Mirno in zdravo 2013! - Center starejših Zimzelen

Transcription

Zimzelen
7
[ revija PV Centra starejših Zimzelen Topolšica, december 2012 ]
Mirno in zdravo 2013!
1]
prijetnost bivanja
kazalo
4 Dobro opravljeno delo
govori samo zase
6 Naj skupina – čistilke
7 Naj sodelavka – Janja Koželj
8 Bila sem na Triglavu
9 Naj zelišča zadišijo in
prinesejo zdravje
10 Praznovali smo
tretji rojstni dan
12 Krožki Socvetje
13 Spoznajmo refleksoterapijo
14 Na praksi je bil bodoči
sanitarni inženir
16 Povsod je lepo, a doma
je najlepše
18 Ko življenje postavi svoja
pravila
20 Gradimo mostove med ljudmi
22 Pisalo se je leto 2012
24 Iz srca do srca
26 Vse najboljše za 95 let
Časopis
PV Centra
starejših
Zimzelen
decenber 2012
številka 7
letnik 3
Naslovnica:
Srečno
novo
leto
[2
Izdajatelj:
Uredništvo:
Naslov: Uredniški odbor:
Oblikovanje:
Tisk: Naklada:
PV Zimzelen
Glavna in odgovorna urednica: Diana Janežič
PV Center starejših Zimzelen, Topolšica 78 A,
3326 Topolšica, tel. 03/896-3709; el-pošta: [email protected]
Andreja Štefan Bukovič, predsednica
Diana Janežič, glavna in odgovorna urednica
članice: Marjana Kugonič, Janja Koželj, Veronika Balažic
Ivo Hans Avberšek, StudioHtz, HTZ Velenje
HTZ Velenje, I. P., d. o. o., Velenje
400 izvodov
Občasnik Zimzelen prejemajo zaposleni in stanovalci PV Centra starejših Zimzelen brezplačno. Davek na dodano vrednost po stopnji 8,5%.
27 Avstrijske dijakinje na praksi
28 Pri nas so razstavljali
31 Hvala vam, prostovoljci!
32 Izlet na sv. Križ nad
Belimi vodami
33 Užitki na prostem
34 Čudežni svet keramike
35 Razvedrili so nas
39 Berimo skupaj
43 Informativna stran
[ moč besede ]
Besede, besede, besede …
Ob praznovanju tretjega rojstnega smo poleg ubranih melodij, dobrih
želja, ki smo jim prisluhnili, prišli od besed še k boljšim besedam.
Poimenovali smo naše bivalne enote. Izbirali smo med zelišči. Ne po
naključju, želeli smo primerna in simbolna imena. Zelišča, krepčilna za
telo in duha, z esenco spodbujanja človekove energije. Obdelovanje in
priprava zeli ljudi povezuje. In tako želimo, da bi deloval naš PV Zimzelen.
Privajamo se torej na nova imena bivalnih enot: sivka, bazilika, angelika …
Počasi opuščamo izraze tretje nadstropje vzhod, prvo zahod itd. Na začetku smo enote poimenovali kar drugo nadstropje levo in desno in seveda
kmalu ugotovili, da ima sicer vsak svoj prav, a je leva in desna odvisna od
tega, kam si obrnjen.
Počasi in vztrajno smo opravili tudi z besedo »oddelek« in jo zamenjali s
primernejšo besedo »bivalna enota«.
Za gospodinje, ki presegajo dejavnost strežnice (le - streči), smo logično in
posledično opustili besedo strežnica.
Vedno znova se opominjamo in spodbujamo za ogovarjanje vseh nas po
imenih, da bi si bili še bližje in bolj odprti drug do drugega: gospa Jožica
pa gospod Andrej, na primer. Ogovarjanje po priimku, na primer gospod
Novak, gospa Križnik, namreč med nami postavlja prevelike razdalje.
Na prvi pogled je videti zelo preprosto izbrati med številnimi besedami
najboljšo in uporabljati primernejšo. Pa vendar ima moč navade, kulture in
ležernosti trdovratni učinek in svojo trmo.
A je vredno vztrajati.
Besede se začno rojevati v mislih in delujejo na naša dejanja in odnos. Ljudje imamo čudovito možnost in priložnost izbrati, oblikovati trenutke, ki v
nas vzbujajo preprosto hrepenenje po naklonjenosti in spoštovanju do
soljudi. Z mislijo in zavedanjem imamo moč odločiti se za lepoto misli,
besed, dejanj in tudi za prijatelje. Prijateljstvo se ne zgodi kar tako, je stvar
odločitve, spoštljivih besed in ne nazadnje uma, ki ga vodita vrlina in močan značaj. Vse, kar je, ustvarimo sami. S slabim slabo in dobro z dobrim, z
iskrenostjo pravičnost.
Želim vam pravih poti, ljubečih ljudi in zdravja v letu 2013!
Andreja Štefan Bukovič,
direktorica
3]
prijetnost bivanja
Dobro
opravljeno
delo govori
samo zase
Vsaka služba in vsak zaposlen v PV Zimzelen
opravlja delo, ki je pomemben kamenček v mozaiku delovanja celotne hiše. Ena od služb, ki je
zelo pomembna, a morda manj vidna, je pralnica. V njej se vsak dan od ponedeljka do sobote
opere ogromno perila. Pridnim rokam in dobri
organizaciji dela gre zahvala, da je perilo vseh
vrst vedno na voljo vsem, ki ga potrebujejo.
Pranje osebnega perila stanovalcev, posteljnine, brisač,
perila za nego in gospodinjskega perila je na prvem
mestu. Da pa so zmogljivosti pralnice povsem izkoriščene, v njej peremo tudi perilo za dijake in zaposlene
v Šolskem centru Velenje ter iz hotela in wellness centra Golte.
V pralnici so trije zaposleni, ob povečanem obsegu
dela pa si občasno pomagamo s prerazporeditvami
sodelavcev. Zaposleni so različnih poklicev in so se za
delo v pralnici priučili.
Nitke sodelovanja
Zanimiv je poklic vodje pralnice Jelke Florjančič. Najprej je končala šolanje za tekstilnega tehnika in to znanje ji pride prav pri ravnanju z različnimi tkaninami. Potem pa je šolanje nadaljevala in je zdaj organizatorka
socialne mreže.
Tako ji ni tuje tudi tkanje nitk povezovanja in sodelovanja med zaposlenimi in stanovalci. Kajti, oddaja perila v pranje je za stanovalce tudi priložnost za klepet
o marsičem. Zaposleni v pralnici si ta čas za pogovor s
stanovalci radi vzamejo.
Kot pravi Jelka, je njeno delo zanimivo, nikoli dolgočasno, včasih fizično naporno, a zelo raznoliko. »V zadovoljstvo mi je, da je delo dobro opravljeno in da so drugi zadovoljni z našim delom. Predvsem pa sem vesela,
da smo zaposleni v pralnici dober delovni tim.
Jelka Florjančič uspešno skrbi, da delo v pralnici teče nemoteno.
S sodelavkami in sodelavcem sem zelo zadovoljna.
Vsak ve, kaj je njegovo delo in kako si delovne faze časovno sledijo, hkrati pa vsi znamo opravljati vsa dela v
pralnici,« je povedala Jelka.
»Največja gneča je v pralnici ob ponedeljkih,« je delovni ritem predstavila vodja. »Rednim količinam perila od
nege, posteljnine in brisač ter kuhinjskega perila se v
ponedeljek dopoldne pridruži še perilo stanovalcev. Ti
svoje perilo prinašajo v pralnico sami oz. ga za njih pripeljejo gospodinje.
Udarni ponedeljki
Dnevno jemljemo v pranje tudi delovna oblačila zaposlenih.
Ob razmeroma majhnem številu zaposlenih in veliki količini dela je zelo pomembna dobra organizacija
dela, predvsem v tem smislu, da si faze dela pravilno
[4
in tekoče sledijo ter da je konec delovnega časa izplen
kar največji.
Vse sprejeto perilo popišemo, nato pa ga sortiramo
glede na vrsto tkanine oziroma program pranja.
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Simona Golub in Fanika Kugonič sta uigran tim.
Ob ponedeljkih največkrat pripeljejo tudi posteljno
perilo in brisače iz hotela in wellness centra na Golteh.
Cikli pranja so časovno različno dolgi in vmes tečejo že
druge aktivnosti, to so sušenje opranega perila, zlaganje, likanje s strojem ali ročno. Po potrebi opravljamo
tudi manjša šiviljska dela.
Vsak kos osebnega perila mora biti ustrezno označen.
Pri tem včasih prihaja do težav, saj stanovalci dobijo od
doma nov kos perila, ki ni označen, in ga dajo v pranje.
Zato njim in njihovim svojcem večkrat povemo, naj perilo pred uporabo prinesejo označiti v pralnico.«
Ob sredah redno sprejemajo perilo iz Dijaškega doma
ŠCV in ga ob petkih vračajo. Prav tako ob petkih vračajo perilo na bivalne enote. Redno pa vsak dan sproti
sprejemajo perilo za nego od zdravstveno-negovalnega osebja ter ga vračajo čistega, saj mora biti perilo za
nego stanovalcev vedno na zalogi oz. na voljo za uporabo.
V pralnici PV Zimzelen imamo pet različno zmogljivih
pralnih strojev, največji sprejme 24 kilogramov perila.
Imamo dva velika sušilna stroja in enega manjšega.
Doziranje pralnih sredstev je vodeno računalniško.
Uporabljajo detergente, ki perilo operejo in tudi razkužijo.
Kot je še povedala Jelka Florjančič, je sistem pranja perila postavila zunanja institucija in nanje se obrne, če
je kaj narobe. Prav tako so strokovnjaki tega podjetja
zaposlene v pralnici izobraževali o vrstah in načinih
Stanko Zagar poskrbi, da pride čisto perilo v shrambe in k
stanovalcem.
pranja, pralnih sredstvih in podobnem. V začetku delovanja so bili tudi na ogledu pralnic v nekaterih drugih
domovih za starejše. Takšna izobraževanja s primeri
dobrih praks so zelo dobrodošla in učinkovita.
Diana Janežič
5]
prijetnost bivanja
Naj skupina –
čistilke
Na razpis za Naj skupino v Skupini Premogovnik Velenje so sodelavci letos prijavili tri skupine: sodelavce v kuhinji, gospodinje na varovani enoti ter čistilke. Razpisna komisija je izbrala
čistilke, ki so priznanje prejele na praznovanju
dneva rudarjev in 51. Skoku čez kožo.
Izolda Čejvanović, Hasija Mujić in Marjana Uršnik (od leve) so ponosne na priznanje.
V obrazložitvi predloga je bilo zapisano: »Delo čistilk v
domu starejših ni zgolj čiščenje in vzdrževanje prostorov. Pri tem je skupina čistilk v PV Zimzelen strokovna in
natančna, deluje homogeno, kolegialno.
»Svoje delo se trudim opravljati čim bolje, zato da bi
bilo drugim lepo. In seveda je pri tem dober občutek,
če te pohvalijo,« je imenovanje za naj skupino komentirala Izolda Čejvanović.
Pri svojem delu vstopajo tudi v zasebne prostore stanovalcev in z njimi navežejo tesnejše stike. Stanovalci so
zadovoljni z odnosom do njih in prijaznostjo.«
Zanimivo je, da imajo sodelavke zelo različno izobrazbo, so namreč lesarska tehnica, prodajalka, aranžerska
tehnica in tekstilna konfekcionarka, a so se zaradi spleta okoliščin zelo uspešno povezale v skupino čistilk.
Vsekakor si na svoji delovni poti niso predstavljale, da
bodo kdaj čistilke, a kot brezposelne so prijele za to
delo.
V skupini so štiri čistilke: Marjana Uršnik, Hasija Mujić,
Izolda Čejvanović in Nataša Hribar, ki je zdaj na porodniškem dopustu.
Lepo je, če ljudje cenijo tvoje delo
Marjana, Hasija in Izolda so soglasno povedale, da jim
priznanje zelo veliko pomeni in so ga bile zelo vesele. Še
bolj pa so bile zadovoljne, ko so jim za priznanje čestitali
stanovalci in jim povedali, da so si ga res zaslužile.
Marjana Uršnik je s svojim delom zadovoljna, najbolj
pa jo veseli, da se vse čistilke med seboj odlično razumejo, delujejo kot dobro uigran tim. »Ne le, da si pomagamo in sodelujemo, včasih se zgodi, da celo isto mislimo,«
je poudarila.
»Takšnega priznanja nisem pričakovala, vesela pa sem
ga predvsem zato, ker pomeni, da sodelavci naše delo
opazijo in cenijo. Največ pa so mi pomenile čestitke
stanovalcev,« je dejala Hasija Mujić.
[6
Zdaj so še bolj prepričane, da je vsako delo častno in
da je vsako delo treba dobro opraviti. »Naše delo se od
dela mnogih čistilk razlikuje v tem, da ga opravljamo
med ljudmi, ne popoldne ali zvečer v prazni hiši. Tako
smo vedno v stiku s sodelavci in stanovalci, tudi z obiskovalci.
Stanovalci nas poznajo, če katera manjka, jo pogrešajo. Na nas opazijo vse spremembe, če smo slabše volje,
če imamo novo frizuro … Velikokrat želijo z nami poklepetati, se pošaliti in rade se odzovemo, kolikor je le
mogoče. Kajti še vedno velja: nasmeh in lepa beseda
nič ne staneta, lahko pa polepšata dan,« so sklenile v
en glas.
Diana Janežič
Naj sodelavka
– Janja Koželj
Na razpis za Naj sodelavca, sodelavko v Skupini
Premogovnik Velenje so sodelavci letos prijavili receptorja Matijo Vovka in delovno terapevtko Janjo Koželj. Slednjo je razpisna komisija
izbrala in Janja Koželj je priznanje prejela na
praznovanju dneva rudarjev in 51. Skoku čez
kožo.
V obrazložitvi prijave so sodelavci zapisali: »Janja Koželj
je diplomirana delovna terapevtka. Svoje delo opravlja
strokovno, z umirjenim pristopom in prijazno do stanovalcev. Pri svojem delu dosega zelo dobre rezultate,
saj je veliko stanovalcem z različnimi težavami omogočila večjo gibljivost in samostojnost pri vsakdanjih
opravilih.
Pri sodelavcih uživa ugled in zaupanje. Kot organizatorka sodeluje pri različnih aktivnostih v PV Zimzelen
v sklopu svoje stroke ali izven nje. Je moderatorka v
projektu kakovosti E-Qalin ter uspešna pri vključevanju
mladih prostovoljcev v PV Zimzelen.
Kot članica Aktiva delovnih terapevtov je bila v ožji
skupini za pripravo knjige Pomagajo mi živeti.«
Že predlog je nagrada
Kako pa je Janja doživela imenovanje za naj sodelavko?
»Sprva sem prijavo za naj sodelavko zavrnila, saj se nisem želela izpostavljati. Po pogovoru s sodelavkami in
premisleku sem privolila v to, da me prijavijo.
Ko sem izvedela, da me je komisija izbrala za naj sodelavko, nisem mogla verjeti. Zame je bila nagrada že to,
da so me sodelavci predlagali, kajti to je pomenilo, da
so opazili moje delo in ga tudi cenijo.
Janja Koželj zelo rada dela z ljudmi in za ljudi.
Veliko mojih sodelavcev bi si zaslužilo nagrado Naj sodelavec/sodelavka.«
Janja Koželj zelo rada dela z ljudmi in za ljudi. »Vsak
stanovalec ima v sebi ogromno modrosti, življenjskih
izkušenj in če si le vzameš čas, z veseljem delijo svoje
znanje in izkušnje s teboj.
Svoj čas rada preživljam z njimi, ker tudi oni meni veliko dajo. Vem, da zaradi njih postajam boljši človek. Ko
smo skupaj, se imamo vedno zelo lepo. Skupaj preženemo slabe misli, se sprostimo in nasmejimo,« je prepričana.
Diana Janežič
Če ste v dvomih, naredite le naslednji
majhen korak.
Ne planirajte poteka življenja. Pokažite
se in ta trenutek izvlecite iz njega največ,
kar je mogoče.
Ko pride do tega, da bi šli za tistim, kar
imate radi v svojem življenju, ne recite ne.
Prihranke za upokojitev pričnite
shranjevati s svojo prvo plačo.
7]
prijetnost bivanja
Bila sem na
Triglavu
Zaposleni v PV Zimzelenu smo se že nekaj časa
pogovarjali o vzponu na Triglav, ki je s svojimi
2864 metri najvišji vrh Slovenije. Za dan odhoda smo končno le določili datum, to je bila sobota, 25. avgusta.
Ponosni, da so zmogli pot in so bil na Triglavu.
Za pohod na Triglav smo se odločili: Jelka Florjančič,
Silva Menih, Suzana Čas, Sabina Koren, Urška Napotnik, Dejan Brglez, in izkušena plezalka Tanja
Ramšak, ki je bila pobudnica pohoda in nas je tudi vodila.
naš končni cilj. Vrh Triglava smo dosegli ob 14.30. Ker
smo bili nekateri tam prvič, smo bili tudi krščeni, kot
se spodobi, po planinsko, z vrvjo po zadnji plati. Seveda smo naš prihod na Triglav tudi fotografirali, saj smo
morali imeti dokaze za tiste, ki so ostali v dolini.
Naša pot se je začela ob 4. uri, ko smo se zbrali pred
Gasilskim domom v Velenju, od koder smo se odpeljali na Gorenjsko. Po dveh urah vožnje smo prispeli do
parkirišča pri Aljaževem domu v Vratih. S polno naloženimi nahrbtniki se je ob 6.10 začela zahtevnejša pot na
Triglav, to je vzpon po Tominškovi poti.
Po razgledih na vse strani in počitku smo se spustili nazaj proti koči na Kredarici, kjer smo prenočili. Naslednje
jutro se je naš sestop zaradi slabe vremenske napovedi
začel že ob 5. uri. V dolino Vrat smo se vrnili ob 9. uri.
Utrujeni, vendar zadovoljni smo se po krajšem počitku
in okrepčilu odpravili proti domu.
Po naporni, zanimivi in smeha polni poti, na kateri so
nam bili najljubši »zajle« in klini, smo ob 12. uri vsi veseli in utrujeni prilezli do doma na Kredarici, ki leži na
2515 metrih nadmorske višine.
Zase lahko rečem, da je bila pot naporna, a sem ponosna nase, da sem jo zmogla in sem bila na Triglavu.
Po kratkem počitku in okrepčilu smo pot nadaljevali na
[8
Urška Napotnik
Naj zelišča
zadišijo in
prinesejo zdravje
Na letošnji razpis Lokalne akcijske
skupine Šaleške doline – Društvo za
razvoj podeželja smo se v PV Zimzelenu prijavili s projektom Medgeneracijsko sodelovanje – delavnice zeliščarstva v PV Zimzelen. Projekt je bil
izbran in bo izveden s finančno pomočjo Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (Leader).
Naslednje predavanje o zeliščih bo 10. januarja 2013.
Projekt ima zametke v želji nekaterih stanovalk že v
prvem letu delovanja PV Zimzelena, da bi na dvorišču
uredili zelenjavni in zeliščni vrt. Najprej smo zasejali
nekaj zelenjave in cvetja za domačo uporabo, nato pa
uredili tudi manjšo gredo z zelišči. Oba vrta obdelujejo
stanovalke in stanovalci v sodelovanju z gospodinjami.
V oktobru in novembru smo imeli dve predavanji, naslednje bo 10. januarja 2013, spomladi pa se bomo lotili praktičnega dela pri postavljanju visokih gred ter
sajenju dišavnic in zelišč.
Projekt Zeliščarstvo osnovno idejo koristne zaposlitve
stanovalcev razvija v širšo dejavnost, v katero vključuje: stanovalce, gospodinje, svojce, krajane, obiskovalce
(turiste). S projektom želimo dati bivanju stanovalcev
dodano vrednost, aktivno zaposlitev, priložnost za učenje, medgeneracijsko povezovanje s krajani, šolarji ter
s pomočjo te dejavnosti in pridelkov večati prepoznavnost PV Zimzelen v kraju in širše.
V skladu s projektom Zeliščarstvo smo ob praznovanju
3. obletnice delovanja PV Zimzelena po zeliščih poimenovali tudi bivalne enote. Imena so žrebali stanovalci s
svojimi gospodinjami.
K sodelovanju pri projektu smo pritegnili Inštitut za
ekološke raziskave ERICo Velenje, kjer imajo bogate izkušnje tudi v zvezi s pridelavo in predelavo zelišč.
Bazilika, žajbelj, meta, angelika …
Tako se enoti v pritličju odslej imenujeta kapucinka in
angelika, v prvem nadstropju žajbelj in sivka, v drugem nadstropju hermelika in meta, v tretjem nadstropju bazilika in kamilica ter enota v četrtem nadstropju baldrijan.
Diana Janežič
9]
prijetnost bivanja
Tretji rojstni
dan
V Zimzelenu smo 19. oktobra spet praznovali,
pa ne kar tako kot vsak mesec, ko skupaj praznujejo rojstne dneve stanovalci, ki imajo v
tistem mesecu rojstni dan. Sicer naše rojstne
dneve praznujemo na bivalnih enotah tisti
dan, ko ga kdo ima, pa tudi sicer praznujemo
še kaj drugega – saj bo v našem življenju še bolj
malo praznovanj.
Praznovanje je bilo povod tudi za ustanovitev pevskega zbora zaposlenih.
No, tokrat pa je bilo drugače. Že ves teden smo se skrivoma pripravljali in vadili (pevci, skupine, posamezniki)
ter pripravljali pogostitev, ker brez te pač ne gre. Tako
smo bili mnogi v pričakovanju nečesa veselega. In je
prišel 19. oktober, ko je naš dom shodil v tretje leto delovanja. To pa ni kar tako.
Priprave so bile velike in z njimi trema pri tistih, ki smo
sodelovali v pripravah. Ves program je bil namreč zasnovan kot naš, domovski – stanovalcev in zaposlenih.
Organizacija je bila odlična, vodenje spretno, inovativno, program tekoč in dober, da boljši skoraj ne bi mogel biti.
Posedli smo po lepo urejenem prostoru – zaposleni
so bili zelo iznajdljivi pri ureditvi lepega ambienta v
[ 10
jedilnici. Pa se je začelo: naša Diana, vodja programa,
je napovedovala in zelo domiselno povezovala točke
nastopajočih:
• direktorica doma je naredila »sprehod« po treh letih
življenja doma,
• župan Občine Šoštanj Darko Menih je dejal, da je ob
obiskih opazil vedno nekaj novega,
• zbor stanovalcev je zapel dve pesmi – Pri farni cerkvici in ‚na cikasta krava,
• na ustno harmoniko je zaigral Robi,
• na harmoniko mladenič Aljaž iz Topolšice,
• na kitaro je zaigrala gospa Zofka in zapela pesem
Nmav čez Izaro,
• dve pesmi o rudarjih je napisal gospod Stane, recitirala pa Veronika,
Bili smo si edini, da smo pripravili čudovito proslavo s svojimi močmi
in to ne slabo!
Župan Darko Menih je izrazil zadovoljstvo z uspešnim delovanjem
PV Zimzelen ter poudaril njegovo odprtost za različne ideje in dobro
sodelovanje s krajem.
• Diana je prebrala pesmi stanovalk Erike in Fanike,
• novo je bilo poimenovanje naših bivalnih enot po
zdravilnih zeliščih, imena pa so izžrebali stanovalci
z gospodinjami.
Sledilo je presenečenje, o katerem so šušljali cel teden,
a nihče ni vedel, kaj bo – pritekli so naši zaposleni (medicinci, gospodinje in drugi), kar veliko njih, in sledilo
je res presenečenje, da smo vsi kar strmeli … zapeli
so ubrano, lepo, z navdušenjem in čisto nemogoče se
je zdelo, kar so nam pokazali. Zapeli so tri pesmi: Čez
Šuštarski most, So ptički se ženili in Kako sva si različna. Prečudovito! Presenečenje je bilo popolno. Ploskali
smo zelo.
Nato je sledil najvažnejši dogodek – pripeljali so rojstnodnevno torto; bila je veličastna. Razrezala sta jo
najmlajši zaposleni, Gašper, in Tončka, ki je ta dan praznovala 94. rojstni dan. Njej in gospodu Pavletu, ki je
prav tako ta dan imel rojstni dan, in to 90., je direktorica
čestitala in podarila lepa šopka cvetja. Šopek pa je od
predstavnikov Bolnišnice Topolšica za dobro sodelovanje dobila tudi direktorica.
Ob pogostitvi smo poklepetali, se spoznavali in si čestitali. Bilo je res enkratno, kot se reče, in vsi smo si bili
edini, da smo pripravili čudovito proslavo s svojimi močmi in to ne slabo! Kar precej sposobnih ljudi je med
nami, le poiskati jih je treba.
Naj za konec pohvalim še osebje, ker je po praznovanju
hitro pospravilo jedilnico in vse je bilo kmalu spet tako
kot vsak dan.
Hvala vam! Upajmo, da bomo vsi pričakali naslednji
rojstni dan Zimzelena.
Veronika Balažic
Torto sta prerezala Gašper Šmon in Tončka Šalej, ki je ta dan praznovala 94. rojstni dan.
11 ]
prijetnost bivanja
Krožki Socvetje
Ljudje smo zakladnice najrazličnejših
znanj, spretnosti, tako tistih, zaradi katerih
smo uspešni na poklicni poti, kot takšnih,
ki jih negujemo in bogatimo za svoje lastno zadovoljstvo. In bolj kot znanje delimo, več ga imamo.
Takšno razmišljanje je bilo med drugim vodilo sodelavk
pri odločitvi o organizaciji različnih delavnic učenja
ročnih spretnosti in ustvarjanja uporabnih izdelkov. Ob
mnogih dejavnostih, ki jih organiziramo za stanovalce
in zaposlene, smo se odločili za izvedbo ustvarjalnih
delavnic tudi za zunanje udeležence. Za vse, ki si želijo
ob prijetnem druženju obogatiti se s koristnimi nasveti
in veščinami, smo pripravili pester nabor različnih aktivnosti. Poimenovali smo jih krožki Socvetje.
Zadišalo je po svežem kruhu
V okviru krožkov Socvetje je bila 14. novembra na vrsti
peka kruha. Gospodinja Nada Ravljen nas je povabila
na svojo bivalno enoto Sivka. Že ko smo se udeleženci
delavnice zbirali, je omamno dišalo po kruhu. Dva kilograma svežega kruha je za nas pripravila za pokušino
ob dišečem čaju.
Zavezali smo si predpasnike in se lotili dela. Moka, kvas,
sladkor, sol, voda, semena … Tak je osnovni recept. Zamesili smo testo, potem pa ob čaju, toplem, hrustljavem kruhu in klepetu počakali, da je vzhajalo.
Nato smo naredili štručke, kifeljček in žemljici, počakali, da je znova malo vzhajalo, potem pa vse skupaj
odpeljali v kuhinjo in v peč. Po slabi uri peke so naši
vroči kruhki zadišali. Ponosni smo jih odnesli domov in
se pobahali z okusnim izdelkom.
Copati in okrasni predmeti
Največ zanimanja med našo ponudbo krožkov je za
polstenje. Tako sta sodelavki Ana Sedar in Ana Šimenc
jeseni izvedli že tri delavnice mokrega in eno suhega
polstenja. Udeleženke so si z mokrim polstenjem izdelale lepe copate, v delavnici suhega polstenja pa so se
seznanile s to tehniko izdelovanja različnih uporabnih
predmetov.
Vabljeni tudi vi!
Krožki potekajo v prostorih centra, za njihovo izvedbo
pa skrbijo prostovoljci. Pester nabor krožkov udeležencem omogoča, da se preizkusijo v najrazličnejših
ročnih spretnostih – v peki kruha, suhem in mokrem
polstenju, kvačkanju, pletenju košar, aranžiranju cvetja, izdelavi nakita iz žice, pripravi kozmetične kreme,
zeliščarstvu, izdelovanju rož iz papirja ... Lahko prispevate idejo, česa bi se želeli naučiti, ali pobudo, da boste
vodili delavnico.
[ 12
Nabor delavnic z okvirnimi datumi je objavljen na
naši spletni strani www.cs-zimzelen.si. Prijave zbira
animatorka Ana Šimenc na telefon 031-792-416 ali
po elektronski pošti [email protected].
Diana Janežič
Refleksoterapija,
naravna metoda
zdravljenja
Do sodelovanja med sodelavci PV Zimzelena in mano je prišlo v skupni želji,
da ponudimo stanovalcem kakovostno
oskrbo. S tem jim omogočamo dostop
do komplementarnih tehnik zdravljenja
– refleksoterapije, ki jim lahko olajša
marsikatero zdravstveno težavo.
Refleksoterapija je naravna metoda zdravljenja, ki se je
uveljavila zaradi svojih terapevtskih učinkov in postaja
nepogrešljiva pri ljudeh vseh starostnih skupin, ki želijo
ohranjati svoje dobro počutje in zdravje. V Sloveniji je
uradno priznana komplementarna metoda zdravljenja.
Temelji na tem, da s pritiski na tako imenovane refleksne točke (na podplatih, obrazu, dlaneh …) spodbujamo telo k bolj harmoničnem delovanju. Izkušen
refleksoterapevt si z ogledom in skozi dotik stopala
oblikuje natančno podobo o dogajanju v telesu, kot bi
imel ogledalo, skozi katerega pogleda v notranjost.
Učinki refleksoterapije
Refleksoterapija omogoča globoko sprostitev, spodbuja prekrvavitev, normalizira delovanje žlez v telesu,
obnavlja imunski sistem, deluje protibolečinsko in je
odlična preventivna metoda.
Zaradi vseh teh lastnosti se uporablja kot pomoč pri
bolečinah v nogah, krčih v nogah, mrzlih ali pekočih
stopalih, mravljinčenju v stopalih, slabši prekrvavitvi
stopal, kapeh, nespečnosti, glavobolu, vnetjih obnosnih votlin, sladkorni bolezni, Parkinsonovi bolezni,
depresiji, vnetjih želodca, žolčnika, bronhitisu in še številnih drugih težavah.
Stanovalci so refleksoterapijo zelo lepo sprejeli. Zanjo
se odločajo zaradi zelo različnih razlogov, skupno pa
jim je to, da imajo po terapiji boljši občutek v nogah,
ki so lažje in bolj tople. Počutijo se bolj sproščene, lažje
zaspijo in bolj mirno prespijo noč, poleg tega terapija
ugodno vpliva na prebavo.
To, da smo zdravi, da lahko delamo in se gibamo, je
pogosto samoumevno. Ko so te osnovne kvalitete na-
šega bivanja motene, se
zavemo, kako se je naše
življenje spremenilo. Z refleksoterapijo lahko marsikatero težavo sčasoma
odpravimo ali pa vsaj
omilimo.
Petra Žist
V PV Zimzelenu imajo
stanovalci vsako sredo
možnost poskusiti refleksoterapijo in pobliže spoznati njene blagodejne učinke.
Za termin se lahko dogovorijo stanovalci ali njihovi
svojci na telefonski številki 041-593-058 ali na recepciji. Terapija traja 30 ali 60 minut.
Petra Žist, dr. vet. med, refleksoterapevtka
Refleksoterapija Petra Žist, s. p.
Cesta I/3, 3320 Velenje; Tel. št. 041-593-058
NARAVNO ZDRAVILO ZA DOBRO PREBAVO
•
•
•
•
0,5 kg suhih sliv
0,5 kg suhih fig
0,5 kg rozin
dve žlici séna listov (kupijo se v lekarni)
Vse sestavine sesekljamo v multipraktiku, nato
oblikujemo kroglice. Doziranje: teden dni jemljemo eno kroglico na tešče, nato naredimo
presledek teden dni in postopek ponavljamo.
13 ]
prijetnost bivanja
Na praksi je bil
bodoči sanitarni
inženir
V sklopu Zdravstvene fakultete v Ljubljani
je smer sanitarno inženirstvo. Njen študent
je tudi krajan Topolšice Rok Hriberšek, ki se
je odločil, da bo v tretjem letniku obvezno
prakso opravil v PV Zimzelenu. Pri nas je
enomesečno prakso opravljal od 9. julija
do 3. avgusta.
Kot je zapisano na spletnih straneh Zdravstvene fakultete, je temeljni cilj programa sanitarno inženirstvo
dati diplomantu znanje, veščine in miselnost za delovanje na higienskem, epidemiološkem in zdravstveno-ekološkem področju.
Usposobil naj bi se za obvladovanje higienskih procesov v delovnem in bivalnem okolju, za varovanje človeka pred škodljivimi vplivi okolja in varovanje okolja
pred škodljivimi posegi človeka ter za izboljšanje kakovosti okolja za človekovo zdravje in blaginjo.
Sanitarni inženirji se zaposlujejo v zavodih za zdravstveno varstvo, v različnih zdravstvenih ustanovah,
inštitutih, bolnišnicah, domovih za starejše, vrtcih, v
podjetjih živilske stroke, inšpektoratih ...
Uporabna znanja
Rok Hriberšek se je za študij sanitarnega inženirstva
odločil, ker ga zanima, »kako zagotoviti varno hrano,
zadostiti vsem higienskim pravilom, minimumom na
nekem področju, kako preprečevati nalezljive bolezni. Študij je v skladu z mojimi pričakovanji, zelo je
zanimiv in uporaben,« je povedal.
Za prakso v PV Zimzelenu se je v prvi vrsti odločil, ker
center stoji v domačem kraju, poleg tega pa ga je zanimalo, kako so določena področja urejena v njem.
Kot je povedal, se je pri nas dobro počutil in je imel
dobre razmere za delo.
»Na praksi je vse potekalo dobro, bilo je zelo zanimivo.
Mentorice so bile prijazne, prav tako je bilo prijazno
drugo osebje, pa tudi stanovalci so me lepo sprejeli.
Zaposleni so bili vedno na voljo za informacije, sodelovali so z mano pri prikazu procesov, dokumentov.«
Prek dva metra visokega Roka Hriberška so si stanovalci zlahka zapomnili. Franček Klančnik in Bronislava Horvat sta si zaželela skupne
fotografije z njim in ob tem smo se zelo zabavali.
Rokove naloge so bile pregled vseh procesov v domu,
kuhinje, pralnice, pregled čiščenja in razkuževanja na
bivalnih enotah, dela medicinskih sester, ravnanja
z odpadki, urejenosti okolice ter na splošno osebja.
Pregledal je celoten sistem HACCP za varnost živil in
hrane, sistem verifikacije ter osebno higieno zaposlenih.
14 dni je delal na bivalnih enotah, 14 v kuhinji, en dan
se je bolj posvetil procesom v pralnici. Ob tem je imel
veliko pogovorov s sodelavci, opazoval je odstopanja
od teorije in prakse.
[ 14
Dobili smo dragocene napotke
Mentorica Roku Hriberšku med opravljanjem prakse
pri nas je bila Mirnesa Čeliković, dipl. medicinska sestra, somentorici pa vodja prehrane Alenka Kladnik in
vodja pralnice Jelka Florjančič.
Mladi družabniki in
sprehajalci
Mirnesa Čeliković je bila izjemno vesela, da je lahko
opravljala mentorstvo študentu sanitarnega inženirstva.
»Rok je z vso resnostjo in prizadevnostjo izkoristil
možnost praktičnega izobraževanja v našem okolju,
držal se je predpisanega delovnega časa, upošteval
navodila in naloge mentorja ter izdelal zelo uporabno
poročilo o praktičnem izobraževanju.
V času prakse je bilo pri Roku opaziti pozitivno notranjo
motivacijo (željo po znanju, željo po uvajanju izboljšav,
po povezavi teorije s prakso, po samostojnem obvladanju različnih spretnosti). Rok ima široko strokovno
znanje, usposobljen je za samostojno delo.
Opravljanje prakse sanitarnega inženirja je bila zame
zelo prijetna izkušnja, nekaj povsem novega. Roka si
bodo stanovalci in seveda jaz zapomnili kot pozitivno,
prijazno, komunikativno, predvsem pa ‚visoko‘ osebo,«
je ob koncu prakse povedala mentorica.
Študent je med 23. julijem in 3. avgustom opravljal
prakso v kuhinji. Alenka Kladnik je njuno sodelovanje
povzela takole: »Rok se je na začetku prakse seznanil z
delovnim okoljem v kuhinji in osebjem v njej ter se z
njim zelo dobro ujel.
Kot bodočega sanitarnega inženirja so ga zinamale izboljšave. Izmenjava mnenj in naše prakse v kuhinji je
koristila obojestransko. Pri opravljanju prakse mu je
bilo omogočeno tudi sodelovanje z Zavodom za zdravstveno varstvo Celje, ki je v tem času pri nas odvzel
vzorce živil in brise za snažnost. Njegova praksa se je
zaključila v obojestransko zadovoljstvo in upam, da še
pride kdaj.«
Rok je ob koncu prakse pripravil poročilo. V skladu z
zahtevami prakse je pripravil načrt izobraževanja glede
deratizacije, shemo pravilnega ločevanja odpadkov in
pomena ločevanja odpadkov, evidenco nadzora osebne higiene in delovne opreme v kuhinji ter preučil higiensko-tehnično stanje kuhinje.
Rok Hriberšek je poudaril, da je zaposlitev sanitarnega
inženirja v domu starejših dobrodošla, saj drugi zaposleni – predvsem dipl. medicinska sestra – ne morejo
imeti pregleda nad vsemi področji, na katera sega sanitarno inženirstvo.
Diana Janežič
Tudi letos poleti so stanovalcem PV Zimzelena
družbo delali dijaki in študentje na počitniškem
delu. K nam jih je napotila Občina Šoštanj. Prihajali so ob torkih in četrtkih za štiri ure. Ker je
bilo letošnje poletje zelo vroče, smo za sprehode
izrabili jutranje ure – med 9. in 11. uro.
Dijaki in študentje so ob spremstvu zaposlenih
na sprehod peljali do 10 stanovalcev na invalidskih vozičkih. Stanovalci so bili teh sprehodov
zelo veseli, saj so lepo preživeli dobro urico na
svežem zraku, soncu in v družbi mladih ljudi. Klepetali so o vsem mogočem, zapeli tudi kakšno
pesem ter opazovali naravo, ljudi in dogajanje
ob poti.
Pot jih je vedno zanesla mimo teniških igrišč in
hotela Vesna, pod kopališčem Zora, v park, kjer
so naredili postanek, nato pa skozi park nazaj
proti PV Zimzelenu. Sprehod so vedno sklenili v
senčnici PV Zimzelena, kjer so se okrepčali s sokom in sadjem ter se še malo pogovarjali. Včasih
so mladi spremljevalci pripovedovali o svojem
šolanju, načrtih za prihodnost ter preživljanju
počitnic. Stanovalci pa so obujali spomine na
svojo mladost, poletna kmečka opravila in različne običaje v zvezi z njimi. Bilo je zanimivo in
tudi zabavno.
Mladi fantje in dekleta so nam pomagali tudi pri
urejanju okolice centra – zalili so rože in pometli
smeti. Vsekakor smo bili veseli njihove družbe,
kot so povedali, pa so se tudi oni dobro počutili
pri nas.
Diana Janežič
15 ]
prijetnost bivanja
Povsod je
lepo, a doma
je najlepše
Letošnje poletje je stanovalcem ponudilo enkratno
priložnost: udobno zleknjeni v foteljih in kar v copatih so lahko prepotovali velik del sveta. S pomočjo
sodelovanja PV Zimzelena in podjetja Invel iz Velenja so bili deležni desetih potopisnih predavanj. Pripravila in izvedla jih je prof. Andreja Šifer, ki je predstavljene države tudi sama obiskala.
S projektom smo vsi pridobili
V okviru tega programa so stanovalci »obiskovali« dežele na različnih celinah sveta. Odkrivali so
različne kulture, navade, znamenitosti in značilnosti držav ter delili
življenjske izkušnje in doživetja.
Med predavanji so spoznali, kako
različne navade in kulture imamo
ljudje, v kako različnih življenjskih
razmerah živimo, pa vendar smo na
koncu vsi navezani na dom, družino in tradicijo.
O sodelovanju s PV Zimzelenom
je dr. Selma Filipančič Jenko, direktorica podjetja Invel, povedala:
»Zelo veseli smo, da smo lahko del
našega poletnega časa preživeli z
zaposlenimi in stanovalci doma Zimzelen. Z vsakim našim srečanjem
smo bili deležni toplega sprejema,
prijaznega nasmeha in pozitivne
naravnanosti, ki poskrbi, da se lahko v njihovi družbi resnično dobro
počutiš. Deležni smo bili zanimivih
novih poznanstev, ki so nas obogatila.«
To sodelovanje v projektu Invela je
bilo nova izkušnja tudi za zaposlene in stanovalce. Od stanovalcev je
terjalo udeležbo na predavanjih in
določeno pozornost. Vendar sta jih
zanimivost tematike in način predstavitve z mnogimi fotografijami in
življenjskimi podatki pritegnila do
te mere, da so željno pričakovali
novo predavanje. Večkrat so se tudi
vključili v pogovor, komentirali in
postavljali vprašanja.
[ 16
Zanimivim predavanjem je vedno prisluhnilo okoli 30 stanovalcev, ki so vsakokrat dobili
tudi natisnjeno brošuro z osnovnimi podatki o predstavljenih državah.
V slikah okoli sveta
Omenjeni projekt je dobro uspel
tudi zaradi odlične predavateljice
Andreje Šifer. Poslušalcem je znala
zanimivo predstaviti svoje poglede
in dojemanje dežel, ki jih je v preteklih letih obiskala.
Večinoma to niso bila klasična turistična potovanja z ogledi največjih
znamenitosti, temveč ekskurzije
geografov, zato je bil večji poudarek na naravi, posebnostih dežele,
življenju preprostih ljudi v mestih
in na deželi. Tako so lahko ljudje,
tuje kulture in obiskane dežele preko doživetij in vtisov predavateljice
v očeh poslušalcev še bolj zaživeli.
Andreja Šifer je ob diapozitivih in s
številnimi zanimivimi podatki pred-
stavila Kenijo, Čile in Bolivijo, Indijo,
Sulavesi, Kitajsko, ZDA, Kambodžo
in Vietnam ter Maroko. Prisluhnilo
ji je vedno okoli 30 stanovalcev, ki
so vsakokrat dobili tudi natisnjeno brošuro z osnovnimi podatki o
predstavljenih državah. Eno predavanje je bilo izvedeno tudi na varovani enoti za osebe z demenco.
Vpogled v knjigo življenja
Andreja Šifer ob koncu sodelovanja v projektu ni skrivala zadovoljstva z opravljenim delom. »Iskreno
sem hvaležna spletu okoliščin, ki so
me preko podjetja Invel in njegovih
programov pripeljale v PV Zimzelen, me obogatile za številna nova
poznanstva in mi omogočile nepozabno življenjsko izkušnjo.
kateri so jih spoznavali na turističnih potovanjih, nekateri so v tujih
državah krajši ali daljši čas živeli in
delali.
Pavla je opisovala Nizozemsko, kjer
je preživela svojih prvih 20 let življenja. V nizozemščini nam je voščila »dober dan«. Cveto je zanimivo pripovedoval, kako je kot vojak
mornar na ladji Galeb s Titom spoznaval afriške države.
Veronika je kot učiteljica vsako leto
na ekskurziji spoznala eno evropsko državo. Med drugim je bila v
Italiji, Grčiji, Nemčiji, Franciji, Romuniji, po Jugoslaviji, v Rusiji in na
Nizozemskem.
Andreja Šifer na Kitajskem zidu
Pogledala sem v svet starejših, v
katerega marsikdo v naši družbi
ne želi pogledati. Sem profesorica zgodovine in geografije in
poučujem na Osnovni šoli Gorica
v Velenju, kjer imam opravka z
najstniki, ki so popolnoma drugačna ciljna skupina kot stanovalci doma Zimzelen. Čeprav sem
imela že nekaj skromnih izkušenj z
delom s starejšimi, je bila izvedba
omenjenih predavanj zame zelo
velik izziv.
Tako kot so moji poslušalci med
predavanji opazovali mene, tako
sem jaz opazovala njih, kajti vsak
zase je sporočal svojo življenjsko
zgodbo, ki me je vedno zelo pritegnila.
Mnogi so svoje zgodbe, zlasti po
predavanjih, delili z mano, mnogi so bili le tihi, a zvesti poslušalci. O mnogih zgodbah sem razmišljala še kasneje, skupek vseh teh
zgodb pa je neprecenljiva knjiga
življenja, ki jo vse premalokrat
vzamemo v roke. Imela sem srečo, da sem to poletje uspela prebrati vsaj nekaj poglavij te knjige. Na stanovalce doma Zimzelen
gledam z veliko naklonjenostjo
in občudovanjem.
Vse moje spoštovanje si zaslužijo
tudi zaposleni, ki sem jih spoznala
med svojim »počitniškim delom«.
Smeh, vedrina, sproščenost, prijaznost so njihove odlike, s katerimi
bogatijo življenje stanovalcev,« je
povedala ob koncu predavanj.
Andreja Šifer je tudi brez zadrege
priznala, da je imela na začetku
tremo: »Najbolj me je skrbelo prvo
predavanje, a je bilo kljub bojazni,
da ga bom kako polomila, uspešno izvedeno. Že po nekaj uvodnih
besedah je trema popustila, besede so, sprva previdno, predvsem pa
pretiho, stekle in že smo bili sredi
Afrike.
Ob predavanjih sem se v mislih tudi
sama vrnila v čas, ko sem na številnih potovanjih spoznavala novi,
meni do takrat neznani svet in ugotovila, da imam veliko zakladnico
spominov, ki me bodo bogatili do
konca življenja.«
Najlepše je doma
Marija je v Evropi obiskala Grčijo,
Turčijo, Belgijo, Nizozemsko in Veliko Britanijo, daleč čez morje pa tudi
Indonezijo. Sicer pa je dolga leta
delala v Nemčiji, najprej kot gospodinja pri družini, nato kot čistilka v
bolnišnici.
Zofka je po Evropi potovala kot
članica pevskih zborov, Marica kot
mlado dekle v družbi prijateljev,
Amaliji je najbolj ostal v spominu
izlet v Leningrad. Še ena Marija je
bila osem let zaposlena v tovarni
Bosch v Reutlingenu v Nemčiji, Kristini so v lepem spominu ostala finska jezera in glavno mesto Helsinki.
Ob vsem tem obujanju spominov
in zbiranju vtisov iz tujih dežel smo
soglašali, da ljudje med seboj nismo tako zelo različni, kot se morda zdi na prvi pogled. Razlikujemo
se sicer po barvi kože, jeziku, veri,
zgodovini oz. preteklosti, kulturi,
naravnih danostih za življenje, življenjskem stilu. Vsak človek pa si v
prvi vrsti želi živeti mirno in srečno
življenje ter zaslužiti zase in za družino, nekaj ustvariti.
Ob koncu smo si bili edini, da je
svet velik in lep, a doma je najlepše.
Diana Janežič
Zadnje, deseto srečanje z Andrejo
Šifer smo zastavili malo drugače.
Stanovalce smo povabili, naj pripovedujejo o svojih potovanjih po
svetu in vtisih iz drugih držav. Ne-
17 ]
prijetnost bivanja
Ko življenje
postavi svoja
pravila
Cvetko in Ida Ring sta se v PV Zimzelen
preselila septembra leta 2010. Odločitev za preselitev v dom je bila težka, a
skoraj nujna. Cvetko danes pravi: »Hvala bogu, da sva tukaj.« A naj se zgodba
začne na začetku.
Cvetko Ring se je rodil v Doliču
leta 1940. Starša sta prihajala iz velikih družin, saj je bilo v vsaki po 13
otrok. Ringi so imeli kmetijo, v družini so bili trije fantje in danes najstarejši živi na tej domačiji. Druga
dva pa sta se odselila v Podkraj pri
Velenju, kjer jima je teta podarila
enemu svojo hišo s preužitkom
zase, drugemu, Cvetku, pa zemljo,
na kateri si je kasneje postavil hišo.
Cvetko je po osnovni šoli končal
trgovsko šolo v Mariboru, ob delu
pa kasneje na Delavski univerzi v
Dravogradu še komercialno šolo.
Zaposlen je bil v različnih trgovinah na Koroškem, ko pa je bila leta
1971 v Velenju odprta blagovnica Nama, je prišel za poslovodjo
samopostrežbe. V njej je delal do
upokojitve leta 1994 in delovno
dobo sklenil kot ekonom.
Njegovi spomini na sedemdeseta
leta prejšnjega stoletja so živi in
lepi. »Ljubljanska Nama je bila takrat eno najboljših trgovskih podjetij – tako po izboru artiklov kot
po kadru. Pred odprtjem blagovnice smo se zaposleni tri mesece
iz Velenja vsak dan vozili v Ljubljano na tečaj. Nato smo dva meseca
polnili police in pripravljali druge
stvari. Odprtje je bilo decembra
1971 in to je bil velik dogodek.
Bili smo zelo uspešni, naše plače
so bile zelo dobre, zaposleni pa
smo lahko dobili tudi stanovanjski
kredit. Takrat sem začel zidati hišo
v Podkraju,« je povedal Cvetko.
Lepa leta vojaščine
Pred tem pa se je leta 1959 začelo
obdobje Cvetkovega življenja, ki
[ 18
Cvetko je zelo zadovoljen, da sta z ženo Ido našla varno zavetje v PV Zimzelen.
se ga vedno rad spominja. Ni veliko
moških, ki bi se služenja vojaščine
tako z veseljem spominjali. Pa čeprav je trajalo tri leta in to še v rodu,
ki si ga ni izbral.
Cvetko se je prijavil za avtomobilsko enoto, razporedili pa so ga v
mornarico, v gardo.
Pot ga je naprej vodila v Lovran pri
Opatiji v šolo za veziste. Začelo se
je klasično – s striženjem do golega,
da vojaki drug drugega niso prepoznali, z zabavljanjem »fazanov«, s
slabo hrano, s prelaganjem drv s severa dvorišča na jug in z vzhoda na
zahod, zato da so pač bili z nečim
zaposleni. Kajti šolo so prenavljali,
ko pa je bila obnovljena, je Cvetko
začel uživati.
Učil se je cele dneve in izučil se je
za radiotelegrafista. V tem je bil
najboljši, tako dober, da se je po
končani vojaščini in opravljenih še
dodatnih tečajih prijavil pri Splošni
plovbi, a mu mama službe na ladji
ni »odobrila«. V tej smeri torej zgodba nima nadaljevanja.
Ima pa zanimivo nadaljevanje v
zgodbi odličnega telegrafista vojaka Cvetka, ki je najprej služboval v
Jadranskem morju na rušilcu Pula.
»Izredno lepe spomine imam na ta
leta in še enkrat bi rad vse to doživel. Videl sem celo Jadransko morje,
vse otoke in pristanišča, videl ogromne ladje, tuje in domače,« pripoveduje z žarom.
Prihajalo pa je še boljše. V letu
1961, rojstnem letu gibanja neuvrščenih, je bil skupaj s poveljnikom
ladje Pula, ki ga je zelo cenil, pre-
meščen na ladjo Galeb. Z maršalom
Josipom Brozom Titom je potoval v
države, ki jih nikoli kasneje ni znova
videl: Sredozemlje, države Severne Afrike in vse do Gane. To je bila
množica držav in mest – Gana, Gvineja, Mali, Maroko, Tunis, Rabat, Casablanca, Kartagina, Egipt – tako da
se je marsikatero jutro vprašal: ‚Kje
sem, ali sanjam?‘
V pripravah na to potovanje so morali vojaki začeti trenirati veslanje
– kasneje je bil Cvetko prvak jugoslovanske mornarice v tem športu
– boks, judo, jadranje in plavanje.
»Pred potovanjem so nas tudi cepili
proti različnim boleznim in ob tem
so mnogi vojaki molili, da bi zboleli,
da ne bi bili sposobni in ne bi šli na
to pot. Jaz pa sem si samo želel, da
bom primeren.«
Ali vidiš ekvator?
14. februarja 1961 je ladja Galeb izplula iz Splita in plula 14 dni neprekinjeno proti Gani v Zahodni Afriki.
Do ciljnega pristanišča so prišli dva
dni prezgodaj in se zasidrali na odprtem morju. Cvetku je živo ostal
v spominu dogodek, ko je Tito vso
posadko poklical na palubo in jih
povabil k velikemu daljnogledu,
da si ogledajo ekvator. Višji oficirji,
nižji oficirji in navadni mornarji so
vsi potrdili, da ga vidijo. Tito pa se
je nasmejal na vsa usta: »Ekvatorja
se vendar ne vidi. Mornarjem ne zamerim, da ga »vidite«, ampak da ga
vidite tudi oficirji?« Pri tem je z daljnogleda potegnil črno nit in dodal:
»To je vaš ekvator!«
Cvetko je Tita doživel kot izrednega
človeka: »Za nas je bil človek na mestu. Vedno je prišel med mornarje,
nas spraševal, kako se počutimo,
hotel je vedeti, kaj delamo. Oblekel se je v delovno obleko in odšel
v strojnico. Povsod po svetu so ga
pričakali navdušeno in s spoštovanjem.«
Takšno potovanje je Cvetko doživel
dvakrat. Obakrat je trajalo štiri mesece, zaključek je bil vedno s slovesnostjo na Brionih, nato pa je dobil
mesec dni dopusta. V pristaniščih
so imeli mornarji prosto za oglede,
občasno so bili dežurni na ladji.
Cvetko je tako med vojaščino spoznal pestro kulturo, življenjske navade in prehrano različnih narodov.
»Imam same pozitivne izkušnje,
ljudje so bili povsod prijazni, pošteni,« hrani Cvetko spomine na enega
najlepših obdobij svojega življenja.
Tudi zato, ker je vojaščino služil s
pripadniki vseh narodov in manjšin
tedanje Jugoslavije in vsi so se med
seboj zelo dobro razumeli.
Postali so družina
Leta 1963, po odsluženju vojaščine, se je Cvetko zaposlil v trgovini
v Doliču, tipičnem manjšem slovenskem kraju, v katerem so poleg
trgovine pomembni objekti še cerkev, gostilna in šola. In v šoli je bila
učiteljica Ida. Ljubezen se je vnela
in dozorela v zakonu.
Ida je z njim prišla v Velenje in začela učiti na osnovni šoli Veljka Vlahovića (danes Livada). Bila je razredna
učiteljica, poleg tega pa je vodila
tudi pevski zbor.
V veliki ljubezni sta se Idi in Cvetku rodila hči Metka in sin Roman.
Življenje je bilo lepo, dokler se ni
zgodila tragedija in je sin leta 2002
umrl v prometni nesreči z motorjem. Spomin nanj in na nesrečo je
danes še prav tako svež in boleč
kot pred desetimi leti. Umrl je star
36 let, bil je priznan strokovnjak v
Gorenju za brusilne stroje za Elanove smuči. Zaradi tega je prepotoval
svetovna smučarska središča. Njegova velika ljubezen so bili motorji.
Ostali so njegova partnerka in dva
sinova.
Hči Metka že dolgo živi v Ljubljani, a
vsak teden starša obiskuje v domu.
Študirala je jezike in je že več kot 25
let zaposlena v Narodni in univerzitetni knjižnici.
Ljubezen ne umre nikoli
Sinova smrt je bila za oba starša
velik šok, za mamo Ido tako velik,
da ji je pustil trajne posledice. Z leti
Cvetko Idinih zdravstvenih težav ni
mogel več obvladovati in vse težje
je živel sam z njo.
Bile so neprespane noči, bila je neprestana skrb, da je odtavala predaleč od hiše, da se ne bo vrnila od
sosedov, kamor je hodila po mleko.
Prevečkrat ga ni prepoznala kot
svojega moža, vedno je iskala stvari po hiši, začela kuhati in pozabila
na vse skupaj, iskala svojo pokojno
mamo.
Cvetko je rešitev našel v preselitvi v
PV Zimzelen. Odločitev je bila težka, a je po tem ni nikoli obžaloval.
»Hvala bogu, da sva tukaj. Ida živi
na varovani enoti za osebe z demenco, tukaj, pod mojo sobo.
Vsak dan grem k njej in jo pripeljem
v svojo sobo, kjer gledava filme, se
pogovarjava, ko postane nemirna,
pa jo znova vrnem v njeno varno
okolje na varovano enoto. Včasih
me pozna kot svojega moža, včasih ne. Včasih ji rečem, da jo imam
rad in bi se rad z njo poročil, pa mi
odgovori, da to pa ne gre, ker je že
poročena.
Je zlata žena in vedno bolj jo imam
rad. Težko je spremljati takšno stanje, a psiholog mi je dejal, da žena
živi v stanju blažene pozabe, srečna, v svojem svetu, brez skrbi.
Opažam prebliske spominov, odlomkov iz preteklosti. Včasih mi v
atriju pod menoj zapoje pesem in
me s »Cvetko, Cvetko« prikliče na
balkon. Ko greva do moje sobe, ji
dam ključ in rečem, naj poišče vrata. Zasvetijo se ji oči, ko na vratih
prebere ime Cvetko …« vre pripovedovanje iz Cvetka hkrati v sreči in
nesreči. Včasih življenje res postavi
svoja nerazumljiva pravila.
Tudi Cvetko ni zdrav, imel je že več
različnih operacij in je bil nekaj časa
na invalidskem vozičku. Še zdaj je
šibek v nogah.
»Sploh ne vem, kako bi bilo, če bi
midva bila še doma. Ne morem vam
povedati, kako sem zadovoljen, da
sem tukaj. Nimam nobenih skrbi in
predvsem me ne skrbi za ženo. To
pa je največ, kar lahko imam!«
Diana Janežič
19 ]
prijetnost bivanja
Gradimo mostove med ljudmi
V prvem zimskem klepetu v novi sezoni smo 29. novembra gostili monsignorja Jožeta Pribožiča,
župnika združene župnije Šoštanj, Bele Vode in Zavodnje, dekana dekanije Šaleška dolina, naddekana za področje Šaleške in Zgornje Savinjske doline ter ekonoma Celjske škofije. Njegova
priljubljenost in čas pred prvo adventno nedeljo sta bila gotovo razloga, da je bila bivalna enota
Sivka skoraj premajhna za več kot 60 poslušalcev.
Jože Pribožič ne govori rad o sebi,
zato sem njegovo življenjsko zgodbo sestavljala v večji meri sama, on
pa ji je pritrdil in je skromno dodal
še kakšen podatek ali komentar.
Luč sveta je ugledal v Gorici pri Brestanici leta 1947 kot prvi otrok, ki
so se mu kasneje pridružili še štirje
bratje in dve sestri. Na 10 ha veliki
kmetiji je bilo vedno dovolj dela,
tudi za otroke pred odhodom v
šolo ali po prihodu domov. Šola je
bila sedem kilometrov daleč, cerkev je bila veliko bližje.
Šola mu ni delala težav. Lahko bi
izbral kateri koli poklic, a odločitev
za duhovniškega mu je bila skoraj
položena v zibelko. Dva strica po
očetovi strani sta bila namreč duhovnika, dve teti sestri usmiljenki.
Širša materina rodbina je dala kar
nekaj znanih duhovnikov, recimo
patra Simona Ašiča, opata samostana v Stični Rafaela Ašiča in profesorja cerkvene zgodovine dr. Antona
Medveda, ki je nekaj časa kaplanoval v Šoštanju.
»Družina je dihala s cerkvijo in v
naši hiši obisk duhovnika ni bil nekaj posebnega. Pritegnilo me je
dejstvo, da imaš kot duhovnik delo
z ljudmi, da si vedno v stiku z njimi
in vedno na poti,« je razložil odločitev za duhovniški poklic.
Leta 1962 je šel v državno gimnazijo
v Maribor, študij pa je leta 1966 vpisal na Teološki fakulteti v Ljubljani.
Živel je v bogoslovnem semenišču
pri stolnici. Po prvem letniku študija so ga, kot vse bogoslovce, poslali
služit vojsko v Makedonijo. Hudega
mu ni bilo, saj je rad delal in na vojaščino ima lepe spomine.
[ 20
Jože Pribožič: » Advent je čas, ko se povežemo, mislimo drug na drugega, si podarimo ljubezen.«
Na fakulteto se je vrnil leta 1969,
kjer je opravil drugi in tretji letnik
študija, v četrtega pa se je vpisal
v Mariboru, kjer so 1968. leta začeli s študijem teologije in uredili novo bogoslovno semenišče. V
tistih letih je v Mariboru študiralo
260 bogoslovcev in še 40 jih je bilo
na služenju vojaščine, danes jih je
združenih pod eno streho v Ljubljani le 50.
Biti blizu ljudem
Po končanem petem letniku je imel
Jože Pribožič 2. julija leta 1972 v
Brestanici novo mašo. »To je gotovo pomemben mejnik v življenju
duhovnika. Prej si bil voden, zdaj pa
moraš stopiti naprej in pokazati, kaj
si se naučil,« je poudaril.
Še v istem mesecu je nastopil
dvomesečno prakso v romarski
cerkvi sv. Petra pod Svetimi Gorami
na Kozjanskem, nato pa se je
namestil v Kamnici pri Mariboru,
da je lahko dokončal šesti letnik, v
katerem je že moral tudi maševati.
Leta 1973 je bil za sedem let nameščen v Slovenske Konjice, kjer
je predvsem poskrbel za obnovo
cerkve.
»Po vojni se slovenske cerkve niso
obnavljale. Če je že bil nabran
material, se ga je vedno porabilo
pri obnovi drugih objektov. Po letu
1965 pa so se razmere spremenile
in začele so se obnove cerkva. Prav
vse so je bile tudi potrebne,« je pojasnil.
Podobno delo ga je pričakalo leta
1980, ko ga je škof Vekoslav Grmič
nastavil za župnika v Šoštanju. Cerkev sv. Mihaela je bila nova, a neopremljena.
»Se
spominjate,«
je
nagovoril
poslušalce, »da je bil beton na tleh
in povsod okoli, lesene mostnice,
ki so pri gradnji služile za odre, pa
so bile, oblečene v polivinil, klopi?
Tako je bilo tri leta, potem pa smo
dobili sedanjo opremo cerkve. Na
šmihelsko nedeljo leta 1991 je bila
naša cerkev posvečena.«
Jože Pribožič je leta 1996 postal
prvi častni občan Šoštanja, in to je
bilo veliko priznanje, ki ga je dobil
od ljudi. Kako ga je doživel?
»To je bilo priznanje temu, kar
je živega, naši medsebojni
povezanosti in prostovoljstvu. Vse
cerkve v naši župniji so bile obnovljene s prostovoljno pomočjo
ljudi. Na tak način smo leta 2007
postavljali tudi novo celjsko škofijo
in v stavbi, ki je imela prej povsem
drugo namembnost, s prostovoljnim delom, tudi Šoštanjčanov, uredili prve prostore za škofa.
Marsikdo, ki v cerkev k obredom
ne hodi, je na delovne akcije prišel.
Delo združuje, povezuje.
Če človek nekaj dela, če nekaj dobrega naredi, je vesel, ko je delo
opravljeno. To je pri prostovoljstvu
zelo pomembno. Tudi prostovoljke
Veronike, ki prihajajo k stanovalcem v PV Zimzelen, so po obiskih
vedno vesele, navdušene. Ker dajejo del sebe, se obogatijo. Gradijo
mostove prijateljstva.«
Advent – prihod
Ko je bil Jože Pribožič otrok, so adventni čas praznovali drugače, kot
ga praznujemo danes. Kako se je
spremenilo doživljanje adventnega
časa?
lučke na venčku, je njihov namen
dosežen. Vsaka sveča nas spomni
na eno adventno nedeljo, ki jo verniki počastijo z udeležbo pri maši in
poslušanjem božje besede.
V Šoštanju v soboto pred prvo adventno nedeljo pripravimo delavnico izdelovanja venčkov za otroke, v
nedeljo pa na trgu dvignemo venčke in prižgemo luči,« je povedal in
nam za konec voščil: »Želim, da bi
vsakdo od česa kaj odnesel, se po-
vezal z drugimi ljudmi. Zato prižigamo svečke, da se povezujemo.
Advent je čas, ko se povežemo,
mislimo drug na drugega, si podarimo ljubezen. Teden pred prvo adventno nedeljo je teden Karitasa. Ta
beseda pomeni dejavno ljubezen.
Do drugih ljudi. Upam, da je tudi ta
večer pomagal k povezovanju med
nami.«
Diana Janežič
Prazniki
Spet so tu božično-novoletni prazniki. Prazniki? Če pogledam koren
besede praznik, se sklicuje na besedo »prazen«. Ob teh praznikih
pa ni prazno. Vsega je polno: polno hrane, polno pijače, polno daril,
polno ljudi, polno veseljačenja … Vsega je polno, prepolno.
Ob vsem tem blagostanju pa so morda prazne naše duše, naša srca,
naša pričakovanja, naš pogled iz globin po poti naprej. Ko se zazremo po tej poti, vidimo, da je vse tisto »polno« pravzaprav breme na
naši poti, da tega sploh ne potrebujemo. Vse skupaj se nam obeša
na ramena in nas vleče k tlom.
Zato ob teh praznikih iščimo povsem druge stvari, ki nas bodo napolnjevale s toploto, notranjo lepoto, notranjo energijo. Najdimo
topel pogled, ljubeč nasmeh, pomoč med starejšimi in mlajšimi,
spoštovanje starosti, modrosti, še koristnosti (ne odvečnosti).
Podarimo si čas, podarimo si drug drugega. Spoznali bomo, da je ljubezen edini smisel življenja, da je gonilna sila vsega na svetu. V tem
ravnovesju s samim sabo in drugimi bomo lahko zravnano pogledali
v zasneženi božično-novoletni dan in si rekli: »Včasih je tudi sreča
na obhodu. Življenje le ni bilo zaman.«
Veronika Balažic
Tudi letos je jaslice v PV Zimzelenu postavil Tine Volk, v sodelovanju s Tonetom Perovcem.
»Veliko običajev je v advent prišlo
z zahoda in ima vzrok v trgovini.
V moji mladosti nismo poznali adventnih venčkov. Večeri so bili dolgi, pričakovali smo sv. Miklavža,
nato smo nabirali mah in se pripravljali na postavljanje jaslic. Čisto na
koncu leta smo postavili novoletno
jelko.
Adventni venčki imajo svojo vlogo
in pomen. »Jaz sem luč življenja,«
je rekel Jezus, in če tako vzamemo
21 ]
prijetnost bivanja
Pisalo se je leto 2012
Januar
Začelo se je evropsko leto
medgeneracijskega sodelovanja in
aktivnega staranja.
V sklopu projekta kakovosti
E-Qalin so svoje delo opravile
samoocenjevalne skupine za
delavce.
Organizirali smo prvo delavnico
mokrega polstenja za zunanje
udeleženke. Iz nje so kasneje
nastali krožki ustvarjalnih delavnic
Socvetje.
Poslušali smo zimski klepet
s Topolšičanom Martinom
Koželjnikom.
Februar
Člani pevskega zbora Zimzelen
so se udeležili prireditve pevskih
zborov Šola poje – Šoštanj poje v
Osnovni šoli Šoštanj, na kateri je
nastopilo 16 pevskih skupin.
Dan kulture smo zaznamovali s
koncertom Mešanega pevskega
zbora Svoboda Šoštanj.
Veselo, glasno in živopisno
smo pustovali skupaj z otroki iz
Podružnične OŠ Topolšica in Vrtca
Urška.
Zaposleni so se udeležili športnih
iger domov za starejše na Soriški
planini.
Poslušali smo zimski klepet s
Topolšičanom Dušanom Krivcem.
V jedilnici je svoja dela razstavljal
Feliks Frühauf - Sreč.
[ 22
Marec
Za dan žena so učenci Podružnične
OŠ Topolšica čestitali stanovalkam
s pevskim in plesnim nastopom ter
voščilnicami, ki so jih izdelali sami.
Konec marca smo bližajočo veliko
noč zaznamovali z izdelovanjem
volnenih pirhov in piščančkov,
s pomočjo krajanov pa smo na
delavnici izdelovali tudi butarice in
barvali jajca.
V jedilnici so svoja likovna dela
razstavljali učenci OŠ Šoštanj.
Poslušali smo zimski klepet s
Topolšičanom Jožetom Ovčjakom.
April
S posaditvijo cvetja v velike
pločevinke smo sodelovali na
razstavi SUSTainART v Galeriji
Velenje v sklopu Evropske
prestolnice kulture.
V aprilu in maju je v našem
razstavišču likovna dela razstavljala
slikarka Veronika Svetina. Ob
odprtju razstave so nastopili
člani dramskega krožka UNI za 3.
življenjsko obdobje Velenje.
Maj
25. maja so bili stanovalci na izletu
v Prekmurju.
V sklopu usposabljanja bodočih
socialnih oskrbovalk pri Ljudski
univerzi Velenje so v maju
kandidatke pri nas opravljale
praktični pouk, v juniju pa izpit.
Od septembra 2011 do maja so
k nekaterim našim stanovalcem
prihajale na obisk dijakinje
Šolskega centra Velenje.
Pevski zbor Zimzelen je pripravil
samostojni koncert v PV
Zimzelenu.
Parkirišče na severni strani PV
Zimzelena je dobilo asfaltno
prevleko.
Junij
V prvi polovici leta so v PV
Zimzelenu za 20 zaposlenih
potekale tri dvodnevne delavnice
v projektu kakovosti E-Qalin
z naslovom Naravnanost na
uporabnike in procese.
Zaposleni smo se udeležili izleta v
adrenalinski park na Krvavcu.
Štirje stanovalci so sodelovali na
športnih igrah domov starejših v
Domu za varstvo odraslih Velenje in
osvojili 4. mesto.
Na razpis Lokalne akcijske skupine
Društvo za razvoj podeželja
Šaleške doline smo prijavili projekt
Medgeneracijsko sodelovanje –
delavnice zeliščarstva ali krajše
Zeliščarstvo. Projekt je bil izbran
in bo delno financiran iz sredstev
Evropskega kmetijskega sklada
Leader.
V PV Zimzelenu je svoja likovna
dela razstavljal Oskar Sovinc, član
Društva šaleških likovnikov.
Julij
Izšla je 6. številka revije Zimzelen.
Med predlogi na razpisu za Naj
[ Dokler živiš – živi! ]
sodelavca je bila izbrana sodelavka
Janja Koželj, med predlogi za naj
skupino Skupine Premogovnik
Velenje pa čistilke.
V del naših prostorov se je zaradi
sanacije Bolnišnice Topolšica
preselila uprava bolnišnice.
V juliju in avgustu je profesorica in
popotnica Andreja Šifer v okviru
projekta podjetja Invel izvedla 10
potopisnih predavanj za stanovalce.
Avgust
Zabeležili smo prvo leto delovanja
prostovoljk Veronik.
Imeli smo sladoledni popoldan.
V juliju in avgustu so bili na
počitniškem delu v PV Zimzelenu
dijaki in študentje iz Občine Šoštanj.
Šest zaposlenih se je povzpelo na
Triglav.
September
Stanovalci so si v Domu kulture v
Velenju ogledali muzikal Aladin.
Stanovalci so imeli jesenski izlet na
Sv. križ nad Belimi Vodami.
Imeli smo piknik.
Likovna dela je razstavljala Štefka
Kordeš, članica Društva šaleških
likovnikov.
Pri vhodu je gospodinja
Ema Goltnik v sodelovanju s
stanovalcema Andrejem Škuljem
in Dušanom Greglom postavila
razstavo Spomini iz naše kuhinje
z restavriranim starim pohištvom,
posodo in drugo opremo.
Oktober
Članice skupine Gambatte pri
Društvu šaleških likovnikov so v
prostorih PV Zimzelena začele
ustvarjati kipe v naravni velikosti, ki
bodo oživili prostore in dvorišče.
Zaživele so ustvarjalne delavnice
za zunanje udeležence z imenom
krožki Socvetje. Izvedli smo
delavnice suhega polstenja, peke
kruha in izdelovanja nakita ter več
delavnic mokrega polstenja.
15. oktobra se je na prvih pevskih
vajah sešel novoustanovljeni pevski
zbor zaposlenih.
Praznovali smo 3. rojstni dan PV
Zimzelena. Nastopili so stanovalci
in zaposleni. V skladu s projektom
Zeliščarstvo smo bivalne enote
poimenovali po zeliščih.
Do sredine novembra so
štiritedensko prakso opravljale
dijakinje šole za socialne poklice
iz Sv. Andraža na avstrijskem
Koroškem.
Imeli smo kostanjev piknik.
V jedilnici je popotnica Alenka
Seher iz Velenja razstavljala
fotografije in pripravila predavanje
s svojega potovanja po Nepalu.
November
V počastitev leta
medgeneracijskega sodelovanja
smo izvedli delavnico stanovalcev
in učencev Podružnične OŠ
Topolšica.
Stanovalke so si ogledale 2.
mednarodni festival vezenja v
Velenju.
Organizirali smo sestanek s svojci.
Začeli smo vsakoletno anketo o
zadovoljstvu med stanovalci, svojci
in zaposlenimi.
V jesensko-zimskem času smo
vsakih 14 dni prirejali tombolo
ter organizirali ogled slovenskih
filmov in dokumentarnih filmov iz
arhiva Muzeja usnjarstva Slovenije v
Šoštanju.
Imeli smo zimski klepet z msgr.
Jožetom Pribožičem, dekanom
Šaleške dekanije, ki je bil izjemno
dobro obiskan.
Začetek božično-novoletnih
praznikov smo zaznamovali z
izdelovanjem adventnih venčkov.
December
90-letnico rojstva pesnika
Karla Destovnika Kajuha smo
zaznamovali z nastopom učencev
OŠ Karla Destovnika Kajuha v
Šoštanju, Podružnične OŠ Topolšica
in članov pevskega zbora Zimzelen.
Pred PV Zimzelenom je bil dograjen
nadstrešek in postavljena nova
senčnica.
Prazničen december smo
zaznamovali z obiskom Miklavža,
peko Miklavžev, postavljanjem jaslic
in novoletne jelke ter krasitvijo
bivalnih enot.
20. decembra smo skupaj s svojci
in stanovalci na bivalnih enotah
priredili svečano novoletno večerjo.
V letu 2012 smo imeli 106 različnih
prireditev – nastopov skupin,
delavnic, razstav, predavanj.
Dvakrat na mesec sta bili bralna
čajanka in sveta maša v kapeli
PV Zimzelena, vsak mesec smo
pripravili praznovanje rojstnih dni
stanovalcev. Na izlet ali prireditev
izven PV Zimzelena smo stanovalce
peljali osemkrat. Prireditev
se je povprečno udeležilo 50
stanovalcev.
V decembru je bil najmlajši
stanovalec star 40 let, najstarejša
stanovalka pa 95 let. Povprečna
starost zaposlenih je bila 37 let.
23 ]
prijetnost bivanja
Robijevi sošolci
iz srca do srca
So stvari, ki si jih lahko privošči vsak, so
reči, ki jih je mogoče dobiti za vsakim
vogalom, a so trenutki, ki jih ni mogoče
kupiti z nobenim denarjem …
Sošolci so obiskali Robija Vizjaka (desno spodaj) in z njim preživeli nekaj lepih uric.
Bilo je nekoč, še ne tako dolgo nazaj, bili smo še otroci, se podili okoli šolskih vogalov, se skrivali, lovili,
našli prve simpatije, morda občutili
prvo ljubezen. Tudi Robi Vizjak je bil
del našega razreda in je z nami vred
gulil šolske klopi. Že od malih nog
je bil zelo dober športnik. Pretekel
je veliko tras, poznal vsak kotiček
našega lepega kraja Vojnika in užival v stiku z naravo. Trdo je delal za
to, da je lahko sodeloval na večjih
tekmovanjih. Bil je regijski prvak v
krosu v Celju.
Po koncu osnovne šole smo se razšli in vsak je stopil na svojo pot. Širili
smo obzorja, odraščali in postajali
vedno bolj samostojne in samosvoje osebnosti. Naše vezi so se zrahljale, z nekaterimi pretrgale in se niko-
[ 24
li več povezale, z nekaterimi pa smo
ostali povezani, čeprav je za nami že
toliko let. Vedno bolj se zavedamo
in cenimo naše prijateljstvo, ki nam
vsake toliko časa polepša večer, ko
se spet srečamo in obudimo spomine na stare čase …
Življenje gre naprej
Dolgo časa nismo vedeli za Robijevo zgodbo. Verjeli smo, da mu ni do
druženja z nami, da si je našel svoje
prijatelje in zaživel nekje po svoje. A
žal smo živeli v zmoti. Izvedeli smo
resnico, ki nas je osupnila in zarezala v vsakega izmed nas. Človek
kar ne more verjeti, kakšne zgodbe
nam piše življenje.
Na enem izmed naših druženj pred
desetimi leti smo sklenili, da nave-
žemo stik z njim in ga obiščemo.
Začela se je iskalna akcija. Zavrteli
smo ogromno številk, poklicali kar
nekaj ustanov in uspelo nam je.
Takrat je okreval v Delovno-varstvenem zavodu Videm pri Ljubljani. Še
vedno je svež spomin nanj, kako se
je razveselil našega obiska. Po klepetu in obujanju spominov nam
je pokazal, da zmore igrati tudi na
orglice.
A čas neusmiljeno hiti, teče in nič
ne vpraša, če nam je prehitro, prav
ali ne! Čas gre in z njim odraščamo
tudi mi. Letos smo zaznamovali že
25. obletnico od takrat, ko smo zapustili osnovno šolo. In večina od
nas je v tem letu stopila v četrto desetletje svojega življenja. Tudi Robi.
Življenje nam je dano
Nekdanji sošolci smo Robija želeli
ponovno obiskati in ga razveseliti z
obiskom. Začeli smo z iskalno akcijo in tudi tokrat uspeli. Našli smo ga
v PV Zimzelenu, prijetnem centru
starejših v Topolšici, ki ga obdaja
čudovita narava. Po nekaj dogovorih z gospo Diano je napočil dan
našega obiska.
Vse stezice so lepe,
najlepša je ta,
ki me vodi do hiške,
kjer so mam‘ca doma.
(iz zakladnice ljudske dediščine)
Z besedami težko opišem trenutek
ganjenosti vseh, ki smo ga obiskali. Prva je v njegovo sobo vstopila
naša takratna predsednica razreda
Tinca. Po prvem šoku in presenečenju, ki ga je občutil v tistem trenutku, jo je Robi prepoznal, nato pa
tudi vse, ki smo stali za njo.
Zelo se nas je razveselil in ob tem
smo srečo čutili tudi vsi zbrani okoli
njega. Še posebej je bil vesel razredničarke Tatjane Falnoga, s katero
je bil vedno v lepem odnosu.
Bilo je zares lepo, vsi smo se imeli
odlično. Klepetali smo in bili veseli,
ker se je Robi spomnil dosti stvari,
ki smo jih včasih skupaj počeli. Spet
nam je zaigral na orglice in v njegovih očeh je bilo videti iskrice sreče.
Sploh se nismo zavedali, da smo bili
toliko časa skupaj, in nihče od nas
ni niti pomislil na uro.
Gotovo bi še klepetali in obujali
lepe spomine, če nas ne bi Robijevi sosedje opomnili, da se pač bliža
čas večerje in bi radi prišli do svoje
mize, kjer bi lahko v miru večerjali.
Tako smo se poslovili in pustili za
sabo nekaj lepih uric, ki so bile preživete malo drugače, kot jih je Robi
navajen sicer.
Vsi se jih bomo spominjali s toplino
v srcu.
Darinka Kotnik Arih
Življenje gre naprej,
ne sprašuje in ne upošteva mej,
vsakemu nameni kakšno stvar,
vsakemu nameni kakšen dar.
Življenje nam je dano,
le ceniti ga dostikrat ne znamo.
Mama in hči
Zunaj sneži, močan veter dela zamete in vremenske razmere mi ne
omogočajo, da bi se odpeljala k mami v Topolšico. Danes sem si še
posebej želela biti z njo, kajti danes je rojstni dan mojega očka, ki ga
žal ni več med nami.
Je pa z mamo vedno in v slehernem trenutku. V stanju globoke demence je v njeni glavici še vedno tu; le odšel je; morda na sprehod
ali na pevske vaje, k frizerju … O, milostna demenca!
Tako pa je ob skrbni negi in pozornosti vseh, ki jo negujejo, mirna in
zadovoljna ter prijetno komunikativna. Rada posluša melodijo domače, šoštanjske govorice, kajti v Šoštanju se je rodila in preživela
svojo mladost. Spet je doma.
Ko prihajam k mami, prihajam tudi v kraje, kjer sem tudi sama preživela čudovit čas marsikaterih počitnic v svojem otroštvu. S svojim
dedkom, maminim očetom, sva »prerajžala« okolico Šoštanja in tudi
Topolšice. Potepala sva se po okoliških gozdovih in navdušil me je
za gobarjenje.
Življenje je res nepredvidljivo. Moja starša si nista nikoli mislila, da se
bosta spet kdaj vrnila v domače kraje. Vendar je čas neusmiljen, in
ko sta nastopili starost in bolezen, je prišla tudi odločitev za v dom.
Tu v Zimzelenu pa sta našla varnost, skrbno nego, profesionalno in
prijazno osebje ter prijetno počutje.
Redno prihajam na obisk, zdaj žal samo še k mami, in čeprav je pot
dolga, je moj trud poplačan, ko jo vidim zdravo, urejeno, mirno in
zadovoljno.
Andreja Cokan Lukač
25 ]
prijetnost bivanja
Vse najboljše
za 95 let
Najstarejša stanovalka PV Zimzelen je 17.
septembra praznovala 95. rojstni dan. To je
Hilda Krajnc, ki je bila rojena kot Močivnikova
v Celovcu v Avstriji.
Hildi Krajnc smo vsi zaželeli predvsem zdravja.
Ko je na rojstni dan obujala spomine na pretekle dogodke v svojem življenju, se je med drugim spomnila,
kako je bila v mladih letih zaljubljena – v svojega bodočega moža. Doma je bil iz Slovenije, iz Velenja, v Celovec pa ga je pripeljalo delo. Poročila sta se, začenjala
se je druga svetovna vojna in Hilda se je z njim preselila
v Velenje. Dve leti sta z možem preživela v partizanih,
potem pa si je Hilda našla delo pri različnih delodajalcih – pri proizvodnji lesenih igrač, v konfekcijski tovarni
je šivala obleke, delovno dobo pa je končala v tovarni
gumbov Galip.
Jesen življenja Hilda preživlja v PV Zimzelenu in zadovoljna je, da ji je na stara leta omogočeno tako lepo
življenje. »Tukaj se počutim kot doma. Vsi so prijazni z
menoj, zaposleni in drugi stanovalci. Lepo skrbijo za
mene, mir imam in red, kaj več pa tako ne potrebu-
[ 26
jem,« je povedala. Bere časopise, nemške in slovenske,
klepeta s sostanovalci, udeležuje se prireditev v domu,
če je ne bi bolele noge, bi rada šla večkrat na sprehod.
Razen bratranca, ki živi v Avstriji, nima sorodnikov,
otrok ni imela, bratje in sestre so pokojni. Pa vendar na
rojstni dan ni bila sama. Obiskovalci so si kar podajali
kljuko na vratih sobe. Najprej sostanovalci in zaposleni
ter kasneje prijatelji. Vsi so ji predvsem zaželeli veliko
zdravja. Samo tega si želi tudi Hilda, ki v visoki starosti
razveseljuje s svojo bistrostjo, nasmehom in prijetnim
pripovedovanjem.
Diana Janežič
Avstrijske
dijakinje na
praksi
Med številnimi projekti, ki se jih lotevamo v
PV Zimzelenu, smo se že spomladi odzvali na
interes Zasebne strokovne šole za socialne
poklice v Sv. Andražu (St. Andrä) na avstrijskem Koroškem za sodelovanje v evropskem
programu Vseživljenjsko učenje, podprogram Leonardo da Vinci – mobilnost. Tako so
bile med 22. oktobrom in 16. novembrom pri
nas na praksi tri dijakinje z omenjene šole.
Dijakinje Christine Gesson, Selina Praper in Jessica Schrammel (od leve) so se družile in pogovarjale s stanovalci PV Zimzelena – na fotografiji
s Hildo Krajnc, ki je prav tako doma z avstrijske Koroške, iz Celovca.
Šola je svoj projekt v okviru programa Leonardo da
Vinci poimenovala »Über die Grenze schauen – pogled
čez mejo« z namenom, da dijaki spoznajo življenje v
sosednji Sloveniji in se malo naučijo tudi slovenskega
jezika. Letos so v Slovenijo napotili sedem svojih dijakinj, in sicer tri v PV Zimzelen ter po dve v Dom za varstvo odraslih v Velenju in Dom na Fari na Prevaljah.
Cilj štiritedenskega praktičnega dela je bil, da dijakinje
3. letnika spoznajo življenje in delo v domu starejših in
strokovne osnove iz šole preizkusijo v praksi. Zaposlenim so pomagale pri negi in socialni oskrbi stanovalcev, pri nekaterih postopkih, kot je dajanje terapije, so
bile le opazovalke.
Trema pred sporazumevanjem
Po začetni zadregi zaradi novega okolja in tujega jezika so kmalu suvereno sodelovale v delovnem procesu.
Stanovalci so jih lepo sprejeli, prav tako zaposleni. Kot
so povedale, so se prakse v Sloveniji zaradi tujega okolja in nepoznavanja jezika nekoliko bale, a vse to se je
spremenilo v nekaj dneh.
Z mnogimi stanovalci so lahko komunicirale v nemškem jeziku, saj jih še vedno veliko zna govoriti ta jezik.
Tako so bile zanje dobrodošle sobesednice. Z zaposlenimi so se sporazumevale pretežno v angleščini, veliko pa tudi z rokami, kot so smeje pojasnile. Osvojile so
tudi nekaj slovenskih besed.
Dijakinje so bile v Sloveniji od ponedeljka do petka, vse
so bivale pri družini v Velenju. Popoldneve so nekajkrat
preživele v Velenju in Celju, obiskale pa so tudi Muzej
premogovništva Slovenije v Velenju. Iz Topolšice so odšle zadovoljne in z novimi izkušnjami.
Praksa avstrijskih dijakinj pa je bila nova izkušnja tudi za
zaposlene. Njihove vtise je povzel Dejan Brglez, zdravstveni tehnik: »Praksa deklet iz Avstrije je bila idealna priložnost tudi za nas za krepitev sporazumevanja
v angleškem in nemškem jeziku. Med njihovo prakso
pri nas so se ustvarila nova prijateljstva, spoznali smo
lahko avstrijski izobraževalni sistem in kulturo sosednje dežele. Upam, da so dekleta s sabo odnesla čim več
izkušenj, novih idej in tudi strokovnega znanja.«
Diana Janežič
27 ]
prijetnost bivanja
Pri nas so
razstavljali
Stene jedilnice in avle v PV Zimzelenu
niso nikoli prazne. Od poletja smo na
njih občudovali tri razstave likovnih
del članov Društva šaleških likovnikov Velenje in razstavo fotografij.
Oskar Sovinc (v sredini) se je predstavil s svojimi barvitimi podobami.
Barvite podobe Oskarja Sovinca
»Oskar Sovinc iz Velenja je imel srečo, da je še kot
mlad fant spoznal slikarja Doro Plestenjak in Franceta Slano, ki sta mu dala prve napotke za likovno
ustvarjanje. Potem pa je izkoristil vsako priložnost
za nadaljnje izobraževanje v slikarstvu in vsako
novo znanje s pridom uporabil tudi pri delu aranžerja v Gorenju.
Bil je soustanovitelj Društva šaleških likovnikov in s ponosom prizna, da so bili v vrhu slovenskega ljubiteljskega slikarstva, saj so jih poučevali številni akademski
slikarji,« smo lahko prebrali v intervjuju v časopisu Vzajemnost z Oskarjem Sovincem, ki je pri nas razstavljal
svoja dela v poletnih mesecih.
V pogovoru ob odprtju razstave pa nam je povedal
veliko zanimivih dogodkov z različnih srečanj z drugimi slikarji, tečajev, kolonij, razstav. Preizkusil je veliko slikarskih tehnik – začel je z akvarelom, ki ga je
spoznaval pri akademskem slikarju Lojzetu Zavolov-
[ 28
šku. Nato je znanje črpal pri Jožefu Muhoviču, se učil
kiparstva pri Cirilu Cesarju in drugih ter grafike pri Arpadu Šalamonu.
V letih 2001, 2002 in 2003 je od Zveze likovnih društev
Slovenije prejel certifikat za risbo in grafiko ter najvišje
priznanje za kakovost likovne ustvarjalnosti – zlato paleto 2003.
Odprtja razstave se je udeležilo veliko stanovalcev in
nekaj članov Društva šaleških likovnikov, Sovinčevih
prijateljev. Skupaj smo preživeli lepo uro med pogovorom, povezale pa so nas slike, pesem in glasba.
Ob pogovoru s slikarjem smo v kulturnem programu
namreč prebirali pesmi stanovalke Fanike Novak, za
glasbeno spremljavo pa je na kitari in s petjem poskrbela stanovalka Zofija Gorogranc.
Fanika Novak je stanovalka našega doma od lanskega poletja. Kot je povedala, je pri 18 letih začela pisati
pesmi. Za več knjig se jih je nabralo, napisanih z lepo
pisavo na liste papirja, oštevilčenih. Več kot 600 jih je
[ Pri nas se dogaja]
prijateljev in s tem je moje življenje dobilo nov smisel,
vsebino, zadovoljstvo.«
Povedala je še, da nikoli ni prepozno, da začnemo z
novo aktivnostjo, da se učimo in naučimo novih spretnosti. To nam obogati življenje. Najraje slika naravo in
v naravi, rada se udeležuje slikarskih delavnic in kolonij, saj ji je slikanje v družbi ljubše kot sami.
Odprtje razstave so glasbeno obogatili trije otroci Koželjnikove družine iz Topolšice: Krištof z igranjem na
kitaro, Estera z igranjem na flavto ter Modest s petjem.
Bili so zelo simpatični ter dobri pevci.
Obrazi Nepala
Štefka Kordeš je slikati začela ob upokojitvi.
že. Govorijo o srečnih in nesrečnih ljubeznih, željah in
sanjah, o naravi in razmišljanjih, ki se porodijo na sprehodih po gozdu, ob srečanjih z ljudmi.
Zofija Gorogranc se je v PV Zimzelen preselila letos in
se hitro vklopila v bivalno skupnost prvega nadstropja.
V družabno življenje stanovalcev je vnesla novo energijo, saj je s seboj prinesla tudi kitaro, na katero zaigra
stare, znane in manj znane napeve ljudskih pesmi. Tako
se velikokrat oglasi pesem, ki ji pritegnejo tudi drugi
stanovalci. Z veseljem se je odzvala našemu povabilu,
naj sodeluje na odprtju razstave, in tudi tokrat njeno
petje ni bilo le solistično.
Nikoli ni prepozno za učenje
4. septembra je v jedilnici in avli PV Zimzelena svoje
akrile na razstavo postavila Štefka Kordeš, članica
Društva šaleških likovnikov (DŠL) iz Velenja. Odprtje razstave smo pripravili v četrtek, 13. septembra.
Udeležili so se ga stanovalci ter precej slikarkinih
kolegov iz društva.
16. oktobra smo v jedilnici pozdravili novo razstavo in tokrat so nas s sten gledali obrazi prebivalcev
Nepala. Fotografije je posnela Alenka Seher, univ.
dipl. biologinja iz Velenja, zaposlena v Splošni bolnišnici Celje, svetovna popotnica.
Kot je dejala, zanjo ostajata neraziskana praktično le
skrajni sever in skrajni jug zemeljske oble, mnoge države pa je v več kot 40 letih popotovanja obiskala večkrat.
Tako je bilo tudi z Nepalom. Ob odprtju razstave nam
je predstavila to deželo v slikah izpred treh desetletij
in danes. V mestih se je veliko spremenilo – dobrobiti
civilizacije, kot so asfaltirane ceste, električna energija,
možnost šolanja, turisti, so prinesle seveda mnogo dobrega, v mnogočem pa spremenile življenje domačinov tudi na slabše.
Na podeželju, na poteh pod najvišje vrhove sveta, pa
življenje še vedno teče počasi, na tradicionalen način.
Večinoma življenje poteka na prostem, pred hišo, vsakdanje delo je obdelovanje polj, pobiranje pridelkov,
pomivanje, pranje perila, umivanje, nabiranje kurjave.
Ženske skrbijo za otroke in dom, mnogi moški opravljajo »poklic« šerpe, nosačev prtljage pohodnikov in
gornikov.
Štefka Kordeš je po poklicu univ. dipl. ekonomistka, s
slikanjem pa se je začela ukvarjati leta 1991, nekaj let
pred upokojitvijo. Pravzaprav sta jo k temu spodbudila
mož in sin. Ko je na vprašanje, kaj bo počela v pokoju,
odgovorila, da bo slikala, sta ji za rojstni dan podarila
slikarski pribor ter jo vpisala v slikarski tečaj v vili Mayer
v Šoštanju, ki ga je vodil akademski slikar Lojze Zavolovšek.
»Potem je vse steklo samo,« je Štefka povedala v pogovoru ob odprtju razstave. »Spoznavala in preizkušala
sem različne tehnike, motive, začela sodelovati v slikarskih kolonijah in slikanje je postalo moj najpomembnejši hobi. Z včlanitvijo v DŠL sem dobila veliko novih
Alenka Seher je k nam prinesla podobe Nepala.
29 ]
prijetnost bivanja
Svet zase so menihi, budisti, ki zbujajo pozornost s svojo pojavo in oblačili.
žen za slikanje, ko pa tak dan nastopi, se vsa posvetim
slikanju,« je med drugim dejala Jožica.
Skratka precej drugačen svet od našega – tako v ljudeh, načinu življenja kot lepotah narave, zato je tudi
tako zanimiv za popotnike.
Preizkusila je različne tehnike slikanja, zdaj pa ji je najljubši akril. Rada ima barve. Velikokrat poišče motive v
naravi, pogosto pa slika tudi stavbe, gradove, vedute
industrijskih objektov – za sliko stare Tovarne usnja Šoštanj je prejela tudi certifikat za kakovost Zveze likovnih društev Slovenije. Njen cilj je, da bi nekoč prejela
Zlato paleto.
Alenka Seher je s seboj prinesla tudi številne predmete
(bodalo, svečnike, zvončke, molilne zastavice, torbo),
razglednice in knjige, ki smo jih prav tako z zanimanjem pogledali.
Slike in citre Jožice Klanfer
V decembru so stene jedilnice in avle zažarele v
barvah in motivih Jožice Klanfer, članice Društva
šaleških likovnikov. Za kulturni program ob odprtju razstave 13. decembra je poskrbela kar sama,
saj je nastopila s svojimi prijateljicami v citrarski
skupini Marjanke.
Jožica je tudi članica Univerze za 3. življenjsko obdobje
Velenje, kjer si je izbrala dva »predmeta«: računalništvo
in igranje na citre.
Na odprtje svoje razstave v PV Zimzelenu je pripeljala
tri prijateljice iz skupine citrark Marjanke Miro Slemenšek, Miro Preložnik in Milico Tičič in skupaj so izvedle
nežen glasbeni program. »Citre so zahteven instrument, zato igranje nanje zahteva veliko volje, truda,
znanja in vaj,« je pojasnila Jožica.
Jožica Klanfer (desno) s svojimi Marjankami in slikami.
Jožica Klanfer je svoj dar za risanje odkrila že v osnovni šoli, a se ji je prava priložnost, da ga razvije in pokaže
tudi drugim, ponudila šele, ko se je upokojila. Vključila se je v Društvo šaleških likovnikov, s tem pa so se ji
odprle možnosti tudi za likovno izobraževanje pri akademskih slikarjih, na slikarskih delavnicah, v kolonijah.
»Rada se udeležujem kolonij in družba drugih slikarjev mi veliko pomeni, vendar pa za lastno ustvarjanje
potrebujem koncentracijo in mir. Zato rada ustvarjam
zase, v svojem svetu. Vsak dan človek tudi ni razpolo-
[ 30
Lep decembrski večer smo po prijetnem pogovoru
sklenili s pesmijo. Marjankam se je iz občinstva pridružila Branka Lončar, ki s petjem pogosto spremlja svojo
hči, citrarko Tanjo Lončar. Z njeno prvo vajo skupaj z
Marjankami smo bili zelo zadovoljni.
Diana Janežič
Hvala vam, prostovoljci!
Doživetje sobivanja mladosti in starosti je bila ustvarjalna delavnica v 9. novembra. V goste smo znova povabili otroke POŠ Topolšica, da bi
skupaj s stanovalci in zaposlenimi krasili stekleničke upanja in skrivnosti.
Kmalu se bo izteklo leto 2012, ki je bilo leto medgeneracijskega sodelovanja in aktivnega staranja. V PV
Zimzelen smo v tem duhu živeli vsak dan in pripravili
106 srečevanj z ljudmi vseh starosti in mnogih darov.
svetu v Šoštanju, v dom prinesejo razmišljanje predstavnic srednje generacije. Krajani in krajanke, ki se
udeležujejo zimskih klepetov, predavanj in ustvarjalnih
delavnic, pomenijo stik s krajem, novicami.
Naši gostje na prireditvah so večinoma mlajši glasbeniki, pevci. Velikokrat nas obiščejo učenci Podružnične
osnovne šole Topolšica in Vrtca Urška pa iz Osnovne
šole Karla Destovnika Kajuha v Šoštanju. Zapojejo, zaigrajo, nam delajo družbo ali ustvarjajo skupaj s stanovalci.
Večina naših zaposlenih je mlajših, poleg tega pri nas
opravljajo prakso ali pripravništvo dijaki in študentje,
ki prav tako prinesejo nov utrip, nove ideje.
Prostovoljke Veronike, ki so družabnice stanovalcem in
za katere je ideja nastala pri Župnijskem pastoralnem
Vsa ta pestrost osebja in obiskovalcev deluje razgibano
ter spodbuja stanovalce k ustvarjalnosti, pogovorom,
vzpostavljanju odnosov, stikov ali zgolj poslušanju.
Dan se tako odvije pestro in ostane v spominu.
Hvala vam, prostovoljci!
Veliko vas je, ki ste postali del naše velike družine in sooblikujete življenje v PV Zimzelenu. Veseli smo, da
smo vas spoznali. Cenimo vašo pripravljenost, da nas obiskujete in nam s svojimi darovi popestrite dneve.
Vaša energija, pesem, glasba, beseda so lučke, ki osvetljujejo.
In ker prostovoljstvo ni le dajanje, je tudi prejemanje, si želimo, da vaše vsakokratno druženje z našimi stanovalci in zaposlenimi daje smisel tudi vašemu življenju.
Zahvaljujemo se vam za vašo pripravljenost za sobivanje z nami.
Kolektiv PV Zimzelen
31 ]
prijetnost bivanja
Izlet na Sv. križ nad Belimi
Vodami
Odločitev je padla. Kar dolgo smo se pripravljali na naš jesenski izlet. Tudi kam bomo odpeljali
svoje »zrele« kosti, se nismo mogli preprosto odločiti. Kar nekaj izletniških točk je bilo v razpravi,
a je nazadnje odločila večina: gremo k sv. Križu nad Belimi Vodami.
Komaj smo čakali primerno vreme,
da ne bo ne prevroče ne prehladno.
Pa je bilo 25. septembra zares najprimernejše vreme za polnjenje naših
baterij v naravi.
Zbrali smo se v velikem pričakovanju po zajtrku in se vkrcali kar v pet
prevoznih sredstev – zadnji del poti
do sv. Križa je namreč zelo strm in
velik avtobus tega klanca ne bi zmogel – in se najboljše volje odpeljali v
strme klance na 1054 metrov visok
vrh z romarskima cerkvama sv. Križa.
Bilo je lepo, mnogi te poti še nikoli
niso prehodili ali prevozili. Spoznali
smo strmine, prelepo naravo, bogate gozdove, živobarvno jesensko
obleko dreves, na pašnikih črede
živine, lepa domovanja, kjer pridni
kmetje skrbno urejajo svoje bogastvo – zemljo.
Med molitvijo v cerkvi
O sv. Križu se širi več legend in tudi
o tem, zakaj je tukaj romarska pot. O
tem nas je poučila Marija Pongračič,
družabnica v PV Zimzelenu, ki je v
veliki cerkvi opravila tudi molitev, in
skupaj z njo smo molili in zapeli.
Na vrhu je več stavb: mala cerkev iz
leta 1841, romarska hiša iz leta 1842,
velika cerkev iz leta 1862, svete stopnice iz leta 1873, župnišče iz leta
1874 in kapela Srca Jezusovega in
Marijinega. Z vrha je prelep razgled
po celotni Šaleški in Spodnji Savinjski dolini in še vse naokrog. Že ta
razgled je vreden občudovanja in
zanj ni škoda truda, da ga pridemo
užit.
Sprehodili smo se tudi okoli mogočnih stavb, uživali v mogočnosti teh
veličastnih stvaritev, si zapisovali v
svojo zavest, da še kdaj pridemo.
[ 32
Redno jutranjo telovadbo smo tokrat opravili pri Razpodovniku.
A je bilo treba sesti v avtomobile in
se spustiti v dolino do kmetije odprtih vrat pri Stropnikovih ali po domače pri Razpodovniku. Pričakali so
nas z dobrim jabolčnim zavitkom in
kavico. Zelo dobro smo bili postreženi. Naše osebje pa je poskrbelo
tudi za to, da nikogar ni zeblo in nam
je bilo udobno. Bili ste res gostitelji!
Okrog poldneva smo se veliko boljše volje in sproščeni vrnili domov na
kosilo. Bil je to lep dan, ki ga bomo v
mislih radi obnavljali in si ga še želeli. Vsak tak dan nas zares obogati,
zato nam jih le še privoščite, saj smo
vam zanje zelo hvaležni.
Veronika Balažic
Užitki na prostem
Letošnje poletje je bilo izredno vroče. V juliju in avgustu visoke poletne temperature niso bile
primerne za posedanje na prostem. Zato smo se bolj zadrževali v prijetno hladni notranjosti, na
sprehode in druge aktivnosti na prostem pa smo se odpravili le zgodaj dopoldne ali zvečer. Pa
vendar smo si nekaj užitkov na prostem le privoščili.
Hladili smo se s sladoledom
Visoke temperature so kar klicale
po osvežitvi s sladoledom. Sladoleden popoldan smo imeli 17. avgusta. Klopi in stole smo razpostavili v
senco, ki nam jo daje gozd na južni strani našega dvorišča, zapolnili
smo senčnico, odprli senčnike.
Sadna kupa s sladoledom in smetano je zelo teknila. Seveda smo v
sobah postregli tudi stanovalce, ki
se nam niso mogli pridružiti na prostem.
Za prijetnejše razpoloženje je s petjem in igranjem na kitaro poskrbela Katra, ki je pri nas opravljala počitniško delo.
V senci gozda je bilo kljub poletni vročini prijetno.
Na piknik pa smo čakali vse do 11.
septembra. Tudi tokrat smo izkoristili vse senčne prostore in bilo je
zelo prijetno. Večino hrane so pripravili v kuhinji, kuhar Matjaž pa je
čevapčiče spekel na prostem, da je
tudi zadišalo.
Za veselo razpoloženje sta nam na
harmoniko igrala Nejc Menih in Jernej Drev z Rudarske šole ŠCV. Zapeli
smo z njima in tudi malo zaplesali.
Poletno kosilo na prostem so nekateri stanovalci kar podaljšali, se
zaklepetali ali preprosto uživali na
svežem zraku.
Okusili smo jesen
Letos je bilo leto precej neugodno
za rastje, tako tudi za kostanj ni bilo
rodovitno – malo ga je in še ta je
bil bolj suh, a naši zaposleni so se
potrudili in ga nabrali skoraj dovolj.
Prinesli so ga v dom, stanovalci pa
smo ga narezali.
23. oktobra popoldne smo imeli
kostanjev piknik. Zelo hitro smo se
Sladkali smo se s kostanjem in jabolčnim sokom.
stanovalci začeli zbirati pred domom, kuharji pa peči kostanj. Komaj so dohajali z delom, takšno je
bilo poželenje.
Zelo veliko nas je bilo, a je bilo kostanja ravno dovolj, da smo potešili
največje poželenje po tem jesenskem sadežu. Seveda ni šlo tudi
brez pijače. Obilno so nam točili sladek jabolčni sok. Tudi zapeli smo.
Bilo je prijetno, saj nam je sonce
veselo in toplo grelo naše sklepe.
Vredno se je bilo nastavljati božajočim sončnim žarkom v družbi ljudi
iz doma Zimzelen. Hvala našemu
osebju, ki se je zares potrudilo, da
smo bili zadovoljni in smo preživeli
malo drugačen popoldan.
Diana Janežič in Veronika Balažic
33 ]
prijetnost bivanja
Čudežni svet keramike
Naša hiša je resnično odprta za različne ideje, dejavnosti in obiskovalce s svojimi darovi, ki so jih
pripravljeni deliti med nas. Zato nas je prav navdušila ponudba kiparske skupine Gambatte, ki
deluje pod okriljem Društva šaleških likovnikov. V nekaj mesecih bodo njihove članice in član pri
nas ustvarili več kipov oseb v naravni velikosti.
Viktorija Meh pri delu
Keramično-kiparska skupina Gambatte deluje pet let, njena vodja pa
je Viktorija Meh. V skupini se družijo
ljudje različnih let, poklicev, umetnostnih afinitet in znanj. Imajo drzne ideje, ki jih tudi uresničujejo in
s tem na razstavah žanjejo navdušenje, priznanja, čestitke.
Tudi PV Zimzelen so ponudili sodelovanje z delavnico, v kateri od
oktobra nastajajo kipi v naravni
velikosti. Kot je povedala Viktorija
Meh, so se odločili za oblikovanje
mlajših človeških figur, ki bodo –
postavljene na dvorišče in na bivalne enote – dobra družba starejšim
stanovalcem. Projekt bo končan v
januarju, ko bomo organizirali žganje gline in potem postavili naše
keramične stanovalce v njihovo
novo življenjsko okolje.
[ 34
V delavnici oblikovanja gline so stanovalci izdelali unikatne posodice.
Keramika je večna
»Čeprav prastara, keramika ne bo
nikoli stara. V sebi nosi neskončne
možnosti in je nadvse hvaležen
medij za izražanje. Različnih umetniških in obrtnih izrazov v keramiki
ni moč prešteti. Je izredno razvejana in bogata umetniška zvrst, ki pa
jo hkrati odlikuje to, da se v njen
čudežni svet dovolj hitro in razmeroma zlahka lahko vključi pravzaprav vsak,« o glini oziroma keramiki
pove Viktorija Meh.
Da jo res lahko oblikuje vsak, so
članice skupine Gambatte dokazale tudi našim stanovalcem, ki so jih
povabile na obisk v prostore, kjer
ustvarjajo, poleg tega pa zanje organizirale tudi delavnico izdelovanja različnih predmetov. Nastale so
čudovite in izvirne skledice, posodice, okrasni predmeti, udeleženci
pa so nadvse uživali v preizkušanju
svojih ročnih spretnosti.
Slišali smo melodije, ki jih bolj
malo poznamo
V torek, 31. julija, smo se zbrali v večnamenski dvorani
v velikem pričakovanju pevskega nastopa Nade Vukadinovič Beslič, za katerega je na vabilu pisalo, da ima
naslov „Nekaj pesmi – od klasike, muzikala do zimzelenih melodij“.
Citrarsko srečanje s Tanjo Lončar
Zdaj jo pa zares že dobro poznamo, saj nas je že večkrat razveselila in obogatila s svojo glasbo. Ta pa res
zna igrati, no, pa saj je evropska prvakinja v igranju na
citre. Potem pa se le ne čudimo, kako zaigra.
Ob svojem nastopu 25. septembra je imela sicer manjše zdravstvene težave, ki so ji malo vzele glas, a tudi mi
nismo bili na boljšem. Celoten nastop je bil še toliko
bolj nežen, čustven, mehak, božajoč – skratka topel za
dušo.
Nada Vukadinovič Beslič
Gospa Branka in gospodična Tanja, hvala vama!
Srečali smo šarmantno gospo, hčerko naše sostanovalke Vere Vukadinovič. Tako nas je našla z željo, da nam
polepša sicer precej vroče popoldneve. Zelo veliko se
nas je zbralo, da bi poslušali lepo glasbo. In res, pritegnil nas je njen lep glas in pesmi, ki jih nismo poznali. A
smo z zanimanjem prisluhnili njenemu izvajanju opernih arij, melodij iz muzikalov in drugih pesmi. Bilo je
zares lepo.
Kar vpijali smo nežne melodije, spremljane s pesmijo
ali pa samo s citrami. Oboje je bilo lepo. Zapela je s Tanjo tudi njena mama Branka, kar je bilo tudi nekaj posebnega, lepega – hvala!
Veliko poslušalcev pa si je zaželelo, da bi gospa, ki ima
tako lep glas, zapela tudi kakšno slovensko pesem
ali pesem v slovenskem jeziku, da bi jo bolj razumeli.
Čeprav je treba zapisati, da je pevka vsako pesem tudi
vsebinsko razložila pred izvajanjem.
Bil je lep nastop. Tudi takšno glasbo potrebujemo za
našo dušo. Prav je bilo, da smo prisluhnili tudi novim
melodijam, ki jih bolj malo ali nič ne poznamo. Hvala
za lep popoldan.
Tanja je igrala svojo glasbo, priredbe in znane citrarske
skladbe. Kljub bolezni je bila vedra, sproščena, veliko
nam je dala, saj to je eno samo bogastvo melodij in
zvokov, čustev in veselja. S takega koncerta pa res odideš bolj sproščen in hvaležen, da je še kje kdo tak, ki ti
lahko toliko ponudi, zato se ne obotavljaj in to darilo
sprejmi, saj ni vsak dan tako lep!
Gospa Branka in gospodična Tanja, hvala vama!
Veronika Balažic
Veronika Balažic
35 ]
prijetnost bivanja
Nastop pevk KUD Tonček Breznar
iz Korene
Priskakljale so praznično oblečene gospe iz Kulturno-umetniškega društva Tonček Breznar iz Korene pri Mariboru. Pričakalo nas jih je veliko že kar izbirčnih stanovalcev.
Začele so s starimi, nam neznanimi pesmimi. Pa smo
jih z veseljem spremljali in nagradili z aplavzom, ki je
bil čedalje močnejši.
Nato so pele znane pesmi, ki smo jih najprej z mrmranjem, nato pa s čedalje glasnejšim petjem spremljali.
Pele so pesmi iz naše mladosti in zrelih let. Skoraj si
upam trditi, da smo vsi peli z njimi.
To jim je bilo všeč in jih je še bolj spodbudilo, da so kar
nadaljevale s petjem in s tem v nas zbujale prijetne občutke. To je bil tudi njihov namen. Popestrile in polepšale so nam popoldan. Obljubile so, da bodo še prišle,
saj so pri nas bile že drugič in lahko še kdaj.
Veronika Balažic
Naj glasba zaigra!
To je pa bil dan, da bi si ga še želeli – poln vsega vedrega in lepega. Obiskali so nas mladi, lepi fantje, člani
ansambla Labodi s Koroške in Savinjske doline. Zbrali
smo se res v velikem številu v naši jedilnici, polni pričakovanja, kaj neki bo.
Pa je bilo zelo veliko – mladost, vedrina, večglasno
petje, veselje in spontanost. In še največ: razvedriti in
sprostiti nas zrelejše poslušalce. To pa so fantje znali,
saj so igrali in peli narodno-zabavne pesmi, ki jih poznamo in jih radi zapojemo. Peli in igrali so melodije
vseh znanih in cenjenih ansamblov v Sloveniji: Avsenikov, Modrijanov, Štirih kovačev, Miheličev, Mladih Dolenjcev …
Igrali so brez prestanka in odmorov z vsem ognjem.
Navdušili so nas tako, da smo pozabili na vse težave,
ploskali, peli, vriskali, plesali. Bilo je lepo. Ob slovesu pa
smo rekli: še si želimo vaših nastopov pri nas, le obiščite nas! Potrebni smo veselja in sreče, ki ste nam ju dali.
Veronika Balažic
Stanislav Zajec
Rudarski
***********
Globoko pod zemljo z upognjeno glavo
vse mišice napete so, pridno premog grebejo
odnaša ga tekoči trak, tja v bunker, tam je vrag,
tam lomi se in drobi, da strah ga je, če vajen ni.
Časten je rudarski stan, bodi vedno spoštovan,
ni razlik, si Srb, Hrvat - vsi smo eno kakor brat.
Skip ga grabi in odnaša, na površje ga prinaša,
od tam potuje v peči in se v elektriko spremeni.
To je sila, greje, uporabna za vse je,
človek se je veseli, brez nje življenja ni.
[ 36
Vsi za enim pač strmimo, z dobrim, slabim vse delimo,
plemenita je rudarska kri, nikjer drugod take ni.
Če pride katastrofa taka, usoda je za vse enaka,
takrat rešuje se ljudi, tako rudarski stan veli.
Najlepši je pozdrav srca, katerega rudar ima.
Že s pozdravom ti želi, »srečno, srečen bodi ti«.
Zvoki harmonik za ples
Kinološka ura
12. decembra je v naši večnamenski dvorani zadonela
domača glasba. Za uro narodno-zabavne glasbe je poskrbel harmonikarski orkester Vilija Mravljaka. Zaigrali
so štirje fantje in dekle. Prihajajo iz Gaberk, Škal in okolice.
Pregovor pravi: ”Pes je najboljši človekov prijatelj.” Če
imate doma psa, se boste zagotovo strinjali. Tisti, ki
ga nimate, pa samo pomislite na vlažen smrček, velike
očke in nežno dlako, ko z roko zdrsnete po kožuščku.
Vam je že toplo pri srcu?
Na začetku smo samo opazovali in uživali v poskočni
glasbi, kasneje pa so nas »zasrbele« pete in nekaj nas
je zbralo pogum, da smo se veselo zavrteli. Tako zelo
smo plesali, da so morali muzikantje narediti krajši premor, da smo si plesalci odpočili, nato pa smo se zopet
zavrteli.
Ura našega druženja je minila prehitro. Vsi veseli, nasmejani in dobre volje smo se nastopajočim zahvalili in
jih zaželeli vesele prihajajoče praznike. Seveda pa smo
jih razkrili tudi našo željo – da bi še kdaj prišli in ogreli
naša srca.
Janja Koželj
Fanika Novak
Poti
Sem hodil po poteh,
ki vodijo v svet,
v dežele tuje, tuje kraje
in hotel tam sem živet.
Ljubi je ta dom,
kdor ga še ima,
je srečen in vesel,
da je v njem doma.
A vendar dobro ni tako,
je za premisliti bilo,
da vrnem se na te poti,
ki so od rojstva znane mi.
Dežela Slovenija,
domovina naša,
tu moje so poti,
jih ne smem pozabiti.
So starši rekli mi,
da samo ene so poti,
da človek jih zazna
in tamkaj je srce doma.
Mnogim takšne misli vedno polepšajo dan. In prav z
namenom polepšati dan in priklicati nasmeh na obraz
sta nas v torek obiskala pes Lun in psička Desa, ki je
bila, mimogrede, oblečena v božičko.
S svojo razigranostjo in vragolijami je pol urice minilo,
kot bi mignil. Veselje se je risalo na vseh obrazih, spomini na kosmatinca, ki so ga imeli naši stanovalci doma
… in vzbudile so se tudi želje po hišnih ljubljenčkih.
S svojima lastnicama sta obiskala stanovalce po bivalnih enotah, kjer sta bila tudi toplo sprejeta. Zagotovo
prideta Lun in Desa še v našo hišo, vsi ju bomo zopet
veseli.
Ana Šimenc
37 ]
prijetnost bivanja
December
2012
Pa je le prišel dolgo pričakovani december – mesec treh dobrih mož.
Otroci ga komaj čakajo, mi pa smo
tako že blizu »mladosti« in smo ga
tudi težko pričakovali. Zelo pestro je
bilo.
Miklavževih daril so se najbolj razveselili otroci zaposlenih.
Najprej nas je na bralni čajanki razveselila gospa Bernarda. Govorila nam je o svetniku Nikolaju, Miklavžu, ki
je ikona zlasti otrok, poleg tega pa priljubljeni zavetnik
splavarjev, pekov, čevljarjev.
Potem bo prišel Božiček, ki prinaša darila. Zadnji pa je
dedek Mraz, ki marsikje tone v pozabo, k nam pa je prišel iz Rusije.
Gospa Bernarda nam je predstavila še, večinoma avtobiografske, zgodbe Janka Jarca, in sicer: Polnočnica, Pobiranje krompirja, Spomini na staro mamo, Miklavževo
darilo in Dobrota sreča. Zelo zanimive zgodbe in ob
priliki jih le preberite!
Miklavž
5. decembra dopoldne smo na bivalnih enotah pekli
miklavže, parklje in drugo pecivo. Bilo je prijetno, saj
smo lahko pokazali svoje spretnosti v ustvarjanju iz testa, izdelke pa kasneje tudi okusili.
[ 38
Največje doživetje tega dne pa je bil obisk sv. Miklavža.
Imel je spremstvo – parkeljna in dva angelčka, prinesel
je darila. Nam, starejšim, je razdelil šibe, otrokom zaposlenih pa je dal sladka darilca. Nekateri otroci so se bali
parkelja, a ni bil nič hudoben, ni strašil. Menda zato, ker
so bili otroci to leto pridni. Tako naj tudi ostane!
Praznovanje
Pa ni še konec veselja. Cel mesec je bogat z vsemi mogočimi prireditvami. Tako smo imeli delavnico oblikovanja gline, izdelovanja nakita, koncert harmonikarjev,
nastopa ljudskih pevk in citrark, obisk kužkov, ogled
jaslic, zabavo s sorodniki ob koncu leta in še in še. Ne
bo nam dolgčas, če se bomo le potrudili in obiskovali
prireditve veselega decembra.
Prišlo bo tudi novo leto, prineslo mnogo dobrega, a za
nas, starejše, je najpomembnejše, da smo zdravi vsaj še
tako, kot smo bili to leto!
Veronika Balažic
[Pri nas se dogaja]
Berimo skupaj
Fabio Geda – V morju so krokodili
To je resnična zgodba o življenju fanta Enajata, rojenega
v Afganistanu, kjer je bilo življenje zelo težko. Mama ga
je odpeljala v Pakistan, starega le deset let, da bi njegovo
življenje zavarovala pred talibani.
V nekem domu sta prenočevala tri dni. Zadnji večer pa
mu je naročila, česa ne sme v življenju nikoli prekršiti:
• ne sme se drogirati,
• ne sme uporabljati orožja,
• ne sme krasti.
Hkrati mu je dejala, naj ima vedno neizpolnjeno željo,
ki si jo mora prizadevati uresničiti. Zjutraj mame ni bilo
več, v domu pa mu je pomagal preživeti lastnik doma.
Enajat je bil zelo priden, lepo vzgojen fant, ki je najprej
delal le za hrano in stanovanje, nato pa je nekaj prislužil
tudi s poštenostjo in pridnostjo. V petih letih je s prijateljem prek Irana, Turčije, Grčije v zelo težkih razmerah
pripotoval v Italijo. Tam se je srečal s prijateljem, ki mu je
pomagal, da si je uredil življenje.
Srečal je tudi učitelja, ki je poslušal njegovo zanimivo življenjsko zgodbo in o njej napisal knjigo V morju so krokodili. Zanimiva, resnična zgodba, ki jo doživlja mnogo
otrok.
Enajat danes živi v Italiji in je po osmih letih le uspel poiskati mamo, s čimer je izpolnil njen četrti nasvet. Vse
druge napotke je sproti uresničeval. Zares zanimiva
zgodba, ki jo je vredno prebrati!
Ivan Tavčar – Med gorami ali Slike iz Loškega
pogorja
Že dolgo je, kar smo hodili v šolo in spoznavali naše pesnike in pisatelje. Od takrat smo nekateri še obujali spomine nanje in prebirali njihova dela, mnogi pa še tega
ne. Kar nekako so nam ušli iz spomina. A glej, naša gospa
Bernarda pa še kako živi z njimi. Na eni od čajank nam
jih je želela znova malo približati. Tokrat si je izbrala pisatelja Ivana Tavčarja, avtorja Cvetja v jeseni (le kdo ga ne
pozna!), pa tudi zbirke podob z naslovom Med gorami
ali Slike iz Loškega pogorja.
Izmed dvanajstih črtic v tej knjigi nam je hotela podariti
zgodbi Holekova Nežika in Posavčeva češnja. Dobra izbira je to bila, redko kdo ju pozna, a sta obe vredni, da ju
spoznamo in se ob njiju zamislimo.
»Na gori cvetlice najzalše cveto,« pravi Vilhar. Tavčar pa
piše: »In res je v Bloških hribih cvetelo najlepše dekle
– Holekova Nežika. Vsak je je bil vesel, ki jo je le videl.
Koše sem pletel pozimi in kar snubil bi jo, če ne bi bil
tako star.
A v dolini so zgradili tovarno in odprli rudnik. Prihajali so
mestni gospodje in eden je bil res zal človek, ki je osvojil
tudi Nežiko in jo čisto obnorel, da je ob njegovem odhodu zbolela in komaj ostala pri življenju. Erazem, tako
je bilo ime mestnemu gospodu, je pripeljal svojo novo
mestno gospodično in vprašal Nežiko, če se še ni poročila. Solze so tekle Nežiki, a spoznala je, da ga ne ljubi, pa
tudi mestna gospodična je spregledala svojo »ljubezen«
39 ]
prijetnost bivanja
in zbežala.
Po daljšem času je spet prišel Erazem in vzel Nežiko v
mesto; dom, bogat in lep dom, je v hribih propadel kot
že mnogi doslej. Nežika pa je v mestu postala takšna, da
bi jo čez pas obsegel s palcem in žugalcem, obraz pa bi ji
lahko z dlanjo pokril – tak je ta gosposki svet.«
Posavčev Jakob je v Ljubljani stal na straži in razmišljal o svojem dekletu, sosedovi Marjanci. Skrbelo pa ga
je tudi, da mu obilen sneg ne bi polomil češnje črnice
doma. Spustili so ga od vojakov prej, kot je pričakoval,
pa ni domov nič sporočil.
Črnice so bogato obrodile, zato je ob prihodu zlezel visoko na drevo in se sladkal z njimi. Mimo je prišel Jurčkov Blaž. Ker je mislil, da je na drevesu Jakobov oče, je
rekel, da bi bil njegov sin zelo žalosten, če bi vedel, da se
Marjanca moži. Jakoba je to tako prizadelo, da je zdrsnil
na tla in se močno polomil, ostal živ, a invalid.
Blaž ga je tolažil z besedami: »Ženska je hudičeva mati,
naj je stara, naj je mlada.« Jakob pa ne more pozabiti. Ob
pogledu na sosedov vrt, kjer se podijo Marjančini otroci,
se mu stiska srce, saj je pri njem vse samotno in tiho.
Alan Bennett – Nenavadna bralka
je z branjem knjig spoznala veliko novega, zanimivega,
lepega – skratka vsega, kar ti knjiga lahko nudi.
Amanda Hampson – Oljčni sestri
Septembrska čajanka nam je predstavila zgodbo avstralske pisateljice, ki jo je napisala po resničnih dogodkih.
Pripoveduje o Adrienne, katere podjetje je šlo v stečaj
in zato mora začeti iskati smisel življenja čisto na novo.
S svojo hčerko Elisabeth se preseli v opuščeno in zanemarjeno kmetijo svojih starih staršev. Hči takoj pove, da
v takšni hiši ne bo živela, in se odseli k prijateljici, Adrienne pa nima druge izbire.
Popravljati začne staro hišo. Pri tem naleti na pismo
starega očeta, v katerem piše o veliki ljubezni do tete
Rosanne. Stari starši so se priselili v Avstralijo iz Italije z
željo, da vzgojijo oljčni nasad in zgradijo stiskalnico za
oljčno olje. Stara starša sta umrla, preden je bil nasad roden in je začel prinašati dohodek.
Adrianne ob pomoči sosedov uredi hišo in oljčni nasad,
vrne se tudi njena hčerka s prijateljem Jackom, ki mu je
na kmetiji všeč. Ob tem spozna tudi skrivnost tete Rosanne – ona je njena mati in ne njena sestra, teta Isabelle, kot je vedela do zdaj.
Na knjižni čajanki 25. julija se nas je zbralo kar precej,
čeprav so bile počitnice in je bila tudi gospa Bernarda
na dopustu. Zato nas je pričakala Edita Prah Šincek iz
velenjske knjižnice z zelo zanimivo knjižico z naslovom
Nenavadna bralka. Čuden naslov se nam je zdel, a smo
z velikim zanimanjem prisluhnili zelo prijetni zgodbi o
angleški kraljici Elizabeti II. Pripoveduje o njenih psih, ki
so postali naenkrat zelo vznemirjeni, da je postala tudi
sama radovedna, kaj se dogaja. Spustila jih je. Popeljali
so jo do avtomobila, v katerem je bila potujoča knjižnica.
Življenje se uredi, nasad prinaša dohodek in delo na
kmetiji jih vse veseli. Knjiga je zanimiva za branje, saj
pripoveduje o težkem, a pestrem življenju avstralskih
kmetov.
Sposodila si je knjigo, da ne bi užalostila izposojevalca.
Začela jo je brati in kar ni mogla nehati, dokler je ni prebrala. Knjigo je vrnila, si izposodila drugo, tretjo in tako
naprej. Vsi so se čudili, kaj neki dela kraljica. Kraljica pa
Pripoveduje o mali deklici Mary, ki je v Indiji živela zelo
razkošno in lagodno ob številnih služabnikih v bogati
družini. Pri desetih letih je izgubila mamo, zato so jo poslali v Anglijo k stricu posebnežu.
[ 40
Frances Hodgson Burnett – Skrivnostni vrt
Z zanimivo in prisrčno zgodbo v knjigi Skrivnostni vrt
sem se seznanila, ko sem vnukom brala najprej slikanico
Skrivnostni vrt, nato pa to knjigo.
On je pred desetimi letih izgubil ljubljeno ženo ob porodu sina. Bila sta zelo srečna v hiši s prelepim vrtom. Ker
žene ni bilo več, je vrt zaklenil in ključ zakopal. Sinu ni
posvečal skoraj nobene pozornosti in ljubezni. Veliko je
potoval po svetu, da bi pozabil svojo žalost. Sinu so dopovedovali, da bo umrl, ves čas je bil zaprt v sobi, veliko
je jokal, bil vedno sam, bled in bolan. Primanjkovalo pa
mu je le zraka in življenja v naravi ter družbe.
Neko noč je zelo jokal. Našla ga je Mary, čeprav ji je bilo
prepovedano hoditi v njegovo sobo. Bil je odljuden in
neprijazen. Ko ga je nato obiskala še s prijateljem Dickonom in ga odnesla na vrt, se je vse spremenilo.
Dickonova mati je pisala očetu, naj se vrne domov. Svojega sina je komaj spoznal, našel je zdravega, srečnega
fanta v deset let zaklenjenem vrtu. V njem so cvetele
rože, zlasti vrtnice. Življenje v dolga leta pusti hiši se je
spremenilo v srečno skupnost zdravih ljudi. Knjiga je prijetno branje, vedra in sproščujoča za mlade in starejše
bralce.
Janez Jurič – V senci dedijeve hruške
Na novembrskih čajankah smo spoznali nekaj zgodb
koroškega pisatelja Janeza Juriča, ki jih je zbral v knjigi V
senci dedijeve hruške.
Zgodba Odpisani Zepl pripoveduje o Jožetu, nezakonskem sinu z veliko težavami. Bil je bister fant, a mati ni
imela denarja za šolanje, zato se je zaposlil v Železarni
Ravne. Njegova največja želja je bila, da bi delal v topilnici in sčasoma mu je to uspelo. Bil je priden delavec, pošten in je na nepravilnosti preglasno opozarjal. Vodilnim
to ni bilo všeč in so ga odpustili.
Zepla je to zelo prizadelo, počutil se je osramočenega in
ponižanega, poleg tega pa si ni znal predstavljati, kako
bo brez službe preživljal ženo Roziko in tri otroke. Vzel je
vrv, odšel v gozd in se hotel obesiti na drevo. To mu ni
uspelo, vsega podhlajenega ga je našla hči. V bolnišnici
je okreval tri mesece, nato pa še v psihiatrični bolnišnici
na Pohorju.
V pol leta zdravljenja je spoznal, kaj je v življenju vredno
– družina. Vrnil se je na delo v železarno, v skladišče, ki
ga je vzorno uredil. Znova je opozarjal na nepravilnosti
v železarni, na okoriščanje, na izkoriščanje delavcev in
tokrat so bili mnogi kaznovani. Zepl je pridobil samozavest, samospoštovanje in vrnil se je na delo v topilnico,
ki ga je osrečevalo. Življenje je znova postalo lepo.
Tudi zgodba Naša družinica govori o pomenu družine.
»Fotr«, »matka«, sin in hčerka so družina. Veliko prepirov
povzroči, da se mati in hči odselita. Oče in sin popivata
in gledata televizijo, kuhata bolj slabo, pospravljata nič.
Včasih pride mama oprat perilo, pospravit. Oče pripelje
odišavljeno gospo, ki bo mogoče nadomestila mamo.
Ne gre. Oče povabi mamo, naj se vrne. Ta postavi pogoj,
da gre pijača iz hiše. To se tudi zgodi in družina se znova
postavi na noge.
V zgodbi Še o ljubezni dobijo mladi v šoli in starejši gospod nalogo napisati spis z naslovom Ljubezen. Mladim
gre pisanje dobro od rok, starejši gospod pa si s takšnim
naslovom ne more pomagati. Končno se spomni in
napiše, da je verjetno ljubezen bila, dokler se ni poročil. Potem so bili tudi otroci ljubezen, pa zdravje, sreča
pri živini … Bil je prepričan, da ni dobro napisal, a je na
koncu vendarle opravil izpit. Tudi zgodba Rabutanje je
poučna. Otroci so v šolo hodili daleč, nekateri so bili brez
malice, tisti s črnim kruhom so ga s premožnejšimi sošolci zamenjevali za belega. Domov grede so rabutali s
sadjem obložene veje dreves.
Ko so hoteli otresti hruško posebneža Gustija, so stražile
deklice, da fantov ne bi dobil. Izkazalo pa se je, da je Gusti dober, saj se je s fanti dogovoril, da so mu pomagali
obirati sadje in še domov so ga lahko odnesli. Postali so
prijatelji. V knjigah so zbrane zgodbe, ki nam pokažejo
naš ali tuj svet na privlačen način in nas s tem obogatijo.
Le berimo!
Veronika Balažic
41 ]
prijetnost bivanja
Spomini iz naše kuhinje
Miza ob steni in trije stoli, vezen bel prt, skodelice za čaj, svečnik, pepelnik, nad mizo »vančoner«
z izvezeno mislijo … Ob tem kredenca z vloženo
zelenjavo, plehnatimi skodelicami, starimi lonci in
skledami, umivalna kredenca, na njej pa platnene
vrečke z zelišči. Nekatera se še sušijo na vrvici.
ZAHVALA
Ob izgubi mojega moža
Toneta Močilnika
se iskreno zahvaljujem vsem zaposlenim v PV
Zimzelenu za vse dobro, nego in skrb, ki ste mu
jih nudili.
Julija Močilnik
Zahvala
Andrej Škulj na čaju v stari kuhinji
Na drugi strani stari skrinji, polni buč, med njima umivalnik na stojalu, zajec za sezuvanje čevljev, »žulnik« za
perilo, kahla in spet »vančonerji« za dober dan in lahko
noč … Je bilo tudi pri vas doma tako? Takšna je bila
pri nas razstava, ki si jo je zamislila in postavila gospodinja Ema Goltnik v sodelovanju s sodelavkami, ki so
prispevale predmete, prte, posodo. Stanovalca Andrej
Škulj in Dušan Gregl sta obnovila staro pohištvo in –
spomini so tukaj. Vsak obiskovalec se ustavi in vzdihne:
»Tako je bilo pri nas doma!« »Tako je bilo pri naši stari
mami!« Oh, kako sladki so spomini na tiste dobre stare
čase!
Zahvaljujem se vodstvu ter sodelavkam in sodelavcem PV Zimzelen, ker so mi prisluhnili in
pomagali v težavah, ko je našo družino prizadela
poplava. Čutim, da se moram zahvalili svoji veliki družini, to je mojemu podjetju PV Zimzelen.
Pozivam vse nas, da ostanemo takšni kot smo,
kot velika družina, da si stojimo ob strani in si
prisluhnemo.
Sodelavka Gordana z družino
Ko utihnil je Tvoj glas,
v domu je praznina,
v srcih naših bolečina.
Spomin na Tebe pa živi,
čeprav te več med nami ni.
ZAHVALA
Ob boleči izgubi dragega moža in očeta
Andreja Cokana
se iskreno zahvaljujemo vodstvu in vsemu osebju PV Centra starejših Zimzelen za vso skrb, pozornost, nego in prijateljstvo v času njegovega
bivanja v Zimzelenu. Tu je oče v miru in zadovoljstvu preživel zadnji dve leti.
Še posebna zahvala pa velja gospe Nadi, gospodinji, gospe Mirnesi, dipl. med. sestri, in ter
mnogim negovalcem in medicinskemu osebju
za nesebično pomoč v času njegove bolezni.
Njegove Ivanka, Andreja in Sanda
Letos smo polovico našega vrta zasejali s pšenico in jo v juliju, malem
srpanu, poželi. Glavno vlogo so imeli stanovalci, ki imajo z žetvijo
največ izkušenj, ker prihajajo s kmetov. Drugi pa so z veseljem sodelovali kot gledalci.
[ 42
[ Informativna stran]
INFORMATIVNA STRAN
ČAS OBISKOV
TELEFONSKI IMENIK
V poletnem času je PV Zimzelen odprt od 7. do 21. ure.
V zimskem času je odprt od 8. do 20. ure.
PV Zimzelen (recepcija) 03-896-3700
PV Zimzelen (fax) 03-896-3730
Tajništvo 03-896-3702
Direktorica 03-896-3701
Socialna delavka 03-896-3703
Vodja zdravstvene nege in oskrbe 03-896-3704
Dežurna služba zdravstvene nege in oskrbe
03-891-7122
Ambulanta 03-896-3712
Pralnica 03-896-3707
Kuhinja 03-896-3706
Računovodstvo 03-896-3710
ČAS OBROKOV
Zajtrk med 8.00 in 8.30, kosilo med 12. in 13. uro, večerja med 18. in 19. uro. Kuhinja PV Zimzelena nudi kosila
tudi zunanjim uporabnikom.
FRIZER
Ponedeljek, sreda in petek od 12.30 do 19.00, torek
in četrtek od 8.00 do 12.30. Ob sobotah po naročilu.
PEDIKER
Za pedikuro in masažo se je treba dogovoriti z vpisom
na recepciji.
ZDRAVNIK
Ob ponedeljkih od 7. do 13. ure, ob sredah od 10. do
14. ure, ob četrtkih od 7. do 12. ure.
PRANJE PERILA
Sprejem nečistega perila je vsak ponedeljek.
PRAZNOVANJE ROJSTNIH DNI
Skupno praznovanje rojstnih dni je praviloma zadnjo
sredo v mesecu.
Spletna stran: www.cs-zimzelen.si
Elektronska pošta: [email protected]
Voščilo
Staro leto že odhaja,
novo pa prihaja.
Da bili bi zdravi, srečni vsi,
tako si vsak od nas želi.
V novem letu naj bi bilo
medsebojnega miru,
uspehov, zdravja, sreče,
naj življenje mirno teče.
SVETE MAŠE
Svete maše so vsak drugi in četrti torek v kapelici PV
Zimzelena. Obiski duhovnika v sobah so na željo stanovalca ali svojca.
BIFE
V poletnem času je odprt od 7. do 21. ure, v zimskem
času pa od 8. do 20. ure.
KNJIŽNICA
Knjižnica je odprta ob torkih in četrtkih od 10.30 do
11.00.
INTERNETNO-BRALNI KOTIČEK
V pritličju je urejen kotiček z možnostjo uporabe računalnika, za branje so na voljo različni časopisi in revije.
ČLANI SVETA STANOVALCEV
Je to osebna naša želja,
tukaj v domu na dan veselja.
Naj mnogo let ta dom stoji
in sprejema starejše ljudi.
Zaposleni za nas skrbijo
in vse dobro nam želijo.
Dajejo nam upanje
za življenje naše še.
To voščilo naj jih greje
in daje nove jim moči,
da bodo v Zimzelenu
veseli z nami vsi.
Fanika Novak
Julija Močilnik, Jože Koren, Amalija Šilih, Irena Prašnikar, Franc Klančnik
43 ]
prijetnost bivanja
[ 44

Mirno in zdravo 2013! - Center starejših Zimzelen

Transcription

Similar documents

[ revija PV Centra starejših Zimzelen Topolšica, april 2013 ]

Zimzelen 6/2012 - Center starejših Zimzelen

MIRNO IN ZDRAVO 2012! - Center starejših Zimzelen

Številka 44

egszov - Pegazov dom

Oglejte si

UPOKOJENSKI PAKETI - Casino AS RADENCI

številka 10, december 2013

tukaj - Dom upokojencev Kranj

POŽARNI RED - Domplan doo

december 2011 - Dom upokojencev Idrija

Povejmo si... (december 2014)

- Dom starejših občanov Preddvor

CENTER ZA SLUH IN GOVOR MARIBOR