Poročilo o delu Državnega pravobranilstva za leto 2010

Comments

Transcription

Poročilo o delu Državnega pravobranilstva za leto 2010
DRŽAVNO PRAVOBRANILSTVO
REPUBLIKE SLOVENIJE
POROČILO O DELU
ZA LETO 2010
DRŽAVNO PRAVOBRANILSTVO REPUBLIKE SLOVENIJE
POROČILO O DELU ZA LETO 2010
Ljubljana, maj 2011
6
Kazalo
Predgovor 13
1
Pravna ureditev in pristojnosti Državnega pravobranilstva Republike Slovenije 15
1.1
1.2
Ustanovitev Pristojnosti in naloge 15
16
2
Organiziranost in kadrovsko stanje Državnega pravobranilstva Republike Slovenije 17
2.1
2.2
Organiziranost Kadrovska sestava 2.2.1
2.2.2
2.2.3
2.2.4
2.2.5
Splošno Struktura zaposlenih Zaposlovanje v letu 2010 Odsotnosti zaposlenih Predlogi za kadrovsko zapolnitev pravobranilskih funkcionarjev 17
20
20
20
20
21
21
3
Obseg dela Državnega pravobranilstva v letu 2010 24
4
Delo Državnega pravobranilstva Republike Slovenije v okviru t. i. predhodnih postopkov 26
4.1
4.2 Uvod Predhodni postopki po 14. členu Zakona o Državnem pravobranilstvu 4.2.1
4.2.2
Uvod Obseg zadev in trend 4.3.1
4.3.2
4.3.3
Uvod Obseg zadev in trend Problematika področja 4.4.1
4.4.2
4.4.3
Uvod Obseg zadev in trend Problematika področja 4.5.1
4.5.2
4.5.2
Uvod Obseg zadev in trend Problematika področja 4.3
4.4
4.5
Predhodni postopki po III. poglavju Zakona o varstvu pravice do sojenja
brez nepotrebnega odlašanja Predhodni postopki po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku Predhodni postopki po XVII. poglavju Zakona o prekrških 26
26
26
26
27
27
28
29
29
29
30
31
32
32
32
33
5
Obseg dela v zvezi z mediacijskimi postopki po Zakonu o alternativnem reševanju sodnih sporov 35
5.1
5.2
5.3
Uvod Obseg dela Problematika področja 35
36
38
7
6
Pravdni postopki 39
6.1
6.2
Uvod Obseg pravdnih zadev in trend 39
39
42
54
56
6.2.1
6.2.2
6.2.3
Zadeve v zvezi z odškodninsko odgovornostjo Republike Slovenije Lastninski spori Druge zadeve 7
Delovnopravne zadeve in socialni spori 7.1
7.2
Uvod Prejeti delovnopravni in socialni spori 7.2.1
7.2.2
7.2.3
7.3
Obseg prejetih zadev Prejete delovnopravne zadeve Prejete socialne zadeve Rešeni delovnopravni in socialni spori 58
58
58
58
63
75
77
77
93
94
99
99
101
Obseg in predstavitev rešenih delovnopravnih zadev Obseg in predstavitev rešenih socialnih zadev Obseg in trend reševanja delovnopravnih in socialnih zadev 7.4
Nerešeni delovnopravni in socialni spori 7.4.1
Obseg nerešenih delovnopravnih zadev 7.4.2
Obseg nerešenih socialnih sporov 7.4.3
Statistični prikaz števila in vrednosti na koncu leta 2010 nerešenih zadev,
ki se obravnavajo kot delovnopravni in socialni spori 7.5
Zaključek 102
105
8
Postopki izvršbe in zavarovanja 107
8.1
8.2
8.3
Obseg obravnavanih zadev v letu 2010 Primerjava statističnih podatkov za obdobje od leta 2005 do leta 2010 Izvršilni postopki Republike Slovenije kot upnice 107
107
108
108
110
110
111
112
112
7.3.1
7.3.2
7.3.3
8.3.1
8.3.2
8.3.3
Izterjava denarnih terjatev Izterjava nedenarnih terjatev Zavarovanje denarnih terjatev 8.4
8.5
8.6
8.7
8.8
Izvršilni postopki zoper Republiko Slovenijo kot dolžnico Republika Slovenija kot dolžnikov dolžnik Spremembe zakonodaje Avtomatiziran izvršilni postopek – izterjava denarne terjatve
na podlagi verodostojne listine Republika Slovenija kot prevzemnik zapuščine – kaducitetni postopki 9
Stečajni postopki in postopki prisilne poravnave 119
9.1
9.2
9.3
9.4
9.5
9.6
9.7
Uvod in obseg zadev Primerjava statističnih podatkov za obdobje od leta 2005 od 2010 Spremembe in dopolnitve Zakona o finančnem poslovanju,
postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju Sodelovanje predstavnikov Državnega pravobranilstva v upniških odborih Nagrade stečajnim upraviteljem Zaključene zadeve Problematika dela 119
119
8
114
116
121
121
123
127
130
9.7.1
9.7.2
Nepravočasno posredovanje obvestil za prijavo v insolventne postopke Višina prijavljene terjatve 130
130
10
Nepravdni postopki 131
10.1
10.2
10.3
10.4
10.5
10.6
Uvod in obseg zadev Zapuščinski postopki Mejni postopki in določitev nujne poti Postopki za razdružitev solastnine Zemljiškoknjižni postopki Odškodninski postopki 131
131
133
133
134
135
11
Postopki razlastitev 136
11.1
11.2
11.3
11.4
Uvod Statistika Načini rešitev Problematika področja 136
136
138
138
12
Upravni postopki in upravni spori 141
12.1
12.2
12.3
Uvod Statistika Upravni spori 141
141
142
142
143
145
145
147
147
147
148
148
Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa Državno pravobranilstvo kot zakoniti zastopnik tožeče stranke Državno pravobranilstvo kot zastopnik tožene stranke Rešene zadeve v upravnih sporih Upravni postopki 12.3.1
12.3.2
12.3.3
12.3.4
12.4
12.5
Pristojnosti Državnega pravobranilstva po posebnih zakonih 12.5.1
12.5.2
12.5.3
Pristojnosti po Zakonu o reviziji postopkov javnega naročanja Pristojnosti po Zakonu o ugotavljanju vzajemnosti Pristojnosti po Zakonu o brezplačni pravni pomoči 13
Postopki po Zakonu o denacionalizaciji 149
13.1
13.2
13.3
13.4
Uvod Statistika Način in število zaključenih zadev Problematika še nerešenih denacionalizacijskih zadev 149
149
150
151
14
Postopki po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij 154
14.1
14.2
14.3
14.4
Uvod Statistika Način in število zaključenih zadev Sklep 154
154
155
156
15
Postopki vračanj vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje 157
9
15.1
15.2
15.3
Uvod Statistika Stanje zadev 157
157
159
16
Pravna mnenja 161
16.1
16.2
16.3
Uvod Statistika Vsebina zahtevkov za pravna mnenja 161
161
161
17
Postopki pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) 165
17.1
Statistika in pripad novih zadev 165
165
Pritožbe obsojencev na prestajanju kazni zapora v zvezi z okoliščinami prestajanja zapora Pritožba v zvezi z okoliščinami prestajanja kazni zapora ter kršitvijo pravice do življenja
(2. člen EKČP) Pritožbe v zvezi s kršitvijo pravice do poštenega postopka v postopkih o prekrških Pritožbe v zvezi s postopki varstva, vzgoje in preživljanja otrok Pritožbi zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja in pravice do obrambe
v kazenskem postopku Pritožba zaradi kršitev v zvezi s postopkom za pridobitev državljanstva Pritožba državljanov Bosne in Hercegovine v zvezi z deviznimi vlogami
pri podružnici Ljubljanske banke v Sarajevu Pritožba v zvezi s kršitvijo pravice do svobode govora Pritožbe zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku 17.2 Sodbe, ki jih je ESČP v letu 2010 izdalo v pritožbenih zadevah proti Sloveniji 17.2.1
Sodbe v prid pritožnikom 17.2.2
Sodbe v korist Republiki Sloveniji 17.3 Odprte zadeve 17.4 Zaključene zadeve 17.4.1
Sodbe ESČP 17.4.2
Sklenjene izvensodne poravnave o pravičnem zadoščenju 17.4.3
Drugi načini rešitve zadev 174
176
177
179
180
185
189
189
189
190
191
18
Postopki pred Sodiščem Evropske unije 193
18.1
18.2
Statistika in pripad novih zadev Nove zadeve 193
193
194
194
196
196
196
17.1.1
17.1.2
17.1.3
17.1.4
17.1.5
17.1.6
17.1.7
17.1.8
17.1.9
Tožba Evropske komisije zoper državo članico na podlagi člena 258 PDEU Predlog za sprejem predhodne odločbe po členu 267 PDEU 18.3 Odprte zadeve 18.3.1
Predlog za sprejem predhodne odločbe po členu 267 PDEU 18.3.2
Predlog za izdajo svetovalnega mnenja na podlagi člena 218(11) PDEU 18.3.3
Intervencija Republike Slovenije na strani tožene države članice v postopkih
na podlagi člena 258 PDEU 18.3.4
Intervencija Republike Slovenije na strani tožene države članice v postopkih
po členu 230 PES oziroma sedaj členu 263 PDEU 18.3.5
Tožba na podlagi člena 263 PDEU 18.4 Zaključene zadeve 18.4.1
Tožba Evropske komisije zoper državo članico na podlagi člena 258 PDEU 18.2.1
18.2.2
10
167
169
170
171
173
197
198
198
198
198
Predlog za sprejem predhodne odločbe po členu 267 PDEU 18.5
Ostale odprte zadeve 199
201
19
Postopki pred EFTA Sodiščem 202
20
Postopki Državnega pravobranilstva pred tujimi sodišči 203
20.1
20.2
20.3
Uvod Tožba ITINERA S.p.A. (prej Grassetto Lavori S. p. A.) proti Republiki Sloveniji Tožba Republike Slovenije proti Ilse Renate Katzer, Avstrija in druge
(zadeva Markgraf) 203
203
21
Problematika plinskih terminalov v Tržaškem zalivu (E-689/2009) 205
22
Sodelovanje pri pripravi zakonov in drugih predpisov 206
23
Informatizacija poslovanja Državnega pravobranilstva 207
24
Finančno poročilo – zaključni račun za leto 2010 208
24.1
24.1
24.3
Splošno Posebni del Obrazložitev 208
208
209
209
209
209
211
212
18.4.2
24.3.1
Obrazložitev splošnega dela zaključnega računa 24.4.1
24.4.2
21.4.3
Poročilo o realizaciji finančnega načrta Državnega pravobranilstva Poslovno poročilo Državnega pravobranilstva o doseženih ciljih in rezultatih dela v letu 2010 Obrazložitev podatkov iz bilance stanja 24.4
Obrazložitev posebnega dela zaključnega računa 203
25
Mednarodno sodelovanje 214
26
Odnosi z javnostmi 215
27
Zaključek 216
11
Foto: Ljubo Vukelič
Dr. Boštjan Tratar,
generalni državni pravobranilec
Republike Slovenije
12
Predgovor
Spoštovani,
pred nami je Poročilo o delu Državnega pravobranilstva Republike Slovenije za leto 2010.
Velik obseg in kakovost opravljenega dela sta v preteklem letu zaznamovala tudi delovanje in aktivnosti naše institucije. Kot zastopnik države v najširšem pomenu besede je bilo Državno pravobranilstvo vključeno v več kot 57.000
postopkov. Da je lahko bilo to delo opravljeno, je zasluga vseh sodelavk in sodelavcev, ki sodelujejo pri uresničevanju ciljev Državnega pravobranilstva. Še posebej v časih, ko je tudi Državno pravobranilstvo zaradi varčevalnih
ukrepov države podvrženo krčenju sredstev – tako v smislu kadrovske zasedenosti kot sredstev za izobraževanje,
informatizacijo itd., kar bi sicer lahko v bodoče ohromilo kakovost in obseg opravljenih nalog.
Velika vpetost države v sodne in upravne postopke zagotovo ni spodbudna, saj se je mogoče strinjati, da družba ne
prenese neomejene količine spornih razmerij, zlasti ne, ko je stranka v sporu država. Državno pravobranilstvo to
»zadrego« rešuje ne le z vodenjem konkretnih postopkov pred sodišči in upravnimi organi ter z vključevanjem v postopke alternativnega reševanja sporov, temveč vedno bolj tudi z opozarjanjem predlagateljev predpisov na nekatere
bolj ali manj (ne)posrečene zakonodajne rešitve ter na neustrezno prakso pravnega odločanja posameznih državnih
organov, iz katere izvirajo preštevilni spori.
Zaradi vsesplošne krize so v porastu predvsem stečajne zadeve in postopki prisilnih izvršb. Veča se tudi število pritožb in tožb, ki jih Republiki Sloveniji vročajo mednarodna sodišča, kot sta Evropsko sodišče za človekove pravice
in Sodišče Evropske unije. Ker morebitne obsodbe Republike Slovenije pred temi sodišči, med drugim, vplivajo na
mednarodni ugled naše države, je še toliko bolj pomembno, da se Državnemu pravobranilstvu zagotovijo čim bolj
optimalni pogoji delovanja, saj bomo le na ta način, kljub večanju obsega zadev, svoje delo lahko še naprej opravljali
v skladu z načeli strokovnosti in profesionalnosti.
Da pa naše delo tudi v letu 2010 navzven ni ostalo neopaženo, priča seznam vseh tistih prejemnikov pohval in
nagrad, ki so jih za svoje požrtvovalno delo prejeli ob dnevu pravosodja na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije.
Tudi v letu 2011 Državnemu pravobranilstvu novih izzivov ne bo zmanjkalo, pri čemer pa ostaja naša dolžnost
vseskozi enaka: varovati državno premoženje kot enega od konstitutivnih elementov države ter lastninsko-pravne
interese Republike Slovenije. To je bila nenazadnje naloga pravobranilstev vse od nastanka te institucije v času rimskega cesarja Hadrijana (vladal v letih 117-138).
Sodelavke in sodelavci Državnega pravobranilstva tako ponosno nadaljujemo delo svojih predhodnikov. Ti so nekoč dejali, če nekoliko priredim, »da dobri državni pravobranilci niso samo tisti, ki poznajo zgolj črke paragrafov
in pravne teorije – summum ius summa iniuria – temveč le dobri in plemeniti ljudje, ki morajo čutiti z ljudstvom,
poznati njegove težnje in potrebe in želeti vsakomur najboljše. Tako so nekdaj pojmovali svojo nalogo tudi državni
pravobranilci in si s tem zagotovili trajen spomin, medtem ko so njihovi tovariši, ki so poznali le službo, že zdavnaj
pozabljeni, čeprav so dosegli visoka mesta in časti.«
Državno pravobranilstvo bo tako tudi v prihodnje nadaljevalo in izpopolnjevalo delo »dobrih in plemenitih ljudi«.
Dr. Boštjan Tratar,
generalni državni pravobranilec
Republike Slovenije
13
Foto: Damjan Končar
Sedež Državnega pravobranilstva
na Šubičevi ulici v Ljubljani
14
1
Pravna ureditev in pristojnosti
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
1.1 Ustanovitev
Državno pravobranilstvo je kot zakoniti zastopnik države pomemben organ pravosodja, izvorno pa je bila njegova
vloga v varstvu »javne blagajne«.
Državno pravobranilstvo v današnji obliki je bilo vzpostavljeno z Zakonom o državnem pravobranilstvu (Uradni
list RS, št. 20/97), ki je bil objavljen 10. 4. 1997, veljati pa je začel 25. 4. 1997.
Državno pravobranilstvo naj bi v takšni ali drugačni obliki na Slovenskem obstajalo že vse od 15. stoletja. Pravna
zgodovina Slovencev ugotavlja, da naj bi v tistem času na našem teritoriju obstajala t. i. prokuratura (danes državno
pravobranilstvo). Potreba po zastopanju finančnih interesov države in vladarja je narekovala ustanovitev posebnega
organa, ki se je imenoval fiskal. Ta je bil aktivno in pasivno legitimiran zastopati deželnega vladarja v vseh njegovih
finančnih zadevah.1
Korenine državnega pravobranilstva, kot ga poznamo danes, naj bi segale daleč nazaj v 19. stoletje. Državno pravobranilstvo je delovalo v Kraljevini Jugoslaviji na podlagi Zakona o državnem pravobranilstvu iz leta 1934 (Službene
novine Kraljevine Jugoslavije, št. 164/1934 oziroma Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, št.
68/1934). To pravobranilstvo je bilo organ ministra za finance, njegova naloga pa je bila ščititi lastninske koristi
države (1. člen).
V prvi Jugoslaviji ustanovljeno državno pravobranilstvo je prenehalo delovati med drugo svetovno vojno, ukinjeno pa je bilo leta 1945 z Zakonom o odpravi vrhovnega državnega pravobranilstva, državnih pravobranilstev, vrhovnega državnega tožilstva, višjih državnih tožilstev in državnih tožilstev (Uradni list Demokratične federativne
Jugoslavije, št. 27/1945). Njegova opravila so delno nadaljevali člani vlade oziroma predstavniki ljudskih odborov
ter vodilne osebe ali zastopniki ustanov. Njihovo dejavnost je urejal zvezni zakon o zastopanju države in javnih
organizacij pred sodišči in upravnimi organi iz leta 1946.
Z zveznim zakonom je bil leta 1952 ustanovljen nov organ, javno pravobranilstvo. Zakon o javnem pravobranilstvu
(Uradni list FLRJ, št. 24/1952) je v 1. členu določal, da je to organ, ki v premoženjskopravnih zadevah zastopa Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, posamezne republike in avtonomne enote, okraje, mesta in občine ter njihove
zavode, ki jim je priznana lastnost pravne osebe. Drugi zakon, to je Zakon o javnem pravobranilstvu (Uradni list
FLRJ, št. 51/1955), je bil sprejet čez tri leta.
Prvi slovenski pravobranilski zakon je bil sprejet šele leta 1976. Zakon o javnem pravobranilstvu (Uradni list SRS, št.
19/1976) je določal funkcijo in položaj javnega pravobranilca ter organizacijo Javnega pravobranilstva Socialistične
Republike Slovenije (1. člen). Ta zakon je z določenimi spremembami veljal vse do uveljavitve sedaj veljavnega zakona iz leta 1997.2
1
Finančna prokuratura, ki je bila ustanovljena za zastopanje imovinskih interesov države pred sodišči, je v svojih osnovah naslednik nekdanjih fiskalov in podobnih organov iz let okrog 1500, torej iz časa intenzivnejše recepcije. Kmalu so nepriljubljene fiskale
zamenjali komorni prokuratorji. Dejavnost državnih zastopnikov pred sodišči je urejala instrukcija za fiskalne urade (finančne
prokurature, 10. 3. 1783). Dajala jim je tudi določene kompetence splošnega nadzora nad izvajanjem zakonitosti v upravi in v sodstvu in zato pravico do udeležbe pri raznih uradnih dejanjih. Ustanovitev državnih pravdništev leta 1850 je močno zožila pristojnost finančnih prokuratur, vendar se je ta leta 1855 zopet razširila. Po instrukciji 9. 3. 1898 so finančne prokurature pred sodišči in
v upravnem postopku zastopale javne interese ter dajale državnim organom pravna mnenja. Delovale so samo v deželnih glavnih
mestih, a neodvisno od deželnih oblasti V stari Jugoslaviji je delovanje teh organov urejal zakon o državnem pravobranilstvu (15.
7. 1934). Glej Vilfan, S.: Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, 1961
Pregled povzet po Melik, Jasna: Državni pravobranilec Republike Slovenije in njegovi predhodniki, v: Arhivi 31 (2008), št. 2, str.
273-278.
2
15
1.2 Pristojnosti in naloge
Državno pravobranilstvo je zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih z Zakonom o državnem
pravobranilstvu (ZDPra-UPB2, Uradni list RS št. 94/2007 in 77/2009 – ZDPra-C) pred domačimi, tujimi in mednarodnimi sodišči. Subjektom, katere zastopa, tudi pravno svetuje.
Državno pravobranilstvo deluje bodisi:
• po samem zakonu (ex lege): na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene
organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe; ali
• na podlagi pooblastila (ex mandato): pred upravnimi organi zastopa subjekte na podlagi pooblastila (to zastopanje mora prevzeti).
Državi, njenim organom in upravnim organizacijam v sestavi na njihovo zahtevo:
• poroča o zadevah njihovega zastopanja in
• pravno svetuje pri sklepanju pogodb, s katerimi za te subjekte nastanejo premoženjske pravice in obveznosti,
ter pri sklepanju pogodb, s katerimi se ustanavljajo ali ukinjajo stvarne pravice na nepremičninah ter pri reševanju drugih premoženjskih vprašanj.
Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, ki jih določajo posebni zakoni, in sicer:
• Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Uradni list RS, št. 49/2006, 58/2009,
28/2010 Skl.US: U-I-13/09-11, 30/2010 Odl.US: U-I-207/08-10, Up-2168/08-12;
• Zakon o javnem nepremičninskem skladu Republike Slovenije (ZJNepS), Uradni list RS, št. 86/2010;
• Zakon o kazenskem postopku (ZKP-UPB4), Uradni list RS, št. 32/2007, 68/2008, 77/2009; 88/2009 Odl.US:
Up-3871/07-26, U-I-80/09-26, 109/2009 Odl.US: U-I-46/08-20, 29/2010 Odl.US: U-I-50/09-18, Up-260/09-17;
• Zakon o prekrških, Uradni list RS, št. 3/2007, 17/2008, 21/2008 – popr.;
• Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), Uradni list RS, št. 117/2006, 125/2008, 47/2009-Odl.US, 48/2009
popr.), 110/2009 (1/2010 popr.), 43/2010;
• Zakon o denacionalizaciji (ZDen), Uradni list RS, št. 27I/1991-I, 56/1992 Odl.US: U-I-10/92-19, 13/1993
Odl.US: U-I-25/92-27, 31/1993, 24/1995 Odl.US: UI 72/93, 29/1995-ZPDF, 74/1995-ZZDZVP, 20/1997 Odl.
US: U-I-81/94, 23/1997 Odl.US: U-I-23/93, 41/1997 Skl.US: U-I-107/96, 49/1997, 87/1997, 65/1998, 83/1998
Skl.US: U-I-387/98, 11/1999 Odl.US: U-I-144/97 (16/1999 popr.), 31/1999 Odl.US: U-I-309/98, 60/1999 Odl.
US: U-I-387/98, 1/2000 Odl.US: U-I-22/99, 66/2000, 66/2000, 54/2002 Odl.US: U-I-130/01-18, 54/2004ZDoh-1 (56/2004, 62/2004 popr., 63/2004 popr.), 18/2005 Odl.US: U-I-58/04-7, 6/2008 Skl.US: U-I-251/07-6);
113/2008 Odl.US: Up-1734/07-26, U-I-149/07;
• Zakon o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/1999, 70/2000, 52/2002, 73/2004, 22/2005UPB1, 119/2005, 24/2006-UPB2, 105/2006-ZUS-1, 126/2007, 65/2008, 47/2009 Odl.US: U-I-54/06-32 (48/2009
popr.), 8/2010;
• Zakon o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/2006,26/2007 Skl.US: U-I-69/07-9, 122/2007 Skl.US: U-I264/05-23, U-I-181/07, Up-2126/07-10, 65/2008 Odl.US: U-I-98/07-27, 119/2008 Odl.US: U-I-69/07-36,
54/2009 Odl.US: Up-1782/08-16, U-I-166/08-8, 107/2009 Odl.US: U-I-147/08-16, Up-1547/08-17, 14/2010
Odl.US: U-I-303/08-9, 62/2010;
• Zakon o ugotavljanju vzajemnosti, Uradni list RS, št. 9/1999;
• Zakona o lokalni samoupravi (ZLS-UPB2), Uradni list RS, št. 94/2007, 51/2010;
• Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZPBBP-UPB1), Uradni list RS, št. 96/2004, 23/2008, 47/2009 Odl.US:
U-I-54/06-32 (48/2009 popr.);
• Zakon o reviziji postopkov javnega naročanja (ZRPJN-UPB5); Uradni list RS, št. 94/2007;
• Zakon o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje, Uradni list RS, št. 110/06, 33/07, 54/2007 UPB4;
• Zakon o ukinitvi Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, Uradni
list RS, št. 80/2004;
• Zakon o prenehanju veljavnosti Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije, Uradni list RS,
št. 53/2005.
16
2
Organiziranost in kadrovsko stanje
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
2.1 Organiziranost
Državno pravobranilstvo opravlja naloge iz svoje pristojnosti:
• na sedežu v Ljubljani in
• na zunanjih oddelkih (v Celju, Kopru, Kranju, Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici, Novem mestu in na
Ptuju).
Zunanji oddelki so organizacijske enote Državnega pravobranilstva, ki opravljajo naloge iz pristojnosti državnega
pravobranilstva.
Delo Državnega pravobranilstva se v skladu z letnim razporedom deli znotraj pravdnega, nepravdnega in evropskega oddelka.
Državno pravobranilstvo na sedežu v Ljubljani je izključno pristojno za:
• opravljanje svetovalne funkcije, opredeljene v 8. členu Zakona o Državnem pravobranilstvu (ZDPra), za vse
subjekte iz 7. člena ZDPra;
• zastopanje subjektov iz 7. člena ZDPra pred tujimi in mednarodnimi sodišči.
Slika 1: Organigram Državnega pravobranilstva
GENERALNI DRŽAVNI PRAVOBRANILEC
KABINET GENERALNEGA
DRŽAVNEGA PRAVOBRANILCA
NOTRANJI REVIZOR
NAMESTNIK GENERALNEGA
DRŽAVNEGA PRAVOBRANILCA
GENERALNI SEKRETAR
DRŽAVNEGA PRAVOBRANILSTVA
SLUŽBA ZA ORGANIZACIJO IN KADRE
DRŽAVNO PRAVOBRANILSTVO
NA SEDEŽU
FINANČNO RAČUNOVODSKA SLUŽBA
PRAVDNI ODDELEK
NEPRAVDNI ODDELEK
EVROPSKI ODDELEK
SLUŽBA ZA INFORMATIKO
SLUŽBA ZA PRAVOBRANILSKO UPRAVO
PRAVDNA PISARNA
NEPRAVDNA PISARNA
PISARNA ZA EVROPSKE ZADEVE
STROJEPISNICA
SPREJEMNA PISARNA
PISARNA DOKUMENTACIJE IN ARHIVA
DRŽAVNO PRAVOBRANILSTVO
NA ZUNANJIH ODDELKIH
URAD ZUNANJEGA ODDELKA
V CELJU
V KOPRU
V KRANJU
V MARIBORU
V MURSKI SOBOTI
V NOVI GORICI
V NOVEM MESTU
NA PTUJU
V CELJU
V KOPRU
V KRANJU
V MARIBORU
V MURSKI SOBOTI
V NOVI GORICI
V NOVEM MESTU
NA PTUJU
17
MURSKA SOBOTA
MARIBOR
PTUJ
KRANJ
CELJE
NOVA GORICA
LJUBLJANA
NOVO MESTO
KOPER
Slika 2: Krajevna pristojnost oddelkov Državnega pravobranilstva
Državno pravobranilstvo na sedežu v Ljubljani zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra pred:
• Okrajnim sodiščem v Ljubljani, Okrajnim sodiščem v Cerknici, Okrajnim sodiščem v Domžalah, Okrajnim
sodiščem v Grosupljem, Okrajnim sodiščem v Kamniku, Okrajnim sodiščem v Kočevju, Okrajnim sodiščem v
Litiji, Okrajnim sodiščem v Trbovljah in Okrajnim sodiščem na Vrhniki;
• Okrožnim sodiščem v Ljubljani;
• Višjim sodiščem v Ljubljani in
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja
Ljubljana.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Celju zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra pred:
• Okrajnim sodiščem v Celju, Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah, Okrajnim sodiščem v Šentjurju pri
Celju, Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, Okrajnim sodiščem v Velenju, Okrajnim sodiščem v Žalcu;
• Okrožnim sodiščem v Celju;
• Višjim sodiščem v Celju in
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja
Celje.
18
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Kopru zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra pred:
• Okrajnim sodiščem v Kopru, Okrajnim sodiščem v Ilirski Bistrici, Okrajnim sodiščem v Piranu, Okrajnim
sodiščem v Postojni, Okrajnim sodiščem v Sežani;
• Okrožnim sodiščem v Kopru;
• Višjim sodiščem v Kopru in
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja
Koper.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Kranju zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra pred:
• Okrajnim sodiščem v Kranju, Okrajnim sodiščem na Jesenicah, Okrajnim sodiščem v Radovljici, Okrajnim
sodiščem v Škofji Loki;
• Okrožnim sodiščem v Kranju;
• Višjim sodiščem v Ljubljani in
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja
Kranj.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Mariboru zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra pred:
• Okrajnim sodiščem v Mariboru, Okrajnim sodiščem v Lenartu, Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu, Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici;
• Okrožnim sodiščem v Mariboru, Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu;
• Višjim sodiščem v Mariboru in
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja
Maribor ali sodnega okrožja Slovenj Gradec.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Murski Soboti zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra pred:
• Okrajnim sodiščem v Murski Soboti, Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni, Okrajnim sodiščem v Lendavi,
Okrajnim sodiščem v Ljutomeru;
• Okrožnim sodiščem v Murski Soboti;
• Višjim sodiščem v Mariboru in
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja
Murska Sobota.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Novi Gorici zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra pred:
• Okrajnim sodiščem v Novi Gorici, Okrajnim sodiščem v Ajdovščini, Okrajnim sodiščem v Idriji, Okrajnim
sodiščem v Tolminu;
• Okrožnim sodiščem v Novi Gorici;
• Višjim sodiščem v Kopru in
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja
Nova Gorica.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Novem mestu zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra pred:
• Okrajnim sodiščem v Novem mestu, Okrajnim sodiščem v Brežicah, Okrajnim sodiščem v Črnomlju, Okrajnim sodiščem v Krškem, Okrajnim sodiščem v Sevnici, Okrajnim sodiščem v Trebnjem;
• Okrožnim sodiščem v Novem mestu, Okrožnim sodiščem v Krškem;
• Višjim sodiščem v Ljubljani in
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja
Novo mesto in Krško.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva na Ptuju zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra pred:
• Okrajnim sodiščem na Ptuju, Okrajnim sodiščem v Ormožu;
• Okrožnim sodiščem na Ptuju;
• Višjim sodiščem v Mariboru in
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Ptuj.
19
2.2 Kadrovska sestava
2.2.1 Splošno
Kadrovski načrt Državnega pravobranilstva je za leto 2010 je predvidel skupno 154 zaposlenih, od tega 71 funkcionarjev
in 83 javnih uslužbencev. Načrt je bil usklajen z Rebalansom proračuna Republike Slovenije za leto 2010 z dne 7. 12. 2009
(Uradni list RS, št. 99/2009) in s sklepi Vlade Republike Slovenije za pripravo proračuna za leto 2010. Število funkcionarjev
Državnega pravobranilstva (državnih pravobranilcev in pomočnikov državnih pravobranilcev), določeno v kadrovskem
načrtu, je manjše in torej v razkoraku s Pravilnikom o določitvi števila mest državnih pravobranilcev in pomočnikov državnega pravobranilca (Uradni list RS, št. 89/08), za kar je razlog v protikriznih ukrepih in zmanjševanju stroškov.
2.2.2 Struktura zaposlenih
Od skupno 151 zaposlenih je 136 žensk in 15 moških. Najnižja povprečna starost zaposlenih, 31,3 leta, je v strojepisnici na sedežu Državnega pravobranilstva v Ljubljani, najvišja povprečna starost pa je 53,5 let, in sicer v Službi za
pravobranilsko upravo prav tako na sedežu. Povprečna starost vseh zaposlenih je 43,5 let.
2.2.3 Zaposlovanje v letu 2010
Leto 2010 je Državno pravobranilstvo začelo z okrnjeno sestavo funkcionarjev, saj se je njihov število že v letu 2009
zmanjšalo za štiri državne pravobranilce in enega pomočnika državnega pravobranilca. Število javnih uslužbencev
se je v istem obdobju povečalo za tri javne uslužbence za določen čas. Na začetku leta 2010 je bilo torej skupno število zaposlenih 151, od tega 63 funkcionarjev (55 državnih pravobranilcev in osem pomočnikov državnih pravobranilcev) in 83 javnih uslužbencev (70 za nedoločen in 13 za določen čas; od tega skupno 56 na uradniških delovnih
mestih in 27 na strokovno tehničnih delovnih mestih).
V letu 2010 se je trend zmanjševanja funkcionarjev nadaljeval, saj je prenehala funkcija petim funkcionarjem, od tega eni pomočnici državnega pravobranilca in štirim državnim pravobranilkam (od tega so se tri državne pravobranilke upokojile). Med letom 2010 so bili zaradi poteka osemletnega mandata šestim državnim
pravobranilcem izvedeni trije razpisi in en razpis zaradi poteka mandata generalnemu državnemu pravobranilcu. Vse državne pravobranilke, ki jim je v letu 2010 potekel mandat, so bile na funkcijo državnega pravobranilca ponovno imenovane. Za novega generalnega državnega pravobranilca pa je 18. 6. 2010 Državni zbor Republike Slovenije na predlog Vlade Republike Slovenije imenoval dr. Boštjana Tratarja. Šestletni mandat je nastopil
16. 7. 2010.
Poleg navedenega so bili izvedeni razpisi za zasedbo treh prostih mest državnih pravobranilcev in dve prosti mesti
pomočnikov državnih pravobranilcev. Vlada Republike Slovenije je na novo imenovala eno državno pravobranilko,
na ostali mesti državnih pravobranilcev sta bili imenovani dve dosedanji pomočnici državnih pravobranilcev. Na
mesti pomočnikov državnih pravobranilcev sta bili imenovani dve dosedanji strokovni sodelavki.
V letu 2010 se je na novo zaposlilo 14 javnih uslužbencev, od tega sedem za nedoločen čas, v istem obdobju pa je
šestim javnim uslužbencem prenehalo delovno razmerje. Državno pravobranilstvo je zaposlilo strokovne sodelavce,
samostojne vpisničarke in zapisnikarice. Za zaposlitev uradnikov je bilo izvedenih pet javnih natečajev za zasedbo
osmih delovnih mest, in sicer štiri mesta višjih oziroma strokovnih sodelavcev, tri mesta samostojnih vpisničark in
eno mesto upravnega sodelavca generalnega državnega pravobranilca. Samo en javni natečaj za višjega strokovnega
sodelavca se je zaključil neuspešno.
Na dan 31. 12. 2010 je bilo skupno število zaposlenih enako skupnemu številu na začetku leta, in sicer 151, od tega 61
funkcionarjev (54 državnih pravobranilcev in sedem pomočnikov državnih pravobranilcev) in 90 javnih uslužbencev (77 za nedoločen čas in 13 za določen čas; od tega skupno 58 na uradniških delovnih mestih in 32 na strokovno
tehničnih delovnih mestih).
20
2.2.4 Odsotnosti zaposlenih
V letu 2010 so imele porodniški dopust tri javne uslužbenke, s porodniškega dopusta pa so sta se vrnili dve funkcionarki in ena javna uslužbenka. Pravico do krajšega delovnega časa zaradi starševstva uveljavljajo tri javne uslužbenke.
V bolniškem staležu nad 30 dni je bilo osem javnih uslužbenk, od tega dve javni uslužbenki celo leto, in štiri funkcionarke.
2.2.5 Predlogi za kadrovsko zapolnitev pravobranilskih funkcionarjev
Državno pravobranilstvo se v zadnjem času, to je v zadnjih nekaj letih, sooča z vztrajnim naraščanjem števila zadev,
zlasti pred mednarodnimi sodišči, predvsem pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP). Zastopanje
Republike Slovenije pred mednarodnimi sodišči je zelo zahtevno in zelo odgovorno delo. Obsodbe Slovenije pred
mednarodnimi sodišči namreč vplivajo na mednarodni ugled Slovenije. Vse to terja od Državnega pravobranilstva aktivnosti, ki že presegajo zmožnosti pravobranilskih funkcionarjev, dodeljenih v evropski oddelek. Naraščanje
števila zadev in njihova zahtevnost, kot opredeljeno v nadaljevanju, terjajo oziroma utemeljujejo povečanje števila
pravobranilskih funkcionarjev na Državnem pravobranilstvu, ki se že dalj časa sooča s problemom kadrovskega
manka, v letu 2010 pa se je ta problem odrazil do skrajnosti.
Letni pripad zadev
Pripad zadev iz pristojnosti ESČP, Sodišča Evropske unije (SEU), Splošnega sodišča Evropske unije (SSEU) ter
EFTA Sodišča se namreč vztrajno povečuje, trend naraščanja števila zadev pa je mogoče pričakovati tudi v prihodnje. Dejstvo je, da se v Sloveniji zavest o pravnih možnosti, ki jih nudijo postopki pred navedenimi sodišči, vztrajno
povečuje, leta članstva Slovenije v Evropski uniji (v nadaljevanju EU ali Unija) pa prinašajo tudi vedno večjo angažiranost institucij Evropske unije v razmerju do Slovenije.
Za podrobnejši prikaz intenzivnosti porasta števila zadev, so v Tabeli 1 predstavljeni podatki o letnem pripadu zadev
po posameznih sodiščih ter skupno za leta 2007, 2008, 2009 in 2010.
Tabela 1: Pripad zadev na evropskem oddelku po posameznih sodiščih po letih
LETO
Evropsko sodišče za človekove pravice
Splošno sodišče Evropske unije
Sodišče Evropske unije
EFTA Sodišče
drugo
SKUPAJ
2007
142
199
222
12
5
580
2008
183
282
260
3
5
733
2009
254
269
258
9
8
798
2010
319
263
327
14
9
932
Navedeni podatki kažejo, da se je skupen pripad zadev v letu 2010, glede na leto 2007, povečal za nekaj več kot
60 %. Velik pokazatelj povečanja pripada zadev je podatek, da se je število zadev iz pristojnosti ESČP v letu 2010,
glede na leto 2007, povečalo za skoraj 125 %, zelo pa se je v navedenem obdobju povečal tudi pripad zadev iz pristojnosti SEU, in sicer za več kot 47 %.
Način in vsebina dela na evropskem oddelku Državnega pravobranilstva
Poleg navedenih podatkov je pomemben pokazatelj povečevanja obremenitev Državnega pravobranilstva tudi dejstvo, da so zadeve iz pristojnosti ESČP vedno bolj raznolike in kompleksne, posledično pa tudi časovno vse bolj
zahtevne. Dejstvo je namreč, da sistem »case-law«, ki velja za vsa prej navedena sodišča, zahteva ogromno študija v
21
smislu iskanja ustreznih strokovnih podlag in smernic za pripravo stališč Republike Slovenije. V smislu strokovne in
časovne zahtevnosti priprave stališč pa je pomemben dejavnik tudi dejstvo, da glede zatrjevanih kršitev dobi Državno pravobranilstvo od organa, ki ga zastopa, le dejanske podatke o poteku sodnih in upravnih postopkov, priprava
strokovnega dela stališč pa je v celoti v pristojnosti Državnega pravobranilstva.
Običajno je, da priprava stališč v novo prejetih zadevah zahteva kontinuirano delo v trajanju vsaj enega meseca,
pogosto tudi več. Zaradi strokovne zahtevnosti in dejanske obsežnosti zadev, ki jih obravnavajo navedena sodišča,
je v veliko primerih nujno, da sta na eni zadevi hkrati angažirani vsaj dve osebi, v posebej obsežnih zadevah pa
tudi več (kot npr. v primeru pritožb zapornikov v Zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Ljubljana in ZPKZ
Dob pri Mirni), kar seveda predstavlja dodatno obremenitev. Takšen način dela je nujen v postopkih pred vsemi
navedenimi sodišči. Strokovna zahtevnost in dejanska obsežnost zadev nadalje zahtevata udeležbo več oseb tudi
pri sámem zastopanju na ustnih obravnavah. Slednje tudi iz razloga, ker mora Državno pravobranilstvo zagotoviti
kakovostno zastopanje tudi v primeru nepredvidene odsotnosti nosilca zadeve (kot npr. bolezen), obsežnost zadev
pa ne omogoča, da bi lahko državnega pravobranilca, ki bi izostal neposredno ali pa nekaj dni pred obravnavo, kakovostno nadomestil drug državni pravobranilec. Udeležba dveh ali več državnih pravobranilcev na obravnavi pa
je vsekakor nujna tudi v primerih, ko ustne obravnave zaradi večjega števila udeleženih držav članic in/ali institucij
Evropske unije trajajo praktično cel dan (v več primerih so obravnave trajale od 9.00 do 17.30) – v teh primerih je
nemogoče, da bi preko simultanega prevajanja ena sama oseba koncentrirano sledila vsem navedbam na obravnavi. Poudariti je tudi treba, da vsaka udeležba na obravnavah zahteva večdnevno odsotnost iz pisarne, kot tudi, da
dodatno obremenitev predstavlja dejstvo, da je večina dokumentov v posameznih zadevah, kot tudi vsa strokovna
literatura, v tujih jezikih. V tujem jeziku poteka tudi vsa komunikacija z ESČP in EFTA Sodiščem, kar pomeni, da
morajo biti vse vloge za ESČP, ki so pripravljene v slovenskem jeziku, Sodišču vedno predložene v angleškem ali
francoskem jeziku, EFTA Sodišču pa izključno le v angleškem jeziku.
Poleg zastopanja pred navedenimi sodišči je Državno pravobranilstvo angažirano še v smislu svetovanja pristojnim resorjem. Državni pravobranilci so kot pomoč v smislu svetovanja pridruženi predstavnikom Ministrstva za
pravosodje v delovni skupini na nivoju EU glede sprememb postopkovnih pravil pred SEU in SSEU, sedaj pa tudi
v delovni skupini glede pogajanj Evropske unije k pristopu k Evropski konvenciji za človekove pravice (EKČP).
Državno pravobranilstvo je udeleženo v strokovni skupini pravnikov v zvezi z morebitno tožbo Slovenije zoper
Italijo zaradi nameravane gradnje plinskih terminalov pred SSEU, v delo pa se pravobranilstvu dodeljujejo vse
zadeve v zvezi s postopki pred sodišči držav članic Evropske unije. Glede na neposredne izkušnje z zastopanjem
pred navedenimi mednarodnimi sodišči je Državo pravobranilstvo v okviru svetovanja angažirano pri vseh spremembah internih pravil vlade in ministrstev glede njihovega poslovanja v teh zadevah (spremembe poslovnika
Vlade Republike Slovenije, spremembe poslovnika Državnega zbora itd.). Vse navedeno zahteva od Državnega
pravobranilstva dodatne napore.
Kadrovska sestava evropskega oddelka Državnega pravobranilstva
Iz podatkov Državnega pravobranilstva je razvidno, da je bilo število dejansko aktivnih ljudi na evropskem oddelku
v letih 2007, 2008, 2009 in 2010 največ šest oziroma manj, v letu 2011 pa naj bi bila končna številka devet, od tega
šest funkcionarjev. Glede na zahtevnost dela in vedno večji pripad zadev je to vsekakor premalo. Treba je namreč
poudariti, da pred mednarodnimi sodišči lahko zastopajo državo izključno le funkcionarji, zaradi česar strokovnim
sodelavcem ni možno dodeljevati v delo zadev iz pristojnosti SEU, SSEU in EFTA Sodišča. V teh zadevah se praviloma vedno opravi ustna obravnava in je nujno zelo dobro poznavanje zadeve že od vsega začetka. Strokovnim
sodelavcem se tako dodeljujejo v delo izključno le manj kompleksne in manj zahtevne zadeve iz pristojnosti ESČP,
v katerih ni pričakovati ustnih obravnav in pa zadeve, ki jih ESČP odstopa nazaj v reševanje Republiki Sloveniji na
podlagi 25. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO).
Potrebne organizacijske spremembe na oddelku
Državno pravobranilstvo želi vzpostaviti specializacijo državnih pravobranilcev za postopke pred SEU, SSEU in
EFTA Sodiščem, saj bo le tako mogoče zagotovili ustrezno kakovost dela. S tem se bo razporejenim na oddelek omogočilo nujno kontinuirano spremljanje razvoja sodne prakse posameznega sodišča, kar je predpogoj za
22
uspešno zastopanje. Ob sedanji organizaciji dela in številu zaposlenih so namreč na oddelek razporejeni državni
pravobranilci prisiljeni preskakovati iz enega obsežnega pravnega področja na drugo obsežno pravno področje, pri
čemer se dogaja, da posamezen državni pravobranilec tudi na daljše obdobje (lahko preko enega leta) nima stika s
sodno prakso posameznega sodišča.
Sklep
Prikazani trend porasta pripada zadev, ki je bil podrobno predstavljen že v uvodu tega poglavja, se bo gotovo nadaljeval tudi v prihodnje. Že v prvih dveh mesecih leta 2011 je Državno pravobranilstvo prejelo 29 novih zadev iz
pristojnosti ESČP, 62 zadev iz pristojnosti SEU in 24 zadev iz pristojnosti SSEU. Kot že navedeno, se v Sloveniji zelo
povečuje zavest o pravnih možnostih, ki jih nudijo postopki pred SEU, SSEU in ESČP, povečuje pa se tudi aktivnost
evropskih institucij v razmerju do Slovenije. Postopki pred ESČP se danes nanašajo na vedno nove in vedno bolj
kompleksne kršitve z EKČP varovanih pravic, kar se posledično odraža na vedno večji zahtevnosti in kompleksnosti
stališč Republike Slovenije, ki jih Državno pravobranilstvo, kot zakoniti zastopnik, pripravlja. Podobno je pri zadevah, ki jih Republiki Sloveniji vročajo ostala sodišča.
Kot navedeno, je zastopanje Republike Slovenije pred mednarodnimi sodišči izjemno zahtevno in zelo odgovorno
delo. Da bi lahko Državno pravobranilstvo optimalno zastopalo Republiko Slovenijo in se tudi na ta način trudilo za
ohranjanje in večanje ugleda naše države, je nujno da se Državnemu pravobranilstvu v celoti zagotovijo okoliščine, v
katerih bo možno opravljanje dela, za katerega je zadolženo. Predstavljene razmere dela zahtevajo povečanje števila
funkcionarjev na oddelku. Glede na opisano problematiko je Državno pravobranilstvo Ministrstvu za pravosodje že
predlagalo razpis prostega mesta državnega pravobranilca in prostega mesta pomočnika državnega pravobranilca za
potrebe oddelka za evropske zadeve Državnega pravobranilstva.
23
3
Obseg dela Državnega pravobranilstva v letu 2010
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 prejelo 33.646 zadev. Po posameznih področjih je bil pripad zadev sledeč:
• pravda: 2.674 (od tega delovnopravne in socialne zadeve 923),
• postopki izvršbe in zavarovanja: 3.034,
• stečajni postopki in postopki prisilne poravnave: 1.070,
• nepravdni postopki: 8.817,
• postopki razlastitev: 529,
• upravni postopki: 15.820,
• postopki po Zakonu o denacionalizaciji: 50,
• postopki po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij: 13,
• postopki vračanj vlaganj v javno telekomunikacijsko (TK) omrežje: 1123,
• pravna mnenja: 75,
• mnenja v zvezi s pogodbami: 2,
• predhodni postopki PK vpisnik (po Zakonu o kazenskem postopku): 127,
• predhodni postopki PP vpisnik (po Zakonu o prekrških): 18,
• postopki pred Evropskim sodiščem za človekove pravice: 319,
• evropski oddelek – ostale zadeve (postopki pred Sodiščem Evropske unije in Splošnim sodiščem Evropske
unije, postopki pred EFTA Sodiščem in ostale zadeve): 613,
• PRR vpisnik (postopki po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – ZVPSBNO): 373.
Iz leta 2009 je ostalo odprtih 23.593 zadev, tako da je bil v letu 2010 skupen obseg dela 57.239 zadev. Prikaz vseh
obravnavanih zadev v letu 2010 po področjih oziroma vpisnikih je razviden iz Grafa 1, po posameznih oddelkih
Državnega pravobranilstva pa iz Grafa 2.
Graf 1: Obravnavane zadeve v letu 2010 po vpisnikih
3
Na dan 31. 12. 2009 je ostalo nerešenih 97 zadev, v letu 2010 pa je bilo odprtih 112 zadev, saj je Državno pravobranilstvo na novo
evidentiralo še 112 zahtevkov za vračilo; glavnina teh zahtevkov je bila vložena pravočasno, vendar se je šele pri pregledovanju
dokumentacije ugotovilo, da gre za samostojne zahtevke, zato jih je bilo treba vpisati na novo.
24
5.350
9%
3.093
5%
1.814
3%
6.435
11 %
5.395
9%
3.979
7%
4.124
7%
8.268
15 %
18.781
34 %
Graf 2: Obravnavane zadeve v letu 2010 po oddelkih Državnega pravobranilstva
V letu 2009 je Državno pravobranilstvo prejelo 33.856 zadev, skupno pa je obravnavalo 55.490 zadev. Državno
pravobranilstvo je torej leta 2010 prejelo 210 zadev manj kot v 2009, skupno pa je v 2010 obravnavalo 1.749 zadev
več kot leto prej.
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 zaključilo 35.153 zadev, kar je 3.257 zadev več kot v letu 2009, ko je zaključilo
31.896 zadev.
Na dan 31. 12. 2010 je ostalo odprtih 22.086 zadev. V primerjavi z letom 2009, ko je ostalo nezaključenih 23.594
zadev, se je število odprtih zadev zmanjšalo za nekaj več kot 6 %.
Skupna vrednost obravnavanih zadev se je v letu 2010 v primerjavi s prejšnjim letom povečala: v 2010 je bila
8.597.887.382,75 EUR4, medtem ko je ta vrednost v letu 2009 znašala 8.327.414.078,02 EUR.
4
Vrednost posameznih obravnavanih zadev se lahko spreminja. Razlogi za to so:
· vrednost, ki je bila določena, ko je Državno pravobranilstvo zadevo prejelo v obravnavo, se lahko v času trajanja postopka spreminja,
· nekateri zahtevki v fazi, ko so sprejeti v obravnavo, vrednosti sploh še nimajo določene;
· v mnogih primerih za zadeve s področja zaplemb, denacionalizacij, pravd itd. vrednost zahtevkov ni znana ipd.
Za celotno letno poročilo je tako pri spremljanju vrednosti obravnavanih zadev treba upoštevati dejavnik, da se vrednost iz obdobja, ko je bila narejena statistika oziroma analiza, med trajanjem postopka lahko spreminja.
25
4
Delo Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
v okviru t. i. predhodnih postopkov
4.1 Uvod
Kot t. i. predhodne postopke imenujemo vso tisto dejavnost Državnega pravobranilstva, s katero se še pred uvedbo
sodnega, praviloma pravdnega postopka, razrešujejo sporna pravna razmerja med posamezniki (fizične in pravne
osebe) in državo, praviloma s sklenitvijo izvensodne poravnave ali z utemeljeno zavrnitvijo zahtevka.
Predhodne postopke oziroma podlago za odločanje o njih lahko razvrstimo na:
• predhodne postopke po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra),
• predhodne postopke po III. poglavju Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO),
• predhodne postopke po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in
• predhodne postopke po XVII. poglavju Zakona o prekrških (ZP-1).
4.2 Predhodni postopki po 14. členu Zakona o Državnem pravobranilstvu
4.2.1 Uvod
Po 14. členu Zakona o Državnem pravobranilstvu (ZDpra) mora, kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek
proti subjektu, ki ga zastopa Državno pravobranilstvo, predhodno predlagati Državnemu pravobranilstvu, da se
sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka. V tem primeru mora Državno pravobranilstvo
čim prej, najkasneje pa v 30 dneh, ustrezno ukrepati in predlagatelja obvestiti o stališču do njegovega predloga. V
primeru doseženega sporazuma državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca sklene izvensodno poravnavo. Tako sklenjena izvensodna poravnava je izvršilni naslov, če je terjatev iz poravnave zapadla.
4.2.2 Obseg zadev in trend
Iz Tabele 2 je razvidno, koliko je bilo v letih od 2005 do 2010 po 14. členu ZDPra sklenjenih poravnav, koliko zahtevkov je Državno pravobranilstvo zavrnilo in v kakšnem številu zadev stranka ni sprejela predloga za poravnavo.
Tabela 2: Število prejetih in obravnavanih zadev po 14. členu ZDPra po letih
LETO
2005
2006
2007
2008
2009
2010
NEREŠENE ZADEVE NA
ZAČETKU OBDOBJA
ŠT.
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
120
200.824.628,42
147
141.274.454,97
1.705
84.999.396,01
504
34.491.923,00
289
22.714.513,00
889
42.463.860,00
PREJETE ZADEVE
ŠT.
323
3.311
1.176
861
1.849
457
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
166.042.511,83
88.415.394,19
68.149.735,61
193.420.177,57
86.919.192,34
24.104.983,86
SKUPAJ V DELU
ŠT.
443
3.458
2.881
1.365
2.138
1.346
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
366.867.140,25
229.689.849,16
153.149.131,62
227.912.100,57
109.633.705,34
66.568.843,86
Iz analize podatkov za obdobje od 2005 do 2010 (Tabela 3) je razvidno, da vrednost sklenjenih poravnav v zadnjih
petih letih v povprečju predstavlja okoli 27 % zahtevane vrednosti zahtevkov. Podrobnejši grafični prikaz tega razmerja je razviden tudi iz Grafa 3.
26
Tabela 3: Število rešenih* zadev po 14. členu ZDPra po letih
LETO
SKLENJENA PORAVNAVA
ŠT.
2005
2006
2007
2008
2009
2010
13
156
579
369
108
51
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
68.863,57
1.493.622,76
28.133.692,98
4.961.213,63
950.938,12
2.133.829,61
DP ZAVRNILO ZAHTEVEK
VREDNOST
PORAVNAV (v EUR
23.317,96
313.263,96
9.671.472,37
1.068.294,50
244.941,27
569.800,98
ŠT.
207
1.481
1.501
570
935
933
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
205.707.671,81
129.366.629,53
65.056.729,09
176.943.194,53
58.492.843,36
33.381.419,82
STRANKA
NE SPREJME
PREDLOGA ZA
PORAVNAVO
ŠT.
0
47
129
33
22
22
* Glede na način rešitve so v tabeli izpostavljeni samo trije načini rešitev, in sicer »sklenjena poravnava«, »Državno pravobranilstvo
zavrnilo zahtevek« in »stranka ne sprejme predloga za poravnavo«. Možni pa so še drugi zaključki zadeve, kot so npr. rešeno na
drug način, potek roka idr.
VREDNOST PORAVNAV
ZAHTEVANA VREDNOST
V EUR
40.000.000
35.000.000
30.000.000
25.000.000
20.000.000
15.000.000
10.000.000
5.000.000
0
9.671.472,37
28.133.692,98
23.317,96
68.863,57
313.263,96
1.493.622,76
2005
2006
1.068.294,50
4.961.213,63
2007
2008
244.941,27
950.938,12
569.800,98
2.133.829,61
2009
2010
Graf 3: Poravnave po 14. členu ZDPra - primerjava med zahtevanimi vrednostmi odškodnin in vrednostmi,
dogovorjenimi v poravnavah (v EUR, po letih)
Na dan 31. 12. 2010 je bilo v P vpisniku 183 nerešenih zahtevkov, ki jih je Državno pravobranilstvo prejelo po 14.
členu ZDPra. Skupna zahtevana vrednost teh zahtevkov je bila 25.694.116,45 EUR.
4.3 Predhodni postopki po III. poglavju Zakona o varstvu
pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
4.3.1 Uvod
Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) določa pristojnost Državnega pravobranilstva za sklenitev poravnave o vrsti in višini pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja brez
nepotrebnega odlašanja. Pravično zadoščenje je lahko bodisi v obliki denarne odškodnine ali pisne izjave Državnega
pravobranilstva. Po 19. členu ZVSPBNO začne stranka postopek z vložitvijo predloga za poravnavo pri Državnem
pravobranilstvu zaradi sklenitve sporazuma o vrsti in višini pravičnega zadoščenja. Ta predlog lahko stranka vloži v
devetih mesecih po pravnomočni rešitvi njene zadeve. Državno pravobranilstvo se do predloga stranke, če oceni, da
je zahtevek za pravično zadoščenje utemeljen, opredeli najkasneje v roku treh mesecev. Do izteka navedenega roka
stranka ne sme uveljavljati denarne odškodnine zaradi pravičnega zadoščenja s tožbo pred pristojnim sodiščem. Če
je ta sporazum dosežen, sklene Državno pravobranilstvo s stranko izvensodno poravnavo. V okviru sklenjene poravnave lahko Državno pravobranilstvo poda tudi izjavo, v kateri je posebej navedeno, da je prišlo do kršitve pravice
do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in čas trajanja nepotrebnega odlašanja (17. člen).
PRR vpisnik in s tem povezane PRR zadeve se vodijo na sedežu Državnega pravobranilstva v Ljubljani in na vseh zunanjih oddelkih. V vpisnik PRR se vpisujejo tudi postopki na podlagi tožbe, ki je bila vložena na podlagi ZVPSBNO.
27
Oškodovanec namreč lahko, če v predhodnem postopku ne pride do sklenitve sporazuma, vloži tožbo pri pristojnem okrajnem sodišču. Pri tem sodišču pa lahko vloži tožbo tudi na podlagi 25. člena istega zakona, če v postopku,
potem ko Državno pravobranilstvo prejme od Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v obravnavo pritožbo, ne pride do sklenitve prijateljske poravnave.5
4.3.2 Obseg zadev in trend
Število prejetih zadev je bilo v letu 2010 precej manjše kot v letu 2009. Državno pravobranilstvo kljub temu izpostavlja, da je znesek izplačanih odškodnin še vedno visok, še posebej, če se k odškodninam, izplačanim na podlagi
izvensodnih poravnav (vključno s prijateljskimi poravnavami), prištejejo še odškodnine, dosojene v pravdnih postopkih pred domačimi sodišči, in odškodnine, ki jih je zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku Republiki
Sloveniji prisodilo ESČP.
Tabela 4: Število prejetih in obravnavanih zadev v predhodnem postopku po ZVPSBNO po letih
LETO
2007
2008
2009
2010
NEREŠENE ZADEVE NA
ZAČETKU OBDOBJA
0
66
198
247
PREJETE ZADEVE
SKUPAJ V DELU
218
595
621
318
218
661
819
565
Iz Tabele 5 je razvidno, koliko je bilo v letih od 2007 do 2010 po ZVPSBNO sklenjenih poravnav, koliko zahtevkov je
Državno pravobranilstvo zavrnilo in v kolkšnem številu zadev stranka ni sprejela predloga za poravnavo.
Tabela 5: Število rešenih* zadev po ZVPSBNO v predhodnem postopku po letih
LETO
SKLENJENA PORAVNAVA
ŠT.
2007
2008
2009
2010
23
145
263
185
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
144.704,17
853.702,95
1.491.639,92
1.134.401,42
VREDNOST
PORAVNAV (v EUR)
53.660,50
242.094,16
470.734,79
318.034,12
DP ZAVRNILO
ZAHTEVEK
ŠT.
STRANKA NE SPREJME
PREDLOGA ZA
PORAVNAVO
ŠT.
127
287
282
195
2
6
19
6
* Glede na način rešitve so v tabeli izpostavljeni samo trije načini rešitev, in sicer »sklenjena poravnava«, »Državno pravobranilstvo zavrnilo zahtevek« in »stranka ne sprejme predloga za poravnavo«. Možni pa so še drugi zaključki zadeve, kot so npr. odstop
zadeve, rešeno na drug način, Državno pravobranilstvo ni pristojno idr.
Na dan 31. 12. 2010 je bilo v PRR vpisniku v predhodnem postopku nerešenih še 97 zahtevkov. Njihova skupna
zahtevana vrednost je bila 1.080.934,47 EUR.
5
ZVPSBNO daje v 25. členu pravno podlago, da ESČP pritožbe, ki so bile vložene pred 1. 1. 2007 in se nanašajo na kršitev pravice
do sojenja v razumnem roku, ki je pred 1. 1. 2007 že prenehala, odstopa v reševanje Republiki Sloveniji.
28
4.3.3 Problematika področja
Vrhovno sodišče je najprej v sodbi opr. št. II Ips 305/2009 z dne 24. 6. 2009 ocenilo, da nepremoženjska škoda zaradi
kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO, torej po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih in Obligacijskega zakonika, ni pravno priznana. To stališče utemeljuje Vrhovno sodišče s sklicevanjem
na numerus clausus nepremoženjskih škod, za katere je mogoče po slovenskem pravu zahtevati denarno odškodnino.
Glede na takšno odločbo Vrhovnega sodišča so prvostopenjska sodišča tožbene zahtevke iz naslova pravice do sojenja
brez nepotrebnega odlašanja v celoti zavračala.
Tožniki pa so vložili ustavne pritožbe. Nekaterim je Ustavno sodišče sledilo in takšno stanje je prekinila odločba Ustavnega sodišča št. U-I­207/08-10 in Up-2168/08-12 z dne 18. 3. 2010, s katero je Ustavno sodišče odločilo, da je 25. člen
ZVPSBNO v neskladju z Ustavo, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, ki jim je kršitev pravice do sojenja brez
nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Odločilo je tudi, da mora Državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi
te odločbe v Uradnem listu RS. Do odprave ugotovljenega neskladja se v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne
odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledica domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja,
ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede
višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljajo določbe ZVPSBNO.
Ustavno sodišče je neenakopraven položaj oškodovancev, ki jim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007 in do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče, rešilo tako,
da je na podlagi prvega odstavka 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču določilo način izvršitve odločbe. V skladu z njim
morajo sodišča do odprave ugotovljene protiustavne pravne praznine pri presoji zahtevkov za izplačilo nepremoženjske
škode kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007,
glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega
zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO (17. odstavek ustavne odločbe). Ustavno sodišče se torej ni odločilo
za prekinitev pravdnih postopkov, saj bi se s tem samo podaljševalo obravnavanje tovrstnih zahtevkov pred sodišči.
V aprilu in maju 2010 so sodišča pri odločanju že upoštevala navedeno ustavno odločbo. V večini primerov so sodišča
ponovno zavrnila tožbene zahtevke, saj so ugotovila, da merila, ki jih je za te primere izoblikovalo ESČP in so bila dejansko v konkretnih primerih izpostavljena, ne utemeljujejo presoje, da je podano protipravno ravnanje tožene stranke.
Po ustaljeni presoji ESČP zamuda, ki nastane zaradi ravnanja stranke, praviloma ni odločilna sama po sebi, pač pa jo je
treba primerjati z zamudo, ki jo je mogoče pripisati ravnanju države.
V drugih primerih pa so sodišča zavrnila zahtevke, ker na podlagi meril, ki jih je za te primere izoblikovalo ESČP,
oškodovancem ni mogoče prisoditi odškodnine. Sodišča so ugotovila, da pomen zadeve za tožnike očitno ni bil tak, kot
ga v konkretni pravdi sedaj želijo prikazati. Slednje merilo je po oceni sodišča bistveno, da tožniki niso upravičeni do
odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
4.4 Predhodni postopki po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku
4.4.1 Uvod
Po 538. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ima pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe
tisti, ki mu je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena
kazen, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom novi postopek pravnomočno ustavljen ali je bil s
pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena ali je bila s pravnomočnim sklepom
obtožnica zavržena, razen v primerih:
• če je bil postopek ustavljen ali sodba, s katero je bila obtožba zavrnjena, izrečena zaradi tega, ker je v novem
postopku oškodovanec kot tožilec oziroma zasebni tožilec odstopil od pregona ali ker je oškodovanec umaknil
predlog, do odstopa oziroma umika pa je prišlo po sporazumu z obdolžencem;
29
•
če je bila s sklepom v novem postopku obtožnica zavržena zaradi tega, ker sodišče ni bilo pristojno, upravičeni
tožilec pa je začel pregon pred pristojnim sodiščem.
Preden vloži oškodovanec pri sodišču tožbo za povrnitev škode, se mora oškodovanec s svojo zahtevo obrniti na
Državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine. Če zahtevi za
povrnitev škode ni ugodeno ali če Državno pravobranilstvo in oškodovanec ne dosežeta sporazuma v treh mesecih
od njene vložitve, sme oškodovanec vložiti pri pristojnem sodišču tožbo za povrnitev škode. Če je bil dosežen sporazum le glede dela zahtevka, sme vložiti tožbo glede ostanka (540. člen ZKP).
Državno pravobranilstvo vodi PK vpisnik in PK zadeve le na sedežu Državnega pravobranilstva v Ljubljani (četrta
alineja 18. člena ZDPra).
4.4.2 Obseg zadev in trend
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 obravnavalo 226 zahtevkov za plačilo odškodnine za škodo, nastalo zaradi
neupravičenega pripora oziroma neutemeljenega zapora. Skupna vrednost zahtevkov je bila 21.198.344,93 EUR.
Od navedenega števila je bilo iz leta 2009 prenesenih 99 zahtev v skupni vrednosti 6.905.045,00 EUR. Novih zahtevkov je bilo 127, njihova skupna vrednost pa je bila 14.293.299,93 EUR. Od prejetih zahtevkov v letu 2010 se je
50 zahtevkov nanašalo na neutemeljen zapor v obdobju od leta 1945 do 1960. Njihova skupna vrednost je znašala
3.518.400,00 EUR.
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 rešilo 157 zahtevkov, od tega 56 zahtevkov, ki se nanašajo na obdobje v
letih 1945 do 1960 v višini 3.850.365,32 EUR. V 101 primeru so bili zahtevki rešeni s poravnavami (od zahtevanih
3.670.260,32 EUR so bile sklenjene poravnave v skupni vrednosti 497.918,65 EUR). Ostali zahtevki so bili zavrnjeni
kot neutemeljeni, ali pa stranka ni sprejela predloga za poravnavo.
Na dan 31. 12. 2010 je bilo v PK vpisniku še 69 nerešenih zahtevkov.
Kot je razvidno iz Tabele 6, je trend pripada po letih dokaj enakomeren. V povprečju je Državno pravobranilstvo
v zadnjih šestih letih prejelo 117,5 zadev letno, v delu pa je imelo povprečno 199 zadev. V povprečju so bile v tem
obdobju letno sklenjene 61,3 poravnave (Tabela 7). Iz te tabele je natančneje razvidno, koliko je bilo v letih od 2005
do 2010 po ZKP sklenjenih poravnav, koliko zahtevkov je Državno pravobranilstvo zavrnilo in v kakšnem številu
zadev stranka ni sprejela predloga za poravnavo.
Tabela 6: Število prejetih in obravnavanih zadev v PK vpisniku po letih
LETO
2005
2006
2007
2008
2009
2010
NEREŠENE ZADEVE NA
ZAČETKU OBDOBJA
ŠT.
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
66
6.673.029,85
64
4.545.476,60
102
16.353.554,38
70
6.153.217,42
88
11.733.703,50
99
6.905.045,00
PREJETE ZADEVE
ŠT.
101
135
95
111
136
127
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
4.892.520,10
17.299.994,35
5.741.226,36
19.686.276,98
8.360.333,30
14.293.299,93
SKUPAJ V DELU
ŠT.
167
199
197
181
224
226
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
11.565.549,95
21.845.470,95
22.094.780,74
25.839.494,40
20.094.036,80
21.198.344,93
Iz analize podatkov za obdobje od 2005 do 2010 (Tabela 7) je razvidno, da vrednost sklenjenih poravnav v zadnjih
petih letih v povprečju predstavlja nekaj manj kot 10 % zahtevane vrednosti zahtevkov. Podrobnejši grafični prikaz
tega razmerja je razviden tudi iz Grafa 4.
30
Tabela 7: Število rešenih* zadev v PK vpisniku po letih
LETO
SKLENJENA PORAVNAVA
ŠT.
2005
2006
2007
2008
2009
2010
58
39
53
52
65
101
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
3.398.009,09
1.078.758,62
11.570.640,85
10.152.616,08
2.347.302,08
3.670.260,32
DP ZAVRNILO ZAHTEVEK
VREDNOST
PORAVNAV (v EUR
437.384,12
146.906,06
272.194,53
257.127,20
336.721,00
497.918,65
ŠT.
22
34
52
26
41
36
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
483.772,32
597.541,75
2.455.179,55
1.480.204,65
6.841.182,88
1.307.251,32
STRANKA
NE SPREJME
PREDLOGA ZA
PORAVNAVO
ŠT.
15
18
19
14
19
19
* Glede na način rešitve so v tabeli izpostavljeni samo trije načini rešitev, in sicer »sklenjena poravnava«, »Državno pravobranilstvo zavrnilo zahtevek« in »stranka ne sprejme predloga za poravnavo«. Možni pa so še drugi zaključki zadeve, kot so npr. odstop
zadeve, rešeno na drug način, Državno pravobranilstvo ni pristojno idr.
VREDNOST PORAVNAV
ZAHTEVANA VREDNOST
V EUR
272.194,53
11.570.640,85 257.127,20
10.152.616,08
12.000.000
10.000.000
8.000.000
6.000.000
4.000.000
497.918,65
336.721,00 3.670.260,32
2.347.302,08
437.384,12
3.398.009,09
146.906,06
1.078.758,62
2.000.000
0
2005
2006
2007
2008
2009
2010
Graf 4: PK poravnave - primerjava med zahtevanimi vrednostmi odškodnin in vrednostmi, dogovorjenimi v
poravnavah (v EUR, po letih)
4.4.3 Problematika področja
Glede na to, da po praksi PK komisija, ustanovljena v okviru Državnega pravobranilstva, pri izračunavanju odškodnin upošteva dolžino trajanja neutemeljeno odvzete prostosti ter povprečno denarno odškodnino, ki so jo v
preteklem letu dosodila sodišča za škodo, nastalo zaradi neutemeljenega pripora oziroma neupravičenega zapora in
glede na odstotek rešenih zadev s poravnavo oziroma zavrnjenih zahtevkov, kakor tudi nerešenih zadev, v katerih
izid predhodnega postopka še ni znan, je bilo po prvotnem mnenju smotrno vztrajati pri zneskih 300,00 EUR za
začetne tri dni odvzema prostosti ter po 42,00 EUR za vsak nadaljnji dan.
Vendar pa se je v okviru odločanja pogostokrat pojavljalo vprašanje o smiselnosti vztrajanja pri enotnem znesku odškodnin, glede na to, da gre velikokrat za zelo različne in specifične primere. Tudi v skladu s sodno prakso (npr. sodba
in sklep Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 513/2007, II Ips 667/95, II Cp 1397/98, II Cp 2039/2006, idr.) sodišča pri
odločanju višine odškodnin upoštevajo točno določene kriterije. Zato se, podobno kot na sodiščih, tudi na Državnem
pravobranilstvu oblikujejo kriteriji za individualizacijo odškodnin v teh primerih odločanja. Glede vprašanja, ali se
sklepajo poravnave tudi v primeru materialne škode, je bilo sprva enotno stališče Državnega pravobranilstva, da se,
kljub nesporno izkazani materialni škodi, osnovni znesek ne bo spreminjal, v okviru mediacijskega postopka pa je
seveda možna večja fleksibilnost glede na nesporno izkazane listine, ki izkazujejo materialno škodo. S tem v zvezi se je
med letom 2010 izoblikovalo stališče, da bi bilo glede na razvoj sodne prakse smiselno vlagateljem utemeljenih zahtevkov priznati tudi odškodnino za materialno škodo, in sicer zgolj v primeru, če je ta nesporno izkazana z predloženimi
listinami oziroma s podatki, ki jih lahko Državno pravobranilstvo samo pridobi iz javno dostopnih baz podatkov.
Državno pravobranilstvo glede višine ponujenih odškodnin (glede na izoblikovano sodno prakso) vzpostavlja naslednje kriterije, ki so namenjeni večji individualizaciji odškodnin, in sicer:
31
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
leto pripora / leto zapora,
trajanje pripora / zapora v dnevih,
ali je oškodovanec povratnik (specialni / nespecialni),
ali ima oškodovanec družino,
narava in teža kaznivega dejanja,
pridržanje,
trajanje pridržanja,
ali je zadeva medijsko odmevna (kateri mediji, termin objave), če je imela medijska odmevnost za posledico,
da je bila stranka bolj oškodovana,
zdravstveno poslabšanje oškodovanca,
posredni / neposredni oškodovanec – stari zapori,
predkaznovanost,
ugled, ki ga je oškodovanec užival v svojem okolju,
odnos okolja do oškodovanca po odvzemu prostosti,
pogoji, v katerih je bil oškodovanec v času odvzema prostosti,
prisilna odtujitev iz družinskega in življenjskega okolja in
starost oškodovanca.
Glede morebitnih zahtevkov za vračilo plačanih povprečnin je enotno stališče Državnega pravobranilstva, da se ti zahtevki zavračajo iz razloga, ker ZKP jasno določa roke (ki so nemalokrat zamujeni) za uveljavljanje vračila povprečnine
s strani sodišča, kakor tudi, kdo nosi stroške kazenskega postopka v primeru pravnomočne oprostilne sodbe.
4.5 Predhodni postopki po XVII. poglavju Zakona o prekrških
4.5.1 Uvod
Po prvem odstavku 193. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ima, komur je bila v postopku o prekršku izrečena sankcija, pravico do povrnitve škode, ki jo je utrpel zaradi neopravičenega izreka sankcije, če je bila pravnomočna odločba
oziroma sodba ali sklep o prekršku spremenjena ali razveljavljena in postopek zoper njega pravnomočno ustavljen
zato, ker je bilo ugotovljeno, da dejanje ni prekršek, ali pa zato, ker so bili podani razlogi, ki izključujejo storilčevo
odgovornost za prekršek. Pravico do povrnitve škode, ki obsega tudi neupravičeno plačano globo in stroške postopka, ima tudi tisti, ki jih je plačal ali zoper katerega je bila odločba izvršena pred pravnomočnostjo.
Po šestem odstavku 193. člena ZP-1 mora oškodovanec pred vložitvijo tožbe za povrnitev škode vložiti zahtevo na
Državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine. Če Državno pravobranilstvo in oškodovanec ne dosežeta sporazuma v treh mesecih od vložitve zahteve, lahko oškodovanec pri pristojnem sodišču vloži tožbo za povrnitev škode. Če je bil dosežen sporazum le glede dela zahtevka, sme vložiti tožbo glede
ostanka. Dokler pred Državnim pravobranilstvom traja predhodni postopek, zastaranje pravice do povrnitve škode
ne teče.
Državno pravobranilstvo vodi PP vpisnik in PP zadeve le na sedežu Državnega pravobranilstva v Ljubljani (peta
alineja 18. člena ZDPra).
4.5.2 Obseg zadev in trend
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo obravnavalo 36 zahtevkov za plačilo odškodnine v skupni vrednosti
126.039,73 EUR. Iz leta 2009 se je v 2010 preneslo 18 zahtevkov (njihova skupna zahtevana vrednost je bila 47.839,71
EUR), na novo vloženih pa je bilo prav tako 18 zahtevkov v skupni vrednosti 78.200,02 EUR.
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 rešilo 25 zahtevkov. Od tega je bilo sklenjenih pet poravnav v vrednosti
3.392,40 EUR. Ostali zahtevki so bili bodisi zavrnjeni kot neutemeljeni bodisi stranka ponujene poravnave ni sprejela.
32
Na dan 31. 12. 2010 je bilo v PP vpisniku nerešenih 11 zahtevkov.
Kot je razvidno iz Tabele 8, je trend pripada po letih dokaj enakomeren. V povprečju je Državno pravobranilstvo
v zadnjih petih letih prejelo 19 zadev letno, v delu pa je imelo povprečno 31,67 zadev. V povprečju je bilo v tem
obdobju letno sklenjenih 5,5 poravnav (Tabela 9).
Tabela 8: Število prejetih in obravnavanih zadev v PP vpisniku po letih
LETO
2005
2006
2007
2008
2009
2010
NEREŠENE ZADEVE NA
ZAČETKU OBDOBJA
ŠT.
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
12
28.406,13
17
18.724,94
11
8.462,69
9
4.364,88
9
7.973,38
18
47.839,71
LETO
ŠT.
21
19
14
19
23
18
1
3
6
11
7
5
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
175,26
1.064,10
2.148,11
3.350,55
2.251,47
3.601,05
SKUPAJ V DELU
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
16.452,56
11.312,79
11.366,86
42.970,11
50.728,55
78.200,02
SKLENJENA PORAVNAVA
ŠT.
2005
2006
2007
2008
2009
2010
PREJETE ZADEVE
VREDNOST
PORAVNAV (v EUR
175,26
1.064,10
2.047,95
3.650,55
2.187,14
3.392,40
ŠT.
33
36
25
28
32
36
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
44.858,69
30.037,73
19.829,55
47.334,99
58.701,93
126.039,73
DP ZAVRNILO ZAHTEVEK
ŠT.
14
20
8
7
3
11
ZAHTEVANA
VREDNOST (v EUR)
20.476,96
19.517,79
8.809,30
36.011,06
8.190,87
93.486,42
STRANKA
NE SPREJME
PREDLOGA ZA
PORAVNAVO
ŠT.
0
0
1
0
0
0
Tabela 9: Število rešenih zadev v PP vpisniku po letih
4.5.2 Problematika področja
Temelj za poravnavo v primerih neutemeljeno plačanih glob je podan v Zakonu o prekrških, in sicer v drugem odstavku 193. člena v povezavi s 198. členom. Odprto ostaja vprašanje, kateri organ zadevne globe vrača (prekrškovni
organ ali Državno pravobranilstvo). Za cestnoprometne prekrške, ki so najštevilčnejši, je bilo ugotovljeno, da se
denar iz plačanih glob steka na generalni račun na Ministrstvu za notranje zadeve, ki se dnevno polni iz naslova
plačanih glob, ta sredstva pa se kasneje stečejo v proračun. Tako se v navedenem primeru zahtevki iz naslova neutemeljeno plačanih glob vrnejo iz tega generalnega računa, ki se dnevno polni. Ministrstvo za notranje zadeve
je tako izdalo interno navodilo št. 450-24/2007/21 (17112-13) z dne 28. 2. 2007, s katerim je natančno opredeljen
postopek ravnanja prekrškovnega organa v primeru zahteve za vračilo neupravičeno ali pomotoma plačanega zneska globe. V teh primerih je tako Državno pravobranilstvo tovrstne zahtevke odstopalo posameznim policijskim
postajam.
Postavilo se je tudi vprašanje, ali je podan temelj odškodninskega zahtevka v primeru, ko je bil postopek o prekršku zoper vlagatelja zahtevka ustavljen zaradi zastaranja oziroma je bila sodba ali odločba o prekršku spremenjena (npr. prvotno je bila oškodovancu izrečena globa, v nadaljevanju postopka pa je bila odločba oziroma sodba
spremenjena tako, da mu je bil izročen zgolj opomin). Stališče Državnega pravobranilstva v obeh zgoraj navedenih
primerih je, da temelj tožbenega zahtevka ni podan. Utemeljitev je sledeča. Iz besedila 193. člena Zakona o prekrških (pravica do povrnitve škode) ima pravico do povrnitve škode, ki obsega tudi neupravičeno plačano globo in
33
stroške postopka, zgolj tisti, komur je bila v postopku o prekršku izrečena sankcija, zaradi katere je utrpel škodo, če
je bila pravnomočna odločba oziroma sodba ali sklep o prekršku spremenjena ali razveljavljena in (kumulativno)
postopek zoper njega pravnomočno ustavljen zato, ker je bilo ugotovljeno, da dejanje ni prekršek, ali pa zato, ker
so bili podani razlogi, ki izključujejo storilčevo odgovornost za prekršek. Če je bil torej prekrškovni postopek
ustavljen zaradi zastaranja, vlagateljem zahtevka odškodnina ne pripada, saj za razliko od (primerljive) določbe
ZKP, Zakon o prekrških v navedeni določbi ne navaja zastaranja kot razloga za ustavitev postopka, zaradi katere naj
bi vlagatelju zahtevka pripadala odškodnina. V primeru spremembe odločbe o prekršku, s katero je bilo vlagatelju
zahtevka naloženo plačilo globe v odločbo o izreku opomina, vlagatelju zahtevka odškodnina ne pripada, saj v
skladu s 193. členom Zakona o prekrških v tem primeru ni bilo ugotovljeno, da dejanje ni prekršek oziroma niso
podani razlogi, ki izključujejo storilčevo odgovornost za prekršek.
34
5
Obseg dela v zvezi z mediacijskimi postopki po
Zakonu o alternativnem reševanju sodnih sporov
5.1 Uvod
Postopke alternativnega reševanja sodnih sporov, zlasti mediacijo, ureja Zakon o alternativnem reševanju sodnih
sporov (Uradni list RS, št. 97/2009 z dne 30. 11. 2009 – ZARSS), ki se je začel uporabljati 15. 6. 2010.
Čeprav ta zakon temelji na prostovoljnosti odločitve o možnosti alternativnega reševanja spora, pa zakon za spore z
državo določa drugače (21. člen ZARSS). V skladu s tem členom mora Državno pravobranilstvo v vseh sodnih sporih iz razmerij, za katera se uporablja ZARSS (ta se po 2. členu ZARRS uporablja v sporih iz gospodarskih, delovnih,
družinskih in drugih civilnopravnih razmerij v zvezi z zahtevami, s katerimi lahko stranke prosto razpolagajo in se
glede njih lahko poravnajo, razen če je s posebnim zakonom za posamezne od teh sporov določeno drugače) in v
katerih je Republika Slovenija stranka, podati soglasje za reševanje spora z mediacijo, kadar je to glede na okoliščine
primera ustrezno. Če Državno pravobranilstvo meni, da reševanje spora z mediacijo ni primerno, mora z obrazloženim predlogom zahtevati, da o tem odloči Vlada Republike Slovenije. ZARSS pa daje v tretjem odstavku 21. člena
Državnemu pravobranilstvu možnost, da v primeru, ko v večjem številu istovrstnih sporov meni, da reševanje teh
sporov z mediacijo ni primerno, z enim predlogom zahteva odločitev Vlade Republike Slovenije glede uporabe
mediacije v vseh teh sporih. Če je verjetno, da bodo spori, na katere se nanaša predlog Državnega pravobranilstva,
nastajali tudi v bodoče, lahko Državno pravobranilstvo predlaga, da Vlada Republike Slovenije hkrati odloči še o
reševanju pričakovanih bodočih istovrstnih sporov z mediacijo.
Mediacijske zadeve se vodijo tako na sedežu Državnega pravobranilstva v Ljubljani kot na vseh zunanjih oddelkih.
Mediacija je dobrodošla oblika alternativnega reševanja sporov, ki lahko v veliki meri prispeva k hitrejšemu in mirnemu reševanju sporov, hkrati pa ob ustrezni angažiranosti mediatorja in obeh strank bistveno razbremeni sodišča.
S pričetkom uporabe Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov so praktično vsa sodišča v državi (okrajna,
okrožna, delovna ter višja sodišča) strankam omogočila uporabo sodnemu postopku pridruženega postopka alternativnega reševanja sporov s tem, da so sprejela in uveljavila program alternativnega reševanja sporov. V okviru
programa so tudi Republiki Sloveniji kot stranki na podlagi drugega odstavka 4. člena ZARSS omogočila obvezno
uporabo mediacije.
Državno pravobranilstvo je že ob prejemu povabil k postopku mediacije naletelo na prvo težavo, saj so sodišča za
podajo soglasja določala zelo kratke osem- ali štirinajstdnevne roke. V tako kratkem času je praktično nemogoče
pridobiti mnenje stranke in nato v primeru negativnega stališča k postopku mediacije izpeljati postopek pred Vlado
Republike Slovenije, da izda sklep, da se soglasje k postopku mediacije ne poda6. Državno pravobranilstvo je tako v
večini primerov zaprošalo sodišča za podaljšanje roka za podajo oziroma odklonitev soglasja k postopku mediacije
in v tem času izpeljalo postopek pred Vlado Republike Slovenije. Ob slednjem se je povečal obseg dela državnih
pravobranilcev in Vlade Republike Slovenije, ki mora odločati o obrazloženih predlogih Državnega pravobranilstva.
Ob dejstvu, da je Vlada Republike Slovenije glede (ne)primernosti zadeve za mediacijo doslej vedno upoštevala
predstavljene argumente pravobranilstva, Državno pravobranilstvo meni, da navedeno zakonsko določilo (ob tem,
da je prineslo tudi izredne delovne obremenitve), ni prineslo izkazane koristi, zato predlaga spremembo ZARSS
tako, da se njem besedilo drugega in tretjega odstavka 21. člena črta. Državno pravobranilstvo je predlog v zvezi s
spremembo ZARSS v delu, ki se nanaša na odločanje Vlade Republike Slovenije o zavračanju soglasij k mediaciji,
septembra 2010 že naslovilo na Ministrstvo za pravosodje7.
6
V skladu z drugim odstavkom 21. člena ZARSS mora Državno pravobranilstvo, če meni, da reševanje spora z mediacijo ni primerno, z obrazloženim predlogom zahtevati, da o tem odloči Vlada Republike Slovenije.
7
Dopis št. DP-A01-137/2009 z dne 17. 9. 2010.
35
Svet za alternativno reševanje sporov
Kot osrednje, neodvisno, strokovno, usklajevalno in posvetovalno telo ministra za pravosodje je minister za pravosodje
13. 3. 2009 s sklepom ustanovil Svet za alternativno reševanje sporov (v nadaljevanju Svet za ARS). V njem Državno
pravobranilstvo prvotno ni imelo predstavnika, kljub temu, da so obstajala številna odprta vprašanja v zvezi z izvajanjem
postopkov mediacije v sporih z državo. S 1. 10. 2010 je bila na pobudo generalnega državnega pravobranilca dr. Boštjana
Tratarja imenovana za članico Sveta za ARS državna pravobranilka Valerija Šter. Svet za ARS tako sestavlja 17 članov. Po
Listini o delovanju Sveta za ARS se ta sestane vsaj enkrat v vsakem četrtletju. Na seji 23. 11. 2010 je Svet ugotovil, da so
programi na prvostopenjskih sodiščih in na enem od višjih sodišč pričeli delovati, pri čemer se v programe vključuje večje
število zadev, kar je med drugim razvidno tudi iz tega, da na Vlado Republike Slovenije prihaja vse več predlogov po drugem odstavku 21. člena ZARSS. S strani predstavnice sodišča je bilo opozorjeno, da število podanih soglasij za mediacijo
v primerjavi z obdobjem pred pričetkom uporabe ZARSS pada, pri čemer je nedvomno razlog tudi v tem, da je postal
postopek mediacije v gospodarskih sporih plačljiv, lahko pa bi bil razlog tudi v tem, da sodniki selektivno izbirajo zadeve,
ki se odstopajo v mediacijo. Glede slednjega je večina članov Sveta za ARS menila, da sodniki pri tem ne smejo imeti preveč diskrecije (kljub izrecni določbi 15. člena ZARSS). Na Svetu za ARS je bilo tudi predstavljeno, da naj bi se za Državno
pravobranilstvo pripravili kriteriji, na podlagi katerih se bo lažje ocenjevalo, ali je zadeva primerna za mediacijo ali ne.
Člani so obravnavali še predlog Državnega pravobranilstva, da se na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZARSS iz mediacije vnaprej izključi individualne delovne spore, v katerih se izpodbija drugostopenjske odločitve, izdane na podlagi 100.
člena Zakona o obrambi, in individualne spore, v katerih se izpodbija drugostopenjska odločitev disciplinske komisije na
podlagi 57. člena Zakona o obrambi. V povezavi s tem je Svet ZARS razpravljal o možnostih reševanja delovnopravnih
sporov z mediacijo, pri čemer je večina članov menila, da predlagana serijska izključitev zadev naj ne bi bila ustrezna, saj
bi se nato lahko pojavili vedno novi primeri, ki bi prav tako terjali izključitev mediacije (delavci policije in podobno), prav
tako pa naj ne bi bilo razlike v primerjavi s tožbami drugih javnih uslužbencev. Čeprav je v tovrstnih zadevah manevrskega prostora za mediiranje malo, pa naj ne bi bilo mogoče vnaprej zaključiti, da se v teh zadevah ne ponudi in izpelje
postopka mediacije.
5.2 Obseg dela
Od pričetka uporabe ZARSS (od 15. 6. 2010) je bila Državnemu pravobranilstvu s strani sodišč mediacija ponujena
v 276 zadevah. Od tega je največ povabil k postopku mediacije prejelo Državno pravobranilstvo na sedežu v Ljubljani, in sicer v 216 zadevah. Državno pravobranilstvo je Vladi Republike Slovenije v 74 zadevah (v skoraj 27 %)
podalo predlog, da se vabila k postopku mediacije ne sprejme, saj zadeva ni primerna za tovrsten način reševanja.
Državno pravobranilstvo je skupno v letu 2010 s strani sodišč prejelo 508 povabil za reševanje zadev z mediacijo: od
tega, kot že navedeno, 276 zadev od uveljavitve ZARSS dalje, 232 zadev pa je prejelo pred 15. 6. 2010 (podrobnejši
pregled prejetih vabil po oddelkih je razviden iz Tabele 10).
Tabela 10: Število prejetih vabil k postopku mediacije v letu 2010 (pred in po uveljavitvi ZARSS) po oddelkih
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
36
število zadev do 15. 6.
95
23
6
9
60
13
1
7
18
232
število zadev od 15. 6. do 31. 12
216
7
4
5
16
15
3
8
2
276
SKUPAJ V 2010
311
30
10
14
76
28
4
15
20
508
Postopek mediacije se je v letu 2010 pričel v 155 zadevah, uspešno je bilo zaključenih 42 zadev, neuspešno pa 36 (Graf 5).
Graf 5: Delež v letu 2010 uspešno in neuspešno zaključenih mediacijskih postopkov
42
27 %
77
50 %
36
23 %
Po pregledu pravnih temeljev je mogoče ugotoviti, da je bila s strani sodišč ponujena mediacija najštevilnejša:
• pri sporih v zvezi s plačili,
• pri sporih v zvezi z drugimi pravicami in obveznostmi iz dela,
• pri sporih v zvezi z nepravilnim delom državnih organov,
• v zvezi z drugimi odškodninami,
• v zvezi z nezakonitimi odločbami,
• v zvezi z nepravilnim delom sodišča.
Med zadevami, ki so se reševale v postopku mediacije, Državno pravobranilstvo izpostavlja primer, ki je bil rešen
s poravnavo (do poravnave je prišlo izključno zaradi aktivnosti pooblaščencev obeh strank), pravdni stranki sta s
poravnavo spor rešili drugače, kot je bil tožbeni zahtevek.
Tožnica je s tožbo pred delovnim in socialnim sodiščem zahtevala, da sodišče razveljavi sklep tožene stranke in
sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, da ni prišlo do trpinčenja ter da
tožena stranka sprejme ukrepe za zaščito tožnice pred nadlegovanjem in trpinčenjem na njenem delovnem mestu
ter da ji tožena stranka plača odškodnino v znesku 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva
vložitve tožbe dalje. V tožbi je tožnica navajala, da je bila izpostavljena sistematičnim in dalj časa trajajočim napadom sodelavcev z očitnim namenom, da se jo izloči iz delovnega okolja, pri čemer so delavci tožene stranke
ravnali protipravno, saj so posegali v osebnostne pravice tožnice. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zavračala, da bi prihajalo do šikaniranj tožnice na delovnem mestu s strani sodelavcev. Na mediacijskem srečanju sta
stranki sklenili sodno poravnavo (katero je odobrila tudi Vlada Republike Slovenije), s katero sta se dogovorili, da
se tožnico premesti iz njene dosedanje pisarne s celotno opremo v drugo pisarno ter da vsaka stranka nosi svoje
stroške postopka. S sklenitvijo poravnave za državo niso nastali nobeni finančni učinki.
Še en primer uspešne mediacije je npr. rešen spor tožeče stranke Župnije Vodice proti Republiki Sloveniji, Ministrstvu za notranje zadeve. Šlo je za primer pravdnega postopka, s katerim je bilo povezanih tudi več sporov
v nepravdnem postopku. Rešitev spora s poravnavo, za katerega sta si prizadevali stranki postopka, je izjemno
pomemben za Republiko Slovenijo, saj gre za nerešena razmerja, povezana z denacionalizacijskim postopkom
– vrnitev zemljišč na Šmarni gori, kjer pa je tudi nujno potreben antenski stolp, ki je za Republiko Slovenijo izjemnega pomena. Pravdni stranki sta na naroku sklenili sodno poravnavo, ki jo je s sklepom odobrila Vlada Republike Slovenije. S sodno poravnavo sta pravdni stranki rešili sedem različnih zadev oziroma pravd, ki so potekale
pred okrožnim, okrajnim in upravnim sodiščem ter pred Ministrstvom za okolje in prostor. Glede pravde sta se
pravdni stranki v poravnavi dogovorili, da antenski stolp ostane, da bo Republika Slovenija za odškodnino po
72. členu Zakona o denacionalizaciji zaradi nemožnosti uporabe poslovnega prostora za čas 183 mesecev tožeči
stranki plačala enkratno odškodnino v znesku 11.419,40 EUR, za uporabnino za poslovni prostor za 33 mesecev
3.712,50 EUR in za čas od 21. 12. 2010 dalje mesečno po 112,50 EUR (vse dokler bo Republika Slovenija navedeni
prostor še uporabljala).
37
5.3 Problematika področja
V zvezi s problematiko mediacij in posledično sklepanja poravnav Državno pravobranilstvo ugotavlja, da še vedno
ni bilo uresničeno Priporočilo št. 26 Revizijskega poročila o smotrnosti sodnih in izvensodnih poravnav Računskega sodišča Republike Slovenije z dne 20. 5. 2009. Z njim je Računsko sodišče Vladi Republike Slovenije priporočilo,
naj sprejme usmeritve za mirno reševanje sporov oziroma za sklepanje poravnav, na podlagi katere bodo lahko
ministrstva sprejemala odločitve o sklenitvi poravnave in prevzemala svojo odgovornost.8
Državno pravobranilstvo v letu 2010 prav tako ponovno ugotavlja, da ni uresničeno Priporočilo št. 27 Računskega
sodišča, s katerim to Vladi Republike Slovenije priporoča, naj v obliki navodil ali na drug ustrezen način določi naloge in odgovornosti posameznih organov v postopkih sklepanja poravnav ter informiranja, ki bi jih morali organi
med seboj posredovati.9
Ravno zaradi navedenega prihaja v številnih primerih do položaja, ko državni organi, ministrstva, izrecno odklonijo
ponujene postopke mediacije, čeprav bi bila po mnenju Državnega pravobranilstva glede na sodno prakso mediacija
ustrezno sredstvo reševanja sodnega spora, zakonodaja pa Državnemu pravobranilstvu v tem primeru ne dopušča
podajo soglasja za reševanja spora v mediaciji mimo usmeritvenih navodil stranke.
V številnih primerih, ko je Državno pravobranilstvo podalo sodišču predlog, naj v smislu 15. člena ZARSS sodnik
odloči, ali je v predmetni zadevi zadeva primerna za mediacijo, s strani sodišča ni prejelo nobenega pisnega odgovora.
Na nekaterih sodiščih se vse pravdne zadeve, ki prispejo na sodišče, takoj najprej dodelijo v Službo za alternativno
reševanje sporov, kjer pričnejo s pošiljanjem povabil strankam k postopku mediacije. Razpravljajoči sodnik, kateremu je zadeva dodeljena v reševanje, zadeve tako fizično ne vidi in se z njo niti ne seznani, dokler zadeva ne prispe iz
Službe za alternativno reševanje sporov. V teh primerih organizacija reševanja zadev z mediacijo sodnikom niti ne
omogoča ravnanja po 15. členu ZARSS (po katerem bi sodnik lahko ocenil, da v posamezni zadevi možnost alternativnega reševanja sporov sploh ni primerna). Obstaja samo posamična praksa, po kateri sodniki takoj po prejemu
zadeve izdajo sklep procesnega vodstva, da zadeva ni primerna za mediacijo.
V delovnih sporih se v postopke mediacije odstopajo tudi zadeve, ki očitno niso primerne za postopek mediacije
(15. člen ZARSS), predvsem kjer je dispozitivnost strank manjša in je večja vezanost na pravne predpise, zaradi
česar je manj prostora za poravnavanje in se večkrat tudi posega v pravice tretjih, npr. izredne odpovedi pogodbe
o zaposlitvi, množične zadeve – glede katerih se je Državno pravobranilstvo v povezavi z državnim organom, ki ga
zastopa, že opredelilo, da se soglasja ne poda v postopkih obravnavanja pri delodajalcu, ko tudi ni prostora za mediiranje glede na minimalne zakonske pravice delavcev in podobno. Prav tako pa Državno pravobranilstvo kot slabo
prakso navaja dejstvo, da se v postopek mediacije odstopajo tudi zadeve, v katerih bi lahko stranke enake dogovore
sklenile na narokih rednega sodnega pravdnega postopka – na ta način se po nepotrebnem podaljšajo postopki in
nastanejo nepotrebni stroški.
Zaradi morebitnih bodočih zahtevkov za plačilo odškodnine zaradi sojenja v nerazumnem roku bi bilo treba vzpostaviti prakso, da bi se med sodnimi postopki zaradi izvedb mediacije izdajali sklepi o prekinitvi postopka.
8
Revizijsko poročilo Računskega sodišča glede smotrnosti sodnih in izvensodnih poravnav v letih 2005 do 2007, str. 80.
Revizijsko poročilo Računskega sodišča glede smotrnosti sodnih in izvensodnih poravnav v letih 2005 do 2007, str. 81-83. Računsko sodišče je med povzetki ugotovitev zapisalo ugotovitev, da Vlada za ministrstva ni sprejela usmeritev na področju mirnega
reševanja sporov. Izrecno ni določila namena spodbujanja mirnega reševanja sodnih sporov in ciljev, ki bi jih s tem želela doseči,
vendar pa so cilji posredno razvidni iz različnih dokumentov. Po mnenju Računskega sodišča se volja Vlade za spodbujanje mirnega reševanja sporov izkazuje s povečanjem števila sklenjenih poravnav in z izvajanjem drugih ukrepov, med katerimi so priprava predlogov zakonskih rešitev, ustanavljanje komisij, ki predhodno obravnavajo predloge za sklenitev poravnav in sprejetjem
strateških dokumentov za področje. Vlada je po mnenju Računskega sodišča določila naloge in odgovornosti le na posameznih
področjih, ne pa tudi postopka in informacij, ki bi si jih morala ministrstva med seboj posredovati in na podlagi katerih bi lahko
enotno ravnala v postopku sklepanja poravnav. Zaradi tega naj bi na ministrstvih prihajalo do različnega razumevanja njihovih
vlog in odgovornosti ter kot posledica tega do različne prakse.
9
38
6
Pravdni postopki
6.1 Uvod
V tem delu letnega poročila, namenjenega predstavitvi dela pravdnega oddelka, Državno pravobranilstvo predstavlja zadeve s sledečih pravdnih področij:
• odškodninska odgovornost Republike Slovenije,
• lastninski spori in
• druge pravdne zadeve.
V pravdno področje se sicer uvrščajo tudi delovnopravne zadeve in socialni spori, ki so zaradi posebnosti prikazani
v ločenem poglavju.
V uvodnem podpoglavju, v katerem je predstavljen obseg prejetih, obravnavanih in zaključenih zadev ter analiza
le-teh za obdobje od 2005 do 2010, je obravnavano celotno pravdno področje. V nadaljevanju tega poglavja sledi
podrobnejša statistična in vsebinska analiza področij odškodninske odgovornosti Republike Slovenije, lastninskih
sporov in drugih pravdnih zadev, medtem ko so delovnopravni in socialni spori zaradi specifičnosti področja in
obsega zadev obravnavani v samostojnem (sedmem) poglavju.
6.2 Obseg pravdnih zadev in trend
Pripad zadev v letu 2010
Državno pravobranilstvo je v okviru pravdnih postopkov v letu 2010 prejelo 2.675 zadev. Njihova zahtevana vrednost je znašala 393.685.313,14 EUR. Od tega se je 457 zadev reševalo v predhodnem postopku (v nadaljevanju in
tabelah tudi PP), ostale pa v pravdnem postopku pred sodišči (v nadaljevanju in tabelah tudi P), kjer je bil procesni
status Republike Slovenije sledeč:
• v 833 zadevah je bila Republika Slovenija tožeča stranka;
• v 1.385 zadevah je bila Republika Slovenija tožena stranka.
Kot je razvidno iz Grafa 6, se je večino (83 %) od 2.675 prejetih zadev obravnavalo v sodnih postopkih.
Primerjava procesnih statusov zadev, ki so se obravnavale v sodnih postopkih, kaže, da je bila Republika Slovenija v
večini zadev (v skoraj dveh tretjinah oziroma v 62 %) tožena stranka (Graf 7).
Graf 6: Razmerje med prejetimi zadevami v predhodnem in sodnem postopku (v %)
475
17 %
2.218
83 %
Graf 7: Udeležba Republike Slovenije v pravdnih postopkih
na aktivni in pasivni strani (razmerje med prejetimi zadevami v letu 2010 v %)
833
38 %
1.385
62 %
39
Obravnavane zadeve v letu 2010
Iz leta 2009 je na pravdnem področju ostalo odprtih 8.661 zadev, katerih zahtevana vrednost je znašala
6.224.081.279,43 EUR. 889 zadev se je reševalo v predhodnem postopku, 7.772 pa v sodnem postopku. Skupaj je torej Državno pravobranilstvo v letu 2010 na področju pravde obravnavalo 11.336 zadev, njihova zahtevana vrednost
pa je bila 6.637.766.592,57 EUR.
V Tabeli 11 je tudi prikazano število prejetih in obravnavanih zadev po oddelkih Državnega pravobranilstva.
Tabela 11: Število prejetih in obravnavanih zadev v letu 2010 po oddelkih Državnega pravobranilstva
ODDELEK
NEREŠENO NA ZAČETKU
OBDOBJA
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
PREJETO V LETU 2010
SKUPAJ V
DELU
P
PP
SKUPAJ
TOŽNIK
TOŽENEC
PP
SKUPAJ
3.252
801
367
595
983
694
281
541
258
7.772
253
15
6
22
218
354
14
4
3
889
3.505
816
373
617
1.201
1.048
295
545
261
8.661
572
61
32
23
52
26
5
45
17
833
675
59
32
20
222
248
17
58
54
1.385
208
47
21
11
28
109
15
9
9
457
1.455
167
85
54
302
383
37
112
80
2.675
4.960
983
458
671
1.503
1.431
332
657
341
11.336
Gibanje pripada novih zadev na pravdnem področju v letih 2005 do 2010
Analiza pripada pravdnih zadev v obdobju od 2005 do 2010 kaže, da je bilo največ prejetih zadev v letu 2008, sledita
leti 2006 in 2009. Podrobnejši podatki so razvidni iz Tabele 12 in Grafa 8.
Tabela 12: Število prejetih in obravnavanih zadev v letih od 2005 do 2010
LETO
2005
2006
2007
2008
2009
2010
NEREŠENO NA ZAČETKU
OBDOBJA
PREJETO V LETU 2010
SKUPAJ V
DELU
P
PP
SKUPAJ
TOŽNIK
TOŽENEC
PP
SKUPAJ
4.428
4.657
4.692
4.547
7.051
7.772
120
147
1.705
504
289
889
4.548
4.804
6.397
5.051
7.340
8.661
927
744
627
661
1.025
833
1.143
1.046
1.983
4.558
1.964
1.385
323
3.311
1.176
861
1.849
457
2.393
5.101
3.786
6.080
4.838
2.675
6.941
9.905
10.183
11.131
12.178
11.336
Graf 8: Gibanje števila prejetih pravdnih zadev v letih od 2005 do 2010
7.000
6.000
5.000
4.000
3.000
.2000
1.000
0
6.080
5.101
2.675
2.393
2005
40
4.838
3.786
2006
2007
2008
2009
2010
Rešene zadeve v letu 2010 in gibanje števila rešenih zadev v obdobju od leta 2005 do 2010
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 zaključilo 4.888 zadev, katerih zahtevana vrednost je znašala 470.165.525,48 EUR.
1.160 zadev je bilo rešenih v predhodnem postopku, 3.728 zadev pa v pravdnem postopku:
• v 1.108 zadevah je bila tožba za Republiko Slovenijo dobljena,
• v 312 zadevah je bila tožba za Republiko Slovenijo izgubljena,
• v 96 primerih je bila sklenjena poravnava,
• 2.212 zadev se je rešilo na druge načine10.
Na podlagi v letu 2010 zaključenih postopkov je morala Republika Slovenija nasprotnim strankam plačati znesek v
višini 8.426.944,97 EUR.
V Tabeli 13 je tudi prikaz rešenih zadev po oddelkih.
Tabela 13: Število rešenih zadev v letu 2010
ODDELEK
REŠENO V PRAVDNEM POSTOPKU
DOBLJENO IZGUBLJENO PORAVNAVA OSTALO
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
542
88
46
145
71
117
16
69
14
1.108
142
5
11
4
34
81
8
17
10
312
42
5
12
1
8
13
9
1
5
96
REŠENO V PP
SKUPAJ
820
46
147
125
249
181
161
340
143
2.212
DP ZAVRNIL
1.546
144
216
275
362
392
194
427
172
3.728
REŠENO
SKUPAJ
PORAVNAVA OSTALO SKUPAJ
300
35
14
17
178
361
13
8
7
933
28
8
2
2
3
6
0
1
1
51
43
12
3
2
19
93
2
2
0
176
1.917
199
235
296
562
852
209
438
180
4.888
371
55
19
21
200
460
15
11
8
1.160
Na dan 31. 12. 2010 je ostalo odprtih 6.448 zadev, od katerih se je 6.265 zadev reševalo v sodnem postopku, 183
zadev pa v predhodnem postopku. Njihova skupna zahtevana vrednost je znašala 6.219.639.680,86 EUR.
Graf 9: Primerjava med zadevami v delu, prejetimi v posameznem letu in rešenimi zadevami
po letih (od 2005 do 2010)
14.000
12.000
10.000
8.000
6.000
4.000
2.000
0
9.905
10.183
6.941
2.3932.137
2005
12.178
11.131
5.101
3.508
5.132
3.786
2006
2007
6.080
3.791
2008
11.336
4.838
3.517
2009
4.888
2.675
2010
Upoštevani podatki za »rešeno na drug način«, »Republika Slovenija ni vložila tožbe«, »Republika Slovenija ni prevzela pravde«,
»Republika Slovenija ni prevzela stranske intervencije«, »odstop zadeve«, »umik tožbe«.
10
41
Kot je razvidno iz Grafa 9, se je v letu 2010 rešilo nekaj več zadev kot v preteklem letu. Število odprtih zadev ob koncu posameznega leta (na dan 31. 12.) je pričelo prvič po letu 2006 upadati (največ odprtih zadev je bilo v analiziranem obdobju na dan 31. 12. 2009). Število zaključenih zadev pa je pričelo lani prvič po letu 2007 ponovno naraščati
(v primerjavi z letom 2009 se je rešilo za več kot 38 % več zadev).
6.2.1 Zadeve v zvezi z odškodninsko odgovornostjo Republike Slovenije
Na področju odškodninske odgovornosti Republike Slovenije se obravnavajo zadeve, kot so na primer odškodnina
zaradi poškodbe, ki jo je povzročil policist, nepravilno delo sodišča, nepravilno delo državnih organov, nepravilno delo
tožilstva, vračilo davka, refundacija šolskih prevozov, izbris iz registra stalnih prebivalcev, zaporniki – pogoji bivanja,
neutemeljen pripor, poškodbe po sozaporniku, škoda zaradi divjadi, vojna škoda, odškodnina zaradi imisij, odškodnina za zaplenjeno premoženje (145. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij), poškodba na delu, neupravičene
obsodbe v letih 1945-1955, protipravni odvzem zemljišča, izločitev zarubljenih stvari, neutemeljen zapor, neupravičena
obsodba, odškodnina po 72. členu Zakona o denacionalizaciji, cestne škode, varstvo okolja, žrtve vojnega nasilja, nedopustnost izvršbe, vračilo, odškodnina za zaseženo premoženje, odškodnina žrtvam kaznivih dejanj idr.
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 na tem področju prejelo 911 zadev. Njihova skupna zahtevana vrednost je
znašala 107.715.843,06 EUR. Od tega se je 289 zadev reševalo v predhodnem postopku (skupna zahtevana vrednost je
bila 14.952.104,80 EUR), ostale pa v sodnih postopkih. Med slednjimi je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:
• v treh zadevah je bila Republika Slovenija tožeča stranka (zahtevana vrednost 54.568,64 EUR);
• v 613 zadevah je bila Republika Slovenija tožena stranka (zahtevana vrednost 92.649.231,84 EUR);
• v šestih zadevah je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene stranke (zahtevana vrednost
59.937,78 EUR).
Iz leta 2009 je ostalo odprtih 2.271 zadev, katerih zahtevana vrednost je znašala 1.259.953.983,73 EUR. Državno
pravobranilstvo je imelo torej v letu 2010 na tem področju skupno v delu 3.182 zadev, katerih skupna zahtevana
vrednost je bila 1.367.669.826,79 EUR. V predhodnem postopku se je tako skupno reševalo 1.060 zadev v skupni
zahtevani vrednosti 37.139.843,88 EUR. Ostale zadeve so se reševale v sodnih postopkih, procesni status Republike
Slovenije pa je bil sledeč:
• v sedmih zadevah je bila Republika Slovenija tožeča stranka (zahtevana vrednost 54.568,64 EUR);
• 2.098 zadevah je bila Republika Slovenija tožena stranka (zahtevana vrednost 1.330.096.901,01 EUR);
• v 17 zadevah je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene stranke (zahtevana vrednost
378.513,26 EUR).
Državno pravobranilstvo je na področju odškodninske odgovornosti Republike Slovenije v letu 2010 zaključilo
1.604 zadeve, katerih zahtevana vrednost je bila 315.423.041,54 EUR. 947 zadev je bilo rešenih v predhodnem postopku, 657 zadev pa v pravdnem postopku:
• v 335 zadevah je bila tožba za Republiko Slovenijo dobljena,
• v 118 zadevah je bila tožba za Republiko Slovenijo izgubljena,
• v 35 primerih je bila sklenjena poravnava,
• 169 zadev se je rešilo na druge načine11.
Na podlagi v letu 2010 zaključenih postopkov na področju odškodninske odgovornosti Republike Slovenije je morala Republika Slovenija izplačati odškodnino v višini 3.894.716,72 EUR.
Na dan 31. 12. 2010 je tako ostalo opdrtih 1.578 zadev v skupni vrednosti 1.104.593.342,39 EUR. Od teh se jih je 112
reševalo v predhodnem postopku (zahtevana vrednost 9.220.132,75 EUR), ostale pa v sodnem postopku. Procesni
status Republike Slovenije v teh zadevah je bil sledeč:
Upoštevani podatki za »rešeno na drug način«, »Republika Slovenija ni vložila tožbe«, »Republika Slovenija ni prevzela pravde«,
»Republika Slovenija ni prevzela stranske intervencije«, »odstop zadeve«, »umik tožbe«.
11
42
•
•
•
v sedmih zadevah je bila Republika Slovenija tožeča stranka (zahtevana vrednost 54.568,64 EUR);
v 1.451 zadevah je bila Republika Slovenija tožena stranka (zahtevana vrednost 1.095.258.703,22 EUR);
v osmih zadevah je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene stranke (zahtevana vrednost
59.937,78 EUR).
Analiza prejetih in zaključenih zadev na področju odškodninske odgovornosti Republike Slovenije kaže, da je število teh zadev v letu 2010 glede na preteklo leto upadlo. Povprečje prejetih zadev v obdobju od 2006 do 2010 je 2.083
zadev na leto. Kot je razvidno iz Grafa 10, je bilo število prejetih zadev po letu 2008 v 2009 ponovno nad povprečjem,
medtem ko je lani znova upadlo in je najnižje v zadnjih petih letih. Tudi skupno število zadev v delu je bilo lani,
glede na leta, zajeta v analizi, najnižje. Podobno je s številom zaključenih oziroma rešenih zadev.
Graf 10: Primerjava med prejetimi, obravnavami in rešenimi zahtevki zaradi odškodninske odgovornosti
Republike Slovenije v obdobju od 2006 do 2010
6.000
5.078
5.000
4.000
5.625
3.623
3.165
3.000
1.930
2.000
3.684
2.477
1.898
1.224
1.000
3.965
3.182
2.179
1.694
1.604
911
0
2006
2007
2008
2009
2010
V nadaljevanju Državno pravobranilstvo med zadevami v zvezi z odškodninsko odgovornostjo posebej izpostavlja
sledeča področja:
• odškodnina zaradi poškodbe, ki jo je povzročil policist;
• odškodnina zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva;
• odškodnina zaradi imisij.
Odškodnina zaradi poškodbe, ki jo je povzročil policist
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 prejelo 13 zadev, v katerih so domnevni oškodovanci zahtevali odškodnino
za poškodbo, ki naj bi jo povzročil policist. Pet zadev se je reševalo v predhodnem postopku, v osmih zadevah pa je
bila zoper Republiko Slovenijo vložena tožba. Skupna zahtevana vrednost zahtevkov v predhodnem postopku je bila
575.000,00 EUR, tožb pa 122.419,41 EUR.
Iz prejšnjega obdobja se je v leto 2010 preneslo 49 zadev v skupni zahtevani vrednosti 1.526.745,40 EUR. Izmed
teh zadev so se tri zadeve v vrednosti 40.500,00 EUR reševale v predhodnem postopku, ostalih 46 pa v sodnem
postopku (v 45 je bila Republika Slovenija tožena stranka, njihova zahtevana vrednost je znašala 1.476.045,40
EUR; v eni zadevi je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani toženca, zahtevana vrednost je bila
10.200,00 EUR).
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 rešilo 26 zadev (20 v sodnem in šest v predhodnem postopku). Zadeve v
sodnih postopkih so se rešile na naslednje načine:
• dobljeno za Republiko Slovenijo: 16 zadev (v vseh zadevah je bila Republika Slovenija tožena stranka);
• poravnava: ena zadeva v vrednosti (Republika Slovenija kot tožena stranka);
• umik: ena zadeva (Republika Slovenija kot tožena stranka),
• rešeno na drug način: ena zadeva (Republika Slovenija kot stranski intervenient na strani tožene stranke);
• odstop: ena zadeva (Republika Slovenija kot tožena stranka).
43
V predhodnem postopku je Državno pravobranilstvo v petih zadevah, katerih zahtevana vrednost je bila 551.500,00
EUR, zahtevek zavrnilo, v eni zadevi pa oškodovanec ni sprejel ponudbe za poravnavo v vrednosti 21.000,00 EUR.
Na dan 31. 12. 2010 je ostalo odprtih 36 zadev v skupni zahtevani vrednosti 1.245.239,80 EUR. Izmed teh zadev sta
se dve zadevi v vrednosti 43.000,00 EUR reševali v predhodnem postopku, ostalih 34 pa v sodnem postopku (v vseh
je bila Republika Slovenija tožena stranka, njihova zahtevana vrednost je znašala 1.202.239,80 EUR).
Državno pravobranilstvo na tem področju izpostavlja zadevo opr. št. P 747/2004, ki jo je Republika Slovenija delno izgubila in mora plačati odškodnino v višini 5.490,00 EUR. Tožnik je s tožbo zahteval odškodnino v znesku
17.387,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za nematerialno škodo, ki naj bi mu jo povzročili policisti pri
uporabi prisilnih sredstev in pridržanju. Sodišče je ocenilo, da so policisti tožnika, ki je brcal in se upiral njihovim
ukazom, sicer morali obvladati, vendar pa so za njegovo umiritev in obvladanje uporabili večjo silo od tiste, ki bi
bila za dosego cilja potrebna v konkretnem primeru. Tožniku je zato prisodilo odškodnino v višini 5.490,00 EUR z
zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Med zanimivejšimi je tudi zadeva opr. št. P 158/2001, ko je tožnik s tožbo zahteval od sodišča odškodnino za nematerialno in materialno škodo v skupnem znesku 3.700.000,00 tedanjih SIT (15.439,83 EUR), ki naj bi mu nastala ob
grobem posredovanju policistov dne 18. 8. 2000 ob izvedbi identifikacije na dvorišču. Brez kakršne koli utemeljitve
so ga začeli vklepati, pri čemer so ga grobo podrli na tla ter ga na tleh ležečega še dodatno poškodovali z vlečenjem
po tleh in z udarci. V nadaljevanju naj bi ga pri nemirni objestni vožnji s službenim vozilom huje poškodovali in
mu kasneje, čeprav je bil hudo poškodovan, naj ne bi omogočili zdravniškega pregleda. S svojim protipravnim ravnanjem naj bi policisti poškodovali tožnika, ki je zahteval odškodnino iz naslova duševnih bolečin, zaradi telesnih
bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.000,00 tedanjih SIT, iz naslova prestanega strahu 500.000,00
tedanjih SIT, iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2.000.000,00 tedanjih SIT. Poleg tega je zahteval, da se mu
prisodi premoženjska škoda v znesku 200.000,00 tedanjih SIT, ki naj bi nastala s potrebo po tuji pomoči. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker predpostavka o odškodninski odgovornosti ni bila podana, saj je
ugotovilo, da nedopustnega ravnanja ni bilo. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče ugotovilo, da je uporabljena sila povzročila običajne posledice vklenitve in prevoza z intervencijskim vozilom, saj ni bilo mogoče prezreti, da
je tožnik v avtu, četudi vklenjen, med intervencijsko vožnjo ves čas razgrajal. Takšno sodbo je potrdilo tako višje
kot Vrhovno sodišče.
Tožnik je v tožbi (opr. št. P 163/2004) od Republike Slovenije zahteval plačilo odškodnine v višini 2.100.000,00
tedanjih SIT, ker naj bi ga napadla in poškodovala zaposlena v policiji, pri čemer naj bi prekoračila svoje pooblastila
in se tožniku nista predstavila, zato naj ne bi spoštoval ukazov policistov. Tožnikov znanec V. je policiji prijavil, da ga
tožnik na delovnem mestu (v mesnici) izsiljuje. Policista sta za obvladovanje tožnika, ki je imel v roki nož, uporabila
silo, vendar je sodišče v obširnem dokaznem postopku ugotovilo, da pri tem nista ravnala protipravno in nista prekoračila svojih pooblastil, zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo. Tožnik se je zoper takšno sodbo
pritožil, pritožbeno sodišče pa je pritožbo zavrnilo, ker iz ugotovljenega dejanskega stanja nedvomno izhaja, da sta
policista ravnala povsem zakonito, čeprav nista pokazala službene izkaznice, ampak le ustno pojasnila, da sta policista. Okoliščine primera so bile takšne, da je bilo potrebno hitro ukrepanje: tožnik se je upiral, zato sta bila policista,
da sta tožniku lahko vzela nož in ga vklenila, primorana uporabiti silo.
Odškodnina zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 prejelo 27 zadev, v katerih so domnevni oškodovanci zahtevali odškodnino
za škodo, ki naj bi jim nastala zaradi protipravnega ravnanja Republike Slovenije ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. 18 zadev se je reševalo v predhodnem postopku, v devetih zadevah pa je bila vložena tožba (Republika
Slovenija je bila tožena stranka). Skupna zahtevana vrednost zahtevkov v predhodnem postopku je bila 1.616.959,86
EUR, tožb pa 710.851,14 EUR.
Iz prejšnjega obdobja se je v leto 2010 preneslo 48 zadev v skupni zahtevani vrednosti 5.405.753,82 EUR. Izmed teh
zadev se je deset zadev v vrednosti 387.749,01 EUR reševalo v predhodnem postopku, 38 pa v sodnem postopku (v
vseh je bila Republika Slovenija tožena stranka, njihova zahtevana vrednost je bila 5.018.004,81 EUR).
44
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 rešilo 35 zadev (16 v sodnem in 19 v predhodnem postopku). V nobenem
primeru sodni postopek ni bil pravnomočno končan v korist tožnikov. Podrobnejša predstavitev rešitev sodnih
postopkov pa je sledeča:
• dobljeno za Republiko Slovenijo: 13 zadev;
• umik: tri zadeve;
V predhodnem postopku je Državno pravobranilstvo 18 zadev zavrnilo, ena zadeva pa je bila rešena na drug način.
Na dan 31. 12. 2010 je ostalo odprtih 40 zadev v skupni zahtevani vrednosti 4.398.702,88 EUR. Izmed teh zadev se
je devet zadev v vrednosti 515.554,88 EUR reševalo v predhodnem postopku, 31 pa v sodnem postopku (v vseh je bila
Republika Slovenija tožena stranka, njihova zahtevana vrednost je bila 3.883.148,00 EUR).
Za pravilno razumevanje podatkov o vrednosti spornih razmerij je treba navesti, da vrednost zahtevkov vloženih tožb
ni nujno tudi prikaz višine vtoževanih odškodnin iz naslova škode, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj v večini primerov tožniki v eni tožbi uveljavljajo zahtevke iz več škodnih dogodkov in različnih pravnih podlag.
Državno pravobranilstvo s področja odškodnin zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva izpostavlja naslednje
zadeve.
V zadevi opr. št. P 594/2006 gre za tožbo tožnika zaradi plačila odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, ki jo je sodišče v skladu z oblikovano sodno prakso v celoti zavrnilo, saj je tožbeni zahtevek
tožnika, tako za duševne bolečine kot za premoženjsko škodo, zastaral. Prav tako tožnik ni izkazal obstoja elementov
civilnega delikta, zlasti obstoja pravno priznane in zatrjevane nepremoženjske škode ali vzročne zveze ali obojega.
Predvsem pa je sodišče sledilo ugovoru zastaranja tožene stranke, in sicer je pravna podlaga za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zaradi nepremoženjske škode, ki naj bi bila povzročena z izbrisom iz registra, nastala z izdajo odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, ki je bila 12. 3. 1999 objavljena v Uradnem listu RS št. 14/1999.
Ker je bila tožba vložena 10. 5. 2005, to je po preteku petletnega objektivnega zastaralnega roka, so bili tako zahtevek
za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo kot tudi zahtevki na plačilo premoženjske škode v trenutku vložitve
predmetne tožbe že zastarani in so iz tega razloga vsi neutemeljeni. Tožeča stranka je bila dolžna toženi stranki plačati
tudi pravdne stroške v višini 1.209,09 EUR.
V zadevi opr. št. P 1031/2001 je tožnik zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije s tožbo zahteval plačilo odškodnine v višini 948.827,67 EUR. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku, vključno s pridobitvijo
izvedeniškega mnenja izvedenca psihiatra, v zvezi z vtoževano odškodnino za nepremoženjsko škodo kot posledico
izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo. Sodišče je tožbo, s katero je
zahteval plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, zavrnilo, saj je presojalo odškodninsko odgovornost države
po določilih 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pri tem je ocenilo, da bi ravnanje toženke lahko predstavljalo civilni delikt le ob pogoju, da bi bile izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta. Sodišče je ugotovilo, da
je bil tožnik po daljšem postopku sprejet v državljanstvo Republike Slovenije in upravnemu organu ni mogoče očitati
protipravnega ravnanja, saj je organ, ko je odločal o prošnji za sprejem v državljanstvo, odločil v okviru diskrecijske
pravice. Odločitev ni bila niti samovoljna niti neobrazložena. Prav tako je sodišče ugotovilo, da tožnik ni izkazal vzročne zveze, da mu je škoda nastala prav zaradi ravnanja nosilcev javnih pooblastil oziroma države. Poleg navedenega je
sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo tudi iz razloga, ker naj bi tožnik za povzročitelja škode izvedel že leta 1993, za škodo
pa najkasneje leta 1995, tožbo pa je vložil šele v letu 2001 in je bilo treba upoštevati zastaralni rok, kot ga predpisuje
376. člen ZOR. Tožeča stranka je bila dolžna Republiki Sloveniji povrniti tudi 5.217,00 EUR sodnih stroškov. Pritožbo
tožeče stranke je Višje sodišče v Ljubljani v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.
V zadevi opr. št. P 1620/2006 je tožeča stranka v tožbi navajala, da je bila 26. 2. 1992 izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. 8. 3. 2000 je pridobila dovoljenje za stalno prebivanje, 2. 2. 2001 pa osebno delovno dovoljenje. Z odločbo z dne
27. 2. 2004 je Ministrstvo za notranje zadeve ugotovilo, da ima tožeča stranka od 25. 2. 1992 do 8. 3. 2000 v Republiki
Sloveniji stalno prebivališče. Zaradi nezakonitega izbrisa naj bi tožeča stranka utrpela škodo. Izgubila je pravico do
enoletnega denarnega nadomestila, ki ga je prejemala. Morala je urejati delovno vizo kot tujec, zaradi česar je imela
slabe možnosti za zaposlitev. S strani policije je bila v letu 1995 privedena na policijsko postajo zaradi ilegalnega bivanja
v Republiki Sloveniji, zaradi česar se je od tedaj dalje skrivala in izogibala morebitnim kontrolam policije. Posledično jo
45
je to pripeljalo do psihiatrične obravnave zaradi nevrotičnosti, brezvoljnosti, nespečnosti, glavobolov, bolečin v prsih.
Tožeča stranka je navajala, da je utrpela psihično škodo, ki se izraža v zmanjšanju življenjskih aktivnosti in strahu, ter
zahtevala plačilo odškodnine v znesku 20.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo ugovarjala zastaranje, saj je oškodovanec za škodo in odgovorno osebo izvedel, ko je izvedel za izbris iz
registra stalnega prebivalstva, najkasneje pa 12. 3. 1999, ko je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost Zakona o tujcih
z Ustavo Republike Slovenije. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je ocenilo, da je tožeča
stranka z izdajo prve ustavne odločbe (iz leta 1999) pridobila pravno podlago, na osnovi katere bi lahko uveljavljala
plačilo odškodnine zaradi protipravnega izbrisa. Sodišče je navedlo, da lahko iz enega škodnega dogodka nastane več
samostojnih pravno priznanih škod in je lahko pričetek teka zastaralnih rokov odškodninskih obveznosti različen.
Tožeči stranki so najkasneje leta 1995, ko je bila obravnavana s strani policije, pričele nastajati škodljive posledice. S
pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje v letu 2000 in osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas v letu 2001
so razlogi za strah prenehali, ni pa bilo novih razlogov za duševne bolečine. Tožeča stranka je psihiatrično zdravljenje
pričela še pred letom 1998. Ni razloga, da ne bi bila tožeči stranki vsa škoda znana že takrat, to pa je več kot tri leta
pred vložitvijo tožbe. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Navedlo je, da je z objavo ustavne
odločbe iz leta 1999 tožeča stranka pridobila pravico uveljavljati odškodnino za škodo, ki ji je do tedaj nastala zaradi
nezakonitega izbrisa. Tožeča stranka je za škodo in za tistega, ki jo je napravil, izvedela v letu 1999, zato je terjatev
zastarana. Tožeča stranka je zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od 8. 3. 2000, ko ji je bilo priznano stalno
prebivališče, kar dodatno potrjuje, da je terjatev zastarala.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo opr. št. II Ips 315/2010 z dne 21. 10. 2010 podalo odgovor na vprašanje,
ali je utemeljen ugovor zastaranja odškodninske terjatve v zadevi vtoževanega odškodninskega zahtevka za nastalo
škodo, nastalo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tožeči stranki je začela nastajati premoženjska in nepremoženjska škoda z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in se je ustalila v naslednjih letih, najkasneje v letu 1999,
ko je bila izdana tudi ustavna odločba št. U-I-284/1994. Najkasneje takrat so oškodovanci izvedeli za obstoj okoliščin,
pod katerimi je v odškodninskem pravu lahko podana odgovornost za povračilo škode. Tožnikova nepremoženjska
škoda predstavlja kontinuiteto istega osebnostnega stanja, tako je bila njegova bodoča nepremoženjska škoda predvidljiva in pričakovana. Na začetek teka zastaralnega roka ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi
v naslednjih letih. Drugačna razlaga bi izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec uveljavlja
odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo, ne glede na začetek njenega nastajanja. Enako pa velja tudi za zastaranje
zahtevkov za premoženjsko škodo. Tudi zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo
začne teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja.
Takšno stališče v veliki meri potrjuje pravilnost ugovora zastaranja, ki ga Državno pravobranilstvo podaja v vseh postopkih, ki se vodijo iz tega naslova, brez dokončnega odgovora pa ostaja vprašanje vpliva izdaje dopolnilne odločbe
na tek zastaralnega roka.
Odškodnine zaradi imisij
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 prejelo 511 zadev, v katerih so domnevni oškodovanci zahtevali odškodnino
za škodo, ki naj bi jim nastala zaradi imisij, kar je več kot 56 % vseh prejetih zadev na tem področju. Skupna zahtevana vrednost teh zadev je bila 6.705.772,71 EUR. 116 zadev se je reševalo v predhodnem postopku, v 395 zadevah
pa je bila vložena tožba (Republika Slovenija je bila v 394 zadevah tožena stranka, v eni pa tožeča). Skupna zahtevana
vrednost zahtevkov v predhodnem postopku je bila 769.550,12 EUR, tožb, v katerih je Republika Slovenija tožena
stranka, 5.910.622,59 EUR, ene zadeve, v kateri je Republika Slovenija tožeča stranka, pa 25.600,00 EUR.
Iz prejšnjega obdobja se je v leto 2010 preneslo 993 zadev v skupni zahtevani vrednosti 15.268.843,31 EUR. Izmed
teh zadev se je 554 zadev v vrednosti 2.911.256,55 EUR reševalo v predhodnem postopku, 439 pa v sodnem postopku (v vseh je bila Republika Slovenija tožena stranka, njihova zahtevana vrednost je bila 12.357.586,76 EUR).
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 rešilo 886 zadev, katerih zahtevana vrednost je bila 567.051,53 EUR. 251
zadev v pravdnem postopku se je zaključilo na naslednje načine:
• v 70 zadevah je bila tožba za Republiko Slovenijo dobljena;
• v 98 zadevah je bila tožba za Republiko Slovenijo izgubljena;
• v 13 primerih je bila sklenjena poravnava;
46
• 61 zadev se je rešilo na drug način;
• v devetih zadevah je bila tožba umaknjena.
635 zadev je bilo rešenih v predhodnem postopku: v 519 zadevah je Državno pravobranilstvo zahtevek zavrnilo,
v treh zadevah je bila sklenjena poravnava, v 94 zadevah je bila vložena tožba, v 18 nasprotna stranka ni sprejela
ponudbe za poravnavo, ena zadeva pa je bila rešena z odstopom.
Na dan 31. 12. 2010 je ostalo odprtih 618 zadev v skupni zahtevani vrednosti 16.302.564,49 EUR. Izmed teh zadev
se je 35 zadev v vrednosti 396.834,14 EUR reševalo v predhodnem postopku, 582 pa v sodnem postopku (v vseh je
bila Republika Slovenija tožena stranka, njihova zahtevana vrednost je bila 15.880.130,35 EUR).
Zlasti na Zunanjem oddelku državnega pravobranilstva v Murski Soboti se večina obravnavanih zadev nanaša na
odškodninske zahtevke za nematerialno škodo zaradi imisij kot posledico povečanega prometa tovornih vozil na
državni cesti G1-3 (imisije so prenehale s preusmeritvijo prometa na avtocesto 30. 10. 2008). V predhodnem postopku je zunanji oddelek Državnega pravobranilstva v Murski Soboti prejel predpravdne zahtevke 101 oškodovanca,
kar je bistveno manj kot leto prej. Tožbe je prejel v 212 zadevah, kar pa, ne po zadevah ne po številu tožnikov, ne
ustreza dejanskemu številu novoprejetih tožb. Kar 117 zadev se nanaša na zadevo opr. št. P 1667/2006, v kateri je
sodišče v letu 2009 zaradi skupnega obravnavanja združilo večje število tožb, vloženih že v letih 2006 in 2007, v
letu 2010 pa zadevo razdružilo (po družinah). Tako je bilo v letu 2010 dejansko vloženih 95 novih tožb (enako je
število tožnikov). Sodišče je razsodilo v 140 zadevah (361 tožnikov), tožena stranka pa je, upoštevaje sodno prakso,
sklenila sodne poravnave v 12 zadevah (40 tožnikov). V potrditev na Vlado Republike Slovenije je bilo poleg tega
predloženih še večje število pogojno sklenjenih poravnav (sodnih in izvensodnih) v zvezi z že vloženimi tožbami,
pa tudi v zvezi s predpravdnimi zahtevki, ki pa zaradi spremembe sodne prakse glede višine prisojene odškodnine
(zadeva družine S., v kateri je revizijsko sodišče prisodilo za približno 40 % nižjo odškodnino kot leto prej v primerljivi zadevi tožnice F.) in tudi zaradi ugovora zastaranja v smislu 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ), niso bile
potrjene. O ugovoru zastaranja sta se prvo- in drugostopenjsko sodišče doslej različno izrekli, revizijsko sodišče pa
o ugovoru zastaranja še ni odločilo, čeprav je bilo zaprošeno za prednostno rešitev tovrstne zadeve (zadeva družina
B., opr. št. P 749/2007). Je pa decembra 2010 revizijo tožene stranke dopustilo.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva na Ptuju je obravnaval prejete zadeve, v katerih so krajani iz naselja Hajdina,
Slovenja vas in Skorba vložili tožbe zaradi zatrjevanega prekomernega hrupa ob regionalni cesti G1-1. Zahtevajo odškodnino za dobo petih let do odprtja avtoceste Slivnica-Draženci v juliju 2009. V predhodnih postopkih je Zunanji oddelek
državnega pravobranilstva na Ptuju obravnaval zadeve pod opr. št. P 12/2010, P 80/2010 in 81/2010. V vseh zadevah so
oškodovanci uveljavljali odškodnino zaradi poslabšanja življenjskih pogojev zaradi izgradnje in odprtja avtoceste Slivnica
- Draženci ter uveljavljali tudi manjvrednost svojih nepremičnin (premoženjska in nepremoženjska škoda).
Nekaj posameznih zadev s področja odškodninske odgovornosti Republike Slovenije
Državno pravobranilstvo izpostavlja zadevo opr. št. P 1816/2006, ki bi v primeru, da bi sodišče zavrnilo predlog za
revizijo tožene stranke (Republike Slovenije), pomenila odmik od sodne prakse glede vprašanja, kdaj sodišče lahko
izda vmesno sodbo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, ne da bi obrazložilo vse elemente odškodninskega
delikta, ki morajo biti podani kumulativno. Višje sodišče v sodbi nima razlogov, da bi bil poleg elementa protipravnosti podan tudi element vzročne zveze in odgovornosti tožene stranke. Zoper pravnomočno sodbo je Državno pravobranilstvo vložilo predlog za revizijo, saj je odločitev izjemnega pomena glede vprašanja, do kod sega odgovornost
za opustitveno ravnanje države in ali sploh gre za opustitveno ravnanje države. S tožbo so tožniki zaradi domnevno
nezakonitega dela policije, tožilstva in sodišča zahtevali plačilo odškodnine za smrt matere in žene, ki jo je povzročil
tretji, katerega ravnanje bi lahko pričakovali. Država naj bi opustila dolžno skrbnost in s tem naj ne bi preprečila
škodnega dogodka ob dejstvu, da je tretji v tujini že umoril eno dekle, pri čemer je bila zoper njega v tujini izdana
tiralica, slovenska policija pa naj ne bi naredila vsega, da bi ga prijela in s tem preprečila umor v Sloveniji. V odgovoru
na tožbo Državno pravobranilstvo navaja, da elementi odškodninske odgovornosti niso podani, ni elementa protipravnosti, vzročne zveze in odgovornosti organov tožene stranke. Policija je opravila vse potrebno, da bi morilca izsledila, opravila je potrebne poizvedbe in ga iskala na krajih, kjer bi se lahko zadrževal. Tako ji neaktivnosti ni mogoče
očitati. Dokazi, ki so ji bili predloženi, pa niso zadostovali, da bi zoper njega začeli samostojen kazenski postopek v
Sloveniji. Celotno procesno kazensko in kriminalistično gradivo pa je bilo s strani srbske policije dano srbskemu, ne
47
slovenskemu sodišču. Toženka ni mogla sama pridobiti podatkov za dejanje, ki ga je storilec storil v tujini. Je pa tuje
organe obvestila o tem, da ima interes prevzeti pregon storilca. Prav tako ni mogla sama zahtevati odstopa kazenskega
pregona, zahteve srbskih organov za prevzem kazenskega pregona s strani slovenskih organov pa ni bilo. Tako je zaključek, da je (ne)ravnanje tožene stranke neposredno povzročilo razmere, v katerih ni prišlo do prevzema pregona,
neutemeljen, prav tako ni podana vzročna zveza med (ne)ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo tožeči stranki.
Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker ni podanega niti elementa protipravnosti. O tem, da
bi bilo v nevarnosti kakšno drugo življenje, pa tožena stranka prav tako ni imela podatkov.
Višje sodišče je v celoti ugodilo pritožbi tožeče stranke in z vmesno sodbo odločilo, da naj bi bil podan temelj odškodninske odgovornosti. V sodbi je zavzelo stališče, da naj bi bila država odgovorna za škodni dogodek z dne 24. 2.
2006, saj naj bi opustila dolžnostna ravnanja. Na podlagi določb Zakona o kazenskem postopku, Zakona o policiji in
Kazenskega zakonika je (v nasprotju s kazensko zakonodajo) zaključilo, da naj bi imela policija zoper morilca na razpolago dovolj dokazov za sestavo kazenske ovadbe pod pogoji iz 148. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), da bi ga organi tožene stranke lahko zaslišali še v času, ko je bil v priporu (tretji do šesti odstavek 148.
člena ZKP), ko je bil na prostosti, pa mu odvzeli prostost na podlagi 157. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka
201. člena ZKP, in da naj bi obstajalo tudi dovolj dokazov za odreditev pripora in za uvedbo kazenskega postopka
v Sloveniji (122. člen Kazenskega zakonika – KZ) za isto kaznivo dejanje, kot se je zoper isto osebo vodil kazenski
postopek v Srbiji. Sodišče je odločilo, da tožena stranka naj ne bi izvedla vseh ukrepov, ki naj bi bili nujno potrebni za
zagotovitev varnosti državljanov in ki so se glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera od države pričakovali
kot nekaj nujnega in samoumevnega. Zato naj bi bila izkazana nezakonita opustitev države. Po stališču višjega sodišča bi morala država glede na okoliščine primera, da bi zavarovala posameznike, ravnati aktivneje, saj bi se le na ta
način lahko razbremenila odgovornosti za škodni dogodek. Ker organi tožene stranke naj ne bi ravnali s skrbnostjo
in v okviru zakonskih pooblastil, naj bi bilo njihovo ravnanje po mnenju višjega sodišča nepravilno in neučinkovito.
Vrhovno sodišče o zadevi še ni odločilo.
V zadevi opr. št. P 532/2007 sta tožeči stranki, družba Flexmatic, d. o. o., in A. Ž, direktor družbe, s tožbo zahtevali
odškodnino za materialno in nematerialno škodo, ki naj bi jima nastala zaradi nezakonitega ravnanja Carinskega
urada Ljubljana, in sicer zaradi izdaje domnevno nezakonite odločbe, s katero je bilo tožečima strankama zaseženo
vozilo in za čas ureditve uvozne deklaracije dano pod carinski nadzor. Tožeči stranki sta na poravnalnem naroku
tožbo, glede na izoblikovano sodno prakso, umaknili, saj je carinski urad, v skladu s stališčem višjega sodišča v
identični zadevi, ravnal v skladu z odločbami Carinskega zakona o ukrepu carinskega nadzora, ki je veljal v trenutku odločanja. Poznejša t. i. interpretativna ustavna odločba z dne 18. 11. 2004, s katero je Ustavno sodišče sprejelo
omejeno razlago 43. člena Carinskega zakona, ni mogla vplivati na zakonito ravnanje carinskih organov v trenutku,
ko so odločali o zasegu tožnikovega avtomobila. Do izdaje omenjene odločbe Ustavnega sodišča so namreč v vseh
identičnih postopkih carinski organi ravnali enako (glede na razlago citiranega člena Carinskega zakona). Tožečima
strankama je naložilo tudi plačilo stroškov, nastalih do dne umika tožbe.
V zadevi opr. št. P 10/2009 je tožeča stranka Univerza na Primorskem, Fakulteta za management, po odvetniški
družbi M. vložila odškodninsko tožbo zoper Republiko Slovenijo, Komisijo za preprečevanje korupcije, in sicer
zaradi domnevno protipravnega ravnanja takratnega predsednika protikorupcijske komisije Draga Kosa, ki naj bi
protipravno ravnal takrat, ko je javno objavil in komentiral sprejeto načelno mnenje, da gre pri Fakulteti za management za sum koruptivnega ravnanja, in s tem na podlagi 183. člena OZ (zaradi okrnitve ugleda ali dobrega
imena pravne osebe) povzročil škodo tožeči stranki. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo tožbenemu zahtevku
v celoti nasprotovala in ugovarjala, da tožeča stranka ni izkazala obstoja elementov civilnega delikta. Ob tem je
tožena stranka izrecno izpostavila, da je pogoj za odgovornost države oziroma državnega organa za škodo, ki naj bi
jo organ povzročil med opravljanjem službe, da mora biti ugotovljeno krivdno ravnanje delavcev organov tožene
stranke, ki so sodelovali pri izdaji in objavi načelnega mnenja št. 128. To ravnanje mora biti protipravno. Komisija
za preprečevanje korupcije pri izdaji načelnega mnenja ni ravnala protipravno, prav tako ne njen takratni predsednik Drago Kos, kateremu tudi ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, saj je Komisija petčlanska in je nesporno
dejstvo, da sprejema odločitve z večino glasov vseh članov. Komisija je ravnala v okviru svojih z zakonom določenih
pristojnosti in ima tudi pravico objaviti svoja načelna mnenja o sumu koruptivnega ravnanja pri ravnanju pravnih
oseb. Po prejemu odgovora na tožbo in pripravljalnih vlog tožene stranke je tožeča stranka tožbo še pred razpisom
naroka umaknila. Sodišče je naložilo tožeči stranki plačilo sodnih stroškov tožene stranke v višini 576,95 EUR in s
sklepom postopek ustavilo.
48
V zadevi opr. št. P 1246/2010 je tožnica zatrjevala, da ji je nastala škoda zaradi neutemeljene in protipravne odločitve Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi reševanja pritožbe dolžnika zoper sklep o začetku stečajnega postopka. Višje
sodišče je namreč ugodilo pritožbi dolžnika zoper sklep o začetku stečajnega postopka, ker je ocenilo, da upnica ni
izkazala vseh potrebnih predpostavk za začetek stečajnega postopka. Pravno stališče, ki ga je sprejel sodnik in ki se
kasneje izkaže kot nepravilno, še ne pomeni protipravnega ravnanje kot elementa odškodninskega delikta. Glede
stroškov postopka je sodišče odločilo po postopku, določenem v zakonu, in svojo odločitev obrazložilo, zato tudi v
tem delu ni šlo za protipravno ravnanje sodišča. Odškodninski zahtevek je torej neutemeljen ter je bil po temelju in
višini zavrnjen.
V zadevi opr. št. P 1372/2006 je tožeča stranka zoper toženo stranko (Republiko Slovenijo) vložila tožbo zaradi
plačila odškodnine v višini 25.000.000,00 tedanjih SIT (104.323,15 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Navedla je, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ker je v prometnem dovoljenju opustila označitev lastništva vozila,
zaradi česar je bilo vozilo, ki je bilo predmet pogodbe o leasingu, dano tožniku v zastavo, čeprav zastavodajalec
dejansko ni bil lastnik. Zastavodajalec se zaradi napake upravne enote ni mogel poplačati iz zastavljenega vozila.
Tožbeni zahtevek je sodišče v celoti zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze, ugotovilo pa je, da je
podana protipravnost organa tožene stranke, ker je organ tožene stranke kršil določbo 176. člena Zakona o varnosti
cestnega prometa (ZVCP), ker je v prometno dovoljenje kot lastnika vpisal osebo, ki to ni bila. Zato je bilo podano
protipravno ravnanje tožene stranke. Ker tožena stranka ni uspela dokazati, da je do napačnega vpisa v prometnem
dovoljenju prišlo brez njene krivde, je podana odgovornost tožene stranke. Tožeči stranki naj bi nastala tudi škoda,
saj se v postopku izvršbe ni mogla poplačati iz vrednosti zastavljenega vozila. Škodo pa je tožeča stranka dokazala z
medsebojno kompenzacijo. Po oceni sodišča pa ni podana vzročna zveza, saj je bila poroštvena pogodba 6. 7. 2001
sklenjena pred izdajo prometnega dovoljenja, kar pomeni, da protipravno ravnanje tožene stranke ni moglo vplivati
na sprejem poroštvene obveznosti tožeče stranke.
V zadevi opr. št. P 62/2007 tožnik navaja, da je bil med trajanjem zaporne kazni na zaprtem oddelku pretepen po
sozapornikih. Trdi, da je tožena stranka (Republika Slovenija) krivdno (pazniki niso nadzorovali zapornikov tako,
da do poškodb ne bi prišlo) in objektivno odgovorna (ker je bil poškodovan v času trajanja zaporne kazni). Višje
sodišče je spremenilo vmesno sodbo prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo, da je temelj podan – navedlo je,
da tožnik ni dokazal protipravnega ravnanja osebja v zaporu iz 22. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora,
paznikom pa tudi ni mogoče očitati, da so opustili dolžni nadzor in kršili 13. člen Pravilnika o izvrševanju nalog
paznikov. Nadzora nad zaporniki ni mogoče razumeti kot stalnega neposrednega nadzora, konkretne okoliščine pa
tudi niso narekovale posebne intervencije, zato je sodišče zaključilo, da pazniki pri izvrševanju svojih nalog niso
ravnali nedopustno.
V zadevi opr. št. P 195/2008 je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za
škodo, ki mu je nastala zaradi protipravnega posega države v njegove že pridobljene pravice. Poseg naj bi predstavljala odločba Ustavnega sodišča, s katero je bila razveljavljena določba 1060. člena OZ, kolikor se nanaša na zamudne obresti za obveznosti, zapadle pred uveljavitvijo OZ. Iz razlogov sodbe izhaja, da ravnanje Ustavnega sodišča
ni bilo protipravno, nasprotno, z njim je odpravilo neustavnost ureditve, na kateri je temeljilo pričakovanje tožnika,
poleg tega o zamudnih obrestih, ki so se natekle po pravnomočnosti izvršilnega naslova, še ni bilo pravnomočno
odločeno in zato ne gre za retroaktivno veljavnost in za že pridobljene pravice. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi skušal
preprečiti nastanek škode. Razlogi prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi ni podana odškodninska odgovornost države, so pravilni. Za obstoj odškodninske odgovornosti države namreč ne zadošča vsakršno ravnanje
države, v zvezi s katerim nastane neka škoda, ampak mora biti to ravnanje protipravno. Pri tem za odškodnino po
26. členu Ustave ni mogoče uporabljati enakih izhodišč kot pri odškodnini po splošnih načelih odškodninskega
prava, temveč je treba izhajati iz narave dela nosilca oblasti. Ustavno sodišče v okviru svojih pristojnosti med ostalim presoja skladnost zakonov z Ustavo. Če ugotovi, da je zakon protiustaven, ga v celoti ali deloma razveljavi (161.
člen Ustave). V okviru teh svojih pristojnosti je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-300/04 razveljavilo 1060. člen OZ,
kolikor se je za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002,
uporabljal 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Šlo je torej za odločitev v okviru prostora presoje Ustavnega sodišča, zato o protipravnosti ni mogoče govoriti. S tako odločitvijo Ustavno sodišče tudi ni poseglo
v pridobljene pravice pritožnika. Čeprav so obresti ob nastanku obveznosti akcesorne narave, so posamezni zneski
zapadlih obresti, potem, ko nastanejo, samostojne terjatve in je z njimi mogoče samostojno razpolagati. Zakonske
49
zamudne obresti so samostojne tudi v pravnem naslovu, saj imajo svojo podlago v zakonu. Po ustaljeni obveznosti
dolžnika niso judikatna terjatev, o njih še ni bilo pravnomočno razsojeno in ne gre za pridobljeno pravico. Prav tako
pa Ustavno sodišče ni nedopustno poseglo v pričakovano pravico upnika. Poseg v take pravice je namreč praviloma
dopusten, če ni prizadeta pravna varnost in zaupanje v pravno državo v skladu z načeli pravne predvidljivosti, socialne varnosti, pravne enakosti, in drugimi. OZ je s 1. 1. 2002 uveljavil omejitev teka obresti, če zapadle in neplačane
obresti dosežejo glavnico. Razlaga, da se ta določba uporablja tudi za razmerja, ki so sicer nastala pred uveljavitvijo
OZ, zamudne obresti pa so nastajale v času veljavnosti OZ, je bila možna, celo ustavno pravilna, za stranke pa
relativno predvidljiva. O nesorazmernosti ukrepa ob v izpodbijani sodbi povzetih razlogih za odločitev Ustavnega
sodišča v zadevi št. U-I-300/04 (na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje) in ob navedenem o
relativni predvidljivosti posega prav tako ni mogoče govoriti. Poseg Ustavnega sodišča je bil, na podlagi navedenega,
dopusten, zato ni podlage za odškodninsko odgovornost države.
V zadevi opr. št. P 127/2009 je družba Adriatic Slovenica, d. d., zahtevala poplačilo terjatve pokojnega N. D., katerega zapuščina je obsegala denarna sredstva na računu pri banki v višini 1.410,62 EUR, ki so bila na podlagi sklepa
Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. D 471/2006 razglašena za last Republike Slovenije (zapuščina je bila dana v upravljanje Ministrstvu za finance). Med zapuščinskim postopkom je družba Adriatic Slovenica v zapuščino prijavila
terjatev v višini 12.831,93 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi., ki je izhajala iz kreditne pogodbe, sklenjene med
N. D. in Banko Koper, d. d., ta pogodba pa je bila zavarovana pri družbi Adriatic Slovenica na podlagi pogodbe o
zavarovanju potrošniških kreditov občanom. Po zaključenem zapuščinskem postopku je družba Adriatic Slovenica
pri Državnem pravobranilstvi vložila zahtevek na podlagi 14. člena Zakona o državnem pravobranilstvu. Ker terjatev družbe Adriatic Slovenica ni bila sporna, je bila med Republiko Slovenijo in družbo Adriatic Slovenica sklenjena
izvensodna poravnava, s katero se je Republika Slovenija, ki na podlagi 142. člena Zakona o dedovanju odgovarja
za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, zavezala plačati družbi Adriatic Slovenica
znesek 1.410,62 EUR. Soglasje k poravnavi je dalo Ministrstvo za finance, ki je z zapuščino upravljalo, in s sklepom
št. 47702-10/2010/3 z dne 23. 3. 2010 tudi Vlada Republike Slovenije.
V zadevi opr. št. P 123/2007 je tožnik Sava, d. o. o., zahteval od tožene stranke (Republike Slovenije) odškodnino
v višini 56.448.780,77 EUR. Tožeča stranka je bila z odločbo o izbiri koncesionarja z dne 23. 7. 1998 na javnem
razpisu izbrana kot najprimernejši ponudnik za proizvodnjo električne energije Spodnje Save. Ker tožena stranka
z njo ni sklenila koncesijske pogodbe za gospodarsko izkoriščanje vodnega energetskega potenciala za proizvodnjo
električne energije Spodnje Save, je tožeča stranka od nje zahteva odškodnino za navadno škodo (sredstva, vložena
v investicijsko študijo BOT projekta) in škodo za izgubljeni dobiček. Prvostopenjsko sodišče je v tem gospodarskem
sporu razsodilo, da se zahtevek zavrne in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov. Tožnik je pravočasno vložil pritožbo. V nadaljevanju sta stranki sklenili izvensodno poravnavo, s katero sta se dogovorili, da tožnik
umakne tožbo in da se stranki odpovedujeta vsem bodočim odškodninskim zahtevkom iz vtoževanih temeljev v tej
pravdni zadevi.
V sporu, ki ga Državno pravobranilstvo vodi pod opr. št. P 21/2008, je tožeča stranka od tožene stranke (Republike
Slovenije) zahtevala odškodnino za materialno škodo, ki je nastala zaradi nepravočasno potrjenega novega učbenika
in uvrstitve tega učbenika v katalog za naslednje šolsko leto. Republika Slovenija je v postopku v celoti uspela. Državno pravobranilstvo je zahtevku ugovarjalo, da niso podani elementi odškodninske odgovornosti (v konkretnem
primeru je bila tožeča stranka sama kriva, da je bilo treba njen zahtevek za uvrstitev novega učbenika v katalog
učbenikov večkrat dopolnjevati). Sodišče je zahtevek v celoti zavrnilo ter ob tem navedlo, da tožeča stranka ni imela
vpliva na to, kako hitro bo njena vloga po dopolnitvi obravnavana, samo od nje pa je bilo odvisno, v kolikšnem času
bo vlogo dopolnila, oziroma v primeru, če je menila, da so zahteve tožene stranke za dopolnitev in popravo gradiva
neutemeljene, bi lahko uporabila možnost iz tretjega odstavka 14. člena Pravilnika in zahtevala končno oceno že
17. 2. 2006, česar pa ni storila. Komisija je pri svojem delu upoštevala s Pravilnikom določene obveznosti in roke.
V konkretnem primeru bi morala tožeča stranka, glede na njeno strokovno usposobljenost (založnik z dolgoletno
prakso), v postopku predložitve in dopolnjevanja učnega gradiva, če je želela objavo gradiva v katalogu za naslednje
šolsko leto, postopati hitreje. Od tožeče stranke je namreč treba pričakovati, da bo ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika). Postopek potrjevanja učnega gradiva je tekel v skladu
z roki, navedenimi v Pravilniku, glede na dinamiko ravnanja tako tožeče kot tožene stranke in tožena stranka ni
ravnala v nasprotju s Pravilnikom.
50
Tožbeni zahtevek tožnika opr. št. P 165/2003 je bil v celoti zavrnjen. Tožeča stranka je zahtevala plačilo odškodnine v
znesku 1.247.188,05 EUR za škodo, ki naj bi ji nastala, ker stečajni senat naj ne bi pravočasno obvestil zemljiškoknjižnega sodišča, da je bil nad drugotoženo stranko začet stečajni postopek, zaradi česar sta bili pri nepremičnini, ki jo je
v stečajnem postopku od drugotožene stranke kupila tožeča stranka, vpisani plombi (na podlagi vloženih predlogov za
zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve), kar naj bi imelo za tožečo stranko posledico, da ni mogla pravočasno
vpisati lastninske pravice. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je predsednik stečajnega senata
že pred vpisom plomb obvestil zemljiškoknjižno sodišče o začetku stečajnega postopka, posledice začetka stečajnega
postopka za vpise v zemljiško knjigo pa nastanejo z objavo oklica, in ne šele z zaznambo v zemljiški knjigi, in tudi zaznamba začetka stečajnega postopka ne bi vplivala na dolžnost sodišča, da vpiše plombi. Glede na navedeno je sodišče
ocenilo, da med ravnanjem stečajnega sodišča in nastankom zatrjevane škode ni vzročne zveze. Prvostopenjsko sodbo
je potrdilo drugostopenjsko sodišče in še revizijsko sodišče, ki je tudi navedlo, da je zemljiškoknjižno sodišče dolžno
napraviti plombo, čim prejme predlog za vpis zaznambe o prepovedi odtujitve in obremenitve in na to dolžnost ni
mogel vplivati začetek stečajnega postopka proti drugotoženi stranki kot lastnici nepremičnin, na katerih sta bili označeni plombi, zato vprašanje, ali je stečajni sodnik zemljiškoknjižno sodišče o začetku stečajnega postopka obvestil pred
vpisom spornih plomb ali po njem, niti ni relevantno.
V zadevi opr. št. P 1352/2005 je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi plačila odškodnine v znesku
4.000.000,00 tedanjih SIT (16.691,70 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tožbi je navedla, da je bila na podlagi
sklepa preiskovalnega sodnika v priporu od 9. 9. 2003 od 8.55 dalje. S sklepom je bil odrejen tudi nadzor pisemskih
in drugih pošiljk ter stiki tožnika z osebami zunaj zavoda. Zunajobravnavni senat je sklep o odreditvi pripora razveljavil in zadevo vrnil preiskovalnemu sodniku, ki je izdal nov sklep o odreditvi pripora in nadzoru, katerega je potrdil
izvenobravnavni senat. Vrhovno sodišče pa je s sodbo pripor odpravilo. Tožeči stranki naj bi bile kršene tudi ustavne
pravice, ker je bila v obdobju od razveljavitve sklepa do ponovne odločitve o priporu v priporu brez sklepa. Glede duševnih bolečin pa je navedla, da je bilo njeno priprtje glavna tema v medijih, bila je močno prizadeta, zaupanje občanov
vanjo se je ustrezno zmanjšalo, bila je na vrhuncu kariere, kandidirala je na državnozborskih volitvah. Prizadeta je bila
njena družina. Tožena stranka je ugovarjala, da ni podana protipravnost, ker napake v postopku pri presoji dokazov
in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same po sebi ne pomenijo protipravnega ravnanja. Nadalje ni podana vzročna zveza med protipravnostjo in škodo, saj je bil tožnik osumljen desetih
kaznivih dejanj, kar je zagotovo vplivalo na škodo, ki jo zatrjuje tožnik. Za objave v medijih tožena stranka ne odgovarja. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo in tožniku prisodilo odškodnino v
višini 6.500,00 EUR (1.557.550,00 tedanjih SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu, to je za znesek
10.191,70 EUR, pa je zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Svojo odločitev je uprlo na določilo 30. člena Ustave, 3. točko
prvega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in 179. člen Obligacijskega zakonika. Obrazložilo
je, da je bil tožnik utemeljeno v priporu za čas od 9. 9. 2003 do 12. 9. 2003, ko sta bili zaslišana soobtoženi in priča, na
katera bi lahko tožnik vplival. Od 12. 9. 2003 do 7. 10. 2003 (26 dni) pa je bil pripor tožnika neutemeljen, kar je v svoji
obrazložitvi ugotovilo tudi Vrhovno sodišče, ki je tožniku odpravilo pripor, kar bi morala storiti že preiskovalni sodnika ali izvenobravnalni senat. Pri odločitvi o višini škode pa je sodišče upoštevalo, da je bil tožnik neutemeljeno priprt
26 dni, da je bil star 41 let, da je opravljal funkcijo župana Mestne občine Koper, da je šlo za medijsko odmeven primer,
da je trpel hude duševne bolečine zaradi nemožnosti komuniciranja z zunanjim svetom, da je bil izločen iz družinske
in življenjske sredine, da se je počutil grozno, bil je omejen v gibanju. Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pritožili obe
stranki, tožeča, ker naj bi bila dosojena odškodnina prenizka, tožena, ker je štela, da niso bili izpolnjeni pogoji odškodninske odgovornosti (protipravnost) in da je bila dosojena odškodnina previsoka.
Višje sodišče v Ljubljani je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo z obrazložitvijo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo o temelju odškodnine na podlagi 3. točke prvega odstavka 542. člena ZKP ter da je dosojena odškodnina primerna. Zoper odločitev višjega sodišča je tožena stranka podala predlog za dopustitev revizije, v
katerem je predlagala, da se Vrhovno sodišče opredeli do vprašanj, ali bi nižja sodišča morala uporabiti pravno podlago
po 1. ali 3. točki prvega odstavka 542. člena ZKP in ali je dosojena odškodnina pravična. Vrhovno sodišče je predlog za
dopustitev revizije zavrnilo z obrazložitvijo, da je sodna praksa že zavzela stališče, katera pravna podlaga se uporablja v
podobnih primerih ter da prisojena odškodnina ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišče za škode primerljivih obeležij
prisojajo drugim oškodovancem.
V zadevi opr. št. P 623/2007 je sodišče ugotovilo odškodninsko odgovornost Republike Slovenije in jo obsodilo na
plačilo 34.238,32 EUR (od zahtevanih 37.867,00 EUR), kar je v letu 2010 najvišji dosojeni znesek v okviru zadev, ki
51
se obravnavajo zaradi neutemeljenega pripora. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za materialno in nematerialno
škodo, ki naj bi mu nastala zaradi neupravičene obsodbe Vojaškega sodišča v Zagrebu, ki je bila kasneje s sodbo
Vrhovnega sodišča spremenjena tako, da je bil oproščen obtožbe. Njegov zahtevek se nanaša tako na čas prestajanja
prostostne kazni kot tudi na kasnejše obdobje, ko zaradi neupravičene obsodbe ni mogel dobiti zaposlitve. Sodišče je
tožniku, ki je prestal kazen zapora šestih mesecev, za nematerialno škodo prisodilo 10.123,70 EUR (ob upoštevanju
180 dni je to 56,24 EUR na dan), za materialno škodo za čas trajanja zapora pa 7.000,00 EUR. Poleg tega mu je za
čas enega leta, šest mesecev in 26 dni po prestani kazni, ko ni mogel dobiti zaposlitve, prisodilo še odškodnino za
premoženjsko škodo v višini 17.114,62 EUR. V postopku je bila dvakrat izdana sodba na prvi in dvakrat na drugi
stopnji.
V zadevi opr. št. P 1366/2005 je sodišče ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost Republike Slovenije za
nastalo škodo, ki jo je povzročil njen organ po tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij na
podlagi določb 148. člena Obligacijskega zakonika. Sodišče se pri razsodbi sklicuje na ravnanje oziroma opustitve v
nasprotju s predpisi oziroma običajno metodo dela, ker se v sodni praksi tudi šteje kot protipravno ravnanje. Dejstvo
je, da je izvrševanje nalog ter način izvajanja pooblastil in drugih ukrepov paznikov v Upravi Republike Slovenije za
izvrševanje kazenskih sankcij določeno v Pravilniku o izvrševanju nalog paznikov. Po določbi 13. člena Pravilnika
pazniki skrbijo za varnost zaprtih obsojencev tako, da jih nadzirajo in varujejo v bivalnih in drugih prostorih pri
delu in bivanju na prostem v zavodu in zunaj njega in spremljanju zunaj zavoda in ob drugih priložnostih. Pravilnik
določa, med drugim, različne ukrepe za zagotavljanje varnosti, reda in discipline med ostalim tudi z opravljenimi
pregledi bivalnih in drugih prostorov, osebnim pregledom obsojencev, njihove osebne prtljage s tem, da zadržijo
in zasežejo nedovoljene predmete. Nadalje Pravilnik v 24. členu določa, da smejo pazniki za zagotovitev varnosti,
reda in discipline ter izvajanje hišnega reda opravljati osebne preglede obsojencev, preglede prejetih in poslanih
pošiljk in vse druge preglede, pri čemer se pri opravljanju pregledov poslužujejo tudi tehničnih sredstev. Glede na
vse ugotovljene okoliščine izhaja, da v konkretni zadevi delavci tožene stranke niso ravnali v skladu z določbami
pravilnika in niso zagotovili varnosti tožnika kot zapornika na prestajanju kazni zapora, saj so dopustili oziroma
niso preprečili, da je drugi zapornik vzel in prinesel v skupno kopalnico na tuširanje priročno rezilo ter napadel
tožnika in ga poškodoval. Ob tem in ob dejstvu, da so bili priporniki sami zaprti v prostoru za tuširanje, dokler niso
pazniki od zunaj odprli vrat, je očitno, da pred škodnim dogodkom niso ravnali s potrebno skrbnostjo, ki se od njih
zahteva, saj za varnost obsojencev niso poskrbeli z ustreznimi ukrepi. Sodišče je tako odločilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Glede višine odškodnine pa je sodišče tožeči stranki ugodilo v višini 62 %,
ter ji prisodilo 4.301,58 EUR odškodnine.
Pri zahtevkih za škodo zaradi divjadi zahtevajo oškodovanci plačilo odškodnine, ki jo povzročijo zavarovane vrste
prostoživečih sesalcev. V teh primerih pravno podlago za odgovornost Republike Slovenije določa Zakon o divjadi
in lovstvu (ZDLov), ki v četrtem odstavku 45. člena določa, da Republika Slovenija odgovarja za škodo, ki jo povzročajo zavarovane vrste prostoživečih sesalcev in ptic, ne glede na krivdo (objektivna odgovornost). Škodo opredeljuje
zakon v četrtem odstavku 52. člena, in sicer kot zmanjšanje ali izgubo vrednosti poškodovane ali pokončane domače
živali. V prvem odstavku 53. člena pa ZDLov nalaga osebi, ki ji divjad (lahko) povzroči škodo, da na primeren način
kot dober gospodar stori vse potrebno, da obvaruje svoje premoženje. Glede povzročitve in odgovornosti ZDLov
določa subsidiarno uporabo Obligacijskega zakonika. V teh primerih je podana objektivna odgovornost Republike
Slovenije, s tem je temelj podan in ga je težko izpodbiti, so pa zahtevki delno utemeljeni po višini, ker oškodovancem
ne uspe vedno izkazati obsega in višine škode.
V zadevah, ki se nanašajo na zahtevke za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje po 145. c členu Zakona o
izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) je bila Republika Slovenija v vseh zadevah, kjer je bila na strani tožene stranke, uspešna. Državno pravobranilstvo posebej izpostavlja zadevo opr. št. P 540/1996, v kateri so tožniki kot dediči
po pokojnem zahtevali odškodnino v višini 363.049,97 EUR za izgubljeni dobiček za nepremičnine po določbi
145. c člena ZIKS za čas od pravnomočne razveljavitve kazni zaplembe premoženja do vrnitve nepremičnin v last
in posest. Državno pravobranilstvo je ugovarjalo aktivno legitimacijo, saj dediči nasledstva niso izkazali s pravnomočnimi sklepi o dedovanju, ter pasivno legitimacijo, ker Republika Slovenija ni zavezanka za vrnitev nepremičnin
v naravi, niti ni razvidno, kdo je uporabljal navedene nepremičnine (ni pa jih uporabljala Republika Slovenija in
škode ni povzročila), ter višini tožbenega zahtevka. Sodišče je sledilo ugovoru Državnega pravobranilstva in tožbeni
zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije v celoti zavrnilo. Sodišče je namreč ugotovilo, da sta bila uporab-
52
nika in zavezanca za vrnitev druga subjekta, zaradi česar Republika Slovenija ni pasivno legitimirana. Ker gre za
sui generis zahtevek, izhaja, da je tisti, ki je zavezanec za vrnitev v naravi, tudi zavezanec za plačilo odškodnine. Za
uveljavljeno sodno prakso je pomembno, da gre pri zahtevkih po 145. c členu ZIKS za po vsebini enake zahtevke,
kot jih imajo denacionalizacijski upravičenci po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen)12, saj
gre za odškodninske zahtevke iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je sprejeto stališče, da je zavezanec za plačilo odmene po
drugem odstavku 72. člena ZDen tisti, ki je zavezanec za vrnitev denacionaliziranega premoženja v naravi. Razlogi
za njegovo pasivno legitimacijo v primeru zahtevkov iz drugega odstavka 72. člena ZDen veljajo tudi za pasivno
legitimacijo zavezanca za vrnitev zaplenjenih nepremičnin v naravi v primeru zahtevkov iz 145. c člena ZIKS, ker se
je materialna korist od teh nepremičnin do njihove izročitve oziroma vrnitve v last in posest upravičencem prešla
k zavezancu za njihovo vrnitev v naravi po 145. b č1enu ZIKS (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-426/98
z dne 17. 5. 2001), jo je ta dolžan plačati neupravičeno obsojenemu oziroma njegovim dedičem, katerim v skladu
z zakonom ta korist pripada; nobenega razloga ni, da bi se tudi po pravnomočni razveljavitvi kazni zaplembe premoženja in uvedbi nepravdnega postopka za vrnitev tega premoženja – ko so torej zavezanci vedeli, da bo treba to
premoženje vrniti – ti kakor koli okoristili s tem, da so ga zadrževali in z njim gospodarili.
Zadeva z opr. št. P 134/2007 se nanaša na poškodbo na delu na Letališču Brnik (sedaj Letališče Jožeta Pučnika), kjer
je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen v hangerju za servisiranje letal kot letalski mehanik – inštruktor kontrolor. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala pri opravljanju rednih delovnih
nalog, ko je pri rednem pregledu letala Pilatus po delovnem nalogu tožene stranke »podmazoval« nosne noge na
mazalnem podstavku z ročno mazalko. Ker je bil upor stare masti v mazalnem podstavku in vijaku prevelik, je prišlo
do poškodbe cevi mazalke na prehodu iz cevi na kovinsko držalo cevi in je mast pod pritiskom udarila v tožnikov
kazalec leve roke. V odgovoru na tožbo je Državno pravobranilstvo ugovarjalo deljeno odgovornost za nastanek
poškodbe s tožečo stranko, predvsem pa višino zahtevane odškodnine, saj iz predložene medicinske dokumentacije
ni izhajalo, da bo tožnik trpel stalne intenzivne telesne bolečine, saj je navkljub vsem neugodnostim v času zdravljenja terapija potekala uspešno in se je gibljivost roke precej izboljšala. Tudi morebitna omejena gibljivost kazalca
leve roke ga pri vsakodnevnih aktivnostih ni toliko omejevala. Sodišče je odločilo, da je temelj tožbenega zahtevka
podan in tožniku dosodilo 22.235,68 EUR odškodnine.
Med zadevami, ki se nanašajo na poškodbo med služenjem vojaškega roka in izstopajo po vtoževani vrednosti, Državno pravobranilstvo izpostavlja zadevo opr. št. P 1174/2010, ko je tožnik zahteval odškodnino v višini 59.840,00
EUR. Pravni prednik tožnikov je 17. 7. 1990 zoper Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ) vložil tožbo
za plačilo nadaljnje škode in zvišanja mesečne rente z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zatrjeval je, da se je v letu
1974 na služenju vojaškega roka v Ratečah hudo telesno poškodoval (s puško mitraljezom se je ustrelil v desno nogo
in utrpel večkratni strelni prelom goleni). Leta 1983 mu je bila s pravnomočno sodbo, med drugim, prisojena tudi
renta, ki je od 1. 12. 1983 dalje znašala 13.623 tedanjih dinarjev mesečno. Takšna odškodnina mu je bila določena,
ker zaradi poškodbe ni mogel opravljati dela tekstilnega tehnika, za katerega se je šolal, ni pa dobil zaposlitve tudi
za opravljanje kakšnega drugega dela. Po prvotni odločitvi sodišča je renta v letu 1990 znašala le 1,36 tedanjih konvertibilnih dinarjev mesečno, zato je očitno, da je tožnik utrpel materialno škodo v obliki izgube zaslužka, ki bi bil
lahko za to časovno obdobje mnogo višji. Ker ni imel sredstev, da bi zvišanje rente uveljavljal po sodni poti, je za čas
od 1. 6. 1984 do 31. 7. 1990 uveljavljal plačilo nadaljnje škode v višini 20.000,00 takratnih dinarjev, med postopkom
kasneje zvišano na 32.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 1990 dalje, ter od 1. 8. 1990 zvišano
rento v mesečnem znesku 4.500,00 takratnih dinarjev, to je toliko, kot je znašala mesečna plača strojnega tehnika
tekstilne stroke na območju Beograda, kar je preračunano v evre 440,00 EUR mesečno oziroma do tožnikove smrti
v letu 1995 27.280,00 EUR, skupaj torej 59.840,00 EUR. Na ugovor tožene stranke je sodišče tožbeni zahtevek za
plačilo odškodnine za čas od 1. 6. 1984 do 31. 7. 1990 v skupnem znesku 32.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi
obrestmi zavrnilo, ker rente za nazaj ni možno zviševati, temveč v skladu s 196. členom ZOR le za naprej v primeru,
če se znatno spremenijo okoliščine. Odškodnino na račun zvišanja rente za obdobje od 1. 8. 1990 do 30. 9. 1995 (ko
je prvotni tožnik umrl) je sodišče priznalo v višini 27.280,00 EUR, ker je ugotovilo, da je od pravnomočne odločitve
o tožnikovi renti preteklo več kot šest let, v obdobju konec 80. let 20. stoletja pa je v družbeno ekonomskih odnosih
12
Primerjaj 17. točko odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-156/99 z dne 15. 11. 2001.
53
v nekdanji SFRJ prišlo do drastičnih sprememb, kar je imelo za posledico nestabilne finančne razmere, inflacijo,
pogosto denominacijo dinarja, kar je praktično izničilo v letu 1984 dosojeno višino rente. Zato so od vložitve tožbe
do smrti prvega tožnika podane okoliščine za zvišanje rente (vtoževano odškodnino). Rento je sodišče določilo glede
na stanje po času odločanja, pri čemer se je oprlo na stališče Vrhovnega sodišča Srbije iz leta 2005, ker sta tožnika
tuja (srbska državljana) in se določa višina po njihovih razmerah (zaslužek na območju Beograda). Kot podlago za
določitev višine mesečne rente je sodišče vzelo podatke o neto plači za srednjo strokovno izobrazbo v Beogradu v
mesecu avgustu 2007, ki je po pretvorbi v evre znašala 445,00 EUR. Vtoževano mesečno rento 440,00 EUR mesečno
je sodišče štelo za primerno in za 62 mesecev prisodilo na račun povečanja rente odškodnino v višini 27.280,00 EUR.
Prvostopenjsko sodišče na tako dosojeno rento tožeči stranki ni priznalo obresti od vsakega posameznega mesečnega
zneska dalje do plačila, ker je dosodilo rento v času sojenja, kar pomeni, da je bil znesek že valoriziran, na ta način
pa je bila tudi najbolj realno ohranjena vrednost povišane rente. Ker pa je sodišče višino določilo šele s sodbo, tudi
ni priznalo zamudnih obresti, ker tožena stranka s plačilom še ni bila v zamudi. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče
stranke ugodilo in se je v odločbi o zamudnih obrestih postavilo na načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji
Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 26. 6. 2002, in tožeči stranki priznalo zamudne obresti za čas od 1. 1. 2002 do
27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje do plačila pa
v višini obrestne mere zamudnih obresti. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je predlog za revizijo obeh pravdnih
strank zavrnilo.
6.2.2 Lastninski spori
Državno pravobranilstvo na področju lastninskih sporov obravnava zadeve, kot so na primer izpraznitev stanovanja, odkup stanovanja, izpraznitev poslovnih prostorov, nezakonita vselitev, dodelitev stanovanja, izstavitev zemljiškoknjižne listine, ugotovitev lastninske pravice, lastninska tožba, odpoved najemnega razmerja, sklenitev najemnega razmerja, služnost, motenje posesti, nezakonito izkoriščanje rudnin (odškodnina), plačilo najemnine, zakupnine,
izpraznitev objektov idr.
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 prejelo 264 zadev, ki se obravnavajo kot lastninski spori. Skupna zahtevana
vrednost teh zadev je znašala 4.702.952,72 EUR. Od tega se je 33 zadev reševalo v predhodnem postopku (skupna
zahtevana vrednost je bila 1.710.866,97 EUR), ostale pa v sodnih postopkih. Med slednjimi je bil procesni status
Republike Slovenije sledeč:
• v 136 zadevah je bila Republika Slovenija tožeča stranka (zahtevana vrednost 957.593,04 EUR);
• v treh zadevah je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožeče stranke (zahtevana vrednost
0,00 EUR);
• v 82 zadevah je bila Republika Slovenija tožena stranka (zahtevana vrednost 1.260.742,80 EUR);
• v desetih zadevah je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene stranke (zahtevana vrednost
773.749,91 EUR).
Iz leta 2009 je ostalo odprtih 545 zadev, katerih zahtevana vrednost je znašala 29.890.175,76 EUR. Državno pravobranilstvo je imelo tako v letu 2010 na tem področju skupno v delu 809 zadev, katerih zahtevana vrednost je bila
34.593.128,48 EUR. V predhodnem postopku se je reševalo 55 zadev v skupni zahtevani vrednosti 1.799.708,23
EUR, medtem ko so se ostale zadeve reševale v sodnih postopkih, procesni status Republike Slovenije pa je bil sledeč:
• v 443 zadevah je bila Republika Slovenija tožeča stranka (zahtevana vrednost 19.663.611,96 EUR);
• v sedmih zadevah je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožeče stranke (zahtevana vrednost
35.255,69 EUR);
• v 289 zadevah je bila Republika Slovenija tožena stranka (zahtevana vrednost 7.093.862,93 EUR);
• v 15 zadevah je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene stranke (zahtevana vrednost
6.000.689,67 EUR).
Državno pravobranilstvo je na področju lastninskih sporov v letu 2010 zaključilo 286 zadev, katerih zahtevana vrednost je bila 3.788.265,50 EUR. 38 zadev je bilo rešenih v predhodnem postopku, 248 zadev pa v pravdnem postopku:
• v 89 zadevah je bila tožba za Republiko Slovenijo dobljena,
• v 38 zadevah je bila tožba za Republiko Slovenijo izgubljena,
54
• v 24 primerih je bila sklenjena poravnava,
• 97 zadev se je rešilo na druge načine13.
V predhodnem postopku je Državno pravobranilstvo 27 zahtevkov zavrnilo, v petih zadevah je bila vložena tožba,
pet se jih je rešilo na drug način, ena pa z odstopom.
Na podlagi v letu 2010 zaključenih postopkov na področju lastninskih zadev je morala Republika Slovenija izplačati
odškodnino v višini 1.195.843,65 EUR.
Na dan 31. 12. 2010 je ostalo odprtih 523 zadev, katerih vrednost je znašala 30.667.570,66 EUR. Od teh se jih je 16
reševalo v predhodnem postopku (zahtevana vrednost 534.369,32 EUR), ostale pa v sodnem postopku. Procesni
status Republike Slovenije v teh zadevah je bil sledeč:
• v 294 zadevah je bila Republika Slovenija tožeča stranka (zahtevana vrednost 18.078.925,84 EUR);
• v šestih zadevah je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožeče stranke (zahtevana vrednost
35.255,69 EUR);
• v 195 zadevah je bila Republika Slovenija tožena stranka (zahtevana vrednost 6.055.793,45 EUR);
• v 12 zadevah je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene stranke (zahtevana vrednost
5.973.226,36 EUR).
Analiza prejetih in zaključenih zadev na področju lastninskih sporov kaže, da je število teh zadev v letu 2010 glede
na preteklo leto naraslo. Povprečje prejetih zadev v obdobju od 2006 do 2010 je 220 zadev na leto. Kot je razvidno iz
Grafa 11, je bilo število prejetih zadev nad povprečjem že leta 2009, še bolj pa v letu 2010.
Graf 11: Primerjava med prejetimi, obravnavami in rešenimi lastninskimi zadevami v obdobju od 2006 do 2010
900
771
751
750
750
809
736
600
450
300
150
175
190
210
228
207
259
245
191
286
264
0
2006
2007
2008
2009
2010
V primerjavi z letom 2009 je za nekaj manj kot 10 % naraslo tudi skupno število zadev v delu (iz 736 na 809). Državno pravobranilstvo je tako imelo, če se za obdobje od 2006 do 2010 primerja število obravnavanih zadev v posameznem letu, lani v obravnavi največje število zadev.
V primerjavi z letom 2009 je za skoraj 50 % naraslo tudi število zaključenih zadev, ki je ravno tako največje v zadnjih
petih letih.
Posamezne zadeve s področja lastninskih zadev
V zadevi opr. št. P 60/2007 je tožnik (Republika Slovenija, Ministrstvo za šolstvo in šport) zahteval ureditev neusklajenega zemljiškoknjižnega stanja za objekt – poslovno stavbo Srednje tehniške šole Koper. Ob parcelaciji stare
parcele na tri nove parcele (na tri samostojne objekte) je iz neznanega razloga oziroma brez podlage prišlo do vpisa
lastninske pravice na objektu Srednje tehniške šole Koper na ime Republike Slovenije le do ene tretjine. Solastniki
so sporazumno ureditev odklanjali, zato je bilo treba vložiti tožbo. Pri pripravi tožbe in proučitvi zadeve je bilo
Upoštevani podatki za »rešeno na drug način«, »Republika Slovenija ni vložila tožbe«, »Republika Slovenija ni prevzela pravde«,
Republika Slovenija ni prevzela stranske intervencije« »odstop zadeve«, »umik tožbe«.
13
55
ugotovljeno, da je razmerje treba predhodno urediti z vzpostavitvijo etažne lastnine in ureditvijo medsebojnih razmerij med etažnimi lastniki. Državno pravobranilstvo se je aktivno vključilo v urejanje tega postopka. Zadeva se je
uspešno rešila s pogodbo, Republika Slovenija pa je vknjižena po dejanskem stanju.
Državno pravobranilstvo na področju lastninskih zadev opozarja na problematiko v pravdnih postopkih glede lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile nacionalizirane 8. 10. 1972. Nepremičnine so bile podržavljene na
podlagi Uredbe za izvedbo zakona in drugih pravnih predpisov na teritoriju, na katerega je bila razširjena civilna
uprava FLRJ (bivša Cona B). Tožniki, kot tretje osebe, dokazujejo lastninsko pravico z izrednim priposestvovanjem
(dvajsetletna priposestvovalna doba in dobra vera). Ob tem je treba dodati je, da je za to območje karakteristično,
da so se sklepali ustni dogovori. Zemljiškoknjižno stanje je ostalo neurejeno. Nacionalizacija je bila izvedena na
podlagi zemljiškoknjižnega stanja in so bile tako nepremičnine nacionalizirane optantom. Tožbeni zahtevki so bili
v glavnem zavrnjeni. Tožniki niso uspeli dokazati pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem, torej na originaren način. Nekateri tožniki so poskusili izpodbijati veljavnost nacionalizacije, torej upravne akte. Zahtevki so bili
zavrnjeni, ker v pravdnem postopku ni možno izpodbijati pravnomočne upravne odločbe.
Državno pravobranilstvo izpostavlja tudi napake pri obnovi zemljiške knjige – gre za primere, ko so bile nepremičnine vknjižene kot državna last brez pravne podlage. Prejšnji lastniki niso vlagali niti ugovorov na novo zemljiškoknjižno stanje niti tožb zaradi izpodbijana vpisa. Stranke v teh primerih vlagajo tožbe ter dokazujejo lastninsko
pravico s priposestvovanjem. Ker zemljiškoknjižno stanje, novo in staro, ni več identično, je potrebno angažirati
geodetsko upravo zaradi identifikacije. Po izvršeni identifikaciji se sklenejo sodne poravnave (zaradi izogiba plačila
pravdnih stroškov).
Izpostavljajo se tudi zadeve v zvezi s prenosom kmetijskih zemljišč (14. člen Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in
gozdov – ZSKZG). Gre za spore med Republiko Slovenijo in posameznimi občinami glede kmetijskih zemljišč, ki
so po 14. členu ZSKZG ex lege postala last Republike Slovenije. Sporen je status teh zemljišč. Občine zatrjujejo, da
gre za nezazidana stavbna zemljišča. Sklicujejo se tudi na določbo 16. a člena ZSKZG in pred tem na določbo 57.
člena Zakona o javnih skladih. Opozoriti je treba na pomanjkljivost prostorskih aktov, ki so jih sprejemale posamezne občine. Zakon v 16. a členu določa kumulativne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi nepremičnine postale
lastnina občine.
Državno pravobranilstvo izpostavlja tudi zadevo, ki je izrednega pomena za Republiko Slovenijo in se nanaša na
parcelo 920 k.o. Ankaran – lastninski spor med Republiko Slovenijo in Mestno občino Koper. Parcela 920 k.o.
Ankaran meri 275.218 m2, torej več kot 27,5 ha. Predstavlja enormno visoko vrednost. Gre za območje, ki je namenjeno za gradnjo »Pomola III. Luke Koper«. Na spornem zemljišču je imela vknjiženo lastninsko pravico Mestna
občine Koper (MOK). Zoper MOK je bila vložena tožba zaradi priznanja lastninske pravice. Tožbi je bilo s prvo- in
drugostopenjsko sodbo okrožnega in višjega sodišča delno ugodeno. Zavrnjen je bil zahtevek za 90.158 m2, ker je
po mnenju prvo- in drugostopenjskega sodišča šlo za nezazidano stavbno zemljišče. Z odločitvijo se Državno pravobranilstvo ni strinjalo, zato je na Vrhovno sodišče vložilo predlog za revizijo. Vrhovno sodišče je reviziji s sodbo
opr. št. II Ips 709/2006 z dne 21. 6. 2010 ugodilo.
6.2.3 Druge zadeve
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 na pravdnem področju prejelo še 609 zadev. Njihova skupna zahtevana vrednost je znašala 58.299.962,94 EUR. Od tega se je 125 zadev reševalo v predhodnem postopku (skupna zahtevana
vrednost je bila 7.183.410,62 EUR), ostale pa v sodnih postopkih. Med slednjimi je bil procesni status Republike
Slovenije sledeč:
• v 295 zadevah je bila Republika Slovenija tožeča stranka (zahtevana vrednost 5.419.006,23 EUR);
• v devetih zadevah je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožeče stranke (zahtevana vrednost
4.195.070,43 EUR);
• v 170 zadevah je bila Republika Slovenija tožena stranka (zahtevana vrednost 41.160.897,06 EUR);
• v desetih zadevah je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene stranke (zahtevana vrednost
341.596,60 EUR).
56
Iz leta 2009 je ostalo odprtih 1.097 zadev, katerih zahtevana vrednost je znašala 4.920.140.221,37 EUR. Državno
pravobranilstvo je imelo torej v letu 2010 na tem področju skupno v delu 1.706 zadev, katerih skupna zahtevana
vrednost je bila 4.978.440.184,31 EUR.
Državno pravobranilstvo je na področju ostalih pravdnih zadev v letu 2010 zaključilo 780 zadev, katerih zahtevana
vrednost je bila 143.802.284,04 EUR. 146 zadev je bilo rešenih v predhodnem postopku, 634 zadev pa v pravdnem
postopku:
• v 349 zadevah je bila tožba za Republiko Slovenijo dobljena,
• v 47 zadevah je bila tožba za Republiko Slovenijo izgubljena,
• v 24 primerih je bila sklenjena poravnava,
• 214 zadev se je zaključilo na druge načine14.
V predhodnem postopku je Državno pravobranilstvo 92 zahtevkov zavrnilo, v 24 zadevah je bila sklenjena poravnava, 30 zadev pa je bilo zaključenih na druge načine15.
Na podlagi v letu 2010 zaključenih postopkov je morala Republika Slovenija plačati 2.864.177,33 EUR.
Na dan 31. 12. 2010 je tako ostalo odprtih 926 zadev v skupni vrednosti 4.828.540.681,41 EUR. Od teh se jih je 53
reševalo v predhodnem postopku (zahtevana vrednost 15.918.476,95 EUR), ostale pa v sodnem postopku. Procesni
status Republike Slovenije v teh zadevah je bil sledeč:
• v 407 zadevah je bila Republika Slovenija tožeča stranka (zahtevana vrednost 33.281.377,80 EUR);
• v treh zadevah je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožeče stranke (zahtevana vrednost
100.585,11 EUR);
• v 449 zadevah je bila Republika Slovenija tožena stranka (zahtevana vrednost 4.778.548.481,02 EUR);
• v 14 zadevah je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene stranke (zahtevana vrednost
691.760,53 EUR).
14
Upoštevani podatki za »rešeno na drug način«, »Republika Slovenija ni vložila tožbe«, »Republika Slovenija ni prevzela pravde«,
Republika Slovenija ni prevzela stranske intervencije« »odstop zadeve«, »umik tožbe«.
15
Upoštevani so podatki za: »potek roka«, »vložena tožba«, »na drug način«, »odstop«, »ne sprejme ponudbe za poravnavo«.
57
7
Delovnopravne zadeve in socialni spori
7.1 Uvod
V letnem poročilu Državno pravobranilstvo posebej predstavlja področje delovnopravnih zadev in socialnih sporov.
Pregled dela na tem področju je razdeljen na tri sklope, in sicer so posebej obravnavane:
• prejete zadeve, ki se obravnavajo kot delovnopravne zadeve in socialni spori,
• v letu 2010 rešene zadeve ter
• zadeve, ki so bile na koncu leta 2010 še v obravnavanju.
Pri vsakem od sklopov je po posameznih temeljih predstavljen tako številčni in vrednostni pregled zadev kot tudi
vsebinski pregled zadev oziroma posebej pregled zadev, ki zaradi večjega števila istovrstnih tožb oziroma nove pravne
problematike predstavljajo vsebinsko zaokrožene sklope v letu 2010 prejetih zadev.
Med zadevami, zaključenimi v letu 2010, pa Državno pravobranilstvo predstavlja tiste zadeve, ki zaradi pravnomočne
odločitve pomenijo vpliv na večje število enakovrstnih še nerešenih zadev ali pa ustalitev določene sodne prakse.
7.2 Prejeti delovnopravni in socialni spori
7.2.1 Obseg prejetih zadev
V letu 2010 je bilo skupno prejetih 476 zadev, ki se obravnavajo kot delovnopravni spori, v vrednosti 202.239.761,61
EUR. Ob tem je treba pojasniti, da vrednost v višini 200.000.000,00 EUR odpade na kolektivni delovni spor zaradi
razveze 50. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS); ta vrednost v nadaljevanju pri grafičnih prikazih zaradi
realnih razmerij ni upoštevana, razen pri prikazu razmerja glede na število in vrednost vseh prejetih pravdnih zadev.
V prejetih zadevah, ki se obravnavajo kot delovnopravni spori, je Republika Slovenija v 64 zadevah v vrednosti
200.119.218,82 EUR (pri čemer 200.000.000,00 EUR odpade na kolektivni delovni spor zaradi razveze 50. člena KPJS)
tožeča stranka, v 343 zadevah v vrednosti 1.543.787,45 EUR tožena stranka, v 45 zadevah v vrednosti 232.701,77 EUR
nastopa Republika Slovenija kot stranski intervenient, 24 zadev v vrednosti 344.053,57 EUR pa je bilo odprtih kot novi
predhodni postopki.
Graf 12: Delež posameznih procesnih statusov Republike Slovenije v prejetih delovnopravnih zadevah
24
5%
45
9,5 %
64
13,5 %
343
72 %
Graf 13: Vrednost posameznih procesnih statusov Republike Slovenije v prejetih delovnopravnih zadevah (v EUR)
344.053,57 €
15 %
119.218,82 €
5%
232.701,77 €
11 %
58
1.543.787,45 €
69 %
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo prejelo 447 zadev, ki se obravnavajo kot socialni spori. Njihova vrednost je
znašala 264.493,58 EUR. V prejetih zadevah, ki se obravnavajo kot socialni spori, nastopa Republika Slovenija v 322
zadevah v vrednosti 83.363,38 EUR kot tožeča stranka, v 123 zadevah v vrednosti 1.330,20 EUR kot tožena stranka,
v eni zadevi v nedoločeni vrednosti nastopa Republika Slovenija kot stranski intervenient, ena zadeva v vrednosti
179.800,00 EUR pa je bila odprta kot nov predhodni postopek.
Graf 14: Delež posameznih procesnih statusov Republike Slovenije v prejetih socialnih zadevah
1
0%
1
0%
123
28 %
322
72 %
Graf 15: Vrednost posameznih procesnih statusov Republike Slovenije v prejetih socialnih zadevah (v EUR)
83.363,38 €
32 %
179.800,00 €
68 %
1.330,20 €
0%
0€
0%
Skupno je bilo na delovnopravnem in socialnem področju v letu 2010 prejetih 923 zadev v skupni vrednosti
202.504.255,20 EUR. Število zadev z delovnega področja je bilo nekoliko večje kot s področja socialnih sporov.
Na delovnopravnem področju je Državno pravobranilstvo obravnavalo 476 zadev, na socialnem pa 447 zadev. To
razmerje prikazuje tudi Graf 16.
Graf 16: Razmerje med prejetimi delovnopravnimi in socialnimi zadevami
447
48 %
476
52 %
Skupna vrednost obravnavanih zadev je bila 2.504.255,19 EUR. Od tega je bila vrednost zadev na delovnopravnem
področju 2.239.761,61 EUR, vrednost zadev na socialnem področju pa 264.493,58 EUR. Razmerje prikazuje Graf 17.
59
264.493,58 €
11 %
2.239.761,61 €
89 %
Graf 17: Razmerje med vrednostmi prejetih delovnopravnih in socialnih zadev (v EUR)
Republika Slovenija je bila tožeča stranka v 386 zadevah v vrednosti 200.202.582,20 EUR (pri čemer 200.000.000,00
EUR odpade na kolektivni delovni spor zaradi razveze 50. člena KPJS), v 466 zadevah v vrednosti 1.545.117,65 EUR
pa tožena stranka. V večjem številu primerov je Republika Slovenija tožeča stranka v socialnih sporih, ko vtožuje
vračilo neupravičeno prejetih socialnih in starševskih prejemkov, v delovnopravnih sporih pa je Republika Slovenija kot delodajalec večinoma tožena stranka. Stranski intervenient je Republika Slovenija v 46 zadevah v vrednosti
232.701,77 EUR (v vseh zadevah je Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene stranke), 25 zadev v
vrednosti 523.853,57 EUR pa je Državno pravobranilstvo odprlo kot nov predhodni postopek.
Graf 18: Število zadev in deleži posameznih procesnih statusov Republike Slovenije
v prejetih delovnopravnih in socialnih zadevah
46
5%
25
3%
386
42 %
466
50 %
Graf 19: Delež posameznih procesnih statusov Republike Slovenije v prejetih
delovnopravnih in socialnih zadevah glede na vrednost (v EUR)
202.582,20 €
8%
523.853,57 €
21 %
232.701,77 €
9%
1.545.117,65 €
62 %
Zadeve, ki se obravnavajo kot delovnopravni spori glede na skupno vrednost prejetih spornih predmetov močno
presegajo zadeve, ki se obravnavajo kot socialni spori. Glede določitve vrednosti spornega predmeta je treba pojasniti, tudi zaradi razumevanja razmerja vrednosti delovnega in socialnega področja proti skupni vrednosti vseh pre-
60
jetih pravdnih zadev, da v zadevah, ki se obravnavajo kot delovnopravni spori, dajatveni denarni tožbeni zahtevki
po višini pogosto niso zneskovno specificirani, temveč so postavljeni opisno. Takšni tožbeni zahtevki so kljub temu
določljivi, saj vsebujejo zadostne elemente, na podlagi katerih se v primeru realizacije obveznosti na podlagi sodne
odločbe lahko obračuna in izplača vtoževana vrednost. Čeprav zahtevki zaradi navedenega zneskovno niso zajeti v
predstavljenih vrednostih prejetih zadev, pa v primeru, da sodišče pravnomočno odloči o njihovi utemeljenosti, pri
realizaciji obveznosti za državni proračun prav tako predstavljajo določen finančni učinek, to je odhodek (v primeru, da je tožbenemu zahtevku zoper Republiko Slovenijo v celoti ali deloma ugodeno) ali prihodek (v primeru, da je
tožbenemu zahtevku Republike Slovenije v celoti ali deloma ugodeno) državnega proračuna. Podobna situacija se
pojavlja pri zadevah, ki se obravnavajo kot socialni spori, in v katerih Republika Slovenija nastopa kot tožena stranka, saj je tožbeni zahtevek postavljen na razveljavitev oziroma odpravo odločbe, na podlagi katere je bila zavrnjena
zahteva vlagatelja (tožeče stranke) za priznanje določene pravice, ali je bila pravica ukinjena, ali je bila dajatev po
mnenju tožeče stranke priznana v prenizkem znesku, uspeh tožeče stranke v sodnem postopku pa za toženo stranko
Republiko Slovenijo prav tako pomeni odliv iz državnega proračuna.
Kot že navedeno, je Državno pravobranilstvo v letu 2010 prejelo 923 zadev, ki se obravnavajo kot delovnopravni in
socialni spori. Njihova skupna vrednost je 202.504.255,20 EUR. To, glede na 2.674 prejetih pravdnih zadev v letu 2010
predstavlja več kot tretjino (35 %) vseh prejetih pravdnih zadev (Graf 20).
Graf 20: Delež prejetih delovnopravnih in socialnih zadev glede na skupno število vseh prejetih pravdnih zadev
923
35 %
1.751
65 %
V primerjavi z letom 2009, posebej pa letom 2008, je število prejetih zadev, ki se obravnavajo kot delovnopravni in
socialni spori, upadlo, saj v letu 2010 ni bilo pripada t. i. množičnih zadev, torej večjega števila istovrstnih zadev
oziroma zadev s podobno dejansko in enako pravno podlago.
V letu 2009 je bil namreč pripad novih zadev bistveno povečan na račun prejetih tožb pravosodnih funkcionarjev
za izplačilo razlike v plači zaradi domnevno nezakonito zmanjšane osnove za obračun plač v letu 1993; takšnih
prejetih zadev je bilo v letu 2009 kar 554, sicer pa je bilo skupno prejetih zadev na delovnopravnem in socialnem
področju v tem letu 1.676; če v tem skupnem številu prejetih zadev ne bi upoštevali zadev po temeljih razlika v
plači sodniki, državni pravobranilci, državni tožilci in osebni dohodek učitelji (5. a člen Zakona o plačah delavcev
v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih, ZPDJVZ), ki so sicer zadeve, množično prejete v letu 2008, bi bilo v letu
2009 prejetih 1.034 zadev. V letu 2008 pa je bilo na delovnopravnem in socialnem področju skupno prejetih 4.061
zadev, vendar od tega kar 3.278 zadev tožečih strank – učiteljev, zaradi izplačila razlike v plači, obračunani glede na
14. in 5. a člen ZPDJVZ; če med prejetimi zadevami teh zadev ne bi upoštevali, bi bilo v letu 2008 število prejetih
zadev 783.
Navedeno pomeni, da se od leta 2005 dalje skupno število prejetih zadev na delovnopravnem in socialnem področju giblje med 750 in 1.000 prejetimi zadevami, v povprečju je v zadnjih šestih letih, če se odšteje že omenjene
množične zadeve, prejetih 829 zadev na leto. Državno pravobranilstvo ugotavlja, da je bil leta 2010 pripad zadev,
glede na povprečen pripad zadev na delovnopravnem in socialnem področju od leta 2005 do 2010, nekoliko
nadpovprečen.
61
4.500
4.000
3.500
3.000
2.500
2.000
1.500
1.000
500
0
4.061
1.676
968
2005
758
2006
923
544
2007
2008
2009
2010
Graf 21: Število prejetih delovnopravnih in socialnih zadev po letih
Glede najpogostejših temeljev med delovnopravnimi in socialnimi zadevami Državno pravobranilstvo ugotavlja,
da se pripad zadev po posameznih temeljih v letu 2010 giblje nekoliko nad povprečnim pripadom (od leta 2005
dalje):
• po temelju nezakonita odločba je povprečje 100 zadev letno, v letu 2010 pa je pravobranilstvo prejelo 139
zadev,
• po temelju druge pravice in obveznosti iz dela je povprečje 121 zadev, v letu 2010 pa je pravobranilstvo
prejelo 144 zadev,
• po temelju prenehanje delovnega razmerja je bilo v povprečju prejetih 43 zadev letno, v letu 2010 pa jih je
pravobranilstvo prejelo 48.
• po temeljih iz socialnih sporov, pravice po Zakonu o socialnem varstvu in pravice po Zakonu o starševskem
varstvu, je bil povprečni letni pripad 359 zadev, v letu 2010 pa je pravobranilstvo prejelo 406 tovrstnih zadev.
Vrednost prejetih zadev se od leta 2006, v katerem je bila vrednost prejetih zadev podobna vrednosti prejetih
zadev v letu 2005, strmo vzpenja – v letu 2008 na račun množičnih tožb učiteljev, v letu 2009 na račun množičnih tožb pravosodnih funkcionarjev in v letu 2010 predvsem na račun sporne vrednosti kolektivnega delovnega
spora, v katerem je Republika Slovenija zahtevala razvezo 50. člena KPJS.
Graf 22: Vrednost (v EUR) prejetih delovnopravnih in socialnih zadev po letih
V EUR
250.000.000
202,50 mio €
200.000.000
150.000.000
100.000.000
50.000.000
0
62
0,98 mio €
0,94 mio €
1,48 mio €
15,59 mio €
16,41 mio €
2005
2006
2007
2008
2009
2010
7.2.2 Prejete delovnopravne zadeve
Delež posameznih temeljev v 476 delovnopravnih zadevah, ki jih je Državno pravobranilstvo prejelo v letu 2010, je predstavljen v Tabeli 14, iz Grafa 23 pa je razvidna tudi grafična primerjava med številom zadev po posameznih temeljih.
Tabela 14: Število prejetih delovnopravnih zadev in njihov delež (v %) glede na vse prejete delovnopravne zadeve
TEMELJ
07
PLAČILO OSEBNEGA DOHODKA
13
VARSTVO PRAVIC IZ POKOJNINSKEGA IN INVALIDSKEGA ZAVAROVANJA (ZPIZ)
14
NEZAKONITA ODLOČBA
19
PRENEHANJE DELOVNEGA RAZMERJA
20
POŠKODBA NA DELU
42
VRNITEV DENARNEGA DODATKA
45
PLAČILO ODPRAVNINE
53
PLAČILO STROŠKOV ZA PREVOZ NA DELO
64
VRAČILO ŠOLNINE
A2 NADOMESTILO ZA UPORABO CIVILNE OBLEKE
A9 DRUGE PRAVICE IN OBVEZNOSTI IZ DELA
C5 OSEBNI DOHODEK – UČITELJI, 5. a člen ZPDJVZ
C6 RAZLIKA V PLAČI – SODNIKI
C8 RAZLIKA V PLAČI – DRŽAVNI PRAVOBRANILCI
C9 RAZLIKA V PLAČI – DRŽAVNI TOŽILCI
E2 POVEČAN OBSEG DELA (ZVVJTO)
E8 KOLEKTIVNI SPOR
SKUPAJ
ŠTevilo
ZADEV
11
1
139
48
35
7
5
5
21
2
144
23
24
1
3
3
4
476
Graf 23: Število prejetih delovnopravnih zadev po posameznih temeljih
* temelj varstvo pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja
V nadaljevanju so posamezni temelji in zadeve podrobneje predstavljeni.
63
DELEŽ
(v %)
2,31
0,21
29,20
10,08
7,35
1,47
1,05
1,05
4,41
0,42
30,25
4,83
5,04
0,21
0,63
0,63
0,84
100,00
1. Zadeve v zvezi s plačili osebnega dohodka:
•
•
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: tri zadeve v vrednosti 4.202,01 EUR;
Republika Slovenija tožena stranka: pet zadev v vrednosti 11.033,57 EUR;
Republika Slovenija stranski intervenient: dve zadevi v vrednosti 8.032,99 EUR;
Predhodni postopek: ena zadeva v vrednosti 2.381,51 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo v letu 2010 prejelo 11 zadev v vrednosti 25.650,08 EUR.
Gre za zadeve, v katerih tožeče stranke s tožbenim zahtevkom zahtevajo izplačilo razlike v plači iz različnih pravnih
podlag, med drugim tudi zaradi plačila po dejanskem delu (tožeče stranke v takšnih sporih zatrjujejo, da so formalno
razporejene na določeno delovno mesto, dejansko pa opravljajo dela in naloge drugega delovnega mesta – sodišče takšnim zahtevkom ugodi, če je ugotovljeno, da delavec dejansko v celoti opravlja dela nekega drugega delovnega mesta).
2. Zadeve v zvezi z varstvom pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja:
•
Republika Slovenija tožena stranka: ena zadeva v vrednosti 50.388,68 EUR.
Gre za odškodninski zahtevek za povrnitev premoženjske škode, katere znesek predstavlja razliko med prejetimi
pokojninami, izračunanimi od pokojninske osnove brez upoštevanja kasnejših sodnih odločb in odločb Zavoda za
pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) o naknadni odmeri pokojnine, ter pokojninami, kakršne bi tožeči
stranki pripadale od 1. 6. 1994 dalje, če bi bila že ob upokojitvi pokojnina odmerjena glede na zakonita izplačila plač
in prispevkov. Tožeča stranka je namreč uspela v sodnih postopkih zoper Ministrstvo za obrambo (MORS), saj je
bilo pravnomočno odločeno, da je upravičena do razlike v plači za dejansko delo in do letalskega dodatka, sodišče pa
je MORS naložilo tudi plačilo prispevkov pokojninskega in invalidskega zavarovanja za nazaj, to je za obdobje pred
upokojitvijo. Glede na to, da je MORS te prispevke plačalo, bi tožeči stranki za škodo lahko odgovarjal le ZPIZ, ki je
od MORS finančna sredstva prejel, tožeči stranki pa pokojnine, čeprav so prispevki plačani, ne izplačuje v pravilni
višini od dneva upokojitve.
3. Zadeve v zvezi z odločbami delodajalca:
•
•
Republika Slovenija tožena stranka: 138 zadev v vrednosti 56.453,49 EUR;
predhodni postopek: ena zadeva v nedoločeni vrednosti.
Skupno je Državno pravobranilstvo v letu 2010 prejelo 139 zadev v vrednosti 56.453,49 EUR.
Gre za drugo najštevilnejšo skupino prejetih zadev, ki se obravnavajo kot delovnopravni spori (29 % prejetih delovnopravnih zadev), in sicer tožeče stranke med drugim izpodbijajo odločbo delodajalca zaradi sledečih zadev.
Določitve količnika za izračun plače oziroma razvrstitve v plačni razred
Tožeče stranke izpodbijajo sklep, s katerim jim je bila določena plača zaradi prehoda na nov plačni sistem, pri tem
pa se je upoštevalo delovno mesto, na katero je bila tožeča stranka razporejena na dan 31. 7. 2008, in naziv, ki ga je
dosegla, ter plača, ki jo je prejemala. Postopek prehoda plač iz starega v nov sistem je določen v prehodnih določbah
Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS). Glede odprave nesorazmerij v osnovnih plačah javnih uslužbencev je bilo treba upoštevati še prvi in drugi odstavek 49. č člena ZSPJS. Zahtevano stopnjo izobrazbe za posamezen
naziv in delovno mesto ter s tem tudi uvrstitev delovnega mesta oziroma naziva v tarifni razred določata Zakon o
javnih uslužbencih (ZJU) in Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne
uprave in pravosodnih organih.
V odgovorih na tožbo Državno pravobranilstvo natančno pojasni postopek prevedbe plače, sicer pa je na tem mestu
treba pojasniti še, da je bila prevedba enkratno dejanje, ki se je zgodilo dne 31. 8. 2008, ter da se določbe, ki urejajo
prevedbo, ne uporabljajo več. Od navedenega datuma dalje količniki niso več v veljavi, saj se višina plače določa
izključno s plačnimi razredi.
Večino novih zahtevkov zaradi določitve količnika za izračun plače oziroma razvrstitve v plačni razred uveljavljajo
delavci MORS, pri katerem je v letu 2009 prišlo do sprememb nekaterih formacij, ob njihovi uveljavitvi pa so tožeče
64
stranke prejele ukaze, na podlagi katerih so bile razrešene s prejšnje dolžnosti ter imenovane na nove dolžnosti. Akt
o razporeditvi, s katerim je tožeča stranka imenovana na formacijsko dolžnost, ne more biti predmet sodne presoje
v delovnem sporu, saj ne gre za akt delovnopravne narave, temveč za akt vodenja in poveljevanja v vojski, o čemer
je stališče že zavzela tudi sodna praksa.
Upoštevaje navedeno, Državno pravobranilstvo v odgovorih na tožbo tako predlaga, da se sodišče glede dela tožbe,
kjer tožeča stranka zahteva razveljavitev ukaza ter razporeditev na drugo dolžnost, izreče za nepristojno ter tožbo v
tem delu zavrže. Sicer pa v zvezi z zahtevkom za razporeditev na formacijsko dolžnost pravobranilstvo podrejeno še
opozarja, da sodišče ni pristojno za razporejanje delavcev, saj je to v izključni pristojnosti delodajalca; sodišče lahko
preverja zgolj zakonitost razporeditve. Ta pa je zakonita, če je bila tožeča stranka imenovana na formacijsko dolžnost,
ki je ustrezna glede na njeno izobrazbo, znanje in zmožnosti. V ukazu je bilo tudi določeno, da bo pripadniku izdan
poseben akt o pravicah iz delovnega razmerja, zato je bila tožečim strankam vročena odločba, na podlagi katere so
bile razporejene v določen plačni razred. ZSPJS je med drugim določil, da se ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno
delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oziroma na katerega je bil premeščen oziroma
v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan. Ob premestitvi na drugo delovno mesto v nižjem
ali istem tarifnem razredu delavec obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, razen če pristojni organ ugotovi, da na prejšnjem delovnem mestu ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov, ali da plačni razredi za napredovanje na prejšnjem delovnem mestu niso bili doseženi v skladu z zakonom, ali
na njegovi podlagi izdanimi predpisi. Ohranitev plačnih razredov napredovanja je možna pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah.
Ob določitvi plače na novi dolžnosti so bila za tožeče stranke upoštevana napredovanja v plačnih razredih, ki so jih
dosegle do navedene razporeditve. V odgovorih na tožbo Državno pravobranilstvo tako poudarja, da so plačni razredi tožečim strankam določeni ob pravilnem upoštevanju naziva iz ukaza ter upoštevaje maksimalno možno število
napredovanj v plačnih razredih, zato so njihovi tožbeni zahtevki za drugačno uvrstitev v plačni razred neutemeljeni.
V enem od konkretnih primerov je tožeča stranka pripadnik Slovenske vojske, ki je bil pred sporno razporeditvijo
imenovan na dolžnost, za opravljanje katere je zahtevan čin, ki od njegovega osebnega čina odstopa za več kot eno
stopnjo. V Zakonu o obrambi (ZObr) je bil določen rok, do katerega je bilo to odstopanje še dovoljeno, ko pa je ta
rok potekel, se je pripadnika prerazporedilo na ustrezno dolžnost, za katero se zahteva enak ali eno stopnjo višji čin,
kot je njegov osebni čin, s čimer se je vzpostavilo zakonito stanje. Tožeča stranka glede izpodbijane odločbe, s katero
so se po izdaji ukaza določile njene pravice iz delovnega razmerja, trdi, da ta ni bila izdana ob upoštevanju vseh
elementov prevedbe plač, kot jih določa ZSPJS.
V odgovoru na tožbo je Državno pravobranilstvo poudarilo, da, če tožeča stranka opravlja delo na delovnem mestu
z nižjo izobrazbo od zahtevane, ji pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo (če ima javni uslužbenec iz prejšnjega odstavka več kot 23 let delovne dobe,
mu pripada osnovna plača, ki je za en plačni razred nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja
delo), zato je bilo treba v izpodbijani odločbi zmanjšati plačni razred, v katerega je bila tožeča stranka razporejena.
Upoštevaje vse navedeno, so bile tožeče stranke ustrezno razporejene v določen plačni razred, kot ga za njihov naziv
določa Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede, ki je bil povečan za
plačne razrede iz naslova prenosa napredovanj v plačnih razredih ter znižan zaradi dejstva, da tožeče stranke razpolagajo z izobrazbo, ki je nižja od formacijsko zahtevane.
Med navedenimi zadevami nekatere tožeče stranke zahtevajo tudi povečanje osnovne plače za 20 % na podlagi 59.
člena Zakona o službi v Slovenski vojski, ko se osnovna plača lahko poviša pri določenih formacijskih dolžnostih,
katerih opravljanje zahteva posebna znanja in povečane obremenitve, brez njihove popolnitve pa ni mogoče zagotoviti delovanja enote ali drugih enot, oborožitvenega, bojnega ali drugega vojaškega sistema. O povišanju plače je
na predlog ministra odločila Vlada Republike Slovenije in pripadnikom Slovenske vojske v enotah in podenotah na
formacijskih dolžnostih pilotov, letalsko tehničnega osebja, kontrole letenja in nadzora zračnega prostora, vojaških
potapljačev in pirotehnikov ter specialistov v enoti za specialno delovanje osnovno plačo povečala za 20 %. Če formacijske dolžnosti, na katere so razporejene tožeče stranke, ne spadajo med naštete dolžnosti, katerih osnovna plača
se poveča za 20 %, njihov zahtevek v tem delu ni utemeljen.
65
Določitve dodatka za delovno dobo in dodatka za stalnost
Tožeče stranke menijo, da so bile nepravilno razporejene v plačni razred oziroma ugovarjajo pravilnosti prevedbe,
hkrati pa ugovarjajo zoper določitev dodatka za delovno dobo in stalnost. Določitev višine dodatka za stalnost se veže
na dodatek za delovno dobo. Pravica do dodatka za stalnost ostaja določena v 98. f členu ZObr, višino pa po novem
določa drugi odstavek 52. člena ZSPJS, kjer je med drugim določeno, da znaša dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili, pod pogoji, določenimi v področnih zakonih, po začetku izplačila
plač po tem zakonu, enak odstotku, kot bo določen za dodatek za delovno dobo. Posledično znaša dodatek za stalnost
0,33 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let. Navedba tožečih strank, da določba
52. člena ZSPJS zanje ne velja, ker naj bi veljala le za delavce s posebnimi pooblastili, je nepravilna, saj se 52. člen
ZSPJS izrecno nanaša na javne uslužbence oziroma delavce s posebnimi pooblastili in kot tak zajema tudi pripadnike
Slovenske vojske in dodatek za stalnost po ZObr. Dodatek za stalnost je tako določen od 1. 8. 2008 dalje v enakem
odstotku, kot je določen za delovno dobo, torej 0,33 % osnovne plače (prvi odstavek 35. člena KPJS).
Upoštevaje navedeno, v odgovorih na tožbo Državno pravobranilstvo navaja, da je tožečim strankam dodatek za stalnost, določen z izpodbijanimi odločbami, določen v pravilni višini.
Prerazporeditve na drugo delovno mesto
Med prejetimi zadevami po temelju nezakonita odločba je treba zaradi večjega števila prejetih istovrstnih zadev
posebej izpostaviti zadeve tožečih strank policistov, ki pred delovnimi sodišči izpodbijajo prvostopenjske in drugostopenjske odločitve tožene stranke zaradi njihovih premestitev ter zahtevajo premestitve nazaj na prejšnja delovna
mesta in izplačilo razlik v plači. Tožeče stranke zatrjujejo, da mora biti ocena predstojnika pisna in obrazložena, in
ker, po njihovem mnenju, v konkretnem primeru v izpodbijanih sklepih razlog za premestitev ni zadostno obrazložen, sklepov ni mogoče preizkusiti, odločbe tožene stranke pa naj bi bile že iz tega razloga nezakonite.
Bistvo predmetnih sporov je v tem, ali je delodajalec z izpodbijanimi sklepi kršil zakonske določbe, ki urejajo postopek premestitve javnega uslužbenca. V odgovorih na tožbo Državno pravobranilstvo navaja, da so bili izpodbijani
sklepi tožečim strankam izdani v skladu z vso veljavno delovnopravno zakonodajo, razlog premestitev pa je bila izvedba projekta racionalizacije in reorganizacije delovnih področij v Ministrstvu za notranje zadeve in v Policiji. Cilji
tega projekta so bili racionalizacija razpršenih delovnih procesov, koncentracija specializiranih služb, odprava podvajanja področij dela, zagotovitev učinkovitejšega sistema vodenja in odgovornosti, uravnoteženje obremenjenosti
regionalnih enot ter zagotovitev sistemske vpetosti regionalnih enot v lokalno skupnost. Na podlagi izvedenega
projekta sprememb organizacijske strukture na državni in regionalni ravni sta bila sprejeta nova akta o spremembi
sistemizacije, skladno s cilji organizacijskih sprememb pa je prišlo zaradi delovnih potreb tudi do premeščanja javnih uslužbencev, med njimi tudi tožečih strank. Tožečim strankam so bili zato v podpis ponujeni aneksi k pogodbi o
zaposlitvi, ki pa jih niso podpisale. Ker s premestitvijo niso soglašale, so jim bili zakonito izdani izpodbijani sklepi,
s katerimi so bile premeščene. Razporejanje oziroma premeščanje javnih uslužbencev v okviru zakonskih možnosti
je v popolni pristojnosti predstojnika, ki je med drugim dolžan skrbeti tudi za nemoten potek delovnega procesa.
Premestitev javnega uslužbenca zaradi delovnih potreb je tako skladno z določbami ZJU mogoča, če predstojnik
oceni, da je na ta način mogoče zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa, za delovna mesta, na katera so
bile premeščene, pa tožeče stranke izpolnjujejo vse pogoje, ki so določeni v sistemizaciji delovnih mest, in sicer tako
stopnjo in smer izobrazbe kot tudi kriterije posebnih pogojev in dodatnih znanj za opravljanje dela, prav tako pa so
ga glede na usposobljenost in delovne izkušnje nedvomno sposobne opravljati.
Tožena stranka je torej izvedla zelo obsežen projekt, v katerem je natančno ugotovila, kakšne cilje zasleduje s posameznimi premestitvami. V dosedanji sodni praksi je potrjeno stališče, da je delodajalec tisti, ki določa, kakšne
so delovne potrebe oziroma kako organizirati delovni proces, da bo čim bolj učinkovit oziroma smotrn. Eden od
instrumentov za zagotavljanje boljše organizacije dela pa je ravno premeščanje javnih uslužbencev v skladu z določbami, ki urejajo to področje. Ocena, katere ukrepe mora v konkretnem primeru sprejeti delodajalec za učinkovitost
in smotrnost delovnega procesa, je torej v domeni delodajalca in ne delavca, ki ne more in tudi ni pristojen ocenjevati, kako bo njegova premestitev vplivala na učinkovitost dela organa. Delodajalec ne premešča javnih uslužbencev
zato, da bi se učinkovitost dela na določenem področju zmanjšala ali poslabšala. Premestitev pa je zakonita, če
delodajalec ob izdaji sklepa o premestitvi ve, kakšne cilje zasleduje. Če to v sklepu o premestitvi ni navedeno, mora
v primeru spora dokazati razloge, ki so predstojnika organa privedli do ocene, da je s premestitvijo delavca mogoče
doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa.
66
Nadalje so bile po temelju nezakonita odločba prejete še zadeve zaradi:
• priznanja zavarovalne dobe s povečanjem,
• preizkusa, razveljavitve ali spremembe ocene dela,
• napredovanja v višji plačni razred,
• izrečenih disciplinskih ukrepov,
• odmere letnega dopusta,
• drugo.
4. Zadeve v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja:
•
•
•
Republika Slovenija tožena stranka: 37 zadev v nedoločeni vrednosti;
Republika Slovenija stranski intervenient: deset zadev v vrednosti 66.220,43 EUR;
predhodni postopek: ena zadeva v vrednosti 15.150,00 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo v letu 2010 prejelo 48 zadev v vrednosti 81.370,43 EUR.
Gre za zadeve, v katerih tožeče stranke izpodbijajo sklepe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer:
• zaradi neizpolnjevanja splošnih ali posebnih pogojev za poklicno delo na obrambnem področju po ZObr (zaradi varnostnega zadržka, neizpolnjevanja pogojev ustrezne izobrazbe …);
• zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi: razlog nesposobnosti (potreben je natančno in pravilno izpeljan
postopek ugotavljanja nesposobnosti) ali krivdni razlogi (v primeru kršitve pogodbenih obveznosti ali drugih
obveznosti iz delovnega razmerja);
• zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi);
• zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja – najpogostejši razlog zloraba bolniškega staleža).
5. Zadeve v zvezi s poškodbami na delu:
•
•
•
Republika Slovenija tožena stranka: 17 zadev v vrednosti 512.026,32;
Republika Slovenija stranski intervenient: tri zadeve v vrednosti 38.746,78 EUR;
predhodni postopek: 15 zadev v vrednosti 272.572,91 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo v letu 2010 prejelo 35 zadev v vrednosti 823.346,01 EUR.
Gre za zadeve za plačilo odškodnine zaradi škode, nastale zaradi telesne poškodbe, povzročene pri delu ali v zvezi
z delom.
6. Zadeve v zvezi z vrnitvijo denarnega dodatka:
Republika Slovenija tožeča stranka: sedem zadev v vrednosti 6.683,25 EUR.
Pri tem temelju je treba omeniti zadeve, ki jih je Državno pravobranilstvo prejelo zaradi vložitve tožb za vračilo
izplačanega dodatka iz naslova povečanega obsega dela zoper okrožne državne tožilce. Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je po opravljenem revizijskem pregledu notranje revizijske službe pri Vrhovnem državnem tožilstvu, ki se je nanašal na izplačila dodatka za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela ter izplačila
za delo preko polnega delovnega časa na državnem tožilstvu v letu 2008, prejelo Poročilo o notranji reviziji, iz
katerega izhaja, da je bila na Okrožnem državnem tožilstvu (ODT) v Ljubljani zaradi napačne uporabe materialnih predpisov državnim tožilcem in pomočnikom državnega tožilca nepravilno obračunana in izplačana delovna
uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Pogoje, merila in obseg plačila za povečan obseg dela državnih tožilcev je določal Akt o določitvi pogojev, meril in obsegu plačila za povečan obseg dela državnih tožilcev, Državnotožilski svet (Dts) pa je na podlagi navedenega akta sprejel sklep, s katerim je določil državno povprečje rešenih
zadev oziroma opravljenih nalog na državno tožilstvo in državnega tožilca. Ker ni bilo povsem razumljivo, ali
mora državni tožilec presegati oba kriterija skupaj ali pa zadošča preseganje le enega od obeh kriterijev ter ali se
drugi kriterij, ki se nanaša na polne obravnavne dni oziroma naroke v tednu, obračunava kot tedensko povprečje
ali preračunano na mesec, je vodja ODT v Ljubljani v nadaljevanju sprejela razlago, da se kriterija iz sklepa Dts
67
presojata alternativno ter da se število polnih obravnavnih dni ali narokov na teden ne preračunava na mesečno
državno povprečje, in z okrožnimi državnimi tožilci sklenila dogovore o opravljanju povečanega obsega dela. Na
podlagi predloženih poročil o opravljenem povečanem obsegu dela so bili okrožnim državnim tožilcem izdani
sklepi za izplačilo. Iz dokončnega poročila notranje revizijske službe je mogoče povzeti generalno ugotovitev
notranje revizijske službe, da je bila interpretacija določb sklepa Dts ter Akta o določitvi pogojev, meril in obsegu
plačila za povečan obseg dela državnih tožilcev s strani ODT v Ljubljani napačna, posledično pa je bil tudi način
izračuna plačila iz naslova povečanega obsega dela napačen. Vodja ODT v Ljubljani je kot predstojnica organa, upoštevaje dokončne ugotovitve notranje revizije, državne tožilce in pomočnike državnih tožilcev pozvala
k podaji soglasja za vrnitev preveč izplačanega dodatka za delovno uspešnost glede na dejansko povečan obseg
dela, vendar soglasja vsi okrožni državni tožilci niso podali, zato je bilo treba zoper njih vložiti tožbe za vračilo
neupravičeno prejetega dodatka.
7. Zadeve v zvezi s plačilom odpravnine:
•
Republika Slovenija stranski intervenient: pet zadev v vrednosti 10.489,61 EUR.
Med temi zadevami Državno pravobranilstvo izpostavlja zadeve tožečih strank, ki so vtoževale plačilo odpravnine
na podlagi določb Zakona o obrambi (ZObr) in na podlagi splošnih delovnopravnih predpisov. Po ZObr gre za
poseben način prenehanja delovnega razmerja, ki je posledica specifičnosti in organizacije dela ter drugih zahtev
poklicnega dela v vojski. V takšnem primeru se zagotavlja delavcem na podlagi določb ZObr pravica do odpravnine
kot ob upokojitvi po splošnih predpisih. Vendar je ob tem bistveno, da tožeči stranki preneha delovno razmerje le na
eni podlagi, kar pomeni, da ne more biti upravičena do izplačila odpravnine na dveh pravnih podlagah, to je poleg
odpravnine, ki ji jo je priznalo MORS, še do zahtevane odpravnine v tem sporu, torej še do odpravnine na podlagi
splošnih delovnopravnih predpisov.
8. Zadeve v zvezi s plačilom stroškov za prevoz na delo:
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: ena zadeva v vrednosti 875,92 EUR;
Republika Slovenija tožena stranka: štiri zadeve v vrednosti 6.706,34 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo v letu 2010 prejelo pet zadev v vrednosti 7.582,26 EUR.
Splošno določbo v zvezi s povračilom stroškov v zvezi z delom vsebuje 130. člen Zakona o delovnih razmerjih, ki določa,
da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Povračilo stroškov prevoza na
delo in z dela in njihovo višino določa Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov,
ki določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, če pa
zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina (95 oktanov). Podrobneje povračilo stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in
funkcionarjem v državnih organih ureja Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in
funkcionarjem v državnih organih. Stroški prevoza na delo in z dela se, po določilih uredbe, povrnejo v višini stroškov
prevoza z najcenejšim javnim prevozom, če je stalno prebivališče zaposlenega od delovnega mesta oddaljeno več kot
en kilometer po najkrajši poti. Stroški za dražji prevoz se lahko povrnejo, če bi predstavljala časovna izguba za pot na
delo in z dela, brez upoštevanja vožnje, več kot dve uri z najcenejšim javnim prevozom. Če prevoz z javnim prevozom
ni možen, se zaposlenemu za razdaljo po najkrajši poti prizna kilometrina. V primeru, če zaposleni v razdalji več kot
enega kilometra nima možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom, se mu za razdaljo po najkrajši poti od bivališča
do prvega javnega prevoznega sredstva oziroma od zadnjega javnega prevoznega sredstva do delovnega mesta obračuna
kilometrina. Zaposlenemu, ki ima od zadnjega postajališča javnega prevoza do delovnega mesta manj kot en kilometer,
ni mogoče priznati povračila stroškov za javni prevoz na tej razdalji. Za priznanje stroškov prevoza pa ni odločilno, ali je
postaja javnega prevoza oddaljena ob bivališča več kot en kilometer ali ne, kar pogojuje obračun kilometrine, temveč ali
bi uporaba drugega, sicer cenejšega javnega prevoza, za zaposlenega pomenila več kot dve uri dnevne časovne izgube. Če
delavec ni prisoten cel mesec in če uporablja mesečno vozovnico, lahko delodajalec, če je delavec v mesecu prisoten manj
kot deset dni, obračuna ali stroške dejanskega prevoza ali stroške mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, kar je za
delodajalca najceneje. V vsakem primeru pa je delodajalec dolžan delavcu povrniti stroške v višini mesečne, kombinirane
ali pavšalne vozovnice, če ta predloži dokazilo o dejanskem nakupu take vozovnice.
68
Pri tem temelju gre torej za zadeve zaradi povračila stroškov prevoza na delo in z dela v zvezi z Uredbo o povračilu
stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih, katere bistvo je, da
določa povračilo stroškov prevoza v hipotetičnem primeru in ne dejanskih stroškov prevoza na delo in z dela, ker v
nobenem primeru ne zahteva predložitve dokazil o plačilu stroškov prevoza in v katerih:
• tožeče stranke izpodbijajo sklepe delodajalca, s katerimi jim je bila na novo določena povrnitev potnih stroškov,
bodisi da je delodajalec ob ponovnem preverjanju upravičenosti do povračila potnih stroškov ugotovil nepravilnosti v zvezi z dano izjavo delavca ali pa zaradi spremembe dejanskih okoliščin – kraja prebivališča, voznega
reda, razporeda dela …;
• tožeče stranke izpodbijajo sklepe, s katerimi je delodajalec odločil glede dolžnosti povrnitve preveč izplačanih
stroškov prevoza na in z dela oziroma v zvezi z zahtevo za varstvo pravic, vloženo zaradi morebitnih odtegljajev
od plače delavca, do katerih je prišlo zaradi previsoko obračunanih stroškov prevoza brez soglasja delavca;
• Republika Slovenija zahteva vračilo neupravičeno pridobljenih stroškov za prevoz na delo.
9. Zadeve v zvezi z vračilom šolnine:
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: 17 zadev v vrednosti 71.566,99 EUR;
Republika Slovenija tožena stranka: štiri zadeve v vrednosti 8.656,26 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo v letu 2010 prejelo 21 zadev v vrednosti 80.223,25 EUR.
Gre večinoma za zadeve, v katerih Republika Slovenija zahteva vračilo zneskov plačanih stroškov izobraževanja iz
pogodbe o izrednem študiju, in sicer nadomestilo plače za čas odobrenega študijskega dopusta, na podlagi računa
povrnjeni stroški plačane šolnine za posamezen letnik, povrnitev izkazanih prevoznih stroškov in stroškov bivanja,
nastalih v zvezi z izpolnjevanjem študijskih obveznosti, zaradi kršitev obveznosti iz pogodbe o izobraževanju oziroma šolanju ob delu (nedokončanje študija na sploh ali nedokončanje v roku, prenehanje zaposlitve pred iztekom
dogovorjenega časa …).
10. Zadeve v zvezi z nadomestilom za uporabo civilne obleke:
•
Republika Slovenija tožena stranka: dve zadevi (v nedoločeni vrednosti).
Gre za zadeve, ki jih je Državno pravobranilstvo v velikem številu prejemalo v letih 2005 (42 zadev) in 2006 (62
zadev). Glede na že zavzeta stališča sodne prakse, ki jih očitno ob urejanju razmerij iz tega naslova upošteva tudi
delodajalec, pa teh zahtevkov v zadnjih letih praktično ni več (ena do dve prejeti zadevi na leto). V teh zadevah
tožeče stranke, ki so sicer razporejene na neuniformirano delovno mesto policista, zahtevajo plačilo zneska, ki naj
bi ga porabile za nakup določenih oblačil, ki jih morajo nositi na zahtevo tožene stranke, to je svojega delodajalca,
pri opravljanju določenih službenih zadolžitev, zaradi česar so upravičene tudi do povrnitve stroškov, ki so jih imele
z nakupom takšnih oblačil.
11. Zadeve v zvezi z drugimi pravicami in obveznosti iz dela:
•
•
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: 35 zadev v vrednosti 35.890,65 EUR;
Republika Slovenija tožena stranka: 105 zadev v vrednosti 418.570,32 EUR;
Republika Slovenija stranski intervenient: dve zadevi v neopredeljeni vrednosti;
predhodni postopek: dve zadevi (v nedoločeni vrednosti).
Skupno je Državno pravobranilstvo v letu 2010 prejelo 144 zadev v vrednosti 454.460,97 EUR.
Zadeve po tem temelju predstavljajo najštevilnejšo skupino prejetih zadev (30 % prejetih delovnopravnih zadev), med
drugim pa so bile prejete zadeve zaradi:
• vračila sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja zoper nekdanje pripadnike
Slovenske vojske, ki jim je delovno razmerje prenehalo na lastno željo pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o vojaškem usposabljanju;
• vračila preveč izplačanih akontacij za službeno potovanje v tujino ali vračila drugih preplačanih potnih stroškov;
• vračila preveč izplačane plače: izterjava plače, ki je bila delavcu izplačana za dneve, ko je bil neopravičeno odsoten
z dela in mu je bila iz tega razloga tudi odpovedana pogodba o zaposlitvi (pri čemer je treba opozoriti na stališče
69
•
•
•
•
•
•
•
70
sodne prakse, da, če je bilo ministrstvo z odsotnostjo delavca seznanjeno in mu je plačo kljub temu izplačalo, se
šteje, da je bilo plačano nekaj, kar Republika Slovenija ni bila dolžna plačati, in tega ni mogoče zahtevati nazaj);
izterjava preveč izplačane plače, ker je toženi stranki delovno razmerje prenehalo sredi meseca, kljub temu pa ji
je bila izplačana plača, kot da bi delala ves mesec;
vračila preveč izplačanega položajnega dodatka, če ga je tožena stranka prejemala v višjem odstotku, kot ji je
dejansko pripadal, ali pa je bilo ugotovljeno, da ji sploh ne pripada (pri čemer je treba opozoriti, da če delavec
prejema položajni dodatek v skladu z odločbo, ni mogoče šteti, da ga prejema neupravičeno ali v napačnem odstotku, pa čeprav npr. v času začasne premestitve dejansko morda ne izvaja pooblastil vodenja), ali pa priznanja
in izplačila položajnega dodatka;
priznanja in izplačila dodatka za nevarnost in posebne obremenitve ter manj ugodne delovne pogoje;
vračila ali izplačila dodatka za povečan obseg dela ter plačilo za dodatno delo (plačilo povečanega obsega dela
zgolj ob smiselni uporabi 96. člena ZJU);
priznanja in izplačila dodatka za pripravljenost na delovnem mestu ali določenem kraju;
izplačila dodatka za stalnost ob upoštevanju delovne dobe v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA): na višino
dodatka za stalnost je vezana tudi dodatna zahteva določenih tožečih strank, da se preveri pravilnost prevedbe in ponovno določi primerljivi znesek plače, in sicer upoštevajoč višjo varovano plačo, saj pri dodatku za
stalnost po mnenju tožečih strank ni bila pravilno upoštevana delovna doba, dosežena na vojaški dolžnosti, ki
so jo opravljali pred letom 1991, ko so službovali v JLA. Ob tem je treba poudariti, da MORS pri odločanju o
zahtevah za varstvo pravic, v katerih je zahtevana določitev novega dodatka za stalnost ter izplačilo premalo
izplačanega dodatka, že upošteva sprejeta stališča sodne prakse in zahtevi ugodi za čas od njene vložitve dalje,
in sicer tako, da se pri določitvi dodatka za stalnost upošteva čas službovanja na vojaški dolžnosti v JLA; za
obdobje, glede katerega pa so višino dodatka za stalnost že določale dokončne in pravnomočne odločbe, pa
je zahteva za varstvo pravic zavržena. Če o zahtevi za varstvo pravic ni odločeno v roku, pride do sodnega
postopka. Ker se je pri izračunu primerljivega zneska plače, določenega po ZSPJS, upoštevala osnovna plača,
korigirana z morebitno odpravo nesorazmerja v osnovni plači, s položajnim dodatkom, dodatkom za delovno
dobo, dodatkom za stalnost, dodatkom za specializacijo, magisterij ali doktorat in dodatkom za dvojezičnost,
in ker tožečim strankam ob zajemu podatkov za izračun primerljivega zneska plače na dan 31. 7. 2008 ni bil
upoštevan dodatek za stalnost za delo v JLA, upoštevanje le-tega pa bi lahko privedlo do drugačnega izračuna
primerljivega zneska, je utemeljena njihova zahteva, da se naredi ponovni izračun primerljivega zneska plač,
upoštevaje dobo službovanja v JLA;
plačila odškodnine za neizkoriščene dneve počitka pri opravljanja nalog vojaške službe v tujini (SFOR v Bosni
in Hercegovini): zaradi ugodno rešenih istovrstnih tožbenih zahtevkov v predhodnem obdobju, ko je sodišče
odločilo, da ima pripadnik stalne sestave vojske, ki opravlja naloge v tujini, pravico do dneva tedenskega počitka,
katerega je tožena stranka tožnikom ves čas odrekala in je zato ravnala protipravno, je bilo v letu 2010 ponovno vloženo večje število tožb, ki so v določenih obdobjih opravljale dela in naloge na misiji v okviru SFOR v
BiH. Tožeče stranke trdijo, da so zaradi nemožnosti izrabe dneva tedenskega počitka oškodovane, in od tožene
stranke uveljavljajo plačilo odškodnine v določenem znesku. V odgovorih na tožbo Državno pravobranilstvo
navaja, da Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri
opravljanju nalog v tujini določa, da je delovni čas pripadnikov stalne sestave pri opravljanju nalog v tujini odvisen od obsega in zahtevnosti nalog, ki so opredeljene s konkretnim mandatom, ter da je pri tem pomembno tudi
dejstvo, da Slovenska vojska operacij ne izvaja samostojno, temveč kot kontingent v sestavi, in je tako podrejena
določenemu poveljstvu. V pogodbi o opravljanju nalog v tujini, ki se praviloma sklene s pripadnikom in v kateri
se uredijo njegove pravice in dolžnosti za čas opravljanja službe v drugi državi, je še posebej določeno, da mora
tožeča stranka opravljati naloge v tujini v delovnem času in pod takimi pogoji, kot je to določeno v mandatu
za območje, kjer se opravljajo naloge, in kot to zahtevajo okoliščine, ter pri tem spoštovati ukaze nadrejenih,
skladno z mandatom, za čas opravljanja nalog v tujini pa jim tudi ni bila določena oziroma priznana pravica
do tedenskega počitka. To pomeni, da dan tedenskega počitka udeležencem mirovne misije ni bil zagotovljen
avtomatično, temveč le, če in ko so potrebe misije to omogočale, zato protipravno ravnanje tožene stranke ne
more biti podano;
plačila iz naslova dela preko polnega delovnega časa oskrbnikov psov na Carinski upravi: tožeče stranke s tožbo
zahtevajo izplačilo nadur, ki naj bi jih v določenem obdobju opravile v obsegu dveh ur dnevno vsak dan, tudi ob
sobotah, nedeljah in praznikih, in sicer ko so imele delovno obveznost, pa tudi ko delovne obveznosti niso imele.
Navajajo, da so navedene nadure opravile kot vodniki psov na delovnem mestu carinik – preiskovalec, in sicer z
•
•
•
•
•
•
•
oskrbo, s treniranjem in s sprehodi službenega psa. Tožbenemu zahtevku Državno pravobranilstvo ugovarja po
temelju in višini. Tožeče stranke z oskrbo psa niso opravljale nadur, vsekakor pa jih niso opravljale v zatrjevanem
obsegu, med trajanjem delovne obveznosti so imele pravico izrabiti eno uro za sprehajanje psa in izvajanje vaj iz
poslušnosti, za oskrbo psa pa prejemajo mesečno plačilo v skladu s splošnim aktom tožene stranke;
plačila dežurstva oziroma pripravljenosti;
plačila dela preko redne delovne obveze (nadur);
vračila ali izplačila regresa za prehrano in stroškov prehrane;
izplačila dnevnic;
napredovanja v višji plačni razred;
preizkusa, razveljavitve ali spremembe ocene dela;
drugo.
V okviru delovnopravnih sporov očitki zaradi suma diskriminacije lahko vsebujejo zadeve po temeljih spora nezakonita odločba, prenehanje delovnega razmerja, druge pravice in obveznosti iz dela. V letu 2010 je iz tega naslova
zanimiva prejeta zadeva tožeče stranke, ki zatrjuje diskriminacijo na podlagi starosti oziroma drugih osebnih okoliščin v zvezi s kršitvijo osebnostnih pravic. Tožeča stranka zahteva odpravo sklepov, s katerimi je tožena stranka
odločila o zahtevi tožnice za odpravo kršitev iz delovnega razmerja, ter od tožene stranke zahteva sprejem ustreznih ukrepov za zaščito tožnice pred nadlegovanjem in trpinčenjem na delovnem mestu, poleg tega pa tudi plačilo
odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnica zatrjuje, da je že dlje časa izpostavljena sistematičnim napadom
sodelavcev z očitnim namenom, da se jo izloči iz delovnega okolja, vse z namenom diskriminacije tožnice, uničenja
njenega zdravja in posledično odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica trdi, da je izpostavljena grdemu ravnanju,
ki se je izkazovalo s sovražno komunikacijo, z žaljivimi opazkami, zasmehovanjem in s podcenjevanjem. Tožena
stranka tožnici ni zagotovila takšnega delovnega okolja, v katerem ne bi bila izpostavljena nadlegovanju oziroma trpinčenju. Vsa protipravna ravnanja delavcev tožene stranke po mnenju tožnice predstavljajo njeno diskriminatorno
obravnavo, katere podlaga naj bi bila njena starost oziroma druge osebne okoliščine.
V odgovoru na tožbo Državno pravobranilstvo navaja, da je tožena stranka v zvezi s prejetimi zahtevami tožnice
izvedla vse postopke za ugotavljanje, ali je do očitanih kršitev oziroma dejanj prišlo. Tožena stranka ni našla nobenih
dokazov, da so domnevno vpletene osebe javni uslužbenki izrekle zatrjevane žalitve in grožnje, prav tako ni ugotovila nobenega motiva za zatrjevano usklajeno in sistematično ravnanje domnevno vpletenih, z namenom škodovati
javni uslužbenki. V konkretnem primeru tako ni šlo za trpinčenje na delovnem mestu oziroma mobing oziroma
diskriminatorno obravnavo tožnice, tožnica pa ni bila v takšnem delovnem okolju, kjer bi bila izpostavljena neželenemu ravnanju, nadlegovanju oziroma trpinčenju.
12. Zadeve v zvezi z izplačilom razlike v plači - učitelji (5. a člen ZPDJVZ):
•
Republika Slovenija stranski intervenient: 23 zadev v vrednosti 109.211,96 EUR.
Gre za zadeve, v katerih tožeče stranke, sicer zaposlene v osnovni šoli kot učitelji z višjo izobrazbo, zahtevajo izplačilo razlike v plači, do katere naj bi prišlo zaradi dejanskega obračuna plače po 5. a členu Zakona o plačah delavcev
v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih (ZPDJVZ) v primerjavi z domnevno pripadajočim obračunom plače po
14. členu ZPDJVZ. V teh sporih je tožena stranka sicer osnovna šola, vendar Državno pravobranilstvo v delovnem
sporu priglasi stransko intervencijo na strani tožene stranke. Državno pravobranilstvo je v predmetnih zadevah
prispevalo bistvene pravne ugovore in zavzelo stališče, da je plača tožečih strank obračunana po pravilni zakonski
podlagi, saj gre za učitelje, ki se zaradi prehodnih določb 146. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in
izobraževanja (ZOFVI) štejejo kot ustrezni in so zaradi tega lahko tudi napredovali v plačne razrede in nazive. Če bi
se jih štelo za neustrezne, učitelji do takšnih napredovanj ne bi moglo priti in bi se jim v tem primeru plača obračunavala po 14. členu ZPDJVZ, vendar bi bil takšen obračun plače narejen od osnovnega količnika (brez napredovanja
v plačilni razred in brez napredovanja v naziv) plače učitelja s sedmo stopnjo strokovne izobrazbe, od katerega bi
se odštelo 10 %. Nadaljnji in bistveni ugovor pa je, da zahtevajo tožeče stranke obračun plače, ki je drugačen, kot
jim pripada po dokončnih in pravnomočnih odločbah o plačah, v katerih je bil določen količnik, ki v svoji višini že
zajema vsa napredovanja v plačilni razred in v naziv, zato je torej končni količnik za določitev osnovne plače. Ker
tožeče stranke zoper takšne odločbe o plači niso ugovarjale, je na njihovo dokončnost in pravnomočnost ter materialnopravne učinke glede obračuna plače, kakršna izhaja iz teh odločb, vezano tudi sodišče.
71
Prejete zadeve po tem temelju so bile na delovno sodišče sicer vložene že v letu 2008, vendar so prišle na vrsto
za obravnavanje v letu 2010. Sodišče te tožbe, če jih tožniki kljub temu, da je o teh zahtevkih sodna praksa že
zavzela jasna stališča, niso umaknili, posreduje Državnemu pravobranilstvu zaradi vstopa v stransko intervencijo
na strani tožene stranke.
13. Zadeve v zvezi z razliko v plači – sodniki:
• Republika Slovenija tožena stranka: 22 zadev v vrednosti 305.809,12 EUR;
• predhodni postopek: dve zadevi v vrednosti 29.085,92 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo v letu 2010 prejelo 24 zadev v vrednosti 334.895,04 EUR.
14. Zadeve v zvezi z razliko v plači – državni pravobranilci:
•
Republika Slovenija tožena stranka: ena zadeva v vrednosti 25.367,66 EUR.
15. Zadeve v zvezi z razliko v plači – državni tožilci:
•
Republika Slovenija tožena stranka: tri zadeve v vrednosti 124.572,55 EUR.
Predmetne tožbe za izplačilo razlik v plačah so sodniki, državni tožilci in državni pravobranilci začeli v manjšem
številu vlagati že v zadnjem četrtletju leta 2008, v letu 2009 pa je na Državno pravobranilstvo takšnih tožb v odgovor
prispelo kar 554. Glede na to, da je pravnomočno končana le ena tovrstna zadeva (kar bo pojasnjeno med rešenimi
zadevami), glede katere pa je tožnik zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka vložil ustavno pritožbo, je bilo tudi v letu
2010 vloženih še 26 tovrstnih tožb. Tožeče stranke v svojih tožbah navajajo, da so od uveljavitve Zakona o začasni
določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (ZZDODP) nezakonito prikrajšane
pri plači. Prejemale naj bi plačo, ki je bila obračunana na podlagi prenizke osnove, zato naj bi bila brez zakonske
podlage za 20 % nižja od tiste, ki je bila določena z zakonom. Tožeče stranke menijo, da za takšno znižanje naj ne
bi bilo pravne podlage ter da bi morala biti njihova plača obračunana od osnove, določene na podlagi ZZDODP.
Zaradi neupravičenega in nezakonitega prikrajšanja pri plači tožeče stranke tako zahtevajo obračun razlike v bruto
plači za določeno obdobje, in sicer med plačo, ki bi jo prejemale glede na zakonsko določeno (100 % osnovo), in
plačo, ki jim je bila dejansko obračunana glede na za 20 % znižano osnovo; od bruto zneskov razlik v plačah je tožena stranka dolžna obračunati in odvesti prispevke za socialno varnosti in davščine ter nato izplačati neto razliko v
plači. Zahtevki so postavljeni bodisi opisno bodisi so zneskovno specificirani.
V odgovorih na tožbo Državno pravobranilstvo poudarja, da se je za obračun plač sodnikov oziroma državnih
pravobranilcev oziroma državnih tožilcev v spornem obdobju uporabljala osnova za obračun plač poslancev, zaradi
česar je bilo treba pri obračunavanju njihovih plač upoštevati vse pravne akte, ki so bili sprejeti v zvezi z osnovo
za obračun plač poslancev. O znižanju osnove je, v skladu z zakonom in na podlagi pooblastila Državnega zbora,
odločila Komisija za volitve, imenovanja in administrativne zadeve in na podlagi njene odločitve je bila podana
pravna podlaga za 20 % znižano osnovo. Za obračun plač poslancev je tako veljala povprečna mesečna plača na
zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije po zadnjih uradnih podatkih Zavoda Republike Slovenije za statistiko, zmanjšana za 20 %. ZZDODP, ki je začel veljati 5. 4. 1997, ni v ničemer posegel v določbe Zakona o poslancih
(ZPos) in posledično tudi ne v določbe Zakona o sodniški službi (ZSS) glede možnosti znižanja osnove za določanje
in obračun plač, prav tako pa ne v določbo ZPos o pristojnosti delovnega telesa Državnega zbora glede znižanja
osnove za obračun plač do 20 %. Od uveljavitve ZZDODP predstavlja določba 2. člena pravno podlago za obračun
plač sodnikov po tem zakonu na podlagi odstotka od osnove, kot je veljala v februarju 1997. Plača za februar 1997
je bila obračunana od osnove, ki je bila za 20 % znižana, in takšen odstotek znižanja velja po ZZDODP. Glede na to
je bila bruto plača tožečim strankam obračunana pravilno in jim je bila po plačilu davkov in prispevkov posledično pravilno izplačana tudi neto plača, zaradi česar so tožbeni zahtevki neutemeljeni. Podan je tudi ugovor nečiste
denarne terjatve.
16. Zadeve v zvezi s povečanim obsegom dela:
•
•
Republika Slovenija tožena stranka: ena zadeva v vrednosti 24.203,14 EUR;
predhodni postopek: dve zadevi v vrednosti 24.863,23 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo v letu 2010 prejelo tri zadeve v vrednosti 49.066,37 EUR.
72
Tožeče stranke svoje zahtevke iz naslova povečanega obsega dela zaradi reševanja zahtevkov za vračilo vlaganj v
javno telekomunikacijsko omrežje utemeljujejo z določbami Uredbe o pogojih, merilih in obsegu plačila delovne
uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za Državno pravobranilstvo ter pravnomočnim sklepom generalnega
državnega pravobranilca o ugotovitvi višine vrednosti opravljenega dela.
17. Kolektivni delovni spor:
•
•
Republika Slovenija predlagatelj: ena zadeva v vrednosti 200.000.000,00 EUR;
Republika Slovenija nasprotna udeleženka: tri zadeve (v nedoločeni vrednosti).
Skupno je Državno pravobranilstvo v letu 2010 prejelo štiri zadeve v vrednosti 200.000.000,00 EUR.
Predlog za razvezo KPJS
Državno pravobranilstvo je, upoštevaje sklep Vlade Republike Slovenije z dne 23. 9. 2010, na podlagi 112. člena
Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z drugim odstavkom 1. člena Zakona o kolektivnih pogodbah 30. 9. 2010 na
Delovno in socialno sodišče vložilo predlog, s katerim je zahtevalo razvezo 50. in 16. člena KPJS, podrejeno celotne
KPJS, 5. in 1. člena Aneksa št. 1 h KPJS, podrejeno celotnega aneksa, 2. člena Aneksa št. 2 h KPJS, podrejeno celotnega aneksa, ter tarifnih delov kolektivnih pogodb dejavnosti in panožnih kolektivnih pogodb.
Po sklenitvi Aneksa št. 2 h KPJS so namreč nastale okoliščine, ki so Republiki Sloveniji kot stranki KPJS oteževale
izpolnitev obveznosti iz navedenega aneksa glede izplačila tretje in četrte četrtine odprave nesorazmerij v osnovnih
plačah ter poračuna v primeru premika rokov, določenih v Aneksu št. 2, zaradi intenzitete vpliva teh spremenjenih
okoliščin pa pogodba očitno ni več ustrezala pričakovanjem pogodbenih strank in bi jo bilo po splošnem mnenju
nepravično ohraniti v veljavi takšno, kakršna je, spremenjenih okoliščin pa predlagateljica ni mogla upoštevati ob
sklenitvi pogodbe (Aneksa št. 2) in se jim tudi ni mogla izogniti, ali odkloniti njihove posledice, te okoliščine pa so
nastale pred datumom odprave tretje in četrte četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah (1. 10. 2010 oziroma 1. 10.
2011), katerih izplačilo naj bi upravičenci prejeli pri izplačilu plače za oktober 2010 oziroma pri izplačilu plače za oktober 2011. Izplačilo tretje četrtine odprave nesorazmerij bi zahtevalo sredstva v višini 100 milijonov EUR na letnem
nivoju, izplačilo še preostale četrte četrtine odprave plačnih nesorazmerij pa bi zahtevalo še dodatnih 100 milijonov
EUR letno, zato je bil kot vrednost spornega predmeta označen znesek 200.000.000,00 EUR. Republika Slovenija
je kot predlagateljica razveze 50. člena KPJS v svojem predlogu izpostavila, da gre, glede na naravo spremenjenih
okoliščin, za oteženo izpolnitev v določenem časovnem obdobju (obdobje gospodarske in finančne krize), torej za
časovno neprimerno dinamiko odprave tretje in četrte četrtine plačnih nesorazmerij. Obveznost za izplačilo tretje
in četrte četrtine odprave plačnih nesorazmerij je bila s strani predlagateljice namreč prevzeta ob predpostavkah
umirjanja finančne in ekonomske krize na mednarodnem trgu, vzpostavitve ponovne gospodarske rasti v letu 2010
in rasti javnofinančnih prihodkov v skladu s predvideno gospodarsko rastjo. Po sklenitvi Aneksa št. 2 pa so bile v Republiki Sloveniji zaradi gospodarskih razmer in stanja na področju javnih financ bistveno spremenjene okoliščine,
saj so se dodatno zaostrile makroekonomske in javnofinančne razmere. Javnofinančni in makroekonomski cilj, ki
ga je bilo treba glede na cilje Slovenske izhodne strategije ter Programa stabilnosti zasledovati na področju stroškov
dela zaposlenih v javnem sektorju, je bil, da se v letu 2011 doseže omejitev rasti mase sredstev za plače zaposlenih v
javnem sektorju na ravni obsega sredstev za plače v letu 2010. Spremenjene okoliščine so se odražale tudi v očitnem
upadanju prihodkov državnega proračuna, predstavljale pa so jih tudi zahteve EU do Slovenije. Sklepi Sveta EU Slovenijo zavezujejo v povprečju let 2010-2013 k letnemu »fiskalnemu naporu« v višini 0,75 % BDP, hkrati pa se mora
Slovenija zaradi prevzetih mednarodnih obveznosti vključiti v aktivnosti, ki se izvajajo za stabilizacijo evrskega območja, in z omejevanjem lastnega zadolževanja poskrbeti za to, da obseg javnofinančnih odhodkov, ki se namenjajo
za servisiranje proračunskega primanjkljaja (plačilo obresti), ostane na obvladljivi ravni.
Zakon o sistemu plač v javnem sektorju je predvideval, da se obstoječe plače zaposlenih v starem sistemu prevedejo
v novega z določitvijo plačnega razreda v novem sistemu, ki ustreza višini plače posameznega zaposlenega v starem
sistemu, hkrati pa se za vse funkcije in delovna mesta ter nazive na novo določi uvrstitev v plačni razred tako, da se
odpravijo notranja nesorazmerja glede višine plač, ki so obstajala v starem sistemu. Razliko med prevedeno plačo,
ki so jo javni uslužbenci in funkcionarji imeli v starem plačnem sistemu, in novo določeno plačo, naj bi funkcionarji
in javni uslužbenci dobili izplačano v več obrokih, tako da bi novo višino plač, ki bi pomenila odpravo nesorazmerij,
dosegli postopoma. Uvedba novega plačnega sistema in s tem začetek odprave plačnih nesorazmerij pa je sovpa-
73
dla s pričetkom ekonomske in finančne krize. Glede na javnofinančne probleme, ki jih je ta povzročila, je Vlada
Republike Slovenije že v začetku leta 2009 ocenila, da implementacije plačne reforme ne bo možno nadaljevati v
predvidenem obsegu oziroma v predvidenih rokih. Prva četrtina odprave plačnih nesorazmerij in celotna višina
nesorazmerij, ki je presegala vrednost štirih plačnih razredov, je bila za javne uslužbence izplačana s 1. 8. 2008,
druga četrtina pa s 1. 1. 2009. Tretja četrtina naj bi se po prvotnem dogovoru v KPJS izplačala s 1. 9. 2009, četrta pa
s 1. 3. 2010. Vlada Republike Slovenije je na začetku leta 2009 predlagala več ukrepov za spremembo politike plač
v javnem sektorju in s sindikati dosegla podpis Aneksa št. 1, s katerim je bil rok za izplačilo tretje četrtine odprave
plačnih nesorazmerij prestavljen s 1. 9. 2009 na 1. 1. 2010. Zaradi poslabšanja makroekonomskih razmer je Vlada
Republike Slovenije s sindikati sklenila še Aneks št. 2, s katerim je bil rok za izplačilo tretje četrtine znova prestavljen, in sicer s 1. 1. 2010 na 1. 10. 2010, rok za izplačilo četrte četrtine pa s 1. 3. 2010 na 1. 10. 2011. Sindikati so na
prestavitev rokov pristali s pogojem izplačila poračuna, če bi ponovno prišlo do njihove prestavitve brez soglasja
na podlagi interventnega zakona. Ob sklenitvi Aneksa št. 2, ki je bil uveljavljen 14. 11. 2009, pa Vlada Republike
Slovenije ni mogla predvideti sprememb oziroma dodatnega zaostrovanja makroekonomskih in javnofinančnih
razmer v obsegu, ki pomembno vpliva na obseg prihodkov državnega proračuna, zato je izvedla tudi več aktivnosti
za dosego dogovora z reprezentativnimi sindikati javnega sektorja, vse z namenom, da zaradi javnofinančnih razmer
ne bi bilo treba sprejemati interventnega zakona. 22. 6. 2010 so predsednik Vlade Republike Slovenije, minister za
finance, minister za razvoj in direktor Urada Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) ob
udeležbi 29 reprezentativnih sindikatov predstavili program stabilnosti, javnofinančno situacijo in zmanjšanje obsega prihodkov, ki onemogočajo višanje odhodkov, ter izhodišča za plačno politiko v letih 2011-2012. Ob predstavitvi izhodišč je bila reprezentativnim sindikatom pojasnjena celotna makroekonomska in javnofinančna situacija
v Republiki Sloveniji ter javnofinančni cilji na področju plač v javnem sektorju v letih 2011 in 2012 glede na cilje
Slovenske izhodne strategije in Programa stabilnosti. Vlada Republike Slovenije je 24. 6. 2010 z vročitvijo pogajalskih izhodišč vsem sindikatom javnega sektorja predlagala oziroma začela ponovna pogajanja na področju politike
plač v javnem sektorju in predlagala ponoven razmislek o plačni reformi, saj bi bilo njeno dokončanje (odprava
tretje in četrte četrtine nesorazmerij) v dogovorjenem obsegu in rokih problematično tako z vidika plačne politike
uravnoteženosti gibanja plač v javnem in zasebnem sektorju kot z vidika vzdržnosti javnih financ. Vlada Republike
Slovenije je tedaj v zakonodajni postopek vložila tudi predlog sprememb ZSPJS, ki je uredil potreben kvorum za
podpis aneksa, in sicer tako, da podpisniki predstavljajo ustrezno zastopanost dejavnosti javnega sektorja in delež
zaposlenih javnih uslužbencev (ZSPJS – O). Predvideno je torej bilo, da se časovna dinamika nadaljnje odprave
plačnih nesorazmerij oziroma izplačilo razlik v plačah zaradi odprave nesorazmerij na novo uredi prav z Aneksom
št. 4 h KPJS in Dogovorom o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012,
kar se je navsezadnje tudi zgodilo.
OZ v četrtem odstavku 112. člena določa, da se pogodba ne razveže, če druga stranka ponudi ali privoli, da se
ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo. Prav to pravično spremembo pogodbenih pogojev pa predstavljata
Aneks št. 4 h Kolektivni pogodbi za javni sektor in Dogovor o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v
javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (oba Uradni list RS, št. 89/2010). Glede na navedeno je po stališču Republike
Slovenije torej prišlo do situacije, ko je druga stranka ponudila oziroma privolila, da se ustrezni pogodbeni pogoji
pravično spremenijo, saj je pristala prav na spremembo otežene obveznosti, dogovorjene v prej veljavnem 50. členu
KPJS oziroma v Aneksih št. 1 in št. 2 glede odprave tretje in četrte četrtine nesorazmerij ter poračuna v primeru
zakonske odložitve rokov.
Državno pravobranilstvo je glede na podpis Aneksa št. 4 h KPJS predlog za razvezo 50. člena KPJS umaknilo 9. 11.
2010, kar je takoj po objavi spremenjenih pogodbenih določb v Uradnem listu RS (8. 11. 2010), in hkrati z uveljavitvijo navedenih aktov, ki predstavljajo pravično spremembo ustreznih pogodbenih pogojev (9. 11. 2010). Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sklepom postopek ustavilo, vendar je Republiki Sloveniji kot predlagateljici
naložilo povrnitev stroškov postopka tistih nasprotnih udeležencev, ki so se že spustili v obravnavanje zadeve in že
vložili odgovore na predlog, zaradi česar je bila zoper sklep o stroških s strani Državnega pravobranilstva vložena
pritožba, o kateri še ni odločeno.
Predlog za ugotovitev kršitev 50. člena KPJS
Zoper Republiko Slovenijo kot nasprotno udeleženko je bil s strani predlagatelja Sindikata državnih organov
vložen predlog za ugotovitev kršitve 50. člena KPJS ter priznanje odprave tretje četrtine plačnih nesorazmerij in
74
izplačilo pripadajočih razlik v plači na račun odprave tretje četrtine nesorazmerja. Predlagatelj nasprotni udeleženki
očita, da ne priznava tretje četrtine odprave nesorazmerja v osnovni plači ter da izplačilo tretje četrtine ni bilo izvedeno v roku, ki ga določa 50. člen KPJS.
V odgovoru na predlog Državno pravobranilstvo navaja, da je pravico do odprave nesorazmerij dal že ZSPJS, ki
pa je, ne le določitev rokov, temveč tudi način odprave nesorazmerij v celoti prepustil kolektivnemu dogovarjanju.
50. člen KPJS tako določa, da javni uslužbenec doseže osnovno plačo, ki pripada višjemu plačnemu razredu zaradi
odprave nesorazmerij, s 1. 10. 2010, višja osnovna plača, ki pripada javnemu uslužbencu zaradi odprave nesorazmerja, pa se začne izplačevati za mesec oktober v dveh zaporednih letih, ki sledita letu, v katerem realna rast bruto
družbenega proizvoda preseže 2,5 %, tako, da se v prvem letu do tedaj dosežena osnovna plača javnega uslužbenca
poviša za vrednost tretje četrtine odprave nesorazmerja v osnovni plači javnega uslužbenca in v drugem letu še za
vrednost četrte četrtine odprave nesorazmerja. V obdobju iz prejšnjega stavka se javnim uslužbencem obračuna in
določi osnovna plača, kot se jim je (že zaposleni pred 1. 10. 2010) oziroma bi se jim (novo zaposleni, premeščeni,
imenovani v naziv, višji naziv, napredovanje po 1. 10. 2010) določila za mesec september 2010. Delavcem, zaposlenim pri udeleženki in ki so člani predlagatelja (kot tudi vsem ostalim zaposlenim, za katere velja KPJS), pri izplačilu
plače za mesec oktober res ni bila obračunana in izplačana tretja četrtina odprave nesorazmerja v osnovni plači,
vendar nasprotna udeleženka glede na določbe veljavne KPJS poudarja, da do tega še niso upravičeni. Nasprotna
udeleženka zato ni kršila in ni mogla kršiti določbe 50. člena KPJS, za izplačilo tretje četrtine odprave nesorazmerja
v osnovni plači s 1. 10. 2010 pa ni pravne podlage ne v ZSJPJS in ne v veljavni KPJS.
Predlog za ugotovitev zakonitosti stavke
Gre za kolektivni delovni spor, v katerem je Sindikat državnih organov Slovenije vložil predlog za ugotovitev, da je
bila stavka javnega sektorja, ki je potekala od 27. 9. 2010 dalje, zakonita in so zato vsi stavkajoči delavci upravičeni
do nadomestila plače. Predlog je predlagatelj utemeljeval z določbo 50. člena KPJS o odpravi tretje in četrte četrtine
nesorazmerij v plačah ter na pogajanjih v letu 2010, ki so tekla v zvezi s spremembo dinamike njunega izplačila. V
pogajanjih je bil sindikatom v podpis predložen Aneks št. 4 h KPJS in Dogovor o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v letih 2011 in 2012, reprezentativni sindikati pa so zaradi neuspelih pogajanj v mesecu maju 2010
ustanovili stavkovni odbor, ki je na nasprotno udeleženko, Republiko Slovenijo, v septembru naslovil dopis z najavo
stavke z dnem 27. 9. 2010 in s stavkovnimi zahtevami. Predlagatelj je nadalje navajal, da se je Republika Slovenija v
času trajanja stavke pričela sklicevati na drugi odstavek 13. člena Zakona o stavki, ki določa, da delavci, ki sodelujejo
v stavki, uveljavljajo temeljne pravice delovnega razmerja, razen pravice do nadomestila plače, in se tako postavila
na stališče, da delavci v času te stavke nimajo pravice do plače. V zvezi s tem je predlagatelj izpostavil 19. člen Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, po katerem so delavci upravičeni do nadomestila
za čas stavke le, če stavkajo zaradi neizpolnjevanja določil kolektivne pogodbe in je kršitev pogodbe ugotovljena s
strani pristojnih organov. Stavka se je zaključila še v času teka roka za odgovor na predlog, in sicer s Sporazumom o
reševanju stavkovnih zahtev z dne 13. 10. 2010; 5. 10. 2010 pa je bil sprejet Sporazum o zamrznitvi stavke, v katerem
je bilo dogovorjeno, da se v primeru, če vsi stavkovni odbori reprezentativnih sindikatov, ki so napovedali stavko, to
s 6. 10. 2010 zamrznejo, javnim uslužbencem, ki so sodelovali v stavki, pa se za čas od 27. 9. 2010 do vključno 6. 10.
2010 izplača plača za čas stavke. Glede na navedeno, je predlagatelj predlog v kolektivnem sporu umaknil.
7.2.3 Prejete socialne zadeve
Prikaz števila in vrednosti zadev, ki jih je v letu 2010 prejelo Državno pravobranilstvo in se obravnavajo kot socialni
spori, pravobranilstvo razvršča v naslednje sklope.
1. Zadeve v zvezi z varstvom pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja:
•
•
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: dve zadevi v vrednosti 3.199,90 EUR;
Republika Slovenija tožena stranka: dve zadevi v neopredeljeni vrednosti;
Republika Slovenija stranski intervenient: ena zadeva (v nedoločeni vrednosti);
predhodni postopek: ena zadeva v vrednosti 179.800,00 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo v letu 2010 prejelo šest zadev v vrednosti 182.999,90 EUR.
75
2. Zadeve v zvezi s pravico do štipendije:
•
Republika Slovenija tožena stranka: 35 zadev (v nedoločeni vrednosti).
3. Zadeve v zvezi z uveljavljanjem pravic po Zakonu o socialnem varstvu:
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: 109 zadev v vrednosti 39.585,67 EUR;
Republika Slovenija tožena stranka: 65 zadev v vrednosti 1.330,20 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo v letu 2010 prejelo 174 zadev v vrednosti 40.915,87 EUR.
4. Zadeve v zvezi z uveljavljanjem pravic po Zakonu o starševskem varstvu:
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: 211 zadev v vrednosti 40.577,81 EUR;
Republika Slovenija tožena stranka: 21 zadev (v nedoločeni vrednosti).
Skupno je Državno pravobranilstvo v letu 2010 prejelo 232 zadev v vrednosti 40.577,81 EUR.
Pripad novih zadev po temelju pravice po Zakonu o socialnem varstvu ter temelju pravice po Zakonu o starševskem varstvu je približno enak in predstavlja veliko večino obravnavanih zadev na socialnem področju. Sicer gre
na tem področju za obravnavanje zadev, kot je vračilo neupravičeno prejete denarne socialne pomoči, priznanje
pravice do redne ali izredne denarne socialne pomoči (izpodbijanje odločbe o zavrnitvi zahteve ali višine pomoči
ali odločbe o ukinitvi pravice), vračilo neupravičeno prejetega otroškega dodatka, priznanje pravice do otroškega
dodatka (izpodbijanje odločbe o zavrnitvi zahteve, ali višine pomoči, ali odločbe o ukinitvi pravice), priznanje
pravice do nadomestila oziroma dodatka za nego in varstvo otroka, priznanje pravice do starševskega nadomestila, priznanje pravice do subvencionirane najemnine, priznanje pravice do dodatka za tujo nego in pomoč, vračilo
neupravičeno prejetega nadomestila za invalidnost, varstvo pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja – začasne nezmožnosti za delo, plačilo prispevkov iz obveznega zavarovanja iz državnega proračuna zaradi izjemnega
kulturnega prispevka, priznanje pravice do državne štipendije in priznanje pravice do Zoisove štipendije ter drugo.
Tabela 15: Število prejetih socialnih zadev in njihov deleži (v %) glede na vse prejete socialne zadeve
TEMELJ
13
VARSTVO PRAVIC IZ POKOJNINSKEGA IN INVALIDSKEGA ZAVAROVANJA
66
PRAVICA DO ŠTIPENDIJE
A7 PRAVICE PO ZAKONU O SOCIALNEM VARSTVU
A8 PRAVICE PO ZAKONU O STARŠEVSKEM VARSTVU
SKUPAJ
ŠTevilo
ZADEV
6
35
174
232
447
DELEŽ
(v %)
1,34
7,83
38,93
51,90
100,00
Graf 24: Število prejetih socialnih zadev po posameznih temeljih
* temelj varstvo pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja
76
7.3 Rešeni delovnopravni in socialni spori
7.3.1 Obseg in predstavitev rešenih delovnopravnih zadev
1. Zadeve v zvezi s plačilom osebnega dohodka:
•
•
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: ena zadeva v vrednosti 1.660,78 EUR;
Republika Slovenija tožena stranka: 48 zadev v vrednosti 317.004,30 EUR;
Republika Slovenija stranski intervenient: ena zadeva v vrednosti 201,54 EUR;
predhodni postopek: dve zadevi v vrednosti 5.195,73 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo 52 zadev v vrednosti 324.062,35 EUR, in sicer:
• dobljeno: 24 zadev v vrednosti 132.976,94 EUR (Republika Slovenija tožena stranka),
• izgubljeno: 17 zadev v vrednosti 128.672,09 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka: ena zadeva v vrednosti
1.660,78 EUR, Republika Slovenija tožena stranka: 16 zadev v vrednosti 127.011,31 EUR),
• poravnava: ena zadeva v vrednosti 523,95 EUR (Republika Slovenija tožena stranka),
• umik: 6 zadev v vrednosti 4.459,71 EUR (Republika Slovenija tožena stranka),
• rešeno na drug način: dve zadevi v vrednosti 52.233,93 EUR (Republika Slovenija tožena stranka),
• predhodni postopek: dve zadevi v vrednosti 5.195,73 EUR (ena zadeva v vrednosti 2.814,22 EUR – sklenitev
poravnave).
2. Zadeve v zvezi z varstvom pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja:
•
•
Republika Slovenija tožena stranka: ena zadeva v nedoločeni vrednosti;
predhodni postopek: ena zadeva v vrednosti 50.388,68 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo dve zadevi v vrednosti 50.388,68 EUR, in sicer:
• izgubljeno: ena zadeva v nedoločeni vrednosti (Republika Slovenija tožena stranka),
• predhodni postopek: ena zadeva v vrednosti 50.388,68 EUR (zavrnitev zahtevka).
3. Zadeve v zvezi z nezakonitimi odločbami:
•
•
•
Republika Slovenija tožena stranka: 73 zadev v vrednosti 85.140,98 EUR;
Republika Slovenija stranski intervenient: dve zadevi v vrednosti 3.687,39 EUR;
predhodni postopek: dve zadevi v vrednosti 10.128,00 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo 77 zadev v vrednosti 98.956,37 EUR, in sicer:
• dobljeno: 37 zadev v vrednosti 53.975,97 EUR (Republika Slovenija tožena stranka),
• izgubljeno: 13 zadev v vrednosti 25.665,01 EUR (Republika Slovenija tožena stranka),
• umik: 20 zadev v vrednosti 5.500,00 EUR (Republika Slovenija tožena stranka),
• rešeno na drug način: pet zadev v vrednosti 3.687,39 EUR (Republika Slovenija tožena stranka: tri zadeve v
nedoločeni vrednosti, Republika Slovenija stranski intervenient: dve zadevi v vrednosti 3.687,39 EUR),
• predhodni postopek: dve zadevi v vrednosti 10.128,00 EUR (zavrnitev zahtevka).
Med zadevami po temelju nezakonita odločba Državno pravobranilstvo posebej izpostavlja naslednje sklope pravnomočno rešenih zadev oziroma posamezne zanimive pravnomočno končane zadeve.
Zadeve v zvezi z dodatkom za delovno dobo
Tožeče stranke so zatrjevale, da jim je bil v izpodbijani odločbi napačno določen dodatek za delovno dobo.
Glede višine dodatka za delovno dobo od 1. 8. 2008 dalje Državno pravobranilstvo v odgovorih na tožbo navaja, da
drugi odstavek 25. člena ZSPJS določa, da se višina dodatka za delovno dobo za vsako zaključeno leto delovne dobe
določi s kolektivno pogodbo za javni sektor (KPJS). Ta v 35. členu določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za
delovno dobo v višini 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe, pri čemer se dodatek za delovno
dobo javnim uslužbenkam poveča za 0,10 % za vsako zaključeno leto delovne dobe nad 25 let. Čeprav 238. člen Zakona
o delovnih razmerjih (ZDR) določa, da delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona dodatek za delovno dobo najmanj v
77
višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek, ne glede na višino dodatka,
določenega s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, razen, če je s to pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi določen višji
dodatek, pa četrti odstavek 49. člena ZSPJS izrecno določa, da, ne glede na višino dodatka za delovno dobo, določenega
v 238. členu ZDR, pripada vsem javnim uslužbencem dodatek za delovno dobo v višini, določeni s KPJS. S tem ZSPJS,
kot specialnejši in kasnejši predpis, za javne uslužbence razveljavlja 238. člen ZDR. Upoštevaje navedeno, je bil tožečim
strankam dodatek za delovno dobo z izpodbijanimi odločbami določen pravilno.
O višini dodatkov za delovno dobo ter stalnost je zavzelo stališče tudi Ustavno sodišče v odločbi opr. št. U-I-244/08 z dne
21. 1. 2010, kjer je odločilo, da drugi odstavek 25. člena, četrti odstavek 49. člena in drugi odstavek 52. člena Zakona o
sistemu plač (Uradni list RS, št. 56/02 in naslednji), niso v neskladju z Ustavo. Odločilo pa je tudi, da se zahteva za oceno
ustavnosti in zakonitosti 35. člena KPJS (Uradni list RS, št. 57/08) zavrže.
Zadeve zaradi zavarovalne dobe s povečanjem
Tožnik je zatrjeval, da je poleg nalog svojega delovnega mesta opravljal tudi naloge delovnega mesta, na katerem pa je bil
določen dodatek za beneficirano delovno dobo. Sodišče je zavzelo stališče, da okoliščina, da je tožnik poleg obveznosti
svojega delovnega mesta opravljal tudi naloge drugega delovnega mesta, na katerem se zaposlenim priznava zavarovalna
doba s povečanjem, ne pomeni, da tožniku zato pripada zavarovalna doba s povečanjem. Za nepriznanje zavarovalne
dobe s povečanjem je bistveno, da je tožnik opravljal delo na delovnem mestu, na katerega je bil formalno razporejen,
in da za to delovno mesto ni določeno, da se zavarovalna doba šteje s povečanjem. Dejstvo, da je istočasno opravljal tudi
delo, za katero je določeno štetje zavarovalne dobe s povečanjem, tožniku ne daje podlage za priznanje tega upravičenja.
Zadeve zaradi ocene uradnika
Sodišče v svojih odločitvah v tovrstnih zadevah poudarja, da se ocenjevanje izvaja glede na prispevek posameznega uradnika k delovanju organa in z medsebojno primerjavo delovnih in strokovnih kvalitet uradnikov primerljivih nazivov
in delovnih mest. Oceno uradnika določi njegov nadrejeni (pri čemer ZJU daje izrecno pooblastilo nadrejenemu, da
na podlagi svojega subjektivnega doživljanja čim bolj objektivno oceni delavčevo delovno uspešnost oziroma prispevek
posameznega uradnika k delovanju organa v posameznem ocenjevalnem obdobju), podlaga za določitev ocene pa so
obrazloženi podatki na ocenjevalnih listih. Ocena predstavlja opravljeno delo uradnika, ki je lahko po stopnjah odlična,
dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva. Sodišče v primeru sporov zaradi spremembe ocene uradnika oceno presoja tako
formalno (torej, ali se je za določitev ocene vodil pravilen in zakonit postopek) kot tudi vsebinsko, ko ugotavlja, ali je tožena stranka pri določitvi ocene v celoti upoštevala kriterije, ki izhajajo iz določb ZJU, in ali je posledično ocena delovne
uspešnosti tožeče stranke ustrezna in utemeljena.
Zadeve zaradi napredovanja v plačilni razred
Javni uslužbenec lahko napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje glede delovne uspešnosti. Sodišče v primeru spora zaradi napredovanja presoja, ali temelji ocena iz ocenjevalnega lista na objektivnih kriterijih. Oceno za delovno uspešnost javnega uslužbenca (podpovprečno, povprečno in nadpovprečno), ki je,
poleg zahtevanega števila točk, eden izmed pogojev za napredovanje, poda predstojnik na predlog vodje organizacijske
enote. Točke pa se nanašajo na dodatna funkcionalna znanja, interdisciplinarno usposobljenost za opravljanje dela na
različnih delovnih mestih, samostojnost in zanesljivost pri delu ter na ustvarjalnost in se dokazujejo s pisnimi dokazili.
Če je tožeča stranka seznanjena z oceno, mora zoper njo, tako kot zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, vložiti pritožbo in šele nato je dopustno sodno varstvo. Potem, ko tožeča stranka izve, da ob preverjanju
pogojev za napredovanje ni napredovala, bi morala torej zahtevati od tožene stranke, da izda sklep o napredovanju,
zoper morebitno negativno odločitev tožene stranke bi morala vložiti pritožbo, šele nato pa bi lahko s tožbo zahtevala
ugotovitev, da je napredovala.
4. Zadeve v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja:
•
•
Republika Slovenija tožena stranka: 40 zadev v nedoločeni vrednosti;
Republika Slovenija stranski intervenient: šest zadev v vrednosti 19.959,00 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo 46 zadev v vrednosti 19.959,31 EUR, in sicer:
• dobljeno: 21 zadev v nedoločeni vrednosti (Republika Slovenija tožena stranka),
• izgubljeno: 14 zadev v nedoločeni vrednosti (Republika Slovenija tožena stranka),
78
•
•
•
poravnava: tri zadeve v nedoločeni vrednosti (Republika Slovenija tožena stranka: ena zadeva, Republika Slovenija stranski intervenient: dve zadevi),
umik: dve zadevi v vrednosti 10.004,11 EUR (Republika Slovenija tožena stranka: ena zadeva v nedoločeni vrednosti, Republika Slovenija stranski intervenient: ena zadeva v vrednosti 10.004,11 EUR),
rešeno na drug način: šest zadev v vrednosti 9.955,20 EUR (Republika Slovenija tožena stranka: tri zadeve v
nedoločeni vrednosti, Republika Slovenija stranski intervenient: tri zadeve v vrednosti 9.955,20 EUR).
Med temi zadevami je bilo v letu 2010 na Vrhovnem sodišču sprejetih nekaj zanimiv odločitev v zvezi s prenehanjem
delovnega razmerja delavcev MORS. Državno pravobranilstvo tako izpostavlja odločitve Vrhovnega sodišča v zvezi z
odpovedmi pogodb o zaposlitvi v smislu določb ZObr, ker tožeče stranke niso izpolnjevale pogoja ustrezne izobrazbe
na dolžnosti, na katero so bile imenovane. Gre za zadeve zaradi ponarejenih šolskih spričeval in zadeve zaradi obstoja
varnostnega zadržka.
V eni od zadev je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je
tožena stranka s tožnikom sklenila za določen čas desetih let za podčastniško dolžnost, saj je bilo ugotovljeno, da
je tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi toženi stranki predložil ponarejeno šolsko spričevalo ter da dejansko ni
izpolnjeval pogoja ustrezne strokovne izobrazbe. Na podlagi določb ZObr je namreč ustrezna strokovna izobrazba
kot pogoj za zaposlitev na vojaški dolžnosti podčastnika končana srednja ali višja šola. Drugostopenjsko sodišče je
odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo, revizijsko sodišče pa je nato odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo
kot nezakonito in poudarilo, da je glede ureditve pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe, kot je bila določena
v 88. členu ZObr, pri odločanju treba upoštevati tudi prehodne določbe iz Zakona o spremembah in dopolnitvah
Zakona o obrambi (ZObr-D), ki je določil, da se šteje, da izpolnjujejo pogoje glede zahtevane strokovne izobrazbe
za vojaka oziroma podčastnika tudi pripadniki stalne sestave, ki imajo IV. stopnjo izobrazbe, ki so bili ob uveljavitvi
te zakonske novele (5. 5. 2004) razporejeni na formacijske dolžnosti vojakov oziroma podčastnikov z zahtevano V.
stopnjo izobrazbe; v prehodnih določbah je izrecno tudi določeno, da vojaške osebe na teh dolžnostih obdržijo razporeditev na formacijsko dolžnost ali delovno mesto in naziv. Od uveljavitve te novele dalje so torej pogoj ustrezne izobrazbe za dolžnost podčastnika izpolnjevali tudi tisti pripadniki stalne sestave, ki so bili navedenega dne razporejeni
na formacijsko dolžnost podčastnikov, čeprav so imeli končano le IV. stopnjo izobrazbe, zaradi tega pa jim pogodba
o zaposlitvi ni mogla biti zakonito odpovedana. Prehodna določba ZObr-D torej ni predvidela odpovedi pogodbe o
zaposlitvi oziroma prenehanja delovnega razmerja, temveč je celo izrecno določila, ob kakšnih pogojih vojaška oseba
obdrži razporeditev na formacijsko dolžnost ali delovno mesto in naziv. Zaradi ugotovljene nezakonitosti spornih
odločitev tožene stranke je lahko tožnik, ki je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas,
uspešno uveljavljal pravice iz delovnega razmerja za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, po preteku tega časa pa
tožena stranka z njim ni bila dolžna skleniti nove pogodbe o zaposlitvi.
V drugem primeru pa je bil tožnik civilna oseba in je trdil, da zanj določbe 88. člena ZObr ne veljajo. Delovno razmerje mu je prenehalo, ker je predložil ponarejeno spričevalo, v resnici pa ni imel končane niti osnovne šole, tožena
stranka pa ni imela sistemiziranega delovnega mesta, za katerega bi se zahtevala nižja izobrazba od končane osnovne
šole. Vrhovno sodišče je spremenilo odločitev o ugotovitvi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in zavzelo
stališče, da se civilna oseba prav tako šteje za delavca, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, zato tudi
zanjo veljajo določbe 88. člena ZObr. Šesti odstavek 88. člena ZObr namreč med drugim določa, da delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih za poklicno delo na obrambnem področju,
preneha delovno razmerje z ministrstvom z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Ustrezna izobrazba se torej ne zahteva samo za osebe, ki želijo opravljati vojaško službo (vojake), temveč se zahteva tudi za tiste, ki
želijo kot civilne osebe poklicno opravljati delo v vojski. Sankcija prenehanja delovnega razmerja velja tako v vsakem
primeru neizpolnjevanja pogojev, ki so določeni za poklicno delo na obrambnem področju, za delavca, ki poklicno
opravlja delo na obrambnem področju, pa se šteje tudi civilna oseba, ki poklicno dela v vojski.
V zadevi v zvezi z obstojem varnostnega zadržka je revizijsko sodišče zaradi neobrazloženosti obstoja varnostnega
zadržka ugotovilo nezakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Za tožnika je bilo ob njegovem pisnem
soglasju s strani Obveščevalno varnostne službe (OVS) MORS opravljeno varnostno preverjanje, pri katerem je bil
ugotovljen obstoj varnostnega zadržka, zaradi česar je tožena stranka tožniku izdala sklep o prenehanju delovnega
razmerja. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da tožena stranka v sklepu o prenehanju delovnega razmerja
79
varnostnega zadržka ni bila dolžna obrazložiti, saj ZObr govori le o obstoju varnostnega zadržka, ter tudi zaradi varovanja tajnosti podatkov, ki bi lahko razkrili metode in sredstva, s katerimi je OVS prišla do teh podatkov. Tudi drugostopenjsko sodišče je menilo, da za obrazložitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja zadošča zgolj ugotovitev
obstoja varnostnega zadržka. Revizijsko sodišče pa je poudarilo, da je eden izmed posebnih pogojev, ki so določeni
za opravljanje vojaške službe, tudi varnostno preverjanje oziroma neobstoj varnostnega zadržka, pri čemer v ZObr ni
določen postopek, ki bi ga delodajalec moral upoštevati pred izdajo akta o prenehanju delovnega razmerja. V primeru
prenehanja delovnega razmerja na podlagi šestega odstavka 88. člena ZObr sicer ni mogoče uporabiti določb ZDR in
ZJU o redni in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar mora biti sklep o prenehanju delovnega razmerja po
ZObr ustrezno obrazložen, saj si brez tega pravice do pravnega sredstva ter pravice do sodnega varstva, ki sta ustavni
kategoriji, ni mogoče zamisliti. Takšno stališče je tudi v skladu s Konvencijo 158 Mednarodne organizacije dela o
prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, ki delavcem zagotavlja pravico do obrambe. V primeru, ko se
delavcu kot razlog za prenehanje delovnega razmerja očita obstoj varnostnega zadržka, je pravica do obrambe delavcu
zagotovljena v dvostopenjskem postopku pri delodajalcu, in sicer tudi v obliki pravice do ugovora, vendar je pri tem
odločilna vsebinska možnost obrambe. Z neobrazloženo ugotovitvijo, da je pri delavcu podan varnostni zadržek,
tožena stranka tožniku pravice do obrambe ni zagotovila. Za uresničitev te pravice bi morala tožena stranka v sklepu
o prenehanju delovnega razmerja vsebino varnostnega zadržka ustrezno obrazložiti, pri čemer utemeljen razlog za
ugotovitev obstoja varnostnega zadržka ni že neko konkretno ravnanje ali obnašanje osebe, temveč je bistven dvom v
njeno zanesljivost in lojalnost, ki ga takšno ravnanje oziroma obnašanje lahko povzroči. Zaradi navedenega je revizijsko sodišče sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika razveljavilo.
Zanimiv pa je tudi primer tožnika, ki mu je prenehalo delovno razmerje zaradi ugotovitve obstoja varnostnega zadržka
zaradi dvojnega državljanstva. Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, njegova odločitev pa je bila potrjena tako na
drugostopenjskem kot tudi na revizijskemu sodišču, da tožnik objektivno ni mogel doseči izbrisa iz jugoslovanskega državljanstva oziroma kasneje državljanstva Republike Srbije, kjer je bil zaradi prestopa v Teritorialno obrambo v
kazenskem postopku, v njegovem rojstnem kraju na Kosovu pa začasna uprava izpisnic iz državljanstva ni izdajala.
Čeprav je v 88. členu ZObr kot pogoj za poklicno opravljanje dela na obrambnem področju določeno državljanstvo Republike Slovenije, osebe z dvojnim državljanstvom pa poklicnega dela na obrambnem področju ne morejo opravljati,
je sodišče v tem konkretnem primeru upoštevalo, da se je tožnik znašel v specifičnem položaju. Tožnik je storil vse, da
si je uredil ustrezen status v Republiki Sloveniji, na drugi strani pa je bil objektivno onemogočen pri urejanju izbrisa iz
državljanstva Republike Srbije, ki mu je bilo priznano brez njegovega sodelovanja, očitno na podlagi njegovega družinskega porekla in rojstva na bivšem območju Republike Srbije oziroma sedanjem območju Kosova. Tožniku bi delovno
razmerje lahko prenehalo le v primeru, da se tožnik ne bi izbrisal iz državljanstva Republike Srbije v razumnem roku
po ureditvi razmer, ki bi mu tak izbris omogočale, tožena stranka pa mu tega razumnega roka ni omogočila.
5. Zadeve v zvezi s poškodbami na delu:
•
•
•
Republika Slovenija tožena stranka: 28 zadev v vrednosti 689.870,11 EUR;
Republika Slovenija stranski intervenient: šest zadev v vrednosti 248.375,48 EUR;
predhodni postopek: 25 zadev v vrednosti 299.157,40 EUR;
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo 59 zadev v vrednosti 1.237.402,99 EUR, in sicer:
• dobljeno: 20 zadev v vrednosti 432.079,07 EUR (Republika Slovenija tožena stranka),
• poravnava: ena zadeva v vrednosti 81.372,06 EUR (Republika Slovenija stranski intervenient),
• umik: pet zadev v vrednosti 36.368,00 EUR (Republika Slovenija tožena stranka),
• rešeno na drug način: osem zadev v vrednosti 388.426,46 EUR (Republika Slovenija tožena stranka: tri zadeve
v vrednosti 221.423,02, Republika Slovenija stranski intervenient: pet zadev v vrednosti 167.003,42 EUR),
• predhodni postopek: 25 zadev v vrednosti 299.157,40 EUR (poravnava: ena zadeva v vrednosti 300,00 EUR,
zavrnitev zahtevka: 21 zadev v vrednosti 283.849,40 EUR, ne sprejme ponudbe: ena zadeva v vrednosti
10.000,00 EUR, drugo: dve zadevi v vrednosti 5.008,00 EUR).
6. Zadeve v zvezi z vrnitvijo denarnega dodatka:
•
Republika Slovenija tožeča stranka: tri zadeve v vrednosti 2.808,31 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo tri zadeve, in sicer dobljeno v vrednosti 2.808,31 EUR.
80
7. Zadeve v zvezi z dodatkom za delovno dobo:
•
Republika Slovenija tožena stranka: dve zadevi v vrednosti 5.173,00 EUR.
Skupno sta bili rešeni dve zadevi v vrednosti 5.173,00 EUR, in sicer:
• dobljeno: ena zadeva v vrednosti 4.173,00 EUR,
• izgubljeno: ena zadeva v vrednosti 1.000,00 EUR.
8. Zadeve v zvezi s plačilom dnevnic:
•
Republika Slovenija tožena stranka: tri zadeve v vrednosti 17.474,17 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo tri zadeve v vrednosti 17.474,17 EUR, in sicer:
• dobljeno: dve zadevi v vrednosti 16.892,92 EUR,
• izgubljeno: ena zadeva v vrednosti 581,25 EUR.
9. Zadeve v zvezi s plačilom stroškov za prevoz na delo:
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: tri zadeve v vrednosti 1.128,26 EUR;
Republika Slovenija tožena stranka: 17 zadev v vrednosti 17.741,83 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo 20 zadev v vrednosti 18.870,09 EUR, in sicer:
• dobljeno: deset zadev v vrednosti 9.213,76 EUR (Republika Slovenija tožena stranka),
• izgubljeno: štiri zadeve v vrednosti 9.501,20 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka: ena zadeva v vrednosti
973,13 EUR, Republika Slovenija tožena stranka: tri zadeve v vrednosti 8.528,07 EUR),
• umik: štiri zadeve v nedoločeni vrednosti (Republika Slovenija tožena stranka),
• rešeno na drug način: dve zadevi v vrednosti 155,13 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka).
V vsaki delovnopravni zadevi v zvezi s plačilom stroškov za prevoz na delo se ugotavlja konkretna odločilna dejstva,
in sicer dnevne razporede dela, posamezne oddaljenosti, vozne rede in cene vozovnic. Sodišče je zavzelo jasno stališče, da je povračilo stroškov prevoza na delo in z dela obračunska kategorija, pri čemer za delodajalca ni pomembno,
s kakšnim prevoznim sredstvom se delavec dejansko vozi na delo in z dela. Iz uredbe namreč nedvomno izhaja, da
ta zasleduje načelo gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi in da izhaja iz koncepta najcenejšega prevoza. Uredba
določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevoznim sredstvom, saj delodajalec od delavca ne more zahtevati, da dejansko uporablja najcenejši javni prevoz, vendar pa delavec nima pravice do povrnitve
višjih dejanskih stroškov, ki mu nastanejo zaradi tega, ker uporabi nek drug, dražji prevoz. Gre za tehnični predpis,
kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov.
Sodišče je zavzelo tudi stališče, da je zahtevek za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela čisti denarni zahtevek, ki ga delavec lahko neposredno uveljavlja na sodišču, saj ima delavec pravico do povračila stroškov za
prevoz na delo in z dela že na podlagi zakonskih in podzakonskih aktov, in ne šele na podlagi individualnega
akta delodajalca. Uredba torej ureja zgolj način obračunavanja in povračilo stroškov najcenejšega javnega prevoza
ob predpostavki dejanske možnosti uporabe le-tega ter dopušča možnost kombiniranja s povračilom stroškov kilometrine za del poti, če prevoz z javnim prevozom ni možen.
Med temi zadevami Državno pravobranilstvo izpostavlja pravnomočno zaključene zadeve policistov, ki so pri toženi
stranki podali dve izjavi glede povračila stroškov prevoza, in sicer je bila posebej podpisana izjava samo za javni prevoz, nato pa tudi izjava za povračilo stroškov prihoda na delo z osebnim avtomobilom, saj so delavcem za vse tiste
dni, ko ni bilo možnosti javnega prevoza, dopustili povračilo stroškov kilometrine. Vsak delavec je tako mesečno
izpolnil dve izjavi za zahtevek za povračilo stroškov in nadrejeni delavec je preverjal samo izjave za tiste dneve, ko se
je uveljavljalo povračilo kilometrine. Določbe uredbe namreč pomenijo, da so ob primerih, ko bo javni uslužbenec
za vse opravljene prevoze na delo in z dela prejel povrnitev stroškov v višini najcenejšega prevoznega sredstva, in ob
primerih, ko bo javnemu uslužbencu za vse opravljene prevoze priznana kilometrina, možni tudi primeri, ko bo isti
javni uslužbenec za določene dneve prejel stroške prevoza na delo in z dela v višini kilometrine, za druge pa v višini
cene najcenejšega javnega prevoza, pač odvisno od tega, ali je glede na različno delovno obveznost v posameznih
dnevih sploh možen prevoz na delo z javnimi prevoznimi sredstvi.
81
10. Zadeve v zvezi z vračilom šolnine:
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: 16 zadev v vrednosti 64.340,64 EUR;
Republika Slovenija tožena stranka: tri zadeve v vrednosti 25.948,92 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo 19 zadev v vrednosti 90.289,56 EUR, in sicer:
• dobljeno: štiri zadeve v vrednosti 25.652,17 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka),
• izgubljeno: pet zadev v vrednosti 40.234,27 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka: štiri zadeve v vrednosti
14.285,35 EUR, Republika Slovenija tožena stranka: ena zadeva v vrednosti 25.948,92 EUR),
• poravnava: ena zadeva v vrednosti 1.390,30 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka),
• umik: ena zadeva v vrednosti 1.688,98 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka),
• rešeno na drug način: osem zadev v vrednosti 21.323,84 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka: šest zadev v
vrednosti 21.323,84 EUR, Republika Slovenija tožena stranka: dve zadevi v nedoločeni vrednosti).
Med temi zadevami Državno pravobranilstvo izpostavlja dve odločitvi drugostopenjskega sodišča, zaradi katerih je
Vrhovno sodišče s sklepom dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja uporabe 103. in 105. člena Obligacijskega
zakonika (OZ) za primer določene obveznosti vrnitve po pogodbi o izrednem študiju izplačanih zneskov, če delavec
ne dokonča študija v določenem roku.
V prvi zadevi je drugostopenjsko sodišče v svoji odločitvi, s katero je zadevo vrnilo v novo sojenje, navedlo, da je
prvostopenjsko sodišče nepravilno prezrlo določbo 103. člena OZ, ki določa, da če pri dvostranskih pogodbah ena
stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti,
ali pa pod pogoji odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem
primeru pa ima pravico do odškodnine. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da pogodba sama določa, da
mora tožena stranka povrniti vse stroške iz te pogodbe, če izobraževanja ne zaključi v roku iz pogodbe, in zato je po
mnenju drugostopenjskega sodišča prvostopenjsko sodišče po nepotrebnem ugotavljalo, ali je rok, v katerem je bila
tožena stranka dolžna opraviti vse obveznosti, bistvena sestavina pogodbe ali ne, in ali je tožeča stranka odstopila od
pogodbe. Takšno ugotavljanje bi namreč prišlo v poštev le v primeru, če bi pogodba o študiju sicer vsebovala rok,
v katerem je toženec dolžan opraviti vse obveznosti za posamezni letnik, ničesar pa ne bi določala glede posledic,
če tega ne bi storil v dogovorjenem roku. Pritožbeno sodišče je torej zavzelo stališče, da glede na jasno določeno
obveznost v pogodbi o izrednem študiju, da mora delavec vrniti po pogodbi izplačane zneske, če študija ne konča
v pogodbenem roku, glede na določbe 103. člena OZ uporaba določb 105. člena OZ o posledicah neizpolnitve ne
pride v poštev, saj je za tak primer dolžnost vrnitve izplačanih zneskov v pogodbi izrecno določena. Glede plačila
zakonskih zamudnih obresti pa je drugostopenjsko sodišče navedlo, da so te lahko začele teči šele po tem, ko je
poteklo 30 dni od prejema zahtevka za vračilo stroškov, ne pa že od dneva izvršenega izplačila posameznega zneska.
V drugi zadevi glede vračila stroškov izobraževanja pa je drugostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bilo med strankama sporno, ali je imela tožena stranka za neizpolnitev pogojev za vpis v naslednji letnik objektivne razloge ter
ali je rok za izpolnitev po pogodbi o izobraževanju bistvena sestavina pogodbe in ali je posledično tožeča stranka
sploh upravičena do povračila stroškov iz te pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka svojo
pogodbeno obveznost izpolnila z zamudo, pri čemer pa je bila izpolnitev skladno z določili 105. člena OZ veljavna,
s čimer je bil namen pogodbe o izobraževanju dosežen. V pogodbi o izobraževanju je bilo namreč navedeno, da se
delavec obveže povrniti tožeči stranki stroške izobraževanja, če po lastni volji ali krivdi preneha z izobraževanjem
ali ga ne zaključi v roku, določenem v pogodbi, pri čemer se zavezuje, da bo v času, določenem v pogodbi, opravil
vse obveznosti po programu fakultete. Drugostopenjsko sodišče je poudarilo, da okoliščina, da tožena stranka ni v
roku dokončala študija, avtomatično še ne pomeni, da mora vrniti stroške izobraževanja. Iz pogodbe ne izhaja, da bi
kasnejša izpolnitev za tožečo stranko ne imela več nobenega pomena. To, da tožnik dela na delovnem mestu, za katerega se zahteva izobrazba, ki jo je pridobil po sklenjeni pogodbi o štipendiranju, pomeni, da pravočasna izpolnitev
obveznosti ni bistvena sestavina pogodbe in je tožena stranka obdržala pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo
obveznost dokončanja študija, tožeča stranka pa ima pravno korist od končanja študija tožene stranke.
V sklepu o dopustitvi revizije je Vrhovno sodišče navedlo, da gre za situacijo, ko je pritožbeno sodišče v omenjenih
primerih zavzelo različna stališča in gre dejansko za neenotno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča glede
pomena določbe pogodbe o izobraževanju o roku za dokončanje študija in določb o vrnitvi po pogodbi izplačanih
zneskov v primeru kršitve te določbe, zato je dopustilo revizijo.
82
11. Zadeve v zvezi z nagradami za projektno avtorsko delo:
•
predhodni postopek: ena zadeva v nedoločeni vrednosti.
Zahtevek je bil zavrnjen.
12. Zadeve v zvezi z nadomestilom za uporabo civilne obleke:
•
Republika Slovenija tožena stranka: ena zadeva (v nedoločeni vrednosti).
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo eno zadevo, in sicer:
• dobljeno: ena zadeva v nedoločeni vrednosti.
13. Zadeve v zvezi z drugimi pravicami in obveznostmi iz dela:
•
•
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: 31 zadev v vrednosti 41.701,82 EUR;
Republika Slovenija tožena stranka: 84 zadev v vrednosti 101.049,16 EUR;
Republika Slovenija stranski intervenient: dve zadevi (v nedoločeni vrednosti);
predhodni postopek: štiri zadeve v vrednosti 1.636,72 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo 122 zadev v vrednosti 144.387,70 EUR, in sicer:
• dobljeno: 33 zadev v vrednosti 37.892,44 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka: tri zadeve v vrednosti 1.866,38
EUR, Republika Slovenija tožena stranka: 30 zadev v vrednosti 36.036,06 EUR),
•
izgubljeno: 26 zadev v vrednosti 34.125.09 EUR (Republika Slovenija tožena stranka),
• poravnava: pet zadev v vrednosti 4.677,82 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka: ena zadeva v vrednosti 651,42
EUR, Republika Slovenija tožena stranka: tri zadeve v vrednosti 4.026,40 EUR, Republika Slovenija stranski intervenient: ena zadeva v nedoločeni vrednosti),
• umik: 13 zadev v vrednosti 6.067,90 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka: ena zadeva v vrednosti 567,90
EUR, Republika Slovenija tožena stranka: 12 zadev v vrednosti 5.500,00 EUR),
• rešeno na drug način: 41 zadev v vrednosti 59.987,73 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka: 26 zadev v vrednosti 38.616,12 EUR, Republika Slovenija tožena stranka: 13 zadev v vrednosti 21.371,61 EUR, Republika Slovenija stranski intervenient: ena zadeva v nedoločeni vrednosti),
• predhodni postopek: štiri zadeve v vrednosti 1.636,72 EUR (zahtevek zavrnjen: dve zadevi v nedoločeni vrednosti,
poravnava: dve zadevi v vrednosti 1.636,72 EUR).
Med zadevami zaradi uveljavljanja drugih pravic in obveznosti iz dela Državno pravobranilstvo posebej izpostavlja
naslednje sklope rešenih zadev oziroma posamezne zanimive zadeve.
Zadeve zaradi plačila odškodnine za neizkoriščene dneve počitka pri opravljanju nalog vojaške službe v tujini
(SFOR v BiH)
Tožeče stranke, ki so opravljale dela in naloge na misiji v okviru SFOR v BiH, so v tožbah trdile, da so bile v času
opravljanja dela in nalog na misiji zaradi neomogočene izrabe tedenskega počitka oškodovane, in od tožene stranke
uveljavljajo plačilo odškodnine v določenem znesku. Sodišče je odločilo, da ima pripadnik stalne sestave vojske, ki
opravlja naloge v tujini, pravico do dneva tedenskega počitka, katerega je tožena stranka tožnikom ves čas odrekala
in je zato ravnala protipravno, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo. Tožečim strankam enodnevni tedenski počitek
v resnici ni bil omogočen, saj je bila na misiji organizacija dela in zadolžitev taka, da ni bilo mogoče imeti prostega
dne v trajanju 24 ur. Bili so zgolj dnevi, ko pripadniki kontingenta niso imeli običajnih zadolžitev, ampak so bile
zadolžitve drugačne, mogoče lažje. Poveljstvo EUROFOR svojo dejavnost sicer opravlja 24 ur na dan, sedem dni v
tednu, kar pomeni, da je vsak oddelek oziroma sektor ves čas v pripravljenosti, da v primeru potrebe zagotovi ustrezno število pripadnikov misije, vendar bi morala, po mnenju sodišča, tožena stranka, ne glede na sicer razumljive
obveznosti, ki jih je prevzela v zvezi z udeležbo v mednarodnih enotah, kontingent organizirati drugače in slediti
ureditvi iz Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini. Drugostopenjsko sodišče je dosojeni znesek opredelilo kot nadomestilo oziroma odškodnino
za neizkoriščene proste dni, ki kot terjatev iz delovnega razmerja zastara v roku petih let, ki se šteje od vrnitve pripadnika z misije. Sodišče je opozorilo, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24
neprekinjenih ur počitka, in da je bila torej tožena stranka tožniku dolžna v obdobju sedmih zaporednih delovnih
83
dni zagotavljati pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Vsak delavec, ki mu je onemogočeno
koriščenje tedenskega počitka, ima zaradi samega dejstva, da tedenskega počitka ni mogel izkoristiti, pravico do
nadomestila. Pri tem ne gre za klasično odškodnino, in zato ni treba ugotavljati vseh predpostavk odškodninske
odgovornosti, prav tako pa ne velja zastaralni rok za odškodninske terjatve. Kdaj se odškodninska obveznost šteje
za zapadlo, pa v praksi višjega sodišča ni bilo enotnega stališča – v nekaterih odločitvah je drugostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da lahko tožnik zakonske zamudne obresti utemeljeno vtožuje od vrnitve z misije, v drugih je
glede istovrstnega zahtevka zavzelo stališče, da je tožena stranka prišla v zamudo šele po tem, ko je bila pozvana k
izpolnitvi obveznosti, zavzeto pa je celo stališče, da gre za uveljavljanje odškodnine za materialno škodo, ki se šteje
za zapadlo od trenutka nastanka škode. Samo pritožbeno sodišče je toženo stranko opozorilo, da ima zaradi takšnih
neenotnih stališč možnost vložiti predlog za dopustitev revizije. Predlog za dopustitev revizije, ki ga je Državno pravobranilstvo tudi res vložilo, pa je Vrhovno sodišče v delu, ki se nanaša na predlog za dopustitev revizije glede teka
zamudnih obresti, zavrglo in navedlo, da so obresti stranska terjatev, ki se pri ugotavljanju vrednosti izpodbijanega
dela pravnomočne sodbe ne upoštevajo, ker vrednosti zamudnih obresti sploh ni, glede izpodbijanega dela o zamudnih obrestih kot akcesornih terjatvah sodišče revizije sploh ne more dopustiti.
Zadeve priznanja dodatka za stalnost in izplačilo razlike v plači
Gre za zadeve, ko tožniki v tožbah zaradi ugotovitve pravice do dodatka za stalnost in izplačilo razlike v plači navajajo,
da so bili pripadniki JLA, nato pa so prestopili v Teritorialno obrambo, vendar jim tožena stranka pri obračunavanju
dodatka za stalnost nepravilno ni upoštevala delovne dobe, ki so jo opravili v JLA, zato naj bi jih prikrajšala pri izplačilu
plače.
Sodišče je zavzelo stališče, da se doba službovanja v JLA priznava pri določitvi višine dodatka za stalnost, poleg tega
pa je bilo zavzeto stališče, da lahko sodišče v primeru vložitve zahteve za varstvo pravic ter pravočasne vložitve tožbe
ugodi zahtevku za priznanje dodatka za stalnost za čas od vložitve zahteve za varstvo pravic dalje, pri čemer se s tem,
po mnenju sodišča, z ničemer ne poseže v dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke, s katero je bilo odločeno o dodatku na stalnost v določeni višini, ne pa tudi o morebitnem višjem dodatku. Kot osnovo za odmero dodatka
98. f člena ZObr določa trajanje »dela na vojaški dolžnosti« s tem, da s takšnim delom izenačuje tudi delovno dobo za
čas poklicnega opravljanja vojaške službe po formacijah Teritorialne obrambe oziroma v drugih sestavah, izenačenih
s Teritorialno obrambo, v skladu s predpisi. Sodišče kot predhodno delo tožečih strank na vojaški dolžnosti oziroma
poklicno opravljanje vojaške službe v smislu določb 98. f člena ZObr šteje tudi aktivno službo v JLA. Pripadnikom
stalne sestave vojske pripada za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let dodatek za stalnost v višini 0,5 %
osnovne plače, po 1. 8. 2008, to je po uveljavitvi ZSPJS, pa so glede višine dodatka na stalnost zakonske določbe spremenjene. Dodatek za stalnost po novi ureditvi znaša 0,33 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti
nad pet let in je po višini enak dodatku za delovno dobo.
Sodišče je zavzelo tudi stališče, da uveljavljanje pravice do dodatka za stalnost kot sestavnega dela plače ni čista
denarna terjatev, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati direktno s tožbo pred sodiščem. V odločbi, ki jih je delavcem izdal
delodajalec MORS, je bil priznan tudi dodatek za stalnost v določeni višini, vendar brez upoštevanja vojaške službe,
dosežene v JLA. Če delavec tedaj ni vložil ugovora zoper navedeno odločbo in ni zahteval višjega dodatka za stalnost
glede na delovno dobo v JLA, niti ni tedaj uveljavljal sodnega varstva, je dodatek za stalnost s takšno odločbo dokončno
in pravnomočno določen. Delavec lahko s tožbo uveljavlja pravico do dodatka za stalnost in izplačilo dodatka pri presoji
zakonitosti odločbe oziroma sklepa delodajalca oziroma če se najprej z zahtevo za varstvo pravic obrne na delodajalca.
Kadar delavec z direktno tožbo, ne da bi predhodno zahteval varstvo pravic pri delodajalcu, zahteva priznanje višjega
dodatka za stalnost od sicer priznanega z odločbo delodajalca, in s tem uveljavlja zahtevek za spremembo odločbe delodajalca tako, da bo pri določitvi dodatka za stalnost po 98. f členu ZObr upoštevano tudi delo na vojaški dolžnosti
v JLA, sodno varstvo ni dopustno, ker ni izpolnjena procesna predpostavka v smislu 100. a člena ZObr, zato se tožba
zavrže. Kadar pa delavec s tožbo uveljavlja le denarni zahtevek in zahteva plačilo višjega dodatka za stalnost, ki presega
dodatek za stalnost, določen z dokončno odločbo, pa se o takem denarnem zahtevku odloči meritorno. Če je delavec
prejel dodatek, obračunan v skladu z dokončno odločbo delodajalca, mu je bila plača pravilno izplačana in zahtevek ni
utemeljen. Kadar pa delavec vloži zahtevo za uveljavljanje pravic zaradi nepravilnega obračunavanja dodatka za stalnost,
s katero zahteva priznanje obdobja vojaške službe v JLA pri določitvi dodatka za stalnost, je upravičen do višjega dodatka
za stalnost, ob upoštevanju delovne dobe na vojaški dolžnosti, doseženi v JLA, in mu sodišče vtoževane razlike lahko
dosodi od dneva vložitve njegove zahteve dalje.
84
Med temi zadevami je posebej zanimiva sodba drugostopenjskega sodišča, v kateri je pritožbeno sodišče posebej
poudarilo, da njegova odločitev ne pomeni odstopa od sodne prakse, ko je pojasnilo, da je bila v konkretnem primeru tožniku pravica do dodatka za stalnost v izreku izpodbijanih določb sicer pravilno priznana v skladu z 98. f
členom ZObr, vendar pa mu je bila višina dodatka nato napačno obračunana, ker tožena stranka ni pravilno upoštevala let, ko je tožnik služboval na vojaški dolžnosti v JLA. Zato v konkretnem primeru tudi ne gre prvenstveno za
spor o priznanju pravice do dodatka za stalnost in šele nato za spor o višini denarne terjatve, temveč gre za spor o
višini denarne terjatve, katere podlaga za izračun je bila v izreku odločb pravilno dodeljena, nato pa je bil odstotek
in posledično znesek dodatka nepravilno izračunan. Na ta način se je dejansko spremenila pravna narava tožnikove
terjatve iz naslova dodatka za stalnost. Višina tožnikovega dodatka za stalnost v izreku odločbe namreč ni bila določena v absolutnem odstotku glede na njegovo osnovno plačo (ko je torej zahtevek treba obravnavati kot nečisto
denarno terjatev), ampak opisno, to je 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let,
na toženi stranki pa je bilo, da višino dodatka nato, glede na izrek odločbe, tudi pravilno izračuna. Glede na to je
sodišče tožbeni zahtevek obravnavalo kot denarni, ki se nanaša na premalo obračunani in izplačani dodatek za stalnost glede na delovno dobo, ki se v obračunavanju dodatkov upošteva glede na 98. f člen ZObr. Doseženo število let
delovne dobe tako predstavlja dejansko vprašanje, ki se je lahko ugotovilo neposredno s tožbo v sodnem postopku.
V zgoraj opisanih primerih so tožeče stranke želele nadomestiti dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke
o določitvi višine dodatka, ki je bil v izreku odločbe določen v absolutnem znesku – v odstotkih osnovne plače in
ne opisno – v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let, kot v konkretnem
primeru, zato takšnega zahtevka v prej navedenem primeru ni bilo mogoče uveljavljati z direktno tožbo na sodišču
in ni predstavljal čiste denarne terjatve.
Zadeve v zvezi z določitvijo dodatka k plači
V zadevi zaradi določitve dodatka k plači je sodišče spremenilo odločbo tožene stranke in tožniku priznalo dodatek
k plači v določeni višini ter toženi stranki naložilo izplačilo razlike med dejansko izplačano plačo in plačo ob tako
priznanih dodatkih. Ugotovilo je, da ima tožena stranka v formaciji za nekatere dolžnosti vodij notranjih organizacijskih enot določen dodatek, za druge pa ne. Drugostopenjsko sodišče je poudarilo, da pogoje za priznanje dodatka
določa Uredba o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije
in upravnih organih, pri čemer je višina dodatka prepuščena delodajalcu, ne pa tudi odločitev, ali delavcu, ki izpolnjuje pogoje iz Uredbe, dodatek pripada ali ne. Ker dodatek ne pripada delavcem, ki imajo status višjega upravnega
delavca, je vodenje in poveljevanje vključeno v osnovni količnik samo pri dolžnostih, na katere so razporejeni ti
delavci. Tožena stranka po mnenju drugostopenjskega sodišča ni dokazala kriterijev za določitev višine dodatkov in
tudi posebnih meril za to višino ne. Revizijsko sodišče se nato ni strinjalo z navedbami tožene stranke, da Uredba
daje podlago le za določitev dodatka za vodenje v višini do 10 % osnovne plače in da je mogoče dodatek določiti v
kateri koli višini v tem razponu, da pa glede na Uredbo tožena stranka nima obveznosti, da bi za delovna mesta vodij
notranjih organizacijskih enot, ki nimajo statusa višjih upravnih delavcev, določilo ta dodatek. Revizijsko sodišče
je ugotovilo, da iz določb Uredbe izhaja, da se za delovna mesta vodij notranjih organizacijskih enot, ki nimajo statusa višjega upravnega delavca, določi dodatek za vodenje v višini do 10 % osnovne plače. Na podlagi te Uredbe je
tožena stranka v formaciji pri posameznih delovnih mestih določila dodatek za vodenje, pri drugih delovnih mestih
pa ne. Ker je tožnik vodja notranje organizacijske enote in nima statusa višjega upravnega delavca, so se odločilna
vprašanja v tej zadevi nanašala zgolj na to, ali je tožena stranka v formaciji lahko utemeljeno določila, da tožniku,
ki je imenovan na formacijsko dolžnost poveljnika, tak dodatek ne pripada in kakšna je glede na predviden razpon
pravilna višina tega dodatka. Po mnenju revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj ustrezno obrazložili, zakaj sta
tožniku priznali dodatek v določeni višini.
Zadeve v zvezi z diskriminacijo na podlagi spola v zvezi s kršitvijo dolžnosti varovanja dostojanstva
Tožnici sta zahtevali plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega
v osebnostne pravice. Tožnici sta v tožbi opisovali dogodke od konca leta 2004 dalje, ki sta jih doživljali kot spolno
diskriminacijo in šikaniranje na delovnem mestu, kar jima je povzročilo zdravstvene in psihične težave.
V odgovoru na tožbo je Državno pravobranilstvo trdilo, da škoda, ki jo uveljavljata tožnici, ne sodi med pravno
priznane škode, saj je z denarno odškodnino sankcionirana kršitev pravice do spolne nedotakljivosti in osebnega
dostojanstva le v primeru, če je bila kršitev storjena s kaznivim dejanjem, kar pa komisija, ki jo je tožena stranka
ustanovila za preiskavo domnevnih nepravilnosti, pri nobenem od zatrjevanih dogodkov ni odkrila.
85
Prvostopenjsko sodišče je tožnicama priznalo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki sta jo utrpeli
zaradi zatrjevane diskriminacije pri toženi strani, ter zato, ker tožena stranka v zvezi z zatrjevano diskriminacijo,
kljub temu, da sta se tožnici zoper diskriminatorno ravnanje pritoževali, ni preprečila kršitev dostojanstva tožnic
pri delu in ni ustrezno ukrepala. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je namreč prvostopenjsko sodišče
ugotovilo, da so se v času od marca 2005 dalje pri toženi stranki dogajali nekateri dogodki, ki pomenijo spolno
diskriminacijo tožnic. Tožena stranka je grobo kršila svojo dolžnost varovanja dostojanstva obeh tožnic pri delu,
saj sta bili v delovnem okolju izpostavljeni verbalnemu in neverbalnemu neželenemu ravnanju spolne narave, to
ravnanje pa je temeljijo na dejstvu, da sta ženski. Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča je pravobranilstvo vložilo pritožbo, v kateri je zatrjevalo, da je do zaostritve odnosov v kolektivu v pretežni meri prišlo zaradi ravnanj
tožnic, ne pa zaradi enostranskih ravnanj posameznih delavcev tožene stranke.
Ob reševanju pritožbe tožene stranke je Višje delovno in socialno sodišče izpodbijano sodbo prvostopenjskega
sodišča delno spremenilo tako, da je znižalo prisojeno odškodnino in vsaki od tožnic priznalo 5.000,00 EUR
odškodnine.
Zadeve v zvezi z diskriminacijo na podlagi drugih osebnih okoliščin v zvezi s premestitvijo na drugo delovno
mesto
Tožnica je zahtevala ugotovitev nezakonitosti sklepov o premestitvi in ugotovitev šikaniranja, posledično pa tudi
plačilo odškodnine. Tožnica se namreč ni strinjala z imenovanjem nove generalne direktorice, ki je od nje zahtevala pravočasno izvrševanje delovnih nalog in poročanje o zadevah, zaradi česar je trdila, da se jo šikanira in
diskriminira, kar naj bi rezultiralo v premestitvi na drugo delovno mesto, s čimer pa se tožnica ni strinjala. Iz
navedb tožnice smiselno izhaja, da naj bi šlo za diskriminacijo zaradi bolezni.
V odgovoru na tožbo je Državno pravobranilstvo navajalo, da je bila tožnica premeščena na delovno mesto, ki je
ustrezalo njeni izobrazbi, delovnim izkušnjam in tudi nazivu »podsekretar«, v katerem je tožnica delo opravljala
do premestitve, zaradi delovnih potreb in ne zaradi diskriminacije ali šikaniranja.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenih dokazov, predvsem zaslišanja prič v zvezi z zatrjevanimi očitki
tožnice, tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, saj je ugotovilo, da je tožnica zelo občutljiva v komunikaciji in povišanega glasu oziroma drugih pritiskov zaradi svojih značajskih lastnosti ni sposobna vzdržati, in da tožena stranka
tožnice ni šikanirala, diskriminirala oziroma nad njo izvajala mobinga, saj ji ni z ničemer nedopustno oziroma
protipravno povzročala neprijetnosti, je trpinčila na delovnem mestu ali jo v zvezi z njenim zdravstvenim stanjem diskriminirala. Prav tako tožena stranka ni ravnala nedopustno, ko je tožnico zakonito premestila na drugo
delovno mesto.
Višje sodišče v Ljubljani je v svoji odločitvi, s katero je potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, pojasnilo,
da niti mobing niti šikaniranje nista urejena v delovnem pravu, skladno s sodno prakso pa gre za obliki nedopustnega ravnanja delodajalca, ki je za morebitno škodo, ki jo delavec v zvezi s tem utrpi, odškodninsko odgovoren.
O šikaniranju govorimo, kadar imetnik pravico izvršuje z izključnim namenom drugemu škodovati oziroma
kadar delodajalec vodi postopek v zvezi z delavčevimi pravicami ali obveznostmi izključno z namenom delavcu
škodovati. Za mobing gre v primeru sistematičnega in dalj časa trajajočega slabega ravnanja, ki žrtvi povzroči
socialne, psihične in zdravstvene težave. Diskriminacija pa je dejanje, s katerim delodajalec postavlja delavca
v neenakopraven položaj, ali mu prizna manj pravic in ugodnosti v primerjavi s sodelavci. Že prvostopenjsko
sodišče je presojalo posamezna dejanja, ki jih je tožnica označila kot diskriminacijo na podlagi bolezni, mobing
oziroma trpinčenje na delovnem mestu in šikaniranje, povezana z njenim delom pri nekaterih projektih, in s
premestitvijo na drugo delovno mesto. V zvezi z ravnanji, ki naj bi predstavljala mobing oziroma trpinčenje na
delovnem mestu in šikaniranje, je sodišče zaključilo, da sta imeli nadrejeni uslužbenki do tožnice korekten odnos,
da sta jo kot kvalificirano uslužbenko cenili, da pa nista tolerirali nekaterih neopravljenih odrejenih nalog ter da
sta jo morali v času odsotnosti razrešiti z dela pri nekaterih projektih, ki so bili vezani na rok, da ne bi prišlo do
zamude. Opisanih ravnanj ni mogoče opredeliti kot ponavljajoče se in graje vredno ravnanje, temveč kot običajen
odnos nadrejenih uslužbenk do podrejene uslužbenke. Tožena stranka v zvezi s premestitvijo tožnice ni ravnala
krivdno in tožnici ni hotela škodovati. Premestitev je izvedla, ker dela na njenem dotedanjem delovnem mestu
niso več potrebovali, potrebovali pa so dodatnega uslužbenca v drugem direktoratu.
86
14. Zadeve v zvezi z razveljavitvijo odločbe skozi razporeditev na čakanje:
•
Republika Slovenija tožena stranka: dve zadevi (v nedoločeni vrednosti).
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo dve zadevi, in sicer:
• izgubljeno: ena zadeva v nedoločeni vrednosti,
• poravnava: ena zadeva v nedoločeni vrednosti.
15. Zadeve v zvezi z odškodninami zaradi neizpolnitve pogodbe:
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: šest zadev v vrednosti 41.432,51 EUR;
predhodni postopek: ena zadeva v vrednosti 22.470,81 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo sedem zadev v vrednosti 63.903,32 EUR, in sicer:
• dobljeno: dve zadevi v vrednosti 27.407,30 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka),
• izgubljeno: ena zadeva v vrednosti 5.090,97 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka),
• umik: ena zadeva v vrednosti 2.969,75 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka),
• rešeno na drug način: dve zadevi v vrednosti 5.964,49 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka),
• predhodni postopek: ena zadeva v vrednosti 22.470,81 EUR (vložena tožba).
Gre za zadeve zaradi vračila stroškov izobraževanja na podlagi Zakona o pravniškem državnem izpitu (ZPDI), ki je določal, da mora sodniški pripravnik, ki je opravil sodniško pripravništvo kot oseba v delovnem razmerju na sodišču, po
uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri
državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali pri ministrstvu za pravosodje najmanj za čas trajanja pripravništva s
sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču. Če sodniški pripravnik ne sklene delovnega razmerja na poziv predsednika višjega sodišča po predlogu predstojnika organa, pri katerem obstaja ustrezno prosto delovno mesto, najkasneje v 15
dneh po opravljenem pravniškem državnem izpitu, je dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač,
prejetih v času sodniškega pripravništva. Sodišče v odločitvah poudarja, da obveznost vrnitve stroškov izobraževanja
izhaja neposredno iz zakonske določbe, kar pomeni, da niti ni bistveno, ali je bila določena tudi kot pogodbena obveznost v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je toženec sklenil s tožečo stranko. Tudi če sta strani sklenili sporazum o razveljavitvi
pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to še ne pomeni, da je toženec prost vseh obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, torej
tudi obveznosti povračila stroškov izobraževanja.
Prav tako pa je sodišče zavzelo stališče, da sporna določba ZPDI ni v nasprotju z 49. členom Ustave, ki določa, da je
zagotovljena svoboda dela, da vsakdo prosto izbira zaposlitev, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako
delovno mesto in da je prepovedano prisilno delo. Ureditev v 11. členu ZPDI sicer predstavlja poseg v prosto izbiro
zaposlitve, vendar s tem ne posega v svobodo dela, ki je pod enakimi pogoji dostopno vsakomur, če se odloči sodniško
pripravništvo opravljati kot oseba v delovnem razmerju pri sodišču. Zato ni mogoče govoriti o uvajanju prisilnega dela.
Ker ZPDI določa enaka izhodišča za vse pripravnike, ki sklenejo delovno razmerje pri sodišču, tudi ni mogoče šteti, da
krši načelo enakosti pred zakonom oziroma da je s tem kršeno načelo pravne varnosti.
Zaradi zavzetih stališč sodne prakse, takšnih zadev v letu 2010 Državno pravobranilstvo sploh ni več prejelo, saj sodniški pripravniki očitno spoštujejo določbe ZPDI.
16. Zadeve v zvezi z osebnimi dohodki – učitelji (5. a člen ZPDJVZ):
•
Republika Slovenija stranski intervenient (na strani tožene stranke, to je javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda): 1.340 zadev v vrednosti 5.132.593,90 EUR.
Zadeve so bile rešene na drug način, kar pomeni sledeče.
• Statistično so zadeve, v katerih je Republika Slovenija stranski intervenient, zaključene na ta način, v bistvu pa gre
za dobljene zadeve, saj za plače učiteljev finančna sredstva zagotavlja Republika Slovenija iz svojega proračuna,
zavrnjeni tožbeni zahtevki tožnikov (učiteljev) proti toženim strankam (osnovnim šolam) oziroma umaknjene
tožbe pa pomenijo, da ni finančnega odliva iz proračuna.
• Tožniki, sicer zaposleni v osnovni šoli kot učitelji z višjo izobrazbo, so zahtevali izplačilo razlike v plači, do katere
naj bi prišlo zaradi dejanskega obračuna plače po 5. a členu ZPDJVZ v primerjavi z domnevno pripadajočim
87
obračunom plače po 14. členu ZPDJVZ. V predmetnem sporu je bila tožena stranka sicer osnovna šola, vendar
je Državno pravobranilstvo priglasilo stransko intervencijo na strani tožene stranke in tudi prispevalo bistvene
pravne argumente glede neutmeljenosti tožbenih zahtevkov.
Med strankami ni bilo sporno, da so tožniki v vtoževanih obdobjih prejemali plače, izplačane v višini koeficientov, določenih v sklepih o določitvi osnovne plače, izdanih na podlagi 5. a člena ZPDJVZ ter Tarifne priloge h kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, ki so postali dokončni in so veljali v spornem obdobju.
Vrhovno sodišče je ob reševanju dopuščene revizije zavzelo stališče, da je tožbeni zahtevek, kot so ga postavili tožniki,
denarni zahtevek, ki ga je možno uveljavljati pred sodiščem neposredno, ter povzelo ugotovitev, da tako iz odločb o
določitvi količnika kot tudi iz odločb o napredovanju v višji plačilni razred izhaja, da je bila tožnikom osnovna plača, ki
je razvidna iz odločb o napredovanju in iz plačilnih list, določena ob upoštevanju določb 5. a člena ZPDJVZ. Odločbe
o napredovanju same po sebi sicer ne predstavljajo ovire za sprožitev postopka pred sodiščem in ne zahtevajo pred
vložitvijo tožbe posebne obravnave pri delodajalcu, vsekakor pa pomenijo temelj za odločitev o zahtevku tožnikov.
Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da so tožniki prejemali plačo, izračunano na podlagi osnov, določenih v odločbah
o napredovanju, in ker so te odločbe osnovne plače določale ob uporabi 5. a člena ZPDJVZ, tožniki pa tem odločbam
niso ugovarjali, s čimer so postale dokončne in pravnomočne, to pomeni, da je bila tožnikom plača izplačana v skladu
s pravnomočnimi sklepi delodajalca. Odločbe o napredovanjih in osnovnih plačah so dokončne in pravnomočne, zato
so stranke na njih vezane. Ker je po dejanskih ugotovitvah sodišča bila tožnikom v spornem obdobju izplačana plača z
upoštevanjem osnovne plače, določene s pravnomočnimi odločbami tožene stranke, je bil njihov tožbeni zahtevek za
plačilo razlike v plači, izračunane na podlagi drugačne osnovne plače, utemeljeno zavrnjen.
17. Zadeve v zvezi z razlikami v plači - sodniki:
•
•
Republika Slovenija tožena stranka: 13 zadev v vrednosti 286.733,25 EUR;
predhodni postopek: dve zadevi v vrednosti 29.085,92 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo 15 zadev v vrednosti 315.819,17 EUR, in sicer:
• dobljeno: ena zadeva v vrednosti 13.899,54 EUR (Republika Slovenija tožena stranka),
• umik: 11 zadev v vrednosti 228.893,26 EUR (Republika Slovenija tožena stranka),
• rešeno na drug način ena zadeva v vrednosti 43.940,45 EUR (Republika Slovenija tožena stranka),
• predhodni postopek: dve zadevi v vrednosti 29.085,92 EUR (zahtevek zavrnjen).
Zaradi zagotavljanja usklajenega dela na predmetnih zadevah, enotne prakse pri delu in enotne uporabe predpisov
je bila na Državnem pravobranilstvu s sklepom generalnega državnega pravobranilca ustanovljena posebna delovna
skupina, v okviru katere so bila sklicana strokovna posvetovanja, po potrebi pa izdana tudi pisna navodila za ravnanje
državnih pravobranilcev in pomočnikov državnih pravobranilcev, ki obravnavajo predmetne zadeve. V smislu usmeritvenih navodil so se glede pravnih podlag oziroma zakonitosti znižanja osnove za obračun plače upoštevala tudi pridobljena stališča Ministrstva za pravosodje, Ministrstva za javno upravo in Državnega zbora. Državno pravobranilstvo je v
svojih odgovorih na tožbo in pripravljalnih vlogah podalo vse možne procesne in materialnopravne ugovore, med drugim tudi ugovor nečiste denarne terjatve, upoštevajoč okoliščine posameznega konkretnega primera. Podani pa so bili
še drugi možni ugovori (zastaranje, ugovor pasivne legitimacije za obdobje porodniških odsotnosti tožečih strank, bolniške odsotnosti nad 30 dni in bolniške odsotnosti zaradi nege družinskega člana, ugovor nedoločnega zahtevka itd.).
Do sedaj se je pravnomočno zaključila ena zadeva, ki jo je obravnavalo Delovno sodišče v Mariboru. Tožbenemu zahtevku tožeče stranke na izplačilo razlike v plači zaradi domnevno nezakonito znižane obračunske osnove plače za čas
od meseca avgusta 2005 do vključno meseca decembra 2007 je prvostopenjsko sodišče ugodilo, saj je kljub ugovoru
tožene stranke, da je v spornem obdobju uporabila pravo osnovo za obračun sodniške plače, to je osnovo poslanske
plače, zmanjšano za 20 %, zavzelo stališče, da osnova poslanske plače za sodnike ni bila zakonito znižana. Višje delovno
in socialno sodišče je potrdilo stališče prvostopenjskega sodišča, da tožniku v spornem obdobju plača ni bila obračunavana in izplačevana po zakoniti osnovi za obračun sodniške plače iz 45. člena ZSS v zvezi z določbami Zakona o
poslancih (ZPos). Tožena stranka je tožniku neutemeljeno obračunavala plačo po za 20 % znižani osnovi za obračun
plače sodnika, saj o takem znižanju ni odločal Državni zbor, temveč že pred uveljavitvijo ZSS le njegovo delovno telo.
Ker tako znižanje osnove za obračun plače sodnika ni bilo v skladu z drugim odstavkom 45. člena ZSS in v skladu z
ustavno zagotovljeno neodvisnostjo sodnikov, ta ni mogla biti podlaga za določitev osnove ob uveljavitvi Zakona o
88
začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerij (ZZDODP), s katerim je bila za
naprej določena tudi osnova za obračun plače sodnika. Zato je bila s tem zakonom kot zakonita osnova za obračun
plače sodnika lahko določena le osnova v višini zakonske osnove za obračun plače poslanca, to je neznižana osnova.
Ker se je tudi odločba, ki jo je tožniku izdal predsednik sodišča, glasila, da tožniku na sodniškem mestu pripada sodniška plača, ki se določi tako, da se osnova za obračun plače, ki je enaka vsakokratni osnovi za obračun plače poslanca,
pomnoži z ustreznim koeficientom, se šteje, da je bila tožniku v individualni odločbi določena osnova za obračun plače
v višini neznižane osnove za obračun plače poslanca.
Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča dopustilo revizijo
glede vprašanja osnove za obračun plač sodnikov, ki je bila določena z ZZDODP, v zvezi s 45. členom ZSS in glede
pravnega pomena pravnomočne odločbe o določitvi plače sodnika. V reviziji je tožena stranka, Republika Slovenija, v
okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava poudarila svoja stališča o zakonitosti znižanja osnove
za obračun sodniške plače na podlagi določb ZSS in ZPos in namenu take zakonske ureditve, ki je zasledovala izenačitev osnov za obračun plač tako poslancev kot sodnikov. ZZDODP je uzakonil obračun plač sodnikov na podlagi
osnove poslanske plače, ki je bila do uveljavitve tega zakona določena v višini povprečne mesečne plače na zaposlenega
v gospodarstvu Republike Slovenije, znižane za 20 %, sicer pa ZZDODP ni v ničemer posegel v določbe ZPos in ZSS
glede možnosti znižanj osnove za določanje in obračun plač. Na tak način je določanje obračuna plač v odstotku od
osnove, ki je veljalo za izplačilo v mesecu februarju 1997, temeljilo na zakonu, tako da trditev, da gre za neskladje z
ustavnim načelom neodvisnosti sodnikov, ni utemeljena. Glede pravnega pomena neizpodbijane odločbe o določitvi
plače sodniku pa je bilo v reviziji Državnega pravobranilstva navedeno, da je v odločbi o plači jasno navedeno, da je
osnova za obračun plače tožnika »enaka vsakokratni osnovi za obračun plače poslanca«. Če je tožnik menil, da ni bila
uporabljena pravilna osnova za obračun plače, bi moral odločbo izpodbijati z ustreznim ugovorom. Ker tega ni storil
in mu je bila plača obračunavana in izplačevana v skladu z dokončno odločbo delodajalca, njegov zahtevek zato ni
bil utemeljen. V odgovoru na revizijo je tožnik dodatno utemeljeval pravilnost izpodbijane sodbe s sklicevanjem na
ustavno načelo neodvisnosti sodnikov v zvezi z ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), v zvezi s katero
je tudi Ustavno sodišče ugotovilo, da je z njo skladna le takšna ureditev, ki plače sodnikov v celoti ureja z zakonom in
da je odkazovanje zakona na urejanje sodniških plač z akti, nižjimi od zakona, v nasprotju z navedeno ustavno določbo
(odločba Ustavnega sodišča št. U-I-60/06; U-I-214/06; U-I-228/06 z dne 7. 12. 2006).
Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji tožene stranke, Republike Slovenije, in je sodbo drugostopenjskega sodišča v zvezi s
sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni
zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači, ki bi tožniku domnevno pripadala, če osnova za obračun njegove plače ne
bi bila znižana, in dejansko prejeto plačo. Revizijsko sodišče je v obrazložitvi sodbe podalo svoje stališče, da v 45. členu
ZSS ni bilo določeno in ne predvideno posebno odločanje Državnega zbora o določanju osnove sodniške plače, saj je
bilo določeno le, da velja osnova, kot je določena za obračun plače poslanca tudi za obračun sodniške plače. Vsebinsko
to pomeni, da velja vsakokratna osnova za obračun poslanske plače, določena po pravilih, ki veljajo za določitev osnove
poslanske plače, tudi za sodniško plačo, in sicer tako v primeru, ko gre za polno osnovo, kot tudi v primeru, ko je ta za
poslance znižana, saj je bilo izhodišče take ureditve predpostavka, da se ohranja razmerje med sodniško in poslansko
plačo. Komisija državnega zbora za volitve, imenovanja in administrativne zadeve je 11. 2. 1993 na podlagi določb
prvega odstavka 24. člena ZPos in na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejela sklep, da se osnova za obračun plač
poslancev (v višini povprečne plače v gospodarstvu) zmanjša za 20 % (Uradni list RS, št. 9/93). Ob uveljavitvi ZSS v
letu 1994 je bila tako osnova za obračun plače poslanca določena. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači
na zaposlenega v gospodarstvu v Republiki Sloveniji (zadnjemu objavljenemu uradnemu podatku o njej), znižani za
20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na podlagi tako oblikovane
osnove so bile sodniške plače tudi dejansko obračunavane in izplačevane, kar med strankama ni bilo sporno. Na tak
način so poslanci znižali osnovo za obračun svoje plače, ZSS pa je določil, da je osnova za obračun sodniške plače tista
osnova, ki je določena (tudi ob možnosti znižanja) za poslance. V marcu 1997 je bil sprejet ZZDODP. Od uveljavitve
tega zakona so se v primerih, ko so bile plače v skladu z zakonom določene v odstotku od osnove, pri izplačilih plač
upoštevali odstotki, ki so bili določeni za izplačila v februarju 1997; ker je bila osnova za določanje poslanskih plač v
februarju 1997 v skladu z ZPos določena v odstotku (80 %) od osnove, se je od uveljavitve ZZDODP dalje upoštevala
tako določena osnova. Po določbah 45. člena ZSS je osnova za obračun sodniške plače enaka osnovi za obračun plače
poslanca, in sicer tako v primeru, ko gre za polno osnovo (prvi odstavek), kot v primeru, ko je ta za poslance znižana
(drugi odstavek). Ker je bila od februarja 1997 dalje osnova za poslance določena z ZZDODP, je glede na navedene
89
določbe ZSS enaka osnova veljala tudi za določanje plač sodnikov, tožena stranka pa je v spornem obdobju tožniku
zakonito in pravilno obračunala plačo glede na zmanjšano osnovo (80 % povprečne mesečne plače na zaposlenega v
gospodarstvu v Republiki Sloveniji). Glede na dejstvo, da je bila osnova za obračun sodniške plače v času, na katerega
se nanaša tožnikov tožbeni zahtevek, določena z ZZDODP, torej z zakonom, niso utemeljene navedbe, da naj bi šlo
za kršitev ustavne določbe o pravici do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem, ker naj bi bila sodniška plača oziroma osnova za njen obračun določena s podzakonskim aktom. V zvezi s pravnim pomenom pravnomočne odločbe
o določitvi plače je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila s to odločbo tožnikova plača individualizirana z določitvijo
koeficienta plačilnega razreda, ki ni bil sporen. Glede osnove za obračun pa je bila v odločbi le povzeta zakonska določba o osnovi za obračun sodniške plače (ne da bi bila ta osnova zneskovno določena). Ker je bila tako na podlagi 45.
člena ZSS kot na podlagi določb ZZDODP za obračun sodniške plače določena zneskovno enaka osnova, kot je veljala
za poslansko plačo, opredelitve osnove za obračun plače v tožnikovi odločbi ni mogoče razumeti drugače. To pomeni,
da je vsebino tožnikove odločbe mogoče razlagati le tako, da je vsakokratna osnova za obračun tožnikove plače enaka
vsakokrat veljavni osnovi za obračun plač poslancev. Po ugotovitvi sodišča je bila tožniku v spornem obdobju po taki
osnovi plača tudi obračunavana in izplačevana. To med strankama niti ni bilo sporno. Tožnikov zahtevek ne temelji na
trditvi, da mu je bila plača z odločbo določena napačno ali nezakonito, temveč na trditvi, da mu je bila izplačevana v
neskladju z odločbo. Upoštevan naj bi bil napačen oziroma nepravilen podatek o osnovi poslanske plače. Tak zahtevek
pa je denarni zahtevek, ki ga je tožnik lahko uveljavljal s tožbo neposredno na sodišču, ne da bi poprej po predpisanem
postopku uveljavljal varstvo pravic zoper odločbo. Državno pravobranilstvo je tako s pravno argumentacijo uspelo
izpodbiti zatrjevanja tožeče stranke, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ker naj bi bila sodniška plača oziroma
osnova za njen obračun določena s podzakonskim aktom, s tem pa doseglo pomemben pravdni uspeh, ki ustvarja
pozitivne učinke za državni proračun.
18. Zadeve v zvezi z razlikami v plači – državni pravobranilci:
•
•
Republika Slovenija tožena stranka: ena zadeva v vrednosti 19.744,59 EUR;
predhodni postopek: ena zadeva (v nedoločeni vrednosti).
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo dve zadevi v vrednosti 19.744,59 EUR, in sicer:
• umik: ena zadeva v vrednosti 19.744,59 EUR,
• predhodni postopek: ena zadeva (v nedoločeni vrednosti), zahtevek je bil zavrnjen.
19. Zadeve v zvezi z razlikami v plači – državni tožilci:
•
Republika Slovenija tožena stranka: sedem zadev v vrednosti 181.224,15 EUR.
Vseh sedem zadev je bilo umaknjenih.
20. Zadeve v zvezi s povečanim obsegom dela v času predsedovanja Evropski uniji
•
Republika Slovenija tožena stranka: tri zadeve v vrednosti 8.000,00 EUR.
Državno pravobranilstvo je rešilo vse tri zadeve, in sicer:
• izgubljeno: ena zadeva (v nedoločeni vrednosti),
• umik: dve zadevi v vrednosti 8.000,00 EUR (Republika Slovenija tožena stranka).
V predmetnih zadevah so tožniki policisti, ki so v času predsedovanja Slovenije EU po odredbi opravljali določene
naloge, povezane z akcijo VIP »Predsedovanje 2008«, kjer so kot policisti s policijskimi vozili za spremstvo spremljali
motorizirane kolone s tujimi varovanimi osebami in z delegacijami, in so bili zadolženi za urejanje prometa, izvajanje
mobilnih zapor prometa na trasah potovanja in zagotavljanje varnosti vseh udeležencev v prometu, varovanje vozil
spremstva med postanki ter zagotavljanje varnosti tujim varovanim osebam in delegacijam na trasah potovanja in drugo. Tožniki trdijo, da bi jim morala tožena stranka izplačati dodatek za delo pri predsedovanju Slovenije EU na podlagi
Uredbe o pogojih in višini dodatka za plačilo povečanega obsega dela (Uredba), ki naj bi urejala plačilo povečanega obsega dela za vse javne uslužbence, ki so sodelovali pri projektu predsedovanja Slovenije EU. Zahtevajo odpravo sklepov
tožene stranke v delu, v katerem ni bilo ugodeno njihovemu zahtevku za priznanje dodatka za povečan obsega dela v
višjem odstotku (do 75 % osnovne plače) oziroma v njihovem zavrnilnem delu, in uveljavljajo denarno terjatev iz naslova plačil razlik v plači za povečan obseg dela. Pritožbam tožnikov zoper sklepe Policije je delno ugodila že Komisija
90
za pritožbe iz delovnega razmerja ter prvostopenjskemu organu naložila, da tožnikom izplača dodatek zaradi povečanega obsega dela zaradi nadpovprečne obremenitve pri opravljanju rednih nalog za dejansko povečan obseg dela. Pri
tem je zavzela stališče, da so bili tožniki, ne glede na nepodpisan dogovor, upravičeni do izplačila dodatka za povečan
obseg dela. Generalni direktor Policije je kot predstojnik tožene stranke s kasnejšimi sklepi odločil, da tožnikom pripada dodatek za povečan obseg dela, pritožbe tožnikov, ki so uveljavljali priznanje dodatka v višjem odstotku, pa so bile s
sklepi Komisije zavrnjene. Tožniki zahtevajo tudi plačilo zneska v višini 500,00 EUR zaradi kršitve osebnostnih pravic.
V odgovorih na tožbo je Državno pravobranilstvo poudarilo, da je dodatek za povečan obseg dela v skladu z določbami
Uredbe in s pravili o kadrovanju in urejanju pravic iz delovnega razmerja za javne uslužbence, na podlagi katerih je bila
Uredba pripravljena, za čas predsedovanja Slovenije EU pripadal le določenemu krogu ljudi (gre za javne uslužbence, ki
so pretežno sodelovali v delovnih telesih, ki so delovala znotraj projekta predsedovanja), v katerega pa tožniki, ki so policisti, po nobenem kriteriju in pogoju ne sodijo. Nadalje pa je pravobranilstvo še opozorilo, da tožniki do dodatka niso
upravičeni tudi zaradi dejstva, ker so vse naloge, ki so jih opravljali tožniki, redne naloge policistov, tožeče stranke pa so
bile v času, ko so opravljale naloge, povezane z akcijo VIP »Predsedovanje 2008«, razrešene rednih nalog v svojih enotah. Glede očitkov, da so jim bile kršene pravice do zakonsko določenega počitka, je Državno pravobranilstvo navedlo,
da so neutemeljeni, saj so bili tožnikom zagotovljeni minimalni dnevni in tedenski počitek, v primeru pripravljenosti
pa so lahko nemoteno počivali. Pripravljenost za delo na delovnem mestu, na določenem kraju ali domu se ne šteje v
število ur delovne obveznosti, razen če delavec policije med pripravljenostjo za delo dejansko dela.
V eni od zadev, ki jo je kot prvo obravnavalo Delovno sodišče v Novem mestu, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo
tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 1. do 31. 6. 2008 obračunati še bruto razliko
dodatka za povečan obseg dela in po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto razlike plač, skupaj z zakonskimi
zamudnimi obrestmi. Višje delovno in socialno sodišče se je strinjalo s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožnik
ni upravičen do dodatka za projekt predsedovanja Republike Slovenije EU. Sodišče je ugotovilo, da med delovne zadolžitve tožnika, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, sodijo tudi naloge iz 3. člena Zakona o policiji, in sicer
varovanje življenja, osebne varnosti ljudi in premoženja, nadzorovanje prometa ter izvajanje nalog s svojega delovnega
področja, ki jih odredi nadrejeni delavec. Naloge, povezane z akcijo VIP, ki jih je tožnik dejansko opravljal v času od
1. 1. do 30. 6. 2008, so opisane v predlogu dogovora in po svoji vrsti ne odstopajo od okvirno določenih nalog policije.
Sodišče je zato tožnikovo delo v akciji štelo med njegove redne naloge, ne pa za delo pri projektu predsedovanja Republike Slovenije EU, ki mora biti tudi po vsebini vezano na predsedovanje EU, za ta dela pa je predvidena tudi višja
zahtevnost opravljanja (v skupino, ki je delala na projektu, so bili uvrščeni ekspertni delavci, ki so bili posebej usposobljeni in so sodelovali pri strokovnih nalogah vodenja, organizacije, spremljanja in sodelovanja v delovnih telesih tako
v Bruslju kot v Sloveniji). Generalni direktor Policije je dodatek naknadno določil, upoštevaje število opravljenih služb
v posameznem mesecu. Višina dodatka se je določila na podlagi števila dni – za čas opravljanja nalog; upoštevaje vrsto
in zahtevnost opravljanja tožnikovega dela v akciji VIP »Predsedovanje 2008« je pravilna ocena, da je bil tožniku dodatek v izpodbijanih odločbah po višini ustrezno določen. Glede na navedeno, je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek
za ugotovitev nezakonitosti odločb tožene stranke ter za obračun in izplačilo razlike dodatka za povečan obseg dela.
Glede kršitve pravic delavca iz delovnega razmerja ali zaradi kršitve osebnostnih pravic pa je bilo zavzeto stališče, da je
mogoče prisoditi odškodnino za nepremoženjsko škodo samo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere
od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. Sodišče lahko odškodnino prisodi samo za tisto nepremoženjsko
škodo, ki je pravno priznana. Pravice do družinskega življenja ni mogoče šteti za osebnostno pravico, katere kršitev bi
predstavljala pravno priznani izvor duševnih bolečin v smislu 179. člena OZ. Zgolj opredelitev posledic, ki naj bi jih
tožnik utrpel, to je utrujenost in izčrpanost, pa ne daje dovolj podlage za ugotovitev obstoja pravno priznane škode, saj
ni pravno upoštevano že vsako duševno trpljenje. Obstoja nepremoženjske škode tožnik ni dokazal, pred tem pa je ni
niti ustrezno navajal, kar je narekovalo zavrnitev odškodninskega zahtevka.
21. Zadeve v zvezi s solidarnostno pomočjo – toča:
•
Republika Slovenija tožena stranka: ena zadeva v vrednosti 885,59 EUR.
22. Zadeve v zvezi s povečanim obsegom dela zaradi reševanja zahtevkov v zvezi s povračili vlaganj
v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVTO):
•
•
Republika Slovenija tožena stranka: tri zadeve v vrednosti 44.830,56 EUR;
predhodni postopek 14 zadev v vrednosti 299.968,22 EUR.
91
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo 17 zadev v vrednosti 344.798,78 EUR, in sicer:
• umik: tri zadeve v vrednosti 44.830,56 EUR (Republika Slovenija tožena stranka),
• predhodni postopek: 14 zadev v vrednosti 344.798,78 EUR (zahtevek zavrnjen: dve zadevi v vrednosti 30.585,09
EUR, poravnava: devet zadev v vrednosti 240.103,21 EUR, vložena tožba: ena zadeva v vrednosti 24.083,14 EUR,
ne sprejme ponudbe: ena zadeva v vrednosti 780,09 EUR, na drug način: ena zadeva v vrednosti 4.416,69 EUR).
Tabela 16: Število rešenih delovnopravnih zadev po posameznih temeljih in delež (v %)
posameznega temelja glede na vse rešene delovnopravne zadeve
TEMELJ
07 PLAČILO OSEBNEGA DOHODKA
13 VARSTVO PRAVIC IZ POKOJNINSKEGA IN INVALIDSKEGA ZAVAROVANJA (ZPIZ)
14 NEZAKONITA ODLOČBA
19 PRENEHANJE DELOVNEGA RAZMERJA
20 POŠKODBA NA DELU
42 VRNITEV DENARNEGA DODATKA
48 DODATEK ZA DELOVNO DOBO
50 PLAČILO DNEVNIC
53 PLAČILO STROŠKOV ZA PREVOZ NA DELO
64 VRAČILO ŠOLNINE
65 NAGRADA ZA PROJEKTNO AVTORSKO DELO
A2 NADOMESTILO ZA UPORBO CIVILNE OBLEKE
A9 DRUGE PRAVICE IN OBVEZNOSTI IZ DELA
B9 RAZPOREDITEV NA ČAKANJE
C4 ODŠKODNINA ZARADI NEIZPOLnjene POGODBE
C5 OSEBNI DOHODEK – UČITELJI, 5. a člen ZPDJVZ
C6 RAZLIKA V PLAČI – SODNIKI
C8 RAZLIKA V PLAČI – DRŽAVNI PRAVOBRANILCI
C9 RAZLIKA V PLAČI – DRŽAVNI TOŽILCI
D1 POVEČAN OBSEG DELA V ČASU PEU* – POLICISTI
E1 SOLIDARNOSTNA POMOČ – TOČA
E2 POVEČAN OBSEG DELA (ZVVJTO)
SKUPAJ
Št. Zadev
52
2
77
46
59
3
2
3
20
19
1
1
122
2
7
1.340
15
2
7
3
1
17
1.801
DELEŽ (v %)
2,89
0,11
4,28
2,55
3,28
0,17
0,11
0,17
1,11
1,05
0,06
0,06
6,77
0,11
0,39
74,40
0,83
0,11
0,39
0,17
0,06
0,94
100,00
* povečan obseg dela v času predsedovanja Slovenije Evropski uniji
Graf 25: Število rešenih zadev po posameznih temeljih
92
* temelj varstvo pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja
** povečan obseg dela v času predsedovanja Slovenije Evropski uniji
7.3.2 Obseg in predstavitev rešenih socialnih zadev
1. Zadeve v zvezi z varstvom pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja:
•
•
•
Republika Slovenija tožena stranka: tri zadeve v nedoločeni vrednosti;
Republika Slovenija stranski intervenient: ena zadeva (v nedoločeni vrednosti);
predhodni postopek: ena zadeva v vrednosti 179.800,00 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo šest zadev v vrednosti 179.800,00 EUR, in sicer:
• dobljeno: tri zadeve v nedoločeni vrednosti,
• rešeno na drug način: dve zadevi v nedoločeni vrednosti (Republika Slovenija tožena stranka: ena zadeva, Republika Slovenija stranski intervenient: ena zadeva).
• predhodni postopek: ena zadeva v vrednosti 179.800,00 EUR (zahtevek rešen na drug način).
2. Zadeve v zvezi s pravico do štipendije:
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: ena zadeva v vrednosti 1.110.81 EUR;
Republika Slovenija tožena stranka: 35 zadev v vrednosti 505,98 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo 36 zadev v vrednosti 1.616,79 EUR, in sicer:
• dobljeno: devet zadev v vrednosti 1.110,81 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka: ena zadeva v vrednosti
1.110,81 EUR, Republika Slovenija tožena stranka: osem zadev v nedoločeni vrednosti),
• izgubljeno: 11 zadev v vrednosti 505,98 EUR (Republika Slovenija tožena stranka),
• umik: tri zadeve v nedoločeni vrednosti (Republika Slovenija tožena stranka),
• rešeno na drug način: 13 zadev v nedoločeni vrednosti (Republika Slovenija tožena stranka).
3. Zadeve v zvezi s pokojnino pod ugodnejšimi pogoji:
•
Republika Slovenija tožena stranka: dve zadevi v nedoločeni vrednosti.
Obe zadevi sta zaključeni kot dobljeni.
4. Zadeve v zvezi s pravicami po Zakonu o socialnem varstvu:
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: 104 zadeve v vrednosti 53.686,66 EUR;
Republika Slovenija tožena stranka: 65 zadev v vrednosti 22.429,53 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo 169 zadev v vrednosti 76.116,19 EUR, in sicer:
• dobljeno: 92 zadev v vrednosti 56.455,18 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka: 61 zadev v vrednosti
34.025,65 EUR, Republika Slovenija tožena stranka: 31 zadev v vrednosti 22.429,53 EUR),
• rešeno s poravnavo: dve zadevi v vrednosti 1.868,09 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka),
• umik: 29 zadev v vrednosti 7.927,79 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka: 18 zadev v vrednosti 7.997,79
EUR, Republika Slovenija tožena stranka: 11 zadev v nedoločeni vrednosti),
• rešeno na drug način: 37 zadev v vrednosti 9.624,65 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka: 22 zadev v
vrednosti 9.624,65 EUR, od tega Republika Slovenija ni vložila tožbe v 18 zadevah v vrednosti 5.287,52 EUR,
Republika Slovenija tožena stranka: 15 zadev v nedoločeni vrednosti).
5. Zadeve v zvezi s pravicami po Zakonu o starševskem varstvu:
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: 207 zadev v vrednosti 45.745,65 EUR;
Republika Slovenija tožena stranka: 25 zadev v vrednosti 11.875.96 EUR.
Skupno je Državno pravobranilstvo rešilo 232 zadev v vrednosti 57.621,91 EUR, in sicer:
• dobljeno: 85 zadev v vrednosti 34.369,77 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka: 73 zadev v vrednosti
22.774,36 EUR, Republika Slovenija tožena stranka: 12 zadev v vrednosti 11.595,41 EUR),
• izgubljeno: tri zadeve v vrednosti 655,31 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka: ena zadeva v vrednosti
374,76 EUR, Republika Slovenija tožena stranka: dve zadevi v vrednosti 280,55 EUR),
• umik: 72 zadev v vrednosti 11.230,10 EUR,
93
•
rešeno na drug način: 70 zadev v vrednosti 11.366,43 EUR (Republika Slovenija tožeča stranka: 67 zadev v
vrednosti 11.366,43 EUR, od tega Republika Slovenija ni vložila tožbe v 65 zadevah v vrednosti 11.186,04 EUR,
Republika Slovenija tožena stranka: pet zadev v nedoločeni vrednosti).
Tabela 17: Število rešenih socialnih zadev po posameznih temeljev
in njihovi deleži (v %) glede na vse rešene socialne zadeve
TEMELJ
13
VARSTVO PRAVIC IZ POKOJNINSKEGA IN INVALIDSKEGA ZAVAROVANJA (ZPIZ)
66
PRAVICA DO ŠTIPENDIJE
71
POKOJNINA POD UGODNEJŠIMI POGOJI
A7 PRAVICE PO Zakonu O SOCialnem VARSTVU
A8 PRAVICE PO Zakonu O STARŠevskem VARSTVU
SKUPAJ
ŠTevilo
ZADEV
5
36
2
169
232
444
DELEŽ
(v %)
1,13
8,11
0,45
38,06
52,25
100,00
Graf 26: Število rešenih zadev po posameznih temeljih
* temelj varstvo pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja
7.3.3 Obseg in trend reševanja delovnopravnih in socialnih zadev
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo na področju delovnopravnih in socialnih sporov skupno rešilo 2.245 zadev
v skupni vrednosti 8.391.896,62 EUR. Od tega je bilo rešenih zadev, ki so se obravnavale kot delovnopravni spori,
1.801, njihova vrednost pa je bila 8.076.742,03 EUR, 444 rešenih zadev v vrednosti 315.154,59 EUR pa se je obravnavalo kot socialni spor.
Graf 27: Rešene zadeve – delež delovnopravnih in socialnih zadev
444
20 %
1.801
80 %
Graf 28: Rešene zadeve – razmerje med delovnopravnimi in socialnimi zadevami po vrednosti (v EUR)
315.154,59 €
4%
94
8.076.742,03 €
96 %
Med rešenimi zadevami je bila Republika Slovenija:
• v 372 zadevah v vrednosti 253.615,44 EUR tožeča stranka;
• v 461 zadevah v vrednosti 1.835.632,08 EUR je bila tožena stranka;
• v 1.359 zadevah v vrednosti 5.404.616,08 EUR pa je bila stranski intervenient (od tega le v dveh zadevah v
vrednosti 201,54 EUR na strani tožeče stranke);
• zaključilo se je 53 predhodnih zahtevkov na podlagi določbe 14. člena ZDPra.
Graf 29: Delež posameznih procesnih statusov Republike Slovenije
v rešenih delovnopravnih in socialnih zadevah
53
2%
372
17 %
461
21 %
1.359
60 %
Graf 30: Delež posameznih procesnih statusov Republike Slovenije
v rešenih delovnopravnih in socialnih zadevah po vrednosti (v EUR)
897.831,00 €
11 %
253.615,44 €
3%
1.835.632,08 €
22 %
5.404.616,08 €
64 %
Državno pravobranilstvo je 2.192 zadev v vrednosti 7.494.065,14 EUR vodilo kot delovnopravni ali socialni spor
pred sodiščem. Končale so se na naslednje načine.
350 zadev v skupni zahtevani vrednosti 848.907,18 EUR (od tega 159 delovnopravnih zadev v zahtevani vrednosti
756.971,42 EUR in 191 socialnih zadev v zahtevani vrednosti 91.935,76 EUR) je Republika Slovenija dobila, saj je bil
tožbeni zahtevek zoper Republiko Slovenijo v celoti zavrnjen, ali je bila tožba zavržena, ali je bila Republika Slovenija s
sodno odločbo obsojena samo na delno vrednost tožbenega zahtevka, ali pa je Republika Slovenija s tožbenim zahtevkom v celoti ali delno uspela. Od skupne zahtevane vrednosti v teh zadevah je za Republiko Slovenijo po pravnomočno
končanem postopku dejansko dobljeni znesek v višini 719.138,68 EUR, izgubljen pa v višini 129.768,50 EUR.
109 zadev v skupni vrednosti 247.087,24 EUR (od tega 86 delovnopravnih zadev v zahtevani vrednosti 245.755,47
EUR in 23 socialnih zadev v zahtevani vrednosti 1.331,77 EUR) je bilo za Republiko Slovenijo izgubljenih, kar pomeni, da je bila Republika Slovenija s sodno odločbo obsojena na celotno vrednost tožbenega zahtevka oziroma je
bil tožbeni zahtevek Republike Slovenije v celoti zavrnjen oziroma je bila tožba Republike Slovenije zavržena.
180 zadev v skupni zahtevani vrednosti 568.978,90 EUR (od tega v 76 delovnopravnih zadevah v zahtevani vrednosti 549.751,01 EUR in v 104 socialnih zadevah v zahtevani vrednosti 19.227,89 EUR) se je končalo z umikom
95
tožbe, bodisi da je tožbo zoper Republiko Slovenijo umaknila tožeča stranka bodisi je Republika Slovenija umaknila svojo tožbo nasproti toženi stranki. Od tega je do umika zaradi izpolnitve obveznosti prišlo v višini zneska
11.887,09 EUR, do umika zaradi sklenitve izvensodne poravnave pa v višini zneska 36.529,16 EUR. V preostalem
delu zahtevane vrednosti je do umikov tožb v večini primerov prišlo po prejemu odgovora na tožbo, ali po delno
izvedenem dokaznem postopku zaradi spoznanja nasprotne stranke, da z zahtevkom proti Republiki Sloveniji ne
bo uspela.
13 zadev v skupni zahtevani vrednosti 89.832,22 EUR (od tega v 11 delovnopravnih zadevah v zahtevani vrednosti 87.964,13 EUR in v dveh socialnih zadevah v zahtevani vrednosti 1.868,09 EUR) se je končalo s sklenitvijo
poravnave, ena zadeva, v kateri je Republika Slovenija nastopala kot stranski intervenient na strani tožene stranke
(spor se je vodil zaradi prenehanja delovnega razmerja), pa se je končala s sklenitvijo izvensodne poravnave. Od
zahtevane vrednosti je Republika Slovenija na podlagi sklenjenih poravnav morala izplačati znesek 44.256,74
EUR. Poravnave so bile sklenjene v zadevah po temeljih:
• plačilo osebnega dohodka: ena zadeva v vrednosti 523,95 EUR;
• prenehanje delovnega razmerja: tri zadeve v nedoločeni vrednosti;
• poškodba na delu: ena zadeva v vrednosti 81.372,06 EUR, izplačano 20.000,00 EUR;
• vračilo šolnine: ena zadeva v vrednosti 1.390,30 EUR;
• pravice po Zakonu o socialnem varstvu: dve zadevi v vrednosti 1.868,09 EUR; druge pravice in obveznosti iz
dela: pet zadev v vrednosti 4.677,82 EUR;
• razveljavitev odločbe/razporeditev na čakanje: ena zadeva v nedoločeni vrednosti.
1.539 zadev v skupni zahtevani vrednosti 5.739.259,60 EUR (od tega 1.417 delovnopravnih zadev v zahtevani
vrednosti 5.718.268,52 EUR in 122 socialnih zadev v zahtevani vrednosti 20.991,08 EUR) je bilo rešenih na druge
načine, to je, med drugim, da je Republika Slovenija nastopala v sporu kot stranski intervenient, da Republika
Slovenija ni vložila tožbe, da Republika Slovenija ni prevzela stranske intervencije in druge rešitve, različne od
zgoraj navedenih. Ob tem je treba poudariti, da se je na takšen način rešilo tudi 1.340 zadev po temelju osebni
dohodek – učitelji (5. a člen ZPDJVZ) v vrednosti 5.132.593,90 EUR, v katerih je Republika Slovenija nastopala
kot stranski intervenient na strani tožene stranke (osnovne šole), zoper katero pa je bil tožbeni zahtevek tožnikov
(učiteljev) zaradi uspešne pravne argumentacije Državnega pravobranilstva zavrnjen oziroma je bila tožba umaknjena, kar pomeni, da Republiki Sloveniji ni bilo treba zagotoviti dodatnih sredstev za plače učiteljev v osnovnih
šolah, ki so sprožili predmetne spore. Omenjene zadeve predstavljajo najvišji delež rešenih zadev, to je kar 61 %
rešenih sodnih zadev, vrednostno pa 68 % vrednosti vseh tožbenih zahtevkov.
Nadalje Republiki Sloveniji ni bilo treba vložiti tožbe v 102 zadevah v skupni vrednosti 67.987,88 EUR, kar pomeni, da je nasprotna stranka svoje obveznosti prostovoljno poravnala po prejemu poziva Državnega pravobranilstva. Na takšen način so se zaključila sporna razmerja v zadevah po sledečih temeljih:
• plačilo stroškov za prevoz na delo: ena zadeva v vrednosti 48,67 EUR;
• vračilo šolnine: dve zadevi v vrednosti 13.137,33 EUR;
• pravice po Zakonu o socialnem varstvu: 18 zadev v vrednosti 5.287,52 EUR;
• pravice po Zakonu o starševskem varstvu: 65 zadev v vrednosti 11.186,04 EUR;
• druge pravice in obveznosti iz dela: 15 zadev v vrednosti 32.981,86 EUR;
• odškodnina zaradi neizpolnitve pogodbe: ena zadeva v vrednosti 5.346,46 EUR.
Na področju delovnopravnih sporov se je v letu 2010 rešilo tudi 53 zadev v skupni zahtevani vrednosti
897.831,48 EUR, v katerih se je na Državnem pravobranilstvu skladno z določbo 14. člena ZDPra vodil predhodni postopek (na področju socialnih sporov se predhodni postopki niso vodili). 32 zadev v skupni zahtevani
vrednosti 404.037,09 EUR se je končalo z zavrnitvijo predhodnega zahtevka. 13 predhodnih zadev se je končalo
s sklenitvijo poravnave, pri čemer je bila skupna zahtevana vrednost v teh zadevah 244.854,15 EUR, poravnave
pa so bile sklenjene v vrednosti 131.493,69 EUR. Med predhodnimi postopki je bilo največ, kar devet, poravnav sklenjenih pri temelju povečan obseg dela (ZVVJTO). V dveh zadevah v zahtevani vrednosti 10.780,09
EUR vlagatelj predhodnega zahtevka ponudbe ni sprejel, sedem drugih predhodnih zadev v zahtevani vrednosti
238.160,15 EUR pa se je rešilo na druge načine od predhodno navedenih (potek roka, vložena tožba, na drug
način).
96
Od 2.192 sodnih zadev, ki se obravnavajo kot delovnopravni ali socialni spor, v skupni zahtevani vrednosti
7.494.065,14 EUR, je bila Republika Slovenija neuspešna le v 109 zadevah v skupni zahtevani vrednosti 247.087,24
EUR, torej v 4,97 % primerih oziroma glede 3,30 % skupne zahtevane vrednosti.
Upoštevajoč vse zneske, ki pomenijo obveznosti Republike Slovenije, v skupni višini 589.135,33 EUR, pa je mogoče
ugotoviti, da ti od skupne zahtevane vrednosti v znesku 8.391.896,62 EUR predstavljajo 7,02 % vrednosti, kar pomeni, da je bilo glede preostalih 92,98 % zahtevane vrednosti zastopanje Republike Slovenije uspešno.
Sicer je ob pregledu zaključenih zadev mogoče ugotoviti, da je pri vseh temeljih, razen pri temeljih 64 in 66, torej v
zadevah, v katerih Republika Slovenija nastopa kot tožeča stranka in zahteva vračilo šolnine (v glavnem iz pogodb o
izobraževanju ob delu, katerih določbe so javni uslužbenci kršili, bodisi da šolanja niso dokončali v dogovorjenem
roku bodisi da v delovnem razmerju niso ostali še dogovorjeno obdobje po končanju študija) oziroma pri pravici do
štipendije, ko je razmerje med dobljenimi in izgubljenimi zadevami praktično enako, za Republiko Slovenijo večje
število dobljenih kot izgubljenih zadev. Najmanj izgubljenih zadev je pri temelju pravice po Zakonu o socialnem
varstvu in temelju pravice po Zakonu o starševskem varstvu, kar pomeni, da sodišče prvostopenjske odločbe Centra
za socialno delo glede pravice do denarne socialne pomoči oziroma otroškega dodatka, potrjene s strani drugostopenjskega organa, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, v večini primerov spozna za zakonite in pravilne.
V teh zadevah je tudi največkrat prišlo do umika tožbe v primerih, ko Republika Slovenija nastopa na strani tožeče
stranke in vtožuje vračilo neupravičeno prejetih zneskov denarne socialne pomoči oziroma denarnega dodatka, v
večini primerov zaradi plačila obveznosti s strani toženih strank. Prejemnike neupravičeno prejete denarne socialne
pomoči oziroma otroškega dodatka Državno pravobranilstvo pred vložitivjo tožbe pozove na plačilo obveznosti in
zaradi prostovoljnega plačila v kar 80 primerih (od skupno 354 rešenih zadev iz navedenih temeljev, torej v kar 22,60 %
primerov) Državnemu pravobranilstvu ni bilo treba vložiti tožbe. Glede na posamezne temelje se je v teh zadevah tudi
sicer zaključilo največje število zadev, glede delovnopravnih sporov pa po temelju druge pravice in obveznosti iz dela.
Graf 31: Delež posameznega načina rešitve zadev
v rešenih delovnopravnih in socialnih zadevah
109
5%
350
16 %
180
8%
14
1%
1.539
70 %
Graf 32: Delež posameznih procesnih statusov Republike Slovenije
v rešenih delovnopravnih in socialnih zadevah po vrednosti (v EUR)
719.138,68 €
10 %
376.855,74 €
5%
44.256,74 €
0%
568.978,90 €
8%
5.739.259,60 €
77 %
97
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 rešilo 2.245 delovnopravnih in socialnih zadev v skupni vrednosti
8.391.896,62 EUR. To glede na celoto vseh rešenih pravdnih zadev (v letu 2010 je Državno pravobranilstvo rešilo
4.888 pravdnih zadev v skupni vrednosti 470.165.525,48 EUR) predstavlja skoraj polovico vseh rešenih pravdnih
zadev, točneje 46 % (Graf 33).
Graf 33: Delež rešenih delovnopravnih in socialnih zadev
med vsemi rešenimi pravdnimi zadevami
2.643
54 %
2.245
46 %
Graf 34: Delež rešenih delovnopravnih in socialnih zadev
glede na ostale rešene pravdne zadeve po vrednosti (v EUR)
8.391.896,62 €
2%
461.773.628,86 €
98 %
Vrednostno ta delež zaradi nižje vrednosti spornih predmetov in večinoma opisno postavljenih tožbenih zahtevkov v zadevah, ki se obravnavajo kot delovnopravni in socialni spori, predstavlja le 2 % celotne vrednosti vseh
rešenih zadev (Graf 34).
Od leta 2005 dalje trend rešenih zadev narašča. Minimalno glede števila rešenih zadev odstopa le leto 2008,
močno pa v prid številu rešenih zadev izstopa ravno leto 2010, saj se je v primerjavi s prejšnjim letom končalo kar
1.159 zadev več. Pri vrednostnem pregledu je mogoče opaziti, da vrednostno trend rešenih zadev prav tako iz leta
v leto narašča, izjema je le leto 2007, ko je bilo rešenih sicer povprečno število zadev, ki pa vrednostno izrazito
odstopajo od povprečja navzgor.
Glede najpogostejših temeljev med delovnopravnimi in socialnimi zadevami je mogoče ugotoviti, da je bilo povprečno število rešenih zadev od leta 2005 dalje naslednje:
• po temelju nezakonita odločba: povprečno rešenih 91 zadev letno (izrazito največ, to je 139, v letu 2007), v
letu 2010 pa 77,
• po temelju druge pravice in obveznosti iz dela: 76 zadev, v letu 2010 pa 122 (največ v zadnjih šestih letih),
• po temelju prenehanje delovnega razmerja: povprečje od leta 2005 dalje je bilo 43 rešenih zadev letno, v letu
2010 pa je bilo po tem temelju rešenih 43 zadev,
• po temeljih iz socialnih sporov pravice po Zakonu o socialnem varstvu in pravice po Zakonu o starševskem
varstvu se je povprečno od leta 2005 dalje rešilo 154 zadev, v letu 2010 pa se je po tem temelju rešila 401 zadeva.
98
Graf 35: Rešene delovnopravne in socialne zadeve po letih
2.500
2.246
2.000
1.500
1.000
560
500
1.017
919
2007
2008
751
1.087
0
2005
2006
2009
2010
Graf 36: Vrednost (v EUR) rešenih delovnopravnih in socialnih zadev po letih
V EUR
18.000.000
16.000.000
14.000.000
12.000.000
10.000.000
8.000.000
6.000.000
4.000.000
2.000.000
0
16,32 mio €
8.39 mio €
0,74 mio €
0,74 mio €
2005
2006
2007
2,40 mio €
3,13 mio €
2008
2009
2010
7.4 Nerešeni delovnopravni in socialni spori
7.4.1 Obseg nerešenih delovnopravnih zadev
Državno pravobranilstvo v nadaljevanju predstavlja analizo nerešenih delovnopravnih in socialnih zadev po posameznih temeljih na dan 31. 12. 2010.
1. Zadeve v zvezi s plačili osebnih dohodkov:
•
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: pet zadev v vrednosti 7.546,38 EUR;
Republika Slovenija tožena stranka: 40 zadev v vrednosti 424.580,73 EUR;
Republika Slovenija stranski intervenient: štiri zadeve v vrednosti 10.727,66 EUR.
Skupno je bilo nerešenih 49 zadev v vrednosti 442.854,77 EUR.
2. Zadeve v zvezi z varstvom pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja:
•
Republika Slovenija tožena stranka: ena zadeva v vrednosti 50.388,68 EUR.
3. Zadeve v zvezi z nezakonito odločbo:
•
•
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: ena zadeva v nedoločeni vrednosti;
Republika Slovenija tožena stranka: 272 zadev v vrednosti 182.853,73 EUR;
Republika Slovenija stranski intervenient: tri zadeve v nedoločeni vrednosti;
predhodni postopek: ena zadeva v nedoločeni vrednosti.
Skupno je bilo nerešenih 277 zadev v vrednosti 182.853,73 EUR.
99
4. Zadeve v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja:
•
•
•
Republika Slovenija tožena stranka: 84 zadev v vrednosti 59.551,79 EUR;
Republika Slovenija stranski intervenient: 15 zadev v vrednosti 56.265,23 EUR;
predhodni postopek: ena zadeva v vrednosti 15.150,00 EUR.
Skupno je bilo nerešenih 100 zadev v vrednosti 130.967,02 EUR.
5. Zadeve v zvezi s poškodbami na delu:
•
•
•
Republika Slovenija tožena stranka: 69 zadev v vrednosti 1.956.554,96 EUR;
Republika Slovenija stranski intervenient: tri zadeve v vrednosti 38.746,78 EUR;
predhodni postopek: devet zadev v vrednosti 153.275,40 EUR.
Skupno je bilo nerešenih 81 zadev v vrednosti 2.148.577,14 EUR.
6. Zadeve v zvezi z vrnitvijo denarnega dodatka:
•
Republika Slovenija tožeča stranka: devet zadev v vrednosti 7.891,26 EUR.
7. Zadeve v zvezi s plačilom odpravnine:
•
•
Republika Slovenija tožena stranka: dve zadevi v vrednosti 41.337,85 EUR;
Republika Slovenija stranski intervenient: pet zadev v vrednosti 10.489,61 EUR.
Skupno je bilo nerešenih sedem zadev v vrednosti 51.827,46 EUR.
8. Zadeve v zvezi z dodatkom za delovno dobo:
Republika Slovenija tožena stranka: dve zadevi v nedoločeni vrednosti.
9. Zadeve v zvezi s plačilom dnevnic:
Republika Slovenija tožena stranka: dve zadevi v nedoločeni vrednosti.
10. Zadeve v zvezi s plačilom stroškov za prevoz na delo:
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: ena zadeva v vrednosti 875,92 EUR;
Republika Slovenija tožena stranka: 22 zadev v vrednosti 106.099,77 EUR.
Skupno je bilo nerešenih 23 zadev v vrednosti 106.975,69 EUR.
11. Zadeve v zvezi z vračilom šolnine:
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: 26 zadev v vrednosti 118.306,36 EUR;
Republika Slovenija tožena stranka: tri zadeve v vrednosti 14.079,97 EUR.
Skupno je bilo nerešenih 29 zadev v vrednosti 132.386,33 EUR.
12. Zadeve v zvezi z nagradami za projektno avtorsko delo:
•
Republika Slovenija tožena stranka: ena zadeva v vrednosti 20.864,63 EUR.
13. Zadeve v zvezi z nadomestilom za uporabo civilne obleke:
•
Republika Slovenija tožena stranka: ena zadeva v nedoločeni vrednosti.
14. Zadeve v zvezi z drugimi pravicami in obveznosti iz dela:
•
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: 28 zadev v vrednosti 39.385,46 EUR;
Republika Slovenija tožena stranka: 299 zadev v vrednosti 1.391.325,38 EUR;
Republika Slovenija stranski intervenient: sedem zadev v nedoločeni vrednosti.
Skupno je bilo nerešenih 334 zadev v vrednosti 1.430.710,84 EUR.
100
15. Zadeve v zvezi z odškodninami zaradi neizpolnitve pogodbe:
•
•
Republika Slovenija tožeča stranka: 12 zadev v vrednosti 265.156,61 EUR;
Republika Slovenija tožena stranka: ena zadeva v vrednosti 22.400,99 EUR.
Skupno je bilo nerešenih 13 zadev v vrednosti 287.557,60 EUR.
16. Zadeve v zvezi osebnimi dohodki – učitelji, 5. a člen ZPDJVZ:
•
Republika Slovenija stranski intervenient: 1.461 zadev v vrednosti 5.785.876,47 EUR.
17. Zadeve v zvezi z razlikami v plači – sodniki:
•
•
Republika Slovenija tožena stranka: 507 zadev v vrednosti 11.981.218,53 EUR;
predhodni postopek: ena zadeva v vrednosti 21.137,43 EUR.
Skupno je bilo nerešenih 508 zadev v vrednosti 12.002.355,96 EUR.
18. Zadeve v zvezi z dodatkom za delovno dobo – funkcionarji:
•
Republika Slovenija tožena stranka: ena zadeva v nedoločeni vrednosti.
19. Zadeve v zvezi razlikami v plači – državni pravobranilci:
•
Republika Slovenija tožena stranka: 36 zadev v vrednosti 699.324,95 EUR.
20. Zadeve v zvezi z razlikami v plači – državni tožilci:
•
Republika Slovenija tožena stranka: 63 zadev v vrednosti 1.933.985,44 EUR.
21. Zadeve v zvezi s povečanim obsegom dela v času predsedovanja EU – policisti:
•
Republika Slovenija tožena stranka: 45 zadev v vrednosti 106.800,00 EUR.
22. Zadeve v zvezi s solidarnostno pomočjo – toča:
•
Republika Slovenija tožena stranka: ena zadeva v vrednosti 562,27 EUR.
23. Zadeve v zvezi s povečanim obsegom dela – reševanja zahtevkov v zvezi s povračilom vlaganj
v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVTO):
•
Republika Slovenija tožena stranka: dve zadevi v vrednosti 53.077,54 EUR.
24. Kolektivni spor:
•
•
Republika Slovenija predlagatelj: ena zadeva v vrednosti 200.000.000,00;
Republika Slovenija nasprotna udeleženka: tri zadeve v nedoločeni vrednosti.
Skupno so bile nerešene štiri zadeve v vrednosti 200.000.000,00 EUR.
7.4.2 Obseg nerešenih socialnih sporov
Na koncu leta 2010 je bilo stanje nerešenih zadev, ki se obravnavajo kot socialni spori, po posameznih temeljih
sledeče:
• osem zadev v zvezi z varstvom pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, njihova vrednost je
59.409,41 EUR. Od tega je Republika Slovenija tožeča stranka v treh zadevah v vrednosti 5.161,37 EUR, tožena
stranka pa v petih zadevah v vrednosti 54.248,04 EUR;
• 20 zadev v zvezi s pravico do štipendije, in sicer je Republika Slovenija v vseh zadevah tožena stranka;
• v eni zadevi v zvezi s pokojninami pod ugodnejšimi pogoji je Republika Slovenija tožena stranka v nedoločeni
vrednosti;
• 195 zadev v zvezi s pravicami po Zakonu o socialnem varstvu v vrednosti 67.462,77 EUR, in sicer je Republika
101
•
Slovenija tožeča stranka v 114 zadevah v vrednosti 64.224,93 EUR, v 81 zadevah pa je Republika Slovenija
tožena stranka v vrednosti 3.237,84 EUR;
228 zadev v vrednosti 42.204,72 EUR, ki zadevajo pravice po Zakonu o starševskem varstvu. Republika Slovenija je tožeča stranka v 191 zadevah v vrednosti 42.204,72 EUR, kot tožena stranka pa nastopa v 37 zadevah v
nedoločeni vrednosti.
7.4.3 Statistični prikaz števila in vrednosti na koncu leta 2010 nerešenih zadev, ki se
obravnavajo kot delovnopravni in socialni spori
Na delovnopravnem in socialnem področju je bilo skupno v obravnavanju še 3.502 zadev v vrednosti
225.744.914,60 EUR.
Vrednost v višini 200.000.000,00 EUR odpade na kolektivni delovni spor zaradi razveze 50. člena KPJS; ta vrednost
v nadaljevanju pri grafičnih prikazih zaradi realnih razmerij ne bo upoštevana, razen pri prikazu razmerja glede
na število in vrednost vseh prejetih pravdnih zadev. Od tega je zadev, ki se obravnavajo kot delovnopravni spori,
nerešenih 3.050 v vrednosti 225.575.837,70 EUR (pri čemer 200.000.000,00 EUR odpade na kolektivni delovni spor
zaradi razveze 50. člena KPJS), zadev, ki se obravnavajo kot socialni spor, pa 452 v vrednosti 169.076,90 EUR.
Graf 37: Nerešene zadeve – razmerje med delovnopravnimi in socialnimi zadevami
452
13 %
3.050
87 %
Graf 38: Nerešene zadeve – razmerje med vrednostjo (v EUR)
nerešenih delovnopravnih in socialnih zadev
169.076,90 €
1%
25.575.837,70 €
99 %
Med skupno nerešenimi zadevami, ki se obravnavajo kot delovnopravni in socialni spori, je Republika Slovenija v
391 zadevah v vrednosti 200.550.753,01 EUR (pri čemer 200.000.000,00 EUR odpade na kolektivni delovni spor
zaradi razveze 50. člena KPJS) tožeča stranka, v 1.601 zadevi v vrednosti 19.102.493,09 EUR je Republika Slovenija
tožena stranka, v 1.498 zadevah v vrednosti 5.902.105,75 EUR je Republika Slovenija stranski intervenient (v večini
od teh zadev nastopa Republika Slovenija kot stranski intervenient na strani osnovnih šol), 12 zadev v vrednosti
189.562,83 EUR pa je nerešenih predhodnih postopkov, ki se vodijo na podlagi določbe 14. člena ZDPra.
102
12
0%
391
11 %
1.498
43 %
1.601
46 %
Graf 39: Delež posameznih procesnih statusov Republike Slovenije
v nerešenih delovnopravnih in socialnih zadevah
189.562,83 €
1%
550.753,01 €
2%
5.902.105,75€
23 %
19.102.493,09 €
74 %
Graf 40: Delež posameznih procesnih statusov Republike Slovenije
v nerešenih delovnopravnih in socialnih zadevah po vrednosti (v EUR)
Glede na skupno število vseh na dan 31. 12. 2010 nerešenih pravdnih zadev, to je 6.448 pravdnih zadev v vrednosti
6.219.639.680,86 EUR, predstavlja 3.502 delovnopravnih in socialnih zadev v vrednosti 225.744.914,60 EUR, ki so
še v obravnavanju, 54 % vseh nerešenih zadev, vrednostno pa 3,6 % vrednosti vseh nerešenih pravdnih zadev.
Graf 41: Delež nerešenih delovnopravnih in socialnih zadev
glede na skupno število vseh nerešenih pravdnih zadev
2.946
46 %
3.502
54 %
Graf 42: Delež vrednosti (v EUR) nerešenih delovnopravnih in socialnih zadev
glede na skupno vrednost vseh nerešenih pravdnih zadev
225.744.914,60 €
3,6 %
5.993.894.766,26 €
96,4 %
103
Številčno največjo skupino še odprtih zadev, to je 1.461 zadev oziroma 47,90 % nerešenih delovnopravnih zadev,
predstavljajo zadeve po temelju osebni dohodek – učitelji (5. a člen ZPDJVZ). Skupna višina vtoževanih glavnic po
tožbenih zahtevkih tožečih strank znaša 5.785.876,47 EUR, kar glede na skupno vrednost nerešenih delovnopravnih
zadev (25.575.837,70 EUR – zaradi realnih razmerij v skupni vrednosti ni upoštevana vrednost še nezaključenega
kolektivnega spora predlagateljice Republike Slovenije zaradi razveze 50. člena KPJS v vrednosti 200.000.000,00
EUR) predstavlja 22,62 % vrednosti odprtih delovnopravnih zadev. Glede na že jasno zavzeta stališča sodne prakse
je v še odprtih zadevah po omenjenem temelju mogoče pričakovati bodisi umike tožb tožečih strank bodisi izdajo
zavrnilnih sodb, torej za Republiko Slovenijo ugodne izide še odprtih postopkov.
Drugo najbolj številno skupino še odprtih zadev, to je 607 zadev oziroma 19,90 % nerešenih delovnopravnih zadev,
predstavljajo zadeve po temeljih C6, C8 in C9, torej zadeve po tožbah pravosodnih funkcionarjev zaradi izplačila
razlik v plačah, do katerih naj bi prišlo zaradi 20-odstotnega znižanja osnove za obračun plač poslancev ter posledično sodnikov, državnih tožilcev in državnih pravobranilcev v letu 1993. Skupna višina vtoževanih glavnic po tožbenih zahtevkih tožečih strank znaša 14.635.666,35 EUR, kar glede na skupno vrednost nerešenih delovnopravnih
zadev (25.575.837,70 EUR – zaradi realnih razmerij v skupni vrednosti ni upoštevana vrednost še nezaključenega
kolektivnega spora predlagateljice Republike Slovenije zaradi razveze 50. člena KPJS v vrednosti 200.000.000,00
EUR) predstavlja 57,22 % vrednosti odprtih delovnopravnih zadev.
Do sedaj se je pravnomočno zaključila samo ena takšna zadeva, ki jo je obravnavalo Delovno sodišče v Mariboru, in
sicer je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010 ugodeno reviziji tožene stranke,
Republike Slovenije, in je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke, sodnika, za plačilo razlike v plači v celoti zavrnjen
kot neutemeljen. Vsebina pravnomočne odločitve je podrobno pojasnjena v poglavju o rešenih zadevah. Tožnik je
vložil tudi ustavno pritožbo, o kateri pa Ustavno sodišče še ni odločilo. V drugi že obravnavani zadevi je Delovno
sodišče v Celju tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, po vloženi pritožbi tožene stranke Republike Slovenije
pa se zadeva trenutno nahaja na Višjem delovnem in socialnem sodišču, ki je postopek prekinilo do rešitve zahteve
za oceno ustavnosti 45. člena ZSS. V vseh drugih zadevah delovna sodišča narokov še niso razpisala. Državno pravobranilstvo bo v vseh še odprtih zadevah vztrajalo pri zavrnitvi tožbenih zahtevkov in uveljavljanju vseh ugovorov
ter se sklicevalo na vse pravne argumente, s katerimi je v edini do sedaj pravnomočno zaključeni zadevi uspelo, da
je sodišče razsodilo v prid toženi stranki, Republiki Sloveniji.
Nerešenih je tudi še 45 zadev v zvezi s povečanim obsegom dela policistov v času predsedovanja EU, v katerih pa je
glede na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča, katere vsebina je bila podrobno pojasnjena v poglavju o
rešenih zadevah, mogoče pričakovati umike tožb tožečih strank.
Med nerešenimi zadevami na Državnem pravobranilstvu je treba izpostaviti tudi kolektivni delovni spor zaradi kršitve 50. člena KPJS, ki ga je zoper nasprotno udeleženko Republiko Slovenijo kot predlagatelj vložil Sindikat državnih
organov in katerega vsebina je bila podrobno pojasnjena že v poglavju o prejetih zadevah. V tem kolektivnem sporu
je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani predlog zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrglo, predlagatelj
pa je zoper takšen sklep vložil pritožbo, ki ga trenutno rešuje Višje delovno in socialno sodišče. Če bo drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodilo in dovolilo vsebinsko obravnavanje predloga, bo meritorna odločitev v tem sporu
vplivala tudi na odločitve o tožbenih zahtevkih v individualnih tožbah javnih uslužbencev, ki jih ti zaradi izplačila
zneskov zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij v plačah na delovna sodišča množično vlagajo v letu 2011.
Kot nerešen se vodi tudi kolektivni spor predlagateljice Republike Slovenije za razvezo 50. člena KPJS, saj se trenutno rešuje pritožba Državnega pravobranilstva zoper sklep, s katerim je sodišče postopek ustavilo in Republiki
Sloveniji naložilo povrnitev stroškov nasprotnih udeležencev, ki so še pred umikom predloga že vložili odgovore.
Trend obravnavanih zadev iz delovnega in socialnega področja
Ob primerjavi števila obravnavanih zadev v posameznih letih od leta 2005 dalje je mogoče ugotoviti, da je število
obravnavanih zadev iz delovnopravnega in socialnega področja v zadnjih treh letih, v primerjavi s prejšnjim
triletjem, zelo naraslo. Najmanj obravnavanih zadev je bilo v letu 2007, kar je mogoče pripisati ugodni gospodarski
situaciji v tistem obdobju. Še bolj opazno je to pri vrednostnem pregledu obravnavanih zadev od leta 2005 dalje, saj
je bila vrednost v letu 2007 obravnavanih zadev najnižja, v letih 2005, 2006 in 2008 je bila vrednost obravnavanih za-
104
dev sorazmerna, skokovito pa je vrednost obravnavnih sporov zaradi tožb pravosodnih funkcionarjev narasla v
letu 2009. Na račun kolektivnega delovnega spora predlagateljice Republike Slovenije zaradi razveze 50. člena KPJS
z vrednostjo 200.000.000,00 EUR pa vrednost v letu 2010 obravnavanih zadev sploh izrazito odstopa; neupoštevajoč
vrednost tega kolektivnega spora pa je nekoliko pod vrednostjo v letu 2009 obravnavanih zadev.
Graf 43: Število obravnavanih delovnopravnih in socialnih zadev po letih
4.800
4.200
3.600
3.000
2.400
1.800
1.200
600
0
4.717
4.128
3.502
1.459
2006
986
2007
2008
2009
2010
Graf 44: Gibanje vrednosti (v EUR) obravnavanih delovnopravnih in socialnih zadev po letih
V EUR
240.000.000
225,74 mio €
200.000.000
160.000.000
120.000.000
80.000.000
40.000.000
17,18 mio €
17,39 mio €
2005
2006
0
2,55 mio €
2007
15,74 mio €
2008
29,02 mio €
2009
7.5 Zaključek
Državno pravobranilstvo po pregledu dela na področju delovnopravnih in socialnih zadev v letu 2010 ugotavlja, da
se še vedno (pre)veliko število sporov rešuje pred sodiščem v primerih, ko bi morali pristojni državni organi v izogib
sodnim postopkom in nepotrebnim stroškom v primeru utemeljenosti zahtevkov in nesporne obveznosti sporno
razmerje rešiti sami ali v strokovnem sodelovanju z Državnim pravobranilstvom.
Veliko število zahtevkov zaradi nezakonitosti odločbe oziroma uveljavljanja drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja kaže, da na eni strani tožeče stranke niso zadovoljne z odločbami svojega delodajalca, ti pa na drugi
strani še vedno ne pokažejo dovolj pripravljenosti slediti sodni praksi in v izogib vložitvi tožbe urediti sporno razmerje na miren način. Omenjeno mirno in kulturno razreševanje sporov bi nedvomno pripomoglo k vzpostavitvi
stimulativnega delovnega okolja z dobrimi pogoji dela, s čimer bi bil narejen pomemben korak k učinkoviti državni
upravi.
Nadalje je mogoče ugotoviti, da delodajalci v prevelikem številu primerov ne odločijo o vloženih zahtevah za varstvo
pravic, javni uslužbenci nato, upoštevajoč določbe Zakona o javnih uslužbencih, ravnajo kot v primeru molka organa, zadeva pa nato, ker tudi Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja o vloženi pritožbi ne odloči v roku, pride
pred Delovno in socialno sodišče popolnoma nerazčiščena in se šele v sodnem postopku ugotavljajo razlogi, zaradi
katerih je med strankama prišlo do spornega razmerja. Zaradi navedenega Državno pravobranilstvo predlaga državnim organom, da kljub morebitnemu kadrovskemu primanjkljaju in siceršnji obremenjenosti z obravnavo drugih
zadev, s strani delavcev vložene zahteve za varstvo pravic jemljejo resno, jih vzamejo v obravnavo in svojo odločitev
105
2010
tudi ustrezno obrazložijo. Prav tako Državno pravobranilstvo predlaga, da se ustrezno in s konkretnimi razlogi, ne
pa samo z golim sklicevanjem na relevantne zakonske določbe, obrazložijo tudi druge odločbe delodajalca, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. V sodni praksi je sicer zavzeto stališče, da zgolj zaradi pomanjkljive obrazložitve odločba še ni nezakonita in da lahko delodajalec v primeru spora med strankama v sodnem
postopku dokaže razloge, ki so ga vodili pri izdaji sporne odločbe, kljub temu pa Državno pravobranilstvo meni,
da bi bilo smiselno obrazložitev določene odločitve delodajalca podati tako, da bi lahko razloge preizkusil oziroma
spoznal že delavec sam in se določena dejstva ne bi razčiščevala šele v sodnem postopku, do katerega morda ob bolj
natančno obrazloženih sodnih odločbah niti ne bi prišlo.
Kot nasprotje omenjenim predlogom, ki se nanašajo predvsem na delodajalca, pa Državno pravobranilstvo ugotavlja, da je pri delavcih še vedno prisoten problem razumevanja pridobljenih pravic. Javni uslužbenci še vedno
prepogostokrat menijo, da stana primer razporeditev na določeno delovno mesto ali plača v določeni višini pridobljeni pravici in v primeru prerazporeditve ter posledično morebitnega znižanja plače oziroma spremembe plače v
primeru, ko se spremenijo okoliščine za določitev raznih dodatkov k plači, niso pripravljeni sprejeti novih okoliščin
ter svoj spremenjeni delovnopravni status ocenjujejo kot nepravičen in celo nezakonit. V sodnih sporih takšni delavci zatrjujejo, da je pravi razlog za njihovo premestitev šikaniranje s strani delodajalca ter da jim ta enostransko
oži njihove pravice oziroma odvzema pridobljene pravice, jim vsiljuje nove delovne pogoje, s tem pa poslabšuje
njihov položaj. Bistveno bi bilo torej, da delodajalci prek ustrezne komunikacije delavce seznanijo s pravimi razlogi
za spremembo njihovega delovnopravnega položaja. Ob tem je sicer očitno, da se delavci pogosto ne zavedajo, da
je njihovo razporejanje na določena delovna mesta v izključni pristojnosti delodajalca, ki lahko edini glede na razpoložljive vire in potrebe delovnega procesa oceni, kakšna organiziranost je zanj najbolj smotrna, ter da je njihova
plača vezana na konkretno razporeditev.
Ni torej pravne podlage, na kateri bi delavec lahko trdil, da sta določena razporeditev ali plača, ki jih je pred tem
morda že dosegel, pridobljeni pravici. Premeščanje javnih uslužbencev je torej eden od instrumentov za zagotavljanje boljše organizacije dela. Ocena, katere ukrepe mora v konkretnem primeru sprejeti delodajalec za učinkovitost
in smotrnost delovnega procesa, pa je v domeni delodajalca, ne pa javnega uslužbenca, ki prav gotovo ne more iz
lastne perspektive ocenjevati, kako bo njegova premestitev vplivala na učinkovitost dela organa. Premestitev je zakonita, če delodajalec ob izdaji sklepa ve, kakšne cilje zasleduje in če to v sklepu ni navedeno, mora pred sodiščem
dokazati razloge, ki so privedli predstojnika organa do ocene, da je s premestitvijo delavca mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Na tem mestu Državno pravobranilstvo ponovno poudarja, da bi bilo razloge, ki so
privedli delodajalca do določene odločitve, delavcem v izdanih aktih smotrno podrobneje pojasniti. Razporejanje
delavcev je v izključni pristojnosti delodajalca, zato seveda tudi sodišče v konkretnem delovnem sporu delavca ne
more razporediti na neko konkretno delovno mesto, česar delavci, kar je razvidno iz postavljenih zahtevkov, kljub
že jasni sodni praksi, prav tako še vedno ne sprejemajo.
Odgovornost za učinkovito delovno okolje torej ni samo na strani delodajalca, temveč tudi na strani delavcev, saj je
tudi zaradi njihovih ravnanj (na primer kršitve delovnih obveznosti, zloraba bolniškega staleža in podobni primeri)
še vedno preveč sporov, skozi katere se zrcali neprimeren odnos do zaposlitve v državnih organih in prepričanje, da
gre za varno zaposlitev, kjer praktično naj ne bi bilo možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Nadaljnji zaključek Državnega pravobranilstva je, da večina delovnopravnih sporov izhaja zaradi tožnikov (delavcev), zaposlenih na Ministrstvu za obrambo oziroma Ministrstvu za notranje zadeve, kar bi lahko pomenilo, da je
večje število tožb vloženih s strani zaposlenih v državnih organih, v katerih obstaja dobra organiziranost sindikatov.
Državno pravobranilstvo pa izpostavlja tudi dejstvo, da je precejšnje število sporov posledica nejasne zakonodaje in
dvoumnih določb zakonskih in podzakonskih predpisov, zaradi katerih se praktično že ob njihovi uveljavitvi vzpostavijo potencialna sporna razmerja, vse zaradi različnega razumevanja določb, ki urejajo določeno področje pravic
oziroma obveznosti iz delovnega razmerja. Državno pravobranilstvo zato meni, da bi se moralo več pozornosti
posvetiti samemu postopku sprejemanja predpisov.
106
8 Postopki izvršbe in zavarovanja
8.1 Obseg obravnavanih zadev v letu 2010
Državno pravobranilstvo je leto 2010 pričelo s 5.819 nerešenimi izvršilnimi zadevami, kar je bilo 6,8 % več kot leto prej.
V letu 2010 je prejelo 3.034 novih izvršilnih zadev, kar je 16,9 % več kot prejšnje leto. 2.803 predloge je pravobranilstvo prejelo zaradi izterjave terjatev Republike Slovenije kot upnice, 231 izvršilnih predlogov pa zoper Republiko
Slovenijo kot dolžnico.
Vrednost vseh prejetih izvršilnih zadev v letu 2010 je bila 76.291.581,53 EUR, od tega je znašala skupna vrednost
vseh terjatev Republike Slovenije kot upnice 67.606.779,05 EUR, skupna vrednost vseh obveznosti Republike Slovenije kot dolžnice pa 8.684.802,48 EUR.
V letu 2010 je bilo skupno zaključenih 2.436 izvršilnih, kar je 9,6 % zadev več kot leto pred tem, ob zaključku leta pa
je ostalo nerešenih 6.417 izvršilnih zadev v skupni vrednosti 325.152.240,79 EUR. Število nerešenih zadev je zaradi
velikega porasta pripada zadev in ostalih dejavnikov, ki so predstavljeni v nadaljevanju, za 10,2 % večje kot leto prej.
8.2 Primerjava statističnih podatkov
za obdobje od leta 2005 do leta 2010
Državno pravobranilstvo po analizi podatkov za obdobje v letih od 2005 do 2010 ugotavlja, da je število prejetih
zadev v zadnjih dveh letih močno naraslo, posledično je naraslo tudi število zadev v reševanju.
Število zaključenih zadev se precej spreminja, največje število rešenih zadev se beleži v letu 2008, ko je bil opravljen
pregled vseh starejših zadev in so bili podani predlogi strankam, da se neizterljive terjatve odpišejo. V zadnjih dveh
letih je opazen porast rešenih zadev, kljub temu pa je močno poraslo tudi število zadev, ki so ob zaključku leta ostale nerešene. Navedeno ni le posledica povečanja števila prejetih zadev (le redki postopki se zaključijo v enem letu), razloge
za navedeno je mogoče iskati tudi v poslabšanju ekonomskega stanja dolžnikov, počasnih sodnih postopkov, predlogov
strank Državnega pravobranilstva (za odloge izvršbe v primerih, ko dolžnik nima rubljivega premoženja in dohodkov).
Podrobnejši statistični podatki so razvidni iz Tabele 18 in Grafa 45.
Tabela 18 in Graf 45: Trend pripada in reševanja zadev po letih
LETO
2005
2006
2007
2008
2009
2010
PREJETO
RS UPNIK
2.060
2.087
2.005
1.782
2.308
2.803
PREJETO SKUPAJ
PREJETO
RS DOLŽNIK
91
122
108
177
286
231
PREJETO
SKUPAJ
2.151
2.209
2.113
1.959
2.594
3.034
V REŠEVANJU
REŠENO
8.987
8.245
8.226
8.006
8.042
8.853
2.951
2.132
2.179
2.558
2.223
2.436
NEREŠENO NA
DAN 31. 12.
6.036
6.113
6.047
5.448
5.819
6.417
7.000
6.000
5.000
4.000
3.000
2.000
1.000
0
2005
2006
2007
2008
2009
2010
107
8.3 Izvršilni postopki Republike Slovenije kot upnice
8.3.1 Izterjava denarnih terjatev
Republika Slovenija kot upnica v avtomatiziranem izvršilnem postopku izterjuje terjatve na podlagi verodostojnih listin, ki vsebinsko predstavljajo terjatve iz naslova neplačanih najemnin za stanovanja v lasti države, izterjave
uporabnin za stanovanja, katera so v uporabi brez pravnega naslova, terjatve iz naslova neizpolnjenih pogodbenih
obveznosti (vračilo kupnine zaradi neizpolnjenih obveznosti po gradbeni pogodbi, vračilo nenamensko porabljenega posojila) in izterjave preživnin, priznanih s tujo sodno odločbo, kot to nalaga Republiki Sloveniji mednarodna
konvencija.
Republika Slovenija na podlagi pravnomočnih sodb in drugih izvršilnih naslovov izterjuje terjatve predvsem iz
naslova neupravičeno prejete denarne socialne pomoči in otroškega dodatka, odškodnin zaradi neupravičenega odvzema mineralnih snovi, neplačanih pravdnih stroškov, precej predlogov pa je vloženih tudi zaradi izterjave terjatev
iz naslova neplačanih davkov in prispevkov, ki so prihodek proračuna (slednje vloži pravobranilstvo le v primeru, če
je bila predhodno izvršba po Zakonu o davčnem postopku brezuspešna).
V izvršilnih postopkih na podlagi pravnomočnih sodb Delovnega in socialnega sodišča se izterjujejo terjatve iz
naslova kršitev pogodb o izobraževanju, vračilo neupravičeno izplačane plače (po prenehanju delovnega razmerja), vračilo stroškov usposabljanja, vračilo neupravičeno (preveč) izplačanih prevoznih stroškov, vračilo izplačane
akontacije potem, ko pripadnik ni odšel na opravljanje nalog v tujino, povračilo škode, ki je nastala delodajalcu in
drugo. Državno pravobranilstvo v skladu z dogovorom z ministrstvi in drugimi državnimi organi za navedene terjatve najprej pridobi izvršilni naslov, saj je neposredno vlaganje izvršilnih predlogov v tovrstnih zadevah postopek
izterjave zaradi vloženih ugovorov dolžnikov največkrat močno zavleklo.
Posebno težavno je izterjevanje denarnih terjatev postopka od oseb, ki imajo stalno prebivališče prijavljeno v tujini.
Navedene terjatve predstavljajo izterjavo neplačane sodne takse, stroškov postopka ali povprečnine. V teh primerih pravobranilstvo najprej pošlje dolžniku opomin, slednji praviloma ostane brezuspešen oziroma se pošta vrne
z oznako, da je oseba na naslovu neznana. Nadaljnja izterjava terjatev je povezana z velikimi stroški poizvedb o
naslovu in premoženju ter dohodkih dolžnika, s plačilom storitev tujega odvetnika, plačilom sodne takse, prevodov,
pri čemer je uspeh izvršbe, torej poplačilo terjatve, negotov.
Državno pravobranilstvo kot izvršilno sredstvo v izvršilnih postopkih največkrat predlaga rubež denarnih sredstev z
osebnega računa dolžnika in njihov prenos na račun upnika, rubež plače, pokojnine, nadomestila ali drugih stalnih
denarnih prejemkov dolžnika, saj so tovrstni izvršilni postopki najhitreje zaključeni (seveda le v primeru, če ima
dolžnik na svojem računu denarna sredstva oziroma če njegovi dohodki niso že zarubljeni do dovoljene višine).
Državno pravobranilstvo ne predlaga več izvršbe z rubežem, s cenitvijo in prodajo dolžnikovih premičnin, nematerializiranih vrednostnih papirjev ali kapitalskih deležev v družbah, razen če navedena sredstva predlaga stranka
sama in če je pripravljena plačati stroške izvršiteljem in cenilcem v teh postopkih.
Državno pravobranilstvo tudi ugotavlja, da se iz leta v leto povečuje število nerešenih zadev. Tako se vsako leto (za
tisto leto zapadle terjatve iz naslova neplačanih najemnin ali uporabnin) vlagajo novi izvršilni predlogi zoper iste
dolžnike, čeprav so bili tudi vsi prejšnji izvršilni postopki neuspešni oziroma je v njih pravobranilstvo predlagalo
odlog izvršbe, ker dolžnik ni imel nobenega premoženja, niti dohodkov, na katere bi bilo mogoče seči z izvršbo. Ni
redko, da ima Državno pravobranilstvo za enega dolžnika odprtih šest ali več spisov, pri čemer pa s strani ministrstva ni nobenega interesa, da se najemna pogodba dolžniku odpove in se v pravdi zahteva izpraznitev in vrnitev
stanovanja. Celo v primerih, ko ministrstvo razpolaga z izvršilnim naslovom za izpraznitev stanovanja in ko dolžnik
dolga leta ne plačuje uporabnine niti v višini neprofitne najemnine, ministrstvo ne dopusti, da bi Državno pravobranilstvo izvedlo postopek izpraznitve stanovanja in vsakokrat predlaga odlog izvršbe. Ministrstvo sicer poudarja, da
se z dolžniki sklepajo dogovori o poplačilu dolga in rešitvi stanovanjskega vprašanja, vendar je očitno, da pri svojih
prizadevanjih ni uspešno.
Vzrok za naraščanje števila nerešenih zadev je torej največkrat posledica dejstva, da dolžniki ne prejemajo rublji-
108
vih dohodkov, ali pa so ti že zaseženi do dovoljene meje. Tako Državno pravobranilstvo predlaga odloge izvršbe z
namenom, da se bo dolžnik v bodočnosti zaposlil oziroma začel prejemati redne dohodke. Sodišča predlogom za
nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom sicer praviloma ugodijo, vendar z večjim ali manjšim časovnim
zamikom, zato se postopki izvršbe podaljšujejo. Sodišča o ugovorih dolžnikov še vedno predolgo odločajo. Tudi to
je razlog, da so postopki dolgotrajni in število nerešenih zadev večje.
Državno pravobranilstvo na predlog davčnih uradov izterjuje davke in prispevke, ki so dohodek proračuna, v izvršilnem postopku s prodajo dolžnikovih nepremičnin ali deleža dolžnika v družbi, saj je davčni organ v davčnem
postopku zavezan, da najprej opravi izterjavo z ostalimi izvršilnimi sredstvi, to je rubežem denarnih sredstev na
računih dolžnikov, rubežem premičnin. Šele ko tovrstna izterjava ni uspešna, lahko zadevo odstopi v reševanje
Državnemu pravobranilstvu. Pri tem pravobranilstvo ugotavlja, da so tovrstni postopki zaradi številnih ugovorov in
pritožb, ki jih vlagajo tako dolžniki kot tretji (osebe, ki imajo na nepremični pravico, ki preprečuje izvršbo), izjemno
dolgotrajni. Pogosti so tako primeri, ko zakonec ali izvenzakonski partner uveljavlja na nepremičnini solastniški
delež ali skupno lastnino, ker je bila nepremičnina pridobljena med zakonsko zvezo ali izvenzakonsko skupnostjo.
V teh primerih pravobranilstvo tovrstne zahteve upošteva in ustrezno omeji izvršbo le na preostali idealni delež
nepremičnine, saj gre za originalno pridobitev lastninske pravice in so sodišča tovrstnim zahtevkom vsakokrat ugodila. Sporne pa so situacije, ko je davčni dolžnik nepremičnino prodal pred uvedbo davčnega postopka in lahko celo
pred nastankom davčne obveznosti, kupec pa ni ali ni pravočasno vložil predloga za vknjižbo lastninske pravice na
kupljeni nepremičnini v svojo korist. Državno pravobranilstvo na tovrstne ugovore odgovarja, da so neutemeljeni
iz razloga, ker velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo in ker se lastninska pravica pridobi na nepremičnini šele z
njeno vknjižbo v zemljiški knjigi. Tako sodišča napotijo tretje, da vložijo tožbo na nedopustnost izvršbe. Tovrstni
postopki se praviloma končajo neugodno za tretje, saj sodišča praviloma tovrstnim tožbenim zahtevkom ne ugodijo.
V preteklem letu pa je prvostopenjsko sodišče tovrstni tožbeni zahtevek na nedopustnost izvršbe zavrnilo, medtem
ko mu je drugostopenjsko sodišče, nasprotno, ugodilo iz razloga, ker naj bi imel kupec pričakovano pravico na delu
stavbe, pri tem pa lastninske pravice ni mogel vpisati v zemljiško knjigo, saj v slednji stanovanja niso bila vpisana kot
etažne enote. Državno pravobranilstvo je zoper sodbo vložilo revizijo, saj je ugotovilo, da v prodajni pogodbi ni bilo
zemljiškoknjižnega dovolila, tako vknjižba lastninske pravice na podlagi pogodbe ni bila možna, posledično kupec
tudi ni imel pričakovane pravice, ne nazadnje bi kupec lahko tudi sam predlagal delitev stavbe na etažne enote. Vrhovno sodišče o reviziji še ni odločilo. Državno pravobranilstvo pričakuje razveljavitev drugostopenjske sodbe, ker
bi drugačna odločitev pomenila odmik od sicer usklajene sodne prakse.
Sicer pa so izvršbe s prodajo dolžnikovih nepremičnin vselej brezuspešne, če gre za prodajo tržno nezanimive nepremičnine (glede na velikost, vrsto, stanje ali lokacijo nepremičnine), če je predmet prodaje sorazmerno majhen
solastniški delež, ali če je večje število solastnikov. V teh primerih se na javni dražbi ne pojavi noben kupec, če pa
je brezuspešna tudi druga javna dražba, sodišče postopek, če upnik ne predlaga tretje javne dražbe, ustavi. Če je
tudi tretja javna dražba brezuspešna, mora sodišče ustaviti postopek po samem zakonu, upnik pa obdrži na nepremičnini zastavno pravico. Ni redko, da je izvršba neuspešna tudi v primeru, ko je vrednost prodane nepremičnine
nižja od višine terjatve, ki se v postopku izterjuje, sploh v primeru, ko je na nepremičnini pred Republiko Slovenijo
vknjiženih več hipotek v korist drugih upnikov. Tako se je v preteklem letu že zgodilo, da je pravobranilstvo vodilo
ves izvršilni postopek le zato, da so bili poplačani njegovi stroški ter terjatve prednostnih upnikov, medtem ko je
terjatev države ostala v celoti nepoplačana.
V skladu z Zakonom o izvršbi (v nadaljevanju ZIZ) morajo vsa okrajna sodišča, ki vodijo izvršbo s prodajo dolžnikovih nepremičnin, o prodaji na javni dražbi obvestiti pristojni upravni (davčni) organ, da Državno pravobranilstvo
v primeru, da do prodaje nepremičnine tudi pride, v skladu s 197. členom ZIZ priglasi prednostne terjatve iz naslova
davka na promet nepremičnin, davka na dodano vrednost (za novogradnje), nadomestilo za uporabo stavbnega
zemljišča in prispevke za socialno varnost dolžnika, ki so zapadli v zadnjem letu pred prodajo nepremičnine. Vendar Državno pravobranilstvo ugotavlja, da nekateri davčni uradi zelo neredno in šele po večkratnih pozivih izdajo
odločbo o odmeri davka in je pravobranilstvo zelo pozno obveščeno o višini terjatve. Neredko pravobranilstvo
prejme odločbo le dan prej ali celo isti dan, ko je razpisan narok za razdelitev kupnine. Zakon sicer za priglasitev
davka na promet nepremičnin dopušča možnost, da se ga lahko priglasi tudi po razdelitvenem naroku, vendar se je
z zgodnjo priglasitvijo mogoče izogniti vlaganju pravnih sredstev zoper sklep o razdelitvi kupnine. Priglasitev te terjatve potem, ko je sklep o razdelitvi kupnine že postal pravnomočen, pa ni več dopustna. Državno pravobranilstvo
109
je na navedene nepravilnosti davčne urade doslej že večkrat opozarjalo, vendar so pozivi, da davčni uradi odmerne
odločbe izdajo takoj po pravnomočnosti sklepa o domiku, ostali brezuspešni.
8.3.2 Izterjava nedenarnih terjatev
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da se število vloženih predlogov za izvršbo zaradi izterjave nedenarnih terjatev Republike Slovenije kot upnice vsako leto zmanjšuje. Pravobranilstvo je v letu poročanja prejelo le 25 tovrstnih
zahtevkov, ki vsebinsko predstavljajo izpraznitev stanovanja ali predloge za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja denarne ali nedenarne terjatve.
Izvršilni postopki zaradi izpraznitve stanovanja so praviloma dolgotrajni, saj dolžniki, ki stanovanja nezakonito
zasedajo skupaj s svojo družino, praviloma izkoristijo vsa pravna sredstva ter predlagajo odloge izvršbe in opozarjajo številne državne institucije na svojo težko ekonomsko in socialno stanja. Ali pa, nasprotno, zagotavljajo skorajšnjo rešitev stanovanjskega vprašanja, čeprav se njihove obljube praviloma izkažejo kot neresnične. Kljub temu
ministrstva največkrat sledijo tovrstnim predlogom in soglašajo s predlaganimi odlogi izvršbe ali celo zahtevajo
od Državnega pravobranilstva, da samo predlaga odlog in prekliče razpisano deložacijo. Državno pravobranilstvo
tako beleži primere, ko dolžniki že dvajset let nezakonito uporabljajo stanovanja, neredno ali sploh ne plačujejo
uporabnine (včasih ne plačujejo niti stroškov), kljub temu pa do deložacije ne pride.
Posledično ostaja število nerešenih tovrstnih zadev iz leta v leto enako, zaradi česar Državno pravobranilstvo poziva ministrstva, naj v primeru, če stanovanj ne želijo nazaj, preprosto predlagajo, da se izvršilni postopek ne opravi.
8.3.3 Zavarovanje denarnih terjatev
Državno pravobranilstvo vsako leto vloži največ predlogov za zavarovanje denarne terjatve z vknjižbo hipoteke v
zemljiško knjigo na nepremičninah dolžnika. Predlogi se vlagajo na zahtevo davčnih uradov, ki predlagajo zavarovanje denarnih terjatev, ki vsebinsko predstavljajo davčne terjatve in neplačane prispevke za socialno varnost.
Sodišče tovrstnim predlogom praviloma ugodi, vendar pa prihaja pri izdanih sklepih do številnih napak tako v
imenih dolžnikov, navedbi nepremičnine (navedena napačna parcelna številka ali katastrska občina pri zemljiščih
oziroma napačna identifikacijska številka dela stavbe), pogosto je pomanjkljiv tudi izrek sklepa, ker je navedena
le glavnica terjatve, ki se zavaruje, medtem ko ni navedeno, da so predmet zavarovanja tudi obresti, ni naveden
datum, od katerega tečejo obresti. Sodišča v teh postopkih najprej izdajo sklep o zaznambi navedene pravice,
nato ga pošljejo zemljiškoknjižnemu sodišču, to pa občasno nepravilno naloži Državnemu pravobranilstvu, da
mora tovrstno zaznambo pravočasno opravičiti, čeprav gre za vknjižbo pravice v zemljiško knjigo, ki bi jo moralo
opraviti sodišče po uradni dolžnosti. Vse navedene nepravilnosti v sodnem postopku zahtevajo dodatno aktivnost
pravobranilstva, ki tako zoper sklepe o zavarovanju kot tudi zoper zemljiškoknjižne sklepe o zaznambi in kasneje o
vknjižbi pravice vlaga predloge za popravo pomote in pritožbe, kar praviloma zelo zavleče tovrstne postopke. Postopki pa lahko postanejo dolgotrajni tudi zaradi bolj ali manj utemeljenih ugovorov dolžnikov, ki zatrjujejo delno
ali celotno poplačilo obveznosti, delni ali celotni odpis dolga ali delno ali celotno zastaranje izterjave obveznosti.
Državno pravobranilstvo je tudi v letu 2010 prejelo precej predlogov davčnih uradov, da zaradi absolutnega zastaranja izterjave terjatev predlaga izbrise vknjiženih hipotek iz zemljiške knjige. Do zastaranja izterjave davčnih
terjatev namreč pride tedaj, če terjatev ni izterjana v desetih letih od njene zapadlosti in če davčni organ ne predlaga izvršbe s prodajo dolžnikovih nepremičnin. Državnemu pravobranilstvu je bilo na njegovo zaprosilo že
pojasnjeno, da se davčni uradi povsem samostojno odločajo, kdaj bodo predlagali prodajo dolžnikovih nepremičnin, pri čemer imajo s strani Davčne uprave Republike Slovenije tudi določene skupne usmeritve (če je terjatev
nesorazmerno velika v primerjavi z vrednostjo nepremičnine, če gre za majhen solastniški delež dolžnika, če je na
nepremičnini pred hipoteko Republike Slovenije že vknjiženih več hipotek v korist drugih upnikov).
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da dolžniki le v minornih primerih, ko je na njihovi nepremičnini vknjižena
hipoteka, prostovoljno poravnajo svojo obveznost (in še to le v primeru, ko je nepremičnina tržno zanimiva ozi-
110
roma jo želijo prodati), zato se postavlja vprašanje smiselnosti, da se vsako leto vlaga tako veliko število tovrstnih
predlogov. Kot je bilo že navedeno, je pravobranilstvo z vodenjem tovrstnih postopkov izjemno delovno obremenjeno, zato predlaga, da davčni uradi pred vložitvijo tovrstnih predlogov predhodno ocenijo njihovo smiselnost
in racionalnost.
8.4 Izvršilni postopki zoper Republiko Slovenijo kot dolžnico
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 prejelo 231 izvršilnih zadev, v katerih je Republika Slovenija udeležena kot
dolžnica, njihova skupna vrednost pa je znašala 8.684.802,48 EUR.
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da se je povečalo število predlogov, s katerimi upniki uveljavljajo denarne terjatve zoper Republiko Slovenijo v avtomatiziranem izvršilnem postopku, pri čemer so bile ugotovljene številne nepravilnosti in pomanjkljivosti postopka, kar je ločeno opisano v nadaljevanju poročila.
Iz leta v leto narašča tudi število izvršilnih zadev, v katere vstopa Republika Slovenija kot pravna naslednica pokojnih dolžnikov, na problematiko, povezano s kaducitetnimi postopki, je prav tako ločeno opozorjeno v nadaljevanju
poročila.
Državno pravobranilstvo vsako leto prejme številne izvršilne predloge, ki jih upniki vložijo zoper Republiko Slovenijo
kot dolžnico na podlagi izvršilnega naslova, to je pravnomočne sodne odločbe. V letu 2010 jih je prejelo le 57, kar je
za polovico manj kot v letu 2009, ko jih je bilo vloženih 113. Skupna vrednost tovrstnih terjatev je znašala 735.256,46
EUR, kar je 32 % manj kot v letu 2009, ko je znašala kar 1.088.269,22 EUR. Upniki so izterjevali glavne obveznosti
po različnih pravnih temeljih v znesku 688.164,16 EUR, predmet izterjave pa so bili tudi neplačani pravdni stroški v
znesku 47.092,30 EUR. Državno pravobranilstvo je v 22 primerih zoper sklep o izvršbi vložilo ugovor, največkrat iz
razloga, ker terjatev še ni zapadla v plačilo, vloženih pa je bilo tudi nekaj pritožb, ker je sodišče upniku priznalo izvršilne stroške v previsokem znesku. V treh primerih je bilo ugovoru v celoti ugodeno, v štirih primerih pa delno, medtem ko sta bila dva ugovora zavrnjena kot neutemeljena. V preostalih 17 primerih sodišče o ugovoru še ni odločilo.
Republika Slovenija je morala zaradi upravičeno vloženih izvršilnih predlogov poravnati izvršilne stroške v znesku
10.121,74 EUR, povrnjenih pa ji je bilo 471.19 EUR izvršilnih stroškov. Pretežni del izvršilnih predlogov, kar 29, je
bilo vloženih zoper Republiko Slovenijo Ministrstvo za promet, Direkcijo Republike Slovenije za ceste, zaradi izterjave s sodbo (na podlagi pripoznave) priznanih odškodnin zaradi prekomernih imisij. Obveznost je bila poravnana
praviloma še pred tem, ko je bil izdan sklep o izvršbi, tako da se je postopek nadaljeval le še glede odmere potrebnih
izvršilnih stroškov upniku. Sklep o izvršbi je bil izdan tudi zoper Ministrstvo za obrambo, ki ni prostovoljno izpolnilo svojih obveznosti po gradbeni pogodbi. Sodišče je namreč odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati
še 155.754,23 EUR. Pogodbeno obveznost je izterjeval tudi upnik zoper Ministrstvo za finance, ki kljub pravnomočni sodbi ni plačalo najemnine za strojno in programsko opremo v znesku 53.080,27 EUR. Republika Slovenija
pravočasno in pravilno izpolnjuje obveznosti po sodbah Delovnega in socialnega sodišča, tako sta bila v letu 2010
vložena le dva tovrstna izvršilna predloga. Prisilno je bila izterjana še odškodnina za škodo, ki je nastala s poginom
rib (predlog v višini 47.562,98 EUR je bil vložen zoper Ministrstvo za okolje in prostor, Agencijo RS za okolje, kot
naročnika del, in odškodnina v višini 21.665,00 EUR zaradi protipravnega dela državnega organa, ki jo je moralo
plačati Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano). Državno pravobranilstvo si je v primeru upravičenosti
tovrstnih izvršb vselej prizadevalo, da bi prišlo do čimprejšnje realizacije sodbe, po spremembi ZIZ pa pride do
poplačila upnika že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi in aktivnost Državnega pravobranilstva ni več potrebna.
V preteklem letu je bil vložen le en predlog za izvršbo zaradi izpolnitve nedenarne terjatve, to je za sklenitev najemne pogodbe, ki pa je ministrstvo ni moglo izpolniti niti v izvršbi, ker stanovanje, na katerega se je sodba nanašala,
ni bilo prazno in je bila izpolnitev nemogoča.
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da Republika Slovenija svoje obveznosti po pravnomočnih sodbah večinoma
izpolnjuje pravočasno in pravilno, tudi v zgoraj opisanih situacijah je v pretežnem številu zadev prišlo do izpolnitve
še pred vročitvijo sklepa o izvršbi.
111
8.5 Republika Slovenija kot dolžnikov dolžnik
Državno pravobranilstvo je v preteklem letu prejelo nekaj sklepov o izvršbi, ki mu jih je posredovala Agencija RS
za kmetijske trge in razvoj podeželja skupaj z opozorilom, da sklepov ne more realizirati, ker na primer odločba
o priznanju pravice še ni izdana oziroma iz razloga, ker je državni organ dolžan dokončno odločbo realizirati
tistemu, na katerega se glasi (in ne upniku).
Državno pravobranilstvo je stranko opozorilo na dejstvo, da dolžnikov dolžnik nima pravnega sredstva zoper sklep
o izvršbi, razen v primeru, ko sploh ni dolžnikov dolžnik, to je, ko dolžnik nima nobene terjatve zoper njega.
Stranka je bila tudi opozorjena, da je terjatev zarubljena ter da bo odškodninsko odgovorna upniku, če obveznosti
ne bo izpolnila upniku. Nadalje je Državno pravobranilstvo opozorilo na stališče Vrhovnega sodišča, da dolžnikov
dolžnik ni stranka v izvršilnem postopku, zato državnih organov v navedenem primeru Državno pravobranilstvo
sploh ne more zastopati. V letu 2009 so nekatera sodišča vročala sklepe o izvršbi na podlagi drugega odstavka 107.
člena ZIZ, to je kot dolžnikovemu dolžniku. Očitno so opozorila Državnega pravobranilstva, da je navedena praksa
nepravilna, naletela na dober odziv, saj v letu 2010 tovrstnih nepravilnih vročitev ni bilo mogoče zaznati.
8.6 Spremembe zakonodaje
Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je bil vse od sprejetja dalje deležen številnih sprememb, katerih
končni cilj naj bi bil časovno krajši in učinkovitejši postopek sodne izterjave terjatev ter večja plačilna disciplina gospodarskih in drugih subjektov v državi.
Od sprejetja dalje je bil zakon osemkrat spremenjen, kot pomembnejšo pa Državno pravobranilstvo izpostavlja predzadnjo novelo ZIZ-E (Uradni list RS, št. 115/06), ki je prinesla številne novosti na področju informatizacije izvršilnega postopka. Slednja naj bi poenostavila, pospešila in poenotila izvršilni postopek, ki teče na podlagi verodostojne
listine. Navedeno naj bi bilo doseženo z možnostjo elektronskega vlaganja predlogov za izvršbo v postopku izvršbe
na podlagi verodostojne listine, z uvedbo obveznosti vlaganja predlogov na predpisanih obrazcih v avtomatiziranem
sistemu odločanja. Zakon je določil, da je od 1. 1. 2008 za odločanje o tovrstnih predlogih izključno pristojno Okrajno
sodišče v Ljubljani. Tako se predlogi iz vse države vlagajo pri Centralnem oddelku za verodostojno listino (CoVL)
tega sodišča. Sklepe o izvršbi sedaj samodejno izdeluje informacijski sistem.
Od navedene novele dalje predlogom ni treba več prilagati listin in dokazov, zadostuje namreč, da se v predlogu
določno verodostojno listino označi in navede datum zapadlosti terjatve. Zakonodajalec je predvidel, da navedeno
omogoča zlorabe, zato je za njihovo preprečitev v zakonu določil kazensko in odškodninsko odgovornost upnikov.
Državno pravobranilstvo je že v letu 2008 izvedlo vse ustrezne prilagoditve ter od tedaj dalje vlaga tovrstne predloge
izključno elektronsko.
Kljub navedenim spremembam se plačilna nedisciplina, ki pomeni nespoštovanje dogovorjenih zneskov, rokov in
načinov poravnavanja obveznosti, ni zmanjšala, prav nasprotno: v pogojih gospodarske krize se je pričakovano povečala. Sodnega postopka izvršbe se upniki poslužujejo le kot skrajnega sredstva, saj nimajo zadostnega zaupanja
v svoj uspeh v postopku izvršbe. Dejansko je sodna izterjava terjatev povezana z relativno visokimi stroški (stroški
zastopanja, plačilo sodne takse, stroški izvršitelja).
Posledično je bil v letu 2010 sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-H),
ki je bil 28. 6. 2010 objavljen v Uradnem listu RS, št. 51/2010, veljati pa je začel 13. 7. 2010, s katerim so bile sprejete
določene spremembe. Učinek nekaterih je že bilo mogoče spremljati in ocenjevati v letu 2010.
S spremembami zakona je zakonodajalec želel povečati učinkovitost iskanja dolžnikovega premoženja, saj je razširil
število subjektov (upravljavci podatkov in zbirk), ki so dolžni nemudoma oziroma v kratkem roku na zahtevo sodišča
ali izvršitelja, pa tudi upnika, če ta izkaže pravni interes, brezplačno posredovati podatke, ki olajšajo identifikacijo
dolžnika oziroma olajšajo pridobiti podatke o dolžnikovem premoženju, dohodkih in podatkih o neodplačnih in od-
112
plačnih razpolaganjih. Navedena sprememba ni vplivala na delo Državnega pravobranilstva, saj je podatke o EMŠO,
davčni številki, naslovu stalnega prebivališča in naslovu za vročanje ter podatke o osebnem računu dolžnika že dotlej
pridobilo hitro (praviloma še isti dan, ko je zanje zaprosilo) in v poenostavljenem postopku (po elektronski pošti),
v preteklem letu pa mu je bilo omogočeno, da je na navedeni način začelo pridobivati tudi podatke o zdravstvenem
zavarovanju dolžnikov, to je tudi podatke o morebitni zaposlitvi dolžnika, njegovem delodajalcu in o statusu dolžnika
(na primer da je dolžnik upokojenec, samostojni podjetnik ali lastnik podjetja).
Že dosedanja zakonodaja je omogočala, da upnik predlaga sodišču, da zahteva od dolžnika, da predloži seznam svojega
premoženja, vendar sodišča pred spremembo zakona o tovrstnih predlogih običajno sploh niso odločala, tako upniki
tovrstnih predlogov nis(m)o več vlagali. S spremembo zakona je bila navedena določba izboljšana. Sedaj lahko predložitev seznama odredi izvršitelj, podrobneje je tudi določeno, kaj vse sodi na navedeni seznam, prav tako pa je podrobno
urejen tudi postopek. Državno pravobranilstvo je zato v preteklem letu ponovno začelo z vlaganjem tovrstnih predlogov ter ugotovilo, da sodišča predlogu vselej ugodijo in običajno razpišejo narok. Očitno je torej, da so sodišča sledila
namenu zakonodajalca, vendar je problem neuspešnih izvršb dejansko v tem, da dolžnik nima nobenega premoženja
ali dohodkov, na katere bi bilo mogoče seči z izvršbo, ne pa v njihovem morebitnem skrivanju. Kljub temu sodišče na
naroku dolžnika opozori na dolžnost izpolnitve obveznosti, tako se nekateri dolžniki zavežejo obveznost poravnati
obročno, prosijo za izračun celotne obveznosti in s tem pokažejo določeno pripravljenost, da obveznost izpolnijo.
Kljub temu je še prezgodaj govoriti o učinkih tega instituta, Državno pravobranilstvo rezultate dejansko šele pričakuje.
Državno pravobranilstvo pa je kritično do določbe tretjega odstavka 11. člena ZIZ, ki določa, da mora sodišče v
primeru, ko je po ugovoru dolžnika sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi verodostojne listine, razveljavljen,
opraviti poravnalni narok oziroma narok za glavno obravnavo najpozneje v treh mesecih od prejema odgovora na
ugovor. Navedena novost namreč daje prednost tistim upnikom, ki svoje terjatve uveljavljajo v izvršilnem postopku,
pred tistimi, ki jih uveljavljajo v pravdnem postopku, saj je zagotovljeno prednostno oziroma hitrejše obravnavanje
njihovega spora. Državno pravobranilstvo v zadnjih treh letih ugotavlja, da predloge za izvršbo vlagajo tudi upniki,
ki ne razpolagajo z verodostojno listino (to je z listino, kot jo določa 23. člen ZIZ), saj po določbi petega odstavka
41. člena ZIZ te predlogu ni treba več priložiti. Sodišča nato po vloženem ugovoru v pravdnem postopku odločajo o
zahtevku upnika, to je o (ne)obstoju obveznosti, in tožbe (izvršilnega predloga), čeprav je bil postopek dejansko začet
brez verodostojne listine, ne zavržejo. Državno pravobranilstvo tako ugotavlja, da so upniki v izvršilnih postopkih
na podlagi verodostojne listine že sedaj izterjevali terjatve (pred uvedbo teh sprememb so jih običajno uveljavljali v
pravdnih postopkih s tožbo), z zadnjo spremembo zakona, ki določa prednostno in hitrejšo obravnavo teh zadev, pa
so se te možnosti še večkrat posluževali.
Zakonodajalec je s spremembo zakona tudi želel razširiti možnost poplačila upnika pred pravnomočnostjo. Sedaj
se izvršba, ki teče na podlagi izvršilnega naslova, s katero se posega na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri
organizacijah za plačilni promet, opravi takoj po izdaji sklepa in pred tem, ko sodišče odloči o vloženih pravnih
sredstvih (tretji odstavek 46. člena ZIZ). Državno pravobranilstvo že pol leta po uvedbi spremembe ocenjuje, da ta
preveč posega v pravice dolžnika in da je bila odločitev zakonodajalca premalo domišljena. Dolžnik ima namreč
lahko številne ugovore, ki bi sicer preprečili realizacijo izvršbe tudi v teh postopkih (ugovor že izpolnjene obveznosti, zastaranja izterjave, ugovor, da obveznost ni prešla na dolžnika oziroma terjatev ne na upnika), kot že navedeno,
pa po sedaj veljavni ureditvi ugovor ne zadrži izvršitve sklepa in se izvršba še pred odločitvijo o ugovoru opravi.
Navedena ureditev tudi preprečuje dolžniku, da v primeru vloženega izrednega pravnega sredstva uspešno predlaga
sodišču odlog izvršbe do odločitve, saj je odlog izvršbe nesmiselno predlagati, če je izvršba že opravljena. Tako je
Državno pravobranilstvo v preteklosti, v primeru prisojene (previsoke) odškodnine za nematerialno škodo (na
primer zaradi neupravičenega odvzema prostosti), vložilo predlog za revizijo, do odločitve Vrhovnega sodišča pa
predlagalo odlog izvršbe, če je bila do odškodnine upravičena oseba, ki je tako slabega premoženjskega stanja, da
odškodnine, če bi bila kasneje določena v nižjem znesku, v nobenem primeru, ne bi mogla vrniti.
Državno pravobranilstvo opozarja na možnost zlorabe, saj je bila zoper Republiko Slovenijo v preteklih letih izdana
vrsta sodb, katerih realizacijo lahko upniki kadar koli (ponovno) zahtevajo in takoj tudi dosežejo, da se izvršba
opravi. Že do sedaj je bilo v primerih neupravičenih izvršb od gospodarskih družb izjemno težko doseči vračilo
denarnih sredstev (doslej se je izvršba opravila pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi le na podlagi izvršilnih na-
113
slovov, doseženih v gospodarskih sporih), toliko težje pa bo doseči vračilo večjih zneskov od fizičnih oseb. Državno
pravobranilstvo tako opozarja na realno možnost, da bo v teh primerih zaradi navedene spremembe lahko nastala
Republiki Sloveniji večja premoženjska škoda.
8.7 Avtomatiziran izvršilni postopek – izterjava denarne terjatve na podlagi verodostojne listine
Državno pravobranilstvo je zaradi izterjave denarnih terjatev Republike Slovenije v skupnem znesku 18.845.951,14
EUR v letu 2010 vložilo 163 izvršilnih predlogov v avtomatizirani izvršilni postopek, zaključenih pa je bilo 194
tovrstnih zadev v znesku 895.150,53 EUR.
Slednje seveda ne pomeni, da je bila terjatev v vseh zaključenih zadevah v celoti poplačana (v izvršilnem postopku
so zaključene tudi tiste zadeve, v katerih sodišče zaradi ugovora dolžnika sklep o izvršbi razveljavi in zadevo odstopi
v reševanje pravdnemu sodišču).
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da avtomatiziran izvršilni postopek ni uresničil vseh pričakovanj, ki jih je imel
zakonodajalec z njegovo uvedbo v letu 2008, da bi bil izvršilni postopek torej hiter in učinkovit ter da bi upnik v tem
postopku hitreje dosegel poplačilo svoje terjatve.
Nobenega dvoma ni, da sodišče v avtomatiziranem postopku dejansko izda sklep v izjemno kratkem času (v dnevu
ali dveh po vložitvi predloga), vendar je ostal postopek izvršbe v delu, v katerem se izvršba opravi in jo opravlja
krajevno pristojno sodišče, še vedno dolgotrajen. Tako sodišča (pre)dolgo ne odločijo o ugovoru dolžnika, ugovorih
tretjega, o predlogih upnika za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, o utesnitvi izvršbe, dolgotrajnost
izvršbe pa je največkrat povezana z dejstvom, da dolžnik nima premoženja in dohodkov, na katere je mogoče seči z
izvršbo. Navedenega razloga za dolgotrajnost izvršilnega postopka seveda ne more odpraviti zakonodajalec in tudi
ne večja odzivnost sodišča.
Pač pa se je v preteklem letu izkazalo, da avtomatiziran postopek omogoča številne zlorabe, katerih niti zakonodajalec niti avtor avtomatiziranega postopka ni predvidel in jih očitno ni mogoče preprečiti.
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da številni upniki vložijo izvršilni predlog tudi v primeru, ko ne razpolagajo z
listino, ki jo je po določbi 23. členu ZIZ mogoče šteti kot verodostojno listino. Upnik namreč vloži izvršilni predlog
tudi tedaj, ko do dolžnika sploh nima nobene terjatve oziroma ko je obstoj terjatve med strankama še sporen ali
negotov. Ker v avtomatiziranem postopku ob vložitvi predloga ni treba priložiti verodostojne listine, temveč jo je
treba le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve (peti odstavek 41. člena), upniki kot verodostojno
listino največkrat navedejo izpis iz poslovnih knjig z neko številko, kar zadostuje, da je sklep o izvršbi izdan. Vendar
pa sodišče avtomatično ugodi izvršilnemu predlogu tudi v primeru, ko upnik kot verodostojno listino navede listino, ki to dejansko ni. Tako je v preteklem letu sodišče izdalo sklep o izvršbi na podlagi »verodostojne listine« zoper
Republiko Slovenijo, in sicer: sklepa Ig…., sklepa DT…., plačne liste, kot je listine označila upnica, ki dejansko do
Republike Slovenije ni imela nobene terjatve.
Nadalje Državno pravobranilstvo ugotavlja, da sodišče izda sklep o izvršbi tudi na podlagi predloga, ki ga vloži
fizična oseba, ki praktično ne more razpolagati z verodostojno listino, ki jo navede v predlogu (na primer faktura,
izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe), ker jo lahko izda le poslovni subjekt (pravna oseba
in samostojni podjetniki). Očitno torej je, da sistem avtomatiziranega izvršilnega postopka nima tovrstne logične
kontrole, prav tako pa izdanih sklepov, preden so poslani upnikom, nihče ne pregleda oziroma ne izvede tovrstne
kontrole. Teoretično lahko fizična oseba razpolagata le z nekaterimi vrstami verodostojnih listin, na primer čekom,
menico, po zakonu overjeno zasebno listino, v praksi pa se ugotavlja, da tovrstnih izvršb fizične osebe do uvedbe
avtomatiziranega izvršilnega postopka sploh niso vlagale.
Sodišče v avtomatiziranem izvršilnem postopku izda sklep o izvršbi tudi zoper dolžnika, ki ni pravna oseba, tako je
v preteklem letu izdalo vrsto sklepov zoper Republiko Slovenijo, v katerih je upnik kot dolžnika navedel posamezno
114
ministrstvo ali organ v sestavi ministrstva. Sodišče je v vseh teh primerih sklepe tudi vročalo ministrstvom oziroma
organom v sestavi na naslov, kot ga je navedel upnik, razen v redkih primerih, ko je upnik v predlogu označil Državno pravobranilstvo kot zakonitega zastopnika Republike Slovenije.
Tako je v številnih primerih prišlo do nepravilne vročitve, ker pa ministrstva in državni organi največkrat na sklep o
izvršbi niso reagirali pravočasno ali na pravilen način, to je, da bi sklep vrnili sodišču zaradi nepravilne vročitve in
o navedenem obvestili tudi Državno pravobranilstvo, je prišlo do neupravičenih izvršb. Tako se je v preteklem letu
zgodilo, da je postal neutemeljen sklep o izvršbi pravnomočen, izvršba pa ni bila opravljena zgolj zato, ker je bilo kot
izvršilno sredstvo predlagan rubež, cenitev in prodaja premičnin, ki zaradi izvedbe potrebuje določen čas. Žal pa se
je zgodilo tudi, da je Uprava za javna plačila poslala Državnemu pravobranilstvu obvestilo, da je bil določen sklep o
izvršbi realiziran, Državno pravobranilstvo pa s strani sodišča ni prejelo nobene listine. Tako je Državno pravobranilstvo sodišču sicer predlagalo razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti in pravilno vročitev sklepa,
vendar na navedeni način ni moglo preprečiti nastanka večje premoženjske škode, čeprav je bila izvršba povsem
neutemeljena, saj do vračila denarnih sredstev ne bo prišlo v kratkem času, dejansko pa obstaja velika verjetnost, da
do vračila sploh ne bo prišlo.
Državno pravobranilstvo nadalje ugotavlja, da sodišče po vloženem ugovoru, v katerem se uveljavlja vrsta ugovornih razlogov, praviloma sledi le prvo navedenemu, to je nepravilni oznaki dolžnika, tako sklep o izvršbi le razveljavi
in ga vrne upniku v dopolnitev (da pravilno označi dolžnika), čeprav bi glede na dejstvo, dana primer fizična oseba
ne more izdati verodostojne listine, na podlagi katere je vložen predlog, moralo poleg razveljavitve sklepa predlog za
izvršbo istočasno tudi zavreči. Potem, ko upnik pravilno označi dolžnika, sodišče ponovno vroči sklep Državnemu
pravobranilstvu, to pa ponovno vloži ugovor, sodišče pa praviloma odloči, da bo zaradi ugovora o zahtevku odločeno v pravdnem postopku, tam pa bo Republiki Sloveniji, preden bo pravdno sodišče povsem neutemeljen zahtevek
zavrnilo, v skladu z 21. členom Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS) ponujena še mediacija.
Opisano ravnanje sodišča pomeni nepotrebno zavlačevanje postopka, istočasno pa tudi nepotrebno obremenjevanje
Državnega pravobranilstva.
V preteklem letu je sodišče zaradi nepravilne označitve dolžnika sklep o izvršbi potem, ko je ministrstvo sklep vrnilo
zaradi nepravilne vročitve, razveljavilo, potem pa ga je, opremljenega s klavzulo o pravnomočnosti in izvršljivosti,
poslalo Upravi za javna plačila v realizacijo, ki jo je slednja tudi opravila. Sodišče je napako ugotovilo šele potem,
ko je prejelo obvestilo Uprave za javna plačila, da je bil sklep realiziran, nato pa ni v skladu s predpisi razveljavilo
klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti, temveč je odredilo Upravi za javna plačila, da sklepa ne realizira ter naj ga
vrne sodišču. Takšno ravnanje pa nenazadnje pomeni tudi izjemen poseg v pravno varnost dolžnika. V navedenem
primeru upnica, ki do denarja ni bila v nobenem primeru upravičena, nakazanega zneska ni bila pripravljena vrniti.
Tako je bilo treba zoper upnico vložiti nasprotno izvršbo, zaradi očitne zlorabe postopka pa Državno pravobranilstvo še odloča o vložitvi predloga po devetem odstavku 33. člena ZIZ, torej da upnico sodišče denarno kaznuje.
Državno pravobranilstvo tudi ugotavlja, da je v navedenih izvršilnih postopkih, kadar tečejo zoper Republiko Slovenijo kot dolžnico, izjemno težko ugotoviti, kateri državni organ je nosilec obveznosti, ki se izterjuje na podlagi
izdanega sklepa o izvršbi. Zgolj označba upnika, da gre za izvršbo zoper Republiko Slovenijo, namreč ne omogoča
ugotovitve, katero ministrstvo ali državni organ je bil obveznost dolžan izpolniti. V navedenih primerih se praviloma pozove upnika, da natančneje opredeli svojo terjatev (na kakšni pravni podlagi in zoper katero ministrstvo). V
primeru, ko upnik ni dosegljiv, ali pa ni pripravljen podati pojasnil, se preventivno vselej vloži ugovor. V pravdnem
postopku pa mora upnik kot tožnik podati vse pravno relevantne navedbe, s katerimi utemeljuje tožbeni zahtevek.
Tako je potem bistveno lažje poiskati konkretno ministrstvo, ki poda svoje stališče do zahtevka. Navedeno dejansko
pomeni podaljšanje postopka, saj v primeru, ko je terjatev za obe stranki nesporna, ne bi bila potrebna vložitev niti
ugovora niti tožbe, pa tudi stroški postopka bi bili manjši.
V preteklem letu se je tudi zgodilo, da je sodišče vročilo Državnemu pravobranilstvu sklep o izvršbi, čeprav pravni
subjekt, ki je bil naveden kot dolžnik, ni bil državni organ oziroma organ, ki ga Državno pravobranilstvo zastopa
po posebnem zakonu, pač pa je imel pravni subjekt v svojem nazivu tudi ime države. Državno pravobranilstvo po
zakonu sicer ni bilo dolžno o nepravilni vročitvi obvestiti sodišča in dolžnika, vendar pa je z namenom, da tudi
dolžniku prepreči škodo z neutemeljeno izvršbo, vrnilo sklep sodišču in o nepravilni vročitvi obvestilo dolžnika.
115
Na vse navedene absolutne bistvene kršitve določb postopka in pomanjkljivosti, ki so sistemske narave, je Državno pravobranilstvo že opozorilo vse pristojne organe, tako Ministrstvo za pravosodje kot projektno skupino
pri Vrhovnemu sodišču in Centralni oddelek za verodostojno listino pri Okrajnemu sodišču v Ljubljani.
Državno pravobranilstvo zato tudi v tem poročilu ponovno izpostavlja, da je možnost zlorab velika, da je v preteklem obdobju Republiki Sloveniji že nastala premoženjska škoda in da obstoji velika verjetnost, da bo zaradi vse
večje iznajdljivosti »upnikov« v prihodnje vedno večja tudi verjetnost nastanka hujših škodnih posledic. Državno
pravobranilstvo na tem mestu zato predlaga, da se v sistem vgradijo logične kontrole, ki bodo preprečevale izdajo
sklepa o izvršbi v primerih, ko bo kot dolžnik naveden organ, ki nima pravne subjektivitete, ko bo vložen predlog s
strani fizične osebe na podlagi listin, ki jih fizična oseba ne more izdati, nadalje varovalke, ki bi preprečevale avtomatično izdajo klavzul o pravnomočnosti in izvršljivosti za sklepe, ki so bili razveljavljeni, in da se ponovno razmisli
o možnosti, da se predlogu za izvršbo priloži verodostojna listina v elektronski obliki. Navedeno bi nedvomno preprečilo zlorabe, ki se jih, kot je že bilo navedeno, v prihodnosti pričakuje v še večjem številu.
8.8 Republika Slovenija kot prevzemnik zapuščine – kaducitetni postopki
Republika Slovenija vstopa v številne izvršilne postopke kot univerzalni pravni naslednik pokojnega, prezadolženega dolžnika oziroma zapustnika, po katerem so se vsi zakoniti dediči odpovedali dedovanju, lahko pa tudi v tiste
postopke, ko zapustnik nima dedičev ali pa se zanje ne ve.
V teh primerih sodišča v skladu z določbo 219. člena Zakona o dedovanju s sklepom izročijo zapuščino Republiki
Sloveniji, upravljanje s posamezno vrsto premoženja pa prevzamejo pristojne službe (kmetijska zemljišča in gozdove Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, premičnine upravne enote, finančna sredstva Ministrstvo za finance).
Državno pravobranilstvo v zapuščinski postopek praviloma ne vstopa, razen v primerih, ko ima Republika Slovenija terjatev do zapustnika. Državno pravobranilstvo torej v zapuščinskem postopku ne sodeluje, zato na odločitev sodišča nima nobenega vpliva, prav tako je o izročitvi zapuščine Republiki Sloveniji prvič obveščeno
šele z vročitvijo sklepa o izročitvi. Državno pravobranilstvo šele potem, ko vpogleda v javne evidence oziroma
najkasneje tedaj, ko pozove pristojne organe, da premoženje prevzamejo, neredko ugotovi, da premoženje, ki
je navedeno kot zapuščina v sklepu, dejansko ne obstaja oziroma nihče ne ve, kje se nahaja. Tako je Republika
Slovenija v preteklem letu »pridobila« deleže družbenika v družbi, ki je bila že pred smrtjo zapustnika izbrisana
iz sodnega registra, denarna sredstva na osebnem računu, ki je bil že prej zaprt ali pa na njem ni bilo nobenih
denarnih sredstev, nematerializirane vrednostne papirje, ki so bili že prodani, in osebna vozila, ki so bila neregistrirana in izjemno stara (tako na primer tudi vozilo letnik 1985), za katera ni bilo mogoče ugotoviti, kje se
nahajajo, dediči pa se na pozive, da vozilo izročijo, niso odzvali. Prav tako se je v konkretnem primeru kasneje
ugotovilo, da je zapustnik nepremičnino, ki je bila predmet zapuščine, pred smrtjo že prodal, kupec pa je šele
kasneje vložil zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice na svoje ime, kljub temu pa je bilo v sklepu
navedeno, da so bile nepremičnine izročene državi. Nadalje je bilo tudi ugotovljeno, da glede nepremičnine, ki
je bila izročena Republiki Sloveniji, že teče pravdni postopek, v katerem izvenzakonski partner na nepremičnini
uveljavlja svoj solastniški delež, ker je bila nepremičnina pridobljena med izvenzakonsko skupnostjo z dohodki,
ki sta jih partnerja pridobila z delom.
Državno pravobranilstvo tudi ugotavlja, da v tovrstnih primerih prihaja do zlorab, ko dediči premoženja, glede
katerega se ne vodi nobena evidenca, v smrtovnici preprosto ne navedejo in si ga med seboj razdelijo, Državno pravobranilstvo pa nima nobene možnosti, da bi navedeno preprečilo, saj z obstojem tega premoženja ni seznanjeno
(in nima nobene možnosti, da bi zanj izvedelo).
Republika Slovenija odgovarja za dolgove zapustnika do višine pridobljene koristi, zato je ugotovitev obsega in
vrednosti zapuščine za Državno pravobranilstvo bistvenega pomena, še posebej v izvršilnih postopkih, kot bo
pojasnjeno v nadaljevanju. Višje sodišče je namreč že odločilo, da Republika Slovenija ni odgovorna do višine
vrednosti zapuščine, kot to za dediče določa 142. člen Zakona o dedovanju, pač pa le do višine pridobljene koristi,
116
saj njenega položaja ni mogoče enačiti s položajem dediča, ki sprejme zapuščino. Slednje iz razloga, ker se Republika Slovenija ne more odreči zapuščini, kot se lahko dediči odpovedo dedovanju, nepravično pa bi tudi bilo, da
bi zaradi obveznega pravnega nasledstva nastala državi škoda.
Zaradi neskladja med zapuščino, kot jo ugotovi sodišče v sklepu o izročitvi, in dejansko prevzetim premoženjem,
se Državno pravobranilstvo pogosto sooča s številnimi težavami pri dokazovanju obsega odgovornosti Republike
Slovenije za zapustnikove dolgove, navedeno pa privede do oškodovanja državnega premoženja. Državno pravobranilstvo zato meni, da bi bila ustreznejša rešitev, po kateri bi sodišče pred izdajo tovrstnega sklepa po vseh dostopnih javnih evidencah samo ugotavljalo obstoj in obseg zapustnikovega premoženja (na primer glede lastništva
nepremičnin, lastništva v družbah), nato opravilo ustrezne poizvedbe še pri upravljavcih podatkov in zbirk (na
primer glede lastništva nematerializiranih vrednostnih papirjev, lastništva osebnih vozil, višine denarnih sredstev
na osebnih računih) ter nazadnje pozvalo tistega, ki je podal podatke o premoženju zapustnika pri upravni enoti za
sestavo smrtovnice, da se o ugotovljenem izjavi in pojasni, kje se zapuščina nahaja in kdo z njo razpolaga.
V preteklem letu je Državno pravobranilstvo v kar 74 primerih vstopilo v izvršilni postopek, ki je bil zaradi smrti
dolžnika prekinjen in je bilo s sklepom sodišča odločeno, da se bo izvršilni postopek nadaljeval zoper Republiko
Slovenijo. Pravnomočen sklep o izročitvi premoženja Republiki Sloveniji pa dejansko pomeni, da je univerzalna
pravna naslednica zapustnika oziroma dolžnika v izvršilnem postopku, ki se od tedaj naprej vodi zoper njo. Dejstvo, da obveznost ni prešla na Republiko Slovenijo, ker zapuščina ne zadošča za poplačilo celotne terjatve, ki je
predmet izvršilnega postopka, je predmet ugovora, ki ga mora Državno pravobranilstvo vložiti zoper sklep o izvršbi, ki mu je praviloma vročen istočasno s sklepom o nadaljevanju postopka. Ugovor, s katerimi bi pravobranilstvo
izpodbijalo obstoj same obveznosti, ki je predmet izvršbe, je uspešen le v primeru, če sklep o izvršbi ni postal pravnomočen, to je, če sodišče izdanega sklepa o izvršbi ni uspelo vročiti dolžniku, ali pa je bil izdan že po smrti dolžnika. Vendar pa so takšni ugovori redki, ker Državno pravobranilstvo praviloma ne razpolaga s podatki o obstoju
ali višini obveznosti, saj nima dostopa do listin, ki bi dokazovale, da je dolžnik obveznost poravnal, ali pobotal, ali
pa dolžniku sploh ni nastala, ker je bila pogodba razveljavljena, razdrta, ali pa ni bila izpolnjena s strani upnika.
Državno pravobranilstvo tudi ni seznanjeno z obsegom neporavnanih obveznosti dolžnika, največkrat se prvič z
obveznostjo seznani šele tedaj, ko mu sodišče vroči sklep o izvršbi ali ko upnik vloži pri Državnemu pravobranilstvu predlog po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu, da naj mu kot univerzalni pravni naslednik poravna
terjatev. Državno pravobranilstvo ugotavlja, da sodišča, ki vodijo izvršilne postopke, prekinitev in nadaljevanje
postopka zaradi smrti dolžnika opravijo na predlog upnika, pri tem pa kljub dejstvu, da je samo vodilo zapuščinski
postopek, o smrti dolžnika ne obvesti upnikov.
Državno pravobranilstvo poudarja tudi dejstvo, da je sodišče v konkretnem primeru nekaj izvršilnih postopkov
zoper prezadolženega dolžnika oziroma njegovega pravnega naslednika Republiko Slovenijo združilo, v postopku
prodalo celotno zapuščino in kupnino razdelilo med upnike po načelu, kdor prej uveljavi pravico, je prvi poplačan, in izvršilni postopek nato ustavilo. Štiri leta po pravnomočnosti ustavitvenega sklepa in sedem let po smrti
dolžnika je isto sodišče v lanskem letu Državnemu pravobranilstvu vročilo še tri sklepe o nadaljevanju izvršilnih
postopkov zoper Republiko Slovenijo, skupaj s sklepi o izvršbi, ker je očitno šele lansko leto ugotovilo, da pri sodišču trije izvršilni postopki zoper pokojnega dolžnika še niso ustavljeni. V vseh treh primerih je moralo Državno
pravobranilstvo zoper sklepe vložiti ugovore, saj bi v nasprotnem primeru upniki pridobili izvršilni naslov v višini
terjatve, ki je bila predmet postopka. Državno pravobranilstvo v smislu sistemskega predloga meni, da bi bila ustreznejša rešitev, po kateri bi sodišče moralo takoj po zaključku zapuščinskega postopka vpogledati v svojo evidenco
izvršilnih postopkov ter v vseh postopkih, kjer je bil pokojnik dolžnik, pozvati upnike, da predlagajo nadaljevanje
postopka. Glede na odgovore upnikov bi sodišče moralo postopke ustaviti ali pa brez odlašanja v vseh postopkih
izdati sklepe o nadaljevanju postopka zoper Republiko Slovenijo, postopke združiti in po opravljeni izvršbi postopek tudi ustaviti.
Državno pravobranilstvo je v primerih, ko je prišlo do izročitve zapuščine Republiki Sloveniji in ko ni bilo dvoma,
da je upnikov več ter da zapuščina ne zadošča za poplačilo vseh terjatev, predlagalo stečaj zapuščine. V tem primeru je upravitelj tisti, ki poskrbi za prodajo vsega premoženja in sorazmerno poplačilo vseh upnikov, tako da do
zgoraj navedenih situacij kasneje ne more priti.
117
Dejstvo pa je, da tudi v navedenem primeru pride do oškodovanja države, saj mora Republika Slovenija plačati
predujem za stroške upravitelja, ki gredo v breme države, če se s prodajo zapustnikovega premoženja ne doseže kupnina vsaj v višini tega predujma. Navedeno pa je možno storiti le v primerih, ko je prišlo do izročitve zapuščine že
po tem, ko je bil sprejet Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju
(ZFPPIPP), ki je institut stečaja zapuščine prvič pravno uredil, in seveda v primeru, ko je izvedba stečaja zapuščine
smiselna – kadar je imel zapustnik pred smrtjo večje število neporavnanih obveznosti oziroma je več upnikov,
zapuščina pa zadošča za poplačilo stroškov stečajnega postopka in za delno poplačilo obveznosti.
Državno pravobranilstvo ima največ težav v primeru, ko teče več izvršilnih postopkov zoper istega prezadolženega
dolžnika pred različnimi sodišči in z različnimi izvršilnimi sredstvi, sklepi pa prihajajo na Državno pravobranilstvo v daljših časovnih intervalih. Kot je bilo že omenjeno, je dokazno breme, da vrednost zapuščine ne zadostuje
za poplačilo terjatve, na strani Republike Slovenije, sodišče pa ugovore, da na primer vozilo letnik 1985 Republiki
Sloveniji sploh ni bilo izročeno in da je tako staro vozilo praktično brez vsake vrednosti, praviloma zavrne kot
neutemeljene. Sodišče namreč zagovarja stališče, da je zapuščina tisto, kar je navedeno v pravnomočnem sklepu,
stvar Republike Slovenije pa je, da premoženje najde in proda, prav tako je Državno pravobranilstvo ugovoru
dolžno priložiti dokaze, koliko je prevzeto premoženje vredno. Ker navedeno ni bilo storjeno, je sodišče zavrnilo
ugovor pravobranilstva zoper sklep o izvršbi, da solastniški delež nekega majhnega travnika v odročnem kraju
že na prvi pogled ne dosega višine terjatve, ki se izterjuje. Samo po sebi se postavlja vprašanje, kako naj Državno
pravobranilstvo v tako kratkem roku najde ustreznega cenilca, da bo v roku opravil ogled nepremičnine in izdelal
cenitveno poročilo, in pravočasno vloži tudi ugovor, pri tem pa je verjetno, da bodo lahko že stroški cenitve višji od
vrednosti nepremičnine. V podobnem primeru je drugo sodišče ugovor Državnega pravobranilstva zavrnilo, toda
z drugačno utemeljitvijo, in sicer, da je ugovor preuranjen in da bo sodišče v izvršilnem postopku samo ugotovilo
vrednost nepremičnine (ker je bilo v izvršilnem postopku tudi predlagano kot izvršilno sredstvo prodaja te nepremičnine) in poskrbelo, da ne bo prišlo do oškodovanja državnega premoženja, ker je na navedeno dolžno paziti
po uradni dolžnosti v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Zoper sklep je bila vložena pritožba, o kateri
še ni bilo odločeno, vendar je dvom Državnega pravobranilstva nedvomno utemeljen, saj lahko upnik kadar koli
v izvršilnem postopku predlaga drugo izvršilno sredstvo in ga nihče ne more prisiliti v nadaljevanje dolgotrajnega
postopka s prodajo nepremičnine, ki je povezan z visokimi stroški (stroški za cenilca nepremičnine) ob dejstvu, da
ni verjetno, da bo majhen solastniški delež nepremičnine na javni dražbi sploh prodan.
Predlogi Državnega pravobranilstva, da se preprečijo navedene situacije, ki lahko privedejo do oškodovanja državnega premoženja, so glede na vse navedeno sledeči:
• Zakon o dedovanju naj se dopolni tako, da bo izrecno določeno, da Republika Slovenija za dolgove zapustnika
odgovarja le s prevzetim premoženjem;
• v zakonu naj se opredeli, da je zapuščinsko sodišče zavezano v primerih, ko se dediči odpovedo dedovanju,
ali ko dedičev sploh ni, po vseh dostopnih evidencah preveriti morebitno premoženje zapustnika ter opraviti
poizvedbe o premoženju pri nosilcih evidenc in zbirk podatkov ter v sklep kot zapuščino navesti le tisto premoženje, ki v trenutku odločanja dejansko obstaja in se zanj tudi ve, kdo z njim razpolaga;
• v zakonu naj se opredeli dolžnost okrajnih sodišč, da po zaključku vsakega zapuščinskega postopka preverijo
obstoj morebitnih postopkov zoper zapustnika ter nemudoma pozovejo nasprotno stranko, da se izjavi o
nadaljevanju postopka, po prejemu pozitivnega odgovora pa nemudoma nadaljujejo s postopki zoper Republiko Slovenijo, postopke združijo in po prodaji zapustnikovega premoženja poskrbijo za pravilno poplačilo
upnikov ter postopke ustavijo.
118
9
Stečajni postopki in postopki prisilne poravnave
9.1 Uvod in obseg zadev
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo v postopkih zaradi insolventnosti in postopkih prisilnega prenehanja v reševanje prejelo skupaj 1.070 novih zadev. Med postopke zaradi insolventnosti in postopke prisilnega prenehanja spadajo:
• postopek prisilne poravnave,
• stečajni postopek nad pravno osebo,
• postopek osebnega stečaja, postopek stečaja zapuščine,
• izbris iz sodnega registra brez likvidacije,
• prisilna likvidacija.
Največji delež zadev predstavljajo terjatve iz naslova neporavnanih davčnih obveznosti. Od prejetih 1.070 zadev je
Državno pravobranilstvo od pristojnih davčnih uradov prejelo v reševanje 820 zadev oziroma 76,6 %. V manjšem
deležu pa gre za naslednje terjatve: okoljske dajatve, uvozne dajatve, trošarine, globe, sodne takse, pristojbine za
izvajanje veterinarskega nadzora, vodna povračila, sodne takse, pravdne stroške, izvršilne stroške, stroške zavarovanja, povprečnino, terjatve po neplačanih računih idr.
V postopkih prisilne poravnave, stečajnih postopkih ter postopkih prisilne likvidacije je Republika Slovenija prijavila terjatve v 1.037 zadevah v skupnem znesku 79.480.587,67 EUR, od tega največ v stečajne postopke nad pravnimi
osebami (436 zadev) in postopke osebnega stečaja (389 zadev).
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo prvič prejelo tri predloge za prijavo terjatve v tuji državi (Avstriji, Nemčiji). V dveh
zadevah gre za terjatev iz naslova sodne takse, v eni zadevi pa za terjatev iz naslova neporavnanih davčnih obveznosti.
Vložena je bila prijava v stečajni postopek, ki se vodi pred Gospodarskim sodiščem v Avstriji zoper dolžnika B4 TGA
Projektmanagement & Installationsges.m.b.H, upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave
Republike Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota, v katerem je bila prijavljena terjatev iz naslova neporavnanih davčnih obveznosti v znesku 74.119,99 EUR. Vlada Republike Slovenije je za zastopanje Republike Slovenije v
stečajnem postopku pooblastila tujo pravno osebo, specializirano za zastopanje upnikov v insolventnih postopkih.
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo v 33 zadevah predlagalo sodišču uvedbo insolventnega postopka. Vrednost
dolga16, ki jo je Državno pravobranilstvo navajalo v teh predlogih, je znašala 5.457.985,73 EUR.
V letu 2010 so sodišča ugodila 29 predlogom za uvedbo stečajnega postopka. V petih zadevah je sodišče predlog zavrglo (neplačilo predujma, začet stečajni postopek, dolžnik izbrisan iz sodnega registra), v dveh zadevah pa predlog
ni bil vložen (Državno pravobranilstvo ni pristojno za zastopanje).
Ob izteku leta 2010 je ostalo nerešenih 1.881 zadev, od tega 1.847 zadev, v katerih je bila prijavljena terjatev Republike Slovenije, in 34 zadev, v katerih je bila predlagana uvedba postopka.
9.2 Primerjava statističnih podatkov za obdobje od leta 2005 od 2010
Primerjalni pregled za zadnjih šest let (2005 do 2010) kaže, da se je število prejetih zadev od leta 2005 do leta 2008
postopoma zmanjševalo. Pri tem se je zmanjševalo število prijavljenih terjatev, medtem ko se je število predlogov za
uvedbo postopka povečevalo. Posledično se je zmanjševalo tudi število nerešenih zadev na koncu posameznega leta.
Trend se je obrnil v letu 2009, ko se je začelo število prijavljenih terjatev bistveno povečevati, število predlogov za uvedbo
postopka pa zmanjševati.
16
Kot vrednost se upošteva terjatev, ki naj bi se kasneje prijavila v stečaj. Ta se upošteva tudi pri nadaljnji statistiki v tem poglavju poročila.
119
Najobčutnejši porast števila prijavljenih terjatev pa je mogoče zaznati v letu 2010, ko se je v primerjavi z letom 2009 število
zadev skoraj podvojilo. Najbolj je poraslo število prijav v stečajne postopke nad pravnimi osebami (od 309 do 436) ter
prijave v postopke osebnega stečaja (od 179 do 389). Še hitrejši porast zadev je mogoče zaslediti tudi v začetku leta 2011.
Iz porasta števila prijav v postopke osebnega stečaja izhaja zaključek, da se število osebnih stečajev naglo povečuje. Res
pa je tudi da so, vsaj kar zadeva Republiko Slovenijo, v večini zadev v postopke osebnih stečajev prijavljene nižje terjatve
kot v stečajne postopke nad pravnimi osebami.
Veliko število povečanja zadev je nedvomno mogoče pripisati gospodarskim razmeram, ki se v zadnjih dveh letih
slabšajo. Velik porast števila zadev pomeni posledično velik porast dela Državnega pravobranilstva na področju insolventnih postopkov. Podatki o pripadu so razvidni tudi iz Grafa 46.
Graf 46: Število prijav terjatev v stečajne postopke in postopke prisilne poravnave
ter število vloženih predlogov za uvedbo stečajnega postopka po letih
PRIJAVE
UVEDBA POSTOPKA
1.200
1.037
1.000
800
600
656
649
551
475
443
400
200
89
127
178
152
38
33
2009
2010
0
2.000
2005
2006
1.761
1.701
1.600
2007
2008
1.881
1.505
1.198
1.200
1.386
800
400
0
2005
2006
2007
2008
2009
2010
Graf 47: Število nerešenih stečajnih zadev in zadev postopkov prisilne poravnave ob koncu leta
Iz primerjave vrednosti terjatev je razvidno, da je bila vrednost prijavljenih terjatev zelo visoka v letu 2005. V letih 2006
do 2008 se je vrednost zelo zmanjšala in bila v obeh letih zelo podobna (nekaj manj kot 3,9 milijonov evrov). Nato pa je
vrednost prijavljenih terjatev izjemno porasla v letu 2009 – znašala je več kot 42 milijonov evrov – in nato ponovno v
letu 2010, ko je znašala že skoraj 79,5 milijona evrov. V primerjavi z letom 2009 se je torej vrednost prijavljenih terjatev
povečala za skoraj 89 %.
Enak trend pa se je nadaljeval tudi v letu 2010, ko je vrednost prijavljenih terjatev že presegla vrednost iz leta 2005,
kar je razvidno tudi iz Grafa 48.
Graf 48: Vrednost (v EUR) prijav terjatev v stečajne postopke in postopke prisilne poravnave
ter vrednost vloženih predlogov za uvedbo stečajnega postopka po letih
PRIJAVE
UVEDBA POSTOPKA
V EUR
120
80.000.000
70.000.000
60.000.000
50.000.000
40.000.000
30.000.000
20.000.000
10.000.000
0
79,48 mio€
76,36 mio€
42,07 mio€
3,89 mio €
3,88 mio €
4,59 mio € 3,88 mio €
0,02 mio €
0,06 mio €
0,05 mio €
2005
2006
2007
2008
5,91 mio €
2009
5,45 mio €
2010
9.3 Spremembe in dopolnitve Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju
15. 7. 2010 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-C), objavljen v Uradnem listu RS, št. 52 z dne 30. 6. 2010.
Bistvenih sprememb pri delu Državnega pravobranilstva sprememba Zakona o finančnem poslovanju, postopkih
zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007, 40/2007, 59/2009, 52/2010; v nadaljevanju ZFPPIPP) ni povzročila.
76,6 % zadev, v katerih je Državno pravobranilstvo v letu 2010 prijavilo terjatve, se nanaša na upnika Republiko
Slovenijo, Ministrstvo za finance, Davčno upravo Republike Slovenije.
Po uveljavitvi sprememb prijavi Državno pravobranilstvo manj prednostnih terjatev iz naslova neporavnanih
davčnih obveznosti, saj so po spremenjeni določbi drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP v stečajnem postopku
prednostne terjatve zgolj nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom
stečajnega postopka, pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-C pa so bile prednostne terjatve poleg prispevkov tudi
davki.
Novost, ki jo je prinesla novela ZFPPIPP-C, je tudi določba tretjega odstavka 125. člena ZFPPIPP, da mora višje
sodišče o pritožbi proti sklepu o začetku postopka zaradi insolventnosti odločiti v 15 dneh, o drugi pritožbi pa v
enem mesecu. Po določbi četrtega odstavka 52. člena ZFPPIPP pa je za odločanje o pritožbah v vseh postopkih
zaradi insolventnosti krajevno pristojno Višje sodišče v Ljubljani. Citirani spremembi se uporabljata za odločanje
o pritožbah, vloženih po 1. 1. 2011.
Že v letu 2010 je Državno pravobranilstvo ugotavljalo, da so bile vse pritožbe, ki jih je Državno pravobranilstvo
vložilo za upnika Republiko Slovenijo, rešene zelo hitro oziroma v približno dveh mesecih, od 1. 1. 2011 dalje pa
bodo po pričakovanju te pritožbe rešene še hitreje oziroma v roku enega meseca. Prav tako je mogoče pričakovati
enotnejšo sodno prakso (na primer v primeru nagrad stečajnim upraviteljem).
Nadalje je na delo Državnega pravobranilstva vplivala tudi sprememba drugega odstavka 374. člena ZFPPIPP,
po katerem v primeru, da upniki ali družbeniki ne privolijo v prevzem premoženja, na Republiko Slovenijo
preide premoženje, razen nepremičnin ali denarnega dobroimetja, če privoli, da ga prevzame. Pred uveljavitvijo
novele ZFPPIPP pa je bilo na Republiko Slovenijo preneseno premoženje v vsakem primeru, ne glede na njeno
privolitev. Republika Slovenija po uveljavitvi sprememb praviloma ne daje soglasja za prevzem premoženja, ko jo
sodišče pozove, da se o tem izjavi.
Novela ZFPPIPP-C je predvidela tudi modernizacijo insolventnih postopkov v smeri omogočanja elektronskega
vlaganja pisanj strank in elektronskega vročanja. Spremembe gredo v smeri poenostavitve insolventnih postopkov. Podrobneje je zadeva urejena v Pravilniku o elektronskem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti
(Uradni list RS, št. 97/10, 4/11). Za Državno pravobranilstvo se določbe pravilnika začnejo uporabljati s 1. 5.
2011. S tem datumom bodo na Državnem pravobranilstvu izpolnjeni pogoji za začetek izvajanja eINS-opravil.
9.4 Sodelovanje predstavnikov Državnega pravobranilstva v upniških odborih
V letu 2010 je bila Republika Slovenija članica upniškega odbora v 32 zadevah, od tega je bila v dveh zadevah celo
predsednica upniškega odbora (ker je njena terjatev najvišja).
V večini primerov gre za postopek prisilne poravnave, v katerem je oblikovanje upniškega odbora obvezno (77. člen
ZFPPIPP). Upnik je praviloma Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije,
posamezen davčni urad. Vsa leta do sedaj je v upniškem odboru Republiko Slovenijo zastopalo Državno pravobranilstvo oziroma se je sej upniškega odbora udeleževalo Državno pravobranilstvo. Državno pravobranilstvo se je že
121
večkrat, nazadnje v letu 2009, glede udeležbe v upniških odborih poskušalo dogovoriti z Ministrstvom za finance
oziroma Davčno upravo Republike Slovenije, da bi se upniških odborov udeleževal (tudi) predstavnik ministrstva
oziroma davčnega urada. Dogovori do sedaj niso bili uspešni, razen v primeru nekaterih davčnih uradov (na
primer Davčnega urada Maribor).
Pravilnik o postopku uveljavljanja in spremljanja terjatev Republike Slovenije v insolventnih postopkih (postopku prisilne poravnave, stečaja oziroma likvidacije) o načinu posredovanja dokumentacije in o spremljanju postopkov (Uradni list RS, št. 55/2004), ki ureja postopek uveljavljanja in spremljanja terjatev Republike Slovenije,
način posredovanja dokumentacije in spremljanje teh postopkov, posebnih določb glede sodelovanja v upniškem
odboru nima. Navedeni pravilnik v prvi točki 2. člena določa, da je nosilec terjatve državni organ (neposredni
uporabnik proračuna Republike Slovenije) pristojen za določitev vrste in višine denarnih obveznosti do države
oziroma za vzpostavitev terjatve Republike Slovenije, spremljanje, knjigovodsko evidentiranje in izterjavo posamezne vrste proračunskih prejemkov. Po določbi prvega odstavka 3. člena navedenega pravilnika je nosilec
terjatve primarni skrbnik terjatve, kar pomeni, da spremlja obstoj in višino terjatve od njenega nastanka do
prenehanja ter izvaja vse potrebne naloge za njeno izterjavo. Nadalje mora nosilec terjatve po drugem odstavku
8. člena spremljati stanje terjatve, pripadajoče obresti in poplačila.
Po določbi 87. člena ZFPPIPP upniški odbor odloča o mnenju ali soglasju o zadevah, določenih z zakonom,
obravnava poročila, ki jih mora v skladu z zakonom vložiti upravitelj, in izvaja druge pristojnosti v zvezi z zakonom. Upniški odbor oblikuje in izraža voljo in s tem opravlja procesna dejanja med samim postopkom za račun
vseh upnikov, ki so stranke postopka. Upniški odbor je tako namenjen varovanju koristi upnika, ki ima pravico
pregledati poslovanje in finančno stanje dolžnika in dajati predloge, mnenja, potrebna za zaščito upnika v postopku.
Sodelovanje v upniškem odboru zahteva poglobljena znanja s področja financ in ekonomije, Državno pravobranilstvo pa oseb s tovrstnim specialističnim znanjem ne zaposluje. Upniški odbor namreč obravnava poročila
o finančnem poslovanju dolžnika. Prav tako Državno pravobranilstvo nima podatkov o poslovanju dolžnika z
davčnim organom v času od uvedbe insolventnega postopka dalje.
Vabilo na sejo upniškega odbora praviloma prejme davčni urad, Državno pravobranilstvo pa ga prejme odstopljenega pogosto komaj en dan pred sejo upniškega odbora, kar pomeni, da se na sejo tudi ne more pripraviti. Prihaja
tudi do primerov, da se predstavnik Republike Slovenije seje upniškega odbora sploh ne udeleži, posledično pa
se Republiki Sloveniji očita, da ne kaže potrebne skrbnosti do svojih terjatev. Državno pravobranilstvo tudi nima
nobenih pooblastil za kakršno koli odločanje na sejah upniškega odbora, saj za stališče glede vseh predlaganih
odločitev naknadno zaprosi Ministrstvo za finance oziroma pristojni davčni urad. Ministrstvo za finance je tudi
tisto, ki prouči načrt finančnega prestrukturiranja in posreduje Državnemu pravobranilstvu obrazloženo stališče
glede glasovanja o predlagani prisilni poravnavi. Predsedstvo v upniškem odboru pomeni še dodatne obveznosti
in odgovornosti, to je sklicevanje upniškega odbora, priprava dnevnega reda, vodenje seje upniškega odbora,
pisanje zapisnika, njegova objava na spletnih straneh Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in
storitve (AJPES), zagotovitev prostorov za sestanke, koordinacija in sodelovanje s člani upniškega odbora. Državno pravobranilstvo še izpostavlja, da gre v nekaterih primerih tudi za medijsko odmevne zadeve.
Glede na navedeno, je stališče Državnega pravobranilstva, da bi bilo bolj primerno, da bi se sej upniškega odbora
udeleževal predstavnik ministrstva ali davčnega urada ob predpostavki, da bo imel tudi ustrezna strokovna znanja in informacije o poslovanju dolžnika (iz prakse v letu 2010 je namreč znan primer predstavnika, ki ga je na
seje upniškega odbora pošiljal Davčni urad Ljubljana, ki takih znanj ni imel) ter pooblastilo za odločanje. Glede
na navedeno, bo Državno pravobranilstvo ponovno predlagalo Ministrstvu za finance in Davčni upravi Republike Slovenije, da se udeleževanje upniških odborov drugače uredi oziroma bo predlagalo dopolnitev pravilnika
v smeri, da se v njem natančno določi tudi, kdo je dolžan sodelovati oziroma zastopati Republiko Slovenijo v
upniškem odboru.
122
9.5 Nagrade stečajnim upraviteljem
Državno pravobranilstvo je v poročilu za leto 2009 obširno poročalo o problematiki nagrad stečajnim upraviteljem in vlaganju pritožb zoper sklepe sodišč o nagradah stečajnih upraviteljev v primeru, ko sodišča nagrad niso
odmerjala v skladu s predpisi. Poročilo je bilo v tem delu v letu 2010 tudi naknadno dopolnjeno pred obravnavo
Skupnega letnega poročila o delu Državnega pravobranilstva v letu 2009 v Državnem zboru.
Leta 2009 je Državno pravobranilstvo vložilo 55 pritožb zoper sklepe o nagradah stečajnim upraviteljem, od katerih jih je v letu 2009 ostalo nerešenih še devet.
V letu 2010 so bile rešene še preostale pritožbe iz leta 2009, in sicer so bile tri pritožbe rešene ugodno, šest pa jih
je bilo zavrnjenih.
V letnem poročilu za leto 2009 je vsebina pritožb in odločitev sodišč že obširno obrazložena. Pravilnik o tarifi
za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve
katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Uradni list RS, št. 91/08 in 119/08; v nadaljevanju Pravilnik I),
je določil nesorazmerno visoke nagrade upraviteljem, kar se je pokazalo z uporabo Pravilnika I v praksi, medijsko pa je zadeva postala odmevna, ko se je tik pred uveljavitvijo Pravilnika o spremembah pravilnika o tarifi za
odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve
katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Uradni list RS, št. 53/2009), to je z dnem 11. 7. 2009, ki je nagrade
upraviteljev bistveno znižal, število izdanih sklepov o nagradi upravitelju zelo povečalo ter so bile v nekaterih
stečajnih postopkih odmerjene zelo visoke nagrade.
V letu 2009 je Državno pravobranilstvo na podlagi usmeritvenega navodila Ministrstva za pravosodje št. 459-3/2009
z dne 13. 7. 2009 kot pritožbeni razlog v večini zadev navajalo institut exceptio illegalis, ker naj bi bila določba V. točke prvega odstavka 5. člena Pravilnika I nezakonita in protiustavna, nagrade, odmerjene v skladu s Pravilnikom I,
pa v nasprotju s 74. členom Ustave in 47. členom ZFPPIPP, po kateri je treba insolventne postopke voditi tako,
da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov. Višje sodišče se do
tega ugovora v večini zadev ni opredelilo, ker so bile pritožbe vložene v primerih insolventnih postopkov, ki so se
začeli še pred uveljavitvijo ZFPPIPP.
Izoblikovala se je enotna sodna praksa, da je v postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZFPPIPP, to je pred
1. 10. 2008, za določanje nagrad stečajnim upraviteljem v času od 1. 10. 2008 do vključno 12. 6. 2009 oziroma
uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 40/2009; v nadaljevanju ZFPPIPP-A) treba uporabiti
Odredbo o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave (Uradni list
RS, št. 16/02, 18/02 - popravek in 69/04; v nadaljevanju Odredba), sprejeto na podlagi Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), za opravila, opravljena po 13. 6. 2009, pa Pravilnik. Določbe Pravilnika
se ne morejo uporabljati retroaktivno za opravila, ki so bila opravljena pred 13. 6. 2009. V postopkih, ki so se
začeli po 1. 10. 2008, se je Višje sodišče v Ljubljani postavilo na stališče, da je treba upoštevati Pravilnik, ki je
veljal v času, ko je stečajni upravitelj opravil posamezna dejanja (sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III
Cpg 29/2010 z dne 20. 1. 2010).
Drugačno pravno stališče, ki je v nasprotju s sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Mariboru, je zavzelo Višje sodišče v Kopru, in sicer, da se upravitelju odmeri nagrada po (novem) Pravilniku, čeprav
gre za stečaj, ki je bil začet pred 1. 10. 2008, v času veljavnosti prejšnje zakonodaje. Pri tem se sklicuje na 2. točko
prvega odstavka 495. člena ZFPPIPP, ki določa, da se v stečajnih postopkih, ki so se začeli pred 1. 10. 2008, po
navedenem datumu uporabljajo (tudi) določbe od 97. do 105. člena ZFPPIPP.
Zaradi drugačne sodne prakse Višjega sodišča v Kopru je bila že v letu 2009 na pobudo Zunanjega oddelka
Državnega pravobranilstva v Kopru, na Vrhovno sodišče v Ljubljani vložena zahteva za varstvo zakonitosti v
zadevi odmere nagrade stečajnemu upravitelju v stečajnem postopku, uvedenem nad podjetjem Slavnik International, d. d. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se je izpodbijal sklep drugostopenjskega sodišča, s katerim je to
123
sodišče zavrnilo pritožbo Državnega pravobranilstva zoper sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je to na
predlog stečajnega upravitelja odmerilo nadomestilo za (1) izdelavo otvoritvenega poročila v višini 42.313,50
EUR in (2) za preizkus terjatev v višini 13.650,00 EUR. Vrhovno državno tožilstvo je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljalo zmotno uporabo četrtega odstavka 103. člena in drugega odstavka 104. člena ZFPPIPP ter 5.
in 6. člena Pravilnika o tarifi. Poleg tega je Vrhovno državno tožilstvo uveljavljalo zmotno uporabo materialnega prava, ker prvo- in drugostopenjsko sodišče nista uporabili petega odstavka 104. člena ZFPPIPP in drugega
odstavka 15. člena Pravilnika. Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. III Ips 25/2010 z dne 20. 4. 2010 zahtevi za
varstvo zakonitosti ugodilo ter izpodbijana sklepa spremenilo tako, da je zavrnilo predlog stečajnega upravitelja v delu, v katerem se nanaša na odmero in izplačilo nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila ter za preizkus terjatev. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi navedlo, da 1. in 2. točka četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP
vsebinsko in časovno razločujeta običajna opravila stečajnega upravitelja po fazah stečajnega postopka ter na
ta način omogočata izplačevanje dela nadomestila nagrade, ki gre stečajnemu upravitelju za njegovo delo po
prvem odstavku 103. člena ZFPPIPP med stečajnim postopkom. V tem smislu ni izključena uporaba določb
1. in 2. točke četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP v stečajnih postopkih, ki so se začeli pred 1. 10. 2008, kajti
omenjene faze stečajnega postopka so skupne prejšnji in sedanji ureditvi. Po 1. in 2. točki četrtega odstavka 103.
člena ZFPPIPP je stečajni upravitelj upravičen do nadomestil za izdelavo otvoritvenega poročila in za preizkus
terjatev, če je v konkretnem stečajnem postopku opravljal funkcijo stečajnega upravitelja v fazi neposredno
po začetku stečajnega postopka in v fazi preizkušanja terjatev. Trditve iz predloga stečajnega upravitelja (1)
o pripravi otvoritvene bilance na dan 1. 5. 2002 ter (2) o preizkusu terjatev med pripravo bilance in izdelavo
predloga za nadaljnjo delitev stečajne mase v obravnavanem primeru ne ustrezajo (abstraktno opredeljenim)
predpostavkam iz 1. in 2. točke četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP. Predlog upravitelja za odmero nagrade
zato ni utemeljen. Vrhovno sodišče ni odgovorilo na izpostavljeno vprašanje časovne uveljavitve Pravilnika z
določbo 34. člena ZFPPIPP-A v postopkih, ki so se začeli pred 1. 10. 2008, ker to ni bilo pravno pomembno za
odločitev v konkretni zadevi.
Glede na to, da se v zadevi Slavnik International, d. d., Vrhovno sodišče ni opredelilo do vprašanja uporabe
Pravilnika v stečajnih postopkih, ki so se začeli pred 1. 10. 2008, opravila pa so bila opravljena od 1. 10. 2008
do 12. 6. 2009, oziroma se ni opredelilo do pravnega stališča, ki ga zastopa Višje sodišče v Kopru, je bila s strani
Zunanjega oddelka državnega pravobranilstva v Novi Gorici, vložena pobuda za vložitev zahteve za varstvo
zakonitosti v stečajnem postopku nad Hranilno kreditno službo Soča. Vrhovno državno tožilstvo je pobudi v
celoti sledilo ter v letu 2010 vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero se izpodbija sklep Višjega sodišča
v Kopru opr. št. CPG 108/2010 z dne 9. 9. 2010, s katerim je to zavrnilo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega
sodišča, s katerim je bila stečajnemu upravitelju za delo, opravljeno od začetka stečajnega postopka do izdaje
izpodbijanega sklepa, odmerjena nagrada oziroma nadomestilo v višini 58.713,91 EUR. Od odločitve Vrhovnega sodišča je mogoče pričakovati odločitev glede odmere nagrade stečajnemu upravitelju v stečajnem postopku,
začetem pred 1. 10. 2008, ki do 12. 6. 2009 ni bil zaključen, glede uporabe Pravilnika I za tista opravila, ki so
bila opravljena do 1. 10. 2008 oziroma 12. 6. 2009. S sklepom drugostopenjskega sodišča v zvezi s sklepom
prvostopenjskega sodišča je bilo stečajnemu upravitelju za delo, opravljeno od začetka stečajnega postopka do
izdaje sklepa, odmerjena nagrada na podlagi 34. člena ZFPPIPP in Pravilnika I. Drugostopenjsko sodišče je odločitev oprlo na 495. člen ZFPPIPP, po katerem se v stečajnih postopkih, ki so se začeli pred 1. 10. 2008, po tem
datumu uporabljajo določbe od 97. do 105. člena ZFPPIPP in v okviru teh tudi določba 103. člena, ki določa
kriterije za nagrado. Menilo je, da pomeni 31. člen ZFPPIPP uskladitev podzakonskega predpisa (Pravilnika)
z zakonom in ukinitev uporabe Odredbe kot predpisa, ki se je uporabljal po 1. 10. 2008, 34. člen ZFPPIPP pa
določbo, da se za odmero nagrade in stroškov upraviteljev v postopkih insolventnosti, začetih pred 1. 10. 2008,
z uveljavitvijo tega zakona začne uporabljati Pravilnik. Po stališču Državnega pravobranilstva je Pravilnik lahko
podlaga za odmero nagrade stečajnemu upravitelju le za tista opravila, ki so bila opravljena od 13. 6. 2009 dalje.
V obravnavanem primeru je bil stečajni postopek začet 4. 11. 2003 in so bila vsa stečajna opravila, ki so bila
predmet nagrade, opravljena pred uveljavitvijo Pravilnika oziroma pred uveljavitvijo ZFPPIPP, to je pred 1. 10.
2008. Nagrada po Pravilniku je višja, kot bi bila po Odredbi, kar je v škodo upnikov. Glede na pravila veljavnosti
splošnih aktov se določbe Pravilnika ne morejo uporabljati retroaktivno. Tudi po gramatikalni razlagi 34. člena
ZFPPIPP-A ni mogoče sklepati, da se Pravilnik uporablja tudi za nagrade in stroške upravitelja v postopkih insolventnosti, začetih pred 1. 10. 2008. Izpodbijana odločitev Višjega sodišča v Kopru odstopa od sodne prakse
Višjega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Mariboru. Vrhovno sodišče o zahtevi še ni odločilo.
124
Zadeva, v kateri se je sodišče že v letu 2009 izrecno opredelilo do instituta exceptio illegalis, je stečajni postopek
nad IUV Industrija usnja Vrhnika, d. d. Primer je bil posebej izpostavljen že v poročilu za leto 2009. V stečajnem
postopku je bilo upraviteljici s sklepom o nagradi upravitelja odmerjeno nadomestilo za izdelavo otvoritvenega
poročila v višini 189.236,10 EUR. Citirani sklep je bil po pritožbah upnikov Š. P. in E. S. razveljavljen ter zadeva
vrnjena sodišču v nov postopek. Višje sodišče v Ljubljani se je v sklepu opr. št. III Cpg 552/2009 z dne 24. 9. 2009
postavilo na stališče, da Pravilnik I ni v skladu z določili 103. člena ZFPPIPP, kolikor omogoča določitev višine
nagrade upravitelju brez zgornje omejitve in omogoča plačilo nagrade upravitelju neomejeno visoko (V. postavka
tabele, ki jo vsebuje prvi odstavek 5. člena Pravilnika I). Po stališču Višjega sodišča v Ljubljani Pravilnik I v tem
obsegu nima zakonske podlage, zato ga v tem delu ni uporabilo in je v tem obsegu odločilo neposredno na podlagi
zakona.
V ponovljenem postopku odločanja o nagradi stečajne upraviteljice v stečajnem postopku nad IUV Industrija
usnja Vrhnika, d. d., je bilo v letu 2010 upraviteljici ponovno odmerjeno nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila v višini 88.860,36 EUR. Zoper ta sklep je pritožbo vložilo Državno pravobranilstvo, ki pa jo je Višje sodišče v
Ljubljani s sklepom opr. št. III Cpg 327/2010 z dne 2. 9. 2010 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča. Državno pravobranilstvo je zoper citirani sklep na Vrhovno državno tožilstvo vložilo pobudo za
vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovno državno tožilstvo je pobudi v celoti sledilo ter 27. 12. 2010 vložilo
zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija stališče, da je Pravilnik zakonit v tistem
delu, ki določa spodnjo mejo nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila v minimalni višini 58.000,00 EUR.
Prvostopenjsko sodišče je namreč svojo odločitev oprlo na določbo ZFPPIPP in Pravilnika I ter sledilo napotkom
pritožbenega sodišča iz predhodnega razveljavitvenega sklepa, da Pravilnik I ni v skladu z določilo 103. člena
ZFPPIPP, kolikor omogoča določitev višine nagrade upravitelju brez zgornje omejitve in omogoča plačilo nagrade
upravitelju neomejeno visoko (V. postavka tabele, ki jo vsebuje prvi odstavek 5. člena Pravilnika I), Pravilnik I pa je
uporabilo v delu citirane postavke tabele, ki določa spodnjo mejo nagrade upravitelja v znesku 58.000,00 EUR, saj
je menilo, da v tem obsegu zagotavlja ustrezno pravno varstvo udeležencem stečajnega postopka. Prvostopenjsko
sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi vrednost opravljenega dela upravitelja ter skupno število opravljenih
delovnih ur, opravljeno delo upraviteljice pa je sodišče ovrednotilo s primerjavo nagrade za enako delo izvedenca
po Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, nagrado odvetnika po Odvetniški tarifi in nagrado menedžerja po Priporočilih združenja Manager iz leta 2005 ter z višino sodne takse za prijavo terjatve v insolventnem
postopku ter ji odmerilo nagrado v znesku izračunanega matematičnega povprečja nagrad. Zahteva za varstvo zakonitosti je vložena iz razloga nezakonitosti podzakonskega akta oziroma Pravilnika I tudi v delu, v katerem določa
spodnjo mejo nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila v minimalni višini 58.000,00 EUR. Taka nagrada ni
sorazmerna z vrednostjo opravljenega dela in je zato v nasprotju s prvim odstavkom 103. člena ZFPPIPP, prav tako
pa tudi z načelom najvišjega poplačila upnikov iz 47. člena ZFPPIPP, zlasti ob upoštevanju, da je po prej veljavni
Odredbi znašala najvišja nagrada stečajnega upravitelja za celotni stečajni postopek 102.772,86 EUR, po sedaj
veljavnem Pravilniku, ki velja od 11. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 91/2008, 119/08 in 53/09, v nadaljevanju Pravilnik
II), pa znaša 80.000,00 EUR, od česar gre četrtina (vendar največ 20.000,00) za izdelavo otvoritvenega poročila.
Izpodbijana določba Pravilnika I je tudi protiustavna, saj pomeni kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena
Ustave. V obdobju od 1. 10. 2008 do 12. 6. 2009 je veljala različna pravna ureditev glede odmere nagrad upravitelju.
V stečajnih postopkih, ki so se začeli pred 1. 10. 2008, se je za odmero nagrade upravitelja v obdobju od 1. 10. 2008
do 13. 6. 2009 uporabljala Odredba, v stečajih postopkih, ki so začeli po 1. 10. 2008, pa se je uporabljal Pravilnik
I. V nasprotju z načelom enakega varstva pravic je ureditev, po kateri bi stečajni upravitelj za isto vrsto in enako
količino dela prejel različno nagrado. Minimalna nagrada v višini 58.000,00 EUR, ki jo je za izdelavo otvoritvenega
poročila določal Pravilnik I, je kar dvakrat večja od nagrade za isto delo po Odredbi. Vrhovno državno tožilstvo je
v zahtevi za varstvo zakonitosti navedlo, da je zaradi nezakonitosti in protiustavnosti V. postavke tabele iz prvega
odstavka 5. člena Pravilnika I nastala pravna praznina, za zapolnitev te praznine pa ni ustrezna primerjava nagrade upravitelja z nagrado sodnega izvedenca oziroma sodnega cenilca, nagrado odvetnika in nagrado menedžerja,
temveč je treba pravno praznino zapolniti z uporabo določb, ki glede nagrad upravitelja veljajo v postopkih, ki so
se začeli pred 1. 10. 2008, čeprav zanje neposredno Odredba ni veljala. Glede na to, da je v obdobju od 1. 10. 2008
do 12. 6. 2009 za upravitelje v postopkih, ki so se začeli pred 1. 10. 2008, glede nagrad veljala Odredba, po kateri
je znašala nagrada za celotni postopek maksimalno 102.772,86 EUR, je razlaga v izpodbijanem sklepu neustavna.
Pravne praznine glede nagrade za otvoritveno poročilo v obdobju 1. 10. 2008 do 12. 6. 2009 v postopkih, ki so
se začeli po 1. 10. 2008, ni mogoče zapolniti, ne da bi se kot glavno merilo upoštevala prej veljavna Odredba in
125
kasneje veljavni Pravilnik II, po katerem je nagrada upravitelja za celotni stečajni postopek omejena na 80.000,00
EUR. Če je sedaj določena najvišja nagrada za izdelavo otvoritvenega poročila v višini 20.000,00 EUR sorazmerna
opravljenemu delu in je skladna z načelom najvišjega poplačila upnikov, potem nagrada, kot jo je priznalo sodišče
v obravnavanem primeru, ne more biti zakonita. O zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče še ni odločilo.
Od odločitve Vrhovnega sodišča se pričakuje odločitev o pravni podlagi in merilih za odmero nagrade upravitelju
v stečajnih postopkih, ki so se začeli po 1. 10. 2008, za delo (izdelavo otvoritvenega poročila), ki je bilo opravljeno
od 1. 10. 2008 do 12. 6. 2009.
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo še naprej spremljalo vse objavljene sklepe o nagradah v insolventnih postopkih, v katerih je kot upnik nastopala tudi Republika Slovenija, ter preverjalo pravilnost in zakonitost odmerjene nagrade.
Poleg uveljavljanja instituta exceptio illegalis je Državno pravobranilstvo vlagalo pritožbe iz razloga napačne uporabe materialnega prava, zlasti zaradi:
• odmere nagrade na podlagi Pravilnika I, čeprav je bil stečajni postopek začet pred 1. 10. 2008 in so bila opravila opravljena pred 12. 6. 2009, zaradi česar je treba nagrado odmeriti na podlagi določb Odredbe;
• neutemeljenega povišanja nagrade na podlagi meril iz 2., 3. in 5. člena Odredbe;
• neupoštevanja obsega opravljenega dela v obdobju od začetka stečajnega postopka do 12. 6. 2009 v primerjavi
z obsegom dela, potrebnim za celoten stečajni postopek (če je upravitelj opravil v predmetnem obdobju dve
tretjini dela, potem mu pripada za to obdobje le dve tretjini nagrade, odmerjene v skladu z Odredbo);
• neupoštevanja, da je bila upravitelju nagrada za delo od začetka stečajnega postopka do 12. 6. 2009 že odmerjena s sklepom na podlagi Odredbe (če je upravitelj do 12. 6. 2009 opravil 90 % vseh potrebnih opravil in je za
to delo nagrado že prejel, mu za delo po 13. 6. 2009 pripada le še preostalih 10 % nagrade);
• nepravilno ugotovljene višine razdelitvene mase, s tem pa tudi pripadajoče nagrade upravitelja glede na obseg
razdelitvene mase (3. člen Odredbe);
• odmere nadomestila za preizkus terjatev tako, da se je kot posamične terjatve štelo 522 istovrstnih terjatev
delavcev stečajnega dolžnika (6. člena Pravilnika II);
• odmere sorazmernega nadomestila za unovčenje in razdelitev posebne stečajne mase na podlagi 7. člena Pravilnika II, pri čemer je sodišče kot osnovo za izračun nadomestila namesto posebne razdelitvene mase vzelo
znesek dosežene kupnine pri prodaji posebne stečajne mase (posebna razdelitvena masa je dosežena kupnina
minus stroški v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase);
• nepravilno odmerjenega nadomestila za opravljanje nadzora v postopku prisilne poravnave idr.
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 vložilo 37 pritožb, od tega je ob koncu leta ostalo nerešenih še šest pritožb.
Od 31 rešenih pritožb je bilo ugodno rešenih 12, 19 pritožb pa je bilo zavrnjenih.
Iz obrazloženega izhaja, da Državno pravobranilstvo v skladu s sklepom Državnega zbora, Odbora za notranjo
politiko, javno upravo in pravosodje št. 431-01/10-14/6 z dne 12. 5. 2010, ki je Državno pravobranilstvo pozval, naj
zagotovi dosledno varstvo interesov države v primeru insolventnih postopkov, v katerih država nastopa kot upnik,
redno spremlja vse izdane sklepe o nagradi upravitelja v insolventnih postopkih, in sicer vse sklepe, ki so izdani
na podlagi Odredbe, Pravilnika I in Pravilnika II, ter v primeru, ko presodi, da je sklep nepravilen in nezakonit,
vloži pritožbo.
Problematika nagrad v letu 2010 ni bila več tako pereča kot v letu 2009, ko je bila v nekaj primerih odmerjena nesorazmerno visoka nagrada. Glede na izoblikovano sodno prakso se je problem visokih nagrad omejil na stečajne
postopke, ki so se začeli po 1. 10. 2008, za opravila, opravljena v obdobju od 1. 10. 2008 do 10. 7. 2009 (11. 7. 2009
je začel veljati Pravilnik II), ter na stečajne postopke, začete pred 1. 10. 2008, za opravila, opravljena v obdobju od
13. 6. 2009 do 10. 7. 2009. Ker gre za stečajne postopke v začetni fazi, gre praviloma za odmero nagrade za izdelavo
otvoritvenega poročila. Glede zgornje meje nagrade že obstaja sodna praksa višjega sodišča, glede spodnje meje
nagrade pa je vložena zahteva za varstvo zakonitosti, odločitve o kateri še ni.
126
9.6 Zaključene zadeve
Med zaključenimi zadevami Državno pravobranilstvo posebej izpostavlja postopke prisilnih poravnav in stečajnih
postopkov, v katerih je Republika Slovenija v postopke prijavila terjatev, vredno več kot 105.000,00 EUR, ter so se
sodni postopki končali v letu 2010.
Postopki prisilne poravnave
Dolžnik GP Gradvoz, d. o. o., Ljubljana: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave
Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, je bila prijavljena v letu 2010 in je znašala 129.946,66 EUR. Prijavljena terjatev je bila v postopku prisilne poravnave ugotovljena. Delež poplačila navadnih terjatev upnikov znaša
20 %, z odlogom plačila 6,67 % terjatve dve leti od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave, 6,67 % terjatve tri
leta od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave in 6,67 % terjatve štiri leta od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave. Letna obrestna, po kateri se obrestuje terjatev upnika v obdobju od začetka prisilne poravnave (5. 1.
2010) do poteka roka za njihovo plačilo, znaša 2 %.
Dolžnik ITU sports fashion, d. o. o., Ljubljana: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne
uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, je znašala 366.661,14 EUR ter je bila prijavljena v letu 2010.
Terjatev je bila v postopku prisilne poravnave ugotovljena. Potrjena je bila prisilna poravnava, da je delež plačila terjatev upnikov 25 %, rok plačila terjatve upnikov 20 % v 24 mesecih in preostalih 5 % v 36 mesecih, terjatve upnikov
pa se v obdobju od 7. 5. 2010 do poteka roka za njihovo plačilo obrestujejo po fiksni obrestni meri 3 %.
Dolžnik Gradis gradbeno podjetje Celje, d. d.: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne
uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje, je znašala 406.032,83 EUR in bila prijavljena v letu 2010. Terjatev
je bila v celoti priznana. Postopek prisilne poravnave je bil ustavljen in začet stečajni postopek.
Dolžnik MTB, d. o. o., Maribor: terjatev upnika Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega Davčnega urada, je znašala 198.760,00 EUR. Državno pravobranilstvo je prejelo predlog za prijavo terjatve z
dokumentacijo po izteku roka za prijavo.
Dolžnik Stavbar gradnje, d. o. o., Maribor: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne
uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor je znašala 277.490,25 EUR in bila prijavljena v letu 2010. Po
naročilu upnika je bila prijavljena terjatev umaknjena.
Stečajni postopki
Dolžnik Trikon, d. d., Kočevje: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za gospodarstvo, je znašala 337.768,41 EUR in je bila prijavljena v letu 2005. Terjatev je bila v celoti priznana, poplačana pa v znesku
8.486,64 EUR.
Dolžnik Ekogradnja, d. o. o., Medvode: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave
Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, je znašala 217.309,20 EUR in je bila prijavljena leta 2006. Terjatev je
bila v celoti priznana. Stečajni postopek je bil zaključen brez razdelitve upnikom (378. člen ZFPPIPP). Na Republiko
Slovenijo sta bili preneseni terjatvi do dolžnika Abanke, d. d., v znesku 30.582,54 EUR (tožba na Okrožnem sodišču
v Ljubljani opr. št. XI Pg 117/2006) in do dolžnika D. K. v znesku 3.638,79 EUR (izvršilni postopek pri Okrajnem
sodišču v Ljubljani opr. št. 0175 Ig 356/2006).
Dolžnik Plastika, d. o. o., Kamnik: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, je znašala 132.983,61 EUR in je bila prijavljena v letu 2006. Terjatev je
bila v celoti priznana, poplačana pa v višini 48.793,68 EUR.
Dolžnik Kovinska industrija Trbovlje, d. o. o., Trbovlje: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance,
Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Hrastnik, je znašala 285.850,32 EUR in je bila prijavljena v letu
2006. Terjatev je bila v celoti priznana, stečajni postopek je bil zaključen, poplačila upnikov ni bilo. Na Republiko
Slovenijo in druge upnike je bila prenesena terjatev stečajnega dolžnika zoper Kovit sistemi, d. o. o., in S. G. zaradi
127
ugotovitve ničnosti pravnega posla in plačila 532.000,00 EUR, ki je predmet sodnega postopka pred Okrožnim
sodiščem v Ljubljani opr. št. V Pg 539/07.
Dolžnik Linija Gradiani, d. o. o., Ljubljana: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne
uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, je znašala 334.952,12 EUR in je bila prijavljena v letu 2007.
Terjatev je bila v celoti priznana. Poplačila upnikov ni bilo (376. člen ZFPPIPP).
Dolžnik Daemobil, d. o. o., Ljubljana: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčna uprava
Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, je znašala 1.036.495,86 EUR in je bila prijavljena v letu 2008. Terjatev je bila v celoti priznana, postopek se je končal brez razdelitve upnikom (378. člen ZFPPIPP).
Dolžnik Gradbeni konzorcij, d. o. o., Škofljica: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne
uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, je znašala 429.389,72 EUR in je bila prijavljena v letu 2008.
Terjatev je bila v celoti priznana, razdelitve upnikom ni bilo (378. člen ZFPPIPP).
Dolžnik Panex, d. o. o., Ljubljana: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, je znašala 128.563,30 EUR in je bila prijavljena v letu 2008. Terjatev je
bila v celoti priznana. Poplačila ni bilo (376. člen ZFPPIPP).
Dolžnik O. D. I., d. o. o., Ljubljana: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, je znašala 249.933,25 EUR in je bila prijavljena v letu 2009. Terjatev je
bila v celoti priznana, stečajni postopek je bil končan brez razdelitve upnikom (378. člen ZFPPIPP). Na Republiko
Slovenijo je bila prenesena terjatev v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom OM DIP, d. o. o., Ljubljana v višini
306.762,28 EUR, s katero se je dolžnik zavezal plačati v roku petih let po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne
poravnave. Ta je pravnomočen od 6. 11. 2007, z obračunanimi obrestmi v višini 1,5 % letno do dneva plačila.
Dolžnik Gradbeništvo Otomar, d. o. o., Ljubljana: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, je znašala 165.298,25 EUR in je bila prijavljena v letu
2009. Terjatev je bila v celoti priznana. Stečajni postopek se je končal brez razdelitve upnikom (378. člen ZFPPIPP).
Dolžnik Edico, d. o. o., Ljubljana: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, je znašala 209.819,03 EUR in je bila prijavljena v letu 2010. Terjatev je bila
v celoti priznana, stečajni postopek je bil končan brez razdelitve upnikom (378. člen ZFPPIPP).
Dolžnik Gradmont, d. o. o., Ljubljana: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave
Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, je znašala 250.141,00 EUR in je bila prijavljena v letu 2010. Terjatev
je bila v celoti priznana. Stečajni postopek se je končal brez razdelitve upnikom (378. člen ZFPPIPP).
Dolžnik Kulinar, d. o. o., Ljubljana: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, je znašala 112.175,39 EUR in je bila prijavljena v letu 2010. Terjatev je
bila v celoti priznana. Stečajni postopek se je končal brez razdelitve upnikom (378. člen ZFPPIP).
Dolžnik Mikroing, d. o. o.: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike
Slovenije, Davčnega urada Celje, je znašala 588.353,93 EUR in bila prijavljena v letu 2008. Terjatev je bila v celoti
priznana. Terjatev je bila delno poplačana, in sicer ločitvena pravica v celoti v znesku 214.507,27 EUR, po prvi prednostni razdelitvi v znesku 15,71 EUR (22,90 %) ter v drugi razdelitvi v znesku 11,22 EUR (16,36 %).
Dolžnik G Trade, d. o. o., Celje: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike
Slovenije, Davčnega urada Celje, je znašala 419.756,10 EUR in bila prijavljena v letu 2008. Terjatev je bila v celoti priznana. Iz stečajne mase je bila delno poplačana terjatev, ki je bila zavarovana z ločitveno pravico v znesku 1.540,62 EUR.
Dolžnik B. A. (osebni stečaj fizične osebe): terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne
uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje, je znašala 162.767,04 EUR. Prijavljena terjatev je bila v celoti
128
priznana, ni pa bila poplačana, saj je bil stečaj zaključen po 378. členu ZFPPIPP (stečajna masa je neznatne vrednosti
ali ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka).
Dolžnik Amtel, d. o. o., Portorož: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, je znašala 4.610.106,69 EUR in bila prijavljena v letu 2010. Terjatev je bila
v celoti priznana. Stečajni postopek se je končal, ne da bi bila opravljena razdelitev upnikom. Na podlagi otvoritvenega poročila, ki ga je predložil upravitelj v skladu z 294. členom ZFPPIPP, je sodišče ugotovilo, da je stečajna masa
neznatne vrednosti oziroma ne zadošča niti za stroške postopka (378. člen ZFPPIPP).
Dolžnik Lunta, d. o. o., Miklavž: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Maribor, je znašala 174.265,55 EUR in bila prijavljena v letu 2006. Prijavljena terjatev je
bila priznana. Stečajni postopek se je končal brez razdelitve upnikom (378. člen ZFPPIPP). Na Republiko Slovenijo
je bilo preneseno premoženje, in sicer terjatev v višini 27.310,85 EUR na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega
sodišča v Mariboru opr. št. II Pg 136/2007 proti dolžniku M. P., ki je v postopku izvršbe.
Dolžnik Trgoprevoz, d. o. o., Lenart: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za gospodarstvo, je znašala
374.354,04 EUR, od tega ločitvena pravica 46.759,52 EUR, terjatev Republike Slovenije, Ministrstva za finance,
Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor, pa je znašala 151.888,85 EUR, skupaj torej 526.242,89
EUR, in sta bili prijavljeni v letu 2004 oziroma 2005. Terjatvi sta bili poplačani aprila 2010 v znesku 7.366,91 EUR
oziroma 2.982,32 EUR.
Dolžnik Sabo, d. o. o., Beltinci: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota, je znašala 108.679,69 EUR in bila prijavljena v letu 2010. Terjatev je
bila v celoti priznana. Stečajni postopek je bil zaključen po 376. členu ZFPPIPP. Poravnani so bili stroški stečajnega
postopka, z delom oblikovane posebne (ločene) stečajne mase pa je bil poplačan ločitveni upnik, Ministrstvo za
finance, Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Murska Sobota, v višini 79 % oziroma 11.005,01 EUR ter
17 % priznanih navadnih terjatev.
Dolžnik Hit trans, d. o. o., Murska Sobota: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne
uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota, je znašala 136.952,01 EUR in bila prijavljena v letu
2010. Terjatev je bila v celoti priznana. Stečajni postopek je bil zaključen po 378. členu ZFPPIPP (brez razdelitve
upnikom). Stečajna masa se ni oblikovala, terjatev ni bila poplačana.
Dolžnik IP Pomurske pralnice, d. o. o., Murska Sobota: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance,
Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota, je znašala 113.623,14 EUR in bila prijavljena v
letu 2009. Terjatev je bila v celoti priznana. Stečajni postopek je bil zaključen po 378. členu ZFPPIPP (brez razdelitve
upnikom). Stečajna masa se ni oblikovala, terjatve upnikom niso bile poplačane.
Dolžnik Rodos, d. o. o., Gornja Radgona: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota, je znašala 122.210,81 EUR in je bila prijavljena v letu 2007. Prijavljena terjatev je bila v celoti priznana. V stečajnem postopku je bila oblikovana splošna stečajna masa v znesku 11.239,73
EUR, s katero so se poplačali stroški stečajnega postopka in v stečajnem postopku ni bilo oblikovane razdelitvene mase,
s katero bi se poplačale terjatve upnikov. Stečajni postopek je bil zaključen po prvem odstavku 376. člena ZFPPIPP.
Dolžnik Kartonaža, d. d., Murska Sobota: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota, je znašala 120.415,62 EUR, terjatev Carinske uprave Republike Slovenije, Generalnega carinskega urada pa 121,53 EUR, skupaj 120.537,15 EUR. Terjatvi sta bili prijavljeni v
letu 2005 in bili v celoti priznani. V stečajnem postopku so bili poplačani izločitveni in ločitveni upniki. Prednostne
terjatve do bivših zaposlenih so bile poplačane 80,5-odstotno, medtem ko navadne terjatve in lastniki niso dobili iz
stečajne mase ničesar. Stečajni postopek je bil zaključen po prvem odstavku 376. člena ZFPPIPP.
Dolžnik Alusistem, d. o. o., Gornja Radgona: navadna terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance,
Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota, je znašala 1.238,93 EUR in bila prijavljena v
129
letu 2004. Prijavljena terjatev je bila v celoti priznana. Z oblikovano posebno stečajno maso so se poplačali stroški
stečajnega postopka, z oblikovano razdelitveno maso pa terjatve prednostnih upnikov. Stečajni postopek je bil zaključen po prvem odstavku 376. člena ZFPPIPP. Terjatev ni bila poplačana.
Dolžnik R. T., d. o. o., Ptuj: terjatev upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike
Slovenije, Davčnega urada Ptuj, je znašala 254.808,22 EUR in bila prijavljena v letu 2010. Prijavljena terjatev je bila
v celoti priznana, vendar poplačila ni bilo (prvi odstavek 378. člena ZFPPIPP).
9.7 Problematika dela
9.7.1 Nepravočasno posredovanje obvestil za prijavo v insolventne postopke
Državno pravobranilstvo se je v letu 2010 (kot že nekaj predhodnih let) srečevalo s problematiko nepravočasnega posredovanja obvestil za prijavo v insolventne postopke, zlasti s strani nekaterih davčnih uradov. Zaradi navedenega prihaja pri organizaciji dela Državnega pravobranilstva do težav, saj morajo biti prijave, vezane na rok, vložene pravočasno.
V skladu z drugim odstavkom 4. člena Pravilnika o postopku uveljavljanja in spremljanja terjatev Republike Slovenije
v insolventnih postopkih (postopku prisilne poravnave, stečaja oziroma likvidacije) o načinu posredovanja dokumentacije in o spremljanju postopkov (Uradni list RS, št. 55/2004) mora nosilec terjatve poslati obvestilo Državnemu
pravobranilstvu tako, da ga to prejme vsaj pet dni pred koncem roka za prijavo terjatev v postopek. V praksi se to
določilo ne spoštuje.
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo od davčnega urada prejemalo obvestilo za prijavo s potrebno dokumentacijo
nepravočasno oziroma tik pred iztekom roka za prijavo, v nekaterih primerih tudi zadnji dan pred iztekom roka. Pri
tem je pogosto prihajalo do vsebinskih in računskih napak v seznamih izvršilnih naslovov, zaradi česar je davčni urad
sezname izvršilnih naslovov naknadno popravljal. Davčni urad tudi ni obvestil Državnega pravobranilstva o obstoju
ločitvenih pravic ter ni predložil vseh potrebnih listin. Državno pravobranilstvo je o problemu obvestilo Generalni
davčni urad in ga zaprosilo za pravočasno posredovanje predlogov za prijavo ter predložitev vseh potrebnih listin ter
njihovo predhodno vsebinsko preveritev.
V zvezi s pravočasnostjo posredovanja obvestil za prijavo Državno pravobranilstvo tudi izpostavlja, da v nekaterih
primerih državni organi Državnemu pravobranilstvu prepozno oziroma po izteku roka posredujejo obvestilo za prijavo v insolventne postopke. Kljub temu, da je Državnemu pravobranilstvu obvestilo za prijavo posredovano prepozno, pa nekateri državni organi vztrajajo pri prijavi terjatve, za katero se vnaprej ve, da bo s strani sodišča zavržena
(čeprav jim je s strani Državnega pravobranilstva to odsvetovano).
9.7.2 Višina prijavljene terjatve
Državno pravobranilstvo je pri vložitvi prijave v insolventni postopek vezano na obvestilo državnega organa, ki je
nosilec terjatve. Nekateri prijavljeni zneski so zelo nizki oziroma znašajo komaj nekaj evrov ali celo manj kot en evro.
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo vložilo 110 prijav v insolventne postopke, v katerih so bile prijavljene terjatve,
nižje od 100 EUR.
Veljavni predpisi ne določajo najnižjega zneska, ki ga mora Republika Slovenija prijaviti v insolventni postopek. Zastavlja se vprašanje, ali je res smiselno oziroma ekonomično prijavljati v postopke tako nizke terjatve, ko že sama
prijava povzroči večje stroške od zneska prijavljene terjatve, ne glede na dejstvo, ali bo terjatev v postopku tudi poplačana ali ne. Taka prijava ter nadaljnje obravnavanje zadeve zahteva od Državnega pravobranilstva enak obseg dela
kot prijava, katera terjatev obsega več 100.000,00 EUR. Stališče Državnega pravobranilstva je, da se prouči možnost
sprejema ustreznega predpisa, ki bi določil višino terjatve Republike Slovenije, pod katero prijava terjatve v insolventni postopek ni več ekonomsko utemeljena.
130
10 Nepravdni postopki
10.1 Uvod in obseg zadev
Na začetku leta 2010 je imelo Državno pravobranilstvo v delu 4.601 nepravdnih zadev, na novo je bilo prejetih 8.817
zadev. V letu 2010 je rešilo 9.138 zadev, tako da je na koncu leta ostalo nerešenih 4.280 zadev.
Kot je razvidno iz Tabele 19 (primerjava podatkov za obdobje od 2005 do 2010) in grafičnega prikaza, Državno pravobranilstvo v obravnavo v povprečju prejme 8.495 zadev letno. V letu 2010 je bilo število prejetih zadev nekoliko
višje od povprečja.
Tabela 19: Pripad zadev in trend reševanja zadev na področju nepravdnih postopkov po letih
leto
2005
2006
2007
2008
2009
2010
nerešeno iz
prejšnjega obdobja
25.484
15.851
4.829
3.599
3.960
4.601
prejeto
skupaj v delu
rešeno
7.491
8.308
8.767
8.246
9.343
8.817
32.975
24.159
13.596
11.845
13.303
13.418
17.124
19.330
9.997
7.885
8.702
9.138
nerešeno
na dan 31. 12.
15.851
4.829
3.599
3.960
4.601
4.280
Primerjava rešenih zadev za obdobje od 2005 do 2010 glede na celotno število zadev, ki so v delu, pokaže, da se na
področju nepravdnih postopkov letno reši skoraj 67,6 % zadev, ki so v delu. V letu 2010 je bil ta delež 68,1-odstoten.
Nerešenih je torej ostalo nekaj manj kot 32 % zadev. Iz podatkov je tudi razvidno, da je Državno pravobranilstvo v
letu 2010 rešilo več zadev kot v prejšnjih dveh letih (glede na leto 2008 kar 1.253 zadev več).
Graf 49: Primerjava med prejetimi, rešenimi in nerešenimi nepravdnimi zadevami po letih
PREJETO
SKUPAJ V DELU
35.000
30.000
25.000
20.000
15.000
10.000
5.000
0
2005
2006
2007
2008
2009
2010
10.2 Zapuščinski postopki
Državno pravobranilstvo se kot zakoniti zastopnik Republike Slovenije pojavlja v zapuščinskih postopkih pred
okrajnimi sodišči v več vlogah:
• na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakon o dedovanju (ZD) se zapuščina, če se po preteku enega leta od objave
oklica dedičem ne zglasi noben dedič, razglasi za lastnino Republike Slovenije in izroči pristojnemu organu Republike Slovenije (kaduciteta). Zapuščina postane last Republike Slovenije tudi, če se vsi dediči odpovedo dedovanju;
• na podlagi 128. člena ZD se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč, v skladu s predpisi o socialnem
131
•
•
varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega
premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz
proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Premoženje, ki postane lastnina Republike Slovenije ali občine, se s sklepom izroči pristojnemu organu Republike
Slovenije oziroma pristojnemu organu občine;
če je zapustnik premoženje z oporoko zapustil Republiki Sloveniji, je Republika Slovenija dedič v zapuščinskem
postopku;
Republika Slovenija prijavlja različne terjatve, ki jih ima do pokojnika v zapuščinskih postopkih in terja plačilo
od dedičev; Državno pravobranilstvo prijavlja terjatve najpogosteje v imenu Ministrstva za finance (neplačani
davki) ali Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ko uveljavlja vračilo preveč izplačane dosmrtne mesečne rente, ali invalidnine, ki jih ministrstvo izplačuje po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, Zakonu o vojnih
invalidih in Zakonu o vojnih veteranih.
Predmet zapuščine so nepremičnine, premičnine in pravice, zapuščina je lahko obremenjena s terjatvami. Po pridobitvi zapuščine so zato nastajali različni dejanski in pravni problemi. Določiti je bilo treba, kdo podedovano
premoženje dobi v upravljanje in kako ravnati v primeru prezadolžene zapuščine. Problematične so zlasti tiste
zapuščine, v katerih se vsi dediči odpovedo dedovanju, ker vedo, da je zapuščina prezadolžena. V takih primerih
država kot pravna naslednica vstopa v pravdne in izvršilne postopke, ki so potekali zoper zapustnika, z zahtevkom
za plačilo se pojavljajo tudi drugi upniki, ki še niso začeli sodnih postopkov zoper zapustnika.
Zaradi ureditve problemov, ki so se pojavljali v zvezi z zapuščino brez dedičev, je Vlada Republike Slovenije 30.
7. 2009 sprejela podroben sklep št. 47800-10/2009-3 o ravnanju z zapuščino, ki ni obremenjena s terjatvami, in o
ravnanju z zapuščino, ki je obremenjena s terjatvami. Če je zapuščina obremenjena s terjatvami, lahko Ministrstvo
za javno upravo predlaga uvedbo postopka stečaja zapuščine, ki je predviden po Zakonu o finančnem poslovanju,
postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.
V skladu z načelom zakonitosti in upoštevajoč pristojnosti Državno pravobranilstvo uveljavlja omejitve dedovanja
premoženja oseb, ki so uživale pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu. Pravna podlaga za omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, je 128. člen ZD, 129. člen istega
zakona pa omogoča, da se lahko Republika Slovenija do konca zapuščinske obravnave odpove pravici do povračila,
če so zapustnikovi dediči, njegov zakonec ali njegovi otroci sami potrebni pomoči.
Takšne zakonske določbe se v skladu z načelom zakonitosti ob izpolnjenosti pogojev za uporabo vseskozi izvajajo, odvisno od različnih aktivnosti posameznih centrov za socialno delo, ki o tem obveščajo krajevno pristojen oddelek Državnega pravobranilstva. Od centrov za socialno delo se pričakuje, da odgovorno odločajo, komu se proračunska sredstva v
smislu denarne pomoči dodeljujejo in ali jih je morebiti prejemala oseba, ki do teh sredstev ni (bila) upravičena. S temi
kriteriji se v družbi dosega t. i. socialna pravičnost, kar pomeni, da pomoči ne prejema nekdo, ki ob smrti zapusti zapuščino, iz katere bi lahko kril svoje eksistenčne potrebe oziroma iz katere izhaja, da ni imel slabega premoženjskega stanja.
Bistvo takšne odločitve je v tem, da se proračunska, to je državna sredstva, dajejo tistim, ki takšno pomoč v resnici potrebujejo – ki torej nimajo niti ustreznih dohodkov niti premoženja (npr. nepremičnin). Tudi Ustavno sodišče je v sklepu
opr. št. U-I-223/08 z dne 4. 8. 2010, s katerim je zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti 128. člena ZD, navedlo, da je ratio
legis omejitve po 128. členu ZD v tem, da se onemogoči dedovanje tistega dela (ali celega) premoženja zapustnika, ki je
nastalo oziroma je ostalo ohranjeno zaradi pomoči, ki jo je zapustniku dajala družba, ne da bi obstajali razlogi, iz katerih
bi bila dolžna dajati pomoč. Če je namreč oseba, ki je prejemala pomoč, zapustila premoženje, iz katerega bi predhodno
lahko krila svoje eksistenčne potrebe, je mogoče utemeljeno sklepati, da ni bila v socialni stiski. Omejitev po 128. členu
ZD temelji primarno na zahtevi, naj se premoženje, ki obstaja zaradi družbene pomoči, vrne, ne pa, da ga dobijo dediči.
Ugotovljeno je tudi bilo, da se zahtevki za omejitev dedovanja po osebah, ki so prejemale socialno pomoč, v večjem številu pojavljajo na sodiščih na območju Zunanjega oddelka državnega pravobranilstva na Ptuju in oddelka
v Murski Soboti, na drugih območjih pa le izjemoma. Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve je zato januarja
in novembra 2010 sklicalo sestanek, na katerem je opozorilo, da mora biti Državno pravobranilstvo takoj, ko se zaradi
smrti ustavijo izplačevanja socialne pomoči, obveščeno o višini prejete pomoči zaradi prijave v zapuščinski postopek.
132
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 obravnavalo 394 prijav terjatev v zapuščino in 168 kaducitet. Podrobnejši
pregled zadev po oddelkih je razviden iz Tabele 20.
Tabela 20: Število obravnavanih nepravdnih zadev v letu 2010
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
ŠT. PRIJAV
99
20
26
27
89
27
33
60
13
394
VREDNOST (v EUR)
27.937,90
4.851,30
72.692,12
3.230,16
132.491,83
93.945,30
2.795,54
7.253,50
54.503,01
399.700,66
ŠT. KADUCITET
48
25
26
10
22
9
15
12
1
168
10.3 Mejni postopki in določitev nujne poti
Aktivnost Državnega pravobranilstva se v tem primeru nanaša na sodelovanje v postopkih za ureditev mej (členi
od 131. do 139. člena Zakona o nepravdnem postopku; v nadaljevanju ZNP) ter v postopkih za dovolitev nujne
poti (členi od 140. do 145. člena ZNP).
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo obravnavalo 135 postopkov ugotavljanja meje in določitve nujne poti.
Predlagatelji postopkov so običajno fizične osebe, na strani Republike Slovenije pa so največkrat udeleženi Ministrstvo za promet (ceste), Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (kmetijska zemljišča) ali Ministrstvo za okolje
in prostor (vodotoki, vodna zemljišča). Sodišča tovrstne postopke praviloma rešujejo dalj časa, saj je za rešitev
zadeve treba vsaj en narok opraviti na terenu ob sodelovanju ustreznega izvedenca.
Tabela 21: Število obravnavanih nepravdnih zadev v letu 2010
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
ŠTEVILO
29
10
24
10
19
9
6
28
0
135
10.4 Postopki za razdružitev solastnine
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo obravnavalo 85 zadev za razdružitev solastnine (Tabela 22).
V polovici zadev je predlagatelj fizična oseba, v ostalih zadevah pa je pobuda za razdružitev na strani Republike Slovenije. Upravljavci državnega premoženja so Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, Ministrstvo
133
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
ŠTEVILO
15
8
19
2
9
3
5
10
14
85
Tabela 22: Število obravnavanih zadev v postopkih za razdružitev lastnine v letu 2010
za šolstvo in šport, Davčna uprava Republike Slovenije, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo
za okolje in prostor, Direkcija Republike Slovenije za ceste in Ministrstvo za javno upravo.
Običajno so predmet postopkov za razdružitev solastnine kmetijska zemljišča. Pri tem Državno pravobranilstvo
izpostavlja primere solastnine, ki je nastala z nacionalizacijo optantskih nepremičnin v nekdanji »coni B«. Fizične
osebe še danes uživajo zemljišča v celoti, ne da bi zato plačevale zakupnine in davke.
8. 10. 1972 so ex lege, in sicer z uveljavitvijo Uredbe o spremembi uredbe za izvedbo zakona in drugih predpisov na
teritoriju, na katerem je razširjena civilna uprava FLRJ (Uradni list SFRJ št. 51/72), nepremičnine tujih državljanov
po samem zakonu prešle v družbeno lastnino – območje bivše »cone B«. »Cona B« je obsegala območje treh obalnih občin. Nepremičnine optantov (tistih, ki so optirali za italijansko državljanstvo), so bile nacionalizirane ex lege
in so postale družbena lastnina v uporabi takratnih družbeno-političnih skupnosti. Država Republika Slovenija je
postala lastnica nepremičnin v celoti ali pa do višine nacionaliziranega idealnega deleža (14. člen Zakona o Skladu
kmetijskih zemljišč in gozdov).
Po mnenju Državnega pravobranilstva je v interesu države, zlasti v primerih solastnine, opraviti razdružitev solastnine – med zasebno in državno lastnino. Glede razdružitve lastninske pravice nepremičnin je pohvalno dejstvo, da
vodi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov 235 izvensodnih razdružitvenih postopkov, ki tečejo le na predlog fizičnih
oseb. Državno pravobranilstvo je zadnje predloge vlagalo na zahtevo tedanjih kmetijsko-zemljiških skupnosti, ki so
bile ukinjene leta 1990. Pri tem pa pravobranilstvo posebej opozarja na vprašanja posesti. Če je namreč za določene
parcele zainteresiranih več strank, ima pri delitvi prednost tisti, ki zemljišče uživa.
10.5 Zemljiškoknjižni postopki
Državno pravobranilstvo največkrat vlaga zemljiškoknjižne predloge za vknjižbo lastninske pravice na zemljiščih, uporabljenih za gradnjo javnih cest, mejnih prehodov, veliko predlogov pa se nanaša tudi na vknjižbo lastninske pravice
na stanovanjih in poslovnih objektih. V letu 2010 je bilo obravnavanih 5.459 zemljiškoknjižnih predlogov (Tabela 23).
Državno pravobranilstvo v več postopkih ugotavlja, da so prejete listine pomanjkljive ali da jih stranka nima, tako
da je treba izvesti postopek za vzpostavitev listine.
V okviru zemljiškoknjižnih postopkov je treba omeniti tudi predloge za vpisovanje lastninske pravice v korist Republike Slovenije na nepremičninah, ki ležijo na območju Republike Hrvaške. Ti postopki potekajo pred sodiščem v
Republiki Hrvaški in s sodelovanjem hrvaških odvetnikov. Postopki so dolgotrajni, potrebni so prevodi listin in zakonov ter notarske overitve, kar postopek še dodatno otežuje. Državno pravobranilstvo na tem mestu seznanja z vsebino
prejetega sklepa občinskega sodišča v Malem Lošinju Z-2385/07-2, s katerim se je zavrnil vpis vknjižbe lastninske
pravice v zk. vl. št. 5232 k.o. Mali Lošinj. O tem je Državno pravobranilstvo seznanilo tudi Ministrstvo za pravosodje in
134
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
ŠTEVILO
892
356
1.159
275
328
490
691
1.120
148
5.459
Tabela 23: Število obravnavanih zadev v zemljiškoknjižnih postopkih v letu 2010
Ministrstvo za zunanje zadeve. Iz obrazložitve zemljiškoknjižnega sodišča je namreč razvidno, da je v določbi 2. člena
Sporazuma med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo o ureditvi lastninsko-pravnih razmerij določeno, da imajo
fizične in pravne osebe ene pogodbene stranke, ki so pridobile lastništvo in druge stvarne pravice na nepremičninah
in premičninah na teritoriju druge pogodbene stranke, na ozemlju te pogodbene stranke enako pravno varstvo, kot
je zajamčeno domačim fizičnim in pravnim osebam, ter da se pod pojmom lastništvo štejejo tudi pravice koriščenja,
upravljanja in razpolaganja, ki so pridobljene na predmetih družbene lastnine z odplačnim poslom. Iz navedenega
izhaja, da predlagatelj oziroma Študentski center v Ljubljani ni pridobil lastništva na nepremičnini z odplačnim pravnim poslom oziroma o tem ni dokazov, zato se ne more potrditi, da so nepremičnino pridobili odplačno oziroma so
jo pridobili neodplačno. Gre za pomanjkljiv zemljiškoknjižni predlog, saj manjka dokazilo o plačilu nepremičnine.
10.6 Odškodninski postopki
Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v postopkih določitve odškodnine za razlaščena zemljišča.
V ZNP sodišče odloča o odškodnini, če je z zakonom določeno, da se odškodnina določi v nepravdnem postopku
(97. člen ZNP). Postopek se začne na predlog upravičenca do odškodnine ali po uradni dolžnosti na podlagi obvestila upravnega organa, da med udeleženci ni bil dosežen sporazum o višini odškodnine.
Vseh vloženih predlogov v letu 2010 je bilo 94.
Predloge za določitev odškodnine v nepravdnem postopku Državno pravobranilstvo vloži v tistih primerih, ko so
razlastitveni postopki pravnomočno končani in je na podlagi odločbe upravnega organa pravnomočno odločeno o
razlastitvi nepremičnin, v upravnem postopku pa ni prišlo do sklenitve sporazuma glede odškodnine. Če v razlastitvenem postopku razlastitveni upravičenec in zavezanec ne skleneta sporazuma o odškodnini oziroma nadomestilu,
upravni organ, skladno z drugim odstavkom 104. člena Zakona o urejanju prostora, za odmero odškodnine v nepravdnem postopku napoti stranke na sodišče.
V nekaterih primerih, tudi v nepravdnem postopku za določitev odškodnine, pride do sodne poravnave, če se v nepravdnem postopku doseže sporazum med predlagajočo stranko in nasprotnim udeležencem glede višine vrednosti
nepremičnine, ki je predmet nepravdnega postopka, upoštevajoč predložene cenitve oziroma po potrebi dopolnitve
cenitev oziroma izvedeniška mnenja, ki jih po predlogu Državnega pravobranilstva izdelajo cenilci na zahtevo Državnega pravobranilstva. Takšna rešitev je za Republiko Slovenijo najbolj racionalna, saj ji ni treba zalagati predujma
za nove cenitve, poleg tega pa, skladno z določbami ZNP, vse stroške v nepravdnih postopkih za določitev odškodnine nosi zavezanec za plačilo odškodnine.
Državno pravobranilstvo ocenjuje, da postopki za določitev odškodnine pri sodiščih potekajo tekoče, vendar zahtevajo čas, saj sodišče postavi izvedenca za ocenitev vrednosti nepremičnine, po izdelani cenitvi pa je treba udeležencem postopka dati tudi primeren čas za morebitne pripombe.
135
11 Postopki razlastitev
11.1 Uvod
Glavnina razlastitvenih zadev je v obravnavi na upravnih enotah na podlagi določb Zakona o urejanju prostora
(ZUreP-1), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 110/2002 z dne 18. 12. 2002, in je stopil v veljavo 1. 1. 2003. Ta
v 96. členu določa, da o zahtevah za razlastitev nepremičnin odločajo v upravnem postopku na prvi stopnji upravne
enote (upravni organ) ter na drugi stopnji Ministrstvo za okolje in prostor, razen če je z drugim zakonom določena
drugačna ureditev.
11.2 Statistika
Na začetku leta 2010 je iz prejšnjega leta ostalo nerešenih 528 zadev, na novo je Državno pravobranilstvo prejelo
529 zadev. Že v poročilu za leto 2009 je Državno pravobranilstvo ugotovilo porast števila razlastitvenih postopkov,
ta pa se je še izraziteje izrazil v letu 2010. Državno pravobranilstvo je namreč v letu 2009 na novo prejelo 109 zadev,
lani pa še 420 zadev več, skupaj torej 529. Podrobnejši pregled obravnavanih zadev po oddelkih je razviden iz Tabele
24, iz katere je razvidno, da je v letu 2010 največ zadev prejel Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Kopru
(sledijo Ljubljana, Nova Gorica in Novo mesto). Največje število obravnavanih razlastitvenih zadev v letu 2010 je
prav tako imel Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Kopru. Sledijo Ljubljana, Novo mesto in Nova Gorica.
Tabela 24: Obravnavane zadeve v letu 2010
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
ŠTEVILO ZADEV
NA DAN 31. 12. 2009
114
19
155
34
41
1
64
90
10
528
PREJETE ZADEVE
V LETU 2010
117
7
167
47
22
16
77
73
3
529
SKUPAJ V DELU
231
26
322
81
63
17
141
163
13
1.057
V imenu Republike Slovenije je Državno pravobranilstvo v letu 2010 predlagalo 529 razlastitev. V nadaljevanju je
po posameznih oddelkih pravobranilstva naveden tudi namen razlastitev.
LJUBLJANA:
• glavna cesta (GC) Želodnik-Mengeš-Vodice
• avtocesta (AC) Višnja Gora-Bič
• AC Šmarje Sap-Višnja Gora
• zahodna obvozna cesta mesta Ljubljana
• AC Vransko-Blagovica-Šentjakob
• državna cesta (DC) Zapoge-Valburga
• regionalna cesta (RC) Zbilje-Vodice
• obvoznica Šmartno pri Litiji
• DC Ivančna Gorica-Krka skozi Muljavo
• DC Cikava-Grosuplje
136
•
•
•
•
•
•
•
•
•
AC Šentvid-Koseze
rekonstrukcija rondoja Tomačevo
DC Škofljica-Rašica
poljanska obvoznica Škofja Loka
DC Moravče-Čatež-Trebnje
DC Brezovica-Vrhnika
plaz Špitalič-Kamnik-Ločica
rekonstrukcija krožišča, avtobusna postaja Male Lašče
javna razsvetljava k.o. Turjak
CELJE:
• RC Rodne-Rajnkovec
• DC Podplat-Rogatec
• AC Arja vas-Hoče
• kolesarska pot ob RC Slovenske Konjice-Tepanje
KOPER:
• drugi tir železniške proge na odseku Divača-Koper
• AC Dane-Fernetiči
• AC Klanec-Srmin
• rekonstrukcija DC Prem-Ilirska Bistrica
• rekonstrukcija DC Ilirska Bistrica-Pivka
KRANJ:
• rekonstrukcija DC Gobavce-Črnivec
• AC Hrušica-Vrba
• kolesarska povezava Rateče-Obrežje
• AC Ljubljana-Kranj
MARIBOR:
• AC Slivnica-Draženci
• AC Slivnica-Pesnica
• DC Slovenj Gradec-Pungart
• rekonstrukcija DC Maribor-Lenart
MURSKA SOBOTA:
• AC Bratonci-Križevci
• izgradnja nasipa ob potoku Kučnica
NOVA GORICA:
• hitra cesta Vipava-Selo
• obvoznica Bovec-Kobarid
• RC Dornberk-Selo, odsek Gonjače-Šmartno
• RC Žaga-Kobarid
• RC Kneža-Podbrdo
• RC Bača-Dolenja Trebuša
• RC Staro selo-Breginj
• RC Godovič-Kalce
• RC Novaki-Cerkno
NOVO MESTO:
• AC Bič-Korenitka
• AC Krška vas-Obrežje
137
•
•
•
•
•
•
AC Korenitka-Pluska
AC Lešnica-Kronovo
DC Gabrje-Uršna sela-Novo mesto
DC Radovica-Ostrož
DC Dobliče-Sveta Ana-Stari trg
rekonstrukcija križišča Novo mesto-Šentjernej in Gabrje-Ratež
PTUJ:
• AC Slivnica-Draženci
• AC Hajdina-Ormož, odsek Gorišnica-Ormož
Na dan 31. 12. 2010 je ostalo nerešenih 630 zadev.
11.3 Načini rešitev
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 rešilo 427 zadev. Vrste rešitev po oddelkih so podrobneje predstavljene v
Tabeli 25.
Tabela 25: Rešene zadeve glede na način rešitve po oddelkih v letu 2010
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
*
SKUPAJ
106
11
140
22
24
4
56
58
6
427
UGODENO
98
10
140
22
21
4
56
58
6
415
ZAVRNJENO
2
1
0
0
0
0
0
0
0
3
NA DRUG NAČIN*
6
0
0
0
3
0
0
0
0
9
Na drug način pomeni združitev postopkov.
11.4 Problematika področja
Upravni organi v razlastitvenih zadevah poslujejo zelo hitro, v vseh zadevah so tudi razpisane obravnave, kar posledično pomeni, da razlastitvene zadeve zahtevajo intenzivno sodelovanje državnih pravobranilcev ter udeležbo
na obravnavah, katerih se državni pravobranilci obvezno udeležujejo, saj je od udeležbe na obravnavi odvisna tudi
možnost sporazumne rešitve zadeve s sklenitvijo sporazuma o odškodnini.
Udeležba na ustni obravnavi pri upravni enoti je po oceni Državnega pravobranilstva izredno pomembna tudi zato,
ker poskuša Državno pravobranilstvo z namenom dokončne ureditve zadeve med upravnim postopkom z razlastitvenimi zavezanci skleniti sporazum o odškodnini. Če razlastitveni zavezanec pokaže pripravljenost za sklenitev
sporazuma v okviru upravnega postopka s strani Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji (DARS), Državno pravobranilstvo po potrebi pridobi ponovno cenitev nepremičnine oziroma valorizacije cenitve, na osnovi katere pogosto
pride do sklenitve sporazuma o odškodnini.
Na Zunanjem oddelku državnega pravobranilstva v Novem mestu so še vedno v delu štiri nerešene zadeve, ki se
vodijo pred okrajnimi sodišči na podlagi določb Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97). Gre za raz-
138
lastitvene postopke, ki do uveljavitve ZUreP-1 še niso bili pravnomočno končani in se skladno z drugim odstavkom
177. člena ZUreP-1 končajo po dotlej veljavnih predpisih, to je po Zakonu o stavbnih zemljiščih. Postopki so dolgotrajni in problematični, ker je v nekaterih zadevah poleg višine odškodnine sporna tudi pravna podlaga razlastitve,
zaradi česar so bile te zadeve že razveljavljene in ponovno vrnjene v odločanje prvostopenjskemu sodišču.
Državno pravobranilstvo izpostavlja tudi vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti s strani Vrhovnega državnega tožilstva. S pravnomočno odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik št. 465-3/2003-18 z dne 9. 6. 2004
je bila dovoljena razlastitev zemljišča parc. št. 880/8 travnik k.o. Grič ter odrejena vknjižba lastninske pravice na
navedeni nepremičnini v korist Republike Slovenije. Ker se udeleženca postopka nista sporazumela o odškodnini,
je Republika Slovenija vložila predlog za odmero odškodnine v nepravdnem postopku. Prvostopenjsko sodišče je s
sklepom opr. št. N 438/2005 z dne 2. 3. 2010 naložilo predlagateljici v roku 30 dni plačati nasprotnemu udeležencu
odškodnino v višini 10.585,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestni, ki pričnejo teči z naslednjim dnem po izteku
roka za prostovoljno izpolnitev obveznost.
Nasprotni udeleženec (razlastitveni zavezanec) se je pritožil in predlagal, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da je predlagateljica (Republika Slovenija) poleg prisojene odškodnine dolžna plačati tudi zakonske
zamudne obresti, ki od zneska 9.648,17 EUR (s strani Republike Slovenije ponujene odškodnine) tečejo od 9. 6.
2004 dalje do plačila, od zneska 935,94 EUR pa do preteka 30-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznost.
Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. I Cp 1886/2010 z dne 21. 7. 2010 ugodilo pritožbi in sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je zakonske zamudne obresti od celotne odmerjene odškodnine priznalo (celo) od
10. 4. 2004, ko naj bi bil glede na nesporna dejstva med strankama uveden razlastitveni postopek. Vrhovno državno
tožilstvo je zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani vložilo zahtevo za
varstvo zakonitosti, saj meni, da je pritožbeno sodišče nepravilno vezalo tek zakonskih zamudnih obresti na »uvedbo razlastitvenega postopka« oziroma nepravilno zaključilo, da je razlastitveni upravičenec v zamudi z izpolnitvijo
svoje obveznosti od trenutka odvzema posesti nepremičnine, in se pri tem neutemeljeno sklicevalo na »ustaljeno
sodno prakso«. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. II Cp 1564/2010 z dne 22. 9. 2010 potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je to presodilo, da razlastitvenemu zavezancu pripadajo zamudne obresti šele od
poteka izpolnitvenega roka, določenega za plačilo odškodnine, ki teče od vročitve sklepa prvostopenjskega sodišča.
Isto Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. II Cp 832/2010 z dne 28. 7. 2010 spremenilo sklep prvostopenjskega sodišča tako, da je prisodilo zamudne obresti od vložitve predloga za odmero odškodnine. Tudi druga višja
sodišča o teku zamudnih obresti odločajo različno (na primer sklepa Višjega sodišče v Kopru opr. št. I Cp 1285/2005
z dne 19. 5. 2006 in opr. št. I Cp 138/2007 z dne 8. 5. 2007).
Kaj obsega ustrezna odškodnina in kako se določi, določa ZUreP-1 v 105. členu, ZUreP-1 (niti Zakon o javnih cestah – ZJC) pa ne določa, kdaj pride razlastitveni upravičenec v zamudo z izplačilom odškodnine. Ker sodna praksa
višjih sodišč glede tega specifičnega vprašanja ni enotna, je Vrhovno državno tožilstvo predlagalo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep drugostopenjskega sodišča razveljavi ter zadevo vrne
drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.
V zvezi s problematiko, ki se nanaša na višino odškodnine za razlaščeno zemljišče, pa Državno pravobranilstvo
navaja sklep Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010. V postopku je prvostopenjsko sodišče
ugotovilo, da je bila nasprotnemu udeležencu za razlaščeni nepremičnini v k.o. Jelšanah v celoti priznana odškodnina s sklepom opr. št. N 8/2004 z dne 21. 4. 2008, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cp 707/2008
z dne 9. 12. 2008, zato do višjega zneska ni upravičen. Zavzelo je stališče, da je za višino odškodnine za razlaščeno
nepremičnino odločilna dejanska raba zemljišča ob njegovem dejanskem odvzemu. V obravnavanem primeru gre
za razlastitveni postopek, ki se je začel v letu 1991 in končal v letu 2003. Nasprotni udeleženec je vložil predlog za
revizijo, ki pa je bil zavrnjen.
Nasprotnemu udeležencu je bila že pravnomočno prisojena odškodnina v znesku 56.202,00 EUR, to je v višini, ugotovljeni po vrednosti nepremičnin po stanju v času, ko ju je predlagateljica vzela v posest. V ponovljenem postopku
je ostalo sporno, ali je nasprotni udeleženec upravičen do odškodnine v višini vrednosti izboljšav, ki jih je predlagateljica izvedla v obdobju od dejanskega prevzema nepremičnin v posest do izdaje odločbe o razlastitve.
Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, ki je skladno s stališči Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) o vsebini jamstva zasebne lastnine po 1. členu protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Sodišče izhaja iz
139
mednarodnopravno uveljavljenega razlikovanja med primeri nedopustne razlastitve (zasegi), ki zahtevajo polno odškodnino, in primeri, kjer je razlastitev sicer dopustna, vendar ji za njeno zakonitost manjka izplačilo odškodnine.
V prvem primeru je prizadeta oseba upravičena do odškodnine, ki v največji možni meri odpravlja posledice nedopustnega ravnanja in vzpostavlja situacijo, ki bi po vsej verjetnosti obstajala, če nedopustnega ravnanja ne bi bilo.
V drugem primeru je ustrezna odškodnina v višini tržne vrednosti zemljišča v času odvzema posesti valorizirana z
namenom odprave učinkov inflacije v vmesnem obdobju in z obrestmi, predpisanimi za uporabo tujega denarja. V
sodbi velikega senata ESČP o pravični odškodnini v zadevi Guiso-Gallisay proti Italiji z dne 22. 12. 2009 je prisodilo
odškodnino v višini valorizirane tržne vrednosti zemljišča v času, ko je zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da
je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi do dneva plačila odškodnine (kot odmeno za nemožnost uporabe v času od
dejanskega odvzema do plačila odškodnine).
140
12 Upravni postopki in upravni spori
12.1 Uvod
Državno pravobranilstvo ločeno vodi upravne postopke in upravne spore, v katerih zastopa stranke ali javne koristi,
in zadeve, v katerih ima Državno pravobranilstvo pristojnosti po posebnih zakonih.
12.2 Statistika
Na dan 31. 12. 2009 je ostalo nerešenih 905 zadev, na novo pa je Državno pravobranilstvo v letu 2010 prejelo 15.820 zadev.
Tabela 26: Vrsta prejetih zadev v upravnih postopkih in upravnih sporih
VRSTA ZADEVE
Zakon o brezplačni pravni pomoči
izvršba brezplačne pravne pomoči
Zakon o ugotavljanju vzajemnosti
Zakon o reviziji postopkov javnega naročanja
odprava odločbe
razlastitev nepremičnin
informacije javnega značaja
denacionalizacijski zahtevek (v primeru upravnega spora)
gradbeno dovoljenje
upravni spor
nezakonita odločba
ugotavljanje državljanstva
stroški postopka
vrnitev zemljišč
disciplinski postopek
izločitev uradne osebe iz postopka
obnova postopka
nepravilno delo državnih organov
javni razpis, naročilo
drugo
SKUPAJ
ŠTEVILO ZADEV
14.797
455
71
410
31
11
8
14
7
3
1
1
2
1
2
1
1
1
1
2
15.820
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo rešilo 15.875 zadev, tako da je na koncu leta 2010 ostalo nerešenih 849 zadev.
Kot je razvidno iz Tabele 27 in grafičnega prikaza, se število prejetih zadev v zadnjih dveh letih zelo povečuje. Še
posebej očiten je porast, če se s preteklimi leti primerjata leti 2008 in 2009. Državno pravobranilstvo je v letu 2010
prejelo skoraj 15 % (oziroma 2.035) več zadev kot leto prej.
Tabela 27: Trend pripada in reševanja zadev na področju upravnih postopkov ter upravnih sporov po letih
leto
2005
2006
2007
2008
2009
2010
nerešeno iz
prejšnjega obdobja
3.149
3.120
3.331
2.002
1.083
905
prejeto
skupaj v delu
rešeno
9.746
11.438
7.749
8.805
13.785
15.820
12.895
14.558
11.080
10.807
14.868
16.725
9.775
11.227
9.078
9.724
13.963
15.875
nerešeno na
dan 31. 12.
3.120
3.331
2.002
1.083
905
850
141
Državno pravobranilstvo je v obdobju od leta 2005 do 2010 v povprečju letno rešilo skoraj 86 % zadev. V letih 2008,
2009 in 2010 je bilo to povprečje še preseženo. Nadpovprečno veliko zadev je pravobranilstvo zaključilo v letu 2010,
ko je rešilo skoraj 95 % vseh zadev, ki jih je imelo v delu.
Graf 50: Primerjava med prejetimi, rešenimi in nerešenimi U* zadevami po letih
18.000
15.000
12.000
9.000
6.000
3.000
0
* U zadeve so upravni postopki in upravni spori.
2005
2006
2007
2008
2009
2010
12.3 Upravni spori
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ali kot zastopnik stranke ali na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči vložilo skupaj 60 tožb ter na podlagi pooblastila prevzelo zastopanje tožene stranke
v upravnih sporih.
12.3.1 Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa
Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa v letu 2010 vložilo tožbo v štirih zadevah.
V zadevi opr. št. U 265/2010 je državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa vložil tožbo zoper odločbo
Informacijskega pooblaščenca, ki je ugodil pritožbi pritožnika, vloženi zoper odločbo Vlade Republike Slovenije,
tako da je odločilo, da je organ dolžan z dokumentov in mnenja v roku treh dni umakniti stopnjo tajnosti. Zoper
takšno odločitev je Državno pravobranilstvo na podlagi določb 17. in 18. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS)
ter sklepa Vlade Republike Slovenije z dne 28. 1. 2010 vložilo tožbo v upravnem sporu in istočasno predlagalo
izdajo začasne odredbe.
Kršitev javnega interesa oziroma koristi pa se glede na specifičnost področja zunanjih zadev, na katerega posega
odločba Informacijskega pooblaščenca, kaže z obstojem objektivne nevarnosti in možnosti, da zaradi odstranitve
stopnje tajnosti z dokumentov, navedenih v izpodbijani odločbi, Republiki Slovenji kot državi, njenim organom
in gospodarskim subjektom nastanejo nepopravljive posledice na gospodarskem in političnem področju. Splošno
znano dejstvo je, da vsaka kršitev pravil ravnanja, bodisi zapisanih kot pravna norma, ali pa zgolj uveljavljenih kot
način obnašanja, v mednarodnih odnosih lahko povzroči različne odzive države, ki bi jo kršitev uveljavljenih pravil ravnanja s strani Republike Slovenije prizadela. Upravno sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo
in izvršitev odločbe zadržalo do pravnomočne odločitve v tem upravnem postopku. Upravno sodišče je nadalje
tožbi državnega pravobranilca ugodilo in odločbo Informacijskega pooblaščenca odpravilo in jo vrnilo v ponoven
postopek.
V zadevi opr. št. U 509/2010 je državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa vložil tožbo v upravnem sporu
zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje, ki se nanaša na izdano okoljevarstveno dovoljenje za vnos zemeljskega izkopa oziroma predelavo odpadkov po postopku R10 – za vnos zemeljskega izkopa
v skupni količini 15.000 m3 za namen izboljšanja dostopnosti parc. št. 1614, 1610, 1613/1, 1616/1, 1617/3, 1617/3,
1617/5 in 1618/4 k.o. Kačja vas. V odločbi je navedeno, da gre za izkop, ki je nastal kot posledica zemeljskih del
142
pri izgradnji poslovno-turističnega objekta Hotela Kras v Postojni. Izpodbijano okoljevarstveno dovoljenje se je
nanašalo na posege na zemljiščih, ki so pretežno ali v celoti opredeljeni kot gozd znotraj ureditvenega območja Planina – P 3/SI/2, zaradi česar mora biti nasipavanje zemljišč urejeno v skladu s prvim odstavkom 21. člena Zakona o
gozdovih, po predhodni pridobitvi soglasja Zavoda za gozdove Slovenije. Zavod za gozdove takega soglasja nikoli
ni dal, temveč je stranko, ki je za soglasje zaprosila, pozval k dopolnitvi vloge. Varovanje zdravega življenjskega
okolja, naravnih bogastev in zemljišč je namreč v javnem interesu. Ustava Republike Slovenije določa, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja, za kar skrbi država. Da je bila konkretna odločba
izdana v korist stranke in v škodo javne koristi, naj bi se kazalo tudi v tem, da je Zavod za gozdove v letu 1999 in
2002 izdal odločbo, na podlagi katerih so bile iz proračuna Republike Slovenije (javna sredstva) financirane sadike
za pogozdovanje na spornih parcelah v k.o. Kačja vas, financiran je bil material za zaščito sadik, lastnik parcel pa je
dobil tudi subvencijo za opravljena gojitvena dela. O tožbi Upravno sodišče še ni odločalo.
V zadevi opr. št. U 2643/2010 je državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa vložil tožbo zoper odločbo
Informacijskega pooblaščenca, ki je ugodil pritožbi pritožnika in odločil, da je dolžan z dokumentov in mnenja v
roku treh dni po prejemu odločb umakniti stopnjo tajnosti. Zoper takšno odločitev je Državno pravobranilstvo
vložilo tožbo in istočasno predlagalo izdajo začasne odredbe, saj ugotavlja kršitev javnega interesa oziroma koristi,
ki se kaže tako s kršitvijo veljavne zakonodaje kot tudi z obstojem objektivne nevarnosti in možnosti, da zaradi
odstranitve stopnje tajnosti z dokumentov, navedenih v izpodbijani odločbi, Republiki Sloveniji kot državi, njenim
organom in gospodarskim subjektom nastanejo nepopravljive posledice na gospodarskem in političnem področju.
Zahtevi za izdajo začasne odredbe je bilo ugodeno 14. 8. 2010, o tožbi pa Upravno sodišče še ni odločilo.
V zadevi opr. št. U 3375/2010 je državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa vložil tožbo zoper odločbo
Informacijskega pooblaščenca, s katero je ta delno odpravil odločbo Ministrstva za finance in mu naložil, naj v
roku 30 dni od vročitve posreduje prosilcu v obliki fotokopije ali poskeniranih na njegov elektronski naslov 17
dvostranskih Pogodb o poslovnem sodelovanju, ki jih je Ministrstvo za finance sklenilo z vsako od 17 bank, skupaj
s konfirmacijami o sklenjenih poslih za depozite in likvidnostne kredite z bankami za obdobje od 1. 2. 2009 do
31. 1. 2010. Državno pravobranilstvo ugotavlja kršitev javnega interesa oziroma koristi, ki se kaže tako s kršitvijo
veljavne zakonodaje kot tudi z obstojem objektivne nevarnosti in možnosti, da zaradi razkritja dokumentov (dvostranskih Pogodb o poslovnem poslovanju med Ministrstvom za finance in 17 bankami v Republiki Sloveniji)
Republiki Sloveniji kot državi, njenim organom in gospodarskim subjektom nastanejo nepopravljive posledice na
gospodarskem in političnem področju. Državno pravobranilstvo nasprotuje razkritju Pogodb o poslovnem sodelovanju, še posebej nasprotuje razkritju konfirmacij o sklenjenih posameznih poslih za depozite in likvidnostne
kredite s posameznimi bankami. Odrejenemu razkritju konfirmacij o sklenjenih poslih za likvidnostne kredite nasprotuje zato, ker prosilec teh podatkov sploh ni zahteval in je torej Informacijski pooblaščenec prekoračil zahtevek
prosilca. Razkritju konfirmacij o sklenjenih poslih za depozite enotnega zakladniškega računa države pri bankah
pa nasprotuje zato, ker bi ministrstvo s tem razkrilo poslovno skrivnost bank, čemur banke odločno nasprotujejo,
zlasti zato, ker naj bi jim s tem nastala občutna gospodarska škoda (poslabšanje konkurenčnega položaja na trgu).
Z razkritjem konfirmacij pa bi ministrstvo poslabšalo tudi položaj države pri sklepanju novih poslov v okviru
upravljanja s sredstvi na enotnem zakladniškem računu države, ker bi bile posamezne banke seznanjene s pogoji
drugih bank in ker ima pri teh poslih tudi država konkurenco. Zahteva za izdajo začasne odredbe je bila 28. 1. 2011
zavrnjena. O tožbi Upravno sodišče še ni odločilo.
12.3.2 Državno pravobranilstvo kot zakoniti zastopnik tožeče stranke
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 kot zakoniti zastopnik tožnika vložilo 13 tožb.
Med pomembnejšimi v letu 2010 je bila tožba v zadevi opr. št. U-1497/2010, ki jo je Državno pravobranilstvo kot
zakoniti zastopnik Ministrstva za javno upravo vložilo zoper odločbo Občine Piran zaradi plačila pavšalne turistične takse. Stanovanjska komisija Vlade Republike Slovenije ima v lasti službeno stanovanje v Piranu, ki je bilo
od 1. 4. do 8. 12. 2009 nezasedeno. Od 8. 12. 2009 dalje ga kot službeno stanovanje za zadovoljevanje svojih potreb
uporablja najemnik stanovanja na podlagi najemne pogodbe, prav tako je prijavil stalno bivališče, zato odmena
turistične takse za navedeno stanovanje ni upravičena.
143
V zadevi opr. št. U 3054/2010 je Državno pravobranilstvo kot zakoniti zastopnik Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor (IRSOP), vložilo tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca,
s katero je ugodil zahtevi prosilke po dostopu vsebine prijave v zvezi z objektom v Izoli. IRSOP se je v odločbi
skliceval na Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Uradni list RS, št. 43/07), saj ta v 16. členu določa, da je inšpektor dolžan varovati tajnost vira prijave in vira drugih informacij, na podlagi katerih opravlja inšpekcijski
nadzor. Državno pravobranilstvo je mnenja, da se varuje tako prijavitelj kot tudi vsebina prijave, in se prijava ter
ostali dokumenti v zvezi s prijaviteljem ne posredujejo. Ti dokumenti predstavljajo izjemo tudi po 7. točki prvega
odstavka 6. člena Zakona o dostopu informacij javnega značaja, ki določa, da se prosilcu ne posreduje podatek,
ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi upravnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi.
Sodišče o zadevi še ni odločilo.
V zadevi opr. št. U 3209/2010 je Državno pravobranilstvo kot zakoniti zastopnik Ministrstva za finance vložilo
tožbo in začasno odredbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca, s katero je delno odpravil odločbo Ministrstva za finance in temu naložil naj v roku 30 dni od vročitve posreduje prosilcu v obliki fotokopije ali poskeniranih na njegov elektronski naslov 17 dvostranskih Pogodb o poslovnem sodelovanju, ki jih je Ministrstvo
za finance sklenilo z vsako od 17 bank, skupaj s konfirmacijami o sklenjenih poslih za depozite in likvidnostne
kredite z bankami za obdobje od 1. 2. 2009 do 31. 1. 2010. Državno pravobranilstvo ugotavlja kršitev javnega
interesa oziroma koristi, ki se kaže tako s kršitvijo veljavne zakonodaje kot tudi z obstojem objektivne nevarnosti
in možnosti, da zaradi razkritja dokumentov (dvostranskih Pogodb o poslovnem poslovanju med Ministrstvom
za finance in 17 bankami v Republiki Sloveniji) Republiki Sloveniji kot državi, njenim organom in gospodarskim
subjektom nastanejo nepopravljive posledice na gospodarskem in političnem področju. Državno pravobranilstvo
nasprotuje razkritju Pogodb o poslovnem sodelovanju, še posebej nasprotuje razkritju konfirmacij o sklenjenih
posameznih poslih za depozite in likvidnostne kredite s posameznimi bankami. Odrejenemu razkritju konfirmacij o sklenjenih poslih za likvidnostne kredite nasprotuje zato, ker prosilec teh podatkov sploh ni zahteval in je torej Informacijski pooblaščenec prekoračil zahtevek prosilca. Razkritju konfirmacij o sklenjenih poslih za depozite
enotnega zakladniškega računa države pri bankah pa nasprotuje zato, ker bi ministrstvo s tem razkrilo poslovno
skrivnost bank, čemur banke odločno nasprotujejo, zlasti zato, ker bi jim s tem nastala občutna gospodarska škoda (poslabšanje konkurenčnega položaja na trgu). Z razkritjem konfirmacij pa bi ministrstvo poslabšalo tudi položaj države pri sklepanje novih poslov v okviru upravljanja s sredstvi na enotnem zakladniškem računu države,
ker bi bile posamezne banke seznanjene s pogoji drugih bank in ker ima pri teh poslih tudi država konkurenco.
Zahteva za izdajo začasne odredbe je bila 10. 11. 2010 zavrnjena, o tožbi Upravno sodišče še ni odločilo.
V zadevi opr. št. U 3666/2010 je Državno pravobranilstvo kot zakoniti zastopnik Vlade Republike Slovenije
vložilo tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca, s katero je ta
ugodil pritožbi novinarja oddaje Svet na Kanalu A, s katero je bila zavrnjena prosilčeva zahteva za dostop do
dobesednega prepisa seje Vlade Republike Slovenije z dne 8. 6. 2006 (točka 5.A 77. redne seje Vlade Republike
Slovenije z dne 8. 6. 2006), ki se nanaša na sprejem sklepa o prenosu poslovnega deleža v družbi Splošna plovba
na Slovensko odškodninsko družbo. Državno pravobranilstvo meni, da bi razkrivanje dobesednih zapiskov razprav na seji vlade povzročilo izredno težke motnje v njenem delu ter povsem spremenilo način dela vlade, hkrati
pa bistveno spremenilo tudi vsebino in vlogo vlade kot vrha izvršilne veje oblasti in jo po svojem funkcioniranju
približalo delu Državnega zbora, za katerega pa je, nasprotno, nujno, da kot zakonodajni organ sprejema predpise
po javnem postopku. Posledično bi razkritje zapisov sej vlade pripeljalo do tega, da bi se odločitve vlade sprejemale drugje, daleč od oči javnosti, na sejah pa bi se odločitve zgolj formalno potrjevale. Kabinetno sprejemanje
odločitev bi povzročilo izredno težke motnje v delovanju in dejavnosti vlade, saj ne bi bila več zagotovljena njena ustavna vloga v demokratičnem parlamentarnem političnem sistemu. Razkritje vsebine magnetograma seje
vlade javnosti bi lahko pripeljalo do situacije, ko bi udeleženci sej omejevali svoj tok misli, se vzdržali kritičnih
izjav (tako pozitivnih kot negativnih) oziroma bi pripeljalo do tega, da bi se odločitve sprejemale prehodno izven
razprave na seji vlade ter bi na sejah zgolj potrjevale kabinetno usklajene odločitve, s čimer bi razprave in sprejemanje odločitev na sejah vlade povsem izgubile svoj pomen. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe dne 8.
12. 2010 zavrnilo, o tožbi še ni odločilo.
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo vložilo na podlagi pristojnosti po Zakonu o brezplačni pravni pomoči 41
tožb.
144
12.3.3 Državno pravobranilstvo kot zastopnik tožene stranke
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 zastopalo Republiko Slovenijo kot toženo stranko v petih upravnih sporih.
Med pomembnejšimi je bila v letu 2010 zadeva opr. št. U 1636/2009, v kateri je Državno pravobranilstvo po sklepu
Vlade Republike Slovenije zastopalo Republiko Slovenijo v upravnem sporu, v katerem je Vlada Republike Slovenije
izdala procesni sklep, s katerim je ustavila postopke v zvezi z imenovanjem notarja na prosto notarsko mesto v Kamniku, ki je bil začet na podlagi razpisa, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 86 z dne 5. 9. 2008. Pristojni organ tožene stranke je namreč v postopku ugotovil, da na podlagi veljavnega podzakonskega predpisa ni prostega notarskega
mesta, ki je predmet tega postopka. Upravno sodišče je tožbo kandidata za notarsko mesto zavrnilo kot neutemeljeno.
Zoper sodbo je bila vložena pritožba. Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 27. 7. 2010 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
12.3.4 Rešene zadeve v upravnih sporih
V letu 2010 je bilo v upravnem sporu rešenih 58 zadev, štiri po tožbi državnega pravobranilca kot zastopnika javnega
interesa in 54 kot zastopnika tožeče stranke.
Med pomembnejšimi je zadeva opr. št. U 185/2009, v kateri je Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa vložilo tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca zaradi odobritve dostopa do informacij javnega značaja. V predmetnem upravnem sporu je bilo ključno vprašanje pravilne uporabe materialnega prava pri odločitvi o
zahtevi za dostop do zapisnikov sodnih obravnav, in sicer ali je treba zahtevek presojati izključno po določba Zakona
o dostopu informacij javnega značaja ali upoštevati 150. člen Zakona o pravdnem postopku in omejitve pregleda in
prepisa sodnega spisa na osebe, ki izkažejo pravni interes. Tožbi je bilo ugodeno. Upravno sodišče je s sodbo z dne
8. 12. 2010 odločba Informacijskega pooblaščenca odpravilo.
V zadevi opr. št. U 963/2009 je Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa vložilo tožbo zoper odločbo
Informacijskega pooblaščenca, s katero je ta Okrajnemu sodišču v Ljubljani naložil, naj prosilcu posreduje fotokopijo sklepa, pri čemer se mora v navedenem dokumentu prekriti taksativno naštete izjeme po 6. členu Zakona o
dostopu do informacij javnega značaja. Stališče tožeče stranke je bilo, da je treba v vsakem od primerov zahtevanih
informacij ugotoviti tudi, ali iz določb posameznega zakona, ki ureja določeno področje izvrševanja javnih nalog,
ne izhaja prepoved posredovanja določenih podatkov. Tako prepoved je organ dolžan upoštevati, ne glede na to,
ali je izrecno določena ali pa izhaja posredno iz posameznih določb področnega zakona. Nedvomno iz 128. člena
Zakona o kazenskem postopku (ZKP) izhaja prepoved dajanja informacij iz kazenskega spisa komur koli s tem, ko
je določeno, da se sme vpogled in prepis dovoliti le tistemu, ki ima pravni interes. Tožba je bila s sodbo Upravnega
sodišča dne 27. 10. 2010 zavrnjena.
V zadevi opr. št. U 2008/2009 je Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa vložilo tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca. Urad za varstvo konkurence je zasebni družbi Info TV zavrnil zahtevo za dostop
do informacij javnega značaja v zadevi koncentracije družb Euro paket in Metropolis media, d. o. o., in izločil točno
določene poslovne skrivnosti in podatke. Tožena stranka je pritožbi zasebnih družb ugodila in naložila navedenemu organu, da je dolžan prosilcu v določenem roku posredovati informacije o koncentraciji s tem, da so ti podatki
točno navedeni. Tožba državnega pravobranilca je utemeljena na ustavni določbi, ki prepoveduje dejanja nelojalne
konkurence, in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. V javnem interesu je, da se zaradi specifičnosti postopkov pred Uradom za varstvo konkurence zavarujejo določeni instituti varstva zaupnih podatkov, zaradi
česar morajo biti ti ustrezno varovani tudi nasproti tretjim osebam, to je prosilcem za dostop do informacij javnega
značaja. Vsakršno posredovanje informacij, ki se nanašajo na podatke, ki so poslovna skrivnost, bi bilo v nasprotju
z varstvom pravic strank, razkritje poslovnih skrivnosti pa bi povzročilo resne motnje za delovanje Urada za varstvo
konkurence pri opravljanju in zagotavljanju njegovih zakonskih pooblastil ter s tem varstvo javnega interesa na
področju varstva konkurence. Zahteva za izdajo začasne odredbe je bila zavrnjena, prav tako tudi tožba, kajti o isti
zadevi je bila v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba. Upravno sodišče je namreč v upravnem sporu,
kjer sta bili tožeči stranki zasebni pravni osebi, vendar sta tožbo vložili zoper isti akt, ki je bil izpodbijan tudi v tem
upravnem sporu, že odločilo 7. 10. 2009. Sodišče je takrat izpodbijani akt Informacijskega pooblaščenca odpravilo.
145
V zadevi opr. št. U 854/2007 je Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa vložilo tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca. Novinarka časnika Delo je od Okrožnega sodišča v Ljubljani zahtevala, naj ji v
elektronski obliki posreduje dve sodbi. V prvi zadevi je sodišče zahtevi ugodilo, saj je šlo za vmesno sodbo, ki je
bila tudi že pravnomočna, v drugi zadevi pa je sodišče prek uradne osebe za dostop do informacij javnega značaja
zahtevo zavrnilo z obrazložitvijo, da organ prosilcu dostop do informacije lahko zavrne, če se ta nanaša na podatek,
ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka in bi njegovo razkritje
škodovalo njegovi izvedbi. Gre namreč za nepravnomočno sodbo, zoper katero je bila vložena pritožba in o kateri bo
odločalo Višje sodišče v Ljubljani. Takšna nepravnomočna sodba po mnenju sodišča predstavlja takšno informacijo
v nedokončanem pravdnem postopku, ki ni javnega značaja, in bi njeno razkritje lahko povzročilo vplivanje tudi na
odločitev drugostopenjskega sodišča. Določba 150. člena Zakona o pravdnem postopku določa krog tistih, ki lahko
pregledujejo in prepisujejo spise v pravdnem postopku. To so stranke in njihovi zastopniki, pooblaščenci in intervenienti, druge osebe pa le, če za to izkažejo upravičen interes. Takšnega interesa pa novinarka oziroma prosilka naj
ne bi izkazala. Tožbi Državnega pravobranilstva je sodišče ugodilo.
V zadevi opr. št. U 1553/2007 je Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa vložilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor. To je odpravilo odločbo Inženirske zbornice Slovenije (IZS) in ji naložilo, naj
vpiše v postopku prizadeto stranko v imenik pooblaščenih inženirjev s pooblastilom za odgovornega vodjo del zahtevnih objektov. Državni pravobranilec je menil, da je toženka napačno ugotovila, da je arhitekturna stroka podobna
gradbeni, zato je stranka opravila posebni del strokovnega izpita iz gradbene stroke. Pogoje za vpis v IZS določa
126. člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), in sicer za ostale inženirje (gradbeništva, elektrotehnike, strojništva,
rudarstva, geodezije itd.), med katerimi arhitekti niso navedeni, zato v IZS ne spadajo. V nobeno od šestih matičnih
sekcij se arhitektov ne vpisuje, saj se ti, v skladu s 118. členom ZGO-1, od 1. 1. 2003 vpisujejo v matično sekcijo
arhitektov pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS). Da bi se lahko posameznik vpisal v IZS, mora izpolnjevati določene pogoje, med drugim, da ima univerzitetno ali visoko strokovno izobrazbo, ki zagotavlja znanja,
potrebna za izdelovanje načrtov iz 3. do 10. točke drugega odstavka 36. člena ZGO-1. Arhitekti takšne izobrazbe
nimajo, saj lahko projektirajo le načrte iz 1. in 2. točke navedene določbe. Nadalje je komisija za vpis v imenik pri
IZS tisti organ, ki ugotavlja izpolnjevanje pogojev za vpis v imenik, torej tudi pogoj ustreznosti izobrazbe, in ne
Ministrstvo za okolje in prostor. Sodišče je s sodbo tožbi državnega pravobranilca ugodilo in odločbo Ministrstva
za okolje in prostor odpravilo.
V zadevi opr. št. U 2238/2007 je Državno pravobranilstvo kot zastopnik stranke v denacionalizaciji vložilo tožbo
zaradi odprave odločbe Ministrstva z okolje in prostor. Upravna enota Ljubljana kot prvostopenjski organ je z delno
odločbo odločila, da se denacionalizacijskim upravičencem vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice poslovni prostor
v pritličju in kleti objekta na Resljevi 1 v Ljubljani ter ustrezni del stavbnega zemljišč ter da je zavezanka za vrnitev
nepremičnine Radiotelevizija Slovenija. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski organ odločbo v delu
odpravil in jo nadomestil z novima točkama, kot zavezanca za vrnitev pa je določil Republiko Slovenijo. V obravnavanem primeru na strani zavezanca, glede na pravno in dejansko stanje obravnavane nepremičnine, nastopata tako
lastnica nepremičnine (Republika Slovenija) kot tudi njena uporabnica (Radiotelevizija Slovenija), ki ji ta prostor
služi za opravljanje njene dejavnosti, kar pomeni, da nad stvarjo izvaja nelastniško posest, zato je tudi zavezana, da
dokaže obstoj zatrjevanih ovir za vračilo v naravi po določbi 1. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji. Sodišče je tožbi ugodilo, saj je ugotovilo, da je odločitev drugostopenjskega organa v delu, ki se nanaša na
odločitev zavezanca za vrnitev, neizvršljiva. Zoper sodbo je Radiotelevizija Slovenija vložila predlog za revizijo, ki
je bil kasneje umaknjen.
V zadevi opr. št. U 504/2008 je Državno pravobranilstvo kot zastopnik Okrajnega sodišča v Radovljici vložilo tožbo
zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca, s katero je odpravil odločbo predsednice Okrajnega sodišča v Radovljici o zavrnitvi zahteve prosilca Civilnega združenja za nadzor nad institucijami za vročitev zapisnika z glavne
obravnave. V predmetni zadevi gre za sporno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.
Gre za vprašanje, ali lahko katera koli tretja oseba (med kazenskim postopkom ali po njegovem zaključku) zahteva
fotokopijo zapisnika (kazenske) glavne obravnave kot informacijo javnega značaja, in to ne glede na omejitve, ki jih
za posredovanje in seznanjenost z listinami kazenskega spisa predpisuje področna procesna zakonodaja, v danem
primeru Zakon o kazenskem postopku. Upravno sodišče je tožbi ugodilo in s sodbo z dne 29. 6. 2010 odločbo Informacijskega pooblaščenca odpravilo.
146
V zadevah opr. št. U 2419/2009 in U 1037/2010 je Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa vložilo
tožbi zoper odločbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katerima je ugodilo prošnji prosilk za dodelitev brezplačne pravne
pomoči in jima dodelilo izredno brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v postopku osebnega
stečaja. Po vloženi tožbi na Upravno sodišče je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo novi odločbi o brezplačni pravni pomoči, s katerima je prejšnji odločbi razveljavilo, zato je Upravno sodišče s sklepi tožbo državnega pravobranilca zavrglo.
V zadevi opr. št. U 1255/2010 je Državno pravobranilstvo kot zakoniti zastopnik Ministrstva za obrambo vložilo tožbo
na v denacionalizacijskem postopku izdano odločbo, s katero je prvostopenjski organ odločil, da je denacionalizacijski upravičenec upravičen do vračila zemljišča v k.o. Šentvid nad Ljubljano. Sodišče je presodilo, da tožeča stranka
zatrjevanih ovir za vrnitev nepremičnine v naravi ni izkazala, zato je s sodbo z dne 14. 12. 2010 pritožbo Državnega
pravobranilstva zavrnilo ter potrdilo odločitev prvostopenjskega organa.
12.4 Upravni postopki
Državno pravobranilstvo lahko kot zastopnik javne koristi v upravnem postopku na podlagi pobud za udeležbo v
upravnem postopku vlaga redna in izredna pravna sredstva v upravnem postopku, ali na podlagi pobud vlaga tožbe
v upravnih sporih. Državno pravobranilstvo po skrbnem pregledu zadeve pobudo sprejme in vloži ustrezno pravno
sredstvo, ali pa pobudo z obrazložitvijo zavrne.
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo prejelo 11 pobud.
Med zanimivimi pobudami, ki jih je Državno pravobranilstvo obravnavalo v letu 2010, je pobuda Centra za socialno
delo (CSD) Ljubljana – Šiška, ki je v zadevi dodelitve denarne pomoči izdal odločbo, s katero je to pomoč odobril.
Državno pravobranilstvo je zoper odločbo vložilo pritožbo, ker naj bi bil kršen zakon v škodo javne koristi. Upoštevati
je namreč treba, da gre pri dodeljevanje denarne socialne pomoči za proračunska sredstva, za katera mora organ, ki odloča o njihovi ustrezni porabi, v skladu z načelom odgovornega razpolaganja s proračunskimi sredstvi, vseskozi skrbeti
in ugotavljati, ali je bila določena denarna socialna pomoč dana v skladu s predpisi, saj se proračunska oziroma državna
sredstva dajejo tistim, ki takšno pomoč v resnici potrebujejo, torej tistim, ki nimajo ustreznih dohodkov, niti premoženja, in izpolnjujejo vse zakonske pogoje za pridobitev te pomoči. Ravno s temi kriteriji se v družbi dosega t. i. socialna
pravičnost, to je, da pomoči ne prejema neupravičena oseba. Glede na dejstvo, da se v primeru prejemanja otroških
dodatkov predstavljajo kot družina, bi se morali kot družina obravnavati tudi na področju prejemanja denarne socialne
pomoči in upoštevati pri izračunu dohodke obeh staršev, ne pa le dohodkov samega vlagatelja skupaj z enim sinom.
CSD Ljubljana – Šiška bi glede na neodzivnost vlagatelja na poziv, da svojo vlogo popravi oziroma dopolni, moral izdati
odločbo, s katero bi vlogo kot nepopolno zavrgel oziroma bi moral, če se je odločil dodeliti denarno socialno pomoč,
pri izračunu upoštevati dohodke celotne petčlanske družine, ne le vlagatelja samega. Pritožbi Državnega pravobranilstva je sodišče 15. 11. 2010 ugodilo.
12.5 Pristojnosti Državnega pravobranilstva po posebnih zakonih
12.5.1 Pristojnosti po Zakonu o reviziji postopkov javnega naročanja
Zakon o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 in spremembe; v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v 9. členu določa, da v primeru, če je bil ali bi lahko bil z ravnanjem naročnika ogrožen javni interes, lahko vložijo zahtevek za revizijo tudi Državno pravobranilstvo, ministrstvo pristojno za finance ali urad, pristojen za varstvo
konkurence, kadar koli med postopkom, najkasneje do dokončnosti odločitve o dodelitvi javnega naročila. Rok za
vložitev zahtevka je deset dni po odločitvi o dodelitvi naročila oziroma priznanju sposobnosti. Rok, v katerem mora
Državno pravobranilstvo zvedeti za nepravilnosti postopka javnega naročanja, je kratek, poleg tega mora pravobranilstvo v postopku tudi dokazati, da je bil ali bi lahko bil z ravnanjem naročnika ogrožen javni interes.
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo prejelo pet pobud za vložitev zahteve za revizijo javnega naročanja, vendar
so pobude prišle po poteku roka. Državna revizijska komisija je na podlagi tretjega odstavka 20. člena citiranega
147
zakona vročila Državnemu pravobranilstvu v letu 2010 410 sklepov, s katerimi je odločila o vloženih zahtevah za
revizijo. Zoper odločitev revizijske komisije ni pritožbe. Po končanem postopku je sodno varstvo zagotovljeno v
postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti.
12.5.2 Pristojnosti po Zakonu o ugotavljanju vzajemnosti
Pristojnosti določa Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza, Uradni list RS, št. 9/99).
Ministrstvo za pravosodje na podlagi navedenega zakona in Zakona o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji na nepremičninah (Uradni list RS, št. 61/2006)
ugotavlja obstoj materialne vzajemnosti za pridobitev lastninske pravice na določenih nepremičninah tujih – hrvaških državljanov v Republiki Sloveniji. Državnemu pravobranilstvu se odločbe vročajo kot zastopniku javnega
interesa na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije št. 7000-2/2007/5 z dne 5. 4. 2007.
V letu 2010 je bilo Državnemu pravobranilstvu vročenih 71 odločb, izdanih v postopkih ugotavljanja vzajemnosti.
Državno pravobranilstvo ni ugotovilo nepravilnosti, zato v zvezi z njimi ni sprožilo upravnega spora.
12.5.3 Pristojnosti po Zakonu o brezplačni pravni pomoči
Pristojnosti določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/1, zadnje spremembe upoštevane
v čistopisu ZBPP-B, Uradni list RS, št. 23/2008).
Državnemu pravobranilstvu je bilo v letu 2010 vročenih 14.797 odločb, s katerimi je bilo odločeno o zahtevkih za
dodelitev brezplačne pravne pomoči, kar je bistveno več kot pred letom 2010, ko je bilo Državnemu pravobranilstvu
vročenih 12.722 odločb. Pri pregledovanju odločb je Državno pravobranilstvo ugotovilo nepravilnosti v 39 zadevah,
kjer je vložilo tožbo. Upravno sodišče je v 30 zadevah ugodilo tožbi Državnega pravobranilstva, ena tožba je bila
zavržena, sedem tožb je bilo zavrnjenih, ena pa umaknjena.
Tožbam je sodišče ugodilo, ker sodišča, največkrat ko so odločala o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, niso ugotavljala, ali so izpolnjeni subjektivni in objektivni pogoji za dodelitev pomoči. Pri subjektivnih pogojih sodišča
niso upoštevala dejanskega premoženja prosilca, saj sodišče ni preverjalo, ali je prosilec tudi lastnik stanovanja,
za katerega prejema najemnino, ter solastnik druge nepremičnine, za katero dejansko stanje in vrednost nista bila
ugotovljena. Glede objektivnega pogoja pa sodišča niso presojala izpolnitve pogoja razumnosti, saj bi bila izkazana
verjetna možnost za uspeh v postopku.
Po 46. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči terjatev stranke (upravičenca do brezplačne pravne pomoči) proti
nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih sodišče prisodi v korist upravičenca z odločbo, s katero se je
postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po Zakonu o
brezplačni pravni pomoči, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka. Po drugem odstavku istega člena predlog za izterjavo terjatev izvrši, na predlog Državnega pravobranilstva,
pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov.
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 vložilo 455 predlogov za izvršbo. Z uspešnostjo izterjave Državno pravobranilstvo ni seznanjeno, ker davčna uprava izterjane zneske nakazuje neposredno na račune sodišč, ki so odobrila
brezplačno pravno pomoč, kar je tudi predlagano v samih predlogih za izvršbo.
148
13 Postopki po Zakonu o denacionalizaciji
13.1 Uvod
Državno pravobranilstvo je po Zakonu o državnem pravobranilstvu zakoniti zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih z zakonom, pred sodišči in upravnimi organi. V postopkih denacionalizacije pa Državno
pravobranilstvo zastopa interese zavezane stranke, kadar se zahtevek glasi na premoženje, ki je v lasti Republike
Slovenije (peti odstavek 60. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen). Državno pravobranilstvo torej v postopkih
denacionalizacije kot zavezano stranko v postopku zastopa Republiko Slovenijo in Sklad kmetijskih zemljišč in
gozdov.
13.2 Statistika
Državno pravobranilstvo je imelo na dan 31. 12. 2009 412 nerešenih zadev po ZDen. V letu 2010 je prejelo 50 zadev.
Skupaj je torej v lanskem letu obravnavalo 462 zadev (Tabela 28).
Tabela 28: Obravnavane zadeve v letu 2010
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
ŠT. NEREŠENIH
ZADEV NA DAN
31. 12. 2009
191
40
25
72
33
7
21
11
12
412
ŠT. PREJETIH
ZADEV V LETU
2010
39
2
3
0
2
2
1
1
0
50
SKUPAJ V DELU
VREDNOST
(v EUR)
230
42
28
72
35
9
22
12
12
462
0
0
0
18.988.260,26
0
0
0
0
0
18.988.260,26
Za namen ugotovitve trenda pripada in reševanja postopkov po ZDen je Državno pravobranilstvo analiziralo podatke za obdobje od 2005 do 2010. Podatki so razvidni iz Tabele 29.
Tabela 29: Trend pripada zadev in reševanja postopkov po ZDen po letih
leto
2005
2006
2007
2008
2009
2010
nerešeno iz
prejšnjega obdobja
2.941
1.362
1.086
796
520
412
prejeto
skupaj v delu
rešeno
189
183
122
50
34
50
3.130
1.545
1.208
846
554
462
1.768
459
412
326
142
172
nerešeno na
dan 31. 12.
1.362
1.086
796
520
412
290
149
13.3 Način in število zaključenih zadev
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo rešilo 172 zadev.
Tabela 30: Rešene zadeve v letu 2010
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
SKUPAJ REŠENO
69
17
9
53 (36 odstopov)
3
3
9
4
5
172
REŠENO PRED SODIŠČI
2
2
1
3
1
1
1
0
2
13
Zahtevki za vrnitev v naravi
Zahtevkom za vrnitev v naravi je bilo ugodeno v 136 zadevah, zavrnjenih zahtevkov za vrnitev v naravi pa je bilo 13.
Na drug način je bilo rešenih 24 denacionalizacijskih zahtevkov, pri čemer pomeni rešitev na drug način predvsem
ugotovitev upravnega organa, da je zavezanec Slovenska odškodninska družba (SOD) ali lokalna samoupravna skupnost oziroma kakšna druga pravna oseba, ne pa Republika Slovenija ali Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki ga v
denacionalizacijskih postopkih zastopa Državno pravobranilstvo. V vseh teh primerih upravni organi namreč niso
s posebno določbo ali s posebno točko v izreku odločbe formalno zavrnili zahtevek zoper Sklad kmetijskih zemljišč
in gozdov ali zoper Republiko Slovenijo, čeprav iz vsebine odločbe izhaja, da za zahtevek upravičenca nista zavezana
Republika Slovenija ali Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. V eni zadevi je bila sklenjena poravnava. Podrobnejši
pregled rešitev zahtevkov za vrnitev v naravi po oddelkih je razviden iz Tabele 31.
Tabela 31: Rešitev zahtevkov - zahtevki za vrnitev v naravi
ODDELEK
UGODENO
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
63
14
7
36
2
2
6
1
5
136
VREDNOST
(v EUR)
0
5.158,62
0
142.064,09
0
601.235,00
94.986,39
0
6.544,66
849.988,76
ZAVRNJENO
10
1
0
1
0
0
0
1
0
13
NA DRUG
NAČIN
13
2
1
2
2
1
0
3
0
24
PORAVNAVA
1
0
0
0
0
0
0
0
0
1
Zahtevki za izdajo priznanic
Državno pravobranilstvo je prejelo en zahtevek za izdajo priznanic v vrednosti 1.008,08 EUR. Zahtevku je bilo
ugodeno.
Zahtevki za nadomestna zemljišča
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo rešilo 36 zahtevkov za nadomestna zemljišča. V 28 primerih je tem zahtevkom ugodilo. Upravičenci so prejeli v last in posest nadomestna zemljišča v skupni površini 523.793,64 m2. En
150
zahtevek je bil zavrnjen. Sedem zahtevkov je bilo rešenih na drug način, kar pomeni, da se je tudi v tem postopku
za dodelitev nadomestnih zemljišč ugotovilo, da Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ni zavezanec, pač pa SOD ali
lokalna skupnost; umik zahtevka; ali pa je upravičenec zavrnil podpis sporazuma. Podrobnejši pregled rešitev zahtevkov za nadomestna zemljišča po oddelkih je razviden iz Tabele 32.
Tabela 32: Rešitev zahtevkov - zahtevki za nadomestna zemljišča
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
UGODENO
7
2
1
15
0
1
2
0
0
28
POVRŠINA (v m2)
138.308,00
4.548,53
19.719,00
286.817,00
0
3.300,00
71.101,11
0
0
523.793,64
ZAVRNJENO
1
0
0
0
0
0
0
0
0
1
NA DRUG NAČIN
6
0
0
0
0
0
1
0
0
7
13.4 Problematika še nerešenih denacionalizacijskih zadev
Na dan 31. 12. 2010 je ostalo nerešenih 290 zadev. Podrobnejši pregled odprtih zadev po oddelkih je razviden iz Tabele 33.
Tabela 33: Nerešene zadeve na dan 31. 12. 2010 po oddelkih
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
ŠTEVILO
161
25
19
19
32
6
13
8
7
290
V zvezi s problematiko še nerešenih denacionalizacijskih zadev Državno pravobranilstvo izpostavlja sledeče.
1. Uveljavljanje ovir pri zahtevkih za vrnitev v naravi na podlagi 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen)
– nepremičnina služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje
in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb. V teh postopkih ima zatrjevanje zakonitih ovir izrecno
podlago v izjavi volje Vlade Republike Slovenije in posamičnih resornih ministrstev. V zadevah, ki trajajo že vrsto
let, je Državno pravobranilstvo v večini primerov ponovno zaprosilo Vlado Republike Slovenije ali posamična resorna ministrstva, naj ponovno preverijo, ali obstaja dovolj dokazov in razlogov za utemeljeno uveljavljanje ovir.
Tudi v letu 2010 je Državno pravobranilstvo ravnalo v skladu z navodilom Ministrstva za pravosodje št. 462-09148/2005 z dne 4. 7. 2005, kjer Ministrstvo opozarja upravljavce državnega premoženja, da lahko Republika Slovenija
151
nasprotuje vračilu v naravi z izjavo volje le ob resnično utemeljenih in argumentiranih razlogih. Dokazno breme za
dokazovanje obstoja ovire je v celoti na strani zavezanca. To velja za vse pogoje, naštete v 1. točki 19. člena ZDen, ravno
tako pa tudi pri oceni t. i. nesorazmernih stroškov, ki bi nastali zavezancu v primeru vrnitve nepremičnine v naravi.
Državno pravobranilstvo tudi ugotavlja, da še vedno niso rešene zadeve denacionalizacije pomembnejših in večjih
nepremičnin, s katerimi upravljajo državne institucije, in sicer: Križanke, kompleks Tabor v Ljubljani (Dijaški
dom Tabor, Fakulteta za varnostne vede, prostori Ministrstva za notranje zadeve), kompleks Poljanska v Ljubljani (Dijaški dom Ivana Cankarja, Srednja upravno administrativna šola), Veterinarska fakulteta in klinika v
Ljubljani, stavba Ginekološke klinike v Ljubljani (Leonišče), Cekinov grad, Vila Tacen. Republika Slovenija je kot
zavezanka v navedenih primerih ugovarjala vrnitvi nepremičnin v naravi. Odločitve v predmetnih zadevah niso
pravnomočne.
2. Državno pravobranilstvo opaža, da se postopki ne zavlačujejo več zaradi izredno počasnega dela izvedencev
in dopuščanja strankam, da vztrajajo pri nepopolnih zahtevkih brez ustreznih listin. Sodišče in upravni organi
so postali doslednejši pri pozivih, naj stranke čim prej dopolnijo svoje zahtevke z ustreznimi listinami, izvedenci pa
svoja dela tudi hitreje opravijo, celo v določenih rokih. Vse to prispeva k hitrejšemu reševanju tovrstnih zahtevkov.
3. V letu 2010 je bilo Državno pravobranilstvo v več denacionalizacijskih zadevah s strani Sklada kmetijskih
zemljišč in gozdov obveščeno, da ob zaostrenih pogojih poslovanja in upoštevanju načela gospodarnosti in
ekonomičnosti sklepanje sporazumov o dodeljevanju nadomestnih zemljišč ni več mogoče. Postopki dodeljevanja nadomestnega zemljišča so bili s strani Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov na podlagi tega ustavljeni, upravičencem pa predlagano, da svoj zahtevek ustrezno spremenijo in zahtevajo vračilo na druge možne načine, ki jih
predvideva ZDen.
Po mnenju Državnega pravobranilstva niti veljavna zakonodaja niti sodna praksa Skladu kmetijskih zemljišč in
gozdov ne dajeta pravice, da bi sam sprejel odločitev o tem, da sklepanje sporazumov o dodeljevanju nadomestnih
zemljišč zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ni več mogoče.
Obveznost Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov po mnenju Državnega pravobranilstva lahko preneha le v primeru,
če upravičenec nadomestnega zemljišča ne zahteva oziroma ne želi nobenega od zemljišč, ki jih Slad kmetijskih
zemljišč in gozdov lahko ponudi, nikakor pa ne samovoljno, sklicujoč se na načelo gospodarnost in ekonomičnosti.
Takšno stališče Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov v praksi pomeni, da se obveznosti neutemeljeno prevaljujejo na
SOD, ki bi se lahko navsezadnje, tako kot Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, tudi sklicevala na »zaostrene pogoje
poslovanje«.
Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZDen (Uradni list RS, št. 65/98) je bil Sklad kmetijskih zemljišč in
gozdov določen za zavezanca tudi za vrnitev nadomestnih zemljišč. Obvezna razlaga 1. stavka prvega odstavka 27.
člena ZDen je vzpostavila pravno podlago za stališče, sprejeto tudi v sodni praski, da je Sklad kmetijskih zemljišč in
gozdov zavezanec za vrnitev nadomestnih zemljišč, če upravičencu podržavljenih kmetijskih zemljišč iz razlogov,
določenih v ZDen, ni mogoče vrniti v naravi, če upravičenec zahteva vračilo v obliki nadomestnih zemljišč.
Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je torej v primerih, ko upravičenec poda zahtevo za vračilo v obliki nadomestnega zemljišča, izrecno določen kot zavezanec, pri tem pa ni pomembno, ali so podržavljena kmetijska zemljišča v
njegovih sredstvih ali ne. Prav tako ni pomembno, zakaj kmetijskih zemljišč ni mogoče vrniti v naravi (z izjemo ovir
iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen). Tudi 20. člen Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike
Slovenije eksplicitno določa Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov kot zavezanca za vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij
in gozdov prejšnjim lastnikom v skladu s predpisi o denacionalizaciji.
Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov glede ne novelo posebej opredeljen kot zavezanec, zato ga je treba (če to zahteva
upravičenec) pritegniti v postopek kot zavezanca. Povečanje možnosti vračanja v naravi, kadar so izpolnjeni pogoji
po določbah ZDen, je bil, kot izhaja iz obvezne razlage, tudi namen novele. Vrhovno sodišče v sklepu opr. št. I Up
160/2000 z dne 18. 1. 2001 pravi, da se na ta način (torej z vračanjem nadomestnih zemljišč) popolneje popravijo
krivice, hkrati pa razbremeni SOD oziroma Republiko Slovenijo.
152
Ustavno sodišče je v sklepu opr. št. U-I-64/99 z dne 16. 11. 2000 določitev možnosti vračanja nadomestnih zemljišč
opisalo kot dejansko obveznost države, za izpolnitev katere v okviru določbe tretjega odstavka 42. člena ZDen obstaja tudi stvarna možnost. Po mnenju Ustavnega sodišča je položaj Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov drugačen od
položaja drugih zavezancev, saj je opredeljen kot zavezanec, ki gospodari z zemljišči, ki so v lasti države.
Ob uporabi določil ZDen, novele ZDen in obvezne razlage 1. stavka prvega odstavka 27. člena ZDen ter ob upoštevanju veljavne sodne prakse Državno pravobranilstvo meni, da je stališče Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, po
katerem sklepanje sporazumov o dodeljevanju nadomestnih zemljišč z njegove strani ni več mogoče, v nasprotju z
veljavno zakonodajo. S problematiko je bilo seznanjeno tudi Ministrstvo za pravosodje.
4. Državno pravobranilstvo vlaga maksimalne napore, da bi se vsak postopek rešil čim hitreje. Pritožbe ali druga
pravna sredstva vlaga zoper odločbe o denacionalizacijskih zadevah izključno le v primerih, ko se posvetuje s stranko oziroma zavezancem, ki ga zastopa v postopku.
5. Glede na vedno večjo aktualnost odškodninskih zahtevkov za nemožnost uporabe nepremičnin v času od
uveljavitve ZDen do vrnitve po drugem odstavku 72. člena ZDen, ki jih po pravnomočno zaključenih denacionalizacijskih postopkih vlagajo upravičenci pri pristojnih sodiščih ali sklepajo neposredno poravnave z Vlado
Republike Slovenije, Državno pravobranilstvo v tem poročilu izpostavlja sledeče.
Splošno stališče vseh organov in strank v denacionalizacijskih postopkih je, da je za zavezance (predvsem za Republiko Slovenijo) najcenejše vračanje premoženja v naravi. Glede na določilo drugega odstavka 72. člena ZDen
pa se postavlja vprašanje, ali je to res, ali pa je morda za zavezance ugodnejša oblika odškodnine v obveznicah
SOD ali Republike Slovenije, seveda ob predpostavki obstoja ovir za vrnitev v naravi. Sedanja praksa kaže, da
praviloma zavezanci po pravnomočnem zaključku postopka, v katerem so dobili vrnjeno premoženje v naravi,
v pravdnem postopku uveljavljajo še odškodnino za nezmožnost njegove uporabe od uveljavitve ZDen oziroma
zahtevki poleg vrnitve nepremičnine, ki je praviloma služila kateremu od namenov, določenih v 19. členu ZDen,
dosegajo enormno visoke zneske. Glede na izjemno zahtevnost in zapletenost denacionalizacijskih postopkov
je logično, da ti niso mogli biti rešeni takoj po uveljavitvi ZDen, zaradi česar je skoraj gotovo, da bo prišlo do
utemeljenosti zahtevka po drugem odstavku 72. člena ZDen skoraj v vsakem, še posebej sedaj končanem postopku. Primarno načelo o vračanju v naravi že samo predpostavlja veliko bolj zapletene in daljše postopke, saj
je praviloma treba angažirati izvedence. Upravičenci se v večini primerov tudi ne strinjajo z uradno določenim
cenilcem ali izvedencem in zahtevajo nove cenitve ali sami angažirajo svoje izvedence. Vse to lahko postopek
izjemno podaljša, na koncu pa za ta čas pripada upravičencem še odškodnina po drugem odstavku 72. členu
ZDen. Državnemu pravobranilstvu ni znano stališče sodišča, ki bi pri odločitvi o višini te odškodnine upoštevalo tudi prispevek upravičencev k trajanju postopka. V vseh teh primerih odškodnine predstavljajo gotovino, ki
neposredno bremeni državni proračun, poleg tega je treba vrnjeno nepremičnino, ki jo je država uporabljala za
svoje potrebe, nadomestiti z drugo.
V primeru odločitve o odškodnini v obliki obveznic pa morebitno prikrajšanje upravičencev po 72. členu ZDen
predstavljajo že obresti, določene v 44. členu ZDen ali po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij, ki se prištevajo
k višini obveznic, kar pa se izplačuje iz sklada SOD, ki je bil za ta namen tudi ustanovljen. Zaradi tega Državno
pravobranilstvo meni, da je treba pred umikom ugovora o nemožnosti vrnitve nepremičnine v naravi presojati tudi
finančne posledice takšne odločitve v celoti.
6. Izpostaviti je treba, da upravne enote pri upravičencih, ki uveljavljajo vrnitev velikega obsega podržavljenega
premoženja, zaradi različnih problemov, ki se pojavljajo pri denacionalizaciji, zadeve rešujejo po sklopih in
izdajajo v isti zadevi celo vrsto delnih odločb, kar ima za posledico, da se isti spis rešuje že več let.
Državno pravobranilstvo v zvezi z denacionalizacijskimi postopki zaključuje, da se je v letu 2010 število obravnavanih denacionalizacijskih zadev še nadalje zmanjševalo. Kljub težavam, ki še ostajajo in prispevajo k dolgotrajnosti
postopkov, je vendarle mogoče opaziti tudi v letu 2010 velik napredek, pa tudi pripravljenost vseh strank v postopkih za čim prejšnjo zaključitev zadev ter kolikor je mogoče v korist vseh strank. Seveda pa nekateri težki in zapleteni
denacionalizacijski primeri še vedno ostajajo nerešeni oziroma so še v reševanju.
153
14 Postopki po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij
14.1 Uvod
Po 145. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) se upravičencem oziroma njihovim dedičem vrne zaplenjeno premoženje, če je bila kazen zaplembe razveljavljena. Premoženje se vrne v naravi ali pa v obliki odškodnine,
če premoženja ali njegovih posameznih delov ni mogoče vrniti v naravi. Odškodnina za premoženje, ki ga v naravi
ni mogoče vrniti, pa se določi po njegovem stanju v času zaplembe in po dejanski vrednosti na dan izdaje sklepa.
14.2 Statistika
Državno pravobranilstvo je imelo na dan 31. 12. 2009 po ZIKS 81 nerešenih zadev. V letu 2010 je prejelo 13 zadev.
Skupaj je torej v lanskem letu obravnavalo 94 zadev.
Tabela 34: Nerešene zadeve na dan 31. 12. 2009 po oddelkih
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
ŠTEVILO
51
6
0
7
6
1
8
1
1
81
Tabela 35: Prejete zadeve v letu 2010 po oddelkih
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
ŠTEVILO
8
0
0
0
2
1
0
2
0
13
VREDNOST (v EUR)
0
0
0
0
0
356.456,50
0
0
0
356.456,50
Tabela 36: Obravnavane zadeve v letu 2010 po oddelkih
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
154
ŠTEVILO
59
6
0
7
8
2
8
3
1
94
VREDNOST (v EUR)
13.090.336,44
267.634,13
590.833,85
13.948.804,42
Na dan 31. 12. 2010 je ostalo nerešenih 61 zadev. Podrobnejši pregled odprtih zadev po oddelkih je razviden iz Tabele 37.
Za namen ugotovitve trenda pripada in reševanja postopkov po ZIKS je Državno pravobranilstvo analiziralo podatke za obdobje od 2005 do 2010. Podatki so razvidni iz Tabele 38.
Tabela 37: Nerešene zadeve na dan 31. 12. 2010 po oddelkih
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
ŠTEVILO
43
2
0
1
6
2
3
3
1
61
Tabela 38: Trend pripada in reševanja postopkov po ZIKS po letih
leto
2005
2006
2007
2008
2009
2010
nerešeno iz
prejšnjega obdobja
165
131
120
97
89
81
prejeto
skupaj v delu
rešeno
11
14
6
14
5
13
176
145
126
111
94
94
45
25
29
22
13
33
nerešeno
na dan 31. 12.
131
120
97
89
81
61
14.3 Način in število zaključenih zadev
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo po ZIKS rešilo 33 zadev.
Tabela 39: Rešene zadeve v letu 2010 po oddelkih
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
ŠTEVILO
16
4
0
6 (5 odstopov)
2
0
5
0
0
33
VREDNOST (v EUR)
5.594.075,52
0
0
169.315,22
37.330,96
0
79.196,23
0
0
5.879.917,93
Zahtevki za vrnitev v naravi
Zahtevki za vrnitev v naravi so bili rešeni na sledeče načine:
• zahtevkom ugodeno v celoti: sedem zadev,
155
•
•
zahtevek zavrnjen: ena zadeva,
zahtevki rešeni na drug način: osem zadev (umik zahtevka za vračilo v naravi, Republika Slovenija ni zavezanec, odstop zadeve na drug oddelek Državnega pravobranilstva).
Tabela 40: Rešitev zahtevkov - zahtevki za vrnitev v naravi
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
UGODENO
3
4
0
0
0
0
0
0
0
7
VREDNOST
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
ZAVRNJENO
1
0
0
0
0
0
0
0
0
1
NA DRUG NAČIN
3
4
0
0
1
0
0
0
0
8
PORAVNAVA
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
Zahtevki za izdajo obveznic
Zahtevki za izdajo obveznic so bili rešeni na sledeče načine:
• ugodeno v celoti: 27 zadev,
• zavrnjenih: ena zadeva,
• rešenih na drug način: tri zadeve (gre za združitev postopkov)
Tabela 41: Rešitev zahtevkov - zahtevki za izdajo obveznic
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
UGODENO
20
0
0
4
1
0
2
0
0
27
VREDNOST (v EUR)
5.594.075,52
0
0
169.315,22
37.330,96
0
79.196,23
0
0
5.879.917,93
ZAVRNJENO
1
0
0
0
0
0
0
0
0
1
VREDNOST
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
NA DRUG NAČIN
0
0
0
0
0
0
3
0
0
3
Zahtevki za izdajo delnic
Zahtevkov za izdajo delnic v letu 2010 ni bilo.
14.4 Sklep
Tako kot vse doslej je bila Republika Slovenija v postopkih vračanja zaplenjenega premoženja tudi v letu 2010 tista
stranka, ki do zadnjega ostaja v postopkih. To je posledica ugotavljanja možnosti vračanja premoženja, predvsem nepremičnin v naravi.
Šele ko se v postopkih ugotovi, da takega vračila občine ali Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ne morejo opraviti,
pride na vrsto vračilo v obliki odškodnine, zanjo pa je po ZIKS-G zadolžena Republike Slovenija.
156
15 Postopki vračanj vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje
15.1 Uvod
Na podlagi Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVJTO, Uradni list RS, št. 58/02, čistopis ZVVJTO-UPB4, Uradni list RS, št. 54/2007) so fizične osebe, lokalne skupnosti in njihovi pravni nasledniki,
ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka zase ali za druge sklepali pogodbe s pravnimi predniki Telekoma Slovenije, d. d., in Samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet, pridobili
pravico do vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje Telekoma Slovenije, d. d.
Predpisano je bilo, da upravičenci zahtevek vložijo na Državno pravobranilstvo, državni pravobranilec pa na podlagi
predloženih dokazov in na podlagi za izvajanje zakona sprejetih podzakonskih aktov sestavi predlog za sklenitev poravnave o vračilu; v primeru nesoglasja lahko vlagatelj zahtevka v dveh mesecih po zavrnitvi vloži predlog za rešitev
zahtevka na pristojno okrajno sodišče, ki odloča o zahtevku po določbah nepravdnega postopka.
15.2 Statistika
Na dan 31. 12. 2009 je ostalo nerešenih 97 zadev, v letu 2010 je bilo odprtih 112 zadev.
Tabela 42: Nerešene zadeve na dan 31. 12. 2009 po oddelkih
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
ŠTEVILO
82
3
0
0
1
0
0
11
0
97
Tabela 43: Odprte zadeve v letu 2010 po oddelkih
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
ŠTEVILO
52
5
0
0
54
1
0
0
0
112
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo na novo evidentiralo še 112 zahtevkov za vračilo; glavnina teh zahtevkov je
bila vložena pravočasno, vendar se je šele pri pregledovanju dokumentacije ugotovilo, da gre za samostojne zahtevke, zato jih je bilo treba vpisati na novo.
157
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo zaključilo 183 zadev, in sicer 129 zadev fizičnih oseb ter 54 zadev lokalnih
skupnosti.
Tabela 44: Rešene zadeve v letu 2010 po oddelkih
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
ŠTEVILO
122
8
0
0
41
1
0
11
0
183
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 sklenilo 52 poravnav v skupni vrednosti 2.796.069,88 EUR, od tega 16 poravnav s fizičnimi osebami, v skupnem znesku 11.524,00 EUR, in 35 poravnav z lokalnimi skupnostmi, v skupnem
znesku 2.751.499,27 EUR, ter en sklenjen aneks z lokalno skupnostjo v znesku 33.046,61 EUR.
Ostali zahtevki so bili zavrnjeni kot neutemeljeni, ali zavrženi kot prepozni.
Tudi nekatere lokalne skupnosti so šele pri razdeljevanju vračila, dobljenega s poravnavo, ugotovile, da so zahtevke
pri lokalni skupnosti vložili posamezniki, ki pa niso bili vključeni v skupno akcijo. Zahtevke, ki so bili pri lokalni
skupnosti pravočasno vloženi, je Državno pravobranilstvo obravnavalo kot pravočasne.
Najbolj pogosti razlogi za zavrnitev zahtevkov so bili, ker predlagatelji niso razpolagali z dokazili o vlaganjih, dokazov pa tudi Državno pravobranilstvo s poizvedbami na Telekomu Slovenije ni uspelo pridobiti. Državno pravobranilstvo je zavračalo tudi zahtevke za vlaganja, izvedena izven obdobja, predvidenega v Zakonu o vračanju vlaganj v
javno telekomunikacijsko omrežje, in zahtevke, ki so sicer izkazovali vlaganja, vendar se je po preračunu pokazalo,
da niso presegli višine obveznih prispevkov niti 1.388 nekdanjih DEM na telefonski priključek.
Na dan 31. 12. 2010 je ostalo nerešenih 26 zadev.
Tabela 45: Nerešene zadeve na dan 31. 12. 2010 po oddelkih
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
ŠTEVILO
12
0
0
0
14
0
0
0
0
26
Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v postopkih določitve odškodnine iz naslova vlaganj v javno
telekomunikacijsko omrežje, ki so jih sprožile bodisi fizične osebe ali lokalne skupnosti, ki se z odločitvijo Državnega pravobranilstvo glede vračila niso strinjale.
158
Nepravdne postopke zaradi vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje je v letu 2010 sprožilo deset predlagateljev, skupni vtoževani znesek je znašal 440.231,94 EUR (Tabela 46).
Državno pravobranilstvo ocenjuje, da postopki za določitev odškodnine iz naslova vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje potekajo tekoče.
Tabela 46: V letu 2010 prejeti zahtevki za povrnitev vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (sodišče)
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
ŠTEVILO
7
0
0
0
0
0
2
1
0
10
VREDNOST (v EUR)
433.531,94
0
0
0
0
0
1.700,00
5.000,00
0
440.231,94
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo zaključilo 19 zahtevkov. Pravobranilstvo v Ljubljani je zastopalo Republiko Slovenijo v 14 postopkih, od tega je bilo sklenjenih osem poravnav v skupni vrednosti 170.596,53 EUR, Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Novi Gorici v dveh postopkih, od tega je bila sklenjena ena poravnava v vrednosti 585,00 EUR, ter
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Novem mestu v dveh postopkih, kjer ni bila sklenjena nobena poravnava.
Tabela 47: V letu 2010 rešeni zahtevki za povrnitev vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (sodišče)
ODDELEK
LJUBLJANA
CELJE
KOPER
KRANJ
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
NOVO MESTO
PTUJ
SKUPAJ
ŠTEVILO REŠENIH
14
0
0
1
0
0
2
2
0
19
ŠTEVILO PORAVNAV
8
0
0
0
0
0
1
0
0
9
VREDNOST (v EUR)
170.596,53
0
0
0
0
0
585,00
0
0
171.181,53
15.3 Stanje zadev
Iz statističnih podatkov o reševanje zahtevkov za vračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje izhaja, da je
Državno pravobranilstvo opravilo izjemno obsežno delo, da pa se dinamika reševanja zadev s časom zmanjšuje, kar
je posledica dejstva, da so se najprej reševali zahtevki fizičnih oseb, ki so bili bistveno manj zahtevni kot zahtevki
lokalnih skupnosti. Ker so zahtevki čedalje bolj zapleteni, je tudi hitrost reševanja manjša.
Za izračun vračila je iz predloženih listin treba ugotoviti, koliko in kdaj je lokalna skupnost vložila za izgradnjo
telekomunikacijskega omrežja, kakšno je bilo število priključkov, kdaj so bili vključeni oziroma koliko bi morali pri-
159
spevati kot obvezno dajatev. Vprašanja so sicer videti enostavna, vendar pa pri odločanju nastanejo številne dileme –
v nekaterih zahtevkih so podatki pomanjkljivi, v nekaterih je dokumentacije preveč, ker si podatki nasprotujejo
in ni mogoče ugotoviti, ali gre za več dogovorov in se vlaganja seštevajo ali gre le za en dogovor, ki se je s časom
spreminjal; v nekaterih primerih je sklenjen le dogovor o vlaganjih, ki pa finančno ni ovrednoten in se potem išče
dodatna dokumentacija. Težko je ugotoviti, koliko naročnikov je bilo vključeno v omrežje, ker so se seznami pogosto dopolnjevali.
Težava je tudi v tem, da Telekom Slovenije z dokumenti ne razpolaga več ali pa ima le del dokumentacije, zato so
poizvedbe Državnega pravobranilstva brezuspešne. Lokalne skupnosti običajno pošljejo vso dokumentacij, s katero
razpolagajo, državni pravobranilec pa se potem prebija čez številne dokumente in odloča, kateri so pravno relevantni in kateri ne.
Na dodatna vprašanja lokalne skupnosti v veliko primerih ne odgovorijo, temveč pošljejo še nove ali ponovno iste
dokumente. Državno pravobranilstvo je Telekom Slovenije v nekaj primerih zaprosilo za pojasnilo določenih dogovorov v pogodbah, ki Državnemu pravobranilstvu niso bili razumljivi, vendar je ta odgovoril, da zaradi časovne oddaljenosti dogovora ne more komentirati. Reševanje takih zahtevkov je izjemno težavno in zahteva veliko časovno
kontinuiranega dela. Kot že omenjeno, pa je nerešenih le še 26 tovrstnih zahtevkov.
160
16 Pravna mnenja
16.1 Uvod
Državi, njenim organom in upravnim organizacijam v sestavi, ki so pravne osebe, Državno pravobranilstvo na njihovo
zahtevo poroča o zadevah njihovega zastopanja ter pravno svetuje pri sklepanju pogodb, s katerimi za te subjekte nastajajo premoženjske pravice in obveznosti, pri ukinjanju stvarne pravice na nepremičninah ter pri reševanju drugih
premoženjskih vprašanj.
Poročanje v zadevah zastopanja stranke šteje Državno pravobranilstvo v okvir rednega dela na posamezni zadevi, saj
je tesno sodelovanje med zastopanim in zastopancem eden od bistvenih elementov uspešnega poslovanja. Kadar pa
Državno pravobranilstvo prejme zaprosilo za pravno svetovanje pri sklepanju pogodb oziroma pri reševanju drugih
premoženjskih vprašanj, šteje to kot zaprosilo za pravno mnenje po 8. členu Zakona o državnem pravobranilstvu.
16.2 Statistika
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo prejelo zaprosilo za pravno mnenje v 75 zadevah. Ob primerjavi pripada tovrstnih zadev v prejšnjih letih Državno pravobranilstvo ugotavlja, da je med leti 2005 in 2010 v povprečju prejelo 73
zaprosil za pravno mnenje. Največ zaprosil je v navedenem obdobju prejelo leta 2009. V letu 2010 je bilo teh zaprosil
nekoliko manj, še vedno pa več, kot je nekajletno povprečje.
Tabela 48: Število prejetih zaprosil za pravno mnenje po letih
LETO
2005
2006
2007
2008
2009
2010
ŠTEVILO PREJETIH ZADEV
72
70
69
57
95
75
16.3 Vsebina zahtevkov za pravna mnenja
Zaprosila za pravno mnenje so za potrebe tega poročila razvrščena v nekaj najbolj tipičnih sklopov, čeprav je iz konkretnih primerov razvidno, da se v vsakem pravnem mnenju prepletajo različna pravna področja. Sklepni pregled
izdelanih mnenj pokaže, da gre za pravno problematiko iz številnih pravnih področij.
Zaprosila za pravna mnenja s področja stvarnega prava
Neurejeno zemljiškoknjižno stanje nepremičnin v državni lastnini povzroči marsikateri pravni zaplet, tako kot na primer vprašanje veljavnosti vpisane osebne služnostne pravice v korist države Federativne ljudske republike Jugoslavije
(FLRJ) glede na več kot 30-letno trajanje vpisa. Sicer se zaprosila za pravno mnenje največkrat nanašajo na vprašanje
načina formalno pravne rešitve, ki bi privedla do vpisa Republike Slovenije v zemljiško knjigo.
Lahko gre za nepremičnine, ki so kot kaduciteta postale last Republike Slovenije, ali pa v drugem primeru za vprašanje o mogočih načinih prenosa lastninske pravice na zemljiščih, ki so del površin mejnega prehoda Hrušica ter
za vprašanje možnosti pridobitve zemljišč, ki so v zasebni lasti, na njih pa stoji navigacijski objekt (radar za letališče
Jožeta Pučnika Ljubljana). Glede slednjega je Državno pravobranilstvo preučilo tudi vprašanje pridobitve stavbne
pravice.
161
Večkrat so se izkazali kot sporni formalni pogoji za vpis lastninske pravice na Republiko Slovenijo, izpostavila
se je tudi pomanjkljiva dokumentacija v zvezi z urejanjem lastništva in pripravo osnutka pogodbe o uskladitvi
zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem ter tudi vprašanje utemeljenosti vložitve tožbe na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice v korist Republike Slovenije.
Državno pravobranilstvo je proučilo možnosti ureditve premoženja izbrisanega podjetja na podlagi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ter s tem v zvezi z zemljiškoknjižno
ureditvijo lastninske pravic na večjem številu stanovanj.
V povezavi z lastninskimi razmerji je bil tudi zahtevek lastnikov razlaščenih zemljišč, ki niso zemljiško urejena, do
povračila poravnanih obveznostih iz naslova davkov in dohodka iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti ter
vprašanje obdobja, za katerega lastnik lahko zahteva povračilo.
Državno pravobranilstvo je prejelo zaprosilo za mnenje zaradi težav z realizacijo sodbe, s katero je bila ugotovljena
ničnost prodajne pogodbe v delu, ki se nanaša na odsvojitev nepremičnine, ta nepremičnina pa predstavlja funkcionalno zemljišče drugim nepremičninam.
Postavilo se je vprašanje upravičenosti prodaje nepremičnin v lasti Republike Slovenije z vidika varstva javnega interesa.
Zaprosila za pravna mnenja s področja delovnega in socialnega prava
Dobršen del zaprosil za mnenje zahteva poznavanje delovnopravnega in socialno varstvenega področja. Pogosto je
Državno pravobranilstvo prejelo zaprosilo za mnenje v zvezi z možnostjo izterjave neupravičeno izplačane plače
ter prispevkov. Ta je bila javnemu uslužbencu izplačevana kljub temu, da je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja izdala sklep, s katerim je zavrnila pritožbo javnega uslužbenca zoper sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Do preplačila plače je prišlo tudi zaradi napačne uvrstitve treh javnih uslužbencev v višje plačilne razrede, zato se
je postavilo vprašanje dolžnosti poziva na vračilo. V drugem primeru pa je do preplačila prišlo zaradi napačno obračunanih stroškov za prevoz na delo, pri čemer se je izpostavilo tudi vprašanje smotrnosti vlaganja tožb oziroma
izvršilnih predlogov zaradi izredno nizkih terjatev, nekaterih celo nižjih od 10,00 EUR. Glede možnosti povrnitve
preplačanih zneskov je Državno pravobranilstvo podalo pravno mnenje tudi v primeru neupravičenosti plačanega
dodatka za delo, za katerega izplačilo ni bilo podlage v predpisih. Ob inšpekcijskem nadzoru so se ugotovile nepravilnosti pri določitvi količnikov oziroma plačnih razredov javne uslužbenke, zaradi česar se je postavilo vprašanje
uspešne izterjave plačila preveč izplačane plače.
Pravne posledice neizpolnitve pogodbe z delodajalcem je Državno pravobranilstvo proučilo glede možnosti povrnitve sredstev od javne uslužbenke, ki se je s pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sklenila z Republiko Slovenijo, zavezala,
da bo po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu sklenila delovno razmerje za ustrezno delovno mesto
v enem izmed pravosodnih organov za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču, ali za krajši čas, kakor v pozivu določi Ministrstvo za pravosodje. Mnenje se je nanašalo na možne
posledice neizpolnitve te obveznosti, tako po temelju kot po višini. V drugem primeru se je postavilo vprašanje
dolžnosti povrnitve sredstev za šolnino in nekatere druge stroške, povezane s študijem, ki so bili poravnani s strani
Republike Slovenije po sklenjeni pogodbi o šolanju, in bi bila po določilih te pogodbe njena podpisnica dolžna za
tri leta skleniti delovno razmerje v državnem organu, ki ga določi plačnik šolanja, razen če plačnik šolanja ne bo
zagotovil sklenitve delovnega razmerja za delo, ki je določeno s pogodbo.
Državno pravobranilstvo je preučilo verjetnosti izida pravde po odškodninskem zahtevku za povračilo materialne
škode, ki naj bi bila v razliki plače, do katere bi bila predlagateljica upravičena, vključno z dnevnim dodatkom za
delo v civilni misiji EULEX na Kosovu, na katero predlagateljica kasneje ni bila napotena zaradi zatrjevanega opustitvenega in prepoznega ravnanja organov Republike Slovenije v razpisnem postopku.
V okviru delovnopravne zakonodaje pa je bilo postavljeno tudi vprašanje o upravičenosti zahtevka za uveljavljanje
pravice do odmora za dojenje med delovnim časom in nadomestila plače za odsotnost z dela v času dojenja. Pravica
do odmora za dojenje v trajanju do ene ure dnevno med delovnim časom je bila uslužbenkama priznana, vprašanje
pa se je nanašalo, ali je ta pravica plačljiva, saj v veljavni zakonodaji ta pravica ni podrobneje opredeljena.
162
Zaprosila za pravna mnenja s področja odškodninskega prava
Zaprosilo za strokovno oceno utemeljenosti sklenitve poravnave je Državno pravobranilstvo prejelo v nekaj primerih odškodninskih zahtevkov, tako tudi glede vprašanja poravnave škode, nastale zaradi kraje nakita, shranjenega
v sefu v prostorih stalnega predstavništva Republike Slovenije pri Evropski uniji v Bruslju.
Povsem drugačno je vprašanje, ali so osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, konkretno od Republike Avstrije, izključene kot upravičenci do denacionalizacije na območju
Republike Slovenije.
Upravičenost se je preučevala glede odškodninskega zahtevka zaradi nastale škode zaradi neizpolnitve obveznosti
po pogodbi ter v drugi zadevi glede zahtevka za povrnitev plačila stroškov, ki naj bi nastali zaradi napake uradnika
Upravne enote, ko je izdal potrdilo, da je na določenem področju uveden komasacijski postopek.
Zaprosila za pravna mnenja s področja pogodbenega prava
Zaprosila za pravna mnenja, ki se nanašajo na pogodbeno pravo, se večinoma nanašajo na napoved možnega izida
sodnih postopkov ter kasnejše izterjave glede na zapisani osnutek pogodbe ali besedilo že sklenjene pogodbe.
Večji sklop se nanaša na tolmačenje besedila pogodbe ali njenega posameznega člena. Državno pravobranilstvo
je preučilo pogodbe o obratovanju in vzdrževanju glede pomislekov o podaljšanju koncesijske pogodbe glede na
temeljna načela, izhajajoča iz Zakona o javnem naročanju, o zmanjševanju onesnaževanja zraka z emisijo ogljikovega dioksida glede izvajanja pogodb, o najemni pogodbi glede možnosti predčasnega zaključka najemnega razmerja, o pogodbi o oddaji javnega naročila glede neposrednih plačil podizvajalcem, o koncesijski pogodbi glede na
veljavnost, ker ji ni bila priložena bančna garancija, o pogodbi, sprejeti na podlagi Zakona o predsanaciji, sanaciji
in stečajni likvidaciji bank in hranilnic v postopku sanacije Nove kreditne banke Maribor (NKBM) glede na to,
da je postopek sanacije NKBM že končan, o pogodbi o dobavi toplotne energije glede možnega kasnejšega regresnega zahtevka, naperjenega proti Republiki Sloveniji, ter s tem v zvezi vprašanje zastaranja zahtevka, o kreditni
pogodbi glede pravne veljavnosti klavzule o zastavi za podpis, katere direktorica ni prejela niti soglasja ustanovitelja niti Sveta Zavoda, o pogodbi o prenovi kazenske evidence glede možnosti mirne rešitve spora zaradi zamude
pogodbenega izvajalca, o gradbeni pogodbi glede roka izvedbe del po pogodbi, ki ni bil dogovorjen nedvoumno, o
krovni pogodbi glede dolžnosti Republike Slovenije za plačilo na podlagi krovne pogodbe, kjer Republika Slovenija
neposredno ni stranka, o pogodbi o izvajanju nalog po Uredbi o uravnavanju obsega vinogradniških površin glede
možnosti za uspeh v pravdi zoper izvajalce in drugo.
Državno pravobranilstvo je prejelo zaprosilo za pravno mnenje o smotrnosti vložitve tožbe na razvezo pogodbe
zaradi spremenjenih okoliščin, pri čemer bi bil eden od elementov spremenjenih okoliščin pričakovan bistven
izpad proračunskih virov.
Nekajkrat se je zaprosilo za pravno mnenje nanašalo na elemente najemne pogodbe. Tako je bilo podano pravno
mnenje o najemu poslovnih prostorov za dobo funkcioniranja garažne hiše glede vprašanja prenosa obveznosti
plačevanja letne odmene – odškodnine na novega lastnika, o uspešnosti tožbe glede vračila neupravičeno plačane
najemnine za obdobje zadnjih petih let, o vlogi najemnice za sklenitev aneksa k najemni pogodbi tako z njeno
materjo, s sinom in z vnukinjo ter s tem zagotovitve stalnega bivališča vsem trem na naslovu, na katerem dejansko
ne bivajo, upoštevaje, da gre za enosobno stanovanje, ki ni primerno za dom treh oseb, o predvidenem uspehu v
sodnem postopku glede možnosti izpodbijanja pravnih poslov – to je ustanovitve stavbne pravice oziroma sklenitve najemne oziroma zakupne pogodbe.
V fazi sklepanja pogodb se je pri izvedbi javnega poziva za predložitev vlog postavilo vprašanje, kako se lahko
dokumenti dopolnijo, preučeni so bili vzorci pogodb o prenosu nepremičnin, h katerim se je pristopilo na podlagi
sklepa Vlade Republike Slovenije;
Zaprosila za pravna mnenja z drugih pravnih področij
V povezavi z določili Stanovanjskega zakona je bilo zaprošeno za mnenje glede zahtevka fizične osebe za vrnitev
stanovanja oziroma stanovanjske pravice ali plačila odškodnine.
163
Izpostavilo se je vprašanje vračila pomotoma preveč izplačanega zneska sredstev iz naslova vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje.
Državno pravobranilstvo je proučilo možnost uspeha v pravdi po tožbi, ki bi bila s strani Republike Slovenije vložena zaradi nedovoljene sečnje in odvoza gozdnih in lesnih sortimentov iz objekta v lasti Republike Slovenije.
Povsem z drugega pravnega področja je zaprosilo za mnenje, ki se je nanašalo na možnosti povračila stroškov za
varstvo ladje od lastnika ladje ter od hipotekarnega upnika glede na to, da je ladja ostala zapuščena v koprskem
pristanišču.
V mnenju glede uveljavljanja terjatve iz preveč nakazane družinske invalidnine v zapuščinskem postopku, v katerem
bo prišlo do kaducitete, ter glede omejevanja dedovanja premoženja osebe, ki je prejemala denarno socialno pomoč,
se je Državno pravobranilstvo ukvarjalo s prepletanjem pravnih pravil dednega prava z socialnovarstvenimi.
Zakon o prekrških je Državno pravobranilstvo preučilo z vidika vprašanja izterjave glob ter možnosti poplačila iz
odvzetih predmetov.
Postavljeno je bilo vprašanje glede razlage 28. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi z Zakonom o
varnosti cestnega prometa glede vprašanja prenosa pooblastil.
Državno pravobranilstvo je bilo zaprošeno za mnenje, ali naj Republika Slovenija pristopi k tožbi, vloženi s strani
Evropskih skupnosti ter desetih držav članic proti gospodarski družbi, zaradi nelegalne trgovine s cigaretami in
pranja denarja.
Objekt, ki je v lasti Republike Slovenije, naj bi bil nevaren za mimoidoče, zaradi česar se je postavilo vprašanje, ali ga
je mogoče odstraniti, čeprav je v postopku denacionalizacije.
164
17 Postopki pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP)
17.1 Statistika in pripad novih zadev
V letu 2010 je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) Državnemu pravobranilstvu vročilo 319 pritožb, vloženih zoper Republiko Slovenijo. Skupna vrednost teh zahtevkov je 9.616.671,49 EUR (v sedmih pritožbah pritožniki niso zneskovno opredelili višine zahtevka). V primerjavi s prejšnjimi leti se je število pritožb povečalo, kar je
razvidno tudi iz Grafa 51.
Graf 51: Število s strani ESČP vročenih pritožb po letih
350
300
250
200
150
100
50
0
319
254
183
142
2007
2008
2009
2010
V nadaljevanju so pritožbe, ki jih je Državno pravobranilstvo v letu 2010 prejelo, tudi podrobneje predstavljene.
17.1.1 Pritožbe obsojencev na prestajanju kazni zapora
v zvezi z okoliščinami prestajanja zapora
Gre za 160 pritožb, ki so jih vložili obsojenci na prestajanju kazni zapora v zvezi z okoliščinami prestajanja kazni
zapora. Pritožniki v pritožbah zatrjujejo kršitev prepovedi mučenja (3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah; v nadaljevanju Konvencija ali EKČP), kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen
EKČP) in kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen EKČP).
Šabić in osem ostalih ter Mandič in pet ostalih proti Sloveniji, št 5738/10, 5741/10, 5747/10, 5995/10, 6011/10,
6120/10, 6625/10, 6904/10, 7054/10, 5774/10, 5903/10, 5985/10, 6003/10, 6234/10, 6544/10; Jasmin Mole in 144
ostalih proti Sloveniji, št. 5700/10 in naslednje – kršitev prepovedi mučenja (3. člen EKČP), kršitev pravice do
spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen EKČP) in kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva
(13. člen EKČP)
Pritožbe v zvezi z okoliščinami prestajanja kazni zapora je vložilo 15 obsojencev na prestajanju kazni zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana (ZPKZ Ljubljana) in 145 obsojencev na prestajanju kazni zapora v Zavodu
za prestajanje kazni zapora v Dobu pri Mirni (ZPKZ Dob).
Pritožbe se nanašajo na dejanske okoliščine prestajanja kazni zapora, ki naj bi bile takšne, da je pritožnikom zaradi
njih kršena prepoved mučenja iz 3. člena EKČP in pravica do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Po
navedbah pritožnikov naj domači pravni sistem ne bi nudil učinkovitih notranjih pravnih sredstev v zvezi z zatrjevanimi kršitvami, zaradi česar naj bi jim bila kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP.
Vsi pritožniki, tako tisti na prestajanju kazni zapora v ZPKZ Ljubljana kot tudi tisti na prestajanju kazni zapora v
ZPKZ Dob, v pritožbah na splošno zatrjujejo, da sta ZPKZ Ljubljana in ZPKZ Dob, ter na splošno vsi zapori v Sloveniji, močno prezasedena. Velika prezasedenost zaporov naj bi se odražala v pomanjkanju osebnega prostora, ki je na
razpolago obsojencem, v slabih sanitarnih pogojih, v nezadostnem zračenju prostorov, v prikrajšanju v zasebnosti, v
preveliki omejitvi časa, ki ga lahko preživijo izven celic, v pomanjkljivi zdravstveni, zobozdravstveni, psihiatrični in
165
psihološki oskrbi ter tudi v zmanjšani varnosti. Po mnenju pritožnikov okoliščine v zaporih predstavljajo strukturni
problem, ki naj bi ga domače oblasti priznale. Po navedbah pritožnikov naj bi imela sistemska narava kršitve za posledico, da pritožniki nimajo na razpolago notranjega učinkovitega pravnega sredstva za odpravo zatrjevanih kršitev
z EKČP varovanih pravic. Vsekakor naj ne bilo dokaza o tem, da bi bila pravna sredstva, ki so jim v nacionalnem
pravnem sistemu glede pogojev prestajanja kazni zapora in ravnanja z zaporniki teoretično na razpolago, učinkovita
tudi v praksi. Posamezni pritožniki so podali še dodatne posebne navedbe glede okoliščin prestajanja kazni zapora,
vsak od njih pa zahteva pravično zadoščenje v višini 15.000,00 EUR.
ESČP je Vlado Republike Slovenije pozvalo, naj se opredeli oziroma poda ločeno za ZPKZ Ljubljana in ločeno za ZPKZ
Dob odgovore na naslednja vprašanja:
1. Za vsakega pritožnika posebej in za vsako celico, v kateri je bil ta zaprt, naj Vlada navede sledeče:
(b) Številko celice in datume pritožnikovega bivanja v njej.
(c) Kakšna je bila površina celice (v kvadratnih metrih)?
(d) Koliko razpoložljivih postelj je bilo v celici v času pritožnikovega bivanja?
(e) Koliko zapornikov je bilo nastanjenih v celici v času pritožnikovega bivanja? Navesti je treba maksimalno število
zapornikov, in ne povprečno.
(f) Ali je bila celica v času pritožnikovega bivanja v njej opremljena z delujočim ventilacijskih sistemom?
(g) Za vsakega pritožnika navedite, koliko časa lahko preživi izven celice dnevno ter območje, ki mu je v ta namen
na razpolago.
(h) Za vsakega pritožnika navedite pogostost ter trajanje zunanje rekreacije, velikost rekreacijske površine (v kvadratnih metrih), ki jo lahko v tem času uporablja, ter vrsto strehe nad rekreacijsko površino (jeklene rešetke,
trdna streha, mreža ipd.).
(i) Kakšni so bili sanitarni pogoji v celicah, v katerih so bili nastanjeni pritožniki?
(j) Kakšni ukrepi so bili v času pritožnikovega bivanja sprejeti za zagotovitev ustrezne higiene in za preprečitev
prenosa bolezni, kot so hepatitis C?17
Kjer je to treba, naj Vlada navede zgornje informacije tudi za obdobje, ki sledi vložitvi pritožb.
2. Za vsakega pritožnika posebej, ali so pogoji odvzema prostosti pomenili ravnanje, ki je prepovedano s 3. členom
Konvencije?
3. Ali je prišlo do neupravičenega posega v pravice pritožnikov do zasebnega življenja v smislu prvega odstavka 8. člena
Konvencije?
4. Ali obravnavane zadeve kažejo na obstoj strukturnega problema? Ali obravnavana situacija predstavlja »prakso, neskladno s Konvencijo« (glej Bottazzi proti Italiji [VS], št. 34884/97, § 22, ECHR 1999-V)?
5. Ali so imeli pritožniki na razpolago učinkovita domača pravna sredstva, kot to zahteva 13. člen Konvencije, glede
njihove pritožbe zaradi nečloveških in ponižujočih pogojev odvzema prostosti? Natančneje, ali je obstajal učinkovit
mehanizem, zadostno vzpostavljen tako z zakonodajo kot v praksi, ki bi oblastem omogočal končanje trajajoče kršitve pravic pritožnikov iz 3. člena Konvencije, medtem ko je bila pritožnikom še vedno odvzeta prostost, in/ali ki bi
pritožnikom omogočil primerno zadoščenje za nepremoženjsko škodo potem, ko je odvzem prostosti že prenehal?
6. V kakšnem časovnem okviru bo projekt izgradnje zapora v Ljubljani/na Dobu zaključen?
Kot je razvidno iz vprašanj ESČP, je bilo treba v stališčih Vlade Republike Slovenije glede sprejemljivosti in utemeljenosti
pritožb zelo podrobno predstaviti dejanske okoliščine prestajanja kazni zapora v ZPKZ Ljubljana in v ZPKZ Dob, in sicer
na splošno in za vsakega pritožnika posebej, prav tako pa tudi zelo natančno predstaviti domače pravne možnosti za uveljavljanje zatrjevanih kršitev v teoriji in njihovo učinkovitost v praksi.
Glede na dejstvo, da so navedbe pritožnikov o dejanskih okoliščinah prestajanja kazni zapora in o domačih pravnih
možnostih za odpravo zatrjevanih kršitev v bistvenem delu enake, je Državno pravobranilstvo k pripravi stališč Vlade
Republike Slovenije pristopilo na način, da je pripravilo dve ločeni splošni vlogi, in sicer eno za ZPKZ Ljubljana in drugo za ZPKZ Dob. V teh vlogah je Državno pravobranilstvo predstavilo pravno ureditev prestajanja kazni zapora, dejanske okoliščine prestajanja kazni zapora v enem in v drugem zaporu (splošni opis zaporniških zgradb ter spalnih, notranjih rekreativnih in drugih prostorov za bivanje, opis zunanjih rekreativnih površin ter režim zadrževanja v bivalnih
17
To vprašanje je bilo zastavljeno glede ZPKZ Dob, ne pa tudi glede ZPKZ Ljubljana.
166
prostorih ter na površinah za bivanje na prostem, ogrevanje prostorov, prezračevanje prostorov, skrb za osebno higieno
obsojencev, sanitarne in higienske pogoje, zdravniško, zobozdravstveno, psihiatrično ter psihološko oskrbo, zagotavljanje reda in discipline ter varnosti med prestajanjem kazni zapora, prostočasne dejavnosti in izobraževanje, zaposlovanje
obsojencev in delovno terapijo, režim stikov obsojencev z zunanjim svetom), domače pravne možnosti za uveljavljanje
zatrjevanih kršitev, in sicer tako v teoriji kot tudi njihovo učinkovitost v praksi, podalo je procesne ugovore nepravočasnosti vloženih pritožb, pomanjkanja statusa žrtve in neizčrpanosti notranjih pravnih sredstev, se vsebinsko opredelilo
glede zatrjevanih kršitev prepovedi mučenja, pravice do zasebnega življenja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva,
se opredelilo glede zatrjevanega strukturnega problema prezasedenosti zaporov in predstavilo projekt izgradnje novih
nastanitvenih objektov za obsojence v ZPKZ Dob ter načrte in možnosti glede izgradnje novega zapora v Ljubljani. Za
vsakega od pritožnikov na prestajanju kazni zapora v ZPKZ Ljubljana je Državno pravobranilstvo pripravilo še ločeno
vlogo, v kateri je za celotno obdobje prestajanja kazni zapora navedlo podatke o njegovi nastanitvi, in sicer številko sobe,
velikost sobe, število oseb v sobi, v primeru premestitev obsojencev v druge zapore (ZPKZ Ljubljana – odprti oddelek Ig,
ZPKZ Ljubljana – oddelek v Novem mestu, zapor Celje, zapor Maribor, zapor v Kopru itd.), pa tudi okoliščine prestajanja
kazni zapora v teh zaporih. Za pritožnike na prestajanju kazni zapora v ZPKZ Dob je Državno pravobranilstvo podatke o
nastanitvah posredovalo v obliki tabele, priložene k splošni vlogi, glede na posebne navedbe posameznih pritožnikov pa
je pripravilo še 70 ločenih vlog. Kot informacijo glede obsežnosti zadeve Državno pravobranilstvo navaja, da je tekstualni
del splošne vloge za ZPKZ Ljubljana obsegal 131 strani in za ZPKZ Dob 169 strani. Vse svoje navedbe v splošnih in individualnih vlogah je Državno pravobranilstvo tudi podkrepilo z ustreznimi dokazili.
Za potrebe priprave stališč Vlade Republike Slovenije je moralo Državno pravobranilstvo pridobiti in obdelati ogromne količine podatkov in dokumentov, oba zapora pa si je tudi ogledalo. ZPKZ Ljubljana je Državnemu pravobranilstvu zaprošene podatke in dokumente posredoval v dogovorjenih rokih, medtem ko je Državno pravobranilstvo
imelo s pridobivanjem podatkov od ZPKZ Dob, na katerega se je nanašala večina pritožb, kar nekaj težav. Posredovani
podatki so bili pogosto pomanjkljivi, marsikateri podatek pa je lahko Državno pravobranilstvo pridobilo šele, ko je
zahtevalo predložitev dokumentacije, iz katere ga je potem poiskalo samo. Dejstvo je, da je Državno pravobranilstvo
potrebovalo ogromno količino zelo natančnih podatkov, in v ZPKZ Dob je podatke zbiralo več deset ljudi, ki so k temu
pristopili različno. Podatkov, preden so jih posredovali Državnemu pravobranilstvu, v ZPKZ Dob niso usklajevali, kar
je za Državno pravobranilstvo predstavljalo veliko dodatno obremenitev.
17.1.2 Pritožba v zvezi z okoliščinami prestajanja kazni zapora
ter kršitvijo pravice do življenja (2. člen EKČP)
Gre za eno pritožbo, ki se je prav tako nanašala na okoliščine prestajanja kazni zapora, in jo je vložila mati pokojnega obsojenca, ki je med prestajanjem kazni zapora storil samomor. Pritožnica v pritožbi zatrjuje kršitev pravice do
življenja (2. člen EKČP) in kršitev prepovedi mučenja (3. člen EKČP).
Milena Volk proti Sloveniji, št. 62120/09 – kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) in prepovedi mučenja (3. člen
EKČP)
Pritožnica je mati pokojnega Simona Volka, ki je kot obsojenec na prestajanju kazni zapora v ZPKZ Dob storil samomor z obešenjem. Pritožnica v pritožbi zatrjuje, da je Republika Slovenija kršila prepoved mučenja iz 3. člena EKČP.
Do zatrjevane kršitve naj bi prišlo zaradi tega, ker njenemu pokojnemu sinu Simonu Volku med prestajanjem kazni
zapora v ZPKZ Dob niso bili zagotovljeni ustrezni bivalni pogoji za prestajanje kazni zapora, nadalje, ker mu ni bila
zagotovljena varnost v času prestajanja kazni zapora in ker mu ni bila zagotovljena zdravstvena oskrba, ki bi preprečila težave v njegovem duševnem zdravju. Do zatrjevane kršitve pravice do življenja iz 2. člena Konvencije naj bi prišlo zaradi tega, ker naj bi pokojnemu Simonu Volku med prestajanjem kazni zapora ne bila zagotovljena zdravstvena
oskrba v obliki psihiatričnega zdravljenja, čeprav je takšno oskrbo potreboval, posledično pa so se njegova samomorilna nagnjenja izrazila v samomoru. Pritožnica v pritožbi zahteva pravično zadoščenja v višini 20.000,00 EUR.
ESČP je Vlado Republike Slovenije pozvalo, naj odgovori na naslednja vprašanja:
1. Ali je bila v konkretnem primeru podana kršitev pravice do življenja iz 2. člena Konvencije? Ali so zaporniške
oblasti vedele oziroma bi morale vedeti, da je pri pokojnemu Simonu Volku obstojala resnična in neposredna
167
nevarnost, da stori samomor, in če so vedele, ali so storile vse, kar se je od njih razumno pričakovalo, da bi
preprečile to nevarnost (glej Keenan proti Združenemu kraljestvu, št. 27229/95, MM 89-102, ECHR, 2001.III)?
2. Ali je bila izvedena natančna preiskava okoliščin smrti pritožničinega sina, vključno z ugotavljanjem morebitne
odgovornosti na strani zaporniških oblasti, v smislu, da te niso uspele preprečiti njegove smrti (glej na primer
Trubnikov proti Rusiji, št. 49790/99, MM 85-95, 5. 7. 2005)?
3. Ali so bile okoliščine, v katerih je pokojni Simon Volk prestajal kazen zapora, v skladu s kriteriji 3. člena Konvencije (prepoved mučenja), upoštevajoč možnost povečano ranljivost imenovanega v smislu njegove odvisnosti od drog in njegovih psihičnih težav (glej na primer Renolde proti Franciji, št. 5608/05, M 120, 16. 10. 2008)?
ESČP je Vlado Republike Slovenije tudi pozvalo, naj:
• predloži zdravstveno dokumentacijo v zvezi z duševnim zdravjem pokojnega sina pritožnice;
• pojasni, kakšna zdravniška mnenja, če sploh, so bila pridobljena v zvezi z njegovimi samomorilnimi nagnjenji,
še zlasti po dogodku 9. 2. 2009, ko je dejal, da si bo vzel življenje;
• navede, kakšni kontrolni pregledi so bili izvajani glede njegovega psihološkega stanja, v kakšni obliki in kako pogosto;
• pojasni, kateri ukrepi so bili sprejeti, da bi se preprečili napadi drugih zapornikov na pritožničinega sina; kdaj
in kako dolgo je bil pokojni Simon Volk nameščen skupaj z zapornikoma S. in D. v istem delu zapora, kjer so
lahko imeli medsebojne stike;
• pridobi domače predpise, ki urejajo zdravje in bivanje v ZPKZ Dob, kakor tudi informacijo glede zagotavljanja
zdravniški in psihološke pomoči v praksi.
V stališčih Vlade Republike Slovenije se je Državno pravobranilstvo opredelilo glede sprejemljivosti in utemeljenosti
pritožbe oziroma podalo potrebne procesne in vsebinske ugovore. Ugovarjalo je, da je pritožba v smislu prvega odstavka 35. člena EKČP nesprejemljiva za obravnavo. Pred domačimi sodišči se namreč še vedno vodijo civilni in kazenski
postopki v zvezi s smrtjo sina pritožnice zato je pritožba na ESČP preuranjena. Pritožnica je namreč pred domačim
sodiščem vložila tožbo zaradi plačila odškodnine, in sicer za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi
smrti sina v višini 22.000,00 EUR ter za premoženjsko škodo zaradi stroškov pogreba v skupni višini 1.073,60 EUR. Za
utemeljitev tožbenega zahtevka pritožnica v tožbi navaja iste razloge, kot jih navaja tudi v pritožbi na ESČP. V teku so
tudi kazenski postopki zoper pristojne osebe v ZPKZ Dob in zoper soobsojence na prestajanju kazni zapora v ZPKZ
Dob. V stališčih Vlade Republike Slovenije je Državno pravobranilstvo poudarilo, da pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu teče kazenski postopek opr. št. II K 1525/2010 zoper S. B. zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem
odstavku 213. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ-1) in ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135.
člena KZ-1, v katerem je obtožnica, ki jo je vložila pritožnica kot subsidiarna tožilka, postala pravnomočna 16. 9. 2010,
in je sodišče predvidelo razpis glavne obravnave v prvi polovici leta 2011. Državno pravobranilstvo je nadalje navedlo,
da pred istim sodiščem teče postopek opr. št. I Kr 46959/2010, v katerem je vložena obtožnica z dne 30. 8. 2010 zaradi
več kaznivih dejanj, in sicer izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1, ogrožanja varnosti po prvem odstavku
135. člena KZ-1, umora po 4. točki 116. člena KZ-1, zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po prvem odstavku
257. člena KZ-1, kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja in uradnih pravic po 266. členu KZ-1,
tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. V času priprave stališč Vlade Republike Slovenije je
bil postopek v fazi preizkusa obtožbe. Državno pravobranilstvo je tudi poudarilo, da ima pritožnica tudi zoper sklep
Okrožnega državnega tožilstva opr. št. Kt 672/2009 z dne 17. 12. 2010 v zvezi s kaznivim dejanjem nevestnega dela v
službi po 258. členu KZ-1 možnost vložiti zahtevo za preiskavo in prevzeti pregon kot subsidiarna tožilka.
V okviru vsebinskih ugovorov Vlade Republike Slovenije je Državno pravobranilstvo poudarilo, da je bila tako
psihiatrična kot tudi psihološka oskrba pokojnika zadostna in temeljita, natančno popisalo vse psihiatrične in psihološke preglede pokojnega ter predložilo vso zdravstveno dokumentacijo ter poudarilo, da dejanja pokojnika ni
bilo moč predvideti in preprečiti. Opisalo je dejanske okoliščine prestajanja kazni zapora, povzelo ukrepe, ki so bili
sprejeti z namenom preprečitve stikov pokojnega sina pritožnice z obsojenci, ki naj bi mu grozili, ter opisalo njegov
režim prestajanja kazni. Državno pravobranilstvo je natančno predstavilo dejstva o nastanitvah in premestitvah
pokojnega sina pritožnice med prestajanjem kazni zapora in v tej zvezi predložilo ustrezna dokazila.
V stališčih Vlade Republike Slovenije je Državno pravobranilstvo tudi poudarilo, da zaporniške oblasti niso vedele
in niso mogle vedeti, da je pri pokojnemu obstojala resna in neposredna nevarnost, da si bo vzel življenje, ter da so
bile okoliščine prestajanja kazni zapora pritožničinega pokojnega sina v skladu s kriteriji 3. člena EKČP.
168
17.1.3 Pritožbe v zvezi s kršitvijo pravice do poštenega postopka v postopkih o prekrških
Gre za pet pritožb, ki so jih vložili pritožniki, ki so bili stranke postopkov o prometnih prekrških. Pritožniki zatrjujejo, da jim je bila v prekrškovnih postopkih kršena pravica do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP).
Berdajs proti Sloveniji, št. 10390/09, Brus proti Sloveniji, št. 55925/08, Marguč proti Sloveniji, št. 14889/08, Flisar
proti Sloveniji, št. 3127/09, in Suhadolc proti Sloveniji, št. 57655/08 – kršitev pravice do poštenega sojenja (prvi
odstavek 6. člena EKČP)
ESČP je Državnemu pravobranilstvu vročilo pet pritožb, v katerih so pritožniki zatrjevali, da jim je bila kršena pravica do poštenega sojenja (fair hearing) po prvem odstavku 6. člena EKČP. Vsi so zatrjevali, da jim je bila navedena
pravica kršena v postopkih odločanja o kazenski obtožbi zoper njih, in sicer v postopkih s plačilnim nalogom zaradi
storjenega prometnega prekrška.
Postopki so potekali pred pristojnimi policijskimi upravami, po vloženih zahtevah za sodno varstvo zoper plačilni
nalog pa tudi pred pristojnimi okrajnimi sodišči. Sodišča, ki so na podlagi vloženih zahtev za sodno varstvo vodila
postopek, v nobenem od primerov, na katere so se nanašale pritožbe, niso opravila ustne obravnave. Pritožniki Marguč Luka, Berdajs Božo in Flisar Borut Franc so zahtevali pravično zadoščenje, vsak v višini 4.000,00 EUR. Pritožnik
Suhadolc Uroš je zahteval pravično zadoščenje v višini 8.000,00 EUR, pritožnik Brus Pavel pa vračilo plačane globe
v znesku 208,65 EUR.
V vseh zadevah se je pojavilo vprašanje, ali veljavni sistem odločanja o prekrških zagotavlja zadostna procesna jamstva glede na standarde, ki jih zahteva prvi odstavek 6. člena EKČP. ESČP je še posebej izpostavilo vprašanje, ali so
bili pritožniki deležni pravične obravnave v smislu, če so resnično imeli možnost izpodbijati odločitev policije pred
sodiščem. Bistveno vprašanje je torej bilo, če so bile pritožnikom zagotovljene pravica do javne in ustne obravnave,
pravica do enakosti orožij, vključno s pravico, da bi se branili sami, ter pravico do zasliševanja prič. Vprašanja ESČP,
na katera je morala odgovoriti Vlada Republike Slovenije, so se glasila:
1. Ali postopek, v katerem naj bi prišlo do kršitev pritožnikovih pravic, sodi v polje varovanja kazenskega dela
prvega odstavka 6. člena Konvencije?
2. Ali je bil pritožnik deležen poštene obravnave (fair hearing) pri odločanju o kazenski obtožbi zoper njega, kot
jo zagotavlja prvi odstavek 6. člena Konvencije? Ali je imel pritožnik resnično možnost izpodbijati odločitev
policije pred sodiščem, natančneje, ali so bile pritožniku zagotovljene pravice do javne in ustne obravnave,
enakosti orožij, vključno s pravico, da se brani sam, in pravice do zasliševanja prič?
3. Ali je bil pritožnik deležen pravične obravnave pri odločanju o »kazenski obtožbi« zoper njega v skladu s prvim
odstavkom 6. člena Konvencije, glede na to, da po uspešno uveljavljeni zahtevi za sodno varstvo in posledični
omilitvi pravne kvalifikacije prekrška, ni imel možnosti plačila polovične globe?
4. Ali je pritožnik izčrpal vsa učinkovita notranja pravna sredstva, kot to zahteva prvi odstavek 35. člena Konvencije?
Ali je možno ustavno pritožbo šteti kot učinkovito pravno sredstvo v smislu prvega odstavka 35. člena Konvencije?
5. Ali odsotnost javne obravnave kaže na sistemske pomanjkljivosti nacionalne zakonodaje?
ESČP je Vlado Republike Slovenije tudi pozvalo, da predloži podatke o pogostosti izrekanja in izvrševanja uklonilnega zapora zaradi neplačila globe, izrečene za storitev prekrška.
V vsaki od zadev je Državno pravobranilstvo v obliki pisnih stališč Vlade Republike Slovenije odgovorilo na zastavljena vprašanja ESČP. Ker so bili očitki pritožnikov v bistvenem enaki, je Državno pravobranilstvo v vseh primerih
podalo procesne ugovore, da je pritožba ratione materiae nesprejemljiva za obravnavo, ker prekrškovno pravo naj
ne bi sodilo pod kazenski del 6. člena EKČP. Podalo je tudi ugovor neizčrpanja ustavne pritožbe kot notranjega
pravnega sredstva v smislu prvega odstavka 35. člena EKČP. Pritožniki so sicer vložili ustavne pritožbe, vendar pa
slednje v nobenem od primerov niso vsebovale potrebnih navedb glede v pritožbi zatrjevanih kršitev s področja
prekrškov, prav tako pa v ustavnih pritožbah tudi niso podali navedb o kršitvi pravice do obrambe. Podalo je tudi
ugovor de minimis non curat praetor18, torej, da zatrjevane kršitve niso imele hujših posledic za življenja pritožnikov.
18
Kriterij sprejemljivosti, uveden s Protokolom 14 k EKČP (velja od 1. 6. 2010).
169
Glede vsebinskega dela se je Državno pravobranilstvo opredelilo do obstoja zatrjevanih kršitev, pri čemer je, med
drugim, v vseh primerih ugovarjalo, da pritožniki v zahtevah za sodno varstvo, ki so jih vložili zoper izdane plačilne naloge, niso izpodbijali dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v prekrškovnih odločbah (oziroma smiselno
plačilnimi nalogi), prav tako tudi ne pravne kvalifikacije prekrška ter zakonitosti izrečene sankcije. V zahtevah za
sodno varstvo tudi niso predlagali izvedbe nobenega dokaza.
V skladu z zahtevo ESČP je Državno pravobranilstvo predložilo zahtevane podatke o izrekanju uklonilnega zapora.
Podatki, ki jih je Državno pravobranilstvo posredovalo, so podatki sodne statistike.
17.1.4 Pritožbe v zvezi s postopki varstva, vzgoje in preživljanja otrok
Gre za dve pritožbi, ki sta bili vloženi v zvezi s postopki zaradi varstva, vzgoje in preživljanja otrok. Pritožniki zatrjujejo, da jim je bila v teh postopkih kršena pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega (8. člen EKČP), prav
tako pa tudi pravica do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP).
Ipavic proti Sloveniji, št. 45082/05, kršitev pravice do spoštovanja družinskega in zasebnega življenja (8. člen EKČP)
in pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP)
Pritožbo na ESČP so vložili trije pritožniki, in sicer oče v svojem imenu (prvi pritožnik) ter kot domnevni zakoniti
zastopnik tudi v imenu svojih dveh mladoletnih otrok. V pritožbi pritožniki zatrjujejo kršitev pravice do sojenja v
razumnem roku, do katere naj bi prišlo v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki je potekal med pritožnikom in njegovo bivšo ženo zaradi dodelitve mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, določitve stikov ter plačila preživnine za mladoletna otroka. Pritožniki nadalje zatrjujejo kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6.
člena EKČP, do česar naj bi prišlo zaradi neizvršitve začasne odredbe ter kršitev pravice do spoštovanja družinskega
življenja iz 8. člena EKČP. Pritožniki v pritožbi zahtevajo pravično zadoščenje v višini 250.000,00 EUR.
Sodni postopek, na katerega se nanašajo zatrjevane kršitve, je trajal nekaj dni več kot tri leta na eni sodni stopnji,
končal pa se je s sklenitvijo sodne poravnave. Ob upoštevanju zapletenosti zadeve ter soprispevka pritožnika k trajanju
postopka, je s stališča zatrjevanih kršitev v konkretnem primeru relevanten čas trajanja postopka, krajši od treh let.
V pisnih stališčih Vlade Republike Slovenije je Državno pravobranilstvo podalo procesne in vsebinske ugovore. V
okviru procesnih ugovorov je podalo ugovor aktivne legitimacije mladoletnih pritožnikov za vložitev pritožbe. Pritožbo na ESČP je namreč v njunem imenu vložil prvi pritožnik, ki pa je bil po sklenjeni sodni poravnavi le nosilec
pravice do stikov z mladoletnima otrokoma. Nosilka pravice do varstva in vzgoje za mladoletna pritožnika je njuna
mati, za katero pa ni bilo izkazano, da bi podala soglasje za vložitev pritožbe na ESČP.
Glede zatrjevanih kršitev pravice do sojenja v razumnem roku in pravice do poštenega sojenja je Državno pravobranilstvo v razmerju do mladoletnih otrok ugovarjalo pomanjkanje statusa žrtve, ker nista bila stranki postopka pred
nacionalnim sodiščem.
Po preučitvi dokumentacije o zadevi je Državno pravobranilstvo nadalje ugotovilo, da so stiki med očetom pritožnikom in mladoletnima pritožnikoma dokaj redno potekali tudi v času trajanja sodnega postopka pred nacionalnim
sodiščem, tako da v tej zadevi ni prišlo do podobne in dolgotrajne situacije prekinitve stikov kot v zadevi Eberhard.
S stališča Vlade Republike Slovenije je bil najbolj problematičen element pritožbe vprašanje neizvršitve začasne
odredbe, s katero je nacionalno sodišče za čas trajanja postopka pred nacionalnim sodiščem, med drugim, uredilo
stike med pritožniki. Sodeči sodnik je (prisilno) izvršitev začasne odredbe in s tem izvršitev stikov zavrnil, kar je
obrazložil s tem, da je bila zoper prvega pritožnika vložena kazenska ovadba zanemarjanja mladoletne osebe in
surovega ravnanja po prvem in drugem odstavku 201. člena KZ. Pristojno okrožno državno tožilstvo je kazensko
ovadbo zoper prvega pritožnika zavrglo.
Po sodni praksi ESČP predstavlja učinkovito izvrševanje pravnomočnih sodnih odločb sestavni del sojenja v smislu
6. člena EKČP. V konkretni zadevi se je postavilo vprašanje izvršitve začasne odredbe, ki je bila regulatorne narave
170
in ni šlo za vprašanje pravnomočne sodbe. Iz tega razloga se je Državno pravobranilstvo v pisnih stališčih Vlade
Republike Slovenije v tem delu sklicevalo, da začasna odredba, za razliko od pravnomočne sodbe, ne temelji na popolni raziskavi dejanskega stanja, ki bi spoštovala tudi vse procesne garancije obeh pravdnih strank. V skladu s tem
začasna odredba, kot izvršljiva odločba v kvalitativnem smislu, ne dosega standarda pravnomočne sodbe. Ker je po
sodni praksi ESČP v okviru odločanja o začasni odredbi dopustno, da nacionalni organi ne zagotovijo takoj vseh
garancij 6. člena EKČP, to načeloma pomeni, da je pod določenimi pogoji dopustna tudi neizvršitev sicer veljavne
začasne odredbe. To še zlasti v primeru, ko se v obdobju po izdaji začasne odredbe močno spremenijo okoliščine
oziroma ko sodišče v okviru odločanja o glavni stvari pride do drugačnih ugotovitev. V konkretni zadevi se je zaradi
ravnanja očeta pritožnika vzpostavil dvom, da bi bilo nadaljnje izvrševanje stikov mladoletnima otokoma še v korist.
Vodušek proti Sloveniji, št. 26971/07, kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen EKČP)
Pritožbo sta vložila dva pritožnika, katerima sta bila odvzeta dva mladoletna otroka in nameščena v rejniško družino. Pritožnika zatrjujeta, da je prišlo do zatrjevane kršitve pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja
v postopku odvzema in namestitve dveh mladoletnih otrok v rejniško družino. Do odvzema otrok je prišlo po smrti
njune mlajše sestrice. Slednja je umrla za posledicami hudega in dolgotrajnega zanemarjanja in posledično splošne
oslabelosti organizma. Obdukcija je pokazala številne stare in hude poškodbe. Oba pritožnika sta bila tudi pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti in s tem na večletno zaporno kazen. S stališča
zatrjevane kršitve je pomembno dejstvo, da sta bila pritožnika starša le mlajšemu od odvzetih otrok, starejši otrok pa
je bil le pritožničin biološki otrok, s pritožnikom pa je sobival zgolj krajše obdobje pred odvzemom. Starejši otrok je
tako dejansko sobival s pritožnikom le nekaj let, brez kakršnega koli poizkusa pritožnika v smeri, da bi ga posvojil.
Pritožnika sta zahtevala pravično zadoščenje, ne da bi opredelila znesek.
ESČP je v zvezi s predmetno pritožbo postavilo več vprašanj, in sicer:
• ali je treba šteti odvzem otroka tistemu od pritožnikov, s katerim je otrok sobival, za poseg v družinsko življenje
tega pritožnika;
• ali so bili razlogi za izdajo dveh začasnih odločb za odvzem otrok zadostni in relevantni;
• kaj je bila pravna podlaga za odvzem otrok v času med razveljavitvijo prve odločbe Centra za socialno delo (CSD)
s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter izdajo druge odločbe CSD (obdobje, dolgo 14 dni);
• ali so bile pritožnikoma zagotovljene procesne pravice, kot jih zagotavlja 8. člen EKČP;
• ali so pristojni storili vse, da bi se odvzeta otroka lahko vrnila k pritožnikoma.
V stališčih Vlade Republike Slovenije je Državno pravobranilstvo odgovorilo na vsa vprašanja ESČP in podalo
potrebne procesne in vsebinske ugovore. V okviru procesnih ugovorov je navajalo, da pritožba ne izpolnjuje predpostavk, določenih s prvim odstavkom 35. člena EKČP, ker je bila vložena na ESČP po preteku šestmesečnega roka.
Isti ugovor je podalo tudi v zvezi z vprašanjem pravne podlage oziroma zakonitosti odvzema otrok za obdobje od
razveljavitve prve odločbe CSD s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve pa do izdaje druge odločbe
CSD, hkrati pa je v tej zvezi tudi ugovarjalo, da pritožnika nista izčrpala učinkovitih notranjih pravnih sredstev.
Glede vprašanja, ali je vez med pritožnikom in starejšim od odvzetih otrok, ki sta le nekaj let sobivala, mogoče šteti
za družinsko vez v smislu 8. člena EKČP, se je Državno pravobranilstvo postavilo na stališče, da med otrokom in
pritožnikom ni obstajala ne biološka in tudi ne pravna vez, čas skupnega bivanja pred odvzemom otroka pa je bil
prekratek, da bi se med njima razvila dejanska vez, ki bi jo lahko šteli za družinsko. Svoje stališče je Državno pravobranilstvo oprlo na opažanja delavk CSD, in sicer, da se je ob nadzorovanih stikih med pritožnikoma in otrokoma
pritožnik posvečal le svojemu biološkemu otroku.
17.1.5 Pritožbi zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja in
pravice do obrambe v kazenskem postopku
Gre za dve pritožbi, ki sta ju vložila pritožnika, zoper katera se je vodil kazenski postopek. Oba v pritožbi zatrjujeta,
da jima je bila v kazenskem postopku kršena pravica do poštenega sojenja, in sicer eden, da mu je bila kršena pravica
do obrambe (kršitev po b) točki tretjega odstavka 6. člena EKČP), drugi pa, da mu ni bila dana možnost zasliševati
prič (kršitev po d) točki tretjega odstavka 6. člena EKČP).
171
Namik Beđeti proti Sloveniji, št. 35042/06, kršitev pravice do poštenega sojenja iz b) točke tretjega odstavka 6. člena
EKČP – kršitev pravice do obrambe – in kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen EKČP)
Pritožnik v pritožbi očita kršitev pravice do poštenega sojenja in pravice do obrambe, do katerih naj bi prišlo v
kazenskem postopku, ki je zoper njega potekal pred Okrajnim sodiščem v Brežicah zaradi očitka storitve kaznivega
dejanja zatajitve. V tem kazenskem postopku je sodišče odločalo o obtožnem predlogu, ki je pritožniku očital, da
si je s tem, ko je iz nepojasnjenih razlogov prenehal odplačevati obroke leasing pogodbe, protipravno prilastil tujo
premično stvar, osebni avto, ki ga je dobil v uporabo na podlagi sklenjene pogodbe o finančnem leasingu z leasingodajalcem kot lastnikom avtomobila.
Zatrjevane kršitve naj bi bile podane s tem, ker sodišče na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ki je bil opravljen
v odsotnosti pritožnika po tem, ko je okrožni državni tožilec spremenil obtožni predlog, ni prekinilo obravnave, da
bi s tem pritožniku zagotovilo čas za pripravo obrambe glede na spremenjeni obtožni predlog. Pritožnik je zahteval
pravično zadoščenje, ne da bi opredelil znesek.
ESČP je pozvalo Vlado Republike Slovenije, naj se opredeli do naslednjih vprašanj:
• ali je imel pritožnik v kazenskem postopku proti njemu zagotovljeno pravico do poštenega sojenja v skladu s
prvim odstavkom 6. člena EKČP;
• ali je bila pritožniku v skladu s točko b) tretjega odstavka 6. člena EKČP na zadnjem naroku glavne obravnave
pred okrajnim sodiščem omogočena priprava obrambe glede na spremembo obtožnega predloga in podan
zadosten čas za pripravo obrambe.
V stališčih Vlade Republike Slovenije je Državno pravobranilstvo podalo vsebinske ugovore, in sicer, da sprememba
obtožnega predloga, ki jo je napravil okrožni državni tožilec na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ni bila takšne
narave, da bi pomenila spremembo zakonitega znaka kaznivega dejanja, prav tako pa tudi ni šlo za spremembo
bistvenih dejanskih okoliščin storitve kaznivega dejanja, ki bi zahtevale, da mora sodišče pritožniku omogočiti dodaten čas za pripravo obrambe glede teh sprememb. Pritožnik s spremembo obtožnega predloga na zadnjem naroku
za glavno obravnavo ni bil postavljen v novo situacijo oziroma mu niso bile očitane nobene nove bistvene dejanske
ali pravne okoliščine glede storitve kaznivega dejanja, niti nov znak očitanega kaznivega dejanja, do katerih se že
ni imel možnosti opredeliti. O zatrjevanih kršitvah pravice do poštenega sojenja in pravice do obrambe so se v
konkretnem primeru opredelila že tudi vsa pristojna nacionalna sodišča, tudi Ustavno sodišče. Po preučitvi zadeve
je Državno pravobranilstvo pritrdilo njihovim ugotovitvam in zavrnilo pritožnikove očitke o zatrjevanih kršitvah v
celoti kot neutemeljene.
Štefančič proti Sloveniji, št. 1802705
Pritožnik v pritožbi zatrjuje kršitev pravice iz d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, po kateri ima vsak, ki je obdolžen storitve kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič, in da doseže
navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Do zatrjevane
kršitve naj bi prišlo v kazenskem postopku, ki je potekal zoper njega zaradi očitka storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili. S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. K 36/2000 z dne 31. 5. 2000 je bil pritožnik
spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja in obsojen na enotno devetletno zaporno kazen. Obsodba je bila
potrjena tudi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, Vrhovno sodišče pa je s sodbo z dne 3. 4. 2003 glede zatrjevane
kršitve pravice iz d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot
neutemeljeno, hkrati pa delno ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika, in sicer v delu, da
gre le za eno, in ne več kaznivih dejanj, in po novi opredelitvi kaznivega dejanja pritožniku na novo izreklo zaporno
kazen osmih let zapora. Zatrjevano kršitev je pritožnik uveljavljal tudi v ustavni pritožbi, ki je Ustavno sodišče s
sklepom št. Up 522/03-20 z dne 6. 12. 2004 ni sprejelo v obravnavo.
Zatrjevana kršitev naj bi bila podana s tem, ker prvostopenjsko sodišče pritožniku naj ne bi omogočilo zaslišanja
obremenilne priče J. G., ki je bil takrat na prestajanju kazni zapora v Angliji; prav tako mu sodišče naj ne bi omogočilo zaslišanja razbremenilnih prič, brata in mame, ter zagovornice soobtoženega, odvetnice Katarine Bradeško.
Pritožnik v pritožbi zahteva pravično zadoščenje v višini 1.000.000,00 EUR.
ESČP je Vlado Republike Slovenije pozvalo, naj se opredeli do naslednjih vprašanj:
172
•
•
ali je bil pritožnik deležen poštenega sojenja v zvezi s kazensko obtožbo zoper njega, kot to zahteva prvi
odstavek 6. člena EKČP;
ali je bilo zadoščeno zahtevam d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, glede na to, da se je sodba opirala
na zaslišanje J. G., ter glede na to, da pritožniku ni bila dana možnost neposrednega oziroma navzkrižnega
zaslišanja te priče v postopku.
V stališčih Vlade Republike Slovenije se je Državno pravobranilstvo opredelilo glede sprejemljivosti in utemeljenosti pritožbe in odgovorilo na vprašanja sodišča. Vztrajalo je na stališču, da zatrjevana kršitev pravice do
poštenega sojenja ni bila podana. Res je, da se je sodba prvostopenjskega sodišča opirala na zapisnik o izpovedbi
priče J. G. pred angleškim sodiščem ter da pritožnik ni imel možnosti zasliševanja ali navzkrižnega zasliševanja te
priče. Vendar pa je sodišče svojo sodbo oprlo tudi na vrsto drugih posrednih dokazov, ki so potrdili verodostojnost izpovedb obremenilne priče J. G. Dejstvo je tudi, da je bil pritožnikov zagovornik, in torej tudi pritožnik, o
zaslišanju priče J. G. pred angleškim sodiščem pravočasno obveščen in tudi povabljen na to zaslišanje, vendar pa
se zaslišanja ni udeležil. Ker sta torej pritožnik in njegov zagovornik imela možnost sodelovati pri zaslišanju priče
J. G., vendar te možnosti iz neznanega razloga nista izkoristila, je Državno pravobranilstvo vztrajalo na stališču,
da zatrjevana kršitev pravice do poštenega sojenja v konkretnem primeru ni bila podana.
17.1.6 Pritožba zaradi kršitev v zvezi s postopkom za pridobitev državljanstva
To pritožbo je vložil pritožnik, ki je zatrjeval, da so mu bile v zvezi s postopkom za pridobitev državljanstva
kršene pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen EKČP), prepoved mučenja (3. člen
EKČP), pravica do svobode gibanja (2. člena Protokola št. 4 k EKČP), pravica do učinkovitega pravnega sredstva
(13. člen EKČP) ter prepoved diskriminacije (14. člen EKČP), v povezavi s pravico do spoštovanja zasebnega in
družinskega življenja (8. člen EKČP).
Michael proti Sloveniji, št. 56198/07, kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen
EKČP), kršitev prepovedi mučenja (3. člen EKČP), kršitev pravice do svobode gibanja (2. člen Protokola št. 4 k
EKČP), kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen EKČP) ter kršitev prepovedi diskriminacije
(14. člen EKČP), v povezavi s pravico spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen EKČP)
Navedene pravice naj bi bile pritožniku kršene s tem, ker naj bi bil nezakonito »izbrisan« iz registra stalnega prebivalstva. Slednje naj bi se zgodilo, ker ni bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije oziroma s tem, ker naj bi
bila Republika Slovenija nepripravljena urediti njegov položaj. Kot navaja v pritožbi, naj bi zaradi dejstva izbrisa
iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije dobil status apatrida, kar naj bi se zgodilo na diskriminatoren
način. Zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je ostal brez osebnih dokumentov, s tem pa naj bi mu bila
odvzeta pravica do zakonitega dela, do svobode gibanja, in je tako postal ujetnik Republike Slovenije. Živel je v
ponižujočih pogojih in imel omejeno gibanje. Po navedbah pritožnika, Republika Slovenija neupravičeno pogojuje odobravanje državljanstva na retroaktivni način. Pritožnik je že prestal svojo zaporno kazen in je kazen tudi
po zakonu že izbrisana. Pritožnik navaja, da je bil na podlagi rasizma pahnjen izven družbe, diskriminacija pa se
šestnajst let masovno in nekaznovano izvaja kot notranja politika države. Pritožnik v pritožbi zahteva pravično
zadoščenje v višini 720.000,00 EUR (660.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode in 60.000,00 EUR iz naslova premoženjske škode).
ESČP je Vlado Republike Slovenije pozvalo, naj se opredeli do naslednjih vprašanj:
• ali je zaradi pritožnikove situacije prišlo do kršitve pravice pritožnika do zasebnega in družinskega življenja v
nasprotju z 8. členom Konvencije;
• ali je bil pritožnik v nasprotju s 14. členom Konvencije, v povezavi z 8. členom, zaradi svojega položaja podvržen diskriminaciji pri uživanju svojih konvencijsko zavarovanih pravic;
• ali se lahko spremembe in dopolnitve Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje
Socialistične federativne Republike Jugoslavije (SFRJ) v Republiki Slovenije uporabijo za pritožnika.
V stališčih Vlade Republike Slovenije je Državno pravobranilstvo odgovorilo na vprašanja sodišča in se opredelilo do
sprejemljivosti in utemeljenosti pritožbe oziroma podalo potrebne procesne in vsebinske ugovore. Državno pravobra-
173
nilstvo je ugovarjalo, da je pritožba glede na določbe prvega odstavka 35. člena EKČP nesprejemljiva za obravnavo,
ker je bila vložena po preteku šestmesečnega roka in ker pritožnik ni izčrpal učinkovitih notranjih pravnih sredstev.
Nadalje je ugovarjalo, da je pritožba tudi ratione materiae nesprejemljiva za obravnavo. Urejanje področja državljanstva
in prebivanja je po praksi ESČP načeloma izvzeto iz dometa EKČP in ga države pogodbenice urejajo samostojno.
V okviru vsebinskih ugovorov je Državno pravobranilstvo poudarilo, da pritožniku ni bila arbitrarno zanikana
pravica do državljanstva, in sicer niti pravica do pridobitve republiškega državljanstva matične republike niti pravica do pridobitve drugega državljanstva, to je državljanstva samostojne Republike Slovenije. Prav tako mu ni bila
zanikana pravica do stalnega prebivališča, saj je za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje zaprosil šele v lanskem
letu, o vlogi pa še ni odločeno. Še vedno je prebival na istem naslovu stalnega prebivališča, le ustreznega dovoljenja
za to ni imel. Pri odločanju o podelitvi državljanstva Republike Slovenije torej ni šlo za arbitrarnost, kot je v pritožbi
zatrjeval pritožnik, temveč za presojo, ali okoliščine posameznega primera ustrezajo zakonsko določenim pogojem
za pridobitev državljanstva. Državno pravobranilstvo je tudi poudarilo, da pritožnik nikoli ni imel državljanstva
Republike Slovenije, posledično zato ni mogel biti izbrisan iz evidence državljanstev Republike Slovenije. Pritožnik
izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo po petem odstavku 12. člena
Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, razen pogoja nekaznovanosti, ki pa ga ni možno spregledati. Iz izpiska
iz kazenske evidence z dne 20. 1. 2010 je razvidno, da je v evidenci še vedno zabeležen. Izbris iz registra stalnega
prebivalstva je pomenil prenehanje prijave stalnega prebivališča in na državljanstvo izbrisanega posameznika ni
vplival, zato nikakor ni povzročil stanja apatridnosti pritožnika.
17.1.7 Pritožba državljanov Bosne in Hercegovine v zvezi
z deviznimi vlogami pri podružnici Ljubljanske banke v Sarajevu
To pritožbo so vložili trije državljani Bosne in Hercegovine (BiH) zoper vse države naslednice nekdanje SFRJ, torej
tudi zoper Republiko Slovenijo. Pritožniki zatrjujejo, da jim je s tem, ker jim je zaradi razpada nekdanje SFRJ onemogočeno razpolaganje z deviznimi vlogami, ki so jih imeli pri podružnici Ljubljanske banke v Sarajevu oziroma
podružnici Investbanke v Tuzli, kršena pravica do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP), pravica do
učinkovitega pravnega sredstva (13. člen EKČP), prepoved diskriminacije (14. člen EKČP), prepoved zlorabe pravic
(17. člen EKČP) in pravica do spoštovanja premoženja (1. člen Protokola št. 1 k EKČP).
Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini in drugim, št. 60642/08, kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega
odstavka 6. člena EKČP, kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP, kršitev prepovedi diskriminacije iz 14. člena EKČP, kršitev prepovedi zlorabe pravic iz 17. člena EKČP in kršitev pravice do spoštovanja
premoženja iz 1. člena Protokola k EKČP
Marca 2010 je ESČP Republiki Sloveniji vročilo pritožbo, ki so jo pritožniki Ališić, Sadžak in Šahdanović, vsi državljani
Bosne in Hercegovine (BiH), vložili zoper vse države naslednice nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), vključno z Republiko Slovenijo. Do zatrjevanih kršitev naj bi prišlo s tem, ker pritožniki, ki so svoja devizna
sredstva položili na devizne račune pri podružnici Ljubljanske banke v Sarajevu oziroma podružnici Investbanke v
Tuzli, zaradi razpada nekdanje SFRJ s temi sredstvi niso in še vedno ne morejo prosto razpolagati, in sicer kljub temu,
da je za devizna sredstva pri bankah jamčila nekdanja SFRJ in njena Narodna banka. Pritožniki zatrjujejo, da jim je bila
pravica iz 14. člena EKČP kršena s tem, ker so države naslednice nekdanje SFRJ vprašanje »starih« deviznih vlog rešile
različno, in sicer nekatere po teritorialnem načelu po sedežu banke, druge po personalnem načelu – po državljanstvu,
nekatere ga sploh niso uredile, različne so bile tudi rešitve glede valut depozitov in njihovih pretvorb v druge valute.
Pravica do poštenega sojenja in do učinkovitega pravnega sredstva pa naj bi bila pritožnikom kršena s tem, ker glede
zatrjevanih kršitev naj ne bi imeli na razpolago nobenih pravnih sredstev. Države naslednice nekdanje SFRJ so namreč
sklenile Sporazum o vprašanjih nasledstva, katerega ustavnosti in zakonitosti posameznik ne more izpodbijati pred
Ustavnim sodiščem, redna sodišča pa že začete postopke prekinjajo iz razloga, ker vprašanje starih deviznih vlog med
državami naslednicami nekdanje SFRJ še ni urejeno. Pravica do spoštovanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k
EKČP naj bi bila pritožnikom kršena s tem, ker niso podani v tem členu navedeni razlogi za dopustne omejitve pravice
do lastnine, posledično pa je pritožnikom onemogočeno vsako razpolaganje z njihovimi sredstvi, ki so jih položili pri
podružnicah nekdanjih združenih bank. V čem naj bi bila podana kršitev prepovedi zlorabe pravic iz 17. člena EKČP,
pritožniki niso konkretno opredelili. Pritožniki v pritožbi zahtevajo pravično zadoščenje, vsak v višini 5.000,00 EUR.
174
ESČP je tožene države (Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, BiH in Makedonijo) pozvalo, naj se opredelijo do naslednjih
vprašanj:
1. Ali je pritožba združljiva z določbami Konvencije ratione temporis, ratione personae, ratione materiae in ratione loci?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pozitiven, ali je s tem, da pritožniki ne morejo dvigniti »starih« deviznih prihrankov, ki so jih deponirali pri Ljubljanski banki Sarajevo in podružnici Investbanke v Tuzli, podana kršitev
člena 1 Protokola 1 h Konvenciji, kršitev 13. člena Konvencije, v povezavi s členom 1 Protokola 1, in/ali 14.
člena Konvencije, v povezavi bodisi s členom 13 ali členom 1 Protokola 1.
3. Kakšno je trenutno stanje sredstev pritožnikov na njihovih »starih« deviznih računih?
4. Kakšen je trenutni status »stare« Ljubljanske banke, Ljubljanske banke Sarajevo, Investbanke in njene podružnice v Tuzli? Ali so še vedno pod režimom družbene lastnine? Če ne, kdo je njihov registrirani lastnik? V tej
zvezi ESČP tožene države pogodbenice prosi za predložitev relevantnih izpisov iz sodnega registra, ki izkazujejo sedanje stanje in spremembe od 1. 1. 1991 dalje. Nadalje ESČP tožene države pogodbenice prosi za predložitev seznama parcel in stavb, ki so v lasti Ljubljanske banke Sarajevo in podružnice Investbanke v Tuzli.
5. V zvezi z Ljubljansko banko Sarajevo, ki je bila ustanovljena v obdobju vojne v BiH med leti 1992 in 1995, in ki
očitno ni pravna naslednica nekdanje Ljubljanske banke Sarajevo, ESČP prosi BiH za posredovanje izpisov iz
sodnega registra ter seznama njenega premoženja.
6. Ali je bilo zakonsko jamstvo nekdanje SFRJ kdaj koli pred razpadom SFRJ aktivirano glede deviznih prihrankov v »stari« Ljubljanski banki, Ljubljanski banki Sarajevo, Investbanki in/ali podružnici Investbanke v Tuzli?
Če ne, ali je bilo takšno jamstvo aktivirano v kateri koli državi naslednici v katerem koli trenutku po razpadu
nekdanje SFRJ?
7. Iz člena 3§1(g) Aneksa C k Sporazumu o vprašanjih nasledstva izhaja, da so bile finančne obveznosti iz naslova
zakonskega jamstva nekdanje SFRJ za prihranke, deponirane pri Poštni hranilnici in njenih podružnicah, razdeljene. Kako natančno je bilo to izvedeno?
8. V skladu s členom 7 Aneksa C k Sporazumu o vprašanjih nasledstva so se stranke sporazuma zavezale, da bodo
nemudoma začele pogajanja o prevzemu zakonskih jamstev SFRJ za devizne hranilne vloge pod okriljem Banke
za mednarodne poravnave. Ali so se takšna pogajanja začela in če so, kakšen je njihov trenutni status (z drugimi
besedami, na katere banke se nanašajo)?
9. Kolikšna vrednost deviz je bila dejansko prenesena s »stare« Ljubljanske banke, Ljubljanske banke Sarajevo,
Investbanke in podružnice Investbanke v Tuzli na Narodno banko Jugoslavije in kaj se je zgodilo z devizami, ki
niso bile prenesene s poslovnih bank na Narodno banko Jugoslavije?
Vlada Republike Slovenije je 10. 6. 2010 sprejela sklep, s katerim je za zastopanje Republike Slovenije v predmetni
zadevi pooblastila Odvetniško družbo Cleary, Gottlieb, Steen in Hamilton. Sklep Vlade Republike Slovenije s pooblastilom je bil posredovan ESČP, ki pa je odgovorilo, da v skladu s Poslovnikom ESČP zastopa države pogodbenice
pred ESČP agent, zato bo pri obravnavi zadeve upoštevalo le vloge, ki jih bo predložil agent, torej Državno pravobranilstvo.
V skladu s pooblastilom Vlade Republike Slovenije je pisna stališča glede sprejemljivosti in utemeljenosti predmetne
pritožbe pripravila pooblaščena odvetniška družba v sodelovanju z Ministrstvom za finance, Visokim predstavnikom Republike Slovenije za vprašanja nasledstva, Ljubljansko banko d.d. Ljubljana, Banko Slovenije, Ministrstvom
za zunanje zadeve, s Skladom Republike Slovenije za nasledstvo in z Državnim pravobranilstvom. Na enak način je
bil pripravljen tudi odgovor Vlade Republike Slovenije na stališča drugih toženih pogodbenic.
Vlada Republike Slovenije je v svojih pisnih stališčih zatrjevala, da so navedbe pritožnikov neskladne s Konvencijo
ratione personae in ratione temporis, ker je nezmožnost pritožnikov, da dvignejo devizne depozite, ki naj bi jih imeli
pri LB d.d. Sarajevo in podružnici Investbanke v Tuzli, posledica dejanj in opustitev dejanj nekdanje SFRJ in BiH
ter dejanj in opustitev dejanj pred začetkom veljave EKČP za Slovenijo (28. 6. 1994). Pritožbe so po mnenju Vlade
Republike Slovenije nesprejemljive za obravnavo tudi ratione materiae, saj pritožniki niso dokazali, da so lastniki
deviznih depozitov in ker navedene terjatve pritožnikov do bank v nobenem primeru ne predstavljajo »imetja«, kot
ga opredeljuje EKČP. Po stališču Vlade Republike Slovenije je pritožba nesprejemljive za obravnavo tudi ratione loci,
ker pritožniki in depoziti, ki naj bi jih imeli, niso v pristojnosti Republike Slovenije. Nahajajo se na ozemlju BiH in
so tudi danes pod pristojnostjo BiH.
175
17.1.8 Pritožba v zvezi s kršitvijo pravice do svobode govora
V letu 2010 je ESČP Državnemu pravobranilstvu ponovno vročilo pritožbo v zadevi Hvalica proti Sloveniji, št.
25256/05, ki je bila prvič vročena že v letu 2008. Tedaj je bila Državnemu pravobranilstvu vročena na podlagi 25.
člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), torej le v delu, ki se je nanašal
na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku (prvi odstavke 6. člena EKČP), in v tem obsegu jo je Državno pravobranilstvo tedaj tudi obravnavalo. V letu 2010 pa je bila Vlada Republike Slovenije pozvana, da se opredeli še do
zatrjevane kršitve pravice do svobode govora (10. člen EKČP).
Hvalica proti Sloveniji, št. 25256/05, kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP
in pravice do svobode govora iz 10. člena EKČP
Do zatrjevanih kršitev naj bi prišlo v pravdnem postopku, ki je potekal pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani na podlagi tožbe, ki jo je dr. Ivan Kristan vložil zoper pritožnika, zaradi plačila odškodnine v znesku 5.000.000,00 takratnih
SIT. Postopek se je končal tako, da je moral pritožnik plačati tožniku odškodnino v znesku 500.000,00 takratnih
SIT za negmotno škodo, in sicer zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki jih je utrpel tožnik, ker je pritožnik kot
poslanec na seji Državnega zbora izjavil, da je tožnik »zaščitnik največjega mafijskega bossa« in »mafijski boter«.
Sodbo prvostopenjskega sodišča je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani, Ustavno sodišče pa ustavne pritožbe pritožnika ni sprejelo v obravnavo. Pritožnik v pritožbi navaja, da mu je bila s tem kršena pravica do svobode govora. Kot
navaja, naj bi na podlagi sodne prakse slovenski sodišč postala svoboda izražanja opozicije v slovenskem parlamentu močno okrnjena in pogojena. Meni, da se imuniteta, ki je določena v 83. členu Ustave19, nanaša tudi na materialno
imuniteto. Pritožnik v pritožbi zahteva pravično zadoščenje v znesku 8.345,00 EUR.
ESČP je v letu 2008 pritožbo v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, na podlagi 25. člena
ZVPSBNO, odstopilo v obravnavo Državnemu pravobranilstvu in na tej pravni podlagi je Državno pravobranilstvo ob
predhodni ugotovitvi obstoja zatrjevane kršitve s pritožnikom sklenilo izvensodno poravnavo. V letu 2010 pa je ESČP
vročilo predmetno pritožbo Republiki Sloveniji v odgovor še v delu, ki se nanaša na zatrjevano kršitev pravice do svobode govora iz 10. člena EKČP in v tej zvezi pozvalo Vlado Republike Slovenije, naj se opredeli do naslednjih vprašanj:
• ali je pritožnik izčrpal domača pravna sredstva, kot to zahteva prvi odstavek 35. člena EKČP;
• ali je bila pritožniku kršena pravica do izražanja v okviru 10. člena EKČP? Če je temu tako, ali je bila omejitev predpisana z zakonom in posebej, ali je bila nujna v demokratični družbi, v okvirih drugega odstavka 10. člena EKČP.
V stališčih Vlade Republike Slovenije je Državno pravobranilstvo odgovorilo na vprašanja ESČP in se opredelilo glede
sprejemljivosti in utemeljenosti pritožbe. Podalo je ugovor neizčrpanja notranjih pravnih sredstev po prvem odstavku
35. člena EKČP, ker pritožnik v okviru pravnih sredstev, ki jih je uporabil v postopku pred rednimi sodišči, ni uveljavljal
tudi kršitve pravice do svobode govora, kot jo zagotavlja 39. člen Ustave, in se je omejil izključno le na vidik priznanja
oziroma nepriznanja poslanske imunitete pred civilno odgovornostjo. Pritožnik je zatrjevano kršitev pravice do svobode govora uveljavljal šele v ustavni pritožbi, posledično pa Ustavno sodišče njegove pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
V okviru vsebinskega ugovora je Državno pravobranilstvo vztrajalo na stališču, da zatrjevana kršitev pravice do svobode govora ni podana. V primeru dr. Ivana Kristana, ki je s tožbo uveljavljal odškodninsko odgovornost pritožnika,
je namreč mogoče govoriti o tem, da izvrševanje svoboščin vključuje tudi dolžnost in odgovornost, zato je lahko podvržena varovanju ugleda drugih ljudi. Kot je v pravdnem postopku opozorilo prvo- in tudi drugostopenjsko sodišče,
je pritožnik tožniku odrekel dostojanstvo, ki mu pripada kot človeku, ki si ga je pridobil s svojim strokovnim in znanstvenim delom, kot univerzitetni profesor ustavnega prava ter z opravljanjem nekaterih vidnih funkcij, med drugim
dekana pravne fakultete, rektorja Univerze v Ljubljani, sodnika Ustavnega sodišča Jugoslavije in predsednika prvega
Državnega sveta. Ustava v prvem odstavku 83. člena tudi določa, da poslanec ni kazensko odgovoren za mnenje ali glas,
ki ga je izrekel na sejah Državnega zbora ali njegovih delovnih teles. Gre za tako imenovano poklicno ali materialno
19
83. člen Ustave se glasi:
Poslanec državnega zbora ni kazensko odgovoren za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na sejah državnega zbora ali njegovih delovnih teles.
Poslanec ne sme biti priprt niti se zoper njega, če se sklicuje na imuniteto, ne sme začeti kazenski postopek brez dovoljenja državnega
zbora, razen če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana kazen zapora nad pet let.
Državni zbor lahko prizna imuniteto tudi poslancu, ki se nanjo ni skliceval ali ki je bil zaloten pri kaznivem dejanju iz prejšnjega odstavka.
176
imuniteto, ki poslanca varuje pred kazensko odgovornostjo za določeno dejanje tudi po izteku poslanskega mandata.
Vendar iz besedila prvega odstavka 83. člena Ustave izhaja, da je imuniteta izrecno omejena na varstvo pred kazensko
odgovornostjo. Kazenska in civilna odgovornost sta dve različni vrsti odgovornosti. Zato v tem primeru ni mogoče
uporabiti argumenta »od večjega k manjšemu«, temveč je mogoče s sklepanjem po nasprotnem ugotoviti, da je poslanska imuniteta glede civilne odgovornosti izključena. V tem so si enotni tudi teoretiki slovenskega prava.
Svoboda govora zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Z navedeno pravico je posamezniku
zagotovljeno izražanje misli in idej ter njihovo razširjanje v zunanji prostor. Med zadevami splošnega pomena, ki naj
bodo v demokratični družbi deležne odprte javne razprave, so na prvem mestu tiste, ki so predmet političnega odločanja bodisi v zakonodajni bodisi v izvršilni veji oblasti. Nepristransko obveščena javnost je pogoj za njeno sposobnost
za nadziranje vseh vej oblasti in zagotavlja učinkovito delovanje opozicije. Ni dvoma, da gre v obravnavani zadevi za
politični govor o zadevah javnega pomena, saj so se izjave pritožnika nanašale na kandidate za ustavnega sodnika in
sodnika ESČP. Slednje pa ne pomeni, da svoboda govora poslanca ni z ničemer omejena. Tudi če gre za poslančev politični govor v širšem smislu, je treba upoštevati določbo drugega odstavka 10. člena EKČP, ki določa, da izvrševanje teh
svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostnim pogojem, omejitvam ali
kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti,
zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali
pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali zavarovanja avtoritete in nepristranskosti sodstva.
17.1.9 Pritožbe zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku
Gre za 143 pritožb, v katerih pritožniki zatrjujejo kršitev pravice do sojenja v razumem roku (prvi odstavek 6. člena
EKČP) oziroma do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kot jo imenuje Ustava Republike Slovenije v 23. členu, ter
kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen EKČP). 68 od teh pritožb je ESČP Državnemu pravobranilstvu vročilo na podlagi 25. člena ZVPSBNO20, 75 pritožb pa na podlagi prvega odstavka 6. člena EKČP.
Določba 25. člena ZVPSBNO je uvrščena med prehodne določbe zakona, njen namen pa je zagotovitev pravičnega
zadoščenja za škodo, nastalo pred začetkom uporabe zakona. Pomeni pravno podlago za to, da ESČP pritožbe, ki
so bile vložene pred 1. 1. 2007 in se nanašajo na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ki je pred 1. 1. 2007 že
prenehala, odstopi Republiki Sloveniji v pristojno reševanje. V roku, ki ga ob vročitvi pritožb določi ESČP, se mora
Vlada Republike Slovenije opredeliti, ali bo odstopljene pritožbe obravnavala po 25. členu ZVPSBNO in v primeru
takšne obravnave predložiti ESČP ponudbe poravnav, ki so bile oziroma ki bodo dane pritožnikom.
V primeru obstoja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je reševanje zadev na podlagi 25. člena
ZVPSBNO smiselno iz dveh razlogov. Država se s tem izogne sicer neizogibnim obsodbam pred ESČP, hkrati pa
sme v skladu s sodno prakso ESČP strankam ponuditi oziroma dosoditi odškodnino za kršitev pravice do sojenja v
razumnem roku v znesku, ki je 55 % nižji od tistega, ki bi ga prisodilo ESČP. Sodna praksa ESČP21 namreč državam
pogodbenicam dovoljuje, da v postopku pred nacionalnimi organi stranki ponudijo oziroma dosodijo odškodnino
20
25. člen ZVPSBNO, ki ureja pravično zadoščenje za škodo nastalo pred začetkom uporabe tega zakona, se glasi:
(1) Glede zadeve, v kateri je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že prenehala, pa je stranka pred začetkom uporabe tega zakona že vložila zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče, Državno pravobranilstvo v štirih mesecih po
prejemu zadeve v postopek poravnave od mednarodnega sodišča predlaga stranki poravnavo glede višine pravičnega zadoščenja.
Stranka je dolžna Državnemu pravobranilstvu posredovati predlog za poravnavo v dveh mesecih po prejemu predloga Državnega
pravobranilstva. Državno pravobranilstvo je dolžno odločiti o predlogu čimprej, najpozneje pa v štirih mesecih. Glede višine in
določitve pravičnega zadoščenja ter glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja se uporabljajo
določbe 16. in 17. člena tega zakona, glede postopka pa določbe 19. člena tega zakona.
(2) Če predlogu za poravnavo iz prvega odstavka tega člena ni ugodeno ali če Državno pravobranilstvo in stranka ne dosežeta
sporazuma v štirih mesecih od vložitve predloga stranke, lahko stranka vloži tožbo na pristojno sodišče Republike Slovenije po
tem zakonu. Stranka lahko vloži tožbo v šestih mesecih po prejemu odgovora Državnega pravobranilstva, da njenemu predlogu
iz prejšnjega odstavka ni ugodeno, oziroma po poteku roka, ki je v prejšnjem odstavku določen za odločitev Državnega pravobranilstva za sklenitev poravnave. Za postopek pred sodiščem se ne glede na vrsto ali višino zahtevka uporabljajo določbe zakona o
pravdnem postopku o sporu majhne vrednosti.
177
za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku v višini 45 % zneska, ki bi ga sicer prisodilo ESČP, in tega načela se
pri reševanju vseh zadev dosledno drži tudi Državno pravobranilstvo.
Kot je razvidno že iz letnih poročil iz let 2007, 2008 in 2009, odstopa ESČP Državnemu pravobranilstvu pritožbe v
reševanje na podlagi 25. člena ZVPSBNO vse od začetka uporabe zakona naprej (1. 1. 2007). Na dan 1. 1. 2010 je
imelo Državno pravobranilstvo iz tega naslova odprtih 132 zadev, v katerih je skupna vrednost postavljenih zahtevkov znašala 516.175.179,64 EUR22.
V letu 2010 je ESČP na podlagi 25. člena ZVPSBNO odstopilo Sloveniji v reševanje še 68 pritožb. Skupna vrednost
v njih postavljenih zahtevkov je znašala 2.254.982,51 EUR (v dveh pritožbah pritožniki niso zneskovno opredelili
zahtevka). Na dan 31. 12. 2010 je imelo Državno pravobranilstvo iz naslova 25. člena ZVPSBNO odprtih 130 zadev,
skupna vrednost v njih postavljenih zahtevkov je bila 508.873.468,30 EUR.
ESČP je v zvezi s kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku v letu 2010 vročilo Republiki Sloveniji tudi 75 pritožb na podlagi prvega odstavka 6. člena EKČP, v katerih je skupna vrednost zahtevkov znašala 2.936.480,33 EUR
(v eni pritožbi pritožnik ni zneskovno opredelil zahtevka). Te pritožbe so se nanašale na kršitve pravice do sojenja v
razumnem roku v naslednjih situacijah:
• v postopkih, ki so se sicer pravnomočno končali pred začetkom uporabe ZVPSBNO, postopek pa se je v letu
2007 nadaljeval še pred Vrhovnim oziroma Ustavnim sodiščem in so bile pritožbe vložene pred 1. 1. 2007, in
• v postopkih, ki so se pravnomočno končali v prvih treh mesecih leta 200723, pritožbe pa so bile vložene pred
1. 1. 2007.
Na podlagi prvega odstavka 6. člena EKČP je ESČP vročalo Državnemu pravobranilstvu pritožbe že tudi v prejšnjih
letih in je imelo Državno pravobranilstvo na dan 1. 1. 2010 iz tega naslova odprtih 77 zadev. Skupna vrednost v njih
postavljenih zahtevkov je znašala 25.599.180,24 EUR. Na dan 31. 12. 2010 je imelo Državno pravobranilstvo iz tega
naslova odprtih 99 zadev, skupna vrednost v njih postavljenih zahtevkov pa je znašala 26.761.734,57 EUR.
Glede pritožb, ki jih je Državnemu pravobranilstvu ESČP vročilo na podlagi prvega odstavka 6. člena EKČP, je bila
Vlada Republike Slovenije pozvana, naj se opredeli, ali je možna sklenitev prijateljske poravnave, oziroma da se
opredeli glede njihove sprejemljivosti in utemeljenosti. Državno pravobranilstvo je glede pritožb, v katerih so bile
zatrjevane kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v postopkih, ki so se pravnomočno končali pred 1. 1. 2007,
po tem datumu pa so se nadaljevali še pred Vrhovnim ali Ustavnim sodiščem, sprejelo stališče, da je uporaba 25.
člena ZVPSBNO možna tudi zanje, pri čemer pa je uporabo ZVPSBNO omejilo na obdobje do začetka uporabe
ZVPSBNO, torej do 1. 1. 2007, trajanje postopka po 1. 1. 2007 pa obravnavalo odvisno od tega, ali se je postopek
vodil pred Vrhovnim ali pred Ustavnim sodiščem.
V primerih, ko se je postopek po 1. 1. 2007 nadaljeval pred Vrhovnim sodiščem, za obdobje trajanja postopka pred
tem datumom pa je Državno pravobranilstvo ugotovilo kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, je Državno
pravobranilstvo pritožnikom za to obdobje ponudilo sklenitev poravnave za pravično zadoščenje v smislu drugega
odstavka 15. člena ZVPSBNO, za obdobje trajanja postopka po 1. 1. 2007 pa ugovarjalo očitno neutemeljenost zahtevka. Za navedeni ugovor je imelo Državno pravobranilstvo podlago v sodni praksi ESČP, po katerina primer postopek, ki je pred Vrhovnim sodiščem trajal eno leto in pet mesecev, ali pa dve leti in en mesec, ni nerazumno dolg
in ni podane kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (glej sklep v zadevi Nezirović proti Sloveniji, št. 16400/06,
§ 42 in v zadevi Jeseničnik proti Sloveniji, št. 30658/09, § 21).
Primere, v katerih so se postopki po 1. 1. 2007 nadaljevali pred Ustavnim sodiščem, je Državno pravobranilstvo obravnavalo na način, kot ga je predstavilo že v poročilih za leti 2008 in 2009. Če na kratko povzamemo, ZVPSBNO se ne
21
Glej npr. zadeva Dubjaková proti Slovaški, pritožba št. 672990/01, sklep z dne 19. 10. 2004; Riccardi Pizzati proti Italiji, pritožba št.
62361/00, sodba [VS] z dne 29. 3. 2006, § 86-97, enako tudi Scordino proti Italiji, pritožba št. 36813/97, sodba [VS] z dne 29. 3. 2006.
22
V eni od pritožb pritožnica zahteva pravično zadoščenje v znesku 500.000.000,00 EUR.
23
Na podlagi sodne prakse ESČP, glej sodbo z dne 22. 6. 2010 v zadevi Maksimovič proti Sloveniji, št. 28662/05.
178
more uporabiti tudi za postopke, ki tečejo pred Ustavnim sodiščem24. V skladu s tem je Državno pravobranilstvo glede
postopkov, ki so na podlagi vloženih ustavnih pritožb potekali pred Ustavnim sodiščem, zavzelo stališče, da je treba postopke pred Ustavnim sodiščem obravnavati ločeno od postopkov pred rednimi sodišči. Pritožnikom je Državno pravobranilstvo tako ponudilo sklenitev poravnave za pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem
roku le za čas trajanja postopka pred rednimi sodišči, posebej pa se je opredelilo glede trajanja postopka pred Ustavnim
sodiščem. Glede slednjega je Državno pravobranilstvo v vseh primerih ugotovilo, da trajanje postopka pred Ustavnim
sodiščem ni bilo predolgo in da posledično pravica pritožnikov do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bila kršena
in je pritožba na ESČP v tem delu očitno neutemeljena. Pri opredelitvi, ali trajanje postopka pred Ustavnim sodiščem
pomeni kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je Državno pravobranilstvo izhajalo iz kriterijev, ki jih
je izoblikovala sodna praksa ESČP, kot je bila predstavljena v poročilu za leto 2008.
Glede postopkov, ki so se pravnomočno končali v prvih treh mesecih po začetku uporabe ZVPSBNO, torej do konca
meseca marca 2007, je Državno pravobranilstvo vse od začetka uporabe ZVPSBNO zagovarjalo stališče, da bi morali
pritožniki izčrpati pospešitvena sredstva po ZVPSBNO (nadzorstvena pritožba, rokovni predlog), in takšnih pritožb
Državno pravobranilstvo ni sprejemalo v obravnavo po 25. členu ZVPSBNO.
22. 6. 2010 pa je ESČP izdalo sodbo v zadevi Maksimovič proti Sloveniji, št. 28662/05, v kateri je zavzelo stališče, da v
primerih, ko se postopek pravnomočno konča v prvih treh mesecih po začetku uporabe ZVPSBNO, pritožnik zaradi
zakonsko določenih rokov za uveljavljanje pospešitvenih sredstev nima realne možnosti, da bi ta lahko učinkovito
uporabil (§ 23 sodbe). V skladu s tem je ESČP zavrnilo ugovor neizčrpanja notranjih pravnih sredstev po prvem
odstavku 35. člena EKČP kot neutemeljen in na podlagi ugotovljene kršitve pravice do sojenja v razumnem roku
pritožniku dosodilo pravično zadoščenje v znesku 4.000 EUR25.
V skladu s stališčem ESČP v zadevi Maksimovič proti Sloveniji in v izogib nadaljnjim obsodbam pred ESČP v primerih, ko se je postopek pred prvo- ali drugostopenjskim sodiščem končal v obdobju prvih treh mesecev leta 2007, je
Državno pravobranilstvo začelo na podlagi 25. člena ZVPSBNO obravnavati tudi tiste pritožbe, ki so se nanašale na
sodne postopke, ki so se pravnomočno končali v prvih treh mesecih po začetku uporabe ZVPSBNO.
17.2 Sodbe, ki jih je ESČP v letu 2010 izdalo v pritožbenih zadevah proti Sloveniji
V letu 2010 je ESČP v pritožbenih zadevah proti Republiki Sloveniji izdalo šest sodb, in sicer v zadevah Maksimovič
proti Sloveniji (št. 28662/05), Kurić in ostali proti Sloveniji (št. 26828/06), Ribič proti Sloveniji (št. 20965/03), Z. proti
Sloveniji (št. 43155/05), Oklešen in Pokopališko pogrebne storitve Leopold Oklešen s. p. proti Sloveniji (št. 35264/04) in
Trdan in Č. proti Sloveniji (št. 28706/06).
Od izdanih sodb je v letu 2010 postala dokončna le sodba v zadevi Maksimovič.
Sodbe v zadevah Ribič, Z., Oklešen in Pokopališko pogrebne storitve Leopold Oklešen s. p. so postale dokončne v začetku leta 2011. Zadeva Kurić in ostali je na podlagi zahteve Republike Slovenije v ponovni obravnavi pred velikim
senatom. V zadevi Trdan in Č. sta pritožnika vložila zahtevo za ponovno obravnavo pred velikim senatom, o kateri
pa senat petih sodnikov še ni odločil, ali jo bo sprejel. Zaradi pomembnosti problematike Državno pravobranilstvo
v nadaljevanju na kratko predstavlja vsebino navedenih zadev.
24
To implicite izhaja iz 9. člena ZVPSBNO.
Nasprotno, glej sklep ESČP v zadevi Polanc proti Sloveniji, št. 29811/06, z dne 9. 3. 2010, v katerem se je postopek pred rednim
sodiščem po 1. 1. 2007 nadaljeval še štiri mesece in v katerem je ESČP zavzelo naslednje stališče, da je ugovor neizčrpanja notranjih
pravnih sredstev utemeljen, in sicer: »As to the second set of proceedings, the Court notes that the proceedings were pending before the first-instance court when the 2006 Act became operational, and have subsequently continued for more than four months.
It was therefore open or is still open to the applicant to effectively avail himself of the remedies provided under the 2006 Act. Thus,
the complaint made under Article 6 should be rejected for non-exhaustion of domestic remedies and the complaint made under
Article 13 as manifestly ill-founded (Grzinčič v. Slovenia, no. 26867/02, 3 May 2007) pursuant to Article 35 § 4 of the Convention.«
25
179
17.2.1 Sodbe v prid pritožnikom
Maksimovič proti Sloveniji, št. 28662/05, sodba z dne 22. 6. 2010
Pritožnik je zatrjeval kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP, do katere
naj bi prišlo v pravdnem postopku opr. št. P 451/2001, ki je potekal pred Okrajnim sodiščem v Kranju. Navedeni
postopek se je začel z vložitvijo tožbe pritožnika 22. 10. 2001 in se zaključil z umikom tožbe 6. 3. 2007. Postopek je tako na eni stopnji trajal več kot pet let. ESČP je Vlado Republike Slovenije pozvalo, naj se opredeli glede
sprejemljivosti in utemeljenosti pritožbe in glede možnosti sklenitve prijateljske poravnave. Pritožnik je zahteval
pravično zadoščenje v znesku 9.500,00 EUR.
Trajanje pravdnega postopka, kot je bilo v konkretnem primeru, po sodni praksi ESČP pomeni kršitev pravice
do sojenja v razumnem roku, vendar pa pritožniku Državno pravobranilstvo ni ponudilo sklenitve poravnave.
Uveljavljalo je namreč procesni ugovor, da je pritožba nesprejemljiva za obravnavo, ker pritožnik ni izčrpal pospešitvenih sredstev po ZVPSBNO, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2007. Posledično je Državno pravobranilstvo
ESČP predlagalo, da zavrne pritožbo kot nesprejemljivo za obravnavo.
ESČP je zavrnilo procesni ugovor Vlade Republike Slovenije in v tej zvezi navedlo,26 da je 1. 1. 2007, ko se je začel
uporabljati ZVPSBNO, sporni postopek potekal pred prvostopenjskim sodiščem. Zadnji narok za glavno obravnavo
je bil opravljen 21. 9. 2006, pritožnik pa je 23. 2. 2007 umaknil tožbo, saj je med strankama v postopku prišlo do
izvensodne poravnave. Sklep o ustavitvi postopka je bil izdan 30. 3. 2007. Pritožnik je torej za uporabo pospešitvenih pravnih sredstev imel na razpolago manj kot tri mesece. Da bi mogel ta pravna sredstva uporabiti na način, ki
bi mu omogočal naknadno vložitev zahtevka za pravično zadoščenje, bi bil moral vložiti nadzorstveno pritožbo v
dneh, neposredno po začetku uporabe ZVPSBNO. Poleg tega bi bil moral v primeru, če bi bila nadzorstvena pritožba zavrnjena, kar je zelo verjetno, saj po 1. 1. 2007 v zadevi ni bilo nobenih zastojev, ali če bi predsednik sodišča
o njej ne odločil v dveh mesecih, pritožnik na predsednika drugostopenjskega sodišča nasloviti rokovni predlog.
Šele na ta način bi zadostil pogojem dopustnosti za vložitev zahtevka za pravično zadoščenje. Ker je bila izvensodna
poravnava v spornem postopku sklenjena 23. 2. 2007, kar je manj kot tri mesece po začetku uporabe ZVPSBNO, in
upoštevaje zakonske roke za vložitev pospešitvenih pravnih sredstev ter čas, potreben za odločitev o njih, je ESČP
sprejelo stališče, da ni realno od pritožnika pričakovati, da bi izčrpal pospešitvena pravna sredstva za namen izpolnitve pogojev za vložitev zahtevka za pravično zadoščenje v obravnavani zadevi.
Posledično je ESČP odločilo, da pritožba ni nesprejemljiva za obravnavo in ugotovilo, da je Republika Slovenija
kršila pravico do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP in dosodilo pritožniku pravično
zadoščenje za nepremoženjsko škodo v znesku 4.000,00 EUR ter 275,00 EUR za stroške postopka.
Sodba v predmetni zadevi je bila pomembna s stališča obravnave zadev po 25. členu ZVPSBNO, kot je bilo predhodno že obrazloženo.
26
Navedeno izhaja iz 22. in 23. odstavka sodbe, ki se glasita:
»22. In this connection the Court observes that when the 2006 Act became operational on 1 January 2007, the impugned proceedings were pending before the first-instance court. The last hearing in the case was held on 21 September 2006 and the applicant
subsequently withdrew his claim on 23 February 2007, following an out-of-court settlement between the parties. A decision was
given on 30 March 2007 terminating the proceedings. The applicant therefore had less than three months to avail himself of the
acceleratory remedies. In order to use these remedies in a way that would have enabled him to subsequently lodge a just satisfaction claim, he would have had to lodge a supervisory appeal in the days immediately after the 2006 Act became operational. Moreover, if the supervisory appeal had been rejected, which would have been highly likely given that there had been no delays after 1
January 2007, or if the president of the first-instance court had failed to decide on it within two months, the applicant would have
had to lodge a motion for a deadline with the president of the second-instance court (see paragraph 17 above). Only then would
he have satisfied the admissibility requirements for a just satisfaction claim.
23. Taking into account that an out-of-court settlement was reached on 23 February 2007, which is less than three months after
the 2006 Act became operational, and having regard to the statutory deadlines for the lodging of acceleratory remedies and the
time needed for their adjudication (see paragraph 17 above), the Court considers that the applicant could not realistically have
been expected to exhaust the acceleratory remedies for the purpose of satisfying the conditions for lodging a compensation claim
in the present case (see, by contrast, Nezirović v. Slovenia, §§ 36–41). The Government’s objection concerning non-exhaustion of
domestic remedies should therefore be dismissed.«
180
Ribič proti Sloveniji, št. 20965/03, sodba z dne 19. 10. 2010
Pritožnik je v pritožbi zatrjeval kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP in
kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP, do katerih naj bi prišlo v pravdnem postopku,
ki je potekal pred Okrožnim sodiščem v Celju. V stališčih Vlade Republike Slovenije glede sprejemljivosti in utemeljenosti pritožbe je Državno pravobranilstvo zatrjevalo, da zatrjevana kršitev ni bila podana, saj je postopek na
treh stopnjah trajal pet let, sedem mesecev in 20 dni. ESČP je trajanja postopka ocenjevalo drugače, in sicer trajanje
postopka pred Vrhovnim sodiščem ni štelo v relevantno obdobje, in štelo, da je postopek trajal štiri leta in devet
mesecev na dveh stopnjah. Trajanja postopka pred Vrhovnim sodiščem ESČP ni upoštevalo zato, ker je bila revizija,
ki jo je vložil pritožnik, zavržena, ker je bila vrednost zahtevka nižja od zakonsko določene najmanjše vrednosti, ki
se zahteva za revizijo. Posledično je ESČP štelo, da je postopek trajal nerazumno dolgo in da je podana zatrjevana
kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Republiki Sloveniji je v sodbi naložilo, da plača pritožniku pravično
zadoščenje za nepremoženjsko škodo v znesku 2.000,00 EUR in povrne stroške postopka v znesku 1.100,00 EUR.
Dva od sodnikov senata, ki je odločil v zadevi, sta k sodbi podala odklonilno ločeno mnenje, v katerem sta zagovarjala, da je treba v obdobje trajanja postopka šteti celotno obdobje, torej tudi obdobje, ko se je zadeva nahajala
pred Vrhovnim sodiščem. Pritrdila sta stališču Vlade Republike Slovenije, da v konkretnem primeru zatrjevana
kršitev pravice do sojenja v razumnem roku ni podana. Nadalje sta tudi poudarila, da je nepravilno vložena revizija
pomemben dejavnik pri presoji pravočasnosti vložitve pritožbe na ESČP v smislu prvega odstavka 31. člena EKČP,
in sicer, da je treba v primeru, ko je pritožnik nepravilno uporabil pravno sredstvo, ali pa vložil nedovoljeno pravno
sredstvo, pravočasnost roka šteti od dne, ko mu je bila vročena odločba, ki jo je želel s tako vloženim pravnim sredstvom izpodbijati. V konkretnem primeru bi to bil dan, ko je bila pritožniku vročena sodba pritožbenega sodišča.
Vendar pa je v konkretnem primeru pritožnik vložil pritožbo na ESČP v roku šestih mesecev od vročitve odločbe
pritožbenega sodišča in je torej pritožba pravočasna.
Kurić in ostali proti Sloveniji, št. 26828/06, t. i. »izbrisani«, sodba z dne 13. 7. 2010
Predmetno pritožbeno zadevo je Državno pravobranilstvo predstavilo že v poročilih v letih 2007, 2008 in 2009. Gre
za pritožbo, ki so jo na ESČP vložili Milan Makuc, Mustafa Kurić, Ljubomir Petreš, Jovan Jovanović, Velimir Dabetić, Ana Mezga, Ljubenka Ristanović, Tripun Ristanović, Ali Berisha, Ilfan Sadik Ademi in Zoran Minić.
Pritožniki so zatrjevali, da jim je bila kršena pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena
EKČP, ker so bili v letu 1991 na arbitraren način prikrajšani za možnost pridobitve državljanstva novo ustanovljene
slovenske države in ohranitve svojega statusa stalnih prebivalcev. Posledično so bila njihova imena 26. 2. 1992 protipravno izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, mnogi od njih pa so dejansko postali osebe brez državljanstva.
Navajali so, da kljub odločbam Ustavnega sodišča ostaja položaj večine pritožnikov nespremenjen. Pritožniki so
zatrjevali tudi kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP, kršitev prepovedi diskriminacije
iz 14. člena EKČP in zaradi prikrajšanja pri pravicah iz pokojninskega zavarovanja tudi kršitev pravice do mirnega
uživanja svoje lastnine iz 1. člena Protokola 1 k EKČP.
V zadevi so priglasile intervencijo Vlada Republike Srbije in nekatere nevladne organizacije.
2. 6. 2008 je pritožnik Milan Makuc umrl. Njegova sestrična Marija Ban je želela namesto njega vstopiti v postopek.
ESČP je 13. 7. 2010 izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da:
• Marija Ban nima procesne legitimacije za nadaljevanje postopka namesto pritožnika gospoda Makuca;
• so pritožbe pritožnikov Mustafe Kurića, Velimirja Dabetića, Ane Mezga, Ljubenke Ristanović, Tripuna Ristanovića, Alija Berishe, Ilfana Sadika Ademija in Zorana Minića glede 8., 13. in 14. člena Konvencije sprejemljive,
preostale pritožbe pa so nesprejemljive;
• je prišlo do kršitve 8. člena Konvencije;
• je prišlo do kršitve 13. člena Konvencije;
• se ne poraja posebno vprašanje po 14. členu, v povezavi z 8. členom Konvencije;
• mora tožena država prek primernih splošnih in posamičnih ukrepov pritožnikom zagotoviti pravico do zasebnega in/ali družinskega življenja in učinkovita pravna sredstva v zvezi s tem;
• glede denarne odškodnine pritožnikom za kakršno koli premoženjsko ali nepremoženjsko škodo, ki izvira iz
181
v obravnavani zadevi ugotovljenih kršitev, kot tudi glede stroškov in izdatkov, nastalih v postopku, vprašanje
uporabe 41. člena še ni zrelo za odločanje ter si skladno s tem:
‒‒ pridrži navedeno vprašanje kot celoto;
‒‒ predlaga Vladi in pritožnikom, naj v šestih mesecih od dneva notifikacije sodbe predložijo pisna stališča o
zadevi, zlasti pa naj ESČP obvestijo o morebitnem doseženem dogovoru;
‒‒ pridrži nadaljnji postopek in pooblašča predsednika ESČP za določitev nadaljnjega postopka, če bo to
potrebno.
Glede procesne legitimacije Marije Ban je ESČP ugotovilo, da imenovana ni ena od najožjih sorodnikov Makuca,
da zapuščinski postopek, ki je bil uveden po smrti pokojnega pritožnika, še vedno teče, in da, po vedenju sodišča, še
vedno niso bili razglašeni njegovi dediči. Poleg tega je ESČP ugotovilo, da se zadeva nanaša na vprašanja, ki spadajo
prvenstveno pod 8. člen Konvencije in ki so tesno povezana z osebo Milana Makuca. Končno ESČP ob upoštevanju
dejstva, da je pritožbo vložilo enajst pritožnikov in da se postopek pred ESČP glede desetih nadaljuje, šteje, da je
vprašanje varstva splošnega interesa, ki bi zahteval obravnavo pritožbe pritožnika Makuca, odveč. Zaradi tega pritožnikova sestrična nima pravnega interesa za vztrajanje pri pritožbi.
Glede pritožnikov Ljubomira Petreša in Jovana Jovanovića je ESČP ugotovilo, da jima je bilo 3. 3. 2009 po uradni
dolžnosti izdano dopolnilno dovoljenje za prebivanje na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča z dne
3. 4. 2003, s katerim jima je priznan status prebivalca od 26. 2. 1992 dalje. Dejstva, glede katerih sta se pritoževala
pritožnika, so nehala obstajati in po oceni ESČP izdaja dovoljenj za prebivanje z retroaktivnim učinkom, v skladu
z odločbo Ustavnega sodišča, predstavlja učinkovito in zadostno pravno sredstvo za njune pritožbe po 8., 13. in 14.
členu Konvencije. Iz tega sledi, da ne moreta več trditi, da sta »žrtvi« zatrjevanih kršitev.
ESČP je ugotovilo, da so pritožniki pred 26. 2. 1992, ko so se za njih začeli uporabljati nekateri deli osamosvojitvene
zakonodaje in so bila njihova imena prenesena iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev brez urejenega statusa, na ozemlju Republike Slovenije živeli več let, večina od njih celo nekaj desetletij. Nekateri pritožniki so se tam
celo rodili. Pred tem datumom so pritožniki na slovenskem ozemlju zakonito stalno prebivali v skladu z zakonodajo
nekdanje SFRJ, veljavno v tistem obdobju.
Po mnenju ESČP je treba upoštevati, da pred letom 1991 pritožniki v Slovenijo niso prišli kot tujci, temveč so se v
njej naselili kot državljani tedanje SFRJ in prijavili stalno prebivališče na enak način kot državljani tedanje Socialistične republike Slovenije. V trenutku »izbrisa« dne 26. 2. 1992 so pritožniki tako imeli močnejši status prebivalca
kot dolgotrajni priseljenci, katerih status je zavarovan v številnih državah pogodbenicah, in tudi v primerjavi s tujci,
ki so želeli v državo vstopiti ali v njej ostati po zgolj kratkem časovnem obdobju.
Čeprav je bil »izbris« izveden pred 28. 6. 1994, ko sta za Slovenijo začela veljati Konvencija in Protokol št. 1, so bili
tega dne pritožniki zaradi izpodbijanega ukrepa prizadeti – in še vedno so – kar je kot nezakonito prvič označilo
Ustavno sodišče v svoji odločbi z dne 4. 2. 1999, in sicer tako glede petih pritožnikov, ki so leta 1994 še vedno živeli
v Sloveniji, kot tudi glede tistih, ki so bili bodisi izgnani bodisi so iz Slovenije odpotovali.
Glede na okoliščine posameznih pritožnikov, ki so vsi znaten del svojega življenja preživeli v Sloveniji, je ESČP
ocenilo kot dejstvo, da so tam razvili mrežo osebnih, socialnih, kulturnih, jezikovnih in ekonomskih odnosov, ki
sestavljajo zasebno življenje vsakega človeka. Večina od njih je v Sloveniji vzpostavila tudi družinsko življenje ali
vzdrževala vezi s sorodniki, živečimi v Sloveniji. ESČP je zaključilo, da so pritožniki v Sloveniji v spornem času imeli
zasebno in/ali družinsko življenje v smislu prvega odstavka 8. člena Konvencije.
Ob začetku veljavnosti Konvencije in Protokola št. 1 za Slovenijo so se pritožniki po razpadu tedanje SFRJ
torej znašli v negotovem položaju, tako kot številni drugi navadni posamezniki v podobnih okoliščinah po
koncu prve in druge svetovne vojne, ali po spremembi državnih meja v srednji in vzhodni Evrope po padcu
berlinskega zidu.
Posledično je ESČP štelo, da dolgotrajno zavračanje slovenske oblasti, da bi celovito, v skladu z odločbami Ustavnega
sodišča, uredila položaj pritožnikov, zlasti še dejstvo, da ni sprejela ustrezne zakonodaje in posameznim pritožnikom
182
izdala dovoljenja za stalno prebivanje, predstavlja poseg v izvrševanje pravic pritožnikov do spoštovanja njihovega
zasebnega in/ali družinskega življenja, zlasti še v primeru apatridnosti.
ESČP je poudarilo, da je do »izbrisa« imen pritožnikov in tudi imen več kot 25.000 nekdanjih državljanov nekdanje
SFRJ iz registra stalnega prebivalstva prišlo 26. 2. 1992, ko se je začel uporabljati drugi odstavek 81. člena Zakona
o tujcih. Ustavno sodišče je v svoji odločbi z dne 4. 2. 1999 ugotovilo, da je 81. člen Zakona o tujcih v neskladju z
Ustavo, saj ni opredelil pogojev za pridobitev stalnega prebivališča za tiste posameznike, na katere se nanaša njegov
drugi odstavek, torej za državljane drugih republik nekdanje SFRJ, ki so v Sloveniji imeli stalno prebivališče in so na
ozemlju Slovenije v spornem času dejansko živeli, pa bodisi niso zaprosili za slovensko državljanstvo bodisi njihovi
vlogi ni bilo ugodeno. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bilo kršeno načelo pravne države, saj ne Zakon o tujcih
niti kak drug poseben zakon nista uredila prehoda pravnega statusa teh oseb v status tujcev, ki živijo v Sloveniji. Po
preteku rokov iz drugega odstavka so se te osebe znašle v negotovem pravnem položaju. To bi lahko že samo po sebi
predstavljalo kršitev 8. člena Konvencije.
Kot navaja ESČP v obrazložitvi, je Ustavno sodišče še ugotovilo, da je bila ena prvih posledic neurejenega pravnega
statusa teh oseb prenos njihovih imen brez kakršnega koli obvestila v evidenco tujcev. Ugotovilo je, da za ta ukrep
ni bilo pravne podlage: ne Zakon o tujcih ne Zakon o evidenci nastanitve občanov in registru prebivalstva nista
določala odjave in prenosa po uradni dolžnosti.
Po sprejetju odločbe Ustavnega sodišča z dne 4. 2. 1999 je bil z namenom ureditve položaja »izbrisanih« sprejet Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Vendar
pa je 3. 4. 2003 Ustavno sodišče ponovilo svojo odločitev z dne 4. 2. 1999. Ugotovilo je, da je ZUSDDD v neskladju
z Ustavo, zlasti zato, ker »izbrisanim« ni zagotovil retroaktivnih dovoljenj za stalno prebivanje in ker ni uredil položaja tistih, ki jim je bil izrečen ukrep prisilne odstranitve tujca iz države. Prav tako je razveljavilo trimesečni rok za
vložitev vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, saj je ocenilo, da je prekratek.
Po oceni ESČP je torej Ustavno sodišče tako 4. 2. 1999 kot 3. 4. 2003 izpodbijani ukrep ocenilo kot nezakonit, saj
Zakon o tujcih ni predvidel ureditve statusa »izbrisanih«, ki o spremembi svojega statusa niso prejeli nobenega
uradnega obvestila.
ESČP ni videlo nobenega razloga za to, da ne bi sledilo odločbam Ustavnega sodišča in je ocenilo, da je protipravnost obstajala v trenutku začetka veljavnosti Konvencije in Protokola št. 1 za Slovenijo 28. 6. 1994 ter da za večino
pritožnikov še vedno obstaja tudi več kot 15 let kasneje, saj zakonodajni in upravni organi niso ravnali v skladu s
sodnimi odločbami.
Kljub številnim prizadevanjem na zakonodajnem in upravnem področju je po oceni ESČP ostal pravni položaj
večine pritožnikov, ki so v tistem času v Sloveniji imeli običajno prebivališče, neurejen. V tej zvezi je omenilo, da je
bil 8. 3. 2010 v Državnem zboru sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD, ki pa v času odločanja o
zadevi še ni začel veljati.
ESČP je nadalje ugotovilo, da je razpad nekdanje SFRJ in dejstvo, da registri prebivalstva v nekdanji SFRJ niso bili
vedno ažurni, imel za posledico posebno in zapleteno situacijo. Vendar pa v luči relevantnih standardov mednarodnega prava, katerih cilj je preprečevanje apatridnosti, zlasti v primerih nasledstva držav, in v luči svojih gornjih
opažanj ESČP ugotavlja, da je prišlo do kršitve 8. člena.
V luči svojih ugotovitev glede 8. člena Konvencije po mnenju ESČP tožena Vlada Republike Slovenije ni uspela
dokazati, da je mogoče pravna sredstva, ki so na voljo pritožnikom, šteti za učinkovita. Prišlo je torej do kršitve 13.
člena Konvencije.
Glede časovne pristojnosti, je ESČP poudarilo, da ta obsega le obdobje po tem, ko je tožena država ratificirala Konvencijo in njene Protokole. Po ratifikaciji mora biti ravnanje države skladno s Konvencijo ali njenimi Protokoli, naknadna
dejstva pa spadajo v pristojnost ESČP tudi v primeru, ko so zgolj podaljšek že obstoječe situacije (glej na primer zadevo
Almeida Garrett, Mascarenhas Falcão in drugi proti Portugalski, št. 29813/96 in 30229/96, odstavek 43, ESČP 2000-I).
183
Skladno s tem je ESČP pristojno za obravnavo dejstev pričujoče zadeve, kar zadeva njihovo skladnost s Konvencijo, le
v toliko, kolikor so se zgodila po 28. 6. 1994, torej po datumu ratifikacije Konvencije in Protokola št. 1 s strani Republike Slovenije. Vendar pa lahko upošteva dejstva pred ratifikacijo, v kolikor je mogoče šteti, da so slednja povzročila
trajajočo situacijo, ki se razteza prek tega datuma, ali pa so pomembna za razumevanje dejstev, nastalih po tem datumu.
Pritožbe pritožnikov se nanašajo na splošno situacijo, ki jih je prizadela kot posledica nespoštovanja odločbe Ustavnega sodišča z dne 3. 4. 2003, ki je ugotovilo, da je bil »izbris« v neskladju z Ustavo. Ta situacija je obstajala 28. 6.
1994 in se nadaljuje še več kot 15 let po začetku veljavnosti Konvencije in njenih Protokolov za Republiko Slovenijo.
Ugovor tožene Vlade Republike Slovenije o časovni nepristojnosti je ESČP zato zavrglo.
ESČP je prav tako poudarilo, da se pravilo šestmesečnega roka ne uporablja v primeru kršitev trajajočega značaja.
Ugovor tožene Vlade Republike Slovenije, da ni bilo spoštovano pravilo šestmesečnega roka, je bilo zavrženo.
Kar zadeva ugovor tožene Vlade Republike Slovenije, da pritožniki niso izčrpali notranjih pravnih sredstev, je ESČP
opozorilo, da je Ustavno sodišče ob različnih priložnostih ugotovilo, da je »izbris« v nasprotju z Ustavo in da se
pritožniki v bistvu pritožujejo zaradi nespoštovanja teh odločb. V teh okoliščinah je ugovor tožene Vlade Republike
Slovenije o neizčrpanju notranjih pravnih sredstev zavrglo.
Čeprav načeloma ni naloga ESČP, da določi, kateri popravni ukrepi so lahko primerni za izpolnitev obveznosti tožene države po 46. členu Konvencije, pa je v sodbi nakazalo na splošne in posamične ukrepe, ki jih je v slovenskem
pravnem redu treba sprejeti za odpravo ugotovljenih kršitev: sprejetje primerne zakonodaje in ureditev položaja
posameznih pritožnikov z izdajo dovoljenj za stalno prebivanje z retroaktivnim učinkom.
V tej zvezi je poudarilo, da 8. člen varuje tudi pravico do vzpostavitve in razvijanja odnosov z drugimi ljudmi in
zunanjim svetom in da lahko včasih vsebuje vidike socialne identitete posameznika. Treba je sprejeti, da celota socialnih vezi med priseljenci, ki so dlje časa živeli v določenem okolju, in skupnostjo, v kateri živijo, predstavlja sestavni
del pojma zasebno življenje v smislu 8. člena. Ne glede na obstoj ali neobstoj družinskega življenja ESČP ocenjuje,
da izgon priseljenca, ki je dlje časa živel v določenem okolju, predstavlja poseg v njegovo pravico do spoštovanja
njegovega zasebnega življenja. Od okoliščin posameznega primera pa bo odvisno, ali se bo ESČP osredotočilo na
vidik družinskega ali zasebnega življenja.
V zvezi s sodbo z dne 13. 7. 2010 je Republika Slovenija 13. 10. 2010 vložila zahtevo za predložitev zadeve v ponovno
obravnavo pred velikim senatom Sodišča. Razlog temu je bilo stališče, da je del odločitev iz sodbe sporen. V zahtevi
za ponovno obravnavo zadeve pred velikim senatom Sodišča je Državno pravobranilstvo izpostavilo in obširno
utemeljilo naslednje:
• sporno je, da se ugovor Vlade Republike Slovenije o neizčrpanju notranjih pravnih sredstev zavrže, in da so
posledično po stališču ESČP iz sodbe pritožniki Velimir Dabetić, Ljubenka Ristanović in Tripun Ristanović
žrtve kršitev Konvencije;
• sporno je, da mora država prek primernih splošnih in posamičnih ukrepov pritožnikom zagotoviti pravico do
zasebnega in/ali družinskega življenja in učinkovita pravna sredstva v zvezi s tem;
• sporno je, da je vsaj načelno odločeno v sodbi, da je Republika Slovenija povzročila nastanek takšnega osebnega
stanja, da naj bi določene fizične osebe ostale brez katerega koli državljanstva (vprašanje povzročitve oziroma
nastanka domnevne apatridnosti).
ESČP je zahtevo za predložitev zadeve v ponovno obravnavo pred velikim senatom sprejelo v obravnavo, kar
pomeni, da zadeva načenja pomembno vprašanje v zvezi z razlago Konvencije ali njenih Protokolov, ali pa bi
rešitev vprašanja lahko privedla do protislovja s predhodno izrečeno sodbo27. Ustna obravnava pred velikim
senatom bo 6. 7. 2011.
27
Kriteriji sprejemljivosti za sprejem zadeve v ponovno obravnavo pred velikim senatom Sodišča so določeni v 30. členu Konvencije, ki se glasi: »Če zadeva, ki jo senat obravnava, načenja tehtno vprašanje v zvezi z razlago Konvencije ali njenih protokolov ali
pa bi rešitev vprašanja lahko privedla do protislovja s predhodno izrečeno sodbo Sodišča, lahko senat, če še ni izrekel svoje sodbe,
kadar koli prepusti sodno pristojnost velikemu senatu, če temu nobena od strank ne nasprotuje.«
184
17.2.2 Sodbe v korist Republiki Sloveniji
Oklešen in Pokopališko pogrebne storitve Leopold Oklešen s. p. proti Sloveniji, št. 35264/04, sodba z dne 30. 11. 2010
Pritožnika Leopold Oklešen in Pokopališko pogrebne storitve Leopold Oklešen s. p. sta v pritožbi, ki sta jo zoper Republiko Slovenijo vložila na ESČP, zatrjevala kršitev prepovedi diskriminacije iz 14. člena EKČP in kršitev pravice do
mirnega uživanja zasebne lastnine iz 1. člena Protokola 1 h Konvenciji (v nadaljevanju Protokola).
V pritožbi sta navajala, da je Odlok o izvajanju gospodarske javne službe pokopališke in pogrebne dejavnosti, urejanja
pokopališč ter o pogrebnih svečanostih v Mestni občini Novo mesto, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS dne 22. 8.
2000, v neskladju z Ustavo, ker naj bi posegal v svobodo gospodarske pobude in pomenil nelojalno konkurenco ter
nezakonito omejevanje konkurence. Z odlokom naj bi bilo drugemu pritožniku onemogočeno opravljanje pogrebnih
storitev. S tem naj bi Republika Slovenija kršila tudi 1. člen Protokola 1 h Konvenciji. Predlagala sta, da jima Republika
Slovenija plača odškodnino v višini 5.000.000,00 takratnih SIT letno.
ESČP je Republiko Slovenijo pozvalo, naj se opredeli do naslednjih vprašanj:
• ali je bilo poseženo v pritožnikovo pravico do spoštovanja premoženja, skladno s členom 1 Protokola št. 1 h Konvenciji;
• če je temu tako, ali je bil poseg v omenjeno pravico v javnem interesu;
• ali je bilo v zadostni meri upoštevano ustrezno ravnotežje med zahtevami javnega interesa na eni strani in pravicami pritožnika iz člena 1. Protokola 1 na drugi strani.
V odgovoru Vlade Republike Slovenije je Državno pravobranilstvo podalo potrebne procesne in vsebinske ugovore. V
okviru procesnih ugovorov je Državno pravobranilstvo:
• zatrjevalo, da prvi pritožnik ni žrtev kršitve pravic, priznanih s Konvencijo, ker kot stranka ni sodeloval v predhodnih postopkih pred domačimi sodišči, in navajalo, da drugi pritožnik ne obstaja več, ker je bil izbrisan iz registra;
• ugovarjalo neizčrpanje notranjih pravnih sredstev, ker pritožnika nista izpodbijala pravilnega odloka;
• ugovarjalo tudi nesprejemljivost pritožbe ratione materiae.
Med vsebinskimi ugovori je Državno pravobranilstvo poudarilo, da drugi pritožnik ni nikoli imel zakonite pravice
opravljati gospodarske javne službe pokopališke in pogrebne dejavnosti ter je ves čas vedel oziroma bi moral vedeti,
da je tako pokopališka kot tudi pogrebna dejavnost gospodarska javna služba in da to dejavnost lahko opravlja kot
samostojni podjetnik posameznik le na podlagi koncesije oziroma v eni izmed oblik, ki jih Zakon o gospodarskih
javnih službah predvideva za opravljanje gospodarskih javnih služb. Državno pravobranilstvo je poudarilo, da je to,
v kakšni obliki se bo lokalna oblast odločila opravljati gospodarsko javno službo, diskrecijska pravica oblasti, in se
sklicevalo na »State's margin of appreciation«. Glede na to pritožnik ne more trditi, da je prišlo do posega v njegovo
»lastnino« in njegova pričakovanja. Prav tako je Državno pravobranilstvo ugovarjalo trditvi, da je pritožniku zgolj zaradi spornega odloka grozil stečaj ter to dokazovalo z odločbami o odmeri davka iz dohodkov iz dejavnosti. Državno
pravobranilstvo je tudi navedlo, da če ESČP meni, da je do posega prišlo, je bil ta v javnem interesu in sorazmeren.
ESČP je 30. 11. 2010 izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da je pritožba sprejemljiva za obravnavo le glede zatrjevane
kršitve pravice do zasebnega lastnine iz prvega odstavka 1. člena Protokola 1 h Konvenciji, v preostalem delu pa je
pritožba za obravnavo nesprejemljiva. V sodbi je ESČP zavrnilo predhodne oziroma procesne ugovore Vlade Republike Slovenije, sledilo pa je njenim vsebinskim ugovorom in odločilo, da kršitev 1. člena Protokola 1 h Konvenciji
ni podana iz naslednjih razlogov:
• v letu 1995, ko je pritožnik pridobil obrtno dovoljenje, je bila pogrebna dejavnost že opredeljena kot gospodarska javna služba in njena ureditev v pristojnosti lokalnih oblasti;
• z aktom iz leta 2002 je bila služba zaupana občinskemu podjetju Komunala Novo mesto, ki ima zakonit monopol na tem področju;
• v času pravne praznine (med letom 1995 in 2002) je pritožnik dejansko zagotavljal pogrebne storitve;
• pritožnik po letu 2002, glede na to, da je ves čas vedel, da opravlja gospodarsko javno službo, ni mogel imeti
upravičenih pričakovanj, da bo s svojo dejavnostjo lahko nadaljeval;
• ESČP ne more presojati odločitve lokalnih oblasti, da pogrebno dejavnost dodelijo občinskemu podjetju, saj je
to brez dvoma v prosti presoji oblasti;
185
•
•
•
ESČP je poudarilo, da se je pritožnik ves čas zavedal, da je njegova dejavnost negotova (pravna praznina), in
je bilo njegovo »dejansko opravljanje dejavnosti«, ki pravno ni bilo regulirano, ves čas »prehodne narave«;
ESČP zato ne more odločiti, da pritožnikovo »upanje«, da bo lahko naprej opravljal pogrebno dejavnost,
predstavlja upravičenje take vrste, da bi o njem lahko govorili, da predstavlja »lastnino« v smislu 1. člena
Protokola 1 h Konvenciji;
glede na to sprejem spornega odloka, ki je pritožniku preprečil nadaljevanje opravljanja dejavnosti, ne pomeni posega v pritožnikovo lastnino v smislu 1. člena Protokola 1 h Konvenciji.
Z. proti Sloveniji, št. 43155/05, sodba z dne 30. 11. 2010
Pritožnika sta bila oče in njegova mladoletna hči. V pritožbi sta zatrjevala kršitev pravice do sojenja v razumnem
roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP ter kršitev 7. člena Evropske konvencije o izvrševanju otrokovih pravic in s
tem kršitev 8. člena EKČP, do katerih naj bi prišlo v pravdnem postopku, ki je potekal pred Okrožnim sodiščem v
Celju. Zatrjevane kršitve naj bi bile podane s tem, ker sodišče v roku petih mesecev, odkar je prvi pritožnik vložil
predlog za izdajo začasne odredbe, o predlogu še ni odločilo. Zaradi tega naj bi pritožnikoma nastajala nepopravljiva škoda, saj naj ne bi imela medsebojnih stikov že dve leti. Kot je navajal prvi pritožnik, naj bi med njim in
hčerko obstajala velika medsebojna navezanost, ki jo je želela mati O. Č. s preprečevanjem stikov in neresničnimi
navedbami izničiti, sodišče pa s svojo pasivnostjo to omogoča. Pritožnika sta zahtevala pravično zadoščenje v
skupnem znesku 180.000,00 EUR.
ESČP je Vlado Republike Slovenije pozvalo, naj se opredeli glede sprejemljivosti in utemeljenosti pritožbe ter naj
odgovori na naslednja vprašanja:
1. Ali sta oziroma ali imata pritožnika na voljo učinkovita domača pravna sredstva v zvezi z njuno pritožbo na
podlagi določb 6. in 8. člena Konvencije?
2. Za primer, da so takšna sredstva na voljo, ali sta jih pritožnika izčrpala, kot to zahteva prvi odstavek 35. člena
Konvencije.
3. Ali je možno, da bi pritožnika v postopku glede varstva, vzgoje in oskrbe uveljavljala zahtevek za pravično
zadoščenje na podlagi določb Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (glej, še
posebej zahtevo po »takojšnjem dostopu do sredstva za zadoščenje«, kot je bilo ugotovljeno v zadevi Žunič
proti Sloveniji, št. 24342/04, 18. 10. 2007, § 54)?
4. Za primer, da je to možno, je Vlada Republike Slovenije povabljena k predložitvi relevantne sodne prakse
domačih sodišč, ki izkazuje, da je takšen zahtevek možno uveljavljati tudi v tovrstnih postopkih.
5. Ali je v predmetni zadevi podana kršitev pravice iz prvega odstavka 6. člena Konvencije? Še posebej, ali je
dolžina postopka v zvezi z varstvom, vzgojo in oskrbo otroka ter v zvezi s stiki v skladu z zahtevo »razumnega časa« iz te določbe?
6. Ali je izpodbijani postopek glede varstva, vzgoje in oskrbe otroka ter glede dogovora o stikih kot tudi glede
uveljavitve takšnega dogovora v skladu z zahtevami 8. člena Konvencije – namreč, ali je država zadostila
pozitivnim obveznostim, kot so ji s to določbo naložene v zvezi z učinkovitim »spoštovanjem« družinskega
življenja?
7. Kakšne procesne garancije za zagotovitev takojšnjega obravnavanja sporov v zvezi z otroki, kot je predmetni,
so bile v zadevnem obdobju na voljo v domačem pravu, in kakšni procesni mehanizmi so bili v tem okviru
na voljo domačim sodiščem?
ESČP je Vlado Republike Slovenije pozvalo tudi k predložitvi relevantne domače zakonodaje, ki bo izkazovala,
ali je bil domači sodni sistem organiziran na način, ki je omogočal domačim sodiščem zadostiti pozitivnim obveznostim v zvezi z učinkovitim »spoštovanjem« družinskega življenja. ESČP je Vlado Republike Slovenije tudi
pozvalo, da v podkrepitev svojih argumentov predloži kopije domačih odločb, izdanih v predmetnem postopku.
V odgovoru Vlade Republike Slovenije je Državno pravobranilstvo podalo potrebne procesne in vsebinske ugovore. V okviru procesnih ugovorov je zatrjevalo, da prvi pritožnik ni aktivno legitimiran za vložitev pritožbe v
imenu in za račun druge pritožnice. Nadalje je Državno pravobranilstvo ugovarjalo, da druga pritožnica ni bila
stranka postopka pred domačim sodiščem in posledično ne more zatrjevati statusa žrtve kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v tem postopku. V zvezi s kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku je Državno pravobranilstvo tudi ugovarjalo, da prvi pritožnik kot stranka postopka pred domačim sodiščem ni izčrpal pravnih
186
sredstev po ZVPSBNO. V okviru vsebinskih ugovorov je Državno pravobranilstvo podrobno predstavilo potek in
vsebino postopka, na katerega so se nanašale zatrjevane kršitve, in zatrjevalo, da v konkretnem primeru zatrjevane kršitve niso podane in je pritožba neutemeljena.
V sodbi z dne 30. 11. 2010 ESČP ni sledilo ugovoru, da prvi pritožnik ni aktivno legitimiran za vložitev pritožbe
v imenu in za račun druge pritožnice in je sprejelo pritožbo v obravnavo tudi glede slednje. V tej zvezi je ESČP
navedlo, da je obravnavano zadevo treba razlikovati od drugih zadev v zvezi s spori med staršem, pri katerem
otrok živi, in drugim staršem. V obravnavani zadevi, čeprav je druga pritožnica živela z O. Č. v času, ko je bila
pritožba vložena pri ESČP, domača sodišča pred datumom vložitve pritožbe niso sprejela nobene uradne odločbe,
s katero bi ji dodelila skrbništvo. Poleg tega je prvi pritožnik 22. 11. 2007 dobil skrbništvo druge pritožnice in je še
naprej njen skrbnik. V skladu s tem je ESČP zaključilo, da je zaradi učinkovitega varstva pravice druge pritožnice
pritožniku utemeljeno priznati upravičenje, da se pritoži pri ESČP tudi v njenem imenu. ESČP je nadalje ugotovilo, da sta se pritožnika pritožila predvsem zaradi pomanjkanja stikov med njima. Ker je bil prvi pritožnik od
22. 11. 2007 edini skrbnik druge pritožnice, je v skladu s tem imel od tega datuma naprej neovirane stike z drugo
pritožnico. V teh okoliščinah je ESČP sprejelo predhodni ugovor in zaključilo, da pritožnika ne moreta več trditi,
da sta žrtvi zatrjevane kršitve 8. člena v zvezi s časovnim obdobjem po 22. 11. 2007. Ta del pritožbe je posledično
ratione personae nesprejemljiv za obravnavo.
ESČP je sledilo ugovoru neizčrpanja notranjih sredstev po ZVPSBNO glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja
v razumnem roku. Sledilo je tudi vsebinskim ugovorom in v tej zvezi navedlo, da je postopek, kljub določenim
zamudam, na splošno potekal hitro in učinkovito. Sodišče je nenehno zbiralo zadevne podatke, določilo tri izvedence in sklicalo osem obravnav. Pet obravnav je sodišče opravilo, medtem ko sta bili dve preloženi zaradi bolezni prvega pritožnika. Kar je bolj pomembno, je, da je bila prva začasna odredba izdana le pet mesecev po prvi
zahtevi. V naslednjih treh mesecih so domača sodišča odločila o pritožbi prvega pritožnika, razveljavila odločbo
prvostopenjskega sodišča ter ponovno preučila njegovo zahtevo. Pravnomočna odločba o ureditvi stikov je bila
tako sprejeta v zgolj osmih mesecih. ESČP je nadalje ugotovilo, da je bilo za domača sodišča odločanje o tem,
kateremu staršu naj zaupajo drugo pritožnico, zahtevna naloga. Medtem ko je sčasoma postalo jasno, da O. Č.
trpi za resno duševno boleznijo, so se pojavili določeni znaki, da tudi prvi pritožnik trpi za duševno motnjo. Poleg
tega so se morala sodišča ukvarjati s kazensko ovadbo, ki je bila vložena proti prvemu pritožniku zaradi spolne
zlorabe druge pritožnice, ter s številnimi drugimi kazenskimi ovadbami v zvezi s prvim pritožnikom ali O. Č. Ob
upoštevanju odlašanja izvedencev glede vprašanja, kateri izmed staršev druge pritožnice bi bil bolj primeren, da
skrbi zanjo, je ESČP pritrdilo Vladi Republike Slovenije, da je bila zadeva zelo zapletena in občutljiva, kar je brez
dvoma prispevalo k dolžini postopka. Glede vprašanja, ali je imela dolžina postopka vpliv na družinsko življenje
pritožnikov, je ESČP ugotovilo, da pritožnika nista prikazala natančno, v katerih obdobjih so bili stiki med njima
onemogočeni zaradi dolžine postopka. Kot je razvidno iz sodnega spisa, je mogoče razločiti le dve kratki obdobji,
ko so bili stiki onemogočeni ali manj pogosti; od 27. 4. do 5. 6. 2006 ter od 9. 6. do 22. 9. 2006. ESČP je ugotovilo,
da sta pritožnika trdila, da so bili njuni stiki onemogočeni tudi maja 2005, vendar pa teh navedb ničesar ne potrjuje. ESČP je zaključilo, da odsotnost stikov z enim izmed otrok staršu lahko povzroči hudo trpljenje. Ne glede
na to pa ESČP, zlasti ob upoštevanju izida postopka, verjame, da obdobje največ petih mesecev onemogočenih
stikov ni moglo povzročiti nepopravljivih posledic na razmerje med pritožnikoma (kot nasprotje glej Eberhard
in M. proti Sloveniji, §139). V luči navedenega je ESČP ugotovilo, da je v konkretnem primeru postopek potekal
učinkovito in zadosti hitro, kot je to zahtevano v 8. členu Konvencije.
Glede vprašanja, ali so nacionalne oblasti sprejele zadostne in učinkovite ukrepe, da omogočijo izvršitev pravice
do stika prvega pritožnika, ki je bila določena v odredbi z dne 9. 2. 2006, je ESČP ugotovilo, da je odredba o stikih
vsebovala tudi denarno kazen, ki bi se izrekla v primeru, če O. Č. odredbe ne bi izpolnjevala. ESČP je ugotovilo,
da je prvi pritožnik vložil dve zahtevi za njeno izvršbo v obdobju domnevno onemogočenih stikov, pristojne
domače oblasti so mu takoj odgovorile. Tako so Center za socialno delo Celje zaprosile, da predloži poročilo v
zvezi z izvrševanjem pravice do stikov prvega pritožnika, v katerem je ta priporočil sodišču, naj ne kaznuje O. Č.,
ker je bil njen finančni položaj že tako zelo občutljiv. Tudi če se ne upoštevajo divergence stališč med prvim pritožnikom in O. Č. v zvezi s tem, ali so stiki potekali, ESČP ne more spregledati dejstva, da sta Center za socialno
delo Celje in sodišče skušala najti primerno rešitev za vse vpletene stranke. V takšnih okoliščinah ter ob upoštevanju možnosti odstopanja, do katerega je upravičena država, je ESČP zaključilo, da nacionalne oblasti niso bile
187
neuspešne pri sprejetju potrebnih ukrepov za izvršitev pravice do stikov, ki jih je razumno zahtevati v zahtevni
situaciji, s katero so se ukvarjale. Glede navedbe prvega pritožnika, da je bilo bivanje z O. Č. za drugo pritožnico
travmatična izkušnja, je ESČP zaključilo, da ni nobenih znakov o tem, da so oblasti ravnale tako, da ne bi upoštevale ranljivosti otroka oziroma ga ne bi uspele zaščititi. ESČP je ponovno poudarilo, da so domača sodišča imela
težko nalogo, ko so se soočala z duševno boleznijo O. Č., domnevno spolno zlorabo druge pritožnice in splošno
napetimi odnosi med prvim pritožnikom in O. Č. Po stališču ESČP so slovenska sodišča zadostno upoštevala
otrokove koristi in v obravnavani zadevi zatrjevana kršitev 8. člena Konvencije ni podana.
Trdan in Č. proti Sloveniji, št. 28708/06, sodba z dne 7. 12. 2010
Pritožnika sta oče in njegov mladoletni sin. V pritožbi sta zatrjevala kršitev pravice do sojenja v razumnem roku
iz prvega odstavka 6. člena EKČP, kršitev 7. člena Evropske konvencije o izvrševanju otrokovih pravic in s tem
kršitve pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP ter kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP. Do zatrjevanih kršitev naj bi prišlo v pravdnem postopku, ki je zaradi
ugotovitve očetovstva ter dodelitve mladoletnega otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo prvemu pritožniku potekal
pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (opr. št. P 501/2006). Pritožba je bila vložena v imenu očeta in v imenu
mladoletnega otroka, z njo pa sta zahtevala pravično zadoščenje v skupnem znesku 375.000,00 EUR. Zatrjevane
kršitve naj bi bile podane s tem, ker sodišče vse do vložitve pritožbe na ESČP še ni izdalo začasne odredbe, ki bi
bila izvršljiva in učinkovita. Sodišče naj bi nadalje vse od vložitve tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe ne
uspelo zagotoviti pravice do medsebojnih stikov med pritožnikoma. Pritožnika sta v pritožbi tudi navedla, da sta
9. 5. 2006 vložila tudi nadzorstveno pritožbo in predlagala izredni nadzor sodnikovega dela, vendar brezuspešno.
Tudi v tej zadevi je, tako kot v ostalih tovrstnih zadevah, ESČP pozvalo Vlado Republike Slovenije, naj se opredeli
glede sprejemljivosti in utemeljenosti pritožbe, hkrati pa tudi odgovori na vprašanja, ali so imeli pritožniki na
razpolago učinkovita pravna sredstva v zvezi z zatrjevanimi kršitvami pravic iz prvega odstavka 6. člena ter 8.
člena, nadalje, če so takšna sredstva imeli, ali so jih izčrpali, ter ali je možno, da bi pritožniki v postopku glede
varstva, vzgoje in oskrbe otroka uveljavljali zahtevek za pravično zadoščenje na podlagi določb ZVPSBNO.
Vlada Republike Slovenije je morala odgovoriti tudi na vprašanja, ali je država v zvezi s postopki iz pritožb zadostila pozitivnim obveznostim, kot so ji v zvezi z učinkovitim spoštovanjem družinskega življenja naložene z
določbo 8. člena EKČP, ter kakšne procesne garancije za zagotovitev takojšnjega obravnavanja sporov v zvezi z
otroki, kot so ti v pritožbah, so bile v zadevnem obdobju na voljo v domačem pravu in kakšni procesni mehanizmi so bili v tem okviru na voljo domačim sodiščem.
V odgovoru Vlade Republike Slovenije je Državno pravobranilstvo podalo potrebne procesne in vsebinske ugovore. V okviru procesnih ugovorov je navajalo, da prvi pritožnik ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe v imenu
drugega pritožnika, nadalje, da drugi pritožnik ni bil stranka postopka pred domačimi sodišči in posledično mu
ne gre status žrtve v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku v tem postopku. Glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja v razumnem roku je Državno pravobranilstvo tudi zatrjevalo, da prvi pritožnik
kot stranka postopka pred domačim sodiščem ni izčrpal razpoložljivih notranjih pravnih sredstev po ZVPSBNO.
V okviru vsebinskih ugovorov je Državno pravobranilstvo predstavilo postopek, v zvezi s katerim so bile podane
navedbe o zatrjevanih kršitvah, in utemeljilo zaključke o tem, da zatrjevane kršitve niso podane.
ESČP je sledilo vsem navedenim procesnim in vsebinskim ugovorom in s sodbo, ki jo je izdalo 7. 12. 2010, odločilo, da:
• prvi pritožnik ni legitimiran za vložitev pritožbe v imenu drugega pritožnika;
• da je pritožba sprejemljiva za obravnavo v delu, ki se nanaša na zatrjevano kršitev pravice iz 8. člena Konvencije, v delu, ki se nanaša na zatrjevano kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, pa je zaradi neizčrpanja
notranjih pravnih sredstev nesprejemljiva za obravnavo;
• da zatrjevana kršitev pravice iz 8. člena Konvencije ni podana.
Sodba v letu 2010 še ni postala dokončna. ESČP je Državno pravobranilstvo obvestilo, da sta pritožnika vložila
zahtevo za ponovno obravnavo zadeve pred velikim senatom, o kateri pa senat petih sodnikov še ni odločil, ali
jo bo sprejel ali ne.
188
17.3 Odprte zadeve
Na dan 31. 12. 2010 je imelo Državno pravobranilstvo odprtih 412 zadev, v katerih je skupna vrednost zahtevkov
znašala 543.921.036,77 EUR. V tej številki so vsebovane v letu 2010 prejete zadeve, kot so navedene med novo prejetimi zadevami. Poleg teh so bile odprte še zadeve, ki jih Državno pravobranilstvo navaja v nadaljevanju.
Butolen proti Sloveniji, št. 41356/08
Uveljavlja se kršitev prepovedi mučenja (3. člen EKČP) in pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen
EKČP). Zadevo je Državno pravobranilstvo predstavilo v poročilu za leto 2009, ESČP v zadevi še ni odločilo.
Gaspari (prej Blaž) proti Sloveniji, št. 21055/03
Uveljavlja se kršitev pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP). Zadevo je Državno pravobranilstvo
predstavilo v poročilu za leto 2009, ESČP je 21. 7. 2009 izdalo sodbo, ki je dne 10. 12. 2009 postala dokončna. V letu
2010 so bili pritožnici izplačani zneski po sodbi.
Kopinšek in AM proti Sloveniji, št. 41293/05
Uveljavlja se kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen EKČP). Zadeva je bila predstavljena v poročilu za leto 2008; ESČP še ni odločilo v zadevi.
Kurić in ostali proti Sloveniji, št. 26828/06
Gre za zadevo t. i. »izbrisanih«28.
Zadeve v zvezi s kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku
Iz naslova kršitve pravice do sojenja v razumnem roku je bilo odprtih 229 zadev, in sicer 130 zadev, ki so bile Državnemu pravobranilstvu vročene na podlagi 25. člena ZVPSBNO (skupna vrednost v njih postavljenih zahtevkov
je znašala 508.873.468,30 EUR), in 99 zadev, ki so bile pravobranilstvu vročene na podlagi prvega odstavka 6. člena
EKČP (skupna vrednost v njih postavljenih zahtevkov je znašala 26.761.736,57 EUR).
Predlog za izdajo svetovalnega mnenja
Predlog za izdajo svetovalnega mnenja, vložen s strani Odbora Ministrov Sveta Evrope, in sicer v zvezi s postopkom
imenovanja sodnikov na ESČP (spis Državnega pravobranilstva E-488/2009). Zadevo je Državno pravobranilstvo že
opisalo v poročilu za leto 2009. ESČP mnenja še ni izdalo.
17.4 Zaključene zadeve
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo zaključilo 133 zadev, in sicer, poleg že navedenih zadev Z. proti Sloveniji, št.
43155/05 in Trdan in Č. proti Sloveniji, še zadeve, navedene v nadaljevanju.
17.4.1 Sodbe ESČP
Eberhard in M. proti Sloveniji, pritožbi št. 8673/05 in 9733/05
V predmetni zadevi je ESČP 1. 12. 2009 izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da je bila prvemu pritožniku kršena
pravica do spoštovanja družinskega življenja iz 8. člena EKČP in naložilo Republiki Sloveniji, da mu plača pravično
zadoščenje za nepremoženjsko škodo v znesku 7.500,00 EUR in povrne 3.000,00 EUR iz naslova stroškov postopka.
Zadevo je Državno pravobranilstvo podrobno predstavilo v poročilu za leto 2009. Sodba je postala dokončna v letu
2010 in v tem letu je Republika Slovenija pritožniku plačala dosojena zneska.
28
Zadeva je predstavljena v poglavju »Sodbe, ki jih ESČP v letu 2010 izdalo v pritožbenih zadevah proti Sloveniji«.
189
Lačen proti Sloveniji, št. 76657/01
Pritožnica se je na podlagi prvega odstavka 6. člena Konvencije pritožila nad sodno prakso domačih sodišč, zaradi
katere so ji bile dodeljene zgolj zamudne obresti za odškodnino za nepremoženjsko škodo od datuma, ko je bila
izdana sodba. Trdila je, da je takšna pravna praksa v nasprotju z zadevnimi zakonskimi določili, v skladu s katerimi
je treba zamudne obresti plačati od datuma, ko je nastala škoda. To se je nato spremenilo z izdajo mnenja Vrhovnega
sodišča v letu 2002. Pritožnica se je ravno tako oprla na prvi odstavek 6. člena, skupaj s 14. členom, Konvencije ter
zatrjevala, da osebam, ki so zahtevale odškodnino za nepremoženjsko škodo, ni bil priznan čas, ko so morale čakati
na odločitev sodišča, zato je prihajalo do diskriminacije med tistimi, ki so čakali na sodbo sodišča dalj časa, in tistimi, ki so na obravnavo svojega zahtevka čakali manj časa. Pritožnica je v pritožbi zahtevala pravično zadoščenje
v znesku 3.743,26 EUR.
ESČP je odločilo, da je pritožba v delu, kjer zatrjuje kršitev 6. člena Konvencije, očitno neutemeljena v skladu s
tretjim odstavkom 35. člena Konvencije. ESČP je nadalje ugotovilo, da je pritožba pritožnice v zvezi s prvim odstavkom 6. člena, skupaj s 14. členom, neutemeljena, zato je tudi ta del pritožbe zavrnilo v skladu s tretjim in četrtim
odstavkom 35. člena Konvencije.
Pritožnica je v pritožbi uveljavljala tudi kršitev 1. člena Protokola 1 h Konvenciji. Ker zahtevek pritožnice za
zamudne obresti za nepremoženjsko škodo za obdobje od datuma, ko je sprožila odškodninski postopek, pa do
dne, ko je prejela sodbo prvostopenjskega sodišča, ne predstavlja niti »obstoječe lastnine« niti »legitimnega pričakovanja« znotraj pomena 1. člena Protokola št. 1, je ESČP ugotovilo, da je pritožba pritožnice neskladna ratione
materiae s Konvencijo in posledično nesprejemljiva za obravnavo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 35.
člena Konvencije.
Artemi & Panos Gregori proti Cipru in 21 ostalim državam, št. 35524/06
Zadevo je Državno pravobranilstvo podrobno predstavilo v poročilu za leto 2009. Pritožbo sta vložila dva ciprska
državljana zoper 21 držav članic Evropske unije, med njimi tudi zoper Republiko Slovenijo. V pritožbi sta na podlagi
2. in 3. člena Protokola št. 4 h Konvenciji očitala neupravičeno omejevanje njune pravice do prostega gibanja in bivanja na območju Evropske unije, natančneje na severnem delu Cipra, kot posledice ukinitve acquis communautaire
na severnem Cipru. Zatrjevala sta, da je ukinitev kršila pravice razseljenih oseb, da se niso mogle vrniti na svoje
domove na severnem delu Cipra, s čimer so bile trajno omejene njihove pravice. Po njunih navedbah tožene države
niso zadostile svojim pozitivnim zavezam, da bi z diplomatskimi, gospodarskimi, pravnimi ali drugimi ukrepi, v
skladu s 1. členom Konvencije, zagotovile implementacijo pritožnikovih pravic do prostega gibanja in bivanja na severnem delu Cipra z diplomatskim in pravnim pritiskom na Turčijo, v kontekstu njenih pogajanj v zvezi s pristopom
k Evropski uniji. Pritožba se dalje nanaša na zatrjevano kršitev 14. člena Konvencije glede vseh toženih držav in na
zatrjevano kršitev 1. člena Protokola št. 12 h Konvenciji glede nekaterih toženih držav. Poleg tega sta pritožnika na
podlagi 13. člena Konvencije očitala kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter podala nekatere pritožbene očitke tudi v zvezi s 17. členom Konvencije. Vlada Republike Slovenije je podala odgovor na pritožbene očitke
v Skupnih stališčih Vlad Avstrije in ostalih toženih držav, v katerih so tožene države ESČP predlagale, da razglasi
pritožbo za nesprejemljivo.
S sklepom z dne 30. 9. 2010 je ESČP odločilo, da se obravnavana zadeva izbriše s seznama zadev iz procesnih razlogov, ker je v skladu s točko a) prvega odstavka 37. člena Konvencije glede na neaktivnost pritožnikov mogoče
sklepati, da pritožnika ne nameravata vztrajati pri svoji pritožbi.
17.4.2 Sklenjene izvensodne poravnave o pravičnem zadoščenju
Državno pravobranilstvo je 89 zadev zaključilo s sklenitvijo izvensodne poravnave o pravičnem zadoščenju na podlagi 25. člena ZVPSBNO. V skladu z zavezo po sklenjeni izvensodni poravnavi so pritožniki umaknili pritožbe, ki so
jih vložili na ESČP, slednje pa je pritožbe izbrisalo s seznama zadev.
Na podlagi sklenjenih izvensodnih poravnav iz tega naslova je bilo pritožnikom izplačano skupno 229.986,36 EUR
pravičnega zadoščenja. Skupna vrednost zahtevkov v teh zadevah je znašala 9.642.940,71 EUR.
190
17.4.3 Drugi načini rešitve zadev
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 zaključilo še 39 zadev.
ESČP je ugotovilo, da v pritožbah zatrjevane kršitve niso podane in da so posledično pritožbe očitno neutemeljene
(Jeseničnik proti Sloveniji, št. 30658/03, Žurej proti Sloveniji, št. 10386/03, Rupar proti Slovenijii, št. 16480/02,
Repar proti Sloveniji, št. 40739/05, in Prešern proti Sloveniji, št. 18817/06).
ESČP je ugotovilo, da pritožnik ni izčrpal pravnih sredstev po ZVPSBNO, zaradi česar pritožba ne izpolnjuje kriterijev po prvem odstavku 35. člena EKČP in je posledično nesprejemljiva za obravnavo (Špegelj proti Sloveniji, št.
33675/03, Ojsteršek proti Sloveniji, 3069/06).
ESČP je ugotovilo, da je pritožba vložena po preteku šestmesečnega roka iz prvega odstavka 35. člena EKČP in je
posledično nesprejemljiva za obravnavo (Jankovec proti Sloveniji, št. 8032/06, Glisovič, Pavletič in Kramar proti
Sloveniji, št. 8040/06, in Pristovnik proti Sloveniji, št. 19253/06).
Pritožnica je pritožbo potem, ko je Državno pravobranilstvo ESČP obvestilo, da ni podane zatrjevane kršitve, posledično pa ne pravne podlage za obravnavo po 25. členu ZVPSBNO, umaknila in je ESČP zadevo črtalo s seznama
zadev (Brezovnik Ramšak proti Sloveniji, št. 12459/07).
Pritožniku je Državno pravobranilstvo ponudilo sklenitev poravnave po 25. členu ZVPSBNO, na katero pa v zakonsko določenih rokih ni odgovoril. ESČP je posledično zadevo črtalo s seznama zadev (Ugrin proti Sloveniji, št.
3408/07, Kostrevc proti Sloveniji, št. 3927/06, Veber proti Sloveniji, št. 14171/03).
Pritožniku je Državno pravobranilstvo ponudilo sklenitev poravnave po 25. členu ZVPSBNO, katere pa ni sprejel.
ESČP je posledično zadevo zbrisalo s seznama zadev (Tancer proti Sloveniji, št. 37531/06, Lazar Milena proti Sloveniji, št. 7161/03, Žerajič proti Sloveniji, št. 8414/03, Ostojič proti Sloveniji, št. 21186/03, Čižman proti Sloveniji, št.
16972/04, Irt proti Sloveniji, št. 25623/05, Gregorič proti Sloveniji, št. 36628/06, Strle proti Sloveniji, št. 45516/06).
ESČP je Državno pravobranilstvo obvestilo, da je bila pritožba vložena po preteku šestmesečnega roka iz prvega
odstavka 35. člena EKČP. Pritožnikov pooblaščenec je ESČP obvestil, da je bila v zadevi sklenjena prijateljska poravnava (čeprav je bila prijateljska poravnava v resnici sklenjena za drug postopek, ki je izviral iz istega historičnega
dogodka). Posledično je ESČP zadevo črtalo s seznama zadev (Uršič proti Sloveniji, št. 266/07).
Pritožnici je Državno pravobranilstvo ponudilo sklenitev poravnave po 25. členu ZVPSBNO, vendar pa je slednja
med postopkom pred ESČP umrla. Odvetnik pokojne pritožnice je obvestil ESČP, da postopka ne bo nihče prevzel,
posledično je ESČP zadevo črtalo s seznama zadev (Fifer proti Sloveniji, št. 48753/06).
S pritožnikom je bila že pred vročitvijo pritožbe Republiki Sloveniji sklenjena izvensodna poravnava zaradi kršitve,
na katero se je nanašala pritožba, ki jo je vložil na ESČP. Posledično je ESČP zadevo črtalo s seznama zadev (Drač
proti Sloveniji, št. 30528/06, Ahmetović proti Sloveniji, št. 31451/06, Džajić proti Sloveniji, št. 30710/06, Drev proti
Sloveniji, št. 28235/06, Strašnik proti Sloveniji, št. 10360/07).
Pritožnik v roku, kot ga je pozvalo ESČP, ni odgovoril na navedbe Vlade Republike Slovenije glede sprejemljivosti in
utemeljenosti pritožbe. Posledično je ESČP štelo, da pritožnik nima namena nadaljevati postopka, in zadevo črtalo s
seznama zadev (Krajnc proti Sloveniji, št. 25835/06, Balažic proti Sloveniji, št. 39141/03, Maslo proti Sloveniji, št.
48632/06, Grabnar proti Sloveniji, št. 27322/06).
Kovačič in drugi proti Sloveniji, št 44574/98, 45133/98 in 48316/99 (t. i. Ljubljanski varčevalci), spis je bil zaključen
v letu 2010 (sodba velikega senata je bila izdana 3. 10. 2008).
Lesnina Veletrgovina d. o. o. proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, pritožba št. 18421/05: o predmetni pritožbi je ESČP Državno pravobranilstvo obvestilo v letu 2009. Kot že predstavljeno v poročilu za leto 2009, je
191
bila Republika Slovenija pozvana, da se opredeli, ali bo intervenirala na strani pritožnika, ki ima sedež v Sloveniji.
Po posvetovanju z Ministrstvom za pravosodje Državno pravobranilstvo intervencije ni priglasilo.
Vesna Balenović proti Hrvaški, pritožba št. 28369/07: o predmetni pritožbi je ESČP Državno pravobranilstvo obvestilo v letu 2009. Kot že predstavljeno v poročilu za leto 2009, je bila Slovenija pozvana, da se opredeli, ali bo
intervenirala na strani pritožnika, ki ima sedež v Sloveniji. Po posvetovanju z Ministrstvom za pravosodje Državno
pravobranilstvo intervencije ni priglasilo.
Rijavec proti Sloveniji, št. 36349/05: spis Državnega pravobranilstva št. E-431/2010 je bil zaključen kot »pomoten
vpis«, zadeva se obravnava v spisu E-303/2008.
Schutt proti Sloveniji, št. 38843/08: ESČP je Državnemu pravobranilstvu le v vednost poslalo dopis, ki ga je poslalo
pritožnici v zvezi z njeno zahtevo za dodelitev pravne pomoči v postopku pred ESČP. Njena pritožba Državnemu
pravobranilstvu ni bila vročena.
Aleksander Kardjordjević – spis je Državno pravobranilstvo odprlo za potrebe poizvedb, ki jih je v letu 2010 opravilo pri ESČP na zaprosilo nepravdnega oddelka Državnega pravobranilstva, in sicer, ali je imenovani pritožnik na
ESČP vložil pritožbo v zvezi s premoženjem v Sloveniji, in če je, v kateri fazi je postopek.
192
18 Postopki pred Sodiščem Evropske unije
18.1 Statistika in pripad novih zadev
Gre za postopke pred Sodiščem Evropske unije, ki ga sestavljajo tri sodišča: Sodišče, Splošno sodišče in Specializirana sodišča.
Pripad zadev, ki jih Republiki Sloveniji vroča Sodišče, strmo narašča. Državno pravobranilstvo je v letu 2010 prejelo
kar 327 zadev. Še posebej očiten je porast števila zadev v primerjavi z letom 2007, ko je Državno pravobranilstvo
prejelo »le« 222 zadev.
Graf 52: Pripad zadev s strani Sodišča
350
300
250
200
150
100
50
0
327
260
258
2008
2009
222
2007
2010
Splošno sodišče Evropske unije je Državnemu pravobranilstvu v letu 2010 vročilo 263 zadev. Z analizo pripada
zadev v letih od 2007 do 2010 je mogoče ugotoviti, da je bilo s strani Splošnega sodišča največ zadev vročenih v letu
2008, in sicer 282. Trend pripada v letu 2009 in 2010 pa je v primerjavi z 2008 dokaj enakomeren.
Graf 53: Pripad zadev s strani Splošnega sodišča
350
300
250
200
150
100
50
0
282
269
263
2008
2009
2010
199
2007
18.2 Nove zadeve
V letu 2010 se je Republika Slovenija udeležila štirih novih postopkov pred Sodiščem Evropske unije (SEU). Evropska komisija je zoper Republiko Slovenijo vložila dve tožbi na podlagi člena 258 Pogodbe o delovanju Evropske unije
(PDEU), Državno pravobranilstvo pa se je udeležilo še dveh postopkov za sprejem predhodne odločbe na podlagi
člena 267 PDEU.
193
18.2.1 Tožba Evropske komisije zoper državo članico na podlagi člena 258 PDEU
Evropska komisija proti Republiki Sloveniji, C-49/10
Februarja 2010 je Evropska komisija proti Republiki Sloveniji vložila tožbo na podlagi drugega odstavka člena 258
PDEU, s katero je Sodišču predlagala ugotovitev, da Republika Slovenija ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 5(1)
Direktive 2008/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 1. 2008 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju
onesnaževanja (Direktiva IPCC).
Ker Republika Slovenija svojih obveznosti iz navedene določbe direktive dejansko ni izpolnila, je Državno pravobranilstvo v skladu s stališčem Vlade Republike Slovenije v odgovoru na tožbo navedlo, da Republika Slovenija pospešeno
izvaja aktivnosti za izdajo dovoljenj industrijskim obratom v skladu s členom 5(1) Direktive IPCC ter da se je njena
dinamika izdajanja dovoljenj industrijskim obratom bistveno povečala, saj je v zadnjem letu izdala skoraj toliko dovoljenj kot v celotnem predhodnem obdobju. Pristojno ministrstvo je vztrajalo, da se v odgovoru na tožbo navede, da bo
Republika Slovenija vsa dovoljenja izdala do konca junija 2010.
Sodišče je 7. 10. 2010 izdalo sodbo, v kateri je (pričakovano) odločilo, da Republika Slovenija s tem, da v predpisanem
roku ni sprejela vseh potrebnih ukrepov na področju izdajanja dovoljenj za industrijske obrate v skladu s členom 5(1)
Direktive 2008/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 1. 2008 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju
onesnaževanja, ni izpolnila obveznosti iz te direktive.
Evropska komisija je 25. 10. 2010 pristojno ministrstvo pozvala, naj ji sporoči, katere ukrepe je sprejelo za uskladitev z
zahtevami iz sodbe z dne 7. 10. 2010. Ministrstvo za okolje in prostor je na poziv odgovorilo 12. 12. 2010.
Evropska komisija proti Republiki Sloveniji, C-365/10
V juliju 2010 je Evropska komisija vložila proti Republiki Sloveniji tožbo na podlagi drugega odstavka člena 258 PDEU,
s katero je Sodišču predlagala ugotovitev, da Republika Slovenija ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 5(1) Direktive Sveta 1999/30/ES z dne 22. 4. 1999 o mejnih vrednostih žveplovega dioksida, dušikovega dioksida in dušikovih
oksidov, trdnih delcev in svinca v zunanjem zraku, ki so od 11. 6. 2010 vsebovane v členu 13(1) Direktive 2008/50/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. 5. 2008 o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo, s tem, ko
so bile v več zaporednih letih presežene dnevne vrednosti za letne in dnevne koncentracije PM10 v zunanjem zraku.
Ob dejstvu, da so bile dnevne vrednosti za letne in dnevne koncentracije prašnih delcev PM10 v zunanjem zraku dejansko
presežene v več območjih, je Državno pravobranilstvo v skladu s sklepom Vlade Republike Slovenije v odgovoru na tožbo navedlo, da je bilo v letu 2008 vendarle odpravljeno preseganje mejnih vrednosti v Coni SI4 (Sredozemsko območje)
ter da je bila v letu 2009 skladnost z dnevno in letno mejno vrednostjo za delce PM10 ugotovljena na naslednjih območjih:
Cona SI1 (Panonsko območje), Cona SI4 (Sredozemsko območje), Aglomeracija SIM (Mestna občina Maribor) in Aglomeracija SIL (Mestna občina Ljubljana). V Coni SI2 (Alpsko in Panonsko območje) je bila v letu 2009 dosežena skladnost
z letno mejno vrednostjo za delce PM10, dnevna mejna vrednost pa je bila prekomerno presežena na vseh merilnih
mestih v navedeni coni: na merilnem mestu Zagorje, Trbovlje in Celje. Republika Slovenija je sprejem ukrepov za zmanjšanje onesnaževanja zunanjega zraka z delci PM10 iz malih in srednjih kurilnih naprav ter gradbišč na nacionalni ravni
ter programe ukrepov, ki bodo uvedli ukrepe na regionalni in lokalni ravni na posameznih območjih, šele napovedala.
Sodišče je 24. 3. 2011 izdalo sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku Evropske komisije in ugotovilo, da Republika Slovenija, ker je v letih od 2005 do 2007 presegala mejne vrednosti, ki se uporabljajo za letne in dnevne koncentracije PM10 v zunanjem zraku, ni izpolnila obveznosti iz člena 5(1) Direktive Sveta 1999/30/ES z dne 22. 4. 1999 o mejnih
vrednostih žveplovega dioksida, dušikovega dioksida in dušikovih oksidov, trdnih delcev in svinca v zunanjem zraku.
18.2.2 Predlog za sprejem predhodne odločbe po členu 267 PDEU
Omejc, C-536/09
Predlog za sprejem predhodne odločbe je drugi tovrsten predlog, ki ga je vložilo slovensko sodišče. 21. 12. 2009
ga je vložilo Upravno sodišče v zadevi Marije Omejc proti Republiki Sloveniji, nanašal pa se je na razlago Uredbe
194
Komisije (ES) št. 796/2004 z dne 21. 4. 2004 o podrobnih pravilih za izvajanje navzkrižne skladnosti, modulacije in
integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, predvidenih z Uredbo Sveta (ES) št. 1782/2003 o skupnih
pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike ter o uvedbi nekaterih shem podpor za
kmete. Upravno sodišče je na SEU naslovilo naslednja vprašanja:
1. Ali je treba določbo »prepreči pregled na kraju samem« razlagati z uporabo nacionalnega prava, ki pojem preprečitve veže na namerno ravnanje določene osebe oziroma na njeno malomarnost?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje negativen: ali je treba določbo »prepreči pregled na kraju samem« razlagati
tako, da poleg namernih dejanj ali namerno povzročenih okoliščin, ki onemogočajo opravo pregleda, zajema
tudi vsako drugo dejanje ali opustitev, ki ga je mogoče pripisati malomarnosti kmeta ali njegovega zastopnika,
če zaradi tega pregleda na kraju samem ni mogel biti v celoti opravljen.
3. Če je odgovor na drugo vprašanje pozitiven: ali je izrek sankcije iz člena 23(2) Uredbe 796/2004/ES1 vezan na
to, da je bil kmet o delu pregleda, ki zahteva njegovo sodelovanje, primerno obveščen.
4. Ali je v primeru, ko nosilec kmetijskega gospodarstva ne živi na kmetiji, treba vprašanje zastopnika iz člena
23(2) Uredbe 796/2004/ES presojati po nacionalnem ali po skupnostnem/unijskem pravu?
5. Če je treba vprašanje iz prejšnje točke presojati po skupnostnem/unijskem pravu: ali je treba določbo člena
23(2) Uredbe 796/2004/ES razlagati tako, da je za zastopnika kmeta pri pregledih na kraju samem treba šteti
vsako polnoletno poslovno sposobno osebo, ki živi na kmetiji in ji je zaupana vsaj delna skrb za kmetijo.
6. Če je treba vprašanje iz točke 4. presojati po skupnostnem/unijskem pravu in je odgovor na točko 5 negativen:
ali je nosilec kmetije (kmet v smislu 23(2) Uredbe 796/2004/ES), ki ne živi na kmetiji, dolžan postaviti zastopnika, ki je na kmetiji praviloma vsak čas dosegljiv.
V skladu s sklepom Vlade Republike Slovenije je Državno pravobranilstvo v pisnih stališčih predlagalo, naj se prvo
in drugo vprašanje združita in naj Sodišče odgovori naslednje:
1. Določbo »prepreči pregled na kraju samem« je treba torej razlagati tako, da poleg namernih dejanj ali namerno
povzročenih okoliščin, ki onemogočajo opravo pregleda, zajema tudi vsako drugo dejanje ali opustitev, ki ga
je mogoče pripisati malomarnosti kmeta ali njegovega zastopnika, če zaradi tega pregled na kraju samem ni
mogel biti v celoti opravljen.
2. Izrek sankcije iz člena 23(2) Uredbe Komisije 796/2004/ES je vezan na to, da je bil kmet o pregledu, ki zahteva
njegovo prisotnost ali sodelovanje, glede na okoliščine vsakega primera posebej, primerno obveščen.
3. Vprašanje zastopnika iz člena 23(2) Uredbe je treba presojati po nacionalnem pravu.
4. Glede na to, da se vprašanje zastopnika presoja po nacionalnem pravu, odgovor na peto in šesto vprašanje ni
potreben.
16. 2. 2011 je potekala ustna obravnava, ki se jo je Državno pravobranilstvo udeležilo. Na obravnavi je zagovarjalo
svoje pisno stališče, ugovarjalo navedbam Evropske komisije, ki je bila mnenja, da se šteje za onemogočanje pregleda
le naklepno dejanje kmeta ali velika malomarnost, ne pa tudi mala oblika malomarnosti.
Na ustni obravnavi je Državno pravobranilstvo tudi poudarilo, da (podobno kot Sodišče v zadevi C 242/03P), Republika
Slovenija meni, da se obveznosti, katerih spoštovanje je temeljnega pomena za dobro delovanje Unije, lahko kaznujejo z
izgubo pravice, ki jo daje predpis EU, kot je na primer pravica do pomoči. Prav tako iz citirane zadeve izhaja, da ukinitev
pomoči v odsotnosti naklepnega ravnanja upravičenca, ni v nasprotju z načelom sorazmernosti. Prav iz tega je mogoče
sklepati, da je tudi malomarnost upravičenca lahko zadosten razlog za zavrnitev celotnega zahtevka, pri čemer je treba
poudariti, da iz nobenega določila uredbe ne izhaja, da obstoja razlika med posledicami lahke ali hude malomarnosti.
Sodišče v zadevi še ni odločilo.
Povse, C-211/10 PPU
Predložitveno sodišče Oberster Gerichtshof (Avstrija) je s sklepom z dne 20. 4. 2010 vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU v zadevi Doris Povse proti Mauru Alpagu, katerega predmet je bila razlaga
Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL L 338, str.
1), in sicer členov 10(b)(iv), 11(8), 42(2) in 47(2). Predlog je bil vložen v okviru spora med glavnima strankama glede
vrnitve njune hčere, ki je v Avstriji pri svoji materi, v Italijo, in glede pravice do varstva in vzgoje tega otroka.
195
Predlog za sprejem predhodne odločbe se je zaradi prekinjenih stikov med otrokom in očetom na predlog predložitvenega sodišča obravnaval po nujnem postopku, določenem v členu 104b Poslovnika Sodišča Evropske unije.
Republika Slovenija je v zvezi z razlago člena 10(b)(iv) Uredbe zagovarjala stališče, da »sodna odločba o varstvu in
vzgoji, ki ne nalaga vrnitve otroka«, v smislu točke iv, člena 10(b) Uredbe Bruselj IIa, zajema tudi začasno odredbo
o varstvu in vzgoji. Sodišče takšni razlagi ni sledilo in je odločilo, da začasni ukrep ne more biti podlaga za prenos
pristojnosti na sodišča države članice, v katero je bil otrok neupravičeno premeščen.
Sodišče prav tako ni sledilo predlogu, da je treba člen 11(8) Uredbe razlagati tako, da odločba pristojnega sodišča
o vrnitvi otroka spada na področje uporabe te določbe le, če temelji na končni odločbi sodišča o pravici do varstva
in vzgoje otroka. Sodišče je pri razlagi citiranega člena dalo prednost zahtevi po odvračanju od ugrabitev otrok ter
pravici otroka do rednih osebnih odnosov in neposrednih stikov z obema staršema. Poudarilo je, da ima otrok,
skladno s členom 24(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, pravico do rednih osebnih odnosov in neposrednih stikov z obema staršema, katere spoštovanje je nedvomno v skladu z največjo koristjo vsakega otroka, kot že
ugotovljeno v zadevi Detiček, C 403/09 PPU.
Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo tudi o vprašanju, ali je treba člen 47(2), drugi pododstavek, Uredbe razlagati
tako, da odločba, s katero se prizna začasna pravica do varstva in vzgoje, ki jo je pozneje izdalo sodišče države članice
izvršitve in se po pravu te države šteje za izvršljivo, nasprotuje izvršitvi predhodno izdane odločbe o vrnitvi otroka, o
kateri je bilo izdano potrdilo iz 42. člena Uredbe, ker ni združljiva z zadnje navedeno odločbo države članice izvršitve.
Sodišče je v tem delu sledilo predlogu držav članic, med njimi tudi Republike Slovenije, da zoper potrdilo, izdano na
podlagi 42. člena Uredbe, ki daje tako potrjeni sodni odločbi specifično izvršljivost, ni pravnega sredstva. Vprašanja v
zvezi z utemeljenostjo odločbe kot take, vključno z morebitnimi ugovori v zvezi s pristojnostjo, je treba postaviti pred
sodišči države članice izvora in po pravilih njenega pravnega reda. Predlog za odlog izvršitve je prav tako mogoče vložiti zgolj pri pristojnem sodišču države članice izvora v skladu s pravili njenega pravnega reda. Sodišče je posledično
zaključilo, da je »nezdružljivost odločbe, o kateri je bilo izdano potrdilo, s poznejšo izvršljivo odločbo« v smislu člena
47(2), drugi pododstavek, Uredbe torej treba preveriti zgolj v zvezi z morebitnimi odločbami, ki so jih pozneje izdala
pristojna sodišča države članice izvora. Takšna nezdružljivost bi bila na primer podana, če bi sodišče v državi članici
izvora sprejelo novo izvršljivo odločbo, ne da bi razveljavilo prvo odločbo. Iz istih razlogov je po mnenju Sodišča treba
tudi šteti, da je znatna sprememba okoliščin v povezavi z dobrobitjo otroka vsebinsko vprašanje, ki utegne v nekaterih
primerih povzročiti spremembo odločbe pristojnega sodišča o vrnitvi otroka, a je skladu z delitvijo pristojnosti, ki jo je
Sodišče večkrat poudarilo, o tem vprašanju pristojno odločati sodišče države članice izvora.
18.3 Odprte zadeve
Na dan 31. 12. 2010 je bilo odprtih devet zadev iz naslova udeležb Republike Slovenije v postopkih pred Sodišči
Evropske unije, ki jih Državno pravobranilstvo predstavlja v nadaljevanju.
18.3.1 Predlog za sprejem predhodne odločbe po členu 267 PDEU
Omejc, C-536/0929
18.3.2 Predlog za izdajo svetovalnega mnenja na podlagi člena 218(11) PDEU
Mnenje, Avis 1/09
Svet Evropske Unije je 9. 7. 2009 pred Sodiščem Evropskih skupnosti (sedaj Sodišče Evropske unije) vložil predlog
za izdajo mnenja na podlagi člena 300(6) PES (Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti) oziroma sedaj člena
218(11) PDEU o vprašanju, ali je predvideni sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje patentnih spo29
Zadeva je opisana med novimi zadevami.
196
rov (ki se trenutno imenuje Sodišče za evropske patente in patente Skupnosti) združljiv z določbami PES. Zadevo
je Državno pravobranilstvo podrobno predstavilo v poročilu za leto 2009.
Republika Slovenija v postopku zagovarja stališče, da je navedeni »mešani sporazum« med Evropsko skupnostjo
in njenimi državami članicami in določenimi tretjimi državami o uvedbi nove enotne jurisdikcije, to je Sodišča
za evropske patente in patente Skupnosti, ki bi bila izključno pristojna za tožbe zaradi kršitve patenta, za tožbe in
nasprotne tožbe za razveljavitev evropskih patentov in patentov Skupnosti, za tožbe zaradi škode, nastale v zvezi s
temi patenti, ter še za nekatere druge sorodne tožbe, skladno s členom 15 predvidenega Sporazuma o Sodišču za
evropske patente in patente Skupnosti, skladen s Pogodbo ES. Sodna pristojnost bi zajemala evropski patent po
Evropski patentni konvenciji z dne 5. 10. 1973 (Konvencija o podeljevanju evropskih patentov, EPK) ter bodoči
patent Skupnosti, ki ga bo Skupnost uredila z Uredbo Sveta o patentu Skupnosti.
V letu 2010 je potekala ustna obravnava, ki se jo je Državno pravobranilstvo udeležilo. Sodišče je mnenje izdalo 8.
3. 2011, v njem pa se je postavilo na stališče, da predvideni sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje
patentnih sporov (ki se trenutno imenuje Sodišče za evropske patente in patente Skupnosti) ni združljiv z določbami
Pogodbe EU in PDEU. Glavni razlog za negativno mnenje Sodišča glede predvidenega sporazuma o vzpostavitvi
enotnega sistema za reševanje patentnih sporov je v spremembi mehanizma predhodnega odločanja. Sodišču se zdi
bistvena ohranitev možnosti (oziroma v nekaterih primerih obveznosti) nacionalnih sodišč, da Sodišču postavijo
vprašanja o razlagi in veljavnosti prava Unije. Te naloge, dodeljene nacionalnim sodiščem, so po mnenju Sodišča
nujne za ohranitev značilnosti prava, uvedenega s Pogodbama (§ 85 mnenja). Poleg navedenega pa naj bi bilo s
predlaganim sporazumom tudi ogroženo načelo odškodninske odgovornosti držav članic, ki ga vzpostavlja sodna
praksa Sodišča (na primer Köbler, Traghetti del Mediterraneo). Po mnenju Sodišča naj namreč odločitev s sporazumom ustanovljenega sodišča, ki bi kršila pravo Unije, ne bi mogla povzročiti nikakršne odgovornosti držav članic,
ki so takšno sodišče ustanovile (§ 88 mnenja). Sodišče svojega stališča ni podrobneje obrazložilo, čeprav je kar nekaj
držav v svojih pisnih in ustnih stališčih izpostavilo, da se države članice ne bi mogle izogniti odškodninski odgovornosti zgolj zaradi prenosa pristojnosti na subjekt, ustanovljen po mednarodnem pravu. Sodišče se zaradi vsega
navedenega v mnenju ni opredeljevalo do vprašanja pravne podlage za sklenitev sporazuma.
18.3.3 Intervencija Republike Slovenije na strani tožene države članice v postopkih
na podlagi člena 258 PDEU
Evropska komisija proti Portugalski republiki, C-52/08
Evropska komisija je 12. 2. 2008 vložila tožbo proti Portugalski republiki (C-52/08), s katero zahteva, naj se ugotovi, da Portugalska republika, s tem ko za poklic notarja v svojo zakonodajo ni prenesla Direktive Evropskega
parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. 9. 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij, ki razveljavlja in zamenjuje
Direktivo Sveta 89/48/EGS z dne 21. 12. 1988, ni izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz Direktive 2005/36/ES. Zadeva je bila predstavljena v poročilih za leti 2008 in 2009. V letu 2010 je SEU opravilo ustno obravnavo, ki se jo je
Državno pravobranilstvo udeležilo.
Evropska komisija proti Helenski republiki, C-61/08
Evropska komisija je vložila tožbo proti Helenski republiki, s katero zahteva, naj se ugotovi, da je Helenska republika s sprejetjem in zadržanjem v veljavi prvega odstavka 19. člena zakona o notarjih (zakon št. 2830/2000) kršila
določila Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) in še posebej člene 43 in 45 PES ter določila direktive
89/48/EGS, ki se nanaša na splošni sistem priznavanja visokošolskih diplom, pridobljenih s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem, ki traja najmanj tri leta. Zadeva je bila predstavljena v poročilih za leti 2008 in 2009.
V letu 2010 je SEU opravilo ustno obravnavo, ki se jo je Državno pravobranilstvo udeležilo.
Evropska komisija proti Zvezni republiki Nemčiji, C-54/08 in Evropska komisija proti Republiki Avstriji,
C-53/08
Tako zoper Zvezno Republiko Nemčijo kot tudi zoper Republiko Avstrijo je Evropska komisija vložila tožbo
zaradi neprenosa Direktive Sveta z dne 21. 12. 1988 o splošnem sistemu priznavanja visokošolskih diplom, pridobljenih s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem, ki traja najmanj tri leta (v nadaljevanju: Direktiva 89/48/
197
ES) oziroma Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. 9. 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (v nadaljevanju: Direktiva 2005/36/ES). Poleg tega je bilo obema državama članicama očitano, da s tem,
ko dostop do poklica notarja pogojujeta s svojim državljanstvom, kršita člena 43 in 45 PES. Obe zadevi sta bili
predstavljeni v poročilih za leti 2008 in 2009. V letu 2010 je SEU opravilo ustno obravnavo, ki se jo je Državno
pravobranilstvo udeležilo.
Evropska Komisija proti Kraljevini Nizozemski, C-157/09
Evropska Komisija je zoper Kraljevino Nizozemsko vložila tožbo v zvezi s pogoji za opravljanje notarske službe, kot
so določeni v njeni nacionalni zakonodaji. Za Evropsko komisijo je sporno, da nacionalna zakonodaja kot pogoj za
opravljanje notarske službe zahteva tudi nizozemsko državljanstvo, s čimer naj bi bila kršena svoboda ustanavljanja.
Republika Slovenija se je odločila za intervencijo na strani tožene države članice, ker ima tudi sama v svoji zakonodaji določen enak pogoj za opravljanje notarske službe, torej slovensko državljanstvo. Zadeva je bila predstavljena v
poročilu za leto 2009.
18.3.4 Intervencija Republike Slovenije na strani tožene države članice v postopkih
po členu 230 PES oziroma sedaj členu 263 PDEU
Evropska komisija proti Kraljevini Nizozemski, C-279/08 P
Zadevo je Državno pravobranilstvo podrobneje opisalo v letnem poročilu za leto 2009. Republika Slovenija nastopa
kot intervenient na strani Kraljevine Nizozemske. Postopek teče po pritožbi Evropske komisije zoper sodbo Sodišča
prve stopnje oziroma sedaj Splošnega sodišča T-233/04, ob intervenciji Zvezne republike Nemčije, Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske ter Republike Slovenije. Udeležba Republike Slovenije v zadevi je pomembna
zaradi potencialne spremembe sodne prakse na področju državnih pomoči, natančneje koncepta »selektivnosti«
državne pomoči v smislu člena 87 PES. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi nakazalo revolucionaren obrat
sodne prakse na tem področju, in sicer v prid držav članic, kar pa sedaj Evropska komisija izpodbija pred Sodiščem.
18.3.5 Tožba na podlagi člena 263 PDEU
Republika Slovenija proti Evropski komisiji, T-164/09
Republika Slovenija je 20. 5. 2009 na Splošno sodišče Evropske unije (SSEU) vložila svojo prvo tožbo, in sicer proti
Evropski komisiji. Gre za ničnostno tožbo zoper odločbo Evropske komisije z dne 19. 3. 2009 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS) ter
Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) iz financiranja Skupnosti, in sicer zaradi napačne uporabe pogodbe oziroma pravnega pravila, ki se nanaša na njeno uporabo. Z odločbo je Evropska komisija določila pavšalni
popravek 5 % za neposredna plačila na površino (t. i. kmetijske subvencije), izplačana iz sredstev Skupnosti, za leti
pridelka 2004 in 2005 (skupaj približno 1,48 milijonov EUR).
Zadeva je podrobneje predstavljena v poročilu za leto 2009. Dne 1. 2. 2011 je potekala pred sodiščem ustna obravnava, ki se jo je Državno pravobranilstvo udeležilo.
18.4 Zaključene zadeve
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo zaključilo zadeve, predstavljene v nadaljevanju.
18.4.1 Tožba Evropske komisije zoper državo članico na podlagi člena 258 PDEU
Evropska komisija proti Republiki Sloveniji, C-49/1030
30
Zadeva je opisana med novimi zadevami.
198
18.4.2 Predlog za sprejem predhodne odločbe po členu 267 PDEU
Povse, C-211/10 PPU31
Markus Stoss in drugi, C-316/07, C-358/07, C-360/07, C-409/07 in C-410/07
Zadeva je bila odprta že od leta 2007 in je bila podrobno predstavljena že v poročilu za leto 2007, omenjena pa tudi
v poročilih za leti 2008 in 2009. SEU je 8. 9. 2010 izdalo sodbo.
Predmet postopka predhodnega odločanja sta bili vprašanji nemškega predložitvenega sodišča, ki sta se nanašali na
združljivost monopola pri prirejanju nekaterih iger na srečo s členoma 43 in 49 PES ter na možnost prirediteljev iger
na srečo, ki imajo dovoljenje za prirejanje športnih stav, ki ni omejeno na ozemlje neke države, da sami ali na podlagi
sklenjene pogodbe s tretjimi osebami ponujajo in izvršujejo športne stave tudi na ozemlju drugih držav članic brez
dodatnih nacionalnih dovoljenj.
V okviru prvega vprašanja se je temeljno vprašanje združljivosti monopola pri prirejanju določenih iger na srečo
(na primer športnih stav) nanašalo predvsem glede na okoliščino, da zadevna država članica, ki takšen monopol
predpisuje, na drugi strani nima dosledne in sistematične politike omejevanja iger na srečo, saj prireditelji z državnimi koncesijami spodbujajo k igranju drugih iger na srečo, zasebni ponudniki storitev pa ponujajo druge igre, pri
katerih je nevarnost zasvojenosti z igrami na srečo enaka ali celo večja kot pri športnih stavah pri nekaterih športnih
dogodkih (na primer konjskih dirkah) in igrah na igralnih avtomatih.
Sodišče je odločilo, da za utemeljitev javnega monopola pri športnih stavah in loterijah s ciljem preprečevanja spodbujanja čezmerne porabe pri igranju iger na srečo in boja zoper zasvojenost z njimi ni nujno potrebna predložitev
študije, ki bi podpirala sorazmernost navedenega ukrepa in bi bila opravljena pred sprejetjem tega ukrepa. Vzpostavitev takega monopola lahko izpolnjuje zahtevo po sorazmernosti, če vzpostavitev navedenega monopola spremlja
vzpostavitev zakonskega okvira, ki zagotavlja, da bo lahko imetnik tega monopola dejansko dosledno in sistematično uresničeval tak cilj s ponudbo, ki je kvantitativno odmerjena in kvalitativno načrtovana glede na navedeni
cilj, in je pod strogim nadzorom javnih organov. Nadalje je Sodišče odločilo, da morebitne težave pri upoštevanju
takega monopola zaradi tehničnih možnosti, da bi prireditelji iger na srečo s sedežem v tujini prek interneta sklepali
stave z osebami na ozemlju države članice s takšnim monopolom, niso takšne narave, da bi vplivale na morebitno
skladnost z določbami Pogodbe. Nacionalno sodišče pa lahko legitimno sklepa, da tak monopol ne more zagotoviti
uresničitve cilja preprečevanja spodbujanja čezmerne porabe pri igranju iger na srečo in boja zoper zasvojenost z
njimi, zaradi katerega je bil vzpostavljen, če je oglaševanje imetnika takega monopola usmerjeno k spodbujanju nagnjenja potrošnikov k igranju in njihovega aktivnega igranja z namenom, da bi se maksimirali pričakovani prihodki
od takih dejavnosti, če lahko gospodarski subjekti zasebnega prava izvajajo druge vrste iger na srečo, če so pridobili
dovoljenje, in če pristojni organi glede drugih vrst iger na srečo, ki ne spadajo pod navedeni monopol in ki poleg
tega pomenijo večjo nevarnost za nastanek zasvojenosti kot igre na srečo, ki so predmet tega monopola, izvajajo ali
tolerirajo tako politiko širjenja ponudbe, ki je primerna za razvijanje in spodbujanje dejavnosti na področju iger na
srečo, da bi maksimirali prihodke od njih.
V zvezi z drugim vprašanjem, ali je treba člena 43 in 49 PES razlagati tako, da lahko gospodarski subjekt zasebnega
prava – če ima v državi članici, v kateri ima sedež, dovoljenje za ponujanje iger na srečo – na podlagi takega dovoljenja ponuja igre na srečo v drugih državah članicah, je Sodišče odločilo, da lahko druga država članica ob upoštevanju zahtev prava Unije določi, da mora ta subjekt za ponujanje storitev iger na srečo potrošnikom na njenem
ozemlju pridobiti tudi dovoljenje, ki so ga izdali njeni organi. Sodišče je menilo, da je monopol, ki je v skladu s členom 43 ali 49 PES (torej izpolnjuje različne zahteve, ki omogočajo njegovo utemeljitev z legitimnimi cilji v splošnem
interesu), po sami naravi stvari (monopola) v nasprotju z obveznostjo priznavanja dovoljenj, izdanih gospodarskim
subjektom zasebnega prava s sedežem v drugih državah članicah. Pri tem pa mora država članica, ki s svojo nacionalno zakonodajo predpisuje takšno obveznost, ki predstavlja oviro prostemu opravljanju storitev ali svobodnemu
ustanavljanju, upoštevati zahteve prava Unije (nediskriminatornost, sorazmernost).
31
Zadeva je opisana med novimi zadevami.
199
Edyta Jakubowska, C-225/09
Predlog za sprejem predhodne odločbe je 19. 6. 2009 vložilo italijansko sodišče Giudice di Pace di Cortona v zadevi
Joanna Edyta Jakubowska proti Alessandru Maneggiu. Zadevo je Državno pravobranilstvo podrobno predstavilo v
letnem poročilu za leto 2009. SEU je 2. 12. 2010 izdalo sodbo.
V zvezi z zastavljenima vprašanjema, ali členi 3(1)(g), 4, 10, 81 in 98 PES nasprotujejo italijanski nacionalni ureditvi, ki
uradnikom, zaposlenim s krajšim delovnim časom, onemogoča opravljanje odvetniškega poklica, čeprav so za opravljanje tega poklica usposobljeni, in nalaga njihov izbris iz imenika odvetniške zbornice, je odločilo, da takšna nacionalna
ureditev ni v nasprotju z navedenimi določbami (tedaj veljavne) Pogodbe o ustanovitvi ES. Pri utemeljitvi svojega stališča
je izhajalo iz svoje sodne prakse, v skladu s katero člen 81 PES, čeprav se sam po sebi nanaša le na ravnanje podjetij, in ne
na zakonodajo ali druge predpise, ki jih sprejmejo države članice, slednje vendarle zavezuje k temu, da ne sprejmejo ali
ohranjajo v veljavi ukrepov – tudi zakonske ali podzakonske narave – ki bi lahko izničili polni učinek pravil konkurence,
ki veljajo za podjetja. Tako je Sodišče že razsodilo, da gre za kršitev členov 10 in 81 PES, če država članica bodisi nalaga ali
spodbuja sklepanje omejevalnih sporazumov, ki so v nasprotju s členom 81 PES, ali krepi učinke takih omejevalnih sporazumov bodisi svojim predpisom odvzame naravo državnega ukrepa s prenosom odgovornosti za sprejetje odločitev, ki
posegajo v gospodarsko področje, na zasebne subjekte. Vendar pa po mnenju Sodišča dejstvo, da država članica organom
poklicnega združenja, kot so upravni odbori različnih odvetniških zbornic, nalaga izbris iz imenikov odvetniške zbornice po uradni dolžnosti za odvetnike, ki so člani tega združenja in hkrati uradniki, zaposleni s krajšim delovnim časom,
in se v določenem roku niso odločili bodisi za ohranitev vpisa v navedenem imeniku bodisi za ohranitev delovnega razmerja pri javnem organu, ki jih zaposluje, ne more dokazovati, da je država svojim predpisom odvzela naravo državnega
ukrepa. Navedeni upravni organi namreč nimajo nobenega vpliva na sprejetje odločb o izbrisu po uradni dolžnosti, ki
je določeno z zakonom. Iz teh razlogov je Sodišče presodilo, da italijanska nacionalna ureditev ne nalaga ali spodbuja
sklepanja omejevalnih sporazumov, ki so v nasprotju s členom 81 PES. Sodišče EU je torej na zastavljeni vprašanji predložitvenega sodišča odgovorilo negativno; takšno stališče je v pisnih stališčih zastopala tudi Republika Slovenija.
Winner Wetten GmbH, C-409/06
Zadeva je odprta že od leta 2006 in je bila podrobneje predstavljena v poročilu za leto 2006, omenjena pa tudi v
poročilih v letih 2007, 2008 in 2009. SEU je 8. 9. 2010 izdalo sodbo.
Vprašanji predložitvenega sodišča sta ste glasili:
1. Ali je treba člena 43 in 49 Pogodbe ES razlagati tako, da se smejo nacionalni predpisi glede državnega monopola
športnih stav, ki vsebujejo nedopustne omejitve svobode ustanavljanja in opravljanja storitev, ki ju zagotavljata
člena 43 in 49 Pogodbe ES, ker v skladu z ustrezno sodno prakso Sodišča (Odločba z dne 6. 11. 2003 – zadeva
C-243/01) ne prispevajo dosledno in sistematično k omejitvi dejavnosti na področju stav, ne glede na načelno
primarno uporabo neposredno veljavnega prava Skupnosti, še naprej izjemoma uporabljati za prehodno obdobje?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: katere predpostavke morajo biti izpolnjene za domnevo odstopanja
od primarnosti in kako se določi prehodno obdobje.
Republika Slovenija se je udeležila pisnega dela postopka, ne pa tudi ustne obravnave, ki je bila 9. 12. 2009. Sodišču
je predlagala, naj na prvo vprašanje odgovori, da je treba člena 43 in 49 Pogodbe ES razlagati tako, da se nacionalne
pravice, ki urejajo državni monopol na področju športnih stav, ki vsebujejo nedovoljene omejitve in pravice do
ustanavljanja in pravice do svobodnega pretoka storitev, v skladu s sodno prakso Sodišča (odločba z dne 6. 11. 2003
– zadeva C-243/01), lahko še vedno izjemoma uporabljajo v prehodnem obdobju, ne glede na primarnost prava
Skupnosti, ki ga je mogoče neposredno uporabiti.
Glede drugega vprašanja je Republika Slovenija predlagala, naj Sodišče odgovori, da se primarnost prava Skupnosti
lahko izključi pod pogoji, katerih cilj je v javnem interesu ter so potrebni in sorazmerni za dosego cilja ter se uporabljajo brez diskriminacije in v skladu z nacionalnimi predpisi.
Sodišče je v sodbi odločilo, da se v prehodnem obdobju, zaradi primarnosti neposredno uporabljivega prava Unije,
ne smejo še naprej uporabljati nacionalni predpisi glede javnega monopola na področju športnih stav, ki glede na
ugotovitve nacionalnega sodišča vsebujejo omejitve, neskladne s svobodo ustanavljanja in opravljanja storitev, ker se
s temi omejitvami ne prispeva k doslednemu in sistematičnemu omejevanju dejavnosti na področju stav.
200
18.5 Ostale odprte zadeve
Državno pravobranilstvo izpostavlja še sledeče odprte zadeve:
• postopek predhodnega odločanja po členu 367 PDEU,
• postopek za izdajo svetovalnega mnenja na podlagi člena 218(11) PDEU ter
• možnost intervencije v pritožbenem postopku zoper sodbo Splošnega sodišča v postopkih med drugimi državami članicami in/ali institucijami.
V skladu s postopkovnimi pravili SEU v zvezi s predlogi za sprejem predhodne odločbe po členu 367 PDEU, se vsak
predlog za sprejem predhodne odločbe vroči vsem državam članicam, ki se nato lahko aktivno vključijo v postopek.
Aktivna vključitev v postopek je možna vse do ustne obravnave. Sodbe, ki jih izda SEU v zadevah predhodnega
odločanja (gre za odločitve o razlagi prava Evropske unije), so zaradi njihovega erga omnes učinka pomembne za
vse države članice. Razlaga, ki jo sprejme SEU, je namreč obvezna za vse države članice in po sodni praksi SEU je
kot kršitev prava Evropske unije opredeljeno tudi neupoštevanje razlage prava Evropske unije, kot jo je sprejelo
SEU. S tega stališča je nujno, da država spremlja te postopke in se seznani z vsemi sodbami Sodišča. Izrecno zahtevo
po spremljanju postopka vedno večkrat izrazijo tudi posamezna ministrstva, ki ob izjavi, da ni razloga za intervencijo Republike Slovenije v posameznem postopku, zahtevajo, da jih Državno pravobranilstvo seznanja s potekom
postopka. Slednje se že zaradi narave stvari zagotavlja v vsaki posamezni zadevi. V letu 2010 je Državno pravobranilstvo iz tega naslova prejelo 324 novih zadev32, jih zaključilo 26733, na dan 31. 12. 2010 pa je bilo odprtih še 406.
Državam članicam se vročajo tudi vse sodbe Splošnega sodišča Evropske unije (SSEU), izdane v postopkih med
drugimi državami članicami in/ali institucijami. Skladno z določbami 56. člena Protokola o Statutu Sodišča Evropske unije so države članice kot privilegirani udeleženci upravičene vložiti pritožbo zoper sodbo Splošnega sodišča
tudi v zadevah, ki jih neposredno ne zadevajo. Države članice lahko na podlagi tretjega odstavka istega člena Statuta
vložijo pritožbo zoper sodbo SSEU tudi v zadevah v katerih se postopka pred Splošnim sodiščem niso udeležile.
Pritožbo morajo vložiti v roku dveh mesecev od prejema obvestila o sodbi, postopek po pritožbi pa se vodi pred
SEU. V primeru, da se Republika Slovenija ne odloči za vložitev pritožbe, spis po izteku roka za pritožbo Državno
pravobranilstvo zaključi. V letu 2010 je Državno pravobranilstvo iz tega naslova prejelo 263 novih zadev, jih zaključilo 238, na dan 31. 12. 2010 pa je bilo odprtih še 46 zadev.
Poleg možnosti, navedene v prejšnjem odstavku, imajo države članice, ki se postopka pred SSEU niso udeležile in
tudi niso vložile pritožbe zoper sodbo, ki jo je navedeno sodišče izdalo, v skladu z določbo 93. člena Poslovnika
SEU možnost, da se v primeru, če je vložena pritožba zoper sodbo SSEU, vključijo v postopek pred SEU kot stranski
intervenient na strani ene ali druge stranke. Stransko intervencijo lahko priglasijo v roku šestih tednov od dneva
objave pritožbe v Uradnem listu Evropske unije (člen 16(6) Poslovnika SEU).
Doslej Slovenija še ni vložila pritožba zoper sodbo SSEU, se je pa odločila za intervencijo v kasnejši fazi postopka,
torej, ko se je postopek na podlagi vložene pritožbe nekega drugega upravičenega subjekta vodil pred SEU (glej
C-279/08 P, Komisija Evropskih skupnosti proti Kraljevini Nizozemski34).
32
V tej številki sta zajeti tudi dve zadevi, v katerih se je Slovenija aktivno udeležila postopka, in sicer Povše in Omejc.
V tej številki so zajete tudi tri zaključene zadeve, v katerih se je Slovenija aktivno udeležila postopka, in sicer Winner Wetten
GMBH, Detiček in Povše.
33
34
Zadeva je opisana med odprtimi zadevami pred Sodiščem Evropske unije.
201
19 Postopki pred EFTA Sodiščem
V postopkih pred EFTA Sodiščem (gre za postopke za izdajo svetovalnega mnenja ter postopke na podlagi tožbe) je
prav tako možna intervencija držav članic in institucij Evropske unije, zaradi česar EFTA Sodišče slednje seznanja
s temi postopki.
Republika Slovenija se je doslej odločila za eno intervencijo v postopku za izdajo svetovalnega mnenja (E-3/06
Landbrokes Ltd. – sodba z dne 30. 5. 2007). Intervencija je možna v roku dveh mesecev od dneva notifikacije predloga za izdajo svetovalnega mnenja oziroma tožbe in odgovora na tožbo. Če se Republika Slovenija ne odloči za
intervencijo, je način poslovanja v teh zadevah enak načinu, ki velja za postopke za sprejem predhodne odločbe po
členu 367 PDEU, v katerih se Republika Slovenija ne odloči za aktivno udeležbo, jih pa spremlja zaradi seznanitve
s sodno prakso. V letu 2010 je Državno pravobranilstvo iz tega naslova prejelo 14 novih zadev, jih zaključilo 12, na
dan 31. 12. 2010 pa je bilo odprtih šest zadev.
V leto 2010 ni bila prenesena nobena zadeva iz pristojnosti EFTA Sodišča, v kateri bi bila Republika Slovenija
aktivno udeležena. Republika Slovenija v letu 2010 tudi ni prijavila udeležbe v nobenem od postopkov pred EFTA
Sodiščem.
202
20 Postopki Državnega pravobranilstva pred tujimi sodišči
20.1 Uvod
Zakon o Državnem pravobranilstvu v 11. členu določa, da Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo
tudi pred tujimi sodišči, vendar pa to v praksi ni neposredno izvedljivo.
Dejstvo je namreč, da je zastopanje v postopkih pred tujimi sodišči vezano na celovito poznavanje prava drugih držav
ter na obvezno uporabo uradnega jezika sodišča. V skladu s tem se zastopanje države pred tujimi sodišči lahko izvede
le prek pooblastila odvetnika v posamezni državi, kateremu Državno pravobranilstvu nudi vso, za zastopanje potrebno
podporo.
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo obravnavalo dve zadevi, ki se vodita pred tujimi sodišči, prva pred sodiščem
v Italiji in druga pred sodiščem v Avstriji.
20.2 Tožba ITINERA S.p.A. (prej Grassetto Lavori S. p. A.) proti Republiki Sloveniji
Zadeva je bila predstavljena že v poročilih za leti 2008 in 2009. V letu 2010 je bila pred italijanskim sodiščem v
Tortoni zaključena pravdna zadeva, v kateri je družba ITINERA S.p.A. (prej Grassetto Lavori S.p.A) iz Tortone
tožila družbo DARS d.d. ter Republiko Slovenijo zaradi plačila škode v višini 9.397.059,90 EUR. Po vložitvi t. i.
»Regolamento di giurisdizione«, s katerim sta Republika Slovenija in DARS zahtevali, naj se italijansko Vrhovno
sodišče izreče glede absolutne pristojnosti italijanskega sodstva v predmetni zadevi, je bil 20. 4. 2010 pooblaščencu toženih strank vročen sklep Vrhovnega kasacijskega sodišča v Rimu, s katerim je slednje odločilo, da je italijansko sodišče absolutno nepristojno za odločanje v predmetni zadevi. Sodišče v Tortoni je 22. 9. 2010 ustavilo
pravdni postopek ter odločilo o stroških, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženima strankama, in sicer vsaki
v višini 40.384,76 EUR. Čeprav je tožeča stranka stroške postopka že plačala, pooblaščenec Republike Slovenije še
ni predložil dokazil o realizaciji oziroma nakazilu razlike (po odbitku odvetniških stroškov) v državni proračun
Republike Slovenije.
20.3 Tožba Republike Slovenije proti Ilse Renate Katzer, Avstrija in druge (zadeva Markgraf)
Zadeva je bila obširno opisana v poročilu za leto 2008, pri čemer je bilo na koncu opisa navedeno, da naj bi
tožene stranke na Upravno enoto v Škofji Loki vložile predlog za nadaljevanje denacionalizacijskega postopka.
V letu 2009 je Državno pravobranilstvo ugotovilo, da je bil navedeni predlog dejansko vložen, z njim pa tožene
stranke uveljavljajo vračilo istega premoženja, kot so ga uveljavljale po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij
(ZIKS) v postopku pred sodišči. V navedenih postopkih je tožena stranka Slovenska odškodninska družba (SOD).
Februarja 2010 je odvetnica dedičev po pokojnem Markgrafu obvestila Državno pravobranilstvo, da imajo dediči
na Upravnih enotah Kranj, Škofja Loka in Radovljica odprte denacionalizacijske postopke, v katerih naj bi bila
višina njihove terjatve višja, kot pa je terjatev, ki jo Republika Slovenija uveljavlja pred avstrijskim sodiščem.
Glede na to dejstvo je Državno pravobranilstvo 11. 2. 2010 organiziralo sestanek s SOD in Ministrstvom za
finance (MF), na katerem se je preverjalo možnosti za sklenitev morebitne poravnave z dediči. Ugotovljeno je
namreč bilo, da četudi bi avstrijsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku Republike Slovenije, bi bila izvršba na
premoženje dolžnikov zapletena. Slednji so namreč razseljeni po celem svetu in neprestano spreminjajo svoje
prebivališče. Na omenjenem sestanku je bil sprejet sklep, da bo SOD stopil v stik z odvetnico dedičev in na
podlagi denacionalizacijske dokumentacije ocenil višino terjatve dedičev do Republike Slovenije, s tem pa tudi
možnost sklenitve poravnave.
203
V januarju 2011 je SOD obvestil Državno pravobranilstvo, MF in pooblaščenko dedičev, da je po vpogledu v denacionalizacijsko dokumentacijo ugotovil, da je sporno, ali je temelj za denacionalizacijo po Zakonu o denacionalizaciji
(ZDen) sploh izkazan, kakor tudi, da iz predložene dokumentacije ni mogoče dokončno izračunati višine terjatve
dedičev, zaradi česar bi bilo sklepanje poravnave v tej fazi preuranjeno.
V vmesnem obdobju je Vrhovno sodišče s sklepom opr. št. II Ips 126/2010 z dne 23. 6. 2010 zavrnilo revizijo predlagateljev, to je dedičev, s čimer je bil postopek obnove, ki se je nanašal na vračilo zaplenjenega premoženja, končan.
V letu 2010 avstrijsko sodišče še vedno ni uspelo vročiti tožbe drugotoženi stranki Regini Giseli Arori iz Avstrije.
Imenovana se je najprej preselila v Avstralijo, nato pa v Združene arabske emirate. Ker vročitev tudi na tem naslovu
ni bila uspešna, je avstrijsko sodišče na predlog avstrijskega odvetnika, ki zastopa Republiko Slovenijo, 18. 1. 2011
za navedeno imenoval kuratorja za vročitve. Kurator je v imenu drugotožene stranke že vložil odgovor na tožbo.
Po prispetju odgovorov vseh toženih strank je avstrijski odvetnik marca 2011 vložil pripravljalno vlogo na sodišče.
Sodišče je za dne 21. 6. 2011 razpisalo obravnavo.
204
21 Problematika plinskih terminalov v Tržaškem zalivu
(E-689/2009)
Predmetna zadeva je bila predstavljena že v poročilu za leto 2009. V letu 2009 imenovana Strokovna komisija za
proučitev pravnih vidikov s strani Italije načrtovanih plinskih terminalov v Tržaškem zalivu in njegovem obalnem
območju, katere članica je tudi državna pravobranilka mag. Andreja Vran, se je v letu 2010 večkrat sestala in obravnavala v nadaljevanju navedeno problematiko.
Evropska komisija je dne 26. 1. 2010 sklicala neformalni tehnični sestanek v zvezi z gradnjo plinskih terminalov, na
katerem so bili prisotni predstavniki Ministrstva za okolje in prostor (MOP) in tudi predstavniki Republike Italije.
Obe strani sta na srečanju predstavili svoja stališča.
Vlada Republike Slovenije je na svoji redni seji 18. 2. 2010 sprejela sklep, s katerim je MOP naložila pripravo dokumentacije za začetek predhodnega (neformalnega) postopka pred Evropsko komisijo oziroma za kasnejšo morebitno
vložitev tožbe zoper Republiko Italijo.
MOP se je aprila 2010 s Pravno fakulteto Univerze v Mariboru dogovorilo za pripravo pravne analize kršitve postopkov izgradnje plinskih terminalov. Projektna naloga »Pravni vidiki predhodnega postopka pri Evropski komisiji
v skladu z 259. členom Pogodbe o delovanju EU glede umeščanja plinskih terminalov v Tržaški zaliv in njegovo
obalno območje« je bila opravljena dne 15. 9. 2010.
Vlada Republike Slovenije je sprejela sklep (št. 4) z dne 30. 9. 2010, s katerim je naložila MOP, da naroči neodvisen in
kritičen pregled (peer review) pri tuji odvetniški pisarni, ki bo po preučitvi Študije o kumulativnih okoljskih vplivih
terminala v Žavljah, terminala »Off-shore« ter povezovalnega plinovoda ter opravljenem trilateralnem sestanku
med Republiko Slovenijo, Italijansko republiko in Evropsko komisijo podlaga za odločitev o nadaljevanju postopka
v zvezi s predhodnih postopkom.
2. 12. 2010 je Vlada Republike Slovenije sprejela sklep, s katerim je MOP naložila, da se v sodelovanju z Državnim
pravobranilstvom v imenu Republike Slovenije vključi v postopke, ki se vodijo pred upravnimi organi Italijanske
republike zaradi umestitve v prostor energetskih infrastrukturnih objektov v Tržaškem zalivu in njegovem zaledju.
205
22 Sodelovanje pri pripravi zakonov in drugih predpisov
Ministrstvo za pravosodje ter ostala ministrstva pošiljajo Državnemu pravobranilstvu v predhodno strokovno
usklajevanje predloge zakonskih besedil.
Državno pravobranilstvo ocenjuje, da lahko s svojimi izkušnjami bistveno pripomore k oblikovanju ustreznih zakonskih rešitev in preprečevanju zakonskih nedoslednosti. Te privedejo do različnih interpretacij v praksi ter zato
do dodatne obremenitve tako Državnega pravobranilstva kot sodišč. Ne glede na to Državno pravobranilstvo ugotavlja, da nekateri predlogi zakonov v letu 2010 Državnemu pravobranilstvu niso bili posredovani.
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 podalo pripombe in predloge k zakonskim osnutkom sledečih zakonov:
• predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju,
• predlog Zakona o javnem nepremičninskem skladu Republike Slovenije,
• predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj,
• predlog Zakona o umeščanju prometne, energetske in vodne infrastrukture v prostor,
• predlog Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov,
• predlog Zakona o državnih izpitih pravnikov in usposabljanju v pravosodju,
• predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju,
• predlog Zakona o dopolnitvi Zakona o sodelovanju med Državnim zborom in Vlado v zadevah Evropske unije,
• predlog Zakona o spremembah Zakona o tajnih podatkih.
206
23 Informatizacija poslovanja Državnega pravobranilstva
V letu 2010 je potekalo kontinuirano delo na projektu prenove vpisnikov, ki se izvaja na podlagi javnega razpisa
Ministrstva za pravosodje (št. JN 9824/2008).
S celotnim projektom informatizacije bo Državno pravobranilstvo zagotovilo celovito podporo procesa dela na Državnem pravobranilstvu. Nov informacijski sistem bo centraliziran, omogočal bo elektronski dostop do zunanjih
evidenc drugih organov ter dostop drugih pravosodnih organov do podatkov iz vpisnikov. Znotraj pravosodnega
sistema bo omogočal hiter in neprekinjen dostop do podatkov iz različnih evidenc ter zaradi elektronske oblike
omogočal prenos podatkov iz vpisnikov Državnega pravobranilstva v sodne vpisnike. Zagotovljena bo večja varnost
podatkov in sledljivost dostopa do podatkov.
Z delovnimi sestanki in delavnicami je Državno pravobranilstvo, skupaj z izvajalcem in naročnikom, pripravilo in
19. 7. 2010 potrdilo tri dokumente, in sicer:
• arhitekturo sistema,
• sistemsko analizo in
• specifikacijo zahtev.
Ob tem je Državno pravobranilstvo kot uporabnik potrdilo tako prevzem ustrezne potrebne strojne in sistemske
opreme (dobavil jo je izvajalec) kot namestitev te opreme, ki je potrebna za vzpostavitev in prevzem informacijskih
sistemov v skladu s končno specifikacijo. Ta oprema je bila tudi nameščena v testno okolje naročnika oziroma uporabnika.
Po potrditvi specifikacije zahtev, arhitekture sistema in sistemske analize se je delo nadaljevalo na področju priprave
prenosa podatkov iz sedanjih informacijskih sistemov (migracija). Za te postopke je bilo treba pripraviti ustrezna
migracijska pravila. Pri tem je bilo treba pripraviti, uskladiti in preveriti približno 2.000 migracijskih pravil, 527
šifrantov, 411 tabel.
Prav tako je bilo treba za potrebe »čiščenja« podatkov za migracijo podatkov pripraviti dve aplikaciji (računalniški
programski informacijski program), s katerim je bilo v prvi fazi pregledanih preko 221.500 zadev in ponovno v
drugi fazi preko 8.100 zadev. V celoti je bilo treba pregledati in »prečistiti« centralni imenik strank Državnega pravobranilstva ter urediti imenik nasprotnih strank pravnih in fizičnih oseb.
Državno pravobranilstvo pripravlja aktivnosti za dostopanje do baz podatkov za svoje potrebe na podlagi 12. člena
Zakona o državnem pravobranilstvu. Podpisana je Pogodba o uporabi sistema e-POIZVEDBE med Zavodom za
zdravstveno zavarovanje Slovenije in Državnim pravobranilstvom.
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 izvajalo aktivnosti za podpis pogodb za dostopanje do osebnih podatkov
v evidencah osebnih podatkov, s katerimi upravlja Ministrstvo za notranje zadeve oziroma za dostopanja do baz
podatkov v sistemu e-RISK.
Glede zajemanja podatkov, ki jih objavlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES),
to je podatkov registrskega sodišča in podatkov o insolvenčnih postopkih, je Ministrstvo za pravosodje vzpostavilo
ustrezen »WEB servis« oziroma protokol, s katerim prek Centra za informatiko pri Vrhovnem sodišču Republike
Slovenije (CIF) pridobiva podatke sodnega registra, ki jih posreduje na AJPES. Ta način je vzpostavljen šele od 1. 1.
2011. Državno pravobranilstvo je po pridobitvi teh informacij navezalo stik z Ministrstvom za pravosodje, kjer bi
lahko zajemalo potrebne podatke »na izvoru«, to je na Ministrstvu za pravosodje, in ne posredno pri AJPES.
Enako velja tudi za zajemanje oziroma dostopanje do baz podatkov, ki jih ureja KDD, d. d., ko se prek Ministrstva
za pravosodje oziroma ustreznega protokola za potrebe notarjev dostopa do baz podatkov pri KDD, d. d. Podoben
način zajemanja podatkov bi se lahko izvedel za potrebe Državnega pravobranilstva, kakor tudi Državnega tožilstva,
s sodelovanjem Ministrstva za pravosodje in izvajalca projekta prenove e-vpisnikov SRC, d. o. o.
207
24 Finančno poročilo – zaključni račun za leto 2010
24.1 Splošno
V skladu z 21. členom Zakona o računovodstvu je letno poročilo sestavljeno iz:
• bilance stanja;
• izkaza prihodkov in odhodkov;
• pojasnil k izkazom;
• poslovnega poročila.
Računovodska izkaza, ki sta v skladu z drugim odstavkom 20. člena Zakona o računovodstvu, bilanca stanja in izkaz
prihodkov in odhodkov, izkazujeta za leto 2010 sledeče:
Tabela 49: Bilanca stanja in izkaz prihodkov in odhodkov
BILANCA STANJA
aktiva – sredstva
pasiva – viri sredstev
IZKAZ PRIHODKOV IN ODHODKOV
prihodki
odhodki
V EUR
1.059.754
1.059.754
V EUR
8.071.911
8.071.911
Tabela 50: Primerjava realizacije glede na sprejeti in veljavni proračun za leto 2010 ter realizacijo v letu 2009 (v EUR)
Realizacija
2009
1
8.500.072
Sprejeti
proračun
2010
2
8.825.294
Veljavni
proračun
2010
3
8.946.423
Realizacija
2010
Indeks
Indeks
Indeks
4
8.071.911
5=(4/2)*100
91,46
6=(4/3)*100
90,22
7=(4/1)*100
94,96
24.1 Posebni del
Prihodki in odhodki proračuna Državnega pravobranilstva Republike Slovenije so bili realizirani v zneskih, kot je
prikazano v izkazu prihodkov in odhodkov za leto 2010, in se priznavajo v skladu z računovodskim načelom denarnega toka (plačane realizacije) v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Zakona o računovodstvu. Proračunsko leto je
bilo enako koledarskemu letu 2010.
Tabela 51: Primerjava realizacije za leti 2010 in 2009 po ekonomski klasifikaciji (v EUR)
Naziv
1
400 – plače in drugi izdatki
401– prispevki
402 – izdatki za blago in storitve
420 – nakup in gradnja osnovnih sredstev
SKUPAJ
208
Realizacija 2009
2
4.575.422
738.334
3.151.032
35.284
8.500.072
Realizacija 2010
3
4.630.857
742.222
2.681.849
16.983
8.071.911
Indeks
4=(3/2)*100
101,21
100,53
85,11
48,13
94,96
24.3 Obrazložitev
24.3.1 Obrazložitev splošnega dela zaključnega računa
Proračun Državnega pravobranilstva za leto 2010 je bil sprejet v višini 8.825.294 EUR.
Na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije št. 41012-55/2010/5 z dne 25. 11. 2010 je bilo iz tekoče proračunske rezerve
pri ministrstvu, pristojnem za finance, za zagotovitev izplačila zadnjih plač v letu, prerazporejeno na postavko plače
dodatnih 120.000 EUR. Veljavni proračun je bil v primerjavi s sprejetim večji tudi za sredstva od odprodaje starega in
odpisanega pohištva iz leta 2008 v višini 1.129 EUR, ki so bila kot neporabljena prenesena v leto 2010. Tako je veljavni
proračun za leto 2010 znašal 8.946.423 EUR, realizacija pa 8.071.911 EUR, kar predstavlja 91,46 % sprejetega in 90,22
% veljavnega proračuna.
Na podlagi ocene, da zagotovljena sredstva ne bodo zadoščala, je Državno pravobranilstvo med letom v skladu s 14.
členom Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2010 in 2011 samo odločalo o prerazporeditvah
porabe pravic v okviru podprograma 09054501.
Zaradi večjega plačila odškodnin od načrtovanega je Državno pravobranilstvo v okviru proračuna prerazporedilo na postavko 9215 znesek v višini 335.000 EUR ter na postavko 8436 znesek v višini 161.000 EUR. Prav tako je bilo treba v okviru
podprograma 09034502 prerazporediti tudi še 21.000 EUR na postavko plače za izplačilo plač v mesecu decembru 2010.
Na podlagi primerjave odhodkov z veljavnim finančnim načrtom lahko Državno pravobranilstvo zaključi, da v letu
2010 ni bilo večjih bistvenih odstopanj med načrtovanimi in porabljenimi finančnimi sredstvi. Odstopanja predstavljajo
neporabljena sredstva na postavkah odškodnin, katerih porabo je težko natančno vnaprej oceniti.
Tabela 52: Primerjava realizacije glede na sprejeti in veljavni proračun za leto 2010 po ekonomski klasifikaciji (v EUR)
Naziv
Sprejeti
proračun 2010
1
2
400 – plače in drugi izdatki 4.514.354
401– prispevki
728.877
402 – izdatki za blago in
3.552.012
storitve
420 – nakup in gradnja
30.051
osnovnih sredstev
SKUPAJ
8.825.294
Veljavni
proračun 2010
3
4.640.453
743.778
3.539.012
Realizacija
2010
4
4.630.857
742.222
2.681.849
Indeks
Indeks
5=(3/1)*100
102,58
101,83
75,50
6=(3/2)*100
99,79
99,79
75,78
23.180
16.983
56,51
73,26
8.946.423
8.071.911
91,46
90,22
24.4 Obrazložitev posebnega dela zaključnega računa
24.4.1 Poročilo o realizaciji finančnega načrta Državnega pravobranilstva
Prihodki in odhodki Državnega pravobranilstva, ki so izkazani v izkazu prihodkov in odhodkov za leto 2010 v višini
8.071.911 EUR, so bili za 5 % nižji kot v letu 2009.
Struktura odhodkov
400 – plače in drugi izdatki zaposlenim
Za plače in druge izdatke funkcionarjem in javnim uslužbencem je bilo načrtovanih 4.514.354 EUR, porabljeno pa
je bilo 4.630.857 EUR, kar predstavlja 102,58-odstotno porabo načrtovanih sredstev. Sredstva so bila porabljena za:
209
•
•
•
•
•
•
plače in dodatke v znesku 4.190.144 EUR (od tega za osnovne plače 3.921.753 EUR, za dodatek za delovno
dobo 225.925 EUR, za dodatke za delo v posebnih pogojih 249 EUR, za položajni dodatek 32.730 EUR ter
druge dodatke v višini 9.487 EUR);
regres za letni dopust v skupnem znesku 103.458 EUR;
povračila in nadomestila v skupnem znesku 238.955 EUR (za prehrano v znesku 107.107 EUR, za prevoz na
delo in z dela v znesku 131.848 EUR);
delovno uspešnost v znesku 22.114 EUR (od tega za redno delovno uspešnost v višini 2.654 EUR ter za delovno
uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v višini 19.460 EUR);
nadurno delo v znesku 12.679 EUR;
druge izdatke zaposlenim v znesku 63.507 EUR (navedeni znesek vključuje izplačilo jubilejnih nagrad v višini
5.631 EUR, solidarnostnih pomoči v znesku 5.775 EUR ter odpravnine v višini 52.101 EUR).
Realizacija odhodkov skupine 400 (plače in drugi izdatki zaposlenim) je bila v povprečju za 1,2 % višja od realizacije
v letu 2009, predvsem na račun dodatnih zaposlitev. Povprečno število zaposlenih, ki je bilo izračunano na podlagi
ur rednega dela za leto 2010, je bilo 142, kar pomeni v povprečju za pet več kot v letu poprej. Plače in drugi izdatki
so bili v celoti financirani iz proračunskih sredstev.
401 – prispevki delodajalcev za socialno varnost
Za prispevke delodajalca je bilo načrtovanih 728.877 EUR, porabljenih pa je bilo 742.222 EUR, kar predstavlja
101,83-odstotno porabo načrtovanih sredstev. Sredstva so bila porabljena za:
• prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 376.005 EUR;
• prispevke za zdravstveno zavarovanje v znesku 301.057 EUR (od tega je prispevek za obvezno zdravstveno
zavarovanje 278.551 EUR, prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni pa 22.506 EUR);
• prispevek za zaposlovanje v znesku 2.548 EUR;
• prispevek za starševsko varstvo v znesku 4.246 EUR.
V tej podskupini je vključeno tudi kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje za javne uslužbence na podlagi
Zakona o kolektivnem dodatnem pokojninskem zavarovanju za javne uslužbence (ZKDPZJU). Za premije je bilo
porabljenih 58.366 EUR, kar predstavlja 7,8 % v okviru podskupine prispevki delodajalcev. Zneski premij so bili na
osnovi Sklepa o uskladitvi minimalnih in dodatnih premij kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za
javne uslužbence usklajeni z januarjem 2010 ter pri plači za mesec julij 2010.
Tudi realizacija odhodkov skupine 401 je bila v povprečju za 0,5 % višja glede na predhodno leto in je bila v celoti
financirana iz proračunskih sredstev.
402 – izdatki za blago in storitve
Za izdatke za blago in storitve je bilo načrtovanih 3.552.012 EUR, porabljenih je bilo 2.681.849 EUR, kar predstavlja
75,50-odstotno porabo načrtovanih sredstev. V to skupino poleg izdatkov za blago in storitve, ki so bili porabljeni za
opravljanje osnovne dejavnosti Državnega pravobranilstva, sodijo tudi izplačila odškodnin.
V letu 2010 je bilo tako porabljeno:
• za stroške za pisarniški splošni material in storitve v znesku 296.421 EUR (za pisarniški material 74.190 EUR,
za storitve čiščenja 79.923 EUR, za storitve varovanja zgradb in prostorov 45.740 EUR, za tiskarske storitve
4.973 EUR, za literaturo in časopise 25.741 EUR, za prevajalske storitve 33.211 EUR, za oglaševanje 19 EUR, za
reprezentančne storitve 8.561 EUR in za druge materialne izdatke 24.063 EUR);
• za posebni material in storitve v znesku 1.472 EUR (od tega za drobni inventar 409 EUR in za zdravniške preglede zaposlenih 1.063 EUR);
• za energijo, vodo, komunalne storitve in komunikacije v znesku 273.261 EUR (od tega 28.428 EUR za električno energijo, 29.030 EUR za stroške ogrevanja in kuriva, 7.669 EUR za vodo in komunalne storitve, 2.981 EUR
za odvoz smeti, 90.768 EUR za telefonske in podobne storitve, 114.385 EUR za poštnino in kurirske storitve);
• za prevozne stroške in storitve v znesku 13.806 EUR (od tega 7.498 EUR za porabljeno gorivo in vzdrževanje
službenih vozil, 2.892 EUR za najem vozil, 2.730 EUR za zavarovanje vozil, plačila pristojbin in nakupa vinjet
ter 686 EUR za druge prevozne in transportne stroške);
• za izdatke za službena potovanja v znesku 101.264 EUR (od tega 81.173 EUR za povračila stroškov službenih
210
•
•
•
•
potovanj doma in 20.091 EUR za povračila stroškov službenih potovanj v tujino);
za tekoče vzdrževanje v znesku 147.004 EUR (od tega 54.991 EUR za tekoče vzdrževanje komunikacijske opreme, 1.824 EUR za tekoče vzdrževanje druge opreme, 641 EUR za zavarovalne premije za opremo ter 89.548
EUR za druge izdatke za tekoče vzdrževanje);
za najemnine in zakupnine v znesku 15.065 EUR (od tega 3.269 EUR za najemnine garaž in parkirnih prostorov, 11.796 EUR za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča);
za odškodnine je bilo izplačanih 1.561.730 EUR (od tega 14.791 EUR za odškodnine po sklenjeni prijateljski
poravnavi, 15.500 EUR za odškodnine na podlagi sodbe, 621.373 EUR za odškodnine zaradi sojenja v nerazumnem roku, 47.706 EUR za odškodnine žrtvam kaznivih dejanj, 500.335 EUR za odškodnine neupravičeno
obsojenim ter 362.025 EUR za odškodnine iz naslova sodnih odločitev);
za druge operativne odhodke v znesku 271.826 EUR (od tega 45.375 EUR za kotizacije na seminarjih, udeležbo
na raznih konferencah ter drugih oblikah strokovnega izobraževanja zaposlenih, 1.177 EUR za plačila avtorskih honorarjev, 291 EUR za plačila za delo prek študentskega servisa, 4.670 EUR za sejnine udeležencem komisije v zvezi z Zakonom o žrtvah kaznivih dejanj, 17.846 EUR za plačilo stroškov sodnih postopkov, 152.173
EUR za plačilo stroškov odvetnikom v izvensodnih poravnavah, 926 EUR za plačila storitev pooblaščenim
organizacijam za plačilni in bančni promet, 17.125 EUR za prispevke za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov,
32.243 EUR pa za druge operativne odhodke).
Realizacija skupine 402 – izdatki za blago in storitve je bila v primerjavi s preteklim letom v povprečju za 14,9 %
nižja. Znesek izplačil odškodnin je bil v letu 2010 za 19,8 % nižji kot v predhodnem letu, nižja je bila tudi poraba
materialnih stroškov za 0,8 %. Izdatki za blago in storitve so bili v celoti financirani iz proračunskih sredstev.
420 – nakup in gradnja osnovnih sredstev
Med izdatki za nakup in gradnjo osnovnih sredstev so bila načrtovana sredstva v višini 30.051 EUR, porabljenih pa
je bilo 16.983 EUR.
Glede na predhodno leto je bila poraba v skupini investicijski odhodki v letu 2010 nižja za 51,9 %.
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo iz te postavke črpalo sredstva za nakup opreme in manjše posodobitve
poslovnih prostorov. Za pisarniško opremo in pohištvo je bilo porabljenih 6.866 EUR, za računalniško in drugo
opremo 5.999 EUR, za nakup telekomunikacijske opreme – GSM aparatov 3.433 EUR ter za nakup druge opreme
(svetilke, kalorifer) 685 EUR. Investicijski izdatki so bili financirani iz proračunskih sredstev.
24.4.2 Poslovno poročilo Državnega pravobranilstva o doseženih ciljih
in rezultatih dela v letu 2010
Organizacijo, delo in pristojnosti Državnega pravobranilstva ureja Zakon o Državnem pravobranilstvu (Uradni
list RS, št. 94/07). Državno pravobranilstvo je zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih z
zakonom (državnih organov in upravnih organizacij v sestavi, ki so pravne osebe), pred domačimi, tujimi in
mednarodnimi sodišči in upravnimi organi. Subjektom, katere Državno pravobranilstvo zastopa, tudi pravno
svetuje. Pri zastopanju subjektov lahko državni pravobranilec opravlja vsa procesna dejanja, kot jih je v postopku
upravičena opravljati stranka ali udeleženec. Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, določene s
posebnimi zakoni.
Osnovo za finančni del delovanja Državnega pravobranilstva predstavljajo Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti, Zakon o javnih uslužbencih, Pravilnik o napredovanju
zaposlenih na sodiščih, v državnih tožilstvih, v državnem pravobranilstvu in v organih za postopek o prekrških,
Pravilnik o delovni uspešnosti direktorjev v javnem sektorju, Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju,
Uredba o določitvi dodatkov strokovnim in administrativno tehničnim ter drugim delavcem na sodiščih, državnih tožilstvih, javnih pravobranilstvih in v organih za postopek o prekrških, Uredba o pogojih in višini dodatka za
plačilo povečanega obsega dela, Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju, Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede,
211
Uredba o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence, Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka, Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov,
Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela delavcem in funkcionarjem v državnih organih, Uredba o
povračilu stroškov za službena potovanja v tujino.
V letu 2010 je Državno pravobranilstvo obravnavalo zadeve, ki se nanašajo na številna pravna področja in so predmet tako pravdnih kot nepravdnih postopkov pred sodišči ter upravnih postopkov pred upravnimi organi. Skupno
število zadev v delu v letu 2010 je bil 57.239.
V zadevah po Zakonu o prekrških je šlo za primere, ko so oškodovanci uveljavljali materialno škodo, nastalo v
postopku o prekršku. Državno pravobranilstvo je obravnavalo 36 zahtevkov. 25 zadev je bilo zaključenih, in sicer
pet s sklenitvijo poravnave, 20 zahtevkov pa je bilo zavrnjenih oziroma rešenih na drug način. Odškodnina je bila
izplačana v petih zadevah v skupni vrednosti 5.687,51 EUR.
V primerih, ki se nanašajo na odškodninske zahtevke neupravičeno obsojenih oseb in tistih, ki jim je bila neupravičeno odvzeta prostost, je Državno pravobranilstvo v letu 2010 obravnavalo 226 zadev. Rešeno je bilo 157 zadev,
od tega je bila zaključena s sklenitvijo poravnave 101 zadeva, v 56 zadevah je Državno pravobranilstvo zavrnilo
odškodninski zahtevek oškodovancev oziroma zadevo rešilo na drug način. Državno pravobranilstvo je izplačalo
odškodnine v 103 zadevah v skupni vrednosti 494.646,84 EUR. Nerešenih je ostalo 68 zadev.
V letu 2010 je bilo v delu 545 zadev, ki se nanašajo na pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Republika Slovenija je zaradi obsodbe plačala odškodnino v treh zadevah v skupni vrednosti 15.500 EUR. Na
podlagi treh sklenjenih prijateljskih poravnav pa je plačalo odškodnino v znesku 14.791,42 EUR.
Na podlagi 25. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je Republika Slovenija na
podlagi sklenjenih izvensodnih poravnav v 75 primerih izplačala odškodnino v skupnem znesku 172.690,63 EUR.
V delo je Državno pravobranilstvo v letu 2010 prejelo 436 odškodninskih zahtevkov zaradi kršitve pravice do sojenja
v razumnem roku. V 192 zadevah je bila sklenjena z oškodovanci izvensodna poravnava, v štirih zadevah pa sodna
poravnava in je bila v 231 zadevah priznana odškodnina v skupnem znesku 448.682,76 EUR.
V 46 zadevah je bila izdana odločba o upravičenosti odškodnine žrtvam kaznivih dejanj v skupnem znesku
47.706,20 EUR.
Iz naslova napačnih sodnih odločitev je Državno pravobranilstvo v šestih zadevah izplačalo odškodnino v višini
362.024,82 EUR.
Tudi število sklenjenih poravnav v predsodnih postopkih v letu 2010 kaže na uspešno delo Državnega pravobranilstva, saj se s sklenitvijo izvensodnih poravnav, kadar je zahtevek upravičen oziroma utemeljen, zmanjšuje pripad
zadev na sodišča, s tem je sodstvo posledično manj obremenjeno.
21.4.3 Obrazložitev podatkov iz bilance stanja
Pri evidentiranju in vodenju neopredmetenih sredstev, nepremičnin, opreme in drugih opredmetenih osnovnih
sredstev je Državno pravobranilstvo upoštevalo Pravilnik o načinu in stopnjah odpisa neopredmetenih sredstev
in opredmetenih osnovnih sredstev (Uradni list RS, št. 45/05, 138/06, 120/07,48/09,112/09 in 58/10) ter 45. člen
Zakona o računovodstvu, ki določa, da se drobni inventar odpiše enkratno v celoti ob nabavi. Revalorizacija neopredmetenih in opredmetenih osnovnih sredstev in revalorizacija popravka vrednosti navedenih sredstev ni bila
obračunana (v skladu z veljavnim navodilom že od 1. 1. 2002 dalje).
V letu 2010 je bilo evidentiranih za 221.148 EUR novih nabav, od tega za 98.788 EUR premoženjskih pravic in za
122.360 EUR razne opreme.
212
Del nove opreme v vrednosti 17.759 EUR je bil financiran iz sredstev Državnega pravobranilstva, novo opremo v
vrednosti 203.389 EUR pa je nabavilo Ministrstvo za pravosodje, ki v skladu s 25. členom Zakona o javnih financah
nabavlja opremo tudi za druge pravosodne organe. Med opremo, nabavljeno prek Ministrstva za pravosodje, sodijo
predvsem računalniki v višini 105.028 EUR ter programska oprema v višini 98.361 EUR, ki bo omogočala delovanje
novih vpisnikov.
Na podlagi zapisnika in sklepa o zastarelosti in uničenosti opreme je bila v letu 2010 iz evidenc izločena tudi poškodovana, dotrajana in neuporabna računalniška in ostala oprema. Vse skupaj je bilo 29. 9. 2010, 30. 9. 2010 in 6. 10.
2010 predano v uničenje podjetju Zeos, d. o. o., Ljubljana oziroma Dinos, d. d., Ljubljana. Osnovna sredstva na dan
izločitve niso imela knjigovodske vrednosti.
Celotna nabavna vrednost opreme in drugih opredmetenih osnovnih sredstev je konec leta 2010 znašala 932.714
EUR, popravek vrednosti opreme 690.987 EUR, kar pomeni 74-odstotno stopnjo odpisanosti teh sredstev. Sedanja
neodpisana vrednost opreme in drugih opredmetenih osnovnih sredstev znaša 241.727 EUR.
Nabavna vrednost neopredmetenih sredstev je konec leta 2010 znašala 265.241 EUR, popravek vrednosti pa 139.880
EUR, kar pomeni 53-odstotno stopnjo odpisanosti. Neodpisana vrednost neopredmetenih sredstev znaša 125.361
EUR.
Bilanca stanja na dan 31. 12. 2010 izkazuje sredstva v višini 367.088 EUR.
Na dan 31. 12. 2010 je Državno pravobranilstvo izkazovalo kratkoročne terjatve za obračunana nadomestila pri
plačah v višini 5.934 EUR. Zapadlost terjatev je bila naslednja:
• del navedenih terjatev v višini 1.862 EUR je zapadel v mesecu novembru in decembru 2010 (obračun pri plači
za oktober in november 2010),
• del, ki znaša 4.072 EUR, pa je zapadel v plačilo v januarju 2011 (obračun pri plači za december 2010).
Kratkoročne obveznosti so konec leta 2010 znašale 692.666 EUR. Največji delež teh obveznosti je bila obveznost do
zaposlenih po obračunu plač za mesec december 2010 v višini 437.103 EUR ter obveznosti iz naslova potnih nalogov v višini 6.384 EUR. Obveznost do dobaviteljev je bila konec leta 2010 izkazana v višini 237.687 EUR (od tega
na proračunski postavki (PP) 3376 v višini 102.202 EUR, na PP 3494 v višini 12.200 EUR, na PP 9215 v višini 665
EUR, na PP 6367 v višini 500 EUR, na PP 8436 v višini 44.280 EUR, na PP 5329 v višini 77.840 EUR), kratkoročne
obveznosti do uporabnikov ekonomskega kontnega načrta (EKN) v višini 5.558 EUR ter pasivne časovne razmejitve
v višini 5.934 EUR.
213
25 Mednarodno sodelovanje
Predstavnika Državnega pravobranilstva sta se na povabilo Pravobranilstva Bosne in Hercegovine (BiH) od 11. do
13. 10. 2010 v Neumu udeležila okrogle mize na temo »Položaj in vloga državnega pravobranilstva v sistemu pravosodja«. Na okrogli mizi so predstavniki držav nekdanje Jugoslavije (BIH, Hrvaška, Slovenija, Srbija, Črna Gora,
Makedonija) predstavili položaj in vlogo pravobranilstva v sistemu pravosodja. Tako je tudi predstavnik Slovenije
predstavil ureditev ter vlogo Državnega pravobranilstva Republike Slovenije.
Osrednja tema srečanja je sicer bila organizacija ter pravni in materialni status nosilcev pravobranilske funkcije.
Poleg sodelujočih iz države gostiteljice so se srečanja udeležili še številni gostje iz sosednjih držav ter predstavniki
mednarodnih organizacij v BiH, kot sta na primer Urad visokega predstavnika v BiH in zveza NATO.
Temeljna ugotovitev srečanja je bila, da je institucija državnega pravobranilstva pomemben organ v sistemu pravosodja, predvsem z vidika varstva državnega premoženja, sploh v državah, kjer še vedno poteka preoblikovanje
družbene lastnine v zasebno, kar velja tudi za večino držav, katerih predstavniki so se udeležili razprave.
214
26 Odnosi z javnostmi
Državno pravobranilstvo Republike Slovenije si prizadeva in skrbi za čim bolj ažurno ter transparentno obveščanje
javnosti o svojem delu, pri čemer pa je zavezano k spoštovanju zakonodaje.
Pri odnosih z mediji deluje v skladu z:
• Zakonom o medijih,
• Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja in
• Zakonom o varstvu osebnih podatkov
ob upoštevanju splošne zahteve po spoštovanju nepristranskosti sodstva in posledično nekomentiranju nepravnomočno končanih sodnih postopkov.
Državno pravobranilstvo je v letu 2010 pričelo s prenovo spletne strani, ki se je zaključila v začetku leta 2011. Spletna
stran www.dp-rs.si uporabnikom nudi:
• informacije o Državnem pravobranilstvu: pristojnosti in naloge, področja dela in organizacija,
• kontaktne podatke Državnega pravobranilstva in predstavitev zaposlenih (vodstva),
• predstavitev zakonodaje, ki ureja delovanje pravobranilstva,
• povezave na sorodne spletne strani in
• aktualne novice.
215
27 Zaključek
Delo Državnega pravobranilstva je v letu 2010 zaznamovalo naraščanje števila obravnavanih zadev in povečan pripad števila zadev na posameznih področjih. Državno pravobranilstvo je obravnavalo 57.239 zadev, kar je 1.749
zadev več kot v letu 2009. V lanskem letu je Državno pravobranilstvo zaključilo 35.153 zadev, kar je 3.257 zadev več
kot leto prej.
Državno pravobranilstvo ugotavlja posebej očiten povečan obseg dela na področjih, ki so posredno ali neposredno
povezana z neugodno in težavno gospodarsko situacijo. Pri tem posebej izpostavlja področje postopkov izvršbe in
zavarovanja, saj je v primerjavi s preteklim letom Državno pravobranilstvo prejelo skoraj 17 % več izvršilnih zadev,
ter področje stečajnih postopkov in postopkov prisilne poravnave, na katerem se je število prijavljenih terjatev že
v letu 2009 začelo bistveno povečevati, najobčutnejši porast števila prijavljenih terjatev pa je mogoče zaznati v letu
2010, ko se je v primerjavi z letom 2009 število zadev skoraj podvojilo. Še hitrejši porast tovrstnih zadev Državno
pravobranilstvo opaža v začetku leta 2011.
Državno pravobranilstvo izpostavlja tudi vztrajno naraščanje števila zadev pred mednarodnimi sodišči, predvsem
pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP), kjer se je v primerjavi z letom 2007 pripad zadev v letu 2010
povečal za skoraj 125 %, ter Sodiščem Evropske unije, kjer je v enakem obdobju pripad zadev narasel za več kot 47
%. Ob tem je treba izpostaviti, da so zadeve pred mednarodnimi sodišči vse bolj raznolike, kompleksne in pravno
vse bolj zahtevne, morebitne obsodbe Republike Slovenije pred temi sodišči pa vplivajo tudi na njen mednarodni
ugled.
Državno pravobranilstvo ugotavlja velik porast števila zadev na področju upravnih postopkov in upravnih sporov,
kjer se je trend povečevanja števila zadev prav tako pričel že v letu 2009 in nadaljeval v 2010.
Poleg vloge Državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi Državno pravobranilstvo izpostavlja velik pomen reševanja zahtevkov v predhodnih postopkih, v katerih je Državno pravobranilstvo tudi v letu
2010 odigralo pomembno vlogo. Število obravnavanih zahtevkov in sklenjenih poravnav v predsodnih postopkih v
letu 2010 namreč kaže na uspešno delo Državnega pravobranilstva, saj se s sklenitvijo izvensodnih poravnav, kadar
je zahtevek upravičen oziroma utemeljen, zmanjšuje pripad zadev na sodišča, s tem je sodstvo posledično manj
obremenjeno, država pa se izogne stroškom pravdnih postopkov.
V drugi polovici leta 2010 je zaživel Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS). Državno pravobranilstvo je v celotnem lanskem letu s strani sodišč prejelo 508 povabil za reševanje zadeve v postopku mediacije, od
tega po pričetku uporabe ZARSS (15. 6. 2010) 276 zadev. Postopek se je lani pričel v 155 zadevah, od tega jih je bilo
uspešno zaključenih 42, neuspešno pa 36. V 74 zadevah, ki niso bile primerne za tovrsten način reševanja, pa Vlada
Republike Slovenije na predlog Državnega pravobranilstva ni podala soglasja za reševanje zadeve v postopku mediacije. Državno pravobranilstvo je tudi že izpostavilo problematiko, ki se je izkazala ob uporabi ZARSS v praksi in
v zvezi z mediacijskimi postopki, v katerih je ena od strank spora država, ter Ministrstvu za pravosodje predlagalo
spremembe ZARSS.
Poleg tega je Državno pravobranilstvo okrepilo svojo vlogo sodelovanja pri pripravi zakonodaje ter opozarjanja na
neustrezno prakso pravnega odločanja posameznih državnih organov, iz katere izvirajo (pre)številni spori. Državno
pravobranilstvo ocenjuje, da lahko s svojimi izkušnjami bistveno pripomore k oblikovanju ustreznih zakonskih rešitev in preprečevanju zakonskih nedoslednosti, ki privedejo do različnih interpretacij v praksi ter zato do dodatne
obremenitve tako Državnega pravobranilstva kot sodišč oziroma pravosodja v celoti.
V letu 2010 se je nadaljevala informatizacija poslovanja Državnega pravobranilstva. S celotnim projektom informatizacije bo Državno pravobranilstvo zagotovilo celovito podporo procesa dela na Državnem pravobranilstvu.
Nov informacijski sistem bo centraliziran, omogočal bo elektronski dostop do zunanjih evidenc drugih organov ter
dostop drugih pravosodnih organov do podatkov iz vpisnikov. Znotraj pravosodnega sistema bo omogočal hiter
in neprekinjen dostop do podatkov iz različnih evidenc ter zaradi elektronske oblike omogočal prenos podatkov
216
iz vpisnikov Državnega pravobranilstva v sodne vpisnike. Zagotovljena bo večja varnost podatkov in sledljivost
dostopa do podatkov.
Ob večanju števila obravnavanih zadev pa se Državno pravobranilstvo že nekaj let sooča tudi s kadrovskim primanjkljajem. Že na začetku leta 2010 je imelo Državno pravobranilstvo okrnjeno sestavo funkcionarjev (državnih
pravobranilcev in pomočnikov državnih pravobranilcev), med letom pa se je trend zmanjševanja funkcionarjev
nadaljeval. Ob tem pravobranilstvo izpostavlja, da je število funkcionarjev Državnega pravobranilstva, določeno
v kadrovskem načrtu za leto 2010, manjše in tako odstopa od tistega, določenega v Pravilniku o določitvi števila
mest državnih pravobranilcev in pomočnikov državnega pravobranilca (Uradni list RS, št. 89/08), za kar je razlog v
protikriznih ukrepih in zmanjševanju stroškov. Posledično se je v letu 2010 problem kadrovskega primanjkljaja na
številnih področjih dela odrazil do skrajnosti, zato je ena izmed pomembnih prioritet Državnega pravobranilstva,
da v sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje in Vlado Republike Slovenije instituciji zagotovi ustrezno kadrovsko
sestavo. Ta je namreč eden izmed nujnih pogojev, da bo lahko Državno pravobranilstvo svojo stranko, Republiko
Slovenijo, strokovno in kakovostno zastopalo tudi v prihodnje.
217
Republika Slovenija
Državno pravobranilstvo
Šubičeva ulica 2
SI – 1000 Ljubljana
telefon: 01 244 10 00
faks: 01 244 10 40
e-pošta vložišča: [email protected]
e-pošta urada generalnega državnega pravobranilca: [email protected]
spletna stran: www.dp-rs.si
Državno pravobranilstvo Republike Slovenije
Poročilo o delu za leto 2010
izdajatelj: Državno pravobranilstvo Republike Slovenije
besedilo:
fotografije: oblikovanje: tisk: Državno pravobranilstvo Republike Slovenije
Damjan Končar, Ljubo Vukelič
Neja Trbižan, oblikovalka
Grafika 2000, d. o. o.
ISSN 2232-3201