Dogodki se kljub sezoni kislih kumaric še avgusta, na

PRVI AVGUSTOVSKI TEDEN 2015
VLADIMIR GAJŠEK
Vladimir Gajšek: Ameriški sen, 2000
Dogodki se kljub sezoni kislih kumaric še avgusta, na začetku tretjega četrtletja
INTELYWAYa presegajo, kajti vsak dogodek se zgodi v duši, v lastnem jazu, a vendar v
državljanskem, družabnem, družinskem in osebnem dojemanju in spoznanju, ko upiram oči v
bodočnost, ne da bi se v refleksijah za to bodočnost kaj posebno v skrbeh oziral po smrti, saj
ljubim življenje. Spoznanje, da lahko človek, dokler živi, ureja v odraslosti ali mladeništvu
svoje pretirane instinkte do mišljenja, je gotovo žlahtno in vredno etičnega principa sobivanja.
V času, ko so me z Vidom izseljevali, nama zaplenili večkrat vse premoženje ali naju
onemogočali, in to na meščuharsko zahrbtno in zanikrne, celo uradne načine, je še kako
pomembno, da človek ohrani hladne živce in trezno glavo ter da se upre neverjetnim
»napakam« v pravni, socialni demokratični in suvereni državi, celo več, po svojih »najboljših
močeh« se je potrebno potruditi, da ne bi omahel med vsakdanjimi dogodki ali
vsakodnevnimi opravili, a tudi da ne bi igral junaka korenjaka, ki na koncu omaga v puhlicah
zgolj lagodja ali v lenobi zgolj udobja, za kar vem, da je nevarno. Tako me še vedno zanima
več področij vednosti, umetnosti in znanosti: filozofija, etika, estetika, politologija,
antropologija, psihologija, psihiatrija, ekonomske vede, sociologija, reliologija, itd., pri čemer
se ne delam pametnega, ampak preverjeno pokažem svoj odnos do sebe, družbe in sveta. Vsak
dan je pomemben, če ga le izpolnim s smislom, delom in znanjem, z upanjem in zaupanjem
ter dobro voljo. V dnevnikih lahko opišem, kar opisujem, da doživljam s sinom urednikom in
fotografom Vidom, ker nisva zapečkarja ne zaplečkarja. Tako tudi v skromnih razmerah
nahajam obratno sorazmerje do bistva bivajočega kot v sebi nepresežno življenje, spomin in
nadaljevanje skozi vid. Analogni pojav časa že ustreza digitalizaciji, a le tako, da je vsak
trenutek pomemben in izpolnjen z voljo do sebstva in drugih, nikar pa z voljo do moči, kar me
ohranja v dobrem ozračju, pa naj so razmere še tako v drugih ali uradnih samovoljah pošastne.
Cenim ljubezen in prijateljstvo, zato ne podlegam puhlo zanikrnim in zakrknjenim, kaj šele
množičnim zmotnim predstavam – nadaljujem – do jutri, a tudi do pojutrišnjem. Razlikujem
pa sedem debelih krav od sedmih suhih!
Vladimir Gajšek: Prvi rokopis, 2015
1. avgust 2015, sobota
Danes bova ves dan, ne glede na presno vreme, ves dan doma – urejam dnevnik Julij 2015 –
II.; kljub bolečinam v križu se počutim nekako med simbolizmom in ekspresionizmom,
nekako po včerajšnjem jezuitstvu v Dravljah še dobro…
Svetloba v avgustu?
**
Asociativno
Smo za šablonsko šakalske šale
okrog vratu pozimi
in z njimi
do ilegale
karierne krave v kravatah
kradljivih kraguljev v zagatah,
v kraljestvu kramarjev,
kričeče bednih reklamarjev.
In narobe,
če ne bomo šli po gobe,
smo za Picassove bike
in zanalašč sredi praznih kašč
Gogoljev - plašč.
**
Brez besed
Na začetku je bila Beseda, ne pa poved ali stavek.
Nekaj bridkega je v oholosti, pod vplivom vnemarnega in okorelo zavrnljivega pazništva tam,
kjer je tako ali drugače odveč.
**
In pisanje dnevnika v internetni dobi me upotuje v upoštevek metuljevega efekta, ko se hkrati
doagajo pomebne ali nepomembne reči v svetu in na Zemlji, le da povsod drugače, saj je
drugačen čas v Ljubljani kot drugod v Ameriki, Latinski Ameriki, Aziji in drugod, kr pa je
treba upoštevati, vsaj glede na razmerja sil, seveda po Newtonovih zakonih gibanja, med
vzgoni in trenji tudi družben in v organskih formah, glede na lego in sploh gibalne količine, ki
so socialno, pravno, politično, ekonomsko, kulturno, prometno, kmetijsko, proizvajalno,
okoljsko, tudi podnebno lahko izražene v mirnodobnem času ali v revolucijah in vojnah, torej
tudi ob potencialnih energijah, in kakšna je sila teže v moji bivanjski in Vidovi življenjski
situaciji
- upoštevaje, da se je ukvarjal ameriški matematik in meteorolog Edward Norton Lorenz z
matematičnim modelom pretoka zraka v ozračju ali po vremenskih vzorcih, računalniško z
dvanajstimi spremenljivkami, kar se je izkazalo kot dinamični objekt - Lorenzov atraktor (v
teoriji kaosa), torej je Edward Lorenz metuljev učinek odkril med teoretičnimi raziskavami
vremenskih modelov v 3-razsežnostnem prostoru – se mi zdi gajškovsko le v redu, da so v
tem lepem, sicer maloprej prevročem vremenu cerkvene oblasti določile, da lahko prijateljska,
preudarna teologa dobrega srca in skromna, a v znalstvu izkušena kot odstavljeno upokojena
nadškofa Anton Stres in Marjan Turnšek poslej brez omejitev delujeta službeno vključena v
pastoralno življenje Cerkve, tudi birmujeta, pravi Vid – kot je, le na čigavo pobudo, odločil
prefekt Kongregacije za škofe kardinal Marc Ouellet, s čimer se bo zmanjšala
»reklerikalizacija« samovolje in bo spet možen količkaj zgleden dialog, znan po pristojnostih
med Državo in Cerkvijo, ko uvidevam, kako si npr. jezuiti prizadevajo za nadvse ljudsko
krščansko dobro sožitje, in ko opuščam spomin na strahotno ponižanje in napuhlo oholost,
Bog pomagaj! kakorkoli zdajšnjega nadškofa pa nuncija,
ki sta naju z Vidom – nepozabno! – pustila pred vrati galerije Družina v mrazu in dežju skoro
uro in več, da sva se smela družiti s prijatelji redovniki in duhovniki…, verjetno je krivo moje
dobro znanstvo s kardinalom Francem Rodetom, ki so ga »izključili« celo po nad/škofovem
ljubljanskem posvečenju, na hodniku sta stala cerberja Peter Zakrajšek in Ivan Celar,
ekonoma paznika, ki naju z Vidom - edina – nista pustila notri, kajti jaz sem bil šel naprej,
Vid dva koraka za menoj, nakar je Zakrajšek oba nagnal pred vrata ven ko dva cucka,
in kar je odločilno: nuncij, ki sem se z njim pred nedavnim prijateljsko pogovarjal o novi
evangelizaciji, o zgodovini Cerkve na Poljskem in Slovenskem – razmerje Gomulka-Višinski,
o poljski glasbi, plakatih, vernosti, o poljski znanosti poimenoma, tudi o naših, me je tokrat
ignotrantsko zradiral, se obrnil proč, kaj šele novi nadškof, ki je bzignil, da tukaj ne odloča
(?), nakar je prosil za naju, da bi smela vstopiti, še akademik in prof.dr. Jože Krašovec, pa ni
zaleglo, Zakrajšek in Celar sta pazniško ostala pri prepovedi vstopa, nakar sem prosil starega
znanca, dobrega svetega in mojega mariborskega starega pomožnega škofa Jožefa Smeja, ki
je obstal kot vkopan, ker ni mogel verjeti, da ne smeva z Vidom naprej, Zakrajšku sem
omenil, da škofa Smeja poznam že vsaj 40 let, pa ni nič zaleglo… itd.,
in odtlej seveda še vedno ostajam nedeljnik, skupaj itak z versko navdušeno pegnetenim
Vidom, obsedencem, ampak e je življenjsko izučilo: - kajtio slednjič, po dobri uri
premrazovanja zunaj na dežju sva smela vstopiti izza galerije, kjer je bilo pogovorno
vrvežavo, čestital sem spet mimogrede nadškofu, saj sem mu že tedaj, ko so šli od
frančiškanov v stolnico in sem ga pohvalil za intervju, potlej sem ga prosil, ali smeva s sinom
kaj prigrizniti, kar je s kimljajem odobril in ga je trznilo, čeprav ni vedel, da ima Vid v žepu
čokolado in da nisva prišla jest ne pit, ampak da bi se pogovarjala z znanimi duhovniškimi ali
redovniškimi druščinami;
in zdaj sta odstavljena, v resnici nič kriva upokojena nadškofa Anton Stres in Marjan Turnšek
spet cerkveno strukturirana, čeprav vsak na svoji strani, Štajerca, pravzaprav sta doživela
mojo »brezdomno« usodo, ko ne gre več za strašno prikrajšanost, niti ne za hvaličenje,
vsaj ne v primerih, ko je npr. Mateja Komel Snoj, bivša ravnateljica NUK
(o nji sem pisal:
http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/mateja-komel-snoj-nova-ravnateljica-nuka/156070;
http://www.intelyway.com/kultura/razmisljanja_in_odmevi/VladimirGajsek__NUK_in_Igor_Torkar.pdf;
http://www.intelyway.com/EX/nasceni/debeljak.htm;
http://www.intelyway.com/druzba/filozofija/vladimir_gajsektedenska_citanka_za_provokatorje.pdf;
http://www.intelyway.com/kultura/epistolarno/Vladimir_GajsekKruh_Vam_smrdi_tobacni_pajzl_v_knjiznicni_pa_ne_svetovni_dan_zdravja_7_4_200
4.pdf;
http://menuwap.ancelutil.com.uy.deciquesi;
mobsite.appspot.com/www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=forum&op=viewtopic&to
pic_id=28474&forum=8&post_id=1255420
itd., ob različnih ugodnih ali neugodnih prilikah ) -
samo zgolj še v kulturi zaposlena in zavrnjena, z davčno številko: 59958189 in matično
številko: 6835414000, stanujoča v Maleševi ulici 8, 1000 Ljubljana, žena Vida Snoja, zdaj
spet vsaj zdravstveno in pokojninsko zavarovana, potem ko je bila v NUKu leta 2009, zdaj je
tudi državna kadrovska politika, vsaj s premierko Alenko Bratušek, dosegla namreč
spremembe, levica pač ne bo dopustila, da bi klerikalke lahko bile koderkoli, čeprav so
sprejete nove osebe v SAZU – še včeraj sem prin draveljski maši videl prijateljsko, novo
akademičarko, ko je šla po sv.obhajilo, tudi drugod se nekako odpira, a le polagoma, z glasovi
od zgodovinarja Prunka do Grdine itd. javno, od Jožeta Dežmana do celo Iva Žajdele, kajti v
državi so se zadnje dni politične zadeve nekako izostrile zradi odnosov med haaško arbitražo
in slovensko-hrvaškimi odnosi, ojha, Simona Drenik, kako znaš razpletati strokovno vsaj uro
in čez, znanka še iz naše bežigrajske župnije,pa Jrnej Sekolec, brat mojega gimnazijskega,
danes pokojnega sošolca Jožeta, ki sem ga večkrat obiskal…
**
- so napletli prisluškovalno afero, da je hrvaška narodna skupščina enoglasnno protzi
Sloveniji znotraj EU in da so politiki ad hoc uredili z namestitvijo Ronnyja Abrahama
namesto Sekolca kot arbitra, torej tako je, mogoče pa gre za znano vojno-psihološko finto,
kako nasprotnika onemogočiš s prisluhi, če ne gre drugače, ampak ne Slovenija ne Hrvaška
pač nista v vojni ne med seboj ne z EU,črprav obstaja prikrta medsebojna gospodarskam
vojna, zaradi katere naj bi odstopil menda zdajšnji zunanji minister Karel Erjavec, kar pa jim
ni uspelo ne v zunanjeministrskih diplomatiziranih spletkah ne s strani prav sovražno
spolitizirane Hrvaške, ker je pač Erjavec dovolj spreten, da se je spet in znova izvlekel, tudi v
podpori predsdnika parlamenata Brgleza in premierja Cerarja, zadevo so pač pospravili brž
pod preprogo, in sem pomislil za hipec, za droben trenutek, kaj bi se zgodilo, ko bi se
pripetilo kaj vsaj malce podobnega premirju Janezu Janši, bi imeli cestno podrhaljene,
grozeče kričave povorke mestne podkupljene golazni, ko bi sodrga hotela Janševo glavo…,
tokrat pa gre vse vsaj gladko mimo, in, kot menim, vse ostaja pri starem nekako levičarsko,
evroposlanci predlagajo ko/laboranta za državljana Evrope, da bo sramota še večja skojevsko
in prikrito udbaško, tudi, bi rekel zasmehljivo partljičevsko, in v ljubljanski Drami še kar
naprej lajnajo, da je Jugoslavija – moja dežela, s čimer se bojo pojavili še na Borštniku ´50,
čemur oporekam in bom ugovarjal,
**
obenem še laibachovci gostujejo kmalu v znoreli diktaturi Severne Koreje pri Kim Jong Ilu
itd., kot da ne vedo, da so s tem izgubili slovenski značaj kot novi krvavrokci, saj bo na
njihovih rjovečih rokah ostala kri korejskih mučencev v gulagih, so pač na »partijski liniji«,
ker je pač militaristični diktator na oblasti…, čemur glede na »gostovanje« oporekam in me
briše e-administrator v Delu ničkolikokrat, tako da se vedno znova, iz dneva v dan tehnično
prijavljam zb vedno novim geslom in psevdonimom, in ko bomo obračunavali s tem zatrtjem
svobode tiska, bom videl, kdo vse je poleg nekaj pijančkov in novinarskih frajlic zagovarjal
krvavi državni teror in je bil idejnopolitično proti Sloveniji in posredno proti Evropi, v imenu
»gostoljubja« itd.
**
In je bila Mata – Mateja Komel Snoj še kulturednica Slovenca, mi je le objavljala članke, saj
so bilin tehtni – posedala je dnevno pred črno vdovo v lokalu s kolegicami… so bile
kofetkarke.
**
Slovenska abdikacijska zveza učenikov
Mnogo je izvoljenih,
a malo izbranih
s frizurico naoljenih
pri akademskih telebanih kdaj pa si že videl akademika,
da ne bi bila tu polemika
in bi zmanjšali apanažno vsoto
- kot le neslano anekdoto?
- in leta 2018 bo Pjongčang gostitelj zimskih OI, ko so poljski Krakow, ukrajinski Lvov,
norveški Oslo in švedski Stockholm preklicali svojo kandidaturo že pred finalnim izborom
(izbor v Kuala Lumpurju, Maleziji) .leta 2020 bo gostil poletne OI Tokio, leta 2022 pa bo
gostil zimske olimpijske igre Peking… - torej Azija?
Na eni strani so, kot je razvidno in zombijsko doživeto, v Ljubljani totalne blokade
enorazsežnostno uradno ali pisarniško, ko o meni in mojem življenju odločajo najprej socialne
delavke, ki smejo pač nenadzrovane nesramno prekoračiti ne le svoje pristojnosti, ampak se
obnašajo paragrafarsko kot nekakšne pristranske kanclajfukse, enako moški zaposleni
centralno vladno v krajevni samoupravi socialnega dela, pri čemer sem docela izpostavljeno
nemoči sam nemočan, ker odločajo o meni z zavrnljivo samimi zavržnimi odločbami –
obrazci, seveda prirejeno v svoji oblastni moči, kot e podobno dogaja tudi povsod drugod,
razen v trgovinah!
– saj svojega ne Vidovega življenja ne morem simulirati, ko so naju vrgli v kaos podrhaljene
mestne golazni tako, da so izpraznili ljudi in stvari, se reče, da so zaplenili vse in naju izgnali
v brezdomstvo, pa še to brez mestnega geta, obenem ko so se še kar naprej jugoslovenarsko
prostaško nagrajevali, si delili naslove in položaje, tako imenovano, sicer v resnični dokaj
ničvredno izobrazbo brez horizonta humanistike, so si in si še delijo denar in nagrade in se
»promovirajo«, bistveno podobni jarkovnim pijančkom ali splesanim kurbicam, nič več kot to
– ampak so navzven silno uspešni, brezobzirno kujavi, nasilno maščevalni, paragrafarsko
brezpravni ali anomično anonimno javno ohlokratski…,
**
kajti kako bi se posmehovali prostaško robustni in hohštaplerski sestavljalec MB knjige ob
kemijskem srednješolskem ko/laborantu, zdaj z akademsko vsakomesečno apanažo, kaj šele
komedijsko komični učiteljski mariborski poslanec ali upokojenec Tone Partljič, ko bi samo
zavohljali take stavke: “Če štejemo znanje in razumetje za stvari, ki sta lepi in vredni in če naj
med raznovrstnimi področji znanja vrednotimo katero više od drugega, najsi bo to zaradi
njegove temeljne forme, najsi zaradi velike vrednosti ali pa čudovite narave predmeta tega
znanja, tedaj lahko iz vseh teh razlogov upravičeno postavimo na prvo mesto znanstveno
raziskovanje duše. Vpogled v bistvo duše ima velik pomen za vsa druga prizadevanja po
resnici in kar največji pomen za razkrivanje narave. Kajti v duši lahko vidimo načelo vsega
življenja." (Aristotel), mi je znano, ob tudi drugih avtorjih, ki pač zaničujejo ne le psihologijo,
sociologijo…, ampak posebej filozofijo in vprašanja etike, češ da gre za navadno sranje, ki je
zunaj partijske linije v javnosti, enako velja kajpak tudi za ljubljanske pisce posebej, saj
ponotranjanje – celo moralnih – norm pomeni pri njih eno sámo prekleto povzpetništvo,
plačano stremuharstvo, prilagojeno prisilo… kot nenehno napadaški mehanizem za
uveljavljanje osornega egoizma in zagotovljenega dobrega, užitkarstva polnega življenja, ko
je koža podplat čezinčez postala, brezvestna kilavost pa eno sámo nagrajevanje, poleg
zahrbtne in sluzave shinavčenosti, toda tudi z že poznanim halanjem, kar sem krvavo doživljal
z Vidom, ko sva bila scela državno zaplenjena in izgnana v brezdomstvo, barabija ljubljanstva
in mariborstva pa se je medtem kar hijensko zasmehljivo režala zase, češ kako močni so,
namreč s svojimi uradnimi preganjalnimi osebami, zlasti z izvršilnim sodstvom in organi
pregona,
**
ja, od Sekolca do Drenikove pelje menda meja med Hrvaško in Slovenijo, toda zunanji
slovenski minister Karel Erjavec se ne bo oslabil, kaj šele da bi nemara odstopil, saj ga
podpirata parlamentarec J. Brglez in seveda šef premier M. Cerar; le da se poslej Delo ne bi
imenovalo Rad, Mladina se ne bi več kje imenovala Omladina? z gablecom v Ljubljani, kjer
itak že pnekod prevladuje ne le jugoslovanščina, ampak v dresuri ljubljanske Drame tudi
Jugoslavja - moja dežela, in če bi to res bila, bi bili pač tudi Mladinini uredniki brž v
političnem arestu, ne le odstavljeni, ampak ljudsko miličniško pretepeni med štirimi stenami,
sicer pa bi jim Država zaplenila vse premoženje in jih izgnala v brezdomstvo, kar je uspešno
in bolje od Hitlerjeve vojske počela še pred nedavnim in prepoveduje Mestna knjižnica
Ljubljana npr. vse storitve in tako rekoč vstop v vse javnoljubljanske knjižnične enote docela
samovoljno članu DSP in Slovenkega centra PEN... uredniku, prevajalcu, nevladnemu
diplomatu Vladimirju Gajšku in večkrat tam okradenemu in ponižljivo ustrahovanemu sinu
Vidu, uredniku in avtorskemu ali umetniškemu fotografu, ne da bi bila MK sploh pripravljena
na - pogovor, tako pošastno moč ima naddržavno in čezustavno Alenka Gazvoda s svojim
nekakšnim "odlokom" brezpravja in najbolj grobe prisile...
**
- in da smrtni grožnji književniku Gajšku, penklubovcu in uredniku, bivšemu zunanjemu
svetovalcu državnega predsednika Janeza Drnovška, ker si je drznil spregovoriti kritično o
nacifašističnem in ustaškem jeziku v Trubarjevi hiši literature, ne bi pripisali kake pozornosti,
ko se je sovražno zadirčno izživljal nad mirno razlagalnim Gajškom poimenoma neki
sovražni ustrahovalec, da bo Gajšek ustreljen, če bo kaj govoril! tudi te smrtne grožnje ne
Trubarjeva hiša literature ne MKL nista niti prijavili policiji, kakor da sta sostorilski
pomagački nevarnim ustrahovalcem.
Že tukaj ni glede na kriminaliteto in kazensko upravičeni pregon ustrahovalcev, pretepačev,
žaljivcev... nič kakor urejeno, ker noče nihče ukrepati, Jelka Gazvoda, direktorica MK
Ljubljana pa še kar naprej vlada v svoji samovolji in sprevrženosti.
Najprej je treba urediti s tem pošastnim kot ohlokratskim nasiljem v Ljubljani...
*
Kako da imajo nekateri ljudje, zlasti politiki, ozadje kar spredaj, celo na licih?
In Hrvaška? Begunci čez Srbijo na Madžarsko in od tam v dežele Evrope… - Novinar in
fotoreporter, kaj ste obedovali s sirskimi in drugimi begunci na dolgem pohodu iz Srbije na
Madžarsko, menda ne v restavraciji v Srbiji ali na Madžarskem? Tako je, to so človeške
družine, ki bežijo, ne pa divjad ali ptice selivke...- Človeštvo zaradi udobja in ugodja v
materialni blaginji tod ne dovoli prihoda drugačnih odondod... - ali pa veš, da te v Severni
Korejo, tudi kot gostjo, če imaš kak verski znak, verižico s križem, lahko obsodijo, zaprejo,
izženejo...Se spomniš Ajde Lesjak, tv napovedovalke, ki so jo "umaknili", ker je tv kamera
ujela križec na verižici njenega vratu? - Seveda je shinavčenost na prvem mestu, nato
vojaško-policijski nadzor in prisila...Če bi bila Slovenija ksenofobna, ne bi posurovelo
dresirali v ljubljanski Drami: Jugoslavija - moja dežela. In ne bi evroposlanci izzivali s svojim
in le svojim »državljanom Evrope«…
*
"Eden izmed beguncev je potegnil iz žepa koran in začel moliti. Sonce je počasi zahajalo."
Naslednje dni bodo iz žepa lahko potegnili koran milijoni - ne le Turki gastarbajterji v
Nemčiji, Alžirci v Franciji, ne le Bosanci in Makedonci in Albanci v Sloveniji...- Tako bo
vsaj leta 2020 menda Evropa le muslimanizirana. Kajti muslimani pazijo, da imajo velike
družine, čim več otrok - in socialno pomoč iz državnih sredstev za ljudi, od Rdečega križa in
Karitasa, Zveze prijateljev mladine…, če ne gre drugače. Tukaj so spotika domači upokojenci
in invalidi, pa nič zato. Gospa socialministrica Mrak Kopač bo že poskrbela s CSD.
**
Babičina kuhinja
Oho,
kaj je rekla nona, madona!
Res veleumno bukselj. Moja nona
je rekla brez pardona:
Ko vidiš Hrvata,
takoj zapri vrata,
da te dobro pošlata
in mu rata, kar oba blebetata
in se gresta igrico: mama in ata
in drgetata in krehetata...
*
Državljani - Istrani
Premier Miro in zunanji minister Karel bi si verjetno srčno rada ogledala Jasenovac, Pakrac in
Vukovar? - Republika Hrvaška je sicer obmorska država v jugovzhodni regiji Evrope, s
severnim robom se umešča v Srednjo Evropo in plje od skrajnih vzhodnih robov Alp na
severozahodu do Panonske nižine in bregov reke Donave na vzhodu, njen osrednji del pokriva
Dinarski gorski masiv, južni del se končuje na obali Jadranskega morja, kjer si je privzela
Istro. Na severu in zahodu meji na Slovenijo, na severu na Madžarsko, na jugu in vzhodu na
Bosno in Hercegovino, na jugu na Črno Goro ter na vzhodu na Srbijo.
*
Polotok Istra, kot Istrska, na Slovenijo mejna županija – najzahodnejša županija Hrvaške, z
administrativnim regijskm centrom Pazin/Pisino, največje mesto Pulj/Pola; Slovenci –
avtohtoni kot staroselvi v Istri – kot najstarejši Slovani. Istrska mesta: Pulj Pola, Pazin
/Pisino, Poreč /Parenzo,Buje /Buie, Buzet /Pinguente, Labin /Albona, Novigrad /Cittanova,
Rovinj /Rovigno, Umag /Umago, Vodnjan /Dignano; in če s/m/ Slovenci avtohtoni staroselci,
ne smemo zgodovinsko postati nekakšna enoodstotna hrvaška manjšina.
*
Igra oblasti
Mogoče se je strinjati z mnenjem, namreč če se pravo spolitizira partijsko, pride vedno do
kršitve prava, saj postane pravo najslabši in najtrši hlapec partijske politike, posebej še
razvidno v 2.svetovni vojni, prej v vzponu sovjetizmov in nacifašizmov... in v
jugoboljševizmu in titinstvu.
Gre menda za igro oblasti, ker vlada hoče ostati poslej slovensko v sedlu, da je noben, niti
hrvaški osel ne vrže s sedla...
Le vrag, le sosed je mejak!
*
Iz Zagreba kot odveč
Brat,
ne ga srat!
da se ne bi kje húdili,
ker nismo nič ponudili:
kar je preveč, je preveč!
Vabeč, gonobeč
mediji so se zares trudili
in dali vse od sebe srbeč
iz črev, da je rdeč seč!
*
Istrske občine: Bale /Valle, Barban, Brtonigla /Verteneglio, Cerovlje, Fažana /Fasana,
Funtana, Gračišće, Grožnjan /Grisignana, Kanfanar /Canfanaro, Karojba, Kaštelir-Labinci
/Castellier-Santa Domenica, Kršan, Lanišće, Ližnjan /Lisignano, Lupoglav /Lupoliano,
Marčana /Marzana, Medulin /Medolino, Motovun /Montona, Oprtalj /Portole, Pićan, Raša
/općina,Raša /Arsia, Sveta Nedelja /općina,Sveta Nedelja /Santa Domenica, Sveti Lovreč,
Sveti Petar u Šumi /San Pietro in selve, Svetvinčenat, Tar-Vabriga /Torre-Abriga, Tinjan,
Višnjan /Visignano, Vižinada /Visinada, Vrsar /Orsera, Žminj /Gimino.
**
Do Severne Koreje s Titom ali Mussolinijem?
Demokracije ne politične svobode v S. Korejini. Kdor se z oblastjo ali diktatorjem tudi tiho ne
bi strinjal v celoti, ga deportirajo v posebne oddelke konclagerjev, kjer jih prepričujejo z
mučilnimi okrutnimi postopki »prevzgoj«. To velja za funkcionarje partijce, ki bi samo kihnili
proti dktatorju, a so rehabilitirani, če se takoj spreobrnejo! Nerehabilitirani pa so zaprti, tudi z
družino in otroki, na t.i. »območju totalnega nadzora«, kjer opravljajo težka suženjska dela do
smrti.
*
V Severni Koreji je veliko konclagerjev, kjer preko 200.000 političnih zapornikov in njihovih
družin živi v »najbolj nemogočih pogojih na svetu«, ki jih militaristični pazniki kot
zasužnjene mučijo. V kazensko taborišče prideš, če zapoješ kako južnokorejsko popevčico,
kazenka obravnava je politično partijsko neizprosna. –
Severna Koreja ima za konclagerje specifično rezervirana posebna območja v posameznih
provincah - poskus pobega ali kršitelj pravil je usmrčen ali poslan v poseben ločen zapor, ki je
del lagerja. Arbajtslagerji so rezervirana za politične zapornike, navadni kriminalci pa so
zaprti v drugih zaporih. V severnem in severovzhodnem delu S. Koreje je 6 konclagerskih
območij.
*
Samozadostni d/ž/uče. Ko je leta 1994, 14 let po Titovi smrti, gavznil diktator Kim Il-sung,
Severna Koreja ni razpisala volitev, ampak ga je razglasila za »večnega predsednika« in mu
zgradila mavzolej v centru Pjongjanga, tako je Kim Il-sung uradno še vedno predsednik
Severne Koreje, a je bil njegov naslednik Kim Džong Il vrhovni voditelj Severne Koreje do
svoje smrti decembra 2011 - naslednik Kim Džong Ila je najmlajši izmed njegovih treh sinov,
Kim Džong Un.
*
Za zdravstvene preglede pacienti plačajo s cigaretami, hrano ali alkoholom, za operacije pa
celo z gotovino. Sicer pa vključujejo tradicionalno zdravljenje z zelišči in akupunkturo
Skoro vsi imajo javni dostop do sanitarij in vode, ta pa ni popolnoma pitna. Nalezljive bolezni
- malarija, tuberkuloza in hepatitis B, so v Severni Koreji pogoste.
V Severni Koreji vlada sicer podhranjenost, posledica lakote, zaradi neučinkovitega sistema
razdeljevanja hrane in politike »vojska na prvem mestu«, in tam je 60% otrok podhranjenih,
od tega 16% akutno podhranjenih.
Država skrbi za brezplačna stanovanja, izobrazbo, zdravstvo in racionirane količine hrane,
plačevanje davkov je bilo 1. aprila 1974 uradno odpravljeno.
*
Izobraževanje v Severni Koreji nadzoruje vlada, je brezplačno in obvezno do srednje
izobrazbe. Da bi vzpodbijali samostojnost in ustvarjalnost učencev, uporabljajo t. i. hevristiko
– šoloobvezni so 11 let = 1 leto vrtca, 4 leta osnovne in 6 let srednje šole, kjer skrbijo za
pismenost. Učni načrt vsebuje splošne in politične vsebine. Osnovne šole - ljudske šole
obiskujejo obvezni osnovnošolci v starosti med 6 in 9 let, nato med 10. in 16. letom starosti
na podlagi njihovih sposobnosti obiskujejo navadno ali posebno srednjo šolo.
*
Severna Koreja je, kljub religijskmu pozunajnenemu propagandnemu videzu, država totalnega
ateizma. Svobode vere, kaj šele različnih verskih skupnosti, v S. Koreji ne sme biti, le v
propagandne namene pa prikazujejo, kakor da bi bil nekako dopusten budizem. Imajo pa kult
osebnosti vodje. Prej so duhovščino pobili, pošiljali kristjane v konclagerje, vse cerkve so
zrušene in noben krščanski duhovnik nima vstopa v S. Korejo.
*
V času Titove Jugoslavije sta državi vzdrževali tesne stike, saj je jugomaršal obiskal Kim Il
Sunga leta 1977. Po jugofirerjevi smrti je izdala severnokorejska pošta leta 1980 spominsko
znamko s Titovim ksihtom.
*
Kultno državno in partijsko okultno v Severni Koreji
kot v partijsko edini svinjski reji
na laibachovski krvavobedasti turneji Prebežniki, ki jim je uspelo pobrisati, trdijo, da severnokorejske šole obravnavajo diktatorja
očeta Kim Il-sunga in sina totalitarca Kim Džong Ila kot božanstvi, čeprav je Kim Il-sung
nekako zavrnil, da si je zase okultno militaristično napravil kult osebnosti.
A ob smrti Kim Il-sunga so se množice državljanov zgrinjale k njegovemu kipu po mestih in
histerično jokale in jokale, enako tudi ob smrti Kim Džong Ila. Obstajajo le Univerza Kim Ilsunga, Stadion Kim Il-sunga in Trg Kim Il-sunga… in celopostavni kipi diktatorjev.
*
Marina Gržinić, škucovska in dunajska filozofinja, teoretičarka in estetičarka, instalirana
umetnica, partnerka videoumetnice Aine Šmid, ali njena kolegica kuratorka Zdenka
Badovinac, prej iz Moderne galerije, ki se predstavlja največ le angleško, cinično ujedljivo
pravita, da lahko na cesto izseljene, državno-policijsko zaplenjene in prisilno ubožne
slovenske družine z otroki vred dihajo zrak kar zunaj in živijo v naravi, češ, ali niso srečni, ko
so zunaj v naravi, sicer pa brez stanovanja? ko se norčujejo take frajlice iz reve in nesreče
prisilno policijsko izgnanih, ko v brezobzirni anomiji zavodov itd. itak ne odgovarja med
uradnimi osebami nihče!
A vendar, laibachovski nastopač v vojaški uniformi - gledališki rekvizit se je le postavil v
pozo jugofirerja ali kaplarskega jugomaršala oziroma, česar občinstvo ni dojelo, v pozo
italijanskega kompanjona vodje Mussolinija...
Zdaj Delo med drugim piše in pisuni vse več, zaznavamo, o laibachovcih na poti v - Severno
Korejo.
*
»Severna Koreja potrebuje Laibach, kot Laibach potrebuje Severno Korejo,« pravi pobudnik
krvave turneje v Pjongjangu.
Zatiranje umetnika ali književnika v Ljubljani, ko je prepuščen socialnim delavkam/cem in
uradnim osebam ZPIZa, ki ne dodeli niti 70-letnemu starostne pokojnine, ne glede na delovno
dobo, a z eno najbogatejših, tudi mednarodnih bibliografij, to pa vžge! v Ljubljani
severnokorejsko!
Ampak, verjemite, tudi na Delu ali v javnih tiskih in oddajah, preživeli bomo!
*
Morten Traavik je norveški režiser in avtor, s sedežem v Oslu in Stockholmu, znan po
lepotnem tekmovanju "Miss mina" - Angola, 2008 in Kambodža, 2009, kot projektov na
tujem, od 2010 kolaborant v Severni Koreji, ko se je satanistično izrazil knjižno: Hudič je
padli angel.
Totalitarec Morten Traavik se drži za rokco ljubko z oficirjem - v Severni Koreji:
http://sinonk.com/2014/10/17/on-totalitarian-art-interview-with-morten-traavik/
Morten Traavik, organizator ideološke pritlehne norosti Laibacha v Pjongjangu, je navaden
kurbir, sprenevedajoč se, koliko je konclagerjev, koliko podhranjenih severnokorejskih otrok,
koliko sfantazirano izšolanih idiotov, koliko oboževalcev in oboževalk kakor večnega Kim Il
Sunga, koliko diktatorjevega militantno militarističnega totalitarizma, in da je vse gledališče,
likovna umetnost, likovnost in kulturna dejavnost vsebinko na partijski liniji Kim Il Džonga
itd., enako kot himna. Ko se bojo drli tam laibachovci, bodo samo na partijski liniji, sicer...! v
deželi vseh porušenih cerkva in pobitih duhovnikov ali redovnikov..., kjer zamenjujejo
svobodo govora s partijskim prepričanjem.
*
- Diktator Kim Il Sung, (15.4.1912 Mangyongdae -8.7.1994 Pjongjang) v 30. letih se je kot
aktiven član KP boril proti Japoncem, 1941–45 v ZSSR; 1946 soustanovitelj Korejske
delavske stranke in predsednik severnokorejskega ljudskega komiteja; 1948–72 predsednik
vlade, 1972–94 predsednik Severne Koreje. V S. Koreji gojijo neprestano kult osebnosti.
- Diktator Kim Jong Il, (16. 2. 1942 na gori Paektu, sin Kim Il Sunga – 17. december 2011),
od 1973 sekretar za organizacijo, propagando in agitacijo v CK Korejske delavske stranke
/KAP; od 1980 član prezidija politbiroja KAP; od julija 1994 predsednik države in vodja
stranke.
Severno Korejo vodi danes diktator Kim Džong Un - tudi z jedrsko grožnjo navzven.
**
In za nameček katoliške revije – v branje, tudi dopustniško…
Naša družina
Slovenski čas
Mavrica
SLO − slovenski zgodovinski magazin
Beseda med nami
Božje okolje
Cerkev danes
Cerkveni glasbenik
Communio
Praznična Družina
Radovednež
Naša luč
Jaslice
Berem bereš
Zgodovina božjega ljudstva
Toliko je branj, da komaj utegnem – spati…
**
Vladimir Gajšek: Gugalnica, 2015
2. avgust 2015, nedelja
Ob 3:00 še pišem in berem… toliko je v kaoidnosti sveta metuljastih učinkovin, da sšremljam
globalno i lokalno ali regionalno različne teme v lastni motiviki premislekov.
Po nakup živil v bližnji mercator, Vid pove, da ima samo še 10 evrov. Pred trgovino beračici
vržem v jogurtni lonček drobižek, nato pride, ko si oddahneva z Viom na klopci, kos kruh in
se slikam z revico…, ki nekaj ponavlja: Bi bi, bi bi…
Potem grem na kavo h gospe Anici Vrhovec, k sosedi, ki je skuhala makaronovo meso in
solato, Vid pa prej juho…
Bolečine v sklepih so popustile.
Ob 19:00 maša v draveljski c. Kristusovega učlovečenja, doma večerja: čevapčiči.
Z rezalne deske pade krožnik in se razbije – poči pri odprtih vratih, da pridejo gledat, kaj j
tako počilo…
**
Kako da sem razmišljal navsezgodaj, kar mi je prišlo na pamet, mimogrede o Foltiju – zdaj pa
berem v obvestilu: - V nedeljo, 2.8.2015 ob 11.00 se bodo na vrhu Obirja zbrali udeleženci
Pohoda na Obir v spomin Hermanu Veliku in Valentinu Polanšku. Nazaj grede udeležence z
obeh strani meje v gostilni »Kovač« na Obirskem mdr. čakajo specialitete z žara.
**
Déjà vue - déjà vécue
Če bi bil blodnež usodnež, se reče, nerodnež Jacques fatalist. bi menda verjel v ugibanje, ki se
soplača fantazijsko kot preroško, še za dne, da se bo zgodilo, kar v psihiatriji imenujemo déjà
vue ali celo déjà vécue… - že videno, že po/pred/živeto;
Ta občutek, doživljaj déjà vu, da sem že videl ali bil priča, kot da sem že doživeli sedanje
stanje, karsicer vendar spremlja obenem občutek neresničnosti ali tujosti, mi je znan kot
posledično nekakšen spomin, ki pa kajpak ni resničen, kakor si pač dopovedujem, je pa le
oblika paramnezije, ki se pretvori potlej v amnezijo – iz spomina v pozabo in iz pozabe spet
priklicano »vidno« počutje dogodka ali ljudi… - mnogi, zlasti literati, ki pozabljamo na vse,
da se otresemo vednosti, razmislekov, racionalnih shem, pišemo o tej paramneziji in iz nje
same, tudi nekater, kot npr. surrealisti, asociativno, torej po poznaniIn da bom 'isal o pojavu,
si nisem mislil danes v lepem sončnem sproščenem vremenu. Torej: doživljaj déjà vu je
vzbujeni trenutek zgodnjih ali jutranjih sanj posledično, kar bi pojasnil s psihoanalitikom
Sándorjem Ferenczijem, ki je menil, da lahko doživljaj déjà vu označim pomensko kot
ponavljanje pozabljenih sanj prejšnje noči, kar bi veljalo hipotetično, da gre sproti za stare
sanje ali celo za sprožitev filogenetskih spominov.
O pojavu kot doživljaju déjà vu sem se pogovarjal z niškim vojaškim psihiatrom
Rakočevićem prijateljsko, ko sva preudarjala bolniške motnje naših zdravljencev, od
simulantov do alkoholikov in shizofrenikov ter poskusnih samomorilcev itd. – specialiteta je
bila seveda božjast, kjer sva s prijateljem govorila o avri, to je o počutju vetrca, ki zapihlja v
božjastnika tik pred napadom ali izbruhom epilepsije.
Izraz déjà-vu je leta 1876 vpeljal Émile Boirac (1851 - 1917), ko ga je zapisal v svoji knjigi
Prihodnost psiholoških znanosti/ L’Avenir des sciences psychiques; če bi verjel v déjà vu kot
v nekaj stvarnega, bi seveda – shizofreniziral.
Menim, da je doživljaj déjà vu pravzaprav prebitek, toda premostitveni prebitek.
Občutni doživljaj déjà vu se sproži nehotno in v nenadni pomisli, da sem doživel ali videl že
prej, kakor v fantaziji ali sanjah, kar se dogaja zdaj. Zanimiv je skupni ali kolektivni doživljaj
déjà vu v stiski – ko se res zgodi, kar so imeli skupno vizijo, na primer v živinskem vagonu
zaklenjeni deportiranci, kako bo, ko se vlak ustavi in se odpro vrata vagona in bodo
»izstopili« v konclager.
Tudi v racionalnih pojasnilih, kaj da je doživljaj déjà vu, so določne luknje, saj pojava kot
doživljaj déjà vu ni mogoče niti vzročno ali posledično določiti, ne da bi se zanašal na
naključje. Možne so ugotovljene siceršnje korelacije z nevrološkimi in duševnimi motnjami,
ki pa niso, kot rečeno, predvidljive – čeprav je mogoče v rentgenski sliki možganov opaziti v
pojavu déjà vu opaziti prizadeto možgansko poloblo, posebej v primeru epilepsije – v
senčnem fontotemporalnem režnju in hipokampusu.
Tudi poskusi s hipnozo so pokazali, da doživljaj déjà vu ni vezan na posthipnotične odzive, ko
se iz pozabljenja lahko tako sproži občutje po/doživetega ali videnega, kar je glede na
zavestno sfero budnosti le kriptamnezija.
Kot vse kaže, gre za pomen spominjanja tega, kar bi bilo doživljaj - déjà vu -, čeprav tega še
ni – in je v zavesti potem preferenca novega spomina, vzetega iz neresničnega okolja in časa
in sebstva; ali pa je doživljaj déjà vu samo umišljaj, pretveza samega sebe, da sem res doživel
kot doživljaj déjà vu, česar v resnici ni bilo ter si novo »spominjanje« trenutno torej le
umišljam.
Značilno posebej v postmoderni ezoteriki je, da si lahko nekateri verniki in mistiki
predstavljajajo in celo verjamejo, da se preko doživljaj déjà vu zbujajo menda kakor spomini
iz nekega preteklega življenja kot v reinkarnaciji ali metempsihozi – razne vedeževelke
celoprepričujejo, kaj da je bil kdo v nekem preteklem življenju, le da se tega ne spomni. Prav
tako je značilno, da si lahko nekateri predstavljajo doživljaj déjà vu, kakor da se dogaja
preteklost vzporedno s sedanjostjo ali celo s prihodnostjo, kar lahko vzbuja strah in
zaskrbljenost, češ, kaj pa če se bo res zgodilo – tako bi bil tovrstni »spomin« tudi oblika med
sedanjostjo, preteklostjo in prihodnostjo: Kaj je sanjal papež kot déjà vu:
sedanjostgasilec
preteklostrudar
prihodnostduhovnik
V psihopatologiji vsakdanjega življenja/ Psychopathologie des Alltagslebens (1901), Sigmund
Freud primerjal doživljaj déjà vu z »déjà sanjami«, ko meni, da je doživljaj déjà vu res
oživitev kot spominsko ponavljanje, tudi kot zaznavanje, posebej pa kot dojemanje domišljije
ali sanjarjenja iz nezavednega, tako da spomina ne moremo usmerjati kar zavestno. Kot da je
doživljaj déjà vu del onésa…
*
Če se vrnem k sebi zdaj in tukaj, me je le presenetila vest o Foltiju, Valentinu Polanšku, o
katerem sem razmišljal zjutraj, da bi napisal esej o njegovem življenju, učiteljevanju, petju,
pesništvu.
**
Komentar:
Za zlorabo?
Tu se, spletnik, strinjam s tabo,
ob teranu da si dobro še s hrvaško
v samopozabo
ježi babo.
Politika zadeva je težaška,
zdravilo pa terana polna flaška.
**
Državno mejna administracija?
Katastri?
Administrativni center županije, ki obsega večji del polotoka Istra, 2820 od 3160 km², je
Pazin, največje mesto Pulj, s starorimsko areno.
V demografski etnični sestavi Istre smo Slovenci staroselci.
Županija Istra je razdeljena na 10 mest in 31 občin.
*
…tudi jaz - sem še slabši: lažem vedoma, ne pa iz zmote, kradem tudi naklepno, ne pa kot
kleptoman, medtem ko sem odlično izurjen v podtikanju, le da podcenjujem tiste, ki so mi kaj
podarili... in sploh nisem nič ranjen, saj mi gre odlično, tako da me slavijo, ker nekateri igrajo,
da so zakompleksani kreteni, zaplečkarski idioti brez pameti in znanja, da le nadvse uspevajo
- uspešni smo vedno skriti, a javno kakor pomembni, v klapicah plačani! tako rekoč akademiki razredno! tujci so pa pri nas preplačani, kar je zakon! nemo propheta in patria!
*
Verjetno je res, da so "žrtvovali" Lajovca namesto Erjavca - ampak ne en ne drugi nista kriva,
ker je situacijska logika ošibitve Republike Slovenije navsezadnje hrvaško-srbsko ali
jugoslovenarsko zataktizirana. Če Vlada RS menja svojega glavnega piarovca Lajovca, se ji
zdi manjša škoda, kot če bi zamenjala zunanjega ministra.
Razlog prisluhov je treba iskati verjetno med obojimi - slovenskimi in hrvaškimi - kariernimi
diplomati... Odpoklici veleposlanikov in konzulov...
Več pa ne razkrijem.
*
Genialno, presežno pretirano, bombastično arbitražno kot neodvisnost, samostojnost,
neuklonljivost, nepopustljivost, zunanji sovražnik, - grozilno grozno blatnodolsko, jvno
odločeno na vladnem parketu, izvoljeno nepogrešljivo,- vinsko statistično, novinarsko
dekadentno, alpsko poskočno v jodlanju in dirndlih blondink, zanimivo lasersko, s celičnimi
vsadki, organsko in med/državno z dolžino reševanja slovensko-hrvaškega obmejnega spora v
fluorescenčni kapljevini sredi Jadrana…
**
Dolgi dolgovi, kratko življenje
Sanirali so.
Sanirali so reve.
Nihče ni preživel.
Niti statistični ni več nihče živ.
So pa fascikli, so železne omare, zaklenjene v pisarnah.
So obrazci - zavržne odločbe.
So uradne osebe, ki odločajo smrt in brezdomstvo.
Modna formula za vedno popolno uničevanje.
Popolna paragrafarska anomija - moč uradov.
Odloča socialno rabljevstvo s svojimi ustrahovalci, ki jih ščiti.
Odpis dolgov - posmrtna maska socialne države.
- In na drugi strani, zasmeh proti umirajočim, akademizirano vajeništvo preplačanih tipov.
In na drugi strani tostran ugodja in udobja.
Eksekutorji in policija. Zaplembe in izgoni v brezdomstvo.
Ljubljana. Glavno mesto uradne samovolje.
*
Če Država zapleni vse premoženje vsaj 100.000 slovenskim brezdomcem, ki so revni, stari,
bolni, ne pa bedni, pretepaško nasilna drhal, zaščitena s socialnimi delavkami in delavci itd.,
mestna ustrahovalna prostaška golazen, ni vprašanje šotorov, ampak naj bi bile ceste in parki
v mestih pač polni..., ker ne morejo kam več, izseljeni, ki so jim izpraznili stanovanje ljudi in
stvar, zbežati, vsaj ne v domovini.
Zasmeh ljubljanske Drame z dresuro Jugoslavije - moje dežele pa ostane, ker bi lahko v
imenu jugoboljševizma vse te brezdomce pozaprli in zabasali areste...
*
Če že lažeš, živčen od tega sranja, laži vsaj nekoliko s polresnicami prepričljivo: - vsaka
socialna delavka ali delavec ima več moči odločanja o tvojem življenju kot ves parlament z
vlado, ustavnim sodiščem in državnim predsednikom skupaj - za sabo imajo izvršilna sodišča,
policijo, DURS, ZPIZ itd. Obrazci, ki jih vrtijo sadistično, niso nikakršni "programi"...
Socialci pospešujejo kvečjemu npr. mestno zaščiteno podrhaljenost, golazen sovražnega
jugoslovenarskega ustrahovanja in pretepače... in so ibermenševsko močni. Pa ne le socialci,
tudi mestna knjižnica Ljubljana itd. Omrežje uradnih oseb je povezano z ministrstvom,
sodišči, policijo itd.
Smo socialno zaostali. V posmeh humanizmu.
*
Čim več je samovoljnih administrativizmov sociale, tem večja je samovoljna moč pisarn, ob
uradnih urah... Vsaka socialna delavka ali delavec ima več moči odločanja o biti ali ne biti,
kot bi se kdaj lahko e sanjalo državnemu predsedniku, ustavnemu sodstvu, premierju in
ministrom, predsedniku in članom Državnega sveta, poslancem Državnega zbora... - vsaka
uradna oseba lahko po zaslišanju prosilca socialne denarne pomoči iz javnih sredstev zavrne
in izda odločbo, s katero človeka dobesedno uniči.
Po drugi plati pa se širi protislovenk sovražna sodrga deklasiranih elementov, ki uiva vso
podporo Države in Cerkve ter ima svoje centre sredi najstrožjega mestnega središča...
Zveze!
*
Administrativna omrežja so med seboj nenadzorovano povezana, kar velja posebej za socialo
in "pravnost" - toliko neprizanesljivega zaničevanja obubožanih, kot ga srečaš v CSD, boš
težko našel, kvečjemu le v cerkveno napuhlih prezirljivih strukturah. Država s Cerkvijo vred
ščiti ohlokracijo in protislovensko sovražno ustrahovanje, nihče med groznimi sovražnimi in
protislovenskimi ustrahovalci ni kaznovan.
Revnim je odpuščeno pač v večnem življenju. Država zna s svojimi obubožati človeka, ni kaj!
Razčlovečeni "interesi" so se povzpli nad slovenski narod. Uradi lahko delujejo že tako
samovoljno, ker so uradne osebe pač javno anonimne in brezobzirne, da se sociala dejansko
prikriva. Delujejo.
*
Dejansko župani, šefi komunalnih in državnih podjetij, premier... ne odločajo nič, razen če
sami privatno, a s svojo službo npr. oddajajo stanovanja. Odločajo namreč socialne delavke in
delavci kot uradne osebe, odločajo uradne osebe ZPIZa, DURSa, Javnega stanovanjskega
sklada, policija in sodstvo... Sicer križevniški papir vse prenese,tudi socialo. Enako ravnajo
cerkvene strukture s svojimi...
Dovolj bi bilo, ko bi npr. odstranili nasilne pretepače in pijano sovražne ustrahovalce, ki se
igrajo "berače" pred frančiškani, na ljubljanskem tromostovju... - niti policija ne ukrepa, kaj
šele v določnih "centrih" grozilno sovražnega jugoslovenarskega in drugega klošeraja!
namreč sredi mesta.
*
Novinar, morda pišeš o državni in cerkveni birokratščini obubožanosti s prekoračitvami
pooblastil uradnih oseb na več stopnjah in funkcijskih nivojih v Sloveniji... - tukaj so omrežja
socialnega odločanja oblasti ali vladanja povsem samosvoja, popolnoma nenadzorovana,
močna čez vse v praksah, od ZPIZa, DURSa do CSDjev ali JSS itd, Socialno denarno pomoč
iz javnih sredstev določi vsakokrat praktično uradna oseba CSD v svoji pisarni, z odločbo, po
obrazcu... - koliko cinizma nad povsem zaplenjeno ali iz stanovanja izgnano osebo ali
družino, ko je dom izpraznjen stvari in ljudi in zamenjana ključavnica! Vsak pogovor s
socialno delavko je ponekod občinarsko kakor udbovsko zaslišanje.
*
Vest, znano uradno državno nvodilo: Umetnike, intelektualce - delat v konclagerje, kjer na
vhodnih vratih piše: DELU ČAST IN OBLAST! ali v nemščini: DIE ARBEIT MACHT
FREI!
Pri nas je lahko umetnik ali razumnik prepuščen uradnim osebam, ki se z njim sadistično
poigravajo kot mačke z mišjo in odločajo paragrafarsko preslepitveno in zavržno.
Po drugi strani so zaščiteni ustrahovalni in podpovprečni elementi pre/plačani, v špoanovijah
med seboj nagrajeni itd.
Ko ti zaplenijo vse premoženje in te vržejo na cesto... z družino...
- In nihče o tem ne piše. Kot v Hitlerjevih časih ali v dobi Hude jame...
**
Nič ne skrbite, saj imajo člani SAZU komaj nekaj nad 3000 evrov dohodka, uživajo v
postsocialistično samoupravni slavi in jih Država nagrajuje neprestano kot poseben klan. Nič
ne skrbite, brezdomni revčki, bolni, ostareli..., saj obstajajo omrežno ministrstva uradnih oseb,
ki, povezana med sabo, lahko prekoračijo svoje pristojnosti s preslepitvijo in brezpravjem
paragrafarsko, v izvrševanju centrov za socialno delo.
Kdor se je zadolžil med pijanci, narkomani ali kriminalci, ni reven, ampak ustrahovalni
bednik, ki ga ščitijo v CSD, ZPIZ, DURS itd., medtem ko revni, ostareli brez pokojnine,
bolni... ostajajo izobčeni. Imajo pa vedoma življenje, dokler smejo živeti.
*
In spet boste bežali, da vas ujamejo in v nove vrtače, hude jame, roške hostne jame..., da se
bodo znebili odvečnih slovenskih - revnih, ostarelih, bolnih... in vse zamolčano.
Kar si drgetavo hoče npr. ljubljanska jugoslovenarska podrhaljena sodrga, je res - nova vojna,
da bi klali Slovence, nas zapirali, uničevali, z otroki vred - tako splesane kurbe kot bivši
miloševićevci in titini.
Ustava? Koga med temi ustrahovalci, ki že grozijo javno, sploh kaj zanima slovenska ustava
ali EU? Država in Cerkev jih podpirata, nevarne in sovražno žaljive in pretepaške in
ustrahovalce, ki grozijo z ustrelitvijo, npr. v Trubarjevi hiši
literature.
Deklasirane elemente v predmestja!
**
Berem o naravnih katastrofah:
Italija:
Pljuskavi močan dež, viharni veter in toča so ponoči danes zajeli Toskano, ujme so močno
prizadela Firence: tri osebe so bile poškodovane - Tri osebe so bile ranjene v avtomobilu, na
katerega je padlo drevo. Njihovo stanje ni resno. V bolnišnicah je moralo zaradi lažjih
poškodb zdravniško pomoč sicer poiskati okoli 20 ljudi. Sprožile so se poplave.
Zaradi neurja začasno ni obratovala niti železniška povezava med Firencami in Rimom. Več
sto ljudi je tako noč preživelo na železniških postajah.
V nekaterih predelih Firenc so morali prebivalci splezati na svoje avtomobile, da jih ne bi
odnesla visoka voda, ki je poplavila ulice. Poplavilo je številne trgovine in kleti, v četrti
Gavinana so morali prebivalci nekaterih stavb zapustiti stanovanja. Zaradi toče in vdora vode
se je tudi zrušila streha nekega poslopja.
ZDA: Požari v Kaliforniji, San Francisco:
V boju z ognjenimi zublji umrla dva gasilca, evakuirali 12.000 ljudi.
S požari na severozahodu ZDA se bojuje skoraj 10.000 gasilcev. V Kaliforniji ognjeni zublji
ogrožajo 5000 hiš. Guverner je razglasil izredne razmere in mobiliziral nacionalno gardo.
Evakuirali so 12.000 ljudi, dva gasilca sta umrla.
Požari v naravi, ki so jih zaradi suše na severu Kalifornije, v Oregonu in državi Washington
večinoma zanetile strele, se širijo še naprej, z njimi pa se bojuje skoraj 10.000 gasilcev.
Največji med njimi, severno od San Francisca, je v nedeljo uničil še 80 kvadratnih kilometrov
površin, pred tem pa že skupno 184 kvadratnih kilometrov.
Doslej je požar dosegel 24 stanovanjskih hiš in 26 drugih zgradb, na območju Lower Lake v
Kaliforniji pa ognjeni zublji ogrožajo skupaj 5000 hiš. Guverner te zvezne države Jerry
Brown je razglasil izredne razmere in mobiliziral nacionalno gardo. Doslej so zaradi požarne
ogroženosti evakuirali 12.000 ljudi, v boju z ognjenimi zublji sta umrla dva gasilca.
**
Vladimir Gajšek: Kje je nožica Pepelke? 2015
3. avgust 2015, ponedeljek
Spet – nočna.
Kot dežurni. Kot nočni čuvaj.
Opolnoči sem Vidu preprečil, da bi šel kadit ven: je čas za spanje.
Ob četrt na ena in čez še pišem…
*
Načrt za novo četrtletje – Intelyway:
Objava julijskega dnevnika 2015/II.
Sprotno – dogodki!
*
Opoldne v knjižnico.
*
Odšel je v večnost - Andrej Inkret
Zadnje čase si težko dihal.
Nehal si dihati, le dih nad zemljo bo vlekel poslej.
Ampak dih tvojih kritik ostane, da komu še kdaj dih zastane.
Počivaj v miru grobnih večernih sapic, Andrej.
Do zadnjega diha tudi s teboj, Andrej!
Vladimir Gajšek
3. avgust 2015
**
Komentar:
Dedek vendar!
Prostaški kurbež je imel seveda dedka, tako rekoč svoj svetli zgled in vzor, svoj ideal, saj je
bil deda upokojeni paznik delovnega taborišča ali znane zunajmestne kazenske kolonije, o
kateri so šušljali ljudje, da se tam dogajajo smrtonosno grozne reči, a ga ni bilo, ki bi si drznil
take govorice ljudstva preveriti, verno držabljansko meščanstvo je bilo pač zaslepljeno s
svojim vsakodnevjem. Ampak dedek! Že zjutraj je sedel kje na cesti pred stanovanjskim
blokom, si prizanesljivo prižgal cigareto in mežikal s svojimi malimi sivimi ozkimi, tako
rekoč partizansko oznovskimi očmi v jutranjem svežem soncu. Nekaj naprej čez cesto so
pohitevali ljudje v veleblagovnico živil in dedek jih je, bi se reklo, klošarsko opazoval, in bi
ga kdo zamenjal resda za berača ali vsaj klateškega postopača, če se ne bi zgrbil takole na
klopi pred hišo in vnemar kadil takole takole. Seveda je bil dedek vase zatopljen, ker ga ni
skrbelo nič več, privoščil si je že doma šilček žganja, zdaj pa je takle jugoslovenarski
upokojenec samo še kadil in kadil pred hišo. Ampak kar je silno menda zanimivo, je dejstvo,
nepreklicno dejstvo, da se je deda pretvarjal, da sploh ne kadi, tobak da celo sovraži, kajti
kajenje ubija, kakor je natisnjeno itak na vsaki cigaretni škatlici, če ne kaj hujšega. Sicer je
stari zakrknjenec kdaj tudi hropel in pljuval predse, ampak kaj bi tisto, saj je vedno vsakomur
zagotavljal, da ne kadi, bil je namreč tako dober, ta dedek.
Vnuk Goran ni bil nič boljši, le da je vnuk vlekel džojnt, zjutraj je dolgo pospaval, se mu ni
nič ljubilo, kvečjemu da je kdaj obiskal svojo punco Mileno, ki ga je sicer prenašala,
suhljatica, in tudi sama ničvredno poželjiva cipica, vsa bledikasta sinjkasta, besedično
bodljikasta punca, ki bi vse prodala, saj je menila, da lahko s svojim fantom postaneta še
milijonarja. Ampak dedek! Ta je bil nekoč, še menda kakor pred kratkim, paznik, eden med
hujšimi v kazenski koloniji, povsem brezoziren, v sivi pazniški opravi neprodiren, tako da ni
nihče vedel, kako bo ukrepal. Veleval je pretepanje, ampak sam ni udaril nikogar, zato so bili
pripravni kajpak kapoji, in kakšen odličen kapo bi bil pol zaposleni njegov vnuk Goran?! Bi
vzel pendrek in skupaj s svojimi tovariši do golega slečenega taboriščnika bi stisnil v kot,
potem pa v tisti, s ploščicami obloženi sobi, kjer je bila sredi sobe tudi kakor bolniška
prevozna postelja, bi onga pretepali in mlatili do nezavesti, dokler pač tepeni ne bi izgubil
zavesti. Dedek je vedno ob strani nadzoroval, ko je včasih švistnila in špricnila kri, še ko se je
tepeni, zvit v dve gubé, proseče kakor branil. Ampak dedek, ta je samo strmel v žrtev in
brezizrazno ščemel kakor v prazno, samo gledal je in gledal, niti trznil ni. In se je seveda
sprenevedal, kakor da ni videl in da sploh ni bil v tisti tepežni sobi, kamor je dal zvleči kdaj
kakega slečenega taboriščnika v tepežne muke. Pretvarjal se je, da se ni zgodilo nič. Po
službeni dolžnosti.
In tudi v službi si je dedek prižgal tolažilno cigareto, bi se reklo, razpotegnil se je v svoji
pisarni in vlekel dim, pred sabo je imel vedno kristalni pepelnik. Nihče ni vedel, da kadi v
službi, saj si je z dišečim milom umil lopataste roke. Saj je kadil vendar od mladosti, pa kaj to
koga briga. In tako je ostalo in ostaja zavekomaj.
Samega sebe je dedek prepričeval, da je dovolj službeno samostojen, ko se tudi ne sme v nič
vtikati, in naj se je dogajalo karkoli, je dedek bil vendarle kot taboriščni paznik službena
oseba, navsezadnje pravzaprav uradnik. Tudi če se je v sebi jezil, ko se je razkačil, tako da je
drgetal in podrhteval, ni pokazal, da bi ga kdaj kaj sploh spreletelo ali zadevalo: služba je
služba.
In so ga soočili: z napredovanjem v službi, ko je bil klican pred predstojnika in mu je ta
izročil državno kolajno za zasluge za narod. A tudi tega ni nikomur dedek razlagal, kolajno je
sicer spravil v babičino skrinjico. Delal se je naglušnega in ga ni nič zadevalo. Tako je do
smrti prikrival, da sploh kje živi, takle Goranov dedek, v resnici strašni in krvavo okrutni
krvavorokec, a skoraj neviden. Da mu ne bi kdo kje očital, da je samo državno brezbrižen in
sprenevedavi hinavec, ki odloča o biti ali ne biti uradno, pazniško.
Samo vnuk Goran je vedel, da dedek le nekaj prikriva, še otroček, ko je dedku lezel v naročje
ali ga je deda nosil štuporamo, je nekako čutil, da je dedek močan kot kakšen bog. Morda mu
bodo ponudili posredno in naokoli v dobrih okoliščinah dobro službico paznika v kazenski
primestni koloniji, kdove – da nadaljuje pač družinsko tradicijo.
Dobri dedkov duh je lebdel pravzaprav v vsej mestni četrti, v vsej krajevni skupnosti, ko so
hodili ljudje še naprej brezbrižno in vsak zase v veleblagovnico z živili. Kajti mestno ljudstvo
samo nekaj šušlja o tisti kazenski koloniji zunaj na robu mesta, o menda krvavem konclagerju
ali državnem taborišču, kakor v prividih in državnih prisluhih. Glavno je, da živijo!
**
Spletniki "komentatorji"
Spletniki "komentatorji" smo kakorkoli zavzeti za slovenstvo tudi v postmoderni dobi, v
domoljuju in državoljubju - ampak nekateri časniki se iz arbitraže tako norčujejo, da je
sprenevedavost shinavčenost kakor ponorela. Kakor da ne obstaja nobeno mednarodno pravo.
Kakor da ni državnih politikov in predsednikov državnih organov. Kakor da ni nacionalnih
intereso, tudi v prisluhih, z obeh državnomejnih izkušenj. Kakor da ni nobenih sodišč, niti
haaškega sodišča da ni in ne imenovanega arbitra Ronyja Abrahama... S tem se urednice in
uredniki izognejo vsaki odgovornosti...
Včasih se zdi, da smo kritični le še šele e-komentatorji? čeprav nekateri prav zavržno
perverzni, pa vendar. Vsaj ogledalo javnih tiskovin.
Izbrisi… Cenzorska praksa. Zato nas preprosto kdaj Administrator kar z/briše in si moramo
nadeti novo geslo in avatarsko ime. Istra?
Nepristranost sodnika mora biti zagotovljena ne le funkcijsko po obliki pravne moči, ampak
tudi vsebinsko, če ne gre le za prazno paragrafarstvo. Igra arbitražnega sodišča ni več igra, ker
gre zares. Politika je... visoka veda vodenja in urejanja.
Javnost v politiki ni samo informativna, je več kot to, ko gre za življenjske interese naroda in
splh državljanov -v svojih lokalno samoupravnih skupnostih, regijah, državah, kar velja za vse
države EU in sveta. Zgodovinsko ozemeljsko obsstajajo torej določni spori, iz katerih se ni
treba nič norčevati, tudi v primeru kolonizacije ali podarjenih ozemelj, kot se je dogajalo v
Titovi Jugoslaviji. Kaj pa v resnici sploh koga briga, kako se odločijo - politični vrhovi, ko
nam prepuščajo, da se grizemo med seboj kakor v državljanski vojni, da bi le preživeli. Oni
ostajajo na vrhu in se goltljavo mastijo, ljudstvo pa lahko tudi v skrbi za skupno dobro
navsezadnje shira. Komu na čast?
Etični princip moraliziranja v politikah je prepuščen tistim, ki uradno odločajo, ne da bi se
kdorkoli posebej vprašal, kdo je te "politike" ali uradne člane oblasti sploh izbral, kaj šele
izvolil, največkrat pod pretvezami celo slaboumne, a prepričljive propagande. Nekateri v
samovolji kršijo celo pravila vedenjske trdnosti, kaj šele zakone, in to - paragrafarsko, v
imenu pravil in zakonov. Da si ne boste mislili: enako v Državi kot v Cerkvi, povsod, kjer
vlada moč tudi zavržnega odločanja, izločitvenega izobčevanja... In kje meja? - Objektivno
vsaj v človečnosti in medsebojnosti. Za dobro voljo dobrega gospodarja!
**
Svete Višarje
Delo je že katoliško označeno kot propganda in fide - kot katoliška akcja aktivizma, na
področju državne in cerkvene oblasti, ki sta obe zadrgnjeni avtokratsko vase, pazniško.
K cerkvi Matere Božje na Svetih Višarjah so že 27. leto zapored poromali verniki treh
Slovenij: matične, zamejske in izseljenske, na Svetih Višarjah, - romarski kraj v neposredni
bližini tromeje med Italijo, Slovenijo in Avstrijo - je maševal odstavljeno upokojeni
ljubljanski kot oče dober nadškof Alojz Uran, pele so slovenske šolske sestre Čudodelne
svetinje pod vodstvom Tomaža Simčiča, predaval pa Ivo Jevnikar. Vse o slovenstvu in
izseljenstvu.
**
Spet izbris! O sociali…
Država prireja učinkovite razmere za brezdomstvo z uradnimi osebami v CSD in omrežjih
socialnega ministrstva, na ZPIZu, DURSu, v ljubljanskih javnih knjižnicah itd., kar lahko
počne s prekoračitvijo pristojnosti ali pooblastil vsaka uradna - nenadzorovana - oseba celo
paragrafarsko ali po obrazcu; kaj pomeni beseda "upravičenec". ni nikomur znano ne jasno,
ko gre za sámo oznako - so pa "upravičenci do neprofitnih stanovanj" lahko zavržni tudi pri
varuhinji človekovih pravic/VČP in drugod. VČP je strah soočenja z oblastmi uradnih oseb,
naj so slednje še tako samovoljne! Delujejo eksekutrji, plenilci in izganjalci ljudi na cesto tudi krivično. Oblast pa se masti.
**
Celopostavni spomenik bl. Slomška v Celju
Boštjan Gorenc, Tone Kregar, za celopostavni spomenik bl. Antona Martina Slomška,
ustvarila Mrakova žena Karla Bulovec pred vojno, skupaj z možem Ivanom, oba lačna v
Mariboru, lavantinskega oziroma mariborskega škofa, imajo zasluge:
- Ivan Mrak, himnični monotraged in gledališki ter filmski igralec
- Vladimir Gajšek, književnik, prevajalec, likovni umetnik, urednik, nevladni
diplomat, s prijateljem Dušanom Uršičem
- Friderik Kolšek, celjski opat
Če ne bi bilo Ivana Mraka in Vladimirja Gajška, bi običal spomenik bl. Antona Slomška
razžagan na podstrešju Pokrajinskega muzeja v Mariboru.
**
Novi Kanaan
Kruha, kruha...
In iger.
Z žičnatimi ograjami Evropi.
Slabše kot v K&K...
Kruha zjutraj, meso zvečer?
Padala Mojzesu nebeška mana je v puščavi, so begunci nabrali in se z Mojzesom najedli.
Morda gre za iskanje obljubljene dežele - novi Kanaan?
Najprej mana, ki je rosila zrnato z neba, nato pečene prepelice...
Zgodovina, kot vse kaže, se ponavlja.
Kruha, mama, kruha!
Iz popotne malhe - kruha!
Iz kredence kruha!
**
Telekom – spet naprodaj – komu?
Prodajne transakcije Telekoma so že tolikokrat predrugačene - javno - da z zaskrblejnostjo
vprašujemo, ali sploh držijo kakšne informacije? Mar ni podobno s profdajo Mladinske knjige
in konzorcija MK?
**
Spet o papežu Frančišku
Ali je papež Frančišek res naklonjen levičarstvu, saj je prejel v Južni Ameriki v dar sv.križ - v
obliki srpa in prekrižanega kladiva? da je po svojih nazorih marksist-leninist, kot mu očitajo
nekateri ameriški liberalci? Papež Frančišek za kritično revolucionarnost mladih - mladim
delavcem in mladim brezposelnim je papež rekel, naj začnejo misliti drugače, nehajo naj
čakati na ponovni vzgon ekonomije, pogumni naj bodo, začnejo naj plavati proti toku. Upajte
si, bodite pogumni, jim je naročil...
Velikan krščanskega srca je papež Frančišek, sposoben prositi odpuščanja - celo Valdežane...
- in jim je seve prirasel k srcu.
**
4. nemško cesarstvo v italijanščini
Italijani so do Nemcev pa Avstrijcev običajno temperamentno, le formalizirano vzvišeni,
morda zaradi renesanse in katolištva nad protestantizmom - tako 4. nemško cesarstvo pomeni
zanje Evropo blaginje, ki je Italijani niti kot gastarbajterji in kitaristi niso deležni:
sredozemska Evropa, kamor spadajo Italija, Grčija, Španija in Portugalska in delno piransko
zalivsko Slovenija,njunem zgodovinsko v K&K nemški interesni sferi, so ne prebogate
države z revnim jugom... ZDA in Nemčija v EU? če bi zavladalo nemško 4. cesarstvo, smo
bogati in z Natom zaščiteni v blaginji napredka. Italija se lahko jugoslovanizira...
**
Istra ali kaj
Novinar kot bodičasti jež, nisem se naježil ob misli: V diplomaciji je znana krilatica, da kjer
Francozi in Angleži povlečejo kako mejo, tam potem še dolgo šprica kri. Ampak bi se naježil,
ko bi tekla med in mleko.
Da bo sodnik arbiter, ki zastopa Slovenijo, Ronny Abraham prejel kar 1 milijon evrov? ste
znoreli, dasiprav je judovskega, torej trgovskega rodu?
Kaj pa novi Drang nach Osten?
Da bi spremenili dalmatinske otoke v oporišča Nato? ter bi služili tam prebivalci: od pralnic
do kuharske gostinske postrežbe...?
Letališča? Pretiravanje se tukaj splača, ko ni verjetno...
Slovenci ne bi smeli popustiti.
Ni vsak Slovenec pač Alenka Bratušek...
Prisluškovnje v hrvaški de/montaži telefonskih linij
Jetniki prostosti na Hrvaškem. Izmišljeno. Montaža.
Ker prisluškovalci službeno vedo, komu kdaj in kako sledijo.
Kot v psihološki vojni: ko bo koga, namreč dezavuiral, ga postavil na vroča tla, na žerjavio,
kjer naj plešejo potem ukročeni ciganski medvedi, na bobnanje in činele.
Če je bila Pusićka - Vesna - gofljačka, je šala popolna: ptice oponaševalke. Če je Zoran onle
Milanović, je katastrofalno. Hrvoje - Marušić?
Trojka v telefonsko prikritem pogovoru..., češ, Zoka, ujeli smo jih, ujeli smo jih, Slovence!
Nihče ni nikogar ujel.
**
Vladimir Gajšek: Draveljski večer zvrha, 2015
4. avgust 2015, torek
Še zjutraj, pravzaprav čez polnoč, slikam, študija ženske golote, torzo in akt - Vid po svoje
spet nagaja, kuka, kaj delam, kar me moti, obenem pa ima še fant pripombe, opolnoči gre jest
itd. – ampak bo samo lahko postavljal v Intelyway.
*
Komentar:
Cenzorski administrator – kapo uničevalec DELO
Ko zjutraj pišem za e-Delo, me spet izbriše nevidni udbaški cenzor jugoslovenarskega
klošmerlsko podrhaljenega pazništva, seveda s svojimi uradnimi frajlami. Bi rad vedel, kdo je
ta žurnalistični udbaški kapo, sicer navadna baraba, ki tudi nič ne ve…, je pa jugoslovenarsko
»zanesljiv« kot meščuharsko protislovenski uničevalec. Je tip anonimnež brez trohice časti,
cenzor, ob podpori le nekaterih prascev in prasic, takih ob koritu, v svojem in le svojem
svinjaku. Zato delajo z nami ko svinja z mehom.
Da mi ne bi kdo govoril o kaki svobodi tiska in govori na črni vdovi.
*
Komentatro, e-administrator je anonimni cenzorski kapo, ki samovoljno, neveden kot je, ne le
briše tudi odlične prispevke, ampak odpravlja v Republiki Sloveniji svobodo tiska in govora.
Je v španovijskem dogovoru z "uredništvi", ki so večidel še vedno titinska ali socialistično
samoupravno diktatorsko usmerjena, saj so zasegli ves objavni prostor po svoje.
Res je, da kdaj nekateri e-"komentatorji" čudno popenijo in se vedejo banavzasto, res pa je
tudi, da cenzorski administrator dopušča jugoboljševiško prisilo, odstrani pa vse in vsakogar,
ki ni jugoboljševiško ohlapen ali preklinjavsko zadrt.
Iz sociologije komunikacij je znano, zakaj je temu tako. V samovolji črne vdove.
*
Sreča, da te e-administrator kot anonimno bedasti in oholo topoumni cenzor Dela ne zbriše,
komentator, tako, da ti povsem onemogoči vsako nadaljnjo objavo, ko bi s ponovnimi
prijavami moral iznajdevati nenehno nove avatarke geselne vzdevke... in se na novo sploh
prijavljati! Vsaj dopušča ti, da si Zbigniev...
Bidirekcionalna komunikacija med adresatom in adresantom je preprosto z izbrisom
razveljavljena in odpravljena.
*
V časniku Delo ne pri/poznajo sociološko sistemskoteoretske perspektive, po kateri bi se
u/resničile posamične operacije v trirazsežnostnih procesih, v: - informacijah, - sporočilni
pre/branosti in - razumetju npr. člankarstva po uredništvih; tako se šele dogaja komunikacija,
za katero se ne ve, kako bo sploh sprejeta, ko bo prebrana.
Konsistenca komunikacij bi morala biti vendarle neposredna!
Tipične neverjetnosti po aferah, šokantnih novicah in s tračem postajajo sicer dražljivo
snovne, a so večidel le stvar ugibanja, torej enigmatike.
S komunikacijami se družba ne bi smela razdruževati!
- Vse to bi moral navsezadnje dojeti e-administrator Dela in drugih glasil ali javnih tiskovin.
*
Pogoji komentiranja veljajo po cenzorski administratorjevi samovolji kakor za koga... Toda
znova in znova ugotavljamo, da se vsa plejada novinarskih plehkosti izkaže kot zombijevska
klapica med seboj zmenjenih takih ali drugačnih meščuharskih tipov, za katere je značilno
tako - tako "odločanje", s čimer novinarstvo izgublja tudi svojo verodostojnost. To pa podpira
e-administrator, ki je poslušen uredniškemu kihanju in cmihanju.
O čem vse pa Delo - ne piše?!
Do koga ali česa sploh Delo ni kritično, da nas naplahta s plahtami objav?
Kaj koga brigajo, komentator, tvoje "ponavljajoče se trditve o hrvaškem odnosu do Slovenije,
pa potrdijo sami s prav vsakim dnem in korakom, tako v gospodarstvu, kot v politiki." Kar
Administratorja zanima, je dejstvo objavne nemožnosti in poplitvitve skozi objavnost objave.
Kje je ostala objavna tiskovna svoboda?
*
Komentator, bodi vesel, da te Delov Administrator ni kar tako zbrisal!
saj je vseeno, kar se ti zapiše, postmoderna kritika je usmerjena ne v pisavo, ampak v objavo vseeno jim je na Delu, kaj si sploh misliš, komentator!
Vseeno jim je za število izgnanih, vseeno za Nevihto in Vukovar itd. - objavljajo si le kakor
prej belgrajsko zagovedno godljanje, ki naj je usklajeno z močjo Delovih uredništev po sebi.
Administratorski samovoljni cenzor Dela lahko s tvojim tekstom počne, kar ga je zlo/volja...
- le da si na partijski liniji!
**
Zaposlitve, podjetništvo in onemogočanje zaposlovanja
110.000 nezaposlenih, a kje so delavnice, tovarne, poljedelska, morska, jezerska, rečna
delovišča, ves promet - tudi tovorni, na tleh, v vodah in po zraku, kje so možnosti poslovanja
učinkovitih dobičkov v državi, kjer, vsa v kulturi, odločajo ponavadi le kakor prej
jugoboljševiško partijske klike in nesposobni večidel gimplji, da onemogočajo sleherno
kupčevanje, in več - sposobne ljudi mečejo uradne osebe, s sodstvom in policijo vred, na
cesto v brezpravje in med podrhaljeno sodrgo, da tako onemogočijo, vsaj v Ljubljani, sleherni
domači, kaj šele mednarodni dejanski uresničitveni načrt ali strategijo kakršnegakoli
menadžmenta, z vnaprej pripravljenimi ovirnicami - norčevskimi srajcami pa nevidnimi
španskimi jezdeci na pragovih možnihn zasebnih kulturnih zavodov itd., kar omogoča prav
manj kot policijska država s svojimi meščuharskimi, med seboj povezanimi omrežji. - Živimo
v času globalizacije poslovnih projektov, od Slovenije do Južne Koreje in naprej naokoli, ko
nas spodnese že vsaka uradna oseba koderkoli - občinarsko, kaj šele v pomenu kakršnegakoli
zavarovanja, posebej še v pomenu samozadostnega ZPIZa itd.
Ne gre za "moralo", ampak vsj za dopustnost odličnega delovanja v poslovanju, ki je lahko
kupčevanje, ne pa beračenje.
*
Ko hočeš plasirati ustvarjenine, se brž najde rajda uradnih aparatčikov, uradnih oseb,
zaposlenih celo v kulturnih ustanovah, v založbah, galerijah, v gledališču, glasbenih
produkcijah, kaj šele filmsko..., ki forsira samo in zgolj svoje, se reče privilegirane
iztrebljevalce, nato pa se potuhne v svojo plačanost. Zaposlitev v umetnostih in znanostih je
tako prirejena določni malomeščanski zjedeni ideologiji, temelječi na udbaški tradiciji in
vosovskih metodah onemogočanja. Kako držijo skupaj - ne le nesramno osorno kot aparatčiki,
ampak slabše kot včasih tajna policija - če ne drugače, s socialnimi manevri odločanja, kako
je treba onemogočiti ne le neodvisne intelektualce, ampak zlasti umetnika, da ga vržejo na
cesto, ko nima na ta način ne fotografskega ali umetniškega ateljeja ne pisateljskega studia...
Vasezaprtost tovrstno zaposlenih se že obrestuje... - izgubili so ne le ugled, kljub javno
medsebojnim nagradam, od Prešernovih nagrad do drugih nagrad v svoji jalovosti, ampak
vsako zaupanje. Ostaja le še upravna svinjereja.
**
Imenovanje dr. Antona Stresa za rektorja Katoliškega inštituta
Ljubljana se prebuja intelektualno krščansko in humanistično. Tako kot sem predvideval in mi
ni domala nihče verjel, ko sem upal in zaupal, je imenovan bivši ljubljanski, odstavljeno
upokojeni nadškof, tudi zaslužni profesor Univerze v Ljubljani ddr. Anton Stres za rektorja
Katoliškega inštituta - http://www.katoliski-institut.si - ko bo inštitut vodil skupaj s člani sveta
in direktorjem mag. Andrejem Nagličem.
Apologija zdrave, frančiškovske kot papeško urejene cerkvenosti je dobrodošla. Se spomnim
naporov slovenske duhovščine, vseh redov, v prizadevanjih za ustanovitev katoliške univerze
v Sloveniji, kar še naprej ostaja glavno poslanstvo Katoliškega inštituta. Saj za Nadškofijo
Ljubljana pomeni takšno prizadevanje ne le teologiziranje, temveč zlasti v novi evangelizaciji
širitev pastoralne dejavnosti Cerkve na Slovenskem in njen dolgoročni prispevek k skupnemu
dobremu.
Drugače v okviru Katoliškega inštituta že deluje Fakulteta za poslovne vede –
http://www.katoliski-institut.si/sl/fpv/predstavitev – Pripadniki policije ali oboroženih sil
nimajo pravice vstopa v prostore Katoliškega inštituta oziroma Fakultete za poslovne vede,
razen v primerih nujnega posredovanja, ko je v nevarnosti življenje ali ko za posredovanje
zaprosi rektor Katoliškega inštituta oziroma direktor Fakultete za poslovne vede ali katera
druga pooblaščena oseba.
Obrednost sama po sebi spada bogoslužno na oltar, zato izvajanje politične propagande in
verskih obredov zase ne spada v delovanje Katoliškega inštituta. Avtonomna naloga Fakulteta
za poslovne vede in Katoliškega inštituta je prenašanje spoznanj družbenega nauka Katoliške
Cerkve v ekonomijo, ki je eno med pomembnejšimi področji udejstvovanja človeka za
njegovo blaginjo in socialno pravičnost, obenem utemeljeno po načelih avtonomije, ki ji
zagotavljajo svobodo raziskovanja, posredovanje znanja in humanistično krščanskega
ustvarjanja, samostojno urejanje organizacije in delovanja, izdelavo in sprejem študijskih in
znanstveno raziskovalnih programov, določanje študijskega režima, vključevanje
visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev ter druga
upravičenja skladno z zakonom.
**
Slivniški grad zaraščen, zapuščen in pozabljen - vnovična dražba!?
Spet eno gorje več - nihče ne skrbi za čudovite gradove! In na drugi strani - občoinska, na
primer mariborska ali ljubljanska inkvizicija, ko pleni Država stavbe, da lastnika kake bajtice
požene na cesto in v uničenje, ko so špeckahle le socialne uradne osebe - socialne delavke, s
sodniki in sodnicami vred, s policijo vred..., da le uničujejo vsepovprek slovenski živelj! So
leta minula, vsa siva sva že - jaz pa spominjam se še:kako je bilo, ko so komunisti rušili
gradove kot oklepe reakcionarjev in plemstva ter so jih vsaj pobili vsenaokoli! enako kulake,
enako trgovce, obrtnike in vso menda golazen tovarnarjev, kakor je bil Hutter..., ta v
Mariboru. Občinarji raje udbomafijsko vidijo, da grad takle propada in se sesuje vase, kot da
bi ga dali celo v najem in dograditev... Lahko bi bila - galerija, studio, hiša kulturnih
srečevanj..., ampak kaj, saj vladajo uradne osebe, povsod - od CSD do ZPIZa, DURSa itd. in
vsi taki ne dovolijo nobene blaginje oziroma dopuščajo najvišje privilegije protislovenskim
zmenkarjem, od SAZU do cerkvenih oblasti, kaj šele do javnih - mestnih - knjižnic, vse pa v
svojih klapah. To je ta inkvizicija! deluje, ruši in prepušča najsposbnejše ustvarjalce cesti in
crkavanju, česar doslej še vsaj slovenski svet ni videl. Brezobzirna razčlovečenost vlada, ko
pa začneš hoté urejati, se pokažejo dejansko vse take uradne osebe kot med sabo zmenjeni
krvosesni zombiji in uvedejo svojo moč s sodnijo in policijo, s socialnim delom in ZPIZom, z
DURSom, z mestnimi javnimi in drugimi ozkotirno mislečimi knjižnicami, z galerijsko
dejavnostjo, s preplačanim protislovenskim gledališčem in z zdresirano nesramno Jugoslavijo
- mojo deželo, z med seboj zmenjenimi menstrualnimi kanclajfuksami in direktoricami itd. eno sámo ustrahovanje in grožnja z uničenjem. Samo poskusi! kaj v dobrem celo obnavljati,
dograjevati, prispevati v skupno korist! se ti že režijo v brk volkodlaški peslajnarji s svojimi
podganami kanclijskega grizenja! Samo poskusi - pa je že tukaj: inkvizicija! - Kaj nas reši?
odstranitev prekoračitve pooblastil in kanclijske vsakršne samovolje, to najprej. Odločitev za
dobro, lepo in koristno!
**
Univerza v Mariboru
A smo se postarali, čeprav smo ostali - mladi, v Mariboru, kjer je zavladala ponekod, zlati v
kulturi - klika butlov ali plonkarjev in hohštaplerskih stremuhov - do kdaj bo med "alumni"
Univerze v Mariboru udboagent in kolportažni pisec Drago Jančar? ta se vam je vrinil tako,
da je pač pljunil na vse intelektualstvo in umetnost mariborske preteklosti, na Hermana Vogla
enako kot na Janeza Švajncerja st., Nado Gaborovič, Franceta Filipiča, Miroslava Slano itd.,
ko omenja kar tako Edvarda Kocbeka... ali Janka Glazerja, s katerima ni imel ne on ne drugi:
nič, razen paravan svojega stremuštva. Prav pa je, da dobro upoštevaš mariborskega župana,
katedraša Fištravca - Fištro... Pogumen si kot vedno - in iskren obenem. Ja, Maribor je res kraj
življenja, kjer ni kraj življenja! Vztrajno v strategiji univerze naprej, to je tvoja resnica in
metoda.
*
Ko smo ustvarjali Univerzo v Mariboru, smo sodelovali Tine Lah, Rudi Crnkovič
(ekonomisti), kulturniki Vladimir Gajšek in Bruno Hartman… (književnik in knjižničar), tudi
filozof (Vlado Sruk), Vladimir Bračič (geograf) in drugi profesorji višjih mariborskih šol. V
Ljubljani so pokazali zavistno nasprotovanje, ki se je uneslo, ko je bila Univerza v Mariboru
potrjena. V Ljubljani so se v samoupravno socialistični diktaturi ustrašili, da bi osamosvojena
mariborska univerza začela uveljavljati »svojo« izobraževalno politiko in bi se tako izmuznila
ali odtujila celo partijskemu nadzoru, o čemer še dandanes molčijo.
Še vedno je Maribor kot vselej – drugi, drugo največje slovensko mesto, Univerza v Mariboru
je druga največja in druga najstarejša univerza pri nas. Prav Univerza v Mariboru je sam
Maribor preobrazila iz tipičnega industrijsko proletarskega mesta ob severni meji v
univerzitetno mesto, saj dandanes tu študira okrog 18 000 študentov, zanje pa skrbi približno
1700 zaposlenih.
Univerza v Mariboru je, kot vse druge univerze na svetu, avtonomna, znanstvenoraziskovalna in izobraževalna ustanova, »katere namen je odkrivanje znanja, skrb za znanje
ter prenašanje znanja skozi vsepovezanost humanistike, družboslovja, tehnike, ekonomije,
medicine, naravoslovja, prava, pedagoških ved in umetnosti v širšo družbeno skupnost.« Celo
več, Univerza v Mariboru/UM se povezuje z gospodarstvom, prenaša znanje in tehnologijo v
prakso.
Omeniti je treba članice UM:
Pedagoška fakulteta (prej osnovna celica visokošolskega študija – nadaljevanje učiteljišča)
Koroška cesta 160,2000 Maribor
+386 (0)2 22 93 600
+386 (0)2 22 93 760
http://www.pef.um.si
Filozofska fakulteta
Koroška cesta 160,2000 Maribor
+386 (0)2 22 93 840
+386 (0)2 22 93 625
http://www.ff.um.si
Pravna fakulteta (naša bivša klasična gimnazija)
Mladinska ulica 9,2000 Maribor
+386 (0)2 25 04 200
+386 (0)2 25 23 245
http://www.pf.um.si
Medicinska fakulteta (zanjo se je zavzel bivši državni predsednik Danilo Tűrk)
Taborska ulica 8,2000 Maribor
+386 (0)2 23 45 601
+386 (0)2 23 45 600
http://www.mf.um.si
Fakulteta za zdravstvene vede
Žitna ulica 15,2000 Maribor
+386 (0)2 30 04 700
+386 (0)2 30 04 747
http://www.fzv.uni-mb.si
Ekonomsko-poslovna fakulteta (bivši VEKŠ – višja ekonomsko komercialna šola)
Razlagova 14,2000 Maribor
+386 (0)2 22 90 000
+386 (0)2 22 90 217
http://www.epf.um.si
Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo
Smetanova ulica 17,2000 Maribor
+386 (0)2 22 94 400
+386 (0)2 25 27 774
http://www.fkkt.um.si
Fakulteta za strojništvo
Smetanova ulica 17,2000 Maribor
+386 (0)2 22 07 500
+386 (0)2 22 07 990
http://www.fs.um.si
Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo
Smetanova ulica 17,2000 Maribor
+386 (0)2 22 94 300
+386 (0)2 25 24 179
http://www.fg.um.si
Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko
Smetanova ulica 17,2000 Maribor
+386 (0)2 22 07 000
+386 (0)2 22 07 272
http://www.feri.um.si
Fakulteta za naravoslovje in matematiko
Koroška cesta 160,2000 Maribor
+386 (0)2 22 93 844
+386 (0)2 25 18 180
http://www.fnm.um.si
Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede
Pivola 10,2311 Hoče
+386 (0)2 32 09 000
+386 (0)2 61 61 158
http://www.fkbv.um.si
*
Univerzitetna knjižnica Maribor (zavzel se je zanjo bivši ravnatelj Študijske knjižnice Bruno
Hartman)
Gospejna ulica 10,2000 Maribor
+386 (0)2 25 07 400
+386 (0)2 25 26 087
http://www.ukm.um.si
Študentski domovi
Gosposvetska cesta 83,2000 Maribor
+386 (0)2 22 84 200
+386 (0)2 22 84 233
http://www.studentskidomovi.um.si
**
Fakulteta za logistiko
Mariborska cesta 7,3000 Celje
+386 (0)3 42 85 300
+386 (0)3 42 85 338
http://fl.um.si
Fakulteta za energetiko
Hočevarjev trg 1,8270 Krško
+386 (0)7 62 02 210
+386 (0)7 62 02 222
http://www.fe.um.si/sl/
Fakulteta za turizem
Cesta prvih borcev 36,8250 Brežice
+386 (0)8 20 54 010
+386 (0)8 20 54 012
http://ft.um.si
Več informacij
Fakulteta za varnostne vede
Kotnikova 8,1000 Ljubljana
+386 (0)1 30 08 300
+386 (0)1 23 02 687
http://www.fvv.um.si
Fakulteta za organizacijske vede
Kidričeva cesta 55a,4000 Kranj
+386 (0)4 23 74 200
+386 (0)4 23 74 299
http://www.fov.um.si
*
Kot povsod med državnimi organi in uradi, so tudi v UM pomembne le in zgolj
uradno – pooblaščene osebe, ki lahko pooblastila v pisarnah kajpak tudi
prekoračijo, kolikor ne velja noben nadzor. Sicer Univerza v Mariboru deluje
po načelih avtonomije, ki ji zagotavljajo svobodo raziskovanja,
posredovanja znanja in umetniškega ustvarjanja,
samostojno urejanje organizacije in delovanja,
izdelavo in sprejem študijskih in znanstvenoraziskovalnih programov,
določanje študijskega režima,
volitve in izbiro visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih
sodelavcev, druga upravičenja skladno z zakonom.
Pri visokošolski dejavnosti na UM ni dopustno delovanje političnih strank in verskih
skupnosti ali izvajanje politične propagande in verskih obredov.
Pripadniki policije ali oboroženih sil nimajo pravice vstopa v prostore Univerze oziroma
njenih članic, razen v primerih nujnega posredovanja, ko je v nevarnosti življenje ali ko za
posredovanje zaprosi rektor, dekan oziroma direktor ali ravnatelj druge članice ter druga
pooblaščena oseba Univerze.
Inšpektorji Republike Slovenije se lahko gibljejo po prostorih Univerze v Mariboru oziroma
njenih članic ob prisotnosti rektorja Univerze oziroma od njega pooblaščene osebe.
**
Obljuba ob ljubi politiki balkansko
Očitki slovenskim politikom, ki jih izrekajo paradno mediji, so potrebni premisleka. Ali je
slovenska zunanja politika res zaklomoštrano neučinkovita, ne pa pravno mednarodno
urejena, in je izraz le obrambne ministrice ali zunanjega ministra s premierjem in državnim
predsednikom vred?
Obletnica vojne hrvaške operacije Nevihta je res neurna in balkanska, ko deluje slovenska
zunanja politik sicer odlično!
Odnosi med bivšimi jugorepublikami so včasih na prevesici, toda le zavoljo vojn od leta
1991-1995, zaupanje je splavalo po vodi, zato plavajo zdaj na površju nagajive razmere,
prisluhi, halucinantni nacionalizmi ipd. Če samo pomislim, kako je bilo, ko sem nekoč bral
pesmi v Kninu! – res je bila tam ena sama olivno zelena vojaščina! Jugoslovanska
prostaščina, ko vojaki prostaki niso bili krivi… mladeniči v uniformah.
Je konec neke doslej znane dobe!?
*
Ali so v protokolarnih državnih vilah res še slike jugofirerja, vidne celo v avli? Mar ne znajo
odstraniti teh pepelnato puhlih ostankov diktatorja?
Kdo tem "upravnikom" dovoljuje slike jugofirerja, vidne celo v avli?
Če bi upravnike odstranili, skupaj z jugofirerjevimi slikami, bi bil dokončni konec udbaštva,
prav tam.
Treba je upoštevati vsaj Ustavo RS in ustrezni zakon. Sicer se bo svinjarija jugoslovenarstva
nadaljevala v srčiki uradne slovenske države, da ne bi bila Republika Slovenija demokratična,
pravna in socialna država.
Protokolarni imenitni državni objekti niso neki zakotni bifeji ne gostilnice za občasne
alkoholne odvisnike, se reče, za domače in tuje pjandure, ki se naslajajo ob sečnini še s
klošmerlsko sliko onga, ki da naj bi bil kot kakšen ostanek ničesa v belgrajsko hiši cvetja.
**
Parada – po Nevihti
Od Knina do Zagreba ni bilo enako kot od Zagreba do Knina, ko je neurila Nevihta.
V Zagrebu 3000 vojakov, policistov in veteranov.
- Na čelu kolone plapola več kot 200 uradnih in vojaških zastav, za njimi pa ob zvokih
bobnov in koračnic v brezhibnemu red korakajo hrvaški vojaki.
Na slavnostni paradi sodeluje 42 delegacij iz drugih držav in mednarodnih organizacij na
ravni pomembnih gostov, veleposlanikov in vojaških predstavnikov in naj bi prišla tudi dva
generala iz ZDA, ki ju menda ni bilo na spregled; kljub temu, da sta potrdila prisotnost na
nevihtno hrvaški paradi generala ameriške vojske, direktor strateškega načrtovanja Randy Lee
ter poveljnik Nacionalne garde Minnesote Richard Nash, ju menda ni bilo naokoli, prav tako
ni naokoli Slovencev ne Srbov – so pa prisotni vojaški predstavniki in uradne osebe z
obrambnih ministrstev Poljske Litve, Albanije, BiH in Makedonije.
*
»Vse vojske sveta slavijo svoje zmage s slovesnimi mimohodi. Prepričan sem, da bo hrvaški
narod ponosen na vse, kar bo vojska pokazala na zagrebški paradi,« pravi načelnik glavnega
štaba hrvaških oboroženih sil Drago Lovrić. - in ta ni tiger iz papirja!
*
Delo je pravilno poročalo o paradi Nevihta, "del dvodnevnega hrvaškega praznovanja dneva
zmage in domovinske hvaležnost ter dneva veteranov, kar na Hrvaškem obeležujejo 5.
avgusta v spomin na operacijo Nevihta iz avgusta 1995, s katero so osvobodili večji del
zasedenega ozemlja in dokončno zlomili srbske upornike."
Kdor je bil kdaj v Kninu, ve, da je bil Knin velesrbsko oporišče JNA. Tega je zlomila
Nevihta.
**
Vladimir Gajšek: Do golote, 2015
5. avgust 2015, sreda
Vroče še rano zjutraj, ob enih zjutraj, da ne morem spati, četudi se oprham kar večkrat…
**
Sem v času sprotnih dogajanj doma in po svetu, obveščeni komentator.
**
Opoldne greva z Vidom v mesto, vabijo ga knjižnice, jaz pa se pripravim na kuho –
mehiškega koruznega lonca…
**
Ljuba Eva,
jedra sveta se zganejo, a zakaj mi je Bog poslal tebe v svoji neskončni milosti, dokler živiva?
ujet iz ene večnosti v drugo - ta hip, sem ves s teboj, da te zavarujem.
bi vedel povedati, če mi ne bi tebe naklonil Sveti Duh, ko je molila vsa cerkev za naju, bi
seveda brž odstopil, tako pa si mi usojena po tolažbi in besedi, v ljubezni med seboj in
svetom.
Ampak ta vera je močnejša od transcendentalne zgolj smrti, ker izza mišljenja in razlag bije in
govori samo še srce.
Eno je bitje....zato ljubim čez vse in v Duhu, tebe. Vem, da je iracionalno, a tako je - kot po
čudežu. Vem, kako prihajaš k meni, na koncu koncev...
Vem, zakaj ni epistolarnih odzivov - vse drugo je namreč v neporazlikovanosti od hudega.
Ali veš, kar ostane, je: sem, ki sem.
T ´ embrasse
Vladimir
Odpiši! po/kliči!
moj tel.: 070 444 321
moj naslov: Celovška 246/VII, 1000 Ljubljana
p.s.: narobe svetovnim negodnikom že vračam, ker se pač ne ukvarjam s svinjerejo.
**
Komentar:
Za zlorabo?
Tu se, spletnik, strinjam s tabo,
ob teranu da si dobro še s hrvaško
v samopozabo
ježi babo.
Politika zadeva je težaška,
zdravilo pa terana polna flaška.
**
Sodnik Ronny Abraham odstopil kot arbiter
Trenutna situacija ne izpolnjuje njegovih pričakovanj, zato zanj ni več primerno, da bi
bil arbiter v nadaljnjih postopkih, so sporočili iz Haaga.
Kot sem bil napovedal, je bila poteza z Ronyjem Abrahamom s slovenske zunanjepolitično in
mednarodno pravne strani odlična poteza, v vednosti, da bo kmalu novi arbiter odstopil - tako
naoved je Delov administrator takoj izbrisal, čeprav sem predvideval razumno in interesno
slovensko v zunanji politiki, saj imamo izvrstne diplomate. Malo sem odvomil sicer v BMZja, ki je znan po svoji nonšalanci.
Da sta se Sekolec in Drenikova pogovarjala po telefonu diplomatsko, kaj da je za RS v navezi
na sporazum s Hrvaško najbolje, sploh ni presenetljivo - res pa je, da je Hrvaška zaradi tega
zagnala vik in krik, češ kaj da se menijo slovenski diplomati o arbitraži. Na to je Slovenija
odgovorila...
*
Nekateri nesramni protislovenski hujskači pisarijo v srbohrvaščini, kar jim kar naprej
administrator Dela - objavlja.
Slovenci se nismo pustili izzvati, zunanji miniter Karel Erjavec je deloval naravnost odlično,
ko zastopa slovenske ozemeljske, političnoekonomske, kulturne, prometne, turistične...
interes, priljubljeni domoljub.
Sramotno bi bilo, ko bi zdaj začel gobezati upokojenec Dimitrij Rupel, češ da se
malomeščansko na kaj spozna v zunanji politiki? Je upokojeni zapečkar in zaplečkar.
Slovenska zunanja politika je svetovna moč, tudi moč v EU!
Hrvaški sosedje so res mejni finterji, ko delajo probleme tam, kjer jih ni in zaradi tega
zganjajo še hrup povrhu - toda ne vsi Hrvati, le hrvaška oblast skupščine in izvršnega sveta
kot v socialistično bakarićevskem samoupravljanju.
Hrvati, kje so naše meje?
*
Arbitraža, Haag in Karel Erjavec
Srečno hodite, reče Ronny Abraham mrmraje v brado, Dunajska deklaracija pa nič.
Zunanji minister Karel Erjavec je zgled mednarodnega slovenskega ugleda in pretanjene
moči, tudi v EU.
Moč Karla Erjavca je že razvdna v tem, da dosledno odlično zagovarja slovenske interese
doma in na tujem.
Še julijsko zasedanje Sveta za zunanje zadeve EU (20. 7. 2015) je s Karlom Erjavcem
pokazalo, da imamo vrhunsko zunanjo politiko, ki je ne morejo hrvaško prevpiti
nacionalhrvaški kockasti ali šahovski galebi.
Morda se nagibajo "razmere" proti Karlu Erjavcu?
Zakaj?
*
V tem konkretnem primeru arbitraže se je zunanjega ministra Karla Erjavca čakalo štiri dni,
pa je šlo za krizno situacijo, saj ima pravico do dopustniške uživancije, Hrvati pa ne, le da se
najprej razčisti ta situacija, da se vidi, kaj bo z arbitražnim sporazumom..., saj smo s Hrvati
dobri sosedje in smo skupaj v Evropski uniji in v Natu.
Mediji so stvar pre/napihnili, podobno ot je Leljak mahal, da je Sekolec češ "udbovec", kar v
diplomaciji ne pomeni nič.
Upajmo, da se naš zunanji minister lepo sonči in pije teran...
*
»Upamo, da bo sodišče v polni sestavi kmalu nadaljevalo svoje delo in ga tudi končalo, v
skladu z arbitražnim sporazumom. Slovenija bo v določenem roku sprejela odločitev o
imenovanju novega arbitra,« sporoča premier Cerar in »Odstop Ronnyja Abrahama z mesta
arbitra v arbitraži med Slovenijo in Hrvaško obžalujemo, razlogov zanj ne razumemo.
Menimo, da mora sodišče nadaljevati delo, saj ne bi smelo dopustiti, da lahko samovoljni in
enostranski izhod Republike Hrvaške ustavi ves postopek. To bi bilo v nasprotju s temeljnimi
načeli arbitraže.« Vsak neodvisni sodnik v svoji službeni funkciji ima pravico do odločitve.
Nič ni obžalovanja vredno, ko
zasedbeno Hrvaško.
gre za slovenske ozemeljsko morske interese v zvezi z
Naprej, Slovenci!
*
Med venci
Če so omejenci zagrenjenci
med pogrebnimi ali poročnimi venci,
če so vojni omračenci kot mučenci
v politični reminiscenci
in zgodovinski akcidenci –
tedaj smo skupaj v svetovni transcendenci
v posvetilni evidenci,
tu in tam z republiškimi venci.
**
Slovenski državni holding /SDH in Telekom Slovenije
Ko je neznano zaradi znane slovenske birokratščine, kaj da je uvrstitev delnic na mednarodni
kapitalski trg, se pokaže, da je britanski investicijski sklad Cinven kot edini ponudnik za
nakup 72,75-odsotnega deleža Telekoma Slovenije Cinven odstopil od pogajanj, Telekom pa
na ta način znenada po vijugah ostal brez novega lastnika. Ali je s tem postopek prodaje
Telekoma zaključen, ker transakcija zanj ni več ekonomsko vzdržna, ostaja vprašljivo po sebi
ekonomsko okolje. Po vseh zapletljajih pa v Telekomu Slovenije pravijo, da so strokovno
podpirali postopek prodaje, ko je za njihovo poslovanje važno, da proces ne traja predolgo…
*
Kot smo predvidevali, tresla se je gora Triglav, rodila se ni niti cerkvena miš Zvon - Edini
ponudnik Cinven je sporočil SDH, da noče nadaljevati pogajanj za zaključek prodajnega
postopka.
**
Kaj bo za kosilo?
Zagrebško
- Mama, kaj bo danes za kosilo?
»Nabojniki, otrok moj, z bajonetom narezani mesni doručak in komis neslan.
- Mama, a je to današnji obrok kot mcdonaldsov hamburger ali pica?
»Ne skrbi, otrok moj, pasulj so jedli tam, kjer je služil vojašli rok tvoj očka.«
- A ni tisto v sivi obleki in s šnelfajerco naš ati?
»Ha, lej ga, otrok moj, to je parada! Slavna parada naše lepe domovine!«
- Kako hrumijo po zraku letala!
»Otrok moj, to so pilatusi, ki ti jih zmešam s solato!«
- Mama, kako lepo vreme!
»Nevihta je mimo, otrok moj, tu jih vidiš - finske oklepnike, nemške samohodne havbice in
prenovljena hrvaška letala mig.
- Mama, greva jest domov!
*
Spet o deklasirano nevarnih v Ljubljani
Ko je meni zadirčno ustrahovalec javno sovražno pretil poimenoma v Trubarjevi hiši
literature, da bom umorjen, ker da bom ustreljen - ni nihče poklical na pomoč ne policije ali
varnostnika, da bi ustrahovalca odstranili, kakor da je javno zaščiten, moderatorka se mi je
samo na mojo lastno pobudo - opravičila...
Kajti v ljubljanski Trubarjevi hiši literature kakor ščitijo sovražno zadirčnega ustrahovalca!
Odtlej sva s sinom previdna! in seveda pobegneva takoj, ko sovražnega ustrahovalca
zagledava kje blizu... Policija, ali spiš in dopustiš, da lahko kar tako kot nonšalantno, čeprav
skrajno nevarno kar javno grozi sovražno zadirčni ustrahovalec z ustrelitvijo?! Kako so me že
pretepali, tudi da sem moral krvav po pomoč na UKC, nevarni ustrahovalci! Bil sem tudi že
kar tako napaden smrtno nevarno, k srečime ni anonimno neznani nasilnež udaril z rezilom na
sence, ampak po sredi glave... - se mu je kaj zgodilo, kljub temu, da sta ga policista, na moj
nujni klic 113, snela z avtobusa? Osorno nevarno nasilje raznovrstnega ljubljanskega
klošeraja kar hara beraško nasilno po Ljubljani...
Treba je takoj preprečiti sovražno ustrahovanje, tudi s strani jugoslovenarjev in zavarovati
življenje, zdravje, premoženje in delovni status slehernika! doklej bo še prevladovalo
sprenevedanje, tudi ob zaščiti socialnega dela? doklej bodo zaščiteni sostorilci? Pomagati je
treba in odstranjevati protislovensko javno sovraštvo.
**
Ja, fotografija!
Ker je umetniški fotograf Vd Gajšek pofotkal čez 1000 streh stare Ljubljane, gl.:
https://plus.google.com/100603578358606434925/posts
http://www.intelyway.com/kultura/pogovori/VladimirGajsek__Vid_Gajsek_v_uvidu_avtosko_umetniske_fotografije_in_instalacije.pdf
fotogalerija Gibanje za pravičnost in razvoj:
http://www.gibanje.org/?action=galery&podrocje=234
http://heyevent.com/event/blinz7cr4j3loa/razstava-zlati-fundus-v-sombotel
http://cobiss.izum.si/scripts/cobiss?command=DISPLAY&base=COBIB&RID=80239617
INTELYWAY = http://muzej.intelyway.com/
itd.,
- so ga policaji sneli s strehe pred Platano in ga na silo odpeljali na psihiatrijo.
*
Ja, fotografija!
Ker je umetniški fotograf Vid Gajšek pofotkal čez 1000 streh stare Ljubljane, jih obdelal tudi
grafično računalniško, edinstveni posnetki! - so ga policaji sneli s strehe pred Platano, češ da
ogroža sebe in druge in ga na silo odpeljali na psihiatrijo, na zaprti oddelek s prisilo v šoku
strahu na zaslišanje, ga omamili in zaslišali ter ga prisilno zdravili…
Policija in psihiatrija dandanes omogočata – umetniško svobodo, ko jih avtorska fotografija
niti malo ne zanima? Niti razstava v sombatelski galeriji, ki jo je odprla naša veleposlanica,
kaj šele bogata monografija Od slike do kresa, od kresa do knjige…?
*
"Slovenska scena na področju umetniške fotografije je zelo živahna," kar je doživel posebej
urednik Intelywaya, umetniški fotograf Vid Gajšek, ko so ga policaji in psihiatrični bolničarji
prisilno odpeljali na zaprti odd. ljubljanske psihiatrije Polje...
sicer je objavil tudi avtorski fotograf vrsto fotografij, npr.:
http://fluid.intelyway.com
https://plus.google.com/100603578358606434925/posts
- a koga to na policiji ali psihiatriji zanima?! pregoni in ustrahovanja...
Vid Gajšek je sin književnika, urednika, prevajalca, likovnika, bivšega svetovalca državnega
predsednika dr. Janeza Drnovška in nevladnega diplomata Vladimirja Gajška, najbolj
preganjanega intelektualca v Sloveniji.
**
Discrepant information
Ko nas administrator kdaj sproti briše, kadar zapišemo po pravici objektivno kot novinarsko
vedečnost, se znajdemo kakor v Meinongovi predmetni teoriji /Gegenstandtheoriji, tudi s
Franzem Brentanom, kaj šele z našim filozofom Francetom Vebrom, v njegovih razpravah ali
knjigah: Uvod v filozofijo (1921), Znanost in vera (1923), Etika (1923), Filozofija - Načelni
nauk o človeku in njegovem mestu v stvarstvu (1930), Vprašanje stvarnosti (1939)…
E-komentatorji pa že ne lažejo, samo nakladamo.
Širokoustno večkratno nakladanje je na komentatorskih izzivih res le nakldanje, torej niti
polresnica, ki bi ji verjeli komično, niti naklepna laž, da se ve, da je tudi javna kot državna
propagndna laž.
Javna informacija leti s spleta vse bliže in vse niže, informacija se spleta okrog rtv in
časopisja – da lahko novinarji pišejo tako oprane resnice, da že kar prhnijo od opranih
možganov.
Ali se lahko zunanje informacije sploh ponotranjijo, kar je bolj psihološko kot politično ali
idejno vprašanje?
Googlamo in se sproti učimo, se seznanjamo s svetom okoli nas, s stvarnostjo, kar pa je
večidel v neskladju, ko smo sami s seboj, tudi kdaj v nesoglasju z uradno ali državno politiko
na različnih področjih in uredniških rubrikah. Kako nas lomijo tolikere raznovrstne
informacije, junake dneva v spletnem komentiranju?!
*
Liberalna ali krščanska Lipa sprave – na Žalah? Kako negativno priznanje kapitalističnemu
kot postsocialističnemu državnemu administrativizmu, kamor ne sežeta ne ljudstvo ne narod,
saj so vladne tiskovne konference namenjene pač, kot vselej, premierju/ki ali njegovim ali
njenim, in tako v vseh balkanskih državah, kajti predolgo smo prebivali v socialističnem
samoupravljanju, da bi si drznili zavreči simbole Revolucije in ideološke znake Partije ali
titinstva v RS!
Abeceda politike je statistično računstvo – je preračunljivo govorjenje ali celo govoričenje.
Nič nismo hvaležni prisluškovalnemu vohunjenju, ampak smo zdaj ubrali drugo politično pot.
Dasiprav so videzi Cerarjeve vlade le boljši od Bratuškovine, pa mediji delajo, kakor delajo odvisni so od političnih odločitev. Kar mene zadeva, da me stolčejo kakor v grob in mi spet
vse policaji s sodstvom izvršilno zaplenijo:
davek na nepremičnine Potem, ko je Ustavno sodišče leta 2014 razveljavilo zakon o davku na nepremičnine in
presodilo, da je v neskladju z ustavo tudi zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin,
kolikor se nanaša na množično vrednotenje zaradi obdavčenja nepremičnin, se je vlada Mira
Cerarja že v koalicijski pogodbi zavezala k pripravi novega predloga uvedbe davka na
nepremičnine.
Tako je bil v začetku februarja ustanovljen Projektni svet , ki koordinira in usmerja pripravo
nove sistemske ureditve obdavčitve nepremičnin. V Sklepu o imenovanju (je vlada
Projektnemu svetu določila ključne smernice, ki naj bodo upoštevane pri uvedbi davka na
nepremičnine:
nov sistem obdavčitve naj posodobi dosedanji sistem obdavčitve nepremičnin z
nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča, davkom od premoženja in pristojbino za
vzdrževanje gozdnih cest
nov sistem obdavčitve naj zajame v obremenitev vse nepremičnine, razen kadar je
primerno določiti oprostitve v posebej utemeljenih in zelo ozko določenih primerih (široka
davčna osnova);
obseg ocenjenih prihodkov posodobljenega sistema obdavčitve nepremičnin, ki so bile
že doslej vključene v obdavčitev, naj v skupni višini bistveno ne odstopa od obsega prihodkov
dajatev, ki jih bo novi sistem obdavčitve nadomestil;
nov sistem obdavčitve nepremičnin naj upošteva usmeritve iz odločbe Ustavnega
sodišča v zvezi z davkom na nepremičnine in množičnim vrednotenjem nepremičnin;
nov sistem obdavčitve naj temelji na javno dostopnih podatkih in naj bo oblikovan tako, da bo
dolgoročno povzročal čim nižje administrativne stroške zavezancem in državnim organom,
sistemsko vključenim v izvajanje novega sistema obdavčitve. -
Davkarija in izselitve in zapori in eksekutorji nad revnimi družinami in cestni pretepači kot na
oblasti v mestu… v Ljubljani.
Omembe vredno vsaj na spletnih straneh, seveda najprej v Intelywaju! Tukaj vem, kaj
sporočam državljansko in občansko vedoma in spoznano, čeprav še tako zavajajo, od
Telekoma Slovenije – v ne/prodaji do zrušenega Kolizeja, kjr že leta so samo ruševine kot
zapuščina ljubljanske arhitekturno urbane dediščine, kjer je imel Krištof stanovanje in
slikarski atelje, nekako med drvarnicami. In zdaj – objave? Celo več, anonimni administrator
Dela… te lahko zbriše. Ko bi vedel, kako so zlikovsko vasezaprti še fdvjevci, rtvjevci itd.!
Vladimir Gajšek, S sončnimi očali, 2015
6. avgust 2015, četrtek
Z Vidom sva šla na borzo dela, do tega postsocialističnega socialnega bordela, ker mora
pokazati potrdilo o brezposelnosti, če hoče dobiti mesečno vozovnico LPP – urbano.
Ves dan vroče.
Bila sva v CTK, kjer sem urejal besedila.
Zvečer sva si ogledala na računalniku film Eksodus.
**
Prosto po Gajšku
si mislim, kaj bi zapisal o sebi, kaj še iz časov svojega otroštva, mladinstva in mladosti, tam v
Mariboru, ko sem slikal na stolu – stojalu, sam v belem plašču, takole medicinskem, v
športnih copatih, ko je na sedalu stola bilo kar nekaj piksen z barvami in laki, odprtih piksen,
v levici sem držal brisačo, v desnici čopič, pogledoval čez dvorišče sem in tja, zraven sem si
še prinesel pručko, takle šamerli štokrli, platno pa sem si kar sam že prej napel čez slepi okvir
in ga položil kvišku na naslonjalo tistega kuhinjskega stola, ki sem ga že vsega tudi popacal,
namreč naslonjalo in sedalo, na platno pa sem potlej začel poslikavati nekakšne sanjske in
pravljične gradove, pravzaprav en sam grad vrh kakor Piramide, vrh nekega sanjskega hriba,
kar se mi je zdelo kakor mesečniku, da obstaja tudi kje v resnici, a je bilo vse skupaj tako
naivno, tako otroško, da sem tisti grad preslikal v abstraktni cvet pa še nisem bil zadovoljen
niti malo sam s seboj, zato sem ves dopoldan v prostem času na dvorišču slikal na platno, vse
do drugih figur, nekih celopostavnih spomenikov, pa spet sem spremenil te spomenike v
ptice, v ptice, ki jih ni, kot bi rekel Claude Aveline v svoji pesmi O ptičku, ki ga ni, ampak to
je bilo kasneje, sicer pa sem bil na koncu že prav žalosten in bi najraje platno razrezal, tako
sem se celo jezil sam nase, a sem vendar počakal in vztrajal v tistem lepem počitniškem
dopoldnevu, najraje bi pač splezal na divji kostanj sredi dvorišča, pa kaj, ko sem bil še vedno
takole zatopljen v svoje vizije, po želji za uresničenjem neke resnične slike, neke predmetne
podobe in stvarne upodobitve, pa me je to spet in spet begalo, saj sem v sebi vedel, da je za
sliko pomembno, kar vidim jaz in samo jaz in nihče drugi na tem svetu, na tem božjem
mariborskem svetu med slikarji, v navezanosti na svojega gimnazijskega profesorja risanja
Ivana Kosa ali na odličnega risarja in striparja Branka Zinauerja, še dlje pa sem bil v sebi
navezan na vse tiste slike in reprodukcije v svojem učnem domačem kabinetu, od Rembrandta
s Saskijo do Rafaela Santija… obenem pa sem se spet čisto otroško vrnil v nekaj secesijskih
platen, ki jih je prinesel ne vem od kod moj ljubi očka, da so krasile tudi, portreti gospodičen
v čipkah in meščanskih oblekah, mojo otroško sobo – spalnico, in nenadoma me je prešinilo,
da imam na imenitni nočni omarici še kup neprebranih knjig, a kaj bi tisto, saj sem stal tamkaj
pred platnom na stolu, Mariborčan, otrok ali mladostnik zunaj vrstnikov, na dvorišču med
velikanskimi hišami, stavbami stare Avstrije, menda se jim je reklo Wanzenburg – ušiva hiša
ali kako, med okrom in apoliničnim soncem, in sem švignil spet s pogledom navzgor, vse do
vrha krošnje divjega kostanja, kjer je sinjelo počitniško nebo kakor na sliki Pierra della
Francesca, tu in tam, ko je preletela nenadoma nebo jata lastovk, in sem se spet vrnil k sliki,
jo meril čez palec, grizljal sem čopič in si mrmral nekatere pesmi Josipa Murna, Federica
Garcia Lorce in svoje verze, nakar sem hotel kot v action painting Jacksona Pollocka vse
skupaj nekako razbrizgati, razšpricati to stvarnost vsega vidnega v eno samo življenje onkraj
zrcalnih slik in vizij, čeprav tega seveda nisem storil, saj sem začel slikati pravzaprav na
koncu koncev svoj mladostni portret, kar mi je tudi uspelo, portret en face, slovensko nežno, z
začudeno sijočimi očmi, da sem stopil nekaj korakov nazaj, si ogledoval svojo lastno podobo
in sem si rekel, Zdaj pa dovolj, ne bom več nadaljeval, slika je končana.
Komentar:
Karel Erjavec, naš zunanji minister je zunaj na Hrvaškem, ker dopustnikuje, se sonči in uživa,
da si odpočije od notranjih viher v nekakšni poliziki navzven, ko hkrati menda ve, kdo da mu
bi utegnil nagajati celo med njegovimi na MZZ?! Ko je R.Abraham odstopil kot arbiter, so
valovi še bolj modri na sinjem Jadranu, kolikor bolj kalna je kri mednarodne ali hrvaške
politike...
Seveda se bo čez 2tedna spet uneslo. Ne dovolimo, da nas izsiljujejo tisti, ki so nam dolžni!
**
Resda - Italija nam grozi s plinskimi terminali in izpodkopava drugi tir, Avstrija stiska naše
koroške rojake, Madžarska črviči porabske Slovence, Hrvaška pa je sploh nepremagljiva, od
hrvatizacije slovenskega gospodarstva in bančnih peripetij do jadranskega naftnega vrtanja,
terana in mejaške kalvarije, - in res je tudi narobe, ker meja pomeni ločnico vedno med dvema
državama, torej tudi z naše strani do omenjenih. Prisluhi so samo dokaz, da deluje politično
hrvaško podtalje v visokih krogih hrvatstva. Zato je temu podtalju treba pokazati, kar se bo
tudi zgodilo, saj so hoteli preusmeriti pozornost, celo več, odklanjajo arbitražo, pač v
vednosti, da Slovenija zmaguje,
**
Kri za kri:
kriza, kri:
Bogu se več kot očitno
onkraj tubitno
nikamor ne mudi..
**
Uspešna zanikanja in izbrisi – kdo me je preganjal v ozadjih
Katedra - mariborskih študentov, Kratka impresivna študija, če me spomin ne vara
V družbenem mariborskem foglovžu...
http://www.intelyway.com/kultura/razmisljanja_in_odmevi/VladimirGajsek_-Katedra
mariborskih_studentov.pdf
enkavede brez Napoleona v Moskvi
udbaš Drago/mir Jančar- vedno uspešen –
naj ponovim, v vednosti, kako sta po Mariboru harala skupaj najprej z Janekom Švajncerjem,
med drugim bodočim glavnim urednikom Večera, urednikom in novinarjem Komunista, ki se,
znan udbaš zasliševalec in naslovni generalmajor, hvali, da je Jančarja komunistično postavil
– in kako je potlej Drago/mir Jančar nabral za katedraše, med drugim le največ gimnazijce –
bodočega tanjugovca in novinarja Komunista Tomaža Kšelo, vseskozi odličnega pravičnega,
bodočega sodnika kot pravnika Janez Gujta, Frančka in Janka Rudolfa, sinova Branka
Rudolfa, Franca Filipiča, sina Franceta Filipiča, Braca Zavrnika - Staklenega, fotografa Boga
Čerina, rdečelasega na hece Nikolo Šoštariča, plesalca, šahista, tudi že prej katedraša, Olgo
Čerič – prej notranjo urednico Katedre, nato ženo…
Vedno in povsod samo uspešen, od stopničke do stopničke povzpetnik, službeni ko/laborant
in konfident udbe Drago Jančar - DOSJE UDBE 0014062 -00000 - Arhiv pokaže, da je Drago
Jančar šel menda kakor po naročilu urednice v mariborski reviji 7Dni, prilogi Večera kot
podaljšane roke udbe v Avstrijo "raziskovat", se reče vohat ali vohljačit, sicer pa je prejel
navodila udbaško prikrito..., ko pa se je vrnil v rodni Maribor, so se dogovorili z njim za "šolo
revolucije", to je zapor; a ker je bilo le preočitno, da prodajajo zgodbo o topli vodi, je Drago
Jančar, ki je v zaporu igral namizni tenis in kvečjemu lenaril, izpolnjeval revolucijsko šolo
preveč na očeh še javnosti... - in je zato za preverko tedanje szdl, z vključitvijo znanega
politika Franca Šetinca, dosegel, da so ga izpustili... - v udbo namreč nikakor niso mogli
"prisiliti" Franceta Forstneriča, ki je presedlal z Večera v mariborsko redakcijo Dela (!?),
medtem ko je Marijan Kramberger tolikodane napisal kar romanček o zavzetosti za
komunizem, revolucijo, ali medtem ko se je Jančar zaklinjal - da ljubi tovariša Tita! Ali res?
V določnem pomenu so mešali partijnost z občinsko in drugo sociokulturno vlogo… Tov.
Tone Partljič je bil kot rezervni kapetan JLA - izvzet iz te igrice..., zdaj še kakor zmerom
»najboljši« Jančarjev kolega. Arhivi razkrivajo Draga Jančarja kot enega med uspešnimi
udbovskimi ne le konfidenti ali kolaboranti, temveč po arhivski številki udbaškega dosjeja 0014062 -000, torej številka dosjejev udbe je Drago Jančar, dandanes tajnik SM in akademik,
kot stalni vir na zvezi uslužbencev, pripadnikov rezervne sestave in registriranih kolaborantov
udbe!
In zategadelj: - JANČAR DRAGOMIR – ROJEN 13/04/48 - KRAJ PREBIVALIŠČA:
MARIBOR – LJUBLJANSKA 001A – OČETOVOIME: ANTON – MATERIN DEKLIŠKI
PRIIMEK: TRAUTURA – IME MATERE: ROZALIJA – DRŽAVLJANSTVO:
JUGOSLAVIJA – SPOL MOŠKI * POROČEN – DV – DOSJE SDV: 0014062 -00000
Najsibo udbošpičelj še tako hinavsko zakrit, se izkaže, da je bil nagrajen z nagrado Sedam
sekretara Saveza komunističke omladine Jugoslavije (Sedem sekretarjev komunistične
mladine Jugoslavije), celo s Prešernovo nagrado »za življenjsko delo« in kresnikom Dela kar
večkrat, prejel najvišje slovensko odlikovanje zlati častni znak svobode, bil je od Katedre kot
glavni urednik funkcionarsko tudi povzpetniški, tudi predsednik slovenskega centra PEN,
medtem ko je njegov skupni kompartijski tovariš Tone Partljič bil prav tako že predtem
sourednik Katedre, ko se je sicer dipsomansko družil največ z Jako Rojsom, nadaljnjim šefom
mariborskih zaporov, naprej pa je bil tudi med drugim predsednik Društva slovenskih
pisateljev… Delili so si položaje, denar, nagrade, odlikovanja…
Jugoslavija je bila svojevrstna zmes prikritih sovraštev… kaj šele do Cerkve na
Slovenskem… Ampak to je že druga zgodba, s katero se dandanes ukvarjajo največ
zgodovinarji in politični publicisti ter novinarji… Cerkvi je udbomafija največkrat škodila
tako, daje sama udba proglašala za svoje konfidente tudi teologe osvoboditve in druge, pač po
vzoru drugih tovrstnih »služb« v drugih državah, čeprav takšni, največkrat zaslišani, niso bili
udbaši – tudi mariborskemu samoupravnemu pomožnemu oziroma naslovnemu kot
»rdečemu« škofu kot teologu, sicer predavatelju dogmatične teologije, avtorju 22 samostojnih
knjig in drugim so pripisovali, da je češ »komunist«, to se pravi –udbošpiceljček, ampak
komu naj bi »poročal« ta um kot primitivcu na mariborski udbi? mar pisarčkom, ki niso
poznali razen nekaj parol ne zgodovine ne politike in so bili kvečjemu le socialistično
preoblečeni kriminalci in krivičniki? – kajti naslovni mariborski škof Vekoslav Grmič se ni
skrival in ni prikrival svojih, včasih resda »revolucijskih« idej, ko je tudi izrekel: »dialoškost
pomeni najprej nagovarjanje dobrega v drugem, iskanje stičišč v vrednotah, ki so vama
skupne, ker se ob njih razlike lahko premostijo ali postanejo vsaj znosne. V nasprotnem
primeru pač ni dialoga, oziroma se sprevrže v boj za to, kdo bo koga.« Le službeno preverjeni
in zaposleni novinarji so igrali svoje vloge… - seveda kot četrta veja oblasti.
A se vam je posvetilo, kako je lahko Drago Jančar prejel nagrado Sedam sekretara Saveza
komunističke omladine Jugoslavije (Sedem sekretarjev komunistične mladine Jugoslavije),
nato pa so nagrade dobesedno kar deževale… temu stalnemu viru na zvezi uslužbencev,
pripadnikov rezervne sestave in registriranih kolaborantov udbe!?! Dosjeji so lahko sicer
precepljeni, toda medtem ko so nekateri, zlasti svobodni, se reče, nezaposleni književniki in
razumniki prav v Mariboru stradali in nastradali, so drugi gmotno in družbeno ali državno
uspevali… V ozadju je bila pošastna udba in kajpak očitno sprenevedanje, s hinavščino vred.
In kaj je pisal ta kolportažni pisec o meni v pogovorih s Francetom Pibernikom? Nekako
najprej podobno kot Janek Švajncer – da sem bil pravi pesnik, ki ga je »srečal«… - le kje? In
da sem klatil in taval in postopal in okolišili z njim kakor dolge noči po praznih mariborskih
ulicah (?!), da sva češ videla stvari globoko in visoko, da sem češ govoril celo nenavadno
»razumno« in mu odpiral poglede v francosko literaturo (?!), omenjal menda celo de Sada
(?!), ne pa Lautréamonta /Isidorja Ducassa, ki sem ga bil prevedel, da je bilo tito čudno, rahlo
šizofreno »prijateljstvo«, ko sem bil vseskozi družbeno in kulturno angažiran, nadalje da sem
psihologiziral… in »Razšla sva se, kaj pa drugega,« ampak le zato, ker je tak kemijski
laborant kot učenec Srednje kemijske šole v resnici začel noreti, da bi morali osnovnošolci
biti v Sloveniji in Mariboru kakor »kurrčki« partizani in bi morali biti – tudi v razredih
družbenorazredno! - opasani z bombo, imeti bi morali vsaj pištolo ali puško (vpliv Janeka
Švajncerja) kot v stripu in eni največjih ikon 2. svetovne vojne v Jugoslaviji - mulček
partizanček NOV in POJ Boško Buha, narodni heroj, - sicer pa bombaša ali partizanska
bojevnika otroka Mirko i Slavko v stripu… (v izdaji in založbi Dečje novine iz Gornjega
Milanovca, glavni stripar je bil risar Desimir Žižović Buin, s sodelavci – strip Mirko i Slavko
je izhajal v seriji Nikad robom/ Nikoli suženj, ko strip govori o dveh fantkih –partizanih, ki se
borita proti »naivnim in bedastim Nemcem«, vsaka številka izšla v 200.000 izvodih), gl.:
http://www.radiosarajevo.ba/novost/81499/predstavljamo-strip-mirko-i-slavko-nikad-robom
In ker je takle komunistično partizansko zaveden mladenič, dijak Tehniške šole kemijske
stroke Ruše kot bodoči kemolaborant ali kemijski tehnik fantaziral o bojevnikih mulcih –
partizanih, je našel vso podporo ne le pri militantnem zbiralcu orožja Janeku Švajncerju, pač
pa tudi v kompartijskih občinsko mariborskih strukturah, ko pa se je priključil k
pre/vzgojnemu socialističnemu inženirju duš – učitelju in dramatiku Tonetu Partljiču, ali k
prej tudi k pre/vzgojnemu socialističnemu inženirju duš – učitelju in samoupravljalskemu
novinarju in podeželskemu pesniku Francetu Forstneriču ali k lumpenproletarskemu
grobijanu z Lenta in drugodržavnemu realkarju Andreju Brvarju ter k samoizoliranemu
osamelcu Marijanu Krambergerju – ni nič čudnega, da je tudi občinska partijska ali
socialistična mariborsko pisarniška elita poskrbela za njegovo kariero in zaposlitev na Večeru
ali 7D/ni…
Osebno sem imel še naprej svoje druščine, ki so se zgrinjale v moj atelje in pisateljski studio
– izvedel sem med drugim, kako je Partljič pošiljal igrca, naj me obiskuje in potem
komedijantu pove, kako da se obnašam, da me bo lahko v svojih farsah ali šaloigrskih
uprizoritvah smešil…, toda je preigral na Miroslava Slano – Mirosa… Ostal pa je do konca
zvest prijatelj Forsta – od začetka do tragičnega konca, ker mi je s prijateljskim srcem zaupal.
Plonkar Brvar je bil kvečjemu kot maloumen le zavisten, nekakšen »športnik«, dajal ga je
neizveden seks hebefrenično, kar je usmerjal pozneje slikar, ki mu je opremljal knjige. Ubogi
Marjan Kramberger/ psevdonim Mark Berger pa se je še bolj mariborsko potopil v samošnost,
mamin sinko, čeprav bi načelno lahko izpolnil nalogo, zakaj še ni komunist in da itak tako
narodi kakor posamezniki se kalijo v preizkušnjah, rečeno udarno, medtem ko je pisaril tudi
študije v cankarjansko farsno eklektične hece Toneta Partljiča, npr. Ščuke pa ni, ščuke pa ne
in Oskubite jastreba… leta mariborskega 1978. In kaj je k temu rekel primeroma pesnik Tone
Dodlek?
**
Arbitražni gospod
Ponekod odstop?
In je ritnil
žrebec kot pomladno vladni nam pogrebec,
je tvitnil
bivši premier, ko je vzel zobotrebec,
oj je Janez Janša tvitnil:
@MiroCerar - čas je za odhod.
Skrajni čas. - odondod drugod?
za polčas pa idejni lunohod?
Kvas in kratkolas sprehod.
Arbitraža, blamaža
Odločitev mednarodno slovenske arbitraže
brez politične vraže
Kdo drugi kot vlada naj predlaga Arbitra in odločitev naj bo tokrat hitra!
**
Slepoumni cenzor na Delu
(ničvredni ljubljanček, ki ga bluzi neki pajzljasti pijanček)
Administrator DELA
briše človeka državljana –
hijena iz znanega krdela,
ker je druščina vesela
brez veka
novinarsko polna hlapčevskerga dreka.
Prekleti gaulajtarski administrator
anonimni Dela provokator!
jugoslovenar in titin mar ne veš, da je tvoj diktator hin?
DELO totalna cenzura, administrator kapo
s titovko kapo…
**
7. avgust 2015, petek
Vladimir Gajšek: O sramotnem spustu zavesti nacionalizmov, 2015
Zjutraj na borzo dela, da Vid prejme potrdilo o nezaposlenosti, s potrdilom pa po mesečno
vozovnico LPP – urbano.
*
V podhodu h KOŽ…Srečal sem Francija Barago, nato spet v podhodu v KOŽ, ko sva se s
Francijem razšla, še starega duhovnega prijatelja Rudija Konciljo…
Ledeno železna doba v tej avgustovski neznosni vročini… S Francijem sva se menila, kaj se
dogaja, da uspevajo stremuški biciklisti, brez humanističnega obzorja; res se je napletlo
nekoliko preveč zaštrenanih zapletljajev, ko gre za uspehe enih in izničenje drugih. Ne
privoščljivost ne ljubezen do bližnjika?
Altruizem, kot bi rekel Andrej Rot? Najprej OF (osvobodilna fronta) in OR (oprezne riti), še
med 2.svetovno vojno, tu in tam, navezanost na krščnstvo in kaj drugega. S Francijem se
odlično razumeva. Kaj je alternativa?
Domenki so samo domenki, na videz nič zavezujočega, a kaj, ko vleče ponavadi vsak
vsaksebi! Tisti, ki so nas zatolkli, ostajamo vendarle pokončni, čeprav zabiti do grla v zemlji.
Kako se usoda preiigra z nekaterimi, ki so morali partijsko in čezpartijsko ali meščuharsko
uspeti v javnosti! Saj, medtem se že ves čas režavo hladnokrvni in partijsko zlikovski tipi
mastijo z našimi srci, če ne drugega in pozabljajo, da so bili kdaj morda celo ljudje. Ohola
barabija – v kulturi; Prešernove nagrade so bile komunistično stalinizirano podeljene leta
1947, na dan kulturnega praznika – Prešernove smrti in so zategadelj kakor socialistična
pogrebnina frajgajstov, nato leta 1955, poimenovane uzakonjeno državno formalno po
Francetu Prešernu, a leto zatem je spet Država z zakonom opredelila znanstvena kot kulturnoprosvetno umetnjakarska področja, in spet v strokah leta 1961, ko je Država namenila
Prešernove nagrade kot pozitivne sankcije le kakor umetniškim delom, da jih je denarno
razdelila na velike kot življenjske Prešernove nagrade in male nagrade iz tako imenovanega
Prešernovega sklada. Premiki tega sklada so bili zaznani spet s strani Države po zakonu konec
leta 1981, ko so odtlej lahko dodeljene največ tri Prešernove in največ deset nagrad Sklada, od
leta 1991 pa največ dve življenjski Prešernovi nagradi in največ šest nagrad Prešenovega
sklada…Vse te Prešernove nagrade štejemo kvečjemu za blef in dograjeno hohštaplarijo, celo
večkrat z dobrimi nameni, s katerimi je tlakovana itak pot v pekel, namreč z denarci. V
kontekstu domenkovanja s Francijem sva oba vedela, kako si nagrade – delijo. Tudi nekako
meščuharsko in sprva proletarsko jugoboljševiško, v literaturi avtorji: Igo Gruden za pesniški
zbirki V pregnanstvo in Pesnikovo srce, Matej Bor /Vladimir Pavšič za dramo Raztrganci,
Vitomil Zupan za dramo Rojstvo v nevihti, Ivan Potrč za dramo Kreflova kmetija in Tone
Seliškar za pripoved Tovariši; kaj se je spremenilo odtlej? Se je sploh kaj spremenilo odtlej
državno meščuharsko nagrajevalno?
Opus! Kakšen izgovor za ničkoliko besedovanj, posebej verzificiranih! Za ukvarjanje s
poezijo so bili prešerno položajno in denarno pozitivno sankcionirani na primer: Mile Klopčič
za pesniško in prevajalsko delo, Janko Glazer za pesniško, esejistično, literarnozgodovinsko
delo, Jože Udovič za pesniško zbirko Ogledalo sanj, Božo Vodušek za pesniško zbirko
Izbrane pesmi, Cene Vipotnik za pesniško zbirko Drevo na samem, Edvard Kocbek za
pesniško zbirko Groza, njegov tajnik in socialistični kristjan Janez Gradišnik, za življenjsko
delo na področju književnosti, književnega prevajanja, pisateljevanja in jezikoslovstva,
Vitomil Zupan za literarno delo, Ivan Minatti za liriko, zbrano v knjigi Prisluškujem tišini v
sebi, Janez Menart za pesniške zbirke in prevode (nagrado zavrnil), Tone Pavček za pesniško
zbirko Dediščina, Kajetan Kovič za pesniško zbirko Labrador, Ciril Zlobec za pesniško
zbirko Glas, Lojze Krakar za pesniško zbirko Nekje tam čisto na robu, Veno Taufer za
literarni opus, Dane Zajc za pesniško in dramsko delo, Gregor Strniša za zaokrožen pesniški
opus, Jože Snoj, pesnik, za poetični opus, Niko Grafenauer za literarni opus, Miroslav Košuta,
pesnik, dramatik in prevajalec, Tomaž Šalamun za pesniški opus, Svetlana Makarovič za
pesniški opus (nagrado simbolno zavrnila, sprejela je samo lep denarni izkupiček, Milan Jesih
za pesniški opus, Milan Dekleva, za življenjsko pesniško in pisateljsko delo. Pogrešam
Franceta Forstneriča, Slavka Juga, Hermana Vogla, Janeza Ovseca, Branka Žužka in druge…
In tako sem premišljal ob Francetu, bivšem jezuitu, kako je z nagradami… Poslovila sva se
pogovorno, kot se spodobi – v latinščini.
**
Rudi pa kot Rudi, odlični sogovornik, vrnil se je s sprehoda z ljubljanskega gradu, ves svež v
nevzdržni vročini…, pripovedoval mi je i črnogorskem Petrovcu na Reki, o doživetjih na
skalah…
**
Erga kai hemera – Dela in dnevi
Je rekel ata: »Če ne boš za kaj drugega, boš pa avtomehanik, da boš tudi vozil avtomobil,
morda kasneje tovornjakar, boš kot je Rudi, elektrikar pa elektroinštalater, da boš popravljal
električne naprave, štemal po hišah za električne kable, sicer pa na dravski ribičiji, tudi kuhar
ali natakar lahko postaneš, otroškem vrtcu so kuharji med kuharicami vedno dobrodošli, so
pa cvet in alfa in omega vsake restavracije, pingvini z napitninami, kdaj na dalmatinski obali
krvavo potrebni, zlasti Slovenci, saj veš, kako odhajajo tudi naši mladi znanci tja, da med
dopusti na Jadranu zaslužijo, ker so pridni, pa še kakšno Nemko sproti pooneavijo, kakšno
blondino za nameček, in kaj ko bi bil mesa, kakor je tvoj bratranec Marko, saj veš, da
namerava odpreti svojo obrt in je vedno bogat, tudi se je dobro poročil in je odtlej imeniten,
sicer pa bi bil lahko tudi zidar ali tesar, če nisi za kaj drugega, le poglej te naše bošnjake
gastarbajterske, te naše priseljence, vsako jutro pripelje pred stanovanjski blok, kjer stanujejo
v sobicah po dva ali trije kar v eni sobi, pa jih šef razpelje na delovišča naokrog po mestu pa
se sak popoldan pozno vračajo, da le prespijo, in saj veš, kako živijo, na tri mesce se pojavijo
tam daleč doma, imajo hiše in krave, imajo svoje družine, hčere jim tam študirajo, sinovi prav
tako, ampak je ena sama občinska bosanska beda, ampak jim žene vedno pripravijo
zelenjavne pite, jim v jerbas napolnijo domače sire in pecivo, da reveži včasih živijo kak
teden ali dva samo od te domače hrane, noč če nisi za kaj druega kot za zidarja, ampak si
poglej, že palir je na boljšem, ta samo nadzoruje zidarska dela na gradbišču in meri čas
zidave, ja, kaj pa šele gospod gradbeni inženir, ta ima že ssvojo pisarno in lahko vsak dan
nekaj čez poldne odide s svojo ljubico vesekam, s svojo frajlico frajerko, da uživa in se vrne
nekaj pred drugo na delovišče v pisarno, včaih pa pstane še popoldan, ali res hočeš postati
navaden zidar z zidaki, da boš polagal opeko pa s kajlo kajlal in zidal, še vedno klasično,kaj pa če greš za peka, - parna pekarna peče pecivo po petdeset par pa pride policaj pa
povpraša po pecivu, po princeskah, po pinci po petdeset par – pa pravi pek: parna pekarna
pečemo pecivo po petdeset po pecivu, po princeskah, po pinci po petdeset par… - ∞…, vidiš,
kaj lahko vse postaneš tudi kot sezonski delavec ali vajenec ali pomočnik, kaj vse lahko
postaneš, če se ne boš pridno učil, ampak takrat sem pomislil, kako sem se naučil avtogeno
variti in sem med počitnicami zbral mulce z dvorišča, menda Jožko, Bertek, Vinko, Bertek,
Popi, Purši, Adi…, vsi ti prijateljčki, da smo odšli vsako jutro k imenitni vili, kjer sem
postavljal imenitne kovinske ograje, ja, kako sem se znašel, ko sem se naučil variti, in naučil
sem se pri očetovem sicer primestnem prijatelju Francu, kovinarju, ključavničarju in varilcu v
njegovi delavnici hitro variti, nato pa sem našel sam posel, da sem v vilah v izgradnji
postavljal stopniščne nadvse imenitne, lepe in občajno železobetonske in vhodne ograje,
namreč v velikih stavbah, ki so jih rušili, sem si za kakor hec izposloval tisti odpad, stare
avstroogrske stopniščne meščanske ograje, kar sem zvozil v drvarnico in drugod, nakar smo
šli v timu – team workers, mulci vsako jutro ob pol petih, ko je sončece vzšlo, na moje
gradbišče delovišče, fantje so dobili najprej žičnate krtače, tiste, se je reklo – drotpiršne, in so
eni ščetkali vso nesnago in rjo z ograj, potem sem izmerjeno odvaril, naposled smo postavili
ograjo vsakokrat na luknjaste podstavke, da so zidarji prišli in brž zazidali, in vsak nekje pred
poldnevom, ker je že pripekalo poletno počitniško sonce, smo odšli z delovišča, jaz sem
vedno spravil varilne bombe v senco…, in tako smo delali usklajeno načrtno, fantje so znali,
zlasti močnejši, pridržati ograjo, in ko je bilo v roku ali pred dogovorjenim rokom končano,
soliden posel, sem prejel na roko denar in izplačal svoje dvoriščne sodelavce, vsakomur svoje,
da so tudi oni imeli in si lahko kupili za šolo, ker itak ni bilo denarja, so si kupili sami šolske
potrebščine in čevlje in kake hlače za v šolo…, ja, poklici! Kako preprosta, pa vendar urejena
obrtniška dela, pobom z dvorišča sem celo priskrbel posel, da so delali kot pomočniki z
elektromojstri, hodili kor navadni delavci štemat po hišah v mestni okolici, mojster jim je na
gradbišče pripeljal vsak dan iz restavracije hrano v štosih, ampak so imeli od klesal tudi kdaj
krvave roke, ončno se jim je splačalo, ker je bilo odlično plačano, ja, sem il svojevrstni
kadrovik in organizator dela, zato privilegiran in nedotakljiv, sam svoj delodajalec po
dogovoru, bi se reklo, v sivi ekonomiji, ampak sem s svojim kakor podjetjem postavljal lepe
ograje hitreje in bolje kot vsaka druga samoupravna temeljna organizacija združenega dela,
kot se je reklo, saj je moja delovna ekipa ali začasna oziroma sezonska delovna sila delala
pridno in veselo, kakor Jurčku bomo pomagali hišico zgraditi, čeprav smo delali trdó
pravzaprav kot težaki, da ne govorim, kako sem se zmenil spet za delo na črno, ko smo bili
krovci in so mulci lezli po odprti strehi kot mački, ja, kako so delovali škripci, vse mehanično,
od spodaj navzgor, skoraj kakor v karieri, birekel, in sem se dogovoril s trankami v hiši, da
sem iz skrinj na velikih podstrešjih lahko odnesel stare, že kdaj pozabljene in zapuščene
knjige, pravo bralno poslastico, največ v nemščini, a o tem zdaj ne bom govoril, le to rečem,
da sem si svojo osebno knjižnico napolnil s toliko raritetami, jaz knjigoljub, bibliofilski
strastnež, da sem potem lahko dolge večere in noči bral, seveda največ v gotici, sicer pa celo
latinske in druge knjige ali celo stare vezane letnike še avstroogrskih časopisov, medicinske
enciklopedije, tudi ves knaursov leksikonski tezaver intakodalje, izza pomladanskih
gospodarskih gibanj in tistih še vedno petletk, in koliko je bilo izsušenih in živčnih tkalk in
predilk in tako rekoč samohranilk, ko so se možje odpeljali v Deutsch, na gastarbajtersko
sezonsko delo, čeprav so tam ostajali tudi nekaj let, igrali v nemških krajevnih nogometnih
moštvih nogomet in živeli skromno, enako kot naši bošnjaki zidarji, tesarji, krovci…, kaj vse
so delali, razseljeni po nemških tovarnah, v delanicah industrijskih kompleksov, zavod za
zaposlovanje ali, kot se reče, borza dela je pa doma razpošiljala ljudi kadrovsko na delovna
mesta kamorkoli in koderkoli, od zdravnika do sodnika, le duhovniki iredovnice in redovniki
so bili kakor skrito itak povsod izključeni, medtem ko so napovedi Urada za
makroekonomske analize in razvoj razglašale partijsko večno srečo delavskega razreda in
razrednega boja ali ko so menjavali nekateri cigajnarji gmajnarji usodniki svobodniki službe
ko srajce, nekakšni begavci, ah, nad vsem je bila neki Partija s svojimi občinskimi pisarnami
in s svojimi sfriziranimi tovaršicami in tovariši, nekakšna imenitna svojat, tako rekoč boljši
ljudje, ki so se dvignili in je teklo v mestu tovarniško in uradno, bolnišnično in pogrebno
intakodalje življenje kar naprej, - ampak je rekel ata, še zdaj vem dobro, ko sem rekel, da bom
po poklicu umetnik in književnik: »Kakor si boš postlal, tako boš ležal!«, torej nobenega
samousmiljenja, ampak resnično življenje, Do it!, kot je kasneje rekla moja ljuba Christina, da
sem se zmigal in premagal znano moško lenobnost, ja, nobene utrujenosti, vedno je dovolj
priložnosti za učenje in delo…
*
Komentar:
Hrvati in diplomati
Zagreb ni Priština, Skopje ni Zagreb, kakor Ljubljana ni Belgrad in Belgrad ni Sarajevo ali
Sarajevo ni Ljubljana, torej se dogajajo zmešnjave balkanskih mnenj in politik.
**
Fotografija Tita na policijski postaji zmotila SDS
…če bo šlo tako naprej, bojo ob jugofirerju še slikce Hitlerjevega Adija, oboževanega
nemškega proletarskega socialista, tudi fašista Benita Mussolinija, Salazarja, gen. Franca caudilla, Gadafija, Idija Amina, Kim Il Sunga... - strah nas je policije, ki še naprej
sprenevedavo, kakor spolitizirano kaže javno pripadnost diktaturi SFRJ..., saj Anteju Paveliću
in Titu ploskajo danes na Hrvaškem! hajlajo in pozdravljajo jugoboljševiško množično,
rjujejo.
Načelnika policijske postaje, ki nenadzorovano dovoljuje jugotitinstvu, je treba odstraniti.
**
Hrvaška žrtev Isisa – v Egiptu
Prej neuvrščena revolucionarna islamska država Gamala Abdel Naserja, Titovega tovariša danes ponovitev revolucije...
Gorje!
Nedolžnega revolucijsko islamsko sodišče obsodi na smrt, ker ni musliman pravovernih
prepričanj, ampak le navaden Evropejec.Krvava revolucionarna sodna manira je tokrat samo
in le paradržavni teror. Na sramoto Egipta, ki ima tisočletno pozitivno zgodovino.
Vsaka revolucionarna sila je skrajna z likvidacijami, tudi v grožnjah usmrtitve.
Kako da egiptovska država ne ukrepa zadostno in z izurjenimi posegi proti takemu terorju?
**
Revolucionarji Egipta in širđega bojeviteg islama zahtevajo za talca hrvaškega naroda prav
izpustitev revolucionark iz državnih zaporov... - neverjetna groza obide človeka, ki je dovolj
civiliziran, da lahko obsodi moralno, pravno in politično tako izsiljevanje. Revolucija ne bi
smela postati versko fanatična posurovelost, ki v imenu Allaha ubija povsem nedolžne.
Djihad pomeni verjetno plemenito vojno in boj, ne pa tako strašno bedo vojskovanja v
potuhnjenih okoliščinah.
Da bi le bil Hrvat rešen!
**
Laibach in Severna Koreja
Ni res, da "Laibach in Severna Koreja: Provocirati vse pomeni provocirati nikogar," ker bi to
pkmenilo, da lahko posiliš vse ženske, s čimer pa ni bila posiljena nobena...? Kakšne manire
so to - razčlovečeno posurovele, tudi z laibachovci?!
Sam nastopp teh hlapcev režima severnokorejske diktature je vseskozi sporen ne le slovensko,
tudi glasbeno kot "marš", ampak kot potuha številnim severnokorejskim konclagerjem...
In: Severna Koreja ni Slovenija, od koder se grejo hlapčevsko zgrinjat laibachovci.
Če nastopajo v lepi naši Sloveniji, ni niti v sanjah tako kot v Severni Koreji.
Podlo zavajanje.
*
Zloraba otrok in mladine, tudi s severnokorejskimi risankami in stripi in kim il sungovskimi
pravljicami in... kaj pa plakati velikega vodje... in Laibach?
**
Ko so neki e-komentatorki naivki anonimni odsekali s sekiro glavo, so vprašali ob zamahu, ali
sliši dih cvetočih češenj in vidi prekrasno demokracijo severnokorejskih plakatov?
Laibach so toporišče te sekire.
**
Če bodolaibachovci pokleknili ponižno v oboževanju enopartijskega militantnega diktatorja
Kim Jong Una, bodo šele videli prikazen svojega vonhanja diktatorjevega prdca naravnost v
nos! in bodo vedeli za vizijo, ki jih bo prevzela ob slutni pojavi diktatorja Kim Jong Una.
Totalittarizem sevednokorejske diktature je uravnan v razčlovečenje. Laibach je poslej znani
znak tega razčlovečenja, in nič več.
**