docLjubljana – Dunaj 2010 - Inštitut za novejšo zgodovino
download 
Report Transcription
Ljubljana – Dunaj 2010 - Inštitut za novejšo zgodovino
L. Detela: Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem Ljubljana – Dunaj 2010 1 2 Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot L. Detela: Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem PISATELJ, POLITIK, PATRIOT uredil Aleš Gabrič 3 4 Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot © Inštitut za novejšo zgodovino Urednik: Aleš Gabrič Recenzenta: dr. Jurij Perovšek dr. Luka Vidmar Jezikovni pregled: Ajda Gabrič Oblikovanje in prelom: Barbara Bogataj Kokalj Založnika: Inštitut za novejšo zgodovino Zanj: Damijan Guštin Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju / Slowenisches Wissenschaftsinstitut in Wien Zanj: Vincenc Rajšp Tisk: Medium d.o.o. Naklada: 500 izvodov Izid knjige je podprla: Prežihova ustanova, Ravne na Koroškem Slikovno gradivo (če ni navedeno drugače): Koroški pokrajinski muzej — enota Ravne na Koroškem, fototeka CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929Prežihov V.(082) PREŽIHOV Voranc - Lovro Kuhar : pisatelj, politik, patriot / uredil Aleš Gabrič. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino ; na Dunaju = Wien : Slovenski znanstveni inštitut = Slowenisches Wissenschaftsinstitut, 2010 ISBN 978-961-6386-28-9 (Inštitut za novejšo zgodovino) 1. Gabrič, Aleš, 1963- 2. Prežihov Voranc 253145344 © 2010, Inštitut za novejšo zgodovino. Vse pravice so pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja izdajatelja je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, objavljanje, predelava ali katera koli druga oblika uporabe tega dela ali njegovih delov, bodisi s fotokopiranjem, tiskanjem, snemanjem ali shranitvijo in objavo v elektronski obliki. 5 Kazalo 7 Lev Detela Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem 19 Marko Jesenšek Besedna in slogovna oznaka pekla v Prežihovi črtici Solzice 31 Zinka Zorko Korenine koroščine v Prežihovem knjižnem jeziku 43 Igor Grdina Slovenski veliki tekst in Prežihov Voranc 57 Petra Svoljšak Prva svetovna vojna v življenju in delu Prežihovega Voranca 71 Ervin Dolenc Kuharjeva skupina v vodstvu Komunistične partije Jugoslavije 85 Vida Deželak Barič Politični vzpon in zaton Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca v Komunistični partiji Jugoslavije v tridesetih letih 107 Bojan Godeša Prežihov Voranc in reševanje mejnega vprašanja med drugo svetovno vojno 119 Andrej Leben Publicistično in literarno delo Prežihovega Voranca in povojna avstrijska Koroška 133 Aleš Gabrič Voranc kot predsednik Ljudske prosvete Slovenije 147 Danijel Grafenauer Lovro Kuhar - Prežihov Voranc kot predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani v letih 1946-1950 171 Majda Kotnik-Verčko Prežih v domačem kraju 183Avtorji L. Detela: Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem Lev Detela TRI EKSISTENCIALNA SREČANJA S PREŽIHOVIM VORANCEM I. Voranc mojega otroštva Leta 1949 obiskujem tretji razred ljubljanske osnovne šole na Vrtači. Je čas realnega socializma. Mojega očeta, takrat še ravnatelja VII. državne gimnazije v Ljubljani, so pravkar izključili iz komunistične partije, ker je v znanem sporu s Stalinom izrazil dvom v upravičenost nasprotovanja Sovjetski zvezi. Tudi sam imam ob teh dogodkih, čeprav nisem kriv za očetova dejanja, težave v šoli. Večkrat me kličejo k direktorju, ki mi popolnoma po krivici očita, da sem na zidu neke hiše na Trgu revolucije, zdaj spet Kongresnem trgu, napisal zlonamerne in sramotilne besede proti maršalu Titu (»Maršal Tito ima zlato rito«). Prav v tem času izide pri Mladinski knjigi v Ljubljani zbirka Vorančevih črtic Solzice. Je neke vrste slavilno darilo za mladino iz rok pisatelja nove slovenske napredne literature. Proti koncu vsakega šolskega leta izide pri Mladinski knjigi taka publikacija izpod peresa kakega sodobnega slovenskega pisatelja. Leto dni prej, leta 1948, v mojem drugem razredu, so to Mule Toneta Seliškarja, ilustrirana zbirka humorističnih zgodb o povezanosti človeka in živali v času partizanskega bojevanja proti okupatorju. Te knjige sicer niso obvezno šolsko berilo, vendar so v tedanjem času brez televizije, ki je še čas velikokrat obilnega branja, vzpodbuda na poti v svet literature. Na učiteljev predlog jih vsako leto naročimo oziroma kupimo skoraj vsi v razredu, da nas potem spremljajo še leta ali desetletja. 7 8 Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot Dan, ko nam prinesejo v razred Solzice, občutim kot praznik. Še danes se spominjam nekakšne svetlobe, občutka razsvetljenosti, ki se pretaka skozi široka šolska okna na mizo, na kateri stoje, obsijani s soncem, izvodi mladinske knjige Prežihovega Voranca. Prva izdaja Solzic je produkt tedanjega časa. Natisnjena je na preprost način, a z ljubeznijo, kot ljudska izdaja, in je smešno poceni. Verjetno smo zanjo tedaj odšteli vsaj pol manj, kot stane danes en sam izvod dunajskega časopisa Die Presse. Na naslovnici je risba priznanega slikarja Franceta Miheliča, ki očitno prikazuje malega Voranca pred njegovo rojstno bajto, grofovo »hubo« v Podgori pri Kotljah. Tudi v knjigi so ob vsaki Vorančevi bolj ali manj avtobiografski črtici, in teh je veliko, nanizane Miheličeve risbe. Ena najbolj zanimivih, ki me takoj pritegne, prikazuje hudiča v peklu, in je dodana prvi in naslovni zgodbi knjige, Solzicam. Takoj se lotim branja. To mi ni tuje. V prvi knjigi mojih spominov Časomer življenja, ki je izšla leta 1987 pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu, sem med drugim zapisal (str. 64), da »vsak dan berem slovenske in tuje povesti. Ruski klasiki, pustolovske in vojne sovjetske zgodbe Na desetem planetu, Timur in njegova komanda, Skrivnostni otok Fakaofo, Kako se je kalilo jeklo, Ingoličeva Pot po nasipu o mladinskih delovnih brigadah, Tone Seliškar, France Bevk, Miško Kranjec, Vorančeve Solzice me spremljajo na vsakem koraku. V kinu Moskva (danes kino Komuna, op. avt.), Union ali Sloga (danes Dvor, op. avt.) so na sporedu mnogi sovjetski filmi. Oče, ki doma noče imeti niti radijskega aparata, ki je zanj plitvo, vulgarno občilo, sovraži tudi kinematografijo, ki po njegovem prepričanju na banalen način izpodriva gledališko umetnost in kvari okus naroda. Zanimajo ga le sovjetski filmi, ki jih še na veliko predvajajo, Admiral Nahimov, Na ščukino zapoved, Pravljica o zemlji sibirski so tista sporočila, ki pripovedujejo o slavni ruski preteklosti, o prostranosti sovjetske dežele, pogumu njenih ljudi, njihovih socialističnih zmagah in široki duši ruskega človeka, prepolni čustvenosti in izvirne domišljije. Oče se radoželjno in demonstrativno odpravlja v kino, ko so na sporedu sovjetski filmi, medtem ko prve ameriške pojave v ljubljanskih kinodvoranah označuje za neumen, prostaški kič.« Nato v svojih spominih o tistem zdaj že davnem času pripišem, da » ... na ljubljanske ulice pada droban dež. Rožnik je utonil v sivini. Veliki pesnik Oton Župančič se sprehaja med mokrimi nasadi v Tivoliju. Oče mi je naročil, da ga moram, če ga srečam, vljudno pozdraviti in zrecitirati njegovega Cicibana na izust, kar bo pesnika nadvse razveselilo. Zdaj se umaknem daleč za grm, ker mi je nerodno stopiti pred tujega, učenega starega človeka ... « L. Detela: Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem Toda nihče drug kot Oton Župančič, tedaj prvi mož slovenske kulture, prispeva na prvih straneh Solzic uvodno Besedo z Vorancem in o Vorancu. Tam med drugim zapiše: »Brez vsakršnega sentimentalnega spakovanja in prenevedanja nežna, nežna ljubezen do svojcev, velika, velika ljubezen do domače hiše, do zemlje in kar raste na nji, do sosedov, do vsega obdajajočega, tako silna, strastna ljubezen, da si vse to, kar te obkroža, ti sam, da ne veš več, kje je konec človeka in kje se začne vnanji svet...« In potem Župančičev patetični finale kot morda naivni, morda konformistični davek duhu tedanjega časa v smislu mota, razvijajočega se že skozi prejšnja tehnološko vedno bolj uspešna obdobja industrijske revolucije z viški v drugi polovici 19. stoletja z optimističnimi vizijami najrazličnejših barv in prepričanj, kot so izpričana med drugim v literarnih utopijah kakega Julesa Verna pa tudi v najrazličnejših manifestih, od tistega komunistične partije do fašistične in nacionalnosocialistične »biološko-socialne« zlorabe darvinizma v selektivne namene prevlade takoimenovanega nadčloveka nad nižjim podčlovekom. Torej utopija, da človek vse zmore, da lahko v dobrem ali tudi na kakršen koli drugi način, ki v imenu nečesa navidez višjega dovoljuje vsa sredstva, posega na vsa področja človeškega življenja. Saj o tem orjaku novega časa pripoveduje že sam naslov tedanje tudi v slovenščino prevedene in v treh delih pri Slovenskem knjižnem zavodu v Ljubljani v najmanj 50. 000 izvodih izdane ruske kulturnozgodovinske uspešnice Iljina in Segala Kako je človek postal velikan. V smislu te novodobne optimistične vizije poda tudi Župančič v uvodu v Solzice kratko Vorančevo biografijo za tedanje otroke na nov način: »Mlad fant ... opazuje, primerja, snuje, sklepa in vidi, kako je človek kljub vsemu močan! Da bi gore prekladal! In jih bo prekladal! In jih že preklada! In tako prehodi ta mladi fant dolgo in težavno, in vendar naravno pot od paše in pluga do fužin in strojev, pot našega človeka od kmetskega pastirčka do delavca, od delavca do zavednega socialista in borca za bodočnost.« In ker Voranc prav v tistem času resno oboli - a je dodatno, za kar pa javnost ne ve, kot kritični samorastnik in nekdanji ilegalec s pogledom v javno in zasebno življenje nekaterih najvišjih političnih akterjev nove Jugoslavije, politično sumljiv in očitno obremenjen tudi s kontrolo UDBE - sledi še ta Župančičev pripis: »Voranc! Nekaj sem slišal, kakor da hočeš zopet oboleti! Nikar! Medvedu se ne spodobi biti bolnemu...Ali se Ti ne zdi zanimivo, da pravijo pri nas v Vinicah solzicam dragoljubci? Veš kdaj sme biti medved bolan? Samo kadar so ga čebele opikale, ker je med kradel...« Samo nekaj tednov za tem, ko to napiše, umre 11. junija 1949 prvi Oton Župančič. Prežihov Voranc mu sledi dobrega pol leta zatem, 18. februarja 1950, star 56 let. 9 10 Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot Zadnje poletje Prežihovega Voranca leta 1949 Bolj kot parole o novem človeku me tedaj, starega okrog deset let, zanimajo skrivnosti Vorančevega pisanja. Tudi njegova sporočila o tem, kaj je doživel kot otrok. Knjige prebiram v tistem času na poseben način, skoraj magično, kot L. Detela: Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem napeto iskanje neznanega in še nikoli videnega. Prebiram jih stopnjevano od besede do besede, od stavka do stavka, kot vzpon na čarobno goro sanj ali nenavadnih dogodkov ali pa kot padec v brezna s strahovi iz teme, kjer se moraš boriti na življenje in smrt, da lahko preživiš. In prav prvo, verjetno literarno gledano najmočnejšo in istočasno naslovno zgodbo Solzice iz Vorančeve istoimenske zbirke doživim na ta posebni način, kot nevarno spuščanje v temačno gozdno globačo, ki ji domačini pravijo Pekel. Poistovetim se z glavnim junakom Vorančeve avtobiografske zgodbe, v kateri pripoveduje, kako je moral, ko ni bil star še niti šest let, na očetov ukaz odgnati devet krav na pašo v to zanj strašno globel. Ta sicer preprosto, a intenzivno napisana zgodba, ki bi mogla biti objavljena v vsakem koledarju Mohorjeve družbe ali v njenih družinskih večernicah, pa je vendarle več kot povprečno berilo za popestrenje dolgočasnih brezdelnih zimskih uric ob veliki kmečki peči. To je pravzaprav inicialna zgodba, s slikovitimi zarisi pokrajine in narave, kar je značilno za mnoge tekste tega pisatelja, ki pripoveduje, kako lahko postopoma premagaš strah in v ljubezni do bližnjega zraseš v novo dimenzijo. V našem primeru je to Vorančeva ljubezen do matere. S pomočjo te ljubezni, za katero se poda v globačo natrgat solzice, torej šmarnice, da jih bo mati lahko nesla v cerkev, premaga strah do navideznega pekla v temni globači, ki ga očitno ima za podobo onostranskega pekla, v katerem se mučijo zaradi grehov pogubljene duše. Konec intenzivno, plastično in kot iz enega kosa napisane črtice je cankarjansko idealizirana, nekoliko sentimentalna podoba materinske ljubezni: »Materin obraz je pokril blažen smehljaj; presrečna je iztegnila roke za solzicami in jih nesla k licu.« In začuda, komaj sedaj, ob ponovnem prebiranju črtice Solzice, sem ugotovil, da moj prvi objavljeni tekst, proza Peljal sem se k materi, ki so mi jo natisnili aprila 1952 v tedanji prilogi Mlada njiva Ljubljanskega dnevnika, ni nastal le pod vplivom črtic Ivana Cankarja, temveč zagotovo tudi zaradi vtisa, ki so ga v meni zapustile Vorančeve Solzice – a manj drugi v isti knjigi objavljeni spominski teksti, čeprav sem rad prebiral še nekatere v Solzicah natisnjene črtice oziroma povestice, na primer Tri pisanke o otroškem ponosu sredi socialne stiske ter Dobro jutro o ponemčevanju slovenskih otrok na Koroškem, še posebej tudi črtico Bolečina o požaru na vasi, v katerem ni hotela zgoreti šola, ki jo je mladi Voranc sprva zelo sovražil. 11 12 Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot II. Moj Voranc študentskih let Deset let kasneje, med študijem slovenistike na ljubljanski univerzi, bi se Prežihov Voranc moral razodel mlademu študentu v drugačni perspektivi. Potrebno bi bilo odkriti tiste silnice v njegovih literarnih delih, ki bi jih smeli s pravico zaznamovati z oznako progresivnosti. V literarnih sporočilih vseslovensko uveljavljenega koroškega avtorja bi naj prav iz družbenoideološke strukture njegovih literarnih del zažarelo tisto, kar je v okviru svoje prognoze socializma napovedal že Karl Marx, ko je menil, da bo literatura v svoji novi (morda celo dokončni fazi) izraz univerzalne problematike novega človeka. Toda če me je leta 1949 kot otroka pri Vorancu pritegnila, še pod vplivom Andersenovih pravljic, ki so imele že v mojem predšolskem otroštvu s svojo subtilno nežnostjo, humorjem, napetostnimi stopnjevanji večsmerno poudarjenih umetniških pristopov pri prikazovanju realnih obrisov sveta in človeka z dodatnim razkrivanjem v skrivnostnih teminah zakrite resnice bivanja odločilen pomen za mojo rast v svet knjig in književnosti, ekspresivna vsebinska plastičnost njegovih zgodb, me je tudi deset let pozneje še vedno privlačevala zlasti izrazna moč njegovega pisanja, čeprav ta ni vedno na istem stilističnem nivoju, ker Voranc od časa do časa ambivalentno koleba med trivialnim in literarno adekvatnim in je ponekod zato manj prepričljiv. V ospredju mojega zanimanja v študentskih letih so njegovi še danes legendarni Samorastniki, zbirka novel iz leta 1940, čeprav je bila večina tekstov iz zbirke pred tem natisnjena v ljubljanski literarni reviji Sodobnost. Tu je Voranc, ki je zrasel kot samouk v pisatelja predvsem iz preproste večerniške literature v knjigah Mohorjeve družbe, s svojo izpovedno in jezikovno večsmernostjo in vsebinsko drznostjo suvereno presegel enosmernost in klišejskost večerniškega pisanja. Privlačijo me predvsem štirje teksti, in sicer Boj na požiralniku, Ljubezen na odoru in Samorastniki, ki so dali knjigi ime, pa novela, ki jo je Voranc napisal že razmeroma zgodaj, daleč pred večino drugih v zbirki objavljenih tekstov. Imenuje se Vodnjak in je prvič izšla že leta 1925 v reviji Pod lipo. Zakaj je hotel ta zgodnji tekst, ki ga, ko je v tujini sestavljal knjigo, baje sploh ni imel pri sebi, ker se mu je izgubil, a se ga je še rahlo spominjal, sploh vključiti v zbirko? Očitno, ker se je skladal s tematiko večine drugih v knjigi objavljenih tekstov, namreč s tematiko kmetovega boja za preživetje, s tematiko kmetovega boja z zemljo, ki jo obdeluje. To bi se moglo tolmačiti – in taka je bila dikcija v raziskovalnih diskurzih mojih študentskih let, kot prikaz tako imenovanega »proizvodnega odnosa«, o čemer se je na široko razpisal Marjan Kramberger. Tematika Vodnjaka je vsekakor sorodna tematiki Boja na požiralniku. Kopanje vodnjaka je že samo po sebi neposredni motiv proizvodnega odnosa, L. Detela: Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem Prizor iz filma Ljubezen na odoru iz leta 1973 čeprav je v nasprotju z Bojem na požiralniku gibalna sila te novele nekakšno skrivnostno naročilo: namreč očetove besede na smrtni postelji, da mora kopati, da bodo imeli vodo na kmetiji. Čeprav sin dvomi, da bo uspel, ga nekakšna čudna sila ali celo gon in strast ženeta, da izpolni očetovo naročilo. Okolica sicer meni, da ni več pri zdravi pameti, ko zagrizeno koplje in koplje, da bi prišel do vode. To obsesivno bojevanje z usodo ima mistična obeležja, ki so našla pot tudi v svetovno literaturo. Spominja na srditi boj starega ribiča z veliko ribo, ki ga ta bije kot poslednji boj s samim sabo v Hemingwayevem kratkem romanu Starec 13 14 Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot in morje (The Old Man and the Sea) ali pa na zagrizeni boj kapitana Ahaba z belim kitom v Melvillovem romanu Moby – Dick. Maksima starega ribiča Santiaga v romanu Starec in morje se pri tem glasi: »Človek ne sme nikoli popustiti... Mogoče te bodo uničili, toda popustiti ne smeš...« Tudi Borovnik v Vorančevem Vodnjaku ne more odnehati. Koplje in se zariva globoko v zemljo. Do navideznega uspeha. Do vode. Ne. Obsesivno do katastrofe. Do tragičnega konca. Toda ali se je vedno bolj politično in duhovno »ozaveščeni« oziroma socialno angažirani Voranc nekoliko »sramoval« teh vdorov »bivanjske usodnosti« oziroma mističnih ozadij oziroma mistifikacij delovnih odnosov v svoje predvsem zgodne tekste, čeprav se jim v svojem obsežnem večsmernem literarnem opusu ni mogel nikoli popolnoma izogniti? Morda je zato uredniku knjige Ferdu Kozaku naročil, naj delo »popravi«. Ta ni toliko popravljal vsebine, čeprav je baje izpustil nekaj »mističnih«, očitno sanjskih in podzavestnih odlomkov, temveč je popravljal tako imenovane jezikovne napake. Privoščil si je okrog štiristo popravkov in to v načinu, kot da bi popravljal šolsko nalogo. To popravljanje Vorančevega jezika je zame v glavnem precej problematična zadeva. Vprašam se, če so popravki domnevnih »nerodnosti« res bolj izvirni in literarno močni kot originalni izrazi koroškega samorastnika. Samo nekaj primerov za ilustracijo: Voranc prvotno zapiše, da napaka gnjavi Borovnikov dom, toda Kozak ta gnjavi popravi v mori, češ da je to primernejši izraz. Ali res? V prvotni obliki Vodnjaka »prihaja« ozka globel iz doline, medtem ko pri Kozakovem popravku »sega sem«. Pri Vorancu grozna slutnja »pride«, »preseka« radost nad uspehom in se »nasloni« na obe Borovnikovi z vso grozo, toda Kozak to popravi v mnogo bolj konvencionalno rešitev, češ »slutnja ju obide, razbije radost in leže nanju«. Nasploh je treba pri Vorancu vedno in povsod upoštevati njegov subtilni občutek za izrazno moč jezika, ki ga črpa tudi iz samosvoje slovenske koroške besedne zakladnice. Saj Marijan Kramberger v raziskavi Problem kmetstva v Prežihovih novelah, ki jo najprej objavi leta 1960 in 1961 v prvem letniku ljubljanske revije Perspektive, našteje celo vrsto od običajnega načina odstopajočih Vorančevih ekspresivnih izrazov. To je še posebno očitno pri tistih, ki ponazarjajo napad, ogroženost in boj, kar sodi v osrednji del Vorančevega literarnega sporočila. Pri Vorancu se požiralnik namreč »rodi, napade njivo, se potuhne pod zemljo ... se nenadoma pojavi na drugem koncu, košati se in širi in bogato rodi«. Tudi Boj na požiralniku se konča s katastrofo. Gre za upiranje Dihurjevih mlakužam, iz katerih vsak dan udarja voda, ki uničuje plodno zemljo. Gospodarstvo postopoma propada, čeprav Dihur vedno znova odkriva vodne žile in želi z lo- L. Detela: Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem pato in krampom premagati nevarnost. Ni dovolj, da ga meče božjast. Umrla mu je tudi žena, tako da je za vse sam. Toda strast do zemlje v njem do konca ne popusti, pa naj je življenje še tako težko. Ko končno odkrije vodno žilo in hoče zmagati nad stihijo naravnih danosti, se nanj zvali skala in ga ubije. Tudi Ljubezen na odoru je novela z žalostnim koncem. Ta v mojstrskih dialogih in spremnih psiholoških opisih učinkovito oblikovana oda »svobodni ljubezni«, ta slovenski »kmečki erotikon«, sodi k najboljšim Vorančevim literarnim tekstom. Pripoveduje o Radmanci, ki ima zaradi starega moža odnose z različnimi moškimi in z njimi več otrok. Mož jo zapodi od doma, zato živi z mladim tesarjem Voruhom, kateremu je rodila osmega otroka. Toda Voruha, s katerim bi lahko živela v ljubezni, ubije v gozdu plaz drsečih drevesnih debel. V naslovni, skorajda programatični noveli Samorastniki s podobnim motivom »svobodne ljubezni« je Voranc posegel iz sodobnosti nazaj, v čas pred sto leti. Pripoveduje o kajžarski hčeri Hudabivški Meti, ki ima s sinom bogatega kmeta Karničnika kar devet otrok, a se z njim ne sme poročiti. Zveza med obema traja in traja, čeprav so vsi proti njej. Karničnikov sin je zaradi neurejenega stanja večkrat pijan. Nekega večera, ko se vrača domov, pade v jezero in utone. Njegovi in Metini otroci - samorastniki - odrastejo in se razkropijo po vsej deželi. Pisatelj meni, da jih je bilo najprej devet, zdaj pa raste že četrti, peti rod, cela vojska, ki izpodjeda in zasega Karnice bogatašev. Torej vendarle pisateljeva nova vizija? Vizija nove, boljše, svetle bodočnosti, ki poganja iz arhaičnih korenin težke preteklosti? Vsekakor že naslov novele, Samorastniki, po kateri je poimenovana celotna zbirka, simbolizira revolucionarno plat Vorančevega literarnega in duhovnega prizadevanja. Leta 1959, v času mojega ljubljanskega študija, velja literatura Prežihovega Voranca za šolski primer ideološko gledano pozitivno opredeljenega progresivnega pisanja. Antun Barac zapiše v svoji knjigi Jugoslavenska književnost (Zagreb 1959), da je Prežihov Voranc »u svojim djelima uspio...pokazati, kako se ispod različitih fraza kriju interesi klasa i udruženja.« (str. 312). III. »Postsocialistični« Voranc na prelomu 20. in 21. stoletja Kako je torej z Vorancem danes, v dobi globalizma in literarnega postmodernizma, ko je pripovedništvo socialnega realizma izgubilo svojo nekdanjo politično podpirano vodilno funkcijo? Je Voranc še aktualen? Baje je ob snovanju romana Jamnica hotel na samosvoj način odgovoriti Hamsunovim pogledom na življenje, kot jih je norveški Nobelov nagrajenec iz 15 16 Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot leta 1920 predstavil v romanu Blagoslov zemlje. Zato je kolektivni roman o življenju v koroški vasi po letu 1921 baje hotel prvotno imenovati »Prekletstvo zemlje«, a se je premislil. Med Vorančevim in Hamsunovim pristopom k problematiki zemlje in človeka na njej so v resnici očitne razlike, ne le v stilu, temveč predvsem v idejnem pristopu k problemu in k z njim povezanim motivom, pri čemer nočem primerjati Hamsunove suverene izrazne moči v morda posebno izraziti umetnini Markens Grode, torej Blagoslovu zemlje, z Vorančevimi drugačnimi, v marsikaterem odseku reportažno ali celo publicistično napisanimi romani širše družbene skupnosti. Povezuje ju kolorit, podeželje, zemlja, tudi kljubovalno razpoloženje proti ustaljenim političnim situacijam, čeprav ga zajemata iz različnih zornih kotov in prepričanj. Vendar ju ločuje neka bistvena mentalna razlika, različno izhodiščno občutje pri pristopu k problematiki. Voranc se vedno bolj naslanja na moč človeške skupnosti, Hamsun se zateka k posebnemu, močnemu posamezniku, ki premaga vse ovire. Ni mogoče reči, da Vorančevi protagonisti ne ljubijo svoje zemlje. Očitno je, da so z njo povezani na življenje in smrt. Čeprav so od trdega boja za preživetje trudni in izčrpani, nočejo popustiti kljub slabim razmeram, v katerih živijo. Pravzaprav so ujetniki svoje eksistencialne usode, velikokrat deklasiranci, na milost in nemilost izročeni propadu, od katerega se okoristijo le bogatini, ki se jim kapital stalno množi na račun izkoriščanih. Ti v svojem več ali manj stihijskem, nagonskem bivanju, ko se borijo s požiralnikom narave, istočasno živijo mimo kapitalističnega požiralnika, ki ga je najtežje premagati in jih lahko v naslednjem trenutku dokončno požre. Prežihov Voranc se v svojih literarnih tekstih deklarativno dokončno ne opredeli za spremembo tega izkoriščevalskega stanja, vendar je več kot očitno, da je kot pisatelj odtujen oziroma diferenciran od ekspresivno opisanega življenja svojih protagonistov. In vendar se ne more ločiti od njih in njihovih stisk. Te bo mogoče šele z revolucionarnim dejanjem popeljati k novemu, boljšemu, višjemu življenskemu načinu »humanih socialističnih odnosov«, čeprav se je prav to v bližnji polpreteklosti izkazalo kot neuresničljiva utopija. Popolnoma drugačen pogled glede človekove prihodnosti ima Knut Hamsun, ki v Blagoslovu zemlje evforično zapiše: »Tu raste in uspeva vse, ljudje in živali in sadovi polja. Isak seje. Večerno sonce sije na žitna zrna. V loku jih razsipava iz svojih dlani, in kot zlat dež padajo na zemljo...« Medtem ko Voranc meni, da so potrebne tudi na deželi družbene spremembe, oblikuje Hamsun prototip avtarktičnega, od nikogar in ničesar odvisnega človeka, ki sam seje in žanje in uživa blagoslove svoje zemlje. Očitno ni odvi- L. Detela: Tri eksistencialna srečanja s Prežihovim Vorancem Voranc med branjem sen od kriz sveta, o katerih prepričevalno poroča in vehementno svari Prežihov Voranc. V tem je še danes aktualen. Jasno je, da so dogodki druge svetovne vojne ovrgli Hamsunov idealistični, z nacionalnim socializmom dokaj povezani idejni pristop k tematiki zemlje in relativirali Hamsunovo literarno sporočilo. Vendar pa to vseeno živi še naprej zaradi suvereno na osnovno zreducirane dikcije, ki pripoveduje o tem, da se mora človek vrniti nazaj h koreninam življenja. 17 18 Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot Tudi Vorančev prispevek k slovenski literaturi moramo povezati s tistim tipom mednarodno uveljavljene književnosti izpred druge svetovne vojne, ki je na bolj ali manj realističen način v ospredje postavljala kmečko življenje, problem zemlje in rodov na njej, kar je v nacionalnosialistični Nemčiji izzvalo načrtno podpiranje »literature zemlje in krvi« (»Blut - und -Boden – Literatur«), čeprav so se s problematiko kmeta ukvarjali tudi popolnoma drugačni avtorji, Maksim Gorki, Šolohov, Nizozemci, Flamci, na primer Stijn Streuvels, ki so jih z veseljem prevajali v slovenščino. S Hamsunom povezuje Voranca motiv boja za preživetje. Prežihov Voranc sprejema ta težki boj, a je pri tem skeptičen. Njegovi protagonisti velikokrat propadejo, čeprav se boj v kolektivu nadaljuje. Toda tudi stari svet zmagovitih posameznikov, v katerem se je zaustavil Hamsun, se je odločilno narušil. Kot presežek po vseh katastrofah preostanejo pisatelju Prežihovemu Vorancu spomini na prehojeno pot in družbena angažiranost. Ali je z njo sredi osamljenosti svojih zadnjih let prišel naprej in uspel, pa je vprašanje, na katerega bi bilo vredno odgovoriti. SUMMARY Three Existential Encounters with Prežihov Voranc In his article Three Existential Encounters with Prežihov Voranc, the author, a bilingual writer in Vienna, recounts of his exploration of the literary world of Prežihov Voranc in three different periods of life and socio‑political reality. These encounters had significant influence on the author’s attitude towards literature. As a ten‑year‑old child he marvelled at the intense language of the title story of the first edition of Voranc’s youth prose collection Solzice (Lilies of the Valley). In 1959 and 1960, as a student of the Slovenian language at the University in Ljubljana, the author approached Voranc from a new angle during his existential interpretation of Boj na požiralniku (Battle at the Sinkhole), a novel which was at that time frequently analysed from the Marxist point of view. Finally, fifty years later the author, as he encounters Voranc for the third time, asks himself of the possible »post‑socialist« significance of Voranc’s literature at the turn of the 20th century. M. Jesenšek: Besedna in slogovna oznaka Pekla v Prežihovi črtici Solzice Marko Jesenšek BESEDNA IN SLOGOVNA OZNAKA PEKLA V PREŽIHOVI ČRTICI SOLZICE P režihove Solzice, zbirka (avtobiografskih) kratkih pripovedi (spominov iz mladosti Lovra Kuharja), sodijo med slovenska »klasična mladinska dela«. Gre za zadnjo Prežihovo knjigo – izšla je leto dni pred njegovo smrtjo, poimenoval pa jo je po istoimenski črtici, ki uvaja enajst »literarizirani/h/ spomin/ov/ na otroštvo, na domačo pokrajino, na čustvena doživetja« (Glušič, 2002: 18). Naslovna črtica Solzice nagovarja odraslega, literarno izobraženega bralca, ki ceni dobro literaturo (Klaus Detlef Olof, 1993) – prvoosebni pripovedovalec z usklajeno kombinacijo besed in dejanj ter slikanjem svojih (otrokovih) misli, čustev in razpoloženj izraža ljubezen do matere (tj. vodilni motiv črtice) in ji postavlja »literarni spomenik«, hkrati pa v to čustvovanje učinkovito vključuje motivni drobec pekla kot zanimivo estetsko nasprotje in dopolnjevanje glavnega motiva. Prežihov pekel ni Hadovo mitološko podzemlje ali Tartar, niti Dantejev Pekel, ampak je simbolično prikazana »grda, temačna globača«, v kateri straši; to ni Signorellijev pekel ali podoba Beatusove apokalipse, ki je nastala v srednjeveški španski umetnosti, ampak je Miheličeva ilustracija Solzic iz leta 1949, ki predstavlja otroško sliko strahu pred krščanskim peklom – domača globača kot »preddverje pravega pekla«, njegova »tajna vrata« ali »žrelo« pa v otroški predstavi straži sam razmršen peklenšček, Lucifer z rogovi na glavi ter kremplji in vilami v rokah. »Vsa slika pravega pekla v moji mladosti je ustrezala našemu domačemu Peklu, manjkal je samo večni ogenj na njegovem dnu (Solzice, str. 10). 19 20 Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot Rokopis prve strani Solzic M. Jesenšek: Besedna in slogovna oznaka Pekla v Prežihovi črtici Solzice S pomočjo barvnega slikanja, poosebitev in izbranega (tudi narečnega) izrazja so otrokova stiska, tesnoba in strah stopnjevani v grozo, ker mora gnati krave na pašo v Pekel. Strah ima velike oči, povezava Pekla, čeprav le poimensko (»Jaz sem se tega kraja bal, odkar sem se začel zavedati svojega bitja. Tega je bilo predvsem krivo njegovo ime /Solzice, str. 10/) s pravim, krščanskim peklom pa je za šestletnega otroka seveda usodna. Pekel je središče večnega ognja (pekel je v praslovanščini imel pomen smola, pomen ‘pekel’ se je iz tega razvil skladno s predstavo, po kateri pogubljene duše v peklu trpijo v raztopljeni smoli /Snoj, 2003: 504), peklenšček pa simbol zla in vsega hudega, o čemer so Lovru govorili starši, ko so ga učili prvih krščanskih resnic (»O peklu sem slišal pripovedovati v cerkvi, ko sem začel hoditi tja in se držal matere za janko« /Solzice, 10). Domači Pekel je podoben globokemu kotlu (asociacija na peklenski kotel!) z žrelom, ki se »izgublja v črno, skrivnostno lesovje«. Otroška slikovitost, ki jo je v ilustracijo Solzic leta 1949 zelo natančno prestavil France Mihelič, ne potrebuje ničesar več, da si nazorno naslika grozo pogubljenih duš, ki v večnem peklu trpijo strašne muke, domačo globačo, nesrečno poimenovano Pekel, pa preneseno prepozna za grozoviti pekel, poln strašne groze. Domači Pekel je stilno in besedno zaznamovan že v prvi povedi črtice (»Na koncu našega polja je bila grda, temačna globača, ki so ji rekali Pekel«) – na koncu sveta je pekel, na koncu našega polja je Pekel; Pekel je označen stilno zaznamovan kot »grda, temačna globača«, kot nekaj neprijaznega, peklenskega, kar se ne poimenuje knjižno, ampak »so ji rekali« narečno. Globača je ponavadi porasla s trnjem in robidami, levi prilastki, ki jo določajo, pa izražajo temačnost, neprijetnost, nelagodnost; šestletni otrok je neprijazno naravo izenačeval s pravim krščanskim peklom, domača globača pa je postala sinonim za strah, nadnaravne dogodke in najbolj grozne podobe (»Bila je podobna globokemu kotlu«). Izraba stilno zaznamovanega besedja stopnjuje nelagodne občutke prvega odstavka črtice: Pekel »je poraščen«, v njem je samo »zanikrno grmovje« in »podobna navlaka« ter »še zanikrnejša trava« in »tam si našel« tudi le »podobnega zlomka«. Skupna imena samostalnikov v množini se nanašajo na količinsko določitev (ogromno!) vsega slabega, tj. slabih, manjvrednih rastlin v Peklu: npr. lesovje, gabrovje, trnovje. Tak naštevalni niz dopolnjujejo narečni izrazi ali narečno zapisani soglasniški sklopi (npr. rabuželj, češmiga, pasja črešnja) ter poimenovanje za rastlino čmerika (lat. Veratrum album), ki je v slovenskem jeziku poznano predvsem v prenesenem pomenu, ekspresivno (čmerika = čemeren človek; ter izpeljanke iz samostalnika: čmerikast /prid./ = čmerikav = čemeren = slabe volje; čmerikavec; čmerikavost) ali izrazito slabšalno (npr. čmerika = zelo kislo, slabo vino). »Pekel je bil tako pust in neprijazen«, da se ga je otrok moral bati. Taka oznaka Pekla (»pekel je neprijazen«) je lahko tudi Prežihova figura, ki sobesedilno učinkuje kot povezava globače in Pekla s pravim 21 22 Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot peklom in peklenščkom v njem (otroška predstava Pekla v Miheličevi ilustraciji!) – v Brižinskih spomenikih je hudič, peklenšček, satan, zlodej poimenovan kot Neprijazni (»Bonese zavuiztiu bui Nepriiazninu uvignan od szlauui bosige« BS II/8–9; »Ker je bil z zavistjo Neprijaznega izgnan od slave božje«). Prežih živo slika, kako je kot otrok doživljal Pekel in predstavlja globačo za neprijazno ter se igra z mislijo, da je pravi pekel domovanje Neprijaznega, torej peklenščka, hudiča. Tej figuri postavi kot protiutež drugo besedno igro, ki jo v dialogu izrečeta oče in mati – Pekel, v katerega mora gnati krave na pašo, ni pravi pekel z Miheličevo podobo hudiča, kot si jo je predstavljal šestletni Lovro (»Saj v tem peklu ni hudičev. Alo, na pašo!« / Solzice, str. 10/), kljub temu pa je mami všeč spoznanje, da se njun sin boji pravega pekla, stanja smrtnega greha torej, zato pa ima stik z Bogom in vero (»Lej, pekla pa se le boji.« / Solzice, str. 10/). Skladenjsko sta obe figuri prav tako jasno ločeni: otrokovo »realnost« prvoosebni pripovedovalec razume in jo izraža v stilno nezaznamovani priredni in podredni skladenjski zgradbi, očetov posmeh in nerazumevanje pa tudi skladenjsko ubesedi kot nenavadno, drugačno, stilno zaznamovano s polstavčnim deležijskim izražanjem: »Videč to, se je oče značilno zarežal ter me nagnal, rekoč: /…/!« (Solzice, str. 10) Nerazumevanje otrokovega dojemanja narave je izpostavljeno tudi v ekspresivno rabljenem glagolu se je zarežal. Besedna igra s peklom se nato še dvakrat ponovi tik pred koncem prvega dela črtice. Najprej, ko oče spregleda fantovo laž, da je izgubil živino (ko zaradi strahu pobegne iz Pekla): »Če se boš lagal, boš res prišel v pekel!« (Solzice, str. 12), nato pa še v otrokovo kesanje, ker se je lagal in tako kršil božjo zapoved (»Poleg strahu me je pekla tudi laž.« / Solzice, str. 12/) – pekel peče (smola, večni ogenj), preneseno pa peče laž; Prežih je besedno igro s pekel, pekleneti, pekliti, pekleti tako pripeljal od pekla, preko Pekla do skrbi, žalosti in jeze. In mati se je zavedala, da bi to lahko malemu Lovru pustilo »kak pristrah«, zato ga v Pekel po tem dogodku res »niso več silil past«. Lovro se je paše v Peklu res neizmerno bal (»Takoj me je začel siliti jok.« / Solzice, str. 10/), prvoosebni pripovedovalec pa »strašno nalogo« podkrepi še s podatkom, da je kot šestletnik prvič moral sam v Pekel – otrokovo grozo slogovno izpostavlja ekspresivno rabljen starinski prislov dotihmal, s katerim pisatelj uvaja to spoznanje (»/…/ dotihmal še nikdar nisem bil sam tam.« / Solzice, str. 10/). Peklu se zato približuje »z grozo v srcu«. Prvoosebni pripovedovalec sledi otrokovemu občutenju narave in Pekel se res zazdi kot podzemlje; očetovo nerazumevanje se skladenjsko nadaljuje s polstavčnim deležijskim izražanjem Lovrovega poskusa, da se vendar odpravi na pašo v »grozni kraj«, v »mračno dno Pekla« (npr. obotavljajoč se, boječ se). Domači Pekel mu raste v grozovit sinonim za pekel: podzemlje, prostor, ki leži spodaj, onstran, kraj za kaznovanje, kraljestvo smrti. Prežih to slika kot dvojnično nasprotje med zgoraj in spodaj, svetlobo M. Jesenšek: Besedna in slogovna oznaka Pekla v Prežihovi črtici Solzice in temo. Svetlo in zgoraj proti temno in spodaj kot krščanski simbol nebes in pekla. Lovro si zato prizadeva, da bi pasel »gori na robovju«, a mu to ne uspe in živina se je »izgubila« v globačo. V pravem peklu strašijo pošasti, Prežihov Pekel pa je simbolično prikazana votlina, v kateri straši domišljija. Lovro se je temu kraju »vselej z grozo v srcu približeval«, čeprav je vedel, da mu ne bo treba »na dno«, sedaj pa se je prvič znašel v njem. Grozo je zamenjala »velika tesnoba v srcu«, občutek strahu, stiske in dušenja ga je prikoval v globačo, da je »čepel« na njenem dnu, napetost zaradi občutka ogroženosti je naraščala in ker neprijetnega, strašljivega stanja ni obvladoval, je od groze »vedno bolj nemel«, dokler ni začel »jokajoč bežati iz globače«, iz votline, ki se mu je zdela zaradi krščanskih resnic in otroških predstav polna prekletih in kjer so se »izgubile« tudi njegove krave. Popolno nasprotje tega, kar je nato videl oče z roba Pekla, »od koder je bilo videti vso globačo«. Podobnost med pravim peklom in Peklom je na mah izginila, saj se je »vseh devet glav /se je/ mirno paslo tam doli.« In tej preslikavi iz otroškega v realni svet sledi tudi druga Miheličeva ilustracija, podoba lepe nedotaknjene narave in mirne živine, ki »prerada muli« »posebno sočno« travo v Peklu. Sledi drugi del Solzic, v katerem izgine neskladje med naravo in prvoosebnim pripovedovalcem, drugačen pogled na Pekel, njegovo prevrednotenje, alegorija. Vaje v slogu Raymonda Queneauja, ki jih uvaja neživljenjski pogovor med materjo in očetom. Posebnost dogodka napoveduje sobotni večer, umirjenost, že kar kersnikovska romantična idila. Na prvi pogled se zdi, da je tak preobrat nemogoč, nesmiseln in dvoumen, vendar pa natančno branje pokaže, da je tako nadaljevanje smiselno, saj strah zamenja pogum – žrtev za ljubezen do matere je tako velika, da premaga tudi strah pred Peklom –, hkrati pa je tak odnos napovedan že tudi na začetku črtice, v drugem in tretjem odstavku, ki napovedujeta nasprotje »grdi, temačni, skrivnostni« globači, saj se zdi, je taka le »na prvi pogled«. »Ta kraj«, čeprav otroku neprijazen, zastrašujoč in grozen, vendar ni »popolnoma nekoristen« in »odveč«, saj je dajal najboljši les za cepce in grablje, pa tudi »se je tu in tam dobil iz njega kak voz letne stelje«. Predvsem pa je bila v Peklu odlična paša in živina v njem je bila vedno mirna, saj je bila tam (»menda«!) zelo sočna trava. Obe spoznanji na začetku črtice nakazujeta konflikt, do katerega je zaradi paše tudi prišlo, hkrati pa nakazujeta posebno vzročno povezavo med peklom in Peklom tudi v drugem delu Solzic. Preobrat je smiselno utemeljen. Lovro ima mamo in solzice »neznansko rad« in ko je slišal mamo vzdihovati, da si želi odnesti solzice v cerkev, se odloči za veliko žrtev in se »požene« v Pekel po solzice. V Peklu, tako v prvem delu črtice opravičuje Lovrov strah pred globačo prvoosebni pripovedovalec, so le »zanikarne rastline«. Solzice, tako se je zdelo Lovru, med temačno podobo narave in udarjajoči »šum studenčevih vod«, ki »se kopiči« v globači Pekla, ne sodijo (»Solzice sem imel 23 24 Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot Vorančeva mati Marjeta Kuhar neznansko rad in sem za njimi pretaknil vse robovje domačije. Le v Peklu nisem vedel zanje.« /Solzice, str. 14/). Solzice in Pekel, nasprotje, ki se je zdelo v prvem delu črtice nezdružljivo, na mah spremeni ubeseditveni način črtice. Opisovanje narave postane tako rekoč romantično in skladno z občutenjem ljubezni do matere. Uvaja ga umirjen sobotni večer, zato »grozo in tesnobo v srcu« iz prvega dela črtice zamenja »globina srca«, v kateri odmeva »materin vzdih o solzicah«, izrečen v »jasni, dišeči vigredni noči«. Sledi pripoved o tem, kako težko se je Lovro zjutraj prebujal in vstajal, vendar pa je nedeljsko jutro napovedalo drugačen tok dogodkov. Romantični oris narave in njena poosebitev (»Zunaj je vstajalo pomladno jutro. /…/. Za daljnim Pohorjem je žarela velika škrlatna zarja in vsak čas se je moralo prikazati son- M. Jesenšek: Besedna in slogovna oznaka Pekla v Prežihovi črtici Solzice ce. Vrh Pece ga je že videl, ker je bil ves oblit s škrlatno barvo. Trata, drevje, listje je bilo oblito z roso, ki se je le še bledikasto svetlikala in čakala, da jo skorajšnji sončni žarki napolnijo z biseri jutranjega zlata. Koprenasto ozračje je dihalo počasi, ko da bi narava vzdigovala veliko breme.« /Solzice, str. 14/) se ujemata z dečkovim čustvovanjem (»Kakor omotičen sem obstal na dvorišču. /Solzice, str. 14/). Napočil je čas »velike žrtve«, premagati bo moral strah pred Peklom. Sam tega ne bo zmogel, potreboval bo »čudno silo«, ki ga bo »dvignila« in ponesla proti Peklu. Pravi pekel je strašen, neviden kraj, ki ga Lovro ne sme enačiti z domačim Peklom. Premagati je moral grozovito otroško podobo pekla, ki mu je zrasla iz pripovedovanja staršev in popreprostene razlage krščanskih resnic. Črtica s tem izgubi preprosto avtobiografsko podobo in začenja prikazovati abstraktni svet v prispodobi solzic in pekla. Svobodno se je odločil za tak korak, pred njim je bila težka pot, a nejasno, kot v transu, je čutil, da jo bo premagal s pomočjo ljubezni do matere (»Bil sem poln neke čudne, sladke dolžnosti, čeprav se tega nisem zavedal.« /Solzice, str. 14/). Prežih je mističnost tega dogodka podkrepil z zelo ekspresivnim glagolom, ki začenja Lovrovo pot v Pekel in nazaj (»Začel sem leteti čez polje proti Peklu.« / Solzice, str. 14/). Kot da ga je »čudna sila« res »dvignila« in je z nadnaravnimi lastnostmi poletel čez polje proti Peklu. Vse se je moralo dogajati zelo hitro, zato je ekspresivnost glagola »leteti« nujna. Kratek zaviralni element je le »rob Pekla«. »Dospel je«, za hip je postal in prenehal teči. Tok dogodkov se retrospektivno izenači z dogajanjem v prvem delu črtice. Pred njim je ponovno »mračna jama«, spet bo moral »dol«, »na dno«, »čez rob«, v onostranstvo, na mesto večnih muk. Ponovno so pred njim vse stiske iz prvega dela črtice, zgrožen je, vendar se mora odpraviti v podzemlje – pred njim je ponovno pot v Pekel, iz katerega je pred časom z lažjo pobegnil. Tokrat mora premagati strah. Pri tem mu pomaga »neka sveta tesnoba«, ki premaguje strahovit šum voda in »njegove grozovite odmeve«, njihovo nasprotje pa je prijazna, pozitivna »jutranja tihota«, ki nadomešča tesnobo in onemelost iz prvega dela črtice. »Spustil« se je čez rob, v temo, tako da je »zaprl oči«. »Hlastno« je natrgal solzic in se nato »zagnal iz Pekla«, proti domu, iz teme proti svetlobi (»Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek na dvorišče in po njem se je razvila prelepa svetloba.« /Solzice, str. 14–15/). Sonce in svetloba kot krščanska simbola življenja – Lovro teče s polnim naročjem solzic proti svetlobi, medtem ko v Peklu, ki simbolizira nazadovanje ali smrt, meži. Zdi se, kot da je Prežih v tem trenutku naredil iz Lovra junaka, ki se mora po vzoru Orfeja, Odiseja, Herakleja, Jezusa odpraviti na pot v pekel in se od tam tudi vrniti. Motivni drobec poti v pekel napoveduje katarzo, ki bo dosežena s prispodobo poti v temo in zmagoslavne vrnitve k svetlobi, ki premaguje greh (laž v prvem delu črtice) in pooseblja dobro v človeku (v Lovrovem primeru ljubezen 25 26 Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot do matere). Mati kot simbol ljubezni »stoji sredi te svetlobe« in je predstavljena v čudoviti primeri: je »prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes«. Številni razlagalci Prežihovih Solzic odkrivajo v prvem delu črtice Solzice »nagnjenost do grotesknega oblikovanja«, v alegorično razumljenem drugem delu pa vidijo »realistično nadrobnost«, subjektivno čustveno pisanje, Kersnikov romantični realizem s tančico pajčolana pri opisovanju narave, religiozno fantastiko, »kmečko prvinskost in naturnost« ter »neke vrste mimetični socialni realizem«. Vsak med njimi ima prav, saj Solzice kot alegorija za religioznost taka razmišljanja dovoljujejo, jezik in slog pisanja pa jih potrjujejo. Sreča je mogoča le Prvo izdajo Solzic je ilustriral France Mihelič M. Jesenšek: Besedna in slogovna oznaka Pekla v Prežihovi črtici Solzice sredi svetlobe. Lovrova pot iz teme k Soncu pa to udejanja, saj kaže, da je nenaravni Pekel le (otroška) psihološka predstava, ki je nastala zaradi poenostavitev in velike otroške domišljije. Prežih je v črtici Solzice pokazal, da je nasprotje Pekla in solzic premagljivo, pekel kot sinonim kazni za pogubljene pa je v sodobnem času potrebno razumeti kot posameznikovo svobodno odločitev za ali proti zlu, oziroma skladnost njegovih želja in možnosti pri taki izbiri. Pekel je v Prežihovi črtici Solzice predstavljen dvojnično, in sicer kot (1) »grda, temačna globača« na koncu domačega polja (Pekel) in kot (2) alegorija premaganega strahu in Prežihov nasvet, da se je potrebno pri učenju prvih krščanskih resnic v družini in cerkvi odmikati od zastraševalnih razlag pekla (pekel). Pekel »na koncu domačega polja« je v predstavi šestletnega otroka naslikan zmaličeno groteskno s pomočjo barvnega (npr. temačen) in glasovnega (npr. grozovit odmev) slikanja, poosebitev (npr. šum /…/ je udarjal /…/ in se kopičil v globači) in besednih iger (npr. Saj v tem peklu ni hudičev). Asociacija na resnični pekel je prisotna tudi v Prežihovi figuri, ki sobesedilno učinkuje kot povezava globače in Pekla s pravim peklom in peklenščkom v njem (temu ustreza tudi otroška predstava Pekla v Miheličevi ilustraciji k prvi izdaji Solzic leta 1949!) – v Brižinskih spomenikih je hudič, peklenšček, satan, zlodej poimenovan kot Neprijazni (»Ker je bil z zavistjo Neprijaznega izgnan od slave božje«). Prežih živo slika, kako je kot otrok doživljal Pekel in predstavlja globačo za neprijazno ter se igra z mislijo, da je pravi pekel domovanje Neprijaznega, torej peklenščka, hudiča. V drugem delu se pojavi zanimiv motivni drobec poti v pekel in vračanja, ki napoveduje katarzo, doseženo s prispodobo poti v temo in zmagoslavne vrnitve k svetlobi, ki premaguje greh (laž v prvem delu črtice) in pooseblja dobro v človeku (v Lovrovem primeru ljubezen do matere). Mati kot simbol ljubezni »stoji sredi te svetlobe« in je predstavljena v čudoviti primeri: je »prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes«. 27 28 Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot LITERATURA Bellinger, Gerhard J.: Leksikon mitologije : 3000 gesel o mitih ljudstev od pradavnine do sedanjosti s 400 ilustracijami. Ljubljana : DZS, 1997. Boršnik, Marja (ur.): Prežihov zbornik. Maribor : Obzorja, 1957. Boršnik, Marja: Prežihov Voranc. V: Jezik in slovstvo, 2, št. 1 (15. okt. 1956), str. 1–8. Letn. 2, št. 2 (15. nov. 1956), str. 56–68. Boršnik, Marja: Prežihov Voranc. V: Marja Boršnik: Študije in fragmenti. Mari bor : 1962, str. 335–372. Druškovič, Drago (ur.): Lovro Kuhar - Prežihov Voranc. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1979. Druškovič, Drago: Trije rokopisi Prežihovega Voranca. V: Prežihov Voranc. Greh na odoru / Solzice / Gosposvetsko polje. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1979. Druškovič, Drago: O Solzicah po zapisih iz dnevnika 1942. V: Brenk, Kristina: Kruh upanja : spomini na Prežiha. Ljubljana : Borec, 1982 Druškovič, Drago: Prežihov Voranc. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1983. Gheerbrant, Alain: Slovar simbolov : miti, sanje, liki, običaji, barve, števila. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2006. Glušič, Helga: Slovenska pripovedna proza v drugi polovici dvajsetega stoletja. Ljubljana : Slovenska matica 2002. Olof, Klaus Detlef: Prevodu Prežihov Solzic na rob. V: Mrdavšič, Janez (ur.), Pogačnik, Jože (ur.). Prežihov Voranc : 1893-1993 : zbornik prispevkov s simpozija ob 100-letnici rojstva. Maribor : Kulturni forum, 1993, str. 120–125. Olof, Klaus Detlef: Maiglöckchen. Klagenfurt, Salzburg : Wieser, 1993. Olof, Klaus Detlef: Maiglöckchen : elf Kindheitsgeschichten. V: Prežihov Voranc. Solzice. Klagenfurt : Drava, [Trieste] : Editoriale stampa triestina, cop. 1985. Prežihov Voranc: Solzice. Ilustrator Mihelič, France. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1949. Prežihov Voranc: Zbrano delo. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1962–1990. Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana : Modrijan, 2003. Splošni religijski leksikon. Ljubljana : Modrijan, 2007. Sušnik, Franc: Prežihov Voranc. V: Kolar, Marjan (ur.): In kaj so ljudje ko lesovi : koroški zapisi. Maribor : Obzorja, 1968, str. 74–89. Zadravec, Franc: Slovenska besedna umetnost v prvi polovici dvajsetega stoletja. Ljubljana : Mladinska knjiga 1974. M. Jesenšek: Besedna in slogovna oznaka Pekla v Prežihovi črtici Solzice SUMMARY The Verbal and Stylistic Denotation of Hell in Prežih’s Sketch Solzice Hell in Prežih’s sketch Solzice (Lilies of the Valley) is presented in a twofold manner: as (1) »an ugly, dark gorge« in the end of the family field (Hell) and as (2) an allegory of the conquered fear and Prežih’s advice that during the teaching of the basic Christian truths within the family and in church the intimidating explanations of hell (without a capital H) should be avoided. In the imagination of a six‑year‑old child, Hell »in the end of the family field« is depicted in a distorted grotesque manner by means of colours (i.e. dark) and sounds (i.e. dreadful echo), personifications (i.e. the noise / ... / was beating / ... / and amassing in the gorge) and wordplay (i.e. there are no devils in this hell). The association with the real hell is also present in Prežih’s imagery, which, in a contextual manner, functions as the association of the gorge and Hell with the real hell and the devil in it (the child’s idea of Hell in Mihelič’s illustration of the 1949 first edition of Lilies of the Valley corresponds to this image). In the Freising Manuscripts the devil, fiend, Satan, demon is referred to as Unkind, (“Because with the envy of the Unkind he was banished from the grace of the Lord”). Prežih depicts vividly how he saw Hell as a child, presents the gorge as unkind and toys with the idea that true hell is the home of the Unkined, i.e. the devil, Satan. In the second half an interesting motive of the journey to hell and back appears, announcing the catharsis achieved through the allegory of the descent into darkness and the victorious return to the light, which overcomes sin (the lie in the first part of the sketch) and personifies the good in people (in Lovro’s case, the love for his mother). Mother, as a symbol of love, »stands in the middle of this light« and is presented with a wonderful comparison: she is »marvellously beautiful and radiant, like an apparition from heaven«. 29
