Eksegeza evangelijev. "Kaj pa vi pravite, kdo sem?".

EKSEGEZA EVANGELIJEV
Priročniki TEOF – 25
Univerzitetni učbenik
za študente Teološke fakultete Univerze v Ljubljani
UNIVERZA V LJUBLJANI
TEOLOŠKA FAKULTETA
EKSEGEZA EVANGELIJEV
»Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mr 8,29)
Recenzentki:
Uredila:
Urednik zbirke:
Lektorirala:
Oblikovanje in prelom:
Izdala in založila:
Za založbo:
Tisk:
Naklada:
Cena:
izr. prof. dr. Palmisano Maria Carmela
doc. dr. Terezija Večko
Špela Fortuna
doc. dr. Miran Špelič OFM
Alenka Mirkac
Maksimilijan Matjaž
Tina Bruno
Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani
Poljanska cesta 4
1000 Ljubljana
prof. dr. Christian Gostečnik OFM, dekan
Demat d.o.o., Ljubljana
300 izvodov
14 €
http://teof.uni-lj.si
EKSEGEZA
EVANGELIJEV
»Kaj pa vi pravite, kdo sem?«
(Mr 8,29)
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
27-277.2-247
MATJAŽ, Maksimilijan
Eksegeza evangelijev : »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mr 8,29)
/ Maksimilijan Matjaž. - Ljubljana : Teološka fakulteta, 2015. (Priročniki TEOF ; 25)
ISBN 978-961-6844-39-0
278784512
Teološka fakulteta
Ljubljana
2015
METODOLOGIJA
EKSEGEZE
METODOLOGIJA EKSEGEZE
1.
Eksegeza kot veda o raziskovanju
in razlaganju besedil
Biblična eksegeza je veda, ki z različnimi metodami raziskuje in razlaga Sveto pismo. Beseda je grškega izvora (evxhge,omai – izpeljem, izvajam; razlagam, tolmačim; opisujem, pripovedujem; oznanjam, razodevam). Izraz so že v pogansko-helenističnem okolju uporabljali za vedo o »odkrivanju božanskih modrosti«,
za interpretacijo orakljev oziroma izrekov božanstev. Besedo uporablja tudi Jožef
1
Flavij (JV 1, 649) kot strokovni izraz za rabinsko razlaganje Postave.
Eksegeza je najprej umetnost branja besedil. Že etimologija besede brati nas
usmeri v dejanje zbiranja, prebiranja, razbiranja in nabiranja pomenov. Angažirano branje pomeni prisluhniti tekstu, sprejeti nagovor vase, v srce in se po njem
ravnati; pomeni dovoliti besedilu, da nagovori celotnega človeka, ne samo razum, temveč tudi čute, srce in voljo. Merilo celostnega branja in razumevanja je
v človekovi pripravljenosti, da sprejme sporočilo in nadgradi do sedaj poznano.
Še posebej branje bibličnih besedil je aktiven proces, ki bralca izziva, nagovarja
in končno pripelje do spremembe mišljenja in delovanja (meta,noia). Prvi namen
vseh eksegetskih metod in tehnik je omogočiti bralcu natančno in čim bolj intenzivno in celostno branje, ki je osnova za pravilno razumevanje in interpretacijo
besedil. Največja ovira za celostno branje so poleg površnega in površinskega
branja ter nezadostnega poznavanja zgodovinskega okolja predvsem predsodki
in fiksne predstave o pomenu in sporočilu posameznih zgodb. Ta nevarnost je še
posebej aktualna pri branju »znanih« bibličnih pripovedi.
Sveto pismo ni neka monolitna celota, ampak je sestavljeno iz različnih
vrst besedil, ki ne izhajajo samo iz različnih časovnih obdobij, ampak uporabljajo tudi najrazličnejše jezikovne tehnike in podobe. Bralec si mora pridobiti
senzibilnost za pestrost bibličnih literarnih vrst in oblik. Svetopisemsko besedilo je kot živ organizem, ki celostno nagovarja in posreduje duha, iz katerega
je bilo rojeno. Branje ni samo ponavljanje besed, ampak pomeni vzpostavljanje odnosa s tekstom in predstavlja aktiven dialog med tekstom in bralcem.
Bralec, ki vstopa v tekst s svojim znanjem in predstavami, se mora zavestno
truditi, da tudi besedilo čim bolj čisto vstopi vanj (lat. intus-legere), da se ne
ustavi pri črki in pri lastnih predstavah, temveč gleda »skozi« in »preko« teksta
(dia,noia) do sporočila.
1
Interpretacija Svetega pisma ima svoje začetke v Judovstvu. Ena od najstarejših prič judovske interpretacije Svetega
pisma je grški prevod Septuaginta. Aramejski targumi predstavljajo še eno pričo istega prizadevanja. Od nekdaj so
najboljši krščanski eksegeti, od Origena do Hieronima, poskušali izkoristiti judovsko biblično strokovnost za boljše
razumevanje Svetega pisma. Stara judovska izročila namreč omogočajo boljše razumevanje Septuaginte, judovskega
Svetega pisma, ki je kasneje postala prvi del krščanskega Svetega pisma. Tudi zunajkanonična judovska literatura,
imenovana apokrifna ali intertestamentna, je pomemben vir za interpretacijo Stare in Nove zaveze (CD 87, 43–44).
Bogastvo judovske stroke, postavljeno v službo Svetega pisma, od njegovih začetkov do današnjih dni, je prvovrstna
pomoč za eksegezo obeh zavez (CD 110, 44).
7
EKSEGEZA EVANGELIJEV
1.1
Eksegeza kot biblični pojem
Izraz eksegeza se v Novi zavezi pojavi petkrat v Lk (Lk 24,27.32;
Apd 15,12.14; 21,19) ter v zaključku prologa Janezovega evangelija (Jn 1,18).
Najpomembnejše besedilo za razumevanje novozavezne vsebine pojma eksegeze je Jn 1,18: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem
naročju, on je o njem razložil (evkei/noj evxhgh,sato).« Ta vrstica predstavlja most
med »himno Logosu«, ki predstavlja Jezusovo predzgodovino, in začetkom
zgodovinske pripovedi o Jezusovem delovanju. Termin (evxhgh,sato - razlagalec)
je tukaj brez določnega objekta, kar usmerja pozornost na Božje bistvo. Jezus
je edini avtentični razlagalec – ekseget Božjega bistva. Po teologiji evangelista
Janeza obstaja samo en pristop do Očeta, to je preko Sina. Za bralca Svetega pisma to pomeni, da je pravilno razumevanje mogoče samo iz osebnega odnosa
do besedila oziroma do glavnega avtorja. Jezusovo razodetje, ki je zapisano v
Janezovem evangeliju in v vseh ostalih spisih Svetega pisma, izhaja iz neposrednega izkustva Boga. Izraz »naročje« poudarja edinstveni odnos med Sinom
in Očetom.2 Kdor torej želi »razlagati« skrivnost Boga in njegovega razodetja,
kar je temeljno oznanilo Svetega pisma, mora vstopati v intenziven odnos tako
z razlagalcem (Jezusom Kristusom) kakor z vsebino.
8
1. 2
Eksegeza kot teološka disciplina
Leta 1993 je Papeška biblična komisija objavila dokument Interpretacija Svetega pisma v Cerkvi (CD 87). Po ustanovitvi Biblične komisije leta 1902, Bibličnega inštituta leta 1909 ter objavi Dogmatične konstitucije o Božjem razodetju (DV)
II. vatikanskega koncila (18. nov. 1965) pomeni ta dokument odločilen korak pri
razvoju katoliške biblične eksegeze. Dokument je definiral stanje in naloge sodobne eksegeze. Nadaljuje s pozitivnim vrednotenjem različnih pristopov k Svetemu pismu II. vat. koncila. Pri presojanju sodobnih eksegetskih metod ostaja
odločilen kriterij koncilskih očetov: »Ker moramo Sveto pismo brati in razlagati
v istem Duhu, v katerem je bilo napisano, je za pravilno ugotovitev smisla svetih besedil treba nič manj vestno upoštevati vsebino in enoto celotnega Svetega
pima kakor tudi živo izročilo vse Cerkve ter analogijo vere.« (DV 12). Dokument
poudarja, da mora biti eksegeza naravnana tako na tekst kot na bralca, ki se s
tekstom srečuje. Ta vidika se dopolnjujeta. Dokument je odprt do vseh metod
in pristopov, ki se danes uporabljajo pri eksegezi, in priznava njihov pomen za
celovito interpretacijo bibličnega besedila. Papeška biblična komisija poudarja,
da »katoliška eksegeza nima svoje lastne in izključujoče metode interpretacije,
temveč izhaja iz zgodovinskokritične osnove in je osvobojena filozofskih in dru2
Več o tej metafori glej F. S. Moloney, In the Bosom of or 'Turned towards' the Father? V: Australian Biblical Review,
1983, 31: 63–71.
METODOLOGIJA EKSEGEZE
gih predsodkov, ki nasprotujejo resnici naše vere, izkorišča vse sedanje metode
in išče v vsaki izmed njih 'seme Besede'.« (CD 87,15).
Katoliška eksegeza se hkrati zelo jasno ograjuje od fundamentalističnega
branja Svetega pisma. Takšno branje namreč zavrača upoštevanje zgodovinskega značaja bibličnega razodetja. »Fundamentalizem se v odnosih z Bogom
izogiba tesnemu razmerju med božanskim in človeškim. Zavrača priznanje,
da je navdihnjena Božja beseda bila izražena v človeški govorici in so jo, po
Božjem navdihnjenju, uredili človeški pisci, katerih zmožnosti in sredstva so
bili omejeni. Zato hoče obravnavati biblično besedilo, kakor da bi bilo besedo za besedo narekovano od Duha, in noče priznati, da je Božja beseda bila
oblikovana v govorici, izrazju in razmerah določene dobe. Ne posveča nobene
pozornosti literarnim oblikam in človeškim načinom mišljenja, navzočim v
bibličnih besedilih, izmed katerih so mnogi sad obdelave, ki se je raztezala
skozi dolga časovna razdobja in nosi znamenja zelo različnih zgodovinskih
položajev.« (CD 87,57). Fundamentalistični pristop k Svetemu pismu je rezultat napačne podobe o Bogu.
1. 3
Naloge eksegeze
Temeljna naloga eksegeze je razlaga besedil. Razlaga ali interpretacija Svetega pisma pa mora biti vedno naravnana na celovit teološki pogled. Samo
eksegeza, ki izhaja iz dejstva učlovečenja, prerašča razkol med človeškim in
božanskim, med znanstveno raziskavo in gledanjem vere, med dobesednim
in duhovnim pomenom Svetega pisma. Eksegeza mora ostajati v »popolnem
soglasju s skrivnostjo učlovečenja, skrivnostjo združenja božanskega in človeškega v popolnoma določenem zgodovinskem bivanju.« (CD 87,10).
Tako je lahko po eni strani razumevanje posamezne svetopisemske knjige,
teologije nekega svetopisemskega avtorja ali skupnosti, ki ji je spis namenjen,
samo rezultat velikega števila in raznolikosti podrobnih opažanj, po drugi
strani pa bo sporočilo posameznega besedila biblično korektno šele takrat, ko
bo postavljeno v soodvisnost oziroma bo umeščeno v kontekst celotnega dela
oziroma zbirke del, to je v kanon. Že vse od patristične dobe dalje se eksegeza
ustavlja pri treh vidikih bibličnih tekstov: avtorjev namen, pomen besedila in
dojemanje bralca.3
1. 3. 1 Avtorjev namen ali »intentio auctoris«
Naloga eksegeze je, da ugotavlja prvotni namen avtorja besedila: kaj je želel z besedilom sporočiti in kako izraža svojo vlogo. Pri tem je treba raziskovati
3
Glej KKC 113–119: Fenske 1999, 55–64; Söding 1998, 36–53.
9
EKSEGEZA EVANGELIJEV
njegovo širšo teološko usmerjenost, značilnosti v slogu in okolje, kateremu
govori. V evangelijih je zelo malo direktnih omemb avtorja, nekoliko več pa je
posrednih namigov (npr. Jn 21,24). Za analizo avtorjevega namena so koristna
naslednja vprašanja:
•
Kaj razume avtor kot glavno nalogo oziroma povod pri sestavljanju
svojega dela?
•
Iz kakšnega idejnega okolja izhaja avtor besedila?
•
Kakšen odnos ima do svojih naslovnikov, kako jih nagovarja, kakšen
učinek želi povzročiti?
•
Katerih tradicij in motivov se poslužuje in kako jih sprejema, katere
nove ideje razvija?
•
Kakšen stil goji, kako argumentira, katere so njegove tipične izjave?
•
Katere teološke oziroma kristološke vidike poudarja?
1. 3. 2 Pomen besedila ali »intentio (sensus) operis«
10
Vprašanje pomena navdihnjenega Svetega pisma obravnava dokument o
interpretaciji v drugem poglavju (CD 87,65–71). V osnovi gre za razlikovanje
med dobesednim ali literarnim in duhovnim ali nadbesednim oziroma nadgrajenim pomenom.
Pojem »dobesedni« uporabljamo danes za označitev najbolj temeljnega pomena v Svetem pismu, ki so ga nekdaj imenovali tudi »telesni«, »zgodovinski«
ali »jezikovni« pomen. Nekateri sodobni strokovnjaki delijo dobesedni pomen v
dva dela: prvotni dobesedni pomen posreduje, kar je sveti pisec vedel, drugotni
dobesedni pomen pa posreduje, kar je vedel Bog, sveti pisec pa ne. Navdihnjeni
dobesedni pomen evangeljskega odlomka je pomen, ki ga Jezusovim besedam
daje posamezen evangelist. Za odkritje dobesednega pomena Svetega pisma so
potrebna pomožna znanja, npr. geografija, arheologija, tekstna kritika. Nujno
je dobro poznavanje zgodovine Bližnjega vzhoda, saj je Sveto pismo večinoma
zgodovina Božjega delovanja v konkretni zgodovini izvoljenega ljudstva. Drugi
pomemben pripomoček za branje Svetega pisma je znanje svetopisemskih jezikov. Tako bo npr. ekseget brez določene predstave o širini časov v hebrejskem jeziku imel težave pri razumevanju ohlapnih časovnih oznak v besedah prerokov,
to je pomanjkanje časovne natančnosti, ki je odpirala te prerokbe v prihodnje
in sedanje izpolnitve. Nekatere temeljne besede slovarja svetopisemske teologije
pogrešajo odgovarjajoči prevod v slovenski jezik, npr. »hesed« (zavezna dobrotljivost, usmiljenje) v Stari zavezi ter »aletheía« (resnica) ali »exousía« (moč, oblast,
avtoriteta, upravičenost) v Novi zavezi. Sodobni prevodi lahko ujamejo le del
širšega pomena originalnega besedila.
METODOLOGIJA EKSEGEZE
Duhovni ali nadbesedni pomen presega sam dobesedni pomen in gre preko tega, kar je hotel sveti pisec. Možnost takšnega pomena temelji na dejstvu,
da je tvorec Svetega pisma Bog, ki je v času, ko je bilo Sveto pismo pisano, videl
globlje in dalje kakor sveti pisec. V zgodovinskem zapisu Svetega pisma govori
Bog v sedanjost in nagiblje bralca, da v njem najde globlji pomen, ki presega
krajevne in omejene okoliščine, v katerih je nastal izvirnik.
Končno govorimo tudi o »polnem pomenu« (sensus plenior) Svetega pisma.
»Polni pomen se opredeljuje kot globlji pomen besedila, ki ga je hotel Bog, ni
pa ga jasno izrazil človeški pisec. Njegov obstoj v bibličnem besedilu se odkrije, ko se besedilo preučuje v luči drugih bibličnih besedil, ki ga uporabljajo,
ali pa v njegovi povezavi z notranjim razvojem razodetja.« (CD 87,70). V luči
poznejših odlomkov samega Svetega pisma, npr. Nove zaveze, lahko pridemo
tako do polnejšega smisla določenega starozaveznega besedila (npr. Mt 1,23 daje
polni pomen prerokbi v Iz 7,14).
Srednjeveški dvostih povzema vsebino štirih pomenov besed Svetega pisma: Littera gesta docet, quid credas allegoria,moralis quid agas, quo tendas
anagogia – Dobesedni pomen uči dogodke, alegorični, kaj je treba verovati, moralni, kaj je treba delati, in anagoški, kam težiti (KKC 118).
1. 3. 3 Bralčev sprejem – »intentio lectoris« ali »receptio lectoris«
Pomemben vidik besedilu bralec, katermu je besedilo. Zorni kot bralca,
ki ga pisatelj predpostavlja, je potrebno pri razumevanju in pri načinu razlaganja bibličnega teksta nujno upoštevati. Vsaka literarna zvrst, še posebej
pisma, se oblikuje glede na naslovljenca, to je bralca. Že sv. Tomaž pravi o
recepciji: »Quidquid recipitur, secundum modum recipientis recipitur.« (To,
kar je sprejeto, je sprejeto po vzorcu tistega, ki sprejema.) Versko sporočilo teksta je vedno tesno povezano s stanjem tistega, ki ga sprejema. Bralec oziroma
naslovljenec pristopa k tekstu iz svoje perspektive in to perspektivo vnaša v
razumevanje. Tako se npr. Matej odkriva kot bralec in poznavalec Markovega
evangelija, avtor 1 Jn kot bralec Jn.
Treba je razlikovati med zgodovinskim in aktualnim bralcem. Namigov
o zgodovinskih bralcih oziroma poslušalcih je v evangeliju sicer malo (npr.
Mr 13,14), vendar se iz posrednih povezav lahko veliko razbere o bralcu. Končno je tudi vsako angažirano aktualno branje ustvarjalno dejanje, ki omogoča
osebni vstop v besedilo. Razlagalec vidika recepcije ne sme izključiti, ker je
tudi prvotni zgodovinski pomen teksta zaznamovan s perspektivo naslovljenca Božjega razodetja. Obe perspektivi sta legitimni.
Glede na receptio lectoris se ob tekstu zastavljajo naslednja vprašanja:
Kaj želi besedilo prebuditi oziroma povzročiti pri bralcu, kakšno podobo
11
EKSEGEZA EVANGELIJEV
»implicitnega« ali »idealnega bralca« kaže tekst (v Mr npr. imajo to vlogo učenci), v kakšni religiozni, jezikovni, politični, socialni kulturi živijo naslovniki in
katerim vplivom so izpostavljeni?
1. 4
Naloge eksegeta
Ekseget stoji pri raziskovanju besedila pred trojno nalogo:
•
raziskovati in ugotoviti mora prvotni – zgodovinski oziroma literarni
pomen besedila;
•
iskati mora kristološki, kanonični in cerkveni pomen bibličnih spisov
ter si prizadevati iz zgodovinskih besedil na novo izraziti razodeto
Božjo besedo (CD 87,87);
•
12
omogočiti mora bralcu, da se sreča z Božjo Besedo – Kristusom, ki
se razodeva po besedilu. To stopnjo imenujemo tudi aktualizacija ali
eksistencialna razlaga besedil.
Ekseget mora biti pozoren na to, da se ne ustavi samo pri človeških vidikih
bibličnih besedil, ampak upošteva tudi vidik božjega. Pri tem gre za vprašanje
inspiracije. Besedila razodevajo Božjo voljo – Božje skrivnosti. Zgolj zgodovinski pristop k tekstu ne more raziskovati vprašanj o božjih dimenzijah teksta, npr. o Božjem bistvu, o odnosu med Očetom in Sinom, o večnem življenju.
Razmerje med Božjim in človeškim avtorstvom Svetega pisma ostaja odprto in se ne da dokončno določiti. Svetopisemska besedila so tekom stoletij
šla skozi ogenj preizkušenj in ohranilo se je samo tisto, kar je ustrezalo temeljni zgodovinski in nadzgodovinski resnici o človeku in njegovem odnosu do
Boga. Dogodki v Svetem pismu so sicer izrazito individualni, a imajo univerzalni pomen za vsakega človeka in vse čase (prim. SSP, 36). »Katoliška eksegeza
ne obrača svoje pozornosti samo k človeškim vidikom bibličnega razodetja,
kar je včasih napaka zgodovinskokritične metode, niti samo k božanskim vidikom, kakor hoče fundamentalizem; trudi se, da prinaša na dan ene in druge,
združene v božanskem 'sestopu' (DV 13), ki je v temelju celotnega Svetega pisma.« (CD 87,15).
METODOLOGIJA EKSEGEZE
2.
Eksegetske metode
Nobena znanstvena metoda za preučevanje Svetega pisma ne more izčrpno predstaviti vsega bogastva bibličnega besedila. Pri vsaki metodi ostajajo
določeni vidiki besedil v senci, zato išče eksegeza vedno nove načine raziskovanja in interpretacije Svetega pisma. Prvi namen vseh eksegetskih metod in
tehnik je omogočiti bralcu natančno in celostno branje besedil, ki je osnova
za pravilno razumevanje in interpretacijo. Pri celostnem razlaganju Svetega
pisma morajo biti različne eksegetske metode med seboj organsko povezane.
V osnovi ločimo dve vrsti eksegetskega raziskovanja:
•
diahrono raziskovanje, ki se usmerja na nastajanje in razvoj besedil, in
•
sinhrono raziskovanje, ki proučuje predvsem končni tekst pod različnimi vidiki.
2. 1
Diahrono raziskovanje: zgodovinskokritične metode
Zgodovinskokritična metoda je najbolj razširjena znanstvena metoda.
Pozorna je na zgodovinski razvoj tekstov in tradicije. Je nepogrešljiva pri
znanstvenem raziskovanju pomena starih tekstov. Ker je bilo Sveto pismo kot
»Božja beseda v človeškem jeziku« v vseh njegovih delih in virih spisano od
človeških avtorjev, je pri interpretaciji nujno potreben tudi zgodovinskokritični pristop. Metoda je zgodovinska, ker se nanaša po eni strani na stare tekste,
katerih zgodovinske daljnosežnosti raziskuje in skuša po drugi strani pojasniti
zgodovinski razvoj nastanka bibličnih tekstov. Ta diahroni ali zgodovinski razvoj je pogosto zamotan in dolgotrajen. Iz teksta je možno razbrati zgodovino
njegovega nastajanja in njegovega okolja. Diahrona rekonstrukcija je nepogrešljiva, da bi mogli doumeti zgodovinsko dinamiko, prisotno v Svetem pismu,
in da bi mogli nakazati njeno bogato sestavljenost. Na različnih stopnjah nastajanja besedil so se ti teksti naobračali na različne kategorije poslušalcev ali
bralcev, ki so se nahajali v različnih situacijah kraja in časa. Metoda je kritična,
ker v vsem svojem postopku (od tekstne kritike do kritičnega redakcijskega
raziskovanja) dela s pomočjo znanstvenih kriterijev. Kot analitična metoda
raziskuje biblični tekst na isti način kot katerikoli drugi antični tekst: predstavi
ga kot izdelek človeškega jezika, da bi lahko vsebino Božjega razodetja bolje
razumeli. Zgodovinskokritična metoda, ki raziskuje specifičnost kulturno-teološkega okolja posamezne svetopisemske knjige, je sestavljena iz različnih
korakov oziroma analiz.
Čeprav je zgodovinskokritična metoda nepogrešljiva pri znanstvenem
preučevanju starih besedil, je po drugi strani omejena oziroma nezadostna pri
13
EKSEGEZA EVANGELIJEV
doseganju teološke celovitosti interpretacije. Na podlagi te ugotovitve se je izoblikoval t. i. kanonični pristop, ki hoče poudariti teološko nalogo interpretacije,
ki je v tem, da vsak biblični spis interpretira v luči kanona celotnega Svetega
pisma (CD 87,41–42). Kanonični pristop hoče vsako posamezno besedilo postaviti znotraj enega, velikega Božjega načrta (CD 87,42).4 Cerkev bere Staro
zavezo v luči velikonočnega dogodka – smrti in vstajenja Jezusa Kristusa –, ki
prinaša korenito novost in daje z vrhovno avtoriteto odločilen in dokončen
pomen Svetemu pismu (CD 87,43).
2. 1. 1 Tekstnokritična analiza
14
Tekstnokritična analiza kot del diahronega raziskovanja želi ugotoviti besedno pristnost teksta. Na podlagi vseh dostopnih virov (najstarejših prevodov, bibličnih navedkov v delih najstarejših cerkvenih očetov ipd.) poskuša
s pomočjo posebnih pravil priti do bibličnega teksta, ki je izvirnemu kolikor
mogoče blizu. V času nastajanja, prepisovanja in posredovanja svetopisemskih
tekstov je namreč lahko prišlo do najrazličnejših napak in odstopanj: neka beseda je lahko bila zapisana dvakrat, morda je izpadla ali pa je bila interpretativno dodana itd. S primerjavo različnih rokopisov lahko ugotavljamo, kaj je
bilo dodano kasneje in kaj spada k osnovni tekstni različici. Tekstna kritika
na podlagi različnih svetopisemskih prepisov poskuša najti najstarejšo tekstno
varianto, t. i. original.
METODOLOGIJA EKSEGEZE
2. 1. 2 Analiza zgodovinskega okolja
Pri tekstih iz preteklosti, iz tuje kulture in predstav je vprašanje pravilnega
razumevanja zgodovinskega okolja še posebej aktualno.6 Svetopisemski teksti
– evangeliji pri tem niso izjema – so zgodovinska besedila in nosijo znamenja
svojega časa. Razumeti določeno besedilo ne pomeni samo poznati pomen besed, stavkov in vsebine, temveč poznati in razumeti tudi njeno ozadje in njegove predpostavke in delovanje oziroma vplivanje določenega teksta na njegovo
okolje. Nepoznavanje zgodovinskega okolja, jezika, načina izražanja in mišljenja določenega časa onemogoča pravilno razumevanje zgodovinskih besedil.
Zgodovinskokritična eksegeza analizira zgodovinsko okolje, v katerem je
besedilo nastalo. Da bi se dokopala do t. i. izvornega zgodovinskega okolja
(Sitz im Leben) posameznega teksta, proučuje vprašanje avtorstva, časa in kraja nastanka, naslovljencev, odnosa med avtorjem in naslovljenci ter išče možne
povode za nastanek besedila. Pri tem uporablja tudi rezultate drugih znanosti
(npr. zgodovinopisja, arheologije, primerjalne književnosti).7
Pri analizi zgodovinskega okolja si zastavljamo naslednja vprašanja:
Teksti so bili lahko tudi zavestno spremenjeni. Na tem mestu želimo opozoriti na eno takšnih namernih sprememb novozaveznega teksta. Luka zapiše
v Lk 1,3: »… sem sklenil tudi jaz … tebi … to po vrsti popisati …« Dva prepisovalca sta dodala: »Tako sva jaz in Sveti Duh sklenila …« (b q vgmss). Nazorno
je, kako je tukaj teologija vodila pero: prepisovalcem ni bilo dovolj, da nam je
Luka posredoval ta evangelij, hoteli so poudariti, da je tudi Sveti Duh soavtor.
Cilj tekstnokritične analize je priti do čim bolj avtentičnega izvirnega besedila. Presojanje med različnimi variantami temelji na poznavanju posameznega rokopisnega izvora.5 Metoda primerja različne besedne variante, ugotavlja
razne filološke in jezikovne posebnosti ter se sprašuje, kako se da razložiti obstoj teh variant in kako je do njih prišlo.
4
5
Vendar ima tudi kanonični pristop svoje omejitve. Zastavlja se vprašanje, od kdaj naprej je mogoče reči, da je določeno besedilo kanonično. Od tedaj, ko je skupnost priznala nekemu besedilu zakonito avtoriteto, tudi pred dokončno
ustalitvijo tega besedila? Ali mora biti postopek interpretacije, ki je pripeljal do oblikovanja kanona, priznan kot
pravilo interpretacije Svetega pisma vse do današnjih dni (CD 87,42)? Z zadnjim vprašanjem naletimo na zapleten
odnos med hebrejskim kanonom Svetega pisma in krščanskim kanonom. Krščanska Cerkev je sprejela kot Staro
zavezo spise, ki so imeli avtoriteto v judovski helenistični skupnosti, toda nekateri od teh manjkajo v hebrejskem
Svetem pismu (ali pa se predstavljajo v drugačni obliki). Gre torej za dva korpusa, za dva kanona. Kanonična interpretacija zato naleti na ovire od trenutka, ko je potrebno vsako (različno) besedilo brati z ozirom na celoten korpus.
Število novozaveznih rokopisnih najdb še vedno narašča. Leta 1969 je bilo tako poznanih 81 papirov, 267 majuskulnih in 2768 minuskulnih rokopisov, 1998 pa že 109 papirov, 307 majuskulnih in 2860 minuskulnih rokopisov.
•
Kakšno je prostorsko, časovno in socialno okolje v tem odlomku in
kako prispeva k podobi pripovedi? Ali so podobne okoliščine najdene
tudi drugje ali gre za edinstveni dogodek?
•
Kako okolje določa oziroma vpliva na dejanja oseb in njihovo interpretacijo? S katerimi podatki so opisane značilnosti okolja? Ali ima katera
oznaka tudi simboličen sopomen, ki se povezuje še z drugimi odlomki?
•
Kakšne vrste kronoloških in tipoloških referenc oziroma določil so uporabljene v tej pripovedi? Kakšen poudarek dajejo posamezna časovna določila?
Kako ti poudarki zaznamujejo temeljno sporočilo (npr. zgodovino odrešenja)?
•
Kakšen je kulturni kontekst dogajanja? Katera znanja o tem pri bralcu
odlomek predpostavlja? Kakšno znanje bralec pridobi (družbena ureditev, razredna delitev, ekonomski sistem, kulturne navade ipd.)? Kako
te informacije vplivajo na razlago tega določenega odlomka, ne glede
na kontekst pripovedi kot celote?
6
Sprašujemo se po političnem, ekonomskem in kulturnem okolju nekega besedila, to je po vseh stvareh, ki ne spadajo
k religioznemu okolju nekega besedila, bi pa lahko kot politično, gospodarsko ali kulturno ozadje vplivale nanj.
Novozavezni teksti posredujejo presenetljivo veliko informacij, ki ne spadajo k religioznemu okolju nekega besedila.
7
Biblična besedila niso nastajala v nekem družbenem vakuumu. Pripovedovali in napisali so jih ljudje, ki so živeli v čisto
določeni socialni situaciji, dogodke videli z lastnimi očmi in jih z lastnimi izkušnjami tudi interpretirali. Zaradi tega se
sociološka zgodovina sprašuje po družbenih pogojih nekega besedila. Ta metoda se imenuje sociološka ali socialnozgodovinska. Socialna zgodovina se trudi ugotavljati tipičnost medčloveškega obnašanja v določnem kulturnem prostoru v
določenem času. Naloga te metode je opisovanje določenih socialnih dejstev in urejanje teh dejstev v socialni kontekst;
v konstrukciji neke socialne zgodovine; v konstrukciji socialnega sveta in struktur v življenju skupine, h kateri pripada
določeni tekst, kajti vsaka skupina si na nek način ustvarja svoj svet. Socialno vprašanje se mora zastavljati na različnih
nivojih: V katerem okolju je živel evangelist in njegovo občestvo? V katerem okolju so živeli ljudje, ki so tekst izročili?
Vsa ta različna ozadja so lahko v različnih fazah izročanja/nastajanja izročila bistveno vplivala nanj.
15
EKSEGEZA EVANGELIJEV
2. 1. 3 Analiza oziroma kritika literarnih vrst (Formkritik)
Metoda ugotavlja literarno vrsto besedila. Evangeliji niso slogovno enotni spisi. Če besedila primerjamo med seboj, ugotavljamo, da si niso različna
samo po vsebini, ampak tudi po zgradbi in literarnih oblikah. Metoda si tako
zastavlja vprašanje, ali gre pri določeni enoti npr. za priliko, čudež, poetični
tekst, metaforo ali polemični govor. Ugotavlja posamezne dele besedilne vrste
(uvod, jedro, zaključek), specifične značilnosti in razvoj posameznih literarnih vrst. Tako npr. pri literarni vrsti čudežev ločimo med čudeži ozdravljenja (npr. Mr 1,40-45; 2,1-12), čudeži nad naravo (npr. Mr 4,35-41), eksorcizmi
(Mr 1,21-28; 5,1-20; 9,14-29) in epifanijami (npr. Mr 6,45-51).
METODOLOGIJA EKSEGEZE
stavka o dveh virih, po kateri naj bi bila Matejev in Lukov evangelij sestavljena
iz dveh glavnih virov: prvi vir predstavlja Markov evangelij, drugega pa zbirka
Jezusovih besed (imenovana Q, iz nemškega »Quelle«, vir).
Kritika tradicije umešča tekste v tokove izročila, katerega zgodovinski razvoj poskuša natančneje določiti: analizira, kakšno teološko tradicijo razkriva
tekst (petrinsko, pavlinsko, janezovsko) in kakšno mesto ima ta avtor oziroma
tekst znotraj teološkega toka prve Cerkve; katero starozavezno ozadje se da
razbrati iz besedila; kako se v tekstu odraža konkretno zgodovinsko okolje,
npr. judovska, rimska ali helenistična kultura.
2. 2
Sinhrono raziskovanje: literarnokritične metode
2. 1. 4 Redakcijska analiza
16
Redakcijska kritika se sprašuje po zadnjem avtorju – redaktorju ali uredniku
besedila. Analiza raziskuje spremembe, ki so se izvršile na posameznih evangeljskih tekstih, preden je prišlo do njihove dokončne oblike. Analiza raziskuje avtorjev odnos do evangeljskega izročila in išče njegove specifične poudarke v tekstih.
Redakcijsko analizo izvajamo, ko primerjamo posamezne sinoptične odlomke
med seboj. Vsi štirje evangelisti so sicer pisali o enem Božjem razodetju, o razodetju Boga po Jezusu Kristusu. Sveti Irenej tako razume štiri kanonične evangelije kot
en »štirioblični evangelij« (euangelion tetramorphon). Vendar je v vsakem evangeliju ta isti dogodek Jezusa Kristusa predstavljen na drugačen in dopolnjujoč način.
Eno temeljnih vodil pri študiju evangelijev je iskanje značilnih teoloških poudarkov posameznega evangelista oziroma redaktorja. Sinoptično branje evangelijev se izogiba poskusom usklajevanja različnih verzij pripovedi v posameznih
evangelijih, temveč nasprotno izpostavlja te posebnosti kot zanesljiv pokazatelj
teološkega koncepta posameznega evangelija. Pomembno vprašanje pri sinoptičnem branju evangelijev je, kakšen je specifični prispevek posameznega evangelista
k evangeljskemu izročilu, ki ga je sprejel. Iz načina razporejanja in oblikovanja gradiva lahko odkrivamo njegov poseben pogled (point of view). Posamezni evangelij
predstavlja neko literarno in teološko celoto ter ima svojo literarno in hermenevtično zasnovo, svojo pot razodevanja in odkrivanja Jezusove skrivnosti.
2. 1. 5 Analiza virov in tradicij
Analiza virov in tradicij poskuša s pomočjo literarnih metod določiti začetek in konec velikih in malih tekstnih enot ter oceniti notranjo soodvisnost
teksta. Obstoj dvojnic, vsebinska razhajanja in slogovne razlike omogočijo prepoznavanje sestavljenga značaja nekaterih tekstov. Analiza virov in tradicije
tekste še nadalje členi v manjše enote, da bi se ugotovila njihova morebitna
pripadnost različnim virom, npr. teorija štirih virov Pentatevha ali predpo-
Sinhrono raziskovanje obravnava tekst, kot ga imamo pred seboj, v končni obliki, in upošteva tekst kot del celotnega Svetega pisma. Metoda raziskuje
besedila sama v sebi glede na jezik, kompozicijo, narativno strukturo ali pa
glede na prepričljivost retorike. Dalje proučuje sestavne dele besedil in njihove
medsebojne odnose ter pregleduje tekste pod vidikom oznanila, ki ga je pisec
namenil svojim sodobnikom. Tudi sinhrono raziskovanje ima več stopenj.
2. 2. 1 Literarnokritična analiza teksta in konteksta
Literarna kritika najprej raziskuje pomen izvirnih besed, oblik, stavčnih
konstrukcij, prispodob, besednih zvez ali formul itd. Nadalje raziskuje različne
literarne figure in posebnosti v tekstu, kot so metafore (besede ali izjave, ki
imajo prenesen pomen, npr. Mt 5,13), inkluzije (pripoved se na podoben način
začne in konča, npr. Mt 4,1.11), ponavljanja (npr. Mt 7,7-8), paralelizmi, ki so
lahko sinonimni (npr. Mt 10,40-41), antitetični (npr. Mr 2,27) ali sintetični
(npr. Mt 10,40). Literarna kritika analizira tekst tudi pod filološkim vidikom
(osebek, povedek in predmet; sistem časov, trpna ali tvorna oblika itd.). Literarna kritika analizira začetek in konec besedilnih enot, večjih in manjših, in
preizkuša notranjo skladnost ali koherentnost besedil. Literarna kritika razmejuje tekst od konteksta, opazuje prekinitve, dvojnosti in napetosti. Sprašuje
se npr. o razlogih nenadne pojavitve druge osebe in druge teme.
2. 2. 2 Analiza motivov in tem
Motiv je lahko beseda, metafora, besedna zveza, ime ali dejanje, ki ima
poleg literarnega pomena še globlji pomen, ki se je oblikoval v biblični tradiciji. Motiv ima v ozadju vedno neko konkretno biblično zgodbo. Motiv je neke
vrste podoba, ki vzpostavlja vez med konkretnim dogajanjem in odrešenjsko
zgodovino ter prebuja spominjanje na neko intenzivno zgodovinsko Božje
17
EKSEGEZA EVANGELIJEV
izkustvo (npr. čudežno rojstvo rešitelja, osvoboditev iz Egipta). Motivi v posameznem besedilu odločilno prispevajo k njihovi interpretaciji. Zelo pogost
biblični motiv je npr. gora, ki v večini primerov ni le topografski element, temveč predstavlja kraj posebnega Božjega razodetja (prim. Mr 9,2sl.; Mt 28,16sl.),
kraj odrešenjskega izkustva, kot so ga na gori doživeli Abraham, Mojzes, Elija,
Jezus, učenci in drugi. Analiza motivov ugotavlja:
•
prisotnost motivov v odlomku,
•
kako je motiv uveden, kako je zgrajen, kako se razvija,
•
kateri elementi so uporabljeni, katere biblične citate, podobe, reke, besedne zveze uporablja,
•
izvor, pomen in uporabo posameznega motiva v tekstu.
Ob motivih se izkaže tudi tema posameznega odlomka. Ugotoviti je treba,
kakšne miselne linije tečejo skozi tekst, kako se razvija tema in kateri so njeni
glavni nosilci.
2. 2. 3 Narativna ali pripovedna analiza
18
Ta metoda ustreza velikemu številu bibličnih tekstov, ki so narativne –
pripovedne narave. Poglobljen pristop k Svetemu pismu predpostavlja branje
širših kontekstov, in ne samo branja po odlomkih oziroma »perikopah« (gr.
perikopē pomeni obrezovanje, odbitje, okrnjenje). Odlomek daje nujno samo
delno in okrnjeno podobo, ker je le od-lomek neke celote. Kakor si gore ne
moremo prav predstavljati, jo začutiti ali vzljubiti samo po majhnem kamnu,
ki bi ga odlomili nekje s pogorja, tako tudi nobenega romana ali knjige ne
moremo spoznati samo preko kratkega odlomka. Treba je poznati celoto, da
lahko razumemo posamezne dele. Vsako literarno delo ima v sebi neko lastno
dinamiko, nek notranji napetostni lok ali zgodbo, ki vodi bralca od njenega začetka, preko zapleta, vrhunca, preobrata k razpletu. Če želimo doumeti avtorjevo sporočilo, ki nam ga posreduje preko zgodbe v nekem romanu, je gotovo
premalo prebrati samo prvo in zadnje poglavje. Treba je slediti logiki zgodbe
in dinamiki besedila od začetka do konca. Avtor namreč ne govori samo preko
vsebine, temveč tudi z obliko in načinom, kako in kdaj neko sporočilo predstavi. Sporočilo, ki ga je avtor razvijal ob pisanju, doseže svoj namen šele takrat,
ko pripovedovana zgodba prebudi v bralcu njegovo lastno zgodbo, ko torej
bralec postane del narativnega procesa, ki ga je sprožilo literarno delo.
Ker so tudi svetopisemske knjige najprej literarne stvaritve, je treba pri
njihovem branju in proučevanju upoštevati tudi te splošne literarno-narativne zakonitosti. Narativna ali pripovedna metoda raziskovanja je postala
v zadnjem času eno pomembnejših orodij tako literarnih kot tudi bibličnih
METODOLOGIJA EKSEGEZE
znanosti. Metoda sledi dinamiki besedila in logiki zgodbe. Svojo pozornost
posveča posebno tekstnim prvinam, na katerih počiva napetostni lok pripovedi
ali narativni trikotnik, in ugotavlja, kako je neka zgodba pripovedovana, da bi
vključila bralca »v svet pripovedovanja« in v njegov vrednostni sistem. Pozorna je na to, kako se začetno stanje preoblikuje v končno, sledi posameznim
akterjem v besedilu in opazuje, kako delujejo v prid končnega razpleta ali proti
njemu. Analiza je pozorna na oblikovanje začetka in konca pripovedi in odkriva zasnovo dogajanja, zaplet, vrhunec, preobrat in razplet zgodbe. Narativna
kritika analizira dogajanje in osebe (karakterje) v posameznem odlomku in si
glede tega zastavlja naslednja vprašanja:
a) dogajanje
•
Kaj dogajanje konkretno odkriva v obravnavanem odlomku? Kaj se
dogaja?
•
Kako pomemben je ta dogodek v primerjavi z ostalimi dogodki v pripovedi?
•
Kako dogodek urejajo časovna določila? Katero dogajanje je opisano z
več podrobnostmi?
•
Kako se dogajanje povezuje z ostalimi odlomki? Ali je v nekem logičnem zaporedju ali gre za »vrivek« ali pa je ta celo nujno potreben za
nekaj, kar sledi oziroma se je zgodilo?
•
Kateri so vidni elementi nasprotja? Kako narava in intenzivnost nasprotja v tem delu sovpada z ostalo snovjo pripovedi? Kaj želi izpostaviti ta konflikt oziroma nasprotje?
•
Kako se odlomek ujema s kontekstom? Kakšno vlogo igra v celotni
pripovedi? Kaj odlomek prinaša k zasnovi celote?
b) osebe (karakterji)
•
Kdo so nastopajoči v tem odlomku in ali se pojavljajo še kje drugje v
pripovedi? Ali katera oseba dejansko predstavlja značilno skupino, kar
pojasnjuje posamezne vloge v zgodbi?
•
Kako se osebe v tem odlomku predstavljajo bralcu? Ali nam pripovedovalec kaj pove o njih? Ali jih mi spoznavamo skozi poročila o njihovih dejanjih, govorih, mislih ali veri? Ali jih spoznavamo preko poročil
o dejanjih, govorih, mišljenjih ali veri ostalih nastopajočih? Ali je ta
podoba skladna s spoznanji, ki smo jih o teh osebah pridobili drugje
v pripovedi?
•
Katera je središčna točka (vezni člen), ki povezuje posamezne osebe v
tem delu? Ali je to skladno z njihovimi lastnostmi drugje v pripovedi?
19
EKSEGEZA EVANGELIJEV
•
•
Kakšne lastnosti se pripisuje osebam v tem delu? Ali te lastnosti izhajajo iz katere temeljne značilnosti ali vrednote? Ali se lastnosti, ki so
tukaj razvidne, skladajo z značilnostmi te osebe drugod v pripovedi?
Ali oseba zaseda osrednje mesto ali ima stransko vlogo ali pa neko
neizrazito mesto v celoti?
METODOLOGIJA EKSEGEZE
3.
Osnovna eksegetska analiza nekega bibličnega besedila je sestavljena iz
osmih korakov, ki si sledijo po naslednjem vrstnem redu:
Ali je vedenje in drža kogarkoli, pripovedovalca ali nosilne osebe, preko vloge, ki jo predstavlja, že določena? Ali se bralec v odnosu do osebe
usmerja s simpatijo ali antipatijo?
2. 2. 4 Semiotska analiza
20
Med sinhrone metode, ki preučujejo biblična besedila v končni obliki,
se uvršča tudi semiotska analiza. Semiotika je veda, ki se ukvarja z jezikovnimi znaki (simboli) in sistemi znakov. V nasprotju s semantiko se ukvarja z materialno platjo jezikovnega znaka, to je z njegovo obliko. Izhaja iz spoznanja, da
je tekst mreža odnosov. Metoda zato ugotavlja odnose med posameznimi deli
besedila, njihova nasprotja in skladnosti. Semiotska analiza išče ključne nosilce posameznega pomena, pomensko sorodne termine pod skupnim vidikom
ter izpostavlja nasprotne pojme. Metoda obravnava besedilo kot celoto, toda
samo besedilo, in omogoča odkrivanje globljih pomenskih razsežnosti teksta,
ne da bi morali vedeti vse o tem, kako in kje je nastal.
2. 2. 5 Retorična ali govorniška analiza
Retorika je umetnost govorjenja. Retorična analiza obravnava svetopisemske tekste kot govorniško besedilo, išče v njih govorniške elemente in strukture. Vsak govor oziroma retorični tekst je podan v določeni situaciji in vsebuje
troje prvin: govornika (ali pisatelja), govor (ali tekst) in poslušalstvo (ali sprejemnike). Ker imajo v bistvu vsi biblični teksti do neke mere prepričevalni značaj, je potrebno poznavanje zakonitosti retorike, da bi mogli točneje analizirati
nekatere vidike bibličnih spisov. Retorična analiza si zastavlja vprašanja:
•
Kateri retorični mehanizmi so uporabljeni v teku pripovedi? Ali so
opazni namerni simbolizmi in ironije? Kako so pripovedni modeli zaznavni v strukturi tega odlomka in neposrednega konteksta?
•
Kaj nam ta odlomek, gledano brez konteksta celotne pripovedi, razkrije o avtorju? Kakšne vrednote, ideje ali poudarke opazimo preko
načina podajanja pripovedi?
•
Kaj povzroča pri bralcu? Katere elemente pripovednega dialoga uporablja za vzbujanje teh učinkov?
Eksegetska analiza
1.
Zamejitev odlomka
2.
Členitev in strukturiranje teksta
3.
Vključenost odlomka v kontekst
4.
Sinoptična analiza
5.
Sinhrona analiza
6.
Analiza motivov in tem
7.
Interpretacija
8.
Aktualizacija
Za ponazoritev posameznega koraka služi primer, ki pa ne predstavlja vedno celotne analize posameznega koraka.
3. 1
Zamejitev odlomka
Prvi korak eksegetske analize je zamejitev obravnavanega odlomka, to je
določitev njegovega začetka in konca.8 Pri tem koraku je treba besedilo analizirati na štirih ravneh: na ravni časa, kraja,9 oseb in teme.10 Vsako besedilo je
prepleteno z osnovnimi vsebinskimi kategorijami oziroma določili časa, kraja,
oseb in teme. Ker so to hkrati temeljni povezovalni elementi, na podlagi katerih je organizirano določeno literarno delo, jih imenujemo tudi elementi koherentnosti. Pri zamejitvi posamezne enote oziroma določitvi njenega začetka in
konca je treba upoštevati spremembe na vseh ravneh. Ko se radikalno spremeni eden ali več od teh elementov, to predstavlja začetek novega odlomka.
8
Uvodne podatke o času, kraju, osebah in temi imenujemo ekspozicija. Otvoritveni stavek označi vsebino ter raven
pričakovanja in razumevanja, ter tako odločilno usmeri bralca. Začetek in konec besedila (prolog in epilog) imata vse
od antične retorike dalje posebno težo za njegovo interpretacijo in sta bila zato posebno skrbno sestavljena.
9
Krajevna določila so pomemben strukturni oziroma povezovalni element. Krajevna določila niso samo imena krajev in pokrajin, temveč tudi druge topografske oznake, npr. puščava, gora, hiša, čoln, samoten kraj ipd. V evangeliju
ta določila nimajo zgolj konkretno geografskega pomena, temveč služijo razvoju teološkega sporočila. Tako je npr.
drugotnega pomena iskanje točne zemljepisne lokacije gore Jezusovega spremenjenja, ker pomeni za npr. Marka
gora predvsem kraj Božje bližine in človekove odprtosti za Boga.
10
Globalna tema vsakega odlomka je razodevanje skrivnosti osebe Jezusa Kristusa. Kot posledica se neposredno iz te
globalne teme razvija tema učenčevstva – kaj pomeni biti učenec Jezusa Kristusa, kaj pomeni biti z njim in hoditi za
njim. Ti dve glavni temi pa sta predstavljeni v okviru nekega dogodka, ki ima še svojo konkretno temo; npr. izganjanje nečistega duha (Mr 1,21-28), ozdravljenje gobavca (1,40-45), ozdravljenje hromega (2,1-12) itd. Naloga tematske
analize je, da najprej opredeli to konkretno temo in nato ugotovi, kaj konkreten dogodek prispeva k razodevanju in
razumevanju globalne teme. Nobeno literarno delo ne more podati celotnega pomena posameznih ključnih besed
ali dogodkov na enem samem mestu, ampak moramo določenemu izrazu ali temi slediti skozi celotno delo.
21
EKSEGEZA EVANGELIJEV
Stock, Klemens. 1975. Boten aus dem Mit–Ihm–Sein. Das Verhältnis zwischen Jesus und den
Zwölf nach Markus. AnBib 70. Rome: Biblical Institute.
METODOLOGIJA EKSEGEZE
Stock, Klemens. 2000. Jezus – veselo oznanilo. Razmišljanja ob Markovem evangeliju. Maribor:
Slomškova založba.
1. Eksegeza kot veda o raziskovanju in razlaganju besedil
1.1 Eksegeza kot biblični pojem
1. 2 Eksegeza kot teološka disciplina
1. 3 Naloge eksegeze
1. 3. 1 Avtorjev namen ali »intentio auctoris«
1. 3. 2 Pomen besedila ali »intentio (sensus) operis«
1. 3. 3 Bralčev sprejem – »intentio lectoris« ali »receptio lectoris«
1. 4 Naloge eksegeta
7
8
8
9
9
10
11
12
2. Eksegetske metode
2. 1 Diahrono raziskovanje: zgodovinskokritične metode
2. 1. 1 Tekstnokritična analiza
2. 1. 2 Analiza zgodovinskega okolja
2. 1. 3 Analiza oziroma kritika literarnih vrst (Formkritik)
2. 1. 4 Redakcijska analiza
2. 1. 5 Analiza virov in tradicij
2. 2 Sinhrono raziskovanje: literarnokritične metode
2. 2. 1 Literarnokritična analiza teksta in konteksta
2. 2. 2 Analiza motivov in tem
2. 2. 3 Narativna ali pripovedna analiza
2. 2. 4 Semiotska analiza
2. 2. 5 Retorična ali govorniška analiza
13
13
14
15
16
16
16
17
17
17
18
20
20
3. Eksegetska analiza
3. 1 Zamejitev odlomka
3. 2 Členitev in strukturiranje teksta
3. 3 Vključenost odlomka v kontekst
3. 4 Sinoptična analiza
3. 5 Sinhrona analiza
3. 6 Analiza motivov in tem
3. 7 Interpretacija
3. 8 Aktualizacija
21
21
24
26
27
29
31
33
34
Swartley, Willard M. 1994. Israel‘s scripture traditions and the Synoptic Gospels. Story shaping
story. Peabody, Mass.: Hendrickson.
Turner, David L. 2008. Matthew. Baker exegetical commentary on the New Testament. Grand
Rapids: Baker Academic.
Turner, David L. Matthew. 2008. Baker exegetical commentary on the New Testament 1. Grand
Rapids: Baker Academic.
Van Iersel, Bas. 1993. Markus Kommentar. Düsseldorf: Patmos.
Weaver, D. J. 2001. Predelava mesijanske pisave: Matejevo poročilo o Jezusovem rojstvu, Tretji
dan 30/3: 7–14.
Wiefel, Wolfgang, Das Evangelium nach Matthäus. Berlin: Evang. Verl.–Anst., 1998.
Williams, Joel F. 1994. Other Followers of Jesus: Minor Characters as Major Figures in Mark‘s
Gospel. JSNT SuppS 102. Sheffield: JSOT Press.
Winn, Adam. 2014. Resisting Honor: The Markan Secrecy Motif and Roman Political Ideology.
Journal of biblical literature 133/3: 583–601.
Zimmermann, Ruben, ur. 2007. Kompendium der Gleichnisse Jesu. Gütersloh: Gütersloher Verlagshaus.
282
KAZALO
5
283
EKSEGEZA EVANGELIJEV
284
KAZALO
MARKOV EVANGELIJ
37
MATEJEV EVANGELIJ
113
1. Uvod v razumevanje Markovega evangelija
1. 1 Namen Markovega evangelija
1. 2 Čas nastanka
1. 3 Kraj nastanka
1. 4 Avtor
1. 5 Naslovljenci
1. 6 Zgradba Markovega evangelija
39
40
42
43
44
44
45
1. Uvod v razumevanje Matejevega evangelija
1. 1 Namen Matejevega evangelija
1. 2 Čas nastanka, avtorstvo in naslovljenci
1. 3 Zgradba Matejevega evangelija
1. 4 Starozavezno ozadje Matejevega evangelija
115
115
116
117
120
2. Markov evangelij – narativna kateheza
2. 1 Dramska struktura Markovega evangelija
2. 2 Markov evangelij kot aktiven nagovor bralca
50
51
54
2. Matejev evangelij – oznanilo o nebeškem kraljestvu
2. 1 Nebeško kraljestvo – temeljna vsebina Jezusovega oznanjevanja
2. 2 Pravičnost kot temeljna razsežnost biblične podobe Boga in človeka
2. 3 Večja pravičnost – gonilo življenja Kraljestva
128
128
133
134
3. Razodevanje skrivnosti Jezusove osebe v Markovem evangeliju
3. 1 Skrivnost Jezusa Kristusa, Božjega Sina
3. 2 Razodevanje Jezusove skrivnosti preko vprašanj
3. 3 Nov nauk z oblastjo in Božje kraljestvo
3. 4 Jezusovi čudeži v Markovem evangeliju
3. 5 Kristološki pomen motiva strahu
3. 6 Jezusovi nazivi v Markovem evangeliju in njihovo starozavezno ozadje
56
56
57
59
61
3. Jezus kot izpolnitelj starozaveznih mesijanskih pričakovanj
3. 1 Izvor in otroštvo Jezusa Mesije (Mt 1–2)
3. 2 Vloga žena v rodovniku
3. 3 Jezusovo rojstvo (Mt 1,18-25) – nebeška genealogija
3. 4 Čaščenje in sovražnost, preganjanje in Božje varstvo (Mt 2,1-23)
139
139
144
146
153
4. Učenčevstvo v Markovem evangeliju
4. 1 Kdo je Jezusov učenec
4. 2 Mali učenci v Markovem evangeliju
4. 3 Koraki učenčevstva (Mr 10,46-52)
4. 4 Misliti na Božje, in ne na človeško (Mr 3,20-35)
4. 5 Svarilo učencem pred Herodovim in farizejskim kvasom (Mr 8,14-21)
4. 6 Apostol Peter v Markovem evangeliju
72
72
74
78
81
83
85
4. Razglasitev nebeškega kraljestva (Mt 3,1-7,29)
4. 1 Oznanilo Janeza Krstnika (Mt 3,1-12)
4. 2 Jezusov krst (Mt 3,13-17)
4. 3 Mesijanske skušnjave v puščavi (Mt 4,1-11)
4. 4 Govor na gori: postava nebeškega kraljestva (Mt 5,1-7,29)
4. 5 Blagri (Mt 5,3-12)
4. 6 Spodbuda pričevalcem Kraljestva (Mt 5,13-16)
4. 7 Večja pravičnost – programska deklaracija (Mt 5,17-20)
4. 8 Večja pravičnost in Oče (Mt 6,1-18)
4. 9 Večja pravičnost in stvari (Mt 6,19-7,11)
157
159
161
164
174
175
182
183
185
186
5. Eksegetska analiza
5. 1 Prilike o zakladu, o biseru in o mreži (Mt 13,44-52)
5. 2 Prilika o zakladu in o biseru (Mt 13,44-46)
5. 3 Prilika o mreži (Mt 13,47-50)
5. 4 Kratek dialog ter prilika o pismouku, ki je postal
učenec nebeškega kraljestva (Mt 13,51-52)
187
187
193
194
5. Eksegetska analiza
5. 1 Mož s suho roko (Mr 3,1-6)
5. 2 Eksegetska analiza Mr 12,28-34 in vprašanje o prvi zapovedi
63
68
88
88
99
194
285
EKSEGEZA EVANGELIJEV
286
LUKOV EVANGELIJ
197
1. Uvod v razumevanje Lukovega evangelija
1. 1 Avtor in njegov namen
1. 2 Posvetilo ali prolog Lukovega evangelija (Lk 1,1-4)
1. 3 Pripoved o zgodovini odrešenja in razodetju Božjega usmiljenja
199
199
201
201
2. Evangelij o Jezusovem otroštvu
2. 1 Primerjava med Lk 1–2 in Mt 1–2
2. 2 Oznanilo Janezovega rojstva (Lk 1,5-25)
2. 3 Napoved Jezusovega rojstva in Marijin poklic (Lk 1,26-56)
2. 4 Srečanje Marije in Elizabete (Lk 1,39-56)
2. 5 Zgodovinske okoliščine Jezusovega rojstva
2. 6 Jezus v templju (Lk 2,21-52)
2. 7 Priprava na Jezusovo javno delovanje (Lk 3,1−4,13)
204
204
207
214
227
233
235
236
3. Božje kraljestvo v Lukovem evangeliju
3. 1 Jezus kot prerok oznanja nastop Božjega kraljestva
3. 1. 1 Nastopni govor v nazareški shodnici
3. 1. 2 Božje kraljestvo in ubogi
3. 2 Prihod Božjega kraljestva
3. 3 Molitev in Božje kraljestvo
240
240
240
245
253
260
4. Jezusovo učenje v prilikah
4. 1 Prilike kot narativna literarna vrsta
4. 2 Lukove prilike
265
265
266
Okrajšave
Viri
Bibliografija
275
275
277