Vlačuga babilonska

Vlačuga babilonska
Fernando Vallejo
VLAČUGA BABILONSKA
Mengeš, 2011
1
Fernando Vallejo
2
Vlačuga babilonska
Fernando Vallejo
VLAČUGA
BABILONSKA
Prevedel Ferdinand Miklavc
3
Fernando Vallejo
Fernando Vallejo
VLAČUGA BABILONSKA
Prevedel Ferdinand Miklavc
Motiv na naslovnici Juan de Valdés Leal (1622 –1690)
Opremil Žiga Valetič
Prelom Marko Avanzo
Uredil Andrej Poznič
Izdala založba Ciceron, 2011
Natisnila Tiskarna Radovljica
Naslov izvirnika La Puta de Babilonia
Copyright © 2007, Fernando Vallejo
Copyright © za izdajo v slovenščini založba Ciceron, 2011
Naklada 700 izvodov
V skladu z Zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah je brez pisnega
dovoljenja založbe prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna
priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih
delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, tudi fotokopiranje, tiskanje ali
shranjevanje.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
272-9
VALLEJO, Fernando
Vlačuga babilonska / Fernando Vallejo ; prevedel Ferdinand
Miklavc. - Mengeš : Ciceron, 2011
Prevod dela: La puta de Babilonia
ISBN 978-961-6627-25-2
258668032
4
Vlačuga babilonska
VLAČUGA, VELIKA VLAČUGA, vlačuga vseh vlačug, svetohlinka, simonijka, inkvizitorka, mučiteljica, ponarejevalka,
morilka, grdoba, blazna, zlobnica, ta s Sveto inkvizicijo in z
Indeksom prepovedanih knjig; ta s križarskimi vojnami in z
Bartolomejsko nočjo; ta, ki je oropala Konstantinopel in v krvi
okopala Jeruzalem; ta, ki je iztrebila albižane in dvajset tisoč
prebivalcev Beziersa; ta, ki je izbrisala indijanske kulture Amerike; ta, ki je v Parmi sežgala Segarellija, Jana Husa v Konstanci in Giordana Bruna v Rimu; klevetnica znanosti, sovražnica
resnice, ponarejevalka zgodovine; preganjalka Judov, sežigalka na grmadi, sežigalka heretikov in čarovnic; roparica vdov,
grabežljivka po dediščinah, prodajalka odpustkov, ta, ki je iznašla blaznega steklega odrešenika in bebastega Petraskalo; ta,
ki obljublja abotno nebeško kraljestvo in grozi z večnim ognjem pekla; ta, ki zatira besedo in vklepa svobodo duše; ta, ki
tlači druge vere tam, kjer ima oblast in terja svobodo veroizpovedi tam, kjer ne vlada; ta, ki ni nikoli marala živali ali bila
do njih sočutna; mračnjakinja, hinavka, prevarantka, obrekljivka, lažnivka, zatrta, zatiralka, vojerka, vohunka, zakrknjenka,
nepoboljšljiva pokvarjenka, hipokritka, parazitka, postopačka;
antisemitka, zasužnjevalka, homofobnica, mizoginka; mesojedka, klavka, miloščinarka, svetohlinka, lažnivka, spletkarka,
izdajalka, roparka, tatica, manipulatorka, plenilka, tlačiteljica;
verolomnica, goljufka; blodnica, nedoslednica, protislovna, nesmiselna; kretenska, bebava; transvestitska, pokveka, buzerantska, avtokratska, despotska, tiranska; katoliška, apostolska,
rimska; jezuitska, dominikanska, z Opus Dei, konkubina Konstantina, Justinijana, Karla Velikega; pajdašinja Mussolinija in
Hitlerja; pocestnica pocestnic, vlačuga vlačug, vlačuga babilonska, nekaznovana dvatisočletnica, ima še od mojega otroštva odprte račune z mano, in zdaj bom obračunal z njo.
5
Fernando Vallejo
Sredi leta 1209 je papeški legat Arnold Amalrik na čelu vojske
morilcev začel oblegati Beziers, branik okcitanskih albižanov,
z zahtevo, naj mu izročijo dvesto najbolj znanih heretikov, ki
so se zatekli tja, v zameno pa naj bi prizanesel mestu. Amalrik
je bil cistercijanski menih v službi Inocenca III.; njegova vojska je bila drhal najemnikov, knezov, grofov, hlapcev, meščanov, kmetov, fevdalnih škofov in brezdelnih vitezov; albižani
pa so bili najbolj predani sledilci Kristusa, oziroma natančneje
povedano, tistega, kar naivneži verjamejo, da je bil Kristus:
najbolj plemenit in pravičen človek, kar ga je rodilo človeštvo,
naše poslednje upanje. In to je zanje tudi bil, ko so bili na
križu tega upanja poklani. Meščani Beziersa so sklenili, da se
bodo borili in da ne bodo izročili svojih varovancev, zaradi
nespameti nekih mladcev pa je mesto padlo v roke oblegovalcev in ti so se s katoliško vnemo lotili ropanja in pobijanja.
Toda, kako ločiti ortodoksne od albižanov? Amalrikov ukaz je
bil: "Pobijte vse, Bog bo že vedel, kateri so njegovi." In tako so
brez razlike poklali vse, heretike in katolike. Sredi zmede in
groze so se mnogi zatekli v cerkve, napadalci pa so s sekirami
vlomili vrata: v notranjost so vdrli med prepevanjem Veni
Sancte Spiritus in nadaljevali s pokolom. Samo v cerkvi Svete
Marije Magdalene so jih pobili sedem tisoč, ne da bi prizanesli ženskam, otrokom in starcem. "Danes, Vaša Svetost," je
Amalrik tisto noč pisal Inocencu III., "je bilo z mečem pokončanih dvajset tisoč meščanov, ne glede na spol in starost."
Albižani ali ne, vseh dvajset tisoč je bilo kristjanov. In tako je
ta zločinski papež, ki je kot v posmeh nosil ime Inocenc, v
enem samem dnevu in v enem samem mestu uspel pomoriti
deset ali dvajsetkrat več kristjanov, kakor so jih po dolgem in
počez v vsem imperiju pobili rimljanski cesarji v tako imenovani "eri mučenikov". Vse naj bi bili pobili, pa ne bi imeli
niti Amalrikov niti Inocencev niti srednjega veka! Kako srečen
bi bil danes svet brez zlovešče Kristusove sence! Toda ne,
Sveti duh, ki serje ognjene zublje, je sklenil drugače.
Naslednji na papeškem spisku Inocencev, četrti, ta, ki je na
6
Vlačuga babilonska
višku delirija sam sebe označeval kot praesentia corporalis Christi, je s svojo bulo Ad extirpanda naščuval inkvizicijo, naj od
svojih žrtev priznanje herezije izsili z uporabo torture. In neki
drugi Inocenc, osmi, je takoj, ko je bil izvoljen za papeža (na
konklavu, ki ga je krojilo podkupovanje in spletkarjenje) objavil bulo Summis desiderantes affectibus, ki je spodbudila najstrahotnejše preganjanje čarovnic; svojega sina Franceschetta
je poročil z neko Medičejko, in da bi potrdil dogovor, je za
kardinala imenoval enega od sinov Lorenca Veličastnega,
Giovannija, ki je bil takrat star komaj 13 let. Pri 37. se je ta
Medičejec povzpel do papeštva, ki je potekalo od gostije do
gostije v enem samem in neprekinjenem prazniku. Imenoval
se je Leon X., čeprav je imel od divje živali zgolj ime: debel,
kratkoviden, z izbuljenimi očmi, jezdil je postrani, kot ženska,
zaradi razjede zadnjika, ki jo je pridelal menda s svojim homoseksualskim ljubimkanjem, in mu je, četudi ne prav zelo,
grenila praznik. Bordeli Večnega mesta (ki je med petdeset
tisoč prebivalci štelo sedem tisoč registriranih prostitutk) so
mu plačevali desetino. Na dražbi je prodal dva tisoč sto petdeset cerkvenih služb, med njimi številne kardinalske, po trideset tisoč dukatov za klobuk, vendar pa je svojemu nečaku,
bastardu Giuliu Medičejskemu (prihodnji Klemen VII.), dal
klobuk zastonj: svojega lastnega, in to med obredom pri svojem kronanju, ko si ga je sam snel, da si je nadel papeško tiaro.
Sodišče zgodovine, ki sodi, vendar ne kaznuje, je zabeležilo
njegove prve papeške besede, v tistem trenutku namenjene
njegovemu veselemu nečaku: "Zdaj bom pa res užival." Petindevetdeset jeznih Lutrovih tez ga ni ganilo. Bil je vesel duh,
v nasprotju s kislim Pavlom IV. našega časa, in je ubil enega
samega kardinala: verolomnega Alfonsa Petruccija iz Siene, ki
ga je v zaroti s štirimi drugimi, odetimi v škrlat, skušal zastrupiti contra natura, mu napraviti iz izhoda vhod: toskanskemu
zdravniku Batisti de Vercelliju so ukazali, naj Njegovi Svetosti
vtakne v rit florentinski makiavelistični strup z izgovorom, da
mu zdravi razjedo. Ni se jim izšlo. Papež je odkril zaroto, dal
7
Fernando Vallejo
ubiti Petruccija, druge štiri kardinale pustil gniti v ječi in je živel še nekaj let, zadovoljen, z mirno vestjo in užival ob tistem,
kar je pred kratkim Janez Pavel II. prav sredi epicentra aidsa v
Centralni Afriki imenoval "pojedina življenja", dokler ga ni
poklicala gospa Smrt na svojo pojedino črvov: kot še toliko
papežev pred njim in za njim, v zadušljivem rimskem poletju,
mu je poslala una cattiva zanzara, ki ga je okužila z malarijo.
Toda za zaključek z Inocencem VIII., ta je bil še en mojster
simonije med mnogimi, ta, ki je imenoval za "katoliška kralja"
španskega Ferdinanda in Isabel. Kaj pa naj bi drugega za zakonca, ki sta preganjala Mavre in Jude, ki sta ustanovila špansko inkvizicijo in vzela pod okrilje Torquemado! Za tisoče in
tisoče nedolžnih, ki jih je mučil in sežgal ta blazni dominikanec, sta v zadnji instanci odgovorna ta dva, naravnost v nebesa
so šli zaradi njiju.
Po Beziersu je padla Carcassona, kjer je Amalrik imenoval veterana četrte križarske vojne Simona de Montforta za grofa
mesta in mu obenem izročil še poveljstvo nad pisano vojsko, s
priporočilom, naj z vso Okcitanijo ravna kot z deželo heretikov in naj po lastni presoji pobije kogar hoče, ne da bi zajel
preživele. Nasvet, ki ga novopečeni grof spočetka ni upošteval: v Bramu ni ubil niti enega, vse je oslepil. Oziroma vse, razen enega, ki mu je dal iztakniti eno oko, da je lahko druge
vodil proti Cabaretu, kolona slepcev je hodila takole: slepec
zadaj je držal za ramo tistega spredaj, pred vsemi pa je hodil
enooki, tako, da je pogled na strahotno stonogo zbujal koristno bogaboječnost pri Inocencevih sovražnikih. Ta papež je bil
takrat star oseminštirideset let, izvoljen pa je bil pri sedemintridesetih, tako kot Giovanni Medičejski: kar je malo v primerjavi z oseminsedemdesetimi, pri katerih je na Petrov prestol zlezel naš sedanji Benedikt XVI., vendar veliko ob dvajsetih, pri katerih je bil izvoljen Janez XI., ali pri šestnajstih
Janeza XII., kaj šele ob enajstih letih, pri katerih je bil izvoljen
Benedikt IX., papeški Mozart ali Rimbaud. Kakšna prezgodnja zrelost! Pustimo versko, spolna! S še visokim otroškim
8
Vlačuga babilonska
glasom, s katerim je intoniral svoje molitve, je že lazil za damami. In jaz nisem živel v njegovem Rimu, da bi ga dobil z
evangelijsko zapovedjo "Pustite otroke, naj prihajajo k meni!"
Kakšne intimne strunice bi prebrenkal na tej lutnji!
Benedikt IX. (krstno ime Teofilakt) je bil nečak Janeza XIX.
(krstno ime Romano), ki je nasledil svojega brata Benedikta
VIII. (še en Teofilakt), ki pa je bil nečak Janeza XII. (krstno
ime Oktavijan), ki je bil sin rimskega kneza Alberika II., ki je
bil sin vlačuge in vnuk vlačuge: sin Marocije in vnuk Teodore,
dveh vlačug, matere in hčere, ki sta ustanovili dinastijo Teofilaktov, ki je dala krščanstvu šest papežev, namreč štiri naštete in še Janeza XI., zakonskega sina Marocije in papeža Sergeja III., povzdignjenega v papeža pri omenjenih dvajsetih letih z intrigami njegove matere, in Janeza XIII., sina mlade Teodore (Marocijine sestre) in nekega škofa. Šest papežev, kar gre
hitro z jezika, ki so konec koncev prišli iz ene same papeške
mnogorodne vagine starejše Teodore, oziroma Teodore vlačuge! Po škofu Cremone Liutprandu, velikem kronistu papeštva tega obdobja, je imel Janez XIII. navado iztikati oči svojim
sovražnikom in je dal z mečem pobiti pol rimskega prebivalstva. In po poročanju istega kronista, je bil Janez XII. velik lovec in je rad kockal, imel je pakt s Hudičem, v nekem hlevu je
posvetil v škofa desetletnega otroka, dal kastrirati nekega kardinala, ki je od tega umrl, svojemu spovedniku je iztaknil oči,
ter ob hlastnem begu iz Rima oplenil Svetega Petra in od njegovih zakladov odnesel, kolikor je le mogel. Spal je z vdovo
svojega vazala Rainierija in jo je obdaroval z zlatimi kelihi in
mesti, z ljubico svojega očeta Stefano in s Stefanino sestro in
celo z lastnimi sestrami. Posiljeval je romarice, poročene ženske, vdove, device, in je lateransko palačo spremenil v bordel.
Jasno, saj je bil vnuk in pravnuk vlačuge! Neki ljubosumni soprog ga je presenetil v postelji svoje žene in ga pokončal z
udarcem s kladivom po glavi. Je še uspel ejakulirati? Imel je
rosnih štiriindvajset let. Drugi, ki je umrl sredi prešuštvovanja
od roke prevaranega moža, je bil Benedikt VII., naslednik
9
Fernando Vallejo
Benedikta VI. Vendar naj nas ne zapelje "pornokracija", kakor
je to obdobje, ki mu je bil Liutprand živa priča, poimenoval
neki cerkveni zgodovinar, kardinal Baronij. Zelo prikladen izraz: kakor prst v riti, kakor prstan na kardinalovem prstu. Toda ne zgolj za to obdobje. Za vso zgodovino Vlačuge!
Nihil novum sub sole piše v Pridigarju, in seveda, vendar tudi
ne: pri vsaki stvari je enkrat prvič. Janez XIX. je nasledil svojega brata Benedikta VIII.; vendar je že prej Pavel I. nasledil
svojega brata Štefana III. Papež Hormisdas je zaplodil papeža
Silverija; toda že prej je papež Anastazij I. zaplodil papeža
Inocenca I.; Bonifacij VII. je zadavil Benedikta VII. in zastrupil Janeza XIV.; toda že pred tem je Sergij III. umoril svojega
predhodnika Leona V. in protipapeža Krištofa, in Pelagij I. je
ubil papeža Vigilija zaradi pokvarjenosti. Toda res, če hočemo
govoriti pravilno, papež ne more ubiti drugega papeža, kajti v
času zločina morilec še ni papež. Dokler mu od Svetega duha
na konklavu ni podeljen exequatur, ni papež. Se pravi: dveh živih papežev ne more biti. Eden že, s svojim protipapežem, ali
celo z dvema protipapežema; ali pa ni nobenega: v času medvladja in dokler ne izvolijo naslednika mrtvega. Toda dva
hkrati, to ne gre: se ne sklada, teološko rečeno. Zato torej, zaradi teološke neskladnosti, je nesmisel govoriti o papežu kot o
morilcu papeža. Papež morilec in pokončevalec, kakor kdo
hoče! Papež, morilec papeža, to pa seveda ne gre.
Janeza VIII. so zastrupili in dotolkli z udarci s kladivom. Prilizovalec in servilen kakor malokdo, je ta mojster oportunizma
okronal Karla Plešastega in zagotovil, da je ga Bog sklenil
okronati za cesarja še "pred stvarjenjem sveta", za plačilo pa so
se mu precej povečale papeške posesti; z izobčitvami je bil
tako razsipen kakor naš Wojtyla s kanonizacijami; ustanovil je
prvo papeško vojaško ladjevje z ladjami, na katerih so veslali
sužnji, in pobil neskončno Saracenov kot "divje živali". Neki
sorodnik, ki si je prizadeval, da bi ga nasledil na položaju, ga je
zastrupil in ga dotolkel s kladivom: melleolo, dum usque in cerebro constabat, percusus est, expiravit (dokler ni ostalo kladivo
10
Vlačuga babilonska
zabito v možganih), kakor z elegantno natančnostjo, vredno
rimskega zgodovinarja, piše v Annales Fudlenses.
Hadrijana III., ki je ukazal neko plemenito damo nago bičati
po rimskih ulicah, in dal iztakniti oči visokemu dostojanstveniku lateranske palače, so umorili: danes je svetnik in njegov
praznik je 8. julija. Štefana VII. so zaprli in zadavili. Ta papež,
duhovnikov sin, je ukazal izkopati predhodnika, devet mesecev mrtvega papeža Formoza, da mu je sodil na znameniti
"mrtvaški sinodi", za kar ga je odel v papeški ornat, ga posadil
na Petrov stol in po tridnevnem sojenju obsodil zaradi "zlorabe papeštva": z njega so potrgali papeška oblačila, ga oblekli
v cape, mu odrezali tri prste desnice, da bi ga ozdravili greha
blagoslavljanja, ga med krohotom in norčevanjem vlačili po
ulicah in ga spet pokopali (tokrat v neki jarek), ga ponovno izgrebli, ga slekli in tako nagega, iznakaženega, zasramovanega
in gnijočega, vrgli v Tibero.
Štefanov predhodnik je bil Bonifacij VI., sin škofa, in ta je vladal dvanajst dni in umrl od putike. Nasledil pa ga je papež Roman, brat papeža Marina I., oba sta bila sinova duhovnika.
Romana, ki je vladal tri mesece in umrl v sumljivih okoliščinah, je nasledil Teodor II., ki je umrl podobno, po dvajsetih
dneh pontifikata; iz Tibere mu je še uspelo rešiti Formozovo
truplo in ga tretjič pokopati, ponovno opravljenega v papeški
ornat. Benedikta IV. so, sredi spopada med pristaši in nasprotniki pokojnega papeža Formoza, ubili agenti kralja Berengarja Italijanskega. In Janeza X. so odstavili, ga zaprli v Castel
Sant'Angelo in ga zadušili z blazino, naščuvani od Marocije,
hčere Teodore starejše, ki je bila njegova ljubica in ga je dvignila od škofa v Raveni do papeža. Ta papež ima dve veliki zaslugi: za nadškofa Reimsa je imenoval Huga, petletnega sina
grofa Heriberta; s Teodoro Starejšo pa je imel hčerko, Teodoro mlajšo, ki je bila mati Janeza XIII. Kanonizirali ga še niso.
Šefan VIII. je umrl z odrezanimi ušesi in nosom, ker je koval
zaroto zoper vsemogočnega gospodarja Rima Alberika II., kateremu je dolgoval svoj položaj. Benediktu V., ki je onečastil
11
Fernando Vallejo
neko služabnico in pobegnil v Konstantinopel z vsem, česar ni
utegnil iz zaklada Svetega Petra odnesti Janez XII., je ob povratku v Rim Leon VIII. meni nič tebi nič raztrgal oblačila, mu
vzel papeške insignije in pastirsko palico, ga prisilil, da je pokleknil in mu z njo razbil glavo. Vendar pa ni umrl od tega:
neki osramočeni soprog ga je (nad stokrat) zabodel z bodalom, nato pa ga vlačil po ulicah in ga vrgel v neki jarek. Krotki
cerkveni zgodovinar Gerber ga je imenoval "najbolj zlobna
vseh brezbožnih pošasti". Kaj še. Tako hudo pa spet ni bilo.
Tako kot njegov soimenjak Janez X., je Janez XIV. umrl na
gradu Castel Sant'Angelo, vendar ne zaradi zadušitve, temveč
zastrupljen: protipapež Bonifacij VII. ga je zrušil, ga pretepel,
zaprl in dal zastrupiti, vendar nista mučenika niti on, niti ta
papež. Gregor V., papež pri štiriindvajsetih letih po zaslugi
bratranca v drugem kolenu, cesarja Otona III., je oslepil in
olajšal za ušesa, nos, jezik, ustnice in roke protipapeža Janeza
XVI. (Janez Filagat, ki je bil nadškof Piacenze), ga okronal s
kravjim vimenom, ga vodil na oslu po Rimu in ga nato zaprl v
samostan, kjer je umrl brez stika z zunanjim svetom, vendar
pa v tem primeru ne gre za umor papeža, marveč za preprosto
kaznovanje protipapeža. Sergij IV. je bil med uporom v Rimu
umorjen skupaj s svojim zaščitnikom Janezom Crescencijem.
Klemena II. je s svincem zastrupil Benedikt IX., naš papež
otrok, ki je takoj, ko je odrasel, iz ljubezni do neke sestrične in
v zameno za desetino iz Anglije, odstopil v korist svojega očima Gregorja VI., katerega je nasledil Klemen II. Naslednik
Klemena, Damaz II., je umrl v Palestrini po triindvajsetih dneh
pontifikata, po enih zaradi malarije, po drugih pa ga je zastrupil bivši papež otrok. Ah, kako bi si mogel predstavljati, da bo
lutnja mojih ljubezni postala morilec dveh papežev! To, "Pustite otroke, naj prihajajo k meni," je čista izmišljotina. Otroci
kvarijo starejše in v vsakem tiči potencialni morilec. S svojimi
nožicami teptajo čričke in iztikajo žabam oči.
Nad Janezom XXI., učenim papežem, ki je vladal osem mesecev, v tem času pa je vodenje cerkvenih in zemeljskih zadev
12
Vlačuga babilonska
zaupal kardinalu Giovanniju Gaetanu, da se je lahko posvečal
samo svojim učenostim, se je podrl in ga pokopal strop
majhne knjižnice, ki jo je dal postaviti za lateransko palačo.
Kdo mu je podrl streho nad glavo, ni znano. Če ni bil kardinal
Gaetano, ki ga je nasledil z imenom Nikolaj III., je bil pa Sveti
duh. Nikolaj III. se je zelo modro preselil v vatikansko palačo
s trdnejšimi stropi. Urban VI. je umrl od strupa. Pija III., nečaka Pija II., ta ga je imenoval za nadškofa Siene pri enaindvajsetih letih, je s putiko umoril Sveti duh po sedemnajstih dneh
vladanja. Drugi trije nesrečni papeži, ki jih je ravno tako odnesel paraklet v njihovih pontifikalnih plenicah, so: Celestin IV.,
ki je vladal štirinajst, nečak Leona X., Leon XI., ki je vladal šestindvajset, in Hadrijan V., ki je vladal petintrideset dni.
Od dvesto triinsedemdesetih papežev, s katerimi je paraklet
blagoslovil presrečno človeštvo, jih je deset trajalo manj kot
triintrideset dni, kolikor je uspel vladati naš nedavni Albino
Luciani, alias Janez Pavel I., nekaj drugih pa po nekaj mesecev.
Se vam to ne zdi zelo čudno? So nedoumljivi nameni razposajenega goloba res taki, da včasih vleče konklave tedne, mesece, celo leta zato, da pokliče svojega izvoljenca k sebi že nekaj
dni po kronanju? Toda rekord med kratkotrajnimi papeži ima
Giovanni Batista Castagna, alias Urban VII., ki ni zdržal niti
do kronanja: ko je prišel iz konklava, je zbolel za malarijo in se
čez nekaj dni pridružil Najvišjemu. Bil je nečak kardinala Veralla in je opravljal celo vrsto pomembnih služb. Med mnogimi položaji, ki jih je zasedal, sta bili službi svetnika in generalnega inkvizitorja Svete inkvizicije, s katerima si je nakopičil
majhno bogastvo. Tisti dan, ko je bil izvoljen za Petrovega
naslednika, se je nanj usedla zanzara s svojimi dolgimi nožicami, ki pobija papeže, in mu preko Svetega duha naklonila
smrtno injekcijo Plasmodiuma. Bogastvece je pustil za dobro
ubožnih deklic. Seveda, saj ga ni mogel odnesti v nebesa. Pravijo, da je Albino Luciani umrl zaradi zastoja srca. In verjamem jim! Komur se ustavi srce, je mrtev.
Vendar pa Urban VII. ni bil prvi inkvizitorski papež, kajti to je
13
Fernando Vallejo
bil že Adrian Florensz Dedal, alias Hadrijan VI., v Španiji
eden od naslednikov Torquemade. Pa tudi ne zadnji. Ni nam
treba daleč, tudi naš zdajšnji Joseph Ratzinger, alias Benedikt
XVI., je bil inkvizitor: iz inkvizicije (ki se danes izmikajoče
imenuje "Kongregacija za nauk vere"), se je ta prebrisani Führer zavihtel na konja. Da Cerkev ni "relativistična", je rekel
med pridigo pri maši za večni počitek Janeza Pavla II. Dva dni
zatem konklave; tri dni zatem papež; štiri dni zatem, da ne
vedno, da je vse relativno, da je vse odvisno od obdobij, od
krajev in okoliščin, in da je treba združiti Ortodoksno cerkev
z Rimsko pod enim samim pastirjem, njim, pod eno samo
pastirsko palico, njegovo, ki mu najbolj trdo stoji. Sicer pa,
kateri papež ni inkvizitor? Vsi brskajo po tuji vesti, vohajo,
vohljajo, vohunijo skoz luknje.
Dobrih papežev ni. Niti slabih. So slabši papeži. Inocenci, Piji, Klemeni, Benedikti, Bonifaciji, Janezi, Pavli ... Za temi preprostimi ali dobrodušnimi imeni se skrivajo pošasti: Inocenc
III. označuje pošast Lotaria da Segnija; Inocenc IV. pošast Sinibalda Fieschija; Inocenc VIII. pošast Giovannija Batiste
` In tako naprej ...
Ciboja.
Jaz sem se rodil pod pontifikatom Eugenia Marie Giuseppeja
Giovannija Pacellija, alias Pija XII., velikega Hitlerjevega pajdaša, vendar ga nisem poznal. Moji mami je poslal diplomo,
lastnoročno podpisano in s fotografijo z Vie della Conciliazione, ki jo je neki sosed odkupil za dvajset dolarjev, in s katero je svetnici podelil popolni odpustek za dvajset otrok, ki jih
je rodila, torej za dolar na otroka in za otroka na leto. Diploma je končala na steni v moji sobi, kjer me je čuvala dan in
noč. "Kaj me gledaš?" sem ga hrulil. "Naj ti žgejo rit v peklu,
nacistična svinja." Toda ne. Je v nebesih, zavzet z gor in dol,
noter in ven, z nuno Pascalino, ki jo je pripeljal v Rim iz Nemčije in so jo Italijani imenovali la papesa ter Virgo potens.
Toda če se povrnemo k otrokom in evangelijskim zapovedim,
da povežemo niti: Julij III. (je bil, preden se je spremenil v
Gospodovo ženo, Giovanni Maria Ciocchi del Monte) je na
14
Vlačuga babilonska
ulici Parme pobral petnajstletnega dečka, ga z njegovim bratcem, ki ga je napravil za kardinala, odpeljal v Rim in tam so vsi
trije živeli srečno in v troje maševali v božjo mater. Kakšna
zavist! Potem, ko je Kronos s svojo preslico napredel nekaj
časa, so Parmezančka zaradi zločinov vrgli v zapor. Dvojna zavist me muči! V tej procesiji papežev vlačugarjev, mnogožencev, ki so plodili in jih je polna zgodovina Vlačuge, je občudovalec moškega spola rara avis. Čeprav ne tako redka, mar
ne? Mar o našem nedavnem Pavlu VI. niso govorili, da ima rad
le marchette? Se pravi, čudovite, pa tudi umazane rimske prostitute, ki se prodajajo za ljubezen: za ljubezen po svojem poklicu, v temnih nočeh Kolizeja, ko blazni mesec meče besne
odseve z rezil nožev. Ali bolje rečeno, so se prodajali, v mojem
času ne več. Kronos pokonča vse, za njim še trava ne rase. Stali
so soldi spiccioli, drobiž. Prostitucija je čudovita, dejanje usmiljenja, ki spada k ostalim: obiskovati bolne, nasititi lačne, napojiti žejne, obleči gole, dati zavetje romarjem, osvoboditi zasužnjene, pokopati mrtve, poučiti nevedne, dati dober nasvet potrebnim, tolažiti žalostne, popraviti tiste, ki se motijo, odpustiti žalitve, potrpežljivo prenašati hibe bližnjega in moliti k
Bogu za žive in mrtve.
Na nekem javnem sprejemu je v osuplost svojih pomočnikov,
da bi enkrat za vselej utišal zlobne govorice, Giovanni Battista
Montini, alias Pavel VI., tisti z navdihnjeno encikliko Humanae vitae, veliki predhodnik Wojtyile v križarski vojni razplojevanja, povzdignil glas in izjavil, da ni homoseksualec. Ah, da
ne? Kaj pa potem? Nekrofil, sodomit, še en vlačugarski papež?
Potem, ko je stonogo slepcev napotil proti Cabaretu, je šel
grof de Montfort izropat Minervo, kjer pa je upošteval Amalrika in sežgal sto štirideset albižanov. In to je začetek sežiganja heretikov, ki je v prihodnjih stoletjih tako zelo zaposlovalo biriče Dominika Guzmána. Od Minerve je šel grof do
Lavaurja, kjer jih je sežgal štiristo. Menda so to dejanja, s katerimi si je prislužil naziv "pogumni vitez krščanstva", ki ga je
dobil od papeža Inocenca med četrtim lateranskim koncilom.
15
Fernando Vallejo
No, če je bil Montfort deležen grofovskega naziva, je Amalrik
dobil nadškofovskega: v Narboni. Po mojem si je zaslužil več,
papeški prestol takoj po smrti Inocenca. Najmanj to za dušo
in srce križarske vojne zoper albižane! Tako so namreč poimenovali to iztrebljanje, nekoliko nepravilno, kajti križarske
vojne so namreč krščanski pokoli mohamedancev, ne pa krščanski pokoli kristjanov. Toda kaj je to važno, nekako je treba poimenovati stvari!
In kako je papeški legat zbral velikansko vojsko? S pomočjo
obljub, ki jih je Inocenc dal udeležencem križarske vojne: zavojevana ozemlja v last, oprostitev plačevanja obresti na dolgove, nedotakljivost pred civilnimi sodišči, oprostitev vseh grehov in enaki odpustki, kot so bili obljubljeni za udeležence
križarskih vojn v Sveti deželi. In tako se je bodoči nadškof
Narbone, z drhaljo peš in na konjih, odpravil proti tem vznemirjenim heretikom, ki so pridigali človeštvu ponižnost in
uboštvo tako kot Kristus, in ki se niso razmnoževali kakor
Kristus.
Pravi vzrok za ta križarski pohod pa ni bila herezija (konec
koncev smo vsi heretiki, tudi najbolj pravoverni, kajti današnja
herezija je lahko jutri pravovernost), marveč neubogljivost do
papeža, nespoštljivost. Frančiška Asiškega, najbolj ubožnega
med najbolj revnimi, je Inocenc osebno poznal in ga ni ubil.
Ubogljivi Frančišek je namreč pokorno prišel predenj in polizal tla; albižani pa so zavračali, negodovali, govorili zoper bogastvo in pokvarjenost duhovščine. Papeža so imenovali "antikrist", njegovo cerkev pa "Vlačuga babilonska", po izrazu v
Razodetju, zblojeni knjigi halucinacij, ki jo je napisal Sveti Janez v prvem stoletju na Patmosu: "Pridi, da ti pokažem sodbo
nad véliko vlačugo (της πορνης της µεγαλης), ki sedi nad mnogimi vodami. Z njo so se vlačugali kralji zemlje, prebivalci zemlje pa so se upijanjali z vinom njenega vlačugarstva. Ženska je
bila oblečena v bager in v škrlat in bleščeče okrašena z zlatom,
z dragimi kamni in z biseri, v roki pa je držala zlato čašo, polno gnusob in nečistosti svojega vlačugarstva. Na čelu je imela
16
Vlačuga babilonska
napisano ime, ki je bilo skrivnost: Veliki Babilon, mati vseh
vlačug in gnusob na zemlji (Βαβυλων η µεγαλη, ηµητηρ των
πορνων κατ των βδελυγµατων της γης)." (Razodetje 17:1-5).
Po Inocencevi smrti je križarska vojna prešla na Honorija III.,
nato na Gregorja IX. (strica bodočega Aleksandra IV. in nečaka Inocenca III., ki pa je bil nečak Klemena III.) in nato na
Inocenca IV. V katedrali v Saint Nazairu so jih pobili dvanajst
tisoč. Škof Folque iz Tolose (Tolouse) jih je v času svoje škofovske službe ubil deset tisoč. In nadškof Narbone jih je pobil
dvesto: stlačil jih je na velikansko grmado, ki jo je prižgal na
prat des cramats, poljani sežganih, ob vznožju gradu Montsegur. V Agenu pa so jih sežgali osemdeset. Samo osemdeset?
Se je morda moč križarskega pohoda Inocencev izčrpala? Da,
vendar zaradi pomanjkanja gorljivega materiala, ne zaradi pomanjkanja gorečnosti. Civilizacija Languedoca je postala kot
tabula rasa. Zbogom trubadurji in popotni pevci: prepevat v
nebeške zbore! Zbogom langue d'oc, okcitanščina. Obrekovalci, ki jih nikoli ne primanjkuje, pravijo, da je med tem križarskim pohodom Cerkev pobila milijon ljudi. Kje pa! Mogoče
sto tisoč. Sto tisoč, ki bi tako ali tako umrli, ali pa mi boste
rekli, da bi bili osemsto let zatem še živi, pa naj bi bili še taki
albižani? Ne, to ni mogoče. Zemlja se vrti, sonce zahaja, in vse
mine.
Ta križarski pohod zoper albižane je bil po mojem mnenju
nepotreben, kajti tiste dobre Božje duše se niso razmnoževale,
pustili naj bi jih pri miru in bi sami izginili, kakor so stoletja
pozneje izginili shakerji: zaradi ogibanja razplojevalnemu občevanju, ki je vzrok vseh vzrokov za to nesrečo. To, kar pa se
je neotesani čredi dobro vtisnilo v spomin za naprej – z železom, ognjem, krvjo in smradom po ožganem mesu – je bila
lekcija, da se papeža, hočeš nočeš, uboga. In to, da on ni preprosti Petrov namestnik, kot se je zmotno mislilo prej, marveč
namestnik samega Kristusa, kar je odkril menih Hildebrand,
alias Gregor VII. Ta ne tako oddaljeni predhodnik naših Inocencev je svojo prevzvišeno in z dragulji okrašeno nogo
17
Fernando Vallejo
polagal na svileno blazino in jo dajal v poljubljanje vladarjem
in lakajem, duhovnikom in kmetom, vlačugam in damam. Krščanstvo se je torej preobrazilo v ponižno čredo podofilov (ne
"pedofilov", kar pa je bil oče Marcial Maciel, ustanovitelj Kristusove legije). In ta z neomadeževano nogo je trdil, da "papežu ne more nihče soditi". K čemur lahko danes mirno pripomnimo: "niti Bog". Kajti po dveh tisočletjih, v katerih smo gledali mimohod dvesto triinšestdesetih obsedencev v sutani: je
mar Najvišji kaznoval enega samega? Bolj je kaznoval Stalina
in Pol Pota ...
Pri albižanih mi ugaja tudi njihova dostojanstvena smrt. Prakticirali so enduro, se pravi, da niso več jedli in so počakali, da
pride ponje tiha, molčeča Parka. In kot nam pripoveduje kronist Vaux de Cernay, takrat, ko je grof Montfort postavil svojo grmado v Minervi, sto štiridesetih albižanov, ki jih je sežgal
tam, ni bilo treba siliti, da bi šli v ogenj: sami so korakali med
molitvijo, brez ene same tožbe. In med prasketanjem lesa v ognju in v smradu ožganega mesa, so odhajale njihove čiste dušice
v nič tega Boga, ki ne obstaja, daleč proč od pekla tega sveta.
Kako drugače od nizkotnega Wojtylovega konca! Mrhovinarski tisk je temu slinastemu, drgetajočemu, jecljavemu starcu
sledil do praga večnosti, med njegovim nenehnim odhajanjem, prihajanjem, vzpenjanjem, spuščanjem, blagoslavljanjem,
papeževanjem, in sranjem, ko je praznoval svoj pontifikat od a
do ž. In tako smo ga videli v zadnjem dejanju njegove nastopaške farse, oklepajočega se življenja in oblasti kakor nenasitna sramna uš črnega pubisa kake vlačuge. Rekel je, da tistih,
ki jih je pobila inkvizicija, ni bilo toliko, kot zatrjujejo sovražniki Cerkve, ampak mnogo manj. Kdo ve, kaj je ta kreatura
mislila o tem, koliko je bilo krščanskih mučenikov med preganjanjem v času rimljanskih cesarjev! Milijoni?
Kateri papež je najbolj sprijen, je nemogoče ugotoviti, dokler
ne iznajdemo naprave, ki bi merila sprijenost duše. Vendar pa
je po drugi strani možno vedeti, kateri je bil največji morilec
in kateri je bil najbolj škodljiv, saj znamo šteti. Največji
18
Vlačuga babilonska
morilec je Italijan Lotario da Segni, alias Inocenc III., ki je s
svojimi tremi križarskimi pohodi (zoper albižane, s četrtim
zoper nevernike in z otroškim) pobil največ ljudi ali jih pahnil
v smrt. Najbolj škodljiv pa je bil Poljak Karol Wojtyla, alias Janez Pavel II., največji hujskač za rojevanje, ki je v šestindvajsetih letih svojega pontifikata, meni nič tebi nič, bolj kot kdorkoli pripomogel, da se je prebivalstvo na svetu povečalo za dve
milijardi ljudi, kar gre sicer lahko z jezika, vendar pa veliko
izločajo. Potoval je z zasebnim reaktivnim letalom in se je imel
za glas revnih. In če pomislim, da sem ga imel nekega dne v
Mehiki za lučaj kamna daleč! Peljal se je mimo moje hiše, po
aveniji Insurgentes, in iz papamobila sral blagoslove. Poljska
ga je spravila na svet. Toda namesto tega, da bi ga zavrgla ali
pa prodala v cirkus, je iz pošasti napravila svojega častnega državljana. Prekleti Rusi, ki so s svojim komunizmom pobili sto
milijonov, niso pa bili sposobni opraviti s tako pogubno deželo! Tule, pred Sodiščem zgodovine, obtožujem Karola Wojtylo: naj ga izgrebejo in naj mu sodijo, kakor je pravičniški papež Štefan izgrebel in sodil papežu Formozu, in naj mu odrežejo tri prste z vlačugarske roke blagoslovov, in takega, iznakaženega in napol požrtega od črvov (mojih bratov črvov, ki
se že mesece zastrupljajo z njim), v slovesni procesiji vržejo v
Tibero kakor kako umazano muslimansko bombo, naj okuži
babilonsko Vlačugo Rim. Grem v samopostrežno trgovino?
Ljudje. Grem na ulico? Ljudje. Sedem na letalo? Ljudje. Se
spustim v metro? Ljudje. Ljudje, in še ljudje, in še več ljudi, na
milijone, na milijarde, na trilijone, po ulicah, po avtomobilskih
cestah, po prekletih pisarnah ministrstev, zgoraj, spodaj, zadaj, spredaj, in še več in še, hodijo, krožijo, dihajo, zastrupljajo, jedo moje brate piščance, moje sestre krave, moje brate jagenjčke, moje brate prašiče, s svojimi mesojedskimi žreli, in jih
po vojtylovsko izločajo s svojimi mesojedskimi dankami. Joj!
Očitno ena sama čreda pod enim samim pastirjem. Posrani
morilci! Reke nosijo njihov drek v morje, in medtem, ko se
razkrajajo piščanci in se dušimo pod nebom smoga, Wojtyla
19
Fernando Vallejo
nekaznovan gnije v grobu. Santo subito! Da ga bodo kanonizirali, vendar še vedno ne. Njegov naslednik, inkvizitor Ratzinger želi, vendar tudi ne želi, saj je bil zaščitnik pedofilov,
kakršen je bil oče Marcial Maciel ... To je madež na njegovi
vstopnici za v nebesa.
Tako kot pove že ime, pride križarstvo od križa: od teh dveh
prekrižanih brun, na kateri je legenda obesila nekega norca.
Če ne štejemo albižanske križarske vojne in križarskega pohoda otrok, jih je bilo osem in se vlečejo skoz dvesto let; tisti,
ki so se jih udeležili, križarji, papeška oborožena roka, so med
potjo mimogrede pomorili skoraj toliko kristjanov, kot Judov
in muslimanov, ki naj bi bili njihov cilj. Izgovor je bil, da hočejo tistim, ki nosijo natikače, molijo z ritjo v zraku in verjamejo, da je Alah velik in da je Mohamed njegov prerok, iztrgati Palestino. Prikriti in pravi razlog je bilo nenasitno hlepenje po oblasti, zaradi katerega ni mogla Vlačuga nikoli živeti v miru. Zvijača tu, zvijača tam, spletkari in manipulira, krona
in uničuje vladarje, kralje, cesarje, prižiga grmade, sežiga heretike, prodaja odpustke in relikvije, obrekuje in laže. Nikoli ne
izgubi. Ta zajedalec vedno uredi tako, da pridobi.
"In zakaj je ta pusta palestinska zemlja sveta?"
"Zato, ker se je tam rodil, pridigal in umrl tesar Jezus: sin neke
Marije, ki je z nekim Svetim duhom nasadila roge nekemu
Jožefu."
"In kaj je delal tesar?"
"Pridigal je Božje kraljestvo."
"Ne, hočem reči, kakšno pohištvo je delal, kaj je izdeloval ..."
"Ah, kaj vem! Rakve, križe, kletke, lesene škatle za shranjevanje kosti ..."
Prvo križarsko vojno je sprožil Urban II. (Odo Châtilonski),
pokvarjenec in slepar manjšega kalibra, ki pa je, v posnemanju
Mohameda, petsto let za njim ponovil zamisel tega morilca in
na Vzhod zanesel džihad, oziroma sveto vojno, ob hkratni obljubi nebes za tiste, ki bi v njej izgubili življenje. Od tu izvira
veliki posel z odpustki, ki ga je združil s prodajanjem relikvij,
20
Vlačuga babilonska
kar je bilo v naslednjih stoletjih za Vlačugo tako donosno.
Prodajali so iveri Kristusovega križa, trne iz njegove trnove
krone, peresa nadangela Gabrijela, prepucije deteta Jezusa,
menstrualno kri Device Marije. Urban jo je v Clermont-Ferrandu, v srcu Francije, sprožil z vzklikom Deus vult (Bog hoče) in zbral drhal lovcev na odpustke, ki je prišla iz polovice
Evrope, pridigali pa so jo Peter Puščavnik iz Amiensa (ki je
kazal pismo podpore, ki mu jo je poslal Bog preko Kristusa),
Valter Ubožni in drugi blazni menihi. Križarski pohod je bil
uspešen od začetka do konca. Tekla je kri! Preden so šli iz
Evrope proti Sveti deželi, je križarska drhal za ogrevanje in za
vajo pobijala Jude. Drhal, ki jo je vodil Emich de Leisingenški
(ki se mu je na prsih čudežno pojavil križ), je sežgala Jude iz
Mainza in Wormsa. Druga drhal, pod vodstvom duhovnikov
Volkmarja in Gottschalka, je poklala Jude v Pragi in v Regensburgu. Vandalska horda je šla po krščanskih deželah Madžarske, Jugoslavije in Bolgarije in uničevala vasi in mesta. V Zemunu je Peter Puščavnik pobil štiri tisoč kristjanov in nato
požgal Beograd. In vse to z blagoslovom škofov, ki so jih
spremljali. Ko so prišli v Malo Azijo, so povsod, kamor so prišli, obglavljali nevernike, da so nato metali njihove glave preko
obzidij obleganih mest (naprimer Nikeja, Antiohija, Tir), da
bi tako demoralizirali branilce, ki pa so jim odgovarjali tako,
da so jim s katapulti metali glave krščanskih someščanov. Apoteoza groze pa je bila prihranjena za Jeruzalem. Saracene so
mučili cele dneve, silili so jih skakati s stolpov, jih prebadali s
puščicami, jih obglavljali. Jude, ki so se zatekli v sinagogo, so
žive sežgali. "In v Salomonovem svetišču," piše kronist Raymond de Aguilers, "je segala kri konjem do stremen, pravična
in čudovita Božja kazen za nevernike." Trupla nevernikov in
konj so se kopičila po ulicah, med odsekanimi glavami in iznakaženimi rokami in nogami. Dva tedna preden so križarji
zavzeli Jeruzalem, je Urban II. umrl, tako da ni bil deležen te
novice. Bog, ki je zloben celo do svojih biričev, mu ni dovolil
tega zadovoljstva.
21
Fernando Vallejo
V primerjavi z zločini krščanskih vitezov prve, so zločini drugih križarskih vojn peccata minuta. Druga, ki jo je spodbujal
Sveti Bernard iz Clairvauxa, je bila polom. Tretja, ki jo je
spodbujal nadškof Viljem iz Tira, naslednji polom, čeprav je
Rihard Levjesrčni v Akki pobil tri tisoč ljudi in dal razparati
trupla, da bi našel dragulje, ki naj bi jih žrtve pogoltnile, da bi
jih odnesle v večnost. V četrti, ki jo je sprožil naš Inocenc III.,
jim je šlo dosti bolje: porušili so Zadar, Konstantinopel pa so
izropali in požgali. Kronist Geoffrey Villehardouin pravi, da
od stvarjenja sveta plen pri zavzetju enega samega mesta še ni
bil tako bogat. Inocenc, prevzeten in srečen, je pisal grškemu
vladarju in mu sporočil, da je "pravična Božja sodba" kaznovala njegove zato, ker mu niso hoteli izročiti Kristusove tunike. Čemu je ta bogati papež, lastnik polovice sveta, hotel imeti
neko tuniko brez šivov in vso prebodeno? Da bi jo prodal,
razrezano na milimetrske relikvije? Četrti križarski pohod je
bil spet polomija, peti ravno tako, šesti tudi, enako sedmi in
osmi, ki ju je začel Sveti Ludvik, kralj Francije, za katerega je
Bog, katerega nameni so nedoumljivi, dopustil, da so ga v
Mansurju ujeli egiptovski mohamedanci. Svetnik se je rešil z
velikansko odkupnino, toda bedast kot malokdo, se ni spametoval in se je podal na osmi križarski pohod, ki ga je stal življenje. Njegovo trmoglavost je Bog kaznoval tako, da mu je v
tabor v Tuniziji poslal kugo in ga poklical v svojo slavo. In kaj
je počel ta sveti kralj v Egiptu in Tuniziji, ki nista Sveta dežela? Ah, zavojevati je hotel nove dežele za Križanega. Njegov
praznik je 25. avgusta in k njemu se moli takole: "Sveti Ludvik, kralj Francije, križarski kralj, ne pusti, da bi me pogubna
trdovratnost zapeljala v neumnosti, da ne bom ponovno zapadel v zmote. Hvala in amen." To je svetnik trdovratnih, vendar ne rabi ničemur. Kako le, saj niti sebe ni rešil!
Teh osem križarskih pohodov so pohodi odraslih; potem pa je
bil na vrsti križarski pohod otrok, čeprav tega stricto sensu ne
moremo imeti za križarsko vojno, ker je ni odobril papež. Naš
Inocenc je ni odobril. Še več, obžaloval jo je in objokoval njen
22
Vlačuga babilonska
polom. Vse se je začelo, ko je francoski pastirček Stephen de
Vandôme ubogal navodila Kristusa, ki se mu je prikazoval v
sanjah, in nanovačil vojsko petnajst tisoč revnih otrok in odraslih, in se odpravil ponovno zavzet Sveto deželo. Uspelo mu
je priti do Pariza, kjer mu je vojska razpadla. Nadomestil ga je
neki drugi deček, tokrat Nemec, Nikolas iz Kölna, in v Porenju in Loreni zbral še večjo vojsko kakor pa Francozek. V
Mainzu so dezertirali prvi otroci, preostali pa so prečkali Alpe
in prišli v Italijo, kjer je vojska še naprej razpadala: eni so šli
proti Benetkam, drugi proti Pisi, eni proti Piacenzi in Genovi,
spet tretji proti Rimu ali Marseillu, večina pa jih je med potjo
pomrla. Od tistih, ki jim je uspelo priti v Piso, se jih je nekaj
vkrcalo in odplulo proti Sveti deželi, vendar pa so padli v roke
saracenskih gusarjev, ki so si morda z njimi priredili sibaritsko
veselico, vredno očeta Maciela in njegovih Kristusovih legionarjev. Krščanski otrok, od včeraj in današnji, je oponaševalska opica: počne to, kar vidi početi odrasle. Nori pozivi Petra
Puščavnika, Valterja Ubožnega, nadškofa iz Tira in Svetega
Bernarda iz Clairvauxa, so zveneli v zraku Evrope in našli odmev v votlih bučkah teh nesrečnih bitij. Krivda Vlačuge, ki
vžiga glave in grmade.
Čeprav inkvizicijo, najbolj pošastno iznajdbo človeštva, pripisujejo Ugolinu da Segniju, alias Gregorju IX., se jo konec
koncev pripisuje, tako kot še toliko drugih grozot, tudi njegovemu stricu Inocencu III., ki je poslal v Okcitanijo Dominika
de Guzmána, ustanovitelja dominikancev (prvih papeških biričev, organiziranih v red), pridigat in zlepa pokorit albižane. Ko
je ta negodni Španec doživel neuspeh, je izbruhnila križarska
vojna proti albižanom, ki smo jo tu že omenili. Torej se je
inkvizicija rodila, da bi se nadaljevalo sežiganje albižanov, ki se
je začelo med križarsko vojno v Languedocu. Nato je bilo na
vrsti sežiganje čarovnic, Judov, mohamedancev, protestantov in
vseh, ki so zavračali slepo pokorščino rimskemu tiranu v sutani. Gregor IX., nečak morilca in tudi sam morilec, je vzpostavil to kreaturo kot sodišče, neodvisno od škofov in škofij in je
23
Fernando Vallejo
njegovo vodstvo zaupal dominikancem, ki so bili odgovorni
samo njemu. Uradno je odredil smrtno kazen za heretike (ki
je bila dejansko v veljavi že desetletja) in preobrnil staro vodilo rimskega in germanskega prava, po katerem je obtoženi nedolžen, dokler se ne dokaže, da je kriv: kriv je, dokler ne dokaže, da je nedolžen. Za inkvizicijo ni bilo nedolžnih; predpostavljanje nedolžnosti je bilo v nasprotju z bistvom njenega
obstoja. Inkvizitorji niso odločali o krivdi ali nedolžnosti obtoženega, marveč o stopnji krivde. O tem Gregorju IX. je cesar Friderik II. rekel, da je "farizej, ki sedi na stolu zla, maziljen z oljem brezbožnosti". Kateri papež pa ni? S svojimi besedami je Friderik iznašel "gregorimijo", novo retorično prispodobo, ki s poimenovanjem posameznika označuje vrsto.
Opremljeni s tem novim principom Gregorja IX. o krivem
nedolžnem in z najrazličnejšimi mučilnimi napravami in z
usmiljenjem, ki jim je za reševanje duš dovoljevalo bližnjika,
sicer brez prelivanja krvi, daviti, mu lomiti kosti in ga sežigati
pri živem telesu, so se privrženci Dominika Guzmána lotili
svojega dobrodelnega početja, laganja, obrekovanja, mučenja,
razlaščanja, ropanja in ubijanja, kar jih je zaposlovalo pet stoletij. Imenovali so jih Domini canes: "Božji psi". Z obrito glavo,
z naostrenimi ušesi, z oprezajočimi očmi, z nasladnimi mesnatimi ustnicami, z ostrimi zobmi in z nogami v zračnih sandalah, iz katerih molijo grčavi prsti z nohti kakor kremplji, se
Domini canes oblačijo v belo, s črnim ogrinjalom in oglavnico,
okrog pasu nosijo surov konopec ali vrv, kar lahko v sili uporabijo za davljenje. V dimljah jim visi penis, na pasu pa rožni
venec; penis jim ne da živeti, rožni venec jih kratkočasi. Na
starih slikah nam jih kažejo, kako dvigajo križ z zamaknjenim
izrazom na obrazu. Seveda! So krotki kakor bengalski tiger.
Toda joj, ni jih lahko videti, le še malo jih je ostalo, so izumirajoča vrsta. V boju za preživetje jih iztrebljajo divji tekmeci
jezuiti (ki so se jim v zadnjih letih pridružili novi veliki lovci
na dediščine, Opus Dei). Naravni izbor, ki je neusmiljen kakor inkvizicija, ne pozna milosti.
24
Vlačuga babilonska
Ravnali pa so takole: prišli so v kako mesto ali naselje in objavili razglas, s katerim so določili čas milosti (naprimer en teden), v katerem se lahko heretiki kraja prostovoljno spovedo v
zameno za blago kazen. In so se usedli na svoje riti in čakali.
Včasih ni prišel nihče, včasih, tako kot v Toulonu, se jih je prikazalo deset tisoč, in tedaj ubogi notarji v službi Domini canes
niso zmogli ustreči taki množici spovedujočih se heretikov.
Toda česa so se spovedovali? Kar največ grehov, kajti gorje
tistim, ki so jih priznali malo, bolje bi bilo, če sploh ne bi prišli
iz porodnega kanala svojih mater! Anonimni ovaduhi so v
varstvu noči prihajali k inkvizitorjem in naznanjali. Koga pa so
ovajali? Tiste, katerim so zavidali, ali jih sovražili, ali po katerih imetju so hlepeli, kajti od zaplenjenega premoženja jim
je pripadal delež, največji delež pa je seveda pripadal papežu:
tako je Nikolaj III. nagrabil bogastvo. Sistem anonimnega
ovajanja je zagotavljal inkvizitorjem tako žetev heretikov, da je
začelo v Evropi primanjkovati drv. Torquemada (ki ga je na
priporočilo kraljevskega para, saj je bil kraljičin spovednik,
papež Sikst IV. imenoval za velikega inkvizitorja Španije) je v
enajstih letih služenja Križanemu, na različne kazni obsodil
sto štirideset tisoč heretikov, odpadnikov, čarovnic, bigamistov, oderuhov, Judov, Mavrov in kristjanov, in jih sežgal deset
tisoč. Bil je svetnik: ni jedel mesa, postil se je, ni se paril in je
imel samo v palači dvesto petdeset služabnikov pešakov in
petdeset konjenikov. Trpel je zaradi spolne zatrtosti, ki si jo je
sam naložil, bil je nesrečni mučitelj. Ni se smejal. Namrščeni
obraz se mu ni nikoli razvedril. In če je kdaj nehote ejakuliral
(in vacuo, v sutano), je bilo to samo po krivdi prekletih nagih
teles svojih žrtev, ki jih je moral pregledovati in otipavati, ker
je po intimnih predeli iskal sigillum diaboli, oziroma hudičevo
znamenje: črno materino znamenje z dlakami. Pri teh nehotenih ejakulacijah ni greha, kljub plodilni tekočini, ki gre v nič,
kaj ne? (Da mi ne bi zdaj kdo omenjal Suma teologica debeluha
Akvinskega.) Tomas de Torquemada, inkvizitor po antonomaziji, prototip dominikanca, je že zapustil palačo in svoje
25
Fernando Vallejo
inkvizitorstvo in se povzpel v nebesa, kjer danes, v trenutku,
ko to pišem, med angeli, nadangeli, kerubini in serafi, prepeva
v nebeških zborih in je deležen neprekinjene prisotnosti Kristusa. Beatus ille.
Torquemadi pa se seveda ne rojevajo vsak dan, on je edinstven. Juan Antonio Llorente, ki je bil tajnik inkvizicije v Madridu ob koncu 18. stoletja, je preračunal, da so jih do njegovega časa v Španiji sežgali skupaj trideset tisoč. Treba je povedati, da je v tristo letih niz inkvizitorjev k desetim tisočem,
ki jih je v pičlih enajstih letih svoje kurjaške službe sežgal Torquemada, dodal dvajset tisoč. Tako kakor Mozart, je Torquemada vreden več od vseh svojih predhodnikov in naslednikov.
Primerjajte te njihove revne dosežke z njegovimi: Robert le
Bourge jih je sežgal sto triinosemdeset, Bernard Gui dvainštirideset, Konrad Marburški kakih dvajset. Na Portugalskem so
jih sežgali sto štiriinosemdeset, v Goi tri tisoč osemsto, dvajset v Salemu. Kakšno razočaranje! Ni ga nad španski rod. Nam
papeštvo dolguje tri zaklade: dominikance, jezuite in Opus
Dei. Kje naj Njegova Svetost najde biriče, kot so ti?
Inocenc IV. je odobril mučenje in uradi inkvizicije so se tedaj
spremenili v ječe pekla. Obtožene so zapirali v ločene celice,
niso jim dovolili obiskov sorodnikov in so jim prikrivali imena
tožnikov. Tisti, ki ni takoj priznal, je bil za uvod deležen vijakov, s katerimi so mečkali in izpahovali prste. Ni priznal? Tedaj je bil na vrsti španski škorenj za lomljenje piščali, nato pa
za počitek sedenje na žarečem stolu: pod kovinskim sedežem,
nasršenem z ostrimi žeblji, ki so jih segreli do rdečega žara, je
bila pečica. Še ni priznal? Tedaj so mu na kolesu ali natezalnici
izpahnili roke in noge. Ali pa je bil deležen mučenja na vitlu,
ko so ga privezali na vrv s škripcem, obešenega za roke, zvezane na hrbtu in ga dvigali in spuščali, dvigali in spuščali, dokler se mu niso izpahnile rame. Je tulil od bolečin? Zamašili so
mu usta s cunjo. Se je onesvestil? Torej naj se seansa nadaljuje
jutri. Saj se ni mudilo. In mučilne naprave so razkuževali tako,
da so jih škropili z blagoslovljeno vodo. Kar cunjo zadeva, so
26
Vlačuga babilonska
jo naslednji dan namakali z vodo, ki jo je moral trdovratnež
goltati, vrč za vrčem, da se je zadušil: to je bilo mučenje z
utapljanjem. Ali pa so mu izpahnili čeljusti, tako, da so mu jih
razprli do kraja. "Pri ljubezni Kristusovi, priznaj, da si odrešiš
dušo," je moledoval inkvizitor, "nikar me tako ne muči." "Odrešiti" je bil vedno eden najpomembnejših ciljev Vlačuge, in
"spreobrniti". Ves čas sprega ta dva glagola. Žrtve s pohabljenimi udi so metali v jame, polne kač, jih gole in zvezane izpostavljali sestradanim podganam, ali jih žive zakopavali.
In niso hoteli zgolj priznanja, za nameček so osumljenca silili,
naj kot sovražnike Boga izda ženo, otroke in prijatelje. Tistim,
ki so hitro priznali, so samo zaplenili imetje, jim predpisali bičanje in maše, v znak sramote pa so morali nositi dva rumena
križa: spredaj in zadaj prišita na oblačilo. Težava s priznanjem
ni bila samo v križih in v tem, da je bil obsojeni kakor kak
karmelit, bos in je spal pod milim nebom, marveč v tem, da je
že bil heretik in da ga je lahko potem kdorkoli, zaradi zavisti,
sovraštva, ljubosumja, ovadil za povratništvo, in potem so res
okrog napol golega telesa nepopravljivega grešnika plameni
grmade zaplesali "Ples ognja" dona Manuela de Falle. Umreti v
plamenih je huje, kakor umreti na križu. Kristusu je bilo zelo
dobro, Kajfa in Pilat sta zelo blago ravnala z njim. Sicer pa je bil
sežig naloga posvetnih oblasti in ne cerkvenih, da se ne bi omadeževala svetost Cerkve. Šlo je za tako imenovani "auto da fe",
dejanje vere, ki je imel svoj prostor na glavnem trgu pred zbrano drhaljo, ki je rada gledala gorenje. Pravi krščanski praznik.
Inkvizitor je bil hkrati tožilec in sodnik. Zaradi tega kot tožilec ni nikoli izgubil nobenega primera. Obtoženemu ni nikoli povedal, česa ga obtožuje in mu je prepovedal spraševati.
Prav mu je prišla vsakršna priča: krivoprisežniki, morilci, tatovi. Pritožba ni bila mogoča. Komu le? Papežu? Saj je bil on
Najvišji inkvizitor in prvi preganjalec heretikov!
"Kaj je herezija?"
"Herezija je vsaka neposlušnost papežu, z dejanjem ali z mislijo, z delovanjem ali z namenom."
27
Fernando Vallejo
Komur se da, naj bo pozoren na naslednjo izdajo katekizma.
Trditi, da sta Sveta Trojica dva, Oče in Sin, ker sta goloba
Svetega duha pojedla v obari, je herezija, če papež reče, da ni
tako; če reče, da je res, pa je pravoverno. Papež je nezmotljiv.
In ne od Pija Devetega, kot mislijo neobveščeni. Ne, vedno je
bil. Pij Deveti je dogmo te resnice samo napravil za očitno.
Inkvizitorju je za začetek sojenja zadostovala kaka govorica ali
ovadba. Otroke so hujskali, naj ovajajo starše, starše, naj ovajajo otroke, može, naj ovajajo žene, žene može, prijatelji prijatelje. V vzdušju vsesplošnega sumničenja in strahu so bili plemenitaši in služabniki v enaki nevarnosti, da bodo obtoženi,
in pridigarji so se ogibali pridiganju, saj je bilo to, kot bi se
igrali z ognjem. Pomislite na današnjo Kubo: delovanje Odborov za zaščito Revolucije. Dolgovi ovaduha so se izničili,
kar je bilo vabilo, naj vsi dolžniki ovadijo svoje upnike. Na
osnovi govoric ali ovadbe je inkvizitor sprožil postopek in
treščil po obtoženem kakor blisk, naprimer sredi noči, ko je
spal: zbudili so ga, in osuplega in zbeganega odvlekli v skrivni
zapor inkvizicije, ne da bi mu povedali, česa ga obtožujejo,
niti, kdo ga je ovadil.
Inkvizitorji so bogateli kot škofje: jemali so podkupnine, se
polaščali bogastva tistih, ki so jih obsodili, in bogataši so jim
plačevali letne davke, da jih ne bi obtožili. Sodili in obsojali so
celo mrtvece: izkopavali so jih, tako kot papeža Formoza, in
lomili in sežigali njihove kosti. Seveda, da so dediče zapustnika oropali za dediščino! Eni pajdaši drugih, so se izogibali
prelivanju krvi in pretirani gorečnosti, ko bi lahko grešili, naprimer takrat, kadar je mučenje ušlo z vajeti in so poslali obtoženca mimo grmade naravnost v večnost. Toda najpomembnejši razlog za obstoj inkvizicije ni bilo bogatenje nekaterih
umazanih menihov in svetohlincev, pokvarjenih od zastalega
semena in spolne zatrtosti, marveč zagotoviti popolno gospostvo papeža nad vladarji in podložniki, nad vidnim in nevidnim, nad dejanji in mislimi. Na Kubi danes ni svobode besede,
toda Kubanci uživajo vsaj svobodo misli. Vedno, tudi kadar se
28
Vlačuga babilonska
ne smejejo, zelo resni, molče, si lahko mislijo: "Castro, kurbin
sin."
Niti en sam papež ni obsodil inkvizicije. V našem času je Janez Pavel II. lažnivi, vrgel v zrak misel, kakor kak svoj usrani
blagoslov, da tistih, ki jih je sežgala inkvizicija, ni toliko, kot se
govori. Inkvizicija, poglavitni strah Homo sapiensa, s katero se
je Sveta Vlačuga babilonska, blodna, blazna, presegla v podlosti in norosti, je formalno ustanovil Gregor IX. leta 1232,
tako da bo kmalu dopolnila osemsto let. Osemsto let nekaznovanosti! Ob protireformaciji so ji spremenili ime v Sveti
oficij. Danes se imenuje Kongregacija za nauk vere in od tam,
kakor je Rus Putin preskočil iz KGB v Kremelj, je preskočil v
papeštvo njen prefekt Joseph Ratzinger. Inkvizicija je najboljši dokaz za obstoj Boga. Jasno, da Pošast obstaja! In njena dela
nikakor niso nedoumljiva. Jasna so, kakor meglenost njegovega bistva.
Ko je začelo dominikancem primanjkovati heretikov, so Janeza XXII. zaprosili za dovoljenje, da bi nadaljevali s čarovni`
cami. In ta papež (po dekliško Jacques Duese),
tako praznoveren kot nepotističen in simonijski, je dovolil. V svojem pontifikatu je počel, kar se mu je zdelo: sorodnike in prijatelje je
zasul z dobrinami, sestavil je tabelo tarif za cerkvene dokumente in mednarodni sistem za desetino, in zanikal "blaženo
videnje", ki pravi, da svetniki začnejo takoj ob smrti uživati
prisotnost Boga. Trdil je, da ne, da šele ob sodnem dnevu. In z
nekakšnim občutkom za pendant je trdil še to, da tudi demoni
in obsojeni še ne trpijo v peklu. S frančiškani se je sprl, ko so
ti nespametniki na generalnem kapitlju svojega reda, zbranem
v Perugii, kljub izrecnemu ukazu inkvizicije zatrdili, da je ortodoksno učiti, da Kristus in apostoli niso posedovali ničesar:
izobčil jih je in izdal bulo, da je bila sveta pravica lastnine v
veljavi še pred padcem Adama in Eve, in da je po Novi zavezi
Kristus imel lastnino. Obsodil je znamenitega pokojnega dominikanca Meistra Eckharta in izobčil celo frančiškanskega
filozofa Viljema Ockhamskega. V odgovor na tak nesporazum
29
Fernando Vallejo
so nasprotniki že pripravljali generalni koncil, na katerem naj
bi ga obsodili kot heretika, pa jim je umrl. Na smrtni postelji
in v prisotnosti svojih kardinalov se je pokesal glede blaženega videnja: da svetniki kar takoj in enkrat za vselej uzrejo obličje Boga. Kurbin sin se je že čutil svetnika!
Ko je bilo potrjeno preganjanje čarovnic, je groza zasijala z
novim žarom. Novi vir za zaplembe in bogastvo se je zdel
tako čudovit, da so postali škofje nelojalna konkurenca dominikancem, hiteli so sami sestavljati lastne inkvizicije in grmade. In enako protestanti, tako v Evropi kot v Ameriki (glede
ozemelj in zlata so katoliki in protestanti kakor oljka in oliva,
vsi eno in isto). Trierski škof jih je sežgal tristo oseminšestdeset, ženevski petsto, bamberški šeststo in virzburški devetsto. Dominikanci in škofi so opustošili naselja in celotna območja. V Oppenauu so med leti 1631 do 1632 sežgali približno
dva odstotka prebivalstva. Da bi ustavile mučenje, so obtožene čarovnice izdajale druge, te pa spet naprej v verižni reakciji, ki se je lahko vlekla desetletja. Popolnega števila tistih, ki
so jih sežgali zaradi čarovništva, ne bomo vedeli nikoli. Nekateri pravijo, da trideset tisoč, drugi, da sedemdeset tisoč, eni,
da tristo tisoč (Wojtyla bi rekel, da kak ducat). Kar pa je
znano, je to, da so bile večinoma ženske. Obstajajo številke iz
kakega leta, pa iz drugega, od tu in tam. Naprimer v Comu v
Lombardiji so jih leta 1416 sežgali tristo, leta 1486 šestdeset,
1514 tristo in v naslednjih letih po sto na leto. Sto so jih leta
1420 sežgali v švicarskem Cionu. V italijanski Mirandoli so
jih leta 1522 sežgali na stotine. Na Danskem leta 1544 dvainpetdeset. V Nemčiji leta 1560 več sto. V Parizu od leta 1565
do 1640 sto. V Ženevi maja 1571 enaindvajset. V Loreni od
1576 do 1606 med dva in tri tisoč. V Bordeauxu leta 1577 štiristo. V Angliji od leta 1560 do 1600 tristo štirinajst. V dolini
Mesolcina leta 1593 samo osem, vendar pa po zaslugi samega
kardinala Carla Borromea, ki ga je nato Vlačuga kanonizirala.
V 16. stoletju na Danskem tisoč, prav toliko na Škotskem, in
na Norveškem dvesto. Na Poljskem med leti 1650 in 1700
30
Vlačuga babilonska
deset tisoč. V Angliji, v letih od 1645 do 1667, jih je v provinci
Suffolk lovec na čarovnice Matthew Hopkins obesil osemindevetdeset, po večini mladih žensk, ki jih je pred tem mučil in
posilil. Veliki inkvizitor Baltazar Ross pa je s potujočim sodiščem hodil od naselja do naselja in obsojal in sežigal kot blazen.
Obtoževali so jih ljudožerstva, zoofilije, bestialnosti, letanja z
metlo, uničevanja pridelkov, povzročanja splavov pri ženskah,
impotence pri moških, pitja otroške krvi, sodelovanja pri orgijah, poljubljanja Satanove zadnjice, onegavljenja z njim, rojevanja njegovih otrok in privzemanja podobe podgane in mačke. V Malleus maleficarum piše o neki čarovnici, da je ponoči
kastrirala moške v spanju in spravljala njihove penise v gnezdo na vrhu drevesa. In da je nekega dne prišel k njej neki kmet
in jo pri Božji ljubezni rotil, naj mu vrne penis, ker ima ženo
in je reven. Čarovnica ga je poslala v krošnjo drevesa, naj si ga
poišče. Kmet je zlezel na drevo, pobrskal po gnezdu, izbral
največjega iz zbirke in se s svojima zakladom vrnil na tla.
"Tegale pa že ne," je rekla čarovnica, "ta je župnikov."
Z iglami so jim prebadali oči, jih nabijali na kol skoz vagino ali
danko, dokler jih niso raztrgali, za kazen, ker so se družile s
Hudičem, jih razčetverjali s konji, jih utapljali ... Inocenc VIII.
je sprožil preganjanje čarovnic s svojo zloglasno bulo Summis
desiderantes affectibus, ki jo je izdal tri mesece zatem, ko se je
dal z intrigami in podkupovanjem izvoliti za papeža. To kreaturo smo že omenili, pokvarjenca nad pokvarjenci, pošast nad
pošastmi. Po objavi bule je uredil, da sta mu pokol čarovnic v
Nemčiji vodila Heinrich Kramer in Jakob Sprenger ("apostol
rožnega venca"), dominikanca, ki jima je Zahod lahko hvaležen za najpopolnejši in najbolj sistematični priročnik o teh
brezbožnih ženskah, o škodi, ki jo povzročajo in o tem, kako
jih je treba loviti, jim soditi, jih mučiti in sežigati: Malleus maleficarum, oziroma "Kladivo čarovnic", najbolj morilska knjiga,
kar jih je izlegel človeški um, oplojen s Kristusovim zlim semenom. In če pomislimo, da je Vlačuga dolga stoletja, po
31
Fernando Vallejo
svojem Canon Episcopi iz leta 906, zatrjevala, da je vera v čarovnice herezija! Potem se je izkazalo, da ne, da je nasprotno
res.
V zgodovino dominikancev, inkvizicij in podlosti, sodi tudi
pošast uma, ki jo je slepar Janez XXII. kanoniziral in jo je pajdaš istega reda, inkvizitor in hudodelec Antonio Ghislieri, alias Sveti Pij V., razglasil za doktorja Cerkve in ga Vlačuga imenuje "Angelski Doktor", ki pa so ga krstili z enakim imenom
kakor pozneje Torquemado: Tomaž, Tomaž Akvinski, debeluh, avtor dva tisoč šeststo devetinšestdesetih člankov o petsto dvanajstih vprašanjih, v sedemnajstih zvezkih dela Suma
teologica, največje zbirke čvekanja in sranja, kar jih je spisala
naša vrsta dvonožcev od začetka časov, bodi v hieroglifih, v
klinopisu, v črkah abecede, v kamen, v glino, na papirus, na
papir, kakorkoli že in na karkoli že v stoletjih stoletij večnosti
Pošasti. Verjel je, da se črvi spontano porodijo v razpadajočem
mesu (preveč celo za Spencerja!) in da so ženske plod pokvarjenega semena, ali naključja, po katerem v času spočetja zaveje
vlažen veter. Ta debeli požeruh, ki je v svojih črevih predeloval jagenjčke in fazane, ki so prihajali iz njegove danke spremenjeni v teologijo ali znanost o Bogu, je trdil, da je treba heretike ubijati, kot vladarji ubijajo ponarejevalce denarja, kajti,
kaj drugega kakor smrt za tiste, ki ponarejajo ne zgolj denar,
marveč vero, najdragocenejše, kar premore človek? (Multo enim
gravius est corrumpere fidem, per quam est animae vita, quam falsare pecuniam, per quam temporali vitae subvenitur. Unde si falsarii pecuniae, vel alii malefactores, statim per saeculares principes
iuste morti traduntur; multo magis haeretici, statim cum de haeresi
convincuntur, possent non solum excommunicari, sed et iuste occidi.) Za dobro drugih je bilo treba heretika izločiti iz Cerkve z
izobčenjem in ga nato predati v posvetne roke, da ga odstrani
iz sveta z usmrtitvijo (aliorum saluti providet, eum ab Ecclesia
separando per excommunicationis ententiam; et ulterius relinquit
eum iudicio saeculari a mundo exterminandum per mortem).
Kaj pa tisti, ki ponarejajo cerkvene dokumente, kot je
32
Vlačuga babilonska
"Konstantinova darovnica", dokument, ponarejen v 8. stoletju, s katerim so mahali do 20. stoletja kot z lastniško listino,
po kateri je ta morilski vladar 30. marca leta 315 izročil Vlačugi
vso Italijo in Zahod (omnes Italiae seu occidentalium regionum
provintias, loca et civitates), kaj pa s temi? Jih sežgati, ali jim na
glavo posaditi tiaro s tremi kronami in s križem na zemeljski
obli na vrhu, s kakršno burkeža, ki je na vrsti, posvetijo v papeža, škofa in kralja? "Prejmi to tiaro, okrašeno s tremi kronami, po kateri si oče knezov in kraljev, voditelj sveta" (patrem
principium et regum, rectorem orbis in terra). In potem se ima
burkež za rimskega škofa, za Kristusovega namestnika, za Petrovega naslednika, za papeža Cerkve, za patriarha Zahoda, za
primasa Italije, za nadškofa rimske province, za suverena Vatikana in služabnika Božjih služabnikov. Mar služabnik Božjih služabnikov ni bolj cinizem teh nesramnežev, ki so se vedno imeli za gospodarje gospodarjev? Ratzinger ali Benedikt
XVI., ali kako se pač imenuje, se je odrekel "patriarhu Zahoda". Zaradi velikodušnosti? Zaradi velikodušnosti že ne: zaradi grabežljivosti, zaradi nenasitnosti, zaradi pohlepnosti. Ker
se nima le za patriarha Zahoda, marveč tudi Vzhoda. Le da je
Vlačuga izgubila Vzhod 16. julija 1054, ko je naduti papeški
legat Humbert Moyenmoutierski vrgel konstantinopelskemu
patriarhu Mihaelu Kerulariju v obraz bulo Leona IX. o izobčenju: položil jo je na glavni oltar Svete Sofije, in obe cerkvi,
ki sta si nasprotovali že stoletja, sta se tudi formalno ločili. Kerularij pa je izobčil Leona IX. Pravzaprav to ni bilo nič izvirnega, kajti že dvesto let prej sta si papež Nikolaj I. in tedanji konstantinopelski patriarh Fotij izmenjala izobčenje: kakor
branjevki, ki sta si skočili v lase za kak krompir, sta se papež in
patriarh stepla zaradi Fililoque, zahodnega pristavka tretjemu
delu Nicejskega kreda, zaradi katerega je že tekla kri: "Credo in
Spiritum Sanctum qiu ex patre Fililoque procedit" (Verujem v
Svetega duha, ki izhaja iz Očeta in Sina). Fililoque pomeni "in
Sina": to je tisti krompir. Bizanc je trdil, da samo iz Očeta,
Rim, da iz Očeta in Sina. To, da se oče speča s sinom, da bi
33
Fernando Vallejo
prišel na svet golob, je dvojna popačenost: zaradi incesta in
zaradi contra natura. V tem se Rim dvakrat moti. Toda to, da
bi imel oče goloba brez kakega sodelovanja, je enako popačeno. Z nekom ga mora imeti. Ali pa je morda Oče partenogenetska amfibija? Tudi Bizanc se moti. Spor glede krompirja
se zaostri s tem, da se Nikolaj in Fotij potegujeta za ozemlje
Bolgarije. Fotij jo hoče zase brez Fililoque. Nikolaj jo hoče
priključiti Konstantinovemu darilu, s Fililoque.
Poleg Kristusovega obstoja je tako imenovana Konstantinova
darovnica (Constitutum Constantinio oziroma Privilegium Sanctae Romanae Ecclesiae) najbolj nesramna prevara Vlačuge, ki so
jo izpeljali pisarji Štefana III. v letu 752, in Velika deklina je od
časa tega papeža pa do Lateranskega sporazuma, ki sta ga
sklenila leta 1929 Pij XI. in Mussolini, na podlagi izmišljotine,
da jo je cesar Konstantin dal papežu Silvestru v zahvalo, ker ga
je ta čudežno ozdravil gobavosti, zatrjevala, da je gospodarica
polovice sveta. "In ko sem bil med očiščevanjem s trojnim potapljanjem na dnu krstilnika," pripoveduje Konstantin v tem
ponarejenem dokumentu, "sem videl roko z neba, ki se me
dotika: ko sem stopil iz vode, sem bil ozdravljen nečistosti gobavosti. In tako, ko sem prejel skrivnost svetega krsta iz rok
blaženega papeža Silvestra, sem razumel, da ni drugega Boga
kakor Oče, Sin in Sveti duh, kakor ga pridiga on, Trojica v
troedinosti in Troedinost v trojici." Ta, ki je poklal tisoče, je
prišel iz krstilnika ne le krščen in ozdravljen gobavosti, marveč spreobrnjen v teologa! In zaradi tega, "po naši sveti cesarski oblasti (per nostram imperialem iussionem sacram) dajemo našemu presvetemu očetu, vesoljnemu papežu Silvestru in njegovim naslednikom, da jim vladajo, zahodne in vzhodne pokrajine, pa tudi severne in južne: v Judeji, Grčiji, Aziji, Trakiji,
Afriki in Italiji, hkrati z njihovimi otoki." Takoj nato se je na
novo krščeni preselil v Bizanc, ki se je od tedaj imenoval Konstantinopel, da je prepustil predstavnikom nebeškega vladarja
popolno gospostvo nad Zahodom, z njegovimi pokrajinami in
palačami od Laterana dalje. V renesansi je humanist Lorenzo
34
Vlačuga babilonska
Valla razkrinkal prevaro, toda kdo bi se sredi papeške orgije
menil za tega nebodigatreba! Še srečo je imel, da ga niso živega sežgali, kakor so albižane.
Danes ni zgolj tako, da ji ne pripada Vzhod, marveč ji tudi Zahod ne. Ratzinger pa se z odrekanjem tako praznega naziva
kot je ponarejeni, ne odpoveduje ničemur. Ničesar nima. Niti
zob. Je brezzobi inkvizitor, ki ne more več mučiti niti sežigati,
čeprav bi to želel iz dna duše. Laganje, to da, pa nastavljanje
dlani, in ropanje vdov. V Auschwitz je šel opominjat Boga zaradi holokavsta nad Judi in zaradi nacističnih zločinov: "Zakaj si to dovolil, Gospod?" je v soju bliskavic pajdaškega tiska
na poljani, kjer je bilo najgrozovitejše koncentracijsko taborišče, vprašal v zrak ta brezsramni Jeremija. Naj bi raje vprašal
gnilo mumijo Pacellija oziroma Pija Dvanajstega oziroma Brezbožnega Dvanajstega, zakaj takrat, ko bi lahko, ni dvignil glasu zoper Hitlerja. "Prihajam," je rekel v Auschwitzu, "kot sin
nemškega naroda, nad katerim je z lažnimi obljubami o veličastni prihodnosti zavladala skupina zločincev. Z ubijanjem
teh ljudi so ti izprijenci pravzaprav hoteli ubiti Boga." "Ti ljudje" so Judje, ki so jih njegovi predhodniki preganjali in morili tisoč sedemsto let, odkar je začela Vlačuga vladati kot
Konstantinova in Justinianova konkubina, na podlagi laži, da
so križali Kristusa.
Julija 1555 je Gian Pietro Carafa, alias Pavel IV., takrat še ni bil
niti dva meseca papež, izdal bulo Cum nimis absurdum, ki se
začne takole: "Zato, ker je najbolj nesmiselno in neprimerno,
da Judom, ki jih je po njihovi lastni krivdi obsodil Bog na
večno sužnost (Cum nimis absurdum et inconveniens existat ut
iudaei, quos propria culpa perpetuae servituti submisit), z izgovorom, da jih varuje krščanska ljubezen, dovoljujemo celo to,
da živijo med nami in nam kažejo tako nehvaležnost, da žalijo
naše usmiljenje z gospostvom namesto s ponižnostjo, in zato,
ker smo izvedeli, da je v Rimu in drugih krajih, podvrženih
naši Sveti rimski Cerkvi, njihova predrznost postala že taka,
da si ne drznejo zgolj živeti med nami, marveč celo v bližini
35
Fernando Vallejo
cerkva in ne da bi se kako ločili po svojih oblačilih, in da najemajo in kupujejo in posedujejo nepremičnine na glavnih ulicah in imajo za služabnike kristjane in nizajo druge številne
prestopke v sramoto in zaničevanje krščanskega imena, smo
prisiljeni k naslednjim predpisom ..." In sledijo predpisi, ki izhajajo že iz uvoda: zapreti Jude v gete, kjer sme biti samo ena
sinagoga; prisiliti jih, da prodajo imetje kristjanom za smešno
ceno (ac bona immobilia, qua ad praesens possident, infra tempus
eis per ipsos magistratus praesignandum, christianis vendere); jim
prepovedati skoraj vse službe in poklice, začenši z medicino
(et qio ex eis medici fuerint, etiam vocati et rogati, ad curam christianorum accedere aut illi interese nequeant); jim prepovedati, da
bi imeli kristjane za služabnike, kristjankam prepovedati, da bi
dojile judovske novorojence (nutrices quoque seu ancillas aut
alias utriusque sexus servientes christianos habere, vel eorum infantes per mulieres christianas lactari aut nutriri facere); prepovedati,
da bi se igrali, jedli, se pogovarjali in bili domači s kristjani (seu
cum ipsis christianis ludere aut comedere vel familiaritatem seu
convesationem habere nullatenus praesumant); jim prepovedati
poslovanje zunaj geta; in jih prisiliti k nošenju posebnih oznak
na oblačilu. Ko je julija 1941 marionetni vichyjski režim v
službi nacistov odredil zaplembo vseh podjetij in lastnine v
judovskih rokah in so nekateri katoliški prelati temu ugovarjali, je predsednik vlade Laval sarkastično pripomnil, da po
vsem skupaj "protisemitski ukrepi niso za Cerkev nič novega,
kajti papeži so bili prvi, ki so prisilili Jude nositi rumeno čepico kot razpoznavni znak". Več francoskih kolaboracionističnih in pritijudovskih škofov se je v takojšnji brzojavki omejilo od teh domoljubnih prelatov in izrazilo zvestobo režimu.
Carafova bula je dober izvleček pol stotnije bul, ki so jih skoz
petsto let izdajali njegovi predhodniki in nasledniki, da bi določali ravnanje z "verolomnim judovskim rodom", med katerimi se po podlosti odlikujejo: bula Honorija III. Ad nostram
noveritis audientiam, ki je odrejala, naj nosijo razpoznavni znak
in jim prepovedovala opravljanje javnih služb; Gregorja IX.
36
Vlačuga babilonska
Sufficere debuerat perfidioe judoerum perfidia, po kateri niso smeli imeti krščanskih služabnikov, Inocenca IV. Impia judeorum
perfidia in Klemena VIII. Cum Haebraeorum malitia, ki sta velevali, da morajo sežgati Talmud; buli Evgena IV. Dudum ad
nostram audientiam in Kalista III. Si ad reprimendos, po katerih
niso smeli živeti s kristjani in opravljati javnih služb; buli Pija
V. Cum nos nuper, ki jim je prepovedovala lastnino in Hebrareorum gens, ki jih je pregnala iz vseh pontifikalnih držav,
razen iz Rima in Ancone; bule Klemena VIII. Cum saepe accidere, Inocenca XIII. Ex injuncto nobis in Benedikta XIII. Alias
emanarunt, ki so jim prepovedovale prodajati novo blago (ne
tudi starih oblačil, strazzaria). In končno, bula Benedikta XIV.,
Beatus Andreas, s katero je kanoniziral dečka mučenika, Andreasa Oxnerja iz vasi Rinn v Innsbrucku, "ki so ga leta 1462,
ko še ni bil star tri leta, okrutno umorili Judje, ki sovražijo
krščansko vero," kakor pravi bula. S to kanonizacijo, ki se
sklada s kanonizacijo dečka Simona iz Trenta, ki jo je odredil
Sikst V., je Benedikt XIV. Andreasa iz Rinna spremenil v
simbol krščanskih otrok, ki so jih obredno umorili morilci
Kristusa med svojimi žrtvovanji v Norwichu, v Bloisu, v Lincolnu, v Münchnu, v Bernu, čemur so po vseh teh mestih sledili pokoli Judov.
In kljub temu je preiskava, ki jo je sam Benedikt XIV. zaupal
poročevalcu Svetega oficija Lorenzu Ganganelliju (poznejšemu Klemenu XIV.), pokazala, da so bile, razen primerov Andreasa iz Rinna in Simona iz Trenta, ki sta obveljala za resnična, druge obtožbe za obredne umore neutemeljene. Za zločin nad dečkom Simonom v času Svetega tedna leta 1475, so
bili številni Judje obtoženi, da so ga ubili, mu spustili kri in z
njo praznovali judovsko paskvo: mučili in sežgali so jih petnajst. Leta 1965, pred II. vatikanskim koncilom, je bil primer
Simona iz Trenta ponovno predmet preiskave, še enkrat so
pregledali spise s procesa njegove kanonizacije, ki so se izkazali za ponaredek, njegov kult so ukinili, podrli so kapelo, ki
so mu jo postavili v 15. stoletju, črtali so ga iz koledarja in
37
Fernando Vallejo
prepovedali njegovo čaščenje. Ljudsko čaščenje Andreasa iz
Rinna je trajalo do leta 1985, ko je nadškof Innsbrucka monsignor Reinhold Stecher odredil, naj prenesejo dečkovo truplo iz kapele, v kateri je bilo od 17. stoletja, na pokopališče. Leta
1994 je ta prelat uradno prepovedal njegov kult, kljub temu
pa na njegov grob še vedno prihajajo romarji.
In k bulam je treba prišteti še sklepe koncilov: splošnih koncilov, kot je četrti lateranski, ki ga je sklical Inocenc III. leta
1215 (pri katerem hudodelstvu ni bila udeležena ta kreatura?),
ali lokalnih, kot v Vannesu leta 465, v Agdeju leta 506, na Dunaju 517, v Clermondu 535, v Maconu 581, v Parizu 615, itd,
itd, s katerimi so na vse mogoče načine tlačili "Kristusove morilce". In zdaj, v Auschwitzu, kjer so nacistični kristjani umorili devetsto sedemdeset tisoč Judov, teolog Ratzinger sprašuje: "Zakaj si to dovolil, Gospod?" Odgovor je očiten: "Zaradi
tistega, baraba, kar so z Judi tisoč sedemsto let počeli tvoji soverniki in predhodniki." In tule imaš spisek nacističnih škofov
svoje domovine, če ti bo katero ime zazvenelo med pritrkavanjem zvonov: vojaški škof Rarkowski, nemški vojaški duhovnik najvišjega ranga, ki je slavil "našega Führerja kot varuha in utrjevalca rajha". Škof Werthmann, glavni vikar omenjenega in njegov namestnik v vojski. Nadškof Jäger iz Paderborna, ki je bil kaplan Führerjeve divizije. Kardinal Wendel, ki je
bil prvi vojaški škof. Škof Berning iz Osnabrucka, ki je Hitlerju poslal izvod svoje knjige Katoliška cerkev in nemški rod
"kot znamenje mojega spoštovanja", in ga je Goering imenoval
za člana Državnega sveta Prusije. Škof Buchberger iz Regensburga, ki je v episkopalnem pismu svoji škofiji zapisal, da sta
"Führer in vlada storila vse, kar je še v okviru pravice, prava in
časti našega ljudstva, da bi se ohranil mir naroda". Škof Ehrenfried iz Würzburga, ki je govoril: "Vojaki izpolnjujejo svojo
dolžnost do Führerja in domovine z najvišjim duhom žrtvovanja in se popolnoma predajajo tako, kot velevajo Sveti spisi". Škof Kaller iz Ermlanda, ki je v nekem pastoralnem pismu
takole spodbujal svoje vernike: "Z Božjo pomočjo si boste z
38
Vlačuga babilonska
največjo vnemo prizadevali za Führerja in narod in do kraja
izpolnili svojo dolžnost v obrambi naše ljubljene domovine."
Škof Machens iz Hildesheima, ki jih je nagovarjal s temi besedami: "Izpolnite svojo dolžnost do Führerja, naroda in domovine! Izpolnite jo, če je potrebno, pri tem tvegajte tudi svoje življenje", in je prosil Boga, naj nacističnim četam "pošlje
svojega angela" (katerega med vsemi?). Škof Kumpfmüller iz
Augsburga, ki je ob Hitlerjevi vojni zoper Evropo izjavljal, da
"kristjan ostane zvest zastavi, ki ji je prisegel pokorščino, naj
se zgodi karkoli". Škof Wienkens, ki je predstavljal nemški
episkopat na nacističnem ministrstvu za propagando. Škof
Preysing iz Berlina, ki je podpisoval skupna pisma sobratov v
podporo Hitlerju. Škof Frings (pozneje kardinal v Kölnu), ki
je kot predsednik nemške škofovske konference spodbujal, da
je treba za Hitlerja dati poslednjo kapljo krvi. Škof Hudal, ki
je Hitlerju posvetil svojo knjigo Nacionalsocializem in Cerkev
kot "Siegfridu nemškega upanja in veličine", in ki je po porazu
s ponarejenimi dokumenti in denarjem pomagal F. Sangelu,
obtoženemu za štiristo tisoč umorov v koncentracijskem taborišču Treblinka, pobegniti v Brazilijo. Nadškof iz Freiburga
Gröber, pokrovitelj enot SS, ki je zagovarjal širitev nemškega
"življenjskega prostora"; ki je prispeval denar svoje nadškofije
za vojno in ki je napisal sedemnajst pastirskih pisem, ki so jih
brali s prižnic, v njih pa je pozival k samoodpovedovanju in
pogumu. Nadškof Kolb iz Bamberga, ki je pridigal, da "kadar
se bojujejo armade vojakov, jim morajo v zaledju z molitvijo
pomagati armade duhovnikov". Kardinal in grof von Galen,
"Münstrski lev", ki je pozdravil Wermacht kot "varuha in simbol nemške časti in pravic", in ki je v cerkveni časopis svojega
območja zapisal: "Oni, Angleži, so nam napovedali vojno. In
nato jim je naš Führer ponudil mir, celo dvakrat, toda oni so ga
prezirljivo zavrnili". Kardinal Bertram iz Breslava, predsednik
škofovske konference, ki je "po naročilu nemških škofov" poslal Hitlerju telegram: "Ob veličastnem utrjevanju miru med
narodi, nemški škofi čestitamo in izražamo najspoštljivejšo
39
Fernando Vallejo
hvaležnost in za naslednjo nedeljo odrejamo slovesno zvonjenje". Kardinal Schulte iz Kölna, ki je v nekem pastirskem
pismu zapisal: "Mar ni naša dolžnost našim hrabrim na bojnem polju pomagati z zvesto vsakdanjo molitvijo?" Kardinal
Faulhaber "Münchenski lev", ki je leta 1933 Pija XI. imenoval
"najboljši prijatelj nacistov", je leta 1934 prepovedal, da bi na
Svetovni judovski konferenci omenili njegovo ime, češ da je
to, da se je nekoč zavzel za Jude, "nora trditev", in je bil, preden se je povzpel v vodstvo bavarske škofije, vojaški škof, in je
ukazoval molitve za Hitlerja in dal zanj zvoniti z zvonovi: po
neuspelem atentatu je daroval slovesno zahvalno mašo v münchenski cerkvi Naše gospe in mu z vsemi drugimi bavarskimi
škofi poslal pismo s čestitkami, ker se je rešil. Kot odličen učenec babilonske Vlačuge, ki leže s tistim, ki zmaga, je bil ta
"Münchenski lev" protinacist pred letom 1933, zanosen nacist
od 1933 do 1945, in ogorčen protinacist po letu 1945. Točno
tako je bilo obnašanje avstrijskega episkopata ob Anschlussu:
kardinal Innitzer, nadškof Waitz in škofje Hefter, Pawlikowski, Gfölner in Memelauer so enotno prestopili k Hitlerju in v
izjavi podprli priključitev svoje domovine k nemškemu rajhu in
spodbujali svoje vernike, naj podpirajo nacistični režim. In ko
je Hitler prišel v Avstrijo, so ga sprejeli z zvonjenjem cerkvenih zvonov in s kljukastimi križi, ki so viseli z dunajskih
cerkva. In danes, po vsem, kar se je dogajalo, papež z globoko
teološko bolečino, ki privre iz največjih globin njegovega bitja, sredi Auschwitza sprašuje: "Zakaj si to dovolil, Gospod?"
Jasno, da Bog obstaja! Mora obstajati, da obstaja tudi pekel,
kjer bo žgal tega odurneža. To je moj "Ratzingerjev dokaz" o
obstoju Boga.
Od Justinijanovega kodeksa so imeli rimske Jude za manjvredno raso, ki ni vredna zaupanja in je bila izključena od vsake
javne službe. Bula papeža Caraffa je formalno vpeljala geto.
Takrat so pet tisoč rimskim Judom odredili močviren predel
ob Tiberi, nekaj sto metrov zemljišča, ki ga je reka poplavljala,
in jih natlačili tja. Sedem mestnih sinagog so podrli, podrli so
40
Vlačuga babilonska
jih tudi osemnajst po Kampanji. Takoj po rimskem getu sta
nastala še geta v Benetkah in Bologni. V Ankoni so štiriindvajset Judov živih sežgali. Kmalu zatem je po poti, ki jo je nakazal Caraffa, sledil Pij V. in enostavno in odkrito izgnal vse
Jude iz papeških držav, pustil je samo tiste v Rimu in Ankoni.
Ta stekli dominikanec je kot mladenič v Parizu ovadil Ignacija
de Loyolo kot heretika. Največji papeški hlapec vseh časov pa
heretik! Nato je še posebej ostro vodil rimsko inkvizicijo. Kot
papež je kanoniziral svojega redovnega pajdaša Tomaža Akvinskega (njega samega pa je kanoniziral Klemen XI.) in za kardinala in državnega tajnika imenoval dominikanca, svojega
pranečaka Micheleja Bonellija. Kot dober lakaj Vlačuge je iz
Rima pregnal vse prostitutke. To bordelsko mesto je hotel
spremeniti v samostan. Izdal je bulo, s katero je prepovedal bikoborbe v vsem krščanskem svetu – razen v Španiji! Nedvomno imam raje vlačugarskega papeža kot je bil Aleksander VI.,
oče Cesareja in Lukrecije Borgia, kakor pa svetohlinca, kakršen je bil Pij V. Kanonizirali so ga že s kakim razlogom. Zaradi
postanega semena postane človeško bitje okrutno. Wojtylo, ki
je zbore svetnikov napihnil kot balon, hočejo kanonizirati.
Santo subito je blejala čreda, ki se je po njegovi smrti zbrala na
trgu Svetega Petra. Tu podpiramo njegovo kanonizacijo. Konec koncev, Poljsko so brezobzirno mrcvarili nacisti in Rusi,
in do tega časa še niso zmagali na svetovnem nogometnem prvenstvu! In če odštejemo Chopina, koga pa imajo?
Ko so v srednjem veku papeže kronali kot verske in posvetne
poglavarje Rima, so Judje pošiljali k njim delegacije, da so jim
izkazali spoštovanje, na kar so vzvišeno odgovarjali: Legum
probo, sed improbo gentium: "Zakon odobravam, čeprav ne odobravam rodu". Nato je prišlo v navado, da so jim rimski rabini
na ta dan darovali razkošno vezan izvod Pentatevha in tedaj so
odgovarjali: Confirmamus sed non consentimus: "Priznamo, vendar se ne strinjamo". Ti vzvišeni odgovori povzemajo odnos
papežev do najbolj preziranih podložnikov, katerih vero in
rod so zavračali. Wojtyla, nastopaški pav, se ni odrekel obisku
41
Fernando Vallejo
sinagoge v rimskem getu, pri čemer so ga fotografirali med
objemanjem z velikim rabinom Eliom Toaffom. Pred njim je
Janez XXIII. ukinil pridevnik "verolomen", ki so ga uporabljali
v liturgiji Svetega tedna za označevanje Judov in to je največ,
kar so dosegli. Takoj po smrti Janeza XXIII. se je njegov naslednik Pavel VI. takoj ponovno povrnil k stari zgodbi o verolomnih Judih, ki v Jezusu niso hoteli prepoznati Mesije, ki
so ga pričakovali stoletja, in so ga lažno obtožili in ubili. Naivne duše, ki jih je vedno dovolj, imajo Janeza XXIII. za dobrega človeka. Jaz ne. Nihče, ki se je povzpel po tej hierarhiji
sramote, ki gre od duhovnika do škofa, od škofa do nadškofa,
od nadškofa do kardinala in od kardinala do papeža, ne more
biti dober. Od stopnice do stopnice se je treba mazati, da mafijski pajdaši dovolijo nadaljnji vzpon. Preden se je usedel na
poželenja vredni prestol in se okitil s tiaro, je bil Angelo Giuseppe Roncalli, alias Janez XXIII., nadškof v Areopolisu, apostolski vizitator, apostolski delegat v Bolgariji, Turčiji in Grčiji,
nuncij v Franciji, kardinal rimske bazilike Santa Prisca in patriarh Benetk, na uslugo obeh papežev pajdašev nacizma, Pija
XI. in Pija XII. Primerna oznaka za Roncallija ni "sveti", marveč "pajdaš". Kot papež je hodil obiskovat zapornike v zaporu
Regina Coeli, bolnike v bolnišnicah, otroke v sirotišnicah, starce v domovih za ostarele ... No, koliko zapuščenih otrok je
sprejel? Več jih je Wojtyla! O Albinu Lucianiju, alias Janezu
Pavlu I., se govori, da je bil tako dober, da ni hotel, da bi ga
okronali s tiaro. Jasno, saj jo je njegov predhodnik Pavel VI.
takoj po kronanju prodal kardinalu Francisu Spellmanu v
New York! Kdo ve, kje je zdaj ta buzerantska avba. Jaz pravim,
da jo je treba oddati v cirkus. Ali pa v Muzej voščenih lutk
Madame Tussaud, da jo nataknejo Jacku Razparaču.
Obtožbam, da Judje ubijajo krščanske otroke, so dodali še to,
da pribijajo hostijo, transsubstancionirano Kristusovo telo, da
ga tako ponovno in spet križajo. In z blagoslovom, če ne tudi
naščuvana od duhovnikov, škofov in papežev, je horda Križanega izrabila to obrekovanje za nove pokole nad svojimi
42
Vlačuga babilonska
tradicionalnimi žrtvami: leta 1298 so jih v Nürnbergu ubili
šeststo osemindvajset; 1337 so sežgali Jude v Daggendorfu;
leta 1370 so jih poklali v Bruslju in pozneje še po vsej Belgiji;
leta 1453 so jih v Vroclavu sežgali enainštirideset; leta 1492 v
Mecklenburgu sedemindvajset; leta 1510 v Berlinu osemintrideset. To so samo nekateri od stotin pokolov, ki so se z izgovorom o skrunjenju hostije nadaljevali do tistega v Nancyju
leta 1761. Še pred kratkim so v Bruseljski katedrali kazali
osemnajst slik z Judi, ki pribijajo krvaveče hostije. In ko je leta
1350 po Evropi pustošila črna kuga, so krščanske drhali v
Švici in Nemčiji dobile še dodatno spodbudo za obešanje in
utapljanje tisočev Judov z obtožbo, da so jo oni povzročili in
da zastrupljajo vodnjake. Hitler se ni pojavil v zgodovini
spontano, tako kot se po Angelskem doktorju črvi spontano
pojavijo v razpadajočem mesu: spovila ga je Vlačuga babilonska. V koncentracijskem taborišču Treblinka so nacisti ubili
med sedemsto in osemsto tisoč Judov. Tam je z njimi umrl
oče Sangel, katoliški duhovnik, ki, ta pač, je imel pogum zoperstaviti se nacističnim rabljem, za razliko od transvestitskih
parazitov, Pija XII. in njegovih nemških škofov. Še razlog več
za to, da se papež Ratzinger s svojim repom brezsramnih fotografov odpravi v Treblinko, vprašat Najvišjega: "Zakaj si to
dovolil, Gospod?"
Sinoči sem sanjal o Pacelliju in njegovi Virgo potens, nuni, ki jo
je pobral v Nemčiji, ko je bil nuncij pri Führerju: kako sta
opravljala sveti zakrament copulatia na neki mahagonijevi pisalni mizi v kanclerski palači rajha. V mraku je bilo komaj kaj
videti, vendar ni bilo dvoma, bil je z njo, on: prihodnji Pij
Dvanajsti z namrščenimi jezuitskimi obrvmi, sredi penetratia
in brez inseminatia, kako je svoji tevtonski ljubi vtaknil dolgi,
mehki in koničasti ud, ki ga je nenadoma, na grozo Tomaža
Akvinskega, ki je oprezal po njiju skoz luknjo, ki jo je izvrtal v
stropu, potegnil iz naravnega zavetja in ejakuliral v zrak. In veste, kaj? Seme Satanovo! Nekakšen Hudičev črn ogljen prah.
Žarek zahajajočega sonca se je prebil skoz visoka okna in za
43
Fernando Vallejo
trenutek osvetlil mršavo zadnjico bodočega papeža, in na levi
ritnici je imel vtetoviran križ in pod križem s krvavimi črkami
zapisano konstantinovsko geslo: In hoc signo vinces, v tem znamenju boš zmagal. Kaj vse se ne sanja človeku! In da je iz pritličja notranjega dvorišča, obraslega z bršljanom, prihajal glas
nacistične lezbijke, ki je prepevala Lili Marlene.
Moj najljubši papež je Rodrigo Borja y Borja (po italijansko
Borgia), alias Aleksander VI., nečak Alfonza de Borje, katerega alias je Kalikst III., oba sta edinstvena papeža španskega rodu, kar jih je služilo Vlačugi, oba simonijska in nepotistična,
čeprav stric v manjši meri, saj je vladal kratek čas, ker je prišel
star na položaj. Ta Kalikst je imenoval za kardinala dva dvajsetletna nečaka in eden od teh je bil Rodrigo; drugega je imenoval za upravitelja Castel Sant'Angela in za prefekta Rima; in
je že nameraval tretjega posaditi na prestol Neaplja, vendar pa
so ga na gostijo poklicali črvi. Kristjanom je prepovedal vsakršne odnose z Judi. Je pa izničil sodbo, to pač, zoper Ivano
Orleansko. Toda petindvajset let potem, ko so jo v Rouenu
živo sežgali! Da ni bila niti čarovnica, niti heretik. Da naj
oprosti. Sprožil je križarsko vojno za osvoboditev Konstantinopla, ki so ga bili malo prej zavzeli Turki, vendar je bil ta
pohod polomija. In to je vse o stricu, ki, kolikor je znano, ni
zapustil potomstva. Pojdimo k nečaku, ki je bil rojeni ljubimec
in ploditelj.
Obrekovan kot Neron, zaničevan celo od najbolj servilnih zgodovinarjev Vlačuge, velja, da je bil Aleksander VI. najslabši papež. In kako to merijo? Po ljubicah, ki jih je imel? Po otrocih, ki
jih je zaplodil? Po varstvu, ki so ga bili ti otroci deležni od njega? Po kardinalih, ki jih je podkupil? Po odpustkih, ki jih je
prodal? Po vlačugarskih zabavah, ki jih je priredil? Kdo pa ni!
Vse to je tako papeško, tako človeško! Je kot vse normalne reči:
ptice letajo, reka teče, veter piha. Da je sežgal Savonarolo. In
res! Če ga ne bi sežgal, bi ta kalvinistični ajatola sežgal njega.
Da je kupil konklave? Koliko njegovih predhodnikov in naslednikov pa ni kupilo konklava! Prodajajo jih z golobom vred!
44