Ivo Stropnik

Naš ­čas, 15. 12. 2011, bar­ve: ­CMYK, ­stran 13
MED VAMI
15. decembra 2011 Zaleščanski portreti2
Ivo Stropnik
Stropnik je najpogostejši priimek
v Šaleški dolini, pa si vsi njegovi
imetniki niso v sorodstvu. Rudar
Ivan je bil doma z Bečenikove kmetije v Ravnah pri Šoštanju in je rad
zašel v Andrejev dom na Slemenu,
kjer je pri delu občasno pomagala Ivanka Razbornik z Robnikove
domačije v Javorju. Ivanka in Ivan
sta zaživela skupaj kot podnajemnika najprej v Lajšah in potem
v Družmirju. Leta 1963 sta dobila
sina Bojana, 3. avgusta 1966 pa še
Iva ali Ivija, kot ga je mama dolgo
časa ljubkovalno klicala. Družina
se je leta 1969 preselila v Ravne
pri Šoštanju, kjer sta starša zgradila hišo. Knapi so v tistih časih kar
solidno zaslužili in Ivanka ni šla v
službo, skrbela je za nadobudneža,
obdelovala njivo in vrt, pri hiši pa
so bili vedno tudi pujsek, kokoši,
zajci in psiček - najprej Luksi,
potem Pripi. Bogatije ni bilo,
živeli pa so lepo, imeli so avto
in šli na poletni dopust v Fieso.
Ivi je bil do svojega trinajstega
leta okrogel kot jesenski ajdovček, telovadba mu ni dišala,
doma je kvečjemu kdaj nanosil
drva. Je pa res, da je nekoč kot
četrtošolček krepko namahal
osmošolca. V »stropnikovem«
naselju je bilo le kakšnih ducat
hiš, pa dovolj otrok, da so se
igrali v gozdu, delali bivake,
partizanili in nemčili, zajezili
potoček in se namakali. Žoga
Iva ni pritegnila. Rad je zahajal
k »stricu« Poštajnerju v njihovi
bližini, poleg tega, da je od njega
domov nosil mleko, je tam pridobil
marsikatero življenjsko izkušnjo,
tudi prvi doma skuhan šnopček …
Pot do osnovne šole Biba Roeck
v Šoštanju je bila vedno tudi priložnost za lumparije. Najraje so
kradli steklarski kit z oken, da so si
delali frnikole, ali pa s kamni zbijali
keramične skodelice na električnih
drogovih. Raj na zemlji je bila Movhova slaščičarna z judi in punčevimi
torticami.
Slovenščina je bila vedno njegov
ljubi predmet, matematika se mu
je priljubila kasneje. Naslov vzornega učenca si je najbrž pridobil,
ker se je rad družil z novim sošolcem Zoranom Ilićem, ki je prišel
iz Bosne in so se ga drugi sošolci
rahlo otepali. Vpisal se je k modelarjem in tabornikom, z učiteljem
telovadbe Mirom Požunom pa sta
kar hitro ugotovila, da je za fanta
svinčnik in ne rokometna žoga. In
to je bilo res, saj je Ivo prve stihe v
rimah klepal že v petem razredu.
Nasploh so njegovo osnovnošolsko
poglavje najbolj zaznamovali učiteljice in učitelji, ki so ga uvajali v svet
literature: Silva Aber, Marija Hudomal, šolska knjižničarka Marjana
Gmajner in predvsem zgodovinar
Jožef Kukovičič. V zadnjih razredih
osnovne šole je bil v gledališki in
literarni sekciji, bil je tudi urednik
šolskega literarnega glasila Titova
mladina.
Ivo je pristal na rudarski tehnični
šoli v Velenju, čeprav bi šel raje na
policijsko ali vojaško šolo, tako kot
njegov prijatelj Zoran, in če ga pri
slovenščini ne bi dobil v roke profesor Andrej Rozman, bi to šolo verjetno opustil. Fant je povsem padel
v literaturo. Začel je objavljati v
Mladininih Mladih potih, občasno
v Našem času in Rudarju, v glasilu CSŠ Besede mladih, bil je tudi
pobudnik in urednik srednješolskega literarnega glasila Kapljice. Leta
1984 je bil izbran med najboljše slovenske mlade pesnike in pisatelje
'začetnike'. Zlate ptice za svoj pesniški prvenec bržčas ni dobil zato, ker
je bil pač »predaleč od Ljubljane«.
No, »oddaljeni« so bili tudi šaleški
hotenjevci. Pri občinskem komiteju
mladine je bil zadolžen za kulturo in
bil je poln ustvarjalne energije. Pri
sedemnajstih letih je monodramsko
postavil na oder Brvarjevo poezijo
Kdo je ubil Holoferna, v predalu
je imel svojo prvo pesniško zbirko
Zlati metulji in velenjski Rudnik mu
je obljubil spodobno podporo za
natis. Pa se je zataknilo: s profesorjem Rozmanom sta se lotila 'tihega
ponatisa' pesmi Franceta Balantiča, kar je bilo takrat zaradi njegove
medvojne pripadnosti seveda bogokletno. Pri Ivu so organi naredili
preiskavo, kazenskemu postopku
pa je ušel, ker je bil še mladoleten.
Rudnik je, po zaslugi Srečka Meha
in Staneta Žule, podporo vseeno
dal in zbirka je izšla. Ljubice se iz
tistega časa ne spomni nobene –
torej je ni bilo, čeprav se je govorilo,
da rad zahaja na mladinski komite
k tajnici Marički.
JLA: Zemun–Beograd. Zaradi
Balantiča je bil prva dva meseca
vojaščine pod budnim očesom vojaške varnostne službe. Pa iz tega ni
bilo nič in Ivo je kaj kmalu prevzel
knjižnico v vojaškem klubu, kjer je
tudi organiziral kulturne dogodke
in si tako prislužil značko vzornega vojaka. Pa so mu jo vzeli in mu
vojaščino podaljšali za mesec dni.
S kolegom oficirjem sta namreč
popila neugotovljeno, a zanesljivo
krepko količino mastike in se temu
primerno potem tudi obnašala.
Tako je pesnik 'zamudil' začetek
študijskega leta in se za krajši čas
zaposlil pri rudniškem mizarstvu
in jamomerstvu, ob delu opravil
diferencialne in sprejemne izpite za filozofsko fakulteto – študij
slovenistike in do absolventskega
staža leta1993 je imel v žepu okoli
šestdeset izpitov.
V Ljubljani je spoznal vso slovensko literarno smetano, ni ga resnejšega slovenskega literata, s katerim
ne bi spil vsaj kozarčka, z mnogimi
se je tudi spoprijateljil. Na fakulteti
si je bil blizu z Bredo Pogorelčevo,
zaljubil se je v narodno slovstvo pri
profesorju Pretnarju. Pripravljal je
že tretjo pesniško zbirko in bil prepričan, da si bo nekoč služil kruh
kot svobodnjak. Toda – v domačih
Ravnah je bil predsednik krajevne
organizacije mladine, v Velenju je
bil dejaven na Občinski konferenci
ZSMS, v Zvezi kulturnih organizacij; pripravil je antologijo šaleškega
pesniškega ustvarjanja, urejal literarni zbornik Hotenja, kjer so mu »prijatelji« podtaknili Črička za Murna.
37
Na začetku devetdesetih je izpod
prhe v njegovo življenje vstopila tri
leta mlajša študentka slovenistike in
sociologije – Celjanka Klara Pavšer.
In ostala. Par se je ustalil v Velenju,
najprej v bratovem stanovanju na
Kersnikovi ulici, potem je občina
dala neprofitno stanovanje na Cesti
talcev. Klara in Ivo sta se poročila
27. julija 1996, 13. decembra naslednje leto pa dobila sina Vida.
Ona je bila nekaj časa zaposlena na velenjskem Centru srednjih
šol, zdaj je že več kot desetletje na
celjski gimnaziji. On je dobil službo
domoznanca v knjižnici velenjskega
Kulturnega centra Ivana Napotnika. Urejal je Šaleške razglede, raziskoval literarno ustvarjanje Šaleške
doline … med letoma 1994 in 2001
je bil urednik pri velenjski založbi Pozoj. Leta 2001 je občina na
Ivovo pobudo ustanovila Velenjsko
knjižno fundacijo, kjer je Ivo edini
delavec ustanove, ki se je v zgodovino že zapisala z desetletno
organizacijo mednarodno uglednega srečanja književnikov –
Lirikonfest Velenje, ki združuje
tradicionalna Herbersteinska
književniška omizja, mednarodno Pretnarjevo nagrado,
Akademijo Poetična Slovenija
z vseslovensko nagrado čaša
nesmrtnosti za vrhunske desetletne pesniške opuse XXI. st.,
književniško-prevajalsko rezidenco, revijo za novejšo poezijo
Lirikon21 in še marsikaj. Ivo
rad podeljuje nagrade, prejema
pa ne, a vesel je Napotnikovega
priznanja, Trubarjeve listine in
še posebej »bosanskega peresa«,
ki ga je leta 2009 prejel v Sarajevu za povezovanje bosanske
in slovenske literature. Bil je član
upravnega odbora mednarodnega
SC PEN in nadzornega odbora
Društva slovenskih pisateljev, a je
to opustil, ker ne mara za institucije in politiko, ne mara ljubljanske
zagledanosti vase.
V poznih nočnih urah, ko verzi
sami vrejo iz duše, odide Ivo v svojo
literarno delavnico na zastekljenem
balkončku. Če je bolj melanholičnega razpoloženja, s sabo ponese
kozarček rujnega in bo pisal za
odrasle. Ko je radoživ, je na vrsti
poezija za otroke, za katere se je
treba še posebej potruditi. Veliko
poezije za odrasle zajema iz odnosa
do očeta in njegove prezgodnje smrti, otroško poezijo mu je na svet prinesel sin Vid. Ljubezenskih pesmi
pravzaprav ne piše. Ima pa muzo,
dveletno nesramno-simpatično psičko mešanko Ajo. Ivo je doslej napisal šestnajst knjig poezije, od tega
šest za otroke. Ob svoji petdesetletnici bo s poezijo zaključil, mika ga
napisati roman za najstnike.
Kot strasten ljubitelj jezika si v
Velenju želi vzpostaviti prevajalsko-lektorsko agencijo, z Boštjanom
Odrom si gresta kulturno društvo
Dudovo drevo, z Jezernikom
Velenjčem bo prihodnje leto ob
Škalskem jezeru ustvaril rezervat za
poezijo – idej in načrtov je veliko.
Nekoč bo opravljal delo literarnega
agenta. Nekoč bo Ivo, Spiritus, Toni
Pivosrk na željo sina Vida diplomiral. In takrat bo imel nekje na robu
Šaleške doline hišico, kjer bo stran
od ponorelega sveta klepal besedno
umetnost.
Če bi po študiju ostal v Ljubljani, bi dosegel več, a je že prav, da
korenini v Šaleški dolini. Da ima to
svojo dolino rad, da jo raziskuje in ji
podarja svoj talent. Če bi podeljevali naslov Žlahtni Šalečan, bi ga Stropnik seveda zaslužil med prvimi.
n Vlado Vrbič,
foto: B. Pucelj
Srečna hiška v Škalah
Gledališka skupina Kulturnega
društva Škale je pretekli ponedeljek
premierno uprizorila novo igrico za
otroke z naslovom Srečna hiška.
13
Scenarij sta po koroški narodni
Mojca Pokrajculja napisala Mojca
in Peter Iršič, ki je igro tudi režiral. Mojca, v tej predstavi Klara, je
namesto cekina našla srečko in z
njo na loteriji zadela srečno hiško.
Polži - zidarji ji jo postavijo na gozdni jasi. K njej se vselijo tudi živali:
muha, žaba, lisica in medved, na
koncu pa še princ, ki Klaro popolnoma očara. Pozabi na svoje živalske prijatelje, spozna svojo zmoto,
se jim opraviči in igrica se srečno
konča.
Sceno je narisala Urška Stropnik
Šonc, veliko pa so igralci postorili
sami ali s pomočjo prijateljev, za
kar se jim najlepše zahvaljujejo.
Igrajo: Karmen Koželjnik, Klara
Jan, Eva Kumer, Matjaž Vetrih,
John Vugrinec in Peter Iršič, na
klavirju pa jih spremlja Mojca Iršič.
Igrico bodo igrali ob obisku dedka
Mraza v kulturnem domu Velenje
in kot novoletno darilo otrokom
škalskega vrtca in šole.
n Eva Kumer
Obujali spomin na Gustava Šiliha
V letošnjem letu smo 24. novembra zaznamovali 50-letnico smrti
Gustava Šiliha, zato smo se v
Osnovni šoli Gustava Šiliha Velenje
odločili, da obudimo spomin nanj.
Spomladi smo organizirali projektni dan, ki je učencem približal njegovo osebnost in delo, v četrtek, 1.
decembra, pa smo projekt zaključili
s slavnostno akademijo v domu kulture Velenje.
V šoli, ki nosi njegovo častitljivo
ime, smo se odločili, da se v letu,
ko se spominjamo 50-letnice Šilihove smrti, spomnimo njegovega
imena in pomena njegova dela s
projektnim dnevom. 14. aprila smo
organizirali 21 delavnic, v katerih
so učenci spoznavali Šilihovo življenje, dela, načela, še živeče sorodnike in poustvarjali v njegov spomin.
V četrtek, 1. decembra, smo projekt sklenili s slavnostno akademijo in nanjo povabili številne goste.
Učenci so na odru kulturnega doma
Velenje predstavili Šilihovo življe-
nje, dela ter izdelke, ki so nastali
ob projektnem dnevu. Ravnateljica
šole Liljana Lihteneker je pozdravila navzoče in spregovorila o Šilihovi
zapuščini. Slavnostni govornik je bil
Tone Partljič, slovenski dramatik, ki
je Šiliha tudi osebno poznal. Pripovedoval nam je o njegovi veličini,
karizmi, literarni zapuščini, pedagoškem in vzgojnem delu ter pohvalil
našo pripadnost šoli in Gustavu Šilihu, ki jo je čutil v trenutkih z nami.
n Renata Škodnik
Krašenje smrečic in odprtje razstave
Muzej Velenje je v letu 2011 že
osmič zapored v sodelovanju z
Mestno občino Velenje in gospodom Antonom Skokom pripravil
natečaj »Praznična voščilnica«. Na
natečaj, ki je bil namenjen otrokom
Velenjskem gradu odvijala v petek,
9. decembra. Otroci vrtcev in šol
Šaleške doline so najprej okrasili
smrečice, ki so jih zanje delavci
Muzeja Velenje pripravili pred
Velenjskim gradom. Vsaka smre-
Nejla Husejnovič, Alisa Bečič, Ella
Karič, Gal Turecki, Vita Sušec,
Neja Špegel, Nina Pintarič, Azra
Ibrišimovič so prejeli nagrade, ki
sta jih zanje pripravila MO Velenje
in Muzej Velenje.
vseh šol in vrtcev Šaleške doline,
je prispelo 218 voščilnic iz 11
različnih ustanov. Med prispelimi
voščilnicami je komisija v sestavi
Robert Klančnik, Katarina Ostruh
in Tanja Verboten izbrala tiste, ki so
razstavljene na Velenjskem gradu,
trinajstim izstopajočim voščilnicam
pa je podelila enakovredne nagrade.
Zaključna prireditev natečaja
»Praznična voščilnica« se je na
čica je tako dobila posebne, unikatne okraske, ki so jih posebej za ta
namen izdelali otroci sami. Krašenju je sledila razglasitev nagrajenih voščilnic, ki so jo popestrili
dijaki glasbene šole Frana Koruna
Koželjskega Velenje ter prihod dedka Mraza.
Avtorji nagrajenih voščilnic:
Katja Andrejc, Zoja Kuster, Luna
Zierer, Lara Erič, Tinkara Trontelj,
Smrečice in razstava »Praznična
voščilnica« bodo na ogled do 10.
januarja 2012, do takrat pa bo na
ogled tudi razstava »Decembrska
praznovanja«, na kateri si obiskovalci lahko ogledajo voščilnice zbiralca
Janeza Osetiča in zimsko športno
opremo iz zbirke Zvoneta Čebula
ter iz depoja Muzeja Velenje.
n Tanja Verboten,
foto: Janez Svetina