SKRIPTA Medicinska virologija

Transcription

SKRIPTA
Medicinska virologija
Povzetki predavanj za študente Visoke šole za zdravstvo Novo mesto
2010
Marija Gubina
KAZALO
I. UVOD V VIROLOGIJO IN POTI OKUŢBE .......................................................................... 1
II. VIRUSI, KI POVZROČAJO OKUŢBE DIHAL in nekateri, ki vstopajo skozi dihala............. 6
III. HERPESVIRUSI ..............................................................................................................10
IV. VIRUSI HEPATITISA ......................................................................................................15
V. VIRUS HIV- Skupina Retroviride ......................................................................................20
VI. VIRUSI, KI POVZROČAJO črne koze in papilome ..........................................................22
VII. VIRUSI GASTROENTERITISA ......................................................................................25
VIII. Skupine virusov, ki povzročajo klopni meningoencefalitis, otroško ohromelost, steklino,
virusne vročice in hemoragične mrzlice ...............................................................................26
KAZALO SLIK
Slika 1.1: Osnovna zgradba virusa ........................................................................................ 1
Slika 1.2: Shema razmnoţevanja virusov .............................................................................. 2
Slika 1.3: Vstopanje virusov v telo ......................................................................................... 3
Slika 1.4: Kapljičen prenos povzročiteljev okuţbe.................................................................. 4
Slika 1.5: Bris ţrela ................................................................................................................ 4
Slika 1.6: Shematski prikaz virusov ....................................................................................... 5
Slika 2.1: Izpuščaj po koţi pri ošpicah ................................................................................... 7
Slika 2.2: Otekle slinavke pri mumpsu ................................................................................... 8
Slika 3.1: Herpes na ustnici ..................................................................................................10
Slika 3.2: Kapošijev sarkom..................................................................................................12
Slika 4.1: Dinamika kazalcev okuţbe s HBV .........................................................................17
Slika 4.2: HBs antigen – antigen virusne ovojnice ................................................................17
Slika 5.1: Prikaz dinamike glavnih kazalcev okuţbe .............................................................20
Slika 6.1: Koze - mehurčki na koţi ........................................................................................22
Slika 6.2: Bradavice na spolovilu ..........................................................................................22
Slika 7.1: Rotavirusi ..............................................................................................................25
Slika 8.1: Klop Ixodes ricinus ................................................................................................26
Slika 8.2: Otroci po okuţbi s poliovirusom ............................................................................26
Slika 8.3: Bolnik okuţen s steklino v krču .............................................................................27
Slika 8.4: Gozdna miška Apodemus flavicollis – prenašalka hantavirusa Dobrava ...............28
KAZALO TABEL
Tabela 3.1: Značilnosti herpes virusov .................................................................................13
Tabela 4.1: Značilnosti okuţbe z posameznimi povzročitelji virusnega hepatitisa .................19
Tabela 8.1:Virusi z RNK genomom, ki povzročajo vročice, meningitis, encefalitis in
hemoragične mrzlice ............................................................................................................29
I. UVOD V VIROLOGIJO IN POTI OKUŢBE
značilna za mnoge viruse. Nekatere pa
obdaja še zunanja ovojnica, ki je iz
lipidov, v nekatere so vgrajene tudi
beljakovine (Slika 1.1, 1.6).
KAJ SO VIRUSI?
Virusi
so
mikroorganizmi.
najmanjši
infektivni
Slika 1.1: Osnovna zgradba virusa
Njihove pomembne značilnosti so:

vidimo jih samo z elektronskim
mikroskopom,

razmnoţujejo se samo v ţivih celicah
gostitelja: človeka, ţivali, rastlin,
mikrobov,

ne rastejo na bakterioloških gojiščih,

virusi se lahko razmnoţujejo, ko
vstopijo v celico,

niso občutljivi za antibiotike,Imajo
samo eno nukleinsko kislino: DNK ali
samo RNK,

OSAMITEV VIRUSOV
1. Celične kulture – opazujemo: citopatski
učinek.
2. Oplojena kurja jajca: na jajčnih
membranah uspevajo različni virusi.
3. Poskusne ţivali (npr. miške, hrčki)
bolezenski znaki (temp., spremenjeno
vedenje, ohromitve,...), smrt.
viroza je okuţba, ki jo povzroča virus.
Dokazujemo jih:

neposredno celični kulturi,

v poskusnih ţivalih, oplojenih kurjih
jajcih,

dokaţemo virusne antigene,

dele genoma;

posredno – dokaţemo specifična
protitelesa.
virus
osamimo
na
Viruse, ki vstopajo v bakterije in se v njih
razmnoţujejo, imenujemo bakteriofagi; ti
virusi v bakterijo lahko vnesejo
dele
genskega materiala, npr. rezistenčne gene
(npr. mec A gen) in okuţijo bakterije, ki
zato postanejo odporne proti določenim
antibiotikom (S. aureus proti meticilinu).
OBČUTLJIVOST NA
KEMIJSKE VPLIVE
OSNOVNA ZGRADBA VIRUSOV
FIZIKALNE
IN
Kemijske
snovi,
lahko
delujejo
neposredno na lipidno ovojnico virusa in
ga uničijo. To so detergenti, peroksidi in
70 % alkohol.
Virus ima sredico, ki ima samo 1
nukleinsko kislino: DNK ali RNK in
beljakovino (npr: reverzno transkriptazo).
Sredico obdaja beljakovinski plašč ali
kapsida.
Kapsida
+
sredica
je
nukleokapsida.
Takšna
zgradba
je
Temperatura: pri 55-60 0C virusi
propadejo,
temperatura
+350C
je
1
optimalna, pri +4 0C do -20 0C preţive
krajši čas, pri -196 0C jih je mogoče
shranjevati daljši čas.
2. Prerazporeditev genov: zamenjava
delčkov genoma med 2 virusoma =
nastane nov virus – gre za veliko
antigensko spremembo (antigenski
premik)
Virusni tropizem – lastnost, da se
razmnoţujejo le v določenih celicah. Virusi
imajo naravne gostitelje, imajo svoje
prenašalce, so praviloma le na določenih
področjih.
Patogenost
je
omejena:
določeni virusi kaţejo patogenost le za
določene gostitelje.
3. Mešanje genov: nastane zamenjava
med virusno DNK in celično DNK: virus se
lahko vgradi v celično DNK = nastanek
tumorja.
METODE ZA PROUČEVANJE VIRUSNIH
GENOV
RAZMNOŢEVANJE VIRUSOV POTEKA
V VEČ KORAKIH
1. Sekveniranje – je ugotavljanje
popolnega zaporedja nukleinskih kislin
Slika 1.2: Shema razmnoţevanja virusov
2. Genska mapa: z nukleazami se DNK
razreţe, taki koščki se v elektroforeznem
gelu razvrstijo – nastane genska mapa ali
fingerprint. Metoda je pomembna za točno
identifikacijo virusov v kuţnini.
3. PCR = veriţna reakcija s polimerazo
je metoda pomnoţevanja dela virusne
nukleinske kisline, ki jo najprej osamimo iz
kuţnine – moderen postopek dokazovanja
virusa.
4. Molekularno kloniranje ali genetsko
inţenirstvo – gre za načrtno vgradnjo tuje
DNK v bakterijo; bakterija se ciljano
spremeni, kar je pomembno pri izdelavi
novih zdravil.
Virus se pritrdi na celico, vstopi vanjo,
sprosti se virusna nukleinska kislina – ki
vstopi v celični aparat (ribosome) kjer se
izdelajo virusne beljakovine in nukleinska
kislina, sestavijo se novi virusi, ki izstopijo
iz celice (Slika 1.2).
UČINKI VIRUSA NA CELICE
VRSTA OKUŢBE
Akutna okuţba = liza (propad) napadene
celice.
Neuspešna okuţba = okuţena celica ne
utrpi škode
VIRUSNA GENETIKA
Persistentna okuţba (virus se počasi
mnoţi).
Genetika se dogaja tudi pri virusih.
Mutacije in rekombinacije so spremembe
v genomu, ki so dedne.
-
1. Intramolekularna rekombinacija je pri
DNK virusih. To so pogoste manjše
zamenjave nukleinskih kislin (antigenski
odmik).
-
2
Kronična – znaki počasi nastajajo –
(virus hepatitisa C),
Latentna – virusna nukleinska kislina
se vgradi v celično in nevgrajena v njej
počiva – in se občasno aktivira
-
(papilomavirusi, virus herpesa
simpleksa),
Transformacija – virus je povzročil
nastanek tumorja = onkogeni virusi.
-
ONKOGENI VIRUSI – PRI ČLOVEKU
1. Človeški papiloma virusi– v celicah
raka materničnega vratu, zunanjih spolovil
in danke (16,18, 6, 11, 31, 33). Na razvoj
raka vplivajo tudi: genetsko nagnjenje,
slab imunski odziv, spolna aktivnost.
pirogenov: IL-1, interferon gama, TNF
(tumor nekrotizirajoči factor):
vnetje – edem, lokalno zvišanje
temperature – kar ovira napredovanje
virusov;
interferoni – so beljakovine, ki jih
izdelujejo okuţene celice, ko vstopi
patogeni mikrobi vanje. So: interferoni
α, β, gama, ki delujejo proti virusom.
VSTOPANJE VIRUSOV V TELO
2. Virus Epstein Barr – rak
nosnoţrelnega prostora,
Slika 1.3: Vstopanje virusov v telo
3. Virus herpes simpleks 2 – rak vratu
maternice,
4. Virus hepatitisa B, C – rak jeter
5. Retrovirusi: HTLV 1 In HTLV 2 povzročitelj človeške levkemije
6. Človeški herpes virus 6 – levkemija,
rak materničnega vratu in ustne votline
7. Človeški herpes virus 8 – Kaposijev
sarkom
NARAVNA ZAŠČITA PRED VIRUSNO
OKUŢBO
-
-
genetska konstitucija- nekateri virusi
ţivalim nič ne škodujejo – človek pa
zaradi okuţbe z istimi virusi lahko
umre;
anatomske pregrade –
nepoškodovana koţa z izločki,
ţelodčni sok, migetalčni epitelij;
fagociti- izdelujejo citokine in
interferon;
naravne celice ubijalke- po okuţbi se
prve aktivirajo in ubijajo viruse;
komplement – se zdruţi v litični
kompleks in poškoduje okuţene
celice.
Virusi vstopijo skozi najmanjše ranice v
koţi, skozi sluznico dihal, sluznico
prebavil, sluznico spolovil, očesno veznico
in skozi placento (Slika 1.3).
Skozi zdravo koţo ne vstopijo mikrobi.
Prehod virusov skozi koţo omogočijo:
mehanične poškodbe, vbodi okuţenih
insektov (komarji, klopi) – npr. virus
rumene mrzlice, vgrizi ţivali – virus
stekline, okuţene igle –virus hepatitisa,
HIV.
Prenos skozi ustno sluznico. Skozi
ustno sluznico vstopajo: virus herpes
simpleks1, virus Epstein Barr,
citomegalovirus, HIV.
KAKŠNE SO POSLEDICE VIRUSNE
OKUŢBE?
-
povišana telesna temperatura nastane zaradi izločanja endogenih
3
Kapljičen prenos – s kihanjem,
kašljanjem, govorjenjem, petjem. Virusi, ki
se kapljično prenesejo: virusi nahoda,
virus influence, virus parainfluence,
respiratorni sincicijski virus, virus mumpsa,
virus ošpic, virus rdečk in virus herpes
simpleks1 (Slika 1.4).
iztrebek – stik, roke, fekalnooralno;
z urinom – stik;
s krvjo - stik, vbod, transfuzija.
KUŢNINE – DOKAZ VIRUSNE OKUŢBE
Slika 1.4: Kapljičen prenos povzročiteljev
okuţbe
Nosnoţrelni aspirat, izpirek:
RSV, virus influenca A in B, virus
parainfluenca, adenovirus;
iztrebek -rotavirusi, adenovirusi;
astrovirus, poliovirus;
bris koţne razjede - virus herpes
simpleks1, VZV;
kri – citomegalovirus, HIV, hepatitis
B,C.
Slika 1.5: Bris ţrela
Inhalacija – aerogeni prenos - nastane
pogosto kjer pršijo drobe kapljice. Pet
mikronov majhne kapljice vstopajo v
pljučni alveol. Mikrobi, ki se prenašajo
aerogeno: virus noric, kalici virusi in
bakterije, ki povzročajo TBC in pljučno
obliko kuge (Slika 1.4).
Vstop skozi sluznico prebavil. Gre za
fekalno – oralni prenos: rota virusi, kalici
virusi, enterovirusi, polio virusi in hepatitis
A virus.
ODVZEM in PRENOS KUŢNINE
Vstopanje skozi očesno veznico: virus
herpes simpleksa 1, adeno virusi in
enterovirusi.
Brisi (dakronski): nosnoţrelne sluznice,
ţrela,
urogenitalnega trakta → transportno
gojišče/4°C (Slika 1.5);
Vstop virusov skozi spolovila in
placento. Skozi spolovila vstopajo: virus
herpesa simpleksa 2, HIV, virus hepatitisa
B,C in papilomavirusi. Skozi placento
prehajajo: virus rdečk,, citomegalovirus,
virus varičele.
vsebina mehurčka, brisi koţnih razjed,
koţni postrţki → koţe ne razkuţujemo!
iztrebki → 1-4 g/4°C;
urin → 4°C;
likvor → 2 ml/4°C; takoj v laboratorij!
ŠIRJENJE – IZSTOP IZ TELESA
kri, serum, biopsijski in avtopsijski
materiali → 4°C; ali takoj v laboratorij.
bradavice – stik;
tekočina iz mehurčkov - stik;
iz dihal - s slino, kapljicami;
izbruhanje – s kapljicani
(kalicivirusi);
POSTOPKI ZA DOKAZ VIRUSNE
OKUŢBE
4
-
Pravilen izbor in odvzem kuţnine
Pravilen in hiter transport kuţnine v
laboratorij
Pravilna izbira postopka za dokaz
virusne okuţbe:
celična kultura, dokaz virusnega
antigena z IF, PCR
serologija: ELISA
Slika 1.6: Shematski prikaz virusov
5
Virus influenza A povzroča gripo v
manjših epidemijah, lahko tudi pandemije
in okuţi ljudi, svinje, ptice in konje. Virusni
genom je sestavljen iz osmih kosov RNK;
v lipidni ovojnici sta dve vrsti beljakovin, to
sta hemaglutinin – (HA) in nevraminidaza
– (NA), ki sta dobra antigena. Pri človeku
in ţivalih so odkrili 16 različnih HA (H1 –
H16) in 9 različnih NA (N1 – N9).
II. VIRUSI, KI POVZROČAJO
OKUŢBE DIHAL in nekateri, ki
vstopajo skozi dihala
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
Virus nahoda – Rinovirusi
Virusi influence – Ortomiksovirusi
Virusi parainfluence – Paramiksovirusi
Respiratorni
sincicijski
virus
–
Paramiksovirusi
Virus ošpic – Paramiksovirusi
Virus mumpsa – Paramiksovirusi
Virus rdečk – Rubivirus
Adenovirusi
Človeški virusi influence A imajo le tri
variante HA (H1, H2, H3) in dve varianti
NA (N1, N2). Ptičji virus influence H5N1
napada lahko tudi ljudi in različne ţivali. V
Hong Kongu so osamili visoko patogeni
ptičji virus influence A (H5N1), ki je
prestopil “bariero” in okuţil ljudi, mačke in
svinje. Od 1997 do 2008 je H5N1 povzročil
smrtno okuţbo pri manjšem številu ljudi. V
različnih zimskih sezonah imamo različne
podtipe virusa influence A. V letu 1958 je
bil tip H2N2 (azijska gripa). V letu 2009 je
bila razglašena pandemija gripe s
podtipom H1N1, ki k sreči ni bila tako
teţka in obseţna kot smo se bali, da bo.
1. VIRUS NAHODA – Rinovirusi
Povzročajo nahod ali prehlad - (grško:
rhin = nos). RNK virusi brez ovojnice, več
kot 100 serotipov. Povzročajo vsaj ½
okuţb zgornjih dihal – povzročajo prehlad:
kihanje, smrkanje, kašelj, glavobol s
povišano telesno temperaturo. Virus je
obilno navzoč v nosnem izločku. Človek je
edini izvor okuţbe. Prenaša se z
aerosolom in z neposrednim stikom z
okuţenimi rokami. Obolenje traja od 3 do
4, lahko do 10 dni. Lahko se zaplete tudi z
vnetjem sinusov in srednjega ušesa. Za
preprečevanje okuţbe je pomembno
umivanje
rok
in
razkuţevanje
kontaminiranih predmetov.
Mutacije
in
genske
rekombinacije
povzročajo
spreminjanje
površinskih
beljakovin HA in NA; s tem nastajajo novi
podtipi virusa influence A, ki imajo
drugačne antigenske lastnosti. Manjšo
antigensko
spremembo
imenujemo
antigenski odmik, ki sproţi pojav novih
sevov virusa influence A, ki imajo
selekcijsko prednost, saj jih »stara«
(prisotna
zaradi
prejšnjih
okuţb)
protitelesa
slabo
poznajo.
Večjo
antigensko
spremembo
imenujemo
antigenski premik. Ta lahko nastane, če
je gostitelj okuţen z dvema ali tremi virusi
influence istočasno. Gre za veliko
zamenjavo genov pri tem nastane povsem
nov virus. Ker proti temu novemu podtipu
nima nihče zaščitnih protiteles, in če ima
lastnost hitrega širjenja med ljudmi, lahko
nastane pandemija.
Razen rinovirusov povzročajo prehlad
tudi nekateri enterovirusi (virus kokseki
A,B, ehovirusi), koronavirusi, adenovirusi
in virusi parainfluence. Klinične slike so
enake.
2. VIRUSI INFLUENCE – Ortomiksovirusi
To so virusi influence, tipi A, B, C. Vsi
okuţijo ljudi. Ti virusi so srednje veliki,
okrogli, z ovojnico in imajo RNK genom.
Virus influence tip A je za človeka
najpomembnejši.
Klinična slika in zaščita
Po kratki inkubaciji (18 ur do 3 dni)
nastane gripa: kašelj, bolečine v grlu,
povišana temperatura, bolečine v sklepih
6
in slabo počutje. Nezapletena oblika traja
3-7 dni. Kadar pa se virus razširi tudi na
pljučne alveole ali pa pride še do dodatne
bakterijske okuţbe, nastane pljučnica, ki
oteţi zdravljenje.
Klinična slika je odvisna od bolnikove
starosti in imunskega stanja. Lahko je
blago obolenje, podobno “prehladu”.
Lahko poteka kot teţka pljučnica (v10 %)
ali kot bronhiolitis oz. krup pri majhnih
otrocih. Zaščitnega cepiva še ni.
Zaščitimo se vsako leto s cepivom, ki je
narejeno na osnovi vsakoletnih analiz
podatkov o pojavu podtipov virusa
influence A v svetu.
Diagnostika:
za
dokazovanje
parainfluence in RSV je najprimernejši
nosno-ţrelni izpirek, bris nazofarinksa in
aspirat traheje. Pri diagnostiki teh virusov
najpogosteje dokazujejo antigen z IF.
Diagnostika: Virus influence je mogoče
osamiti iz nazofaringealnega aspirata v
oplojenih kokošjih jajcih. Tip virusa se
dokazuje
s
testom
inhibicije
hemaglutinacije, a s PCR se lahko
dokazuje virusno nukleinsko kislino.
5. VIRUS OŠPIC (morbilivirus) –
Paramiksovirusi
Virus ošpic je RNK virus z ovojnico.
Povzroča ošpice, obolijo samo ljudje. Je
najbolj nalezljiva bolezen, virusi se s slino
širijo v okolico. Okuţba je kapljična.
Inkubacija traja 10 – 14 dni. Virus vstopi
skozi dihala in nastane sistemska okuţba.
Na bukalni sluznici v ustih se pojavijo
Koplikove pege in čez nekaj dni še
makulopapulozni izpuščaj po koţi, ki traja
7-11 dni. Komplikacije: vnetje srednjega
ušesa, pljučnica, driska, encefalitis (Slika
2.1).
3. VIRUSI PARAINFLUENCE 1 in 3 –
Paramiksovirusi
Virus parainfluence (PIV) je RNK virus z
ovojnico. Razširjen je po vsem svetu.
Prenaša se z okuţenimi kapljicami in
neposredno z rokami. Otroci se do tretjega
leta starosti srečajo s PIV. Razmnoţuje se
v dihalih. PIV 1 najpogosteje povzroča
krup (laringotraheitis), PIV 3 pa okuţbe
spodnjih dihal: bronhiolitis in pljučnico.
Slika 2.1: Izpuščaj po koţi pri ošpicah
4. RESPIRATORNI SINCICIJSKI VIRUS
(RSV) – Paramiksovirusi
Respiratorni sincicijski virus (RSV) je RNK
virus z ovojnico. Razširjen je po vsem
svetu, obolevajo samo ljudje. Pojavlja se
pozimi in je zelo kuţen. 4-letni otroci imajo
ţe protitelesa. Širi se kapljično, raznaša se
z rokami in kontaminiranimi predmeti.
Virus iz nosnega izcedka je zelo trdoţiv,
saj preţivi na robcih in tkanini do ½ ure, na
rokavicah do 2 uri in 6 ur na površinah
predmetov (npr. jedilni pribor, stetoskop).
Občutljiv je za razkuţila in kislo okolje.
Zato pogosto nastajajo bolnišnične okuţbe
na oddelkih intenzivne nege, otroških
oddelkih in domovih za starejše. Zaščita:
Zelo je pomembna higiena rok. Bolnike z
dokazano RSV okuţbo je potrebno osamiti
od drugih bolnikov ali izvesti kohortno
izolacijo.
Zaščita: aktivna imunizacija s cepivom:
OMR = ošpice, mumps, rdečke.
V nerazvitih drţavah = do 5% smrtnost, v
razvitem svetu je blaga bolezen. V
preteklosti je bila glavni vzrok smrti otrok.
Za nadzor okuţbe mora biti precepljeno 90
– 95% populacije. Cilj WHO je eliminacija
ošpic. A kljub vsemu je bilo v letu 2007
okoli 100 primerov ošpic v Evropi: v Švici,
7
Nemčiji, Španiji, Veliki Britaniji, Romuniji.
V Sloveniji ni ošpic od leta 2000.
traja 2-3 dni, bezgavke so povečane. Če
oboli nosečnica za rdečkami v prvih 3
mescih
nosečnosti,
lahko
nastane
kongenitalna okvara ploda: plod lahko
zamre ali pa lahko nastanejo prirojene
okvare na očeh, prizadet je lahko sluh.
Diagnostika: diagnostika je klinična, a v
področjih kjer se ošpice zaradi cepljenja
ne pojavljajo več, se za laboratorijsko
potrditev dokazuje porast specifičnih IgM
protiteles.
OMR = ošpice, mumps, rdečke. Otroci
dobe 2 dozi: v 1. letu in pred vstopom v
šolo.
6. VIRUS MUMPSA – Paramiksovirusi
RNK virus z ovojnico. Rezervar je človek.
Prenos je kapljičen, virus vstopa skozi
sluznico dihal in nastane sistemska
okuţba. Značilen znak so otekle ţleze
slinavke. Mumps je zelo kuţna bolezen
(Slika 2.2).
8. ADENOVIRUSI
Adenovirusi so DNK virusi, ki so jih osamili
iz bezgavk. Glede na antigensko sestavo
ločimo 51 serotipov, človeka lahko okuţi
kakih 15 serotipov. Okuţba se prenaša
fekalno-oralno, z okuţenimi predmeti in z
okuţenimi kapljicami iz ust. Virus vstopa v
telo
tudi
skozi
očesno
veznico.
Adenovirusi povzročajo okuţbe dihal,
prebavil in očesne veznice. Okuţbe so
razširjene po vsem svetu, lahko nastopajo
sporadično ali v epidemijah skozi vse leto.
Do končanega prvega leta starosti ima 50
% otrok protitelesa proti adenovirusom.
Sezona: pozno pozimi in zgodaj spomladi.
Zapleti: orhitis: 20 – 50 % mladi moški in
gluhota: 1/20.000.
OMR = ošpice, mumps, rdečke.
Mumpsa
diagnosticiramo
laboratorijska
potrditev
je
specifičnih IgM protiteles.
klinično,
porast
Klinična slika je raznolika, navadno so to
blage okuţbe dihal, oči in prebavil, ki
same minejo. Različni serotipi virusa
povzročajo različna obolenja.
Slika 2.2: Otekle slinavke pri mumpsu
Akutna okuţba zgornjih dihal: faringitis,
tonzilitis, konjunktivitis; pri majhnih otrocih
so adenovidusi najpogostejši vzrok okuţb
dihalnih poti. Epidemije respiratornih
okuţb so pogoste v vojašnicah, internatih
in bolnišnicah. Okuţba spodnjih dihal:
pljučnica, vnete bezgavke, visoka telesna
temperatura.
7. VIRUS RDEČK
Rubivirusi
(virus
rubele)
Okuţba oči: faringokonjunktivalna vročica
- okuţba odraslih in otrok, je najpogosteje
pridobljena v bazenih. Konjunktivitis
spremljajo povečane bezgavke, prizadeto
je lahko le eno oko.
–
Virus rdečk je RNK virus z ovojnico.
Okuţijo se samo ljudje. Okuţba je
kapljična, virus vstopa skozi dihala in
povzroči sistemsko okuţbo. Obolevajo
otroci, nevarna je za nosečnice. Bolezen
se kaţe kot makulopapulozen izpuščaj, ki
Epidemični keratokonjunktivitis – vzrok je
inokulacija virusa na oko; pogoste so
bolnišnične okuţbe. Je resno obolenje,
nastane edem vek, fotofobija in bolečina.
8
kuţnini dokazujejo virusne antigene,
viruse lahko osamijo na celični kulturi, jih
dokaţejo z elektronskim mikroskopom ali
dokazujejo specifična protitelesa.
Gastroenteritis: adenovirusi so kot
povzročitelji gastroenteritisa na tretjem
mestu pri majhnih otrocih (takoj za
rotavirusi in astrovirusi). Okuţba z
adenovirusi je zlasti teţavna pri imunsko
oslabljenih ljudeh. Okuţba nastane
fekalno-oralno, diareja je
vodena,
spremlja jo bruhanje in bolečine v trebuhu.
Zaščita: Upoštevati je treba dobro
higiensko prakso, zlasti na okulističnih in
pediatričnih oddelkih ter enotah intenzivne
nege.
Diagnostika: pregleda se bris ali izpirek
nazofarinksa, bris ţrela, oči, urin, feces. V
9
III. HERPESVIRUSI
Slika 3.1: Herpes na ustnici
Skupina človeških herpesvirusov vključuje
8 virusov. To so veliki virusi z DNK in z
ovojnico (Tabela 3.1).
Povzročajo različna obolenja in imajo
sposobnost latence: po okuţbi, ki se
dogodi navadno v zgodnjem otroštvu,
ostane virus v telesu vse ţivljenje v
latentni obliki. Občasno, pri določenih
zunanjih ali notranjih vplivih (stres,
sončenje,
hormonsko
neravnovesje,
medicinski posegi, itd.), pride do
reaktivacije virusa. Pri tem se lahko
pokaţejo značilni znaki okuţbe. Ta
latentna navzočnost v telesu je povezana
s
potencialno rakotvornostjo, kot jo
poznamo pri virusu Epstein Barr (VEB) in
z moţnostjo vpliva na plod, ki je dokazan
pri citomegalovirusu in virusu varičela
zostru (CMV in VZV).
Teţka oblika je neonatalni herpes. Otrok
se med porodom okuţi z izločki okuţene
matere, največkrat gre za HSV 2, lahko pa
tudi s kapljicami sline in sluzi bolniškega
osebja ali domačih, okuţenih z HSV 1.
Okuţba spolovil ali genitalni herpes
navadno nastopi po 2-7 dnevni inkubaciji.
HSV 2 povzroči do 90 % okuţb, v 10 % je
vzrok HSV 1, kar je posledica oralnogenitalnega stika. Nastanejo boleči
mehurčki po spolovilu, uretri, povečane so
bezgavke, kar traja 2 tedna. Da bi
preprečili okuţbo, se moramo ogibati
stikom z okuţeno osebo in upoštevati
standardne zaščitne ukrepe. Pri zdravljenu
uporabljamo aciklovir.
Okuţbe s herpesvirusi se pojavljajo po
vsem svetu, obolevajo otroci in odrasli.
Večina obolenj se sama pozdravi, smrtne
okuţbe lahko nastanejo zlasti pri imunsko
oslabljenih ljudeh.
VIRUS HERPES SIMPLEKS (HSV 1, HSV
2) (Človeški herpesvirus 1 in človeški
herpesvirus 2)
Diagnostika: z brisom odvzamemo celice
z dna razjed; v laboratoriju uporabijo
posredno imunofluorescenco, da v kuţnini
dokaţejo antigen virusa. Lahko dokaţejo
del genoma ali osamijo virus. Dokazujejo
tudi specifična protitelesa.
Okuţba s HSV se pojavlja po vsem svetu.
Ljudje so edini naravni rezervoar; s HSV 1
se okuţimo z neposrednim stikom in s
slino, s HSV 2 pa z izločki iz spolovil in
tudi s slino.
Prva okuţba s HSV 1 se dogodi v
zgodnjem otroštvu, okuţba s HSV 2 se
pojavlja v času od pubertete do 30. leta
starosti, kar je značilno za spolno
prenosljive mikrobe. HSV vstopa v telo
skozi koţo in sluznico. Na koţi nastanejo
značilni mehurčki, lokalne bezgavke se
lahko povečajo. Po prvi okuţbi potuje
virus po senzornih ţivcih v ganglije. Ob
reaktivaciji virusa se navadno pojavijo
klinični znaki (Slika 3.1).
VIRUS VARIČELE-ZOSTRA
(Človeški herpesvirus 3)
(VZV)
Norice (angl: chikenpox) so relativno
blago obolenje, s katerim se sreča skoraj
vsak otrok. Pri okuţenem se VZV razširi
po vsem telesu, iz dihal se z aerosolnimi
kapljicami širi v okolje. Po 2- tedenski
inkubaciji se pri okuţenem pojavijo po koţi
mehurčki, v katerih je na tisoče virusov.
Mehurčki kmalu dozore v papule in se
posuše ter odpadejo. Vendar nastajajo
10
zopet novi; tako so navzoči izpuščaji v
različnih stopnjah razvoja. Če se okuţi
nosečnica v prvem tromesečju nosečnosti,
se lahko okuţi plod in se razvije
kongenitalni
varičelni
sindrom
(prizadetost oči, sluha).
CMV je ubikvitarni virus. Prekuţenost
populacije je med 40 – 100%. Ime virusa
prihaja od izgleda okuţenih celic, ki so
povečane (citomegalija) in imajo jedrne
vključke. V zgodnji mladosti pride navadno
do okuţbe brez bolezenskih znakov,
vendar virus v telesu ostane latenten. Zato
se obolenje večkrat ponavlja, zlasti pri
imunsko oslabljenih. Prenos je kapljičen in
z neposrednim stikom, z
izločki, z
darovanimi organi in iz okuţene matere na
plod. Po okuţbi se virus izloča z urinom,
slino, spermo, solzami in noţničnim
izločkom. Pri 90 % presaditve kostnega
mozga nastane reaktivacija
CMV.
Vertikalen prenos CMV iz okuţene matere
na otroka se lahko dogodi skozi placento,
med porodom ali z dojenjem.
Po prebolelih noricah je VZV latenten v
telesu in pri reaktivaciji – praviloma v
odrasli dobi – nastane zoster ali pasavec.
To je boleč pojav mehurčkov vzdolţ ţivca
po koţi le po eni strani. Mehurčki so
napolnjeni z virusi. Zoster je lahko
dolgotrajno in boleče obolenje, zlasti pri
imunsko oslabljenih ljudeh.
Diagnostika: z brisom odvzamemo celice
z dna mehurčka in s posredno
imunofluorescenco dokaţejo antigen VZV;
lahko dokaţejo del genoma ali virus
osamijo. Dokazujejo tudi specifična
protitelesa, predvsem pri nosečnicah, ki so
bile v stiku z okuţeno osebo.
Kongenitalne okvare lahko povzroče
teţka obolenja pri plodu in okvare
novorojenčka: teratogeno delovanje na
različne plodove organe – napake na očeh
in moţganih.
Diagnostika: dokaz specifičnih antigenov,
protiteles, osamitev virusa (iz urina, iz
krvnih celic).
VIRUS EPSTEIN-BARR (VEB) (Človeški
herpesvirus 4)
Okuţba z VEB je zelo razširjena v svetu,
prekuţenih je 95 % ljudi. Okuţbe v ranem
otroštvu so navadno brez simptomov.
Protitelesa se pojavijo po blagih vročinskih
obolenjih z izpuščaji ali ob povečanih
bezgavkah, lahko so tudi brez simptomov.
Pri mladostnikih
se lahko razvije
infekcijska mononukleoza, ki je resno
obolenje, prizadene mnoge organe in
lahko traja več mesecev. Virus se prenaša
se s poljubljanjem – intimnim stikom z usti.
VEB je
povezan tudi z nastankom
Burkittovega limfoma v osrednji Afriki in z
rakom v nazofarinksu.
ČLOVEŠKI HERPESVIRUS 6 (HHV-6) in
ČLOVEŠKI HERPES VIRUS 7 (HHV-7)
Ubikvitarna virusa imata vstopno mesto
skozi orofarinks, sta v slini. Po primarni
okuţbi, ki je navadno v zgodnjem otroštvu,
ostaneta latentna. HHV-6 povzroča koţni
izpuščaj rozeola infantum ali exantema
subitum; bolezen imenujemo tudi šesta
otroška bolezen. Povzroča zaplete po
presaditvi organov in krvnih celic.
HHV-7 povzroča podobne drobne rdeče
izpuščaje kot HHV 6 – zlasti po rokah in
nogah, torej na mestih, kjer nosimo
nogavice in rokavice (angl. socks and
gloves syndrome).
Diagnostika: pregled razmaza krvi, ki pri
okuţeni osebi kaţe značilno sliko in dokaz
specifičnih protiteles (IgM so povišana
prva 2 meseca, torej v akutni fazi; IgG
nastanejo
za
IgM
in
ostanejo
doţivljenjsko). VEB dokaţejo v slini in
limfocitih B z različnimi metodami, danes
predvsem z molekularnimi.
ČLOVEŠKI CITOMEGALOVIRUS (CMV)
(Človeški herpesvirus 5)
11
ČLOVEŠKI HERPESVIRUS 8 (HHV-8)
Ima splošne lastnosti herpesvirusov,
primarne okuţbe so asimptomatske. Ima
tropizem za epitelne celice in limfocite B.
Našli so ga pri bolnikih s Kapošijevim
sarkomom, ki je pogost pri osebah,
okuţenih s HIV. Prenaša se spolno, lahko
tudi s presaditvijo organov in krvnih celic
(Slika 3.2).
Slika 3.2: Kapošijev sarkom
12
Tabela 3.1: Značilnosti herpes virusov
Herpesvirusi
Virus herpes
simpleks 1
(HSV
1)(človeški
herpesvirus 1)
Značilna klin.
slika
Prva
okuţba
Mehurček na
ustnici:
»Herpes labialis«
Kje v
člov.
telesu
virus
»čaka«
Vir
okuţbe,
Pot
prenosa
Način
prenosa
V gangliju
obraznih
ţivcev
Vsebina
mehurčka
Z
vdihanjem,
Persis
tentna
okuţba
Da
s stikom
Stik
Virus herpes
simpleks 2
(HSV
2)(človeški
herpesvirus 2)
Virus varičelezostra (VZV)
(Človeški
Mehurčki na:
spolovilu:
V
sakralne
m gangliju
Spolni
stik,
vsebina
mehurčko
v
Spolni stik
V
ganglijih
Stik,
Z
vdihanjem,
v 70 % = HSV-2,
v 30 % = HSV-1
Norice (varičela):
mehurčki po koţi
Kot norice
v otroštvu
vsebina
mehurčko
v
Zoster: mehurčki
po poteku ţivca
Navzoč
pri
majhnem
%
populacij
e Da
s stikom
Da
herpesvirus 3)
Z
vdihanjem,
Virus EpsteinBarr (VEB)
Infekciska
mononukleoza;
V
limfocitih
(Človeški
Burkittov limfom,
herpesvirus 4)
rak nazofarinksa
Citomegalovir
us
(CMV)
Brez znakov;
Lahko teţko
vročinsko stanje,
s
poljubljanje
m;
skozi usta
Lahko
teratogen
o
delovanje,
zapleti v
stanjih
Latenten
v ţlezah
slinovkah,
v
ledvičnem
13
Z
vdihanjem,
s stikom;
Da
se ponavlja
imunske
pomanjklji
-vosti
tkivu
Koţni izpuščaj:
exantema
subitum (rozeola
infantum)
zgodaj v
otroštvu
V
slinovkah,
bezgavka
h
bezgavke
(Človeški
skozi usta
Spolni stik
Da
Slina,
sluznica
spolovil
S slino
Da
Slina,
izločki
dihal
S slino
Da
herpesvirus 5)
Človeški
herpesvirus 6
(HHV-6)
Človeški
Podobno kot
herpesvirus 7
HHV-6
(po 6.
mesecu)
zgodaj v
otroštvu
(HHV-7)
Človeški
herpesvirus 8
Podkoţne
krvavitve:
Limfociti,
celice
Ni znano
Da
Ni znano
Kapošjev
e-ga
sarkoma
(HHV-8)
Kapošijev
sarkom
14
Morda s
presadki
IV. VIRUSI HEPATITISA
Po zauţitju okuţene vode ali hrane se
virus razmnoţuje v orofarinksu, v celicah
črevesne stene, gre v kri (viremija), v
jetrne celice, v ţolč in v črevo, kjer ga
lahko tudi dokaţemo. HAV se prenaša
fekalno-oralno, navadno zaradi stika z
osebo, ki je okuţena, a nima bolezenskih
znakov (asimptomatski bolnik) ali zaradi
zauţitja okuţenega ţivila. Opisani so
prenosi HAV s krvjo v času viremije.
Virusna zlatenica (zlatenica = ikterus) ali
virusni hepatitis je pogosto obolenje, tako
v razvitem kot v nerazvitem svetu.
Glede na klinično sliko in način prenosa so
povzročitelje virusnih hepatitisov razdelili
na 2 obolenji: prvo je hepatitis A; navadno
je to akutna bolezen, ki se prenaša
fekalno-oralno in ima kratko inkubacijo.
Druga bolezen se prenaša parenteralno
(ki ne gre skozi prebavila), ima daljšo
inkubacijo in prehaja v kronični hepatitis;
to je hepatitis B. Kasneje so odkrili nove
povzročitelje virusnega hepatitisa, tako, da
imamo sedaj šest različnih primarnih
virusov hepatitisa, označenih s črkami
A,B,C,D,E,G. (Tabela 4.1).
HAV je razširjen po vsem svetu. V
področju z nizkimi higienskimi pogoji je
endemičen. V razvitem svetu se pojavlja v
obliki manjših epidemij. Obolenje se kaţe
variabilno. Otroci obolevajo v 80%
praviloma v subklinični obliki, odrasli kot
infekcijski hepatitis z zlatenico. Ozdravitev
nastopi v 2-3 mescih. HAV ni povezana z
nastankom raka.
Poleg teh primarnih napadalcev jeter so
tudi nekateri drugi virusi, ki prav tako lahko
povzročajo
vnetje
v
jetrih,
npr.
citomegalovirus, virus Epstein-Barr, virus
herpes simpleks, virus varičela zoster,
virus rdečk, virus ošpic, virus rumene
mrzlice, adenovirusi, itd. Kljub napredku
virologije
na
področju
odkrivanja
povzročiteljev hepatitisav je še vedno 710 % akutnih in 5-10 % kroničnih
hepatitisov, ki jim ne morejo dokazati
povzročitelja.
Take
domnevne
povzročitelje hepatitisa imenujejo virusi
hepatitisa na-A, ne-G. Ko bodo raziskani,
jih bomo spoznali.
Diagnostika: Za diagnozo je dovolj dokaz
specifičnih protiteles. Z neposrednimi
metodami je mogoče dokazati virusno
RNK v iztrebkih.
Zaščito pred okuţbo lahko izvedemo z
zaščitnim cepljenjem,
širjenja pa
preprečimo z dobro komunalno higieno.
VIRUS HEPATITISA E - HEV
Odkrit v zadnjem desetletju. Uvrščajo ga v
druţino Hepeviridae. Je RNK virus,
genetsko dokaj raznolik, brez ovojnice,
zato je odporen na lipidna topila.
Človek je glavni gostitelj. Virus se pojavlja
endemsko v Afriki, jugovzhodni Aziji in
Srednji Ameriki, kjer so ga dokazali tudi pri
domačih ţivalih (govedu, kozah, ovcah).
Je zoonoza. V razvitih drţavah se ga vidi
redko.
Prenaša se fekalno-oralno. Nastane akutni
hepatitis, navadno brez zlatenice, ki je
klinično podoben hepatitisu A, vendar je
teţja oblika pogostejša. Zlatenica lahko
traja mesec dni, bolniku je slabo, bruha,
nima apetita,
ima povišano telesno
temperaturo in vse ga srbi. Simptomatska
oblika
z
zlatenico
se
VIRUS HEPATITISA A - HAV
Hepatitis A je poznano ţe iz antike, a šele
z modernimi diagnostičnimi metodami so
povzročitelja uspeli dokončno proučiti.
Imenovali so ga virus hepatitisa A (HAV) in
sodi v druţino Picornaviridae. To je
majhen RNK virus brez lipidne ovojnice,
zaradi česar je zelo odporen na zunanje
pogoje. Za inaktivacijo v hrani je potrebno
segrevanje več kot eno minuto pri 85 °C,
vendar ga je mogoče na površinah
učinkovito
inaktivirati
z
natrijevim
hipokloritom.
15
pojavlja v glavnem pri osebah v starosti
med 15-40 let. Fulminantna oblika je zlasti
nevarna za nosečnice.
Diagnostika je dokaj nezanesljiva, saj se
ta obolenja pojavljajo, sicer redko, zlasti v
področjih, kjer jih ne pričakujemo, npr. v
Sloveniji. Dokazuje se protitelesa in virus.
Širjenje okuţbe je mogoče preprečiti z
dobro komunalno higieno
glavni način prenosa hepatitisa B spolni in
intravensko uţivanje drog, tetovaţa,
piercing, akupunktura, incidenti in prenos,
v deţelah v razvoju, perinatalni prenos v
zgodnjem otroštvu. Vendar se, na ţalost, v
medicinskih ustanovah še vedno zelo
pogosto prenese HBV pri intravenoznem
vbrizgavanju zdravil, kirurških posegih in
hemodializi.
VIRUS HEPATITISA B - HBV
Osnovne ogroţene skupine za okuţbo s
HBV so: narkomani, ki si mamilo
vbrizgavajo, osebe v zaporih, zdravstveno
osebje, ljudje, ki dobe večkrat transfuzije,
prejemniki organov, bolniki na hemodializi,
moški, ki imajo spolne odnose z moškimi,
zelo promiskuitetne osebe in novorojenčki
HBsAg pozitivnih mater.
10 – 20 % bolnikov s HBV je okuţenih tudi
z virusom hepatitisa C ali pa z virusom
HIV, ker se oba virusa prenašata enako
kot HBV. Vsaka taka dodatna okuţba oteţi
zdravstveno stanje, pogosto se razvije
ciroza in smrtnost je večja.
Je najbolj razširjen virus hepatitisa.
Razširjen je po vsem svetu, domneva se,
da je 350 milijonov ljudi okuţenih s tem
virusom, največ jih ţivi na Kitajskem in
jugovzhodni Aziji. Je vzrok za nastanek
jetrne ciroze in raka na jetrih.
Je majhen DNK virus z ovojnico in sodi v
skupino Hepadnaviridae. Virus ima lahko
tri oblike, a le velika okrogla oblika je
kompleten virus, ostali dve sta le iz
zunanjega
virusnega
ovoja.
V
nukleokapsidi ima molekulo DNK in encim
DNK polimerazo, obkroţa jo kapsida
(HBcAg = kapsidni –capsid- antigen).
Zunanja virusna ovojnica je iz lipida
(HBsAg = površinski –surface- antigen).
Ker ima virus ovojnico, je njegovo popolno
uničenje mogoče le z delovanjem kislin,
baz, z natrijevim hipokloritom ali s
segrevanjem 1 min na 100 °
Klinična slika: inkubacija hepatitisa B
lahko traja tudi do pol leta. Preikterična
faza traja nekaj tednov. Bolniki imajo
nespecifične znake, slabo počutje in
povišano telesno temperaturo. Ikterična in
rekonvalescentna faza trajata tudi več
tednov. V kronično obliko preide do 10 %
odraslih bolnikov in 90% okuţenih otrok.
Cirozo razvije 30 % kroničnih bolnikov.
Zaradi zaščitnega cepljenja je manj HBV
okuţb. Z določanjem količine protiteles
proti HBs antigenu (v IU/ml) preverjamo
učinkovitost vakcinacije.
Epidemiologija in patogeneza HBV:
Naravni tok okuţbe s HBV. Po okuţbi s
HBV nastane akutni hepatitis, lahko brez
simptomov.
Nekateri
ga
prebolijo
(praviloma odrasli), pri drugih preide v
kronično obliko – kar se dogaja zlasti pri
okuţbi otrok v Aziji.
HBV je v vsaki bolnikovi telesni tekočini:
krvi, slini, znoju, semenski tekočini,
likvorju, ascitesu, materinem mleku, urinu,
plevralni tekočini, ţelodčnem soku, solzah
in sinovijalni tekočini v sklepih. Ker je
virusov v krvi največ, se zelo uspešno
prenaša s krvjo in krvnimi pripravki ter
drugimi telesnimi tekočinami, zlasti s
spermo in cervikovaginalnim izcedkom.
Odkar je obvezno testiranje krvi na
HBsAg,
se
ne
pojavljajo
več
potransfuzijski hepatitisi. V razvitem svetu
se obvezno testira tudi nosečnice na
HBsAg s čemer je prekinjen perinatalni
prenos HBV na novorojenčka. Tako je
Laboratorijska
diagnostika
–
uporabljamo zanesljive in hitre teste
Serološka diagnostika – nujna za
diagnozo hepatitisa B. Najvaţnejši je
dokaz površinskega antigena HBsAg.
Uporablja se tudi za vsakodnevno
testiranje krvodajalcev in nosečnic.
Dokaz protiteles – proti antigenu HBs
(anti-HbsAg) nastanejo nekako 6
mescev po okuţbi, so edina zaščitna
protitelesa in ostanejo v krvi desetletja
(Slika 4.1).
Molekularne metode – za določanje
koncentracije virusne DNK (HBV-DNK), ki
jo je mogoče dokazati ţe 7.-14. dan po
okuţbi. To rešuje diagnostične teţave in
16
prikazuje uspešnost
infektivnost bolnika.
zdravljenja,
oz.
redne vsakodnevne higienske navade
vsakega posameznika, splošna higiena,
ustaljeni postopki sterilizacije, dosledno
upoštevanje in izvajanje priporočil in
ukrepov pri ravnanju s krvjo in telesnimi
tekočinami.
Slika 4.1: Dinamika kazalcev okuţbe s
HBV
VIRUS HEPATITISA D - HDV
hepatitis D virus ali hepatitis delta virus
Virus hepatitisa D je zelo neobičajen virus.
Za svojo pomnoţevanje nujno potrebuje
HBV. Uvrščen je v rod Deltavirus, je več
genotipov, nastopa skupaj s HBV. Ima
svoj RNK genom, ki je najmanjši virusni
genom, in zunanjo ovojnico, ki je enaka
lipidni ovojnici virusa hepatitis B (HBsAg).
Človeka lahko okuţi le istočasno s HBV
(koinfekcija) ali nastane superinfekcija:
bolnik s kroničnim hepatitisom B se okuţi
še s HDV. 5 % bolnikov s HBV ima tudi
HDV. Po okuţbi, naj bo koinfekcija ali pa
superinfekcija, ima bolnik, teţjo klinično
sliko in slabšo prognozo.
Hepatitis D je endemičen v mediteranskem
področju in tudi drugje. HDV se prenaša v
endemskih krajih s tesnim stikom v
otroštvu, z iglo pri narkomanih in spolno;
drugje je omejen na ljudi, ki so dobili kri in
krvne proizvode. Z uvedbo nadzora nad
HBsAg v krvi, je prenosa HDV bistveno
manj.
Diagnostika:
S
serološkimi
testi
dokazujejo
protitelesa
proti
HDV,
neposredno pa dokazujemo RNK HDV v
serumu.
Zdravljenje in zaščita Zdravljenje je lahko
uspešno le, če se zdravi istočasno okuţba
s HBV in HDV. Vakcina proti hepatitis B
ščiti tudi proti okuţbi s HDV.
Terapija in zaščita:
Akutna oblika – ni nujno zdravljanje.
Kronična oblika: ozdravitev je večinoma
nemogoča. Fulminantna oblika in teţka
dolgotrajna akutna oblika – terapija z
analogi nukleozidov in interferonom alfa.
Ozdravitev nastopi, ko trajno izgine
HBsAg (Slika 4.2) in je v serumu trajno
negativen HBV-DNK.
Slika 4.2: HBs antigen – antigen virusne
ovojnice
Zaščita: vakcinacija je edina učinkovita
zaščita pred okuţbo s HBV. Uporablja se
rekombinantna
vakcina,
ki
vsebuje
rekombinantni HBsAg. Daje se trikrat po
shemi: 0,1,6-12 mesci. Primerna je za vse
starosti.
Ko se pojavijo anti-HBs
protitelesa, je zaščita popolna
VIRUS HEPATITISA C - HCV
Virus hepatitisa C je bil odkrit šele
nedavno. Z njim je okuţenih več kot 170
milijonov ljudi, v Mediteranu 2 %, v
nekaterih afriških drţavah do 15 %. Je
glavni vzrok za cirozo in karcinom jeter.
Virusi hepatitisa C sodijo v druţino
Flaviviride. Razdeljeni so v 6 tipov in v več
kot 70 podtipov. HCV je majhen in okrogel,
ima RNK in lipidno ovojnico, zaradi česar
je zelo občutljiv na zunanje vplive in visoko
Hepatitis B in zdravstveni delavci
Okuţba s HBV je razširjena med ljudmi (2
% pri nas). Virus preţivi zunaj telesa na:
instrumentih, površinah, je relativno
odporen na razkuţila. Medicinsko osebje
mora biti zaščiteno s cepivom in zaščito je
treba periodično preverjati. Za primer
incidenta, mora biti določeno kako se
postopa. Osnova zaščite pred okuţbo so
17
temperaturo. Prenos okuţbe je samo
parenteralno; zatorej so izpostavljeni
odvisniki, ki si mamila vbrizgavajo, bolniki
na hemodializi in medicinsko osebje.
Odkar se kri od krvodajalcev testira, ni več
potransfuzijskih
hepatitisov.
Ker
ni
uspešne zaščite s cepivom, je edina
moţna zaščita pred okuţbo uporaba
osebne zaščite, splošna higiena, ustaljeni
postopki
sterilizacije,
dosledno
upoštevanje in izvajanje priporočil in
ukrepov pri ravnanju s krvjo in telesnimi
tekočinami.
Potek obolenja: 80 % bolnikov je
asimptomatskih ali imajo blago obolenje.
Klinično manifesten akutni hepatitis se
večinoma pojavi 4-6 tednov po transfuziji.
Četrtina teh dobi zlatenico. 25 % spontano
ozdravi – spontano izgubijo HCV-RNK iz
krvi. 75 % jih preide v kronični hepatitis C
– od teh jih 20 % dobi cirozo. Terapija:
interferon alfa + ribavirin
Diagnostika: serološki testi - določitev
anti-HCV in neposredni - določitev HCVRNK v krvi – za kontrolo uspeha
zdravljenja.
18
Tabela 4.1: Značilnosti okuţbe s posameznimi povzročitelji virusnega hepatitisa.
Povzroči
telj
virusneg
a
hepatitis
a
Vir okuţbe
Pot prenosa
Način
prenosa
Kronična
okuţba
Ig
zaščita
Cepiv
o
ne
da
da
da
da
da
da
ni
ne
okuţena
Virus
hepatitis
aA
iztrebek
fekalno-oralno
voda/hrana,
s človeka na
človeka
(HAV)
Virus
hepatitisa
B
kri in
nekatere
druge telesne
tekočine
izpostavljena
koţa/sluznica
spolni stik,
okuţene igle,
transfuzija,
z matere na
otroka
(HBV)
okuţene igle,
Virus
hepatitisa
C
kri in
nekatere
druge telesne
tekočine
izpostavljena
koţa/sluznica
transfuzija,
spolni stik,
učinkovit
a
z matere na
otroka
(HCV)
Virus
hepatitisa
D
kri in
nekatere
druge telesne
tekočine
izpostavljena
koţa/sluznica
iztrebek
fekalno-oralno
transfuzija,
okuţena igla,
da
ne
ne
ne
ne
ne
spolni stik,
z matere na
otroka
(HDV)
Virus
hepatitisa
E
okuţena
voda/hrana
(HEV)
19
Slika 5.1: Prikaz dinamike glavnih
kazalcev okuţbe
V. VIRUS HIV- Skupina Retroviride
HIV = virus
človeške
pomanjkljivosti
(angl.
Immunodeficiency Virus).
imunske
Human
Leta 1981 so ugotovili novo bolezen, aids
(angl. Acquired Immunno Deficiency
Sydrome – sindrom pridobljene imunske
pomanjkljivosti). Dve leti kasneje so
osamili tudi povzročitelja te bolezni.
V skupini Retroviride so človeški in ţivalski
virusi, a za ljudi je najvaţnejši virus HIV,
poznamo 2 tipa. Vsak ima tudi številne
podtipe, njihova struktura se kar naprej
spreminja.
Naravni potek okuţbe pri bolnikih brez
proti-retrovirusnega zdravljenja. Okuţbi
sledi masivna viremija z akutnim HIV
sindromom. Telo odgovori s tvorbo
protiteles (serokonverzija) in sproščajo se
citokini, ki jih tvorijo napadeni limfociti T.
Pribliţno ţe v 6 mesecih po okuţbi, ko se
virus stalno razmnoţuje, zelo naraste
mnoţina HIV v krvi – govorimo o večanju
virusnega bremena. Pri pribliţno polovici
okuţenih s HIV se koncentracija T
limfocitov postopoma zmanjšuje (50-80
celic/mm3/leto) in po 8 do 10 letih pade na
vrednost: 200 limfocitov T /μL krvi – pri
tej vrednosti limfocitov se začne aids.
Vsi imajo enak način prenosa: s spolnimi
odnosi, s krvjo, z matere na otroka in z
inokulacijo (nedovoljene droge; z vbodom
pri delu v zdravstvu). Povzročata okuţbo,
ki se, če je ne zdravimo, konča z razvojem
aidsa in s smrtjo.
Sestava virusa: Zreli virus je okrogle
oblike. Virusna sredica ima RNK, encime
in kapsido (polipeptidi p7, p24, p17).
Obdaja ga lipidna ovojnica (gp120, gp41).
Ker ima ovojnico, je občutljiv za kemijske
agense.
Akutni HIV sindrom: Lahko se pojavi (v
50-90 %) štiri tedne po okuţbi. Bolezen
poteka
neznačilno:
podobno
kot
infekcijska
mononukleoza:
povišana
telesna temperatura, povečane bezgavke,
bolečine v ţrelu, izpuščaj itd., bolnik je
kuţen. Nekateri bolniki imajo tudi
nevrološke simptome. Akutni HIV sindrom
je samozajezitvena bolezen, ki običajno
traja 2 do 3 tedne. Temu sledi klinična
latenca, ko je bolnik kuţen, virus se mnoţi
in hitro se tudi spreminja, levkocitov je vse
manj, sprejemljivost za razne okuţbe je
vse večja.
Patogeneza: HIV najprej okuţi celice
limfatičnega tkiva (bezgavke, vranice,
kostni mozeg, v črevesni steni), potem še
vse ostale organe. Po vstopu v telo se HIV
pritrdi s svojimi gp120 na celice, zlasti
limfocite T-pomagalke in makrofage, ki
imajo receptorje CD4+. Virusna RNK se s
pomočjo encima reverzne transkriptaze
prepiše v DNK in vgradi v genom
napadene celice. Potem se začne hitro
mnoţiti, ker telo v zgodnji fazi okuţbe še
ne tvori protiteles. Prisotnost HIV je
mogoče dokazati ţe 4 – 11 dan po
okuţbi v
krvi, spermi, urinu, brisu
noţnice, materinem mleku (Slika 5.1).
Značilne so oralne spremembe pri HIV:
oralna kandidoza, lasasta levkoplakija
(virus Epstein-Barr), Kaposijev sarkom
(virus herpes 8), herpes zoster, oralne
ulceracije,
nekrotizirajoči
ulcerativen
gingivitis.
20
Verjetnost prenosa HIV po enem
spolnem odnosu z okuţeno osebo ali po
incidentu z okuţenim materialom:
-
pri enem nezaščitenem spolnem stiku
je povprečno tveganje: 0,15%,
-
politje
okuţene
sluznicah: 0,1%,
-
souporaba igel in brizg med i.v.
narkomani: 0,7%,
-
moţnost prenosa po vbodu z votlo iglo,
v kateri je okuţena kri: 0,33%,
-
krvi/sperme
celotne populacije, v Avstriji opravi tako
testiranje vsaj 8 % prebivalstva na leto.
Med bolniki, katerih okuţba je na novo
zabeleţena, so tudi takšni, ki so se okuţili
pred 15 ali 20 leti. Med bolniki pa je pri nas
velik deleţ moških, ki imajo spolne odnose
z moškimi, saj predstavljajo kar 76odstotni deleţ. "Mlajši pridejo do nas v
zgodnejših
fazah
okuţbe,
starejši
večinoma šele, ko jih priţene bolezen,“
nam je povedal prof. Tomaţič iz
Infekcijske klinike v Ljubljani.
po
Epidemija okuţbe s HIV je postala eden
glavnih »ubijalcev« mladih ljudi v skoraj
vseh deţelah sveta. Epidemija bo med
nami še veliko let. Vsi zdravstveni delavci,
ne glede na mesto delovanja, morajo biti
usposobljeni in pripravljeni na zdravstveno
oskrbo takih bolnikov.
transfuzija okuţene krvi: 90-100%.
Ali se da vplivati na preţivetje?
Da, z doslednim protiretrovirusnim
zdravljenjem.
Z
zaščito
pred
oportunističnimi
okuţbami,
npr:
Pneumocystis carinii,
Mycobacterium
avium in CMV pljučnico ter mnogimi
drugimi povzročitelji. Bolniki, za katere
skrbi osebje, ki ima izkušnje na tem
področju, imajo tudi daljše preţivetje.
Zaščita: ABC – abstinenca, bodi zvest,
kondom - in testiranje na HIV.
Slovenija ne izstopa v primerjavi z drugimi
evropskimi drţavami po številu okuţenih z
virusom HIV. Do leta 2001 so pri nas na
novo zabeleţili letno po 15 okuţenih, v
obdobju 2002 do 2004 po 25 novih okuţb,
med 2005 in 2007 po 35 novih okuţb na
leto. V letu 2008 je bilo na novo odkritih 46
oseb in v letu 2009: 49 oseb, kar je 30odstoten porast v primerjavi z leti 20052007.
Sedaj na Infekcijski kliniki v Ljubljani
spremljajo skupno 280 okuţenih oseb.
Zaradi okuţbe z virusom HIV in aidsa
zdravijo skupno 210 oseb. Doslej je ta
bolezen zahtevala pri nas 130 ţivljenj.
Letno opravi testiranje 1,5 odstotka
21
VI. VIRUSI, KI POVZROČAJO črne
koze in papilome
VIRUS ČRNIH KOZ ali virus variole
(Poksvirusi).
postopkom na ţalost ni mogoče razlikovati
posameznih vrst iz druţine Poxviridae, kar
bi bilo morda potrebno v primeru
bioterorizma. Za tak primer je sedaj PCR,
ki je hitra in občutljiva metoda.
Virus črnih koz je največji virus, ima DNK
genom in ovojnico. Obolenje variolo ali
črne koze povzroča samo pri ljudeh.
Sodi v druţino Poxviridae, kjer je več
rodov virusov, ki povzročajo okuţbe pri
ţivalih. Zadnji zabeleţen prirodni primer
črnih koz (angl. smallpox) je bil leta 1977 v
Somaliji. Bolezen je izkoreninjena od leta
1980, kar pomeni, da tega virusa ni več
med ljudmi in naravna okuţba ni več
mogoča. Virus variole skrbno hranijo še v
dveh laboratorijih (v ZDA in Rusiji), tako,
da bi vsak pojav te okuţbe pomenil
bioterorizem ali laboratorijsko nesrečo.
ČLOVEŠKI PAPILOMAVIRUSI (HPV)
Ime prihaja iz latinske besede papilla
(bradavica) in oma (tumor). Te viruse
najdemo pri večini sesalcev in ptic. So
DNK virusi brez ovojnice. Razdeljeni so v
več kot 100 genotipov. Genotipi, ki so
pomembni v humani medicini, so humani
virusi papiloma (HPV). Za odkritje
vzročne povezanosti med okuţbo s HPV
in rakom na materničnem vratu je nemški
znanstvenik dobil leta 2008 Nobelovo
nagrado.
Slika 6.1: Koze - mehurčki na koţi
Posamezni rodovi HPV izberejo za svojo
nastanitev le določeni epitel v človekovem
telesu. V rodu alfa je 40 genotipov, ki se
najraje naselijo na sluznicah.
Slika 6.2: Bradavice na spolovilu
Klinika: virus vstopa skozi dihala in ranice
na koţi. Po viremiji vstopi v organe in
koţo. Nastane visoka temperatura,
mehurčki po koţi, ki so enaki, preidejo v
ulceracije, v kruste in odpadejo v 4 tednih.
Proti črnim kozam je bilo narejeno prvo
uspešno cepivo, ki se ga več ne uporablja
od osemdesetih let, tako, da je sedaj
večina ljudi na Zemlji občutljivih za črne
koze. Virus se je širil s slino obolelega, je
bil v vsebini mehurčka, krustah in 14 dni
na predmetih okoli obolelega. Ker je virus
črnih koz zelo kuţen virus, je vsako
kuţnino, kjer bi lahko pomislili na to
okuţbo, treba pregledovati v laboratorijih
najvišje, to je 4. varnostne stopnje.
Diagnostika:
elektronskim
Visoko rizični genotipi so povezani z
nastankom raka na materničnem vratu,
večino rakov anusa, penisa, noţnice,
vulve in v 20 % za raka v ustih. Nizko
rizični genotipi so povezani z nastankom
vseh genitalnih bradavic in papilomov na
glasilkah. HPV iz drugih rodov povzročajo
različne benigne in maligne spremembe
na koţi.
pregled
postruţka
z
mikroskopom;
s
tem
22
Občutljivost HPV za razkuţila: so dobro
občutljivi za razkuţila, npr. 1 % natrijev
hipoklorid in 2 % glutaraldehid. Uniči jih
toplota (65°C v 30 min). Dlje časa preţivijo
na tleh in površinah; to je vaţno zlasti, kjer
je več ljudi: v telovadnicah, športnih klubih,
skupnih prhah.
mogoče s citološkim testom Papanicolau
(test PAP) ugotavljati pojav prekancerozne
oblike. S tam se uspešno zmanjšuje
pogostost tega raka. Dokazano je, da brez
okuţbe s HPV visokega rizika ni raka na
materničnem
vratu.
Najpogostejši
povzročitelj je HPV 16, sledijo genotipi
HPV 18 in drugi.
Okuţba nastane, ko HPV vstopi skozi
okvarjen povrhni sloj v bazalne celice koţe
in sluznic (navadno so to mikroskopsko
majhne ranice). Tu se virusna DNK vgradi
v DNK bazalnih celic (integracija). To je
ključni dogodek pri nastanku raka, ki pa se
dogodi samo pri genotipih visokega rizika,
med njimi sta najpogostejša HPV 16 in
HPV 18. Pri nastanku raka so pomembni
tudi dodatni rakotvorni dejavniki, kot so
cigaretni dim, sevanje in različni kemijski
agensi.
Genitalne bradavice so posledica okuţbe
z genotipi nizkega rizika. Najpogostnejša
povzročitelja sta HPV 6 in HPV 11.
Pogostnost genitalnih bradavic je v
stalnem porastu. Lahko so to šiljaste
bradavice, lahko so ploščate ali pa
obseţni ploščati kondilomi.
Ploščati papilomi so lahko tudi na
glasilkah. Povzročitelja sta genotipa HPV
6 in HPV 11. Običajne bradavice (verruca
vulgaris) so najpogostejše benigne
spremembe, ki jih povzročajo genotipi
HPV 2, HPV 27 in HPV 57.
Različni rodovi HPV se prenašajo različno,
v glavnem z intimnim kontaktom koţe in
sluznic, najpogosteje z vaginalnim in
analnim
spolnim
odnosom.
Z
orogenitalnim kontaktom se lahko HPV
prenese tudi na sluznico ustne votline.
Prevalenca okuţbe s HPV je od 2-44 %.
Večina ţensk ima okuţbo z genotipi HPV
visokega rizika, ki pa je prehodna in le pri
10 % se razvije trajna navzočnost virusa
HPV in pri teh se lahko razvije rak. Pri
moških
je
navzočnost
HPV
asimptomatska in so glavni prenašalci teh
virusov.
Laboratorijska diagnostika je mogoča z
molekularnimi metodami. DNK HPV je
mogoče dokazati v brisu postrgane
površine. Običajno se dokazuje samo
okuţba s 13 visoko rizičnimi genotipi in 5
genotipi nizkega rizika.
Zdravljenje,
preprečevanje.
Večina
okuţb s HPV mine spontano. Preventiva je
ista kot pri večini spolno prenosljivih okuţb
in temelji na ABC načelih: A- (angl.
Abstinenca = odloţitev spolnih odnosov),
B – (angl. Be faithful = bodi zvest), C
(angl. Correct and consistent condome
use =
pravilna in dosledna uporaba
kondoma).
Drugi rodovi HPV se v glavnem prenašajo
z neposrednim fizičnim stikom koţe s koţo
osebe, ki ima npr. koţne bradavice, kar
se navadno dogodi v otroštvu. Ti virusi se
verjetno vse ţivljenje zadrţujejo v koţi v
koreninicah dlak.
Vakcina. V zadnjih letih je narejena
učinkovita zaščita pred okuţbo s HPV. Na
trgu sta dve vakcini: dvovalentna z
genotipoma HPV 16 in HPV 18 in
štirivalentna z genotipi HPV 16, HPV 18,
HPV 6 in HPV11. Obe vakcini vsebujeta
kapside
HPV,
pridobljene
z
rekombinantnimi tehnikami. Te beljakovine
nimajo virusne DNK, se ne morejo
razmnoţevati in ne povzročiti okuţbe.
Vakcina spodbudi nastanek protiteles IgG
proti genotipom, ki so v vakcini.
Najprimernejši čas za cepljenje proti HPV
Klinična slika. HPV je lahko kratkotrajno
in prehodno navzoč ali pa povzroči rakasto
tvorbo; vse je odvisno od epitela okuţene
sluznice in od imunskega stanja gostitelja.
Najpogostejše so bradavičaste tvorbe na
koţi, nastanek raka je razmeroma redek
pojav.
Rak na vratu maternice je pri ţenskah na
drugem mestu po pogostnosti (prvi je rak
na dojki). Nastane zaradi okuţbe z
genotipi HPV visokega rizika. Zaradi
relativno dolgega premalignega stanja je
23
starima od 9-26 let. Ker vakcina ščiti le
pred določenimi genotipi HPV,
je
dosedanji
standardni
nadzor
za
preprečitev rakaste rasti na vratu
maternice še vedno potreben.
je doba pred prvim spolnim odnosom ne
glede na starost. Dvovalentna vakcina je
namenjena preprečevanju nastanka raka
na vratu maternice pri dekletih, starih od
10 – 25 let. Vakcinacija z štirivalentno
vakcino je namenjena obema spoloma,
24
VII. VIRUSI GASTROENTERITISA
RNK genom. V telo vstopajo skozi sluznico
prebavil – torej gre za fekalno-oralno
okuţbo. Vsi so »majhni okrogli virusi«.
V Sloveniji so okuţbe z rotavirusi zelo
pogoste. Prenos okuţbe preprečujemo s
pogostim in pravilnim umivanjem rok.
Diagnostika: ELISA, PCR, dokaz virusa v
fecesu z elektronskim mikroskopom.
Cepivo proti okuţbi z rotavirusi je
namenjeno majhnim otrokom; začetek
ceplenja je od 6. tedna do 6. meseca
starosti.
ROTAVIRUSI –
Poznamo A,B,C serotipe. Povzročajo
obolenja pri ljudeh in ţivalih. Razširjeni po
vsem svetu, najdemo jih v pitni in odpadni
vodi. Najbolj dovzetni in ogroţeni so zelo
majhni otroci, predvsem mlajši od 3 let.
Prenos: fekalno- oralno. Obolenja
nastopajo sporadično in tudi v obliki
epidemij (Slika 7.1).
ASTROVIRUSI –
Značilno so povezani z drisko pri malih
otrocih. Ti virusi so odporni na detergente.
Prenos je fekalno-oralen, z umazanimi
rokami, s posrednim stikom, z vodo in
hrano. Pojavljajo se sporadično in v
epidemijah, zlasti v šolah, vrtcih in
domovih za ostarele. Okuţbe se pojavljajo
pozimi.
Okuţba z rotavirusi se kaţe kot driska,
bruhanje, krčevite bolečine v trebuhu in
vročina, lahko se pojavijo tudi prehladni
znaki. Bolezenski znaki se pojavijo v enem
do treh dni po okuţbi. Obolenje povprečno
traja 5 do 7 dni, pri odraslih lahko poteka
brez znakov. Povzročajo okoli 50 % drisk,
ki zahtevajo bolnišnično zdravljenje.
Viruse uniči 70 % alkohol.
KALICIVIRUSI: norovirusi in saprovirusi
Kalicivirusi je druţina virusov, ki zdruţuje
noroviruse in saporoviruse, ki pri ljudeh
povzročajo akutni gastroenteritis s kratko
inkubacijo (4-48 ur) in kratkim trajanjem.
Slika 7.1: Rotavirusi
Ljudje se počutijo zelo bolne in bruhajo
večkrat tekom dneva, večinoma so bolni
le dan ali dva dni. Značilno je, da ljudje,
kljub driski in bruhanju, ne morejo popiti
dovolj tekočine, kar jim daje še dodatno
občutek slabosti.
Okuţba se širi aerogeno, fekalno-oralno:
z zauţitjem hrane in pijače, ki je
kontaminirana
z
kalicivirusi
in
z
dotikanjem površin, ki so okuţene s temi
virusi. Pojavlja se epidemično. Epidemije
kalicivirusov se pojavljajo tudi v Sloveniji.
25
VIII. Skupine virusov, ki povzročajo klopni
meningoencefalitis, otroško ohromelost,
steklino, virusne vročice in hemoragične
mrzlice
Enterovirusi:
poliovirus, coxsackievirus in echovirus
V rod Enterovirusi sodijo: poliovirus (virus otroške
ohromelosti), coxsackievirusi A, B in echovirus.
Skupine, ki jih tu navajamo imajo številne
predstavnike. Mnogi povzročajo okuţbe tudi pri
ţivalih. Navedli bomo le nekatere. Izbrali smo
take, ki povzročajo zelo teţke okuţbe pri ljudeh,
so razširjeni po vsem svetu oz. se pojavljajo tudi v
Sloveniji (Tabela 8.1). Vsi imajo RNK genom. Vsi
ti virusi so zelo kuţni in zahtevajo za varno delo
laboratorije najvišje varnostne stopnje in obvezno
osebno zaščito
Enterovorusi imajo RNK, so majhni in brez
ovojnice. Odporni so na kislo okolje in nekatere
encime, tako, da lahko preidejo skozi ţelodec in
dvanajstnik. Odporni so tudi na 70 % alkohol, eter
in detergente. Dolgo se zadrţujejo v vodi.
Rezervoar teh virusov je samo človek. Izvor
okuţbe je nosni izloček in iztrebek (feces); vstop
skozi usta ali z aerosolom. Razmnoţujejo se v
steni črevesja in lahko vstopijo tudi v organe v
telesu.
Flaviviridea V druţino Flaviviridae sodijo virusi, ki
povzročajo pri ljudeh klopni meningoencefalitis in
vročice kot so rumena mrzlica in denga.
Flavivirusi imajo genom z RNK, virus pa obdaja
lipidna ovojnica. Nekatere prenašajo klopi, druge
komarji.
Poliovirus – virus otroške ohromelosti
Poznamo 3 tipe: 1, 2, 3. Vsi trije tipi lahko
povzročijo otroško ohromelost (paralizo) ali
poliomielitis. Posledice okuţbe so lahko različne:
od blage oblike brez znakov okuţbe do paralitične
oblike. Posledice so lahko za vedno, npr.
skrajšana noga.
Virus klopnega meningoencefalitisa
Preneša ga okuţen gozdni klop Ixodes ricinus
(Slika 8.1). Endemičen je v Evropi in Aziji.
Razširjen je tudi v Sloveniji. V Evropi zboli okoli
2500 ljudi na leto. Smrtnost je 1-2 %. Imamo
zaščitno cepivo.
Virus vstopi skozi usta, v sluznični epitelij farinksa
in črevesne stene, kjer se razmnoţuje
(asimptomatska oblika: 95 %). Redkokdaj gre
naprej skozi steno črevesa v kri in v osrednje
ţivčevje in hrbtenjačo. Obolenje se lahko kaţe
takrat kot ohromelost posamezne okončine (Slika
2). Teţke paralitične oblike, kjer so prizadete
dihalne mišice, so redke = 0,1-1% (bulbarna
oblika poliomielitisa).
Slika 8.1: Klop Ixodes ricinus
Slika 8.2: Otroci po okuţbi s poliovirusom
Virus rumene mrzlice
V prodročju ob ekvatorju v Afriki in Juţni Ameriki
prenaša virus rumene mrzlice komar Aedes
aegypti. Po kratki inkubaciji 3-6 dni se bolezen
začne z visoko vročino, hudimi bolečinami,
bruhanjem, nastane zlatenica in krvavitve v koţo.
Imamo uspešno cepivo priti rumeni mrzlici.
Virus denga
Je razširjen po vsem svetu. Vsako leto zboli okoli
50 milijonov ljudi. Prenašalec virusa je komar
Aedes aegypti. Ni zaščitnega cepiva.
Virus je razširjen povsod kjer je slaba higiena in
revščina, saj imajo tam ţe 5-letniki protitelesa.
26
Kjer je dobra higiena otroci nimajo zaščitnih
protiteles. Okuţbe so zlasti poleti. Virus se izloča
z iztrebki, prenaša se v stiku človek-človek, širi se
tudi z okuţeno vodo in neopranim sadjem.
Okuţbo uspešno preprečujemo z obveznim
cepljenjem z mrtvim Salkovim cepivom.
domačem psu hrano, zato se stepeta, ga ugrizne
in tako je pes okuţen.
Okuţena domača ţival lahko ugrizne ljudi in jih
okuţi s slino, kjer je obilo virusa. V razvitih
drţavah polagajo in trosijo cepilne vabe z letali,
da bi precepili lisice in preprečili širjenje okuţbe
na domače ţivali in ljudi. To uspešno delajo
veterinarji tudi pri nas.
Okuţbe s coxackievirusi in ehovirusi
Slika 8.3: Bolnik okuţen s steklino v krču
Okuţijo lahko poleg prebavne poti tudi druge
organe: meninge, osrednje ţivčevje, miokard,
perikard, dihala, koţo in očesno veznico. Lahko
pride do pareze, paraliz, do bruhanja, driske in
splošne slabosti, ali do točkastih krvavitev v koţi
in očesni veznici.
Coxackievirusi skupine A povzročajo herpangino
z drobnimi mehurčki v ustih, medtem ko
coxackievirusi skupine B navadno povzročajo
miokarditis, bolečino rebrnih mišic in gripi
podobnega
obolenja.
Določeni
serotipi
coxackievirusov povzročajo bolezen dlani, stopal
in ust, ki se kaţe kot razjede v ustih in ţrelu ter
mehurčki na dlaneh in stopalih; obolenje je blago
in mine v nekaj dneh. Človeški echovirusi
povzročajo izpuščaj z vročino, drisko in
konjunktivitis.
V svetu umre 30.000-50.000 ljudi na leto zaradi
stekline. Po ugrizu stekle ţivali potuje virus
stekline po ţivčnih vlaknih v moţgane kjer končno
nastane encefalomielitis, ki je vzrok smrti.
Inkubacija je 14 - 90 dni, lahko celo 1 leto.
Obolenje se kaţe kot močan krč, ki zajame
najprej obrazne mišice in onemogoči poţiranje,
zato se iz ust cedi slina. Sledi tetanični krč še
ostalih mišic, zastoj dihanja in nastopi smrt (Slika
8.3). Od leta 1953 v Sloveniji ni več stekline pri
ljudeh.
Diagnostika. Viruse so iz ţrela, fecesa in likvorja
osamili na celičnih kulturah oz. na sesnih miškah.
S hitrimi testi je mogoče dokazovati virusni
genom, a s serološkimi testi specifična
protitelesa.
Takoj po ugrizu stekle ţivali je mogoče s
cepljenjem preprečiti potovanje virusa po
ţivcih v moţgane in nastanek stekline. Brez
cepljenja je okuţba smrtna
Virus stekline
Virus stekline (Druţina Rhabdoviridae) ima obliko
metka; ima RNK genom in ovojnico. Razdeljen je
v 7 genotipov. Tip 1 je klasični tip in je razširjen
po vsem svetu v netopirjih. Bolezen je zoonoza.
Obolijo lahko tudi domače ţivali. Urban steklino
prenašajo stekli psi, silvatično (gozdno) steklino
pa stekle lisice.
Virusi hemoragičnih mrzlic
Arenaviridea so RNA-virusi z lipoproteinsko
ovojnico. Sem sodijo različni virusi, ki pri ljudeh
povzročajo
hemoragične
vročice.
Prirodni
gostitelji teh virusov so asimptomatski okuţeni
glodavci. Ljudje se okuţijo ob kontaktu z
ţivalskimi izločki.
Pasteur je 1884. leta uspešno oslabil virus (nastal
je virus fixe) in uspešno cepil prvega človeka.
Obolela ţival spremeni svojo naravo: divja se
obnaša kot domača, pride k hiši, vzame
27
Mrzlico Lassa povzroča virus Lassa in je
edemična v zahodni Afriki: Gvineji, Liberiji, Sierri
Leone in Nigeriji. Naravni gostitelj so podgane in
drugi glodavci. Smrtnost je do 50 %. Njeni
simptomi so lahko dokaj nespecifični in podobni
malariji, tifusni vročici, ali rumeni mrzlici. V Juţni
Ameriki povzročajo hemoragične mrzlice sorodni
virusi: virus Machupo v Boliviji in virus Junin v
Argentini in virus Guanarito. Pred okuţbo varuje
samo preventivno ravnanje.
hemoragično mrzlico z renalnim sindromom.
Rezervoar so poljske miši, podgane in voluharice.
Človek se okuţi z dotikom izločkov okuţenih ţivali
in z vdihavanjem prahu z okuţenimi izločki
glodavcev (Slika 8.4). Okuţba je tudi v Sloveniji.
Slika 8.4: Gozdna miška Apodemus flavicollis –
prenašalka hantavirusa Dobrava
Bunyaviridae je druţina, ki zdruţuje različne
RNK-viruse, katerih rezervoar ali naravni gostitelji
so različne ţivali. Sem sodijo tudi virusi iz roda
Nairovirus, ki jih prenašajo klopi in virusi iz roda
Hantavirus, ki povzročajo hemoragično mrzlico z
renalnim sindromom.
Filoviridea – RNK-virusi. Razširjeni so v
subsaharskem delu Afrike. Rezervoar ni poznan
(verjetno netopirji, ki jedo sadje), nimajo vektorja,
obolevajo tudi opice. Ne širijo se kapljično.
Prenos med ljudmi je z neposrednim stikom, z
okuţeno krvjo, telesnimi tekočinami in okuţenimi
iglami. To so hemoragične mrzlice, ki potekajo
akutno, imajo visoko smrtnost. Sem sodita: Virus
Marburg in virus Ebola, ki povzročata redke, a
zelo nevarne epidemije v Osrednji Afriki z visoko
stopnjo smrtnosti: 50-90%.
Kongo-krimska hemoragična mrzlica, prenaša
jo klop, a obolevajo ţivali in ljudje. Bolezen se
začne nenadoma z visoko temperaturo,
bolečinami in krvavitvami. Prenos na človeka je
mogoč tudi z aerosolom in stikom z bolnikovo
krvjo. Pomembno je zaščititi bolniško osebje z
masko in rokavicami. Bolezen je endemična tudi
na Kosovu.
Hantavirusi – več vrst virusov iz te skupine
povzroča okuţbo pri ljudeh, npr. virus Dobrava:
28
Tabela 8.1: Virusi z RNK genomom, ki povzročajo vročice, meningitis, encefalitis in
hemoragične mrzlice
Ime virusa
Druţina/ Rod
Virus klopnega
meningoencefalitisa
Virus rumene mrzlice
Bolezen
Klopni meningoencefalitis
Flaviviridea
Rezervoar / Način okuţbe
Cepivo
Rezervoar so glodavci in okuţeni
klopi; okuţba s pikom okuţenega
klopa
DA
rumena mrzlica
Komar Aedes aegypti
Virus denge
Denga
-
Otroška ohromelost ali
poliomielitis
Poliovirus
Picornaviridea,
Enterovirus
Coxackievirusi A,B
DA
Meningitis, perikarditis
Rezervoar virusa je samo človek.
DA
Izvor okuţbe je izloček iz nosu in
iztrebek; vstop skozi usta ali z
aerosolom
-
Echovirusi
Virus stekline
Rhabdoviridae
Steklina / encefalomielitis
Virus mrzlice Lassa
Mrzlica Lassa
Virus Machupo
Mrzlica Machupo
Virus Junin
Arenaviridea
Virus Guanarito.
Stekle lisice; ugriz in prenos
virusa v slini v ranjeno mesto
Okuţeni glodavci; stik z kuţnimi
izločki glodavcev
Bunyaviridae /
-
Mrzlica Junin
-
Mrzlica Guanarita
Rezervoar: poljske miši.
Virus Dobrava
DA
Hemoragična mrzlica z
renalnim sindromom
-
Okuţba aerogena in stik z iztrebki
okuţenih glodavcev
Hantavirus
Rezervoar so klopi.
Virus Kongo-Krimske
hemoragične mrzlice
Bunyaviridae /
Kongo-krimska
hemoragična mrzlica
Okuţba: pik okuţenega klopa; s
stikom z bolnikovo krvjo,
aerosolom
Ebola
Rezervoar ni poznan. Okuţba z
afriškimi zelenimi opicami.
Direkten stik z okuţeno krvjo.
Nairovirus
Virus Ebola
Filoviridea
Virus Marburg
Vročica Marburg
29
-
-