docPovejmo si... - Dom upokojencev Idrija
download 
Report Transcription
Povejmo si... - Dom upokojencev Idrija
L E T N IK 5 , ŠT E V I LKA 18 D E C EM B E R 2 0 13 Povejmo si... Interno glasilo Dom upokojencev Idrija, oskrba in varstvo starostnikov d.o.o. Vir: Pinterest VSEBINA PO GOVO R Z NAŠIMI STANO VALCI PRVO FAJFO PO KADIM ŽE O B ŠESTIH ZJUTRAJ 6 TUDI ŽIVINA J E MO RALA OBČUTITI, DA JE NEDELJA 7 PO GOVO R Z DR. ANO KOC 8 OBLETNICA VSE NAJBO LJŠE ŠTEFANKI ZA 100 LET 11 SREČANJE ZA SVOJCE SREČANJE S SVOJCI V ENO TI MARO F 12 ŽIVAHNO IN DOBRO OBISKANO 12 ZDRAVJE J E NAJVEČJE BO GASTVO TES T HOJE NA DVA KILO METRA PO RAKAH V IDRIJI 13 UTRINKI IZ ŽIVLJ ENJA V DO MU DAN ZA SPREMEMB E 15 SIMBIO ZA 15 MARTINO VANJE 18 TEKMO VANJE V DRUŽABNIH IGRAH 18 OBISKAL NAS JE SVETI MIKLAVŽ 19 PRESENEČ ENJ E 19 MEDG ENERACIJSKA ŠIVALNICA 20 NOVO LETNA O KRASITEV 23 PO PO LDANSKI UTRINEK 24 IZDELO VANJE NO VO LETNIH O KRASKO V 24 VEVERIČJA SLAŠČIČARNA 25 20 LETNICA DELO VANJA SKUPIN STARIH ZA SAMO PO MOČ 25 NA MARO FU SO DO MA UMETNIKI 26 DAN ZA SPREMEMB E 27 VSEGA PO MALO … 28 KAJ JE SREČA 28 SREČA BO MO RDA PRIŠLA 28 INKLUZIVNA DELAVNICA NA OŠ CERKNO 16 UMETNICA Z MO TO RNO ŽAGO 16 TO RKO VO POPO LDNE Z ŽIGO LAKNERJ EM Stran 2 17 LETNIK 5, ŠTEVILKA 18 Spoštovani stanovalci, svojci, bralke in bralci! Čas se nam vse hitreje obrača in veseli december se je kar znašel na sredi, ko je en dobri mož svoje delo že opravil in nam polepšal dni, dva pa se pripravljata za pot v naše kraje in pregledujeta spiske. To isto počnemo tudi v domu, malce za nazaj, malce pa tudi za naprej, saj je želja veliko, decembrski možje pa so samo enkrat na leto. Premisliti je potrebno načrte, jih prilagoditi tempu časa in na žalost tudi globini denarnice, vse skupaj pa pospremiti še z veliko vztrajnosti in delovne vneme. Ne glede na zoprne čase nam tega ne manjka, zato je spisek uspehov za preteklo leto dolg, načrt prihodnjih nalog pa zahteven. Vsekakor bomo tudi v prihodnjem letu prvenstveno skrbeli za to, da se bodo stanovalci in uporabniki naših storitev dobro počutili in da bomo delo opravljali njim v korist in zadovoljstvo, navkljub številnim omejitvam, s katerimi se zadnja leta srečujemo pri izvrševanju našega poslanstva. Pri tem bomo veseli vaših predlogov, pripomb in kritik, saj je odziv na opravljeno delo tisto, kar nas usmerja v izboljševanje stanja oziroma potrjuje pravilnost naših prizadevanj in načrtovanj. Velikih sprememb v prihodnjem letu ne načrtujemo, saj smo v obdobju prilagajanja na novo stavbo v Idriji ter oblikovanja zamis li za posodobitev stavbe na Marofu, pri kateri želimo prostore prilagoditi precej spremenjenim potrebam stanovalcev in zagotoviti kvalitetno bivanje ter ustrezne pogoje dela, kar nam za sedanjimi zidovi le težko uspeva. Ob tem se želim zahvaliti vsem stanovalcem obeh enot ter svojcem za potrpežljivost in sodelovanje pri dosedanjem delu, sodelavkam in sodelavcem pa za uspešno ter predvsem zelo predano delo. Glede na stanje koledarja pa je zdaj tudi primeren čas, da vam vsem skupaj zaželim vesele praznike, miren in blagoslovljen Božič ter obilo zdravja, sreče in lepih doživetij v letu 2014! Samo Beričič Povejmo si... Stran 3 December je čas, ko drug drugemu ob stisku rok izrečemo ali v pismu napišemo največ lepih želja. Lepo je prejeti pisemce, za katerega si je nekdo vzel čas, da ga je napisal in ga odposlal ter nam s tem sporočil, da se je spomnil na nas. Tudi zaposleni v domu si v tem decembrskem času vzamejo čas, da vam voščijo, poleg tega pa za vas zapišejo voščilo tudi na teh straneh. SREČNO 2014! Novo leto je čas, ko v odsevu misli drsijo slike preteklega časa. Vseh 365 dni preteklega leta. Spoštovani uporabniki naših storitev iz obeh enot doma. Z vami smo bili 24 ur na dan. Ko ste nas potrebovali in takrat, ko ne. Ko ste bili veseli ali žalostni, ko ste prekipevali v zdravju ali vas je krivila bolečina, v druženju in trenutkih otožne osamljenosti. Včasih smo bili prisotni bolj in včasih manj. Trudimo se, da bi bili z našimi storitvami zadovoljni. In z našim odnosom do vas. Tudi v letu ki prihaja vam želim, da bi se v domu dobro počutili. Spoštovani, slišani in upoštevani. Da bi se razumeli s sostanovalci. Da bi vam zdravje podarjalo dneve, v katerih bi uživali. Da osamljenosti ne bi živeli, temveč v dnevnih zaposlitvah pozabili nanjo. Da bi vas prijaznost in tople besede zaposlenih ter vaših bližnjih čim pogosteje grele. Da bi v domu okusili dom, ki ste ga bili vajeni doma. Romana Kavčič, strokovna vodja Kdo preštel bi misli, želje, ki prevevajo srce, ko poslavlja se za zmeraj, staro leto za gore? Srečo, zdravje, zadovoljstvo naj vam novo leto nosi, to je želja, ki jo danes srce za vas prosi! Glavna sestra Anica Likar s sodelavci Stran 4 LETNIK 5, ŠTEVILKA 18 Konec leta spet je čas, da povemo si naglas vse, kar v srcu si želimo zdaj, ko staro leto šlo je mimo. Včasih čas prehitro beži, včasih se zdi, kot da spi... Vsakdo mu da svoj obraz, ki v sebi skriva zmago in poraz. Veliko sreče in lepih sanj, naj vam prinese božični dan. In novo leto naj zaživi, radosti polno, brez solz in skrbi. Zaposleni v delovni terapiji Naj vaš nasmeh komu dan polepša, naj z vašo pomočjo usoda bo nekomu lepša! Srečno 2014! Individualna habilitatorka Karmen in socialna delavka Urška Obstaja čudovit, skrivnosten zakon narave, da tri reči po katerih v življenju najbolj hrepenimo – srečo, svobodo in duševni mir – vedno pridobimo tako, da jih podarimo nekomu drugemu. V letu, ki prihaja, jih podarite tudi vi. Fizioterapevtke Dunja Pirc Urška Cigale Klanjšček Nataša Pregelj Škvarč Povejmo si... Stran 5 POGOVOR Z NAŠIMI STANOVALCI PRVO FAJFO POKADIM ŽE OB ŠESTIH ZJUTRAJ Mirko Wahl Star Idrijčan sem. Rodil sem se Pod Gorami, leta 1923. Pet otrok nas je bilo. Sami fantje: Milan, Marjan, Dolfi, Zdravko in jaz, Mirko. Lepo otroštvo sem imel, četudi sem se srečeval z boleznijo. Obiskoval sem osnovno šolo in realko v Idriji. Po šolanju pa me je mama kar »terala«. Je rekla, da se bom imel česa spominjati, ko bom star. Tako sem odšel v Tolmin, v uk za brivca. Leto dni sem kot brivec delal v Cerknem. Ko sem se vrnil domov je mama svetovala naj grem še za natakarja. In sem kasneje res dve leti delal v tem poklicu. Kot brivec pa sem še sem in tja koga uredil. Tedaj so bili moderni brki. Sam jih imam še zdaj. Kar sam si jih urejam. Brki so tako možati. Kasneje sem šel služit vojake. V Arrezu sem služil, dokler nas niso zajeli Angleži in so nas poslali na Sicilijo. In med vsemi vojaki je mene nek Anglež izbral in mi dejal, da bom šel v Južno Afriko za pilota. Leto dni sem se uril, ko pa bi ravno moral iti v boj proti Nemcem, se je vojna, na mojo srečo, končala. Še zdaj vem, kako so nam govorili, da je treba nemška letala napadati od strani in od zadaj, nikdar ne spredaj. Po vojni sem se zaposlil pri rudniku. Vse sem delal. Sprva v Barbari, kasneje v Frančiški, nazadnje v topilnici. Rad sem imel to delo. Ko sem se poročil, sem se preselil na Brusovše. Dva fanta sta se nama rodila. Zdaj že dolga leta živim v domu. Prav fajn sem se vživel. Tu me poznajo tudi po tem, ker kadim fajfo. Tega me je naučil nek Anglež. Naučil me je čistiti fajfo in kako je treba skrbeti, da pogori do konca. Imeti moraš pribor za to, marsikaj pa je odvisno tudi od kvalitete tobaka. Prvo pipo pokadim že ob šestih zjutraj in potem skoraj vsaki dve uri. Zelo rad sem imel glasbo. Dve leti sem se učil violino pri mojstru Kosmaču. Res sem imel dober posluh. Učil sem se tudi mandolino in kitaro. To je zas luga mame, ki me je res stalno spodbujala. In prav je imela. Tudi plesal sem vedno zelo, zelo rad. Veliko sem preplesal in preigral. Štirje muzikontarji smo bili skupaj in smo igrali po okoliških krajih. Največ pa na Kovačevem Rovtu pri Felkotu. Še zdaj slišim ljudi kako so rekli: »Rozamundarji gredo.« Tako so nas imenovali. Ansambel je sestavljala violina, kitara, harmonika in trobenta. Tudi prepevali smo zraven. Glasba mi je bila zares v največje veselje v življenju. Kako lepo je bilo zaigrati kako podoknico. Če pogledam nazaj, vidim vse lepo, če pogledam naprej ne vem ničesar, pričakujem pa dobro. Stran 6 Po posnetku zapisala Metka Pavšič Foto: Ema Brelih LETNIK 5, ŠTEVILKA 18 TUDI ŽIVINA JE MORALA OBČUTITI, DA JE NEDELJA Ivanka Kokelj Na svet sem prijokala v Plužnjah, pri Maroževcu. Trinajst otrok nas je bilo, zdaj smo živi še štirje. Bilo nas je osem deklet in pet fantov. Kasneje je mama v rejo sprejela še majhnega dečka iz vasi. Njegova mati ga ni mogla preživljati. Naša mama pa je tedaj rekla: »Če sem jih trinajst zredila, bom pa še štirinajstega.« Dobra žena je bila. Ata je bil vsestranski prosvetni delavec. V cerkvi je bil organist, režiral pa je tudi razne igre. V šolo sem hodila bolj kratek čas. Nekaj v Plužnje, nekaj v Otalež. A šola tedaj ni bila obvezna in treba je bilo delati. Z devetimi leti sem šla služiti. Rečeno je bilo, da bom pri hiši za pestrno, a sem delala vse kaj drugega. Predvsem sem pasla krave in ovce. Če bi bilo danes tako, ne bi spravili otrok na služenje, tedaj pa je bilo »mus«. Pri nas doma je bila le bajtarija, imeli smo tri goveda, premalo za številno družino. Že od otroštva sem bila tudi bolj slabega zdravja, da je bilo vse še težje. Moža sem spoznala na veselici na Straži. Prej ga nisem poznala. Tedaj sva plesala, potem pa je začel zahajati k hiši. Kasneje sva zaživela na Straži v cestni hiši. Mož je bil zaposlen kot oglednik cest. Rodila se nama je tudi hči Darinka. Veliko veselja nama je prinesla. Od vsega v življenju sem najraje opravljala kmečka dela. Plela, kosila, nosila bremena, delala okrog živine. Spomnim se, da sem tedaj, ko sem služila ob nedeljah šla v štalo in še posebej poskrbela za živino. Lepo sem jim počistila, jim lepo nastlala, jih oštregljala, nasula malce več zobanja. Zdelo se mi je, da mora tudi živina občutiti, da je nedelja. To mi je bilo v posebno veselje. Leta 1986 sem postala vdova. Od tedaj sem se kar nekajkrat selila. V dom sem prišla zaradi bolezni. Fajn je bilo, ker sem dom že prej nekoliko spoznala, ker sem hodila na obiske k sestri Viktoriji. Sprva sem se težko vživela, zdaj pa je prav dobro. Rada spravljam krpice, rada grem v Idrijo na skupino, da malce menjam okolje, srečam druge ljudi. Življenja ne bi želela zavrteti nazaj. Če pa bi bila še enkrat mlada bi s i želela imeti svojo gostilno ali pa bi se ukvarjala s politiko. Ni vrag, da ne bi kaj porihtala. Včasih ni bilo lahko, a tudi danes ni. Za mlade, ki nimajo službe, vsekakor ni enostavno. Tedaj so bili eni križi, ti zdaj pa tudi niso lahki. Po posnetku zapisala Metka Pavšič Foto: Ana Vojska Povejmo si... Stran 7 POGOVOR Z DR. ANO KOC Po dvajsetih letih psihiatrinja dr. Ana Koc zaključuje delo domske psihiatrinje v enoti Marof. Ob njenem odhodu se ji iskreno zahvaljujemo za njeno delo in skrb. Ker je veliko časa preživela med nami v domu, smo želeli izvedeti kaj več o njenem življenju in preteklem delu, zato smo ji zastavili nekaj vprašanj. Dr. Ana Koc v družbi »svoje« sestre Jerneje in glavne sestre Ančke Povejte nam kaj o svojem otroštvu! Za moje rojstvo si nisem mogla izbrati slabšega trenutka. Bila je vojna, revščina, lakota, pomanjkanje vsega, le otrok je bilo dovolj. To je bila »Naša generacija četrdeset druge« znana popevka iz časov naše skupne države. Ta številna generacija se je v nekaj letih dobro razredčila, jaz sem ostala živa po čudežu ali prej po zaslugi krajevnega zdravnika, ki je v svoji iznajdljivosti in humanosti izmaknil nekaj ampul penicilina iz vojaške zaloge in jih razdelil med bolne otoke. In to je bilo že moje prvo srečanje z medic ino. Še mimogrede! Podaril mi je tudi prvo in edino igračko, ki sem jo imela v otroštvu, punčko iz cunj, last njegovih otrok. Ime ji je bilo Špela. Moja starejši brat in sestra pa sta mi jo pobarvala v zeleno. Še danes ne vem, zakaj! Potem sem pa rasla,v družbi staršev, brata in sestre, predvsem pa v družbi številnih živali, ki smo jih imeli doma in te so mi nadomeščale vse igrače sveta. Najraje sem imela muce, menda sem tudi shodila tako, da sem se ene držala. Potem pa so se vse življenje držale one mene. Še vedno jih je nekaj pri hiši, pa nobena ni prav naša. Pridejo, se v stiski zatečejo in ostanejo. V šolo sem rada hodila, vse me je zanimalo, vedno sem bila radovedna. Ko sem bila že večja, sem se vpisala v številne krožke, doma pa me je vedno čakalo delo. Bili smo bajtarji, preživljali smo se s prodajo domačih pridelkov, mleka, jajc, medu, povrtnine. Oče je iz vojne v Afriki prišel bolan, starejša dva sta odšla od doma v šole, za delo sva ostali jaz in mama. Ni bilo prostih dni, počitnic, odhodov na morje, postopanja. Stran 8 LETNIK 5, ŠTEVILKA 18 Šolanje, odločitev za študij medicine in odločitev za psihiatrijo! Že v osnovni šoli me je zanimalo vse, kar je bilo v zvezi z naravo, z živimi bitji. Profesorja biologije sem oboževala in se ga držala kot klop. Spoznal je mojo vnemo in jo znal prav usmerjati. Tako sva že tam nekje v takratni gimnaziji sestavljala predavanja, on je kazal diapozitive, jaz sem jih razlagala in potovala sva po šolah od vas i do vasi in predstavljala različne teme. Najbolj mi je ostalo v spominu čebelarstvo. Čebele smo imeli doma in ob očetovem čebelarjenju sem postala tudi sama pravi čebelar. Kar samo po sebi je bilo jasno, da bom šla kasneje na veterino. Pa so se interesi spreminjali kot je vedno pri mladih. V gimnaziji sem spoznavala številna neznana področja, spet sem imela srečo in se navezala na profesorico biologije. Ob njeni spodbudi in njenih knjigah sem prebirala zgodbe zdravnikov, znanstvenikov, ki so prebijali led v zdravilstvu preteklih stoletij. Odkritja so se vrstila in spreminjala svet. Tam sem se našla, to je to, medic ina! Ko pa sem morala še na operacijo in sem nekaj dni preživela na kirurgiji ter na lastni koži izkusila veličastnost medicine, je bila odločitev dokončna – medicina in to – kirurgija! Pa spet ne more biti tako kot si želiš! Za preživetje rabiš denar! Doma ga ni bilo. Zaprosila sem za štipendijo v najbližji ustanovi, v Psihiatrični bolnišnici v Idriji. Preveč se nisem obremenjevala z dejstvom, da bom morala štipendijo odslužiti prav tam. Adijo, kirurgija! Bo že kako! Uživala sem v študiju, redno opravljala izpite, poleti delala v bolnišnici kot čistilka, kot strežnica, kot bolničarka in se počasi privajala na psihiatrijo. Postajala mi je vse bolj zanimiva! Po diplomi in obveznem stažu sem se redno zaposlila. Od takrat je bilo letos 1. novembra točno 45 let. Delo v psihiatriji, razvoj v tem času, odločitev za delo v domu. To so bili revolucionarni časi. V kratkem intervalu se nas je zaposlilo kar nekaj nadebudnih, ambic ioznih mladih zdravnikov. Imeli smo liberalnega, tolerantnega šefa, ki nam je puščal proste roke, svobodo ob blagem vodenju in usmerjanju. Polni novih idej, ki smo jih zbirali ob večletni specializaciji in ki so takrat kar vrele od vsepovsod, iz Italije, Velike Britanije, Amerike, smo spreminjali našo ustanovo in razširjali psihiatrično dejavnost v bližnjo in tudi malo manj bližnjo okolico. Do teh sprememb je bila bolnišnica tipičen azil. Bolniki so prišli in tam ostali. Le redki so še šli domov, zdravil ni bilo ali pa le nekaj uspaval in pomirjeval. Za njihovo varnost so skrbele mreže povsod na posteljah, na vratih, na oknih. Prav v tem obdobju je začela močno napredovati farmacevtska industrija in izumljati tako imenovana specifična zdravila – nevroleptike. Bolnikom se je dalo pomagati z zdravili, opuščati smo začeli zloglasne šoke, odpirali smo vrata, odstranili iz oken mreže, zamenjali »mrežnice« z običajnimi bolniškimi posteljami. Bolniki so se zazdravili, odhajali domov in v domačem kraju ali blizu njega potrebovali ambulantne psihiatre. Razdelili smo si »teren« in odhajali v Koper, Šempeter, Postojno, Ajdovščino, Tolmin, Idrijo. Ustanavljali smo ambulante, klube, skupine. Tudi v dom na Marof so prišli bolniki, tisti, ki niso imeli kam drugam. Povejmo si... Stran 9 Potrebovali so nadaljnje kontrole, zdravila, psihiatra. Tudi na Marof smo prihajali. Kar dve desetletji smo se psihiatri pri tem občasno zamenjali, do leta 1993, ko sem ob spremenjeni organizaciji delo sprejela jaz. Nekaj let kasneje sem se upokojila in delo v domu mi je »ublažilo« prehod iz pretirane obremenjenosti z delom v upokojensko brezdelje in lagodje. Sedaj, po dvajsetih letih pa že drugič odhajam v penzijo. S tem pa spet ne mislim kar »zamazati« z mojo psihiatrijo. Iz začetne nuje, iz na pol neprostovoljnega vstopa v vedo o duševnosti in duševnih boleznih, mi je po 45 letih poklic postal najljubši hobi. Delo v ambulanti na Marofu Stanovalci doma so Dr. Ani Koc podarili sliko, ki so jo izdelali pod mentorstvom Nine Trček Kako preživljate prosti čas? Kot upokojenka naj bi imela časa na pretek! Pa spet kot prava upokojenka nimam nikoli dovolj časa. Spet je preveč idej, želja, tudi potreb. Imam moža, odrasla otroka, vnuke, ki me kar po vrsti preraščajo, dva mačkona, ki sta le priseljena, vsakega na svoji strani hiše. Se namreč ne prenašata. Zjutraj prideta na zajtrk »a la carte«, čez dan po mačje dremljeta. Ko mi skočita v naročje in začneta presti, pa se brez težav vrnem v otroštvo. Tačko in Buldi Stran 10 Pripravila: Jerneja Grahelj Foto: Ana Vojska, Nina Trček, Ana Koc LETNIK 5, ŠTEVILKA 18 OBLETNICA VSE NAJBOLJŠE ŠTEFANKI ZA 100 LET V nedeljo, 8. 12. 2013 je ga. Štefanka Eržen praznovala 100. rojstni dan. Naslednji dan so se v domu skupaj z Štefanko na praznovanju zbrali za mizo njeni sorodniki, direktor doma, zaposleni in stanovalc i doma. Ob tej priložnosti je o svoji teti nekaj besed povedala ga. Ivica Kavčič: » Teta izhaja iz velike družine Erženovih na Kovačevem Rovtu, kjer je bilo 15 otrok. Oče je bil rudar, mati pa je doma skrbela za otroke. Kjer so živeli, ni bila kmetija, bila je bajtarija. Imeli so dve kravi in nekaj sveta v enem strmem bregu in iz tistega sveta so potem morali celo življenje delat, da so nekaj ven dobili. Zelo so morali garati doma in še pri okoliških kmetih, da so jim potem v zameno prišli zorati njivo ali postoriti kaj drugega. Teta je imela zelo težko življenje. Če danes pomisliš na to, kako je možno, da dočakaš 100 let, ni merilo to kako živiš, ali živiš dobro ali slabo. Teta je morala že od malih let veliko delat. Med drugo svetovno vojno so teto zaprli nemškem taborišču, v Ravensbrücku, kjer je zbolela tudi za pegastim tifusom. Če je tisto prestala, že veste, da je moralo biti zelo hudo. Domov je lahko prišla šele jeseni, leta 1945. Imela je neizmerno energijo. Predvsem si je želela otroka, in dobila je sina, njegov oče pa je potem kmalu umrl. Ker je bilo toliko otrok, niso mogli biti vsi doma. Ona je sama zgradila eno hišico pri Likarci. V to hišo je vzela še dve svoji sestri in enega brata, ki niso imeli kam iti. Jaz mislim, da je zato tako lepa, ker je toliko hudega doživela in toliko dobrega storila na svetu. Zmeraj je za druge skrbela.« Po posnetku zapisala Ana Vojska Foto: Ana Vojska Povejmo si... Stran 11 SREČANJE ZA SVOJCE SREČANJE S SVOJCI V ENOTI MAROF Dom upokojencev Idrija, enota Marof je dom številnih ljudi, ki zaradi bolezni, invalidnos ti ali socialnih razmer ne morejo živeti v domačem okolju. S prijaznostjo, storitvami, ki jih potrebujejo ter želijo, urejenim bivalnim okoljem, družabnostjo in aktivnostmi jim zaposleni skušamo nadomestiti tisto, kar najbolj pogrešajo. Dom in domače. Prav zaradi tega vsako leto v našo družbo povabimo njihove svojce in prijatelje, da se vsi skupaj poveselimo, poklepetamo in družimo. Tudi letošnje srečanje je potekalo v dopoldnevu novembrske sobote, 23.11.2013. Na veselje vseh število udeležencev že tradicionalnega srečanja iz leta v leto narašča. Vabilu so se odzvali tudi prostovoljci, ki med letom prihajajo k stanovalcem doma in z njimi tkejo dragocene niti prijateljstev ter družabništva, skozi katere osamljenost težje prodre. Še enkrat zahvala vsem našim dobrodelnim prijateljem, z velikim srcem za sočloveka. V prijetnem in sproščenem vzdušju smo prisluhnili koncertu Klape Planta, skupini dvanajstih mladih fantov iz vipavskega. Prepevali so nam predvsem dalmatinske pesmi o vinu, morju, ljubezni in prijateljstvu ter nas iz mrzle zime ponesli v dopustniško poletno razpoloženje. Po zahvali ter dobrih željah predsednika stanovalcev g. Branka Pagona, smo druženje s svojci nadaljevali ob sproščenem klepetu in prigrizku, ki so nam ga pripravili zaposleni v domski kuhinji. Hvala vsem za še eno uspešno izvedeno srečanje z željo, da ga v naslednjem letu ponovimo. Klapa Planta Besedilo: Romana Kavčič Foto: Goran Kacin ŽIVAHNO IN DOBRO OBISKANO Srečanje za svojce je že ustaljena dejavnosti, ki jo navadno pripravimo pred iztekom leta. Vsako leto se ga udeleži veliko število sorodnikov naših stanovalcev in prav je tako. Za tokratno srečanje smo pripravili vsega po malem. V začetku je imel besedo direktor doma, ki je povedal nekaj o aktualni situaciji in razmerah v domu, pa tudi nekoliko širše, v celotnem slovenskem prostoru, potem pa smo prisluhnili predavanju dr. Ane Ogrič Lapajne o sladkorni bolezni. Stran 12 LETNIK 5, ŠTEVILKA 18 Prijetno s koristnim smo nadaljevali s fantovsko zasedbo iz Šebrelj D‘BUTLS. Zanimiv in v domu ne prav pogosto slišan repertoar pesmi in posrečene priredbe so z ubranim petjem naredile vtis prav na vse. Večer smo zaključ ili z neformalnim klepetom. D‘butls Predavanje o sladkorni bolezni Besedilo in foto: Ema Brelih ZDRAVJE JE NAJVEČJE BOGASTVO TEST HOJE NA DVA KILOMETRA PO RAKAH V IDRIJI Domska rdeča kombija se čez dan večkrat pripeljeta na dvorišče našega doma v enoto Sp. Idrija, predvsem zaradi prevoza hrane, perila, prevoza naših stanovalcev na različne preglede, organizirane izlete… Tudi v oblačnem jesenskem popoldnevu, 15.10.2013, se je pred domom ustavil rdeč kombi. Za njegovim volanom je tokrat prvič sedela fizioterapevtka Urška. Stanovalci: Branko, Danijela, Erika, Georgij, Miha, Štefi, Matjaž in kot druga spremljevalka Dunja smo se odpeljali v Idrijo, na Rake. Tu smo z nekaterimi stanovalci že tretjič sodelovali v testu »Hoja na 2 km«. Test hoje na dva kilometra je v Sloveniji že več let množično organiziran po številnih krajih, večkrat letno. Namen tega testa je, da se ljudi spodbuja in motivira k gibanju in zdravemu načinu življenja. Na podlagi dobljenih rezultatov udeležencem svetujejo glede gibanja, da bi na ta način obdržali oz. izboljšali svojo kondic ijo. Z načrtovanim treningom telo porabi odvečne kalorije, ki jih zaužijemo s preveč kalorično hrano, s tem pa se, ne samo, da pridobimo na naši splošni kondiciji zmanjša tudi tveganja za srčno žilna obolenja. Zdravstvene delavke ZD Idrija so nas zopet lepo sprejele. Stanovalcem so izmerile krvni pritisk, pulz in vrednost kisika v krvi. Za vsakega posameznega stanovalca je bilo potrebno izpolniti vprašalnik. S stanovalci se je pogovorila prisotna zdravnica. Povejmo si... Stran 13 Pred startom je bilo potrebno ogreti naše mišice. Poskušali smo slediti vajam, ki nam jih je demonstrirala fizioterapevtka iz zdravstvenega doma Idrija. Na start smo se postavili v parih. Udeležencem testa so bila dana navodila, da hodimo tako hitro kot nam dopuščata zdravje in naša kondicija. Med potjo se nismo smeli preveč zadihati, zato smo se lahko normalno pogovarjali in občudovali lepe jesenske barve ter bistro vodo, ki je tekla v rakih ob makadamski poti. Smejali smo se eden drugemu, kajti suho listje, ki se je občasno vsulo z dreves se je pogosto ulovilo v naša oblačila ali lasišče. Na poti smo srečevali znance in prve udeležence, ki so se že vračali. Naši stanovalci so razdaljo 2 km uspešno in brez posebnih težav prehodili. Po končani hoji in meritvah na cilju se nam je prilegel topel čaj. Pod vodstvom fizioterapevtke iz ZD Idrija smo naredili še nekaj razteznih vaj in se kasneje slikali za spomin. Po prehojenih stopnicah, ki so speljane mimo Kamšta smo se vkrcali v kombi in se odpeljali v dom. Besedilo in foto: Dunja Pirc, Urška Cigale Klanjšček Stran 14 LETNIK 5, ŠTEVILKA 18 UTRINKI IZ ŽIVLJENJA V DOMU DAN ZA SPREMEMBE Ob tednu otroka in svetovnem dnevu živali so 5. oktobra v Idriji organizirali 2. Dan za spremembe. Odvijalo se je mnogo zanimivih aktivnosti – od različnih delavnic s terapevtskimi psi, tržnice z izdelki, ki so jih podarili posamezniki ter podjetja, do licitacije osebnih predmetov znanih osebnosti. Z nakupom izdelkov, ki so jih izdelali učenci OŠ Idrija, osebnih predmetov znanih Slovenk in Slovencev ter predmetov s tržnice, so obiskovalc i pripomogli k zbiranju sredstev za akcijo »Siti besed«. V Idrijo sta prišla tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer ter druge znane osebnosti. Dneva za spremembe so se udeležili tudi stanovalci Marofa, si ogledali stojnice, kužke, se udeležili delavnic ter izkoristili priliko tudi za ogled razstave gob. Uživali smo v dogajanju okrog nas in res preživeli prijetno dopoldne. Besedilo in foto: Karmen Kovačič SIMBIOZA V tednu med 21. in 25. oktobrom, je že tretje leto zapored potekal projekt Simbioza. Osnovno poslanstvo Simbioze ostaja sodelovanje in prenos znanja med generacijami ter spodbujanje vseživljenjskega učenja. Cilj projekta je dvig računalniške pismenosti in zanimanje za učenje e-veščin med starejšimi, po drugi strani pa med mladimi promovira vrednote prostovoljstva, in odgovornosti. Vsaka izkušnja, doživetje namreč šteje. Nekaj stanovalcev z Marofa se je tudi letos odločilo, da se bodo udeležili ene izmed delavnic ter se pobližje spoznali z računalnikom ter nadgradili svoje znanje s spoznavanjem in uporabo interneta. Letos smo se delavnice udeležili v OŠ Spodnja Idrija, kjer so nas prijazno sprejeli, skupina je bila majhna in kot nalašč za učenje dela z računalnikom. Delavnice so bile vsekakor dobrodošla popestritev ter dobra podlaga za naše nadaljnje udejstvovanje. Besedilo: Karmen Kovačič Povejmo si... Stran 15 INKLUZIVNA DELAVNICA NA OŠ CERKNO Konec oktobra smo bili, kot že nekaj let zapored, povabljeni na tradicionalno inkluzivno delavnico v OŠ Cerkno. Delavnico v osnovni šoli organizirajo pod okriljem prostovoljnih društev Sožitje ter Vera in luč. Ob prihodu so nas prijazno sprejeli in nas povabili na ogled lutkovne predstave, nato pa smo se razdelili v skupine in se udeležili različnih delavnic. Nekateri so izdelovali rože iz papirja in lesa, drugi so se udejstvovali na glasbeni delavnici, nekateri pa smo z zanimanjem poslušali in s i ogledovali različne živali, ki nam jih je v učilnici biologije predstavila in pokazala učiteljica. Po delavnicah je sledila pogostitev in prijetno kramljanje ob skodelici kave. Besedilo in foto: Karmen Kovačič UMETNICA Z MOTORNO ŽAGO Zadnji dan v oktobru nas je obiskala priznana umetnica Mihaela Žakelj Ogrin, ki je za svoje delo prejela tudi študentsko Prešernovo nagrado. Mihaela je doma v kiparskih in grafičnih vodah, navdihe in motive pa črpa predvsem iz Svetega pisma. Tokrat se nam je predstavila s kipi in grafikami, ki so nastale po navdihu iz veselega dela rožnega venca. Same grafike so zelo velikega formata in za eno takšno umetnino porabi 10 dni ali več. Grafiko izdela tako, da motiv vreže v leseno ploščo in jo odtisne na grafični papir. Ker so grafike barvne, mora za vsako barvo izrezati novo leseno ploščo in potem vse plošče v posamezni barvi odtisniti na grafični list, da nastane barvna celota. Kipe pa izdeluje iz lesa in gline, ki ravno tako prikazujejo različne biblične prizore, od angelov, svetnikov ali jas lic. Svoje kipe izdeluje in oblikuje na različne načine, a le redko vidimo, da bi nekdo kip izdelal kar z motorno žago. In Mihaela zna tudi tako izdelati kip. To smo se lahko prepričali tudi na lastne oči, ko nam je v živo prikazala kako nastane takšen kip. Zapela je motorka in drobna umetnica je spretno iz kosa debla izrezala podobo Kristusa na razpelu. Mihaela poleg tega, da je zelo aktivna v svojem umetniškem ustvarjanju, poučuje na osnovni šoli likovni pouk in prenaša znanje likovne umetnosti na svoje učence. Stran 16 LETNIK 5, ŠTEVILKA 18 In ko ji ostane kaj prostega časa z veseljem zahaja v naravo, med griče, hribe in gore, kjer se naužije svežega zraka in napolni z idejami za svoje ustvarjanje. Žal je ena ura prehitro minila saj bi lahko še in še poslušali zanimivo umetnico, ki nam je tako slikovito opisovala svoje življenje in delo, a nas je še toliko bolj razveselila, ko nam je za spomin pustila izdelan leseni kip, ki bo v prihodnje krasil naš domski park. Besedilo in foto: Nina Trček TORKOVO POPOLDNE Z ŽIGO LAKNERJEM V torek, 5. novembra je prostore obeh enot doma upokojencev napolnil glas kontratenorista Žige Laknerja. V pogovoru z mladim talentom smo izvedeli marsikaj novega o njegovem življenju, učenju petja, njegovem posebnem glasu, televizijskih snemanjih in načrtih. Mladostni žar, prijaznost, poseben glas in lepe melodije so nas kot je dejal g. Štefan poživile in nas prav malo ozdravile. Navdušeni aplavzi so bili zagotovo izraz iskrene želje vseh, da bi Žigi kot je dejala ga. Marija, v polnosti uspelo na njegovi glasbeni poti. Ob koncu nas je Žiga povabil na svoj koncert, ki ga je v dvorani idrijske gimnazije skupaj z drugimi mladimi talenti priredil v soboto, 23. novembra ob 18. uri. Za tiste, ki se koncerta niso mogli udeležiti pa ostaja iskrena želja, da se še kdaj snidemo v našem domu. Do tedaj pa bomo, v to sem prepričana, stiskali pesti za Žigov nadaljnji uspeh. Besedilo: Metka Pavšič Foto: Ana Vojska Povejmo si... Stran 17 MARTINOVANJE Na praznik sv. Martina, 11. novembra, smo tudi na Marofu dan posvetili praznovanju. Dopoldne smo se zbrali po vseh oddelkih doma, kjer smo v čajnih kuhinjah pekli kostanj in si nazdravili z mladim vinom. Martinovanje je minilo v prijetnem, toplem vzdušju, prežetem z vonjem po pečenem kostanju. Besedilo in foto: Karmen Kovačič TEKMOVANJE V DRUŽABNIH IGRAH Konec novembra smo se v enoti Marof zbrali na tekmovanju v družabnih igrah. Tekmovali smo v igrah Človek ne jezi se, dominah, taroku, spominu, pikadu, šahu in ročnem nogometu. Zmagovalce na posameznih mizah smo pridno beležili na tablo, ob koncu tekmovanja pa so bili nagrajeni s praktičnimi nagradami. Razšli smo se dobre volje, saj smo dopoldne preživeli v prijetni družbi in zabavnih igrah. Besedilo: Karmen Kovačič Foto: Goran Kacin, Ana Vojska Stran 18 LETNIK 5, ŠTEVILKA 18 OBISKAL NAS JE SVETI MIKLAVŽ Vsak prvi petek v mesecu se zberemo pri sveti maši, v mesecu decembru pa nam s prižigom prve adventne svečke, ki naznanja Kristusovo rojstvo, obisk svete maše še toliko bolj ogreje srce. Je mesec pričakovanj in obdarovanj, zato smo se še toliko bolj razveselili svetega Miklavža, ki nas je obiskal po končani sveti maši. Očitno smo bili zelo pridni, saj je grozne parklje in šibo za poredne pustil doma. Je pa prišel v spremstvu angelčkov in otrok, ki so nam in Miklavžu zapeli nekaj pesmi. Nato se je sprehodil med nami in vsakemu podal roko. Na nikogar ni pozabil, vsakemu je naklonil kako lepo besedo in nas ob večerji posladkal s piškoti. V zahvalo smo mu tudi mi zapeli pesmico, da le ne bi drugo leto pozabil na nas. Besedilo in foto: Nina Trček PRESENEČENJE Tokrat je bilo res pravo presenečenje in vsak je ugibal, za kaj neki naj bi šlo. Da njihov obisk in nastop v domu ostane do zadnjega skrivnost, so želeli pevci pevskega zbora Gorščaki iz Tržiča. Na tak način so presenetili njihovega podpornika, pobudnika za ustanovitev zbora in zdaj našega stanovalca Srečka Tušarja. Dvajset vrlih pevcev se je v Idrijo pripeljalo z avtobusom in v domu so pripravili pravi koncert domoljubnih pesmi. Med drugim smo lahko slišali tudi Oj Triglav moj dom in La montagna, ter Žabe. V zahvali je vesel, presenečen in hkrati ponosni častni član Srečko Tušar povedal, da se srčnost vojakov, še posebej gornikov vidi tudi v tem, da nikoli ne pozabijo in zapustijo svojih tovarišev, kar so pokazali tudi z obiskom in nastopom v domu. Ljubezen do hribov, do gora in prijateljstvo ostajajo njihova skupna vez za vedno. Kot zanimivost pa še to: njihov zborovodja, Jože Tišler, ki vodi več zborov, je bil teden dni pred tem gost v oddaji Vid in Pero šov, kjer so mu izpolnili dolgoletno željo, da je dirigiral več kot sto članskemu zboru. Povejmo si... Stran 19 Besedilo in foto: Ema Brelih MEDGENERACIJSKA ŠIVALNICA Ideja mladostnih in zagnanih udeleženk študijskega krožka Kreativna šola šivanja je padla v med. Predlagale so, da bi eno srečanje izvedle v domu upokojencev in nanj povabile vse tiste stanovalce, ki jih šivanje veseli in zanima. Eni in drugi so bili najprej presenečeni nad odzivom. Ko je vsaka članica iz škatle oz. kovčka izvlekla šivalni stroj in ga postavila na mizo so se nekaterim stanovalkam kar zasvetile oči. Ene so samozavestno prisedle poleg, druge pa bolj zadržano in s strahom, saj za šivanje z električnim šivalnim strojem doslej še ni bilo prave priložnosti. Voditeljica Branka je razdelila material, ki ga je že prej pripravila in dala navodila za izdelavo darilne vrečke. Postopek je potekal po posameznih korakih in treba je bilo iti lepo po vrsti. Stroji so zadrdrali, najprej je bilo seveda potrebno nekoliko vaje in priprav. A po dobri uri in pol so bili izdelki gotovi. Marička Kenda Vedno sem šivala. Učila sem se pri Hanci, po vojni skorajda ni bilo možnosti za pravo učenje, kasneje, ko so odprli mestno delavnico sem šivala tam. Šefica je vzela mero, krojila, potem pa smo delali. V začetku smo bile štiri zaposlene, potem pa jih je bilo vedno več. Kasneje sem šivala tudi doma. Kupila sem svojo mašino. Dobili smo jo iz Trsta, samo glavo, omaro je bilo potrebno narediti doma. Naredil mi jo je brat, ki je bil mizar. Stran 20 LETNIK 5, ŠTEVILKA 18 To mašino sem prinesla tudi s sabo v dom in jo še vedno uporabljam. Veliko majhnih stvari sem zašila tudi v tem času. Pri rudniku pa sem šivala že na električno mašino. Zato mi je tudi danes zelo dobro šlo. Motilo me je le to, da je ročka za tačko na drugi strani. Naredila sem kar tri vrečke. Šivala sem na eni od najboljših mašin, ki ima baje okoli dvesto programov. Tega nisem uporabljala, ker je treba več časa, da človek to vse sproba. Rezka Peternelj Najprej sem se učila pri neki ženski, potem pa sem delala pri žnidarju. Tam sem se veliko naučila, ker smo morali delati vse, le kaj zelo kompliciranega ne, npr. gumbnice. Šivanje me je veselilo. Mama je še pod Italijo kupila mašino. Rekli so, da so bile zadnje v Idriji. Še vedno jo imamo doma in dela. Kasneje sem kupila Danico. Tako da sem bila navajena na električno. Danes mi je šlo fajn. Nič ni nagajalo. Prav ponosna sem, da mi je tako lepo uspelo zašiti darilno vrečko, saj že dolgo nisem sedela za šivalnim strojem. Uživala sem. Justina Peternelj Delala sem pri istem mojstru kot Rezka. Za takratne čase je bil zelo cenjen. V glavnem smo delali kostime, obleke. Že pred vojno se je pri njem učil brat, ki pa je žal potem padel in po vojni mi je oče svetoval, naj se grem jaz učit šivanja. A že kot otrok me je šivanje zanimalo, saj sem vedno, ko je bila v hiši šivilja, stala zraven, gledala, kaj malega zašila, na roke seveda. Kasneje sem delala v šivalnici na Marofu. Na začetku niso imeli niti svojega šivalnega stroja, zato sem prinesla kar svojega. Šivali smo vse, od rjuh do moških srajc. No, nekatere so pri Mostičerju hitro našle nove lastnike. Kroje sem dobivala iz Naše žene. Najbolj enostavno je bilo narediti hlače. Šivanje mi tudi danes res ne dela problemov in tudi tukaj sem hitro spoznala šivalni stroj in dobro mi je šlo. Povejmo si... Stran 21 Angelca Darilno vrečko, ki je nastala na delavnici imam obešeno v sobi, na vidnem mestu. Na njej so inicialke mojega imena in priimka. Pomagala mi je mlada punca, Nuša. Bila sem zelo vesela, ker mi je veliko pomagala in je bila zelo prijazna. Včasih je bilo treba biti zelo varčen. Nikoli se ni puščalo tako dolgih niti. Čim manj rezanja in ostankov. Pa saj so bili tudi dragi. Nabrala sem veliko gob in kompavo, šla v Idrijo, da bi menjala za blago in za vse tisto sem dobila flikco blaga, 30x30 cm. Jožica Gnezda Moja mama je bila šivilja, izkušena. Vse hčere je naučila šivanja. Zdelo se ji je pomembno, da ženska zna šivati. Tako lahko naredi veliko stvari za družino, pa tudi kaj malega zas luži. Justina Pavšič Danes sem uživala pri šivanju. Prvič sem šivala na tako mašino in kar dobro mi je šlo. Na začetku nisem vedela, koliko pritiskati z nogo. Rekli so mi, da bom morala sezuti čevlje, da bom imela boljši občutek. Pa ni bilo treba. Le malo vaje in izkušenj. Na koncu je nastala lepa vrečka in jo imam obešeno v sobi, za spomin. Res je bilo lepo. Doma sem sicer sama tudi zašila predpasnike in kakšne bolj enostavne stvari. Naredila sem tudi kratek tečaj, ker me je to vedno veselilo. Mici Lapajne Včasih sem vse zašila za otroke. Včasih sem jim rekla, naj nesejo k teti, pa so vedno rekli, naj jim jaz naredim. Tudi čipke sem všivala. Nič ni težko ko znaš, le natančen je treba biti in dober šivalni stroj je tudi pomemben. Danes je bilo prav zanimivo. V začetku je malo nagajal sukanec, ki ni bil prav napet. Ker nas je bilo več kot je bilo strojev, sem bila tudi malo nervozna in si nisem mogla vzeti dovolj časa. Lepo je šivati, če imaš mir in čas. Stran 22 LETNIK 5, ŠTEVILKA 18 Besedilo in foto: Ema Brelih NOVOLETNA OKRASITEV V službi socialne oskrbe vsako leto poskrbimo, da so naši prostori lepo okrašeni. Delovne inštruktorice smo letos zbrale materiale, ki jih navadno zavržemo. Zbirali smo tetrapake od mleka in sokov. Tetrapake smo oprali in zrezali na trakove. Le te smo zvili s pomočjo palčke v zvitke. Nastrigli smo kroge in smrečice. Nanesli lepilo mekol in pritrdili svitke ter posuli z bleščicami. Zlepili dva skupaj, kar daje videz novoletnega okraska. Okraske smo izdelovali na skupinah, ki so tedensko organizirane v domu. Ob izdelovanju smo rabili ročne spretnosti, koncentracijo, potrpljenje in tudi spomin. Ob druženju smo zapeli in se velikokrat prav lepo imeli. Ker nam je šlo delo zelo dobro od rok, smo se odločili, da poskusimo narediti še ene malo drugačne okraske. Tudi tokrat smo uporabili material, ki ga navadno zavržemo. Zbirali smo tulce od papirnatih brisač, ki smo jih nato razrezali na več enako širokih delov, potem smo jih zlepili skupaj v obliki rožice. Na sredino smo prilepili gumbe, okrog pa perlice, ali pa svetlečo žičko. Tako so nastali naši novoletni okraski, ki bodo letos krasili naš dom. Stanovalcem, obiskovalcem in zaposlenim želiva blagoslovljene Božične praznike, v letu 2014 pa miru, zdravja in veselja. Besedilo in foto: Darja Ogrič, Erika Gnezda Povejmo si... Stran 23 POPOLDANSKI UTRINEK Na decembrski ponedeljek nas je v popoldanskem času obiskala ga. Jožica, ki je bila v službi v našem domu. Zdaj je že v pokoju. Skupaj z Darjo sta nas presenetili s peko piškotov. Jaz sem na ta dan praznovala rojstni dan. Postregla sem dva litra soka, piškote in skuhali smo si kavo. Po praznovanju smo izdelali venček, ga podarili Jožici in se skupaj slikali. Jožica nam je povedala, da nas bo še obiskala. Bil je zelo lep popoldanski dan. Besedilo: Lučka Novak Foto: Darja Ogrič IZDELOVANJE NOVOLETNIH OKRASKOV Vsako sredo se ob 10. uri zberemo na skupini na 4. etaži, ki smo jo poimenovali SOVICE in smo eno urico kot velika družina. Tako ime smo zbrali zato, ker vsi radi beremo knjige. Vedno preberemo kakšen zanimiv odlomek in po navadi razvijemo pogovor na to temo. Tako smo se pogovarjali tudi o okraševanju za božič, kako je to potekalo včasih. Večina stanovalcev je povedala, da se praznovanje adventnega časa zdaj zelo razlikuje od tega, kar pomnijo sami. Včasih so se postavljale samo jaslice, okraševanje smrekic je prišlo pozneje. Drevešček so šli iskat v gozd, ga posekali in prines li domov. Tudi okraski so se zelo razlikovali od današnjih. Takrat so krasili drevce z okraski, ki so jih izdelali sami in to iz kartona in papirja. Obesili pa so tudi kakšno suho hruško, jabolčne krhlje, kakšen oreh ali celo bombonček. Večji poudarek je bil na jaslicah izdelanih doma. Izdelovali so jih iz lesa ali se je v trgovini kupilo nekakšen kalup z podobicami, notri so vlivali glino in iz tega so nastale jas lice. Tudi mah so nabrali že prej, da se je do božiča lepo posušil. Po navadi so tisti večer tudi pekli potico ali šarkelj in skuhali bolj fino večerjo, seveda tisti, ki so si to lahko privoščili. Ob tem so peli božične pesmi. 25. decembra je bila vsa družina zbrana doma, se pogovarjali o Jezusovem rojstvu in prepevali. 26. decembra, na sv. Štefana, pa je bil dan za obiske in moški so po navadi zavili tudi v Stran 24 LETNIK 5, ŠTEVILKA 18 Gostilne. Ob vsem povedanem, me je nehote spomnilo na današnje čase in sprejemanje božiča. Sedaj otroci pričakujejo Miklavža, Dedka mraza in Božička v upanju na čim več daril. Pravi pomen praznika pa je zbledel. Zato so tile spomini na praznovanja naših babic in dedkov neprecenljive vrednosti, da nas spomnijo na prave vrednote družine. Besedilo: Vanja Žigon VEVERIČJA SLAŠČIČARNA Učenci dramskega krožka iz OŠ Idrija so nam zaigrali igrico – VEVERIČJ A SLAČIČARNA. Veverici sta pekli veliko raznovrstnega peciva, medene piškote, mehke pogače, sladke kolače. Gozdni prebivalci zajec, lisica, jelen, ptičice, miška so prišli kupit sladke dobrote. Plačali so z lešniki. Medved pa je pojedel vse piškote, pa še plačal ni nič. Žalostni veverici sta odšli po nasvet k modri sovi. Specita piškote z dodanimi kislimi malinami in drobnimi kamenčki. Če medved ne bo hotel plačati piškotov z lešniki, mu v vrečico pripravita tako spečene piškote. Medved se je poboljšal in nabral lešnikov ter si kupil mehke pogače. Zbudil se je še gozdni palček. Vse gozdne živali so nam zapele pesmico z naslovom Enkrat, enkrat je bil en majhen škrat. Besedilo: Ogrič Darja Foto: Goran Kacin 20 LETNICA DELOVANJA SKUPIN STARIH ZA SAMOPOMOČ V idrijskem domu upokojencev smo 17. decembra praznovali 20. letnico delovanja skupin starih za samopomoč v idrijski občini. Obletnico smo združili z koncertom Klape Trabasarji. Skupine za samopomoč vodimo prostovoljke, ki smo povezane v Medgeneracijskem društvu Korak. Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije pa je krovna organizacija za programe, skrbi za razvoj in delovanje skupin. Povejmo si... Stran 25 V teh letih se je v naših vrstah zamenjalo kar nekaj članov skupin in voditeljic. Trenutno v domu deluje 8 skupin in ena v zunanjem okolju. Voditeljic nas je 13 in vse smo opravile izobraževanje za vodenje skupin. Na srečanjih skupin »obravnavamo« vse mogoče teme, praznujemo, kdaj tudi zapojemo, izmenjujemo svoje izkušnje, strahove, razmišljanja…skratka imamo se lepo. Janja Grošelj, Lokalna koordinatorka skupin starih za samopomoč NA MAROFU SO DOMA UMETNIKI Še zadnja slikarska razstava v tem iztekajočem se letu je bila prav posebna, saj so se na njej s svojimi slikarskimi deli predstavili stanovalci našega doma. Ustvarjali so v različnih tehnikah ter motivih, v vsako sliko je bilo vloženega veliko truda, rezultat pa so prečudovite slike na katere so lahko resnično ponosni. Nekateri so se v slikanju preizkusili prvič, spet drugi so že izkušeni slikarski mački, a vsem je skupno, da so uspeli pripraviti slikarsko razstavo, ki bo še dolgo krasila jedilnico našega doma. Vsakega avtorja slikarskega dela smo tudi predstavili in od vsakega izvedeli tudi kako zanimivost povezano z njegovo sliko. Kot prva se nam je predstavila gospa Marija Bertok, saj je bila avtorica največ slikarskih del, sledili pa so ji še naslednji stanovalci: Lučka Novak, Štefi Žonta, Helena Jerina, Silvester Peternelj, Erika Marinič, Katarina Leskovec, Ivan Renko, Roki Čehić, Marko Pavšič, Matilda Šinkovec, Marija Rupnik, Drena Samardžija ter Čuk Danica, ki je sestavila veliko sliko iz puzzl. Med razstavo sta se nam pridružili tudi predstavnici revije Unikat, ki sta vse prisotne razveselili z voščilnicami otrok, ki so jih sami izdelali ravno za naš dom in so prispela iz vseh koncev Slovenije. V zahvalo smo se skupaj še slikali, skupinsko fotografijo pa bo objavljena v nas lednji izdaji revije Unikat. Razstavo pa je obogatila tudi Anja Kerhlanko, ki je prebrala eno od svojih pesmi in z zadnjo prebrano kitico, ki se je glasila: Imejmo se radi! lepo zaokrožila našo slikarsko razstavo. Vsi pa ste lepo vabljeni na ogled te res unikatne in posebne razstave. Stran 26 LETNIK 5, ŠTEVILKA 18 Besedilo: Nina Trček Foto: Ana Vojska DAN ZA SPREMEMBE V soboto, 21. decembra 2013 smo se z nekaterimi stanovalci udeležili tretjega Dneva za spremembe v Idriji, katerega rdeča nit je bila zopet pomoč ljudem, tokrat zbiranje donacij za stanovalce iz socialno ogroženih skupin Doma upokojencev Idrija – enota Marof. Prireditev je potekala na pobudo Slovenske filantropije in organizatorke Dneva za spremembe v Idriji, Monike Rijavec. Na tržnici je bila pestra ponudba izdelkov, ki so jih podarili posamezniki ter podjetja, do licitacije osebnih predmetov znanih osebnosti. Zbiranje sredstev so s svojo prisotnostjo med drugim podprli tudi znani Slovenci in Slovenke, med njimi stand up komičarka Ana Marija Mitić. Odvijalo se je mnogo zanimivih aktivnosti ter delavnic, od delavnice aranžiranja z mojstrom floristike Ivom Uršičem, pevske delavnice s pevkami Ženskega pevskega zbora Spodnja Idrija, do delavnice socialnih igric. Otroci so posebej za nas v sklopu ustvarjalnih delavnic pripravili okraske in okrasili novoletno jelko, ki sedaj krasi avlo našega doma. Kljub deževnemu vremenu in skromnejši udeležbi na dogodku je bilo za sklad zbranih kar 1.730 EUR, za kar se najlepše zahvaljujemo organizatorjem dogodka, vsem donatorjem in sodelujoč im, obiskovalcem, predanim prostovoljkam in organizatorici Moniki Rijavec. Besedilo: Urška Podobnik Foto: Romana Kavčič Povejmo si... Stran 27 VSEGA PO MALO... KAJ JE SREČA Sreča je vse, kar lepega doživiš in lepše je, če jo z nekom deliš. Kdo je tisti, ki si sreče ne želi splošno v svoji žalosti, bolečini ali razočaranju. Če po sreči hrepeniš, se zgodi, da jo dobiš in ta najlepša je, ko jo z nekom deliš. (Anja Kerhlanko) SREČA BO MORDA PRIŠLA Sreča bo morda prišla, če si bova božič, novo leto z istimi željami voščila, v srcu pa toplo čutila. Srečno želim vsem! Največ jemu prijatelju pa v srcu želim, da na samem mu povem več o sreči, kar moje srce si želi. (Anja Kerhlanko) Jaslice, izdelane v domu upokojencev Idrija, v enoti Marof, so krasile razstavo v galeriji sv. Barbare Pridne roke so skozi ves december skrbele za to, da so skupni prostori praznično okrašeni. Stran 28 LETNIK 5, ŠTEVILKA 18 Delavnica Jaslice je izdelala ga. Marija Bertok. Jaslice so bile tudi na letošnji razstavi jaslic v galeriji sv. Barbare Povejmo si... Miklavž Utrinek iz razstave jas lic Stran 29 GLASILO IZDAJA: Dom upokojencev Idrija, oskrba in varstvo starostnikov d.o.o. Arkova 4 5280 Idrija UREDILA: Ana Vojska NA SPLETU NAS NAJDETE NA: www.duidrija.si Foto: Ana Vojska Aranžma: Ema Brelih Prispevke za naslednjo številko glasila oddajte do konca marca v delovno terapijo ali po elektronski pošti na: [email protected]
