Odvetniška pisarna Zidar Klemenčič proti novinarki Dela

Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev
Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik),
Davorin Koron, Nada Ravter, Vasja Jager, Jernej Rovšek, Lea Širok (člani), je na seji 7. maja 2014 v
primeru Odvetniška pisarna Zidar Klemenčič proti novinarki Dela Mileni Zupanič ugotovilo, da
novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Odvetniška pisarna Zidar Klemenčič proti novinarki Dela Mileni Zupanič
Pritožnica Odvetniška pisarna Zidar Klemenčič (v nadaljevanju OP ZK) trdi, da je novinarka Milena
Zupančič v članku Adacta na tožilstvu ad acta in napovedniku Ali konflikt interesov odvetnikov
ogroža tožbe Vzajemne ter na spletni strani www.delo.si 22. 10. 2013, pa tudi s člankom Dvom o
osebnem in poklicnem poštenju odvetnikov, z napovednikom Primer Nekrep in odvetniki ter
spletnim člankom in istoimenskim napovednikom Etična komisija: Zidar Klemenčič Penko kršila
kodeks, 23. 10. 2013 pa tudi s člankom Odvetnica Nina Zidar Klemenčič zaračunala preveč ter
spletnim prispevkom Zidar Klemenčičeva zaračunala preveč, vrnila po treh letih, 24. 10. 2013,
potem s člankom Odvetniški organi so samostojni in neodvisni ter spletnim besedilom Pritožba zoper
Zidar Klemenčičevo in Penka na odvetniški zbornici, v Delu in na njegovi spletni strani 26. 10. 2013
ter s člankom z naslovom Objavljamo dokumente, bralec naj presodi in njegovi spletni različici
Zidar Klemenčič & Penko: črno na belem 7. 11. 2013 grobo posegla v pravice Nine Zidar Klemenčič
in OP ZK, saj sta bila prizadeta njen ugled in dobro ime. Pritožnica zato meni, da je novinarka kršila
več členov Kodeksa novinarjev Slovenije, hkrati pa opozarja, da je treba vse članke jemati kot
celoto. Pri tem pritožnica navaja trditve, ki so po njenem neresnične in zavajajoče.
Popolna laž je po trditvah pritožnice izjava Petra Pustatičnika (nekdanjega člana uprave Vzajemne),
da je Odvetniška pisarna Zidar Klemenčič, ki zastopa Vzajemno v postopku proti njemu, v konfliktu
interesov, ker da je leta 2009 zastopala Boštjana Averja - tedaj predsednika uprave. (Zapisano, da
je »odvetniška pisarna« pomagala Averju pri komunikaciji s policijo o spornih poslih, ki sem jih
prijavil policiji aprila 2009, piše Pustatičnik.« op. NČR). Z navedbo neresničnih navedb je novinarka
po trditvi pritožnice kršila 1. člen,( Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se
izogibati napakam. Svoje napake — četudi nenamerne — mora priznati in popraviti), z objavo
nekorektnih dejstev ob obstoju konflikta interesov s strani Nine Zidar Klemenčič pa tudi 2. člen
kodeksa, (Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in
dejstev). Ker je bila pred objavo seznanjena s pravimi podatki, pa je svoje kljub temu objavila kot
dejstva in ne kot mnenje, je kršila tudi 3. člen (Novinar mora pri objavljanju informacij, ki
vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem
prispevku, sicer pa takoj, ko je mogoče) in 5. člen KNS (Ko novinar objavlja nepotrjene informacije,
govorice ali ugibanja, mora na to opozoriti. Kot navaja pritožnica, Petra Pustatičnika Vzajemna prek
OP ZK toži v štirih zadevah. Pisarna je zastopanje Vzajemne prevzela šele po pooblastilu izredne
uprave, Vzajemne pa ni zastopala v času, ko je bil član uprave Boštjan Aver, niti ni zastopala njega
osebno. Ni mogoče govoriti o konfliktu interesov, kar je potem, ko je Peter Pustatičnik prijavil Nino
Zidar Klemenčič odvetniški zbornici, ugotovil tudi zborničin disciplinski tožilec, ki je prijavo zavrgel.
Zato, ker novinarka neetično povzema Pustatičnikove izjave, naj bi bil kršen 2. člen (nekorektno in
osebno žaljivo poročanje). Novinarka po mnenju pritožnice ni opozorila na konflikt interesov Petra
Pustatičnika, ki ga Vzajemna prek OP ZK toži v štirih zadevah, in tako zamolčala, da gre pri tem za
njegov osebni interes za diskreditiranje OP ZK, s tem pa je, trdi pritožnica, Milena Zupanič kršila
tudi 4. člen kodeksa (Novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane
teme.). Milena Zupanič naj bi kršila tudi 24. člen kodeksa, ki govori tem, da se mora novinar, ki je
vpleten v dogodke ali je v konfliktu interesov, izločiti ali pa to razkriti bralcem. Splošno znano je
namreč, trdi OP ZK, da je Peter Pustatičnik izgubil službo v Vzajemni zaradi intervjuja, ki ga je
imela z njim prav Milena Zupanič.
Pritožnica pravi, da ne držijo navedbe, da bi bila Boštjan Penko in Nina Zidar Klemenčič poslovno
povezana, niti da bi obstajala pisarna, ki bi se imenovala Zidar Klemenčič in Penko. Prav tako ne
drži, da bi z zastopanjem dr. Tomaža Slivnika (podjetnika s Kanalskih otokov) obstajal konflikt
interesov, kar da je vsebinsko ugotovila tudi Odvetniška zbornica, ki je Slivnikove obtožbe zavrnila.
Z navedbami teh neresničnih trditev, trdi pritožnica, je novinarka kršila 1. člen kodeksa. Kljub
preverjanju zbranih informacije je namerno objavila neresnične in na lažnih predpostavkah podala
tudi vrednostne sodbe o OP ZK. S tem naj bi kršila tudi 2. člen, pa tudi 3. člen, saj je odziv
prizadetih sicer pridobila, odziva pa ni upoštevala in je namerno objavila neresnične podatke. Po
mnenju pritožnice namen določbe 3. člena ni zgolj v obveznosti novinarja, da pridobi odziv, pač pa
v njegovi skrbnosti pri upoštevanju odziva, da bi bil članek objektiven. Ker je novinarka objavila
svoj konstrukt o poslovni povezanosti Boštjana Penka in Nine Zidar Klemenčič kot poročilo o
dejstvih, naj bi kršila tudi 15. člen ( novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja). Oba
odvetnika sta sicer res imela pisarni na istem poslovnem naslovu, nikoli pa nista bila poslovno
povezana. V času, ko so bili njuni poslovni prostori v istem nadstropju, sta res imela skupno
recepcijo, ki pa je bila odgovorna zgolj za prevzem klicev. Kakršnegakoli pretoka informacij in
skupnega delovanja, ne da bi stranka za to izrecno pooblastila oba odvetnika, nikoli ni bilo. To,
zatrjujejo, je ugotovila tudi Odvetniška zbornica. Sicer drži, da je OP ZP zastopala Tomaža Slivnika,
ki je odvetnico Nino Zidar Klemenčič prijavil Odvetniški zbornici Slovenije, ki pa ni ugotovila
konflikta interesov in je obtožbe v tem primeru zavrnila. Odločba, za katero piše v članku, da je
postopek zastaral, pa se nanaša na preostali del postopka, ki ga je zoper odvetnico sprožil Tomaž
Slivnik.
Ni res, trdi pritožnica, da bi, kot zapiše novinarka v članku Dvom o poklicnem poštenju odvetnikov
(z napovednikom Primer Nekrep in odvetniki), obstajala na odvetniški zbornici prijava zoper
odvetnico Nino Zidar Klemenčič, ki bi zastarala in bi se kakorkoli nanašala na zastopanje Vzajemne.
Odvetnica je zastopanje prevzela šele pod izredno upravo. Postopek, ki ga je v povezavi z
zastopanjem Vzajemne s strani odvetnika Penka zaradi domnevnega očitanja konflikta interesov
sprožil Tomaž Slivnik, je ustavil že disciplinski tožilec zbornice, ki je presodil, da ni elementov, ki bi
dokazovali očitano kršitev. Odvetnica Nina Zidar Klemenčič je namreč Tomaža Slivnika prenehala
zastopati več kot leto dni, preden je sprejela zastopanje Vzajemne. Novinarkine navedbe: »…
odvetnikov Nine Zidar Klemenčič in Boštjana Penka, ki sta bila leta 2009 poslovno tesno
povezana…«, »…Prijava obeh odvetnikov zaradi konflikta interesov je na odvetniški zbornici (letos)
zastarala, zato se odvetniška zbornica ni izrekla, ali sta odvetnika v primeru Vzajemne ravnala v
skladu s statutom odvetniške zbornice in odvetniškim kodeksom«, so po zatrjevanju pritožnice
napačne in neresnične. S tem je po njenem novinarka kršila 1. člen, ker pa je kljub pridobljenim
točnim podatkom namerno širila neresnice in na napačnih predpostavkah zapisane vrednostne
sodbe, pa tudi 2. člen KSN. 3. in 15 člen pa je kršila zato, ker je vrednostne sodbe objavila kot
dejstva in tako ustvarila popačeno podobo delovanja odvetnice Nine Zidar Klemenčič. Kljub
pridobljenemu odzivu je objavila neresnične podatke o postopkih pred odvetniško zbornico in
tesnem sodelovanju pritožnice in odvetnika Penka.
V člankih Odvetnica Nina Zidar Klemenčič je zaračunala preveč in objavi na spletni strani Dela Zidar
Klemenčičeva zaračunala preveč, vrnila po treh letih pritožnica prepoznava kršitve štirih členov
kodeksa. Podatek, da je Tomaž Slivnik OP ZK poslal na elektronski naslov zaupno dokumentacijo o
poslih Vzajemne, ne drži, trdi, saj ga v teh poslih pisarna nikoli ni zastopala. Novinarka je s to
navedbo kršila 1. člen kodeksa, ker pa je navajala tudi konflikt interesov, ki ga ni bilo, pa tudi 2.
člen, hkrati pa še 15. člen, saj da je vrednostne sodbe objavila kot dejstva. 3. člen naj bi novinarka
kršila tudi zato, ker kljub temu, da je poiskala odziv odvetnice, tega ni upoštevala kot korektiva
napačnih informacij. Odvetnica trdi, da Tomažu Slivniku ni zaračunala preveč. Tega ni potrdila niti
odvetniška zbornica. Plačilo je bilo zgolj avans, razliko med akontiranimi in opravljenimi storitvami
pa so, ker je storitveno razmerje prenehalo, vrnili takoj, ko je gospod Slivnik sporočil podatke o
transakcijskem računu, k čemur naj bi ga pozivali več kot dve leti. V tem času so bila ta sredstva
ves čas rezervirana. Odvetnica je v postopku pred odvetniško zbornico, tako trdi, predložila
dokazila, ki so v celoti izpodbila to obtožbo. Torej ne drži, da bi komisija, če ne bi prišlo do
zastaranja, obtožbi sledila. S trditvijo, da je Nina Zidar Klemenčič zaračunala preveč, je novinarka
kršila 1. člen, ko je trditev podala kot navedbo, tudi 2. člen, s tem, ko je vrednostne sodbe in
komentarje objavila kot dejstva, pa še 15. člen kodeksa. 3. člen pa je kršila, saj ni upoštevala
odziva pritožnice. Kršen je tudi 18. člen kodeksa (Ko novinar poroča s področja pravosodja,
upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen), ko je zapisala napačen sklep, da je bila
kršitev sicer ugotovljena, odvetnica pa ni bila kaznovana, ker je zadeva zastarala. V disciplinskem
postopku pred Odvetniško zbornico Slovenije se namreč smiselno uporablja Zakon o kazenskem
postopku (ZKP). Po njem so tudi zavrnilne odločbe dokončne in jih je treba spoštovati. Z izdajo
zavrnilne odločne je zadeva v disciplinskem postopku zaključena in obtožbe o isti zadevi niso več
dopustne. Novinarka v članku celo sama omenja predujem, iz česar izhaja, da je vedela, da je pri
plačilu šlo zgolj za avans.
V članku Odvetniški organi so samostojni in neodvisni ter spletni objavi Pritožba zoper Zidar
Klemenčič in Penko na odvetniški zbornici zastarala, objavljenima 25. 10. 2013, ne drži že trditev,
da gre za skupno pisarno Zidar Klemenčič, Penko. Taka pisarna ni nikoli obstajala. Trditev je kršitev
1. člena. Kršitev istega člena naj bi bila trditev, da je disciplinska komisija obravnavala pritožbo
Tomaža Slivnika o domnevnem konfliktu interesov. To je iz vsebinskih razlogov zavrnil že disciplinski
tožilec. Pregon ni bil niti uveden, torej ni mogel zastarati. Tudi tu je novinarka vrednostne sodbe
navajala kot dejstva, torej je kršila tudi 2. člen, trdi pritožnica, ker pa ob odzivu ni vsebinsko
upoštevala tudi pojasnil in temu ustrezno izboljšala natančnost svojih trditev, pa še 3. člen.
Tudi v članku Nad odvetniško zbornico ni nadzora v tiskani izdaji Dela in na spletu, 26. 10. 2013,
novinarka napačno navaja obstoj odvetniške pisarne Zidar Klemenčič & Penko, njeno delovanje v
konfliktu interesov ter zgodbo o previsokem računu izdanem Tomažu Slivniku. Gre za neresnične
podatke, zato odvetnica Mileni Zupanič očita kršitev 1. člena, zaradi nekorektnega poročanja še
kršitev 2. člena (konflikt interesov), zaradi neupoštevanja sicer objavljenega odvetničinega odziva
in vztrajanju pri nepopravljenih vrednostnih sodbah pa še 3. in 15. člen kodeksa.
Iz izjave namestnika varuhinje človekovih pravic izhaja splošna ocena, da je zastaranje pritožb
zoper odvetnike nedopustno. Pritožnica se s tem strinja, a pravi, da ne more sama nositi
odgovornosti za (ne)delovanje stanovske organizacije. Ni res, da bi odločanje o konfliktu interesov
na odvetniški zbornici zastaralo – s tem zapisom naj bi novinarka kršila 1. člen. Po odvetničinem
prepričanju je zaradi nekorektnega poročanja (o delovanju kljub obstoju konflikta interesov kot o
golem dejstvu) Milena Zupanič kršila še 2. člen. Novinarka, še pravi odvetnica, je brez najmanjše
novinarske skrbnosti realen problem netransparentnosti in nedostopnosti disciplinskih postopkov
pred odvetniško zbornico uporabila za prikaz konkretnega primera zunaj vsakega konteksta. S tem
ko je zamolčala relevantne podatke o tej problematiki, pa je kršen tudi 4. člen. Tako kot v drugih
primerih pritožnica novinarko obtožuje kršitve 3. člena, saj njenega odziva ni ustrezno vključila v
besedilo, pa tudi 18. člena, ker na nedopusten način komentira konkretne postopke zoper Nino
Zidar Klemenčič, čeprav kršitve nikoli niso bile ugotovljene. Z zapisom: Varuh človekovih pravic:
Zastaranje pritožbe zoper odvetnico Nino Zidar Klemenčič je nedopustno je po mnenju pritožnice
grobo kršila tudi 15. člen, saj že iz nadaljevanja članka ne izhaja, da bi se varuhinja opredelila do
konkretnega primera. Kršila pa da je tudi 1. člen, saj iz članka izhaja, da je šlo za izjavo
namestnika varuha in ne varuhinje, ki pa ne govori o konkretnem primeru.
V članku Objavljamo dokumente, bralec naj presodi, je po pritožničinem mnenju novinarka
predstavila dokumente, iztrgane iz konteksta. 1. člen naj bi prekršila s trditvijo, da je obstajala
odvetniška pisarna Zidar Klemenčič in Penko, kar ne drži. Ker so navedbe žaljive, je kršen 2. člen,
3. člen pa, ker novinarka ni upoštevala pojasnil odvetnice. 15. člen naj bi bil prekršen, ker je Milena
Zupanič svoje komentarje in vrednostne sobe objavila kot dejstva, celo »podprta« z objavo
dokumentov, ki pa so zunaj konteksta.
Novinarka Milena Zupanič je na pritožbo odgovorila.
Najprej ugotavlja, da iz pritožbe ni jasno, kdo je pritožnik, saj Odvetniška pisarna Zidar Klemenčič
ni vpisana v Ajpes, torej formalno ne obstaja (vpisana pa je Nina Zidar Klemenčič s. p.). Torej njeno
pisanje ne more prizadeti nekoga, ki ne obstaja, niti odvetnikov in odvetniških pripravnikov, ki so
navedeni v žigu pod pritožbo, saj jih v člankih ni omenjala. Zato predlaga, naj NČR najprej razčisti,
kdo je upravičen do pritožbe. Kljub pomislekom pa vsebinsko odgovarja na pritožbo. Zavrača vse
očitane kršitve kodeksa. Najprej meni, da je absurdno, da jo pritožnica obtožuje, da ni upoštevala
njenih odgovorov, ko pa lahko vsak v člankih prebere citate njenih odgovorov. Ni pa zapisala tistih
delov njenih odgovorov, za katere tudi sama ni imela trdnega dokaza, čeprav je o nekaterih takih
zadevah odvetnico dodatno spraševala. Tu je na primer sledila odvetničinem mnenju, da »nekatere
od teh zadev krožijo v določenih krogih in so neresnične«. Zadev, za katere ni imela trdnih dokazov,
pravi novinarka, ni objavila. Ob tem pa je Delo odvetnici objavilo prikaze nasprotnih dejstev (po
štirikrat v tiskani in spletni izdaji). Pod nekatere se je podpisala sama, pod druge OP ZK. Časopis je
objavil tudi odzive nekaterih drugih oseb, ki so zanikale nekatere trditve Nine Zidar Klemenčič v
njenih odzivih. Poleg tega je odvetnica že pred objavo prvega članka napovedala tožbo in to poslala
v. d. odgovornemu uredniku Bojanu Budji in uredniku notranjepolitičnega uredništva Aliju Žerdinu.
Sestavke, pravi novinarka, je zastavila raziskovalno. Upoštevala je izključno dokumente,
pridobljene pisne odgovore posameznikov in institucij (skupaj 45 dokumentov), ki so podlaga za
njene trditve v člankih. Nekatere ključne dokumente je časopis Delo tudi objavil (sestavek
Objavljamo dokumente, bralec naj presodi) in ne drži, da bi bili iztrgani iz konteksta. Pač pa je bil
izbor plod dejstva, da je prostor v časopisu omejen. Nekatere so v celoti objavili v spletni izdaji
časopisa.
Po trditvah Milene Zupanič ne drži, da bi bralcem zamolčala dejstvo, da OP ZK v imenu Vzajemne
toži Petra Pustatičnika, saj je že v svojem prvem članku zapisala: »Pustatičnik nadzorni svet v pismu
opozarja na konflikt interesov Odvetniške pisarne Zidar Klemenčič pri zastopanju Vzajemne proti
njemu.«
Novinarka zavrača razlago, da bi bila zato, ker je nekoč objavila intervju s Petrom Pustatičnikom, v
tej zgodbi v konfliktu interesov. Nič neobičajnega ni, da novinar, ki spremlja neko področje, večkrat
piše o istih osebah v njihovih različnih življenjskih situacijah. Tu ne gre za vpletenost, ne za osebni
odnos, gre za službeno obveznost.
V nadaljevanju novinarka z dokumenti izpodbija nekatere dele pritožbe OP ZK. Po njenem mnenju
je upravičeno sklepala, da sta bili odvetniški pisarni Penko in OP ZK povezani, ne formalno, vsekakor
pa vsebinsko, saj sta imeli isto telefonsko številko, istega strokovnega vodjo in isti elektronski
naslov [email protected] pa tudi isto domeno @zkp-op.si. Oba odvetnika sta torej lahko na istem
naslovu prebirala elektronska sporočila drug drugega. Zagotovo pa je bila vsa korespondenca
dosegljiva skupnemu strokovnemu vodji Janezu Stušku. Možnost za to je obstajala. Milena Zupanič
prilaga dokumente, iz katerih je razvidno, da sta OP ZK in njen strokovni vodja uporabljala v
komuniciranju z mediji, nekaterimi strankami (dr. Tomaž Slivnik) skupni elektronski naslov
[email protected], ki je bil v imeniku odvetnikov Slovenije označen tudi kot naslov Boštjana Penka.
Drugi sklop dokazov je Penkova izjava, da bo nastopil službo pri odvetniški družbi Nine Zidar
Klemenčič, ter pisanje medijev o tem. Tretja skupina dokazov je delovanje odvetniške pisarne Zidar
Klemenčič in Penko za zdravniško zbornico, kjer je pisarna omenjana v ednini, torej kot ena sama, v
pravnem mnenju, ki ga je izdelala za njih, pa tudi sama podpisana tako – torej ne kot dve pisarni,
ampak ena skupna. In četrtič: Nina Zidar Klemenčič je dr. Tomažu Slivniku 17. 9. 2009 v delu
sporočila, ki zadeva Vzajemno, sama zapisala: »…Želela bi se opravičiti za situacijo, ki je nastala,
čeprav nisem k njej nikakor prispevala in nisem imela možnosti, da jo preprečim. Verjamem pa, da
vam je vzbudilo neprijetne občutke in izgubo zaupanja…«
V času, ko sta bila torej odvetnika Nina Zidar Klemenčič in Boštjan Penko vsebinsko povezana, sta
vsaj v dveh primerih stala na nasprotni strani. Če bi konflikt interesov ugotovila disciplinska komisija
odvetniške zbornice, bi to bil resen prekršek, toda ta vsebinsko teh dveh prijav ni obravnavala. Prvo
je vložil dr. Tomaž Slivnik, ki ga je v sporu z Vzajemno zastopala Nina Zidar Klemenčič, hkrati pa je
Boštjana Penka (kot smo ugotovili, de facto oba iz ene odvetniške pisarne) najel direktor Vzajemne
Boštjan Aver, za »komunikacijo s kriminalisti pri preverjanju svetovalnih pogodb.« Slivnik je na to
29. 5. opozoril Nino Zidar Klemenčič. Zaradi konflikta interesov je oba prijavil odvetniški zbornici.
Nina Zidar Klemenčič je - v že omenjenem elektronskem sporočilu Slivniku - Penkov angažma na
strani Vzajemne obžalovala.
V drugem primeru pa je Matjaž Perc Nekrep prav tako oba odvetnika prijavil Odvetniški zbornici
Slovenije. V prijavi je zapisal, da »delujeta formalno kot ločena odvetnika, a dejansko iz iste
odvetniške pisarne, v kateri prosto krožijo informacije in dokumenti, to okoliščino pa izkoriščata
tako, da delujeta za iste stranke včasih na eni včasih na drugi strani. Zdravnico Zlatko Kanič je, na
primer, v kazenskem postopku zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti leta 2008 zastopala Nina
Zidar Klemenčič. Leta 2009 in 2012 pa je bil njen zastopnik Boštjan Penko.« Matjaž Perc Nekrep
navede, da se je odvetnica Nina Zidar Klemenčič v imenu Zlatke Kanič dogovarjala s takratno
predsednico zbornice Gordano Kalan Živčec o tem, kako bi zaobšli sklep razsodišča zdravniške
zbornice o odvzemu licence, ves čas pa sta oba odvetnika delovala kot zastopnika Zdravniške
zbornice, imenovana Odvetniška pisarna Zidar Klemenčič in Penko. Maja 2009 je pisarna s tem
imenom napisala pravno mnenje za Zdravniško zbornico.
Slivnikovo prijavo je zbornica odpravila s pojasnilom Zidar Klemenčičeve, da s Penkom nimata
skupne pisarne. Zbornica oziroma disciplinski tožilec nista ne v enem ne v drugem primeru
preverila, ali dokazi, ki sta jih navedla dr. Slivnik in Nekrep, držijo. Pritožba dr. Slivnika, katere
drugi del se je nanašal na preveč zaračunano storitev odvetnice, je po treh letih in pol kot edina v
letu 2013 nepojasnjeno zastarala. Nekrepovo prijavo zoper delovanje obeh odvetnikov je disciplinski
tožilec zbornice zavrgel takoj. Toda prijavo je vseeno kasneje obravnavala Etična komisija
Odvetniške zbornice Slovenije in ostro obsodila njuno ravnanje. Ugotovila je, »da je odvetnica Nina
Zidar Klemenčič zastopala tako zdravniško zbornico kot Kaničevo z nasprotnimi interesi, čeprav
strogo formalnopravno ne v isti zadevi, vendar gre zaradi historičnega dogodka za isto dejansko
stanje.« In pa: »Videz skupne pisarne v primerih, ko odvetnika zastopata stranke z nasprotnimi
interesi, logično vzbuja dvom o načelnosti odvetnika, njegovi neodvisnosti in o njegovem osebnem
in poklicnem poštenju ter samostojnosti in objektivnosti. Posledica takega dvoma je nezaupanje v
osebno čast odvetnika in predvsem v čast odvetniškega poklica.« Etična komisija je tudi zapisala:
Odvetnica Nina Zidar Klemenčič ni ravnala v skladu z duhom načel in pravil kodeksa načel in pravil
odvetniške poklicne etike s tem, ko je prevzela zastopanje Kaničeve v kazenskem postopku, čeprav
je bila sočasno njena stranka zdravniška zbornica, pri čemer je zdravniški zbornici svetovala v vezi z
disciplinsko zadevo Kaničeve. Kodeks odvetniške poklicne etike v 4. členu določa: »Odvetnikova
odločitev naj ne bo nikdar v nasprotju z duhom načel in pravil tega kodeksa. Ko se odvetnik ali
odvetnica odločita delovati v nasprotju z duhom kodeksa, kršita potemtakem 4. člen omenjenega
kodeksa«.
Izpodbijanje trditve, da bi komisija zbornice zavrnila zahtevo za postopek zaradi zastaranja s strani
OP ZK, Milena Zupanič pojasnjuje takole: Vsekakor drži navedba o zastaranju v delu, ki govori o
previsokem računu. Iz dokumenta s podpisom namestnice tožilca Maje Kristan, ki ga novinarka ni
imela, pa sklepa, da je Maja Kristan ta del zavrgla, da ga ni posredovala komisiji in potemtakem res
ni mogel zastarati. Majo Kristan je sicer večkrat klicala, jo spraševala tudi pisno, a je ta dejala, da
se ne more spomniti, kar je novinarka v sestavku Odvetnica Nina Zidar Klemenčič zaračunala preveč
tudi navedla. Se je pa zato naslonila na dokument, ki kaže, da je disciplinska komisija prve stopnje,
ki je odločila o prijavi dr. Tomaža Slivnika – ta pa vsebuje tako očitek o preveč zaračunani storitvi
kot o konfliktu interesov –, govorila tudi o konfliktu interesov, a o njem ni odločala. Poglavitno
sporočilo je bilo, da konflikta interesov, na katerega je opozoril dr. Slivnik, zbornica vsebinsko ni
obravnavala, torej ni presodila, ali sta bila oba odvetnika v konfliktu interesov ali ne.
Tomaž Slivnik je OP ZK 18. 2. 2009 nakazal 5000 evrov avansa ob dogovoru, da bo preostanek
vrnjen, če ne bo porabljen. Po dveh mesecih je dr. Slivnik OP ZK odvzel pooblastilo za zastopanje.
Do takrat ji je avtoriziral 2000 evrov stroškov, 3000 bi jih morala vrniti. Toda odvetnica je izdala
račun za 5080,56 evra. S tem se ni strinjal, saj ta ni bil v skladu z odvetniško tarifo. Zahteval je, naj
mu odvetnica izda nov račun, ko pa tega ni storila, jo je prijavil odvetniški zbornici. Dobra tri leta
pozneje mu je odvetnica izdala nov račun in mu 8. 5. 2012 vrnila razliko 2869,10 evra. Iz odločbe
disciplinske komisije 1. stopnje odvetniške zbornice je jasno razvidno, da je odvetnica zaračunala
preveč, kar izhaja tudi iz njenega zagovora prek komisijo, ko navaja, da »…so po izdaji spornega
obračuna ugotovili, da so prijavitelju posredovali v podpis pisni dogovor o plačilu odvetniških
storitev, vendar pa tega niso dobili vrnjenega podpisanega«. Po ugotovitvi so prijavitelja obvestili,
da glede na to, da nimajo vrnjenega podpisanega dogovora, morajo zadeve zaračunati po tarifi, pri
čemer prijavitelj tega ni želel in se je obdobje urejanja problema zavleklo.« V člankih Zidar
Klemenčičeva zaračunala preveč, vrnila po treh letih in Nina Zidar je zaračunala preveč pa je
zapisana tudi pritožničina trditev: »Obtožbe gospoda Slivnika so bile v celoti zavrnjene. Splošno
lahko zatrdimo, da absolutno ni res, da bi bil stranki kadarkoli izdan račun, ki ni bil skladu z
odvetniško tarifo. Še absurdnejši in seveda popolnoma neresničen pa je očitek, da bi v OP ZK
komurkoli zadrževali sredstva.«
Disciplinska komisija 1. stopnje se je v že omenjeni odločbi odločila prijavo dr. Slivnika zavrniti, češ
da je postopek zastaral. Novinarka citira dele te odločitve: »Namestnica disciplinskega tožilca
navaja, da iz podatkov v spisu izhaja, da je disciplinska obdolženka izstavila obračun storitev,
sklicujoč se na dogovor o urni postavki, ki pa ni bil sklenjen v pisni obliki. Namestnica disciplinskega
tožilca meni, da so v opisanem ravnanju podani znaki očitane kršitve. V zagovoru je disciplinska
obdolženka podala ugovor zastaranja disciplinskega postopka kot tudi pregon domnevne kršitve.«
Novinarka je predložila izdana računa OP ZK dr. Tomažu Slivniku, dopisa prijavitelja Odvetniški
zbornici, odločbo disciplinske komisije 1. stopnje, disciplinske komisije 2. stopnje in ugotovitve
Varuha človekovih pravic.
Sklep: Milena Zupanič ni kršila 1., 2., 3., 4., 15., 18. in 24. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.
Obrazložitev: NČR je zavrnilo novinarkin predlog, po katerem naj bi zaradi formalnih razlogov (v
Ajpesu OP ZK ne obstaja, tam je zapisana le Nina Zidar s.p., v žigu na koncu pritožbe so zapisani
tudi drugi zaposleni v OP ZK, o katerih sploh ni pisala) najprej razčisti, kdo je pravzaprav pritožnik.
Meni namreč, da je identiteta pritožnice nedvoumna, saj tudi članki zadevajo prav določene osebe,
ki jih je mogoče identificirati. Zato je pritožbo obravnavalo.
Zaradi ponavljajočih trditev, pa tudi zato, ker je pritožnica menila, da je treba vse članke jemati
kot celoto, je NČR sklenilo, da bo tiste dele pritožbe, kjer se očitki vsebinsko ponavljajo,
obravnavalo skupaj, očitane kršitve, ki naj bi bile storjene v prav določenih prispevkih, pa
posamično.
Ker se večina zgodb zapleta okoli vprašanja, ali sta odvetniški pisarni Zidar Klemenčič in Penko
poslovno povezani in ali sta z zastopanjem nasprotnih strani imeli možnost si izmenjavati
dokumentacijo in bili tako v konfliktu interesov, je NČR najprej obravnavalo ta del novinarkinih
trditev v več člankih. Pomembno je vedeti, da novinarka nikjer ni trdila, da sta pisarni povezani
statusno, torej formalno, pač pa vsebinsko, ali vsaj tako, da ju je mogoče dojemati kot vsebinsko
povezani, kar je ugotovila tudi etična komisija odvetniške zbornice. To, da ne govori o formalno
povezanih pisarnah, je novinarka tudi v večini zapisov posebej poudarila. Po dokumentih, ki jih je
predložila, je NČR ugotovilo, da je lahko upravičeno domnevala, da med obema pisarnama zares
obstaja vsaj po vsebinski plati poslovna povezanost. Pri takem sklepanju ima sicer še najmanjšo
težo dejstvo, da sta obe pisarni nekaj časa pri elektronski pošti uporabljali isto domeno @zidarop.si, saj sta pri tem obe lahko uporabljali različno uporabniško ime in potemtakem ločena
elektronska naslova, ki ju brez privolitve enega ali drugega ni mogel uporabljati nihče drug. Manj
prepričljive so navedbe pritožnice, ko govori o tem da sta določeno obdobje imeli skupno recepcijo,
ne pove pa, da je ta imela skupnega strokovnega vodjo, sicer zaposlenega v OP ZK, in skupni
elektronski naslov desk@zidar-op-si, na katerega sta usmerjala tudi (vsaj v enem z dokumenti
dokazanem primeru) svoje stranke. Ker je potemtakem bil ta naslov prosto dostopen strokovnemu
vodji, administraciji in obema pisarnama, lahko v tem primeru govorimo o vsebinski poslovni
povezanosti. Povrh vsega sta pisarni nekaj časa imeli skupno oglasno tablo: Odvetniški pisarni Zidar
Klemenčič in Penko, ki je sicer z uporabljeno dvojino govorila o tem, da sta pisarni dve. S tem, da
sta nastopali na isti oglasni plošči, pa sta strankam simbolično pripovedovali, da bosta za njihove
težave moči združili dve odvetniški pisarni, kar zbuja vtis povezanosti. Vendar pisarni nista vselej
uporabljali dvojine. Pravno mnenje za zdravniško zbornico sta v naslovu podpisali z Odvetniška
pisarna Klemenčič Zidar in Penko, torej v ednini, na koncu pa sicer znova uporabili dvojino. Iz
drugih dokumentov je razvidno, da je obe pisarni kot povezani dojemala tudi Zdravniška zbornica,
ki sta jo izmenično zastopala. NČR ob upoštevanja vsega drugega dvomi, da je šlo pri tem zgolj za
napako tajnice, kot je trdila pritožnica, saj pisarni tega, kot je zapisala tudi etična komisija
Odvetniške zbornice, niti po opozorilu nista popravili. Ob tem pa je odvetnik Boštjan Penko ob
začetku nove odvetniške kariere tudi sam v medijih napovedoval, da se kot partner pridružuje OP
ZK. Novinarka je torej na podlagi teh dejstev upravičeno lahko sklepala, da sta odvetniški pisarni
povezani, s tem pa sta lahko bili v posameznih primerih, ko sta zastopali nasprotni stranki, tudi v
konfliktu interesov. Konflikt interesov je na konkretnem primeru Nekrep ugotovila tudi etična
komisija, ki je izrecno zapisala tudi tole:« »Videz skupne pisarne v primerih, ko odvetnika zastopata
stranke z nasprotnimi interesi, logično vzbuja dvom o načelnosti odvetnika, njegovi neodvisnosti in
o njegovem osebnem in poklicnem poštenju ter samostojnosti in objektivnosti. Posledica takega
dvoma je nezaupanje v osebno čast odvetnika in predvsem v čast odvetniškega poklica.« Z duhom
kodeksa odvetniške zbornice je potemtakem v nasprotju že ustvarjanje videza skupne pisarne. Pri
tem etična komisija tudi zapiše: »Pri tem ni odločilno, da se stranke s takim zastopanjem strinjajo
in same »ne vidijo« sporne kolizije interesov, ampak mora odvetnik kot profesionalec sam oceniti in
ugotoviti, da zastopanje v takih konkretnih okoliščinah ni primerno.« NČR pritrjuje temu mnenju in
meni, da novinarka v nobenem od člankov, v katerih ugotavlja vsebinsko povezanost obeh pisarn, ni
kršila 1. člena kodeksa, saj so dokumenti, s katerimi je razpolagala, temu pritrjevali. Prav tako je
lahko upravičeno domnevala, da sta pisarni zaradi te povezanosti tedaj, ko sta nastopali za
nasprotne strani, čeprav morda samo historično povezanih procesov, v konfliktu interesov. V teh
primerih NČR kršitve 1. člena ni prepoznalo. NČR ni prepoznalo niti kršitve 15. člena (novinar je
dolžan ločiti novico od komentarja), ko pritožnica meni, da je novinarka s tem, ko je povezala obe
pisarni, objavila konstrukt, saj je ugotovilo, da je imela za to ustrezne dejstvene podlage.
NČR opozarja, da je pri 2. členu potrebno nekorektnost razumeti v povezavi z osebno žaljivostjo.
Gre torej za nekorektnost do človekovega osebnega dostojanstva z očitnim namenom zaničevanja.
Tega pa v razmerju do pritožnice v domnevno spornih prispevkih ni prepoznalo. Torej meni, da te
kršitve ni bilo v nobenem od v pritožbi navedenih primerov.
NČR se ne strinja s pritožničinim pojmovanjem 3. člena kodeksa (Novinar mora pri objavljanju
informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo,
praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je mogoče), da mora novinar spremeniti besedilo v
skladu z odzivom pritožnika. Novinar to lahko naredi, če ga je odziv pritožnika prepričal. S tem
členom se zagotavlja pravica prizadetega, da prikaže tudi svoj pogled na določene novinarjeve
trditve v prispevku, če te, vsebujejo hude obtožbe in sam misli, da dejstva govorijo drugače.
Novinar je torej dolžan drugačne navedbe objaviti ali korektno povzeti, ni pa mu tega treba storiti,
če sodi, da so njegove navedbe točne. Milena Zupanič pa je, kolikor je lahko ugotovilo NČR, v vseh
prispevkih, kjer je bil odziv OP ZK nujen, tega tudi pridobila in povzela v člankih v Delu. Zato NČR
meni, da kršitve 3. člena v vseh teh primerih ni bilo.
V nadaljevanju o posamičnih obtožbah in pritožbah:
Za izjavo Petra Pustatičnika v Delu 22. 10. 2013, da sta obe odvetniški pisarni v konfliktu interesov,
ker da je leta 2009 zastopala Boštjana Averja, tedanjega predsednika uprave, nosi odgovornost
Pustatičnik sam, novinarka pa je jasno pokazala, da gre za navedek Pustatičnikovih besed, torej ni
kršila 1. člena. Kršitev 2. člena je NČR zavrnilo že v prvem, splošnem delu, prav tako 3. člena. NČR
ni ugotovilo niti kršitve 5. člena, saj novinarka ni objavila ugibanj, ampak izjavo Petra Pustatičnika,
kar je bilo bralcu jasno. NČR tudi ni opazilo, da bi novinarka neetično povzela Pustatičnikove izjave,
vsebina povzetka se v ničemer ne odmika od navedka. Ne drži, da novinarka ni opozorila na
morebitni Pustatičnikov konflikt interesov, zato ker ga OP KZ toži v imenu Vzajemne. Pritožnica bi
to lahko že razbrala iz debelo tiskanega podnaslova članka:«Peter Pustatičnik. Odvetniški pisarni, ki
zastopata Vzajemno PROTI MENI, sta v konfliktu interesov«, pa tudi iz celotnega besedila, torej ni
mogla kršiti 4. člena kodeksa.
Trditev, da je bila novinarka v konfliktu interesov, ker je pred časom s Pustatičnikom opravila
intervju, ki ga je sicer stal službe, je prepričljivo zavrnila že novinarka. Če bi se morala v poklicu, ki
ga opravlja, pozneje izogibati ljudem, s katerimi je na svojem področju že imela opravka, ne bi
mogla opravljati svoje službe. NČR se s tem strinja in očitane kršitve 24. člena kodeksa ni
prepoznalo.
Ne glede na odločitev disciplinske komisije Odvetniške zbornice, ki pri prijavi dr. Tomaža Slivnika,
da sta bili pisarni v njegovem primeru v konfliktu interesov, tega konflikta ni ugotovila, NČR meni,
da je imela novinarka v rokah dovolj tehtnih dokazil, da bi kolizija interesov lahko obstajala. Če
upoštevamo že zapisano mnenje NČR, da je novinarka upravičeno domnevala, da sta obe odvetniški
pisarni vsebinsko povezani, postane pomenljivo dejstvo, da je leta 2009, ko je bil Slivnik že stranka
OP ZK, Vzajemno zastopal Boštjan Penko. Ob tem postane pomembno tudi posredno priznanje Nine
Zidar Klemenčič, ki je v opravičilu dr. Slivniku zapisala: »Želela bi se opravičiti za to situacijo, ki je
nastala, čeprav nisem k njej nikakor prispevala in nisem imela možnosti, da jo preprečim.
Verjamem pa, da vam je vzbudilo neprijetne občutke in izgubo zaupanja.« Ker je dr. Tomaž Slivnik
ob tem tudi umaknil pooblastilo OP ZK, da ga zastopa v primeru Vzajemne, poleg tega pa je, ker se
odvetniški pisarni nista umaknili iz postopka proti Vzajemni, kot je zahteval, obe prijavil odvetniški
zbornici, je novinarka lahko upravičeno sklepala, da je kot stranka OP ZK prepoznal kolizijo
interesov. NČR sicer ugotavlja, da je iz novinarkinih člankov 22. 10. in 23. 10 2013 mogoče sklepati
tudi tako, da je postopek pred disciplinsko komisijo Odvetniške zbornice zastaral tudi v delu, ki
govori o konfliktu interesov, čeprav je v resnici zastaral le v primeru domnevno preveč zaračunanih
storitev. Novinarka trdi, da je o tem spraševala namestnico disciplinskega tožilca Majo Kristan, ki pa
se tega ni mogla spomniti. Se je pa Milena Zupanič pri tem oprla na dokument, ki kaže, da je
disciplinska komisija 1. stopnje odvetniške zbornice, ki je obravnavala prijavo dr. Tomaža Slivnika –
ta pa vsebuje tako pritožbo zaradi konflikta interesov kot očitek o previsoko zaračunanih storitvah –
sicer govorila tudi o konfliktu interesov, a o tem ni odločala, torej ga tudi ni vsebinsko obravnavala.
Odločila se je pa o zastaranju primera v delu, ki govori o zaračunanih storitvah. Prijava, ki jo je dr.
Tomaž Slivnik poslal odvetniški zbornici, je torej ena sama, čeprav govori o dveh domnevnih
prekrških. Tudi odločitev je ena sama, potrjena tudi na 2. stopnji – in ta je, da je primer zastaral.
Po vsebinski plati pa je pomembno, da je disciplinska komisija primer zavrgla, kar je bistveni del
zgodbe. Čeprav torej novinarka ni bila dovolj natančna z opisom, na kateri del pritožbe se
zastaranje nanaša, NČR meni, da bralec ni bil prikrajšan za kakšen bistveni del informacije, ki bi
zaradi tega pritožnici povzročil škodo, saj je izvedel ključni podatek, da se odvetniška zbornica o
tem vprašanju ni izrekala in torej obeh odvetnikov ni obsodila. Poleg tega ne pritožnik ne novinarka
nista predložila neposrednih dokazov, da bi Odvetniška zbornica oz. njen disciplinski tožilec zadevo
zavrgla v prvi točki Slivnikove pritožbe (konflikt interesov), kot trdi OP ZK, ampak je o tem mogoče
sklepati zgolj posredno na podlagi korespondence med novinarko Mileno Zupanič z odvetniško
zbornico. Poleg tega je NČR upoštevalo pritožničino željo, naj bi serijo člankov o OP ZK in OP Penko
jemali kot celoto, v tem primeru pa je v nadaljevanjih bralec dovolj natančno izvedel, kaj je zavrnil
disciplinski tožilec in kaj disciplinska komisija. Zato se je odločilo, da kršitve 1. člena v tem primeru
ni bilo.
NČR se ne strinja s pritožnico, da bi Milena Zupanič v člankih v Delu in na njegovi spletni strani Nina
Zidar Klemenčič zaračunala preveč, (vrnila pa po treh letih) kršila 1. člen kodeksa s tem, ko je
navedla, da je dr. Tomaž Slivnik na elektronski naslov OP ZK poslal zaupno dokumentacijo o poslih
Vzajemne, češ da ta pisarna Slivnika v teh poslih nikoli ni zastopala. Kot je NČR že ugotovilo, je bilo
strankam priporočeno, naj s pisarno komunicirajo prek naslova, skupnega za obe pisarni, torej Zidar
Klemenčič in Penko, dostop do tega naslova je imel zanesljivo vsaj skupni strokovni vodja, sicer
zaposlen pri OP ZK, najverjetneje pa vsi, ki so skupni desk uporabljali. Dr. Tomaž Slivnik je poslano
dokumentacijo ocenil kot zaupno, in ker je načeloma vsak dokument poslan odvetniku, namenjen
zgolj njemu in ne drugim očem, dokler se s stranko ne sporazume drugače, NČR ne vidi, v čem bi bil
izraz »zaupno« v članku sporen. Ali je šlo za dokumente, ki so zadevale Vzajemno ali ne, imamo dve
nasprotujoči se izjavi – odvetničino, ki trdi, da takih dokumentov ni dobila, in Slivnikovo, ki v pismu
v. d. glavne tajnice odvetniške zbornice zatrjuje, da je šlo za listine, povezane z Vzajemno. Ker pa
je v tem delu zgodbe bolj pomembno to, da so bili po navodilu poslani na naslov, ki je bil vsaj
posredno, najbrž pa tudi neposredno, dostopen obema odvetnikoma, kot to, ali so dokumenti
zadevali Vzajemno ali ne, je razsodišče presodilo, da novinarka v tem primeru ni kršila 1. člena KNS.
Obtožbe o kršitvi 2. , 3. in 15. člena je NČR vsebinsko zavrnilo že v drugih delih te razsodbe.
Pritožnica ni prepričala razsodišča, da dr. Slivniku ni zaračunala preveč in je denar vrnila takoj, ko
ji je ta sporočil podatke o transakcijskem računu. Iz korespondence dr. Slivnika z odvetniško
zbornico namreč izhaja, da je odvetnica pod pritiskom svoj obračun storitev naknadno popravila, pri
čemer je potem, ko ji je dr. Slivnik preklical pooblastila, najprej svoje dotedanje storitve
obračunala v višini, ki je nenavadno blizu vplačanemu avansu (5000 evrov), to je 5080,56 evra, kar
ni bilo v skladu z odvetniško tarifo. Odvetnica je dejansko, tako kot piše novinarka, šele po dobrih
treh letih izdala nov račun in vrnila preplačanih 2869,10 evra. OP ZK razsodišča ni prepričala niti s
trditvijo, da denarja ni mogla vrniti, ker ni imela Slivnikovega transakcijskega računa. To je
sorazmerno malo verjetno, saj bi bilo že z davčnega vidika sporno, če bi avans 5000 evrov dobila na
roko, najbrž je razpolagala s številko računa, s katere je bil avans nakazan. Pa tudi če bi njena
trditev držala, jo je dr. Slivnik obvestil, naj preostanek vrne njegovemu novemu odvetniku Juriju
Klešniku, česar ni naredila. Novinarka potemtakem v tem delu ni kršila 1. člena KSN. Dejstev ni
predstavljala nekorektno in žaljivo, torej ni kršila niti 2. člena. Prav tako NČR ne vidi kršitve 15.
člena, saj je novinarka navajala zgolj informacije, niti 18. člena, saj novinarka ni trdila, da je bila
kršitev ugotovljena. Njen zapis je v bistvenih odtenkih drugačen: »Zaradi zastaranja, in ne zato, ker
ne bi bilo kršitve, je komisija zavrnila zahtevo.« Novinarka torej ni trdila da je bila kršitev
ugotovljena, kot ji očita pritožnica, pač pa dopušča možnost, da bi lahko bila ugotovljena, če bi se
komisija z zadevo ukvarjala še naprej.
Ne drži, da bi novinarka v članku Odvetniški organi so samostojni in neodvisni zapisala, da je
disciplinska komisija obravnavala pritožbo dr. Tomaža Slivnika o domnevnem konfliktu interesov in
da je ta zastarala. Novinarka je zapisala zgolj, da je zastarala pritožba dr. Slivnika - ta pa je imela
dva vsebinska sklopa, prvega, to je konflikt interesov, komisija sploh ni obravnavala, drugi pa je po
njenem mnenju zastaral. Ker je šlo za eno pritožbo, je torej zapis o zastaranju točen. Torej 1. člen
kodeksa ni bil kršen. S tem tudi ni kršila 3. člena, saj ob odzivu pritožnice ni bilo kaj izboljševati pri
natančnosti članka. Očitek o kršenju 2. člena je NČR zavrnilo že na drugih mestih, nekorektnost je v
2. členu treba videti v povezavi z osebno žaljivostjo.
NČR iz razlogov, ki jih je navedlo v primerih iz drugih novinarkinih člankov, povezanih z OP ZK, tudi
v članku Nad odvetniško zbornico ni nadzora (povezanost pisarn OP ZK in Penko, previsok račun
izdan dr. Slivniku) ni prepoznalo kršitev 1., 2., 3. in 15. člena kodeksa.
Pritožnica znova ni natančna pri trditvi, da naj bi v članku Nad odvetniško zbornico ni nadzora
novinarka zapisala, da je zastaralo odločanje o konfliktu interesov. Milena Zupanič je jasno
zapisala, da je zastarala pritožba dr. Slivnika, v njej pa se je ta pritožil zaradi obojega – konflikta
interesov in previsokega računa. Disciplinska komisija se s konfliktom interesov ni ukvarjala, je pa
odločila, da je zastarala v delu, ki govori o previsokem računu. Ker je šlo za eno pritožbo, je torej
zapis, da je zastarala, pravilen. 1. člen torej ni bil kršen. NČR meni, da 2. člen ni bil kršen iz v
obrazložitvi že navedenih razlogov. NČR ne vidi katere druge relevantne podatke naj bi novinarka
zamolčala. Jasno je zapisala, da so povod za članek konkretna dejanja OP ZK in odziv zborničnih
organov nanje. Potemtakem 4. člen ni bil kršen. Po mnenju NČR 3. člen ni bil kršen iz v obrazložitvi
že navedenih razlogov. V članku NČR ni našlo nobenih elementov nedopustnega komentiranja, ki naj
bi povzročilo kršitev 18. člena. Novinarka se je na varuha (varuhinjo) obrnila kot na institucijo s
konkretnimi vprašanji o zastaranju primera OP ZK pred disciplinsko komisijo. Odgovor (resda
splošen, a na konkretno vprašanje) je v imenu institucije, ki se imenuje Varuh človekovih pravic RS,
pripravil, kot je iz članka jasno razvidno, namestnik varuhinje Ivan Šelih. Odgovoril je torej na
konkretna vprašanja, zato novinarkin zapis »Zastaranje pritožbe zoper odvetnico Nino Zidar
Klemenčič je nedopustno« ni netočen in potemtakem ni kršila 1. člena. Prav tako v članku
razsodišče ni našlo elementov kršitve 15. člena, saj v njem ni nobenih vrednostnih sodb, so zgolj
informacije.
V članku Objavljamo dokumente, bralec naj presodi Novinarsko častno razsodišče iz razlogov, ki jih
je že navedlo ob enakih vsebinskih trditvah v drugih člankih, ni ugotovilo kršitev 1., 2., 3, 15. člena,
saj je bralcu jasno, da novinarka zapisuje povzetek vseh dogajanj in ga opremlja z nekaterimi
dokumenti. V spletni izdaji Dela, kjer je prostora več, je prikaz še bolj celovit.
Obnova postopka: Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR,
se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku
lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in
dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe. O predlogu za obnovo postopka
odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni
postopek prav tako vodi NČR.
V Ljubljani, 16. decembra 2014
Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča