Od nasilja v družini k nasilju v šoli

1
Krog nasilja – nasilje v šoli in nasilje v družini
Katja Filipčič, Mitja Muršič
(Prispevek na zaključni konferenci ESS projekta)
Prispevek osvetljuje povezavo med nasiljem v družini in nasiljem v šoli. Gre za povezavo
med viktimiziranostjo otroka v družini in njegovo udeleženostjo v vrstniškem nasilju v šoli. V
tem smislu govorimo oz. govorijo teoretiki o tako imenovanem krogu nasilja. Za kakšno
kroženje nasilja naj bi šlo po tej teoriji? Nasilje v družini naj bi bilo krožno povezano z
nasiljem v drugih socialnih situacijah. Viktimiziranost otroka v družini, kažejo raziskave,
poveča verjetnost za izvrševanje kaznivih dejanj v odrasli dobi. Obstaja torej povečano
tveganje, da bo tisti, ki je bil deležen nasilja v svoji družini, v odraslosti izvrševal kazniva
dejanja. Pri tem naj takoj pojasnimo, da z viktimiziranostjo otroka v družini ne zajemamo
samo situacij, ko je otrok tako imenovana neposredna žrtev, ko je npr. tepen, ali ko je deležen
psihičnega nasilja, ki se izvaja nad njim. Otrok je namreč viktimiziran tudi takrat, kadar je
samo opazovalec nasilja, ki se dogaja v družini – praviloma med staršema. Primarno okolje,
ki ga obeležuje nasilje med staršema, je za otroka razvojno izrazito neugodno in
viktimizirajoče, tudi če sam ni neposredna žrtev nasilja v družini.
Med posledicami viktimiziranosti otroka v primarni družini je tudi povečana verjetnost nasilja
v družini, ki si jo bo sam oblikoval v odrasli dobi (t.i. teorija socialnega učenja to potrjuje).
Viktimiziranost otroka v družini poveča verjetnost, da bo izvrševal nasilna in druga kazniva
dejanja še v času mladoletnosti, se pravi vzporedno s tem, ko se mu nasilje dogaja v družini.
Ko je v družini žrtev, je torej izven družine, v drugih socialnih okoljih, storilec/povzročitelj
oz. izvrševalec nekih delikventnih dejanj, npr. nasilnih dejanj v interakcijah z vrstniki v šoli.
V tem smislu gre za svojevrstno kroženje nasilja.
Zakaj – poleg te zadnje ugotovitve – v kontekstu nasilja v šoli govoriti tudi o nasilju v
družini? Temeljni vrsti nasilnih ravnanj, s katerimi se šola srečuje (jih zaznava, obravnava in
skuša preprečevati), so nasilna ravnanja otrok v šolskem prostoru in vpletenost šolarjev v
nasilje v njihovih družinah. Če pogledamo referenčne pravne podlage, je jasno, da je šola
dolžna obravnavati oboje. Od sprejema zakona o preprečevanju nasilja v družini je njena
zakonska dolžnost obravnavati otroke, ki so žrtve nasilja v družini. Sprejet je bil tudi
2
podzakonski akt, pravilnik, ki v določeni meri opredeljuje postopek obravnavanja takih
primerov.
Jasna pravna pravila so v kontekstu obravnave nasilja nujna vselej, kadar gre za povezovanje
različnih institucij, kadar si morajo institucije deliti naloge glede na svoje pristojnosti.
Določna, zavezujoča pravna pravila preprečujejo, da bi se odgovorni institucionalni subjekti
zanašali na druge v smislu prelaganja odgovornosti na druge institucije, ki morda niti ne
morejo ali celo ne smejo ukrepati, ker nimajo ustreznih pristojnosti.
Šola, ki mora obravnavati nasilje v družini (oz. otroka, ki je žrtev nasilja v družini), seveda ne
bo raziskovala, kaj se je v družini dogajalo. To je pristojnost policije. Prav tako ne bo vodila
terapevtskih ali drugih postopkov obravnave povzročiteljev nasilja – tudi to je naloga drugih
institucij. Zakonsko opredeljena institucionalna delitev vlog in pristojnosti omogoča, da vsaka
institucija upravičeno pričakuje od druge institucije, da bo naredila svoje na svojem področju.
Za razliko od tega pa v situacijah, ko šola obravnava nasilje v šoli, ne gre za takšno
medinstitucionalno razpršenost pristojnosti in nalog, kot je pravno določena npr. za primere
obravnave viktimiziranosti šolarja v družini.
Ni primerno, da bi imeli zakon o preprečevanju nasilja v šoli, saj je vsak zakon po svoji naravi
tog. Zaradi svoje splošnosti in abstraktnosti nikakor ne more zajeti vseh situacij, ki se lahko v
nekih okoljih zgodijo. Poleg tega mora šola imeti – ob vzpostavljenih modelih za
spoprijemanje z nasiljem v šoli – zadosten manevrski prostor, da lahko specifične primere
obravnava na različne strokovne načine. Za ta namen mora seveda biti strokovno
usposobljena.
V naši empirični raziskavi v okviru projekta »Upoštevanje čustvenih vidikov pri
prepoznavanju, obravnavanju in preprečevanju nasilja v šoli« smo s pomočjo avtorskega
vprašalnika za tretjo triado učencev osnovne šole ugotavljali tudi povezavo med
viktimiziranosti otroka v družini z njegovo udeležbo v nasilu v šoli. Iz odgovorov
respondentov smo želeli dobiti informacijo o tem, če so oni sami žrtve, izvajalci ali priče
nasilja v lastnih družinah. Na vprašanja je odgovarjali okrog 450 otrok in le redki so
neposredno potrdili nasilje v njihovih družina (še posebej glede vprašanja lastne
viktimiziranosti). Zanimivo pa je, da jih je v nadaljevanju – ko smo jih vprašali »Če je nasilje
prisotno v tvoji družini, kaj je po tvojem mnenju vzrok za nasilje?« – samo tri četrtine izbralo
3
odgovor »Tam, kjer sem doma, ni nasilja!«. Četrtina pa jih je v seznamu izbrala kakšnega od
ponujenih vzrokov za nasilje v njihovi družini. Čeprav pri prejšnjih vprašanjih glede nasilja v
družini le-tega niso potrdili kot lastno izkušnjo, so kasneje – pri »kontrolnem« vprašanju –
tako posredno priznali nasilje v svoji družini. Sklepamo torej, da se nasilje dogaja v družinah
ene četrtine anketiranih otrok. Seveda nismo imeli reprezentativnega vzorca, da bi lahko to
posploševali na celotno populacijo učencev tretje triade osnovnih šol, kljub temu pa gre za
pomemben podatek, ki se sklada tudi z ostalimi (pretežno zgolj) ocenami v zvezi z obsegom
viktimiziranosti otrok v družinskem okolju.
V raziskavi nas je zanimalo, v kakšni meri so učenci, ki se jim dogaja nasilje v družini,
udeleženi v vrstniškem nasilju v šoli. Ko smo ugotavljali obseg nasilja v šoli, smo na podlagi
njihovih odgovorov oblikovali štiri skupine: za določen delež učencev se je izkazalo, da niso
neposredno vpleteni v nasilje v šoli (niti ga niso bili deležni niti ga niso povzročili); ena
skupina je takih, ki so samo povzročili nasilje v šoli, niso pa ga doživeli; v tretji skupini so
tisti, ki so že bili deležni vrstniškega nasilja, niso pa ga povzročili; relativno velika skupina
učencev pa je takih, ki so v nasilju v šoli že bili udeležni v obeh vlogah – torej kot tarče in kot
povzročitelji nasilja.
Pri tistih, ki doslej niso bili vpleteni v vrstniško nasilje v šoli, smo pogledali, kakšen delež
med njimi jih je mnenja, da je pri njih doma prisotno nasilje. Ugotovili smo, da je takšnih
desetina. Ko smo potem pri vseh omenjenih štirih skupinah primerjali te deleže (koliko je
znotraj posameznih skupin tistih, ki so obremenjeni z nasiljem v družini), smo videli
pomembne razlike. Največji delež (skoraj tretjina) »z nasiljem v družini obremenjenih« otrok
je v tisti skupini učencev, ki so že doživeli in tudi povzročili vrstniško nasilje v šoli. To se
sklada tudi z domnevami in ugotovitvami nekaterih tujih raziskav.
V naši raziskavi nas je zanimala tudi povezava med t.i. tveganimi čustvi (ki jih učenci
doživljajo v šoli) in morebitnim nasiljem v njihovih družinah. Ugotavljali smo prisotnost in
obseg tveganih čustev v šoli pri učencih, ki so obremenjeni z nasiljem v družini in pri tistih, ki
niso. Primerjava je pokazala opazne razlike: med učenci, ki v šoli pogosto doživljajo različna
nezaželena, tvegana čustva, je izrazito več tistih, ki (vsaj posredno) priznavajo nasilje v
lastnih družinah. Očitno so čustva, ki jih takšni učenci doživljajo v šoli, povezana z njihovim
doživljanjem nasilja v družini. Takšna čustva, kot kaže, predstavljajo tudi dejavnik tveganja
za vpletanje v vrstniško nasilje. Za otroke, ki so viktimizirani v družini, je značilno tudi
4
(zmotno) prepričanje o čustvih, da ljudje ne moremo več razmišljati, ko doživljamo močna
čustva. Tudi to prepričanje predstavlja – po ugotovitvah naše raziskave – tveganje za
udeležbo v vrstniškem nasilju.
Naši podatki, skratka, kažejo, da učenci, ki prihajajo iz družin, kjer je prisotno nasilje, v
večjem deležu doživljajo nezaželena čustva v šoli. Sklepamo, da so zato tudi v večjem deležu
vpleteni v nasilje v šoli (v primerjavi z otroki iz družin, kjer ni nasilja). Hkrati pa udeleženost
v vrstniškem nasilju v šoli verjetno še krepi obseg in intenzivnost teh tveganih čustev.
Naše stališče je, da lahko »čustveno pismena šola« z upoštevanjem čustvenih vidikov
pomembno prispeva k prepoznavanju, obravnavanju in preprečevanju nasilja v šoli in tudi
nasilja v družini.