Letni bilten_DPAE_2012 - Društvo prijateljev agrarne ekonomike

2012
LETNI BILTEN
UVODNIK
Drage bralke in bralci,
v rokah držite prvo izdajo Letnega biltena Društva prijateljev
agrarne ekonomike, ki bo vsako leto izšel ob koncu leta, in sicer v
mesecu decembru ter bo vseboval zanimive strokovne članke
članov Društva prijateljev agrarne ekonomike s področja agrarne
ekonomike.
Društvo prijateljev agrarne ekonomike so ustanovili v začetku
letošnjega leta (2012) študentje podiplomskega magistrskega
študijskega programa Agrarna ekonomika (generacija 2010/2011)
na mariborski Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede,
predvsem z namenom povezovanja sedanjih in prejšnjih študentov
študijskih programov Management v agroživilstvu in razvoj
podeželja na dodiplomski stopnji dislocirane enote v Rakičanu ter
podiplomskega magistrskega in doktorskega študijskega programa
Agrarna ekonomika, ki jih vodi Katedra za agrarno ekonomiko in
razvoj podeželja.
LETNI BILTEN DRUŠTVA PRIJATELJEV
AGRARNE EKONOMIKE
Lipovci, december 2012, številka 1
Uredila:
Silvo Pozderec, mag. in
Jožef Vinčec, mag.
Lektorica:
Tatjana Horvat
Izdajatelj:
Društvo prijateljev agrarne
ekonomike
Naklada:
50 izvodov
Glavni namen društva je povezovanje članov s podobnimi osebnimi
in strokovnimi interesi in ostalih zainteresiranih na področju
Agrarne ekonomike. Društvo želi predvsem s svojim delovanjem
prispevati k razvoju podeželja, kmetijstva in širše. Ena od aktivnosti
društva je tudi ta, da ob kuncu leta organizira okroglo mizo o
aktualni problematiki v kmetijstvu s sodelovanjem s Fakulteto za
kmetijstvo in biosistemske vede. Omenjeno okroglo mizo smo v letu
2012 organizirali prvič, in sicer z naslovom »Lokalna oskrba s
hrano«, na kateri so sodelovali vidni predstavniki stroke s področja
kmetijstva. Vse, ki bi se radi pridružili našemu društvo, vabim na
uradno spletno stran društva, kjer svoje člane društvo redno
obvešča o aktualnih dogodkih. Za vse dodatne informacije o društvu
lahko pišete na elektronski naslov društva: [email protected].
Na koncu vsem članom društva želim uspešno osebno, strokovno in
še posebej društveno delo v letu 2013. Tistim, ki pa boste vzeli v
roke ta bilten pa obilo zabave ob branju strokovnih člankov članov
DPAE.
Silvo POZDEREC, mag.
predsednik DPAE
KAZALO VSEBINE
1
Vlado ČASAR
SOCIALNO PODJETNIŠTVO – PRILOŽNOST ZA USPEH ALI
MODNA MUHA?
1
2
Matej KOLENKO in
Karmen PAŽEK
VREDNOTENJE INVESTICIJSKIH NALOŽB
Z OPCIJSKIMI MODELI
3
3
Katja KOŠAR
PRIDELOVANJE OLJNE OGRŠČICE
5
4
Simon MEŠKO
ČRNI OREH
6
5
Karmen PAŽEK in
Črtomir ROZMAN
UPRAVLJANJE IN VODENJE PROJEKTOV S
PREDSTAVITVIJO NEKATERIH PODPORNIH METODOLOGIJ
IN ORODIJ
7
6
Silvo POZDEREC
DAJMO PREDNOST LOKALNI HRANI
10
7
Barbara PUHAN
TEHNOLOŠKO-EKONOMSKI SIMULACIJSKI MODEL ZA
KMETIJSKO PREDELAVO
12
8
Božo SMODEK
KNJIGOVODSTVO V KMETIJSTVU
13
9
Jožef VINČEC
USTVARJANJE POGOJEV ZA POVEČANJE
LOKALNE OSKRBE Z ZELENJAVO NA OBMOČJU POMURJA
14
SOCIALNO PODJETNIŠTVO – PRILOŽNOST ZA USPEH
ALI MODNA MUHA?
Vlado ČASAR, mag.
Društvo prijateljev agrarne ekonomike
Defourny in Nyssens (2008) omenjata, da začetke socialnega
(družbenega) podjetništva lahko najdemo v poznih osemdesetih
in zgodnjih devetdesetih letih v ZDA in Evropi. Koncept
sodobnega socialnega podjetništva izhaja iz 19. stoletja, ko so se
pojavile nove oblike organizacij in podjetij kot odgovor na težave, ki
so bile posledica globokih sprememb v tedanjem gospodarskem
1
sistemu (cit. po CIRIEC 2007).
Socialno podjetništvo lahko razdelimo v dve kategoriji:
prva, v profitnem sektorju, obsega in poudarja dejavnosti za socialno
vključenost in ugodnosti, ki pripadajo tistim, ki združujejo dobro s
koristnim;
druga se nanaša na aktivnosti, ki pospešujejo bolj podjetniške pristope
v neprofitnem sektorju, z namenom povečati organizacijske
učinkovitosti in doseči dolgoročne stabilnosti (povzeto po Canadian
Centre for Social Entrepreneurship 2001) (Branco in sod. 2004).
Terjesen in sod. (2011) so z raziskavo iz leta 2009 ocenili, da se v
Evropi v povprečju eno od štirih podjetij lahko uvrsti v okvir
socialnega podjetja, zanimivo ob tem pa je, da raziskava
poudarja, da so socialna podjetništva lahko produktivnejša in
konkurenčnejša, kot se morda zdi.
Socialno podjetništvo je v zadnjih dveh letih, z novo strategijo
Evropa 2020, postalo viden element gospodarstva tudi v
Evropski uniji. Po podatkih iz leta 2009 je kar 6 % delovnih mest
v Evropi del socialne ekonomije, ki predvsem v recesiji
predstavlja realno možnost za odpiranje novih delovnih mest.
Zato ni presenetljivo, da je področje preučila tudi Evropska
komisija v svoji Pobudi za socialno podjetništvo (Social Business
Initiative, 25.10. 2011, COM 682/2011) (povzeto po MDDSZ,
2012).
Socialno podjetništvo v Sloveniji
http://dpagrekon.wordpress.com/
2.
3.
4.
5.
6.
vzpostavitev podpornega okolja za socialna podjetja,
povečanje števila zaposlenih v tretjem sektorju – v
socialnih podjetjih,
povečanje deleža prihodkov tretjega sektorja –
socialnih podjetij v BDP,
razvoj novih proizvodov in storitev in
izboljšanje pogojev za delovno in socialno vključenost
ranljivih skupin na trgu dela.
Ključnega pomena za uveljavitev socialnega podjetništva v
Sloveniji je tudi vloga občin, države in njenih institucij. Ena izmed
teh institucij je tudi Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (MKO). Za
MKO je socialno podjetništvo priložnost za:
- hitrejši razvoj podeželja in izenačevanje pogojev bivanja
na podeželju s tistimi v urbanih okoljih – možnost razvoja
novih storitev na področju izobraževanja, kulture, športa,
socialnega varstva, otroškega varstva ipd. (pri
načrtovanju potrebnih ukrepov za spodbujanje
socialnega podjetništva na teh področjih se lahko poveže
z Ministrstvom za šolstvo in šport, Ministrstvom za delo
družino in socialne zadeve, Ministrstvom za
gospodarstvo in Ministrstvom za kulturo);
- hitrejši razvoj na področju ekološke pridelave hrane.
Radej (2008) omenja, da so eno izmed področij gospodarstva
tudi t. i. sedentarne (»doma sedeče«) dejavnosti, kot so
programi socialnega podjetništva, kooperativ, lokalnih ekonomij
itn. Omenjene dejavnosti proizvajajo dobrine, za katere je
ključna bližina potrošnika. Zajemajo večino dejavnosti,
pomembnih za vsakodnevno življenje. Mednje spada recimo
prodaja kmetijskih presežkov z lokalnih kmetij, preskrba javnih
dobrin, pa tudi neproduktivne dejavnosti od izobraževanja in
zdravstva naprej. Čeprav delujejo na lokalno konkurenčnih trgih,
njihova posebnost ni povezana s konkurenčnostjo (med
ponudniki), ampak z neposredno bližino odjemalcev.
2
Zakon o socialnem podjetništvu – ZSocP je bil sprejet v
državnem zboru dne 7. 3. 2011, v veljavo pa je stopil 1. 1. 2012.
Določa opredelitve, cilje, načela in dejavnosti socialnega
podjetništva. V 29. členu ZsocP-a najdemo pravno podlago za
pripravo Strategije razvoja socialnega podjetništva v Republiki
3
Sloveniji za obdobje 2012–2015 , katere strateški razvojni cilji
naj bi bili naslednji:
1. večja prepoznavnost vloge in pomena socialnega
podjetništva,
Vavpotič (2011) je v svojem magistrskem delu potrdil tezo, da
klasično podjetništvo ne vidi konkurence v socialnem
podjetništvu, temveč predvsem možnost sinergije. Na podlagi
poglobljenih intervjujev prikaže avtor pet pogledov na socialno
podjetništvo v Sloveniji, ki kažejo, da v Sloveniji
gospodarstvenike zanima uvajanje socialnega podjetništva v
delovanje gospodarskih družb. Tudi na podlagi ankete in
številnih primerov avtor pokaže, da mnogi v socialnem
podjetništvu vidijo zametek spremembe, ki je potrebna za razvoj
trajnostnega, sonaravnega napredka v naši družbi.
1
CIRIEC = Centre of Research and Information on the
Public, Social and Cooperative Economy (Mednarodni
center za raziskave in informacije o javnem, družbenem in
kooperativnem gospodarstvu)
2
http://www.uradni-list.si/1/content?id=102703
3
http://www.cnvos.si/UserFiles/File/Zagovornistvo/Strategi
ja%20ZSocP_osnutek_16_12_2011.doc
1
Časar (2012) je v svojem magistrskem delu analiziral poslovanje
kmetije in s preusmeritvenim načrtom proučil preusmeritev
konvencionalne kmetije v ekološko kmetijo. Avtor je prav tako s
strateškim planiranjem ugotovljal prednosti, slabosti, priložnosti
in nevarnosti, ki so prisotne na kmetijskih trgih. Ugotovil je, da
BILTEN 2012
SOCIALNO PODJETNIŠTVO – PRILOŽNOST ZA USPEH
ALI MODNA MUHA?
Vlado ČASAR, mag.
Društvo prijateljev agrarne ekonomike
http://dpagrekon.wordpress.com/
okolje, v katerem je opravil analizo, poseduje vse lastnosti za
uspešno eko-socialno dejavnost na kmetiji.
4
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ, 2012)
je do sedaj razpisalo že dva razpisa za vzpodbujanje socialnega
podjetništva: prvega v letu 2010 in drugega v letu 2012. Na drugi
javni razpis se je prijavilo 93 prijaviteljev, strokovna komisija pa
je izbrala 17 najbolje ocenjenih projektov. 4 izbrani projekti
nadaljujejo ali nadgrajujejo v preteklosti že podprte projekte
socialnega podjetništva in socialnega vključevanja, ostali projekti
pa bodo razvijali večinoma povsem nove poslovne ideje. Projekti
se bodo izvajali med 24 in 36 meseci. Izvajali se bodo na
območju celotnega območja Slovenije, in sicer po 2 projekta na
Štajerskem, Primorskem in Posavju, po 1 na Gorenjskem,
Koroškem in Dolenjskem, 5 projektov v Ljubljani in njeni okolici
in 3 projekti v Prekmurju (Korenika, zavod za usposabljanje in
zaposlovanje invalidnih oseb, je za projekt razvoja turizma na
eko kmetiji Šalovci prejel 299.952,75 evrov. Pan-nutri, kmetijsko
živilski tehnološki center, je za razvoj socialnih tržnih produktov
v agroživilstvu prejel 299.124,85 evrov in Regionalni sklad dela
za Pomurje, ustanova za izvajanje aktivne politike zaposlovanja,
je na razpisu za projekt Mura nas povezuje prejel 291.688
evrov).
Zaključek
V Evropi so socialno podjetništvo in socialna ekonomija ter z
njimi povezane dejavnosti že dobro razvite in prepoznavne. V
Sloveniji je v zadnjih dveh letih opazen trend naraščanja
aktivnosti, ki vključujejo prvine socialnega podjetništva v svojem
delovanju. In prav je tako. Nekaj primerov dobre prakse je
obiskal tudi avtor omenjenega članka. V letu 2011 na obisku
Slika 1: Primer socialnega podjetništva v Litvi (vir: Časar, 2012)
Francije (Lyon), in v letu 2012 na obisku Litve (Kaunas), preko
Erasmus študenske izmenjave pod okriljem Univerze v Mariboru,
4
Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede. V okolici Lyona
smo med drugim obiskali kraj, kjer je t. i. partnersko kmetijstvo
oz. »eko zabojček« že ustaljena praksa, na podeželju v okolici
Kaunasa pa primer pridelave in predelave zelišč, ki ga vodijo
menihi. Prav tako se ukvarjajo s solarno energijo za ogrevanje, ki
jo imajo zgrajeno na eni izmed zgradb.
Torej je socialno podjetništvo dober primer za uspeh ob
primerno sestavljenem projektu in ne le modna muha.
VIRI:
1.
Branco D., Gattolin E., Tommasini G., Johannes F., Zagorc
S. 2004. Uvajanje socialnega podjetništva v Sloveniji:
primerjalna študija: Italija, Avstrija, Slovenija, Ljubljana,
Pospeševalni center za malo gospodarstvo. Ljubljana:
Kočevski tisk d.d.: 79 str.
2. CIRIEC study: “The Social Economy in the European
Union” 2007 – Social Economy Europe (elektronski vir)
http://www.socialeconomy.eu.org/spip.php?article420
3. Časar V. 2012. Analiza možnosti vzpostavitve ekosocialnega podjetništva na kmetiji. Magistrsko delo.
Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in
biosistemske vede: 81.str.
4. Defourny J., Nyssens M. (eds.) 2008. Social enterprise in
Europe: Recent trends and developments. EMES
Working Papers no. 08/01 (elektronski vir)
http://www.emes.net/fileadmin/emes/PDF_files/News/
2008/ WP_08_01_SE_WEB.pdf
5. Ministrstvo za delo, družino in socialne zahteve (MDDSZ)
(elektronski vir)
http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/trg_dela
_in_zaposlovanje/socialno_podjetnistvo/ (
6. Radej B. 2008. Socialna ekonomija in sedentarna
podjetnost. Inovativni koncepti zaposlovanja ranljivih
družbenih skupin: mreža ekosocialnih kmetij (Bio Net).
1.izd. Mozaik. Murska Sobota. str. 38-44.
7. Strategija razvoja socialnega podjetništva za obdobje
2012-2015 (osnutek) (elektronski vir)
http://www.cnvos.si/UserFiles/File/Zagovornistvo/Strate
gija %20ZSocP_osnutek_16_12_2011.doc
8. Terjesen S., Lepoutre J., Justo R., Bosma N. 2011.
GLOBAL Enterpreneurship Monitor. Report on Social
Enterpreneurship (elektronski vir)
http://www.gemconsortium.org/docs/download/376 (
9. Vavpotič Ž. 2011. Od družbene odgovornosti k
socialnemu podjetništvu v slovenskem gospodarstvu.
Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani. Fakulteta za
družbene vede: 94 str.
10. Zakon o socialnem podjetništvu – ZSocP. 2011. Ur. l. RS,
št. 20/2011 (elektronski vir) http://www.uradnilist.si/1/content?id=102703 (25. november 2012).
http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/trg_dela_in
_zaposlovanje/socialno_podjetnistvo/
2
BILTEN 2012
VREDNOTENJE INVESTICIJSKIH NALOŽB
Z OPCIJSKIMI MODELI
Matej KOLENKO, mag. in izred. prof. dr. PAŽEK Karmen
Društvo prijateljev agrarne ekonomike
http://dpagrekon.wordpress.com/
Želja vsakega investitorja je, da bi potencialno investicijo ocenil
kar se da optimalno in realno. Na ta način bi tako lahko izbral
perspektivno investicijo in se izognil slabi naložbi. Povedano
drugače, maksimiziral bi svojo koristnost. To pa je v sodobnem
svetu (npr. v agroživilstvu) zelo zahtevna naloga. Eden ključnih
dejavnikov pri investiranju je čas, ki je že od nekdaj nepredvidljiv
faktor. Negotova prihodnost je namreč eden ključnih dejavnikov
tveganja. V prispevku je poudarek na pristopu odločanja pri
vrednotenju naložb v predelavi krompirja z uporabo elementov
metodologije realnih opcij. Raziskava obravnava oceno
učinkovitosti investicije na področju kmetijskega gospodarstva.
Osredotočamo se na oceno tradicionalne neto sedanje vrednosti
(NSVt), kot parametra CBA analize, in analizo skupnih stroškov in
prihodkov. Slednji rezultati služijo za osnovno podlago opcijskim
modelom (Black-Scholes in binomski model). Raziskava se
nanaša na najprimernejše investicije v predelavo krompirja, na
ekonomsko in finančno učinkovitost posamezne naložbe ter
nadaljnjo oceno posamezne naložbe s pomočjo realnih opcij.
Za vrednotenje investicijskih projektov je splošno v uporabi
metoda t. i. Cost Benefit analiza (CBA). Osrednja točka finančne
analize po metodi CBA je zajeta v konceptu neto sedanje
vrednosti (angl. »Net Present Value«) in je definirana kot:
∑
(1)
Kjer pomeni:
NSV
I
SP
SS
r
t
– neto sedanja vrednost (€),
– višina investicije (€),
– skupni prihodki (€),
– skupni stroški (€),
– povprečna letna obrestna mera (%),
– časovna komponenta (število let).
V želji, da bi imeli vpogled tudi v samo jedro investicije, so
čedalje bolj v uporabi t. i. opcijski moduli z realnimi opcijami, ki
predstavljajo stohastičen pristop. Osnovni namen raziskave je
prikaz aplikacije metod realnih opcij v kmetijstvu.
Opcijsko vrednost (OV) investicije izračunamo s pomočjo
naslednje enačbe (Naïmy, 2006):
(2)
Kjer je:
√
(3)
Kjer je:
OV
NSVt
d1
d2
N(d1)
N(d2)
X
r
σ
T
e
– opcijska vrednost (€),
– neto sedanja vrednost denarnega toka opcijske
vrednosti za investicijo (€),
– množitelj za gibanje navzgor glede na pričakovano
sedanjo vrednost prihodnjih
tokov v obdobju enega
leta,
– množitelj za gibanje navzdol glede na pričakovano
sedanjo vrednost prihodnjih denarnih
tokov
v
obdobju enega leta,
– verjetnost, da bo naključno izbrana vrednost
spremenljivke, ki se porazdeljuje s standardno
normalno distribucijo, manjša od d1,
– verjetnost, da bo naključno izbrana vrednost
spremenljivke, ki se porazdeljuje s standardno
normalno distribucijo, manjša od d2,
– višina investicije (€),
– obrestna mera (%),
– standardni odklon pričakovane sedanje vrednosti
prihodnjih denarnih tokov v obdobju enega leta,
– koledarski čas od sedanjosti do izvršitve opcije
oziroma sprememba stanja
(meseci, leta),
– osnova eksponentne funkcije (2,71828).
Opcijsko vrednost (OV) pri binomskem modelu investicijskega
projekta izračunamo v matriki z obratno funkcijo (ang. backward
induction). Tako npr. v zadnjem, torej desetem letu
predvidenega povratka investicije, izračunavamo opcijske
vrednosti tako, da od sedanjih vrednosti projekta v vsakem listu
drevesa odštejemo investicijske stroške X. Izračun nadaljujemo
za vsak list drevesa do konca oziroma do časa 0. Npr. v devetem
letu na prvem listu drevesa je izračun opcijske vrednosti
naslednji (pri tem je p – nevtralna verjetnost tveganja, ki je
izračunana na podlagi ustrezne enačbe in ts – časovni korak):
(5)
Kjer je:
OV
– opcijska vrednost (€),
p
– nevtralna verjetnost tveganja,
NSV
– neto sedanja vrednost denarnega toka opcijske
vrednosti za investicijo (€),
d1
– faktor gibanja navzgor,
d2
– faktor gibanja navzdol,
X
– investicijski stroški (€),
e
– osnova eksponentne funkcije (2,71828),
ts
– časovni korak (meseci, leta).
in
√ .
3
(4)
BILTEN 2012
VREDNOTENJE INVESTICIJSKIH NALOŽB
Z OPCIJSKIMI MODELI
Matej KOLENKO, mag. in izred. prof. dr. PAŽEK Karmen
Društvo prijateljev agrarne ekonomike
Rezultati tradicionalne CBA s parametrom (NSVt) so pokazali, da
je najsmotrnejša proizvodnja krompirja, predelanega v kocke
(NSVt = 273.213,92 €). Za oceno realnih opcij investicijskih
projektov predelave krompirja sta bila nadalje uporabljena
Black-Scholesov in binomski model. Analiza investicije in njenih
opcij kaže nosilcu odločanja s finančnega vidika perspektivnejšo
proizvodnjo. Na tem mestu je potrebno poudariti, da rezultati
opcijskih modelov kažejo minimalna odstopanja med
posameznimi poslovnimi alternativami. Tako je na primer OV
predelave krompirja v kocke pri BS modelu 105.860,90 € in pri
binomskem modelu 105.324,42 €. Če se nosilec odločanja odloči
investirati v proizvodnjo predelave krompirja v pomfrit, bo OV
investicije po BS modelu 100.505,92 € oziroma po binomskem
modelu 104.401,37 €. Nosilec odločanja ima na voljo še eno
poslovno alternativo, tj. predelavo krompirja v krhlje, ki je s
finančnega vidika prav tako smotrna, saj znaša OV pri BS modelu
90.902,80 € oziroma 95.964,64 € pri binomskem modelu.
4
http://dpagrekon.wordpress.com/
Realne opcije imajo torej pomembno vrednost, saj se
tradicionalne metode naložbene analize tako nadgradijo še z
metodami, ki upoštevajo realne opcije tudi s stohastičnega
vidika.
Osnovni namen raziskave je bil prikaz aplikacije metod realnih
opcij v kmetijstvu. Četudi so realne opcije matematično nekoliko
zapletene, pa je njihov prispevek v tem, da dajejo popolnoma
nov način ekonomskega razmišljanja. S časom bodo morale
postati eno glavnih orodij vrednotenja investicijskih projektov
tudi v agroživilskem sektorju, saj s svojo prilagodljivostjo sledijo
napredku v svetovni ekonomiji.
VIRI: Literatura je na voljo pri avtorju.
BILTEN 2012
PRIDELOVANJE OLJNE OGRŠČICE
Katja KOŠAR, dipl. ing. ag. ekon
Društvo prijateljev agrarne ekonomike
Oljna ogrščica je pomembna oljnica mrzlih območij. Po videzu
spominja na oljno repico. Vsebnost olja v semenu je odvisna od
rastlinske vrste, sorte, pridelave in rastnih razmer. Najbolj
uspeva na rahlo bazičnih, z humusom in kalcijem bogatih tleh.
Povprečni svetovni pridelek ogrščice je okoli 1,5 tone semena na
hektar, medtem ko je povprečje v EU približno tri tone na
hektar, niso pa redki primeri do pet ton na hektar. Pri
kmetovanju z oljnicami ne smemo pozabiti, da poteka pridelava
pod milim nebom, da se pridelek semena iz leta v leto
spreminja, glede na ekološke razmera pa nihajo tudi vsebnosti
maščob, oljnih kislin, beljakovin itd. Ogrščico je nujno pridelovati
v kolobarju. Zaradi številnih bolezni in škodljivcev naj na isti njivi
sledi šele vsako 4. do 5. leto. Kot člen v kolobarju je zelo
primerna , saj rahlja zemljo in uniči številne plevele. Njena rastna
doba traja približno 300 dni, žanjemo pa jo, ko vsebuje seme
manj kot 20 % vlage.
http://dpagrekon.wordpress.com/
Pri pridelavi so nastali naslednji stroški: materialni stroški
(467,70 €), stroški strojev (1003,80 €), ročno delo (21 €). Tako so
skupni stroški znašali 1492,50 €. Kmet je pridelovanje oljne
ogrščice zaključil dobro, saj je imel 620,30 € po hektarju.
Slika 2: Polje oljne ogrščice
V svojem primeru kalkulacije sem zajela pridelovanje oljne
ogrščice. Pridelovalna površina je bila 2,10 ha, dosegli pa smo
pridelek v višini 3700 kg/ha, kar je dober pridelek za
pridelovalno območje. Odkupna cena za kg oljne ogrščice je
znašala 0,27 €, v našem primeru je to 999 €/ha, kar je 2097,90 €
na celotno pridelovalno površino. Potrebno je prišteti še
neposredna plačila v višini 332 €/ha, kar je 697,20 €.
Da bi povečali dobiček, bi morali zmanjšati stroške pridelovanja.
To pomeni, da preprosto porabimo manj za škropiva in gnojila,
vendar je tedaj vprašanje, kakšna bo količina pridelka. Posevek
smo tudi zavarovali, kar je spet strošek, vendar je riziko, da ga ne
bi dali, velik. Če je posevek zavarovan, se nam povrnejo vsaj
stroški.
Dobiček pri pridelovanju oljne ogrščice je razmeroma zelo dober
v primerjavi z ostalimi kulturami.
VIRI: Literatura je na voljo pri avtorju
5
BILTEN 2012
ČRNI OREH
Simon MEŠKO, dipl. inž. gozd.
Društvo prijateljev agrarne ekonomike
Črni oreh (Juglans nigra L.), ki je pred več kot 300 leti prišel v
Evropo, še vedno ostaja za večino ljudi manj znan od navadnega
oreha(Juglans regia L.). Z začetkom organizirane licitacije lesa v
Sloveniji se je zanimanje za to drevesno vrsto povečalo. Najvišje
cene lesa črnega oreha, ki so bile dosežene na licitaciji leta 2009,
3
so znašale 639 EUR/m (Špegelj 2010), povprečna prodajna cena
3
hlodovine pa znaša 365 EUR/m (Ehring/Keller 2010). Les črnega
oreha naj bi na tržišču lesa dosegal dolgoročno stabilne cene, ker
je ta drevesna vrsta v Evropi zastopana v manjšem obsegu. Črni
oreh je prav tako primeren za gojenje na kmetijskih površinah v
obliki nasadov.
http://dpagrekon.wordpress.com/
Z nasadi črnega oreha za pridobivanje lesa so se ukvarjali
predvsem gozdarji. Nasad navadnega oreha šteje 100 do največ
250 dreves na hektar. Nasad črnega oreha ima 250 do največ
1000 dreves/ha.(Ehring 2005) Različna gostota sajenja izhaja iz
dejstva, da nasad navadnega oreha koristimo za pridelovanje
plodov, medtem ko nasad črnega oreha uporabimo izključno za
pridelovanje lesa. Ehring navaja, da je možno doseči dolžino
desetih metrov čistega debla. Obvejevanje je v proizvodnem
ciklusu obvezno izvesti 3-krat. Premer vej, ki se obvejuje, ne sme
presegati 4 cm.
Pri visokih prodajnih cenah lesa se poraja vprašanje, če je
investicija v dolgoletni nasad črnega oreha ekonomsko
upravičena in če je alternativa proizvodnji drugih kmetijskih
kultur
Slika 4: Črni oreh podrobno Vir: www.biolib.de
Slika 3: Črni oreh. Vir: Oswald Keller (Ehring 2005)
Črni oreh najbolje uspeva na globokih, dobro zračnih in
mineralno bogatih tleh, ki so dobro preskrbljena z vodo. Prenese
tudi kratkoročne poplave. Občutljiv je na spomladanske pozebe,
pozimi pa prenese tudi temperature do -25 °C. Povprečna letna
temperatura naj bi znašala več kot 8 °C, kislost tal pa naj bi imela
vrednosti med 5 in 8 (Ehring 2005).
6
Nasada orehov na dobrih rastiščih ni potrebno gnojiti, na slabših
rastiščih
pa potrebuje drevo črnega oreha 70 gramov
magnezijevega sulfata in 300 gramov apnenca na leto. (Ehring
2005). Proizvodna doba nasada orehov za namen pridobivanja
lesa znaša 57 let. V tem času dosežejo debla 50–60 cm prsnega
3
premera. Lesna zaloga pri starosti nasada 57 let znaša 190 m .
To je tudi količina lesa, ki ga je mogoče prodati kot sortimente
visoke vrednosti. V 57 letih je potrebno izvesti 6 redčenj.
Redčenje, ki se izvede pri starosti 24 in 30 let, pokrije stroške
dela z napadlo lesno maso. Pri vsakem naslednjem redčenju
3
napade ca. 50 m lesa, ki pa ne dosega visoke kvalitete in visokih
prodajnih cen.
Kljub dolgemu časovnemu obdobju investicije si črni oreh zasluži
posebno pozornost.
VIRI: Literatura je na voljo pri avtorju.
BILTEN 2012
UPRAVLJANJE IN VODENJE PROJEKTOV S PREDSTAVITVIJO NEKATERIH PODPORNIH
METODOLOGIJ IN ORODIJ
izr. prof. dr. PAŽEK Karmen in izr. prof. dr. ROZMAN Črtomir
Društvo prijateljev agrarne ekonomike
Upravljanje in vodenje podjetij je v zadnjih desetletjih
napredovalo
predvsem
zaradi
njihovega
drugačnega
razumevanja. Le spoznanje, da je vsako podjetje v svojem bistvu
dinamičen sistem, katerega vsaka akcija vpliva na okolje in naleti
tudi na odziv, s katerim okolje vpliva nanj, vodi k odgovoru,
kakšne organizacije in tehnike upravljanja in vodenja so
potrebne za uspešno poslovanje. Osnovno načelo projektnega
pristopa pri reševanju zastavljenih nalog namreč postavlja
omejitve v času, sredstvih in stroških, ki so predvideni za
uresničitev ciljev. Čeprav s projekti uspešno rešujemo predvsem
razvojne in take naloge poslovnega značaja, ki zahtevajo
usklajevanje velikega števila posamičnih aktivnosti in prvin,
lahko s projekti uspešno rešujemo tudi organizacijsko manj
zahtevne naloge.
Projekt
Za izvajanje ciljno usmerjene dejavnosti organizira človek pri
svojem ustvarjanju tri vrste procesov:
- kontinuirane procese (maloserijska proizvodnja),
- enkratne procese - projekte, ki so časovno in ciljno
usmerjeni
- kontinuirane projektne procese - programe, ki so
poslovni ali proizvodni procesi,
sestavljeni iz več projektov.
http://dpagrekon.wordpress.com/
Slika 5: Členitev projekta: A1.....A6 aktivnosti , C1.....C2 delni cilji,
Cp cilj projekta, Zp začetek projekta
Projekti se med seboj razlikujejo po uporabi in ekonomski
učinkovitosti. Kljub razlikam v uporabi, pa veljajo za vse projekte
iste zakonitosti glede planiranja, organiziranja, usmerjanja,
uresničevanja in nadziranja. Poslovni sistem je namreč
nepopoln, če v njem ne definiramo vloge kontinuiranih
poslovnih procesov (npr. proizvodnja nekega izdelka). Ker
predstavljajo kontinuirani poslovni procesi v življenjskem ciklusu
ustvarjanja (npr. določenega proizvoda) le fazo eksploatacije, je
jasno, da so neposredno povezani s projekti in skupaj z njimi
tvorijo programe.
Upravljanje in vodenje projektov
Od vseh omenjenih procesov imajo za razvoj podjetja
najpomembnejšo vlogo projekti. Obstaja več definicij projekta.
Navedimo nekaj najpomembnejših:
Projekt zaključen proces izvajanja določenih, med
seboj logično povezanih aktivnosti za doseganje delnih
ciljev projekta, ki se postopoma realizirajo v namenski
končni cilj (slika 5).
-
Projekt je niz aktivnosti in opravil, ki:
- vodijo k uresničitvi zadanega cilja,
- imajo definiran začetek in zaključek,
- imajo omejena finančna sredstva,
- trošijo razpoložljive prvine podjetja (denar,
delovno silo, opremo itd.) - resurse.
-
Projekt je začasna dejavnost, s katero ustvarimo
enkraten proizvod ali storitev.
Življenjski cikel projekta delimo na tri faze, katerih vsaka
predstavlja zaključeno celoto:
zagon projekta (project start up), v katerem izvedemo
potrebne priprave za uspešno
izvajanje projekta,
izvajanje projekta, kjer izvedemo vse potrebne
aktivnosti za dosego delnih in končnega cilja projekta,
eksploatacija projekta je čas, ko rezultate projekta
dejansko uporabljamo.
7
V odvisnosti od različnih področij, kjer organiziramo projektno
vodenje, obstaja več modelov upravljanja in vodenja projektov.
Vsem je skupna osnovna zamisel, ki izhaja iz definicije projekta,
in je naslednja: upravljanje in vodenje projektov (project
management) je planiranje, organiziranje, usmerjanje in
nadziranje prvin podjetja, tako da v projekt organizirani v
določenem času, z vnaprej definiranimi stroški in z želenim
tehnološkim nivojem dosežejo zastavljene cilje in smotre. Pri
uspešno izvedenem projektu lahko ugotovimo, da so bile
razpoložljive prvine učinkovito in uspešno uporabljene. Vsekakor
pa pri definiciji upravljanja in vodenja projektov ne smemo
pozabiti na odvisnost projektov, in s tem tudi njihovega
upravljanja in vodenja, od zahtev naročnikov in odnosov z njimi.
Upravljanje in vodenje projektov ter odnosi z naročniki so
nazorno prikazani na sliki 6.
Slika 6:Upravljanje in vodenje projektov
BILTEN 2012
UPRAVLJANJE IN VODENJE PROJEKTOV S PREDSTAVITVIJO NEKATERIH PODPORNIH
METODOLOGIJ IN ORODIJ
izr. prof. dr. PAŽEK Karmen in izr. prof. dr. ROZMAN Črtomir
Društvo prijateljev agrarne ekonomike
Upravljanje in vodenje projektov sestavljajo torej štiri dejavnosti,
ki imajo vsaka zase poseben pomen, vendar so med seboj
močno povezane in odvisne:
planiranje,
organiziranje,
usmerjanje,
nadziranje.
http://dpagrekon.wordpress.com/
postavimo osnovo za vzpostavitev sistema planiranja in
spremljanja neposrednih stroškov. Projekt strukturiramo od
zgoraj do najnižjega nivoja, to je do posameznih faz dela.
Organizacijska shema projekta
Vse naštete dejavnosti so enako pomembne za uspešno vodenje
in upravljanje projektov. Neizvajanje ali pomanjkljivo izvajanje
ene od njih ima negativne posledice za uspešno izvedbo
projekta.
Z izdelavo organizacijske sheme določimo najprimernejšo obliko
medsebojnih odnosov v projektnem timu. Pomembna osnova za
izdelavo organizacijske sheme je matrika vlog in odgovornosti, ki
nastaja med izvajanjem zagona projekta. V njej so opredeljene
vloge in odgovornosti za izvedbo posameznih aktivnosti in
dosego zastavljenih ciljev projekta.
Planiranje
Mrežni plan
Planiranje je prva in osnovna dejavnost upravljanja in vodenja
projektov. Funkcija planiranja je določiti cilje in smotre projekta
ter potek aktivnosti za uresničevanje zastavljenih ciljev.
Planiramo, kaj in kako mora biti narejeno, kdo, kdaj in s kakšnimi
stroški bo to izdelal, zato lahko rečemo tudi, da je glavni cilj
planiranja obvladovanje negotovosti. Vendar planiranje ne bo
uspešno, če pred pričetkom izdelave projekta ne izvedemo
strukturiranja projekta. Le - to vsebuje določitev ciljev, opis dela
in finančne pogoje za izvedbo projekta z natančnimi
specifikacijami in roki. Planiranje projekta običajno izvedemo v
okviru pripravljalnih aktivnosti, ki jih imenujemo “zagon
projekta” (project start up). Zagon projekta izdela “planska
skupina”, ki jo sestavljajo odgovorni za posamezna področja
poslovanja, vodja projekta in pooblaščeni predstavniki
morebitnih zunanjih izvajalcev. Vodja projekta je tudi moderator
skupine. Način dela skupine je “workshop”, ki traja skupaj s
prekinitvami lahko tudi več dni, kar je odvisno predvsem od
kompleksnosti in vrste projekta. Med prekinitvami posamezni
člani pripravijo materiale skladno z medsebojnimi dogovori v
skupini. Najpomembnejši zagonski fazi projekta sta opredelitev
procesov in organizacije projekta.
Mrežno planiranje je metoda za načrtovanje izvajanja projektov.
Z mrežnim planom postavimo najbolj logično in smotrno
zaporedje posameznih aktivnosti, upoštevaje tudi vpliv resursov
na njihovo izvajanje. Elementi mrežnega plana so:
- projekt (predmet mrežnega plana)
Poznamo več vrst metod in tehnik za upravljanje in vodenje
projektov. Osnovne so naslednje:
- retrogradna členitev objekta in del na projektu
- organizacijska shema projekta
- mrežni plan
- terminski plan.
Retrogradna členitev objekta in del na projektu (Work
Breakdown Structure - WBS)
Z metodo WBS členimo objekt in dela na projektu do takšnih
celot, omogočajo uspešno upravljanje in vodenje projekta. Z
metodo WBS namreč opredelimo strukturo objektnih in
namenskih ciljev projekta, strukturo del (dejavnosti oziroma
aktivnosti za dosego ciljev), pripravimo osnovo za izdelavo
mrežnega plana, opredelimo hierarhijo odgovornosti in
8
- dejavnosti (aktivnosti)
- dogodki (trenutno stanje v projektu)
V ZDA v 70. letih 20. stoletja razvite metode mrežnega planiranja
ali mrežne analize, ki so se razvile v dveh smereh:
CPM (Critical Path Method) – metoda mrežnega
planiranja za določanje trajanja projekta oz.
metoda kritične poti in
-
PERT (Program Evaluation an Review Technique) –
ocena trajanja projekta s pesimističnimi in
optimističnimi časi izvedbe aktivnosti.
Za vsako aktivnost je treba določiti količino virov, ki morajo biti
na razpolago pri izvajanju aktivnosti. Od razpoložljive količine
virov in količine dela, ki ga je potrebno opraviti pri izvajanju
aktivnosti, je odvisen čas, v katerem bo aktivnost opravljena. Ta
čas imenujemo trajanje aktivnosti. Časovna enota je odvisna od
pričakovanega trajanja projekta. Mrežni diagram je grafičen
prikaz poteka del oz. aktivnosti in prikazuje njihovo medsebojno
povezanost, vrstni red in čas izvajanja ter trajanja celotnega
projekta. Osnovni elementi mrežnega diagrama so aktivnosti in
dogodki. Konkreten primer mrežnega planiranja / načrtovanja z
metodo CPM bo predstavljen v naslednji številki.
Terminski plan
Terminski plan izdelamo glede na zastavljeni rok za dokončanje
projekta ter glede na mrežni plan in razpoložljivost prvin, ki jih
pri izvedbi projekta potrebujemo. Terminski plan uporabljamo
tudi kot osnovo za spremljanje financiranja projekta.
BILTEN 2012
UPRAVLJANJE IN VODENJE PROJEKTOV S PREDSTAVITVIJO NEKATERIH PODPORNIH
METODOLOGIJ IN ORODIJ
izr. prof. dr. PAŽEK Karmen in izr. prof. dr. ROZMAN Črtomir
Društvo prijateljev agrarne ekonomike
Plan stroškov
Planirani stroški so osnova za načrtovanje financiranja projekta.
Plan stroškov je zadnji element planiranja in je rezultat ostalih
delnih planov projekta. Skupaj z delnimi plani zagotavlja
potrebno osnovo za upravljanje in vodenje projekta, predvsem
so kvalitetni temelj za kontroliranje njegovega izvajanja.
Organiziranje
Organiziranje je proces ustvarjanja timov za izvedbo projekta, to
je sestave medsebojnih odnosov, razmerij med zaposlenimi, ki
bodo omogočali izvajanje projekta in doseganje projektnih ciljev.
Z njim določamo naloge in opravila, ki jih v projektnemu timu
razdelimo tako, da se med seboj dopolnjujejo, ter na način, ki
nedvoumno določa vlogo in odgovornost vsakega v projektu. Z
organiziranjem ustvarjamo možnosti za učinkovito usklajevanje
vseh resursov.
http://dpagrekon.wordpress.com/
Neuspešna izpolnitev enega od kriterijev sicer ne pomeni nujno
neuspeha izvedenega projekta, vsekakor pa močno zmanjša
njegovo vrednost. To je seveda odvisno od vrste in namena
projekta.
Za spremljanje in vodenje projektov so danes na voljo različne
zelo učinkovite spletne aplikacije. Ena od takšnih je tudi Intrix
Project, ki je preprosta spletna aplikacija. Intrix je enostaven
slovenski spletni program za CRM in vodenje projektov.
Aplikacijo smo v sodelovanju s podjetjem Intera d.o.o. testirali
med tudi na Katedri za agrarno ekonomiko in razvoj podeželja
Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede UM. Omogoča
učinkovito upravljanje projektov, upravljanje virov ter
spremljanje porabe časa in stroškov. Intriks Demo verzija je
dostopna
na
spletnem
naslovu:
http://www.intera.si/project_koristi.php,
kjer
imate
ob
registraciji možnost 30 dnevne brezplačne uporabe Intrix
Projecta.
VIRI:
Usmerjanje
Usmerjanje je dajanje napotkov in spodbud sodelavcem
projekta, kot pomoč pri izvedbi zadanih nalog.
Nadziranje
http://www.intera.si/project_koristi.php
Pažek, K., 2012. Interna baza podatkov Fakultete za kmetijstvo in
biosistemske vede UM
Pažek, K., Rozman Č., 2008. Agronom.
Tanko, D., 2007. Vodenje projektov
Nadziranje je preverjanje vsega izvedenega v primerjavi s
planiranim. Na podlagi ugotovitev se lahko popravi odstopanja
od planiranega in se prilagaja novim razmeram, ki so nastale
med izvajanjem projekta. Če upoštevamo, da moramo
zastavljene cilje uresničiti (izvesti projekt) v predvidenem času, z
izbranimi resursi in tehnologijami ter planiranimi finančnimi
sredstvi, potem je nujno, da kontroliramo izvajanje vseh
komponent.
Merjenje uspešnosti projekta
Reševanje problemov v podjetju s projektnim pristopom mora
upoštevati natančne kriterije za oceno uspešne izvedbe projekta.
V praksi so se izoblikovali naslednji kriteriji, ki morajo biti
izpolnjeni, da smo zadovoljni s projektom:
izvedba projekta v planiranem času,
izvedba projekta z odobrenimi finančnimi sredstvi,
uspešna izvedba projekta po zastavljenih delnih
načrtih,
sprejetje rezultatov pri kupcih oziroma uporabnikih,
izvedba projekta z minimalnimi ali vzajemno
dogovorjenimi spremembami,
izvedba brez povzročanja motenj v ostalih procesih
podjetja,
izvedba, ki ne spreminja kulture podjetja.
9
BILTEN 2012
DAJMO PREDNOST LOKALNI HRANI
Silvo POZDEREC, mag.
Društvo prijateljev agrarne ekonomike
Vsi smo že slišali za hrano domačega porekla ali lokalno hrano, ki
se ponuja na naših tržnicah in v trgovinah. Toda ali resnično
razumemo, kako ključnega pomena so naše nakupovalne navade
ne samo za zdravje, temveč tudi za naše lokalno gospodarstvo?
Za razliko od hrane, uvožene iz tujine, ki je pridelana količinsko
in zato poceni, ima domača hrana posebne prednosti. Vemo, da
lahko pomaga naši skupnosti in je obenem bolj zdrava. Ste
vedeli, da lahko zelenjava prepotuje na stotine kilometrov, da
postane del vašega obroka oz. se znajde na vašem krožniku? To
ne pomeni le, da ni ravno sveža/zdrava, ampak pot prispeva tudi
k večji porabi goriva, degradaciji okolja in nastanku ogromnih
količin odvečne embalaže, ki konča na odlagališčih. Vseh teh
vplivov na okolje in naše zdravje pa ne bi bilo, če bi zelenjavo
kupili na trgu lokalnega kmeta ali ga sami pridelali doma. Tako bi
pomagali okrepiti lokalno gospodarstvo in prispevati k
čistejšemu okolju.
O domači hrani je veliko govora. Ampak kaj to pravzaprav
pomeni? Beseda lokalno je okrajšava za idejo, ki nima trdne
opredelitve; predstavlja širše območje vašega doma, mesta ali
države. V nasprotju z organskimi standardi, ki imajo določeno
pravno opredelitev, lokalno pomeni različne stvari različnim
ljudem, glede na to, kje živijo, kako dolga je pridelovalna sezona
in katere izdelke na trgu iščejo. Medtem ko je lokalno zagotovo
relativen pojem, je osnovni koncept preprost: lokalna hrana je
vzgojena blizu našega doma. Njen nakup pa podpira lokalno
skupnost, običajno manjše in srednje kmetije.
Trajnostno kmetijstvo vključuje metode za proizvodnjo hrane, ki
so zdrave, ne škodujejo okolju ali kmetijskim delavcem, so
humane do živali, zagotavljajo pravične plače za kmete ter
podporo lokalni skupnosti in kmetijstvu. Nakup lokalne hrane pa
nujno ne zagotavlja, da je ta tudi trajnostno proizvedena.
Pesticidi, kemična gnojila, sicer uporabljena v industrijskem
kmetijstvu, uporaba hormonov in drugo – vse to je lahko
vključeno tudi v lokalno proizvodnjo hrane, zato je pomembno,
da se pred nakupom prepričate, če je lokalna hrana resnično
pridelana ekološko in po naravni poti.
Če smo v zimskem času jedli lokalno sezonsko sadje in zelenjavo,
smo bili omejeni na skladiščeno, vloženo, sušeno ali kako
drugače konzervirano. Pomladi in poleti, ko se narava prebudi,
vzcveti in obrodi, lahko na tržišču kupimo največ lokalno
pridelanega sadja in zelenjave. Če kupujemo lokalno, ker želimo
prispevati k ekonomskemu razvoju svojega okolja, potem
kupujemo pridelke, ki so pridelani v Sloveniji. Na vsakem
pridelku mora biti zapisano njegovo poreklo, zato to ni težka
naloga. Poleti je v primerjavi z zimskim časom na voljo znatno
več raznovrstne, sočne in energijsko manj bogate hrane. Ko gre
za zelenjavo, Slovenci v povprečju še vedno največ kupujemo
solatnice in paradižnik, čeprav je več kot dovolj možnosti, da bi
jedilnik popestrili še z drugimi vrstami zelenjave.
10
http://dpagrekon.wordpress.com/
Sadje in zelenjava sta poleti zelo pisanih barv. Barve so odraz
fitonutritenov ali rastlinskih hranil, ki jih je v sadju in zelenjavi
veliko. Fitonutrienti dajejo sadju in zelenjavi vonj, okus in barvo.
Rastlina se z njimi ščiti pred škodljivimi vplivi okolja in v nekem
smislu so njen imunski sistem.
Ugotovljeno je, da veliko fitohranil zdravilno učinkuje tudi na
ljudi. Fitohranila so sicer v prodaji tudi v obliki prehranskih
dodatkov, vendar pa je pomembno vedeti, da imajo fitohranila
zaradi medsebojnega delovanja največji učinek, če jih zaužijemo
skupaj s celim sadežem, torej v obliki svežega in nepredelanega
sadja ali zelenjave. Glede na kemično strukturo poznamo veliko
vrst fitohranil, to so npr. karotenoidi, flavonoidi, fenoli, terpeni
... Znanstveniki za večino fitohranil še niso do konca odkrili, kako
pravzaprav delujejo v človekovem organizmu, znano pa je, da so
vpleteni v različne procese in imajo vlogo pri antioksidantski
zaščiti, izboljšanju imunskega odziva telesa, izboljšanju
komunikacije med celicami, metabolizmu estrogena, pri propadu
rakavih celic in celo pri popravljanju napak v dedni zasnovi, ki jih
povzroča kajenje in druge strupene snovi.
Množična globalna proizvodnja hrane je v celoti odvisna od
fosilnih goriv − ta rafinirana in pokurjena ustvarjajo toplogredne
pline, ki pomembno prispevajo k podnebnim spremembam.
Največji del fosilnih goriv v industrijskem kmetijstvu
predstavljajo prav zdravju in okolju škodljive kemikalije in ne
gorivo za prevoz ali delovanje strojev, kot bi morda pričakovali!
Kar 40 % energije, ki jo porabimo v množičnem prehranskem
sistemu, je posledica proizvodnje kemičnih gnojil in pesticidov.
Poleg tega je za predelavo hrane in prevoz do vaše bližnje
trgovine potrebno veliko plastične embalaže, ki naj bi ohranjala
živila sveža tudi med večdnevnim skladiščenjem. Ta embalaža je
po navadi problematična, ker jo je nemogoče ponovno uporabiti
ali reciklirati.
Majhne lokalne kmetije vodijo kmetje, ki živijo na svojem koščku
zemlje in trdo delajo, da bi jih ohranili ter obdržali. S tem, ko
ohranjajo zemljišča v kmetijski rabi, ščitijo odprte prostore in
ohranjajo naravno okolje. Obenem pomeni lokalni nakup tudi
manj odvečne embalaže in manj vplivov na okolje. V svoji bližini
lahko najdete kmetije, ki vam ponudijo sveže izdelke po zelo
ugodni ceni, ki je nižja od tiste v trgovini. Sicer obstaja še več
razlogov, zakaj kupovati lokalno pridelano hrano; lokalna hrana
je vsekakor boljšega okusa, saj je zaradi bližine hitreje
dostavljena in tako tudi zdrži dlje kot živila, pripeljana iz drugih
držav.
Če boste kupili hrano neposredno od kmeta, boste vzpostavili
stari častitljiv odnos med pridelovalcem in kupcem. Tako boste
imeli tudi dostop do ogleda kmetije, kamor zlahka odpeljete tudi
svoje otroke. Prav tako lahko kmeta povprašate, na kakšen način
hrano prideluje; otrokom pa predstavite naravo in kmetijstvo.
BILTEN 2012
DAJMO PREDNOST LOKALNI HRANI
Silvo POZDEREC, mag.
Društvo prijateljev agrarne ekonomike
Večkratni obisk pa bo povečal medsebojno zaupanje in morebiti
tudi sodelovanje.
Na izbiro imamo več virov lokalno pridelane hrane, tako da se
mnogi sprašujejo, kje začeti. Ponudba hrane je ogromna in se
spreminja; kje in kako bomo nakupovali, je lahko tudi zelo
stresna odločitev, če prej nismo dobro obveščeni. Po drugi strani
pa so koristi nakupa lokalne hrane veliko večje, zato le poiščite
najboljšega ponudnika.
Za začetek si lahko izberete en izdelek in se osredotočite nanj:
zelenjava je pogosto dobra izbira. Izbirajte med sezonsko hrano
in tako bolje spoznajte lokalno kmetijstvo. Nato poskusite najti
lokalni vir mesa ali mlečnih izdelkov. Poln hladilnik domače
hrane vas bo morda premamil, da boste začeli še bolj
eksperimentirati v kuhinji.
Slovenske pridelke, kot smo že prej omenili, najlažje dobimo na
tržnicah, ponujajo jih tudi večji trgovski centri, žal pa je izbira
relativno omejena. Zanimiva možnost je nakup »zabojčkov«
slovenskih pridelkov na spletu. Potrošnik se lahko odloči bodisi
za nakup samo zabojčka s sadjem ali samo z zelenjavo, zabojčka,
katerega vsebino sestavi sam, bodisi zabojčka sadja in zelenjave,
ki ga sestavi ponudnik kar sam.
V Sloveniji so že vidni zametki t. i. partnerskega kmetovanja. To
je oblika kmetovanja, pri katerem kmet in potrošnik skleneta
partnerstvo, ki obema ponuja koristi. Kmet ima v partnerstvu
zagotovljen odkup pridelka, potrošnik pa dobi sveže, raznovrstne
in cenejše pridelke, kot bi jih sicer plačal na tržnici. Prav tako je
za potrošnika koristno, da pozna, kje in na kakšen način je
pridelana hrana, ki jo uživa. Partnersko kmetovanje je zelo
popularno v nekaterih evropskih državah (npr. Franciji),
predvsem pa je razširjeno v ZDA.
11
http://dpagrekon.wordpress.com/
Potrošnik je vključen v setveni načrt in lahko celo dejavno
sodeluje pri kmetovanju. Partnerski kmet mora biti pripravljen
pridelovati raznoliko zelenjavo in sadje, ker lahko le tako zadosti
potrebam potrošnikov.
Bistveni del partnerskega kmetovanja je princip delitve tveganja
in nagrade. To ustvari ozračje skupnosti in pripadnosti med
samimi člani ter med člani in kmetom. Če neugodne vremenske
razmere ali škodljivci uničijo ves pridelek, so vsi člani takšne
skupnosti enako razočarani. Prav tako vsi razdelijo presežke
pridelka in takrat delijo veselje. V tem se partnersko kmetovanje
bistveno loči od vseh drugih profitnih oblik prodaje pridelkov.
Večina partnerskih kmetovalcev je ekološko usmerjenih, zato je
to tudi eden pomembnih načinov ohranjanja trajnostnega
razvoja okolja, v katerem živimo. Pri partnerskem kmetovanju
potujejo pridelki do odjemalcev le na kratke razdalje in zato le
malo obremenjujejo okolje. Partnersko kmetovanje ni primerno
za kmete in potrošnike, katerih glavna skrb je zaslužek ali
nerealna pričakovanja glede dobljenega pridelka.
Z izbiro lokalnega, ekološko pridelanega sadja in zelenjave
spodbujamo tudi razvoj trajnostnega kmetijstva in s tem
pozitivno prispevamo k ohranjanju okolja, v katerem živimo.
Lokalno pridelana in predelana hrana ima velik pomen za ljudi,
zato je mogoče ravno zdaj pravi čas za drugačno razmišljanje o
načinu prehranjevanja. Začnimo ceniti lokalno, doma pridelano
hrano, naj se šole, vrtci, bolnišnice in drugi povežejo z lokalnimi
kmetijami, le-te pa se naj okrepijo, razširijo svojo dejavnost,
prenesejo znanja na bodoče generacije, ponudijo pridelke na
domačem/lokalnem trgu. V Sloveniji je pridelana in predelana
hrana tako raznolika, kot so raznolike naše pokrajine, in ravno ta
raznovrstnost in pestrost je priložnost za to, da poiščemo lokalno
pridelane izdelke in jim v naši prehranjevalni verigi damo
prednost.
BILTEN 2012
TEHNOLOŠKO-EKONOMSKI SIMULACIJSKI MODEL
ZA KMETIJSKO PREDELAVO
Barbara PUHAN, dipl. inž. ag. ekon
Društvo prijateljev agrarne ekonomike
Veliko kmetij tradicionalno dopolnjuje svoj prihodek s prodajo
na domu, na tržnici, v kmetijskih prodajalnah ali kako drugače. V
mnogo primerih so se ti načini izkazali za dobičkonosne zaradi
tega, ker želijo kupci kupiti svežo hrano in ker obstaja dejanska
razlika med organoleptičnimi lastnostmi živilskih izdelkov s
kmetij ter industrijskimi izdelki.
http://dpagrekon.wordpress.com/
-
skupni stroški (fiksni in variabilni stroški)
finančni rezultat (finančni rezultat predstavlja razliko
med prihodkom in skupnimi stroški proizvodnje
posamezne vrste proizvodnje ali predelave)
-
lastna cena (lastna cena predstavlja višino stroškov,
potrebnih za proizvodnjo enote (kg, kos) določenega
izdelka)
-
koeficient ekonomičnosti (koeficient ekonomičnosti je
izražen s kvocientom skupne vrednosti proizvodnje in
skupnih stroškov predelave – če je vrednost
koeficienta ekonomičnosti višja kot 1, pomeni, da je
kmetijska predelava ekonomična).
Predelovanje na kmetiji in neposredna prodaja sta dva možna
načina za povečanje dodane vrednosti na kmetiji.
Dopolnilna dejavnost na kmetiji je dejavnost, ki se opravlja z
namenom izboljšanja njenega ekonomskega stanja. Prav tako ji
omogoča boljšo rabo njenih proizvodnih zmogljivosti ter delovne
sile cele družine.
Razvijanje novih dejavnosti je brez dvoma pomemben izziv za
kmete, ki so usmerjeni samo v pridelovanje hrane, Usmerjenost
kmetije v drugo dejavnost zahteva dodatne veščine upravljanja,
kot so npr. stiki z javnostjo, trženje in ekonomika v kmetijstvu. Z
dobro načrtovanim razvojem dopolnilnih dejavnosti se ponuja
velik uspeh, novi dohodki in dodatne zaposlitve na kmetiji.
Pred določeno poslovno odločitvijo (registriranje dopolnilne
dejavnosti) in načrtovanjem proizvodnje je za nosilca nujna
informacija o ekonomski in finančni upravičenosti predelave
specifičnega kmetijskega proizvoda, ki se izračuna na podlagi
kalkulacije skupnih stroškov proizvodnje in indikatorjev
ekonomske uspešnosti.
Tukaj
velja
omeniti
razvoj
tehnološko-ekonomskega
simulacijskega modela, ki je splošno sprejeta metoda
ocenjevanja stroškov kmetijske proizvodnje.
Ustrezen simulacijski model je uporaben za oceno in izračun
ekonomske upravičenosti določene kmetijske predelave ter za
planiranje proizvodnje na kmetiji.
S pomočjo tehnološko-ekonomskega simulacijskega modela, ki
se najlažje razvije z računalniškim programom Microsoft Excel,
se ocenijo pripadajoči stroški posamezne predelave ob različnih
vhodnih podatkih modela in dokaj natančno izračunavanje
posameznih ekonomskih parametrov. To so prednosti
simulacijskih modelov, da lahko začnemo s preprostim
približkom in nato skozi razvoj model dodelamo v podrobnosti.
Z uporabo ustreznega modela je omogočena izdelava kalkulacij.
Z vnosom vseh zahtevanih podatkov v modelne enačbe dobimo
ocenjene ekonomske parametre določenega kmetijskega
pridelka in informacije o poslovanju.
Z modelom lahko hkrati preverjamo:
- pri katerih prodajnih cenah je ekonomska
učinkovitost največja ter kakšen vpliv ima količina
izdelkov v sami predelavi na ekonomsko uspešnost,
- kako obvladujemo stroške in tudi ugotavljamo, na
katerih stroškovnih mestih se pojavljajo preveliki
stroški in jih lahko zmanjšamo.
Model dopušča z dopolnjevanjem podatkov oz. rezultatov
razširitev in nadaljnje raziskovanje s področja kmetijske
pridelave oz. predelave.
Izračunani ekonomski parametri so pomembna informacija o
ekonomski učinkovitosti poslovanja ter istočasno podpora za
nadaljnje načrtovanje na kmetiji.
VIRI: Literatura je na voljo pri avtorju
Simulacijski model računa naslednje pomembnejše ekonomske
parametre za določen kmetijski proizvod, ki so ključnega
pomena za ugotavljanje ekonomske upravičenosti:
-
12
prihodek (tako je skupni prihodek posamezne vrste
predelave kmetijskih proizvodov odvisen od
proizvedene količine izdelkov in njihove prodajne
cene)
BILTEN 2012
KNJIGOVODSTVO V KMETIJSTVU
Božo SMODEK, mag.
Društvo prijateljev agrarne ekonomike
V skladu z zakonom o dohodnini bodo kmečka gospodarstva
obvezna preiti z obdavčitve po katastrskem dohodku na
obdavčitev z zagotavljanjem davčne osnove od dohodka iz
dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali
dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, kadar povprečni
skupni dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske
dejavnosti na člana kmečkega gospodinjstva v dveh zaporednih
predhodnih davčnih letih presega 7.500 EUR. Spremembe
zakona o dohodnini predlagajo tudi prestavitev izvajanja
obveznega prehoda za eno leto: prvič naj bi se predpisana
zakonska določba uporabila za odmero dohodnine za leto 2014.
Za vključitev kmetije v sistem v letu 2013 je bilo potrebno podati
zahtevo do 31.10.2012. Priglasitev se je opravila na obrazcu.
Posebnost priglasitve je, da je njen sestavni del izjava vseh
zavezancev, da se strinjajo z odločitvijo nosilca. Davčni organ je
izdal odločbo v roku 30 dni po prejemu popolne vloge. S
spremenjenim načinom ugotavljanja mora vlagatelj začeti s
prvim dnem koledarskega leta po vročitvi odločbe.
Osnovo za davek od dohodka iz dejavnosti je možno ugotoviti na
dva načina:
z ugotavljanjem dejanskih prihodkov in dejanskih
odhodkov,
z upoštevanjem dejanskih prihodkov in normiranimi
odhodkov.
http://dpagrekon.wordpress.com/
V primeru ugotavljanja dohodka iz dejavnosti na podlagi
dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov kmetija ni dolžna
voditi vseh poslovnih knjig, razen knjige o prihodkih. Pogoj za
ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih
odhodkov je višina prihodkov, ki ne smejo presegati 50.000 EUR
v preteklem letu.
V primeru, da kmetija v dveh zaporednih predhodnih davčnih
letih ne bo izpolnjevala tega pogoja (bo ustvarila prihodke višje
od 50.000 EUR), bo davčno osnovo morala ugotavljati na podlagi
dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov ter objaviti letno
poročilo.
Davčna osnova za davek od dohodka iz dejavnosti na osnovi
normiranih odhodkov se ugotavlja tako, da se od vseh davčno
priznanih prihodkov odšteje 70 % normiranih odhodkov. Tako
ugotovljena davčna osnova se obdavči po 20 % davčni stopnji.
Davčni zavezanec sam izračuna dohodnino od dohodka iz
kmetijske dejavnosti za tekoče davčno leto.
Priporočam, da se kmetije odločijo za ugotavljanje davčne
osnove z upoštevanjem dejanskih prihodkov in dejanskih
odhodkov, ker je v tem primeru možno upoštevati davčne
olajšave, kar pa ne velja v primeru upoštevanja normiranih
odhodkov.
V kolikor se kmetije odločijo za obdavčitev po dejanskih
dohodkih in odhodkih, lahko izbirajo med enostavnim in
dvostavnim knjigovodstvom. To odločitev mora nosilec
dejavnosti sporočiti davčnemu uradu najpozneje do 31.12.
tekočega leta za naslednje davčno leto. V sistemu dvostavnega
knjigovodstva je potrebno voditi poslovne knjige ter na koncu
leta objaviti letno poročilo. Letno poročilo za kmetijo je
sestavljeno iz: bilance stanja in izkaza poslovnega izida s
pojasnili. Pri dvostavnem knjigovodstvu se obvezno vodijo
temeljne in pomožne knjige. Med temeljne knjige sodita glavna
knjiga in dnevnik. Med pomožne knjige sodijo analitične
evidence: register osnovnih sredstev, evidenca o terjatvah in
obveznostih ter blagajniški dnevnik.
13
BILTEN 2012
USTVARJANJE POGOJEV ZA POVEČANJE LOKALNE OSKRBE Z ZELENJAVO
NA OBMOČJU POMURJA
Jožef VINČEC, mag.
Društvo prijateljev agrarne ekonomike
Zelenjava je ena izmed pomembnih delov človeške prehrane, saj
v naše telo vnaša beljakovine, ogljikove hidrate, minerale in
vitamine. Vendar pa poleg zunanje kakovosti čedalje bolj
pridobiva na veljavi njena notranja kakovost. Notranja kakovost
zelenjave pa je odvisna od tipa pridelave, tehnološke zrelosti in
dolžine transportne poti do potrošnika. Zato je v primeru
zelenjave še posebej pomembno ustvariti pogoje, s katerimi bi
dvignili delež lastne samooskrbe z glavnimi zelenjadnicami v
Sloveniji.
Pregled stanja trga zelenjave v Sloveniji ter na območju
Pomurja
Po podatkih statističnega urada (SURS) sta v obdobju 2000–2009
najnižjo stopnjo samooskrbe izkazovali bilanci zelenjave in
krompirja. Zelenjava je v letu 2009 dosegla le 37,8 %
samooskrbo, medtem ko je bila samooskrba s krompirjem
62,8 %.
Poraba zelenjave na prebivalca pa je v obdobju od leta 2000, ko
je le-ta znašala 80 kg, narasla na 102 kg v letu 2009. Vendar pa je
ta trend povečanja šel na račun povečanja cenejše, večinoma
manj kvalitetne zelenjave iz tujine. Uvoz zelenjave je tako še v
letu 1996 bil na ravni 39.000 ton zelenjave in do leta 2010
narasel na 100.000 ton, kar nakazuje na pomembno spremembo
prehranjevalnih navad v Sloveniji.
Na območju Pomurja je pridelava iz leta 2000, ko je obsegala
199 ha, rahlo padala do leta 2006, ko je dosegla minimalno
vrednost, in je nato do leta 2010 naraščala in dosegla vrednost
247 ha. Primerjava s Slovenijo kaže podoben trend zgoraj
opisanemu padcu celokupne pridelave zelenjave do leta 2006.
Razlika se kaže zgolj v številu pridelovalcev v Pomurju, ki še
naprej pada, a ti so v primerjavi z izhodiščnim letom 2000 kljub
manjšemu številu pridelovalcev povečali svoje površine za slabih
50 ha. Število pridelovalcev je v nasprotju s številkami v
pomurski regiji v Sloveniji celokupno spet začelo rasti.
Osnovna površina tržnega vrtnarstva v Sloveniji in Pomurju
(SURS)
S.W.O.T analiza trenutnega stanja trga v Sloveniji
Prednosti:
možnost hitrega prilagajanja pridelovalcev glede na
stanje trga,
kratka časovna pot od njive do končnega potrošnika,
visokokvalitetna pridelava (IP –EKO),
Slabosti:
preobsežna in nerazumljiva dokumentacija v postopkih
javnega naročanja, ki odvrača male pridelovalce,
14
http://dpagrekon.wordpress.com/
-
v sedanji ureditvi trga javni zavodi plačujejo preveč,
kmetje dobijo premalo – razliko poberejo posredniki,
vprašljiva (kvaliteta, starost, transportna pot) zelenjava
iz uvoza – ni nadzora,
največja proizvodnja je v času šolskih počitnic,
dopustov,
zelenjavi neprimerna politika neposrednih plačil (ni
stimuliranja za višjo proizvodnjo),
veliko onesnaževanje tujih dobaviteljev z odpadno
embalažo.
Priložnosti:
trend naraščanja porabe zelenjave v prehrani (2000–
2010),
trajnejše načrtovanje potreb javnih ustanov v
sodelovanju med kmeti in porabniki v javnih zavodih,
dodelava zelenjave (dodajanje vrednosti kmetijskim
proizvodom),
podaljševanje sezone (rastlinjaki, geotermija …),
uvedba povratne embalaže za celotni trg.
Nevarnosti:
povečanje deleža tuje zelenjave v obratih javne
prehrane zaradi obveznega 5 % (pozneje 10 %)
zelenega javnega naročanja ekološke hrane,
izguba poslovnega partnerja, v kolikor mu konkuriraš
na istem postopku javnega naročanja,
izguba trga zaradi tuje konkurence.
Analiza drevesa težav
Drevo težav je metafora, ki pojasnjuje povezavo med težavami
na logičen način. Korenine drevesa so osnova težav, medtem ko
so v krošnji posledice. Steblo tako predstavlja ključno dejstvo, ki
je skupno težavam v koreninah in posledicam v krošnji. Problemi
so logično vezani v mrežo vzrokov in posledic, kar nam omogoča,
da z njihovim branjem najdemo rešitve za njih. Težave smo
povzeli po SWOT analizi, tako da smo analizirali slabosti in
nevarnosti in jih povezovali v skupine istega pomena.
V drevesu težav (slika 7) smo v deblu kot ključni problem
izpostavili nizko samooskrbo z zelenjavo. Glavni podproblem
smo našli v dejstvu, da ni povečevanja domače pridelave, ki bi
zvišala stopnjo samooskrbe z zelenjavo. Glavnemu podproblemu
smo definirali 3 glavne vzroke:
omejene površine, ki so nujne za povečevanje stopnje
samooskrbe – po podatkih statističnega urada se
površine,
primerne
za
kmetijsko
pridelavo,
zmanjšujejo, za kar smo opredelili dva glavna vpliva, in
sicer pozidavo in zaraščanje;
BILTEN 2012
USTVARJANJE POGOJEV ZA POVEČANJE LOKALNE OSKRBE Z ZELENJAVO
NA OBMOČJU POMURJA
Jožef VINČEC, mag.
Društvo prijateljev agrarne ekonomike
http://dpagrekon.wordpress.com/
zagotavljanju strokovne podpore in s svojo strokovnostjo
delovati kot povezovalni člen med ostalimi člani verige.
Združenje pridelovalcev je člen, ki deloma obstaja.
Zelenjadarstvo je panoga, kjer lahko uspejo tudi majhne kmetije.
Majhni kmetje so v večini primerov povezani znotraj zadrug, ki
povezujejo člane znotraj posamezne regije. Združenje, opisano v
zgornjem diagramu, pa bo imelo nalogo povezave vseh
pridelovalcev znotraj posamezne statistične regije. Združenje bi
bilo sestavljeno iz 5 članov posameznih regijskih zadrug.
Njegova naloga bi bilo organiziranje domače pridelave in skupno
predstavljanje vseh pridelovalcev na trgu znotraj konzorcija.
Slika 7: Drevo težav
-
-
neučinkovita politika, ki preko sprejetih zakonov vpliva
na potek javnih naročil; ta so predraga, prezapletena in
pisana na kožo posrednikom s poceni tujo zelenjavo –
trenutna shema neposrednih plačil je zelenjavi
neprijazna, saj stimulira kmetije z veliko obdelovalnimi
površinami in kmete, ki ne vlagajo v višino pridelka;
nizke cene na strani slovenskih pridelovalcev, ki so
večinoma posledica dogajanj na borzi v sosednjih
državah; položaj nepovezanih slovenskih kmetov pa s
pridom izkoriščajo posredniki, ki v določenih primerih
kot monopolisti obvladujejo trg in sistem javnih
naročil.
Posledice težav v predelu korenin pa se kažejo tako, da manko
na trgu zelenjave zapolnijo posredniki z uvozom cenene
zelenjave, velikokrat vprašljive kvalitete. Posledice povečevanja
uvoza tuje zelenjave lahko pomenijo ogrožanje prehranske
varnosti države.
Rezultat analize
Za oživitev slovenskega trga z zelenjavo bo potrebno povezati
vse vpletene v Konzorcij SLO zelenjava (oz. potencialno drugo
primerno obliko povezovanja). Na sliki 8 smo tako definirali vse
vpletene v sedanji verigi ter dodali nekatere razvojne institucije,
ki bi morale v novi ureditvi igrati pomembno vlogo pri
15
V konzorciju združeni porabniki zelenjave in njeni pridelovalci bi
tako lažje prišli do dogovora o potrebah in možnostih domače
pridelave. Razliko med mankom domače zelenjave bi v
konzorciju nadomestili po isti poti kot do sedaj, vendar s
pomembno razliko, da bi nad kvaliteto uvoza vsake pošiljke
skrbel inšpekcijski nadzor. Ta inšpekcijski nadzor bi kontroliral
tudi domačo pridelavo. Prodajo zelenjave bi nadziral konzorcij, ki
bi skrbel za pravično razdeljene deleže v verigi. Prodajna cena
zelenjave (domača oz. tuja), ki bi do potrošnikov prišla preko
posrednikov, bi se določala na podlagi formule (prodajna
cena=nabavna* max. 20 %). S to omejitvijo trga bi preprečili
Slika 8: Nova ureditev trga
oškodovanja proračunov v ustanovah javne prehrane, kjer
posredniki izkoriščajo položaj javnih ustanov za doseganje
lastnega profita. Ta omejitev trga tudi pomeni, da kupci
plačujejo dejansko vrednost zelenjave in ne v veliko primerih
najvišjo še sprejemljivo ceno. Hkrati pa ta omejitev predstavlja
tudi konec pritiska na cene pri slovenskih pridelovalcih, saj
trgovec (oz. posrednik – odvisno od trga) za večji profit
pridelovalcem ponudi optimalno ceno, ki njemu omogoča profit,
pridelovalcem obstoj, potrošniku pa pravično ceno.
BILTEN 2012
Splošno o Društvu prijateljev
agrarne ekonomike
Društvo prijateljev agrarne ekonomike (DPAE) je
prostovoljno, samostojno, nepridobitno združenje,
ustanovljeno v letu 2012. Društvo vključuje in
povezuje članstvo na strokovni podlagi, in sicer na
področju AGRARNE EKONOMIKE (MANAGEMENTA in
MARKETINGA V KMETIJSTVU, KMETIJSKE POLITIKE in
RAZVOJA PODEŽELJA). Namen društva je povezovanje
članov s podobnimi osebnimi in strokovnimi interesi,
ki delujejo na področju kmetijstva, razvoja podeželja
in širše v Republiki Sloveniji (RS).
Znak društva je stiliziran grafičen prikaz dveh klasov
pšenice, ki simbolizirata kmetijsko dejavnost,
katerega področje pokriva delovanje društva. Dva
klasa pšenice predstavljata dva stebra delovanja
društva. Prvi steber predstavlja znanstveno sfero,
drugi pa praktično. Med dvema klasoma pšenice je
ime društva, ki predstavlja most med obema
stebroma.
VABLJENI K VČLANITVI
Več o delovanju društva na spletni strani:
http://dpagrekon.wordpress.com/
DRUŠTVO PRIJATELJEV
AGRARNE EKONOMIKE