Multikulturalizem v vrtcu

Comments

Transcription

Multikulturalizem v vrtcu
�������������
�������������������������������
�
����������������
������������������������
�����������������
Vsebina
3
Uvodnik
4–6
7–10
Vrtec se predstavi
Pričakujem, da se me posluša in sliši
O tem in onem iz naših vrtcev
Igraje v akciji »Očistimo Slovenijo v enem dnevu«
Blatno doživetje
Galerija v vrtcu
100-letnica šolstva na Lipoglavu
Ustvarili smo pravljico in izdelali knjigo
Seznanjali smo se z glasbili
Skrinjica pravljic
11–20
Za dobro prakso
21–23
Pogovarjamo se z znanstveniki in s strokovnjaki
Posamezni elementi projekta »Varno s soncem« v oddelkih prvega starostnega obdobja
Ureditev igrišča
Multikulturalizem v vrtcu
S spodbudnim učnim okoljem vplivamo na učenje otrok
Knjiga in računalnik kot spodbuda za razvijanje jezikovne kompetence
Nekaj navodil
Otroci imajo radi lutke
Črpajmo predvsem iz nabora domačega leposlovja
23–25
26–27
Iz teorije v prakso
Problematični otrok ali otrok v stiski
Zanimivosti, komentarji in mnenja
Nekaj misli po letu dni izkušenj z vrtcem …
ZANIMIVOSTI
VZGOJITELJICA – revija za dobro prakso v vrtcih
je nastala na pobudo aktiva ravnateljic in ravnateljev celjske regije.
Letnik: XII, št. 3 – MAJ–JUNIJ 2010
Uredniški odbor: Rozalija Kovač, univ. dipl. ped., Peter Rebernik, univ. dipl. ing. el.,
mag. Betka Vrbovšek
Urednica: mag. Betka Vrbovšek; tel.: (03)425 70 30; [email protected]
Jezikovna redakcija: Aleš Vrbovšek, prof.
Oblikovanje in grafična priprava: POZOJ, d.o.o., Efenkova cesta 61, 3320 Velenje
Izdajatelj in založnik: POZOJ, d.o.o., Efenkova cesta 61, 3320 Velenje
Direktor založbe: Peter Rebernik, tel.: (03) 897 01 22; faks: (03) 897 01 24;
[email protected]
Tisk: Eurograf, d.o.o., Velenje
Sedež revije in naslov uredništva: Mariborska 43, 3000 Celje
Naročila na revijo pošljite na naslov založbe, prispevke za revijo pa na
sedež/uredništvo revije.
Revija izhaja šestkrat letno, cena posamezne številke je 5,20 EUR.
Odjave med letom niso možne.
ISSN: 1580-6065
vzgojiteljica
Kotiček uredništva
Uvodnik
Prijazen pozdrav v vse slovenske vrtce!
V uredništvo revije prihaja vse več prispevkov, česar smo zelo
veseli. Več prispevkov omogoča več izbire in posledično večjo
kakovost Vzgojiteljice. Vendar od gradiva nima koristi samo revija, ampak tudi vzgojitelji, pisci besedil. Vsak prispevek, ki je
objavljen, pomeni za posameznega avtorja pomemben korak v
njegovi profesionalni rasti. V skladu z veljavnim pravilnikom o
napredovanju v nazive prinaša objava strokovnega članka tudi tri točke, kar odpira vzgojiteljem možnost napredovanja do
najvišjega naslova – svetnik.
Ob tem pa je potrebno opozoriti, da ni vsak prispevek v reviji
strokovni članek. V uredništvu smo se odločili, da se strokovni
članki objavljajo v rubrikah Iz teorije v prakso in Za dobro prakso. Ostale objave so prispevki, niso pa strokovni članki.
Za strokovni članek morajo biti namreč izpolnjeni nekateri pogoji, ki jih zahteva strokovno pisanje. Vse zainteresirane
vabim, da se o tem poučijo v ustrezni literaturi, ki je na razpolago v knjižnicah. Najnujnejša formalna pravila smo nanizali v
okvirček za »prvo pomoč«, naslednjič pa več o vsebini prispevkov in strokovnih člankov.
Vsem želimo lepe poletne dni in novih moči.
Otroci morajo imeti dovolj
časa, da se igra razvije. Poleg
tega je pomembno, da vzgojiteljica zagotovi ustrezno
razmerje med strukturiranimi in nestrukturiranimi
igračami in dovolj prostora.
Marjanovič Umek (2001)
Urednica
V psihologiji prepoznavamo otroško igro kot dejavnost, v kateri se naravno prepletajo različna področja otrokovega razvoja,
hkrati je to, gledano primerjalno npr. z z učenjem, specifična dejavnost, ki jo večina raziskovalcev opredeljuje s kriteriji, kot so
notranja motivacija (dejavnost ni odvisna od zunanjih zahtev,
socialnih pravil) , pozitivna čustva (zadovoljstvo, uživanje), nestvarnost ( pretvarjanje, dejavnost »če bi«), proces oz. dejavnost
v nasprotju do cilja, produkta; fleksibilnost (spreminjanje glede
oblike in vsebine).
Marjanovič Umek (2001)
vzgojiteljica 3
ROLKANJE - Neža Podpečan - Toplak (5,5 let)
mentorica Sabina Žličar
Vrtci občine Žalec, enota Trje
Vrtec se predstavi
Vrtec Hrastnik
Pričakujem, da se me posluša in sliši
Hrastnik je staro rudarsko
naselje v Zasavju, ki se je v
mesto razvilo z razvojem
premogovništva in industrije. Izkopanine, ki so jih našli ob Savi, pričajo, da je bilo
področje naseljeno že v času
Rimljanov, ki so ustvarili živahen promet po reki Savi.
Rjavi premog so začeli kopati
v 19. stoletju, promet z njim
se je še posebej povečal z železno cesto. Rudniku se je
pridružila še kemična tovarna in steklarna. Z industrijo
so po bregeh zrasle delavske
hiše, po drugi svetovni vojni
pa delavski bloki in enodružinske hiše. Sredi naselja je
od daleč viden zanimiv gotski zvonik cerkve sv. Miklavža. Danes je Hrastnik sedež
zdravstvenih, kulturnih in
vzgojno-izobraževalnih ustanov. Mednje sodi tudi vrtec,
ki ga vodi univerzitetna diplomirana pedagoginja SLAVI PAVLIČ.
Lahko predstavite bralcem Vzgojiteljice vrtec, ki ga vodite? Koliko
ima enot, oddelkov, otrok?
Vrtec Hrastnik je najmanjši vrtec
v Zasavju, a hkrati tudi najstarejši,
saj segajo njegovi začetki v leto 1907.
Deluje na treh lokacijah občine. V
treh enotah je vključenih okrog 260
otrok, ki so razporejeni v 13 oddelkov, od tega so 3 oddelki otrok prvega starostnega obdobja. V vrtcu je
zaposlenih 35 delavcev, od tega 26
vzgojiteljic oz. pomočnic vzgojiteljic.
V našem vrtcu dajemo velik poudarek strokovnemu usposabljanju in
izmenjavi izkušenj med zaposlenimi in zaposlenimi v drugih vrtcih na
različnih igralnih dejavnosti, ki jih
vodijo strokovne delavke, jaz pa izvedem kratko predstavitev dejavnosti našega vrtca za drugega starša.
V določenem roku morajo zainteresirani starši vpisati otroka na upravi vrtca. Otroke na informativni vpis
povabimo pisno, tako da zajamemo
vse predšolske otroke od 11. meseca starosti naprej. Pri pisnem vabilu
sodeluje tudi ustanoviteljica, Občina
Hrastnik. Če nam ni uspelo zapolniti
razpisanih mest, smo vpis objavili še
v lokalnih medijih.
Slavi Pavlič
ravni regije in države. Vedno dejavno
sodelujemo z vsemi institucijami v
okolju. Posledica dobrega sodelovanja je bilo darilo v decembru 2009,
ko nam je g. Damjan Knez, lastnik
avtomehanične delavnice »Avtomehanika SOS«, podaril v brezplačno
uporabo nov avto za prevoz hrane.
Tudi s starši imamo dobre izkušnje.
Velika večina se jih aktivno udeležuje aktivnosti, ki jih pripravimo skupaj z otroki.
Skoraj povsod povpraševanje po
prostih mestih presega razpoložljive možnosti. Kako je pri vas?
Z uvedbo 9-letne osnovne šole v
občini, v letu 2003, so prvotne simulacije kazale, da v vrtcu ne bo več
kot 7 do 8 oddelkov. Kljub pesimističnim napovedim smo že pri vpisu za
šolsko leto 2003/04 uspeli oblikovati
10 oddelkov. Tako smo do leta 2006
imeli največ 11 oddelkov, po tem letu pa trinajst oddelkov.
Pred nekaj leti sem vzgojiteljskemu zboru predlagala, da izvedemo
vpis otrok za novo šolsko leto v obliki »informativnega dne«, podobno
kot to počnejo srednje in višje šole. Zamisel se je »prijela« in jo tako
uspešno izvajamo že nekaj let. Informativni vpis poteka tako, da se eden
od staršev skupaj z otrokom udeleži
vzgojiteljica 4
Kako kaže za september 2010?
V naslednjem šolskem letu naj bi
imeli 14 oddelkov, vendar je to odvisno od soglasja ustanovitelja in pridobitve prostorov, ki jih vrtec še nima.
Na čakalni listi smo v preteklem letu imeli 5–7 otrok. V vseh oddelkih
uporabljamo fleksibilni normativ, torej dodatna 2 otroka na oddelek. Žal
smo prostorsko izjemno omejeni, saj
ne zagotavljamo na vseh enotah 3 m2
notranje igralne površine. Zadnji dve
leti se predvsem povečuje število vpisanih enoletnikov, kar je posledica
večjega števila rojstev v občini. V kolikor nam ne bo uspelo najti prostora
za štirinajsti oddelek, bomo morali
prvič uporabiti že leta 2008 sprejete
Kriterije za sprejem v vrtec.
V ospredje strokovnega zanimanja
so zadnje čase pričakovanja in zahteve po kakovostnem kurikulu,
ki bo omogočal razvoj in učenje
otrok. Kako se pri vas otroci vzgajajo in učijo?
Najpomembnejša naloga zame
je, da vrtec omogoči prav vsakemu
otroku enake pogoje za razvoj. Otroci se morajo v vrtcu prijetno počutiti, aktivnosti morajo biti domišljene
in primerne sposobnostim vsakega
otroka. Najpomembnejši cilj, ki mu
sledimo v našem vrtcu, je ustvariti in
ohraniti ustvarjalno, spodbudno in
varno okolje za vse naše varovance.
Otrokom tako ustvarjamo raznolike
možnosti za pridobivanje in utrjeva-
Vrtec se predstavi
nje znanj ter spretnosti, s katerimi
prispevamo k njihovemu telesnemu
in duševnemu razvoju. Sem sodi tudi povabilo raznim posameznikom,
da otrokom predstavijo svoje aktivnosti (čebelarji, plesalci, fotografi
…), obiskujemo različne krajevne
znamenitosti, ljudi, ki imajo zanimiva znanja in konjičke … Pri vzgojiteljih razvijamo subtilno zaznavanje sprememb v naravi in okolici,
zato pa je potrebno veliko znanja,
razmišljanja in kritičnega presojanja
lastnega dela. Vsi zaposleni se moramo za tako delo nenehno izobraževati, vsi si moramo pridobivati in
izboljševati široko razgledanost in
ne le ozka strokovna znanja, sicer
je govorjenje o kakovostnem kurikulu brezpredmetno.
Kaj je v ospredju vaših ravnateljskih prizadevanj za kakovostni
kurikul vrtca?
Večkrat pridem v posamezni oddelek, kjer opazujem komunikacijo
strokovnih delavk z otroki in njuno
medsebojno komunikacijo, opazujem urejenost igralnice, dostopnost
ustreznih igrač, razporeditev kotičkov … Z vsako strokovno delavko
se najmanj enkrat letno tudi pogovorim o njenem delu, ji po potrebi
nudim nasvete in pomoč ter pojasnim svoje videnje določene situacije. Trudim pa se, da sem vsaki dosegljiva, kadar koli me potrebuje.
Po vsaki hospitaciji se s strokovnimi delavkami pogovorim in jim dam
možnost, da izrazijo tudi svoje mnenje. Poudarjam, da se mora vsak zaposleni v vrtcu zavedati, da s svojim
delom, ravnanjem in govorom vsak
trenutek predstavlja svoj vrtec ne
le pred starši, ampak pred celotno
lokalno javnostjo.
Večkrat poudarjam, da je za kakovostni razvoj vsakega vrtca pomembno konstruktivno in tolerantno sodelovanje s starši, ustanoviteljem in
širšo zainteresirano javnostjo, saj
razvoj oz. spremembe zahtevajo tudi
razumevanje in podporo okolice ter
včasih tudi dodatna sredstva. Tudi
temu sodelovanju posvečam precej
svojega časa. Trudim se, da so starši
in vsa zainteresirana javnost obveščeni o dogajanju v vrtcu.
Lahko opišete svoje prednosti?
Smo majhen vrtec, v majhnem
kraju, kjer se skoraj vsi med seboj
vsaj na videz poznamo. Majhnost je
v našem primeru prednost v smislu,
da se zaradi tega bolj sproščeno obračamo drug na drugega za pomoč.
Kaj konkretno organizirate za
starše?
Za starše organiziramo vsaj eno
delavnico letno. Na te delavnice povabimo različne strokovnjake, ki se
v Sloveniji ukvarjajo s predšolsko populacijo. Preko naše spletne strani
podajamo krajše informacije o delu oddelkov. Redno objavljamo krajše zapise naših dejavnosti na spletni
strani občine in v vseh revijah, ki pokrivajo predšolsko področje (Otrok
in družina, Vzgojiteljica, Ringaraja
…). Svojo dejavnost predstavljamo
tudi preko RA Kum – Trbovlje. Te
predstavitve ne potekajo le na način,
da kot ravnateljica poročam o opravljenih ali planiranih aktivnostih, ampak pride novinarka tudi v oddelek
in povpraša otroke o različnih temah,
vezanih na določeno časovno obdobje ali na dogajanje v širšem okolju.
Posnetke pogovorov nato objavi na
radiu.
Starše pa o dogajanju obveščamo
tudi preko kotičkov za starše, kjer jih
s posnetki različnih izvedenih aktivnosti seznanjamo o dejavnostih, ki
smo jih izvedli. Ti posnetki so hkrati
nekakšna vizualna refleksija in evalvacija dogajanj na ravni oddelka in
tudi vrtca.
Starše tudi najmanj trikrat letno
povabimo, da prisostvujejo izvedbi
različnih dejavnosti oz. neposredno
sodelujejo v dejavnostih. Strokovne
delavke pa se samostojno odločajo,
v katere nacionalne projekte se bodo
vključile. Aktivno sodelujejo v projektih: »Pasavček«, »Zdravje v vrtcu«, »Varno na soncu« in drugih.
Za kaj si trenutno prizadevate?
Trenutno so naši napori usmerjeni v posodobitev igrišč in opreme v
igralnicah. Priznati moramo, da nam
je ustanovitelj vsa leta tenkočutno
prisluhnil in tudi nudil finančno pomoč, seveda ne v takem obsegu, kot
si želimo. Zato smo veseli različnih
vzgojiteljica 5
privatnikov, ki nam donirajo določene storitve; material ali samo delo. Želimo si, da bi letos dokončali
vgradnjo varnih podlog pod igrala
dveh enot in s tem zagotovili varno
igro vseh otrok.
Omenili ste že naklonjenost lokalne skupnosti do vašega vrtca.
Kako ste jo dosegli?
Verjamem v odkrit in pošten dialog, ki ga pri svojem komuniciranju
tudi uporabljam, ne iščem bližnjic
in rešitev, ki so le navidezne, kratkotrajne rešitve, sprejemam drugačnost
mnenj in stališč.
Obenem pričakujem, da se me posluša in sliši ter skupaj v konstruktivnem dialogu poiščemo rešitev, ki
naj koristijo otrokom in zaposlenim
v vrtcu, vendar ne v škodo otrok. Sodelovanje z občino je zame zelo pomembno. Pri tem ne mislim le na
svetnike in župana, ampak tudi na
strokovno službo, ki na občini pokriva naše področje. Vsa leta nam je lokalna skupnost naklonjena in nam v
okviru finančnih in zakonskih možnosti nudi pomoč. Vrata župana in
strokovnih delavcev na občini so
nam vedno odprta, tako da se lahko
z njimi pogovarjamo o vseh problemih in skupaj poiščemo sprejemljive rešitve.
Ravnateljica je tudi poslovni vodja vrtca. V večini javnih vrtcev je
procent sredstev za stroške dela
in ostalih stroškov poslovanja v
razmerju 82:18. Kako je s tem razmerjem pri vas? Kakšen je bil poslovni izid?
Poslovno leto smo zaključili pozitivno. V ceni programa je dobrih 75
% namenjenih pokrivanju stroškov
dela. Glavnina naših staršev je z odločbo o plačilu razvrščena do tretjega plačilnega razreda, razliko plača
naš ustanovitelj oz. občina stalnega
bivališča staršev.
Kakšen je vaš pogled na vzgojiteljski poklic in njegov razvoj skozi
čas?
Pred skoraj 34 leti sem se zaposlila v vrtcu. Spomnim se, kako smo
pisale dnevne priprave v velike, predpisane zvezke, kako smo ročno pisa-
Uredničin
Vrtec
se predstavi
kotiček
le trimesečne načrte, kako smo dobesedno sledile Vzgojnemu programu
(1980), kjer je bilo v ospredju izvajanje določenih dejavnosti za povprečne otroke. O otroku kot individuumu se skoraj ni govorilo, dejavnosti
so večinoma potekale v skupni obliki
in zaporedno.
Šele počasi pa je prišel v ospredje
otrok kot individualno bitje. Vzgoja
in izobraževanje danes izhajata iz
zmožnosti posameznika, tako skoraj
ni več prostora za skupno delo, otrokom se daje čas, da določene stvari
spoznavajo, utrjujejo v okviru lastnih
zmožnosti. Tudi posamezni vzgojitelj ima več možnosti, da prisluhne
otroku.
Mislim, da smo dosegli velik napredek: ne le pri vzgojno-izobraževalnem delu, ampak tudi na osebnostni rasti delavcev. Zavzemam se
za visoko izobrazbo strokovnih delavcev, saj menim, da bi predšolski
otroci morali imeti najkvalitetnejše
vzgojitelje, verjamem v permanentno izobraževanje.
Pravi vzgojitelj je oseba, ki ima
široko splošno in strokovno znanje,
poleg tega pa tudi pozitiven pogled
na svet in na ljudi ter zadostno mero
potrpežljivosti, osebne zrelosti in visoke etično-moralne norme.
Z vrtcem je tesno povezana tudi
vaša osebna poklicna pot. Kako bi
jo na kratko opisali?
Začela sem kot vzgojiteljica v t. i.
»mali šoli«. Po nekaj letih dela sem
se želela dodatno izobraževati, saj
sem menila, da mi je 5-letna vzgojiteljska šola dala sicer širok spekter
praktičnih znanj, a teoretične širine
in znanj o otrocih s posebnimi potrebami, s katerimi sem se pri delu
srečevala, bistveno premalo oz. skoraj nič. Odločila sem se za študij ob
delu, a se nisem mogla odločiti, ali
naj študiram psihologijo ali specialno pedagogiko.
V vrtcu smo leta 1981 odprli oddelek otrok s posebnimi potrebami
in takratna ravnateljica me je prepričala, da sem za delo v njem »ta
prava«.
Vpisala sem se na Pedagoško
akademijo v Ljubljano in dokončala takratni višješolski študij specialne pedagogike. Z otroki s posebnimi
potrebami sem delala dobrih 15 let,
ko me ravnateljica hrastniške šole s
prilagojenim programom nagovorila, da se zaposlim pri njih, saj je šoli
primanjkovalo izobraženih specialnih pedagogov.
Novo delo sem sprejela kot izziv.
V kolektivu sem se dobro počutila,
tudi z učenci sem vzpostavila dobre odnose, a nekje v meni je ostal
občutek za »pestovanje in cartanje«
malih otrok, saj vzgajanja in izobraževanja mi v šoli ni manjkalo. Na
šoli sem delala le dobro leto, ko me
je sodelavka enote vrtca, v kateri
sem delala pred zamenjavo službe,
nagovorila, da se prijavim na razpis
za ravnateljico vrtca.
Je bila vrnitev v vrtec težja?
Nekaj časa sem razmišljala, ali bi
se novega izziva lotila ali naj ostanem pri delu, ki ga dobro poznam
in dokaj dobro obvladam. Odločila
sem se, da poskusim. Ravnateljica
vrtca sem tako že skoraj 13 let. Vmes
sem se vpisala na študij pedagogike
in ga tudi uspešno končala, tako da
sem pridobila univerzitetno izobrazbo. Začetna ravnateljska pot je bila
izjemno zahtevna in težka. Delo, ki
ga opravljam, se tako zelo loči od dela, ki sem ga prej opravljala več kot
20 let, da sem vse proste dni študirala zakonodajo in se kar sproti učila komunicirati z ustanoviteljem in
zainteresirano javnostjo. Ravnatelj
mora biti izjemno prilagodljiv in toleranten, sposoben hitro reagirati in
najti primerne, a zakonsko ustrezne
rešitve problema. Obenem mora paziti na strokoven ter tudi na človeški
nivo komuniciranja.
Danes mi je že nekoliko lažje, a
ravnateljsko delo je zame še vedno
dokaj zahtevno in niti malo rutinsko, saj se nenehno izobražujem,
pa imam še vedno kdaj občutek, da
znam še premalo ali da mi zmanjkuje ur v dnevu.
Zahvaljujemo se vam za iskrene
odgovore in vam še naprej želimo
uspešno vodenje vrtca.
Urednica
MUCA - Andraž Železnik (4,8 leta), mentorica Zdenka Matjaž
vzgojiteljica 6
O tem in onem iz naših vrtcev
Igraje v akciji »Očistimo Slovenijo v
enem dnevu«
V petek, 16. aprila 2010, smo se
strokovne delavke iz Vrtca Mojca,
otroci, njihovi starši ter stari starši
pridružili akciji »Očistimo Slovenijo
v enem dnevu«. Ker sodelujemo v evropskem projektu »Ekošola kot način
življenja«, je naša skrb za okolje razumljiva. V akcijo so bile vključene
vse skupine vrtca. Očistili smo večino površin, kjer se otroci največ igrajo. To so okolica Koseškega bajerja
in Ilirije, gozdiček ob Podutiški cesti
... Vsaka skupina je bila zadolžena za
določeno območje. S kolegico Katjo
sva poleg čistilne akcije organizirali
igro »Iščemo škratov skriti zaklad«.
Pot do njega je peljala od Koseškega bajerja, po gozdu proti jasi. Na začetku poti nas je pričakalo škratovo
pismo z navodili. Po gozdu smo iskali pisane metulje, na katerih so bile
različne naloge.
1. metulj – Zapoj »ekohimno«. Povej, kdo je ekofrajer?
2. metulj – Naredi deset počepov in
steci do največje smreke v gozdu.
3. metulj – Odgovori na vprašanji:
Koga je Rdeča kapica srečala v
gozdu? Kaj sta se z volkom pogovarjala? Zapojte pesem o Rdeči
kapici.
4. metulj – Uganka o medvedu:
uprizori gibanje medveda ter išči
njegove stopinje na poti.
5. metulj – Pod katerim drevesom
stojiš? Kaj raste na njem? Kaj raste pod drevesom? Naštej imena
štirih dreves.
6. metulj – Uganka o mamici. Poglej jo v oči in ji povej pesmico
»Rože za mamo«.
7. metulj – Objemi drevo, prisluhni
tišini, kaj slišiš?
8. metulj – Primite se za roke, naredite krog, v sredino povabite
očija, ki poskakuje kot zajček, in
zapojte pesem Didel Dajček.
9. metulj – Škratkom počistimo Čarobno jaso.
Po končanem delu nas je 10. metulj s puščico usmeril do skritega zaklada, ki smo ga našli v košari pod
borovimi vejami. Na koncu smo naredili še skupinski posnetek in se dobre volje vrnili domov. Vedeli smo,
da smo naredili nekaj dobrega zase
in za naravo.
Leonora Bajc, vzg.
Vrtec Mojca Ljubljana
Blatno doživetje
Navadno beremo o tem, kako si
vzgojiteljica postavi cilj, kaj bo delala
z otroki, kaj želi doseči, kako ji je to
uspelo in kaj vse so se otroci naučili.
Tudi sama sem si za četrtkovo dopoldne postavila cilj, da odidemo z otroki v gozd, kjer bomo nabrali naravni material, ki ga bomo uporabili za
delavnico z očeti. Želeli smo nabrati
veje za pomladni okras ter mah, ki bo
prispeval k zeleni podlagi. Naš obisk
gozda smo želeli zaključiti s krožnim
pohodom nazaj do vrtca. Pripravili smo si tudi nahrbtnik, v katerem
je bilo vse pripravljeno za okrepčilo
v naravi. Vreme je bilo lepo in s triletniki smo odšli takoj po zajtrku v
pomladno jutro. Kmalu smo prišli v
gozd, kjer nas je presenetila izredno
blatna gozdna pot.
Poskušali smo se na različne načine izogniti blatu. Bolj smo poskušali,
bolj smo bili neuspešni, blato je bilo
vsepovsod. Otroci pa … cmok, čmok
in žmok s škornji po blatu.
Izrazi na otroških obrazih so povedali marsikaj. Na prvi pogled je bilo
opaziti, da so otroci izredno uživali.
vzgojiteljica 7
V vrtec smo se vrnili blatni in umazani, toda nepoškodovani, brez vej in
mahu ter praznim nahrbtnikom.
Zamišljeni cilj ni bil uresničen.
Toda uresničili smo druge cilje, ki jih
redko kdaj načrtujemo. Kljub umazanim oblačilom so našo dejavnost
z razumevanjem in odobravanjem
sprejeli tudi starši.
Maja Toplak Primc, vzg.
OŠ Šmartno pri Litiji, vrtec Ciciban
O tem in onem iz naših vrtcev
Galerija v vrtcu
V oddelku 5- do 6-letnih otrok
sva se odločili za projekt »Galerija v vrtcu«. Dogodke, ki se odvijajo v ožjem in širšem družbenem
in kulturnem okolju, spremljamo
preko likovnih izražanj otrok skozi celo šolsko leto. Izdelke otrok
postavimo na ogled v naši galeriji na hodniku pred igralnico. Galerijo likovnih izdelkov sproti dopolnjujeva in skrbiva, da bo vsak
otrok kot avtor našel prostor v galeriji. S tem vzbujava otrokom občutek pripadnosti skupini in utrjujeva njihov individualni pomen.
Razstavljene risbe dajejo otrokom
možnost podoživljanja in obujanja spominov na določene dogodke, s tem pa otrok dojema trajanje
časa. Prav tako pa krepiva povezanost vrtca in otrokove družine,
saj starši hkrati dobivajo vpogled v
dogajanje v vrtcu in se z otrokom
Galerija v vrtcu Velenje
ob ogledu izdelkov pogovorijo o
doživetjih in o vsebini risb.
Lidija Lončarič, vzg.
Vrtec Najdihojca, Velenje
100-letnica šolstva na Lipoglavu
Načrtovana dejavnost – praznovanje 100. obletnice šolstva na Lipoglavu – je potekala skozi celotno šolsko
leto in bila dokončno zaključena v
mesecu aprilu 2010.
Že med letnimi počitnicami smo
pričeli z zbiranjem materiala, ki je
kakor koli povezan z zgodovino šolstva na območju Lipoglava. V oktobru smo v šolski avli postavili stalno
razstavo starih predmetov, ki so se
nekoč uporabljali v šoli pri pouku.
Med tem časom je nastajal Zbornik, ki zajema kratek zgodovinski
opis in razvoj kraja, zgodovinski
razvoj šolstva na tem območju do
današnjih dni in različne poglede
posameznikov v različnih šolskih
obdobjih in njihova podoživljanja
šolskih reform, ki so se izvajale v
teh stotih letih.
Vse te dejavnosti smo predstavili na zaključni slovesnosti, ki je bila 8. aprila 2010 v prostorih PŠ Lipoglav. Bogat kulturni program, ki je
predstavil šolstvo v treh večjih zgo-
Spomin iz Lipoglava
dovinskih obdobjih, je spremljala
zgodovinska razstava starih šolskih
predmetov in bogata likovna razstava današnjih učencev.
Prireditev smo uspešno izpeljali
v veliko zadovoljstvo vseh, ki so v
projektu sodelovali. Seveda so bili
vzgojiteljica 8
veseli in ponosni vsi, ki so se odzvali
vabilu na predstavitev in kulturno
prireditev.
Marinka Žitnik, vodja projekta
O tem in onem iz naših vrtcev
Ustvarili smo pravljico in izdelali knjigo
Po razigranih domišljijskih igrah
z lutkami, po vsakodnevnem poseganju po slikanicah in obilnem branju, je med otroki spontano nastala
zamisel o naši pravljični knjigi. Nekaj
otrok je vneto prevzelo ta projekt in
tako spodbudilo še ostale k sodelovanju. Svoje like so otroci sami izbirali
in oblikovali. Skupno smo jih poimenovali in kot sestavljenko nizali zgodbo. Vsak otrok je likovno ustvaril podobo iz zgodbe in čutiti je bilo, da je
to njihov izliv doživetega občutenja.
Pravljica je dobila smiselno povezavo.
Nato smo izbirali naslov pravljice in
ob naslovu »Čarobna pravljica« začutili, da je samo to pravi naslov.
Med ustvarjanjem smo se veliko
pogovarjali, dopolnjevali, smejali
in tako izražali čarobnost prijateljstva. Pravljica namreč govori prav o
pomenu prijateljstva: o prijaznosti,
pomoči med seboj in skupnih močeh. Palček Domi, ribica Zlatka, robot Robi in zajček Bini si pomagajo
med seboj in skupaj zmorejo marsikaj. Knjiga s tekstom in ilustracijami je nastajala postopno, skoraj dva
tedna. Staršem smo jo predstavili
ob zaključku šolskega leta. Bila je
kot zaključna misel o naših zgrajenih odnosih v skupini.
Sledilo je novo presenečenje, za
katerega so poskrbeli starši dečka
iz skupine. Poskrbeli so, da je postala naša knjiga prava knjiga, taka
s tršimi platnicami in trdo vezavo.
Priložili so še zanimivo kazalo. In
to v stotih izvodih! Kakšno je bilo
navdušenje otrok, avtorjev knjige,
ki medtem obiskujejo že starejši,
sosednji oddelek!
V mesecu kulture so se zbrali
otroci starejših skupin in predstavila sem našo »pridobitev«. Čeprav je
od stvaritve pravljice minilo že skoraj leto dni, so se avtorji dela spomnili celotne zgodbe. Vsakemu otroku
ustvarjalcu smo podelili izvod knjige.
V njihovih očeh je bilo zaznati veselje in navdušenje.
Z ravnateljico in starši pa smo se
dogovorili, da ostale knjige ponudimo še drugim otrokom. Tako so
otroci avtorji izdelali plakate, kjer so
predstavili svojo stvaritev, ki jo ponujajo za simbolično ceno. Sredstva
bodo namenjena za sklad, ki v našem
vrtcu deluje že več let.
Veselka Bačič, vzgojiteljica
Vrtec Semedela
Seznanjali smo se z glasbili
S pomočnico vzgojiteljice sva
otroke z glasbeno pravljico Palček
Piskalček Janeza Bitenca popeljali v
čudoviti svet glasbil. To je bil gozdni palček – muzikant, ki je obiskoval
otroke v igralnici v krajših presledkih s prijetnimi presenečenji. S seboj
je vozil voziček z različnimi instrumenti, igral je na gosli in rad je pel.
Otroke je vedno presenetil. Na prvi
pomladni dan nas je razveselil s koščkom pomladi kar v igralnici, zapel
je in zaigral. Otroci so mu z veseljem
pomagali. Tudi otroci so palčku pripravili presenečenje. Od doma so prinašali slike instrumentov, jih lepili in
nastal je lep plakat.
Palček jih je povabil na glasbeni
koncert Glasbene šole Ormož. Otroci so se koncerta udeležili in se v vrtec vrnili z lepimi občutki, z željami
po igranju. Veliko so se pogovarjali o
svojih doživetjih, o glasbilih, ki so jih
videli in slišali. Ker imajo vsi otroci
doma instrumente, smo se dogovorili, da jih prinesejo v vrtec in nam
jih predstavijo. To je bilo pravo veselje. Otroci so prinašali instrumente; nekateri enega, nekateri pa več.
Vse smo si dodobra ogledali, poslušali, jih poimenovali in se dogovorili, da bomo tudi mi pripravili koncert mamicam za materinski dan.
Na koncertu so otroci peli, plesali,
vzgojiteljica 9
rajali in na koncu je vsak otrok vzel
v roke svoj instrument. Skupaj smo
zaigrali in zapeli. Igrale so harmonike (klavirske, diatonične, ustne),
kitare, gosli, piščali, bobni, zvončki,
palčke, tamburini.
Ob tem so otroci zelo uživali, še
bolj pa so uživale mamice, ki so nam
navdušene ploskale in bile ponosne
na svoje “muzikante”. Tako smo otroke preko številnih dejavnosti popeljali v čudoviti svet glasbil in jim razvijali veselje do glasbenih dejavnosti.
Sonja Štiberc, vzg.
Vrtec Ormož
O tem in onem iz naših vrtcev
Skrinjica pravljic
Otrok je v govornem razvoju odvisen od govornih vzorcev, ki se jih
nauči s posnemanjem. S pravljico tako na poseben način obogatimo celosten otrokov razvoj. Ob njej otrok
čustveno, intelektualno, socialno in
moralno dozoreva. Otrok ob pravljici
uživa, se uči in občuti, da je tudi sam
del nje. Pravljice oblikujejo posebno obliko mišljenja – ustvarjalnost.
Otrok želi pripovedovani pravljici
zmeraj kaj dodati in kmalu začuti
željo, da bi tudi sam pripovedoval.
V oddelku otrok, starih od 5 do 6
let, vsak dan po kosilu pripovedujem
zgodbe iz skrinjice. Pogosto si jih izmislim in vsebino prepletem s kakšnim
prijetnim dogodkom dneva, moralnimi
in socialnimi vrednotami (prijateljstvo,
ljubezen, resnica, razumevanje, strpnost, spoštovanje drugačnosti, dobrohotnost v odnosu do ljudi, lepo vedenje, prijaznost …) in z vključevanjem
otrok v pravljico. Preberem pa tudi
kakšno pravljico iz knjige ali otroške
revije, kjer pogosto naredimo lasten
zaključek skupaj z otroki. Zelo so jim
zanimive pravljice z lutko, pripovedovanje ob ilustracijah ali o čisto preprostem predmetu, kot je kamenček, ki se
je kot predmet s čarobno močjo znašel
v pravljici. Skrinjica pravljic je preprosta lesena skrinjica, ki jo vsak dan odprem in ji prisluhnem. Z njo se lahko
pogovarjam, kar buri otroško domišljijo in radovednost, hkrati pa otroke
močno motivira. Skrinjica se posredno
preko mene pogovarja z otroki. Ona je
tista, ki napove pravljico, jaz pa jo pripovedujem. Pravljice si predvsem izmislim, saj tako lahko vključim kakšen
otroški pomislek (npr. Ali je škratek
Tilko sam živel v gozdu?) vključim v
pravljico, kar otroke še posebej pritegne. V ustvarjalnem pripovedovanju so
odprte vse poti. Škratek Tilko lahko
ima tako veliko dobrih prijateljev škratov, dobrohotnih živali, ali pa jih šele
išče za družbo, prijateljstvo, igro ali pomoč … Kmalu se lahko otrok znajde v
situacijah, kjer spoznava smisel moralnih vrednot, to pa sprejema na zanj
prijeten, celo magičen način.
Tako je nekega dne prinesla deklica s seboj v vrtec svojo skrinjico prav-
ljic, ki jo je izdelala iz škatle za jajca
ter jo pobarvala in okrasila. Skrinjico
je odprla in se začela z njo pogovarjati. Nato je iz nje vzela majhno figurico, povedala naslov zgodbe in začela pripovedovati pravljico, kjer je bila
glavni junak ravno figurica iz skrinjice. Pravljica je bila prežeta z otroško
domišljijo in dogodki so se kar vrstili.
Deklica je celo uporabila različne geste, kretnje, medmete in veliko onomatopoejskih izrazov. Uporabljala je
tudi spremembo tona glasu, kadar je v
pravljici nastopil kak dialog. V domišljiji se je poskušala enačiti s pravljičnimi junaki. Bolj je bila deklica izvirna,
več je imela samozavesti. Otroke je s
svojim načinom ustvarjalnega pripovedovanja povsem navdušila. Ta pozitivna čustva pa dajejo otroku moč, da
razvije svoje lastno mišljenje in nove
odnose med svojimi izkušnjami. Besedno izražanje tako postaja vedno
bogatejše. Ob vsem tem se nauči doživljati značilen vrednostni odnos do
stvari, okolja, sebe in dogodkov, spozna, kaj je prijetnost in kaj neprijetnost, pravičnost in nepravičnost.
Ob zaključku pravljice se je deklica
sklonila k skrinjici in ji ponovno prisluhnila. Skrinjica ji je zastavila vprašanja, ki jih je posredovala otrokom.
Otroci so na zastavljena vprašanja odgovarjali in hkrati obnovili vsebino.
Nato skrinjica podari figurico (junaka pravljice) skupini za spomin in deklica jo postavi na poličko, kjer so že
ostale na razstavi spominkov iz skrinje
pravljic. Ob figuricah se otroci pogosto
ustavijo in se igrajo z njimi. Prijetno
je poslušati dialoge, ki se prepletajo s
spomini na pravljico, hkrati pa nizajo
nove dogodke, polne domišljije.
Dejavnost »skrinjica pravljic« pri
nas poteka vsak dan. Otroci so izdelali skrinjice iz različnih škatel, ki so
jih poslikali in okrasili po svoje. Vanje pa so dali svoje nadvse dragocene
pravljične junake – preproste majhne
figurice, kartice, okraske, obeske, tudi kak kamenček ali drevesni listek
… Vse, kar lahko nastopi v pravljici.
Vsak dan po kosilu organizirano pripovedujejo pravljice vsem otrokom,
sicer pa tudi v dopoldanskem času,
kadar se umaknejo v knjižni kotiček,
kjer so na poličkah vse skrinjice razstavljene. Otroci si tako v dvojicah ali
trojicah in več pripovedujejo pravljice ali se o njih le pogovarjajo. Večkrat se razvije tudi igra vlog s figuricami iz skrinjic. Vse to pa se dogaja v
knjižnem kotičku, kjer je na razpolago tudi veliko otroške literature, med
katero lahko prosto izbirajo.
Martina Štampar, vzg.
Vrtec Otona Župančiča, Maribor
V MOZIRSKEM GAJU – Luka Jeršič (6 let),
mentorica Nada Koprivc, Vrtec Tončke Čečeve, Celje, enota Hudinja
vzgojiteljica 10
Za dobro prakso
Posamezni elementi projekta »Varno s
soncem« v oddelkih prvega starostnega
obdobja
Povzetek
Tudi v letošnjem letu smo
se odločili sodelovati v projektu »Varno s soncem«, saj
menimo, da je problematika
zelo pereča in je ozaveščanje
otrok in staršev potrebno. V
članku predstavljam dejavnosti in dosedanje izkušnje.
Ključne besede: nevarni
vplivi sonca, projekt »Varno
s soncem«, oddelki prvega
starostnega obdobja in zaščita pred soncem, usmerjene dejavnosti, dnevni red
Po besedah Simone Uršič, zdravnice z Zavoda za zdravstveno varstvo Celje, je za izvajanje projekta
med vrtci vse več zanimanja. Letošnje leto so projekt razširili tudi
na osnovne šole. »Projekt je nastal
kot prizadevanje za izboljšanje stanja v Sloveniji zaradi zaskrbljujočih
epidemioloških podatkov o naraščanju števila rakavih obolenj kože
in hkrati kot odgovor na dejstvo,
da je pojavnost kožnega raka močno povezana tako z izpostavljanjem
ultravijoličnemu sevanju kot s pogostostjo sončnih opeklin,« je poudarila Uršičeva (http:/www.siol.net/
slovenija/zdravje/2008). Projekt poteka pod skupnim sloganom »Smuk
pod klobuk«.
Izvajanje projekta »Varno s
soncem« v enoti Center
Starše smo seznanili z izvajanjem
projekta in jih sproti preko oglasnih
desk obveščamo o aktualnostih. Ker
je naša enota, enota Center, v mestnem okolju, se srečujemo še s toliko
večjimi težavami. Pri samem vrtcu
imamo le manjše igrišče za otroke
prvega starostnega obdobja, otroci
drugega starostnega obdobja pa uporabljajo ograjeno igrišče na bližnjem
javnem igrišču, ki je urejeno na Savinskem nabrežju. Do igrišča je le nekaj minut hoje.
Odkar smo se soočili s problematiko nevarnega vpliva sončnih
žarkov, intenzivneje iščemo različne možnosti, kako naj otroci preživijo čim več časa na prostem, da ne
bi bili izpostavljeni škodljivim vplivom sončnih žarkov med deseto in
šestnajsto uro, ko so ti najnevarnejši. Najprej smo se odločili za spremembo dnevnega reda, ki omogoča
otrokom bivanje na prostem v času, ko vpliv sončnih žarkov ni nevaren. Tako odidejo otroci na prosto takoj po zajtrku in se vračajo do
desete ure, če je sončno, sicer pa se
vsakodnevno prilagajamo razmeram. Imamo srečo, da je igrišče v
parku veliko in je v njem dovolj naravne sence. V delu igrišča je precej
dreves s košatimi krošnjami, ki nam
nudijo naravno zaščito. Je pa seveda
problem, ker v tem delu ni igral in
smo primorani vsak dan s sabo prenašati vzgojna sredstva. Strokovne
delavke so pozorne, da peljejo otroke v park po poti, kjer je v tistem
času več sence. V primeru, da se na
igrišču v parku zadržimo daljši čas,
moramo poskrbeti tudi za napitek,
saj na igrišču ni vode. Starše seznanimo s spremembo dnevnega reda,
da vedo, kje nas najdejo, kadar pripeljejo otroka v vrtec, ko smo že na
prostem. Prav tako jih sproti opozarjamo, če kdo od otrok nima pokrivala, da za to poskrbijo.
Strokovne delavke vseh starostnih
skupin se med seboj čim več dogovarjamo in delo organiziramo tako,
da je igrišče pri vrtcu ves čas, ko je
to primerno, izkoriščeno in ga občasno uporabijo tudi otroci drugega
starostnega obdobja in kombinirani
oddelki. Igrišče pri vrtcu nima veliko naravne sence, zato smo poskrbeli
za umetno. V različnih delih igrišča
vzgojiteljica 11
nam je hišnik napel ponjave, ki nam
nudijo senco. S tem smo pridobili kar
nekaj metrov uporabne igralne površine tudi v sončnih dneh.
Na igrišču imamo vodo, tako da
lahko v vročih dneh občasno ohlajamo asfaltirani del igrišča in tako pripomoremo k osvežitvi. Otroci se lahko z vodo tudi igrajo.
Nekaj dejavnosti, ki jih
izvajajo oddelki drugega
starostnega obdobja, ki so
vključeni v projekt:
• seznanjanje s problematiko
koristnega in škodljivega vpliva sončnih žarkov v konkretni
situaciji in preko drugi virov
(zloženke, internet, članki, simbolika …);
• spoznavanje pravila sence (opazovanje, merjenje, označevanje,
primerjanje lastne sence, sence
prijatelja, različnih predmetov);
• ugotavljanje odvisnosti dolžine
in lege sence od položaja sonca;
• izdelovanje sončne ure;
• izdelovanje miselnih vzorcev,
kaj je zdravo in varno obnašanje
na soncu: uporaba klobuka ali
legionarske kape, zatekanje v
senco, pitje vode, UBA in UBV
zaščita s kremo s faktorjem 30;
• igra z namensko didaktično
igračo, ki jo ponuja Aja-lina (Velenje), in drugimi didaktičnimi
igrami, ki lahko podpirajo vzgojno-izobraževalno temo: vstavljanke, razrezanke, sestavljanke,
iskanje parov …;
• igra z didaktičnimi igračami, ki
jih izdelamo sami: »Spomin«
(simboli z ustrezno vsebino),
»Kaj je prav?« (sonce: klobuk na
glavi, igra v senci …);
• izdelovanje pokrival za enkratno
uporabo po posebnem kroju;
• razpredelnica za upoštevanje
varnega ravnanja na soncu
(imam pokrivalo; igram se v senci in podobno);
Za dobro prakso
• vremenski koledar (če je sonce,
potrebujemo pokrivala in moramo upoštevati pravilo sence …);
• simbolna igra: plaža, piknik, taborjenje …;
• prebiranje pravljic na aktualno
temo: Senčna ura, Pastirček, Dobro jutro – dober dan …;
• igra s senčnim gledališčem ipd.
Projekt je sicer namenjen otrokom
od četrtega leta dalje, vendar pa v
našem vrtcu menimo, da je posamezne elemente projekta nujno potrebno vključiti že v oddelke prvega
starostnega obdobja. Tudi ti otroci
preživijo veliko časa na prostem in
sami ne znajo reagirati, če so preveč izpostavljeni sončnim žarkom.
Zato je naloga strokovnih delavk še
toliko večja, da poskrbijo za njihovo varnost v zvezi z nevarnimi vplivi
sončnih žarkov.
Kaj je tisto, kar je aktualno tudi za
oddelke prvega starostnega obdobja?
Najprej in osnovna je skrb za prostor, kjer se bodo otroci zadrževali. Če
nimamo naravne sence, je potrebno
zagotoviti umetno ali pa se umakniti pred soncem v hišo. Tudi oddelki prvega starostnega obdobja v tem
času dnevno prilagodimo čas bivanja na prostem, pač glede na vreme.
Če ne moremo zagotoviti sence, prilagodimo dnevni red in odidemo na
prosto takoj po zajtrku in se vračamo
do 10. ure.
Zelo pomembno se mi zdi, da so
strokovne delavke v času bivanja na
prostem pozorne na vsakega otroka
posebej, da ni nevarno izpostavljen
soncu. Težko je namreč zagotoviti senco na celotni površini igrišča,
otroci pa sami še ne čutijo potrebe
po zadrževanju v senci, zato je naša
naloga, da jih na to opozarjamo in jih
veš čas spremljamo.
Kapa naj postane vsakodnevni del
oblačila v poletnem času in otroci jo
bodo kmalu sprejeli kot samoumevno. Strokovne delavke morajo biti pozorne, da imajo otroci poletne kape
ves čas na glavi. Starše otrok, ki nimajo kap, morajo opozoriti na njihovo nujno uporabo. Najprimernejše kape za malčke so legionarskega kroja.
Imajo ščitnik za oči in pokrivajo zati-
Otroci so obrisali svojo senco. Se spreminja?
lje, izdelane pa so iz lahkega materiala. Vzgojiteljica, ki bo v času bivanja
na prostem tudi sama nosila poletni
klobuk, bo prav gotovo velika spodbuda, tako otrokom kot staršem.
Tudi pri bivanju na prostem moramo poskrbeti, da imajo otroci na razpolago dovolj tekočine za pitje.
Prve dejavnosti v oddelkih prvega starostnega obdobja, ki vodijo
k ozaveščanju o zaščiti pred soncem:
• prve simbolne igre: piknik (igra
s posodicami, plastenkami z
obarvano vodo, prazno embalažo od krem, košaricami, odejami, punčkami pod senčnikom, s
kapami na glavi);
• igre s sencami (da sence sploh
opazijo): »Kam je skočil zajček?«, igra s senčno lutko, opazovanje lastne sence ter premikanje in spreminjanje senc;
• natikanje kap pred ogledalom in
pogovor o njihovi vlogi;
• opazovanje primerne simbolike
(fotografije otrok med dejavnostmi, ko so ustrezno oblečeni) in
pogovor ob tem;
• priložnostni pogovori ob konkretnih situacijah.
Ob vsem tem pa moram poudariti, da je potrebno veliko časa posvetiti ozaveščanju staršev, jih opozoriti
na nevarnost sončnih žarkov in jih
prepričati, da je z vzgojo otrok za
varno ravnanje pred sončnimi žarki
potrebno začeti čim prej.
vzgojiteljica 12
Zaključek
V vrtcih smo se s problematiko varovanja pred škodljivimi vplivi
sončnih žarkov zgodaj soočili in naredili velik korak naprej v ozaveščanju staršev in otrok. Menim pa, glede
na ravnanje odraslih, da marsikoga
zdravniki še vedno niso povsem prepričali o tem, da je potrebno v zvezi s
soncem ravnati tako, da ne ogrožamo
lastnega zdravja s prehitrim fotostaranjem, poškodbami celic v ustnici
kože in največjo nevarnostjo – melanomom ali črnim rakom. Ker so raziskave pokazale, da dobimo največ
škodljivega sevanja v dobi otroštva,
je vzgoja za samozaščitno ravnanje
otrok (in staršev) tudi naloga vzgojiteljic v vrtcih.
Literatura
- Gradivo s predavanja Zavoda za zdravstveno varstvo za izvajanje projekta (22.
4. 2010).
- Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana:
Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS
za šolstvo.
Internet (http:/www.siol.
Marina Železnik, dipl. vzg.
Vrtec Tončke Čečeve Celje
Za dobro prakso
Ureditev igrišča
Povzetek
V članku predstavljam na
novo urejeno igrišče v enoti
vrtca pri osnovni šoli. Možnosti za kakovostne gibalne
dejavnosti na igrišču so pomemben kazalnik kakovosti
vrtca. Igrišče je potrebno tudi nadzorovati in vzdrževati.
Skupna skrb tako vodstva zavoda kot občinskih organov in
župana je varna in razvojno
spodbudna igra najmlajših.
Ključne besede: vrtec, igrišče, igrala, varnost
Otroci potrebujejo organiziran
prostor za igro
Otroci imajo po Konvenciji o otrokovih pravicah (1998) pravico do varne igre, saj je igra sestavni del otroštva. Otroci se igrajo v določenem
prostoru: igralnici in na igrišču. Prostor je pomemben element, ki mora
biti fleksibilen do te mere, da omogoča organizacijo dejavnosti za različne oblike dela (Kurikulum za vrtce,
1999). Za kakovost življenja otrok v
vrtcu je pomembna zunanja in notranja ureditev prostorov, dostopnost
zunanjih površin in raznolikost notranjih prostorov.
V vrtcu Lipa nudimo otrokom z
novim igriščem zdrav, varen in prijeten zunanji prostor. Vrtec kar nekaj
časa ni imel primerno urejenega zunanjega igrišča, sedaj pa imajo otroci
za ograjo, ki preprečuje vandalizem
in vstop živalim, na voljo nova igrala,
ki jih je financirala Občina Štore. Igrala so impregnirana z globinsko impregnacijo, ki omogoča zaščito lesa
pred UV-žarkom, gnitju, plesni, gobam in parazitom. Igrala so izdelana
iz najkakovostnejših materialov, polietilena in nordijskega bora. Na igralih so uporabljene očem prijazne
barve, ki ne prekrijejo lesa, saj je les
viden skozi barvo (http://www.zunanja-igrala.si/.).
Na igrišču vrtca Lipa v Štorah.
Urejenost igrišča
Igrišče je urejeno v skladu s Priročnikom za skrbnike in lastnike
otroških igrišč (avtorja David Yearley in Dominik Berlinski, EU).
Njegov namen je pomagati načrtovalcem, da so prostori ustrezno prilagojeni potrebam otrok ter
varnostnim zahtevam. Igrišče je z
ograjo razdeljeno na dva dela - glede na starost otrok. Igrišče za otroke prvega starostnega obdobja ima
nizka igrala, ki ne presegajo višino enega metra. S tem zmanjšujejo
verjetnost hujših padcev. Na obeh
delih igrišč se bohotijo košata drevesa, ki zagotavljajo ustrezno senco, zlasti v poletnih mesecih. Pod
krošnjami se nahajajo klopi, ki so
umaknjene od ograje in tako preprečujejo skakanje s klopi na ali
čez ograjo. Igrišče je opremljeno
tudi s košem za smeti, ki je odmaknjen od klopi in vhodnih vrat.
Otroci ga tako ne izkoriščajo za
igro in niso ogroženi zaradi napadov žuželk. Širok vhod na igrišče omogoča dostop tudi osebam
na invalidskem vozičku. Vrata se
odpirajo navzven, kar je skladno s
protipožarnimi predpisi, saj je tako v primeru hitrega zapuščanja
lažje odpreti vrata.
vzgojiteljica 13
Vrste igral
Na igrišču so postavljena najrazličnejša igrala, ki otrokom omogočajo
izvajanje naravnih oblik gibanja, kot
so hoja, tek, plazenje, lazenje in tudi sestavljene oblike gibanja. Otroci
se gugajo na dvojnih gugalnicah, gugalnicah na vzmeti in previsnih gugalnicah. Na sredini igrišča za otroke
drugega starostnega obdobja je igralna hišica s toboganom, do katerega
lahko otroci priplezajo ali pridejo po
stopnicah. Otroci prvega starostnega obdobja imajo grad za plezanje
in spuščanje. Za počitek in odmik so
otrokom namenjene klopi in mize ter
lesena hišica na robu igrišča. Igrala
so razporejena tako, da omogočajo
otrokom varno pot od enega do drugega igrala. Območja padca so prekrita s certificirano gumijasto površino za blaženje padcev.
Pregledovanje igral
Varnost na igrišču ni odvisna samo od ustreznega načrtovanja in
ustreznih igral. Na igrišču zato izvajamo stalen nadzor z rednimi pregledi, kot jih določa standard. Vsak
dan opravimo vizualni oz. rutinski
pregled, pri katerem se preverja stanje igral. Nekajkrat letno se opravi
funkcionalni pregled, s katerim nad-
Za dobro prakso
zorujemo obrabo igral, in glavni pregled enkrat letno. Pregledi so vpisani v dokumentacijo o vzdrževanju
otroškega igrišča.
Za zaključek
V vrtcu Lipa imamo na voljo lastno
igrišče z igrali, veliko travnato površino in bližino gozda, kar vsakodnevno izkoriščamo za gibanje in bivanje na prostem. Zavedamo se, da je
gibanje otrokova primarna potreba,
ki prinaša veselje in zadovoljstvo ob
premagovanju ovir in preizkušanju
lastnih spretnosti. Poleg užitka, ki
mu ga nudi gibalna aktivnost, otrok
s tem spoznava in se zaveda, da sta
gibanje in zdrav način življenja pomembni vrednoti, ki ga bosta spremljali celo življenje. To je še posebej
koristno v današnjem prehitrem tempu vsakodnevnega življenja.
Literatura
Konvencija o otrokovih pravicah (1989).
Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport in Zavod RS za
šolstvo in šport.
Yesrley, D. in Berlinski, D. (2008). Varno
otroško igrišče. Slovenska izdaja. Ljubljana: Ministrstvo za gospodarstvo RS.
Mihaela Jelenc, dipl. vzg.
OŠ Štore, vrtec Lipa
Multikulturalizem v vrtcu
Povzetek
V članku predstavljam svojo izkušnjo vzgojno-izobraževalnega dela z otroki iz
drugih nacionalnih skupin
(vključitev, delo in izkušnje).
Sprejemanje multikulturalizma je ena izmed pomembnih vrednot sodobne družbe,
zato sem otrokom v oddelku
štiriletnih otrok omogočila
seznanjanje z raznimi kulturami in tradicijami, obenem
pa jih učila, kako sprejeti
medse otroke, ki prihajajo iz
drugega okolja.
Ključne besede: medkulturni odnosi, sprejemanje drugačnosti, medsebojni odnosi
v skupini, spoznavanje drugih kultur, jezika
Uvod
Eden temeljnih ciljev družbe v
Kurikulumu za vrtce (1999) je doživljanje vrtca kot okolja, v katerem
so enake možnosti za vključevanje
v dejavnosti in vsakdanje življenje
ne glede na spol, telesno in duševno konstitucijo, nacionalno pripadnost, kulturno poreklo, veroizpoved
itn. Multikulturalizem in medkulturna vzgoja nudita otroku v zgodnem
otroštvu možnost, da zraste v resnično demokratični družbi v demokratičnega posameznika, ki pozna, spo-
štuje in uporablja prednost vsake od
kulturnih skupin.
Projekt Otroci sveta
Sem vzgojiteljica v skupini otrok,
ki so stari 4 leta. V oddelek smo dobili dva novinca: Dominika iz Dominikanske republike in Bledija iz bivše
jugoslovanske pokrajine Kosovo. V
skupini sta že bili dve deklici, katerih stari starši so iz Hrvaške in Bosne.
Velik izziv za delo in obenem zelo
težka naloga za vzgojitelje.
Najprej sem se zelo razveselila
takšne nacionalne strukture otrok,
ker v skupini že od prvega leta starosti dajemo velik poudarek medsebojnim odnosom. Ena naših prednostnih nalog je spoznavanje najprej
naše domače kulture, potem pa širše.
Vodilo našega projekta Otroci sveta
je spoznavanje drugih kultur in primerjanje z našo. Biti strpen do drugega, do drugačne kulture, običajev,
potreb, želja, do druge barve kože,
jezika, videza, do drugačnih misli,
stališč in vrednot. Otroci naj bi ozavestili svoj odnos do drugih otrok. V
našem projektu veliko »potujemo« po
svetu. Za potovanje ne potrebujemo
veliko. Dobro voljo in interes imamo,
skupaj pa iščemo različne informacije (v knjigah, na zemljevidih, na globusu, na spletnih straneh, doma, pri
sosedih, prijateljih ...), raziskujemo,
primerjamo, se učimo.
Dominik
Dominik je prišel že na začetku
šolskega leta. Slovenski jezik je razumel (mama je Slovenka, ki je nekaj
let živela v tujini in se vrnila domov).
vzgojiteljica 14
S komunikacijo smo imeli majhne težave, ampak samo na začetku. Dominik je zelo kmalu usvojil navade
in dnevno rutino v skupini. Razumevanje slovenščine mu ni delalo težav,
otroci so ga razumeli. Čez en mesec
smo izvedeli, da bo prišel njegov ati.
Njegovo veselje je bilo nepopisno.
Otrokom je vsak dan pripovedoval
o svojem ljubem atiju. Otroci so se
velikokrat postavili pred Dominikov
družinski plakat, kjer jim je Dominik vneto pripovedoval o svojem bivanju v Dominikanski republiki. Poiskali smo jo na globusu in nekaj časa
preživeli pri računalniku, kje smo si
ogledali fotografije, poslušali glasbo
in se naučili nekaj značilnosti te države. Izvedeli smo tudi, da se tam
govori špansko.
Končno je prispel Dominikov ati.
Med otroki je v tem trenutku bil glavna senzacija: ati Eddy je namreč temnopolt, njegova koža je temnejša kot
Dominikova. Komunicirala sva v angleščini. Sproti smo se učili: on nas
španske besede – mi njega slovenske.
To je bilo vedno zabavno.
V skupini smo v tem mesecu začeli s projektom Palček bralček. Porodila se mi je ideja, da gospoda Eddyja
povabim v oddelek v dopoldanskem
času. Želeli smo, da nam pripoveduje pravljico v španščini, Dominikova
mamica bi jo pa sproti prevajala v slovenščino. Tako je tudi bilo. Preživeli
smo čudovito dopoldne v vrtcu. Ob
zabavnem druženju smo se naučili
nekaj španskih besed, poslušali smo
in zaplesali ob zelo lepi španski glasbi. Skupaj z atijem sta zapela nekaj
pesmic, Dominik nas je celo naučil,
Za dobro prakso
kako se pleše merengue – ples iz Dominikanske republike. Gospod Eddy je za nas pripravil nekaj zabavnih
igric z baloni in žogo. Obisk v skupini je otrokom pustil lep spomin, saj
mu otroci še dandanes, ko prihaja po
svojega sina, stečejo nasproti in se z
njim poigrajo. To dokazuje, da kljub
temu da ne govorimo istega jezika,
lahko tudi neverbalno spletemo tesne medsebojne vezi.
Bledi
Bil je fantek s Kosova. Ko je prišel
k nam, ni znal niti besedice v slovenskem jeziku. Tudi njegova mama ne
zna slovensko. Edini, s katerim sem
lahko komunicirala, je bil oče. Na začetku sem bila malo v zadregi, pa ne
za dolgo. Hvaležna sem, da imamo
sodobna komunikacijska sredstva in
internet. Tam sem našla skoraj vse,
kar sem potrebovala na začetku: nekaj osnovnih besed in fraz za začetni pogovor in srečanje s fantkom in
mamico.
Moj pozdrav v albanščini »Mirdita« je zaskrbljeni mamici takoj izvabil velik nasmeh na obraz. V trenutku je bilo vse lažje. Na začetku sem
hodila okrog z listom papirja v roki
in iskala prave besede za lažjo komunikacijo z Bledijem. Zraven sem veliko gestikulirala z rokami in mu nazorno prikazovala določena početja.
Ampak Bledi je hitro dojel, kako poteka naša dnevna rutina in razumel
osnovne besede v vsakodnevni komunikaciji. Odkrili smo tudi njegovo
močno področje: glasbo. Zelo hitro je
usvojil besedilo pesmic, ki smo jih
prepevali v oddelku. Velikokrat se je
ustavil na sredini petja in vprašljivo
pogledal. Takrat so mu na pomoč priskočili otroci – nadaljevali so pesmico skupaj z njim. Po enem mesecu v
skupini že govori o svojem počutju,
uporablja vljudnostne izraze, komunicira z odraslimi in z otroki.
Ob njegovem rojstnem dnevu smo
v skupino povabili mamico. Skupaj
sta zapela dve pesmici, nas naučila
nekaj albanskih besed ter nam podarila zgoščenko z albansko glasbo. Bilo je lepo: Bledi je veliko pridobil na
svoji samopodobi, mamica se je počutila zelo prijetno, vsi smo se nekaj
naučili in skupaj preživeli čudovito
dopoldne v vrtcu.
Še druge dejavnosti …
V sklopu projekta nam je zgodbo v hrvaščini pripovedovala Hanina
babica »baka« Lili. Bilo je zelo zanimivo, ker so otroci skoraj vse razumeli in ob pripovedovanju »bake«
uživali.
Babica deklice, ki je muslimanske veroizpovedi, nam je ob njihovem največjem prazniku bajramu
prinesla v vrtec baklavo in nam na
ta način svojo kulturo približala tudi
na takšen način.
Za zaključek
Sprejemanje multikulturalizma
je ena izmed pomembnih vrednot
sodobne družbe. Glede na to, da so
otroci še nezaznamovani s predsodki in stereotipi, moramo to izkoristiti,
da v njih že od malih nog vgrajujemo strpnost in solidarnost do drugih kultur, ver, narodov in običajev.
Po mojih izkušnjah je uvajanje multikulturalizma pri otrocih delovalo
zelo pozitivno, zato bom pri svojem
delu tudi nadalje koristila vsako priložnost, da jih vzgojim v strpne državljane.
Ob projektu Otroci sveta želim,
da bi naše dolgo, zabavno in zanimivo potovanje po svetu bilo vzgojno
sredstvo za spoštovanje drugačnosti.
Drugačno je lahko lepo, vznemirljivo
in zanimivo. Drugačno je sprejemljivo. Drugačno je dragoceno. Drugačno je tu – pri nas, je naše, je okrog
nas. Od drugačnega se učimo, se bogatimo.
Ana Žalac, dipl. vzgojiteljica
Vrtec Mavrica Brežice
S spodbudnim učnim okoljem vplivamo
na učenje otrok
Povzetek
Organizacija prostora z interesnimi kotički spodbuja pripravljenost otrok za učenje ne glede na starost otrok. Z ustrezno ponudbo sredstev za svobodno igro in ponudbo usmerjenih dejavnosti v
kotičkih igralnice in spremljajočih prostorih zagotavljamo spodbudno okolje za celosten in uravnotežen razvoj otrok.
Ključne besede: inovacijski projekt, organizacija prostora, učenje
Oblikovanje projektne skupine in
inovacijski projekt
Enota Center je ena izmed treh
večjih enot Vrtca Tončke Čečeve.
Enota deluje v namensko grajeni
stavbi v starem delu mesta Celja.
V šolskih letih 2007/08 in 2008/09
smo v sodelovanju z ZRSŠ izvajali inovacijski projekt. V ta namen
smo oblikovali projektno skupino,
vzgojiteljica 15
ki je štela sedem članov, avtorica
tega članka je bila vodja skupine.
ZRSŠ smo zaprosili za pomoč, naša konzulentka je bila svetovalka
Urška Stritar.
Izhodišče, problematika, cilji in
raziskovalna vprašanja
Vrtec Tončke Čečeve je že leta
1995 začel z reorganizacijo prostora. Iz igralnic so postopoma izginjale visoke omare, vanje pa se selili
nižji in odprti kosi pohištva. Postopoma se je oblikoval pojem »kotička« kot neke zaokrožene igralne cone, ki ponuja otrokom sredstva za
Za dobro prakso
svobodno igro, lahko pa se v njem
odvija tudi skupna dejavnost manjše skupine otrok in odraslega v t. i.
usmerjenih dejavnostih. Po uvedbi
Kurikuluma za vrtce (1999) se je ta
proces uspešno nadaljeval.
Po približno trinajstih letih nas je
zanimalo, kako s spodbudnim učnim
okoljem, ki ga organiziramo v okviru
vzgojno-izobraževalne teme, vplivamo na učenje otrok.
Projektni tim se je ukvarjal z načrtovanjem izboljšav v prostoru enote
Center ter z odpravljanjem pomanjkljivosti v organizaciji prostora v oddelkih prvega in drugega starostnega
obdobja, v kombiniranem in menjalnem oddelku.
Naša projektna skupina si je zadala za nalogo proučiti, ali okolje, ki
ga organiziramo vzgojitelji ali vzgojitelji skupaj z otroki, spodbuja samostojno igro in omogoča skupne dejavnosti otrok in odraslih. Zanimalo
nas je, v koliko kotičkov je razdeljen
prostor igralnic in koliko se kotički
prilagajajo vzgojno-izobraževalni temi po vsebini in formi. Raziskovali
smo tudi ponudbo igrač, nestrukturiranega materiala in predmetov iz
vsakodnevnega življenja v kotičkih,
dostopnost teh sredstev za otroke in
vpliv pravila, ki ga vzgojitelji oblikujemo skupaj z otroki: »Poišči – uporabi – vrni na svoje mesto.«
Cilji inovacijskega projekta
1. Razumeti in se naučiti, da bomo
strokovne delavke enote Center,
znotraj oddelka, med oddelki in v
skupnih prostorih enote, zagotavljale načrtno organizacijo prostorov, ki upošteva razvojne potrebe
otrok, omogoča izvedbo konkretne teme in dopušča soudeležbo
otrok pri oblikovanju prostora.
2. Usposobiti se za to, da skupaj
z otroki fleksibilno oblikujemo
prostor za dejavnosti, ki se bodo
realizirale v okviru načrtovane
vzgojno-izobraževalne teme.
3. Spodbuditi in naučiti strokovne delavke dopolnjevati izbor
kupljenih igrač v temi z nestrukturiranim materialom, ki ga strokovne delavke načrtno izberejo.
Material mora biti varen, zdrav
in prijeten ter mora spodbujati
ustvarjalno podobo v igri in dejavnostih.
Raziskovalna vprašanja
1. Kako z organizacijo interesnih
kotičkov vplivamo na otrokovo
izbiro dejavnosti v oddelkih prvega in drugega starostnega obdobja, v kombiniranem oddelku
in v menjalnih oddelkih?
2. Kako z organizacijo vzgojnih
sredstev v kotičkih vplivamo na
notranjo motivacijo za samoiniciativno igro pri otrocih?
3. Kako različno lahko v igralnicah
zagotavljamo kotiček za umik v
zasebnost in intimnost?
Akcijski načrt in izvedba projekta
Projektni tim je nato izdelal načrt delovanja. Uporabili smo metodo akcijskega načrtovanja. V prvem
krogu smo v vzgojno-izobraževalni
temi s področja matematike in narave načrtovali, organizirali, izvajali,
opazovali, zbirali dokazila in dokumente. Enake dejavnosti smo ponovili v vzgojno- izobraževalni temi s
področja dejavnosti družbe.
Dokumentirali smo naslov vsake
vzgojno-izobraževalne teme, cilje,
starost otrok, izrisale skico igralnic
in drugih prostorov, kjer so se dejavnosti odvijale. Ugotovili smo, da dobra organizacija prostora vpliva na
otrokovo dejavnost. S ponudbo različnih sredstev spodbudimo otroka
k aktivnosti v spontani in usmerjeni
igri. Organizacija prostora omogoča
izvedbo celostno izvedbo vzgojnoizobraževalne teme, pri čemer lahko
upoštevamo različne razvojne potrebe otrok in spodbujamo soudeležbo
otrok pri preoblikovanju prostora.
V nadaljevanju je sledil postopek zbiranja podatkov o odzivnosti
in učenju otrok v samem procesu.
Snemali smo dejavnosti v jesenski
temi, fotografirali zanimive izvedbe,
zapisovali izjave otrok, komentarje
staršev in podobno.
Na skupnem naslednjem srečanju
smo nato ugotavljale, da organizacija
prostora z interesnimi kotički spodbuja pripravljenost za učenje ne glede na starost otrok. Igra in usmerjena igra sta kakovostnejši, več je
pogovarjanja in raziskovanja. Sode-
vzgojiteljica 16
lovanje otrok je intenzivnejše, poteka v manjših skupinah, otroci so samostojnejši, med otroki in otroki in
odraslimi so bogate interakcije. Otroci samozavestno vstopajo v proces,
verbalizirajo želje, spoznanja, več je
didaktičnih pogovorov.
Pri delu smo opazile tudi posamezne slabosti. V kombiniranem in
menjalnem oddelku je pri izvajanju
določenih vzgojno-izobraževalnih
dejavnosti velika starostna razlika
lahko ovira za proces. Vzgojitelji so
pred dilemami, ali naj oddelek delijo
ali naj ostanejo skupaj.
- Igrišče za mlajše otroke je drugje
kot za starejše: Katerega uporabiti?
- Mlajši otroci ne zmorejo hoditi:
Se morajo zato starejši odpovedati daljšim sprehodom in izletu?
- Nekatera sredstva so spodbudna
za razvoj starejših otrok, toda nevarna za mlajše (velikost elementov): Kako organizirati sredstva?
Ovira je večkrat zagotavljanje
varnega okolja za raziskovanje in
bivanje na prostem (park, ozke prometne ulice). V vrtcu primanjkuje
sodobnih AVD in didaktičnih sredstev. Vzgojitelji vse težje zagotavljamo raznolikost nestrukturiranega materiala.
V drugem krogu smo zato načrtno spremljale vzgojno-izobraževalni proces v kombiniranih oddelkih,
organizacijo prostora in sredstev.
Ob koncu smo tudi staršem ponudile anketni vprašalnik. Iz odgovorov je razvidno, da starši spremljajo
vzgojno-izobraževalno delo v vrtcu,
da podpirajo takšno organizacijo
prostora, da se otroci učijo v manjših
skupinah po kotičkih. Pomembno se
jim zdi, da se otrok v vrtcu uči, ima
možnost izbire dejavnosti in vsebine
glede na želje, interes, sposobnosti.
Našteli so veliko primerov uspešnega
učenja otroka v vrtcu.
Ugotovitve
V dveh letih trajanja inovacijskega
projekta smo z opazovanjem, snemanji, študijami primerov, pogovori s
kritičnim prijateljem, analiziranjem
in anketiranjem prišle do naslednjih
ključnih zaključkov:
Za dobro prakso
- sprotno evalviranje pedagoškega
procesa v parih in timu spodbuja
fleksibilno načrtovanje in razporeditev prostora;
- sodelovanje otrok med seboj in
z odraslimi je toliko bolj intenzivno, kolikor bolj kakovostno je
organiziran prostor;
- ponudba dejavnosti v kotičkih igralnice in pomožnih prostorih po-
zitivno vpliva na celosten in uravnotežen razvoj otrok in na učenje
v območju bližnjega razvoja.
S potekom inovacijskega projekta
in zaključki sva s kolegico, članico
projektnega tima Lidijo Makuc, pomočnico vzgojiteljice, seznanili strokovne delavce vrtca na strokovnem
aktivu.
Literatura
Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.
Otrok v vrtcu: priročnik h Kurikulu za vrtce.
(2001). Ur. L. Marjanovič Umek. Maribor:
Obzorja.
Sonja Brglez, vzg.
Vrtec Tončke Čečeve Celje
Knjiga in računalnik kot spodbuda za
razvijanje jezikovne kompetence
Povzetek
V skupini sva želeli spodbuditi jezikovno manj kompetentne otroke k sodelovanju
pri različnih dejavnostih z
jezikovno bolj kompetentnimi sovrstniki. V prispevku
sva predstavili dejavnost
pripovedovanja pravljic otroci otrokom, ki sva jo nadgradili s snemanjem, ogledom
posnetkov in pogovori o posnetkih, dejavnosti z otroki.
Ključne besede: kompetenca, otrok, knjiga, računalnik
Uvod
Vzgojitelji imamo zelo pomembno vlogo pri razvijanju kompetenc
pri otrocih. Pomembno je, da otroke
dobro poznamo in s tem tudi njihove
želje, zanimanja, sposobnosti, da jim
lahko vsestransko pomagamo pri razvijanju različnih kompetenc. Pri različnih sposobnostih otrok ne smemo
pozabiti jezikovne kompetence, ki se
tesno prepleta z vsakdanjim življenjem
in razvojem ostalih kompetenc.
V najini skupni so otroci stari od 4
do 5 let. Razlika v starosti, med najstarejšim in najmlajšim otrokom v skupni, je manj kot osem mesecev. Otroci
so različno kompetentni na različnih
področjih, najbolj pa je opazna razlika v jezikovni kompetenci. Opazili
sva jezikovno zelo sposobne otroke
in otroke, ki so jezikovno manj kompetentni od večine, ki so se vedno redkeje vključevali v skupne dejavnosti,
saj so kompetentnejši vrstniki vedno
prišli v središče dogajanja. V Kurikulumu za vrtce (1999) avtorji navajajo pomembno vlogo odraslega, da
pri spodbujanju jezikovne zmožnosti
uporabljajo čim več različnih knjig z
različnih področij (neumetnostna besedila), pravljic, pesmi in iger. Ker pa
sva želeli enakopravno vključiti v celoten potek dejavnosti vse otroke, sva
se najprej s starši, pred izvedbo dejavnosti pa z otroki, dogovorili o dejavnosti predstavitve knjig oziroma pripovedovanja pravljic otroci otrokom.
Dejavnost je potekala več mesecev.
Kako so potekale dejavnosti?
Otroci so v vrtec prinašali pravljice oziroma knjige po lastnem
izboru, z namenom, da jih bodo
predstavili prijateljem v vrtcu. Jezikovno kompetentnejši otroci so
prinašali pravljice, ki so bile besedilno obsežnejše in zahtevnejše, so
imele manj ilustracij in različne tematike. Pravljice so predstavili glasno, samozavestno in z različnimi
razlagami (npr. »Čarovnica je bila zelo hudobna. To pomeni, da ni
želela nikomur pomagati, veste.«).
Manj kompetentni otroci pa so prinašali pravljice, ki so se vsebinsko
povezovale s področji, ki so jih zanimala (npr. vlaki). Večinoma pa so
otroci prinašali knjige, ki so vsebovale barvite ilustracije. Jezikovno
manj kompetentni otroci so pravlji-
vzgojiteljica 17
ce pripovedovali nekoliko bolj zadržano, vendar so ves čas opazovali
odzive prijateljev. Kompetentnejši
otroci so prijatelje spodbujal k sodelovanju oziroma pripovedovanju
in tako spodbudili ostale otroke k
vedno boljšemu pripovedovanju ter
posledično k aktivnejšemu sodelovanju vseh otrok pri različnih dejavnostih.
Za dodatno motivacijo sva poskrbeli s snemanjem na digitalnem fotoaparatu, ki sva ga skrili na polico. Po
končani dejavnosti sva otrokom posnetek pokazali najprej le na fotoaparatu, kjer pa se zvok ni dobro slišal.
Zato sva posnetek predvajali preko
računalnika. V igralnico sva prinesli
prenosni računalnik in kmalu je bilo okoli naju polno otrok. Otroci so
naju spraševali različne stvari (npr.
kaj je to, je to računalnik, zakaj rabiš
to vrvico …). Na nekatera vprašanja
so jim odgovarjal kar prijatelji, nekatere odgovore pa so poiskali pri nama. Zelo natančno so spremljali celoten postopek povezave, vključevanja,
izbire programa in nama pri enostavnejših opravilih tudi pomagali.
Ob prvem ogledu posnetka so se
otroci smejali, iskal sebe in prijatelje,
opazovali oblačila, vedenje. Po končanem ogledu sva se z otroki pogovorili, kaj so videli na posnetku. Našteli
so različne stvari. Ker sva želeli, da
bi bili pozorni na svoj govor, sva jim
posnetek predvajali še enkrat brez
usmerjanja otrok oziroma njihove
pozornosti. Otroci so se ob ogledu
posnetka začudili, ko so prisluhnili
glasovom. Nekateri otroci se niso pre-
Za dobro prakso
poznali, ko so jih poimenovali ostali
otroci (»Glej L., to pa ti govoriš!«), so
trditev prijateljev tudi odločno zanikali (»Jaz pa že ne govorim tako!«).
Posnetek smo s ogledali še nekajkrat
in tako so se otroci začeli zabavati ob
poslušanju svojih pripovedovanj. Postali pa so tudi pozornejši na izgovorjavo besed, kako je kdo kaj izgovoril,
kaj pomeni določena beseda … Nekateri pa so tudi spraševali po zapisu
določenih besed. Pri nekaterih so aktivno sodelovali otroci, pri ostalih pa
sva jim pomagali. Tako smo spoznavali črke, zapise in tudi nove besede.
Otroci so v dejavnosti radi sodelovali
in tudi računalnik aktivneje vnašava
v dejavnosti, ki nas spremljajo med
dopoldnevi.
Sklep
Z dejavnostjo sva dosegli, da otroci še vedno zelo radi prinašajo knjige
v vrtec in pripovedujejo o vsebini. Ob
različnih raziskovanjih pa tudi samostojno iščejo fotografije oziroma slike
v knjigah in revijah. Predvsem pa so
otroci postali jezikovno bolj kompetentni in aktivneje vključeni v dejavnosti z jezikovno kompetentnejšimi
otroki, tudi v povezavi z uporabo računalnika in fotoaparata. V opisanem
primeru sva dobili potrditev, da si vsi
otroci želijo povezanih dejavnosti in
veliko medsebojnega povezovanja.
Če pa znamo dejavnosti otrokom prilagoditi in jih povežemo s sodobno
IKT tehnologijo, ki nas obkroža že
na vsakem koraku, lahko dosežemo
zelo veliko in predvsem pomagamo
otrokom pri razvijanju jezikovnih
kompetenc, ki se aktivno in neločljivo povezujejo z ostalimi kompetencami.
Literatura
Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za
šolstvo.
Otrok v vrtcu: priročnik h Kurikuu za vrtce.
(2001). Ur. L. Marjanovič Umek. Maribor:
Obzorja.
Klavdija Hrastovec, vzg.
Vrtec Črnuče, Ljubljana
Nekaj navodil za „prvo pomoč”
Strokovna besedila so napisana v strokovnem izrazoslovju, so formalizirana in imajo standardizirano zgradbo in obliko. Za strokovni članek je značilno, da vsebuje:
- avtorjevo ime in priimek ter pravilni naziv zavoda,
- naslov članka,
- povzetek,
- ključne besede,
- uvod (običajno napoved in teoretične osnove);
- jedro a) predstavitev problema, opis postopka,
interpretacija
b) predstavitev raziskave: opis metodologije,
prikaz rezultatov, interpretacija,
- sklep oz. zaključek,
- literaturo.
Način pisanja zahteva sistematični miselni tok,
jasnost izražanja, pregledno členjenost, utemeljenost
in poštenost zapisanega.
Prav to zadnje, poštenost, terja od avtorja strokovnega članka dosledno pravilno navajanje drugih avtorjev, ki jih uporablja, navaja, citira. Vsak podatek,
vsaka teorija, vsaka misel drugega avtorja mora biti
pošteno označen. Če tega ne bi delali, zagrešimo plagiat, ki se šteje za duhovno tatvino, ki se lahko preganja. Najpogosteje se uporabljata:
1) povzetek in
2) citat.
Ob obeh je potreben takojšnji bibliografski sklic
v tekstu: navedemo torej vir povzetega ali citiranega
besedila.
Na primer:
K 1: Važno je, da povsem nedvoumno označimo,
kateri deli besedila so povzeti po drugem avtorju.
Kadar povzemamo, s svojimi besedami povzamemo
vsebino misli, zato navedba zaradi svoje splošnosti
ne zahteva takšne natančnosti, ampak samo priimek
in letnico (Novak 2009).
K 2: Citati morajo biti ločeni z narekovaji in umaknjeni v samostojni odstavek, navedena mora biti tudi
številka strani. Kadar citiramo, navedemo natančen
prepis avtorjevega besedila v narekovajih. V tem primeru se v besedilu sklicujemo na avtorja in to zapišemo z navedbo priimka, leta izdaje in stranjo (Novak 2009, str. 13).
Literatura mora biti nanizana brez označevanja,
toda v abecednem zaporedju. Naštejemo samo tiste
avtorje, ki jih navajamo v besedilu, na primer:
Literatura
Marjanovič Umek, L. (2004). Razvoj otrokovega govora. Ljubljana: Založba Tiger.
Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo
za šolstvo in Zavod RS za šolstvo.
Vrbovšek, B. (2009). Dobro delujoči timi v vrtcih. V:
Vzgojiteljica X, št. 4, str. 18–20.
vzgojiteljica 18
Za dobro prakso
Otroci imajo radi lutke
Povzetek
V predšolskem obdobju bi
morali lutki posvetiti več pozornosti. Lutka ima namreč
neverjetno izrazno moč, z
njeno pomočjo se otrok umiri in vstopi v čudoviti svet
pravljic ter verbalnega izražanja. Ker je snov o lutkah
zelo obširna, sem v članku
posebno pozornost namenila ploski lutki in predstavila
primer dobre prakse.
Ključne besede: lutka, igra z lutko, svet lutkarstva,
lutkovni kotiček, domišljija,
ustvarjalnost
Uvod
Uporaba lutke v vzgojnem procesu
lahko opazno prispeva k bolj humanemu in manj stresnemu vključevanju otroka v socializacijski proces.
Lutke izzivajo domišljijo in ustvarjalnost, oboje pa je najdragocenejša
dota otroku za nadaljnji razvoj (Korošec, Majaron 2002). Otroci, ki so
ustvarjalni že v otroštvu, so ustvarjalni tudi v življenju. Kar pa je zelo
pomembno, je to, da lutka naredi ta
svet prijaznejši, saj ustvarja veselo
vzdušje.
Otroci naj že v vrtcu razvijajo gledališko kulturo. Lutke naj bodo otrokove stalne spremljevalke, pa naj bodo to prstne lutke (te so še posebej
primerne za predšolske otroke), lutke na palici, ročne lutke, mimične
lutke, body puppet (telesne lutke),
ploske lutke (primerne so za najmlajše otroke), senčne lutke ali lutke na
palici.
Lutka ima pri otroku izrazno moč.
Z njo se otrok istoveti, preko lutke
pogosto prebrede strah, težave, s katerimi se srečuje. Ob njej se sprosti,
tako telesno kot govorno. Lutka je
sredstvo za doseganje novih ciljev.
S pomočjo lutke se nauči novih pes-
mic, pravilnega govorjenja, obnavljanja pravljic. Z lutko se lahko otrok
veseli. Lutka ga spremlja v dobrem
in slabem. Služi tudi kot terapevtsko sredstvo, zlasti pomaga boječim,
manj pogumnim, sramežljivim. Lutki
otroci ponavadi zaupajo svoje skrivnosti in postane njihova stalna prijateljica. Dobro je, če imamo v skupini
lutko, ki jo preprosto rečemo »ljubljenka skupine«. Takšno lutko lahko uporabimo kot uvod v zgodbo, za
lažje umiritev skupine, pri številnih
praznovanjih. Lutka pa lahko spodbudi tudi boječe, težje prilagodljive
in govorno manj sproščene otroke,
da razvijajo sposobnost verbalnega izražanja misli in čustev, saj jim
predstavlja ščit, za katerega se lahko skrijejo.
Naš lutkovni kotiček
Skupina otrok, ki jo vodim v tem
šolskem letu, starih od štiri do pet let,
je kot paleta pisanih barv: od radoživih, vedoželjnih, razigranih, nemirnih, tihih, skoraj boječih, govorno zadržanih, agresivnih, takšnih z manj
koncentracije. Prav zaradi raznolikosti lutke uporabljamo pogosteje,
pravzaprav so naše stalne prijateljice. V tem času se otrokova fantazija neizmerno razvija, simbolna igra
je v njihovih dejavnostih vedno bolj
prisotna. Otroci z odprtim srcem in
z razumevanjem sprejemajo zgodbe, ki so primerne njihovi starosti,
sposobni so se vživljati in se identificirati z glavnimi junaki, živalskimi
ali človeškimi. Prav lutke so tiste, ki
vedno pritegnejo pozornost otrok, da
se umirijo in vstopijo v čudoviti svet
lutkarstva.
Igralnice brez lutkovnega kotička si ne moremo predstavljati. Tako
imamo lutkovni kotiček v naši igralnici kot nekaj popolnoma vsakdanjega. Skoraj ni dneva, da ne bi otroci posegali po lutkah in se z njimi
spontano igrali. In že smo pri preprosti obliki lutkarstva, ki se med igro
z lutko, v lutkovnem kotičku, zgodi
spontano, brez posredovanja odraslih. Prav zato je priprava lutkovnega
kotička najenostavnejši in najboljši
vzgojiteljica 19
način, kako otroke vpeljati v umetnost lutkarstva.
V igralnici, kjer s skupino ustvarjalno preživim velik del dneva, je
lutkovni kotiček prostor, v katerem
otroci spontano izdelujejo lutke ali
se z njimi preprosto igrajo.
Najpogosteje pri igri z lutkami
pripravimo enostavno prizorišče: iz
naslonjal stolov, premikajočega se
nizkega elementa, obrnjenih miz,
največkrat pa obesimo blago med
dva elementa in otroci z lutkami igrajo za zaslonom.
Tako otroci z izdelavo lastne lutke
razvijajo domišljijo in ustvarjalnost
ter doživljajo zadovoljstvo nad lastnim ustvarjanjem.
Načrtovanje dejavnosti z lutko
Slikanica z ljudsko zgodbo Palček Pohajalček (besedilo smo povzeli po avtorici Brigitte Weninger) nas
spremlja že skozi celo šolsko leto. Z
nenavadnimi ilustracijami in kot celota nas je zgodba spodbujala v gibanje, posnemanje, ponavljanje in
dodajanje novih stvari, opazovanje
in pripovedovanje na izviren način.
Skupaj z otroki smo poiskali svojo
hišico iz sanj, ritmično besedilo nas
je spontano popeljalo v svet glasbe in
plesa ter likovnega ustvarjanja. Gibanju smo dodali še enostavne glasbene instrumente, ki smo jih izdelali
sami in ponazarjajo lastnosti živali, o
katerih pripoveduje zgodba. Kasneje
smo dodali še Orffov instrumentarij.
Igrali smo igre vlog, jih menjavali,
dodajali ali odvzemali živalske vloge in pri tem vedno upoštevali želje
otrok. Pripravili smo dramatizacijo in
se predstavili staršem na pomladnem
nastopu. Ljudsko zgodbo Palček Pohajalček smo že od začetka šolskega
leta zastavili kot projekt. V okviru tega projekta, v katerem so sodelovali
vsi otroci, smo po ljudski zgodbi Palček Pohajalček odpotovali v svet lutk,
izdelali ploske lutke na palici in z njimi igrali. Veselje otrok nad igranjem
je zmeraj nepopisno. Zabavajo se tisti, ki lutke opazujejo oziroma jim
prisluhnejo in predstavljajo zadovoljno občinstvo in tisti, ki jih vodijo ozi-
Za dobro prakso
roma z njimi igrajo. Hkrati se preko
lutkovne igre, v kateri igra več otrok,
stkejo prijateljstva, gradijo socialne
vezi in ustvarja veselo vzdušje.
Primer igre z lutkami
Ko sem razmišljala, kako pripraviti lutkovno zaposlitev z otroki, izdelati ploske lutke na palici ter pripraviti lutkovno predstavo, sem ugotovila,
da sploh ne bo težko, saj nam je
zgodba preprosto prirasla k srcu.
Zgodbo sem otrokom najprej večkrat prebrala, jim postavljala vprašanja, da so si otroci pravljico lažje
zapomnili in razumeli vsebino. Ugotavljali smo kraj in čas dogajanja, našteli glavne osebe, velikokrat smo ob
glasbi, ki smo jo slišali, uprizarjali živali iz pravljice, in sicer miško, žabo,
zajčka, merjasca, volka, bolhico in
palčka. Sledila je izdelava lutk. Otroci so uporabljali karton, voščenke in
škarje. Najprej sem jim predstavila in
demonstrirala postopek izdelave lutke. Nato so otroci sami narisali žival
po lastni izbiri na karton, jo pobarvali z voščenkami in izrezali s škarjami. Lutke so na palice pritrdili z mojo pomočjo.
V igralnici smo naredili lutkovno gledališče. Med dva premikajoča
elementa smo obesili blago in s tem
pripravili prizorišče za igro z lutkami. Stole smo postavili ob steno in s
tem določili prostor za gledalce. Razdelili smo se v dve skupini: skupina
gledalcev in skupina, ki za zaslonom
ob glasbi zaigra z lutkami. Skupini
sta vlogi tudi za menjali, tako da so
prišli na vrsto pri igri z lutko prav vsi
otroci. Po predstavi sem vse otroke
pohvalila in pogovorili smo se o občutkih, ki so jih doživljali pri igri z
lutko.
Zaključek
Naj nam lutke ne bodo samo kot
okras v igralnici, raje jih večkrat
vključimo v vzgojno-izobraževalni proces. Prav vsi, ki delamo z najmlajšimi, smo odgovorni, da našim
otrokom v vrtcu razvijamo pozitivno osebnost in samospoštovanje,
spontanost in zadovoljstvo pri igri
z lutko, ustvarjalnost in domišljijo,
predvsem pa spodbujamo jezikovni
razvoj otrok. Otroci imajo lutke radi, radi jih poslušajo, jim zaupajo,
zato jih tudi spoštujejo. Vključujmo
lutke v življenje in delo s predšolskimi otroki, saj bodo dnevi le na tak
način za otroke prijetnejši, pestrejši
in zanimivejši. Naj nam bodo lutke
pomembno vodilo pri razvoju otrok.
Več se igrajmo z lutkami, pa bo naše življenje prijetnejše, lepše in zadovoljnejše.
Literatura
Korošec, H. in Majaron, E. (2002). Lutka iz
vrtca v šolo. Zbornik prispevkov iz teorije in prakse. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Anica Robič, vzg.
OŠ Selnica ob Dravi, enota vrtec
OBISKAL NAS JE POLICIST NA MOTORJU - Urška Kolar (4 leta),
mentorica Tanja Ravnjak, Vrtec Tončke Čečeve, enota Hudinja
vzgojiteljica 20
Pogovarjamo se z znanstveniki in strokovnjaki
Črpajmo predvsem iz nabora domačega
leposlovja
Izr. prof. dr. DRAGICA HARAMIJA je leta 2000 doktorirala na Filozofski fakulteti
v Ljubljani.
Od leta 2006 je izredna profesorica za mladinsko književnost na Pedagoški in
Filozofski fakulteti v Mariboru. Znanstveno raziskuje
mladinsko književnosti in
predava na obeh fakultetah,
poleg tega pa je članica različnih strokov nih združenj
in društev.
V avtorskem delu Sedem pisav je predstavila sodobne
slovenske mladinske pisatelje, kot članica uredniškega
odbora pa sooblikuje revijo
Otrok in knjiga.
S čim bi utemeljili izjemno pomembnost mladinske književnosti v predšolskem obdobju?
Predšolsko obdobje je čas, v katerem so otroci zelo radovedni. Zdi
se mi, da je potrebno njihovo zvedavost čim bolj izkoristiti, saj je radovednost najboljši način in razlog za
učenje tudi v poznejših življenjskih
obdobjih. To seveda ne pomeni, da se
je potrebno iz leposlovnih knjig vedno kaj naučiti, nasprotno, otrokom je
potrebno dati ob branju občutek užitka in veselja. Mladinska književnost
je samo delček knjižne vzgoje, le-to
pa bi morali ob kakovostnem leposlovju zapolniti še z informativnimi
knjigami za najmlajše, kajti to je edini način, da vzgojimo bralca za vse
življenje. V sodobni družbi namreč
beremo več, kot je človeštvo kadar
koli bralo, pisne informacije nas obkrožajo na vsakem koraku, to pa pomeni, da bi morali vsi ljudje doseči
stopnjo branja z razumevanjem. Če
otrok ne postane dober bralec, ima
dr. Dragica Haramija
že v osnovi zaostanek, saj branje ni le
dejavnost, ki poteka v okviru književnosti, temveč pri vseh predmetnih
področjih ter v skoraj vsakem trenutku v vsakdanjem življenju. Poslušanje in pozneje branje mladinskega
leposlovja popelje otroka v čarobni
svet besed, ki se ga ne bi smeli nikoli nasititi.
Doživljanje literarnega besedila
je predvsem doživljanje lepega,
čeprav je običajno vključena tudi
etična in spoznavna dimenzija.
Zakaj je ravno estetski vidik besedila in ilustracije še posebej pomemben?
Lepo je zelo raztegljiv pojem, jaz
bi raje govorila o kakovosti, kajti ni
vse, kar se posamezniku zdi lepo,
hkrati tudi kakovostno, in obratno.
Predvsem v vrtcu bi moral biti otrok
deležen nesporno kakovostnih knjig,
kič in trivialnost nas itak obdajata na
vsakem koraku. Glede na to, da vsako leto izide vedno več mladinskih
knjig, med katerimi je zelo velik delež nekakovostnih, predvsem estetsko spornih, bi morali vzgojitelji (in
tudi starši) posebej tenkočutno izbirati knjige za branje otrokom. Pomagajo si lahko s priročniki za branje
vzgojiteljica 21
kakovostnih knjig, ki jih pripravlja
center za mladinsko književnost in
knjižničarstvo, ta deluje v okviru
Mestne knjižnice Ljubljana, priročniki so dosegljivi v tiskani varianti in
na spletni strani knjižnice.
Otrok naj bi imel v vrtcu stalni dostop do kakovostnih knjig v knjižnem kotičku. Kako bi opisali kakovostno ponudbo v takem kotičku?
Knjižni kotiček bi moral vsebovati kakovostne knjige, ki so primerne starosti otrok. Od starosti otroka
(torej od njegove zmožnosti razumevanja) sta povezana dolžina besedila ter tema književnega dela. Ob
zgoraj navedenem pa bi moral biti
vzgojitelj, ki pripravlja knjižni kotiček, pozoren še na nekatere kriterije. Na primer na uravnoteženost
razmerij med izvirnimi slovenskimi besedili in prevodi ter med mladinsko klasiko (torej besedili, ki pomenijo temelj mladinske literature
in so se skozi (literarno) zgodovino pokazala kot pomembna besedila, in sodobno književnostjo. Zelo pomembna je tudi oblika knjige,
kajti manjši kot je otrok, več ilustrativnega gradiva naj knjiga vsebuje:
otrokovo srečevanje s knjigo naj bi
Pogovarjamo se z znanstveniki in strokovnjaki
se razvijalo od zgibanke (leporela)
preko slikanice (ta vsebuje več kot
50 % ilustracij) do ilustrirane knjige
(več kot 50 % besedila). Izbor knjig
bi naj bil tudi logično vezan na temo, kadar vzgojitelj dela po tematskih sklopih.
Slikanica kot posebna oblika knjige spremlja otroka v njegovem
razvoju. Gre za likovno in besedno
komunikacijo. Likovni del otroka
estetsko nagovarja, besedni del pa
mora otroku prebirati odrasla oseba. Menite, da so današnji otroci
deležni takega branja v vrtcu in
doma?
Likovni jezik je za otroka v predbralnem obdobju seveda razumljivejši, bol univerzalen, celo brez
odraslega si likovne podobe otrok
razlaga, jih opazuje … Besedilni
del mu mora prebrati posrednik,
pa naj bo ta profesionalni (vzgojitelji, knjižničarji) ali neprofesionalni
(predvsem starši in drugi sorodniki). Družinska pismenost, posledično tudi branje, seveda, je v zadnjih
nekaj letih precej napredovala. Zdi
se, da se sodobni straši zavedajo pomena branja za otrokov vsestranski
razvoj. Pomembno vlogo seznanjanja s knjigami opravlja tudi institucionalna vzgoja v vrtcih. Vzgojitelji
morajo upoštevati kurikularna izhodišča, premisliti o metodah svojega
dela, izbiri besedila in ciljih, ki jih
želijo ob tem doseči.
Najprej se sreča s zgibanko ali
leporelom. Na trgu pogrešamo
kakovostne tovrstne slikanice, še
posebno take, ki bi predstavljale
predmete in dejavnosti iz otrokovega vsakdanjega življenja. Poznate vzrok temu pomanjkanju?
Vzroka ne poznam. Se pa lahko na
tem mestu na glas zgražam nad večino zgibank, ki so popolnoma neprimerne. Zgibanka je namreč knjiga, ki
je namenjena otrokom v najzgodnejšem obdobju, torej v predjezikovni
fazi, kar pomeni, da bi vsebina morala temu ustrezati: otrok se navaja
na okolico, knjiga bi morala temu slediti (hrana, predmeti, ki ga obdajajo,
dnevna rutina), šele pripravlja se na
govor prvih besed.
Slovenska slikanica ima med poznavalci v Evropi ugled, ponudniki raznih založb pa vrtcem predstavljajo (pre)več tujih avtorjev.
Kaj lahko storimo v vrtcih za izboljšanje stanja?
Res je, nekateri slovenski avtorji
so zelo dobri. Vsi slovenski bralci
(ne samo bralci/poslušalci mladinske književnosti) bi se morali zavedati, da je izvirna književnost privilegij: naš jezik ni samo materni
jezik, temveč je tudi državni jezik.
Lepoto jezika in njegovo ohranjanje v najžlahtnejšem pomenu, črpamo predvsem iz nabora domačega
leposlovja. Zadnjih nekaj let izhaja približno polovica izvirnega in
polovica prevedenega leposlovja za
otroke do 9. leta starosti, zato nikakor ni razloga, da bi vrtci kupovali
več prevedenih knjig (in ni nujno,
da je tuje boljše od domačega). Prvi kriterij nakupa mora biti vsekakor kakovost.
Katere literarne vsebine bi moral
poznati vsak otrok, ki tri ali štiri
leta obiskuje slovenski javni vrtec?
Ob tem vprašanju me sicer zelo
mika, da bi naštela vrhunske avtorje
in njihova dela, a se bom premagala. Vsekakor bi otrok ob vstopu v šolo moral poznati ljudsko slovstvo iz
slovenske in svetovne zakladnice (saj
je le-to dediščina človeštva), v avtorski književnosti pa otroško poezijo,
prozo in po zmožnostih tudi dramatiko (pri slednji vsaj lutkovne predstave in radijske igre). Vsebinsko naj
se besedila – ne glede na književno
vrsto, ki ji pripadajo – osredinjajo na
teme, ki so blizu sodobnemu otroku.
Kar seveda ne pomeni, da morajo biti
dela zgolj nova in da naj bo literarni
lik zgolj otrok, saj lahko tudi skozi
živalski lik ali poosebljen predmet,
delo upoveduje pomembne vrednote, spoznanja, odnose.
Od vzgojiteljice oz. vzgojitelja v
vrtcu se pričakuje literarna razgledanost po mladinski književnosti.
Kaj se vam zdi najbolj pomembno
doseči pri vsaki študentki predšolske vzgoje?
Pri študentih se mi zdi najpomembneje zbuditi veselje do branja.
vzgojiteljica 22
Če nekomu književnost nič ne pomeni, če ni dovolj radoveden, da bi vse
življenje bral in tako odhajal v druge,
tudi izmišljene prostore, mu nobeno
literarnoteoretično znanje pri delu z
otroki ne more pomagati, se mi zdi.
Študentke in študentje vam najbrž posredujejo svoja opažanja in
vtise, ki so jih dobili o mladinski
književnosti v vsakdanji praksi v
vrtcih. Kakšno je vaše mnenje o tej
problematiki?
O, seveda povedo! In precej bolj
od mene so kritični. Očitno človek
postane z leti popustljivejši … Ker se
mi zdi, da kritika sama po sebi ne prinese pozitivnih sprememb, poskušam njihov zanos v drugačne koncepte književnosti obrniti v njihov
lastni napredek.
Kaj bi svetovali vrtcem za izboljšanje kakovosti književne vzgoje?
Ne bi kar tako vsevprek »delila«
nasvetov, kajti književna vzgoja je
zelo odvisna od posameznega vzgojitelja ter njegovega zanimanja za branje, le delno od vodstev vrtcev (predvsem nabavna politika knjig, posluh
za izvajanje predšolske bralne značke, urejenost knjižne zbirke). Posameznik, ki ima književnost rad, namreč tudi če nima najboljših pogojev,
najde pot do knjige, tisti pa, ki mu
knjiga nič ne pomeni, mu tudi najboljši pogoji pri delu ne pomagajo.
To vedno znova dokazujejo rezultati
anket, ki jih izvajamo med vzgojitelji. Podatek, da jih približno četrtina
ne odda ankete, po mojem pove več,
kot bi si želeli. Iskreno pa mislim,
da večina vzgojiteljev dela dobro in
predano.
Posebno pomembno področje
vzgojiteljevega dela je sodelovanje
s starši. Le ti so pogostokrat izgubljajo v poplavi kičaste instantne
ponudbe raznih krajših priredb,
priredb risank v knjižni obliki in
podobno. Kaj menite o tem?
Starši pač imajo vso pravico izbirati izdelke po svojem okusu. Se pa
da posredno vplivati na njihov izbor.
Zelo preprost način za to se mi zdi
izvajanje bralne značke ali bralnega nahrbtnika ali kakršnekoli druge
Pogovarjamo se z znanstveniki in strokovnjaki
bralne dejavnosti (sploh ni pomembni, kako to dejavnost imenujemo), ki
povezuje družinsko branje z dejavnostjo vrtca. Če vzgojitelj pripravi nabor na primer dvajsetih kakovostnih
knjig, izmed katerih starši in otrok izbirajo, kaj bodo brali, za bralno značko pa je (spet na primer) potrebno
prebrati tri, je velika verjetnost, da
jih bodo prebrali doma več, če bodo
ugotovili, da je seznam dober.
Lahko predstavite še svoje področje znanstvenega delovanja?
Sem doktorica literarnih ved, izredna profesorica za področje mladinske književnosti. Predavam na
Pedagoški fakulteti in Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, in sicer
na smereh predšolska vzgoja, razredni pouk in slovenistika. Teoretično
raziskujem predvsem književne vrste in žanre v mladinski prozi, razis-
kujem opuse posameznih pisateljev.
Na področju predšolske vzgoje me,
ob že omenjenih književnih vrstah,
primernih za predšolske otroke, zanima predvsem odnos otrok – knjiga
– posrednik.
Iskrena hvala za odgovore in še veliko uspešnega dela vam želimo.
Spraševala: Betka Vrbovšek
Iz teorije v prakso
Problematični otrok ali otrok v stiski?
Povzetek
Prispevek obravnava »problematične« otroke, ki s
svojim agresivnim, eksplozivnim, neprimernim vedenjem pogosto vznemirjajo
strokovne delavce v vrtcu in
motijo skupinsko dinamiko.
Otrok lahko z neprilagojenim
vedenjem sporoča svojo stisko, zato je potrebno poiskati izvor in vzrok njegovemu
vedenju in mu ponuditi strokovno pomoč.
Ključne besede: otrok s težavami v socialni integraciji,
rizične družinske situacije,
individualizirani program,
sodelovanje s starši
Otrok s težavami v socialni
integraciji
Nemalokrat se v skupini pojavi
otrok, ki s svojim neprilagojenim vedenjem povzroča veliko težav vzgojiteljicam/vzgojiteljem (v nadaljevanju
uporabljam izraz vzgojiteljica, saj ta
poklic opravljajo večinoma ženske)
in moti skupinsko dinamiko. Vzgojiteljica je zadolžena in odgovorna,
da poskrbi za dobro klimo celotne
skupine otrok in vsem otrokom omogoči celosten razvoj, kar ji takšne situacije pogosto otežujejo delo in ji
poberejo ogromno energije. Dobro
je, da se poglobi v ozadje otrokovega
»problematičnega« vedenja in poskuša poiskati vzroke za njegovo vedenje, kajti otrok lahko s svojim vedenjem sporoča stisko. V Navodilih h
Kurikulumu za vrtce v programih s
prilagojenim izvajanjem in dodatno
strokovno pomočjo za otroke s posebnimi potrebami (2003) so opredeljeni tudi otroci z motnjami vedenja
in osebnosti. Mnogi strokovnjaki se
strinjajo, da je termin »otroci z motnjami vedenja in osebnosti« v času
otroštva, ko poteka razvoj zelo dinamično in hitro, stigmatujoč ali slabšalen. Moteče vedenje lahko izzveni
v procesu razvoja celo brez poseganja strokovnjakov. Otroci z motnjami vedenja in osebnosti so v predšolskem obdobju predvsem tisti s
težavami v prilagajanju in jim je potrebno ponuditi strokovno pomoč.
Žnidaršičeva (2004) navaja, da otroci, ki imajo težave v socialni integraciji, to pokažejo različno: nekateri so
depresivni, kar izražajo z žalostjo,
zapiranjem vase, z neposlušnostjo,
s pomanjkanjem koncentracije ali z
nezanimanjem za sodelovanje. Reakcija drugih je regresija v razvoju
(sesanja palca, uporaba infantilnega
vzgojiteljica 23
govora, močenje postelje). Ob vsem
tem se njihovo znižano samospoštovanje izraža z nesocialnimi vzorci vedenja, prepiranjem, agresivnostjo in
vzkipljivostjo. Pogosto se zatekajo
k namišljenim boleznim, namernemu poškodovanju, psihosomatskim
motnjam. Težave pa se lahko kažejo tudi s pretiranim vzbujanjem pozornosti z agresivnostjo, eksplozivnim vedenjem, jezo in razdiralnostjo.
Pomembno je, da se vzgojiteljica v
vrtcu ne opredeli zgolj na otrokovo
problematično vedenje, na posledice
njegovega ravnanja, ampak se mora vprašati, kaj bi lahko bilo ozadje
njegovega vedenja. Mogoče otrok s
svojim vedenjem sporoča okolju stisko in potrebuje pomoč. Dobro je,
da se posvetuje s svetovalnim delavcem, ki ji lahko pomaga s strokovnim
nasvetom, pri težjih oblikah pa je v
timskem sodelovanju potrebno oblikovati individualizirani načrt pomoči. Pogosto so otrokove težave odraz
negativnih družinskih izkušenj, zato je v obravnavo potrebno vključiti
tudi starše otrok.
Rizične družinske situacije
Otrok vstopi v vrtec z določenimi
izkušnjami, ki jih prinese iz družinskega okolja. Otrok, ki ima težave v
socialni integraciji, pogosto prihaja
iz ogroženega družinskega okolja,
ki lahko napoveduje težave otroka
Iz teorije v prakso
v socialni integraciji. Škoflek (1993)
navaja kot rizične dejavnike, ki lahko posledično napovedujejo težave v
socialni integraciji, naslednje lastnosti družinskega okolja: slab vzgled,
pomanjkanje znanja, spretnosti in
sposobnosti, preveč zaščitniški starši, vzgojna neusklajenost; vzorci nasilnega vedenja, alkoholizem, promiskuiteta, razvezani starši, ki otroke
izrabljajo za medsebojno obračunavanje, starši, ki otroka čustveno odklanjajo, grobo ravnanje in pogosto
kaznovanje. Izkušnje iz družine pomembno vplivajo na razvoj socialne
integracije v vrtcu, saj otrok prinese v vrtec svoje izkušnje, na katere
ne moremo vplivati. Občutje gotovosti, pridobljeno v družini, je postavljeno na preizkušnjo, ko se začne
otrok družiti z ljudmi izven družinskega kroga. Tedaj se namreč mora
uveljaviti med njimi. Če je otrok znotraj družine izoblikoval takšno vedenje, ki ga obravnavajo tudi ljudje izven družinskega kroga, je otrokovo
varno občutje v odnosu do ljudi in
sveta zagotovljeno in bo stalno raslo (Puhar 1985). Če pa je otrokovo
družinsko okolje nestimulativno ali
celo ogrožajoče za njegov osebnostni razvoj, pa mu lahko okolje v vrtcu
nudi pomoč.
Vrtec v vlogi pomoči
V vrtec so vključeni različni otroci. Po ugotovitvah Resmana (1999) in
Škofleka (1993) je vse več takšnih, ki
prihajajo iz ogroženega družinskega okolja, kjer pogosto ne dosežejo
dovolj stimulacije in socialne izkušenosti, da bi razvili potrebno zrelost, zato lahko v teh primerih vrtec
odigra pomembno kompenzacijsko
funkcijo. Vendar bo ta zadovoljena le
takrat, če bo pomoč potekala pravočasno in načrtovano. Resman (1999)
poudarja, da usposobljenost otroka
za »obvladovanje« svojega življenja,
dela in odnosov ne smemo prepustiti
spontanosti ali slučajnosti; ne v družini, še manj pa v okviru vrtca. Za
otrokov razvoj so v družini najprej
zainteresirani in odgovorni starši, v
vrtcu pa vzgojiteljice. Svetovalni delavec pa stoji vzgojiteljici ob strani,
da bi lažje uresničevala svoje naloge. Neposredno se vključuje v delo z
otrokom, ko okoliščine zahtevajo posebno znanje in usposobljenost.
»Socialna integracija je za občutenje pripadnosti neki skupini, za
sprejemanje njenih vrednot, pravil
in norm ključnega pomena za posameznika, saj bo otrok v njej sproščeno deloval le, če se bo počutil varnega, razumljenega in sprejetega«
(Žnidaršič 2004, 317). Zato je pomembno, da vzgojiteljica otroka, ki
kaže posebnosti v svojem vedenju,
razume in se ne opredeli zgolj na njegovo »problematično« vedenje, ampak s poglobljenim opazovanjem išče vzroke za takšno vedenje. Kadar
vzgojiteljica opazi, da otrok izstopa
v svojem vedenju, je potrebno vedenje sistematično opazovati, saj tako
ugotavljamo težave in s tem zožujemo možnosti pomoči na nekaj smiselnih hipotez (Žnidaršič 2004). Cilj
pa je seveda ugotoviti, če gre za resen problem in kako ukrepati v resnih težavah. Harnach Beck (1995, v
Žnidaršič 2008) izpostavlja naslednja
področja, ki jih je potrebno pri otroku opazovati:
- starost in spol (ker se otrok še
razvija, je potrebno njegovo vedenje opazovati glede na njegovo
starost, saj so na vsaki razvojni
stopnji posamezni specifični
akcenti; poleg starostnih norm
obstajajo tudi vedenjske norme,
vezane na spol);
- trajanje določenega vedenja (saj
kratke faze nerazpoloženosti,
obdobja strahov, slabega spanca
in vznemirljivih sanj pozna vsak
otrok; kadar to obdobje traja predolgo, je potrebno poiskati pomoč);
- pogostost in intenzivnost pojavljanja težav;
- področje, kjer se težave pojavljajo (fizično, emocionalno,
socialno področje, v zvezi s sposobnostmi ali interesom);
- okoliščine (vedno ali samo v določenih okoliščinah);
- mnogostranskost simptomov (ali
gre za več simptomov hkrati ali
samo za posamezne);
- spremembe v otrokovem vedenju (vprašamo se, kako neobičajno je opazovano vedenje
za posameznega otroka, ki ga
vzgojiteljica 24
opazujemo; nenadno spremenjeno vedenje, ki ga z običajnim
potekom dogodkov ne znamo
razložiti, je zagotovo opozorilno
znamenje);
- sociokulturna pripadnost, ki je
lahko ozadje otrokovega drugačnega vedenja;
- odvisnost od situacij (ali se neko
vedenje pojavlja generalizirano
ali samo v določenem kontekstu).
Za otrokov razvoj v vrtcu je zadolžena vzgojiteljica, ob kompleksnih
zadevah pa ji stoji ob strani svetovalni delavec. Kot pravi Resman (1999),
naj bi šlo za posvetovalno sodelovanje, kjer sta oba, tako vzgojiteljica
kot tudi svetovalni delavec, strokovnjaka, ki vsak iz svojega vidika poznata in spoznavata otroka in sta mu
lahko vsak po svoje v pomoč. Potrebe
otrok s težavami v socialni integraciji
zahtevajo zelo subtilen pristop, predvsem pa je potrebno poznati njihov
izvor in ozadje.
Individualizirani program
v vlogi pomoči otroku v
stiski
Pri sestavi individualiziranega
programa v vlogi pomoči otroku se
je potrebno poglobiti v razumevanje
otroka, poznati je potrebno otrokove razvojne značilnosti, potrebna je
timska obravnava, prav tako pa je potreben pogled v življenjske okoliščine otroka in spremljajoče odnose v
njih. Pomembno pa je, da za otroka poiščemo takšne vzgojne programe, ki se bodo nagibali na razvijanje njegovih sposobnosti in ne zgolj
na iskanju njegovih primanjkljajev.
Pri zbiranju gradiva o otroku je pomembno, da sodelujeta vzgojiteljica
in svetovalni delavec, ki skušata čim
več pridobiti od otroka. Vendar je pri
predšolskih otrocih ovira starost in
glede na razvojno stopnjo predšolskih otrok moramo, kot pravi Mueller (1994, v Kobolt 1998), prilagoditi
vključevalne stile aktivne participacije otrokovim sposobnostim in razvojni stopnji. Delovanje in vedenje
otroka skušamo ugotoviti z uporabo
različnih metod in tehnik. Pomembno je dobro opazovanje posameznika
in celotne skupine. Čim več informa-
Iz teorije v prakso
cij skušamo pridobiti iz opazovanja
otroka pri igri in dnevni rutini, pri
čemer so lahko pomemben vir pridobivanja informacij tudi otrokove
risbe. Socialno kompetentnost otrok
ugotavljamo z različnimi vprašalniki
o socialnem vedenju otrok. Pri tem si
pomagamo z lutko ali slikovno prilogo, uporabimo pa lahko različne sociometrične teste. Pri odkrivanju otrokove notranjosti si lahko pomagamo
s pripovedovanjem pravljic. Potočnikova (1996, v Kucler 2002) poudarja,
da otrok težko prizna svoj strah, občutek krivde ali sram, o tem se težko pogovarja ali pa se zapre vase. Ko
prisluhne pravljici, zaživi v drugem
svetu, kjer ne pridigajo, ne obtožujejo ali ga k čemu silijo. Posluša zgodbo o otroku, ki je podoben njemu in
se srečuje s podobnimi težavami. Pomoč otroku oblikuje strokovni tim, v
katerega so vključeni vsi, ki so povezani s primerom: vzgojiteljice, svetovalni delavci, nadrejeni, starši in
morebiti tudi zunanji sodelavci. Pri
sestavi individualiziranega programa
je potrebno postaviti v ospredje otroka in usmeriti pomoč na tistih področjih, ki so zanj najpomembnejša in
najmočnejša.
Sodelovanje s starši
Neprimerne družinske razmere
so pogosto glavni razlog za otrokove težave v socialni integraciji, zato je
zelo pomembno, da se s starši otro-
ka izpostavi zaupljiv odnos in da se
jih vključi v timsko delo. Vendar je
pot do staršev tistih otrok, ki izhajajo iz nespodbudnega ali celo ogrožajočega družinskega okolja, pogosto
težavna. Do staršev je potrebno pristopiti nevsiljivo in počasi, smiselno
jih je vključiti v različne oblike sodelovanja z vrtcem – formalne in neformalne. Nujna je dvosmerna komunikacija, da se starši ne bodo počutili
ogroženi in bo pripravljenost za sodelovanje večja. Pomembno je, da se
pri vsakodnevnih stikih, ob prihodu
in odhodu otroka, staršem približamo, da bodo začutili zaupanje. Vec
(1999) poudarja, da je pri delu s starši otrok pomembno, da se na začetku
vzpostavi ter ohranja komunikacijski
prostor. Šele po vzpostavitvi potrebne varnosti in zaupanja je mogoče
odpirati tudi tako imenovane neprijetne vsebine.
Zaključek
Zavedam se, da je veliko lažje prebirati strokovno literaturo in s pisanjem modrovati o problematičnih
zadevah, kot pa zadevo dejansko realizirati. Vseeno je potrebno poskusiti, se poglobiti v otrokovo notranjost
in mu poskušati pomagati. Še zlasti
v predšolskem obdobju, ko otrokova individualnost ni ogrožena, ko so
posebne oblike vedenja prehodnega
značaja. S tem ko nakažemo razumevanje do takšnih otrok, morda delu-
jemo preventivno in lahko preprečimo v otrokovem razvoju nepotrebne
stiske in zadrege.
Literatura
Kobolt, A. (1998). Značilnosti socialnopedagoške diagnostike. Defectologica slovenica, 6(2), 41–48.
Kucler, M. (2002). Pravljica kot socialnopedagoška intervencija. Socialna pedagogika, 6 (1), 21–46.
Navodila h kurikulumu za vrtce v programih
s prilagojenim izvajanjem in dodatno
strokovno pomočjo za otroke s posebnimi potrebami (2003). Ljubljana: Zavod za
šolstvo in šport Republike Slovenije.
Puhar, H. (1985). Ali smo starši res odpovedali? Ljubljana: Zveza prijateljev mladine
Slovenije.
Resman, M. (ur.). (1999). Svetovalno delo v
vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. Ljubljana : Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Škoflek, I. (1993). Nekateri rizični dejavniki
v razvoju predšolskega otroka. V K. Antončič et al. (ur.), Živeti Skupaj. (16–25).
Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za
šolstvo in šport.
Vec, T. (1999). Prvo srečanje in ocena stopnje disocialne motenosti pri otrocih in
mladostnikih. Socialna pedagogika 3(1),
67–79.
Žnidaršič, D. (2004). Socialnopedagoško diagnosticiranje v predšolskem obdobju: delo z otrokom s težavami v socialni integraciji. Socialna pedagogika 8(3), 315–330.
Žnidaršič, D. (2008). Opazovanje otroka v
vrtcu. Educa 17(1/2), 21–25.
Branka Izda, dipl. vzg,
Vrtec Škofja Loka
Napotki za avtorje prispevkov:
- vsi teksti naj bodo napisani na računalniku v programu
WORD, med tekst ne vstavljajte fotografij in računalniških risbic;
- enemu izvodu prispevka obvezno priložite CD;
- za reference v besedilu uporabljajte način sprotnega navajanja literature v oklepaju (Zupančič 2004, str. 236) oz.
pri splošnem povzemanju brez navedbe strani (Zupančič
2004). Seznam literature naj bo na koncu prispevka po
naslednjem vrstnem redu: priimek, ime. (letnica). Naslov
dela. Kraj: založba.
- otroške likovne izdelke opremite z imenom avtorja, starostjo otroka, imenom mentorja in vrtca;
- k fotografijam napišite ime in priimek avtorja;
- za objavo fotografij otrok mora imeti vrtec privoljenje
staršev;
- uredništvo si jemlje pravico prispevke krajšati in smiselno oblikovati.
- uredništvo ne daje pisnih potrdil o prispevkih in člankih.
CD-jev in otroških likovnih izdelkov ne vračamo.
Avtor objavljenega prispevka prejme en izvod revije
Vzgojiteljica.
Strokovnjak oz. znanstvenik, ki da intervju, ima zastonj
letno naročnino na revijo.
V skladu s 17. členom Pravilnika o napredovanju v nazive
(Ur. l. RS, št. 54/2002, št. 123/2008) s prvo objavo dobite 3 točke za članke v rubrikah „Iz teorije v prakso” in
„Za dobro prakso”.
Da boste svoje tekste lahko brali na straneh vaše in
naše revije, vas prosimo, da napotke upoštevate.
Vzgojiteljica na internetu: www.vzgojiteljica.si
vzgojiteljica 25
Zanimivosti, komentarji in mnenja
Nekaj misli po letu dni izkušenj z
vrtcem …
Te dni mineva dobro leto, kar sva
se z možem morala odločiti glede
varstva najine hčere. Vita se je približevala svojemu prvemu letu, meni pa se je iztekal porodniški dopust.
Na prvi pogled preprosta odločitev
– vrtec ali varuška – se je izkazala za
vse prej kot enostavno. Kot pediatrinja, zaposlena na otroškem oddelku
v bolnišnici, se pogosto srečujem z
otroki, ki obiskujejo vrtec, saj so tam
okužbe bolj prisotne kot v domačem
okolju. Nekateri otroci potrebujejo
zaradi posledic hudih okužb tudi intenzivno zdravljenje v bolnišnici. Ta
obolenja se pojavljajo zlasti v prvem
letu po vstopu v vrtec, to je v starosti do dveh let, saj imajo v tej starosti
nekateri otroci slabše razvit imunski
sistem. Prav zaradi tega pediatri svetujemo staršem, ki imajo pogosto ali
hudo bolne otroke, da vpis otroka v
vrtec prestavijo na starost dveh ali
treh let.
Zaradi tega sem tudi sama želela, da bi bila Vita v domačem varstvu vsaj še eno leto in to kljub temu,
da je bila do prvega leta zdrava. Ker
nismo našli primernega varstva, sva
se z možem odločila, da jo vpiševa v
vrtec. Naša Vita je začela obiskovati
vrtec s 13 meseci.
Z možem imava službo, pri kateri sva težko pogosto odsotna z dela,
zato me je skrbelo, kako bo z zdravjem, kako se bo Vita vključila v skupino ter seveda kakšne bodo njene
vzgojiteljice. Prve dni je bila v vrtcu po nekaj ur na dan, ker pa ni bilo
večjih težav, smo lahko ta čas hitro
podaljšali.
Vita je z veseljem hodila v vrtec.
Kmalu je doma začela pri hranjenju
uporabljati žlico, da bi jedla sama
– kot v vrtcu. V mesecu marcu so
obravnavali družino s fotografijami
družinskih članov in nego dojenčka.
Naša Vita je to znanje takoj prinesla
domov in začela skrbno negovati svoje punčke – hraniti, previjati in dajati
na kahlico. Sama je naredila posteljico na sedežu svojega avtomobila
– poganjalčka in dala dojenčka spat
ob petju uspavank in božanju. Želela je, da sodelujem, kar sem z veseljem naredila. Večino tega znanja in
spretnosti je osvojila v vrtcu. Njenega
veselja in zavzetosti ob skrbi za dojenčka sva bila z možem zelo vesela,
saj pričakujemo julija naraščaj.
Vita prinaša domov izdelke iz različnih materialov, kar odslikava tudi dobre zamisli in trud vzgojiteljic.
Opazila sem, da imata vzgojiteljica
in pomočnica zelo pozitiven odnos
do otrok.
Pohvalno je, da imajo v njeni skupini možnost uporabe dveh igralnic,
saj se lahko prestavijo iz ene v drugo
in prvo medtem dobro prezračijo, kar
seveda vpliva tudi na boljše zdravje
otrok. Pogosto hodijo na igrišče, če
je le vreme lepo, in tako krepijo svojo
odpornost in se veliko gibajo.
Z možem sva bila na govorilni uri.
Vzgojiteljica se je izredno pripravila.
Natančno nama je povedala, kako se
Vita razvija na različnih področjih –
motorično, čustveno, socialno – in
vse podkrepila s konkretnimi primeri. Kot mama nisem prisotna pri delu
vzgojiteljice, lahko pa sem sklepala,
da je vse v redu, saj Vita rada obiskuje vrtec, dobro napreduje in je zadovoljna. Po tem sestanku pa sem
dobila tudi delni vpogled v delo vzgo-
vzgojiteljica 26
jiteljice, ki je zelo strokovno, natančno in predano. Nisem pričakovala, da
vsakega otroka tako natančno opazuje in spremlja njegov razvoj. Oba z
možem sva bila zelo zadovoljna z informacijami, ki sva jih dobila na sestanku o hčerinem razvoju in o tem,
kaj vse otroci v vrtcu počnejo.
Vrtec igra zelo pomembno vlogo pri vzgoji naših otrok, saj nam
staršem delovni čas med delavniki
omejuje število preživetih ur z otrokom. Prepričana sem, da ima že sama socializacija otroka v vrtcu zelo
pomembno vlogo za njegov kasnejši razvoj. Če k temu dodamo še strokovnost vzgojiteljic in njihov pozitiven odnos do otrok, je vrtec vsekakor
odlično opravil svojo tako pomembno vlogo v življenju naših otrok. Za
otroke, ki so pogosto in hudo bolni
po začetku obiskovanja vrtca, je priporočljivo domače varstvo do drugega ali tretjega leta starost, saj je tam
manj možnosti za okužbo. Za ostale
otroke pa je ob tako dobrem strokovnem delu vzgojiteljic in pomočnic vrtec resnično dobra odločitev.
Z možem sva vesela, da se je najina odločitev glede vrtca izkazala za
pravilno. Želiva si, da bi imela Vita
tudi v prihodnje tako dobre vzgojiteljice in pomočnice ter hkrati upava,
da se bo v vrtcu našlo prosto mesto
tudi za našega novega družinskega
člana.
Katja Bovha Hus,
spec. pediatrije, dr. med.
Zanimivosti, komentarji in mnenja
ZANIMIVOSTI
- Različne vzgojne programe lahko (v evropskih vrtcih, opomba B. V.) razumemo v okviru dveh
glavnih filozofskih šol: razlikujeta se tako v ciljih in metodah kot v vlogi odraslih in otroških aktivnosti v vzgojnem procesu. Značilnosti prvega modela (vanj so uvrščeni »programi usmerjeni
na otroka«) so osredinjeni na razvoj celotne osebnosti, spodbujanje učenja skozi spontano raziskovanje, samoiniciativno delovanje in igro. Velik pomen je pripisan sodelovanju s sovrstniki,
simbolna in navidezna igra je enako pomembna kot kulturno učenje. Vloga odraslih se po eni
strani nanaša na organiziranje urnika, pripravo prostora in opreme za igro in druge dejavnosti,
po drugi pa na sodelovanje z otroki; način sodelovanja naj spodbuja učenje (bralno in matematično pismenost, naravoslovje).Vzgojitelji so tako vodniki kot opora pri otrokovem socialnem in
intelektualnem razvoju.
V drugem modelu (model »na učitelja usmerjenih programov«) zgodnje učenje navdihujejo teorije vzgoje, po katerih učitelj prenaša znanje in spretnosti na otroke. Prednost imajo jezik in
akademske spretnosti v navezavi s primarnim kurikulumom. Metode poučevanja temeljijo na
navodilih, usmerjenih dejavnostih in utrjevanju temeljnih spretnosti; natančno razčlenjen in
načrtovan kurikulum je temelj celotnega procesa.
V evropskih državah predšolski otroci vstopajo v obvezno osnovnošolsko izobraževanje otroci
različne starosti:
•
na Danskem s 6 leti,
•
v Grčiji s 5 leti,
•
na Cipru s 4 leti in 8 meseci,
•
na Madžarskem s 6 leti,
•
na Nizozemskem s 4 leti,
•
v Romuniji s 6 leti.
Vir: Eurydice, informacijsko omrežje o izobraževanju v Evropi, 2009
vzgojiteljica 27
���������������������������������������������
���������������������������������������������������������������������������������������������������������������
������������������������������������������������������������������������������������������������������
����������������������������������������������������������������������������������������������
�����������������������������������������������������������������������������������������������������
��������� ����� ������� ��������� ������ ������ ���������� ���� ������������� �� ���������� �������� ��������
�����������������������������������������������������������������
�������������������������������������������
���������������������������������
�����������������������������������������
������������
������������������������������
�������������������������
��������������
�������������������������������������������
�������������������������
������������������������������
���������������������������������������
������������������������
�����������������������������������������
vzgojiteljica 28

Similar documents