ANIMACIJA Z UMETNOSTNIM IZRAŽANJEM

ANIMACIJA Z UMETNOSTNIM
IZRAŽANJEM
GRADIVO
Špela Loti Knoll,
akad. oboistka prof. oboe, mag. glasbene terapije
Vsebina
1. USTVARJALNOST ................................................................................................. 3
2. UMETNOSTNE TERAPIJE IN NJIHOV POMEN ZA ANIMACIJO.......................... 5
2.1 Glasba in Glasbena terapija.............................................................................. 5
2.2 Drama – Dramska terapija, Psihodrama ........................................................... 6
2.3 Gibanje-ples – Gibalno-plesna terapija ............................................................. 6
2.4 Likovnost – Likovna terapija .............................................................................. 7
3. ELEMENTI ANIMACIJE.......................................................................................... 8
3.1 Motivacija .......................................................................................................... 8
3.2 Vodenje............................................................................................................. 9
3.3 Podpora .......................................................................................................... 10
3.4 Spremljanje ..................................................................................................... 10
3.5 Proces............................................................................................................. 10
4. ANIMACIJE .......................................................................................................... 12
4.1 Glasbene animacije......................................................................................... 12
4.2 Dramske animacije.......................................................................................... 14
4.3 Gibalno-plesne animacije ................................................................................ 15
4.4 Likovne animacije............................................................................................ 17
5. LITERATURA ....................................................................................................... 19
2
1. USTVARJALNOST
Ustvarjalnost, beseda, ki je v današnjem času vse bolj uporabljena, beseda, ki ima v sebi
moč skrivnosti pa tudi človeške manifestacije. Verjetno lastnost, ki je veliko pomembnejša za
sodobnega človeka, kot si predstavljamo. V njej živi življenje in sprememba, svoboda, morda
največji dar, ki ga nosi v sebi vsak človek pa se ga ne zaveda in vse premalokrat uporablja.
Kot bi bila ustvarjalnost privilegij genijev.
V današnjem času postaja vse predmet raziskave, potrjevanja, dokazov; ustvarjalnost pa s
svojo široko paleto možnosti biva nekje vmes med dogajanjem in včasih, kadar se je zavemo
in jo uporabimo dobro vpliva na zgrešena pota človeštva, biva in je pozabljena za
raziskovalce. Morda je to pravi dokaz, da je ni treba preveč razčljenjevati, da bi razumeli
njeno bistvo. Ona je, se dogaja in ima posledice. Nikoli je ne moremo ujeti z roko, očesom,
umom, le z izkušnjo.
V Animaciji z umetnostnim izražanjem je tista, ki nas vodi, tako animatorja kot uporabnike. In
na koncu živi sama, kot naše ogledalo.
Različne tradicije in prepričanja obravnavajo ustvarjalnost kot pozitivno pa še bolj kot slabo
ali pregrešno, kot božansko in nečloveško. Kaj v resnici je, si lahko predstavlja pravzaprav
vsak po svoje, a upravičeno le tisti, ki jo živi in ustvarja, tako ali drugače. Znotraj Animacije z
umetnostnim izražanjem s pomočjo umetniških medijev: glasbe, gibanja-plesa, drame in
likovnosti se je lahko dotakne vsak.
Pojem ustvarjalnosti je po Makaroviču (2003) lahko predstavljen z različnih izhodišč, vidikov:
družbenega, biološkega, psihološkega. Največ zanimanja za razumevanje ustvarjalnosti
pa ostaja na področju psihologije. Zanimivo je, da je pravo nasprotje ustvarjalnosti
inteligenca, zakaj ustvarjalnosti nosi v sebi »domiselnost, inventivnost, produkcijo povsem
novih, nepredvidenih in nepredvidljivih rešitev«1, ne pa le kognitivno razumevanje vnaprej
danega.
Naj se ob tem zamislimo, kdaj začnemo ljudje zanemarjati svojo bistveno sposobnost
ustvarjanja in kaj lahko storimo, da se k njej vrnemo, oziroma jo začnemo ponovno
uporabljati. Prav gotovo je že sam primer tega šolanje. Več, ko je predloženega in
'dokazanega', 'pravilnega' znanja, manj se učenec ukvarja z ustvarjalnim učenjem nekega
področja. S tem zanika sam svoje sposobnosti odkrivanja, morda izuma boljše rešitve od
splošno znane. Odličen poligon za spreminjanje takega vzorca vedenja je lahko dobro
izvajana Animacija z umetnostnim izražanjem. Zakaj? Zato, ker znotraj ponujenega gradiva
največji prostor čaka na to, da ga vključeni zapolnijo s svojo ustvarjalnostjo. Prav gotovo bo
to za večino uporabnikov najprej šok, otročja in neprotebna stvar, vendar bo več izkušenj,
več užitka in sprejemanja možnosti lastnega ustvarjalnega jaza znotraj nekega okvirja in
skupine dovolj, da se bo ponovno odprlo področje žive domišljije, resnice in veselja.
Makarovič (2003) v knjigi Antropologija ustvarjalnosti razmišlja o tem, kako se ustvarjalnost s
posamezika prenaša v socialnem okviru, do sočloveka ustvarjalca, določene skupine,
naroda, človeštva. Pomembno za nas je vedenje, da vsi ustvarjalni posamezniki vključeni v
Animacijo doživljajo in delujejo kot samostojni ustvarjalci, a obenem tudi kot del neke
skupine, ki ustvarja, včasih razdeljeno, včasih res istočasno, skupinsko, vedno pa v skupnem
okvirju. Tako se posamezni ustvarjalni izrazi družijo, prepletajo, križajo. To je bistvo tega
dela, dopuščanje in sprejemanje novega, s tem ustvarjanje možnosti za raziskovanje, nove
osebnostne poteze, nove izzive in pozitivnejša izkustva lastne vrednosti uporabnikov, tako
na individualnem nivoju, kot znotraj socialnega okolja – skupine.
1
Makarovič (2003)
3
Kot pravi Makarovič poznamo dve vrsti človeške ustvarjalnosti: predmetno in družbeno.
Prav tako pravi, da je ustvarjalnost duhovna aktivnost. Oboje je navezano na vsebino
Animacije: ustvarjalni procesi bodo prinesli tako materialne kot nove medosebne dinamike,
torej družbene spremembe znotraj skupine. Seveda nam istočasno prav umetnost, kot
najvišja oblika duhovne inspriacije in človeške estske manifestacije, ponuja najbolj pristno in
neomejeno iskanje teh ustvarjalnih sprememb. Sam izvor umetnostnega navdiha je tako
neprisiljen, da se ga uporabnikom lahko ponudi kot neko možno obliko ustvarjalnosti.
Naj omenimo še Teorijo šestih P, pri kateri Makarovič poudarja pomen večih dejavnikov
prisotnih znotraj ustvarjalnega dogajanja. Ti so: Prilika, Posameznik, Proces, Produkt,
Priznanje, Premiki. Z analizo pomena vsakega takega dela, avtor nudi vpogled v
prepletanje pshioloških, bioloških, fizičnih, družbenih vidikov obravnave in raziskovanja
ustvarjalnosti in končno mnenje, da je antropološki, celosten pristop o človeku tisti, ki je
najbolj dosleden za razumevanje človeške ustvarjalnosti.
V sklopu dela Animacije z umetnostnim izražanjem niso le uporabniki tisti, ki se soočajo s
svojo ustvarjalnostjo, temveč tudi animator, pa seveda okolje – institucija v kateri se
Animacija izvaja. Bolj kot je animator ustvarjalen in izviren pri svojem delu, večja je potreba,
da se celotna institucija in predvsem vodstvo temu ustrezno prilagodi in posledično sprejema
nove resničnosti s katerimi se srečujejo njihovi uporabniki. Izrednega pomena je, da se
ustvarjalnosti ne zapre v skupino, ki ima Animacijo, vendar se njen vpliv drugačnosti,
inovacije lahko širi navzven, da od pozitivnih učinkov tega dela lahko pridobi tudi širša
okolica, na ta način se lahko sprosti nemalokateri tabu, nerazumevanje, stigma.
Ustvarjalnost, ki živi znotraj Animacije z umetnostnim izražanjem je tista, ki lahko bogati tudi
druge – opazovalce, mimoidoče. Seveda je pri tem potrebna previdnost in zaščita
posameznikov, njihovih želja in izdelkov, oziroma intimnega izraza.
Razlika med teorijo in prakso je prav pri ustvarjalnosti velika. Več kot se bomo predali praksi,
resničnemu stanju ustvarjalnosti, bolj bomo vedeli kaj to sploh je. Kadar se igra improvizirana
glasba, improviziran gib, igra in likovni izdelek se ne zavedamo svoje glave, teorije.
Dogajanje je posledica sil znotraj človeka, umetnostni medij pa tisti, ki ponuja izraz stanja
znotraj vsakega posameznika, znotraj skupine. Kadar ustvarjamo, živimo.
Eden izmed ciljev predmeta Animacija z umetnostnim izražanjem je iskanje tega življenja in
odgovor vsakega študenta na to, kaj je njegova ustvarjalnost, kakšna je njegova pot skozi
teorijo in prakso do spoznanja tega odgovora ter prikaz te ustvarjalnosti.
4
2. UMETNOSTNE TERAPIJE IN NJIHOV POMEN ZA ANIMACIJO
Za Animacijo z umetnostnim izražanjem so tehnike, metode in smeri dela lahko vzete in
prakticirane iz različnih smeri, saj ne obstaja poklic, ki bi definiral tovrstno delo. Animatorji so
lahko delavci različnih profilov, na primer pedagogi, umetnostni delavci, delovni terapevti, v
zelo redkih primerih, vsaj v Sloveniji, pa to vlogo lahko prevzemajo tudi umetnostni terapevti.
Za slednje je značilno, da izhajajo iz precej nove terapevtske stroke dela, kar jih prav gotovo
dela različne od ostalih. Ker pa je umetnostna terapija vsebolj prisotna tudi v našem okolju in
lahko nadvse obogati in osveži tehnike in pristope dela v Animaciji z umetnostnim izražanjem
bo poudarek na določenih tehnikah in vidikih dela, ki Animacijo dvigujejo na visok
kvalitetnosten nivo. V tem poglavju bodo predstavljene vse štiri umetnostne terapije in
njihova korelacija z Animacijo z umetnostnim izražanjem.
Zgodovina umetnosti in terapije je dolga, stoletja, tisočletja. Vračamo se lahko v poslikave,
glasbila, ples jamskega človeka, spomnimo se lahko šamanstva, naravnega zdravljenja ob
plesu in glasbi, z okraševanjem in poslikavo telesa itd. Vendar bodo tu predstavljene
moderno priznane metode in poklicne usmeritve dela na področju umetnostne terapije, kot
se je razvila v zadnjih 70 letih širom sveta. Področje tega dela prekriva zdravstvo, socialo,
šolstvo in umetnost. Je izziv starim navadam dela in svežina na tem področju potrebna tudi v
Sloveniji.
Pomembne povezave:

International Expressive Arts Therapy Association:
http://www.ieata.org/

An International Community for Creative Arts Therapists:
http://www.artsintherapy.com/links.asp
2.1 Glasba in Glasbena terapija
Katere so najpomembnejše asociacije za ljudi ob misli na glasbo? Morda sprostitev, čustva,
znanje izvajanja in komponiranja, obujanje spominov, druženje, stil...
Glasba je medij, ki je blizu vsakemu človeku. Še v času pred rojstvom so zvoki pomemben in
velik del zaznav. Zvoki so glasni in sporočajo, kaj in na kakšen način se nekaj dogaja v
zunanjem okolju. Prvi proizveden zvok ob rojstvu je tisti, ki pove, da živimo, da smo tukaj.
Vseskozi življenje nas obkrožajo zvoki, neurejeni ali urejeni, vsi nam nekaj sporočajo, vsi nas
lahko na nekaj spominjajo, z njimi povezujemo druge ljudi, dogodke in čustvena stanja.
V glasbeni terapiji je glasba uporabljena na različne načine, predvsem pa je tisti medij, ki
nam omogočan neverbalno komunikacijo, razumevanje brez besed. Poslušanje glasbe
nas popelje v predstave ali v določena občutja. Glasbena terapija zaradi svoje terapevtske
usmeritve glasbo uporablja kot sredstvo pridobivanja informacij in most za gradnjo
terapevtskega odnosa med klientom in terapevtom. Sama glasba ni cilj in ni bistvo.
V navezavi z Animacijo pa ni tako. Pri Animaciji se lahko uporablja del tehnik, ki jih izvajajo
glasbeni terapevti, vendar glasba kot taka ostaja pomembna. Nudi prostor za sproščeno
izražanje, vendar tudi ne prestopa mej, kjer postaja le orodje. Glasbene stvaritve in
improvizacija so tiste, ki so za skupino pomembne ob celotnem procesu ustvarjanja.
Pomembne povezave:

Glasbena terapija, Slo.:
http://www.glasbenaterapija.eu

European Music Therapy Confederation:
http://www.musictherapyworld.de/modules/emtc/e_index1.php
5

World Federation of Music Therapy:
http://www.wfmt.info/WFMT/Home.html

British Association for Music Therapy:
http://www.bsmt.org/

Deutsche Musiktherapeutische Gesellschaft:
http://www.musiktherapie.de/

Voices: A World Forum for Music Therapy:
http://www.voices.no/
2.2 Drama – Dramska terapija, Psihodrama
Prednosti in kvalitete dramskega uprizarjanja so lahko vidne na več nivojih. Predvsem pa gre
za sposobnost vživljanja v nove situacije skozi igro, oziroma soočanje z realnimi problemi
skozi novo uprizarjanje le-teh.
Znotraj dramske terapije se uporabljajo dramsko zasnovani procesi, maske, lutke,
dramske igre, delo z glasom, delo s predloženim tekstom. Uporaba in ustvarjanje
zgodbe , mita, podobe in giba ponuja ustvarjanje metafore in simbolov za raziskovanje in
izkušnjo določeni situacij.
V psihodrami pa z igro vlog prihaja do direktnega uprizarjanja realnosti, ki daje neposredno
izkušnjo težavne situacije in da vpogled v nove vidike problematike.
Klienti običajno začutjio veliko motivacijo za aktivno delovanje, svobodo izražanja in celo
zabavo. Povišuje se njihova zmožnost samospoznavanja in na ta način pomoči samemu
sebi.
Poudarek je na doseganju ciljev, reševanju določenih problemov in primernemu
izražanju čustev.2
Veliko tehnik dramske terapije se lahko uporablja znotraj Animacije, gre predvsem za
stopnjo, nivo do katerega se v uprizoritvah sme iti. Pomembno je, da npr. omenjeno igranje
menjave vlog lahko izvaja samo strokovno izobražen psihodramatik.
Pomembne povezave:

The British Association of Dramatherapists:
http://www.badth.org.uk/

British Psychodrama Association:
http://www.psychodrama.org.uk/

Federation of European Psychodrama Training Organisation:
http://www.fepto.eu/
2.3 Gibanje-ples – Gibalno-plesna terapija
Gibanje je vedno prisotno okoli nas in v nas. Gibanje nas zaznamuje in vsako gibanje je
drugaöno. Kot različni zvoki v glasbi, različno gibanje sporoča nekaj drugega.
V gibalno-plesni improvizaciji je spontano gibanje odraz notranjega sveta posameznika in
nepovedane stvari postanejo v takem plesu vidne.3 V gibalno-plesni terapiji je ponovno
pomeben odnos med klientom in terapevtom, a improvizirano gibanje kot tako lahko, seveda
veliko bolj stukturirano in vodeno, uporabimo tudi v Animaciji.
2
3
Jones (2005)
Jones (2005)
6
Stanje gibanja in stanje duha se ves čas prepletata, kar vodi do ustvarjalnih procesov, ki
zelo pozitivno privedejo v nove izkušnje med posamezniki znotraj skupine pa tudi lastnim
jazom.
Naloga animatorja je, da te vzgibe vodi v izboljšanje zavedanja uporabe gibov pri neverbalni
komunikaciji uporabnikov. Obenem je delo pomembno tudi na zelo fizičnem nivoju, saj
znotraj prostega giba posameznik lahko povečuje in trenira svoje fizične sposobnosti. Morda
ima prav umetnostni medij giba največjo moč pri gradnji dejanskih medosebnih odnosov, saj
je veliko dela opravljeno na zelo direktnem, fizičnem nivoju.
Pomembne povezave:

European Network for the Professional Development of Dance Movement Therapy:
http://www.european-dance-movementtherapy.eu/

Association for Dance Movement Psychotherapy UK:
http://www.admt.org.uk/

Berufsverband der TanztherapeutInnen Deutschlands:
http://www.dancetherapy.de/
2.4 Likovnost – Likovna terapija
Za razliko od ostalih štirih umetnostnih smeri, likovna vedno prinese izdelek procesa. In
prav v tem ustvarjalnem izdelku so skriti vse notranje informacije nekega posameznika, ki so
sicer slišne v glasbi ali vidne v igri in gibu. Medtem, ko so ostale manifestacije časovno
pogojene, tukaj ob koncu ostane produkt, ki ga je potrebno posebaj obravnavati.
V likovni terapiji obstajata dve možni obravnavi izdelkov, njihova interpretacija in
verbalizacija, oziroma le prosto ustvarjanje posameznika ob spremljavi terapevta. Izdelki so
večinoma spravljeni na varnem mestu, kjer niso izpostavljeni drugim opazovalcem, razen če
ni drugače dogovorjeno.
Pri Animaciji bo seveda drugače, predvsem je razlika, da v Animacijo ne bodo vključeni
posamezniki, za katere so take svobodne kreacije preveč čustveno naporne in bi jih lahko
obravnavali le znoraj terapije pa tudi izdelki bodo v večji meri namenjeni tudi eksternemu
prikazu, če se bodo prisotni strinjali, oziroma bo to celo cilj Animacije.
Uporaba prostega likovnega ustvarjanja je pomembna, da se uporabniki lahko izražajo tudi o
stvareh o katerih ne morejo govoriti, obenem pa najdejo veselje v preizkušanju novih,
različnih materialih in ustvarjalnem procesu, ki jim ob koncu lahko služi tudi kot spomin,
ovekovečenje nekega ustvarjalnega dogajanja.
Pomembne povezave:

American Art Therapy Association:
http://www.artsintherapy.com/links.asp

The British Association of Arts Therapists:
http://www.baat.org/index.html

Deutsche Gesellschaft für Kunsttherapie:
http://www.dgkt.de/frameset.htm
7
3. ELEMENTI ANIMACIJE
V sledečem poglavju se bomo dotaknili vsebine Animacije z umetnostnim izražanjem in
njenih glavnih elementov, njihovega pomena ter njihove interaktivnosti. Kot je že omenjeno je
Animacija bolj površinska od terapije in obenem globje pomensko zastavljena kot
pedagogika. Njeni osnovni elementi bodo tako predstavljeni v uravnoteženem razpoznavanju
in interpretaciji le-teh. Med najosnovnejše elemente lahko uvrstimo: motivacijo, vodenje,
podporo, spremljanje in proces. Vsak izmed njih je samostojen vidik znotraj animacije,
vendar le njihovo celostno razpoznavanje in analiza lahko pripeljeta do kvalitetnega izvajanja
Animacije z umetnostnim izražanjem. Najprej bo predstavljen vsak element posebaj, čemur
bo sledilo celostno razumevanje njihovih parametrov.
3.1 Motivacija
Morda je prav motivacija eden vodilnih elementov Animacije. Brez osnovne motivacije
vključenih uporabnikov in spodbujanja le-teh s strani animatorja, je prav gotovo možen
neuspeh pri celotnem delu. Nesporno je, da mora biti v prvi fazi animator tisti, ki je motiviran
za delo in s tem že kot zgled privablja uporabnike, da se vklučujejo v Animacijo. Vseeno
bomo tokrat bolj predstavili vidike dela, ki so pomembni za motivacijo dela posameznikov ali
znotraj delovne skupine.
Najenostavnejša opredelitev motivacije izhaja iz dvostranskosti njenega izvora. Tako
poznamo zunanjo in notranjo motivacijo. Kot povesta sami imeni, gre za to ali je
posameznik sam tisti, ki motivacijo sproži, oziroma je za to potreben zunanji vzgib. Pri
Animaciji z umetnostnim izražanjem lahko zunanji vzgib predstavlja animator kot oseba, ki
motivira, oziroma umetnostni mediji glasba, ples, likovnost in drama, ki posameznike
pritegnejo kot njim bližnje ali všečne oblike izražanja.
Zelo pomemben pri motivaciji je prav gotovo razmislek o tem, ali je določena motivacija res
prava in vodi v pozitivne izkušnje, ali negativna in predstavlja zastoj pri doseganju dobrih
izkušenj.
Zanimiv članek na temo motivacije se najde v enciklopediji Wikipedija4 v katerem so opisani
vsi pomembni vidiki motivacije. Ker je motivacija »aktivacija ciljno-orientiranega
obašanja«, se to zelo navezuje na naravo dela znotraj Animacije z umetnostnim izražanje.
Dejstvo je, da se v Animaciji uporablja tehnike dela, ki ljudi aktivirajo in pripeljejo k nekemu
cilju, lahko le izkustvenem ali pa tudi fizičnemu izdelku.
Prav tako je za nas pomemben dejavnik »samokontrola«, tukaj lahko vidimo obliko
motivacije, ki je zavestno kontrolirana s strani posameznika in se nanaša tudi na njegovo
»čustveno inteligenco«. Kot pravi prispevek je aktivirana za dosego tako najbolj osnovnih
poteb, kot je npr.hrana, ali bolj sofisticiranih, kot so pohvala, priznanje idr.
Izmed omenjenjih motivacijski teorij, bomo omejili le dve. Prva prihaja s strani psihoanalize,
kjer je velik pomen namenjen tudi nezavedni motivaciji, ki prav tako kot zavedna vpliva na
posameznikovo obnašanje. Druga pa je posledica raziskav Stevena Reissa, v katerih razdeli
osnovne človeške potrebe na 16 kategorij. Med njimi so za Animacijo pomembne:
4
iz Wikipedia, the free encyklopedia na: http://sl.wikipedia.org/wiki/%C4%8Clovek#Motivacija
8

Sprejemanje, potreba po pohvali







Vedoželjnost, potreba po mišljenju
Neodvisnost, potreba po individualnosti
Red, potreba po organiziranem, stabilnem in predvidljivem okolju
Fizična aktivnost, potreba po telovadbi
Moč, potreba po vpilvu na voljo
Socialni kontakt, potreba po prijateljih
Položaj, potreba po slocialnini pomembnosti5
Poleg omenjenjih potreb, ki vodijo posameznike v aktiviranje za dosego teh ciljev, je s
stališča Animacije potrebno dodati, da obstajajo znotraj nje še bolj očitni cilji, ki zgoraj niso
navedeni. Med njimi bi izpostavili:



Veselje
Sprostitev kot ključni element za doseganje ustvarjalnosti
Samoizražanje
Na kakšen način se ti cilji lahko dosežejo z Animacijo je opisano v poglavju o tehnikah dela.
3.2 Vodenje
Vloga animatorja v našem kontekstu dela je večplastna. Omenjeno je bilo, da lahko
promovira motivacijo vključenih uporabnikov, poleg tega skrbi za strukturo in vsebino
dela ter zelo pomembno, ima sposobnost in dožnost analiziranja dogajanja znotraj
Animacije, tako z vidika skupinske dinamike kot posameznikov. Vse te kvalitete lahko pridobi
le s primerno izobrazbo in izkušnjami.
Že prej je bila tematizirana nrav dela na individualnem ali skupinskem nivoju, kar posledično
spreminja način priprave, izvedbe in analize Animacije.
Vsekakor je bolj pogosto delovanje znotraj skupine, kar pomeni, da je v ospredju skupinska
dinamika, oziroma potrebe skupine. Verjetno obstaja manjše število animatorjev, ki obvladajo
vse štiri ali vsaj kombinacijo umetnostnih smeri, tako da je pomembno zavedanje vodje, da
niso vsi uporabniki enako motivirani in sposobni za vse umetnostne smeri. Pomembno je, da
nihče ni v skupinski Animaciji pod prisilo, saj s tem vodja škodi temu posamezniku in
posledično vsej skupini. Torej, potreben je premislek pred delom ter sestavo skupine in
pravilna priprava, čemur sledi dejanska izvedba Animacije.
V toku dogajanja je za dobro vodenje potrebno obvladanje izbranega umetnostnega medija
ter intuitivno prepoznavanje dogajanja znotraj skupine ter tok v katerem se giblje skupinska
dinamika. To pomeni, da ni nujno, da se bo izvajala vedno natačno vnaprej določena tehnika
dela, ampak se le-to lahko variira in prilagodi potrebi skupine.
Zaključna obveznost vodje je, da razmisli o dogajanju – analiza, po izvedbi animacije; saj le
tako lahko pridobi strokoven vpogled v celotno delo in izbere primeren tok za naprej. Njegova
dolžnost je, da se o svojih spoznanjih in vpogledih po potrebi posvetuje z drugimi delavci
znotraj institucije.
5
iz Wikipedia, the free encyklopedia na: http://sl.wikipedia.org/wiki/%C4%8Clovek#Motivacija
9
3.3 Podpora
Animator daje osnovno podporo svojim uporabnikom že z izpolnjevanjem omenjenjih
voditeljskih obveznosti, kar s svojo strokovnostjo. Tako brezpogojno nudi varen prostor,
kjer se uporabniki lahko čutijo v dobrih rokah.
Nadalje je podpora lahko dana v obliki empatije do poteb uporabnikov, ki jih sami verbalno
izrazijo. Kljub temu, da ima Animacija že svojo vsebinsko usmeritev, lahko izvabi iz različnih
posameznikov zelo različne, celo nasprotujoče si odzive. Animator mora znati prisluhniti tem
reakcijam, čustvom in asociacijam, ki jih ob ali po Animaciji doživljajo uporabniki. S tem jim
zagotavlja čustveno podporo.
Prav gotovo je pri bolj fizično usmerjenih Animacijah predvsem znotraj gibanja-plesa in
drame pomembna tudi pravilna fizična podpora uporabnikom, ki morda težje izvajajo
določene gibe, ali jim je fizičen kontakt težaven. Pomembna sta občutek in meja s katerima
se uporabnikom lahko fizično pomaga.
Zelo pomembna oblika podpore je tudi dovoljenje, da uporabniki tehnike izvajajo le po svojih
sposobnostih in imajo vedno znova izbiro, kaj in koliko bodo vključeni. To seveda ne
pomeni, da kadar nimajo dovolj lastne notranje motivacije enostavno ne pridejo, lahko pa se
nijhova aktivna udeležba prilagodi in zmanjša v takem primeru.
3.4 Spremljanje
Element spremljanja uporabnikov se najuspešneje izvaja s pomočjo dobre analize dela. Med
pomembnimi pripomočki so lahko zapiski po Animacijah in usmerjanje ciljev za posamezne
uporabnike.
Pomembno je, da je način s katerim posameznika spremljamo lahko izražen jasno in
zavestno, s čimer bo posameznik lahko kognitivno razumel spremljevalna dejanja
animatorja; ozioma v drugih primerih nezavedno, kadar bo animator razpoznal, da je za
uporabnika pomembno le, da na čustvenem nivoju dobiva potrebno razumevanje in vodenje
pri delu in doživetih izkušnjah.
Seveda se oba tipa lahko prekrivata, dopolnjujeta in sta naravnana po kognitivnih
soposobnostih uporabnikov, njihovih letih, socialnem položaju in drugih pomembnih
dejavnikih, ki opredeljujejo vključene uporabnike.
3.5 Proces
Kot ključni element znotraj dobre Animacije je potrebo izpostaviti proces. V primeru
Animacije ne govorimo toliko o procesu, kot klasični obliki, pri katerem gre v prvi vrsti za
doseganje nekega določenega delovnega cilja, torej situaciji, v kateri bo proces le pot od
vnaprej odločenega cilja z jasno smernico in končnim izdelkom, ampak precej bolj o
kreativnem procesu.
Prikazane tehnike Animacije z umetnostnim izražanjem temeljijo na kombinaciji strukturirane
igre in ustvarjalnosti, pri čemer struktura nudi osnovne smernice poteka dela, ne pa tudi
jasne vsebine in končnih izdelkov. Vsebina dogajanja je tako v veliki meri prepuščena
navdihu, izbiri, sprejemanju in dajanju vseh vključenih.
Če bolj natančno pogledamo kreativni proces kot ga opisuje Makarovič(2003), ki se zelo
navezuje na procese znotraj Animacije, lahko vmestimo štiri faze tega procesa tudi v način
dela pri Animaciji:
10

Faza eksploracije, v kateri igra glavno vlogo prav odprtost za novo odkrivanje, torej
»igra, nepredvidljivost, celo avanturizem,« je velik del priprave in strukture določene
animacijske tehnike. Predvsem, ker gre za umetnostne tehnike, ki so že zaradi svoje
umetnostne nravi usmerjene v navdih, neznano, ostaja element igre in izziva znotraj
izvajane Animacije tisti, ki bo obogatil in dal vsebino suho določeni strukturi, ki jo sicer
vsaka Animacija ima. Kot že omenjeno, torej ne moremo govoriti le o kreativnem
procesu, vendar v največji meri. Bolj kot animator obvlada tehnike ustvarjalne
Animacije, bolj pristna in bogata je vsebina dela. Izredno vlogo v tej fazi igra tudi
motivacija.

Faza inkubacije, če gre v tej fazi za »sprejemanje daru«, torej odprtost, da se zgodi,
kar se mora, potem je v tej fazi pomembno pravilno vodenje, ki daje zadosten
občutek varnosti uporabnikom, v kateri so sposobni v večji meri sprejemanja kot je
verjetno običajno za njihovo vsakdanje delovanje. Kolikor večja je njihova odprtost,
toliko več bodo lahko izkusili in ustvarili, tako za njihov osebni razvoj kot za dobro
skupinskega dogajanja.

Faza inspiracije, gre za fazo, v kateri se zgodi navdih, do katerega pripelje stanje
sprostitve, gre za trenutke v kateri se razvije rešitev, višek ustvarjalnega procesa, ki
ga je še potrebno zaključiti. V tej fazi lahko v Animaciji opazimo uporabnike, ki
ustvarjajo, sproščeno prepustijo, da jih umetnostni medij popelje do novih odkritij,
čustev, gibov, zvokov, likovnih stvaritev ali dramske uprizoritve. Tukaj je njihov
občutek varnosti v rokah animatorja, ki mora to razpoznati in peljati k dobremu
zaključku, oziroma zadnji fazi procesa.

Faza elaboracije, v zaključku se posameznik vrne iz nezavednega in navdiha v
zavestno stanje in pogled na svojo ustvarjanje, stvaritev. Znotraj Animacije to pomeni
čas, v katerem se znotraj skupine ozremo nazaj na dogajanja. Stopnja kognitivnega
spomina in zavedanja je sicer odvisna od skupine uporabnikov, vendar je ključno, da
se ta objektivni pogled na dogajanje zgodi in tako vrne uporabnike v čas in prostor
nazaj iz Animacije. Izkušnje so s tem bolj varne in zaščitene ter dobijo objektiven
pomen za posameznika in skupino, animatorju pa služijo za osnovo analize dela.
Vpogled v osnovne elemente Animacije z umetnostnim izražanjem nam služi kot podlaga in
vsebinsko razumevanje izvajanja Animacije. V sledečem poglavju bo opisan izbor tehnik, ki
se jih lahko uporablja znotraj Animacije. Poleg predlaganih tehnik obstaja še vrsta drugih, ki
so lahko stopnjevanje omenjenih ali imajo povsem svojo obliko in namen.
11
4. ANIMACIJE
O zvrsteh umetnosti je bilo že veliko povedanega. Prav tako tudi, da je izvor sledečih tehnik
vzet iz štirih zvrsti umetnostne terapije in njim sorodnim smerem. Znotraj vsakega
umetnostnega področja bo natančno predstavljenih par animacijskih tehnik, njihov namen,
način izvedbe, cilji in primerne skupine uporabnikov. Skupen vsem predstavljenim zvrstem je
način improvizacije, naj bo to glasbene, dramske, gibalno-plesne ali likovne. »Improvisus«
iz latinščine nosi pomen nepredljivega dogajanje, tako s strani izvajalca kot opazovalca.6
4.1 Glasbene animacije
Osnova vseh predstavljenih animacij je prosta glasbena improvizacija. Izkustveno to
pomeni ustvarjanje glasbe brez navodil o tehničnem predznanju igranja na določene
instrumente. Prosta glasbena imporovizacija je lahko vsaka kombinacija zvokov znotraj
okvirnega začetka in konca.7 Vsi sodelujoči se lahko glasbeno izražajo brez predpostavk kaj
je prav in kaj narobe. Ker prosta glasbena improvizacija kot osnovna metoda aktivne
glasbene terapije, v okviru te služi drugemu namenu kot v Animaciji (neverbalnemu
komunikacijskemu sredstvu), je za izvajanje takega načina glasbenega dela za Animacijo
dovolj primeren izkušen glasbenik, ki mu igranje brez notne predloge ni tuje. V Animaciji je
prosta improvizacija namreč način dela, ki omogoča večjo sprostitev – posledično večjo
možnost ustvarjalnosti (glej elementi animacije).
Poleg te osnove ima vsaka animacija določeno strukturo, ki določa posebne usmeritve in
cilje.
Animacije:
1. Prosta glasbena improvizacija
Je kot osnovna tehnika dela potrebna za uporabo takoj ob začetku dela in je lahko
večkrat ponovljena, predvsem kadar skupina ne potrebuje veliko strukture in je sposobna
dela v večji meri svobode.
Delo poteka znotraj kroga v katerem so razvrščeni posamezni instrumenti, ti naj bodo čim
bolj raznoliki (tolkala, pihala, strunska glasbila itd.). Večji instrumenti so lahko izven
kroga. Vsak posameznik si izbere svoj instrument. Igranje se začne spontano,
posamezniki vstopajo in izstopajo iz igranja po želji. Tudi konec je spontan. O dogajanju
znotraj improvizacije se govori ob koncu le-te. Sledi ji lahko bolj strukturirano usmerjena
animacija, ki jo animator izbere glede na potrebo, ki jo skupina pokazala znotraraj proste
improvizacije.
2. Strukturirane improvizacije v krogu
Vse se igrajo na način proste improvizacije z naslednjimi strukturami:
- nekdo začne, drugi se postopno drug za drugim priključijo, končajo skupaj
- nekdo začne, drugi postopno sledijo, končajo v krogu nazaj
- igranje v parih s premikom po eno osebo
- igranje v parih po izboru
V prvih dveh primerih je v ospredju koncentracija, sledenje in prilagajanje skupini. V
drugih dveh se to stopnjuje do točke, kjer posamezniki igrajo bolj komorno, celo v duetih,
so bolj izpostavljeni, torej vadijo samozavest, možnost izbire in dialog.
6
7
Frisius (1995)
Wigram (2004)
12
3. Glasbena govorica
Ta tehnika se opira na uporabo glasbe kot možne oblike govorice, neverbalne. Posamezniki
to lahko poizkušajo ločeno ali znotraj skupine.
- v paru: Dva izbrana posameznika si sedita nasproti, obrnjena drug drugemu s hrbtom
ali vsak na svojem koncu sobe ter imata glasbeni pogovor. Tehnika je zelo uporabna pri
vadenju novega načina komuniciranja, včasih pa tudi kot intervencija pri realnih prepirih,
kofliktih znotraj slupine. Vsekakor jo je ob koncu treba analizirati s strani vključenih in
skupine.
- znotraj kroga: V tem primeru se pogovarjata dva in nenadoma vsopi tretji iz skupine,
takrat se par spremeni v novega. Pogajanja o tem kdo igra naprej se določi s pogledom.
Na ta način se spodbuja prosta odločitev, pogum, pozornost in povečanje očesnega
kontakta med posamezniki.
4. Animacije z glasbenimi parametri
Dodatno vsebinsko polne so animacije, ki imajo središče improvizacije usmerjeno na prav
določen glasbeni parameter. Vse omenjene usmeritve imajo svoj pomen pri spodbujanju
skupinske kohezije in imajo namen povečevanja in spoznavanja mej posameznikov kot
celotne skupine.
- dinamika: igranje iz najbolj tihega v najglasnejši zvok ter spet nazaj. Pri tej tehniki je
pomembno, da vsakdo lahko npr. z dvigom roke sporoči, kadar je preveč glasno in se
skupina temu prilagaja. Tako so jasno razvidne meje posameznikov in sposobnosti
prilagajanja ostalih.
- hitrost: Podobno se igra iz počasnega tempa v hiter ter nazaj.
- barva: S skupino se izbere par odtenkov, ki jih v glasbi lahko izrazimo (npr.mehko,
ostro, zabrisano, natančno) in poizkusi to zaigrati. Lahko se igra tudi na dejanske barvne
odtenke (npr. rdeča, zelena).
5. Animacije s temo
Te tehnike so nadgradnja prejšnjih in nosijo več asociacij za poasmeznike, saj jih privedejo
do bolj podzavestnih občutij.
- čustva: Za temo improvizacije se izbere čustvo. Lahko ga igra cela skupina, ali pa
podskupine, zanimivo je, če skupne med seboj ugibajo za katero čustvo gre. S tem se
razvija občutek relativnosti razpoznavanja določenih čustev pri različnih osebah.
- poljuben naslov improvizacije: Skupina poišče en naslov za improvizacijo (npr.jesen,
obisk v kinu..), ki jo potem zaigra. Lahko izbere en posameznik naslov, ki ga potem drugi
poizkušajo zaigrati. Zanimivo je, zakaj je bila izbrana določena tema in kaj je za
posameznike in skupino pomenila.
- glasba za nekoga v skupini: Skupina igra improvizacijo za nekoga v skupini, ki posluša.
Potrebna je izmenjava ob koncu, kaj si skupina predstavlja za to osebo, kakšna in zakaj
je bila taka glasba, obenem pa na drugi strani izbrane pove svoje asociacije in občutke
ob tej glasbi.
Vse predstavljene Animacije je potrebno uporabiti z občutkom primernosti za skupino. Ali je
že pripravljena na tak način izražanja, ali se večkrat ponavlja isto animacijo, da jo skupina
osvoji, itd. Pri celotnem dogajanju je ves čas potrebno misliti na elemente karakteristične za
to delo, kot so bili omenjeni prej.
13
4.2 Dramske animacije
Izbrane animacije temeljijo na takoimenovanih ogrevalnih tehnikah, ki se uporabljalo znotraj
dramske improvizacije. Za njih je značilno, da posameznike in skupino na nevsiljiv način
pripravijo do tega, kjer se počutijo dovolj sproščeni za dramsko uprizarjanje. Z Animacijami
se naj ne bi šlo preveč v globino, vedno toliko, da je vse dogajanje še varno in primerno za
uporabnike. Zelo veliko vlgo in zaupanje igra verbalizacija dejanj.
Animacije:
1. Lokacijska postavitev
Vsak posameznik v skupini bo namišljeno potoval po krajih iz preteklosti, sedanjosti in
prihodnosti. Obenem bo zelo fizično vidna geografična sestava skupine in njena
raznolikost. Animator določi v prostoru orientacijsko mesto in temu primerne smeri
vzhod, zahod, sever, jug, v katere se posameniki premikajo.
- kje živimo: Posamezniki se v prostoru razporedijo glede na kraj v katerem trenutno
živijo, vsak nekaj pove o tem.
- kje smo rojeni: Prestavijo se v kraje, kjer so bili rojeni in asociacije na ta kraj.
- od kod so naši predniki: Poiščejo kraj od koder je bil izbran prednik in se spominjajo
tega.
- kje bi želeli biti: Vsak odide v kraj, kjer bi trenutno rad bil in to deli s skupino. S temi
tehnikami je pripravljena podlaga za nadaljevanje.
2. Razcep v podskupine
Sledi razcep celotne skupine v manjše podskupine, v katerih sledi pogovor.
- od kod je skupina: V poskupini obnavljajo kraje, ki so jih prej obiskali. Poiščejo skupne
poti skupine in njena nasprotja.
- kje želi biti: Sledi pogovor o tem, kjer bi določena podskupina kot samostojen osebek
želela biti.
3. Dramski prikaz podskupine
Najdaljša faza. Vsaka podskupina se domeni, kako bodo z uprizoritvijo prikazali drugim,
kje bi njihova skupina želela biti. Drugi ugibajo. Izmenjava izkušenj o igranju in
opazovanju.
4. Vračanje v celoto
V zaključni fazi se poskupine vrnejo v celoto. Verbalno se podeli kakšna so trenutna
občutja in želje posameznikov, kam jih je celotna Animacija pripeljala, oziroma na kaj
določenega spomnila.
Omenjene Animacije si sistemačino sledijo, saj je vsaka naslednja mogoča izpeljava in
nadgradnja prejšnje. Smiselno je izpeljevanje celotne verige Animacij, čeprav z časovnim
presledkom. Za določene uporabnike bo verbalni del verjetno težaven, zato se večkrat
vračamo v že odigrane faze, da se utrdi čustveno in kognitivno razumevanje dogajanja.
Izbrana veriga Animacij predstavlja možnost stopnjevanja resnosti, oziroma globine tega
dela, podobno smo srečali že z glasbenimi Animacijami.
Znotraj dramskih animacij obstajo zelo veliko možnih načinov dela, zanimivo bi bilo recimo
tudi delo z kratko tekstovno predlogo iz neke pesmi, besedila, znotraj katerega bi lahko
poiskali temo za dramsko uprizoritveno improvizacijo idr.
14
4.3 Gibalno-plesne animacije
Pri delu z gibanjem in plesom moramo še posebaj paziti na primerno velik in varen prostor za
izvajanje dela. Zaradi veliko gibov, tudi nepredvidljivih moram biti prostor čim manj nasičen S
pohištvom in imeti primerna tla (nedrseča, čista, topla).
Večinoma se za tovrstno delo potrebuje tudi glasbena oprema (glasbeni stolp), saj se za
veliko Animacij v ozadju uporablja glasba. Najbolj bogato pa je, če v primernI fazi dela lahko
kombiniramo glasbeno animacijo z gibalno-plesno, torej razdelimo skupino na dva dela, v
kateri se vsaka ukvarja s svojim medijem.
Pozorni moramo biti tudi na to, da je fizična komponenta zelo visoka in da je za veliko
posameznikov to lahko zelo zastrašujoče in hitro pridejo do svojih mej, kaj šele, da bi jih
križali z drugimi. Torej, čas in potrepežljivost, podpora in spremljanje je zelo pomembno za
uspeh tega dela.
Animacije:
Pri začetku in koncu animacije je pomembna enak postavitev skupine, ki daje osnovno
strukturo dogajanja in občutenja supine, najbolje je, da je to v krogu, kjer se vsi lahko vidijo.
1. Pozdrav v gibanju
Vsak posameznik v krogu z določenim gibom in besedami predstavi svojo prisotnost.
To se lahko nadgradi s tem, da v naslednjem krogu vsak posameznik pokaže gib, ki ga
potem cela skupina za njim ponovi.
2. Prosto gibanje v prostoru brez glasbe
Skupina gre lahko prosto v prostor, si ogleda okolico in druge prisotne, pomembno je le
zaznavanje dogajanja.
3. Gibanje v prosotu z določeno hitrostjo
Najprej vodja izbere 3 stopnje hitrosti (počasi, srednje, hitro), ki jih sporoča
udeležencem s številom ploska rok. Ob določenem signalu se skupina giblje z
določeno hitrostjo. Nadgradnja tega je, da vsak v skupini lahko uporabi isti signal za
spreminjanje hitrosti. S tem se doseže, je skupina bolj dinamično prisotna, pozorna in
fizično ogreta. Prav tako se vadi zavestni prevzem kontrole posameznikov nad
dogajanjem.
4. Prosto gibanje v prostoru z glasbo, srečevanje
Ponovi se podobna tehnika kot dva koraka nazaj, tokrat ob glasbi. Animator naj ima
pripravljenih par možnosti, da lahko izbere glede na občutek, ki ga skupine prinese
tistikrat in je bil viden v predhodni animaciji (ali bo bolj energično ali umirjeno itd.)
5. Ples v manjših podskupinah
Kadar je skupina pripravljena, je zelo smiselno uporabiti delo v podskupinah, največ po
4 udeležencev skupaj, idealno 3.
- Gibanje z baloni, šali kot prenosni objekt: podoben predmet je lahko primerno
sredstvo za igro med posamezniki znotaj male skupine. Vidi se kako posamezniki
reagirajo na druge in iščejo kombinacije, nove gibe, improvizirajo s predmetom. Zaradi
uporabe tega pripomočka stik ni preveč direkten in zelo primeren kadar so skupine še
bolj nove in se med seboj še ne poznajo zelo dobro. Tehnika je lahko tudi zelo
zabavna.
15
- Vodenje – sledenje, ponavljanje – opazovanje: Ta tehnika je že veliko bolj napredna
in tudi zahtevna za vključene, zato previdno z njeno uporabo. Gre za to, da so skupine
s 3 posamezniki. Vsak izmed njih bo svojo vlogo trikrat zamenjal. Prvič bo v poziciji
gibalca, ki mu druga dva sledita; eden ga oponaša, drugi opazuje početje obeh skupaj.
Nato se vloge še dvakrat zamenjajo. Skupina naj ima dolgotrajnejši razgovor o tem,
kakšne so bile te vloge za njih. Delno je ta tehnika povezana z dramsko.
- padanje v sredini: Tehnika se uporablja, ko je v skupini že več poznavanja med
prisotnimi. Delo je spet v trojicah. Dva stojita nasproti, tretji v sredini na mestu pada
naprej in nazaj iz rok enega do drugega. Gre za urjenje zaupanja.
6. Zaključek v gibanju s srečanjem
Kot omenjeno, naj bo zaključek čimbolj podoben začetku. Podskupine se združijo nazaj
v celoto in v krogu z gibi zaželijo nasvidenje.
Animacije z gibanjem-plesom so lahko zelo pestre in barvite, vendar tudi izzivalne za
uporabnike, zato naj jih izvaja animator z dobrim občutko za meje, ki jih je skupina zmožna
izvajati.
16
4.4 Likovne animacije
V zadnjem poglavju se bomo srečali z likovnimi animacijami. Za razliko od dramskih in
gibalno-plesnih so v svoji osnovi bolj individualno naravnane, kljub temu, da se izvajajo
znotraj skupine. Večinoma se posamezniki veliko ukvarjajo sami s seboj in šele posledično
znotraj skupine. Tudi tukaj je ustvarjanje prepuščeno svobodnim vzgibom znotraj osnovnih
smernic. Za razliko od ostalih zvrsti, je tukaj vedno prisotna fizična manifestacija dela v obliki
slik, izdelkov itd. za kar je potrebna posebna pozornost animatorja, saj bodo produkti vedno
zelo osebna izrazna doživetja uporabnikov in tako predmet ustrezne varnosti in zaupanja
med uporabniki in vodjem.
Animacije:
1. Pravila v krogu
Začetna pozicija skupine naj bo ponovno v krogu. Pred pričetkom dela je zelo
pomembno, da se skupina dogovori o pravilih dela in zaupnosti oziroma zunanji
uporabnosti izdelkov. Pravila naj se zapišejo na poseben papir in shranjajo za vsako
ponovno srečanje, tako se na njih vedno znova da sklicevati, vračati, tudi spreminjati,
če je taka potreba skupine.
2. Prosto likovno izražanje – deljenje v podskupine
Uvodno prosto ustvarjanje raje razdelimo v manjše podskupine, da je več prostora za
individualni prostor izelovalca in manj občutka opazovanja s strani drugih. Omogočena
je boljša intima ustvarjanja. Ponujenih naj bo več različnih likovnih pripomočkov, da si
uporabniki lahko izberejo material in svoj način izdelave. Pustimo čas.
3. Likovni izdelek znotraj podskupine
O idelkih naj se govori znotraj podskupine. Sprva naj vsak nekaj pove o svojem
procesu in izdelku, nato si med sabo delijo mnenja, iščejo skupne točke, razlike,
pohvale, nerazumevanje.
4. Izdelek podskupine
Potem lahko podskupina z neko svojo novo dinamiko poizkusi ustvariti svoj lasten
izdelek. Sami moraj najti nači, materijal, osnovna vodila dela.
5. Dodajanje motivov v individualne slike
Znotraj velike skupine lahko vsak posameznik nariše ali drugače zapolni svoj papir.
Potem s krajšimi časovnimi okviri vsaka izmed individualnih slik potuje v krogu od ene k
naslednji osebi. Vsak v sliko doda svoje videnje. Ob koncu kroženja je slika nazaj pri
prvotnem lastniku. V tem trenutku pustimo čas za ogled lastnih spremenjenih,
dopolnjenih slik in o tem spregovorimo. Marsikdo bo zadovoljen, presenečen,
razočaran, jezen in še kaj nad tem, kaj se je z njegovo sliko zgodilo. Variacija te tehnike
je, da vsak nariše naprimer svojo rastlino, kateri drugi ob kroženju s svojim pripsevkom
dodajo dobro željo, tako malce omejimo možnosti prevelike izrabe in nemoči ob
razgaljenu svojega izdelka drugim.
6. Izdelek s predlogo znotraj skupine
Vsakemu posamezniku damo identično predlogo slike- naj bo vrisan motiv,
malenkosten. S to predlogo vsi prisotni ustvarijo svoj izdelek. Tako se lahko prikaže
raznolikost posameznikov znotraj skupine, njihov specifičen način obdelave identične
predloge.
17
7. Izdelek celotne skupine
Tudi celotna skupina lahko ustvari svoj izdelek. Predložiti je potrebno dovolj veliko
podlago za ustvarjanje. Tak izdelek je zelo pomenljiv prikaz dinamike in življenja
določene skupine in daje uporabnikom občutek pripadnosti.
Animacije z likovnim ustvarjanjem so večinoma bolj umirjene s stališča zunanjega
opazovalca, vendar v posameznikih lahko sprožijo veliko reakcij in tudi nepredvidljivosti, kajti
kreativni proces je na zelo visoki stopnji. Nemalokdaj lahko animator razpozna tudi kakšne
teme uporabnikov, ki so razvidne z izelkov pa verbalno nebi nikoli prišle na površje. Ponovno
je potrebna natančna analiza in v bolj izpostavljenih primerih posvetovanje z drugimi
strokovnjaki znotraj institucije.
18
5. LITERATURA
Caf, B. & M. Slunjski (2005) Umetnostna terapija – kakšna terapija? Zbornik prispevkov,
Slovensko Združenje Umetnostnih Terapevtov: Maribor.
Caf, B. & B. Cajno (2008) Oblike in metode dela v umetnostni terapiji. Zbornik prispevkov,
Slovensko Združenje Umetnostnih Terapevtov: Maribor.
Darnley-Smith R. & H.M. Patey (2003) Music Therapy. SAGE Publications, London.
Edwards, D. (2004) Art Therapy. SAGE Publications, London.
Frisius, R. (1994) ‘Improvisation’ v Finscher, L. (1994) Die Musik in Geschichte und
Gegenwart. Allgemeine Enzyklopedie der Musik. Bärenreiter, Kassel.
Jennings, S. (1998) Introduction to Dramatherapy: Theatre and Healing. Jessika Kingsley
Publishers, London.
Jones, P. (2005) The Arts Therapies: a revolution in healthcare. Brunner-Routledge, Hove,
New York.
Knoll, Š. L. & Knoll C. (2009) Short-term Music Therapy in War-Affected Areas, Slovensko
Združenje Umetnostnih Terapevtov: Maribor.
Knoll, Š. L. & C. Knoll (2008) ‘The meaning of Music in Music Therapy: Case Studies of
Different Clients’ v Caf, B. & B. Cajno (2008) Oblike in metode dela v umetnostni
terapiji, zbornik prispevkov, Slovensko Združenje Umetnostnih Terapevtov: Maribor
Knoll, Š. L. & C. Knoll (2008) ‘Glasbena terapija z deklico s posebnimi potrebami’ v Glasba v
šoli in vrtcu, Številka 1, str.20-27
Knoll, Š. L. & C. Knoll (2008) ‘Glasbena terapija za otroke z učnimi težavami’ v Bilten društva
Bravo, Številka 8, str. 42-43
Knoll, Š. L. (2006) ‘Otroci s posebnimi potrebami skozi oči glasbene terapije’ v Založnik, B.
(2006) Otroci s posebnimi potrebami: integracija in inkluzija, Educa, Nova Gorica
Knoll, Š. L. (2006) ‘Glasbena terapija’ in Evropska glasbena in plesna umetnost, Priročnik za
udeležence programa, Oddelek za muzikologijo in pedagoško izobraževanje,
Filozofska fakulteta Ljubljana
Makarovič, J. (2003) Antropologija ustvarjalnosti: biologija, psihologija, družba. Nova revija,
Ljubljana.
Meekoms, B. (2002) Dance-Movement Therapy. SAGE Publications, London.
Oldfield A. (2006) Interactive Music Therapy - A Positive Approach. Jessica Kingsley
Publishers, London.
Oldfield A. (2001) Pied Piper. Jessica Kingsley Publishers, London.
Pavlicevic M. (2003) Groups in Music. Jessica Kingsley Publishers, London.
Pavlicevic M. / G. Ansdell (2004) Community Music Therapy. Jessica Kingsley Publishers,
London.
Wigram, T. (2004) Improvisation. Methods and Techniques for Music Theapy Clinicians,
Educators and Students. Jessica Kingsley Publishers, London.
Wigram, T. / I. Nygaard Pedersen, L.O. Bonde, (2003) A Comprehensive Guide to Music
Therapy Theory, Clinical Practice, Research and Training, Jessica Kingsley Publishers,
London.
Wilkins, P. (1999) Psychodrama. SAGE Publications, London.
19