zbornik prispevkov kongresa- 2015

Transcription

KVALITETA (SO)BIVANJA
Zbornik povzetkov in
člankov
VI. kongres zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije z
mednarodno udeležbo
27.-28. marec 2015, Teološka fakulteta, Ljubljana
Urednik Damijan Ganc
Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije
VI. kongres zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije
»KVALITETA (SO)BIVANJA«
27. - 28. marec 2015, Teološka fakulteta, Ljubljana
Znanstveni odbor:
doc. dr. Robert Cvetek
asist. dr. Katja Dular
dr. Todd Edwards
Damijan Ganc (predsednik)
prof. dr. Christian Gostečnik
dr. Sabina Jurič Šenk
dr. Jo Ellen Patterson
doc. dr. Tanja Repič Slavič
doc. dr. Barbara Simonič
Organizacijski odbor:
Teja Bandel
Maja Beršnjak
Alenka Brajnik
dr. Robert Cvetek
Romana Čolić (predsednica)
dr. Katja Dular
Polona Greif
Lucija Hrovat
Zarja Klun
Nina Koštomaj
Vid Lutman
Damjan Prah
Sabina Prah
mag. Irmina Rakun Alif
Romana Seljak
Saša Serafini
Tjaša Stepišnik Perdih
Kristina Šumak
Staš Žnidar
Katja Žugman
Vsi prispevki in članki v zborniku so
recenzirani s strani članov znanstvenega
odbora. Prispevki in članki niso lektorirani!
2
Family Therapy in Primary Care
Jo Ellen Patterson, PhD
Todd D. Edwards, PhD
University of San Diego, USA
(plenarno predavanje)
Primary care has been considered the “front end” or “de facto” mental health
system in many countries due in part because most patients with mental health
problems receive their mental health care in primary care clinics. In the United
States, primary care manages either directly or indirectly 80% of patients with
mental disorders. Only a small percentage of the population of patients with
mental disorders or emotional distress will ever see a mental health specialist.
With primary care physicians pressured to see patients as quickly as possible,
they cannot always address or treat patients’ mental health concerns.
Family therapists have played an integral role in applying a systemic approach to
healthcare that integrates mind and body; individual and family; and communities and clinicians. The presenters will address 3 primary questions: (1) Why
integrate mental health services into primary care? (2) How is traditional mental
healthcare different from integrated mental healthcare? and (3) What special
knowledge and skills does a family therapist bring to primary care?
Key words: Medica l Fa mily Thera py, Co lla bo ra tive Ca re, Integra ted
Care;
3
Coexistence of family doctors and their patients
dr. Igor Švab
Medicinska fakulteta Ljubljana
Family medicine as a discipline has its scientific and theoretical background that has been developed over the years and published in various statements throughout the world. The main characteristics include first contact with patients, long term commitment ad a need for individualised and
holistic approach to solving patients' problems.
This theoretical background reflects itself in everyday practice, where family doctors are faced
with a multitude of different problems. The diversity of these problems is huge and ranges from
relatively simple clinical problems to complex situations where somatic, psychological and social
dimensions of the problem all play a role. In these cases, the doctor's expertise is challenged, because they require competences of clinical problem solving, interpersonal relationship and the
knowledge about social environment, including the family.
If a family doctor wants to be a successful as a professional, he must therefore combine knowledge
of the disease with knowledge of the patient and the society. By approaching patients in a long
term relationship, which is based on knowledge and trust, a specific coexistence of both parties is
developed, which is unique in medicine. This coexistence is at core of every health care system in
the world, althogh the practical organisation of systems differs considerably.
In finding solutions to patients' problems, the family doctor is helped by a range of different services, medical and non-medical. Family therapists are often part of this support, but their role is
different in different healthcare systems.
In order to illustrate this need for broad range of competences in the presentation some complex
and sometimes controversial examples of such situations will be presented. The approaches in
solving these problems will be discussed with the audience with special consideration of the role
of family therapists and their role.
Key words: fa mily medicine, co mprehensive ca re, multimo rbidity, pa tient ca re;
4
Med pedopsihiatrijo in družinsko terapijo
Nataša Potočnik Dajčman, dr. med., spec. otr. in mlad. psih. in psihoterapevtka
Združenje za otroško in mladostniško pedopsihiatrijo
Družina je za otroka primarno socialno okolje, v katerem naj bi bili zagotovljeni vsi pogoji za primeren biološki, čustveni in spoznavni razvoj tega otroka. Družina, ki to lahko omogoči, mora imeti
vzpostavljeno določeno ravnovesje v odnosih med posameznimi družinskimi člani. Otrok ali mladostnik pri katerem pride do razvoja katerekoli psihične motnje, s svojim stanjem v družinsko okolje
prinese neravnovesje, hkrati pa je določena psihična motnja lahko sama po sebi odraz že prej prisotnega neravnovesja v družini. Neravnovesje v družinskem sistemu je lahko začasno ali trajno, pri
slednjem govorimo o disfunkcionalni družini. Disfunkcionalna družina zaradi svojega patološkega
načina delovanja sama po sebi predstavlja dejavnik tveganja za razvoj psihopatologije pri otroku in
mladostniku. Razvoj psihopatologije je dodatno pogojen ali zaščiten z otrokovimi zaščitnimi dejavniki in dejavniki tveganja, a tudi z dejavniki okolja. Psihopatološke motnje, ki jih srečujemo pri
otroku in mladostniku kot posledico neravnovesja v družini, so vezane na starost otroka. Njihova
obravnava in možnost pozitivnega izida je vezana na sposobnost celotnega družinskega sistema za
vzpostavitev novega ravnovesja. Pri iskanju pomoči je otrok v celoti odvisen od svojega ožjega okolja in njegove senzibilnosti za prepoznavo težav. Prav tako pa so otrokove težave ali že razvite motnje lahko »vstopnica« iskanja pomoči celotni družini. Pedospihiatrične obravnave otroka in večkrat
tudi mladostnika si brez sočasnega sodelovanja staršev v stroki sploh ne predstavljamo. Sam potek
obravnave od diagnostičnega postopka do dogovarjanja v zvezi s terapevtskim načrtom in terapevtskimi cilji je vezan na celo družino. Kadar je vzročna povezava med otrokovo duševno motnjo in
disfunkcionalnostjo v družini jasno opredeljena, je potrebno v prvem planu obravnavati družino v
celoti, tako kot je to možno samo s pomočjo družinske terapije. V družinsko terapijo lahko vključimo
vse družinske člane ali pa se svetuje terapija staršema. V primeru sodelovanja pri zdravljenju bi
bilo zaželeno, da imata oba terapevta – pedopsihiater in družinski terapevt možnost skupne intervizije, kar pa se žal v našem prostoru običajno ne izvaja. Primere dobre prakse sodelovanja je potrebno izpostaviti v širšem strokovnem prostoru in v bodoče zakonsko urediti sistemske rešitve tega
področja.
Ključne besede: Disfunk cio na lne družine, deja vnik i tvega nja in va ro va lni deja vnik i, o troci in mladostniki, duševne motnje, interdisciplinarni pristop k zdravljenju, družinska terapija, terapija para;
5
Evidence-based Skills for Family Therapists
Jo Ellen Patterson, PhD
Todd D. Edwards, PhD
University of San Diego, USA
(delavnica)
Evidence-based practice (EBP) is the integration of best research evidence with clinical
expertise and patient values. Attempts to bridge research and the practice of marital, couple, and family therapy have historically generated controversy and passionate debate.
Family therapists have questioned the usefulness of research that focuses on individual
therapy for treating mental health disorders, which ignores the complexity of interacting
relational systems (e.g., couple/marital, parent-child, intergenerational, and larger system
relationships) and families coping with multiple problems. The populations studied in research do not accurately reflect the complexity of multi-problem families seen by family
therapists and run counter to the systems-based clinical training that characterizes family
therapy training. As a result, family therapists have sometimes asked, “What does research
have to do with my clinical work with couples and families?”
Clinicians working with couples and families can become evidence-based in the following
ways: a) employing a process to gather the necessary information to answer clinical
questions; and b) learning and using established evidence-based treatment models in their
work. The presenters will teach five important skills (The 5 As) for incorporating evidence
-based practice into clinical work, in addition to teaching some of the challenges encountered when doing evidence-based practice.
Key words: Research, Evidence-based Practice, Empirically-informed Therapy
6
Uravnavanje samozavedajočih se čustev v terapevtski
obravnavi oseb po ločitvi
dr. Mateja Cvetek
Teološka fakulteta
(znanstveni prispevek)
Samozavedajoča se čustva (v nadaljevanju: SČ), kot so: sram, krivda, ponos, doživljanje krivice, čustvena
pripravljenost za odpuščanje, hvaležnost in podobno, so v zadnjih letih med raziskovalci deležna vedno
večje pozornosti. Način njihovega uravnavanja je drugačen od uravnavanja temeljnih čustev, saj so SČ
kompleksnejša od temeljnih čustev in posledično zahtevajo kompleksnejši način uravnavanja. Ker je znanje o specifičnih vidikih uravnavanja SČ pomanjkljivo, je avtorico v raziskavi študije primera zanimalo,
na kakšen način je mogoče uravnavati SČ v okviru terapevtske obravnave oseb po ločitvi. Osrednji cilj
raziskave je bil identificirati ključne povezave med stanji doživljanja štirih SČ (sramu, krivde, doživljanja
krivice in pripravljenosti za odpuščanje), posameznikovimi izkušnjami, terapevtovimi strategijami ter
klientovimi odzivi v terapevtski situaciji.
Izvedena je bila študija primera, v kateri so sodelovale tri osebe (dve ženski in en moški), vsi stari med 40
in 50 let, z izkušnjo ločitve od svojega partnerja, od ločitve je preteklo več kot 10 let. V analizo študije
primera je bilo vključenih 18 terapevtskih poročil o poteku terapije. Terapevt je pri zapisu poročila terapije sledil vnaprej določenim strukturiranim navodilom, ki so od terapevta zahtevala usmerjeno refleksijo
pojavljanja zgoraj omenjenih štirih SČ v terapevtskem procesu.
V analizi poročil so bile identificirane ključne povezave med reguliranimi in nereguliranimi stanji doživljanja omenjenih SČ, različnimi vidiki posameznikovih izkušenj (upoštevanih je bilo osem vidikov: senzorne podobe, telesne senzacije, afekti, potrebe, vedenjski odzivi, kognitivna prepričanja, dojemanje pomena izkušnje ter koherentnost pripovedi o izkušnji), terapevtovimi strategijami uravnavanja teh čustvenih
stanj pri klientu ter klientovimi akcijami v procesu terapevtske obravnave teh čustvenih stanj.
Rezultati raziskave izpostavljajo nekatere specifične vidike uravnavanja SČ, ki so bila vključena v analizo. Pri tem se nekateri vidiki značilno pojavljajo pri vseh SČ nekateri se pojavljajo le pri specifičnem SČ.
Poznavanje teh vidikov lahko terapevtom omogoča bolj osredotočeno vključevanje teh vidikov v terapevtsko obravnavo. Posledično lahko pričakujemo tudi bolj učinkovito obravnavo in uravnavanje SČ v terapevtskem procesu.
Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta J5-6825, ki ga financira ARRS.
Ključne besede: samozavedajoča se čustva, ločitev, terapevtska obravnava, kvaliteta bivanja
7
Senzomotorična psihoterapija
Tjaša Stepišnik Perdih
Psihosoma, Ljubljana
(strokovni prispevek)
V obdobju Descartesovega imperativa »Mislim, torej sem« je človekovo telesno doživljanje bolj
drugotnega pomena. V nasprotju s splošno družbeno doktrino pa mnogi terapevtski pristopi telesu že dajejo pomembno mesto, saj se zavedajo, da so psihološki in telesni procesi tesno povezani in
medsebojno soodvisni. Kljub temu pa večina pristopov ostane le na točki naslavljanja telesa, med
tem ko je pri senzomotorični psihoterapiji telo vstopna točka.
Senzomotorična psihoterapija je celosten terapevtski pristop, ki temelji na najnovejših spoznanjih
nevroznanosti, telesnih tehnik, psihodinamskem pristopu in teoriji navezanosti. Razvila ga je dr.
Pat Ogden v začetku 80. let, danes pa je eden najpomembnejših pristopov pri zdravljenju travm
(travma namreč vedno korenito zaznamuje telo in vpliva na delovanje živčnega sistema).
Nekateri njeni temeljni koncepti so tolerančno okno (s hiper in hipovzburjenjem), regulacija
vzburjenja (pri tem se terapevta pojmuje kot medosebnega psihobiološkega regulatorja), viri moči,
meje, obrambni odzivi. Za lažjo predstavo lahko rečemo, da sledi številki 5: posamezno srečanje
zasleduje 5 faz (vsebina, dostop, procesiranje, transformacija, integracija), pri čemer terapevt
uporablja 5 metod (sledenje, kontaktiranje, okvirjanje, eksperiment, čuječa pozornost – mindfulness), kliente pa spodbuja, da se zavejo in raziščejo povezavo med 5 temeljnimi organizatorji vsake izkušnje (namesto osnovnih treh ravni doživljanja – čustvene, kognitivne in telesne, je telesna
podrobneje razdeljena na gibanje-premikanje, notranje telesne občutke in čutno zaznavanje).
Osnovni cilj terapije je integracija delčkov posameznikovega doživljanja v koherentno sliko, vodilo pri tem pa je razvijanje klientovega zvedavega in ljubečega odnosa do sebe in svojega telesa.
Ker senzomotorična psihoterapija v Sloveniji še ni poznana, je namen prispevka predstaviti nekatere njene osnovne pojme, načela in metode dela. Njene tehnike je mogoče enostavno integrirati v
obstoječe terapevtske pristope pa tudi v vsakdanje življenje. Tako je poleg splošne predstavitve
senzomotorične psihoterapije namen prispevka tudi konkreten prikaz uporabe senzomotoričnih
tehnik na primeru postavljanja mej v šolskem okolju.
Ključne besede: senzo mo to rična psiho tera pija , telo , telesne tehnik e, tra vma , meje
8
Spreminjanje kakovosti odnosov med udeleženci vzgojnoizobraževalnega procesa: razvoj, uvajanje in evalvacija
participativnega modela
Janka Bergel Pogačnik, Osnovna šola Toneta Čufarja Jesenice
V prispevku bo predstavljen proces razvoja modela ugotavljanja, spremljanja in spreminjanja kakovosti
interakcij, ki temelji na aktivni participaciji udeležencev v tem procesu. Raziskava ima osnovna teoretična
izhodišča v raziskavah kakovosti in interakcij slovenskih in tujih avtorjev. Interakcija je pomemben element
spreminjanja kakovosti predvsem ob predpostavki, da jo osredotočimo na določene relacije med udeleženci
vzgojno-izobraževalnega procesa.
V šolskem letu 2013/2014 so na OŠ Toneta Čufarja Jesenice izvedli akcijsko raziskavo, v kateri je prostovoljno sodelovalo 20 učiteljic, 200 učencev in 200 njihovih staršev. Cilj raziskovalnega dela je bil razviti, uvajati in evalvirati model spreminjanja interakcij med udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa in ugotoviti,
kako vnesene spremembe vplivajo na kakovost interakcij v vzgojno-izobraževalnem procesu na nivoju: ocene
odnosov pri udeležencih, samoevalvacije učiteljev, identifikacije potreb po usposabljanju in spreminjanju pri
učiteljih in na nivoju šole, odnosa do sodelovanja s starši in vključevanja vseh udeležencev v procesne odločitve. Vpeljavo sprememb so merili s samoevalvacijo in z različnimi instrumenti na začetku pred vpeljavo
sprememb in po njej. Kakovost interakcij so ugotavljali z vidika doživljanja odnosa udeležencev vzgojnoizobraževalnega procesa in pri tem spremljali, kako se v procesu spreminjajo njihova mnenja, stališča, aktivnosti ipd. V procesu vpeljave sprememb za izboljšanje kakovosti interakcij v obliki načrta dejavnosti za spreminjanje pedagoške interakcije so omogočili aktivno participacijo različnih udeležencev v procesu in ob tem
razvili ustrezno metodologijo za spremljanje učinkov vpeljanih sprememb.
Na osnovi rezultatov kvalitativnega in kvantitativnega raziskovanja kakovosti interakcij so razvili enega od
možnih modelov. Poleg statistično pomembnih značilnosti ugotovljenih na podlagi prvega in tretjega dela
raziskovanja so v evalvaciji modela dobili tudi pomembne rezultate, kot so ključni elementi v procesu spremljanja vpeljanih sprememb za spreminjanje interakcij med udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa, ki so
sodelovali v projektu, izboljšanje ocene odnosov med obema merjenjema, med udeleženci vzgojnoizobraževalnega procesa, ki so bili vključeni v raziskovanje.
Ugotovili so, da se je na podlagi samoevalvacije sodelujočih učiteljev pojavila potreba po nadaljnjem načrtovanju uvajanja sprememb za izboljševanje kakovosti tudi na katerem drugem področju vzgojno izobraževalnega procesa. Vpeljava takšnega modela predstavlja aplikacijo nekaterih terapevtskih spoznanj v izbrani
učeči se skupnosti (na nivoju šole ob participaciji učiteljev, staršev in učencev), ki učinkovito izboljšuje
medosebne odnose in interakcije.
Ključne besede: mo del, spreminja nje intera k cij, pa rticipa cija , udeleženci vzgo jno izo bra ževa lnega pro cesa
9
Soodvisni partnerji v luči relacijske družinske terapije
mag. Nataša Ropret
Inštitut Addictiva, Ljubljana
Pri terapevtski obravnavi odvisnosti, kemični ali nekemični, se pogosto srečujemo tudi s partnerji odvisnikov. Le-ti nezavedno zavzamejo pozicijo sooodvisnega partnerja, ki skupaj z odvisnikom kreirajo
ozračje odvisniškega sistema. Koncept soodvisnosti označuje tip partnerskega odnosa, kjer soodvisni
partner večino svoje pozornosti usmerja v odvisnika, njegovo vedenje, vrhunce in padce ter njegovo
potrebe. Vendar soodvisni partner nikoli ni in ne more biti odgovoren za vedenje odvisnika. Odkritje
prevare in izdaje odvisnika je lahko za soodvisne partnerje povsem uničujoče, njihov odziv je mešanica
bolečine, jeze, strahu, žalosti, razočaranja, zmede in zadrege. Raziskave so pokazale, da oboji – odvisniki in njihovi partnerji - doživljajo odzive, ki so značilni za posttravmatsko doživljanje dogodkov.
Soodvisni partnerji s preokupiranostjo, prikrivanjem ali opravičevanjem podpirajo neodgovorno vedenje odvisnika. Značilna simptomatika soodvisnikov odraža kronično pomanjkanje občutka o sebi in
lastni vrednosti, izogibanje konfliktov, zlitje z drugimi in definiranje lastne osebnosti glede na njihovo
mnenje. V svojih uslugah so pogosto pretirano ustrežljivi, s čimer regulirajo nivo anksioznosti in nizko samozavest. Zaradi vpetosti v divjanje odvisniškega sistema, pogosto dvomijo o lastni realnosti in
klonijo pod obtoževanji ali obljubami odvisnikov. Tovrstne vedenjske dinamike se večinoma odvijajo v
nezavednem svetu soodvisnika in so pogosto posledica mehanizmov reguliranja bolečih in stresnih
situacij v primarni družini. Velik delež soodvisnih partnerjev izhaja iz disfunkcionalnih družin, kjer
so bile prisotne različne zasvojenosti, skrivnosti, pomanjkanje, perfekcionizem in druge zlorabe. Da bi
preživeli, so se naučili načinov, kako se odzvati v stresnih situacijah, ki so presegale njihovo otroško
zavest in telo. Zametki soodvisniškega vedenja so bili formirani že v rani mladosti, dolgo preden so
spoznali odvisnega partnerja. Odvisnost je bolezen družinskega sistema in zmotno je prepričanje soodvisnih, da je zgolj odvisnik tisti, ki potrebuje pomoč. Soodvisni partner se bo moral soočiti z lastno
zgodovino, ranjenostjo in disfunkcionalnimi obrambami, ki so nekoč omogočili preživetje. Drugače
tvegajo, da se bodo ponovno znašli v odnosu z emocionalno nedostopnim odvisnikom in kronično neizpolnjujočim partnerskim odnosom.
Namen prispevka je informirati strokovno javnost o soodvisniški dinamiki v sistemih, zaznamovanih z
različnimi odvisnostmi (od alkohola, seksualnosti, hazarda,…), psihičnega in fizičnega nasilja, različnimi oblikami zlorab. Paradigma relacijske družinske terapije vključuje koncepte, ki so lahko v pomoč
pri interdisciplinarni (zdravstveni, socialni) obravnavi soodvisnih partnerjev in svojcev odvisnikov.
Ključne besede: so o dvisno st, k o mpulzivno st, tra vma , izda jstvo , pa ra digma rela cijsk e
družinske terapije
10
Nezadovoljstvo na delovnem mestu
dr. Drago Jerebic
Družinski inštitut Bližina
Teološka fakulteta, Ljubljana
(delavnica, znanstveni prispevek)
V prispevku bo predstavljeno eno izmed zelo pomembnih področij, ki onemogoča kvalitetno
sobivanje v družini – to so težave na delovnem mestu, ki jih lahko posameznik prenaša v lastno
družino. Ta proces je lahko tudi obraten, ko zadovoljstvo na delovnem mestu onemogočajo nezavedni vzorci regulacije afektov, vedenja in razmišljanja, ki jih posameznik prinaša iz lastne
družine v službo.
Kako ti zapleti nastanejo in kako jih reševati, bo predstavljeno skozi prizmo petih elementov
relacijske družinske terapije: mehanizma projekcijsko introjekcijske identifikacije, kompulzivnega ponavljanja, temeljnega afekta, regulacije afekta ter afektivnega psihičnega konstrukta. Pri
slednjih dveh bo posebej izpostavljen pomen selfobjekta oz. transformacijskega objekta, ko preko
varnega načina navezanosti posameznik lahko spremeni način odzivanja tako na delovnem mestu kot doma v družini.
Poleg teoretične predstavitve vseh petih elementov, bodo skozi več študij primerov (sin zavrača
očeta, lastnika podjetja; oseba, ki je fizično in psihično izčrpana zaradi naporov v službi; oseba,
ki ima težava z negotovostjo in neodločnostjo v službi) predstavljeni tudi njihovi praktični vidiki, predvsem pa njihova medsebojno prepletenost in povezanost kjer bo razvidno, kaj se vsakokrat zgodi z ostalimi štirimi elementi, ko spremenimo en element.
Prispevek bo skušal potrditi in dokazati, da relacijsko družinska terapija lahko ponudi uspešne
rešitve za določene težave osebe, ki jih imajo na delovnem mestu, predvsem za tiste težave, ki
izvirajo iz posameznikove intrapsihične ravni in se prenašajo na medosebno in sistemsko raven,
ne more pa relacijsko družinski model reševati težav na delovnem mestu, ki ne izvirajo iz intrapsihične in medosebne ravni. V prispevku bo poseben poudarek tudi na razmejitve teh dveh
področij: v katerih primerih relacijsko družinska terapija lahko ponudi rešitev ter pomoč in kje
ne.
Ključne besede: rela cijsk a družinsk a tera pija , neza do vo ljstvo , služba , regula cija
afektov
11
Povezanost telesne podobe odraslih z doživetjem zlorabe v
izvirni družini
Lidija Božac
Človekovo dojemanje lastne telesne podobe lahko sooblikuje številna področja njegovega življenja. Raziskava je želela odkriti morebitne povezave med posameznikovo telesno podobo v odraslosti in doživetjem
starševske antipatije oz. zanemarjanja v izvirni družini. Zanimalo nas je tudi, ali se tisti, ki so bili v
otroštvu fizično ali spolno zlorabljeni v izvirni družini, kot odrasli v telesni podobi razlikujejo od tistih,
ki tovrstnih zlorabljajočih izkušenj niso imeli.
Vzorec je vključeval udeležence obeh spolov (N=350) v starosti od 18 do 80 let, ki so izpolnjevali dva
vprašalnika (CECA.Q, MBSRQ-AS) in opredelili svoje demografske podatke (spol, starost, zakonski stan,
stopnja izobrazbe). CECA.Q je meril izkušnjo skrbi in zlorabe v otroštvu ali mladosti v izvirni družini
(izguba staršev, zanemarjanje, antipatija, podporna oseba v otroštvu in mladosti, fizična zloraba, spolna
zloraba), MBSRQ-AS pa je meril odnos človeka do lastnega telesa (vrednotenje videza, aktivnosti glede
videza, preobremenjenost s telesno težo, samorazvrščanje telesne teže, zadovoljstvo s posameznimi deli
telesa). Vprašalniki so bili pripravljeni kot spletna anketa z naslovom Odnos do telesa, povezave do ankete
so bile objavljene na različnih slovenskih spletnih forumih.
V raziskavi sta se tako antipatija, kot zanemarjanje, ki so ju ljudje doživeli v izvirni družini statistično
pomembno povezovali s posameznimi segmenti odnosa do lastnega telesa v odraslosti. Med tistimi, ki so
doživeli fizično oziroma spolno zlorabo v otroštvu, ter tistimi, ki niso doživeli takšnih izkušenj, pa se je
pokazalo, da obstajajo statistično pomembne razlike v posameznih segmentih odnosa do telesa.
Rezultati so pokazali majhen do zmeren trend, da so imeli ljudje z izkušnjo antipatije ali zanemarjanja v
izvirni družini v odraslosti več težav na posameznih področjih odnosa do telesa. Fizično in spolno zlorabljeni v otroštvu so v odraslosti oblikovali drugačen odnos do lastnega telesa, kot so ga tisti, ki niso
imeli takšnih izkušenj. Udeleženci so pokazali različno pripravljenost spominjati se otroške travme. Posamezni raziskovalni pojmi v uporabljenih vprašalnikih so lahko v primerjavi z drugimi vprašalniki deloma drugače definirani (npr. kaj vse je zajeto v pojmu telesna podoba). Zavedali smo se tudi nekontroliranih dejavnikov, ki so lahko sooblikovali posameznikovo telesno podobo.
Ključne besede: sta rševsk a a ntipa tija , sta rševsk o za nema rja nje, telesna zlo ra ba , spo lna zlo ra ba, telesna podoba;
12
Kulturne spremembe v podjetju Plastika Skaza, dobitniku
Zlate gazele 2014
dr. Peter Metlikovič, Fakulteta za strojništvo, Ljubljana
Laura Rednak, Plastika Skaza, Velenje
Proces družinske terapije poteka na treh nivojih: sistemskem, medosebnem in intrapsihičnem, s ciljem doseči boljšo funkcionalnost družine in olajšati bolečino. Delo v podjetju se razlikuje od klasične družinske terapije. Upoštevati je potrebno, da gre za drugo socialno celico, čeprav ljudje prihajamo v podjetje z istimi socialnimi možgani in zato se odpira veliko podobnosti. Ravno tako ima podjetje svojo varnost v kompulzivnem ponavljanju vzorcev, temelječih v afektivnih konstruktih. Pri
uvajanju sprememb je ravno tako bistvena (dobra) delovna navezava. Ta omogoča pogovor o problematiki, ki jo v nadaljevanju naslavljamo in izboljšujemo.
Aplikacija terapevtskih spoznanj je prikazana na primeru uvajanja kulturnih in organizacijskih
sprememb v podjetju Plastika Skaza iz Velenja. Glavni povod za projekt je bila zelo hitra rast podjetja in s tem povezane standardne težave: novi ljudje, veliko oddelkov, dolge in nejasne poti odločanja, rastoči stroški, vedno več gašenja požarov. Projekt je bil sofinanciran preko razpisa Raziskovalni vavčer, avtor ga je vodil kot član laboratorija LASIM na FS, UL.
Na sistemskem nivoju so pomembne razmejitve. Ljudje potrebujemo pripadanje socialni skupini
velikosti družine. V ta namen so podjetje razdelili na Mini družbe (MD). Te MD imajo jasno poslanstvo znotraj podjetja. Konkretno, proizvodnjo so razdelili na 4 MD z do 30 zaposlenimi. Operativno prodajo, plan, logistiko, nabavo in skladišče so zaokrožili v MD Servis kupca. MD Razvoj
poslovanja in MD Strateška prodaja skrbita za bodoče posle. Kadri, finance in vodstvo imajo tudi
svoje MD, ravno tako ekipa za lastno blagovno znamko. V poslovnem načrtu ima vsaka MD planiran izkaz uspeha za vsak mesec. Izvedli so potrebne delavnice in usposabljanja. Vsaka MD čim bolj
avtonomno skrbi za doseganje dogovorjenih ciljev, kjer pride do izraza medosebni nivo odnosov, tako
znotraj MD kot tudi pri sodelovanju med MD. Ti odnosi so po potrebi ustrezno strukturirani v
poslovnih procesih in načinu vodenja.
Opisane izboljšave imajo značaj prebojnih organizacijskih inovacij. Kazalniki poslovanja so se izboljšali, v podjetju so prepričani, da brez opisanih ukrepov ne bi mogli tako uspešno poslovati in biti
pripravljeni za nadaljnjo rast. Podjetje je v konkurenci 500 najhitreje rastočih slovenskih podjetij
prejelo laskavi naziv Zlata Gazela 2014.
Ključne besede: Kultura na delo vnem mestu, po djetje, o rga niza cija , mo tiva cija
13
Oblike podpore romski skupnosti pri procesih vključevanja v
družbeno-ekonomsko strukturo
Melita Kramar, Zakonski in družinski inštitut
Romska manjšina v jugovzhodni Sloveniji živi večinoma ločeno od ostale družbe, podobno kot v
getu. Sooča se z ekstremno nizkimi stopnjami dokončanja osnovne šole in zaposlovanja (okoli
5%). Diskriminacija, predsodki in stereotipi so resne prepreke za pripadnice in pripadnike romske skupnosti - zapirajo jim pot do sreče, znanja, dela in uspeha. Strategije in programi državnih in lokalnih oblasti za večje vključevanje Romov se lepo berejo, manj pa je akcijske naravnanosti, zato so se partnerji projekta Eko-etno romska moda odločili, da s presečnim projektom nekoliko zapolnijo vrzel. Projekt je podprt s sredstvi finančnega mehanizma EGP 2009-2014.
V prispevku so predstavljene oblike podpore romski skupnosti, izoblikovane z namenom večjega
vključevanja Romov v družbeno-ekonomsko strukturo, v okviru projekta Eko-etno romska moda.
Namen projekta je namreč opolnomočenje in aktiviranje pripadnikov in pripadnic romske manjšine za lažji vstop na trg dela. Eden od ciljev je razviti mrežo nevladnih organizacij in drugih institucij (tako romskih kot drugih) za izboljšanje pogojev zaposlovanja Romov, odpreti javno diskusijo o tej pereči temi in oblikovati predloge za izboljšanje stanja. Osrednji otipljiv cilj je vzpostaviti inkluzivni atelje/ studio eko-etno romske mode, kot referenčni prostor z možnostjo zaposlovanja Romov in drugih ranljivih skupin, ki je hkrati prostor medkulturne izmenjave in razvoja ter napreduje v socialno podjetje. Prav tako je cilj zmanjšati prepad med Romi in ne-Romi s
približanjem romske kulture pripadnikom drugih skupnosti, na območju jugovzhodne Slovenije.
Tekom projekta se razvija učinkovitejši pristop za opolnomočene predvsem romskih žensk, pa tudi
romskih moških, mladine in otrok – na osnovi njihovih potreb, za lažji vstop v javno sfero dela in
zaposlovanja.
V prispevku bo predstavljen način dela in metode s študijo primera, opisom posameznih aktivnosti, predstavljeni bodo izzivi projekta, dosedanje ugotovitve in rezultati. Iz dosedanjih spoznanj
izhajata vizija in perspektiva, v katero smer naj gre razvoj podpore in terapevtske prakse na tem
področju, s poudarkom na iskanju mesta, ki ga lahko ima terapija pri opolnomočenju romske
skupnosti, romskih žensk, mater, romskih parov in družin.
Ključne besede: Ro mi, vk ljučeva nje, o po lno mo čenje, za po slo va nje, ra nljive sk upine
14
Relational family therapy with expats: A qualitative study
on clients’ experiences
Mojca Filipič Sterle in dr. Lesley Verhofstadt
Department of Experimental Clinical and Health Psychology
Ghent University, Belgium
Expatriate assignment is considered to be a big life event involving a variety of stressors
and challenges: the expatriate's assignment to a new job, the move abroad, the partner
giving up a job, children attending a new school, occupying a new residence, changing
family routines, a change in financial status, cultural differences, etc. These stressors –
when remaining unresolved - can become chronic tensions for expats, thereby affecting
their individual and family functioning.
The aim of the current study was to analyze (a) this (mal)adaptation process in a sample of
clinically distressed expats/expatriate individuals/families who were referred for psychotherapy, and (b) what was helpful for them in therapy.
All study participants (n= 5 individuals) received psychotherapy treatment with a therapist using relational family approach. The languages used in therapy sessions were Slovenian and English. All the participants were expats and had been living in Belgium for at
least 3 months before starting therapy treatment. They were referred to therapy by their
doctors or on their own initiative. After the completion of 12 sessions of psychotherapy, the
study participants were interviewed about their experiences as an expat and the helpfulness of relational family therapy for them. Afterwards, the interviews were analyzed by
means of Interpretative Phenomenological Analysis (IPA). Major conclusions and implications for relational family therapy with expats will be discussed.
Key words: expats, adaptation, relational family therapy, interpretative phenomenological
analysis
15
Terapevtska podpora pacientom po nesreči
dr. Katja Dular, univ. dipl. psih.
Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča, Ljubljana
Doživeta nezgoda pri mnogih poškodovanih udeležencih v trenutku spremeni kvaliteto
življenja in se pogosto odraža še s številnimi drugimi psihičnimi posledicami. Osebe po
politravmah prinašajo v rehabilitacijsko prakso raznolike zahteve za vse strokovnjake.
Celoten proces rehabilitacije omogočajo in izboljšajo zgodnja identifikacija težav
(presejalna diagnostika), potrebne intervencije in prepoznava psiholoških dejavnikov.
Dejavniki tveganja, ki napovedujejo težave po poškodbah, potrjujejo nujno upoštevanje
širše slike pri vseh udeležencih v nezgodah (osebna zgodovina, socialna mreža, slogi spoprijemanja, čustvovanja in ostalih osebnostnih značilnosti). Uspešnost bolnikove rehabilitacije je odvisna od vrste osebnih dejavnikov – stanja dosežene stopnje okrevanja, kakovosti razumevanja in podpore družine ter širših pogojev v okolju. V teh zgodnjih fazah
okrevanja je vloga psihologa podpora, tako poškodovanim kot tudi njihovim partnerjem
in celotni družini. Čustvena stiska in proces predelave je individualen in zato pri mnogih posameznikih obrambno vedenje vztraja tudi ves čas rehabilitacije, kar od psihologa
zahteva veliko terapevtskega znanja.
V prispevku je predstavljena skupinska obravnava (partnerska, družinska terapija, psihosocialna skupina), kjer je program namenjen tudi krepitvi ostalih virov moči in vzajemnemu razumevanju sprememb, ki jih prinese nezgoda. Velik izziv po zaključku rehabilitacijskih programov pomeni prilagoditev na socialno okolje, ki prej zaščitenega pacienta, izpostavi mnogim stiskam (samostojnost, družinski odnosi, finančna stiska, bivanjski problem,…). Preko predstavitve primera bolnika prikažemo, kako v fazi rehabilitacije poteka obravnava pacienta in njegove družine ter interdisciplinarno sodelovanje z
različnimi službami znotraj in zunaj Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta RS
Soča.
Ključne besede: po litra vma , spremembe pacienta, reha bilita cijsk a psiho lo gija ,
družinska terapija, interdisciplinarna obravnava
16
Terapevtska skupina za samske punce - dinamika in potek
Karolina Rebernik
Srčna moč, Zakonska in družinska terapija ter svetovanje
Biti samska punca pri poznih dvajsetih in tridesetih lahko v dekletih prebuja vrsto
težkih občutij. Od sramu in nemoči, da ne zmorejo »najti pravega fanta«, zavrnitve s
strani družbe, strahu pred intimo in slabe samopodobe. Najbolj izrazito pa se pojavlja
strah, da bodo ostale same, razočaranje nad preteklimi zvezami, globoka žalost in
osamljenost. Zunanji pritiski družbe in lastne družine le še povečajo strah ter neutrudno zbujajo hrepenenje po nekomu, ki bi jih odrešil in zadovoljil potrebo po biti
ljubljen. Varno okolje v skupini pod strokovnim vodstvom omogoča puncam, da se
usmerijo nase in začnejo prepoznavati lastno vrednost, kako doživljajo sebe v odnosih
in kaj jim sporoča telo. Preko razreševanja temeljnih afektov, naslavljanja telesnih
odzivov, predelovanja čustvenih vzorcev, ovrednotenja družinskih odnosov ter postavljanja razmejitev so se v skupini gradile nove izkušnje in potrditve. Z zaupanjem
in sočutjem, ki se je ustvarilo tako med udeleženkami, kot v terapevtskem odnosu, se
je skupina izkazala za vir podpore in moči pri izražanju najglobljih čutenj ter okrepitev za nov partnerski odnos.
V prispevku bo obravnavana dinamika in potek terapevtske skupine za samske punce,
ki si želijo ustvariti kvaliteten in osrečujoč partnerski odnos. Predstavljen bo način
dela skupine s petimi puncami, ki temelji na relacijski zakonski in družinski terapiji
v povezavi z elementi igralne terapije in sprostitvenih tehnik. Predstavitev bo vključevala glavne ugotovitve skupine in ovrednotenje terapevtskega procesa s poudarkom
na rezultatih, tako s strani udeleženk kot terapevtke.
Ključne besede: tera pevtsk a sk upina , samske punce, o samljenost, no v pa rtnerski odnos
17
Družinska terapija in pomoč pri težavah v partnerstvu
zaradi zasvojenosti
Nataša Sorko
Žarek upanja, Ljubljana
Ko se posameznik, partnerja ali družina srečujejo z zasvojenostjo z alkoholom, je potrebno veliko pozornosti posvetiti delu s celotno družino. Zasvojenost je tudi ponavljajoči se
vedenjski vzorec, ki vpliva na vsakodnevno funkcioniranje vseh družinskih članov, partnerja in otrok. Zasvojenost se razvija daljše časovno obdobje, ko počasi, a vztrajno negativno vpliva na družinske odnose. Člani družine izgubijo medosebni stik, se odtujijo. V
družini z zasvojenostjo imajo člani veliko težav z ustrezno komunikacijo in ponovnim
vzpostavljanjem bližine med člani.
V prispevku bo predstavljen primer ene družine s tremi otroki, starimi od 6 do 23 let.
Delo z družino bo prestavljeno z različnih vidikov sistemske družinske terapije. Predstavljena bo tudi uporaba tehnike genograma z družino. Prikazana družina je v program
društva vključena že 8 let in v tem obdobju prehajala skozi različne faze kot družina in
sistem.
V zaključku bodo predstavljene razlike glede na stanje ob vstopu v program in glede na
trenutne razmere, v katerih živi družina danes. Zaključek bo tudi predstavljal jasen odgovor na vprašanje, kako lahko pomaga družinska terapija.
Ključne besede: zasvojenost, alkohol, odnosi, komunikacija, čustvovanje
18
Pozicioniranje vloge terapevta relacijske zakonske in družinske terapije z vidika sodelovalnega reproduktivnega
zdravstvenega modela
Alja Stvarnik in Katarina Rugani
Društvo LIST - Center za individualno, zakonsko in družinsko terapijo
Svetovanje na področju neplodnosti vključuje vsa področja reproduktivne zdravstvene psihologije in reproduktivne medicine. Potreba po psihološkem svetovanju parom, ki se soočajo
z neplodnostjo in so bili sprva obravnavani zgolj v okviru reproduktivne medicine, se je
razvila s prepoznavanjem vseh psiholoških procesov, ki se tekom zdravljenja odvijajo v
omenjenih posameznikih. Vsi svetovalci naj bi tako bili strokovnjaki s področja mentalnega
zdravja, storitve pa naravnane na način integracije ustreznih znanj in pristopov z namenom individualizirane obravnave posameznih pacientov/parov.
S prispevkom želiva ozavestiti pomen povezovanja različnih strokovnjakov, ki obravnavajo
neplodnost in pokazati, kam z vidika sodelovalnega reproduktivnega modela umešča delo
relacijskega zakonskega in družinskega terapevta. V tem prispevku konkretno bosta udeležencem predstavljena dva sodelovalna reproduktivna modela, ki bosta vrednotena in nadgrajena s spoznanji iz praktičnega dela, ki vključuje tako svetovanje kot delo na osnovi relacijske družinske terapije ter glede na trenutno stanje v Sloveniji. Predstavljene bodo
ključne točke integrirane obravnave inovativnih sodelovalnih modelov, obenem pa možnosti in izzive aplikacije le-teh na praktičnem primeru.
Ključne besede: neplo dno st, so delo va lni repro duk tivni mo del, rela cijsk a za k o nska
in družinska terapija
19
Spremembe ob rojstvu otroka in razpad partnerskega
odnosa
dr. Nataša Rijavec Klobučar
Prehod v starševstvo, t.i. obdobje, ko se partnerski odnos razširja v triado, predstavlja za partnerje
izziv ob soočanju s spremembami ob rojstvu prvega otroka. Spremembe partnerji zaznavajo kot negativne ali pozitivne in zajamejo različna področja partnerskega odnosa. Številne raziskave izpostavljajo
spremembe v kakovosti partnerskega odnosa, zadovoljstvu v partnerstvu, razdelitvi dela, v odnosih s
širšo in ožjo socialno mrežo, lahko se spremeni področje konfliktov, spolnost, prosti čas, navade in
vrednote. Novo življenjsko izkušnjo spremlja intenzivno čustveno doživljanje, partnerja stopata v
posebno ranljivost v odnosu, ki bodisi odnos nadgradi bodisi vodi celo v razpad partnerske zveze.
Prispevek temelji na teoretičnih in empiričnih ugotovitvah tujih in domačih raziskav s področja tranzicije v starševstvo. Prikazani so rezultati kvalitativne raziskave, v katero je bilo vključenih šest
oseb, s katerimi so bili opravljeni intervjuji. Izpeljala je bila analiza odgovorov s pomočjo utemeljene
teorije (grounded theory). Raziskava se je osredotočila na doživljanje sprememb v partnerskem odnosu
v obdobju tranzicije pri starših, ki so po rojstvu otroka izkusili ločitev oziroma razpad partnerske zveze. V središče raziskovanja so bile zajete spremembe, s katerimi so se posamezniki soočili v obdobju
prehoda v starševstvo, njihovo doživljanje in soočanje s čustvi ob teh spremembah ter zaznavanje
vzrokov za ločitev z vidika njihovega lastnega zornega kota. Rezultati so v skladu z že znanimi izsledki
raziskav o spremembah po rojstvu otroka ter o doživljanju posledic ločitve. Ugotovitve so pokazale na
dejavnike tveganja za razpad odnosa kot so negotov partnerski odnos pred rojstvom otroka, neustrezne
meje v odnosu do izvorne družine, pomanjkanje praktične in čustvene podpore, nerealna pričakovanja,
kar kaže na pomembne vsebine tudi za terapevtsko delo. Raziskava je potrdila, da težave v partnerskem odnosu obstajajo že pred rojstvom otroka in se z rojstvom otroka lahko stopnjujejo do točke, ko je
ločitev neizogibna. Za udeležence v raziskavi je prehod v starševstvo pomenil spodbudo, da so odločitev sprejeli lažje kot ob zavedanju nezadovoljstva in težav v odnosu že pred načrtovanjem družine.
Kljub dejstvu, da zaključki raziskave veljajo le za omenjeno raziskavo, potrjujejo in dopolnjujejo obstoječe raziskave in odpirajo nove možnosti za proučevanje tega pojava.
Ključne besede: nezvesto ba , stra h pred intimno stjo , sa mo spo što va nje, spo l, sta n
20
Terapevtska obravnava otrok
Sara Jerebic in dr. Drago Jerebic
(delavnica, strokovni prispevek)
Otroci se zaradi različnih dogodkov pogosto znajdejo v stiski, katere ne zmorejo ali ne znajo ubesediti, npr. razveze staršev, prihoda novega družinskega člana, nasilja, izločenosti iz družbe, itd. Pričnejo so počutiti slabo, to pa se lahko kaže v različnih čustvenih, vedenjskih in nepojasnjenih zdravstvenih težavah. Ker sami niso zmožni regulirati in sprocesirati vznemirjenja v avtonomnem živčnem
sistemu, potrebujejo pomoč odraslih. Da bi bilo tovrstnih otroških stisk čim manj in da bi čim več
otrok imelo dostop do ustrezne terapevtske obravnave, so na Družinskem inštitutu Bližina organizirane izkustvene delavnice. Le-te so razdeljene na dve stopnji. Prva predstavlja osnovno izobraževalno raven, kjer udeleženci spoznajo ekspresivno komunikacijo in sami preizkusijo različne tehnike in
materiale (projekcijske slike, karte, risanje, glino, lutke, peskovnik). Nadaljevalna raven predstavlja
poglabljanje znanja in pridobivanje osebne izkušnje s področja terapevtskega dela s peskovnikom,
usmerjenih družinskih genogramov, gline in risanja. Intenzivne delavnice obsegajo 40 ur in so namenjene psihoterapevtom in drugim strokovnim delavcem, ki se ukvarjajo z otroki. Delavnice so se
izkazale za koristne, po njih pa povprašuje tudi vse več staršev.
Poleg seznanitve s potekom in vsebino delavnic, bodo udeleženci sami preizkusili različne materiale
in tehnike, kjer bodo lahko preko govorice telesa razvijali samozavedanje. Osebna izkušnja in pridobljeno praktično znanje jim bo lahko v pomoč pri njihovem poklicnem delu.
Ključne besede: risa nje, glina , pesk o vnik , lutk e, o sebna izk ušnja
21
Sexual Addiction – How to Disclose the Truth to Partner
and Kids
Peter Topić
Inštitut za zasvojenosti in travme
(delavnica/workshop)
Disclosing details about acting out behavior in the recovery process from sexual addiction can be a
traumatic experience for the partner and the children. The shock of discovery can trigger a cascade
of intense physical and emotional reactions as well. It is understandable that partners in distress
often try to find the solution by themselves but oftentimes this only worsens the situation. Intense
emotions overpower the rational thinking and people do not react rationally anymore. They desperately try to find the solution to their problems so they can numb the pain of discovery as fast as possible. Partners often want to know all the details of sexual acting out and betrayal which only worsens the already painful situation and causes unnecessary re-traumatization. Addicts often give in
under the partner’s pressure and tell some gory details of betrayal and sexual acting out. This can
become a damaging material and take a form of imprinted memories which make recovery of the
damaged marriage or relationship almost impossible. When facing sex addiction, determining how
much information to reveal to children represents the biggest dilemma even for experts. Parents
must consider many variables, including the age and developmental maturity of the child, content
of information to be shared, the child’s current level of stability, and the dynamics in the family. It is
essential when planning a disclosure process that the best interest of the child always remains the
focus and that professionals avoid any unnecessary damage.
The objective of this workshop lies in learning techniques and recognizing traps which are a common practice for all who are involved in a recovery process from sexual addiction trying to mend the
damage that has already been done. Accordant preparation of everyone included in a disclosure process is by far the most difficult task therapists are faced with in the process of helping sex addicts,
their partners and their children. There is a major difference in a disclosure process between sex
addicts and people who are struggling with other types of addictions. Herein lays the reason for
unnecessary damage and re-traumatization of everyone involved in this process. It is of utmost importance that this part of the therapeutic process is guided as professionally as possible to avoid any
aditional damage to our clients.
Key words: a ddictio n, sex, sexua lity, betra ya l;
22
Klinična obravnava otrok z vedenjskimi težavami na
področju spolnosti
Sara Jerebic
Vedenjske težave na področju spolnosti so pri otrocih vse pogostejše, kar je opazno tudi v
klinični praksi. Starši, vzgojitelji in učitelji se pogosto sprašujejo, kje je meja med normalno otroško igro oz. raziskovanjem in neprimernim, potencialno škodljivim vedenjem.
Pogosto ostajajo brez ustreznega odgovora, zakaj je do takšnega vedenja prišlo, kako se
primerno odzvati in kdaj poiskati strokovno pomoč. Neredko pa so otroci s tovrstnimi
težavami videni kot bodoči zlorabljevalci. Tako je lahko zaradi napačnega razumevanja
mnogo otrok stigmatiziranih in izoliranih, tako v šolskem kot tudi družinskem okolju.
Neustrezni odzivi odraslih otroke puščajo same z notranjimi konflikti in lahko odložijo
prepotrebno strokovno pomoč.
V prispevku bo predstavljena klinična ocena in terapevtska obravnava dečka s poudarkom na različnih načinih vzpostavljanja varnega terapevtskega odnosa. Prikazan bo pomen terapevtskih intervencij, usmerjenih na družinske odnose.
Ugotovitve kažejo, da z vključenostjo v ustrezno strokovno obravnavo vedenjske težave
dokaj hitro in uspešno izzvenijo, okrepljen stik med otrokom in starši pa omogoča kvalitetnejše (so)bivanje. Prispevek predstavlja doprinos k razumevanju in poznavanju razvojnih vidikov otroške spolnosti v luči medosebnih odnosov. V njem bodo predstavljena
izhodišča za razvoj pomoči družinam, katerih otroci imajo vedenjske težave na področju
spolnosti.
Ključne besede: vedenjske teža ve, spolno st, družinsk i o dno si, o cenjeva nje, intervencije
23
Doživljanje spolno zlorabljenih žensk, povezano s skrbjo
in vzgojo otrok
Tjaša Šuštar
Avtorica je v svoji kvalitativni raziskavi, izvedeni z metodo osnovane teorije, s katero je raziskovala doživljanje materinstva pri spolno zlorabljenih ženskah, oblikovala šest glavnih kategorij. To so: doživljanje med nosečnostjo in porodom, izkušnja in doživljanje ob izgubi otroka,
doživljanje povezano s skrbjo in vzgojo otroka, izkušnja in doživljanje transgeneracijskega prenosa čutenj in spolne zlorabe na otroka, doživljanje sebe in svojega materinstva danes ter kontekst doživljanja materinstva. V pričujočem prispevku bo predstavljena kategorija, ki zajema
materino doživljanje povezano s skrbjo in vzgojo otroka.
Ker se večina dosedanjih raziskav, ki obravnavajo tematiko materinstva pri spolno zlorabljenih
ženskah osredotoča predvsem na najzgodnejše obdobje prvih stikov z otrokov (dojenje in intimno nego) ter fizično zlorabo, avtorica v prispevku izpostavlja do sedaj precej neraziskano področje materinega doživljanja in odziva ob telesnem izražanju nežnosti in ljubezni do otroka, doživljanje in odziv ob telesnem stiku drugih ljudi z otrokom, doživljanje in odziv ob otrokovem
raziskovanju telesa ter doživljanje ob vzgoji o telesnih razmejitvah in spolnosti. Materino doživljanje omenjenih področij skrbi in vzgoje otroka se je pokazalo zaznamovano z afekti strahu,
sramu, gnusa in jeze. Hkrati pa so intervjuji razkrili tudi enega izmed možnih dejavnikov
transgeneracijskega prenosa travme spolne zlorabe.
V sami kategoriji doživljanja povezanega s skrbjo in vzgojo otroka je bilo v raziskavi sicer zajeto
tudi materino doživljanje dojenja in intimnega stika z otrokom, doživljanje ob regulaciji otrokovih čustev, ob postavljanju meja, otrokovi spontani igri ter ob otrokovem odraščanju in odhodu
v svet.
Pri rezultatih je potrebno upoštevati omejitve raziskave, med katerimi velja izpostaviti nezmožnost posplošitve na celotno populacijo zaradi same narave metode in priložnostnega vzorčenja.
Ključne besede: spo lna zlo ra ba , telesni stik z o tro k o m, o tro ko vo razisk ova nje telesa ,
vzgoja o telesnih razmejitvah, vzgoja o spolnosti
24
Duhovnost kot varno izhodišče pri soočanju z ločitvijo
doc. dr. Barbara Simonič
Duhovnost oz. religija je lahko pomemben vir pomoči posamezniku, kadar se znajde v stiskah. Soočanje s
stisko ob prisotnosti duhovnih/religioznih elementov zagotavlja posamezniku dvoje: lažje najde pomen
stresne situacije, obenem pa se poveča občutek kontrole nad določenimi vidiki stresne situacije. Z vidika
teorije navezanosti pa pristen odnos z Bogom oz. kakšnim drugim presežnim bitjem predstavlja varno
osnovo in varno pribežališče, od koder lahko oseba črpa moč za soočanje z izzivi. Tudi ločitev (ali razpad
dolgotrajnejše partnerske zveze) se uvršča med bolj stresne in psihično naporne življenjske preizkušnje.
Ne glede na okoliščine, je vsaka razveza težka preizkušnja, ki poseže v posameznikova življenja. Poleg
soočanja z izzivi na zunanji formalni ravni sproža tudi številne notranje procese, kjer oseba ob spremembah doživlja različne notranjepsihične turbulence. Občutek varnosti v tem primeru zagotavlja močno
oporo pri soočanju s temi izzivi.
V prispevku bodo predstavljena teoretična izhodišča teorije religioznega soočanja s stiskami in navezanost
na Boga, kar bo aplicirano na področje soočanja z razvezo. Poudarek bo na tem, ali in kako osebe, ki so
doživele razvezo, doživljajo odnos z Bogom kot odnos navezanosti, iz katerega lahko črpajo moč in oporo
za soočanje z izzivi razveze. S kvalitativnim raziskovalnim pristopom - fenomenološko metodo je bilo
raziskano, kateri in kakšni so vidiki odnosa z Bogom (znotraj katoliške tradicije), ki jih ločene osebe doživljajo kot vir pozitivne podpore pri soočanju z razvezo. V raziskavo je bilo vključenih 5 oseb, ki so za
sabo imele izkušnjo soočanja z ločitvijo, gojile pa so tudi globok oseben odnos z Bogom (vsi so bili katoličani). Z njimi so bili opravljeni polstrukturirani intervjuji.
Rezultati kažejo, da so udeleženci raziskave doživljali odnos z Bogom kot temeljni vir varnosti in gotovosti, ki jim je na različne načine pomagal pri soočanju z izzivi v procesu ločitve. Ker je bil poudarek predvsem na pozitivnih vidikih odnosa z Bogom, bi v prihodnosti bilo potrebno raziskati tudi morebitne povezave nevarne navezanosti na Boga in soočanje z ločitvijo. Teoretična izhodišča, kakor tudi rezultati raziskave, ki jih zaradi metodoloških omejitev in nizkega števila udeležencev sicer ne moremo posplošiti, pa
vsaj nakazujejo tudi na pomembnost upoštevanja tega področja v terapevtskem delu z vernimi osebami.
Ključne besede: ra zveza , religio zno so o ča nje, na veza no st na Bo ga , va rna o sno va , va rno pribežališče
25
Povezanost kakovosti partnerskega odnosa z emocionalnim
starševstvom ter problemi in močmi otrok
Darja Jurinčič Jogan
ISTRA Škofije
Večina staršev želi omogočiti otrokom čim boljše pogoje za njihov razvoj in temu namenijo veliko
svojega časa, energije in tudi finančnih sredstev, vendar imajo velikokrat zgrešeno predstavo o tem,
kaj je za zdrav razvoj otroka v resnici potrebno. V svoji vnemi za dobrobit otroka včasih zanemarijo
svoj partnerski odnos, ki pa je prav tako bistvenega pomena za razvoj otroka. Starši še niso dovolj
ozaveščeni o pomembnosti sočutnega odzivanja na otrokove čustvene potrebe ter o vlogi kakovosti
odnosa med staršema za razvoj otrok.
Avtorica je v raziskavi preverjala povezanost med kakovostjo partnerskega odnosa in emocionalnim
starševstvom ter problemi in močmi otrok. V raziskavi je sodelovalo 120 staršev, ki so ocenjevali
kakovost svojega partnerskega odnosa, stopnjo emocionalnega starševstva v odnosu do svojega otroka iz starostnega obdobja od 5 do 18 let ter težave in moči otroka. Uporabljeni so bili vprašalnik
medsebojne prilagojenosti (DAS), vprašalnik zakonske odtujenosti (MDS), vprašalnik emocionalnega starševstva ter lestvica otrokovih problemov in moči iz začetnega vprašalnika sprememb v
sistemski terapiji (STIC).
Rezultati raziskave so pokazali statistično pomembno povezanost višje kakovosti partnerskega odnosa staršev z višjo stopnjo emocionalnega starševstva ter z nižjo stopnjo izraženosti problemov (zlasti
depresivnosti, anksioznosti, kljubovalnosti in delinkventnosti) in višjo stopnjo izraženosti moči pri
otrocih (predvsem prosocialnosti in povezanosti med otrokom in staršem).
Kljub nekaterim omejitvam raziskave, so njene ugotovitve uporabne pri oblikovanju in širjenju preventivnih programov za razvoj kakovostnih partnerskih odnosov in funkcionalnega starševstva.
Rezultati bi lahko spodbudili strokovnjake, ki obravnavajo ali zdravijo otroke z različnimi težavami
ali simptomi, a njihova obravnava ne privede do pričakovanega izboljšanja, da bi staršem svetovali
vključitev v zakonsko oziroma družinsko terapevtsko obravnavo.
Ključne besede: Ka k o vo st pa rtnersk ega o dno sa , emo cio na lno sta rševstvo , teža ve in mo či
otrok, zakonska in družinska terapija
26
Opazovanje vedenja novorojenčka po metodi Newborn Behavioural Observation (NBO) z elementi RDT
asist. mag. Metka Skubic
asist. dr. Anita Jug Došler
Zdravstvena fakulteta UL, Oddelek za babištvo
Izhodišče za preučevanje družine v prispevku predstavlja metoda opazovanja novorojenčkovega vedenja, The
Newborn Behavioral Observations System (v nadaljevanju NBO). Gre za instrument opazovanja novorojenčka, ki so ga v ZDA zasnovali predvsem za potrebe klinične uporabe. Njegova pravilna uporaba ima pozitivne
učinke na mnogo področjih družinskega funkcioniranja. Rojstvo prvega otroka pomeni vzpostavitev družinskega sistema, v katerem se na sistemski, interpersonalni in intrapsihični ravni odrazijo koncepti in mehanizmi,
na katerih gradi relacijska družinska terapija (RDT), ki zmore poiskati pot razrešitve bolečih psihičnih vsebin
in privesti do razbremenitve sistema. Z uporabo elementov (RDT) je obet kakovostnejšega izida lahko še večji.
Raziskava je metodološko zasnovana kot študija primera, delno pa je potekala po načelih kvantitativnega raziskovanja. Uporabili smo več načinov zbiranja empiričnega gradiva, metod raziskovanja in analize, ker smo
sledili načelu t.i. triangulacije, ki v metodologiji in empiričnem raziskovanju pomeni uporabo različnih metod
za proučevanje določenega raziskovalnega problema.
Rezultati raziskave kažejo, da je opazovanje in obravnava novorojenčkovega vedenja z uporabo metode NBO
učinkovitejša, če ob izvedbi uporabimo terapevtski pristop z vsebinskimi elementi RDT. Glede na rezultate
raziskave lahko sklepamo, da je integracija elementov RDT v metodo NBO staršem doprinesla nekaj več na
področju prepoznavanja otrokove edinstvenosti, povezovanju in interakciji z otrokom, ustreznemu odzivanju
na njegovo stisko, razumevanju, odpiranju in iskanju vzrokov za različne nefunkcionalnosti in blokade v odnosih, lastni stiski in k moči za oblikovanje samozavestne starševske vloge.
Metoda NBO je edinstveno orodje pri delu z novorojenčkom in novonastalo družino. Opisujemo jo kot metodo
opazovanja, ki je prilagojena individualnim potrebam novorojenčka in je nanj tudi osredotočena (ang. infantfocused). Hkrati je v družino usmerjena metoda učenja in komuniciranja (ang. family-centered).
Otrok je ob rojstvu opremljen z vsem, kar potrebuje, da svetu (staršem) sporoči kako naj skrbijo zanj. Je oseba z
lastnim značajem, ki pa svoje počutje in želje lahko izraža le na neverbalen način. Kljub temu je kompetentna
oseba, ki želi komunicirati s starši, od njih pa je odvisno, kako bodo njegova sporočila razbrali, razumeli in se
nanje najprimerneje odzvali. Rezultati raziskave pomembno kažejo na potrebo, da se obravnava novorojenčka
ne zgodi brez obravnave celotne družine. Otrok je namreč njen del, družina in otrok pa drug na drugega vzajemno razvojno, osebnostno in vedenjsko vplivata. Pri raziskovanju so bile identificirane tudi nekatere pomanjkljivosti, ki omogočajo oblikovanje izhodišč za nadaljnje raziskovanje.
Ključne besede: o tro k , o pa zo va nje, sta rševstvo , po po ro dno o bdo bje, družinsk a tera pija
27
24-urna interventna psihološka pomoč za policiste
Snežna Krek in Mirjana Savić
Policija
Pri svojem vsakdanjem delu so policisti izpostavljeni neprestanim in različnim stresnim situacijam,
ki ogrožajo njihovo telesno in duševno zdravje. V prispevku bo predstavljen projekt 24-urne interventne psihološke pomoči in podpore za policiste, ki ga na policiji izvajajo že od leta 2009.
Stalno dosegljiva telefonska številka, na katero se lahko obrnejo policisti v stiski, njihovi sodelavci
ali nadrejeni omogoča takojšnjo pomoč in podporo psihologa ali policijskega zaupnika. Policijski
zaupniki so policisti, ki so doživeli travmatične izkušnje, jih uspešno razrešili, opravili strokovno
usposabljanje ter sedaj z empatičnim odnosom sodelavcem, ki doživljajo močan poklicni stres, ponudijo pomoč. Policist se tako lažje sooči z dogodkom, premaga stres in lažje vzpostavi kontrolo nad
kritično situacijo. Pomoč je ponujena v obliki telefonskega pogovora, na kraju dogodka, pri psihologu, individualno ali skupinsko. V teh letih je od 99 policistov, ki so bili deležni pomoči in podpore v
prvem letu, število naraslo na preko 350 policistov na leto. Družinske težave, slabi medosebni odnosi, mobing, travmatične izkušnje na delovnem mestu so le nekateri od številnih vzrokov, zaradi katerih se policisti obrnejo po pomoč. Znano je, da sekundarna travma na delovnem mestu lahko negativno vpliva tudi na zasebno življenje posameznika. Velja tudi obratno - kadar so odnosi doma urejeni, ko smo v privatnem življenju zadovoljni, tudi v službi lahko dobro opravljamo svoje naloge. Prav
zato je večkrat pomoč ponujena tudi najbližjim družinskim članom policistov. Svetovalci s pogovori, izmenjavo življenjskih izkušenj in informacij ali terapijami pomagajo policistom in njihovim
svojcem pri samoodločanju in doseganju ciljev, ki se v nekem trenutku zdijo nepredstavljivi in nedosegljivi.
Lansko leto je policijo še posebej zaznamovalo, saj je kar nekaj policistov izgubilo življenje med
opravljanjem svojega dela. Takrat je bila psihološka pomoč družinskim članom še posebej pomembna. Na primerih bo prikazano, kako so v interventni psihološki pomoči oblikovali podporo v najtežjih
primerih, kaj je bilo pri tem narejenega dobro in katere napake so spremljale njihovo delo. Moto 24urne interventne psihološke pomoči, s katerim želijo premagati stereotipe o super herojskih policistih, je MOČ je poiskati poMOČ.
Ključne besede: psiho lo šk a po mo č, za upnik i, po licisti, družinsk e teža ve, po mo č svo jcem;
28
Ali matere vzgajajo drugače kot očetje?
OŠ Ledina
Če vzgojo definiramo kot skupek interakcij in reakcij staršev do otroka, ki določa čustveno klimo, v
kateri se izraža vedenje staršev, potem lahko vzgojne kategorije predstavljajo le posamezne enote
interakcij med starši in otroci. Le-te lahko zajemajo starševsko stališče in držo do otroka (npr. sprejemanje otrok), način pristopa do otroka (npr. spodbujanje otroka), povezanost starševske osebnosti in
vedenja do njega (npr. odprtost starša za otrokove ideje) ...
V raziskavi je avtorica s pomočjo utemeljene teorije (ang. Grounded Theory) z odprtim in osnim
kodiranjem pri 94 različno starih udeležencih iskala kategorije vzgoje, ki so jih le-ti opredelili kot
pomembne. Glede na njihovo mnenje so jih tudi vrednostno označili kot pozitivne oz. negativne. V
nadaljevanju je bil sestavljen Vprašalnik starševskih kategorij s katerim je bila pri 460 družinah
(otroci, starši in stari starši) izmerjena izraženost posameznih, iz intervjujev pridobljenih, vzgojnih
kategorij.
Dobljene pozitivne vzgojne kategorije so bile združene v krovno pozitivno vzgojno nadkategorijo
sprejemanje in spremljanje otroka s strani ljubečih staršev, dobljene negativne vzgojne kategorije pa
v zavračanje in zanemarjanje otroka s strani neljubečih staršev. Posamezne dobljene kategorije in
nadkategorije je avtorica povezala z že uveljavljenimi vzgojnimi stili (avtoritativni, permisivni in
avtoritarni). Rezultati nazorno prikažejo še razlike med vzgojo mater in očetov pri vseh udeležencih.
Za razliko od mater so bili očetje tisti, pri katerih so bile bolj poudarjene t. i. negativne vzgojne kategorije, in sicer pogrešanje starša s strani otroka, neupoštevanje otroka in grobi posegi v otroka s
strani starša. Velika večina ostalih vzgojnih kategorij je bila močneje izražena pri materah vseh udeležencev. Prispevek jasneje osvetli tudi povečano oz. zmanjšano izraženost omenjenih vzgojnih kategorij pri vseh sodelujočih. Dobljene vzgojne kategorije in nadkategorije, ki nakazujejo na medsebojne
čustvene potrebe mladih v odnosu do odraslega, predstavljajo pripomoček strokovnjakom za delo z
mladostniki in z njihovimi družinami v stiski.
Ključne besede: vzgo ja ma ter, vzgo ja o četo v, pa rtnersk i o dno s, po zitivne k a tego rije vzgo je, negativne kategorije vzgoje, retrogradno poročanje
29
Pretirana zaščita otrok kot odraz ranljivosti staršev
dr. Sabina Jurič Šenk in Lucija Hrovat
Oš Ledina in SRCE, zakonska in družinska terapija in svetovanje
Kadar se starši trudijo, da bi otroku zagotovili dovolj varnosti ter ga zavarovali pred neprijetnimi izkušnjami, da mu pri tem onemogočajo razvijanje samostojnosti, prevzemanja posledic njegovega vedenja ter
želje po raziskovanju, govorimo o pretirano zaščitniških starših. Le-ti otroku ne postavljajo jasnih in doslednih meja v skladu z njegovo starostjo, zaradi pomanjkanja vodenja in usmerjanja pa otrok ostane tudi
brez ustreznih spodbud za razvoj svoje osebnosti in socialne kompetentnosti.
Starši, ki otroka preveč ščitijo, pogosto prevzemajo odgovornost za njegovo vedenje, za njegov uspeh v
šoli ter celo za njegovo doživljanje. Prevelika odvisnost otrok od staršev se tako pri njih pogosto kaže kot
pomanjkanje samostojnosti, agresivno vedenje ob omejitvah, nezaupanje avtoriteti, pomanjkljiva empatije
ter s tem večje tveganje za zavrnjenost s strani vrstnikov. Starši, ki bi želeli otroku pomagati tudi takrat,
ko pomoči ne potrebuje in bi že zmogel sam, lahko zaradi močne čustvene povezanosti z njim izgubijo
vlogo odraslega v odnosu. Takšni starši so lahko zato do vzgojno-izobraževalnih institucij zahtevni in
pretirano kritični oz. od institucije pričakujejo, da bo v vzgoji otroka odigrala preveliko vlogo.
Zaposleni v vrtcu in šoli lahko otrokom in njihovim staršem stojijo ob strani, jim svetujejo in jih usmerjajo, medtem ko globlje v družinsko dinamiko, tudi zaradi svoje vloge, ne morejo posegati. Za spremembo
družinske dinamike, za ovrednotenje stiske v družini in za spremembo v smeri večje samostojnosti in
zdrave povezanosti družinskih članov družina potrebuje zakonskega in družinskega terapevta. Terapevt
ne posega v družino le takrat, ko gre za klic na pomoč, temveč lahko izboljša blagostanje družinskih članov tudi s preventivnimi vsebinami.
V prispevku bodo predstavljeni primeri različno starih otrok (vrtčevskih, otrok prve, druge in tretje triade
osnovne šole), ki imajo preveč zaščitniške starše. Avtorici bosta na več konkretnih primerih opredelili
vlogo strokovnih sodelavcev znotraj vrtca in osnovne šole, načine pomoči ter različne intervencije, ki jih
le-ti lahko nudijo družinam, kjer so starši do otrok preveč zaščitniški. V prispevku bo predstavljena ključ-
na vloga zakonskega in družinskega terapevta pri pomoči omenjenim družinam.
Ključne besede: vzgo ja , pretira na za ščita , ra nljivo st o tro k , ra nljivo st sta ršev, za k o nsk i in družinsk i
terapevt
30
Žensko sobivanje v terapevtski skupini kot ozdravljajoč proces
skupne rasti
dr. Anica Koprivc Prepeluh,
Društvo »Čutim življenje«
V prispevku so predstavljene nekatere ugotovitve pilotne raziskave, ki se je osredotočala na raziskovanje odnosa med materjo in hčerko ter nato na proces zdravljenja odnosnih ran v terapevtski skupini za ženske. Prispevek obravnava tematiko ženskega sobivanja v terapevtski skupini kot ozdravljajočega procesa skupne rasti vseh udeleženih. Ta rast omogoča preseganje starih bolečih vzorcev nevarnega sobivanja mati-hči in s tem prispeva k bolj kvalitetnemu sobivanju udeleženk tukaj-in-zdaj.
V raziskavi je avtorica raziskovala učinke obiskovanje terapevtske skupine, terapevtsko vlogo ženskega okolja ter pomen koterapije.
Uporabljena metoda je bila analiza vsebine oz. dvostopenjska tematska analiza. Prvič je bila izvedena po vsakem izvedenem srečanju skupine, ločeno sta jo izvajali dve raziskovalki. Nato je bila ob in
po zaključku celotnega ciklusa srečanj opravljena še drugotna analiza vsebine pisnih vaj. Pri končni
analizi oz. interpretaciji podatkov so bili v pomoč tudi drugi pisni viri. V določenih primerih smo si
pomagali tudi z metodo analitične indukcije ali sklepanjem iz posameznih primerov na splošno.
Na podlagi zbranih podatkov lahko utemeljeno sklepamo, da je zastavljeni model skupine v pilotni
izvedbi po poročilih udeleženk izkazal določene pozitivne učinke v življenju udeleženk, ki so želele
(vsaj začeti) reševati težave v svojih medosebnih odnosih in/ali odnosu do sebe. Pozitivne spremembe so se zgodile predvsem na področju samopodobe oz. temeljnega odnosa do sebe ter zadovoljstva z
življenjem. Prav tako pa tudi na področju urejanja prej problematičnih medosebnih odnosov, v prvi
vrsti vzpostavljanja razmejitev. Na podlagi analize poročil udeleženk o spremembah v odnosu do
sebe in medosebnih odnosih lahko sklepamo tudi, da je prišlo do uvedbe novih elementov varne navezanosti, in s tem zmanjšanja količine elementov ne-varne navezanosti. Prav tako lahko zaključimo,
da so udeleženke pridobile predvsem možnost korektivne terapevtske izkušnje, tako ob soudeleženkah
kot terapevtkah. Potrdimo lahko, da se je za uspešen in varen proces terapije pokazal pomemben tudi
varen odnos med koterapevtkama. Rezultatov zaradi metodoloških pomanjkljivosti ne moremo posploševati in jih je potrebno preveriti z bolj eksaktnimi metodami in na večjem vzorcu. Nakazujejo
pa smotrnost oblikovanja terapevtskih skupin za ženske, ki imajo težave v medosebnih odnosih in/ali
odnosu do sebe, posebej v primerih, ko ni možnosti vključitve v partnersko ali družinsko terapijo.
Ključne besede: tera pevtsk e sk upine, žensk e sk upine, medo sebni o dno si, žensk a samopodoba, relacijski družinski model
31
Družinski terapevt v dnevnem centru za ljudi s težavami v
duševnem zdravju
dr. Anica Koprivc Prepeluh
Ozara Slovenija - enota Brežice in Društvo »Čutim življenje«
V dnevne centre (v nadaljevanj DC) se običajno vključujejo uporabniki, ki se psihiatrično zdravijo. Najpogosteje gre za tesnobne motnje, motnje razpoloženja ter shizofrenijo in druge psihotične motnje. Večina uporabnikov je zaradi tega invalidsko upokojenih oz. opredeljenih kot delovno nezmožnih. Težave se odražajo tudi na družinskem in partnerskem področju, ki je okrnjeno oz. velikokrat sploh ni razvito. Zaradi tega so ti ljudje običajno socialno izolirani in odrinjeni, neredko pa tudi v finančni stiski.
Dnevni center tako zanje pogosto predstavlja edini »dom«, kjer so sprejeti, imajo možnost medsebojnega druženja, vključevanja v različne aktivnosti ter strokovno podporo. Tako dnevni center pomembno prispeva h kakovosti življenja uporabnikov. Eden od pomembnih ciljev programa
je tudi razvijanje veščin, pomembnih za sobivanje in kakovostno življenje nasploh. Vključitev v
program DC je za uporabnike brezplačna, saj ga sofinancirajo FIHO, MDDSZEM in lokalne
občine ter številni drugi (manjši) podporniki.
Namen prispevka je predstaviti delo zakonskega in družinskega terapevta v dnevnem centru za
ljudi s težavami v duševnem zdravju. Udeleženci se bodo tako seznanili s storitvami, ki jih nudi dnevni center, profilom uporabnikov DC ter nekaterimi možnostmi aplikacije v procesu izobraževanja za terapevta pridobljenih znanj in veščin pri delu strokovnega delavca v dnevnem
centru.
Ključne besede: dnevni center, duševno zdra vje, tera pevtsk a zna nja in veščine, Oza ra
Slovenija
32
Vloga družine pri obravnavi debelosti otrok in mladostnikov
Miha Rutar
Pediatrična klinika, Ljubljana
Družinski inštitut Zaupanje
Prevalenca čezmerne prehranjenosti in debelosti se je pri otrocih in mladostnikih v zadnjih
desetletjih pomembno povečevala in postaja resen družben problem. Prekomerna telesna
teža pri otrocih vztraja v odraslost in je tesno povezana z resnimi zdravstvenimi zapleti
(npr. kardiovaskularne težave, endokrinološki zapleti, rak).
Debeli otroci in mladostniki v primerjavi z vrstniki poročajo tudi o več depresivnih simptomih, slabši kakovosti življenja in slabši samopodobi ter doživljajo več sramu.
Pri obravnavi otrokove debelosti je potrebno vključiti tudi starše, saj ti ne urejajo le otrokovih prehranskih in življenjskih navad, ampak širše gledano regulirajo otrokov bio-psihosocialni svet ter posledično omogočajo samoregulacijo.
Pogosto je debelost del širše psihosocialne problematike družine, kar vpliva tudi na nemotiviranost vključenih v obravnavo. Obravnava debelosti pri otroku mora biti zato multidisciplinarna in zajema različne profile (npr. zdravnik, dietetik, psiholog, družinski terapevt).
V predstavitvi bodo prikazane tudi klinične izkušnje timske obravnave prekomerno debelih
na Kliničnem oddelku za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Poudarek bo na psihološki obravnavi družine, ki vključuje različne intervencije: motivacijski intervju, kognitivno-vedenjske in družinske intervencije, ki naslavljajo
predvsem razmejitve med podsistemi, vloge in komunikacijske vzorce.
Ključne besede : o tro ci, mla do stniki, debelo st, družinsk a tera pija
33
Terapije s presežnimi delavci v NLB d.d.
Jasna Dolamič Gričar
Psihoterapija JADRO
NLB d.d. je v procesu prestrukturiranja, z namenom zmanjševanja stroškov, prekinila delovno razmerje iz poslovnih razlogov precejšnjemu številu zaposlenih. Banka je vsakega
presežnega delavca povabila v socialni program, s katerim je skušala ublažiti posledice prekinitve delovnega razmerja, in ga podprla v vseh aktivnostih pri uspešnem iskanju nove
zaposlitve. V okviru socialnega programa je bilo delavcem omogočeno tudi individualno
svetovanje.
Pri delu s presežnimi delavci so bili uporabljeni temeljni principi relacijske družinske terapije: prepoznava in ozaveščanje čutenj (jeza, obup, nemoč, padec samozavesti...); regulacija
afekta; zavedanje telesnih senzacij; naslavljanje paralel družina – NLB; raziskovanje globine odnosov s sodelavci in dojemanje službenega okolja kot družinskega; razumevanje razmerja 'vodja, direktor' – 'avtoriteta' – 'vloga očeta'; osnovni nivoji doživljanja: sistemsko
(NLB; večina je tam zaposlena ves čas svoje delovne dobe in tam so preživeli več časa kot z
družino), interpersonalno (odnosi s sodelavci), intrapsihično (afektivni psihični konstrukt
pri odnosih s sodelavci); delo s temeljnimi dinamikami relacijske družinske terapije: projekcijsko-introjekcijska identifikacija, kompulzivno ponavljanje, temeljni afekt, afektivni psihični konstrukt in regulacija afekta v delovni organizaciji; razvijanje dvojnega zavedanja;
odkrivanje primarnih obrambnih mehanizmov (paralela med zanikanjem in disociacijo);
ciklus večkratnih srečanj.
V prispevku bo predstavljen primer tovrstne obravnave in nakazane možnosti za prenos
takšne prakse tudi v druga podjetja, ki se srečujejo s problematiko presežnih delavcev in jim
pri tem želijo pomagati.
Ključne besede: presežni dela vci, so cia lni pro gra m, temeljni a fek ti, principi relacijske družinske terapije
34
Ključni dejavniki pri terapevtskem delu z odvisnimi
Mateja Okanović
Tatjana Oprešnik Rodman
Psihiatrična Klinika Ljubljana
Center za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog Ljubljana
(delavnica)
Abstinenca ni cilj, je pot spremembe življenjskih navad in vzorcev funkcioniranja.
V delavnici se bodo udeleženci na interaktivni način seznanili z bistvenimi elementi pri terapevtskem delu z ljudmi, ki so odvisni od psihoaktivnih substanc (PAS).
Spoznali bodo pomen priprave posameznika za vstop v program zdravljenja odvisnosti, se seznanili z bistvenimi poudarki ambulantnega zdravljenja na Centru za
zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog (CZOPD) v Psihiatrični kliniki Ljubljana ter se spoznali s pomembnimi poudarki preventive recidiva po zaključenem
bolnišničnem zdravljenju. Predstavljen bo pogled na odvisnost kot kronično bolezen ter poudarjena pomembnost dolgotrajnega zdravljenja. Udeleženci bodo spoznali najpomembnejše rizične dejavnike, ki vodijo v recidiv oz. ponovitev bolezni.
Umestili bomo problem odvisnosti in zdravljenja le-te v družinski sistem, ter se
ukvarjali z vlogo družine oz. ožje socialne mreže pri vzdrževanju abstinence in vrstah ustrezne pomoči odvisnim.
V delavnici bodo teme predstavljene v obliki podajanja izhodiščnih teoretičnih poudarkov, igre vlog v malih skupinah ter skupinske diskusije in refleksije.
Ključne besede: bo lezen o dvisno sti, pripra va na zdra vljenje, a bstinenca ,
preventiva recidiva
35
Pogled na kakovost bivanja skozi šport
Andrej Omulec, mag. ZDŠ
Karitas Murska Sobota
Ukvarjanje s športom lahko pomembno prispeva k večji kakovosti bivanja. Udejstvovanje v
športu pozitivno deluje na zadovoljstvo v življenju in prispeva k zmanjševanju stresa pri
človeku. V prispevku bomo predstavili nekatere relacijske vidike osebnega življenja in doživljanja vrhunskih športnikov. Predstavitev bo temeljila na izsledkih pilotne raziskave, v
kateri smo obravnavali zadovoljstvo v življenju športnikov, njihovo spolno življenje ter
tipologijo družin, iz katerih izhajajo. V pilotni raziskavi, v kateri je sodelovalo 30 vrhunskih športnic in športnikov, smo uporabili tri vprašalnike, s katerimi smo ugotavljali razmere v družinah vrhunskih športnikov, njihovo zadovoljstvo z življenjem ter njihov odnos
do spolnosti.
Rezultati so pokazali trend, da športniki v poprečju doživljajo nekoliko večji stres, a so v
povprečju kljub temu izražali večje zadovoljstvo v življenju kot športnice. Ženske pa doživljajo v športu več podpore s strani družine kot moški. Tisti posamezniki, ki so deležni več
podpore s strani družine, v povprečju doživljajo nekoliko manj stresa v športnem udejstvovanju. Največje odstopanje med športniki in športnicami se je pokazalo v številu preteklih
partnerjev, pri čemer so imeli moški več preteklih zvez.
Pilotna raziskava je ponudila nekaj izhodišč za nadaljnje raziskovanje osebnega življenja
športnikov, saj je nakazala nekateri trende glede športnikovega odnosa do spolnosti, doživljanja njegovega zadovoljstva z življenjem v povezavi s podporo njegove družine družino.
Ključna pomanjkljivost raziskave je v nizkem številu udeležencev, kljub temu pa nakazane
povezave predstavljajo obetavna izhodišča za nadaljnje raziskovanje.
Ključne besede: šport, spolnost, medosebni odnosi, zadovoljstvo z življenjem, družina;
36
Družinska mediacija - starševski dogovor ali kako lahko
terapevt pomaga parom ob razhodu
dr. Tanja Pia Metelko
Inštitut za mediacijo Concordia
V določenem procentu primerov se terapevt pri delu s posamezniki, pari in družinami sreča z odločitvijo klienta za razvezo zakonske zveze ali zaključek izvenzakonske skupnosti. Velikokrat del skupnosti predstavljajo mladoletni otroci, za katere se morata starša ob razhodu dogovoriti o treh temeljnih vprašanjih: komu bodo otroci zaupani v varstvo in vzgojo, kako bodo potekali stiki z drugim
staršem in kakšna bo preživnina. O tem lahko odloča sodišče oz. predlaga rešitev center za socialno
delo. Daleč najboljši način pa je, da se starša pogovorita in dosežeta strinjanje o tem, kaj je v dani
situaciji najboljša možna rešitev, v prvi vrsti za skupne otroke, pa tudi za njiju. Tovrsten sporazum
imenujemo starševski dogovor, ki ga staršem v sklopu družinske mediacije pomaga oblikovati družinski mediator. Omenjenim tematikam je vsekakor smiselno dodati tudi ugotovitev in razdelitev
skupnega premoženja.
Družinska mediacija je oblika pomoči družini in način mirnega, konstruktivnega reševanja konfliktov in sporov, v katerem se urejajo razmerja med družinskimi člani. Gre za prostovoljen in izvensodni proces. Udeležencem pri vnovičnem vzpostavljanju medsebojnih odnosov pomaga nepristranski
mediator, da si stranke lažje izmenjajo stališča, odkrijejo in strukturirajo sporne točke ter v skupnem
razgovoru izdelajo opcije in alternative za dosego sporazumne in samoodgovorne rešitve, ki bo v
zadovoljstvo vseh. Udeleženci pri tem aktivno sodelujejo pri transformaciji vsebine spora in konfliktne interakcije. Cilji so osebnostna transformacija, medsebojno priznavanje, krepitev moči, izboljšanje razumevanja in komunikacije ter uspešna rešitev konflikta oziroma spora. Mediacija predstavlja
novo kulturo medčloveških odnosov.
Namen prispevka je seznaniti družinske terapevte z institutom družinske mediacije, s pomenom
sklepanja starševskega dogovora, ki zajema skrb za skupne otroke ter način izvajanja starševske vloge po razhodu ter prednostmi tovrstnega načrtovanja razdelitve skrbi za otroke v primerjavi z razsodbo sodišča. Udeleženci bodo spoznali namen, cilje, prednosti, postopek in tehnike družinske mediacije. Avtorica prispevka, ki ima 15 let izkušenj dela na tem področju, bo podala nekaj koristnih primerov iz prakse ter študijo primera razhoda zakoncev s štirimi otroki.
Ključne besede: družinsk a media cija , k o nflik t, družina , ra zho d, sta rševsk i do go vo r
37
Raziskovanje ranljivosti - pot do sebe in drugega preko
spoznavanja sebe in sprejemanja ranljivosti
dr. Tina Rahne Mandelj
Punčica - terapevtski in izobraževalni inštitut
Rojstvo otroka in skrb zanj v prvih mesecih in letih življenja je za sobivanje mladega para
in širše družine lahko ena izmed najbolj občutljivih prelomnic. Navadno se s tem poveča
nivo ranljivosti v sistemu in v posameznikih. Spremembe, ki jih od družinskega sistema
zahteva otrok, namreč vnesejo veliko negotovosti in pokažejo se vzorci ravnanja z ranljivostjo in ranljivimi otroškimi potrebami v odnosih v sedanjosti kot tudi v preteklosti. Ob
telesnem stiku z otrokom se poveča tudi nivo doživljanja samega sebe, saj se prebudijo posameznikovi najzgodnejši (telesni) spomini na odnos(e) in bivanje v njih.
V pričujoči delavnici bo predstavljen doktorat na temo čustvenih procesov v mladem starševstvu, načini odhodov od doma kot tudi pot raziskovanja (do) lastne ranljivosti. Naloga
je vključevala 2-letno kvalitativno fenomenološko raziskavo o prehodu v starševstvo in
sistemskih posledicah za posameznika in odnose. Osebne pripovedi 30 mladih staršev
(staršev s še predšolskimi otroki), s katerimi je bil opravljen poglobljen fenomenološki intervju, so bile podrobno analizirane z interpretativno fenomenološko analizo, narativno analizo in osnovano teorijo. Hkrati pa je bila v procese ranjenosti in ranljivosti kot raziskovalka
vključena tudi avtorica sama, saj ta način raziskovanja to zahteva. Tako bomo na delavnici
predstavili še lastno samorefleksijo raziskovanja, saj prinaša vpogled v dogajanje ob soočanju z ranljivostjo in razumevanje ranjenosti in ranljivosti ne le ob raziskovanju, ampak
tudi znotraj medosebnega terapevtskega prostora.
Ključne besede: ra njenost in ra nljivo st, samo reflek sija , mla do sta rševstvo , interpretativna fenomenološka analiza, (med)osebni stik, medosebna regulacija čutenj
38
Pomen timske obravnave odvisnosti od alkohola z vidika
psihiatra in delovnega terapevta
Eva Švagelj in Renata Žohar
Psihiatrična bolnišnica Ormož
Koncepti pogleda na odvisnost so se skozi desetletja spreminjali. Jellinek je opisoval
odvisnost kot bolezen, uveljavil se je tudi Edwardsov biopsihosocialni model. V zadnjem desetletju pa govorimo o bolezenskem nevrobiološkem konceptu odvisnosti,
odvisnosti kot bolezni možganov. Etiologija in posledice škodljive rabe ter odvisnosti so večplastne in zajemajo domala vse vidike življenja, od zdravstvenih
(nevrološke, čustvene, psihiatrične bolezni ...), socialnih, družinskih, delovnopravnih in širše družbenih. Znotraj tega so odvisni bolniki izrazito heterogena skupina. Sodobno zdravljenje odvisnosti je usmerjeno v iskanje najbolj primerne kombinacije farmakoloških, psiholoških in socialnih ukrepov, ki so potrebni v različnih
fazah zdravljenja. Velikega pomena je izrazito široka paleta možnosti izbora zdravljenja in vključevanja različnih poklicnih profilov. Vsak poklicni profil lahko prikaže
svoje izkušnje zdravljenja odvisnosti. Pogosto so v ta namen uporabljeni standardizirani testi ali pa opazovanje skozi aktivnost. Tako je mogoča celostna obravnava
odvisnika in uspešnejša rehabilitacija. Vsi člani tima morajo biti med seboj povezani in morajo stremeti k skupnemu cilju.
V prispevku bodo predstavljeni primeri nekaterih terapevtskih intervencij pri
obravnavi bolnikov. Z vidika zdravnika psihiatra in delovnega terapevta bo prikazano sodelovanje pri bolnikih z nizko samopodobo ter prepoznavanje pozitivnih
lastnosti. Vse to s poudarkom na sodelovanju, povezanosti in izmenjavi informacij,
z namenom doseganja skupnega cilja.
Ključne besede: o dvisno st o d a lk o hola , po sledice o dvisno sti, timsk a o bra vna va ;
39
Doživljanje nosečnosti in poroda pri ženskah z izkušnjo
spolne zlorabe v otroštvu ali mladostništvu
Tjaša Šuštar
Avtorica je v svoji raziskavi želela odgovoriti na raziskovalno vprašanje kako ženske z izkušnjo spolne zlorabe v
otroštvu ali mladostništvu doživljajo svoje materinstvo. Omenjeno področje je namreč kljub vedno pogostejšim
raziskavam v zvezi z dolgoročnimi posledicami spolne zlorabe še vedno pomanjkljivo raziskano. Pomanjkljivo
znanje strokovne in širše javnosti pa dodatno prispeva k materinim stiskam, ki jih tudi same velikokrat ne razumejo, predvsem pa ne zmorejo regulirati. Z izbiro osnovane teorije kot raziskovalne metode si je avtorica
zadala pridobiti konkretne podatke o tem doživljanju, ki bi na podlagi transferabilnosti lahko pripomogli zdravstvenim delavcem, terapevtom ter ostalim profilom s področja mentalnega zdravja pri njihovi klinični praksi z
omenjeno populacijo.
Avtorica je na podlagi empiričnih podatkov pridobljenih z intervjuji spolno zlorabljenih mater identificirala
strukturo njihovega doživljanja materinstva skozi različna obdobja, in predvsem ob različnih situacijah s katerimi so se srečevale v materinski vlogi. Z odprtim in osnim kodiranjem je prepoznala šest glavnih kategorij:
doživljanje med nosečnostjo in porodom, izkušnja in doživljanje ob izgubi otroka, doživljanje povezano s skrbjo
in vzgojo otroka, izkušnja in doživljanje transgeneracijskega prenosa čutenj in spolne zlorabe na otroka, doživljanje sebe in svojega materinstva danes ter kontekst doživljanja materinstva.
V prispevku je predstavljeno doživljanje mater, ki je zajeto v kategoriji doživljanje med nosečnostjo in porodom.
Omenjena kategorija obsega med drugim doživljanje žensk ob spoznanju nosečnosti, doživljanje telesnih sprememb in otroka (ter njegovega spola) med nosečnostjo, doživljanje ob ginekoloških pregledih in posegih ter
doživljanje poroda. Raziskava je pokazala, da spolno zlorabljene matere niso homogena populacija, ki bi na enak
način doživljala svoje materinstvo. Tako lahko področje, ki nekaterim materam pomeni največji izziv in stisko,
drugim ne predstavlja težav ali je celo povezano s pozitivnimi občutji. Kljub temu se je pokazal pomemben
skupni imenovalec afektivnega doživljanja, ki zajema reaktivacijo nereguliranih občutij strahu, sramu in gnusa
ter občutke zlorabljenosti, ki izhajajo iz izkušnje travme in se materam prebujajo ob različnih sprožilcih. V
prispevku so izpostavljena najpogostejša področja, ki jih matere doživljajo kot problematična kakor tudi tista, ki
jih doživljajo kot podporna.
Pri rezultatih je potrebno upoštevati tudi omejitve raziskave (nezmožnost posplošitve na celotno populacijo
zaradi same narave metode in priložnostnega vzorčenja).
Ključne besede: spo lna zlo ra ba , telesni stik z o tro k o m, o tro k o vo ra zisk o va nje telesa , vzgo ja o telesnih razmejitvah, vzgoja o spolnosti
40
Družinska terapija kot ena od metod celostne obravnave
bolnikov s cistično fibrozo in njihovih družin
Darja Potočnik Kodrun
Asertiven.si, Ljubljana
Cistična fibroza (CF) je najbolj pogosta redka genetska bolezen belcev. Prizadane eksokrine žleze, ki izločajo
sluz zlasti v dihalnih poteh, pljučih, trebušni slinavki in črevesju. Kljub velikemu napredku v zdravljenju, ki je
rezultat celostne in celovite obravnave multidisciplinarnih timov v CF centrih, ostaja upravljanje s to boleznijo
eno najbolj zahtevnih in bolezni še ne znamo pozdraviti.
Obdobje pojavljanja prvih težav in seznanjanje z diagnozo je za vso družino izjemno stresno. Celotna družina
se mora organizirati na način, ki bo poleg obveznosti omogočal tudi zadovoljstvo staršem in ostalim družinskim članom. Če bo življenje vsebovalo samo obveznosti, se lahko zelo kmalu zgodi, da se bo kdo iz družine
umaknil. Zato je toliko pomembnejše, da se starše razbremeni in se jim omogoči, da lahko ostanejo v stiku s
sabo in otrokom. Sčasoma družine ob soočanju z novimi izzivi oblikujejo strategije, s katerimi si olajšajo življenje. Ko se začne stanje pri otroku slabšati in so hospitalizacije vse pogostejše, se duševna stiska lahko poglobi.
Zadnje, zelo težavno obdobje pa je prav gotovo presaditev pljuč, ko se bolnik in družina sooči z minljivostjo in
smrtjo. Pri spoprijemanju z novimi situacijami in neprijetnimi čustvi je za družino pomembno, da se o svojem
doživljanju pogovori z zaupno osebo ali strokovnjakom. Psihoterapevt lahko poleg medicinskega osebja zelo
pomaga družini, da se lažje prične soočati z boleznijo, predvsem jim pomaga najti nove načine medsebojne povezanosti, komunikacije in sodelovanja. Cilj terapije je tako npr. razbremenitev, porazdelitev odgovornosti in
definiranje vlog, prepoznava in izražanje čustev.
V raziskavi so sodelovale tri družine z bolnikom s CF, ki so obiskovale cikel 12 srečanj in bile deležne procesa
relacijske družinske terapije. Udeleženci so dobili pred in po končanem terapevtskem ciklu vprašalnike, ki so
spremljali spremembe v terapevtskem procesu na področju funkcioniranja v družini (FAM – Vprašalnik o družinskem delovanju), spremembah duševnega zdravja (SCL- 90-R -Ocenjevalna lestvica simptomov) in doživljanju kvalitete življenja (WHOQOL–BREF - Vprašalnik kvalitete življenja). Glede na samoocenjevalne vprašalnike je v procesu RDT prišlo do nekaterih sprememb pri bolnikih in njihovih svojcih v doživljanju bolezni,
izboljšanju počutja in družinskega funkcioniranja.
Naj zaključimo, da je psihoterapevtska obravnava proces, ki zahteva svoj čas, tako kot se tudi težave razvijajo
dalj časa. Ni pomemben le končni izid, temveč tudi sprotni napredki, ki motivirajo za nadaljevanje. Opozorili bi
tudi, da posamezniki in družine lahko zelo različno doživljajo kronično bolezen in da ni nujno, da gre vsaka
družina skozi isti proces. Doživljanje bolezni je zelo subjektivno in s tem doživljanje redke dedne bolezni še
toliko bolj.
Ključne besede: k ro nična bo lezen, rela cijsk a družinsk a tera pija , CF center, velik o st učink a
41
Prepoznavanje čustev, njihovo razmejevanje in posameznikovo blagostanje
Štefanija Jaksetič Dujc
Dijaški dom Vič, Ljubljana
Pri terapevtskem delu s pari, družinami in posamezniki pogosto prihaja do izraza pomen
ravnovesja med ohranjanjem samostojnosti in povezanosti med partnerjema ali družinskimi člani. V prispevku bomo predstavili in ovrednotili pomen prepoznavanja in razmejevanja čustev za kakovost posameznikovega življenja, čustvene povezave s pomembnimi bližnjimi in z matično družino.
Opredelili bomo teoretična izhodišča Bownove teorije diferenciacije selfa in predstavili izsledke pilotne raziskave, v katero je bilo vključenih 291 odraslih posameznikov. Z uporabo
vprašalnikov za raziskavo diferenciacije selfa (Skowron in Friedlander), doživljanja anksioznosti (Spielberger) ter lestvico razcepa (Gerson) smo preverili uporabnost vprašalnika
diferenciacije selfa v slovenskem prostoru. Predstavili bomo izsledke raziskave (povezave
med diferenciacijo, anksioznostjo ter razcepom) in opredelili uporabnost vprašalnika za
klinično prakso. Gre za orodje, ki bi lahko postalo uporabno tudi v relacijski partnerski in
družinski terapiji, posebej pri diagnosticiranju problematike v družini, ocenjevanju sistemske družinske dinamike in prepoznavanju rizičnih dejavniki v zvezi z družinsko dinamiko.
Predstavili bomo tudi izhodišča za uporabo vprašalnika in smernice za nadaljnje raziskovanje področja diferenciacije selfa.
Ključne besede: diferencia cija selfa, družinsk a dina mik a , ra zmejitve, pilotna ra ziskava, klinične implikacije
42
Zasloni, »uničevalci« kakovostnega (so)bivanja
Jasmina Kristovič, mag. ZDŠ
Mednarodni inštitut za psihoterapijo in uporabno psihologijo
Področje škodljivih vplivov zaslonov je pri nas zelo slabo poznano in raziskano. Stroka in
javnost se posledično premalo zavedata škodljivih posledic, ki se kažejo na različnih področjih življenja. Najpogostejše posledice prevelike uporabe »zaslona« se kažejo kot zasvojenost, sladkorna bolezen tipa dva, bolezni srca in ožilja, bivanjska praznina, odtujenost,
duševne stiske, anksioznost in depresija. Pogosto se sliši, kako pomembni so odnosi primarne družine, ki igrajo ključno vlogo in veljajo za nekakšno predispozicijo za vse nadaljnje
odnose. Manj pa je zavedanja, kako in na kakšen način vpliva prevelika uporaba tehnologije
na naše najbližje, medosebne odnose in družinsko vzdušje. Podatki tujih raziskav iz področja zasvojenosti z zasloni so alarmantni in kažejo, da otroci za različnimi ekrani preživljajo
vse več in preveč svojega časa. Večina mladih, ki je sodelovala v eni od številnih raziskav,
pravi, da če nimajo pri sebi mobilnega telefona, se počutijo, kot da jim manjka del telesa.
To kaže na veliko praznino v njihovem življenju, ki so jo zapolnili z različnimi tehnološkimi pripomočki. Ti naj bi naj posamezniku olajšali življenje, ne pa ga uničevali in odtujevali
od samega sebe ter medosebnih odnosov. Strokovnjaki opozarjajo, da tehnologija že v porodnišnici »ukrade« staršem najčudovitejše prve trenutke s tem, ko mislijo, da je potrebno
vse fotografirati, dokumentirati, deliti z vsemi prijatelji iz realnega in socialnega življenja.
S poznavanjem in ozaveščanjem tovrstne problematike lahko s kvalitetnimi in strokovnimi
terapevtskimi programi na področju preventive in kurative preprečimo oziroma prekinemo
zasvojenost ter ponovno vzpostavimo kvalitetno življenje, zdrave odnose in duševno zdravje.
Ključne besede: prima rni o dno si, za svojeno st, tehno lo gija , duševno zdra vje, tera pevtski programi;
43
Soočenje s hudo boleznijo in koncem življenja
Mojca Pavšič in Janez Logar
Slovensko društvo Hospic, Ljubljana
Avtorja prispevka na podlagi lastne prakse in delovnih izkušenj predstavita načine sprejemanja težke bolezni in umiranja tako pri odraslih bolnikih, otrocih in njihovih starših. Delo s težkimi bolniki
(predvsem z otroki z rakom) od terapevta (aktivnega poslušalca) zahteva tudi močan stik samega s
seboj, lastnim čustvenim procesiranjem in poslušanjem lastnega telesa.
Ob soočenju s boleznijo, ki jo medicina ne zna več pozdraviti, za bolnika in njegove svojce preostane
le še sprejemanje konca življenja. Pri delu z odraslimi bolniki avtor opaža velike količine strahu in
žalosti ob zaključku življenja. Ti čustvi pogosto ostaneta neizgovorjeni, kar še poglablja stisko. Zelo
podobno velja tudi za svojce, pri katerih avtor večkrat opaža jezo na zdravstveno osebje, ker njihovega bližnjega niso uspeli pozdraviti.
Pri hudo bolnih (majhnih) otrocih je težje prepoznati strah, žalost in šok. Vse to pa je moč opaziti pri
njihovih starših, saj je najbolj nenaravno, da mora starš gledati v oči smrti svojega otroka. Zato je
mnogim staršem zelo dragoceno, da jim nekdo s sočutno držo prisluhne in poskuša razumeti. Hospic
oskrba si prizadeva za celostno sprejemanje človeka v času soočanja z minljivostjo. Omogoča, da je
umirajoči slišan, razumljen, spoštovan in upoštevan.
Avtorja v prispevku predstavita strokovne pristope in izkušnje ob spremljanju umirajočih bolnikov
in njihovih svojcev v domačem okolju. Ovrednotita pomen upoštevanja vseh razsežnosti človeka v
obdobju zaključevanja življenja. Poudarita pomen ustrezne podpore tima in njihovega sodelovanje,
tako za bolnika kot za njegovo družino. Predstavita, s kakšnimi stiskami se soočajo vsi družinski
člani, kje so skriti viri moči vsakega izmed njih in kako lahko strokovno spremljanje prispeva h krepitvi njihovih lastnih virov ter ohranjanju oziroma vzpostavljanju povezanosti v družinski skupnosti. Avtorja ovrednotita, kako lahko strokovno spremljanje pripomore k zagotavljanju čim višje kakovosti človekovega življenja do smrti, ohranjanju človekovega dostojanstva in avtonomije. V veliko
pomoč je lahko tudi pri pomiritvi in prečiščenju medosebnih odnosov v družini, tudi če do tega pride
šele tik pred smrtjo.
Ključne besede: huda bo lezen, umira nje, čustva , celo stna ho spic o sk rba , o sk rba v do ma čem okolju;
44
Znastveni in strokovni članki
45
Vloga klientovega in terapevtovega stika s seboj
v terapevtskem procesu
Sabina Prah
Psihoterapevtsko društvo Izbira
(pregledni znanstveni članek)
Povzetek
Stik s seboj, s svojim notranjim doživljanjem na nivoju kognicij, čustev in telesnih
senzacij, je izjemnega pomena, saj predstavlja osnovo samozavedanja in samoraziskovanja, hkrati pa predstavlja temelj samoregulacije oz. samouravnavanja tako na
intrapsihičnem nivoju kot na nivoju vedenja v medosebnih odnosih.
Ozaveščanje notranjih stanj in doživljanj je prvi korak k zavestni odločitvi za funkcionalne odzive, kar je zelo pomembno zlasti v psihoterapiji, kjer je naloga terapevta
ponuditi klientu novo, reparativno izkušnjo odzivanja v primerjavi s preteklo izkušnjo s strani figur navezanosti. Terapevt se lahko ustrezno odziva na klienta le, če se
konstantno vrača k ozaveščanju svojih lastnih misli, čustev in čutenj ter preverja,
od kod izvirajo. Kadar prepozna, da gre za transferne vsebine, ki jih je preko projekcijsko-introjekcijske identifikacije prevzel od klienta, ima možnost, da jih predela in
jih v za klienta bolj sprejemljivi obliki vrne nazaj. Pri tem so terapevtu lahko v pomoč tudi tehnike čuječnosti, ki predstavlja prebujeni um, ki je z zanimanjem in
sprejemanjem osredotočen na dogajanje tukaj in sedaj.
V članku je predstavljena čuječnost, njeni učinki ter načini apliciranja v psihoterapevtski proces na nivoju klienta in psihoterapevta.
Ključne besede: čuječno st, stik s sebo j, psiho tera pija
46
Pomen terapevtskega odnosa
Raziskave o učinkovitosti psihoterapije konsistentno ugotavljajo,
da različni psihoterapevtski pristopi vodijo do podobnih pozitivnih izidov, kar nakazuje obstoj temeljnih dejavnikov terapevtskega
uspeha, ki naj bi bil zlasti odnos med klientom in psihoterapevtom
(Praper, 2004). Gre za t. i. terapevtsko delovno alianso ali zvezo, ki
jo Greenson (1991) definira kot pozitivno sodelovanje med klientom in psihoterapevtom, kar je poglavitni dejavnik terapevtskega
uspeha. Bordin (1979) jo nadalje razčleni na klientovo in terapevtovo strinjanje o ciljih in nalogah v psihoterapiji ter vzajemno navezanost. Praper (2004) ugotavlja, da je delavna aliansa tista, ki omogoča samoopazovanje in s tem tudi samospreminjanje, vendar za to
ni dovolj le terapevtov empatični odnos, ampak tudi trening psiho-
terapevtskih spretnosti. Ena izmed njih je uglašeni stik s seboj in z
drugimi, kar razvija tudi čuječnost (Siegel, 2010). Černetič (2011)
ugotavlja, da je čuječnost celo skupni faktor, ki se odraža v različnih psihoterapevtskih pristopih, kar nakazuje, da ne gre za novost,
ampak za nekaj, kar je na področju psihoterapije prisotno od nekdaj. V psihodinamskih smereh naj bi se odražala npr. v ozaveščanju in opazujočemu egu, v kognitivno-vedenjski terapiji v samoopazovanju in beleženju avtomatskih misli ter izpostavljanju, v inte-
grativni relacijski terapiji pa v uglašenosti na klienta in integraciji
(Černetič, 2011).
Kaj je čuječnost
Čeprav se čuječnost v slovenskem prostoru pojavlja šele zadnjih
deset let (Černetič, 2005), je pravzaprav starodavni način življenja,
ki ima korenine v budizmu. V psihologiji je postala vse bolj popu-
larna odkar je John Kabat-Zinn leta 1979 v Massachusettsu ustano-
47
vil 8-tedenski na čuječnosti temelječi program zniževanja stresa.
Postala je set tehnik, ki so znanstveno učinkovite pri zdravljenju
depresije, anksioznosti, kronične bolečine, diabetesa, srčnih težav,
oslabljenega imunskega sistema, tinitusa ipd. Na čuječnosti temelječi programi znanstveno dokazano vodijo k boljši koncentraciji,
manjši obremenjenosti, večji odpornosti na spremembe, manj avtomatiziranim odzivom, znižani anksioznosti in depresiji, znižani
napetosti in jezi, zmanjšanju motenj spanja, večjemu zadovoljstvu
in večji pomirjenosti (Alidina in Marshall, 2013).
Kabat-Zinn (2011) je oblikoval najbolj razširjeno definicijo čuječnosti, in sicer jo je opredelil kot zavestno ali namerno osredotočenost
na izkušnjo iz trenutka v trenutek brez presojanja oz. predhodnih
idej ali pričakovanj. Gre za pozornost na vse, kar se dogaja znotraj
in zunaj nas: misli, čustva in druge telesne senzacije, npr. telesne
občutke, videz, zvoke, vonje. Osnovni elementi te opredelitve čuječnosti so sledeči:

zavedanje: predstavlja odprtost do izkušnje, budnost in
usklajenost v sedanjem trenutku,

namernost: pomeni, da gre za odločitev, kaj oseba opazi,

osredotočenost: pomeni posvečanje pozornosti na način, da
se oseba osredotoči, opazi in je radovedna do lastne izkušnje,
namesto da o tem razmišlja ali analizira,

sedanji trenutek: nanašajoč na izkušnjo, ki je prisotna v tem
trenutku,

brez vrednotenja: gre za spoznanje oz. dovoliti stvarem, da
so takšne, kot so, brez težnje po spreminjanju, izboljšanju ali
popravljanju.
Siegel (2010) gleda na čuječnost kot na prebujeni um, ki je z zanimanjem osredotočen na tisto, kar je prisotno v sedanjem trenutku. Na
48
področju empiričnega preučevanja čuječnosti je vodilna tudi S. Shapiro (2009), ki definira čuječnost kot pozornost, ki vznikne iz namerne odprtosti in preudarnosti do česarkoli, kar je prisotno v sedanjem trenutku. S. Shapiro je s sodelavci (2006) razvila teoretični
model čuječnosti, v katerem je čuječnost rezultat treh komponent:
namena, pozornosti in naravnanosti. Predpostavljajo, da čuječnost
razvijamo preko namerne pozornosti do izkušnje na način, ki je
odprt in preudaren. Prva komponenta, namen, označuje razlog, da
sploh prakticiramo čuječnost. Navadno gre za neko osebno vizijo
ali žejo, kot je npr. postati bolj sočuten v medosebnih odnosih ali
manj se izgubljati v zaskrbljenosti glede prihodnosti. Komponenta
namernosti se razprostira na kontinuumu od samoraziskovanja in
samoregulacije do samoosvoboditve, kar so vse lahko cilji prakticiranja čuječnosti. Druga komponenta, pozornost, pomeni posvečanje
pozornosti temu, kar je prisotno iz trenutka v trenutek v notranjosti
ali okolju. Pomeni opazovanje izkušnje, ki se kaže tukaj in sedaj, in
se odraža v sposobnosti posvečanja pozornosti nekemu dražljaju
dalj časa, preusmerjanju pozornosti med objekti ali notranjimi stanji
ter v opazovanju misli, čustev in telesnih senzacij. Zadnja komponenta, naravnanost, pa pomeni način oz. odnos pristopanja do čuječnosti. Ta je lahko hladen, kritičen, ali pa čustven, sočuten, prijazen, radoveden. Čuječnost se nagiba k slednjemu ter dodaja pozor-
no opazovanje notranjih in zunanjih izkušenj brez interpretiranja in
ocenjevanja ter s sprejemanjem, prijaznostjo in odprtostjo (Shapiro
idr., 2006). Namerno razvijanje neobsojajoče pozornosti vodi k povezanosti, ta pa k samoregulaciji in končno k večjemu redu in boljšemu zdravju. Posledica je manjša kontroliranost s strani lastnih
misli in čustev, kar vodi v manj avtomatizirano sledenje reakcijskim
vzorcem, ki so nastali iz navade. Tako se povečujejo t. i. stopnje
svobode, saj oseba sama izbira način samoregulacije s ciljem večje-
49
ga blagostanja (Shapiro, idr., 2006). Njeni odzivi postanejo posledično bolj adaptivni in fleksibilni v nasprotju s predhodnimi, bolj rigidnimi vzorci.
Čuječnost kot praksa predstavlja proces, čuječnost kot sprejemajoče
zavedanje pa rezultat le-tega (Shapiro, 2009). Če pomeni prakticiranje čuječnosti sistematično prakticiranje namerne odprtosti, naklo-
njenosti in preudarnosti, pomeni čuječe zavedanje prisotnost zavedanja in globljega razumevanja, ki se kaže v svobodi uma. Tako kot
vsaka spretnost, se tudi kapaciteta za čuječnost lahko razvija s pomočjo treninga prisotnosti v sedanjem trenutku in neobsojajoče pozornosti na notranje in zunanje izkušnje. Gre za način globljena
vpogleda vase z namenom samoraziskovanja in samorazumevanja
(O'Kelly in Collard, 2012).
Učinki čuječnosti
Raziskave čuječnosti preučujejo mere, s katerimi se povezuje čuječnost kot osebnostna lastnost, ter kakšne vplive ima samo prakticiranje čuječnosti na posameznika. Raziskave kažejo, da se čuječnost
povezuje z raznimi merami blagostanja: nižjim nivojem nevroticizma, anksioznosti, depresije in drugih negativnih čustev, kot je jeza
in sovražnost, ter z višjimi nivoji pozitivnega čustvovanja, vitalno-
sti, zadovoljstva z življenjem, samozavesti, optimizma in samoaktualizacije (O'Kelly in Collard, 2012). Čuječnost kot stanje se povezuje
tudi z višjem nivojem avtonomnosti, kompetentnosti in povezanosti ter napoveduje samoregulacijsko vedenje in pozitivna čustvena
stanja (Brown in Ryan, 2003). Predstavlja kapaciteto samozavedanja, kar pomeni, da so čuječi posamezniki bolj pozorni ter se bolj
zavedajo notranjih (psiholoških in fizioloških) stanj in doživljanj.
Na tej spretnosti samovpogleda pa temelji tudi samoregulacija.
50
Creswell s sodelavci (2007) poroča, da se povezuje z večjo aktivnostjo prefrontalnega korteksa in znižano aktivnostjo amigdale, kar
pomeni boljšo regulacijo čustev (Ochsner, Bunge, Gross in Gabrieli,
2002). Tudi Leahy, Tirch in L. Napolitano (2011) med mehanizme
čustvene regulacije poleg strategij uravnavanja stresa, na sprejemanju temelječih intervencij, kognitivnega restrukturiranja, reševanja
problemov in drugih, umeščajo tudi čuječnost. Brown in Ryan
(2003) ugotavljata, da raziskave kažejo, da so posamezniki z višje
izraženo čuječnostjo bolj v stiku z lastnim implicitnim in eksplicitnim čustvenim doživljanjem. Čuječnost torej pozitivno vpliva na
pozitivne aspekte mentalnega zdravja, saj povečuje pozitivni afekt,
krepi empatijo in sočutje do samega sebe (Chiesa in Serretti, 2009).
Splošni učinek prakticiranja čuječnosti preko meditativnih in drugih čuječih tehnik je podoben - znižano negativno in zvišano pozi-
tivno funkcioniranje. Metaanalize kažejo, da čuječnost znižuje stres,
zlasti tisti, ki se odraža v depresiji in anksioznosti (Baer, 2003), učinke ima tudi pri posameznikih s kroničnimi zdravstvenimi težavami. Raziskave kažejo, da prakticiranje čuječnosti znižuje raven anksioznosti in negativnega afekta (Shapiro, 2009). Vse intervencije
zmanjšujejo kognitivne distorzije, ki vplivajo na anksioznost in negativni afekt ter upanje. V svoji študiji je S. Shapiro (2009) preverjala izraženost čuječnosti, sprejemanja, samoregulacije, jasnost vrednot, kognitivno in vedenjsko fleksibilnost ter izpostavljanje pri 309
posameznikih pred in po udeležbi v programu čuječnosti. Rezultati
so pokazali, da so bile po programu vse preučevane mere višje izražene. S. Shapiro, Astin, Bishop in Cordova (2005) so v raziskavi preverjali učinek 8-tedenskega programa uravnavanja stresa tudi na
mentalno zdravje strokovnjakov. Rezultati so pokazali, da je program lahko učinkovit pri zmanjševanju stresa, zviševanju kvalitete
življenja in sočutja do samega sebe. S. May in A. O'Donovan (2007)
51
sta na vzorcu 58 psihoterapevtov ugotovili, da se višji nivo čuječe
pozornosti in nepresojajočega zavedanja povezuje s kognitivnim in
čustvenim blagostanjem, pogostejšim doživljanjem pozitivnih
čustev in redkejšim doživljanje negativnih, zadovoljstvom z delom
in nižjim doživljanjem izgorelosti. Številne raziskave pa ne dajejo
enoznačnih rezultatov, ki bi kazali, kako dolge morajo biti na čuječnosti temelječe intervencije, kar ponuja interpretacijo, da so že krajši
programi čuječnosti primerljivo učinkoviti kot daljši (Shapiro,
2009). Po drugi strani se pri prakticiranju čuječnosti lahko pojavijo
tudi negativni stranski učinki, podobni tistim pri prakticiranju meditacije (Perez-De-Albeniz in Holmes, 2000): neprijetni telesni občutki, povišana tesnobnost, okrnjeno testiranje realnosti, dezorientacija in drugi psihotični pojavi, disociacija, pretirano ocenjevanje
ali pretirana čustvenost zaradi razrahljanih sil potlačevanja nepri-
jetnega v nezavedno.
Vloga čuječnosti pri klientovem napredovanju v terapiji
Čuječnost lahko terapevt vključi v psihoterapevtski proces preko
formalnih in neformalnih tehnik, ki jih predstavi klientu. Formalno
prakticiranje čuječnosti predstavljajo čuječe meditacije, kot je npr.
sedeča meditacija, prelet telesa v mislih, čuječe raztezanje in hoja ter
meditacija dihalnega prostora. Neformalne prakse pa predstavljajo
čuječe izvajanje dejavnosti v vsakdanjem življenju, npr. rutinskih
dejavnosti, prehranjevanja in gibanja, s pozornostjo, odprtostjo,
sprejemanjem in brez obsojanja.
O'Kelly in Collard (2012) povzemata, da so se v okviru formalnega
prakticiranja razvili številni programi, kot je že omenjeni 8-tedenski
program uravnavanja stresa (Kabat-Zinn, 2011). Program uči udele-
žence s kroničnimi bolečinami ali drugimi s stresom povezanimi
52
motnjami, da so bolj pozorni misli, čustva in telesne senzacije ter se
nanje odzivajo drugače kot običajno. Brez obsojanja in vrednotenja
lažje opazijo lastne vedenjske vzorce v stresnih situacijah ter razvijajo bolj funkcionalne odzive. Razširjen je tudi 3-mesečni transcendentni meditacijski program Tannerja in sodelavcev (2009), čuječnost pa se vključuje tudi v številne druge psihoterapevtske obravnave, kot je terapija sprejemanja in zavezanosti (Hayes, Strosahl in
Wilson, 1999), metakognitivna terapija (Wells, 2009) in na čuječnosti temelječa kognitivna terapija (Segal, Williams in Teasdale, 2002).
Slednja je namenjena preprečevanju ponovitve depresivne epizode
in temelji na 8-tedenskem programu uravnavanja stresa. Vključuje
osnovne elemente kognitivno-vedenjske terapije, ki predpostavlja,
da je posameznikova interpretacija situacije, v kateri se nahaja,
ključna za njegovo čustveno doživljanje ter telesne in vedenjske
reakcije (Anić, 2009). Udeležence uči predvsem, da se decentrirajo
od svojega doživljanja, kar pomeni, da svoje misli, čustva in telesne
senzacije le radovedno in neobsojajoče opazujejo, namesto da bi se
z njimi identificirali. S pomočjo kognitivnega restrukturiranja oz.
preokvirjanja zavzamejo večjo distanco do njih in se ob njih posledično desenzitiziramo.
Podobno lahko klient zavzame distanco tudi do ruminacijskih
misli, ki jih opazuje preprosto kot misli, ali pa celo kot oblake, ki
prihajajo in odhajajo (Shapiro, idr., 2006). Namesto avtomatske
misli »Sem, kar mislim,« oblikuje novo misel »Misli so le misli, ne
dejstva, in me ne določajo,« ali »Sem žalosten« preoblikuje v
»Doživljam žalost.« Na ta način postane bolj sprejemajoč in manj
identificiran z izkušnjo, ki jo vidi bolj jasno in objektivno (Shapiro
idr., 2006). Te strategije so uporabne tudi pri kroničnih bolečinah in
drugih neprijetnih senzacijah, ko jih klient poskuša sprejeti in opazovati brez težnje po reaktivnem odzivanju nanje v obliki potlače-
53
vanja ali izogibanja. Dovoli si, da začuti in razišče karkoli doživlja,
ne da bi bilo takoj potrebno karkoli narediti. Doživljanja postanejo
nato običajno bolj razumljiva in lažje prebavljiva (Kabat-Zinn,
2011). Tako krepi tudi potrpežljivost, sočutje, nedelovanje in znižuje strmenje k prijetnim izkušnjam ali potiskanju neprijetnih izkušenj
stran (Shapiro idr., 2006).
Žvelc (2012) je znotraj integrativne psihoterapije opredelil postopek
čuječega procesiranja, ko je klient hkrati v stiku s svojim notranjem
doživljanjem (mislimi, čustvi in telesnimi senzacijami) in zunanjim
odnosom (ubeseditev notranjega doživljanja psihoterapevtu). Meni,
da je čuječe procesiranje pomembno zlati pri travmatiziranih klientih, kjer gre za simultano podoživljanje in opazovanje travmatičnih
spominov, torej dvojno zavedanje kot pri postopku desenzitizacije
in ponovne predelave z očesnim gibanjem, kjer pride zaradi soča-
sne stimulacije leve in desne možganske hemisfere do integracije in
predelave travmatičnih dogodkov (Žvelc, 2012).
R. Baer (2003) povzema, da delujejo čuječe intervencije preko različnih mehanizmov, kot je izpostavljanje, kognitivno restrukturiranje
na metakognitivnem nivoju, samouravnavanje pri soočanju s stresom, sproščanje in sprejemanje. Izpostavljanje se najpogosteje uporablja v programih kronične bolečine, kjer se udeležence spodbuja,
da se namesto umika neobsojajoče usmerijo k telesnim senzacijam,
čustvom in mislim, kar naj bi vodilo v zniževanje distresa, povezanega z bolečino (Baer, 2003). Dolgotrajnejše izpostavljanje brez katastrofičnih posledic naj bi namreč vodilo v desenzitizacijo in
zmanjševanje čustvenega odziva nanjo. Podobno kot za bolečino
velja za anksiozne simptome. Ob tem se utrjuje spoznanje, da gre le
za doživljanje, ki se v času spreminja in ne za dejstvo, ki bi mu bilo
potrebno ubežati. Kognitivno restrukturiranje omogoča tudi metakognitivni uvid, da se lahko misli preusmeri iz vznemirjujočih misli
54
na druge, nevtralne dražljaje, kot je dihanje, gibanje ali zvoke, kar
zmanjšuje ruminacijo. Prakticiranje čuječnosti krepi tudi samoopazovanje, ki je temelj samouravnavanja in uporabe različnih strategij
spoprijemanja. Samoopazovanje je ključno za prepoznavanje začetnih znakov poslabšanja, npr. depresivnosti ali obremenjenosti zaradi stresa, kar zvišuje možnosti za učinkovitejše strategije spoprijemanja ter zmanjšuje verjetnost za nadaljevanje z impulzivnimi in
manj funkcionalnimi vzorci vedenja. Čuječnost pomaga pri uravnavanju s stresom tudi zaradi porajajoče sproščenosti, ki pa ni namen
čuječnosti, pač pa pogost stranski produkt. Velik poudarek pa je na
sprejemanju, ki pomeni doživljanje izkušnje v vsej njeni polnosti in
celovitosti brez poskusov branjenja. Za ljudi je značilna težnja k
spreminjanju, npr. napetosti v sproščenost, vendar do spremembe
ne more priti, če se najprej ne sprejme tisto, kar je in kot je. Zlasti za
panične napade so značilni nefunkcionalni poskusi spoprijemanja,
kot je uporaba pomirjeval, izogibanje, hipersenzitivnost na telesne
senzacije ipd., kar motnjo le vzdržuje. Ko pa klient sprejme panične
napade kot pojav, ki se občasno lahko pojavi, ki je časovno omejen
in nenevaren, in se telesnim senzacijam anksioznosti ne izogiba več,
se paradoksalno
doživljanje
tesnobe
pogosto
celo zmanjša
(Černetič, 2011).
Vloga čuječnosti na nivoju psihoterapevta
Tako kot je čuječnost učinkovita tehnika za klienta, je lahko tudi
izjemen pripomoček za psihoterapevta. Siegel (2010) zagovarja tezo, da je vsakodnevno prakticiranje čuječnosti lahko način, s pomočjo katerega psihoterapevt neguje samega sebe, skrbi za svoje telesno in duševno zdravje in blagostanje ter preprečuje izgorelost. Ču-
ječnost pojmuje kot obliko mentalnega treninga, ki ohranja možga-
55
ne fleksibilne in um odporen, razvija pa tudi sposobnost monitoringa in modificiranja toka energije in informacij znotraj našega telesa
in v odnosu z drugimi. Transformacijo omogoča preko številnih
oblik integracij, med drugimi tudi bilateralne in vertikalne možganske integracije, kar dela sistem bolj prožen, prilagodljiv in hkrati
stabilen. Bilateralna oz. horizontalna integracija je integracija desne
in leve možganske hemisfere. Prvih 18 mesecev otrokovega življenja se razvija predvsem desna možganska hemisfera, ki je temelj
neverbalne komunikacije, interocepcije in tudi navezanosti. Nato se
razmahne razvoj leve možganske hemisfere, kjer je sedež eksplicitnih verbalnih spominov. Tehnike čuječnosti vključujejo usmerjanje
pozornosti tako v desno kot v levo hemisferne procese. Pri tehniki
dihalnega prostora se oseba npr. usmeri na radovedno in sprejemajoče opazovanje telesnih senzacij in čustev, kot tudi misli, s čimer
aktivira obe možganski hemisferi. Pri vertikalni integraciji pa gre za
integracijo možganskega debla, limbičnega sistema in neokorteksa,
kar ustvarja povezave med amigdalo in prefrontalnim korteksom
(Siegel, 2010). Ta integracija je ključna za razvoj kapacitete vpogleda vase, regulacije telesnih senzacij, čustev, pa tudi empatije in
uglašene komunikacije z drugimi. Krepi se tudi s pomočjo čuječe
tehnike dihalnega prostora, ko oseba ozavešča svoje misli ter poimenuje čustva in telesne senzacije.
Tudi za terapevtsko delo so omenjene spretnosti izjemnega pomena. Kadar je psihoterapevt v stiku s seboj, s svojimi mislimi ter
spremljajočimi čustvi in telesnimi senzacijami, ima večje možnosti,
da ta svoja doživljanja ozavesti in zavzame do njih ustrezen odnos.
Tako je verjetnost, da ga terapevtska situacija ne preplavi, veliko
večja. Ko v sebi zazna porajajočo vznemirjenost ali druge senzacije,
je to znak, da distres umiri in se vrne nazaj v stanje sprejemajoče
prisotnosti. Odprta in radovedna naravnanost nudi priložnost, da
56
brez vnaprejšnjih sodb sprejema vse, kar je prisotno v danem trenutku tako v lastnem telesu kot v odnosu s klientom. Terapevtovi
odzivi tako na verbalnem kot na neverbalnem nivoju postanejo bolj
zavestni in manj rigidno vklenjeni v pretekle vzorce. Posledično
postane tudi klient bolj odprt za njegove intervencije (Siegel, 2010).
Vsak trenutek v terapevtskem procesu je lahko priložnost, da se
psihoterapevt vrača k sebi in ozavešča dogajanje v sebi, da ga zmore regulirati in v ustrezni obliki vrniti v terapevtski prostor. Eden
izmed načinov, da to stori, je tehnika dihalnega prostora (Segal idr.,
2002). Ta tehnika vključuje ozaveščanje treh osnovnih elementov
kognitivno-vedenjske terapije (Anić, 2009), t. j. misli, čustev in telesnih senzacij, poleg tega pa tudi dihanja in telesa kot celote. Izvedba te tehnike običajno traja tri minute, vendar ko jo psihoterapevt
usvoji v relativno umirjenih situacijah, jo lahko v nekaj sekundah
izvede tudi v bolj stresnih (Leahy, Tirch in Napolitano, 2011). Tehnika poteka tako, da pozornost najprej usmeri vase, in sicer v svoje
misli. Ozavesti, o čem v tem trenutku razmišlja. Radovedno opazuje svoje misli brez težnje, da bi jih ocenjeval ali kakorkoli spreminjal. Nato poskusi poimenovati čustva, ki jih ob tem doživlja.
Usmeri se še v svoje telesne senzacije in ozavesti kakršnekoli občutke, ki so prisotni v tem trenutku. Sledi preusmeritev pozornosti na
dihanje, ki je vedno sidro sedanjega trenutka. Čeprav se misli pogosto vračajo k preteklim dogodkom ali načrtujejo prihodnost, je dihanje tisto, ki se vedno odvija v tem trenutku, tukaj in sedaj. Dih
lahko opazuje v nosnicah, grlu, prsnemu košu ali trebuhu, lahko
mu celo sledi od vdiha do izdiha, ne da bi ga pri tem poskušal kakorkoli spreminjati. Čisto na koncu zavest razširi na zavedanje celotnega telesa. Z naklonjeno prijaznostjo v mislih zaobjame svoje
celo telo in krepi prijazen odnos do samega sebe. S pomočjo te tehnike lahko v zelo kratkem času pride v stik s seboj, s svojim doživ-
57
ljanjem, kar omogoča boljše razumevanje, zakaj se npr. počuti ali
vede tako, kot se. Samoraziskovanje in ozaveščanje je prvi korak,
od tu naprej pa ima možnost samoregulacije in kaj bo v tem trenutku storil. Lahko se preda svojim avtomatizmom, ki so rezultat
predhodnih navad, ali pa se zavestno odloči, da se bo odzval drugače, morda na način, ki je bolj funkcionalen zanj in za klienta.
Siegel (2010) piše tudi o pomembnosti terapevtove uglašenosti s
klientom. Uglašenost predstavlja način usmerjanja pozornosti na
druge in vnašanje njihovega bistva v lastni notranji svet. Uglašenost
omogoča prisotnost v odnosu, ki se dogaja tukaj in sedaj, ovira pa
jo neozaveščeno lastno doživljanje, vnaprejšnja prepričanja, sodbe
in ocenjevanje. Siegel (2010) opisuje, da je prva faza uglašenosti
usmeritev pozornosti na drugega (stimulacija), sledi ji notranje zaznavanje (interocepcija) ter prenos dražljajev v posteriorno inzulo,
ki registrira telesna stanja. Ta se nato odzrcalijo v korteksu, kjer se
oblikuje občutek zaznave telesnega stanja. Dražljaj nekoga drugega
torej pri osebi tudi s pomočjo zrcalnih nevronov povzroči spremembo v subkortikalnem področju, inzuli in prefrontalnem korteksu. To pomeni, da osebo oblikujejo tudi drugi, in da je tudi v terapevtskem odnosu spreminjanje in rast vzajemna. Možganske strukture pa lahko z raznimi tehnikami krepi psihoterapevt tudi sam.
Nekajminutna osredotočenost na telesne senzacije pri preletu telesa
v mislih ali osredotočanje na zaznavanje preko čutil stimulira inzulo, ki ima pomembno vlogo pri uglašenosti z drugimi in empatičnosti.
Samozavedanje in stik s seboj, posledično pa tudi s klientom, krepi
psihoterapevt tudi s preprostim uvidom v lastno trenutno doživljanje, ko se vpraša: »Kaj doživljam v tem trenutku in kaj mi to pomeni?« Ko se zaveda svojega doživljanja v tem trenutku in ga sprejme,
ne da bi se mu izogibal ali pred njim bežal, je v čuječem stiku s se-
58
boj (Černetič, 2011). V medosebnih odnosih, zlasti pa v vlogi psihoterapevta, sledi dodatno ključno vprašanje: »Kaj moja notranja stanja govorijo o drugemu?« Neozaveščeno lastno doživljanje z večjo
verjetnostjo vodi v avtomatsko odigravanje, ki je le redko ustrezno
v trenutnem odnosu. Stik s seboj pa nudi nov vpogled in boljše razumevanje samega sebe ter možnost za zavestno novo, reparativno
izkušnjo za klienta. Klient namreč v psihoterapevta nezavedno vnaša svoja lastna doživljanja na nivoju čustev in telesnih senzacij in ga
prisili, da jih ponotranji, predela in v sprejemljivi obliki vrača nazaj,
kot je to v otroštvu naredila mama oz. figura navezanosti. Gre za
najbolj osnovni način komunikacije, mehanizem projekcijskointrojekcijske identifikacije, ki je temelj regulacije čustev in senzacij
(Gostečnik, 2011). Terapevtovo lastno doživljanje čustev in telesnih
senzacij je osnovno orodje za prepoznavanje klientovih projiciranih
vsebin, ki jih je potrebno nasloviti, predelati v sebi in v sprejemljivi
obliki vrniti klientu, kar je temelj psihoterapije (Gostečnik, 2011).
Tako kot ugotavlja Černetič (2011) ima psihoterapevt od čuječnosti
lahko koristi na številne načine: boljše samospoznavanje, soočanje z
lastnimi šibkostmi, strokovna in osebna rast, vzpostavljanje in ohranjanje terapevtskega odnosa, lažje zaznavanje terapevtsko pomembnih vsebin, učinkovitejše upravljanje s kontratransferjem,
zmanjševanje poklicnega stresa in preprečevanje izgorelosti. Koristi
za psihoterapevta se torej prenašajo tudi na klienta v obliki izboljšanja psihoterapevtskega procesa in izida. Grepmair je s sodelavci
(2007) empirično preučeval učinek prakticiranja čuječnosti na terapevtski izid. Ugotovili so, da si imeli klienti psihoterapevtov, ki so
prakticirali čuječnost, v primerjavi s klienti psihoterapevtov, ki se s
čuječnostjo niso ukvarjali, boljše terapevtske izide, vključno z znižano anksioznostjo, obsesivnostjo, somatizacijo, sovražnostjo, negotovostjo v socialnih stikih, paranoidnega mišljenja in psihoticizma.
59
Razvijanje čuječnosti ima tako številne pozitivne posledice. Predvsem krepi stik s seboj, izboljšuje samozavedanje, razumevanje samega sebe, posledično pa daje možnost za samoregulacijo in bolj
funkcionalne odzive. Zato je to lahko učinkovita tehnika za klienta,
nanj pa ima posredno učinek tudi preko prakticiranja pri psihoterapevtu. Tako klient kot psihoterapevt lahko prakticirata številne neformalne in formalne tehnike čuječnosti. V Sloveniji se trenutno
formalni programi čuječnosti izvajajo na Inštitutu Andreja Marušiča na Univerzi na Primorskem in na Inštitutu za integrativno psihoterapijo in svetovanje v Ljubljani, kjer potekajo tudi tečaji za učitelje
čuječnosti. Vsekakor predstavlja čuječnost izjemno pomembno in
perspektivno področje, ki ima velike potenciale za rast in razvoj
posameznika in njegove kvalitete življenja.
LITERATURA
Alidina, S., in Marshall R. (2013). Mind fulness w o rk bo o k fo r
dummies. Chichester: A John Wiley and Sons, Ltd.
Anić, N. (2009). Prisp evk i iz ved enjsk o k o gnitivne terap ije: Zbo rnik
1. Ljubljana: Društvo za vedenjsko in kognitivno terapijo: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.
Baer, R. (2003). Mindfulness training as a clinical intervention: A
conceptual and empirical review. Clinical Psycho lo gy, 10(2), 125–
143.
Bordin, E. (1979). The generalizability o f the p sycho analtic co ncep t
of working alliance. Psychotherapy: Theory, Research, and Practice, 16,
252–260.
Brown, K., in Ryan, R. (2003). The benefits of being present: mind-
fulness and its role in psychological well-being. Jo urnal of Personality and Social Psychology, 84(4), 822–848.
60
Chiesa, A., in Serretti, A. (2009). Mindfulness-based stress reduction
for stress management in healthy people: A review and metaanalysis. Jo urnal o f Alternative and Co m p lem entary Med icine, 15
(5), 593–600.
Creswell, J., Way, B., Eisenberger, N., in Lieberman, M. D. (2007).
Neural correlates of dispositional mindfulness during affect labe-
ling. Psycho so matic Med icine, 69(6), 560–565.
Černetič, M. (2005). Biti tukaj in zdaj: Čuječnost, njena uporabnost
in mehanizmi delovanja. Psiho lo šk a o bzo rja, 14(2), 73–92.
Černetič, M. (2011). Kjer je bil id, tam na bo … čuječnost: Nepresojajoče zavedanje in psihoterapija. Kairo s, 5(3), 37–48.
Gostečnik, C. (2011). Ino vativna relacijsk a d ružinsk a terap ija. Ljubljana: Brat Frančišek.
Greenson, R. (1991). The techniques and p ractice o f p sycho analysis.
London: The Hogarth Press.
Grepmair, L., Mitterlehner, F., Loew, T., Bachler, E., Rother, W., in
Nickel, M. (2007). Promoting mindfulness in psychotherapists in
training influences the treatment results of their patients: A randomized, double-blind, controlled study. Psycho therap y and Psychosomatics, 76, 332–338.
Hayes, S. C., Strosahl, K. D., in Wilson, K. G. (1999). Accetp ance
and commitment therapy: An experiential approach to behavior change.
New York: Guilford Press.
Kabat-Zinn, J. (2011). Kam o rk o li greš, si že tam : Z m ed itacijo iz
spanca avtomatizma v vsakdanjem življenju. Ljubljana: Iskanja.
Leahy, R., Tirch, D., in Napolitano, L. (2011). Em o tion regulation in
psychotherapy: A practioner's guide. London: The Guilford Press.
May, S., in O'Donovan, A. (2007). The advantages of the mindful
therapist. Psycho therap y in Australia, 13(4), 46–53.
Ochsner, K., Bunge, S., Gross, J., in Gabrieli, J. (2002). Rethinking
feelings: An fMRI study of the cognitive regulation of emotion. Jo urnal of Cognitive Neuroscience, 14 (8), 1215–1229.
61
O'Kelly, M., in Collard, J. (2012). Using mindfulness with couples:
Theory and practice. V A. Vernon (ur.), Co gnitive and ratio nalemotive behavioral therapy with couples: Theory and practice. Springer.
Perez-De-Albeniz, A., in Holmes, J. (2000). Meditaion: Concepts,
effects and uses in therapy. Internatio nal Jo urnal o f Psychotherapy,
5(1), 49–59.
Praper, P. (2004). Terapevtska delovna aliansa: Od analitičnega do
panteoretičnega koncepta. Psiho lo šk a o bzo rja, 13(1), 65–83.
Segal, Z., Williams, J., in Teasdale, J. (2002). Mind fulness-based
cognitive therapy for depression: A new approach to preventing relapse.
Shapiro, S. (2009). The integration of mindfulness and psychology.
Journal of clinical psychology, 65(6), 555–560.
Shapiro, S., Astin, I., Bishop, S., in Cordova, M. (2005). Mindfulnessbased stress reduction for health care professionals: Results from a
randomized trial. Internatio nal jo urnal of stress m anagement, 12(2),
164–176.
Shapiro, S., Carlson, L., Astin, I., in Freedman, B. (2006). Mechanisms of mindfulness. Jo urnal o f clinical p sycho lo gy, 62, 373–386.
Siegel, D. (2010). The m ind ful therap ist: A clinicians guid e to mind sight and neural integration. London: Mind Your Brain, Inc.
Tanner, M., Travies, F., Gaylord-King, C, Haada, D., Grosswald, S.,
in Schneider, R. (2009). The effects of the transcendental meditation
program on mindfulness. Jo urnal o f Clinical Psycho logy, 65(6), 574589.
Wells, A. (2009). Metaco gnitive therap y fo r d ep ressio n and anxiety.
Žvelc, G. (2012). Mindful processing in psychotherapy: Facilitating
natural healing process within attuned therapeutic relationship.
International Journal of Integrative Psychotherapy, 3(1), 42–58.
62
Ključni dejavniki pri terapevtskem delu z
odvisnostjo
Tatjana Oprešnik Rodman in Mateja Okanović
Center za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog
Psihiatrična klinika Ljubljana
(strokovni članek)
Povzetek
Abstinenca ni cilj, je pot spremembe življenjskih navad in vzorcev funkcioniranja. Avtorici v članku predstavita bistvene elemente pri terapevtskem delu z
ljudmi, ki so odvisni od psihoaktivnih substanc (PAS). Predstavljen je pomen
priprave posameznika za vstop v program zdravljenja odvisnosti, bistveni poudarki ambulantnega zdravljenja na Centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog (CZOPD) v Psihiatrični kliniki Ljubljana ter pomembni poudarki preventive recidiva po zaključenem bolnišničnem zdravljenju. Obravnavana je kroničnost bolezni odvisnosti ter poudarjena pomembnost dolgotrajnega zdravljenja. Prestavljeni so najpomembnejši rizični dejavniki, ki vodijo v
recidiv oz. ponovitev bolezni. Avtorici umestita problem odvisnosti in zdravljenja le-te v družinski sistem, ter poudarita pomen vloge družine oz. ožje socialne mreže pri vzdrževanju abstinence in nudenju ustrezne pomoči odvisnim.
Ključne besede: bo lezen o dvisno sti, pripra va na zdra vljenje, a bstinenca, preventiva recidiva
63
Obstaja mnogo stvari, od katerih človek lahko postane odvisen. V
prispevku se bomo osredotočili na odvisnost od psihoaktivnih substanc (PAS). Psihoaktivne substance, ki jih pogovorno imenujemo
tudi droge ali mamila, so snovi, ki primarno vplivajo na delovanje
osrednjega živčnega sistema in tako vplivajo na delovanje možganov, spremenijo zaznavanje, počutje, zavest in vedenje. PAS se uporabljajo tudi v terapevtske namene pri zdravljenju. PAS se pogosto
zlorablja (uživa izven terapevtskih okvirov), saj povzročajo spremembe, ki so prijetne (evforija, sproščenost) ali pa omogočajo večjo
zbranost in učinkovitost. Zloraba pomeni, da se PAS uporabljajo v
prekomernih količinah in za drugačne namene od prvotnega, če so
bile predpisane v terapevtske namene, pri tem posamezniki zanemarjajo tveganje in negativne posledice. Kot posledica zlorabe se
lahko razvije odvisnost od PAS. Diagnostični in statistični priroč-
nik, ki ga je izdalo Ameriško psihiatrično združenje (American
Psychiatric Association, 2013), v peti izdaji odvisnost definira kot
škodljiv vzorec uživanja substanc, ki vodi k pojavu klinično pomembne oškodovanosti ali stiske, ki se kaže v vsaj dveh izmed naštetih kriterijev in se pojavlja v 12-mesečnem obdobju. Kriteriji so:
1.
Substanco se uživa v večjih količinah in v daljšem časovnem obdobju, kot je bilo sprva načrtovano.
2.
Prisotna je vztrajna želja ali neuspešni poskusi zmanjšanja
ali kontrole jemanja substance.
3.
Veliko časa se porabi za aktivnosti, potrebne, da se pridobi
substanco, uživa substanco ali se opomore od njenih učinkov.
4.
Craving ali močna želja ali potreba po uporabi substance.
5.
Ponavljajoča uporaba substance, posledica katere je neuspeh pri pomembnih obveznostih na delu, v šoli ali doma.
64
6.
Nadaljevanje uporabe substance kljub vztrajnim ali ponavljajočim socialnim ali medosebnim težavam, ki jih povzročajo ali poslabšajo učinki substance.
7.
Zaradi uporabe substance se zmanjša ali opusti pomembne
socialne, poklicne ali prostočasne aktivnosti.
8.
Ponavljajoča uporaba v fizično nevarnih situacijah.
9.
Uporaba substance se nadaljuje kljub zavedanju, da ima
posameznik konstanten fizičen ali psihološki problem, ki
ga najverjetneje povzroča ali zaostruje uporaba substance.
10. Pojav tolerance, ki se kaže ali kot potreba po izrazito povečani količini substance, da dosežemo željen učinek ali izrazito zmanjšan učinek z nadaljevanjem uporabe enake koli-
čine substance.
11. Odtegnitveni sindrom, ki se kaže ali kot značilen sindrom
ob odtegnitvi substance ali kot vnos iste ali podobne substance z namenom lajšanja ali izognitve odtegnitvenim simptomom.
Dejstvo je, da je odvisnost motnja, ki zajame telesno, duševno in
socialno blagostanje zasvojenca in njegove okolice. To ni samo raz-
vada in stil življenja, temveč tudi bolezen, za katero je dokazano, da
spremeni strukturo in delovanje možganov zasvojenca (Kastelic in
Mikulan, 2000).
Cami in Farre odvisnost od drog definirata kot kronično motnjo s
pričakovanimi recidivi, kjer kompulzivno vedenje iskanja in uživanja drog vztraja kljub resnim negativnim posledicam (Cami in Farre, 2003).
65
Po poročanju Samshe (2014) je v Združenih državah Amerike leta
2012 22,2 milijona Američanov starih 12 let in več (8.5%) dobilo diagnozo odvisnosti - od teh jih je 2,8 milijona imelo težave z alkoholom in drogami, 4,5 milijona z drogami in ne alkoholom, 14,9 milijona pa z alkoholom in ne z drogami.
V Nacionalnem poročilu o stanju na področju prepovedanih drog v
Republiki Sloveniji za leto 2014 je navedeno, da je po podatkih Ankete o uporabi tobaka, alkohola in drugih drog, ki je bila v letih
2011 in 2012 izvedena med prebivalci, starimi 15–64 let, 16,1 % prebivalcev Slovenije iz te starostne skupine vsaj enkrat v življenju že
uporabilo katero izmed prepovedanih drog, in sicer skoraj petina
moških in 12,2 % žensk. Med njimi jih je največ uporabilo konopljo.
Po podatkih raziskave ESPAD 2011 je 23 % 15 in 16 let starih dijakov v življenju že uporabilo konopljo, po podatkih raziskave HBSC
2010 pa je 23,2 % petnajstletnikov vsaj enkrat v življenju poskusilo
marihuano.
V sporočilu za javnost, ki ga je maja 2014 objavil Evropski center za
spremljanje drog in zasvojenosti z drogami je navedeno, da v Evropi uporaba heroina upada, uporaba kokaina je ustaljena ali upada,
narašča pa uporaba amfetamina in novih drog, ter konoplje
(EMCDDA, 2014). Zaradi povečevanja uporabe se posledično povečuje tudi povpraševanje po programih, ki pomagajo odvisnikom pri
boju z odvisnostjo. Namen zdravljenja je pomagati zasvojenemu
posamezniku, da prekine iskanje in uživanje droge in ponovno prevzame kontrolo nad svojim življenjem. Obstajajo različni programi,
ki se med seboj razlikujejo tako v pristopu kot v času trajanja. Pomembno se je zavedati, da ne obstaja ena vrsta zdravljenja, ki je
primerna za vse. Katera vrsta zdravljenja je za nekoga primerna, je
odvisno od značilnosti pacienta in vrste droge, ki jo uporablja.
Zdravljenje, ki posamezniku ni prilagojeno, bo tudi manj uspešno.
66
Ker je odvisnost kronična bolezen, kratke obravnave ali posamezna
srečanja običajno niso učinkoviti.
Pri terapevtskem delu z odvisnostjo moramo biti pozorni na več
dejavnikov:
1.
Odvisnost je kompleksna, kronična bolezen, recidivi so pri-
čakovani; ker je bolezen dolgotrajna, je potrebno spremljanje.
2.
Ker odvisnost praviloma traja več let pred prvim iskanjem
pomoči, je posameznikovo funkcioniranje (in funkcioniranje njegovih bližnjih) prilagojeno bolezni.
3.
Za uspešno vzpostavitev in vzdrževanje abstinence je v
prvi fazi potrebna kontrola.
4.
Za uspešno vzdrževanje abstinence so nujne spremembe na
vseh področjih posameznikovega funkcioniranja: miselnem, čustvenem in vedenjskem.
1. Odvisnost je kompleksna, kronična bolezen, recidivi so pričakovani; ker je bolezen dolgotrajna, je potrebno spremljanje.
Droge spremenijo strukturo možganov in njihovo funkcioniranje,
spremembe pa lahko vztrajajo še dolgo po tem, ko posameznik preneha z uživanjem droge. S tem bi lahko delno razložili, zakaj obstaja nevarnost recidiva tudi po dolgih obdobjih abstinence in kljub
uničujočim posledicam. Zdravljenje odvisnosti je dolgotrajen proces, pogosto je potrebno večkrat ponoviti iste faze zdravljenja. Pristop k zdravljenju odvisnosti je podoben kot pri zdravljenju drugih
kroničnih bolezni, potrebna je kontinuirana evalvacija in po potrebi
67
spremembe pri zdravljenju. Kot pri ostalih kroničnih boleznih se
tudi pri odvisnosti pojavijo recidivi, ki pa jih ne smemo razumeti
kot znak neuspešnega zdravljenja, temveč nas opozarjajo na to, da
moramo določeno fazo zdravljenja ponoviti ali zdravljenje prilagoditi (CZOPD, bl).
Pogostost pojavljanja recidivov pri odvisnosti od PAS naj bi bila
primerljiva s pojavljanjem recidivov pri ostalih kroničnih boleznih,
ki vsebujejo fiziološko in vedenjsko komponento (astma, diabetes,
hipertenzija) in naj bi se gibala od 40 do 60% (NIDA, 2012).
Recidivi so pogosto posledica predčasnega zaključka zdravljenja,
zato je pomembno, da poskušamo posameznika motivirati za vztrajanje v procesu zdravljenja.
Odvisnost od PAS običajno traja leta, preden posamezniki prvič
poiščejo pomoč, zato so posledice odvisnosti prisotne na različnih
življenjskih področjih. Pri zdravljenju odvisnosti je pomembno, da
posamezniku poleg pomoči pri prenehanju jemanja PAS, pomagamo tudi pri težavah na drugih življenjskih področjih – zdravstvenem, socialnem, zaposlitvenem… Pogosto potrebujejo pomoč pri
urejanju socialnih zadev, pri vključevanju v različne inštitucije. Po-
trebno je veliko vzpodbude in spremljanja. Tekom zdravljenja je
potrebno način dela prilagajati posamezniku in njegovim potrebam, ki se spreminjajo. Psihoterapija je možna šele po vzpostavitvi
stabilne abstinence. Pogosto se pokaže tudi potreba po družinski
terapiji, svetovanju pri vzgojnih problemih, šolanju, itd. Pri odvisnosti od PAS so poleg somatskih bolezni (hepatitis, HIV) zelo pogoste tudi komorbidne motnje (depresija, psihoza, anksiozne motnje), ki jih je tekom zdravljenja potrebno ustrezno obravnavati, sicer
lahko zelo negativno vplivajo na uspešnost zdravljenja (CZOPD,
b.l.).
68
2. Ker odvisnost praviloma traja več let pred prvim iskanjem pomoči, je posameznikovo funkcioniranje (in funkcioniranje njegovih bližnjih) prilagojeno bolezni.
Po podatkih Evropskega centra za spremljanje drog in zasvojenosti
z drogami, je v raziskavi iz leta 2011 kar 3% vprašanih mladostnikov starih 15–16 let že poskusilo kokain, 2% amfetamine, 2% ekstazi in kar 23% marihuano (EMCDDA, 2011). Ker se eksperimentiranje in uporaba drog večinoma začne že v obdobju mladostništva,
posamezniki ne razvijejo ustreznih mehanizmov spoprijemanja s
stresom, negativnimi čustvenimi stanji itd.
Starši si pogosto zatiskajo oči pred znaki, ki kažejo na uživanje drog
pri njihovem otroku. Noben starš si ne želi verjeti, da njegov otrok
uživa drogo še manj, da je od nje odvisen. Pogosto tudi takrat, ko
jim o tem povedo drugi (sosedi, prijatelji, sošolci), nočejo verjeti.
Pacienti sami povedo, da so starši sicer preverjali ali uživajo droge
ali jih soočili, da jih je nekdo na to opozoril, vendar so brez večjih
težav starše pomirili, da teh težav nimajo. Ko starši sprejmejo, da
imajo njihovi otroci težave, pa so običajno šokirani, izgubljeni, prestrašeni. Znajdejo se pred izzivom, kaj s to informacijo narediti. Ne-
kateri se tolažijo, da stvar ni resna, in da bodo otroci to prerasli,
drugi gredo v takojšnjo akcijo, iščejo pomoč in nasvete. Poskušajo
»zapreti« in detoksicirati svojega otroka, prijavijo ga na zdravljenje
prosijo, da preneha jemati droge… V tej fazi je motivacija za spremembo (zdravljenje) pri starših, odvisniki pogosto sodelujejo le
zato, da imajo mir ali zaradi obljubljene nagrade ali koristi. Tudi če
se vključijo v zdravljenje, to pogosto ni uspešno, ker je motivacija za
spremembo predvsem zunanja. Tudi svojci, ki se ponavadi zelo
angažirajo, si želijo spremembe pri odvisniku, ne želijo pa spreminjati družinskega sistema (CZOPD, b.l.).
69
V tej fazi nekateri odvisniki pristanejo na zahteve staršev (se vpišejo
na zdravljenje, sodelujejo na srečanjih), vendar pogosto ne izpeljejo
nobene spremembe, svojo odvisnost prikrivajo pred starši in nadaljujejo z jemanjem. Nekateri pa svojo odvisnost zanikajo, ne pristanejo na zahteve staršev, lahko se tudi začasno preselijo k prijateljem, partnerjem... Pogosto so starši ob njihovem odhodu in odsotnosti tako zaskrbljeni, da so jih ob vrnitvi pripravljeni vzeti nazaj
tudi z drogo, in iz strahu, da ne bi ponovno odšli, pristanejo na odvisnikove pogoje. Zaradi strahu, da se ne bi njihovi otroci ukvarjali
s kriminalom, umrli ali da ne bi bila družina še bolj stigmatizirana,
so pripravljeni odvisniku omogočiti življenje z drogo doma. Zaradi
lažnega občutka kontrole in iluzije, da jim tako pomagajo, leta in
leta pristajajo na odvisnikov stil življenja (CZOPD, b.l.).
Sčasoma se celoten družinski sistem prilagodi na življenje z drogo,
odvisnost postane osnovno gibalo. Odvisnik je grešni kozel, ki je
odgovoren za prepire, bolezni, slabe dosežke ostalih družinskih
članov. Starši venomer preverjajo, v kakšnem stanju je njihov otrok
(trezen ali pod vplivom PAS), družinsko vzdušje je pogojeno s stanjem odvisnika. Pogosto se starši ne strinjajo glede tega, kaj bi bilo
v dani situaciji potrebno narediti. Drug drugega krivijo za otrokovo
odvisnost. Partnerske težave, ki so obstajale že prej, se poglobijo,
mnogokrat partnerske zveze propadejo in se eden od staršev umakne, drugi pa prevzame skrb za otroka in njegovo zdravljenje. S tem,
ko starša ne zmoreta sodelovati škodita tudi otroku, saj le-ta obstoječi konflikt izkorišča za nadaljevanje svojega vedenja.
Nekateri starši se zaradi otrokove odvisnosti še bolj povežejo. Ker
imajo v družini tako velik problem, kot je odvisnost, se z drugimi
stvarmi ni treba več ukvarjati. Zakonski konflikt, odvisnost enega
od staršev, nezvestoba, … nič ni več pomembno.
70
Starši se soočajo z občutki sramu, neuspeha, krivde, nemoči. Odvisnost od drog je med vsemi odvisnostmi najbolj stigmatizirana in
starši o njej težko spregovorijo tudi s svojimi bližnjimi. S svojimi
občutki pogosto ostajajo sami.
Kadar starši iščejo pomoč za svojega zasvojenega otroka, pričakujejo pomoč, zdravljenje, ki bo »popravilo« njihovega otroka, da bo
spet »normalen«, pri tem pa sami niso pripravljeni ničesar spremeniti. Ne tako zelo redko se v praksi dogaja, da je odvisnost pri starših (najpogosteje je to odvisnost od alkohola) normalizirana, obravnavana kot neproblematična, pogosto jo tudi prikrivajo in o njej
niso pripravljeni spregovoriti. Ker je odvisnik v svoji družini že v
vlogi grešnega kozla, obstaja velika nevarnost, da se bo tudi družinska obravnava vedno znova vračala na njegove težave, ki služijo
kot preokrenitev od težav, ki so v ozadju.
Pri zdravljenju odvisnosti je pomembno dolgotrajno spremljanje,
tudi po uspešno vzpostavljeni abstinenci. Samo družinska terapija
ni dovolj, saj mora odvisnik osvojiti nova vedenja, naučiti se mora
tehnik za uspešno obvladovanje stresnih situacij, čustvenih stanj,
preventive recidiva. Za to je zelo primerna vedenjska terapija, ki
jim pomaga osvojiti nov, bolj zdrav način življenja.
Tako kot se mora odvisnik detoksicirati od droge, se morajo tudi
njegovi bližnji. Oni sicer niso razvili fizične odvisnosti, se je pa njihovo življenje popolnoma podredilo življenju z drogo in morajo
prav tako kot odvisnik na novo postaviti svoje prioritete in spremeniti življenjski slog. Čeprav svojci pogosto navajajo, da komaj čakajo na dan, ko se ne bo vse vrtelo okrog droge, se v praksi pogosto
izkaže, da brez droge ne znajo več živeti (tudi oni so opustili svoje
interesne dejavnosti, zmanjšali socialni krog,...).
71
Včasih so razlog za vstop v zdravljenje rojstvo ali pričakovanje
otroka, bolezen svojca, pritisk socialnih služb, strah pred odvzemom otroka. Če je to edini motiv za zdravljenje in se med samim
zdravljenjem ne razvijejo drugi, notranji motivi, je verjetnost uspešne abstinence majhna.
Pri vzpostavljanju in vzdrževanju abstinence odvisnik potrebuje
tako kontrolo kot usmerjanje in pomoč pri izpeljavi sprememb in
starši se zelo radi vključijo kot (preveč) aktivni pomočniki in pri
tem ohranjajo vedenjske vzorce, ki so jih razvili v času odvisnosti
(pretirana kontrola, prevzemanje odgovornosti). Zato je zelo pomembno, da ločimo obravnavo odvisnosti od družinske obravnave.
Odvisnik potrebuje varen prostor, kjer lahko govori o svojih strahovih, težavah z osvajanjem novih veščin brez strahu, da bo ponovno
označen, kot tisti, ki ne zmore, je potreben pomoči itd. Šele s tem,
ko odstranimo odvisnost iz centra družinske dinamike, dobimo
možnost, da začnemo razkrivati in obravnavati druga nefunkcionalna vedenja.
3. Za uspešno vzpostavitev in vzdrževanje abstinence v prvi fazi
je potrebna kontrola.
Pogosto posamezniki, ki so odvisni, želijo prenehati le z eno drogo,
ki jim po njihovem prinaša največ težav. Droge delijo na »prave« in
tiste, od katerih »nisi zares odvisen« (marihuana, alkohol). Ko
vzpostavijo abstinenco od »pravih« drog, si pomagajo z drugimi
psihoaktivnimi substancami. To pa pomeni, da pravzaprav ne spremenijo svojega življenjskega sloga, še vedno se zatekajo k substancam, da si lajšajo neprijetne občutke. Pogosto to prikrivajo pred terapevtom, ker se zavedajo, da terapevt ne deli njihovega mnenja. Le
absolutna abstinenca omogoča resno delo na sebi in spremembe, ki
so potrebne za trezno življenje. Zaradi tega so redni urinski testi kot
72
kontrola jemanja PAS nujno potrebni. Pogosto odvisniki sami povedo, da so jim urinski testi dodatna varovalka, kadar imajo željo po
drogi.
4. Za uspešno vzdrževanje abstinence so nujne spremembe na
vseh področjih posameznikovega funkcioniranja: miselnem, čustvenem in vedenjskem.
Osebam, ki so odvisne od PAS, je najtežje sprejeti dejstvo, da droge
nikoli več ne bodo smeli jemati. Ob tem pogosto navajajo občutke
prikrajšanosti, jezni so na terapevte, ker jim jemljejo najboljšo stvar
na svetu. Mnogi si želijo ohraniti enak življenjski slog, kot so ga
živeli v času odvisnosti. Tekom zdravljenja je pomembno preveriti
miselni sistem, sistem vrednot in prepričanj, ki so pogosto lahko
razlog za recidiv. Preveriti je potrebno družinska sporočila, vrednote družine.
Hkrati je potrebno zelo intenzivno delati na vedenjskem področju.
Zaradi pretežno pasivnega življenjskega stila nimajo razvitih interesov, ne znajo si zapolniti prostega časa, dolgčas pa je eden izmed
največjih rizičnih dejavnikov. Nekateri se preveč aktivirajo in potem pregorijo, kar so počeli že v preteklosti. Naučiti se morajo dati
dnevu strukturo, načrtovati dan uravnoteženo, si dovoliti tudi
ustrezen užitek in počitek. Če so prepuščeni sami sebi pogosto ne
zmorejo izpeljati potrebnih sprememb. Potrebne so vedenjske tehnike, redno spremljanje in evalvacija. Plani morajo biti osrednji del
njihovih nalog, na podlagi katerih se odpirajo tudi druge vsebine,
saj je iz njih jasno razvidno, kaj se s posameznikom dogaja – napreduje, stagnira, nazaduje. Preko planov se v terapiji tudi lažje dotak-
73
nemo neustreznih vedenjskih vzorcev in prepričanj, ki jih vzdržujejo.
Ker je odvisnost kronična bolezen in so recidivi pričakovani je pomembno, da je odvisnik o tem čim bolj poučen, seznanjen. Recidiv
se namreč pogosto dojema kot dokaz neučinkovitega zdravljenja.
Recidiv lahko definiramo kot:

ponovno uživanje PAS po obdobju abstinence

vrnitev na prejšnji nivo jemanja

ponoven pojav odvisnosti

nadaljevanje procesa v katerem je nadaljevanje uživanja drog
zadnji dogodek v dolgem zaporedju neustreznih odzivov na
notranje in zunanje dražljaje.
Spodrsljaj pa je enkratno jemanje droge po vzpostavljeni abstinenci,
ki lahko vodi v recidiv, ni pa nujno (NIDA, 1994).
Pomemben del zdravljenja odvisnosti je tudi preventiva recidiva.
Model preventive recidiva, ki ga je s sodelavci razvil Alan Marlatt
(Marlatt, George, 1984), je danes osnova mnogih programov zdravljenja odvisnosti. Marlatt preventivo recidiva definira kot program
samokontrole, ki naj bi posameznika, ki poskuša spremeniti svoje
vedenje naučil, kako predvideti in se spopasti z recidivom. Preventiva recidiva je psihoedukativni program, ki kombinira vedenjske
tehnike učenja spretnosti s kognitivnimi intervencami in tehnikami
(Marlatt, George, 1984). Preventiva recidiva ima dva cilja: 1. preventiva začetnega spodrsljaja in vzdrževanje abstinence in 2. obvla-
74
dovanje spodrsljaja, če do njega pride, da se ne razvije v recidiv.
(Marlatt, Witkiewitz, 2008). S tehnikami preventive recidiva poskušamo identificirati visoko rizične situacije v katerih je posameznik
ranljiv za recidiv in uporabiti tako kognitivne kot vedenjske strategije za bodoče spoprijemanje s podobnimi situacijami, da preprečimo recidiv.
Recidiv je proces, ki se najprej začne v mislih, nadaljuje z vedenjem
in šele nato sledi dejansko uživanje droge. Ta proces lahko traja
mesece. V začetnih fazah ga je najlažje ustaviti, vendar ga je takrat
tudi najtežje prepoznati. Tukaj so zelo pomembne povratne informacije skupine ali terapevta, ki opazi spremembe v načinu razmišljanja ali vedenja posameznika.
Trening preventive recidiva je usmerjen v samokontrolo, v učenje
novih veščin obvladovanja, v spreminjanje stališč in prepričanj vezanih na drogo ter doseganje sprememb v življenjskem slogu.
Vzpodbuja samoaktivnost in samopomoč. Posamezniku pomaga
prepoznati njegove lastne rizične situacije in poiskati najbolj ustrezen odziv nanje. Pomemben del učenja samokontrole je sprejeti dejstvo, da bo v prihodnje kljub kvalitetni abstinenci, še vedno prisotna želja po drogi. Želja po drogi traja kratek čas, morda le hip. Lahko se pojavi v obliki telesne senzacije, spomina ali misli. Najpogosteje pa se želja po drogi pojavi v rizičnih, za recidiv potencialno
nevarnih situacijah. Želja po drogi je lahko različne intenzitete in
različne pogostosti, vendar pa pričakujemo, da bo s časom abstiniranja le-ta manj intenzivna in manj pogosta.
Rizične situacije so lahko notranj e ali zunanj e, splošne ali individualne. Najbolj rizično je prav gotovo druženje z odvisniki, stara
mesta preživljanja časa ter kakršna koli prisotnost droge ali alkoho-
75
la. Pogosto so lahko rizična različna razpoloženja ali čustvena stanja, saj se odvisniki z neprijetnimi čustvi v preteklosti niso želeli ali
znali soočati in so se pred njimi umikali v omamo. Prav tako pa so
lahko rizični prijetni občutki in veselje, saj so jih odvisniki v preteklosti potencirali z drogo. Nekaterim rizičnim situacijam se je tako
zelo smiselno izogibati, z drugimi pa se je potrebno naučiti soočati
na zdrav način.
Pomemben dejavnik, ki vpliva na možnost pojava recidiva, so tudi
travmatske izkušnje iz preteklosti. Študije kažejo, da je med odvisnimi od prepovedanih drog več spolno zlorabljenih kot v splošni
populaciji. Kendler in sodelavci (2000) navajajo, da so ženske, ki so
v otroštvu doživele spolno zlorabo, v odraslosti približno 3-krat
bolj verjetno poročale o odvisnosti od PAS.
V študiji moških (Lisak 1994), ki so bili žrtve spolne zlorabe, jih je
več kot 80% poročalo o zlorabi PAS, 50% je imelo samomorilne
misli in 23% jih je poskusilo narediti samomor.
V drugi študiji (Mueser et. al. 2002), ki je obravnavala 100 odraslih
pacientov, ki so zlorabljali več različnih PAS je bilo 70% žensk in
56% moških spolno zlorabljenih pred 16 letom starosti.
V primeru travmiranosti je droga pogosto pomoč, ki žrtvam pomaga živeti s travmo. Po naših izkušnjah se ne da obravnavati travme
dokler posameznik aktivno uživa drogo, saj mu le ta preprečuje
doživeti pristne občutke in se soočiti z bolečino. Prav tako pa je bolečina zaradi travme pogosto tako huda, da ne zmorejo vzpostaviti
daljše in kvalitetne abstinence, ki bi omogočila predelavo travme.
Posamezniki, ki so bili žrtve spolne zlorabe, o tem pogosto ne spregovorijo samoiniciativno. V raziskavi, ki so jo izvedli Rohsenow,
76
Corbett in Devine (1988), je le 4% moških in 20% žensk navajalo
spolno zlorabo v otroštvu. Po rutinskem povpraševanju pa se je
število tistih, ki so navajali spolno zlorabo zelo povečalo – do 42 %
najstnikov, 71-90% najstnic, 16% odraslih moških in 75% odraslih
žensk je navajalo spolno zlorabo. Nerazrešene težave zaradi spolne
zlorabe v otroštvu so lahko skriti faktor, ki pripomore k razvoju
odvisnosti in če ga ne obravnavamo, lahko vodi do hitrega recidiva
(Rohsenow, Corbett in Devine, 1988).
Brez intervenc, ki so osnovane na védenju o tem, da je bil posameznik spolno zlorabljen, lahko obstaja samoohranjujoči krog, ki
vključuje posttravmatsko stresno motnjo (PTSD) in zlorabo drog.
Pri teh posameznikih travma vodi k razvoju simptomov PTSD, ki
posledično sprožijo uživanje alkohola in drog, to pa vodi do večje
verjetnosti ponovnih travmatskih dogodkov in retravmatizacije.
Celotno dogajanje vodi k razvoju izrazito bolj kroničnih simptomov
PTSD, ki ponovno sprožijo povečano uporabo droge in tako naprej
(The Damaging Consequences of Violence and Trauma, 2004).
Zaradi zgoraj omenjenega dogajanja je nujno potrebno, da med
zdravljenjem povprašamo o morebitni spolni zlorabi in če je posameznik le-to doživel, obravnavo temu tudi prilagodimo. Védenje o
travmatski izkušnji nam pomaga razumeti različne vedenjske vzorce, ki so jih travmirani posamezniki razvili kot odgovor na travmo.
Pomaga nam tudi identificirati rizične dejavnike, s čimer lahko posamezniku pomagamo, da vzpostavi trdnejšo abstinenco, ki mu bo
v prihodnosti omogočila predelavo travme.
5.
Kaj pa pomoč družine?
Pomoč družine je pomembna pri podpori v procesu spreminjanja
odvisnika in nikakor ne morejo družinski člani abstinirati namesto
77
odvisnega posameznika. Pogosto starši ne zmorejo ali pa ne želijo
izpeljati sprememb. V primeru, da so svojci za terapijo nedostopni,
moramo posameznika vzpodbujati, da vseeno nadaljuje svojo pot
in da se bodisi odmakne od družine in disfunkcionalnih vzorcev
vedenja, saj mu to lahko mogoči bolj zdravo življenje in kvalitetnejšo abstinenco.
Pomoč družine je pri zdravljenju odvisnosti zelo pomembna, hkrati
pa je lahko družina glavna ovira na poti k spremembi. Ker se je
družinski sistem na odvisnost popolnoma prilagodil so težnje, da bi
odvisnik po zdravljenju ponovno prevzel svojo vlogo v družini
močne.
Kot imajo svojci mnogokrat težave s tem, da sprejmejo odvisnost
kot bolezen (in ne le kot pomanjkanje volje), tako so tudi odpori do
spreminjanja ostalih družinskih članov vsaj na začetku zdravljenja
zelo močni. Meje med podsistemi so porušene, vloge staršev in
otrok pa pogosto zamenjane. Veliko pozornosti je potrebno posvetiti razmejevanju odgovornosti in postavljanju meja. Odvisniki so
zaradi neodgovornega življenja v vlogi nemočnega otroka. Poleg
tega imajo starši zaradi strahu, da se ne bi odvisnost ponovila pogosto potrebo po (pretirani) kontroli. Zaradi tega le stežka prepuščajo odgovornost svojim otrokom in jim s tem onemogočajo, da bi
le-ti odrasli in začeli skrbeti zase. Pretirana skrb s strani staršev in
strah pred posledicami, ki bi morebiti doletele njihovega otroka,
vodijo v ponovitev starih vedenjskih vzorcev, ko so npr. odgovornost otrok prevzemali nase in jim s tem omogočali pasivno in lagodno življenje. Za odvisnika je lahko občutenje posledic lastnih dejanj dodatna motivacija za zdravljenje in abstinenco.
Svojci so odvisniku lahko v oporo, ne morejo pa biti odgovorni za
abstinenco posameznika. Tudi v še tako neustreznih družinskih
odnosih je odgovornost za abstinenco oz. morebitni recidiv odgo78
vornost odvisnika in ne svojcev. Prav tako so tudi svojci odgovorni
za svoje občutke, odločitve in vedenje.
Tekom zdravljenja je pomembno, da tako svojci kot odvisnik spregovorijo o svojih pričakovanjih, še posebej, če se odvisnik po zdravljenju vrača nazaj k družini. Starši pogosto pričakujejo, da bo že
sama abstinenca prinesla zrelost in odgovornost ter zdrave navade.
Sprejemanje odgovornosti, zdrave navade in zdrav način življenja
pa so stvari, ki se jih mora posameznik, ki si je leta pomagal živeti z
drogo, šele naučiti. Skozi proces učenja in osvajanja novih veščin
tudi osebnostno zori. Staršem je v procesu terapije potrebno pomagati razumeti dolgotrajnost tega procesa.
Zaključek
Odvisnost od prepovedanih drog je bolezen, ki prizadene ne le posameznika, ampak njegovo celotno okolico. Posledice dolgoletnega
uživanja drog so med drugim tudi spremembe v funkcioniranju
možganov, kar moramo pri načrtovanju zdravljenja upoštevati. Do
daljše in bolj uspešne abstinence vodijo naslednji koraki: dolgotrajno spremljanje osnovano na kognitivno vedenjskih tehnikah, pomoč pri vzpostavljanju novega življenjskega stila, učenje novih
veščin, krepitev močnih točk posameznika in pomoč pri odpravlja-
nju disfunkcionalnih vzorcev vedenja, vzpostavljanje novih, konstruktivnih odnosov z drugimi in obravnava vseh dodatnih težav,
ki so za posameznika lahko rizične. Prilagajanje zdravljenja potrebam posameznika pomaga, da le-ta dlje časa vztraja pri zdravljenju.
V procesu zdravljenja je pomoč družine dobrodošla, vendar ni nujno potrebna za uspešno vzpostavitev in ohranjanje abstinence. Ko
posameznik uspe spremeniti neustrezna prepričanja in vedenjske
vzorce, prevrednoti izkušnje iz preteklosti in se zavestno odloči za
nov življenjski slog, je tudi verjetnost ponavljajočih recidivov manj-
79
ša. Naš skupni cilj je, da ne neha jemati droge več zato, ker je ne bi
smel, ampak, ker je noče.
Viri
Camí, J. in Farré, M. (2003). Drug Addiction. The New England Journal of Medicine, 349, 975-86.
Diagnostical and Statistical Manual of Mental Disorders (5th edition).
(2013). Arlington VA: American Psychiatric Association.
Drev, A. (ur.). (2014). Nacio nalno po ro čilo 2014 o stanju na p o d ro čju prepovedanih drog v Republiki Sloveniji. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje.
Interno gradivo CZOPD (neobjavljeno). Ljubljana: Center za zdravljenje
odvisnih od prepovedanih drog, Psihiatrična klinika Ljubljana.
Kastelic, A. in Mikulan, M. (2004). Mladostnik in droga. Ljubljana:
Prohealth.
Kendler, K.S., Bulik, C.M., Silberg, J., Hettema, J.M., Myers, J. In
Prescott, C.A. (2000). Childhood sexual abuse and adult psychiatric
and substance use disorders in women: an epidemiological and
cotwin control analysis. Archives of General Psychiatry, 57(10), 953959.
Lisak, D. (1994). The psychological impact of sexual abuse: Content
analysis of interviews with male survivors. Jo urnal o f Traum atic
Stress, 7(4), 525-548.
Marlatt, G.A. in George, W.H. (1984). Relapse Prevention: Introduction and overview of the model. British Jo urnal o f Ad d ictio n, 79,
261-273.
80
Marlatt, G.A. in Witkiewitz, K., (2008). Relapse Prevention for Alcohol and Drug Problems. V G.A. Marlatt in D.M. Donovan (ur),
Relapse Prevention (str. 1-44). New York: The Guilford Press.
Mental and Substance Use Disorders (10.09.2014), SAMSHA. Pridobljeno 8.2.2015 s: http://www.samhsa.gov/disorders.
Mueser, K.T., Rosenberg, S.D., Goodman, L.A. in Trumbetta, S.L.
(2002). Trauma, PTSD, and the course of severe mental illness: An
interactive model. Schizo phrenia Re search, 53 (1-2), 123-143.
Principles of Drug Addiction Treatment: A Research-Based Guide (3rd
Edition). December 2012, National Institute on Drug Abuse. Pridobljeno
8.2.2015 s: http://www.drugabuse.gov/publications/principles-drug
-addiction-treatment-research-based-guide-third-edition/frequently
-asked-questions/.
Relapse Prevention (1994). Rockville: National Institute on Drug Abuse.
Rohsenow, D.J., Corbett, R. in Devine, D. (1988) Molested as children: A hidden contribution to substance abuse? Jo urnal o f Substance Abuse Treatment, 5 (1), 13-18.
Slovenia data sheet, European Monitoring Center for Drugs and Drug
Addiction. Pridobljeno 12.02.2015 s: http://www.emcdda.europa.eu/
countries/data-sheets/slovenia
Sporočilo za javnost Agencije EU za droge v Lizboni (2014).Lizbona,
EMCDDA.
Pridobljeno
13.2.2015
s:
www.emcdda.europa.eu/
edr2014 Highlights_SL_EDR_2014_Final%20(1).pdf
The Damaging Consequences of Violence and Trauma. (2004). National
Association of State Mental Health Program Directors.
81
Zasloni, »uničevalci« kakovostnega (so)bivanja
Jasmina Kristovič, mag. ZDŠ
Mednarodni inštitut za psihoterapijo in uporabno psihologijo
(strokovni članek)
Povzetek
Področje škodljivih vplivov zaslonov je pri nas zelo slabo poznano in raziskano. Stroka in
javnost se posledično premalo zavedata škodljivih posledic, ki se kažejo na različnih področjih življenja. Najpogostejše posledice prevelike uporabe »zaslona« se kažejo kot zasvojenost, sladkorna bolezen tipa dva, bolezni srca in ožilja, bivanjska praznina, odtujenost,
duševne stiske, anksioznost in depresija. Pogosto se sliši, kako pomembni so odnosi primarne družine, ki igrajo ključno vlogo in veljajo za nekakšno predispozicijo za vse nadaljnje
odnose. Manj pa je zavedanja, kako in na kakšen način vpliva prevelika uporaba tehnologije
na naše najbližje, medosebne odnose in družinsko vzdušje. Podatki tujih raziskav iz področja zasvojenosti z zasloni so alarmantni in kažejo, da otroci za različnimi ekrani preživljajo
vse več in preveč svojega časa. Večina mladih, ki je sodelovala v eni od številnih raziskav,
pravi, da če nimajo pri sebi mobilnega telefona, se počutijo, kot da jim manjka del telesa. To
kaže na veliko praznino v njihovem življenju, ki so jo zapolnili z različnimi tehnološkimi
pripomočki. Ti naj bi naj posamezniku olajšali življenje, ne pa ga uničevali in odtujevali od
samega sebe ter medosebnih odnosov. Strokovnjaki opozarjajo, da tehnologija že v porodnišnici »ukrade« staršem najčudovitejše prve trenutke s tem, ko mislijo, da je potrebno vse
fotografirati, dokumentirati, deliti z vsemi prijatelji iz realnega in socialnega življenja.
S poznavanjem in ozaveščanjem tovrstne problematike lahko s kvalitetnimi in strokovnimi
terapevtskimi programi na področju preventive in kurative preprečimo oziroma prekinemo
zasvojenost ter ponovno vzpostavimo kvalitetno življenje, zdrave odnose in duševno zdravje.
Ključne besede: prima rni o dno si, za svo jeno st, tehno lo gija , duševno zdra vje, tera pevtski programi;
82
Pomembnost primarnih družinskih odnosov
Človek je bitje odnosa in prav primarni odnosi so tisti, ki človeka
najgloblje zaznamujejo in pogosto vplivajo na duševno zdravje.
Oblikovati in vzpostavljati se začnejo že od spočetja naprej (mati –
otrok). V prvih letih otrokovega življenja se oblikuje stil navezanosti, ki je pomemben dejavnik pri vzpostavljanju odnosov z drugimi
in izbiri partnerja (Ainswortova, 1985). Vzdušja, odnosi in izkušnje
iz primarne družine spremljajo posameznika skozi vse življenje in
so pomemben dejavnik pri oblikovanju odnosov z drugimi
(Kompan, Erzar, 2003). Na podlagi logoterapevtskih spoznanj Kristovič (2014) na mnogih mestih opozarja, da to ne pomeni, da posameznik ne more preseči slabih izkušenj, da bi lahko živel drugače,
ampak lahko vzpostavlja nove odnose do neke mere neodvisno in
distancirano od primarnih odnosov. Noben človek ni v polnosti
zaznamovan z izkušnjami tako močno, da ne bi mogel biti boljši,
drugačen in preseči negativne predpostavke svoje izvorne družine.
Ugotovitve mnogih strokovnjakov in raziskav kažejo na to, da je
najbolj problematično področje sodobnega človeka področje medosebnih odnosov, ki so pogosto osnova za razvoj duševnih stisk. Primarni odnosi predstavljajo izhodišče za vse nadaljnje odnose – odnos do bližnjih, vere, narave, sveta, družbe, partnerja, … (Kristovič,
2014). Preko odnosa s starši otrok razvije vzorec za vzpostavljanje
vseh ostalih odnosov in način kako se spoprijemati z pomembnimi
življenjskimi situacijami (Schore, 2003). Prav preko odnosov in v
sprejemanju drugih se najrazvidnejše kaže kdo, kaj in kakšni smo.
V odnosih se najbolj razgali človekovo bistvo. Zato lahko rečemo,
da so odnosi glavni pokazatelj kvalitete našega življenja. Odnos do
sočloveka zavzema na področju odnosov posebno mesto (Kristovič,
2014).
Predpogoj, da človek vstopa v pristne in iskrene odnose z drugimi,
je iskren odnos s samim sabo in sprejemanje samega sebe v celoti.
83
Pogosto pa problematični odnos do samega sebe in do drugih izvira že iz otroštva in predstavlja vir vseh strahov in anksioznosti, ki
posameznika močno zaznamujejo v odrasli dobi in vodijo v duševno stisko (Gostečnik, 2010, 248-249). Družina kot primarna celica
predstavlja najpomembnejši prostor, kjer se oblikuje navezanost in
pristni odnosi.
Erikson (1994) je že leta 1963 zagovarjal teorijo o medsebojnih odnosih, v kateri trdi, da je za razvoj intimnega odnosa vsakega posameznika potreben močan čut za sebe. Raziskave, ki so bile narejene
v preteklosti, kažejo da posamezniki, ki imajo manj razvit čut za
lastno identiteto se pogosto soočajo s težavami pri oblikovanju intimnih odnosov (Gostečnik, 2010, 131). Navezanost, ki se oblikuje v
primarni družini, predstavlja model, iz katerega posameznik gradi
lastni čustven svet in osebno identiteto. Na podlagi odnosa iz pri-
marne družine oziroma oblike navezanosti kasneje izbiramo partnerje in tesne prijatelje. Oblika navezanosti predstavlja obliko čustvene vezi (Bowlby, 1982). Bowlby (1982) in Ainswortova (1985) sta
navezanost opredelila na podlagi stika z bližnjimi osebami iz zgodnjih otroških let.
Stil navezanosti ne vpliva samo na izbiro partnerja in njun odnos,
ampak predstavlja tudi način življenja. Povezanost, sodelovanje,
sočutnost, odzivnost in prilagodljivost med partnerjema je bistvenega pomena za zakonski in družinski odnos, za duševno zdravje
ter način kako smo naravnani na pomembne življenjske situacije.
Zaradi duševnih stisk in nezmožnosti razreševanja pomembnih
življenjskih situacij nekatere osebe notranjo praznino oziroma bolečino razrešujejo s prekomerno uporabo digitalnega medija in interneta ter se »zatečejo« v virtualni svet odnosov.
84
Posledice prekomerne uporabe digitalnega medija pri otrokih in
mladostnikih
Digitalni mediji v sodobnem času predstavljajo najprodornejšo in
najhitrejšo razvijajoče se področje. Ne glede na to, ali smo doma, na
cesti, v čakalnici smo nenehno izpostavljeni medijskim sporočilom
in različnim zaslonom kot so televizije, računalniki, tablice in
(pametni) telefoni. Predvsem mladostniki in otroci preživijo veliko
prostega časa z različnimi mediji.
Rezultati raziskave narejene v Ameriki (Gentile, 2002) so pokazali,
da mladostniki preživijo preko 6 ur na dan pred zasloni. Skoraj polovico tega časa porabijo za gledanje televizije. Več kot polovica
mladostnikov (56 odstotkov) starih med 13 in 17 let ima televizijo v
svojih spalnicah. V raziskavi so prišli do ugotovitve, da otroci, stari
med 2 in 17 let, gledajo televizijo skoraj 25 ur na teden kar pomeni
3,5 ur na dan. To pomeni, da mladostniki in otroci porabijo več časa
za gledanje televizije kakor za katero koli drugo dejavnost, kar pomeni, da največ škodljive izpostavljenosti preko medijev predstavlja gledanje televizije.
Spitzer (2012), strokovnjak na področju psihiatrije in nevrologije, na
podlagi nedavnih raziskav izvedenih v Nemčiji ocenjuje, da so 3
odstotki fantov starih 15 let odvisni od računalniških iger. Približno
15 odstotkov otrok dnevno porabi 4,5 ure za igralno konzolo ali
računalnik. Naprave kot so televizija, pametni telefoni, računalniki
in igralne konzole spodbujajo pri uporabniku proces duševnega
upada oziroma duševno demenco. Spitzer (2012) pravi, da bo leta
2020 populacija, stara nad 35 let, imela težave z razmišljanjem in z
očesnim stikom kot posledice prevelike uporabe prej omenjene tehnologije. Negativne posledice bodo vidne v spremembi obnašanja
in pri težavah s poglobljenim razmišljanjem. Podatki pridobljeni v
85
Nemčiji iz leta 2012 pravijo, da je približno ena četrtina milijona
populacije, stare med 14 in 24 let, odvisna od interneta. Spitzer v
svojih raziskavah ugotavlja, da v Nemčiji ob polnoči gleda televizijo 50.000 otrok mlajših od šest let (Spitzer, 2012).
Negativne posledice digitalnih medijev se kažejo tudi pri učenju in
duševnem razvoju. Študije, narejene v ZDA leta 2007, ugotavljajo,
da je pri otrocih, ki več gledajo televizijo, besedni zaklad veliko bolj
siromašen in zaostajajo pri razvoju verbalnih sposobnosti. Leta 2012
se je zdravstvena organizacija Medical osredotočila predvsem na
otroško zdravje zaradi pridobljenih zdravstvenih podatkov, ki kažejo da ima 1,1 milijon (skoraj 10 odstotkov) nemških otrok starih
do 14 let težave z motnjami govora in z jezikovnimi spretnostmi.
Večina otrok, pri katerih se ugotavljajo težave, je starih med 5 in 6
let (skoraj 38 odstotkov fantov in 30 odstotkov deklet). Ameriški
pediater Dimitri Christakis že več let opozarja, da zgodnja uporaba
televizije vpliva na pomanjkanje pozornosti v šolskem obdobju.
Različni strokovnjaki so si enotnega mnenja, da ima digitalni medij
škodljive posledice na duševni in telesni ravni (Spitzer, 2012). Najpogostejše posledice digitalnih medijev so vidne kot prekomerna
telesna teža, diabetes, socialni umik, tesnoba, depresija, mišičnoskeletne težave, težave z ožiljem, težave s koncentracijo in verbalnim razvojem, učne težave ter površinsko razmišljanje. Če otroci in
mladi pogosto preživljajo prosti čas ob video igrah, televiziji ali na
spletu bo to gotovo vplivalo na učni uspeh (2012). Spitzer ugotavlja,
da otroci, ki igrajo video igre, porabijo 30 odstotkov manj časa za
branje knjig in 34 odstotkov manj za domače naloge v primerjavi z
otroki, ki ne igrajo računalniških iger. Še posebej ranljivi so fantje
saj pogosto igrajo računalniške igre, v katerih je veliko nasilja
(Spitzer, 2012). Posledice se kažejo kot povečana agresivnost, apati-
86
ja do pravega nasilja, družbena izolacija in nevarnost za razvoj zasvojenosti – najpogosteje internetne zasvojenosti.
Zasvojenost z internetom
Internetna zasvojenost spada med nekemične zasvojenosti. Gre za
impulzivno kontrolno motnjo, ki je načeloma zelo podobna zasvoje-
nosti z igrami na srečo, motnjami hranjenja ali alkoholizmom. Posameznik preživi preveč časa pred računalnikom in se tem aktivnostim ne more odpovedati. Poznamo pet podtipov zasvojenosti z
internetom: s spletno pornografijo, z virtualnimi odnosi, z igrami
na srečo na internetu, z informacijami na internetu, s spletnimi igrami (Carnes 2006, 24-28).
Strokovnjaki za zasvojenost z internetom opozarjajo na negativne
posledice pri preveliki uporabi interneta na otrokov razvoj. Pomembno je, da imajo starši nadzor nad vsebino in porabljenim časom, ki ga otrok preživi za računalnikom. Rizične skupine otrok, ki
so bolj dovzetne za razvoj odvisniškega vedenja, so: otroci z motnjo
pozornosti in hiperaktivnostjo, socialno anksiozni otroci in tisti z
drugimi psihičnimi motnjami. Vedenjske značilnosti otrok, ki se
kažejo pri prekomerni uporabi interneta so (Roberts 2010):

odmik od prijateljev in družine,

spremembe spalnega vzorca,

časovna ujetost (nima občutka koliko časa porabi za aktivnosti na spletu),

izgubljanje interesa za druge hobije in športne aktivnosti,

na spletu je aktiven več kot 3 ure na dan, več kot 4 dni v
tednu,
87

zdravstvene težave: bolečine v hrbtenici, vratu, zatilju, sindrom karpalnega kanala, astenopija,

buren emocionalni odziv, če mu odvzamemo dostop do
računalnika,

znaki po epizodični spletni aktivnosti: glavobol, slabo počutje, omotica,

ponavljajoče vedenje kljub vidnim posledicam,

čas, preživet za računalnikom, se povečuje.
Južna Koreja je zelo dober primer države, ki se zaveda velike problematike internetne odvisnosti in njenih posledic. Internetno zasvojenost so vključili med najbolj problematična in najpomembnejša vprašanja javnega zdravstva. Leta 2006 je južnokorejska vlada
naredila raziskavo, ki ugotavlja, da približno 210.000 južnokorejskih otrok (2,1 %) starih od 6 do 19 let potrebuje zdravljenje. Od teh
jih približno 80 odstotkov potrebuje zdravljenje s psihotropnimi
zdravili, ostalih 20 odstotkov pa hospitalizacijo. Južnokorejski dijak
porabi približno 23 ur na teden za računalnik. Med letom 2007 in
2008 so usposobili 1043 svetovalcev za zdravljenje internetne zasvojenosti. Preventivne ukrepe so uvedli tudi v šolah (Block 2008).
Strokovnjaki opozarjajo, da se odrasli premalo zavedajo posledic, ki
se pojavijo ob prekomerni aktivnosti na računalniku. Obdobje adolescence prinaša veliko sprememb in izzivov za starše in mladostnike. Razvojna naloga mladostnika je oblikovanje identitete, katera je
povezana z raziskovanjem in preizkušanjem različnih vlog. Internet
lahko predstavlja sredstvo za beg od težav, ki jih prinaša obdobje
adolescence. Uporaba interneta mladostniku omogoča doživljanje
novih izkušenj in povečan občutek intimnosti. Primarni odnosi so
postavljeni na drugo mesto, medtem ko spletni pridobivajo na svoji
veljavi in pomembnosti (Young 1996).
88
Dr. Kimberly Young je psihologinja in svetovno priznana strokovnjakinja za področje motnje internetne odvisnosti. V članku What
Makes the Internet Addictive (Zakaj internet zasvoji) (Young 1997, 4-10)
pravi, da se zasvojeni z internetom pogosto počutijo napeto, osamljeno, omamljeno, nemirno, depresivno in ničvredno. Internetni
prostor jih začasno opere teh občutkov in jim da občutek samozavesti. Ti posamezniki na internetu pogosto upajo tvegati veliko več
kot v realnem svetu. Upajo se vključevati v razne debate, kar v realnosti ne bi zmogli. Internet jim predstavlja varen prostor, kjer lahko
prikrijejo identiteto. Zasvojeni z vstopom na internet postanejo druga oseba. Internet jim omogoča, da prikrijejo lastnosti, katere v realnem življenju ne sprejemajo in jih ovirajo ter lahko eksperimentirajo
z identiteto, ustvarjeno na spletu. Ljudem, ki trpijo zaradi nizke
samozavesti, predstavlja povezovanje z drugimi preko interneta
edini prostor, kjer se počutijo varno in prijetno. Z vstopom na internet doživijo nekakšen preporod, ki jim omogoča izražanje čustev in
želj, katerih si v realnosti ne upajo izraziti in priznati. Internet za
zasvojene predstavlja instantni vir energije in dobrega počutja.
Ljudje, ki trpijo za težavami zaradi nizke samozavesti in občutkom
manjvrednosti, predstavljajo najvišjo stopnjo tveganja za razvoj
skrite identitete na spletu. Spletna identiteta jim omogoča, da živijo
skrivno življenje, kjer ni neprijetnih misli in občutkov. V spletnem
fantazijskem življenju zadovoljujejo prikrite psihološke potrebe, za
katere porabijo ogromno količino časa, energije in denarja. Kibernetski prostor postane edini način, kjer lahko ti ljudje živijo potlačene dele sebe. V realnem svetu se z njimi ne soočajo in se jih izogibajo (O'Hara 2013). Psihološke odvisnosti pri zasvojenem povzročijo
kemijske in biološke spremembe v možganih. Prisotnost zasvojenosti vključuje naslednje znake (Moore 2007):

nezmožnost ustaviti vedenje kljub hudim posledicam,
89

vztrajno prizadevanje za vedenje, tudi če to pomeni zanemarjanje drugih pomembnih vidikov posameznikovega življenja ali izdaja lastnega vrednostnega sistema,

spremembe razpoloženja ali spremembe stanj zavesti so povezane z vedenjem,

potrebnih je vedno več internetnih izkušenj za enako stopnjo
zadovoljstva.
Zasvojenost pomeni kompleksno vedenje zasvojenega človeka, za
katerega zasvojeni ve, da je škodljivo, vendar z vedenjem nadaljuje,
drugače bi prišlo do abstinenčne reakcije. Najpogostejše spremembe vedenja pri zasvojenem so: objestnost, agresivnost, nihanje razpoloženja in neupoštevanje meja drugih. Rozmanova (1998, 68) navaja različne modele, ki razlagajo nastanek zasvojenosti:

socialni: zasvoj enost kot socialna bolezen; poj avi se zaradi
faktorjev, ki delujejo iz okolja in prizadenejo odnose na vseh
ravneh,

biološki: poudarj a se predvsem na ravni organov in tkiv:
nekatere spremembe so vzroki za zasvojenost, druge so posledica,

psihološki: zasvoj enost j e posebna oblika prilagoditve po-
sameznika na neugodne razmere v zgodnjem otroštvu – represivna vzgoja, psihološke travme – potlačitev čustvovanja
in mišljenja,

duhovni: odtuj enost od samega sebe, od duhovnega j edra,
torej tistega dela osebnosti, ki je temelj našega zavedanja,

celostni model: zasvoj enost si poskušamo predstavlj ati kot
proces, v katerem sodelujejo psihološki, biološki, socialni in
duhovni faktorji.
90
Simptomi pri zasvojenih z internetom so podobni kot pri alkoholikih in drugih zasvojenih s prepovedanimi drogami: obilno znojenje,
huda anksioznost in paranoičnost. Računalnik postane sredstvo za
kompenzacijo različnih primanjkljajev v življenju zasvojenega.
Moški predvsem iščejo agresivne igre, spletno spolnost, kontrolo,
moč, vpliv in prevlado. Ženske pa iščejo prijateljstva, romantiko in
čustveno podporo. Računalniška odvisnost lahko povzroči težave
na delovnem mestu, kar je tudi eden od petnajstih značilnosti odvisnosti. Zasvojeni postane razdražljiv, kar povzroča neprijetno delovno okolje in problematičen odnos s sodelavci. Zaradi zasvojenosti se njihova aktivnost in produktivnost zmanjša. Cilj zdravljenja
zasvojenih je, da uporaba računalnika ne postane beg iz realnosti
(Nykodym, Ariss in Kurtz 2009).
Zasvojenost z virtualnimi odnosi
Vzorci, ki spremljajo zasvojene z virtualnimi odnosi, so zelo podobni ostalim, že bolj poznanim zasvojenostim, kot je na primer alkoholizem. Kot alkoholiku postane alkohol pomembnejši od družine,
tako zasvojenemu z virtualnimi odnosi postane to najpomembnejša
točka dneva in edina stvar, ki zapolnjuje njegov miselni prostor.
Velikokrat tvegajo stvari, ki so jim prej bile najpomembnejše v življenju. Počasi se začnejo umikati od družine, prijateljev in dela. Strokovnjaki trdijo, da do zasvojenosti prihaja zaradi zmotnega miselnega procesa. Kar pomeni, da miselni sistem zasvojenega vsebuje
temeljna prepričanja (»sem slaba oseba, nihče me ne mara takšnega
kot sem …«), ki so napačna in predstavljajo gonilno silo problematičnega vedenja in zasvojenosti. Večina se jih ne čuti vredne ljubezni, ker te ljubezni v primarnih odnosih niso bili deležni. Pri dedni
nagnjenosti, kot eni od dejavnikov tveganja, lahko starši s pravil-
91
nim načinom vzgoje preprečijo, da do zasvojenosti sploh ne pride.
Vendar zasvojenost sestavljajo številni dejavniki in se ne da imeti
kontrole nad vsemi. Zato niso vedno starši zaradi vzgojnih napak
odgovorni za zasvojenost svojih otrok. Če starši ne zmorejo verjeti
v svojega otroka, ga podpirati pri samostojnosti, ga brezpogojno
imeti radi ter mu zaupati, potem otrok doživlja občutek manjvrednosti, da ni dovolj dober, da je z njim nekaj narobe, da ga nihče ne
razume, … in vsa ta čutenja in duševne stiske prenese v odraslo
dobo. Če se s temi duševnimi stiskami ne sooča in jih še globlje potlači, se ta praznina, ki bi jo morali napolniti pozitivni občutki in
doživetja, samo veča. In tu dobi prostor zasvojenost (Rozman, 1998,
62-65). Zasvojenim virtualni odnosi omogočajo skrajno obliko navidezne povezave z drugimi udeleženci. Gre za neosebne odnose,
kjer ni nobenih zahtev, povezanosti in odgovornosti. Zmotni misel-
ni proces, ki je sestavljen iz med seboj povezanih zmotnih prepričanj povzroči, da posameznik začne popačeno zaznavati realnost.
Svoja dejanja ne vidi za problematična, za težave krivi druge in ne
vidi posledic, ki se odvijajo zaradi njegove zasvojenosti (izguba službe, partnerja,…).
Pri zasvojenih z virtualnimi odnosi gre za omamno stanje preokupacije, katero doživljajo kot trans. Zaradi nenehnega iskanja vznemirjenosti govorimo o preokupaciji, katero zasledimo tudi pri ostalih nekemičnih zasvojenostih. Zasvojenost z virtualnimi odnosi se
ohranja preko čustev, ki so posledica dvorjenja (motnje v procesu
dvorjenja) in poželenja. S pomočjo ritualizacije si zasvojeni povečajo
omamljenost. Ritualizacija je mehanizem, ki zasvojenemu omogoča
vzpostaviti stanje transa. V času transa zasvojeni niso dojemljivi na
zunanje dejavnike ali posledice. Prvi dve stopnji cikla – preokupacijo in ritual zasvojeni pogosto prikrijejo in nista tako zelo opazni za
okolico. Zasvojeni z virtualnimi odnosi izgubijo nadzor nad lastnim
92
življenjem. Poskusi prekinitve s problematičnim vedenjem postanejo neuspešni. Čustveno, telesno in duševno so čedalje bolj izčrpani,
družinski in medosebni odnosi propadajo, čeprav se trudijo, da
javnost tega ne bi opazila. Zasvojeni imajo o sebi prepričanje, da so
slaba oseba, katere nihče nima rad. To napačno prepričanje povzroči izkrivljeno realnost. Virtualni svet postane za zasvojenega edini
smisel. Vstop v virtualnem svetu predstavlja način kako se umiri,
kako se vznemiri in dobi energijo za naslednjih nekaj ur (Cooper,
Delmonico, Griffin, 2010, 84-89).
Dinamika sramu je lahko vzrok ali posledica zasvojenosti in je bistven element za razumevanje strukture osebnosti, ki temelji na sramu. Posamezniki že zgodaj v otroštvu ponotranjijo prepričanje
»Nisem dovolj dober!.« Ko nastopi zasvojenost, se to globoko prepričanje samo še utrdi (Cooper, Delmonico, Griffin, 2010, 124). Sra-
mu ni mogoče izraziti in razbremeniti na enak način kot ostale občutke. Žalost lahko razbremenimo skozi jok, jezo z vpitjem, strah s
tresenjem, ničesar od tega pa ne pomaga pri sprostitvi sramu. Edina
pot do sprostitve sramu je sprejetost in stik. Ob nekom, ki ne obsoja
in sprejema drugega takšnega kot je, izgubi sram na moči in se izgubi oziroma razprši. Potrebno se je zavedati, da sram ni vedno
slab in ne predstavlja ovire, ampak ima tudi pozitivno vlogo kot
vsa druga čustva (Cvetek, 2009, 87-88).
Zaključek
Zaradi hitrega razvoja in preprostega dostopa se čedalje bolj kažejo
posledice prekomerne uporabe digitalnega medija pri otrokih, mladostnikih in odraslih na duševni in telesni ravni. Mladostniki in
odrasli se poleg negativnih posledic digitalnega medija še pogosto
soočajo s problematiko internetne zasvojenosti, kar povzroča težave
na osebni in medosebni ravni.
93
Strokovni doprinos prispevka je v večji ozaveščenosti in seznanitvi
s tovrstno problematiko. Šele ko dobro poznamo in se širše seznanimo z izvori, ključnimi vzroki in posledicami omenjene problematike, lahko pridemo do učinkovitih pristopov k razreševanju tovrstne
simptomatike, tako na področju preventive kot kurative.
Literarura
Carnes, P. (2006). Ne recite tem u ljubezen: p o t iz sek sualne
zasvojenosti. Zagorje ob Savi: Studio Mederna Storitve D.O.O.
Carnes, P., Delmonico D. L., Griffin E. in Moriarity J. M. (2010). V
senci interneta. Ljubljana: Modrijan založba d.o.o.
Cvetek, R. (2009). Bolečina preteklosti. Celje: Celjska Mohorjeva
družba d.o.o.
Erikson, H. E. (1994). Id entity and the life cycle. London: Reissued.
Frankl, V. E. (1994). Volja d o sm isla. Celje: Mohorjeva družba.
Frankl, V. E. (2005). Človek pred vprašanjem o smislu. Ljubljana: Pasadena.
Gentile, D. (2002). A no rm ative stud y o f fam ily m ed ia habits. Ap p l
Dev Psychol. 23:157-178.
Gostečnik, C. (2010). Neprodirna skrivnost intime. Ljubljana: Založba
Brat Frančišek in Frančiščanski družinski inštitut.
Gostečnik, C. (2012). Govorica telesa v psihoanalizi. Ljubljana: Brat
Frančišek, Teološka fakulteta in Frančiškanski družinski inštitut.
Kompan Erzar, K. 2003. Skrita m o č d ružine . Ljubljana: Založba Brat
Frančišek in Frančiščanski družinski inštitut.
94
Kristovič, S. (2014). Reševanje k rize sm isla so d o bnega člo vek a. Celje: Mohorjeva družba.
Musek, J. (1995). Ljubeze n, d ružina, vred no te . Ljubljana: Educy
Lljubljana.
Rozman, S. (1998). Prekleta gugalnica. Ljubljana: Vale-Novak.
Spitzer, M. (2012). Digitale d em enz. München: Droemer Knaur.
95
Družinska terapija in krepitev starševstva po ločitvi
Damijan Ganc
Družinski inštitut Zaupanje, Sevnica
(pregledni znanstveni članek)
Povzetek
Ločitev oz. razveza, ki velja za enega izmed najbolj stresnih dogodkov/procesov v posameznikovem življenju, prizadene številne družine v Sloveniji. V prispevku so predstavljene
najbolj pogoste posledice ločitve za otroke in vloga staršev pri uspešnem spoprijemanju
otrok z ločitvijo.
Ključnega pomena za nadaljnji razvoj otrok je, da starši (p)ostanejo sposobni regulirati in
ovrednotiti otrokovo doživljanje stiske in bolečih čutenj. Kolikor je mogoče morajo otroke
zavarovati pred stisko, ki jo doživljajo ob neuspehu v partnerskem odnosu. Zato je pomembno, da starša poskrbita zase in najdeta prostor, kjer se tudi sama uspešno spoprimeta
z doživljanjem in posledicami ločitve. Takšen prostor in podporo starša lahko najdeta tudi
v individualni terapiji. Uspešno integrirana in ovrednotena izkušnja ločitve ter poglabljanje stika s seboj bosta staršu omogočala tudi razvijanje rahločutnega odnosa z otrokom.
V prispevku so obravnavane priložnosti, ki jih za reševanje stisk družin ob ločitvi prinaša
individualna terapija za starše, družinska terapija ter terapija za otroke in mladostnike. V
zaključku je ovrednotena vloga družinske terapije v okviru celovite, večplastne in interdisciplinarne pomoči ločenim družinam.
Ključne besede: sta rševstvo , lo čitev/ra zveza , o tro ci, družinsk a tera pija , tera pija
za otroke in mladostnike
96
Po zadnjih dostopnih statističnih podatkih Statističnega urada RS
(za leto 2013, Vir: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=6303,
pridobljeno 9.1.2015), se na letni ravni razveže več kot 2.300 zakonskih zvez, v katerih pred razvezo živi več kot 2.500 otrok. V Sloveniji se je v 20. stoletju, podobno kot to velja za vso zahodno kulturo,
odnos družbe in posameznikov do ločitve korenito spremenil
(Amato, 2000; Pinsof, 2002). Ločitev pa kljub temu še vedno sodi
med najbolj stresne dogodke oz. procese v posameznikovem življenju. To velja tako za partnerja kot tudi njune otroke, prizadeti pa so
tudi odnosi zunaj ožjega družinskega kroga, tako v razširjeni družini kot tudi drugih socialnih krogih družine (Gerber Moné idr., 2011;
Hartman, 2011; Lim, 2006).
Posledice ločitve za otroke in vloga staršev
Različne raziskave so pokazale, da so otroci ločenih staršev ranljiva
skupina, ki v povprečju dosega bistveno manj ugodne rezultate na
različnih dimenzijah oz. ravneh življenja, kot to velja za otroke
dvostarševskih družin. Izpostavilo se je, da ti otroci dosegajo nižjo
raven izobrazbe (Bernardi in Radl, 2014), pogosteje zapadejo v zasvojenost (Jeynes, 2001; Wolfinger, 1998), razvijejo šibkejše socialne
kompetence, se manj varno navezujejo na vrstnike in so v življenju
deležni bistveno manj družinske solidarnosti (Lopez, Melendez in
Rice, 2000; Uphold-Carrier in Utz, 2012), imajo pa tudi več težav z
(duševnim) zdravjem (Amato, 2000; Fabricius in Luecken, 2007).
Pogosto je trajno prizadeta čustvena vez med starši in otroki v ločenih družinah (Amato in Sobolewski, 2001). Za otroke ločenih staršev se je pokazala bistveno večja verjetnost, da bodo tudi sami v
odraslosti doživeli razpad zakonske zveze (Amato in Deboer, 2001;
Diekmann in Engelhardt, 1999; Dronkers in Härkönen, 2008; Li in
97
Wu, 2008; Lyngstad in Engelhardt, 2009; Teachman, 2002). Negativne posledice ločitve pa so raziskave odkrile tudi v naslednjih generacijah (Amato in Cheadle, 2005; Diekmann in Schmidheiny, 2013).
Ne glede na rezultate raziskav, pa lahko rečemo, da je prihodnost
otrok in kakovost njihove prilagoditve na spremenjeno življenjsko
situacijo v veliki meri odvisna od tega, kako se z ločitvijo spoprije-
majo starši (Afifi in Schrodt, 2003; Feeney in Monin, 2008). Večina
otrok (po ocenah raziskav približno 75-80%) ločenih staršev se dolgoročno relativno uspešno prilagodi na spremenjeno strukturo družine in zaživi razmeroma srečno, kompetentno in funkcionalno življenje (Hetherington in Kelly, 2002; Kelly in Emery, 2003; Ruschena idr., 2005). Med najpomembnejše naloge staršev po ločitvi sodi
zagotovo vzpostavitev sodelujočega odnosa v dobro otroka
(Ahrons, 2010; Schrodt in Shimowski, 2013). Sodelujoč odnos bo
vključeval skupno skrb za otrokov razvoj ter spoštljivo medsebojno
komunikacijo. Otrok se bo lahko dobro razvijal, če bosta starša našla ustrezno razmerje med sodelovanjem in zdravimi razmejitvami
v svojem domu in med obema domovoma (Hannibal, 2007; McConville, 2013).
Sočutje staršev, regulacija afektov in (ne)varna navezanost otrok
Za starša je ločitev tako stresen proces, da v trenutkih najgloblje
medosebne stiske običajno ne moreta v polnosti izvajati svojega
starševskega poslanstva. Ob predelovanju lastne bolečine imata
pogosto težave pri izražanju podpore in sočutja do otroka, postavljanju ustreznih meja, spremljanju otrokovega doživljanja, reguliranju otrokovih čustev in odzivanju na otrokove potrebe (Faber in
Wittenborn, 2010). Starševska stiska ob razpadu partnerskega od-
nosa velikokrat zabriše meje med partnerskim in starševskim pod-
98
sistemom in starša iščeta ustrezne razmejitve med obema vlogama
(Rijavec Klobučar, 2014). Običajno potrebujeta kar nekaj časa, da ob
predelovanju lastne stiske znova začneta prepoznavati in čutiti notranji svet otroka, tako, kot to zmoreta, kadar sta notranje pomirjena (Bonach, 2007). Ko se ločitveni stres nekoliko pomiri, postane
kakovost starševstva spet primerljiva s tisto v dvostarševskih družinah, kažejo raziskave (Strohschein, 2007).
Otroci doživljajo številna negativna čustva v obdobju ločevanja
staršev. Zelo jih je strah, da bo z ločitvijo prišlo tudi do izgube ljubezni s stran staršev (Hannibal, 2007; Knox, 2000; Neuman, 1998),
doživljajo pa tudi negotovost v zvezi s prihodnostjo družine in njih
samih (Knox in Leggett, 2000; Koerner idr., 2011; Oppawsky, 2000).
Izrazito se bojijo tudi vedno novih konfliktov med staršema
(Hannibal, 2007).
Mnogi otroci doživljajo razočaranje, frustracije in jezo ob tem, kako
korenito se z ločitvijo spreminja njihovo življenje (Marschall, 2014).
Pogosto otroci prevzemajo nase velik del krivde, da je prišlo do
ločitve med staršema. Občutek krivde se še posebej poglobi, če se
starša prepirata zaradi njega (Baker in Chambers, 2011). Zelo pomembno je, da bodo starši - tudi z morebitno pomočjo terapevtskega procesa - začeli prepoznavati otrokovo doživljanje in mu odvzeti
občutke krivde. Otroci lahko doživljajo tudi zelo močno razpetost
med obema staršema, pri čemer jih je strah, da bi prizadeli enega
izmed staršev (Gerber Moné idr., 2011; Stambaugh, Hector in Carr,
2011). V primeru konfliktov med staršema se počutijo ujete v primež teh konfliktov, kar bo negativno vplivalo na njihovo počutje in
kakovost odnosa z obema staršema (Amato in Afifi, 2006), zato bo
ena izmed ključnih nalog staršev po ločitvi razmejitev partnerske in
starševske vloge in razbremenitev otroka (Ganc, 2015).
99
Sposobnost staršev, da pomagajo regulirati in ovrednotiti otrokova
boleča čutenja, bo kritičnega pomena za nadaljnji zdrav razvoj otroka. Razvijanje varne navezanosti otroka na starša in empatična
uglašenost staršev na otroka bosta neposredno vplivala tudi na razvoj otrokovih možganskih struktur, predvsem desno hemisfernih,
ki so odgovorne za procesiranje čustev, regulacijo stresa, razvijanje
(empatične) komunikacije z drugimi in sposobnost prepoznavanja
notranjih telesnih stanj (Fonagy, 2002; Schore, 1994; 2000; Schore in
Schore, 2008).
Stiske staršev po ločitvi in vloga družinske terapije
Za otrokov nadaljnji razvoj bo torej ključnega pomena, da bosta
torej starša po obdobju akutnega stresa sposobna razvijati sočutje
do otrokovega doživljanja, pri čemer jima je lahko v pomoč tudi
individualna terapija staršev oz. družinska terapija. Skozi terapevtski proces starš v prvi vrsti poskrbi za svojo stisko, ki ga lahko ovira pri nudenju rahločutne podpore otroku. Starš v okviru individualne terapije ovrednoti in predeluje svojo izkušnjo ločitve, ozavesti
notranji model odnosov in ponavljajoče se medosebne zaplete na
sistemskem, medosebnem in notranjepsihičnem nivoju, spopada se
z ločitvenimi izgubami, razvija poslušanje in spoštovanje do lastne-
ga telesa ter novo identiteto po ločitvi. Klientovo globlje razumevanje sebe v odnosih, prevzemanje odgovornosti za svoj položaj,
vzpostavljanje stika z globljimi čutenji in notranjepsihičnimi vsebinami predstavlja ustrezno izhodišče za nadaljnje razvijanje pristnega in rahločutnega starševstva (Ganc, 2015; Rijavec Klobučar, 2014;
Siegel in Hartzell, 2004; Simonič, 2014). Družinska terapija je lahko
družini v pomoč tudi pri spopadanju s pojavom blage oz. zmerne
oblike starševskega odtujitvenega sindroma (Ellis, 2005; Gardner,
100
1985; 1987; 1991). Dolgotrajni nerazrešeni starševski konflikti po
ločitvi imajo posebej škodljive posledice za prilagajanje otrok na
izkušnjo ločitve in dolgoročni razvoj otrok (Rijavec Klobučar, 2014).
Individualna terapija za starše oz. družinska terapija se po svoji
sistemski občutljivosti dotakne tudi razvoja medgeneracijskih vezi
v družini, ki lahko predstavljajo pomemben vir podpore vsem članom prizadete družine (Dunn idr. 2001; Ganc, 2015; Jenkins in
Smith 1990; Lussier idr. 2002).
Tudi številni terapevtski programi za otroke ločenih družin so se že
pokazali za učinkovite. Strokovna pomoč otrokom je navadno osredotočena predvsem na razumevanje same ločitve staršev, razvijanje
sposobnosti izražanja otrokovih čustev oz. doživljanja in ustrezno
reguliranje negativnih čustev, normaliziranje njihove izkušnje in
življenjske situacije, razbremenjevanje občutkov krivde oz. odgo-
vornosti za ločitev staršev, zmanjšanje vključenosti otrok v starševske konflikte, prepoznavanje oz. zavedanje lastnih talentov in moči
in prebujanje novega upanja glede njihovih pomembnih medosebnih odnosov. Terapevtska soba postane za otroke varen prostor, v
katerem lahko delijo svoja čustva tako do staršev kot do sprememb,
ki jih je ločitev prinesla v njihovo življenje (Kenny, 2000; Neuman,
1998; Regev in Ehrenberg, 2012; Tepper Bornstein, Bornstein in
Walters, 1988).
Tudi v slovenskem prostoru se v zadnjih letih v praksi uveljavlja
(relacijska) terapija za otroke in mladostnike, ki se preko različnih
igralnih tehnik osredotoča na ozaveščanje, izražanje in ovrednotenje otrokovih oz. mladostnikovih čustev skozi igro. Tako nudi pomoč otrokom pri razbremenitvi stiske, ki se lahko izraža skozi različno simptomatiko na čustveni, vedenjski in tudi zdravstveni ravni
(brez somatskih vzrokov):
101
neprimerno vedenje,
konflikti s sovrstniki,
težko navezovanje stikov z drugimi otroki,
zapiranje vase,
težave v šoli,
agresivnost do drugih,
nočne more, nespečnost,
strah, tesnoba, fobija (otrok ne želi v vrtec, šolo ...),
bolečine v trebuhu, glavoboli, neješčost,
hiperaktivnost …
(Vir: http://www.blizina.si/terapija-z-otroki_1.html, pridobljeno
9.2.2015)
Pričakovati je, da se bo ob preverjeni in dokazani učinkovitosti tera-
pije z otroki model terapevtskega dela z otroki v prihodnjem desetletju razširil po mreži centrov za družinsko terapijo po Sloveniji in
postal del integralne, večplastne in interdisciplinarno zasnovane
pomoči družinam v ločitvenih postopkih.
Zaključek
Družinska terapija, individualna terapija za starše ter terapija za
otroke in mladostnike predstavljajo potencialno zelo učinkovito
obliko pomoči vsem članom ločenih družin. Uspešna prilagoditev
članov družine na situacijo po ločitvi predstavlja ključni preventivni dejavnik pri nadaljnjem razvoju otrok. Zato je potreben temeljit
premislek o umestitvi tovrstnih oblik terapevtske podpore v sistematično oblikovano, integrativno ter na sodelovanju različnih inštitucij (CSD-ji, zdravstveni domovi, sodišča, šole in vrtci …) temelje-
čo pomoč članom ločenih družin.
102
Literatura
Afifi, Tamara D. in Paul Schrodt. 2003. »Feeling Caught« as a Mediator of
Adolescents' and Young Adults' Avoidance and Satisfaction with their
Parents in Divorced and Non-Divorced Households. Co m m unication Monographs 70:142-173.
Ahrons, Constance R. 2010. Commentary on »Reconsidering the 'Good
Divorce'«. Family Relations 60:528-532.
Amato, Paul R. 2000. The Consequences of Divorce for Adults and
Children. Journal of Marriage and Fam ily 62(4):1269-1287.
Amato, Paul R. in Tamara D. Afifi. 2006. Feeling Caught Between Parents:
Adult Children's Relations With Parents and Subjective Well-Being. Journal of Marriage and Family 68:222-235.
Amato, Paul R. in Jacob Cheadle. 2005. The Long Reach of Divorce: Divorce
and Child Well-Being Across Three Generations. Journal o f Marriage and
Family 67(1):191-206.
Amato, Paul R. in Danelle D. Deboer. 2001. The Transmission of Marital
Instability Across Generations: Relationship Skills or Commitment to Marriage? Journal of Marriage and Fam ily 63:1038-1051.
Amato, Paul R. in Juliana M. Sobolewski. 2001. The Effects of Divorce and
Marital Discord on Adult Children's Psychological Well-Being. Am erican
Sociological Review 66:900-921.
Baker, Amy. L. in Jaclyn Chambers. 2011. Adult Recall of Childhood Exposure to Parental Conflict: Unpacking the Black Box of Parental Alienation.
Journal of Divorce & Remarriage 52:55-76.
Bernardi, Fabrizio in Jonas Radl. 2014. The long-term consequences of parental divorce for children's educational attainment. Dem o graphic Researach 30:1653-1680.
Bonach, Kathryn. 2007. Forgiveness Intervention Model: Application to
Coparenting Post-Divorce. Jo urnal of Divorce & Rem arriage 48:105-123.
Diekmann, Andreas in Henriette Engelhardt. 1999. The Social Inheritence
of Divorce: Effects of Parent's Family Type in Postwar Germany. Am erican
Sociological Review 64:783-793.
103
Diekmann, Andreas in Kurt Schmidheiny. 2013. The Intergenerational
Transmission of Divorce: A Fifteen-Country Study with the Fertility and
Family Survey. Com parative Sociology 12:211-235.
Dronkers, Jaap in Juho Härkönen. 2008. The Intergenerational Transmission of Divorce in Cross-National Perspetctive: Results from the Fertility and
Family Surveys. Population Stud ies 62:273-288.
Dunn, Judy, Lisa C. Davies, Thomas G. O'Connor in Wendy Sturgess. 2001.
Family Lives and Friendships: The Perspectives of Children in Step-, Single
-Parent, and Nonstep Families. Journal of Fam ily Psychology 15:272-287.
Ellis, Elizabeth M. 2005. Help for the Alienated Parent. The Am erican Journal of Family Therapy 33:415-426.
Faber, Anthony J. in Andrea K. Wittenborn. 2010. The Role of Attachment
in Children's Adjustment to Divorce and Remarriage. Journal of Fam ily
Psychotherapy 21:89-104.
Fabricius, William V. in Linda J. Luecken. 2007. Postdivorce Living Arrangements, Parent Conflict, and Long-Term Physical Health Correlates for
Children of Divorce. Jo urnal of Family Psychology 21:195-205.
Feeney, Brooke C. in Joan K. Monin. 2008. An Attachment-Theoretical Perspective on Divorce. V: Jude Cassidy in Phillip R. Shaver, ur. Hand book of
Attachment: Theory Research, and Clinical Applications. New York: The Guilford
Press.
Fonagy, Peter, Gyorgy Gergely, Elliot Jurist in Mary Target. 2002 Aff ect
Regulation, Mentalization, and the Development of Self. New York: Other Press.
Ganc, Damijan. 2015. Izzivi očeto vstva p o ločitvi. Sevnica: Družinski inštitut Zaupanje.
Gardner, Richard A. 1985. Recent Trends in Divorce and Custody Litigation. Acad em y Forum 29:3-7.
Gardner, Richard A. 1987. Parental alienation syndrom e and the d ifferentiation between fabricated and genuine sexual abuse. Cresskill, NJ: Creative Therapeutics.
Gardner, Richard A. 1991. Legal and Psychotherapeutic Approaches to the
Three Types of Parental Alienation Syndrome Families: When Psychiatry
and the Law Join Forces. Court Review 28(1), 14-21.
104
Gerber Moné, Jennifer, David MacPhee, Sharon K. Anderson in James H.
Banning. 2011. Family Members' Narratives of Divorce and Interpersonal
Conflict: Implications for Parental Alienation. Journal of Divorce & Remarriage 52:642-667.
Hannibal, Mary Ellen. 2007. Go od Parenting through Your Divorce: The
Essential Guidebook to Helping Your Children Adjust and Thrive. Cambridge: Da
Capo Press.
Hartman, Laura R. 2011. The Way They See it: How do Adolescents Experience Life Following Parental Divorce? The International Journal of Interdisciplinary Social Sciences 6:93-99.
Hetherington, E. Mavis in Joan B. Kelly. 2002. For better or for w orse: Divorce reconsidered. New York: W. W. Norton.
Jenkins, Jennifer M. in Marjorie A. Smith. 1990. Factors Protecting Children
Living in Disharmonious Homes: Maternal Reports. Journal of the Am erican Academy of Child and Adolescent Psychiatry 29: 60-69.
Jeynes, William H. 2001. The Effects of Recent Parental Divorce on Their
Children's Consumption of Alcohol. Journal of Youth and Ad olescence
30:305-319.
Kelly, Joan B. in Robert E. Emery. 2003. Children's Adjustment Following
Divorce: Risk and Reslilience Perspectives. Fam ily Relations 52:352-362.
Kenny, Mauren C. 2000. Working with Children of Divorce and Their Families. Psychotherapy: Theory, Research, Practice, Training 37:228-239.
Knox, David in Kermit Leggett. 2000. Divorced Dad 's Survival Book : How
to Stay Connected with Your Kids. Cambridge: Da Capo Press.
Koerner, Susan Silverberg, Marcella Korn, Renee, Peltz Dennison in Sara
Witthoft. 2011. Future Money-Related Worries Among Adolescents After
Divorce. Jo urnal of Ad olescent Research 26:299-317.
Neuman, Gary M. 1998. Helping Your Kid s Cope w ith Divorce: the
Sandcastles Way. New York: Randome House.
Li, Jui-Chung Allen in Lawrence L. Wu. 2008. No trend in the intergenerational transmission of divorce. Dem ography 45:875-883.
Lim, Johnson. 2006. Divorce and Remarriage in Theological and Contemporary Perspectives. Asia Journal of Theology 20:271-284.
105
Lopez, Frederick G., Mickey C. Melendez in Kenneth G. Rice. 2000. Parental Divorce, Parent-Child Bonds, and Adult Attachment Orientations
Among College Students: A Comparison of Three Racial/Ethnic Groups.
Journal of Counseling Psychology 47:177-186.
Lussier, Gretchen, Kirby Deater-Deckard, Judy Dunn in Lisa Davies. 2002.
Support Across Two Generations: Children's Closeness to Grandparents
Following Parental Divorce and Remarriage. Journal of Fam ily Psychology
16:363-376.
Lyngstad, Torkild Hovde in Henriette Engelhardt. 2009. The influence of
offspring's sex and age at parents' divorce on the intergenerational transmission of divorce, Norwegian first marriages 1980-2003. Population Studies 63:173-185.
Marschall, Anja. 2014. Who cares for whom? Revisiting the concept of car
in the everyday life of post-divorce families. Child hood 21:517-531.
McConville, David. 2013. Children of Divorce: Treating Children in Families of Divorce. The Brow n University Child and Ad olescent Behavior
Letter 29:3-5.
Neuman, Gary M. 1998. Helping Your Kid s Cope w ith Divorce: the
Sandcastles Way. New York: Random House.
Oppawsky, Jolene. 2000. Parental Bickering, Screaming, and Fighting: Etiology of the Most Negative Effects of Divorce on Children from the View
of the Children. Journal of Divorce & Rem arriage 32:141-147.
Pinsof, William M. 2002. The Death of »Till Death Do Us Part«: The Transformation of Pair-Bonding in the 20th Century. Fam ily Process 41:135-157.
Regev, Rotem in Marion F. Ehrenberg. 2012. A Pilot Study of a Support
Group for Children in Divorcing Families: Aiding Community Program
Development and Marking Pathways to Resilience. Journal of Divorce &
Remarriage 53:230-240.
Rijavec Klobučar, Nataša. 2014. Vloga družbe pri pomoči otrokom ob
ločitvi staršev. V: Janez Malačič in Matjaž Gams, ur. Soočanje z demografskimi izzivi : zbornik 17. mednarodne multikonference Informacijska družba IS 2014, 6. oktober 2014, [Ljubljana, Slovenia] : zvezek B = Facing demographic
challenges : proceedings of the 17th International Multiconference Information
Society - IS 2014, October 6th, 2014, Ljubljana, Slovenia : volume B. Ljubljana:
106
Institut Jožef Stefan, str. 52-56. http://library.ijs.si/Stacks/Proceedings/
InformationSociety/2014/2014_IS_CP_Volume-B_(FDC).pdf
Ruschena, Eda, Margot Prior, Ann Sanson in Diana Smart. 2005. A longitudinal study of adolescent adjustment following family transitions. Journal
of Child Psychology and Psychiatry 46:353-363.
Schore, Allan N. 1997. Aff ect Regulation and the Origin of the Self: The
Neurobiology of Emotional Development. Mahweh, NJ: Erlbaum.
Schore, Allan N. 2000. Attrachment and the Regulation of the Right Brain.
Attachment & Human Development 2:23-47.
Schore, Judith R. in Allan N. Schore. 2008. Modern Attachment Theory: The
Central Role of Affect Regulation in Development and Treatment. Clinical
Social Work Journal 36:9-20.
Schrodt, Paul in Jenna R. Shimkowski. 2013. Feeling caught as a mediator
of co-parental communication and young adult children's mental health
and relational satisfaction with parents. Journal of Social and Personal Relationships 30:977-999.
Siegel, Daniel J. in Mary Hartzell. 2004. Parenting from the Insid e Out:
How a Deeper Self-Understanding Can Help You Raise Children Who Thrive.
New York: Penguin.
Simonič, Barbara. 2014. Psihosocialna problematika ločitve in spodbujanje
socialne vključenosti v psihoterapevtski obravnavi. V: Janez Malačič in
Matjaž Gams, ur. Soočanje z demografskimi izzivi : zbornik 17. mednarodne multikonference Informacijska družba - IS 2014, 6. oktober 2014, [Ljubljana, Slovenia] : zvezek B = Facing demographic challenges : proceedings of the 17 th International Multiconference Information Society - IS 2014, October 6th, 2014, Ljubljana, Slovenia : volume B. Ljubljana: Institut Jožef Stefan, str. 69-74. http://
library.ijs.si/Stacks/Proceedings/
InformationSociety/2014/2014_IS_CP_Volume-B_(FDC).pdf
Stambaugh, Suzanne E., Mark A. Hector in Austin R. Carr. 2011. How I
Remember My Parents' Divorce: A Phenomenological Investigation. Issues
in Mental Health Nursing 32:121-130.
Strohschein, Lisa. 2007. Challenging the Presumption od Diminished Capacity to Parent: Does Divorce Really Change Parenting Practices? Fam ily
Relations 56:358-368.
107
Teachman, Jay D. 2002. Childhood Living Arrangements and the Intergenerational Transmission of Divorce. Journal of Marriage and Fam ily 64:717729.
Tepper Bornstein, Marcy, Philip H. Bornstein in Herman A. Walters. 1988.
Children of Divorce: Empirical Evaluation of a Group-Treatment Program.
Journal of Clinical Child Psychology 17:248-254.
Uphold-Carrier, Holly in Rebecca Utz. 2012. Parental Divoce Among
Young and Adult Children: A Long-Term Quantitative Analysis of Mental
Health and Family Solidarity. Journal of Divorce & Rem arriage 53:247-266.
Wolfinger, Nicholas H. 1998. The Effects of Parental Divorce on Adult Tobacco and Alcohol Consumption. Jo urnal of Health and Social Behavior
39:254-269.
108
K smislu osredotočena družinska terapija logoterapevtski pristop
Darja Kalamar Frece
Svetovalno-terapevtski center za družine, pare in posameznike
(strokovni članek)
Povzetek
Kakovost bivanja posameznika je pogojena z zdravjem družinskega okolja oz. z medosebnimi odnosi
v njegovi družini. V nezdravem okolju so družinski člani tako okupirani s problemom, da niso več
sposobni prevzeti svoje odgovornosti, kar je nujno potrebno za kakovostno življenje družine.
Logoterapevtski pristop k družinski terapiji je učinkovit predvsem v situacijah, kjer po kavzalnem
pristopu noben član družine ne bi bil kriv za nastale težave, saj se vzročna veriga skleni sama vase.
Logoterapija, ki se ukvarja z iskanjem posameznikovega smisla, tako poskuša v družini najti člana,
ki bi videl smisel v tem, da bi z nekim svojim namernim dejanjem presekal vzročno verigo.
Logoterapija k reševanju družinskih težav pristopa postopoma. V prvem koraku predvideva ukvarjanje s posameznim družinskim članom. Na ta način prestopimo iz kavzalnega pristopa k akavzalnemu pristopu, kjer se v ospredje postavi odgovornost posameznika za harmonijo v družini. Pri tem je
pomembno osvetliti osebno odgovornost vsem družinskim članom. To je z vidika logoterapije bistvenega pomena, da se eden izmed članov lahko odloči in naredi namerno vnaprejšnje dejanje, ki bo
presekalo kavzalno verigo. V logoterapiji takšnim dejanjem rečemo namerna dejanja volje, ki se uresničijo z voljo do smisla. Osebni vložek, ki ga da posameznik, oz. posameznikovo namerno vnaprejšnje dejanje v sebi nosi voljo do smisla ohranjanja družine.
Terapevtska pot spremljanja družine zahteva terapevtsko delo na več nivojih, najprej na nivoju posameznika, nato pa na nivoju staršev in celotne družine. Pri tem je terapevt osredotočen na nudenje
pomoči posameznim družinskim članom pri iskanju in uresničevanju tistega, kar je smiselno zanj.
Vsekakor ob tem ne zanemarjamo dejstva, da je vsak posameznik duhovno svoboden.
K smislu osredotočena družinska terapija širi obzorje vsakega posameznega družinskega člana, da
lahko spozna vse možnosti, ki so mu v danem trenutku na razpolago. To je predpogoj, da lahko posameznik uresniči svojo svobodo in sprejme odgovornost s tem, da se odloči za tisto možnost, ki mu v
danem trenutku predstavlja smisel.
Ključne besede: družina , o sebna o dgo vo rno st, svo bo da , a k a vza lni pristo p, lo go tera pija
109
Kakovost bivanja posameznika je pogojena z zdravjem družinskega
okolja. Če družinski odnosi šepajo, je družinsko okolje zastrupljeno,
družinski člani pa so tako okupirani s problemom, da niso več sposobni prevzeti svoje odgovornosti. Slednje pa bi bilo nujno potrebno, da bi družina kakovostno zaživela.
Logoterapevtski pristop k družinski terapiji je učinkovit predvsem
v situacijah, kjer po kavzalnem pristopu noben član družine ne bi
bil kriv za nastale težave, saj se vzročna veriga skleni sama vase.
Logoterapija, ki se ukvarja z iskanjem posameznikovega smisla,
tako poskuša v družini najti člana, ki bi videl smisel v tem, da bi z
nekim svojim namernim dejanjem presekal vzročno verigo. Logoterapija je tretja dunajska šola psihoterapije, ki jo je ustanovil Viktor
Emil Frankl (1905 – 1997). Frankl se v svojih teorijah osredotoča na
človeka in njegovo bivanje.
Logoterapija k reševanju družinskih težav pristopa postopoma. V
prvem koraku predvideva ukvarjanje s posameznim družinskim
članom. Na ta način prestopimo iz kavzalnega pristopa k akavzalnemu pristopu, kjer se v ospredje postavi odgovornost posameznika za harmonijo v družini. Pri tem je pomembno osvetliti osebno
odgovornost vsem družinskim članom. To je z vidika logoterapije
bistvenega pomena, da se eden izmed članov lahko odloči in naredi
namerno vnaprejšnje dejanje, ki bo presekalo kavzalno verigo. V
logoterapiji takšnim dejanjem rečemo namerna dejanja volje, ki se
uresničijo z voljo do smisla. Osebni vložek, ki ga da posameznik,
oz. posameznikovo namerno vnaprejšnje dejanje v sebi nosi voljo
do smisla ohranjanja družine.
Terapevtska pot spremljanja družine zahteva terapevtsko delo na
več nivojih, najprej na nivoju posameznika, nato pa na nivoju staršev in celotne družine. Pri tem je terapevt osredotočen na nudenje
pomoči posameznim družinskim članom pri iskanju in uresničeva-
110
nju tistega, kar je smiselno zanj. Vsekakor ob tem ne zanemarjamo
dejstva, da je vsak posameznik duhovno svoboden. Predstavljen bo
logoterapevtski pristop k družinski terapiji, podkrepljen s primerom akavzalnega pristopa k presekanju sklenjene vzročne verige.
K smislu osredotočena družinska terapija širi obzorje vsakega posameznega družinskega člana, da lahko spozna vse možnosti, ki so
mu v danem trenutku na razpolago. To je predpogoj, da lahko posameznik uresniči svojo svobodo in sprejme odgovornost s tem, da
se odloči za tisto možnost, ki mu v danem trenutku predstavlja smisel.
Logoterapija in njen pogled na človeka
Logoterapija je precej mlada disciplina, vendar se z njo po vsem
svetu ukvarja precej priznanih strokovnjakov. Ime je sestavljeno iz
grških besed logos (smisel) in therapeuein (zdraviti). Dobesedni
prevod bi pomenil zdravljenje (duševnosti) s smislom. Frankl se v
svojih teorijah osredotoča na človeka in njegovo bivanje. Njegove
teorije o tem, kdo je človek, temeljijo na treh stebrih, preko katerih
raziskuje človekovo bivanje. Ti stebri so: svobodna volja, volja do
smisla in smisel življenja (Frankl, 1994). Preko teh stebrov lahko
povzamemo, da ima logoterapija človeka za bitje, ki išče smisel in je
odgovorno za njegovo izpolnitev vsak dan znova in znova. Logoterapija je prinesla v psihoterapijo nov pogled na človeka, saj ga
obravnava celostno in ne redukcionistično. Logoterapija je v svoji
osnovi antropološko naravnana in gleda na človeka v vseh treh razsežnostih: telo, duša in duh. Človek je svobodno bitje, vendar je
svoboda razumljena kot taka, da s seboj prinaša tudi odgovornost
posameznika za njegovo življenje. Predstavili bomo logoterapevtski
111
pogled na to, kaj svoboda prinaša posamezniku in kako pomembno
je zavedanje o osebni odgovornosti posameznika za družinsko življenje.
Družina potrebuje smisel
Družina je čisto specifični človeški sestav, ki je do današnjega dne
postal nenadomestljiv (Lukas, 1993).
V zdravi družini ima vsak družinski član smiselno funkcijo (prav
tam). Vsak posameznik znotraj družinskega življenja opravlja svojo
funkcijo. Lukasova nadaljuje, da je zdrava in trdna družina tista,
kjer so posamezni člani sposobni uskladiti svoje družinske funkcije
z danostmi drugih družinskih članov. Družina, katere družinski
člani ne upoštevajo svojih danosti, ne funkcionira zdravo in ne more delovati ubrano. Samouresničitev posameznika je eden izmed
argumentov, ki bi nasprotovali prejšnji ugotovitvi. V primeru, da
posameznik v družini živi samo za svoje interese, prinese v družino
praznino. Pride do bolečih funkcijskih vrzeli, pa tudi do prikrivanja, prihaja do še bolj bolečih nasprotij. Poglejmo na primeru, kaj to
lahko pomeni za posameznega družinskega člana. Otrok v družino
prinese spremembo in starša se morata na novo rojeno bitje navadi-
ti in prilagoditi svoje obveznosti, tako privatne, kot službene. Pomeni, da svoje življenje prilagodita dojenčku: npr. mati se v določenem obdobju ne more toliko časa posvečati svoji službi, ker ima
doma otroka, ki potrebuje njeno nego. V primeru, da mati tega ne
dela, nastane v družini tako imenovana funkcijska vrzel. Lahko še
nadaljujemo, ko nekdo od ostalih družinskih članov želi zapolniti
to vrzel, npr. babica ali nekdo od sorodnikov.
112
Naslednji logoterapevtski korak je, da za človekovo osebno vrednostno orientacijo obstaja kriterij prednosti: To je funkcija, ki jo je
potrebno izpolniti znotraj družine (prav tam). Vsak posameznik –
odrasel, ki živi v družini, mora družinske zadeve vključiti v svojo
notranjo vrednostno orientacijo. Še več, temu mora celo dati prednost pred svojimi osebnimi interesi in življenjskimi cilji, sicer bo v
družini doživel polom (prav tam). Takšen potek znotraj družinskega življenja ustvarja trden temelj zdravega družinskega sobivanja.
Tudi različne stresne situacije, ki zadenejo tako trdno družino, je ne
zamajejo njenega trdnega in zdravega funkcioniranja. V takšnih
situacijah sicer lahko pride do določenih sprememb znotraj posameznih družinskih funkcij, vendar bodo nastale vrzeli hitro zapolnili ostali družinski člani. Ob tem nikakor ne smemo pozabljati na
to, da vsak posameznik opravlja določeno funkcijo v nekem časov-
nem obdobju in da se ta funkcija lahko spreminja.
Vsak družinski član se mora zavedati, kakšna je njegova družinska
funkcija in kako jo bo najboljše izpolnjeval. Svojo funkcijo spoznavamo skozi poslušanje svojega notranjega glasu, vesti oz. kakor jo
imenuje Frankl, organ smisla. »Samo orientacija po smislu trenutka
in zahtevi časa nam more pomagati, da se vsakokrat odločimo pravilno (prav tam).
Družinski člani se svobodno odločajo o svojih dejanjih. Znotraj
osebne svobode se posameznik odloči, da bo ravnal drugače v smislu, da se spremeni ne glede na to, kakšen bo učinek. Priti mora do
spoznanja vsaj enega družinskega člana, da je ljubezen tista, ki mu
je nekaj vredna - seveda v konkretnem primeru je ta vrednota ljubezen do družine in odločitev da družina obstane. Postavi se vprašanje, iz kakšnega vzroka se posameznik lahko spremeni. Gre za avtonomno samorazumevanje in smiselni smoter, sad dejavnika, ki
posameznika pripeljeta do tega, da poskuša nekaj spremeniti.
113
Odmik od samega sebe in zmožnost preseganja samega sebe sta
zmožnosti, ki človeku omogočata, da postane povezan z ostalimi
družinskimi člani za celo življenje (Frankl, 2005). Odmik od samega
sebe posamezniku omogoča, da se dvigne od lastnih interesov in
vidi potrebe ostalih družinskih članov. Tako lahko z lastnim prizadevanjem zapolni funkcijsko vrzel v družini. Preseganje samega
sebe omogoča posamezniku, da zaradi svoje ljubezni in nesebičnosti opusti svojo funkcijo v družini in jo prepusti nekomu drugemu
samo v primeru, če je to smiselno za družino.
Kavzalno mišljenje išče vzrok za tisto, kar je. Finalno mišljenje pa
išče temelje za tisto, kar naj bo (Lukas, 1993). Finalnost je namreč
usmerjena k cilju, k smislu, k smotru, k tistemu, kar iz že obstoječega še lahko nastane (prav tam). Velikokrat ni pomembno pri rešitvah, da poznamo tudi nekatere vzroke, temveč je včasih bolje, da
nekaj sprejmemo brez vprašanj, stvar takšno, kot je, in poskušamo
iz tega narediti najboljše.
Med družinsko terapijo, ko so v njo vključeni otroci in starši, je pomembno, da ne prihaja do še večjega razdora. Tukaj pride v osredje
finalni vidik, ki posamezne družinske člane usmerja k skupnemu
smiselnemu cilju. In ta cilj je, da se družina obdrži skupaj in odpravi tisto, kar jo trga narazen.
Družinska terapija se začne tako, da terapevt člane družine povabi,
da namesto obtoževanja in odveč izrečenih besed najprej na začetku vsak pokaže dobro voljo, s katero je pripravljen nekaj podariti.
Vsebina pride na vrsto kasneje. Na začetku je pomembno preveriti,
ali so posamezni družinski člani res pripravljeni iti preko sebe in
sebe spremeniti oz. na sebi nekaj spremeniti. Seveda mora biti ta
vložek sad osebne odločitve in prostovoljne narave v smislu brez
pričakovanja česa v zameno. Nekdo mora narediti tak korak z za-
114
vestjo, da ne sme pričakovati ničesar od ostalih družinskih članov
in da ne sme od njih nič zahtevati. Da pride do takšne odločitve je
seveda potrebna sprememba mišljenja pri posamezniku. Če hočemo graditi mostove od človeka do človeka – in to velja tudi za
mostove spoznanja in razumevanja – potem temeljni kamni mostov
ne smejo biti kamni, ampak srca (Frankl, 2005).
Tukaj se postavlja vprašanje, v kakšni meri se lahko znotraj družinskega kroga posameznik izrazi in kako lahko pride v ospredje posameznik kot individuum. Vse je odvisno od posameznika in njegovega sprejetja družine kot družine. Kako pride v ospredje individuum, že Frankl govori v smeri, da je posameznik celo življenje na
poti k temu, da se razcveti njegov jaz, saj je že od nekdaj individuum in je obenem nedeljiv je edinstven. V tem razmišljanju gre
Frankl še naprej in spregovori o tem, da vidi smisel individuuma
izpolnjen šele v skupnosti. Dokonča pa svojo misel s tem, da ne more biti končni cilj posameznika v tem, da najde v celoti sebe, temveč
se mora pokazati v neki obliki, ko sebe preseže.
»Kajti tako kot enkratnost delčka mozaika dobiva vrednost izključno le v odnosu do celote mozaika, tako je tudi smisel vse človekove
osebne enkratnosti izključno le v njeni pomembnosti za nadrejeno
celoto. Tako usmerja smisel osebne eksistence kot oseben smisel,
smisel človeške osebe kot osebnost, prek svojih lastnih meja k skupnosti; v usmeritvi k skupnosti smisel preseže (transcendira) samega
sebe.« (Frankl, 1994)
Model k smislu osredotočene družinske terapije
Družinsko življenje je velikokrat nezdravo oziroma če se lahko izrazimo še bolj grobo, je velikokrat zastrupljeno. Vzrokov, zakaj je
115
družinsko življenje zastrupljeno, je lahko veliko in vsaka družina
ima lahko specifičen razlog. Po kavzalnem pristopu bi rekli, da je
ravnanje vsakega družinskega člana takšno zaradi ravnanja nekega
drugega člana družine. Posledično lahko rečemo, da takšen pristop
ne vodi k resnični pojasnitvi. V tem primeru namreč prestavi odgovornost posameznega člana na odgovornost skupnosti. Takoj kot je
odgovorna skupnost, ne moremo več govoriti o odgovornosti. Po
kavzalnem pristopu namreč noben posameznik ni kriv za situacijo
v družini. Logoterapija vzročni pristop preseže z smotrnostnim ali
tako imenovanim finalnim pristopom. Kaj to pomeni? Pomeni, da
obnašanje posameznika manj presojamo po tem, kako je le to nastalo in bolj po njegovi smotrni in ciljni usmeritvi (Lukas, 1993). Tudi v
logoterapiji bi bilo zanimivo videti vzrok, zakaj npr. oče pije. Ob
tem se postavi vprašanje, ali je za dobro družine smiselno, da oče
pije. Zakaj sploh pije in če gremo naprej, zakaj ne preneha piti zavoljo družine? Če to kavzalno verigo enkrat pretrgamo zaradi zavedanja smotrnega cilja, tečejo te verige naprej v popolnoma drugi smeri, kot doslej (prav tam).
Primer kavzalnega pristopa:
Oče pije. Pije zato, ker ga žena frustrira. Ona ga frustrira zato, ker
se jezi nad svojim najstarejšim sinom. Najstarejši sin jo maltretira
zato, ker že od nekdaj čuti, da ga mati ne mara. Ona ga ne mara
zato, ker ko je z njim zanosila, še ni hotela zanositi. Zanosila je, ker
se z možem nista pogovarjala o načrtovanju družine. Tega nista
vedela, ker jima starša nista govorila o spolnosti in še bi lahko nadaljevali. Gre za verigo vzrokov, zakaj nekdo nekaj dela in zaradi
česar trpi vsa družina.
116
Akavzalni zasuk
Oče se naenkrat odloči, da ne bo več pil. Pri tem gre za osebno odločitev brez tega, da bi računal na to, da se bodo družinski člani
spremenili. Sam se odloči za ta korak ne glede na odzive v njegovi
družini. Logoterapija tukaj vidi finalni pristop, kjer se zasuče in
pretrga vzročna veriga. Za prekinitev te nesrečne verige je dovolj že
samo, da se eden izmed družinskih članov odloči za to. Takšna
vnaprejšnja dejanja so namerna – intencionalna dejanja volje, uresničena z voljo do smisla, lahko bi tudi rekli: z voljo do smisla družine (Lukas, 1993). S tem miselnim pristopom ne postane vsak le
žrtev drugega, ampak posameznik naredi nekaj iz lastnega vzgiba.
Posameznik prevzame odgovornost in nekaj naredi, ne glede na
posledice.
Logoterapevtski pristop se v glavnem v teku terapevtskega dela
ukvarja s posamezniki. Skozi pogovor jim nudi pomoč iskanja tistega, kar zahteva njih in jim je naloženo v korist njihove družine pri
iskanju smisla. Logoterapija spodbuja posameznika, da vloži takšno
ali drugačno namerno dejanje kot osebni vložek, ki naj bi pomagal
k harmonizaciji družine (prav tam).
Skozi terapevtski proces, ki poteka na več nivojih, se vodi pogovor
s posameznimi družinskimi člani, nato pa se vodijo pogovori skupaj z več ali vsemi družinskimi člani. Pri tem se pomaga posamezniku spoznati, kakšna je njegova odgovornost in dolžnost, da se
družina obdrži, vendar mora posameznik priti do tega spoznanja
sam. Skozi terapevtski proces se tudi pokaže, kateri so tisti kavzalni
vzroki, ki so poniknili. Logoterapevtsko spremljanje preko terapije
se konča tam, kjer posameznik preko svoje duhovne svobode odločno reče da ali ne harmoniji v družini. Pri tem ne smemo pozabiti,
da je vsak posameznik svoboden v svojih odločitvah in se kljub
117
vsem danim možnostim ne odloči za to, da bi sam prispeval k harmoniji v družini. Prav tako ne smemo zanemariti dejstva, da se lahko tudi ostali družinski člani odločijo za nesodelovanje pri harmonizaciji družine. Če pogledamo naš primer, se lahko zgodi, da kljub
temu, da se oče odloči prenehati piti, ostali člani tega ne sprejmejo
oz. se pokaže, da ga nimajo dovolj radi. Kljub vsemu je izkušnje
tega modela kažejo na to, da se v večini primerov vsi člani družine
odločijo za harmonizacijo družine oz. za ohranjanje družinskega
okolja.
Sklep
Zakaj je ta model tako smiseln za reševanje zapletenih družinskih
kriz? Zaradi tega, ker je namen tega modela ohranjanje družine.
Pomembno je, da družina skozi osebno svobodo res gre skozi proces in tako izčrpa vse možnosti, da se družina ohrani. Logoterapevtsko gledano je pomembno, da izčrpamo vse možnosti in ne
gledamo samo na dejansko stanje, temveč se osredotočimo tudi na
tisto, kar se šele lahko zgodi, kar je smiselno možno, na prihodnost,
kakšna bo, in sicer iz osebnih odločitev (Lukas, 1993). Družinsko
svetovanje mora potekati optimalno in res izčrpati vse dane možno-
sti, saj s tem pomaga družini dokončati nalogo, ki so si jo starši nekoč sami izbrali.
Sistemska družinska terapija, ki jo uporablja logoterapija, je naredila velik korak k rehumanizaciji človeka, saj se je obrnila od funkcije
k osebi in obravnava človeka v vseh njegovih razsežnostih. Pri
sistemski teoriji je drugače, saj je tam oseba obravnavana kot nosilec simptomov, kar logoterapevtski pristop odvzame. Namesto tega
obravnava vsako osebo v družini kot svobodno in odgovorno. S
118
tem je vsakemu posamezniku naložena osebna svoboda in seveda
tudi odgovornost za stanje, ki je v družini. Obenem ozavesti dejstvo, da ima vsak posameznik iz te osebne svobode in odgovornosti
možnost nekaj spremeniti pri sebi. Pri terapevtskem delu, kjer se
poslužujemo modela k smislu osredotočene družinske terapije, prihaja v ospredje prav dejstvo, da je vsak posameznik odgovorno in
svobodno bitje. Preko terapevtskega dela se poskuša posamezniku
osvetliti ta dejstva in mu pomagati, da sam pride do spoznanja,
kakšna sta njegova svoboda in odgovornost za družinsko življenje.
Frankl nam zelo dobro razloži, kaj pomeni ta svoboda za posameznika:
»Človek je svoboden v vsakem primeru; vendar se svobodi neredko
odreka – prostovoljno se ji odpoveduje. Ne zaveda se je vedno; vendar se je mora zavedati – prav mora se je zavedati. To je cilj eksi-
stencialne analize – kot analiza obstoja in svobode in odgovornosti;
in apelirati potem na to ozaveščeno svobodo je naloga tiste psihoterapevtske izoblikovanosti eksistencialne analize, ki jo predstavlja
logoterapija.« Vidimo lahko, kako pomemben je smisel posameznika, ki
se navezuje na smisel družinskega življenja.
Svoboda in odgovornost sta najznačilnejša pojava duhovne razsežnosti vsakega človeka. Osebno ovrednotenje svobode in odgovornosti še ne prineseta nobenega pozitivnega učinka, če ob vsem tem
posameznik ne vidi smisla, zakaj naj bi spremenil svoje vedenje oz.
spremenil samega sebe zavoljo harmonije v družini. Zato se preko
terapevtskih srečanj poskuša s posameznikom iskati dejanja, ki so
smiselna tako zanj kot za njegovo družino. »Smisel individualnosti
se izpolni šele v skupnosti, toliko, koliko je vrednota individuuma
vezana na skupnost. Če pa naj ima skupnost sama smisel, potem ne
more biti brez individualnosti posameznikov, ki jo oblikujejo –
medtem ko v množici smisel posameznika, edinstvene eksistence,
119
propada, mora propasti, ker bi vsaka edinstvenost v množici delovala kot moteči dejavnik. Smisel skupnosti oblikuje individualnost
in smisel individualnosti skupnost; smisel mase je moten z individualnostjo posameznikov, ki jo sestavljajo; in smisel individualnosti
propade v množici, medtem ko vzide v skupnosti.« (Frankl, 1994)
Literatura
Frankl, Viktor Emil. 1994. Zd ravnik in d uša: o sno ve lo go terap ije in
bivanjske analize. Celje: Mohorjeva družba.
Frankl, Viktor Emil. 2005. Člo vek p red vp rašanjem o sm islu. Ljubljana: Pasadena.
Lukas, Elisabeth. 1993. Družina in smisel. Celje: Mohorjeva družba.
120
Izkušnja prehoda v starševstvo in razpad partnerskega
odnosa
dr. Nataša Rijavec Klobučar
(znanstveni članek)
Prehod v starševstvo, t.i. obdobje, ko se partnerski odnos razširja v triado, predstavlja za partnerje izziv ob soočanju s spremembami ob rojstvu prvega otroka. Spremembe partnerji zaznavajo kot
negativne ali pozitivne in zajamejo različna področja partnerskega odnosa. Številne raziskave
izpostavljajo spremembe v kakovosti partnerskega odnosa, zadovoljstvu v partnerstvu, razdelitvi
dela, v odnosih s širšo in ožjo socialno mrežo, lahko se spremeni področje konfliktov, spolnost,
prosti čas, navade in vrednote. Novo življenjsko izkušnjo spremlja intenzivno čustveno doživljanje, partnerja stopata v posebno ranljivost v odnosu, ki bodisi odnos nadgradi bodisi vodi tudi v
razpad partnerske zveze.
Prispevek temelji na teoretičnih in empiričnih ugotovitvah tujih in domačih raziskav s področja
tranzicije v starševstvo. Prikazani so rezultati kvalitativne raziskave, v katero je bilo vključenih
šest oseb, ki je doživelo razpad partnerskega odnosa po rojstvu otroka. Uporabljeni so bili intervjuji, opravljena je bila analiza s pomočjo utemeljene teorije (grounded theory). Raziskava se je
osredotočila na doživljanje sprememb v partnerskem odnosu v obdobju tranzicije pri starših, ki so
po rojstvu otroka izkusili ločitev oziroma razpad partnerske zveze. V središče raziskovanja so bile
zajete spremembe, s katerimi so se posamezniki soočili v obdobju prehoda v starševstvo, njihovo
doživljanje in soočanje s čustvi ob teh spremembah ter zaznavanje vzrokov za ločitev z vidika
njihovega lastnega zornega kota. Rezultati so pokazali na dejavnike tveganja za razpad odnosa
kot so negotov partnerski odnos pred rojstvom otroka, prepustne meje v odnosu do izvorne družine, pomanjkanje praktične in čustvene podpore, nerealna pričakovanja, kar kaže na pomembne
vsebine tudi za terapevtsko delo. Raziskava je potrdila, da težave v partnerskem odnosu obstajajo
že pred rojstvom otroka in se z rojstvom otroka lahko stopnjujejo do točke, ko je ločitev neizogibna. Udeležence v raziskavi je prihod otroka spodbudil, da so odločitev za ločitev sprejeli lažje,
čeprav so nezadovoljstvo v odnosu doživljali že prej. Kljub dejstvu, da zaključki raziskave veljajo
le za omenjeno raziskavo, potrjujejo in dopolnjujejo obstoječe raziskave in odpirajo nove možnosti
za proučevanje tega pojava.
Ključne besede: preho d v sta rševstvo , spremembe o b ro jstvu o tro k a , ra zpa d pa rtnerstva ,
kakovost odnosa, zadovoljstvo v partnerskih odnosih
121
1.
Uvod
Prehod v starševstvo predstavlja za partnerski odnos posebno obdobje, v katerem se partnerska diada razširja v triado in se ob tem
partnerja prilagajata na nove naloge, vsebine in zahteve. Številne
raziskave (Cowan in Cowan, 2000; Doss, Rhoades, Stanley in
Markman, 2009; Feeney, Hohaus, Noller in Alexander, 2001) potrju-
jejo, da je obdobje rojstva prvega otroka obdobje ranljivosti za partnerski odnos, ob novih odgovornostih se poveča stres, partnerski
odnos postane bolj občutljiv. Ranljivost lahko, ni pa nujno, vodi v
upad zadovoljstva med partnerjema, v povezavi z drugimi dejavniki lahko pripelje tudi do razkroja partnerskega odnosa in posledično ločitve.
Partnerja se v obdobju tranzicije v starševstvo, torej v obdobju, ki
ga avtorji časovno omejujejo do nekaj mesecev pred rojstvom otroka in v večini opredelitev do prvega leta otrokovega rojstva, srečujeta z različnimi spremembami. Spremeni se lahko zadovoljstvo in
kakovost partnerskega odnosa, odnosi z izvorno družino, pojavijo
se spremembe v socialnih vlogah, navadah, pogostosti konfliktov,
spremeni se porazdelitev gospodinjskega dela, spremembe se dotikajo tudi graditve identitete, kariere in spolnosti (Belsky, 1994,
Cowan in Cowan, 2000; Heiniche, 2002, Gottman, Shapiro in
Parthemer, 2004; Shapiro, Gottman in Carrère, 2000; Halford, Petch
in Creedy, 2009; Mitnick, Heyman in Smith Slep, 2009). Spremembe
so v večini prikazane kot negativne, lahko pa jih partnerja zaznavata kot pozitivne in pomenijo potencial za razvoj.
V nadaljevanju predstavljamo nekatera področja sprememb v povezavi z zaznavanjem partnerjev in s poudarkom na tveganju za ločitev.
122
1.1 Zadovoljstvo in kakovost partnerskega odnosa
Med razloge za razvezo na splošno lahko pripišemo nezadovoljstvo
v partnerskem odnosu. Področje zadovoljstva (m arital satisfaciton)
v partnerskem odnosu je tema, o kateri so v več kot petdesetih letih
opravili številne raziskave z namenom ugotoviti, ali se z rojstvom
prvega otroka le ta spremeni negativno smer. Spoznanja si niso
enotna, nekatera dognanja pripisujejo prihodu otroka v dvojino
negativne učinke na partnerstvo zvezo (Cowan in Cowan, 2000,
Gottman idr., 2000), druga dokazujejo, da ni razlik v upadu zadovoljstva med partnerjema ne glede na to, ali postaneta starša ali ne.
Padec zadovoljstva je opaziti tudi pri tistih, ki nimajo otrok in je
nekaj, kar se zgodi skozi čas (Belsky, 1994). Nezadovoljstvu v partnerskem odnosu tako ne gre iskati razloga v novi starševski vlogi,
temveč obstajajo različni dejavniki, ob katerih partnerska zveza preide do ločitve. Zgodnje nezadovoljstvo v partnerskem odnosu potencialno vodi v ločitev ( Cowan in Cowan, 2000, Hirschberger, Srivastava, Marsh, Cowan in Cowan, 2009), vendar ne zaradi akutnega problema v odnosu v nekem določenem časovnem trenutku,
ampak zaradi kumulativnega, dalj časa trajajočega bremena v odnosih, ki ga je čez čas težko tolerirati. Opozoriti je treba, da med
pari obstajajo razlike in ne moremo vse partnerje obravnavati v
istem okviru. Samo nezadovoljstvo pomeni potencial in priložnost
za spremembe, za prevetritev in razvoj odnosa.
1.2. Porazdelitev gospodinjskega dela
Prehod v starševstvo predstavlja začetno točko v naraščanju neenakosti med spoloma glede razdelitve plačanega in neplačanega dela.
Po rojstvu otroka se gospodinjsko delo in domača opravila ponov-
no porazdelijo v skladu s tradicionalno porazdelitvijo dela. Ženske
123
prevzemajo večino gospodinjskega dela in so bolj obremenjene tudi
v primerjavi s časom pred rojstvom otroka. (Belsky, 1994, Feeney
idr., 2001, Rener in Švab, 2006). Presenetljivo je, da ženske opravijo
veliko količino dela tudi tam, kjer sta partnerja pred rojstvom otroka enakopravno porazdelila dela (Belsky, 1994, Nilsen, Brannen in
Lewis, 2012) in se po rojstvu otroka pogosto pritožujejo pred premajhno vključenostjo moškega v praktično pomoč. Neuravnoteženost porazdelitev gospodinjskega dela predstavlja vir konfliktov
(Cowan in Cowan, 2000), h konfliktom svoj delež prispevajo še pomanjkanje spanja, utrujenost in posledična nestrpnost, razdražljivost in neuresničena pričakovanja o moški aktivni udeležbi in sodelovanju. Le ta se oblikujejo pred rojstvom otroka tudi na podlagi
moške udeleženosti pri pripravah na rojstvo. Žensko razočaranje se
sproži ob neskladju s pričakovanji, kako se bo delo porazdelilo in
dejansko izkušnjo, kako konkretno se je gospodinjsko delo po rojstvu otroka porazdelilo (Cowan in Cowan, 2000, Feeney idr. 2001).
Takrat, ko pričakujejo, da bodo vse naredile same in se to zgodi, so
tudi bolj zadovoljne kot v primerih, da je moški premalo vključen v
delo, pa so pričakovale, da bo več.
1.3. Partnerski odnos pred in po rojstvu otroka
Različni razlogi za ločitev, dejavniki tveganja, obstajajo že pred rojstvom otroka. Med dejavnike tveganja raziskovalci (Amato in Previti, 2003, Clarke-Steward in Brentano, 2006) uvrščajo nizko starost
ob poroki, nižji socialnoekonomski status, odsotnost verske pripadnosti, kohabitacija, nosečnost pred poroko, trajanje zakonske zveze in izkušnjo ločitve starše. Otrok lahko predstavlja dodaten stres,
ob katerem se tveganje za težave v partnerskem odnosu povečajo.
Od partnerskega odnosa pred rojstvom otroka je torej odvisno, ka-
124
ko se bosta partnerja soočala s spremembami po rojstvu otroka.
Kadar je partnerstvo vzpostavljeno na »trdnih temeljih«, torej je
vzpostavljena varnost in dosežena stopnja intimnosti, ter je stabilno, v njem pa sta partnerja v večji meri zadovoljna s partnerskim
odnosom, bo manj verjetno, da bo odnos po rojstvu otroka zašel v
krizo, obdobje prehoda bosta partnerja doživljala kot prijetno. Z
ravnjo zadovoljstva se prepletajo tudi motivi za otroka. Ko se motivi za odločitev za družino povezujejo z nezadovoljstvom, odtujenostjo, in z upanjem, da bo prihod otroka v življenje nezadovoljnih
partnerjev popestril ali celo rešil partnerski odnos, je razočaranje,
ko se to ne zgodi, toliko večje. Večina bodočih staršev pričakuje
tako čustveno kot fizično podporo v prvih mesecih otrokovega življenja in to pričakovanje se težko uresniči tam, kjer sta partnerja doživljala razočaranja v partnerskem odnosu že v času pred rojstvom
otroka (Cowan in Cowan, 2000).
Prilagoditveni procesi pred rojstvom otroka napovedujejo poslabšanje odnosa po rojstvu otroka. Posamezniki z osiromašenimi spretnostmi za reševanje konfliktov in problemov pred rojstvom otroka
poročajo o povečanih problem na teh področjih po rojstvu otroka
(Shapiro idr., 2000). Tudi v primerih, ko gojita nerealistična pričakovanja, in so konstrukti partnerskega odnosa doživeti skrajno pozitivno ali skrajno negativno, obstaja tveganje za razpad odnosa.
Kakovosten partnerski odnos pred rojstvom otroke je torej tesno
povezan s kakovostjo odnosa po rojstvu otroka in vpliva na vse
ostale podsisteme v družini. Odnos med partnerjema pred rojstvom
otroka napoveduje tudi starševsko zavezo po rojstvu otroka
(Bouchard, 2014).
1.4. Odnosi s starši in socialno mrežo
125
Odnosi znotraj družine in izven družine so v času rojstva novega
člana še posebno pomembni, saj partnerji lažje prehajajo v starševstvo, če doživljajo podporo socialne mreže (Belsky, 1994, Feeney
idr., 2001). Socialna mreža pomoči, ki je lahko čustvena ali praktična pomoč, se uresničuje v pozitivnih rezultatih in v odsotnosti negativnih posledic. Odnosi s starši se povezujejo tudi z izkušnjami,
ki sta jih partnerja doživela v svoji izvorni družini ter s spomini na
te izkušnje. Različni avtorji (Cowan in Cowan, 2000, Durkin idr.
2001) se strinjajo, da so zgodnji odnosi v družini pomemben kazalec
razvoja nove družine. Odnosi s starši, ki so zaznamovali posameznikovo odraščanje, napovedujejo tudi razvoj partnerskih odnosov.
Ločitev staršev vpliva na odrasle odnose (Wallerstein in Lewis,
2004, Wolfinger, 2005), ob opazovanju staršev se učijo povezovanja
v odnosih, reševanja težav in ustvarjanja medsebojnih odnosih, v
katere stopajo z drugačnimi pričakovanji o intimnim odnosih kot
tistih, ki so odraščali v neločenih družinah.
Izkušnje iz izvorne družine se odražajo tudi v kakovosti partnerskih odnosov po rojstvu otroka. Partnerji z nizko ravnjo konfliktov
s svojimi starši so zaznali manjši upad zadovoljstva že v času nosečnosti do otrokovega leta in pol starosti, v nasprotju s pari z visoko stopnjo konfliktov z izvorno družino, ki so v istem obdobju doživljali več nezadovoljstva v odnosih s svojim partnerjem (Cowan
in Cowan, 2000). V primerih, da bosta partnerja med seboj zadovoljna, bosta obdržala odnose s prijatelji še v naslednjih dveh letih
po rojstvu otroka, v nasprotnem primeru, nezadovoljstvo s svojim
odnosom zakrijeta s prezaposlitvijo z otrokom in ne znata ali nočeta
ohraniti odnosov izven meja svoje nove družine (Cowan in Cowan,
2000). To vodi še v večje nezadovoljstvo in osamljenost. Ob tem je
potrebno opozoriti na ustrezno postavljene meje med dvema generacijama, za oblikovanje le teh na odgovoren in spoštljiv način, kjer
126
bodo stari starši vključeni in ne izključeni, sta odgovorna nova starša (Rijavec Klobučar, 2011), ki s postavljanjem prepustnih in dovolj
jasnih meja vzpostavljata nove vezi s svojimi starši.
1.5. Konflikti v partnerskem odnosu po rojstvu otroka
Konfliktov je po rojstvu otroka običajno še več (Cowan in Cowan,
2000), usmerjajo se na nove vsebine, pri tem se partnerji z osvojenimi strategijami reševanja konfliktov pred rojstvom otroka lažje soočajo z razlikami po rojstvu otroka (Belsky, 1994). Konflikti se nanašajo na neenakopravno razdelitev dela in skrbi za otroka, povezujejo se s čustvi in se lahko stopnjujejo do ravni, da se partnerja razideta. Odsotnost prijetnih čustev in ne prisotnost neprijetnih čustev
deluje napovedovalno na kasnejšo ločitev, ugotavljata Gottman in
Notarius (2000). Po njegovih ocenah prijetna čustva napovedujejo
stabilnost, razkroj ali morebitno zadovoljstvo v partnerskem odnosu in sicer z več kot osemdeset odstotno gotovostjo. Pogojno se povezuje z negativnimi čustvenimi stanji, torej s stanji, ki niso prijetna, vendar sama po sebi niso škodljiva. Ko v čustvenem izražanju
prevladujeta kritiziranje in prezir, je razkroj partnerskega odnosa
neizogiben (Waldinger, Schulz, Hauser, Allen in Crowell, 2004).
Pomembno je torej izražanje čustev, ne pa čustva sama po sebi.
Vsa področja sprememb predstavljajo možnosti za razvoj, učenje in
preoblikovanje odnosa in sam obstoj teh ne vodi v ločitev, temveč
pomeni dejavnik tveganja.
2.
Raziskava
2.1. Namen in metodologija
127
Namen raziskave je ugotoviti, s kakšnimi spremembami se v obdobju prehoda v starševstvo srečujejo ženske, ki so se kasneje ločile.
Zanimalo nas, kako doživljajo obdobje ter kako zaznavajo spremembe v odnosu z vidika dejavnikov tveganja za ločitev in razlogov za ločitev.
Izhajamo iz predpostavke, da je tranzicija v starševstvo čas spre-
memb v odnosu, ob katerih se ranljivost v odnosu poveča, ob tem
pa smo v središče raziskovanja postavili žensko refleksijo o ranljivosti za razpad odnosa ter njihovo percepcijo izkušnje ločitve ob
življenjski prelomnici rojstva otroka.
Raziskava temelji na poglobljenih, polstrukturiranih intervjujih s
šestimi ženskami, ki so se po rojstvu otroka ločile. Vse ženske so
same dale pobudo za ločitev, odločitev je bila sprejeta v prvem letu
otrokovega življenja, formalno se je pri vseh zaključila do tretjega
leta. V času intervjuja je od ločitve minilo manj kot pet let oziroma
več kot osem mesecev.
Analiza transkriptov je opravljena s pomočjo utemeljitvene teorije.
2.2. Rezultati in razprava
Rezultati kažejo, da rojstvo otroka vpliva na ženske tako pozitivno
kot negativno. Med seboj se prepletajo čustva zadovoljstva, veselja
in sreče ob novi dimenziji življenja, ter neprijetni občutki ob utrujenosti, pomanjkanju časa in nestrinjanju v odnosu s partnerjem.
Ženske so prvo leto življenja z otrokom opisovale kot izredno naporno obdobje, v katerem so čutile utrujenost in izčrpanosti zaradi
neprespanih noči in skrbi za otroke, ob tem pa doživljale občutek
osamljenosti zaradi odsotnosti partnerja ali pomoči staršev.
128
To je razvidno iz naslednjih izjav: »Sam a se m bila, m am i m i je že
prej povedala, da ne bo prišla, osamljenost je bila ogromna, ker nisem imela koga, da bi se pogovarjala z njim. On je cele dneve delal, prišel domov in
šel spat. Kot da ga ni.« »Izčrpana do konca, bolezni za boleznijo, in od njega nobene pomoči. Še rodit sem šla s taksijem, on pa je na tablici igrice
igral. In tudi potem ga ni bilo zraven.« »Saj je tašča pomagala, nič ne morem reči, skuhala je, ampak on bi moral kaj narediti.«
V skladu z raziskavami (Bensky, 1994, Feeney idr., 2001) so tudi
ženske v raziskavi prevzemale večino gospodinjskega dela in postale bolj obremenjene tudi v primerjavi s časom pred rojstvom
otroka. Posebej se je nezadovoljstvo pokazalo v primerih, ko ženska
nima nikakršne pomoči (npr. s strani svoje matere) niti razumevanja s strani partnerja.
»Utrujen si no nsto p , k up i perila p o celem
stanovanju, nikogar, da bi ti pomagal, on pa na tekmi s prijatelji. Nič se ni
dotaknil.«
Raziskava je potrdila, da je doživljanje težkih trenutkov je tako povezano s partnerskim odnosom, praktično pomočjo staršev in tudi z
nezadovoljenimi biološkimi potrebami.
Utrujenost so doživljale v povezavi z delom, ki ga je bilo veliko, ob
tem pa partner ni sodeloval. V primerih, kjer je bila na voljo pomoč
staršev, so bile manj izčrpane, vendar je to bila kratkoročna rešitev.
Povezanost med materjo in svojo materjo ali taščo je oblikovala trikotnik, v katerem so ženske v prvih mesecih lažje preživele, čutile
manj obremenjenosti in utrujenosti zaradi dela in domačih opravil,
vendar jih je sčasoma moška odsotnost začela motiti. »To, d a ga ni
bilo, njega ni bilo, je bilo odločilno, da sva šla narazen. Prej že toleriraš, ko
je tu otrok, bi moral biti tudi on. Prav njega, fizično in psihično ni bilo.«
Ugotovili smo, da se s prihodom otroka izpostavijo problematične
točke v partnerskem odnosu, partnerja jih zaznavata kot neustrez-
129
ne. V nekaterih primerih se je pokazalo, da je otrok le izpostavil
probleme, ki so obstajali že v času nosečnosti. Na ta način se potrjujejo ugotovitve (Cowan in Cowan, 2000), da je od partnerskega odnosa pred rojstvom otroka odvisen odnos po rojstvu, torej, varen in
trden odnos se ob otroku ne more razkrojiti. Matere so povedale, da
so že pred rojstvom otroka zaznavale probleme in težave, ter čutile
nezadovoljstvo v odnosu, vendar so upale, da se bo z rojstvom
otroka spremenilo ne glede ali je bil otrok načrtovan ali ne. Upanje
za izboljšanje so povezale s starostjo moškega in mu pripisale, da je
»dovolj star, da postane odrasel« in tudi s tem, da ob vstopu v odnos nista
bila najstnika oziroma »premlada«.
Določena moteča vedenja so opazila že v času nosečnosti in še prej,
a so do njih bila strpna ter jih lažje spregledala kot po rojstvu otroka, ko nepotrpežljivost do moških vedenj s perspektive žensk izvira
iz utrujenost in potrebe po sprejetju odgovornosti za otroka in prihodnost. Le te pri moškem pogosto niso zaznale, o čemer pripoveduje udeleženka v raziskavi. »Mislil je, d a se nič ne bo sp rem enilo ,
da bo popoldneve spal, bil dolgo v službi in hodil s prijatelji ven. Treba se
je prilagoditi. On je mislil le nase«. Matere v raziskavi so izkušnjo preoblikovanja dvojine v množino zaznali kot izkušnjo, ob kateri so se
težave v partnerskem odnosu pokazale na način, da so odločitev za
ločitev sprejeli lažje kot v preteklosti, ko so težave bile skrite. Spoznanje je v skladu z ugotovitvami (Rijavec Klobučar, 2011) o tem, da
po rojstvu otroka postanejo(nekateri) posamezniki bolj odgovorni.
Konflikti, ki so se z rojstvom otroka pojavili, so se v večji meri nanašali na veliko obremenitev žensk pri opravljanju gospodinjskih del
in skrbi za otroka, kar je v skladu z obstoječimi dognanji (Belsky,
1994, Cowan in Cowan, 2000). Zahteva po vzajemnem sodelovanju
z ženske strani ni bila slišana, same so se trudile biti dobre mame,
vendar so si želele ob sebi ves čas imeti tudi partnerja oziroma oče-
130
ta otroka. Doživljale so, da partner ni razvil očetovske vloge. »Niti
enkrat ni šel v trgovino, ali pa k zdravniku, sem morala mamo poklicati za
spremstvo. Nič ni bilo od njega. Nič, nič. Kot da sem imela dva otroka.«.
S prihodom otroka se izpostavijo »problematične« teme in čustvene
vsebine, partnerja zaznavata vzorce iz izvorne družine kot neustrezne in jih bodisi spreminjata bodisi le ti povzročajo težave. »S
seboj imaš to, da moraš potrpeti in da ženska ne sme biti srečna. Šele ko
sem si dovolila, da je lahko drugače in da tudi, če se zamerim mami, želim
biti zadovoljna, in tu nisem, sem lahko odšla.« je povedala ženska, ki je
načine povezovanja svoje matere v odnosu z očetom zaznavala kot
odločilno oviro, da ne zmore narediti poteze v smeri lastnega zadovoljstva.
Doživljanje mater v prvih mesecih življenja z otrokom je bilo prepleteno tudi z odnosi z izvorno družino, pri kateri je ženska dobila
dodatno oporo ali pa so bili dodaten stres, predvsem, ko meje niso
bile dovolj dosledno in jasno postavljene že v času nosečnosti. Na
to nakazujejo odgovori mater: »Pro blem so ved no bili njegovi starši.
Jaz sem bila poročena z njimi, ne z njim. Njega ni bilo. Starša sta za vse
poskrbela, ja, tudi pomagala, a tam sta bila ves čas, on ni imel mnenja, niti
nič ni sam naredil. Nas treh ni bilo, bilo nas je pet, stalno.« Ob rojstvu
otroka partnerja postavljata meje novemu družinskemu sistemu,
meje, preko katerih so stari starši vključeni v nov družinski sistem,
hkrati pa ne ogrožajo njegove samostojnosti. V primerih preveč odprtih meja, ob katerih prepoznavamo zlitost med dvema družinama, odnosi s starši lahko postanejo razlog za razpad odnosa.
Partnerji v raziskavi so zaznavali odločitev za ločitev kot odgovorno potezo, rojstvo otroka pa kot dogodek, ob katerem so z večjo
odločnostjo izpeljali ločitev. Ženske so pripovedovale, da so se z
rojstvom otroka zavedale odgovornosti za otroka, odgovornosti, da
131
mu nudijo optimalno okolje za razvoj. Pogosto so se, preplavljene s
številnimi informacijami, kako je za otroka najboljše odraščanje ob
obeh starših, kakšne so posledice razdrte družine in tudi prežete s
strahom, da bo partner povzročal težave glede skrbništva/stikov in
ne bo dober oče, spraševale, kaj je v resnici dobra rešitev za otroka.
Večina žensk se je zavedala, da ob morebitni ločitvi ne bodo popolnoma prekinile odnosa s partnerjem, saj bosta zaradi starševske
vloge morala komunicirati, vzdrževati stike ter vzpostaviti določen
nivo vzajemnega sodelovanja. Prav zaradi tega razloga so z odločitvijo odlašale ter jo sprejele premišljeno in ne iznenada. V primeru,
kjer sta že v času pred nosečnostjo v odnosu prevladala tako alkohol kot nezvestoba, je takoj po rojstvu otroka partner postal še nasilen in je odločitev za odhod iz odnosa bila sprejeta v trenutku, tudi
iz strahu za svoje življenje in življenje otroka. »Ko me je ud aril, sem
pobrala otroka in šla, brez česarkoli. Odšla sem k staršem in se nikoli več
nisem vrnila tja. Brat je šel po stvari. Sedaj pride k otroku, takrat se jaz
umaknem, da se ne srečava,« je povedala mama iz raziskave.
Življenje po ločitvi v času tranzicije v starševstvo je poleg soočanja s
vsakdanjimi starševskimi nalogami zajemalo še privajanje na novo
okolje, urejanje finančnih in pravnih zadev s partnerjem, v nekaterih primerih tudi v napornih postopkih preko sodišča, ter v stalnem
valovanju in predelovanju neprijetnih čustev, ki so se iz propadlega
odnosa vlekle v prilagajanje novemu življenju. Udeleženke so najpogosteje doživljanje občutke krivde zaradi napačne izbire, krivdo,
da niso znale in zmogle rešiti odnosa, četudi so večkrat predlagale
različne oblike strokovne pomoči, srečevale so se s strahom, kako
bodo živele same, in kako bodo vzgajale otroka, kljub zavedanju,
da so bile tudi v dosedanjem odnosu same. Njihov strah se je
usmerjal na skrb za otrokovo korist, spraševale so se, kako bo otrok
132
dojemal posledice ločitve, kako se bo povezoval z očetom in ali bo
oče postal oče.
Raziskava je pokazala, da se proces odločitve za ločitev odvija subjektivno, znotraj individualnega zaznavanja in doživljanja ter se
prepleta z različnimi dejavniki. Ženske sicer niso posegale po strokovni pomoči, vendar so izrazile željo o več preventivnih aktivnostih na tem področju.
Ob tem različne oblike pomoči in preventivne dejavnosti lahko prispevajo, da bo tako tranzicija v starševstvo prijetna življenjska prelomnica, v kateri se bosta partnerja še združila in povezala, namesto se ob tem življenjskem dogodku soočata z lastno bolečino in
nezadovoljstvom, ki vodi v razkroj družine, še preden se je ta zares
formirala.
3. Zaključek
Rezultati raziskav so v skladu s tujini raziskavami (Bensky, 1994,
Cowan in Cowan, 2000) o tveganju v odnosu v času razširitve v
družino. Kljub omejitvam raziskave, majhnemu vzorcu, v katerem
so bile zastopane ločene ženske, se je pokazalo, da otrok prinese
ranljivost v odnos, vendar so problemi v odnosu ali samo nezadovoljstvo z odnosom obstajali že pred rojstvom otroka. Z rojstvom
otroka se izpostavijo možnosti za spremembe, od partnerjev pa je
odvisno, ali bodo te možnosti izkoristili ali se bo nezadovoljstvo
stopnjevalo do točke, da bosta svoj partnerski odnos zaključila.
Izsledki raziskave so tako podobni že dosedanjim spoznanjem o
ločitvi kot stresni izkušnji, pomagajo pa razumeti ženski vidik soočanja z ločitvijo v času tranzicije v starševstvo, kjer se je ob rojstvu
novega življenja en del življenja tudi moral posloviti. Ob tem terapevtska, svetovalna, izobraževalna ali druga oblika pomoči lahko
prispeva, da do te življenjske prelomnice ne pride.
133
4.
Literatura
Amato, P. in Previti, D. (2003). People‘s reasons for divorcing: gender, social class, the life course, and adjustment: Jo urnal o f Fam ily
Issues, 24 (5), 602-626.
Belsky, J. (1994). The Transitio n to Parentho o d . Ho w a First Child
Changes Marriage. New York: Delacorte Pess.
Bouchard, G. (2014). The quality of the parenting alliance during
the transition to parenthood. Jo urnal of Bahavio ral Science, 46 (1),
20-28.
Cowan, C.A. in Cowan, C.P. (2000). When Partners Become Parents:
The Big Life Change for Couples. United States of America: Basic Books.
Clarke-Stewart, A. in Brentano, C.(2006). Divo rce: Causes and co nsequences. New Haven, CT: Yale University Press.
Doss, B.D., Rhoades, G.K., Stanley, S.M., Markman, H.J. (2009).
TheEffect of the Transition to Parenthood on Relationship Quality:
An Eight-year Prospective Study. Jo urnal o f Perso nality and So cial
Psychology, 96 (3), 601 - 619.
Durkin, S., Morse, C., Buist, A. (2001). The Factor Structure of Prenatal Psychological and Psyhosocial Functioning in the First-time
Expectant Parents. Jo urnal o f Rep ro d uctive and Infant Psycho lo gy,
19(2), 121- 134.
Feeney, J.A., Hohaus, L., Noller, P., Alexander, R.P. (2001). Beco ming Parents: Exploring the Bonds Between Mothers, Fathers and Their
Infants. New York: Cambridge University Press.
Glade, A.C., Beasn, A.R., Vira, R. (2005). A Prime Time for Marital/
Relational Intervention: A Review of the Transition to Parenthood
134
Literature with Treatment Recommendations. The Am erican Jo urnal of Family Therapy, 33(4), 319-336.
Gottman, J.M., Notarius, C. (2000). Decade review: Observing Marital Interaction. Jo urnal o f Marriage and the Fam ily, 62(4), 927-948.
Gottman, J.M., Shapiro A.F., Parthemer, J. (2004). Bringing the Baby
Home: A Workshop for New and Expectant Parents. Internatio nal
Journal of Childbirth Education, 19(3), 28-30.
Halford, W.K., Petch, J., Creedy, D. (2009). Promoting a Positive
Transition to Parenthood: A Randomized Clinical Trial of Couple
Relationship Education. Preventio n Science, 11(1), 89-100.
Heinicke, C.M. (2002). The Transitio n to Parenting. Mahwah, NJ:
Erlbaum.
Hirschberger, G., Srivastava, S., Marsh, P., Cowan, C. P., Cowan, P.
A. (2009). Attachment, marital satisfaction, and divorce during the
first fifteen years of Parenthood. Perso nal Relatio nships, 16(3), 401420.
Keizer, R. in Dykstra, P.A. (2010). The Transition to Parenthood and
Well-Being: The Impact of Partner Status and Work Hour Transitions. Jo urnal of Fam ily Psycho lo gy, 24 (4), 429-438.
Klobučar Rijavec, N. (2011). Transformativno učenje na prehodu v
starševstvo. And rago šk a sp o znanja, 17 ( 3), 31-39.
Lawrence, E., Rothman, A.D., Cobb, R.J., Rothman, M.T., Bradbury,
T.N. (2008). Marital Satisfaction Across the Transition to Parenthood. Jo urnal o f Fam ily Psycho lo gy, 22 (1), 41-50.
Mitnick, D.M., Heyman, R.E., Smith Slep, A.M. (2009). Changes in
Relationship Satisfaction across the Transition to Parenthood: A
Meta-Analysis. Jo urnal o f Fam ily Psycho lo gy, 23(6), 848-852.
135
Nilsen, A. Brannen, J., Lewis, S. (2012). Transitio ns to p arentho od
in Europe: A Comparative Life Course Perspecive. Policy Press. Univesity
of Bristol.
Rener, T., Švab, A. (2005): Vid ik i no vega o četo vstva v Slo veniji:
vpliv starševskega dopusta na aktivno očetovanje. Ljubljana: Fakulteta za
družbene vede.
Schulz, M.S., Cowan, C., Cowan, P. (2006). Promoting Healthy Beginnings: A Randomized Controlled Trial of a Preventative Intervention to Preserve Marital Quality During the Transition to Parenthood. Jo urnal o f Co nsulting and Clinical Psycho logy, 74(1), 2031.
Shapiro, A.F., Gottman, J.M., Carrère, S. (2000). The Baby and The
Marriage: Identifying Factors that Buffer against Decline in Marital
Satisfaction After the First Baby Arrives. Jo urnal o f Fam ily Psychology, 14(1), 59-70.
Waldinger, R.J., Schulz, M.S., Hauser, S.T., Allen, J.P., Crowell, J.A.
(2004). Reading Others ` Emotions: The Role of Intuitive Judgments
in Predicting Marital Satistaction, Quality and Stability. Jo urnal of
Family Psychology, 18 (1), 58-71.
Wallerstein, J., Lewis, J. (2004). The Unexpected Legacy of Divorce:
Report of a 25-Year Study. Psycho analytic Psycho lo gy, 21, 353-370.
Wolfinger, N. (2005). Und erstand ing the d ivo rce cycle: The child ren
of divorce in their own marriages. New York: Cambridge University.
136
KAZALO
DELAVNICE, STROKOVNI IN ZNANSTVENI PRISPEVKI
NA KONGRESU
Family Therapy in Primary Care (plenarno predavanje)................................................................. 3
(Jo Ellen Patterson in Todd D. Edwards)
Coexistence of family doctors and their patients (plenarno predavanje) .................................... 4
(Igor Švab)
Med pedopsihiatrijo in družinsko terapijo (plenarno predavanje) ............................................. 5
(Nataša Potočnik Dajčman)
Evidence-based Skills for Family Therapists (delavnica) ............................................................. 6
(Jo Ellen Patterson in Todd D. Edwards)
Uravnavanje samozavedajočih se čustev v terapevtski obravnavi oseb po ločitvi ................... 7
(Mateja Cvetek)
Senzomotorična psihoterapija ................................................................................................ ............. 8
(Tjaša Stepišnik Perdih)
Spreminjanje kakovosti odnosov med udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa:
razvoj, uvajanje in evalvacija participativnega modela ................................................................. 9
(Janka Bergel Pogačnik)
Soodvisni partnerji v luči relacijske družinske terapije .............................................................. 10
(Nataša Ropret)
Nezadovoljstvo na delovnem mestu ............................................................................................ ..... 11
(Drago Jerebic)
Povezanost telesne podobe odraslih z doživetjem zlorabe v izvirni družini .......................... 12
(Lidija Božac)
Kulturne spremembe v podjetju Plastika Skaza, dobitniku Zlate gazele 2014 ....................... 13
137
Oblike podpore romski skupnosti pri procesih vključevanja v družbeno-ekonomsko
strukturo ................................................................................................................... ......................... 14
(Melita Kramar)
Relational family therapy with expats: A qualitative study on clients’ experiences ........ 15
(Mojca Filipič Sterle in Lesley Verhofstadt)
Terapevtska podpora pacientom po nesreči ............................................................................... 16
(Katja Dular)
Terapevtska skupina za samske punce - dinamika in potek ................................................. 17
(Karolina Rebernik)
Družinska terapija in pomoč pri težavah v partnerstvu zaradi zasvojenosti ...................... 18
(Nataša Sorko)
Pozicioniranje vloge terapevta relacijske zakonske in družinske terapije z vidika
sodelovalnega reproduktivnega zdravstvenega modela ......................................................... 19
(Alja Stvarnik in Katarina Rugani)
Spremembe ob rojstvu otroka in razpad partnerskega odnosa. ............................................. 20
(Nataša Rijavec Klobučar)
Terapevtska obravnava otrok ....................................................................................................... 21
(Sara Jerebic in Drago Jerebic)
Sexual Addiction – How to Disclose the Truth to Partner and Kids ..................................... 22
(Peter Topić)
Klinična obravnava otrok z vedenjskimi težavami na področju spolnosti ........................ 23
(Sara Jerebic)
Doživljanje spolno zlorabljenih žensk, povezano s skrbjo in vzgojo otrok ....................... 24
(Tjaša Šuštar)
Duhovnost kot varno izhodišče pri soočanju z ločitvijo ......................................................... 25
(Barbara Simonič)
138
Povezanost kakovosti partnerskega odnosa z emocionalnim starševstvom ter problemi in
močmi otrok ............................................................................................................................. ......... 26
(Darja Jurinčič Jogan)
Opazovanje vedenja novorojenčka po metodi Newborn Behavioural Observation (NBO)
z elementi RDT ................................................................................................................................ 27
(Metka Skubic in Anita Jug Došler)
24-urna interventna psihološka pomoč za policiste .................................................................. 28
(Snežna Krek in Mirjana Savić)
Ali matere vzgajajo drugače kot očetje? ..................................................................................... . 29
(Sabina Jurič Šenk)
Pretirana zaščita otrok kot odraz ranljivosti staršev.................................................................. 30
(Sabina Jurič Šenk in Lucija Hrovat)
Žensko sobivanje v terapevtski skupini kot ozdravljajoč proces skupne rasti .................. 31
(Anica Koprivc Prepeluh)
Družinski terapevt v dnevnem centru za ljudi s težavami v duševnem zdravju ............... 32
(Anica Koprivc Prepeluh)
Vloga družine pri obravnavi debelosti otrok in mladostnikov .............................................. 33
(Miha Rutar)
Terapije s presežnimi delavci v NLB d.d. ................................................................................... 34
(Jasna Dolamič Gričar)
Ključni dejavniki pri terapevtskem delu z odvisnimi ............................................................. 35
(Mateja Okanović in Tatjana Oprešnik Rodman)
Pogled na kakovost bivanja skozi šport ..................................................................................... 36
(Andrej Omulec)
Družinska mediacija - starševski dogovor ali kako lahko terapevt pomaga parom ob
razhodu ............................................................................................................................. ................. 37
(Tanja Pia Metelko)
139
Raziskovanje ranljivosti - pot do sebe in drugega preko spoznavanja sebe in sprejemanja
ranljivosti ................................................................................................................. ......................... 38
(Tina Rahne Mandelj)
Pomen timske obravnave odvisnosti od alkohola z vidika psihiatra in delovnega
terapevta …………………………………………………………………………………………….39
(Eva Švagelj in Renata Žohar)
Doživljanje nosečnosti in poroda pri ženskah z izkušnjo spolne zlorabe v otroštvu ali
mladostništvu……………………………………………………………………………………….40
(Tjaša Šuštar)
Družinska terapija kot ena od metod celostne obravnave bolnikov s cistično fibrozo in
njihovih družin……………………………………………………………………………………..41
(Darja Potočnik Kodrun)
Prepoznavanje čustev, njihovo razmejevanje in posameznikovo blagostanje…………….42
(Štefanija Jaksetič Dujc)
Zasloni, »uničevalci« kakovostnega (so)bivanja……………………………………………….43
(Jasmina Kristovič)
Soočenje s hudo boleznijo in koncem življenja………………………………………………..44
(Mojca Pavšič in Janez Logar)
STROKOVNI IN ZNANSTVENI ČLANKI
Vloga klientovega in terapevtovega stika s seboj v terapevtskem procesu ………………..46
(Sabina Prah)
Ključni dejavniki pri terapevtskem delu z odvisnostjo…………………………………...….63
(Tatjana Oprešnik Rodman in Mateja Okanović)
Zasloni, »uničevalci« kakovostnega (so)bivanja……………………………………………….82
(Jasmina Kristovič)
140
Družinska terapija in krepitev starševstva po ločitvi …………………………………………96
(Damijan Ganc)
K smislu osredotočena družinska terapija - logoterapevtski pristop…………………..…..109
(Darja Kalamar Frece)
Izkušnja prehoda v starševstvo in razpad partnerskega odnosa………………………..…..121
(Nataša Rijavec Klobučar)
141

zbornik prispevkov kongresa- 2015

Transcription

Similar documents

30.08. 2013 Pripombe na Predlog zakona o

Zbornik - ZDT.si

letni načrt oddelka

Poroka v naravi

Gozdna pedagogika.pdf - Mreža gozdnih vrtcev in šol Slovenije

Družinsko podjetništvo