iz kroničnih bolečin

Lahkotno
iz kroničnih bolečin
klinična somatika
Aleš Ernst
Vaje, ki s
lje
am v vese
n
o
Mirnost, ki
os
Založnik: Maraton storitveno podjetje d.o.o. Ljubljana
bolečina
z
oč
Pr
Oblikovanje naslovnice in notranjosti ter prelom: Andrejka Čufer
a
Uredila in jezikovno pregledala: Eva Senčar
Zadovoljst
telesa in d
i
m
uh
klinična somatika
vobaja
Lahkotno iz kroničnih bolečin
n
i telesa
Aleš Ernst
b lahkot
o st
o
vo
Brežice, 2015
Naklada: 2000 izvodov
Brez pisnega dovoljenja založnika je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku,
hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorski
in sorodnih pravicah.
CIP
Vsem, ki iščejo pot
iz kroničnih bolečin
Vsebina
Namesto uvoda
Celovitost in zavestnost
Zakaj knjiga o klinični somatiki
7
9
I. Soma
V spremembe s samoopazovanjem
Šesti čut in naše telo
Kaj je klinična somatika
Težave, pri katerih si lahko pomagamo s klinično somatiko
Senzorno-motorična amnezija
11
11
12
13
15
17
II. Trije tipični refleksni vzorci
Refleks zelene luči
Refleks rdeče luči
Refleks travme
Kako odpraviti senzorno motorično amnezijo Somatske vaje
Potek in smisel terapije Funkcija diktira strukturo
20
20
21
21
22
25
27
28
III. Spopad z bolečino in novo gibanje
Bolečina
Učenje gibanja
Težave, pri katerih je klinična somatika najuspešnejša
32
32
36
39
IV. Šport
Pasti športa
Mnenji priznanih trenerjev
52
52
57
V. Osnovne somatske vaje
Kako izvajati somatske gibe
Lok hrbta
Dvig hrbta Trebušnjak Diagonalni trebušnjak
Stranski dvig
Roža
Roža za pisalno mizo
Krpa
Ležeči obrat
Vaja za hojo 1 - spust kolena Vaja za hojo 2 – potisk kolena naprej
Ležeča vijačnica
Bočna roža
Medenični kompas
Miška
Propeler
Ramenska ura
Sherley
Vlečenje vrvi
Vaja za občutek noge
Zavedanje stranskega nagiba
Zavedanje sedenja
61
62
64
65
67
69
70
72
74
74
76
78
79
81
82
84
87
88
90
91
93
95
97
98
Nasvet za boljšo izvedbo vaj
ODPOR
O meni
99
100
102
Zaključek
Delavnica klinične somatike
Delavnica klinične somatike za podjetja 103
105
106
Človek brez zavesti bi bil kot robot: popoln v svojem gibanju, niti giba preveč
ali premalo ne bi napravil v brezpogojni usmerjenosti k cilju. Bil bi brez čustev
in občutkov, skrbno zaščiten pred bolečino. A ker človek ni stroj, je prav, da
se tej svoji zavestnosti skrbno posveča. Zavedati se sebe nam je prirojeno in
nam omogoča odločati se in izbirati. Bolj svobodni smo v telesu in duhu, lažje
usmerjamo svoje življenje, medtem ko nas ignoranca naredi ujetnike začaranega kroga težav in bolezni.
Naš organizem je kompleksen in spreminjajoč se sistem, zato nas nenehno sili,
da negujemo njegovo celovitost: da se ga v polnosti zavedamo in skušamo napredovati na vseh nivojih bivanja. Človekova zavest je tista, ki omogoči, da so
vsi deli sistema učinkoviti in kooperativni. Zavedanje samega sebe je tisto, kar
omogoča začutiti pomanjkljivosti v delovanju tega našega sistema, le nenehno
učenje nas ubrani, da bi ne klonili pred težavami. Učenje klinične somatike je
tisti pristop, ki nam omogoča vedeti in narediti. Ki nam podeljuje neprecenljive
izkušnje.
Etimološka razlaga besede zavest kaže na izvoren pomen v sestavljenki za
in vede – pomeni vem, torej vedeti - ki izvira iz staroindijskega korena veda. Praslovansko vede je prvotno pomenilo videl sem, iz česar pomen besede zavest
lahko razložimo kot nekaj, kar obstaja, ker smo to videli in zato vemo, da je, da
torej obstaja. Vendar zavesti ne moremo enačiti z razumom. Razum lahko razumemo kot računalnik, ki deluje le, če je priklopljen na električni tok (zavest). Zavest in razum
hodita z roko v roki, a zgolj skrb za razum ni dovolj, uriti moramo tudi samozavedanje. To bo omogočilo miren in prodoren razum, ki ga bo občutila tudi
okolica. Samozavedanje izraža našo notranjo energijo, to pa naprej odloča o
kvaliteti našega življenja. Osvobaja naša čustva.
Biološki sistemi so se razvili po načelih povezovanja in specializacije. Človek je
sistem (organizem), sestavljen iz skoraj štirih trilijonov celic, ki so povezane v
celoto in visoko specializirane. Podobno nastajajo tudi drugi naravni in družbeni
sistemi, od ekosistema, družine ali velikih koncernov. Vsak sistem lahko razvije
polno delovanje in učinkovitost samo, ko je celovit (somatski). Biološki sistemi,
7
Na mesto uvoda
Celovitost in zavestnost
Zakaj knjiga o klinični somatiki
ki niso celoviti, hitreje izumrejo. Sistemi, ki so nastali pod vplivom človeka, so
lahko tudi neceloviti in vseeno dosežejo željeni cilj, vendar pa pri tem porabijo
bistveno več energije, materiala in sredstev. Taki sistemi skozi čas evolvirajo in
postanejo bolj povezani in celoviti ali pa propadejo.
Tudi vsak od gibalnih sistemov obstaja zaradi povezanih členov, od katerih ima
vsak svojo vlogo. Klinična somatika pa je še posebno nenavaden sistem, saj po
naravi stvari tiči v nas samih kot potencial za gibanje, lastno telesnim potrebam.
Omogoči nam polno in lepo gibanje ob lastnem skrbnem motrenju: ena misel,
en gib, ena misel …
Ko ležemo, da bi izvedli somatski gib, si moramo biti na jasnem, zakaj to počnemo. Naš namen je, zavestno napeti določene mišice ter jih počasi sprostiti. Tako
vedno bolj občutimo sebe, opazujemo, kako nam razum vodi mišico ob polnem
zavedanju. To je celovitost.
Po končani somatski vaji obmirujmo. Koliko več nas je, kako je telo polnejše
in bolj živo! Zdaj se lažje lotimo ostalih težav, poskušamo postati boljši človek.
Želja po izdaji knjige je prišla z razmišljanjem, kako zaradi kroničnih bolečin
pomagati tistim, ki jih ne morem sprejeti na terapije ali se ne morejo udeležiti somatskih delavnic. Vsak dan sem priča vplivu senzorno motorne amnezije
na telo in duha ljudi, ki prihajajo v leta bodisi jih pestijo poškodbe in njihove
posledice. Hkrati z veseljem opazujem, kako se počutje tistih, ki vsaj pol ure
dnevno namenijo svojim mislim, samoopazovanju in somatskim gibom, opazno
spreminja na bolje. Mnoge moje stranke in udeleženci delavnic so s pomočjo
vaj klinične somatike zopet našli veselje do življenja in si začeli želeti več kot
zgolj to, da bi prenehala bolečina. Ponovno odkriti užitek gibanja in lahkotnost
gibanja vendarle prineseta toliko zadovoljstva, optimizma in občutka mladosti!
Pot do tega je največkrat bolj enostavna, hitrejša in sploh ne toliko boleča ali pa
celo neboleča, kot si sprva mislimo.
Kaj pomeni, če zjutraj iz postelje vstanete s težavo, zategnjenih udov in neprožnih sklepov, utrujeni in nemotivirani za delo? Zelo verjetno imate že dolgo
let senzorno motorično amnezijo. Ta pa ni nekaj neizogibnega in že pred kar
nekaj leti sem tudi sam občutil njene posledice in se z njo spopadel s pomočjo
klinično somatskih vaj. Senzorno motorna amnezija recimo je razlog za razliko
med mehkobo telesa spečega otroka in napetostjo telesa spečega odraslega
človeka. Otrok je (še) nima, ker mora biti v gibanju učinkovit zaradi drugačnega
razmerja med težo in mišicami. Z leti potreba po učinkovitosti in zavestnem nadzoru postaja čedalje manjša, avtomatizirano in nezavedno gibanje pa čedalje
pogostejše. Temu pojavu pravimo senzorno motorna amnezija. Ta je razlog, da
vaša zavest na sprosti mišic med spanjem, zato se zbudite, kot da ste vso noč
prebedeli ali spali na deski.
Podobno stanje, da določen del telesa ni več 'vaš', občuti malodane vsak, ki
je imel močnejšo več tednov trajajočo bolečino po operaciji, zlomu, padcu ali
močnem udarcu. Tudi takrat zaradi refleksa travme izgubimo potreben senzorno
motoričen nadzor. S tem izgubimo ravnotežje, samozaupanje in uporabnost.
Skušal sem karseda nazorno pokazati način, kako se spopademo s senzorno
motorno amnezijo, si povrnemo zavedanje lastnega telesa in občutek, da gibe
zmoremo nadzorovati. Tako nam bodo morda prihranjene kronične bolečine, za
katere zmotno mislimo, da so neizogibni spremljevalec staranja. Najbolj zado-
8
9
V spremembe s samoopazovanjem
voljen sem prav takrat, kadar mi stranke povedo, kako jim gre naglo na bolje.
Dinamična meditacija, ki je del klinično-somatskih vaj, nam da neprecenljivo
izkušnjo in nas popelje vase, v svoje gibe, nam zbistri misli, ovrednoti želje in
porazdeli odločitve. Tako vedno bolj oblikujemo svoj lastni sistem, ki skozi dneve in tedne zavestnega dela postaja vse učinkovitejši.
Prvi korak do spremembe je samozavedanje. Opazujte se: svoje misli, strahove,
prepričanja, navade, dejanja in tudi svoje nedelovanje. Položite se pod mikroskop. Večina nas verjame, da svoje življenje usmerjamo le mi sami, z lastnimi
odločitvami. Je res tako? Rekel bi, da ne glede na to, kako duhovno razviti smo,
utegnemo dnevno povleči komajda kakšno odločitev, ki bi v polnosti izražala,
da se jasno zavedamo svoje poti in sebe v sedanjem trenutku. Večinoma namreč delujemo kot roboti, samozadostno, avtomatsko programirano, pod taktirko starih navad. Z izvajanjem vaj klinične somatike se naučimo zavestnega
delovanja. Zavest utirimo kot opazovalko lastnih misli, kar našim odločitvam in
dejanjem omogoča, da se uresničijo tako, da podpirajo naše poslanstvo.
Izjemno pomembno je razvijati sposobnost občutenja lastnega telesa. To lahko
ohranjamo s tako imenovanimi somatskimi gibi. Zavedati se samega sebe je izjemno prijetno, celo narcisoidno; pozoren si na samega sebe, z zavednim umom
spremljaš delovanje svojega telesa. Kdo sem jaz, da sem tako pomembna, pomemben? Pomembni smo enako, kot so pomembni ljudje okoli nas, ki bi jih morali spoštovati ali imeti radi kot sami sebe. Zato razmišljajmo o sebi in se trudimo
spoznavati se v globino ter negovati duhovnega raziskovalca v sebi. Prav naše
telo nas pripelje na to raziskovalno pot. Nekaj nas boli ali pa le nismo dovolj
sproščeni v lastnem telesu in se pri določenih gibih in premikih počutimo, kot bi
nas zategovalo. Že zdavnaj se ne znamo več gibati s polnim zavedanjem, tako,
da gibom prisluhnemo in jih opazujemo, gibanje je za nas nekaj samoumevnega, početje, ki mu ni treba namenjati niti pretirane pozornosti niti kontrole. Kontroliramo lahko tisto, česar se zavedamo; če zavedanje urimo, lahko dosti bolje
kontroliramo misli, besede, dejanja. In gibanje! S somatskim raziskovanjem ne
le usklajujemo svoje gibanje, pač pa programiramo svoje delovanje.
Ko urimo samozavedanje, zaživimo bolj polno, saj bomo najverjetneje opustili
nekoristne in/ali škodljive navade – tako psihične kot fizične. Naše psihofizično
odzivanje bo ustreznejše, pri tem bomo uporabili svoje na novo odkrite potenciale. Človeka oblikujejo dedni material, primarna družina in družba. Prepričanja,
navade, vzorci obnašanja in razmišljanja ter informacije naj nas usmerjajo ob
naši budnosti: budno spremljajmo naše notranje dogajanje in ravnanje! Tako
bomo zlahka ugotovili, kateri dedni material v obliki obremenjujočih vzorcev, ki
ga tako zvesto tovorimo s sabo, nam sploh ni potreben. Ko se zavemo posledic
10
11
Soma
I
Užitek občutenja
zdravega in živahnega
telesa ter odkrivanje in
razvijanje senzornega
sistema, ko nam to
preide v navado in
postaja nepogrešljivi del
nas, nas spreminjata.
I. poglavje: Soma
LAHKOTNO IZ KRONIČNIH BOLEČIN
slabih navad, se lahko odločimo spremeniti jih. Prepričanja in ravnanja, ki se
ujemajo z našimi željami in namerami, nas bodo podprla pri doseganju boljšega
nadzorovanja telesa in uma. Postanemo snemalec, ne posnetek, vsebina v kozarcu, ne kozarec. Nočemo biti programska oprema, pač pa računalnik.
Šesti čut in naše telo
Um in telo se
praviloma morata med
sabo pogovarjati, prijateljevati, spoštovati.
Večina se le počasi premika v novo razumevanje gibanja. Do sedaj smo gibanje
in šport uporabljali, da bi bolje izgledali, bili močnejši, se sprostili od vsakdanjega stresa ali si pozdravili poškodbo. Vedno bolj je jasno, da na tak način lahko
dosežemo samo prehodno izboljšanje, dolgoročno pa še vedno ali pa še bolj
opažamo vpliv let na naše psihofizično stanje. Vedno več je ljudi, ki gibanje in
šport uporabljajo za učenje in povečevanje šestega čuta, propriocepcije.
Užitek občutenja zdravega in živahnega telesa ter odkrivanje in razvijanje senzornega sistema, ko nam to preide v navado in postaja nepogrešljivi del nas,
nas spreminjata. Vedno bolj krepimo ravnotežje, tako fizično kot čustveno. Zavedamo se gibanja mišic, položaja sklepov, povečujemo hitrost gibanja. Živčni
krogi pridno shranjujejo vse te informacije in z njimi nadomeščajo stare, ki postajajo nekoristne. Vse to nam povrne samozavedanje, razvija telesno mehkobo
in veča našo splošno učinkovitost.
Govorimo o petih čutilih, šesti čut pa v našem okolju po navadi povežemo z
okultnim. In vendar, vsi mi imamo šesti čut, ki je pri nekom razvit bolj pri drugem
manj. Zelo pomemben je za to, kako dojemamo lastno telo in občutimo različna
stanja v našem telesu. Je prvi čut, ki ga človek uporablja, kajti v prvih mesecih
življenja intenzivno plete nevronsko mrežo med seboj povezanih gibov, ki se
razvijajo v gibalne vzorce. In šele, ko se ti vzorci razvijejo do dovolj visoke stopnje, postane gibanje toliko učinkovito, da otroku omogoči posegati v okolico
in nanjo vplivati s pomočjo osnovnih pet čutil. Tako se otrok uči povezovanja z
zunanjim svetom. Tako razvijamo čutila in svojo osebnost.
To je izobraževalni
proces, z njim mišico
'prekvalificiramo' ter
zavestno spremenimo svoje gibanje.
Hkrati s tem razvojem pa se dogaja kontradiktornost: zmanjšuje se nam zavedanje občutkov, kajti preveč se osredotočamo na zunanji svet. Ta osredotočenost navzven je spodbujana z vsakim aspektom naše kulture, hitrostjo življenja,
načinom izobraževanja in potrebo po uspehu. To privede do vedno slabšega
občutenja sebe, lastnega gibanja in drže. Sčasoma vemo več o svetu okoli nas
in vedno manj o svojem notranjem svetu. Odraščanje sovpada s proprioceptično
amnezijo. Odrasti običajno pomeni, pozabiti na prvobitne občutke in nehati občutiti tisto, kar nam je dalo možnost preživeti in se razviti v odraslo osebo. Našo
12
lastno telo nam postane tuje, megleno, nezanimivo, gospoduje mu um. Če smo
eden izmed takih odraslih, potem je med našim umom in telesom prepad. Sebe
doživljamo nerealno, to pa ima lahko resne posledice glede kakovosti našega
življenja: v zrelih letih nas na lepem začne pestiti cel kup tegob. Boli nas hrbet,
imamo posedena vretenca, išias, glavobole, kronično smo utrujeni. Telesne napetosti povzroči to pomanjkanje občutka za lastno telo, ki se stopnjuje lahko v
kap, infarkt in druge fiziološke poškodbe. Opozorila telo sicer pošilja nenehno,
vendar jih več ne znamo razumeti bodisi namerno prezremo, pogosto pa zaznamo, ko je škoda že storjena.
Vaje klinične somatike nam pomagajo pri vstopanju v naš notranji svet zavedanja. Ponovno začnimo razvijati in uporabljati šesti čut! Razvoj in vzdrževanje
šestega čuta se ne bi smelo nikoli prekiniti, kajti to je koda za zdravje in psihofizično svobodo.
Gibe načrtno izvajajmo, da bi se nekaj naučili o sebi in bili boljši do sebe. Nova
zavest, ki jo začenjamo razvijati, predstavlja višjo ambicijo znanja o samem sebi,
ki je hkrati tudi obvladanje življenja in uživanje življenja. Telo ne bi smeli neobrzdano izkoriščati za dosego svojih želja in potreb; razberimo in upoštevajmo njegove zmožnosti in ga ne preizkušajmo čez mejo. Um in telo se praviloma morata
med sabo pogovarjati, prijateljevati, spoštovati. Kot zakonca, ki se razumeta in
tako lažje prebrodita težave in skupaj dosegata uspehe.
Kaj je klinična somatika
S klinično somatiko varno, nežno, razumsko in dolgoročno skušamo odpraviti
kronične bolečine. To je izobraževalni proces, z njim mišico 'prekvalificiramo' ter
zavestno spremenimo svoje gibanje. Je aktivna, ne pasivna terapija, je uspešen
način čutno-gibalne vadbe, ki nas nauči odpraviti vzroke večine kroničnih bolečin v mišicah. Klinično somatsko izobraževanje je proces, ki širi razpon našega
zavedanja in svobodne volje.
Klinična somatika (iz lat. clinice, znanost o zdravljenju ležečih, ter gr. sôma, telo)
je preučevanje some, pri čemer soma ni le to, kako sami v prvi osebi dojemamo
svoje telo, temveč tudi to, kako ga nadzorujemo. Soma je skupek čutno-gibalnih
funkcij, od katerih so nekatere zavestne in hotene (delujejo pod vplivom naše
volje) ter smo se jih naučili, druge pa so tiste, ki smo se jih naučili kot otroci, pa
nato nanje 'pozabili'.
Za začetnika klinične somatike velja Moshe Feldenkrais, uporabljali in uteme13
Vzrok za stanje kronično
napetih mišic je senzorno-motorična amnezija,
ki se razvije kot posledica poškodb, navad in
izpostavljenosti stresu.
I. poglavje: Soma
LAHKOTNO IZ KRONIČNIH BOLEČIN
Klinična somatika
je nadvse učinkovita pri lajšanju kroničnih bolečin.
ljevali pa so jo še Elsa Gindler, F. Mathias Alexander, Gerda Alexander in Thomas Hanna. Danes je na svetu le šest terapevtov klinične somatike, trideset pa
jih dela po Hanni. Tehnike klinično somatskega izobraževanja, ki jih poučujejo
ti terapevti, so primerne za odpravo vseh oblik senzorno-motorične amnezije,
vključno s paralizo.
Zakaj so naše mišice zakrčene
Vzrok za stanje kronično napetih mišic je senzorno-motorična amnezija, ki se
razvije kot posledica poškodb, navad in izpostavljenosti stresu. Mišice so se
v stanju senzorno-motorične amnezije navadile biti napete in take nato tudi
ostanejo, ne glede na to, kako jih poskušamo sproščati. Običajno dolgoročno
ne pomagajo niti raztezanje, masaža, kiropraktika ali tablete proti bolečinam.
Če želimo težave odpraviti, moramo mišice, ki so se naučile biti napete, naučiti,
kako naj se sprostijo.
Klinična somatika išče rešitve za neprekinjeno stanje mišične napetosti v naših
možganih oziroma živčnem sistemu in njunem nadzoru nad mišicami in gibanjem. Možgani v primerih senzorno-motorične amnezije preprosto pozabijo,
kako zakrčeno mišico sproti sprostiti. Možgane in mišice je treba ponovno naučiti odpravljanja bolečin. Le neboleče mišice omogočajo lahkotno in pravilno
gibanje.
Močna bolečina zaradi
poškodbe in bolečina
ob premikanju po
poškodbi privedeta do sprememb v
delih možganov.
Medtem ko z večino metodami za lajšanje bolečin skušamo odpraviti bolečino
na posameznem delu telesa (vrat, kolki, hrbet …), klinična somatika razume, da
je bolečina v telesu le sestavni del širšega vzorca mišične disfunkcije. Ti vzorci
odsevajo naše značilne odzive na stres, ki po navadi vključujejo (za)krčenje mišic. Senzorno-motorična amnezija ali čutno-gibalna amnezija in disfunkcije, ki
jih ta povzroča, se manifestirajo v treh posebnih celostnih vzorcih gibanja, ki jih
imenujemo refleks zelene luči (pojdi naprej!), refleks rdeče luči (stoj, pojdi nazaj!)
in refleks travme (posledica poškodb).
Težave, pri katerih si lahko
pomagamo s klinično somatiko
Klinična somatika je nadvse učinkovita pri lajšanju kroničnih bolečin. S somatskimi vajami si lahko pomagamo pri glavobolu, bolečinah v sklepih in mišicah,
v vratu, ramenih in hrbtu ter pri išiasu. Vaje klinične somatike blažijo ali odpravljajo bolečine v kolkih, kolenih in stopalih. Pomagajo nam uravnati slabo
držo in odpraviti bolečine, ki so posledica nesreč in poškodb vratnih vretenc ter
ponavljajočih gibov, z njimi se učinkovito spopademo z dihalnimi težavami in s
sindromom zamrznjene rame.
Poškodbe in klinična somatika
Nezgoda nikoli ne počiva, pravi pregovor. Nenadni in nepredvidljivi dogodki
lahko botrujejo telesnim poškodbam - vse od zvina, odrgnin, ran in podobnih
lažjih poškodb, do težkih, ki nam za vedno zaznamujejo življenje.
Glavna pozornost pri rehabilitaciji je namenjena zdravljenju in povrnitvi telesnih
struktur v prvotno stanje, kolikor je pač to možno. Z zdravljenjem in oskrbo
poškodb in ran se ukvarja travmatologija. Travmatologi poškodbe sanirajo po
doktrini, pogosto so uspešni tudi pri zelo hudih poškodbah, ki bi v še ne tako
oddaljeni preteklosti bile za pacienta usodne. Statistika kaže, da danes poškodbe predstavljajo petino vseh obolenj.
Nujno nadaljevanje zdravljenja težjih poškodb je funkcionalna terapija. Njen cilj
je čimprejšnja in čim popolnejša povrnitev funkcije poškodovanega dela telesa
in delovnih sposobnosti. Travmatologija in funkcionalna terapija pa se žal ne
posvečata spremembam senzorno motornega sistema, do katerih pride zaradi
poškodbe. Zaradi refleksa travme, ki ga povzročijo strah, bolečine in spremenjeno gibanje, poškodovani del telesa občutimo drugače in se zato tudi drugače
gibamo. Tudi po zaključeni rehabilitaciji je občutek in nadzor nad telesom slabši
in drugačen kot pred poškodbo. To vemo, smo pa tudi prepričani, da je tako
stanje normalna in neizogibna posledica. In ravno to je poglavitni vzrok za bolečine, trganje, občutljivost na spremembe vremena, ki nas spremljajo še leta po
poškodbi, četudi je bila ta uspešno sanirana.
Pri poškodbi ne pride samo do sprememb strukture telesa, s katero se ukvarja
travmatologija, in do izgube gibljivosti, s katero se ukvarja funkcionalna terapija. Poškodba spremeni senzorno motorni odtis in občutek v možganih. Močna
bolečina zaradi poškodbe in bolečina ob premikanju po poškodbi privedeta do
sprememb v delih možganov. Improvizacije in adaptacije možganov in telesa
14
15
Vzrok za stanje kronično
napetih mišic je senzorno-motorična amnezija,
ki se razvije kot posledica poškodb, navad in
izpostavljenosti stresu.
I. poglavje: Soma
LAHKOTNO IZ KRONIČNIH BOLEČIN
pa ustvarijo nove gibalne vzorce in če to stanje traja dovolj dolgo, se spremeni
center ravnotežja in zato gibi postanejo drugačni. Sčasoma to preobremenjuje
določene dele telesa; posledice čutimo najprej na sklepih, pri gibanju smo manj
zanesljivi ter bolj okorni.
Klinična somatika je
lahko učinkovita tudi
zato, ker so njeni praktični principi povezani
s simboli iz našega
kulturnega okolja.
Klinična somatika se lahko zelo uspešno vključi v rehabilitacijo, seveda pa je
uspeh odvisen od vrste in resnosti poškodbe in naše zavzetosti. Ko je poškodba
sanirana in niti v mirovanju nimamo več bolečin, vseeno vadimo klinično somatiko - terapija nam bo povrnila izgubljeni občutek za pravilni gib, okrepili bomo
nadzor nad njim, se izognili nesimetričnosti, nestabilnosti in slabi gibljivosti. Za
nadaljnje življenje je namreč zelo pomembno, da znamo razlikovati spremembe
boljšega gibanja, kar šele lahko nadgradimo in se tako izognemo posledicam,
ki bi se vlekle do konca življenja. Do težav, za katere mislimo, da so starostno
pogojene, tako sploh ne bo prišlo.
Spremembe v možganih so možne samo ob zavestnem ponavljanju pravilnih
gibov. Tudi tu velja, da se učimo na napakah. Zavestni nadzor nad določenim gibom nam omogoči razumevanje povezanosti vseh delov telesa. Izkoristimo torej
vse možnosti, tako uradne medicine kot načinov, ki spadajo k alternativnim, a jih
zlahka prepoznamo v okviru integrativne – združevalne medicine.
Podobnosti in razlike med klinično
somatiko in drugimi pristopi
Klinična somatika, enako tudi druge somatske metode, temelji na zaznavanju lastnega telesa; z njo urimo propriocepcijo, sposobnost gibanja. Klinična somatika
in ostale somatske metode nam pomagajo razumeti neločljivost uma in telesa.
Metode so različne, ne le zaradi različnosti sistemov, pač pa se razlikujejo celo
znotraj enega sistema. Vse je odvisno od učitelja in učenca ter njunega medsebojnega odnosa. Ključno je, da posamezne gibe in sklope gibov ponavljamo
pozorno in redno, vsak dan. Tako se gibe naučimo nadzorovati, naš senzorno
motorni sistem pa postane učinkovitejši. Veča se nam sposobnost odločanja na
realni osnovi, lažje ovrednotimo navade in nadzorujemo razvade.
Pri primerjavi klinične somatike z drugimi somatskimi sistemi, ki večinoma izhajajo iz Azije, kot so joga, tai chi, aikido, judo …, je dobro razumeti, da preplet
telesa, možganov in okolja tvori naše celovito odzivanje, torej tudi odzivanje
na različne somatske tehnike. Gre za dogovor med nevrofiziološko in simbolno
mrežo. Prva predstavlja fiziološke in nevrološke procese v našem telesu in možganih, ki pogojujejo različne vedenjske odzive, druga pa imaginarno mrežo,
v kateri se shranjuje simbolno znanje s področij znanosti, religije, filozofije. To
16
mrežo oblikuje naše kulturno okolje, ki ga skozi življenje in učni proces znotraj
določenega okolja ponotranjimo. V oblikovanju simbolno imaginarnega okolja
igrajo pomembno vlogo konkretni, abstraktni in metaforični jezikovni pomeni,
ki se povezujejo in prepletajo z izkušnjo. Naše izkušanje simbolnih pomenov
vzhodnjaških veščin je zato pogosto nejasno, še posebej če nimamo učitelja,
ki bi nam znal te pomene 'prevajati' v naš simbolni sistem. Klinična somatika je
lahko učinkovita tudi zato, ker so njeni praktični principi povezani s simboli iz
našega kulturnega okolja.
Klinično somatiko lahko primerjamo ali vzporejamo s fizikalno terapijo, vrstami
masaž, operacijo, raztezanjem, akupunkturo in zdravljenju z zdravili.
Senzorno-motorična amnezija
Refleks ima, tako kot vsak biološki proces, zaznavno in gibalno komponento.
Kadar nam preide v navado, postane nehotena reakcija. To pomeni, da smo
izgubili nadzor nad določenim gibom ali vrsto gibanja in zavedno ter čutno zaznavanje tega giba ali gibanja. Takemu stanju pravimo senzorno-motorična ali
čutno-gibalna amnezija in je pri človeku vsesplošno prisoten pojav, ki nastane
kot predvidljiva posledica dolgoročne izpostavljenosti stresnim dejavnikom. Neprestana izpostavljenost stresu je ponavljajoči dražljaj, ki povzroči izgubo zavestnega nadzora nad večjimi sklopi mišičja v telesu. Ta izguba je pogosto največja
v osrednjem delu telesa, na stiku medenice in prsnega koša.
Ko nastopi senzorno-motorična amnezija, določenih sklopov mišičja ne moremo več zavestno občutiti oziroma nadzirati. Prizadeti lahko denimo poskuša
'pozabljeni' ledveni predel zavestno sproščati, ker pa nima več za to potrebne
sposobnosti, mu le z voljo in zavestnim usmerjanjem teh mišic ne bo uspelo ne
občutiti ne premikati. Mišice ostanejo toge in neodzivne.
Kronična mišična togost
Reakcije na neprestano prisoten stres se s časom stopnjujejo, pojavi se kronična mišična zakrčenost. Kronično mišično zakrčenost zmotno pripišemo staranju.
Toda starost sama tu ne igra vloge; mišični refleksi postanejo stvar navade zaradi vsega, kar počnemo v življenju. Za kar bi utegnili misliti, da je posledica
staranja, je v resnici neposredna posledica čutno-gibalne amnezije, ki se pojavi
zaradi nakopičenega stresa in poškodb. Kronična mišična togost, ki z leti postane naše naravno stanje, je odporna na vsako zdravilo, tudi z manualno terapijo
je ne moremo odpraviti.
17
Senzorno-motorična ali
čutno-gibalna amnezija
je pri človeku vsesplošno prisoten pojav.
I. poglavje: Soma
LAHKOTNO IZ KRONIČNIH BOLEČIN
Toda način, kako sprostiti nehoteno zakrčenost, vseeno obstaja: to je klinično
somatsko izobraževanje. Pomislimo na nek pozabljen del naše some (»soma«
je naše telo, kot ga doživljamo sami preko introspekcije), izgubljen nekje v naši
podzavesti; če se osredotočimo nanj, bomo nekaj malega le občutili. Ta občutek
bo sprožil komaj zaznavno gibanje in to novo gibanje bomo znova začutili,
tokrat malenkost močneje in jasneje. In tako naprej. Klinično somatsko izobraževanje se prične z osredotočanjem na neznano.
Naša komaj občutna zaznava gibanja okrepi delovanje ostalih bližnjih čutilnih nevronov, zaradi česar postane sinergija s povezanimi gibalnimi nevroni
močnejša. Pri naslednjem premiku sodeluje vedno več povezanih nevronov somatskega (hotenega) živčnega sistema, kar gibalno aktivnost okrepi in razširi,
povratna čutilna informacija pa s tem postane jasnejša. Ta ponavljajoči proces
prenosa informacij iz čutilnih na gibalne nevrone in obratno 'pozabljeni' del telesa postopoma vrne v območje zavestnega nadzora: neznano postane znano,
pozabljeno postane naučeno.
Priložnostno ali občasno ali redno
Klinično somatskega izobraževanja se lahko lotimo z namenom, da bi odpravili
senzorno-motorično amnezijo, lahko pa se odločimo z njim ukvarjati celo življenje, da bi tako preprečili zdrs telesa v ponavljajoče vzorce, ki jih povzroča stres.
Ne glede na razlog to izobraževanje poveča razpon aktivnosti, ki jih je sposobna
naša soma, in izboljša njeno sposobnost zaznavanja. Več ko se naučimo na
takšen način, bolj se poveča razpon možnih hotenih zavestnih odzivov na vsakodnevne izzive v okolju.
Somatska svoboda
bi ustrezno stanje some opisali kot stanje optimalnega mentalnega in telesnega
zdravja.
Bolj plastično lahko to ponazorimo takole: predstavljajte si človeka, ki vsak na
svojem koncu držita žago in žagata les. Eden predstavlja agonista, drugi antagonista, gibanje žage
pa telesni gib. Če sodelujeta in se gibljeta z občutkom, kontrolirano in koordinirano, potem eden vleče, drugi pa skladno popušča. Opazovalec bi videl
veliko gibanja in manj napora. Dejanju podobno je
gibanje otroka ali odrasle osebe z malo čutno gibalne amnezije in dobrim občutkom.
Če se zavestni občutek in kontrola za sodelovanje
med moškima spremenita, to pomeni, da eden
izmed moških vleče, drugi pa ne popušča, to pa
privede do večjega napora in manjše kontrole.
Opazovalec bi to videl kot več vloženega truda in
manj premikanja med žaganjem. Gibanje bi bilo čedalje bolj podobno gibanju
starejše osebe.
Takšno stanje je posledica čutno gibalne amnezije in brez spremembe zavedanja
in občutka nad kontroliranjem agonista in sprostitvijo antagonista se ta napaka
povečuje in čedalje bolj vpliva na naše gibanje in obnašanje. Gibanje občutimo
kot težje, napornejše, omejeno, tako pa se tudi počutimo. Običajno dobimo
občutek, da smo šibkejši in imamo manj kondicije, zaradi tega se začnemo še
bolj truditi biti močnejši in hitrejši, a s tem samo povečujemo svoje težave in
nepravilne občutke.
Soma je optimalno svobodna, kadar so naše reakcije v največji možni meri sestavljene iz hotenega nadzora in v najnižji možni meri iz pogojnih refleksov. To
avtonomno stanje somatske svobode človeku nudi izjemno raznolik repertoar
možnih odzivov na okoljske dražljaje.
Iz tretjeosebnega telesnega stališča (kakor naše telo dojemajo drugi) je somatska svoboda stanje maksimalne učinkovitosti in minimalne entropije. Iz prvoosebnega somatskega stališča (kakor svoje telo dojemamo sami) pa somatska
svoboda pomeni postopni napredek, brez napak in omejitev.
Ustrezno stanje človeške some je stanje optimalne sinergije, v kateri vsako namerno dejanje sproži spontano usklajevanje vzdolž celotne somatske verige,
brez nezavednih blokad s strani perifernega živčevja. Iz tretjeosebnega stališča
18
19