Klikni tukaj. - Ajda Vrzdenec

Comments

Transcription

Klikni tukaj. - Ajda Vrzdenec
1
LOTIMO SE
PRIDELOVANJA SEMEN
SVOJE ZELENJAVE
Brigitte von Wistinghausen
Gorenja Trebuša, 30. 5. 2010
1
2
2
3
LOTIMO SE PRIDELOVANJA SEMEN
SVOJE ZELENJAVE
Brigitte von Wistinghausen
Gorenja Trebuša, 30. 5. 2010
Vesela sem, da je interes za semenarstvo pri vas tako velik. Govorila bom predvsem o
pridelovanju semen za zelenjavo. Sama se s tem ukvarjam zadnjih trideset let. Najprej
naj vam povem, zakaj se s semenarstvom ukvarjam in katere izkušnje, doživetja in
spoznanja sem v toku desetletij pri tem delu zbrala.
Skoraj petdeset let je, odkar sem v Hohenheimu dokončala študij za strokovno
področje žlahtnjenja rastlin. Študij je bil pretežno znanstvene narave z nekaj
praktičnega dela in moderne metode žlahtnjenja sem v toku študija lahko že
preizkusila. Če gledam nazaj, mislim, da je bilo zelo pomembno spoznati, kakšni so
motivi modernih žlahtniteljev rastlin. Pred študijem sem bila učenka waldorfske šole in
privzgojena mi je bila velika ljubezen do rastlin. Opazila sem, da modernih metod
žlahtnjenja, ki sem jih tudi sama preizkusila, rastlina ne zanima. Vse so osredotočene
le na to, kako bi od rastline dobili še več. Kot študentka sem te metode čutila kot neke
vrste izkoriščanje rastlin. Bolelo me je, da se vsi ti ljudje v resnici za rastline sploh ne
zanimajo. Že v času študija sem se odločila, da se bom z rastlinami ukvarjala kot
žlahtniteljica, toda ne tako, kot so me učili. Takrat o biološko-dinamični metodi še
nisem vedela veliko. Odraščala sem v nemškem velemestu, živela v otroštvu tudi na vasi,
toda o biološko-dinamični metodi takrat še ni bilo govora. Tudi o kvaliteti prehrane
takrat nismo govorili. Odraščala sem v povojnem času in hvaležna sem bila za vse,
karkoli se je dalo pojesti.
V Hohenheimu sem spoznala moža. Njegov oče je bil leta 1924 najmlajši udeleženec
Kmetijskega tečaja Rudolfa Steinerja v Koberwitzu in je bil med prvimi, ki so uvedli
biološko-dinamično metodo na svojih posestvih. Po poroki sem živela z možem pri
njegovih starših. Biodinamiko sem spoznavala korak za korakom preko mojega tasta in
moža. Čez nekaj let sva se z možem preselila na biodinamično kmetijo Martina
Schmidta, ki se je intenzivno ukvarjal z žiti, takrat predvsem z znamenito ržjo, ki nosi
tudi njegovo ime. Le leto dni po najinem prihodu pa je Martin Schmidt umrl. Razen dela
v vrtu za žlahtnjenje, je bila za tem moja naloga, da vso njegovo zapuščino v pismeni
obliki predelam. To delo sem opravljala po Schmidtovi smrti še štiri leta. Pri praktičnem
žlahtnjenju smo se ukvarjali samo z žlahtnjenjem rži. Tako se je torej dogodilo, da se
je k znanstveno-praktični izobrazbi na Univerzi v Hohenheimu pridružilo praktično
izobraževanje žlahtnjenja pri Martinu Schmidtu, ki je bilo popolnoma utemeljeno v
duhovnosti. Četudi smo se tam ukvarjali izključno z žlahtnjenjem rži, mi je njegovo
delo odprlo res globoko razumevanje za rastline.
3
4
Za tem se je moj mož vrnil na univerzo v Hohenheim in doktoriral. Jaz sem se posvetila
materinstvu in vzgoji najinih štirih otrok. V tistem času nisem bila zaposlena, imela pa
sem velik zelenjavni vrt, kjer sem začela s pridelovanjem semen zelenjave, in sicer
enkrat tako, kot me je učila univerza, enkrat pa tako, kot sem se naučila pri delu z
Martinom Schmidtom.
Izkušnje, do katerih sem izhajajoč iz pridobljenega znanja najprej prišla sama, so bile
za mene dragocene.
Vzemimo glavnato solato. Oblikuje liste in naredi debelo glavo. Popolnoma pa se
preobrazi, ko gre v cvet in oblikuje seme. Prav iz dela Martina Schmidta, v katerem
sem sodelovala, sem doživljala te procese preobrazbe kot nekaj neverjetnega, nekaj
zelo zgovornega in informativnega. Predstavljajmo si solato: najprej je imela čvrsto,
trdno solatno glavico. Potem, naenkrat, pred cvetenjem zrase več kot meter visoko in
se postavi v prostor kot majhno cvetoče drevo. Ko oblikuje seme, naredi celo morje
majhnih lučk s semeni. Če si te lučke bolj točno pogledamo, vidimo, da so kot male
zvezdice. Ta preobrazba postave, zunanje podobe solate, je zelo zgovorna. Brez
spoznanja, ki sem ga črpala iz duhovne znanosti, pa ne bi mogla razumeti, katere sile
pridejo do izraza v taki sočni, čvrsti glavici solate, in katere pri solati, ki gre v cvet in
oblikuje seme. Jasno mi je postalo, da sile zvezd, ki pridejo do izraza v lučkah s
semeni, niso prišle v solato šele ob cvetenju, temveč so bile v glavici solate prisotne od
začetka, vidne pa so postale ob cvetenju in oblikovanju semena.
S spoznanji duhovne znanosti sem počasi prišla do čisto drugega razumevanja in do
drugega odnosa do naše hrane. Pri delu z našimi kulturnimi rastlinami sem prišla do
mnogih izkušenj. Predvsem mi je postalo jasno, kakšen potencial je v naši hrani in kakšno
čudo je v bistvu naša hrana. Seveda sem pri pridelovanju semena delala tudi veliko
napak. Spomnim se, da sem pridelovala seme cvetače, belega zelja, brokolija, ohrovta in
rastlin pri cvetenju nisem izolirala. Ko sem tako pridelano seme posejala, so zrasle tudi
čisto nove rastline, kot nekakšno okrasno zelje.
Opazila sem, da moram za uspešno delo z zelenjavo znanje botanike, ki sem ga pridobila
na univerzi v Hohenheimu, bistveno razširiti. Mož, ki je bil takrat zaposlen na biološkodinamičnem raziskovalnem inštitutu v Darmstadtu, me je povezal z biodinamiki, ki so za
svojo zelenjavo pridelovali tudi semena. Na kmetiji Dottenfelder Hof sem spoznala
Dieterja Bauerja. Pogovorila sva se in izmenjala znanje in izkušnje. Potem sva
razmišljala in ugotovila, da biodinamiki nujno potrebujemo lastno seme. To je bilo v
času, ko je biološko- dinamična metoda živela v svetu že petdeset let. Tudi mnogi
vrtnarji, ki so pridelovali zelenjavo, so delali po biološko-dinamični metodi. Biološkodinamičnih semen pa v trgovinah ni bilo; tudi biodinamiki sami so kupovali seme, ki je
bilo pridelano na čisto navaden, konvencionalen način. Vrtnarji so bili mnenja, da seme,
ki ga pridelajo sami, za prodajo ni dovolj dobro. Da je pridelovanje semen znanost za
sebe in da o semenarstvu preprosto premalo vemo. Jaz sem moderne metode
4
5
žlahtnjenja pri mojem študiju spoznala, Dieter Bauer, ki je inženir vrtnarstva, je imel
iz dela na tej veliki kmetiji bogate izkušnje. Oba sva bila mnenja, da je stanje za
biodinamike nesprejemljivo in se odločila, da skušava to spremeniti, da se moramo
naučiti, kako se biološko-dinamično seme prideluje, da moramo svoje znanje izpopolniti.
in ugotovila sva, da imava glede na izobrazbo sama kar dobre pogoje za to. Kmalu za
tem sva našla v Švici starejšega vrtnarja, ki je prav tako dokončal žlahtniteljski študij.
Vsi trije smo sklenili, da ustanovimo društvo, pravzaprav gibanje, ki bo za naše vrtnarje
in kmete pridelovalo biološko-dinamično seme. O tem smo obvestili svetovalno službo za
biološko-dinamične kmete. Ta šteje veliko število svetovalcev. Leta 1983 se je našemu
društvu pridružilo že 15 tako spodbujenih vrtnarjev, leta 1986 nas je bilo 25 in
iniciativo za biološko-dinamično semenarstvo smo registrirali.
Medtem sem se preselila z možem na Bodensko jezero v Rengoldshausen z namenom, da
ustanoviva šolo za biološko-dinamično kmetovanje. Moja prizadevanja sem usmerjala na
eni strani v iniciativo za biološko-dinamično semenarstvo, na drugi strani pa v
ustanavljanje šole za mlade kadre v biodinamičnem kmetijstvu. Zainteresiranih
sodelavcev tako pri eni kot pri drugi pobudi je bilo vedno več. Šolo smo ustanovili na
kmetiji Rengohof. Zanimivo je, da je obenem tudi kmetija dobila vse več sodelavcev in
vse večje površine in se lepo razvijala, s tem pa je dajala tudi šoli vse boljše pogoje za
delo. Na šoli sem imela vsako leto od 8 do 10 vajencev in jih skušala čim bolje uvesti v
semenarstvo. Mlade študente ali učence smo tam uvajali v praktično delo tako v hlevu
kot v kmetijskem, poljedelskem delu in v vrtnarstvu z vsemi biološko-dinamičnimi
posebnostmi.
Iniciativa za biološko-dinamično semenarstvo je takrat vključevala že 50 vrtnarjev in
organizirali smo se tako, da je vsak od vrtnarjev prevzel pridelovanje semen za določno
kulturo, in sicer od posevka do pridobivanja semena, ki ga je nato dal na razpolago
iniciativi. Delo smo začeli s sortami, ki smo jih kupili v trgovini, iskali pa smo tudi stare
sorte, ki jih ne pridelujejo več, da bi pregledali njihov potencial in morda našli še
kakšno dragoceno rastlino. Člani iniciative za semenarstvo smo se vsako leto dvakrat
sestajali za od 3 do 4 dni in izmenjavali svoje izkušnje. Koncem 80-ih let smo začeli
skupno pridelana semena prodajati. Iz naše iniciative je zrasla velika semenarska firma
z imenom Bingenheimer Saatgut, ki prodaja svoja semena že po celem svetu, vrednost
prodaje semen pri tej firmi pa dosega že milijone evrov.
Posebno pomembno se mi zdi, da je vse nastalo iz naše notranje iniciative. Firma, ki smo
jo najprej imeli v podnajemniški sobi hiše za prizadeto mladino, za katero smo, da je
sploh lahko živela, sami kupovali prve rabljene stroje za čiščenje semen, se je razvila v
naš ponos. Na srečanjih, ki se jih je udeleževalo od 50 do 60 članov iniciative, smo na
primer ugotovili, da potrebujemo stroj za čiščenje semen. Denar smo zbrali tako, da
smo košarico za prostovoljne prispevke toliko časa podajali iz rok v roke, da se je za
nakup takega starega stroja v njej nabralo dovolj denarja. Časi, ko smo na ta način
zbirali denar, so k sreči minili. Kar bi rada povedala, je to, da smo prišli do prepričanja,
5
6
da je stvar nujna, da se je moramo lotiti takoj in da ne smemo čakati, da se od nekod
pojavi sponzor z denarjem za potrebno opremo. Lahko si predstavljate, da na začetku
nismo imeli niti slučajno toliko denarja, da bi bilo naše delo lahko plačano. Ko je stvar
dobro stekla, je nekaj denarja prišlo tudi nazaj. Kmalu smo ugotovili, da prodajna cena
semen ne krije stroškov predelovanja v razmerah, kot jih v srednji Evropi imamo.
Nalogi smo kljub temu ostali zvesti, saj smo jo smatrali za nujno. Na začetku smo se
posvetili negi obstoječih rastlin na biološko-dinamičen način, potem smo se lotili tudi
razvijanja svojih sort. Cilj so bile sorte, ki ustrezajo biološko-dinamični metodi pa tudi
pričakovanjem modernega človeka. Tem, zahtevam modernega človeka, smo se težko
podrejali. Toda, realnost je pač taka: to, da ugotovimo, kaj je idealno za rastlino, ne
zadošča, če ni ljudi, ki bi tako rastlino negovali in kupili.
Sredi 90-ih let smo ustanovili posebno društvo z namenom pridobivanja sredstev za
financiranje žlahtnjenja lastnih sort, saj je žlahtnjenje dolgoročna stvar. Za razvoj
nove sorte je potrebnih tudi 15 let in teh stroškov vrtnarji niso mogli nositi. Sklade za
to delo smo do danes res oblikovali, delno iz prostovoljnih prispevkov biodinamikov in
drugih vej antropozofije, delno pa iz proračunskih sredstev države. Financiranje
žlahtnjenja je danes zagotovljeno.
Baza uspešnosti našega dela so še vedno redna srečanja in izmenjava izkušenj,
predvsem zimsko srečanje, ki traja pet dni in ga v celoti posvečamo ozko
žlahtniteljskim temam. Gibanje je danes že zelo veliko in veliko časa nam jemlje tudi
sama organizacija. Tudi o tem se dogovarjamo skupno, saj smo vsi člani iniciative na nek
način še vedno nosilci te velike firme.
Da bi res znali dobro pridelovati semena, da bi dobro opravljali svoje delo, moramo
nabrati zelo veliko znanja in izkušenj.
Zdaj pa nekaj o mojem praktičnem delu. Če nimate še nobenih izkušenj, je najbolj
enostavno, da začnete s pridelovanjem semena za tisto zelenjavo, kjer sta v enem
organu tako kambij (meso, ki ga pojemo) kot seme. To so na primer buče, paradižnik,
kumare, fižol … To je najlažje in temu, kar rastlina potrebuje, lahko najbolje strežemo.
Toda tudi za te rastline, ki imajo v plodovih tudi seme, moramo poznati tiste odločilne
stvari, ki jih rastline za oblikovanje dobrih semen potrebujejo in na katere pri
pridelovanju zelenjave sicer ne moramo misliti. Prilagam torej listo osnovnih informacij,
ki jih moramo poznati, še preden se dela lotimo. Na listi so najprej navedene rastlinske
družine, potem sledi ime zelenjave. Pri biološko-dinamičnem delu je tudi kolobar
pomemben element. Za dober kolobar je (še posebej pri pridelovanju semen) pomembno
vedeti, v katero rastlinsko družino sodi zelenjava, ki jo pridelujemo.
Poglejmo si to listo. Najprej imamo latinsko ime družine. V naslednji koloni je zapisano,
ali je rastlina enoletna ali dvoletna, torej ali cveti že v prvem ali šele v drugem letu, ali
pridelamo seme že v prvem letu ali šele v drugem. Imamo tudi rastline, ki so večletne,
6
7
ki cvetijo v drugem letu, lahko pa jih pustimo na rastišču in cvetijo zatem tam vsako
naslednje leto.
Naslednja kolona pove, ali so rastline samoprašne ali tujeprašne, ali jih oprašuje veter
ali insekti. Pri rastlini, ki je samoprašna, pade lasten cvetni prah na lasten pestič.
Tujeprašna rastlina oplodi s svojim cvetnim prahom drugo rastlino, cvetni prah neke
druge rastline pa pade na njen pestič in jo oplodi. Pri teh, tujeprašnih rastlinah, moram
vedeti, katere so tako blizu v sorodu, da se medsebojno lahko oprašijo in skrižajo. Pri
samoprašni rastlini za križanje ni veliko nevarnosti. Če pa je rastlina tujeprašna, bi bila
vsaka v bližini rastoča sorodna rastlina že nevarnost, da se seme križa in bo pridelek
ničvreden. Da bi pridelali dobro seme, je potrebno tudi, da semenimo skupaj veliko
rastlin iste vrste, s čimer ustvarimo dobre pogoje za to, da ena rastlina opraši drugo z
enako kvaliteto. Tako je v zadnji koloni napisano, koliko rastlin iste vrste enake
kvalitete potrebujem za pridelovanje zares dobrega semena na eni gredici. Pri
samoprašnih rastlinah je teoretično tako, da imam za pridelovanje semena lahko samo
eno rastlino. Tudi tam pa seme ne bo tako dobro, kot je, če vodim v oblikovanje semena
skupino rastlin. Očitno je, da tudi rastlini samota ne de dobro, podobno kot tudi
človeku ne. Vsi smo taki, da imamo radi družbo. Kako pusto bi bilo življenje, če bi ga
morali preživeti čisto sami. Tudi pri rastlinah je tako. Zato navajamo, da potrebujemo
pri samoprašnih rastlinah skupaj od 10 do 20 rastlin, da bi bilo pridelano seme zares
dobro. Pri tujeprašnih rastlinah potrebujemo skupino od 50 do 100 rastlin, in sicer ne
posajenih v vrsti, temveč v kvadratu.
Potem imamo še posebne rastline, kot npr. korenje ali por. Ko gre por v cvet in oblikuje
seme, naredi prekrasno kroglo drobnih cvetkov, ki so vsi v negativnem smislu zelo
občutljivi na cvetni prah sosednjega cveta. Pri takih, zelo občutljivih rastlinah, kot sta
por ali korenje, moramo imeti za pridelovanje semen veliko enakovrednih rastlin skupaj,
tako da veter cvetu lasten cvetni prah zares odnese in lahko prileti tuj cvetni prah, da
opraši ta cvet. Zapisali smo, da potrebujemo pri poru blizu skupaj 200 enakovrednih,
dobrih rastlin. V predzadnji koloni smo zapisali, kakšen mora biti razmak do sorodnih
rastlin, torej do rastlin, ki so podobne, ki so v bližnjem sorodstvu. Pri samoprašnih
rastlinah zadošča razmak od 10 do 20 m. Pri tujeprašnih rastlinah je v primeru, če
raznašajo cvetni prah insekti, potreben razmak 500 m, če pa raznaša cvetni prah veter,
kot je to primer pri koruzi ali špinači, mora biti razmak od ene do druge sorte 1000 m.
Preden se začnemo ukvarjati s pridelovanjem semen, moramo vse to vedeti. Jaz tega na
začetku nisem vedela in sem sadila blizu skupaj preklar in nizek fižol. Oba sta sicer
samoprašna, toda v naravi ni absolutnih mej, vrata niso nikoli stoodstotno zaprta. Po
dveh letih sem naenkrat opazila, da se poskuša nizek fižol ovijati in veliko truda sem
morala vložiti, da sem ga tega spet odvadila. Indijanci so vzgojili pred približno 3000
leti nizek fižol iz preklarja in v nizkem fižolu še vedno živi spomin na prednike, ki so se
ovijali. Obratno pri preklarju ne bomo kmalu doživeli, da bi se rad spustil na tla.
7
8
NAVODILA ZA PRIDELOVANJE SEMEN PRI NAJPOGOSTEJŠIH VRSTAH ZELENJAVE
DRUŽINA
SLOVENSKO
IME
RAZMNOŽEVANJE
ENO- ALI
DVOLETNA
OPLOJEVANJE
SAMOOPLODITEV
DELNA TUJA
OPLODITEV
VEDNO MOGOČA
BALDRIJANOVKE MOTOVILEC
OBIČAJNO
DVOLETNA
SAMA
KOBULNICE
KORENJE
DVOLETNA
TUJE – INSEKTI
PETERŠILJ
DVOLETNA
ZELENA
DVOLETNA
TUJE – INSEKTI
SAMA IN TUJE Z
INSEKTI
PASTINAK
DVOLETNA
TUJE – INSEKTI
KOROMAČ
DVOLETNA
TUJE – INSEKTI
ŠPINAČA
ENOLETNA
TUJE – VETER
METLIKOVKE
METULJNICE
DRESNOVKE
KOŠARNICE
KRIŽNICE
SE LAHKO
KRIŽA Z
RDEČA PESA
DVOLETNA
TUJE – VETER
BLITVA
DVOLETNA
TUJE – VETER
NAJMANJŠA
NAJMANJŠE
RAZDALJA
ŠTEVILO
NOSILCEV
SEMEN
DIVJE
KORENJE
ZELENA
REDKOKDAJ
PETERŠILJ
REDKOKDAJ
DIVJI
PASTINAK
DRUGE VRSTE
KOROMAČ
BLITVA,
KRMNA IN
SLADK.PESA
RDEČA,
KRMNA,
SLADK.PESA
REDKO
OGNJENI
FIŽOL
500 m
50-100
500 m
50
500 m
30
500 m
50
500 m
50
1000 m **
100
1000 m **
50
1000 m**
50
5-10 m
500 m
5-10 m
5-10 m
5-10 m
20
50
20
20
20
FIŽOL NIZKI
IN PREKLAR
LAŠKI FIŽOL
BOB
LEČA
SOJA
ENOLETNA
ENOLETNA
ENOLETNA
ENOLETNA
ENOLETNA
SAMA
TUJE – INSEKTI
SAMA
SAMA
SAMA
AJDA
ENOLETNA
500 m
RABARBARA
VEČLETNA
TUJE – INSEKTI
TUJE – VETER,
INSEKTI
SOLATA
ENDIVIJA
RADIČ
CIKORIJA
ARTIČOKA
KARDY
ČRNI KOREN
SONČNICA
ENOLETNA
DVOLETNA
SAMA
TUJE – INSEKTI
5-10 m
500 m
10
50
DVOLETNA
DVOLETNA
DVOLETNA
DVOLETNA
ENOLETNA
TUJE – INSEKTI
TUJE – INSEKTI
TUJE – INSEKTI
TUJE – INSEKTI
TUJE – INSEKTI
500 m
500 m
500 m
500 m
500 m
50
50
50
50
50
BELO IN
RDEČE ZELJE
DVOLETNA
TUJE – INSEKTI
500 m
50
OHROVT
DVOLETNA
TUJE – INSEKTI
500 m
50
KOLERABICA
DVOLETNA
TUJE – INSEKTI
500 m
50
CVETAČA
BROKOLI
BRSTIČNI
OHROVT
KODRASTI
OHROVT
JESENSKA
REPA
DVOLETNA
TUJE – INSEKTI
TUJE – INSEKTI
500 m
500 m
50
50
DVOLETNA
TUJE – INSEKTI
500 m
50
DVOLETNA
TUJE – INSEKTI
500 m
50
DVOLETNA
TUJE – INSEKTI
500 m
50
500 m
POTROŠNIK
ENDIVIJA
KARDY
ARTIČOKA
KAPUSNICE
VSEH VRST
KAPUSNICE
VSEH VRST
KAPUSNICE
VSEH VRST
KAPUSNICE
VSEH VRST
KAPUSNICE
VSEH VRST
KAPUSNICE
VSEH VRST
ZELENJAVA
VRSTE RAPA
8
9
KITAJSKO
ZELJE
PAK CHOI
RUMENA
KOLERABA
OGRŠČICA
GORČICA
REDKVICE
RUKOLA
KREŠA
BUČE
ZUCCHINI
BUČKE
BUČE
VELIKANKE
BUČE MOŠUS
KUMARE
SLADKA
BUČA,
MEDENA
LUBENICA
DVOLETNA
TUJE – INSEKTI
ENO ALI
DVOLETNA
TUJE – INSEKTI
DVOLETNA
TUJE – INSEKTI
ENOLETNA
ENOLETNA
ENO ALI
DVOLETNA
ENOLETNA
TUJE – INSEKTI
TUJE – INSEKTI
ENOLETNA
TUJE – INSEKTI
ENOLETNA
ENOLETNA
ENOLETNA
TUJE – INSEKTI
TUJE – INSEKTI
TUJE – INSEKTI
ENOLETNA
ENOLETNA
500 m
50
500 m
50
500 m
50
500 m
500 m
50
50
500 m
500 m
50
50
500 m
20
500 m
500 m
500 m
20
20
20
TUJE – INSEKTI
TUJE – INSEKTI
500 m
500 m
20
20
5-10 m
LAN
ENOLETNA
OBIČAJNO SAM
RAZHUDNIKI
PARADIŽNIK
ENOLETEN
OBIČAJNO SAM
ČEBULNICE
PAPRIKA, ČILI
JAJČEVEC
ENOLETNA
ENOLETNA
OBIČAJNO SAMA
OBIČAJNO SAMA
PŠENICA
DURUM
PIRA
ENOZRNICA
DVOZRNICA
EMMER
JEČMEN
OVES
RŽ
KORUZA
ENOLETNA
ENOLETNA
ENOLETNA
ENOLETNA
SAMA
SAMA
SAMA
SAMA
ENOLETNA
ENOLETNA
ENOLETNA
ENOLETNA
ENOLETNA
PROSO
ENOLETNA
SAMA
SAMA
SAMA
TUJE – VETER
TUJE – VETER
SAMO IN TUJE –
VETER
ČEBULA
POR
DVOLETNA
DVOLETNA
SEMENA OD 1.
LETA
RAZMNOŽEVANJE
VEGETATIVNO
RAZMNOŽEVANJE
VEGETATIVNO
DROBNJAK
ŠALOTKA
ČESEN
OGRŠČICA
RUMENA
KOLERABA
TUJE – INSEKTI
TUJE – INSEKTI
LAN
ŽITA
VSA
ZELENJAVA
VRSTE RAPA
VSA
ZELENJAVA
VRSTE RAPA
BUČE MOŠUS
REDKO
PEPO BUČA
VSE VRSTE
MED SEBOJ
1 M2
5-10 m
10
5-10 m
5-10 m
10
10
1000 m
1000 m
200
1000 m
TUJE – INSEKTI
TUJE – INSEKTI
500 m
500 m
50
200
TUJE – INSEKTI
500 m
50
*** PAZI NA SMER VETRA
Na listi so torej navedeni tisti osnovni pogoji za ukvarjanje s semenarstvom. Rekla sem,
da najlažje začnemo s tistimi rastlinami, ki imajo seme v plodu, kot so fižol, paradižnik,
kumare. Pri tem pazimo, da so izpolnjeni v listi navedeni pogoji. Vse kumare so
9
10
tujeprašne. Paradižnik je samoprašen, toda zelo odprt, tako da so vrata za oprašitev od
drugod samo priprta in na eni gredici ne smemo imeti dveh različnih sort skupaj.
Izjemno pomembno je tudi, da moramo pred pobiranjem semena, v času oblikovanja
semena, rastline selektirati. V času rasti moramo opazovati, ali se najde vmes kakšna
rastlina, ki noče rasti, ki je bolna. Take rastline izruvamo. Tudi če najdem na rastlini
viruse, bakterije, glivice, rastlino takoj izločim, saj za pridelovanje semena ni dovolj
zdrava. Vsekakor moram take rastline odstraniti, še preden bi tiste dobre začele
cveteti.
Tudi če semena ne pridelujem za semenarsko hišo, temveč le za sebe ali prijatelje,
moram paziti, da so odbrane rastline res take, kot ustrezajo sorti. Če listi izgledajo
drugače, če so cvetovi drugače obarvani, če se pri nizkem fižolu pojavlja poskus
ovijanja, če opazim druge posebnosti, odstopanja od sorte, rastline pred cvetenjem
izruvam. Le dobre rastline pustim, da oblikujejo seme.
Če ostanemo še naprej pri primeru nizkega fižola. Pri spravilu semen pri nizkem fižolu
lahko izruvam celo rastlino, z vsemi stroki. Pomembno je vedeti, da ta fižol (kot katera
koli druga zrna v strokih) dozoreva še naknadno, ko smo rastlino že izruvali in zrna naj
bi ostala v strokih še približno štiri tedne.
V Sloveniji imate krasne kozolce, ki so zelo primerni za naknadno dozorevanje semen.
Enega bi najraje odpeljala kar v Nemčijo. Čudoviti so za naknadno sušenje nosilcev, to
so skoraj vse rastline, ne le fižol.
Pri kumarah, bučkah, paradižniku odtrgamo za semena zrele odbrane posamezne
plodove, ki naj na rastlini zares popolnoma dozorijo. Bučke in kumare še pustimo, da
stojijo, naj čim dlje časa še ležijo. Seme poberemo iz plodov, preden gnijejo. Ko seme
očistimo, ga čuvamo na hladnem, suhem in temnem mestu, najbolje v papirnati vreči.
Plastičnih vrečk ne uporabljamo.
Na vprašanje: Kaj pa kozarci?
Lahko, po možnosti rjave barve, vendar so papirnate vrečke boljše.
Mnogo težje kot pri kumaricah, paradižniku ali bučah je pridelati seme rastlin, ki
oblikujejo plod, preden cvetijo. Na tej sliki imamo solato, ki je šla v cvet.
Poglejte; to v cvetenje vzravnano solato – zgleda kot drevo. Seveda potrebuje oporo.
Mi postavljamo količke in napenjamo med njimi vrvice. Res je zelo pomembno, da solata
lahko stoji pokonci. Pred cvetom je solata vso svojo energijo vložila v oblikovanje
10
11
čvrste glavice. Le zakaj? Zaradi sebe ne, temveč zaradi človeka. Zato je prav in
potrebno, da ji človek pomaga, in bo prišla dobro skozi fazo oblikovanja semena. Mislim,
da je pomembno, da solati pomagam in liste glavice, tiste prve, čvrste liste, malo
odstranim. Druga pomoč solati je, da takrat, ko odcveti – pri nas je to konec julija,
začetek avgusta –, naredim solati streho. Takrat je pri nas pogosto veliko dežja. Lučke,
ki jih solata oblikuje, solatna semena, ki jih dela, so na vlago zelo občutljiva. Če je
dežja veliko, moramo solato prekriti. Streha naj bo odprta in naj ne sega do zemlje. Če
so poletja suha, to seveda ni potrebno.
P: Kaj pa pridelovanje semena solate v rastlinjaku?
Seveda se prideluje seme za solato lahko tudi v rastlinjakih. To je čisto dobro. Delno
se premaknemo za pridelovanje semena s solato tudi mi v rastlinjak, predvsem za zelo
občutljive sorte. Tam je manj problemov.
Pri vseh kulturah, ki jih hočem semeniti, je potrebna pred cvetenjem dobra selekcija.
Skrbno spremljamo, ali rastlina dobro raste, ali raste enakomerno, ali je zdrava ... Če
pridelujem v rastlinjaku seme solate, ki jo bodo pridelovali tudi na prostem, posejemo
solato za ponovno pridelovanje semena na prosto in izbrane, skoraj dokončno
oblikovane solatne glavice preselimo za oblikovanje semena spet v rastlinjak. To je za
rastlino naporna stvar. Od 50 glavic solate, ki jih preselimo v rastlinjak, jih morda 10
preseljevanja ne bo preživelo. Če pa imam solato v rastlinjaku in sorto, ki vedno raste
samo v rastlinjaku, nimam nobenih problemov.
Vprašanje: Kaj pa če se semeni v rastlinjaku paradižnik in kumare?
Odgovor je isti. Če gre za pridelovanje paradižnika in kumar pozneje v rastlinjaku,
pridelovanje semena v rastlinjaku ni problem. Če se bo pridelovalo zunaj, je selekcija v
rastlinjaku napačna, ker so pogoji na prostem drugačni.
11
12
Pri pridelovanju semena pri teh kulturah je pomembno, da takrat, ko gredo v cvet, in v
času, ko seme zori, stojijo na takem mestu, kjer ne zastaja zrak, kjer je veliko prepiha.
V nasprotnem primeru imamo pogosto težave z glivicami. Da je prepih med rastlinami
mogoč, moramo take kulture pleti. Če bi bil plevel nizek, ni hudo; če pa je visok in seže
do cvetov, bi bilo narobe. Tam, kjer rastlina cveti in zori seme, mora biti dovolj
prostora za prepih. Tudi nizki fižol takrat, ko zori, ne sme stati v plevelu, sicer pride
do napada glivic. Če tak fižol omlatim z mlatilnico ali kombajnom, okužijo trosi teh glivic
tudi zdrav fižol in semena, ki jih prodajam, so okužena. To velja pravzaprav za vsa
semena. Zato je streha s plastiko dobra, ne sme pa segati do tal. Rastlino naj zaščiti
samo proti vlagi od zgoraj. Mi imamo delno streho, ki je narejena iz plastičnih
elementov. Če živite v krajih, kjer je julija, avgusta in septembra vreme lepo in suho, pa
take zaščitne mere niso potrebne. O tem, kakšno klimo ima kdo na svoji kmetiji, katere
kulture so posebno občutljive, katere so bolj odporne in prenesejo več, se semenarji
veliko pogovarjamo. Kriteriji za delitev pridelovanja semen kultur med člani združenja
so predvsem pogoji na kmetijah. Tako si vsi prihranimo stroške in delo racionaliziramo.
Še ena slika. Jo poznate? Cvetoča endivija. Tudi radič in cikorija cvetita takole.
Skrbeti moramo za to, da ne cvetijo naenkrat različne vrste radiča pa tudi endivija in
cikorija ne smeta cveteti istočasno. Tudi potrošnik, ki oblikuje prav takšen cvet, ne
sme cveteti obenem, saj bi se z endivijo križal. Zato cveti in semeni naša endivija v
rastlinjaku. Vrata imamo odprta, vse rastline iz okolice, ki bi se utegnile z njo križati,
pa izruvamo. Ko endivija cveti, naredi cel grm in semena je veliko.
12
13
Za pridelovanje dobrega semena potrebujemo kljub temu najmanj 50 rastlin,
pridelovanje semena na treh rastlinah ni smiselno. Seme bi se že oblikovalo, pride pa do
tako imenovane depresije, do deformacij, do degeneracije, in v nekaj letih sorta močno
nazaduje.
Tukaj je še ena solata. Čisto drugačna. Motovilec je posebna vrsta solate, tudi zato,
ker prekorači leto. Jeseni ga posejemo, spomladi pridelamo seme. Nizek ostane tudi, ko
cveti in oblikuje seme. Te rozete motovilca nimajo dovolj moči, da bi se pri cvetenju
dvignile. Ko se oblikujejo semena, je velika nevarnost, da seme poleže, da se dotika
zemlje in se, ker je preveč vlažno, pojavijo glivice. Rastlinam pomagamo na ta način, da
motovilec pred zimo oplevemo, spomladi pa ne okopavamo več, le plevel izruvamo.
Motovilec ima neposredno pod površino zemljo fine korenine. Če bi ga okopavali, mu
vzamemo še to stabilnost, ki jo ima. Seme bi morali pospravljati vedno suho, v
opoldanskem času. Ko začnejo semena zoreti, je pri motovilcu še enkrat velika
nevarnost v tem, da seme še na gredici izpade. Zato spravljamo seme motovilca zjutraj
med 6. in 8. uro, ko so vse rastline vlažne od rose in ostane seme lepo v rastlini.
Odrežemo celo rastlino tik nad tlemi. Lahko bi vzeli tudi koso. Vse rastline iz ene
gredice zvijemo kot preprogo skupaj in v rjuhah odnesemo ali v kozolec ali na
podstrešje, kjer ostanejo na rjuhah, tako da ulovimo semena, ki izpadajo. Tak, pokošen
ali požet motovilec izgleda kot nepredena, v kosu na ovci odstrižena volna. Te preproge
s semenom lahko obesimo na vrvi, kjer jih pustimo štiri tedne. Za tem jih snamemo in
dobro otresemo na rjuho. Seme je takrat že skoraj čisto.
Seme hranimo vedno dobro očiščeno. Neočiščenega semena ne shranjujemo. Če je seme
neočiščeno, privablja insekte, pritegnejo pleve in smeti vlago. Čiščenje semen je zato
zelo pomembna stvar.
Kako bi se pridelovanja dobrega semena smiselno lotili?
Prvi korak bi bil, da seme razmnožujete in se trudite, da ohranite kvaliteto. To ne
pomeni samo, da semena ostanejo dobro kaljiva, temveč da vsa rastlina ohrani
karakteristične lastnosti kulture, tiste določene sorte.
Poglejmo si nekaj slik, jaz pa vam bom povedala, kaj je za posamezne kulture
pomembno.
Tu naj še enkrat poudarim, da je najslabše, kar lahko naredimo, to, da semenimo slabe
rastline, dobre pa smo pred tem že pobrali. Na koncu nam vedno ostanejo tiste, ki
zaostajajo v rasti, ki so slabotne. Ko gredo v cvet, si mislimo: no dobro, bom pa imel
seme od te. Tudi biodinamiki so delali take napake, zato seme tudi ni moglo biti dobro.
Za pridelovanje semena moramo izbrati najboljše rastline. Samo te nam zagotavljajo
dobro potomstvo. Za hrano uporabimo tisto, kar za seme ni dovolj dobro. To je zelo
pomembno.
13
14
To je špinača. Gotovo ste že opazovali, kako cveti. Ko pride poletje, gre naenkrat v
cvet. Pridelovati seme je pri špinači relativno enostavno. Pomembno je, da jo
razredčimo, da ni pregosta. Ko začne cveteti, ugotovimo, da imamo dve vrsti špinače, ki
se po obliki cvetov razlikujeta. To je ena vrsta. Na taki špinači je v cvetu samo cvetni
prah in ko ga rastlina strese iz sebe, odmre. Malo pozneje od te prve oblike, očitno
moške inačice, oblikujejo druge inačice špinače cvet, ki ima debele plodne vozle.
Rastlina jih oblikuje, ko je še zelena. Tam so majhni plodiči, ki jih tukaj ne vidimo, in
cvetni prah prve inačice rastlin te rastline oplodi. Kadar špinačo redčimo, je dobro
izločati tiste, ki gredo zgodaj v cvet. Narava je zelo potratna. Pri skoraj vseh rastlinah
imamo približno enako število rastlin, ki oblikujejo plodne vozle in semena in takih, ki
oblikujejo samo cvetni prah. Narava poskrbi, da imamo pol takšnih in pol drugačnih
špinač. Za oploditev ene gredice špinače pa je dovolj 10 % rastlin, ki oblikujejo samo
cvetni prah. Ker gredo tiste, ki dajejo cvetni prah, prej v cvet, redčimo le te. Nosilci
cvetnega prahu kmalu odmrejo in ostane špinača, ki je nosilec semena. Približno 6
tednov po cvetenju so semena zrela. Vsa rastlina je potem suha in jo pokosimo. Špinača
ni tako občutljiva kot motovilec, semena ne izpadejo tako hitro. Pokošene rastline
obesimo na podstrešje. Zelo dobro je, da celo rastlino pustimo, da zori in se suši še 4
tedne, nato jo omlatimo.
Mi imamo za pridelovanje semen špinače njivo, veliko 1 hektar ali hektar in pol. Ko je
špinača prava za spravilo semen, njivo požanjemo s kombajnom. Seme špinače pa ni niti
slučajno tako suho, kot so suha žitna zrna, in dodatno sušenje semen je nujno potrebno,
da ne bi plesnelo in izgubilo sposobnosti kaljenja. V času sušenja semena vedno znova
prelopatamo. Kaljivost semen je lastnost, ki jo moramo skrbno čuvati, za katero
moramo skrbeti. Tako kot potrebuje rastlina veliko vetra, ko semena zorijo, tako
potrebuje tudi seme, ko smo ga enkrat pospravili, veliko prezračevanja. Ne glede na to,
ali gre za seme špinače, rdeče pese, fižola ali česar koli, tudi seme buč. Ko imamo
občutek, da je seme že dobro suho, ga spravimo v tiste velike, 20-kilogramske vreče iz
papirja. Teh vreč ne napolnimo čisto in pustimo, da stojijo odprte. V seme vtaknemo
leseno palico in dvakrat na dan semena premešamo. To delamo 4 tedne. Potem je seme
stabilno. To je zelo pomembno. Če ne skrbimo, da se seme dobro dosuši, se zna se
zgoditi, da najboljše uničimo. Ko je seme suho in v papirnatih vrečah, je pomembno, da
ne stoji kjerkoli po hiši, temveč je spravljeno v hladnih in suhih prostorih.
Na vprašanje: Kakšni so optimalni pogoji za hrambo?
Prostor naj ima od 10 do 15 °C, zračna vlaga je lahko do 40%.
Na vprašanje: Jaz imam zdaj samo eno visoko špinačo. Ali se lahko oplodi, če je samo
ena?
Špinača je ločenih spolov. Za seme sta potrebni najmanj dve.
To, tukaj na levi, je gredica cvetočega pora. Por cveti šele avgusta v drugem letu. Cvet
zraste do 1,80 m visoko in nujno potrebuje oporo. Ker pri nas seme dozori šele
14
15
septembra, nam ta opora obenem služi kot oporo za streho iz polivinila. Pri nas pa je
septembra tudi že veliko megle in to je huje kot dež.
P: Kaj če gre čebula v cvet že prvo leto?
Cilj rastline že je, da pride v cvet. Včasih pa čuti neka rastlina razmere v okolju kot
ogrožajoče in preveč pohiti. Če je na primer zgodnje poletje zelo suho, skušajo mnoge
čebule že prvo leto cveteti. Rastlina si misli: preden bo po meni, naj poskusim narediti
cvet. Tudi blitva ali rdeča pesa gre v cvet včasih že v prvem letu. To seme je vedno
neuporabno, je slabo. Cvet in seme sta se oblikovala iz stiske rastline. Mi govorimo, da
je bila ta rastlina v stresu.
Na tej sliki je por že čisto suh, dozoreva. V kobulu vidim, da so semena resnično zrela.
Posamezne glavice s semeni v kobulu pokajo in takrat lahko celo glavico odrežem. Ne
odrežem jo šele, ko so se vse posamezne glavice odprle, saj bi vse seme izgubili. Kobule,
te krogle, odrežem in pustim, da še naknadno dozorevajo. Mi naredimo nekakšna velika
sita s fino mrežo in postavimo porezane kobule v tem na suho mesto, morda na okno,
tako da veje skoznje zrak. Po štirih tednih semena otresemo.
Por je za pridelovanje semena zelo zanimiv. Če vam je sorta všeč in ste v drugem letu
pridelali seme, lahko po spravilu krogle s semeni rastlino spodaj odrežete in jo pustite v
zemlji. Jeseni bo tak por še enkrat odgnal in bo naslednje leto ponovno cvetel. Jaz sem
na ta način pridelovala seme od istih rastlin tudi 8 let zapored vedno na istem mestu.
Pogoj je seveda, da imam za pridelovanje na eni gredici najmanj 200 rastlin, saj je
sicer velika nevarnost depresije, degeneracije. Seme ostane pri poru tudi zelo dolgo
kaljivo.
15
16
Tukaj je cvetoči kodrolistni ohrovt, kapusnica. Ko cvetijo, izgledajo vse kapusnice
enako. Iz sredine nastane pravi grm s cvetjem. Kapusnice so tujeprašne rastline,
oprašujejo jih insekti. Razen brokolija oblikujejo vse kapusnice cvet šele v drugem letu.
Problem pri kapusnicah je, da se vse vrste kapusnic medsebojno križajo. Kapusnice so
primer rastlin, ki so postale dvoletne z žlahtnjenjem in selekcijo. Ko so jih razvili kot
zelnato glavo ali kolerabico, potrebujejo prvo leto za oblikovanje plodu, šele v drugem
letu pa iz tega cvetijo. Kapusnic ne moremo prezimiti zunaj kot na primer por. Glede na
klimo, v kateri živimo, jih moramo pozimi zaščititi pred zmrzaljo. Navedla bom zanimiv
primer pridelovanja semena. Blizu Stuttgarta pridelujejo zelo veliko stožčasto
zašiljenega zelja za kisanje, z imenom Filderkraut. Že dvesto let sodi kot glavna kultura
v to pokrajino. Kmetje si seme pridelajo sami. Z njive preselijo preprosto npr. 10
zelnatih glav v klet in spomladi spet v vrt. Sosed prav tako in vsi imajo isto sorto zelja.
Pozimi so nekateri te zeljnate glave prekrili samo z debelo plastjo slame, ki izvrstno
izolira pred mrazom in ima dovolj zraka. Pomladi to slamo odstranijo in v debelo
zeljnato glavo z nožem zarežejo malo nad stožcem, v sredini križ. Tako ta stožec v
sredini zeljnate glave lahko zraste skozi zarezo in oblikuje cvetje. Delo je bilo zelo
preprosto. Vsi kmetje so imeli isto sorto, cvetoče rastline kmetov so se medsebojno
opraševale. Tako so tam desetletja, stoletja pridelovali krasno kislo zelje. Odlično
sodelovanje. Če ne bi imeli vsi iste sorte, bi bilo hudo. Vsak bi moral imeti za pridelavo
dobrega semena sto zelnatih glav in jih semeniti izolirano.
Tu je primer cvetoče kolerabice. Čez poletje je rasla na njivi, novembra jo preselimo v
hladen rastlinjak. Spomladi začne odganjati in cveteti.
Kar je težavno in vam v bistvu odsvetujem, je pridelovati seme cvetače. Tudi
strokovnjakom ne uspe vedno. Plod cvetače je v bistvu nekako nazaj porinjen, zaostal
cvet. Človek je žlahtnil in oblikoval plod iz cveta. Za cvetačo je preiti v pravo cvetenje
težavna stvar. Pogosto enostavno zgnije ali preprosto ne cveti. Če cveti, pogosto ne
oblikuje semena. Biološke iniciative, ki se v Evropi ukvarjajo s pridelovanjem semen, kot
na primer Sativa v Švici ali Bingenheimer Saatgut v Nemčiji, ponujajo semena cvetače,
ki pa ga po navadi pridelujejo v južni Angliji in Franciji ljudje, ki imajo prav s cvetačo
zelo veliko izkušenj.
Na vprašanje, kako pa semenimo zgodnje zelje?
Je težko, in sicer zato, ker ga tako dolgo, da ga nato prezimimo, težko hranimo. Če
hočemo pridelati semena, je modro, da sejemo pozno, da se glave oblikujejo šele jeseni
in jih nato lahko prezimimo v hladnem rastlinjaku. Modro je, da si vsakih nekaj let nato
le kupimo novo seme iz dobre ekološke semenarne. Tipičen čas za posevke tega
zgodnjega zelja je marec. Za pridobivanje semena ga sejemo šele avgusta. To pomeni,
da je imelo tako zelje popolnoma drugačne pogoje za svojo rast, kot naj bi jih imelo
zgodnje zelje. Trikrat, štirikrat se to z zeljem lahko naredi. Potem je bolje, da kupite
novo seme dobrega porekla. Pridelovanje elitnega semena pod temi težkimi pogoji je
naloga za strokovnjaka.
16
17
Takole zgleda polna, cvetoča gredica zelja. Tu še slika, ki kaže, kako seme spravljamo.
Spodaj ga odrežemo in z vejami vred zavijemo v rjuhe. Kdor se ukvarja s
semenarstvom, potrebuje veliko takih rjuh. Te rjuhe nesemo na zračno podstrešje,
položimo z rjuhami vred na neko podlago, saj semena rada izpadajo.
Poznate tole rastlino? Rdeča pesa je.
Poglejte, kako krasna je s semenom. Ko cveti, tudi zelo zelo močno diši. Občutek imaš,
kot da si jedel med. Če takole cvetočo vejico primeš, opaziš, da iz teh majhnih, zelenih
cvetkov nektar resnično kar teče. Prva doživetja tega dogajanja so naredila na mene
res globok vtis. Kakšna čuda so to. Morda cvetoča rdeča pesa ni lepa cvetlica, vsa
postava cvetoče rdeče pese pa je res impozantna. Njihov vonj je neverjeten, njihova
ponudba insektom je enkratna.
Če cveti sladkorna ali krmna pesa, je slika zelo podobna; le ta, rdeča barva stebel je
drugačna. Tudi cvetoča blitva zgleda zelo podobno, četudi so plodovi teh dveh rastlin
popolnoma različni. Med seboj se tudi zelo rade križajo in pridelovanje semena rdeče
pese mora biti 500 ali celo 1000 m oddaljeno od blitve. Zato je bolje, da npr. Marjanca
v Zasipu prideluje seme blitve, Ivana na Jesenicah pa rdeče pese. Blitva lahko prezimi
zunaj, rdeča pesa pa ne. Rdečo peso moram vzeti iz zemlje, kar je odlična priložnost,
da jo selektiram.
Tista, ki je lepo oblikovana, je morda primerna za pridelovanje semena; tista ki ni lepa,
pa gre v kuhinjo. Lepe rdeče pese pa moram preko zime skrbno skladiščiti. Najboljše
izkušnje imamo pri nas s skladiščenjem v pesku v zabojih. Vse korenovke, ki šele drugo
leto cvetijo, shranjujemo na tak način preko zime; korenje, zeleno, pastinak. Najmanj
vsaki dve leti delamo selekcijo. Tudi pri pastinaku. Četudi lahko prezimi zunaj, ga
jemljemo iz zemlje zaradi selekcije. Plod je korenina in če več let ne selektiramo, bo ta
17
18
plod v zemlji počasi postal spet normalna korenina, izgubi svojo barvitost in sočnost,
svojo aromo, tudi sladkorja ne tvori več. Pridelovanje semen brez selekcije ni mogoče.
Če samo razmnožujem in ne delam elite in ne žlahtnim naprej, je najmanj, kar absolutno
moram narediti, to, da vedno izločim, kar je negativno. Torej moram najmanj vsaki dve
leti rastline vzeti iz zemlje, da si jih ogledam. Jaz sem nekajkrat pozimi v zemlji
pustila tudi korenje, ki sem ga sejala šele julija. To je možno.
In še moja zadnja slika. Redkvice, ki cvetijo v prvem letu. Če dobro rastejo, je rastišče
primerno tudi za pridelovanje semena. Redkvice so hitro zrele. Šest tednov po posevku
jih lahko izpulim in pojem. Če jih pustim, gredo hitro v cvet. Če je blizu vrta njiva
ogrščice, se lahko pojavi hrošč, ki ga sicer najdemo na ogrščici in na redkvici pa tudi na
drugih kapusnicah obžira popke. Če hočemo pridelati seme, moramo takrat, ko se popki
oblikujejo in je redkvica visoka blizu 20 cm, pokriti kulturo z drobno mrežo. Redkvica
gre v cvet in raste naprej, postane velika kot človek. Šele takrat se popki odpirajo in
mrežo lahko odstranimo, saj za cvet hrošči niso več nevarni, redkvice pa potrebujejo
za opraševanje insekte in veter, ker so tujeprašne. Ko je cvetenje končano in se
oblikujejo stroki s semeni, redkvico spet pregrnemo z mrežo, ker semena radi obirajo
ptiči, predvsem vrabci. S pridelovanjem semen teh preprostih redkvic je kar veliko
dela. Površina za 50 redkvic je sicer pravzaprav zelo majhna, pridelek semena pa dober.
To so bile vse slike, ki sem jih danes prinesla. Ne glede na to, koliko dela ima človek s
semenarstvom in tudi ne glede na to, da od dohodkov pravzaprav res ne more
obogateti, mislim, da je semenarstvo prekrasno delo. Človek lahko v toku let z
nabiranjem izkušenj razvije mnogo več razumevanja za rastline.
Vsako leto sem nekaj takega doživljala tudi pri učencih naše biodinamične šole. Ko so
delali pri meni na semenarstvu in sodelovali pri pobiranju, čiščenju, pri sortiranju
dobrih in slabih semen itd., so pogosto menili, da je seme pravzaprav zlata vredno. Taka
ugotovitev se me je vedno globoko dotaknila. To je namreč izjemna resnica in odnos do
rastlin, zgrajen na taki ugotovitvi, bi bil potem tudi pravilen.
To, kar nam je dano v kulturnih rastlinah, ki nas prehranjujejo, je neverjetno
pomembna in dragocena lastnina človeštva. Resnično, zlata vredna. Jaz sem vedno
znova skušala nekako opozarjati na to, da se sposobnosti rastline, da oblikuje hrano
človeku, če človek za seme ne skrbi, zelo hitro izgubijo. Vseh teh plodov: korenja,
solate, rozete špinače, glave zelja, težkega debelega fižola, rastlina ne dela za sebe.
Za svojo reprodukcijo jih ne potrebuje. To je razvila rastlina s tem, da je v naravo in
rastlinski svet posegel človek, rastline pa so sprejele to sodelovanje. In kot sem vam
skušala pokazati s temi skromnimi slikami, so rastline prišle na ta način tudi do neke
nove lepote. Čim bolj intenzivno se ukvarjamo s tem, karakterističnim naših kulturnih
rastlin, ki oblikujejo plodove za nas, tem bolj razumemo nekaj, kar se meni zdi zelo
pomembno. V naravi so se rastline brez človeka lahko razvile od najbolj skromnih
rastlin najdlje do tistih, ki cvetijo. Tiste cvetnice, iz katerih so pozneje razvili naše
kulturne rastline, so največ, kar narava sama po sebi zmore. Človek je te rastline, ki jih
18
19
imenujemo kulturne rastline, lahko razvil tako, da jim je v njihovem razvoju omogočil
eno stopnjo več. To je bistveno dejstvo. Tako kot lahko za rastlino rečemo, da lahko
živi samo, če vedno raste, moramo reči, da ima vse življenje svoj smisel samo, če se
razvija. Kot pomeni, da bo rastlina umrla, če ne raste, je odsotnost razvoja na področju
živega nazadovanje. Človek mora za svoj razvoj skrbeti sam. Dolžan pa je tudi pomagati
naravi, da se bo razvijala naprej. Narava potrebuje človekovo pomoč.
Ljudje, ki so te naše kulturne rastline tako rekoč pred tisočletji razvili, so imeli še
čisto drugačne uvide v življenje rastlin, živali in človeka. Teh sposobnosti mi danes
nimamo več. Zato pa smo razvili druge sposobnosti. Tako dolgo pa, dokler človek nima
resničnega razumevanja za to, kaj življenje v bistvu je, je zelo pomembno, da
dragocenosti kulturnih rastlin ne zanemarimo in da ne dovolimo, da jih izgubimo. Rekla
bi, da je najprej naša naloga, da jih poskušamo v hvaležnosti in spoštovanju ohranjati.
V resnici pa je naša naloga ta, da tem rastlinam omogočimo nadaljnji razvoj in da sami
znanje in razumevanje za to, kar življenje je, na novo razvijemo in pridobimo. Narava to
potrebuje. Ne moremo samo ugotoviti: narava je temelj, brez katerega mi na zemlji ne
moremo živeti. Mi moramo zaradi zemlje, mi moramo zaradi rastlin, mi moramo zaradi
živali tudi skrbeti za to, da se vse lahko razvija naprej. Te tako lepe divje rastline, ki
tako bogato okrog nas cvetijo, niso doživele tega razvoja. Če jih točneje spoznamo, so
v bistvu specialisti svoje lokacije in specialisti pri določenih lastnostih tvorbe
substanc. Mnoge od naših zdravilnih rastlin so taki specialisti in če na lastnostih divjih
rastlin, ki sem jih ravnokar omenila, merimo lastnostih naših kulturnih rastlin, moramo
reči, da so kulturne rastline zelo univerzalne, torej tudi še sposobne, da se oblikujejo
naprej. Če človek resnično spozna moderne metode žlahtnjenja, opazi, da moderne
metode žlahtnjenja to sposobnost nadaljnjega razvoja pri rastlinah ignorirajo in
poskušajo iz naših kulturnih rastlin narediti posebne vrste specialiste. Na žalost ni
dovolj časa, da bi se o tem še več pogovarjali. Verjamete pa mi to, kar sem lahko
povedala. Vse to sem na žalost lahko sama videla.
Kaj pa lahko proti temu naredi v današnjem času posameznik? Prispeva lahko to, da za
sebe in za svoje okolje s kar največjo skrbnostjo prideluje seme sam in se sam nenehno
trudi in izgrajuje svoje, za to potrebno znanje. Seveda pa je treba spodbujati in
podpirati tudi nove iniciative, ki iščejo za pridobivanja semena drugačne in nove poti,
kot so tiste, ki jih poznamo danes. Pozorno moramo spremljati razvoj novih sort, nove
poizkuse, razvoj, ki je na tem področju v toku. In moramo biti tudi pripravljeni
pridelovati nove rastline, četudi po količini pridelka niso primerljive z modernimi
hibridi. Na ta način lahko zelo veliko prispevamo k temu, da ostanejo naše kulturne
rastline v živem toku razvoja. Sploh je to način, da omogočimo našim kulturnim
rastlinam, da bodo lahko oblikovale plodove, ki bodo človeku temelj njegovega
nadaljnjega razvoja.
S tem želim zaključiti.
19
20
20