ZGODOVINA ROMSKE KNJIŽEVNOSTI

Transcription

Dr. Rajko DJURIĆ
Jožek Horvat Muc
ZGODOVINA ROMSKE
KNJIŽEVNOSTI
Zveza Romov Slovenije
Romani Union Murska Sobota
Dr. Rajko DJURIĆ
Jožek HORVAT - Muc
Zgodovina romske
Književnosti
Izdala:
Zveza Romov Slovenije
Romani Union Murska Sobota
Za založnika: Janja Rošer
Murska Sobota, 2010
Avtorja: Dr. Rajko Djurić, Jožek Horvat Muc
Naslov : ZGODOVINA ROMSKE KNJIŽEVNOSTI
Izdajatelja: Zveza Romov Slovenije, Romani Union Murska Sobota
Za založnika : Janja Rošer
Lektorica: Jasmina Papič
Tisk: Tiskarna Klar d.o.o, Murska Sobota
Naklada:
Izdajo knjige so omogočili:
Zgodovina romske književnosti
3
UVOD
Pred Vami je nova, razširjena izdaja knjige “Literatura Romov in Sintov”,
ki je izšla leta 2002 v nemškem jeziku in bila prevedena tudi v romunski in
madžarski jezik*.
To je pravzaprav prva zgodovina romske književnosti, ki je nastala
predvsem zato, da bi zadovoljila študijskim in izobraževalnim potrebam
evropskih univerz, ki imajo katedre za romologijo (Francija, Češka,
Slovaška, Romunija, Bolgarija in Italija) in romske gimnazije (Madžarska,
Češka in Slovaška), seveda tudi kot literatura za učitelje in profesorje
romskega jezika in književnosti mnogih šol v Evropi, vse od Srbije do
Finske in celo Velike Britanije.
Glavna vsebina vsake umetnosti, še posebej književnosti, je način
življenja ljudi in njihovo družabno življenje. Ravno zato mora literarni
zgodovinar poseči v različne oblasti zgodovinskega življenja ljudi in naroda,
ter njihove kulture in zgodovine, da bi lahko čim bolj adekvatno predstavil
književno umetnost in literarna dela nastala v naročju nekega naroda. S
tem bi seveda ovrednotili prostor teh književnih del in njihovih avtorjev v
zgodovini literarne književnosti in morda celo širše.
Ker Romi živijo razsuti po celi Evropi in zunaj nje, je nujno poznati
tudi nekaj več o državah v katerih živijo, njihovih prebivalcih, kulturi in
literaturi.
Od eksodusa Romov iz Indije, ki je sledil vojnemu porazu leta 11921,
do pojava prvih romskih piscev je preteklo več kot 500 let. Vendar pa je
književnost Romov, najprej seveda ljudska in šele nato avtorska, postala
zgodovinsko dejstvo šele v 20. stoletju.
Prvi pregledi zgodovinskega razvoja romske književnosti in izpostavitve
življenja in dela romskih književnikov so se pojavili med leti 1990 in 2000,
torej skoraj eno stoletje kasneje2.
Stoletja diskriminirani in preganjani, razsuti po celi Evropi in širše, so
bili Romi tako rekoč nenehno v mlinu tako religije kot kulture, politike in
nasilja, tudi držav, večinskih narodov in celo narodnih manjšin. Romi so
Rajko Djurić, Istorija Roma, Beograd, 2007.
Rajko Djurić, Die Literatur der Roma und Sinti, Berlin, 2002.
1
2
4
skupaj z Židi verjetno najbolj prepričljiv primer za anatomijo človeške
destruktivnosti in dokaz za zgodovino destrukcije zgodovine v Evropi.
Prihodnost Romov v evropski zgodovini bi lahko ponazorili z besedami
nobelovca Ive Andrića: „To so molčeče in plačane priče, spričo katerih se
lahko vsakdo pokaže takšnega kakršen je, se pravi, da je krvav pod kožo, pa
se mu kasneje ni treba kesati zaradi tega ali ga biti sram; v njihovi družbi
in vpričo njih je dovoljeno vse tisto, kar bi bilo pred svetom sramotno,
v domači hiši pa bi pomenilo greh in niti ne bilo mogoče. Pod njihovim
varstvom in na njihov račun so lahko vsi ti premožni, spoštovani očetje in
sinovi iz dobrih družin za trenutek taki, kakršni se ne smeli prikazati pred
nikomer, toda kakršni so v sebi vsaj na hipe in vsaj z delom svojega bistva.
Tisti, ki so surovi, se jim lahko posmehujejo ali jih tepejo, boječneži jih
lahko preklinjajo, radodarneži jim karkoli dajejo; častihlepneži kupujejo
njihova dobrikanja, pusteži in muhasti ljudje njihove šale in muhavosti,
razvratneži njihove predrznosti ali usluge3...
Vse od začetka 13. stoletja so bili Romi ena izmed največjih žrtev vseh
vojn v Evropi. Med 2. svetovno vojno so bili z Židi žrtve holokavsta. To
tematiko so poleg evropskih obdelali tudi nekateri romski avtorji. Preprosto
rečeno se zdi, kot da so tisti, ki so imeli moč in silo, načrtovali naj ne bo nič
po njihovi meri, pa kjerkoli že se znajdejo. Kot da bi jim bilo sojeno, da je
le krsta v katero bodo legli po svoji smrti narejena po njihovi meri in ne po
meri tujca.
Ta usoda, kot bomo videli, ni obšla niti posameznih romskih piscev.
Romska književnost se kot književnost vseh narodov deli na ustno in pisno.
V skladu s tem bomo delo o romski književnosti začeli z ustno
književnostjo Romov, torej z ljudsko književnostjo.
* Djurić, Rajko, Die Literatur der Roma und Sinti,Edition Parabolis, Berlin 2002;
Istoria literaturii rrome, Universitea din Bucuresti, 2002; A Roma Irodalom, Pont kiado,
Budapest 2004
3
Ivo Andrić, Most na Drini, Ljubljana, 2004.
5
I. DEL
INDIJSKA KNJIŽEVNOST IN ROMI
V časih, ko so Romi še živeli v Indiji, torej do leta 1192, je bila ljudska
književnost oziroma ustno izročilo sestavni del indijske književnosti. Od
trenutka, ko se je formiral romski jezik, se je pričelo tudi rojstvo ustnega
izročila in književnosti v tem jeziku.
VEDE
Vede so najstarejši zbornik indijske književnosti in hkrati najstarejši literarni
spomenik vseh narodov katerih materni jezik je član družine indoevropskih
jezikov. Rigveda (Rgveda), Samaveda (Samaveda), Jadžurveda (Yajurveda) in
Atarvaveda (Atharvaveda) so temeljne zbirke najstarejše indijske književnosti.
(Beseda “veda” pomeni znanje, sveto versko znanje). Rigveda pomeni “znanje
hvalnic”, Samaveda “znanje melodij”, Jadžurveda “znanje obrednih obrazcev”
in Atarvaveda “znanje magičnih obrazcev. Ta dela, ki so nastala v različnih
zgodovinskih obdobjih se med seboj razlikujejo tako po karakterju kot po
vrednosti. Skupaj sestavljajo osnovo brahmanskega verskega, etičnega in
filozofskega sistema4.
Rigveda, sestavljena iz pesmi različnih starosti, vsebuje molitve k Bogu,
molitve za zmago v boju s sovražnikom, molitve za slavo in bogat plen, za
otroke, dolgo in srečno življenje, dež in plodnost polj, bogastvo itd.
Avtorstvo teh 1028 himen se pripisuje starodavnim jasnovidcem, ršijem.
Ti legendarni avtorji - (katerih ime “rši” je ohranjeno do danes v romskem
jeziku kot rašaj, m. spol, duhovnik) – opevajo prihod Arijcev na indijska tla,
ki so v severnem delu tega podkontinenta vodili krut in neusmiljen boj proti
staroselcem Dasom. (V romskem jeziku je ohranjen tudi naziv “Dasa”, kar danes
pomeni “Neromi”.). Te himne so namenjene tudi mnogoštevilnim božanstvom,
devam, od koder izhaja tudi romski naziv za boga, ki je Devel ali Del.
4
Radoslav Katičić, Stara indijska književnost, Zagreb, 1973.
6
V Rigvedi najdemo literarno-zgodovinski in jezikoslovni izvor mnogih
indoevropskih narodov. Vendarle pa se Romi lahko neposredno zgledujejo po
tem izvoru in opazujejo veliko neposrednih podobnosti z jezikom v katerem
je napisana Rigveda skozi poimenovanja božanstev, osebnih imen, obračanj k
božanstvom in raznih mitov.
Romi so s svojim jezikom in tradicijo eden od primerov, da Rigveda ni le ena
od najstarejših literarno-zgodovinskih arhivskih gradiv, ampak je fragmentarno
nadaljevala svoj obstoj v tradiciji in duhovnem življenju Romov. Iz njihovih
ust lahko še danes slišimo besede in misli ljudi, s katerimi niso imeli stikov že
stotine, morda celo stotine tisoče let.
Zahvaljujoč rezultatom novih raziskovanj, - (na eni strani indijske zgodovine
in na drugi zgodovine Romov) – je religiozno in kulturno življenje Romov iz
časa njihove pradomovine Indije, razloženo na jasnejši in bolj nazoren način.
Kljub temu, pa to predstavlja zelo velik izziv, ter obsežno in težko nalogo
prihodnjim generacijam.
Na osnovi dosedanjih vzporednih raziskovanj je zelo jasno vidno, da v
romskem jeziku, mitih in izročilu, ugankah in drugih oblikah ljudskega ustnega
izročila Romov, obstaja veliko elementov in fragmentov iz vedskega obdobja5.
Zahvaljujoč temu je ohranjen znatni del romske ustvarjalnosti, ki je nastala v
besedni, jezikovni obliki, kakor tudi ustvarjalnosti, ki se sporoča s pomočjo
jezika, čeprav so Romi pred 800 leti zapustili Indijo in nadaljevali življenje
ločeni eni od drugih v številnih državah sveta, izpostavljeni raznovrstnim
kulturnim in duhovnim vplivom večinskih narodov.
MAHABHARATA
Najobširnejše delo svetovne književnosti in hkrati najpomembnejše delo
indijske epike, ki vsebuje več kot 200 000 verzov, Mahabharata, se je tudi
ohranilo v ustnem izročilu Romov, čeprav samo po delih. Jedro tega najbolj
znanega epa indijske književnosti je zgodba o sporu zaradi dediščine med
plemeni Kuru in Pandu6.
Ep najprej govori o poreklu Kuruov in Panduov. Po izročilu je bil vladar
5
6
Ivo Andrić, Most na Drini, Ljubljana, 2004.
Mahabharata, Zagreb, 1989.
7
Bharate (Indije) kralj Šantanu iz plemena Kuru. Z boginjo reke Gang, ki se je
spremenila v žensko, je imel sina Bhišmo, ki ga je določil za svojega naslednika.
Bhišmo so odlikovale izredne vojaške veščine. Ko je odrasel, je srečal lepo
Satjavati, v katero se je zaljubil. Vendar pa, je njen oče postavil pogoj: Satjavati
se lahko poroči z Bhišmo le, če prestol zasede sin, ki ga bo rodila njegova
hči. Satjavati je že imela enega zunajzakonskega sina Vjaso iz zveze z nekim
svetnikom Parašarom.
In tako so oblast prevzeli Pandui. Eden najslavnejših iz tega rodu je Judištira,
ki je zasnoval prestolnico Indrapasta v bližini današnjega New Delhija.
Judištira je kljub ugledu svetovnega vladarja izgubil svoje cesarstvo, ker se je
igral na srečo s Kuruji. Tako je pleme Pandu končalo v 12-letnem izgnanstvu
v gozdu, kjer so se hranili z divjimi živalmi, koreninami in gozdnimi sadeži.
Osrednja točka Mahabharate je velika in huda vojna, ki je nastala med dvema
prej bratskima narodoma, nekje med 13. in 12. stoletjem p.n.št. v Kurukšetri
severno od Delhija. Vojna je trajala 18 dni in se je končala s porazom in
uničenjem plemena Kuru.
V Mahabharati je združeno vse, kar je do takrat obstajalo v Indiji. Raziskovalci
in veliki indijski misleci jo pojmujejo kot raznovrstno enciklopedija zgodovine
in mitologije, politike, zakona, teorije, filozofije, običajev in ljudskega izročila.
V njej je omenjeno tudi ljudstvo z imenom Roma, katerega predstavniki so
prinašali darove cesarju Judištiri v času, ko je bila zgrajena njegova palača v
Indrapasti. Ime Kuru, ime enega izmed prej omenjenih plemen, živi še danes v
kolektivnem spominu Romov. Tudi mnogo drugih moških in ženskih osebnih
imen je omenjenih v Mahabharati. Tukaj so potem še razni obredi, kot je
obred žrtvovanja kače, različne teme in motivi romskih ljudskih zgodb, vse od
zgodbe o slepem kralju, zgodbe o boginji Kali, do lova na jelene, ki so v bistvu
inkarnacija umrlih sinov svetnikov in kraljev.
Prihodnji raziskovalci romske ljudske književnosti bodo lahko zagotovo
z primerjanjem že zbranih evropskih romskih ljudskih zgodb in pripovedk
z Mahabharato odkrili še veliko novih tem in motivov. Ker, kakor je rekel
Oldenberg, v „Mahabharati diha združena duša Indije in individualne duše
njenih ljudi“, kar pomeni, da je sled te združene duše zagotovo ostala tudi v
življenju Romov in daje pečat njihovi kulturi in književnosti.
8
RAMAJANA
Ramajana je drugi veliki ep indijske književnosti, ki vsebuje okrog 23 000
verzov. Po izročilu naj bi bil avtor Ramajane (Ramine usode) Valmiki, prvi
pesnik v zgodovini indijske književnosti. Ep pripoveduje o Rami in njegovi
ženi Siti, ki jo je ugrabil kralj demonov, Ravana iz Cejlona. Zahvaljujoč pomoči
Hanumana, kralja opic, je Rama rešil Siti in postal gospodar na zemlji7.
Rama, inkarnacija boga Višnu, je Kosalo spremenil v deželo sreče in
blagostanja. To je torej neke vrste utopija, ki se ne strinja z budizmom in v
kateri se o Budi govori kot o „naštki“ ali negatorskem duhu. V tem epu je
močno poudarjena tudi ideja karme in ponovnega rojstva, zato se Ramajana
smatra ne samo kot literarno delo, ampak tudi kot sveta knjiga.
Izmed ostalih del indijske književnosti, ki so za romsko ljudsko književnost
pomembne, so tu predvsem starodavne zgodbe in legenda tradicija preteklosti.
PESEM O PRITHVIRAJU
Epska pesnitev Prithviraj Raso, katere avtor je Chand Bardai, prijatelj
kralja Severne Indije Prithviraja III (1168-1192) iz kraljevske dinastije
Chauhan, je ena redkih, če ne celo edina, ki je kot literarno umetniško delo
obstala vse do danes v skupnem spominu Romov8.
Po drugi strani je to tudi eno od najbolj znanih literarnih indijskih del,
posebej v Radžastanu. Prithviraj, kralj Adžmirja in Delhija, je bil kot indijski
legendarni junak in mučenik, opevan v premnogih poznejših delih Indije,
postal je tudi junak odrskih del, filmov, stripov itd.
Genealogije in kronologije potrjujejo, da je Prithviraj bil potomec
kralja Delhija z imenom Anganpala. Ta je imel dve hčeri – Roopsundari in
Kamaladevi. Prva se je poročila z Vijapalom, kraljem Kanaudža in mu rodila
sina Jaichanda, ki je po očetovi smrti postal vladar Kanaudža na ozemlju
Utar Pradesha. Ta je imel hčer Sanyogito.
Kamaldeva se je poročila s kraljem Adžmirja in mu po desetih letih
skupnega življenja leta 1168 rodila sina Prithviraja. Ta je bil že od zgodnje
7
8
Ramayana, Berlin, 1965.
Chand Bardai, Prihiraja Rasau, Calcutta, 1873 – 1886.
9
mladosti pripravljen za prevzem kraljevske krone od očeta. Njegov učitelj
Rama Purohita ga je uril v borilnih veščinah, učil književnosti, umetnosti,
politike itd in pri trinajstih letih je postal kralj Delhija in po očetovi smrti še
kralj Adžmirja.
V tem času je bilo v severni in severozahodni Indiji več kraljestev med
katerimi so vladali trajni spopadi in večno rivalstvo. V največjem sporu
sta bila Kanaudž in Adžmir Delhi, se pravi bližnji sorodniki Jaichanda in
Prithviraja. Okoliščine so privedle do tega, da je ta spor prerasel v večno
sovraštvo, predvsem po tistem, ko je Prithviraj vzel Sanyogito, najlepšo
princeso v Indiji tistega časa.
Ko je bila Sanyogita zrela za poroko, je njen oče, Jaichand, po izročilu,
ki je vtkano v ep, pozval kraljeviče in prince iz cele Indije na svoj dvor v
Kanaudžu. Edino Prithviraja ni poklical. Po ideji in ukazu Jainchanda so
izdelali njegovo figuro in jo postavili v kot pred vrata. S tem je Jaichand hotel
že vnaprej poraziti Prithviraja in mu dati do znanja, da v njegovih očeh ni
kralj, vendar zgolj vratar. Ko se je Sanyogita pojavila pred zbranimi princi in
kraljeviči, je vpričo svojega očeta in dvorjanov vzela iz svojega vrata robec
in ga dala na začudenje vseh prisotnih na figuro Prithviraja. To je pomenilo,
da je vsem zbranim dala do znanja, da je njen izbranec kralj Delhija in
Adžmirja, ki je takrat štel nekaj čez dvajset let.
Dejanje je med vsemi prisotnimi izzvalo zmedo, očeta pa napolnilo z
besom. Jainchand je ukazal Sanyogito zapreti v temnico!
Novica o vsem tem je prišla tudi do Prithviraja in ta se je s svojimi brati
in vernimi služabniki odpravil v Kanaudž. Tja je prispel ponoči, osvobodil
Sanyogito iz temnice in jo odpeljal s sabo v Delhi.
Maščevalni Jaichand, katerega so klicali tudi „hromi Penga“, ker je
bil invalid, je začel kratkotrajno vojno proti Prithviraju. Ta ga je porazil
in maščevalni Jainchand je na pomoč poklical Muhameda iz Gora,
afganistanskega sultana, da mu priskoči na pomoč v vojni proti Prithviraju.
Moral mu je obljubiti, da mu bo s svojo vojsko stal ob strani v vojni in boju
proti Prithviraju.
Sultan Muhamed, ki je že pred tem, leta 1185 osvojil Lahore in še nekaj
indijskih mest, je načrtoval nadaljnja osvajanja Indije, zato je z veseljem
sprejel Jainchandov poziv. Leta 1191 je s svojo vojsko prispel do Harijane,
ene od zveznih držav današnje Indije. Boj se je odvijal v mestu Tereim
10
(danes Tirawari, okrog 16 km oddaljen od Karnala). Prithviraj je zmagal.
Afganistanskega sultana ni ubil, ampak ga je potem ko se je ta opravičil in
prosil za usmiljenje, pustil, da se je vrnil v Gazni, sedež njegovega sultanata.
Prithviraj je to naredil zato, ker je spoštoval religiozni kodeks svoje države,
ki pravi, da premaganega in neoboroženega sovražnika ni dovoljeno
ubiti. Poleg tega, je bila obljubljena velika vsota za odkup ujetega sultana.
Naslednjega leta, 1192, je afganistanski sultan spet napadel Prithviraja in na
istem mestu, z močnejšo vojsko porazil indijskega kralja.
Prithviraj je bil odveden v suženjstvo, mučen in poniževan. Najprej so ga
oslepili z razžarjenimi iglami in potem ubili.
Sanyogita je naredila samomor. Celotna Prithvirajeva družina, najbolj
zvesti prijatelji in dvorjani so bili ubiti9.
Opisani zgodovinski dogodek, ki je vpleten v mnoge legende, je tema in
motiv epske pesnitve „Pesem o Prithviraju“.
Ravno ta vojna je velikega pomena v zgodovinskem smislu. Na široko je
odprla vrata osvajalcem Indije in tu najdemo vzrok za eksodus Romov iz
Indije. Glede na rečeno, je torej „Pesem o Prithviraju“, poslednjem romskem
kralju, hkrati povzetek zgodovine Romov v literarnem jeziku.
Zbrano in objavljeno folklorno gradivo iz prostorov bivše Jugoslavije,
predvsem gradivo, ki ga zbral sarajevski akademik Rade Uhlik, vsebuje
mnogo dokazov za to10. Največkrat omenjena zgodovinska osebnost
in hkrati literarni junak v ljudskem romskem izročilu je Penga oziroma
Jainchandra kot poosebitev zla in propada „romskega cesarstva“.
9
10
The age of imparial Kanauj - The History and Culture of the Indian People, Volume IV), Bombay, 1993.
Rade Uhlik, Ciganske priče, Sarajevo, 1965.
11
II. DEL
ROMSKA LJUDSKA KNJIŽEVNOST
Ljudska književnost je strokovni izraz za nauk o literaturi, katere pomen še
ni popolnoma definiran. Kljub temu, strokovnjaki menijo, da vsak narod, ki
ima svoj jezik ima tudi svoj delež v ustvarjanju ljudske književnosti in njenem
razvoju. Pri tem seveda ni bistvenega ali odločilnega značaja dejstvo ali je ta
književnost prvenstveno nastala v naročju naroda samega ali pa je kulturna
dobrina, ki jo je ta narod nasledil. Raziskave so potrdile, da je možno tako eno
kot drugo in da se v književnosti veliko narodov obe situaciji prepletata.
Kadar uporabimo izraz ljudska književnost, najprej pomislimo na ustno
izročilo, ki se je prenašalo iz generacije v generacijo. Zelo veliko faktorjev je
vplivalo na sam proces ustnega izročila, v katerem so imeli zelo pomembno
vlogo tudi posredniki izročila. Vendar je opazno, da v ljudski književnosti kljub
temu obstajajo določene konstante, kot so vrste in rodovi, teme in motivi,
junaki, karakterji ipd.
Jedro ljudske književnosti tvorijo epika, lirika in dramatika. Znotraj teh
zvrsti obstaja še več podzvrsti.
Podatki iz stare indijske književnosti, ki jih potrjujejo tudi novejše
zgodovinske raziskave kažejo, da so Romi do konca 12. stoletja pripadali Indiji,
indijski kulturi in duhovnosti, kar pomeni, da je književnost Indije, predvsem
tista, ki je nastala v njenem severnem in severozahodnem delu, bila hkrati tudi
njihova književnost.
Po eksodusu iz Indije sta romski jezik in verovanja postala glavna čuvarja
kulturne, duhovne in literarne dediščine Romov. Na poti čez Afganistan, Irak,
Sirijo, Turčijo in vse do Balkana, so se srečevali z mnogimi narodi, različnimi
jeziki in različnimi literarnimi tradicijami. Spremembe so se dotaknile tudi
njihovega kulturnega življenja. Kljub temu se je ohranilo jedro prejšnjega
življenja, vse od imen božanstev, osebnih imen, simbolov, prepoznavnega
načina življenja in seveda sistema kulturnih vrednot. Kdor je spoznal življenje
Romov in s to predstavo odpotuje v Indijo, bo z lahkoto opazil številne
12
podobnosti med evropskimi Romi in Indijci.
Ljudska književnost Romov je v tej knjigi predstavljena na osnovi zbranega
gradiva in do sedaj objavljenih del v Evropi. Knjige o Romih in njihovem
ustnem izročilu v izvenevropskih državah, na primer v arabskih, afriških,
latinskoameriških, so zelo redke in evropskemu bralcu težko dostopne. Iz tega
razloga se bomo nekaterih izmed njih samo dotaknili.
Že v 15. stoletju so se posamezni evropski raziskovalci in znanstveniki začeli
zanimati v prvi vrsti za romski jezik in njegovo poreklo, kar je tudi znanstveno
dokazano, vendar šele ob koncu 18. stoletja11. Na drugi strani so Romi postali
tematika in motiv v književnosti evropskih pesnikov in pisateljev, kar je
povečalo interese tudi za romsko ljudsko književnost, vse od Grčije do Velike
Britanije12.
Raziskovalci romskega jezika so začeli zbirati tudi ljudsko romsko
izročilo. Največji prispevek so prav gotovo dali raziskovalci in znanstveniki,
ki so živeli in delali v 19. stoletju: George Borroughs13, Alexander Paspati14,
Fran Miklošič15, Heinrich von Wislocki16 itd. V istem stoletju je leta 1888 v
Liverpoolu nastalo združenje za raziskovanje Romov pod imenom „Gypsy
Lore Society“, ki je začelo izdajati časopis »Journal of the Gypsy Lore Society«.
Vse to je omogočilo, da se je zbralo in objavilo zelo številno gradivo o Romih
in njihovem ljudskem izročilu. Izšlo je tudi nekaj knjig romskega izročila in
pravljic17. Kljub temu je bilo največje število knjig z romskimi pravljicami in
pesmimi objavljenih šele v 20. stoletju.18
Miti in legende, pravljice in pripovedke, ter ljudsko pesništvo Romov je
tisto, kar je bistveno za romsko ljudsko književnost.
11
12
13
14
15
16
17
18
Rüdiger, Joh. Christian Christoph, Von der Sprache und Herkunft der Zigeuner aus Indien, Leipzig 1782 (Reprint:
Hamburg 1990)
Black, George F., A Gypsy Bibliography, Liverpool 1914; Binns, Dennis, A Gypsy Bibliography, Manchester
1982;Djurić, R., Romanies and Europe, Strassbourg 1996;Djurić, R. / Courthiade, M., Les Rroms dans Belles/ Lettres
Europeennes, Paris 2004
Borrow, George, The Zincali, Murray 1844;Romano Lavo- lil, Murray 1874
Paspati, Alexandros Georgios, Memoir on the language of the Gypsies,as now used in the Turkish Empire, New Haven
1862
Miklosich, Franz Xaver, Über die Mundarten und Wanderungen der Zigeuner Europa ‘ s, Wien 1872 - 1881
Wlislocki, Heinrich von, Zur Ethnographie der Zigeuner in Südosteuropa, Frankfurt/M. 1994
Black, G., A Gypsy Bibliographie
Binns, Dennis, A Gypsies Bibliography
13
MITI IN LEGENDE
Beseda ’mit’ izhaja iz starogrške ’mitos’ in se nanaša na zgodbo o življenju
bogov in drugih nadnaravnih bitij, ki prihajajo na Zemljo, živijo in delajo kot
ljudje, se družijo z ljudmi in z njimi vršijo raznorazna čudna, nepojasnljiva
in zelo junaška dejanja. Romsko poimenovanje tovrstnih zgodb je „purane
paramiče“ ali stare zgodbe. Izmišljene, domišljijske zgodbe se imenujejo
„hatam“ ali „hatam beči“. Zgodbe, ki govorijo o Bogu, božanskih bitjih in
njihovem življenju pa se imenujejo „Devlikane paramiče“, to je božanske ali
svete zgodbe, ki naj bi bile tudi najstarejše zgodbe romske ljudske književnosti.
Teogonije, zgodbe o genezi Bogov in kozmogonije, zgodbe o nastanku
sveta, spadajo med najstarejše zgodbe. Nekatere od njih so del prastarega
indoevropskega izročila, ki pričajo o tem, da je bila vera Indoevropejcev,
sprva Indijcev in Irancev, nato Tevtoncev, Keltov, Slovanov, Italov, Grkov,
itd., mešanica animizma in magije, kulta prednikov in vere v nesmrtnost
oziroma posmrtno življenje. Romi so prevzeli verovanje iz časa Ved, kjer je
Bog imenovan Deva. Ideja o Bogu je povezana z nebeško svetlobo, zato je v
romščini ime za Boga, „Devel“, hkrati tudi ime za nebo. Divinizirani so tudi
drugi nebeški in naravni pojavi. Tudi o tem pričajo romski miti.
Eden od najstarejših romskih mitov pravi tako:
V začetku ni bilo ničesar drugega kot velika voda. Bog je gledal vodo in ta se
nikoli ni spreminjala. Vedno je bila ista. Zato se je odločil, da ustvari svet, v katerem
ne bo ničesar manjkalo. Dolgo je razmišljal in koval načrt o svetu, in enkrat, ko je bil
zatopljen v globoke misli, mu je iz roke padla palica naravnost v veliko vodo. Takoj
se je spremenila v ogromno drevo. Drevo je bilo, lepo, zeleno in razvejano. Vendar, ko
je Bog malo bolje pogledal, je pod tem drevesom zagledal vraga.
Vrag se je nasmejal in mu rekel: „Dragi brat, dober dan!“
In Bog mu je jezno odgovoril: „Jaz nimam brata in ga nikoli ne bom imel! Ti si
lahko samo moj prijatelj!“
„Naj bo, kakor Ti rečeš!“ – je zvito odgovoril vrag.
Bog je opazil, da se besede v vragovih ustih kronajo in penijo. Vendar se je kljub
temu odločil, da bo preživel z vragom nekaj časa, da bo videl, kaj v bistvu načrtuje.
Devet dni sta se sprehajala po vodi, ampak kamorkoli je vrag stopil, se je voda penila.
Bog je opazil, da vragu ni všeč, ampak da tega ne omenja. Na koncu sprehoda vrag
14
reče: „Boljše bi bilo, tako za tebe kot zame, če bi nas bilo več na svetu. Ustvari svet
na katerem bo veliko bitij, tudi ljudje!“
Bog ga je želel preizkusiti in mu je rekel: „Ti ustvari svet!“
In vrag je odgovoril: „Saj bi, ampak ne morem. Če mi boš pomagal, bom morda
celo uspel.“
Bog mu odvrne: „V redu, če že želiš, da ustvarim svet, se potopi pod vodo in mi z
dna prinesi zrno peska. Iz tega zrna bom ustvaril svet.“
Vrag ga je začudeno vprašal: „Kako boš zmogel ustvariti svet iz enega zrnca
peska?! Tega res ne razumem.“
Bog mu odgovori: „Izgovoril bom svoje ime in zrnce peska se bo spremenilo v
Zemljo in v cel svet. Ne oklevaj več, pojdi dol in mi čim prej prinesi zrnce peska.
Vendar zapomni si, da niti takrat, ko boš šel v vodo, niti takrat, ko se boš vračal iz
nje, ne smeš izgovoriti svojega imena!“
Vrag se je potopil, prispel do dna in ko je zagledal zrno peska je sam pri sebi
pomislil: „Če Bog lahko ustvari svet iz zrna peska, le tako, da ob tem izgovori svoje
ime, zakaj ne bi tega zmogel tudi jaz?!“ Ampak kakor hitro je izgovoril svoje ime,
je pesek postal vroč in vrag se je opekel. Tako je vrag ostal brez zrna peska in ko je
prišel iz vode je rekel
Bogu: „Bog, šel sem do dna, ampak nisem našel niti enega zrnca peska!“
Bog je vedel, da vrag laže in ga ponovno poslal pod vodo in mu še strožje velel, da
ne sme nikakor izgovoriti svojega imena.
Vrag se je ponovno potopil in ko je prispel do dna, je vzel zrnce peska in se začel
vračati. Ko je prišel na pol poti , je prekršil božjo zapoved in izgovoril svoje ime.
Pesek je sedaj postal še bolj vroč in vrag se je zelo močno opekel. Ko je prišel iz vode,
je spet rekel Bogu: „Bog, šel sem do dna, vendar nisem našel niti enega zrnca peska!“
Bog se je odločil, da vraga pošlje še tretjič. Še strožje mu je zapovedal, da nikakor
ne sme izgovarjati svojega imena dokler ima pesek v rokah.
Vrag se je potopil tretjič, prišel do dna, vzel zrnce peska in ko je prispel do vodne
gladine, več ni mogel zdržati in je izgovoril svoje ime. Zrno peska se je spremenilo
v ogenj, ki je zajel vraga od glave do peta. Vrag je postal črn kot oglje. Ampak, celo
tak, opečen in črn, je rekel Bogu: „Bog, šel sem do dna, ampak nisem našel niti enega
zrnca peska!“
„Lažeš!“ – mu je jezno rekel Bog. „Še enkrat te pošiljam po zrnce peska in če boš
izgovoril svoje ime, se boš spremenil v prah in pepel!“
Vrag se je tresoč od strahu ponovno potopil v vodo. Ko je prišel do dna, je res vzel
15
zrno peska in ga prinesel na površje brez tega, da bi izgovoril svoje ime.
Bog je iz tega zrna ustvaril svet in zemljo.
Ko je vrag zagledal Božje delo v vsej svoji lepoti, ga je prevzela zavist in žalost.
Takrat je rekel Bogu: „Vedno bom ostal pod tem drevesom, nikamor več ne grem.
Zagradil si bom prostor okrog drevesa in nočem, da se mi kdorkoli približa!“
Boga so te besede razjezile in je vragu dal zapoved: „Ti si nepopravljivo zlo!
Poberi se od tod! Midva nikoli ne bova prijatelja!“
Komaj je Bog to izrekel, že je prihrumel velikanski bik in vraga odnesel na svojih
rogovih. Iz velikega drevesa je začelo padati meso in iz listja so nastali ljudje.
Tako je nastal svet, Zemlja in na Zemlji ljudje in druga živa bitja19.
Obstaja še več nekoliko manj znanih mitov o nastanku sveta, Zemlje,
nebeških teles, naravnih pojavov in podobno. Ti so bili v sedemdesetih letih
20. stoletja tema obširne analize20.
Nekoč, na samem začetku sveta je Bog k sebi poklical Zemljo, Sonce,Luno, Veter
in Ogenj. Bog jim reče: „Poslušajte kar vam bom rekel, kajti kakor bom rekel, tako
mora biti!“
Vsi so z velikim strahom poslušali božje besede.
Bog je najprej rekel Zemlji: „Zemlja! Ti boš žive hranila in mrtve pokrivala.“
Nato pogleda v Sonce in mu reče: „Sonce, ti boš podnevi osvetljevalo Zemljo. Žive
boš grelo in jih s svojo milino osrečevalo.“
Nato pokliče Luno in ji reče: „Luna, ti boš pazila na noč in živim in mrtvim
kazala pot.“
Bog pogleda proti Vetru in mu reče: „Veter, ti boš pometal Zemljo. Ko bo vroče, jo
boš hladil in ko bo zima boš dihal s toplim dihom in grel Zemljo.“
Na koncu pokliče Ogenj in mu reče: „Ogenj, ti boš s svojim jezikom zajemal vse
kar obstaja, mokro boš ločil od suhega in živo od mrtvega in vsemu odpiral pot.“
Na koncu jih je vse vprašal: „Ali ste razumeli kaj sem Vam rekel?“
In vsi so odgovorili v en glas: „Smo, milostljivi Bog!“
„Ali boste delali tako, kot sem vam naročil?! – jih vpraša Bog.
„Seveda bomo, milostljivi Bog!“ – odgovorijo vsi v en glas, razen Zemlje, katere
usta ostanejo zaprta.
„Zemlja!“ – zakliče Bog. „Ne slišim tvojih besed. Zakaj ne odpreš ust?“
19
Djurić, Rajko, Märchen und Lieder der Roma, Frankfurt/M. 2003
20
Ibid.
16
In Zemlja odgovori: „Milostljivi Bog, jaz bom žive hranila z radostjo, ampak
kako bom mrtve večno pokrivala?“
Bog ji odvrne: „Kakor sem rekel, tako mora biti! In dokler obstajaš, drugače ne
sme biti!“
Vse je postalo strah božjih besed, le Veter je spregovoril: „Milostljivi Bog, kaj boš
pa Ti delal?“
Bog ga je ošinil s pogledom in mu rekel: „Poslušaj Veter! Mojo besedo vsi
poslušajo. Poslušal jo boš tudi Ti! Kar bom jaz delal, se bo videlo in slišalo. Tega ne
bom povedal nikomur, niti tebi. Zdaj pa pojdite in kar sem rekel, mora biti!“
Eden najbolj popularnih romskih mitov je mit o Zemlji, Nebu in njunih
otrocih.
Ko še na Zemlji ni bilo ljudi, sta bila Nebo in Zemljo srečno poročena. Imela sta
petero otrok: Sonce, Luno, Ogenj, Veter in Meglo. Niso si bili ravno složni in zato
sta se Zemlja in Nebo odločila, da bosta med sabo naredila prostor, v katerega bosta
zaprla svoje nesložne otroke. To je otroke razžalostilo in razjezilo in so se odločili,
da bodo svoje starše ločili in odšli, kamor jih bodo vodile oči in srce, daleč od očeta
in matere. Zamislili so si, da si bodo tam, kjer se bodo ustalili, ustvarili dom in živeli
ločeno drug od drugega.
Najprej je sonce z vso močjo strmoglavilo na svojo mater Zemljo, misleč, da jo bo
tako odvrnilo od Neba. Vendar poskus ni bil uspešen. Isto je poskušal tudi mesec,
vendar tudi njemu ni uspelo ločiti Zemlje od Neba. Tudi poskusa Vetra in Megle sta
bila neuspešna. Na koncu je na mater Zemljo naletel Veter in njemu je uspelo tisto,
kar bratom in sestram ni. Ločil je Zemljo od Neba.
Ampak Sonce, Luna, Ogenj, Veter in Megla so spet začeli prepir glede tega, kdo
bo živel z materjo in kdo z očetom. Kdo ve, kako bi se ta spor končal, če se Zemlja
ne bi vmešala.
Rekla jim je: „Ti, Sonce in ti, Luna, vidva sta me prva napadla! Pojdita stran od
mene! Ti, Ogenj in ti, Megla, me nista tako zelo napadli kot Luna in Sonce. Vidva
ostaneta z mano. Ti, Veter, ti si mi povzročil največje trpljenje in bolečino. Odidi!
Moje oči naj te nikoli več ne vidijo in nikoli več ne boš imel doma!“
Od takrat sta Zemlja in Nebo ločena in njuni otroci so v večnem nasprotju in
nikakor ne morejo živeti v miru21.
21
Clebert, Jean-Paul, Cigani, Zagreb 1967
17
Med romskimi miti obstajajo tudi taki, ki govorijo o „prvih ljudeh“ i o
„nastanku Romov“. Zaradi zanimive vsebine, navedimo ta dva mita.
Dan za dnem so prihajali na Zemljo tudi ljudje. Bilo jih je pet: Človek Zemlje,
Človek Sonca, Človek Lune, Človek Vetra in Človek Ognja. Prvi, Človek Zemlje
je bil moški. Bil je podoben Zemlji in Bogu. Vse kar je delala Zemlja je delal tudi
on. Noč in dan je bil na Zemlji. Jedel je lahko vse, razen tistega, kar je padlo iz
njega in tistega, kar je mrtvo, kar on pokriva skupaj z Zemljo. Drugo bitje, Človek
Sonce je bila ženska, ki je sijala s sončno lepoto. To človeško bitje je bilo pametno
kot Bog in delalo vse to, kar dela Sonce. Čez noč je bila s Soncem, podnevi pa na
Zemlji. Jedla je lahko vse razen tistega, kar pade pod njo in kar je mrtvo. Tretje bitje,
Človek Lune, je bila prav tako ženska. To človeško bitje, pametno kot Bog, je noči
preživljajo z Luno, podnevi hodilo po Zemlji in delalo tisto, kar dela Luna in seveda
pomagalo ljudem. Tudi ona je lahko jedla, kar je hotela, razen tistega kar pade iz
nje in kar je mrtvo. Četrto bitje, Človek Veter, je bila tako ženskega kot moškega
spola. To človeško bitje, pametno kot sam Bog, je živelo malo na Zemlji, malo na
Nebu. Vedno je imelo dela vrh glave, ampak je vedno naredilo vse tako kot je treba.
Tudi to bitje je lahko jedlo vse kar je hotelo, razen tisto, kar pade iz njega in kar je
mrtvo. Peto bitje, človek Ogenj, je bil moški. To bitje, pametno kot sam Bog, je ves
čas preživljajo z Ognjem, kakor tistim na Nebu, tako tistim na Zemlji. Tudi to bitje
je lahko jedlo vse, kar je hotelo, razen tistega, kar pade iz njega in kar je mrtvo.
Ustvarili so mnogo svetov in ostalih del na Zemlji in na Nebu.
Vse je bilo v najlepšem redu, dokler niso nekega dne prišli na obisk k Človeku
Ognju, Ogenj, Človek Veter in Veter. Nekje sredi zabave, ki jo je Človek Ogenj
priredil, se je Ogenj razširil in zajel celo Zemljo. Ognjeni zublji so segli celo do Lune
in Ženske Lune. Luna se je od strahu prepolovila, Ženska Luna pa se je spremenila
v mesečino, ker so se njeni dolgi bujni lasje spremenili v pepel. Če se v tem trenutku
ne bi pojavil milostljivi Bog, bi morda izginil celi svet. Bog se je zelo razjezil na Veter
in Človeka Veter, da ju je brutalno kaznoval. Vetru je dal prerezati krila, Človeka
Vetra pa je spremenil v kamen. Perje odsekanih kril Vetra neprestano gori v krvi in
duši Človeka Vetra.
In od takrat ni več ognja brez dima. Tako je odločil Bog22.
22
Djurić, R, Romske bajke
18
Tudi mit o nastanku Romov spada med mite, ki so postali popularni.
Uvrščen je med razne antologije mitov in legend sveta in se ga pogosto sliši
preko sredstev masovne komunikacije.
Nekega dne se je Bog odločil, da bo ustvaril človeka. Vzel je blato in iz njega
ustvaril bitje v podobi človeka. Figuro je dal v posodo in jo postavil na ogenj, naj se
speče. Nato je šel na sprehod. Ko se je vrnil je bil človek ves zagorel in popolnoma črn.
Ta človek je postal prednik Črncev.
Nezadovoljen s svojim delom, je Bog ponovno začel z ustvarjanjem človeka. Spet
je vzel glino in oblikoval figuro v podobi človeka. Dal jo je v posodo in jo postavil na
ogenj, naj se speče. Iz strahu, da ne bi figura zagorela in človek postal črn, je pečico
prehitro odprl. Človek je bil popolnoma bel. Ta človek je postal prednik Belcev.
Nezadovoljen s svojim delom je še tretjič naredil figuro iz gline, dal v posodo,
posodo postavil na ogenj in dal peč. Ta človek je bil najlepše pečen, bil je zlate barve.
On je prednik Romov23.
Poleg mitov so raziskovalci zabeležili tudi večje število romskih legend v
katerih je govora o zgodovinskih in domišljijskih osebah in dogodkih, resničnih
in izmišljenih srečanjih in pojavih na poti iz Indije do Evrope.
Med zgodovinskimi legendami so najbolj znane tiste o romskih cesarjih
in kraljih, predvsem tistih, ki so bili vzrok za propad romskega „cesarstva“ in
privedli do večnega nomadstva. Legende o kralju Pengi in njegovem konju
Dundulu – (ki je imel v nekaterih različicah samo tri noge) – povzeto govorijo
o eni zgodovinski osebi in sicer o kralju Kanaudža, Jaichandu, ki se ga omenja
kot vladarja srednjeveške Indije in ki je opisan v epski pesnitvi „Prithviraj Raso“.
To je dober dokaz, da legende zmagajo v tekmi s časom bolje kot navadna
zgodovina, kot je zapisal Richard Cavendish v svojem uvodu v delo „Legende
sveta“24.
Nenavadno je, da so bile te legende najbolj popularne med Romi v Srbiji in
Bosni, državah, kjer je vse do danes ohranjen tudi geografsko – zgodovinski
izraz za Rome: Mandov, kar je tudi ime manjše vladavine in mesta v današnji
Indiji, in sicer Mandovapur.
Romski kralj Penga je v teh legendah predstavljen kot hrom. Po zgodovinskih
23
Clebert, J-P., Cigani
24
Cavendish, Ritchard, Legende sveta, Beograd 1984
19
in literarnih dokazih njegovo ime izhaja iz „Pahu Panga“, kar je bil vzdevek kralja
Kanaudža Jaichandra ( Jaya Chandra), ker je ta bil hrom. (V pesmi Bardaja poleg
njegovega imena stoji še en vzdevek „Dul Panga“. V hindustanskem jeziku „dul“
pomeni „hrom“. Iz tega sklepamo, da je ime njegovega konja, Dundul, nastalo iz
te besede.) O Pengi se v romskih legendah govori kot o kralju, ki ni imel mere
v nobeni stvari in ki je bil brutalen do svojih služabnikov in tekmecev. Pravijo,
da je na tekmovanje izzval celo samega Boga! V nekaterih verzijah te legende
je naslikan v groteskni podobi, celo sovražno, saj je v kolektivnem spominu
Romov ostal kot eden glavnih krivcev za propad romske pradomovine, kateri
je bil razlog in povod za eksodus25.
V povezavi s tem, je zelo zanimiva legenda o preganjanju in potepanju
Romov, ki je zastopana v mnogih antologijah.
Nek vrač je opozoril indijskega kralja, da bo sovražnik napadel njegovo kraljestvo
in mu uničil družino. Ampak napadalec bo popolnoma nemočen v primeru, če
napade Rome. Zato je kralj poklical romskega poglavarja in mu dal svojo edino hčer
Gano, ki naj jo poglavar vzgoji brez skrbi in varno kot svojo hčer. Gan je odraščala
skupaj s poglavarjevim sinom Čenom. Nekega dne stari poglavar umre in romsko
pleme takoj nagovori novega poglavarja Čena, da se mora poročiti. Čen je eno za
drugo zavračal deklet, ki so mu jih ponujali in zagrozil, da se bo ubil, če se ne sme
poročiti z Gano. Mama mu je takrat izdala, da Gana ni njegova prava sestra in da
mora obdržati skrivnost zase, ker jo bodo drugače osvajalci ubili kot kraljevo hčer.
Pleme se je razdelilo na dva tabora. V prvem so se zbrali tisti, ki so v vsemu podpirali
novega poglavarja, v drugem pa tisti, ki so ga zaradi poroke s sestro obsojali in niso
priznavali takšnega plemenskega vodje. Ta drugi tabor je Čena in vse, ki so mu
sledili pregnal iz Indije. Od takrat Čen in njegovi podaniki potujejo po zemeljski
krogli, ker jih je veliki vrač preklel. Preklel jih je, da nikoli ne bodo dvakrat prespali
na enem mestu, dvakrat pili vodo iz istega vodnjaka in ne bodo nikoli dvakrat prešli
iste reke v istem letu26.
25
Djurić, R., Istorija Roma, Beograd 2006
26
N. Tomašević/R.Djurić/D.Zamurović, Cigani sveta, Beograd 1989
20
Eno od legend v katerih je jasno viden spomin na indijsko preteklost sta
objavila angleška raziskovalca Donald Cendric in Grattan Parkson. Legenda
se glasi:
Imeli smo enega velikega, slavnega romskega kralja. Romi so takrat živeli skupaj,
vsi na enem mestu, v eni deželi čarobne lepote. Ta dežela se je imenovala Sind. V tej
deželi je bilo veliko radosti in sreče. Naš vodja se je imenoval Amengo Dep. Imel je
dva brata. Prvi se je imenoval Romando in drugi Singan. Vse je bilo dobro, dokler
ni prišla vojna. Muslimani so napadli naše kraje in jih spremenili v prah in pepel.
Romi so zapustili svojo domovino. Kot reveži so potovali od mesta do mesta, od
države do države. Eni so šli v Egipt, drugi so šli v Bizanc, tretji so živeli v Jermeniji27.
Razen navedenih je zabeleženih še veliko drugih legend. V velikem številu
teh legend, odvisno od države kjer so Romi našli svoje zatočišče, zlahka
najdemo elemente izročila in tradicije večinskega naroda. Prišlo je do vsidranja
tematike, motivike in podobno.
PRAVLJICE IN PRIPOVEDKE
Pravljica je fantastična zgodba, ki ni vezana na določene zgodovinske osebe
ali kraje na Zemlji. Pravljica izhaja iz verovanj in mitov, kar lahko ponazorimo
z etimološkimi podatki. V nekaterih indoevropskih jezikih, kot sta npr.
slovenščina ali nemščina, ima namreč beseda pravljica mitsko in magično
poreklo28. (Npr. Srbska beseda „bajka“ je v zvezi z glagolom „bajati“, ki izhaja iz
staroslovanske mitologije in verovanja. Vendar po etimološki razlagi ta glagol
obstaja tudi v besedi „basen“.
»Hata«, »hatam« je romski naziv za zgodbe, ki ustrezajo terminu pravljica.
(Termin izhaja iz staroindijske besede „katha, „kathanaka“, pravljica). Torej, že
v samem romskem poimenovanju, ki se ga dopolnjuje s sintagmo „hatam beči“,
prihaja do izraza zavest, da je pravljica nekaj neresničnega, pretiranega, plod
domišljije in ne pripoveduje o stvarnem življenju.
Do sedaj je bilo objavljenih več zbirk romskih pravljic v različnih evropskih
27
28
Kenrick, Donald/Puxon, Grattan, The Destiny of Europe’s Gypsies, London 1972
Binns, Dennis, A Gypsies Bibliography
21
jezikih29. Nemški folklorist Heinz Mode30 je izdelal tudi klasifikacijo in
analizo romskih pravljic in na podlagi tega ugotovil 73 tipov, za katere lahko
rečemo, da so tipične romske pravljice. Katalog pravljic, ki sta ga izdelala
znana raziskovalca Arne in Thompson31 nam omogoči, da bolje vidimo, da je
izmed vseh danes najbolj znanih romskih pravljic več kot 50 tipov primerljivih
z indijskim; 47 tipov vsebuje značilnosti perzijsko-iranskih pravljic; ostale
tipe pa lahko primerjamo z turškimi pravljicami, balkanskimi pravljicami in
pravljicami raznih drugih evropskih narodov.
Tematika in motivika romskih pravljic je raznovrstna.
Pravljice, ki govorijo o Romih in njihovem načinu življenja, se imenujejo
„rromane paramiče“ (romske pravljice). Te pravljice so se ohranile skozi
pripovedovanje v družinskem krogu ali pa so jih pripovedovali profesionalni
pripovedovalci, navadno ob ognju, pozimi. Tako so se prenašale iz generacije v
generacijo, kot neke vrste svetost
Da si boste lažje predstavljali, bomo navedli nekaj značilnih pravljic iz
te vrste. To so: „Gospod Bog in revni Rom“, „Bog, romski boter“, „Bog in
zavržena pastorka“, „ Božji varovanec“, „Pravljica o vragu“, „Sončeva mati“, „Veja
sončevega drevesa“, „Cvet sreče“, „Jabolko upanja“, „Drevo joka“, „Šepavčeva
mati“, „Mati gozda“, „Zmajeva mati“itd. Poleg teh poznamo tudi veliko drugih
pravljic o romskih svetnikih, cerkvi, poklicih itd. Na koncu, vendar ne nazadnje,
so tu še pravljice o nadnaravnih bitjih in pravljice katerih junaki so živali, vse od
ptice do krave in konja.
Te pravljice nastale v romskem jeziku so večplastno pomembne: od
proučevanja jezika in njegove strukture, preko verovanja in tradicije, do študija
ljudskega ustnega izročila Romov v vseh njegovih pogledih. V njih, kot v
pravljicah vseh drugih narodov, obstajajo univerzalne teme in motivi.
Teme in motivi so obdelani na specifičen način, prilagojen zgodovinskim
in družbenim pogledom naroda, njegovim potrebam, težnjam in idealom.
Pripovedovalec se ravno tako kot v obdobju antike, vživi v vsebino zgodbe,
oponaša njene junake, gestikulira, uporablja izrazno mimiko, tudi uporablja
različne pripomočke ipd, z namenom, da bi čim bolj prepričljivo prikazal svet o
katerem pripoveduje. Pri tem poslušalci lahko reagirajo kot gledališka publika
in doživijo neko obliko kolektivne katarze.
29
30
31
Aichele, Walther/Block, Martin, Zigeunermärchen, Düsseldorf-Köln 1973
Gruyter, Walter de, Enziklopädie des Märchen, Berlin- New York 1991
Ekerman, Johan Peter, Razgovori sa Geteom, Beograd 1970
22
Druge oblike ljudskega izročila, kot so na primer uroki, so prenašali naprej
samo vrači. To so bile večinoma ženske z nadnaravno močjo. Uroke so
izgovarjale šepetaje in so se prenašali iz generacije v generacijo le po osebah, ki so
bile „vnaprej določene“, da se bodo ukvarjale z magijo. Uroki in druge magijske
formule so bile del skrivnostnih znanj in čarobnih moči, ravno zato niso bile
na razpolago javnosti. Analize so pokazale, da ima veliko urokov nenavadno
literarno poetično vrednost, ki jo lahko primerjamo z nadrealističnimi in
fantazijskimi literarnimi stvaritvami in celo z tako imenovano magijsko
literaturo južnoameriških piscev.
Romske uganke so se izgovarjale samo v določenem delu leta. To nakazuje,
da so tudi njim pripisovali določeno magično vlogo.
Pregovori in reki so bili del vsakdanjika. Skozi njih so dobili večino nasvetov
za praktični del vsakdanjega življenja na vseh področjih in v vseh pogledih.
Za konec lahko ugotovimo, da so določene vrste ljudskega izročila tudi
dokaz, da se jezik lahko uporablja kot igra in pripomoček pri igri. Dober primer
za to so otroške izštevanke ali druge kombinacije besed, ki lahko obstajajo in so
razumljive samo v romskem jeziku in se jih nikakor ne da prevesti.
LJUDSKO PESNIŠTVO
Romske ljudske pesmi so zelo popularne, saj so večinoma postale del glasbene
tradicije ali pa celo izhajajo iz nje. Vedno so bile v prsih in na ustnicah romskega
naroda. Peli so jih ob zibelki, ob ognju, pri kosilu, na porokah in proslavah, ob
mrtvaškem odru in na pokopališču.
Ta duh romskega naroda najboljše ponazori naslednji romski pregovor: »Rrom
bi giljako si sar kham bi strafinako.« (»Rom brez pesmi je kot sonce brez zraka.“)
Slavni Goethe je poveličeval narode katerih obstoj je potopljen v pesem. V tem
je iskal dokaz za to, da je duh tega naroda vedno v obtoku, da neprestano kroži
od izvora tradicije navzgor proti vzvišenemu in popolnemu. Iz takšnih vzrokov
je govoril svojemu narodu: „Mi, Nemci, mi smo ljudje od včeraj. Šele pred enim
stoletjem smo se začeli izobraževati in mora miniti vsaj še par stoletij preden bo
med naše rojake prodrlo in jih doseglo dovolj kulture in duha, da bodo kot Grki
poklonili lepoti, se navdušili za lepo pesem in da bomo končno lahko rekli, da so
že davno minili tisti časi, ko smo se imenovali barbari32.“
32
Uhlik, Rade/Radičević, Branko V., Ciganska poezija, Beograd 1982
23
Romi nikoli niso živeli v bližini smrti. Kar so se od nje naučili je to, da strastno
vzljubijo življenje, ki se je razsipalo na poti iz Indije v Evropo in puščalo svoje
sledove v zaporih in kavarnah, povsod kamor se lahko prikradeta hudobija in
nesreča, ki sledita človeku in ljudem, ki si želijo rešitve kot neka zla slutnja. V
pesmi so našli molitev in ščit pred strahom in tesnobo, kruh in vino. Pesem je
postala njihova vera, ljubezen in upanje.
V njihovih pesmih se oglasita tako Bog kot Vrag, govorijo sonce, luna, zvezde
in zemlja, prepirajo in pomirjajo se vsa bitja na nebu in zemlji..., ker čutijo in
vidijo in seveda v pesmi dokažejo, da življenje spi na žimnici smrti, ki bi želela vse
spremeniti v nič. To je tudi vzrok, da se s pesmijo obrnejo k Bogu – Molitev33:
Nihče ne zmore tako kot Ti, Daj pokaži meni nesrečniku, Kaj zmoreš in znaš: Naj umre vse na svetu le Ti, Bog, preživi! Naredi mi to uslugo. Vendar dobro premisli, ko boš ponovno ustvarjal svet! Gospod Bog! Niko kao Ti, Gospode Bože!
Daj, meni nesrećnom, pokaži
šta umeš i znaš:
neka sav svet pomre
a Ti, Bože, preživi!
Meni za ljubav.
Samo pamet u glavu
kad iznova svet stvaraš!
Ljudski pesnik predstavi svoje videnje sveta tako pred Bogom, kakor
pred človekom. Pri tem izpostavi prošnjo, da se znova ustvari svet po meri
Vsemogočega.
Kritiki in prireditelji antologij romske poezije so opazili, da besede v teh
pesmih vedno ciljajo v jedro problema, pa čeprav je to jedro sam Bog. Romi
dojemajo Boga kot stvaritelja sveta in tistega, ki postavlja zakone, je najbolj
odgovoren za vse, kar se na svetu dogaja.
Romi „tehtajo“. Vse stvari postavijo na „tehtnico sreče“, celo Boga. Življenje
brez sreče je ničvredno. Sreča se ljudem lahko javi tako v resničnosti kot v
sanjah. Sreča ni v „imeti“, sreča je v „biti“. Romski pregovor pravi: „Lahko danes
imam, jutri nimam. Ni pa mogoče danes biti in jutri ne biti!“
33
Himna«Djelem, djelem« je bila sprejeta na 1. Svetovnem kongresu Romov Londonu leta 1971, ko so se odločili tudi
glede romske zastave.
24
Druga velika tematika romskega ljudskega pesništva je smrt. In to ne smrt kot
neizogibno dejstvo, katerega človek obeleži z jokom, ampak sama njena bližina
zaradi katere človeka obide tesnobni občutek, ki nenehno utripa v duši in krvi,
dokler človek stoji in hodi po zemlji.
Sreča kot nedosegljiva in tesnoba kot neobvladljiva skupaj ustvarjata vrtinec, v
katerem je človek samo igračka vetra.
V tem vrtincu človek ne gubi ničesar vse dokler ljubi. Zato ni večjega nesrečnika,
od človeka, ki ni sposoben ljubiti. Kajti v njemu je uničeno vse, korenina, steblo, cvet
in plod in dokler živi, se lahko dokazuje in samopotrjuje le z uničenjem. Ljubezen
je resnični dokaz, da človek ni sam sebi dovolj, čeprav je popoln ali nepopoln, cesar
ali berač. To je vez srca s srcem in vez vseh svobodnih vezi v človeku in med ljudmi.
Medtem ko se znajde v ljubezenskem zanosu in igri, ljudski pesnik kljubuje
smrti in Bogu.
Džikaj kamav, ni merav. E dudesa mo dji pherav. So o Del šaj, me kerav. Ilesa o them astarav. Merimaske o drom phandav. Dok volim, umreti neću.
Od svetlosti u duši živeću.
Što može Bog, ja pravim.
Moje srce vaza je za svet.
Smrti, igubila si put.
Džikaj kamav, bajrijav. Si te ovav, ni merav. Sasto them ka baxtarav. Dok volim, ima da rastem.
Biću, smrt neću.
Usreći ću ceo svet.
Dokler ljubim, ne bom umrl.
Živel bom od svetlobe v duši.
Kar zmore Bog, jaz naredim.
Moje srce je vaza sveta.
Smrt, izgubila si se.
Dokler ljubim, bom rasel.
Bom, nočem smrti.
Osrečil bom ves svet.
To dela tudi igralka:
Igračica se zanela igrom.
Slušaj, bre, igračice,
Ako igraš, sebi igraš,
samo sada nije vreme.
Igralko je zanesla igra.
Poslušaj me igralka,
Če igraš, sebi igraš,
Ampak zdaj ni pravi čas za to.
Slušaj, bre, igračice,
umro ti je otac,
jedini na svetu.
Znaš li šta je to otac?
Poslušaj me igralka,
umrl ti je oče,
edini na svetu.
Ali veš kaj je oče?
Slušaj ti, beli medju crnima,
ako umire, neka umire,
ako je umro, sebi je umro.
Al ovu igru ne ostavljam,
makar me na komade sekli.
Poslušaj ti, beli med črnimi,
če umira, naj umira,
če je umrl, je sebi umrl.
Te igre ne bom pustila,
čeprav me razsekate na koščke.
25
26
Ena od središčnih tem romske poezije je tudi življenje v temnici. Romi so
bili stoletja preganjani in strpani v temnice širom Evrope. Bili so žrtve naprav
za mučenje, zažigali so jih kot čarovnice in pomagače vraga, jih obešali,
zasužnjevali in na koncu so celo prispeli v pekel, katerega simbol je Auschwitz,
koncentracijsko taborišče, ki tako v evropski kot svetovni zgodovini predstavlja
poosebljenje nečloveštva in zla.
Jadikovka robijaša
Evo, majko, da ti kažem svoju tugu:
Ti slušaš moje poslednje reči.
I ruke i noge su mi okovane.
Brada duga, obrazi zarasli.
Pred vratima su crni stražari.
Majko, tužan sam kao ptica bez krila.
Crnim lancima ispod pazuha me vezali.
Ne bih mogao uteći da imam krila andjela.
Na goloj zemlji, kao na zmijama, spavam.
Ni san da ulovim, ni san da usnim!
Suze ronim, dodji, da vidiš,
do kolena su mi stigle.
Gladan sam, ruke i noge glaodjem,
dodje mi svoj krik da jedem,
ali se oglasiti ne smem.
E, kad bi me pustili, majko,
da te vidim i moju dečicu slatko izljubim!
Posle nek bude šta bude,
jer od ovog strašnijeg nema!
Žalostna izpoved ujetnika
No, mati, naj ti izpovem svojo žalost:
Ti poslušaš moje zadnje besede.
Roke in noge imam okovane.
Brada dolga, obraz zarasel.
Pred vrati so črni stražarji.
Mati, žalosten sem kot ptič brez kril.
S črnimi verigami so me zapeli.
Ne bi mogel pobegniti niti z krili angela.
Na goli zemlji, kot na kačah spim.
Ne spim in ne sanjam.
Utapljam se v solzah, ko bi mogla videti,
do kolen so mi.
Lačen sem in noge glodam,
pojedel bi svoj krik,
ampak se ne smem oglasiti.
Oj, ko bi me le izpustili, mati,
da bi te lahko videl in poljubil otroke!
In potem naj bo kar bo,
hujšega od tega ni!
27
Izmed tovrstnih pesmi ima središčno mesto v ljudski romski književnosti
pesem Bog i robija (Bog in ujetništvo).
Pusti, Bože, svoju veliku silu,
andjele krilate, i svece brkate,
naoružaj ih gromom i plamenim mačem
i daj predvodniku ključ od svih katanaca.
Ležim na robiji već deset godina...
Znaju i Tvoji andjeli - ni kriv, ni dužan!
Pošalji Sunce da istop moje okove,
hoću moju decu da vidim, ženu da poljubim...
Bože, zapaliću Ti u prvoj crkvi sveću.
Pošalji vojsku nebesku.
Šta je, bre, to za Tebe.
Zapaliću u crkvi dve sveće.
Sa vojskom nebeskom, i generale šalji.
Pusti Bog svojo veliko silo,
krilate angele in brkate svetnike,
oboroži jih z gromom in ognjenim mečem
In daj vodniku ključ vseh ključavnic.
V ujetništvu sem že deset let...
Tudi angeli vedno – nisem kriv, ne dolžan!
Pošlji sonce naj raztopi moje okove,
rad bi videl svoje otroke, poljubil ženo...
Bog, v prvi cerkvi Ti bom prižgal svečo.
Pošlji nebeško vojsko.
Pa kaj je to zate.
V cerkvi bom prižgal dve sveči.
Z nebeško vojsko in pošlji generale.
Izvuci me iz ove robije!
Šta je to, bre, za Tebe.
Tri sveće ću zapaliti u najlpešoj crkvi,
kleknuću pred oltarom, poljubiću sve svece...
Čekam Bože, da Tvoju pomoć dočekam.
Izvleci me iz tega ujetništva!
Pa kaj je to zate.
Tri sveče bom prižgal v najlepši cerkvi,
pokleknil pred oltar, poljubil vse svetnike...
Čakam Bog, da Tvojo pomoč dočakam.
Rom v temnici, ki je prototip Kafkinega junaka ali Andrićeve „Proklete
avlije“, najgosteje pravi Bogu.
An phanglipe me bešav...
Dandenca o sastri xav.
Jasvenca man parvarav.
Morho ilo čhordilo,
feri o dji ačhilo.
Putar Devla će jakha,
thaj bičhal maj phakora!
Ležim u tamnici...
Zubima grizem gvoždje.
Suzama tolim glad.
Srce se raskomadalo,
duša je samo ostala.
Otvori Bože oči i
krilašca mi pošalji!
Ležim v temnici...
Z zobmi grizem železo.
S solzami tolažim lakoto.
Srce se je razpadlo,
le duša je ostala.
Bog odpri oči in
mi pošlji krila!
28
Tute Devla te resav,
mor dukha te sikavav.
Do Tebe da stignem,
moja stradanja da vidiš.
Da pridem do Tebe,
da vidiš moje trpljenje.
Po oceni mnogih svetovnih poetov – nekateri izmed njih so v svojih pesmih
ovekovečili romsko mater kot simbol materinstva, nežnosti in ljubezni – romske
uspavanke predstavljajo vrhunec stvaritev svetovne ljudske književnosti. Takoj
za njimi so žalostinke matere za umrlim sinom. Za boljšo predstavo si bomo
ogledali nekaj uspavank, ki so prisotne v mnogih antologijah svetovne ljudske
poezije in v nekaterih šolskih učbenikih evropskih držav.
Sovimaske gili
Uspavanka
Uspavanka
Upral cara o kham pelo...
Čirikljije, dik sunoro! Lokhi lindra ka resel, Gili an ma ka barol. Za čergu je sunce palo... Spavaj, spavaj, ptiče malo! Spavaj, čedo, tihim snom, Ti si slavuj srcu mom! Sonce je zašlo za šotor...
Spi, spi, ptička mala!
Spi, otrok, tihi sen,
Ti si slavček mojega srca!
I daj ćiri kuna dela, Kraj kolevke bdiće mati, Ob zibeli bdi mati,
džikaj o kham ni inkljela. Sve dok zora ne pozlati. Vse dokler se zora ne pozlati.
Čo pato si phak khameski, Krilo sunca, tvoje gnezdo, Krilo sonca, tvoje gnezdo,
Baxt bari si mor čhaveski! Spavaj, spavaj srećna zvezdo! Spi, spi, srečna zvezda!
*
*
*
Thodem kuna talaj pruna, Pod šljivu sam razlistalu,
Pod razlistano slivo
voj patrenca thaj ranjenca,
postavila zipku malu, sem postavila malo zibko,
mor čhaveske gilabel, da detetu pesmom grana da otroku pesem vej
sar ilesa, nina-nana šumi svoje nina-nana.. šumi svoj nina-nana.
Perel drosin- les hosel; Rosa pade - umiva ga; Rosa pade – ga umije;
patrin perel - les čharel; lišće sleti - pokrije ga;
Listje pade – ga pokrije;
Balval phurde - kuna del... Vetar stigne - zaljulja ga... Veter pride – ga zaguga...
Sov, čhaveja, nina-nana, Spavaj, čedo, nina-nana, Spančkaj, dete, nina – nana,
baro, gudlo, te oves! bićeš momak jednog dana. postal boš moški nekega dne.
29
S svojo enostavnostjo, ljubkostjo in modrostjo svet prevzemajo tudi romske
pesmi, katerih tematika je vsakdanje življenje.
Razlago najdemo v romski modrosti: „Za razliko od drugih, ki s pesmimi
prekrivajo svet, mi pretakamo življenjsko resnico v pesmi. Če pesem
popolnoma napolni dušo, bo ta živela, vse dokler bo živela duša.“ Dopolnitev
tej modrosti je romski pregovor: „Naj čačipe bi godjako, nane gili bi vogako!“
(„Ni resnice brez pameti in ni pesmi brez duše!“)
Najpogostejše teme tovrstnih pesmi so: družinsko življenje in družinski
prazniki, ljubezen fanta in dekleta, konji, potovanje, nesreče, tragični
zgodovinski dogodki ipd.
Med temi pesmimi ima prav gotovo središčno vlogo pesem „Djelem, djelem“,
ki je postala tudi romska himna34.
Ljudska romska književnost je zahvaljujoč svoji veliki popularnosti postala
velika in obširna tematika evropske in svetovne književnosti. Zagotovo ni
dežele in ni naroda, katere prozni pisci ali liriki niso posegli po tej tematiki
in naslednjim rodovom zapustili raznovrstne tekste velike literarno umetniške
vrednosti. Na teh izvorih so se napojili tudi romski književniki, katerih delo in
življenje je tematika naslednjega poglavja.
34
Himna«Djelem, djelem« je bila sprejeta na 1. Svetovnem kongresu Romov Londonu leta 1971, ko so se odločili tudi
glede romske zastave.
30
III DEL
ŽIVLJENJE IN DELO ROMSKIH PISCEV
KNJIŽEVNOST ROMOV V ŠPANIJI
Miguel de Cervantes Saavedra, (1547 - 1616), katerega ime in delo je
vpleteno v „zlati venec“ svetovne književnosti, je v kronološkem in v vseh
drugih pogledih prav gotovo „alfa“ zgodovine romske književnosti. S svojo
novelo „Cigansko dekle“ („La Gitanilla“) je Cervantes v vnesel romsko
tematiko in motiviko v evropsko in svetovno književnost.
Da bi bolje razumeli to področje, se bomo na kratko najprej dotaknili
življenja Romov v Španiji. V španskih arhivih je bilo doslej najdenih več
kot 700 dokumentov o Romih, vse od njihovega prihoda na španska tla,
stoletnih preganjanj, deportacij, prvih uporov, literarnih oblikah, proti
Frankovemu režimu in po njegovi smrti, ko so španski Romi začeli oblikovati
združenja in stranke, kulturne ustanove, časopise, itd. Po zgodovinskih
podatkih naj bi Romi prišli v Španijo med leti 1420 in 1425. Pregoni so se
začeli na pobudo cerkve okrog leta 1500 in trajali do leta 1783. Mučenja in
preganjanja so ovekovečili v glasbi (flamenko) in v literarnih delih španskih
piscev, predvsem pesnikov. Največjo slavo med njimi je dosegel Garcia
Lorca s svojo „Cigansko romanco“35.
Ravno na španskih tleh so se kljub tragičnemu življenju, izoblikovali
mnogi romski književniki in drugi umetniki, ki so s svojimi deli osvojili
skoraj cel svet. To so: Cervantes, Antonio Machado, slikar Pablo Picasso,
igralec Antonio Banderas...
Jorge Luis Borges je torej imel dobre razloge, ko je v svojem tekstu o
Cervantesovih „Zglednih novelah“ zapisal: „Ne vznemirja nas Mahmud ali
Cigančica, ampak Cervantes, ki je popolnoma zaskrbljen z razmišljanjem
o njiju36.“
35
36
Djurić, Rajko, Istorija Roma, Beograd 2006
Borhes, Horhe Luis, Predgovor,Servantes, Uzorne novele, Novi Sad 1981
31
V nedavno objavljeni monografiji, ki je izšla v Veliki Britaniji, je bil prvič
objavljen podatek, da je bil Cervantes romskega porekla. „La Gitanilla“,
„idealistično – realistična novela“, kakor jo je označil Angel Valbuena Prat,
pisec ene najbolj znanih španskih literarnih zgodovin, je pravo remek delo
evropske in svetovne književnosti. Ta novela je navdihnila mnoge evropske
pisce,tudi največje med njimi kot so Puškin, Hugo, Merime, Goethe itd.
Cervantes, v kateremu je bilo romsko življenje prisotno v obeh vidikih,
notranjem in zunanjem, je na preprost način prikazal življenjsko filozofijo
tega naroda37.
„Mi sveto spoštujemo zakon prijateljstva: nihče ne hlepi po imetju
drugega: živimo prosti smrtne kuge ljubosumnosti. Med nami sicer
pogosto pride do zveze med najbližjimi krvnimi sorodniki, a zakonoloma
ni. Kadar pa se spozabi naša žena ali izneveri ljubica, ne gremo tožit pred
gosposko, ampak smo sami sodniki in krvniki svojih ljubic in izvoljenk. S
tako lahkoto jih ubijemo in zakopljemo v hribih in pustinjah, kakor bi imeli
opravka s škodljivimi živalmi. Ni ga sorodnika, ki bi se zmenil za njihovo
smrt, nobeni starši se ne poslužijo krvnega maščevanja. Spričo tega strahu
in te bojazni ženske pazijo na svojo čistost, mi pa moremo, kakor sem to že
povedal, zastran njih mirno živeti.“
„Zakon lahko razveže pri nas tudi starost kakor smrt. Mlajši sme svojo
starejšo zakonščico spoditi in si izbrati drugo, ki se bolj prilega njegovim
letom in njegovemu okusu.“
„Mi smo gospodarji travnikov in polja, gozdov in gora, studencev in
potokov. Gore nam dajejo drva zastonj, drevje sadje, vinogradi grozdje,
vrtovi sočivje, studenci vodo, potoki ribe, lovišča divjino, skale senco,
soteske hladovino, jame pa zavetišče. Piš in vihra sta za nas okrepčava, sneg
poživilo, dež pa kopel; godba je za naša ušesa grmenje, bliski pa so nam
plamenice. Trda tla so za nas mehka pernica:utrjena koža našega telesa nas
brani kot neprodiren oklep. Naše hitrosti ne ovira omrežje, ne zadržujejo
prekopi, ne omejujejo zidovi. Naše hrabrosti ne vežejo konopci, je ne slabe
klade, ne davi je vodna preskušnja, ne kroti je tezalnica. Med ’da’ in ’ne’ ne
ločimo...
„...Nas ne vznemirja bojazen, da bi čast izgubili, niti nam častihlepnost
ponoči ne jemlje spanja. Med nami ni strank, nam ni treba zarana vstajati,
37
Djuric, Rajko, Djuri, R./Courthiade, M., Les Rroms dans les belles-Lettres Europeennes,Paris 2004.
32
da bi prošnje oddajali, se poklanjali visokim gospodom in milosti prosili pri
njih. Za zlate strehe in razkošne dvorce cenimo te svoje lesenjače in gibljive
kolibe, namesto slik in pokrajin flamske šole gledamo prirodo, ki nam
privlači oko ob vsakem koraku s strmimi pečinami in snežnimi vrhunci,
pestrimi tratami in mračnimi hostami38...“
Cervantes zaključi opis življenja Romov z besedami: „Isto vedro čelo
kažemo vročini kakor mrazu, pomanjkanju kakor obilju“. In potem,
zaključi: „Za nas je lanski sneg oni pregovor:“Cerkev, morje, kraljevi dvor“.
Mi imamo vse, česar si želimo, saj se zadovoljujemo s tem, kar imamo39.“
Novela je nastala v času, ki je bil poguben za Žide in Rome v Španiji. Pred
tem je bilo o Romih pisano le v pustolovskih oziroma t.i. pikaro romanih,
v katerih so bili opisani kot brezbožneži in nevarni kriminalci, kar je bilo
v skladu z duhom inkvizicije španske katoliške cerkve tega časa in strogih
ukrepov španskih oblasti proti Romom40.
Preciosa, ki jo je Cervantes opisal kot najlepšo, najbolj preudarno in
skratka najboljšo igralko, je po Kastilji prišla vse do Madrida in bila na dan
Svete Ane – po epidemiji kuge leta 1597 razglašena kot njegova zaščitnica.
Tako je Preciosa, po rodu Španka odrasla med Romi, postala most med
dvema globoko ločenima in med seboj sprtima svetovoma. Andreas, njen
zaročenec, visokega rodu, Španec, doživlja ista ponižanja in mučenja kot
Romi Španije. Novela „Cigansko dekle“ je v bistvu nenavadna slika Španije,
njenih običajev in ustanov, ki pod težo globoko ukoreninjenih predsodkov
ne morejo ločiti Špancev od Romov, oziroma ne morejo s čisto vestjo priti
do resnice o drugem kot pomemben predpogoj spoznavanja samih sebe.
Skozi pesmi, ki jih Preciosa poje, Cervantes opisuje situacijo v Španiji in
prihodnost Romov v tej deželi. Po drugi strani je skozi literarno formo, z
uporabo različnih priložnosti, razložil življenjsko filozofijo tega naroda in
njegove človeške in družbene vrednosti.
„Vzorne novele“ v katerih „ciganskemu dekletu“ pripada središčno mesto,
so poleg „Don Kihota“, Cervantesovo najboljše delo.
O „Don Kihotu“, velikemu remek delu svetovne književnosti, je bilo
objavljenih veliko študij. Njegovo življenje lahko primerjamo z življenjem
človeka, saj skozi njegov govor, govori ves svet, z vsemi svojimi težavami
38
39
40
Cervantes, Miguel de, Vzorne novele, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana, 1951.
Ibid.
Djurić, R., Istorija Roma
33
in željami. „Don Kihot“ spominja na romsko ljudsko zgodbo o človeku in
njegovi senci, s katero je ta v večnem sporu. Razlog za spor je bil popolnoma
nedolžen: človek je z nogo stopil na svojo senco, ta se je razjezila in mu
prisolila klofuto. Čeprav sta nerazdvojno povezana, sta v neprestanem
sporu, nenehno se obtožujeta, preganjata, si nameščata podlosti ipd. Vsakič
ko se srečata in vsakič ko se razideta so njuni stiki čudežna zgodba.
Don Kihot, tepec, in Sančo Pansa, neumnež, zahvaljujoč piscu postaneta
pametna človeka. Don Kihot sicer z monomanijo, rahlo težavico v možganih
in Sančo Pansa z kančkom lahkovernosti, ampak vendarle. Cervantes
ni pod drobnogled postavil le Španije in španske družbe, ampak celotno
človeštvo41.
V Španiji se je rodil in ustvarjal še en Rom, ki je postal svetovno znani
pesnik in sicer Antonio Machado (1875 - 1939). Rodil se je v Sevilli, kjer so
Romi živeli stoletja in ki romsko zgodovino bogati z raznimi dogodki. Eden
takih dogodkov je povezan s starešino nekega romskega plemena z imenom
Maladros. Ta je 27. maja 1570 v temnici pustil oziroma zapisal oporoko, ki
je doživela velik odmev v celotni Evropi42.
Machado se je leta 1900 znašel v Parizu, mestu luči, kjer je spoznal
simboliste, med njimi tudi Paula Verlaina in Oscarja Wilda. Druženja s takrat
že znanimi pisci so prispevala k temu, da se je tudi on posvetil poeziji. Med
leti 1899 in 1902 je napisal zbirko pesmi „Samote“ in kasneje še „Kastiljske
noči“, „Nove pesmi“, „Apokrifni kanconijer“...Skupaj z bratom Manuelom
(1874-1947) sta pisala drame. Objavljena so bila tudi njegova prozna
dela: „Juan de Mairena“, „Abel Martin“ in druge.43 Machado je bil človek
tragične usode in eden najbolj prepoznavnih predstavnikov „generacije
osemindevetdeset“, skupine, ki so jo sestavljali španski intelektualci po
debaklu Španije na Kubi leta 1898, z željo po osvetlitvi vzrokov za pojav
dekadence v Španiji. Machado je tudi oblikoval slogan „Dve Španiji“, ki
so ga med državljansko vojno vsakodnevno izgovarjali tako levičarji kot
desničarji.
Glavna tematika njegove poezije je samota in osamljenost. Odlikuje se
z minimalističnim jezikom. V njegovem pesniškem opusu so tudi pesmi
o življenju in usodi Romov. Med temi je posebno karakteristična „Saeta“
41
42
43
Marić, Sreten, Predgovor, Servantes, Don Kihot, Beograd 1976
Djurić, Rajko,Die Literatur der Roma und Sinti, Berlin 2002
Ibid.
34
(saeta je kratka pobožna pesem), v kateri je usoda Romov poistovetena s
Kristusovim križanjem.
Saeta »Podaj meni lestve tvoje da se na vrh grede popnem, mučne klince da izvučem Hristu Bogu jedinome.« (Narodna pesma) La Saeta
„Podaj mi svoje lestve
da se vzpnem do vrha
in izpulim težke žeblje
Kristusu, edinemu Bogu.“
(Ljudska)
Poj mu pesmu, mili rode, još ciganski Isus čeka da mu s ruku speru krv, da ga krsta oslobode!
Pojte mu pesem, ljudje,
ciganski Kristus še čaka
da mu iz rok sperejo kri,
da ga rešijo križa!
Andalužanski je narod peva u proleće, kad les pupi, kada mora lestve naći,
uz koje će na krst zaći. Pesmu zemlje roda moga, koja Hrista na mukama cvećem poljskim okitila, verom mojih pradedova! O ti, pesmo, nisi moja!
Raspetome Bogu zapevati ja ne mogu.
Moju pesmu daću Bogu, što je brodio po vodi. Andaluzijsko ljudstvo jo poje
spomladi, ko les brsti,
ko lahko najde lestev,
po kateri se bo povzpel do križa.
Pesem moje domovine,
ki je mučenega Kristusa
okrasila s poljskim cvetjem,
Z vero mojih pradedov!
Oj ti, pesem, nisi moja!
Križanemu Bogu
zapeti je ne morem.
Mojo pesem dal bom Bogu,
ki je hodil po vodi.
35
Jose Heredia Maya, (1947, Albunuelas – 2010, Granada) je
najuglednejši sodobni romski literat. Na Univerzi v Granadi je študiral
španski jezik in književnost. Ravno na tej univerzi je kasneje postal eden
vodilnih profesorjev Katedre za flamenko. Svojo prvo pesniško zbirko
„Penar Ocono“ je izdal leta 1974. Tej so sledile še „Poemas Indenfesos“
(Pesmi brez zaščite), „Camelamos naquerar“ (Želimo govoriti), „Charol“
(Sijaj) in druge, zaključujoč s pesmijo „Gitano de Ley“ (Edini pravi
Rom), ki je nastala v čast Roma Ceferina Gimenez Malla, ki ga je papež
Janez Pavel II. leta 1997 razglasil za svetnika katoliške cerkve, kar je prvi
tovrstni dogodek v celotni zgodovini katoliške cerkve.
Izvor pesniškega ustvarjanje Heredie Maye lahko na eni strani iščemo
v glasbeni tradiciji španskih Romov, iz katere so se napajali mnogi španski
literati in pesniki, in na drugi strani v stoletnih preganjanjih Romov v
Španiji, kar je tudi glavna tema njegovega gledališko-literarnega dela
„Želimo govoriti“. Maya je pričel s pisanjem tega dela, ko je bil španski
diktator Franco na smrtni postelji (Franco je umrl 20. novembra 1975).
Igra je bila v režiji Maria Maye premierno izvedena februarja leta 1976 v
Granadi in potem še po mnogih španskih mestih. Povsod je požela velik
uspeh. Kritiki so v vseh svojih ocenah posebej poudarili, da je to prva igra
romskega avtorja, ki predstavlja življenje Romov na dramatičen način, z
jasnimi političnimi sporočili. Rasisti, čigar glavna tarča so bili v tem času
Romi, so organizirali številne akcije proti izvedbi te igre. Grozili so celo
z bombnimi napadi. Izza teh napadov je stala rasistična politična stranka
„Partido Racial Democratico“ ali P.R.D.. Te rasistične akcije so na eni
strani pospešile organiziranje Romov v Španiji in na drugi povečale
interes publike, ki se je zahvaljujoč tej igri, prvič lahko resnično soočila z
težkimi in nerešenimi problemi Romov, svojih državljanov.
Struktura teksta je sestavljena iz štirih zakonov iz različnih
zgodovinskih obdobij Španije, vse od XV. do XX. stoletja. Zakoni so
prisotni na začetku, v sredini in na koncu dramske igre, kar pomeni, da je
avtor na ta način izpostavil kontinuiteto preganjanja Romov v tej državi.
(Govorimo o razglasih španskih kraljev Isabele Kastiljske in Ferdinanda
II. proti Romom leta 1499, Filipa IV iz leta 1633, Filipa V. iz leta 1745 in
žandarski odredbi (Guardia Civil) iz 20. stoletja.
„Preganjanje Romov do Božjega hrama“ – se je glasila ena od odredb
36
– in organiziranje lova na Rome, ki jih oznanijo zvonovi katoliške cerkve
in ustvarijo atmosfero, ki jo lahko le vidimo in doživimo v gledališču.
Znotraj tega organiziranega in institucionaliziranega pekla so nemočni
ljudje, ki svojo nesrečo in tesnobo izražajo z besedo, pesmijo in plesom.
Bolečina, strah, nemočnost, neupoštevanje človeškega dostojanstva
itd., nasproti česar so „hladni zakoni“ in ljudje, okronanih glav in glav
okičenih z raznimi oklepi...vse to so podobe, ob katerih človeku zastane
dih in če ima v sebi vsaj malo življenja, mora vsaj sebi samemu postaviti
vprašanje: „Kdo smo in kaj smo pravzaprav mi, Španci?!“ Iz pregona
in trpljenja Romov avtor oblikuje njihov nov kolektivni jaz in najboljši
primer za to je prav gotovo pesem „Rojen pred tisoč leti“; pesem v kateri
je Maya, kakor v Bibliji, na povzet način predstavil vse – od stvarjenja
sveta in človeka, preko kraljev in kardinalov, s satanskimi testamenti in
peklenskimi karnevali, vse do uničenja človeka, ki je veliko hitrejše in
krajše od strele in groma.
Kje je izhod in rešitev? Vstaja ali sprememba. V imenu ljubezni in
upanja se avtor odloči za spremembo, kajti le človek spremenjene duše,
srca in uma, lahko spozna svobodo kot splošno in skupno dobro. Kadar
tega ne more razumeti, pravi Maya, naj se uleže na Zemljo in doživi njeno
trpljenje in pričevanje44.
Poleg Maye, ki si je s svojim literarnim opusom zaslužil svoje ugledno
mesto v španski literaturi, moramo omeniti še Tia Carlosa (1921 – 1994)
in Joaquina Albaicina (1965-).
Carlos, po rodu iz Madrida, je bil udeležen v španski državljanski vojni
in je s strani Romov Španije in ostale Evrope užival veliki ugled. Ko je
govoril o svojem življenju in življenju svojih prednikov, je na povzet način
opisal življenje Romov v Španiji45. Njegova avtobiografija „Zgodba o Tiu
Carlosu“ je postala znana širom Evrope in je izredno zanimivo literarno
in zgodovinsko čtivo o španskih Romih.
Albaicin, ki živi in dela kot novinar v Madridu, je v književno javnost
prodrl s svojima proznima deloma „La serpiente terrenal“ (Zemeljska
kača) in „En pos de Sol“ (Za soncem). O življenju Romov v današnjem
času govori s pomočjo uporabe romskih mitov in legend. Govori o
44
45
Ib.
Wang, Kirsten, The Story of Tio Carlos, Frankfurt/M. 1996
37
sodobnem svetu, v katerem ima človek vedno manj stika z zemljo in
je zato njen horizont močno omejen in točno določen s tehnološkimi
sredstvi46.
„Homo globalizacije“, ki je pritegnil tudi romske pisce, dobiva tudi
njihov vpogled in opise v slogu njihovega duha in za razliko od Don
Kihota vodi za sabo druge sopotnike, ki razpolagajo s sodobnimi sredstvi
in orožjem. Možno je, da bo tudi on napisal svoj testament in ne vemo,
ali bo „homo globalizacije“, kot je to naredil Don Kihot, možen sporočiti
ne le svojo voljo, ampak bo svojo obsodbo tudi sprejel.
Književnost Romov v Španiji torej daje pečat tudi evropski in svetovni
književnosti, zahvaljujoč Cervantesu, avtorju Don Kihota. Ta primer
kot mnogi drugi, pričajo o tem, da se majhni nepriznani narodi, lahko
zahvaljujoč svojim velikanom umetnosti, približajo največjim narodom
sveta in morda celo izenačijo z njimi.
KNJIŽEVNOST ROMOV V VELIKI BRITANIJI
Po zgodovinskih podatkih, naj bi Romi živeli v Veliki Britaniji od leta 1430.
V času Henrika VIII (1509 – 1547) je prišlo do preganjanj in surovih kaznovanj
Romov. Žrtev tega je bil med drugimi tudi Thomas More, avtor znanega dela
„Utopija“.
Zla usoda ni šla niti mimo Johna Bunyana (1628 - 1688), po poreklu Roma,
ki je postal najbolj znan angleški religiozni pisec in čigar dela, kakor Biblijo,
prevajajo v več svetovnih jezikov, saj so po oceni mnogih literarnih zgodovinarjev,
poleg del Johna Miltona (1608-1674), eden najznačilnejši pojavov angleške
književnosti 16. stoletja47.
Njegova starša, Thomas in Margarita Bunyan, sta imela poleg Johna še dva
otroka. Thomas je bil kositrar in kotlar, ki je s svojo družino potoval od mesta
do mesta in Britancem ponujal svoje usluge in proizvode. John je že v otroštvu
veliko pomagal očetu in se naučil kotlarstva. Po končanem osnovnem šolanju,
bi se njegovo življenje verjetno odvijalo naprej, kot se je življenje večine Romov
tega časa, če ne bi leta 1644 bil mobiliziran v državljansko vojno v sestavu
46
47
Djurič, Rajko, Die Literatur der Roma und Sinti
Djurić, Rajko, Die Literatur der Roma und Sinti
38
Cromwellove parlamentarne vojske. V vojski je preživel dve leti in pol in v tem
času padel pod močan vpliv radikalnega puritanskega pridigarja. Puritanizem
(lat. puritas - čistoča; puritanus - čistunstvo) je bilo gibanje angleških
protestantov v 16. stoletju. Puritanci so, v nasprotju z anglikansko cerkvijo, ki
je bila močno podobna katoliški, pridigali o čistosti evangelija in v tem duhu
ustanavljali verske skupnosti, katerih člani so se močno držali Evangelijev in
tudi s svojim življenjem branili principe in načela svoje verske skupnosti. Eno
od osnovnih življenjskih vodil te skupnosti je bilo: „Per crucem ad lucem“, kar
pomeni od stradanja do svetlobe ali od križa do stanja večne blaženosti.
John se je leta 1647 vrnil iz vojske v mesto Elstow, kjer so živeli njegovi starši.
Spet se je začel ukvarjati s tradicionalno obrtjo, katere se je izučil pri očetu. V
tem mestu je doživel globoko duhovno krizo, ki je določila njegovo nadaljnjo
življenjsko pot in usodo. To krizo je kasneje opisal v svojem delu „Grace
Abounding“ (Izpolnitev z molitvijo) in pravi, da ga je ta kriza spreobrnila in je
po obredu krsta v reki Ouse postal leta 1653 član baptistične cerkvene skupnosti
v Bedfordu. Kmalu potem je postal pridigar v tej cerkvi. Velike zasluge za to
je imela tudi njegova globoko verna žena Mary, s katro se je leta 1648poročil
in imel z njo štiri otroke, dve hčerki (Mary in Elizabeth) in dva sina ( Johna in
Thomasa). Žal je leta 1656 njegova prva žena umrla. Tri leta kasneje se je Bunyan
ponovno poročil. Tokrat z Elizabeth in z njo imel še dva otroka, Saro in Josepha.
Postal je zelo znan pridigar in anglikanska državna cerkev, kateri se ni želel
podrediti, ga je leta 1660 dala aretirati. Aretirali so ga med pridiganjem v bližini
Harlingtona in ga obsodili na 12 let temnice.
Obtožnica proti Bunyanu je bila v nasprotju s proklamacijo o verskih
svobodah angleškega kralja Karla II (sina Karla I, ki je bil usmrčen) in se je
glasila: „John Bunyan iz Bedforda je imel vražji in škodljiv odnos do bogoslužja
in je protizakonito organiziral verske shode, ki so sprožili velika odstopanja od
uradne cerkvene oblasti in uničevanje dobrih podanikov tega kraljestva, kar je v
nasprotju z zakoni našega suverenega gospodarja in kralja.“
Bunyan je priznal organizacijo in vodenje verskih in molitvenih shodov, ni pa
želel obljubiti, da ne bo pridigal medtem, ko bo na svobodi.
V času 12 let, ko je bil zaprt, se je izučil izdelovanja nogavic in čevljev in
napisal več književnih del, ki so mu prinesla slavo in ugled.
Ko je bil po odloku škofa Lincolna leta 1672 izpuščen iz zapora je s
pridiganjem nadaljeval. Leta 1675 so ga ponovno aretirali in obsodili na šest
39
mesecev. V tem času, naj bi napisal veliki del svojega glavnega dela „The pilgrim’s
progress“ (Kristjanova pot), v katerem je na alegorični način predstavil pot
krščanskega vernika. Ta knjiga mu je prinesla svetovno slavo in je postala eno
najznamenitejših del svetovne književnosti. Njegov celoten opus vsebuje več kot
60 del48.
V novejših raziskavah Bunyana označujejo kot „ustvarjalca mitov“. Njegova
domišljija je izredno močna in bogata. Poustvarjal je posebno zvrst mitologije,
ki je v sebi spojila eksaltirano puritansko religioznost in realno gledanje na
buržoazijo, ki je takrat nastajala. K večji dostopnosti in popularnosti njegovih del
je prispeval tudi živ ljudski nagovor in poseben stil, ki ga je uporabljal. Njegov
stilski vzor je bila Biblija, katere vtis je močno viden v vseh njegovih delih.
Glavni junak dela „The Pilgrim’s progress“ je Kristjan kot simbol človeka, ki
teži k blaženosti v nebeškemu kraljestvu. Živi v mestu, za katerega izve, da bo
požgano in porušeno. Postavi si vprašanje : Kaj lahko naredim, da rešim mesto?“
Med potjo pride do polja, kjer sreča evangelista, ki mu svetuje naj pobegne
iz Mesta Uničenja. Kristjan upošteva njegov nasvet in zapusti mesto. Tako se
prične „Kristjanova pot“, pot, ki pobožnega človeka vodi skozi vse življenjske
preizkušnje do blaženosti v nebesih.
Ko je prehodil znatni del poti je srečal še drugega poklonitelja, Vernega, in
ta postane njegov sopotnik. Med opisovanjem njunih poti in potepanj avtor
predstavi svoj versko etični ideal in obenem kritizira negativne življenjske in
družbene pojave. Kritika je pogosto odeta v satirične opise, ki imajo posebno
moč posploševanja. Takšen je na primer priznani „Vanity Fair“ – Sejem ničevosti.
Vsakdo, ki želi priti do Mesta Odrešitve mora priti skozi Sejem ničevosti, ki
predstavlja posebno preizkušnjo predvsem za moralo človeka. „Na tem sejmu
se prodajajo različne stvari: hiše, zemljišča, trgovska podjetja, počastitve,
napredovanja, nazivi, države, kraljevine, pohote, zadovoljstva in užitki vseh
vrst, kot so prostitutke in priležnice, žene, možje, otroci, gospodarji, služabniki,
življenje, kri, telesa, duše, srebro, zlato, biseri, dragi kamni in vse kar si človek
poželi. Poleg tega lahko tu kadarkoli vidimo razne čarovniške trike, prevarante,
igre, gledališče, komedijante, opice, podleže, malopridneže vseh vrst...Tu lahko
brezplačno vidimo tudi kraje, umore, prešuštva, lažna pričanja...Vse to je krvavo
rdeče barve.“
Podana slika ni le prikaz Londona v času restavracije, ampak tudi simbolična
48
Wilpert, Gero von,Lexikon der Weltliteraur,Band I, Autoren,Stuttgart 1988
40
slika mlade buržoazije, v kateri vladajo podkupljivost in v njej lahko ravno tako
kot na Sejmu ničevosti kupimo čast in zavest, moža ali ženo, zemljišče ali položaj
– z eno besedo vse kar si želimo. Ravno tako je to sliko dojel tudi W. M. Thackeray
(1811-1863), ki povzel globoki smisel tega in svojemu slavnemu romanu v
katerem opisuje buržoazijo 20. stoletja dal naslov „Sejem ničevosti“, ki ga je
povzel od Bunyana. (V zvezi s tem se omenja tudi povezava z Nietzschejevim
delom „Tako je govoril Zaratustra“).
Ko sta Kristjan in Verni prišla na Sejem ničevosti sta povzročila veliko zmedo
in bila poklicana na sodišče. Bila sta obtožena kršitve javnega miru. Bunyanova
ironija je v tem primeru nekoliko bolj provokativna, saj je bil tudi on obsojen za
kršenje javnega reda in miru, ker je vernikom pridigal o krščanski strpnosti in
umirjenosti.
Scena, ki prikazuje samo sojenje je ena najzanimivejših v celi zgodbi in je
odličen prikaz realnega življenja. Ljubosumnost, priča v obtožbi, je govorila, da
je „slišala, kako je obtožni trdil, da sta si krščanstvo in običaji, ki vladajo mestu
Ničevosti diametralno nasprotni in nepomirljivi.“ Druga priča, Spletkar, pa
pravi, da je Kristjan „s prezirom govoril o njegovih prijateljih, ki so vsi dostojni
spoštovanja in sicer: lord Bonvivien, lord Razsipni, lord Častihlepni, lord
Sladostrastni, sir Skopušni in drugi plemiči.“ itd.
Vernega obsodijo na smrt in ko je po strašnih mukah, ki jih pretrpel izdihnil,
je njegovo truplo ob zvoku trobent čudežni voz ponesel v nebo. Kristjanu je
uspelo, da se je izognil kazni in na koncu prispel v Nebeški grad. Prečka reko
Smrti in sledi Angelu, ki ga sreča in tako pride v nebeški Jeruzalem. S tem se
konča 1. del knjige.
V drugem delu so opisana potovanja Kristjanove žene in otrok. Ko sledijo
njegovi poti, slišijo veliko zgodb o njegovih podvigih. Otroci postanejo pošteni
ljudje, moralni in verni in pred ženo se na koncu potovanja odprejo vrata
Nebeškega mesta.
Poleg tega nesporno najboljšega Bunyanovega dela, po vrednosti lahko
izpostavimo še „Življenje in smrt g. Badmana“ in „Sveto vojno“, ki je neke vrste
paralela Miltonovemu „Izgubljenemu raju“. Analize Bunyanovih del so pokazale,
da je bil ravno on predhodnik veliki angleških romantikov 18. stoletja. Zaradi
svojih prepričanj je moral veliko pretrpeti. Pregon je bil zaustavljen šele leta 1687
s t.i. aktom indulgenacije. Pokopan je na londonskem pokopališču Dissenter,
Bunhill.
41
Bunyan je eden od primerov, kako lahko tudi duša slabo izobraženega človeka
ustvari veliko število nesmrtnih literarnih in verskih del. Del, ki bodo napajale
um in srce številnih ljudi na svetu. V tem smislu ga lahko primerjamo z nemškim
filozofom Jacobom Boehmejem (1573-1624). Ta je bil v mladosti vaški sluga,
pastir, kasneje čevljar in nato je postal filozof, čigar filozofija je priznana kot
prava nemška49.
Kot je Hegel duhovito zapisal: „Čevljar Jacob Boehme je postal filozof, vendar
so mnogi filozofi bili čevljarji“, tako bi lahko rekli o Bunyanu: „Kositrar John
Bunyan je postal pisec svetovnega slovesa, medtem ko so bili mnogi svetovni
pisci kositrarji.“
Po smrti Johna Bunyana se je glas Romov zaslišal spet leta 1888, ko je bilo na
pobudo angleškega filologa in pisca Georgea Burrowa (1803-1881), strastnega
raziskovalca romskega jezika in načina življenja, ustanovljeno društvo za
raziskovanje Romov „Gypsy Lore Society“. Društvo je postalo matica evropskih
in svetovnih raziskovalcev romskega načina življenja in kulture. Zahvaljujoč
časopisu, ki je tu izhajal več kot 100 let so se ohranile številne romske pesmi
in zgodbe iz različnih evropskih držav, celo izvenevropskih držav. Kirk Jetholm,
B.S. Smart, T. Crofton in še posebno Silvester Boswell so postali zelo popularni
predstavniki romske književnost Anglije v tem obdobju50.
Po izredno slavnem Bunyanu je književnost Romov Velike Britanije posebno
zaznamoval s svojim peresom tudi George Bramwell Evans – Romany (1884
- 1943). Tudi ta je bil zelo religiozen in je kot pastor metodistične cerkve imel
med leti 1929 in 1939 tudi visok naziv in položaj v tej cerkvi. Bil je minister.
Svojo popularnost in književno slavo je pričel graditi leta 1934, ko je postal
urednik romskega radio programa BBC-ja v Londonu.
Nenavadno je tudi, da je ravno on eden od pionirjev romske otroške literature
in mu na tem področju pripada središčno mesto v romski literarni zgodovini.
Že naslovi njegovih del nam govorijo o njegovih obzorjih pripovedovanja „A
Romany in the Field“ (Romi na polju), „ A Romany in the Country“ (Romi na
deželi), „Out with Romany by the Sea“ (Z Romi na morju) itd.51
Pomembno sled je pustilo še nekaj romskih avtorjev in sicer: Eli Frankham in
Tom Oldy, avtor zbirk pesmi objavljenih v 2. polovici 20. stoletja52.
49
50
51
52
Hegel, G. W.F., Istorija filozofije, 3, Beograd ‚1970
Hegel, G. W.F., Istorija filozofije, 3, Beograd ‚1970
Djurić, Rajko, Die Literatur der Rom und Sinti
Ibid.
42
KNJIŽEVNOST ROMOV V RUSIJI IN OSTALIH BIVŠIH
SOVJETSKIH REPUBLIKAH
Rusija je v pogledu raziskav romskega načina življenja in kulture, kakor
tudi literature, izredno zanimiva država. Romi so prišli v Rusijo v 15. stoletju
iz različnih evropskih držav, predvsem iz Romunije, Poljske, Ukrajine in
Madžarske, ter manjše število iz oblasti na Kavkazu53. Romski glasbeniki
so si zelo hitro pridobili slavo in ugled. Eden od možnih vzrokov za to je
bil predvsem ta, da ruska pravoslavna cerkev ni bila posebno naklonjena
svojim vernikom Rusom, ki so bili glasbeniki. Odnos cerkve do glasbe,
predvsem instrumentalne je izhajal iz prastare verske tradicije in vraževerja
v zvezi z glasbeniki in demoni. Po drugi strani zagledanost ruskih umov
v dušo (kar spominja na zagledanost nemških filozofov v um) ustvarja in
vzdržuje specifično duhovno, kulturno in družbeno situacijo in stanje, ki
je bilo posebej ugodno za Rome, saj je v njihovi tradiciji duša enakovredna
nebeškemu soncu. Za razliko od osnov tradicionalne ruske cerkve do glasbe,
so Romi verjeli, da se najbolj pristni odnosi z božanstvi in božanskimi silami
vzpostavijo s pomočjo glasbe in skozi glasbo in ples.
Zgodovina ruske književnosti in umetnosti nam dokazuje, da so ruski pisci
vseh generacij in književnih krogov, tudi skladatelji, najbolj cenili romsko
glasbo in ples. V mnogih ruskih mestih so imeli pevske zbore, med katerimi
je bil najslavnejši pevski zbor na dvoru grofa Orlova Česmenskega54.
Ta »epizodna vloga« Romov v duhovnem in kulturnem življenju Rusije
je vplivala na razvoj njihovega lastnega duhovnega življenja in razvoj romske
narodne kulture, kar hkrati pomeni tudi pojav in razvoj romske književnosti.
Začetnik romske literature v Rusiji je Adam Tikno (1875-1948), ki se je
leta 1905 vrnil iz rusko-japonske vojne (imel je oficirski čin) v svoje pleme s
katerim je prispel do Konstantinopla. Od tod so se odpravili proti Zahodni
Evropi, kjer jih je zajela 2. svetovna vojna. Po končani 2. svetovni vojni je
živel v Nemčiji, kjer je leta 1948 tudi umrl. Njegove pesmi je shranil folklorist
Izydor Kopernicki, katerega je posebej zanimalo romsko izročilo. Tikno je
pravzaprav en in edini pojav v literaturi Rusije. V svojih pesmih je opisoval
53
54
N. Demeter/N. Besonov/V. Kutenkov, Istorija Cigana (na ruskom), Moskva, 2000
Ibid.
43
svoje življenje, dolga potovanja po Evropi, ter njene poti in razpotja55.
Oktobrska revolucija iz leta 1917 je imela med Romi tako goreče
privržence kot močne nasprotnike. Kljub temu jih je bilo največ takih, ki
so na situacijo gledali v duhu romskega pregovora, ki pravi: „Tudi crknjega
konja lahko vprežeš v voz, vendar z njim ne boš prišel daleč!“ („Šaj vi o
mulo grast te thol pe an vurdon, ma naštisardol pe dur te resel pe gasave
vurdones!«)
Vodje prvih združenj Romov v Moskvi in drugih ruskih mestih so
poskušali vse te „neverne Tomaže“ uvesti v nov sistem, jih opismeniti,
strokovno usposobiti za tovarniške poklice, delo v kolhozih itd. Glede na
to, da je veliko Romov v tem obdobju govorilo samo romski jezik, so zaradi
lažjega in hitrejšega opismenjevanja odpirali šole s poukom v romskem
jeziku, objavili romsko berilo, pričeli z radijsko oddajo itd. Ravno takrat so
se rojevale nove ideje in načrti, okrog katerih so se zbirali maloštevilni šolani
Romi, ki so potem po zgledu ostalih narodnih manjšin, začeli ustvarjati
programe razvoja Romov v Rusiji in Sovjetski zvezi. Vendar pa je takrat
NKVD imela pod nadzorom vse, seveda tudi „Vserusko zvezo Ciganov“56.
Spodbudna pri razvoju romske književnosti sta bila tudi romska časopisa
„Zora“ in „Nova pot“57. Vendar je romska književnost dobila krila šele
zahvaljujoč romskemu gledališču, katerega temelji so bili leta 1927 položeni
v Moskvi. Takrat je bila osnovana najprej gledališka „Indo-romska šola“, ki je
postala zatočišče igralcev, dramaturgov, režiserjev, dirigentov, skladateljev,
scenografov itd58.
Aleksander Germanov (1893-1955) in Ivan Rom – Lebedev (19031989) sta bila glavna predstavnika kulturnega in literarnega življenja ruskih
Romov.
Germano je bil rojen v ruski vasi Starčevo – Lepskino, očetu češkega
porekla in materi Rominji. Srednjo šolo je končal v Ukrajini in se zaposlil
v Orelu pri Moskvi. V času državljanske vojne je bil v sestavu Rdeče
armade. Leta 1926 se je ustalil v Moskvi in tu živel do smrti. V romščini
je začel pisati leta 1915, leta 1921 pa si je pridobil status profesionalnega
romskega književnika. Pisal je zgodbe, novele, pesmi in drame. Prevedel je
55
56
57
58
Djurić, R., Die Literatur der Roma.
N. Demeter,...;Istorija Cigan.a
Ibid.
Djurić, R., Istorija Roma.
44
dela več ruskih piscev v romščino, med drugim Puškinovo pesem „Cigani“
in zgodbe Maksima Gorkega „Makar Čudra“ in „Starka Izergil“. Bil je
zbiratelj romskega ljudskega izročila, pisal učbenike za romski pouk in bil
eden od ustanoviteljev gledališča „Romen“ v Moskvi. Posebej pomembna
je njegova „Bibliografija o Romih od leta 1730 do 1930“ in krajši poskusi
kot sta „Kratka zgodovina sovjetskih Ciganov“ in „Cigani v beletristiki od
Deržavina do Bloka“59.
Njegove izbrane „Pesmi in zgodbe“ so bile posthumno objavljene leta
1962 60.
Germano v svojih delih razsvetljuje svojo življenjsko pot in usodo
Romov v Rusiji. Medtem ko govori o svojem otroštvu, obuja spomine na
svojo mater, ki ga je „namesto s kruhom, hranila s svojimi solzami“. V opisih
življenja Romov nam sporoča, da so ti v preteklosti živeli „kot divje zveri“
po gozdovih in stepah. Vedno kadar so pogledali v nebo, se jim je prikazal
„meč usode“, proti kateremu so se borili s pesmijo in plesom, ki je kot stepski
vihar. Življenje Romov, kot ga opeva in o katerem pripoveduje Germano,
je skratka življenje, katerega življenjske sile nenehno krušijo in drobijo in
proti kateremu se pogosto namerijo tudi nebeške sile. Je tudi avtor prve
romske drame v Rusiji „Življenje na kolesih“, ki je bila 16. decembra 1931
premierno prikazana v gledališču „Romen“ v Moskvi. Osnovna tema drame
je življenje Romov – nomadov in njihov nov način življenja, po vzorcu
„novega življenja“ v Sovjetski zvezi, v kateri – kot pravi jezik propagande
– vsi ljudje in narodi morajo postati graditelji nove družbe in družbenega
reda.
V gledališču „Romen“ je bila izvedena tudi njegova druga drama „Med
ognji“. Germano je vedno težil k temu, da bo hkrati pisec in razsvetljitelj.
Verjel je, da bo s svojimi pesmimi in zgodbami, še posebej pa z dramami
uspel spremeniti življenje Romov v Sovjetski zvezi, kar je bilo seveda v
duhu tedanjega soc-realizma, ki je velel: „Književnost in umetnost v službi
naroda.“. Tega velelnega stavka se je držalo veliko piscev in umetnikov
Sovjetske zveze, ne glede na to, kateremu narodu so pripadali.
Kot eden prvih visoko izobraženih Romov, je Germano zbiral tudi
zgodovinsko gradivo o Romih, njihovi kulturi ipd. Zanimala ga je njihova
59
60
Djurić, R.,Die Literatur der Roma.
Ibid.
45
zastopanost v kulturni in literarno-umetniški zgodovini Rusije in drugih
evropskih držav. Njegovi teksti pričajo o njegovi vsestranskosti, vse od
literarno umetniškega ustvarjanja, preko prevajanja ruskih del v romščino,
vse do raziskovalno izobraževalnega dela.
Nikolaj Pankov (1895 – 1959) spada k generacijskemu in literarnemu
krogu, ki ga začel Germano. Rodil se je v Sankt Peterburgu, očetu trgovcu
konjev in materi finskega porekla. Hodil je v cerkveno šolo kot mnogo
drugih otrok iz revnih družin. Leta 1910 je pričel delati kot telegrafist in med
tem svojo željo za znanjem tolažil z branjem knjig podnevi in ponoči. Leta
1912 se je zaposlil v odvetniški pisarni in po koncu oktobrske revolucije
postal učitelj. Po nalogu državnih oblasti je bil leta 1922 premeščen v
Moskvo, kjer je delal v tovarni. Tu se je zbližal z Romi iz Moskve in pričel
svoje delo v novonastalih romskih združenjih. Leta 1927 je postal sodelavec
časopisa „Zora“ in kmalu potem tudi njegov urednik. Poleg novinarskega in
literarnega dela je bil tudi predavatelj na pedagoško – industrijski fakulteti
v Moskvi, kjer je poučeval romski jezik. Z aktivnim pisateljskim delom
se je začel ukvarjati leta 1934, kar mu je omogočilo stik in sodelovanje z
ruskimi intelektualci in znanstveniki, med drugim tudi z akademikom A.P.
Baranikovim, ki je bil v tistem času zelo znan in ugleden ruski indolog. Skupaj
sta napisala in objavila Romsko – ruski slovar. Zahvaljujoč izobraževalno
raziskovalnemu delu je Pankov postal član znanstvenega društva „Gypsy
Lore Society“ iz Liverpoola. V svojih pesmih, ki so bile objavljene v
mnogih ruskih časopisih in literarnih revijah, Pankov najpogosteje govori
o družbenih temah in spominih na težko življenje v preteklosti in upanju na
lepšo in srečnejšo prihodnost.
Tretji značilni predstavnik te generacije je Mihailo Bezljudski (1901 –
1989), ki izhaja iz vasi blizu Zapošoka v Rzjanskem okrožju. Pri šestnajstih
letih se je pridružil Rdeči armadi in postal oficir. Leta 1925 je izstopil iz
armade zaradi bolezni. Po okrevanju je pričel delati kot učitelj v Romski
šoli v Moskvi in leta 1930 postal tudi član ansambla romskega teatra. Takrat
je začel pisati pesmi, zgodbe in drame. Skupaj z ruskim piscem Edvardom
Solokom je napisal dramo „Včeraj in danes“ („Athasja thaj dadives“), ki je
bila premierno uprizorjena 30. aprila 1930. Igra je glasbeno – etnografska
stvaritev v kateri je prikazano življenje Romov pred in po Oktobrski
revoluciji. Zahvaljujoč skladatelju M.S. Bugačevskem, ki je več kot 40 let
46
delal v gledališču „Romen“, je ta igra postala zelo popularna.
Četrti, najproduktivnejši in eden najznačilnejših predstavnikov te
generacije je Ivan Ivanovič Rom – Lebedev (1903 – 1989), po poreklu iz
Moskve. V zgodovini romske književnosti je zapisan kot najznamenitejši
dramski avtor. Njegove drame „Svatba v taboru“, „Ognjeni konji“ in
„Mi Cigani“ – soavtor te drame je znani pevec romskih pesmi Nikolaj
Sličenko, dolgoletni vodja gledališča „Romen – so primer romske dramske
ustvarjalnosti ne le v Rusiji, ampak sega tudi širše po Evropi. Lebedev je
pustil vidni pečat v romski literarni zgodovini Rusije. Skico tega življenja je
predstavil v knjigi spominov „Od ciganskega zbora do gledališča „Romen“,
199061.
Življenje in delo Lebedeva katerega roman „Ciganka iz tabora“ je bil
posthumno objavljen, je tudi tematika filma „Življenje Roma iz Moskve“, ki
ga posnela moskovska televizija. Svoje videnje romskega življenja je prikazal
z dobrim primerom, opisujoč življenje Drabarke, ki je glavna junakinja tega
posthumno objavljenega romana. Drabarka, ki je s svojim taborom živela
potujoč od mesta do mesta v Rusiji, je v očeh avtorja kot list, ki se spomladi
pojavi na drevesnem steblu in ki v pozni jeseni, spran od dežja in ožgan od
mraza, pade na zemljo in izgine brez sledi v prahu in nikoli ne vidi svojih
korenin, ki so ga rodile in skupaj s deblom in vejo držale pri življenju. Iz
prepričanja in spoznanja, da je narod, brez ploda in semena, obsojen na
propad, je Lebedev najbrž črpal moč tako za svoje lastno življenje kot za svoje
ustvarjanje, za katerega lahko rečemo, da je kot zel plod, poln raznovrstnih
semen iz katerih so vzklili mnogi ustvarjalci in njihovi sopotniki.
K temu generacijskemu in literarnemu krogu spadata še dve ženski iz
Sankt Peterburga: Nina Dudarova (1903 – 1997) in Olga Pankova (1911 –
1983). Dudarova je bila učiteljica v romski šoli in sodelavka kulturnega kluba
„Rdeča zvezda“ („Loli Čeren“), ki je nastal leta 1930 v Moskvi. Študirala je v
romskem gledališču in zahvaljujoč temu pisala gledališke in literarne kritike.
Njena največja ljubezen je bila kljub vsemu otroška literatura.
Pankova je bila najprej sodelavka časopisa „Nova pot“ in je aktivno
prevajala iz ruščine v romščino. Uspešno je prevedla večje število literarnih
tekstov, proznih in lirskih, izmed katerih je najpomembnejši prevod
Puškinovih pesmi.
61
I. Rom- Lebedev, Od ciganskog hora do teatra »Romen«, Moskva, 1992.
47
Njena prva knjiga pesmi „Naši dnevi“ („Amare divesa“) je izšla leta 1933
in to je hkrati prva zbirka pesmi v literarni zgodovini Romov, katere avtor je
ženska, Rominja. V njenih pesmih dominirajo tri teme: življenje Romov v
preteklosti, domoljubne pesmi in pesmi v katerih poveličuje in slavi mir62.
Nasproti tej skupini najdemo Jurija Osipovića Dombrowskija (1909 –
1978), pisca proznih del, katerega dela so znana v Rusiji in izven njenih meja.
Po poreklu je bil iz Moskve, študiral je književnost. Leta 1933 je doživel
izgnanstvo v Alma Ato in od takrat vse do leta 1957, s krajšimi prekinitvami,
preživel v stalinističnih taboriščih. Po rehabilitaciji je živel v Moskvi in
napisal več del. Največjo slavo so mu prinesli romani „Majmun dolazi posle
svoje lobanje“, „Crnpurasta dama« , „Čuvar starina«, »“Fakultet nevažnih
stvari« in drugi.
Bil je vsestransko izobražen in izredno nadarjen. Opisoval je svoje
tragične izkušnje iz stalinističnih koncentracijskih taborišč, po čemer sta
poznala svetovno znana tudi Aleksander Solženicin in Varlam Šalamov. V
središču njegovih literarnih razmišljanj sta mučenik in mučitelj. Skozi njuni
telesi teče ista kri. Ampak – kakor se je Dombrowski literarno izrazil – je
med njima velika razlika v tem „da eni imajo lastno obstoječo temperaturo
krvi, neodvisno od okolja, ki jih obdaja“, medtem ko tisti drugi „nimajo
lastne toplote in ležijo na kamnu, hladni kot kamen. Torej, v tem je bistvo:
če imaš svojo temperaturo, te tuja ne more niti ohladiti niti ogreti63.“
Dobrowski, ki ga smatrajo kot ruskega pisca – (takih umetnikov in
znanih oseb je bilo v Rusiji več, začenši z Nadeždo Stalinovo ženo, katere
hči Svetlana se je na koncu znašla v Indiji, pa vse do Jurija) - je svoje romsko
poreklo sam odkril v tekstu „Cigani, bučna masa“64. V tem tekstu, katerega
glavna tema je Puškin in njegova pesem „Cigani“, Dombrowski govori tudi
o svojem poreklu. Avtentično podatki, ki nudijo vpogled v genezo pesmi
„Cigani“ in Puškinovo večletno druženje z Romi, so bili povod za to, da
nas Dombrowski spomni na plejado ruskih piscev, ki so s svojim peresom
skušali pričarati to, kar so videli in našli v romski duši. Pri tem se sklicuje
na Dostojevskega in njegovo razumevanje in interpretacijo starega Roma,
Zemfirinega očeta v pesmi „Cigani“: »Smiri se, gordi čoveče... Istina nije
izvan tebe nego u tebi samom; nadji sebe u sebi, pokori se sebi, zavladaj
62
63
64
Djurić, R., Die Literatur der Roma.
Ibid.
Dombrovskij, Jurij, Roman, Pisma, Eseji (na ruskom), Ekaterinburg, 2000.
48
sobom i ugledaćeš istinu. Ta istina nije u stvarima, nije izvan tebe, ni negde
iza sedam mora i gora nego, pre svega, u tvom sopstvenom radu na sebi.
Kad pobediš sebe, kad se smiriš - postaćeš slobodan onako kako nikad nisi
mogao ni da zamisliš... I druge ćeš učiniti slobodnima, i ugledaćeš sreću jer
će se ispuniti život tvoj, i shvatićeš, na kraju, narod svoj i svetu istinu njegovu.
Nigde, pa ni kod Cigana, ne postoji svetska harmonija ako si ti nedostojan
nje, zloban i gord, i zahtevaš besplatan život čak i ne pretpostavljajući da
ga treba platiti.« ( „Umiri se, ošabni človek..Resnica ni izven tebe, ampak
v znotraj tebe; najdi sebe v sebi, pokori se sebi, zavladaj sebi in videl boš
resnico. Ta resnica ni v stvareh, ni izven tebe, ni nekje izza sedmih morij
in gora ampak predvsem v tvojem lastnem delu na sebi. Ko premagaš sebe
in ko se umiriš, boš postal svobodnejši kot si kadarkoli misli...In druge
boš osvobodil, zagledal boš srečo, ker bo tvoje življenje izpolnjeno. In na
koncu boš ugotovil, kateri je tvoj narod in njegova resnica. Nikjer ni kot pri
Ciganih, ni svetovne harmonije, če je nisi vreden, si zloben in ošaben ter
zahtevaš brezplačno življenje brez tega da bi sploh razmišljal o tem, da bi ga
bilo treba plačati.“)
Dombrowski meni, da je takšno srečo in resnico našel tudi Danko, mladi
junak novele „Starka Izergil“ Maksima Gorkega, ki je iz iztrgal srce iz svojih
prsi in z njim osvetlil pot svojim sonarodnjakom. Ta podvig je absolutna
svoboda o kateri je sanjal Puškin in govoril Dostojevski. Seveda – kot
zaključi Dombrowski – se taki podvigi zgodijo samo v imenu človeštva.
Na samem koncu tega obsežnega teksta Dombrowski piše o potrebi in
razlogih za obstoj gledališča „Romen“ v Moskvi, ki je – kot meni – pravi
kraj za srečanja resničnih Romov ovekovečenih v ruski književnosti in
avtentičnega romskega življenja v Rusiji.
Kakor se je zgodilo z deli velikanov svetovne književnosti iz drugih držav,
tako je tudi z deli J.O. Dombrowskija: ta dela morajo šele poiskati svoj
prostor v zgodovini romske literature. Dombrowski je za razliko od drugih,
sam ponudil ta „ključ“, ko je zapisal svoj tekst, ki je bil leta 1983 posthumno
objavljen v časopisu „Voprosi literaturi“.
Drug književni krog romske literature v Rusiji je izpolnila generacija
katere pobudnik je bil Nikolaj Satkevič (1917 – 1978). Po diplomi na
Pedagoškem inštitut je postal učitelj v Brjansku, Irkutsku in Tuli. V Irkutsku
so na njegov predlog tudi odprli romsko šolo in kmalu zatem je pričel s
49
pisanjem in objavami pesmi. Kasneje so bile te pesmi zbrane in leta 1972
izdane v obliki zbirke z naslovom „Strune“. Naslovi ciklusov v tej zbirki so
tudi glavne teme in motivi njegovih pesmi: „Kar ljubi moja duša“, „Poti
Romov“, „Zvezda nad taborom“.
Satkevič je pisal po vzoru ruskih pesnikov. V skladu s poetiko in njenimi
principi je pisal pesmi z določenimi pesniškimi oblikami kot so balade
in pesmi po vzoru Jasenina in Majakovskega. Zahvaljujoč njegovemu
ustvarjanju je romska literatura bogatejša novih oblik in žanrov. Satkevič
je tudi zelo predano zbiral gradivo za romsko – ruski slovar in izdelal
bibliografijo romskih del od 1624 do 1966.
Tretji krog romske literature na prostorih bivše Sovjetske zveze
predstavljajo Mihail Grigorevič Kazimirenko (1938), Karl Rudevič (1939
-2002), Iljko Mazuro (1939), Valdemar Kalinin (1941), Aleksandar
Belugin (1942 - 1997) in Ivan Mihailovič Pančenko (1941). Po razpadu
Sovjetske zveze so nadaljevali s svojim ustvarjanjem v novonastalih državah:
Kazimirenko v Ukrajini, Rudevič v Letoniji, Mazuro v Moldaviji, Kalinin v
Belorusiji in kasneje v Veliki Britaniji, Belugin in Pančenko v Rusiji.
Rudevič in Belugin (čigar umetniško ime je bilo Leksa Manuš) sta bila
najproduktivnejša in najbolj vsestranska. Poleg tega, da sta pisala pesmi,
sta delovala tudi na svojih področjih. Beugin, po stroki lingvist, je bil
raziskovalni sodelavec Akademije znanosti v Moskvi in je raziskoval romski
jezik, medtem ko je Rudevič bil slikar.
Rojen v letonskem mestu Vangaži, je bil Rudevič že kot triletni otrok
soočen s smrtjo. Nemški nacisti in njihovi latvijski sodelavci so takrat
izvrševali strašne zločine nad tamkajšnjimi Romi. Njegovi starši so masakre
v letih 1941/42 uspeli preživeti in se nastanili v Rigi. Po koncu 2. svetovne
vojne, leta 1946, mu je umrla mati in šest let kasneje je ostal tudi brez očeta.
V Rigi, kjer se je šolal, je spoznal Belugina, s katerim je sodeloval do konca
njegovega življenja. Rudevičev pesniški opus je zelo raznovrsten, vse od
pesmi za otroke, do impresionističnih lirskih pesmi in pesnitev, ki so bile
objavljene v različnih literarnih časopisih vse od Rusije in Latvije do Anglije
in Indije.
Njegova zbirka pesmi „Po soncu in senci“ in knjiga za otroke „Romski
baron“ sta se pojavili šele leta 200065.
65
Rudevičs, Karlis, Gleznas, Dzeja, Domas, Riga, 2005.
50
Rudevičeve pesmi nosijo pečat tegobnega in mučnega otroštva, dela po
gozdovih in romskega izročila, ki je bilo njegova inspiracija za slikanje in
hkrati področje s katerim se je ukvarjal. Ena njegovih najznačilnejši pesmi
je „Bela pesem“:
»Na nebu –muka meseca belog. Sedi kovač žari tonove bele. Ah, kako konji svileno beli, sa kratkim repovima i grivama, belim kopitom pocupkuj! „Na nebu –trpljenje belega meseca.
Sedi kovač in žari bele tone.
Ah, kako svileno beli konji,
kratkih repov in griv,
z belim kopitom potopotaj!
Bele ulice beloga grada na glavi stoje.« Bele ulice belega mesta
stojijo na glavi.“
Bela barva je eden najpogostejših simbolov Rudevičevega literarnega dela.
Ta barva je v bistvu simbol skupnega trpljenja in negotove usode Romov,
kar posebej pride do izraza v njegovih pesmih „ Novo leto“ in „Mraz“. Če
jih pozorno beremo in doživimo, prikličemo v spomin misli slikarja Vasilija
Kadinskega, po čigar besedah je bela barva simbol sveta, ki je izginil, sveta
iz katerega so dejansko izginile vse barve kot materialne stvari. Bela barva je
absolutna in zastrašujoča tišina hladnih gozdov, ki jih je ta pesnik kot otrok
doživel in jih kot odrasel človek še naprej skuša pričarati z besedo in sliko.
Rudevičevo ustvarjanje, v katerem se nenehno prepletata mitsko in
dejansko, realno in domišljijsko, je v najtesnejšem stiku s poetskim svetom
Ivana Mihailoviča Pančenka, čigar otroštvo in mladost je prav tako obeležila
narava. Rojen je bil v Birjoli, vasi v gorovju Altaj in živel v nomadski družini.
Kasneje, ko so se njegovi starši leta 1956 nastanili v Gorno Altajsk, je dokončal
Pedagoško fakulteto in postal učitelj. Knjigo pesmi „Zbogom, moj ciganski
tabor“ je objavil leta 1968.
Opevajoč svoja doživetja in srečanja z naravo in ljudmi na območju, ki
meji z Mongolijo, je izoblikoval poetski svet, ki močno spominja na mite in
legende, v katerih je narava „hram“ in on „Sveti duh“ tega hrama. Za razliko
od pesnikov, ki bi jih lahko, seveda ne brez ironije, imenovali kar „dreserji
51
kamenja“, Pančenko vse meri na tehtnici lastne duše in precizno odmerja
tako „Božjo besedo“ kot „svetlobo zvezd“ in valovanje vode in šum vetra, vse
tisto kar je med zemljo in nebom in kar vidno in nevidno prehaja človeško
trpljenje in bolečina: zaradi nepotešene žeje in lakote, nepovrnjene ljubezni,
neizgovorjenih besed, neizsanjanih sanj...Mraz, ki pušča sledove na oknih, na
dlaneh in stopalih, je pustil, opisuje pesnik, še hujše sledi v dušah in srcih
njegovih prednikov. Te črne lise, iz nekdanjih časov, ki so kakor hieroglifi,
spremeni v črke in s temi črkami tvori svoje pesmi.
Njegovo pesniško videnje sveta, zgleda povzeto nekako tako: „Življenje je
vselej na poti...Na poti, ki vodi do ničesar, skozi nič v nič.“ Človek se hitro in
zlahka privadi na nič, ki ga s svojo mrežo postopno prevzame zunaj in znotraj.
Takrat se človek v tej čudni stvaritvi v enem hipu počuti kot muha v pajkovi
mreži in v drugem hipu kot pajek, ki čaka svoj plen.
Mestno življenje je opisoval in orisal na drug način, predvsem razmišljajoč
o moči tako imenovanih statusnih simbolov, kot so avto, televizija,...
Materializirane ideološke, znanstvene, tehnične in tehnološke ideje pogosto
postanejo utvare, ki ljudje spremenijo v svoj plen. Ljudje pri tem seveda
ploskajo svoji nesreči in jo doživijo kot veliko radost, celo odrešenje!
Pančenko je po svojem videnju sveta kot ga je opisoval v pesmih, edinstven
pojav v literaturi Romov Rusije in bivše Sovjetske zveze, tudi širše66.
Belugin je veliko prispeval k romskemu jeziku, ker ga je desetletja proučeval
kot znanstveni sodelavec moskovske Akademije. V romščino je prevedel
„Ramajano“ in objavil večje število pesmi v ruskih in drugih tujih časopisih
in literarnih revijah.
Kazimirenko, ki je bil po stroki profesor glasbe, je objavil prevode
ukrajinskih piscev v romščini, med katerimi je najbolj znan prevod pesmi
Tarasa Ševčenka. Njegove pesmi so oblikovane po vzgledu ruskih in
ukrajinskih pesnikov.
Kalinin je prevajal iz beloruščine v romščino in leta 1993 objavil knjigo. Po
razpadu Sovjetske zveze se je preselil v London, kjer dela kot učitelj romskega
jezika in prevajalec Biblije.
Po razpadu Sovjetske zveze je ostalo še gledališče „Romen“ v Moskvi.
Država – kot vidimo na primeru Rusije – ki je revna v dobrem in bi kljub
temu želela vsem biti gospodar, ne more pobegniti zlemu in nasilju. Na koncu
66
Djurić, R., Die Literatur der Roma,
52
se njenemu pridruži še tuje zlo, ki se začne širiti kot kuga in se pogosto v celoti
niti ne da videti, še težje pa ga je premagati in ukiniti. Za vse dobro, plemenito
in vsemu tistemu, čemur dajeta pečat um in duša, potem zmanjka moči, časa
in prostora in začne veneti. Takrat se pozabi tudi vse kar je že bilo doseženo
in pozablja tisto, kar je tako rekoč včeraj še veljajo kot najvišji vzor. Vse to so
skupaj z drugimi, doživeli tudi ruski Romi.
V drugih novonastalih državah (Ukrajina, Belorusija, Litva, Estonija...)
se oblikujejo romska združenja in kulturne ustanove, ki se še ne morejo
pohvaliti s sadovi.
Nek moskovski Rom je opisal stanje v novonastalih državah in življenje
Romov v novonastali situaciji tranzicije, z naslednjimi besedami: „Človek
v cerkvi govori z Bogom; v politiki sklepa posle s hudičem, v književnosti
in umetnosti govori in posluje sam s sabo. Mi, Romi, nimamo svoje cerkve;
politika ni naše delo; beda in revščina sta nas prisilili da znova jočemo sami
nad sabo. Stara romska pesem ’Nihče ne ve kaj nas čaka’ je med Romi Evrope
spet vstala od mrtvih!“
V tem duhu je med drugim pisal tudi nemški filozof Ernest Bloch: „Nikjer
se ne prične ples pred obedom!“67.
Tam, kjer se „pleše“ da bi „obedovali“, je „ples“ – kar vemo iz izkušenj- brez
pravega čara in „obed“ brez uživanja. Posledično rečeno, ko pride čas za ljudi
brez duše, rože več ne dišijo in hrana je brez okusa.
KNJIŽEVNOST ROMOV V SRBIJI IN OSTALIH
BIVŠIH JUGOSLOVANSKIH REPUBLIKAH
Razpad bivše Jugoslavije, ki je sicer v primerjavi z državami komunističnega
režima, veljala za „antistalinistično'', je bil veliko bolj dramatičen in tragičen
kot razpad Sovjetske zveze. Srbija je med leti 1987 in 200 doživela svoj
največji padec, kar je pustilo neizbrisne posledice tudi na njenem duševnem
stanju in kulturnem razvoju vseh njenih narodov in narodnostnih manjšin.
Romi so prišli v Srbijo v času carja Dušana (1308-1355) in se po pričanju
zgodovinskih podatkov, naselili najprej v Prizrenu. V časih, ko so Turki osvajali
67
Bloh, Ernst, Tübingenski uvod u filozofiju, Beograd, 1973.
53
in si podjarmjali Srbijo in ostale države Balkanskega polotoka, se je število
Romov v Srbiji in njej sosednjih državah neprestano večalo. Migracija Romov
na tem geografsko-zgodovinskem prostoru je bila raziskana in je opisana v
večjem številu zgodovinskih del68. Turki so v svoji petstoletni vladavini na
tem področju pustili močan vtis tako na avtohtonem prebivalstvu kot na
Romih, predvsem tistih, ki so se islamizirali (jugovzhodna Srbija, Sandžak,
Kosovo, Makedonija in Bosna).
Nekateri izobraženi Romi so omenjeni tudi v turških in hrvaških arhivskih
dokumentih69, ki segajo v 15., 16. in 17. stoletje. Šele v 19. stoletju so se
pojavili posamezniki, ki so bili romskega porekla in ki so s svojim umetniškim
ustvarjanjem in duhovnim delovanjem zapustili dela trajnega značaja in so
njihova imena postala del zgodovine in kulturnega življenja Srbije in Hrvaške.
To so: Milan Begović (1876 - 1948), Nikolaj Velimirović (1880-1956) in
Velimir Živojinović Massuka (1886 - 1974).
Begović je bil rojen v Vrlici v Dalmaciji70. V Zagrebu in na Dunaju je študiral
romanistiko in slavistiko. Po diplomi je pričel delati v Splitu kot učitelj. Leta
1908 je postal dramaturg Nemškega teatra v Hamburgu, nato na Dunaju in
na koncu Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu, kjer je tudi umrl.
Sprva je postal znan po svoji poeziji in je vodilni pesnik hrvaške moderne.
Kasneje je začel pisati drame, novele, romane, eseje in potopise in se
ukvarjati s gledališčem, vse od pisanja kritik, do režije in vodenja gledališča.
Moderniziral je hrvaško književno izrazoslovje, vnesel nove motive v liriko in
dramo privedel do gledališke popolnosti.
V njegovem bogatem in obsežnem opusu imajo središčno mesto lirski
stihi »Pjesme«, »Knjiga Bokadoro«, nato drame »Gospodja Valevska«,
»Stana Biučića«, »Pustolov pred vratima«, »Božji čovek«, »I Lela će nositi
kapelin«, »Amerikanska jahta u splitskoj luci«, »Bez trećeg« in najnazadnje
»Nasmijana srca« , »Dunja u kovčegu«, »Giga Barićeva« in »Sablasti u
dvorcu«.
Njegovi dramski vzorniki so bili Henrik Ibsen, Luigi Pirandello in Gabriel
d’Anuncio. Poleg velikega uspeha v Nemčiji, se je Begović dokazal tudi kot
68
69
70
Djurić, Seobe Roma; Istorija Roma.
Vukanović, T., Romi (Cigani) u Jugoslaviji.
Vukanović, T., Romi (Cigani) u Jugoslaviji.
54
uspešen prevajalec iz nemščine v srbohrvaščino. Prevedel je dela Franza
Grillparzerja, Huga von Hofmannsthala in Stefana Zweiga. Kot svetovljan
je bil odličen posrednik med kulturami in narodi raznih evropskih držav
in narodov. V zgodovini hrvaške književnosti Begović zavzema izredno
pomembno mesto.
Nikolaj Velimirović ja bil razglašen za svetnika srbske pravoslavne
cerkve. S svojimi aktivnostmi in deli je pustil pečat tako v zgodovini srbske
pravoslavne cerkve kot v duhovnem življenju Srbije. Bil je ohridski in žički
škof med leti 1919 in 1944. V času prve svetovne vojne je živel v Angliji in
ZDA, kjer je vodil tudi nacionalno propagando v korist Srbije. Med vojnama
se je ukvarjal z cerkvenimi in političnimi aktivnostmi. Med 2. svetovno vojno
so ga nacisti poslali v samostan v Vojlovcu in ga od tod leta 1944 deportirali
v koncentracijsko taborišče Dachau. Velimirović je bil teolog, filozof in
književnik.
O njemu in njegovih delih je bilo napisanih več knjig, tako tistih v katerih
se ga poveličuje in hvali, kot tistih v katerih so kritiki izpostavljeni njegovi
politični nazori in aktivnosti, ideje in ideologija njegovih knjig in spisov,
vključujoč tiste, ki so izoblikovane v literarnih oblikah71.
Najvišjo točko v njegovem literarnem opusu dosegajo njegova „Indijska
pisma“, ki so zelo pomembna tudi v kontekstu literarne zgodovine Romov.
Trije odposlanci pišejo Malabarskemu maharadži in ga s tem obveščajo, da
so „prešli iz prave Evrope na Balkan“ in da so trenutno „v Srbiji, središčni
balkanski državi“. Na literarni način v obliki pisma torej Velimirović sporoča
svoje poglede na Evropo, katere padec je, pravi, posledica „padca od boga“.
Odposlanci so se trudili, da bi videli predvsem „povezavo med ljudmi in
božanstvom, zemljo in nebesi“, to je s tistim, kar je po prepričanju pisca „v
Indiji samo po sebi umevno“.
Velimirović je prepričan, da je povezava med Indijo in Srbijo ohranjena,
saj vsak „Srb nosi v sebi zavedno ali podzavedno del Indije ali v svojih mislih,
intuicijah, običajih ali nagnjenostih, gostoljubju, čutu po lepem.“
Njegovo iskanje duhovnih korenin Srbije in poskus obnovitve duhovne
vezi med Srbijo in Indijo so povod za razmišljanja o raznih versko-filozofskih
vprašanjih, kakor tudi o sami osebnosti Nikolaja Velimirovića in koreninah
71
Konstantinović, Radomir, Filozofija palanke, Beograd, 1978.
55
njegove religioznosti. Vse to je izrazil na koncu te knjige:
»Indijo stara, zemljo nam draga, Zemljo nam draga, zemljo svih blaga, Od stabla tvoga i mi smo grana, i mi smo deca iz Hindustana...«72
„Indija stara, dežela nam ljuba,
dežela nam ljuba, dežela bogastva,
Mi smo veja tvojega stebla
tudi mi smo otroci Hindustana...“
Tudi Živojinović Massuka, Velimirovićev sodobnik, je bil vsestranski
človek: pesnik, dramatik, vodja gledališča, prevajalec...Rojen je bil v Veliki
Plani, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo. Po končani osnovni šoli se je
vpisal na beograjsko gimnazijo. Po končani maturi se je vpisal na Beograjsko
univerzo in univerzo v Leipzigu.
V Beogradu je delal kot urednik časopisov in revij, režiser in upravnik
Narodnega gledališča. Ista dela je opravljal tudi v Skopju in po koncu 2.
svetovne vojne postal direktor drame v Nišu, kjer je ostal do leta 1955.
Nazadnje se je ustalil v Beogradu, kjer se je tudi zaključilo njegovo obsežno
in plodno delo in življenje.
Objavil je več pesniških zbirk, med katerimi so najbolj znane „Odblesci
u vodi“ (Odsev v vodi), „Stihovi“ (Stihi), „Pesme“ (Pesmi) in drame
„Čovek snuje“ (Človek sanja) in „Stanica“ (Postaja), pripovedke „ Na tragu“
(Na sledi) in kritike zbrane in objavljene pod naslovom „Iz književnosti i
pozorišta“ (Iz književnosti in gledališča), „Medju savremenicima“ (Med
sodobniki) in „Utisci i razmatranja“ (Vtisi in pregledi).
Poleg vsega tega je v srbščino prevedel Shakespearova dela. Tolikšen trud
je vreden vsake pohvale, celo občudovanja.
Ta skromen in tih človek je pisal v duhu tradicije srbske čustvene in
subjektivne intimne in poznoromantične poezije, katere glavni predstavnika
srbskega pesništva sta Sima Pandurović, s katerim je tudi prijateljeval, in
Danica Marković.
72
Sv. Vladika Nikolaj Velimirovi, Indijska pisma, Beograd, 2003.
56
On je lirik „somraka“ pesnik, čigar stihi lebdijo med umom in čustvi.
Svojo poetiko je še najboljše izrazil v pesmi „Pred veče“ (Pred večerom):
»Udjimo polako u svoj stan,
dušo. Veče je palo. „Vstopiva počasi draga v svoje dom.
Večer je padel.
... Udjimo i pogledajmo kroz suton što sja večernjim protkan žarom, šta tu pod krovom spi il' bdi, a šta čeka, po redu starom, da strese prah i nikne kroz mrak u život, u svesti tlak. ...
Vstopiva in poglejva kaj sveti skozi somrak
prepredeno z žarom večera,
kaj pod streho spi ali bedi, ali kaj
čaka, po starem vrstnem redu,
da strese prah in ponikne skozi temo
V življenje, v zavesti tlak.
Jer došlo je vreme kad široki sjaj dana, što vid zaliva, odlazeći koprene diže kraj, te vidno i vidnije biva ono što sebična svetlost nam skri, dok s danom se družimo mi. Kajti prišel je čas ko široki sijaj
dneva, kar vid zaliva,
odhajajoč dviguje konec tančice,
in vidno in vidneje obstaja
tisto, kar nam je skrila sebična svetloba,
ko z dnem se družimo mi.
Čudan je možda i jezivo nov svet što će probudjen biti. Ko zna šta krije sve naš krov i šta ćemo pod njim još sniti, dok prahom sipi crvotočni ram i pucketanjem progovara čam. Čuden je in morda strašljivo nov
Svet, ki bo prebujen.
Kdo ve kaj vse skriva naša streha
in kaj bomo pod njo še sanjali,
dokler v prah pada črvivi okvir
in s prasketanjem govori panj.
...
Udjimo polako, dušo, u svoj stan. Veče je. Umire dan.«73
...
Vstopiva počasi draga v svoj dom.
Večer je. Umira dan.“ (5)
73
Živojinović, Belimir Massuka, Pred veče, Misao 1932, XXXVIII, 289-290
57
Ta pesem je ena najznačilnejših iz lirskega opusa Velimira Živojinovića
Massuke, ki je doživel in opeval človeštvo ter lastno življenjsko pot, v razponu,
ki ga je zaznamoval s pesniškimi simboli kot sta „krvav trs“ in „beli golob na
črni palici“.
Ti pesniški simboli so morda tisti, ki bi bili najprimernejši tudi za življenjsko
pot Gine Ranjičić (1830 – 1891), Rominje, ki jo smatrajo kot pionirko romske
lirike v Srbiji.
Rojena v romski nomadski družini, je bila kot 12-letna najdena v gozdu. K
sebi jo je vzela družina trgovcev s pasovi iz Beograda. Ko se je naučila brati in
pisati je pričela pisati pesmi. Nekaj teh pesmi je bilo objavljenih zahvaljujoč
nemškemu etnologu Heinrichu von Vlislockemu, ki jih je zapisal in objavil. Luč
sveta so ugledale šele leta 1963, ko je v Stockholmu, glavnem mestu Švedske,
bil objavljen zbornik „Ciganska poezija“74. Glede na to, da je ohranjeno zelo
majhno število njenih pesmi, njena lirika ne more biti predmet presoje in
vrednotenja.
V obdobju med obema vojnama, natančneje 1. maja 1935, je bil prvič
objavljen romski časopis „Romano lil“. Začetnik in urednik tega časopisa je bil
Svetozar Simić. V časopisu, ki je po tretji številki sicer nehal izhajati, je bilo
objavljenih več proznih in lirskih prilog.
V tem obdobju je s svojim raziskovanjem romskega jezika in dialektov pričel
germanist Rade Uhlik. Njegov učenec je bil tudi Slobodan Glumac, eden
najbolj znanih beograjskih novinarjev, urednik „Borbe“ in prevajalec. (Poleg
Glumca se je v zgodovino novinarstva in medijev Srbije vpisal tudi Aleksandar
Acković, ustanovitelj in urednik tretjega programa Radia Beograd, Rom.)
Uhlik je zbral veliko število romskih ljudskih pesmi in zgodb in poleg niza
strokovnih del o romskem jeziku objavil tudi Romski slovar.
Literatura Romov v Srbiji in ostalih državah, ki so nastale po razpadu
Jugoslavije, je bila v pravem zagonu ob koncu 60-tih in v začetku 70-tih let, ko
so se pojavili prvi zametki romskega narodnega in kulturnega gibanja. Vodja
tega gibanja je bil književnik Slobodan Berberski (1919 – 1989). Rodil se je
v Zrenjaninu (bivši Veliki Bečkerek). Že kot gimnazijec je postal simpatizer
revolucionarnega in komunističnega gibanja75. Njegov bližnji prijatelj je postal
Žarko Zrenjanin, po katerem je Veliki Bečkerek po 2. svetovni vojni tudi
74
75
Djurić, R., Literatur der Roma.
Djurić, R., Susreti i razgovori s romskim piscima, Rukopis.
58
dobil ime. Oba, Berberski in Zrenjani, sta bili zaradi svojih idej in aktivnosti
aretirana. Berberskemu je za razliko od Žarka, ki je žal umrl, uspelo pobegniti
in se priključiti Šumadijskemu partizanskemu odredu v katerem je postal
politični komisar. Komandant tega odreda je bil Dušan Petrović Šane.
Po končani vojni je bil Berberski nekaj časa po politični dolžnosti v Vojvodini,
vendar se je hitro po tem odločil, da se bo posvetil literaturi. Leta 1950 je
objavil pesniško zbirko „Za kišom biće duga“ (Za dežjem pride mavrica). Dve
leti kasneje je izšla nova knjiga pesmi „Proleće i oči“ (Pomlad in oči), nato
„Uze“, „Nevreme“ (Nevihta) itd. V času od 1964 do 1983 je objavil sedem knjig
pesmi: „Blag dan«, »Kote«, »Odlazak brata Jakala«, »Kao beskožni jelen«,
»Još san sebe da dovrši«, »Medje« i »Svakodnevica«.
Berberski je začel pisati pesmi že kot 14-letnik, k čemur ga je spodbudila
očetova smrt, kar je izjavil v nekem intervjuju76. Po meditacijah o življenju in
smrti, je začel pisati o ljubezni. V poznejših letih njegovega življenja so glavna
tematika njegove poezije postala družbena vprašanja, predvsem socialna
krivica, siromaštvo, diskriminacija, pregoni... Vse to je bilo v skladu z njegovo
angažiranostjo in tudi sam je v tem duhu skiciral svoj pesniški kredo: „Poezija
je izraz človeškega življenja v vseh njegovih oblikah.“
Njegova zbirka „Odhod brata Jakala“ je v celoti posvečena duhu romskega
življenja in je obeležena z njegovimi znamenji, miti, legendami, simboli...Vse to
je označeno že v naslovih ciklusov te zbirke: „Shatrako“, „Odhod brata Jakala“,
„Marime“, „Pačiv“, „Rojstvo pesmi“, „Losolikovo nasilje“, „Konj“, „Nikjer
ni vaših preperelih vozov“ in „Uspavanka“. Naslovi so torej osebna imena in
imena predmetov simboličnega značaja: Shatrako je šotor, Jakal je moško
osebno ime, Marime je moralno umazan človek, Pačiv je izkaz časti, Losoliko
je ime demona, ki je po izročilu „oče“ vseh demonov...
Berberski pravzaprav opeva izginotje romskega sveta, ki ga poznajo po
izročilu in zgodovinskih legendah. Vendar, njegovo izginotje pusti za sabo
puščavo, ki je polna krikov in krvavih sledi. To težek in skoraj nevzdržni
obstoj, lahko prebolimo samo v snu in ob zvoku kitare, kot to sporoča pesnik v
poslednjem, zaključnem ciklusu.
Glavna tema njegove zbirke „Kao beskožni jelen“ (Kot jelen brez kože) je
pregnanstvo. Recenzent tega dela, Nikola Milošević, je med drugim zapisal tudi
76
Knjige pesmi R. Djurića so bile predstavljene v domovini in inozemstvu. Avtorji tih tekstov so Miodrga Periđić, Borislav
Radović,Tiodor Rosić, Marcel Courthiade, Beate Eder,Vesna Cidilko itd.
59
tole: „V večini pesmi se dimenzija jezika tehta tudi glede na njeno oblikovanje.
Berberski je dosegel največ. Jezik večine njegovih pesmi je skrbno negovan in
brez preciznosti, svež in nov, in brez konstruiranja, v svojih najboljših trenutkih
spominja na Nastasijevićeva, za našo poezijo tako značilna in dolgoročna
iskanja. S to zbirko se nam Slobodan Berberski predstavi predvsem kot mojster
besede in tam kjer mojstrstvo uspešno spoji z melodiko in ritmiko on doseže
svoje najvišje pesniške domete.“
Ena od teh pesmi se glasi:
»Nismo ni kamen, ni drvo. Zna se tek kad se pokrenemo:
kostur jedan da udjemo u drugi. Prazni se, daljimo kao trupci. Ledenom jarom uvećavamo senke.« „Nismo niti kamen,
niti drevo.
Izve se
šele ko se premaknemo:
Iz enega okostja preidemo v drugo.
Prazni se,
podaljšujemo se kot hlodovi.
V ledeni pomladi
Povečujemo sence.“
Dragan Jeremič se je svoji recenziji obračal k „dramatičnemu pogledu na
življenje“, ki ga je Berberski podajal skozi številne situacije v katerih se ljudje
borijo proti naravi in družbenim predsodkom. „Moč stihov Berberskega izhaja
iz njegovega globokega doživljanja teh spopadov in iz njegovega specifičnega
načina petja, ki do neke mere spominja na poezijo Momčila Nastasijevića. V
njegovih stihih ni obširnosti niti židane volje, vse je povzeto, zbito in eliptično.
V njih je tesno za besede, ampak je dovolj širine za sugestije, namige in
metafore. Njegovo izrazje je tako, da se nam zdi, da je stihe izgovarjal skozi
stisnjene zobe, z bolečino in trpljenjem, ki sta mu dolgo ležala na srcu.“
Jeremič v svoji zadnji besedi oceni: „Glede na celotno celino, zbirka „Kao
beskožni jelen“ Slobodana Berberskega predstavlja liriko zrelega pesnika,
ki se tudi s to zbirko potrdi kot izredna pesniška osebnost in kot edinstvena
inspiracija za vse nas, ter dosega visok pesniški domet.“
Njegova zbirka „Medje“ (Meje) – ki jo je pojasnil kot „mejnik/mejaš“ v svoji
60
ustvarjalnosti in opusu – je sestavljena iz dveh ciklusov. V prvem je sintetiziral
svoje življenjske izkušnje od zgodnje mladosti do časa ko je napisal to zbirko
in v drugem sporočil svoja razmišljanja o Romih in opeval njihovo življenjsko
usodo in na ta način razmaskiral „evropski humanizem“.
Berberski je pustil neizbrisen pečat tako v sodobni zgodovini Romov, kot
v romski literarni zgodovini. Kot povodnik in organizator Prvega svetovnega
romskega kongresa je bil 8. aprila 1971 v Londonu izbran za predsednika
Mednarodne romske organizacije in je položil temeljni kamen nove
prihodnosti Romov širom sveta. Kot pesnik, je tlakoval pot na kateri se gradi
moderna romska literatura, ki bo prav gotovo postala del evropske in svetovne
književnosti.
Dolgoletni najbližji sodelavec Slobodana Berberskega, Rajko Djurić, je
bil rojen leta 1947 v Malom Orašju pri Smederevem. Po končani gimnaziji
je študiral filozofijo, fizično kemijo in teologijo na Beograjski univerzi, kjer
je kasneje doktoriral iz sociologije. Med leti 1969 in 2000 je objavil več kot
30 del. Bil je strokovni sodelavec SANU, sodeloval pri filmu Aleksandra Saše
Petrovića „Sakupljači perja“ (Zbiralci perja) in bil koscenarist, strokovni
sodelavec in prevajalec pri filmu „Dom za obešanje“ Emirja Kusturice. Rajko
Djurić je prejemnik več literarnih nagrad: Železarne Sisak v Sisku (skupaj z
Danilom Kišom in Radomirom Konstantinovićem), ameriškega fonda za
svobodo izražanja v New Yorku, švedskega PEN centra „Kurt Toholski“ in
Open Society Instituta iz Budimpešte. Je tudi ustanovitelj in predsednik
Romskega PEN centra, katerega častni član je nobelovec Günter Grass.
Beograjski izdajatelji so izdali njegova naslednja dela: „Brez doma, brez
groba“, „A i U“, „Prastara reč daleki svet“ (Prastara beseda, oddaljen svet),
„Hefestovi učenici“ (Hefajstovi učenci), „Seobe Roma“ (Selitve Romov),
„Istorija Roma“ (Zgodovina Romov), „Istorija holokausta Roma“ (Zgodovina
holkavstva Romov), „Duša i pepeo“ (Duša in pepel). V Franciji so izšle
knjige pesmi: „Hefestovi učenici“, „Teško onom ko preživi našu smrt“ (Težko
tistemu, ki preživi našo smrt), „Snovi Isusa Hrista“ (Sanje Jezusa Kristusa)...
V nemškem jeziku je bilo objavljenih tudi nekaj strokovnih del o zgodovini
in kulturi Romov, med drugim monografija „Romi sveta“, katere soavtor je
Nebojša Tomašević in ki je doživela jugoslovansko, italijansko, angleško,
ameriško in japonsko izdajo. Dr. Djurić je tudi avtor „Gramatike romskog
61
jezika“ in strokovnih del o jeziku Romov77.
V njegovih pesniških zbirkah prevladujejo teme: jezik in govor, zgodovina
Romov in holokavst, človek v eksistenčno pomembnih situacijah (strah,
tesnoba, smrt...). V njegovih pesmih se prepletajo tri oblike in vrste govora:
jezik narave, jezik človeka in jezik božanstva.
Njegova izhodišča so: um je najstarejša „knjiga“ in duša je najbolj profetska
„knjiga“. Kdor obvlada branje teh dveh „knjig“ in mu uspe razumeti njuno
vsebino, bo razumel vse kar obstaja in kar ne obstaja.
Zbirka „Brez doma, brez groba“ se začne z uvodno pesmijo „Pre nas“ (Pred
nami):
»Pre nas Voda nije ponirala, Vatra se nije gasila, Vetar je ljubio lišće. „Pred nami
Voda ni ponikala,
Ogenj se ni ugašal,
Veter je poljubljal listje.
Pre nas Zemlja beše trudna, Niko nije smeo Utrobu da joj takne, Ni rosa, Ni mrav. Pred nami
Je bila zemlja utrujena,
Nihče se ji ni smel
Dotakniti drobovja
Niti rosa,
Niti mravlja.
Pre nas Zveri su bile krotke I tihe. Drveće se radovalo Dolasku ptica.
Cvetovi su bili pticama gnezdo. Ribe su živeli u slozi. Pred nami
So bile zveri krotke
In tihe.
Drevesa so se veselila
Prihodu ptic.
Cvetovi so bili gnezdo pticam.
Ribe so živele v slogi.
77
Knjige pesmi R. Djurića so bile predstavljene v domovini in inozemstvu. Avtorji tih tekstov so Miodrga Periđić, Borislav
Radović,Tiodor Rosić, Marcel Courthiade, Beate Eder,Vesna Cidilko itd.
62
Pre nas Vetar je kliktao o visinama. Voda je žuborila o dubinama. Vatra je pucketala o snovima. Pred nami
Se je veter veselil višavam.
Voda žuborela v globinah.
Ogenj prasketal o sanjah.
Pre nas Ni... Pred nami
Ni...
Pre nas Ni groba, Ni doma.«
Pred nami
Ni groba,
Ni doma.“
V pesmi „Razgovor s Bogom“ je vidno pesnikovo doživljanje sveta:
»Bože, Presato si da stvaraš! Voda stari, Vatra žuti, crni. Sve je više ploda bez semena. Bože, Presao si da stvaraš! Crv jabuku svrdal, Ptica svoj let kudi I ubica o istini sudi!
Sve je više mrtvih koji žive,
Svetlost Sunca počinje da sivi... Bože, Prestao si da stvaraš! Bor u mome vrtu počinje da slepi, Čak molitva usne mi zalepi! Nešto strašno, Bože, pred ljudima stoji...
Gledaj Bože! I vetar se boji. „Bog,
Prenehal si ustvarjati!
Voda ostarela,
Ogenj rumeni, počrneva.
Vse več je plodov brez semen.
Bog,
Črv je prevrtal jabolko,
Ptica zmerja svoj let
In morilec sodi o resnici!
Vse več je mrtvih ki živijo,
Svetloba sonca sivi...
Bog,
Bor v mojem vrtu se prične lepiti,
Še molitev mi zalepi ustnice!
Nekaj groznega, Bog, stoji pred ljudmi...
Poglej Bog!
Še veter se boji.
Bože, stvaraj, Jedan svet iznova. Podaj listu snagu Tvoje rose,
Svakom biću - pramen Tvoje kose. I provuci Vreme kroz Tvoj češalj. Snom andjela oplodi semena. Stvaraj Bože! Sebe samog ispočetka stvori!« 63
Bog, ustvari,
Ponovno še en svet.
Podaj listu moč tvoje rose,
Vsakemu bitju, pramen tvojih las.
In prečeši čas.
S sanjami angela oplodi semena.
Ustvarjaj Bog!
Ustvari znova samega sebe!“
Pred „Pogovorom z Bogom lahko beremo o doživetjih iz otroštva,
vsakdanjega življenja in zgodovinskih dogodkih:
1.«Smrtocveta« 1. „Smrtocvetka“
»U mojoj mali bila je dunja, Vršnjak pamtiveka (kako se priča). Nikad radjala, a cvetala Kad god bi Smrt zapevala. „V moji mali je bila kutina,
Vrstnica daljnih časov
(kakor pravijo).
Nikoli rodila, a vedno cvetela
Ko Smrt bi zapela.
Kad lelek kuću opaše, Za granu bi se razgranala. Ko je hišo objelo jokanje,
Bi razkošatila novo vejo.
Dunju smo zvali Smrtocveta, a njene grane lelek -rane. Ko pod njom zaspi, u snu poludi
i
probudi se ko slepo kuče.« Kutini smo rekli Smrtocvetka,
in njenim vejam rane – joka.
Kdor pod njo zaspi,
v sanjah znori
in
Se prebudi kot slep psiček.“
64
2. »Plač majke« 2. „Jok matere“
»Kopajte braćo, dublje, još za jedan lakat! Secite Zemlji uši, da se ne čuje vrisak. Otkrijte grudi Zemlje, beleg nek' se vidi! Kopajte još za dva lakta, do Zemljinog srca!
Šest dana - rana, Šest noći - bola, da sahranim. Onda kopajte po meni! Dubite me pogledom crnih zenica, da postanem za sina grobnica.« „Kopljite bratje, globlje,
še za en komolec!
Odsekajte Zemlji ušesa,
da se ne bo slišal vrisk.
Odkrijte Zemlji prsi,
naj se vidi znamenje!
Kopljite še za dva komolca,
do Zemljinega srca!
Šest dni – ran,
šest noči – bolečin,
naj pokopljem.
Potem kopljite po meni!
Dolbite me s pogledom črnih zenic,
da postanem grobnica sinu.“
3. »Ja sam Jadvašem« 3. „Jaz sem Jad Vašem“
»Ja sam Jadvašem. Moji prsti su od krvi i pepela. Imena su na mome dlanu. Ja sam Jadvašem. Vatru sam jeo. Dim sam pio. U Aušvicu sam umro. Ja sam Jadvašem. Na kostima sam spavao. Bez očiju sam ostao. U Treblinki sam umro. „Jaz sem Jad Vašem.
Moji prsti so umazani od krvi
in pepela. Imena so
Na moji dlani.
Jaz sem Jad Vašem.
Jedel sem ogenj.
Pil sem dim.
V Auschwitzu sem
umrl.
Jaz sem Jad Vašem.
Na kosteh sem
spal. Brez oči
ostal.
V Trebliniki sem
umrl.
Ja sad Jadvašem. Krv beše pokrivač moj. Odrali su kožu sa moga tela. U Buhenvaldu sam umro. Ja sam Jadvašem.
Jaz sem Jad Vašem.
Kri je bila odeja
moja. Sneli so kožo
z mojega telesa.
V Buchenwaldu sem
umrl.
Jaz sem Jad Vašem.
Grob sam suzama kopao. Krst sam krikom stvorio. U Dahau sam umro. Ja sam Jadvašem. Moji prsti su od krvi i pepela. Imena su na mome dlanu. Ja sam Jadvašem. Nestade - sve što imadoh. U Bergen-Belzenu sam umru. Ja sam Jadvašem.
Uzeše ime, odneše reči! U Ravensbriku sam umrla. Ja sam Jadvašem. Gde bejah- ne zna. Samo znam da sam umro. Ja sam Jadvašem. Nebesa srušiše. Tamom me svezaše. U Lublinu sam Grob sem s solzami
izkopal. Križ s krikom
ustvaril.
V Dachauu sem
umrl.
Jaz sem Jad Vašem.
in pepela. Imena so
na moji dlani.
Jaz sem Jad Vašem.
Izginilo je vse kar sem imel.
V Bergen – Belznu sem
umrl.
Jaz sem Jad Vašem.
Vzeli so ime, odnesli stvari!
V Ravensbrucku sem
umrla.
Jaz sem Jad Vašem.
Kje je bilne ve.
Vem samo da sem
umrl.
Jaz sem Jad Vašem.
Zrušili nebesa.
Me zvezali s temo.
V Lublinu sem
65
66
umro. Ja sam Jadvašem. Živu me rasporiše. Čedo iz mene izvadiše. U Jasenovcu sam umrla. Ja sam Jadvašem. Moji prsti su od krvi i pepela. Imena su na mome dlanu. Ja sam Jadvašem. Zemlja će okretati i dim će izmedju nje i neba kolutati. Ja sam Jadvašem.
I Sunca će biti na nebesima. Al' Jadvašem će u duši ostati. umrl.
Jaz sem Jad Vašem.
Živo so me razparali.
Vzeli iz mene otroka.
V Jasenovcu sem
umrla.
Jaz sem Jad Vašem.
in pepela. Imena so
na moji dlani.
Jaz sem Jad Vašem.
Zemlja se bo vrtela
in dim se bo kotalil
med njo in nebom.
Jaz sem Jad Vašem.
In Sonce bo
v nebesih.
A Jad Vašem
bo ostal v duši.
Ja sam Jadvašem. Dok je Bog - Bog, Aušvic će živeti u sećanju.«
Jaz sem Jad Vašem.
Dokler je Bog – Bog,
Bo Auschwitz živel
v spominu.“
Poleg Berberskega in Djurića so bili v vseh republikah bivše Jugoslavije pisci
romskega porekla uradno predstavniki srbske, bosansko-hercegovske, hrvaške,
slovenske ali romunske književnosti. Brez posebnega namena in detajlnejšega
pregleda tega vprašanja, bomo ob tej priložnosti omenili le Stvana Pešića (1936
– 1994), ki je bil rojen v Kovilju in je po končani gimnaziji v Sremskih Karlovcih
preživel mnogo let v Beogradu kot svobodni umetnik. Po prvi zbirki pesmi
„Mesečeva enciklopedija“ (1965) se je usmeril v pisanje gledaliških del in dram,
od katerih je najuspešnejša „Nikola Tesla ili prilagodjavanje andjelima“ (Nikola
Tesla ali prilagajanje angelom). Največjo slavo je doživel zaradi svojih potopisov
Indije in Šrilanke in z romanoma „Sarati in Vipuli“ in „Tibetanci“.
67
Ta njegova dela, ki so izšla v 80-tih letih prejšnjega stoletja, imajo poseben
značaj v romski literarni zgodovini. Pešić jih je pisal, kot je dejal nekoč v
zaupnosti dr. Rajku Djuriću, iz „čustvenega dolga in ljubezni do Romov in njihovi
pradomovini Indiji“.
Miladin Životič (1930 – 1997) dolgoletni znameniti profesor Filozofske
fakultete v Beogradu in član „Praksis grupe“, si kljub temu, da ni književnik, ampak
filozof, zasluži omembo v tem delu. V prvi vrsti kot avtor opaznih filozofskih
študij in kot eden največjih srbskih intelektualcev romskega porekla. Stališče da
„filozofirati pomeni biti“ je vestno in dosledno branil do konca življenja78.
Med pesniki mlajše generacije je najmočneje zastopal romsko literarno
zgodovino Jovan Nikolić, rojen leta 1955 v Čačku. Tu je končal osnovno šolo in
v osemdesetih odšel v Beograd, kjer je objavil pesniško zbirko „Gost niodkuda“
(Gost od nikoder), ki je požela navdušenje tako romskih kot srbskih bralcev.
Tej so sledile še druge zbirke: „Djurdevdan“ ( Jurjevo), „Telo i okolina“ (Telo in
okolica), „Neću da se rodim“ (Nočem se roditi) in „Oči pokojnog jagnjeta“ (Oči
umrlega jagnjeta).
Od leta 2000 živi v Kölnu v Nemčiji, kjer je napisal dramo „Kosovo, ljubavi
moja“ in zbirko pesmi „Soba na točkovima“ (Soba na kolesih).
Nikolić kot pesnik istočasno brodi po morju življenja in morju smrti. Njegova
edina svetla točka in upanje v teh težko prehodnih vodah je očetova podoba.
Očetova podoba ga vrača h koreninam. V njem prepozna samega sebe, trpljenje
dvojnega obstoja, sprejemanja in nesprejemanja. (Nikolićeva mati je Srbkinja.)
On je svoj, ko je nikogaršnji in ni več svoj, ko postane nekograjšnji.
V svojih pesmih pogosto vidi smrt. V srečanjih z njo postane prerok in čarovnik.
Za nekatere njegove pesmi lahko mirno rečemo, da so antologije. Takšni sta,
na primer, „Magija zvuka“ (Čarobnost zvoka) in „Zavet“ (Zaobljuba).
Magija zvuka Čarobnost zvoka
Nemamo hleba u kući. Otac moj briše od prašine svoj saksofon, produvava ga i ljubi. Nimamo kruha.
Moj oče briše prah iz
svojega saksofona, prepihuje ga
in poljublja.
78
Šajković, Radmila, Sećanja i razmišljanja (O filozofiji egzistencijalizma Miladina Životića), Beograd, 2001.
68
Na prve zvuke, garave brke odlože čekić; deca prekinu igru žene beže u kuću da se isplaču. Psi i mačke, opčinjeni, pridju te ga njuše. I polude ptice hvatajući tercu. I poraste trava u dvorištu. I procveta perunika. I... Nestaje naša sirotinja. Na prve glasove,
sajasti brki odložijo kladivo;
a otroci se prenehajo igrati in
ženske stečejo jokat v hišo.
Psi in mačke, začarani,
se mu približajo in ga vohajo.
In ptice znorijo loveč terco.
In zraste trava na dvorišču.
In se razcveti perunika.
In...
Izgine naša revščina.
Zavet Zaobljuba
Sina, ako ikad dobijem, s majčine sise pravo u kavez ide. Hraniću ga živim mesom. Umesto igračaka, uneću mu šumske zveri. Nek se njuše, nek se kolju... Nek nauči njihov jezik. I
kad mečku napastvuje - biće spreman za nevestu. Kad kurjaku kičmu slomi, moj trud, znaću, da ne beše uzaludan. Če kdaj dobim sina,
Gre iz materinih prsi naravnost v kletko.
Hranil ga bom s surovim mesom.
Namesto igračk,
bo dobil zveri iz gozda.
Naj se ovohavajo,
naj se koljejo...
Naj se nauči njihov jezik.
In
ko napade medvedko bo zrel za nevesto.
Ko volku zlomi hrbtenico,
bom vedel, da moj trud ni bil zaman.
Kad odgrize čedo moju ruku što ga hrani, pustiću ga medju ljude. Ko otrok odgrize
mojo roko, ki ga je hranila,
ga bom pustil med ljudi.
69
Videnje človeškega sveta je vedno tudi videnje samega sebe v tem svetu in
videnje generacij, ki prihajajo in bodo tu šele živele. To pesem so izoblikovale
življenjske izkušnje. Lahko jo dojamemo kot opomin drugim ljudem in hkrati
opomin samemu sebi.
Poezijo in prozo je pisalo še veliko drugih Romov iz Srbije. Ko te tekste
analiziramo v skladu z literarno-estetskimi merili, lahko rečemo, da se bodo
v romski literarni zgodovini obdržala še imena naslednjih pesnikov in piscev:
Mehmeda Saćipija, Alije Krasnićija,Trifuna Dimića, Zorana Raškovića,Kadrije
Šainovića, Miroslava Mihajlovića, Ibrahima Osmanija, Farkaša Ištvana,
Predraga Jovičića, Gordane Djurić in Dragice Kaldaraš.
Glede na število romskih piscev se takoj za Srbijo znajde Makedonija. V
njenem glavnem mestu Skopju, je rojen tudi teater „Phralipe“ (Bratstvo), ki je
znan širom Evrope.
Najvidnejšo sled so doslej pustili: Šaip Jusuf, Ibraim Džemailj, Iljaz Šaban,
Muharem Serbezovski, Ljatif Demir in Akile Eminova. Čas bo pokazal katera
izmed teh imen bodo postala del romske literarne zgodovine. V ta krog spada
seveda tudi Nedjo Osmani, ki že dalj časa živi v Kölnu v Nemčiji, kjer se poleg
pisanja pesmi ukvarja tudi z gledališko režijo.
Na podlagi doslej objavljenih knjig lahko rečemo, da so Demir, Eminova in
Osmani najbolj avtentični glasovi makedonske romske literature.
Demir je bil rojen leta 1961 v Skopju, kjer je tudi študiral in diplomiral na
Filozofski fakulteti. Poleg prevodov izbranih pesmi Garcie Lorce v romščino
leta 1996, je istega leta objavil tudi zbirko pesmi „Mahatma“. Med iskanjem
„velike duše“ Demir gradi svoj pesniški svet s pomočjo zgodovinskih in
kulturnih vezi med Romi in Indijo. To področje ustvarjanja je za literaturo in
kulturo Romov novo in tu je Demir zaoral prve brazde.
Akile Eminova, rojena leta 1961 v Štipu, se je bralcem naprej leta 1995
predstavila z novelo „Amanet“ in kasneje z drugo, zrelejšo in literarno
uspešnejšo novelo „Ples po duši“.
Nedjo Osmani (1958) je eden najuglednejših igralcev gledališča „Phralipe“,
ki je objavil tudi zbirko pesmi v nemškem jeziku „Gebäre mich nicht! (Ne rodi
me), v kateri opeva svoje življenjske in igralske izkušnje in doživetja.
Naslednji pesnik, ki je s svojimi verzi pustil vidno sled v romski književnosti
je Ruždija Sejdović (1966), po poreklu iz Črne Gore, ki prav tako že daljši čas
živi v Kölnu. Še v času bivše Jugoslavije, leta 1987 je izdal zbirko „Svetlost u
70
ponoć“ (Svetloba opolnoči)79.
Med pesniki Bosne in Hercegovine sta najbolj opazna Rasim Sejdić in
Šemso Avdić. V Sloveniji sta postala najuglednejša Jožek Horvat Muc in
Jelenka Kovačič80.
Ta kratek pregled začetkov in razvoja romske književnosti v bivši Jugoslaviji
oziroma v novonastalih državah, nakazuje, kako zelo težko je deljeno
obravnavati literaturo, ki izhaja iz istega korena in ki je zorela pod istim
okriljem. Isto situacijo vidimo pri literaturi Romov nastali na prostorih bivše
Sovjetske zveze.
KNJIŽEVNOST ROMOV V ROMUNIJI
Romunija je država v kateri živi okrog 2,5 milijona Romov in je imela
v preteklosti neprimerljivo večje in boljše romske književnike kot jih ima
danes. Eden od velikanov romunske književnosti, ki ga Romuni imenujejo
„naš Homer“ je Ion Budai- Deleanu (1760-1820). Rojen je bil v vasi
Cigmau blizu Hunedoara v Transilvaniji, v mestu, kjer še danes živi veliko
število Romov. Po končanem študiju teologije, filozofije in prava v Blaju, je
doktoriral iz filozofije na Dunaju. Po doktoratu je postal profesor v Blaju.
Zaradi pritiskov tamkajšnjega klera se je moral iz mesta izseliti in je novo
zatočišče našel v Lvovu, mestu, ki je bilo takrat del Avstro-Ogrske.
Budai-Deleanu, ki je v mnogih evropskih in svetovnih literarnih leksikonih
predstavljen kot „genialni pesnik“, je med leti 1800 in 1812 napisal ep
„Tiganiada“ (Ciganijada), ki je na celini ugledal dnevno svetlobo šele leta
192581!
Ročno pisan tekst, v cerkveni slovanščini, v duhu starega Cervantesa, je
v bistvu stroga satira takratnih vladajočih in družbenih razmer v tej državi.
V pismu, ki ga je 18. marca 1812 napisal svojemu prijatelju, tudi Romu,
Petru Majorju, avtorju Slovnice standardnega romunskega jezika, čigar ime
nosi Univerza v Trgu Murešu, je Budai-Deleanu opozoril na več značilnih
dejstev:
„Minilo je trideset let od takrat ko sem, dragi prijatelj, moral zapustiti svojo
79
80
81
Djurić, R., Die Literatur der Roma und Sinti.
Ibid.
Lexikon der Weltliteratur, Stuttgart, 1988.
71
domovino. Od takrat sem videl veliko dežel; jaz bom opisal svoja doživetja,
ti pa poslušaj in presodi. Ko je izbruhnila zadnja vojna Nemcev proti
Turkom sem se, zanesen zaradi vznemirjenja in nezrelim glasom razuma,
prijavil kot prostovoljec. Takoj ko je bil vzpostavljen mir, sem se moral spet
boriti proti Francozom in v Mantui sem padel v ujetništvo. Od tam so me
poslali v Galijo, kjer sem bil dalj časa v ujetništvu. Tu sem bral in pisal in se
naučil mnogo jezikov in izučil veliko tega o vojnih veščinah. Francozi so me
končno vzeli v službo in me zaradi mojega brezhibnega obnašanja povišali v
kapitana. Skupaj s pripadniki drugih čet sem bil poslan v Egipt. Oh, kako me
je osrečilo to potovanje, ker sem pričakoval, da bi tam morda lahko odkril
poreklo naših daljnih prednikov in prave prednike našega naroda! O tem
sem že nekaj slišal in spoznal zgodbe na podlagi katerih so govorili, da naš
ciganski rod izhaja iz Egipta in da so iz njega izšli mnogi slavni faraoni. Ampak
moj poskus, da bi našel kaj o tem poreklu je ostal brezupen; razočaran sem
se prepričal v to, da naše Cigane v Egiptu obravnavajo kot pri nas, to je vsi
jih kolnejo in preganjajo, ker nočejo spremeniti svojih navad in ne želijo
obogatiti svojega razuma z izbranimi znanji in poleg vsega, zakonom ne dajo
nobene pomembnosti. Ker sem sodeloval v vseh bitkah v Egiptu, se mi je
pripetila tudi ena nesreča; izgubil sem nogo zaradi poškodbe s topovsko
kroglo in postal invalid. Od takrat živim v Egiptu.
Če verjameš ali ne, hrepenenje po domovini kjer sem rojen, mi nenehno
mori srce, čeprav mi nič ne manjka in mi vsaj to nadoknadi izgubljeni rodni
dom. Ker imam časa na pretek, ga večino izpolnim z branjem in petjem.
Spoznal sem mnogo naših ljudi, med katerimi je tudi vrli Marza. Enkrat ga
boš spoznal in videl kako čudovit človek je. Je eden od mnogih, ki ljubi svoj
narod in se z veliko volje trudi, da naredi tudi malo reda v našem narodu.
Zaradi našega truda, mi je odprl oči za mnoge stvari; ker tudi oni izhajajo od
tam, kjer je nesreča našla tudi nas. On pravi, da smo mi po poreklu iz Indije
in naš jezik se tam govori še danes; vendar o tem ti bom pisal drugič.
Zgodbe, ki ti jih zdaj pošiljam eno za drugo – in ki sem jim dal naslov
Ciganijada – so v veliki meri nastale na osnovi njegovih pripovedk; eden
njegovih prednikov je bil v času kneza Vlada z Turki v Vlaški. Iz njegovih
ust sta zgodbe poslušala njegov ded in oče. Te zgodbe so v meni vzbudile
spomin na domovino (našo očetovino), v kateri sem se rodil in zato so bili
moji časi bolečine vedno izpolnjeni s petjem naših pesmi, kar mi je pomagalo
72
premagovati to stanje. Tudi to je bil povod za nastanek tega poetskega dela.
Ko sem prišel do polovice, sem se spomnil nate, dragi prijatelj, in prišel
do zaključka, da če se ta moj prvorojenec kdaj natisne, ga bom posvetil
tebi, mojstru pesmi in lirike današnjega časa...Kot znak najinega starega
prijateljstva in kot darilo prejmi ta plod mojega truda in se spomni srečnih
dni in prijatelja Daneua.!..
Zagotovo me ne boš prepoznal pod tem imenom, ker sem ga, po odhodu
iz države, večkrat spremenil; izdal ti bom ključ skrivnosti. Zdaj se imenujem
Leon Dianeu (kakor veš pri nas v Vlaški in v Moldaviji ljudje svojemu imenu
dodajajo grške pripone achi ali cachi, ker tako lepše zvenijo; torej namesto
Leonas ali Leonut rečejo Leonachi itd.). Moraš pa vedeti, da je ime Leon
Dianeu rezultat glasovne premene, to je spremembe črk, in je tako nastal
anagram, ki v popolnosti vsebuje moje prejšnje ime. Ko boš pomislil na vse
svoje prijatelje in se spomniš na njih, naj ti povem, da to bo kronika, ki si jo
sestavil v Sasreghenu, kjer si stanoval, takoj zbudila spomin name in takoj
boš vedel kdo sem. Tudi tvoje ime sem spremenil v anagram, da ne bi vsakdo
takoj vedel, komu je avtor pesmi to pesem posvetil.
Slišal sem, da si tudi ti napisal nekaj zelo dobrega o Ciganih in da si z
resnico, ki si ji iznesel na plan postavil vladarje na sramotilni steber; odkar
on vlada, njegova klika ne trpi in ni naredila še ničesar dobrega, razen da je
nakopičila denar in tako popolnoma zaustavila bojarje.
Le kdaj bo, za ime Božje, prišel knez, ki ima kaj ljubezni za Svoje? Upam,
da bom kdaj imel priložnost slišati, da je ljudstvo tebe imenovalo za kneza,
ampak kakor vidim, ta živina še živi in širi kugo po svetu...“
Budai-Deleanu potem svojemu prijatelju razloži posamezna zgodovinska
dejstva, ki jih je v epu uporabil.
„Kar se točnosti zgodovinskih dejstev glede kneza Vlada tiče, so v skladu
z mojimi opisi, ki se ujemajo z opisi kronista Bizanca; kar se tiče Ciganov
je znano, da jih je knez Vlad oborožil, da bi se borili proti Turkom, kar so
zabeležili tudi nekateri Vlaški kronisti. Moja zasluga je, da sem posamezne
zgodovinske dogodke oblikoval v verze, kar se ujema z kroniko, ki sem jo našel
v samostanu Cloarei v Sibiu, ki se spet ujema z enim drugim pergamentom
iz samostana Zanoaga. Menim, da so naši Cigani v tej zgodbi zelo dobro
predstavljeni...Bodi posebno pozoren le na to, da cela zgodba, vsaj po mojem
mnenju predstavlja alegorijo, ker bi lahko Cigane zamenjali z drugimi, ki jih
73
obravnavajo kot Cigane. Modri človek bo to popolnoma dojel!...“
Budai-Deleanu pismo zaključi z naslednjimi besedami:
„Ker si ti Cigan kot jaz, moraš vedeti, da je ena stvar imeti spoštovanje in
napisati nekaj za naše Cigane. Oni morajo bolje izvedeti kakšne prednike
so imeli in se poučiti, da se ne bi prepustili norostim, če bi slučajno zapadli
v takšno situacijo. Zagotovo je kdo kot jaz – kot delajo danes zgodovinarji
posameznih narodov, ki iščejo njegovo poreklo, olepševal in dodal razne
dogodke in izpeljeval njegovo poreklo celo od Boga – dodal mnogo neresnic
in si izmislil nekaj dogodkov pohvalnih za naše Cigane. Jaz ljubim samo
resnico. Če moj podvig uspe, boš dobil tudi moja druga dela, v katerih ni
norčevanj, ampak so resnična in povsem junaška. Bodi zdrav.“
Z obširnim predgovorom G.I.Tohaneranua je bila kritična izdaja
„Ciganijade“ objavljena leta 1999 v Temišvaru. Obširno je predstavljena v
navezavi s temo „Romi v evropski književnosti“ v delu „Romi v evropski
beletristiki“. Vendar svet na žalost ni dovolj seznanjen s tem literarnim delom
izjemne vrednosti, ker še ni bilo prevedeno v noben svetovi jezik.
Za boljšo predstavo citiram odlomek iz X pesmi tega epa, ki je napisan po
Homerjevem vzoru.
»... Slobodan onda, s druge strane, Sa dokazima, u govoru stostrukom Pokazati htede umom i delom, Da nema srećnije vlasti Od republike ustaljene. Eto vam, njegova priča cela: Dobro ustoličena republika, Na temeljima prirodnim i trajnim, Posle računice trezvene I kušnje filozofske duge, Samo je takva vlast I za Cigane slast. „... Prost torej, iz druge strani,
z dokazi, v stoternem govoru
želeč pokazati z razumom in delom,
da ni srečnejše oblasti
od ustaljene republike.
Tu imate, njegovo celo zgodbo:
Dobro ustoličena republika
na naravnih in trajnih temeljih,
po treznem obračunu
in dolgi filozofski preizkušnji,
Samo taka oblast
Je tudi za Cigane slast.
74
Čovek se u republici uzdiže Človek se v republiki dviga
I vrh svoje vrednosti dostiže, in vrh svojih vrednot dosega
Bio visoka il' niska roda, Če je visokega ali nizkega rodu
Sa mnogo ili malo dobra, z mnogo ali malo dobrega,
Jer, ista prava i niži ima ker iste pravice ima tudi nižji
k'o onaj što je viši. kot tisti ki je višji.
Domovina je njemu k'o mati, blago, Domovina mu je kot mati, zaklad,
A on je njezino dete drago in on je njeno drago dete
Zalud se ne zove tim imenom, ne imenuje se zaman tako,
Hrani ga hlebom, život mu brani, štiti državom, Hrani ga s kruhom, brani življenje, ščiti Z državo,
Diže ga do Čoveka, slobodom i hrabrošću kiti, Vzgoji do človeka, okrasi s svobodo in Junaštvom,
I u nevolji mu utehu pruža. In v težavah nudi tolažbo.
Ma kol'ko monarhija bila dobra, Ne glede na to kako dobra je monarhija,
Vremenom se u despostvo sroza, S časom se despotstvo pokvari,
Tirani, ovenčani krunom i slavom, Tirani, okrašeni s krono in slavo,
Pretvaraju narod u marvu, Spreminjajo ljudstvo v živino,
Zemlju teretom more, Zemljo ubijajo z tovorom
Rod ljudski pore. Parajo človeško raso.
Gradjani u republici žive Državljani živijo v republiki
K'o braća, k'o deca jedne majke, Kot bratje, otroci ene matere,
Svi skupa zemlju nasledjuju, Skupaj dedujejo zemljo,
Zakon je za sve isti, Za vse je isti zakon,
Čak nebo da različito bude, Celo nebo naj bo različno,
Ljudi su dužni isto da o pravdi sude. Ljudje so tisti, ki naj sodijo o pravici.
Zaslužnijem treba dati da vlada, Zaslužnejši naj vlada,
Voljom zajedničkom nek' se bira, Skupna volja naj izbira,
Nikad samovoljno nek' ne naredjuje, Nikoli samovoljno ne zapoveduje,
Svojoj volji i moći da podredjuje, Svoji moči in volji podreja,
Već samo zakon neka sledi, Samo zakonu naj sledi,
82
Želi li da mu vlada vredi... » Če želi, da bo vlada vredna...“
82
Ion Budai - Deleanu, Tiganiada, Timisoara, 1999.
75
Budai-Deleanu zavzema središčno mesto tako v zgodovini romske, kot
v zgodovini romunske književnosti. Njegov ep „Ciganijada“je poetskozgodovinsko delo, ki opisuje obdobje Vlada Tepeša (1448-1476) oziroma čas
njegove vladavine med leti 1456 in 1462. Ta vladar, ki ga večina Romunov in
Evropejcev nosi v spominu kot Drakulo, je zares uporabil Rome v boju proti
Turkom. To briljantno poetsko delo je po oceni kritikov prežeto s politiko,
filozofijo, filologijo in pedagogiko, ter zavzema trajno mesto v evropski in
svetovni književnosti.
Poleg Budai-Deleanua, o čigar delu in življenju priča še veliko del visoke
vrednosti, moramo omeniti drugo ime v romski literarni zgodovini, in sicer
Antona Panna (1796 – 1854). Pann je bil rojen v Slivenu v Bolgariji, v mestu
kjer so bili Romi tradicionalno naseljeni. Bil je učitelj glasbe in velik avanturist.
Leta 1806 se je preselil v Kišinjev v Moldavijo in od tu leta 1812 v Bukarešto,
kjer se je njegovo nestalno življenje tudi končalo. Bil je strastni zbiralec različnih
vrst ljudskega ustnega izročila, kar je bil tudi razlog za njegovo pesniško delo, ki
so ga kritiki označili kot „genialno“83.
Za boljšo predstavo navajam odlomek iz njegove „Zgodbe o besedah“, ki
dokazuje, da so tudi posamezni srbski pisci, kot je na primer Jovan Jovanović
Zmaj, bili do neke določene mere pod vplivom Antona Panna.
83
»Idući na vašar, srete Ciganin seljaka, pa mu se, s molbom, obrati: »Hej, Rumunče! Što mi ne hvališ ovog konja, kad si već i ti na vašar poš'o? Postaraj se da bude ždrebac, da ima cenu k'o pravi at. Učini mi to, slatki brate, podariću ti sitance ili neku potpeticu, šta ja znam, ali ga hvali za pazar!« Lexikon der Weltliteratur.
„Gredoč na sejem,
sreča Cigan kmeta,
in mu proseče pravi:
„Hej, Romun!
Zakaj ne hvališ tega konja,
če si se že odpravil na sejem?
Poskrbi da bo žrebec,
da bo imel pravo ceno.
Naredi to, dragi brat,
podaril ti bom drobiž
ali kako podkvico,
kaj jaz vem,
le hvali ga za trg!”
76
Seljak, od onih beše što sve znaju i reći, i peći, prihvati ponudu da na vašaru priča o konju i šale, i hvale. Kad, iznenada, džambas banu, koji poznaje svaku manu, al' bez ijedne pare u džepu. Osmotri konja tamo i amo, Oproba ga, s bičem u ruci, zube mu gleda, pa ko s neba u rebra, pita: »Koliko išteš za ovu ragu, preko obale da ga odvezem?« Rumun, koji tu beše, čulji uši: »Šta, gazda - reče- Ne gledaj što je takav. Gledaj, on ima krila zmaja! Para da imam, moj bi bio. Taj bi pretek'o i pastuva! Ni hrt mu ravan nije. Pravo da rečem, šteta je što ga daje, al njemu ni ne pristaje, jer on mu narav ne poznaje, srž mu ispipati ne zna. On mu je gazda, al ga od njega ja bolje znam. Ako na njemu podješ u lov, kladim se s tobom, ukebaćeš zeca u jazbini, ma nasred uzorana polja, il , ako ti baš tako volja, uhvatićeš ga iz sedla, dok konj kroz polja jezdi. Ciganin, koji ga je doveo Kmet je bile eden tistih,
ki vedo in reči in speči,
sprejme ponudbo da bo na sejmu
pravil o konju šalo in hvalo.
Ko, iznenada, džambas banu,
ki pozna vsako napako,
a brez prebite pare v žepu.
Pregleda konja z vseh strani,
ga preizkuša z bičem v roki,
zobe mu gleda in kot z neba v rebra vpraša:
„Koliko hočeš za to kljuse,
da ga odpeljem čez morje‘“
Romun, ki je bil tu
našpiči ušesa:
„Kaj, gospodar – porečeteNe glejte ga kot takega.
On ima krila zmaja!
Če bi imel denar, bi bil moj.
Prehitel bi še žrebca!
Niti hrt se ne more meriti z njim.
Naj pravilno rečem,
škoda je, ker ga daje,
ampak njemu ne pristaja,
ker mu on ne pozna značaja,
bistva izvleči ne zna.
On mu je gospodar,
ampak jaz ga bolje od njega poznam.
Če na njemu pojdeš na lov,
grem stavit,
ujel boš zajca v jazbini,
nasred zoranega polja,
ali, če ti je taka volja,
celo iz sedla,
ko čez polje jezdiš.
Cigan, ki ga je pripeljal
da mu konja hvali, zinuo je od čuda, pa mu reče: »Bogami, gledaj, ako je moj konj to što veliš, i pastuv, i ždrebac, neću ga dati, makar nemao 'lebac!« Al' džambas, ravna mu nema, znao je šta da sprema: »Čekaj, bre, bez probe ne ide, i moje reči ima da se vide.« Skoči na konja, a on k'o lasta, u Djurdjevo se dotalasa. Ovi se zgledaše, čekaju, čekaju, ko zna dokle bi- (da se hvališa nije nasmejao, a prodavac, jadnik, zaplakao.) Posle godinu dana, u krčmi drumskog hana, vlasnik konja, sirotan bedni, ugledao je džambasa kako sedi. Okovan gvoždjem, sudiji stiže, i dokaze uredene o konju ponudi. Sudija započe s pitanjem: »Šta si ti, Cigo?« »Džambas!« »Kako si ukrao konja«? »Bog me dabogda ubio, ako sam ja konja sakrio; Ne imao sreće, konj je kriv, mene je on ukrao, ne ja njega.« »Čuj sad ovo! Jadni konj, naj mu konja hvali,
je ostrmel od začudenja,
in mu rekel:
„Pri dragem bogu, glej,
če je moj konj
to kar praviš,
pravi žrebec,
ti ga ne dam,
čeprav ne bom imel za kruh!
Ampak džambas, ki mu ni primere,
je vedel kaj se pripravlja:
„Čakaj malo, brez preizkušnje ne gre,
in naj besede preidejo v dejanja.“
Skoči na konju in on kot lastovica,
v Jurjevo zavalovi.
Oni gledajo, čakajo, čakajo,
kdo ve do kdaj bi(če se hvalisavec ne bi nasmejal,
in prodajalec, ubožec, zajokal.)
Po letu dni,
v krčmi drumskega hana,
lastnik konja, ubožec bedni,
Zagleda džambasa kako sedi.
Okovan z železom, pred sodnika stopi,
In dokaze o konju ponudi.
Sodnik začne z vprašanjem:
„Kaj si Ti, Cigo?
„Džambas!“
„Kako si ukradel konja?“
„Naj me Bog ubije,
če sem jaz konja skril;
Nisem imel sreče, konj je kriv,
on je mene ukradel, ne jaz njega.“
„Poslušajte to! Ubogi konj,
77
78
kako je on mogao tebe ukrasti?« Gospodine, da ti rečem: Kad sam ga uzjahao, krug jedan s njim da okrenem, da vidim ko je i šta je, on prema Djurdjevu podje. I beži, beži! Spušta se, penje! Hteo je Turcima da me preda. Kada smo tamo stigli, on turski ne ume zborit' Znao je samo reći, čat - pat, pa ga ja prodam«. »Prodade ga! A gde su novci?« Strah me od lopova spopao, i ja sam sav novac propio!«84
kako je mogel on tebe ukrasti?“
Gospod, vam rečem:
Ko sem ga zajahal,
sem obrnil en krog,
da vidim kaj in kako,
In on se odpravi v Jurjevo.
In beži, beži! Spušča se in dviga!
Hotel me je Turkom predati.
Ko prideva tja,
on turško govori
Vedel je reči samo,
Čat-pat, pa sem ga prodal.“
„Prodal si ga! In kje je denar?“
Strah me je bilo tatov,
in sem ves denar zapil!“
Panait Istrati (1884-1935), ki so ga književni kritiki imenovali (Maksim)
„Gorki z Balkana“, je bil rojen v Bralji. Njegova mati, Rominja, je bila perica
in oče, katerega ni nikoli poznal, tihotapec po poreklu iz Grčije. Pri dvanajstih
letih je odšel od matere in pričel delati kot delavec na obali, natakar, služabnik,
ključavničar, ulični fotograf...
Med potepanji po Evropi je leta 1921 prispel v Nico, kjer je skušal narediti
samomor in končati svoje potepuško življenje. V bolnici so pri njem našli pismo
namenjeno Romainu Rollandu. V tem pismu je bilo poleg ostalega zapisano
sledeče: „Naključja so tako nanesla, da me je iz dna družbenega oceana potegnil
villeneuvski rešitelj ljudi, Romain Rolland. Jaz sem njegova stvaritev. Ne
pozabite, Romain Rolland, da sem preden se me je dotaknila vaša zavest, bil
potepuh, ki včasih ni imel ničesar, niti zavesti ne.“
Zahvaljujoč Rollandu je Istrati postal znan pisec. Njegovemu prvemu
delu „Kira Kiralina“85 je sledila vrsta del, v katerih je kritiziral staro družbo in
propagiral uresničenje novih družbenih projektov po vzoru Sovjetske zveze.
Rolland ga je kulturni in bralski javnosti svoje države predstavil z besedami:
84
85
Die Literatur der Roma und Sinti.
Istrati, Panait, Kodin, Kira Kiralina, Beograd, 1962.
79
„On je rojeni pripovedovalec, vzhodnjaški pripovedovalec, ki sam sebe
prevzame in vznemiri s svojim pripovedovanjem...To je evokacija njegovega
življenja; in to delo – (govora je o „Kira Kiralina“) – bi moralo biti tako kot
njegovo življenje, posvečeno prijateljstvu, kajti ravno prijateljstvo je strast v
svetu tega človeka...“
Med leti 1927 in 1929 je živel v Rusiji, kar mu je omogočilo neposreden
vpogled v „uresničitve vseh upov prihodnosti“ v tej državi. Ko se je iz Rusije
vrnil v Francijo je objavil tri knjige o Rusiji in v njih opisal vse kar je videl. „Mi
Evropejci smo verjeli v tisto, kar se dogaja tam čez, v bistvu pa smo bili sužnji
velikih in lepih stvari. Glede na okoliščine, je življenje tu nepopisno lepo. Tam
je življenje grozno...“
Čeprav so se Istratijevi opisi izkazali kot točni, skoraj preroški, so pod
pritiskom takratne stalinistične oblasti, francoska levica in njeni simpatizerji,
predvsem tisti, ki so pripadali literarnemu in intelektualnemu krogu v Franciji,
prenehali podpirati Istratija. Temu je sledilo njegov ponovni padec na „dno
družbenega oceana“.
V iskanju rešilne bilke je Istrati skušal sodelovati s predstavniki katoliške
cerkve. Ko je videl, da mu tudi to ne gre preveč dobro od rok, se je vrnil v
Bukarešto, kjer je leta 1935 tudi končal svojo življenjsko pot, ki resnično vodila
„od trnja do zvezd“ in se spustila nazaj do „trnja“.
Za njim so ostala književna dela trajne vrednosti, ki bodo osvetljevale pot
še mnogim generacijam. Poleg „Kira Kiralina“ (pripovedovanja Adrijana
Zoografa), je objavil še knjige „Stric Angel“, „Hajduki“, „Kodin“, „Kir Nikola“,
„Dnevi mladosti“ in tri knjige o Sovjetski zvezi, „Potopise iz Egipta“, „Minka“...
Tema in motiv njegovega literarnega ustvarjanja so bili Romi in njihovo
življenje, čemur je posvečena predvsem njegova knjiga „Dominitza de Snagov“
(Pariz, 1926).
Med ostalimi pisci starejše generacije moramo omeniti še Nicolescua
Plosporja (1867-1938) in Nikolaea Lenghescu – Cleya (1884-1937).
Plospor je bil začetnik literarnega časopisa „O Rom“ v obdobju med obema
vojnama. Sedež časopisne redakcije je bil v Krajovu. V tem časopisu je bilo
objavljenih več literarnih tekstov, med katerimi so bili najbolj opazni tisti katerih
avtor je bil Marin I. Simion iz Oltenije. Plospor, ki je bil prav tako lirik, je v duhu
ljudskih romskih pesmi začel več projektov, katerih cilj so bile antropološke,
zgodovinske, etnografske, kulturološke in filološke raziskave Romov.
80
Lenghescu – Cley je bil začetnik in urednik romskega časopisa „Timpul“
(Čas), ki je začel izhajati leta 1934. V njem so objavljali pesmi in krajše prozne
tekste večjega števila romskih avtorjev, kot tudi pesmi urednika samega, ki je med
ostalim napisal tudi „Romsko himno“86.
Druga svetovna vojna in kasneje komunistična diktatura sta zaustavili vse
aktivnosti Romov v Romuniji, ki je bila in še ostaja država z največ romskega
prebivalstva v Evropi.
Prvi poskusi obuditve kulturnega življenja Romov v Romuniji so se pojavili
v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja v Sibiu v Transilvaniji. Po uboju
Nikolaja Čaušescuja in po padcu komunistične diktature in še posebej od sredine
devetdesetih let naprej, koje bila osnovana Katedra za romologijo Univerze
v Bukarešti, se je pojavila večja skupina romskih piscev. Med njimi Mihaj Šajn,
Konstantin Bot, Kornel Rezmives, Luminica Mihaj Čobe, Konstantin George
Angeluca, Mihaj Boros, Karmen State, Vasile Jonesku, Geoge Paun Jalomiteanu,
Grigore Delia in drugi.
Po svojem delu najbolj izstopajo Paun Jalomiteanu, Luminica Mihai Čoba in
Grigore Delia87.
Paun Jalomiteanu, rojen 1957 v mestu Dragalina, je končal vojaško akademijo.
Po prevratu leta 1989 je zapustil oficirsko dolžnost in postal publicist in književnik.
S svojo prvo knjigo „E Thabardi bešlas la meselate le bengesa“ (1991)(Ženska
vroče krvi je sedela z vragom za mizo), je naznanil svojo literarno kariero. Tej je
sledila knjiga „Buljubaša in umetnica“ in še nekaj drugih proznih del. Njegovo
ustvarjanje navdihujeta romska folklora in verovanja. Duhove iz romskih verovanj
in mitske figure Jalomiteanu uporablja za opisovanje različnih družbenih pojavov
sodobne romunske družbe in oseb iz političnega življenja, ki kakor duhovi, kradejo
smisel življenja ljudi, jih puščajo brez upanja in jih privedejo v stanje obupa.
Luminica Mihaj Čoba je bila rojena leta 1957 v Tg. Carbunesti pri Goržu
in objavila zbirko pesmi „Korenine zemlje“ in knjigo pogovorov o holokavstu
„Romske solze“.
Delia, rojen leta 1972 v Galati, je končal študij filologije in zgodovine na
Univerzi v Bukarešti in se proslavil kot lirik. Pesmi je objavil v zbirki „Tineri poeti
minoritari“ (Bukarešta, 2000). Je nedvomno zelo nadarjen pesnik, pred katerim
stoji uspešna prihodnost.
86
87
Djurić, R.,Die Literatur der Roma und Sinti.
Djurić, R., Die Literatur der Roma und Sinti; Tineri poeti minoritari, Bukurešt, 2000.
81
Kot je življenje Romov v današnji Romuniji v velikih prevratih, tako je tudi
njihovo kulturno in literarno življenje podvrženo različnim vplivom. Kaj vse od
tega, kar je bilo objavljeno po letu 1989 do danes obdržalo literarno-umetniško
vrednost, bo na eni strani potrdil čas in na drugi literarno ustvarjanje Romov v
prihodnosti tako v tej kot v drugih evropskih državah.
KNJIŽEVNOST ROMOV NA MADŽARSKEM
Književnost Romov na Madžarskem, v državi, ki premore prve visoko
izobražene glasbenike in skladatelje v Evropi*, je dosegla zelo visok nivo.
Eden vodilnih v romski literaturi v obdobju po drugi svetovni vojni je
bil Menyhert Lakatos (1926), ki se je rodil v Veszru, romskem naselju na
Madžarskem, nastalem v 19. stoletju88.
Že kot deček in kasneje gimnazijec je občutil zbadljivke in kletvice, s katerimi
so jih vsak dan zbadali madžarski fašisti, posebej v času druge svetovne vojne,
ko so ugasnila tudi življenja mnogih Romov in Židov iz Madžarske. Ko je leta
1961 na Univerzi v Budimpešti diplomiral in postal inženir strojništva, se je
odločil, da se bo z besedo in peresom boril za lepšo in srečnejšo prihodnost
svojega naroda. Vse tegobe iz časa druge svetovne vojne in grenko življenje,
ki se je ustalilo v povojni komunistični Madžarski, so pretočene v roman
„Füstös kepek“ (Gorki dim, Budimpešta, 1975). Roman je bil preveden v
nekaj evropskih jezikov in je bil v izdaji „Minerve“ iz Subotice objavljen tudi v
srbskem jeziku.
Roman je avtobiografija in ga umeščajo med najboljša prozna dela romske
literature. To ni le roman o odraščanju v romski družini in okolici, ampak je
hkrati tudi pripoved o življenju s sosedi in pričanje o odnosu Madžarov do
Židov, ki so bili prva tarča madžarskih fašistov v drugi svetovni vojni.
Ker se je začel družiti s svojim šolskim prijateljem, Židom, je bil Lakatoš
izključen iz gimnazije in kasneje celo priveden v položaj „čakanja na vraga“.
V romanu se prepletajo tri ravni in vsaka od njih ima svojega pripovedovalca:
babica Liza pripoveduje zgodbo svojega plemena, ki je kakor se ji zdi „okušalo
plodove svobode“; Lizin sin, torej oče avtorja romana „nosi brazgotine
suženjstva“; Menyhert, avtor knjige, stoji z eno nogo v vojnem obdobju in z
88
82
drugo v obdobju komunizma. Politični in družbeni konflikti in nevarnosti v
državi se prenašajo na Rome in zajemajo tudi njihove družine, ki to izražajo s
krvavimi medsebojnimi obračuni. Rane in brazgotine ostajajo tako na telesu
kot na duši...Krvave sledi so vidne tudi na izsušenem kruhu, ne lesu in oglju za
ogenj...
Menyhert je moral prenesti veliko tragičnih stvari v svoji družini in naselju,
s tistimi, ki so se pojavile v šoli in v družbi, kajti na vsakem koraku je naletel
na kakšno past, ki je izhajala iz predsodkov do Romov. Nenehni boj po
priznanju – brez katerega po prepričanju filozofov, človek ostane neizpolnjeno
človeško bitje -, ki nepriznano človeško bitje prisili k temu, da vedno znova
dokazuje, da pripada človeškemu rodu – podobno kot Sizif – je nenehno
sledil Romom, Židom in Črncem podnevi in ponoči. Boj proti rasizmu,
anticiganizmu in antisemitizmu, je pogosto težek in kompleksen boj med
gospodarjem in sužnjem, kot ga je opisal nemški filozof Hegel. Kajti rasist,
ki je v bistvu antičlovek in potencialni zločinec, od človeka, ki ga drugače ne
priznava, zahteva da pred njim naredi izpit iz „človečnosti“. Ta vloga je Romu,
Židu ali Črncu določena že z njegovim prihodom na ta svet in je veliko bolj
zapletena od tiste, ki bi jo Kafka opisal v romanu „Proces“ ali od usode ljudi,
ki so tema literature o političnih žrtvah stalinizma ali nacizma. Ko se je znašel
pred nalogo, ki ga je na racionalni način težko razložiti, je Menyhert na sceno
privedel vraga... Dobesedno rečeno, kakor je po Heglu89 suženj našel izhod v
stoicizmu, tako se nenehno preganjani narod pred „demonskimi družbenimi
silami“ brani z magijo ali – če želi še bolj znosno življenje – prevzame vlogo
Ketmana, ki jo je zelo uspešno opisal in pojasnil Česlav Miloš v delu „Ujeti
um“90.
Menyhert se je k tej temi večkrat vrnil v svojih novelah, televizijskih oddajah
itd. Po njegovem mnenju so Romi vedno poraženci, ker politična oblast, ki
oblikuje družbene sisteme in daje pečat vsakdanjemu življenju, nikoli ne poda
roke Romom. Oblast jih je do zdaj obravnavala kot „smeti“, ki jih je treba
sežgati ali kot „smeti“ s katerimi se lahko trguje ali manipulira.
Njegov soborec, Joszef Choli Daroczi (1939) iz Budimpešte, ki ga je najbolj
zanimal romski jezik in uvod v sistem poučevanja91, se je potrdil kot pesnik.
Pesmi je objavljal v raznih časopisih in revijah vse od leta 1960. Njegovi zbirki
89
90
91
Kojeve, Alexandre, Kako čitati Hegela,Sarajevo, 1964.
Miloš, Česlav, Zarobljeni um, Beograd, 1985.
Choli Daroczi, Jozsef/Levente, Feyer, Zhanes Romanes?. Budapest, 1988.
83
pesmi „Na žalostnem božjem obrazu“ in „Kosti med meči“ izražata tematiko in
osnovne motive njegove poezije.
Za boljšo predstavo navajam pesmi „Prva beseda“ in „Komu naj se zahvalim?“92.
Prva reč Prva beseda
Prva reč, beše najduža, Najsladja beše prva reč. Prva reč, beše najveća, Romska istina beše prva reč. Prva beseda, je bila najdaljša
Najslajša.
Prva beseda, je bila največja,
Romska resnica je bila prva beseda.
Prva reč, najkraća reč, niko ne zna ima li te reči. Prva reč, reč kao pelen. Romski, ako zboriš, tvoja je sudbina, sudbina zmije. Prva reč, olovna reč, istina Roma je prva reč. resnica Prva beseda, najkrajša beseda,
Nihče ne ve ali obstaja.
Prva beseda, beseda kot pelin.
Če spregovoriš romsko,
je tvoja usoda, usoda kače.
Prva beseda, svinčena beseda,
Romov je prava beseda.
Kome da zahvalim Komu naj se zahvalim
» Sve predamnom leti, svi me pljuju u lice. Ipak, ja grehe nemam, bez prestupa sam, možda - to je samo moje ime. Uzaludna je reč, Čežnja, Volja - niko ne bi dao za mene ni lipsalog psa. Niko me neće udostojiti istinom, kradom me čak sunce motri, „Vse leti pred mano,
vsi mi pljuvajo v obraz
Čeprav jaz grehov nimam,
brez prekrškov sem,
morda – je to samo moje ime.
Zaman je moja beseda
Hrepenenje,
Voljanihče ne bi dal za mene niti poginjenega psa.
Nihče me noče počastiti z resnico,
skrivaj me opazuje celo sonce,
92
Gyurko, A./Kovacs, H. J., Das Buch der Ränder, Roma Lyrik aus Ungarn,Klagenfurt, 1999.
84
i nakrivljeni mesec zabije mi zube u lice. Sve predamnom leti, svi me pljuju u lice: moje je nasledje veliko - ništa. Niko nije kriv! Znam, znam, znam- samo biti iza, pa iza, još iza, pada mi teško. Živim u prepečenom grehu, moj svet od rešetaka gori, U sladostrašću zvezde su na mojoj koži, prsti veštica dobuju u meni i postaju užarene igle, a svet mi je kost u grlu. S bodljama, sve predamnom leti, niko da me pogleda u oči... Bože, kome treba da zahvalim, Domovino, kome, kome da iskažem hvala?« in poševni mesec
mi zabije zobe v obraz.
Vse leti pred mano
vsi mi pljuvajo v obraz:
moje nasledstvo je velikonič.
Nihče ni kriv!
Vem, vem, vemsamo biti v ozadju, pa zadaj, še bolj zadaj,
težko mi je.
Živim v prepečenem grehu,
moj svet rešetk gori,
V poželenju
zvezde so na moji koži
prsti čarovnic dolbejo po meni
in postajajo žareče igle,
in svet mi je kost v grlu.
Z bodicami,
vse leti pred mano,
nihče me ne pogleda v oči...
O Bog, komu naj se zahvalim,
Domovina,
komu naj izkažem hvalo?“
Bela Osztojkan (1948), ki živi v Budimpešti, je objavil dve zbirki pesmi „Ribe v
črnem drgetu“ in „Snežna nevihta v vročini“, ter knjigo pripovedk „Bog ni doma“.
Njegovo prozno ustvarjanje je literarno zrel prispevek k književnosti Romov na
Madžarskem93.
Gyorgy Rostas-Farkas (1949), prav tako iz Budimpešte, je objavil zbirki pesmi
„Vaše srce je moje“ in „Srečanje“. Njegove pesmi so pisane v duhu romske tradicije
in opevajo romski vsakdanjik. Farkašu gredo velike zasluge za ustanovitev in
uredništvo romskih časopisov in revij, med katerimi je najbolj znana „Kethano
drom“ (Skupna pot), ki je postala tudi stičišče romskih piscev in kraj od koder se
93
85
je širila romska kultura na Madžarskem94.
Jozsef Holdosi (1951) profesor književnosti in zgodovine je avtor romana
„Kanyak“ (1978), ki je preveden tudi v nemščino in objavljen pod naslovom
„Ciganska ulica“95.
Temu sta sledila še dva krajša romana „Glorija“ in „Zanalašč“ in najnazadnje
knjiga novel „Romski Mojzes“. Njegova dela so vzbudila veliko zanimanje pri
bralcih, predvsem roman „Kanyak“, ki govori o življenju violinista Jenö Kanya in
njegove družine med leti 1920 in 1960. Življenje glavnega junaka je prepredeno
z miti in legendami na eni strani in na drugi z težko neznosno revščino in krivico,
ki seže do neba. Jenö in njegova žena živita, ker morata živeti in pomanjkanje
v kateri životarita, vsakdanjik spreminja v večnost. Njuni sinovi Petar, Ernös,
Matild in najmlajši Jenö, si ustvarjajo lastni svet. Peter sanja o romski „deželi
odrešitve“, Ernös v zanosu strasti raziskuje oblike romske glasbe, Matild zaradi
vsakodnevnega nasilja in ponižanj išče rešitev v begu iz mesta v katerem se je
rodil in najmlajši Jenö išče tolažbo v pijači in ženskah. Skratka, to je zgodba o
namišljenem življenju kot zamenjavi za realnost in spominja na življenje opisano
v Marquessovem romanu „Sto let samote“.
„Krono“ romske literature na Madžarskem sestavljajo dela Bari Karolya
(1952). Karoly je diplomiral iz gledališke umetnosti in filozofije in se potrdil kot
večstranska osebnost in zelo ploden avtor. Je dobitnik najvišjih nagrad in priznanj,
med katerimi so nagrade »Atila Jožef«(1984), »Deri-nagrada« (1992), nagrada
Open Society Instituta in druge. Za razliko od ostalih romskih piscev, ki literaturo
,,cedijo“ iz življenja, Karoly ustvarja dela, ki so ogledalo življenja. Poslužuje se
modernih sredstev izražanja in se pri tem opira na tradicijo in zgodovino lastnega
naroda. V skici svoje poetike je zapisal da „ima pesnik, ki izhaja iz naroda, v osnovi
možnost dveh smeri: da gre v globino ali da stremi k višini. Najboljše je, če lahko
doseže največje globine, kjer počiva tudi bistvo tradicije naroda in da iz te globine
pride na površje z novo realnostjo, ki bo pokazala kakšno pesniško lirično moč je
iz te globine ponesel s sabo. Če ob vsem tem, svet sprejeme njegovo ustvarjalnost,
je umetniku uspelo premagati predsodke o svojem narodu in njegovem poreklu
in bo s svojim delom osvojil mesto ki mu v literarni zgodovini pripada96 .“
Karoly je objavil tudi več knjig verzov in esejev, več zbirk romskih pravljic pod
naslovoma „Mati gozda“ (1990) in „Steklena cerkev“ (1994). Pozornosti vredna
94
95
96
Ibid.
Holdosi, Jozsef, Die Strasse der Zigeuner, Berlin, 1984.
86
je tudi antologija tekstov romskih piscev „Ptica na zlati violini“ (1996).
Osvežitev za romsko literaturo je Attila Balogh (1956), ki se je leta 1980
predstavil z zbirko pesmi „Moja noga se klati“ in kasneje, leta 1991, z zbirko
„Stihi Attile Balogha“**. Njegove pesmi, ki so v osnovi tragične, so izpolnjene z
nenavadnim humorjem, ki nosi osebni pečat in predstavlja svojevrstni dialog s
svetom in življenjem, ki mu je zadal težki udarec. (Balogh je telesno hendikepiran.)
Kakor poudarja v svojih pesmih, je edino kar si želi „izvrtati luknjo k eni poti, ki
še ne obstaja, je pa možna“.
Za njegovi pesmi „Prolog“ in „XXXIV (XXXIV)“ lahko z gotovostjo rečemo,
da imata antologijsko vrednost in značaj.
Med pesniki mlajše generacije se je kot „pesnik prihodnosti“ najavil Endre
Bihari (1979) in verjamem, da bodo prihodnji literarni zgodovinarji njegovemu
literarnemu ustvarjanju dali posebni pomen97.
* Slavni romski glasbeniki in skladatelji so predstavljeni v knjigi Marka Mikloša
„Cziganyzeneszek albuma“, Budimpešta 1896. Izmed mnogimi slavnimi romskimi glasbeniki
jih je bilo nekaj, ki so si zaslužili nesmrtni sloves. To so Janoš Bihari (1769-1828), Laci Belo
(1782 - 1857), Janči Sagi Balog (1802 - 1876), Karolji Boka (1808 - 1860), Pali Rac (1815
- 1885), Miška Farkaš (1829 - 1890), Lajoš Berkes (1837 - 1885) in Pišta Danko (1858 1932).
** Ištvan Erši, madžarski filozof in književnik, dolgoletni znanec in prijatelj dr. Rajka
Djurića, je tega z Baloghom spoznal v Berlinu leta 2001
KNJIŽEVNOST ROMOV V BOLGARIJI
Romi so se pričeli v Bolgariji naseljevati med 13. in 14. stoletjem. Nikoli niso
bili preganjani ali mučeni, kot je bil primer v Romuniji, kjer so bili podvrženi
suženjstvu več kot 500 let. Resnica pa je, da so vedno pripadali najrevnejšim
slojem, vendar jih niso obremenjevali pregoni98. V prehodu tranzicije, torej
po razpadu komunističnega sistema, so Romi postali tarča ne le desničarskih
in protifašističnih skupin, ampak ponekod tudi državnih organov, predvsem
policije v Bolgariji99.
97
98
99
Gyurko, A./ Kovacs, H.J., Das Buch der Ränder...
Djurić, R.: Istorija Roma.
Geneza akcij proti Romom V Bolgariji je tema številke časopisa »Pogrom«(Zeitschrift für bedrohte Völker, 21. Jahrgang, Göttingen 1990); O temi so izčrpneje pisali I. Tomova, The Gypsies in transtion Period, Sofia 1995; Rumijan
87
Romska književnost v Bolgariji nima dolge tradicije100. Prvi literarni teksti
so nastali po drugi svetovni vojni.
Ustanovitelj romske književnosti v Bolgariji je Usin Kerim (1928-1983),
ki je brez dvoma najpomembnejši romski bolgarski pesnik, ki je svoje mesto
našel tudi v zgodovini bolgarske književnosti. Prvo zbirko pesmi „Pesmi
iz planšarije“ je objavil leta 1955. Tej so sledile knjige „Oči gore“ (1959),
„Stihi“ (1968), „Moj ded“ (1978), „Z očetovskim glasom“ (1978) in „ Ko jaz,
preplašeni potnik, ododem nazaj“ (1989).
V pesmi „Ne upaj“ je pesnik na povzet način pokazal svoje življenjske
izkušnje in pogled na svet:
100
101
»Ne nadaj se životu bez jeda, kad ne sanjaš, doleteće beda!...
Poput prostora od crnih oblaka, I vode nabujale, Ljudska sudbina jeste, žari, ne peče, ledi, al ne sledi. Makar propao, ne zastani na putu, i nikoga nazad ne vraćaj.«101
„Ne upaj na
življenje brez žalosti,
ko si najbolj ne boš mislil,
bo priletela beda!...
Kakor prostor
iz črnih oblakov
in narasle vode
je človeška usoda
žari, ne peče,
mrazi, a ne zmrzne.
Čeprav propadeš,
se ne zaustavi na poti
in nikogar
ne vračaj nazaj.“
Rusinov, Objektiv Roma (Romamano objektivo), Sofia 1996, itd.
Prvi romski intelektualci so se v Bolgariji pojavili ob koncu 19. stoletja. Eden najbolj znanih je bil Atanas Dimitrov, po
rodu iz Gradeca. Doktoriral je na Filozofski fakulteti v Jeni v Nemčiji in sicer na temo »Psihološke osnove etike J.G. Fihtea«, ki je bila tam leta 1898 tudi natisnjena. V tem obdobju so Romi v Sofiji skušali ustanoviti svojo organizacijo. Prva
konferenca je bila leta 1901 in druga 1906. Najnazadnje je med leti 1923 in 1934 pod vodstvom Šakira Muhamudova
Paše delovalo društvo Romov „Istikbal“ (Prihodnost), ki je zaradi nevarnosti druge svetovne vojne bilo ukinjeno.
Kerim, Usin, Lirika, Sofia 2003.
88
Kerimove pesmi dihajo s svežino in optimizmom. Zdi se, kot da bi, medtem
ko piše imel pred sabo sliko stvaritve sveta: prisluškuje dihanju zemlje, gleda
jutranjo roso, nasmehne se jutranji svežini, žvižga z vetrom...in v pogovoru
s svojim srcem, se sprašuje „o srcu“ ki „sveti kot sonce“. V pesmi „Cigan sem“
slavi svoje poreklo in v njem odkriva tisto, kar spaja narode in ljudi in jih polni z
upanjem, „nepokorno mislijo“, ki napaja vsako korenino in zvezo modrosti med
dnem in dnem, stoletjem in stoletjem.
Manuš Romanov (1928), po poklicu gledališki režiser, je zbiral romske
ljudske pesmi in zgodbe in aktivno sodeloval v političnem organiziranju Romov
in ustvarjanju kulturnih programov in projektov. Z njim jen pri tem sodeloval
Dimitar Golemanov (1934-1996) profesor ruščine iz Slivena, ki je občasno
objavljal pesmi v književnih revijah in publikacijah.
Med ostalimi, ki so pisali pesmi, so omembe vredni še Asen Merkov (1945),
Sali Ibrahim (1950) in Mihail Petrov (1964).
Merkov, rojen v Plevenu, je po poklicu pedagog. Je avtor nekaj zbirk pesmi,
med katerimi so največji uspeh dosegle „Bela ciganka“ in „Kot dež...“. Njegova
poezija je po oceni kritikov „bogata z metaforami in nepričakovanimi zasuki
misli“. Središčna tema njegove poezije so Romi in njihovo življenje, njegov rodni
kraj in domoljubje. Glavna relacija poetskega ustvarjanja je tista človek-zemlja.
Novinarka Sali Ibrahim je prav tako objavila več knjig pesmi. Največ pozornosti
so bile deležne „Prava ljubezen iz kozmosa“ in „Grivna za Evo“.
Petrov, avtor zbirke „Moja duša“, je poosebitev novopoetskega stremljenja
romske poezije v Bolgariji. V svojih stihih transformira tradicijo v moderni
poetski izraz, ki nosi pečat njegovega ustvarjanja, torej občutenja, mišljenja in
pogleda na svet102.
KNJIŽEVNOST ROMOV NA ČEŠKEM IN SLOVAŠKEM
Književnost Romov na Češkem in Slovaškem si deli podobno usodo
z književnostjo Romov bivše Sovjetske zveze in Jugoslavije. Skupno se je
razvijala vse do razpada Čehoslovaške in ko sta se v devetdesetih letih 20.
stoletja izoblikovali dve novi državi, se je tudi romska književnost razdelila na
književnost Romov na Slovaškem in književnost Romov na Češkem.
102
Djurić, R., Die Literatur der Roma und Sinti
89
Zgodovinsko in vsebinsko gledano so slovaški Romi dajali pečat skoraj
celotnemu družbeno-političnemu in kulturnemu razvoju romske skupnosti
bivše Čehoslovaške. Največji romski intelektualci, politični vodje in romski
pisci izhajajo iz Slovaške103.
Ilona Lackova (1921 – 2000) in Daniel Bartolomej (1924 – 2001) so začetniki
romske književnosti, ki se je pričela porajati v obdobju po drugi svetovni vojni.
Ilona Lackova, rojena v mestu Sarisa, je po prihodu iz koncentracijskega
taborišča, dokončala študij sociologije in se ukvarjala z novinarstvom. Objavila
je večje število tekstov o družbenih in kulturnih vprašanjih Romov, tudi lirske
in prozne tekste, zbirala je ljudske romske zgodbe in pesmi.
Bartolomej, rojen v mestu Šastin, je najprej končal vojaško šolo in kasneje
diplomiral in doktoriral na področju zgodovine. Objavil je več strokovnih del,
med katerimi ima posebno mesto „Kratka zgodovina Romov“. Napisal je tudi
svojo avtobiografijo „Moje življenje“ in uredil dve knjigi romskih ljudskih
zgodb.
Temu prvemu krogu pripada še Andrej Pešta (1921-2007), ki je pisal pesmi.
Tera Fabianova (1930), pesnica, še nadaljuje to tradicijo104.
Dezider Banga (1939) zavzema posebno poglavje v literarni zgodovini
slovaških Romov. Po diplomi na Filozofski fakulteti v Bratislavi leta 1964 je
vse do danes objavil več knjig: „Pogovor z nočjo“, „Pesmi o vetru“, „Bela burja“,
„Zacvetele magnolije“... Pisal je tudi tekste za otroke in bil urednik otroškega
časopisa v romskem jeziku „Luludji“ (Cvet). Poleg tega je avtor več antologij
romskih ljudskih zgodb in pesmi105.
Ustanovitev katedre za romologijo na univerzah v Pragi in Nitri, nekaj romskih
gimnazij, romskih gledališč, romskih časopisov, radijskih in televizijskih oddaj,
je močno spodbudilo literarno ustvarjalnost Romov Slovaške in Češke.
Izmed večjega števila avtorjev različnih tekstov moramo omeniti še: Andreja
Gino (1936), Jana Berija (1940), Jozefa Fečo (1940), Margito Rajznerova
(1945), Františka Demetra (1948), Josefa Ravasa (1949), Vojta Fabijana
(1949), Vlado Olaha (1949), Bohuslava Vargova (1951), Danielo HivesovaSilanova (1952), Cirila Gomba (1953), Ano Koptova (1953), direktorico
romskega gledališča v Košicah, Ilono Ferkova (1955), Jana Horvata (1959),
Heleno Červenakova - Lalikova (1963), Katarino Patockova (1977) itd.
103
104
105
Djurić, Rajko, Istorija Roma
Hübschmannova, Milena/Sloup, Vladimir, Romske pisne, Sbornik romske poezie, Prag1979
90
Margita Rajznerova je doživela velik uspeh s svojo pesniško zbirko „Črne
rože“, in med omenjenimi pesniki Danijela Hivesova – Silvanova, avtorica
zbirk „Igralka“ (1974), „Sredi koncerta (1976), „Premik brez tebe“ (1979), „Iz
doline nežne ljubezni“ (1980), „V bližini mesta“...
Z njenimi zbirkami se po pesniški globini lahko kosajo edino zbirke Jozefa
Ravasa, med katerimi sta najuspešnejši „Potovanja“ (1965) in „Hišica v srcu“
(1990)106.
Romska literatura Slovaške je veliko bolj razvita in umetniško dovršena kot
romska literatura Češke, v kateri še vedno dominirajo tradicionalne teme.
KNJIŽEVNOST POLJSKIH ROMOV
Romska književnost na Poljskem nosi pečat življenja in ustvarjanja
Bronislawe Wajs Papusze (1908 ?- 1987). Ker so bili njeni starši nomadi, kraj
njenega rojstva ni znan, kakor tudi ni znan točni čas njenega rojstva, ki naj bi
bil ali leta 1908 ali 1910.
Nikoli ni hodila v šolo, vendar se je naučila brati in pisati po zaslugi neke
Židinje. Priče so potrdile, da je bila vedno „oborožena“ s svinčnikom in
papirjem. Ker si je vsakodnevno zapisovala dogodke v svojem taboru, je članom
svojega tabora postala „sumljiva“. Nikoli ne bomo vedeli, kaj bi se zgodilo z
njenimi zapisi in pesmimi, če ji čisto naključje ne bi omogočilo spoznati Jerzya
Ficowskega, raziskovalca življenja in kulture Romov in znanega poljskega lirika
Juliana Tuwima.
Njena pesem „Krvave solze“ je bila objavljena leta 1952 in je eno od prvih
literarnih pričanj o stradanju Romov v drugi svetovni vojni.
Po tej pesmi je bila po priporočilu Juliena Tuwima objavljena zbirka njenih
pesmi „Pesmi Papusze“, ki je bila iz poljščine prevedena v več drugih evropskih
jezikov.
Po smrti Bronislawe Wajs so se v devetih letih prejšnjega stoletja pojavile
knjige avtorjev Edwarda Debickega, Tereze Mirga in Edvarda Grofa
Glavackega. Kljub vsemu je književna ustvarjalnost Romov v tej državi še
vedno v povojih107.
106
107
Ibid.
91
KNJIŽEVNOST ROMOV V NEMČIJI, AVSTRIJI IN ŠVICI
Zgodovinski dokumenti nam nudijo množico neizpodbitnih dokazov o
tem, da so te države, predvsem Nemčija, vlagale mnogo več truda in sredstev v
to, da se skupnost Romov in Sintov* ne bi razvijala, celo želeli so jih uničiti in
iztrebiti. Torej, veliko so vlagali v smrt tega naroda, in ne v njihovo življenje, ter
kulturni in duhovni obstoj in življenje108.
Kot je zgodovina Romov v Nemčiji na obrobju zgodovine njihovega
holokavsta, tako je njihovo literarno ustvarjanje v senci tekstov čigar avtorji so
preživele žrtve holokavsta.
Literatura Romov v teh deželah ni plod navdiha in umetniške ustvarjalnosti
človeka, ampak je posledica trpljenja ljudi, ki so bili že obsojeni na smrt. Ti
redki posamezniki, ki so pod vplivom različnih okoliščin ta pekel preživeli, so
napisali svoje knjige spominov.
Nekateri preživeli niso bili vešči s peresom in so svoje spomine pripovedovali
drugim, ki so jih kot soavtorji ali uredniki, popravljali, uredili in natisnili v
obliki knjig.
Philomena Franz (1922) je objavila knjigo „Med ljubeznijo in sovraštvom“109
z dodanim tekstom nemškega publicista Reinholda Lehmanna in prilogo o
holokavstu Romov in Sintov Wolfganga Benza, direktorja Centra za raziskave
antisemitizma v Berlinu. Knjiga je izšla leta 1985 in je med nemško javnostjo
vzbudila veliko zanimanja. Najprej zato, ker je bila prvo obširnejše pričevanje
žrtve iz krila tega naroda, ki je preživela holokavst in po drugi strani, ker je
zgodovinska dejstva o tej tematiki podal direktor omenjenega Centra, ki v
strokovni in politični nemški javnosti uživa velik ugled.
Philomena Franz, interniranka koncentracijskega taborišča Auschwitz, s
številko Z – 10550, katera je vtetovirana na njeni podlahti, je svojo življenjsko
zgodbo razložila v dveh poglavjih: „Moje otroštvo“ in „Moj holokavst“. Zgodbi
sledi Lehmannov tekst „Živeti po točki nič“.
Smrti ji je uspelo pobegniti zahvaljujoč ljubezni. Njena osebna doživetja
in izkušnje so jo prepričale v to, da je ljubezen, kot izraz življenja, močnejša
od sovraštva, ki je v službi uničujočih moči in nekrofilnih strasti in nagonov.
Napisana v preprostem jeziku in v enostavnem stilu, je njena knjiga šokantno
108
109
Djurić, Rajko, Istorija holokausta Roma.
Ph. Franz, Zwischen Liebe und Hass, Freiburg-Basel-Wien, 1985.
92
poročilo o življenju ljudi v taboriščih, katerih človečnost so nacisti uničevali od
zunaj in znotraj na vsakem koraku.
Pričanje Philomene Franz je še eden v nizu dokazov o tem, da se zlo, ki so
ga nemški nacisti ustvarili, ne more opisati z besedami, niti pojasniti v skladu
z logičnimi kategorijami in sredstvi. Vse to je stvaritev v zgodovini človeštva,
ki služi kot dokaz, da so ljudje, narodi in njihove države vsi sposobni ustvariti
zlo, ki spominja na vesoljni potop in načrtno zgraditi resnični pekel, ki premaga
celo pekel, ki ga je v svoji domišljiji ustvaril Dante.
Po končani peklenski izkušnji, je oblast od Philomene Fraz v obdobju po
drugi svetovni vojni zahtevala, naj predloži dokaze o svojem trpljenju! Nemška
povojna oblast, predvsem tista, ki jo je vodil Konrad Adenauer (ki je v svojem
kabinetu nudil „zatočišče“ dr. Hansu Globkeju, komentatorju Nürnberških
rasnih zakonov in časniku visokega ranga v upravnem ministrstvu Hitlerjeve
Nemčije), je ponovno javno in tajno postavljala polena pod noge resnici o
holokavstu Romov in s tem vsem žrtvam romskega porekla, ki so preživele to
moro, priredila novo moro110.
To je tudi glavna tema Lehmannovega teksta, ki sporoča, da je Philomena
Franz šele leta 1960 dobila potrdilo oblasti, da je bila dejansko zaprta v
koncentracijskem taborišču Auschwitz, z odškodnino v višini 3500 nemških
mark!!!
Pričanje o svojem trpljenju je zapustil tudi Otto Rosenberg (1927-2001).
Rosenberg je bil s svojo družino odpeljan v taborišče Marzan pri Berlinu
leta 1936. To taborišče je bilo zgrajeno še pred začetkom Olimpijskih iger, ki
so bile tega leta v Berlinu. Taboriščniki so bili večinoma vsi berlinski Romi
in Sinti. Taboriščno delo je pričel s svojimi 14 leti, in sicer v tovarni orožja v
Lichtenbergu. Leta 1943 je bil deportiran v Auschwitz – Birkenau, kjer je bilo
„družinsko – cigansko taborišče“ in od tod bil spet prepeljan v Buchenwald in
Mittelbau Dora in Ehrlich in na koncu v Bergen – Belzen, kjer je maja 1945
dočakal osvoboditev. Rosenberg je preživel v taboriščih celih 9 let!
Njegova pripovedovanja je zabeležil Ulrich Enzensberger in jih leta 1998
objavil pod naslovom „Das Brennglass“ (Užarjeno steklo)111.
Rosenberg govori o sebi in svojih najbližjih, ki jih je mnogo padlo pod
ognjem nacističnega strojništva.
110
111
Wippermann, Wolfgang, Wie die Zigeuner, Berlin, 1997.
Rosenberg, Otto, Das Brennglas, Frankfurt/M., 1998.
93
Opisujoč svojo tragično pot se sprašuje „kako je bilo mogoče, da se je v
Nemčiji ustvarilo takšno zlo, ki prerašča horizont.“ Zato je, pravi, ostalo največje
vprašanje, kako je on sploh lahko preživel „Anus Mundi“, kot je Višeslav Kilar
poimenoval Auschwitz, simbol trpljenja in v delu z istim naslovom opisal svoje
ujetništvo.
Josef Müller (1931) ni bil v taborišču. Nacistični zdravniki so ga sterilizirali
in pustili kot „živo tarčo“ na katero so se spravljali vsi, od njegovih vrstnikov
vzgojenih v duhu nacizma, do učiteljev, nacistov – policistov...Njegov
brat dvojček je izginil brez sledi in celotna družina je bila uničena. V knjigi
„Izobčen“112 Müller pripoveduje o sebi, vse od svojega otroštva, nasilne
sterilizacije, fizičnih in psihičnih težav, do življenja v zakloniščih med drugo
svetovno vojno, svojem življenju v DDR, ki jo je zapustil leta 1956 in na koncu
o novem, nepričakovanem šikaniranju v Bonnu do sarkastičnega spoznanja,
da on „ni žrtev holokavsta“. (Nemška oblast mu ni hotela priznati statusa žrtve
holokavsta!)
Melanie Spitta (1946 – 2004), prva dobitnica nagrade Günthera Grassa113,
je avtorica scenarija po katerem je bilo posnetih več filmov o trpljenju Romov
in Sintov v času nacizma. Po njenih scenarijih je Katrin Seybold posnela
filme „Ne imenujte nas Cigani!“ (1981), „Mine dan in noč, dragi otrok“
(1982) in „Napačna stvar“ (1986). V teh filmih, ki so prejeli veliko priznanj,
je predstavljena tragedija Romov in Sintov na način, ki je zgodovinski in
umetniški resnici primeren.
Ceia Stojka (1933) iz Dunaja, je bila s svojo družino prav tako v
koncentracijskem taborišču. Njene izpovedi je zabeležila Karin Berger in so
objavljene pod naslovom „Potniki tega sveta“114 in „Mi živimo v skrivališču“115.
To so njena doživetja iz taborišč Auschwitz, Ravensbrück in Bergen-Belzen.
Njeno pričanje sta s svojimi deli dopolnila njena brata, Karl in Johann Stojka.
Mariella Mehr (1947), rojena v Zürichu v Švici, je dosegla vrhunec romske
literature. Pisateljica, katere življenje je podobno romanu, se je potrdila
tako kot lirik kot prozaist. Švicarske oblasti so jo nasilno odvzele njenim
nomadskim staršev in podvrgle „socializaciji“ v specializirani državni ustanovi.
112
113
114
115
Müller, Josef, Ausgegrenzt, Berlin,1999.
Nemški nobelovec Günther Grass je leta 1998 osnoval „Fundacijo za dobrobit Romov in Sintov“ v Lübecku. Na predlog
dr. Rajka Djurića, ki je bil član sveta in žirije za dodelitev nagrad, je bilo sprejeto, da nagrado dobi Melanie Spitta.
Stojka, Ceija, Reisende auf dieser Welt, Wien, 1992.
Stojka, Ceija, Wir leben, Verborgenen, Wien, 1995.
94
Poleg pedagogov, psihologov in socialnih delavcev, so za te romske otroke
skrbeli tudi psihiatri! Ko je bila zrela za zakon, se je hotela poročiti z nekim
Romom. Glede na to, da so bili vzgojitelji pristojni tudi za sklepanja zakonov,
je bila zaradi nepopustljivosti pri izbiri zakonskega partnerja obsojena na zapor
v času 19 mesecev!
Svojo mučno in težavno pot je opisala v avtobiografiji „Steinzeit“ (Kamena
doba), ki je bil objavljen leta 1981. Zahvaljujoč temu romanu, ki je vzbudil
veliko pozornosti med kulturno in literarno javnostjo Švice, je Mariella Mehr
postala tudi znana pisateljica. Temu je sledila zbirka pesmi „In diesen Traum
schelnedert ein roter Findling“ (V sanje se prikrade rdeč najdenček), roman
„Das Licht der Frau“ (Svetloba ženske), drama „Kinder der Landstrasse“
(Otroci ulice), romani „Zevs“, „Otrok“ in „Križ“116.
Švicarski kritiki so izrekli največje pohvale njenemu romanu „Kamena
doba“. Eden najuglednejših švicarskih kritikov H.U. Ellenberger je med
ostalim napisal sledeče: „Z neobrzdano energijo in strokovnimi znanji
Mariella Mehr uporablja svoja močna pesniška sredstva za žrtve te družbe in
proti oblastnikom, ki žrtve izzivajo. V romanu „Kamena doba“ poroča o svojih
doživetjih in trpljenju v mladosti, o seriji katastrof, vse od pomanjkanja milosti,
nasilja, sadizma in birokracije, kakor tudi o svojem brezupnem boju proti temu.
„Kamena doba“ je dokument, ki priča o srednjeevropski družbi blagostanja, ki
na pretresljiv način dokazuje, da v njem živi črv sadizma, ki muči vse ljudi in
ki se noče podrediti življenjskim normam in normam obnašanja, ki so nam
narekovani, ampak proti njim izkorišča dril v svojih birokratskih institucijah
in inštitutih“117.
Mariella Mehr je pod lupo postavila sadizem švicarske družbe in njenih
institucij v svoji drami „Otroci ulice“ in romanu „Zevs“. V drami „Otroci ulice“
je s prstom pokazala na ustanovo „Pro Juventute“, ki je med leti 1927 in 1996
(!), odvzemala otroke romskih staršev v Švici in jih nameščala po raznih
domovih. Inštitut za novejšo zgodovino v Zürichu je kasneje objavil zbornik118
dokumentov o tem zastrašujočem in sramotnem poglavju švicarske zgodovine,
ki ga je Mariella Mehr literarno obdelala.
Roman „Zevs“ v katerem se prepletajo mitološki liki in realne osebnosti,
psihiatri in njihove žrtve romskega porekla, nakazujejo, da je bila psihiatrija
116
117
118
Ibid.
«Auschwitz - Birkenau«, Dezember 1997; Djurić, R., Istorija holokausta Roma
95
v Švici pogosto instrument v rokah politike, ki je dal zdravnikom – politikom
pooblastilo o presoji kaj je „normalno“ in kaj „abnormalno“ oziroma
„patološko“. (Švicarska psihiatrična in psihološka šola je imela velik vpliv na
psihologijo Hitlerjeve Nemčije, o čemer je objavljenih več zgodovinskih in
znanstvenih študij, med katerimi ima posebni pomen dela Ulfrieda Geutera:
„Profesionalizacija nemške psihologije v nacionalsocializmu“).
Mariella Mehr se je izkazala kot izvrsten pesnik. Njeno pesniško zbirko „In
diesen Traum schelnedert ein roter Findling“ lahko primerjamo z vrhunskimi
pesniškimi stvaritvami sodobne Evrope. Zahvaljujoč njenim delom in delom
drugih romskih avtorjev, literatura Romov postaja po svojem umetniškem
dosegu in vrednosti enakovredna literaturi evropskih narodov sodobnega časa.
Poleg omenjenih v vseh teh državah obstajajo tudi marginalni pesniki.
To so predvsem bivši „gastarbajterji“, ki so občasno objavljali svoje tekste
v specializiranih časopisih in revijah, predvsem v Nemčiji in Avstriji in so se
morda predstavili samo z eno ali dvema zbirkama pesmi. To so na primer,
Miroslav Mišo Nikolić (1949) in Ilija Jovanović iz Dunaja in znatno število
mladih piscev, čigar teksti so epizodnega pomena tako v njihovem osebnem
življenju kot v življenju romske literature.
KNJIŽEVNOST ROMOV V FRANCIJI
Najznačilnejši romski avtor Francije119 in avtor več romanov je Mateo
Maximoff (1917 – 1999). Njegov prvenec „Ursitori“ lahko uvrstimo med
vrhunske stvaritve romske literature.
Rodil se je v Barceloni, v Španiji, in s svojimi starši prišel najprej v južno
in kasneje v srednjo Francijo. V drugi polovici 30-tih let je v oblasti srednje
Francije prišlo do tragičnega spora med romskimi družinami. Maximoff, ki je
pripadal eni od teh družin, je bil obsojen na 12 let. Med drugo svetovno vojno
je bil interniran v koncentracijsko taborišče v Gursu. Po vojni je bil izpuščen iz
zapora in se je preselil v Pariz, kjer si je ustvaril družino.
Svoj prvenec, roman „Ursitori“ je pričel pisati že v zaporu. Po več verzijah
in redakturah je bil objavljen leta 1946. Ko je doživel prevod v nemščino in
bil leta 1954 objavljen pri znani švicarski izdajateljski hiši „Manesse Verlag“ v
119
Francois de Vaux de Folettier, Mille anni di storia degli Zingar, Milano 1978
96
knjižnici „Svetovna literatura“ V Zürichu, je ta roman postal bestseller120.
Naslov je romski izraz za vile sojenice, ki po verovanju Romov in drugih
narodov, določajo o človeški usodi. Roman govori zgodbo romske kotlarske
družine romunskega porekla. Glavni junak romana je Arniko. Njegova mati je
Tereina. Njen mož, Frinkelo, Arnikov oče, je umrl točno tako, kot so napovedale
sojenice: šest mesecev po poroki.
Življenjska pot glavnega junaka, Arnika, prav tako teče po poti, ki so jo
določile sojenice, Ursitori.
Dunila, Tereina mati, torej Arnikova babica, je edina, ki je slišala njihovo
sodbo. Pisec jo predstavi kot žensko nadnaravnih in čarovnih moči. Zahvaljujoč
tem sposobnostim ji je uspelo rešiti Arnikovo življenje, takoj po prihodu na
ta svet. Ona je namreč slišala in razvozlala njihovo sodbo. Rekle so: Arnikova
usoda leži v polenu na ognju; to poleno je iz drevesa, ki je zraslo na grobu
nekega človeka. To pomeni, da bi v času, ko bi pogorelo poleno, ugasnilo tudi
Arnikovo življenje.
Miti, legende, verovanja in praznoverje so pomešani z dogodki in doživetji
vsakdanjega realnega življenja in ustvarjajo gosto romansko tkivo in magično
ozračje. Roman je podoben romanom latinskoameriških piscev, ki so pričeli
osvajati svet bralcev v sedemdesetih letih 20. stoletja.
Arnikovo življenje se konča na način, ki so ga določile sojenice. Pisatelj
ga je, korak za korakom, popeljal skozi vse stopnje romskega duhovnega in
tradicionalnega življenja. Na kocu te „fenomenologije duha“, torej, ko je Arniko
spoznal in izkusil tako rekoč vse, kos lesa prispe na ogenj in njegovo življenje
se ugaša.
Po tem romanu je bil leta 1955 objavljen roman „Le prix de la liberte“ (Cena
svobode). Dogajanje romana je postavljeno v Romunijo. Namesto verovanj in
tradicije Romov so v središču tega romana zgodovinski dogodki. Romi so bili
v Romuniji namreč več kot 500 let sužnji in njihov boj za ukinitev suženjstva se
je začel šele v 19. stoletju.
Dve leti kasneje, leta 1957, je izšel roman „Savina“, zgodba o Romih iz časa
cesarske Rusije in Romih Srednje Evrope.
Kasneje se je literarni javnosti predstavil z romani: „La septie’me fille“
(Sedma hči), „La poupe'e de mamaliga“ (Lutka iz mamalige), „Condamne' 'a
survivre“ (Obsojeni na životarjenje), „Vingerka“ in zbirke pripovedk „Dites-le
120
Maximoff, Mateo, Die Ursitori, Zürich 1954
97
avec des pleurs“ (Povejte mi s solzami“, „Ce monde qui n' est pas le mien“ (Ta
svet, ki ni moj) in „Routes sans Roulottes“ (Ulica brez ciganskih šotorov)121.
Dela Matea Maximoffa, med katerimi prav gotovo prevzema središčno
mesto „Ursitori“, so primer „magijskega realizma“, ki je največji razcvet
doživel v književnost Latinske Amerike. Njegovo literarno ustvarjanje lahko
obravnavamo v svetlobi pojma, ki ga ustvaril in definiral Alejo Carpentier in
sicer „realno začudujoče“. Po Carpentierovih besedah, se takrat, ko „realno
začudujoče“ pride na dan, realnost modificira na frapanten način in skrita
večplastna resničnost postane osvetljena tako, da se bistvo, v vsej svoji
večplastnosti in stopnjah, prične širiti122.
Maximoff ni bil teoretik, ampak je globoko usidran v romski tradiciji videl
in čutil ta svet, zato je v svojih romanih in zgodbah na literarni način povezan
magijo realnega in realnost magije. To ravnotežje je najbolje ustvaril v romanu
„Urisitori“ in kasneje v romanu „Savina“, ki je po nemškem prevodu doživel
tudi prevode v druge evropske jezike.
V Franciji so, poleg Maximoffa, svojo pisateljsko srečo poskušali tudi drugi
romski avtorji. Med njimi sta Vania de Gila-Kochanowski (1928) in njeno
znanstveno delo „Romske študije“, ki ima prav posebno mesto v zgodovini
proučevanja romskega jezika, in Sandra Jayat (1948), avtorica zbirke pesmi
„Mesec nomadov“123.
Zahvaljujoč Centru za dokumentacijo Romov v Parizu, ki obstaja več kot
50 let in še posebej Katedri za romski jezik na pariški univerzi INALCO, je
zanimanje za romsko literaturo v nenehnem vzponu, kar je blagodejno tudi za
njen razvoj.
KNJIŽEVNOST ROMOV V ITALIJI
Santino Spinelli (1964), profesor Univerze v Trsu, je najznačilnejši
predstavnik romske literature v Italiji. Doslej je objavil več zbirk pesmi in
strokovnih knjig o glasbi Romov. Poleg vsega tega, je tudi ustanovitelj in
organizator pesniškega romskega festivala, ki ga vsako leto priredijo v njegovem
rojstnem mestu Lanciano.
121
122
123
Ibid.
Jayat, Sandra, Nomad moons, London 1995
98
Njegova, po vsem sodeč najuspešnejša pesem je „Auschwitz“:
»Upalo lice,
ugašene oči, ledene usne, mrtva tišina. Srce rasporen,
bez daha, bez reči. Nema suza.«124 „Upadli obraz,
ugasnjene oči,
ledene ustnice,
mrtva tišina.
Razparano srce,
brez diha,
brez besed.
Ni solza.“
Pesniški svet Santina Spinellija je raznovrsten. Njegove najpogostejše
teme so kljub temu diskriminacija Romov, njihovo tegobno življenje, polno
negotovosti in dvomljivosti, njegovi starši itd.
Bruno Morelli (1957) je eden najbolj znanih slikarjev današnje Evrope, ki
je doktoriral na Akademiji lepih umetnosti v Rimu s temo „Romske figure v
slikarstvu“. Objavil je več literarnih tekstov in izredno pomembnih esejev o
kulturi Romov.
Poleg Spinellija in Morellija, ki sta imela svojo samostojno umetniško pot,
se je nekaj romskih pesnikov po poreklu iz Italije in bivše Jugoslavije zbralo v
Centru za proučevanje Romov v Rimu, kjer v svojem časopisu „Lačo drom“
(„Dobra pot“) objavljajo pesmi in knjige.
Silvio Tanoni (1902 – 1985) je objavil večje število pesmi v tem časopisu.
Tudi Vittorio Mayer Pasquale (1925), ki je objavil doživetja iz druge svetovne
vojne, v kateri je padla njegova sestra Hedviga, ujetnica koncentracijskega
taborišča v Bolzanu. Zadnja, a gotovo ne poslednja, sta tu še Olimpio Cari
(1942) in že omenjeni Rasim Sejdić po poreklu iz Bosne.
124
99
KNJIŽEVNOST ROMOV NA ŠVEDSKEM IN FINSKEM
Romi na Švedskem in Finskem so pričeli ustanavljati svoja združenja na koncu
šestdesetih let 20. stoletja125. Na švedskem, ki je bila dolga leta netolerantna do
Romov, medtem ko je v času druge svetovne vojne nudila zatočišče nacistom
in fašistom, ki so delali na „končni rešitvi“ oziroma iztrebitvi tega naroda126, je
začela drug odnos kazati šele v času Olofa Palmeja.
Finska je postala najbolj vzorna država, vse od zaščite Romov pred
diskriminacijo do ustvarjanja pogojev za njihov vsesplošni razvoj.
Književnost Romov na Švedskem največkrat povezujemo z imenom Katarine
Taikon (1932 – 1995), katere avtobiografski roman „Katica“ je proslavil njo in
hkrati celotno romsko književnost. Rojena je bila v Erebru, švedskem mestu,
kjer je takrat živela številna družina Taikon. Ko je bila stara devet mesecev, je
ostala brez matere in je zato celo otroštvo preživela v Domu za nepreskrbljene
otroke. V tem Domu, kjer so se znašli otroci z isto usodo, ampak drugo barvo
kože od njene, ki so jo klicali „Katica“, je bila že v zgodnji mladosti soočena z
vprašanji identitete.
Kasneje je to vprašanje preraslo v osebno dramo in vrnila se je k svojemu
očetu, bratu, sestram... Ob srečanju z mačeho je naletela na novo težavo in je
ob prvi priložnosti s svojo polsestro Roso pobegnila v Stockholm, kjer je začela
služiti svoj kruh in si pridobila osnovno izobrazbo. Tu je spoznala fotografa
Björna Langhammerja, se z njim poročila in rodila tri otroke, hčerko Angeliko
in sinova Mikaela in Nikkija.
V svoji avtobiografiji „Katica“ z otroškim jezikom pripoveduje o svojih
doživetjih, vse od Doma kjer je odrasla, preko družine, do Ministrstva na
narodne manjšine in oblasti, ki je vedno pripravljena „očistiti Cigane“.
Ta roman, ki je po mnenju nekaterih književnikov prepričljivejši od „Pike
Nogavičke“ Astrid Lindgren, jo je opogumil, da je napisala serijo 16 knjig v
katerih je v naslovu Katica: Katica v kačji luknji; Katica beži; Katica, Roza in
Pavle; Katica v Stockholmu; Katica in starinar Nikke; Katica v šoli; Katica
in Vitlo; Katica 3-1234; Katica otrok-nevesta; In kako je to bilo natančno,
Katica?; Katica v ubežništvu; Katica 1, Deklica iz Doma; Katica 2: Cigančica;
Katica 3: Junakinja; Katica, gori; Katica se vrača domov.
125
126
Djurić, R., Istorija holokausta Roma.
100
Če tem njenim romanom dodamo še knjige napisane med leti 1963 in 1969,
potem lahko rečemo, da je napisala pravo malo knjižnico knjig.
Veijo Baltazar (1942) je najznačilnejši predstavnik literature finskih Romov.
Je avtor več romanov, od katerih so najbolj znani „Ognjena pot“, „Krvava
zaroka“, „Mari“, „Kristalna krogla Črne Sare“ in „Črni tango“.
Ker je bil tudi začetnik in režiser v romskem gledališču, je napisal nekaj dram
in opero „Orli“, ki je na Finskem požela velik uspeh.
Baltazar je že v svojem prvem romanu „Ognjena pot“, ki je izšel leta 1968,
odprl vprašanje Finskih Romov. V ostalih romanih se ukvarja z vprašanji
zahodne civilizacije, katere glavni „božanstvi“ sta moč in denar in ki s svojim
železnim mlinom nenehno uničuje človeške in duhovne vrednosti in cilje.
Z deli Katarine Taikon in Veija Baltazarja se zapira „krog“ romske literature
v Evropi. V tem „krogu“, kakor iz zunanje, tako iz notranje strani, obstaja še
več romskih avtorjev in del, katerih mesto v romski literarni zgodovini bodo
določili bodoči raziskovalci.
KNJIŽEVNOST ROMOV V ZUNAJEVROPSKEM PROSTORU
Književnost Romov v zunajevropskih prostorih ima svoj začetek v Kanadi in
ZDA. V nekaterih državah Latinske Amerike, kot sta Argentina in Brazilija, pa
najdemo njene zametke127.
Ronald Lee, rojen leta 1934 v Montrealu v Kanadi je avtor romana
„Goddamn Gipsy“ (Prekleti Romi), ki je po objavi leta 1971 požel veliko
pohval književnih kritikov128. Roman je avtobiografija in opisuje življenje ljudi
v nekem kanadskem getu, kjer so skupaj živeli Romi, Indijanci in priseljenci
iz različnih drugih držav sveta. Potujoč s svojim prijateljem Koljo, ki je nudil
kotlarske usluge in izdelke, Lee opisuje življenje ljudi v četrtih Montreala, ki so
javnosti nedostopni. Opisuje tudi svoje zakonsko življenje z Indijanko Mari in
boj pripadnikov manjšin za priznanje in iste pravice v industrijskem svetu in
kapitalistični družbi.
Delo na neposreden način govori o ljudeh čigar življenje je izpolnjeno z
vsakodnevnim bojem za preživetje in ki ne poznajo druge poti razen „žice“, ki
127
128
Ronald Lee, Goddam Gipsy, Montreal, 1971.
101
je zategnjena med prepadom in čarobnim blagostanjem. Pisana s posebnim
jezikom, jezikom „volka“ in „lisice“ – kakor pravijo junaki romana – je kakor
smerokaz, ki stoji ob poti, tisti „ciganski“ in tisti „drugi“, kot zapiše Lee na
koncu romana in pojasni: „Izbral sem drugo, vendar nisem daleč prišel. Padel
sem v bedo, vedno globljo in globljo. Pojedel sem porcijo piščanca in so me
strpali v zapor, pojedel sem piščančjo nogico in so me vrgli v temnico.“
Roman Rolanda Leeja je bil kasneje preveden v nemščino in doživel dve
izdaji, leta 1978 in 1997.
Dr. Ian Hancock, se je rodil leta 1942 v Angliji in postal profesor na Univerzi
v Austinu v Teksasu. Njegova ožja stroka je bila lingvistika, predvsem kreolski
jeziki. Poleg strokovnih del o teh vprašanjih je objavil še veliko člankov in
nekaj opaznih knjig o diskriminaciji Romov v Evropi in zunajevropskih
državah, holokavstu Romov (bil je član Zveze Memorialnega holokavst centra
v Washingtonu) in zgodovini Romov.
Po vzpostavljeni kulturni vezi z Indijo je bilo leta 2005 vzpostavljeno
sodelovanje med romskimi in indijskimi književniki, ki delujejo v glavnem
mestu Pandžab, v Čandigraju, kjer je bil v začetku 80-tih let prejšnjega stoletja
tudi ustanovljen Romski center in muzej in kjer je začel izhajati časopis „Roma“.
S temi kratkimi spomini na dogodke in dejstva iz kulturnega in književnega
življenja Romov, lahko Zgodovino romske književnosti zaključimo.
KNJIŽEVNOST ROMOV V SLOVENIJI
3. januarja 1991 je bila Romani Union - Zveza Romov vpisana v register
političnih organizacij pod zaporedno številko 2 na Sekretariatu za občo
upravo Občine Murska Sobota. Priprave za prvo tovrstno organiziranje
Romov v Sloveniji so se začele že leta 1986. V romskem naselju Pušča
blizu Murske Sobote so se predvsem mladi zbirali in se začeli pogovarjati o
problematiki, ki je takrat bila zelo aktualna in prisotna med mladimi.
Bili so mnenja, da se morajo vsi skupaj zavzemati za svoje pravice, prav
tako pa s svojo aktivnostjo prispevati k izboljšanju življenja Romov v občini.
Kot je že bilo omenjeno, so se leta 1986 že dogovarjali o ustanovitvi
Zveze Romov Slovenije, vendar na Dolenjskem niso bili pripravljeni na
tako pomembno dejanje. Na podlagi razgovorov s tedanjim predsednikom
102
Svetovne Romske organizacije, dr. Rajko Djuričem, ki je podprl pobudo o
organiziranju Romov v Sloveniji, so nadaljevali s pripravami o organiziranju
Romov v Sloveniji. Oktobra 1990 so na občnem zboru razpustili sekcijo
Socialistične zveze in sprejeli sklep o ustanovitvi Romani Union - Zveze
Romov občine Murska Sobota, ki je bila 3. januarja 1991 tudi uradno
registrirana.
Danes lahko temu rečemo zgodovinsko dejanje, ki pa nikakor ni bilo lahko,
saj so si izbrali trnovo pot. Med Romi je predvsem zaradi novega političnega
ozračja v Sloveniji začelo prevladovati mnenje negativnega prizvoka. Vendar
so vztrajali in delali naprej.
Književnost Romov v Sloveniji se je začela prav pod okriljem Romani
Uniona Murska Sobota. Z prvim literarnim romskim zbornikom, LUNIN
PRSTAN, avtorja Jožeka Horvata Muca in Jožeta LIVIJENA.
Jožek Horvat Muc ,je vsestranski romski pisatelj , ki je napisal štiri dramska
dela, eno pesniško zbirko, dve knjigi ter tri brošure o romskem jeziku. Njegova
dramska dela so: Legenda - 1993, Krvava voda / Ratfalu paunji - 1999,
Hegeduva / Violina – 2002 in Ciganka Irina -2006. Pesniška zbirka Ciden
andi mro aunav / Zaigrajte v mojem imenu – 2005. Knjigi Amaro drom /
Naša pot – 2006 in 20 let Romani Union Murska Sobota(1990-2010) –
2010. O romskem jeziku je napisal tri brošure:Romski jezik I / Romani čhib
– 2002, Romski jezik II / Romani čhip II – 2006 in Romski jezik – 2008.
JOŽEK HORVAT MUC in LIVIJEN JOŽE
Prvi literarni romski zbornik Lunin prstan 1994
Po daljših pripravah in na pobudo Urada za narodnosti in Zveze kulturnih
organizacij je pri Pomurski založbi v Murski Soboti izšel prvi literarni
romski zbornik, LUNIN PRSTAN, avtorja sta bila Jožek Horvat Muc in Jože
LIVIJEN. Kot mlada Roma sta se bralcem predstavila s svojimi pesmimi
oziroma dramskim besedilom Legenda.
Ludvik Sočič, direktor Pomurske založbe, je ob predstavitvi knjige poudaril,
da je v Sloveniji to prva knjiga romskih ustvarjalcev v romskem jeziku. Da bi
omogočili branje avtorjev iz življenja Romov širšemu krogu bralcev, se je
Pomurska založba odločila za dvojezično izdajo. Tako pesmi Jožeta Livijena
kot dramska skica Jožeka Horvata-Muca sta izšli istočasno v romskem
103
narečju in slovenskem jeziku. Zapis v maternem jeziku (gre za romsko
narečje v Prekmurju) razodeva določeno kulturno življenje, posamezniki iz
vrst Romov pa so se očitno začeli ukvarjati s širšimi kulturnimi problemi in
izzivi tega okolja. Pomurska založba je podobno kot je pred dvemi desetji
prisluhnila prizadevanjem madžarske narodnosti, tokrat podprla literarna
prizadevanja romskih piscev.
Ludvik Sočič je opozoril tudi na nekatere dileme in pomisleke - od
vprašanja avtentičnosti jezika - romskega narečja prekmurskih Romov, do
izrazne moči, literarne prepričljivosti in pomanjkljive terminologije avtorjev.
V želji, da bo v prihodnje izšla še kakšna knjiga romskih avtorjev, se je založba
odločila za izid Romskega zbornika.
Milan Vincentič, recenzent zbirke je med drugim zapisal: “Njih pripovedi
so sicer že obarvane z odmevom današnjice, vendar pa so v jedru še zmeraj
pristne in magične, polne presenetljivih, tudi šegavih podob, ki se naluščijo
- če smem reči poetično - kot cekin na vihravi ciganski nevesti. Tisti najlepši
in najžlahtnejši so skriti v njenih mamečih, a prepovedanih nedrih kot tudi
njihovo neizčrpno notranje bogastvo, ki kar kliče po ubeseditvi... Konec
koncev: dvoje novih avtorjev, pri katerih pa ne smemo iskati dlake v jajcu,
pa tudi mižati bi bilo neobzirno. Hvalevredno je že, da sta se sploh oglasila
in spustila v čarobno, sedemkrat zapahnjeno skrinjo romske literature svoj
novčiček, ki je sramežljivo, pa vseeno smo slišali, zažvenketal”.
V uvodniku h knjigi je Peter Winkler, direktor Urada za narodnost pri
Vladi Republike Slovenije med ostalim dodal: “Začetki kulturne dejavnosti
mladih Romov, zlasti v Murski Soboti, pa tudi drugih krajih Slovenije,
vzbujajo upanje, da raste generacija, ki je dovolj razgledana in izobražena, da
bo spodbudila svoje rojake k ohranjanju svoje kulturne dediščine, razvijanju
jezika in občutka pripadnosti lastni skupnosti.”
JOŽEK HORVAT MUC, “krvava voda” 1999
“Krvava voda” (avtorja Jožeka Horvata – Muca). Avtor je v omenjenem
delu zbral svoja štiri dramska dela, in sicer Krvava voda, Rdeča jabolka,
Sedmi dan ter Pravljica. Vsa dela so bila že uprizorjena na odrskih deskah
doma in v tujini. Vsa dela je tudi režiral. V igri se uporablja romski, slovenski
ter prekmurski jezik.
Knjigo je izdalo Romsko društvo Romani Union Murska Sobota s finančno
104
pomočjo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Kot je u uvodu napisal
eden največjih svetovnih romologov, g. Dragoljub Ackovič, je avtor knjige
človek, ki sanja po romsko, ter je eden izmed tistih, ki sanja v materinem
jeziku, Teh pa je pri Romih zelo malo, saj je Jožek Horvat - Muc edini Rom
v Sloveniji, ki piše dramska dela (v romskem jeziku) in je hkrati tudi režiser
svojih besedil. Poleg tega pa tudi predava o romskem jeziku doma in v tujini.
JOŽEK HORVAT MUC ,Violina / Hegeduva ,2002
Leta 1992 je izšla prva knjižica gledaliških iger izpod peresa Jožeka Horvata
Muca pod naslovom Lunin prstan, pred tremi leti druga knjižica z naslovom
Krvava voda, deset let po prvi knjižici pa je bila javnosti predstavljena že
tretja knjižica z naslovom Violina. Že od ranega nagnjenja je Jožek Horvat
Muc s pripovedovanjem različnih zgodb vrstnikom in prijateljem pred
enajstimi leti pričel zapisovati to, kar je pripovedoval. Od tega je prišlo do
ideje za ustanovitev romskega gledališča in bodočim igralcem je bilo treba
dati v roke besedilo za učenje. Gledališče namreč predstavlja ta svet, ki se
pravzaprav manifestira v očeh gledalca. Dogajanje na odru se projecira v
gledalca in le-ta se identificira z igranimi osebami, z njimi deli različna čustva
ter je nekako poklican k dialogu in igranju z igralci. Ob tem nastane tudi
povsem znan pojav: katarza. Obiskovalec gledališča se namreč lahko celo
vživi v vlogo igralca na odru, se zaplete v igrano dramatično situacijo in si
nekako prečisti svojo notranjost, česar se na drug način ne more znebiti.
Jožek Horvat Muc se z lotevanjem tekstov in pripovedovanj ohranjenih
legend Romov toliko bolj približa romski duši, ki je še posebej nabita s
čustvi. Ta se običajno prelijejo čez rob ob rojstvu otrok, smrti najbližjega, pa
tudi v času ljubezni. Vse to je bilo zajeto že v prejšnji knjižici romskih zgodb
z naslovom Krvava voda. Vse to je tokrat še toliko bolj prisotno v simboliki
romskega inštrumenta, kar nam pripoveduje dramski tekst z naslovom
Violina. Slavna staroegipčanska pesem namreč do nebes povzdiguje iskanje
vsakdanje sreče v življenju: Odvrzi skrbi daleč od sebe, misli na veselje,
dokler ne pride tisti čas, ko je treba v zemljo, ki ljubi tišino....
Pravljico o violini in vragu nekateri označujejo kot slovensko romsko
pravljico. V resnici gre za znano romsko pripoved, ki je zakoreninjena v
njihovem izročilu. S svojo prekanjeno zahrbtnostjo vrag izrabi naklonjenost
romskega dekleta do gadža (Neroma) in od ljubezenske zaslepljenosti svojo
105
družino proda vragu, ta pa izgubljene duše spremeni v violino. Vendar na
koncu ukane tudi zaljubljenca. Kar ostane, je violina, ki jo najde Rom in z
njo potuje od vasi do vasi. Vsakič, ko Rom igra, se vrag smeje, ujete duše pa
jokajo.
Izpostaviti je treba drugo igro, ki nosi prav tak naslov, ker se zdi, da Romi na
naš inštrument pozabljamo in s tem posredno pozabljamo na našo tradicijo.
V sedanjem času je dobila violina predvsem pozitivno konotacijo.
Tudi prva igra, ki nosi naslov »Amaro dij - Naš dan«, temelji na zgodbi,
prvzaprav na resničnem dogodku... Gre za resnični dogodek iz leta 1971.
Takrat je 8. aprila v Londonu potekal prvi kongres svetovne romske
organizacije in med drugimi je bil tam sprejet tudi sklep, ki je določil 8. april
za svetovni dan Romov. V igri je Jožek Horvat Muc vrednotil pozitivne in
negativne strani dneva Romov. Po eni strani se Romom ni zgodilo nekaj tako
zelo svetlega, da bi sploh imeli svoj dan. Po drugi strani pa so Romi zanimivi
prav zaradi svojega porekla.Res je, da so v igri vpleteni številne romske
zgodbe, vendar gre predvsem za umetnost. Z njimi avtor ne želi opozarjati
na pozitivne in negativne posledice. Prikazal bi rad tisto, kar si trenutno sam
izmisli in svoje sporočilo prenese nato igralec na publiko.Jožek Horvat Muc
ne omenja nobenih specifičnih romskih vasi in naselij. Gre za odprt prostor
blizu gozda, potoka ali na travniku.
JOŽEK HORVAT MUC , pesniška zbirka 2006
Romsko društvo Romani Union Murska Sobota je izdalo pesniško
zbirko( avtorja Jožeka Horvata – Muca) z naslovom, “Ciden andi mro
aunav - Zaigrajte v mojem imenu”. Zbirka je predvsem namenjena glasbeni
ustvarjalnosti, saj je kar nekaj pesmi uspešnic. Sam avtor pravi, da je pesniški
izdelek prelit s čustvi, da se spopada z realnostjo doživetij in ustvarjanja
besed. S prizvoki glasbe in petjem so besede lahko prijetnejše ušesu in dajo
bralcu možnost razmišljanja, sprejemanja in razumevanja skladnosti ali pa
tudi neskladnosti pesnitve.
JOŽEK HORVAT MUC , knjiga amaro drom - Naša pot 2006
Knjigo Amaro Drom - Naša pot je delo avtorja Jožeka Horvata- Muca.
Knjiga Amaro drom je sedma po vrsti, ki jih je izdal Jožek Horvat-Muc. V
106
prejšnjih knjigah najdemo poezijo, prozo in dramatiko, v knjigi Amaro
drom pa najdemo kronološki zapis razvoja romske skupnosti v Sloveniji,
predvsem v Prekmurju. Knjiga opisuje vstop Romov na različna področja
življenja pri nas. Jožek Horvat Muc se z romsko problematiko ukvarja že dalj
časa, ob predstavitvi knjige pa je poudaril, da je njen namen, opisati tisto,
kar se je zgodilo, in ne tisto kar se ni, ali kar bi se lahko. Zato je vse, kar je v
knjigi zapisano, tudi dokumentirano z arhivskim gradivom. Knjiga Amaro
Drom nam pove nekaj o nastanku romskega naselja Pušča, kronološko
preleti dejavnost in pomembne dogodke za Rome v zadnjih letih, vse skupaj
pa je podkrepljeno z kopijami pomembnejših dokumentov, ki so vplivali na
razvoj in reševanje romske problematike. Eno izmed poglavij je namenjeno
tudi medijskim prispevkom o romski skupnosti.
Knjigo je izdalo Romsko društvo Romani Union in Murske Sobote.
JOŽEK HORVAT MUC ,drama“Ciganka irina”
Romsko društvo Romani Union Murska Sobota je izdalo knjigo z
dramsko vsebino avtorja Jožeka Horvata-Muca z naslovom Ciganka Irina.
ROMEO HORVAT POPO: -Marlenina skrita omara - Marlenakro
gurudo maurimo ( izdalo:Romsko društvo Romano Union Murska
Sobota, leta 2007)
ROMEO HORVAT POPO: - Marlenina skrita omara 2 - Marlenakro
gurudo maurimo 2 ( izdalo:Romsko društvo Romano Union Murska
Sobota, leta 2009)
SLOBODAN NEZIROVIČ: -Romske pravljice in pesmi – Romane
paramiče taj romane gilja ( izdalo: Romsko društvo Romano vozo Velenje,
leta 2008) .Romske pravljice so poleg romskega jezika edina knjiga, ki so
jo Romi prinesli iz Indije. Pri romskih pravljicah oziroma pripovedkah
ne gre le za prazne razgovore, ampak so zelo pomembne, saj predstavljajo
uvod in omogočajo lažje razumevanje romskega sveta in odkrivanje odnosa
Romov do svoje zgodovine, religije in načina življenja. Najpogosteje se v
pravljicah pojavlja hudič – Beng, bog – Devel ali pa živali, ki imajo dobre in
slabe lastnosti. V ospredju romskih pravljic izstopa zmaga revnega Roma
nad bogatim. V knjigi Romske pravljice in pesmi – Romane paramiče taj
107
romane gilja je avtor poskušal zbrati nekaj že skoraj pozabljenih romskih
legend in pravljic. Skozi te pravljice in pesmi, ki so napisane v romskem in
slovenskem jeziku, lahko bralec spozna skrivnost svet romskega ognjišča,
romskih kolibic in barakic. Opisane so romske legende o nastanku sveta,
nastanku Romov, nastanku apna, o lepi Romkinji Ajši, o ukradeni violini in
druge legende. Romske pravljice so nenavadne z poudarkom na eksotični
romski kulturi. So mešanica tragedije in komedije, polne vsakodnevnega
romskega realizma. V njih se močno čuti neubogljiva življenjska energija
Romov ter želja za svobodnim duhom. Pravljice nudijo bralcem vpogled
v dušo odrinjenega naroda, ki se je trnovo pot v zgodovini prebijal na
humorističen, a vendar boleč način.
SLOBODAN NEZIROVIČ: - Romski jezik – Romani čib (izdalo:
Romsko društvo Romano vozo Velenje, leta 2008)
STANKO BARANJA – MURI: - Grda račka je moja ljubezen – Melauli
reca hi mro kamibe ( izdalo: Občinsko romsko društvo Zeleno vejšSerdica, leta 2009)
IMER TRAJA BRIZANI: - OTROCI, zapojte z nami!- ĆAVALEN,
gilaven amencar! ( izdalo: Studio Print d.o.o., Ljubljana, leta 2005).
S prvo izmed štirih knjig je avtor želel radovednim otrokom ponuditi
poučen in hkrati zabaven vpogled v pesmi z različnih dežel sveta. Gradivo
je zbral zbral skozi daljše časovno obdobje na različnih potovanjih ter na
številnih koncertih in festivalih, kjer je nastopal s svojo skupino Amala
in Brizani project. Projekt je zasnovan večplastno: sestavljajo ga notni
zapisi pesmi, besedila pesmi ter likovne in druge vsebine. Notne obrazce
je avtor deloma našel skupaj s pesmimi, deloma pa je posamezne pesmi
sam napisal. Pri izboru pesmi je upošteval njihovo glasbeno izraznost
in vsebino. Glasovni obseg, melodične in ritmične enote so prilagojene
glasbenim sposobnostnim predšolskih in šolskih otrok. Pomembno je, da
se naučimo glasbo poslušati zbrano in pozorno, saj le tako lahko doživljamo
njena sporočila. Pomembno pa je tudi glasbeno znanje, ki nam v skladbah
pomaga odkrivati njihovo zvočno gradivo, zakonitosti in posebnosti. Pravi
čar pesmi bodo otroci, pedagogi in starši dobili, ko bodo pesmi zaigrali
s pomočjo priloženih not. Glasbena spremljava predstavlja eno izmed
možnosti, kako današnjemu otroku spodbuditi željo po spoznanju glasbene
kulturne dediščine. Mnogi otroci so pogosto glasbeno posebno nadarjeni.
108
S to knjigo jim želi avtor pomagati, da bi se navdušili za glasbo, jo rada peli
in izvajali.
IMER TRAJA BRIZANI: - OTROCI, zapojte z nami! 2 - ĆAVALEN,
gilaven amencar!2 (izdalo: Studio Print d.o.o., Ljubljana, leta 2006 )
gilaven amencar! 4 (izdalo: Studio Print d.o.o., Ljubljana, leta 2008)
gilaven amencar! 5 (izdalo: Studio Print d.o.o., Ljubljana, leta 2009)
JELENKA KOVAČIČ: - Domislin pe du mande - Pomisli name (izdalo:
Tiskarna Novo Mesto – Dolenjska založba, leta 1999). Jelenka Kovačič
se je rodila leta 1979 romskim staršem v Novem Mestu. Ni bila otrok, ki
bi prebivala v romskem naselju. Vendar se temu svetu šotorskih kril in
ognja, skromnih kolib in neurejenih komunalnih razmer ni nikoli etnično
izneverila in odtujila, in je Romka.
MLADENKA ŠARKEZI: - Pesem je rojena solza (izdalo: Tisk miču tisk
radgona, Gornja Radgona, leta 1996)
MLADENKA ŠARKEZI: - Po sledeh jutra ( izdalo: Romsko društvo
Romano vozo Velenje, leta 2007). Poezija študentke strokovnega programa
teologije Mladenka Šarkezi se vzpenja in pada v loku hrepenenja po
življenju in strahu pred izginotjem. Zares, vsa bitja se gibajo znotraj teh
koordinat. Od drobne pikapolonice na sadežu jablane do panterja, ki si v
dolgih skokih utira pot po preriji. Vsa težijo k luči, toploti, ljubezni k Bogu.
MARINA BREZAR: - Samo hari bajt – Samo malo sreče ( izdalo:
Kulturno romsko društvo Vešoro, Lokve pri Črnomlju, leta 2005)
MADALINA IN MARINA BREZAR: - Romsko – slovenski slovar (
izdalo: Kulturno romsko društvo Vešoro, Lokve pri Črnomlju, leta 2008)
MADALIN BREZAR: - Belokranjske in romske pravljice ( izdalo:
Kulturno romsko društvo Vešoro, Lokve pri Črnomlju, leta 2006. Romska
družina Brezar se v novem tisočletju javnosti predstavlja s pisano besedo
109
že tretjič. Tokrat nas želijo s simpatičnimi pripovedkami, ki jih je zbrala in
v knjigo povezala Madalina Brezar s pomočjo sestre Marine, očeta Srečka
in mame Cirile, popeljala v svet pravljic. V tisti svet, kjer pogosto pokukajo
otroci, da se v njem najdejo sprejete. V tisti svet, ki človeka prestraši, a ga
tudi pomirja, kajti dobro na koncu zmaga, krivica je razkrinkana, nesreča je
pozabljena, saj je sreča za glavnega junaka, ki se bori za dobro, krivičnika pa
zadene kazen.
BOGDAN MIKLIČ: - Volk in sedem kozličkov – Ruf i sedam kozica
(izdalo: Mohorjeva družba Celovec, leta 2007)
BOGDAN MIKLIČ: - Cigani nekoč Romi danes ( izdalo:Zveza Romov
Slovenije, leta 2007)
RAJKO ŠAJNOVIČ: - Biti Rom romski otrok – Ovi Rom Romano
čhavoro (izdalo: Tiskarna Novo Mesto- DOLENJSKA ZALOŽBA, leta
2000). Knjiga Rajka Šajnoviča BITI ROM; romski otrok je pravzaprav
zgodba njegovega ciganskega otroštva, a hkrati tudi zapis o Romih na
Dolenjskem. Odrgne nam svoje rojstvo, življenje svojih staršev oziroma
družin, pove marsikaj o otroških bolezni, igricah, večnih potovanjih
romskih družin, romskem duhovnem svetu, svojem šolanju; vse to seveda
v tesni povezavi ali navezi na urbanizirano vaško, primestno in mestno
socialno okolje.
RAJKO ŠAJNOVIČ: - Pot- Drom (izdalo: Tiskarna Novo Mesto –
Dolenjska založba, leta 1995)
RAJKO ŠAJNOVIČ: - prevod v romščino iz slovenščine France Prešeren
Pesmi in poezije - Džilavani buti i džilava ( založba Karantanija, leta 2006)
JOŽE LIVIJEN: - Podedovane brazgotine – pesmi o lesu in lovu
(založba Franc Franc, leta 2007). Jože Livijen se je rodil 14.02.1969 v
romskem zaselku v malih Šalovcih na Goričkem v Prekmurju. Končal je
gimnazijo v Murski Soboti in študiral na pedagoški fakulteti v Mariboru, a
študija ni končal. Pred dobrim desetletjem se je vrnil na Goričko, kjer živi
samosvoje, nomadsko in samotarsko življenje, ukvarja pa se predvsem s
pesništvom in slikarstvom.
110
ROMSKI ZBORNIKI
ROMSKI ZBORNIK-ROMANO KEDIJPE, 1997
Poleti je Romsko društvo Romani Union Murska Sobota pripravilo 2.
mednarodni romski tabor. Udeležili so se ga Romi iz različnih krajev Slovenije,
iz Murske Sobote, okolice Krškega ter Velenja. Na enotedenskem taboru smo
poslušali predavanja, sodelovali smo v delavnicah ter na kulturno družabnih
prireditvah. Romano kedijpe je knjižica, ki vsebuje 6 poglavij, v katerih
avtorji zbornika predstavljamo svoj prispevek na taboru. Zbornik vsebuje
poleg različnih vsebin, ki so bile predstavljene na predavanjih in delavnicah,
tudi izbrane pesmi mladega romskega pesnika, Slavka Baranja - Lujzija. Tako
najdemo besedilo slovenske romologinje, dr. Pavle Štrukelj, ki želi zbuditi
zanimanje za tradicionalno romsko kulturo in zgodovino, posveti pa se tudi
predstavitvi romske glasbe in godbenikov ter njihovih prispevkov k svetovni
glasbeni zgodovini. Žal se mnogokrat pozablja, da so s svojim bogatim
ritmom, svobodo in lahkotnostjo ter barvno ubranostjo tonov in drugimi
motivi vplivali tudi na velike klasične komponiste, kot so Haydn, Schubert,
Beethoven, Brahms in Liszt. V prispevku dr. Štrukljeve lahko beremo tudi o
romskem plesu ter njegovi zgodovini.
“Dobre stvari na tem svetu so enostavne. Takšen je tudi moj odnos do
Romov...”, začenja svoj prispevek o psiholoških vplivih na Rome dr. Jože
Magdič. V svojem prispevku analizira predsodke o Romih, ki so še danes
prisotni med nekaterimi ljudmi, ki jih ne poznajo. Magdič predstavlja svoja
spoznanja o Romih, do katerih je prišel v času svoje dolgoletne zdravstvene
prakse v Rakičanu. Predstavil je mnoge psihosocialne težave, s katerimi se
srečujejo Romi danes. Za bralca pa je gotovo ena od najbolj zanimivih misli
ta, da je parapsihologija znanost Romov ter bi se lahko “uradna psihologija”
povezala z marsikaterim “naravnim romskim psihologom.” V tretjem poglavju
je predstavljen potek delavnic, na katerih smo obravnavali dve glavni temi:
1. romsko družino, družinske vloge in opravila ter sistem vrednot v družinah;
2. ljubezen, ki je pomembna sestavina odnosov med spoloma ter družinskih
odnosov in običaje snubljenja s poročnimi običaji. Udeleženci so na omenjenih
delavnicah oblikovali veliko gradiva, le majhen del le-tega pa vsebuje zbornik.
Objavljeni sta tudi dve pesmi, ki sta nastali v pesniški delavnici, namenjeni
111
pesnjenju v slovenskem in romskem jeziku. Prav tako lahko najdemo v zborniku
dele plakatov, ki predstavljajo opisane vsebine. Šolniki pa so gotovo najbolj
veseli “drobnega pogleda v raznolikost romskih govorov”, ki ga predstavlja
Jožek Horvat Muc, ki je udeležence tabora navduševal za raziskovanje romskega
jezika ter primerjanje romskih govorov ter narečij na Slovenskem z romskim
jezikom drugod. Poučimo se lahko o romski abecedi ter pregibanju glagolov v
romščini, iz priročnega slovarčka pa lahko spoznamo pogoste romske besede.
Romski pesnik Slavko Baranja - Lujzi se je doslej predstavil le v romskih
časopisih, zato smo lahko njegovega prispevka v zborniku še posebej veseli, kjer
je objavljena njegova prva pesniška zbirka. Pesmi v romskem in slovenskem
jeziku predstavljajo tradicionalne motive, ki jih najdemo v romski pčziji: ples,
petje, Romkinje, glasba ter bogato romsko izročilo. Urednik zbornika Milan
Vincetič je zapisal, da motivi kar vabijo bralca, naj se pridruži pesnikovem
popotovanju po njegovih “krajinah srca in duše, ki se odstira kot ogledalo
na robu nam neke zatajevane magične resničnosti, za katero smo najbrž
prikrajšani”. Romski zbornik je izdalo Romsko društvo Romani Union iz
Murske Sobote.
ROMSKI ZBORNIK, 1998
V počastitev slovenskega kulturnega praznika je izšel v Murski Soboti
že drugi Romski zbornik - Romano kedijpe. Tokratni Romski zbornik je
založilo romsko društvo Romani Union in je nastal kot rezultat uspešnega
Mednarodnega romskega tabora, ki je bil v mesecu avgustu 1996 v Murski
Soboti.
Prvi del publikacije zajema razmišljanja dr. Pavle Štrukelj o romski kulturi
v preteklosti, dr. Jožeta Magdiča o psiholoških vplivih na Rome, delavnice na
temo Vključevanja Romov v družinske odnose pedagoginje, Alenke Arko in
Pogled v raznolikost romskih govorov, Jožeka Horvata - Muca.
V drugem delu pa je sledila predstavitev izbora pesmi mladega romskega
pesnika, Slavka Baranje - Lujza. Tako izbor pesmi kot celotno publikacijo je
uredil profesor in pesnik Milan Vincetič, ki je o Slavku Baranji med drugim
zapisal:
“Avtor ni mogel iz svoje “romske kože”, ki pa ga ni zamejevala, temveč
priklicala iz njegove razvnete sokrvice že pozabljene podobe ciganskega
brusača, violine, prednikov in konjev, skozi kopreno teh prividenj pa silovito
112
pripolje erotika, poželenje po strastni ženski, ki jo bo, če jo izgubi, utopil v vinu,
pesmi in plesu.”
Avtorji te zanimive publikacije si zaslužijo vse čestitke, saj so tako Romi kot
vsi drugi obogateni za nova spoznanja in izrazno ter izpovedno moč romske
kulturne ustvarjalnosti.
ROMSKI ZBORNIK IV, 2003
Ob mednarodnem posvetu Romov, 30.januarja v Murski Soboti, je vsem
udeležencem bila razdeljena četrta številka Romskega zbornika, ki ga izdaja
Romsko društvo Romani Union v Murski Soboti. V tej številki, ki premore
kar 75 strani, se pojavlja šest avtorjev. Urednik Jožek Horvat Muc je predstavil
kronološke podatke o organiziranju Romov, Romsko društvo Romani Union,
ki mu predseduje, ter kulturne aktivnosti. Janja Rošer je objavila gradivo, ki
ga je zbirala za skupno poročila Zavoda za odprto družbo iz Budimpešte,
Vera Flisar se je spomnila svojega začetka dela v vrtcu na Pušči pred 40-imi
leti, Franc Kuzmič je zbral bibliografijo o Romih, Romeo Horvat Popo ima
objavljenih 14 pesmi, a Filip Matko je prispeval tri sestavke: z Jožetom Vildom
je obudil spomine na taborniško četo 25.maj na Pušči, z Evgenom Titanom
spomin na organiziranje nogometašev na Pušči pred 45-imi leti ter zapis o
35-letnici Društva exlibris Slovenija, katerega predstavniki so bili mentorji za
izdelavo ekslibrisov na lanskem romskem taboru v Murski Soboti.
ROMSKI ZBORNIK VI, 2006
Romani Union je decembra 2006 izdal Romski Zbornik-Romano kedijpe
VI . V vsebini zbornika najdemo prispevke avtorjev Jožeka Horvata-Muca
, ki piše o kronoloških podatkih o organiziranju Romov, Geza Bačič piše
o učinkovitejšem delu romskih društev in romskih svetnikov med romsko
populacijo. Dr.Pavla Štrukelj piše v svojem prispevku o predstavitvi indijske
kulture v slovenskih muzejskih zbirkah in o pomembnih zgodovinskih
dogodkih o Romih v Evropi in v Sloveniji , Andreja Berle o strategiji vključevanja
učencev Romov v sistem vzgoje in izobraževanja . Janja Rošer in Nataša Rajh
pišeta o predsodkih in stališčih do Romov . Imer Traja Brizani piše o glasbeni
delavnici na 14 romskem taboru , Janez Obreza piše o Zakonu o romski etnični
skupnosti ter o 14 romskem taboru . Izid publikacije so podprli Ministrstvo za
113
šolstvo in šport RS, Urad za narodnosti RS, Mestna občina Murska Sobota,
Urad za mladino RS ter Zavarovalnica Triglav Murska Sobota.
ROMSKI ZBORNIK VIII, 2008
Romsko društvo Romani Union je izdal romski zbornik VIII z mednarodnega
tabora ki je potekal v Murski Soboti. V vsebini zbornika najdemo: Referati
udeležencev konference, Dr. Pavla Štrukelj je govorila o razmišljanje o taboru,
Janja Rošer o Romih v Sloveniji, Monika Sandreli je predstavila pravljice v
romskem in slovenskem jeziku, Roman Kuhar je predstavil medijsko podobo
Romov, Dr. Vera Klopčič o izobraževanju Romov v posameznih evropskih
državah, Andreja Barle Lakota je predstavila predlog izbirnega predmeta
romske kulture, Nada Žagar je prestavila poklicno informiranje in svetovanje
za Rome in Anica Fujs o drogah. Izid publikacije je omogočilo Ministrstvo
za šolstvo in šport RS Urad za narodnosti RS Zavarovalnica Triglav Murska
Sobota, Mobitel in Terme 3000 Moravske Toplice.
ROMSKI ZBORNIK X, 2009
Romano kedipe- z okroglo mizo o skupni skrbi za promocijo strpnosti,
medkulturnosti in sožitje. ( izdalo: Zveza Romov Slovenije za Svet romske
skupnosti Republike Slovenije, leta 2009)
ROMSKI ZBORNIK XI, 2010
Romano kedipe- z mednarodno konferenco o Romih v Evropski uniji
(izdalo: Zveza Romov Slovenije, leta 2010)
114
IV. DEL
ZAKLJUČEK
Delo na novi razširjeni izdaji „Zgodovine romske književnosti“ je zahtevalo
poleg prej objavljenih raziskav še nekaj novih in obširnejših, kar je izhajalo
iz same narave predmeta raziskovanja, ki je v nenehnem gibanju in razvoju
v vseh pogledih. Veliko je novih del in avtorjev objavljenih od leta 2000 do
danes in novih ustvarjalnih pogojev, razširitve tematskega kroga, zaključujoč
z percepcijo romske književnosti, njenim prevrednotenjem, dodeljenimi
nagradami...
Po drugi strani veda o literaturi in literarni zgodovini nenehno preizkušata
svoje metode in teoretske modele, da bi čim bolj zanesljivo razložili in razumeli
aktualni literarni razvoj.
Konec koncev so po padcu berlinskega zidu nastopile velike politične,
socialne in kulturne spremembe v državah vzhodne in jugovzhodne Evrope,
v katerih živi okrog 8 milijonov Romov (Svet Evrope je ocenil da v Evropi živi
okrog 12 milijonov Romov). Te spremembe se močno odražajo na življenju
Romov vseh pogledih, vključujoč njihovo književno ustvarjanje in romsko
književnost v celoti.
Romi so imeli v Evropi stoletja status Parij. Prisiljeni so živeti na drugi strani
realnega družbenega in kulturnega življenja. Niso jih obravnavali niti politiki,
niti znanstveniki niti umetnostni zgodovinarji. Najpogosteje se je o njih
govorilo na mitski in legendarni način s primesmi eksotike.
Dovolj nam povedo naslovi posameznih knjig: „Večni nomadi“, „Legendarni
potepuhi“, „Narod čarovnikov in prerokov“ itd.
Pod pritiskom predsodkov in rasizma, ki imata v Evropi močno oporišče, so
bili Romi večno v okovih.
Morala so miniti stoletja, da so ti okovi začeli slabeti in popuščati. Brazgotine
na telesu, dušah in duhu tega naroda so kar klicali posameznike Rome, naj se
oglasijo z dušo in delom, naj objavijo zgodovinsko resnico in prebudijo zavest
svojega naroda, da bodo videli, da so ljudje med ljudmi in narod med narodi.
115
Temu procesu so, poleg Romov, pripomogli tudi največji umi evropskih
narodov, ki so na ta način dokazali, da jim ni tuje nič kar je ljudskega129.
Z obuditvijo romske narodne zavesti so se pojavila tudi prva zgodovinska
dela, ki so rezultat in plod raziskovanj in študiranj mnogoštevilnih dokumentov
različnih dežel iz časov od 13. stoletja vse do danes. Na svetlo je prišlo veliko
podatkov o romskih piscih in umetnikih. Nekateri med njimi so dali s svojimi
deli močan pečat tako zgodovini evropske književnosti kot zgodovini evropske
umetnosti.
To so na primer: Cervantes in Picasso; pisec iz Velike Britanije John Bunyan,
slikarja Otto Müller iz Nemčije in Serge Poljakov iz Francije; romunski
književnik Jon Budaj Deleanu; teolog in pisatelj Nikolaj Velimirović itd.
Iz Indije izhajajo etnične in zgodovinske korenine Romov, torej iz dežele od
koder so ponesli svoj jezik, verovanje, običaje in kulture. Od tod izhajajo tudi
začetki njihove književnosti, tako ustne kot pisane. Vse to je predstavljeno v
tem delu, v najboljši možni meri in na način primeren delom te vrste.
Razvojna pot je razporejena kronološko. Kakor vidimo, je število avtorjev
v enih državah večje, v drugih manjše. Na žalost, obstajajo tudi države, kjer
romski književnosti ni niti sledu, čeprav v njih Romi živijo že več kot 800 let.
Razen bivše DDR, so to še Turčija, Grčija, Portugalska, Nizozemska, Belgija,
Norveška...
To dejstvo je lahko dobra tematika novih znanstvenih raziskav, saj iz
razpoložljivih virov in spoznanj izhaja, da temu botrujejo neliterarni razlogi, in
sicer politični – rasna diskriminacija Romov v teh državah.
Prostor, ki ga zavzame avtor v literarni zgodovini je vedno odvisen od
literarne vrednosti njegovih del. Vse to je dosledno navedeno v tem delu.
Delo nam poda dokaze o obstoju romske književnosti v mnogih državah.
To je edina samostojna in samosvoja književnost kateri dominira lirika. Sledi
ji proza in v novejših časih drama. Življenje Romov, ki bi ga lahko izrazili z
naslovom knjige pesmi „Brez doma, brez groba“, s svojo tragiko, vprašanji in
težavami, ki izhajajo iz zgodovinske in družbene eksistence, potem vprašanje
identitete in holokavst kot posebna tema, tvorijo okostje romske književnosti.
Ostale teme in motive vidimo skozi analizo literarnih del avtorjev.
Romska književnost in njen razvoj so tudi predmet študija nekaj evropskih
univerz. Zahvaljujoč temu je George Sarau napisal prvo stilistiko romskih
129
Djurić, R./Courthiade, M, Les Rroms dans les belles-lettres Europee’nnes
116
književnih tekstov, ki je bila objavljena leta 2001 v Bukarešti.
Zelo začudujoče pa je porazno dejstvo, da niti v literarnih leksikonih, niti v
literarnih zgodovinah evropskih zemlja in narodov ni omenjen niti en romski
pisec!
Mar ni to še en primer krivice in diskriminacije in to v sferi oblasti, kjer se to
po zdravi logiki najmanj pričakuje?!
Raziskovanja opravljena za novo izdajo Zgodovine romske književnosti
dokazujejo, da kljub zamolčevanjem, obstajajo tudi samozvane „literarne
študije“. V začetku 80-tih let prejšnjega stoletja, so dajali prednost popolnoma
kratkotrajnim književnim stvaritvam v romski literaturi. Vse to je seveda
nasprotno zgodovinskim principom in estetskim kriterijem, saj so propagirali
sumljive knjige, nekatere celo lažne literarne vrednosti ali pa so pisce, ki so
napisali samo par tekstov postavljali pred romske avtorje, ki so napisali veliko
del in imajo zgodovinski značaj in vrednost.
V tem početju so prednjačili posamezniki v Avstriji in Nemčiji. Na primer,
Romski center na Dunaju je podcenjeval in molčal o skoraj vseh značilnih
romskih avtorjih in njihovem delu. Namesto njih je podpiral predstavnike
književnosti romskega šunda in nizke folklore.
Imeni Renate Erich in Mosesa Heintschicka, „duhovnih vodij“ tega Centra,
bi morali iz teh razlogov, biti s črnimi črkami označeni v zgodovini kulture in
književnosti Romov.
Ta primer je eden od paradigmatičnih primerov, ki potrjuje resničnost
vidika Rolanda Barta, ki je zapisal, da je „paternalizem drug obraz rasizma“130.
Podobnih paternalističnih primerov je v Nemčiji še več. Dejstva potrjujejo,
da je to najbolj vidno pri avtorjih tekstov in knjig o holokavstu Romov in
Sintov.
Pomanjkanje javnih kritik, brez katerih je nemogoče ločiti „zrno od plevela“,
je le še bolj ugodno stanje za vzdrževanje in širjenje lažnih vrednost tudi v
romski literaturi.
Med raziskovanji, ki so bila izvedena zaradi pisanja tega dela, sem opazil, da
je ta tendenca prišla na dan v obdobju tranzicije v posameznih državah južne
in jugovzhodne Evrope. Pod pritiskom različnih interesov, ki z literarnim in
duhovnim ustvarjanjem in potrebami nimajo tako rekoč ničesar skupnega,
je bilo objavljeno veliko število knjig, ki bi jih lahko umestili le v „knjižnico“
130
Barthes, Roland, Essais critiques, Paris 1963
117
Orwellove „Živalske farme“. (Kar nas potolaži je to, da so v vseh knjigah
navedeni njihovi meceni!)
Upajmo, da bo to delo, ki je napisano predvsem zato, da bralcu omogoči
čim boljši vpogled v literaturo Romov in mu poda čim več informacij o
romskih avtorjih in njihovih delih, onemogočilo takšne sramotne poskuse
razvrednotenja duhovnega in literarnega ustvarjanja Romov.
Na koncu moramo povedati, da je pisanje te knjige, navkljub ogromno
raziskovanja in dela, meni kot avtorju predstavljalo veliko zadovoljstvo.
Avtor je tudi osebno poznal mnoge literate katerih življenje je opisano in
predstavljeno, bil njihov sogovornik, ko so pisali svoje knjige in z njimi delil
radost, ko so dela ugledala svetlobo tega sveta. In še veliko več, posebej od
takrat, ko je ustanovljen PEN Center, katerega častni član je nemški nobelovec
Günther Grass, ustanovitelj Fundacije za dobrobit Romov in Sintov v Lübecku.
Če je knjiga res vrt, ki ga lahko nosimo v žepu, kot se glasi modri pregovor,
potem bo bralec te Zgodovine zlahka našel svoj „cvet“, ki bo kljub temu, da se
močno razlikuje od drugih „cvetov“, dokazal, da je človečnost osnova skupnega
ustvarjalnega življenja, čigar najtišji in najmočnejši je jezik, jezik književnosti v
katerem se nenehno premagujejo meje pomena in smisla.
LITERATURA
- Abraham, Janos: Reszegnek minden nota szep; Bukarest 1969; Ver as vas;
Bukarest,1978; Földszintes atomkor; Bukarest, 1979; Micsoda majalis;
Kolozsvar 1979.
- Acković, Dragoljub: Das Genozid an den Roma im KZ Jasenovac; Belgrad 1994;Čitajte ljudi; Beograd 1997
- Acton, Thomas/ Kenrick, Donald: Romani rokkeripen; London 1984;
The Romano Drom Song Book; London 1986
- Adler, Marta: Mein Schicksal waren die Zigeuner; Bremen 1957
- Aichele, Walter, unter Mitwirkung von Martin Block und Johannes Ipsen:
Zigeunermärchen. (Die Märchen der Wltliteratur); Jena 1926
- Aichele, Walther/Block, Martin: Zigeunermärchen. (Die Märchen der
Weltliteratur); Düsseldorf/Köln 1962/ 1977; Reinbek 1993
- Albaicin, Joaquin: La serpiente terrenal; Barcelona 1993; En pos del Sol;
118
Barcelona 1997
- Alecsandri, Vasile: Istoria unui Galban; Bucharest 1844
- Allen, H.: A Romany legend; San Francisco 1953
- Alewyn, R.u.a.: Weltliteratur und Volksliteratur; München 1972
- Ami, Lajos: Ami Lajos mesei; Budapest 1968
- Arany, Janos: A nagyidai ciganyok; Budapest 1851
- Ariste, Paul: Romenge paramisi Mustlased muinagutud; Tartu 1938
- Ardaliä, Vladimir: Narodnje pripovjetke , knj. 10, sv. 1; knj. 13, sv. 2 ;
Zagreb 1905, 1908
- Arpad, Marcel: Zigeunererzählungen und Volksdichtung in Versen; Halle
1909
- Auzias, Llaire: Les Tsiganes, Pris 1995
- Avdić, Šemso: Rotvarol ilo Romano(Sanguina il coure dei Rom); Forli
1993
- Awosusi, Anita: Stichwort: Zigeuner; Heidelberg 1998
- Balogh, Atilla: Lenditem labamat; Szepirodalmi 1980; Balogh Attila versei; Cserepfalvi 1991
- Baltzar, Veijo: poltava tie; Helsinki 1968; Verihhlat; Helsinki 1969; Mari;
Helsinki 1972; Mustan saaran kristaalipallo; Helsinki 1978; Käärmeenkäjäkivi; Helsinki 1988;Musta tango; Helsinki 1990
- Banga, Dezider: Piesen nad vetrom; Bratislava 1967; Cierni vlas; Kosice 1969; Zarzile a lekno; Bratislava 1970; Rozhovory s nocou; Bratislav
1970; Verse z vrbinu(Antologia romskej poezie); Bratislava 1992
- Barthes, Roland: Essais critiques; Paris 1971
- Bartos, Tibor: Die Zigeunerprinzessin und andere Märchen der Nagelschmiedzigeuner; Berlin 1964
- Bartosz, Adam: Nie boj sie Cygana;Zglobice 1994
- Bary, Karoly: Over the face of the dead, Budapest 1970;Verso il viso dei
morti; Bologna 1972; Forgotten fires; Budapest 1973; The Magicant takes a walk; Budapest 1985;Le vešeski dej; Budapest 1990; Az erdo anyja;
Bufaüest 1990; Landemain et autres poems; Paris 1991: Gedichte; Rotterdam 1993; Az Üvegtemplom; Budapest 1994; Zigeuner sein, Dichter
sein; Budapest 1996; Gedichte und ein Essay; Berlin 1996
- Batalan, Costica: Rromane taxtaja; Bucuresti 2002
119
- Beck,Carl Isidor: Der fahrende Poet; Leipzig 1838;Janko, der Ungar, Rosshirt, Lepzig 1841; Der Zigeuner; Dresden 1852
- Beidelman, William: The Story of the Pennsylvania Germans; Easton
1898
- Begović, Milan: Pjesme; Zagreb 1896; Dunja u kovčegu; Zagreb 1921;
Božji čovjek; Zagreb 1924; Izabrane pjesme; Zagreb 1925; Amerikanska
jahta u splitskoj luci; Zagreb 1929; Sablast u dvorcu; Zagreb 1952; Izabrana djela; Zagreb 1964
- Berberski, Slobodan: Za kišom biće duga; Zagreb 1950; proleće i oči;
Novi Sad 1952; Uze; Novi Sad 1955; Nevreme; Beograd 1959; Dnevnik rata; Beograd 1960; Blag dan; Subotica 1964; Kote; Cetinje 1968;
Odlazak brata Jakala; Beograd 1976; Kao beskožni jelen; Subotica 1977;
Još san sebe da dovrši; Zrenjanin 1979; Kazivanja Roma; Priütina 1980;
Medje; Novi Sad 1982; Svakodnevica; Zagreb 1983
- Bercovici, Konrad. The Story of the Gypsies, London 1928/New York
1931
- Berky, Jan: Cary a laska, Bratislava 1992
- Bernadac, Christian: L ' holocauste oublie; Paris 1979
- Besljudsko, Mihail: Razgovor, Kostri; Moskva 1974
- Block, Martin: Zigeuner: ihre Leben und ihre Seele; Leipzig 1936
- Bonsack, Wilfried M.: Unter einem Regenbogen bin ich heut gegangen;
Wiesbaden 1982
- Borrov, George Henry: The Zincali; London 1841; The Bible in Spain,
London 1842; Lavengro, London 1851; The Romany Rye; London
1851; Wild Wales; London 1862
- Budai- Deleanu, Ion: Tiganiada; Timisoara 1999
- Bunyan, John: The Holy City, 1665;Abounding, 1666;The Pilgrim' s Progress, 1678 - 1692; The Life and Death of Mr. Badman, 1680; The Holy
War, 1682; The Heavenly Footman, 1698; Miscellaneos Work, 1977
- Cana, Kasum: Roma (Ljudi); Zagreb 2003
- Choli, Daoczi Jozsef: Iste homoru arcan; Budapest 1990; Csontfeher
pengek között; Budapest 1991; Mashkar le shiba dukhades; Budapest
1994; Romane poetongi antologia; Budapest 1995
- Cioaba, Luminita Mihai: O angluno la phuveako; Sibiu 1994;Romane
asva;Bucuresti 2006
120
- Cohn, Werner: Marko and Moso; in: Journal of the Gypsy Lore Society
3,ser.LI, 1-2; Liverpool 1972
- Courthiade, Marcel: La Litterature des Rroms, Sintes et Kales; Paris 2007
- Cowles, Frederic: Romany wander Tales; London 1935
- Crofton, H.T.: Gipsy Folk- Tales; Manchester 1882
- Čandar, Krišan: Devojka i hiljadu zaljubljenih; Beograd 1964
- Čaprazov, Vasil: Iskam da samne; Sofia 1996; Romani masalja; Sofia 2004
- Davidova, Eva: Bez koib a shiatrov; Košice 1965
- Demeter-Carskaja, Olga: Sudba Ciganki; Moskva 1997
- Demeter, František; Verze z vrbinu; Bratislava 1992
- Demeter,Ištvan: Obrasci folklora Cigan-Kalderarei; Moskva 1981
- Demeter,N./Besonov, N./Kutenkov, V.: Istoria Cigan; Moskva 200
- Demeter, R.S./Demeter,P.S.: Cigansko-ruski i Rusko-ciganski slovar;
Moskva 1990
- Demir, Ljatif:Mahatma; Alusarde gilja; Skopje 1996
- Demirović, Slavomir-Slavko: U potrazi za srećom; prokuplje 2001
- Diederich, Inge: Märchen der Zigeuner; Düsseldorf/Köln 1976
- Die Sinti/Roma Erzählkunst; Heidelberg 1992
- Dimić, Moma: Pogovor za roman »Katica« - Život i delo Katarine Tajkon; Beograd 1995
- Dimić, Trifun: Kana vavas ando foro; Novi Sad 1979;Romane romaja,
sovlahimata thaj bahtarimata; Novi Sad 1985; Romska narodna poezija;
Novi Sad 1986
- Djordjević, Tihomir: Ciganske narodne pripovetke; Beograd 1933
- Djurić, Rajko:Rhom rodel than tal o kham; Beograd 1969;Bez doma, bez
groba; Beograd 1979; Prastara reč, daleki svet, Beograd; Beograd 1980;
Romi, narod vatre i vetra; Eltville am Rhein 1980; A i U; Beograd 1982;
Zagonetke, mitovi jezik Roma, Kruševac 1983; Vatre; Leskovac 1984;
Hefestovi učenici; Beograd 1985; Romske zagonetke; Neograd 1985;Ciganske priče; Beograd 1985; Seobe Roma; Beograd 1987; Cigani sveta; Beograd 1989;Ciganske elegije; Hamburg 1989; Raspad Jugoslavije;
Berlin 1992;Kultura Roma; Berlin 1993;Živeo sam u Hegelovom grobu,
Berlin 1994; Romi i Sinti u ogledalu nemačke literature; Frankfurt/M.
1995; Učenici Hefesta;Paris 1995; Ja, aušvic-Nemac; Berlin 1996;Bez
121
doma, bez groba; Berlin 1996; Snovi Isusa Hrista; Paris 1996;Romi i
Evropa; Strassbourg 1996; (zajedno sa Siobhan Dowd i Ian Hancock):
Road of the Roma, Herdforshire 1998;Božji most,Savet Evrope, Strassbourg 1999;Ja sam Ciganin; Paris 2002;Teško onom ko preživi našu
smrt;Paris 2003;Romi u evropskoj književnosti; Paris 2004; Gramatika
romskog jezika; Beograd 2005;Istorija Roma; Beograd 2006; povijest
Roma; Zagreb 2007; (zajedno s Antunom Miletićem);Istorija holokausta Roma; Beograd 2008; Duša i pepeo; Vršac 2008
- Djurić, Vojislav: Književnosti starog istoka; Beograd 1951
- Dombrovski, Jurij: Roman, Pisma, Eseji; Raskazi, Stihi, Roman; Moskva
2000
- Dresden, Sem: Holocaust und Literatur (Essay); Frankfurt/M. 1997
- Džaka, Bećir: Istorija perzijske književnosti; Sarajevo 1997
- Dzurko, Ruda: Ich bin wieder Mensch geworden;Leipzig/Weimer 1990
- Eder, Beate: Geboren bin von Jahrtausend...:Klagenfurt/Celovec 1993
- Eminova, Akile: Tancot na duüata; Štip 2001
- Evens-Romany, Glyn Bramell: Out with Romany Once More; London
1941; Out with Romany Again; London 1942; Out with Romany by
Meadow and Stream;London 1942; Romany in the Fields; Epworth
1947; A Romany and Raq; London 1949
- Ferkova, Ilona: Čorde čhave; Brno 1996
- Ficowsky, Jeržy: The Gypsies in Poland; Warszawa 1990
- Formoso, Bernard: Tsiganes et sedentaires, La reproduction culturelle d'
une socie'te'; Paris 1986
- Frankham, Eli: Poems;Cambrigeshire 1972
- Franz, Philomena:Zigeunermärchen; Bonn 1982; Zwischen Liebe und
Hass;Freiburg im Breisgau 1985
- Fraser, Angus: The Gypsies; Oxford,UK, /Cambridge,US, 1992
- Frenzel, Elisabeth: Stoff-, Motiv- und Symbolforschung; Stuttgart 1963
- Germano,Aleksandro: Kostri; Moskva 1974; Život na točkovima; Moskva 1991
- Glowacki,Edward Grafo: Cyganska milosc; Lodz 1995
- Grass, Günter:Ohne Stimme, Reden zugunsten Volkes der Roma und
Sinti; Göttingen 2000
122
- Gratton, Margaret: A Traveller's Poems; London 1996
- Gyrko, A./Kovacz,J.H.: Das Buch der Ränder,Roma Lyrik aus Ungarn,
Klagenfurt 1999
- Gusztav,Nagz> Romane poetongi antologia; Budapest 1995
- György, Rostas Farkas:Tetek a szivem; Budapest 1991; Megvaltasert; Budapest 1991;Talakozas;Budapest 1993
- Hadži Rustemi, Ali: Dži kana tu Roma; Tetovo 2004
- Haliti, Bajram: E Rroma anglal e mudarimasko duvari e Aušvicosko; Beograd 2003
- Hancock, Ian: The Pariah Syndrome; Ann Arbor 1987;Zeme utrpeni;
Praha 2001;My romsky narod ; Bratislava 2005
- Hebel, William J./ Hudson, Hoyt H.: Poetry of the English Renaissance;
New York 1929
- Hedman, Henry:Sar me sikjavaa romanes; Helsinki 1996
- Heredya Maya, Jose: Penar ocono; Granada 1974; Camelamos naquerar;
Granada 1976; Macama Jondo; Granada 1993; Un Gitano de Ley (Ceferino Gimenez-Malla), Granada 1997
- Hoffmann, Frithjof: Lyrische Gedanken; Neustrelitz 1996
- Holdosi, Jozsef: Kanyak; Budapest 1978
- Horvat, Borislav: Uzglavlje mrtvih; Kragujevac 1990
- Horvat, Jožek: Čhoneski angrustin; Murska Subota 1994; Ciden andi
mro aunav; Murska Subota 2005; Ciganka Irina; Murska Subota 2006;
Amaro drom; Murska Subota 2006
- Horvat, Romeo-Popo: Poposkre gija; Murska Sobota 2003
- Hübschmannova, Milena/Sloup, Vladimir: Romske piesne; Prag 1979
- Ibrahim, Sali: Grivna za Eva; Sofia 1993; Koronata na bitieto; Sofia 2001
- Ilić, Rozalija/Ilić,Emilija: Iz romske riznice;Kragujevac 2002
- Iljaz,Šaban: Korenjata; Skopje 1985
- Jakowicz, Wladislav: O Tari thaj e Zerfi; Stockholm 1981
- Jayat,Sandra: Interdit aux nomades; Paris 1985
- Jovanović, Zoran: Priče Cigana u noći; Beograd 2002
- Jovičić, Predrag: Iščupani iz života; titovo Užice 1990; Cveće iza žice; Titovo Užice 1992
123
- Kaldaraš, Dragica: Gilja; Vršac 1997;Halejeva kometa; Vršac 2004; Trešnja u cvetu; Vršac 2005
- Kalinino, Valdemar: Romane sune; Vicebsk 2005
- Kantja, G.: Folkloros romano; Kiüinjev 1970
- Katičić, Radoslav: Stara indijska književnost; zagreb 1973
- Kerim, Usin: Pesni od katuna; Sofia 1955; Oöite gorjat; Sofia 1959; Stohostvorenia; Sofia 1968; Stare'eto mi; Sofia 1978; Sz bastin glasz; Sofia 1978; Kogato sztrasen patnik sze zavrastam; Sofia 1989;Lirika; Sofia
2003
- Kleibencetl, Janko: Del tuha, romski pozdrav; Maribor 2004
- Kochanovski, Vania de Gila: Romano atmo; wallada 1992
- Konstantinoviä, Radomir: Biäe i jezik, knj. 8; Beograd 1983; Filozofija
palanke; Beograd 2004
- Kopernicki, Izydor: Textes Tsiganes; Krakowie 1930
- Koptova, Ana: Dživeha; Bratislava 1992
- Kovačič, Jelenka: Domislin pe pu mande; Novo Mesto 1999
- Kozakova, Karolina: Karolina - cesta životem v cikanskem voze; Brno
2004
- Krasnići, Ali: Čergarendje jag; Priština 1981; Romani poezija (zajednoo
sa Saäipi, Mehmed); Niš 1999; Kasko si o kham?;Kragujevac 2004; Kaj
garadol o suno?; Kragujevac 2004
- Krmpotić, Vesna: Hiladu lotosa; Beograd 1973
- Lackova, Elena: Romske rozpravky; Kosice 1992.
- Lakatos, Menyhert: Füstös kepek; Budapest 1975; Csandra szekere; Budapest 1981; Hosszü ejszakak Mesei; Budapest 1995
- Laszlo Szegö: Cigani bölcsödal; Budapest 1980
- Lee, Ronald: Goddam Gypsy; Montreal 1971
- Lekić, Zoran: Puž golać; Kragujevac 1982; Pragovi; Kragujevav 1987
- Lindgren, Astrid: E' Pipi, Lungo strinea; Stockholm 2003
- Lundgren;Gunilla: Svarta Rosor (Kale ruže);Stockholm 2003
- Machalkova, Elina: Saga o rodu Holomku; Brno 2004
- Marković, Milan: Servantes i Mark Tven; Beograd 1932
- Martinez, Nicole: Les Tsiganes, Paris 1986
124
- Maximoff, Mateo: Les Ursitori; Paris 1046; Le prix de la liberte; Paris 1955; La septieme fille; Romainville 1982; Condamne a survivre;
Champigny/Mare 1984; Vinguerka; Paris 1986; Savina; Paris 1989; Dites-le avec des pleurs; Romainville 1990; Routes sans Roulottes; Romainville 1993
- Mayer-Pasquale, Vittorio: Hom jek Sinto; Roma 1993
- Mehr,Mariella: Steinzeit; Bern 1982; In diesem Traum schlendert ein roter Finling; Bern 1983; Das Licht der Frau, Bern 1984; kinder der Landstrasse; Bern 1987; RückBlitze; bern 1990; Zeus oder der Zwillingston;
Zürich;Nachrichten aus dem Exil;Klagenfurt/Celovec 1998
- Merkov, Asan: Bela Ciganka; Pleven 1995
- Miklos, Marko: Cziganyzeneszek Albuma; Budapest 1896
- Mirga, Teresa: Czemu tak?; Podkova Lesna 1994
- Mode, Heinz: Zigeunermärchen aus aller Welt; Leipzig 1984
- Mueller,Otto: Mädchenbilder und Zigeunerleben; München 1959
- Müller, Josef: Das Kind Muscha; Berlin 1992; Und weinen darf ich auch
nicht...; Berlin 2002
- Nedić, Vladan: Srpska književnost u književnoj kritici; Beograd 1972
- Nikolić, Jovan: Gost niotkuda; Vršac 1981; Djurdjevdan; Beograd 1987;
Neću da se rodim; Ivanjica 1991; Oči pokojnog jagnjeta; Niš 1993; Telo
i okolina; Beograd 1996;Soba s točkom; Klagenfurt/Celovec 2004
- Nikolić, Mišo: ...und dann zogen wir weiter; Klagenfurt/Celovec 1997;
Landfahrer; Klagenfurt/Celovec 2000
- Nikolić, Moma: Be[e nekad osam tamburaša;Novi Sad 2006
- Olah, Vlado: Khamori luludji; Praha 2002;Khamutno kamiben; Praha
2005
- Osmani, Nedjo:Patrin; Istanbul 1999; Medea, Hamlet maüina; Beograd
2003; Gebäre mich nicht; Weilerswist 2006
- Paćaku, Kujtim: Lavustorri; Prizren 2004
- Panić, Predrag i dr.; romani duša; Velenje 2001
- Pavlović, Živojin: Krivudava reka; Beograd 1958; Lutke; Beograd 1964;
Cigansko roblje; Beograd 1972;Vetar u suvoj travi; Beograd 1976; Zadah tela; Beograd 1982; Belina sutra; Beograd 1983; Ispljuvak pun krvi;
Beograd 1984;Ubijao sam bikove...; Beograd 1985; Oni više ne postoje;
Beograd 1985
125
- Pešić, Stevan: Pesme; Beograd 1966; Svetlo ostrvo; Beograd 1991; Sarat
i Vipuli; Beograd 1991; Tibetanci; Beograd 1976
- Petrović, Milutin: Tako ona hoće; Novi Sad 1968;Drznoveno roždestvo;
Beograd 1969;Glava na panju; Beograd 1971; promena; Beograd 1974;
Svrab; Beograd 1977; Sihija; Beograd 1983; O; Beograd 1990; Nešto
imam; Čačak 1996;Naopako; Čačak 1997
- Petrović, Svetozar: Priroda kritike; Zagreb 1972
- Poliakov, Serge: La saison de goaches; Paris 2004
- Rom-Lebedev, Ivan: Ot ciganskogo hora k teatru; Moskva 1990; Tabornaja Ciganka; Moskva 1992
- Rudevičs, Karlis: Gleznas; Riga 2005
- Saćip, Mehmed: Pomeranje sofre; Priština 1995;Kalendar; Subotica 2004
- Salijesor, Seljadin: Dživdipe maškar e Roma; Preševo 1988
- Sarau, Gheorghe: I stilistika e rromane Čhibaqi teksturende; Bucuresti
2001; I rromani ähib thaj literatura; Bucuresti 2006
- Satkevič, Nikolaj:Kostri; Moskva 1974; Ciganske mirikle;Arhangelsk
1977
- Sejdović, Ruždija: Svetlost u ponoć; Titograd 1987
- Semzejana, Zlato: Rom sim; Roma 1984
- Serbezovski, Muharem: Šareni dijamanti; Sarajevo 1983; Cigani »A« kategorije; Sarajevo 1985
- Sličenko, Nikolaj: Akter, Režser,Pevač,Pedagog; Moskva 2000
- Smith, Rodney: A Gipsy Smith Souvenir; Leicestershire 1995
- Spinlli, Santino: Gili romani; Roma 1988; Romanipe; Lanciano 1993;
Princkarang; pescara 1994; Baxtalo drom; Lanciano 1997
- Stojka, Caija: Wir leben im Verborgenen; Wien 1988; Reisende auf dieser
Welt; Wien 1992
- Stojka, Mongo. Papierene Kinder;Wien 2000
- Stojkov, Slavomir: Ćidimata e romane djiljendar; Novi Sad 1989
- Stojkov, Steva u, a.: Kali čirkli (Der schwarze Vogel); Köln 1998
- Szecsi, Magda: Madarak aranyhegedin; Budapest 1996
- Šainović, Kadrija: Stigla je Ciganka i čerga; Leskovac 1984
- Škreb,Zdenko: Književnost i povijesni svijet; Zagreb 1981
126
- Šnajder, Slobodan: Kardinalna greška; Rijeka 1999
- Taikon, Katarina: Zingareska; Stockholm 1963; Zingare ärvi; Stokhol
1987; Katizi; Stockhol 1969; Katica; Beograd 2006
- Thakar, S.K.: Roma - 'Gzpsies' & Banjara< Bombaz 1976
- Thilhagen, C-H: Taikon Berätter; Stockholm 1946
- Uhlik, Rade/Radičević, BrankoV.:Ciganska poezija; Beograd 1982
- Unamuno, Miguel de: Život Don Kihota i Sanča Panse, Beograd 1969
- Vagačova,Ingrid/Fotta,Martin: Romovia a druha svetova vojna;Bratislava
2006
- Velimirović, Nikolaj: Odabrana dela I - X; Valjevo 1997;I ndijska pisma;
Beograd 2000
- Vossen, Rüdiger: Zigeuner;Hamburg 1983
- Wajs- Papuša, Branislava: Papuša (Augewählt von Katrin Wolf); Berlin
1992
- Wang, Kirsten: The Story of Tio Carlos; Frankfurt/M.; 1996
- Wiliams, Patrick: Mariage Tsigane;Paris 1984
- Wilpert, Gero von: Lexikon der Weltliteratur I,II; Stuttgart 1988
- Wlislocki, Heinrich von: Volksglaube und religiöser Brauch der Zigeuner; Münster 1891;Zur Ethnographie der Zigeuner in Südosteuropa,
Frankfurt/M. 1994
- Young; Janice M.: On Search of Elisabeth; Armadale (Western Australia)
1982
- Yates, Dora E.: A Book of Gypsy Folk-Tales; London 1984
- Živojinoviä, Branimir: Dopiranja; Beograd 1972
- Životić, Miladin:Egzistencija, realnost i sloboda; Beograd 1973; Contra
bellum; Beograd 1997
127
BESEDE O AVTORJEMA
Dr. Rajko Djurić je bil rojen 2.oktobra 1947 v Malem Orašju, v Smederevu. Na
Filozofski fakulteti beograjske univerze je diplomiral iz filozofije in doktoriral na
področju sociologije. Bil je sodelavec SANU, Odbora za balkansko ljudsko izročilo
(Odbor za balkanske ljudske umotvorine), ki ga je vodil akademik Vojislav Djurić, in
Odbora za Rome Oddelka za družbene vede, ki ga je vodil akademik Miloš Macura.
Med leti 1972 in 1991 je bil novinar časopisa “Politika” in dva mandata tudi
urednik kulturne rubrike tega lista.
Med leti 1991 in 2004 je živel in delal v Berlinu. Od leta 2004 do leta 2006 je
bil pomočnik glavnega urednika Tanjuga. Do maja 2008 je bil tudi narodnostni
poslanec.
Predaval je na Freie Universität v Berlinu in INALCO v Parizu.
Izdal je več kot 30 knjig doma in v tujini.
Pri filmu “Dom za obešanje” režiserja Emirja Kusturice, je sodeloval kot
koscenarist.
Dobil je vrsto nagrad, med njimi nagrade Železare Sisak v Sisku (skupaj z
Danilom Kiš in Radmirom Konstantinovićem), Fonda za svodobo govora iz New
Yorka, nagrado švedskega PEN centra “Kurt Toholski” in Open Society Inštituta iz
Budimpešte.
Horvat Jožek (vzdevek Muc), rojen 21. oktobra 1965 v Murski Soboti, narodni
delavec, pisatelj in romolog. Je predsednik Romani Union Murska Sobota in Zveze
Romov Slovenije bil je tudi prvi predsednik Sveta Romske skupnosti Republike
Slovenije.
Napisal je dramska dela:Legenda - 1993, Krvava voda / Ratfalu paunji - 1999,
Hegeduva / Violina – 2002 , Ciganka Irina -2006,Pesniško zbirko: Ciden andi mro
aunav / Zaigrajte v mojem imenu – 2005, Knjigi: Amaro drom / Naša pot – 2006, 20
let Romani Union Murska Sobota (1990-2010) – 2010, O romskem jeziku:Romski
jezik I / Romani čhib – 2002, Romski jezik II / Romani čhip II – 2006,Romski jezik
– 2008. Je dolgoletni urednik časopisa Romano them / Romski svet, Romskega
zbornika I., II., III., IV., VI. , VIII in urednik časopisa Romano nevijpe / Romske
novice. Ob tem je še vodja romskega informativnega centra Romic.
128
KAZALO
UVOD...................................................................................................................3
I. DEL: INDIJSKA KNJIŽEVNOST IN ROMI....................................................5
VEDE..................................................................................................................................................................5
MAHABHARATA..........................................................................................................................................6
RAMAJANA.....................................................................................................................................................8
PESEM O PRITHVIRAJU..........................................................................................................................8
II. DEL: ROMSKA LJUDSKA KNJIŽEVNOST................................................11
MITI IN LEGENDE.................................................................................................................................. 13
PRAVLJICE IN PRIPOVEDKE ............................................................................................................. 20
LJUDSKO PESNIŠTVO .......................................................................................................................... 22
III DEL: ŽIVLJENJE IN DELO ROMSKIH PISCEV.......................................30
KNJIŽEVNOST ROMOV V ŠPANIJI................................................................................................. 30
KNJIŽEVNOST ROMOV V VELIKI BRITANIJI.......................................................................... 37
KNJIŽEVNOST ROMOV V RUSIJI IN OSTALIH BIVŠIH
SOVJETSKIH REPUBLIKAH................................................................................................................ 42
KNJIŽEVNOST ROMOV V SRBIJI IN OSTALIH
BIVŠIH JUGOSLOVANSKIH REPUBLIKAH................................................................................ 52
KNJIŽEVNOST ROMOV V ROMUNIJI........................................................................................... 70
KNJIŽEVNOST ROMOV NA MADŽARSKEM............................................................................ 81
KNJIŽEVNOST ROMOV V BOLGARIJI.......................................................................................... 86
KNJIŽEVNOST ROMOV NA ČEŠKEM IN SLOVAŠKEM....................................................... 88
KNJIŽEVNOST POLJSKIH ROMOV................................................................................................ 90
KNJIŽEVNOST ROMOV V NEMČIJI, AVSTRIJI IN ŠVICI..................................................... 91
KNJIŽEVNOST ROMOV V FRANCIJI............................................................................................. 95
KNJIŽEVNOST ROMOV V ITALIJI................................................................................................... 97
KNJIŽEVNOST ROMOV NA ŠVEDSKEM IN FINSKEM........................................................ 98
KNJIŽEVNOST ROMOV V ZUNAJEVROPSKEM PROSTORU.........................................100
KNJIŽEVNOST ROMOV V SLOVENIJI........................................................................................101
ROMSKI ZBORNIKI..............................................................................................................................110
IV. DEL: ZAKLJUČEK................................................................................... 114
LITERATURA............................................................................................................................................117
BESEDE O AVTORJEMA.....................................................................................................................127

ZGODOVINA ROMSKE KNJIŽEVNOSTI

Transcription

Similar documents

diskriminacija romske djece u osnovnim školama

romski poletni tabor za otroke poučna ekskurzija

Program Spoznajmo se in odpravimo predsodke

ZA Č INKOV ITEJŠE LJ ČE N JE R O M ED L OJO

Referat - Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede

Program Spoznajmo se

Amari čhib/Naš jezik – Slovnica prekmurske romščine

Prelistaj knjigo

Tukaj - Conseil de l`Europe

Zdravje, preprečevanje zasvojenosti in romska - srap

UDK 821.163.6.09"17/18":82(091) Aleksander Bjelčevič Filozofska

dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo

Nacionalni izveštaj Srbija

Istorija, kultura i tradicija Roma – koristi se kao

evropa, slovenija in romi - Inštitut za narodnostna vprašanja

Crna Gora: Jednak pristup kvalitetnom obrazovanju za

Začnimo na začetku - Dvig socialnega in kulturnega kapitala v

Još uvek dALeko od CiLJA - European Roma Rights Centre

Romano čaćipe - Udruga Roma Zagreba

Pravopis romskega jezika

romski glagoli, njihov izvor in pomen