Prelistaj - Revije.si

Transcription

00_193-194_vsebina_01_00_Vsebina.qxd 31. 08. 15 12.09 Page 1
haiku natečaj
Alenka
Zorman
O sedemnajstem slovenskem
natečaju za najboljši haiku
Silva Trstenjak,
Edin Saračević,
Alenka Zorman
Tišina požetih polj
(utemeljitev nagrajenih haikujev)
10
Silva Trstenjak,
Edin Saračević,
Alenka Zorman
Pohvaljeni haikuji
14
Silva Trstenjak,
Edin Saračević,
Alenka Zorman
Izbor ostalih haikujevTežko je
19
9
pesniške zarje
Vanja
Čibej
Tako čutim, včasih
25
nova proza
Staša
Tajana
Welcome aboard
(odlomek iz romana)
29
akt v apokalipsi
uvodnik
Dejan
Bogojević
Uvodna beseda kakor Akt
37
poezija
Dušan
Stojković
39
Srba
Ignjatović
43
Miroljub
Togorović
46
Božidar
Šujica
48
Živorad
Nedeljković
51
Dragan Jovanović
Danilov
54
Pero
Zubac
56
Dobrica
Kamperelić
57
Radoje
Pavlović
59
Radomir
Stojanović
61
Boško
Tomašević
63
Danijela
Bogojević
65
MIloje
Dončić
67
Goran
Labudović Šarlo
68
Dejan
Bogojević
70
Miloš
Janković
72
Zoran M.
Mandić
74
Branislav
Zubović
76
Ivan
Lalović
77
Obren
Ristić
78
Ivan
Glušić
80
Zoran Hr.
Radisavljević
82
Slobodan
Žikić
84
Zoran
Milisavljević
86
Marijana
Sirovljević
88
Dajana
Petrović
90
Elizabeta
Georgijev
92
Dušan
Čolović
93
Snežana
Čkojić
94
Slobodanka
Luković
96
esej
Dejan
Bogojević
Otipljiv in imaginaren sen mladeniča
po imenu – Balkan ali: O gozdni gori
97
Dušan
Stojković
Pozabljeni klasik
101
Ostoja
Prodanović
Apokrifne zgodbe Dejana Bogojevića
105
haiku
Desanka
Maksimović
109
Miljurko
Vukadinović
110
Aleksandar
Pavić
111
Dejan
Bogojević
112
Pero
Zubac
113
Slobodanka
Luković
114
Miroljub
Todorović
115
Dušan
Stojković
116
Jovanka
Božić
117
Milivoj
Kostić
118
Moma
Dimić
119
Predrag
Pešić Žera
120
Živorad
Stojanović
121
Bajo
Džaković
122
Dragan
J. Ristić
123
Radmila
Bogojević
124
Nenad
Glišić
125
Zoran
Antonijević
126
kratka kratka proza
Srba
Ignjatović
Ne bom – bom
127
Miloš
Janković
Bel kruh
128
Dejan
Bogojević
Modri kamen
130
Miroljub
Todorović
In z rokami in z nogami
131
Danijela
Padejski
Hotelski izzivi
132
Radoje
Pavlović
Arheološka izkopavanja
133
Balša
Rajčević
Vedno se zbujam v istem svetu
134
Violeta Eta
Tomić
135
Branislav
Veljković
136
Gordana
Smuđa
137
Živorad
Stojanović
138
Miljurko
Vukadinović
139
Milan
Balinda
140
Nenad
Glišić
141
Dušan
Stojković
142
Bajo
Džaković
Sen o vratih
143
Dragan J.
Ristić
Ena (ne)mogoča scena
144
Katarina
Fiamengo
Lilija je krasna
145
Jovanka
Božić
Končno
146
Slobodanka
Luković
Dialog ki traja dve tisočletji
147
Zoran
Vujčić
Največja zgodba
148
kritika
Andrej
Lutman
Svet v treh stezicah ali recenzijska napotnica
(Letni komplet zbirke Haiku)
Primož
Sturman
Osvajalec neskončnosti
Dejan
Koban
Dnevnik v obliki knjige
Marija
Švajncer
Pot v svobodo
Andrej
Lutman
Brez nagibov vstran
Andrej
Lutman
Opoj s pridržkom
Primož
Sturman
(Špela Škrinjar: Osvajalec neskončnosti)
(Neva Lučka Zver: Razsežnosti)
(Branka Jurca: Pot v svobodo)
(Tomaž Kosmač: Sabina)
(Norma Bale: Karamel)
Slovenski pisatelji in italijanska
književnost – sobivanje v besedni umetnosti
(Scrittori sloveni e letteratura italiana)
Robi
Šabec
Radikalna etičnost
Tadej
Meserko
(Vesna Leskošek, Simona Smolej, Liljana Rihter, Ružica Boškovič,
Barbara Kresal in Maja Breznik: Revščina zaposlenih)
(Karin Cvetko Vah: Opravičilo človeka)
149
152
155
157
160
163
165
168
Revščina zaposlenih je barabarizem družbe
171
likovna priloga
Dejan
Bogojević
175
01_193_194_haiku natecaj_01 31. 08. 15 12.10 Page 9
Na 17. natečaju za najboljši haiku je sodelovalo 117 avtoric
in avtorjev s štirih celin, iz dvaindvajsetih držav, in sicer: iz
Belgije, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Francije, Grčije,
Hrvaške, Indije, Italije, Izraela, Kanade, Makedonije, Malezije, Nemčije, z Nove Zelandije, iz Poljske, Romunije, Slovaške, Slovenije, Srbije, Tunizije, Velike Britanije in ZDA. Iz
Slovenije je na natečaju sodelovalo 33 avtorjev, sledita ji
Hrvaška s 26 in Slovaška s 17 avtorji, ostale države pa so zastopane z enim do šestimi avtorji.
Komisija, ki so jo ponovno sestavljali mag. Edin Saračević, Silva Trstenjak in Alenka Zorman, je izmed 657 haikujev
izbrala tri za nagrado, sedemnajst za pohvalo in osemnajst
za objavo v reviji, kar je skupaj 38 oziroma slabih 6 % vseh
prispelih haikujev. Pri izboru so jo vodila enaka merila kot
doslej, predvsem izvirnost haiku trenutka in prebliska ter
enost človeka z okolji, ki ga obdajajo.
Haikuje je iz slovaščine prevedla dr. Stanka Repar, preostale haikuje v tujih jezikih so prevedli člani komisije, prevode je lektorirala Manica Baša.
Iskrene čestitke nagrajenki in nagrajencema ter drugim
izbranim avtoricam in avtorjem! Zahvala vsem, z željo, da
bi v tišini s seboj našli izvirni navdih za sodelovanje na naslednjem – »polnoletnem« – natečaju!
Alenka Zorman v imenu komisije
9
haiku natečaj
haiku natečaj
O sedemnajstem slovenskem
natečaju za najboljši haiku
Tišina požetih polj
(utemeljitve nagrajenih haikujev)
10
Prva nagrada
Život sa tobom –
večernja tišina
požnjevenih polja.
Življenje s teboj –
večerna tišina
požetih polj.
haiku natečaj
Tatjana Stefanović, Srbija
Čas žetve je, obilja, darov. Od kod vse to? Kaj je bilo prej: večerna tišina,
požeta polja ali ljubezen ... to nas zdaj ne zanima! Pomembno je, da
so se vsi elementi haikuja srečali med seboj ob istem času, v istem prostoru, v naši dimenziji bivanja in čutenja. Tako je nastal haiku trenutek,
ki je v svojem mikrosvetu povezal našo zemeljskost z Večnostjo, z Absolutom, kamor se s svojo presežnostjo preliva ljubezen.
Občutki, ki jih prvonagrajeni haiku prebudi v bralcu, se le s težavo pretakajo v smiselne besede in stavke. Bralca zamika, da bi priznal, kako nemočno se počuti, ko poskuša Tišini iztrgati besede.
Zakaj le to početi, ko pa je tako lepo bivati v Tišini, ki je v tem haikuju
prijetna, topla, ker prekriva požeta polja, ki so »prazna« in vse prej
kot tiha. Oglašanje čričkov in čebljanje ptic, ki pobirajo preostalo
zrnje, samo dodatno poudarita notranjo Tišino, ki pa je toliko lepša,
ker poteka v dvoje ...
Silva Trstenjak
Druga nagrada
nagrobna plošča
kaplja s prsta angela
pade na ime
Svit Valovnik, Slovenija
Edin Saračević
11
haiku natečaj
Na zemeljsko bivanje človeka spominja nagrobna plošča, ki pa je negibna, nema. Šele kaplj(ic)a v pesniku »obudi« ime. Za človekom po
navadi ostane (le) ime, zapisano (tako ali drugače) predvsem v spominu drugih ljudi. Kaplja simbolizira vodo, Življenje. Življenje, ki se
pretaka sámo iz sebe-v-sebe. Zavzema različne oblike, tako kot voda …
Prst (angela) ima večplasten (simbolen) pomen. V slovenščini prst
pomeni tudi zemljo. Tako bi lahko tudi rekli, da kaplja pade s prsta
na prst, saj je kamnita plošča tudi neka oblika »prsti«. Vse to zelo spominja na biblične besede: »prah si in v prah se povrneš«. A med eno
in drugo obliko »prahu« se lahko zgodi marsikaj. Pravzaprav se (Vse)
nenehno dogaja, vprašanje je le, ali smo dovolj pozorni.
Pesnik nedvomno spada med zelo o-sredo-točene ljudi. Ne uide
mu niti kaplja. Še več. Le trenutek padanja kaplje je (bil) dovolj, da
se je odprl prostor Življenju, Besedi, haikuju … Haikuju, ki »pusti govoriti stvarem«. Pesnik je le (tihi, nemi) opazovalec. Šele v takem (njegovem) Duhu se lahko porodi (prava) pesem, ki je vedno »kaplja čez
rob«. Čez rob ustaljenih pogledov, čez rob prezrtih Trenutkov.
Kaplja sama pade zaradi Naravnih zakonov. Tako se tudi pesem,
haiku, »sam iz-piše«, zaradi Narave Življenja, zaradi Narave Besede,
zaradi Narave Tišine. Angel s svojimi prst(k)i predstavlja tako fizični
kot meta-fizični svet. Enako haiku, ki ujame trenutek »stika«, prehoda
med eno in drugo dimenzijo bivanja: med duhovnim in materialnim.
Hkrati pa haiku tudi preseže (navidezno) dvojnost sveta in človeka
ter vzpostavi Eno(st), zlitost.
Tretja nagrada
trd kamen
odmerja korak
vračanja
Dimitrij Škrk, Slovenija
haiku natečaj
12
Tretjenagrajeni haiku v svoji besedni askezi (3-5-3 zlogov) in prav zaradi nje odpira paleto interpretacij, saj pušča odprto pot in svobodo
za doživetje v bralcu. Brez obeležja letnega in dnevnega časa ter kraja
doživetja je konkreten; a le avtor zares ve, kje, kdaj, kako in zakaj se
mu je utrnil. Zanimivo bi bilo to izvedeti iz njegovih ust ali/in izpod
peresa. Tudi bralec je samo subjekt, omejen v svojem dojemanju, zato
naštejmo le nekaj razsežnosti zapisanega v pričujočih treh verzih.
»Vračanje« kot ključno besedo v tem haikuju si je mogoče predstavljati kot spust z gore, ko je sestop po doseženem vrhu/cilju zaradi
utrujenosti dejansko lahko napornejši, trši od vzpona, v katerem je
(bila) motivacija večja, ne glede na to, ali je (bila) cilj sama pot ali pa
je to (bil) vrh. Razumsko in predvsem čustveno se pohodnik morda
niti ne želi vrniti iz sveta, ki ga je prevzel s svojo mogočnostjo, prvinskostjo in tišino, v svet asfalta, »korakov« v pločevini, vrveža ljudi,
(pre-)hitrega tempa ter nalog, obveznosti in odgovornosti vsakdana.
Spust je mogoče doživeti tudi v prenesem pomenu: spust z višine
nekega človekovega uspeha, položaja; pot k novemu (morda nikoli
več enakemu) je makadam, je krš rasti in dela.
Ljudje so v preteklosti odhajali v tujino, »s trebuhom za kruhom«;
enako se zaradi dela in izobraževanja dogaja v sodobnem kriznem
času. Zapustili so (in zapuščajo) domovino, v njih pa ostaja hrepenenje po domačih tleh in zvestoba koreninam. V takem pomenu se
ob haikuju utrne spomin zlasti na Prešernovo Vrbo. Že odločitev za
vrnitev je lahko trda preizkušnja, je korak poguma. Nekateri so se
dejansko vrnili na rodno grudo, v zapuščene hiše, na neobdelana
polja, na »krš življenja«, in s trdim delom oživili vasi ter predvsem
smiselnost svojega bivanja, povezanost s predniki.
Samo tisti, ki je odšel, se lahko vrne. Odidemo lahko od delodajalca, življenjskega sopotnika, družine, prijatelja. Če se odločimo za
vrnitev, moramo neizbežno stopati prek ovir: najprej do odločitve v
sebi, zatem do uresničitve. In ne nazadnje lahko »odidemo« tudi od
sebe. Želimo pobegniti v neki drug svet ali/in v neki drug »jaz«, a mu
ne moremo uiti. Travme, morda celo težka duševna stanja, samospraševanje, trezni premisleki, urejanje čustvenega kaosa itd. so tisti
kamni, prek katerih se vračamo k sebi, vase, v smiselnost obstoja.
Ob paleti konkretnosti pesnikovih in bralčevih doživetij je presežnost tega haikuja njegova univerzalnost; haiku je nekakšen aksiom Življenja, ki ga zato ni treba postaviti v konkreten čas in prostor
pesnikovega haiku trenutka. Življenje samo je velik korak v svet, ki
ni vedno prijazen; izpolnjeno s koraki, tj. vzponi in padci, je trd
kamen. Vsak »kamen« posebej, dogodki, pre-izkušnje, odločitve itd.
odmerjajo pot in čas ter umerjajo človeka v njem. S poslednjim »korakom« pa se človek vrača na svoj začetek. Tudi grob in nagrobnik
bosta (le) trd kamen.
Nagrajeni haiku je, kljub navidezni »trdoti« povedanega, subtilna
poezija, ki nas, če se poglobimo v njeno sporočilnost, nagovarja k
vračanju, da bi v njej našli še katero dimenzijo.
13
haiku natečaj
Alenka Zorman
Pohvaljeni haiku
(po abecednem redu avtoric in avtorjev)
14
Morska nevera.
U raskidanoj mreži
ribarska priča.
Morska nevihta.
V raztrgani mreži
ribiška zgodba.
Silvija Butković, Hrvaška
crying wind
the widow unfolds
his navy uniform
jok vetra
vdova odvije
(njegovo) mornariško uniformo
Ciobica Cezar - Florin, Romunija
haiku natečaj
Caprice for violin –
the nightingale puts
one more sharp
Capriccio za violino –
slavček mu doda
še en polton
Iulian Ciupitu, Romunija
birthdate –
she picks up
one more dandelion
rojstni datum
ona utrga
en regrat več
Ana Drobot, Romunija
15
end of the harvest
the scarecrow on the tractor
does a lap of honour
konec žetve
strašilo na traktorju
pelje častni krog
Patrick Druart, Francija
na jar
stromom rastú pršteky,
aby mali k sebe bližšie.
spomladi
drevesom rastejo prstki,
da so si bližje
nesanica –
s krova se kotrljaju
izbrojane kapi
nespečnost –
s strehe se kotalijo
preštete kaplje
Nada Jačmenica, Hrvaška
haiku natečaj
Zuzana Horylová, Slovaška
debela plast prahu
mladoporočenca
v črvivem okvirju
Ivanka Kostantino, Slovenija
16
Zavržen prospekt.
Maneken z naslovnice
oblečen v slano.
Samo Kreutz, Slovenija
Sence se zbirajo
na Tartinijevem trgu.
Veter drobi lajno.
Jernej Kusterle, Slovenija
skok pastrve
nasred jezera ... krugovi
jesenskog neba
skok postrvi
sredi jezera … krogi
jesenskega neba
haiku natečaj
Tomislav Maretić, Hrvaška
toliko vesolja
pa tako malo
časa
Stanislav Marinič, Slovenija
djedove čizme
u jednoj paučina
u drugoj ništa
dedovi škornji
v enem pajčevina
v drugem nič
Boris Nazansky, Hrvaška
17
winter coat
folded in an old receipt
wild cornflower seeds
zimski plašč
v star račun zavito
seme plavic
John Parsons, Velika Britanija
na steni
družinska ura
brezčasna
Dimitrij Škrk, Slovenija
Pes na dvorišču
z rožljanjem verige straši
neznanega gosta
Đermano Vitasović, Hrvaška
haiku natečaj
Pas u dvorištu
zveckanjem lanca plaši
neznanog gosta
spuštena rampa
sunce nasjeckano vagonima
brzog vlaka
spuščena zapornica
nasekljano sonce z vagoni
hitrega vlaka
Đurđa Vukelić Rožič, Hrvaška
haiku natečaj
18
Izbor ostalih haikujev
(po abecednem redu avtoric in avtorjev)
kŕmi hrdličky
svetu tak denne hlási
že ešte žije
19
krmi grlice
tako vsak dan svetu sporoča
še je živa
Daniela Bojnanská (Kuhnová), Slovaška
Sa dunjom
u ruci, majka
ulazi u kuću
S pernico
v roki mati
vstopa v hišo
šopek spominov
nabereva ga skupaj
s staro gospo
Bojan Foršček, Slovenija
haiku natečaj
Zorka Čordašević, Nemčija
ashes to ashes …
the taste of green tea
travels with memory
prah si …
okus zelenega čaja
potuje s spomini
Goran Gatalica, Hrvaška
20
Z maminých koláčov
pomaly lížem
farbu letného slnka.
Z maminih kolačkov
počasi ližem
barvo poletnega sonca.
Zuzana Gažíková, Slovaška
sunce vuče
posljednje poteze
po vitraju
sonce vleče
zadnje poteze
po vitražu
haiku natečaj
Vilma Knežević, Hrvaška
isprati me žena
i maslina. Vratih se ženi
i maslini.
pospremita me žena
in oljka. Vrnil sem se k ženi
in oljki.
Marinko Kovačević, Hrvaška
Proljetni pljusak
otežao novine
iznad glave.
Pomladna ploha
je obtežila časopis
nad glavo.
Nina Kovačić, Hrvaška
21
zrakoplov
i jato gusaka
isti koridor
letalo
in jata gosi
isti koridor
Vladimir Ludvig, Hrvaška
zgovoren berač
pri igri
brez adutov
Stanislav Marinič, Slovenija
Potok v reko
pretaka poletni dež
in moja leta
Izeta Radetinac, Srbija
haiku natečaj
Potok u rijeku
Pretače ljetnju kišu
I moje godine
v meni so
vrhovi in prepadi
in pesmi
Dominique Reščič, Slovenija
22
Lokvanji na vodi
modrijo, zelenijo …
tudi brez Moneta.
Adam Šuligoj, Slovenija
Odprti cvet čaka
metuljčka ali čebelo,
kosa ju prehiti
Stanislav Tomažič, Slovenija
Poslije grada
u blještavilu zrnja
sunce života
Izven mesta
v bleščavi zrnja
sonce življenja
Đermano Vitasović, Hrvaška
haiku natečaj
na zgarištu
dječak pronađe
nagorelu sliku
na pogorišču
deček najde
ožgano sliko
Branka Vojinović Jegdić, Črna gora
riječna skela –
prilazi mi druga obala
u bijelim šljivama
rečni splav –
bliža se mi drugi breg
v belih slivah
Đurđa Vukelić Rožić, Hrvaška
23
I steal a kiss
from the flower market girl
roses for sale
ukradem poljub
prodajalki cvetja na trgu
vrtnice naprodaj
haiku natečaj
Neal Whitman, ZDA
02_193-194_pesniske zarje_01 31. 08. 15 12.10 Page 25
Tako čutim, včasih
Skozi življenje
25
samo prebliski
ljubezni : neljubezni
izmenjava občutkov
trenutkov
iluzij vrednosti
široke izlivne rečne Δ
Throughout life
only flashing through
love : no love
changing between feelings
just moments of
temporary values
wide flow of river Δ
Kroz život
samo bljeskovi
ljubavi : neljubavi
izmjena osječaja
trenutaka
iluzija vrijednosti
široke izlivne riječne Δ
pesniške zarje
pesniške zarje
Vanja Čibej
Skozi smrt
Prah! Prah in vetrič
rumeni puščav
boleča zapuščenost
skafandra kožnatih barv
sladkobne kr(I)vi(ce)
(n) milijon mrtvih duš
‘0 >!’ kriče.
26
Dotik 1.
Je slast, je strast, dotik neba.
Je kri, je voda, ujeta v kristalih –
ječe, jecljajoče, proseče svobode
igranja atomov s praatomi.
Bolečina krčenja žameta!
Je več kot orgazem?
Dotik 2.
Le ti in jaz med
svežino dihljajev
zaplešem skozi
pesniške zarje • vanja čibej
pramene svetlobe, da
bi vračala pekoče
poglede, platonične.
Pa ti zastrem oči
šumljaje prekrijem šepet
prosojne svile, lovim
poljube žgečkljive na
sebi, ustavljam čas,
ponujam
počasen zdrs med valove.
Igraje se vzpenja kokon.
Dotakne se me, da vzdrhtim,
da ne diham več,
ko vstopi vame.
In zdaj vem, zdaj vem, da sem tvoja.
Tarot (nedokončano)
0/Fool/Norec/Alef/Vol
I/Magician/Mag/Bet/Hiša
II/High priestess/Visoka
svečenica/Gimel/Kamela
Tam, kjer je konec:
je začetek vihrave
želje: in samo je:
Čaka ga izpolnitev
odmišljenih bolečin.
Lebdi neskončnost
smeri, mreže svetlobne
matrice: iskriv je.
Pelje prišepetalec
sledov obzorja noči.
Bledica jablan
zapeljuje mehkobo
lune: zbira moč.
Se opojno predaja
čaru zvezdnate noči.
Lahkotno izbira
Dioniz potovanja:
prečka Rubikon.
Neustrašno tvega poti,
neodkrite, mamljive
Samovoljno si
Hermes jemlje pravico:
krade nesrečo.
Hladi bolečino, jo
sproža, mrcvari telo
Njen glavni adut
nedolžnost Perzefone:
skriva skrivnosti.
Vznemirja, pripravlja na
strast neodkritih poti
in ...
in …
in …
27
Nestvarnost reči:
umiranje ljubezni
beračev, kraljev,
zabavljačev zvestobe,
rojeva nov spiralni
Hladna zaznava
delovanja skrivnosti
forme, tkanin čipk,
zlitine alkimije.
Gradi se hiša
sij energije:
sij energije:
nje rožnata sivina,
nje oranžne modrine,
nit optimizma.
odsotnost očesnega
Prepad prečka globine
stika odstira pogled
neznanih poljan: novih skrivnostnih votlin: dimnih
dokazov (ne)ljubezni.
(ne)nagubanih svetov.
(vedno znova umira).
Izliv mogočne
reke življenja, ritem
šumljanja sipin,
blagih vetrov morja.
Teče svežina,
sij energije:
nje smaragdno zelena
oaza puščav.
Mehča ostrino mečev
junakov sonca: Nežno
reže (pra)bolečino.
(nerazumljen je včasih). (moder je Merkurjev čar).
28
III/The empress/
Cesarica/Dalet/Vrata
IV/The emperor/
Cesar/He/Okno
V/The Hierophant/
Vera/Vav/Žebelj
Odpira zavest
prinaša misel forme
cvetov: je ona.
Veselje žlahtnih plodov
dotikov medenih sledov.
Moč presoje in
praga radovednosti
svetovne: je on.
Ureja kaos prizme
tekočin blesk kristalov.
Globoko v sebi
Čarobnost nimfe,
Demetrin stihov ritem:
ustvarja zaklad.
Je mila, z lepoto
zemeljske rasti hrani
Praoče ognja,
Zeusovih strel in groma:
širi vesolje.
Je mogočen, jasnina
pogleda krepi zaklad
in …
in …
(se v valovih jezi).
(neusmiljen je včasih).
Za hip počiva
v njeni senci junak
temačnih globin,
vihravih polj svetlobe.
Kuje, hladi se,
Žrtvuje prstan
v zameno doslednosti
obljub spiralnih,
svetlobnih cest granita.
Leskeče se prah
sij energije:
nje rdečih pekočih
poljubov slapov.
Boleče rojeva se
tiha skrivnost: Iskanje
sij energije:
nje vijolično zlate
niti pletiva.
Veličina prestola
odstira skrivnost: Razum
(ne)njene prisotnosti.
jekleni eksistenco.
03_193-194_nova_proza_01_uvodnik 31. 08. 15 12.11 Page 29
Welcome Aboard
(odlomek iz romana)
Ali ljudje Izbirajo svoje ladje?
Ali ladje izbirajo ljudi?
Gigantska jamajčanka Rita si v svojem zašpehanem izvodu
biblije ni znala najti odgovora. Prst usode, kazalec, ki ji je
pred štirimi leti, prav na tej ladji, pokazal njenega srčnega
izvoljenca, Diega, se je hipoma spremenil v navadnega,
nesramnega sredinca.
Posegla je po piškotu, skritem pod pedikerskim priborom in ga neopazno vtaknila v usta. Sladkemu okusu se je
pridružil tisti trpki, ki se lepi na zadnjega na zalogi. O, moj
bog. Ali si danes res zasluži »fuck off« na vseh področjih?
Zamižala je, ne da bi za hip prenehala barvati gospejine
nohte. Z jezikom je pospravila sladke temne ostanke čokoladnega piškota z belih zob in globoko vdihnila. Temnopolta gospa na pedikerskem stolu se je zazrla v jamajsko
velikanko ob njenih nogah: »Rita, draga. Danes si tako molčeča. Po pravici povedano - «
»Le kdor ravna pravično, je pravičen, kakor je pravičen
on,« ji je ušlo z jezika, kot odgovor na njeno lastno razmišljanje. Ni se ji zdelo pravično, da jo bog še kar preizkuša.
Le zakaj se je po tolikih letih, od bogve kod, prav na tej
ladji, prikazal nesramni Shamon? Zakaj prav on? Bedak, ki
je hotel pred kdovekolikimi leti, na neki drugi ladji, zlesti
v njeno posteljo? Nikoli mu ne bi uspelo, tudi v sto sušnih
letih ne! Ampak ... Zakaj? Zakaj se je lažnivi gobec na dveh
nogah prikazal ravno tu? Le zato, da Diegu nesramno draži
nesmiselno ljubosumje?
Nemirno je posvaljkala oblazinjeno ozadje svojega
udobnega sedeža in potresla z glavo: »Neumnosti klatim,
gospa Shanelle. Zmanjkalo mi je piškotov in tu res ni pravice. Kako jih lahko kar zmanjka? In to tri ure pred večerjo!«
29
nova proza
nova proza
Staša Tajana
nova proza • staša tajana
30
Temnopolta gospa Shanelle se je grleno nasmejala: »Oh, kakšna
tragika. Jaz pa sem se že ustrašila, da so biblijske besede namenjene meni.«
Tudi Rita je prešla v smeh: »Kje pa, gospa Shanelle. Vam bi danes
namenila le zares izjemno kremo za vzdrževanje nežne kože na
vaših čudovitih nogah....«
»Oh, Rita, draga moja, taka si mi bolj všeč. Ja, prosim, le pripravi
mi jo ... In, prosim, uporabi malo več rumenega laka na mojih nohtih. Lahko mi, mogoče, na temno zeleno podlago narišeš rumene
rožice. Ti to znaš, draga. Zvečer bom nosila rumeno svileno obleko.
In velik smaragdni prstan.«
»Uuu! To bi vas rada videla!« V črne roke je vzela rumen lak za
nohte in se posvetila nohtni umetniji, gospa pa se je z vzdihom
popolnega ugodja naslonila nazaj.
Spet sta padli vsaka v svoje misli, gospa s pogledom na božansko prostrano morje štirinajst nadstropij pod njimi in sto in sto milj
pred njimi, Rita pa ...
No ja. Njeno razpoloženje je vendar zlezlo malce navzgor. Vsaj
kremo je prodala. In v gubo v uniformi pospravila lepo zaokroženo napitnino. Ko ji je malce kasneje postaran filipinski natakar prinesel še lepo dekoriran zavitek piškotov na pladnju (»To ti pošilja
tista temnopolta gospa, saj veš, katera«) skupaj z najljubšim kakavom, se ji je slaba volja povsem razblinila.
Njeni bleščeči zobje so naredili dan v salonu še svetlejši: »Heej,
punce! Nekaj imaammmm,« je zapela v takih glasovnih vibracijah,
ki pridejo le iz jamajskih grl, ob prav posebnih priložnostih.
Frizerka Nokukhanya je takoj pridvignila oči z napol posušenih
las, ki jih je vrtela po rokah in si našla izgovor za pot do Rite. Kot rokohitrec je spravila dva piškota v papirno brisačo, ki jo je nato zakamuflirala z nekaj navijalkami in se spet vrnila k svoji mižeči stranki.
Drugi frizerki, Anležinji Amy Rose, so zvoki danes bolj počasi
pritekali do ušes, pa tudi slika se ji ni ravno prav sestavljala. Poleg
tega je bila prvič na ladji. Prvič več kot sto kilometrov stran od
mame in še ne čisto prepričana, ali ji je to všeč.
Ponoči je imela njena cimra žur v njuni sobi in nehote je bila
soudeležena. Čeprav sploh ni ničesar spila, je bila danes ... hmmm...
v nekem drugem stanju.
Nokukhanya, na kratko Noky, vsega vajena okrogla črna punca
iz Boksburga (Gauteng, južna Afrika), jo je prebrala v enem samem
kratkem pogledu: »Amy Rose? Ti je slabo?«
Amy Rose ni ne odkimala ne prikimala. Sušilnik las v njenih
rokah bi jo tako ali tako preglasil, če bi hotela kaj reči. Predvsem pa
si ust zdajle ni upala niti odpreti.
Noky je vtaknila piškot v usta in spet zapustila svojo od ugodja uspavano stranko. Odritnila je vrata v sobico za hranjenje preparatov in se hip zatem vrnila s tabletom in pločevinko ingverjevega napitka.
»Na, mala moja. Pogoltni tole. Danes se res malo zibljemo.
Novincem, kot si ti, je lahko malo slabo.«
Amy Rose je zelenega obraza vtaknila tableto v usta ter jo
poplaknila z dolgim požirkom iz pločevinke. Mehurčki so ji za hip
izbuljili svetlo plave očke, a je le pogoltnila, ne da bi sušilnik prenehal ropotati nad premožno glavo v stolu pred njo.
Tudi Nokyjina stranka ni opazila minute odsotnosti svoje črne
frizerke. Prepoln trebuh jo je držal v postani omotici.
Na potniški ladji je vse v redu in vse prav.
31
Radku, priljubljenemu »Silver Foxu«, nikoli več prav mlademu drugemu oficirju, se trenutno ni ravno bliskalo v smeri hrane. A prav
tako kot Rita se je spraševal, ali ljudje izbirajo svoje ladje, ali ladje
izbirajo ljudi.
Seveda o tem, kaj razmišlja Rita, ni imel pojma. Še manj bi si mogel
misliti, da enako razmišlja zaradi istega človečnjaka. Dolgojezični
Shamon mu je najedal živce. Silver Fox, star ladijski lisjak posrebrenega kožuha, si je kljub odgovornemu delu znal narediti lagodne
ladijske mesece. Če le ni v ekipo dobil bedaka, kot je Shamon. »Lepo
te prosim, Shamon. Že dvanajst let si na istem delovnem mestu, pri
istem podjetju. Le na drugi ladji. Pa še ta je sestrska ladja tiste, na kateri si bil. Kako ti ni jasno, kateri ventil bi moral odpreti?«
»Ramon mi je –»
Da je le kje kaj za jesti.
32
»Shamon, molči! Ramon ima drugo delo, in ne verjamem, da bi
ti karkoli rekel! Hudičevo srečo imaš, da ni šlo kaj v maloro. Kot
da ti ne bi bilo jasno, da se težko ladijsko gorivo ne sme ohladiti
pod 120 stopinj!«
Bebav pogled mu je povedal, da mu tristoprocentno ni jasno. Zato
je odsekal: »Poslušaj me. Še enkrat ti pokažem. Če še enkrat zamočiš,
boš lahko samo še čistil tla. Ampak ne v strojnici, pač pa v WC-ju!!!«
»Ampak tudi Dlamini je rekel...«
Radko je kar čutil, kako mu sivijo še zadnje kolikor toliko
temne dlake na telesu. »Shamon. Zdaj me glej in poslušaj. In
bognedaj, da odpreš usta.«
Še enkrat mu je, čisto počasi in bebcu primerno, razložil utečeni postopek. Nato je, ne najbolj pomirjen, poprijel za ograjo ozkega stopnišča minus tretjega nadstropja in se zavihtel navzgor. Ta
hip si je bolj kot vsega drugega, želel miru inženirske sobe. V minus
drugi etaži podkrovja se je ustavil pri zanesljivem fantu, debelem
Nestorju: »Nestor, dragi moj. Daj, vsake toliko časa poglej dol k
Shamonu. Ne zaupam mu najbolj.«
Nestor je zavil z očmi, a pokimal. Silver Fox ga je potrepljal čez
široka, močno oblazinjena ramena: »Jutri zvečer bodo pa karaoke.
Računam nate, fant moj!«
Nestor je zardelih lic naglo pokimal in zadovoljen poprijel za delo.
Silver Fox pa si je globoko, res globoko, oddahnil. Nestorju je lahko
zaupal. Seveda mu bo pri večerji prihranil limonino pito ali kaj takega.
Fant dekliškega srca v omotu odvečnih maščob mu bo hvaležen.
Jap. Zdaj bo že lahko premaknil del svojih misli drugam.
Odtipkal je kodo inženirske sobe, pozdravil vse štiri navzoče sodelavce in kmalu odjadral po svojih koordinatah v glavi ...
Zibaziba zibaaaaa
Amy Rose ni bila edina na krovu, ki je zelenela od slabosti.
Pravzaprav je imela novodošla frizerka veliko mero sreče, ker je
vzela tablet in spila ingverjev napitek še prej, preden bi ji postalo
zares slabo. Vremenska napoved je vzbujala skrb celo zelo optimističnim morjeplovcem, kaj šele tistim drugim. Ladjo je počasi, a vse
bolj gotovo zajemalo pogoltno vzvalovano morje in kaplje dežja so
se zlile v eno samo strnjeno močavo.
33
»Veš,« ji je po večerji, ko je bilo že skoraj treba loviti krožnike, na
preprost način razložila njena cimra, utrjena ladijka Aine: »Ko si na
ladji, enostavno ne dovoliš slabosti, da ti prevlada. Rečeš NE, in to
je to. V sobi ti bom vse razložila.«
Vtaknila je kartico v režo in jima odprla vrata. Sobica je bila tako
ozka, da bi se videli v ogledalu, kamorkoli bi se postavili.
»No, takole, mala. Rečeš si: jaz ne rabim morske bolezni, in to je
to. No, kar poskusi.«
Amy Rose je bila cimri, žejni Irki, hvaležna za nasvet. Ubogljivo
se je pogledala v ogledalu, iz oči v oči, in si rekla: »Jaz ne rabim morske bolezni. Zato ne bom več zbolela.«
Obrnila se je k cimri, ki je pravkar obliznila izpit kozarec viskija.
»Bo v redu?«
Aine je žmrknila v visokoraslo komajpolnoletnico. Bilo ji je
smešno, ker se je njena nova cimra ves čas oklepala omare, kot da
bi jo drugače že zrolalo po tleh. Kajti njej je bilo nagibanje skupaj
z ladjo že zdavnaj edino naravno gibanje: »Bo, no ja, bo. Ponovi to
bolj prepričljivo. Takole: ne rabim morske bolezni in ne bom več
zbolela. Konec, pika.«
Amy Rose se je, za več kot glavo višja, postavila za njo in skupaj
sta ponovili: ne rabim morske bolezni in ne bom več zbolela.
Konec, pika.«
Zahahljali sta se druga drugi, prepričani, da bo urok deloval.
Aine je za vsak slučaj še enkrat natočila mero viskija sebi ter manjšo merico Amy. »Na to morava nazdraviti!« je rekla in skoraj v istem
hipu že zlila vase celotno dvojno dozo »zdravila«.
Amy Rose ni bila ravno navdušena nad alkoholom. Ne bi se rada
zamerila prvi cimri v življenju, pa vendar ni mogla drugače, kot da je
navihala svoj angleški nosek: »Kaj pa, ko bi naredile še eno zakletev?«
V velikih očeh žejne Irke se je pojavil sumničav vprašaj: »Za kaj?«
»Zate. Ne rabim alkohola in ne bom več pila. Ne bom več pila.
Sploh. Amen.«
Aine se je lahkotno zasmejala: »Ah ja, daj no! To je popolnoma
druga stvar! Alkohol je užitek! Morska bolezen je pa – bolezen!«
»Ampak po alkoholu si tudi bolan,« je vztrajala mlajša.
34
»Ti že mogoče. Tebi še mlečni zobje niso izpadli,« se je zahahljala in ji odvzela še vedno polni kozarec. Tudi iz tega je malce odsrknila in zamlaskala: »Mogoče je pa res bolje, če ne začneš piti. Jap,
prav imaš. Danes res ni pravi dan.« Ladja se je kot v znak potrditve
znova nesramno zazibala.
»Mogoče bo boljše, da si za čez noč pripraviš še kakšno tableto.
Ingverjevega napitka bo pa dovolj. Ga imam zmeraj na zalogi.«
»Ja, vem. Menda je zmešan z viskijem zelo dober!«
Irka je že zajela sapo, da bi ji rekla: Ti ti naugty naughty deklica,
ko je ladja dobila tak sunek pod desni bok, da je Amy Rose kar pribilo ob vrata. Aine se ji je mehkih kolen in niti kaplje razlitega viskija lokavo nasmehnila: »Ha? Si videla? Karma! Takoj te je predolgi
jeziček tresnil ob steno.«
»O, mamica moja,« je šepnila Amy Rose. Skoraj bi ji pritekla solzica, če ne bi ravno tedaj zapel v steno vklopljen, čisto pravi, predpotopni in najbrž nepotopni, a funkcionalni ladijski telefon. Aine
se je oglasila, ne da bi jo nagibanje ladje kaj zmotilo pri prijemanju
slušalke z eno roko in držanju viskija z drugo: »Ja? A da se dobro
pleše? Facundo, a si pijan?«
Irka je široko odprtih oči že malce opita žmrknila v tresočo se
cimro. »Jah, ne vem, če bo Amy Rose zmogla priti do zadnjega krova ...«
Izraz na mladenkinem obrazku se je začel mehčati. Facundo,
drobni plesalec iz Argentine. Temen, velikih vlažnih črnih oči, kar
pretirano suh in morda malce ženskih potez ji je bil kar všeč. Pa
čeprav so punce govorile, da so vsi plesalci geji. Njej se ni zdelo
tako. Njo je Facundo že večkrat objel z dolgim pogledom. Takim, ki
ga je čutila globlje od živalsko pohotnih, ki jih je bila vajena.
Ni opazila, da so se ji kolena zmehčala in da se je nevede prilagodila zibanju ladje. Tudi Aine ji tega ni povedala, čeprav je še kako
hitro zaznala spremembo v cimrinem bitju.
Facundo še ni odložil slušalke, kot tudi Aine ne: »No ja, Facundo,
morda pa Amy Rose le pride na Back deck. Se bom na moč potrudila, da jo prepričam.«
Lepi mladenič je že drugič plul z isto ladjo, zato je žejno Amy
Rosino cimro dobro poznal. »Draga Aine, častim viski, če jo prepričaš!«
Prepričaj me
35
Nekaj nadstropij višje, natančneje v sedmem nadstropju, je mama
Veronica obljubljala mnogo več: »Jorge, sin moj, kupim ti najnovejšo tablico, tisti novi i-pod ali kaj že, če jo prepričaš!«
Jorge, ravno prav uporniški petnajstleten najstnik, je z navzdol
obrnjeno spodnjo ustnico premleval ponujeno mamino prošnjo.
Zmagala so uporniška leta: »Ne bom! Crkne naj! Če se ji tako dobro
zdi, da izbruha vse, kar poje, naj koza izbruha še čreva, briga me!«
»Jorge! Tvoja sestra je! Tvoja edina sestra je!«
V ozadju je, kljub pomirjujoči glasbi iz ravno prav glasnih zvočnikov, udarjalo Isino davljenje in grgranje izza zaprtih straniščnih vrat.
»Isa... Isa...« je tiho ječala mama Veronica in v mislih glasno molila.
»Če se zadavi, bom pa edinec,« je pribil mozoljavi Jorge, čeprav
mu je bilo takoj žal.
Oče Luis je prižigal že drugo cigareto, čeprav mu še prva ni
dobro ugasnila. Prepiranje med ženo in sinom ter davljenje hčerke
ga je doseglo tudi na ozkem balkonu, kljub temu da je bučanje
nevihte neusmiljeno naraščalo.
Njegova ljuba Isa, njegova prečudovita deklica dolgih svilnatih
las in prečudovitega ovalnega obraza, mačjih oči in gladke kože, je
očitno prešla v ponoven bulimični napad. Kolikokrat se mu je že
predala? Kolikokrat so že obiskovali psihologe, psihiatre, zdravilce
in mazače? Kolikokrat so že verjeli, da je ozdravela?
Odtrgal je filter in še močneje potegnil, globoko v pljuča. Oči so
mu pordele in iz negovanih nosnic se mu je komajda iztisnil droben puhec dima. Cigareta je bila odločno premalo, da bi udušila
njegovo bolečino. Nevede se je prijel za prsi. Kaj bi dal, da ne bi
nikoli izrekel tistih besed, pred nekaj leti: Isa, ljuba, prav po žensko
polna postajaš.
Naj je še tako jemal besede nazaj, naj je še tako razlagal, da je
mislil na njene prsi in telo, ki ni bilo več telo otroka ... ni pomagalo.
Ni vedel, da je Isa ravno takrat prvič pomišljala na svojo morda za
odtenek preveč zaobljeno postavo.
Zadel jo je ravno v trenutku, ko se je odločala –
– in se odločila:
Postati suha.
Kolikokrat v preteklih letih so jo že zalotili pri izzvanem bruhanju? In kolikokrat ji je uspelo, da je niso?
36
Luis, brezkompromisni pogajalec, lastnik več podjetij v
Buenaventuri ter še nekaj manjših v notranjosti dežele, je klecnil
pred hčerino težavo. Pomislil je na vse, kar je naredil. Imperij, ki ga
je zgradil. Ljudi, ki so mu bili zares hvaležni, ker jim je dal zaposlitev, denar, varnost. Vsem poslom navkljub je bil vseeno dober oče.
Še Veronica, njegova lepa žena, mu je to priznavala.
Prižgal si je novo cigareto in spet mlel raztrgane misli. Ja, odkar se
je s hčerko dogajalo to, kar se je, mu je to povedala vsak dan.
Pravzaprav prej o tem nista niti razmišljala, saj sta bila oba vpeta v
družinski posel. Že res, da je žena skrbela za gospodinjstvo in, recimo, za red pri domačih nalogah in podobno. A otroka sta vzgajala
oba. Zdaj pa, odkar je nad njima visela ta preizkušnja, je vse preveč
razmišljal o vzroku in o svoji krivdi. Kadar mu je spodneslo pri poslu,
je analiza vedno pripeljala do vzroka. Ampak tu, pri Isi, so analize
odpovedale na celi črti. Bila je drobcena najstnica z ogromno težavo.
Spet je zadržal skoraj ves nikotinski izdih. Za delček sekunde si
je zamislil, da bi kar šel, na primer v igralnico, in pognal v kocke
vse, kar ima v denarnici. Deset- in stokratnike tega zneska je zagotovo že zapravil pri zdravilcih, energetikih in terapevtih, z manj
upanja v uspeh.
Ampak misel na igralnico je pokopal prej, preden bi sploh prikukala na plano. Kockanje je bila obsedenost njegovega očeta, bog
mu daj večni mir – on pa mu je nikoli ni odpustil.
Obsedenost?
Pomislil je korak globlje. Obsedenost. Svetla lučka se mu je
pokazala na ne tako oddaljeni drugi strani. Saj res. Obsedenost.
Tudi njegova hčerka je obsedena. In on tudi.
Njemu se je mešalo od njene obsedenosti. In Isa se je obračala
stran ob njegovi. Ponovno se mu je prikazala pred očmi, namrščena, kadar ga je videla kaditi.
Kaj pa, ko bi ji ponudil kompromis? Kaj, ko bi on opustil kajenje? V zameno za njeno ne-bruhanje?
Pogledal je še nepokajeno cigareto v svoji roki, ki ji je prej – kot
običajno – odtrgal filter. In ni ponovno potegnil. Ugasnil jo je.
Besneče morje ga je poleglo po mokri šipi vrat, vendar se tega
ni prav zavedal. Zatipal je rob, se ga oprijel in se skoraj odrinil v
notranjost.
Obsedla ga je misel na še ne izrečeni kompromis.
04_193-194_akt v apokalipsi_01_uvodnik 31. 08. 15 12.12 Page 37
Dejan Bogojević, ustanovitelj,
glavni in odgovorni urednik revije »Akt«
Na samem začetku citat Dušana Stojkovića:
»Revije se skušajo tudi pri nas trdovratno obdržati v
času, ki jim nikakor ni naklonjen. Nekatere to počno tako,
da životarijo kakor bolniki, ki jih pri življenju držijo aparature; izčrpane, nemočne, komaj živijo, vztrajno objavljajoč
tisto, kar so že mnogokrat ponudie. Povsem otopelo, ne da
bi se zavedale, da so že mrtve, čeprav na videz obstajajo. Z
valjevskim Aktom prav gotovo ni tako. Ta je še sedaj, kakor
že davnega leta 2001, ko se je v aprilu pojavila njegova prva
številka, enako mlad, še vedno odprt za nove literarne izzive, čeprav nikakor ne nedorasli otrok, eksperimentalen in
(neo)avantgarden, kolikor se to lahko v časih, v katerih živimo, le dogaja in kolikor lahko prava in vitalna književnost
to pokaže s pravim in avtentičnim časopisom.«
Prvo številko je odprla zgodba »Hanzal in policaj« egipčanskega nobelovca Nagiba Mahfuza, prevedena iz arabščine, v njem pa je bil tudi poetičen prozni fragment iz
»Mrtvih rokavic« Rista Ratkovića in esej utemeljitelja in
urednika časopisa Dejana Bogojevića o Moniju de Buliju,
znamenitem srbskem in francoskem dadaistu in enemu
od najbolj realiziranih srbskih nadrealistov, čeprav je beograjska nadrealistična klika, na svojo škodo, zavrnila njegovo sprejetje v svoje vrste. Pokazalo se je, da je bil »Akt«
od samega začetka (do danes) nagnjen k odkrivanju novih
talentov, ki niso bili dovolj navzoči na naši sceni različnih
književnosti, in k tistim, ki so bili po krivici umaknjeni in
izbrisani, kakor da ne obstajajo, čeprav je bilo njihovo
pisanje vedno znova sveže in se je prebiralo kakor novum.
Torej, stavilo se je na aktualno, ki bo nekoč postalo tradicija, in ne na preteklo, ki je še danes živo in aktualno.
37
uvodnik
uvodnik
Uvodna beseda kakor akt
uvodnik • dejan bogojević
j
Prevedel Jurij Hudolin
p
38
Prva številka je prav tako pokazala, da bo revija odprta tudi za
strip in haiku poezijo. Multikulturnost v pravem pomenu besede.
Tisto, po čemer je Akt prepoznaven, so nedvomno natečaji za
kratko zgodbo, v sklopu katerih je izšlo tudi nekaj antologij te
proze. Izšla je tudi antologija srbske najkrajše zgodbe Zrnca, ki zajema več stoletij pisanja te zvrsti in ki sta jo sestavila Dejan Bogojević
in Dušan Stojković (prevedena je tudi v slovenski jezik). Z njo je ta
literarna zvrst pridobila kar nekaj zaslužene literarnokritične
pozornosti. Podobno je bilo tudi z nagrado »zlata črka«, ki je bila
kar nekaj let zapovrstjo dodeljena (po mnenju žirije) najboljši zbirki takšne proze, preteklega leta objavljene v Srbiji.
Okrog »Akta« se je zbrala jata raznovrstnih prevajalcev iz različnih
jezikov, zato je ta valjevska revija postala prava zbirka antologij prevedene književnosti. Predstavljeni so bili pisatelji iz najrazličnejših držav:
Slovenije, Makedonije, Hrvaške, Črne Gore, Republike Srbske, Rusije,
Romunije, Bolgarije, Poljske, Slovaške, Švice, Nemčije, Francije,
Španije, ZDA, Mehike, Argentine, Gvatemale, Anglije, Finske, Švedske,
Kanade, Albanije, Latvije, Japonske, Mauriciusa, Indije, Kitajske …
Dovolj je, če omenimo zgolj nekaj tematskih številk, ki so objavljene
tudi kot samostojne knjige: »Nemška kratka zgodba« (med njimi sta se
znašli, presenetljivo, tudi dve Schopenhauerjevi), »Slovaški nadrealizem«, »Nemški prekleti pesniki«, »Antologija poetikon«, »Antologija
svetovnega haikuja«, Antologija ponorelih pesnikov »Žuželke v glavi«.
Opazne so rubrike: vizualna poezija, aforizmi, esej, intervjuji …
Poleg literarne je prisotna tudi likovna kritika. Tiskajo se tudi drame.
Oživljen je spomin na magazin »Črni omet«. Tako kot so bili sodelavci »Akta« objavljeni v poljski reviji »Tekstualia«, so bili v »Aktu« prevedeni tudi poljski avtorji. Intenzivno je sodelovanje z makedonskimi
in slovenskimi revijami (Korenine, Poetikon, Apokalipsa). V vsaki
številki se nahaja vpogled na valjevsko literarno sceno. Organizira in
spremlja se valjevski srednješolski natečaj. Tiskajo se tudi otroške
haiku pesmi. Dragocene so tudi premišljeno izbrane ilustracije.
Literarne revije naj bi, po natančni definiciji Stanislava Šimića,
bile motorji književnosti; »Akt« to nedvomno tudi je, intenzivneje
od mnogih tukajšnjih časopisov. Je – ne nazadnje – avtorsko delo
svojega utemeljitelja in urednika Dejana Bogojevića. Opazen je, še
kako opazen akt na mozaičnem srbskem literarnem zemljevidu.
Ob tej priložnosti bi si želel posebej zahvaliti Dušanu Stojkoviću
in Danijeli Padejski, tajnici redakcije.
Zarodek
39
j. subotić na sprehodu
v luxemburškem parku
z vzgojiteljico in njeno siroto
pod mavrico
začasno ozdravljen
srbstva
je otrpnil med
bratsko pesmijo
izhomota se
in zastane na mestu ki ga ni
kjer mahajo medena krila
sopihajoč do obale
bolnikovo vzdihovanje
tudi do tistega kamna
zgolj do njega
pride orel
ki mu je bolj všeč
preden se zarije v zemljo
da bi bil
niti tam niti tukaj
da ga opazijo
zamrznjene oči
obeh
spečih
svetov
poezija
poezija
Dušan Stojković
Žival
v vsakem žepu ena
na drevesu
namesto listja
40
zoglenelo sonce
prepolno njihove
trhlenine
mesec je in jaz sem
še neodkrita
vrsta
žlica samec
vilica prašičja
ženska
poezija • dušan stojković
olesenelo živalstvo
z orehi gnusa
v vsaki copati
črtasti pižami
bledo šklepetanje njenih
zob
na robu življenja
z obešenimi rokami
ki se upirajo
da jih vesolje
ne posrka
in svoje besne
frfotajoče lakote
ne ukroti
Žebelj
zataknjen za ušesa neba
pozlačeno zarjavel
zabit v srce vsakega
debla
junakov gozdov
zavaljen
se je vil v nebo na vsaki
od petih strani sveta
41
zaskovikal ko se
je zataknil na mestu
predpotopnih
vodenjakov
napojil z epskimi
pesmimi
razveselil svoj
železni spev
*Pokrajina v Srbiji. (Op. prev.)
plazilec
med železjem
gospa iz
Medžuborja*
Kača
plazi se po ranah
nasmejane zemlje
šiba jo zrak brez zavesti
zmedenega sonca
42
vlečejo se za njo
umazane spodnje srajce
razleteli samoglasniki
ki se kakor prst raznolike šare
lepijo na objeto
drevje
zastrupila je svoje oči
in iz njih brizga
lepoto
ki gobavi
svet
če smo se opijali včeraj
bodimo jutri kače
med dvema sikoma
je zazijalo
pošastno
ničevje
Srba Ignjatović
Dedovina, opis
43
Naslednja črka
pradedova. Trojna.
Ti si njegov sin, edinec.
Oče je trša beseda.
Mati, zid joka in
kremen – kamen.
Mi smo otroci
tiste berljive Knjige.
Rakova nemoč.
poezija
Govori divji vnuk.
Nova atlantida
Vstanem, mrtvi mamut.
Pristavim prvo kavo, naredim rituale.
Brijem se, umivam, poslušam pomembne novice.
Na roko dajem uro –
Aparati me branijo pred zlom, pred časom,
Brez njih sem presušen nič, kaos brez vesti.
44
Dvajseto stoletje je pri koncu,
in povsod nezemeljski hlad
preži na obrabljeni svet.
Peklenski vihar hruje iz prazgodovine.
Vse umira in se počasi ponavlja,
ko z močnimi okli lomim led:
Potop, Oceani in Nova Atlantida.
Kraljestvo insektov, Raj,
Vse se je začelo z muhami.
O duši
poezija • srba ignjatović
Ima dve roki, dve nogi,
kakor ti in jaz.
Dve pljučni krili –
in eno, ki ne more poleteti.
V ledvicah drag kamen.
Cel labirint skriva
izza navadne ušesne školjke.
Odposlanka v višje simetrije,
zvezdna igralka v pesku.
Z rokama mesi kruh,
z nogama zemljo.
Pravijo, da ima dušo.
Od tam vidimo zgolj
Upanje, strah, bolečino in bes,
strah in trepet.
Govorim v snu
Spet govoriš v sanjah, blodiš,
mi govori moja žena.
Spet govorim v snu,
vendar ne na kak nov, vilinski način,
ponoči se iz mene zlivata
le balast in blato,
ostaline strupenih dnevnih naplavin.
45
Zjutraj otrpla in boleča živa rana:
izdajalec jezik, ki ne more
mirovati med zobmi.
poezija • srba ignjatović
Miroljub Togorović
Odvrzi svoje orožje
poezija
46
zvečer ko se razcveta
rdeč ribez
pod toplo posteljo
v deželah zahodne evrope
nek tuberkulozen krt
nadzira prepolne vlake
sonce nad skandinavijo
enakopravnost narodov
toda jaz že prepoznavam
te cvetove hitreje od telegrama
natančno evidenco
zlatih miši v vašem perilu
švicarje v deliriju
po prvem dejanju
zvezde repatice
sedeminštirideset zdravnikov
ozdravljenih kajenja
vendar to ni dovolj
kako naj najdem delo
na mesečnih bencinskih črpalkah
trenutno okupiran
z lovom na čarovnice
v modro zeleni sobi hotela belvi
uganke ostajajo nerešene
novi ciganski cesar
na jugu pršeč dež
konferenca na vrhu odpovedana
umiri se srce
odvrzi svoje orožje
končali bomo pot
Zeleni lokvanji Avstralije
kupil bom morsko obalo
rumeno hišo
lesen stol
dolino velikih kraljev
pred napoleonom in moskvo
zelene lokvanje avstralije
naftovod
železniško progo
na antarktiki
nekaj o čemer sem vedno sanjal
oceane
mrože
helikopterje
pisce moje biografije
preskočite male boginje
srebrno žlico
atlantske pogodbe
raztrgane hlače
na turneji
opazujem s svojega praga
veliko galaksijo andromede
moja modra srajca
kakor neizogiben otrok
navija budilke
podpisuje sporazum
o razorožitvi
hitre noge poezije
najavljajo vulkane
sedemnajst deževnih let
babilon
mrtvi prihajajo
v zlatih kovčkih vstani
dvigni svojo roko
ne pozabi me
poezija • miroljub togorović
47
Božidar Šujica
48
Novoletna jutranja pesem
Osvojena noč tudi sama osvaja
Svetloba nas edino drži in to nas vodi
Melanholija je oholost duše utež vetra in ognja
Priključiti se ali ločiti to ničesar ne rešuje
Karkoli je brez zakaj se dejansko godi
Izbiramo kar nas je izbralo za vračilo
Zlagamo besede in jih za veter lepimo
In padamo da bi lahko leteli
Toda tukaj ni tukaj temveč gledališče
Ki se ne veseli življenja in odra na katerem kričijo
Drhteči stvori v perju in petkah
Kdo bo buden vstopil v Novo in kdo jo bo prespal
Karkoli je brez zakaj in se dejansko godi
Včasih grizemo zakon včasih zakon grize nas
Povsod razbit porcelan da ne pademo se ne bojimo
In padamo da bi lahko leteli
poezija
Prihodnost je polit alkohol ki ga pijemo na dušek
Ob polnoči se z debelo peno želja prekrije šank
Minulo stoletje bo mrtvo in večno živo je zgolj pretakanje
Glasov slišali bomo tudi nejasnost ki olepšuje
Naj pride žalost v tvojem velikem sijaju, mesec
Demonom v višavah posvetimo nove narcise
In padimo da bi lahko leteli z njimi
Vse bolj smo podobni sami sebi
Nekaterim mi ki smo bili in smo na njih ponosni
Dvakrat večjo kazen sprejmimo za zvestobo
V družbi groznih gostov norost ne jenja
Ne zapuščajte nas življenja ujeta v snu
Na nebu sije samozadostnost zvezd daj da jih obiščemo
Padimo da bi lahko leteli
49
Zgodaj zjutraj taksiji milujejo bele črte
Kakor žuželke ki pripravljajo rojstvo na starih stopnicah
Nič bolj žalostnega od včerajšnjega kupa časopisja
V vsakem je tudi čestitka oblasti ki prekriva kričavost
poezija • božidar šujica
Nihče ne sprašuje zakaj piha veter
In se nagiba nekam česar se ne bomo mogli spomniti
In zakaj padamo da bi lahko leteli
Iz sodišča v sodišče se dan sesipa in to ničesar ne rešuje
Premakni se duša mojega duha
Zacvetite cvetovi rdeče
Povsod javk da bi spet bilo mlado
Obstaja umazanija ki počasi dozoreva
V prisojah poveličana z lastno senco
Obrni se v jezi duše mojega duha
50
Kjerkoli ustavimo svoj korak
Povsod svetlikajo nedosegljive zvezde
In povsod javk da bi spet bilo mlado
Ne zapiraj svetlobe v puste izložbe
Bodi z menoj v častnem peklu, pesem
K neznanemu se obrni duša mojega duha
Pod revščino z revščino pod zastavo
Se zbirajo grenko težki meči mladosti
Povsod javk da bi spet bilo mlado
Svobodo zlati njena tema
In kaže orožje prerokb
April ki je sijal bo spet mlad
poezija • božidar šujica
Živorad Nedeljković
Ob blagi vrtoglavici
51
Ta kri, ki polni vrečko nekomu neznanemu,
Bo naredila telo močnejše, pospešila bo njegov korak
In usahlo voljo.
Ta kri, ki se brez bolečine,
Ob blagi vrtoglavici, kakor v snu, prikrajšanem,
Mi ne bo manjkala, čeprav je ni na pretek.
poezija
Zgolj kolikor je nujno za korakanje
In misel o njem, nemočno kapljico po kapljico
Spolzi s telesa in mu razneži tisto hitro roko
Spretno in malomarno, ko premešča cevke.
Vogal
Mesto kjer okraski
Z ostarele zgradbe počasi pršijo
Spodbujeni s šepetom zaljubljenih
In zidarskim prahom.
52
Spoj dveh dimenzij pohištva
In dveh oblik od katerih ena
Ves čas sporoča sliko resničnosti
In neresnične slike vztrajajo
Tako da pomislimo
Da brez njih ne moremo.
Telo prečna raketa na premcu
V dotiku z globino in valovi
V katerih bi lahko
Resnično oživel:
Od dolžine grličine pesmi
Ki jo nosi lahen zamah
Vrabčjega krila. Glej jo
poezija • živorad nedeljković
Pod vejo prekratka hipotenuza
Mačjega prežanja in lakote.
Neopazno na vzglavnikih
Hodeč poldnevni dremež
Je pristopil k odblesku ki ga meče
Steklenica dragocene pijače.
Presenečen zaradi nje sam sebe žgečka.
Smeh otroka polzi mimo smeha
Drugega malčka in postaja pokončen.
V dveh korakih jih dohaja
Piškot v roki da se šali
In dirigira stiša kljune.
Na vrhu čarobne paličice
Dobra vila prekrsti neštevno
Veliko iskric in prasketov
Od katerih vsak opominja
Da nedosegljive želje
Spustim iz kletke
Katerih rešetke so tako ali tako
Spolzele iz ležišča in bodejo.
Včasih je bolečina nevzdržna
Le da duša tega noče priznati
53
Utrujena stisnjena v kotu.
poezija • živorad nedeljković
Dragan Jovanović Danilov
54
Candre
poezija
Mogoče si včasih zaželite,
da bi bile običajne, vsakodnevne ženske,
toda ve ste definitivno candre!
Grešniki ostajajo književniki s svojimi
Sprevrženimi tolmačenji, nočne dame.
Koga vse ni opevala živa mera
pesniške naivnosti, iz kakšnega smetja
so se delale lažne boginje.
Proti zvestim soprogom, ki jih varajo,
ve, nočne dame, ki delujete
ob magistralah in pod mostovi,
ste kariatide etike.
Pravi smisel vašega bivanja na zemlji
je malo komu jasen.
V orgiji, v tem svetu katerega
pljučna krila so zamašena s strjeno krvjo,
ve ostrite priliznjenost in se pripravljate
da vstopite v Kraljestvo Tistega, kateremu ste
umivale noge s solzami. Vsi, ki ne vedo in ne
razumejo, naj slišijo – v noči, v kateri zavijajo
nikogaršnji psi, le še ve slišite, kako govori Jezus.
Sprevržena perspektiva
O tem je treba govoriti čim manj,
kajti ne obstajajo dokazi, niti jasne besede,
ki lahko opišejo ljubljeno, dotik rok,
začasno izgubo orientacije.
Besede nam jemljejo prvinskost lepote,
one so riž, ki ga raznaša veter –
tam, kjer so besede, je vedno nevarnost
pred sprevrženo perspektivo.
55
Nemir pripelje vsak obstoj
pod hipoteko. Nemir in pomanjkanje.
Molčanje je jezik z največjim razponom,
edini nagrobni spomenik za tiste,
ki so ljubili.
Nahajamo se natančno tukaj, ne mi,
temveč naše sence, ki se objemajo.
poezija • dragan jovanović danilov
Pero Zubac
56
Neprespana
Od nakopičenega nesna
bo glava počila kakor granatno jabolko.
Prši žagovina,
ko poje Okudžava.
O, vse nesreče sveta
padajo na moja ramena.
Moj prijatelj iz Nazareta
bo nocoj pomislil name.
Zadnje pismo Jezusu
Jaz, ki ne verjamem,
pišem vse tebi v slavo.
Od angelov slišim,
da hočeš mojo glavo.
poezija
Za vse, kar sem ti napisal,
me z ničemer nisi obdaroval.
Niti sem dihal tvoj zrak,
niti od tebe karkoli skrival.
Zdaj mi tvoji grozijo,
na strašne bi me muke,
ker vem: ti nisi otrok
iz krila Triroke.
Dobrica Kamperelić
pozitiven pogled na življenje
neomejena ponudba in povpraševanje
v splošni tekmi za novimi potrošniki
informativna hiperinflacija
le da je še več denarja bo tudi čara
v tekoči življenjski resnosti
v kateri je splošno hitenje in zmeda
vendar tudi ravnodušnost in opustošenost
na veselje novih kibicerjev
57
poezija
kolektivno delo in individualen čar
in da bi razumeli nov talent – ali
vam priporočimo oder Seregenti
in neutrudne lovce in žrtve in opazovalce
priče in akterje rojevanja in umiranja
neutrudnih tekačev in fatalnih lovcev!
Slovansko življenje
svetovid iz neke daljne tišine
perun z ognjenim mečem iz temnine
kakor da iz zemeljske organske samote
in svetnik in grešnik nekaj hočeta
58
grmijo slovani iz podzemnega jedra
in v nebesih se začenja nova igra
iz globokega prepada se rojeva nova lava
na planetu zemlja slovanska poplava
radogost pije zdravico pri gostitelju
hors jaha časovni stroj
skozi svetovno ožilje plavajo slovani
prvi v umetnosti goli in oblečeni
lada z lepoto podira svetovna obzidja
morana s čuječnostjo priziva nove intime
nada oreana in driada plavajo s časovnim strojem
iluzionisti slovanski čarodeja potomci
resni melanholiki za svobodo kosti lomilci
otroci slovanski preskakujejo nove miselne okope
od mnogoboštva do brezboštva veliko krvavih sledi
poezija • dobrica kamperelić
Radoje Pavlović
Hotel bi pomagati
59
Nekateri pesniki so mi
s svojimi knjigami
pomagali preživeti
ko sem bil še živ
Zdaj pa ko sem mrtev
bi hotel tudi jaz pomagati
nekaterim ljudem
Kje ste ljudje
željni življenja in smrti
Spomin in napetost
poezija
Vedno se rad spominjam
raket bomb in strahu
Vendar je ta spomin kratkega veka
ker ni sladek
Ta spomin je grenak
Grenak in poln napetosti
Pogosto sem napet
Jebem se v državi
Nakopičene sile
60
Nakopičene sile človeka
grozijo s samouničenjem
Sam v noči
iz te nizkotnosti
se sprašujem
ali so opazovalci
zgoraj visoko
povsem zanesljivi ljudje
Bogovi ali
povsem zanesljivi ljudje
poezija • radoje pavlović
Radomir Stojanović
Če odidem daleč od Gračanice
bom izgubil sorodstvo zemlje
vode se bodo med seboj dogovorile
da uničijo moje poti
61
Freske se bodo odluščile od zidov
in šle v svet po mojo senco
mrvi ujeti v moje oko bodo vstali
sen v navzkrižnem kruhu
svetlobe ujete v vozlih
Če odidem bo Gračanica ostala na mrtvi straži
se bo reklo in ugasnilo v torbici Polja
mimogrede bom izgubil strani sveta
in pomen bolečine
Sen na jeziku ognja se bo potepal
zaradi samostanskih sveč bo zgorelo nebo
in se odtujile zvezde
Če odidem
bo ogenj pogoltnil hrast mojega gozda
in zravnal domačijske bregove
na katerih sem širil
bregove pesmi
poezija
V grlu Kosova v srcu pesmi
bodo zavijale Prokletije
Bivše Slike
iz novih okvirjev bivših slik
vzleti glas in zabliska prednik
na koži popeva pesem jutra
v ozadju govora vedro nebo
spodaj polje nepobrane rose
62
samo še da se pojaviš
in pustiš sled
vidi se da nekaj manjka
v oknu dneva
kot nekdo ki prinaša veselje
poezija • radomir stojanović
Boško Tomašević
Navkljub temu da še nisem tukaj
63
kakor da sem zdi se mi nekje ko sem
tukaj navkljub temu ker še
nisem tam kjer bi vedel kje sem
ko sem nekje vsaj če sem nekje
bi vedel da je vseeno kje sem
kakor je vedno vseeno kje sem
ker me nikoli tako ali tako tukaj ne zapušča
Innsbruck, 6. avgust 2005
biti ponovno to
nekakšno včasih v zdaj
po eni ali več odsotnosti
med svojimi ostanki biti
v verigi kosti nekdanjih kosti
združen z Duhom in Voljo kogarkoli
nekega dne
biti ponovno to
nekega lepega dne ali nekega večera
kakor nekoč znova
to biti
gotovo ne bo šlo.
Innsbruck, 9. januar 2005
poezija
Biti ponovno to
Življenje torej bojda moje
64
od vsakogar je to življenje
ni samo moje
in ni moje življenje zaradi mene življenje
vsekakor je tuje življenje v meni
sinica in njegova pšenica
moje v njem
vsekakor je vse moje njegovo
padam po njem kakor spomladanski dež
prihajam iz gozdov vase
iz Božjega in mojega logosa
zaradi sebe tukaj
zaradi agore vseh
v meni tukaj
in drugje.
Innsbruck, 9. januar 2005
poezija • boško tomašević
Danijela Bogojević
Adrenalin
65
Tako počasno je
to deveto življenje
mačke
Mešam jagode v skledi
sokovi grizejo prste
ribez, borovnice, divje češnje
pečejo zaspane zenice
Ko se poglabljam na trepalnicah
počasi se prilagajam
ritmu urbanega življenja
vdihujem dim
vozim hiter avto
adrenalin poskakuje
jagode se kotalikajo
iz žlice skačejo naravnost v usta
poezija
Tako sanjarim
kako
Življenje pospešujem z zalogaji
V hitenju permanentno pozabljam nase
Lakiram si nohte
V svetlo rdečo
Za volanom
V novem cadillacu
In pri polni zavesti divjam tristo na uro
S tetovažo mačke na ličnicah
66
Z grafiti na obrazu
Namesto platna
Preveč urban
Je moj sen
Fatamorgana men
Lakirani čeveljčki
Pikčasta vzvratna ogledala
Pomanjkanje nagona za spogledovanje
V sekundi razvije hitrost
poezija • danijela bogojević
Miloje Dončić
67
Ločenka
Pernati zvonec vejo niha
skozi počeno steklo okna
Strela po ločeni tabli piše
Šola ločena od učencev in programa
Učenci ločeni od ločenih staršev
Pomembno je da je kreda bela
Nabasan nahrbtnik v njem je prvak
Oče ga prinaša zgodaj zjutraj
Čez ločene vasi
Ga mati vrača v mrak
Zadušnica zapuščini
Fantomka osvetljena, službena svetilka
Notar in slepec se nad senco srečujeta
Z refreni Disa so zapirali mišje luknje
S stranmi Vasiljeva je darovalec sperme delal lijake
na robu klopi v parku
V noči med dvema erama, so na balkonu knjižnice
iz platnic Milana Savića
rasli cvetlični lončki
Črn valček v Bežanijskih laseh
je začetek bibliografskega pekla
Zapuščina srbskih pisateljev
so okna obrisanih stekel
poezija
V oštevilčeni komi zdaj potomci rdečih moljev
Množijo katalogizirane žarke
Goran Labudović Šarlo
68
Odpustni list
Že zdavnaj sem prišel iz vojne in
vsa ta vojna je zaradi čudeža dovtipov
postala pomemben spomin.
Že zdavnaj sem bil v bolnišnici
in zavrgel odpustni list.
Vseeno, na ovojnici piše:
odpustni list.
Ovojnica na moje ime,
poslana včeraj.
Odpiram ovojnico,
notri list,
s katerega pisave
slišim glas:
naše podstrešje se podira.
poezija
Izročila mi je odpustni list,
kakor karto za eno smer.
Naslednjega dne sem z ovojnico
odšel vložit pritožbo
na to odločbo, nepričakovano obsodbo.
Pričakal me je gradbeni delavec
in mestni golob na podstrešnem tramu.
Zeleno žito, zlata sinagoga
V žitu izven mesta
kakor izgubljena čreda
smo delali zaležanine
s telesi in protjem
in iz tega zelenega klasja
opazovali kako na horizontu sije
(kakor da gre na srečanje k Bogu)
velika zlata sinagoga.
69
poezija • goran labudović šarlo
Dejan Bogojević
70
Prva organska pesem nastala v Srbiji
To je prva organska pesem nastala v Srbiji
V intelektualno zdravem okolju otrok
Brez vnaprej postavljenih pravil
Ni sonet ni sapfična kitica ni haiku
Ne govori o vladajoči klasi
Niti o slabem položaju delavcev
To je prva organska pesem nastala v Srbiji
Zaradi tega nima dojk
Precej je črviva in zakrnela in zato
O njej aktualna literarna kritika ne bo sodila
In zaradi tega bo cenjena
In mnogi jo bodo brali
Verz v njej je rezek
Misel hitra – sporočilo jasno
poezija
Brez kasnejše predelave
Streže se zgolj v presnem stanju
Na hladno srce bralca
To je prva organska pesem v Srbiji
V kateri bo tudi ostala
In bo tiskana kot edina pesem v prvi organski knjigi v
Srbiji
In ne bo je na stojnici na sejmu
Naklada je nizka
Dolžnost
Nič ni videl in živel je
Med stenami in risal po njih
Z nobenim z dvorišča se ni pogovarjal
Netil je ognje da bi preganjal slepe miši
Bil je dovolj močan za najbolj nenavadno
Dolžnost
71
Dotik
Dremajoč na popoldanskem soncu
V senci planin
Ko po jezeru brezciljno plivkajo
Oveneli cvetovi
Širiš roke ki čakajo
Pšenična polja mežikajo
Poleg okna bled obraz zagledan
V najtemnejši kot sobe
Da bi valovi naredili dotik
Neskončen
poezija • dejan bogojević
Miloš Janković
72
Čakajoč znak
Živim preteklost, živim po navadi,
vse od iste iluzije zaspancev
in čakam znak da se pomaknem do roba,
ko bo Tisti, ki kliče, poklical tudi mene.
Veselim se padca, ki si ga že dolgo želim,
ker ne morem več dolgo buden sanjati
in ne morem več deliti duše
sebe – preganjanega, ki preganja sebe.
poezija
Pika
Da bi potrdil živo,
potrebujem samo smrt,
brez nje ni pike
po zadnjem verzu,
zaman me, izven nje,
troglavi demon čaka
in mi ponuja skrivališče
veliko in tiho,
predolgo že trajajo
omame in slutnje,
vse se je že zdavnaj
naphalo s plesnijo,
ne zdravijo me vina
niti tišina žganja,
v meni je čas
mene poteptal
Klinopis
Moje noči spominjajo na popis zločinov,
na črno knjigo strahu in groze,
na krvavo konico železnega klina,
iztaknjenega iz kdo ve katere glave,
na rjovenje zveri s šapo v pasti,
na kočnik, poln gnoja,
ki se pripravlja, da ugrizne prikazen,
ki si roke umiva z mojim brizgajočim znojem,
moje noči so nema koračnica,
boben narejen iz kosti in kože,
železna kletka ostrih robov,
v kateri se rana z rano množi,
moje noči so smrdljiva votlina,
hiša brez strehe, vrata brez ključavnice,
krvava konica železnega klina,
iztaknjenega iz moje glave.
73
poezija • miloš janković
Zoran M. Mandić
poezija
74
Besede
Padlemu angelu Platonu
Besede niso nastale v
Domišljiji
Ona jim je samo pomagala
Da bi bilo vse veliko drugače
Da bi mislil če zares misliš
Da ne drhtiš pri tem na vsak
Ukaz možganov
Besede se zaletavajo
Vsiljujejo dezinformacije
Netijo diktaturo strahu
Spakovanje in prazno zgodbo
Svoboda molčanja
Besede vpletene v teorijo zarote
Fraze – Konec sveta
Podobne so padlim angelom
Ki si nikakor ne opomorejo
Svet besed je vse večja norišnica
Brez vsakega Maximusa na
Trgih poezije
Platon je vedel za to norost toda tudi
On je padel s komentarji tega stanja
V domišljiji je izginil na drsališčih in
Plazovih jezika
Med Sokratom in Aristotelom
Besede so slabo plačane striptizete
Dajejo se in ženijo v
Vesolju obglavljenih senzacij
Ponikajo v stvarnost kakor v vodnjak ogledala
Razpete na naslovih družabnih
Omrežij
Resnica je v taborišču ujetih metafor
Brez nepodpisane pogodbe z besedami
Striptizetami
Kometi in repaticami
Duh pesmi
Duh pesmi je najbližji
Duhu ognja
Plameni in dimi
S svojim obrazom se zabada v poglede
Načičkan na slikah vidikov in
Tistega ki se rine v njegov plamen v
Njegov dim
Vse z njim je povezano z zavestjo
Znanega in neznanega
Zavednega in nezavednega
Smiselnega in nesmiselnega
Lepoto izrečenega meri s težo grdih
Besed
Skritih kakor slepi potniki
Na ladji
Ki plivka na nepreglednem oceanu
Jezika
Nihče nima za jezik
Toliko talenta kolikor ga ima
On v vsakem delčku svojega obstoja
Pametni govorijo da gre za
Fascinacijo
Preroško
Preveč obsedeno samo s seboj
V lastni zasebnosti zraka
Povezavo z neizrečenim
Zaupanje v nerojeno
Prestrašeno artikulacijo
Glasu
Ki trepeta kakor glasna membrana
Neodvisen od nikogar in nikogaršnje
Moči
poezija • zoran m. mandić
75
Branislav Zubović
76
Sled
nakopičene besede, kakor tudi čas,
zasipavajo mojo, tako ali tako že
izpuhtelo inspiracijo,
držim se za ličnici,
za nevidne niti, ki
še vedno trepetajo s tvojih višav.
čutim, kako se lepijo za prste,
kakor pajčevina s podstrešja
iz otroštva.
postaja nedojemljivo,
kako tišina postaja veselje,
ko preostale besede
z ekološkega papirja
puščajo sledi
beline
za seboj.
Poletje
poezija
Čas je da se spet
Dvigneš iz jezera
Na krilih nekdanjega sopuha
In nenačetega peresa.
Se tiho prikradeš skozi
Belo dušenje tkanja,
Čeprav poletje traja
V naših občutjih.
Ivan Lalović
77
Dež
Razliva se po strehah,
drsi po opeki,
zalil nam bo dvorišče,
dež
z rokami davitelja.
Vzamem staro barko,
vanjo zlagam vse imetje –
nekaj malega pesmi, pisalo in cigarete.
Zaupam intuiciji premca,
ki ima več domišljije od agresivne vode.
Slišim,
vse glasnejše veselje svinj:
iz blata
rastejo njihove gobčetine!
Ušesa ima v vsaki steni,
oko v vsaki ključavnici.
Potrdil bo vse,
naš lepi sin,
naša žalostna mladica.
poezija
Priča
Obren Ristić
78
Gospod je velik poet
Tudi volkovi so zavijali nocoj
Nekje na Tresibabi*
Noč pa le da ne grize
Toliko dežja je nasulo
Kakor govori Gospod!
Gospodar ognja in vode!
Stoletje se je spustilo na naša nemočna pleča
Stoletje volkov stoletje nezadovoljstva
Toda vse kar ima obraz ima tudi drugo plat
Poleg te obstaja tudi druga pesem
To je trenutek ali udomačeno življenje
V gosti megli stare planine
Zavijanje v tesnobi
Popoln model popolnega mojstra
poezija
Gospod je velik pesnik
Zapisano v knjigi resnice!
*pogorje v Srbiji
Na poti, veliki sejem
Na dan svetega Ilije vsako leto
velik sejem vrtiljaki
in zabava in cirkus brez dnevnega reda
neprenehoma navkljub opozorilom
intelektualcev pisani šotori po
ulici klovni so osušili reko žabe
kvakajo čarovniki umetniško
zmedeno opazujejo sceno zmedenih
vlog kako naj stopijo pred Šefa kaj
reči občinstvu v vmesnem času kaj
opicam in levom kako bodo pesniki
tole odsanjali kaj bodo stavci
kaj kritiki pisali kaj bo rekla
učiteljica in kaj vnuki dedom kako se
bodo lepa dekleta znašla v tem na
poti v Svrljig* na predvečer in
sneg pada pišem tole pesem ki
vztrajno beži od mene beži izmika se knjigi
79
*mestece v Srbiji
poezija • obren ristić
80
O pesniku in Jašku
poezija
Ivan Glišić
Včasih sem se pesnikom posmehoval.
Kakšni smešni liki so to. Hodijo po ulici,
Kakor da ne hodijo po Zemlji, temveč po oblakih.
In kakor da živijo v oblakih in ne na zemlji.
Ne vedo, niti kdaj so krenili, niti kam gredo. Niti zakaj so šli.
Niti h komu so šli. Niti kdaj se bodo vrnili in ali se bodo
vrnili in kam.
Zato se ubogi in čemerni ustavijo.
Potem si nekaj zamišljajo, umišljajo
In nekaj premišljajo.
Potem potegnejo nekakšne beležnice. Nekaj zapisujejo.
Odkar sem s teboj, sem tudi sam postal Pesnik.
In začel sem se obnašati kot pesniki,
Ki sem se jim posmehoval.
A mi je šele zdaj jasno, kje pravzaprav živijo in o čem pišejo.
Živijo v svetu ljubezni in pišejo o Ljubezni,
Za ljubezen! Kakor tudi jaz.
Enkrat, ko sem pisal pesem zate,
O tebi, o meni, o nama,
Sem padel v jašek. Komaj so me izvlekli.
Komaj sem ostal živ.
Toda prva misel ni bila, kaj je z menoj,
Temveč kaj je z mojo beležnico in z mojimi pesmimi
Za tebe, o tebi, o meni, o nama.
Glej jo, spodaj v jašku!
In kaj bi drugega, kot pa to, kar sem storil.
Skočil sem v jašek, tokrat premišljeno,
Spet so me morali vleči ven, toda zdaj so me
Izvlekli z beležnico. In s pesmimi.
Ta sreča se ne da opisati. Mora se doživeti.
Ta padec pesnika v jašek, z beležnico in pesmimi.
O pesnikovih svinčnikih in beležnicah
Čudež so te beležnice in svinčniki.
Če bi mi to nekdo prej govoril, ne bi verjel.
Rekel bi, da sem znorel. In odkar sem s teboj,
Se to dogaja tudi meni. Tako močno sem v pesniškem transu,
Da ves čas nekje pozabljam in izgubljam svinčnike,
S katerimi zapisujem samo pesmi o tebi, za tebe, o meni, o nama,
In te beležnice, v katere jih zapisujem.
Kadar jih založim ali izgubim, me bolita duša in srce.
Kakor da bi izgubil in založil Svoje življenje. V bistvu, tebe.
Kajti ti si moje življenje. In jaz ves čas kupujem nove svinčnike in
nove beležnice.
Kadar najdem tiste stare, založene in izgubljene,
Kakor da bi našel svoje življenje, v bistvu Tebe.
Kajti, sem rekel, Ti si Moje življenje. In vsi moji svinčniki.
In vse moje beležnice. In vse moje pesmi.
81
poezija • ivan glišić
Zoran Hr. Radisavljević
82
Pritisk
Jutro
Merim pritisk
220/160
Poldan
Ali naj pijem žganje
Ali zdravila
Večer
Delam po starem
Ne dam svojega življenja
Pritisk
120/80
poezija
3. februar 2013
Prepisovanje
Moj prijatelj
Pisatelj
Je znal reči
Veliki pisatelji
Prepisujejo od malih
Čakam
Da od velikega pisatelja
Ki je prepisoval
Od mnogih pisateljev
Nekaj prepišem
Za svojo nesmrtnost
83
23. oktober 2012
poezija • zoran hr. radisavljević
Slobodan Žikić
84
Volčja čeljust
Šli smo skozi volčjo čeljust in zdaj smo zdravi
Pogan iz gore duh mojih prednikov
Lahko s svojim rebrom prekrije vso vas
Nam življenjepis skrajša na pet – šest vrstic
Ta zver in pogan če zavoha žrtev
Ji z zobmi trga vrat in belo grlo
Ona se ne vsiljuje niti se žrtvi maščuje
Darujejo jo ko ji pojejo mrlaško molitev
poezija
Mi smo spet tisto kar smo nekoč bili
Ničesar si ne želimo ničesar ne ponujamo
Če smo nekoč skrivali svoje želje
Se zdaj temu že vse stoletje čudimo
Mrtva navada
Navadil sem se že da sem mrtev človek
In tako bo ostalo pa naj živim na veke
Nočem da bi imeli govore še enkrat starejši
Preparirani čeprav na zemeljski obli
Da bi me nad grobom objokovale ženske
Ki so me za časa življenja vlekle po prahu
Kakor neumnemu psičku kakor staremu psu
Nočem da se mi psi režijo in se veselijo
85
Navadil sem se že da sem že zdavnaj mrtev
In vse od Kosova do groba mi je – vseeno!
poezija • slobodan žikić
Zoran Milisavljević
86
Počasi padamo v nebo
poezija
Čas je zlovešče kazal
podočnjake na mladicah jutra.
Vrtnar umika mrtve nasmehe,
da bi jih v ščavju oživel.
Čas nam zveže roke.
Odpiraš svoja nedra,
skrivaš med pod kožo.
Zrak me išče v afektu.
Dan je obrnil žepe v napadu soparice.
Z enkratno dozo kože
nam oblečeš zadnji utrip srca.
Iz ozelenelih krošenj
nas strupeni veter grize.
Koža, ki nas oblači, poka.
Počasi padamo v nebo.
Starost
Mislijo me moja tkiva.
Kletke se druga za drugo oblačijo v črnino,
organi so v paniki,
dialogizirajo z živim koncem.
Življenje lovi meglo,
Brezbarvno frazo jutra.
Srce se skriva v Boschevih arijah.
Možgani, nagnjeni
k iluziji in migreni,
skrivajo svoj monolog v podzavesti.
Pljuča dihajo lažen zrak,
odprta krila dogajanja.
Krvno sodišče slavi moj rojstni dan.
Oči me fotografirajo navznoter.
Postajam negativ,
gube zapuščajo svoj rokopis,
dekadenco lepote.
87
poezija • zoran milisavljević
Marijana Sirovljević
88
***
Oh, glej jih!
Padajo
druga za drugo,
borove iglice.
Puščajo sledi starosti …
In mi,
Zabodeni v viharje,
vlečemo ista leta,
leta in leta …
***
poezija
Oblike menjam kakor oblak.
Jočejo za menoj,
osamljeni kriki …
V Mesečev spokoj
strupeni napitek.
Navdihnjeni oblaki
bljuvajo kri!
Kdo smo mi!?
***
Osamljeni utrip lebdi –
puščava iz papirja.
Zasuti vrisk
v mesu
preučuje sen:
prisotnost – nič več.
Prozorna ogledala
razbijajo pogled,
na koščke!
89
poezija • marijana sirovljević
Dajana Petrović
90
Pred pesmijo
Obstaja spomin
Majhnih dimenzij
Izsanjanih obrisov
In not
Na začetku
Takrat zid ali papirnate sanje
Želi vse in želi zdaj
Pokvari te na začetku
Da odrasteš v silo
Misel zavije v meglo
Ni čas zate
Spustiš šele prvi krik
Dojenček si
Utišam te uspavam
Vračam na prsi
Preden postaneš od kogarkoli
In preden vse kar te čaka
Zdaj ko si najšibkejša
Ne hiti med odrasle
poezija
Ostani moja Prej
Zamujena pesem
Če že greš
V posteljo …
Pojdi s pesmijo
V posteljo moraš tudi s svinčnikom
Z beležnico trdih platnic
In čakati da ne uide …
91
Jaz sem bila lena
In se delala pametna
In si zapomnila …
Koliko pesmi
Nisem zapisala in kesam se
Pred jutrom sem splavila …
Zato nocoj
In od nocoj vsako noč
Ležem in se pokrijem s papirjem
Lovim s pisalom
Pesem v sanjah
Da je jutro ne bi zapisalo z mrakom …
poezija • dajana petrović
Elizabeta Georgiev
92
Pogled
poezija
Na oknu avtobusa se sprehajajo slike –
našminkane krošnje, strehe s klobuki
in trije vrabci pod streho razkošne terase.
V podhodu pogleda
Se zaustavlja smrkavi mrak,
Se malo praska z levo in potem z desno svetlobo – roko,
Potegne sajasto čepico na desno oko
In pogleda v sonce.
»O, dober dan zlatolasa,
kako so otroci?
Se še vedno igrajo s tisto
svetilko s smetišča?
Jaz, no, praskam po stenah
in še vedno iščem rogatega črnega brata.
Kaj naj, takšno je življenje –
črno, črno išče,
senca za obsojene!«
Sonce obrača hrbet,
ignorira spraskane stene
in izgubljene besede,
čoha našminkane krošnje
in načičkane strehe
in se zaleti v oko potnika na avtobusu:
»Živjo!«
Dušan Čolović
93
Moraš
Po dolgem življenju
Moraš čez prag prenesti
Neki drugi čas
In ga opazovati
Z razneženimi očmi,
Kako vznika.
Verske Prepovedi
Razsuta svetloba
Zbira najlepše dni,
Skrite v Gunju. *
V sedmih dneh
*Gunje, ime vasi v Sremu
poezija
Nimam izbora
Prestajam kazen obstoja
Berem stolistno
Modrost zeli
V sedmih dneh.
Snežana Čkojić
94
Moje Besede
To da si čudak in da ne moreš sprejeti
da vesolje ni krog in da ne more izginiti
da so ptice najbolj varne pozimi in potem spet bežijo na jug
da ne znaš plavati če v vodi ne vidiš dna
To ni strašno
Toda to da svoje besede vztrajno pretvarjaš
v čarovniške trike in slike
slovarje tujk v pesmi
objeme v varovanje pred samoto
smehljanje za aplavz nesrečnikov
darovanje pred katerim je misel na plodove
LJUBEZEN za vse tisto ki se tako ne imenuje
To je strašno
Strašnejše od inkvizitorskih napak
bolj strašno od indigo umetnikov in lažnivih beračev
poezija
Zapomni si instant človek da imajo ruševine jezike
da kača ni zaman strupena
da je največji greh zavajanje večine
in da je moja bolečina v tem da ti večina verjame
Manipulant
Na odhodu v preboj
So dolgovi vrnjeni hitro
Svoboda kupljena z novci
Tukaj sem in brez ogledala gledam nazaj
Zlomljene kljune v napačnih jatah
Povratnike iz izgubljenih vojn
Svet je postal moj in mi gleda iz oči
Za igro sem si izmislil svoje vojake
In jurišam na pobočja prekletih
Ko mi humoristi vklenejo roke na hrbet
95
poezija • snežana čkojić
Slobodanka Luković
j
96
Sponka
poezija
Jaz sem sponka – utripalka med Zemljo in Nebom
Jaz sem nevidna sestavljavka ki jo potrebuje vsak
Jaz postajam Tema te Pesmi na svoj slovesni Dan
Po Času in Brezčasju oblikujem poljubno Sponko
Pesnik: objavi me – predaj me tej Resničnosti
Imenuj me – ozvoči me in me daj v Jezik
Povej: Sponka plodi zemeljski Čas
Stare besede najdevajo nove teme
In ko se sprimeta moško in žensko seme
Takrat gre preteklost v sedanjost skozi mene
Ko se dotakneta dve sili – v trku zdruznjeni
V Bučanju – vrenju – se blato in bistrina premešata
Ne – nisem molekula – veriga ali nit
Jaz sem prinašalka svetlobe – vesoljna bit
Jaz sem neizpeta – neizrečena skrivnostnica
Vstopam – izstopam kakor tračnica Duše
Zamenjujem – menjam – prelamljam – sestavljam
Pišem – berem – razpravljam – oživljam
Jaz obstajam in trajam ko lahkotno letim krožim
Vibriram svetnica v razcepih se širim in ožim
Vesolje ve da sem: tista ki sem
In ve da njen modri prostor ni tesen
Ti veš da bo napadlo kakor vedno – sanjarije pesnika
In Sponka bo – kakor vedno – oblikovala Sporočilo
Otipljiv in imaginaren sen mladeniča
po imenu – balkan ali: o gozdni gori
Zorijo slive – po vaškem kolovozu šepa pisani konj
Lahko rečemo, da se z dovolj velike razdalje najbolje vidi!
Treba je samo natančno oceniti, kje je ta meja, predaleč –
napaka, preblizu – napaka. To je zgodba o uspešnem iskanju »distance prepričljivega« – zadetek!
97
1.
Ko se je rodil, je padal sneg. Pravi metež. Mama se ga je razveselila, oče prav tako … Sorodniki, sosedje … Vsi! Boter
mu je dal ime Balkan. Balkan je hitro napredoval, pohlepno jedel in privlačil pozornost, predvsem svojih staršev,
vendar tudi mimoidočih, kadar so ga peljali na popoldanski sprehod vzdolž zaprte ulice, zamejene z ene strani z
reko, z druge pa s kostanji.
V tem obdobju je bila njegova značilnost glasen jok –
dretje. Kričanje je bilo podobno glasu odraslega človeka.
In tega glasu so se mnogi bali. Reagirali so tako, da so se
potegnili vase, gestikulirali, odmahovali in se spakovali.
Glas odmeva po pobočjih. Z veliko hitrostjo se širi po
nepreglednih ravnicah, se plazi po vrtačah, peni planinske
reke, žubori v jezerih, govori svojo zgodbo, posebno,
divjo in krotko, v istem hipu.
Balkan je hitro napredoval. Ni bil miren otrok.
Barabije, neposlušnost in vztrajnost so ga določale že v
zgodnji mladosti. Ni bil pokoren. Poslušal je očeta, dovolj
je bil že njegov pogled, da je storil tisto, kar je bilo v
danem trenutku zahtevano.
Balkan je poslušal očeta in imel rad mamo. V teku časa
je postajal do mame vse bolj nežen in nežen …
esej
esej
Dejan Bogojević
2.
98
Odrasel je v močnega mladeniča. Balkan, s širokimi rameni, temnih
in gostih las, z visokim čelom in gostimi obrvmi, je bil prepoznaven
povsod, kjer se je bil pojavil. Ponosno je hodil. Prepričan vase.
Delal je, pridno je skušal pustiti sledi v okolju, v katerem živi.
Ovire so bile z vseh strani. Pogosta polena pod noge, poniževanja
in grobost – zunanje okolje je funkcioniralo samo zase, kakor svojevrstna zver, in osvajalo prostor, kos za kosom, za vsakega svojega
prebivalca.
Balkan je bil bojevit.
Vsaka borba je bila izčrpavajoča.
Samo za hip se je ustavil, da bi vdihnil zrak, da bi dobil moč za
naprej, da se okrepi. In plaval je skozi tegobe, ne da bi drugim
dovolil, da bi upravljali z njegovim življenjem.
Slikanje pokrajine je bilo razširjeno že v antičnem slikarstvu, še
bolj pa v bizantinskem in srednjeveškem slikarstvu. Pokrajina, kot
kompakten prostor slike pa je povezana z zgodnjo renesanso. Kot
prvi prikaz pokrajine, kjer je del prostora avtonomen in stoji sam
zase, se ima neka risba Leonarda da Vincija, kakor tudi akvarelne
pokrajine Alberta Diera. Impresionizem kot začetek sodobne umetnosti, poudarja pomen barve, barva kot osebni volumen v pokrajini, ki odpira sliko skozi odtenke in igre svetlobe in senc, barve kot
osebne barve v hotenju vzpostavitve celotnega pejsaža.
V prvem kadru je območje, predel, tisto, kar vidimo s prostim
očesom … Potem šele opazimo tisto, kar ga dopolnjuje in dela svojevrstnega.
esej • dejan bogojević
3.
Balkan je imel rad naravo. Do nje je imel posebno spoštovanje. V
njej je videl sebe, svoje prednike, vendar tudi svoje potomce. V
naravi je imel svoje običaje, majhne igre za moč duha in telesa.
Balkan je začel slikati.
Ravnice, hribe, gričevnate pokrajine, planine. Včasih se je na
platnu pojavila modra reka, kakor da bi bila ogledalo neba nad
domačim krajem. Slike so bile najbolj pogosto krajine ali pa kombinacije krajine in podob njegovega kraja.
Brez izkušnje, doživetih dogodkov in njihovega prelamljanja
na relaciji človek (umetnik)–okolje, prostor ali pa na relaciji človek
(umetnik)–druga bitja in njihovo notranje vesolje ne more obstajati nekaj, kar imenujemo resnično umetniško delo, pa naj gre za
sliko, pesem, glasbo ali kakršnokoli umetniško izražanje.
Iz izkušenje izhajamo, se k njej vračamo, predelujemo in vrtamo ter gradimo lastno umetniško resnico – le taka resnica je lahko
opažena, zabeležena in realizirana. Nudi nam nič koliko otipljivih
in imaginarnih sanj.
99
4.
Prihajale so težave. Ljudje pravijo, da se v tem prostoru ne morejo pregnati, tekmujejo, se borijo z življenjem, zmagujejo in izgubljajo. Budijo ustvarjalnost, željo, da bi zmagalo kreativno.
Nesreče se ponavljajo v ciklusih. Vojne so pogoste. Vojne so neusmiljene. Gospodarijo s tokom človeške zavesti. Vse je drugače,
ko zavre kri – vre pa stoletja.
Balkan noče biti poraženec. Balkan se bori z vsemi tistimi, ki
hočejo zasužnjiti njegovo naravo. Balkan je pravičen. Balkan ne
napada drugih. Da bi preživel – mora biti eden od bojevnikov.
5.
Vrnila se je megla
Smeh se je znašel med drevjem
Dokler ni razdelil teme
Brez haska
Okus slave
Pogled je ujel zgoščene sence
Na praznem kamnu
Obkrožen z Jadranskim, Jonskim, Sredozemskim, Egejskim,
Marmornim in Črnim morjem, Balkan sanjari. Zaprt v svojo sobo,
med knjigami in slikami skuša zbrati misli.
Zapisuje verze:
Mejnik je prerasel mah
Med tremi cvetovi
Se je razcvetela belina
Greje se na popoldanskem soncu
In žari
V daljno
Daljno preteklost
100
6.
Balkan je našel svojo ljubezen. Živeli so v hiši na bregu, z velikim
dvoriščem, sadovnjakom in travnikom … Vonj trave, barva njenega
življenja je najbližja nebu. V modrem višavju se širi v svežini mesečevega sijaja.
Drdrajo njihove poti, razgrinja se padlo hrastovo listje v senčnem gozdu in odkriva belino svežih gob.
Bledi pepel pod hudobnimi jeziki.
Fosforni odsev vitkih pokrajin.
…
Med rekami Donava, Sava, Morava, Drina, Drim, Timok, Ibar,
Neretva, Bojana, Vardar, Bistrica, Struma, Marica, Iskra, Jantra in
Pinej Balkan s svojo družino kroti valove in v brzicah najdeva skrivnosti, ki jih hrani za čas, ki prihaja. Za hude čase.
Dušan Stojković
Pozabljeni Klasik
101
esej
Če bi bil Moma Dimić še živ, bi imel sedemdeset let. Umrl je leta
2008 in je skoraj povsem pozabljen. Sicer se za potopis podeljuje
nagrada, imenovana po njem, vendar se bojim, da jo dobivajo taki
pisatelji, ki nimajo prav veliko zveze s potopisom, sploh pa taki,
katerih delo nima nobene stične točke z Momovim. Za naše okolje
ni to nič nenavadnega, vendar bo treba, enkrat, tudi pri nas nekatere stvari narediti za običajne. Toda mnogo zanimivejše je vprašanje: zakaj je bil Moma Dimić pozabljen tako hitro in tako scela? Če
je vprašanje zanimivo, je odgovor enostaven: veliko boljši pisatelj
je od tistih, ki bi morali zanj zastaviti in napisati kakšno besedo.
Zaradi ljubosumja ga verjetno niso brali niti za časa življenja, s to
prakso pa nadaljujejo tudi sedaj. Moma Dimić je – pravzaprav - veliki neprebrani pisatelj. Kritikom in t. i. kritikom je najbolj enostavno, da ga – zato, ker se je poskušal skoraj v vseh žanrih (pesmi,
haiku, novele, romani, drame, potopisi, scenariji, eseji, prevodi,
sestavljanje antologij, dnevniki, spominska proza …) – pišoč o
delih, ki pripadajo enemu izmed teh žanrov, »selijo« v tistega, o
katerem trenutno pišejo, in se ga tako izognejo. Če pa so pisali o
njegovih delih, in to ne tako redko, so pisali o njih, ne da bi jih razumeli in ne da bi jih dovolj natančno brali, zato so zgrešili temo in
prihajali do napačnih ugotovitev. Niso razumeli tistega, kar bi
moralo biti osnovno izhodišče pri Dimiću. Ta naš pisatelj je zašiljen
avantgardist. Vse, kar je napisal, se globoko ni strinjalo s tradicionalnim, zatohlim, skrepenelim, zaspanim. V vseh žanrih, s katerimi
se je ukvarjal, je odpiral nove vidike, in potrebna so dobro izbrana
očala, da bi se to opazilo in analiziralo, kakor je treba. Tisti, ki so
pisali o Dimiću, so bili najbolj pogosto kratkovidni, a sploh niso
posegli po optičnih pomagalih.
esej • dušan stojković
102
Bil je pomemben in samosvoj pesnik. Razen Ciganske postelje je
za seboj zapustil avantgardno zašiljene pesmi iz zbirke Tvorec
Rusiji in impresivne realistične bisere Bralnice.
Posthumno se je pojavila zbirka Veliki požigalec hiš, v kateri so
zbrane pesmi, ki anticipirajo njegov odhod iz zemeljske čobodre, in
tiste, ki govorijo o nestrinjanju s koncem, ki je določen za vsakega
od nas. Prišel je do verzov, med katerimi so nekateri najbolj strašni,
kar jih pozna srbska poezija: Pel si in nisi pozabil / zanesi se na svoje
telo / in čas bi bil da se pove/ telo moje nasloni se name / in rane /
skozi katere k vam prihaja /veliki požigalec hiš (Požigalec hiš).
Njegovih pesmi ni, povsem nezasluženo, v nobeni (razen tematski) antologiji srbskega pesništva, po katerih se potikajo tudi takšni,
ki ne obvladajo niti osnovne pesniške abecede.
Napisal je samo deset, vendar resnično antologijskih haiku pesmi.
Pesnik je bil, da je to ostalo neopaženo, tudi v vseh ostalih, drugih,
formalno nepesniških delih. Lirsko srce prežema ves njegov opus.
Bil je tudi sijajen pripovedovalec. V njegovih zgodbah je nenavadno razvejana in bogata besedna dimenzija. Zgodbe so nenavadna zmes optimizma in pesimizma, humorja in ironije, občudovanja
in kritičnosti. Poleg kratkih zgodb in erotične proze, skoraj najbolj
erotične, kar jo pozna srbska proza (dovolj se je spomniti pozabljene knjige Resnično), je Dimić pisec klasičnih pripovedi, vendar tudi
takšnih, ki mejijo na postmodernizem. Prav tako tudi lirskih zgodb.
K zgodbam bi lahko prišteli tudi ne majhno število njegovih potopisov. Njegove zgodbe so fabulativno meandrirane (tudi epizodne).
V velikem številu med njimi se kot pisateljev alter ego oglaša
Nemanja Zec, vse njih pa bi lahko povezali v roman, kakor je to z
zgodbami Iva Andrića O Tomi Galusu, Andrićevem literarnem dvojniku, naredila Žaneta Đukić Perišić ter ga naslovila Na sončni strani.
Čeprav se včasih neosnovano trdi, da je on ljudski pisec, je v isti
meri, zaradi številnih skritih citatov in aluzij na tisto, kar pripada
zakladnici svetovne književnosti (in ne samo to), tudi poeta ductus.
Nedvomno antologijska je, povsem na meji s Fjodorjem Mihajlovićem Dostojevskim, tudi Dimićeva zgodba »Klofute«.
Bi je tudi pomemben romanopisec. Tvorec nepozabnega Tole
(monodrama o njem je prva prava srbska monodrama, nastala po
davnem in pozabljenem poskusu Koste Trifkovića, gotovo največkrat igrana pri nas in tudi v svetu: roman Živel je življenje Tola
Manojlović, nekoliko nadrealističen zaradi skladenjskih postop-
103
kov, je torišče srbske realistične proze, čeprav so ga naši literarni
razlagalci, razen Srbe Ignjatovića, namerno in družno pozabljali. Je
tudi avtor novelističnega venca Maksim srbski iz doma za ostarele,
v katerem so na delu tehnike notranjega monologa in toka zavesti
ter pitoreskno, humorno burlesknega in grotesknega, prav tako
novelistično komponiranega Gozdnega meščana pa tudi srbskega
Malega princa, povsem neprebranega romana »za odrasle in posebej občutljive otroke«, Mala ptica.
Ne morejo in ne smejo se pozabiti njegovi antologiji Psovka in
še posebej Ostanki svetlobe. Tudi drame ne. Niti dnevnik, ki ga je
pisal med agresijo NATA na našo deželo – Pod bombami. Kakor
tudi ne eseji, tisti zbrani v knjigi o tujih pisateljih – Netukajšnji, pa
tudi še tisti nezbrani, na žalost, verjetno še za dolgo, o domačih
avtorjih. In o enih in o drugih je znal, ob pomoči spretno opaženih
podrobnosti, povedati marsikaj ter jih prikazati v povsem novi, dotlej neznani luči. Naštejmo jih nekaj. Pojdimo mimo znamenite
zgodbe o češnji, ki jo je z zemlje pobral in pojedel Rober Graves, ki
takoj v spomin prikliče Momino torbico, v kateri so bile češnje in
knjige, ki jih je delil otrokom, največ na Kosovu in Metohiji, tej
odprti rani v njegovem srcu. Dimič pravi, na primer, kako Peter
Handke »povsem bos« hodi po vasi Retimlja in kako bodoči švedski nobelovec Tomas Transtr mer svojim gostom igra klavirske
skladbe, posebej pisane za levo roko, s katero lahko, za razliko od
desne, igra. Zapiše, kako ima Nikita Staneska »obraz kakor iz temne
zarje solza«. Piše, kako je Emil Cioran »duh v zlizanem kopalnem
plašču«, Josif Brodski pa pesnik lastne »razpršene svetlobe«.
Nepozabni so tudi naslovi mnogih njegovih esejev. Dovolj je zabeležiti, kako je tistega o Branku Miljkoviću, ki ga je kot otrok in mladenič poznal ter se družil z njim, naslovil »Hipnoza smrti«.
Splošno mnenje je, da je Moma Dimić najboljši srbski potopisec
po Drugi svetovni vojni. V tej prvini se mu ničesar ne more odvzeti. Knjiga izbranih potopisov Nemenikuče vsebuje njegove najbolj
esencialne tekste. Pišoč bolj o ljudeh, s katerimi se je na številnih
potovanjih srečeval, manj pa o državah, v katerih je bil, je od svojih
potopisov naredil pripovedovalske tekste, ki spadajo v sam vrh
splošne srbske proze. Treba je objaviti veliko knjigo, ki bi med platnice vzela vse, kar je ta veliki potnik brez milosti na svojih potopisnih odisejadah zapisal, in potem bi se rodila končna knjiga,
srbski potopisni Ulikses, ki nam cel svet predstavi na dlani: in
104
Šumadijo in Švedsko, avstralsko torbo in bagdadske rane, sončno
Kalifornijo in Jasno Poljano in Kosovo in Metohijo in pisatelju
ljubo, Nemenikuče, rojstni kraj velikega srbskega romanopisca
Milovana Vidakovića, in Španijo in Swedenborgov vrt …
Moma Dimić je bil vse življenje svobodnjak, človek, ki ni niti
dneva preživel v državni službi, književnost sama, ki je neutrudno
hodila in govorila o sebi in o drugih, o tistem, kar nas je peklilo, in
o tistem, kar je nekoliko skrito dremalo v nas. Dopuščajoč zapredeno nezavednemu, da se oglasi, je postajal naša zavest. Trenutek
je, da se tega kritiško zavemo in sprejmemo kot dejstvo.
V briljantnem potopisu »Odhod v Nemenikuče«, je zapisal, gnomično: »Nihče popolnoma ne izgine, saj nihče popolnoma ne
obstaja.« Moma, čeprav je še kako obstajal, je dihal življenje s polnimi pljuči in z vsakim utripom srca, ne bi mogel, in ne bo, popolnoma izginiti.
Uboge so naše obletnice, ki nas priganjajo, da se polemično
oglašamo, in tako rešujemo, če je to sploh mogoče, dušo!
Ostoja Prodanović
Apokrifne zgodbe Dejana Bogojevića
105
esej
Skozi pripovedne forme multimedijskega umetnika Dejana
Bogojevića, je valjevska kratka in kratka kratka zgodba prispela v
povsem endemične prozne pokrajine, vsekakor pa daleč od fabulativnega in pomenskega stereotipa in standarda, značilnega za
kratko zgodbo ali novelo realistične motivacije. To Bogojevića ne
zanima, on išče nekaj veliko bolj zapletenega, kompleksnega in
višjega: veliko osebno in intimno spoznanje o človeku in življenju
na ravni kognitivnih in umetniških možnosti. On si ne želi potrjevati in preigravati že videnega, temveč išče nekaj neodkritega,
novega in svojega: nova doživetja, novo umetniško in eksistencialno faktografijo, novo kognitivno raven.
V tem smislu so značilne že njegove kratke prozne forme iz
knjige »Modre noči« (2000), ki jih bo hermenevtik Dušan
Stojković imenoval za disperzne, Srba Ignjatović pa te iste stvaritve označi za »spiralne« in take, v »katerih se oglaša pesnik,
nagnjen h generičnim in postmodernim nadgradnjam nadrealnega«. In tukaj se pravzaprav začne žanrski kratkoprozni arhipelag
Dejana Bogojevića, v katerem že omenjeni Stojković diferencira
avtomatične tekste, absurdne mini zgodbe, epifanijske miniature,
ludistične zgodbe, dialoško – beckettovske »štikle«, novelete, fantastične pravljice itn.
Kljub temu pa je osnovno izhodišče v razkrivanju smisla te
kratke apokrifne, včasih pa tudi nekoliko daljše proze dešifriranje
njenega sistema motivacije, ki je različen, vendar zmeraj izrazito
nerealističen. Bogojevićevi junaki se pogosto
lotevajo čudežnih in nerazumljivih akcij, postopkov ali potovanj in se nahajajo v neverjetnih in nelogičnih, pogosto bizarnih
položajih, vendar je bralcu jasno, da je to »v redu«, da je pisatelj
hotel prav to in da je to sistem posebnih umetniških sredstev in
simbolov, s katerimi je pisatelj želel povedati nekaj povsem dru-
esej • ostoja prodanović
106
gega in posebnega, in da je na delu povsem poseben umetniški
jezik in poseben postopek, s katerim to dosega. Tako bo bralcu,
na primer, takoj jasno, da mora na povsem poseben način razumeti položaj iz zgodbe »Napad«, v kateri neka starka kot želeno
sliko »s temnim madežem« kupuje košček tepiha, na katerem je
galerist ne dolgo pred tem naredil krvav madež.
Nekaj podobnega se dogaja tudi z naslednjo knjigo Dejana
Bogojevića pod naslovom »V nebo ali K nebu«, ki se je pojavila
samo leto dni kasneje (2001), prav tako v izdaji beograjske
»Apostrofe« v uredništvu Srbe Ignjatovića, ki v formalnem smislu
ponuja bolj razvite prozne forme in tudi prave kratke zgodbe. No,
že v stvaritvi »Na poti med oddaljenimi ščavji« bralcu postaja
jasno, da je treba narativno potovanje skozi neskončen in pust
gozd, ki se končuje z junakovim popolnim predrugačenjem, sprejeti simbolistično in s posebnim sistemom motivacije, s čimer se
skrivnostnost pripovedovanja ne zmanjšuje, temveč, nasprotno,
povečuje. Zgodbe, ki jih najdevamo tukaj, govorijo o posebnih
psihičnih stanjih junaka in evocirajo posebna eksistencialna in
umetniška sporočila in filozofijo. Tako bomo junaka zgodbe
»Krik traja« spoznali kot osebo, ki se ne more vklopiti v stereotipni svet vsakdanjosti in odraslih, temveč bo v fundamentu ostal
nedorasel, bližino in razumevanje, tudi seksualno, pa dobiva od
igračk s smetišča, kar samo potrjuje posebnost položaja in psihičnih stanj, s katerimi se avtor ukvarja, na katerih gradi svojo poetiko in na katerih insistira.
Apokrifnost Bogojevićevih zgodb gre večinoma v dve smeri in
se ukvarja s prekomponirano psiho sodobnega človeka na eni
strani in doseganjem skrajnih, pogosto absurdnih in do konca
izostrenih con spoznanja o človeku in njegovi eksistenci na drugi
strani. Slačenje, to slačenje človeških maskirnih srajc kot problematične človeške mimikrije, je pogost simbol Bogojevićevega
postopka apokrifnosti, ki se pojavlja tudi v zgodbi »Skozi hodnik«,
kjer se bo, skozi temo norosti, razkril primer psihopatskega
umora ali v literaturi nova kafkovska institucija klica ali poklicanosti »okrivljenega« ali »ožigosanega«. Apokrifnost ali eksistencialno iskanje do popolne zatemnitve srečujemo tudi v
Bogojevićevi zgodbi, kot je na primer »Barva smeha«, ki govori o
turbulencah psihe, komunikacije in drugih psihičnih in seksualnih kompleksih in inačicah. Psihična zavrtost in debeli nanosi
107
konvencij civilizacije prek elementarnosti in bistva bitja, to je
nekaj, po čemer hoče Bogojević poseči in kar želi, to pa zahteva
literarno postopkovno igro in eksperiment, ki sta sama po sebi
gibalo ustvarjalnega užitka. Zato so nekatere njegove forme tudi
grafično eksperimentalne in tematsko problematizirane, kakor
na primer zgodbe »V drgetu« in že omenjena »Barva smeha«, v
katerih se, na prvi pogled, težko poveže ena literarna snov z
drugo, tudi če je njuna sorodnost močno sugerirana.
Pravi in popolni profil Bogojevićevih postopkov in apokrifnih
pripovednih form in strategij, se je pokazal v njegovi obsežni knjigi »Skica za portret nekega sveta«, ki se je pojavila leta 2010 v izdaji beograjske Alme in je zajela vse njegove stare in nove pripovedne stvaritve, za katere bo pisec spremne besede Dušan Stojković
napisal, da se ne berejo dovolj, sploh pa ne pozorno in da so vsekakor vredne bolj poglobljene interpretacije. Tukaj najdemo tudi
povsem nove pripovedne modele in pisave, kakor na primer tisto
v naslovni zgodbi, v kateri gre za slikarja, ki vsak dan naslika sliko
in jo ob somraku zažge, ali pa v stilu Monija de Bulija napisano
zgodbo »Metež. Vrtoglavica«, ki kaže na možnost avtomatičnega
govora, teksta, ki je tako svojstven nadrealistom ter predstavlja
močno podzavedno opozorilo in sporočilo. Tukaj so tudi drugačne zgodbe, urejene, psevdominuciozne in psevdologičnega
govora, kot je »Zgodba o človeku, ki je v mesto pravkar pripotoval
z vlakom«, ki imajo na prvi pogled logičen tok in zaplet in popolnoma nepričakovan in odbit razplet in konec. To je svojevrsten
ustvarjalni patent, vendar tudi »problem« Bogojevića, saj je njemu
na videz iskanje pomembnejše od rezultata, tudi za ceno občasne
izgubljenosti. Nekatere zelo kratke zgodbe, zahvaljujoč tem patentom, najdevajo neverjetno pomensko in estetsko produktivnost,
kakor na primer črtica »Človek iz kovčka«.
Imenovane zgodbe napovedujejo nekoliko bolj berljivo in
manj hermetično apokrifnost, ki bo prispela do bralca z drugače
postavljenim kognitivnim poljem. Pri tem je nadvse zanimiv krog
likov ali tipov njegovih zgodb, zato tukaj srečujemo »nerazložljivega morilca«, slikarja, ljudi – otroke, povratnike v votline, odrasle
odvisnike od igračk, različne nesrečnike, »beckettovce«, sanjače,
prevarane, izgubljence, somnabulneže, šamane, mefiste, izgnance, ponočnjake, rablje, podrepnike, utopljence, mrliče, blodnice,
ljudi-kapuce, dementne itn. Kadar govorimo o pomembnih
ambientalnih prizoriščih, je treba omeniti neskončne gozdove,
votline, polja, reke, jezera, čudežne gozdove, neskončne sanje,
besne krike, skupna potovanja v neznano, sence, megle, privide
…
Neizpodbitno dejstvo je, da je z Dejanom Bogojevićem valjevska zgodba in »pripovedka« dobila svojega najbolj radikalnega, ali
kakor nekateri radi rečejo, avantgardnega predstavnika in iskalca.
108
(1898 – 1993)
109
Nekdo neznan
ponavlja moje besede
na drugem griču.
Ko zahaja,
soncu rastejo rdeče
trepalnice.
Svetnica
neprevidno drži Kristusa –
izpustila ga bo.
haiku
haiku
Desanka Maksimović
Miljurko Vukadinović
110
Pajčevina je izginila.
Glej, vrnil sem se v kolibo
iz besed in sanj.
Nebo prhuta.
Snop vonja se tanjša,
slana in mraz.
Nimam kolibe –
dremam v krhki senci
vzklile trave.
haiku
Aleksandar Pavić
111
Nikoli ne beži
v času zračnega alarma –
strašilo.
Celo strašilo
pod kosmi snega
izgleda lepše.
Zaledenel potok.
Na mehko skorjo pada
mesečina.
haiku
Dejan Bogojević
112
Hotel Ibis –
izza polnoči beremo verze
o oddaljenih krajih.
The Royal Castle –
ko hodim, iščem
ravnotežje s predniki.
The Barbican –
v opekah iščem odtise
in usahlo deževje.
haiku
Pero Zubac
113
V noči uzrem
samotarja. Ranim
njegovo samoto.
Tih sredi zrelega
polja bom pozabil
dihati.
haiku
Slobodanka Luković
114
nad reko se vrba
dotika vode
zmeraj nove
po dežju
na velikem trgu
spet cvetličarka
haiku
Miroljub Todorović
115
z vetrom
in s pepelom spremešano
seme sanja
v besedah šumeče
vre planet
danes zjutraj prvič
haiku
Dušan Stojković
116
prazno dvorišče
polnijo ljudje in zveri
mačka na strehi
mesečev srp
v naročju drevesa
lomi svetlobo
haiku
Jovanka Božić
117
Grudo v roki
je stopil stisk rok
dveh prijateljev
Zahod sonca.
V odsevu vode
drget obraza
haiku
Milivoj Kostić
118
Iste kroge
na nebu delata štorklja
in padalo.
Jesensko jutro.
Iz megle se prikazuje
cerkven zvonik.
haiku
Moma Dimić
119
Med avtobusom
in tramvajem –
vrečka češenj.
Prižgimo ogenj,
da se spomnimo vsaj
istega prijatelja.
haiku
Predrag Pešić Žera
120
Za zaveso
celo okno
zakriva češnja.
V drobno zemljo
mama spretno skriva
drobno seme.
haiku
Živorad Stojanović
121
s travnika
se je rosa preselila
v oko starke
brez pozdrava
prihaja september v
šolsko dvorišče
haiku
Prevedel Juri Hudolin
Bajo Džaković
122
poln pepelnik –
nebo bobni
v noči brez sna
njeno telo
mi krajša sanje
v svitu
haiku
Dragan J. Ristić
123
grmeč glas prodajalca
dela razsekano lubenico
še bolj rdečo
debele dežne kaplje
menjajo nasmeh
na uličnem plakatu
haiku
Radmila Bogojević
124
prvi sneg –
davne dedove zgodbe
postajajo žive
izvir –
v mnoštvu kapljic
roj želja
haiku
Nenad Glišić
125
nočne iskre –
iz gorečega kontejnerja
potoki plastike
na barikadah
lačni delavci čakajo –
lastovke so odletele
haiku
Zoran Antonijević
126
Sam sebi je odveč.
Na hitro progo
je sedel samomorilec.
Nad črnim gozdom
nebo brez zvezd.
Svetlijo se samo oči zveri.
haiku
p
Ne bom – bom
Ne bom govoril o roži, niti vzgojeni, v vrtu, niti divji, na
pobočju. Ne bom uporabljal že uporabljenega – prazne
besede, izginule slike.
O njenem vonju se je razglabljalo na veke, vendar so
moje strasti bolj iskrene: rad bi spoznal ta okus.
Potem iz vaze na mizi jemlje rumen cvet na dolgem
zelenem stebelcu in ga, ne brez napora, počasi žveči, cvetni list za cvetnim listom.
Ta slika ne potrebuje okvirja, niti imena.
Cvetni listi besed se zdaj pretakajo po krvni sliki.
Drobna kapljica krvi polzi niz kazalec na bel prt.
To je še en dodatek k slikovnemu slovarju.
127
kratka kratka proza
kratka kratka proza
Srba Ignjatović
Miloš Janković
Bel kruh
128
Potrebne sestavine:
1kg moke
30g kvasa
14g soli
80g masla
20g sladkorja
Priprava:
Dati kvas v malo mlačne vode z mlekom in pustiti 20 minut,
da nabrekne.
Zamešati moko in druge sestavine, dodati kvas in zamesiti
gladko testo. Pustiti stati 30 minut. Dati testo na delovno površino in mesiti 10 minut ter občasno posipati moko po testu,
da se ne lepi. Razvaljati testo, ga oblikovati v kruh, dati v
namazano plehnato posodo, pokriti z mokro krpo in pustiti
stati 45 minut. Peči kruh v pečici na 240 stopinj 30 minut.
kratka kratka proza
Zgodba:
Zaradi predvidevanja, da ta bel kruh ni tisti črn domač kruh,
ki je postal bel zaradi jeze in trpljenja, temveč je naša nakana,
da bi bil dejansko tak, bel kruh, takoj zamesimo in spečemo –
proces priprave tega kruha je več kot enostaven. Vendar je
tisto, kar si želim povedati, je naslednje: bel kruh je – še posebej, ko je vroč, komaj pečen – nekaj, kar ne zahteva nobenih
dodatkov. Lahko ga jeste samega, ne potrebujete mesa, niti
solate, niti kajmaka, niti šunke, niti pršuta – nobenih namazov
in prilog, ne potrebujete ničesar. Dovolj je sam – vroč, dišeč, dobro
zapečen, sladek. Mislim, da so ljudski pregovori, krilatice in dovtipi, tipa: dober kot kruh, vroč kot kruh, Zarečenega kruha se največ
pojé, Naj se ti ne zagabi kruh, Ne imel kruha, naj bog da, nastale
prav zaradi belega kruha, ki ga prav zaradi tega tudi omenjam –
sveže pečenega, vročega, komaj vzetega iz pečice.
Mimogrede, vse res ni prav tako, vendar jaz pišem to zgodbo –
in za mene je! Zaradi tega tako rad jem bel kruh. Kaj naj rečem, človek ima večinoma rad svoje grehe in jih goji. Zato jih najbrž tudi
tako pogosto ponavlja.
129
kratka kratka proza • miloš janković
Dejan Bogojević
Modri kamen
130
Šel sem po tej poti. Hodeč neprepričan. Naenkrat se je nekaj
metrov pred mano pojavil kamen. Svetlikajoč.
Ustavil sem se. Spomnil sem se vseh modrih igračk iz otroštva. Šel sem naprej po tej poti. Bolj ko sem se približeval, bolj
je kamen postajal vse večji in svetloba vse močnejša.
Po še nekaj korakih se je pred menoj pojavila velika
modra stena. Ni se svetlikala. Nisem mogel naprej.
Odrasel sem.
kratka kratka proza
Miroljub Todorović
In z nogami in z rokami
Sprejem v neki državni ustanovi. Ogromna hiša z balkonom,
na katerem stojim, nekako odmaknjen, s še dvema neznanima osebama. Skozi velika balkonska vrata, se mi iz dvorane,
prebijajoč se skozi množico svečano razpoloženih in na pol
pijanih pisateljev, približuje znani slovenski esejist Taras
Kermauner. Velik je, tri glave večji kakor v resnici.
»Napadajo te,« reče, »napadajo,« in mi ponudi roko ter z
glavo pomigne na glasno množico v dvorani.
Sprejmem roko in mu jo stisnem do bolečine, kar se takoj
pokaže na njegovem osuplem obrazu.
Napadajo, odvrnem, vendar se jaz branim z nogami in
rokami.
131
kratka kratka proza
Danijela Padejski
Hotelski izzivi
132
Spet na pot, v neznane kraje, polne nepredvidljivih izkušenj.
Moj sopotnik je mir. Tisočič pozabljam karto. Namestim se v
hotelu z najmanj zvezdicami in z največ gosti. Nič ni bolj žalostno kakor puščobni hoteli. Zavese so poravnane. Sobarica je
gluhonema. Vonj zatohel. Pogled z okna na pokopališče.
Bojim se smrti, grobov ne. To so majhni biseri, ki nas spominjajo na draga bitja. Zakaj imam vedno potrebo, da bi se opravičevala, kadar se dobro počutim? Znani odgovori, ki me
bodo še bolj polenili.
kratka kratka proza
Radoje Pavlović
V davnih in pradavnih časih, v časih, ki jih je prekril piš pozabe, so obstajale male plošče. Majhni ploščati predmeti, na katere so glasbeniki beležili svojo glasbo. Dve do tri skladbe. Vrtijo
se male plošče, ljudje poslušajo, poslušajo tudi glasbeniki,
poslušajo, kaj so ustvarili, lahko bi bilo tako, lahko bi kaj spremenili, še kaj dodali in posneli veliko ploščo. Kar je, je, gremo
naprej. Dokler so se dobro prodajale, so se male plošče poslušale. Vsi imajo male plošče, nekateri pridejo tudi do velikih,
dela se, snema se. Potem se je nekaj zapletlo, začelo je škripati, glasbenih založb niso več zanimale male plošče, kakor tudi
glasbenikov ne. Potem je neki glasbeni urednik, Predrag
Marković, iznašel v jeziku izraz splošnih prizadevanj.
Prizadevanj poslušalcev, urednikov, glavnih in odgovornih
urednikov, producentov itn. Rekel je – minil je čas malih plošč,
čas je za posamične in resne projekte. Vse mora biti dobro
zapakirano. To je naš odgovor, to hočemo. Pakiranje. Projekti.
In tako je minil čas malih plošč in alternative. Projekti so se
izkazali kot edina alternativa in šolani projekti so prišli v
ospredje. Glasbeniki so začeli razmišljati o projektih. Glasbo
so prepustili arheologom in zgodovinarjem.
133
kratka kratka proza
Arheološka izkopavanja
Balša Rajčević
Vedno se zbujam v istem svetu
134
Vedno se zbujam v istem svetu. Najprej skuham kavo za pomiritev, potem pa si avtosugestivno rečem: ne misli spet na ta
svet, vse pozabi in zavrzi kakor tuje telo v tvojem duhu. In
rečem: avtosugestija je močna; mislil si bom le to, kar si želim,
videl bom samo to, kar hočem, poslušal bom samo to, kar si
želim slišati, vedel bom samo to, kar si bom izbral in si ponavljal, lepo mi je, lepo mi je … tako sem zadovoljen, tako sem
zadovoljen! Da bom mogoče na koncu celo končal v tako velikem zadovoljstvu!
Vendar, kaj naj storim, ko se po nočnih sanjah spet začne
prebujati nov dan? In spet se, ne s svojo voljo in streznjen z
resničnostjo, zbujam v tako znanem resničnostnem svetu, od
katerega sem že tolikokrat hotel pobegniti v upanju, da je to
končno in enkrat za zmeraj!
kratka kratka proza
Rojen v čarovniškem klobuku
Prilezel je iz čarovniškega klobuka, spretni trik ga je naredil
za neresnično resničnega, vendar zgolj za oddaljene in lahkoverne oči, kratkovidne oči, in ne za darovanje dotika.
Začel je razmišljati, da bi za večno postal tako lahek, neresnično resničen, da bi bil na velikem odru sveta vedno tako
čudežen dogodek za neskončno vzhičene oči.
Odločil se je, da se nikoli več ne vrne v klobuk!
Violeta Eta Tomić
135
Ali ve, kam je šel?
Od nekod se je vrnil ob petih zjutraj. Bil je mrtvo pijan, bil je
na smrt utrujen. Želel si je spanca. Vrgel se je na posteljo.
Mrtvo pijan. Na smrt utrujen. Mrtvo utrujen. Mrtev.
Dobri fantje – tisti, ki ne živcirajo
Dobri fantje nikoli ne živcirajo svojih ljubic. Dobri fantje
svoje ljubice le včasih z bejzbolsko palico pretepejo do smrti.
kratka kratka proza
Branislav Veljković
136
Ne morete oditi ven
Na vhodu v državno ustanovo, kjer edino lahko dobite osebne dokumente, zagledate na steklenih vratih z velikimi črkami napisano obvestilo: »V ustanovo za pridobitev osebnih
dokumentov ne morete vstopiti z lasmi na glavi.« Pred vrati
vidite postavljen brivski stol, poleg katerega stoji brivec.
Nimate kam, sedete na stol. Brivec vas hitro in spretno postriže do golega. Kaj mislite, če bi ostriženi do golega vstopili v
ustanovo in z notranje strani vrat opazili obvestilo: »Iz ustanove za pridobitev osebnih dokumentov ne morete oditi
brez las na glavi«?
kratka kratka proza
Potniki so prišli
Vlak, poln potnikov, prihaja v tunel in čeprav ni ustavil, prihaja iz tunela brez potnikov, ali pa potniki ne morejo izstopiti, vlak se ne ustavlja na nobeni postaji, ali pa potniki izstopijo iz vlaka in opazijo, da v mestu ni nobenega prebivalca.
Kaj pravite, če vlak sploh ne bi krenil? Po nekaj urah, ko
vlak stoji, na vstopni postaji potniki pridejo iz njega in opazijo, da so prišli v mesto, kamor so namenjeni.
Gordana Smuđa
137
Seme
Iz skorje posušene buče v otroški zibelki je padlo seme. Kdo
ve koliko staro seme.
Padel je dež in natopil staro seme, to pa je postalo nova
buča, in sicer buča, ki je naključno rasla poleg drevesa, iz katerega so kasneje naredili še eno zibelko. Ne vem kako, toda
tudi v tej zibelki je bila skorja stare buče, iz katere je hotelo
pasti še eno seme.
Naključni zločini
Mislim, da ona nikoli ni razumela stvari, ki jih je počela in
ustvarjala.
Neke noči, kot pripovedujejo, je izginila, in od tedaj je
nihče ni videl. Je v zaporu in verjetno se skuša spomniti
(ne)dela, ki ga je opravljala, in razlogov za to.
kratka kratka proza
Živorad Stojanović
138
Zgodba o zgodbi
Zgodba govori zgodbo: brez besed, brez glasu, brez črk.
Oblikovanje
Ponoči se oblikuje neko novo mesto, ki s svitom izginja in
povsem izgine.
Izginula pot
Dolgo smo čakali to potovanje, in ko smo se enkrat odločili,
da bi šli na pot, smo ugotovili, da je ta pot povsem izginila.
kratka kratka proza
Miljurko Vukadinović
139
Srbečica
Ko se človek povsem loči (tako kompleksno kakor konveksno), in mine pet let od tega klina, zabodenega tja, kjer si najbolj ranljiv (v žep in celo v dušo!), in ko neosedlan obsedi in
razmišlja o bivši doživljenjski sopotnici, kakor pisec v obledeli zgodbi, v kateri se čudni in za dušo pogubni fragmenti
izpostavijo kakor trpna možnost, kakor razsuti mehanizem,
zaradi katerega testisi postanejo grozno poraščeni in mravljinčasti, dlani pa smrdijo, če že ne srbijo …
Dan, ko sem postal mapa, je bil podoben vsakemu drugemu.
Od tedaj me pod pazduho nosi neka nenasitna ženska, ki se
pod pazduhami ne brije in smrdi po znoju. Veseli me, ker
nisem postal drvar.
Kajti če bi postal drvar, bi bila scena veliko bolj strašna:
Nenasitna ženska, ki si ne brije fosse axillaris, ima pod
pazduho zelo neprijeten vonj in nekega drvarja, ki gre iz
pisarne v pisarno, udarja z glavo in z nogami v vrat in preklinja. Pri tem kriči:
»Otroci, kdo bo pol peciva?«
kratka kratka proza
Metamorfoza
Milan Balinda
140
Živela je v našem kraju in ime ji je bilo Zorica. Nekoč, ko sem
stal pred vhodnimi vrati naše zgradbe, nonšalantno se trudeč
od mimoidočih nažicati cigareto, je stopila k meni in me ljubeznivo vprašala, v kateri smeri se nahaja Indija. Pomislil sem
in z roko pokazal proti jugovzhodu. Zahvalila se mi je in takoj
stopila po ulici v tisti smeri, ki sem ji jo pokazal. Od tedaj se
nikoli več nisva videla.
Spomini
Majhen pleten stol je nezadržno propadal na dežju.
»Vendar to ni več pomembno, saj je mimo.«
kratka kratka proza
Nenad Glišić
141
Komentator
»Na vislice z njim,« je natipkal, potem pa pustil najdene podatke, da bi bila novica objavljena. Uporabniško ime:
»oče svojega otroka«.
Potem se je zavalil v fotelj, zadovoljen, ker je vplival na
javno mnenje in zaščitil vse tiste, ki so mu bili ljubi.
Nasmehnil se je, z nasmeškom ponosnega aktivnega državljana.
Plamen pravovernosti
Ko je bil osovraženi diktator odstavljen, je neki na splošno
lojalen državljan po kosilu na trgu zažgal njegovo sliko.
Dvajset let je imel to sliko obešeno v dnevni sobi le zato,
da bi jo tistega dne lahko zažgal.
Na splošno lojalen državljan vsak dan razpihuje plamen
lahkovernosti zaradi nepomembnih stvari.
kratka kratka proza
Dušan Stojković
142
Preletele strele
Naše nasmejane rane se dogovarjajo z namigi, se odpirajo
kakor popki drhtečega cvetja, varajo oči mladega sonca in se
pretvarjajo, da njihovih pet minut prihaja z vojaškimi koraki,
v škornjih od pet in pol milj.
Nad njimi frfotajo strele, ki na gosto udarjajo.
Nič nas ne more zbuditi iz opojnih smrti v srcu, ki jih utrujeno (umorjeno) sanjamo. Dovolj je, da strele natančno ustrezajo ranam, ki so jih povzročile.
kratka kratka proza
Zrak
Te zračne turbulence. Glej, ves duh se mi je zmedel poleg svetilk, ki plamenijo v zamaknjenem mraku. Nič mi ni in nič nam
ne bo preostalo po zarjavelih osteh, s katerimi sem vijugavo
preganjal morskega psa, ki je priplaval na mrtvo ulico mesta,
kdo ve katerega. Zaklenjeni v plaščih, pod klobukom, smo se
premetavali po pajkovi mreži, dobro nabrekli, bolj trdi od
železa, ki je nihalo med našimi priprtimi okni (jutri).
In srca so samo frfrala. Frf za frfom k otečenemu žrelu
smrti.
Bajo Džaković
Sen o vratih
Vhodna vrata šestnadstropne zgradbe v soseščini slikarjevega
stanovanja so bila popolnoma odprta in pogosto tudi popolnoma zaprta, tudi priprta, priškrnjena, da bi lahko šla mimo le
človeška roka ali celo samo sončni žarek, in ta odprtina se je
zares neverjetno, filmsko hitro menjevala – od popolne blokade pa do popolnega razprtja na 180 stopinjah.
Čez nekaj časa je slikar ugotovil, da vrata zaradi nekih
neznanih sil vizualno prikazujejo njegov trenutni odnos z
Najlepšo. Sporočilo povsem zaprtih vrat je bilo, da naj je ne
kliče niti po telefonu, in ko so se malo priškrnila, je bil to
pravzaprav poziv, da to naredi – vse dokler se niso popolnoma razprla, kakor to počno redke rasne lepotice, željne florescenčnih sanj.
Odkar je to ugotovil, se je slikar vedel izključno po znamenjih vrat in popolnoma po teh sanjah o vratih, to verovanje pa
se je neštetokrat potrdilo kot popolnoma verodostojno.
143
kratka kratka proza
Dragan J. Ristić
Ena (ne)mogoča scena
kratka kratka proza
144
Vstopi mojster, poln znanja in veščin.
»Klicali ste, kaj moramo popraviti?«
»Vse.«
»Kje naj začnem?«
»Kjer hočete.«
»Jaz bi z vami.«
»Lahko.«
»Toda moram nekaj vedeti o vas.«
»Sami odkrijte.«
»Orodje je specializirano, lahko samo finese.«
»To se tudi zahteva. Vendar najprej na grobo.«
»Dobro, zato imam rad noč in njeno skrivnost.«
»Toda največje skrivnosti skriva največja svetloba.«
»Slišal sem že za boljšo obrambo.«
»Vsi smo usmerjeni k Bogu.«
»Ne vem, nisem niti prerok niti Božji človek.«
»Preveč izkustev imaš!«
»Sanje so mi bile vedno zabavne, vendar nevarne.«
»Ali sanjaš tudi takrat, ko se ti podarja?«
»Darila so velika, vendar iskrena.«
»Kaj če se mi vnema razleti?«
»Stvari, ki jih sam pozabiš, se težko popravijo.«
»Kaj pa, če je to tudi milemu Bogu v veselje?«
»Usojenost je mati mojstrstva.«
Katarina Fiamengo
Ljilja je krasna
Ljilja je krasna. Lepa, pametna, čarobna. Ma, cvet! (Cvet je
zanesljivo lahko lep, celo čaroben, recimo pa, da je lahko tudi
pameten.)
Ljilja si oblači plašč in gre na ulico. Filmska scena! Tup –
tup, odmevajo Ljiljine petke po trgu in ptičice ščebetajo.
In zdaj na prehodu za pešce umika lase z obraza, ljubko,
popolno. Vsi so očarani!
Deklica maha iz avtomobila, Ljilja ji maha nazaj. (»Cukrček
mali!«)
V trafiki je fantu nerodno, ko ji vrača drobiž, ona se smehlja – gotov je. Kakšna zapeljivka!
Obrat na petkah, in tup – tup, Ljilja izginja, vsa v oblakih.
Zaškripa zavora, TUP! Fant gleda iz trafike, voznik telefonira.
Kako lep sončen dan!
145
kratka kratka proza
Jovanka Božić
Končno
146
Dnevi so, ure, minute, kodirani, zapisani, prešteti. Znani. Jaz
pa ves čas nekaj štejem. Plavam na odprtem morju. Štejem
otrple zamahe, potopitve, prihode na zrak. Štejem kapljice.
Nešteto. Jezdim življenje v vesolju. Štejem neskončne zvezde.
Nisem žužek za žužkom na nebeškem oboku, v sijaju zaprtih
zenic. Vrata zakrivljenega. Zaman. Gozd cipres, poln iglavcev.
Dišečega, gostega, modro zelenega, pikajočega, neprehodnega, brezizhodnega. Ne predam se. Pobiram borove iglice z
ene in druge strani vejevja, jih s pogledom vežem in izgubljam vrvico pozabe. Na plaži se izgubljam v prahu peščenih
kristalov. Oči se mi solzijo, pogled megli. Zrnce za zrncem
mivke zbiram v dlani. Tisto, česar nihče ne počne, seštevam.
Določen čas se mi izteka, jaz pa ga nisem preštela.
kratka kratka proza
Slobodanka Luković
Dialog ki traja dve tisočletji
»Ali obstaja Bog?« vpraša sin očeta.
Oče blago zamrmra: »Verjamem Jezusu, ki pravi: ‘Jaz sem
Božji sin’.«
»Oče, kako veš, kaj je rekel Jezus?«
Oče odgovori, da mu je to povedal oče in da je tudi njemu
povedal oče, ki mu je povedal oče …
»Oče, ali verjameš v izročila izpred dveh tisočletij?«
»Verjamem, sine! Oče mi je rekel, da mu je to povedal oče in
da je tudi njemu povedal oče … vedno se izve, kdo je komu oče.«
147
kratka kratka proza
Zoran Vučić
Največja zgodba
148
Kako je lepo, zaobljeno, popolno. Najpogosteje je belo,
pogosto tudi modrikasto, rumenkasto, rumeno ali večbarvno,
pisano. Miruje v gnezdu, v njem utripa življenje. Jajce.
kratka kratka proza
05_193-194_kritika_01_uvodnik 31. 08. 15 12.13 Page 149
Svet v treh stezicah
ali recenzijska napotnica
Letni komplet zbirke Haiku
149
Ivan Kadlečík: Mati vseh besed/ Matka všetkých slov,
Stanislava Repar: Fabrika porcelana/ Fabrika na porcelán,
Daniel Hevier: Luna na niti/ Na niti mesiac, Daniela
Bojnanská: Tri sonca/ Tri slnká,
Primož Repar (ed.): Breskvini popki/ Broskyňové puky/
Peach buds/ Pupeny broskví/ Muguri de piersic/
Pfirsichblüten
KUD Apokalipsa, 2014
Petnajstletnico letnega kompleta zbirke Haiku posebej
zaznamuje mala antologija slovenskega haikuja z naslovom
Breskvini popki. Vsebuje cvetovje z imeni: Milan Dekleva,
Jure Detela, Alenka Zorman, Darja Kocjančič, Josip Osti, Rade
Krstić, Jože Štucin, Dimitar Anakiev, Primož Repar, Tone
Škrjanec. Vse naštete osebe so več kot samo dobro poznano
ožje društvo, ki v apokalipsičnem gibanju dobivajo tiste
prave, svetovne razsežnosti, kar je značilnost haiku izražanja.
Japonska oblika, v mnogočem primerljiva z eksplozijo jedrske bombe, kar navsezadnje ne sme biti zgolj srhljivo ali nadvse žalobno dejstvo, je obnorela vse, s katerimi je prišla v stik.
Drugače povedano: haikuje že vse; in vse, kar piše ali tudi s
črkami riše, mora slej ko prej sprejeti nase in zase obliko, ki
je iz odlike klasične zlogovanke prešla v trivrstično obliko.
Torej: ni vse, kar vsebuje pet in sedem in pet zlogov tudi
haiku. Kako to? Za enega od možnih odgovorov se je potrebno zateči k haikuju zadnjega sodelujočega v antologiji.
»nebo, morje? / samo ribe / vedo odgovor«. Tako Tone
Škrjanec določi tanko, fraktalno mejo med prvo vrstico, ki
kritika
kritika
Andrej Lutman
kritika • andrej lutman
150
naj bi bila vpeta v sprejem prvega vtisa, in med drugo, ki je že odziv
na predelan vtis, kar tretja vrstica poudari oziroma dopolni. Ob
takšnem pesniškem obrazcu gre dodati le še podatek, da so haikuji v antologiji objavljeni v kar šestih jezikih: slovenščini, slovaščini,
angleščini, češčini, romunščini in nemščini.
Ostale štiri knjižice, ki sestavljajo že klasično formatirano zbirko
Haiku, predstavljajo slovensko-slovaško navezo. S tem v zvezi prednjači Stanislava Repar, ki haikuje tako v slovenščini kakor tudi v slovaščini ter tudi v angleščini. Je tudi poglavitna prevajalka iz slovenščine v slovaščino in nasprotno, kar ne čudi, saj je njeno poreklo s
Slovaške. V njeni osebni izpovedni produkciji je opaziti mehko
prehajanje v smislu strukturiranja vrstične in s tem pomenske
skladnje. Ob tem ni zanemarljiv naslov zbirke: Fabrika porcelana.
Pretežno se ukvarja s krhkostjo. Njen zadnji haiku v zbirki opozarja tudi na krhkost para v smislu dvojine. »Najina zgodba: / morda
od mošta, morda / zrelega vina.« Taisto izraža tudi haiku iz prvega
dela knjižice. »Tvoj jezik cveti / z dvojino. Hočeš nočeš: / slovnica
ljubezni.« Vsekakor pomenljiv v haikujanju trivrstičnic v zbirkici
Fabrika porcelana je občutek za poigravanje s prehodnostjo
nekakšnega panslovanskega porekla.
Daniela Bojnanská je slovaška pesnica, pisateljica in organizatorka
haiku scene na Slovaškem. Objavila je tri zbirke svojega ustvarjanja v
nekomercialnem obsegu, kar pomeni, da je docela ljubiteljica povednega izražanja. Zbirkica ima naslov Tri sonca. Brez dolgovezenja naj
prvi vtis o njenem haikujanju sporoči haiku, ki se navezuje na zbirkin
naslov: »naenkrat tri sonca: / na nebu, v steklenem stolpu / tretje v
vodi« Prav prehajanje med belino in črkami je nespregledljiva značilnost teh trivrstičnic, saj so ločila uporabljena le in zgolj v strogo ločevalnem smislu, pa velikih začetnic ni in tudi pike na koncu ni.
Luna na niti pa je naslov haikujev Daniela Hevierja, plodovitega pesnika, ki letos obhaja svojo šestdesetletnico. Pri slovenjenju
teh haikujev se je Stanislavi Repar pridružil tudi Primož Repar. Za
te trivirstičnice je značilno, da skorajda ni področja, katerega se ne
bi vsaj dotikale. Najbolje takšno vpletenost z vsem in vsakogaršnjim ponazori haiku iz zadnjega dela knjižice: »Kar je bilo je bilo /
Kar bo pa bo / Kar je tega ni« Morda se ob takšnih vrsticah poraja
dvom v smiselnost haikujanja; pa še upravičen je, saj se skozi celotno zbirko bohoti ukvarjanje z izključitvami, kar krepko posega v
absurdnost, v razvrednotenje smisla, v nabuhlost haiku domislic. A
tak je haiku: pravzaprav sam sebi namenjen hipen opis sveta. Ob
151
haikujih Daniela Hevierja se je potrebno soočiti s pojmom, ki sovpada z oznako svetovno. Kaj vse ni svetovno? Kaj vse ni del človeškega dojemanja pisnega ali črtastega sveta? Vse naokrog je tako
pomembno, da mora biti zapisano, da mora biti ovekovečeno, da
je tako potrebno in nujno, da gre v zabeležbo.
Ni kaj: načrt je potrebno izpolniti, saj če ni izpolnjen, je slab, tak
načrt. In ne nazadnje: »Zvezde dveh vesolj / so trčile z glavami /
Zazehal je Bog«, kakor odpira več možnosti od vseh možnosti haiku, s
katerim bi se prav lahko končalo haikujanje vsaj tostran večnosti. Res,
morda kar najpomembnejša zbirka tokratne apokalipsične ponudbe.
Z zadnjo ugotovitvijo pa ne gre za kakršnokoli vrednotenje v smislu slabše-boljše, kajti izbor haikujev Ivana Kadlečíka ima naslov Mati
vseh besed. Ta knjižica je tudi prva v letnikovem nizu. Pesnik, ki je
živel med leti 1938 in 2014, se je med drugim ukvarjal tudi z igranjem
na orgle. In da ne bo ugibanja, kaj ali katera je mati vseh besed:
»Metafizika / ljubezni pomilostitve / mati vseh besed« Naveden haiku
je iz niza z naslovom Haiku sočnosti. Odlika njegovih haikujev je
naslavljanje svojih trivrstičnic, ki tako postanejo posvetilnice oziroma so odličen primer za v slovenščini zapostavljen rodilnik ali prestavljen mestnik. Seveda se vse zadnje obelodanjeno nanaša na večslojnost pesniškega izpovedovanja ali, bolje označeno, dopovedovanja. Sklanjatve samostalnika so ena od posebnosti slovenščine, pa je
tudi tožilnik včasih slaba tolažba za izražanje pesnikovega namena.
Seveda se na tem mestu prehaja na področje prevajanja strnjenih
pesniških izdelkov, kar je precej spolzek teren. Na nekaj takšnega
lahko da opozarja tudi Haiku pretakanja, ki je parni haiku. »Voda v amolu / je mati vseh tonov / zapeljivega telesa – // in peresa v duru /
je struga kantate / Ich habe genug!« Ob haikujih Ivana Kadlečíka je
potrebno pristaviti, da je zadnji posvečen Stanislavi; najverjetneje
prevajalki, kar nakazuje, da so prevodi zanesljivi. Morda pa je takšna
oznaka za prevajanje ene od najbolj skrčenih pesniških oblik celo
žaljiva. Ob vsem tem le še pomislek, da je trivrstičnica tudi lahko da
le uvod v daljše pesniške oblike ...
Haiku komplet dopolnjuje tudi katalog, v katerem so naštete vse
dosedanje knjižice v zbirki Haiku. Vsaka knjižica tudi ima dodan
seznam prejšnjih knjižic s haikuji iz te zbirke. Najtanjša knjižica ima
29 strani brez seznama, najdebelejša pa 174 strani brez seznama.
Vseh pet knjižic žepne velikosti je mogoče kupiti tako posamezno
kot tudi skupaj. Še namig v smeri turistične kulture oziroma kulture turizma: na Slovaškem so cenejše.
Primož Sturman
Osvajalec neskončnosti
kritika
152
Špela Škrinjar: Osvajalec neskončnosti
DiGi, Portorož, 2013.
Osvajalec neskončnosti je naslov pesniški zbirki oziroma
prvencu, s katerim se mlada besedna ustvarjalka Špela Škrinjar
predstavlja javnosti. Broširano izdajo njenih pesmi je decembra 2013 objavila oziroma natistila založba DiGi iz Portoroža,
in sicer v zelo skromni nakladi 100 izvodov, kakor je danes
(žal) za pesniške zbirke vse bolj značilno. Špela Škrinjar prebiva v Kopru, po rodu pa je Kraševka iz Povirja pri Divači. Rodila
se je leta 1988, pesniti začela že zelo zgodaj, njeno prvo besedilo je namreč nastalo že v osnovni šoli in nato leta 2003 izšlo
v zborniku Mlada Vilenica. Škrinjarjeva je gimnazijo obiskovala v Postojni, večino svojih pesmi pa je napisala po letu 2010,
predvsem po spodbudi literarnega natečaja Rdeča nit, ki ga
razpisuje Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Za – sicer
izredno kratko, nekajvrstično – spremno besedilo je poskrbela študentka medicine Emanuela Jovanovski, medtem ko je
grafično oblikovanje zbirke delo Metke Grbec, podobe na njenih platnicah in notranjih straneh pa prihajajo izza zaslonke
fotografa Uroša Prodana.
Osvajalec neskončnosti premore skupno štiriinštirideset
pesmi, ki so razdeljene v štiri pesniške sklope; te poleg že
omenjenih fotografij zamejujejo citati iz avtoričinih pesmi.
Posvetilo zbirki na pot se glasi »Tebi. Sebi. Neskončnemu
vesolju.«, za svoj pesniški motto pa si je Škrinjarjeva izbrala
citat iz bogatega opusa vsestranskega libanonskega umetnika
Khalila Gibrana. Avtorica se je torej s svojo zbirko odločila za
nekakšen »pesniški pok«, saj se pred le-to ni udejstvovala s
kakimi posebnimi revijalnimi pesniškimi objavami.
153
kritika • primož sturman
Če naj v parih besedah označimo pesništvo Špele Škrinjar, ki se
nam odstira v njenem prvencu Osvajalec neskončnosti, lahko brez
dvoma rečemo, da je njen slog mladostno intimen. V njenih
pesmih se namreč zrcali vitalizem, ki še zdaleč ni okužen oziroma
oskrunjen od grenkobe in nizkotnosti, ki ju marsikdaj zmore in
premore človeška bit. Pesniški jezik Špele Škrinjar je izčiščen in
kdaj tudi prefinjen, v njenih verzih pa se (le) mestoma pojavljajo
nekatere pesniške prvine, ki jih danes ne zasledimo več tako pogosto, to so rima in ritem.
V prvem sklopu – za moto slednjega si je Škrinjarjeva izbrala skupek verzov, ki se glasi: »Prijel me je za roko in sva šla ... / Nad tlemi
sva hodila. / Nekje nad vsem in vsemi / ... Samo midva ...« – avtoričin
lirski subjekt ogovarja svojo ljubezen, ki ji je v glavnem blizu in s
katero je odnos po večini harmoničen. Cilj in smisel njenega poželenja sta namreč tukaj in sedaj, čeprav se omenjeni lirski subjekt kdaj
pa kdaj tudi sprašuje, kaj z njeno ljubeznijo je, ko ni z njo. Sočasje,
Lovilci poljubov, Sonce in Skrivnost so le nekatere od besednih zvez,
ki poimenujejo pesmi iz omenjenega prvega ciklusa zbirke.
Tudi drugi pesniški sklop Osvajalca neskončnosti je v glavnem
napisan v dvojini, čeprav se v nekaterih pesmih lirski subjekt znajde sam. Táko je denimo Ustvarjanje, v katerem avtorica pravi:
»Tukaj sem, / kjer iščem sebe. // Tukaj sem, / da sanjam in živim, /
da ustvarjam, kar želim. // Tukaj sem / in pišem pesem / zavita v
tople odeje. // Tukaj sem, / kjer misel vedno najde tebe.« V
Hodnikih preteklosti se pesnica spominja bivše ljubezni. Pesem je
dvodelna, oba sklopa namreč zaključuje verz »Tujci, prijatelji, ljubimci, ki smo nekoč bili«, v prvem stojijo pred njim besede »Hitimo
vsi skupaj naprej proti prihodnosti«, v drugem pa se protagonisti že
umikajo, saj se glasi »Zazrti v odmev, obrnjeni v zavetje varnosti«.
Oksimoron je zaznati v pesmi Polna praznina, njena vsebina pa
nakazuje avtoričin pogled na ljubezen, ki je po njenem ne le stvar
dveh ali večih, ampak predvsem posameznika. Tako pravi:
»Mogoče se bo odtihotapil ven, ne da bi vedela.« Dodaja pa še: »Ne
vem. Ključ imam še vedno jaz.« Iz tega razdelka naj omenimo še
dve pesmi, ki sta posebni predvsem vsebinsko in oblikovno, in
sicer Prihajanje, ki je posejano z anaforami, ter Potapljanje, iz katerega izstopa odebeljeni tisk.
Količinsko morda nekoliko krajši je tretji pesniški sklop zbirke,
v katerem se najde tudi Osvajalec neskončnosti, po katerem je zbir-
154
ka dobila ime. Poleg lirskega subjekta in ljubezni, ki jo slednji ogovarja, se v njenih verzih pojavlja še tretja, božanska figura, ki jo
avtorica poimenuje z besedno zvezo Neskončni Oče. Čeprav je tu
jasna povezava z Očesom Božje Previdnosti, kake večje religiozne
poglobitve v tej, pa tudi v ostalih pesmih Špele Škrinjar ni zaslediti.
Izjema je morda le naslednja Mogočno je mogoče, v kateri že omenjeni lirski subjekt svojega sogovornika naziva z veliko začetnico –
osebni zaimek je namreč zapisan v obliki Ti. Gre vsekakor za imanentno pojmovanje nadbitja, ki je nakazano že v samem imenu
pesniške zbirke, saj je za avtorico neskončnost pač osvojljiva.
Zaključni, četrti sklop zbirke Osvajalec neskončnosti je vsebinsko podoben prvemu, oblikovno pa še najbolj drugemu. Tudi tu
bomo namreč priča številnim anaforam in iteracijam, slog nagovora
pa smo v glavnem že opisali. Celotna vsebina pesniške zbirke je
idejno povzeta in zaokrožena v zadnji pesmi, katere naslov se glasi:
Ti si neprobojna misel odstiranja novih besed; v njej namreč najdejo svoje mesto malodane vse prvine, ki jo označujejo. To so čustvenost, eros in še marsikaj, predvsem pa spoznanje in z njo zavest, da
ljubezen nikoli ne mine, čeprav je je morda kdaj tudi konec.
Zbirka Osvajalec neskončnosti je brez dvoma znanilec suverenega nastopa njene avtorice Špele Škrinjar na odru slovenskega lirskega pesništva. V svojih verzih se namreč Škrinjarjeva ne ozira
preveč na to, kar jo obkroža in o čemer je pač treba nekako pisati
in govoriti, ampak izpoveduje predvsem tisto, kar si želi povedati
in kar seveda čuti. Njeno pesniško izvajanje, ki ga že omenjeno zelo
kratko spremno besedilo imenuje tudi »jazz besed«, pa je seveda
hkrati moč brati kot umik pred viharji časa v varno zavetje lastne
intime ter človeške bližine in predvsem ljubezni.
Dejan Koban
Dnevnik v obliki knjige
Dobrih 170 strani obsegajoč pesniški prvenec Neve Lučke
Zver je iskren. Popolnoma. Gre za mlado ustvarjalko. Takšne
so tudi njene pesmi. Na začetku svojega obstoja, nizane na
ogrlico nabiranja izkušenj in občutkov. Po mojem mnenju
smo priča avtoričinemu življenjskemu delu do trenutka izdaje prvenca. To knjigo vidim kot zbrana dela, tisto, kar se je
nakapljajo skozi njenih rosnih devetnajst let.
Sicer beremo zbirko pesmi, v resnici pa gre za dnevnik.
Popelje nas čez številne pokrajine, od dejanskih, snovnih
(Ljubljana, Indija) do intimnih, v njene misli uokvirjenih prostorov (ljubezen, spolnost, čustveno odzivanje na soočenja s
družbo). Številni bi morebiti dejali, da je pesmi v knjigi odločno
preveč. Tudi sam se v neki meri strinjam s tem, vendar moramo
biti pozorni, občutljivi in znati zavonjati Nevino pisanje. Gre za
»živeti v pesmih«, gre za to, da Neva poezijo jemlje kot sestavni
del svojega notranjega in zunanjega telesa. Preprosto: pesmi
vleče izpod kože, takrat, ko želi, in takrat, ko ne želi. Ni njena
izbira, da piše pesmi, izbira sama je določila Nevo za poezijo.
Teme pesmi se mestoma vzporejajo druga z drugo, so si
precej podobne, zato lahko deluje, kot da pesnica opisuje
ene in iste reči – pa jih ne. Dneve, noči, popotovanja, sprehode, objeme, poljube, solze vtiskuje v svoj intimni zgodovinski
spomin. Sam nisem ljubitelj preveč izpovedne poezije, in
Nevina pesniška izraznost je na nekaterih delih knjige prav
takšna. Vendar, opozarjam, gre za začetek, in tukaj moramo
podpreti Nevo in njene vrstnike. Gre za zelo pogumen korak,
155
kritika
Neva Lučka Zver: Razsežnosti
Didakta, Radovljica, 2015.
katerega sam v njeni starosti nisem premogel. Lastne knjige Tebi iz
leta 1997 se sramujem, globoko.
Neva nima nikakršnih razlogov za sram.
Kot sem zapisal že poprej, Razsežnosti so dnevnik v obliki knjige.
Vredno jih je prelistati in tako spoznati mladega človeka, ki v
svet zre s široko razprtim soncem.
Lebdenje
kritika • dejan koban
156
Pomežiknem
jelenu
ej stari,
srečno
v večnih loviščih.
Fluorescentni škratje pod koritom
plešejo tango.
Bi mango?
Le še dimljenega imamo.
Dimlje.
Razmnoževalni nagon.
Tri čarovnice
ždijo v mračni koči
in drobijo obredni
muškat.
Marija Švajncer
Pot v svobodo
Pri založbi Litera v Mariboru je izšel izbor kratke proze
slovenske pisateljice Branke Jurca. Za možnost, da se seznanimo tudi s pisateljičinim pisanjem za odrasle, je poskrbela
Jožica Čeh Steger, predavateljica na mariborski filozofski
fakulteti, literarna zgodovinarka, ki je pripravila izbor teh
besedil in jih uredila v celoto, napisala spremno študijo ter
dodala prikaz virov in literature. Knjigo z naslovom Pot v svobodo je razdelila na novele iz predvojnega časa, taboriščne
novele in povojne novele. V samostojno izdajo jih je prenesla iz revij in knjižnih zbirk.
Pisateljico Branko Jurca dobro poznajo otroci in njihovi
starši, saj se je z radoživimi, razgibanimi in duhovitimi besedili zasidrala v njihovo zavest. Kdo neki ni videl filma Ko zorijo jagode, posnetega po njenem mladinskem romanu, ki je z
globino svojega sporočila aktualen tudi danes? Otroke še
vedno razveseljuje navihana in prikupna Anča Pomaranča,
premeteni Uhač in njegova druščina so priljubljeni tudi pri
otrocih sedanjega časa.
Tokrat pa ni tako, kajti srečati se je mogoče z drugačno
pisateljico, s snovalko realistične in resne proze za odrasle,
kratkih tekstov, s katerimi oživlja dogajanje s konca tridesetih let dvajsetega stoletja, obdobje druge svetovne vojne ter
kratek čas po njej. V delih za otroke je vse svetlo in optimistično, v avtoričinem pisanje za odrasle pa, nasprotno, prevladujejo temne barve.
V prvih novelah, uvrščenih v knjigo, piše o ljudeh z družbenega dna, o njihovem boju za preživetje in o želji, da bi se iz
157
kritika
Branka Jurca: Pot v svobodo
Litera, Maribor, 2014, zbirka Piramida.
kritika • marija švajncer
158
nezavidljivega položaja izkopali. Branka Jurca plastično oriše vso
njihovo bedo in s svojimi literarnimi liki, zlasti z ženskami, včasih
tudi sočustvuje. V novelah, vzetih iz zbirke Pod bičem iz leta 1945, je
vse zoženo na opis dogajanja v taborišču. Dejanja govorijo sama
zase. Nekaj novel je napisanih v prvi osebi ednine ali množine, v
drugih pa gre za opisovanje medčloveških odnosov in silovitega
trpljenja, ki spremeni tudi človeške značaje. Želja po ohranitvi življenja za vsako ceno napravi nekatere ljudi tudi krute in surove. Nanje
nenehno preži smrt, iz dneva v dan se spopadajo z lakoto, razčlovečenjem ter nasiljem nadrejenih in za to izbranih taboriščnic. Pod
pepelom brezupa pa vendarle tli iskra humanosti, tja se je skrilo hrepenenje po svobodi, ohranja se neznatno upanje, da se bo iz pekla
v taborišču vendarle mogoče tudi rešiti in oditi v svobodo. Še tako
nevarne grožnje, brezobzirnost in podivjanost mučiteljev ne morejo zatreti uporništva, pokončnosti in vztrajanja izmučenih žensk.
V večini novel prevladuje prikazovanje človeške stiske, vseeno
pa avtorica svojo pisateljsko pozornost namenja tudi naravi.
Tankočutno opazuje dogajanje v njej in pri tem uporablja poetične
besede. Tiste, v katere ujame ljudi in njihovo doživljanje, pa so trde
in neposredne. Z nazornimi izrazi se zagleda v propadajoča in starajoča se ženska telesa, vidi vse podrobnosti, ki jih na zunanjem
videzu puščajo žalost, ponižanje, trpinčenje, garanje, bolezen in
staranje. Z grenkobo piše o odnosu med spoloma, o poskusih približevanja in nezmožnosti, da bi ženska in moški našla pot drug do
drugega. Prepletajo se hrepenenje, strast, zamera, varanje, podcenjevanje, žalitve in odhodi. Po navadi so moški tisti, ki storijo več
slabega. Če pa se vendarle zasvetlikata brezpogojna ljubezen in
vdanost, je smrt tista, ki loči ljubezensko dvojico. Tudi sicer je v
novelah veliko umiranja in vse preveč smrti.
Jožica Čeh Šteger je pripravila temeljito analizo in ovrednotenje
avtoričinega dela. Branko Jurca uvršča v socialni realizem, v njenem pisanju odkriva tudi sledi cankarjanske socialne proze.
Omenja nekatere naturalistične opise in kratke realistične dialoge.
Opozarja na literarno oživljanje zgodovinske resničnosti in estetsko prepričljivo tematizacijo medčloveških odnosov v taborišču.
Oblast, ideologija in moč na eni strani ter boj za golo preživetje na
drugi po njenem mnenju maličijo človekovo moralno podobo.
Jožica Čeh Steger Branko Jurca postavi med pomembne ustvarjalke (socialno) realistične proze pri nas. V njenih novelah prepozna-
va poseben dar za živo in dialoško pripovedovanje, za slikovite prispodobe iz živalskega sveta, pretanjeno vživljanje v duševnost ženske kakor tudi za prefinjen občutek za estetsko in razpoloženjsko
dojemanje pokrajine.
Izbor kratke proze Pot v svobodo pisateljice Branke Jurca pomeni literarno oblikovan dokument časa, psihološki prikaz ljudi v
težavnih okoliščinah, umetniško upodobitev zaznamovanosti z
vojno ter ohranjanje vere v možnost človekove individualne in
družbene osvoboditve.
kritika • marija švajncer
159
Andrej Lutman
Brez nagibov vstran
kritika
160
Tomaž Kosmač: Sabina
Goga, Novo mesto, 2014.
Na planoti, ki meji na Posočje in na Podonavje, leži kraj
Godovič. V njem prebiva Kozmo. Nagnjen je kakor steklenica, kakor plastenka, kakor pijača. Nagnjen je k popivanju in
prebiranju Športskih novosti. Nagnjen je tudi k zaljubljenosti.
A ne v vsakršno deklino, ki bi mu dala za pijačo, ga morda
skušala preusmeriti stran od pijančevanja, ga morda tolažila,
ko bi bilo popite tekočine preveč, ga ljubkovala v njegovih
vzvišenih stanjih, ki jih nudi alkohol. Kozmo je zaljubljen v
eno in edino žensko, ki mu lahko parira. Ime ji je Sabina.
Svojo zaljubljenost, staro vsaj dve desetletji, goji pobožno,
predano, trmasto in zaletavo. Deklina, nesrečno poročena,
srečno ločena, v službi, ki ji nudi osnovno eksistenco, mu ljubezni ne vrača. Vrača pa mu nagnjenost do še ene lastnosti,
skupne obema: preobremenjenosti z lastno osebnostjo. Oba,
Kozmo in Sabina, sta lika, ki sta najraje sama, saj jima življenje
nudi predvsem vsakdanjost, enoličnost, zaprtost vase. Živita
življenji, s katerima nimata kaj posebnega početi, pa se zatekata k najrazličnejšim dejavnostim, da ga vsaj iluzorno popestrita. Kozmo, ki sploh ni nagnjen k stalni zaposlitvi, preživlja
čas s pohodi od gostilne do gostilne, od pijanskega prijatelja
do bežnih znanstev, ko pa se pijače nacedi do meje telesnih
zmožnosti, pritava v Godovič, se tam odpočije za nove pijanske pohode ter zraven beleži dogodke, ki naj bi bili usodni za
njegovo zaljubljenost. Da pa bi bil bolj seznanjen z usodo, se
občasno zateče še k enemu liku, astrologu, s katerim imata
dokaj intimen kontakt. In ko se zgodi še intimnejši kontakt s
Sabino, je sreča pravzaprav popolna, usoda izpolnjena.
161
Junak tako opiše svoj položaj: »Lebdel sem v vesolju, kjer
je žarela samo ena sama zvezda, in v posteljo se nisem primajal, temveč priplaval na blazini ljubezni.« Odnos z ljubeznijo
svojega življenja popiše tudi na sledeč način: »Iz vrečke sem
potegnil steklenico roséja. Oboževala je rdeče vino, kakor
sem jaz oboževal njo.« A zgolj zaljubljenost in ljubezen sta za
Kozmota premalo. Privlači ga tudi spolnost, ki pa mu predvsem zaradi nagnjenosti do samote in samozadovoljevanja
predstavlja težavo, ki jo skuša reševati s hlinjeno sramežljivostjo. A Sabina prav s pozicije naveličanosti povzroči, da
med njima pride tudi do tovrstnega stika, ki pa je zdaleč od
popolnosti. Raje občujeta preko prenosnega telefona ali
interneta oziroma facebooka in sms sporočil. Predvsem pa se
zavzemata za dejavnost, ki je dajanje utehe v obliki odpiranja
steklenic in nagibanja kozarcev. Občasno se dobivata v manjšem mestu, Idriji, odpotujeta pa tudi v večje, v Ljubljano.
Sabina je namreč lik, ki v virtualnem svetu računalništva
postane borka za pravičnost. Kozmo te njene obsedenosti ne
razume oziroma ji ne pritegne, zato se po spletu okoliščin z
alko znancema poda na potovanje v Bolgarijo za debelega
pol leta. Tam ga goni odsotna ljubezen in nostalgično socialistično okolje, ki je seveda podložno pijančevanju.
Osrednji lik pripovedi z naslovom Sabina je lik, ki ima v
književnosti nešteto zrcalnih izpeljav. Je moški, razpet med
dve tekočini: pijačo in ženske sokove. Soustvarja predvsem
moško družbo, kjer niti ni razočaranja nad dejstvi, da so ženske bitja, s katerimi se ne da živeti, ampak prevladuje prepričanje, da je usoda moških predvsem soliranje in usoda ženske s svojo bolj ali manj izraženo materinskostjo skorajda
pokora. Sožitje ni mogoče, saj se dogaja zgolj beganje od
osebe k osebi, od enega skrajnega stanja v enako stanje s
malenkostnimi odstopanji, od izčrpanosti do popolne pijanosti. Tako lik Sabine pooseblja odvisnost v mnogih oblikah.
Kar je posebej izpostavljeno, a v pripovedi ne eksplicitno
izraženo, je gibanje ob rekah: Idrijci ter Ljubljanici, Savi oziroma Donavi. Poudrajene so tudi narečne besede, ki v glavnem zaznamujejo izraze za pitne tekočine. V besedju je zaznati pogovorne poslastice, ki narede pisarijo za tekočo, na nekaterih mestih, npr. pri pijačah, ki so imenovane »ta kratki« ozi-
roma »šilce žganjice«, pa bi jo bilo morda bolje skrajšati, da bi bilo
branje še pretočnejše. Glede na prejšnje knjige Tomaža Kosmača
se lahko zagotovi, da je njegova ustaljena oblika izražanja, kratka
zgodba, postala z ustaljeno in razširjeno skladnjo zvrst, ob kateri se
lahko zgodi, da se jo prebere skoraj brez vmesnih požirkov.
162
Andrej Lutman
Opoj s pridržkom
Tri osebe priporočajo knjigo z naslovom Karamel: mag.
Marko Orel, Ira Monro in dr. Tanja Oresnik. Priporočila se
nahajajo na sliki pomola, ki krasi knjižno zunanjost. Oblikoval
jo je Dejan Štampar. Razveseljivo v zvezi s to knjigo je dejstvo,
da je njen izid poleg Javne agencije za knjigo podprlo še devet
subjektov. Manj pa podatek, da se pojavlja zgolj v tristotih izvodih. A veselje ni odločilno merilo, ki bi lahko zagnusilo okus do
ravno prav zapečenega sladkorja. Da je v pisariji pravšnja mera
sladkega na meji, ki je nasprotje osladnega, naj bi bilo razvidno
prav iz treh izjav že omenjenih oseb oziroma likov.
Moški s parom žensk sestavlja dokaj uveljavljeno vez sladkanja z življenjem. In to s tistim spolnim delom. Tako izpostavljen trikot, ki ima sicer oble vogale, je iz treh osrednjih
likov romana, ki vsaj po tej plati sam sebe hvali. Ira Monro,
potomka kratkega erotičnega stika med zavezniškim vojakom in domačinko, se ukvarja s književnostjo. Še posebej z
osrednjimi liki v gmoti književnih domislic. Trikotnik dopolnjuje še en lik. Podjetnik Andrej Hrast je namreč tisti osrednji
in tudi vogalni lik, ki naredi uvodno ovinkarjenje v zvezi z
izgubo spolne nedolžnosti študentke Ire Monro dovolj mikavno, da se knjigo odloži z mislijo, da bo branju sledilo opisovanje poznega ženskega dozorevanja.
Naslov poglavja, ki premaga v odločitev glede nadaljnjega
bralnega ukvarjanja s sladkobnim, je Na sladkornih krilih. Obet
je delno poplačan, saj poudari tisto plat ljubezenskega romana
s pridržki, kjer se spozna, da je ljubezen dokaj pogrenčena s
163
kritika
Norma Bale: Karamel
Podjetje za promocijo kulture Franc-Franc,
Murska Sobota, 2013.
164
pridržki osladnega. Tu velja opozorilo, da je prvi del z naslovom Zlati
mehurčki velika hvalnica pijači, ki se ji pravi penina, pijači statusnega porekla in tudi distančnega simbola. Pravzaprav je celotno pisanje
docela v domeni opoja, a to opoja nezvodenelega priokusa.
Doktorka Tanja Oresnik nudi pač drugačne opoje. To so opitosti z
raziskovanjem književnih likov in njihovih umeščanj v sprevod uveljavljenih, fatalnih, modnih, ključnih in tudi še ne izpisanih romanesknih figur. Ta doktorka je študentki tista vzornica, ki jo pravzaprav
razdeviči. Moški literarni liki so le neke vrste sredstvo. In zakaj ji Ira
ne bi postala podobna oziroma je ne bi kar nadomestila?
Zapleteno, zagatno in tudi utrujajoče je imeti pravo mero, ko se iz
sladkorja dela karamelni sladkor. Vsaj tako zapletena je pripovedna
nit, na katero so pripleteni liki v stalnem izboljševanju. Izboljšujejo se
njihove lastnosti in njihove izpostave v smislu prepoznavanja priložnosti za preusmeritev na drugačno osnovo. A opoj ne nudi streznjenja, pač pa pripomore k poznavalskemu odmiku od ugodja, ki je
nekako zapovedano. Glede na to se lahko oznaki ljubezenski roman
s pridržki doda oznaka socialno kritični roman. Oznaki se seveda ne
nanašata na zvrst, ki je že po svoji osnovni opredelitvi namenjena
prijetnemu kratkočasenju. Romanesknost in romanticizem seveda
dopolnjuje romantika, kar predstavlja tudi zanimiv teoretičen trikotnik. Takšen konstrukt je posebej določljiv v tretjem delu knjige in
ima naslov S pisanimi konji. Trikotnik se razpre v mnoštvo možnosti,
ki jih preigravajo v preteklost potisnjeni liki. Obstaja tudi četrti del,
namenjen dokončni opredelitvi zvrsti, kjer so njeni liki vse prej kot z
lahkoto določljivi. Sladkanje lahko počaka.
Zapečeni sladkor torej sporoča: prehitevanje s segrevanjem se
preveša v igro, kjer ni popuščanj. Je zgolj ambicija in uspešnost. In
bralne navade se utrjujejo.
Primož Sturman
Slovenski pisatelji in italijanska
književnost – sobivanje v besedni umetnosti
Po mnenju literarne zgodovine slovensko-italijanski kulturni stiki koreninijo v letu 1607, ko je pater Gregorio Alaisia
iz Sommarive v Piemontu v Devinu pri Trstu izdal svoj dvojezični slovar (Vocabolario Italiano e Schiavo). V času baroka
je na Vipavskem pridigal Tobia Lionelli, bolje poznan kot
Janez Svetokriški, sin slovenske matere in italijanskega očeta.
Iz časa razsvetljenstva prav tako izstopa otrok mešanega
zakona Žiga (uradno Sigismondo) Zois, ki je v svoj krožek
zbral malodane vse pomembnejše slovenske kulturne može
tistega časa. Prešernov prijatelj Matija Čop je v dobi romantike v italijanščini izdal svoj Nuovo discacciamento di lettere
inutili o slovenski črkarski pravdi, stiki pa so se dalje pletli in
gojili vse do današnjih dni.
Posebnega pomena za slednje je dvajseto stoletje, in sicer
obdobje, ki so ga zaznamovali nacionalizmi vseh vrst, tako
napadalni kakor tudi obrambni. Kljub temu pa so tako slovenski kakor italijanski izobraženci našli prostor in čas, predvsem
pa voljo za medsebojno sodelovanje in prijateljevanje. O vplivu italijanske književnosti na slovenske pisce od časa razsvetlenjstva dalje je govora v zbirki, katere naslov se v izvirniku
glasi Scrittori sloveni e letteratura italiana (Slovenski pisatelji
in italijanska književnost). Broširana izdaja na dobrih sedemdesetih straneh – njena dolžina oziroma kratkost naj nas ne
zavajata - je zbornik istoimenskega simpozija, ki se je zgodil v
Trstu maja pred dvema letoma na pobudo združenja Circolo
della Cultura e delle Arti di Trieste (Tržaški krožek za kulturo in
umetnost) ter zaslužnega profesorja Elvia Guagninija, ki je celo
165
kritika
Scrittori sloveni e letteratura italiana
Lint, Trst, 2014.
166
poklicno življenje posvetil tržaški filozofski in leposlovni fakulteti,
danes Oddelku za humanistične študije Univerze v Trstu.
Hvalevredno je predvsem dejstvo, da je pobuda za srečanje prišla z italijanske strani, ki je bila še do pred enim ali dvema desetletjema dejansko alergična na vse, kar je v Trstu in onkraj meje dišalo
po slovenskem. Zahvaljujoč spremenjenim časom in uveljavitvi
nekaterih slovenskih avtorjev, med katerimi prednjači Boris Pahor,
tudi v drugih evropskih državah, pa sta strah in mržnja pri italijansko govorečih Tržačanih ter njihovi eliti končno le popustila. Dolga
desetletja, če ne že dobro stoletje kulturnega prezira pa so seveda
v tržaški stvarnosti pustili pravo intelektualno puščavo, tako da so
med simpozijem o vplivu sosednje kulture na svojo književnost
spregovorili predvsem slovenski izobraženci.
Nastopov je bilo vsega skupaj osem in so se zvrstili po abecednem redu: Magda Jevnikar, Marija Kacin, Miran Košuta, Marko
Kravos, Michele (Miha) Obit, Boris Pahor, Tatjana Rojc in Ciril
Zlobec. Uvodna beseda je pripadla pobudniku simpozija, že omenjenemu Elviu Guagniniju, sklepne misli pa je podal urednik zbirke Fabio Venturin. Nekaj zgoraj naštetih imen našim bralcem ni
treba posebej predstavljati. Boris Pahor in Ciril Zlobec spadata
namreč v sam olimp slovenske književnosti. Miran Košuta in
Tatjana Rojc izhajata iz akademskih vrst, medtem ko sta imeni
Marije Kacin in Magde Jevnikar poznani predvsem v srednješolskih
krogih. Marko Kravos in Michele Obit sta po definiciji pesnika,
čeprav sta veliko časa preživela oziroma preživljata v založništvu.
Vsak predavatelj je v svojem nastopu obdelal določeno področje. Prispevka Borisa Pahorja in Cirila Zlobca sta seveda bolj
memoarskega značaja, saj je vsak od njiju nanizal lastne stike z italijanskim svetom. Za oba, ki sta odraščala v času Italije oziroma fašizma, velja, da so bili slednji v začetku zelo problematični, predvsem zaradi italijanskega raznarodovalnega pritiska. Oba pa sta
tudi znala in zmogla gnev in sovraštvo preseči oziroma nadgraditi
in se tako tudi dejansko začela oplajati pri kulturi svojih zahodnih
sosedov. Vsebinsko najdajši je zapis Mirana Košute, ki je obravnaval odnos med Borisom Pahorjem in italijansko književnostjo. V
opusu tržaškega pisca se namreč citati iz del italijanskih avtorjev
pojavljajo velikokrat, najbolj je Pahorju pri srcu Dante, ki je v srednjem veku svoje ljudi učil, da morajo imeti radi svoj jezik. Borisa
Pahorja imamo nesporno za slovenskega pisca, v zadnjih letih,
167
predvsem po uspehu prevodov njegovih del na italijanskem knjižnem tržišču, pa je nekaj njegovih knjig izšlo celo v italijanskem
izvirniku. Ne nazadnje je Pahor vse svoje poklicno življenje posvetil poučevanju italijanščine na slovenskih šolah v Trstu.
Posebno zanimiv je referat Magde Jevnikar, ki je proučila prisotnost italijanske književnosti v povojnih slovenskih tržaških literarnih revijah, v času med letoma 1945 in 1980. Ta ni zanemarljiva,
omembe vredno pa je predvsem delo Josipa Tavčarja, ki se je leta
1920 rodil v Dutovljah na Krasu, povojni čas do svoje smrti 1989 pa
preživel v Trstu. Skoraj edinstvena je literarna izkušnja Mihe Obita iz
Čedada v Beneški Sloveniji, kjer do pred tremi desetletji niso sploh
imeli možnosti izobraževanja v slovenskem jeziku. Obit seveda velja
za slovenskega pesnika, ki je zrastel iz italijanske, še točneje pa furlanske kulture. Marko Kravos niza svoje spomine na sedemdeseta
leta preteklega stoletja, ko se je v času postopnega kulturnega odpiranja italijanski Trst (zelo) počasi začenjal zanimati za slovensko
besedo. Srečanja so bila tedaj bolj izjema kakor pravilo. Omeniti
moramo še prispevka Marije Kacin, ki je raziskala kulturno in intelektualno formacijo Žige Zoisa, in Tatjane Rojc, ki obravnava medsebojne vplive italijanske ter slovenske kritične misli v 20. stoletju.
Osebnost, ki kot vezna nit povezuje malodane vse predavatelje in njihove prispevke, je kraški pesnik Srečko Kosovel, katerega življenje se je prerano zaključilo v 22. letu starosti. Pisca poznamo po njegovi izredni umetniški širini, morda manj znano pa je
njegovo dopisovanje z italijanskim mislecem Carlom Curciom iz
Neaplja. Več pozornosti pa bi si vsekakor v referatih zaslužila lik
in opus Alojza Rebule.
Zanimivo je, da Elvio Guagnini v svoji uvodni besedi ugotavlja,
da sta omenjeni simpozij ter iz njega izhajajoči zbornik dejansko
prvi poskus sistematične proučitve vpliva italijanske književnosti
in kulture na slovenske pisce ter da bi bilo treba s tovrstnimi pobudami nadaljevati. Zanimivo pa bi bilo iti tudi v nasprotno smer, in
sicer v obravnavo vplivov slovenske književnosti in kulture na italijanske pisce. Scipio Slataper, Claudio Magris in Fulvio Tomizza so
namreč v tem smislu le vrh ledene gore. Pri malodane vsakem tržaškem piscu, od Itala Sveva, preko Umberta Sabe vse do Carolusa
Cergolyja, namreč najdemo slovenske vplive.
Robi Šabec
Radikalna etičnost
kritika
168
Karin Cvetko Vah: Opravičilo človeka
Založba Sanje, Ljubljana, 2014.
Doktorica matematičnih znanosti, zaposlena na Univerzi v
Ljubljani, Karin Cvetko Vah ni nepoznano ime na slovenski
literarni sceni. Njen romaneskni prvenec Razmerja v ogledalu je lani izšel pri založbi Exlibris, hkrati pa je avtorica tudi več
kratkih zgodb, med drugim tudi dela Deček ob reki, v minulem letu nagrajenega na natečaju za najboljšo kratko zgodbo
Založništva tržaškega tiska. Tokratno delo Opravičilo človeka
predstavlja razširjeno različico istoimenskega eseja, nominiranega na natečaju Slovenski dnevi knjige za najboljši esej.
Karin Cvetko Vah v svojem tekstu zahteva aktivnost, brezkompromisnost in recimo temu vse-prisotnega, odgovornega
posameznika. Avtorica poseže po apologiji, ki je ne razume kot
pojasnjevanje ali zagovarjanje določene teze, temveč kot opravičilo, kar naj bi apologija nenazadnje izvorno tudi bila. Mnenja
je namreč, da smo v današnji dobi tako premočrtno, tako fundamentalno in tako radikalno skrenili s poti humanizma (v
kolikor je ta izraz sploh še na mestu) ali bolje rečeno univerzalne morale in etike, da je dobršnemu delu človeštva, kakor
tudi našim zanamcem, v prvi fazi potrebna apologija – opravičilo. Posamezna poglavja njenega razširjenega eseja tako predstavljajo opravičila v imenu posameznih skupin, katerim praviloma pripada tudi avtorica sama. »Kajti ko se zavemo razsežnosti grozodejstev, ki se vsakodnevno vršijo v imenu najrazličnejših skupin, v katere se uvrščamo, spoznamo, da postanemo s
pasivno ravnodušnostjo enaki ubogljivim izvajalcem ukazov v
nacističnih taboriščih. Nobeno zlo se ne zgodi zaradi nas, a
169
kritika • robi šabec
hkrati se ne bi moglo odviti brez našega tihega sodelovanja,«
ilustrativno, predvsem pa radikalno izpostavi avtorica.
Karin Cvetko Vah v prvem sklopu poseže po opravičilu
intelektualca. Če naj predstavljajo intelektualci možgane
družbe, je njihova dolžnost, da nudijo razmislek, pogled in
refleksijo. Izogibanje odgovornosti je po njenem mnenju
nedopustno. Poglavje z naslovom Opravičilo belca bi prav
lahko nosilo tudi naslov Opravičilo Evropejca, Opravičilo
zahodnjaka ali nemara celo Opravičilo potrošnika. V njem
postavlja ogledalo tudi nam, Slovencem, ki številnim raziskavam sledeč, gledano univerzalno, s svojo povprečno plačo
sodimo med deset odstotkov najbogatejših Zemljanov. V
Opravičilu zaposlenega navaja, da gre bolj ali manj izključno
zahvala letnici njenega rojstva, da ima redno zaposlitev, in to
seveda na račun nekoga drugega, mlajšega, ki te sreče nima.
Obsoja nekritično sprejetje različnih oblik prostovoljstva in
prekernih zaposlitev, ki so v zadnjih desetletjih postali del
družbene stvarnosti. V Opravičilu odraslega opravi z mitom
razvajenosti mladine kot posledice permisivne vzgoje. V krajšem poglavju Opravičilo ženski in moškemu razdela problematiko med ideološkimi aparati družbe in neprilagojenim
posameznikom obeh spolov. V Opravičilu zdravega pa obdela neustrezno mantro zdravja kot posledico naravnih in ne
(tudi) družbenih danosti. V sklepnem poglavju Opravičilo
človeka osrednjo pozornost nameni razumevanju pozicije
človeka kot zgolj (so)prebivalca planeta Zemlja.
Če bi želeli tekste Karin Cvetko Vah analizirati na teoretskem polju, je več kot le na mestu primerjava s filozofsko
mislijo Hanne Arendt o banalni naravi zla. Prav tako v tem
kontekstu ne gre prezreti aktivističnega dela Dvignite se
Stephana Hessela. Osnovna ideja, ki jo avtorica zagovarja, je
ta, da je vsako bogatenje lahko zgolj na račun izkoriščanja
nekoga drugega. Ta nekdo pa v moderni dobi ni več suženj v
rudniku, tlačan na polju, ali taboriščnik v koncentracijskem
taborišču, temveč je postal neviden delavec: daleč proč od
našega pogleda in naših oči. Ne vidimo ga, a obstaja, trdi avtorica. Karin Cvetko Vah si ne zatiska oči pred šolsko mantro, da
v našem sistemu ni ne kast in ne razrednega ločevanja. Njena
predlagana rešitev je zato brezkompromisna ter radikalna eti-
čnost. Zato brez najmanjše slabe vesti zahteva: odklonitev bodisi
navideznega (materialnega) ugodja, ki ga nudijo ceneni izdelki,
narejeni z izkoriščanjem delavcev in otrok v državah tretjega sveta,
zaustavitev serijskega pomora živali v klavnicah, predvsem pa zahteva sprejemanje samega sebe kot odgovornega in aktivnega posameznika znotraj širše skupnosti, ki ne glede na karkoli, venomer
deluje po kategoričnem etičnem principu.
kritika • robi šabec
170
Tadej Meserko
Revščina zaposlenih
je barabarizem družbe
Človek ni bog, ni popolnost, ki bi bila samozadostna ali vseustvarjujoča, pač pa je ranljivo, krhko in neobstojno bitje, ki za
preživetje potrebuje eksterne nujnosti. Za pridobivanje vsega,
kar je zaželeno za bivanje, pa je potrebno takšno ali drugačno
delo. Če zremo napredek človeštva skozi dialektično premikanje, potem delo že dolgo ni zgolj delo za osnovne potrebščine, pač pa je delo tudi ali celo predvsem nekaj za vzdrževanje doseženega standarda. Družba je skupek normativov, ustaljenih praks, in običajno se meri njen progres preko odmika
od zadovoljevanja zgolj nujnih eksistenčnih minimumov.
Obratna degresija pa je vidna preko razgradnje pozitivnih
modelov bivanja in potopitev na primerjalno manj želeni
družbeni nivo. Skratka, delo in zanj vezano plačilo sta ena najlažje merljivih oblik civilizacijskega napredka, saj kažeta ne
zgolj na ekonomsko uspešnost naroda, pač pa v veliko primerih tudi na stopnjo solidarnosti in občutka za skupni oikos,
kjer je težko opazovati bližnjega v lastnem propadanju, pač pa
se oblikujejo sistemi, ki stremijo k izboljšanju.
Revščina zaposlenih, monografija šestih raziskovalk, kjer
vsaka na svoj način obravnava v naslovu izpostavljeno tematiko, zadeva ravno ob enega večjih družbenih problemov.
Gre za zaznavanje nazadovanja družbe kot celote, kar je sicer
moč meriti kvantitativno preko dohodkov, a velikokrat se
občutenje stanja kaže kvalitativno na ravni vsakdana in
splošnega slabega družbenega počutja. Revščina je socialna
stiska, ki vsako okolje spremlja skorajda v vseh časih. Poleg
171
kritika
Vesna Leskošek, Simona Smolej, Liljana Rihter, Ružica Boškovič,
Barbara Kresal in Maja Breznik: Revščina zaposlenih
Založba Sophia. Ljubljana, 2013.
kritika • tadej meserko
172
tega je revščina običajno predstava, vezana na posamezno družbeno skupino. Ali kot je zapisano na samem začetku dela:
»Revščina je pojav, ki ga tradicionalno povezujemo z marginaliziranimi skupinami in nezaposlenostjo. Plačana zaposlitev naj bi
predstavljala pot iz revščine, vendar sedanje dogajanje kaže, da ni
tako.« Gre torej za vse pogostejšo težavo, da se med revnimi znajdejo tudi zaposleni oziroma tisti, ki delajo.
Vseeno je v obravnavi potrebno imeti v mislih tudi metodološko pojasnilo: »Obstajata torej dve poti, po katerih lahko delavci
postanejo revni. Prva je, da delavec prejema revno plačo in revščine ne more obiti niti z dohodki gospodinjstva niti z uveljavljanjem
denarnih socialnih pravic. Druga pot v revščino zaposlenih pa je,
da ima delavec sam zase dovolj dohodka, vendar pade pod raven
revščine zaradi razmer v gospodinjstvu. V tem primeru struktura
gospodinjstva pojasni pojav revščine.« Revščina zaposlenega tako
pogosto ni zgolj revščina posameznika, pač pa tudi zanj vezane
družine. Avtorice se v svoji analizi osredotočajo predvsem na klasično zaposlene, torej na posameznike, ki so v delovnem razmerju,
urejenem z delovno pogodbo, do neke mere pa se dotaknejo tudi
problema prekarnosti. Slednja se je v zadnjih nekaj letih razbohotila čez vsakršno mero sprejemljivosti, oblike dela, ki so še pred
desetletjem predstavljale specifično zvrst služenja, pa so povečini
prerasle v možnosti manipuliranja.
Tako imamo številne samozaposlene, ki nimajo posebne poslovne ideje in prav tako si ne želijo opravljati samostojnega dela, a so
bili v samozaposlitev prisiljeni s strani delodajalca ali pa so to našli
kot edino obliko možnosti za vsaj manjši zaslužek. Zgovoren je primer, naveden v knjigi: »Slovenski inšpektor za delo je poročal, da je
v eni tovarni naletel na deset direktorjev podjetji (tj. samozaposlene osebe), ki so upravljali z enim samim strojem.« Podoben je tudi
primer študentskega dela, kjer številni ohranjajo študentski status
predvsem zato, ker jim slednji ponuja vsaj neko, čeprav majhno
možnost zaslužka. Ob tem je kar nekaj študentskih del takšnih, da
trajajo skoraj poln delavnik, kar bi pomenilo, tudi po zakonodaji,
da bi se morala preoblikovati v običajno delovno razmerje. Nadalje
je tu še problem avtorskih in podjemnih pogodb, mikropodjetji z
enim zaposlenim in posebni statusi kot so status novinarja, samozaposlenega v kulturi itd.
173
Vsa ta metamorfoza oblik dela se dogaja predvsem v imenu
večanja profita podjetja, razosebljeni kapital, ki je tudi posledica
ločevanja managementa od lastništva, pa povzroča vedno večje
zahteve po nižanju plač in s tem večanju dobičkov. Problem se
poglobi na mednarodni ravni, saj so številne organizacije, med
njimi Mednarodna organizacija dela, sprejele različne dokumente,
ki opozarjajo na škodljivost prekarizacije delavnih razmerij. Žal ti
dokumenti velikokrat ne dobijo epiloga v praksi, pogosto pa se
zatakne tudi pri ratificiranju posameznih deklaracij s strani nacionalnih parlamentov. Delodajalci povečini zagovarjajo neoliberalno
logiko in strašijo z zmanjšanjem delavnih mest, če bi prišlo do
povečanja socialnih transferjev, kar se je na empirični ravni izkazalo za netočno. Prav tako neoliberalni lobiji strašijo z vdorom tuje,
cenejše delovne sile ali s selitvijo proizvodenj v tujino, kar povzroča dodatno nižanje delavskih pravic.
Takšnih in podobnih strategij je v delu navedenih veliko, prav
tako je bralcu postreženo z veliko empiričnimi podatki, ki večinoma
kažejo, da se delež revnih zaposlenih povečuje. Slovenija je sicer v
nekaterih kazalnikih, presenetljivo, nad povprečjem, v večini, kot so
recimo višina minimalne plače, pa je nekako v evropskem povprečju ali nižje. Knjiga predstavi tudi krajšo zgodovino delavskih
pravic in posamezna obdobja, ko so vladale ekstremne razmere.
Za konec velja omeniti še kratko obravnavo prekarnosti in revščine zaposlenih v kulturi: »Slovenski pisatelji so v letu 1951 dobili
za avtorsko polo 177 odstotkov povprečne mesečne plače, šestdeset let pozneje, v letu 2011, pa so dobili le še 0,33 odstotka.« Podatek
lepo kaže sliko ustvarjalcev s področja kulture. Pri tem velja opozoriti, da tako slaba slika velja običajno predvsem za svobodne ustvarjalce in tiste, ki so najbližje ustvarjalnemu procesu, medtem ko
posredniki in druge inštitucije shajajo relativno neprizadeto. In če
nam delo govori, da naj bi se z izobrazbo možnost za revščino zaposlenega manjšala, se poraja vprašanje, kako je možno, da je na
področju kulture skorajda obratno. Knjiga je skratka odlična analiza
stanja in predstavi marsikateri svež pogled na obravnavano tematiko. Nekoliko manj je inovativnosti pri oblikovanju predlogov za
izboljšanje, kjer najdemo predvsem pozive k spoštovanju že sprejetih domačin dokumentov in ratificiranih mednarodnih deklaracij. V
vsakem primeru bi to pomagalo, a verjetno velja razmišljati tudi o
alternativah, saj se zdi, da številna odločevalska ušesa dobivajo
membrano, ki prepušča zgolj mednarodno oblikovane neoliberalne ideje in se ne ozira na domačo revščino. Nadaljnje poglabljanje v
zastavljeni smeri pa nas bo ob velikem skupnem bogastvu, distribuiranem in skoncentriranem predvsem pri vrhu piramide, pahnilo
v oksimoronsko stanje premožne barbarske družbe. Objavljene
raziskave zagotovo predstavljajo dragocen kamen v mozaiku odpora proti razčlovečenju skupnega napredka.
174
06_193-194_likovna_priloga_01_uvodnik 31. 08. 15 12.13 Page 175
175
likovna priloga
likovna priloga
Dejan Bogojević et…
likovna priloga • dejan bogojević
176
177
178
179
180
181
07_193-194_Reklame_01 31. 08. 15 12.17 Page 183
Knjige KUD Apokalipsa:
1.
Primož Repar: Molitvenik (Zbirka Apokalipsa 1), 1995
2.
Ivan Črnič: Posvečujoči žarek (Zbirka Apokalipsa 2), 1995
3.
Miro Bregar: Lobo (Zbirka Aurora 1), 1995
4.
Novica Novaković: Veličanstvo Užas i druge pesme strave
(Posebna izdaja 1), 1996
5.
Zbornik mlade slovenske poezije in proze (Posebna angleška izdaja): At three and a half past midnight (Posebna izdaja revije), 1996
6.
Romana Novak: Destrukcije (Zbirka Apokalipsa 3), 1996
7.
Bojana Kunst: Višnje v čokoladi (Zbirka Aurora 2), 1997
8.
Artur Štern: Metabiologija (Zbirka Aut 1), 1997
9.
Sašo Gazdić: Nasilje in post (Zbirka Aut 2), 1997
10.
Franko Bušić: Razneslo ti bo prekleto bučo (Zbirka Aurora 3), 1998
11.
Dimitar Anakiev: Lastovke (Zbirka Apokalipsa 4), 1998
12.
Søren Kierkegaard: Dnevnik zapeljivca (Zbirka Aut 3), 1998
13.
Hannah Arendt: Kaj je filozofija eksistence? (Zbirka Aut 4), 1998
14.
Emmanuel Levinas: Od sakralnega k svetemu (Zbirka Aut 5), 1998
15.
Ivan Dobnik: Kaligrafija lire (Zbirka Aurora 4), 1999
16.
Ciril Bergles: Z besedo in ognjem (Zbirka Apokalipsa 5), 1999
17.
Živeči Kierkegaard (Zbirka Aut 6), 1999
18.
Iztok Osojnik: Zgodba o Dušanu Pirjevcu in meni (Zbirka Aut 7), 1999
19.
Martin Buber: Problem človeka (Zbirka Aut 8), 1999
20.
Karl Jaspers: O pogojih in možnostih novega humanizma
(Zbirka Aut 9), 1999
21.
HAIKU STRIP 1 (stripovska izdaja Revije), 1999
22.
Jože Volarič: Odtisi bosih nog (Zbirka Haiku 1999/1), 1999
23.
Rudi Stopar: Srčni veter (Zbirka Haiku 1999/2), 1999
24.
Alma Anakiev: Polžja hiša (Zbirka Haiku 1999/3), 1999
25.
Darjo Volarič: V ribniku neba (Zbirka Haiku 1999/4), 1999
26.
Tone Škrjanec: Sonce na kolenu (Zbirka Haiku 1999/5), 1999
27.
Ivo Volarič - Feo: Kratkice (Zbirka Apokalipsa 6), 2000
28.
Peter Sloterdijk: Prihajati k svetu – prihajati k jeziku
29.
Primož Repar: Spisi o apokalipsi (Zbirka Aut 11), 2000
07_193-194_Reklame_01 31. 08. 15 12.17 Page 184
30.
31.
32.
33.
34.
35.
36.
37.
38.
39.
40.
41.
42.
43.
44.
45.
46.
47.
48.
49.
50.
51.
52.
53.
54.
55.
56.
57.
58.
59.
60.
Paul Ricoeur: Krog med pripovedjo in časovnostjo
Edmond Jabes: Prehojena pot (Zbirka Aut 13), 2000
Ban’ja Nacuiši: Romanje po Zemlji (Zbirka Haiku 2000/1), 2000
Jim Kacian: Iz kamna (Zbirka Haiku 2000/2), 2000
Nikolaj Kančev: Duša vodnjaka (Zbirka Haiku 2000/3), 2000
Ion Codrescu: Kapljice rose (Zbirka Haiku 2000/4), 2000
Zoran Doderović: Zastrupljena reka (Zbirka Haiku 2000/5), 2000
Paul Ricouer: Zgodovina in pripoved (Zbirka Aut 14), 2001
Tone Škrjanec: Pagode na veter (Zbirka Apokalipsa 7), 2001
HAIKU STRIP 2 (Stripovska izdaja Revije), 2001
Vesna Milek: Kalipso (Zbirka Aurora 5), 2002
Ed. Andrej Skubic: Glas. Antologija sodobne škotske proze
(Zbirka Pretoki 1), 2002
Paul Ricoeur: Konfiguracija časa v fikcijski pripovedi
Hannah Arendt: Resnica in laž v politiki (Zbirka Aut 16), 2003
Paul Ricoeur: Pripovedovani čas (Zbirka Aut 17), 2003
Roland Barthes: Učna ura / Miroslav Marcelli: Roland Barthes
(Zbirka Fraktal 1) 2003
Aleš Kermauner: Luknja v novcu (Zbirka Fraktal 2), 2003
Mila Haugová: Alfa (Zbirka Fraktal 3), 2003
Marián Milčák: Opus Her(m)eticum (Zbirka Fraktal 4), 2003
Stanislava Chrobáková Repar: Angelske utopije
(Zbirka Fraktal 5), 2003
Barbara Korun: Zapiski iz podmizja (Zbirka Fraktal 6), 2003
Zlatko Krstevski: The Icons (Stripovska izdaja Revije), 2003
Hrvaški strip (Stripovska izdaja Revije), 2003
Odstiranja. Filozofski zbornik (Zbirka Aut 18), 2004
Ludwig Witgenstein: O gotovosti (Zbirka Aut 19), 2004
Novica Novaković: Biba, pridi v mojo dlan (Posebna izdaja 2), 2004
Vinko Ošlak: Mir in vojna (Zbirka Aut 20), 2004
Alan Badiou: Mali priročnik o inestetiki (Zbirka Aut 21), 2004
Martin Heidegger: Pogovori s poljske poti (Zbirka Aut 22), 2004
Jacques Derrida: Dar smrti (Zbirka Aut 23), 2004
07_193-194_Reklame_01 31. 08. 15 12.17 Page 185
61.
62.
63.
64.
65.
66.
67.
68.
69.
70.
71.
72.
73.
74.
75.
76.
77.
78.
79.
80.
81.
82.
83.
84.
85.
86.
87.
88.
89.
Alexandra Berkova: Trpljenje vdanega Zmeneta
(Zbirka Apokalipsa 8), 2004
Zoran Pevec: Moški v sobi (Zbirka Apokalipsa 9), 2004
Marjan Rožanc: Prizori s hudičem, Lectio divina
Miroslav Petříček ml.: Znaki vsakdanjosti ali na kratko skoraj o
ničemer (Zbirka Fraktal 7), 2004
Jože Olaj: Argonavti (Zbirka Fraktal 8), 2004
Petr Hruška: Meseci in druge pesmi (Zbirka Fraktal 9), 2004
Jan Balaban: Počitnice (Zbirka Fraktal 10), 2004
Roman Simić: Kraj, na katerem bova prenočila
Borivoj Radaković: Vse ob pravem času (Zbirka Fraktal 12), 2004
Andraž Polič: Arabeske (Zbirka Fraktal 13), 2004
Primož Repar: Gozdovi, ikone (Zbirka Haiku 2004/1), 2004
Jure Detela: Haiku (Zbirka Haiku 2004/2), 2004
Darja Kocjančič: Rezervirano za pilote (Zbirka Haiku 2004/3), 2004
Alenka Zorman: Metulj na rami (Zbirka Haiku 2004/4), 2004
Matjaž Bertoncelj: Eppur si muove (stripovski album), 2004
Ivan Črnič: Zmajev šah (Posebne izdaje 4), 2004
HAIKU STRIP 4 (stripovska izdaja), 2005
Hannah Arendt: Kaj je filozofija eksistence?
(2. izdaja, Zbirka Aut 24), 2005
Jean Baudrillard: Duh terorizma (Zbirka Aut 25), 2005
Tatjana Soldo: Jezik razžarjenih trav (Zbirka Apokalipsa 11), 2005
Balla: Dvosamljenost (Zbirka Apokalipsa 12), 2005
Ribnik tišine (Slovenska haiku antologija v 12-ih jezikih,
Haiku Special), 2005
Ed. Jurij Hudolin, Nenad Rizvanović: Nori poštarji vstopajo v mesto
(sodobna hrvaška poezija, Pretoki 2), 2005
Aldo Žerjal: Smrtne razlike (Zbirka Apokalipsa 13), 2005
Bina Štampe Žmavc: Opoldnevi (Zbirka Apokalipsa 14), 2005
Robert Mlinarec: Vse o vetrnicah (Zbirka Apokalipsa 15), 2005
Hélène Cixous: Smeh Meduze (Zbirka Fraktal 14), 2005
Lili Novy: Črepinje in druge pesmi (Zbirka Fraktal 15), 2005
Wisława Szymborska: Trenutek (Zbirka Fraktal 16), 2005
07_193-194_Reklame_01 31. 08. 15 12.17 Page 186
90.
91.
92.
93.
94.
95.
96.
97.
98.
99.
100.
101.
102.
103.
104.
105.
106.
107.
108.
109.
110.
111.
112.
113.
114.
115.
116.
117.
118.
Ottó Tolnai: Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu
Margret Kreidl: Hitri streli, resnične povedi (Zbirka Fraktal 18), 2005
Iva Jevtić: Težnost (Zbirka Fraktal 19), 2005
Søren Kierkegaard: Strah in trepet (Zbirka Aut 26), 2005
Tamara Deu: Zapisovalec grehov: Diagnoza stanja
(Zbirka Aurora 6), 2005
Olga Tokarczuk: Dnevna hiša, nočna hiša
Milan Dekleva: Muši muši (Zbirka Haiku 2005/1), 2005
Nikola Madžirov: Asfalt, toda nebo (Zbirka Haiku 2005/2), 2005
Lee Gurga: V vrhovih topola (Zbirka Haiku 2005/3), 2005
Dušan Vidaković: S prebolene obale (Zbirka Haiku 2005/4), 2005
Czesław Miłosz: Pričevanje poezije (Zbirka Aut 28), 2006
Vladimir Jankélévitch: Paradoks morale (Zbirka Aut 27), 2006
Alenka Jensterle - Doležal: Zapisi za S. G. (Zbirka Apokalipsa 17), 2006
Borut Kardelj: Lačne zarje/Velik temen val
Ivan Volarič Feo: Žalostna sova (Zbirka Apokalipsa 19), 2006
Primož Repar: Po žerjavici (Zbirka Apokalipsa 20), 2006
Derrida – Kant: O znova ubranem ... (Zbirka Aut 29), 2006
Zlati čoln: mednarodni prevajalski zbornik, 2006
Iztok Osojnik: Homo politicus (Zbirka Aut 30), 2006
Barbara Korun: Zapiski iz podmizja (2. izdaja, Zbirka Fraktal 20), 2006
Oscar Leonel Ruiz-Ramirez: Biografia /Biografija
Tatjana Soldo: Jezik razžarjenih trav
(2. izdaja, Zbirka Apokalipsa 22), 2006
Bernhard Waldenfels: Potujitev moderne (Zbirka Aut 31), 2006
Saša Vegri: Ofelija in trojni aksel & Zajtrkujem v urejenem naročju
Mladen Lompar: Senca na prizorišču (Zbirka Fraktal 22), 2006
Milorad Popović: Negotova dežela (Zbirka Fraktal 23), 2006
Risto Lazarov: Heraklej (Zbirka Fraktal 24), 2006
Iztok Osojnik: Pesmi niča (Zbirka Fraktal 25), 2006
Balša Brković: Privatna galerija (Zbirka Apokalipsa 23), 2006
07_193-194_Reklame_01 31. 08. 15 12.17 Page 187
119. Ivan Volarič Feo & The Schmidt’s: Eppur si rola.
Ples podgan (CD), 2006
120. Stanislava Chrobáková Repar: Iz skupne zime,
121. David Cobb: Veter se obrne (Zbirka Haiku 2007/1), 2007
122. Josip Osti: Med koprivo in križem (Zbirka Haiku 2007/2), 2007
123. Martin Berner: Cvet srobota (Zbirka Haiku 2007/3), 2007
124. Rade Krstić: Šepeti nesmrtnosti (Zbirka Haiku 2007/4), 2007
125. Vida Mokrin-Pauer: Upoštevaj kvante (Zbirka Apokalipsa 25), 2007
126. Miklavž Ocepek: Zapuščeni svet (Zbirka Aut 32), 2007
127. Péter Zilahy: Zadnje okno-žirafa (Posebne izdaje 5), 2007
128. Matjaž Kocbek: Tilt./Tilt. (Zbirka Apokalipsa 26), 2007
129. Dan Lungu: Kokošji raj (Zbirka Apokalipsa 27), 2007
130. John D. Caputo: Radikalnejša hermenevtika (Zbirka Aut 33), 2007
131. Zlati čoln: mednarodni prevajalski zbornik,
(Posebna izdaja revije Apokalipsa) 2007
132. Mednarodni filozofski simpozij Miklavža Ocepka,Globalizacija in
solidarnost, zbornik, (Posebna izdaja revije Apokalipsa), 2007
133. Žarko Paić: Projekt svobode (Zbirka Aut 34), 2007
134. John Kennedy Toole: Zarota bebcev (Zbirka Apokalipsa 28), 2007
135. Ursula K. Le Guin: Ples na robu sveta (Zbirka Apokalipsa 29), 2007
136. Ed. Mia Dintinjana: Čudovita usta
(Antologija sodobne irske poezije, Pretoki 3), 2007
137. Vidosav Stevanović: Iskra (Zbirka Apokalipsa 30), 2008
138. Maja Vidmar: Sobe (Zbirka Apokalipsa 31), 2008
139. Zdravko Kecman: Pajek je slepa pega (Zbirka Apokalipsa 32), 2008
140. Meta Kušar: Jaspis (Zbirka Apokalipsa 33), 2008
141. Paul Ricœur: Živ vse do smrti in fragmenti (Zbirka Aut 35), 2008
142. Pavel Brycz: Patriarhata davno minula slava
143. Terézia Kvapilová: Nad Závody neni – rozpomínania
(Posebne izdaje), 2008
144. Andreja Kocjan: Mikser, stripi 2000–2006 (Zbirka Strip 2), 2008
145. Jasna Koteska: Intimist (Zbirka Fraktal 26), 2008
146. Eugenijus Ališanka: Iz nenapisanih zgodb (Zbirka Fraktal 27), 2008
147. István Örkény: Enominutne novele (Zbirka Fraktal 28), 2008
07_193-194_Reklame_01 31. 08. 15 12.17 Page 188
148.
149.
150.
151.
152.
153.
154.
155.
156.
157.
158.
159.
160.
161.
162.
163.
164.
165.
166.
167.
168.
169.
170.
171.
172.
173.
174.
175.
176.
Aleksandar Prokopiev: Plovba na jug (Zbirka Fraktal 29), 2008
Franjo Frančič: Tu živijo srečni ljudje (Zbirka Fraktal 30), 2008
Jože Štucin: Tattoo trenutka (Zbirka Haiku 2008/1), 2008
Luko Paljetak: Frizer za krizanteme (Zbirka Haiku 2008/2), 2008
Santoka Taneda: Okus gora (Zbirka Haiku 2008/3), 2008
Dejan Bogojević: Iščem obraz vode (Zbirka Haiku 2008/4), 2008
Arthur Schnitzler: Sanjska novela (Zbirka Apokalipsa 35), 2008
Tomáš Halík: Blizu pola: Molk na Antarktiki (Zbirka Aut 36), 2008
Ján Ondruš: Kretnja s cvetom & V stanju žolča
Josip Osti: Tek pod mavrico (Zbirka Aut 37), 2008
Primož Repar: Kierkegaard – Vprašanje izbire (Zbirka Aut 38), 2009
Primož Repar: Kierkegaard – Eksistencialna komunikacija
Iva Jevtić: Mistična podoba (Zbirka Aut 40), 2009
Matjaž Bertoncelj: Enostranski (Zbirka Strip 3), 2009
Matjaž Bertoncelj: Večstranski (Zbirka Strip 4), 2009
Jurij Hudolin: Žival in lakaj najdeta ljubezen
Søren Kierkegaard: Etično-religiozni razpravici (Zbirka Aut 41), 2009
Josip Osti: Samo je smrt zimzelena
(KUD Apokalipsa in Otvoreni kulturni forum, Cetinje), 2009
Erik Jakub Groch: Druga naivnost (Zbirka Apokalisa 38) 2009
Stanislava Chrobáková Repar: Slovenka na kvadrat
(Posebne izdaje 7), 2009
Ed.: Zsolt Lukács: Pesniki, čakajoči na angela (Antologija transilvanske / sedmograške poezije, Pretoki 4), 2009
Martina Soldo: Potapljač : pesmi v prozi (zbirka Apokalipsa 39), 2009
Paul Ricoeur: Kritika in prepričanje (Zbirka Aut 42), 2009
Pavel Barša: Gospostvo človeka in želja ženske (Zbirka Aut 43), 2009
Paul Ricoeur: Živa metafora (Zbirka Aut 44), 2009
Jean-Luc Marion: Malik in razdalja (Zbirka Aut 45), 2009
Dean Komel: Potikanja (Zbirka Aut 46), 2010
Dejan Aubreht: Nietzschejeva filozofija razlike
07_193-194_Reklame_01 31. 08. 15 12.17 Page 189
177.
178.
179.
180.
181.
182.
183.
184.
185.
186.
187.
188.
189.
190.
191.
192.
193.
194.
195.
196.
197.
198.
199.
200.
201.
202.
203.
204.
Darka Mazi: Tango z možem ( Zbirka Aurora 7), 2010
Mile Stojić: Nebeški pension (Zbirka Apokalipsa 40), 2010
Lo Fu: Drobec iz naplavin in druge (Zbirka Apokalipsa 41), 2010
Milan Petek Levokov: Paris at night (Zbirka Apokalipsa 42). 2010
Andrej Medved: Razlagalec sanj (Zbirka Apokalipsa 43), 2010
Stanislava Chrobáková Repar: Dotakniti se prazne sredine
Zuvdija Hodžić: Davidova zvezda (Zbirka Apokalipsa 45), 2010
Fadila Nura Haver: Ko umrem, naj se smejem
(Zbirka Apokalipsa 46). 2010
Marko Hudnik: Skozme potuje gozd (Zbirka Haiku 2010), 2010
Desanka Maksimović: Najmanjši vrtiček sveta
(Zbirka Haiku 2010), 2010
Tone Škrjanec: Med drevesi (Zbirka Haiku 2010), 2010
Béla Hamvas: Patmos I (Zbirka Aut 48), 2010
Tomáš Halík: Dotakni se ran (Zbirka Aut 49), 2010
Haiku strip 6 (Stripovska izdaja revije), 2010
Edvard Kocbek: Razumnik pred odločitvijo
(Zbirka Revija v reviji), 2010
Matjaž Bertoncelj: Eppur si muove Minimundus (Zbirka Strip 5), 2010
Varja Velikonja: Vprašajte Alico (Posebne izdaje 8), 2010
Jean – Luc Marion: Malik in razdalja (Zbirka Aut 50), 2010
Terézia Kvapilová: O sící a žací, svátkoch aj pátkoch Závodzanú
Mednarodni filozofski simpozij Miklavža Ocepka, Filozofija v zapuščenem svetu, zbornik (Posebna izdaja revije Apokalipsa), 2010
Peter Bieri: Rokodelstvo svobode (Zbirka Aut 50), 2011
Esad Babačić: Vsak otrok je lep, ko se rodi
Barbara Korun: Pridem takoj (Zbirka Apokalipsa 48), 2011
Razsipane jagode: Višegrajska haiku antologija
(Zbirka Revija v reviji 2), 2011
Marija Švajncer: Nisem se skrila (Zbirka Apokalipsa 49), 2011
Zdravko Kecman: Scabiosa trenta (Zbirka Apokalipsa 50), 2011
Carlo Michelstaedter: Prepričanje in retorika (Zbirka Aut 51), 2011
Goran Starčević: Volk v supermarket (Zbirka Aut 52), 2011
07_193-194_Reklame_01 31. 08. 15 12.17 Page 190
205.
206.
207.
208.
209.
210.
211.
212.
213.
214.
215.
216.
217.
218.
219.
220.
221.
222.
223.
224.
225.
226.
227.
228.
229.
230.
231.
232.
233.
234.
Belo lebdenje med nama (Zbirka Revija v reviji 3), 2011
Herta Müller: Vrag tiči v zrcalu (Zbirka Fraktal 31), 2011
Maja Novak: Zverjad (Zbirka Fraktal 32), 2011
Péter Esterházy: Ženska (Zbirka Fraktal 33), 2011
Kornelijus Platelis: Egejsko vino (Zbirka Fraktal 34), 2011
Miroslav Mićanović: Tisoč majhnih sonc na razbitem steklu
Igor Isakovski: Iz bliskov in ognja (Zbirka Fraktal 36), 2011
Jure Novak: Stare pesmi (Zbirka Fraktal 37), 2011
Esad Babačić: Sloni jočejo pošteno (Zbirka Apokalipsa 51), 2011
Paul Ricoeur: Sebe kot drugega (Zbirka Aut 53), 2011
Mednarodni filozofski simpozij Miklavža Ocepka, Udejanjanje duhovnosti v sodobnem svetu, zbornik
(Posebna izdaja revije Apokalipsa), 2012
Barbara Simoniti: Voda (Zbirka Apokalipsa 52), 2012
Alenka Jensterle-Doležal: Pesmi v snegu (Zbirka Apokalipsa 53), 2012
Ivo Svetina: Marijine pesmi: 1975-2006 (Zbirka Apokalipsa 54), 2012
Robert Šabec: Rdeča pošat (Zbirka Aurora 8), 2012
Marina Bahovec: Zgodba leta (Zbirka Aurora 9), 2012
Zdenko Huzjan: Tišinasto (Zbirka Apokalipsa 55), 2012
Barbara Korun: Pridem takoj (2. natis, Zbirka Apokalipsa 56), 2012
Janko M. Lozar: Fenomenologija razpoloženja (Zbirka Aut 54), 2012
Terézia Kvapilová: Prez Závody je chodníček, za Závody kríž
Primož Repar: Apokrif bitja (Zbirka Aut 55), 2012
Zrnca: Antologija najkrajše srbske proze (Zbirka Pretoki 5), 2012
Béla Hamvas: Patmos II (Zbirka Aut 56), 2012
Srečko Kosovel: Zeleni papagaj (Revija v reviji 4), 2012
Ljubomir Djurković: Vseeno, nekaj se spreminja
Jean-Luc Nancy: Singularna pluralna bit; Lepota (Zbirka Aut 57), 2012
Søren Kierkegaard: Z vidika mojega pisateljstva (Zbirka Aut 58), 2012
DVD: Humberto Ortega Vilaseńor / Raúl Aceves Lozano, Fish Travelling towards the Light (Posebna izdaja revije Apokalipsa), 2013
Mare Cestnik: Sadeži hoje (Zbirka Apokalipsa 58), 2013
Doris Lessing: Pod kožo (Zbirka Apokalipsa 59), 2013
07_193-194_Reklame_01 31. 08. 15 12.17 Page 191
235. Matjaž Bertoncelj in Jelena Bertoncelj: Trobentica
(Zbirka Strip 6), 2013
236. George Santayana: Pogovori v limbu (Zbirka Aut 59), 2013
237. Jurij Hudolin: Čakanje revolucije in modrosti
238. Damir Šodan: Čez cesto Spinozove hiše (Zbirka Apokalipsa 61), 2013
239. Iztok Osojnik: Somrak suverenosti (Zbirka Aut 60), 2013
240. Vita Žerjal Pavlin: Široka (Zbirka Apokalipsa 62), 2013
241. Metod Češek: Oko kroga (Zbirka Aurora 10), 2013
242. Primož Repar: Eksistencialna revolucija (Zbirka Aut 61), 2013
243. Abrahim H. Khan: Dejanski posameznik (Zbirka Aut 62), 2013
244. Primož Repar: Révolution existentielle (Zbirka Aut 63), 2013
245. Miep Gies in Alison Leslie Gold: Spomini na Ano Frank
246. Goran Starčević: Vježbanje egzistencije (Zbirka Aut 64), 2013
247. Jakub Marek, Primož Repar, Roman Králik: Nova oikonomija
odnosov (Zbirka Aut 65), 2013
248. Abrahim H. Khan: The Actualized Individual (Zbirka Aut 66), 2013
249. Søren Kierkegaard: Dnevnik zapeljivca (Zbirka Aut 67), 2013
250. Goran Starčević: Vaje v eksistenci (Zbirka Aut 68), 2013
251. Jakub Marek, Primož Repar, Roman Králik: Nová oikonomie vztahů
252. Stanislava Chrobákova Repar: Slovenka na kvadrat
(2 razširjena izdaja, Posebne izdaje 12), 2013
253. Marjan Rožanc: Demon Iva Daneva / The Demon of Ivo Daneu /
Demon Ive Daneva / Démon Iva Daneva (Posebne izdaje 13), 2013
254. Martin Štúr: Tragika u Unamuna (Posebne izdaje 14)
255 Roman Králik: Kierkegaardův Abraham (Zbirka Aut 70), 2013
256. Peter Kondrla, Martina Pavlíková, Petra Pavlovičová, L'ubor Gál:
Tri aspekty skúmania hodnôt (Posebne izdaje 15)
257. Marie Roubalová, Roman Králik: Teologicko-etická interpretace
jednotlivce v sidře Berešit (Posebne izdaje 16)
258. Michal Valčo, Roman Králik, Katarína Valčová: Od stvorenia k
vykúpeniu (Posebne izdaje 17), 2013
259. Cyprian Turčan: Morálna a politická teória Thomasa Hobbesa
07_193-194_Reklame_01 31. 08. 15 12.17 Page 192
260. Katarína Valčová: Krestanské služby Božie v slovenskom kultúrnom
kontexte : vývoj a perspektívy evanjelických služieb Božích na
Slovensku (Posebne izdaje 19), 2014
261. Katarína Valčová, Roman Králik, Michal Valčo, Martin Štúr: Kúltura,
religiozita a spoločnost': Skúmanie vzájomných interakcií
262. Martina Pavlíková, Primož Repar, Michal Valčo: In Search of Meaning:
Current Topics in Philosophy and Religion (Posebne izdaje 21), 2014
263. Janez Vodičar: Odgovornost in posamičnik (Zbirka Aut 71), 2014
264. Simone de Beauvoir: Etika dvoumnosti (Zbirka Aut 72), 2014
265. Matjaž in Jelena Bertoncelj: Ponižani in razžaljeni (Zbirka Strip 7), 2014
266. Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Taras Bulba (Zbirka Apokalipsa 63), 2014
267. Aleksander Peršolja: Bilke v krogu (Zbirka Apokalipsa 64), 2014
268. Milan Petek Levokov: Slovenske pisarije (Zbirka Apokalipsa 65), 2014
269. Stanislava Repar: Obešanje na zvon (Zbirka Apokalipsa 66), 2014
270. 4. Mednarodni filozofski simpozij Miklavža Ocepka;
Nova oikonomija odnosov: Bližnjik in eksistencialni preobrat
271. The fourth International Philosophical Symposium of Miklavž Ocepek;
New Oikonomy of Relationships: The Neighbour and the Existential Turn
272. Pavol Hladík: Pohl'ad na hodnotu a význam smrti človeka v
hinduizme a v krestanskej filozofii
273. Terézia Kvapilová: Závodské krížne cesty alebo Ako to bolo d alej:
rozpomínania 4
274. Veronika Veverková: Bulvár a bulvarizácia dennej tlače
275. Stefan Zweig: Boj z demonom / Hölderlin (Zbirka Apokalipsa 67), 2014
276. Étienne de La Boétie: Razprava o prostovoljnem suženjstvu
277. Primož Repar, ed.: Breskvini popki; Mala antologija
slovenskega haikuja (Zbirka Haiku 2014), 2014
288. Ivan Kadlečik: Mati vseh besed (Zbirka Haiku 2014), 2014
289. Stanislava Repar: Fabrika porcelana (Zbirka Haiku 2014), 2014
07_193-194_Reklame_01 31. 08. 15 12.17 Page 193
290. Daniel Hevier: Luna na niti (Zbirka Haiku 2014), 2014
291. Daniela Bojnanská: Tri sonca (Zbirka Haiku 2014), 2014
292. Jasmin Imamović: Prosim te, zapiši (Zbirka Apokalipsa 68), 2014
293. Milan Petek Levokov: Ljudje na burji (Zbirka Apokalipsa 69), 2015
294. Marie Roubalová, Roman Králik: Hebrejský jazyk a písmo
295. Katarína Gabašová: Kierkegaard a obraz smrti vo svetle súčasnosti
296. Roman Králik, Martin Štúr, Michal Valčo, Katarína Valčová, Tibor
Máhrik, Martina Pavlíková: Kierkegaard a tí druhí
297. Miklavž Ocepek: Totalitarizem in čas (Zbirka Aut 74), 2015
298. Miklavž Ocepek: Totalitarianism and time (Zbirka Aut 75), 2015
299. Miklavž Ocepek: La totalismo kaj la tempo (Zbirka Aut 76), 2015
300. Jurij Hudolin: Prištinski dnevnik (Zbirka Apokalipsa 70), 2015
07_193-194_Reklame_01 31. 08. 15 12.17 Page 194
BpokalipsA
Revijo Apokalipsa lahko kupite
v naslednjih knjigarnah po Sloveniji:
MK Knjigarna Konzorcij
Založba Goga Novo mesto
Kulturnica Velenje
MK Mariborska univerzitetna knjigarna
Libris Koper
MK Dom knjige Koper
MK Mestna knjigarna Maribor
MK Wolfova
Antika Celje
Dobra knjiga Murska Sobota
MK Knjigarna Ravne na Koroškem
Knjigarna Celjske Mohorjeve Ljubljana
Mestna knjigarna Nova Gorica
Modrijanova knjigarna Ljubljana
spletni knjigarni:
www.buca.si
www.cangura.com
07_193-194_Reklame_01 31. 08. 15 12.17 Page 195
BpokalipsA
kud apokalipsa
ulica lili novy 25
1000 ljubljana, slovenija
[email protected]
Ustanova:
Ime in priimek:
Naslov:
Pošta:
Telefon, fax:
E-mail:
NAROČILNICA
Želim postati naročnik(-ca) revije Apokalipsa. št. izvodov:
NAROČAM
Revija Apokalipsa je mesečnik in izhaja šestkrat letno v desetih številkah. Naročnina za ﬁzične osebe je 36 €, za pravne
osebe pa 60 €. Naročnikom revije nudimo tudi bogate popuste drugih izdaj naše založbe.
07_193-194_Reklame_01 31. 08. 15 12.17 Page 196

Prelistaj - Revije.si

Transcription

Similar documents

The 14th Apokalipsa Haiku Contest, Slovenia The

Sortiranje mešanih komunalnih odpadkov

elektronska geokatodna zaščita proti rjavenju avtomobilov

VARIANTA S 6 H

vabilo - Osnovna šola Rovte

Oglejte si delček knjige Čarobnost življenja

Poetikon 43-44

Elaborat gasilske vaje

Vakumska dvigala

Manjine u medijima - Nacionalne Manjine Info