kulturna dediščin

KULTURNA DEDIŠČINA
TEORETIČNI UVOD S PREPLETANJEM KONCEPTOV NARAVNE IN KULTURNE
DEDIŠČINE
Kulturna dediščina je lahko osnovni element turističnega proizvoda kot na primer muzejska
zbirka, ali pa je le njen sestavni del (sooblikovalka turističnega proizvoda).
Tako naravna kot kulturna dediščina sta razloga, da določen kraj sploh obiščemo.
S kulturno dediščino je moč oblikovati posebnosti in identiteto ponudbe, razumeti koncepte
turističnih prireditev ter skrbeti za primerno spominkarsko ponudbo.
Naravna in kulturna dediščina je tisti del narave in opredmetenega človekovega dela z njo in v
njej, ki ima poudarjeno kulturno vrednost v širšem pomenu. To pomeni, da bogati naše življenjem
prispeva k spoznavanju in razumevanju sveta in človekove zgodovine, daje všečnost naši deželi,
razodeva razvoj življenja v naši deželi in njeno duhovno podobo ter naš današnji čas povezuje s
preteklostjo.
Kultura tako predstavlja gonilno moč, ki človeka vodi v njegovi želji, po potovanju, ga animira,
informira, izobražuje, privlači, odbija, ga duhovno bogati. Z dediščino oblikujemo posebnosti in
avtentičnosti celotne turistične ponudbe. Damo ji identiteto, povezano z gostoljubnostjo.
Turizem mora biti okno v svet našega lastnega odnosa do kulturne in naravne dediščine. Če se
bomo sami zavedal vrednosti dediščine, smo lahko prepričani, da bodo te vrednosti začeli
prepoznavati tudi drugi.
Kulturna dediščina predstavlja namreč identiteto posameznega naroda, evolucijo načina življenja,
ki daje bogate, logične, dobre, predvsem pa neštetokrat v prostoru in času preizkušene recepte, ki
izhajajo iz posebnosti naravnega in socialnega okolja in življenja, torej ponuja občutek strukture,
ki ji ljudje zaupajo in ji sledijo.
Naravno dediščino pa predstavlja okolje, ki ga je sooblikoval človek, jo kultiviral, izrabljal, pri
tem pa ne gre za zavestno ali namensko oblikovano okolje.
Odnos med naravno in kulturno dediščino je zelo prepleten in soodvisen. Zavedat se moramo, da
je naravna dediščina povsod prepletena z elementi kulture.
Zaradi odtujenosti od svojih naravnih in kulturnih korenin se v zadnjem času vse bolj pojavlja
težnja po vračanju k naravi, iskanju korenin našega obstoja in gradnji novega, boljšega odnosa do
nje. Od tod tudi vse pogostejša potreba po gradnji boljšega odnosa do nje, saj nam te izkušnje
dajejo občutek, da smo bližje svoji biti in svoji tradiciji.
KULTURNA DEDIŠĆINA IN TURIZEM
Uporaba kulturne dediščine v turizmu zahteva tudi nekaj teoretičnih ≫predpriprav≪. Prvi
pogoj, da dediščino vključujemo v turizem je, da jo poznamo in razumemo. V nadaljevanju se
bomo seznanili s pojmi kot so kultura, dediščina, identiteta, kontinuiteta, alternativa in
avtentičnost.
Pojem kultura je nadpomenka dediščine. Znotraj etnološke in antropološke znanosti obstaja
veliko število različnih definicij kulture, ki so se spreminjale skozi čas. Kultura je pravzaprav
vse človeško prizadevanje na gmotnem, družbenem in duhovnem področju. V praksi široko
pojmovanje kulture še zmeraj ne živi. Razumevanje kulture ostaja povezano pretežno le z
vrhunskimi kulturnimi stvaritvami, z nečim, kar je enkratno, najboljše, najlepše. Tako
elitistično obravnavanje in videnje te problematike je še zmeraj prevladujoče tako v javnosti
kot političnih in ekonomskih krogih.
Dediščina (lat. heredium, hereditas, tudi patrimonium, bona avitica) je prvotno označevala
nepremičnine, zlasti zemljo, ki jo je oseba (dedič) podedovala od očeta in drugih prednikov. V
starem Rimu in kasnejših stoletjih se je izoblikovalo pravilo, da mora ta (po obsegu in
vsebini) enako dediščino prepustiti svojim potomcem, z drugim pridobljenim premoženjem pa
lahko razpolaga brez omejitev. Kasneje je ta izraz presegel zgolj premoženjski, materialni
okvir, iz kulturnih dobrin in imetja (spomenikov) preide v (kulturno) dediščino. V Sloveniji
uradno govorimo o dediščini od leta 1974, ko je Jugoslavija podpisala konvencijo o varstvu
svetovne naravne in kulturne dediščine, v preteklosti so zanjo uporabljali izraze spomeniki,
znamenitosti, izročilo, starine.
Široko pojmovanje kulture vnaša tudi nove razsežnosti pojma kulturna dediščina. Pravzaprav
bi lahko rekli, da sta pojma skoraj identična, saj je kulturna dediščina "vsa tista človeška
ustvarjalnost, ki je nastala mimo lastnega delovanja narave ali iz nje. Torej imamo pri kulturni
dediščini opraviti z najrazličnejšimi oblikami razmerij med človekom ter njegovim kulturnim
okoljem ter njegovimi stvaritvami v njem."
Kulturna dediščina torej zaokrožuje katerokoli kulturno izražanje, ki je preneseno iz
preteklosti in podedovano s strani sodobne družbe. Ta se lahko kaže v materialnih oblikah
(recimo: stavbe, predmeti) ali pa (kot je največkrat primer) nematerialnih oblikah (tradicije,
znanje, način življenja, šege in navade, ... ).
Torej kaj vse je dediščina?
1. vrednote (npr. humanost–bolnišnica Franja)
2. izkušnje (npr. način gradnje suhega zidu, brez malte)
3. simboli (npr. lipov list kot slovenski simbol)
4. življenjski vzorci in pravila
5. ustvarjalnost (npr. arhitektura, umetnost)
6. dela, ki so rezultat vsega naštetega in ki izpričujejo zgodovinsko dogajanje, npr.
posebej pomembne umetniške, znanstvene ali druge dosežke v razvoju skupine (naroda)
7.(naravne) redkosti in znamenitosti, ki so jih odkrili, raziskali, jih varujejo in ohranjajo za
prihodnost
Kulturno dediščino delimo na materialno in nematerialno (živo, nesnovno). Materialno pa naprej
na premično in nepremično. Znotraj delitve kulturne dediščine pa se srečamo tudi s pojmom
kulturni spomenik.
Na splošno govorimo o treh etnoloških konceptih kulture in kulturne dediščine in o lastnostih,
ki jih ti vsebinski koncepti vnašajo v turistično ponudbo v modernem turizmu: o identiteti,
kontinuiteti in alternativi (povzeto po Bogataj, Sto srečanj s slovensko dediščino, 1992).
Identiteta
Kultura in kulturna dediščina našega prostora dajeta turistični ponudbi potrebno identiteto, ki
je lastna le nam. Je namreč tista lastnost:"S katero nam dediščina pomaga pri sooblikovanju
lastne, osebne, krajevne, pokrajinske ali vsenarodne pojavnosti. In na tem področju se
odpirajo neizčrpne možnosti v pestrosti in različnosti kulturnih oblik ter življenjskih slogov.
Prav ta pestrost in različnost je naša posebnost in izjemnost med drugimi narodi v
planetarnem svetu ter vez z njimi. Omogoča nam premagovanje lastne samozadostnosti in
usmerja, zdi se, da (po Valvazorju) zares prvič v zgodovini, našo projekcijo v planetarni svet
in ne nasprotno, kar je bila naša stoletna posebnost. Projekcijo smo imeli namreč naravnano iz
sveta k nam in ne narobe"
Svojega kozmopolitstva torej ne bomo dokazali z enostavnim kopiranjem tujih vzorcev in
iskanju tovrstnih povezav med nami in njimi. Kajti katerikoli element naše kulture ali
kulturne dediščine ni nič manj vreden od elementa francoske, angleške, grške, ali tajske
kulture. Ne obstajajo namreč objektivni in za vse sprejemljivi kriteriji, po katerih bi lahko
merili njihovo posamezno vrednost, zanimivost in pomembnost. Mnogokrat je vrednost lahko
samo simbolna, vendar to ne zmanjšuje pomena takega elementa v celotnem kulturnem
mozaiku. Le tako se bo lahko naša kulturna dediščina enakovredno in primerno predstavila ter
uvrstila na svetovni zemljevid turistične ponudbe.
Kontinuiteta
Trdimo lahko, da sta stanje kulturne dediščine in odnos do nje ogledalo posamezne družbe,
njenih vrednot, predvsem pa odraz stopnje kakovosti načina življenja "včeraj za danes in
danes za jutri≪. Govorimo torej o nadaljevanju tradicije v sodobnosti in njenih novih oblikah.
Gre torej za kontinuiteto. Ta gradi na občutku časa, ki je grajen na zgodovini oziroma
geografiji nekega področja in ki je bil prisoten vsaj skozi eno generacijo ter je tako en od dveh
dejavnikov, ki gradita dediščino.
Alternativa
Kultura in kulturna dediščina omogočata turistični ponudbi alternativo. Gre za izziv, ki v naše
sodobno življenje vnaša sestavino kakovosti. Pojmi kot je npr. kakovost življenja postajajo
vse pomembnejši, a z našega gledišča skoraj nedosegljivi. Vse prevečkrat namreč pod tem
pojmom razumemo le gmotno ekonomske razsežnosti. Kakovost življenja je v globljem
smislu povezana in odvisna predvsem od naše družbene ter duhovne (tudi duševne), s tem pa
tudi kulturne razsežnosti, ki nam jo lahko zagotovi dediščina. Kaže se v medsebojnih odnosih,
gostoljubju, ustvarjalnosti, itd. "Modele dediščine je treba razumeti namreč tudi z vidika
posamezne dobe in z upoštevanjem njenega neprestanega spreminjanja priti do stika z našo
sodobnostjo. Usmerjanje k dediščini ali bolje rečeno življenje z dediščino ne sme potekati na
kaki površinski ravni, ampak predvsem v razkrivanju modelov, ki jih je zgodovina že
neštetokrat preverila".
Dediščina ni le nosilka nekih narodnostnih, estetskih, verskih idr. vrednot, ampak gre za:
ekonomsko kategorijo, prostorsko kategorijo (npr. z dediščino potrjujemo prostorsko
identiteto / zaradi dediščine prostor varujemo, prenavljamo, omogočamo njegov razvoj) in
družbeno kategorijo (npr. dediščina povezuje oziroma ločuje ljudi med sabo zaradi občutka
identitete).
Tradicija je v nasprotju z dediščino bolj vrednostno nevtralen pojem, v ospredju je pomen
predaje, prenosa (npr. tradicionalni praznik, organiziran že petič! – torej že večkrat v
preteklosti), nanašanja na preteklost in črpanja iz nje; lahko pa tradicionalno pomeni tudi, da
je nanašanje na preteklost npr. s sestavinami iz preteklosti treba šele zagotoviti.
KULTURNI TURIZEM
S povezavo pojmov kultura in turizem ustvarimo nov pojem, imenovan kulturni turizem, ki
daje vedeti, da gre za turistične storitve z velikim poudarkom na kulturnih vsebinah in da gre
sočasno za kulturo, ki razširja zavest o svojem obstoju s pomočjo turizma in njegove ponudbe.
Kulturni turizem je povezan s snovno in nesnovno kulturno dediščino ter z njunimi sodobnimi
pojavnimi oblikami, s tradicijami, z nekdanjimi in s še živečimi ustvarjalci; h kulturnemu turizmu
sodita v najširšem pomenu besede tudi kultura bivanja in vedênja vseh ljudi na območju, ki ga
obišče turist v sklopu svojega potovanja. Vanj je vključena (na strani obiskanega območja) tudi
kulturna krajina pa še oskrba z živili, knjigami, stanje šolstva, izobrazbena struktura prebivalcev –
celo politični režim v državi – skratka: gre za pisan konglomerat vsega, kar vzbudi v obiskovalcu
neko podobo o obiskanem kraju kot odsevu kraju lastne, specifične, morda celo edinstvene
pretekle in sedanje kulture. Gre torej za medsebojno vzročno povezan splet gmotnih, družbenih in
duhovnih (tudi kultnih) oblik, ohranjenih iz različnih obdobij zgodovinskega razvoja in tistih, ki
sodijo v okvire sodobnih ustvarjalnih prizadevanj.
Pri UNWTO (www.world-tourism.org) menijo, da je moč vključiti v definicijo kulturnega turizma
vse premike oseb, ki zadovoljujejo človeško potrebo po raznovrstnosti, ki imajo namen dvigniti
kulturno raven posameznika in obogatiti njegovo znanje, izkušnje in srečanja, kar je njihova širša
definicija. V ožji pa zapišejo, da gre za premike ljudi, ki jim je motivacija predvsem kultura, kot
na primer študijska potovanja (kaj sodi sem, bomo opredelili kasneje), upodabljajoče umetnosti in
potovanja na festivale ter druge kulturne dogodke, obiski mest in privlačnosti ter potovanja z
versko vsebino.
Kulturni turizem so vsa potovanja, ki imajo za osnovni motiv, poglavitno vsebino aktivnosti
na področju kulture. Poenostavljeno rečeno, gre za obiske kulturnih spomenikov, obiske
dogodkov, spoznavanje kulinarike, spominkov, lokalnih navad.
V želji, da bi razjasnil pojem kulturnega turizma je Richards v okviru organizacije ATLAS
(European Association for Tourism and Leisure Education) podal konceptulno definicijo, ki je
osnovana na potrebah turistov po kulturi ter tehnično definicijo. Konceptualna definicija
opredeljuje kulturni turizem kot potovanje ljudi k specifičnim kulturnim atrakcijam izven
njihovega običajnega kraja bivanja z namenom pridobivanja novih informacij in izkušenj, da
bi zadovoljili svoje kulturne potrebe. Tehnična definicija pa opredeljuje kulturni turizem kot
vsako potovanje k specifičnim kulturnim atrakcijam kot so kulturna dediščina, umetniške in
kulturne manifestacije, umetnost ter dramska umetnost, ki se nahajajo izven njihovega
običajnega kraja bivanja. Pomanjkljivost omenjenih definicij je, da obravnava le turiste iz
drugih krajev, izključuje pa domačine.
Kulturni turizem izkorišča kulturne (zgodovinske) spomenike in spomeniška območja, se
osredotoča na premično in nepremično kulturno dediščino ter kulturno krajino izbranih
turističnih destinacij z namenom spoznavanja avtentičnega doživetja kulturne dediščine
skupnosti. Uspešni kulturno dediščinski programi so po mnenju ameriških strokovnjakov tisti,
ki zagotovijo povezavo med turizmom, ohranjenimi in varovanimi zgodovinskimi spomeniki,
muzeji, umetnostjo, naravnimi bogastvi ter drugimi povezanimi interesi. Nadalje oblikujejo
močne partnerske vezi, da ohranijo, obogatijo, promovirajo ter upravljajo te nenadomestljive
vire.
Kulturni (zgodovinski) spomeniki so po mnenju območja in kompleksi, grajeni ali drugače
oblikovani objekti, predmeti ali skupina predmetov, ki so nastali kot rezultat ustvarjalnosti
človeka in njegovih različnih dejavnosti, družbenega razvoja in dogajanj, značilnih za
posamezno obdobje v Sloveniji in širšem prostoru, katerih varstvo je zaradi njihovega
zgodovinskega, kulturnega in civilizacijskega pomena v javnem interesu.
Iz navedenih definicij razberemo, da kulturni turizem temelji na mozaiku tradicionalnega
obiskovanja muzejev, galerij, kulturne dediščine, ter tudi načinu življenja posameznikov v
določenem okolju, njihovem jeziku, kulturi, kulinariki, navadah, običajih, prepričanju,
mišljenju, produktih, ki nastajajo kot posledica razvoja. Kulturni turizem skuša obiskovalcem
ohranjati sled izginjajočega življenja.
POJAVNE OBLIKE KULTURNEGA TURIZMA
V diskusijo o tem, kaj vse sodi h kulturnemu turizmu, sodijo zagotovo tudi klasifikacije tako same
kulture, kot tudi kulturnega turizma. Dettmer tako deli kulturne dobrine, in v povezavi z njimi tudi
kulturni turizem, na ponudbo urbanega turizma, povezanega z visoko kakovostjo in zahtevnostjo
kulturnih prireditev in na kulturno ponudbo podeželja, povezano z »ljudsko kulturo«. RomeissStrackejeva govori o visoki in trivialni kulturi ter o tem, da gre pri doživljanju kulture za
ustvarjanje kulise za turiste (kulise sreče) ter za opredelitev ponudbe na »tisto na odru« (kar
doživljajo turisti) in »ono za njim« (svet ponudbe).
Na strani ponudbe vključuje kulturni turizem trajnost kot sebi imanentno prvino: svojo privlačnost
in aktualnost ohranja tudi po več desetletjih v »službi« turizma in privablja vedno nove segmente
kulture željnih obiskovalcev. Origet du Cluzeaujeva pri tem razločuje med živo kulturo (prireditve
vseh vrst) in materialno kulturo, ki je najbolj aktualna ob prvih obiskih osebe v kakšni deželi –
vendar je opazila, da je zanimanje za kulturno dediščino pri vsakem naslednjem obisku vse
manjše. Za kulturni turizem na podeželju trdi, da lahko privede do zaustavitve izseljevanja, saj
najde z njim prebivalstvo novo poslanstvo in ponos in da lahko pomeni ekonomsko ovrednotenje
kulturne dediščine neke vrste »detonator« pri galvanizaciji energij, ki pospešijo ekonomski razvoj
destinacije. Kot primer navaja vasico Tautavel (departma. Languedoc v Franciji), kjer so izkopali
35.000 let star žerjav (kot primer tehniške dediščine) ter ga zavarovali pred vremenom, uredili do
njega dostop in dovoz, poskrbeli za parkirišča, prenočišča ter za kulinarično ponudbo, namenjeno
obiskovalcem – in zagotovili na ta način kraju in njegovim prebivalcem dodaten, sodoben in
ekonomsko privlačen vir preživljanja.
Na strani povpraševanja (turisti) se bo po Origet du Cluseaujevi diferenciral kulturni turizem v
prihodnosti glede na tri poglavitne segmente:
novi prišleki na turistični sceni, od katerih jih bo veliko privabljala kulturna dediščina; šlo bo
predvsem za segment aktivnih turistov – vendar ne nujno takšnih, ki imajo v mislih trajnostni
turizem; privlačila jih bo najbolj znana kulturna dediščina, kakor pač večino obiskovalcev, ki
prvič obiščejo kakšen kraj;
tradicionalna klientela z bolj izbranim okusom, ki je že prisotna na tržišču in bo po vsej
verjetnosti kazala visoko zavest o trajnosti kulturnega turizma;
priložnostni obiskovalci, ki bodo sledili trenutno aktualni ponudbi in prireditvam, katerih
vedênje bo najtežje predvideti – sem sodijo turisti, ki se odločajo za ponovni obisk Vatikana, da bi
videli papeža, kakor tudi obiskovalci, ki se odločajo za obisk Škotske iz tako trivialnih nagibov,
kot je viski in ne obisk njihovih gradov.
Podzvrsti kulturnega turizma običajno poimenujemo po tem, kar tvori jedro kulturnega programa.
Med njegove prvine prišteva Becker zgradbe, relikte in običaje v prostoru, naseljih in zgradbah, s
katerimi približa obiskovalcem kulturni, socialni in gospodarski razvoj obiskanega območja, kar
naredi s pomočjo pavšalnih ponudb, vodenih ogledov, z možnostjo obiska in z nudenjem
posebnega informacijskega materiala.
Dreyer pa trdi, da velja za »kulturno« vsako potovanje, ki je povezano s kulturo (v širokem
pojmovnem razumevanju besede). »Izobraževalno« in »študijsko« potovanje pa sodita k
posebnim oblikam tega segmenta. Od istega avtorja navajamo še opredelitev, ki poudarja
predvsem ekonomski aspekt in pravi, da označimo v turističnem gospodarstvu kot »kulturne« vse
aktivnosti, ki jih kot take zaznava potnik.
Podobno delitev sta pripravila tudi McKercher in Du Crosova, ki menita, da se je začel razvijati
kulturni turizem v samostojno zvrst v poznih 70. letih prejšnjega stoletja, ko so raziskovalci
spoznali, da se je vredno ukvarjati s kulturnim turizmom kot z nišnim trgom. Navajata, da je
to veljalo nekako do 90. let, ko so strokovnjaki s področja turizma in marketinga spoznali, da
ni več možno govoriti o nišah, saj je prerasel obseg dejavnosti v množično gibanje.
KULTURNE VREDNOTE KOT TURISTIČNA PONUDBA
Pri načrtovanju, katero izmed danih (časovno in prostorsko dosegljivih) kulturnih dobrin vključiti
v turistično ponudbo, mora biti cilj oblikovanje čim bolj raznolikega potovanja. Vsebovati mora
različne tematske sklope, ki jih lahko razdelimo v tri velike skupine: kulturno zgodovino, kulturno
krajino in prireditve. Najbolj prepoznavni in uporabljani del kulturnih dobrin v turistični ponudbi
je kulturna dediščina.
V najosnovnejši delitvi ločimo
snovno (materialno, angl. tangible) in
nesnovno (nematerialno, angl. intangible) kulturno dediščino.
Kulturno dediščino delimo naprej še na
nepremično (npr. stavbna dediščina) in
premično (npr. muzejski predmeti, slike in kipi v galeriji).
Kako jih prepoznati, zavarovati, posredovati, uporabljati (torej vključiti v turistični aranžma ali v
promocijo države)? V pomoč je lahko konvencija UNESCO o varstvu nesnovne kulturne
dediščine (˝UNESCO Convention for the Safeguarding of the Intangible Cultural Heritage˝),
splošno veljavnih in povsod uporabnih smernic ni. Vsaka ne le država, celo kraj mora besedilo
konvencije uporabiti smiselno.
V RS ima po veljavnem Zakonu o varstvu kulturne dediščine (Ur. l. RS, št. 7/99) samo Zavod za
varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) javno pooblastilo, da ugotavlja, presoja in vrednoti
kulturno dediščino.
Enostavnejša in turizmu mnogo prijaznejša pa je situacija na področju premične dediščine, ki jo
lahko tako rekoč v neomejenem obsegu vključujemo v turistične aranžmaje.
V turizmu poudarjamo, da potrebujemo za uspešno kulturno ponudbo npr. poleg starega orodja
kot materialnega nosilca dediščine tudi bogat (in strokovno interpretiran) nesnovni del –
potrebujemo torej tudi zgodbe, ki so z njim povezane. Zgodbe so večslojne, saj sodi sem kot prva
zgodba o uporabnosti predmetov kot takih (kakšna opravila so včasih z njim opravljali in kako),
dopolni jo druga zgodba – namreč o tem, kako je to orodje sploh nastalo (material, postopek in
čas izdelave, kateri poklic ipd.), kot zadnje pa še eventualna pripoved o šegah in navadah,
povezanih z njihovo uporabo.
Da lahko kulturne dobrine turistično ovrednotili, morajo biti:
prostorsko dobro dosegljive (stanje infrastrukture kot pogoj za razvoj kakšne koli zvrsti
turizma),
časovno dosegljive (včasih bi potrebovali nastop folklorne skupine dopoldan, pa so člani
ljubiteljskih skupin v šolah in službah) ter
bližina drugih delov integralne turistične storitve, ki so tudi vključeni v aranžma (npr. večje
mesto, kjer si ogledajo pomemben muzej ali operno predstavo).
V Strategiji razvoja in trženja kulturnega turizma 2009 – 2013 je poudarjeno, da med
slovenskimi ponudniki turističnih storitev na eni ter upravljavci kulturnih dobrin na drugi strani ni
veliko povezovalnih točk, ki bi omogočila zanesljivo načrtovanje integralnih turističnih storitev
ter njihovo skupno trženje – prav takšno sodelovanje pa je nujno, če želimo Slovenijo kot celoto
predstaviti kot destinacijo z zanimivimi in kakovostnimi storitvami na področju kulturnega
turizma.
MOTIVI ZA KULTURNA TURISTIČNA POTOVANJA
Vsakemu turističnemu potovanju botruje želja po spremembi: ali po spremembi okolja, klime,
družbe, hrane, udobja (za en teden v hotel brez vsakršnih obveznosti), marsikdo pa si želi vse
našteto hkrati. Poleg omenjenih poznamo še kopico drugih vzrokov, ki zvabijo ljudi za
določen čas od doma: želja po oddihu, rekreaciji, kulturi, kakor tudi radovednost, prestiž.
Razlogi, ki botrujejo odločitvi za potovanje, so povezani z vrednotami potencialnih potnikov;
ko postane vrednota želja in nato še potreba in če imamo sredstva, da lahko potrebo
uresničimo, se spremeni v povpraševanje – govorimo torej o ekonomskih kategorijah. Pri
ogledu privlačnosti pa prihaja do velikih razlik med vrednostjo in ceno: vrednost je
neizmerna, cena vstopnice pa običajno dosegljiva povprečnemu obiskovalcu. Vrednost se
znatno razlikuje od primera do primera, saj imajo nekateri objekti zgolj lokalni domet, spet
drugi svetovnega (piramide, Veliki kitajski zid) – in temu primerna je tudi njihova vrednost.
Podobno lahko trdimo za motivacijo, ki vodi turiste v svet: za ogled večine majhnih kulturnodediščinskih objektov zaznamo motivacijo le na lokalni ravni; pri objektih, vpisanih na
seznam UNESCO, pa je motiviranost globalna. O lokalnih in globalnih motivih razmišlja tudi
Robins, ki pove, da je prišlo do pozitivnega prevrednotenja regionalne kulturne dediščine, saj
ji je pripisana dodatna vrednost kot prvini regionalne identitete skupnosti in njene
kontinuitete. Organizacijski princip za to kompleksno transformacijo je tako ekonomski (kar
razumemo v našem primeru kot turistično povpraševanje) kot kulturni (ohranjanje in
spoznavanje kulturne dediščine). Globalizacijo oceni kot komprimiran časovni in prostorski
horizont in kot prehod v svet »instantnosti« (v trenutku dosegljivega) in plitvosti, v katerem se
srečujejo kulture in gospodarstva z nikoli prej doživeto intenzivnostjo in bližino. V takšni
situaciji je nujno, da izzove intenzivnost velikih potez iskanje majhnega, preglednega, ki
vzbuja občutek domačnosti, poznanosti – torej lokalnega. Sam trdi, da je možno doumeti
globalizacijo tudi kot novo dinamiko re-lokalizacije, ki predstavlja novo dimenzijo v
globalno-lokalnem razmišljanju. Gre za nov in zapleten odnos med lokalnim in globalnim
prostorom, ki ga lahko razumemo kot veliko sestavljanko, v kateri tvori vsako »lokalno« del
»globalnega«. V tej luči lahko razumemo tudi globalno turistično povpraševanje kot
materializirano motivacijo, ki ji je v vsakem trenutku dosegljiv kateri koli del sveta (globalni
vidik), prireditelji potovanj pa si morajo intenzivneje zastaviti vprašanje, kako umestiti
»majhno« lokalno ponudbo (tudi kulturne dediščine) v svoje itinerarje in kataloge.
Med prvine, ki odločajo o uspešnosti destinacije, sodi tudi znanje ljudi, ki v njej živijo in
delajo: več znanja kot akumulira destinacija, lažje bo določila svoje primerjalne prednosti in
bolje jih bo znala varovati ter določiti trajnostni način njihove uporabe. Med ključne prvine,
ki jih lahko ponudi destinacija, sodijo zato njena kulturna dediščina, tradicije in naravne
vrednote. Za post(moderni) turizem lahko ugotovimo, da nastajajo praktično dnevno nove
potrebe, ki jih pogosto generira ponudba. Obsegajo pestro paleto storitev, za katere
strokovnjaki skrbno načrtujejo življenjski cikel ter pripravijo diverzifikacijo ponudbe za njeno
zrelo fazo že v času uvajanja storitve na trg.
Svojevrsten pogled na motivacijo turistov prispeva Seaton, ki trdi, da so segmentacije gostov
pogosto nesmiselna navlaka, saj potujejo ljudje pogosto tudi zato, da lahko potem, ko se
odtegnejo domačemu okolju, zaživijo svobodno in živijo neko drugo vlogo, kot so je vajeni
doma, zato opogumi k oblikovanju posebnih identitet v času trajanja potovanja in po njem –
identitet, ki so skladne s to svobodo. Igranje vlog je ključna tema, ki je prav posebej primerna
za področje kulturno-dediščinskega turizma. Seaton predlaga, naj izhaja segmentacija iz
enega samega principa, namreč iz kulturnega igranja vlog, ki je širok in dovolj fleksibilen, da
pokrije širok spekter turističnega vedenja in morda tudi integrira akademske perspektive, ki so
bile pred tem pogosto v medsebojnem konfliktu.
Če pogledamo, kdo so tipični potniki na teh potovanjih glede na starost, se izkaže, da je nabor
zelo pester: po kulturi povprašujejo mladi, ljudje srednjih let in starejši.
Evropska potovalna komisija na podlagi štirih evropskih raziskav kulturnega mestnega
turizma oriše profil mestnega kulturnega turista:
-
Visoko izobražena ženska z profesionalno ali vodilno zaposlitvijo
-
Običajno so kulturni turisti mlajši, stari med 20 in 30 let, starejši od 50 let pa v
povprečju obiščejo več kulturnih znamenitosti in več zapravijo
-
Kultura je najpomembnejši motiv za obisk mesta, čeprav le redki obiskovalci vidijo
sebe kot kulturnega turista
-
Obiskovalce privlači zgodovinski del mesta, muzeji, galerije, umetnostni spomeniki
-
Kulturni dogodki predstavljajo manjši motiv za obisk
-
Največ informacij večina obiskovalcev pridobi preko družine in pri prijateljih, naraša
pomen interneta tako za iskanje informacij, kot tudi za rezervacijo namestitev
-
Mestni kulturni turisti pogosto potujejo z letalom, prenočujejo v hotelih, najpogostejša
skupina je par brez otrok
-
Kulturna dediščina je v Evropi najpomembnejša državam z visoko gostoto mestnih
prebivalcev.
INTERPRETACIJA KULTURNE IN NARAVNE DEDIŠČINE
Interpretacija je oblika komunikacije, ki je stara toliko kot človeški rod. Gre za prenašanje in
posredovanje razumevanja, smisla vrednot, konceptov in odnosov kar je temelj človeške
kulture. Seveda so se načini in sredstva interpretacije spreminjali.
Interpretacija je eno ključnih orodij za ohranjanje te dediščine. In ker sta naravna in kulturna
dediščine sestavni del lokalne identitete, je interpretacija kot komunikacijski proces izjemno
pomembna tudi za njeno ohranjanje, ohranjanje le-te pa je pomembno predvsem zaradi
kakovosti življenja ljudi, ki tam živijo. Izrazita in dobro ohranjena in definirana lokalna
identiteta je lahko razvojna prednost. Kulturna dediščina beleži in izraža dolgotrajne procese
zgodovinskega razvoja in pomeni bistvo identitete narodnostnih, pokrajinskih in lokalnih
skupnosti, hkrati pa je neločljiv del sodobnega življenja.
V sodobnem turizmu 21. stoletja je kakovostna interpretacija dediščine dobila zelo velik
pomen. Turizem je potovanje h drugačnemu, novemu, zanimivemu. Interpretacija, ki odkriva
na prvi pogled skrita dejstva, vsebine, koncepte in vsebine, vzbuja čustvene odzive in
vrednote ter utrjuje identiteto in je pomembno orodje za ustvarjanje kakovostnih sodobnih
doživetij. Pa tudi dodane vrednosti turističnih produktov. Turizem na podlagi doživljanja
naravne in kulturne dediščine danes ni več le ogledovanje, ampak doživljanje in razumevanje.
Poglavitni cilj interpretacije ni zgolj informiranje z nizanjem dejstev, ampak predvsem
odkrivanje njihovega pomena, vplivanje na odnos in vedenje ter vzbujanje zanimanja.
Kakovostna interpretacija vedno temelji na resničnih dejstvih in avtentičnih zgodbah, v tem se
bistveno razlikuje od turistične animacije. Njene naloge so:

pritegniti pozornost, informirati

izobraziti in ozavestiti

obogatiti doživetja z globjim razumevanje, kulturnega in naravnega okolja

vzpostaviti spoštljiv odnos do naravne in kulturne dediščine in pomagati pri njunem
ohranjanju

dvigniti zavest domačinov o pomembnosti in vrednotah njihove dediščine, ohranjati
stik z dediščino in krepiti lokalno identiteto

prevajanje jezika strok v jezik navadne laične javnosti
Sredstva in oblike interpretacije naravne in kulturne dediščine sp lahko zelo različna.
Predvsem pa jo delimo na osebno (pripovedovanje, demonstracija, inštruktorstvo, vodenje,
uprizarjanje) ter neosebno (table, tiskovine, zemljevidi, interpretacijski kioski, avdio in video
sredstva, multivizije in film, internet in interaktivni displeji, digitalna sredstva v povezavi z
GPS- navigacijo, razstave, interpretacijski centri). Seveda se obe vrsti lahko prepletata.
Ena od nalog interpretacije je tudi povečati kakovost doživetij obiskovalcev. Kljub vsej
zapletenosti psiholoških procesov, ki sooblikujejo doživetje in tudi posameznikovo oceno, ali
je šlo za pozitivno ali negativno izkušnjo, je doživetja mogoče v veliki meri oblikovati ali
načrtovati.
PREDSTAVITEV IZBRANIH KULTURNE DEDIŠČINE PROJEKTA KULT PRO
V
OBČINI ŠENTJUR:
1. Dramlje - Kužno znamenje Marija Dobje
Kamnito stebrasto znamenje iz Marija Dobja (1641) je izjemno dragocen primerek tipičnega
kužnega znamenja. Leta 2000 je bilo znamenje podrto, nato se nekaj časa sploh ni vedelo kje
se nahaja.
Znamenje kvadratnega tlorisa je veliko okrog 2.5 metra in ima dva podstavka, kvadraten slop,
kapitel, okrašen z piščalmi in kimationom, ter kamnito, piramidasto streho z železnim križem
na vrhu. Na eni strani slapa ima reliefno upodobljen križ in letnico 14-41, na drugi strani pa
angelsko glavo ter okroglo kartušo z Marijinim monogramom. Na tretji strani ima enak motiv,
na četrti pa motiv z Jezusovim monogramom. Na znamenju so vklesana imena umrlih za
kugo: Plase Figler, Lavre Nasebina, Ivri Sdovz.
Opis znamenja najdemo tudi v kroniki župnije Dramlje, v popisu križev in kapel (1914), kjer
med drugim piše, da so imeli "v prejšnjih časih od dobske cerkve do tega spomenika
procesije". Prav tako kronika priča, da naj bi imena na spomeniku pripadala trem uglednim
domačinom, ki so leta 1641 umrli za kugo. "Ljudje pa splošno pravijo o kugi l. 1641, ki je
tako morila, da so ljudi kar skupaj brez rakev metali in zakopali v kak grob", še piše v
omenjeni kroniki.
Originalno znamenje je bilo po restavraciji leta 2004 postavljeno v Zgornjem trgu v Šentjurju
( Galerija Zgornji trg, Ulica skladateljev Ipavcev 17), kar je bilo nujno zaradi njegove zaščite,
saj ne sme več stati na prostem. Na njegovem mestu pa je sedaj postavljena kopija.
Informacije za ogled: Turistično-informacijski center občine Šentjur, Ulica skladateljev
Ipavcev 17, 3230 Šentjur, tel. 03 749 25 23, 041 660 091, e-pošta: [email protected],
spletna stran: www.turizem-sentjur.com
2. Dobrina –predice iz Dobrine KULTURNA
V Dobrini se kolovrati ne najdejo samo na podstrešju, ampak jih še danes tudi uporabljajo, da
prikažejo kako so včasih zase in za svojo družino gospodinje pletle oblačila ali pa jih naredile
še za koga in si s tem tudi služile kruh. Da so bili večeri prijetnejši in lepši, so poskrbeli godci
ter zaigrali nekaj živahnih melodij.
Pri ogledu predenja tako na kratko predstavijo, kako je včasih na tradicionalen način potekala
preja volne. Predenje s preslico in vretenom je najstarejši način predenja. Nato se je pojavil
kolovrat, s katerim je bilo predenje hitrejše in kakovostnejše. Ko so ga začeli množično
uporabljati, so ročne preslice kmalu povsem izginile. Najprej se volna ˝puka˝, da jo lahko
česalka krtači, ko je dovolj velika ˝kodela˝, jo česalka sname in jo da predicam na ˝veselce˝,
da predica lažje prede. Ko predica naprede polno vreteno, volno zvije v klobčič. Iz dveh
klobčičev predica nasuče nazaj na kolovrat, da nastane nit debelejša za pletenje, s kolovrata se
volna navije na ˝vitlen˝, da se potem lahko ˝štrajna˝ opere, zatem se da na križ, da je ˝štrajna˝
ravna in lepa. Volna se zvije v klobčič in je tako pripravljena.
Dobrinske predice so pri tem prikazu oblečene tudi v kozjanskih kostumih.
Informacije za ogled: Društvo Izviri Dobrina, Dobrina 7, 3223 Loka pri Žusmu, tel. 03 579 71
03,
031
509
828,
e-pošta:
[email protected],
spletna
stran:
http://users.volja.net/turist123/
Pripravila: Alenka Testaniere, prof. umetnostne zgodovine in francoskega jezika s književnostjo