Poročilo o delu Državnega pravobranilstva za leto 2012

Comments

Transcription

Poročilo o delu Državnega pravobranilstva za leto 2012
POROČILO O DELU
ZA LETO 2012
DRŽAVNO PRAVOBRANILSTVO REPUBLIKE SLOVENIJE
POROČILO O DELU ZA LETO 2012
Ljubljana, maj 2013
Kazalo
Predgovor 13
1
17
1.1
1.2
2
Pravna ureditev in pristojnosti
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije Ustanovitev Državnega pravobranilstva Republike Slovenije Pristojnosti in naloge Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
Organiziranost in kadrovsko stanje
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije 18
19
22
2.1Organiziranost
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije 2.2
Kadrovska sestava
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
27
3
Obseg dela Državnega pravobranilstva
Republike Slovenije v letu 2012 28
4
Delo Državnega pravobranilstva Republike Slovenije v okviru
t. i. predhodnih postopkov 31
4.1Uvod
4.2 Predhodni postopki po 14. členu
Zakona o državnem pravobranilstvu
4.2.1Uvod
4.2.2Statistika
4.2.3
Analiza podatkov 4.3
Predhodni postopki po III. poglavju Zakona o varstvu pravice do sojenja
brez nepotrebnega odlašanja
4.3.1Uvod
4.3.2Statistika
4.3.3
Analiza podatkov
4.4
Predhodni postopki po XXXII. poglavju
Zakona o kazenskem postopku
4.4.1Uvod
4.4.2Statistika
4.4.3
Analiza podatkov
23
32
32
32
32
33
34
34
34
35
36
36
36
37
7
4.5
Predhodni postopki po XVII. poglavju Zakona o prekrških 4.5.1Uvod
4.5.2Statistika
38
5
39
Civilnopravne in gospodarske zadeve 37
5.1Uvod
5.2Statistika
5.3
Analiza podatkov
5.4
Pomembnejše zadeve
5.4.1
Prejete zadeve
5.4.2
Zaključene zadeve
5.5Zaključek
40
6
53
41
45
46
46
48
52
Delovnopravne in socialnopravne zadeve 6.1Uvod
6.2Statistika
6.2.1
Število delovnopravnih in socialnopravnih zadev
6.2.2
Statistični podatki delovnopravnih zadev
6.2.3
Statistični podatki socialnopravnih zadev
6.3
Analiza podatkov
6.4
Pomembnejše zaključene zadeve
6.5
Zaključek in priporočila
7
Postopki izvršbe in zavarovanja
7.1Uvod
7.2Statistika
7.3
Analiza podatkov
7.4
Posamezni vsebinski sklopi
7.4.1
Republika Slovenija kot upnica 7.4.1.1
Izvršilni postopki zaradi izterjave denarnih terjatev
7.4.1.2
Avtomatiziran izvršilni postopek – izterjava denarne terjatve
na podlagi verodostojne listine 7.4.1.3
Izvršilni postopki zaradi izterjave nedenarnih terjatev
7.4.1.4
Postopek zavarovanja denarnih terjatev z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini
7.4.1.5
Izvršilni postopek zaradi izterjave denarne terjatve s cenitvijo,
rubežem in prodajo dolžnikovih nepremičnin ali deleža dolžnika v družbi
7.4.2
Izvršilni postopki zoper Republiko Slovenijo kot dolžnico
7.4.2.1
Republika Slovenija v izvršilnem postopku kot dolžnikov dolžnik
7.4.2.2
Izvršilni postopki zoper Republiko Slovenijo kot pravno naslednico
zapustnika brez dedičev – kaducitetni postopki
7.4.3
Izvršilni postopki izterjave terjatev v tujini
8
37
54
56
56
56
59
62
64
67
72
73
73
74
75
75
75
76
77
77
78
78
79
79
80
8
Postopki zaradi insolventnosti
in postopki prisilnega prenehanja 8.1Uvod 8.2Statistika
8.3
Analiza podatkov
8.4
Problematika zastopanja Republike Slovenije v upniških odborih
8.5
Pravilnik o postopku uveljavljanja in spremljanja terjatev Republike Slovenije
v insolventnih postopkih
8.6
Druga aktualna problematika, s katero se Državno pravobranilstvo
srečuje pri svojem delu na področju insolventnih postopkov
8.6.1
Postopki osebnega stečaja
8.6.2
Terjatve iz naslova davkov in prispevkov
8.6.3
Problematika nevpisane lastninske pravice Republike Slovenije
na nepremičninah
9
Nepravdni postopki 81
82
82
83
85
87
89
89
90
92
93
9.1Uvod 9.2Statistika
9.3
Analiza podatkov
9.4
Zapuščinski postopki
9.5
Mejni postopki in določitev nujne poti
9.6
Postopki za razdružitev solastnine
9.7
Zemljiškoknjižni postopki
9.8
Odškodninski postopki
100
10
101
Postopki razlastitev 94
94
94
95
99
99
99
10.1Uvod
10.2Statistika
102
11
104
Upravni postopki in upravni spori 102
11.1Uvod
11.2Statistika
11.3 Analiza podatkov
11.4
Upravni spori
11.5
Pristojnosti Državnega pravobranilstva po posebnih zakonih
11.5.1
Pristojnosti po Zakonu o ugotavljanju vzajemnosti
11.5.2
Pristojnosti po Zakonu o brezplačni pravni pomoči
107
12
111
Postopki po Zakonu o denacionalizaciji 12.1Uvod
105
106
106
109
109
109
112
9
12.2Statistika
12.3
Analiza podatkov
12.4
Problematika nezaključenih denacionalizacijskih zadev
112
13
116
112
113
Postopki po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij 13.1Uvod
13.2Statistika
117
14
118
117
Postopki vračanj vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje 14.1Uvod
14.2Statistika
15
Postopki pred Evropskim sodiščem za človekove pravice
15.1Uvod
15.2Statistika
15. 3
Pomembnejše odločitve 15.3.1
Kršitev pravice do življenja iz 2. člena EKČP
15.3.2
Kršitev prepovedi ponižujočega in nečloveškega ravnanja
oz. prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP
15.3.3
Kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP
15.3.4
Kršitev pravice do sojenja v razumnem roku
iz prvega odstavka 6. člena EKČP
15.3.5
Kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja
iz 8. člena EKČP
15.3.6
Kršitev pravice do svobode izražanja iz 10. člena EKČP
15.3.7
Kršitev pravice do varstva premoženja iz 1. člena
Protokola 1 k EKČP
15.4 Zaključek
16
Postopki pred Sodiščem Evropske unije 16.1Uvod
16.2Statistika 16.3
Analiza podatkov
16.4
Nove zadeve v letu 2012
16.4.1
Tožba Evropske komisije zoper državo članico
na podlagi 258. člena PDEU
16.4.2
Tožba Republike Slovenije zoper Evropsko komisijo
na podlagi člena 263 PDEU
16.4.3
Intervencija na strani države članice kot tožene stranke
v postopku na podlagi 263. člena PDEU
10
119
119
120
121
122
126
127
127
128
130
133
135
135
136
137
138
139
139
140
140
141
142
16.4.4
Predlog za sprejem predhodne odločbe po 267. členu PDEU
16.5
Zaključene zadeve v letu 2012
16.5.1
Predlog za sprejem predhodne odločbe na podlagi 267. člena PDEU
16.6
Druge zadeve − postopek predhodnega odločanja po členu 367 PDEU
ter možnost intervencije v pritožbenem postopku zoper sodbo SSEU
v postopkih med drugimi državami članicami oz. institucijami
16.7Zaključek
145
17
146
Postopki pred EFTA Sodiščem
142
144
144
145
18 Problematika plinskih terminalov v Tržaškem zalivu
(E-689/2009) 148
Zaključek 150
11
Predgovor
Dr. Boštjan Tratar,
generalni državni pravobranilec
Republike Slovenije
Foto: Ljubo Vukelič
13
V letu 2012 je minilo petnajst let, odkar Državno pravobranilstvo deluje po Zakonu o državnem pravobranilstvu iz leta 1997 (Uradni list RS, št. 20/1997). Pred tem je skoraj dvajset let delovalo po Zakonu o javnem pravobranilstvu iz leta 1976, ki je bil prvi slovenski zakon s tega področja, na slovenskem
ozemlju pa naj bi začetki delovanja organa, podobnega pravobranilstvu, segali v 15. stoletje.1
Čeprav se je pravobranilstvo kot pravosodna institucija razvilo pozno – prve začetke institucije državnega pravobranilstva najdemo v Franciji v 14. stoletju, ko so francoski kralji začeli pri kraljevskih
sodiščih imenovati posebne osebe (procureurs ali avocats) s posebno nalogo, da uresničujejo njihove
pravice, ko je bilo v igri kraljevsko premoženje (les domaines de roi) ali kraljevske denarne oz. fiskalne
pravice, sama institucija pa sicer izvira že iz rimskega prava (advocatus fisci)2 – je bila njegova naloga
vseskozi varovanje premoženjskih pravic in koristi države, zlasti v sodnih postopkih. Vse do danes je
to ena ključnih nalog pravobranilstva.
Reševanje sporov v družbi je pomembna tema medsebojnega življenja v vsaki skupnosti. Spori so že v
osnovi nekonstruktivni in ne prispevajo k družbenemu napredku oz. ga celo zavirajo, zato bi moralo
biti njihovo hitro in celovito reševanje ena osrednjih prioritet družbe.
Iz poročila Državnega pravobranilstva za leto 2012 izhaja, v koliko spornih in drugih razmerij, ki se
urejajo pred sodišči, je vključena država. Podatek vsekakor ni spodbuden. Analiza namreč kaže, da se
je obseg dela Državnega pravobranilstva tudi v letu 2012 povečal, kar je nadaljevanje trenda zadnjih
let. V primerjavi z letom 2011 se je število prejetih zadev povečalo za dobrih 6 %, število zadev v delu
pa za skoraj 11 %. Če podatke za leto 2012 primerjamo s podatki za leto 2008, je povečan obseg dela še
bolj očiten: število prejetih zadev se je leta 2012 povečalo za 34 %, število zadev v delu pa za 22 %. Tako
kot zadnjih nekaj let se je število prejetih zadev v letu 2012 glede na preteklo leta še posebej povečalo
na področju stečajnih (za 28,1 %), nepravdnih (za 19,4 %) in izvršilnih zadev (za 15,6 %).
Večanje števila stečajnih in izvršilnih zadev je najverjetneje odraz splošne socialne, gospodarske in
finančne situacije v državi, vsekakor pa bi morali biti obseg in denarna vrednost teh zadev ter njihova
vsakoletna rast pomemben impulz oz. poziv, da država na teh področjih sprejme ukrepe, ki bodo
pripomogli k izboljšanju stanja. Enako velja za vpetost države v spore s civilnega, gospodarskega,
delovnopravnega in socialnopravnega področja, še posebej pa je treba izpostaviti kritična področja
(ne)spoštovanja človekovih pravic, na katera v sodbah zoper Republiko Slovenijo opozarja Evropsko
sodišče za človekove pravice. Vse več je tudi opozoril glede nespoštovanja pravnega reda Evropske
unije, kar bi lahko v prihodnje Republiki Sloveniji prineslo velika finančna bremena.
1
Več v: Tratar, Boštjan: Prehojena pot in nadaljnja smer razvoja Državnega pravobranilstva Republike Slovenije kot organa
pravosodja, v: Pravnik, št. 3-4/2012, str. 159 in nasl.
2
Navedeno po Šago, Dinka/Domić, Rozana: Uloga državnog odvjetnika u praničnom postupku, v: Zbornik radova Pravnog
fakulteta u Splitu, št. 1/2013, str. 199–222.
14
Spoštovanje človekovih pravic, ustrezna pravna ureditev in ravnanje državnih organov v skladu z načelom zakonitosti je ključnega pomena, če želimo v naši družbi napredovati. Ta napredek je povezan
tudi z večanjem zaupanja v pravno državo ter s krepitvijo spoštovanja ne le pravnih, temveč tudi etičnih norm. Država namreč ne more od državljanov pričakovati ravnanj, za katere sama ne daje dobrega
zgleda. Državno pravobranilstvo si zato prizadeva, da bi tudi s tem letnim poročilom, kolikor je to
mogoče, določeno problematiko širše vsebinsko osvetlilo, ter hkrati podaja priporočila za njeno čim
bolj ustrezno reševanje, poleg tega pa zakonodajalcu oz. vladi kot predlagateljici predpisov predlaga,
kje naj v izogib nastajanju sporov in za njihovo lažje razreševanje izboljša normativno podlago.
Brez teh izboljšav državni organi sami ne morejo spreminjati dosedanje (slabe) prakse, saj so pri svojem delu vezani na spoštovanje veljavnih zakonskih norm. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da za prenehanje slabih praks, ki povzročajo in povečujejo število sporov, ni odgovorna le posamezna državna
institucija kot celota, temveč vsak posameznik, ki je v njej zaposlen. Trenutno stanje lahko presežemo
predvsem z veliko mero osebne integritete ter z delom v skladu z najvišjimi strokovnimi in profesionalnimi standardi.
15
16
1
Pravna ureditev in pristojnosti
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
17
1.1Ustanovitev
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
Državno pravobranilstvo kot zakoniti zastopnik države v postopkih pred sodišči je pomemben organ
pravosodja, izvorno pa je bila njegova vloga v varstvu »javne blagajne«.
Državno pravobranilstvo v današnji obliki je bilo vzpostavljeno z Zakonom o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 20/1997), ki je bil objavljen 10. 4. 1997, veljati pa je začel 25. 4. 1997.
Državno pravobranilstvo naj bi sicer v takšni ali drugačni obliki na Slovenskem obstajalo že vse od 15.
stoletja. Pravna zgodovina Slovencev ugotavlja, da naj bi v tistem času na teritoriju Republike Slovenije
obstajala t. i. prokuratura (danes: državno pravobranilstvo). Potreba po zastopanju finančnih interesov
države in vladarja je narekovala ustanovitev posebnega organa, ki se je imenoval »fiskal«. Ta je bil aktivno in pasivno legitimiran zastopati deželnega vladarja v vseh njegovih finančnih zadevah.1
Korenine državnega pravobranilstva, kot ga poznamo danes, naj bi segale daleč nazaj v 19. stoletje. Državno pravobranilstvo je delovalo v Kraljevini Jugoslaviji na podlagi Zakona o državnem pravobranilstvu iz leta 1934 (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 164/1934 oz. Službeni list Kraljevske banske
uprave Dravske banovine, št. 68/1934). Takratno pravobranilstvo je bilo organ ministra za finance, njegova naloga pa je bila ščititi lastninske koristi države (1. člen).
V prvi Jugoslaviji ustanovljeno državno pravobranilstvo je prenehalo delovati med drugo svetovno vojno, ukinjeno pa je bilo leta 1945 z Zakonom o odpravi vrhovnega državnega pravobranilstva, državnih
pravobranilstev, vrhovnega državnega tožilstva, višjih državnih tožilstev in državnih tožilstev (Uradni
list Demokratične federativne Jugoslavije, št. 27/1945). Njegova opravila so delno nadaljevali člani vlade
oz. predstavniki ljudskih odborov ter vodilne osebe ali zastopniki ustanov. Njihovo dejavnost je urejal
zvezni zakon o zastopanju države in javnih organizacij pred sodišči in upravnimi organi iz leta 1946.
Leta 1952 je bil z zveznim zakonom ustanovljen nov organ, javno pravobranilstvo. Zakon o javnem
pravobranilstvu (Uradni list FLRJ, št. 24/1952) je v 1. členu določal, da je to organ, ki v premoženjskoFinančna prokuratura, ki je bila ustanovljena za zastopanje imovinskih interesov države pred sodišči, je v svojih osnovah naslednik nekdanjih fiskalov in podobnih organov iz let okrog 1500, torej iz časa intenzivnejše recepcije. Kmalu so nepriljubljene fiskale
zamenjali komorni prokuratorji. Dejavnost državnih zastopnikov pred sodišči je urejala instrukcija za fiskalne urade (finančne
prokurature, 10. 3. 1783). Dajala jim je tudi določene kompetence splošnega nadzora nad izvajanjem zakonitosti v upravi in v sodstvu in zato pravico do udeležbe pri raznih uradnih dejanjih. Ustanovitev državnih pravdništev leta 1850 je močno zožila pristojnost finančnih prokuratur, vendar se je ta leta 1855 zopet razširila. Po instrukciji 9. 3. 1898 so finančne prokurature pred sodišči in
v upravnem postopku zastopale javne interese ter dajale državnim organom pravna mnenja. Delovale so samo v deželnih glavnih
mestih, a neodvisno od deželnih oblasti. V stari Jugoslaviji je delovanje teh organov urejal zakon o državnem pravobranilstvu (15.
7. 1934). Glej: Vilfan, S.: Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, 1961.
1
18
pravnih zadevah zastopa Federativno ljudsko Republiko Jugoslavijo, posamezne republike in avtonomne
enote, okraje, mesta in občine ter njihove zavode, ki jim je priznana lastnost pravne osebe. Drugi zakon,
tj. Zakon o javnem pravobranilstvu (Uradni list FLRJ, št. 51/1955), je bil sprejet čez tri leta.
Prvi slovenski pravobranilski zakon je bil sprejet šele leta 1976. Zakon o javnem pravobranilstvu (Uradni
list SRS, št. 19/1976) je določal funkcijo in položaj javnega pravobranilca ter organizacijo Javnega pravobranilstva Socialistične Republike Slovenije (1. člen). Ta zakon je z določenimi spremembami veljal vse
do uveljavitve sedaj veljavnega zakona iz leta 1997.2
1.2 Pristojnosti in naloge
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
Državno pravobranilstvo je zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih z Zakonom o državnem pravobranilstvu (ZDPra-UPB2, Uradni list RS št. 94/2007 in 77/2009 – ZDPra-C),
pred domačimi, tujimi in mednarodnimi sodišči. Subjektom, katere zastopa, tudi pravno svetuje.
Državno pravobranilstvo deluje bodisi:
• po samem zakonu (ex lege): na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa
državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe; ali
• na podlagi pooblastila (ex mandato): v primeru pooblastila prevzame zastopanje subjekta tudi
pred upravnimi organi.
Državi, njenim organom in upravnim organizacijam v sestavi na njihovo zahtevo:
• poroča o zadevah, v katerih jih zastopa, in
• pravno svetuje pri sklepanju pogodb, s katerimi za te subjekte nastanejo premoženjske pravice
in obveznosti, ter pri sklepanju pogodb, s katerimi se ustanavljajo ali ukinjajo stvarne pravice na
nepremičninah, ter pri reševanju drugih premoženjskih vprašanj.
Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, ki jih določajo posebni zakoni, in sicer:
• Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), Uradni list RS, št. 91/2011; spremembe: Uradni list RS, št. 30/2012 Odl. US: U-I-23/12-14;
• Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), Uradni list RS, št.
49/2006; spremembe: Uradni list RS, št. 117/2006-ZDoh-2, 58/2009, 28/2010 Skl. US: U-I-13/0911, 30/2010 Odl. US: U-I-207/08-10, Up-2168/08-12, 10/2011 Skl. US: U-I-1/10-6, Up-1315/09-10,
38/2012, 67/2012-UPB2;
• Zakon o kazenskem postopku (ZKP), Uradni list RS, št. 63/1994 (70/1994 popr.); spremembe: Uradni list, št. 25/1996 Odl. US: U-I-18/93, 39/1996 Odl. US: U-I-33/95-12, 5/1998 Odl. US: U-I-25/95,
49/1998-ZPol (66/1998 popr.), 72/1998, 6/1999, 42/2000 Odl. US: U I 282/99, 66/2000, 111/2001,
32/2002 Odl. US: U-I-92/96-27, 3/2003 Odl. US: U-I-204/99-22, 21/2003 Odl. US: U-I-190/00-11,
44/2003 Odl. US: U-I-149/99-15, 56/2003, 92/2003 Odl. US: U-I-319/00-21, 114/2003 Odl. US:
U-I-426/02, Up-546/01-21, 116/2003-UPB1, 43/2004, 68/2004 Odl. US: U-I-296/02, 83/2004 Odl.
US: Up-729/03, U-I-187/04, 96/2004-UPB2, 101/2005, 8/2006-UPB3, 14/2007, 32/2007-UPB4,
2
Pregled povzet po Melik, Jasna: Državni pravobranilec Republike Slovenije in njegovi predhodniki, v: Arhivi 31 (2008), št. 2, str.
273-278.
19
•
•
•
•
•
•
•
•
•
20
102/2007-ZSKZDČEU, 21/2008 Odl. US: U-I-96/06-13, 23/2008-ZBPP-B, 65/2008 Odl. US: U-I328/04-22, 68/2008, 89/2008 Odl. US: U-I-25/07-43, 77/2009, 88/2009 Odl. US: Up-3871/07-26, U-I80/09-26, 109/2009 Odl. US: U-I-46/08-20, 29/2010 Odl. US: U-I-50/09-18, Up-260/09-17, 58/2011ZDT-1, 91/2011, 105/2011 Odl. US: U-I-90/09-33, Up-489/09-34, Up-510/09-27, 32/2012-UPB8,
36/2012 Odl. US: U-I-275/10-10, Up-1507/10-20, 55/2012 Odl. US: Up-402/12-16, U-I-86/12-1;
Zakon o prekrških (ZP-1), Uradni list RS, št. 7/2003; spremembe: Uradni list RS, št. 45/2004-ZdZPKG, 86/2004, 7/2005 Skl. US: U-I-19/05-5, 23/2005-UPB1, 34/2005 Odl. US: U-I-19/05-11, 44/2005,
55/2005-UPB2, 40/2006 (51/2006 popr.), 70/2006-UPB3, 115/2006, 139/2006 Odl. US: U-I-69/0616, 3/2007-UPB4, 29/2007 Odl. US: U-I-56/06-31, 58/2007 Odl. US: U-I-34/05-9, 16/2008 Odl. US:
U-I-414/06-7, 17/2008 (21/2008 popr.), 76/2008-ZIKS-1C, 108/2009, 109/2009 Odl. US: U-I-56/0815, 45/2010-ZIntPK, 9/2011, 10/2011 Odl. US: Up-319/10-14, U-I-63/10-7, 26/2011 Odl. US: Up456/10-22, U-I-89/10-16, 29/2011-UPB8, 43/2011 Odl. US: U-I-166/10-8;
Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), Uradni list RS, št. 117/2006; spremembe: Uradni list RS, št.
24/2008-ZDDKIS, 125/2008, 20/2009-ZDoh-2D, 47/2009 Odl. US: U-I-54/06-32 (48/2009 popr.),
110/2009 (1/2010 popr.), 43/2010, 97/2010, 13/2011-UPB4, 32/2012, 94/2012;
Zakon o denacionalizaciji (ZDen), Uradni list RS, št. 27I/1991; spremembe: Uradni list RS, št.
56/1992 Odl. US: U-I-10/92-19, 13/1993 Odl. US: U-I-25/92-27, 31/1993, 24/1995 Odl. US: UI
72/93, 29/1995-ZPDF, 74/1995-ZZDZVP, 20/1997 Odl. US: U-I-81/94, 23/1997 Odl. US: U-I-23/93,
41/1997 Skl. US: U-I-107/96, 49/1997, 87/1997, 65/1998, 83/1998 Skl. US: U-I-387/98, 11/1999 Odl.
US: U-I-144/97 (16/1999 popr.), 31/1999 Odl. US: U-I-309/98, 60/1999 Odl. US: U-I-387/98, 1/2000
Odl. US: U-I-22/99, 66/2000, 66/2000, 54/2002 Odl. US: U-I-130/01-18, 54/2004-ZDoh-1 (56/2004
popr., 62/2004 popr., 63/2004 popr.), 18/2005 Odl. US: U-I-58/04-7, 6/2008 Skl. US: U-I-251/07-6,
113/2008 Odl. US: Up-1734/07-26, U-I-149/07;
Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, št. 80/1999; spremembe: Uradni
list RS, št. 70/2000, 52/2002, 73/2004, 22/2005-UPB1, 119/2005, 24/2006-UPB2, 105/2006-ZUS-1,
126/2007, 65/2008, 47/2009 Odl. US: U-I-54/06-32 (48/2009 popr.), 8/2010;
Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), Uradni list RS, št. 105/2006; spremembe: Uradni list RS, št.
26/2007 Skl. US: U-I-69/07-9, 122/2007 Skl. US: U-I-264/05-23, U-I-181/07, Up-2126/07-10,
65/2008 Odl. US: U-I-98/07-27, 119/2008 Odl. US: U-I-69/07-36, 54/2009 Odl. US: Up-1782/08-16,
U-I-166/08-8, 107/2009 Odl. US: U-I-147/08-16, Up-1547/08-17, 14/2010 Odl. US: U-I-303/08-9,
62/2010, 14/2011 Skl. US: U-I-55/09-8, Up-257/09-10, 93/2011 Odl.US: U-I-16/10-10, Up-103/1012, 98/2011 Odl.US: U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up-222/10-14, 109/2012;
Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza), Uradni list RS, št. 9/1999;
Zakon o lokalni samoupravi (ZLS), Uradni list RS, št. 72/1993; spremembe: Uradni list RS, št.
6/1994 Odl. US: U-I-13/94-65, 45/1994 Odl. US: U-I-144/94-18, 57/1994, 14/1995, 20/1995 Odl.
US: U-I-285/94-105, 63/1995, 73/1995 Odl. US: U-I-304/94-9, 9/1996 Odl. US: U-I-264/95-7,
39/1996 Odl. US: U-I-274-95, 44/1996 Odl. US: U-I-98/95, 26/1997, 70/1997, 10/1998, 68/1998 Odl.
US: U-I-39/95, 74/1998, 12/1999 Skl. US: U-I-4/99 (16/1999 popr.), 36/1999 Odl. US: U-I-313/96,
59/1999 Odl. US: U-I-4/99, 70/2000, 94/2000 Skl. US: U-I-305-98-14, 100/2000 Skl. US: U-I-186/0010, 28/2001 Odl. US: U-I-416/98-38, 87/2001-ZSam-1, 16/2002 Skl. US: U-I-33/02-7, 51/2002-ZLS-L, 108/2003 Odl. US: U-I-186/00-21, 77/2004 Odl. US: U-I-111/04-21, 72/2005, 100/2005-UPB1,
21/2006 Odl. US: U-I-2/06-22, 14/2007-ZSPDPO, 60/2007, 94/2007-UPB2, 27/2008 Odl. US: Up2925/07-15, U-I-21/07-18, 76/2008, 100/2008 Odl. US: U-I-427/06-9, 79/2009, 14/2010 Odl. US:
U-I-267/09-19, 51/2010, 84/2010 Odl. US: U-I-176/08-10, 40/2012-ZUJF;
Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), Uradni list RS, št. 48/2001; spremembe: Uradni list
RS, št. 50/2004, 96/2004-UPB1, 23/2008, 47/2009 Odl. US: U-I-54/06-32 (48/2009 popr.), 45/2012
Odl. US: U-I-125/10-9;
Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN), Uradni list RS, št. 43/2011;
spremembe: Uradni list RS, št. 60/2011-ZTP-D;
•
•
•
Zakon o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVJTO), Uradni list RS, št.
58/2002; spremembe: Uradni list RS, št. 55/2003, 83/2003-UPB1, 83/2004 Odl. US: U-I-353/02-8,
86/2004, 26/2005-UPB2, 60/2006, 110/2006-UPB3, 33/2007, 54/2007-UPB4, 41/2011;
Zakon o ukinitvi Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij (ZUARLPP), Uradni list RS, št. 80/2004;
Zakon o prenehanju veljavnosti Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije
(ZPVZDruP), Uradni list RS, št. 53/2005.
21
2
Organiziranost in kadrovsko stanje
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
22
2.1Organiziranost
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
Državno pravobranilstvo je enoten organ, ki opravlja naloge:
• na sedežu v Ljubljani in
• na zunanjih oddelkih (v Celju, Kopru, Kranju, Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici, Novem mestu in na Ptuju), ki so notranje organizacijske enote Državnega pravobranilstva.
Slika 1: Organigram Državnega pravobranilstva
GENERALNI DRŽAVNI PRAVOBRANILEC
NOTRANJI REVIZOR
URAD GENERALNEGA
DRŽAVNEGA PRAVOBRANILCA
SEKRETARIAT
SLUŽBA ZA ORGANIZACIJO IN KADRE
FINANČNO RAČUNOVODSKA SLUŽBA
SLUŽBA ZA INFORMATIKO
SLUŽBA ZA PRAVOBRANILSKO UPRAVO
PRAVDNA PISARNA
NEPRAVDNA PISARNA
PISARNA ZA EVROPSKE ZADEVE
STROJEPISNICA
VLOŽIŠČE
CIVILNOPRAVNI IN GOSPODARSKI ODDELEK
DELOVNOPRAVNI IN SOCIALNOPRAVNI OODELEK
EVROPSKI ODDELEK
NEPRAVDNI ODDELEK
ZUNANJI ODDELEK V CELJU
ZUNANJI ODDELEK V KOPRU
ZUNANJI ODDELEK V KRANJU
ZUNANJI ODDELEK V MARIBORU
ZUNANJI ODDELEK V MURSKI SOBOTI
ZUNANJI ODDELEK V NOVI GORICI
ZUNANJI ODDELEK V NOVEM MESTU
ZUNANJI ODDELEK NA PTUJU
23
Delo Državnega pravobranilstva se v skladu z letnim razporedom deli znotraj:
• civilnopravnega in gospodarskega oddelka,
• delovnopravnega in socialnopravnega oddelka,
• nepravdnega oddelka ter
• evropskega oddelka.
Državno pravobranilstvo na sedežu v Ljubljani je izključno pristojno za:
• opravljanje svetovalne funkcije, opredeljene v 8. členu Zakona o Državnem pravobranilstvu, za vse
subjekte iz 7. člena ZDPra;
• zastopanje subjektov iz 7. člena ZDPra pred tujimi in mednarodnimi sodišči,
• zastopanje javnega interesa v upravnih sporih,
• izvajanje postopkov po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku,
• izvajanje postopkov po XIV. poglavju Zakona o prekrških,
• vlaganje zahtevkov v postopkih za revizijo postopkov javnega naročanja.
Državno pravobranilstvo na sedežu v Ljubljani zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, Okrajnim sodiščem v Cerknici, Okrajnim sodiščem v Domžalah,
Okrajnim sodiščem v Grosupljem, Okrajnim sodiščem v Kamniku, Okrajnim sodiščem v Kočevju,
Okrajnim sodiščem v Litiji, Okrajnim sodiščem v Trbovljah in Okrajnim sodiščem na Vrhniki,
• pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani,
• pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije in pred
• Višjim sodiščem v Ljubljani,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Ljubljana.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Celju zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Celju, Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah, Okrajnim sodiščem v
Šentjurju pri Celju, Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, Okrajnim sodiščem v Velenju, Okrajnim sodiščem v Žalcu,
• pred Okrožnim sodiščem v Celju,
• pred Delovnim sodiščem v Celju,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Celju -, in pred
• Višjim sodiščem v Celju,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Celje.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Kopru zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Kopru, Okrajnim sodiščem v Ilirski Bistrici, Okrajnim sodiščem v Piranu, Okrajnim sodiščem v Postojni, Okrajnim sodiščem v Sežani,
• pred Okrožnim sodiščem v Kopru,
• pred Delovnim sodiščem v Kopru,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Novi Gorici -, in pred
• Višjim sodiščem v Kopru,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
24
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Koper.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Kranju zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Kranju, Okrajnim sodiščem na Jesenicah, Okrajnim sodiščem v Radovljici, Okrajnim sodiščem v Škofji Loki,
• pred Okrožnim sodiščem v Kranju,
• pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani - zunanjim oddelkom v Kranju,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije in pred
• Višjim sodiščem v Ljubljani,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Kranj.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Mariboru zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, Okrajnim sodiščem v Lenartu, Okrajnim sodiščem v Slovenj
Gradcu, Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici,
• pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu,
• pred Delovnim sodiščem v Mariboru, Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom v Slovenj Gradcu,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Mariboru -, in pred
• Višjim sodiščem v Mariboru,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Maribor ali sodnega okrožja Slovenj Gradec.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Murski Soboti zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti, Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni, Okrajnim sodiščem v Lendavi, Okrajnim sodiščem v Ljutomeru,
• pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti,
• pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom v Murski Soboti,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Mariboru -, in pred
• Višjim sodiščem v Mariboru,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Murska Sobota.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Novi Gorici zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici, Okrajnim sodiščem v Ajdovščini, Okrajnim sodiščem v
Idriji, Okrajnim sodiščem v Tolminu,
• pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici,
• pred Delovnim sodiščem v Kopru - zunanjim oddelkom v Novi Gorici,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Novi Gorici -, in pred
• Višjim sodiščem v Kopru,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
25
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Nova Gorica.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Novem mestu zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, Okrajnim sodiščem v Brežicah, Okrajnim sodiščem v Črnomlju, Okrajnim sodiščem v Krškem, Okrajnim sodiščem v Sevnici, Okrajnim sodiščem v Trebnjem,
• pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, Okrožnim sodiščem v Krškem,
• pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani - zunanjim oddelkom v Brežicah in zunanjim
oddelkom v Novem mestu,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije in pred
• Višjim sodiščem v Ljubljani,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Novo mesto in Krško.
Zunanji oddelek državnega pravobranilstva na Ptuju zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:
• pred Okrajnim sodiščem na Ptuju, Okrajnim sodiščem v Ormožu,
• pred Okrožnim sodiščem na Ptuju,
• pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju,
• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Mariboru -, in pred
• Višjim sodiščem v Mariboru,
• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,
• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter
• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,
kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Ptuj.
Slika 2: Krajevna pristojnost oddelkov Državnega pravobranilstva
MURSKA SOBOTA
MARIBOR
PTUJ
KRANJ
CELJE
NOVA GORICA
LJUBLJANA
NOVO MESTO
KOPER
26
2.2 Kadrovska sestava
Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
Kadrovski načrt Državnega pravobranilstva je bil usklajen z Rebalansom proračuna Republike Slovenije za leto 2012 z dne 21. 5. 2012 (Uradni list RS, št. 37/2012) in s sklepi Vlade Republike Slovenije za
pripravo rebalansa proračuna za leto 2012. Število funkcionarjev Državnega pravobranilstva (državnih
pravobranilcev in pomočnikov državnih pravobranilcev), določeno v kadrovskem načrtu, je v okvirih,
določenih s Pravilnikom o določitvi števila mest državnih pravobranilcev in pomočnikov državnega
pravobranilca (Uradni list RS, št. 97/2006, 51/2008 in 89/2008).
Na dan 31. 12. 2012 je imelo Državno pravobranilstvo 152 zaposlenih, od tega 56 funkcionarjev in 96
javnih uslužbencev (76 za nedoločen čas in 20 za določen čas; od tega skupno 64 na uradniških delovnih
mestih in 32 na strokovno-tehničnih delovnih mestih).
Od skupno 152 zaposlenih je bilo 138 žensk in 14 moških. Povprečna starost žensk je bila 40,51 let, povprečna starost moških pa 46,07 let. Povprečna starost vseh zaposlenih je bila 43,2 leti.
Na začetku leta 2012 je funkcijo državnega pravobranilca oz. pomočnika državnega pravobranilca opravljajo 60 funkcionarjev, in sicer 55 državnih pravobranilcev in pet pomočnikov državnih pravobranilcev, kar je več kot 15 % manj funkcionarjev, kot bi jih naj imelo Državno pravobranilstvo v skladu s
Pravilnikom o določitvi števila mest državnih pravobranilcev in pomočnikov državnega pravobranilca
(Uradni list RS, št. 89/2008). Ta namreč v 1. členu določa, da ima Državno pravobranilstvo generalnega
državnega pravobranilca, 60 državnih pravobranilcev in deset pomočnikov državnega pravobranilca.
Na dan 31. 12. 2012 je funkcijo opravljajo 56 funkcionarjev (51 državnih pravobranilcev in pet pomočnikov državnih pravobranilcev). Trend zmanjševanja števila funkcionarjev, ki je prisoten že nekaj let, se
je torej nadaljeval tudi med letom 2012: štirim državnim pravobranilcem je funkcija prenehala zaradi
upokojitve, enemu državnemu pravobranilcu pa zaradi imenovanja na novo funkcijo, tako da so bila ob
koncu leta 2012 funkcionarska mesta Državnega pravobranilstva zapolnjena zgolj 79-odstotno.
Ker se število zadev v delu vsako leto povečuje, število funkcionarjev pa zmanjšuje, je Državno pravobranilstvo pristojno ministrstvo na kadrovsko problematiko že večkrat opozorilo, še posebej pa je
izpostavilo s tem povezano finančno problematiko, saj za morebitne nove zaposlitve v proračunu nima
predvidenih dovolj sredstev za plače.
Za leti 2013 in 2014 ima Državno pravobranilstvo v proračunu za plače predviden še manjši obseg sredstev kot v letu 2012, zato se z vso skrbnostjo in odgovornostjo trudi za poslovanje v predvidenih finančnih okvirih. V letu 2013 tako predvidoma naj ne bi bilo nadomeščanja zaposlenih, ki so ob koncu leta
2012 izpolnjevali pogoje in so se upokojili, poleg tega pa nadaljuje z notranjo reorganizacijo, s čimer
skuša v čim večji meri ublažiti posledice kadrovske vrzeli. Vendar pa je tudi reorganizacija do določene
mere povezana z razpoložljivim obsegom finančnih sredstev.
27
3
Obseg dela Državnega pravobranilstva
Republike Slovenijev letu 2012
28
Državno pravobranilstvo je v letu 2012 prejelo 39.563 zadev. Iz leta 2011 je ostalo odprtih 26.086 zadev.
Leta 2012 je bil tako skupen obseg dela Državnega pravobranilstva 65.649 zadev. Podrobnejši pregled
prejetih in zadev v delu po posameznih področjih je razviden iz Tabele 1.
Tabela 1: Število prejetih in število zadev v delu v letu 2012
PODROČJE
ŠT. PREJETIH
ZADEV
ŠT. ZADEV
V DELU
civilnopravne in gospodarske zadeve
1.261
3.903
delovno- in socialnopravne zadeve
641
3.440
predhodni odškodninski postopki po ZKP (PK vpisnik)
67
125
predhodni odškodninski postopki po ZP-1 (PP vpisnik)
14
24
postopki po ZVPSBNO (PRR vpisnik)
194
325
postopki izvršbe in zavarovanja
5.167
12.985
postopki zaradi insolventnosti in postopki prisilnega prenehanja
2.468
5.629
nepravdni postopki
12.324
18.650
postopki razlastitev
664
1.681
upravne zadeve (upravni postopki in upravni spori)
15.854
16.840
postopki po ZDen
6
241
postopki po ZIKS
0
53
postopki po ZVVJTO
1
8
pravna mnenja
45
73
postopki pred ESČP
82
394
postopki pred SEU, SSEU, EFTA Sodiščem in ostale zadeve
evropskega oddelka
775
1.278
SKUPAJ
39.563
65.649
V letu 2012 je bilo zaključenih 39.787 zadev, kar je skoraj 18 % več kot v letu 2011, ko je bilo zaključenih
33.226 zadev. Na dan 31. 12. 2012 je bilo odprtih 25.862 zadev, kar je 227 odprtih zadev manj kot na dan
31. 12. 2011, ko je bilo odprtih 26.089 zadev.
29
Trend pripada zadev
Število prejetih zadev in število zadev v delu se je v letu 2012 glede na prejšnja leta povečalo. Trend
naraščanja števila zadev, ki ga Državno pravobranilstvo zaznava že nekaj let, se je torej nadaljeval tudi v
letu 2012. Trend pripada zadev in število obravnavanih zadev v zadnjih petih letih je razvidno iz Grafa 1.
Graf 1:
Število prejetih in število zadev v delu v obdobju 2008–2012
V primerjavi z letom 2011 se je število prejetih zadev leta 2012 povečalo za dobrih 6 %, število zadev v
delu pa za skoraj 11 %.
Če podatke za leto 2012 primerjamo s podatki za leto 2008, je povečan obseg dela še bolj očiten: število
prejetih zadev se je leta 2012 povečalo za 34 %, število zadev v delu pa za 22 %.
V primerjavi z letom 2011 se je v letu 2012 število prejetih zadev še posebej povečalo na področju stečajnih (za 28,1 %), nepravdnih (za 19,4 %) in izvršilnih zadev (za 15,6 %). Primerjava med številom prejetih
zadev na teh področjih je razvidna iz Grafa 2.
Graf 2:
Področja dela, na katerih se je število prejetih zadev v letu 2012
glede na leto 2011 najbolj povečalo
postopki zaradi insolventnosti in postopki
prisilnega prenehanja
nepravdne zadeve
postopki izvršbe in
zavarovanja
30
4
Delo Državnega pravobranilstva Republike Slovenije
v okviru t. i. predhodnih postopkov
31
4.1Uvod
Kot t. i. predhodne postopke imenujemo vso tisto dejavnost Državnega pravobranilstva, s katero se še
pred uvedbo sodnega, praviloma pravdnega postopka, razrešujejo sporna pravna razmerja med posamezniki (fizične in pravne osebe) in državo, praviloma s sklenitvijo izvensodne poravnave ali z zavrnitvijo
zahtevka z utemeljitvijo.
Predhodne postopke oz. pravno podlago za odločanje o njih lahko razvrstimo na:
• predhodne postopke po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra),
• predhodne postopke po III. poglavju Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO),
• predhodne postopke po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in
• predhodne postopke po XVII. poglavju Zakona o prekrških (ZP-1).
4.2 Predhodni postopki po 14. členu
Zakona o državnem pravobranilstvu
4.2.1Uvod
Po 14. členu ZDPra mora, kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti subjektu, ki ga zastopa
Državno pravobranilstvo, predhodno predlagati Državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši
pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka. V tem primeru mora Državno pravobranilstvo čim prej,
najkasneje pa v 30 dneh, ustrezno ukrepati in predlagatelja obvestiti o stališču do njegovega predloga.
V primeru doseženega sporazuma državni pravobranilec oz. pomočnik državnega pravobranilca sklene
izvensodno poravnavo, ki jo odobri Vlada. Tako sklenjena izvensodna poravnava je izvršilni naslov, če
je terjatev iz poravnave zapadla.
4.2.2Statistika
Državno pravobranilstvo je leta 2012 v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra prejelo 303 zadeve.
Njihova zahtevana vrednost je znašala 89.290.762,88 EUR. Število prejetih zadev v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra se je leta 2012 v primerjavi z letom 2011, ko je pravobranilstvo prejelo 323
tovrstnih zahtevkov, zmanjšalo za 6,2 %.
32
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 na tem področju odprtih 165 zadev, je
imelo v letu 2012 skupaj v delu 468 zadev, katerih skupna zahtevana vrednost je znašala 121.104.649,98 EUR.
Državno pravobranilstvo je leta 2012 rešilo 351 zahtevkov:
• v 234 zadevah je pravobranilstvo zahtevek zavrnilo kot neutemeljen;
• v 37 zadevah je bila sklenjena poravnava;
• v petih zadevah stranka ni sprejela predlagane poravnave;
• 75 zadev je bilo rešenih na druge načine.
Zahtevana vrednost v zadevah, ki so bile zaključene s poravnavo, je bila 451.086,26 EUR, vrednost poravnav pa je znašala 335.397,80 EUR.
Ob koncu leta 2012 je bilo v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra odprtih 117 zadev, katerih zahtevana vrednost je znašala 4.077.907,18 EUR.
4.2.3 Analiza podatkov
Analiza podatkov za obdobje 2008–2012 kaže, da se je število zadev, prejetih v predhodnem postopku po
14. členu ZDPra, tudi v letu 2012 zmanjševalo.
Tabela 2: Število prejetih in obravnavanih zadev po 14. členu ZDPra v obdobju 2008–2012
LETO
ŠT. PREJETIH ZADEV
ŠT. OBRAVNAVANIH ZADEV
2008
861
1.365
2009
1.849
2.138
2010
457
1.346
2011
323
512
2012
303
468
Glede na prikazani trend Državno pravobranilstvo meni, da bi bilo treba spremeniti določbe
14. člena ZDPra, da bi ta določba, tako kot drugi odstavek 539. člena ZKP, predstavljala procesno
predpostavko pred samo vložitvijo tožbe. S takšno ureditvijo bi Državno pravobranilstvo skušalo
rešiti spor že pred uvedbo sodnega postopka. V teh primerih bi lahko že Državno pravobranilstvo v
predhodnem postopku rešilo bagatelne zadeve, zadeve, ki ne sodijo v sodno pristojnost, zadeve, ki so
dejansko utemeljene.
33
4.3 Predhodni postopki po III. poglavju Zakona
o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
4.3.1Uvod
Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO; Uradni list RS, št. 49/2006,
117/2006, 58/2009, 28/2010, 30/2010, 10/2011, 38/2012, 67/2012) določa pristojnost Državnega pravobranilstva za sklenitev poravnave o vrsti in višini pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja
brez nepotrebnega odlašanja. Pravično zadoščenje je lahko bodisi v obliki denarne odškodnine ali pisne
izjave Državnega pravobranilstva. Po 19. členu ZVSPBNO začne stranka postopek z vložitvijo predloga
za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu zaradi sklenitve sporazuma o vrsti in višini pravičnega
zadoščenja. Ta predlog lahko stranka vloži v devetih mesecih po pravnomočni rešitvi njene zadeve. Državno pravobranilstvo se do predloga stranke, če oceni, da je zahtevek za pravično zadoščenje utemeljen,
opredeli najkasneje v roku treh mesecev. Do izteka navedenega roka stranka ne sme uveljavljati denarne
odškodnine zaradi pravičnega zadoščenja s tožbo pred pristojnim sodiščem. Če je ta sporazum dosežen,
sklene Državno pravobranilstvo s stranko izvensodno poravnavo. V okviru sklenjene poravnave lahko
Državno pravobranilstvo poda tudi izjavo, v kateri je posebej navedeno, da je prišlo do kršitve pravice do
sojenja brez nepotrebnega odlašanja in čas trajanja nepotrebnega odlašanja (17. člen).
PRR vpisnik in zahtevki v predhodnem postopku po ZVPSBNO se obravnavajo na sedežu Državnega
pravobranilstva v Ljubljani in na vseh zunanjih oddelkih. V PRR vpisniku se obravnavajo tudi pravdni
postopki oz. tožbe, ki so bile vložene na podlagi ZVPSBNO. Domnevni oškodovanec namreč lahko, če
v predhodnem postopku ne pride do sklenitve sporazuma, vloži tožbo pri pristojnem okrajnem sodišču.
Pri tem sodišču pa lahko vloži tožbo tudi na podlagi 25. člena istega zakona, če v postopku, potem ko
Državno pravobranilstvo prejme od Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v obravnavo pritožbo, ne pride do sklenitve sporazuma.3
4.3.2Statistika
V letu 2012 je Državno pravobranilstvo v predhodnem postopku prejelo 189 zadev za pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Njihova zahtevana vrednost je znašala
3.113.999,80 EUR. Število prejetih zadev v predhodnem postopku po ZVPSBNO se je tudi leta 2012
zmanjševalo: v primerjavi z letom 2011 je bil pripad manjši za 25 %.
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 po ZVPSBNO v predhodnem postopku odprtih 73 zadev, je imelo v letu 2012 skupaj v delu 262 zadev.
Državno pravobranilstvo je leta 2012 v predhodnem postopku po ZVPSBNO rešilo 197 zadev, katerih
zahtevana vrednost je znašala 2.950.682,39 EUR:
3
ZVPSBNO daje v 25. členu pravno podlago, da ESČP pritožbe, ki so bile vložene pravočasno in se nanašajo na kršitev pravice
do sojenja v razumnem roku, ki je pred 31. 3. 2007 že prenehala, odstopa v reševanje Republiki Sloveniji. Državno pravobranilstvo
v teh zadevah, če ugotovi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, v štirih mesecih po prejemu zadeve v postopek poravnave
predlaga stranki poravnavo glede vrste in/ali višine pravičnega zadoščenja. Stranka je dolžna Državnemu pravobranilstvu posredovati odgovor na predlog za poravnavo oz. svoj predlog v dveh mesecih po prejemu njegovega predloga. Če stranka poda nasprotni predlog za poravnavo, je Državno pravobranilstvo dolžno odločiti o predlogu čim prej, najpozneje pa v štirih mesecih. Če
predlogu za poravnavo ni ugodeno ali če Državno pravobranilstvo in stranka ne dosežeta sporazuma v štirih mesecih od vložitve
predloga stranke, lahko stranka v skladu z ZVPSBNO vloži tožbo na pristojno sodišče Republike Slovenije.
34
•
v 93 zadevah je pravobranilstvo zahtevek zavrnilo kot neutemeljen (zahtevek je bil neutemeljen, ker
oškodovanci v sodnih postopkih sploh niso uporabili pospešitvenih sredstev po ZVPSBNO, ali pa
so bila ta nepravilno uporabljena);
• v 97 zadevah je bila sklenjena poravnava;
• v sedmih zadevah stranka ni sprejela predlagane poravnave.
Zahtevana vrednost v zadevah, rešenih s poravnavo, je bila 715.781,73 EUR, vrednost poravnav pa je
znašala 242.186,00 EUR.
Ob koncu leta 2012 je bilo v predhodnem postopku po ZVPSBNO odprtih 65 zadev, katerih zahtevana
vrednost je znašala 668.404,12 EUR.
4.3.3 Analiza podatkov
Državno pravobranilstvo je že v poročilih o delu za leto 2010 in 2011 ugotovilo, da se število zadev v
predhodnem postopku po ZVPSBNO zmanjšuje. Ta trend se je nadaljeval tudi v letu 2012.
Tabela 3: Število prejetih in obravnavanih zadev po ZVPSBNO v predhodnem postopku
in število sklenjenih poravnav v obdobju 2007–2012
LETO
ŠT. PREJETIH
ZADEV
ŠT. OBRAVNAVANIH ZADEV
ŠT. SKLENJENIH
PORAVNAV
DELEŽ PORAVNAV (v %)*
2007
218
218
23
**
2008
595
661
145
22
2009
621
819
263
32
2010
318
565
185
33
2011
253
349
136
39
2012
189
262
97
37
*Delež poravnav predstavlja podatek, v kolikšnem številu zadev, ki jih je Državno pravobranilstvo v posameznem letu obravnavalo,
je bila z vlagateljem zahtevka sklenjena poravnava.
** ZVSPBNO se je začel uporabljati leta 2007, zato ta podatek za to leto ni relevanten.
Analiza podatkov o sklenjenih poravnavah kaže, da je bil delež števila sklenjenih poravnav glede na
število vseh obravnavanih zadev največji v letu 2009, ko je bila sklenjena poravnava v 39 % vseh obravnavanih zadev. Leta 2012 se je ta delež nekoliko zmanjšal (37 %), še vedno pa je nad petletnim povprečjem,
ki znaša 32 %.
Ne glede na zmanjševanje števila zadev, ki jih Državno pravobranilstvo prejme v predhodnem postopku,
pa je treba ob tem izpostaviti tudi pritožbe, ki so bile v zvezi s kršitvijo do sojenja v razumnem roku
(6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah) vložene na ESČP – to namreč Republiki Sloveniji še
vedno vroča zadeve po 25. členu ZVPSBNO, prav tako pa ji vroča tudi zadeve, v katerih poteka postopek
pred ESČP in so podrobneje predstavljene v 15. poglavju tega poročila.
35
4.4 Predhodni postopki po XXXII. poglavju
Zakona o kazenskem postopku
4.4.1Uvod
Po 538. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ima pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe tisti, ki mu je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega,
pa mu je bila odpuščena kazen, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom novi postopek
pravnomočno ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zoper njega
zavrnjena ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, razen v primerih:
• če je bil postopek ustavljen ali sodba, s katero je bila obtožba zavrnjena, izrečena zaradi tega, ker je v
novem postopku oškodovanec kot tožilec oz. zasebni tožilec odstopil od pregona ali ker je oškodovanec umaknil predlog, do odstopa oz. umika pa je prišlo po sporazumu z obdolžencem;
• če je bila s sklepom v novem postopku obtožnica zavržena zaradi tega, ker sodišče ni bilo pristojno,
upravičeni tožilec pa je začel pregon pred pristojnim sodiščem.
Preden vloži oškodovanec pri sodišču tožbo za povrnitev škode, mora oškodovanec svojo zahtevo nasloviti na Državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine.
Če zahtevi za povrnitev škode ni ugodeno ali če Državno pravobranilstvo in oškodovanec ne dosežeta
sporazuma v treh mesecih od njene vložitve, sme oškodovanec vložiti pri pristojnem sodišču tožbo za
povrnitev škode. Če je bil dosežen sporazum le glede dela zahtevka, sme vložiti tožbo glede ostanka (540.
člen ZKP).
Državno pravobranilstvo obravnava zadeve po XXXII. poglavju ZKP le na sedežu Državnega pravobranilstva v Ljubljani (četrta alineja 18. člena ZDPra).
4.4.2Statistika
V letu 2012 je Državno pravobranilstvo prejelo 67 zahtevkov za plačilo odškodnine za škodo, nastalo zaradi neupravičenega pripora oz. neutemeljenega zapora. Njihova vrednost je znašala 1.778.413,51 EUR.
Od prejetih zahtevkov sta se dva nanašala na neutemeljen zapor v obdobju 1945–1960, katerih skupna
vrednost je znašala 230.000,00 EUR. Število prejetih zadev se je leta 2012 v primerjavi z letom 2011
zmanjšalo za 25 %.
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 na tem področju odprtih 58 zadev, je
imelo v letu 2012 skupaj v delu 125 zadev, katerih skupna zahtevana vrednost je znašala 7.862.129,12 EUR.
Državno pravobranilstvo je leta 2012 rešilo 91 zahtevkov, katerih zahtevana vrednost je znašala
6.958.762,50 EUR: 45 zadev je bilo rešenih s poravnavo, ostale zahtevke pa je pravobranilstvo zavrnilo
kot neutemeljene, ali pa stranka ni sprejela ponujene poravnave. Zahtevana vrednost v zadevah, zaključenih s poravnavo, je bila 1.573.982,31 EUR, vrednost poravnav pa je znašala 308.828,32 EUR. Od 91
rešenih zahtevkov je bilo 16 takih, ki so se nanašali na obdobje 1945–1960, njihova zahtevana vrednost
pa je bila 1.179.147,29 EUR. V devetih primerih so domnevni oškodovanci zaradi zavrnitve zahtevka ali
nestrinjanja s ponujeno poravnavo vložili tožbo na pristojno sodišče, vtoževana vrednost v teh zadevah
pa je bila 588.148,53 EUR.
Ob koncu leta 2012 je bilo odprtih 34 zadev, katerih zahtevana vrednost je znašala 903.366,62 EUR.
36
4.4.3 Analiza podatkov
Primerjava podatkov v letih od 2008 do 2012 kaže, da se število prejetih zahtevkov za odškodnino za
škodo, nastalo zaradi neupravičenega pripora oz. neutemeljenega zapora, zmanjšuje.
Tabela 4: Število prejetih in obravnavanih zadev po XXXII. poglavju ZKP v obdobju 2008–2012
LETO
ŠT. PREJETIH
ZADEV
ŠT. OBRAVNAVANIH ZADEV
ŠT. SKLENJENIH
PORAVNAV
DELEŽ PORAVNAV (v %)*
2008
111
181
52
29
2009
136
224
65
29
2010
127
226
101
45
2011
89
157
47
30
2012
67
125
45
36
*Delež poravnav predstavlja podatek, v kolikšnem številu zadev, ki jih je Državno pravobranilstvo v posameznem letu obravnavalo,
je bila z vlagateljem zahtevka sklenjena poravnava.
Analiza podatkov o sklenjenih poravnavah kaže, da je bil delež števila sklenjenih poravnav glede na
število vseh obravnavanih zadev največji v letu 2010, ko je bila sklenjena poravnava v 45 % vseh obravnavanih zadev. Leta 2012 se je ta delež glede na leto 2011 povečal in je tudi nad petletnim povprečjem,
ki znaša 34 %.
V letu 2012 se je glede na prejšnja leta občutno zmanjšala povprečna zahtevana vrednost prejetih
zahtevkov – ta je znašala 1.778.413,51 EUR oz. povprečno 26.543,49 EUR na zahtevek. V letu 2011
je to povprečje znašalo 113.048,23 EUR, leto pred tem 112.545,67 EUR, leta 2008 pa kar 177.353.85
EUR. Državno pravobranilstvo ugotavlja, da so zahtevki po višini v večji meri prilagojeni najnovejši
sodni praksi, ki zmanjšuje višino prisojenih odškodnin. Sodišča pri določanju odškodnine v večji
meri upoštevajo tako prispevek oškodovanca ter njegovo predkaznovanost kakor tudi težo kaznivega
dejanja.
4.5 Predhodni postopki po XVII. poglavju Zakona o prekrških
4.5.1Uvod
Po prvem odstavku 193. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ima, komur je bila v postopku o prekršku izrečena sankcija, pravico do povrnitve škode, ki jo je utrpel zaradi neopravičenega izreka sankcije, če je bila
pravnomočna odločba oz. sodba ali sklep o prekršku spremenjena ali razveljavljena in postopek zoper
njega pravnomočno ustavljen zato, ker je bilo ugotovljeno, da dejanje ni prekršek, ali pa zato, ker so bili
podani razlogi, ki izključujejo storilčevo odgovornost za prekršek. Pravico do povrnitve škode, ki obsega
tudi neupravičeno plačano globo in stroške postopka, ima tudi tisti, ki jih je plačal ali zoper katerega je
bila odločba izvršena pred pravnomočnostjo.
37
Po šestem odstavku 193. člena ZP-1 mora oškodovanec pred vložitvijo tožbe za povrnitev škode vložiti
zahtevo na Državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine. Če Državno pravobranilstvo in oškodovanec ne dosežeta sporazuma v treh mesecih od vložitve
zahteve, lahko oškodovanec pri pristojnem sodišču vloži tožbo za povrnitev škode. Če je bil dosežen
sporazum le glede dela zahtevka, sme vložiti tožbo glede ostanka. Dokler pred Državnim pravobranilstvom traja predhodni postopek, zastaranje pravice do povrnitve škode ne teče.
Državno pravobranilstvo obravnava zadeve po XVII. poglavju ZP-1 le na sedežu Državnega pravobranilstva v Ljubljani (peta alineja 18. člena ZDPra).
4.5.2Statistika
V letu 2012 je Državno pravobranilstvo po XVII. poglavju ZP-1 prejelo 14 odškodninskih zahtevkov.
Njihova zahtevana vrednost je znašala 19.111,56 EUR. Število prejetih zadev se je leta 2012 v primerjavi
z letom 2011, ko jih je prejelo 12, povečalo za skoraj 17 %.
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 po ZP-1 odprtih deset zadev, je
imelo v letu 2012 na tem področju skupaj v delu 24 zadev, katerih skupna vrednost je znašala 54.791,38
EUR.
Državno pravobranilstvo je leta 2012 rešilo 13 zahtevkov, katerih zahtevana vrednost je znašala 42.879,94
EUR: dve zadevi sta bili rešeni s poravnavo, ostale zahtevke pa je pravobranilstvo zavrnilo kot neutemeljene ali jih zaključilo na drug način. Zahtevana vrednost v zadevah, zaključenih s poravnavo, je bila
2.343,63 EUR, skupna vrednost obeh poravnav pa je znašala 887,15 EUR. V dveh primerih so domnevni
oškodovanci zaradi zavrnitve zahtevka ali nestrinjanja s ponujeno poravnavo vložili tožbo na pristojno
sodišče, vtoževana vrednost v teh zadevah pa je bila 27.500,00 EUR.
Ob koncu leta 2012 je bilo v predhodnem postopku po ZP-1 odprtih 11 zadev, katerih zahtevana vrednost je znašala 11.911,44 EUR.
38
5
Civilnopravne in gospodarske zadeve
39
5.1Uvod
Državni pravobranilci v okviru civilnopravnega in gospodarskega oddelka zastopajo Republiko Slovenijo v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb. V teh sporih
so pravni subjekti enakopravni in avtonomni. Država v civilnopravna razmerja ne vstopa z oblastnega
položaja, temveč je v enakopravnem položaju kot vsak drug posameznik – je stranka postopka.
V sporih odločajo sodišča splošne pristojnosti v civilnem pravdnem postopku. Sodišča splošne pristojnosti so okrajna sodišča, okrožna sodišča, višja sodišča in Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Velja
domneva, da so za vse zadeve iz sodne pristojnosti, razen zadev, za katere zakon izrecno določa pristojnost specializiranih sodišč, stvarno pristojna sodišča splošne pristojnosti.
Okrajna sodišča so pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega
predmeta ne presega 20.000,00 EUR, ne glede na vrednost spornega predmeta pa so okrajna sodišča pristojna, da sodijo o sporih zaradi motenja posesti, v sporih o služnostih in realnih bremenih, o sporih iz
najemnih in zakupnih razmerij. V pristojnost okrajnih sodišč spadajo tudi spori, za katere niso po Zakonu
o pravdnem postopku (ZPP) ali po kakšnem drugem zakonu pristojna okrožna sodišča (30. člen ZPP).
Okrožna sodišča so pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta presega 20.000,00 EUR. Ne glede na vrednost spornega predmeta so okrožna sodišča
pristojna, da sodijo med drugim v sporih zaradi avtorskih pravic in sporih, ki se nanašajo na varstvo
ali uporabo izumov in znakov razlikovanja ali pravico do uporabe firme, ter sporov v zvezi z varstvom
konkurence, v gospodarskih sporih, v sporih, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom (32. člen ZPP).
Višja sodišča so pristojna za odločanje o pritožbah zoper odločbo okrajnih in okrožnih sodišč ter za
opravljanje drugih zadev, ki jih določa zakon (35. člen ZPP).
Vrhovno sodišče je pristojno za odločanje o pritožbah zoper odločbe višjih sodišč, za odločanje o predlogu za dopustitev revizije in zahtevi za varstvo zakonitosti (37. člen ZPP).
Velik del zadev, v katerih Državno pravobranilstvo zastopa državo, predstavljajo gospodarski spori, o
katerih se odloča po posebnem postopku, ki velja za gospodarske spore. Za gospodarski spor se štejejo
vsi spori, v katerih sta obe stranki gospodarska družba, zavod (vključno javni zavod), zadruga, država ali
samoupravna lokalna skupnost. Postopek v gospodarskih sporih ima nekaj posebnosti, ki se razlikujejo
od ureditve v rednem civilnem pravdnem postopku.
Po vsebini spori, v katerih Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo, predstavljajo spore
zaradi poškodbe, ki jo je povzročil policist, neutemeljenega pripora, poškodbe, ki jih povzročijo soza-
40
porniki, izpraznitve stanovanja, škode, ki jo povzroči divjadi, odkupa stanovanja, izpraznitve poslovnih
prostorov, ugotovitve ničnosti pogodbe, plačila terjatve, odškodnine za zaplenjeno premoženje, izstavitve zemljiškoknjižne listine, ugotovitve lastninske pravice, razveljavitve sodne poravnave, gradbene
pogodbe, odpovedi najemnega razmerja, sklenitve najemnega razmerja, emisij, izpolnitve pogodbe,
motenja posesti, dosega dejanj, odstranitve škodne nevarnosti, ugotovitve obstoja terjatve, ugotovitve
obstoja ločitvene in izločitvene pravice, izločitve iz stečajne mase, neupravičene obogatitve, protipravnega odvzema zemljišč, nezakonitega dela sodišča, nezakonitega dela državnih organov, nezakonitega izkoriščanja rudnin, plačilnega naloga, neutemeljenega zapora, neupravičene obsodbe, izpodbijanja
pravnih dejanj, nezakonitega dela tožilstva, kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, vračila davka,
javnih naročil, poroštev in kreditov, cestnih škod, izpodbijanja sklepa skupščine, spregleda pravne osebnosti, razveljavitve pogodbe, razveze pogodbe, refundacije šolskih prevozov, izbrisa iz registra stalnih
prebivalcev, regresnih zahtevkov, nedopustnosti izvršbe, kaducitete, plačila najemnin, zakupnin, vrnitve
nenamensko porabljenih sredstev, neupravičene pridobitve po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, objave
popravka oz. odgovora po Zakonu o medijih, neustreznih pogojev bivanja v priporih, zaporih, odškodnin po Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, lastninjenja zavarovalnic, jamstvenih shem in še
druge odškodninske ter druge spore.
Državno pravobranilstvo zastopa premoženjskopravne interese Republike Slovenije tudi v kazenskem
postopku, ko država priglasi premoženjskopravni zahtevek.
5.2Statistika
Prejete zadeve
Državno pravobranilstvo je v letu 2012 prejelo 1.261 civilnopravnih in gospodarskih zadev, katerih skupna vrednost je znašala 590.099.237,96 EUR, in sicer:
• 286 zadev v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra (njihova zahtevana vrednost je znašala
89.085.852,19 EUR) in
• 975 zadev, ki so se reševale v postopkih pred sodišči (njihova zahtevana vrednost je znašala
501.013.385,77 EUR).
Delež zadev v predhodnem postopku je znašal 22,7 %.
V prejetih zadevah, ki so se reševale pred sodišči, je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:
• v 535 zadevah v vrednosti 384.500.137,51 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;
• v štirih zadevah v vrednosti 19.309,56 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožeče stranke;
• v 414 zadevah v vrednosti 111.218.262,49 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka;
• v 22 zadevah v vrednosti 5.275.676,21 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene stranke.
Po vrsti prejetih civilnopravnih in gospodarskih zadev najbolj izstopajo zadeve po sledečih temeljih:
• plačilo (134 zadev),
• kaduciteta (91 zadev),
• premoženjskopravni zahtevek ZKP (87 zadev),
• odškodnine zaradi emisij (83 zadev),
41
•
•
•
•
•
•
•
•
nezakonito delo državnih organov (83 zadev),
nezakonito delo sodišča (68 zadev),
druge odškodnine (63 zadev),
odpoved najemnega razmerja (55 zadev),
plačilni nalog (55 zadev),
ugotovitev lastninske pravice (48 zadev),
izpolnitev pogodbe (45 zadev),
neupravičena obogatitev (45 zadev).
V primerjavi z letom 2011, ko je Državno pravobranilstvo na področju civilnopravnih in gospodarskih
zadev prejelo 1.206 zadev, se je v letu 2012 pripad povečal za 4,6 %. Povečalo se je število zadev iz naslova
kaducitet, premoženjskopravnih zahtevkov po ZKP in odpovedi najemnega razmerja, sicer pa je pripad
po temeljih primerljiv z letom 2011.
Zadeve v delu
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 na področju civilnopravnih
in gospodarskih zadev odprtih 2.642 zadev v vrednosti 2.316.779.810,78 EUR, je imelo v letu 2012
skupaj v delu 3.903 zadeve, katerih skupna vrednost je znašala 2.906.879.048,74 EUR. V predhodnem
postopku po 14. členu ZDPra se je reševalo 446 zadev (oz. 11,4 %) v vrednosti 120.821.102,44 EUR,
ostale (3.457 zadev oz. 89 %) v vrednosti 2.786.057.946,30 EUR pa so se reševale v postopkih pred
sodišči.
Graf 3: Razmerje med civilnopravnimi in gospodarskimi zadevami v predhodnem postopku
po 14. členu ZDPra in postopki pred sodišči
446; 11 %
3.457; 89 %
42
V zadevah, ki so se reševale v postopkih pred sodišči, je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:
• v 1.261 zadevah v vrednosti 451.541.163,74 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;
• v desetih zadevah v vrednosti 91.065,25 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na
strani tožeče stranke;
• v 2.125 zadevah v vrednosti 2.206.041.999,68 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka;
• v 61 zadevah v vrednosti 128.383.717,63 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na
strani tožene stranke.
Prevladujejo zadeve, v katerih je Republika Slovenija tožena stranka (teh je 61 %).
Graf 4: Delež posameznih procesnih statusov Republike Slovenije
v civilnopravnih in gospodarskih zadevah
61; 2 %
1.261; 37 %
2.125; 61 %
10; 0 %
Zaključene zadeve
Državno pravobranilstvo je v letu 2012 zaključilo 1.515 civilnopravnih in gospodarskih zadev v vrednosti 505.931.137,01 EUR.
V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra je Državno pravobranilstvo zaključilo 331 zadev v vrednosti 116.764.332,69 EUR, rešitve pa so bile sledeče:
• v 218 zadevah, katerih zahtevana vrednost je bila 61.075.156,48 EUR, je pravobranilstvo zahtevek
zavrnilo kot neutemeljen;
43
•
•
v 36 zadevah, katerih zahtevana vrednost je znašala 437.586,26 EUR, so bile sklenjene poravnave v
skupni višini 331.397,80 EUR;
ostale zadeve so bile rešene na druge načine.
V pravdnih postopkih pred sodišči je bilo rešenih 1.184 zadev, in sicer:
• 547 zadev, v katerih je bila Republika Slovenija tožeča stranka,
• 611 zadev, v katerih je bila Republika Slovenija tožena stranka, in
• 26 zadev, v katerih je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene stranke.
Vrednost teh zadev je bila 389.166.804,32 EUR.
Rešitve so bile sledeče:
• 516 zadev je bilo za Republiko Slovenijo dobljenih, saj je bil tožbeni zahtevek zoper Republiko Slovenijo ali v celoti zavrnjen ali je bila tožba zavržena ali je bila Republika Slovenija po sodni odločbi
dolžna izpolniti delno vrednost tožbenega zahtevka ali pa je Republika Slovenija s tožbenim zahtevkom v celoti ali delno uspela;
• 89 zadev je bilo za Republiko Slovenijo izgubljenih, kar pomeni, da je bila Republika Slovenija po
sodni odločbi dolžna izpolniti celotno vrednost tožbenega zahtevka oz. je bil tožbeni zahtevek Republike Slovenije v celoti zavrnjen;
• 57 zadev je bilo rešenih s poravnavo;
• 190 zadev je bilo rešenih z umikom tožbe;
• ostale zadeve pa so bile rešene na druge načine (npr. Republika Slovenija ni vložila tožbe, ni prevzela
stranske intervencije ipd.).
Graf 5: Načini rešitev v civilnopravnih in gospodarskih zadevah pred sodišči
332; 28 %
516; 44 %
190; 16 %
57; 5 %
89; 7 %
44
Odprte zadeve na dan 31. 12. 2012
Na dan 31. 12. 2012 je bilo na civilnopravnem in gospodarskem področju odprtih 2.388 zadev v vrednosti 2.400.947.911,73 EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra je ostalo odprtih 115 zadev v
vrednosti 4.056.769,75 EUR, v pravdnih postopkih pred sodišči pa 2.273 zadev, v katerih je bil procesni
status Republike Slovenije sledeč:
• v 714 zadevah v vrednosti 146.318.110,13 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;
• v desetih zadevah v vrednosti 91.065,25 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na
strani tožeče stranke;
• v 1.514 zadevah v vrednosti 2.128.384.358,25 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka;
• v 35 zadevah v vrednosti 122.097.608,35 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na
strani tožene stranke.
5.3 Analiza podatkov
Iz analize podatkov za obdobje zadnjih petih letih izhaja, da se je leta 2012 pripad v primerjavi z letom
2011 povečal za 4,6 %. Razlog za porast je predvsem v večjem številu zadev, v katerih je Republika Slovenija tožeča stranka (leta 2011 je Državno pravobranilstvo zastopalo Republiko Slovenijo kot tožečo
stranko v 434 novih zadevah, v letu 2012 pa v 535 novih zadevah).
Pripad v letu 2012 je bil sicer manjši kot v letih 2008, 2009 in 2010. Največji pripad v zadnjih petih letih
je bil leta 2009, ko je Državno pravobranilstvo prejelo 3.162 zadev.
Graf 6:
Število prejetih, zadev v delu in zaključenih civilnopravnih in gospodarskih zadev
v obdobju 2008–2012
Razlog za zmanjševanje pripada na področju civilnopravnih in gospodarskih zadev je predvsem v tem,
da je bilo v prejšnjih letih prejetih več istovrstnih sporov ali celo množičnih tožb, kot so npr. leta 2009
45
odškodninski zahtevki zaradi imisij ob cesti G1-3 (Dolga vas–Spodnja Ščavnica–Lenart–Maribor) in ob
cesti G1-1 (Miklavž na Dravskem polju–Hajdina), v letu 2012 prejete zadeve pa temeljijo na najrazličnejših pravnih podlagah oz. sporov, v katerih bi Državno pravobranilstvo prejelo večje število istovrstnih
zahtevkov, ni bilo.
Število zaključenih zadev v letu 2012 je podobno kot je bilo leta 2011.
Na število zaključenih zadev v sodnih postopkih Državno pravobranilstvo nima neposrednega vpliva.
Hitrost reševanja teh zadev je v pristojnosti sodišč, poleg tega pa na trajanje postopkov vpliva tudi uporaba rednih in izrednih pravnih sredstev, do katerih imajo pravico vse stranke v postopku.
5.4 Pomembnejše zadeve
5.4.1 Prejete zadeve
V letu 2012 je Državno pravobranilstvo prejelo večje število predlogov za vložitev tožb s strani različnih državnih organov (npr. tožb za vračilo sredstev, ki so bila izplačana na podlagi razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev oz. avdiovizualnih medijev, ker pogodbene stranke niso izpolnile
pogodbenih obveznosti (npr. nespoštovanje rokov), izbrisnih tožb, tožb na ugotovitev ničnosti oz.
izpodbojnih tožb, ker je davčni zavezanec, njegovi družinski člani oz. družbe v njegovi lasti s pravnim
poslom (neodplačno) odsvojil svoje premoženje (nepremičnine, vozila, plovila, poslovne deleže) z
namenom, da bi se izognil plačilu davčnih obveznosti).
Zoper Republiko Slovenijo je bilo vloženo večje število novih tožb zaradi plačila odškodnine zaradi neustreznih pogojev bivanja pripornikov oz. zapornikov, zaradi plačila najemnin, ki so posledica
sporov zaradi odpovedi najemne pogodbe, tožb zaradi plačila iz naslova gradbenih pogodb, plačila
obratovalnih stroškov za stanovanja v lasti Republike Slovenije idr.
Tožbe zaradi neustreznih bivalnih pogojev
v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana
Državno pravobranilstvo je že v poročilu o delu za leto 2011 izčrpno obrazložilo vsebino odločitve
prvostopenjskega sodišča glede tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine, ki ga je zoper Republiko
Slovenijo vložil tožnik, ker mu država v Zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Ljubljana, kjer je
bil v priporu v letih 2006 in 2007, ni zagotovila ustreznih bivalnih pogojev.
Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo in tožniku prisodilo odškodnino v višini 2.290,00 EUR
(10,00 EUR na dan). Sodišče je ugotovilo kršitev tožnikovih osebnostnih pravic, in sicer zaradi prezasedenosti pripora (tožnik je imel na razpolago manj kot 3 m2, brez upoštevanja, da del površine
predstavljata tudi stranišče in postelja), neustreznega prezračevanja, motenja nočnega počitka zaradi
prezasedenosti, verbalnega in fizičnega obračunavanja in onemogočanja normalnega načina hranjenja. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik zaradi navedenega utrpel škodo, ki se je izražala v njegovem
zdravstvenem stanju. Sodišče se je pri odločanju oprlo na načelo pravičnosti in prakso Evropskega
sodišča za človekove pravice (ESČP), saj v Republiki Sloveniji praksa še ni obstajala.
46
Državno pravobranilstvo je zoper prvostopenjsko sodbo vložilo pritožbo. Višje sodišče jo je kot neutemeljeno zavrnilo. V sodbi je poudarilo, da je v konkretni zadevi bistvena ugotovitev prvostopenjskega
sodišča (ki si je sporne prostore ogledalo), da je v ZPKZ Ljubljana tako preseženo število pripornikov
(in zapornikov), da to onemogoča človeku dostojno bivanje v priporu (oz. prestajanje kazni zapora).
Povprečna bivalna površina na pripornika 2,9 m2, ki jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (brez upoštevanja, da del te površine zaseda tudi sanitarni prostor), pomeni takšno prezasedenost, ki skupaj s
posledicami bivanja v takšni skupnosti (šest oseb v sobi povprečne velikosti 18 m2, ki v sobi preživijo
20 ur na dan) predstavlja kršitev pripornikove osebnostne pravice do dostojanstva tudi v času prestajanja pripora. Tak način prestajanja pripora po oceni višjega sodišča ne pomeni mučenja ali nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 18. člena Ustave Republike Slovenije, posega pa v tožnikovo
osebnostno pravico do dostojanstva v smislu določbe 21. člena Ustave. Višje sodišče je zaključilo, da
je glede na opisane razmere v času bivanja v priporu tožnik nedvomno duševno trpel, pri čemer ni
nujno, da pri posegu v osebnostno pravico trpi oškodovančevo zdravje. Pojem duševnih bolečin se
razlaga kot vsako psihično neugodje, ki ga trpi oškodovanec, če preseže določen tolerančni prag. Višje
sodišče se je strinjalo tudi z odmerjeno višino odškodnine v približni višini dveh povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v maju 2011 ter menilo, da je to v konkretnem
primeru pravična odškodnina. Državno pravobranilstvo je vložilo predlog za dopustitev revizije, ki pa
je bil s sklepom Vrhovnega sodišča zavrnjen.
Republika Slovenija je bila torej v tej zadevi tudi pred domačim sodiščem pravnomočno obsojena
na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi neustreznih bivalnih pogojev pripornika
v ZPKZ Ljubljana.4
Posledično je Državno pravobranilstvo konec leta 2012 in v začetku leta 2013 prejelo več novih tožb
tožnikov, ki so v letih od 2009 do 2012 prestajali pripor v ZPKZ Ljubljana. Republiki Sloveniji očitajo
enake kršitve kot v pravnomočno razsojeni zadevi ter še druge kršitve (prezasedenost, slabo zračenje bivalnih prostorov, čakanje na prosto stranišče, dotrajanost opreme, vzglavnikov, postelj, brisač,
premalo prostora za shranjevanje osebnih predmetov, kajenje sojetnikov, premajhna miza za sočasno
prehranjevanje vseh zaprtih v sobi, nečistoča, smrad, pomanjkanje zasebnosti, diskriminacija pri nakupu v zavodski trgovini, ni možnosti opravljanja dela, zdravstvene težave). Tožbe pred domačimi
sodišči vlagajo tožniki, ki so zamudili šestmesečni rok za vložitev tožbe na ESČP. Tožniki se v tožbah
sklicujejo na prakso ESČP, tudi na zadevo Mandić in Jović proti Sloveniji, v kateri je ESČP ugodilo
pritožnikoma ter vsakemu prisodilo 8.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da so ti tožniki v ZPKZ Ljubljana bivali v enakih bivanjskih razmerah, kot tisti, ki sta jim ESČP in nacionalno sodišče prisodili odškodnino. Glede na predstavljeno
sodno prakso je velika verjetnost, da bi z zahtevki uspeli. Državno pravobranilstvo zato ocenjuje, da
bi bilo najbolj smotrno, da Republika Slovenija spore, v katerih so zahtevki tožnikov utemeljeni, reši
sporazumno, saj bi se s sklenitvijo poravnav izognili pravdnim stroškom in stroškom zaradi plačila
obresti.
4
Zaradi kršitve pravic zapornikov in pripornikov v ZPKZ Ljubljana je Republiko Slovenijo obsodilo tudi ESČP. Zadevi Mandić in
Jović v. Slovenija ter Štrucl in drugi v. Slovenija je Državno pravobranilstvo podrobneje predstavilo v poročilu o delu za leto 2011
(str. 118–120), v letu 2012 pa je ESČP Republiko Slovenijo obsodilo v zadevi Praznik.
47
5.4.2 Zaključene zadeve
Odškodninska odgovornost Republike Slovenije
zaradi protipravnega ravnanja državnih organov
Državno pravobranilstvo izpostavlja zadevo, v kateri tožeče stranke zaradi protipravnega ravnanja policije, tožilstva in sodišč zahtevajo odškodnino zaradi smrti žene oz. matere, ki jo je povzročil tretji, katerega ravnanje bi lahko pričakovali. Za umor naj bi bila odgovorna država, ker je opustila dolžno skrbnost
in posledično škodnega dogodka ni preprečila.
Prvostopenjsko sodišče je tožbene zahtevke vseh treh tožnikov za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožnikov ugodilo in z vmesno sodbo po temelju
ugodilo njihovim tožbenim zahtevkom, glede višine in stroškov pa zadevo vrnilo prvostopenjskemu
sodišču v novo sojenje. Zoper takšno odločitev je Republika Slovenija vložila revizijo5, ki jo je Vrhovno
sodišče zavrnilo, saj je ocenilo, da sta podana oba potrebna elementa odškodninske odgovornosti: protipravnost in vzročna zveza. Navedlo je, da je določba 26. člena Ustave materialni odsev ustavnega načela
pravne države, ker določa pravico do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja javnopravnih oseb.
Ne gre za klasično, temveč posebno vrsto odgovornosti kot zaščito, ki jo je deležen vsakdo pred morebitno škodo, ki mu jo povzroči država s protipravnimi dejanji. V 26. členu Ustave so urejene predpostavke
za obstoj odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali
dejavnost državnega organa oz. nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza med njima.
V konkretnem primeru je drugostopenjsko sodišče odločilo, da so slovenski organi pregona ravnali
protipravno, ker:
a. niso bili dovolj aktivni pri tem, da bi od Srbije prejeli zahtevo za prevzem pregona;
b. bi lahko na podlagi dokazov, ki so jim bili na voljo, zaradi umora v Srbiji začeli kazenski postopek in
predlagali pripor zoper S. P. ter tako preprečili umor L. U.
Glede zatrjevanega protipravnega ravnanja pod točko a. je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ni podane
protipravnosti ravnanja slovenskih organov pregona, saj po četrtem odstavku 519. člena slovenskega
Zakona o kazenskem postopku (ZKP) tudi po zakonu o kazenskem postopku Republike Srbije ni dovoljen odstop kazenskih spisov za pregon storilca v drugi državi, če gre za kaznivo dejanje, za katerega
je predpisana kazen zapora nad deset let. Za umor na grozovit način je po 247. členu Krivičnog zakona
Republike Srbije predpisana kazen zapora najmanj 12 let, kar pomeni, da je bil odstop kazenskih spisov v
zvezi z umorom J. D. v Srbiji po srbski pravni ureditvi prepovedan. Očitek, da bi si morali slovenski organi pregona bolj prizadevati za to, da bi od Srbije prejeli zahtevo za prevzem pregona, torej ni utemeljen.
V zvezi s protipravnostjo ravnanja pod točko b. je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je podana protipravnost
ravnanja, saj bi slovenski državni tožilec moral bodisi zahtevati preiskavo ali vložiti obtožnico brez preiskave, pri čemer je policija večkrat predlagala državnemu tožilstvu, naj zoper S. P. predlaga odreditev pripora, ker je zelo nevaren za ljudi. Pravilna je ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da bi morali slovenski
organi pregona po prejemu sporočila Interpola v Beogradu, da je podan utemeljen sum, da je S. P. na
območju Srbije ponovno storil umor na grozovit način, in glede na podatke o njegovem načinu življenja,
o njegovih značajskih lastnostih in vloženih kazenskih ovadbah sprejeti odločitev, da je, kljub temu, da
5
Odločitvi prvo- in drugostopenjskega sodišča sta bili podrobno predstavljeni v poročilu o delu Državnega pravobranilstva za
leto 2010, str. 47–48.
48
odstop kazenskega pregona po srbskem pravu ni bil mogoč, zaradi varstva premoženja ljudi v Republiki
Sloveniji smotrno v skladu s 122. členom tedaj veljavnega kazenskega zakonika (KZ) za kaznivo dejanje
umora J. D. v Srbiji uvesti kazenski postopek tudi v Sloveniji in predlagati odreditev pripora (202. člena
ZKP). Drugostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tudi ni bilo nobenih okoliščin, zaradi katerih bi
morali biti po 124. členu KZ izpolnjeni posebni pogoji za pregon. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo
drugostopenjskega sodišča, da je bila glede na okoliščine smotrnost takšnega postopka zaradi nujnosti
odreditve pripora v obravnavanem primeru tako očitna, da ta opustitev organov pregona predstavlja takšen odstop od potrebne strokovne skrbnosti, da je njihovo ravnanje mogoče oceniti kot protipravno.
Vrhovno sodišče zavzema stališče, da so slovenski organi pregona od 2. 2. 2006 razpolagali tudi z obtožnico Okrožnega državnega tožilca v Nišu. Pravilna je ocena drugostopenjskega sodišča, da bi bil
zaradi ponovitvene nevarnosti pripor zoper S. P. odrejen že na podlagi dokazov, s katerimi so slovenski
organi pregona razpolagali 4. 4. 2005. Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je bil od 4. 4. 2005
do 1. 12. 2005 S. P. tudi že v priporu zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja oboroženega
ropa, je pravilen nadaljnji sklep, da bi bil pripor tudi realiziran. Pravilno je izhodišče drugostopenjskega
sodišča, da v primeru, če se ponovitvena nevarnost nanaša na najtežja kazniva dejanja zoper življenje in
telo ljudi, zadošča za pripor že nižja stopnja verjetnosti ponovitve teh kaznivih dejanj. Upoštevajoč, da
je bil S. P. zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja oboroženega ropa v priporu od 4. 4. 2005
do 1. 12. 2005, je pravilna ocena drugostopenjskega sodišča, da bi bil tudi pripor zaradi utemeljenega suma
storitve kaznivega dejanja umora na grozovit način zagotovo podaljšan do zaključka kazenskega postopka,
s tem pa bi mu bilo preprečeno, da bi ponovno moril, kar je nenazadnje tudi namen tega instituta.
Slovenski organi pregona so zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da morajo biti za pregon
v Sloveniji izpolnjeni pogoji po 520. členu ZKP (zahteva Srbije za prevzem pregona), vse prizadevanje
napačno usmerili na vzpodbujanje srbskih organov, da od Slovenije zahtevajo prevzem pregona, do česar pa seveda, kot je bilo obrazloženo, tudi ni moglo priti. Pravilna je ocena drugostopenjskega sodišča,
da bi ob pravilnem izhodišču in pojasnilu srbskim organom pregona, da od njih ne zahtevajo izročitve
dokazov zaradi prevzema pregona, ampak izročitev kopij listinskih dokazov zaradi začetka vzporednega
postopka v Republiki Sloveniji zaradi nemožnosti izročitve S. P. Srbiji in obstoja ponovitvene nevarnosti,
na podlagi določb o mednarodni pravni pomoči, uspeli pridobiti kopije rezultatov kriminalističnih tehničnih preiskav in ekspertiz ter zapisnikov o opravljenem ogledu, o izpovedi prič in o zasegu predmetov
in si s tem zagotovili dovolj materialnih dokazov za nadaljevanje kazenskega postopka. Pri odločanju
o pravni vzročnosti nikoli ne zadošča le, da sta opustitev in posledica časovno in po naravnem smislu
povezana. Sodišče vselej opravi vrednostno sodbo, ali je glede na vse okoliščine primera škodno posledico res mogoče pripisati povzročitelju. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je drugostopenjsko sodišče, ko je
odločilo, da je smrt L. U. mogoče pripisati opustitvam slovenskih organov pregona, pravilno upoštevalo
vse navedene okoliščine tega primera.
Tožbe občin za vračilo stroškov prevoza učencev osnovnih šol na nevarnih poteh
V zvezi s tožbami občin za vračilo stroškov prevoza učencev osnovnih šol na nevarnih poteh je v zadevah tožečih strank Mestne občine Kranj in Občine Bled potekal vzorčni postopek. V obeh zadevah je
sodišče tožbena zahtevka tožečih strank kot neutemeljena zavrnilo, tožeči stranki pa sta vložili revizijo.
Vrhovno sodišče je v obeh zadevah revizijo zavrnilo. Posledično ostale občine tožbe umikajo.6
6
Po odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevi Občine Bled je tožbo do 30. 4. 2013 umaknilo 60 občin.
49
V zadevi tožeče stranke Mestne občine Kranj je Vrhovno sodišče navedlo, da iz 81. člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) jasno izhaja, da je bila v spornem obdobju (od januarja 1999
do junija 2001) država tista, ki je bila dolžna zagotavljati finančna sredstva za prevoze osnovnošolcev po
nevarnih poteh. Vrhovno sodišče načelno pritrjuje tožeči stranki v delu, kjer navaja, da tožena stranka
ni ravnala pravilno, ko je (brez zakonske podlage) za poravnavanje svoje obveznosti predvidela sredstva v okviru primerne porabe, ki se prvenstveno krije iz lastnih prihodkov lokalnih skupnosti. Kljub
navedenemu pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da opisano nepravilno ravnanje države še ne pomeni, da
država svoje obveznosti po ZOFVI v konkretni zadevi ni poravnala v okviru zagotavljanja proračunskih
sredstev, nakazanih za finančno izravnavo. Prvostopenjsko sodišče je višino plačane finančne izravnave
ugotovilo s pomočjo izvedeniškega mnenja, ki je bilo izdelano v pravdnem postopku, v katerem je bilo
ugotovljeno, da je tožeča stranka v vtoževanem obdobju iz naslova finančnih izravnav prejela presežek
proračunskih sredstev (nad primerno porabo), ki je zadoščal za pokritje dejanskih stroškov občine za
prevoze učencev na nevarnih poteh. Ker tožnica ni zatrjevala oz. ni bilo ugotovljeno, da bi tožeča stranka presežek nakazanih sredstev vrnila v državni proračun ali ga porabila za financiranje drugih nalog,
za katere bi bila prav tako dolžna sredstva zagotavljati država, se revidentka na to, da je s plačevanjem
stroškov za nevarne prevoze osnovnošolcev utrpela prikrajšanje, ne more sklicevati.
V zadevi tožeče stranke Občine Bled, v kateri je ta od Republike Slovenije zahtevala povrnitev stroškov
prevozov učencev osnovnih šol po nevarnih poteh v obdobju od začetka šolskega leta 1996/97 do vključno junija 2001, zahtevek pa utemeljevala na obogatitveni podlagi, je Vrhovno sodišče v obrazložitvi navedlo, upoštevajoč, da je država z ZOFVI poleg financiranja občine v okviru finančnih izravnav dodatno
prevzela tudi financiranje brezplačnih prevozov učencev osnovnih šol na nevarnih poteh, da je s tem povezanimi zahtevki občine na mestu vsaj uporaba analogije s financiranjem nalog, ki jih država prenese na
občine. Ustava v drugem odstavku 140. člena in Zakon o lokalni samoupravi (ZLS) v 24. členu določata,
da lahko država z zakonom po predhodnem soglasju občine prenese na občino opravljanje posameznih
nalog iz državne pristojnosti, če za to zagotovi tudi sredstva. ZLS v 25. členu nadalje določa, da lahko
občina glede višine sredstev iz 24. člena ZLS sproži spor pred arbitražo, ki jo sestavlja enako število predstavnikov občine in vlade. Če spora ni mogoče rešiti na tak način, odloči Vrhovno sodišče v upravnem
sporu meritorno. To bi bila torej pravilna pot za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka na podlagi navedenih zakonskih določb. Vendar pa tožeča stranka ne uveljavlja izpolnitvenega zahtevka, temveč temelji na
določbah ZOR in uveljavlja tožbeni zahtevek na obogatitveni podlagi. Toda ta zakonska podlaga ne pride
v poštev v primerih, ki so zakonsko posebej urejeni (lex specialis). Razmerja v zvezi s kritjem stroškov prevozov učencev osnovnih šol na nevarnih poteh so zakonsko urejena z Zakonom o osnovni šoli in ZOFVI,
zato civilnopravni zahtevek, ki ga v tem gospodarskem sporu uveljavlja občina, ni utemeljen.
Prepoznava osebe v načelnem pravnem mnenju
V pravdni zadevi, v kateri je F. M. zoper toženo stranko Republiko Slovenijo zaradi plačila povzročene
škode v višini 10.000,00 EUR vložil tožbo, je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, sodbo pa je nato potrdilo tudi drugostopenjsko sodišče. To je navedlo, da iz odločbe Ustavnega sodišča
št. Up 730/08 z dne 12. 6. 2008 izhaja, da je izdaja in objava načelnega mnenja, ki omogoča prepoznavo
posameznika, ki naj bi navedeno dejanje storil, lahko posamično dejanje ali akt državnega organa, ki lahko poseže v ustavne pravice posameznika. Vendar sestava načelnega mnenja, ki dopušča prepoznavnost
posameznika, sama po sebi še ne pomeni posega v ustavne pravice in s tem protipravnosti, temveč je
treba to v vsakem konkretnem primeru posebej ugotoviti. Načelno mnenje je sestavljeno iz opisa določenega ravnanja in ugotovitve, da takšno ravnanje ustreza oz. ne ustreza opredelitvi pojma korupcija iz Zakona o preprečevanju korupcije. Iz obrazložitve pa izhaja, da je podlaga za posamezno načelno mnenje
Komisije za preprečevanje korupcije konkretno historično ravnanje, ki je v obrazložitvi tudi podrobno
opisano. Iz obrazložitve načelnega mnenja št. 116 tako izhaja, da se je odvetnik, ki je sestavil napačen
50
pravni pouk v odločbi o izredni odpovedi delovnega razmerja, sam odzval v javnosti z izjavo za enega
od časopisov. V načelnem mnenju je njegova izjava po oceni pritožbenega sodišča upravičeno v funkciji
celovite predstavitve okoliščin primera. Z omogočanjem prepoznave posameznika v načelnem mnenju
komisije se lahko poseže v njegove ustavne pravice, kot to izhaja iz zgoraj navedene odločbe Ustavnega
sodišča, v konkretnem primeru pa je tožnik sam povečal možnost za svojo prepoznavo s tem, da je dal
izjave za javnost. Tožnika so tretji lahko prepoznali, vendar le zaradi predhodne medijske obravnave
konkretnega primera, za kar pa tožena stranka ni odgovorna.
Protipravno ravnanje nepravdnega sodišča v postopku prisilne hospitalizacije
V zadevi tožeče stranke D. P. zoper toženo stranko Republiko Slovenijo zaradi plačila odškodnine je
tožnica svoj tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvami o protipravnosti ravnanja zdravstvenega zavoda
in sodišča ob njeni prisilni hospitalizaciji. Prvostopenjsko sodišče protipravnega ravnanja pri sprejemu
tožnice v psihiatrično kliniko in pri zdravljenju ni ugotovilo, ugotovilo pa je vrsto procesnih nepravilnosti v nepravdnem postopku o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah ter tudi
neupoštevanje temeljnih procesnih jamstev, ki izhajajo že iz Ustave. Sodišče je celotni sodni postopek
pridržanja tožnice ocenilo za nezakonit v takšni meri, da je ravnanje nepravdnega sodišča opredelilo kot
protipravno v smislu ene od predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke.
Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sodbe, ko je odločalo o revizijah obeh pravdnih strank, med drugim
navedlo, da je poleg narave sodnikovega dela v tej zadevi treba upoštevati tudi naravo samega sodnega
postopka, ki ga je sodnik vodil, in način, kako ga je vodil. Nepravdni postopek o pridržanju oseb v psihiatrični organizaciji je posebne vrste postopek, za katerega je že po naravi stvari značilna velika občutljivost,
ranljivost in tudi (iz palete različnih razlogov izhajajoča) nemoč osebe, ki naj bi bila prisilno pridržana.
Zato je prisilni odvzem prostosti sicer mogoč, vendar mora biti izveden po predpisanem postopku in na
naravi postopka ustrezen način, ali z drugimi besedami, sodnik mora še posebej paziti tudi na to, da je res
zagotovljeno spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin take osebe. V tej luči lahko posamezne
procesne kršitve pridobijo dodaten pomen in tudi prerastejo kršitev ustavnih pravic. Če sodnik v takem
primeru ne ravna s skrbnostjo, ki se od njega zahteva, je kriv in zanj krivdno odgovarja država.
Odškodnine zaradi neutemeljenega pripora
V zadevah neutemeljenega odvzema prostosti oz. neutemeljenega pripora izstopa zadeva tožeče stranke
A. B. zaradi plačila odškodnine. Višje sodišče v Ljubljani je v obrazložitvi, sklicujoč se na pravno mnenje
občne seje Vrhovnega sodišča z dne 22. in 23. 6. 1993, tudi v tej zadevi podalo stališče, da je odgovornost
Republike Slovenije v primeru neutemeljenega pripora skladno z določbo 542. člena ZKP podana kljub
temu, da je bil pripor odrejen zaradi obstoja ponovitvene nevarnosti. Republika Slovenija je sicer v pritožbi uveljavljala obstoj negativne predpostavke po tretjem odstavku 542. člena ZKP (oškodovanec nima
pravice do povrnitve škode, če je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost), vendar višje sodišče njenih argumentov ni sprejelo. Republika Slovenija je namreč zatrjevala, da
je bil pripor odrejen tudi zaradi tega, ker je tožnik kriminalistom in sodnici grozil s fizičnim obračunom
ter likvidacijo, vendar višje sodišče tega argumenta ni sprejelo z obrazložitvijo, da Republika Slovenija ni
trdila, da so bile grožnje povezane s kazenskim postopkom, zaradi katerega je bil zoper tožnika odrejen
pripor. Ob obstoju temelja tožbenega zahtevka je višje sodišče podalo zanimivo odločitev o obstoju in o
višini nepremoženjske škode. Odločilo je, da je primerna odškodnina za 295 dni neutemeljenega pripora
6.000,00 EUR, kar pomeni, da je višje sodišče oškodovancu prisodilo 20,33 EUR odškodnine na dan.
Menilo je, da oškodovanec pripora ni doživljal izrazito stresno, saj je pred obravnavanim priporom že
51
večkrat prestajal zaporne kazni, ki so mu bile izrečene zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. Tej sodni
praksi sledijo tudi novejše odločitve prvostopenjskih sodišč.
5.5Zaključek
Državno pravobranilstvo je v javnosti pogosto deležno očitkov, da Republika Slovenija ni pripravljena
na sklepanje poravnav. Podobne očitke na obravnavah velikokrat izrečejo sodniki, zlasti pa odvetniki
nasprotnih strank. Pri tem gre zlasti za zadeve, kjer ena od strank uveljavlja odškodninsko ali drugo denarno terjatev. Takšni očitki, zlasti če so usmerjeni neposredno zoper Državno pravobranilstvo, v večini
primerov niso upravičeni.
Državno pravobranilstvo kot zastopnik države pred sodišči je pri zastopanju v sodnih postopkih vezano
na dejanske navedbe in dokaze, ki jih prejme od zastopanega državnega organa. Državni organ mu posreduje tudi stališče glede samega zahtevka nasprotne stranke, po drugi strani pa je pravobranilstvo zavezano k zaščiti proračunskih sredstev. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem
pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 17/2006) je bil prvi odstavek 7. člena Zakona o državnem pravobranilstvu dopolnjen s tekstom, da državno pravobranilstvo na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega
zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Državno pravobranilstvo je na tako stališče v sodnem postopku vezano. Samo torej nima manevrskega prostora, da bi se brez
pooblastila zastopanega organa pogajalo oz. poravnalo.
Izjema so zadeve v t. i. predhodnih postopkih, ki potekajo pred Državnim pravobranilstvom. To so zadeve, ki temeljijo na podobni dejanski in enaki pravni podlagi (npr. zahtevki za plačilo odškodnin zaradi
neutemeljenega odvzema prostosti, zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku). Te zadeve na pravobranilstvu obravnavajo posebne komisije, poleg tega pa ima Državno pravobranilstvo za te odškodnine
tudi zagotovljena proračunska sredstva. V vseh ostalih zadevah je pravobranilstvo vezano na navodila
zastopanih državnih organov, ki v finančnem smislu tudi realizirajo morebitno (izven)sodno poravnavo.
Državno pravobranilstvo v praksi pogosto jasno izrazi svoje stališče o smiselnosti poravnave oz. predlaga
poravnavo oz. soglaša s predlogom nasprotne stranke, ki predlaga poravnavo, vendar se nemalokrat zgodi, da na strani zastopanega državnega organa nima strokovno usposobljenega sogovornika oz. sogovornika, ki bi bil pripravljen nositi breme odločitve o poravnavi oz. odgovornosti zanjo. Brez soglasja državnega organa pa Državno pravobranilstvo, ne glede na višino zneska, ki je predmet poravnave, te ne more
skleniti. V vsakem primeru pa mora nato k poravnavi podati soglasje še Vlada Republike Slovenije.7
7
V zvezi s problematiko mediacij in posledično sklepanja poravnav Državno pravobranilstvo ugotavlja, da še vedno ni bilo uresničeno Priporočilo št. 26 Revizijskega poročila o smotrnosti sodnih in izvensodnih poravnav Računskega sodišča Republike Slovenije
z dne 20. 5. 2009, na kar je Državno pravobranilstvo opozorilo že v poročilih o delu za leto 2010 in 2011. Z njim je Računsko sodišče
Vladi Republike Slovenije priporočilo, naj sprejme usmeritve za mirno reševanje sporov oz. za sklepanje poravnav, na podlagi katerih
bodo lahko ministrstva sprejemala odločitve o sklenitvi poravnave in prevzemala svojo odgovornost.
Državno pravobranilstvo prav tako ponovno ugotavlja, da ni uresničeno Priporočilo št. 27 Računskega sodišča, s katerim to Vladi
Republike Slovenije priporoča, naj v obliki navodil ali na drug ustrezen način določi naloge in odgovornosti posameznih organov
v postopkih sklepanja poravnav ter informiranja, ki bi jih morali organi med seboj posredovati. Ravno zaradi navedenega prihaja v
številnih primerih do položaja, ko državni organi, ministrstva, izrecno odklonijo ponujene postopke mediacije, čeprav bi bila po mnenju Državnega pravobranilstva glede na sodno prakso mediacija ustrezno sredstvo reševanja sodnega spora, zakonodaja pa Državnemu pravobranilstvu v tem primeru ne dopušča podajo soglasja za reševanja spora v mediaciji mimo usmeritvenih navodil stranke.
52
6
Delovnopravne in socialnopravne zadeve
53
6.1Uvod
Državni pravobranilci, razporejeni v delovnopravni in socialnopravni oddelek, zastopajo Republiko Slovenijo pred delovnimi in socialnimi sodišči. Delovna in socialna sodišča so specializirana sodišča, ki so
ustanovljena za odločanje v individualnih in kolektivnih delovnih sporih ter v socialnih sporih.
Vsaka pogodbena stranka mora izvrševati dogovorjene in predpisane pravice ter obveznosti v delovnem
razmerju, če pa stranki teh obveznosti ne izpolnjujeta, je to med njima lahko predmet spora. Sodno
varstvo je pogodbenima strankama zagotovljeno pred pristojnim delovnim sodiščem. Če gre za denarne
terjatve iz delovnega razmerja, lahko delavec zahteva sodno varstvo neposredno na sodišču, v drugih
primerih pa pod pogojem, da je pred tem zoper delodajalca vložil zahtevo za varstvo pravic oz. odpravo
kršitve pravice oz. izpolnitve obveznosti.
Individualni delovni spori so spori med delavcem in delodajalcem, katerega predmet so individualna
pravica, obveznost ali pravno razmerje.
Delovna sodišča so pristojna za odločanje v individualnih delovnih sporih, v okviru katerih gre za spore:
• o sklenitvi (zaradi ugotovitve, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, zaradi ugotavljanja bistvene
vsebine pogodbe o zaposlitvi, zaradi ugotovitve datuma nastopa dela ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi,
zaradi dolžnosti delodajalca, da delavca prijavi v zavarovanje, zaradi ugotovitev elementov delovnega
razmerja, zaradi izročitve pisne pogodbe o zaposlitvi delavcu), obstoju (zaradi ugotovitve, ali so podani elementi delovnega razmerja in ali je bila torej sklenjena pogodba o zaposlitvi, predvsem pa prihaja
v okviru teh sporov do spornega razmerja v zvezi z ugotovitvijo, da je delovno razmerje za določen čas
prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas), trajanju in prenehanju delovnega razmerja;
• o pravicah in obveznostih, ki so dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi oz. so nekatere temeljne predpisane že v Zakonu o delovnih razmerjih (opravljanje pripravništva, poskusno delo, plača in sestavine plače, povračilo stroškov v zvezi z delom, regres, odpravnina ob upokojitvi, nadomestilo plače,
delovni čas ter v zvezi s tem predvsem nadurno delo, odmori in počitki, letni dopust, druge odsotnosti z dela, opravljanje drugega dela zaradi izjemnih okoliščin in izobraževanje) ter odgovornostih (disciplinske odgovornosti ali pa odškodninske odgovornosti v okviru delovnega razmerja, ki
pomeni odgovornost delavca za škodo, ki jo ta povzroči delodajalcu v zvezi z delom, in odgovornost
delodajalca za škodo, ki jo njegov delavec pretrpi pri delu oz. v zvezi z delom, tj. zaradi poškodbe pri
delu ali v zvezi z delom in poklicne bolezni, vključno za škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu
s kršenjem pravic iz delovnega razmerja);
• v zvezi s postopkom zaposlovanja delavca med delodajalcem in kandidatom (spori, ko neizbrani
kandidat zahteva sodno varstvo pred delovnim sodiščem, če meni, da so bile pri izbiri kršene določbe
Zakona o delovnih razmerjih o prepovedi diskriminacije, pa tudi glede napotitve na zdravniški pregled
na stroške delodajalca, izročitve pisnega obvestila kandidatu, da ni bil izbran ali vrnitve dokumentov, ki
54
•
•
jih je kandidat predložil kot dokaz za izpolnjevanje zahtevanih pogojev za opravljanje dela);
o pravicah in obveznostih iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na
podlagi delovnega razmerja,
v drugih zadevah, za katere tako določa zakon.
Državno pravobranilstvo v individualnih delovnih sporih opravlja zakonito zastopstvo Republike Slovenije v funkciji delodajalca.
Kolektivni delovni spori so spori med strankami kolektivnih delovnih razmerij, katerih predmet so
kolektivne pravice, obveznosti, pravna razmerja ali interes. Kolektivni delovni spori se delijo na interesne (ekonomske) in pravne (legalne) spore. Za interesni kolektivni delovni spor je tako značilno, da je
njegov predmet interes, kako naj bi bili določena pravica, obveznost ali pravno razmerje urejeni v prihodnosti, kar pomeni, da so predmet spora sprememba ali dopolnitev kolektivne pogodbe, sklenitev nove
kolektivne pogodbe ali odpoved kolektivne pogodbe. Za pravni kolektivni delovni spor pa je značilno,
da je njegov predmet pravica, obveznost ali pravno razmerje, ki ima podlago v veljavni pravni normi. Ti
spori se nanašajo na uporabo oz. razlago določene sprejete norme, bodisi zakonske bodisi pogodbene.
V kolektivnih delovnih sporih delovna sodišča odločajo o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem
izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami, o pristojnosti za kolektivna pogajanja, o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom, medsebojni
skladnosti kolektivnih pogodb in skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi
pogodbami, zakonitosti stavke, pristojnostih sindikata v zvezi z delovnimi razmerji, v zvezi z določitvijo
reprezentativnosti sindikata in drugih zadevah, za katere tako določa zakon. V kolektivnih delovnih sporih Državno pravobranilstvo zastopa Vlado Republike Slovenije kot stranko kolektivnega dogovarjanja
v javnem sektorju in podpisnico kolektivnih pogodb v javnem sektorju.
Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v socialnih sporih, v katerih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah s
področja socialne varnosti na področju zavarovanja za primer brezposelnosti in zaposlovanja, področju štipendij, pri podeljevanju katerih je odločilen premoženjski cenzus, in štipendij za nadarjene, na
področju starševskega varstva in družinskih prejemkov ter na področju socialnih prejemkov. Socialno
sodišče je na omenjenih področjih pristojno odločati tudi v socialnih sporih o povrnitvi neupravičeno
pridobljenih sredstev ter o povrnitvi škode, ki jo je upravičencu povzročil državni organ, oz. škode, ki jo
je upravičenec v zvezi z uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva povzročil državnemu organu.
Glede določitve vrednosti spornega predmeta Državno pravobranilstvo pojasnjuje, da v zadevah, ki se
obravnavajo kot delovni spori, dajatveni denarni tožbeni zahtevki po višini pogosto niso zneskovno določeni, temveč so postavljeni opisno. Takšni tožbeni zahtevki so kljub temu določljivi, saj vsebujejo zadostne
elemente, na osnovi katerih se v primeru realizacije obveznosti na podlagi sodne odločbe lahko obračuna in izplača vtoževana vrednost. V predstavljenih vrednostih zadev je tako upoštevana v tožbi označena
vrednost spornega predmeta, katero pa tožeče stranke pogosto označijo zgolj v višini enomesečnega prikrajšanja in tako ne izkazuje realne denarne vrednosti dajatvenega tožbenega zahtevka. Če je tožbenemu
zahtevku zoper Republiko Slovenijo v celoti ali deloma ugodeno, realizacija pravnomočno ugotovljene
obveznosti za državni proračun predstavlja višji finančni učinek oz. odhodek, kot je to mogoče pričakovati
glede na prikazane vrednosti zadev po posameznih temeljih. Podobna situacija se pojavlja pri zadevah, ki
se obravnavajo kot socialni spori in v katerih Republika Slovenija nastopa kot tožena stranka, saj je tožbeni
zahtevek postavljen na razveljavitev oz. odpravo odločbe, na podlagi katere je bila zavrnjena zahteva vlagatelja (tožeče stranke) za priznanje določene pravice, ali je bila pravica ukinjena, ali je bila dajatev po mnenju
tožeče stranke priznana v prenizkem znesku, uspeh tožeče stranke v sodnem postopku pa za toženo stranko Republiko Slovenijo prav tako pomeni odliv iz državnega proračuna.
55
6.2Statistika
6.2.1 Število delovnopravnih in socialnopravnih zadev
Državno pravobranilstvo je na področju delovnopravnih in socialnopravnih zadev v letu 2012 prejelo 641
zadev v vrednosti 1.690.084,37 EUR, in sicer 394 delovnopravnih zadev (v vrednosti 1.633.529,93 EUR) in
247 socialnopravnih zadev (v vrednosti 56.554,44 EUR). V primerjavi z letom 2011, ko je Državno pravobranilstvo prejelo 1.446 delovnopravnih in socialnopravnih zadev, se je število teh zadev zmanjšalo za 55,7 %.
Do zmanjšanja pripada delovnopravnih in socialnopravnih zadev v letu 2012 je prišlo predvsem zato,
ker v tem letu v primerjavi z letom 2011 javni uslužbenci niso več množično vlagali tožb zaradi plačnih
nesorazmerij, ki so v letu 2011 z 825 novimi zadevami predstavljale kar 72 % vseh v letu 2011 prejetih
delovnopravnih zadev (v letu 2012 je pravobranilstvo prejelo le dve tovrstni zadevi).
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo na dan 31. 12. 2011 na tem področju odprtih 2.799
zadev (2.362 delovnopravnih in 437 socialnopravnih), je imelo v letu 2012 skupaj v delu 3.440 zadev
(2.756 delovnopravnih in 684 socialnopravnih zadev). Število zadev v delu se je v primerjavi z letom
2011 zmanjšalo za 30,5 %.
Državno pravobranilstvo je v letu 2012 zaključilo 771 delovnopravnih in socialnopravnih zadev, in sicer 469
delovnopravnih in 302 socialnopravni zadevi, kar je 64,2 % manj kot leta 2011, ko je zaključilo 2.154 zadev.
Ob tem je treba pojasniti, da se je v letu 2011 med drugim zaključilo tudi 1.411 zadev učiteljev zaradi
izplačila razlike v plači po 5. a členu Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih
(ZPDJVZ) v vrednosti 5.797.550,62 EUR, v katerih je Republika Slovenija nastopala kot stranski intervenient na strani tožene stranke osnovne šole, zoper katere je bil tožbeni zahtevek tožnikov (učiteljev)
zaradi uspešne pravne argumentacije Državnega pravobranilstva, ki je v predmetnih zadevah priglasilo
stransko intervencijo na strani tožene stranke in oblikovalo pravna stališča, ki jim je nato sodišče v celoti
sledilo, zavrnjen oz. je upoštevajoč stališče sodne prakse prišlo do množičnih umikov tožb, kar pomeni,
da Republiki Sloveniji ni bilo treba zagotoviti dodatnih sredstev za plače učiteljev v osnovnih šolah, ki
so sprožili predmetne spore. Omenjene zadeve so v letu 2011 predstavljale najvišji delež rešenih sodnih
zadev, tj. kar 78,25 %. Glede na to, da v letu 2012 na tem področju ni bilo zaključenih drugih množičnih
sporov, je število zaključenih zadev v primerjavi z letom 2011 manjše.
Na dan 31. 12. 2012 je bilo na delovnopravnem in socialnopravnem področju odprtih 2.669 zadev v vrednosti 19.437.011,39 EUR: 2.287 delovnopravnih zadev v vrednosti 19.155.595,33 EUR in 382 socialnopravnih
zadev v vrednosti 281.416,06 EUR. Število odprtih zadev je v primerjavi z letom 2011 manjše za 4,6 %.
6.2.2 Statistični podatki delovnopravnih zadev
Prejete zadeve
Državno pravobranilstvo je v letu 2012 prejelo 394 delovnopravnih zadev, katerih skupna vrednost je
znašala 1.633.529,93 EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra je prejelo 16 zadev v vrednosti
204.910,69 EUR, ostale (378 zadev) pa so se reševale v postopkih pred sodišči. V prejetih zadevah, ki so
se reševale pred sodišči, je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:
56
•
•
•
v 68 zadevah v vrednosti 273.400,37 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;
v 286 zadevah v vrednosti 1.115.933,50 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka;
v 24 zadevah v vrednosti 39.285,37 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani
tožene stranke.
Graf 7:
Delež posameznih procesnih statusov v prejetih delovnopravnih zadevah
24; 6 %
68; 18 %
286; 76 %
Po vrsti prejetih delovnopravnih zadev najbolj izstopajo sledeče zadeve:
• druge pravice in obveznosti iz dela: 152 zadev,
• nezakonita odločba: 75 zadev in
• prenehanje delovnega razmerja: 48 zadev oz. 62 zadev, če se upošteva tudi 14 zadev po novem temelju »prenehanje pogodbe po ZUJF«.
Zadeve v delu
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 odprtih 2.362 delovnopravnih
zadev v vrednosti 20.087.240,15 EUR, je imelo v letu 2012 skupaj v delu 2.756 zadev, katerih skupna
vrednost je znašala 21.720.770,08 EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra se je reševalo 20
zadev v vrednosti 283.547,54 EUR, ostale (2.736 zadev) pa so se reševale v postopkih pred sodišči, v
katerih je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:
• v 116 zadevah v vrednosti 417.417,58 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;
• v 2.503 zadevah v vrednosti 20.537.192,93 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka;
• v 117 zadevah v vrednosti 482.612,03 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani
tožene stranke.
57
Graf 8:
Delež posameznih procesnih statusov v delovnopravnih zadevah
117; 4 %
116; 4 %
2.503; 92 %
Zaključene zadeve
Državno pravobranilstvo je v letu 2012 zaključilo 469 delovnopravnih zadev.
V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra je Državno pravobranilstvo zaključilo 18 zadev v vrednosti
262.410,11 EUR, rešitve pa so bile sledeče:
• v 15 zadevah, katerih zahtevana vrednost je bila 242.340,11 EUR, je Državno pravobranilstvo zahtevek zavrnilo kot neutemeljen;
• v eni zadevi, v kateri je zahtevana vrednost znašala 13.500,00 EUR, je bila sklenjena poravnava v
višini 4.000,00 EUR;
• dve zadevi sta bili rešeni na druge načine.
V postopkih pred sodišči je bilo rešenih 451 zadev, katerih zahtevana vrednost je znašala 2.376.061,94 EUR.
Rešitve so bile sledeče:
• 155 zadev je bilo za Republiko Slovenijo dobljenih, saj je bil tožbeni zahtevek zoper Republiko Slovenijo ali v celoti zavrnjen ali je bila tožba zavržena ali je bila Republika Slovenija po sodni odločbi
dolžna izpolniti delno vrednost tožbenega zahtevka ali pa je Republika Slovenija s tožbenim zahtevkom v celoti ali delno uspela;
• 34 zadev je bilo za Republiko Slovenijo v celoti izgubljenih, kar pomeni, da je bila Republika Slovenija po sodni odločbi dolžna izpolniti celotno vrednost tožbenega zahtevka oz. je bil tožbeni zahtevek
Republike Slovenije v celoti zavrnjen;
• 20 zadev je bilo rešenih s poravnavo;
• 138 zadev je bilo zaključenih z umikom tožbe;
• ostale zadeve so bile rešene na druge načine.
58
Graf 9:
Načini rešitev v delovnopravnih zadevah pred sodišči
104; 23 %
155; 34 %
138; 31 %
34; 8 %
20; 4 %
Odprte zadeve na dan 31. 12. 2012
Na dan 31. 12. 2012 je bilo na delovnopravnem področju odprtih 2.287 zadev v vrednosti 19.155.595,33
EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra sta ostali odprti dve zadevi v vrednosti 21.137,43
EUR, v postopkih pred sodišči pa 2.285 zadev, v katerih je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:
• v 72 zadevah v vrednosti 299.697,25 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;
• v 2.153 zadevah v vrednosti 18.620.720,27 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka;
• v 60 zadevah v vrednosti 214.040,38 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani
tožene stranke.
Številčno največjo skupino zadev, ki so še v delu, tj. 822 zadev, predstavljajo tožbe zaradi plačnih nesorazmerij, ki so jih javni uslužbenci zaradi izplačila zneskov tretje četrtine odprave nesorazmerij v plačah
množično vlagali na delovna sodišča v letu 2011.
6.2.3 Statistični podatki socialnopravnih zadev
Prejete zadeve
Državno pravobranilstvo je v letu 2012 prejelo 247 socialnopravnih zadev, katerih skupna vrednost je
znašala 56.554,44 EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra je prejelo eno zadevo, ostale (246
zadev) so se reševale v postopkih pred sodišči. Procesni status Republike Slovenije v teh zadevah je bil
sledeč:
59
•
•
v 71 zadevah v vrednosti 49.161,78 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;
v 175 zadevah v vrednosti 7.392,66 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka.
Po vrsti prejetih socialnopravnih zadev najbolj izstopajo zadeve v zvezi s pravicami po Zakonu o socialnem varstvu (112 zadev) in s pravicami po Zakonu o starševskem varstvu (66 zadev). Ta dva temelja
predstavljata kar 72 % vseh prejetih socialnopravnih zadev.
Graf 10: Delež posameznih procesnih statusov v prejetih socialnopravnih zadevah
71; 29 %
175; 71 %
Graf 11: Delež posameznih procesnih statusov v socialnopravnih zadevah
283; 41 %
399; 59 %
60
Zadeve v delu
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 odprtih 437 socialnopravnih zadev v
vrednosti 308.538,11 EUR, je imelo v letu 2012 skupaj v delu 684 zadev, katerih skupna vrednost je znašala
365.092,55 EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra sta se reševali dve zadevi, ostale (682 zadev)
so se reševale v postopkih pred sodišči. Procesni status Republike Slovenije je bil sledeč (glej Graf 11):
• v 283 zadevah v vrednosti 234.028,84 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;
• v 399 zadevah v vrednosti 131.063,71 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka.
Zaključene zadeve
Državno pravobranilstvo je v letu 2012 zaključilo 302 zadevi v vrednosti 83.676,49 EUR.
V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra je zaključilo dve zadevi: v eni je pravobranilstvo zahtevek
zavrnilo kot neutemeljen, ena zadeva pa je bila zaključena na drug način.
V postopkih pred sodišči je bilo rešenih 300 zadev, in sicer 159 zadev, v katerih je bila Republika Slovenija tožeča stranka, in 141 zadev, v katerih je bila Republika Slovenija tožena stranka. Vrednost teh zadev
je bila 83.676,49 EUR. Rešitve v teh zadevah so bile sledeče:
• 148 zadev je bilo za Republiko Slovenijo dobljenih, saj je bil tožbeni zahtevek zoper Republiko Slovenijo ali v celoti zavrnjen ali je bila tožba zavržena ali je bila Republika Slovenija po sodni odločbi
dolžna izpolniti delno vrednost tožbenega zahtevka ali pa je Republika Slovenija s tožbenim zahtevkom v celoti ali delno uspela;
• 27 zadev je bilo za Republiko Slovenijo v celoti izgubljenih;
• 65 zadev v vrednosti 8.657,67 je bilo rešenih z umikom tožbe;
• ostale zadeve pa so bile rešene na druge načine.
Graf 12: Načini rešitev v socialnopravnih zadevah pred sodišči
60; 20 %
148; 49 %
65; 22 %
27; 9 %
61
Odprte zadeve na dan 31. 12. 2012
Na dan 31. 12. 2012 je bilo na socialnopravnem področju odprtih 382 zadev v vrednosti 281.416,06 EUR,
vse v postopkih pred sodišči, kjer je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:
• v 124 zadevah v vrednosti 156.355,56 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;
• v 258 zadevah v vrednosti 125.060,50 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka.
6.3 Analiza podatkov
V obravnavanem obdobju je bilo število prejetih delovnopravnih in socialnopravnih zadev največje v
letu 2008, ko je bilo skupno prejetih kar 4.061 delovnopravnih in socialnopravnih zadev.
Leta 2008 so kar 3.278 novih zadev predstavljali spori tožečih strank učiteljev zaradi izplačila razlike v
plači, obračunani glede na 14. in 5. a člen ZPDJVZ. Če teh tožbenih zahtevkov med prejetimi zadevami
ne bi upoštevali, bi bilo število prejetih delovnopravnih zadev v tistem letu 783.
V letu 2009, ko je bilo prejetih 1.676 delovnopravnih in socialnopravnih zadev, so velik delež pripada novih zadev predstavljale tožbe pravosodnih funkcionarjev za izplačilo razlike v plači zaradi
domnevno nezakonito zmanjšane osnove za obračun plač leta 1993 (prejetih je bilo 554 tovrstnih
zadev). Če v skupnem številu prejetih zadev tožbenih zahtevkov zaradi razlike v plači – sodniki,
pravobranilci, tožilci –, in zahtevkov učiteljev (poleg že omenjenih tožb, prejetih v letu 2008, je Državno pravobranilstvo tudi v letu 2009 prejelo 88 tovrstnih zahtevkov), bi bilo v letu 2009 prejetih
1.034 zadev.
V letu 2010 ni bilo pripada t. i. množičnih zadev, torej večjega števila istovrstnih zadev oz. zadev s podobno dejansko in enako pravno podlago. Skupaj je bilo prejetih 923 delovnopravnih in socialnopravnih
zadev.
V letu 2011 je pripad zadev na delovnopravnem in socialnopravnem področju s 1.446 novimi zadevami
v primerjavi z letom 2010 zopet narasel. Večino novega pripada so predstavljale zadeve v zvezi s plačnimi
nesorazmerji javnih uslužbencev, ki so z 825 novimi zadevami predstavljale kar 72 % vseh v letu 2011
prejetih delovnopravnih zadev.
V letu 2012 se je pripad zadev s 641 novimi zadevami v primerjavi z letom 2011 zmanjšal za 55,7 %, saj
javni uslužbenci niso več množično vlagali tožb zaradi plačnih nesorazmerij. Če teh tožbenih zahtevkov
med prejetimi zadevami v letu 2011 ne bi upoštevali in bi se za leto 2011 tako upoštevalo le 621 novih
zadev, bi bil pripad novih zadev v letu 2012 celo malenkostno večji od pripada v letu 2011.
Državno pravobranilstvo je v obdobju od leta 2008 do 2012 v povprečju prejelo 1.749 novih delovnopravnih in socialnopravnih zadev letno. Če se v posameznem letu ne bi upoštevalo pripada istovrstnih
množičnih zadev, pa bi bilo v omenjenem obdobju v povprečju prejetih 800 novih delovnopravnih in socialnopravnih zadev.
Za leto 2012 je tako glede na 641 zadev mogoče ugotoviti, da je pripad zadev z delovnega in socialnega
področja nekoliko pod povprečjem pripada zadev v zadnjih petih letih.
62
Graf 13: Število prejetih in število zadev v delu na delovnopravnem in socialnopravnem področju
v obdobju 2008–2012
Glede najpogostejših temeljev na področju delovnopravnih zadev je mogoče ugotoviti, da je bil povprečen letni pripad zadev v obdobju zadnjih petih let:
• v okviru temelja druge pravice in obveznosti iz dela 147 zadev letno, v letu 2012 pa je bilo v okviru
tega temelja prejetih 152 novih zadev,
• v okviru temelja nezakonita odločba 107 zadev letno, v letu 2012 pa je bilo v okviru tega temelja
prejetih 75 novih zadev,
• v okviru temelja prenehanje delovnega razmerja je bilo povprečje od leta 2008 dalje 45 prejetih zadev letno, v letu 2012 pa jih je bilo v okviru tega temelja prejetih 48 novih zadev oz. 62 zadev, če se
upoštevajo tudi zadeve po novem temelju »prenehanje pogodbe po ZUJF«.
Veliko število zadev z delovnega in socialnega področja je nedvomno mogoče pripisati splošnemu slabšanju socialnega položaja zaposlenih in ostalih državljanov, na drugi strani pa posledično vse večjemu
zavedanju delovnopravnega položaja in pravic, ki izhajajo iz dela ter iskanju možnosti za oblikovanje
tožbenih zahtevkov na različnih pravnih podlagah v zvezi z delom, pri čemer bistveno vlogo igrajo tudi
dobro organizirani sindikati.
Graf 14: Število zaključenih delovnopravnih in socialnopravnih zadev v obdobju 2008–2012
63
Od leta 2008, ko je bilo zaključenih 919 zadev, do leta 2011 je število zaključenih delovnopravnih in socialnopravnih zadev na letni ravni naraščalo. V letu 2010 je število zaključenih zadev v primerjavi z letom
2009, ko je bilo zaključenih 1.087 zadev, naraslo na 2.246, še posebej pa izstopa leto 2011 z 2.797 zaključenimi zadevami. V letu 2012 se je število zaključenih zadev občutno zmanjšalo in je padlo na 771 rešenih
zadev. Ob tem je treba pojasniti, da so v letu 2011 predstavljale najvišji delež zaključenih sodnih zadev, tj.
kar 78,25 %, tožbe učiteljev zaradi izplačila razlike v plači po 5. a člen ZPDJVZ, v katerih je, upoštevajoč
stališče sodne prakse, prišlo do množičnih umikov tožb, zaradi česar statistični podatki za leto 2012, ko se
t. i. množične zadeve niso zaključevale, prikazujejo bistveno manjše število zaključenih zadev.
V obdobju od leta 2008 do 2012 je bilo tako v povprečju zaključenih 1.564 zadev na leto, kar pomeni,
da leto 2012 z 771 zaključenimi delovnopravnimi in socialnopravnimi zadevami izrazito odstopa od
povprečja zaključenih zadev v zadnjih petih letih.
V okviru najpogostejših temeljev med delovnopravnimi zadevami primerjava števila zaključenih zadev
v okviru petletnega povprečja in števila zaključenih zadev v letu 2012 pokaže sledeče:
• v okviru temelja nezakonita odločba 88 zadev letno, v letu 2012 pa je bilo zaključenih 132 tovrstnih zadev,
• v okviru temelja druge pravice in obveznosti iz dela 109 zadev, v letu 2012 pa je bilo zaključenih 138
zadev,
• v okviru temelja prenehanje delovnega razmerja je bilo povprečje od leta 2008 dalje 48 zaključenih
zadev letno, takšno pa je bilo tudi število zaključenih zadev v letu 2012.
To izkazuje, da je bilo v povprečju število zaključenih zadev v letu 2012 celo višje od petletnega povprečja, saj v okviru navedenih temeljev niso zajete t. i. množične zadeve, ki sicer višajo povprečje, če se
upoštevajo vsi temelji.
6.4 Pomembnejše zaključene zadeve
Zadeve pravosodnih funkcionarjev zaradi izplačila razlike v plači
Tožeče stranke so zatrjevale, da so od uveljavitve Zakona o začasni določitvi osnove za določanje plač in
drugih prejemkov iz delovnega razmerja (ZZDODP) nezakonito prikrajšane pri plači. Prejemale naj bi
plačo, ki je bila obračunana na prenizki osnovi in je bila brez zakonske podlage za 20 % nižja od tiste, ki
je bila določena z zakonom. Tožeče stranke so menile, da za takšno znižanje ni bilo pravne podlage ter
da bi morala biti njihova plača obračunana od osnove, določene na podlagi ZZDODP. Zaradi neupravičenega in nezakonitega prikrajšanja pri plači so tožeče stranke zahtevale obračun razlike v bruto plači
za določeno obdobje, in sicer med plačo, ki bi jo prejemale glede na zakonsko določeno (100 %) osnovo,
in plačo, ki jim je bila dejansko obračunana glede na za 20 % znižano osnovo; od bruto zneskov razlik v
plačah bi bila tožena stranka dolžna obračunati in odvesti prispevke za socialno varnost in davščine ter
tožečim strankam izplačati neto razliko v plači.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v letu 2010 ugodilo reviziji tožene stranke Republike Slovenije
in je sodbo drugostopenjskega sodišča v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun in plačilo razlike
v plači, ki bi tožniku domnevno pripadala, če osnova za obračun njegove plače ne bi bila znižana, in
dejansko prejeto plačo. V obrazložitvi svoje odločitve je Vrhovno sodišče navedlo, da je bila ob uvelja-
64
vitvi Zakona o sodniški službi (ZSS) v letu 1994 osnova za obračun plače poslanca določena v višini,
ki je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani
za 20 %. Na tak način so poslanci znižali osnovo za obračun svoje plače, ZSS pa je določil, da je osnova
za obračun sodniške plače tista osnova, ki je določena (tudi ob možnosti znižanja) za poslance. Marca
1997 je bil sprejet Zakon o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega
razmerja (ZZDODP). Od uveljavitve tega zakona so se v primerih, ko so bile plače v skladu z zakonom
določene v odstotku od osnove, pri izplačilih plač upoštevali odstotki, ki so bili določeni za izplačila
v februarju 1997; ker je bila osnova za določanje poslanskih plač v februarju 1997 v skladu z Zakonom
o poslancih določena v odstotku (80 %) od osnove, se je od uveljavitve ZZDODP dalje upoštevala tako
določena osnova. Po določbah 45. člena ZSS je osnova za obračun sodniške plače enaka osnovi za obračun
plače poslanca, in sicer tako v primeru, ko gre za polno osnovo (prvi odstavek), kot v primeru, ko je ta za
poslance znižana (drugi odstavek), saj je bilo izhodišče take ureditve predpostavka, da se ohranja razmerje med sodniško in poslansko plačo. Ker je bila od februarja 1997 dalje osnova za poslance določena
z ZZDODP, je glede na navedene določbe ZSS enaka osnova veljala tudi za določanje plač sodnikov,
tožena stranka pa je v spornem obdobju tožniku zakonito in pravilno obračunala plačo glede na zmanjšano osnovo (80 % povprečne mesečne plače na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije). Glede
na dejstvo, da je bila osnova za obračun sodniške plače v času, na katerega se nanaša tožnikov tožbeni
zahtevek, določena z ZZDODP, torej z zakonom, niso utemeljene navedbe, da naj bi šlo za kršitev ustavne določbe o pravici do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem, ker naj bi bila sodniška plača oz.
osnova za njen obračun določena s podzakonskim aktom.
Zoper omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča je tožeča stranka vložila ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je v
svoji odločbi št. Up-919/10-21 z dne 8. 11. 2012 navedlo, da razlagi zakonskih določb, ki jo je sprejelo
Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi, ni mogoče očitati očitne napačnosti, s tem pa tudi ne kršitve
22. člena Ustave. Po mnenju Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče ustrezno kronološko obrazložilo, kateri predpisi so urejali sodniške plače v posameznem obdobju. Pojasnilo je, da je ZSS, ki je začel veljati leta
1994, izenačil osnovi za izračun plače poslancev in sodnikov, pri čemer se je izenačitev nanašala tako na
polno kot tudi na znižano osnovo. Ugotovilo je, da je bila takrat osnova poslanske plače v skladu z Zakonom o poslancih (ZPos) (in sklepom KVIAZA) določena v višini povprečne mesečne plače na zaposlenega
v gospodarstvu Republike Slovenije, znižane za 20 %, zato je takšna osnova v skladu s 45. členom ZSS
veljala tudi za sodniške plače. Osnova za njihovo določitev je bila torej znižana v skladu z zakonom. Od
marca 1997 dalje je bila osnova za obračun plač določena v ZZDODP. Ob ugotovitvi, da je bila osnova za
določanje poslanski plač v tem mesecu v skladu z ZPos določena v 80 % od osnove, je presodilo, da se je
od uveljavitve ZZDODP za poslance upoštevala tako določena osnova. Ta pa je po določbah 45. člena ZSS
veljala tudi za določanje plač sodnikov, zato je bila po presoji Vrhovnega sodišča tako določena osnova
za obračun sodniške plače v času, na katerega se je nanašal tožbeni zahtevek, določena z zakonom, tj. z
ZZDODP. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je Vrhovno sodišče očitno štelo, da je prav marca 1997 uveljavljeni ZZDODP pomenil tisto zakonsko ureditev, na podlagi katere je mogoče z gotovostjo reči, da je bila
od njene uveljavitve naprej sodniška plača v celoti določena z zakonom. Tudi če bi do marca 1997 torej
obstajala protiustavnost v zakonskem urejanju sodniških plač, bi bila ta z uveljavitvijo omenjenega zakona
sanirana. Ustavno sodišče je kot neutemeljene zavrnilo tudi očitke pritožnika, da se Vrhovno sodišče ni
opredelilo do argumentov, da razlaga, po kateri je za sodnike veljala znižana osnova poslanske plače, pomeni odkazovanje na ureditev sodniških plač z akti, nižjimi od zakona. V zvezi s tem je namreč Vrhovno sodišče v obrazložitvi sodbe zapisalo stališče, po katerem je iz določb 45. člena ZSS izhajalo, da je bila osnova
zoper obračun sodniške plače enaka vsakokratni osnovi za obračun plače poslanca (polni in znižani), ne da
bi bilo določeno oz. predvideno posebno odločanje Državnega zbora o določanju osnove sodniške plače.
Po stališču Vrhovnega sodišča je KVIAZ odločila o znižanju osnove zoper obračun plače poslancev, in
ne sodnikov. Dejstvo, da je ta osnova hkrati tudi osnova plače sodnikov, pa je določil ZSS, torej zakon.
65
Z argumenti, s katerimi je Vrhovno sodišče utemeljilo svojo razlago, in na podlagi zakonskih določb je
tako odgovorilo na nasprotne argumente, na katerih je temeljila sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča. Po uveljavitvi ZZDODP je bila s tem zakonom natančno določena osnova za obračun tudi
sodniške plače, ki jo odtlej tudi očitno ni bilo več mogoče zniževati na podlagi drugega odstavka 45.
člena ZSS. Ob takšnem stališču Vrhovnega sodišča pa je postalo vprašanje ustavne skladnosti drugega
odstavka 45. člena ZSS pred uveljavitvijo ZZDODP brezpredmetno, ker se spor, o katerem je odločalo
sodišče, ni nanašal na sodniške plače, izplačane pred marcem 1997, ko je bil uveljavljen ZZDODP. Na
brezpredmetna vprašanja in razloge, ki za odločitev o zadevi niso bili bistveni, pa po ugotovitvah Ustavnega sodišča Vrhovnemu sodišču ni bilo treba še posebej odgovarjati, zaradi česar Vrhovnemu sodišču
ni mogoče očitati kršitve 22. člena Ustave z vidika zahteve po spoštovanju ustavnega procesnega jamstva
obrazložene sodne odločbe. Ustavno sodišče je še zapisalo, da sta neodvisnost sodnikov in v tem okviru
tudi njihova materialna neodvisnost sicer res bistveni predpostavki za zagotovitev pravice do sodnega
varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, vendar pa njeni nosilci niso sodniki, temveč tisti, ki potrebujejo sodno varstvo svojih pravic, na njeni podlagi pa so sodniki le nosilci obveznosti, da to pravico na
podlagi ustrezne zakonske ureditve zagotavljajo s svojim neodvisnim in nepristranskim odločanjem o
posameznih primerih brez nepotrebnega odlašanja. Zato ta pravica pritožniku v zatrjevanem pogledu ni
mogla biti kršena. Z argumenti, s katerimi je Vrhovno sodišče utemeljilo, zakaj je bila osnova za obračun
sodniške plače določena z zakonom, pa je odgovorilo tudi na zatrjevane pritožnikove argumente v zvezi
s spoštovanjem 125. člena Ustave o neodvisnosti sodstva.
Po izdaji odločbe Ustavnega sodišča so pravosodni funkcionarji vložene tožbe konec leta 2012 množično umikali.
Spori zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja
Delovno sodišče je v enem od primerov spora zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja zavrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil zaradi ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi,
reintegracije in reparacije, saj je ugotovilo, da tožba ni dopustna, ker je bila vložena prepozno. Pri tem je
v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da drugi odstavek 39. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU)
določa, da mora Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije o pritožbi
javnega uslužbenca odločiti najkasneje v 30 dneh.
Tožnik je pritožbo vložil skladno s prvim odstavkom 25. člena ZJU v zakonsko določenem roku osmih
dni od prejema izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker ZJU v prvem odstavku 39. člena določa, da
pri odločanju o pritožbah komisija za pritožbe uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, je
30-dnevni rok iz drugega odstavka tega člena začel teči z dnem prejema pritožbe. Ker tožena stranka v
roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU ni odločila, bi moral tožnik skladno z drugim odstavkom 25.
člena ZJU v 30 dneh po poteku roka iz drugega odstavka 39. člena istega zakona vložiti tožbo, s katero
bi izpodbijal sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožbo vložil po poteku tega roka, jo
je sodišče zavrglo kot prepozno.
Molk organa nastopi z iztekom roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU in ga izdaja kasnejše odločitve ne
pretrga. Iz tega razloga tudi rok za uveljavljanje sodnega varstva ne more začeti teči od dneva prejema
prepozne odločitve komisije za pritožbe, ampak teče od dneva, ko se je iztekel rok, v katerem komisija
mora odločiti. Pravico do sodnega varstva daje tožniku zakon, in sicer drugi odstavek 25. člena ZJU, ta
pravica pa ne more biti odvisna od pravnega pouka na sklepu komisije za pritožbe, ki ga je komisija izdala po preteku roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU. Pravica do sodnega varstva je določena z zakonom,
zato ne more biti odvisna od pravnega pouka v sklepu komisije.
66
Zoper takšno odločitev pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo, o kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo s sklepom opr. št. VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012, ki ga je z vidika sodne
prakse nedvomno treba omeniti kot pomembno odločitev. Vrhovno sodišče se je postavilo na stališče,
da ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku 30 dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe,
tudi če ta ni odločila v roku. Po stališču Vrhovnega sodišča ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo
komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, temveč za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za
vložitev tožbe.
6.5 Zaključek in priporočila
Državno pravobranilstvo po pregledu dela na področju delovnopravnih in socialnopravnih zadev v
letu 2012 ter na podlagi predstavljenih statističnih podatkov ugotavlja, da je bilo zastopanje Republike Slovenije pred delovnimi in socialnimi sodišči zelo uspešno, saj je število za Republiko Slovenijo
dobljenih zadev precej višje kot število izgubljenih zadev. Na delovnopravnem področju je bilo od 451
zaključenih sodnih postopkov za Republiko Slovenijo dobljenih 155 zadev, izgubljenih 34, 20 je bilo
zaključenih s poravnavo, kar 138 zadev oz. več kot 30 % pa se je končalo z umikom tožbe, kar je za
Republiko Slovenijo ugodno, saj tudi ustavitev postopka pomeni, da do odliva sredstev iz državnega
proračuna ne bo prišlo. Na socialnopravnem področju je bilo v postopkih pred sodišči zaključenih
300 zadev, od tega je bilo za Republiko Slovenijo dobljenih 148 zadev, izgubljenih 27, 65 zadev pa je
bilo rešenih z umikom tožbe.
Glede na število novih delovnopravnih sporov in končni uspeh tožečih strank v delovnih sporih proti
državi je mogoče ugotoviti, da se ti v večini primerov končajo z neuspehom delavca. Pri tem pa je bistveno vprašanje, kako zajeziti trend naraščanja delovnopravnih sporov.
Državno pravobranilstvo tudi v aktualnem poročilu – kot je bilo izpostavljeno že v predhodnih poročilih –,
opozarja, da je med glavnimi razlogi za velik pripad zadev na delovnopravnem področju prehitro
spreminjajoča se ter z nomotehničnega vidika neustrezna, nepregledna, nenatančna in dvoumna
normativna ureditev, ki ureja pravice in obveznosti javnih uslužbencev iz delovnega razmerja. Zaradi
številnih sprememb, nejasnosti ter posledično različnega razumevanja določb, ki urejajo določeno področje pravic in obveznosti iz delovnih razmerij javnih uslužbencev, se praktično že takoj ob uveljavitvi
zakonskih ali podzakonskih predpisov vzpostavijo sporna razmerja, ki v končni fazi privedejo do sodnih
postopkov. Odgovornost zakonodajalca je zato v sprejemu ustrezne zakonodaje. Do tega bo privedla
samo strokovna in premišljena priprava zakonodajnih gradiv in predvsem redni zakonodajni postopek.
Le na ta način se namreč lahko zagotovi dovolj široka in s časovno komponento neobremenjena razprava z izmenjavo argumentov in analizo učinkov sprejetega zakonskega besedila na razmerja v praksi. Takšna obravnava zakonodajnih gradiv bi ob večjem upoštevanju stališč stroke zagotovo delovala v smeri
zmanjševanja možnosti za nastanek sporov. Državno pravobranilstvo zato še vedno poudarja, da bi
bilo treba več pozornosti posvetiti samemu postopku sprejemanja predpisov.
Zakon, ki učinkuje kot generator delovnih sporov, je tako predvsem nenehno spreminjajoči se Zakon o
sistemu plač v javnem sektorju, ki je povprečnemu javnemu uslužbencu zaradi same strukture in načina
podajanja zakonskega besedila nerazumljiv, kar povečuje aktivnost zaposlenih pri uveljavljanju pripadajočih upravičenj.
67
Zaradi nezadovoljstva zaposlenih s svojim delovnopravnim položajem ter v ozadju ravnanja svojega delodajalca (ob sicer podani pravni podlagi za sprejetje delovnopravnih odločitev) zaposleni prepoznavajo
okoliščine, ki jih v okviru tožbenih trditev označujejo za mobing ali pa za diskriminatorno ravnanje. Delavec, ki meni, da delodajalčevo ravnanje ali njegova odločitev ni zakonita, lahko pri delodajalcu vloži
ustrezno zahtevo, s katero zahteva varstvo svojih pravic iz delovnopravnega razmerja; če z nadaljnjim ravnanjem ali odločitvijo delodajalca ni zadovoljen, pa ima pravico, da zahtevo naslovi na sodišče, ki odloči o
njegovi pravici. Koncept ZJU, ki postopek pri delodajalcu predvideva kot procesno predpostavko za sprožitev individualnega delovnega spora, terja, da delodajalec odločanje o pravici oz. obveznosti iz delovnega
razmerja uslužbenca vzame z vso resnostjo in o vloženih zahtevah za varstvo pravic tudi odloči. Še vedno
je namreč vse preveč sporov, ko o vloženi zahtevi za varstvo pravic iz delovnega razmerja delodajalec
ne odloči in ob molku organa zadeva pride na sodišče popolnoma nerazčiščena. Pristojne službe v
državnih organih morajo o vloženih zahtevah odločati hitro, strokovno, v skladu z zakonom. Delavci
pogosto ne dobijo ustreznih informacij in pojasnil, zato bi morale biti pristojne službe z ustreznimi, delavcu razumljivimi pojasnili na razpolago tudi izven postopkov formalno vloženih zahtev, torej še v fazi odločanja zaposlenega o tem, ali naj za varstvo svojih pravic oz. odpravo kršitev sproži tudi formalni postopek.
Poleg navedenega bi bilo treba na obeh straneh, predvsem pa na strani delodajalca, izkazati več pripravljenosti urediti sporno razmerje na miren način. Mirno reševanje sporov je mogoče spodbuditi z
aktivnim in ustvarjalnim dialogom med predstavniki delodajalca in delojemalca, tudi glede posameznih
vloženih zahtev za varstvo pravic ali odpravo kršitev, katerega cilj je zbližanje stališč, in ne zaostrovanje.
Po mnenju Državnega pravobranilstva se tako še vedno preveliko število sporov rešuje pred delovnimi sodišči in to tudi v primerih, ko bi morali pristojni v državnih organih v izogib sodnim postopkom, ki povzročajo tudi nezanemarljive stroške, v primeru nesporne obveznosti in posledično
utemeljenosti zahtevka zaposlenega za varstvo pravic oz. odpravo kršitev, prevzeti odgovornost in
sporno razmerje rešiti izvensodno, lahko tudi ob strokovnem sodelovanju Državnega pravobranilstva. Izkaz pripravljenosti za mirno in kulturno razreševanje spornih razmerij bi zagotovo pripomoglo k
vzpostavitvi bolj stimulativnega delovnega okolja in boljših pogojev dela, kjer bi lahko zaposleni v večji
meri uresničili svoje delovne potenciale in izkazali lojalnost svojemu delodajalcu – državi.
Zagotovo problem pri vodenju postopkov odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja
predstavlja kadrovska podhranjenost in s tem preobremenjenost obstoječih kadrovskih potencialov
v pristojnih službah posameznih državnih organov. S spodbujanjem organiziranosti visoko usposobljenih pravnih oz. kadrovskih služb v posameznih državnih organih bi bilo ob ustreznem prevzemu odgovornosti za odločitve mogoče doseči, da bi prišlo do sodnih sporov le v zahtevnih, kompleksnih zadevah, v katerih v postopku pri delodajalcu ni mogoče predvideti dokončne sodne odločitve,
nikakor pa ne v enakih ali podobnih zadevah, v kakršnih je že zavzeto jasno stališče sodne prakse. Tako,
kot na eni strani delodajalci še vedno v premajhni meri sledijo trendom sodne prakse, tudi sindikati v
precejšnjem številu primerov vztrajajo pri zahtevkih, glede katerih so bila že izoblikovana stališča sodne
prakse. Sindikati bi zato morali svojim članom, ki jim nudijo pravno pomoč in plačilo odvetniških storitev v sodnih postopkih, možnosti za uspeh v delovnem sporu predstaviti realno, ne pa da se včasih sodni
postopki vodijo »iz principa«. Če bi se zaposleni v večji meri zavedali finančnega tveganja oz. bremena
povrnitve stroškov nasprotni stranki v primeru neuspeha zahtevka, bi to prav tako vplivalo na njihov
odločitev glede vložitve tožbe oz. vztrajanja pri postopku.
Državno pravobranilstvo še vedno poudarja, da morajo delodajalci odločbe, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti iz delovnega razmerja oz. se odloča o vloženih zahtevah za varstvo pravic ali odpravo kršitev, obrazložiti z dejanskimi, konkretnimi razlogi, ne le s sklicevanjem in povzemanjem
relevantnih zakonskih določb. Zaposleni se namreč vse prevečkrat odločajo za sodni postopek, ker
pravi razlogi za posamezne odločitve delodajalca iz odločb dejansko ne izhajajo. Obrazložitev odločb, s
68
katerimi je odločeno o posameznih pravicah in obveznostih delavca, bi se morala bolj približati obrazložitvam sodnih odločb. Predvsem npr. v sporih zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, ki s seboj
prinese tudi spremembo delovnih pogojev ter novo določitev plače zaposlenega, bi bilo smiselno, da se
zaposlenim, ki spremembo svojega delovnopravnega položaja v večini primerov doživljajo kot krivično
oz. ravnanju delodajalca pripisujejo šikanozni pomen, še posebej pojasni konkretne razloge za njihovo
razporeditev na drugo delovno mesto ob siceršnjem splošnem pojasnilu, da ne gre za odvzem, po mnenju zaposlenih, pridobljenih pravic, temveč glede na to, da so premestitve eden od ukrepov za izvajanje
učinkovitega in smotrnega delovnega procesa, za izvrševanje pristojnosti delodajalca.
Nujnost ustrezne obrazloženosti odločb izhaja tudi iz zadnjih stališč Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je v eni od zadev zaradi prerazporeditve odločilo, da tožena stranka tožniku z neobrazloženo
(tako prvo- kot drugostopenjsko) odločbo pravice do učinkovitega pravnega varstva, ki sicer izhaja tudi iz
Splošne deklaracije človekovih pravic, ni zagotovila. Za uresničitev te pravice bi torej morala tožena stranka tudi v konkretnem primeru (v sklepu o premestitvi) svojo odločitev ustrezno (vsebinsko) obrazložiti.
Ker tega ni storila, se tožnik v postopku pri delodajalcu zoper očitke, ki so se nato obravnavali v sodnem
postopku kot razlog za premestitev, ni mogel učinkovito braniti in je bila pravica do pritožbe oz. pravica
do učinkovitega pravnega sredstva, ki jo je imel tožnik na podlagi 24. člena ZJU, popolnoma izvotljena. Že
iz navedenih razlogov sta zato izpodbijana sodba in sklepa tožene stranke po mnenju drugostopenjskega
sodišča nezakonita. S tem se je pritožbeno sodišče postavilo na povsem drugačno stališče od dosedanjega,
po katerem je lahko delodajalec, ki je moral sicer že ob izdaji sklepa vedeti, kakšne cilje zasleduje, če to v
sklepu ni bilo navedeno, še pred sodiščem dokazal razloge, ki so privedli predstojnika organa do ocene, da
je s premestitvijo delavca mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa.
Državno pravobranilstvo po drugi strani ugotavlja, da javni uslužbenci še vedno v precejšnjem številu primerov menijo, da jim določena pravica pripada oz. da gre za pridobljeno pravico, katere jim delodajalec ne
bi smel odvzeti, četudi je njihovo sklepanje brez pravne podlage. Ker je delovnopravno razmerje praviloma
trajno razmerje, zaupanje med delavcem in delodajalcem pa je tudi v javni upravi postalo eden od temeljev zaposlitvenega razmerja, je odgovornost za učinkovito delovno okolje tako na delodajalcu kot tudi na delavcih.
Posebej je treba opozoriti na problematiko Ministrstva za obrambo, kjer je očitno velik problem ustrezna
popolnitev delovnih mest oz. vojaških dolžnosti. Očitna neustreznost kadrovskih virov vse prevečkrat
pripelje do tega, da zaposleni v Slovenski vojski opravljajo dela in naloge izven opisa nalog dolžnosti, na
katero so formalno imenovani, kar posledično povzroča veliko število sporov zaradi plačila dejanskega
dela. Trendom sodne prakse v Ministrstvu za obrambo ne sledijo niti podzakonski predpisi, najbolj
očiten primer pa je Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini. Veliko število delovnopravnih sporov vsako leto namreč
predstavljajo zahtevki tožečih strank, ki so pripadniki Slovenske vojske in so opravljali naloge v tujini
ter na podlagi omenjenega pravilnika, v katerem je določena pravica do prostega dne oz. do dneva za
počitek na misiji, ki pa v praksi, glede na podrejenost kontingenta Slovenske vojske tujim poveljstvom,
ko je treba naloge v tujini opravljati 24 ur na dan, sedem dni v tednu, ni omogočen. Sodišče takšnim
tožnikom pravico do odškodnine zaradi neizkoriščenega dneva počitka prizna. Glede na jasna stališča
sodne prakse bi moralo Ministrstvo za obrambo razmisliti o spremembi omenjenega pravilnika v
smislu ukinitve pravice do prostega dne.
V individualnih delovnih sporih se sodne takse plačujejo na podlagi 2. točke 2. člena Zakona o sodnih
taksah. Ta določa, da se takse plačujejo v postopku o delovnih in socialnih sporih, razen, če za posamezne
vrste postopkov o delovnih in socialnih sporih zakon ne določa drugače. Takšna izjema je v taksni tarifi
Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določena za individualne delovne spore o sklenitvi, obstoju in prenehanju
delovnega razmerja. V takšni tarifi pa ni določeno ničesar glede individualnih delovnih sporov premoženj-
69
ske narave. Iz sistematike taksne tarife je sicer razvidno, da je zakonodajalec verjetno želel predpisati posebno tarifno številko za individualne delovne spore premoženjske narave, vendar so ti spori iz takšne tarife v
celoti izpadli. Navedeno je razvidno iz tega, da je v poglavju 2. »Postopek o delovnih in socialnih sporih«
posebno podpoglavje 2.1 »Postopek o socialnih sporih premoženjske narave«, ni pa takšnega podpoglavja
za individualne delovne spore premoženjske narave. V naslednjem podpoglavju 2.2 pa so znova skupaj
urejeni postopki o socialnih sporih nepremoženjske narave in individualnih delovnih sporih o posamičnih
pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, ki niso premoženjske
narave. Sodna praksa je zavzela stališče, da takšna pravna praznina ne pomeni, da jo je možno zapolniti
s smiselno uporabo tarifne številke, ki se nanaša na pravdni postopek oz. tarifne številke, ki se nanaša na
socialne spore premoženjske narave. Za uporabo takšne analogije namreč ni nobene zakonske osnove, zato
se v individualnih delovnih sporih premoženjske narave sodne takse ne plačujejo.
Delavcu seveda ni mogoče preprečiti, da bi zoper odločitve delodajalca sprožil ustrezne postopke, prav
tako ni mogoče preprečiti, da bi sindikati delavcem nudili brezplačno pravno pomoč, vendar je na drugi
strani tudi res, da bi se verjetno manj zaposlenih odločalo začeti sodni postopek v primeru takojšnjega
finančnega učinka vložene tožbe zaradi plačila sodne takse. V tej luči bi bilo morda treba razmisliti o
spremembi Zakona o sodnih taksah v smislu, da se v takšno tarifo vključijo tudi individualni delovni spori premoženjske narave. V postopkih o premoženjskopravnih zahtevkih se taksa praviloma določa glede na vrednost zahtevka oz. predmeta postopka, pri čemer je v takšni tarifi, ki je sestavni del ZST-1,
za posamezne postopke določen količnik za odmero takse, zato bi moralo sodišče v sodnih postopkih
večjo pozornost posvetiti tudi pravilni označbi vrednosti spornega predmeta. Tožeče stranke namreč v
tožbi kot vrednost spornega predmeta označijo samo enomesečno denarno prikrajšanje, čeprav denarni
tožbeni zahtevek zajema daljše časovno obdobje. Državno pravobranilstvo sicer v odgovorih na tožbo
sodišče na takšno nedoslednost pri določitvi vrednosti spornega predmeta opozori.
Povečevanje števila delovnopravnih sporov pa je nedvomno mogoče pripisati tudi poslabšanju gospodarske situacije in s tem socialnega položaja zaposlenih, ki ob vse večjem zavedanju svojega delovnopravnega položaja ter pravic, ki izhajajo iz dela, iščejo možnosti za uveljavljanje zahtevkov na različnih pravnih podlagah. Z izboljšanjem splošnega finančno-ekonomskega stanja v državi se bo verjetno
zmanjšalo tudi število delovnih sporov.
Za zaključek se lahko dejavniki, ki bi vplivali na zmanjšanje števila delovnopravnih sporov, strnejo v
naslednja priporočila:
• sprejemanje jasne zakonodaje z nedvoumnimi, jasnimi in določnejšimi zakonskimi določbami v
rednem zakonodajnem postopku,
• večja pripravljenost urediti sporno razmerje na miren in kulturen način z upoštevanjem stališč sodne prakse,
• prevzemanje odgovornosti,
• oblikovanje močnih in strokovnih pravnih oz. kadrovskih služb v državnih organih,
• pravočasno reševanje zahtev za varstvo pravic zaposlenih z ustrezno obrazložitvijo odločitev delodajalca,
• spodbujanje dialoga med delodajalci in zaposlenimi z ustreznimi strokovnimi pojasnili tudi izven
formalnega postopka,
• izmenjava strokovnih argumentov in zbliževanje stališč med predstavniki delodajalcev in sindikati,
• kadrovska struktura z ustrezno zapolnitvijo delovnih mest,
• sprememba neustreznih predpisov,
• sprememba Zakona o sodnih taksah z vključitvijo individualnih delovnih sporov premoženjske narave v taksno tarifo.
70
71
7
Postopki izvršbe in zavarovanja
72
7.1Uvod
Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v izvršilnih postopkih, ki potekajo zoper njo kot
dolžnico pred okrajnimi sodišči, ter predlaga izvršbo in zavarovanja denarnih in nedenarnih terjatev
Republike Slovenije kot upnice v skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).
Državno pravobranilstvo ni pristojno za izterjavo davčnih terjatev, ki jih v skladu z Zakonom o davčnem
postopku opravlja Davčna uprava Republike Slovenije. Šele ko je postopek davčne izvršbe brezuspešen,
Državno pravobranilstvo neplačane davke in prispevke izterjuje v izvršilnem postopku z izvršilnim sredstvom prodaje nepremičnin dolžnika. Državno pravobranilstvo tudi ni pristojno za izterjavo denarnih
terjatev, ki jih ima Republika Slovenija do dolžnikov na podlagi pravnomočnih in izvršljivih upravnih
odločb, saj v tem primeru ne gre za sodno, temveč upravno izvršbo.
Državno pravobranilstvo izterjuje denarne terjatve tudi od oseb, ki imajo stalno prebivališče prijavljeno v
tujini (gre za izterjavo neplačane sodne takse v civilnih in kazenskih zadevah ter izterjavo pravdnih stroškov).
Za izterjavo povprečnin, denarnih kazni, stroškov kazenskega postopka in glob, ki so fizičnim in pravnim osebam s prebivališčem oz. sedežem v Evropski uniji izrečene v prekrškovnem postopku, Državno
pravobranilstvo ni pristojno, saj morajo slovenska sodišča v skladu z Zakonom o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije in mednarodnimi konvencijami predloge za priznanje in izvršitev odločb poslati pristojnemu organu v državi, kjer ima dolžnik prebivališče oz. sedež.
7.2Statistika
V letu 2012 je Državno pravobranilstvo prejelo 5.167 novih izvršilnih zadev, kar je 15,6 % več kot leto
prej. Med prejetimi zadevami je bilo 4.693 zadev zaradi izterjave terjatev Republike Slovenije kot upnice
(4.656 denarnih in 37 nedenarnih terjatev), 474 sklepov o izvršbi pa je pravobranilstvo prejelo zoper
Republiko Slovenijo kot dolžnico (472 denarnih in dve nedenarni terjatvi). Največ izvršilnih zadev je
Državno pravobranilstvo prejelo na sedežu v Ljubljani (1.498 zadev) in na zunanjem oddelku v Mariboru (1.023 zadev). Ta dva oddelka sta v letu 2012 prejela skoraj 49 % vseh novih izvršilnih zadev.
Vrednost v letu 2012 prejetih denarnih terjatev Republike Slovenije kot upnice je znašala 133.596.943,49
EUR, vrednost prejetih denarnih obveznosti v izvršilnih postopkih zoper Republiko Slovenijo pa
20.224.805,78 EUR.
73
Državno pravobranilstvo je imelo ob koncu leta 2011 na področju izvršilnih zadev odprtih 7.818 zadev.
V letu 2012 je tako imelo na tem področju skupaj v delu 12.985 zadev: v 12.073 zadevah je bila Republika
Slovenija upnica, v 912 zadevah pa dolžnica. Skupna vrednost vseh denarnih terjatev Republike Slovenije kot upnice (11.929 zadev) je znašala 342.314.885,07 EUR, skupna vrednost vseh denarnih obveznosti
Republike Slovenije kot dolžnice (883 zadev) pa 37.308.705,96 EUR. Državno pravobranilstvo je v primerjavi s preteklim letom v letu 2012 obravnavalo 19,3 % več izvršilnih zadev.
Državno pravobranilstvo je v letu 2012 zaključilo 5.268 zadev, kar je skoraj 72 % več kot leto prej, in
sicer 4.763 zadev Republike Slovenije kot upnice (od tega je bilo 40 nedenarnih terjatev) in 505 zadev v
skupni vrednosti 16.143.053,45 EUR, v katerih je bila Republika Slovenija dolžnica (od tega so imeli v
štirih zadevah upniki nedenarno terjatev).
Konec leta 2012 je bilo odprtih 7.717 zadev, kar je 107 zadev manj kot prejšnje leto, in sicer 7.310 izvršilnih zadev v skupnem znesku 21.158.892,80 EUR Republike Slovenije kot upnice (od tega 104 nedenarne
terjatve) in 407 izvršilnih zadev v skupni vrednosti 21.158.892,80 EUR zoper Republiko Slovenijo kot
dolžnico (od tega 25 nedenarnih terjatev).
7.3 Analiza podatkov
Državno pravobranilstvo je že v letnih poročilih za leto 2010 in 2011 izpostavilo, da število prejetih
(in posledično obravnavanih) izvršilnih zadev v zadnjih letih strmo raste. Ta trend se je v letu 2012 nadaljeval. V primerjavi z letom 2008 je Državno pravobranilstvo v letu 2012 prejelo za skoraj 164 % več
izvršilnih zadev.
Graf 15: Prejete izvršilne zadeve v obdobju 2008-2012
V letu 2012 je bil med prejetimi izvršilnimi zadevami delež zadev zoper Republiko Slovenije kot dolžnico 10,1-odstoten. Ta delež je glede na prejšnji dve leti večji: v letu 2011 je bil namreč 8,07-odstoten, v
letu 2010 pa 8,2-odstoten.
74
Zaradi večjega števila prejetih zadev, ki je v zadnjih dveh letih močno naraslo, je posledično naraslo tudi
število zadev v delu. Kljub temu trendu pa je bilo število odprtih zadev ob koncu leta 2012 v primerjavi
z letom 2011 manjše, in sicer za 1,3 %.
Graf 16: Trend izvršilnih zadev v obdobju 2008-2012
7.4 Posamezni vsebinski sklopi
7.4.1 Republika Slovenija kot upnica
7.4.1.1 Izvršilni postopki zaradi izterjave denarnih terjatev
Izvršbe denarnih terjatev Republike Slovenije kot upnice vsebinsko predstavljajo terjatve iz naslova neplačanih najemnin za stanovanja v lasti države, izterjave uporabnin za stanovanja, v katerih so uporabniki brez
pravnega naslova, terjatve iz naslova neizpolnjenih pogodbenih obveznosti, izterjave preživnin, priznanih
s tujo sodno odločbo, kot to Republiki Sloveniji nalaga mednarodna konvencija, terjatve po pravnomočnih
sodnih odločbah in drugih izvršilnih naslovih, kot so npr. vračilo neupravičeno izplačane denarne socialne
pomoči in otroškega dodatka, vračilo stroškov izobraževanja zaradi kršitve pogodbe, vračilo neupravičeno
izplačane plače (po prenehanju delovnega razmerja), vračilo neupravičeno preveč izplačanih prevoznih
stroškov, vračilo izplačane akon­tacije po tem, ko delavec ni odšel na opravljanje nalog v tujino, povračilo
škode, ki je nastala delodajalcu, neplačanih pravdnih stroškov, terjatev iz naslova neplačanih davkov in prispevkov, ki so prihodek proračuna (in je izterjava po Zakonu o davčnem postopku neuspešna), in drugo.
Državno pravobranilstvo kot izvršilno sredstvo v izvršilnih postopkih največkrat predlaga rubež denarnih sredstev z osebnega računa dolžnika in njihov prenos na račun upnika, rubež plače, pokojnine,
nadomestila ali drugih stalnih de­narnih prejemkov dolžnika, saj so tovrstni izvršilni postopki najhitreje
zaključeni. Pri tem je treba poudariti, da je uporaba takšnega sredstva mogoča le, če ima dolžnik na
svojem računu denarna sredstva oz. če njegovi dohodki niso že zarubljeni do dovoljene višine. Izvršbe
z rubežem, s cenitvijo in prodajo dolžnikovih premičnin, nematerializiranih vrednostnih papirjev ali
kapitalskih deležev v družbah Državno pravobranilstvo predlaga le izjemoma, saj je dosedanja praksa
75
pokazala, da so ti postopki večinoma neuspešni, poleg tega pa so povezani z visokimi stroški izvršiteljev
in cenilcev, ki jih je v skladu z zakonom dolžan plačati upnik oz. Republika Slovenija in zato za Republiko
Slovenijo predstavljajo velike finančne posledice.
Državno pravobranilstvo si prizadeva za čim učinkovitejšo izterjavo, pri čemer mu vso potrebno podporo
nudijo številni zavodi in državni organi, ki pravobranilstvu v skladu z 12. členom Zakona o državnem
pravobranilstvu posredujejo vse zahtevane podatke o dolžniku, njegovi zaposlitvi, dohodkih, premoženju,
naslovu stalnega in začasnega prebivališča, lastništvu osebnih vozil, davčni številki, enotni matični številki.
Kljub temu so tovrstni postopki praviloma dolgotrajni, kar je posledica številnih pravnih sredstev, ki jih
vlagajo dolžniki, s čimer se povečuje tudi obremenjenost sodišč oz. izvršilnih oddelkov. Zagotovo pa k
dolgotrajnosti in (ne)uspešnosti izvršilnih postopkov pripomore splošno gospodarsko stanje v državi, ki
se odraža tudi v naraščanju števila insolventnih dolžnikov, njihovem slabem premoženjskem stanju ipd.
7.4.1.2 Avtomatiziran izvršilni postopek – izterjava denarne terjatve
na podlagi verodostojne listine
V letu 2012 je Republika Slovenija kot upnica vložila 228 izvršilnih predlogov v avtomatiziranem izvršilnem po­stopku in tako izterjevala denarne terjatve v skupni vrednosti 4.079.635,15 EUR, kar je za tretjino
več vloženih predlogov v avtomatiziranem izvršilnem postopku kot leto poprej. Leta 2011 je bilo namreč
vloženih 171 izvršilnih predlogov, njihova skupna vrednost pa je bila 648.421,01 EUR.
Z ustanovitvijo Centralnega oddelka za izvršbo na podlagi verodostojne listine (CoVL) leta 2008 je bil v
Republiki Sloveniji storjen pomemben korak k informatizaciji slovenskega pravosodja. Od takrat izvršilni
postopek za predloge izvršb na osnovi verodostojne listine poteka avtomatizirano in v elektronski obliki.
Elektronsko vlaganje izvršbe je vsekakor velik korak naprej, sistem pa je zagotovo mogoče še izboljšati.
Državno pravobranilstvo na tem področju ugotavlja določene pomanjkljivosti in slabosti, na katere
je opozorilo že v poročilih za leto 2010 in 2011. Nanje na tem mestu ponovno opozarja, predvsem z
namenom zmanjševanja možnosti zlorabe ter nastanka premoženjske škode Republiki Sloveniji.
Postopek vlaganja predloga za izvršbo po elektronski poti preko spletnega portala je hiter, navodila za
izpolnjevanje elektronskega obrazca so jasna, hiter je tudi postopek izdaje sklepa o izvršbi. Vendar Državno pravobranilstvo ugotavlja, da je preostali postopek izvršbe v delu, v katerem se izvršba opravi, še
vedno dolgotrajen. Sodišča predolgo odločajo o morebitnih ugovorih dolžnikov, o ugovorih tretjih, o
predlogih upnika za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, o utesnitvi izvršbe itd.
Nadalje Državno pravobranilstvo ugotavlja, da številni upniki vložijo izvršilni predlog tudi v primeru,
ko ne razpolagajo z listino, ki jo je po določbi 23. člena ZIZ mogoče šteti za verodostojno. Upniki mnogokrat vložijo izvršilni predlog tudi tedaj, ko do dolžnika sploh nimajo nobene terjatve oz. ko je obstoj
terjatve med strankama še sporen ali negotov. Nadalje v avtomatizi­ranem postopku ob vložitvi predloga
za izvršbo ni treba priložiti verodostojne listine, temveč jo je treba le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve. Sodišče avtomatično ugodi izvršilnemu predlogu in izda sklep o izvršbi tudi,
če upnik kot verodostojno listino navede listino, ki to dejansko ne more biti in ne izpolnjuje pogojev
verodostojne listine. Informacijski sistem namreč ne ve, ali takšna listina sploh obstaja in ali resnično
izpolnjuje pogoje verodostojne listine, zato takšen postopek omogoča zlorabo in posledično možnost
nastanka premoženjske škode Republiki Sloveniji.
Državno pravobranilstvo še vedno ugotavlja, da sodišče v avtomatiziranem izvršilnem postopku izda
sklep o izvršbi tudi zoper dolžnika, ki ni pravna oseba. Tako prihaja do kršitev določb Zakona o prav-
76
dnem postopku, ki izrecno določa, da je lahko stranka v postopku le fizična in pravna oseba (državni
organi namreč nimajo pravne subjektivitete). Navedena pomanjkljivost lahko povzroča oškodovanje
državnega proračuna, saj sodišča v takih primerih vročajo sklepe neposredno državnemu organu na
naslov, naveden v predlogu za izvršbo, kar je v praksi nemalokrat povzročilo nepravilne vročitve, po
pravnomočnosti tega sklepa pa tudi realizacijo sklepov. Državni organi v nekaterih primerih sodnega
pisanja niso ažurno obravnavali, sodišča niso pravočasno opozorili na nepravilno vročitev oz. od njega
niso zahtevali pravilne vročitve zakonitemu zastopniku, ugovore so vlagali sami itd.
7.4.1.3 Izvršilni postopki zaradi izterjave nedenarnih terjatev
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da je število vloženih predlogov za izvršbo zaradi izterjave nedenarnih terjatev Republike Slovenije kot upnice v primerjavi z letom 2011 enako, saj je tako v letu 2011 kot
v 2012 prejelo 36 tovrstnih zahtevkov. Vsebinsko so te zadeve povezane z izpraznitvijo stanovanja ali
s pre­dlogi za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja denarne ali nedenarne terjatve.
Državno pravobranilstvo izpostavlja, da so izvršilni postopki zaradi izpraznitve stanovanja praviloma
dolgotrajni. Dolžniki, ki stanovanja nezakonito zasedajo skupaj s svojo družino, namreč v veliki večini
primerov izkoristijo vsa pravna sredstva ter predlagajo odloge izvršbe, številne državne institucije opozarjajo na svojo težko ekonomsko in socialno stanje, velikokrat grozijo z medijskem izpostavljanjem itd.
Kljub dolgotrajnosti teh postopkov Državno pravobranilstvo ugotavlja, da je število tovrstnih odprtih
zadev v letu 2012 upadlo za 12 % (leta 2011 je bilo odprtih 115 zadev, 2012 pa 102 zadevi).
7.4.1.4 Postopek zavarovanja denarnih terjatev z vknjižbo
zastavne pravice na nepremičnini
Državno pravobranilstvo vlaga na sodišče tudi predloge za zavarovanje denarne terjatve z vknjižbo hipoteke v zemljiško knjigo na nepremičninah dolžnika. Predlogi se vlagajo na predlog davčnih uradov.
Ti predlagajo zava­rovanje denarnih terjatev, ki vsebinsko predstavljajo davčne terjatve in neplačane prispevke za socialno varnost. Državno pravobranilstvo je v teh postopkih uspešno, saj sodišča predlogom
praviloma ugodijo. Je pa dodatno obremenjeno zaradi številnih napak na izdanih sklepih (npr. napake
v imenih dolžnikov, navedbi nepremičnine – navedena je napačna parcelna številka ali katastrska občina pri zemljiščih oz. napačna identifikacijska številka dela stavbe itd.). Vse to povzroča dodatno angažiranost Državnega pravobranilstva oz. vlaganje pravnih sredstev zoper navedene pomanjkljivosti ter
napake. Sodišča, ki dovolijo predlagano zavarovanje, pošljejo pravnomočen sklep zemljiškoknjižnemu
sodišču, ki s posebnim sklepom, po uradni dolžnosti, dovoli vknjižbo hipoteke v zemljiško knjigo.
Državno pravobranilstvo izpostavlja tudi vprašanje o smiselnosti vlaganja večjega števila predlogov
za zavarovanje denarne terjatve z vknjižbo hipoteke v zemljiško knjigo na nepremičninah dolžnika, ki se vlagajo na zahtevo davčnih uradov. V letu 2012 je namreč prejelo precej predlogov davčnih
uradov, da zaradi absolutnega zastaranja izterjave terjatev predlagajo izbrise vknjiženih hipotek iz zemljiške knjige. Nadalje Državno pravobranilstvo ugotavlja, da dolžniki prostovoljno poravnajo svojo
obveznost, zavarovano s hipoteko, le tedaj, ko je nepremičnina tržno zanimiva in jo želijo sami prodati,
sicer pa ne. Glede na to, da je v postopkih zavarovanja denarne terjatve Državno pravobranilstvo izjemno delovno obremenjeno, posledično je večja tudi delovna obremenjenost sodišč, bi bilo smiselno,
da posamezni davčni uradi pred vložitvijo tovrstnih predlogov predhodno ocenijo njihovo smiselnost
in racionalnost.
77
7.4.1.5 Izvršilni postopek zaradi izterjave denarne terjatve s cenitvijo,
rubežem in prodajo dolžnikovih nepremičnin ali deleža dolžnika v družbi
Državno pravobranilstvo vlaga na sodišče tudi predloge zaradi izterjave terjatev iz naslova neplačanih
davkov in prispevkov, ki so prihodek proračuna, in sicer s prodajo dolžnikovih nepremičnin ali deleža
dolžnika v družbi, pri čemer slednje vloži Državno pravobranilstvo le v primeru, če je bila predhodna izvršba po Zakonu o davčnem postopku brezuspešna. Državno pravobranilstvo ocenjuje, da so
prodaje dolžnikovih nepremičnin, ki so tržno nezanimive (glede na velikost, vrsto, stanje in lokacijo),
ali če je predmet prodaje sorazmerno majhen solastniški delež ali če je večje število solastnikov vselej
brezuspešne, zato bi bilo treba pred vložitvijo predloga za izvršbo s prodajo dolžnikovih nepremičnin
oz. deleža družbenika v družbi proučiti smiselnost in racionalnost predmetne izvršbe. Državno pravobranilstvo izpostavlja primer, ko je posamezen davčni urad predlagal izvršbo na delež družbenika
v družbi, v nadaljevanju postopka pa je izvedenec (katerega predujem za stroške izvršilnega dejanja
je morala založiti Republika Slovenija) ugotovil, da je poslovni delež dolžnika v družbi brez tržne
vrednosti in je Državno pravobranilstvo na pobudo davčnega urada predlog za izvršbo umaknilo.
Republika Slovenija je tako nosila visoke stroške založitve predujma za sodnega cenilca, izvršba pa je
bila v končni fazi za Republiko Slovenijo v celoti neuspešna. Državno pravobranilstvo ocenjuje, da bi
se z natančno proučitvijo o smiselnosti in racionalnosti predmetne izvršbe zmanjšala tudi preobremenjenost Državnega pravobranilstva in sodišč. Prav tako bi se Republika Slovenija izognila stroškom,
ki so povezani z založitvijo predujmov za stroške izvršilnih dejanj, pri čemer je treba izpostaviti, da
omenjeni stroški niso nezanemarljivo majhni.
Državno pravobranilstvo v skladu s 197. členom ZIZ v postopkih izvršbe z rubežem in prodajo nepremičnin, ki potekajo na predlog drugih upnikov, priglaša prednostne terjatve iz naslova davka na promet
nepremičnin, davka na dodano vrednost (za novogradnje), nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča
in prispevke za socialno varnost dolžnika, ki so zapadle v zadnjem letu pred prodajo nepremičnine. V
teh postopkih Državno pravobranilstvo dokazuje obstoj terjatve z dokončnimi davčnimi odločbami oz.
drugim izvršilnim naslovom (če pride do prodaje nepremičnine, Republika Slovenija vselej doseže prednostno poplačilo navedenih terjatev). V letu 2012 je Državno pravobranilstvo v skladu s 197. členom ZIZ
obravnavalo 763 zadev, katerih skupna vrednost je bila 562.152,37 EUR.
7.4.2 Izvršilni postopki zoper Republiko Slovenijo kot dolžnico
Državno pravobranilstvo je že v letnem poročilu za leto 2011 izpostavilo, da se iz leta v leto povečuje
število izvršilnih predlogov, ki jih upniki vložijo zoper Republiko Slovenijo kot dolžnico na podlagi izvršilnega naslova, tj. pravnomočne sodne odločbe. V letu 2012 jih je pravobranilstvo prejelo
428, pri čemer je skupna vrednost tovrstnih terjatev znašala 20.071.779,72 EUR (v letu 2011 je bilo
takih 308 zadev, skupna vrednost tovrstnih terjatev pa je bila v primerjavi z letom 2012 manjša za
8.763.137,51 EUR).
Državno pravobranilstvo ugotavlja, da se je v letu 2012 zmanjšalo število predlogov, s katerimi
upniki uvelja­vljajo denarne terjatve zoper Republiko Slovenijo v avtomatiziranem izvršilnem
postopku, saj je bilo zoper Republiko Slovenijo vloženih 97 predlogov v skupni vrednosti
2.710.849,94 EUR (leta 2011 je bilo zoper Republiko Slovenijo vloženih 141 predlogov v skupni
vrednosti 7.982.383,06 EUR).
Manjši pripad novih zadev je bil tudi v izvršilnih zadevah, v katere vstopa Republika Slovenija kot pravna
naslednica pokojnih dolžnikov. V letu 2012 je Državno pravobranilstvo prejelo 82 novih zadev v skupni
78
vrednosti 603.806,03 EUR, kar je 46 zadev manj kot leto poprej (leta 2011 je Državno pravobranilstvo
prejelo 128 zadev v skupni vrednosti 1.007.015,76 EUR).8
V letu 2012 sta bila vložena dva predloga za izvršbo zaradi izpolnitve nedenarne terjatve.
Državno pravobranilstvo izpostavlja, da Republika Slovenija svoje obveznosti po izvršilnih naslovih
izpolnjuje pravočasno in pravilno. Če so izvršilni predlogi vloženi upravičeno, tj. iz razloga, ker določen državni organ svoje obveznosti ni mogel pravočasno izpolniti, ga Državno pravobranilstvo opozori
na čim prejšnjo izpolnitev obveznosti; kadar pa meni, da je bila obveznost Republike Slovenije v celoti
izpolnjena, zoper izdane sklepe o izvršbi vloži ugovore.
7.4.2.1 Republika Slovenija v izvršilnem postopku kot dolžnikov dolžnik
Državno pravobranilstvo je v letu 2012 prejelo sklepe, s katerimi je sodišče dovolilo zavarovanje (denarne terjatve) s predhodno odredbo, med drugim tudi z rubežem denarnih terjatev, ki naj bi jih imel
dolžnik do Republike Slovenije. Državno pravobranilstvo je ministrstva o izdanih predhodnih odredbah
obvestilo in jih opozorilo na dejstvo, da dol­žnikov dolžnik nima pravnega sredstva zoper izdane sklepe,
razen v primeru, ko lahko sodišču sporoči, da ni dolžni­kov dolžnik oz. da nima dolžnik zoper njega
nobene nepoplačane terjatve. Državno pravobranilstvo je ministrstva tudi opozorilo, da so vse terjatve
zarubljene ter da bo Republika Slovenija odškodninsko odgovorna upniku, če bo obveznost izpolnila
dolžniku, in ne upniku. Nadalje je pravobranilstvo opozorilo na stališče Vrhovnega sodišča, da dolžnikov dolžnik ni stranka v izvršilnem postopku, zato državnih organov v navedenem primeru pravobranilstvo sploh ne more zastopati.
7.4.2.2 Izvršilni postopki zoper Republiko Slovenijo kot pravno naslednico
zapustnika brez dedičev – kaducitetni postopki
Republika Slovenija vstopa v številne izvršilne postopke kot univerzalni pravni naslednik pokojnega
prezadolžene­ga dolžnika oz. zapustnika, po katerem so se vsi zakoniti dediči odpovedali dedovanju,
lahko pa tudi v tiste postop­ke, kadar zapustnik nima dedičev ali se zanje ne ve. V teh primerih sodišča v
skladu z določbo 219. člena Zakona o dedovanju (ZD) s sklepom izročijo zapuščino Republiki Sloveniji,
upra­vljanje s posamezno vrsto premoženja pa prevzamejo pristojne službe. Državno pravobranilstvo v
zapuščinski postopek praviloma ne vstopa, razen v primerih, ko ima tudi Republika Slovenija terjatev do
zapustnika. Posledično pravobranilstvo na ugotovitve zapuščinskega sodišča nima nobenega vpliva in
je o izročitvi zapuščine Re­publiki Sloveniji prvič obveščeno šele z vročitvijo sklepa. Državno pravobranilstvo tako naknadno ugotovi, da je v zapuščinskem postopku več upnikov zapustnika priglasilo svoje
terjatve (da je bil torej zapustnik ob smrti prezadolžen), včasih pa tudi, da premoženja, ki je navedeno
v sodnem sklepu, dejansko ni mogoče prevzeti, ker ga zapustnik ob smrti ni (več) imel. Republika Slovenija odgovarja za dolgove zapustnika do višine vrednosti izročenega premoženja, zato je ugotovitev
obsega in vrednosti zapuščine za Državno pravobranilstvo bistvenega pomena. Zaradi neskladja med
zapuščino, kot jo ugotovi sodišče v sklepu o izročitvi, in dejanskim prevzetim premoženjem se Državno
pravobranilstvo pogostokrat sooča s številnimi težavami pri dokazovanju obsega odgovornosti Republike Slovenije za zapustnikove dolgove. Ta problematika lahko privede do oškodovanja državnega premoženja, pravobranilstvo pa v teh izvršilnih postopkih težko učinkovito ščiti interese Republike Slovenije.
8
Na problematiko, povezano s kaducitetnimi postopki, Državno pravobranilstvo ločeno opozarja v nadaljevanju tega poglavja.
79
7.4.3 Izvršilni postopki izterjave terjatev v tujini
V zadevah, v katerih je Republika Slovenija upnica, dolžnik pa ima bivališče zunaj Republike Slovenije,
je bilo na dan 31. 12. 2011 odprtih 1.266 zadev. V letu 2012 je Državno pravobranilstvo prejelo 413 novih
zadev, v katerih je skupna vrednost terjatev znašala 896.623,28 EUR.
V letu 2012 je bilo zaključenih 898 zadev v vrednosti 1.301.955,77 EUR, od tega kot dobljeno (torej
plačano) 249 zadev, katerih vrednost je znašala 77.549,97 EUR. Preostale zadeve so bile zaključene
večinoma iz razloga, ker so terjatve zastarale. Ostale zadeve so bile zaključene na drug način, ker so bili
zneski tako nizki, da stranke iz razloga ekonomičnosti niso več vztrajale pri izterjavi oz. iz razloga, ker
je bilo Državno pravobranilstvo nepristojno za izterjavo. V letu 2012 je bil velik del spisov zaradi nepristojnosti pravobranilstva posredovan v pristojno poslovanje Ministrstvu za finance, Carinski upravi Republike Slovenije, Carinskemu uradu Sežana. Državno pravobranilstvo je namreč na podlagi poizvedb
ugotovilo, da ima tuj državljan v Republiki Sloveniji premoženje, na katerega je mogoče poseči z izvršbo
(transakcijski račun, stalno ali začasno prebivališče), oz. zaposlitev v Republiki Sloveniji. V letu 2012 je
pravobranilstvo prejelo tudi manjše število zadev izterjave premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim
dejanjem. Delovna skupina je v zvezi s to tematiko na podlagi Zakona o ratifikaciji Konvencije o pranju,
odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (MKPKKD), ki
določa pristojnost Urada za preprečevanje pranja denarja, ter na podlagi dogovora z omenjenim uradom zadeve izterjave premoženjske koristi zavrnila zaradi nepristojnosti, sodišča pa napotila na uporabo
Konvencije.
Ob zaključku leta 2012 je bilo odprtih 781 zadev v skupni vrednosti 724.387,48 EUR, kar je 38 % manj
kot ob koncu leta 2011, ko je bilo odprtih 1.266 zadev v skupni vrednosti 1.132.387,70 EUR. Navedeni
podatek, ob tem, da je bilo zaključenih kar 898 spisov, kaže na dobre rezultate delovne skupine, ki je s
svojim delom začela septembra 2011.
Med odprtimi zadevami je večje število zastaranih terjatev, ki jih do danes ni bilo mogoče izterjati.
Nadaljevanje postopka v teh primerih bi povzročilo nesorazmerno visoke stroške v povezavi z mednarodno izvršbo (prevodi, poizvedbe v tujini, stroški pooblaščenega odvetnika v tujini itd.), zato Državno
pravobranilstvo strankam (sodiščem) predlaga odpis terjatev. Prav tako pravobranilstvo strankam predlaga, da se postopek izterjave v tujini ustavi, kadar so zneski posamezne terjatve nizki in bi bili po oceni
pravobranilstva stroški izterjave večji, kot je dolg dolžnika. Pri tem Državno pravobranilstvo upošteva
stroške prevoda listin, zneska sodnih taks, ki bi jih morali plačati za postopek pred tujimi sodišči, in
stroške zastopanja.
80
8
Postopki zaradi insolventnosti in
postopki prisilnega prenehanja
81
8.1Uvod
Državno pravobranilstvo se kot zastopnik Republike Slovenije kot upnice vključuje v postopke zaradi
insolventnosti in prisilnega prenehanja v skladu z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007, 40/2009, 59/2009,
52/2010, 106/2010, 26/2011, 47/2011, 87/2011, 23/2012 in 48/2012; v nadaljevanju ZFPPIPP). Med postopke zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja spadajo:
• postopek prisilne poravnave,
• stečajni postopek nad pravno osebo,
• postopek osebnega stečaja,
• postopek stečaja zapuščine,
• izbris iz sodnega registra brez likvidacije,
• prisilna likvidacija.
Glavne naloge Državnega pravobranilstva v insolventnih postopkih so prijavljanje terjatev in ločitvenih
ter izločitvenih pravic Republike Slovenije na podlagi prejetih obvestil nosilcev terjatev in nato spremljanje preizkusa terjatev in njihovega poplačila ter obveščanje nosilcev terjatev o zadevah, ki se nanašajo na
obstoj in višino terjatve, vlaganje ustreznih pravnih sredstev (ugovorov, pritožb), udeležba na narokih in
upniških odborih ter nasploh spremljanje poteka celotnega postopka.
V ta namen Državno pravobranilstvo spremlja vse objave v insolventnih postopkih na spletnih straneh
AJPES, eObjave.
Na predlog posameznih davčnih uradov Državno pravobranilstvo vlaga predloge za začetek stečajnega
postopka.
V zadnjih letih je število insolventnih postopkov v Republiki Sloveniji izjemno naraslo, s tem pa tudi število
prijav terjatev Republike Slovenije. Obseg dela Državnega pravobranilstva na področju postopkov zaradi
insolventnosti in prisilnega prenehanja se tako v zadnjih petih letih stalno povečuje z visoko stopnjo rasti.
8.2Statistika
V letu 2012 je Državno pravobranilstvo na področju postopkov zaradi insolventnosti in postopkov prisilnega prenehanja prejelo 2.468 novih zadev v skupni vrednosti 192.287.254,40 EUR. V teh postopkih
82
je Državno pravobranilstvo v 2.416 zadevah prijavilo terjatev Republike Slovenije – največ je bilo prijav
terjatve v osebni stečaj (1.428 zadev) in prijav terjatve v stečaj pravne osebe (811 zadev), v 52 zadevah pa
je na sodišče podalo predlog za uvedbo stečajnega postopka.
Glede na število prejetih zadev po posameznih oddelkih Državnega pravobranilstva na tem področju še
posebej izstopajo oddelek v Ljubljani (805 zadev), zunanji oddelek v Mariboru (662 zadev) in zunanji
oddelek v Celju (336 zadev). Leta 2012 je Državno pravobranilstvo na tem področju prejelo 28,1 % več
zadev kot leta 2011, ko je prejelo 1.926 tovrstnih zadev.
Državno pravobranilstvo je imelo ob koncu leta 2011 na področju postopkov zaradi insolventnosti in v
postopkih prisilnega prenehanja odprtih 3.161 zadev (od tega 3.105 zadev, v katerih je prijavilo terjatev
Republike Slovenije, in 56 zadev, v katerih je predlagalo uvedbo postopka). V letu 2012 je tako imelo v
delu 5.629 zadev, kar je skoraj 48 % več kot leta 2011.
Državno pravobranilstvo je leta 2012 zaključilo 832 zadev, kar je 29 % več kot leta 2011, ko je zaključilo
645 zadev.
Ob izteku leta 2012 je bilo odprtih 4.797 zadev, od tega 4.749 zadev, v katerih je Republika Slovenija
prijavila terjatev, in 48 zadev, v katerih je Državno pravobranilstvo predlagalo uvedbo postopka. Število
odprtih zadev se je glede na leto 2011 povečalo za skoraj 52 %.
8.3 Analiza podatkov
Analiza podatkov za petletno obdobje (2008–2012) kaže, da se število zadev na področju postopkov
zaradi insolventnosti in postopkov prisilnega prenehanja izjemno povečuje. Število prejetih zadev je v
letu 2012 glede na leto 2008 večje za skoraj 315 %.
Graf 17: Število prejetih zadev v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja
v obdobju 2008–2012
Še večji je v tem obdobju porast števila zadev, v katerih je Republika Slovenija prijavila terjatve: število
teh zadev se je v letu 2012 glede na leto 2008 povečalo za 445 %. Število zadev, v katerih je Republika
83
Slovenija predlagala uvedbo postopka, se je v letu 2012 glede na leto 2011 nekoliko zmanjšalo, bilo pa je
večje kot npr. v letih 2009 in 2010.
Veliko število povečanja zadev je verjetno mogoče pripisati gospodarskim razmeram, ki se v zadnjih
letih slabšajo. Velik porast števila zadev posledično pomeni izjemno povečanje obsega dela Državnega
pravobranilstva na področju insolventnih postopkov.
Najobčutnejši porast števila prijavljenih terjatev Republike Slovenije se je v letih 2009, 2010 in 2011 zgodil pri prijavah v stečajne postopke nad pravnimi osebami in pri prijavah v postopke osebnega stečaja.
Graf 18: Število prijav terjatev v stečajne postopke nad pravnimi osebami in število prijav terjatev
v postopke osebnega stečaja v obdobju 2009–2012
Če k zadevam, v katerih Republika Slovenija prijavi terjatev v postopek osebnega stečaja, prištejemo še
zadeve, v katerih je Republika Slovenija predlagala uvedbo stečajnega postopka fizične osebe, je število
postopkov osebnega stečaja še nekoliko večje (Tabela 5).
Tabela 5: Število prejetih zadev s področja osebnega stečaja v letih 2008–2012
LETO
2008
ŠT.
2009
2010
2011
2012
VREDNOST ŠT.
VREDNOST
ŠT.
VREDNOST
ŠT.
VREDNOST
ŠT.
VREDNOST
uvedba postopka 1
6.360,45 €
1
61.899,40 €
6
441.904,69 €
6
815.865,51 €
3
477.398,73 €
prijava terjatve
4
48.068,20 €
179 1.954.128,68 €
SKUPAJ
5
54.428,65 €
180 2.016.028,08 € 395 8.100.253,59 € 969 15.612.489,92 € 1.431 11.630.683,44 €
389 7.658.348,90 €
963 14.796.624,41 €
1.428 11.153.284,71 €
Iz podatkov je razvidno, da število postopkov osebnega stečaja izjemno narašča. V letih 2010 in 2011 se
je število teh zadev v primerjavi s preteklim letom več kot podvojilo, v letu 2012 pa se je njihovo število
v primerjavi z letom 2011 povečalo za skoraj 48 %.
84
Glede na izredno povečan pripad zadev je bilo ob koncu leta 2012 večje tudi število odprtih zadev, kar je
nadaljevanje trenda zadnjih štirih let.
Graf 19: Število odprtih postopkov zaradi insolventnosti in postopkov prisilnega prenehanja
v obdobju 2008–2012
8.4 Problematika zastopanja Republike Slovenije
v upniških odborih
V insolventnih postopkih Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo kot upnico tudi v upniških odborih. V večini primerov gre za upniške odbore v postopkih prisilne poravnave, v katerih je oblikovanje upniškega odbora obvezno (77. člen ZFPPIPP). V postopkih prisilne poravnave mora sodišče
za člane upniškega odbora imenovati upnike, ki so imetniki navadnih terjatev do dolžnika v najvišjem
skupnem znesku. V stečajnem postopku se upniški odbor oblikuje le, če to zahtevajo upniki.
Glede zastopanja Republike Slovenije v upniških odborih se vseskozi, še posebej pa odkar je število
insolventnih postopkov tako skokovito naraslo, pojavljajo dileme, ali je potrebno oz. primerno, da Republiko Slovenijo v upniških odborih zastopa predstavnik Državnega pravobranilstva, ali pa bi se glede
na vsebine, ki jih upniški odbori obravnavajo oz. o katerih odločajo, morali sej upniških odborov udeleževati predstavniki posameznega državnega organa, ki je nosilec terjatve, oz. predstavniki Ministrstva
za finance. Po Zakonu o državnem pravobranilstvu Državno pravobranilstvo zastopa državo in njene
organe pred sodišči, upniški odbor pa je organ, ki deluje izven sodišča. Pravilnik o postopku uveljavljanja in spremljanja terjatev Republike Slovenije v insolventnih postopkih (postopku prisilne poravnave,
stečaja oz. likvidacije), o načinu posredovanja dokumentacije in o spremljanju postopkov (Uradni list
RS št. 55/2004, v nadaljevanju: Pravilnik) ne določa ničesar o zastopanju Republike Slovenije v upniških
odborih.
Pri upniških odborih večkrat prihaja do težav že zaradi poznega obveščanja s strani posameznih nosilcev
terjatev (predvsem davčnih uradov). Vabilo upravitelja na prvo sejo upniškega odbora pogosto prejme
davčni urad, ki nato le kakšen dan pred sejo upniškega odbora Državnemu pravobranilstvu posreduje
vabilo ter zahteva udeležbo predstavnika Državnega pravobranilstva, pri čemer sami ne zagotavljajo
85
udeležbe svojega predstavnika. Pri tem davčni urad Državnemu pravobranilstvu ne posreduje nobenih
podatkov o višini terjatve Republike Slovenije do insolventnega dolžnika, niti ne poda nobenih usmeritvenih navodil za glasovanje na upniškem odboru (za glasovanje o predsedniku upniškega odbora, o
poročilu upravitelja in o drugih zadevah, ki so na dnevnem redu). V takšnih primerih Državno pravobranilstvo v zvezi s poslovanjem konkretnega insolventnega dolžnika in s terjatvami do njega do prve
seje upniškega odbora dejansko ni seznanjeno z ničemer.
Skladno z ZFPPIPP je v postopkih prisilne poravnave upniški odbor imenovan s sklepom sodišča o začetku postopka prisilne poravnave. Glede na to, da je skladno s Pravilnikom državni organ, ki je nosilec
terjatve, dolžan spremljati objave sklepov sodišč o začetih insolventnih postopkih, bi moral posamezni
davčni urad takoj po objavi sklepa, s katerim je v upniški odbor imenovana Republika Slovenija oz.
DURS, to nemudoma sporočiti Državnemu pravobranilstvu, skupaj z usmeritvenimi navodili in vsaj
okvirnimi podatki o terjatvi Republike Slovenije, ki bo v tej zadevi prijavljena.
Državno pravobranilstvo že dlje časa opozarja na problematiko zastopanja Republike Slovenije v upniških odborih; v zvezi s tem so tudi v letu 2012 potekali pogovori tako z DURS kot z Ministrstvom za
finance. Predlogi so šli najprej v smeri, da bi se upniških odborov poleg predstavnika Državnega pravobranilstva udeleževal tudi predstavnik posameznega davčnega urada (kot predstavnik nosilca terjatve),
v zadnjem času pa prevladuje stališče o nujnosti povečanja vloge Ministrstva za finance pri zastopanju
Republike Slovenije v insolventnih postopkih. Aktivno vključevanje države v upniške odbore (iz naslova
prijavljene terjatve) je zaradi širših interesov in politik države (npr. regionalnih, razvojnih, panožnih,
nacionalnih itd.) nujno. Pri odločitvah o morebitni dokapitalizaciji insolventnih dolžnikov ali o glasovanju o prisilni poravnavi mora država upoštevati vse posledice takšne odločitve, ki so mnogokrat bolj
daljnosežne kot le višina poplačila terjatve (npr. ohranitev panoge, delovnih mest).
Določba 7. člena Pravilnika določa, da v postopku prisilne poravnave Ministrstvo za finance poda soglasje glede načrta finančne reorganizacije. Ministrstvo za finance preuči načrt finančnega prestrukturiranja in posreduje Državnemu pravobranilstvu obrazloženo stališče glede glasovanja o sprejetju prisilne
poravnave. V ta namen je pri Ministrstvu za finance ustanovljena »Strokovna komisija v postopkih prisilne poravnave in stečajev družb po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti
in prisilnem prenehanju«, ki je pristojna odločati, ali bo v postopku prisilne poravnave država kot upnica
glasovala za ali proti potrditvi prisilne poravnave. Glede na to, da pred to fazo postopka upniški odbor
podrobno obravnava načrt finančnega prestrukturiranja, bi bilo smotrno, če bi se Ministrstvo za finance
vsaj v postopkih prisilne poravnave, v katerih je Republika Slovenija pomembnejša upnica in posledično članica upniškega odbora, že prej dejavno vključilo v postopek. Glasovanje o (ne)sprejetju prisilne
poravnave je zadnje dejanje in ne sme priti kot presenečenje za insolventnega dolžnika, člane upniškega
odbora in ostale upnike, kot se včasih dogaja. Do sedaj je bila namreč praksa, da je usmeritvena navodila
glede glasovanja o zadevah iz pristojnosti upniškega odbora podajal posamezni davčni urad oz. drug
državni organ, ki je nosilec terjatve, ki npr. do predlaganega načrta finančnega prestrukturiranja ni oblikoval negativnega mnenja, Ministrstvo za finance pa je nato glasovalo proti sprejetju prisilne poravnave.
Ministrstvo za finance oz. komisija bi se morala z vidika predvidljivosti in učinkovitosti ravnanja države
v postopkih zaradi insolventnosti v sam postopek vključiti že prej na način, da bi imelo boljši pregled že
v začetni fazi postopka (še posebej pri pregledu načrta finančnega prestrukturiranja).
Pristojnosti upniškega odbora so odločanje o mnenju ali soglasju o zadevah, določenih z zakonom,
obravnavanje poročil, ki jih mora v skladu z zakonom predložiti upravitelj, izvajanje drugih pristojnosti,
določenih z zakonom. Upniški odbor ima pravico pregledati poslovne knjige in dokumentacijo, ki jo je
prevzel upravitelj v stečajnem postopku (87. člen ZFPPIPP). V praksi upniški odbori obravnavajo predvsem (finančna) poročila upravitelja o poteku insolvenčnega postopka oz. poročila o poslovanju insol-
86
ventnega dolžnika ter odločajo o soglasju oz. mnenju k različnim zadevam, kot so npr. končanje nujnih
poslov, načrt poteka stečajnega postopka, sklep o prodaji premoženja stečajnega dolžnika, predračun
stroškov stečajnega postopka, končanje stečajnega postopka ipd., torej o zadevah ekonomske in finančne
narave. Glede na takšno njihovo naravo bi bilo smiselno, da v imenu Republike Slovenije Ministrstvo za
finance oblikuje stališča o navedenih ekonomskih in finančnih vprašanjih, Državno pravobranilstvo pa
ta stališča kot zastopnik uveljavlja v insolventnih postopkih.
Z aktivnostmi v upniškem odboru bi lahko Državno pravobranilstvo in drugi državni organi (posamezni nosilci terjatev in Ministrstvo za finance) tudi učinkoviteje ugotavljali dejstva, ki so potrebna
za nadaljnje ugotavljanje morebitne civilne odgovornosti upraviteljev, poslovodstva stečajnih dolžnikov
in drugih oseb v zvezi z nepravilnostmi v insolventnih postopkih. Le na tak način bi se lahko odkrili
primeri protipravnega ravnanja v insolventnih postopkih in morebitna oškodovanja upnikov. Tako bi se
tudi oblikovala bolj enotna in bolj učinkovita praksa zastopanja Republike Slovenije v upniških odborih
oz. v insolventnih postopkih nasploh.
Glede na vse navedeno si bo Državno pravobranilstvo pri zastopanju Republike Slovenije v insolventnih
postopkih še naprej prizadevalo za tesnejše sodelovanje z Ministrstvom za finance.
8.5 Pravilnik o postopku uveljavljanja in spremljanja terjatev
Republike Slovenije v insolventnih postopkih
Državno pravobranilstvo je pri zastopanju Republike Slovenije v insolventnih postopkih vezano predvsem na ZFPPIPP ter Pravilnik o postopku uveljavljanja in spremljanja terjatev Republike Slovenije v
insolventnih postopkih (postopku prisilne poravnave, stečaja oz. likvidacije), o načinu posredovanja
dokumentacije in o spremljanju postopkov (Uradni list RS št. 55/2004; v nadaljevanju: Pravilnik).
Navedeni Pravilnik iz leta 2004, ki je bil izdan zaradi izvajanja 76. člena Zakona o javnih financah z ozirom
na prej veljavni Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, je zastarel in ni usklajen z novo insolvenčno zakonodajo. Mnogih vprašanj, ki se pojavljajo v praksi, ne ureja ustrezno oz. jih sploh ne ureja.
V skladu s 3. členom Pravilnika je nosilec terjatve primarni skrbnik terjatve, ki spremlja obstoj in višino
terjatve od njenega nastanka do prenehanja ter izvaja vse potrebne naloge za njeno izterjavo. Nosilec
terjatve je dolžan spremljati objave sklepov sodišč o začetih insolventnih postopkih ter v primeru obstoja terjatve Republike Slovenije do dolžnika, nad katerim je začet insolventni postopek, o tem obvestiti
Državno pravobranilstvo. Državno pravobranilstvo na podlagi takega obvestila sestavi prijavo terjatve
v insolvenčni postopek in jo posreduje pristojnemu sodišču. Državno pravobranilstvo v času trajanja
insolventnega postopka obvešča nosilca terjatve o zadevah, ki se nanašajo na obstoj in višino terjatve
(4.–6. člen Pravilnika). Pravilnik ima še posebne določbe o uveljavljanju glasovalne pravice iz prijavljenih terjatev Republike Slovenije v postopku prisilne poravnave, o spremljanju poplačila terjatve in o konverziji terjatev Republike Slovenije. Drugih vprašanj v zvezi z uveljavljanjem terjatev Republike Slovenije
v insolventnih postopkih Pravilnik ne ureja.
V imenu Republike Slovenije se v insolventne postopke prijavljajo zelo različne terjatve različnih državnih organov (nosilcev terjatev). Poleg davkov in prispevkov, ki predstavljajo največji delež med prijavljenimi terjatvami, so tu še globe, sodne takse, okoljske dajatve, pravdni in izvršilni stroški, terjatve po
87
neplačanih računih, druge terjatve iz naslova pogodb, regresne terjatve iz naslova poroštev, najemnine
idr., nosilci katerih so sodišča, policija, ministrstva, pristojna za okolje, gospodarstvo, pravosodje, itd.
Državno pravobranilstvo zastopa državo in njene organe pred sodišči na podlagi usmeritvenih navodil
zastopanega. To pomeni, da mora zastopani usmeritvena navodila oblikovati, pri čemer so raznovrstni
nosilci državnih terjatev premalo aktivni in se niti ne zavedajo, da se ta njihova vloga nenazadnje lahko odraža npr. celo v dokapitalizaciji insolventnega dolžnika. V insolventnih postopkih morajo upniki
odločati tudi o zadevah, ki se ne nanašajo na samo terjatev, temveč gre za vprašanja, za katera bi bilo
morda bolj smotrno, da se s strani države obravnavajo centralno, tako da niso prepuščena posameznim
nosilcem terjatev.
Upravitelji upnike v stečajnih postopkih pogosto pozovejo k prevzemu premoženja, ki ga ni mogoče
unovčiti. Po določbi 374. člena ZFPPIPP se v primeru, če premoženja, ki sestavlja stečajno maso, ni
mogoče unovčiti, ali bi z njegovim unovčenjem nastali nesorazmerni stroški, to premoženje razdeli
upnikom, če privolijo, da to premoženje prevzamejo. Če upniki v prevzem premoženja ne privolijo,
se premoženje, razen nepremičnin, prenese na Republiko Slovenijo, če ta v to privoli, pri čemer o prevzemu premičnega premoženja odloča ministrstvo, pristojno za javno upravo, o prevzemu finančnega
premoženja ministrstvo, pristojno za finance, ter o prevzemu drugih premoženjskih pravic ministrstvo,
pristojno za gospodarstvo. Vprašanje torej je, ali je smiselno, da v primerih, ko je Republika Slovenija
upnica, o prevzemu neunovčljivega premoženja odločajo posamezni državni organ, ki so nosilci terjatev,
oz. ali ni bolj logično, da bi o tem vprašanju odločala pristojna resorna ministrstva glede na vrsto premoženja, tako kot odločajo o tem, kadar upniki ne privolijo v prevzem premoženja. Lahko namreč pride do
absurdne situacije, ko posamezni nosilec terjatve zavrne prevzem določenega premoženja, kar pomeni,
da prevzem premoženja zavrne Republika Slovenija kot upnica, nakar (če tudi drugi upniki zavrnejo
prevzem premoženja) pristojno resorno ministrstvo v prevzem premoženja privoli (tretji odstavek 374.
člena ZFPPIPP). Prav tako ni primerno, da bi en nosilec terjatve s prevzemom določenega premoženja
soglašal, drugi pa ne, kajti navzven je upnica Republika Slovenija, in ne nosilci terjatev. V prid temu, da
bi bilo odločanje o tem vprašanju centralizirano, govori tudi dejstvo, da je včasih odločitev o tem, ali je
določeno premoženje (npr. terjatev) smotrno prevzeti ali ne, lahko zelo kompleksna (kakšne so možnosti za uspeh pri uveljavljanju oz. izterjavi določene terjatve, kakšni bodo stroški).
Podobno velja za odločanje Republike Slovenije kot upnice o tem, ali je pripravljena založiti stroške za
vložitev potrebnih tožb (npr. izpodbojne tožbe), kar je pogost upraviteljev poziv v primerih, ko stečajna
masa ne zadostuje za kritje teh stroškov.
Upniki v postopku prisilne poravnave odločajo tudi o morebitnem vpisu in vplačilu novih delnic (konverzija terjatev). Pobuda, da Republika Slovenija s konverzijo terjatev pridobi kapitalsko naložbo, ne
more biti prepuščena posameznemu nosilcu terjatve, ki morda ni kompetenten za to področje. Določba
76. člena Zakona o javnih financah določa, da o konverziji terjatev v kapitalsko naložbo odloča vlada na
predlog pristojnega ministrstva, usklajenega z ministrstvom, pristojnim za finance. Državno pravobranilstvo prejme poziv upnikom za vpis in vplačilo novih delnic v skladu s 193. členom ZFPPIPP in lahko
v roku enega meseca poda izjavo o vpisu in vplačilu novih delnic. Po mnenju Državnega pravobranilstva
bi bilo najbolj smotrno, če bi stališče o tem podala komisija pri Ministrstvu za finance, ki odloča tudi o
potrditvi prisilne poravnave. Izjava upnika o vpisu in vplačilu novih delnic mora namreč vsebovati tudi
upnikovo izjavo, da glasuje za prisilno poravnavo (prvi odstavek 95. člena ZFPPIPP).
Glede na vse navedeno je na mestu tudi razmislek o tem, da bi se vse terjatve Republike Slovenije do
insolventnega dolžnika po začetku postopka zaradi insolventnosti prenesle na centralni organ, ali pa bi
bile vsaj centralno obravnavane, saj bi bilo na ta način delo Državnega pravobranilstva pri uveljavljanju
terjatev Republike Slovenije v postopkih zaradi insolventnosti bolj učinkovito in pregledno.
88
Vsa takšna in podobna vprašanja bi morala biti urejena v pravilniku, ki ureja način uveljavljanja terjatev Republike Slovenije v insolventnih postopkih. Državno pravobranilstvo je Ministrstvu za finance že
predlagalo prenovo Pravilnika iz leta 2004, tako da bo ta usklajen z ZFPPIPP in da bo natančno določal
način sodelovanja Državnega pravobranilstva, posameznih državnih organov kot nosilcev terjatev, Ministrstva za finance in morebitnih drugih organov pri uveljavljanju terjatev Republike Slovenije v insolventnih postopkih in razmejil njihove pristojnosti.
8.6 Druga aktualna problematika, s katero se
Državno pravobranilstvo srečuje pri svojem delu
na področju insolventnih postopkov
8.6.1 Postopki osebnega stečaja
Izreden porast števila insolventnih postopkov v zadnjih treh letih in s tem števila prijav terjatev Republike Slovenije posledično za Državno pravobranilstvo pomeni izjemno povečano obremenitev zaposlenih
na tem področju dela. Še posebej je opazen porast postopkov osebnega stečaja. V letu 2012 se je število
tovrstnih zadev v primerjavi z letom 2011 povečalo za skoraj 48 %. S tem so določeni problemi, ki so se
sicer pojavljali že prej, postali še bolj pereči.
V postopkih osebnega stečaja je število prijav terjatev izjemno veliko, zneski pa so v povprečju
relativno nizki. Povprečna vrednost zahtevka v postopkih osebnega stečaja je bila v letu 2012
7.810,42 EUR, pri čemer so številne terjatve pod vrednostjo 100 EUR. V insolventne postopke se
prijavljajo tudi terjatve, nižje od 10 EUR (nosilci terjatev so celo že zahtevali prijavo terjatev, nižjih
od enega evra). Dejstvo je, da prijava tako nizkih zneskov ni smotrna, saj so stroški uveljavljanja take
terjatve višji od same terjatve, še posebej ob upoštevanju povprečnega poplačila, doseženega v insolventnih postopkih. Državno pravobranilstvo za vsako terjatev odpre spis, pripravi prijavo terjatve,
spremlja objave na AJPES, spremlja terjatev in med celotnim trajanjem insolventnega postopka obvešča nosilca terjatve, po potrebi vlaga pravna sredstva. Po mnenju Državnega pravobranilstva prijavljanje tako nizkih terjatev, ko že sama prijava povzroči večje stroške od zneska prijavljene terjatve,
ne glede na to, ali bo terjatev poplačana ali ne, ni smotrno. Državno pravobranilstvo zato predlaga,
da se s predpisi določi višino terjatve, pod katero prijava terjatve v insolventni postopek ni več
ekonomsko utemeljena.
V postopkih osebnega stečaja se terjatve, nastale do začetka stečajnega postopka, lahko prijavljajo tudi
po poteku trimesečnega roka od začetka postopka. Nosilci terjatev v postopkih osebnega stečaja, ki jih je
v zadnjem obdobju največ (v letu 2012 je bilo prejetih zadev 1.431 od skupno 2.468), Državnemu pravobranilstvu mnogokrat ne posredujejo enega obvestila za prijavo vseh terjatev do istega stečajnega dolžnika, temveč pošljejo tudi po osem, devet prijav v različnih časovnih presledkih. Državno pravobranilstvo
mora v takem primeru namesto ene pripraviti več prijav za sodišče, poleg tega je spremljanje teh terjatev
med postopkom manj pregledno, saj niso vse navedene v enem seznamu preizkušenih terjatev, ampak
še v mnogih dodatnih seznamih. Državno pravobranilstvo zato predlaga, da nosilci terjatev poskrbijo
za to, da se ob začetku postopka osebnega stečaja zbere podatke o vseh terjatvah do tega dolžnika,
nastalih do dneva začetka postopka stečaja, in se Državnemu pravobranilstvu pošlje le eno obvestilo
za prijavo vseh terjatev ter da se tudi v teh postopkih obvestilo za prijavo pošlje v roku treh mesecev
od začetka postopka, in ne kasneje.
89
Neredki so tudi primeri, ko Državno pravobranilstvo prejme obvestilo za prijavo terjatve, ki je nastala
po začetku postopka osebnega stečaja. Največkrat gre za predloge sodišč za prijavo terjatev iz naslova
sodnih taks ali policije za prijavo terjatev iz naslova glob ali predloge carinske uprave, ki po uradni
dolžnosti izterjuje terjatve iz naslova sodnih taks, glob, stroškov izvršbe. Kljub večkratnim pojasnilom
Državnega pravobranilstva, da se v stečajni postopek prijavljajo le terjatve, nastale do začetka stečajnega
postopka (prvi odstavek 296. člena ZFPPIPP), se taki predlogi ponavljajo. Carinska uprava določbo
131. člena ZFPPIPP pogosto tolmači tako, da po začetku postopka zaradi insolventnosti v nobenem
primeru proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi, zato zadeve, ki ji jih je v izterjavo poslalo npr. sodišče zaradi izterjave sodne takse, avtomatično vrnejo sodišču nazaj s pojasnilom, da
mora to zaradi začetka insolventnega postopka terjatev prijaviti v insolventnem postopku prek Državnega pravobranilstva. Za obveznosti, ki so nastale po začetku stečajnega postopka, to ne velja. ZFPPIPP
v drugem odstavku 131. člena določa izjeme, kdaj je mogoče po začetku insolventnega postopka proti
insolventnemu dolžniku izdati sklep o izvršbi. Ena od izjem je izvršba na podlagi sodne odločbe, izdane
o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, ali izvršilni naslovi, izdani v upravnem postopku, na podlagi katerih mora dolžnik poravnati obveznost, ki se v
stečajnem postopku plača kot strošek postopka (3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP). Obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, so stroški stečajnega postopka,
razen izjem, ki jih določa zakon (prvi odstavek 354. člena ZFPPIPP), kar pomeni, da je te obveznosti
mogoče izterjati z izvršbo. Terjatev, nastalih po začetku stečajnega postopka, se ne prijavlja v stečajni
postopek in se ne poplačajo iz razdelitvene mase po pravilih zakona o plačilu terjatev upnikov.
8.6.2 Terjatve iz naslova davkov in prispevkov
Čeprav Pravilnik o postopku uveljavljanja in spremljanja terjatev Republike Slovenije v insolventnih postopkih (postopku prisilne poravnave, stečaja oz. likvidacije), o načinu posredovanja dokumentacije in o
spremljanju postopkov (Uradni list RS, št. 55/2004; v nadaljevanju: Pravilnik) v 4. členu določa, da mora
nosilec terjatve obvestilo za prijavo terjatve v insolventni postopek poslati Državnemu pravobranilstvu
tako, da ga to prejme vsaj pet dni pred koncem roka za prijavo terjatev v postopek, Državno pravobranilstvo obvestilo od posameznih davčnih uradov zelo pogosto prejme kasneje. Obvestila pogosto pridejo
le dva do štiri dni pred iztekom roka, mnogokrat tudi le en dan pred iztekom roka ali celo na dan izteka
roka. Takšno ravnanje povečuje tveganje za napake pri prijavi terjatev in tveganje za zamudo roka. Težave se še posebej izrazijo v primeru bolj kompleksnih prijav, ko je treba po prejemu obvestila pridobiti še
kakšne dodatne informacije ali dokumentacijo oz. razčistiti kakšno nejasnost.
V zvezi s tem Državno pravobranilstvo izpostavlja dolžnost vseh nosilcev terjatev, da dosledno spoštujejo rok, določen v Pravilniku, pri čemer Državno pravobranilstvo predlaga, da se v novem pravilniku
določi, da mora Državno pravobranilstvo obvestilo za prijavo prejeti najmanj pet delovnih dni pred
iztekom roka. Glede tega Državno pravobranilstvo tudi meni, da bi bilo treba preučiti zakonsko ureditev, ki davčnim zavezancem v postopkih zaradi insolventnosti nalaga sestavo davčnega obračuna in rok
za njegovo predložitev (367. do 369. člen Zakona o davčnem postopku), kar je pogosto razlog za pozno
obvestilo davčnega urada za prijavo terjatev, saj pred prejemom davčnega obračuna ne more pripraviti
stanja terjatev na dan začetka insolventnega postopka.
Pri prijavi terjatev s strani davčnih uradov se pojavlja tudi problem, povezan z vsebino obvestil, in sicer v primerih, ko se prijavljajo zavarovane terjatve in ločitvene pravice. V obvestilih je v teh primerih
naveden le skupni znesek terjatev in dejstvo, da so terjatve zavarovane oz. da so delno zavarovane. Nič
ni navedeno, na kakšni podlagi so zavarovane, niti ni navedeno premoženje, ki je predmet ločitvene
pravice, s katero so zavarovane. Prav tako v primeru, če je zavarovanj več, ni navedeno, katera terjatev
90
je zavarovana s katero ločitveno pravico. Tudi priložen seznam izvršilnih naslovov navaja vse zavarovane terjatve skupaj in iz njega niso razvidna zavarovanja. Vsi ti podatki pa so bistveni za prijavo in jih
Državno pravobranilstvo ne more ugotavljati sámo. Na podlagi drugega odstavka 298. člena ZFPPIPP
mora prijava zavarovane terjatve in ločitvene pravice vsebovati: podatke o zavarovani terjatvi; določen
zahtevek za priznanje ločitvene pravice, ki vključuje določen opis premoženja, ki je predmet ločitvene
pravice; opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka za priznanje ločitvene pravice, in dokaze
o teh dejstvih. V praksi to pomeni, da je za posamezno zavarovano terjatev treba navesti, da je zavarovana na podlagi npr. določenega sklepa o izvršbi ter podatke o nepremičninah, na katerih je vknjižena zastavna pravica na podlagi tega sklepa o izvršbi. Če pa je zavarovanj več, je treba terjatve ločiti
po posameznih zavarovanjih. V Pravilniku so navedeni vzorci obvestil Državnemu pravobranilstvu
in v tretjem odstavku vzorca obvestila je izrecno navedeno, da je treba, če so terjatve zavarovane, navesti, s čim so zavarovane.
Glede prijavljanja terjatev davčnih uradov prihaja do težav tudi v stečajnih postopkih, začetih v postopku prisilne poravnave (Pododdelek 5.3.7. ZFPPIPP). V teh postopkih terjatve, ki so bile prijavljene v
predhodnem postopku prisilne poravnave, veljajo za prijavljene v stečajnem postopku (prvi odstavek
289. člena ZFPPIPP). To pomeni, da se terjatev, ki je nastala pred začetkom postopka prisilne poravnave
in je bila v postopku prisilne poravnave prijavljena, v stečajnem postopku ne prijavlja. Pri drugih nosilcih terjatev glede tega ni nobenih težav, saj Državno pravobranilstvo skladno s citiranim pravilom ob
začetku stečajnega postopka ne vlaga nove prijave terjatve. Težave se pojavljajo le pri davčnih uradih, saj
nove davčne obveznosti insolventnega dolžnika vseskozi nastajajo, zaradi česar davčni uradi ob začetku stečajnega postopka pripravijo nov seznam izvršilnih naslovov po stanju na dan začetka stečajnega
postopka ter zahtevajo, da Državno pravobranilstvo na podlagi tega novega seznama prijavi terjatev v
stečajni postopek. V seznamu izvršilnih naslovov ni razvidna razmejitev med terjatvami, ki so nastale
do začetka postopka prisilne poravnave in so bile v postopku prisilne poravnave že prijavljene, ter terjatvami, ki so nastale v obdobju od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka,
zaradi česar pride do tega, da upravitelj v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev pod eno zaporedno
številko navede terjatev, ki je bila prijavljena v postopku prisilne poravnave, pod drugo zaporedno številko pa navede terjatev istega upnika, ki je bila prijavljena v stečajnem postopku, kar pomeni, da je
terjatev, ki je bila prijavljena v postopku prisilne poravnave, prijavljena dvakrat. Upravitelji nato včasih
vse terjatve (napačno) priznajo (torej v previsokem znesku) ali pa isto terjatev pod eno zaporedno število
priznajo, pod drugo zaporedno številko pa prerekajo (iz razloga, ker je že priznana pod prvo zaporedno
številko). V vsakem primeru nastane zmeda, ki jo je post festum težko popraviti (z vlaganjem ugovorov,
delnih umikov prijave ipd.).
Dejstvo je, da bi morali davčni uradi upoštevati določbo prvega odstavka 289. člena ZFPPIPP in pripraviti seznam izvršilnih naslovov po stanju na dan začetka stečajnega postopka tako, da bi ta vseboval le
tiste terjatve, ki še niso bile prijavljene v postopku prisilne poravnave. Če se je višina terjatev, prijavljenih
v postopku prisilne poravnave, zaradi kakršnega koli razloga zmanjšala, je treba o tem Državno pravobranilstvo posebej obvestiti.
Problematika, ki ni neposredno povezana z delom Državnega pravobranilstva, je pa morda najpomembnejša s področja insolventnih postopkov, se nanaša na obvladovanje davčnega dolga pred začetkom stečajnega postopka. V stečajne postopke se prijavljajo terjatve iz naslova davčnih obveznosti tudi v višini
več milijonov evrov, pri čemer je doseženo poplačilo v stečajnih postopkih zelo nizko. To kaže na neučinkovito obvladovanje davčnega dolga v času, preden pride do stečajnega postopka. Davčna uprava
bi morala z davčno izvršbo poskušati doseči višje poplačilo oz. bi morala kot zadnji ukrep pravočasno
predlagati začetek stečajnega postopka nad davčnimi dolžniki, za katere je jasno, da bo z nadaljnjim
poslovanjem davčni dolg le naraščal.
91
Razlog, da davčni uradi mnogokrat ne predlagajo pravočasno uvedbe stečajnega postopka, je pogosto
v tem, da jim začne primanjkovati finančnih sredstev, namenjenih za založitev začetnih predujmov, ki
znašajo za vsak postopek 3.454,50 EUR.
8.6.3 Problematika nevpisane lastninske pravice Republike Slovenije
na nepremičninah
Državno pravobranilstvo je v letu 2011 zaradi stečaja pravnih oseb, ki so se ukvarjale z gradbeno dejavnostjo, prijavilo večje število izločitvenih pravic na nepremičninah. Prijavljene so bile izločitvene pravice za različna ministrstva, ki imajo te nepremičnine v upravljanju. Največ izločitvenih pravic je bilo
prijavljenih v stečajna postopka nad družbama Gradbeno podjetje Grosuplje d. d. in Splošno gradbeno
podjetje Slovenija ceste Tehnika Obnova, d. d.
V letih 2011 in 2012, ko je bil v teh postopkih opravljen preizkus terjatev in ločitvenih ter izločitvenih
pravic, je bilo mnogo od prijavljenih izločitvenih pravic s strani upravitelja prerekanih. To pomeni, da je
bilo oz. bo predvsem v letu 2013 treba vložiti večje število tožb za ugotovitev obstoja prerekanih izločitvenih pravic na nepremičninah, pri katerih je kot lastnik vknjižen stečajni dolžnik.
Republika Slovenija v letih pred začetkom stečajnega postopka ni poskrbela za vpis svoje lastninske
pravice na nepremičninah, pri čemer gre v mnogih primerih za nepremičnine, ki so dejansko v lasti
in posesti Republike Slovenije že več desetletij. Vpis ni bil opravljen zaradi različnih vzrokov: ker ni bila
vpisana etažna lastnina, zaradi neurejenih evidenc, zaradi pomanjkljive dokumentacije ali preprosto
zaradi pomanjkanja skrbnosti državnih organov pri urejanju zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin.
S pravočasnim vpisom lastninske pravice na nepremičninah v lasti Republike Slovenije bi se lahko Republika Slovenija izognila prijavam izločitvenih pravic v stečajnih postopkih kot tudi morebitnim pravdnim postopkom zaradi ugotavljanja obstoja izločitvenih pravic na nepremičninah, ki jih je stečajni
upravitelj štel v premoženje stečajnega dolžnika in s tem v stečajno maso.­­­
92
9
Nepravdni postopki
93
9.1Uvod
Državno pravobranilstvo izvaja procesna dejanja tudi v nepravdnih postopkih, tj. v zadevah, ki se rešujejo po določbah Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), zlasti v postopkih ureditve premoženjskih
razmerij, postopkih za določitev odškodnine, postopkih za ureditev razmerij med solastniki itd. Pri tem
gre bodisi za zadeve, za katere že ZNP določa, da se rešujejo v nepravdnem postopku, ali pa gre za
uporabo določb ZNP v drugih zadevah, ki jih obravnava redno sodišče, za katere z zakonom ni izrecno
določeno, da se obravnavajo v nepravdnem postopku, pa jih glede na naravo ni mogoče obravnavati v
kakem drugem postopku. Po 1. členu ZNP veljajo njegove splošne določbe za vse nepravdne postopke,
če ta ali kak drug zakon ne določa drugače.
Nepravdni postopek se začne na predlog ali po uradni dolžnosti, če tako določa zakon (1. člen ZNP).
9.2Statistika
Državno pravobranilstvo je v letu 2012 prejelo 12.324 nepravdnih zadev, kar je 19,4 % več kot leta 2011.
Največ zadev s področja nepravdnih postopkov je Državno pravobranilstvo prejelo na sedežu v Ljubljani
(2.283 zadev) in na zunanjih oddelkih v Mariboru (1.522 zadev) ter Kranju (1.514 zadev).
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 odprtih 6.326 nepravdnih zadev,
je v letu 2012 na nepravdnem področju skupno obravnavalo 18.650 zadev, kar je 28 % več kot leta 2011.
Državno pravobranilstvo je leta 2012 zaključilo 13.556 nepravdnih zadev oz. 64 % več kot leta 2011, ko
je zaključilo 8.278 zadev. Na dan 31. 12. 2012 je tako ostalo odprtih 5.094 zadev, kar je 19,5 % manj kot
na dan 31.12. 2011.
9.3 Analiza podatkov
Pripad zadev na nepravdnem področju je bil leta 2012 največji v zadnjih petih letih. Posledično je bilo v
tem letu največje tudi število zadev v delu.
94
Graf 20: Gibanje števila nepravdnih zadev (prejeto in v delu) v obdobju 2008–2012
Graf 21: Gibanje števila zaključenih nepravdnih zadev v obdobju 2008–2012
9.4 Zapuščinski postopki
Državno pravobranilstvo je v letu 2012 v zapuščino prijavilo 106 terjatev, podalo 32 predlogov za ločitev
zapuščine, 66 predlogov za omejitev dedovanja in prejelo 340 kaducitet.
Državno pravobranilstvo se kot zakoniti zastopnik Republike Slovenije pojavlja v zapuščinskih postopkih na okrajnih sodiščih v več vlogah:
• na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o dedovanju (ZD) se zapuščina, če se po preteku
enega leta od objave oklica dedičem ne zglasi noben dedič, razglasi za lastnino Republike Slovenije
in izroči pristojnemu organu Republike Slovenije (kaduciteta). Zapuščina postane last Republike
Slovenije tudi, če se vsi dediči odpovedo dedovanju;
95
•
•
•
na podlagi 128. člena ZD se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi
o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije. Premoženje, ki postane lastnina
Republike Slovenije, se s sklepom izroči pristojnemu organu Republike Slovenije;
če je zapustnik premoženja z oporoko zapustil Republiki Sloveniji, je ta dedič v zapuščinskem postopku;
Republika Slovenija prijavlja različne terjatve, ki jih ima do pokojnika v zapuščinskih postopkih
in terja plačilo od dedičev; Državno pravobranilstvo najpogosteje prijavlja terjatve ministrstva za
finance (neplačani davki) ali ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ko uveljavlja vračilo
preveč izplačane dosmrtne mesečne rente ali invalidnine, ki ju ministrstvo izplačuje po Zakonu
o žrtvah vojnega nasilja, Zakonu o vojnih invalidih in Zakonu o vojnih veteranih.
Zapuščina brez dedičev
Predmet zapuščine so nepremičnine, premičnine in pravice, zapuščina pa je lahko obremenjena s terjatvami. Po pridobitvi zapuščine so zato nastajali različni dejanski in pravni problemi. Treba je bilo določiti, kdo dobi podedovano premoženje v upravljanje in kako ravnati v primeru prezadolžene zapuščine.
Problematične so zlasti tiste zapuščine, v katerih se vsi dediči odpovedo dedovanju, ker vedo, da je zapuščina prezadolžena. V takih primerih država kot pravna naslednica vstopa v pravdne, izvršilne postopke,
ki so potekali zoper zapustnika, z zahtevkom za plačilo se pojavljajo tudi drugi upniki, ki še niso začeli
sodnih postopkov zoper zapustnika.
Zaradi ureditve problemov, ki so se pojavljali v zvezi z zapuščino brez dedičev, je Vlada 30. 7. 2009 sprejela sklep št. 47800-10/2009-3 o ravnanju z zapuščino, ki ni obremenjena s terjatvami, in o ravnanju z
zapuščino, ki je obremenjena s terjatvami. Če je zapuščina obremenjena s terjatvami, lahko ministrstvo
za javno upravo predlaga uvedbo postopka stečaja zapuščine, ki je predviden po Zakonu o finančnem
poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.
Na tem mestu Državno pravobranilstvo izpostavlja, da poznamo prehod zapuščine brez dedičev že iz
rimskega prava, vendar je v zadnjem desetletju ta institut pridobil povsem drugačno vlogo. Od prvotne, ki je predvsem v tem, da država skrbi za urejena lastninska in druga razmerja v družbi ter v tem
kontekstu tudi za premoženje brez znanega lastnika, je kaduciteta v zadnjem času postala predvsem
instrument varovanja dedičev pred zapleti ukvarjanja s prezadolženo zapuščino. Z odpovedjo dedovanju
dediči reševanje te problematike prenesejo na državo. Republika Slovenija manevrskega prostora nima:
lastninsko pravico na zapuščini pridobi ex lege, s trenutkom zapustnikove smrti.
Po doktrini je čas, ki je odločilen za presojo razmerja med vrednostjo aktive in pasive zapustnikovega
premoženja, trenutek smrti. V praksi pa je povsem jasno, da po smrti še prihaja do odlivov zapustnikovega premoženja (dediči vzamejo zapustnikove vrednejše premične stvari, banka pobota svoje terjatve
s stanjem na računu ipd.), medtem ko Republika Slovenija do pravnomočnega sklepa o kaduciteti do
podatkov o premoženju ni upravičena.
Zapustniki so lahko tudi lastniki podjetij, deležev podjetij, ta so lahko prezadolžena, lahko so že v stečaju. Republika Slovenija je kot kaducitetna upravičenka pozvana v pravdni, izvršilni ali stečajni postopek,
ki že poteka, ali pa je ta postopek na podlagi predlogov upnikov zoper Republiko Slovenijo uveden
kasneje. Pridobitev premoženja iz naslova kaducitete je za Republiko Slovenijo le izjemoma dejanska
pridobitev, praviloma je zgolj navidezna, pri čemer gre le za likvidacijo prezadolženega zapustnikovega
premoženja. Pogosto se tudi zaradi ne povsem enotne sodne prakse zgodi, da Republika Slovenija kot
96
pravni naslednik plača bistveno več, kot je iz zapuščine prejela. Poleg pravdnih, izvršilnih in gospodarskih postopkov, v katerih je Republika Slovenija pozvana za poplačilo terjatev upnikom, je bila npr.
Republika Slovenija kot pravni naslednik zapustnika pozvana, naj vstopi v pravdno zadevo za ugotovitev
zunajzakonske skupnosti, ko domnevna zunajzakonska partnerica toži dediče pokojnega, pri čemer pa
po eni pokojni dedinji niso želeli vstopiti drugi dediči in je bila Republika Slovenija dolžna vstopiti v
pravdo namesto umrle dedinje na strani tožene stranke.
Državno pravobranilstvo zagovarja stališče, da bi Republiki Sloveniji moralo biti omogočeno sodelovanje v zapuščinskem postopku, ko se ta nanaša na zapuščino brez dedičev, še pred izdajo sklepa,
s katerim zapuščina preide na državo. Sklep o kaduciteti ima za Republiko Slovenijo pravne posledice,
zato bi ji morala biti omogočena možnost sodelovanja že med zapuščinskim postopkom. Državno pravobranilstvo kot zastopnik Republike Slovenije v zapuščinske postopke pogosto ni vabljeno. O obstoju
zapuščine brez dediča je obveščeno šele s prejemom sklepa, ki je dostikrat že opremljen s klavzulo o
pravnomočnosti, saj se dediči, ki se odpovejo dedovanju, na naroku lahko hkrati odpovejo tudi pravici
do pritožbe. Obseg zapuščine je v različnih sklepih naveden z različno stopnjo natančnosti, vsekakor pa
Republika Slovenija iz njega nikakor ne more razbrati informacije, kakšna je pravzaprav vrednost prejete
zapuščine. Prav tako ji ni znano, kakšne so terjatve do zapuščine, čeprav so terjatve pogosto že prijavljene
v zapuščinskem postopku. Zahtevke nadalje prejema Državno pravobranilstvo v celotnem zastaralnem
roku. Republika Slovenija je obveščena o drugih postopkih, v katerih je zapustnik udeležen pred sodiščem
šele, ko se ta postopek prekine in je Republika Slovenija pozvana v pravdo, izvršbo ali gospodarski spor.
Stečaj zapuščine je prvotno namenjen upnikom, vendar niti en postopek stečaja zapuščine ni sprožen
s strani upnikov, saj vsi (logično) čakajo na to, da bo postopek predlagalo Državno pravobranilstvo, ki
bo tudi založilo predujem za uvedbo stečajnega postopka (ki po višini pogosto presega vrednost celotne
zapuščine). Založitev stroškov pa je velik problem tudi za državo, saj ministrstva kot nosilci terjatev za
to nimajo predvidenih sredstev.
Omejitev dedovanja po 128. členu ZD
V skladu z načelom zakonitosti in upoštevajoč pristojnosti Državno pravobranilstvo uveljavlja omejitve dedovanja premoženja oseb, ki so uživale pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu. Pravna
podlaga za omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem
varstvu, je 128. člen ZD, 129. člen istega zakona pa omogoča, da se lahko Republika Slovenija do konca
zapuščinske obravnave odpove pravici do povračila, če so zapustnikovi dediči, njegov zakonec ali njegovi
otroci sami potrebni pomoči.
Ta zakonska določba se v skladu z načelom zakonitosti ob izpolnjenosti pogojev za uporabo vseskozi izvaja, odvisno od različnih aktivnosti posameznih centrov za socialno delo oz. sodišč, ki o tem obveščajo
krajevno pristojno Državno pravobranilstvo. Od centrov za socialno delo se pričakuje, da odgovorno
odločajo, komu se dodeljujejo proračunska sredstva v smislu denarne pomoči in ali jih je morebiti prejemala neupravičena oseba, saj se s temi kriteriji v družbi dosega t. i. socialna pravičnost – da torej pomoči
ne prejema nekdo, ki ob smrti zapusti zapuščino enormne vrednosti.
Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je v sklepu št. U-I-223/08 z dne 4. 8. 2010, s katerim je zavrnilo
pobudo za oceno ustavnosti 128. člena ZD, navedlo, da je ratio legis omejitve po 128. členu ZD v tem,
da se onemogoči dedovanje tistega dela (ali celega) premoženja zapustnika, ki je nastalo oz. je ostalo
ohranjeno zaradi pomoči, ki jo je zapustniku dajala družba, ne da bi obstajali razlogi, iz katerih bi bila
dolžna dajati pomoč. Če je namreč oseba, ki je prejemala pomoč, zapustila premoženje, iz katerega bi
97
predhodno lahko krila svoje eksistenčne potrebe, je mogoče utemeljeno sklepati, da ni bila v socialni
stiski. Omejitev po 128. členu ZD temelji primarno na zahtevi, naj se premoženje, ki obstaja zaradi družbene pomoči, vrne, ne pa, da ga dobijo dediči.
ZD ne določa podrobnejših kriterijev, kdaj je posameznik tudi sam potreben pomoči. Zato si pri presoji,
ali so v posameznem primeru podani pogoji, da se Republika Slovenija odpove vračilu pomoči in da dediči dedujejo celotno zapustnikovo premoženje, ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pomaga
s pravno analogijo. Pri odpovedi vračilu sredstev gre za odpoved sredstvom oz. premoženju, ki je ostalo
ohranjeno zaradi prejemanja sredstev iz naslova denarne socialne pomoči. V primeru vložitve vloge
za odpis, torej za odpoved pravici do vračila neupravičeno prejetih sredstev denarne socialne pomoči
v skladu z 41. členom Zakona o socialnem varstvu, se dolg odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga
davčnim zavezancem – fizičnim osebam. V obeh primerih gre za odpoved pravici do vračila javnih
sredstev osebam, ki so same potrebne pomoči, zato se zaradi varstva javnega interesa in enakosti pred
zakonom posameznikov, ki potrebujejo pomoč, upoštevajo enaki kriteriji.
Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku določa podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis,
obročno plačilo in odlog plačila fizičnim osebam. Ministrstvo jih pri izvajanju določbe 129. člena ZD
smiselno uporablja. Na podlagi dohodkov, prihrankov in premoženjskega stanja, vrednosti in vrste premoženja, ki ga ima dedič in njegovi družinski člani v lasti v času zapuščinskega postopka, in na podlagi
vrednosti in vrste premoženja, ki sodi v dediščino, socialnih razmer in zdravstvenega stanja dediča in
njegovih družinskih članov presoja, ali se bo v imenu Republike Slovenije odpovedalo pravici do vračila
sredstev ali ne. Kot premoženje v skladu z navedenim pravilnikom upošteva vse premično in nepremično premoženje dedičev in njegovih družinskih članov.
Kot premoženje se upošteva zlasti:
• stanovanja, stanovanjske hiše in garaže,
• poslovne prostore in poslovne stavbe,
• prostore za počitek in rekreacijo,
• plovne objekte, ki so v skladu s predpisi, ki urejajo plovne objekte, vpisani v ustrezen register,
• stavbna zemljišča,
• kmetijska in gozdna zemljišča,
• drugo nepremično premoženje,
• vozila in prikolice,
• vrednostne papirje in druge deleže po predpisih, ki urejajo gospodarske družbe,
• dragocenosti, zbirateljske predmete, starine in nakit v višini najmanj petih minimalnih plač.
Med premoženje, ki se ne upošteva, pa sodijo predvsem:
• stanovanje oz. stanovanjska hiša, ki jo dedič in njegovi družinski člani uporabljajo za stalno bivanje oz.
jo dedič, ki nima stalnega bivališča na območju Republike Slovenije, uporablja za začasno prebivanje,
• predmeti, ki so v skladu s 177. členom ZDavP-2 izvzeti iz davčne izvršbe,
• eno osebno vozilo, katerega vrednosti ne presega 12 minimalnih plač.
Eden izmed kriterijev za odpoved pravici do vračil sredstev, prejetih iz naslova pomoči po predpisih o
socialnem varstvu, je tudi načelo gospodarnosti. Postopke ravnanja s stvarnim premoženjem države,
kar smiselno velja tudi za 128. člen ZD, ko gre za pridobivanje premoženja, je treba voditi učinkovito,
s čim manjšimi stroški in na podlagi metod, ki omogočajo najugodnejše rezultate za državo. Pri tem se
presoja, ali bi nepremičnine, ki bi na podlagi omejitve dedovanje v skladu s 128. členom ZD postale last
Republike Slovenije, glede na njihovo vrednost, delež lastništva glede na celoto, bremena, vpisana pri
njih, Republiki Sloveniji povzročilo le stroške in v prihodnosti tudi nesorazmerne obveznosti.
98
Glede na smiselno uporabo navedenega, se lahko Republika Slovenija odpove vračilu terjatve v skladu
s 129. členom ZD le tedaj, če navedene terjatve ne bi bilo mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja,
ki je stvar dedovanja. Prav tako pa pridobitev lastninske pravice Republike Slovenije na nepremičninah,
ki so predmet dedovanja, ni v nasprotju z načelom gospodarnosti. Glede na navedeno, se v primeru,
ko se dediči pripravljeni vrniti sredstva v določeni višini do vrnitve teh sredstev pri nepremičnini, ki je
predmet dedovanja, vpiše zastavna pravica v korist Republike Slovenije. V primeru obročnega plačila
sredstev pa dediči z Državnim pravobranilstvom sklenejo dogovor o načinu in pogojih vračila navedenih sredstev.
9.5 Mejni postopki in določitev nujne poti
Aktivnost Državnega pravobranilstva se v tem primeru nanaša na sodelovanje v postopkih za ureditev
mej (členi 131 do 139 ZNP) ter v postopkih za dovolitev nujne poti (členi 140 do 145 ZNP).
V letu 2012 je Državno pravobranilstvo sodelovalo v 143 postopkih ugotavljanja mej in določitve nujne
poti. Predlagatelji postopkov so običajno fizične osebe, na strani Republike Slovenije pa so udeleženi
ministrstvo za promet (ceste), Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (kmetijska zemljišča) ali ministrstvo
za okolje in prostor (vodotoki, vodna zemljišča). Sodišča tovrstne postopke praviloma rešujejo dalj časa,
saj je treba za rešitev zadeve vsaj en narok opraviti na terenu ob sodelovanju ustreznega izvedenca.
9.6 Postopki za razdružitev solastnine
Bodisi, da je do solastninske skupnosti prišlo po volji strank, še bolj pa v primeru, da je nastala na podlagi zakona, skriva solastnina v sebi nasprotujoče si interese udeležencev in je med njimi pogosto vir
sporov in nesoglasij. Gre za različne poglede v zvezi z rednim vzdrževanjem stvari, njihovo uporabo,
razpolaganjem ipd. Običajno so predmet postopkov za razdružitev solastnine kmetijska zemljišča.
Po 118. členu ZNP mora predlog za delitev nepremičnine vsebovati zemljiškoknjižne podatke,
ali pa je treba predložiti listine, s katerimi se dokazuje lastninska pravica na nepremičnini, če ta ni vpisana v zemljiško knjigo.
V letu 2012 je Državno pravobranilstvo vložilo 37 predlogov za razdružitev solastnine.
9.7 Zemljiškoknjižni postopki
Državno pravobranilstvo je v letu 2012 vložilo 7.066 zemljiškoknjižnih predlogov, kar je 199 oz. 2,9 %
več kot leta 2011.
99
9.8 Odškodninski postopki
Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v postopkih določitve odškodnine za razlaščena
zemljišča.
Po ZNP sodišče odloča o odškodnini, če je z zakonom določeno, da se odškodnina določi v nepravdnem
postopku (97. člen ZNP). Postopek se začne na predlog upravičenca do odškodnine ali po uradni dolžnosti na podlagi obvestila upravnega organa, da med udeleženci postopka ni bil dosežen sporazum o
višini odškodnine.
V letu 2012 je bilo vloženih 68 predlogov, kar je skoraj enako številu teh zadev v letu 2011, ko je Državno
pravobranilstvo vložilo 62 predlogov.
100
10
Postopki razlastitev
101
10.1 Uvod
Državno pravobranilstvo predlaga razlastitev po pooblastilu Vlade Republike Slovenije, na podlagi katerega jo zastopa v vseh upravnih postopkih zaradi razlastitve ali omejitve lastninske pravice, ki potekajo
pred upravnimi organi, pristojnimi za odločanje o razlastitvah nepremičnin v javno korist, zaradi gradenj državnih cest, ki jih v imenu in za račun Republike Slovenije vodita Direkcija Republike Slovenije
za ceste (DRSC) in Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji, d. d. (DARS).9
Prav tako je Državno pravobranilstvo pooblaščeno, da Republiko Slovenijo zastopa v vseh upravnih
postopkih zaradi razlastitve, ki potekajo pred upravnimi organi, pristojnimi za odločanje o razlastitvah
nepremičnin, ki jih Republika Slovenija potrebuje za gradnjo mejnih prehodov in jih v imenu in za
račun Republike Slovenije vodi ministrstvo za javno upravo. Poleg tega je Državno pravobranilstvo pooblaščeno oz. ga lahko Vlada pooblasti tudi za zastopanje Republike Slovenije v drugih razlastitvenih
zadevah, kot so npr. razlastitve za potrebe gradnje železniške infrastrukture.
Glavnino razlastitvenih zadev obravnavajo upravne enote na podlagi določb Zakona o urejanju prostora
(ZUreP-1), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 110/2002 z dne 18. 12. 2002 in je začel veljati
1. 1. 2003. Ta v 96. členu določa, da o zahtevah za razlastitev nepremičnin v upravnem postopku na prvi
stopnji odločajo upravne enote (upravni organi), na drugi stopnji pa ministrstvo za prostor, razen če je z
drugim zakonom določena drugačna ureditev.
10.2 Statistika
Državno pravobranilstvo je v letu 2012 vložilo 664 predlogov za razlastitev, kar je skoraj 14 % manj kot
leta 2011.
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 odprtih 1.017 razlastitvenih zadev,
je imelo v letu 2012 na tem področju skupno v delu 1.681 zadev, kar je 20 % več kot leta 2011, ko je imelo
v delu 1.401 zadevo.
Državno pravobranilstvo je leta 2012 zaključilo 761 zadev. Na dan 31. 12. 2012 je bilo odprtih 920 zadev.
9
102
Sklep Vlade Republike Slovenije, št. 465-89/2003 z dne 3. 4. 2003.
Graf 22: Prejete razlastitvene zadeve v obdobju 2009–2012
Pregled prejetih razlastitvenih zadev v zadnjih štirih letih kaže, da se je po velikem porastu teh zadev v
letu 2010 (v primerjavi z letom 2009 je Državno pravobranilstvo prejelo 385 % več zadev), trend rasti
nadaljeval tudi v letu 2011, ko je pravobranilstvo v primerjavi s preteklim letom prejelo skoraj 46 %
več zadev), v letu 2012 pa je bilo prejetih zadev za 14 % manj kot preteklo leto. Še vedno pa je število
predlogov za razlastitev v letu 2012 veliko večje kot v letih 2009 in 2010, kajti leta 2012 je pravobranilstvo
prejelo 555 več predlogov kot leta 2009 oz. 135 več kot leta 2010.
103
11
Upravni postopki in upravni spori
104
11.1 Uvod
Poleg zakonitega zastopanja države pred sodišči Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge,
določene z zakonom. Med te naloge nedvomno sodijo naloge, določene z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP), prav tako lahko Državno pravobranilstvo v upravnem postopku sodeluje kot pooblaščenec ali zakoniti zastopnik stranke glede na splošno določbo ZDPra, da pred upravnimi organi
Državno pravobranilstvo zastopa subjekte le na podlagi pooblastila. Državno pravobranilstvo zastopanje
mora prevzeti oz. ga ne sme odkloniti. ZDPra državnega pravobranilca v 1. členu ne opredeljuje kot zastopnika javnih koristi v upravnem postopku, temveč njegova pooblastila opredeljuje s sklicevanjem na
naloge, določene z zakonom.
Treba je razlikovati položaj državnega pravobranilca v upravnem postopku kot stranke – ali kot zastopnika – pooblaščenca države, njenih organov v sestavi, ki so pravne osebe, kadar te nastopajo kot stranke
v upravnem postopku. V tem položaju zastopnika stranke Državno pravobranilstvo zastopa le na podlagi pooblastila države.
Z zakonom je nedvomno vsebinsko najzahtevnejša naloga državnega pravobranilca kot zastopnika javne
koristi v upravnem postopku. Položaj državnega pravobranilca v upravnem postopku izhodiščno določa
45. člen ZUP, in sicer državni tožilec, državni pravobranilec in drugi državni organi, ki so po zakonu
upravičeni v upravnem postopku zastopati javne koristi, imajo v mejah takega pooblastila pravice in
dolžnosti stranke. Tako lahko državni pravobranilec sodeluje v postopku, vloži pritožbo zoper upravni
akt in predlaga obnovo postopka, če odločba posega v javne koristi. Nadalje lahko državni pravobranilec,
če je kot stranka sodeloval v postopku, vloži pritožbo zoper odločbo, s katero je prekršen zakon v korist
stranke in škodo javnih koristi (tretji in četrti odstavek 229. člena ZUP).
Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) opredeljuje stranke v upravnem sporu, in sicer so to tožnik, toženec
in prizadeta oseba s položajem stranke, če tako določa zakon. Državni pravobranilec se lahko pojavlja v
vseh vlogah kot zastopnik stranke ali tožnik v varovanju javnega interesa.
V upravni stvari stranka postavlja zahtevek do države oz. do lokalne skupnosti. Zato prihaja do kolizije
interesov med posameznikom ali pravno osebo in državo. Sodišče poseže v sporno razmerje le, če je javna
korist prizadeta do te mere, da je prizadeta tudi zakonitost. Zastopnik javnega interesa v upravnem sporu je
Državno pravobranilstvo. Na zahtevo vlade v posamezni zadevi mora Državno pravobranilstvo vložiti tožbo zaradi kršitve zakona v škodo javnega interesa (18. člen ZUS-1). Ker je Republika Slovenija kot pravna
oseba lahko stranka v upravnem sporu kot nosilec pravic, obveznosti in pravnih koristi, je lahko tudi tožnik
v upravnem sporu, če je bilo z dokončnim upravnim aktom poseženo v njen pravni položaj. Postopek v
upravnem sporu poteka pred upravnim sodiščem, kar pomeni, da Republiko Slovenijo kot tožnika v upravnem sporu zastopa Državno pravobranilstvo kot zakoniti zastopnik glede na generalno določbo ZDPra.
105
V upravnem sporu je poleg tožnika in toženca stranka tudi prizadeta oseba, če tako določa zakon, in
sicer, če bi ji lahko bila odprava oz. sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo.
Upravno sodišče mora med upravnim sporom po uradni dolžnosti prizadeto stranko obvestiti, če
bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njene pravice, ali na zakon oprte neposredne koristi
(19. člen ZUS-1).
V materialni zakonodaji je državnemu pravobranilcu dan tudi neposredni položaj tožnika v upravnem
sporu. Tako daje Zakon o brezplačni pravni pomoči državnemu pravobranilcu kot nosilcu funkcije
neposredno položaj tožnika. Državni pravobranilec lahko vloži tožbo v upravnem sporu zoper odločbo
ali sklep organa za brezplačno pravno pomoč. Zoper odločbo ali sklep organa za brezplačno pravno
pomoč (sodišče) pritožba namreč ni možna, dopusten je upravni spor. Za vložitev tožbe državni pravobranilec ne potrebuje morebitnega dokazovanja posega v javno korist z odločbo o dodelitvi brezplačne
pomoči, ampak tožnik uveljavlja le presojo njene zakonitosti.
Pomemben je tudi položaj zastopanja toženca, ki je po zakonu lahko le država, lokalna skupnost oz.
druga pravna oseba, ki je izdala dokončen upravni akt, kar pomeni, da zakon toženca izrecno opredeljuje kot pravno osebo. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek
odločanja končan, razen v primeru tožbe zoper državo, če vlada za zastopnika ne določi drugega organa
države. V primeru tožbe zoper državo jo praviloma zastopa ministrstvo, ki je izdalo dokončen upravni
akt, razen, če vlada ne določi drugega organa, ki je lahko tudi Državno pravobranilstvo (peti odstavek
17. člena ZUS-1).
Državno pravobranilstvo ima kot samostojni državni organ prvenstveno položaj zakonitega zastopnika
Republike Slovenije kot stranke v postopkih pred sodišči. Ostale naloge in položaj Državnega pravobranilstva so določene z zakoni, med katere prednostno sodita ZUP in ZUS-1.
11.2 Statistika
Državno pravobranilstvo je v letu 2012 prejelo 15.854 zadev, kar je 1,3 % oz. 199 zadev več kot
leta 2011.
Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 odprtih 986 upravnih zadev, je
imelo v letu 2012 na tem področju skupaj v delu 16.840 zadev, kar je 2 % več kot leta 2011.
Državno pravobranilstvo je leta 2012 zaključilo 15.646 zadev, kar je 129 zadev več kot leta 2011. Na dan
31. 12. 2012 je bilo odprtih 1.194 zadev.
11.3 Analiza podatkov
Število prejetih zadev na področju upravnih postopkov in upravnih sporov je bilo v letu 2012 največje v
zadnjih petih letih, posledično je bilo v tem letu največje tudi število zadev v delu.
106
Graf 23: Gibanje števila prejetih in zadev v delu na področju upravnih postopkov in upravnih sporov
v obdobju 2008–2012
11.4 Upravni spori
V letu 2012 je Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ali kot zastopnik stranke ali na
podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči vložilo skupaj 29 tožb ter na podlagi pooblastila prevzelo
zastopanje tožene stranke v enem upravnem sporu.
Državno pravobranilstvo je po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o državnem pravobranilstvu
(ZDPra) samostojen državni organ, po določbi prvega odstavka 1. člena pa nastopa kot zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih s tem zakonom, pred sodišči in upravnimi organi. Tudi
po določbi prvega odstavka 7. člena ZDPra državno pravobranilstvo pred sodišči zastopa državo, njene
organe in upravne organizacije, ki so pravne osebe. Po ZDPra mora torej državni pravobranilec v sodnih
sporih zastopati določen (državni) subjekt.
Drugačna pa je ureditev v ZUS-1, ki je novejši in za udeležbo državnega pravobranilstva v upravnem
sporu specialnejši predpis. Po določbi 17. člena ZUS-1 je stranka v upravnem sporu lahko poleg tožnika
in toženca ter drugih oseb, če tako določa zakon, tudi zastopnik javnega interesa. Državno pravobranilstvo je zastopnik javnega interesa (18. člen ZUS-1), ko oceni obstoj kršitve zakona v škodo javnega
interesa v konkretnem primeru, in kot stranka lahko vloži tožbo zoper upravni akt, na katerega se obstoj
zatrjevane kršitve nanaša. V skladu z zakonsko določbo pa lahko Vlada Republike Slovenije, ne glede
na oceno Državnega pravobranilstva, Državnemu pravobranilstvu tudi odredi, da v posamezni zadevi
vloži tožbo, če oceni, da je to potrebno zaradi zaščite javnega interesa. Državno pravobranilstvo je v tem
primeru vezano na odredbo Vlade in tožbo zoper domnevno kršitev zakona v škodo javnega interesa
mora vložiti.
Veljavni zakon določa, da je treba vložiti tožbo v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim
je bil postopek končan, oz. v roku, ki velja za stranko, v korist katere je bil upravni akt izdan. Pri izvajanju veljavnega zakona so se zaradi kratkega roka za vložitev tožbe v praksi pokazale resne težave, saj je
za zelo zahtevno strokovno pripravo predloga za izdajo pooblastila potreben primeren čas, ki bi lahko
presegel tridesetdnevni rok za vložitev tožbe.
107
Državno pravobranilstvo je zastopnik javnega interesa na podlagi zakona, zato izdaja posebnega pooblastila vlade, ki bi mu dodelila aktivno legitimacijo za vložitev tožbe, ni več potrebna. Kot zastopnik
javnega interesa lahko Državno pravobranilstvo tožbo vloži vselej, kadar bi ocenilo, da je treba zaradi
zatrjevane kršitve javnega interesa v konkretnem primeru izpodbijati upravni akt, s katerim je bilo v
upravnem postopku dokončno odločeno o pravici oz. koristi posameznika ali druge osebe v škodo javnega interesa. Cilj, ki se želi s tožbo doseči, je odprava upravnega akta oz. sprememba upravnega akta,
ki lahko glede na izkazan javni interes sorazmerno poseže v pravico oz. pravno korist posameznika, o
kateri je dokončno odločil upravni oz. drug državni organ ali organ lokalne skupnost.
V konkretni upravni zadevi oz. posameznem upravnem aktu, ki ga izpodbija tožnik kot zastopnik javnega interesa, je vselej dokončno odločeno o konkretni pravici ali pravni koristi posameznika. Domnevna
kršitev zakona v škodo javne koristi je lahko le konkretna oz. mora biti utemeljena s konkretno javno
koristjo, ki je opredeljena v splošnem aktu pristojnega državnega organa. Le sodišče pa lahko odloči o
zatrjevani nezakonitosti in razreši spor o koliziji pravice posameznika na eni strani in o (na zakon oprti)
javni koristi, ki posega v pravni interes oz. pravico posameznika, o kateri je v upravnem postopku že
dokončno odločeno, na drugi strani. Tudi sodišče presoja kršitev zakona v škodo javnega interesa glede
na konkretni primer.
Javni interes je vsebinsko nedoločen pravni pojem. Praviloma mora javni interes opredeliti materialni zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis. Javni interes je opredeljen kot splošna družbena korist,
ki jo področni predpis opredeli kot tako. Pri tem velja omeniti, da teorija ter ZUP izraza javni interes
in javna korist uporabljata kot sinonima. Kaj točno pomenita pojma javni interes oz. javna korist, ZUP
ne določa. Govorimo o t. i. nedoločnem pravnem pojmu, ki ga mora uradna oseba v konkretnem primeru vsebinsko napolniti. Vseeno pa lahko rečemo, da je v 18. členu ZUP ter v drugem odstavku 144. člena
ZUP javni interes le nekoliko opredeljen, in sicer 144. člen ZUP govori o t. i. skrajšanem postopku, ko
gre za izdajo nujnih ukrepov v javnem interesu, če gre za varovanje življenja, zdravja ljudi, javnega reda
in miru, javne varnosti in premoženja večje vrednosti. Tretji odstavek 18. člena ZUP pa navaja naslednje
zavarovane kategorije: življenje in zdravje ljudi, naravno oz. življenjsko okolje ali premoženje. Glede
posebnih upravnih postopkov velja, da naj bi področni predpisi določili, kaj v konkretnih posebnih
upravnih postopkih šteje za javno korist, kar nekateri področni predpisi tudi urejajo.
Javni interes je torej državni ali družbeni interes, pojmi, ki se običajno uporabljajo v političnih razpravah, v ekonomski politiki, kadar se želi označiti korist in prednosti skupnosti kot celote za razliko od
zasebnega interesa. Pojem javni interes ima politično, etično in čustveno konotacijo. Vprašanje je, ali
so zasebni interesi v nasprotju (v sporu) z družbenimi interesi. Zakon ne opredeljuje, kaj je javni interes. Zato njegovo vsebino ugotavlja in presoja sodišče ob upoštevanju okoliščin vsakokratnega primera
in tehtanju obeh konkurenčnih si pravic. Zasebni interes je lahko tudi del javnega interesa, ni pa to nujno. Krog zasebnosti ni nujno sestavni del kroga javnosti.
Ustava Republike Slovenije v 157. členu ureja subjektivni upravni spor. V skladu z navedeno ustavno
določbo ZUS-1 zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznika in organizacij proti meritornim odločitvam, s katerimi se posega v njihov pravni položaj, ter aktom in dejanjem organov, če se
z njimi posega v človekove pravice in svoboščine ter če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Zato je institut zastopnika javnega interesa, ki ga ureja zakon, treba razumeti kot izjemo oz. korektiv, ki v primeru
ugotovljene kršitve zakona v škodo javnega interesa zagotovi varstvo objektivne zakonitosti.
Ob analizi veljavne ureditve upravnega spora je ugotovljeno, da pri ureditvi zastopnika javnega interesa
ne gre za škodljiv konflikt interesov državnega organa, temveč za konflikt interesov med pravico po-
108
sameznika, o kateri je v upravnem postopku dokončno odločil pristojni organ, in javnim interesom v
konkretni zadevi. Zastopnik javnega interesa v vlogi tožeče stranke s tožbo izpodbija dokončen upravni
akt, s katerim je bilo stranki ugodeno, in s tem zaradi zaščite na zakon oprtega in močnejšega javnega
interesa posega v pričakovano pravico oz. pravni interes posameznika ali pravne osebe oz. organizacije,
o kateri je pristojni organ vodil upravni postopek, ugotavljal pravno odločilna dejstva in v zadevi meritorno odločil tako, da je ugodil konkretnemu zahtevku stranke.
11.5 Pristojnosti Državnega pravobranilstva
po posebnih zakonih
11.5.1 Pristojnosti po Zakonu o ugotavljanju vzajemnosti
Pristojnosti določa Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza, Uradni list RS, št. 9/1999) v 11. členu.
Ministrstvo za pravosodje na podlagi navedenega zakona in Zakona o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji na nepremičninah
(Uradni list RS, št. 61/2006) ugotavlja obstoj materialne vzajemnosti za pridobitev lastninske pravice
na določenih nepremičninah tujih – hrvaških državljanov v Republiki Sloveniji. Državnemu pravobranilstvu se odločbe vročajo kot zastopniku javnega interesa na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije
št. 7000-2/2007/5 z dne 5. 4. 2007.
V letu 2012 je bilo Državnemu pravobranilstvu vročenih 67 odločb, izdanih v postopkih ugotavljanja
vzajemnosti.
11.5.2 Pristojnosti po Zakonu o brezplačni pravni pomoči
Po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001, zadnje spremembe upoštevane v čistopisu ZBPP-B, Uradni list RS, št. 23/2008) Državno pravobranilstvo vlaga izterjave brezplačne
pravne pomoči (BPP) na podlagi drugega odstavka 46. člena ZBPP, po katerem preide terjatev upravičenca do BPP proti nasprotni stranki iz naslovov stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist
upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, do višine stroškov, izplačanih iz naslova
BPP po ZBPP, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oz. sklepa o stroških postopka.
Po drugem odstavku istega člena predlog za izterjavo terjatev izvrši na predlog Državnega pravobranilstva pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Pri tem se odločba, s
katero sodišče razsodi o stroških, šteje za izvršilni naslov.
Carinska uprava Republike Slovenije je v skladu z Zakonom o carinski službi pristojna za izvajanje postopkov davčne izvršbe dajatev ter denarnih terjatev države in samoupravnih lokalnih skupnosti, ki se
izterjujejo v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, zakonom, ki ureja prekrške (razen
terjatev, ki jih izreka Davčna uprava Republike Slovenije), zakonom, ki ureja kazenski postopek, zakonom, ki ureja pravdni postopek, zakonom, ki ureja sodne takse, in zakonom, ki ureja upravne takse, ter
drugih denarnih terjatev, za izterjavo katerih je pristojna služba v skladu z drugimi predpisi. S 1. 1. 2012
je začel veljati četrti odstavek 146. člena ZDavP-2, ki predlagatelju izvršbe nalaga, da predlog za izvršbo
pošlje v elektronski obliki.
109
Državnemu pravobranilstvu je bilo v letu 2012 vročenih 14.861 odločb, s katerimi je bilo odločeno o
zahtevkih za dodelitev BPP.
Državno pravobranilstvo je v letu 2012 vložilo 25 predlogov za izvršbo. Z uspešnostjo izterjave Državno
pravobranilstvo ni seznanjeno, ker davčna uprava (od 1. 1. 2012 carinska uprava) izterjane zneske nakazuje neposredno na račune sodišč, ki so brezplačno pravno pomoč odobrila.
110
12
Postopki po Zakonu o denacionalizaciji
111
12.1 Uvod
V postopkih denacionalizacije Državno pravobranilstvo zastopa interese zavezane stranke, kadar se zahtevek glasi na premoženje, ki je v lasti Republike Slovenije (peti odstavek 60. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen). Zavezana stranka v postopku je bodisi Republika Slovenija ali Sklad kmetijskih zemljišč
in gozdov Republike Slovenije.
12.2 Statistika
Državno pravobranilstvo je v letu 2012 prejelo šest zadev. Število prejetih zadev se je v primerjavi z letom
2011, ko je pravobranilstvo prejelo 18 tovrstnih zadev, zmanjšalo za 67 %, kar je nadaljevanje trenda, saj
se je že leta 2011 v primerjavi z letom 2010 število prejetih zadev po ZDen občutno zmanjšalo (leta 2010
je pravobranilstvo prejelo 50 tovrstnih zadev).
Državno pravobranilstvo je imelo ob koncu leta 2011 po ZDen odprtih 235 zadev, tako da je imelo v letu
2012 skupaj v delu 241 zadev, kar je 67 zadev oz. skoraj 22 % manj kot leta 2011.
V letu 2012 je pravobranilstvo zaključilo 44 zadev, kar je skoraj 40 % manj kot leta 2011, ko je zaključilo 73.
Na dan 31. 12. 2012 je bilo odprtih 197 zadev.
12.3 Analiza podatkov
Državno pravobranilstvo v zvezi s številom odprtih denacionalizacijskih postopkov poudarja, da se je
število denacionalizacijskih zadev, v katerih Državno pravobranilstvo zastopa interese zavezane stranke,
kadar se zahtevek glasi na premoženje, ki je v lasti Republike Slovenije, v letu 2012 nadalje zmanjševalo.
Državno pravobranilstvo izpostavlja, da se denacionalizacijske zadeve v zadnjih letih zaključujejo počasneje, saj ostajajo nezaključeni ravno nekateri zahtevni in zapleteni denacionalizacijski primeri, katerih
reševanje je posledično bolj kompleksno in dolgotrajnejše.
112
Graf 24: Trend pripada in zaključevanja denacionalizacijskih zadev v obdobju 2008–2012
12.4 Problematika nezaključenih denacionalizacijskih zadev
V zvezi s problematiko nezaključenih denacionalizacijskih zadev Državno pravobranilstvo izpostavlja sledeče.
1. Uveljavljanje t. i. ovir pri zahtevkih za vrnitev v naravi na podlagi 19. člena ZDen – v primerih,
ko je nepremičnina namenjena opravljanju dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja
zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oz. drugih javnih služb
V teh postopkih ima zatrjevanje zakonitih ovir izrecno podlago v izjavi volje Vlade in posamičnih resornih ministrstev. V zadevah, ki trajajo že več let, je Državno pravobranilstvo v večini primerov zaprosilo
Vlado ali posamična resorna ministrstva za presojo, ali obstaja dovolj dokazov in razlogov za utemeljeno
uveljavljanje ovir. Še vedno velja navodilo Ministrstva za pravosodje št. 462-09-148/2005 z dne 4. 7.
2005, v katerem ministrstvo upravljavce državnega premoženja opozarja, da lahko Republika Slovenija
nasprotuje vračilu v naravi z izjavo volje le ob resnično utemeljenih in argumentiranih razlogih. Dokazno breme za dokazovanje obstoja ovire je v celoti na strani zavezanca. To velja za vse pogoje, naštete
v 1. točki 19. člena ZDen, ravno tako pa tudi pri oceni t. i. nesorazmernih stroškov, ki bi nastali zavezancu v primeru vrnitve nepremičnine v naravi.
2. Odškodninski zahtevki zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin v času od uveljavitve ZDen do
vrnitve po drugem odstavku 72. člena ZDen, ki jih po pravnomočno zaključenih denacionalizacijskih postopkih vlagajo upravičenci pri pristojnih sodiščih ali sklepajo poravnave neposredno z
Vlado Republike Slovenije
Splošno stališče vseh organov in strank v denacionalizacijskih postopkih je, da je za zavezance (predvsem za Republiko Slovenijo) najcenejše vračanje premoženja v naravi. Toda glede na določbo drugega
odstavka 72. člena ZDen se postavlja vprašanje, ali to res drži, ali pa je morda za zavezance ugodnejša
oblika odškodnine v obveznicah SOD ali Republike Slovenije, seveda ob predpostavki obstoja ovir za
vrnitev v naravi. Sedanja praksa kaže, da praviloma zavezanci po pravnomočnem zaključku postopka, v
katerem so dobili vrnjeno premoženje v naravi, v pravdnem postopku uveljavljajo še odškodnino za ne-
113
zmožnost uporabe od uveljavitve ZDen oz. zahtevki poleg vrnitve nepremičnine, ki je praviloma služila
kateremu od namenov, določenih v 19. členu ZDen, dosegajo enormno visoke zneske.
Glede na izjemno zahtevnost in zapletenost denacionalizacijskih postopkov je logično, da ti niso mogli
biti rešeni takoj po uveljavitvi ZDen, zato so zahtevki po drugem odstavku 72. člena ZDen skoraj v vsakem, še posebej pa v sedaj končanem postopku utemeljeni. Primarno načelo o vračanju v naravi že samo
predpostavlja veliko bolj zapletene in daljše postopke, saj je praviloma treba angažirati izvedence. Upravičenci se v večini primerov tudi ne strinjajo z uradno določenim cenilcem ali izvedencem in zahtevajo
nove cenitve, ali pa sami angažirajo svoje izvedence. Vse to lahko postopek izjemno podaljša, na koncu
pa za ves čas pripada upravičencem še odškodnina po drugem odstavku 72. členu ZDen.
V primeru odločitve o odškodnini v obliki obveznic morebitno prikrajšanje upravičencev po 72. členu
ZDen predstavljajo že obresti, določene v 44. členu ZDen ali po ZIKS, ki se prištevajo k višini obveznic,
kar vse pa se izplačuje iz sklada SOD, ki je bil za ta namen tudi ustanovljen. Zato Državno pravobranilstvo izpostavlja, da bi bilo treba pred umikom ugovora o nemožnosti vrnitve nepremičnine v naravi
presojati tudi finančne posledice takšne odločitve v celoti.
114
115
13
Postopki po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij
116
13.1 Uvod
Po 145. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) se upravičencem oz. njihovim dedičem
vrne zaplenjeno premoženje, če je bila kazen zaplembe razveljavljena. Zavezanec za vrnitev premoženja
v naravi je Republika Slovenija oz. lokalna skupnost, v katere lasti je premoženje, ki je bilo zaplenjeno.
Premoženje se vrne v naravi ali v obliki odškodnine, če premoženja ali njegovih posameznih delov
ni mogoče vrniti v naravi. Odškodnina za premoženje, ki ga v naravi ni mogoče vrniti, pa se določi po
njegovem stanju v času zaplembe in po dejanski vrednosti na dan izdaje sklepa.
13.2 Statistika
Državno pravobranilstvo v letu 2012 po ZIKS ni prejelo nobene nove zadeve. V delu je tako imelo 53
zadev, ki so ostale odprte na dan 31. 12. 2011. V letu 2012 je zaključilo 14 zadev. Na dan 31. 12. 2012 je
bilo odprtih 39 zadev.
117
14
Postopki vračanj vlaganj
v javno telekomunikacijsko omrežje
118
14.1 Uvod
Na podlagi Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVJTO; Uradni list RS,
št. 58/2002, čistopis ZVVJTO-UPB4, Uradni list RS, št. 54/2007) so fizične osebe, lokalne skupnosti in
njihovi pravni nasledniki, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka zase ali za druge sklepali
pogodbe s pravnimi predniki Telekoma Slovenije, d. d., in Samoupravnimi interesnimi skupnostmi za
poštni, telegrafski in telefonski promet, pridobili pravico do vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko
omrežje Telekoma Slovenije, d. d.
Zakon je določal, da upravičenci zahtevek vložijo na Državno pravobranilstvo, državni pravobranilec
pa na podlagi predloženih dokazov in na podlagi za izvajanje zakona sprejetih aktov sestavi predlog
za sklenitev poravnave o vračilu; v primeru nesoglasja je lahko vlagatelj zahtevka v dveh mesecih po
zavrnitvi zahtevka vložil predlog za rešitev zahtevka na pristojno okrajno sodišče, ki odloča o zahtevku
po določbah nepravdnega postopka.
14.2 Statistika
Na dan 31. 12. 2011 je ostalo odprtih sedem zadev. V letu 2012 je nepravdni postopek zaradi vračila
vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje na novo sprožil en predlagatelj.
V letu 2012 je Državno pravobranilstvo zaključilo pet zadev. Na dan 31. 12. 2012 so ostale odprte tri
zadeve.
119
15
Postopki pred Evropskim sodiščem
za človekove pravice
120
15.1 Uvod
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je bilo ustanovljeno leta 1959 na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Njegova naloga je v prvi vrsti zagotavljati, da države spoštujejo
in zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine iz EKČP svojim državljanom in tudi vsakomur znotraj njihove jurisdikcije, ne glede na spol, raso, državljanstvo, etnični izvor ali drugo okoliščino.
ESČP obravnava pritožbe posameznikov ter meddržavne pritožbe. Kadar ESČP ugotovi, da je država
pogodbenica kršila eno ali več pravic iz EKČP, o kršitvi odloči s sodbo. Ta je zavezujoča, nadzor nad
izvrševanjem pa izvaja Odbor ministrov Sveta Evrope.
EKČP poleg kataloga pravic in svoboščin vzpostavlja nadzorni mehanizem nad izpolnjevanjem prevzetih
obveznosti s strani držav pogodbenic. Konvencija predvideva dva tipa pritožb, in sicer pritožbe posameznikov ter meddržavne pritožbe. Vsaka država pogodbenica, posameznik, nevladna organizacija ali skupina
posameznikov, ki zatrjuje, da je s strani druge države pogodbenice žrtev kršitve pravic iz EKČP, lahko vloži
pritožbo neposredno na ESČP. Sodišče deluje po načelu subsidiarnosti in sme v skladu s 35. členom EKČP
obravnavati zadeve šele po tem, ko so bila izčrpana vsa notranja pravna sredstva.10 Pritožba se lahko vloži v
šestih mesecih od sprejema dokončne odločitve nacionalnega sodnega ali upravnega organa.
V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZDPra Republiko Slovenijo pred ESČP zastopa Državno pravobranilstvo.
V letu 2012 se je nadaljeval trend zmanjševanja števila pritožb iz naslova kršitve pravice do sojenja v
razumnem roku, nadaljeval pa se je trend povečevanja števila pritožb iz naslova kršitev drugih konvencijskih pravic.
V pritožbah, ki se nanašajo na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, so izpostavljena vprašanja
o ustreznosti rešitev, ki jih za varstvo te pravice nudi ZVPSBNO, in sicer tako na zakonodajni kot tudi
na izvedbeni ravni. V tej zvezi je treba omeniti sodbo v zadevi Jama (III) v. Slovenija11, v kateri je bila
ugotovljena neučinkovitost pospešitvenih sredstev za konkreten primer, hkrati pa je bil izražen dvom v
primernosti sedanjega zakonskega limita pravičnega zadoščenja za ekscesne primere. Omeniti velja tudi
sodbo Madžarevič v. Slovenija12, v kateri je ESČP ugotovilo, da je bilo v sodnem postopku na podlagi
ZVPSBNO pritožniku dosojeno prenizko pravično zadoščenje in mu posledično dosodilo dodaten znesek pravičnega zadoščenja.
10
Vir: http://www.mzz.gov.si/si/coe/o_svetu_evrope/organi_in_institucije_sveta_evrope/evropsko_sodisce_za_clovekove_pravice/
11
Sodba je predstavljena v nadaljevanju.
12
Sodba je predstavljena v nadaljevanju.
121
V zvezi s pritožbami, ki se nanašajo na kršitve drugih konvencijskih pravic, Državno pravobranilstvo
poudarja, da gre za vedno bolj kompleksne zadeve, v katerih pritožniki običajno uveljavljajo kršitev več
konvencijskih pravic. Trenutno je odprtih več zadev, katerih negativen izid bi lahko za Republiko Slovenijo pomenil veliko finančno breme.
ESČP je v škodo Republike Slovenije odločilo v zadevi varčevalcev v podružnici Ljubljanske banke v
Sarajevu (Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini in drugim, št. 60642/0813), ki zaradi razpada nekdanje
SFRJ s temi sredstvi niso in še vedno ne morejo prosto razpolagati. Sodišče je tako odločilo kljub temu,
da je za devizna sredstva pri bankah jamčila SFRJ in njena Narodna banka. Slovenija je vložila zahtevo
za ponovno obravnavo zadeve pred Velikim senatom ESČP, ki je zahtevi ugodilo.
V reševanju so pritožbe nekdanjih imetnikov stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila v postopku denacionalizacije vrnjena denacionalizacijskim upravičencem. Do sedaj je ESČP Sloveniji vročilo
deset pritožb (Berger-Krall in 9 ostalih v. Slovenija, št. 14717/0414), hkrati pa jo obvestilo, da je vloženih
430 istovrstnih pritožb, ki pa so bile razdružene, in sicer tako, da se pritožbe, ki Republiki Sloveniji še
niso bile vročene, vodijo pod št. 55728/11 Abdić in 418 ostalih v. Slovenija.
Izpostaviti je treba tudi v letu 2012 prejeto pritožbo v zadevi Lekić v. Slovenija, št. 36480/07, v kateri bo ESČP
presojalo primernost ureditve postopka izbrisa družb iz sodnega registra na podlagi 2. točke prvega odstavka
25. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFFPPod; tj. družb, ki niso imele premoženja oz. v obdobju 12 mesecev niso opravljale izplačil preko računa), v smislu osebne odgovornosti družbenikov za dolgove
teh družb in možnosti sodelovanja družbenikov v sámem postopku izbrisa družbe iz sodnega registra.
Sicer so v pritožbah, prejetih v letu 2012, zatrjevane predvsem kršitev pravice do življenja iz 2. člena
EKČP, kršitev prepovedi mučenja iz 3. člena, kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega
življenja iz 8. člena, kršitev različnih vidikov pravice do poštenega sojenja iz 6. člena, kršitev pravice do
svobode in varnosti iz prvega odstavka 5. člena, kršitev pravice do svobode izražanja iz 10. člena in kršitev pravice do spoštovanja zasebnega premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. V več primerih so
pritožniki žrtve kaznivih dejanj oz. oškodovanci, ki se pritožujejo glede kazenskih postopkov, v katerih
se je ugotavljala odgovornost za ta dejanja. ESČP je Republiki Sloveniji ponovno vročilo tudi več pritožb
oseb v priporu in na prestajanju kazni zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana. Omeniti
velja, da sta obe pritožbi, v katerih je zatrjevana kršitev pravice do življenja, vloženi zaradi smrti, do katerih je prišlo med postopkom prisilnega odvzema prostosti s strani pristojnih organov.
15.2 Statistika
V letu 2012 je bilo Republiki Sloveniji vročenih 82 zadev, katerih skupna zahtevana vrednost je bila
17.284.352,36 EUR. V eni od zadev je šlo za pritožbo več pritožnikov proti Bosni in Hercegovini, pri
čemer je eden od njih slovenski državljan, v vseh ostalih zadevah pa so bile pritožbe vložene zoper Republiko Slovenijo. O pritožbi, vloženi zoper Bosno in Hercegovino, je v skladu z določbo prvega odstavka
36. člena EKČP ESČP obvestilo Republiko Slovenijo in po skrbni proučitvi zadeve je bila v soglasju
122
13
Sodba je predstavljena v nadaljevanju.
14
Zadeva je bila predstavljena v poročilu za leto 2011.
z Ministrstvom za notranje zadeve in Ministrstvom za zunanje zadeve sprejeta odločitev, da Republika
Slovenija v postopku ne intervenira.
Zadeve zoper Republiko Slovenijo so se nanašale na:
• kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP: 49 zadev, od tega jih
je bilo 13 vročenih na podlagi 25. člena ZVPSBNO, v preostalih v 36 zadevah pa je šlo za pritožbe,
za katere ZVPSBNO ni bil uporabljiv;
• kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP: osem zadev (Lozinšek v. Slovenija,
št. 51485/07; Bradeško in Rutar Marketing d.o.o. v. Slovenija, št. 6781/09; Petruševski v. Slovenija,
16128/08; Hit d.d. Nova Gorica v. Slovenija, št. 50996/08; Šild v. Slovenija, št. 59284/08; Malbašič
v. Slovenija, št. 27183/08; Mihelj v. Slovenija, št. 14204/07; Šmajgl v. Slovenija, št. 29187/10);
• kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP: štiri zadeve
(Y. v. Slovenija, št. 41107/10; Petek v. Slovenija, št. 1154/07; Furman v. Slovenija, št. 16608/09;
Jelševar in ostali. v. Slovenija, št. 47318/07);
• kršitev prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP: 15 zadev (Teškera v. Slovenija, št. 33235/12; M. A.
v. Slovenija, št. 3400/07; N. D. v . Slovenija, št. 16605/09; Arapovič v. Slovenija, št. 37927/12;
Brajdič v. Slovenija, št. 39875/12; Bejtulai v. Slovenija, št. 39881/12; Kladivec v. Slovenija,
št. 48431/12; Kojadinovič v. Slovenija, št. 48447/12; Novak v. Slovenija, št. 49020/12; Softič v. Slovenija, št. 50418/12; Kovač v. Slovenija, št. 50422/12; Kodelja v. Slovenija, št. 50429/12; Bečkanovič
v. Slovenija, št. 50450/12; Beljkaš v. Slovenija,št. 50844/12; Kavec v. Slovenija, št. 50849/12);
• kršitev pravice do življenja iz 2. člena EKČP: dve zadevi (Pibernik v. Slovenija, št. 59522/10; Štefančič v. Slovenija, št. 58349/09);
• kršitev pravice do varstva premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP: ena zadeva (Lekić v. Slovenija št. 36480/07);
• kršitev pravice do svobode izražanja iz 10. člena EKČP: ena zadeva (Mladina d.d. v. Slovenija, št.
20981/10);
• kršitev pravice do svobode in varnosti iz prvega odstavka 5. člena EKČP: ena zadeva (L. M. v. Slovenija, št. 32863/05).
V pritožbeni zadevi zoper Bosno in Hercegovino (Demirović in ostali v. Bosna in Hercegovina, št.
35732/09) pritožniki navajajo, da so njihovi sorodniki izginili v času vojnih dogodkov, ki so se leta 1992
odvijali na območju Bosne in Hercegovine. Pogrešane osebe so bile čez nekaj let razglašene za mrtve,
v nekaterih primerih so bili identificirani posmrtni ostanki. Pritožniki v zvezi s tem očitajo Bosni in Hercegovini kršitev pravice do življenja iz 2. člena in pravice do svobode in varnosti iz 5. člena EKČP, ker naj
ne bi izpolnila procesne obveznosti raziskati okoliščine izginotja in smrti pogrešanih oseb.
Državno pravobranilstvo je imelo ob koncu leta 2011 odprtih 312 zadev, ki jih je Republiki Sloveniji
vročilo ESČP (njihova zahtevana vrednost je znašala 15.157.140,62 EUR), tako da je imelo v letu 2012
skupaj v delu 394 zadev v vrednosti 32.441.429,98 EUR.
Državno pravobranilstvo je v letu 2012 zaključilo 232 zadev, in sicer:
• 21 zadev je bilo zaključenih s sodbo ESČP, od tega:
–– devet zadev zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP (Beguš v. Slovenija, št. 25634/05; Madžarevič v. Slovenija, št. 38975/05; Mramor
v. Slovenija, št. 31391/05; Gobec v. Slovenija, št. 28275/06; Rijavec v. Slovenija, št. 36349/05;
Kralj v. Slovenija, št. 21313/06; Grebenc Marjan v. Slovenija, št. 22174/06; Grebenc Blaž
v. Slovenija, št. 34341/06; Rasiewicz v. Slovenija, št. 40445/06),
–– eno zadevo zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena v povezavi
s tretjim odstavkom točka d) 6. člena EKČP (Štefančič v. Slovenija, št. 18027/05),
123
•
•
•
–– sedem zadev zaradi kršitve prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP (Butolen v. Slovenija,
št. 41356/08, Mandič v. Slovenija, št. 5774/10; Jovič v. Slovenija, št. 5985/10; Štrucl v. Slovenija, št. 5903/10; Klanšek v. Slovenija, št. 6003/10; Praznik v. Slovenija, št. 6234/10; Dukič
v. Slovenija, št. 6544/10),
–– tri zadeve zaradi kršitve pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena
EKČP (K. v. Slovenija, št. 41293/05; S. I. v. Slovenija, št. 45082/05; V. v. Slovenija, št. 26971/07) in
–– eno zadevo zaradi kršitve pravice do svobode govora iz 10. člena (Hvalica v. Slovenija,
št. 25256/05);
36 zadev, ki so se nanašale na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6.
člena EKČP, je bilo zaključenih s sklenitvijo izvensodne poravnave s pritožniki, v vseh primerih za
pravično zadoščenje v obliki denarne odškodnine. Na tej podlagi je Republika Slovenija pritožnikom izplačala 99.260,00 EUR od zahtevanih 852.423,94 EUR. Posledično je ESČP pritožbe izbrisalo
s seznama zadev (Suban v. Slovenija, št. 44984/05; Čuček v. Slovenija, št. 14503/06; Filiplič
Cuznar v. Slovenija, št. 14503/04; Čerče v. Slovenija, št. 27229/06; Petrinja Poropat v. Slovenija,
št. 43945/06; Reich Crnogorac v. Slovenija, št. 7706/06; Dobrovnik v. Slovenija, št. 1453/07;
Setničar v. Slovenija, št. 16044/06; Ferme v. Slovenija, št. 23256/08; Bevk v. Slovenija, št. 17480/06;
Bevk II v. Slovenija, št. 46735/06; Rijavec in ostali v. Slovenija, št. 34105/06; Gaspari v. Slovenija,
št. 5091/07; Hadžič v. Slovenija, št. 24574/06; Gobec v. Slovenija, št. 21999/07; Hodnik v. Slovenija,
št. 50792/06; Erjavec v. Slovenija, št. 3830/07; Stopinšek v. Slovenija, št. 26575/06; Černuta in ostali
v. Slovenija, št. 36407/06; Poropat v. Slovenija, št. 37208/06; Merc v. Slovenija, št. 2008/06; Trgoagent
d.o.o. v. Slovenija, št. 3260/07; Kumar v. Slovenija, št. 36404/06; Slavec v. Slovenija, št. 54180/08;
Ferlež v. Slovenija, št. 18500/06; Kamarič v. Slovenija, št. 15009/07; Vršnjak v. Slovenija, št. 28403/06;
Dragar v. Slovenija, št. 33815/08; Komljen v. Slovenija, št. 10324/09; Markovič in ostali, št. 3272/0715;
Gosteničnik v. Slovenija, 47289/06; Selčan v. Slovenija, št. 3922/06; Stropnik v. Slovenija, št. 28369/06;
Jančič v. Sloveniji, št. 18914/06; Bizjak v. Slovenija, št. 2132/07; Ferlan v. Slovenija, št. 224/07);
v 137 zadevah je ESČP ugotovilo, da so pritožbe očitno neutemeljene in kot takšne nedopustne, od tega:
–– 16 zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP in
kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP (Kovač v. Slovenija,
št. 6618/07; Hočevar v. Slovenija, št. 289/07; Đakovič v. Slovenija, št. 50427/06; Šulcer in ostali
v. Slovenija, št. 9844/07; Zajec v. Slovenija, št. 28163/08; Primc v. Slovenija, št. 1959/07; Bosich
v. Slovenija, št. 39380/10; Hofman v. Slovenija, št. 1892/07; Novak v. Slovenija, št. 25168/06;
Berce v. Slovenija, št. 12318/08; Ignjatič v. Slovenija, št. 30499/06; Toplak v. Slovenija,
št. 26770/06; Sajovic v. Slovenija, št. 47868/06; Mlinarič v. Slovenija, št. 17171/06; Vuk
v. Slovenija, št. 45496/06; Feguš v. Slovenija, št. 15998/06),
–– 119 zaradi kršitve prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP (pritožbe zapornikov na prestajanju
kazni zapora v ZPKZ Dob pri Mirni) in
–– dve zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP (Berdajs
v. Slovenija, št. 10390/09; Suhadolc v. Slovenija, št. 57655/08);
v desetih zadevah zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP je ESČP ugotovilo, da so pritožbe nedopustne, ker pritožniki med sodnim postopkom
pred nacionalnimi sodišči niso izčrpali pospešitvenih pravnih sredstev po ZVPSBNO (Štraus v.
Slovenija, št. 38980/05; Čakarič v. Slovenija, št. 27342/06; Vukovič v. Slovenija, št. 49914/06; IMP
d.d. v. Slovenija, št. 16349/06; Blakčori v. Slovenija, št. 50485/06; Pipuš v. Slovenija, št. 24141/06;
Črnič v. Slovenija, št. 26742/06; Štorman v. Slovenija, št. 38565/06; Weiss v. Slovenija, št. 37169/06;
Weiss Johana in Weiss Max, št. 43966/06);
15
Poravnava je bila sklenjena z dvema od petih pritožnikov, eden od njih je umrl, vendar pred ESČP nihče ni prevzel postopka, za
dva pa je Državno pravobranilstvo uspešno ugovarjalo neizčrpanje pravnih sredstev po ZVPSBNO.
124
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
v desetih zadevah je Državno pravobranilstvo pritožnikom ponudilo sklenitev izvensodne poravnave po 25. členu ZVPSBNO, ki pa je ali niso sprejeli (Mihalič v. Slovenija, št. 24344/06; Kozelj
v. Slovenija, št. 14609/04; Aldžič v. Slovenija, št. 40758/05; Snoj v. Slovenija, št. 45059/05; Tuljak v. Slovenija, št. 16022/06; Pagon v. Slovenija, št. 13809/07; Vidovič v. Slovenija, št. 26186/05;
Vrabec v. Slovenija, št. 23328/06) ali pa na ponudbo sploh niso odgovorili (Veljkovič v. Slovenija,
št. 26811/06; Ivančič v. Slovenija, št. 36601/06). Glede na to in ker so pritožniki imeli možnost uporabiti pravna sredstva po ZVPSBNO, je ESČP ugotovilo, da so pritožbe nedopustne;
v dveh zadevah sta bili pritožbi vloženi izven šestmesečnega roka iz prvega odstavka 35. člena EKČP,
zato sta bili nedopustni; obe sta se nanašali na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega
odstavka 6. člena EKČP (Zorko v. Slovenija, št. 24431/10; Đuričič v. Slovenija, št. 2127/08);
v treh zadevah je pritožnik umrl in ker nihče ni prevzel njegovega postopka, je ESČP pritožbo izbrisalo s seznama zadev: dve sta se nanašali na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega
odstavka 6. člena EKČP (Witt Gliebe v. Slovenija, št. 44777/06, Ban v. Slovenija, št. 5470/07), ena pa
na kršitev prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP (Batanovič v. Slovenija, št. 6008/10);
ena zadeva zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP,
je bila nedopustna, ker je bila pritožniku ponujena poravnava na podlagi 25. člena ZVPSBNO, ki je
ni sprejel, nato pa je pred nacionalnim sodiščem vložil tožbo na podlagi drugega odstavka 25. člena
ZVPSBNO. Nacionalno sodišče mu je dosodilo 1.700,00 EUR pravičnega zadoščenja. Te odločitve
oz. višine odškodnine pritožnik ni izpodbijal, zato je ESČP štelo, da nima več statusa žrtve, posledično pa ni presojalo v pritožbi zatrjevane neprimernosti višine dosojenega pravičnega zadoščenja
(Kotnjek v. Slovenija, št. 24591/06);
ena zadeva zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP
je bila nedopustna, ker je bila ratione personae nesprejemljiva. Pritožnik je uveljavljal kršitev v kazenskem postopku, v katerem je nastopal kot subsidiarni tožilec in kot oškodovanec uveljavljal tudi
premoženjskopravni zahtevek. Slednjega je uveljavljal tudi v civilnem postopku, ki je potekal vzporedno s kazenskim, in glede katerega je bila zaradi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku
z njim že sklenjena izvensodna poravnava na podlagi 25. člena ZVPSBNO (Aristovnik in drugi
v. Slovenija, št. 2467/05);
v štirih zadevah zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena
EKČP je bilo ugotovljeno, da je bila s pritožniki že pred vročitvijo njihovih pritožb Republiki Sloveniji sklenjena izvensodna poravnava zaradi kršitve, na katero so se te nanašale. Posledično je ESČP
zadeve črtalo s seznama zadev (Jamnikar v. Slovenija, št. 37392/06; Čopič v. Slovenija, št. 27165/07;
Mramor v. Slovenija, št. 16729/07; Kolar v. Slovenija, št. 30175/06);
v štirih zadevah pritožniki niso sodelovali v postopku pred ESČP, zato je to njihove pritožbe izbrisalo s seznama zadev; dve od njih sta se nanašali na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku
iz prvega odstavka 6. člena EKČP (Vučko v. Slovenija, št. 43784/08; Plut in Srčnik v. Slovenija,
št. 58718/10 in 60755/10), ena na kršitev pravice do poštenega sojenja iz iste določbe EKČP (Gorišek
v. Slovenija, št. 17029/08) in ena na kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (Kovačič v. Slovenija, št. 5989/05);
ena zadeva (Juriševič v. Slovenija, št. 2550/03), v kateri je ESČP leta 2004 od Republike Slovenije zahtevalo zgolj predložitev dokumentacije iz sodnega postopka Okrajnega sodišča v Piranu
opr. št. P 322/2002; Državno pravobranilstvo od decembra 2004 od ESČP ni prejelo nobenega sodnega pisanja več, zato je zadevo zaključilo;
ena zadeva (Čižman v. Slovenija), o kateri je Ministrstvo za finance v letu 2006 zgolj obvestilo Državno
pravobranilstvo, da je stranka vložila pritožbo na ESČP, in zaprosilo za obveščanje o izidu postopka;
ker ESČP te pritožbe Republiki Sloveniji (še) ni vročilo, je Državno pravobranilstvo spis zaključilo;
ena zadeva, ki se je nanašala na postopek za izdajo svetovalnega mnenja po 47. členu EKČP v zvezi
s postopkom imenovanja sodnikov na ESČP. Slednje je mnenje izdalo 22. 1. 2010, vendar Državnemu pravobranilstvu uradno ni bilo vročeno.
125
V letu 2012 je ESČP izdalo sodbi tudi v zadevah X. v. Slovenija (št. 40245/10) ter Kurić in drugi v. Slovenija (št. 26828/06), vendar spisa zaradi nadaljnjih aktivnosti v zvezi z izvršitvijo sodb statistično še nista
zaključena. Obe zadevi se nanašata na kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja
iz 8. člena EKČP.
Ob koncu leta 2012 je bilo odprtih 162 zadev, in sicer med drugimi tudi:
• 89 zadev zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP in
zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP, od tega 39 zadev, ki so
bile Sloveniji vročene na podlagi 25. člena ZVPSBNO;
• deset zadev zaradi kršitve pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena
EKČP (Petek v. Slovenija, št. 1154/07; W. v. Slovenija, št. 24125/06; Gobec v. Slovenija, št. 7233/04;
Jelševar in ostali v. Slovenija, št. 47318/07; Makuc v. Slovenija, št. 26828/06; Michael v. Slovenija, št. 34747/06; Berger Krall in ostalih 9 v. Slovenija, št. 14717/06; X. v. Slovenija, št. 40245/10;
Y. v. Slovenija, št. 41107/10; Furman v. Slovenija, št. 16608/09);
• 13 zadev iz naslova kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (Marguč v. Slovenija,
št. 14889/08; Petruševski v. Slovenija, št. 16128/08; Mihelj v. Slovenija, št. 14201/07; Bradeško in
Rutar Marketing d.o.o. v. Slovenija, št. 6781/09; Šild v. Slovenija, št. 59284/08; Mesesnel v. Slovenija,
št. 22163/08; Lozinšek v. Slovenija, št. 51485/07; Brus v. Slovenija, št. 55925/08; Hit d.d. Nova
Gorica v. Slovenija, št. 50996/08; Malbašič v. Slovenija, št. 27183/08; Milenovič v. Slovenija, št. 294/08;
Demirović in ostali v. Bosna in Hercegovina, št. 35732/09; Šmajgl v. Slovenija, št. 29187/10);
• 38 zadev iz naslova kršitve prepovedi mučenja iz 3. člena (razen zadev N. D. v. Slovenija, št. 16605/09,
Teškera v. Slovenija, št. 33235/12 in M. A. v. Slovenija, št. 3400/07, gre v ostalih 35 zadevah za pritožbe zapornikov ter pripornikov na prestajanju kazni zapora in pripora v ZPKZ Ljubljana ter na
prestajanju kazni zapora v ZPKZ Dob pri Mirni);
• ena zadeva zaradi kršitve pravice do svobode izražanja iz 10. člena EKČP (Mladina d.d. v. Slovenija,
št. 20981/10);
• tri zadeve zaradi kršitve pravice do varstva premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 h EKČP (Ališić
in drugi proti Bosni in Hercegovini in drugim, št. 60642/08; Merot d.o.o. in Storitve TIR d.o.o.
v. Republika Hrvaška, št. 29426/08 in 29737/08; Lekić v. Slovenija, št 36480/07);
• tri zadeve zaradi kršitve pravice do življenja iz 2. člena EKČP (Pibernik v. Slovenija, št. 59522/10;
Štefančič v. Slovenija, št. 58349/09 in Vovk v. Slovenija, št. 62120/09);
• ena zadeva iz naslova kršitve pravice do svobode in varnosti iz 5. člena EKČP (L. M. v. Slovenija,
št. 32863/05);
• ena zadeva, tj. spis, v katerem so se vodile poizvedbe zunanjih oddelkov Državnega pravobranilstva
o postopkih pred ESČP (R. I. in drugi).
15. 3 Pomembnejše odločitve
V nadaljevanju Državno pravobranilstvo predstavlja pomembnejše odločitve ESČP v že zaključenih zadevah, izpostavlja pa tudi tiste, v katerih sodbe v letu 2012 še niso postale dokončne. Sodbe, ki jih je
ESČP izdalo v letu 2011 in so postale dokončne v letu 2012, so bile predstavljene že v poročilu za leto
2011 (Beguš v. Slovenija, št. 25634/05; Mramor v. Slovenija, št. 31391/05; Grebenc Marjan v. Slovenija,
št. 22174/06; Grebenc Blaž v. Slovenija, št. 34341/06; Mandič v. Slovenija, št. 5774/10; Jovič v. Slovenija, št. 5985/10; Štrucl v. Slovenija, št. 5903/10; Klanšek v. Slovenija, št. 6003/10; Dukič v. Slovenija, št.
6544/10; K. v. Slovenija, št. 41293/05; S. I. v. Slovenija, št. 45082/05; V. v. Slovenija, št. 26971/07).
126
15.3.1 Kršitev pravice do življenja iz 2. člena EKČP
Volk v. Slovenija, št. 62120/09, sodba z dne 13. 12. 2012
Pritožnica je mati zapornika, ki je med prestajanjem zaporne kazni storil samomor. ESČP je v sodbi
ugotovilo, da zatrjevana kršitev pravice do življenja iz 2. člena EKČP ni podana, glede zatrjevanih kršitev
prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP pa da je pritožba očitno neutemeljena in posledično nedopustna.
Po ugotovitvah ESČP so pristojne oblasti v konkretnem primeru uporabile primerne ukrepe za varstvo
zapornika. V danih okoliščinah ni bilo mogoče predvideti njegovega samomora. Oblastem ni mogoče
očitati, da bi ravnale v nasprotju s pozitivno obveznostjo, ki jo državam pogodbenicam EKČP nalaga
pravica do življenja. Kadar pride do primera smrti v okoliščinah, v katerih bi za takšno smrt potencialno
lahko odgovarjala država, 2. člen državam nalaga dolžnost, zagotoviti ustrezen odziv tako na zakonodajni kot na izvedbeni ravni, da se morebitne kršitve odkrijejo in primerno kaznujejo. Sistem mora zagotoviti neodvisno in nepristransko uradno preiskavo, ki ustreza minimalnim standardom učinkovitosti.
Oblasti morajo ravnati posebno skrbno in hitro ter morajo po uradni dolžnosti sprožiti preiskavo, ki je
sposobna raziskati okoliščine dogodka in morebitne pomanjkljivosti v delovanju sistema in ki identificira vpletene osebe. V konkretnem primeru so oblasti ravnale primerno skrbno in hitro. Preiskava, ki
jo je sprožil državni tožilec, je bila neodvisna. Državi ni mogoče očitati, da bi kršila obveznost izvesti
učinkovito preiskavo okoliščin smrti pritožničinega sina.
Glede zatrjevane kršitve prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP je ESČP zaključilo, da je pritožba v tem
delu očitno neutemeljena in kot takšna nedopustna. ESČP je takšno oceno podalo ob predpostavki, da
je pritožba ratione personae sprejemljiva. Glede ukrepov varstva življenja pritožničinega sina se je sklicevalo na vse, kar je navedlo v zvezi z očitano kršitvijo 2. člena. Glede očitkov pomanjkljive zdravstvene
in psihiatrične oskrbe je ugotovilo, da ni indicev, da bi bila oskrba pomanjkljiva. Glede očitkov prezasedenosti zapora se je ESČP sklicevalo na ugotovitve v zadevi Lalić in drugi v. Slovenija, kjer je zaključilo,
da so splošni pogoji bivanja na zaprtem oddelku ZPKZ Dob ustrezni standardom po EKČP. Indicev,
da bi imel pritožničin sin premalo prostora v sobah, kjer je bival, ni bilo. Namestitev v zaprti oddelek je
bila skladna z njegovimi željami.
15.3.2 Kršitev prepovedi ponižujočega in nečloveškega ravnanja
oz. prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP
Butolen v. Slovenija, št. 41356/08, sodba z dne 26. 6. 2012
ESČP je v sodbi ugotovilo, da je država kršila prepoved mučenja iz 3. člena EKČP, in sicer tako zaradi opustitve izvedbe učinkovite preiskave s strani pristojnih oblasti kot tudi zaradi ravnanja pristojnih
oblasti s pritožnikom. Posledično je ESČP pritožniku prisodilo pravično zadoščenje za nepremoženjsko
škodo v znesku 5.847,00 EUR ter povrnitev stroškov v višini 8.500,00 EUR. Del zneska prisojenih stroškov se nanaša na stroške, ki so pritožniku nastali v postopku pred nacionalnim sodiščem, v katerem je
pritožnik prevzel pregon potem, ko je državni tožilec ovadbo zavrgel.
Pritožnik je v pritožbi zatrjeval, da je policija ob aretaciji z njim grdo ravnala in da na podlagi njegove
ovadbe ni bila izvedena učinkovita preiskava. Na tej podlagi je uveljavljal kršitev 3. in 6. člena EKČP.
ESČP je v delnem sklepu o dopustnosti že prej odločilo, da je pritožba v delu, v katerem je pritožnik
zatrjeval kršitev pravice iz 6. člena EKČP, nedovoljena.
ESČP je v okviru vsebinske presoje zadeve opozorilo, da mora biti učinkovita uradna preiskava temeljita.
Državni tožilec ni storil vsega, da bi po dogodku zavaroval dokaze; pritožnikova ovadba je bila zavrnje-
127
na zgolj na podlagi poročila prav tiste enote policije, ki je bila vpletena v dogodek; preiskava, ki je tekla
na zahtevo pritožnika, pa je bila izvedena z ustrezno skrbnostjo, toda na stroške pritožnika. Državni
tožilec v nadaljevanju ni prevzel pregona, ampak je kljub razvoju dogodkov ostal pasiven; kot kaže,
tudi ni bil sprožen disciplinski postopek zoper policista. ESČP je menilo, da civilni postopek ne more
predstavljati primernega postopka glede na zahteve 3. člena EKČP. Nadalje je zavrnilo tudi stališče Vlade
Republike Slovenije, da ni dokazano, da bi bil pritožnik žrtev grdega ravnanja v smislu 3. člena. Vsaka
uporaba sile, ki glede na vedenje osebe, ki ji je vzeta prostost, ni nujna, posega v človekovo dostojanstvo
in je poseg v pravico po 3. členu. Če je oseba, ki ji je odvzeta prostost, v tem času poškodovana, je to
močan indic, da je bila izpostavljena grdemu ravnanju. Domneva nedolžnosti (iz kazenskega postopka)
ne odveže države njene odgovornosti po EKČP. Pritožnikov začetni upor aretaciji bi lahko opravičeval
uporabo sile, vendar so mu bile nato povzročene poškodbe na drugačen način od tistega, ki je bil potreben za obvladanje pritožnika. ESČP je torej presodilo, da je bila uporaba sile nad pritožnikom pretirana
in Republiko Slovenijo obsodilo kršitve pravice do prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP.
15.3.3 Kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP
Berdajs v. Slovenija, št. 10390/09, sklep z dne 27. 3. 2012
Sklep se nanaša na eno od petih zadev, ki so bile Sloveniji vročene v letu 2010 in so se nanašale na vprašanje spoštovanja procesnih garancij, zagotovljenih v 6. členu EKČP, v postopkih odločanja o zahtevi za
sodno varstvo zoper odločbe oz. plačilne naloge, izdane s strani prekrškovnih organov. ESČP je v teh
zadevah posebej izpostavilo vprašanje, ali so sodišča s tem, ko so odločala brez razpisa glavne obravnave, kršila pravice pritožnikov. Glede na dejstvo, da je bilo v letu 2010 pred ESČP še okoli 340 podobnih
pritožb, se je zastavilo tudi vprašanje, ali ne gre v teh primerih celo za sistemsko kršitev.
V predmetni zadevi je ESČP izdalo sklep o nesprejemljivosti, ker je ugotovilo, da je pritožba, ki se je
nanašala na prometni prekršek neupoštevanja zahteve policije za tehtanje tovornega vozila, očitno neutemeljena.
ESČP je ugotovilo, da zadevni prekršek, podobno kot prekršek v zadevi Suhadolc16, ne sodi v tradicionalno kategorijo kazenskega prava. Vendar pa je bil v tej zadevi, za razliko od zadeve Suhadolc, kjer je bil
prekršek ugotovljen na podlagi objektivne merilne metode, prekršek ugotovljen na podlagi neposredne
zaznave s strani policista. Ker pritožnik v zahtevi za sodno varstvo ni izpodbijal kredibilnosti in verodostojnosti ugotovitev policista, temveč se je pritoževal nad splošno pravno ureditvijo prekrškov v hitrem
postopku ter nad nedefinirano merilno napravo ter metodo, je ESČP pritrdilo odločitvi nacionalnega
sodišča, da izvedba ustne glavne obravnave ni bila potrebna.
Peruš v. Slovenija, št. 35016/05, sodba z dne 27. 9. 201217
ESČP je ugotovilo, da je bila pritožniku kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena
EKČP in mu prisodilo pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo v višini 5.000,00 EUR. Sodba se
nanaša na individualni delovni spor Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 3800/94. Postopek se je
začel, ko je pritožnik na takratno Sodišče združenega dela v Mariboru zoper Družbeno podjetji »EMI«,
Poljčane vložil predlog za uvedbo postopka zaradi razveljavitve oz. spremembe sklepa o provizijskem
128
16
Zadeva je predstavljena v poročilu za leto 2011.
17
Sodba je postala dokončna v letu 2012, zaradi še odprtega roka za izvršitev sodbe pa je bila zadeva statistično zaključena v letu 2013.
nagrajevanju referentov na terenu. Postopek se je končal s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije
opr. št. VIII Ips 319/2002 z dne 4. 11. 2003. Zoper slednjo je pritožnik vložil ustavno pritožbo, ki jo je
Ustavno sodišče Republike Slovenije na podlagi ugotovitve, da s tem, ko je bila tožena stranka izbrisana
iz sodnega registra, pritožnik nima več pravnega interesa za ustavno pritožbo, zavrglo.
Pritožnik je v pritožbi na ESČP uveljavljal več kršitev z EKČP varovanih pravic, in sicer pravice do poštenega sojenja ter do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP in pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP. Republika Slovenija je bila obsojena zaradi kršitve pravice do
poštenega sojenja zaradi sodelovanja iste sodnice v dveh različnih fazah postopka; prvič kot predsednice
senata Višjega delovnega in socialnega sodišča in drugič kot članice senata Vrhovnega sodišča Republike
Slovenije. V nasprotju z določbami 70. in 71. člena Zakona o pravdnem postopku se sodnica v postopku
pred Vrhovnim sodiščem ni izločila.
Do zaključkov o podani kršitvi je ESČP prišlo z uporabo subjektivnega in objektivnega testa nepristranskosti sodnika. Ugotovilo je, da ni razlogov za dvom v subjektivno nepristranskost sodnice, da pa dejstvo, da je ista sodnica sodelovala kot predsedujoča senatu višjega sodišča in tudi kot članica senata vrhovnega sodišča, pri čemer sta oba odločila v škodo pritožnika (prvi je ugodil pritožbi nasprotne stranke
zoper za pritožnika ugodno sodbo, drugi pa potrdil za pritožnika neugodno sodbo višjega sodišča), tako
v očeh pritožnika kot tudi objektivno gledano vzbuja dvom v nepristranskost sodišča. Kot je poudarilo
ESČP, je s stališča objektivnega testa pomembno, da »pravici ne le da je zadoščeno, ampak se mora tudi
videti, da ji je bilo zadoščeno« (»justice must not only be done; it must also be seen to be done«, § 36 sodbe).
Pečnik Alenka v. Slovenija, št. 44901/05, sodba z dne 27. 9. 201218
ESČP je ugotovilo, da je bila pritožnici kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka
6. člena EKČP in ji prisodilo pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo v višini 4.000,00 EUR
ter povrnitev stroškov postopka pred ESČP v višini 980,00 EUR. Sodba se nanaša na civilni postopek
pred nacionalnim sodiščem, v katerem je bila pritožnica kot pooblaščena odvetnica tožeče stranke
kaznovana zaradi razžalitve sodišča, storjene v pritožbi z dne 27. 12. 2001 zoper sodbo Okrajnega
sodišča v Domžalah opr. št. P 107/1997. Pritožnica je menila, da je bil postopek odločanja o razžalitvi
nepošten in pristranski. Zlasti pa o zadevi ne bi smel odločati sodnik, čigar ravnanje je bilo predmet
pritožničine kritike, temveč bi moral zadevo prevzeti drug sodnik. Zatrjevane kršitve naj ne bi odpravilo niti Višje sodišče v Kopru, ki je odločalo o pritožbi zoper sklep o kaznovanju, niti Ustavno sodišče
Republike Slovenije.
Sodba ESČP je bila pričakovana, saj je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-145/03 predhodno že odločalo
o skladnosti 11. in 109. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-1999) o kaznovanju odvetnika ter poudarilo, da denarna kazen in resnost posledic v primeru neplačila (sprememba denarne kazni v zaporno
kazen) zahtevata uporabo kazenskopravnih jamstev v postopku.
V zvezi z vprašanjem, ali gre v obravnavani zadevi za odločanje o »kazenski obtožbi« v smislu prvega
odstavka 6. člena EKČP, je ESČP poudarilo, da gre po nacionalnem pravu sicer za postopek, ki je disciplinske narave, vendar pa je kljub temu treba preučiti tudi naravo in resnost sankcije, saj lahko slednje
zadevo opredeli kot »kazensko« v smislu določb EKČP. ESČP je v menilo, da se v tej zadevi ni treba izreči
o vprašanju, ali je višina zagrožene ter izrečene denarne kazni v konkretnem primeru dosegla stopnjo,
18
Sodba je postala dokončna v letu 2012, zaradi še odprtega roka za izvršitev sodbe pa je bila zadeva statistično zaključena v letu 2013.
129
ki bi sama po sebi pomenila, da gre za »kazensko zadevo« v smislu EKČP (pritožnici je namreč grozila
maksimalna denarna kazen v višini 1.000.000,00 tedanjih SIT, naložena pa ji je bila le v višini 150.000,00
tedanjih SIT). Poudarilo pa je, da grožnja spremembe denarne kazni v (precej visoko) zaporno kazen v
odsotnosti kakršnih koli procesnih jamstev (glej T v. Avstrija) zadostuje za to, da lahko v konkretnem
primeru zadevo opredelimo kot »kazensko zadevo« v smislu EKČP.
Na podlagi sodne prakse, zlasti pa vodilne zadeve Kyprianou v. Ciper, je ESČP kot odločilno za ugotovitev kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP izpostavilo združitev vlog pritožnika, priče,
tožilca in sodnika pri odločanju o razžalitvi sodišča. Ta funkcionalna pomanjkljivost po mnenju ESČP
vzbuja objektivno utemeljen dvom v nepristranskost sodišča. Niti instančno sodišče, ki je odločalo o pritožbi zoper sklep o kaznovanju, niti Ustavno sodišče navedene pomanjkljivosti v nadaljnjem postopku
nista odpravili, temveč sta sklep o kaznovanju pooblaščenega odvetnika potrdili.
15.3.4 Kršitev pravice do sojenja v razumnem roku
iz prvega odstavka 6. člena EKČP
Madžarevič v. Slovenija, št. 30975/05, sodba z dne 15. 5. 2012
ESČP je v sodbi ugotovilo, da je bila pritožniku kršena pravica do sojenja v razumnem roku iz
prvega odstavka 6. člena EKČP in mu prisodilo pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo
v višini 3.000,00 EUR. Ugotovljena kršitev se nanaša na pravdni postopek Delovnega sodišča v
Ljubljani opr. št. II Pd 398/2000 in na nadaljnji izvršilni postopek Okrajnega sodišča na Vrhniki
opr. št. In 2000/00047. ESČP je poudarilo, da v dve leti in dva meseca trajajočem izvršilnem postopku
ni prišlo do neutemeljenih zastojev. Upoštevajoč celotno trajanje postopka (tj. osem let in pet mesecev)
ter zastoje, do katerih je prišlo v pravdnem postopku, pa je ESČP zaključilo, da je bila pritožniku kršena
pravica do sojenja v razumnem roku.
Predmetna sodba je pomembna, ker gre za prvo zadevo, v kateri je ESČP odločilo, da odškodnina
zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ki je bila pritožniku prisojena v postopku pred
nacionalnim sodiščem, ne predstavlja primerne in zadostne satisfakcije. Hkrati je ESČP odločilo,
da je pritožba v delu, ki se nanaša na očitke o neučinkovitosti notranjih pravnih sredstev oz. na kršitev
pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP, očitno neutemeljena, saj zgolj dejstvo, da je
nacionalno sodišče pritožniku dosodilo nižjo odškodnino od tiste, ki bi jo prisodilo ESČP v primerljivi
zadevi, še ne pomeni, da je notranje pravno sredstvo neučinkovito.
V zvezi s postopkom, ki je na podlagi ZVPSBNO tekel pred nacionalnimi sodišči, je ESČP poudarilo,
da je treba na podlagi 34. člena EKČP najprej odločiti, ali je pritožnik še vedno »žrtev« kršitve, torej ali
je bilo prejeto povračilo škode primerno in zadostno, upoštevajoč 41. člen EKČP (Jakupović v. Hrvaška,
št. 12419/04, 31. 7. 2007, § 16; Scordino v. Italija (št. 1) [VS], št. 36813/97, §§ 178-213). Pritožnik je v
postopku pred nacionalnimi sodišči prejel odškodnino v višini 1.440,00 EUR za nepremoženjsko škodo,
ki mu je nastala zaradi trajanja pravdnega postopka opr. št. II Pd 398/2000. Po mnenju ESČP omenjeni
znesek predstavlja manj kot 30 % tistega, kar bi pritožniku v podobnih okoliščinah prisodilo ESČP. Že
to dejstvo po mnenju ESČP zadostuje za zaključek, da je bilo povračilo škode v nacionalnem postopku
nezadostno. ESČP je še poudarilo, da je pravdnemu postopku sledil še izvršilni postopek, njegovega
trajanja pa nacionalno sodišče ni upoštevalo pri obravnavanju tožnikovega zahtevka. Pritožnikovo zahtevo za spremembo tožbe, ki bi upoštevala trajanje izvršilnega postopka, je namreč sodišče zavrnilo, saj
slednja zaradi prekluzije ni bila več dovoljena. Glede tega je treba poudariti, da je pritožnik svoje zahtevke zaradi nerazumnega trajanja pravdnega in izvršilnega postopka uveljavljal v ločenih postopkih, čeprav sta bila pravdni in izvršilni postopek medsebojno povezana (pritožnik je bil v izvršilnem postopku
130
napoten na pravdo, po njenem zaključku pa se je izvršilni postopek še nadaljeval). Prav zaradi navedenega je tudi prišlo do situacije, da je bil v postopku po 19. členu ZVPSBNO pritožnikov zahtevek 5. 7.
2010 v delu, ki se je nanašal na izvršilni postopek opr. št. In 2000/00047, zavrnjen. V pravdnem postopku
pred Okrajnim sodiščem v Kranju, ki je zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v pritožnikovem pravdnem postopku opr. št. II Pd 398/2000 potekal na podlagi 20. člena ZVPSBNO, je namreč Državno pravobranilstvo predhodno že pripoznalo tožbeni zahtevek v višini 1.440,00 EUR. Pri obravnavi
njegovega zahtevka po 19. členu ZVPSBNO glede sledečega izvršilnega postopka opr. št. In 2000/00047,
ki je trajal še nadaljnji dve leti in dva meseca, pa ob ločeni obravnavi Državno pravobranilstvo ni ugotovilo kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Prav tako pritožnikovi zahtevi za spremembo tožbe v
sporu majhne vrednosti, o katerem je odločalo Okrajno sodišče v Kranju, ni bilo mogoče ugoditi, saj je
bila slednja vložena v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku. Kljub takšnemu dejanskemu
stanju je ESČP pri oceni zadeve upoštevalo celotno trajanje postopka, tudi v delu, ki ga domače sodišče
ni upoštevalo.
Jama (III) v. Slovenija, št. 48163/08, sodba z dne 19. 7. 201219
ESČP je ugotovilo kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP ter tudi
kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP. Kršitvi sta bili ugotovljeni v zvezi z
nepravdnim postopkom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. N 182/1989, ki je potekal že od leta 1971
in v času odločanja ESČP še ni bil končan. ESČP je pritožnikovi dedinji, ki je po njegovi smrti leta 2008
prevzela postopek pred ESČP, prisodilo pravično zadoščenje v višini 12.000,00 EUR, zahtevek iz naslova
povrnitve stroškov zastopanja pa je zavrnilo.
O kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku v postopku opr. št. N 182/1989 je ESČP sicer odločalo že
leta 2007 (sklep št. 29978/09 z dne 11. 12. 2007). Tedaj pritožnikova pritožba zaradi neizčrpanja pravnih
sredstev po ZVPSBNO ni bila sprejeta v obravnavo in jo je ESČP črtalo s seznama zadev. Pritožnik je
nato leta 2008 vložil dve nadzorstveni pritožbi ter rokovni predlog, v ponovno vloženi pritožbi na ESČP
pa zatrjeval, da so ta pravna sredstva neučinkovita.
ESČP je ugotovilo, da je bil nepravdni postopek opr. št. N 182/89, kljub v letu 2008 uporabljenim pospešitvenim sredstvom po ZVPSBNO, še vedno na prvi stopnji ter da v postopku ni prišlo do znatnega
napredka. Glede na zakonsko določbo ZVPSBNO, po kateri je možno zahtevek za plačilo pravičnega
zadoščenja uveljavljati šele po zaključku sodnega postopka, je ESČP ugotovilo, da pritožnik oz. sedaj
njegova dedinja tega zahtevka nista mogla nikoli uveljavljati. Upoštevajoč kriterij, da so pravna sredstva glede kršitve pravice do sojenja v razumnem roku učinkovita v smislu 13. člena EKČP takrat, kadar preprečijo zatrjevano kršitev ali njeno nadaljevanje ali zagotovijo ustrezno odškodnino za kršitev,
ki je že nastala (glej Kudła v. Poljska [VS], št. 30210/96, odstavek 158), je ESČP pospešitveni sredstvi
po ZVPSBNO v konkretnem primeru ocenilo kot neučinkoviti, glede zahtevka za pravično zadoščenje
po ZVPSBNO pa zaključilo, da pritožniku oz. njegovi dedinji ni bil zagotovljen razumno hiter dostop
do njega. ESČP je nadalje pritrdilo stališču pritožnikove dedinje o neustreznosti zakonske omejitve višine pravičnega zadoščenja na znesek 5.000,00 EUR v prekomerno dolgo trajajočih sodnih postopkih.
Ugotovilo je namreč, da v postopkih, ki trajajo prekomerno dolgo in v katerih kljub uporabi pospešitvenih sredstev ni prišlo do napredka, stranke postopka zaradi zakonske omejitve višine pravičnega
zadoščenja na 5.000,00 EUR ne morejo dobiti primernega pravičnega zadoščenja za nepremoženjsko
škodo.
19
Rok za izvršitev sodbe se je iztekel januarja 2013, ko je bila sodba tudi izvršena. Posledično je bil spis statistično zaključen v letu 2013.
131
Barišič v. Slovenija, št. 32600/05, sodba z dne 18. 10. 201220
ESČP je ugotovilo, da je bila pritožniku v enem od sodnih postopkov, na katere se je nanašala pritožba,
kršena pravica do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP in mu prisodilo pravično
zadoščenje v višini 4.000,00 EUR. Pritožnik je zatrjeval, da mu je bila pravica do sojenja v razumnem
roku kršena v sedmih sodnih postopkih. Navajal je tudi, da v zvezi s predolgim trajanjem postopkov
učinkovitega notranjega pravnega sredstva ni imel na voljo.
Po ugotovitvah ESČP štirje od postopkov niso trajali predolgo (šest let in štiri mesece na štirih stopnjah;
sedem let na štirih stopnjah; v dveh postopkih pa manj kot dve leti na eni stopnji). V zvezi z dvema postopkoma pa je ESČP ugotovilo, da pritožnik ni izčrpal notranjih pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo
po ZVPSBNO. V prvem od teh dveh postopkov je bila sodba prvostopenjskega sodišča izdana marca
2007, sodba drugostopenjskega sodišča pa novembra 2007; v drugem postopku je bila sodba prvostopenjskega sodišča izdana maja 2008, sodba drugostopenjskega sodišča pa maja 2009, pri čemer je bila
zadeva vrnjena prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Le glede enega od sedmih postopkov je ESČP
zaključilo, da je trajal predolgo (pet let in deset mesecev na dveh stopnjah) in v zvezi s tem postopkom
ugotovilo kršitev pravice iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Ta postopek se je končal 6. 3. 2007 in ESČP
je, sklicujoč se na svoje ugotovitve v zadevi Maksimovič v. Slovenija, zaključilo, da pritožnik v domači
zakonodaji ni imel na voljo učinkovitega pravnega sredstva.
V tej zadevi je sodnica Power-Forde podala odklonilno ločeno mnenje, v katerem terja doslednejšo
uporabo že izoblikovanih načel sodne prakse ESČP. Kot je navedla, je bil prejšnji pristop Sodišča »skrbna
in dokaj temeljita analiza tega, kar se je pravzaprav med potekom pravdanja v zvezi s sporom dogajalo
na domačih sodiščih, da bi se ugotovilo, ali je za kršitev »temeljne« pravice iz konvencije odgovorna vpletena tožena država. … V zadnjem času je vse pogostejša težnja po »preveč splošnem pristopu« do zahtev
v zvezi s »trajanjem postopkov« – namreč, da se pogleda celotno obdobje njihovega trajanja in da se ob
zelo skromni analizi tega, kar se je dejansko dogajalo na državni ravni, ugotovi, da je bilo zadevno obdobje
»nerazumno« dolgo. Tak pristop je bil izbran v tem primeru. Mogoča je trditev, da čas in sredstva Sodišču
ne dovoljujejo podrobnejše preučitve vsake posamezne zahteve in da je sumaričen pristop do zahtev v zvezi
s »trajanjem postopkov« zaradi tega upravičen. S tem se ne strinjam in takega pristopa ne morem sprejeti
iz več razlogov.« Te razloge je v nadaljevanju sodnica Power-Forde podrobneje pojasnila. Med te razloge
sodi dejstvo, da je ugotovitev, da je država kršila mednarodno pogodbo, resna stvar, zato v odsotnosti dejanske preučitve dogajanja ni mogoče zaključiti, da je država kršila prvi odstavek 6. člena EKČP.
Pri presoji razumnosti celotnega trajanja postopkov je pred naprtitvijo odgovornosti državi treba določiti vzrok vsakega zaostanka in opraviti analizo vsakega vpletenega dejavnika. Pritožniki imajo pravico do
sojenja v razumnem roku, in ne v popolnem roku. V predmetni zadevi se glede na odsotnost podrobne
obravnave tega, kar se je dogajalo na državni ravni, in v skladu z dejstvi, ki jih je mogoče potrditi na
podlagi sodbe, sodnica Power-Forde, kot navaja v zaključku mnenja, ne more strinjati z ugotovitvijo, da
je bila EKČP kakor koli kršena.
Stojc v. Slovenija, št. 20159/06, sodba z dne 18. 10. 2012
ESČP je ugotovilo kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP ter
kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP ter pritožnici prisodilo pravično
zadoščenje za nepremoženjsko škodo v višini 4.000,00 EUR ter povrnitev stroškov postopka pred ESČP
v višini 1.900,00 EUR. Ugotovljeni kršitvi se nanašata na pravdni postopek Okrožnega sodišča v Ljubljani. Postopek se je začel, ko je pritožnica 14. 2. 2000 vložila tožbo, in se končal s sodbo Višjega so-
20
132
Sodba je postala dokončna v letu 2013, posledično je bil spis statistično zaključen v letu 2013.
dišča v Ljubljani z dne 6. 10. 2005, ki je bila pritožnici vročena 10. 11. 2005. Prvostopenjsko sodišče je
o tožbenem zahtevku odločilo 3. 10. 2002, na podlagi pritožničine pritožbe pa je Višje sodišče v Ljubljani
sodbo razveljavilo in zadevo prvostopenjskemu sodišču vrnilo v ponovno obravnavo. To je o tožbenem
zahtevku ponovno odločilo 6. 10. 2003. Zoper sodbo je bila vložena pritožba, ki ji je bilo v delu ugodeno
in v tem delu je bila zadeva vrnjena v ponovno obravnavo prvostopenjskemu sodišču. To je o zahtevku
ponovno odločilo 12. 7. 2005. Zoper to odločitev je bila znova vložena pritožba, o kateri je Višje sodišče
v Ljubljani odločilo 6. 10. 2005. Postopek je torej na dveh sodnih stopnjah trajal pet let in osem mesecev,
med postopkom pa je bilo šestkrat odločeno. V skladu s sodno prakso ESČP (glej npr. Lukenda v. Slovenija (št. 2), št. 16492/02, 13. 4. 2006; Gavranič v. Slovenija, št. 33573/02, 23. 11. 2006; Antolič v. Slovenija,
št. 71476/01, 1. 6. 2006; Šeliga v. Slovenija, št. 33578/02, 30. 11. 2006; Karan v. Slovenija, št. 35062/02, 23.
11. 2006; Žagar v. Slovenija, št. 75684/01, 9. 3. 2006) je Republika Slovenija v postopku pred ESČP ugovarjala, da zatrjevana kršitev pravice do sojenja v razumnem roku ni podana, čemur pa ESČP ni sledilo.
Brez obrazložitve razlogov za odstop od svoje dotedanje sodne prakse je bilo stališče ESČP, da je bila
v konkretnem primeru ta kršitev podana. Ker pritožnica v zvezi s to kršitvijo ni imela na razpolago učinkovitih notranjih pravnih sredstev, je ESČP ugotovilo, da je podana tudi kršitev pravice iz 13. člena EKČP.
Sodnica Power-Forde je tudi k tej sodbi podala odklonilno ločeno mnenje z vsebino, kot v že navedeni
zadevi Barišič v. Slovenija.
15.3.5 Kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja
iz 8. člena EKČP
Kurić in ostali v. Slovenija, št. 26828/06, sodba Velikega senata z dne 26. 6. 2012
Državno pravobranilstvo je zadevo predstavilo že v poročilih za leto 2007, 2008, 2009 in 2010. Pritožniki Milan Makuc, Mustafa Kurić, Ljubomir Petreš, Jovan Jovanović, Velimir Dabetić, Ana Mezga,
Ljubenka Ristanović, Tripun Ristanović, Ali Berisha, Ilfan Sadik Ademi in Zoran Minić so v pritožbi
zatrjevali, da jim je bila kršena pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena
EKČP, ker naj bi bili na arbitraren način prikrajšani za možnost pridobitve državljanstva novoustanovljene slovenske države in ohranitve svojega statusa stalnih prebivalstev. Zatrjevali so tudi kršitev prepovedi diskriminacije iz 14. člena EKČP in kršitev pravice do mirnega uživanja premoženja
iz 1. člena Protokola 1 k EKČP.
ESČP (sedemčlanski senat) je 13. 7. 2010 izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da so pritožbe pritožnikov
Mustafe Kurića, Velimirja Dabetića, Ane Mezga, Ljubenke Ristanović, Tripuna Ristanovića, Alija Berishe, Ilfana Sadika Ademija in Zorana Minića glede 8., 13. in 14. člena EKČP sprejemljive (v obravnavo je
bilo torej sprejetih osem pritožb, dve sta bili nesprejemljivi, en pritožnik pa je leta 2008 preminil) in da je
prišlo do kršitve pravic iz 8. in 13. člena EKČP, ne poraja pa se posebno vprašanje po 14. členu v povezavi
z 8. členom EKČP. Glede denarne odškodnine pritožnikom za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo,
ki naj bi izvirala iz v obravnavani zadevi ugotovljenih kršitev, kot tudi glede stroškov in izdatkov, nastalih
v postopku, pa tedaj ni odločilo.
Republika Slovenija je v zvezi s to sodbo oktobra 2010 vložila zahtevo za predložitev zadeve v ponovno
obravnavo pred Velikim senatom ESČP, ki jo je ta tudi sprejel. Obravnava je bila 6. 7. 2011, svojo odločitev pa je Veliki senat razglasil 26. 6. 2012. V tej sodbi je ESČP med drugim odločilo, da je Republika
Slovenija šestim pritožnikom kršila pravico do zasebnega in družinskega življenja (člen 8), pravico do
učinkovitega pravnega sredstva (člen 13) in pravico iz 14. (prepoved diskriminacije) v povezavi z 8.
členom EKČP. Po mnenju ESČP Republika Slovenija navedenih kršitev v nasprotju z odločitvami Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz leta 1999 in 2003 ni odpravila, saj ni sprejela ukrepov, s katerimi bi
133
položaj pritožnikov celovito uredila in jim omogočila ureditev njihovega statusa. Sodišče je gospodu
Kuriću, gospe Mezga, gospodu Ristanoviću, gospodu Beriši, gospodu Ademiju in gospodu Miniću prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 20.000,00 EUR, vsem pritožnikom skupaj pa tudi
30.000,00 EUR za povračilo stroškov postopka (to odškodnino in stroške je Republika Slovenija pritožnikom izplačala septembra 2012). Odločitev glede premoženjske škode je ESČP zadržalo. Preostalima
pritožnikoma, ki nista nikoli izkazala interesa za ureditev svojega statusa v Republiki Sloveniji, ESČP
odškodnine ni priznalo.
ESČP je to sodbo opredelilo kot pilotno, saj okoliščine zadeve presegajo interes konkretnih pritožnikov.
Navedlo je, da t. i. izbrisani zaradi pomanjkljivosti slovenskega pravnega sistema nimajo možnosti zahtevati odškodnino za kršitve njihovih pravic. ESČP je Republiki Sloveniji naložilo, da navedeno vprašanje
uredi v roku enega leta, ESČP pa drugih podobnih pritožb v tem obdobju ne bo obravnavalo.
X v. Slovenija, št. 40245/10, sodba z dne 28. 6. 2012
ESČP je v sodbi ugotovilo, da je bila pritožniku (očetu otrok) kršena pravica do spoštovanja zasebnega
in družinskega življenja iz 8. člena EKČP.
Zadeva se nanaša na odvzem dveh otrok staršema ter posledično njuni namestitvi v rejniško družino,
na nadaljnjo omejitev stikov med otroci in starši ter na sodni postopek odvzema roditeljske pravice, ki je
bil začet približno leto dni po odvzemu otrok. CSD Maribor, ki je od leta 2001 dalj časa spremljal dogajanje v družini, je staršema odvzel otroka, ker je štel, da sta objektivno nesposobna za starševstvo (mati
obeh otrok ima lažjo duševno motnjo in se je večkrat znašla v hudih konfliktih s pritožnikom in njegovo
materjo, ki je živela v isti stavbi kot družina pritožnika, konflikti med pritožnikom in njegovo ženo so se
občasno razreševali tudi s fizičnimi obračuni, v katerih je nemalokrat posredovala policija, itd.).
Ob odvzemu otrok ter njuni namestitvi v rejniško družino z začasno odredbo CSD Maribor so bili stiki
med otroki in starši začasno prepovedani. Prepoved vseh stikov med staršema in otrokoma se je obdržala tudi po tem, ko je CSD Maribor izdal redno odločbo o odvzemu otrok in njuni namestitvi v rejniško
družino. Skoraj sočasno z izdajo redne upravne odločbe je CSD Maribor na Okrožno sodišče v Mariboru
vložil predlog za odvzem roditeljske pravice staršema.
Pritožnik je v zvezi s sodnim postopkom odvzema roditeljskih pravic kar trikrat vložil nadzorstveno
pritožbo (pospešitveno sredstvo po ZVPSBNO) in kar trikrat je prejel obvestilo predsednika sodišča
o stanju zadeve na podlagi četrtega odstavka 6. člena ZVPSBNO. V času, ko je o pritožnikovi pritožbi
odločalo ESČP, je bila zadeva pred nacionalnimi sodišči še vedno v reševanju pred prvostopenjskim
sodiščem.
ESČP je med drugim izpostavilo, da sodni postopek, ki je v času odločanja ESČP še trajal, traja predolgo,
pri čemer je odločanje o odvzemu roditeljske pravice dodatno zavleklo vprašanje plačila sodnega izvedenca, čeprav bi morala te stroške kriti država, saj s tem, ko posamezniku odvzema roditeljsko pravico,
posega v njegovo družinsko življenje. ESČP je še posebej grajalo delo sodne izvedenke, ki je za izdelavo
delnega izvedeniškega mnenja, ki je temeljilo (zgolj) na listinah v spisu in iz razgovorov z otrokoma in
pritožnikom (vsakim posebej), potrebovala kar šest mesecev.
ESČP je ponovno izpostavilo, da morajo postopki, v katerih se odloča o varstvu in vzgoji otrok ter o
stikih staršev in otrok, potekati hitro, ker lahko že sam potek časa nepopravljivo vpliva na odnose med
otrokom in staršema. ESČP je posebej izpostavilo, da ne najde nikakršnih razlogov za tako dolgotrajno
sojenje, v katerem je odločitev sodišča odločilna za pritožnikovo uživanje družinskega življenja.
134
15.3.6 Kršitev pravice do svobode izražanja iz 10. člena EKČP
Hvalica proti Sloveniji, št. 25256/05, sklep z dne 22. 5. 2012
Pritožnik je v pritožbi zatrjeval kršitev pravice do svobode izražanja iz 10. člena EKČP. Navajal je, da je
prvi poslanec slovenskega parlamenta, ki je bil pravnomočno obsojen za besede, izrečene na zasedanju
parlamenta (šlo je za besede, ki jih namenil političnemu nasprotniku I. K., sicer nekdanjemu predsedniku
Državnega sveta Republike Slovenije in tudi ustavnemu sodniku v nekdanji Jugoslaviji).
V pravdnem postopku, ki se je začel s tožbo I. K., je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo odločilo, da je
pritožnik dolžan plačati tožniku I. K. 500.000,00 tedanjih SIT (približno 2.086 EUR) in mu povrniti stroške
pravdnega postopka v skupnem znesku 148.465,00 tedanjih SIT (približno 619 EUR). Po oceni sodišča
izjava pritožnika, ki jo je tožnik povzel v tožbi, nedvomno predstavlja razžalitev dobrega imena in časti oz.
poseg v omenjeno osebno dobrino tožnika. Vsebina izjave pritožnika ne pomeni kritike načina in metod
dela tožnika, niti razlogov za morebitno nasprotovanje tožnikovi kandidaturi za člana ESČP, ampak trditev
o žaljivem dejstvu, ki ni kritika, ki bi jo moral trpeti kandidat, čeprav je sicer lahko izpostavljen javni kritiki.
Sodišče je tudi ocenilo, da je civilnopravna odgovornost širša in strožja od kazenskopravne odgovornosti
in da je treba civilnopravno odgovornost presojati po načelih civilnega prava. Ustava po mnenju sodišča
poslancem Državnega zbora ne daje imunitete pred civilno sodno jurisdikcijo, ker bi sicer bilo to vprašanje
urejeno v Ustavi ali v kakšnem drugem zakonu, če bi zakonodajalec to želel. Zoper sodbo sodišča sta se
pritožila pritožnik in tožeča stranka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in
potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.
Po mnenju pritožnika je svoboda izražanja opozicije v slovenskem parlamentu postala močno okrnjena
in pogojena, na kar je javno opozorilo že več poslancev. S pritožbo je skušal doseči predvsem spoštovanje
določbe svobode izražanja, kot je opredeljeno v skladu z EKČP tudi pri interpretaciji instituta poslanske
imunitete, ki jo določa 83. člen Ustave Republike Slovenije. Uveljavljal je zahtevek za pravično zadoščenje
v skupnem znesku 3.732.129,00 tedanjih SIT (približno 15.574,00 EUR), zahtevek pa se je nanašal na povrnitev zneska, ki ga je plačal I. K., povrnitev pravdnih stroškov, pripadajoče zakonske obresti ter odškodnino
za prestane duševne bolečine v višini 2.500.000,00 tedanjih SIT.
ESČP je s sklepom odločilo, da je treba pritožnikove navedbe glede imunitete pred odškodninsko odgovornostjo ocenjevati s stališča interpretacije nacionalne zakonodaje. Slovenska sodišča, vključno z ustavnim
sodiščem, so soglasno odločila, da pravne podlage za imuniteto v odškodninskih sporih ni, zato je v tem
delu pritožba nesprejemljiva. Glede izražanja v državnem zboru pa je ESČP opozorilo, da se je pritožnik
pritoževal samo glede interpretacije 83. člena Ustave, torej glede poslančeve imunitete. Razloge, ki jih je
pritožnik uveljavljal v pritožbi, bi moral predhodno uveljavljati tudi v postopkih pred nacionalnimi sodišči.
Pritožnik ni izkoristil vseh notranjih pravnih sredstev, zato je bila njegova pritožba izrečena za nedopustno.
15.3.7 Kršitev pravice do varstva premoženja iz 1. člena
Protokola 1 k EKČP
Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini in drugim naslednicam nekdanje SFRJ, št. 60642/08, sodba
z dne 6. 11. 201221
Sedemčlanski senat ESČP je 6. 11. 2012 izdal pilotno sodbo, v kateri je ugotovil, da sta Republika Slovenija in Republika Srbija kršili 1. člen Protokola št. 1 ter 13. člen EKČP, medtem ko kršitve EKČP
21
Zadeva je bila podrobno predstavljena v poročilu za leto 2010.
135
s strani drugih toženih naslednic nekdanje SFRJ (Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Makedonije) ni
ugotovil. ESČP je Sloveniji in Srbiji naložilo izvedbo individualnih (plačilo nepremoženjske škode v
višini 4.000,00 EUR na posameznega pritožnika) in splošnih ukrepov (v roku šestih mesecev po dokončnosti sodbe sprejem takšnih ukrepov, s katerimi bo pritožnikom in tudi vsem ostalim, ki se nahajajo v
enakem položaju, omogočeno izplačilo njihovih deviznih depozitov). Obravnavo vseh istovrstnih pritožb (po podatkih iz sodbe več kot 1.650, vloženih v imenu več kot 8.000 pritožnikov) je ESČP odložilo
za obdobje šestih mesecev, ki začne teči z dnem dokončnosti sodbe.
Republika Slovenija je zoper to odločitev na ESČP vložila zahtevo za predložitev zadeve v ponovno
obravnavo pred Velikim senatom, ki jo je ta, tako kot enako zahtevo Republike Srbije, tudi sprejel.
15.4 Zaključek
Tudi v letu 2012 sta se na področju zadev, ki jih Republiki Sloveniji vroča ESČP, nadaljevala trenda zadnjih nekaj let, in sicer zmanjševanje števila pritožb zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku
in povečevanje števila pritožb zaradi kršitev drugih konvencijskih pravic. V letu 2012 je bilo Republiki
Sloveniji vročenih predvsem več pritožb zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja ter pritožb, v katerih
žrtve kaznivih dejanj zaradi načina vodenja kazenskih postopkov uveljavljajo kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter kršitev prepovedi mučenja. Kot posledica sodbe Mandič
in Jović v. Slovenija je bilo Republiki Sloveniji vročenih tudi več pritožb, ki so jih v zvezi z okoliščinami
prestajanja pripora vložili priporniki v ZPKZ Ljubljana.
136
16
Postopki pred Sodiščem Evropske unije
137
16.1 Uvod
Sodišče Evropske unije je bilo ustanovljeno leta 1952. Vse od ustanovitve je njegova naloga, da zagotavlja
spoštovanje prava pri razlagi in uporabi pogodb. Sodišče Evropske unije v okviru te naloge nadzira zakonitost aktov institucij Evropske unije, skrbi za to, da države članice izpolnjujejo obveznosti iz pogodb
ter na predlog nacionalnih sodišč razlaga pravo Unije. Sodišče je pravna avtoriteta Evropske unije in s
sodišči držav članic skrbi za skladno uporabo in razlago prava Unije.
Sodišče Evropske unije ima sedež v Luksemburgu, sestavljajo pa ga Sodišče (SEU), Splošno sodišče
(SSEU), ustanovljeno leta 1988, in Sodišče za uslužbence, ustanovljeno leta 2004.
Sodišče je pristojno za:
• postopke predhodnega odločanja, katerih namen je zagotoviti učinkovito in enotno uporabo
zakonodaje Unije. S tem namenom lahko nacionalni sodniki naslovijo vprašanje (včasih ga morajo) na Sodišče s predlogom za razjasnitev kakega vidika razlage prava Unije, da bi lahko npr.
preverili skladnost svoje nacionalne zakonodaje s tem pravom. Predlog za sprejetje predhodne
odločbe je lahko namenjen tudi nadzoru veljavnosti pravnih aktov Unije. Sodišče ne odgovori le
s preprostim mnenjem, temveč s sodbo ali z obrazloženim sklepom. Nacionalno sodišče je kot
naslovnik odločbe pri obravnavanju spora vezano na dano razlago. Sodba Sodišča je zavezujoča
tudi za druga nacionalna sodišča, ki bi odločala o enakem problemu;
• tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti. Ta tožba omogoča Sodišču nadzor nad tem, ali države
članice spoštujejo obveznosti, ki jih imajo na podlagi prava Unije. Tožbo lahko vloži Evropska
komisija ali druga država članica;
• ničnostne tožbe. S to tožbo tožeča stranka zahteva razglasitev ničnosti akta institucije, organa,
urada ali agencije Unije (zlasti uredbe, direktive, odločbe). V pristojnosti Sodišča so tožbe države
članice proti Evropskemu parlamentu oz. Svetu (razen proti aktom zadnjega s področja državnih
pomoči, dampinga in izvršilnih pooblastil) in tožbe ene institucije Unije proti drugi instituciji;
• tožbe zaradi nedelovanja. Ta tožba omogoča Sodišču nadzor zakonitosti nedelovanja institucij,
organov, uradov in agencij Unije. Vložiti jo je mogoče le po tem, ko je bila zadevna institucija pozvana k delovanju. Če se ugotovi nezakonitost opustitve, mora zadevna institucija sprejeti
ustrezne ukrepe za prenehanje nedelovanja. Pristojnost za odločanje o tožbi zaradi nedelovanja si
delita Sodišče in Splošno sodišče po merilih, kakršna veljajo za ničnostne tožbe;
• pritožbe zoper sodbe Splošnega sodišča. Pri Sodišču je mogoče vložiti pritožbe, omejene na
pravna vprašanja, zoper sodbe in sklepe Splošnega sodišča. Če je pritožba dopustna in utemeljena, Sodišče odločitev Splošnega sodišča razveljavi. Če je zadeva zrela za odločanje, lahko Sodišče
samo odloči o sporu. Sicer zadevo vrne Splošnemu sodišču, ki je vezano na odločitev Sodišča
v okviru pritožbe;
• revizijo zoper odločitve Sodišča o pritožbah zoper odločitve Sodišča za uslužbence Evropske unije.
138
Splošno sodišče je pristojno za obravnavo:
• neposrednih tožb fizičnih ali pravnih oseb zoper akte institucij, organov, uradov in agencij Evropske
unije (na katere so naslovljeni ali ki jih neposredno in posamično zadevajo) ter zoper predpise (ki
se nanje neposredno nanašajo, vendar ne potrebujejo izvedbenih ukrepov) in zoper neodločanje teh
institucij, organov, uradov in agencij. Gre npr. za tožbo, ki jo vloži podjetje zoper odločbo Komisije,
ki mu nalaga denarno kazen;
• tožb držav članic zoper Komisijo;
• tožb držav članic zoper Svet v zvezi s sprejetimi akti glede državnih pomoči, ukrepi trgovinske zaščite (damping) in akti, s katerimi prenese pristojnost za izvajanje;
• tožb za povrnitev škode, ki so jo povzročile institucije Evropske unije ali njihovi uslužbenci;
• tožb, ki temeljijo na pogodbah, ki jih je sklenila Evropska unija, ki izrecno določajo pristojnost
Splošnega sodišča;
• tožb glede znamke Skupnosti;
• pritožb, zgolj glede pravnih vprašanj, zoper odločbe Sodišča za uslužbence Evropske unije;
• tožb zoper odločbe Urada Skupnosti za rastlinske sorte in odločbe Evropske agencije za kemikalije.
Zoper odločbe, ki jih sprejme Splošno sodišče, se lahko v roku dveh mesecev vloži pritožba na Sodišče,
vendar zgolj glede pravnih vprašanj.
Sodišče za uslužbence je znotraj sodne institucije Unije specializirano za področje uslužbenskih sporov
Evropske unije. Pristojno je tudi za odločanje v sporih med organi, uradi ali agencijami in njihovim osebjem, za katere je pristojnost dodeljena Sodišču Evropske unije (npr. spori med Europolom, Uradom za
usklajevanje na notranjem trgu (UUNT) ali Evropsko investicijsko banko in njihovimi uslužbenci). Ne
odloča pa o sporih med nacionalnimi upravami in njihovimi zaposlenimi.
16.2 Statistika
SEU je Republiki Sloveniji v letu 2012 vročilo 361 zadev. Državno pravobranilstvo je v letu 2012 zaključilo 339 zadev. Ob koncu leta 2012 je bilo odprtih 458 zadev.
SSEU je Republiki Sloveniji v letu 2012 vročilo 396 zadev. Državno pravobranilstvi je v letu 2012 zaključilo 393 zadev. Ob koncu leta 2012 je bilo odprtih 33 zadev.
16.3 Analiza podatkov
Število zadev, ki jih Republiki Sloveniji vroča SEU, je bilo v letu 2012 podobno številu vročenih zadev
v letu 2011 (leta 2012 je bilo vročenih sedem zadev manj kot v 2011), ko je bilo število prejetih zadev
največje v zadnjih petih letih.
Podoben je trend pripada pri zadevah, ki jih Republiki Sloveniji vroča SSEU. Število prejetih zadev je bilo
v letu 2012 za 2,2 % manjše kot v letu 2011, v primerjavi z leti 2008, 2009 in 2010 pa je SSEU Republiki
Sloveniji v 2012 vročilo približno 50 % več zadev.
139
Graf 25: Število s strani Sodišča vročenih zadev v obdobju 2008–2012
Graf 26: Število s strani Splošnega sodišča vročenih zadev v obdobju 2008–2012
16.4 Nove zadeve v letu 2012
Republika Slovenija se je v letu 2012 udeležila sedmih novih postopkov pred Sodiščem Evropske unije (SEU):
Evropska komisija je zoper Republiko Slovenijo vložila tri tožbe na podlagi 258. člena Pogodbe o delovanju
Evropske unije (PDEU), na isti pravni podlagi je Republika Slovenija zoper Evropsko komisijo vložila eno
tožbo, udeležila se je dveh postopkov za sprejem predhodne odločbe na podlagi 267. člena PDEU ter priglasila intervencijo v podporo toženi stranki v postopku tožbe Evropske komisije zoper Slovaško republiko.
16.4.1 Tožba Evropske komisije zoper državo članico
na podlagi 258. člena PDEU
Evropska komisija v. Slovenija, C-407/12 Evropska komisija je zoper Republiko Slovenijo vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da Republika Slovenija s tem, ko ni sprejela vseh zakonov in drugih predpisov, potrebnih za prenos Direktive
140
2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 11. 2009 o spremembi direktiv 2002/21/ES
o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, 2002/19/ES o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem
povezovanju in 2002/20/ES o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, v vsakem
primeru pa o teh predpisih ni obvestila Komisije, ni izpolnila obveznosti iz člena 5 navedene direktive. Komisija je Sodišču EU predlagala, da zaradi zgoraj navedene neizpolnitve obveznosti Republiki
Sloveniji na podlagi člena 260(3) PDEU naloži plačilo denarne kazni v višini 6.531,84 EUR na dan,
šteto od dneva razglasitve sodbe dalje. Evropska komisija še zahteva, naj se Republiki Sloveniji naloži
plačilo stroškov.
O tožbi še ni odločeno. Evropska komisija v. Slovenija, C-406/12
Evropska komisija je zoper Republiko Slovenijo vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da Republika Slovenija s tem, ko ni sprejela vseh zakonov in drugih predpisov, potrebnih za prenos Direktive
2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 11. 2009 o spremembah Direktive 2002/22/ES
o univerzalnih storitvah in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi omrežji in storitvami, Direktive
2002/58/ES o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij
in Uredbe (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov, v vsakem primeru pa o teh predpisih ni obvestila Komisije, ni izpolnila
obveznosti iz člena 4 navedene direktive. Komisija je Sodišču EU predlagala, da zaradi zgoraj navedene
neizpolnitve obveznosti Republiki Sloveniji na podlagi člena 260(3) PDEU naloži plačilo denarne kazni
v višini 6.531,84 EUR na dan, šteto od dneva razglasitve sodbe dalje. Zahteva tudi, naj se Republiki Sloveniji naloži plačilo stroškov.
O tožbi še ni odločeno.
Evropska komisija v. Slovenija, C-538/12
Evropska komisija je zoper Republiko Slovenijo vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da Republika
Slovenija s tem, ko ni sprejela vseh zakonov in drugih predpisov, potrebnih za prenos Direktive 2009/81/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 7. 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti, ter spremembi
direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES, ali ker v vsakem primeru o takih določbah ni obvestila Komisije, ni
izpolnila obveznosti iz člena 72(1) navedene direktive. Komisija je Sodišču EU predlagala, da zaradi zgoraj navedene neizpolnitve obveznosti Republiki Sloveniji na podlagi člena 260(3) PDEU naloži plačilo
denarne kazni v znesku 7.038,72 EUR na dan, šteto od dneva razglasitve sodbe dalje. Zahteva tudi, naj
se Republiki Sloveniji naloži plačilo stroškov.
O tožbi še ni odločeno.
16.4.2 Tožba Republike Slovenije zoper Evropsko komisijo
na podlagi člena 263 PDEU
Slovenija v. Evropska komisija, T-507/12
Slovenija je vložila tožbo zaradi ugotovitve ničnosti sklepa Komisije z dne 19. 9. 2012 o ukrepih v korist
podjetja ELAN d.o.o., SA.26379 (C 13/2010) (prej NN 17/2010), ki ga je Komisija notificirala Sloveniji
141
z dopisom z dne 20. 9. 2012, in s katerim je inter alia v členu 2 odločila, da je ukrep državne pomoči v
korist Elana v obliki dokapitalizacije v višini 10 milijonov EUR v letu 2008 Slovenija izvršila nezakonito,
v nasprotju s členom 108(3) PDEU, zaradi česar je Slovenija od upravičenca dolžna pomoč izterjati.
Republika Slovenija v tožbi uveljavlja napačno uporabo člena 107(1) PDEU ter člena 345 PDEU ter
bistveno kršitev postopka s tem, ko je Evropska komisija napačno presodila dejstva ter pomanjkljivo oz.
napačno obrazložila izpodbijani sklep glede vprašanja pripisljivosti ukrepa dokapitalizacije v letu 2008
Republiki Sloveniji ter s tem ko je napačno presodila dejstva ter pomanjkljivo oz. napačno obrazložila
izpodbijani sklep glede zaključka, da ukrep dokapitalizacije Elana v letu 2008 ni bil odobren skladno
z načelom zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu, s čimer je bila podjetju Elan dana selektivna
prednost.
Slovenija je sočasno vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe zaradi zadržanja izvršitve sklepa Komisije z dne 19. 9. 2012, ki pa ga je Sodišče EU s sklepom T-507/12 R z dne 17. 1. 2013 zavrnilo.
O tožbi še ni odločeno.
16.4.3 Intervencija na strani države članice kot tožene stranke
v postopku na podlagi 263. člena PDEU
Evropska komisija v. Slovaška republika, C-305/12
Evropska komisija je zoper Slovaško republiko vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da Slovaška
republika s tem, ko ni sprejela zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev nacionalnega prava
z Direktivo 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o odpadkih in razveljavitvi
nekaterih direktiv, oz. vsekakor s tem, da o njih ni obvestila Komisije, ni izpolnila obveznosti iz člena
40 navedene direktive. Komisija je Sodišču EU predlagala, da zaradi zgoraj navedene neizpolnitve obveznosti iz Direktive 2008/98/ES Slovaški republiki na podlagi člena 260(3) PDEU naloži plačilo denarne
kazni v znesku 17.136,00 EUR na dan, šteto od dneva razglasitve sodbe dalje. Zahteva tudi, naj se Slovaški republiki naloži plačilo stroškov.
Slovenija v postopku intervenira v podporo Slovaški republiki, saj nasprotuje uporabi 260(3) člena
PDEU v primeru neprenosa direktiv, ki so bile sprejete še pred uveljavitvijo 260(3) člena PDEU. Po mnenju Republike Slovenije zato uporaba določbe 260(3) PDEU v obravnavani zadevi pomeni retroaktivno
uporabo Pogodbe ter nasprotuje načelu pravne varnosti in transparentnosti. Člen 260(3) PDEU omogoča Komisiji, da v tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti, vloženi na podlagi člena 258 PDEU, Sodišču
predlaga, naj v isti sodbi, v kateri ugotovi neizpolnitev obveznosti o obvestilu glede ukrepov o prenosu
direktive, sprejete v skladu z zakonodajnim postopkom, državi članici naloži plačilo pavšalnega zneska
ali denarne kazni.
16.4.4 Predlog za sprejem predhodne odločbe po 267. členu PDEU
SFIR in drugi, združene zadeve C-187/12 do C-189/12
Predlog za sprejem predhodne odločbe je vložilo italijansko sodišče Consiglio di Stato, ki sprašuje, ali je
treba člena 3 in 4 Uredbe Sveta (ES) št. 320/2006 in člen 4 Uredbe Komisije (ES) št. 968/2006 razlagati
tako, da pojem »proizvodne zmogljivosti« ne zajema naprav, ki jih podjetja za proizvodnjo sladkorja
uporabljajo za pakiranje sladkorja za namene trženja, tako da je treba pri napravah, kot so silosi, za
vsak primer posebej analizirati, ali so te naprave povezane s proizvodno linijo, ali pa so povezane z dru-
142
gimi dejavnostmi kot s proizvodnjo (npr. s pakiranjem), in nadalje, ali je člen 4 Uredbe Komisije (ES)
št. 968/2006 treba razlagati tako, da naprave, kot je silos, ki jih podjetja za proizvodnjo sladkorja uporabljajo za skladiščenje, pakiranje ali embaliranje sladkorja izključno za namene trženja, ki ni odvisno od
proizvodnega ciklusa, spadajo med naprave iz točke (c) tega člena, in ne iz točke (a) in (b) istega člena,
v skladu z besedilom in namenom Uredbe št. 320/2006 in Uredbe št. 968/2006, zlasti uvodne izjave
4 zadnje uredbe.
Iz dejanskega stanja primerov združenih zadev izhaja, da so tri italijanska podjetja za proizvodnjo
sladkorja, ki sodelujejo v načrtu Skupnosti za prestrukturiranje industrije sladkorja, pri pristojnem
ministrstvu vložila vlogo za celotno pomoč za prestrukturiranje, skupaj z načrtom prestrukturiranja
zadevnih obratov, ki predvideva odstranitev vseh zmogljivosti, povezanih s proizvodno linijo, in hkrati
z ohranitvijo nekaterih silosov za skladiščenje in drugih struktur, ki se ne uporabljajo za proizvodnjo,
ampak za dejavnost pakiranja in trženja sladkorja, proizvedenega v drugih obratih in podjetjih. Ministrstvo je vloge štelo za dopustne in posredovalo izvode načrta Evropski komisiji. Podjetja so vsako
leto ministrstvu predložila poročila in začela z razgradnjo. Za nobeno od podjetij pristojna komisija
ministrstva ni ugotovila nepravilnosti v odobrenem načrtu prestrukturiranja. Vendar so inšpektorji
Evropske komisije kasneje ob svojem obisku ugotovili obstoj silosov v nekaterih obratih, zaradi česar
naj podjetja ne bi bila upravičena do celotne pomoči. Gre za silose, ki se uporabljajo za dejavnost
trženja in pakiranja sladkorja, ki je bil proizveden drugje. Ne glede na to je po mnenju Komisije
te silose treba šteti kot »neposredno povezane s proizvodnjo sladkorja« (ker so »naprava za pakiranje«
iz člena 4(1)(c) Uredbe (ES) št. 968/2006), posledično pa naj bi bila podjetja, ki so sicer v celoti opustila kvoto in v celoti odstranila svoje proizvodne zmogljivosti, upravičena do pomoči, ki je 25 % manjša
od celotne pomoči. Enako kot Evropska komisija je menilo tudi italijansko upravno sodišče (Tribunale Administrativo), ki se je v postopkih, ki so jih zoper ministrstvo sprožila navedena tri podjetja,
postavilo na stališče, da v skladu z evropsko zakonodajo proizvodne naprave zajemajo tudi tiste, ki so
se na proizvodni lokaciji uporabljale v fazah, ki neposredno sledijo proizvodnji, kot so skladiščenje in
pakiranje, njihova ohranitev pa naj bi bila dopustna le, če so namenjene uporabi v drugi proizvodnji
ali drugi rabi na industrijski lokaciji.
Van der Ham, C-396/12
Predlog za sprejem predhodne odločbe je vložilo nizozemsko sodišče Raad van State. Zastavilo je
tri vprašanja, ki se nanašajo na razlago pojma »namerno povzročena kršitev« iz člena 51(1) Uredbe
Sveta (ES) št. 1698/2005. Vprašanja so se pojavila v postopku pred nacionalnimi organi, ki je potekal
na podlagi tožbe nosilca kmetijskega gospodarstva Van der Ham. Slednjemu je bila dodeljena dohodkovna podpora in okoljska kmetijska pomoč, ki pa mu je bila po izvršenem nadzoru izpolnitve zahtev
navzkrižne skladnosti skupne kmetijske politike, določene v nacionalnih smernicah, in ugotovljenih
nepravilnostih znižana za 20 %. Ugotovljene nepravilnosti so se nanašale na kršitev uredbe vlade
o uporabi gnojil, ker so pri gnojenju, ki ga je izvedel neodvisni kmetijski delavec v službi v podjetju
za kmetijska dela po naročilu nosilca kmetijskega gospodarstva, nastale emisije, ki niso bile majhne.
Sklep o znižanju plačil je izhajal iz predpostavke, da je bila kršitev opravljena namerno, s čimer se
Van der Ham ni strinjal. V postopku je zatrjeval, da je v okoliščinah, ki vodijo do čim manjših emisij,
izbral sistem gnojenja, pri katerem nastanejo čim manjše emisije, in da je treba upoštevati dejstvo,
da se njegovo zemljišče nahaja na posebej močvirnatem območju. Poleg tega je menil, da mu ni mogoče naložiti odgovornosti za ravnanje kmetijskega delavca, za katerega je pristojni kazenski sodnik
že odločil, da ni ravnal naklepno.
Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja ter tožnikovih navedb bo Sodišče EU na zaprosilo predložitvenega sodišča odgovorilo na vprašanje, ali je bilo upravičeno mnenje, da se že na podlagi same
143
okoliščine, da je prepoved gnojenja, pri katerem ne nastanejo majhne emisije, kot del dolgoročne ustaljene politike, šteje, da predpisane zahteve ravnanja namerno niso bile izpolnjene tudi, kadar je takšno
dejanje izvršil tretji po naročilu upravičenca.
16.5 Zaključene zadeve v letu 2012
16.5.1 Predlog za sprejem predhodne odločbe na podlagi 267. člena PDEU
Pelati, C-603/10
V letu 2011 je Državno pravobranilstvo prejelo predlog za predhodno odločanje, ki ga je Sodišču
EU (SEU) predložilo Upravno sodišče Republike Slovenije. Predložitveno sodišče, ki odloča o tožbi
zoper odločbo drugostopnega davčnega organa, je želelo odgovor SEU glede dopustnosti nacionalne
ureditve, po kateri Republika Slovenija davčno ugodnost za gospodarsko družbo, ki želi izvesti delitev,
pogojuje s pravočasnostjo vloge za izdajo dovoljenja za priznanje davčnih upravičenj oz. po kateri
davčni zavezanec davčne ugodnosti s potekom roka izgubi. Zaradi neizpolnitve procesnega pogoja
namreč davčni organ vsebinsko ne presoja, ali so razlogi za zavrnitev uporabe oz. odvzem ugodnosti
iz vseh ali nekaterih določb Direktive 90/434/EGS z dne 23. 7. 1990 o skupnem sistemu obdavčitve za
združitve, delitve, prenose sredstev in zamenjave kapitalskih deležev družb iz različnih držav članic
podani ali ne, temveč prepozno vlogo zavrže.
Ker je bil izid spora pred Upravnim sodišče Republike Slovenije odvisen od razlage zgoraj navedene direktive, je predložitveno sodišče predlagalo SEU, naj odloči o vprašanju, ali je določbo 11. člena Direktive Sveta 90/434/EGS treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, s katero Republika Slovenija
kot država članica davčno ugodnost za gospodarsko družbo, ki želi izvesti delitev (oddelitev dela družbe
in ustanovitev nove družbe), pogojuje s pravočasnostjo vloge za izdajo dovoljenja za priznanje davčnih
upravičenj, ki oddelitvi ob izpolnjevanju predpisanih pogojev sledijo, oz. po kateri davčni zavezanec
s potekom roka davčne ugodnosti po nacionalni zakonodaji avtomatično izgubi.
Sodišče je 18. 10. 2012 odločilo, da je treba člen 11(1)(a) Direktive Sveta z dne 23. 7. 1990 o skupnem
sistemu obdavčitve za združitve, delitve, prenose sredstev in zamenjave kapitalskih deležev družb
iz različnih držav članic (90/434/EGS) razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je
ta v postopku v glavni stvari, ki za priznanje davčnih ugodnosti, ki v skladu z določbami navedene
direktive veljajo za transakcijo delitve, določa pogoj, da mora biti vloga v zvezi s to transakcijo vložena
v določenem roku. Vendar mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali so izvedbene določbe glede tega
roka, še zlasti določitev njegovega začetka, dovolj natančne, jasne in predvidljive, da se lahko davčni
zavezanci seznanijo s svojimi pravicami, in se prepričati, da je tem mogoče priznati davčne ugodnosti,
določene s to direktivo.
SEU je v sodbi izpostavilo, da bi bilo s stališča načela učinkovitosti lahko problematično, da se rok iz
363(2) ZDavP-1 računa za nazaj. Dejstvo določitve prekluzivnega roka v nacionalni zakonodaji za uveljavljanje davčnih ugodnosti samo po sebi ni problematično s stališča prava Unije, način izračuna tega
roka, pa je lahko, če slednji ni odvisen od davčnega zavezanca, saj ta ne more natančno vedeti, niti kdaj
začne ta rok teči niti kdaj poteče, tj. kdaj bo predvidena transakcija prestrukturiranja vpisana v sodni register. Po mnenju SEU imajo države članice obveznost, da določijo dovolj natančen, jasen in predvidljiv
sistem rokov, da se posamezniki lahko seznanijo s svojimi pravicami in dolžnostmi.
144
16.6
Druge zadeve − postopek predhodnega odločanja
po 367. členu PDEU ter možnost intervencije
v pritožbenem postopku zoper sodbo SSEU v postopkih
med drugimi državami članicami oz. institucijami
V skladu s postopkovnimi pravili SEU v zvezi s predlogi za sprejem predhodne odločbe po 367. členu
PDEU se vsak predlog za sprejem predhodne odločbe vroči vsem državam članicam, ki se nato lahko
aktivno vključijo v postopek. Aktivna vključitev v postopek je možna vse do ustne obravnave. Sodbe, ki
jih izda SEU v zadevah predhodnega odločanja (gre za odločitve o razlagi prava Unije), so zaradi njihovega erga omnes učinka pomembne za vse države članice. Razlaga, ki jo sprejme SEU, je namreč obvezna
za vse države članice in po sodni praksi SEU je kot kršitev prava Unije opredeljeno tudi neupoštevanje
razlage prava Unije, kot jo je sprejelo SEU. S tega stališča je nujno, da država spremlja te postopke in se
seznani z vsemi sodbami Sodišča. Izrecno zahtevo po spremljanju postopka vedno večkrat izrazijo tudi
posamezna ministrstva, ki ob izjavi, da ni razloga za intervencijo Republike Slovenije v posameznem
postopku, zahtevajo, da jih Državno pravobranilstvo seznanja s potekom postopka. Slednje se že zaradi
narave stvari zagotavlja v vsaki posamezni zadevi. V letu 2012 je Državno pravobranilstvo prejelo 361
zadev, na dan 31. 12. 2012 pa je bilo odprtih še 458 tovrstnih zadev.
Državam članicam se vročajo tudi vse sodbe Splošnega sodišča, izdane v postopkih med drugimi državami članicami oz. institucijami. Skladno z določbami 56. člena Protokola o Statutu Sodišča Evropske unije so države članice kot privilegirani udeleženci upravičene vložiti pritožbo zoper sodbo Splošnega sodišča tudi v zadevah, ki se nanje neposredno ne nanašajo. Države članice lahko na podlagi
tretjega odstavka istega člena Statuta vložijo pritožbo zoper sodbo SSEU tudi v zadevah, v katerih
se postopka pred SSEU niso udeležile. Pritožbo morajo vložiti v roku dveh mesecev od prejema obvestila o sodbi, pritožbeni postopek pa poteka pred SEU. Če se Republika Slovenija za vložitev pritožbe
ne odloči, Državno pravobranilstvo spis po izteku roka za pritožbo zaključi. V letu 2012 je Državno
pravobranilstvo iz tega naslova prejelo 396 zadev, jih zaključilo 393, na dan 31. 12. 2012 pa je bilo
odprtih še 33 tovrstnih zadev.
16.7 Zaključek
V skladu s pristojnostmi Sodišča, Splošnega sodišča ter Sodišča za uslužbence se države članice EU udeležujejo le postopkov pred Sodiščem in Splošnim sodiščem. V primerjavi s preteklim letom je v letu 2012
Republika Slovenija pokazala več interesa za vključevanje v te postopke.
145
17
Postopki pred EFTA Sodiščem
146
EFTA Sodišče je pristojno za države EFTE (sedaj Islandija, Liechtenstein in Norveška), ki so podpisnice
Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), katerega cilj je zagotoviti prost pretok oseb,
blaga, storitev in kapitala, zagotoviti enake pogoje konkurence ter odpraviti diskriminacijo na podlagi
nacionalnosti v vseh tridesetih državah članicah EGP – 27 držav članic EU in tri države članice EFTE.
V postopkih pred EFTA Sodiščem (gre za postopke za izdajo svetovalnega mnenja ter postopke na podlagi tožbe) je prav tako možna intervencija držav članic in institucij Evropske unije, zato jih EFTA Sodišče s temi postopki seznanja. Republika Slovenija se je doslej odločila za eno intervencijo v postopku za
izdajo svetovalnega mnenja (E-3/06 Landbrokes Ltd. – sodba z dne 30. 5. 2007).
Intervencija je možna v roku dveh mesecev od dneva notifikacije predloga za izdajo svetovalnega mnenja oz. tožbe in odgovora na tožbo. Če se Republika Slovenija ne odloči za intervencijo, je način poslovanja v teh zadevah enak načinu, ki velja za postopke za sprejem predhodne odločbe po 367. členu PDEU,
v katerih se Republika Slovenija ne odloči za aktivno udeležbo, jih pa spremlja zaradi seznanitve s sodno
prakso.
V letu 2012 je Državno pravobranilstvo iz tega naslova prejelo 18 novih zadev, jih zaključilo 19, na dan
31. 12. 2012 pa je bilo odprtih še 12 zadev.
147
18
Problematika plinskih terminalov v Tržaškem zalivu
(E-689/2009)
148
Poleg aktivnosti, ki so že bile predstavljene v poročilih za leta 2009, 2010 in 2011, je Vlada Republike
Slovenije na podlagi pripravljenega poročila tedanjega Ministrstva za okolje in prostor s sklepom z dne
22. 2. 2011 Državno pravobranilstvo pooblastila, naj priglasi intervencijo v podporo več tožnikom (Občina Koper, Občina Milje, Občina Dolina, Greenaction Transnational in WWF Italia), ki so zaradi razveljavitve mnenja št. 251 Komisije za presojo vpliva na okolje in odločbe št. 808 Ministrstva za okolje,
varstvo prostora in morja in Ministrstva za kulturne dobrine in dejavnosti Italijanske republike v zadevi
plinski terminali v Tržaškem zalivu in njegovem zaledju vložili tožbe.
Na predlog Državnega pravobranilstva je Vlada za zastopanje Republike Slovenije v navedenih upravnih
sporih pred Deželnim upravnim sodiščem dežele Lazio v Rimu pooblastila odvetnika Petra Močnika
iz Trsta. Ta je 11. 10. 2011 v predmetnih upravnih sporih vložil intervencije.
Strokovna komisija se je v letu 2012 sestala dvakrat. Dne 27. 8. 2012 je obravnavala »Poročilo mednarodne preverbe tožbenih tez«, ki ga je izdelala skupina britanskih in italijanskih odvetnikov. Vlada Republike Slovenije je v zvezi s plinskimi terminali 12. 12. 2012 sprejela sklepe zaupne narave.
149
Zaključek
150
V letu 2012 je delo Državnega pravobranilstva zaznamovalo naraščanje števila prejetih zadev na večini področij. V primerjavi z letom 2011 se je število prejetih zadev leta 2012 povečalo za dobrih 6 %, število zadev
v delu pa za skoraj 11 % (leta 2011 je imelo pravobranilstvo v delu 59.315 zadev, leta 2012 pa 65.649 zadev).
Na kadrovskem področju je bil trend v letu 2012 podoben kot v preteklih letih – kljub povečanemu obsega
dela, se je število funkcionarjev Državnega pravobranilstva zmanjševalo in je zagotovo blizu kritične meje.
Državno pravobranilstvo je pristojno ministrstvo na kadrovsko problematiko sicer že večkrat opozorilo,
še posebej pa je izpostavilo s tem povezano finančno problematiko, saj za morebitne nove zaposlitve v
proračunu nima predvidenih dovolj sredstev za plače. Za leti 2013 in 2014 ima Državno pravobranilstvo v
proračunu za plače predviden še manjši obseg sredstev kot v letu 2012.
Na področju t. i. predhodnih postopkov (gre za predhodne postopke po 14. členu Zakona o državnem
pravobranilstvu, po III. poglavju Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, po
XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku in po XVII. poglavju Zakona o prekrških) Državno pravobranilstvo ocenjuje, da je z uspešnim reševanjem tovrstnih odškodninskih zahtevkov pomembno prispevalo k zmanjševanju pripada zadev na sodišča. Ob tem izpostavlja, da bi lahko ob spremembi določbe
14. člena ZDPra, da bi ta, tako kot drugi odstavek 539. člena ZKP, predstavljala procesno predpostavko
pred samo vložitvijo tožbe, s čimer bi lahko spor razrešili že pred uvedbo sodnega postopka, to svojo vlogo
še bolje opravljalo.
Na področju civilnopravnih in gospodarskih zadev se je pripad v letu 2012 v primerjavi z letom 2011,
predvsem zaradi večjega števila zadev, v katerih je Republika Slovenija tožeča stranka, povečal za 4,6 %.
Sicer je pripad na tem področju v zadnjih letih v upadanju, za kar je razlog predvsem v tem, da je bilo v
prejšnjih letih prejetih več istovrstnih sporov ali celo množičnih tožb, kot so npr. odškodninski zahtevki
zaradi imisij ob cesti G1-3 in G1-1, v letu 2012 pa večjega števila istovrstnih zahtevkov ni bilo. Tudi pregled
zaključenih zadev kaže, da je v letih, ko je v množičnih sporih izdana sodna odločba, ki nakaže prakso reševanja teh zadev, število zaključenih zadev večje (običajno se te zadeve rešijo ali s poravnavo ali z umikom
tožbenih zahtevkov).
Podoben je trend pripada na področju delovnopravnih in socialno pravnih zadev. Tudi tu analiza podatkov kaže, da je pripad večji ob t. i. množičnih sporih (npr. tožbe učiteljev, pravosodnih funkcionarjev, javnih uslužbencev). V letu 2012 prejetih množičnih tožb ni bilo, zato je pripad manjši kot v letu 2011, vendar
pa je glede na raznolikost temeljev sporov oz. če od v letu 2011 prejetih zadev odštejemo množične tožbe
javnih uslužbencev zaradi plačnih nesorazmerij, ugotovimo, da je bil pripad novih zadev v letu 2012 celo
večji od pripada v letu 2011. Veliko število zadev z delovnega in socialnega področja je nedvomno mogoče
pripisati splošnemu slabšanju socialnega položaja zaposlenih in ostalih državljanov, na drugi strani pa posledično vse večjemu zavedanju delovnopravnega položaja in pravic, ki izhajajo iz dela ter iskanju možnosti
za oblikovanje tožbenih zahtevkov na različnih pravnih podlagah v zvezi z delom, pri čemer bistveno vlogo
igrajo tudi dobro organizirani sindikati. Državno pravobranilstvo izpostavlja, da lahko za preprečevanje teh
151
sporov največ naredi država sama, predvsem s sprejemanjem jasne zakonodaje z nedvoumnimi, jasnimi
in določnejšimi zakonskimi določbami v rednem zakonodajnem postopku in z uresničevanjem ostalih
priporočil, ki jih je pravobranilstvo izpostavilo v tem in preteklih poročilih.
Državno pravobranilstvo je v zvezi s pravdnimi postopki, ki potekajo pred sodišči, pogosto deležno očitkov,
da Republika Slovenija ni pripravljena na sklepanje poravnav. Takšni očitki, zlasti če so usmerjeni neposredno zoper Državno pravobranilstvo, v večini primerov niso upravičeni. Državno pravobranilstvo kot
zastopnik države pred sodišči je pri zastopanju v sodnih postopkih vezano na dejanske navedbe in dokaze,
ki jih prejme od zastopanega državnega organa. Državni organ mu posreduje tudi stališče glede samega
zahtevka nasprotne stranke, na katerega je v postopku vezano – samo torej nima manevrskega prostora,
da bi se brez pooblastila zastopanega organa pogajalo oz. poravnalo, po drugi strani pa je pravobranilstvo
zavezano k zaščiti proračunskih sredstev.
Področje izvršbe in zavarovanja je eno tistih področjih, kjer pripad najbolj strmo narašča. V letu 2012 se
je v primerjavi z letom 2011 povečal za kar 15,6 %. Porast zadev na tem področju je še bolj očiten, če pripad
v letu 2012 primerjamo z letom 2008 – v letu 2012 je pravobranilstvo prejelo za skoraj 164 % več izvršilnih
zadev. Ob tem je spodbuden podatek, da je Državno pravobranilstvo v letu 2012 zaključilo 5.268 zadev, kar
je skoraj 72 % več kot leto prej. Ob tem je treba izpostaviti, da čeprav si pravobranilstvo prizadeva za čim
učinkovitejšo izterjavo, so tovrstni postopki praviloma dolgotrajni, kar je posledica številnih pravnih sredstev, ki jih vlagajo dolžniki, s čimer se povečuje tudi obremenjenost sodišč oz. izvršilnih oddelkov. Zagotovo
pa k dolgotrajnosti in (ne)uspešnosti izvršilnih postopkov pripomore splošno gospodarsko stanje v državi,
ki se odraža tudi v naraščanju števila insolventnih dolžnikov, njihovem slabem premoženjskem stanju ipd.
Velik porast zadev je Državno pravobranilstvo znova zaznalo tudi na področju postopkov zaradi insolventnosti in postopkov prisilnega prenehanja, saj je prejelo 28,1 % več zadev kot leta 2011, v primerjavi z
letom 2008 pa je število prejetih zadev v letu 2012 večje za skoraj 315 %. V zadnjih dveh letih je še posebej
očitno povečano število prijav terjatev v postopke osebnega stečaja. Problematika, ki ni neposredno povezana z delom Državnega pravobranilstva, je pa morda najpomembnejša s področja insolventnih postopkov,
se nanaša na obvladovanje davčnega dolga pred začetkom stečajnega postopka. V stečajne postopke se
prijavljajo terjatve iz naslova davčnih obveznosti tudi v višini več milijonov evrov, pri čemer je doseženo
poplačilo v stečajnih postopkih zelo nizko. To kaže na neučinkovito obvladovanje davčnega dolga v času,
preden pride do stečajnega postopka.
Pri zadevah, ki jih Republiki Sloveniji vroča ESČP, se je v letu 2012 nadaljeval trend zmanjševanja števila
pritožb iz naslova kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in povečevanja števila pritožb iz naslova kršitev
drugih konvencijskih pravic – zatrjevane so predvsem kršitev pravice do življenja, kršitev prepovedi mučenja,
kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, kršitev različnih vidikov pravice do poštenega sojenja, kršitev pravice do svobode in varnosti, kršitev pravice do svobode izražanja in kršitev pravice do
spoštovanja zasebnega premoženja. Državno pravobranilstvo pri tem izpostavlja, da je pred ESČP odprtih več
zadev, katerih negativen izid bi lahko za Republiko Slovenijo pomenil veliko finančno breme.
Trend pripada zadev, ki jih Republiki Sloveniji vročajo sodišča Evropske unije, je podoben kot v preteklih
letih, je pa tudi na tem področju odprtih več zadev, ki lahko imajo, če država ne bo ustrezno uredila pomanjkljivosti, na katere opozarja predvsem Evropska komisija, za državni proračun velike finančne posledice.
Državno pravobranilstvo aktivno sodeluje pri pripravi zakonodaje ter opozarja na neustrezno prakso, iz
katere izvirajo (pre)številni spori, pristojne organe seznanja o ugotovitvah in sodni praksi mednarodnih
sodišč, predvsem pa si prizadeva za strokovno in kakovostno zastopanje Republike Slovenije v sodnih in
predsodnih, s čimer uresničuje svoje poslanstvo učinkovite zaščite premoženjskopravnih interesov Republike Slovenije.
152
Republika Slovenija
Državno pravobranilstvo
Šubičeva ulica 2
SI – 1000 Ljubljana
telefon: 01 244 10 00
faks: 01 244 10 40
e-pošta vložišča: [email protected]
e-pošta urada generalnega državnega pravobranilca: [email protected]
spletna stran: www.dp-rs.si
Državno pravobranilstvo Republike Slovenije
Poročilo o delu za leto 2012
izdajatelj: Državno pravobranilstvo Republike Slovenije
besedilo: Državno pravobranilstvo Republike Slovenije
fotografije: Ljubo Vukelič, Shutterstock
oblikovanje: Neja Trbižan, oblikovalka
ISSN 2232-3201