Vprašanja povezana z evharistijo

Etična vprašanja v poklicu
»Pri maši sem
obujen
in osvobojen!«
Foto: Tatjana Splichal
Kristus nas v evharistiji osvobaja ujetosti v nesmisel,
v strahove pred življenjem, zlom in smrtjo
Pred nami je evharistični kongres. Kaj to pomeni?
Obhajati evharistijo pomeni biti obdarjen, posvetiti
darove; samostalnik pa označuje zahvalo, zahvalni dar
telesa in krvi. Evharistija je posedanjenje celotnega
Kristusovega dogodka (prehoda) v darovih zadnje
večerje, do katerega pride z zahvalno besedo.
S p. Vilijem Lovšetom, ki se je po srednji strojni tehnični
šoli na evharističnem kongresu v Lurdu odločil za
duhovniški poklic, smo se pogovarjali o vprašanjih,
povezanih z evharistijo.
Družinska gostija
Evharistija je družinska gostija, ko
se Bog in njegovi sinovi ter hčere
zberejo skupaj za isto mizo. Bog
nas po Jezusovi izročitvi utrjuje
in uči, da smo njegovi družinski
člani, sogovorniki in sodelavci
pri skrivnosti življenja iz njegove
ljubezni. »V evharistiji nas osvobaja ujetosti v nesmisel, v strahove
pred življenjem, zlom in smrtjo,«
je izpostavil p. Viljem Lovše. Namesto da bi se vrteli okrog sebe,
dobivamo Jezusovo moč in zaupanje v Boga. Jezus nas uči hvaležnega sprejemanja prvega največjega daru, ki je Bog sam kot Oče,
Sin in Sveti Duh. »Uči nas tudi
sprejemanja in spoštovanja drugega največjega daru, ki sem jaz
sam, in me povezuje z vsemi, ki se
jim Bog prav tako podarja kakor
meni. V evharistiji to doživljamo
in iz tega črpamo moč, da bi naš
vsakdan postal podaritev oziroma
evharistija, to je hvaležen odgovor
na dar življenja. V tem je resnična
sreča slehernega človeškega srca,«
je poudaril p.Viljem.
»Da bi bili sposobni slišati božjo
besedo in se ne izgubljati v svojih
namišljenih idejah, skrbeh in iluzijah o življenju, je po pozdravu
duhovnika na začetku maše skupna izpoved kesanja,« je pojasnil
p. Viljem Lovše. Kesanje je odrekanje zlu, ki nas je čez dan ali teden napadalo ter smo mu v srcu
verjeli in mu potem tudi z dejanji
podlegli.
V srcu ostati v ljubezni
Bistvo vsakodnevnega življenja je
namreč, da v srcu ostajamo v ljubezni: da živimo in vedno znova zajemamo iz dejstva, da nas Bog ljubi.
Zato tudi mi lahko ljubimo in spoštujemo sebe in druge, kakor nas
Bog spoštuje. »Za ohranjanje ljubezni v sebi,
da ostajamo v njej, se moramo vsak dan znova
odločiti in se za to boriti,« je povedal p. Viljem
Lovše. Tudi laž in zlo nam vsak dan ponujata
pot, po kateri pa ne pridemo daleč, ampak z
njo uničujemo sedanji trenutek. Ker vemo, da
v tem duhovnem boju sami nismo sposobni
zmagati, prosimo Kristusa, naj nas vzame s seboj, naj se nas usmili. To je naša prava notranja
drža pred Bogom, seboj in ljudmi. Ta drža je
ponižnost, hvaležnost za enkratnost bivanja
brez primerjanja in tekmovanja z drugimi.
V tej notranji drži smo šele prav pripravljeni
za slavljenje Boga; postajamo namreč tisto,
čemur dajemo težo, čas in svoje moči. Sledi
poslušanje božje besede. Bog nam v življenju
govori po vsakodnevnih srečanjih z ljudmi, po
dogodkih in preizkušnjah. Govori nam tudi
od znotraj, v srcu, po doživljanju veselja in misli, ki gradijo skupnost. Skozi vso zgodovino
pa nas nagovarja tudi po svoji, skozi tisočletja
zapisani Besedi, ki jo beremo skupaj z drugimi
brati in sestrami. Ta Beseda v evharistiji postane kruh za naše telo, dušo in duha. Tako pridemo do drugega dela maše, ki ga imenujemo
darovanje.
Darovanje je izročitev
Središče darovanja je izročitev Jezusa Kristusa vsakemu, ki ga želi prejeti in živeti v
skupnosti tistih, ki so kakor on, Očetovi sinovi in hčere. Jezus je imel nas in Očeta rajši
kakor svoje življenje in svoje telo. Izbral je
nas, da bi zaradi tega mi lahko zaupali Očetu
in živeli iz tega zaupanja. Ni izbral možnosti,
da bi sebe rešil smrti. S tem nam je izkazal
ljubezen do konca. Te njegove moči smo deležni pri posvetitvi kruha in vina. Pri posve-
20
Nasadruzina_06.indd 20
28.5.2010 17:18:10
Srebro v laseh
dober in kako se veseli vsega, kar
je prav dobro ustvaril. Z amen potrdimo, da se zavedamo poslanstva, ki ga imamo. To je osebni duhovni boj za ljubezen do sebe in
drugih. To je tudi spoštljivo uporabljanje vsega stvarstva za to, da
bi tudi drugi sprejeli in spoznali,
kako dober je Gospod in da je on
sam obilje vsega za vse.
Vsak izmed nas je povabljen v to
skrivnost, ki jo pri evharistji že
doživljamo, ker postaja naše življenje. »Zaradi tega jaz obhajila
še nisem nikomur odklonil. Kajti
Gospod je tisti, ki pozna srce in
pot in ve, kako bo vsakega izmed
nas našel ob svojem času,« je iskreno povedal p. Viljem. Prepričan je,
da se mu za nikogar ni treba bati,
saj je že v Esterini knjigi zapisano
to, kar Jezus sedaj z vsakim izmed
nas in z vsemi skupaj uresničuje:
»Gospod, Gospod, ti kralj, ki vseBoj za ljubezen
mu vladaš! Vse je v tvoji oblasti, ni
Pri obhajilu prejmemo Jezusovo ga, ki bi se mogel ustavljati, če hotelo pod podobo kruha in vina. češ rešiti Izraela. Zakaj ti si ustvaril nebo in zeOče in mati
mljo in vse, kar
svojim otrokom
čudovitega
izročita v hrano
»V evharistiji nas osvobaja je
pod
nebom.
svoje telo: to je
ujetosti v nesmisel,
Ti si Gospod
čas, prostor in
svoje moči. Prav v strahove pred življenjem, vsega in ni ga,
ki bi se mogel
tako nam Jezlom in smrtjo.«
upirati
tebi,
zus izroča svoje
Gospodu.
Tebi
telo, da bi tudi
naše telo postalo svetišče, prostor je znano vse /.../. Ne bom se prisrečanja z Očetom, s seboj, z brati klanjal pred nikomer razen pred
in sestrami. »Ko prejmemo Kri- tabo, ki si moj Gospod. /.../ Našo
stusovo telo, postajamo eno, ka- žalost obrni v veselje, da ostanemo
kor sta eno Oče in Jezus v Svetem živi in slavimo tvoje ime, Gospod.
Duhu. Naše življenje postaja za- Ne daj, da utihnejo usta tistih, ki ti
krament, prostorje, v katerem Bog pojejo hvalo.« (8,2–5.7.10).
tudi drugim pokaže, da jih kliče
po imenu, čisla in ljubi od vedno Priprava na obhajilo
in za večno,« je prepričan p. Vi- Kako naj bi se verniki pripravili
ljem. Ko pri obhajilu odgovorimo na prejem obhajila? Priprava na
z 'Amen', potrdimo, da vemo, kaj obhajilo je naše življenje. To je
pomeni biti del Kristusovega tele- vsakodnevno zahvaljevanje Bogu
sa, po katerem bo Bog Oče lahko za vse, kar v vseh stvareh dela za
dosegel in zajel v svoj blagoslov nas. Pa tudi vsakodnevno odločatudi vse naše brate in sestre, ki nje za življenje iz njegove ljubezni,
nam jih pošilja na skupno pot k ki je v vsakem izmed nas. »To ponjemu. Z besedico amen potr- meni, da moram vsak dan prositi,
dimo, da se bomo trudili vedno da mi Bog pokaže zlo in laž, ki mi
znova, da bomo del Kristusovega to ljubezen kradeta; se temu odretelesa, ki vsem kaže, kako je Bog či in zavestno znova zajeti iz tega,
titvi nam Jezus pravi: »Vedno ko
boste obhajali evharistijo – lomili
kruh – boste deležni tega, kar sem
storil s svojim trpljenjem, smrtjo
in vstajenjem.« Tisto, kar je storil
na križu, je Jezus po vzoru starozavezne osvoboditve Izraelcev iz
Egipta skozi Rdeče morje položil
v obred kruha in vina. Osvoboditve, ki jo je on izpeljal na križu,
smo deležni vsak dan pri evharistiji. Ta osvoboditev iz suženjstva
nesmislu in strahu pred življenjem je najprej notranja. Ko jo v
skupnosti bratov in sester počasi
začnemo zavestno živeti, se njeni
sadovi vidijo tudi navzven v naših
odločitvah in dejanjih. Zato smo
na koncu maše poslani v svoje
vsakdanje življenje, da bi tudi mi
postajali evharistija. V tem je prava uresničitev in sreča tega, kar
smo in postajamo.
Foto: Karlo- Smodiš
kar je za Boga,« je razložil p. Viljem. To je
tudi globok pomen zakramenta spovedi, pri
katerem se odrečemo laži in zlu, da bi lahko spet živeli iz resnice; iz tega, kar smo za
Boga. Priprava na obhajilo so vsa konkretna
dejanja spoštovanja in ljubezni do sebe in
drugih v duhu zlatega pravila: »Tako torej
vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, tudi
vi storite njim!« (Mt 7,12).
Na prejem obhajila pa nismo pripravljeni
takrat, kadar smo se v svojem življenju odrekli, da bi živeli kot ljubljeni božji otroci.
Nepripravljeni smo, kadar se nam egoizem
in sebičnost zdita nekaj dobrega ter kadar
imamo nekaj, kar je slabo, za dobro; kadar
vidimo le svoj ozki in trenutni interes, ne pa
tistega, kar je dobro za vse. Nepripravljeni
za obhajilo smo tudi, ko sovražimo tisto, kar
Bog spoštuje in poudarja; ko zavestno uničujemo svoje življenje in življenje drugih, pa
nam za to ni žal, ampak smo na to celo ponosni. »Nepripravljeni smo, ko verjamemo
svojim strahovom in jih postavimo za merilo in pravilo svojega življenja,« je poudaril p.
Viljem. Takrat smo izbrali smrt.
P. Vili Lovše pozna kar nekaj ljudi, ki jim je
življenje iz evharistije spremenilo življenje.
Ti niso nič več žrtve svojih strahov in skrbi. Ko Jezusu odprejo svoje stiske in krhkost,
dobijo njegovo moč. Težave, spore in preizkušnje začnejo reševati drugače. V njihovo
življenje posveti sonce. Doživijo neverjetno
svobodo in trdnost. Zlo jim ne more več
priti do živega. »Tudi sam vedno znova doživljam, da sem pri maši obujen in osvobojen,« je priznal p. Viljem Lovše.
Urša Černivec
21
Nasadruzina_06.indd 21
28.5.2010 17:18:14