Ustvarjalnost

BODIMO USTVARJALNI –
kaj pravzaprav je ustvarjalnost?
www.kakosi.si
ZA UVOD
Ustvarjalnost je ena izmed lastnosti, katero je pod drobnogled vzela pozitivna psihologija. Pozitivna
psihologija je smer, ki se usmerja na pozitivne vidike subjektivne izkušnje, v pozitivne lastnosti in teži
v smeri izboljšanja kvalitete življenja in preventive pred razvojem patologije, ki je posledica pustega
življenja brez smisla in pomena. Do razvijanja pozitivne psihologije je pripeljala osredotočenost
izključno na patologijo, ki je v preteklosti prevladovala v psihologiji kot znanstveni disciplini. Ta
pogled pa je človeka postavil v položaj, v katerem mu primanjkuje pozitivnih lastnosti in smiselnosti
življenja. Pozitivna psihologija se torej ukvarja z raziskovanjem pozitivnih vidikov življenja, kot so
optimizem, modrost, ustvarjalnost, zadovoljstvo z življenjem, dobro počutje, sreča, življenjski smisel,
ljubezen, empatija, humor, itd.
USTVARJALNOST JE?
Ustvarjalnost je razmišljanje na nove in drugačne načine, delovanje v smeri originalnih in uporabnih
stvari in iskanje novih poti. Ustvarjalnost kot proces imenujemo kreativnost, čeprav lahko kreativnost
uporabljamo tudi kot sinonim za ustvarjalnost. Ko govorimo o ustvarjalnosti kot o produktu
človekove aktivnosti pa se izraz ustvarjalnost uporablja v svojem osnovnem pomenu.
Problem ustvarjalnosti kot proces prvi odpre Marx, Fromm pa postavi problem v psihologijo in pravi,
da ustvarjalnosti ni mogoče potemtakem pripisati samo intelektu, temveč tudi drugim osebnostnim
strukturam, med katere sodita temperament in značaj. Ustvarjalnost je produkt osebnosti kot celote.
»Kreativnost zahteva pogum, da se nehamo oklepati gotovosti.« Erich Fromm
Ameriški raziskovalci ustvarjalnost večinoma opredeljujejo s štirimi izhodišči:
pritisk je sistematično delovanje dejavnikov okolja na ustvarjalca in njegovo delo,
osebnost,
proces v katerega so vključene različne faze ustvarjalnega mišljenja,
produkt, pomemben kriterij ustvarjalnega produkta je iznajdljivost.
Faze ustvarjalnega mišljenja so saturacija, inkubacija, iluminacija, verifikacijo. Saturacija je faza
zbiranja podatkov in spoznavanja problema. Pri inkubaciji gre za latentno fazo, torej mislec na videz o
problemu ne razmišlja. Iluminacija je nenadno spoznanje rešitve, verifikacija pa preverjanje
pravilnosti rešitve ali njena izpeljava.
Če ta štiri izhodišča postavimo v vrstni red, nam pokažejo potek ustvarjanja po behavioristični
hipotezi. Po tej hipotezi naj bi okolje pritiskalo na posameznika, oziroma na njegovo osebnost. Pod
temi pritiski posameznik uresničuje svoje potenciale in tako pride do procesa ustvarjanja, ti pa se
nazadnje opredmetijo v produktu. Vendar do produkta, rešitve ne pride vedno, vendar lahko med
procesom ustvarjanja izboljšamo metodo ali najdemo del poti do rešitve, kar je tudi merilo
ustvarjalnosti.
OKOLJE ALI OSEBNOSTNE ZNAČILNOSTI?
Pojavi se dilema ali ustvarjalni proces nastane samo iz pritiska okolja. Priznani slovenski psiholog
Anton Trstenjak, ki se je raziskovalno ukvarjal z ustvarjalnostjo pravi, da pobuda za ustvarjalnost
izvira iz dveh izhodišč. Dejavnik ustvarjalnosti je posameznik v sodelovanju z družbo in obratno,
družba če spodbuja posameznika. Posameznik je z družbo namreč vedno v medsebojnemu odnosu.
Pri tem pa moramo upoštevati tudi individualne razlike, ki so posledica osebnostnih značilnosti.
Ekstravertni umetniki in znanstveniki v večji meri ustvarjajo pod vtisom družbenih potreb,
introvertni pa so precej bolj neodvisni od pritiskov družbe in ustvarjajo bolj iz lastnih, notranjih
pobud.
FAKTORJI USTVARJALNOSTI IN ODNOS Z INTELIGENTNOSTJO
Psihologija se je s pojmom ustvarjalnosti začela ukvarjati precej pozno. Eden prvih je bil Galton s
svojo študijo o genialnih ljudeh. Po Galtonu so se raziskovalci ukvarjali predvsem s povezavo med
inteligentnostjo in ustvarjalnostjo.
Spearman pravi, da v okviru ustvarjalnosti ne moremo govoriti o posebnih ustvarjalnih sposobnostih,
vendar namesto teh postavi tri noegonetične zakone, ki se skupaj združujejo v splošnem faktorju
inteligentnosti.
Noegonetični zakoni:
zakon izkustva (posameznik pridobiva pojme v zvezi z neposredno stvarnostjo),
zakon odnosa (pridobivanje novih pojmov neodvisno od stvarnosti, s pomočjo uporabe
logike),
zakon soodnosa (pridobivanje novih pojmov neodvisno od stvarnosti, s pomočjo uporabe
logike) .
Spearman s procesom ustvarjanja povezuje predvsem zadnje dva noegonetična zakona. Poleg zakona
odnosa in soodnosa pa pri procesu ustvarjanja sodelujejo še drugi procesi, to so imitacija,
občutljivost in samopotrjevanje.
Pri vseh treh procesih pride do ustvarjalnega dejanja, ki vsebuje izvajanje in preoblikovanje realnih
pojmov s pomočjo odnosov in soodnosov v druge realne pojme ali v njihove domišljijske projekcije.
Primer: V skladu s to teorijo Spearman razlaga, da je Picasso videl damo, po kateri je narisal portret,
torej realen pojem. Vendar je med slikanjem portreta upošteval odnos linij obraza in geometrijskih
likov, uporaba zakona odnosa in soodnosa. Nato je s pomočjo geometrijskih likov ponazoril linije
njenega obraza, torej je realne pojme preoblikoval v skladu z upoštevanjem različnih odnosov in
soodnosov.
Spearmanovo delo je nadaljeval njegov učenec Hargreaves, ki je ustvarjalnost razčlenil na dva
faktorja. To sta faktor fluentnosti in faktor originalnosti (izvirnosti).
Fluentnost je ugotavljal s številom odgovorov, originalnost pa z njihovo redkostjo ali neobičajnostjo.
Hargreaves je šel še dlje in nadalje razčlenil tudi faktor fluentnosti in faktor originalnosti.
Glede na izsledke raziskav je povzel, da je človeška ustvarjalnost odvisna od:
splošne inteligentnosti,
spomina,
nekaterih osebnostnih faktorjev.
Zvezo med inteligentnostjo in ustvarjalnostjo sta kasneje potrdila tudi Cattell in Vernon.
Nekateri drugi avtorji pa ustvarjalnost raziskujejo kot neodvisno od splošne inteligentnosti. Pri tem
pa se sklicujejo na primere kot so, visoko ustvarjalni učenci, ki nimajo visoke splošne inteligentnosti
pa tudi na visoko inteligentne, ki niso ustvarjalni.
Burt tako kot faktor ustvarjalnosti navaja produktivno asociativnost oziroma produktivno domišljijo.
Sklepa namreč , da bogastvo idej samo po sebi ni zadosten pogoj za ustvarjalnost. Ideje morajo biti
namreč pomembne, selekcionirane in kombinirane tako, da podajo ustrezen odgovor na problem.
Jedro ustvarjalnega procesa je v posameznikovi sposobnosti, da stare izkušnje preoblikuje v
nove, oblikuje nove organizacije, zaznava večplastno in dobljene izkušnje posreduje drugim.
Eden prvih in najbolj temeljitih (v analitičnem smislu) raziskovalcev na področju iskanja faktorjev
ustvarjalnosti je bil Guilford. Guilford kot najpomembnejše faktorje ustvarjalnosti šteje miselne
operacije, ki jih deli v štiri skupine.
Miselne operacije:
spoznavanje (prepoznavanje informacij, razumevanje in neposredno odkrivanje odnosov),
spomin (skladiščenje informacij, zadrževanje in uporaba informacij),
divergentno mišljenje (oblikovanje novih idej na podlagi ene ali več danih informacij),
konvergentno mišljenje (omogoča oblikovanje novih idej na podlagi množice predhodnih
informacij).
Ob analizi faktorja divergentnega mišljenja, ki naj bi bil podlaga za ustvarjalnost, je tudi Guilford prišel
do štirih faktorjev fluentnosti, dveh faktorjev fleksibilnosti, faktorja iznajdljivosti in faktorja
elaboracije.
»Pravi znak inteligentnosti ni znanje ampak domišljija.« Albert Einstein
USTVARJALNOST IN PSIHIČNO BLAGOSTANJE
Vpliv nadarjenosti in ustvarjalnosti na psihično blagostanje se je v preteklosti pogosto raziskovalo kot
dihotomno vprašanje. Ali so torej nadarjeni otroci v večji ali manjši nevarnosti pred psihološkimi
problemi, kot njihovi vrstniki? Izsledki raziskav se na tem področju močno razlikujejo. Raziskave
kažejo, da se nadarjeni otroci, med njimi tudi ustvarjalni otroci, prilagajajo vsaj tako dobro kot njihovi
vrstniki, vendar na uspešnost prilagajanja vplivajo tudi mnogi drugi dejavniki. Pri otrocih, ki poročajo,
da se počutijo drugačni od vrstnikov, se je pokazala tudi bolj negativna percepcija in socialna
prilagodljivost. Pri raziskovanju pogostosti psihiatričnih motenj pri nadarjenih, predvsem pa pri
kreativnih posameznikih, se povezava obrne. Obstajajo prepričljivi dokazi za povezavo med
ustvarjalnimi posamezniki (predvsem pisatelji in umetniki) in višjo pogostostjo motnje razpoloženja
(bipolarna motnja) in samomorilnosti. Izsledki iz psihiatričnih raziskav kažejo, da so motnje
razpoloženja, določen način mišljenje in toleranca do iracionalnega. Tri značilnosti, ki so pogoste tako
pri visoko kreativnih kot pri populaciji s psihiatričnimi problemi. Pomembno pa je poudariti, da so
raziskave, ki kažejo, da je psihološko tveganje višje pri ustvarjalnih in pri posameznikih, ki dosegajo
izjemne umetniške dosežke, vsebovale le odrasle udeležence. Kay Jamison prav tako podpira idejo,
da obstaja povezava med ustvarjalnostjo in psihopatologijo. Navaja veliko kognitivnih sprememb, ki
so značilne tako za manije in hipomanije, kot za ustvarjalnost. To so: nemir, občutek veličastnosti,
razdražljivost, bolj občutljiv senzorni sistemi, hitrost miselnih procesov in intenzivnejši občutki. Na
voljo pa ni nobena raziskava, ki bi kazala ali ta povezava obstaja med kreativno nadarjenimi
mladostniki. Zaradi pomanjkanja raziskav ni mogoče zaključiti, da je kreativnost povezana z višjim
tveganjem za socialne in emocionalne probleme pri otrocih. Vseeno bi bilo priporočljivo, da bi bili
starši, učitelji in svetovalci obveščeni o tej povezavi.
ZANIMIVO…
Raziskovanje ustvarjalnega mišljenja s Köhlerjem.
Köhler je prvo svetovno vojno preživel na otočju Tenerife
s skupino šimpanzov. Na antropološki postaji, ki jo je
ustanovila nemška akademija znanosti je izvajal številne
eksperimente v katerih je šimpanzom v posebnih kletkah
pripravil problemsko situacijo, nato pa opazoval njihovo
vedenje ob reševanju problema. Pri njegovem najbolj
znanem eksperimentu je ravno tako sodeloval šimpanz,
kateremu je na strop kletke obesil banano. V kletko je
poleg banane postavil tudi tri zaboje in dve bambusovi
palici. Šimpanz je najprej poskusil z veliko načini, ki niso
bili najbolj uspešni. Npr. uporabil je en zaboj, pa je bil
prenizek, nato je palico metal proti banani,… Nato pa se
je nenadoma ustavil, postavil vse tri zaboje enega na
drugega, splezal nanje in dosegel banano. Na podoben
način je našel še drugo rešitev in sicer, da je dve palici
sestavil skupaj in dobil eno dolgo palico s katero je dosegel
banano. Ob ponovitvi problema je isti šimpanz problem
rešil zlahka.
Vsako mišljenje še ni ustvarjalno. Na nižjih ravneh ima mišljenje značaj avtomatskega
odzivanja posameznika na zunanji svet, na višjih ravneh pa posameznik že uporablja simbole
in pojme, ki so njegov lastni produkt, oblikovani na osnovi zaznavanja zunanjega sveta.
POVZETEK
USTVARJALNOST
FAKTORJI USTVARJALNOSTI OZ.
DIVERGENTNEGA MIŠLJENJA
USTVARJALNOST IN PSIHIČNO
BLAGOSTANJE
Ustvarjalnost je razmišljanje na
nove in drugačne načine,
delovanje v smeri originalnih in
uporabnih stvari in iskanje novih
poti.
Fluentnost, fleksibilnost,
iznajdljivost in elaboracija.
Povezave niso enoznačne, vseeno
pa obstajajo prepričljivi dokazi za
povezavo
med
ustvarjalnimi
posamezniki in višjo pogostostjo
motnje
razpoloženja
in
samomorilnosti.
»Domišljija je začetek kreacije. Zamisliš si, kar si želiš. Želiš si kar si zamisliš in na koncu ustvariš
kar si želiš.« George Bernard Shaw
Kako si? Je enotedenski projekt, ki ga ob svetovnem dnevu duševnega zdravja, 10. oktobra,
od leta 2008, pripravljamo v Društvu študentov psihologije Slovenije. Tema letošnjega
projekta je pozitivna psihologija, projekt pa nosi ime »Vsak dan boljše«. S sklopom
enotedenskih aktivnosti, ki bodo potekale od 5. do 12. oktobra želimo informirati splošno
javnost o vidikih pozitivne psihologije, razvijanja potencialov in izboljšanja duševnega zdravja.
Več o programu si lahko preberete na spletni strani: www.kakosi.si
Viri:
Jurman, B. (2004). Inteligentnost – ustvarjalnost – nadarjenost. Ljubljana: Center za
psihodiagnostična sredstva.
Seligman, M., E., P. in Csikszentmihalyi, M. (2000). Positive psychology: An Introduction. American
Psychologist, 55(1), 5-14.
Neihat, M. (2000). The impact of giftedness on psychological well‐being: What does the empirical
literature say? Taylor and Francis, 22(1), 10-17.
Pripravila:
Daša Kocjančič
Pregledal:
Red. prof. Dr. Valentin Bucik