Generalni direktor URSZR Darko But je v nadaljevanju s sodelavci orisal zgodovino delovanja uprave, njeno organizacijo, pristojnosti in naloge.
Minister Veber je ob koncu obiska posebej izpostavil pomen delovanja številke 112, ki jo je Slovenija v Evropi uvedla kot druga
država in zanjo dobila že tri nagrade evropskega združenja, ter
delovanje posebne Enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, katere pripadniki so posebno usposobljeni prostovoljci, ki vsak dan odstranijo približno 20 kosov, težkih povprečno 25
kilogramov.
sestali s svojim gruzijskim kolegom Mindio Janelidzejem in pregledali prve rezultate implementacije paketa za Gruzijo. Podali
so tudi skupno izjavo, v kateri so poudarili aktivno prizadevanje
Gruzije pri skrbi za mednarodno varnost in njeno sodelovanje z
zavezništvom. Zasedanje je bilo tudi prva priložnost ministrov za
neposredno izmenjavo mnenj in pogledov na vsebino novih Političnih smernic 2015, ki bodo potrjene predvidoma na junijskem
zasedanju obrambnih ministrov. Pri opredeljevanju novih političnih usmeritev sta bistvenega pomena zaznavanje sprememb
strateškega okolja ter razumevanje zapletenosti in večplastnosti varnostnih izzivov, ki od zavezništva zahtevajo ustrezen odgovor in prilagoditev zavezniške drže. V razpravi ministrov so se
odprla temeljna vprašanja odnosov med tremi glavnimi nalogami zavezništva (kolektivna obramba, krizno odzivanje in kooperativna varnost), kot jih opredeljuje Strateški koncept Nata iz leta
2010, kar ima bistven vpliv na obrambno načrtovanje in njegove
rezultate. Ministri so se seznanili tudi z napredkom pri uveljavitvi
Akcijskega načrta pripravljenosti, ki so ga prejeli predsedniki držav in vlad v Walesu, ter začrtali nadaljnjo pot do prihodnjega
vrha v Varšavi leta 2016. Zavezništvo je okrepilo prisotnost kopenskih, pomorskih in zračnih sil v vzhodnih zaveznicah, ti ukrepi varnostnih zagotovil se bodo nadaljevali tudi leta 2015. V
duhu solidarnosti bodo k tem ukrepom tudi v prihodnje prispevale vse zaveznice. Napredek je viden tudi na področjih dolgoročnejšega prilagajanja zavezniške drže in izboljšanja odzivnosti
zavezništva. Ministri so sprejeli odločitev za okrepitev Natovih
odzivnih sil, ki se bodo preoblikovale v združene sile v velikosti
divizije. Poleg številčne krepitve gre tudi za kakovostno krepitev
teh sil, saj se znatno dviguje raven njihovih pripravljenosti in odzivnosti za vse varnostne izzive. V ospredju Natovih odzivnih sil
bodo sile zelo visoke stopnje pripravljenosti, oblikovane kot večnacionalna brigada, v kateri bo do pet bataljonov in posamezni
elementi. Sile bodo pripravljene na premik v nekaj dneh. Velika
Britanija, Francija, Nemčija, Španija, Italija in Poljska so že najavile pripravljenost, da prevzamejo vlogo vodilnih držav za rotacije teh sil v prihodnjih letih. Začasne zmogljivosti do postavitve,
ki bo popolnjena na vrhu v Varšavi prihodnje leto, pa bodo zagotovile Nemčija, Nizozemska in Norveška. Pomemben je tudi
prispevek vseh preostalih zaveznic, ki prispevajo h krepitvi Natovih odzivnih sil s povečanjem pripravljenosti sil. Poleg tega so ministri sprejeli odločitev za takojšnjo postavitev prvih šestih večnacionalnih poveljniških elementov na ozemljih Bolgarije, Estonije,
Latvije, Litve, Poljske in Romunije, s čimer se povečuje vidna prisotnost zavezništva in omogoča pomoč pri nameščanju na novo
ustanovljenih sil visoke pripravljenosti v regiji, še posebno pri vajah in usposabljanju.
Minister za obrambo Janko Veber je 16. januarja sprejel delegacijo
vodstva Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez
(OKS), ki jo je vodil novi predsednik Bogdan Gabrovec. Namen
srečanja je bil pogovor o prihodnjem sodelovanju med obrambnim
ministrstvom in Olimpijskim komitejem. Po mnenju ministra in predsednika OKS je bilo sodelovanje zelo dobro, še posebej pri podpori slovenskemu vrhunskemu športu z zaposlovanjem vrhunskih
športnikov in trenerjev v Slovenski vojski. Minister je ob tem poudaril, da bomo tudi v prihodnje, skladno s sporazumom, podpisanim
leta 2013, ohranili to obliko podpore slovenskemu športu. Na srečanju je bilo izpostavljeno še tesnejše sodelovanje med ministrstvom
in športnimi zvezami, članicami OKS, kar bi opredelili s posebnim
sporazumom. Minister Veber je podprl zamisel, da bi za prihodnje
olimpijske igre, ki bodo naslednje leto v brazilskem Riu, prek sodelovanja z brazilskim obrambnim ministrstvom in brazilsko vojsko ter
v okviru Mednarodnega komiteja za vojaški šport (CISM) našim
športnikom omogočili ustrezne in čim kakovostnejše priprave tudi z
nastanitvami v njihovih zmogljivostih.
22. obletnica ustanovitve mornariške
enote Slovenske vojske
V petek, 30. januarja, so v Vojašnici slovenskih pomorščakov v Ankaranu s slovesnim postrojem zaznamovali 22. obletnico ustanovitve 430. mornariškega diviziona. Načelnik Generalštaba Slovenske vojske generalmajor dr. Andrej Osterman je v svojem govoru
poudaril pomen morja in pomorske usmerjenosti Republike Slovenije ter s tem pomembno vlogo mornariške enote Slovenske vojske.
Poveljnik enote kapitan bojne ladje Boris Geršak je poudaril, da je
bil razvoj te enote v dvaindvajsetih letih izjemen ter da je ponosen
prav na vse pripadnike, ki so bili s svojo pripadnostjo in požrtvovalnostjo gradniki enote, kakršno poznamo danes. Najzaslužnejšim leta 2014 so bila podeljena tudi priznanja enote in povišanja v
činu. Obletnica je spomin na leto 1993, ko se je v portoroški marini prvič v samostojni Republiki Sloveniji predstavila mornariška enota – to je bil tako imenovani 430. združeni odred obalne obrambe.
Danes je 430. MOD sestavljen iz odreda za specialno podvodno
delovanje, voda za uničevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev,
odreda večnamenske ladje Triglav 11, odreda hitre patruljne ladje Ankaran 21 in enote vojašnice. Skupaj šteje 140 pripadnikov.
SV
9
Fotografija: Borut Podgoršek
Spominski pohod
Minister za obrambo Janko Veber se je v soboto, 7. februarja, udeležil spominskega pohoda do obeležja v Repu na Pohorju, ki ga je v počastitev spomina na tragično preminulega sodelavca Nejca Mesariča
in druge, ki so si ob lanskem žledu prizadevali za čim hitrejšo oskrbo
prebivalcev z električno energijo, organiziral Elektro Maribor. Minister je povedal, da je prav, da se večkrat, ne le ob tako bolečih trenutkih, spomnimo več tisoč slovenskih prostovoljcev, ki so ob še tako hudih
naravnih ali drugih nesrečah v najhujših vremenskih in drugih razmerah pripravljeni nesebično priskočiti na pomoč pri reševanju človeških
življenj in premoženja prebivalcev Republike Slovenije, ter dodal: »V
Sloveniji lahko govorimo o izredni solidarnosti. Tudi današnji pohod je
izraz solidarnosti do Nejčeve družine. Vse te naravne ujme, ki nas v
zadnjem obdobju prizadevajo vse pogosteje in v vse večjem obsegu,
dobro obvladujemo ravno zaradi dobro organiziranega prostovoljstva v Sloveniji. Prostovoljna gasilska društva, pripadniki Civilne zaščite in drugih društev, ki v Sloveniji delujejo prostovoljno, so res steber
obvladovanja sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. To
je v Evropi nekaj izjemnega. Znanje in te izkušnje prenašamo tudi na
druge države zahodnega Balkana. Klicna številka 112 in sistem samodejnega klica, ki bo mogoč iz vsakega avtomobila, če se zgodi hujša
nesreča, veliko pomenita pri času in usodnih trenutkih, ko je treba čim
prej priti na kraj dogodka, da morda preprečimo najhujše. Z uveljavitvijo te tehnologije bomo veliko pripomogli, da naše izkušnje pridejo
tudi v druge države.«
Odprtje nove enote, namenjene
stanovalcem z demenco
V Domu starejših občanov v Kočevju so 27. januarja odprli dolgo pričakovani oddelek za stanovalce z demenco. Zaposlene, stanovalce in
njihove sorodnike, ki so se zbrali ob odprtju oddelka, ki bo pomembno vplival na kakovost bivanja in delo v domu, so pozdravili direktorica DSO Kočevje Lidija Vardijan Žagar, državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Martina Vuk
ter župan Občine Kočevje dr. Vladimir Prebilič, ki so izrazili zadovoljstvo nad uspešno uresničenim projektom. Minister za obrambo Janko
Veber je v imenu Vlade RS v govoru še posebej izpostavil pomen skrbi
za vse, ki jih je prizadela ta bolezen, saj se njihovo število v zadnjem
času povečuje. Kot je dejal, bo oddelek za stanovalce z demenco v
kočevskem Domu starejših občanov, ki je zgrajen in opremljen po najsodobnejših standardih, namenjen tako občanom Kočevja kot širšega
ribniškega območja.
Častnik in podčastnik Slovenske
vojske našla pogrešano žensko
V četrtek, 5. februarja, sta častnik in podčastnik Slovenske vojske med
usposabljanjem na Pokljuki, v okolici Blejske koče na Lipanskem vrhu,
našla že več dni pogrešano žensko. Višji vodnik Andrej Cimerman in
nadporočnik Rajko Kračun sta se dopoldne odpravila na turni kondicijski orientacijski trening v smeri Blejska koča–Lipanski vrh. Okrog
desete ure sta zunaj markirane poti opazila sledi in pozneje slišala
klice na pomoč. V zavetju pod manjšo smreko sta našla podhlajeno
in dehidrirano osebo ter jo oskrbela s čajem in energijskim gelom. Z
improviziranimi nosili sta jo eno uro nosila do Blejske koče, kjer sta jo
predala v oskrbo reševalcem gorske reševalne službe.
10
SV
Prošnji UKC Ljubljana se je
med prvimi odzvala SV
V sredo, 4. februarja, je načelnik Generalštaba Slovenske vojske
generalmajor dr. Andrej Osterman gostil poslovnega direktorja Kirurške klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana Matjaža Tavčarja. Pogovarjala sta se o izposoji medicinske opreme in
medsebojnem sodelovanju v prihodnje. Načelnik GŠSV in poslovni direktor UKC sta se pogovarjala o težavah, ki so se pojavile v
zadnjih dneh. Izpostavila sta množičen pojav gripe in drugih respiratornih obolenj na oddelkih intenzivnih terapij najvišje stopnje v
UKC Ljubljana. V UKC se še vedno spopadajo z izjemno velikim
številom obolelih ter pomanjkanjem opreme za spremljanje in vzdrževanje vitalnih funkcij, zato so na Ministrstvo za zdravje posredovali prošnjo za nujno zagotovitev opreme iz državnih blagovnih
rezerv ter drugih ustanov, namenjene spremljanju in vzdrževanju
vitalnih funkcij. Med prvimi se je odzvala Slovenska vojska. Pripadniki Vojaške zdravstvene enote so prejšnji teden predali medicinsko opremo, ki je na voljo, in sicer blazino za preprečevanje
preležanin, ventilatorja za priključitev bolnika na umetno dihanje,
aparat za gretje bolnika, štiri prenosne aspiratorje za aspiracijo
različnih telesnih tekočin, voziček za anestezijo in grelec plazme.
Medicinska sredstva Slovenske vojske bodo do umiritve stanja namenjena oskrbi bolnikov v enotah intenzivne terapije na Infekcijski
kliniki, Interni kliniki (Center za intenzivno interno medicino) in Kirurški kliniki (Center za intenzivno terapijo kirurških strok).
Pred 25 leti
prva maskirna
uniforma TO
Prve slovenske uniforme se pojavijo ob ustanovitvi Teritorialne obrambe leta 1968. Čeprav so imeli njeni pripadniki še vedno sivo olivne uniforme takratne JA, so nosili
namesto titovke planinsko kapo s ščitnikom in zavihki za
varovanje ušes pred mrazom. Ob koncu osemdesetih let
prejšnjega stoletja je sledila zamenjava tkanine in TO je
tako dobila lažje ter udobnejše bojne uniforme, ki pa še
vedno niso bile maskirne. Leta 1990 je bila razvita prva
poskusna bojna uniforma, v kateri je prevladovala zelena barva, leta 1991 pa je bila razvita še kamuflažna bojna uniforma.
Besedilo: Nataša Oblak
Fotografija: Bruno Toič
Skozi zgodovino človeštva lahko rečemo, da so bile vojne njena stalnica. Osvajanje novih ozemelj, kazanje moči vladarjev in reševanje
sporov so bili največkrat povod za spopade med dvema vojskama, z
enotnimi oblačili pa so izkazovali pripadnost skupnemu stanu oziroma državi, pod katero so se bojevali. Maskirne uniforme, brez katerih
si danes težko prestavljamo vojaka, so se pojavile v začetku prejšnjega stoletja. Olivno zelena in siva barva uniform je pomenila velik odklon od dotedanjih tradicionalnih barv, ki so izražale predvsem ponos in vojaško čast, manj pa zagotavljale zaščito vojakom na bojišču.
Tudi danes je lisasti vzorec na uniformi sinonim za vojaško uniformo,
ki jo lahko nosijo le pripadniki SV, Pravilnik o uniformah v Slovenski
vojski pa določa tudi izjeme, ki so upravičene do njenega nošenja.
Uporaba bojne uniforme in nošenje
oznak na njih
V 2. členu Pravilnika o uniformah Slovenske vojske je določeno,
da lahko vojaške osebe nosijo med opravljanjem službe le uniforme, ki so predpisane s tem pravilnikom, v 3. členu pa so določene
tudi osebe, ki niso v stalni sestavi Slovenske vojske. To so pogodbeni pripadniki rezervne sestave Slovenske vojske, ki lahko uniformo
nosijo med vojaško službo, na državnih, lokalnih ali vojaških slovesnostih in praznovanjih ter vojaških počastitvah in žalovanjih, kadar predstavljajo Slovensko vojsko oziroma poveljstvo ali enoto,
v katero so razporejeni. Prav tako jo lahko nosijo tudi na podčastniških, častniških in veteranskih srečanjih. Službene uniforme lahko v enakih okoliščinah nosijo tudi vojaške osebe, ki so do upokojitve delale na Ministrstvu za obrambo, prav tako štipendisti, ki se
prostovoljno usposabljajo za vojaško obrambo ali druge obrambne naloge oziroma sodelujejo v drugih programih vojaškega ali
obrambnega usposabljanja ali dejavnostih, ki jih organizira GŠSV
ali MO.
Načelnik Generalštaba SV lahko sicer izjemoma začasno dovoli
uporabo uniforme in njenih delov tudi osebam, ki ne opravljajo vojaške službe oziroma niso upravičene nositi uniforme skladno s tem
pravilnikom, za nevojaške namene, ki niso v nasprotju s temeljnimi
načeli, ki veljajo za uporabo uniform SV, oziroma ne škodujejo njenemu ugledu.
Na uniformah Slovenske vojske se nosijo le predpisane oznake Slovenske vojske in napisi, nihče pa, kot pravi Zakon o obrambi v 41.
členu, ne sme reproducirati ali uporabljati oznake pripadnosti in
drugih oznak, ki se uporabljajo v Slovenski vojski. V začetku junija 2014 je ob vhodu v Vojašnico Edvarda Peperka v Ljubljani vrata odprla prodajalna, v kateri ob torkih, sredah in četrtkih od 9. do
13. ure poteka odprodaja neformacijske opreme Slovenske vojske.
To je oprema, ki je ostala s prehodom na profesionalno vojsko v
skladiščih, skladno z zakonodajo in upoštevajoč načelo gospodarnega ravnanja s stvarnim premoženjem države pa se prodaja po
metodi neposredne pogodbe. Oprema se prodaja brez oznak pripadnosti, ki so veljavne v Slovenski vojski. Če Inšpektorat Republike Slovenije za obrambo ugotovi kršenje 9. člena Zakona o obrambi, se denarno kaznuje oseba, ki reproducira ali uporablja oznako
pripadnosti in druge oznake, ki se uporabljajo v Slovenski vojski,
in prav tako kot pravi 10. člen, če nosi vojaško uniformo in dele te
uniforme v nasprotju s pooblastilom iz 50. člena Zakona o obrambi in s pravili službe.
Filip Flisar svetovni prvak
v smučarskem krosu
Sedemindvajsetletni Mariborčan Filip Flisar je 25. januarja osvojil
naslov svetovnega prvaka v smučarskem krosu. Pripadnik športne
enote Slovenske vojske je na prvenstvu, ki je pretekli teden potekalo v avstrijskem Kreischbergu, premagoval tekmece v vseh krogih
tekmovanja. Že šesti čas sobotnih kvalifikacij je nakazal, da je Flisar v odlični formi, kar je nato potrjeval tudi v izločilnih vožnjah, ki
so bile na sporedu v nedeljo. V finalnem nastopu je Flisar večino
proge presmučal na tretjem mestu, vendar sta mu borbenost in nepopustljivost omogočili, da mu je v zadnjem nekoliko ravninskem
delu uspelo izkoristiti napake tekmecev, mimo katerih je švignil svoji največji zmagi v karieri naproti. To je bila za Flisarja, ki je v sezoni 2011/2012 zmagal v skupnem seštevku svetovnega pokala,
prva kolajna s svetovnih prvenstev. In to kar zlata, ki je gotovo pravi obliž za smolo na lanskih olimpijskih igrah v Sočiju, kjer je zaradi padca v polfinalu osvojil »le« 6. mesto.
Svetovnega prvaka je sprejel tudi minister za obrambo Janko Veber, ki je povedal, da je navdušen nad dosežki vseh pripadnikov
Športne enote, in dodal: »Ko spremljaš Flisarja, gre za poseben
žar, saj gre za skupinski nastop, in ko vidiš, da naredi preboj, postaneš navdušen.« Filip Flisar se je ministru za obrambo zahvalil za
pomoč in podporo na športni poti.
Besedilo: Rajko Petek in SSK MO
Fotografija: Vekoslav Rajh
SV
11
INTERVJU
Olimpijada je
bila nepozaben
trenutek v moji
športni karieri
Kako se spominjate svojih prvih športnih
korakov?
S športom sem se prvič srečal že v osnovni
šoli, saj sem se kot četrtošolec vključil v rokometni krožek. Glede na dejstvo, da je bil
v Hrpeljah, od koder prihajam, glavni šport
rokomet, za katerega so ljudje res živeli,
je bilo jasno, da če se bom ukvarjal s športom, bom gotovo rokometaš. Skoraj vsak dan
sem po šoli zahajal na igrišče, kjer smo igrali rokomet in opazovali starejše kolege, kako
trenirajo.
Kraj Hrpelje je bil nekoč glavni rokometni
center Primorske. Ali je na vašo odločitev,
da ste postali rokometaš, vplival tudi vaš
oče, ki je bil rokometni trener?
Niti ne. Čeprav je bil moj oče sicer prvi trener
v rokometnem klubu, ki je bil ustanovljen že
leta 1965 in letos praznuje 50 let, me to dejstvo ni usmerilo v ta šport. Z rokometom sem
se začel ukvarjati precej pozneje, ko njega že
zdavnaj ni bilo več v klubu. V rokomet me nikoli ni silil, vedno me je pa podpiral, ko sem
potreboval kakšen nasvet ali kakšno spodbudno besedo.
Kako se je nadaljevala vaša rokometna pot?
Kot srednješolec sem začel trenirati dvakrat
na dan, tako da sem preživel veliko prostega časa na igrišču. Igral sem za mladinsko
in člansko ekipo. Začele so se prve članske
tekme, ki so mi kot začetniku pomenile veliko fizičnega in psihičnega napora. Nerad
sem izgubljal in poraze sem jemal zelo osebno. Vpoklican sem bil tudi v mlajše selekcije
republiške reprezentance, s katero smo v Bihaću osvojili prvo mesto na turnirju AVNOJ,
ki je takrat veljal za državno prvenstvo reprezentanc nekdanje države.
Pogovor z nekdanjim slovenskim rokometašem in pripadnikom SV vojaškim uslužbencem IX. razreda Janijem Likavcem
Slovenska vojska združuje mnoge posameznike, za katere redko kdo ve, da
so bili nekdaj zelo uspešni na različnih področjih. Eden izmed njih je nekdanji rokometni igralec rokometnega kluba Hrpelje in član nekdanje slovenske
rokometne reprezentance Jani Likavec, ki je v slovenskem rokometnem dresu
z izbrano vrsto nastopil tudi na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000. Navdušenje do rokometnega dresa je kmalu po koncu rokometne kariere zamenjala vojaška uniforma, v kateri danes kot vojaški uslužbenec skrbi za šport v
Veščinskem centru SV v Vojašnici Janka Premrla Vojka v Vipavi, kjer pomaga
inštruktorjem pri izvedbi kondicijske vadbe, organiziranju pohodov in športnih dni za pripadnike poveljstva ter pri preverjanju gibalnih sposobnosti v SV.
Besedilo: Marko Pišlar
Fotografije: Bruno Toič
12
SV
V svoji karieri ste igrali v veliko rokometnih klubih po vsej Sloveniji. Vaš športni
vrhunec je bil olimpijski nastop v slovenski reprezentanci na olimpijskih igrah leta
2000 v Sydneyju. Kako se spominjate tega
dogodka?
Ja, res je. Ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja sem ob študiju na Fakulteti za šport igral za takratnega rokometnega velikana, ekipo Slovan, ki je takrat
igrala v 1. zvezni rokometni ligi, bil sem
član rokometnega kluba Celje pivovarna
Laško, z njim pa smo osvojili državno prvenstvo, pokal in igrali v polfinalu lige prvakov. Prav tako sem bil član rokometnega
kluba Trimo iz Trebnjega, kjer sem odigral
verjetno tri najboljše sezone v svoji karieri. V tistem obdobju sem bil dvakrat izbran
za najbolje ocenjenega igralca lige. Kot vsak
športnik sem si želel nastopiti na olimpijskih igrah in to se mi je leta 2000 uresničilo. To je bil za mene vrhunec moje športne
kariere. S kvalifikacijami na Hrvaškem smo
si pridobili vstopnico za nastop na olimpijskih igrah v Sydneyju. Naša rokometna
reprezentanca je bila tudi prva v kategoriji ekipnih športov, ki je že osvojila bronasto kolajno na mediteranskih igrah v Franciji. Ko smo prišli na olimpijado, smo začeli
živeti svoje sanje. Občutili smo olimpijski
duh, fotografirali smo se z znanimi športniki in ekipami ter doživeli športno razpoloženje v olimpijski vasi. O svoji igri nismo
veliko razmišljali, saj smo bili pod močnim
vtisom dogajanja na olimpijadi. Na koncu
smo osvojili osmo mesto. Z malo več sreče
bi se lahko bolje uvrstili, vendar smo bili s
končnim rezultatom zelo zadovoljni, saj so
se nam uresničile sanje, da smo nastopili na
olimpijadi. To je bil nepozaben trenutek v
moji športni karieri.
Olimpijski reprezentančni nastop je bil za
vas prelomen. Zakaj?
Med kariero sem bil veliko poškodovan.
Glede na dejstvo, da nisem bil fizično močan
in visok strelec, sem v igri uporabljal druge
tehnike, ki so temeljile bolj na hitrosti ter
prodorih, zato sem bil pogosto poškodovan, vendar sem s trmo in nepopustljivostjo
to premagoval. Že veliko prej so mi svetovali, naj odneham, vendar nisem. Treniral sem
še več in dokazal, da se z voljo da premagati še tako na videz nerešljive težave. Ob prihodu novih ljudi in sponzorja v klub so me
postavili na drugi tir brez kakršnegakoli razloga, zato sem se odločil, da končam s tem
športom na najvišji ravni. Pozneje sem igral
v različnih klubih nižje lige, da bi pomagal
mlajšim kolegom pri organizaciji dela v klubih, nanje prenesel svoje bogate izkušnje in še
malo užival v igri, ki sem ji posvetil polovico
svojega dosedanjega življenja.
Ali ste se kdaj preizkusili tudi kot trener?
Ja. Po končani karieri sem se vključil v program panožnih športnih zvez, kar pomeni, da je Športna zveza Slovenije sofinancirala klub za trenerja mlajših selekcij. Tako sem
bil tri leta rokometni trener v Grosupljem,
nato pa še na Igu, kjer nam je s člansko ekipo
uspelo priti na višji rang. To so majhni kraji,
kjer se ambicije hitro zvišajo, niso pa na to
pripravljeni, tako da se pojavi težava. Kakovost dela ni bila sorazmerna z ambicijami,
zato smo veliko časa porabili za druge stvari, ne pa za to, za kar sem bil kot trener imenovan. Ko je prišlo do takih razhajanj, smo
se dogovorili, da je bolje, da naredimo temu
konec.
Kdaj in zakaj vas je poklicna pot zanesla v
SV?
Že v obdobju po osamosvojitvi Slovenije sem
se dogovarjal o morebitni zaposlitvi v SV,
vendar še nisem imel končane fakultete. Po
koncu študija sem bil najprej dve leti brezposeln, zato sem pošiljal prošnje na različne
naslove, pri tem pa sem si poskušal pomagati s poznanstvi iz rokometnih krogov, vendar
očitno nisem imel sreče. Poslal sem tudi prošnjo na Policijo in SV, če mogoče iščejo profesorja športne vzgoje. Na srečo so me poklicali
iz SV in mi ponudili priložnost za zaposlitev. Leta 2005 sem se tako zaposlil v SV, Šola
za podčastnike v Postojni pa je bil moj prvi
korak kot pripadnik SV.
Šport je pomemben dejavnik dela v SV, saj
mora biti vojak pri opravljanju svojih nalog
v dobri telesni kondiciji. Kot vojaški uslužbenec za šport v Veščinskem centru se srečujete s tem področjem dela. Koliko SV
spodbuja šport in kako se to kaže v pripravljenosti njenih pripadnikov?
V Slovenski vojski je glede vzdrževanja telesnih sposobnosti najbolj pomembno preverjanje gibalnih sposobnosti oziroma PGS. SV
je ena izmed redkih služb v Sloveniji, ki svojim pripadnikom zagotavlja eno uro športnih
aktivnosti na dan, kar je opredeljeno tudi v
direktivi. Mislim, da je ura dnevne telesne
vadbe dovolj za vzdrževanje osnovne telesne
pripravljenosti za vojaški poklic. Športni delavci v SV njene pripadnike pri tem spodbujamo, zanje organiziramo tečaje in jim tako
pomagamo pri izboljšanju telesne pripravljenosti. V SV so enote, v katerih te vadbene aktivnosti potekajo, v drugih pa ne. To je precej odvisno od poveljnika. Glede na rezultate
opažam, da je veliko starejših pripadnikov
bolje pripravljeno od mlajših, vse pa je odvisno od njihovega življenjskega sloga.
1. februarja se je v Katarju končalo 24. svetovno moško rokometno prvenstvo, ki ste
ga gotovo spremljali prek medijev. Ali ste
poleg tega, da si kdaj ogledate kakšno zanimivo rokometno tekmo, še aktivni v tem
športu?
Če povem po pravici, zelo redko pogledam
rokometno tekmo, nastop slovenske rokometne reprezentance pa spremljam prek interneta in sodobnih komunikacijskih povezav.
Zdi se mi, da rokomet ni več tak šport, kot
smo ga igrali mi. Igrali smo ga navdušeno in
srčno, če smo bili za to še plačani, je bila to
nagrada za naš trud. Za tisto plačilo, ki smo
ga mi dobivali, se v sodobnem času nekateri
igralci niti ne oblečejo v športno opremo. Nasploh se danes v športu vse vrti okrog denarja. Že za mlade igralce, ki v svoji karieri niso
naredili še ničesar, se plačujejo veliki zneski,
tako da izgubijo realno sliko o življenju. Vse
se dela na moči in hitrosti, malo je improvizacije, ki je bila značilna tudi za reprezentance nekdanje Jugoslavije, veliko je grobosti in
nevarne igre. Majhne sredine se borijo za obstanek, čeprav si mladina želi športa in ga
potrebuje.
SV
13
iz naših enot
Kakšne so torej ugotovitve s preverjanj gibalnih sposobnosti?
Preverjanja gibalnih sposobnosti v zadnjih
nekaj letih kažejo, da se pripravljenost pripadnikov izboljšuje. Večjo težavo vidim pri
opravičenih oziroma tistih z zadostno oceno.
Teh je preveč. Pripravljenost se izboljšuje, pri
čemer ne smemo prezreti niti posebnosti populacije, njenega življenjskega sloga in veliko
drugih dejavnikov. Še vedno so mogoče izboljšave, za kar potrebujemo več denarja, na
primer za obnovo dotrajanih poligonov s pehotnimi ovirami, ki so večinoma še iz časa
JA, športnih igrišč in druge infrastrukture.
Veliko so k boljši telesni pripravljenosti
pripomogle tudi sodobno opremljene športne dvorane s prostori za fitnes, ki jih je SV
zgradila v nekaterih vojašnicah po Sloveniji. Kakšen je njihov prispevek?
Mislim, da so sodobne športne dvorane, kot
jih imamo tu v Vipavi, Kranju in Mostah v
Ljubljani velika pridobitev za SV. Največja težava telovadnice v Vipavi je, da ni več toliko vojakov, kot jih je bilo nekdaj. Včasih je
bilo naenkrat v vojašnici tudi več kot 300 vojakov, danes pa jih je v generaciji le še približno 40. Telovadnica zato večinoma sameva,
saj kljub možnostim te telovadnice ne moremo dajati v souporabo zunanjim uporabnikom, ker imamo v vojašnici vojake ves dan
in jih pri telesni vadbi ne smemo omejevati.
Izjema so nekateri posamezniki zunaj SV, ki
uporabljajo umetno plezalno steno v dvorani,
in nekatere manjše skupine, ki uporabljajo zmogljivosti naše telovadnice. Prav tako
imajo skoraj vsi okoliški kraji svoje športne
dvorane, zato je ne moremo tržiti, s čimer
bi pridobili denar za izboljšanje pogojev za
vadbo. Glede ljubljanske in kranjske telovadnice mislim, da sta polni vse dneve.
Koliko lahko svoje bogate izkušnje reprezentanta v rokometu in v tem športu pridobljeno znanje uporabljate pri delu v SV?
Izkušnje glede priprav so pozitivne, saj sem
v svoji športni karieri preizkusil mnogo trenerjev, od katerih sem se naučil zelo veliko. V 25 letih aktivnega dela na športnem
področju sem pridobil veliko znanja in izkušenj. Pri tem bi rad poudaril, da je današnja populacija povsem drugačna, kot je bila
naša, zato tudi naša razmišljanja danes niso
več uporabna, temveč se moramo spustiti na
drugo raven in jih od tam začeti pripravljati. Z napačnim pristopom lahko poškodujemo človeka, kar ni naš namen. Res je, da na
usposabljanja v Vipavo prihajajo tudi vojaki s
starimi poškodbami in kandidati, ki niso vajeni zgodnjega vstajanja, vsakodnevne jutranje telesne vadbe ter daljših kondicijskih pohodov. To so težave, s katerimi se srečujemo
pri svojem delu, zato je naš cilj, da jih skupaj
z inštruktorji Veščinskega centra toliko pripravimo, da se ne poškodujejo. Zavedamo se,
da tega ne bomo mogli povsem uresničiti, saj
je narava nekaterih poškodb taka, da razen
počitka ne pomaga nič drugega.
Kako navdušenje do športa prenašate na
svoje družinske člane?
Za našo družino lahko rečem, da je športna.
Žena je bila poklicna košarkarica, starejša hči
pa je tudi navdušena plesalka, saj je kot članica plesne skupine Kazina sodelovala na nedavnem svetovnem prvenstvu v hip hopu.
Mlajša hči ji sledi na plesnem področju, poleg
tega pa se navdušuje še nad odbojko. Danes
mi je malo žal, da se starejša hči ni našla v
atletiki, ker je zelo eksplozivna in hitra. Svojih otrok nikoli nisem usmerjal v neki šport
in jih silil v nekaj, temveč sem jih pri tem
spodbujal in jih podpiral.
Če se ob koncu pogovora še enkrat ozreva
na vašo športno in vojaško pot. Ali je bila
odločitev, da rokometni dres zamenjate za
vojaško uniformo, pravilna?
Že ko sem se vpisal na Fakulteto za šport,
sem mislil na poklic, ki bo blizu športa. Kot
trener nisem imel večjih ambicij, čeprav so
me mnogi k temu nagovarjali. Pomislil sem
na zdravilišča, rehabilitacijske centre in podobno in tudi šolstva se ne bi branil. Po pogovorih s kolegi, ki so bili zaposleni v SV, mi
je bila zamisel, da bi delal v Slovenski vojski,
takoj zanimiva. SV sem zelo hvaležen, da mi
je omogočila, da sem se zaposlil v njenih vrstah. Prav tako sem zadovoljen, da lahko zdaj
v Slovenski vojski delam v športu, za kar sem
se učil in kar me zelo zanima. Kljub dolgi
vsakodnevni vožnji iz Ljubljane v Vipavo me
poklic, ki ga opravljam, veseli in navdušuje.
V
eščinski center je vstopna točka
za zaposlitev v SV in je sistemsko
vključen v vojaško kariero posameznika, prav tako pa je nosilec vojaškega
usposabljanja vseh kategorij vojaških oseb
na temeljni stopnji vojaškega usposabljanja. Posebno pozornost namenjajo vzgoji
vrednot, njihovemu razvijanju in ohranjanju skozi programe temeljnega vojaškega
usposabljanja kandidatov. Prihod v vojašnico pomeni za mlade predvsem prilagajanje
na novo, drugačno okolje, v katerem živijo
in delujejo pripadniki Slovenske vojske, naloga inštruktorjev pa je, da jih skozi usposabljanje oblikujejo v vojake, ki bodo zmogli V Veščinskem centru v Vipavi med 12. januarjem in 30. aprilom poteka uspoopravljati svoje naloge in poskrbeti za so- sabljanje s prvo letošnjo generacijo kandidatov, udeležuje pa se ga 28 kandidatov za vojaka in pet kandidatov za častnika. Temeljno vojaškostrokovno
borce ter zase.
usposabljanje je najpomembnejši gradnik zmagovitega značaja vsake vojaIzzivi so veliki tako za mlade
ške organizacije, temelji pa na odličnosti izvajalcev, njihovem delu, predakot inštruktorje
nosti, zavedanju in sprejemanju odgovornosti za oblikovanje bodočih pripa»Vseh 380 mladih, ki bodo vstopili v Slo- dnikov Slovenske vojske. Zaposlovanje novih pripadnikov SV poteka skladno
vensko vojsko, bo moralo v Veščinskem s kadrovskim načrtom o zaposlovanju v Slovenski vojski, kar pomeni, da bo
centru skozi vse faze usposabljanja, in sicer svoje enote lahko dopolnila s približno 380 novimi pripadniki.
temeljno vojaško usposabljanje ter osnovno vojaško usposabljanje,« pove podčastnik Besedilo: Nataša Oblak
za operativne zadeve Milan Blaško. »Teža- Fotografije: Bruno Toič
ve se pojavijo, ko pridejo k nam mladi, ki ne
vedo, ali bi bili vojaki, mi pa želimo v Slo- kar pomeni, da ne dobijo novega vojaka, ki Usposabljanje je, kot je dejal poveljnik 1.
učnega oddelka Tomaž Škvarč, razdeljeno
venski vojski imeti ljudi z dušo vojaka, torej ga potrebujejo.
tiste, ki so pripravljeni potrpeti in premaga- V prvih dneh kandidati spoznajo osnove bi- na prvo in drugo fazo. »V prvi fazi se nauti težave ter ovire, ki se pojavijo na poti do vanja v vojašnici, torej nastanitev, hišni red čijo osnov, druga faza pa obsega dopolnitev
cilja.« Kot je dejal, je veliko odvisno od po- in pravila službe, vedenja ter oblačenja. Sledi znanja in že vključuje taktiko, preživetje ter
sameznika. Usposabljanje je fizično napor- usposabljanje v postrojitvenih pravilih in druge teme, ki so pomembne za vojaka. Sleno in pogosto ga prekinejo zaradi poškodb, poznavanju splošnih vojaških predpisov. dimo načelu, da je vojak, ko po drugi fazi
14
SV
Prva letošnja
generacija začela
usposabljanje
SV
15
opravi preverjanja in odide od nas, osvojil temeljno vojaško znanje, ki je pomembno za
preživetje na bojišču.« V prvi fazi za bodoče
vojake usposabljanje poteka večinoma v vojašnici, tako da uvodne ure preživijo v učilnici, kjer se naučijo osnov, potem pa se preselijo ven, na teren. »Po koncu prve in druge faze
imamo zaključni teren, torej tedenski teren,
ki ga preživimo na Bloški Polici ali Mlakah,
in vedno je kar pestro,« pove Škvarč.
Usposabljanje poteka postopno in neprekinjeno
Program temeljnega vojaškega usposabljanja (TVU), ki ga izvaja Veščinski center,
je namenjen vsem, ki se želijo zaposliti v
Slovenski vojski. Pred vstopom v program
16
SV
morajo kandidati za vojake in vojaške
uslužbence opraviti izbor. Program je sestavljen iz dveh faz, prva pa je temeljno vojaško usposabljanje. Uspešno opravljena prva
faza je pogoj za zaposlitev nižjih in višjih
vojaških uslužbencev, druga faza pa zagotavlja pridobitev VED vojak strelec A11101
in poklica vojak. Program temeljnega vojaškega usposabljanja kandidatov za častnike
je prav tako sestavljen iz dveh faz, prva pa je
enaka kot na TVU za vojake. Še pred vstopom v program morajo vsi kandidati opraviti izbor kandidatov za častnike. Program
poteka pod vodstvom in nadzorom Šole za
častnike, ločeno od vojakov. Usposabljanje je zahtevno, standardi pa visoki. Vsebine druge faze so osredotočene na vzgojo
in oblikovanje bodočih vojaških voditeljev.
Temeljno vojaško usposabljanje kandidatov za častnike je namenjeno tudi nadaljnjemu ocenjevanju primernosti kandidatov
za častnike, in sicer njihovih osebnostnih
lastnosti in voditeljskih potencialov. Program zagotavlja ustrezno vsebinsko povezavo znanja in veščin s programom na naslednji stopnji VIU kandidatov za častnike.
Vsebine se med usposabljanjem povezujejo
in dopolnjujejo, kar je pri oblikovanju vojaške osebe z vidika samostojnosti, samoiniciativnosti in odgovornosti bistvenega pomena, postopnost pri usposabljanju
pa omogoča prehod od lažjih do težjih vsebin.
Gregor Tomšič,
kandidat za vojaka:
Sabina Bečirovič,
kandidatka za vojakinjo:
Matija Černe,
kandidat za častnika:
V vojašnico v Vipavi sem prišel predvsem
zato, ker hočem služiti domovini, je pa vojak tudi poklic, ki je zelo dinamičen. Nisem
človek, ki bi si želel delati v pisarni in sedeti ves dan, ker se rad gibljem v naravi tudi
v prostem času. Takrat se ukvarjam s srednjeveškim mečevanjem, pri katerem veljajo pravila, ki jih moraš spoštovati. Menim,
da mi bo pri motoriki to zelo pomagalo,
vendar pa mislim, da večino stvari pridobiš
tu. Veselim se, ker me tukaj čaka tudi delo z
orožjem. Zelo si želim, da bi prišel v gorski
polk, saj rad hodim v hribe in sem se ukvarjal tudi z jamarstvom. Red in disciplina sta
mi blizu in mi je všeč, da je to ohranjeno v
vojski, ker se mi zdi, da danes tega pri sodobnem človeku ni več. Ljudje namenjamo
prevelik poudarek zunanjosti, na to, kar je
notri, pa velikokrat pozabimo. Tu, v vojski
ti dajo tudi to. Ne razumeti to kot tako imenovano pranje možganov, kot marsikdo misli, temveč je pravilna mera, da ti pomagajo pri oblikovanju sebe tako navznoter kot
navzven. Vidiš tudi, kaj si zmožen narediti.
Po končani srednji veterinarski šoli sem se
vpisala na Fakulteto za varnostne vede,
vendar sem študij začasno prekinila in se
odločila, da grem v Slovensko vojsko, predvsem zato, ker je to tudi izhodišče po končani fakulteti. Vsi, ki smo na usposabljanju,
moramo imeti pozitivno trmo in cilje, moramo biti vztrajni, ambiciozni in za skupinsko
delo in moramo si pomagati. Poveljniki nam
pravijo, naj grizemo, in mislim, da to delamo. Smo tudi zelo enotni in če povem po
pravici, sem pričakovala, da bo veliko huje,
ker so me zelo strašili. Življenje zunaj vojašnice pogrešam, predvsem ker sem mamica
petletnemu sinu. Pogrešam čas z njim, čeprav vsak dan govoriva in me tudi on podpira, saj je zelo navdušen in vedno želi, naj
pridem domov v uniformi. Pove mi, da bo
tudi on vojak, ko bo odrasel.
Končal sem Fakulteto za družbene vede,
smer analitska politologija, vpisal pa sem
se tudi na magisterij, vendar ga še nisem
končal, kar je tudi eden izmed mojih ciljev
v prihodnosti. Ko sem končal fakulteto, sem
se malo še iskal in kariera v Slovenski vojski
se mi je zdela zanimiva in vznemirljiva rešitev. Zasledil sem razpis za Šolo za častnike
in se prijavil na izbor. Zavedam se, da bo
treba v prihodnosti kot častnik sprejeti tudi
skrb za ljudi, vendar je to pozitivna skrb,
tako da to sprejemam kot izziv in upam, da
bom do tega prišel. Slovenske vojske še ne
poznam podrobno, zato nimam posebnih
želja, predvidevam pa, da bom začel s pehoto. Ko sem prišel v vojašnico, me je najbolj presenetilo to, da čeprav nas ni malo
in prihajamo iz vseh koncev Slovenije in
smo si precej različni, smo se hitro navadili drug na drugega ter delamo kot celota.
V prihodnosti si želim usvojiti čim več znanja, ohraniti širok pogled na svet in pridobiti čim več izkušenj.
Lovro Vodovnik,
kandidat za vojaka:
Teja Kokot,
kandidatka za vojakinjo:
Linda Pelaj,
kandidatka za častnico:
Simon Mihič,
kandidat za častnika:
Na usposabljanju sem zato, ker sem ponosen na svojo državo in si jo želim zastopati
kot vojak. Končal sem I. gimnazijo v Celju, že
dolgo pa sem si želel pridružiti se vojski. Tudi
oče in brat sta že v Slovenski vojski, tako da
sledim tradiciji v družini. Poklic vojaka ti daje
predvsem razgibanost skozi različne terene
in usposabljanja, možnost misij ter da se naučiš discipline in pravil, ki ti pomagajo preživeti v drugačnih razmerah. Seveda je že doma
disciplina (smeh), vendar je tu le drugače. Ko
sem prišel v Vipavo, sem ugotovil, da sem si
kar pravilno predstavljal svoj dan tu, tako da
mi ni nič težko in prav uživam. Malo pogrešam domačo hrano, seveda je tu tudi dobra,
toda domača je le domača. Moja želja? Da
se kmalu pridružim bratu in očetu.
Že od malega me veseli vojaški poklic. Ko
je nekaj prijateljev šlo v vojsko, so mi povedali, kako je, tako da sem bila še bolj navdušena. Že prej sem bila bolj športna, saj
sem trenirala košarko, tako da poznam fizični napor in sem navajena na dril ter disciplino. Prvi izziv, s katerim sem se srečala,
je jutranje vstajanje, ki je res zgodaj (smeh).
Časovnice so kar stroge, urjenje postrojil ni
težko, najbolj pa se kot verjetno vsi tu veselim konca (smeh). Ne, ne, predvsem komaj čakam, da gremo na teren in se preizkusim še na tem področju. Vse je veliko
lažje tudi zato, ker imam podporo doma
in veliko podporo prijateljev, s katerimi redno preverjamo, ali smo opravili enaka
usposabljanja.
Z vojaškim življenjem se srečujem prvič.
Končala sem študij filozofije in po končanem študiju sem razmišljala, da bi se pridružila vojski. Prijavila sem se na izbor za Šolo
za častnike, ga uspešno opravila in tako
sem zdaj na TVU. Pred tem sem se kondicijsko pripravljala in tudi malo pozanimala, kako je biti v vojski. Nekaj mi je povedal
oče, ki je zaposlen v Slovenski vojski, tako
da odločitev, kaj bi delala v življenju, niti ni
bila težka. O karieri v SV še ne razmišljam,
saj si naprej želim spoznati vsa področja,
potem pa v tistem, v čemer bom najboljša,
nadaljevati kariero. Izziv mi predstavlja najprej uspešno končati usposabljanje, nato
narediti Šolo za častnike, se fizično utrditi
in, ker sem ženska, dokazati, da zmorem.
Po končanem študiju za elektroinženirja,
smer energetika in avtomatika, sem se odločil pridružiti Slovenski vojski, ker to pomeni biti v službi domovine, glede na to, da
sem kandidat za častnika, pa tudi čast. Z
vojaškim življenjem sem se srečal prvič in
moram reči, da mi je do zdaj vse všeč. Najprej sem opazil disciplino in red, ki vladata v vojaški organizaciji, vendar pa mi ju ni
bilo težko sprejeti, ker sem se odločil za vojaško kariero. Seveda je zjutraj malo težko
vstati, vendar se bomo navadili tudi na to.
Prvi cilj je, da uspešno končam usposabljanje in Šolo za častnike, potem pa bom videl, kaj bo življenje prineslo.
SV
17
Slovenski vojaški
letalci praznovali
svoj dan
Pripadniki 15. polka vojaškega letalstva so s slovesnim postrojem podrejenih
enot v ponedeljek, 12. januarja, zaznamovali dan slovenskega vojaškega letalstva, ki ga praznujejo v spomin na prvi bojni polet pilotov ljubljanske letalske stotnije 12. januarja 1919. Postroj pripadnikov 15. polka VL danes združuje šest podrejenih enot, nagovoril pa ga je načelnik GŠSV generalmajor dr.
Andrej Osterman, ki je poudaril pomen vojaškega letalstva pri zagotavljanju
nacionalne varnosti ter opravljanju nalog v okviru sistema zaščite in reševanja ob naravnih in drugih nesrečah. Slovesnosti ob dnevu slovenskega vojaškega letalstva so se udeležili tudi visoki predstavniki lokalne skupnosti.
Besedilo: Marko Pišlar
Fotografije: Bruno Toič
P
oveljnik 15. polka VL podpolkovnik
Brecelj je v pozdravnem nagovoru poudaril, da je slovensko vojaško letalstvo
v zadnjih dveh desetletjih naredilo velik korak
naprej, zato se njegovi pripadniki lahko s ponosom ozrejo in pohvalijo, da so uspešno uresničili naloge in s skupnimi močmi dosegli visoke
cilje. Ob tem je dodal, da je eden izmed uspešno uresničenih ciljev tudi prilagoditev okolju,
zmožnostim in virom, ki so narekovali vitkejše
Prelet letala pilatus PC-9M in dveh madžarskih lovcev JAS-39 gripen
oblikovanje in združeno delovanje enot za
opravljanje nalog 15. polka VL. Brecelj je prepričan, da omenjenih ciljev ne bi mogli doseči
brez znanja, izkušenj, strokovnosti in vztrajnosti, zato je kot poveljnik letalskih enot SV ponosen, da so pripadniki polka naloge opravili profesionalno in strokovno ter v domovini
in mednarodnem okolju uspešno predstavljali SV. Pri tem je poveljnik 15. polka VL posebej
poudaril naloge izvajanja nadzora in varovanja
Poveljnik 15. polka VL je novim pilotom SV podelil letalski znak krilca.
18
SV
zračnega prostora Slovenije ter sodelovanje v
sistemu zaščite in reševanja tako v domovini
kot tudi pri odpravljanju posledic naravnih nesreč v BiH ter Srbiji. »Da smo enakopravna in
verodostojna partnerica v mednarodnem okolju, smo dokazali z ratificiranim programom
usposabljanja usmerjevalcev združenih ognjev
s strani Nata, z uspešno opravljenim preverjanjem končnih operativnih zmogljivosti na področju nadzora in zaščite zračnega prostora ter
z uspešno izvedeno mednarodno vojaško vajo
Adriatic Strike 2014,« je razložil Brecelj in ob
tem posebej poudaril delovanje 107. letalske
baze, ki je poskrbela za nemoteno delovanje letališča v Cerkljah ob Krki za potrebe zavezniških letalskih sil. Podpolkovnik Brecelj je opozoril na pomen civilno-vojaškega sodelovanja
z lokalno skupnostjo, kar bodo po njegovih zagotovilih v prihodnje še okrepili. Ob koncu je
vsem pripadnikom slovenskega vojaškega letalstva čestital ob prazniku z željo, da bi bilo
njihovo delo uspešno in čim bolj varno.
Na slovesnosti je zbrane nagovoril tudi slavnostni govornik načelnik GŠSV generalmajor dr. Andrej Osterman, ki je vojaškim letalcem ob prazniku čestital in poudaril njihov
pomen. »15. polk vojaškega letalstva, ki združuje vse letalske enote Slovenske vojske, je pomembna komponenta naših obrambnih sil, saj
so naloge, ki jih opravljate, izredno pomembne za nacionalno varnost,« je dejal in posebej
izpostavil zagotavljanje varnosti zračnega prostora, usposabljanje drugih enot SV in delovanje v mednarodni operaciji Kforja na Kosovu.
Poleg tega je načelnik GŠSV poudaril neprecenljiv prispevek pripadnikov vojaškega letalstva pri opravljanju nalog v okviru sistema zaščite in reševanja. »Samo lani ste v Sloveniji na
pomoč poleteli vsak drugi dan, pomagali 176
poškodovanim ali obolelim,« je še povedal in
dodal, da je pri odpravljanju posledic naravnih
nesreč lani sodelovalo 8100 pripadnikov SV.
»Vaša pomoč ni bila potrebna samo v Sloveniji, ob majskih poplavah ste bili v Bosno in Hercegovino ter Srbijo napoteni z nalogo pomagati
v poplavah prizadetim tamkajšnjim prebivalcem.« Načelnik GŠSV je prepričan, da so to
nalogo opravili z odliko, o čemer pričajo številne pohvale zunaj meja Slovenije. »S posnetkom reševanja dojenčka v Bosni in Hercegovini ste ime Slovenske vojske in njenih pilotov
ponesli v svetovne medije ter se po izboru ene
izmed spletnih strani uvrstili med posnetke
z najmočnejšim sporočilom leta 2014,« je povedal generalmajor Osterman. Ob tem je poudaril delovanje pripadnikov polka na vajah
v domovini in tujini ter pomembno vlogo pri
urjenju pripadnikov pehotnih enot za potrebe
usmerjanja letalske podpore za kopenske cilje.
Načelnik GŠSV je spomnil še na velik zgodovinski pomen slovenskega letalstva, saj je bil
prvi slovenski polet Edvarda Rusjana že leta
1909, le šest let po prvem poletu z motornim
letalom na svetu. Pripadniki ljubljanske letalske stotnije so svoj prvi bojni polet opravili 12.
januarja 1919, ko so z letali poleteli na izvidniški polet na Koroško, zato je to tudi datum začetka slovenskega vojaškega letalstva. Generalmajor Osterman je posebej izpostavil začetek
delovanja letalskih sil Slovenske vojske, ko sta
pilot major Jože Kalan in letalski tehnik praporščak Bogomir Šuštar 28. junija 1991 izvedla herojski prebeg s helikopterjem gazela iz
mariborske vojašnice k slovenski Teritorialni obrambi. Načelnik GŠSV je poudaril, da razvoj vojaškega letalstva ni nikoli končan, saj je
odvisen od visoko strokovno usposobljenega
kadra in izmenjave znanja ter izkušenj z drugimi domačimi in zunanjimi strokovnjaki s
tega področja. Ob koncu je vsem pripadnikom
slovenskega vojaškega letalstva čestital ob njihovem prazniku in jim zaželel veliko uspehov
tudi v prihodnosti.
Na slovesnosti ob dnevu slovenskega vojaškega letalstva so posameznikom in enotam SV
podelili medalje, plakete in pohvale 15. polka
VL. Poleg tega je poveljnik polka podpolkovnik Brecelj štirim novim operativnim pilotom, ki so končali usposabljanje v Letalski šoli
SV in prevzemajo naloge v operativnih letalskih enotah, podelil letalski znak krilca. Slovesnost je obogatil nastop kvinteta Orkestra SV
in lokalne glasbene skupine Liquf iz Mirnske
doline pri Sevnici. V čast dneva vojaškega letalstva so prizorišče prireditve ob koncu preleteli letalo pilatus PC-9M in madžarska vojaška
lovca JAS-39 gripen, s katerima so v slovenskem zračnem prostoru in na letališču Cerklje
ob Krki prvič izvajali vojaško urjenje v odkrivanju, prestrezanju in prisilnem pristanku zrakoplova v okviru rednega usposabljanja za zagotavljanje visoke stopnje usposobljenosti in
odzivnosti enot, vključenih v Natov integrirani sistem zračne obrambe.
Minister Veber na obisku
v 15. polku VL
Minister za obrambo Janko Veber s sodelavci je v petek, 9. januarja, obiskal 15.
polk VL. Ogledal si je 16. center za nadzor in kontrolo zračnega prostora na Brniku, kjer so mu predstavili organiziranost in
naloge centra ter prikazali simulacijo tako
imenovanega postopka renegade ob prisilnem pristanku zrakoplovov vsiljivcev. V
nadaljevanju obiska je minister v Vojašnici
Jerneja Molana v Cerkljah ob Krki obiskal
poveljstvo 15. polka, kjer so mu predstavili strukturo in naloge podrejenih enot ter
projekte, ki potekajo v okviru posodobitve
vojaškega letališča Cerklje ob Krki. Med
glavnimi letošnjimi nalogami enote bodo
nadgradnja zračnega sistema poveljevanja in kontrole, šolanje lastnega kadra,
nadzor zračnega prostora (Air policing),
dejavnosti za vzpostavitev regionalne šole
za usmerjevalce letalske podpore (JTAC)
in morebitna vključitev letala falcon v mrežo Eurotransplant. Minister Veber si je ob
koncu obiska ogledal tudi prostore novega letališkega kontrolnega stolpa in tehnični zbor letal, helikopterjev SV ter druge letalske in letališke opreme.
SV
19
Logistiki SV v pripravah
na vajo Capable
Logistician 2015
Leta 2015 bodo logistiki SV sodelovali na osrednji vaji logističnih enot Capable Logistician 15 (CL15), ki jo bosta med 8. in 19. junijem 2015 organizirala Mednarodni logistični center (Multinational Logistics Coordination Centre
– MLCC) in madžarsko Ministrstvo za obrambo na vadišču madžarskih oboroženih sil Bacony. Na vaji bo sodelovalo 20 držav, skupaj več kot 1400 vojakov
in približno 460 kosov logističnih sredstev.
Besedilo: 157. logistični polk
Fotografije: 157. logistični polk in Bruno Toič
C
ilji letošnje vaje bodo: omogočiti urjenje enotam EUBG (EU Battlegroup je
bojna skupina Evropske unije, ki prispeva k skupni varnostni in obrambni politiki EU), ki bodo sodelovale na osrednji vaji Trident Juncture 15 (TRJE), oblikovati Združeno
logistično enoto za podporo (Joint Logistics
Support Group – JLSG) in Večnacionalno integrirano logistično enoto (Military Integrated Logistics Units – MILU), oceniti EUBG
in JLSG ter delo skladno z Natovimi standardi, preveriti združljivost logističnih sistemov
med sodelujočimi vojskami ter na podlagi teh
izkušenj predlagati izboljšave za povečanje
20
SV
povezljivosti, da bi dosegli standardizacijo postopkov delovanja mednarodnih logističnih
enot pri opravljanju koalicijskih nalog.
SV bo na vaji sodelovala s pripadniki logistične brigade (LOGBR), ki bodo popolnjevali dolžnosti v JLSG ter sodelovali s svojimi zmogljivostmi v različnih enotah MILU,
in sicer z oddelkom za prečiščevanje vode in
s skupino za nadzor premikov. Edini bomo
poskrbeli za pranje perila in bomo vodilni za
področje vzdrževanja in izvleke. Slovenski
kontingent za vajo bo sestavljen iz približno
45 pripadnikov iz poveljstva LOGBR, 157.
LOGP, 670. LOGP in VZE.
Prejšnji mesec, natančneje od 25. do 30. januarja, je bila v kraju Szekesfehervar na Madžarskem organizirana pripravljalna štabna vaja (Tabel Top Staff Excercise – TTEX).
Udeležili so se je tudi predstavniki LOGBR,
saj je bil njen namen urjenje glavnega kadra
poveljstva JLSG in poveljnikov MILU v štabnem delu in procedurah, skladnih s standardnimi operativnimi postopki in procedurami v JLSG, ki bodo uporabljene na vaji CL15.
Na vaji so bili obravnavani tudi vsebine komuniciranja poveljnikov z JLSG, preverjanje
delovnih procesov ter preverjanje odzivov ob
različnih situacijah (npr. odziv na napad na
poveljstvo, izguba električne energije itn.).
SV bo imela na vaji CL15 vodilno vlogo pri
vzdrževanju, izvleki (Maintenance & Repair) in bojnih popravilih materialnih sredstev
(Batle Damage Repair). Tako bo kot vodilna država sodelovala tudi z enotami za izvleko kolesnih in goseničnih vozil ter z enoto
za evakuacijo poškodovanih vozil (Heavy
Equipment Transprt) s platformami in vlečnim vozilom s prikolico. Poleg tega bo sodelovala tudi s prednjimi skupinami oziroma
skupino za interventno vzdrževanje materialnih sredstev ter z enoto, ki bo v sestavi
jedra enote za vzdrževanje. Stanje enote in
dogodki, povezani z njenim delovanjem, se
bodo zapisovali in nato sporočali prek zavezniškega sistema poročanja LOGFAS. Poleg
SV bodo v enoti MILU M&R (Military Integrated Logistics Units Maintenance & Repair
– Večnacionalna integrirana logistična enota
za vzdrževanje in popravila) sodelovale tudi
enote iz Bolgarije, Češke, Madžarske, Nemčije in Srbije. Udeležba na vaji bo za pripadnike in enote LOGBR priložnost za preverjanje
delovanja logističnih enot pri uresničevanju
njihovega poslanstva v mednarodnem okolju
ter preverjanje povezljivosti opreme in postopkov.
SV
21
Ameriško-slovenski
Okretni velikan
Od 21. januarja do 2. februarja 2015 je na območju vadišča Postojna, na strelišču Bač in letališču Postojna, potekalo skupno usposabljanje pripadnikov 1.
brigade SV in 173. zračnodesantne brigade oboroženih sil ZDA (173rd Airborne Brigade Combat Team – 173rd ABCT). V skupno usposabljanje z imenom Okretni velikan (Agile Titan) je bilo vključenih od 70 do 90 pripadnikov
iz petih čet rodovskega bataljona 1. brigade in približno 200 pripadnikov bataljona za bojno podporo (Brigade Special Troops Battalion – BSTB) v sestavi
173. zračnodesantne brigade iz ameriškega oporišča v Vicenzi v Italiji. Skupno usposabljanje je bilo namenjeno urjenju postopkov na ravni posameznika, skupin, oddelkov, izmenjavi izkušenj, zmogljivosti ter izboljšanju povezljivosti rodovskih in specialističnih elementov obeh brigad.
Besedilo: Marko Pišlar
Fotografije: Bruno Toič
Nadgradnja sodelovanja s
173. zračnodesantno brigado ZDA
Usposabljanje Okretni velikan pomeni nadgradnjo dosedanjega sodelovanja med SV in
173. zračnodesantno brigado kopenske vojske ZDA, ki se že nekaj časa uresničuje s skupnim usposabljanjem pehotnih enot SV in
vojske ZDA pod imenom Rock Proof. SV je
na usposabljanju sodelovala s petimi četami
iz sestave rodovskega bataljona 1. brigade, in
sicer z inženirsko četo, četo vojaške policije,
četo za zveze, obveščevalno-izvidniško četo
in četo za JRKBO. Kot je pojasnil major Uroš
Trinko, namestnik poveljnika rodovskega
bataljona 1. brigade in namestnik vodje tega
usposabljanja, je bilo to namenjeno predvsem utrjevanju postopkov načrtovanja ter
izvedbi specialističnih usposabljanj. Za SV
je bilo pomembno zaradi izmenjave izkušenj
in utrditve sodelovanja med rodovskimi enotami SV in oboroženih sil zaveznic. Poveljnik rodovskega bataljona 1. brigade in vodja
usposabljanja major Lojze Pavič je dodal,
da je bilo učenje skupnih postopkov delovanja dveh sorodnih enot pomembno za urjenje postopkov, ki jih morajo dosegati moduli
rodovskega bataljona za oblikovanje zmogljivosti motorizirane bataljonske bojne skupine
(MotBBSk). Veliko dodane vrednosti je bilo
v spoznavanju poveljnikov in primerjavi kakovosti njihovega in našega dela. »Zdaj, ko
se bolje poznamo, je lažje priznati, da nekdo
nekaj dela boljše ali obratno in se tako primerno dopolnjujemo,« je še razložil major
Pavič. Usposabljanje Okretni velikan je obsegalo urjenje postopkov posameznika, skupine in oddelka, pri čemer je bil ključni poudarek na oddelčni ravni. Enote so se urile v
procesu bojnega odločanja in za izvedbo bojnih nalog v napadu in obrambi oddelka, v patruljiranju in pripravi zasede. Udeleženci so
se usposabljali v orientaciji, postavitvi in delovanju centra zvez, bojnem reševanju ter postopkih detekcije in dekontaminacije, peš ali
s specializiranimi vozili. Sodelujoče enote so
se urile tudi v individualnih specialističnih
veščinah, opravile so streljanje s formacijsko oborožitvijo in podpornimi oborožitvenimi sistemi do kalibra 12,7 milimetrov, tako
v vlogi izkrcane pehote kot iz vozil.
Urjenje po načrtu, ki so ga
uskladili Američani
Enote SV so se na usposabljanju urile po načrtu, ki so ga uskladile s predstavniki ameriške vojske. »Zračnodesantna brigada ima
znotraj svoje organizacijske strukture primerljive rodovske zmogljivosti organizirane drugače kot rodovski bataljon 1. brigade, in sicer imajo v sestavi poveljniške čete
zmogljivosti za JRKBO in vojaško policijo,
zato smo morali usposabljanje naših policistov in pripadnikov čete JRKBO uskladiti z
načrtom usposabljanja njihove poveljniške
čete,« je poudaril major Trinko. Dodal je, da
imajo Američani s sestavi čete Alfa inženirske zmogljivosti, v četi Čarli zmogljivosti za
zveze in v četi Delta obveščevalno-izvidniške zmogljivosti. Poveljniki ameriških čet so
bili tako zadolženi za pripravo, vodenje in
usposabljanje posameznih čet ameriške vojske, poveljniki slovenskih čet pa so bili odgovorni, da so v usposabljanje ameriških enot
smiselno vključili čete rodovskega bataljona 1. brigade. Za logistično podporo usposabljanju Okretni velikan je SV poskrbela v
okviru koncepta podpore države gostiteljice
22
SV
SV
23
videli smo
(Host Nation Support – HNS), sodelovala pa
je tudi ameriška prednja logistična četa.
Usposabljanje pomembno
za izgradnjo zmogljivosti
MotBBSk
V vadbene dejavnosti je bilo vključenih približno 200 ameriških udeležencev in od 70
do 90 pripadnikov rodovskega bataljona 1.
brigade SV. Major Trinko je poudaril, da si
želijo, da bi s takšnimi usposabljanji in urjenji rodove in specialiste smiselno povezali
s sorodnimi specialističnimi ali rodovskimi
enotami zavezniških vojsk. »Menimo, da je
takšna izmenjava izkušenj ključ za vzdrževanje specialističnega znanja in razvoj področij med partnerskimi državami. Tako si želimo vsako našo rodovsko enoto dolgoročno
in smiselno povezati z eno izmed enot partnerskih vojsk, ne le s predstavniki oboroženih sil ZDA,« je še dejal major Trinko in
dopolnil, da je sodelovanje zelo pomembno za rodovski bataljon in njemu podrejene
čete zaradi oblikovanja zmogljivosti za oblikovanje MotBBSk 1. brigade SV. Major Pavič
pa je omenil, da sta s poveljnikom BSTB 173.
zračnodesantne brigade oboroženih sil ZDA
podpolkovnikom Michaelom Ripleyjem proučila, kje so vrzeli v znanju, ki jih je mogoče dopolniti pri sodelovanju na četni ravni.
Konkretni dogovori že tečejo za četo vojaške policije in obveščevalno-izvidniško četo.
»Temu bo namenjen tudi naslednji dogodek
marca, na katerem ponovno sodelujemo z
njihovo enoto, ki ima brezpilotna letala,« je
še razložil major Pavič.
Urili taktične postopke do
ravni oddelka ter specialistične vsebine
Skupno usposabljanje pripadnikov SV in vojske ZDA je obsegalo različne aktivnosti. Slovenska četa za JRKBO se je v sodelovanju z
ameriško četo urila za postopke detekcije in
dekontaminacije na postaji za nadzor nad
kontaminacijo območja. Inženirska četa vojske ZDA je z inženirsko četo 1. brigade urila
uporabo motorne žage, izdelavo minskoeksplozivnih in žičnih ovir ter uporabo specialističnih orodij za rušenje komunikacij.
Opravili so orientacijski pohod, nato pa so inženirske enote opravile še skupno usposabljanje za izvedbo obrambe in napada. Del tega
usposabljanja sta bila izdelava obrambnih položajev ter urjenje postopkov bojnega odločanja. Četa za zveze se je urila v taktični postavitvi centra zvez, urili so postopke izmenjave
sporočil in protokolov ter prenos podatkovnih datotek. Vezisti so prav tako opravili streljanje z lahko pehotno oborožitvijo in se na
koncu usposabljanja urili v postopkih bojnega reševanja. Poleg tega so bili pripadniki čete
za zveze zadolženi za vso informacijsko in komunikacijsko podporo usposabljanju. Pripadniki obveščevalno-izvidniške čete pa so
spoznavali delovanje ameriških brezpilotnih
letal ter se usposabljali na posameznih specialističnih področjih delovanja. Četa vojaške
policije se je urila za spremstvo in zavarovanje konvoja ob napadu, izvajala bojne postopke v napadu in obrambi ter opravila streljanje
s formacijsko oborožitvijo. Ob koncu usposabljanja so si ameriški pripadniki ogledali še
Postojnsko jamo in Predjamski grad.
24
SV
Tekmovalni vod
V
ponedeljek, 2. februarja, se je s slovesnostjo na glavnem trgu San Candida začelo 67. tekmovanje Ca.STA.
Začetek tekmovanja Ca.STA sega v leto 1931,
ko so svoje znanje in napredek v znanju gorniških veščin prikazale italijanske alpinske
enote. Zaradi druge svetovne vojne je bilo
tekmovanje prekinjeno, vendar je po njenem
koncu postalo zelo resno in je leta 1979 preraslo v mednarodno tekmovanje, ki so se ga
začeli udeleževati tudi vojaški gorniki drugih držav. Tekmovanje združuje vse veščine
vojaškega gorništva, ki se v preizkušnjah na
tekmovanju močno prepletajo. Predvsem so
poudarjeni prikaz ravni usposobljenosti gorniških enot, njihove zmožnosti preživetja v
težkih gorskih razmerah ter njihova sposobnost premikanja in delovanja v snežnih razmerah. Tekmovanje, katerega najprestižnejši
del je tekmovanje vodov, združuje tudi druge
tekmovalne discipline, kot so veleslalom, biatlon, patruljni tek in tek na smučeh.
Tekmovanje vodov
Najtežja preizkušnja na tekmovanju Ca.STA
čaka udeležence tekmovalnih vodov in poteka tri dni. V tem času premagajo več kot
50 kilometrov dolge trase, posejane z delovnimi točkami, in več kot tisoč metrov višinske razlike. Sestavljeno je iz veščin vojaškega gorništva, ki od tekmovalcev ne
zahtevajo le znanja veščin turnega smučanja, temveč tudi znanje topografije, ravnanja
Slovenski predstavniki
odlični na
tekmovanju Ca.STA
V italijanskem mestu San Candido, tik ob meji s Tirolsko, je od 2. do 6. februarja potekalo že 67. mednarodno prvenstvo alpskih enot Ca.STA. S postrojem
vseh tekmujočih držav na osrednjem trgu se je začelo prvenstvo, ki v Italiji velja za malo olimpijado. Tekmovalci petnajstih držav so se pomerili v zimskih
vojaških disciplinah, najbolj prestižna, težka in cenjena preizkušnja na prvenstvu pa je tekmovanje vodov. Letos so Slovenijo in Slovensko vojsko zastopali
pripadniki 132. GORP in v vseh disciplinah skupaj dosegli tretje mesto.
Besedilo: Nataša Oblak
Fotografije: desetnik Robert Cotič
z reševalnimi sanmi, reševanja zasutega
izpod plazu ter meta bombe.
V ponedeljek, 2. februarja, je tekmovalni
vod najprej čakal tehnični sestanek, na katerem so bili seznanjeni s pravili tekmovanja,
predstavili so jim tekmovalno traso in vrstni
red delovnih točk, sledila pa sta še pregled
opreme ter nastreljevanje pušk. »Za nastrelitev smo imeli zelo malo časa, vsega skupaj 10
minut za vse tekmovalce. Njihovo strelivo je
sicer enako kot naše, vendar ne enako polnjeno, zato je naboj lažji in vemo, da ne bo lahko
zadeti tarče,« je pred tekmovanjem povedala
Mojca Flerin, poveljnica tekmovalnega voda,
SV
25
Na startu so jih spremljali tudi slovenski navijači.
Tehtanje nahrbtnikov pred startom
Še zadnji pregled opreme pred startom
26
SV
ki je štel 16 pripadnikov, vod pa je moral
imeti vsaj eno pripadnico. Pravila tudi določajo, da sta v vodu lahko dva častnika, poveljnik voda in njegov namestnik, vsi drugi
pa morajo biti vojaki. Po vrnitvi s tehničnega sestanka so se še zadnjič preizkusili v iskanju ponesrečenca izpod plazu, naslednji dan
ob 7. uri zjutraj pa so že bili v vojašnici, kjer
so dvignili orožje in nabojnike.
Sončno, a zelo mrzlo jutro, bilo je namreč
–15 stopinj, je pospremilo naše pripadnike na 24 kilometrov dolgo traso. Po startu so se morali premakniti na prvo delovno
točko, strelišče, kjer so opravili streljanje na
biatlonske tarče na razdalji 50 metrov. Sledil je premik do vozil, ki so jih odpeljala iz
San Candide v Dobiacco, kjer so po slabih
treh kilometrih hoje na turnih smučeh s pripetimi kožami prišli do druge točke. Ta je
ena najtežjih, čakalo jih je namreč deset kilometrov vzpona na čas, v katerem so dosegli odličen drugi čas (prehitel jih je le nemški vod), zatem pa so se spustili v dolino in
na tretji delovni točki iskali ponesrečenca pod plazom. Tam je morala poveljnica
voda izžrebati tri pripadnike, ki so začeli iskanje po znaku sodnika. Pod snegom so bili
na globini okoli pol metra namreč zakopani nahrbtniki z žolnami, ob pisku pa so sodniki vključili tri. Tekmovalci imajo dobrih
šest minut časa, da najdejo eno izmed zakopanih žoln, če pa jo najdejo v manj kot treh
minutah, osvojijo vse točke. »Ta točka nam
na preteklih tekmovanjih nekako ni bila
usojena, saj kar dvakrat nismo našli ponesrečenca in smo izgubili dragocene točke. V
pripravah smo veliko pozornosti namenili
prav tej disciplini in tokrat nam je uspelo,
čeprav smo za to porabili šest sekund več kot
tri minute in s tem izgubili možnost dobiti
vseh 300 točk,« pove Flerinova. Po tej točki
jih je čakalo še štiri kilometre hoje s turnimi
smučmi s pripetimi kožami, in sicer pohod
na vrh smučišča, kjer jih je čakala še zadnja
preizkušnja tisti dan, veleslalom. »Žal smo
bili v tej disciplini precej slabi, vendar morate vedeti, da je veliko fantov prvič stalo
na smučeh pred tremi meseci, ko smo začeli priprave na tekmovanje. Letošnja zima ni
Na strelišču
postregla z veliko snega, tako smo imeli na
voljo zelo malo časa, da se urimo v hoji na
turnih smučeh.«
Naslednji dan so na tekmovanje odšli že ob
pol sedmih, čakal pa jih je še preizkus v metanju bombe na razdalji 20 metrov v dvometrski krog. Kot so povedali na koncu tekmovanja, je bila tudi to svojevrstna preizkušnja,
saj so bile bombe lažje kot tiste, s katerimi so
vadili pred prvenstvom, zato je marsikatera
poletela čez označeni krog. Sledili sta delovna točka orientacije in vleka ranjenca. Pravila tekmovanja določajo, da pri vleki ranjenca zadaj ne sme biti nikogar, ki bi pomagal
usmerjati reševalne sani, zato so tekmovali,
kot pravi Flerinova, v »haski« navezi. In prav
ta točka je popoldne, po tekmovanju, prinesla nemalo smeha, ko so podoživljali trenutke
vožnje skozi ostre ovinke. Zadnji dan prvenstva je 12 pripadnikov voda čakala še štafetna preizkušnja, in sicer sta po dva tekmovalca hkrati morala premagati 500-metrsko
progo z višinsko razliko 100 metrov ter odvoziti veleslalom nazaj na start, kjer sta z dotikom roke predala štafeto naslednjima tekmovalcema. Ekipa tekmovalnega voda je dosegla
končno 14. mesto med 26 tekmovalnimi vodi.
Tekmovanje v smučarskem teku
Smučarski tek, nočna turna
smuka in patruljni tek
V torek, prvi dan tekmovanja, so se na progo
podali tudi smučarji tekači in premagovali
15 kilometrov dolgo traso, na kateri je med
44 tekmovalci Tomaž Žemva dosegel odlično
12. mesto. Naslednji dan je ob 8. uri zvečer
na progo odšla Valerija Lovrec, edina slovenska predstavnica v nočni turni smuki, skupaj s skoraj 300 sotekmovalci, ki so v ostrem
mrazu na vznožju smučišča v San Candidu
čakali na znak sodnika. Tekmovalci so morali dvakrat premagati strm vzpon s turnimi smučmi, na katerih so imeli nameščene
kože, ki so jih morali na vrhu smučišča sneti
in se nato spustiti v dolino. »Prav uživala
sem v tekmi, res je bila odlična preizkušnja,
in če ob zadnjem spustu, tik pred ciljem, ne
bi imela težav z namestitvijo kože na smuči,
bi lahko posegla še višje,« je ob koncu tekmovanja dejala Valerija, ki je zasedla odlično
Nočna turna smuka
SV
27
zaščita in reševanje
T
Tekmovalci v patruljnem teku na strelišču
Pozno popoldne je bil čas za pripravo smuči.
Ekipa patruljnega teka
28
Ekipa tekmovalnega voda
Tekmovalci smučarskega teka:
poročnica Mojca Flerin
vodnik Matej Bizjak
vodnik Miha Rakar
vodnik Žiga Kalajžič
poročnik Nenad Ljubanič
vodnik Goran Turudič
poddesetnik Robert Božič
vojak Uroš Markovič
vojak Luka Movrin
vojak Erik Selišnik Pahovnik
vojak Amadej Švigelj
vojak Dejan Plahuta
vojak Rok Humar
vojak Martin Pleš
vojak Elio Golja
vojak Aljaž Kuhar
Rezerve:
nadporočnik Aleš Hočevar
višja vodnica Valerija Lovrec
vojak Matjaž Repovž
vojak Janez Berzek
vojak Tadej Janežič
Tomaž Žemva (12. mesto)
Damjan Kromar (18. mesto)
Iztok Arbajter (19. mesto)
Miha Vindišar (20. mesto)
Danilo Klinar (27. mesto)
Janez Podgornik (28. mesto)
SV
Smučarski tek ekipno:
Tomaž Žemva in Damjan Kromar
(skupno 5. mesto)
tretje mesto med ženskimi predstavnicami
in poskrbela za veselje v slovenskem taboru.
Naslednji dan so v snegu in ostrem vetru
Iztok Arbajter, Tomaž Žemva, Miha Vindišar
ter Damjan Kromar, ki je bil tudi vodja ekipe,
odšli na tekmovanje v patruljnem teku, dolgem 25 kilometrov. Najprej jih je čakala preizkušnja v streljanju, in sicer so morali s tremi
naboji zadeti eno tarčo. »Uspelo nam je, da
smo vsi trije, vodja ekipe namreč ne strelja
in prav tako med tekom ne nosi biatlonske
puške, položili tarčo s prvim strelom. Tako
smo šli na progo brez pribitka, se pravi dodatnih minut,« je po tekmi povedal Iztok Arbajter. Čakalo jih je dobrih pet krogov po progi
in ob glasnem spodbujanju slovenskih predstavnikov so zasedli odlično četrto mesto.
Zadnji dan tekmovanja je bila ob štafetnem
tekmovanu vodov tudi veleslalomska preizkušnja, na kateri je Katja Kobentar dosegla
odlično četrto mesto med ženskimi tekmovalkami, med moškimi pa je bil odličen deseti Danilo Klinar.
Ob koncu tekmovanja je svoje misli strnil
tudi vodja slovenske delegacije, podpolkovnik
Robert Klinar, ki je dejal, da na tekmo niso
odšli z velikimi pričakovanji. »Vendar pa so
pripadniki kljub precej težkim vremenskim
razmeram dosegli velik uspeh, tako ekipa
tekmovalnega voda kot posamezniki v različnih disciplinah. Za vse je bila tekma velika izkušnja, in verjamem, da bomo prihodnje
leto boljši. Ob tem ne smem pozabiti na podporo Aleksandra Grajfa, ki je skrbel, da so bile
smuči pripravljene za tekmovanje, in na medicinsko podporo Edite Špan, ki je oskrbela
nemalo žuljev naših tekmovalcev.«
rije estonski strokovnjaki za protibombno zaščito in NUS so Slovenijo
obiskali na podlagi dvostranskega
sodelovanja med Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje, Upravo za zaščito in reševanje republike Estonije ter mehanizma Civilne zaščite Evropske unije, v
okviru katerega poteka program izmenjave
strokovnjakov z različnih področij delovanja civilne zaščite. Predstavili smo jim sistem zaščite in reševanja v Sloveniji, podrobneje pa izvajanje ukrepov varstva pred NUS
in tudi sodelovanje državne enote Civilne
zaščite za varstvo pred NUS z drugimi podobnimi službami v Sloveniji, ki se ukvarjajo s protibombno zaščito in RKB-zaščito.
Med obiskom so gostje iz Estonije obiskali Upravo Republike Slovenije za zaščito in
reševanje, državno enoto Civilne zaščite za
varstvo pred NUS, oddelek za protibombno zaščito specialne enote Policije, vod za
uničenje NUS, 430. mornariški divizion in
enoto z mobilnim laboratorijem za detekcijo, identifikacijo, zbiranje in transport
vzorcev ter analizo sumljivih radioloških,
kemičnih, jedrskih in bioloških materialov
logistične brigade Slovenske vojske. Predstavili smo jim delovanje, opremljenost,
način dela ter sodelovanje služb v sistemu
zaščite in reševanja Republike Slovenije.
Temeljni cilj delovnega obiska je bila izmenjava izkušenj pri ukrepanju in postopkih ob
najdbi neeksplodiranega ubojnega sredstva
ob domnevi, da je treba v aktivnost zaradi lastnosti sredstva vključiti tudi strokovnjake za
RKB-zaščito. Na podlagi ogledov opreme in
predstavitev na Upravi RS za zaščito in reševanje ter v enotah Slovenske vojske in Policije
lahko trdimo, da sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami s sodelovanjem
različnih služb in njihovih strokovnjakov zagotavlja ustrezno ukrepanje ter strokovnost
postopkov pri ukrepanju ob najdbi neeksplodiranih ubojnih sredstev v Sloveniji.
Gostje so predstavili delovanje sistema pri
izvajanju ukrepov pri protibombni zaščiti in
neeksplodiranih ubojnih sredstvih v Estoniji ter delili svoje izkušnje s strokovnjaki iz
Slovenije na tem zahtevnem in nevarnem
področju dela.
Ob koncu obiska so se Arno Pugonen, Ando
Piirsoo in Marlen Jalast zahvalili za vse
predstavitve, pohvalili strokovnost, prijaznost in odprtost ljudi ter obisk v Sloveniji
ocenili kot zelo uspešen. Izrazili so še željo
po sodelovanju tudi v prihodnje.
Na obisku strokovnjaki
za NUS iz Estonije
V Sloveniji so bili od 19. do 23. januarja trije strokovnjaki za protibombno zaščito
in neeksplodirana ubojna sredstva (NUS) iz Estonije. Predstavili smo jim sistem
zaščite in reševanja v Sloveniji, podrobneje pa področje ter državno enoto Civilne
zaščite za varstvo pred NUS. Obiskali so tudi podobne službe v Sloveniji, ki se
ukvarjajo s protibombno zaščito in RKB-zaščito pri izvajanju ukrepov varstva pred
NUS. Obisk, namenjen izmenjavi znanja in izkušenj, so končali v parku miru na
Sabotinu nad Novo Gorico, kjer so si ogledali zbirko NUS iz prve svetovne vojne,
stražnice in rove, saj je to del severnoprimorske regije, kjer naše enote še stoletje
po vojni odstranijo največ NUS.
Besedilo in fotografije: Igor Boh, URSZR
Predstavitev in ogled opreme PRIPADNIKOV Voda za uničevanje NUS Slovenske vojske
Gostje iz Estonije so si Z zanimanjem ogledovali kAbinet NUS v Izobraževalnem centru RS za
zaščito in reševanje na Igu.
Predstavitev dejavnosti Estonskih
strokovnjakov pripadnikom Voda za
uničenje NUS SV
Tekmovalci veleslalomske
tekme:
Katja Kobentar (4. mesto)
Danilo Klinar (10. mesto)
Tomaž Majdič (11. mesto)
Miha Vindišar (13. mesto)
Iztok Arbajter (17. mesto)
Janez Podgornik (18. mesto)
SV
29
ledu trdnost štirikrat večja, žal pa je pri polovični debelini ledu trdnost kar štirikrat manjša. Varnostna razdalja med obremenitvama
mora biti vsaj tolikšna, kot je minimalna potrebna debelina ledu. Za kakovost ledu so pomembne temperatura, vsebnost vlage in zračnih mehurčkov, vmesne plasti snega, napetosti
v njem ipd. Največjo nosilnost ima homogeni
led, ki je precej temen, skoraj črn. Če so v njem
ujeti zračni mehurčki, je njegova nosilnost vsaj
pol manjša. Prelomi in suhe razpoke ledu niso
nevarni, zelo pa moramo biti pazljivi pri mokrih prelomih. Na takih krajih je led varen le,
če izmerjena debelina zagotavlja dvojno nosilLetošnja zima nam je do zdaj prizanašala z zelo nizkimi temperaturami. Živo nost. Razpoke prečkamo čim bolj pravokotno,
srebro se je za nekaj dni spustilo globoko pod ledišče le med božično-novoletnimi nikoli vzporedno, na njih pa se ne zadržujemo.
prazniki, potem pa je sledila močna odjuga. Razmer za zamrznitev vodnih površin Če opazimo, da led okoli nas poka v koncentorej ni bilo, vendar zime še ni konec, zato se pustimo presenetiti.
tričnih krogih, moramo takoj ukrepati, saj je
to znak, da je led pod nami preveč obremenjen
Besedilo: Darja Žličar, Uprava RS za zaščito in reševanje
in se bo začel pogrezati.
Na splošno velja, da je gibanje po homogenem
ledu nevarno, če njegova debelina ne preseže tri centimetre. Pri večji debelini dovoljene
obremenitve naraščajo.
Fotografija: Tanja Novak
Napotki za varno
gibanje po zaledenelih
vodnih površinah
Kako merimo debelino ledu
Debelino ledu lahko ocenimo ali natančno
izmerimo.
Najbolj preprosta metoda za ocenjevanje debeline ledu je močan udarec s pohodno ali smučarsko palico. Če se led ob močnem udarcu
ne prebije, je na merjenem kraju dovolj varen.
Druga možnost je, da z nogami ali s kladivom
nekajkrat močno udarimo po ledu. Če ne poči,
temveč primerno zadoni, je led varen in dovolj
nosilen.
Natančnejšo meritev opravimo tako, da izžagamo kos ledu, izmerimo debelino in pregledamo sestavo ledene kocke. Sestava ledu je včasih še pomembnejša od debeline. Tako meritev
opravimo na več krajih, odvisno od posebnosti terena, na primer velikosti in globine vodne
površine.
Varno vedenje na ledu
V
tem prispevku bomo predstavili nekaj
napotkov za varno gibanje po zaledenelih vodnih površinah. Povzeti so po
razvojnoraziskovalni nalogi Študija o izdelavi
meril za zagotavljanje varnega gibanja po zaledenelih vodnih površinah, za Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje pa jo je
opravilo podjetje Biotop d. o. o. iz Velenja.
Slovenija je zelo vodnata dežela, s številnimi rekami, jezeri, ribniki in gramoznicami,
ki lahko ob večdnevnih nizkih temperaturah
zamrznejo in se spremenijo v naravni športni
poligon. Hoja, drsanje, igranje hokeja in druge
oblike rekreacije na takih površinah so priporočljivi le, če se prej prepričamo o debelini in
nosilnosti ledu.
Kdaj je torej zaledenela vodna površina dovolj varna za gibanje po njej in kako to ugotoviti? Določanje načina in pogojev splošne
rabe zamrznjenih vodnih površin ter predpisovanje posebnih ukrepov sta v pristojnosti lokalnih skupnosti. Zavedati se moramo, da na
ledu ni popolne varnosti. Kljub temu lahko z
nekaj fizikalnega znanja ob upoštevanju lokalnih značilnosti, izkušenj in preventivnih ukrepov precej zanesljivo ocenimo dovoljeno varno
obremenitev ledu.
30
SV
Kako izračunamo dopustne
obremenitve ledu
Pri izračunu dopustne obremenitve ledu moramo upoštevati njegovo debelino, trdnost, kakovost in varnostno razdaljo med objekti na
njem.
Nosilnost ledu je sorazmerna z njegovo debelino, trdnost ledu pa je sorazmerna s kvadratom
debeline. To pomeni, da je pri dvojni debelini
MINIMALNA
DEBELINA LEDU
do 3 cm
Zavedati se je treba, da na ledu ni popolne varnosti in da smo za svojo varnost odgovorni
predvsem sami. Če upoštevamo temeljna pravila varnega vedenja na ledu, smo lahko brez
skrbi, da se bomo razmeroma varno gibali po
njem.
1. Na led nikoli ne gremo sami.
2. Preden se odpravimo na led, o tem obvestimo svoje bližnje, preverimo vremenske podatke, predvsem temperaturo in
padavine.
DOVOLJENA OBREMENITEV
ne hodi na led
4 cm
posamezni smučarji tekači, če je med njimi vsaj petmetrska razdalja
5 cm
posamezni drsalci, če je med njimi vsaj petmetrska razdalja
7 cm
manjše skupine ljudi (od pet do šest udeležencev)
8‒9 cm
lažje motorne sani
10 cm
odprto drsališče za skupine, sprehajalce, igre na ledu
15 cm
osebni avto
20 cm
vozila do 3,5 tone
25 cm
tovornjaki do šest ton, če je površina ledene ploskve vsaj 250 m2
V tabeli so prikazana varnostna merila za homogeni led, upoštevajo pa teoretične izračune
in izkušnje.
3. Na ledeni ploskvi ocenimo debelino in
barvo, pregledamo razpoke ter poslušamo
poke.
4. Na led gremo vedno dobro pripravljeni
in opremljeni.
5. Seznanimo se z ukrepi ob nesreči in preizkusimo osebno reševalno opremo.
Varnostna oprema
Predvsem v severnoevropskih državah, v katerih je drsanje po zaledenelih jezerih razširjena oblika rekreacije, je varnostna oprema
predpisana. Pri nas takih predpisov nimamo,
niti opreme ni mogoče kupiti v specializiranih trgovinah. Pomagamo si lahko s podobnimi predmeti, kot so na primer nož, izvijač,
cepin ipd.
Za testiranje ledu je nepogrešljiva potovalna palica z ostro konico. Obvezna sta šilo ali tako imenovani vpikač in dolga vrv, ki nam lahko rešita življenje, če se led pod nami vdre. Od osebne
opreme potrebujemo zaščitno čelado, rokavice
in nahrbtnik s kompletom rezervnega perila. V
njem naj bosta tudi topla pijača in manjša zaloga hrane. Zelo koristen je rešilni jopič. Če se
zgodi nesreča, so nam lahko v pomoč piščalka,
žepna svetilka in mobilni telefon.
Postopki reševanja
iz ledene vode
Če se led pod nami vdre, poskušamo ostati
mirni in zbrani. Razširimo roke in glasno pokličemo na pomoč. Hranimo energijo in se ne
gibamo po nepotrebnem. V ledeni vodi lahko
ostanemo aktivni le nekaj minut. Zaradi hitrega podhlajevanja nam začne zmanjkovati
volje in energije, postanemo tudi ravnodušni.
Če imamo vrv, jo vržemo najbližjemu človeku, ki nas lahko izvleče iz vode. Če v bližini ni nikogar, si pomagamo z vpikačem ali
drugim ostrim predmetom, da se izvlečemo
iz vode. Ko smo na ledu, ne vstanemo takoj,
temveč se nekajkrat zakotalimo stran od odprtine, da se led pod nami ponovno ne vdre.
Če smo sami v vlogi reševalca, se ponesrečencu približamo leže. Ostanemo mirni. Vržemo mu vrv, če je nimamo, mu podamo pohodno palico, smučko, kos obleke, vejo ipd.
Ko ponesrečenca izvlečemo iz vode, moramo preprečiti njegovo nadaljnje ohlajanje. Če
je pri zavesti, ga preoblečemo v suha oblačila
in mu ponudimo topel napitek. Če je mogoče, ga prenesemo v topel prostor. Vedno mu
najprej segrevamo glavo, prsni koš in trebuh,
nikoli pa okončin, saj podhlajeno telo deluje
Beli smrtni davek
velike vojne (1. del)
Žrtve v snežnih plazovih med prvo svetovno
vojno v Alpah
V decembrski številki revije SV smo se ob stoti obletnici začetka prve svetovne
vojne seznanili z nekaterimi značilnostmi takratnih snežnih plazov. Predstavili
smo tudi edine, kartografsko dokumentirane tedanje plazove pri nas z
italijanskega dela soške fronte. Po nekaterih ocenah so bili snežni plazovi
na zahodnem delu italijansko–avstrijske fronte v Alpah vzrok za tretjino vseh
žrtev, drugo tretjino je zahteval mraz, zadnja tretjina pa so žrtve spopadov
z orožjem. Tako vzdolž frontne črte kot tudi v zaledju so bili med lavinskimi
žrtvami civilisti in vojni ujetniki, ki so oskrbovali vojaške enote, vzdrževali
prometnice ter zagotavljali njihovo prevoznost. Na širšem območju tedanje
soške fronte je bilo skoraj 40 lavinskih nesreč, v katerih je po različnih podatkih
umrlo nekaj manj kot 1400 vojakov, od tega najmanj 1000 na današnjem
slovenskem ozemlju, in ujetnikov različnih narodov ter narodnosti obeh
neposredno vojskujočih se sil in njihovih zaveznikov. Med njimi so bili tudi
številni Slovenci. Žrtve so najprej pokopavali kar ob kraju nesreče, pozneje,
po pojavu tovorne žičnice, pa že v najbližji dolini. Prva večja lavinska nesreča
avstro-ogrske vojske na Slovenskem se je zgodila na božični večer leta 1915 v
dolini Lepene, med poznejšimi pa naj omenimo še zasutje madžarske delavske
enote nad Krnskim jezerom konec februarja 1916.
Besedilo: Miha Pavšek, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU
Z
aradi vsakoletne državne slovesnosti pri ruski kapelici pod Vršičem so
pri nas ob navajanju žrtev zaradi snežnih plazov med prvo svetovno vojno največkrat omenjeni tam umrli ruski vojni ujetniki. Manj znano je, da je bilo mnogo več žrtev
med vojaki na soški fronti in v sosednjih Zahodnih Julijskih Alpah. Kljub skopim virom
in tedanji cenzuri tiska je z digitalizacijo arhivskih virov iz leta v leto več podatkov ter
podrobnosti o nesrečah, povezanih s tako
imenovano belo smrtjo. Ta je bila na nekaterih delih frontne črte vzdolž Alp v posameznih obdobjih vojne tako množična, da
so ponekod vojskovanje imenovali kar z besedno zvezo bela vojna. Kako zavajajoči so
samozaščitno, tako da se kroženje krvi preusmeri le na notranje organe in glavo.
V hladni vodi je podhladitev pogosta in
hitra. Delovanje centralnega živčnega sistema se močno upočasni, ponesrečenec težko
govori, pozneje postane zmeden in se ne odziva več. Pri reševanju ponesrečenca, ki kaže
znake podhladitve oziroma hipotermije, pri
kateri telesna temperatura pade pod 35 oC,
nikoli ne obupajmo. Pri nizkih temperaturah
možgani propadajo bistveno počasneje, zato
je možnost rešitve precejšnja, tudi če komaj
še zaznamo dihanje in srčni utrip.
Kadar ocenimo, da ponesrečencu sami ne
bomo mogli pomagati, ali če je v takem stanju, da potrebuje takojšnjo medicinsko
pomoč, čim prej pokličemo telefonsko številko 112.
Čeprav so pri nas zime v zadnjih letih precej
tople, je v preteklosti večkrat zamrznilo pri
nas najbolj znano Blejsko jezero. Nazadnje
je jezero zamrznilo pred tremi leti. Led je bil
dovolj debel in trden, da so se številni obiskovalci z drsalkami ali peš odpravili do otoka.
Žal trdote ledu nihče ne meri, zato obiskovalci po zaledenelem jezeru hodijo na svojo odgovornost.
ob snežnih plazovih odtenki beline oziroma
bela barva, ki sicer simbolizira mir in nedolžnost. Ko je govora o tem, sicer slikovitem naravnem pojavu in človeških žrtvah, ne najdemo ničesar od prej naštetega. Plazove le redko
vidimo, pogosteje slišimo, zato pa toliko bolj
občutimo, če jim pridemo preblizu. Najhujša
od vsega je prav gotovo tišina po tem, ko se še
malo prej hrumeča in premikajoča se gmota
snega ustavi. Plazovina hipoma zmrzne, in
sicer je to tako imenovana regelacija. Posledica tega je, da je videti plazovina podobno, kot
bi zalili vse, kar odnese oziroma zajame s tekočim in hitro sušečim se betonom.
Novi in napihani sneg, odjuga, sončni žarki,
klože, opasti, vmesna nestabilna plast ali zunanji dejavnik, najpogosteje je to dodatna
obremenitev snežne odeje zaradi teže človeškega telesa, so tisti dejavniki, ki povzročijo
na neporaščeni ali slabo (redko) poraščeni in
zglajeni strmini z naklonom 30–45 ° zdrs nestabilnih snežnih gmot. Nekatere stare gorske
legende iz Alp naštevajo kot možne vzroke za
sprožitev snežnega plazu celo močne glasove,
kravje zvonce, jodlanje, petje itn. Danes večino usodnih plazov sproži človek sam. Precej
drugače je bilo med prvo svetovno vojno, ko
so bili deli visokogorij stalno poseljeni, posebno ob obilnih snežnih padavinah v razmeroma kratkem času nekaj ur ali dni. Intenziteta
sneženja v visokogorju je lahko tudi do nekajkrat večja kot po dolinah in nižinah. Urni
10–15 centimetrov veliki prirastek snega, krajevno lahko tudi še nekaj centimetrov večji,
ni nič posebnega kot tudi ne dnevni več kot
metrski porast skupne višine snežne odeje. V
takih razmerah so najpogostejši pršni plazovi nesprijetega snega, ki so bili najbolj usodni tudi med prvo svetovno vojno, posebno
v snežni sezoni 1915/1916. V sezoni 1916/1917
so jih deloma nadomestili plazovi mokrega,
sprijetega snega, predvsem pa visoka snežna
odeja, kar nam kaže tudi rekonstrukcija največje sezonske višine snežne odeje za Triglavski ledenik.
SV
31
Rekonstrukcija največje sezonske višine snežne odeje na Triglavskem ledeniku za obdobje od
zime 1813/1814 do zime 20012/2013
32
SV
Vir: osebni arhiv David Erik Pipan
Planina DuplJe, pokopališče, zima 1916
Snežni plaz je zajel avstro-ogrske vojake, njihovi italijanski nasprotniki pa le nemo opazujejo
to grozno dogajanje. Dvostranska risba je bila objavljena 27. maja 1916 v sredini revije The War
Illustrated, ki je izhajala v Londonu.
z nekaj vklesanimi napisi o tedanjih bojnih
enotah na teh položajih. Le dan pozneje, 4.
marca, ob 18. uri je nekoliko stran od tod
zasul plaz s stolpa blizu Visoke Bele špice
(2257 m) v Zahodnih Julijskih Alpah spremljevalca in skupino tovornih živali. Med
močnim sneženjem ga je iskala ekipa vojakov reševalcev, ki so bili večinoma s Koroškega, ko je približno ob 9. uri prihrumel
nov plaz in jih 22 vrgel nekaj sto metrov
niže ter jih zasul. Izkopali so jih pozneje, tri
izmed njih čez mesec dni, zadnje pa zaradi velikih snežnih gmot šele poleti 1916. Iz
te noči groze je znana zgodba, ko je sneg do
prsi skupaj z rokami zasul nekega moža. Ta
je moral nemočen in v trdi temi vso noč doživljati pekel grmečih plazov, saj ga je šele
naslednji dan v hudem šoku našla vojaška
patrulja. Nesreče pod Vršičem in drugod na
območju soške fronte v nadaljevanju vojne
oziroma od marca 1916 bomo predstavili v
naslednji številki revije.
Vir: svetovni splet
še ni končala, saj je v dneh od 17. decembra zaradi plazov v Alpah umrlo še okrog
10.000 vojakov na obeh sprtih straneh.
Uničene so bile številne zgradbe, napeljave, stalne lestve in pritrjene vrvi. Odneslo
je celotne vojaške čete z orožjem in tovornimi živalmi, njihove ostanke pa so našli
šele spomladi leta 1917, mnoge tudi še v
naslednjih desetletjih.
Med prvo svetovno vojno so v bojih na
soški fronti in v sosednjih Zahodnih Julijskih Alpah v avstro-ogrski vojski sodelovali tudi Slovenci, ki so se zaradi svojega poznavanja gora zelo izkazali1. Vojaki
so že kmalu po italijanski napovedi vojne
23. maja 1915 zasedli Viš, kjer se je med sestopom vojakov v sotesko zgodila prva nesreča z desetimi žrtvami že konec oktobra
1915. Novembra je na tem območju 20 mož
zmrznilo, 268 pa doživelo hude omrzline.
24. decembra oziroma na božični večer tega
leta je v dolini Lepene v plazu umrlo 58 avstrijskih vojakov, ki jih je zasul plaz s kote s
1776 metrov, ki leži severovzhodno od Vršiča (1897 m). Še danes nanj spominja ledinsko ime Hudi plaz zahodno od planine
Zagreben. Sredi noči se je vreme poslabšalo, med obilnim sneženjem se je bliskalo in
grmelo. Okrog polnoči je pršni plaz zasul
tamkajšnje barake, poleg umrlih vojakov
pa je bilo še več kot 40 poškodovanih. Naslednji dan je osem avstro-ogrskih vojakov
iz Ljubljane umrlo pod snežnim plazom na
položajih na planini Duplje pri Krnskem
jezeru. Med desetimi žrtvami snežnih plazov, ki so jih pokopali na tamkajšnjem pokopališču med 25. in 28. decembrom, so
bili tudi vojaki s slovenskimi priimki. Štirje vojaki so ta dan umrli tudi pod bližnjim
Krnom. V zgornjem delu doline Gracija na
Komni je na božični večer zasulo topniško
baterijo s konji in njihovimi spremljevalci,
ki so bili tam na poti iz Bohinja.
Naslednja večja nesreča s snežnim plazom
se je zgodila 25. februarja 1916, ko je madžarska delavska enota avstro-ogrske vojske v gosti megli pod Šmohorjem pri Krnu
kopala pot v snegu proti bližnjim Peskom.
150 Madžarov je kopalo nekaj metrov globok in stopničast jarek, pri čemer so bili v
vpadnici oziroma drug nad drugim. S pobočij nad njimi so pridrveli nadnje plazovi mokrega, sprijetega snega v skupni širini skoraj dveh kilometrov. Pod plazovino
jih je umrlo kar 80. Več nesreč v začetku
marca 1916 je napovedovalo poznejšo veliko in najbolj znano pod Vršičem. Prva
manjša nesreča 2. marca s štirimi žrtvami
se je zgodila na italijanskih položajih pod
Čuklo (1756 m), vrhom severno nad Bovcem. Naslednjih 17 avstro-ogrskih vojakov je izgubilo življenje v plazovih 3. marca
severno pod Voglom, zahodno od Velikega Lemeža (2035 m) nad zatrepom Lepene.
V Lepeni je pozneje nastalo vojaško pokopališče, na katerem je pokopanih približno 300 avstro-ogrskih vojakov, večinoma
umrlih v snežnih plazovih. Na to pokopališče nas danes opozarja le še skalni balvan
Vir: svetovni splet
Vir: svetovni splet
Vir: Triglavski ledenik, Založba ZRC, 2014, str. 83
Dvigovanje topa 80–150 mm na vršni del Ortlerja. Tudi na tem delu fronte so avstro-ogrski
vojaki uporabljali ruske vojne ujetnike.
Pri pršnih je uničujoč že piš oziroma udarni val pred plazovino ter na njegovih bokih,
ki podira drevje, stavbe in ljudi. Smrt je največkrat hipna zaradi zlomov, največkrat tilnika, poškodb notranjih organov ali zadušitve v prvi uri po zasutju. Reševalci, če so
ti na voljo, najpogosteje niso nič bolj spočiti
in večinoma snega nevajeni soborci. Iskalci
praviloma ne slišijo glasov zasutega in nasprotno. Zasuti in še živ človek precej dobro
sliši svoje morebitne rešitelje. Za preživetje v lavinski nesreči ponesrečenec potrebuje veliko sreče in to so morali imeti mogoče
v še večji meri tudi pred stoletjem. Nič čudnega, da je v marsikaterem viru iz tistega
časa omenjeno, da so bile že snežne razmere v gorah bolj nevarne oziroma hujši (naravni) sovražnik kot resnični sovražnik na
drugi strani fronte. Ob visoki snežni odeji
je bil tedaj neposreden spopad bolj ali manj
nemogoč. V prvem prispevku smo omenili plazove, ki naj bi jih prožil sovražnik z
namernim proženjem plazov oziroma kot
smrtonosno orožje, vendar pa nekateri vojaški strokovnjaki in poznavalci zgodovine
dvomijo o tem, saj so se tovrstne razlage pojavile šele v študijah po drugi svetovni vojni.
Pomisleki glede tega izvirajo iz dejstva, da
so se na nekaterih delih front nasprotniki
poznali že od prej, torej iz predvojnega časa,
saj so se srečevali pri vsakdanjem delu in
opravilih. Le kdo izmed teh bi lahko sprožil
»ubijalski« plaz nad svojega soseda? Danes
se zdijo mnogo bolj verjetne zgodbe o medsebojni pomoči vzdolž frontne črte pri reševanju zasutih izpod plazovine.
Pri statistiki od 50.000 do 60.000 lavinskih
žrtev in žrtev zaradi mraza v celotnih Alpah
med prvo svetovno vojno je treba upoštevati, da je bilo največ »naravnih smrti« v le
dveh snežnih sezonah, pri čemer je bilo v
prvi izmed obeh sezon v vzhodnih Alpah še
mirno. V sezoni 1917/1918 tam ni bilo več
italijanskih vojakov, ki so se po porazu pri
Kobaridu konec oktobra 1917 po 12. soški
bitki umaknili v Furlansko in Beneško nižino. Po avstrijskih podatkih je le njihova 10.
armada, ki se je borila na Bovškem, zaradi snežnih plazov v snežni sezoni 1915/1916
izgubila približno 600 mož.
Preživetje v snežnih razmerah na visokogorskem bojišču zahteva uporabo številnih
metod oziroma prilagoditev, in sicer od lociranja vojaških barak, skrbnega načrtovanja poteka poti do natančne preučitve vremenskih in snežnih razmer. Teža snežne
odeje zahteva ojačitev strešnih konstrukcij, najbolj varno pa je, kadar je bivališče
vklesano v skalo ali led. Razmeroma varno
je tudi na strmini z naklonom, večjim od
50 °, saj se tam sneg sproti osipa že med
sneženjem, zato na takih strminah praviloma ne plazi. Najhujša nesreča s snežnimi plazovi med prvo svetovno vojno se je
zgodila avstrijskim vojakom v petek, 15.
decembra 1916, pod vrhom Gran Poz na
Marmoladi v italijanskih Dolomitih. Vojaki obeh vojsk so se takrat šele dobro prilagajali na visokogorsko bojevanje in preživetje nad drevesno mejo. Pred tem je v
le dveh dneh zapadlo približno štiri metre
novega snega. Približno 200.000 ton snega
in ledu je pokopalo več kot 500 mož, našli
pa so le 40 trupel. Snežna ujma se s tem
Nočni juriš italijanskih alpincev iz snežnih
jarkov v visokogorju Alp
Večino danes neprecenljivih informacij smo povzeli po knjigi Franceta Malešiča Spomin in opomin gora (Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, Didakta, 2005, 495 strani), za katero nam je avtor odstopil številne popravke in dopolnitve, ter po portalu soške fronte http://prohereditate.com/portal/, na katerem je največ uporabnih podatkov prispeval Tomaž Ovčak.
1
SV
33
SPREMLJAMO
Predsednik republike
Borut Pahor : »Če se
grozne stvari pozabijo,
se ponovijo!«
Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je na mednarodni dan spomina na
žrtve holokavsta udeležil komemorativne slovesnosti ob 70. obletnici osvoboditve
koncentracijskega taborišča Auschwitz - Birkenau in položil svečo v spomin žrtvam
k spominski plošči, ki ima od leta 2008 napis tudi v slovenskem jeziku. Slovesnosti
so se udeležili predsedniki držav in vlad ter visoki predstavniki iz številnih držav,
nekdanji taboriščniki in veterani Rdeče armade, ki so osvobodili Auschwitz.
Predsednika Pahorja je na slovesnosti spremljala delegacija nekdanjih internirank,
v kateri so bile Sonja Vrščaj, Marija Srpčič, Dana Valič Klanšček in Elizabeta
Kumer Maurič. Ukradene otroke, katerih starši so bili internirani v Auschwitz, je
predstavljal Janez Deželak, Judovsko skupnost Slovenije pa Luka Woititz.
Besedilo: Špela Vovk, svetovalka predsednika republike za komuniciranje in odnose z javnostmi
Fotografije: arhiv urada predsednika republike
M
ednarodni dan spomina na žrtve
holokavsta je po sklepu Organizacije združenih narodov 27. januar,
na dan, ko je bilo leta 1945 osvobojeno nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je bilo zaprtih tudi 2342 zapornikov
iz Slovenije. 1331 se jih od tam ni več vrnilo.
Med drugo svetovno vojno je bilo v enajstih
koncentracijskih taboriščih in več kot sto njihovih podružnicah več kot 63.000 Slovencev.
Kar 12.000 se jih ni nikoli vrnilo na svoje domove. Končali so v plinskih komorah, krematorijskih pečeh ali v skupinskih grobnicah
na tuji zemlji. Danes je na mestu, kjer je bilo
drugo koncentracijsko taborišče Auschwitz,
urejen muzej, ki ga je v opomin prihodnjim
rodovom Organizacija združenih narodov za
izobraževanje, znanost in kulturo uvrstila na
seznam svetovne dediščine.
V okviru spomina ob 70. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz - Birkenau in konca 2. svetovne vojne je
predsednik Republike Slovenije Borut Pahor
v začetku januarja skupaj s Koordinacijskim odborom žrtev vojnega nasilja pri Zvezi
združenj borcev za vrednote NOB Slovenije
in taboriščnima odboroma Auschwitz in Ravensbrück gostil srečanje dijakinj in dijakov
iz Gimnazije Vič v Ljubljani z nekdanjimi internirankami – taboriščnicami v koncentracijskih taboriščih Ravensbrück in Auschwitz.
Na tem srečanju so nekdanje interniranke v
spomin in opomin prihajajočim generacijam
mladim pripovedovale o svojih izkušnjah in
spominih na tragične dogodke.
Taboriščnice so z mladimi delile svoje osebne
zgodovinske izkušnje in prisotne z ganljivimi zgodbami popeljale skozi preživetje v taboriščih. V svojih pričevanjih so večkrat poudarile, da je svoboda največja dobrina in da
je naša dolžnost, da si vsak dan prizadevamo ohranjati mir. K preživetju v taboriščih
jih je gnala misel na to, da se morajo boriti, potrpeti in postaviti po robu sovražniku
in da bo zmagala svoboda in z njo svobodna
Slovenija. Nada Valič se je spominjala, da so
bile ena najbolje povezanih in solidarnih narodnih skupin. Izpovedi so izražale povezovanje, prijateljstvo in tovarištvo med njimi,
kar jih je tudi v internaciji držalo pri moči,
da so preživele. »Moramo biti prijatelji, tovariši. Moramo najti med nami tisto, kar nam
je skupno, kar nas združuje, le tako bomo
preživeli najhuje. Slovenke smo držale skupaj, zato nas je toliko prišlo nazaj živih,« je še
VOJAK 1917
Kot Strah kleči z zblaznelimi očmi,
ki polne besa so in groze,
umazan, strgan, poklapan
v jarku polnem blata in podgan,
prejema obhajilo, da
lažje padel bo za domovino.
Nihče ga nežno ne pokliče, Janez!
Celo imena nima več,
odkar od doma ga je vzela vojna.
Zdaj je številka sredi stroja smrti,
le sosed, prav tako vojak,
ga v blaznem strahu boža z mrtvaškimi očmi.
povedala gospa Valič in druge so temu prikimale, mladi pa zaploskali.
Predsednik Pahor je na omenjenem srečanju nagovoril mlade: »Naj to
leto prevladajo strpnost, sožitje in spoštovanje raznolikosti. Slovenija
je dovolj velika domovina za vse, ne glede na to, kako različni smo si,«
je strnil misel predsednik in dodal, da si moramo za mir prizadevati, saj ta ni nekaj samoumevnega. Spomnil je tudi na resolucijo Evropskega parlamenta ob spominu na holokavst, antisemitizem in rasizem,
sprejeto 26. januarja 2005. Ta posebej poudarja, da sta spominjanje in
poučevanje bistvo prizadevanj, da postanejo nestrpnost, diskriminacija in rasizem stvar preteklosti, ter poziva Svet, Komisijo in države
članice, da okrepijo boj proti antisemitizmu in rasizmu s širjenjem zavesti, predvsem med mladimi, o zgodovini in nauku holokavsta.
Ob koncu srečanja je strnil skupen vtis vseh prisotnih z besedami:
»Če se grozne stvari pozabijo, se ponovijo!«
V današnjem času, ko mlajše generacije razumejo mir kot nekaj samoumevnega, zagotovljenega in neminljivega, nas prav osebne zgodovinske izkušnje najmočneje opominjajo, da si je treba za mir, strpnost in solidarnost nenehno prizadevati. Temu je posvečen tudi
kratek film, posnet ob omenjenem pogovoru med internirankami
in dijaki pri predsedniku republike in ob udeležbi delegacije internirank na komemorativni slovesnosti.
Vse dni gara, koplje jarke in se skriva,
kaplar goni ga in ga nadira:
'Mori, streljaj, sicer… te smrt bo vzela'.
Menaža slaba je in neokusna.
Poje jo, prazna so mu usta. Da nimajo je več in
škoda je dajati tem, ki itak smrt jih bo vzela.
Dan za dnem je vklenjen v jarek,
kot oklep ga v zemljo vleče vojna…,
med strelom in granato je trenutek,
ko sanja dom,
domačo zemljo,
in NJO, ki čaka ga vsa željna.
Presrečen je , če kdaj zaspi le za trenutek,
ko mu puste gospodarji vojne ta užitek
ukradli moč so mu, mladost, nevesto.
kdove kje zdaj sirota hira,
želeč miru si, njega ,
ki v tujih jarkih zdaj umira.
Nič ni slišal,
…priletela je granata.
Peklenski blisk iztrga mu oči,
pekoča bolečina vrta mu drobovje,
kosti so strte,
vse gori.
Ugasnile so sanje, ni več volje.
Nikjer ni več moči, da bi še živel.
Še zadnjič vzpne se, da videl njo bi
za en sam trenutek,
Za NJEN poljub, za materin objem
zdaj mogel dati bi vesolje.
Nihče si ni zapomnil kraja, kjer je padel.
: 'Za domovino',
tako so rekli v štabu, ko pisali so vojaško poročilo
in dodali: '…Bila je huda borba,
bitko smo dobili
le nekaj smo vojakov izgubili…'.
Dušan Kaplan, član Združenja vojaških gornikov Slovenije,
pesem v spomin in opomin na 100. obletnico začetka prve svetovne vojne (2014)
34
SV
SV
35
Islamska država
Zahod bi se moral naučiti, da vojaška sila
ne pripelje k ničemur dobremu
Fenomena Islamske države ni mogoče razumeti, če ne poznamo odnosov
med suniti in šiiti skozi zgodovino. Dr. Primož Šterbenc, docent Univerze na
Primorskem, ki se ukvarja s področji mednarodnih odnosov in sociologije religije
in se je specializiral za vprašanja, povezana z islamom in Bližnjim vzhodom,
je na predavanju kmalu po napadih skozi zgodovino tega območja osvetlil
strukturne razloge za nastanek Islamske države ter dogajanja na Bližnjem
vzhodu. Dr. Šterbenc je tudi avtor znanstvenih monografij Šiiti: geneza, doktrina
in zgodovina odnosov s suniti in Zahod in muslimanski svet: Akcije in reakcije.
Besedilo: Nataša Oblak
Fotografija: Uroš Frelih
N
astanek Islamske države junija lani
nas ne bi smel presenetiti, je uvodoma dejal dr. Šterbenc. »Pred nastankom Islamske države se je ta tvorba imenovala
Islamska država Iraka in Al Šama, večjo pozornost pa so ji mediji namenili šele ob zasedbi
Mosula v severozahodnem Iraku in ob naglem
prodiranju njihovih borcev do Bagdada. Vendar pa je šlo na Bližnjem vzhodu in širše marsikaj narobe že veliko prej, tu, pri tem fenomenu,
pa je treba iti v globino, saj so skozi medije dostikrat predstavljeni le površinski prikazi.« Dr.
Šterbenc namreč z veliko natančnostjo pristopa k zgodovinskemu orisu Iraka in meni, da je
bil prelomni dogodek padec iraškega diktatorja Sadama Huseina, do katerega je prišlo s pomočjo tako imenovane koalicije voljnih, ki pa
je še poglobil prepad in konflikt med šiitsko in
sunitsko skupnostjo. Prva predhodnica Islamske države je bila Al Kaida v Iraku, ki je nastala po napadu na Irak leta 2003 in jo je do leta
2006 vodil Abu Musab Al Zarkavi. Vodja Islamske države Abu Bakr Al Bagdadi je junija 2014 razglasil kalifat, kar implicira namen
vzpostavljanja islamskega ideala enovite muslimanske skupnosti, ki bi vključevala vse svetovne muslimane.
Prelomna točka je bil
napad na Irak leta 2003
Suniti danes predstavljajo okoli 85 odstotkov
vseh muslimanov, medtem ko je zgolj 10 do 15
odstotkov svetovnih muslimanov šiitov. Vendar pa le ti naseljujejo strateško najpomembnejši del muslimanskega sveta, to je pas držav,
segajoč od Irana, preko Iraka in Sirije, do Libanona, in deloma Arabski polotok.
Do delitve na dve veji islama je prišlo po smrti
preroka Mohameda, utemeljitelja islama in voditelja prvobitne muslimanske skupnosti v
Medini (umrl je 8. junija 632), ko sta se pojavili različni stališči o tem, kdo je lahko njegov
legitimni naslednik. Sunitska skupina je menila, da preroka lahko nasledi katerikoli član
muslimanske skupnosti, ki je zelo pobožen in
ga izvolijo člani skupnosti, medtem ko je šiitska skupina argumentirala, da je legitimni naslednik lahko samo Ali Ibn Abi Talib, prerokov
bratranec, posinovljenec in zet. »Do dokončnega razcepa na šiite in sunite je prišlo z bitko pri
36
SV
Karbali, kjer je leta 680 v boju z mnogo močnejšo omajadsko vojsko mučeniško umrl Husein,
Mohamedov vnuk.«
Suniti so tudi menili, kot je dejal dr. Šterbenc,
da je za uspeh muslimanske skupnosti odločilno, da sledi Koranu in prerokovi normativni praksi, suni. Šiitska stran pa je vztrajala, da je
muslimanska skupnost lahko uspešna le v primeru, če jo vodi karizmatična oseba (kot je bil
prerok Mohamed), to pa naj bi bil Ali Ibn Abi
Talib. Prevladal je sunitski argument in posledično so bili prvi trije kalifi Abu Bakr, Omar
in Osman, medtem ko je Ali Ibn Abi Talib postal kalif šele za njimi. Šiiti zato prve tri kalife obravnavajo kot uzurpatorje in jim odrekajo legitimnost.
Bistvena doktrinarna razlika med šiiti in suniti je ta, da ima v šiitski veji institut imamata absolutno najpomembnejšo vlogo, v sunitski veji
pa imamat nima večjega pomena. Pomen imamata za šiite je mogoče ponazoriti na primer s
tem, da imajo dejanja, izreki in tihe odobritve
imamov za šiite enak pomen kot dejanja, izreki
in tihe odobritve samega preroka Mohameda.
Nujno je treba izpostaviti, da se šiitska veja deli
na različne ločine in podločine. Daleč najštevilnejša ločina so tako imenovani dvanajstniki,
ki tvorijo 90 odstotkov prebivalstva v Iranu, 70
odstotkov v Bahrajnu, 65 odstotkov v Azerbajdžanu, 60 odstotkov v Iraku, okoli 33 odstotkov v Libanonu, 30 odstotkov v Kuvajtu, 20 odstotkov v Pakistanu in 15 odstotkov v Savdski
Arabiji. Obstajajo še ločine zajditov, ismalitov,
druzov in alavitov, pri čemer se ismailitska ločina deli na podločini nizaritov in mustalitov.
»Za slovensko javnost bo nemara zanimivo, da
so bili 'asasini' iz Bartolovega 'Alamuta' v bistvu nizariti in da imajo še danes svoj sedež v
indijskem Mumbaju, obstajajo pa tudi še v Siriji,« pove dr. Šterbenc. Alaviti so edini današnji preostanek tako imenovanega skrajnega šiizma, v Siriji pa imajo vse od leta 1963 glavno
družbenopolitično vlogo – iz te ločine izhaja
tudi režim Bašarja Al Asada. Sunitska veja islama se deli predvsem na štiri pravne šole: Hanafi, Maliki, Šafi in Hanbali. Med seboj se razlikujejo po tem, katere vire za ugotavljanje prava
upoštevajo.
Kot je dr. Šterbenc poudaril v nadaljevanju,
nevralgičnega dogajanja v Iraku in nastanka
Islamske države ne moremo razumeti brez poznavanja velikega pomena ozemlja Iraka za sunite in šiite. Za sunite je Irak izjemno pomemben zato, ker je bil v Bagdadu v letih 762–1258
sedež bagdadskega abasidskega kalifata, v času
katerega je islamska civilizacija dosegla svoj
največji znanstveni, kulturni in ekonomski
razcvet. Bagdad in Irak posledično v očeh sunitov simbolizirata moč islama. Nujno je poudariti, da so v bagdadskem abasidskem kalifatu
pridobili in prevedli v arabščino vsa dosegljiva
grška znanstvena in filozofska dela, poleg tega
pa so slednja tudi bistveno nadgrajevali. Tako
so na primer preverjali in popravljali dognanja,
zapisana v Velikem zborniku astronomije, delu
velikega grškega astronoma in geografa Ptolemaja. V Bagdadu so tudi prevzeli in razvili indijski številčni (desetiški) sistem, ki ga uporabljamo še danes.
Irak ima tudi bistveni pomen za vse šiite in še
posebej za ločino dvanajstnikov. »Slednji so
naziv 'dvanajstniki' dobili zato, ker pridajajo
poseben pomen dvanajstim konkretnim zgodovinskim osebam – imamom, ki so glavni tok
šiitov vodile v letih 656–874. Sedem od dvanajstih imamov pa je povezanih z Irakom. V
mestu Nadžaf je pokopan prvi imam, Ali Ibn
Abi Talib, začetnik šiizma, v Karbali je grob arhetipskega mučenika, imama Huseina, v Kazimajnu v Bagdadu sta pokopana sedmi in deveti
imam, v Samari pa deseti in enajsti. Dvanajstniki verjamejo, da je dvanajsti imam leta 874
v Samari odšel v tako imenovano skrivanje,
živ, vendar očem vernikov neviden pa naj bi bil
še danes. Na Zemljo naj bi se kot odrešeniški
Mahdi vrnil z eshatološkimi dogodki ob koncu
sveta. V Iraku so torej štiri dvanajstniška sveta
mesta,« opozori dr. Šterbenc.
Skozi pretežni del zgodovine muslimanskega
sveta so bili suniti družbenoekonomsko prevladujoči, šiiti pa podrejeni in pogosto tudi zatirani. Le v enem zgodovinskem obdobju, v času
tako imenovanega šiitskega stoletja med polovico 10. in polovico 11. stoletja, so bili šiiti v obliki dinastij Bujidov, Hamdanidov in Fatimidov
v osrednjem delu muslimanskega sveta družbenopolitično prevladujoči. Sicer pa se je muslimanski svet skozi zgodovino soočil s tremi
velikimi vdori zunanjih napadalcev: križarskimi vojnami (11. do 13. stoletje), mongolskimi
vpadi (13. stoletje) in zasedbo evropskih kolonialnih sil (19. stoletje in prva polovica 20. stoletja). Za razumevanje odnosa med suniti in šiiti
je nujno vedeti, da so se šiiti z namenom spremembe svojega podrejenega položaja večkrat
povezovali z zunanjimi napadalci. V Siriji so se
pogosto borili s križarji proti sunitom, z naklonjenostjo pa so sprejeli tudi mongolsko zrušitev
sunitsko dominiranega bagdadskega abasidskega kalifata leta 1258, ki v sunitski percepciji predstavlja pravo katastrofo. Sunitsko zgodovinopisje posledično šiite večkrat obravnava
kot kolaborante, ta latentna stigma pa je oživela leta 2003, ko so iraški šiiti z namenom pridobitve oblasti (zadnjič so imeli oblast leta 1638)
vsaj pasivno sodelovali z ameriškimi napadalci.
Irak in padec Huseina
Pri obravnavi odnosa med suniti in šiiti v Iraku
in širše v arabskem svetu moramo upoštevati tudi vlogo Irana. V času vladavine dinastije Safavidov (1501–1722) je Iran namreč postal
prva država, v kateri se je kot državna religija
trajno uveljavil dvanajstniški šiizem. Zato so
arabski suniti na arabske šiite začeli gledati kot
na nekakšno podaljšano roko Irana in jih celo
obravnavati kot »Perzijce« (Perzijci, prevladujoča etnična skupina v Iranu, so indoevropskega
etničnega izvora, Arabci pa so semiti), Irak pa
je postal prva bojna črta v konfrontiranju sunitskega osmanskega imperija in šiitskega safavidskega imperija.
Kot je poudaril, so po ameriški zrušitvi sunitsko
dominiranega režima pod vodstvom Sadama
Huseina v Iraku leta 2003 tamkajšnji šiiti prevzeli oblast, posledično pa se je oblikoval tako
imenovan šiitski polmesec, neprekinjen pas šiitsko dominiranih entitet, segajoč od Irana, prek
Iraka in Sirije, do juga Libanona. S tem se je bistveno povečal vpliv najvplivnejšega šiitskega
akterja, Irana, na celotnem Bližnjem vzhodu.
Takšen razplet je močno razburil sunitsko dominirane arabske države, še posebej zalivske na
čelu s Savdsko Arabijo, ki so zato začele močno
finančno in logistično podpirati sunitske radikalne islamistične skupine, tudi Al Kaido v
Iraku in njene naslednice. Cilj je (bila) zrušitev
šiitskega polmeseca, najbolj tragična posledica
velikega sunitsko-šiitskega spopada na Bližnjem
vzhodu pa je izjemno destruktivna vojna v Siriji.
Tako je mogoče reči, da so zalivske države bistveno prispevale k nastanku Islamske države.
Vendar pa se je Islamska država začela obračati proti savdski vladarski hiši, katero je razglasila za »uzurpatorja« svetih islamskih mest, poleg
tega pa z brisanjem meje med Irakom in Sirijo
(nadzoruje veliko, povezano ozemlje v obeh državah) posredno pod vprašaj postavlja ozemeljsko celovitost Savdske Arabije. Savdijci se bojijo predvsem mogoče odcepitve severovzhodne
pokrajine Al Hasa, v kateri živijo šiiti dvanajstniki in kjer so savdska naftna polja. Savdska
Arabija danes verjetno igra nekakšno kompleksno dvojno vlogo. Po eni strani skupaj z Združenimi arabskimi emirati, Bahrajnom, Katarjem in Jordanijo sodeluje v letalskih napadih
vojaške koalicije pod vodstvom ZDA proti Islamski državi v Siriji. Po drugi strani pa verjetno ni povsem pretrgala sodelovanja z Islamsko
državo, saj se boji terorističnih napadov radikalnih islamistov (do teh že prihaja), poleg tega
pa jo razburja ohranjanje in celo krepitev vpliva
Irana (v Jemnu je šiitski-zajditski klan Houtijev, ki ga podpira Iran, prevzel oblast). Ne nazadnje se savdska vladarska hiša zaveda, da suniti vojaško operacijo pod vodstvom ZDA proti
Islamski državi vedno bolj dojemajo kot novo
»križarsko vojno«. Izraz »križarska vojna« v
arabski in muslimanski percepciji pomeni
agresivno delovanje Zahoda proti muslimanskemu svetu, izvira pa iz leta 1099, ko so krščanski napadalci v prvi križarski vojni po zavzetju Jeruzalema v krvavi orgiji pobili 30.000
muslimanov in judov.
Napad na Irak povzroči
krepitev religijske identitete
Dogajanja v Iraku sicer ne moremo razumeti
brez upoštevanja nekaterih dognanj sociologije religije, predvsem koncepta kulturne obrambe. Koncept pravi, da se v primeru konflikta
med dvema skupinama, ki sledita različnim religijam, lahko okrepi religijska identiteta vsake
od njiju, kajti skozi religijsko identiteto se izraža etnični ponos. Poleg tega pravi, da se v primeru, če je skupina, ki sledi eni religiji, pod dominacijo zunanje sile, ki ima drugačno religijo,
krepi religijska identiteta dominirane skupine.
Napad na Irak leta 2003 je povzročil veliko krepitev religijske identitete sunitov, ki so kmalu
oblikovali uporniške skupine, ki so se – tudi
tiste, ki so bile v temelju basistične oziroma sekularne – za pomoč obračale k bogu.
»Koncept kulturne obrambe se pravzaprav
lahko aplicira na večji del kriznih žarišč v muslimanskem svetu: Irak, Afganistan, Pakistan,
Somalijo. V vseh teh primerih je vojaška intervencija zahodnih oziroma prevladujočih krščanskih sil (v Somaliji je leta 2006 ob bistveni
spodbudi ZDA intervenirala krščansko dominirana Etiopija) povzročila veliko krepitev muslimanske identitete, tudi v radikalni obliki,
kajti skozi njo so se začeli izražati arabski, paštunski in somalski etnični ponos,« poudari dr.
Šterbenc.
Kozmična vojna
Za razumevanje neposrednega nastanka Al
Kaide v Iraku, prve predhodnice Islamske države, pa je nujno razumeti koncept kozmične
vojne. Ta pravi, da v primeru, če skupina bojevnikov svoje tosvetno bojevanje dojema kot
kozmično vojno, to bojevanje postane izjemno
brutalno, divjaško in težko rešljivo. Nastopijo
namreč absolutne dihotomizacije, kjer bojevniki sebe obravnavajo kot mučenike, nasprotnike
pa kot demone. Demonizirati začnejo celotno
skupnost nasprotnika in nastopi fenomen brezobličnega kolektivnega sovražnika, ki se ga razčloveči in razosebi. Posledično legitimna tarča
najhujšega nasilja postanejo tudi civilisti, ženske in otroci. Ena od funkcij religije je legitimiranje, kar pomeni, da v religijskem kontekstu
lahko postanejo dovoljene stvari, ki so drugače povsem nesprejemljive, na primer samomorilski napadi na civiliste. Realno uničenje se dojema skozi simbolizme, na ta način je namreč
ublaženo.
»Odločilnega pomena je, kdaj bojevniki neko
tosvetno bojevanje začnejo dojemati kot kozmično vojno,« pove dr. Šterbenc in nadaljuje:
»Obstajajo trije elementi, ki kažejo na to. To je
možno, če menijo, da branijo svojo celotno kulturo. Poleg tega lahko mislijo, da je poraz nepredstavljiv. In končno, lahko verjamejo, da ni
mogoče zmagati na človeški način, ker je sovražnik realno premočan.« Če je prisoten kateri
koli od teh elementov, obstaja določena verjetnost percepcije kozmične vojne, če pa obstajajo vsi trije, potem je z gotovostjo mogoče govoriti o percepciji božanskega bojevanja. Vsaj za
del iraških sunitov po ameriškem napadu na
Irak leta 2003 je mogoče reči, da so razmišljali v
smeri vseh treh elementov. In tako je nastala Al
Kaida v Iraku, ki vse od leta 2003 brutalno pobija šiite, tudi civiliste. Danes je to jedro Islamske države in tako je mogoče razumeti njeno
brezkompromisnost in brutalnost. Z demoni
pač ni mogoče sklepati kompromisov.
Mučeništvo vsebuje samožrtvovanje – latinska
beseda sacrificium pomeni »narediti sveto«. Če
posameznik verjame, da je njegova skupnost
napadena, potem v ospredje stopi teodiceja, ena
od funkcij religije, ki mora razložiti, zakaj bog
kljub svoji dobroti dovoljuje trpljenje, smrt in
zlo. Posameznik se popolnoma samozanika in
identificira s svojo kolektiviteto, njegovo življenje zanj ni več pomembno in se je pripravljen
žrtvovati za skupnost, katere obstoj je odločilen. Torej ni naključje, da Islamska država praviloma v svoje bojne operacije vključuje samomorilske napade in da se, kot pravijo očividci,
njeni borci ne bojijo smrti.
»Zahodna uporaba vojaške sile v muslimanskem svetu nikoli ni prinesla nič dobrega,« poudari dr. Šterbenc. »Rešitev je lahko le politična, in sicer na takšen način, da se iraškim
sunitom omogoči resnično sodelovanje pri
najpomembnejših odločitvah iraške vlade ter
da se v Siriji vzpostavi skupna šiitsko-sunitska oblast.« Vendar dodaja, da zdaj to ni mogoče. Poteka namreč skupna zahodno-šiitsko-kurdska vojaška operacija, zaradi česar se
podpora iraških sunitov Islamski državi povečuje, ker je najmočnejši sunitski akter. Dr.
Šterbenc izpostavlja, da bi Zahod problem Islamske države moral reševati tudi posredno,
s pravičnim reševanjem palestinskega vprašanja. Takoj bi bilo treba trajno odpraviti blokado Gaze in končati neznosno trpljenje tamkajšnjih Palestincev. Z močnim pritiskom na
Izrael bi morali končati izraelsko stalno kršenje mednarodnega prava, nato pa bi bilo treba
resno razmisliti o tem, kako vsaj v določeni
meri omogočiti nastanek življenjsko sposobne palestinske države. »ZDA in Evropska unija
tega nikoli nista bili pripravljeni narediti,« zaključuje dr. Šterbenc.
SV
37
Besedilo: Marko Pišlar
Fotografija: Tomaž Pirjevec
P
redstavnik ZVGS brigadir Janez
Kavar je spregovoril o vojakih na
smučeh skozi zgodovino in partizanske smučine postavil v svetovni ter domači kontekst vojaške in smučarske zgodovine.
Poudaril je, da smučanje od davnine za vojake ni šport, temveč predvsem sredstvo za
premikanje v snegu. Okretne in hitre patrulje na smučeh so vzbujale strah v zimskih bitkah vseh vojn. Kavar je ob tem izpostavil, da
38
SV
je bilo bojevanje v gorah in na smučeh najobsežnejše v prvi svetovni vojni. Najbolj učinkovito pa so vojaške enote na smučeh doslej uporabili Finci v vojni s Sovjetsko zvezo
(1939–1940), v kateri so se uspešno uprli nekajkrat številčnejšemu nasprotniku. V drugi
svetovni vojni je bilo za bojevanje v snegu in
na smučeh usposobljenih ter opremljenih 12
nemških gorskih divizij. Odgovor slovenskih partizanskih enot na protipartizansko
Partizanskih smučinah v Cerknem leta 1945.
Poudaril je, da so bile partizanske tekme v
patruljnem teku na smučeh, veleslalomu in
smučarskih skokih 20. in 21. januarja 1945
v Cerknem na okupiranem ozemlju. »Poizvedovanje po svetu, predvsem na Norveškem in v Franciji, kjer so v odporniških gibanjih poznali smučarske enote, je potrdilo,
da podobnih tekem ni bilo nikjer,« je še dodal
Guček. Predstavil je tudi nekaj zanimivosti
Vir: arhiv fototeke muzeja Cerkno
Zmagovalec v skokih Rudi Finžgar
Vir: arhiv fototeke muzeja Cerkno
Občina Cerkno, Združenje vojaških gornikov Slovenije (ZVGS) in Cerkljanski
muzej so 23. januarja v dvorani Glasbene šole v Cerknem pripravili okroglo
mizo ob 70-letnici partizanskih smučarskih tekem v Cerknem z naslovom
Partizanske smučine – Cerkno 1945. O pomenu tega enkratnega športnega
dogodka v okupirani Evropi, ki je dragulj v svetovni in slovenski smučarski
zgodovini, so razpravljali predstavnik ZVGS brigadir v pokoju Janez Kavar,
arhitekt in raziskovalec zgodovine smučanja Aleš Guček ter upokojeni profesor
na Fakulteti za šport dr. Herman Berčič.
Vir: arhiv fototeke muzeja Cerkno
70-letnica
Partizanskih smučin
smučarskega tekmovanja v Cerknem. Smučarji, ki so tekmovali v patruljnem teku, so
enkrat streljali na tarče, ki so jih predstavljale steklenice »kjantarice«. Vsi tekmovalci pa
so morali v nahrbtniku nositi po štiri opeke,
kar naj bi bila teža, s katero so bili na pohodih
otovorjeni partizani. Veleslalomsko progo je
zakoličil Rudi Finžgar, ki je bil v tekmi drugi,
za zmagovalcem Jankom Štefetom. Skakalnica je bila prav tako narejena po navodilih
Rudija Finžgarja. Sam si je naredil skakalne
smuči, medtem ko so drugi tekmovali kar z
alpskimi. Finžgar je v skokih premočno zmagal, Štefe pa je bil tretji. Prav Rudi Finžgar,
pod njegovim vodstvom je v Cerknem med
vojno začela delovati partizanska smučarska delavnica, v kateri so naredili skoraj 100
parov smuči, je po vojni s selitvijo delavnice v
bližino Begunj na Gorenjskem postavil temelje za nastanek Elana.
Upokojeni profesor na Fakulteti za šport dr.
Herman Berčič je osvetlil športno-socialni
vidik partizanskih smučin. Pojasnil je, da
je obravnava smučarskih dogodkov v Cerknem leta 1945 mogoča z več vidikov, med
njimi je pomemben tudi športno-kulturni
oziroma športni. Šport je namreč človekova
dejavnost, ki izvira iz njegove biti in vključuje telesno, duševno, čustveno, socialno,
vedenjsko, spoznavno, motivacijsko in duhovno komponento. O pripravah partizanov na smučarska tekmovanja je dejal, da so
borci prihajali na tekmovanja neposredno
iz enot, zato športnih priprav, ki izhajajo iz
teorije in prakse športnega treniranja, kot
jih poznamo danes, ni bilo. »Vzdržljivost
udeleženih je bila zaradi nenehnih pohodov, zasedanja položajev, bitk in premikov
ter premagovanja ovir na zavidljivi ravni,«
je razložil in dodal, da je med tekmovalci za
to enkratno zimskošportno prireditev prevladoval predvsem motiv svobode, ki ga je
prinašal bližajoči se konec vojne. Prav tako
so bili pomembni motivi zadovoljstva, doživetja, druženja, zmage, pripadnosti itn.
Dr. Berčič je opozoril še na etično-moralni vidik športnega tekmovanja in vrednote udeleženih, kot so tovarištvo in pomoč,
požrtvovalnost, odgovornost, vztrajnost,
nepopustljivost, pogum, odločnost in skrb
za soborca. Po njegovem prepričanju je bilo
smučarsko tekmovanje v Cerknem odmeven, narodno spodbuden in izjemen športni dogodek. Organizacijska, vsebinska materialna in kadrovska zasnova ter izvedba
zimskega športnega tekmovanja sta se pozneje odražali na različnih področjih. Vsakoletna smučarska tekmovanja v okviru
tradicionalne prireditve Partizanske smučine – Cerkno '45 pa so kakovostna nadgradnja smučarske prireditve pred sedemdesetimi leti.
taktiko nemške okupacijske vojske je bila
uporaba smuči, kar je od partizanskih smučarskih delavnic zahtevalo obsežno logistično zagotovitev. Brigadir Kavar je izpostavil,
da je bila največja smučarska enota v drugi
svetovni vojni slovita 10. ameriška gorska divizija (10th Mountain Division). Pomena vojaškega smučanja za izvidniške in planinske
enote se je po njegovih besedah zavedala tudi
JLA, v kateri so med vojaki smučarji prevladovali predvsem Slovenci. Alpski izvidniški
vodi slovenske Teritorialne obrambe so bili
vrhunsko opremljeni in usposobljeni za uporabo smuči. Brigadir Kavar je končal z ugotovitvijo, da tudi SV v 132. gorskem polku in
Večnacionalnem centru odličnosti za gorsko
bojevanje (VCOGB) namenja primerno pozornost terenskemu in turnemu smučanju ter
drugim zvrstem vojaškega smučanja.
Arhitekt in raziskovalec zgodovine smučanja
Aleš Guček je osvetlil nastop 44 partizanov
v patruljnem teku, veleslalomu in skokih na
SV
39
ŠPORT V VOJSKI
Moja želja
je 80 metrov
Skozi mrzlo in megleno jutro se po ravni cesti peljem proti slovensko-hrvaški meji. Na moji levi strani na ravnem polju stoji Nuklearna elektrarna Krško, vendar je zaradi slabega vremena, ki tokrat na zemljo ne spusti nobenega sončnega žarka, ne vidim. Pokrajina je zavita v mistično zaveso. Še zavoj
in nekaj smerokazov me bo pripeljalo do Brežic, pot do atletskega stadiona
pa že poznam, ker je na njem lani potekal Hrovatinov memorial, na katerem
se je zbralo veliko atletov invalidov iz Slovenije ter Bosne in Hercegovine, saj
so pod vodstvom Zveze paraplegikov, Zveze za šport invalidov Slovenije – paraolimpijskega komiteja, DP Dolenjske, Bele krajine in Posavja ter Zavoda za
šport Brežice novinarjem ter gledalcem takrat pokazali, kaj znajo in zmorejo.
Besedilo in fotografije: Blaž Uršič
MED OGREVANJEM
POMEMBNA JE PRAVILNA TEHNIKA.
T
o jutro je drugače. Atletski stadion je
prazen, le v zadnjem delu vidim krepko dekle, ki stoji poleg mreže za met
kladiva, dviguje noge, teče in se ogreva za naporen trening. »Danes mi vreme ni najbolj naklonjeno, toda trening je treba opraviti,« mi razloži visokorasla atletinja, ki jo je pot popeljala
do meta kladiva in ki jo naglas takoj izda, da
prihaja iz Posavja. Ime ji je Barbara in se piše
Špiler. Med preobuvanjem v »metalske teniske« mi razloži, da nežnejše predstavnice pri
tem športu uporabljajo nekoliko lažja kladiva
40
SV
kot tekmovalci, vendar je ta stereotip tu skoraj odveč, saj med opazovanjem Barbarinega
treninga v njenem vihtenju krogle ni nič nežnega. Po metu dveh krogel se moja sogovornica odpravi proti travnati površini, ki je zaradi vlažnega vremena tokrat blatna, pobere
krogle, se vrne v omrežen prostor in nadaljuje trening. »Tukaj treniram že skoraj od devetega leta, tako da lahko rečem, da za kladivo
skoraj živim, poleg stadiona pa je tudi brežiška
srednja ekonomska in trgovska šola, ki sem jo
obiskovala v srednješolskih letih.«
»Zdaj bom spet vrgla,« me opozori, takoj se
umaknem in čez nekaj trenutkov se že vrti in s
sunkovitim gibom odvrže kladivo, ki leti, leti,
leti in končno pristane na blatni travnati površini, ob trku s tlemi pa pusti pravo razdejanje. Met je bil močan, sicer pa kaj drugega od
državne prvakinje tudi ni bilo pričakovati.
»Danes bom vrgla kar tridesetkrat,« mi razloži
med popravljanjem rokavice, brez katere bi bil
trening skoraj nemogoč. Met kladiva je tehnično zelo zahtevna disciplina in se uvršča med
najtežje discipline kraljice športov. »Včasih ti
stotinka pokvari ves met,« doda Barbara Špiler. Pomembna je še pripravljenost, brez samozavesti pa tudi ne gre. Na vprašanje, kako
se je odločila prav za to disciplino, mi razloži,
da je že kot osnovnošolka zmagala na šolskem
krosu. Pozneje sta z bratom trenirala mnogoboj, vendar je on prvi začel s kladivom. »Med
čakanjem na njegov konec treninga sem enkrat bolj za šalo kot zares poskusila vreči kladivo tudi jaz. Kladivo je letelo in letelo in se ustavilo na presenetljivo dolgi razdalji, ki je za ta
šport bistvenega pomena. Od takrat sem kladivašica tudi jaz,« se nasmehne in se ponovno
odpravi v svoj omreženi prestol, v katerem je v
Sloveniji glavna med dekleti.
Met kladiva je disciplina z zelo dolgo tradicijo, katere začetki segajo v 12. in 13. stoletje na
Škotsko ter Irsko. Najprej so tovrstna tekmovanja organizirali na narodnih zabavah, pri tem
pa so uporabili kar navadno kovaško kladivo.
Metali so brez obrata in pri tem niso uporabili kroga, ki ga atleti uporabljajo v današnjih
časih. Kladivo je z leti spremenilo obliko, prav
tako se je z njim spreminjala tehnika metanja,
roč je zamenjala veriga, pozneje jo je zamenjala
žica, konec 19. stoletja pa je kladivo zamenjala
kar krogla, toda poimenovanje je ostalo enako,
torej kladivo.
Barbara se ponovno odpravi proti oddaljenim
kroglam in se z rahlo utrujenim obrazom vrne
v krog. Tokrat so krogle nekoliko težje, trening
se bliža koncu, počitek je vse bližje, čas pa bo
tudi za obrok, brez katerega se kakovostnega
treninga ne da opraviti. Barbara Špiler je od
lanskega marca tudi ena izmed pripadnic športnikov v Slovenski vojski in se je že preizkusila
na urjenjih v vojaški uniformi ter zamaskirana v bojne barve. »Naš delavnik se razen nedelje začne zgodaj zjutraj. Najprej zajtrkujem, se
pripravim za trening, v nekaj minutah sem na
stadionu in trening se začne. Potem se ogrevamo, pozneje mečemo in tako se prvi del treninga konča,« pove moja sogovornica, ki v istem
hipu še doda, da brez trenerja Vladimirja Keva
ne bi bila tako dobra in ne bi dosegla odličnih
rezultatov v športu, ki od posameznika zahteva veliko discipline, vztrajnosti, moči ter tehnike. V njenem atletskem klubu je bil Barbari
ves čas za zgled tudi zdajšnji sodelavec Primož
Kozmus, ki v tem športu prav tako sega v vrh
tekmovalcev in je kralj kladiva, le da vihti nekoliko težje kladivo. Med metanjem je Barbari
že počila žica, zgodilo se je tudi, da jo je kladivo
udarilo, toda vztrajna Brežičanka kljub temu
nadaljuje s tem izrazito moškim športom. Na
svojo polico kolajn je postavila že številne, toda
med vsemi je najsvetlejša prav za prvo mesto,
ki jo je osvojila na IAAF World Youth Championships leta 2009 v Italiji, sveti se tudi za prvo
mesto na European Athletics Championships,
ki si jo je primetala leta 2011 v Estoniji, da o številnih naslovih državne prvakinje niti ne izgubljamo besed. Barbari je močan pečat v njenem
kladivaškem srcu pustil nastop v soju olimpijskega ognja, ki jo je grel leta 2012 v Londonu
in jo obogatil za 29. mesto. »Olimpijske igre
na vsakega športnika naredijo poseben vtis in
prav nič drugače ni bilo z menoj,« veselo pripoveduje že nekoliko utrujena športnica. »Zdaj
sem že pri 23. metu,« doda.
Na vprašanje o prihodnosti odgovori le, da
bi rada v športu dosegla vse svoje cilje, čeprav tudi šolskih klopi ni zanemarila. Šport
še vedno ostaja najpomembnejši in ji poleg
V ELEMENTU
vsega omogoča tudi službo. Po dveh metih
ponovno zavzdihne in mi pove, da je posebno prelomnico v svoji kladivaški karieri doživela v hrvaškem Čakovcu, kjer je na atletskem
mitingu prvič presegla 70 metrov, saj je na
koncu pisalo kar 71,25 metra, tako da je dosegla drugo mesto. Ponovno gre v omrežen prostor, naredi dve izmahovanji, obrat, pomikanje, prvi obrat naredi na levih prstih, z desno
gre v zasuk, še obrat na peti, tri ponovitve in
močan met. Vmes se odpočije, zavzdihne in
pogleda, kam je kladivo priletelo. »Rekorda
še nisem presegla,« pove Barbara. »Enkrat bi
rada vrgla kladivo 80 metrov,« doda. Pot do
tja je še dolga. Morala bo veliko trenirati in
se odrekati in mogoče se kladivo res ustavi na
številki 80.
Zibelka tega športa je Velika Britanija, kjer je
že Henrik VIII. v vojsko uvedel metanje kladiva, da bi vojakom povečal borbeno sposobnost pri streljanju z vojaškimi topovi. Disciplina kljub veliki atraktivnosti dolgo ni bila na
olimpijskih igrah. Šele leta 1900 so to disciplino uvrstili na olimpijske igre in na začetku so
metali le moški. Velik napredek se je zgodil sto
let pozneje, ko so prvič metale tudi ženske in
začele tekmovati v tem športu, ki uživa poseben ugled.
»Zdaj sem pri zadnjih dveh metih,« me opozori Barbara. Kot vedno se pripravi, zavihti, kladivo ponovno leti ter visoko in z vso silo pade
na tla. Videti je zadovoljna. Počasi se še zadnjič
odpravi proti travniku, ki je od metanja videti
kot na bojišču, pobere športne pripomočke in
se vrne proti krogu. Med brisanjem čevljev zaradi blata mi razloži, da se meče v vseh letnih
časih in ob vsakem vremenu. Izjema ni niti
snežna odeja. Nato si obriše znojno čelo, naredi
nekaj požirkov in se posveti vajam za raztezanje. Zelo pomembno je, da treniraš pravilno, v
kar je vključena tudi pravilna prehrana, ki metalcem kladiva pomaga pridobivati težo, ki jo
potrebujejo za uspešno kariero. Po končanem
treningu se triindvajsetletna Barbara odpravi
k avtomobilu, toda to še ne pomeni konca delovnega dne. Popoldne so namreč na vrsti uteži
in vaje tehnike, spočila pa se bo v nedeljo, doda
in gre domov.
V SLUŽBI DOMOVINE
SV
41
s premagovanjem neurejenega terena po pešpoti skozi gozd. Ko so premagali peto oviro,
so se spustili po veleslalomski progi do zadnje delovne točke, to je bila vleka ranjenca
z nosili UT 2000. Ekipa je enega izmed članov naložila v nosila, pripela s pasovi in s pomožnimi vrvmi vlekla do cilja. Ženske, ki so
tekmovale na petkilometrski progi, so opravile vse naloge naenkrat, moške ekipe pa so
morale v prvem krogu izpustiti šesto delovno
točko, na kateri so opravile nalogo v drugem
Patruljno tekmovanje, ki ga organizira Slovenska vojska, je tudi tokrat prese- krogu pred spustom v cilj.
glo pričakovanja organizatorjev, saj se je letošnjega tekmovanja 10. januarja na Pokljuki udeležilo kar 68 ekip. Tekmovanje, ki že 44 let poteka v duhu Najpomembnejša
prijateljstva, je poleg spomina na bitko Cankarjevega bataljona v Dražgo- tovarištvo in pomoč
šah preizkus usposobljenosti vojakov, policistov in pripadnikov Civilne zašči- Tradicija tekmovanj sega v leto 1971, ko je v
te za delovanje v zimskih razmerah. Na tem dogodku se srečujejo tudi ve- Dražgošah prvič potekalo tekmovanje, ki se
terani osamosvojitvene vojne in borci NOB. Tokratno absolutno zmago so od današnjega razlikuje tako po številu čladosegli pripadniki specialne enote Policije, pripadniki 132. GORP/EVOJ Slo- nov kot izvedbi tekmovanja. »Razgibanost
venske vojske pa so bili odlični drugi. V kategoriji absolutno ženske so zma- terena in nošenje opreme, ki se je na tekmovanjih zahtevala, sta naredila tekmovanja nagale pripadnice 132. GORP.
porna,« se tekem iz Dražgoš spominja Metka
Srečnik, zaposlena v logistični brigadi, prve
Besedilo: Nataša Oblak
tekme pa se je udeležila januarja 1983. Ko sva
Fotografije: Bruno Toič
Ohranjanje preteklosti
skozi šport
Ekipe so bile na startu odlično razpoložene.
P
isalo se je leto 1971, ko je Republiški štab za TO v spomin na dražgoško bitko prvič organiziral tekmovanje v patruljnem teku na smučeh. Pripadniki
takratne TO in uprave javne varnosti so tekmovali v vojaških smučarskih veščinah na
obronkih vasi Dražgoše v vseh mogočih razmerah, in sicer v globokem snegu, mrazu,
sneženju, odjugi, dežju ter blatu. Leta 1992 se
je tekmovanje preselilo na Pokljuko, še vedno
pa je tek patrulj, na katerem morajo člani tekmovalnih ekip pokazati svoje vojaško znanje,
premagovati naravne ovire in pomagati ranjenim prijateljem, končni del prireditve Po
stezah partizanske Jelovice.
Tekmovalce čaka šest
delovnih točk
Tekmovalce je na progi čakalo šest delovnih točk, na katerih so se člani ekip v belih
maskirnih oblekah s predpisano opremo soočali na pet oziroma deset kilometrov dolgi progi. V preteklosti je tekmovalo sedem tekmovalcev, in sicer komandir ter
42
SV
pred dobrimi tremi leti pripravljali intervju,
je dejala, da je pri tekmovanju največkrat največji izziv nastopati v homogeni ekipi, v kateri si morajo tekmovalci vedno pomagati med
seboj, kar pomeni, da sta še kako pomembni tovarištvo in skupinsko delovanje. Tekmovalne ekipe je v začetnih obdobjih sestavljalo več članov, saj je ženska ekipa štela pet,
moška pa sedem tekmovalcev. Oprema je bila
skromna, obuti pa so bili v težke, trde in največkrat prevelike vojaške čevlje. Smuči so bile
dolge, težke in opremljene z okovjem. Na začetku so za cilje uporabljali balone in zidake,
šele pozneje strelne tarče. Leta 1992 so tekme
preselili na Pokljuko zaradi ugodnejših podnebnih razmer, dodali pa so tudi nove delovne točke.
Priprave se začnejo dva
meseca pred dogodkom
Priprave na izvedbo tekmovanja se začnejo dva meseca pred tekmovanjem s prvim
sestankom organizacijskega odbora, na
njem pa oblikujejo pododbore za izvedbo
tekmovanja. Ti dobijo naloge, določijo se
roki za izvedbo in potrdijo se razpisni pogoji tekmovanja. »Delo je potekalo hitro in v
petek zjutraj je bila proga pripravljena za uradni trening,« je dejal major Fedja Vraničar.
»Največji izziv je bilo tekmovanje pripraviti
lani, ko je 1. brigada prevzela organizacijo od
logistične brigade. Seveda smo ob njeni pomoči tekmovanje izpeljali dobro in letos nam
razen vetra, ki je odnesel pripravljene šotore,
nič ni predstavljalo težav. Vsak je vedel, kaj je
njegovo delo, tako da ga je dobro opravil. Bilo
je prav veselje delati.«
»Ko opazujem organizacijo tekmovanja,
sem zadovoljen. Sprehodil sem se med tekmovalci in obiskovalci ter začutil dobro
voljo na tem tekmovanju,« je ob začetku
tekmovanja dejal poveljnik 1. brigade polkovnik Roman Urbanč. »Tekmovanje je
povezano tudi z ohranjanjem tradicije in
je hkrati tekmovanje, ki privabi ne le pripadnike Slovenske vojske, temveč tudi veliko mladih. Na Pokljuki zbrani predstavniki obrambe, varnosti in reševanja tako
skrbimo za varnostno, bojno in reševalno
pripravljenost, vzdržljivost, obvladovanje
smučarskih veščin ter strelsko izurjenost.
Prav tako kot nekoč v Dražgošah in na Jelovici so vsako leto v ospredju športni ter
tekmovalni boji, boji enotne zavesti in ekipnega duha tudi na Rudnem polju. Za tekmovalce je kljub temu malo drugače, saj je
moj cilj, da se krepijo vezi med nami in se
oblikujeta tovarištvo ter povezovanje, kar
pomeni tudi lažje sodelovanje med nami v
službenem času.« Ob koncu je čestital vsem
tekmovalkam in tekmovalcem ter se jim zahvalil za ohranjanje tradicije in brezčasnih
vrednot, in sicer svobode, bratstva, solidarnosti ter poguma. Te in podobne vrednote
nimajo roka trajanja.
Metka Srečnik,
LOGBR POV:
Že več kot 25 tekmovanj v patruljnem teku
je za menoj in še vedno se najraje spominjam tekmovanj v Dražgošah. Tekmovanje
v patruljnem teku je predvsem ohranjanje
tradicije, toda žal moram reči, da zaradi
tega, kar se zdaj dogaja, izgubljamo tradicijo Dražgoš, ker so nam vzeli orožje iz
nahrbtnika, bistvo tekmovanja pa je prav v
tem. Mogoče je tudi to napaka, da se je tek
preveč razširil, tako da bi raje ostali le pri
tekmovanju SV in Policije ter pripravili drugačno tekmovanje, na katerem bi bili še pripadniki Civilne zaščite. Malo sem razočarana, se opravičujem, toda prav je, da se
pove. Žal se niso obdržale niti klasične kolajne, kakršne smo dobili v prvih letih tekmovanja in so imele znak Dražgoš. Še zdaj
se spomnim razglasitve zmagovalnih ekip
leta 1983 pri spomeniku. Veseli me, ko vidim, da je iz leta v leto več tekmovalnih
ekip, tudi tekmovalnih ekip Civilne zaščite.
Pet strelov, za zgrešenega pa se prišteje čas
šest vojakov, danes pa so v ekipi štirje člani,
ženske ekipe pa imajo lahko za vodjo člana.
Ko so se tekmovalne ekipe pognale na progo,
jih je najprej pričakala prva delovna točka.
Vsak tekmovalec je moral na strelišču petkrat streljati z malokalibrsko puško na razdalji 50 metrov. Tarča je imela premer 11 centimetrov, položaj za streljanje je bil leže brez
naslona. Vsak zgrešeni strel se je kaznoval s
pol minute pribitka za žensko ekipo in z minuto za moško. Ko so končali streljanje, jih je
čakala druga delovna točka z metom bombe.
Vsak tekmovalec je metal trikrat, in sicer
ženske na razdalji 15 metrov, moški pa na 20
metrov, pri čemer so morali zadeti okvir, ki je
bil velik 2 metra x 2 metra. Tudi tu se je zgrešeni met štel kot pribitek h končnemu času ob
prihodu na cilj.
Po drugi točki so se ekipe odpravile po progi
do nizkih ovir. Pri premagovanju teh ovir
so morali tekmovalci z vso opremo, puško
in smučmi premagati približno 50 metrov
dolgo progo. Ekipa se je nato s smučmi odpravila v klanec, kjer jo je čakala peta točka
Majorka Nataša Zorman,
1. brigada:
Tomaž Iglič,
URSZR:
Občutki ob koncu so najlepši, vmes pa se
vprašaš, zakaj ti je tega treba, toda to je najboljša tekma, ki jo organizira Slovenska vojska. Dobro je, ker ne le, da tečeš, temveč si
odvisen od ekipe, vključene pa so tudi vojaške discipline, kar mi je zelo všeč. Največji
izziv je streljanje, ker tam lahko največ pridobiš ali izgubiš, prav tako je pri metu bombe. Najtežji je tek, tako da je tisti hrib, čez
katerega moramo iti peš, pravzaprav počivanje (smeh). Že več kot deset let se udeležujem teh tekmovanj in nikakor ne zadnjič.
Tokrat sem že sedmič na patruljnem teku.
Občutki po vsakem tekmovanju so dobri,
zato se vedno radi vračamo med reševalne službe. Med seboj se dobro poznamo,
smo nabrušeni in tekmovalni, toda tudi prijateljsko razpoloženi. Proge so dobro pripravljene, zaradi toplega vetra pa mislim,
da nam bo kar precej vroče, ko bomo šli v
klanec. Tako kot vsako leto se bomo tudi letos zelo potrudili.
Tekmovalci so morali premagati ovire.
SV
43
OBRAZI
Ni meja, so le
tiste, ki si jih
postaviš sam
Šport mora biti
užitek, ne trpljenje
Vojaško pot je začel v Območnem teritorialnem poveljstvu Domžale leta 1992. Pot ga je vodila v vojaško policijo,
kjer je bil do leta 1998, nato pa je njegovo delovno okolje postal takratni združeni operativni center. Tam je ostal
kar nekaj let, sledilo pa je še delo v skupini za standardizacijo v takratnem Poveljstvu sil. Januarja je po letih dela
na športnem področju prevzel vodenje Športne enote. Kot
pravi, je delo v njej posebno, kajti razumeti moraš način
življenja vrhunskih športnikov, ki je povsem drugačen od
tistih, ki se rekreativno ukvarjajo s športom. Lani je dosegel še en cilj, postal je namreč športnik leta 2014. Praporščak Iztok Arbajter.
Njeno življenje že od otroštva spremlja šport. Kot pravi, je
prej smučala kot hodila. Odraščala je v Kamniku, kjer živi
še danes, v vojaške vode pa je prišla z začetkom poklicne
vojske. Vojaški poklic ji daje to, kar v življenju najbolj potrebuje – dinamiko, zanimivo delovno okolje in predvsem
zelo raznoliko delo. Od leta 2003, ko se je zaposlila v Slovenski vojski, jo je pot vodila po različnih enotah, danes
pa je poveljnica voda v 132. gorskem polku, kar si je tudi
želela. Predstavljamo vam poročnica Mojco Flerin, ki je že
deveto leto tudi športnica leta v Slovenski vojski.
Besedilo: Nataša Oblak
Fotografija: desetnica Martina Podkrižnik
Besedilo: Nataša Oblak
Fotografija: Bruno Toič
»Šport me spremlja od malih nog, že v osnovni šoli je bila največja
pozornost namenjena igri z žogo, ni važno, ali je bil to nogomet, rokomet ali košarka. Pozimi seveda zimski športi, in tako je bilo vse do
srednje šole, ko je sledil športni mrk.« Ta je trajal, kot je dejal, tja do
25. leta, potem pa se je spet začel resneje ukvarjati s športom, in sicer s kolesarstvom, za katerega je pridobil licenco, in tudi tekmoval
je. »Sicer me nikoli ni zares pritegnil kak šport, edini je bil kolesarstvo, saj sem kmalu začel pogrešati druge športe. Tako so pri meni
vedno prisotni tako letni kot zimski športi, včasih tudi trije naenkrat.«
Najin pogovor zaide na osvojen naziv športnik leta. »Vse leto potekajo tekmovanja, trinajst jih je. Strelstvo, peteroboj, veleslalom, tek
»Že odkar pomnim, je moje življenje povezano s športom. Smučanje, hoja v hribe s planinskim krožkom na šoli, rokomet, ki sem
ga trenirala vrsto let, hokej in nogomet s sosedovimi fanti. Nekako
način življenja, bi lahko rekla, čeprav je bil šport v srednji šoli nekoliko potisnjen na stranski tir,« se zasmeji in doda, da so bila pač
najstniška leta. Ker jo je vedno zanimal vojaški poklic, ni oklevala, ko je prišel razpis za zaposlitev v Slovenski vojski, temveč se
je takoj prijavila in bila tudi sprejeta. Najprej je prišla v 1. brigado, kjer je bila en mesec, nato pa je odšla na temeljno vojaško
usposabljanje. Vojaško pot je nadaljevala v takratnem bataljonu
za jedrsko, radiološko, kemijsko in biološko obrambo. »Po treh letih sem odšla najprej v Športno enoto za administratorko, od tam
na Šolo za častnike in po njej v 20. motorizirani bataljon kot poveljnica voda. Ker rada delam z vojaki, sem prav uživala v tem
delu, po treh letih pa sem odšla v 1. brigado, v kateri sem bila do
lani častnica za povezavo.«
S prihodom v SV se je vrnila
ljubezen do športa
Kot pravi, je šport kar nekaj časa ostal na stranskem tiru, potem
pa ga je s prihodom v vojsko ponovno vzljubila in začela trenirati. »Začelo se je s tekom, v JRKBO pa so mi predstavili orientacijski tek. Sprva sem nanj gledala z rezervo, nato pa mi je postal všeč. Iščeš točke v gozdu in se izgubljaš, pogosto pretečeš
tudi petnajst kilometrov namesto petih in si s treningi nabereš kar
nekaj kondicije,« se zasmeji. Počasi se je seznanila tudi z drugimi športi v vojski, med njimi je tudi tek na smučeh. Največji izziv
zanjo sta gotovo patruljni tek in Brajnikov memorial. »Ti dve tekmi sta gotovo med težjimi ekipnimi tekmami. Predvsem pri Brajnikovem memorialu je duh ekipe zelo prisoten, če ga ni, si zadnji.«
Čeprav športu namenja veliko časa, ima doma vso podporo. Tudi
ko je doživela padce, pravi, da so jo znali spodbujati in ji dati voljo za nadaljevanje. »Vsekakor je biti športnik način življenja in takega te mora okolica sprejeti. Kot vemo, so najboljši športniki veliki egoisti in dali bi vse za svoj uspeh. In če hočeš nekaj doseči,
moraš biti egoist. Veliko je odrekanja, vendar veš, zakaj je tako.«
Zadnja tri leta se ukvarja predvsem z orientacijskim tekom, v katerem je tudi na svetovni ravni dosegla dober rezultat in se uvrstila
visoko na lestvico tekmovalcev. Lani je bil njen cilj osvojiti dobro
mesto na svetovnem in vojaškem prvenstvu, kar je tudi dosegla.
»Polovico leta sem trenirala zgolj tek in orientacijski tek, ni bilo
zabave, pijače s prijatelji. Preprosto se odrečeš vsemu in se podrediš treningu. Ko si zastavim cilj, ga želim doseči in vem, da ni
meja. So le tiste, ki si jih postaviš sam. To sem potrdila, ko sem šla
na večdnevne pustolovske tekme adventure race.«
44
SV
na smučeh, različne tekaške discipline, kolesarstvo, orientacijski tek
in drugi, vendar le najboljših 15 na tekmovanju dobi točke. Da osvojiš naslov, moraš biti kar kompleksen športnik.« Kot pravi, je težko
priti med prve tri v disciplinah, saj je med vojaki kar nekaj nekdanjih
vrhunskih oziroma profesionalnih športnikov. »Vsa leta sem bil blizu
naslovu, in ko sem se posvetil tudi drugim športom, ne le kolesarstvu,
sem tudi drugje napredoval. Zavedam se, da je bilo za dosego tega
naslova treba tudi malce športne sreče.«
Med pogovorom sva se dotaknila tudi novodobnih rekreativcev, pri
katerih dostikrat projekt postati tekač ali kolesar propade in se konča na kavču, kjer se je tudi začel. »Vsekakor bi za vsakega, ki nima
pretirane volje do športa, dejal, naj najprej začne z vodeno vadbo,
ki poteka pod strokovnim vodstvom. Tako ti ta način življenja lažje
pride v kri. Človek kmalu spozna, da je to glavna oblika boja proti stresu,« poudari. V današnjem času, ko se vsem mudi, ko družinsko in službeno življenje spremlja stres, je rekreacija prava oblika,
da stres izničiš. »Treba se je zavedati, da starejši ko si, temu prilagajaš tudi vadbo. To ne sme biti obsedenost, odvisnost, temveč rekreacija. Šport pomeni kakovostno preživljanje prostega časa, kar
svetujem vsakemu. Ko se namreč malo zapustiš, upade tudi volja.«
V športu so zapisane neke zakonitosti, pravi, in ena najpomembnejših je postopnost. Največja napaka, ki jo mnogi počnejo, je, da
začnejo iz nič in svojemu telesu ne prizanašajo. Postopnost je zato
eden najpomembnejših elementov, ki jih je treba upoštevati, predvsem na začetku.
Iztok Arbajter meni, da je bil letos zanj največji izziv udeležba triatlona jeklenih, ki se ga je udeležil po 15 letih. »In danes vem, da se
ga bom udeležil spet in spet, dokler bom lahko. To je resnično jeklena preizkušnja in velik izziv. Prav tak izziv predstavlja tudi Brajnikov
memorial.« Ko ga vprašam, če ve, kdaj ima telo dovolj, se posmeji in
pravi, da vedno neha prepozno, saj ima šport preprosto preveč rad.
»Tako naredim neumnost, saj ko zamenjaš disciplino, delajo druge
mišice. Telo seveda pravi, da je mogoče, vendar se mišica s tem ne
strinja, in potem so težave in moram malce prenehati.«
Ob koncu ga še vprašam, kaj je njegovo vodilo v življenju, in kot iz
topa ustreli: »Treba je uživati, predvsem pa v mojih letih ohranjati
šport kot rekreacijo. Mora ga biti prava mera in ob tem ne sme trpeti družina. In seveda, mora ti biti v veselje, ne trpljenje.«
Kot pravi, že več let tekmuje na pustolovskih tekmah, ki lahko trajajo od tri do sedem dni, v teh dneh se zvrsti od osem do dvanajst
športnih disciplin, od orientacije, teka, kolesarjenja, plezanja, vožnje s kajakom, plavanja in jamarstva, skratka, obsežen seznam
športnih disciplin. »Štirje sestavljajo ekipo, pogoj za udeležbo na
tekmovanju pa je ena ženska v ekipi. Na tekmovanju spiš, počivaš in ješ tako, kot si načrtuješ. Svetovna prvenstva trajajo sedem
dni, v tem času premagaš tisoč kilometrov in narediš deset tisoč
višinskih metrov. Ekipa je dosegla dobre rezultate, bili smo evropski prvaki in dvakrat peti na svetovnem pokalu. Na teh tekmah res
lahko spoznaš samega sebe, kje so tvoje meje in kdaj jih prekoračiš. Bistvena pa je glava.« Kot pravi, je najhujši kritik do sebe prav
sama. »Vedno pričakujem od sebe največ. Ne grem poskusit, ker
sem že, ampak grem tekmovat.«
Ob koncu pogovora se dotakneva tudi športa v vojski. Kot pravi,
je prednost vojske tudi v tem, da je šport sestavni del vojaškega
življenja, čeprav še vedno nima prave podpore. »Še vedno je miselnost, da greš na tekmo zato, da tisti dan nisi v službi, da se izogneš svojemu delu. Če nimaš rezultata, še toliko bolj. Ne zavedajo pa se, da so lahko samo prvi trije najboljši. Eni se bolj ukvarjajo
s tekom, drugi s tekom na smučeh, kar tako ne moreš priti na prvo
mesto. Preprosto ne moreš biti povsod prvi, a nekateri seveda pričakujejo, da bodo vsi prinesli najboljše rezultate.« Kot pravi, je
udeležba na tekmovanju za mnoge pomembna tudi zato, da preverijo, ali so sposobni doseči cilj, ki so si ga zastavili, da gredo
na tekmo, da predvsem sami sebi dokažejo, koliko so sposobni.«
Na koncu pogovora, ko se poslavljava, se zasmeji in doda: »Kjer
je volja, je pot. Tako preprosto je to.«
SV
45
PREŽIVETJE
Košare
Pletenje košar je umetnost, ki se počasi, toda zanesljivo pozablja. Danes so pletenje zamenjale druge tehnike z materiali, ki jih naši predniki niso poznali, zato so bili prisiljeni izdelovati takšne in drugačne košare, ki so jim olajšale
vsakodnevna opravila. Če se znajdemo brez vsega v divjini,
smo veliko na slabšem, kot so bili naši predniki. Oni so živeli z naravo in si pridobili znanje z izkušnjami, ki pa se danes
zdijo nekaterim nepomembne. Ali so res?
Besedilo in ilustracije: Igor Fortuna
O pletenju so napisane knjige in nemogoče bo na tej strani opisati
ves postopek. Spet se zanašam na vašo predstavo in razumevanje
spodnjih slik, saj ena slika pove več kot tisoč besed.
Tukaj se ne bom osredotočil le na eno vrsto lesa, temveč bom rekel,
da so vse tanke, ravne in dolge šibe uporabne, in sicer vrbove, drenove, leskove ter druge. Debele naj bodo pet milimetrov ali manj,
dolge pa več kot 25 centimetrov. Ne potrebujete metrskih šib, da
bi vam uspelo. Za začetek se lotite manjše košare s premerom dna
20 centimetrov. Za to potrebujete sedem palčk, dolgih 20 centimetrov, s premerom pet milimetrov. Te položite tako, kot je prikazano na sliki 1, in začnite plesti s tanko šibo na tanki strani. Naredite
nekaj ovojev, palčke malo razmaknite in začnite plesti. To pomeni
enkrat nad palčko, drugič pod njo. Tako pletite, dokler ne postane
šiba, s katero pletete, predebela in s tem premočna, da bi jo ovijali. Tam jo odlomite in začnite z novo na tankem delu. Hitro boste
ugotovili, da se vzorec ponavlja, ker imate v osnovi parno število
palčk. Po nekaj krogih lahko porinete proti sredini še eno, tako da
jih imate 15, kar ni nujno, je pa laže. Verjetno vam zdaj ni povsem
jasno, o čem govorim, vam pa bo, ko se boste lotili dela.
Ko končate osnovo, torej dno košare, polomite oziroma porežite
tiste palice, ki so ostale predolge in štrlijo ven. Nato naberite novih 15 šib s premerom od štiri do pet milimetrov in dolgih od 30 do
40 centimetrov. Debelejši del lahko malo naostrite in ga porinete
v osnovo, tako kot je prikazano na sliki 4, torej vse naokoli. Te šibe
naj bodo malo daljše, kot bo končna višina košare. Potem vse te
palice ukrivite navzgor, če so daljše, pa jih lahko tudi zvežete skupaj, da bodo na mestu. Pletite naprej v višino. Začnete s tankim delom enkrat noter in enkrat ven. Pletete lahko z dvema šibama naenkrat, pri čemer se med vsako navpično palico zamenjata in še
zavijeta med seboj. Poskusite plesti tudi pod kotom 45 stopinj. Tokrat začnete z debelim delom pri vznožju in pletete tako kot prej,
torej noter in ven, le da greste proti vrhu pod kotom 45 stopinj in
naslednjo enako. Ta metoda je mogoče še najhitrejša, pomagajte
pa si s prikazom na sliki 5.
Ko pridemo do želene višine, preostanek šib, s katerimi smo pletli,
polomimo in porinemo nazaj v pletenje, nato pa še vertikalne, tako
kot je prikazano na sliki 6. Lahko si omislimo tudi ročaj, ki ga oblikujemo, kot je razvidno iz slike 6, potem pa ga porinemo med pletenje. Tako ste končali. Če ste imeli katero izmed vertikalnih palčk
prekratko, to ni razlog, da končate. Poleg nje porinite še eno daljšo in nadaljujte pletenje. Pri tem ni omejitev. Kaj vse lahko naredite, boste vedeli šele čez čas, ko si boste pridobili nekaj izkušenj.
Za praktično uporabo vam svetujem izdelavo nekakšnega koša, ki
vam bo omogočal gibanje s prostimi rokami. Spletete lahko tudi
naramnice in pokrov, le vključite domišljijo.
Izdelki najprej ne bodo videti najlepši, ko se bodo malo posušili,
bodo še slabši, vendar jih boste verjetno kljub vsemu uporabljali
za njihov namen. Pridobili si boste še izkušnje, ki vam bodo pomagale biti vse boljši, s tem pa bodo tudi izdelki vedno lepši.
Pletenje košar ima kar nekaj ljudi za konjiček in glede na lepoto
izdelkov lahko rečemo, da je to res umetnost, ima pa še eno pozitivno stran, saj vam bo v resnih razmerah v veliko pomoč. Zaposli
vašo duševnost, kar je zelo pomembno. Kadar pletete, ne morete
misliti na nič drugega.
46
SV
NAPISALI STE
Ž
e ko sva se prvič srečala z zakoncema
Offe, se je med nami začelo prijateljstvo, ki je še danes tako močno kot na
začetku. Michael je v tem poveljstvu opravljal
delo v G-35, njegova žena pa je bila tako kot
moja zelo aktivna v klubu NIWIC, v katerem
so se srečevale in družile žene častnikov, ki smo
delali v NRDC-ITA. V dveh letih druženja smo
resnično postali nerazdružljivi in naše slovo, ko
sva se z ženo julija 2012 vrnila v Slovenijo, je bilo
težko. Septembra istega leta sem se upokojil,
Michael in Sheila pa sta se vrnila v ZDA, kjer je
Mika že čakala nova dolžnost. Naše stike kljub
razdalji ohranjamo prek skypa in facebooka.
V prvi polovici leta 2014 nas je Mike presenetil
z novico, da se bo do konca tega leta upokojil.
Izrazil je željo, da bi bila tudi midva z ženo na
slovesnosti, organizirani ob njegovi upokojitvi,
in ko sva septembra dobila njegovo uradno vabilo na to slovesnost, sva se odločila, da ju zares
obiščeva. Vse podrobnosti glede potovanja sta
načrtovali najini ženi Tanja in Sheila, zato Mike
do zadnjega trenutka ni vedel, da prihajava v
ZDA. Pravočasen stik z Mikovim sodelavcem
podpolkovnikom Allenom Whitneyjem nama
je omogočil udeležbo na upokojitveni slovesnosti, za predstavitev pa sem tudi sam prispeval
nekaj prigod in fotografij iz našega dveletnega
druženja v Italiji.
Ko smo se po dveh letih in pol ponovno srečali, je bila sreča popolna. Prav vsi smo bili veseli
ponovnega snidenja, Mike, Sheila, njegova starša Darrell in Marian ter Mikova mlajša brata,
Darrell mlajši in Chris.
Dan pred slovesnostjo smo poskrbeli za likanje
in zadnji pregled Mikove in moje uniforme ter
ženskih oblek, Mike pa je v vojašnico dostavil
prigrizke in pijačo za slovesnost.
Slovesnost ob upokojitvi podpolkovnika Michaela A. Offeja, US Army, je potekala v prijetnem počitniškem objektu rekreacijskega dela
vojašnice Fort Knox v Kentuckyju. Dvorana v
zelo veliki leseni brunarici je bila prijetno okrašena za to priložnost. Nič ni manjkalo: projekcijsko platno, govorniški oder, stojalo z zastavami ameriške vojske, ZDA in Zvezne države
Kentucky ter dovolj stolov za vse povabljene.
Slovesnost se je začela z ameriško državno himno, ki jo je ponosno in čudovito odpela Rhona L. Tolle-Beaman, Mikova prijateljica.
Sledil je nagovor kaplana, nato pa so iz ozadja tribune prikorakali štirje pripadniki vojske
v brezhibnih uniformah, nosili pa so tri velike šopke cvetja, s katerimi so obdarili Mikovo
ženo Sheilo, mamo Marian in njuno hčer Tori,
ki se ji je edini od treh hčera uspelo udeležiti
slovesnosti.
Za govorniški oder je stopil Mikov nadrejeni,
polkovnik Bell, ki se je najprej zahvalil vsem
Upokojitev
po ameriško
Ko sva se z ženo Tanjo julija 2010 preselila v Italijo, kjer sem nastopil dolžnost
pomočnika za premike in transport v NATO Rapid Deployable Corps (NRDC)
v kraju Solbiate Olona v Italiji, si nisva nikoli mislila, da bova tam srečala tako dobra prijatelja, kot sta Američana Michael in Sheila Offe.
Besedilo in fotografije: Božo Majcen
navzočim. Še posebej se je zahvalil nama z
ženo, saj sva za udeležbo na tej prireditvi prepotovala več kot 7800 kilometrov. V zelo čustvenem, na trenutke rahlo šaljivem govoru je
nadaljeval slovesnost s krajšim opisom Mikove življenjske poti, imenovanjem enot, v katerih
je služboval, in dolžnosti, ki jih je v 37 letih aktivne službe v ameriški vojski opravljal. Predstavitev je bila na sproščujoč in humoren način
podprta s slikovnim gradivom, ki je bilo projicirano na veliko platno. Ob pogledu na posamezne fotografije so se Mikove in moje oči kar
nekajkrat srečale, saj je Mike natančno vedel,
kdo je »glavni krivec« za projicirane fotografije,
ki so v dobro voljo, smeh in tudi solze spravljale
vse navzoče. Po končanem govoru se je polkovnik Bell s podelitvijo posebne medalje zahvalil
Mikovi ženi Sheili, ki ga je ves čas službovanja
podpirala in skrbela za družino.
Nato je z govorom nadaljeval Mike. Tudi on se
je vsakemu navzočemu posamezniku zahvalil in mu namenil nekaj toplih besed hvaležnosti. Po končanem Mikovem govoru je polkovnik Bell tudi njemu podelil posebno medaljo,
zloženo zastavo ZDA in darilo, ki ga pripadniki vojske dobijo ob taki priložnosti, lovski nož s
posvetilom in etuijem.
Po koncu slovesnosti so se vsi navzoči zvrstili
ob Miku in Sheili ter jima čestitali, marsikdo pa
mu je za spomin dal manjše darilo.
Slovesnost se je končala s pogostitvijo. Seveda
sva tudi midva z ženo prispevala manjši prigrizek v obliki krožnika slovenskih dobrot, in
sicer na tanko narezano domačo suho salamo,
dimljeni sir jošt in slovensko zastavico na sredini krožnika, ki je vsem navzočim sporočala,
da sta se slovesnosti udeležila tudi prijatelja iz
Slovenije.
Osemdnevni obisk v ZDA je hitro minil. Poleg
tega, da sva se z ženo po dveh letih ponovno
srečala s svojima prijateljema, sem bil ganjen,
ko sem videl, kakšno čast Američani izkazujejo pripadnikom svoje vojske ob upokojitvi. S
Sheilo in Mikom se ponovno vidimo čez leto in
pol, ko ju s Tanjo pričakujeva v Sloveniji.
SV
47
jezikovni in terminološki kotiček
ste vedeli?
Partizanske
Igor Cebek,
smučine Cerkno doktorska
1945
disertacija,
FDV, 2014
Besedilo: Blaž Torkar
20. in 21. januarja 1945 je štab XXXI. divizije IX. korpusa NOV in
POS organiziral smučarska tekmovanja v patruljnih tekih, veleslalomu
in smučarskih skokih. Tako so v okolici Cerknega, okrog Čepleza in v Vpliv mirovnih operacij na funkcije
Cerkljanskem Vrhu tekmovali partizani tekmovalci Rudi Finžgar, Janko Štefe, Marijan Masterl ter drugi. Organizacija tekmovanj je bila oboroženih sil srednjeevropskih drna ravni pravih smučarskih tekmovanj. Nepozaben je spomin na sklepno prireditev, ko se je sončnega popoldneva v nedeljo, 21. januar- žav po hladni vojni: Slovenija v prija, zbralo pri Cerknem več kot 1000 ljudi, ki so si ob zvokih divizijske
godbe ogledali tekmovanje v smučarskih skokih. Na tekmah so bile merjalni perspektivi
tudi delegacije zaveznikov, ki so organizirale spuščanje orožja, hrane
in drugega vojaškega materiala. To se je dogajalo v okupirani Evropi, od 20 do 40 kilometrov od najbližjih sovražnikovih postojank.
Besedilo: Igor Cebek
Fotografija: Bruno Toič
odlikovanja v sv
Znak
Obveščevalno
varnostne službe
Besedilo in fotografija: Klemen Vidmar
Znak Obveščevalno varnostne
službe (v nadaljevanju OVS) se
lahko podeli zaposlenemu ali
nekdanjemu delavcu Obveščevalno varnostne službe za pomembne zasluge pri opravljanju
del in nalog na področju nacionalne varnosti, obrambnem področju ter pri obveščevalno-varnostni dejavnosti. Priznanje ima
tri stopnje in se podeljuje kot zlati, srebrni in bronasti znak Obveščevalno varnostne službe.
Zlati znak OVS se lahko podeli delavcu OVS za pomembne zasluge na področju nacionalne varnosti. Srebrni znak OVS se lahko podeli delavcu OVS za pomembne uspehe pri izvajanju obveščevalno-varnostne dejavnosti ali na obrambnem področju. Bronasti znak
OVS se lahko podeli delavcu OVS za pomembne uspehe pri izvajanju nalog na obrambnem področju.
Znak OVS vseh treh stopenj je okrogle oblike, premera 70 mm, na njem
sta oznaka OVS in napis REPUBLIKA SLOVENIJA, MINISTRSTVO ZA
OBRAMBO, OBVEŠČEVALNO VARNOSTNA SLUŽBA. Na zadnji
strani so vgravirani ime in priimek nosilca ter leto, ko je bilo priznanje podeljeno. Priznanja so glede na stopnje zlate, srebrne ali bronaste barve.
Nadomestna oznaka vseh treh stopenj je moder pravokotnik, ki ima
na sredini kovinsko aplikacijo oznake OVS v ustrezni barvi, in sicer
glede na podeljeno priznanje (zlati, srebrni ali bronasti znak).
48
SV
Mednarodna skupnost si je od nekdaj prizadevala preprečiti ali vsaj
omejiti oborožene spopade. V obdobju po drugi svetovni vojni, ki so
ga zaznamovali hladna vojna, bipolarna delitev sveta, razvoj jedrskega in drugega orožja za množično uničenje, so bili napori mednarodne skupnosti usmerjeni predvsem v preprečitev blokovskega spopada in omejevanje meddržavnih spopadov. Konec blokovske delitve
je zmanjšal verjetnost globalnega spopada, novi varnostni izzivi, grožnje in tveganja pa so povečali ranljivost sodobnih držav. Novi varnostni izzivi so zahtevali nove in različne pristope k mirovnim operacijam. Postalo je jasno, da tradicionalno mirovno posredovanje ZN
ne bo ustrezalo sodobnim konfliktom. Premirja ali podpisani mirovni sporazumi niso prinesli konca nasilja, zato je bil nujen širši pristop
k vzpostavljanju miru. Uporaba sile je postala neizogibna, prej pa je
bila dopustna le v samoobrambi. Oborožene sile se zdaj znajdejo v
povsem novi vlogi, nimajo torej razmejitvene ali le opazovalne funkcije. Pojavljajo se v novih vlogah, kot so diplomatske, humanitarne in
policijske, zaščita človekovih pravic, nadzor vračanja beguncev, organizacija in nadzor volitev, podpora civilni oblasti idr. Prav ta transformacija oboroženih sil od nekdanjih množičnih vojsk do današnjih
postmodernih večnamenskih oboroženih sil, kar je posledica konca
hladne vojne in spremenjenih varnostnih izzivov v sodobnem svetu, je
predmet proučevanja doktorske disertacije. Obravnavani problem je
avtor proučeval skozi dve obdobji, in sicer od leta 1990 do 2000 in
od leta 2001 do 2011. Pri tem se je osredotočil na analizo organizacijskih struktur, kadrovske sestave, obrambnih izdatkov, angažiranosti
v mirovnih operacijah, bojnega potenciala, funkcije oboroženih sil in
bistvenih oborožitvenih sistemov posameznih držav. Na koncu je glede na ugotovitve raziskave predstavil razvojne dileme Slovenske vojske tako s političnega kot tudi z vojaškega vidika.
Nepravilna raba predlogov
in predložnih zvez (1. del)
Pravila delovanja: primer razlik
med splošno in strokovno rabo
Brez, do, od, z/s, za, h/k, proti, čez, po, pri, po, na, ob, v …
Čeprav so predlogi poleg veznikov najkrajše besede v slovenskem
jeziku, imajo velik vpliv v stavku. Izražajo prostorsko (v rokah, iz stanovanja, pod mizo), časovno (v ponedeljek, med obiskom, pred malico), načinovno (z vlakom) in vzročno (zaradi suše) razmerje med
besedami. Besedam, ki stojijo za njimi, določajo sklon. Dobro je vedeti, da predlogi brez, do, iz, od, s/z in za zahtevajo ob sebi samostalnik v rodilniku (brez poveljnika, z misije); k/h, proti in kljub samostalnik v dajalniku (kljub prizadevanjem, proti cilju), predlogi čez,
skozi in po samostalnik v tožilniku (čez ovire, skozi jopič); predlogi o, pri, ob in po samostalnik v mestniku (o predlogih, ob potresih),
predlog s/z samostalnik v orodniku (z vojaki SV, s sporazumom) itn.
Če dobimo pozdrave iz morja, iz počitnic, iz izleta in iz Triglava,
je to narobe. Pravilno bi bilo z morja, s počitnic, z izleta in s Triglava. Poročanje iz seje bi moralo biti poročanje s seje. Beremo, da se
je rop zgodil v noči iz petka na soboto. Pravilno bi bilo s petka na
soboto.
Pravila delovanja so pomembna. Pomembno je, da jih spoštujemo,
in pomembno je, da jih pravilno razumemo. Spoštovati moramo rules of engagement in tudi na primer engagement. Ali pravilno razumemo, razlagamo in prevajamo mnoge pomene iz družine
besede engage, se najbolje pokaže, ko se lotimo konkretnega, vojaškostrokovnega ali drugačnega besedila.
Med uro angleščine je pri branju besedila s splošno temo slušatelj
veselo in presenečeno ugotovil, da besedilo vsebuje vojaški izraz. Le
kako je mogoče, da neki lahkoten tekst vsebuje resno strokovno besedo, kot je engagement. Z začudenjem je ugotovil, da tukaj ta beseda nima nič opraviti s pravili delovanja. Ali vseeno ima? Končno
tudi zaroka (engagement) najbrž zahteva določena pravila vedenja
(»delovanja« v paru). To je spodbudilo živahno debato o splošnem
besedišču in strokovni terminologiji ter veliko različnih pomenih, ki jih
imajo besede v angleščini in prav gotovo tudi v drugih jezikih. Kako
jih vse pravilno razumeti, kako jih vse poznati, kako jih ustrezno prevesti – vsa ta vprašanja so se pojavljala med našo razpravo.
Za ilustracijo navajam nekaj pomenov besed engage, engaged, enSneg ne pada niti iz streh niti z streh, temveč s streh, saj je bil na stre- gagement (glej Veliki angleško-slovenski slovar):
hah. Z streh ni prav, ker se je treba ravnati po pravilu, da uporabimo
nezveneči s pred besedami, ki se začnejo na nezveneči nezvočnik engage
zaposliti (se); napasti, spopasti se; zaročiti (se)
(p, t, k, c, č, f, h, s, š; pomagamo si s stavkom ta suhi škafec pušča, to engage somebody začeti s kom pogovor
v katerem so vsi soglasniki nezveneči, ali pa predlog hitro izgovori- in conversation
mo z naslednjo besedo).
to engage with
spopasti se s kom
Pogosta nepravilna raba predloga s/z je pri pokrajinah in državah,
ki se končujejo na -ska. Tako ne prihajamo s Štajerske pa z Dolenjske ali z Japonske, temveč iz Štajerske, iz Dolenjske in iz Japonske
(Štajerska, v Štajersko, v Štajerski > iz Štajerske; Štajersko, na Štajersko, na Štajerskem > s Štajerskega).
V reklamah za zdravila slišimo, da se moramo pred uporabo posvetovati z zdravnikom ali s farmacevtom. Podvajanje predloga ni potrebno, saj sta to le njegovi zveneča in nezveneča različica. Dovolj
bi bilo z zdravnikom ali farmacevtom.
somebody
engaged
engaged in
engaged to
engagement
engagement
engagement ring
without engagement
zaseden; zaposlen; zaročen
zaposlen s čim
zaročen s
delo, zaposlitev; obveznost; dolžnost; zaroka
boj, spopad
zaročni prstan
neobvezno
Slušatelje angleškega tečaja, vojaške osebe, je seveda najbolj zanimal strokovni izraz rules of engagement, to so pravila delovanja; engagement kot spopad in engage kot napasti. Iskanje še
drugih pomenov je zanimivo in celo zabavno.
Tu je še kratek preizkus. V katerih povedih je beseda engaged
uporabljena kot vojaškostrokovni izraz?
a) Students who engaged heavily in multitasking activities felt great.
Še bolj moramo paziti, kadar se predlogi ne vežejo z istim sklonom: b) I'm engaged right now, call me later.
avtomobili vozijo v in iz garaže > avtomobili vozijo v garažo in iz c) We engaged the tank, but missed it with both of our rockets.
nje; na in z letališča je priletelo > na letališče je priletelo in z nje- d) He's engaged but he flirts with me all the time.
ga odletelo.
e) We have engaged the enemy.
Tukaj je še ena naloga za vas. Besede engage, engaged, engageVesna Vrabič
ment in disengagement vstavite na ustrezno mesto v povedih (isto
besedo lahko uporabite večkrat).
a) My friend showed me her ... ring.
b) I'm ... in a new business project.
c) Rules of ... are a set of rules governing the firing of weapons and
use of force by soldiers.
d) We started to ... the enemy infantry at around 800 metres.
e) ... is an action of stopping fighting with the enemy.
f) You ..., and then you see what happens. (Napoleon)
Kadar pri naštevanju uporabljamo različne predložne zveze, je treba predloge pri vsaki spremembi navesti: na misijah in operacijah
> na misijah in v operacijah; z misij in operacij > z misij in iz operacij; vozijo se iz Maribora, Ptuja in Svete Ane > iz Maribora, s Ptuja
in od Svete Ane.
Ali ste uspešno rešili? Ko iščete prave besede oziroma strokovne izraze za svoje besedilo, ne pozabite na pomoč slovarjev, takih staromodnih ali sodobnih, ki jih imate v pametnem telefonu ali na tablici, vsekakor pa v računalniku. Zagotovo se želite izraziti pravilno in natančno,
še posebno, če pišete pomemben dopis, mogoče poročilo ali sporočilo
ljubljeni osebi. To velja tudi za besedila v maternem jeziku, ne le v tujem.
Spoštovani bralci, hvala za branje in še kdaj nasvidenje v tem
kotičku.
Rešitve; Prvi preizkus: povedi c in e; Drugi preizkus: a) engagement, b)
engaged, c) engagement, d) engage, e) disengagement, f) engage
Martina Grmek
Šola za tuje jezike
SV
49
razvedrilo
TRAVA Z
VELIKIMI
KLASKI,
REPIGA
MORSKA
OŽINA
OLIMPIJSKE
ZAMENJAVA
IGRE
NEMŠKA
KNJIŽEV.
SEIDEL
ZGORNJI
DEL
STOPALA
ANGLEŠKI
SLOVENSKI
PESNIK
(THOMAS FOLKLORIST
(JOSIP)
STEARNS)
IZDELEK V
SPOMIN
NA KAJ
Fotografija: Bruno Toič
POIŠČI PET RAZLIK
Fotografija: Bruno Toič
nagradna križanka
Informativno glasilo
Izdajatelj in financer:
Ministrstvo za obrambo
Naslednja številka revije SV izide
16. marca 2015.
PRIREDITEV
VSAKE TRI
LETA
Revija Slovenska vojska je prvič izšla
14. maja 1993. Na leto izide 12 številk
revije. Prispevki, objavljeni v reviji, niso
uradna stališča Ministrstva za obrambo.
Nenaročenega gradiva ne vračamo.
VAS PRI
PIVKI
JAP. PIS.
(KENZABURO)
EVA
SRŠEN
LEPILO
AM. REŽ.
BROWNING
NOR. NOG.
(TORE
ANDRE)
UPOR,
VSTAJA
Vojkova cesta 59, 1000 Ljubljana
Telefon: +386 1/471 26 62
Faks: +386 1/471 27 70
Elektronska pošta: [email protected]
TANTAL
ZOBOZDRAVNIK
Avtor:
AM. SLIKAR
Vladimir
(JOHN
Milovanović,
FRENCH)
NAJETO
PERO
PLOVILO IZ
VOJNA
VOJNA
HLODOV
LADJA,
LADJA,
KI NOSI
KI
NOSI
PRISTAN.
TORPEDA V IZRAELU
TORPEDA
SPONA
ZAPOR,
AREST
ZLIV VEČ
REK
OTOČJE OB
ZAH. OBALI
IRSKE
Urednica:
Hana Souček Morača
POKRAJINA
V JV.
FRANCIJI
HR. PEVEC
(JASMIN)
Novinarja:
Nataša Oblak in Marko Pišlar
KILOVAT
URADEN
SPIS
LUŽA,
MLAKA
AVAR
KAMNITA
RAKEV
RODODENDRON
LADJA NA
VESLA
ORAČ
(ZASTAR.)
SLOV.
TEOL.
SLO. TEOL.
(GVIDO)
(GVIDO)
METULJ Z
"OČESCI"
ALEŠ
PAJOVIČ
TER
GOSPOD V
DALMACIJI
KOTNA
MERA
KRAVJE
USNJE
ŽIVEC
RADIJ
SLIKARKA
KOBILCA
HRIB NAD
ŽIROVNICO
KDOR ŽIVI
DANES
Fotograf:
Bruno Toič
AFRIŠKA
GOZDNA
ŽIRAFA
VULKAN NA
KJUŠUJU
REZEK
GLAS
UKRAJINSKI
PARLAMENT
SLOV.
IGR.
SLO. IGR.
(ARNOLD)
(ARNOLD)
REDKA
ŽLAHTNA
KOVINA
(ZNAK Rh)
BISTVO,
VSEBINA
DECIBEL
EVICA
VELIKO
DODATEK
K POGODBI SKLADIŠČE
ZA ŽITO
LOVRO
TOMAN
SKALNJAK,
ALPINETUM
VEČJA
VEČJA
VOKALNA
VOKALNA
ALI INSTR.
ALI
INSTR.
SKLADBA
SKLADBA
REDKO
ŽENSKO IME
KARL
ADENAUER
ROV,
IZKOPAN
NAVZGOR
V RUDNIKU
NEKDANJI
AMERIŠKI
TENISAČ
(ANDRE)
Fotografija na naslovnici:
Bruno Toič
Rešitev iz PREJŠNJE številke
Lektoriranje:
SSK MO
Tajnica uredništva:
Milena Topolovec
Oblikovanje, prelom in tisk:
Tiskarna Formatisk, d. o. o.
Reševalcem nagradne križanke
Pravilna rešitev gesla iz prejšnje številke:
Naklada:
9700 izvodov
AMFIBIJSKO USPOSABLJANJE
Nagrade, anorak revije SV, prejmejo:
– Zlato Ramič, Poljane pri Mirni Peči 54, 8216 Mirna Peč
– Miro Roblek, Kovorska cesta 29, 4290 Tržič
– Vesna Minodraš, Glinškova ploščad 12, 1000 Ljubljana
Nagrajencem čestitamo.
Pravilne rešitve tokratne križanke nam pošljite do srede, 4. marca 2015,
na naslov: Uredništvo revije SV, Vojkova cesta 55, 1000 Ljubljana.
50
SV
Spletna revija SV je dosegljiva na
www.mo.gov.si.
Revija SV je članica Evropskega
združenja vojaškega tiska (EMPA).
Revija SV je tudi na družbenem
omrežju Facebook.
SV
51
Razpis za popolnitev dolžnosti v:
▪ bojnih skupinah (vojaške dolžnosti)
▪ poveljstvu (častniška dolžnost)
Kandidati pošljite prijavo na elektronski naslov [email protected], s katerega boste prejeli prijavni obrazec in druga navodila.
Prijave bomo zbirali do konca februarja 2015.
Dodatne informacije: 01/585 60 65
52
SV