Pesmi z literarnega natečaja

Kintija,
naj ti poljubim nežno roko v slovo,
odhajam.
Ne vprašuj, zakaj nenadoma so prazni časi,
Ne vem,
kdo je izvotlil naše dni. Ostala so samo še suha leta, dračje, ki nikoli ne
zgori.
A čas je že prešel vse meje časnosti, preplavil je časti oblast, umoril
strast in rast.
Zasekal se je v ničelni obok in nad obokom več ničesar ni,
Kar bi bilo le moje,
kar bi bilo le tvoje ali najino,
kar lahko bi šepetali,
če bi nam Bog odredil usta,
Vem, da Ti ostajaš. Čakaš na rodove,
jezik in srce,
ki jih sanja svet v ranjenem drobovju.
če dal bi nam besed prgišče,
Ljubimcev si želiš,
če bi naklonil to,
objemov, vročih dni in čudiš se,
kar Slehernik poišče,
da več nikogar ni,
ko sklene se njegova pot,
da ni nikjer,
ko se zaklene modri in zelen obok.
kar bi lahko izdala,
Čuj.
ogoljufala,
Zdaj te pokliče tvoje lastno Ime.
ljubila v prazen dan,
Zdaj pride čas,
pustila
Ko časa ni,
tik ob poti,
Ko ni nikogar, ki bi časov se spominjal,
da prah prikrije, kar gnije že in
Ki ljubil bi in hrepenel.
In vendar sem te ljubila,
V rokah nosila in životu
V mislih in na ustnih,
Dokler te nisem izgovorila in si bila Beseda,
Bila si Beseda.
Grantano jabolko v girlandah mojih dni,
Puščica v smrtni uri,
Strup v ampuli, olje, v oljenki s podobo Amorja,
Črepinja ob poti v puščavo.
Pod oboki,
Pod modrim in zelenim morjem.
Na obalah poželenja, na obalah greha in objemov.
Jokam. Gospod in Te odhajajoč rotim,
da dovoliš spominom
na ljubezenske otoke, na oboke belih, belih dni,
na kri, na kletev in psovanje,
da krenejo z menoj na drugi breg voda, kot stekli psi, ki od zadaj
spremljajo
cigančkov žalostni pokop.
kar je zlu se zarodilo, ko legalo je s tabo v postelj.
Kintija,
Poletje se je spozabilo s tabo,
Kintija,
Mladi mesec te je ljubil, ko je duša plivkala ob bregu zapuščenja.
ljubezen moja,
Kintija. Bele lilije drhtijo v nočnem vetru ugaslih krematorijev.
lagala bi, če bi ti rekla,
Ogljene sence se vijejo vzdolž poljan,
da za zaprtimi očmi ni več cvetočih češenj,
Ogoljena so naša srca,
pramenov gostih plavih las,
dom so naših suhih,
Brd, ki šumljaje Sočo zapeljujejo,
do korenin požganih trav.
Lagala bi, če bi beseda stekla o nemiru, hrepenenju, poželenju.
Čuj!
Verena Vidrih Perko
Valovnica na krhki lončevini
Srečna Petoviona
Dioniz, Dioniz, zbudi nas
(Legionarjeva hvalnica)
V vinu je sonce,
Z obredno kretnjo, znano iz davnine,
v dlani me jemlješ, krhko lončevino,
Res, mislil sem, da sem izgnan,
da mi izpereš zasušeno glino
ko moral sem iz Rima -
ritem užitka,
med ritualom kozmične bližine.
da ob deročem Dravusu
pozlata pozabe,
me čaka večna zima.
A čas poglablja moje odrgnine,
moj živi oker pa bledi v sivino.
Prezebel, lačen, da vsak dan
In jaz, prastar obredni vrč za vino,
se ravsal bom z barbari,
izgubljam poslikavo s površine.
za skorjo kruha, kis postan,
grenak koren v obari.
plodnost veselja,
Dioniz, Dioniz,
zbudi nas.
Trsi vojaki,
zlati oblaki,
Na starih ornamentih, polnih cvetja,
pa še življenje vre čez rob posode.
Zdaj pa ne spraviš me več stran
Povrni mi, povrni del kipenja!
s teh gričev in ravnice!
Tu živel bom kot veteran
od vina in potice!
Nariši mi valovnico življenja
na moje neporisane obode!
Pohiti, dragi, konec bo poletja!
v soncu nasmeh,
S prijatelji sem tu obdan
in lepimi dekleti,
pozimi v termah grejem se,
pod brajdo spim poleti.
Alenka Skupek
življenja privid,
glej le naprej,
sedanjost izštej,
Dioniz, Dioniz,
zbudi nas.
V soncu je vino,
v vinu nasmeh,
užitek ritma,
Od Bakhusa si ljubljena
pozaba pozlate,
Petoviona srečna,
veselja plodnost,
tvoj vrč naj vedno poln bo
Dioniz, Dioniz,
in tvoja slava večna!
Andrej Preložnik
zbudi nas.
Franjo Frančič
Historia di Poetovio
Leta takrat in takrat
se začenja zgodovina,
o čemer pričajo
glinene stvaritve znanih oblik
Pesem o vinu in ljubezni
skozi kozarec vino kot roza gondola
v drugi lovorov venec.
ustnice zrele pišu ime Kintija
v naročju Grajskega griča.
Kasneje so Kelti preplavili
v znamenju ljubezni praznuje
A železo so kaj hitro
V eni roki bič,
pogledi na jezero zvezde skrivajo besede
obraz boginje Anje
sredico te naše pokrajine.
Venera
v temnih urah sprehajam slovesu
besede kot čista glorija
pregnali neustrašni Rimljani,
ki so pred sabo videli
kot vino je prisegla
le meče in krvavi boj.
kot rožica Ptuja
Ne čudi, da so ga spremenili
Tudi cesarji so tvoji sužnji.
Kdor ti podleže,
zagori.
Kdor se ti skuša izmakniti,
zamrzne.
Smo gladiatorji v areni.
Borimo se tebi v zabavo.
v brutalno vojaško pokrajino -
kot vince Dioniza zlató
v neke vrste tabor
prijazna cesta moja Anja
Bojimo se tvojega palca.
kot cvet štajerske lepote
Bo pokazal pot k lastovkam,
s prikladnim imenom Ilirik,
ki se je iz desnega brega Drave
lahkotno razširil na levega.
kot Afrodita na slovenskem Olimpu
In sedaj?
Le spomini in zapisi
nam kažejo tvojo veličino,
zgasni bridkost srca
globoko se vincem prikloni
kot Kron sadju ljubezni
dragi Poetovio.
ki okušajo modrino poletnega neba?
Noben ščit ne zadrži
levjega zobovja notranjosti,
ko se kažipot obrne proti rdečkastim tlom.
zvezda miglja v vincu
vince miglja v srcu
Aleš Jelenko
skozi kozarec vino kot roza gondola
kot strune pesmi o vinu in ljubezni
Goran Gatalica
Janko Keček
Avgijeva štala
Dol grejo pokojnine,
pa utopim jo, krizo!
dol grejo socialne,
V tej Avgijevi štali
pa tud' invalidnine,
Kdo koga zajebava?
le šoki in škandali.
obveznosti so stalne.
A ti boš mene tožu?
Lej, prej gre preč ti glava,
Le šoki in škandali
v tej Avgijevi štali.
V tej Avgijevi štali
dva sežeta po nožu …
le šoki in škandali.
Se družba je sesula,
Ko pridejo še snahe,
v tej Avgijevi štali,
bilanca kaže nula,
sledijo kreg in zdrahe …
v tej Avgijevi štali.
v tej Avgijevi štali,
Se družba je sesula,
v tej Avgijevi štali.
bilanca kaže nula,
pes nanjo se polula,
heroja ni, Herkula …
pes nanjo se polula,
v tej Avgijevi štali,
v tej Avgijevi štali.
Fak, zlomljene so nade,
heroja ni, Herkula.
vse huje je in huje,
Življenje je limona.
folk že drsi v prepade,
Ni videt' konca krize,
So skupaj v eni hiši
kriči – nihče ne čuje.
jih meljejo dolgovi,
in lakota zagrize,
dva vnuka, dedek, nona.
Sočutje iz betona.
S tem, da živi, kljubuje,
hudo je sveži – vdovi
mogoče iz navade,
So skupaj v eni hiši,
a vztraja, se bojuje
v tej Avgijevi štali,
in vnuka brez bontona,
za žep pogoltne vlade …
v tej Avgijevi štali.
v tej Avgijevi štali,
Jana Kolarič
ded noni: »Proč jo zbriši!«
in nona ga usliši …
v tej Avgijevi štali.
v tej Avgijevi štali,
v tej Avgijevi štali.
Prevel'ka da je plača,
so dal' ven analizo.
Na mizi je pijača,
Dionizova pesem
(sonet)
Kaj je to – treznost? Ne veva. Sinoči sva se zaljubila.
Ljubljenje
(elegijski distih)
Veliki Bakhus
iz Ptujskega gradu
Točajka mlada, daj nam zdaj na mizo
srcá pridelek, sladko srebrnino,
povsod predstavlja se z imenom vino,
da spijemo na praznik Dionizov
Snoči bila sem ti vinska posoda za žejne požirke,
vrč, ki napolnjen s slastjo prah ti je z ustnic izpral.
Ti pa si z žejnim pogledom mi božal obode zlatene,
da se je Bakhus smejal, dokler ni z jutrom zaspal.
Z vajeno kretnjo ljubimca si gladil mi boke lončene,
tu v Poetovii, na tleh poetov,
kjer kraj'na rajski zdi odsev se vrta,
kjer proti soncu se steguje trta
v vi(li)nski rimi kot nikjer na svetu!
ko si z božljajem dlani znova mi vračal sijaj.
Gibki so prsti drseli po moji bleščeči glazuri,
ko se pod plaščem noči dih je z dotikom igral.
Pena pa vinska škropila je daleč čez zlate obrobke,
dokler zlatnikov z neba dan ni do konca požgal.
Si večno, civilizacijska šola:
užitkov vir al' pa pokora huda,
tekoče zlo al' k dobremu spodbuda,
to magičnost je mere alkohola.
Grel si me v svojih dlaneh, ko opoj sem ti k ustom nosila.
Kjer je divjal bakhanal, zrak je pri tleh obležal.
Vso si izpil me! Še preden sva s prvim se svitom ločila,
bil si od sreče pijan, jaz pa zblaznela od sanj.
Kaj je to – treznost? Ne veva. Sinoči sva se zaljubila.
Z mehkih se pernic smeji Bakhus lokavih oči.
Skrivnost velika je: le s pravo mero
sodobnega mestnega vrveža.
S kozarcem vina v roki
ter nasadom cvetja
okoli sijočega telesa
se čudi kravalu,
ki se odvija pod njim.
Tega včasih vendar ni bilo.
Bila je pesem, igra in ples,
a ne to ...
Kot zvezdni utrinek
se iz neba spusti
utelešena lepota boginja Venera,
ki je iz prestola
videla žalostno podobo
na gradu večnega mesta.
ti daješ nam navdih, ljubezen, vero!
Alenka Skupek
Jana Kolarič
spremlja noro dinamiko
Z objemom ljubezni
in poželenja
izbriše solze
iz njegovih krvavih oči,
ter ga z dotiki erosa
odpelje nazaj tja, kamor sodijo
bogovi.
Aleš Jelenko
Vojak Rima
A če padem sredi bitke,
Kintija
če se v vihri zruši konj,
Nocoj na nebu temnem
visoko plešejo plameni,
šotori vojske Rima
padel bom,
Častil sem tvoje modre oči.
ne brez boja,
bitega za Rima čast.
Častil sem barvo leč.
se od kresov stoterih
kot v soncu razžare.
Jasna Reščič
Častil sem tvoj nasmeh.
Častil sem tvojega zobozdravnika.
Pirujmo ob ognjih
dokler je še noč,
Častil sem tvoje pokončne prsi.
s kvadrigo Aurore
se bliža boj žgoč.
Ostra so kopja,
nabrušeni meči,
na ščitih žarkota
Častil sem silikon.
Častil sem tvojo gladko kožo.
Častil sem farmacevtsko industrijo.
se ognjev odbija,
radostno naznanja
boj Rimu v čast.
Častil sem iluzijo,
bolj resnično od resničnosti.
Minerva je z nami –
prodrimo barbare!
Viktorji nasproti
se slavno borimo.
Janko Keček
Pekoče oči
pod sence platan se je zleknil privid.
Alea iacta est, odločitev je padla dokončno.
V dušo in srce dano,
Zaveso časa je odgrnil mogočni Jupiter,
Vse, tudi moje telo v togi s škrlatno obrobo,
da smo znova priromali vate, Emona,
bo vsak čas izginilo v prašne drobtine,
mi, ki nas pax Romana še vedno objema.
toda mesto je večno: Ave, Emona!
v pekoče oči kot slika,
srkam meden napitek,
plavam v veličino obzorja,
čutim blažene dotike
oblakov v rdečini
in kričanje prekletstva.
Suženj, zanihaj močneje te palmove veje,
kajti ljubi Liviji in meni je pošteno vroče,
In tihe misli,
najina kri še vedno plameni pod težo
v oblak položene,
ostrih puščic Amorja, kot prvega dne.
v tihoto hrepenenja,
v dnevu izgubljajo boj,
želijo sanje odnesti,
Najino najsvetlejše sonce, najin mali Avgust,
da me nekdo ljubi - pogreša,
že uri prve korake, že izbira prve besede,
si morda to ti Dioniz
v zavetrju atrija je njegova igra brezskrbna,
moj Bog - ljubimec?
saj ga bula iz čistega zlata varuje od rojstva.
Katja Zadravc
Bakh je res velikodušen z dišečim grozdjem,
a omamen vonj vabi k pijači: In vino veritas!
Daj, nalij nama Malzuma, ta nektar bogov,
Ave, Emona!
(pesem o podobi, ki je obkrožila svet)
da z ženo nazdraviva slavnemu mestu Emoni,
še prej pa, počasne, steci po kocke ledu,
da se bo napoj lažje v grlo prelilo.
Poletje se je zleknilo pod sence platan,
Glej, očarljiv mlad par patricijev že bledi
in legionarji so kocke vrgli še zadnjič.
Marko Skok – Mezopotamsky
Tvoje besede še danes nas učijo,
Moč samote
da dolga življenja na razumevanju in strasti temeljijo.
Tebi, Afrodita
Tako naj še naprej ostane, da Eros nas s puščico zadane,
Srce zbira moč,
prebroditi čas samote,
ti Afrodita, poskrbi pa za noči razigrane.
Izbrane besede pišem ti,
tebi, ki najlepša boginja si.
Martin Čelig
v sanje nasuti poljube,
Veliko je zgodb o tem, kako si rojena,
čeprav daleč je on,
a tista resnična, tista je samo ena.
misel mi da' mali up,
da spet mi bo rekel,
Kot kraljica vzvišena, dama, ki ljubezen svojo deli
in ljudem lepoto, smisel življenja podari.
saj te pogrešam,
in poslal bo besede
poslal bo vabilo,
pridi da te objamem.
Besede glasne bo dal,
Si Hefajsta, boga kovaštva in ognja osvojila
in se z njim poročila.
Tudi boga vojne, Aresa, si v svojo posteljo zvabila,
mu po strastnih ljubezenski nočeh, sina Erosa rodila.
moj ljubeznivi ljubimec Ahil
Se ljudem, z dobroto rada posvetila,
v sanjah me vzel,
s svojimi čari mnogo bogov in smrtnikov v svoj objem si zvabila.
poslal na prestol,
njegovega kraljestva!
Pogosto si se rada zaljubila, moškega hitro osvojila,
ko ljubezen je minila, pa si mu že pobegnila.
O, kako jim je bilo lepo, tistim, ki v postelji nektar pili so
Katja Zadravc
in tebi dali vse svoje so telo.
Z neopisljivimi čari obdana,
s strani Trojanca Parisa, za najlepšo boginjo si izbrana.
Milan in Savka
pri nas vam lahko ponudimo le vino.«
Prišli so iz vojne proti Dakom
»Savka, hitro semkaj pridi!«
in Mila vrača se domu naproti.
Pokliče oča svojo hčer iz hiše.
Odslužil je svoj rok v kohorti.
Ni umetnika, ki lepoto to nariše,
Uročila si me s prvim nasmehom,
Velikodušni Trajan je vojakom
se Milanu zazdi, ko Savko vidi.
takrat, v Marcelovem teatru.
sklenil dovolj sestercev dati.
I
Skrivaj sva se spogledovala,
Milan je svoje čuval v pasu,
Pozabi Milan pot nadaljevati;
saj pokrajina je bila na glasu,
malo pred Petoviono se ustali.
da varno tu ni potovati.
Oženi Savko, nato pridejo še mali…
»Kar naj kdo drugi se po svetu klati!«
medtem, ko si s prijateljicami opravljala gledalce.
Pri Herkulu, še danes ne vem, o čem je šla predstava!
Od takrat ti sledim kot psiček,
ki zjutraj čaka pred vrati In ti zvečer sledi domov.
(Minila od takrat so mnoga leta,
a potnikom še zdaj grozi vinjeta.)
Triptih za Kintijo
Mirko Jaušovec
Pa kaj, če me na ulici sploh ne pogledaš –
v mraku portikov me strastno objemaš,
Na svojo helebardo opiraje
je Milan kročil čez vinske gorice
(trte še niso bile privezane na žice),
in šepetaš pokvarjene besede...
Resnično – Kintija, ljubim te!
ko je zaslišal cucka, kako laje.
II
Za njim možakar prikoraka:
ima šurc na sebi in v roki bokal.
Ni videti, da bi Milana se bal,
le, kaj ga bo ta vprašal, čaka.
Ah, groza in obup!
Moj oče si je vbil v glavo,
da me pošlje na obale severnega morja,
barantat za jantar z divjimi Germani.
»Lahko dobim kakšno tekočino?
Ves dan si želim že vodo piti.«
»Vode pri nas ne morete dobiti,
"Nabral boš izkušnje, spoznal boš svet", mi pravi.
Pri Jupitru, kakšno nakladanje!
Vse poti vodijo v Rim, tu lahko srečam ves svet –
Pigmejce in Skite, Iberce in Pikte!
Kintija, vlačuga
Še dehtijo rože v kiti plavih las,
Takšne, kot si ti,
(Vsaka podobnost z mojim vsakdanom je zgolj slučajna)
Še sije sonce v reže mrtvih zenic,
Še boža tvoja roka mrtev tok strupene reke.
pa ne bom našel nikjer drugje...
Rotim te – Kintija, čakaj me!
III
Po letu dni sem se vrnil z Baltika,
nič več golobradež, ampak zrel možak.
Kintija, vlačuga,
samo oči odvrnem in že si tujčeva!
Vem, ti ne boš nikoli šla. Odšla bom jaz, s hvalnico v krvavih ustih,
z lažmi ovenčano goloto razlivaš nad vsakdan
Z zadnjim dihom, ki bo ljubil modro, belo in zeleno
mojega trpljenja,
In za vekomaj izgubil.
šepetaje na uho trgaš mi meso s kosti
in se jeziš, da mar mi zate ni.
Zate sem nabavil jabolko iz jantarja in rdečelaso sužnjo,
Kintija, vlačuga!
ti pa si vzela skopuha, ki v Suburi oddaja luknje!
Odela si se v visoko, belo štolo,
Pri Veneri, kako si mogla, brezsrčna izdajalka!
Ampak veš – ne bom se sekiral:
Kot stolpnica se zdiš, kot jutro in oblak.
Zaprla si mi vse poti.
jantar bom zažgal na oltarju Nemeze,
Molčiš, ljubezen moja,
sužnjo bom obdržal zase,
Ne meniš se za moje rane.
tebi pa prepustil
solze zapravljene ljubezni...
Zatorej – Kintija, jebi se!
Časi so ti vnemar, izginjanja so tebi tuja, obrazov ne poznaš,
ti trajaš vekomaj.
Sirena si, ki pleni,
Kleče na odprtih prsih,
Simon Skok
S kavljokljunom trgaš kite,
Žreš oči umirajočih,
Srce utripajoče te škropi,
Kri daje svežino času, ki je enak vsem časom Časov.
In še te ljubim, Kintija. Ljubezen moja.
Verena Vidrih Perko
Poetovio
Licenca poetica:
Kintija.
poeta, poetus- pesnik
Preko poljane
ovi, ovum- jajce
Sanjam
se Poetovio blešči,
POETOVIO ----pesniško središče, pesniški izvir
o tvojem objemu,
na krilih
moja ljuba kolonija,
enake ji v bližini ni.
Dravus poplavlja,
zemljo bogati,
vina in trte,
Poetovio nam rodi.
Živžav v legijskem taboru,
Ki n t i j a
Odložil sem orožje
Kintija,
moje sanje,
odložil sem oklep
in se predal Veneri..
neskončnosti.
Objemi me,
meč naj ostane pokopan,
najini duši
pa združeni v večnosti,
v Poetovioni.
v mitreju se sonce časti,
lončarji ustvarjajo,
trgovsko življenje živi.
Ves gol,
razkrit,
se predajam Bakhusu,
Kruha in iger
poležavam ob obali pesniškega vira,
Trajan nam deli,
Poetovioni
moja ljuba kolonija,
in sanjam
ti personifikacija antike si.
tisočletne sanje.
Poglej ptico
Anteja Tomašič
Kintija,
razprostrla je krila,
njena senca je zakrila sonce,
oblak je prevzel tvojo lepoto.
Sanjam o radosti življenja,
brezskrbnosti,
o tebi,
Gabriel Berlič
Amfora
Venerin opoj
Amfora gleda iz zemlje,
Topli se žarki
spomin je ona mogočnega Rima,
na zemljo spuste,
Ko bil še mlad sem, dolgo časa že nazaj,
opominja na preteklost,
ko Venera češe
Izbranko šel sem si iskat v daljni kraj.
take noben muzej nima.
zlate lase.
Na Ptuj, potomec sloveče Petovione,
Svetle noči
Tujec, prišel sem iz močvirnate Emone…
Stala nekoč v mogočni je ladji,
in njene roke,
prepotovala pol je sveta,
črički goslajo
vdana svoji nalogi,
do belega dne.
polna oliv je bila.
Ptujski grad
Kintija, ljubim te srčno-II.
Izčrpan, v krčmi, pil sem vino plemenito,
Je okoli mene že vse bilo opito…
A ob pozni nočni uri glej, z ulic pridrve,
potone v spokoj,
Lepotice ptujske, namaškarane Venere.
Čuvala te slastne je plodove,
Venera siplje
Je muz'ka zaigrala, Bakhus je ukazal ples,
vdajala jim ljubezen in duha,
ljubezni opoj.
Ujel nje nežno sem ročico, v vrtincu teles.
končno svoj okus so dobile,
Njena lepota
Brez oddiha deklico sem, Kintijo, vrtel,
tako močna njena volja je bila.
omamlja srce,
vino utaplja
A konec hitro zanjo je nastopil,
vsako gorje.
Ej, kar lepo je, enkrat za vselej mine,
njo odvrgli v kloako,
Sama samcata tam pod plastmi,
nevzdržno je čakala,
sedaj jo našel je arheolog,
Minile ure, kot sekunde so, vesele,
Temne oči, kot zvezdice, so ji žarele.
olive pristale ob medici,
že stoletja gleda v obraz resnici.
Izmikala se ni…, premočno sem jo objel!
Majda Strnad
So, kar naenkrat, se razblinile skomine.
Ropotajoč z zvonci v krčmo kurent plane,
Črni vrag kosmati, zakadi se vame…
Ne bom te videl več, ti ljubica gizdava,
Obrnem se, zbežim…, je največ vredna-glava.
v muzeju muza je postala.
Mitja Kokol
Anteja Tomašič
Je sreča res, če Venera te vznemiri?
Bog vina
Ali Bakh za muke srčne se ne zmeni,
Majda Strnad
Poljubljam gorice,
Le zakaj nisem tvoj mož postal ljubljeni?
Je volja staršev tvojih žal bila drugačna,
ki trto goje,
Utopila je ljubezen usoda mračna.
grozdje rdeče
in sladko rode.
Boš oddana staremu legionarju,
Lepljive pajčevine
Ihtim, se jočem, žalostim, ampak denarju,
in trope os,
Mokrem od krvi, ki ga naropal je vojak,
klopotce vrteče,
Temu gospodarju, danes se priklanja vsak.
ki odganjajo proč.
Kličem sonce
naj grozdje obseva,
Enkrat v slovo še rad bi srčno te objel,
Kintija, ljubim te srčno-I.
Srečo zaželel ti s tistim, ki te bo imel.
Radost mladostno, spomin na dobo srečno,
da sladko se vince
Črni oblaki zagrnejo za večno.
iz njega cedi.
Bog vina in užitkov
Kintija! Kmalu gospa boš spoštovana,
Noč temna premaguje dan, veselje spi,
veselo prepeva,
Izbranka, žena oblastnega Rimljana.
Oljenka na oltarju sreče dogori…
ko vidi na zemlji
Ni dolgo, kar bila si moja ljubica,
srečne ljudi.
Tebi pesmice sem pel, Danica zvezdica…
Iz srčnih ran zdaj pesem korenine širi,
Mitja Kokol