Uroš Perko – diplomski seminar

Transcription

Uroš Perko – diplomski seminar
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za športno treniranje
DIPLOMSKI SEMINAR
Uroš Perko
Podraga, 2013
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za športno treniranje
Diplomski seminar
ANALIZA RAZLOGOV ZA SODELOVANJE V TEKMOVANJU
MLADIH ŠPORTNIH PLEZALCEV
Mentor:
Kandidat:
prof. dr. Rado Pišot
Uroš Perko
Somentor:
viš. pred. mag. Anton Golnar
Podraga, 2013
Lektorica: Judita Babnik
ZAHVALA
Brini, ker bi mi bile brez nje učilnice fakultete še danes neznanka, staršem, ki so mi
omogočili študij, otrokoma, ker ju imam rad, in prof. dr. Radu Pišotu za enkratno
podajanje neprecenljivega znanja.
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
IZJAVA
Podpisani Uroš Perko, rojen 24. 6. 1976, študent Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru,
smer športno treniranje, izjavljam, da je diplomski seminar z naslovom Analiza razlogov za
sodelovanje v tekmovanju mladih športnih plezalcev pri mentorju prof. dr. Radu Pišotu in
somentorju viš. pred. Antonu Golnarju avtorsko delo. V diplomskem seminarju so uporabljeni
viri in literatura korektno navedeni; besedilo ni prepisano brez navedbe avtorjev.
(podpis študenta)
Podraga, 14. 7. 2013
IZVLEČEK
Športno plezanje je čedalje bolj priljubljeno, tako pri odraslih kot mladih. Vedno več otrok
obiskuje plezalne šole in krožke, plezalne stene so v vsaki novejši šolski telovadnici. Veliko
otrok se hitro preizkusi tudi na tekmovanjih v športnem plezanju. Ta bi morala predstavljati
novo pozitivno izkušnjo. Otroci naj bi imeli možnost prikazati naučeno tehnično znanje in
spretnosti, se družiti in v prvi vrsti zabavati. V praksi pa imamo na tekmovanjih kopico
anksioznih otrok, ki so stalno pod rezultatskim pritiskom. Pravila tekmovanja so sicer
prilagojena najmlajšim, vendar premalo in preslabo, da bi otrokom sama tekmovanja postala
prijaznejša in predvsem njihovi starosti primernejša. Anketiral sem 125 otrok, ki se
udeležujejo tekem Vzhodne in Zahodne lige. Z njihovimi odgovori sem izvedel, kaj jim je na
tekmah zares pomembno, in tako dobil smernice za spremembe pravilnika otroških
tekmovanj.
Ključne besede: tekmovanja, športno plezanje, mlajše kategorije, vadba.
ABSTRACT
Sports climbing is gaining on popularity with adults and children. More and more children
attend climbing schools, artificial climbing walls are part of every new school gymnasium.
Many children soon start attending climbing competitions. These are supposed to represent a
positive experience for the child. Children should have the opportunity to demonstrate their
new gained technical knowledge and skills, to meet other young climbers and most of all have
fun. In reality, the children attending competitions are mostly anxious and under constant
pressure to achieve a good result. The rules of competition are adapted to the needs of
children. The changes, from rules for adults, are too few and not good enough, to ensure the
competitions to be child-friendly and most important to be adapted to their needs. We
surveyed 125 children that attend the league competitions Vzhodna and Zahodna liga. By
analysing their answers, we learned what was truly important to them when attending a
competition. Based on this knowledge, we prepared guidelines for necessary changes to the
rules for children’s climbing competitions.
Key words: competition, sports climbing, youth categories, exercise.
Kazalo vsebine
1
UVOD ............................................................................................................................................... 1
2
PREDMET IN PROBLEM ............................................................................................................... 5
2.1
RAZVOJ OTROK...................................................................................................................... 5
2.1.1
GIBALNI RAZVOJ ............................................................................................................ 7
2.1.2
GIBALNE SPOSOBNOSTI ............................................................................................... 8
2.1.3
ČUSTVENI RAZVOJ....................................................................................................... 10
2.1.3.1
MOTIVI ZA UKVARJANJE Z GIBALNO ŠPORTNO AKTIVNOSTJO .............. 11
2.1.3.2
RAZVOJ VREDNOT ................................................................................................ 13
2.2
VADBA OTROK ..................................................................................................................... 15
2.3
ŠPORTNO PLEZANJE ........................................................................................................... 18
2.4 ORGANIZIRANOST TEKEM V ŠPORTNEM PLEZANJU ZA NAJMLAJŠE
KATEGORIJE ................................................................................................................................... 20
2.4.1
TEKMOVALNA PRAVILA ZA TEŽAVNOST ............................................................. 22
2.4.2
TEKMOVALNA PRAVILA ZA BALVANE .................................................................. 23
2.4.3
TEKMOVALNA PRAVILA ZA HITROST .................................................................... 24
3
CILJI................................................................................................................................................ 24
4
HIPOTEZE...................................................................................................................................... 24
5
METODE RAZISKOVANJA......................................................................................................... 25
5.1
VZOREC OTROK ................................................................................................................... 25
5.2
NAČIN ZBIRANJA PODATKOV .......................................................................................... 25
5.3
ANKETNI VPRAŠALNIK...................................................................................................... 25
5.4
METODE OBDELAVE PODATKOV.................................................................................... 26
6
UGOTOVITVE IN RAZPRAVA ................................................................................................... 26
7
SKLEP............................................................................................................................................. 29
Literatura
1
UVOD
Športna aktivnost je ključnega pomena za otroke. Razvoj otrok poteka enakomerno na več
področjih hkrati. Napredovanje v gibalnem razvoju se odraža tudi na kognitivnem,
čustvenem, telesnem in socialnem področju ter seveda obratno. (Gallahue in Ozmun, 2006;
cit. po Videmšek, Pišot, 2007, str. 19) Otroci, ki so gibalno aktivni, so bolj zdravi, lažje se
sprostijo, obvladujejo stres, tesnobo in potrtost. Primerna gibalna aktivnost spodbuja gradnjo
samospoštovanja in pozitivne samopodobe. (Tomori, 2005; cit. po Videmšek, Pišot, 2007, str.
14)
Tekmovanja za najmlajše so dobrodošla popestritev vadbe, kjer lahko preizkusijo naučeno, se
družijo in predvsem zabavajo. Pogosto pa prehitro postanejo stalnica mladega športnika.
Športno plezanje ni izjema. V Sloveniji se v mlajših kategorijah tekmuje na državnem,
regionalnem in lokalnem nivoju. Bolj ambiciozni tudi na mednarodnih tekmovanjih. Veliko
otrok se udeležuje tekmovanj na vseh štirih nivojih.
Primerno vodena tekmovanja koristijo mlademu športniku in pripomorejo k njegovemu
vsestranskemu razvoju. Imajo pomembno in aktivno vlogo v otrokovem odraščanju in
socializacijskih integracijah. Otroci imajo možnost preizkusiti svoje tehnično in taktično
znanje. Izkusijo zmage in poraze. Pridobivajo različne spretnosti in vrednote, ki jim bodo
koristile kasneje v življenju. (Bompa, 2000, str. 167) Najpomembnejše je, na kakšen način
vpeljemo otroke v tekmovanja. Otroci zelo radi tekmujejo, toda v mnogih primerih so še bolj
tekmovalni njihovi starši in trenerji, ki skozi otroke izživljajo svoje ambicije. Tako v želji po
uspehu izpostavijo otroke programom treningov in tekmovanj, ki so za njih prezahtevni in
preveč agresivni. Tudi če so sposobni prenašati fizične napore, ne zmorejo mentalnih in
emocionalnih. Potiskanje otrok v prezahteven trening in preobsežno udeležbo na tekmovanjih
sta dva glavna dejavnika, zaradi katerih starši in trenerji povzročajo preveč stresa mladim
športnikom, kar lahko hitro privede do izgorelosti. (Bompa, 2000, str. 168)
Natančno je treba izbrati, na katerih in predvsem koliko tekmah v sezoni se bodo otroci
preizkusili. Pomembno je, da otroci manj tekmujejo in imajo več časa za vadbo. (prav tam)
Prepogosta udeležba na tekmovanjih onemogoča zadosten trening spretnosti, kar kasneje zelo
težko nadoknadimo. Z udeležbo na tekmovanjih postaja motivacija otrok vedno bolj zunanja,
1
kar ni zaželeno. Ta mora čim dalj ostati notranja. Tudi uvrstitve na tekmovanjih morajo biti
drugotnega pomena. V Sloveniji pa je šport mladih vsekakor drugačen kot v svetu. (Tušak,
1999, str. 98) Je precej bolj storilnostno usmerjen in manj naslonjen na notranje izvore
motivacije. Pomembno je zmagovati, saj le to pomeni uspešnost. Tako si mladi vse prehitro
oblikujejo samopodobo zgolj na rezultatski uspešnosti. (prav tam)
V najmlajših kategorijah se spodbuja in dopušča močna tekmovalnost. To povzroča velik stres
udeležencem in zgodnji razvoj predtekmovalne anksioznosti. Vprašanje je, kakšne možnosti
ima mlad športnik za uspešno soočanje s temi povečanimi zahtevami. Če bo šel razvoj
mladega športnika v smeri povečanja frustracijske tolerance, potem taka klima dolgoročno
prispeva k razvoju njegove mentalne trdnosti; če pa bo taka situacija prekoračila prag
frustracijske tolerance, bo mlad športnik reagiral nekonstruktivno, dolgotrajno ponavljanje
nekonstruktivnih oziroma neprilagojenih reakcij pa bo izoblikovalo izrazito negativne
strahove (predvsem pred neuspehom). Ciljna orientacija mladih bi morala biti čim bolj
delovno naravnana. Trenerji, ki spodbujajo tekmovanje mladega športnika s samim seboj, ki
ga učijo iskati izzive v razvoju samega sebe, svojih spretnosti, ki spodbujajo trening kot igro,
bodo dolgoročno zagotovo oblikovali motivacijsko bolj perspektivne športnike. (Tušak, 1999,
str. 140)
Slovenski moški dosežki ne potrjujejo svetovnih trendov, saj so naši mladi športniki na
splošno celo bolj ego orientirani kot vrhunski športniki. Pri mlajših so tudi močneje izraženi
tisti incentivi, ki sicer bolj predstavljajo zunanjo motivacijo. Med mladimi športniki se
motivacija prezgodaj premakne navzven, v čemer ne nazadnje lahko tudi iščemo velik upad in
prenehanje ukvarjanja s športom v nekaterih disciplinah. Je že res, da je z udeležbo na
tekmovanjih mogoče dvigniti motivacijo športnika, vendar pa se ob njegovih negativnih
dosežkih oziroma neuspehih ta ponovno zniža, mi pa nimamo več vzvodov, s katerimi bi jo
ponovno dvignili. Zunanja motivacija pri mladih je torej dvorezen meč, ki sicer prinese
trenutno izboljšanje motivacije, dolgoročno pa naredi več škode kot koristi. (Tušak, 1999, str.
81)
V Sloveniji ni bistvenih razlik med tekmami mlajših in starejših kategorij. V tekmovalnem
pravilniku Komisije za športno plezanje (KŠP) je nekaj sprememb pravil v mlajših
kategorijah (Tekmovalni pravilnik za leto 2012), vendar so malenkostne. Premajhne, da bi na
tekmah najmlajših preprečile manifestacijo motoričnih sposobnosti, ki so primernejše za
2
tekmovalce v članski kategoriji. Otroci bi se morali ločiti po tehničnem znanju in naučenih
spretnostih.
Prezgodnja specializacija ustvari veliko mladinskih prvakov, vendar le redki ponovijo
dosežke v članski kategoriji. Uspehi mladih športnikov so zaradi hitre adaptacije na
obremenitve dobesedno izsiljeni. Popačijo sliko dejanskega potenciala, ki ga športnik
premore. V praksi se pogosto izkaže, da je otrok svoj potencial izkoristil že v najstniških letih.
Dosežene uvrstitve in sposobnosti so že njegov maksimum. Zato svojih sposobnosti in znanja
ne more več povečati in nadgraditi ter postati konkurenčen v absolutni konkurenci.
Če primerjamo trenersko stroko s tujino, bi težko našli vzroke v prenizki strokovni
usposobljenosti ali znanju trenerjev. Zdi se, da ne želimo pravilno delati z najmlajšimi.
Dober primer je Komisija za športno plezanje. V izobraževanju za trenerje športnega plezanja
je poudarjeno in kakovostno opisano pravilno delo z mladimi, vendar jih ne zanima, ali v
praksi trenerji dejansko tako tudi delajo. Tudi njim so pomembnejši trenutni dosežki kot
pravilno dolgoročno delo. Trenerji, ki delajo v nasprotju s priporočili KŠP-ja, so dodatno
nagrajeni z delom v mladinskih reprezentančnih selekcijah. To pa je zelo slab zgled vsem
novim trenerjem, ki začenjajo svojo pot v najmlajših selekcijah. V želji po hitrih dosežkih se
pri najmlajših prehitro začne razvijati samo gibalne sposobnosti. Tako dobimo posameznike,
ki so rezultatsko uspešni, vendar jim preslaba gibalna kompetenca onemogoča uspeh v višjih
kategorijah.
Posameznik je gibalno kompetenten, kar med drugim zagotavlja uspeh v športu, kadar gibalne
sposobnosti podpirajo gibalna znanja in obratno. (Pišot, 2013, str. 8) V otroštvu je pravi čas
za razvijanje gibalnih znanj, saj plastičnost živčnega sistema omogoča izredno hitro usvajanja
različnih gibalnih nalog. Pozornost pa se že pri najmlajših v glavnem namenja razvijanju
gibalnih sposobnosti, kljub temu da je pravi čas za njihov razvoj po puberteti. Šele takrat se v
telesu ustvarijo ustrezni biološki pogoji in se razvije mišično-funkcionalni sistem, kar
omogoča hitrejšo adaptacijo organizma na trening absolutne moči in vzdržljivosti, anaerobne
vzdržljivosti ter hitrosti. Mladi tekmovalci imajo tako odlično razvite gibalne sposobnosti, ki
pa ne podpirajo njihovega znanja. Na prehodu v višje kategorije, kjer tekmujejo proti
posameznikom z zadostno razvitimi znanji, naenkrat niso več konkurenčni, razliko pa težko
nadoknadijo, ker so pravi čas za razvijanje teh že zamudili.
3
Bolj kot vsak vrhunski dosežek je pomembno, da otrokom z vadbo v najmlajših letih
omogočimo sprejeti šport kot vrednoto, ki jih bo spremljala celo življenje.
Le ustrezno gibalno kompetentni posamezniki bodo ob primernem življenjskem slogu lahko
živeli kvalitetno tudi v odraslem obdobju in starosti. (Pišot, 2013, str. 11) Motorični razvoj je
proces, pri katerem otroci pridobivajo motorične spretnosti in vzorce v interakciji z dednostjo
in vplivi iz okolja. Dedni faktorji so ključni za razvoj živčnega in mišičnega sistema,
morfoloških značilnosti, telesnih predispozicij in telesne rasti. (Malina, Bouchard in Bar-Or,
2004; cit. po Pišot idr., 2010, str. 81) Med vplivi iz okolja so najpomembnejše motorične
izkušnje in motorično učenje. Razvoj motoričnih kompetenc je zelo pomemben in kontinuiran
proces, pri katerem lahko otroci doživijo tudi obdobja stagnacije. (Pišot in Planinšec, 2005;
cit. po Pišot idr., 2010, str. 81) Najprej se razvijejo večje mišične skupine, zato je nujno, da
omogočimo otrokom možnost za igro na prostem in vaje ali tekanje v telovadnicah. Zelo
pomembno je, da starši, šole in programi športnih zunajšolskih dejavnosti omogočijo otrokom
raznoliko vadbo za krepitev velikih mišičnih skupin. Po navadi se ne zavedamo, da le
primerno vodene dejavnosti, ki omogočajo zgodnje razvijanje fundamentalnih gibalnih
vzorcev, zagotavljajo vseživljenjsko, varno in zdravo vpletenost v fizično aktivnost. (Pišot
idr., 2010, str. 81-82)
Navedeno je le razlog več, da mora biti vadba za najmlajše v klubih zastavljena široko, s
poudarkom na razvijanju in učenju gibalnih spretnosti ter celostni pripravi mladega organizma
na zahtevne treninge, ki bodo sledili po končanem pubertetnem obdobju. Tako se vadba za
najmlajše do desetega leta ne bi smela dosti razlikovati glede na šport, le odvijati bi se morala
v okoljih, ki so za različne športe značilna.
Ne smemo pozabiti, da morajo otroci športniki imeti tudi prosti čas, da morajo postopno
spoznavati svet in življenje drugih ljudi. Drugače naredimo iz športnikov popolne
nesposobneže v življenju, saj jih nismo naučili ničesar drugega kot vaditi in tekmovati.
Bodimo torej starši in družba, ki bomo zdrave, sposobne ljudi naredili za vrhunske športnike,
ne pa družba, ki bo vrhunske športnike na koncu športne poti učila živeti. (Tušak, 2001, str.
27)
4
2
PREDMET IN PROBLEM
Tekmovanja v športnem plezanju lahko otroku predstavljajo izziv, druženje, pridobivanje
novih izkušenj, preverjanje naučenih spretnosti in preseganje lastnih dosežkov. Nasprotno pa
so lahko poligon za doseganje najvišjih uvrstitev, kar pogosteje povzroča anksioznost, stres in
razočaranje kot pa zadovoljstvo.
Tekmovanja za najmlajše kategorije v športnem plezanju so rezultatsko usmerjena. Plezalne
smeri zahtevajo moč in vzdržljivost. Otroci na njih ne dobijo pozitivne povratne informacije o
svojem napredku v tehniki in plezalnih spretnostih. Na tako organiziranih tekmah manjkata
tudi socializacijska nota in zabava. To dvoje otroci visoko vrednotijo in sta dva izmed
najpogostejših motivacijskih dejavnikov, zakaj se pravzaprav ukvarjajo s športom. Glede na
strukturo tekmovanj so trenerji in starši najbolj odgovorni za to, kakšne vrednote bodo
privzgojili mladim plezalcem.
V diplomski nalogi bom na podlagi anketnega vprašalnika raziskal dejavnike, ki so za otroke
najpomembnejši za sodelovanje in tekmovanje v športnem plezanju.
2.1
RAZVOJ OTROK
Razvoj je kontinuiran proces sprememb funkcionalnih sposobnosti za življenje, gibanje in
delo. Povezan je s starostjo, ni pa odvisen od nje. V različnih obdobjih se hitrost razvoja
spreminja.
Po kronološki starosti obdobje od rojstva do odraslosti navadno razdelimo v štiri razvojna
obdobja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, str. 119):
1. Dojenček in malček je obdobje od rojstva do približno dveh let in pol ali do
končanega prodora mlečnega zobovja (vseh 20 mlečnih zob). To je obdobje, ko pri
telesni postavi prevladuje obsežen trup z glavo, ki predstavlja kar četrtino telesne
mase oziroma višine, zgornje in spodnje okončine so kratke, prsni koš je
cilindrične oblike in manjši od trebuha, prisotna je debela podkožna plast maščevja
(ima zaščitno vlogo). Telesna višina in masa hitro naraščata.
5
2. Zgodnje otroštvo je obdobje od približno dveh let in pol do šestih let ali do
prodora prvega stalnega zoba (prvi kočnik). V tem obdobju glava še vedno
dominira nad trupom, ta pa nad okončinami, podkožna plast maščevja je še vedno
dobro izražena. Rast se umiri.
3. Srednje in pozno otroštvo je obdobje od sedmega do desetega leta za dekleta in
od sedmega do dvanajstega leta za fante. Značilnosti tega obdobja so hitra linearna
rast okončin, zmanjševanje podkožne plasti maščevja, izoblikovanje pasu in trupa
pri deklicah, spremembe v razmerjih na glavi in obrazu, pojav prvih znakov spolne
diferenciacije.
4. Mladostništvo je obdobje od enajstega do šestnajstega leta pri dekletih in od
dvanajstega do osemnajstega leta pri fantih. To obdobje delimo na dve stopnji, ki
imata svoje specifičnosti. Prva se začne s predpuberteto, ki traja približno dve
leti, in sicer od enajstega do trinajstega leta pri dekletih in od dvanajstega do
štirinajstega leta pri fantih. Na tej stopnji se pojavi hitro povečevanje nekaterih
dimenzij telesa, predvsem telesne višine in mase – mladostniški rastni sunek,
imenovan tudi pubertetni. Druga stopnja je puberteta, ki traja do šestnajstega leta
pri dekletih in osemnajstega leta pri fantih. Oblikujejo se sekundarni spolni znaki
(zunanji spolni organi, dlakavost, razvoj prsi). To je tudi čas, ko pride do
transverzalne rasti telesa, obenem pa tudi do zaključka rasti in oblikovanja odrasle
postave posameznika.
Razvoj predstavlja spremembo različnih človekovih sposobnosti, spretnosti in značilnosti, ki
so trajne v odnosu na nižjo razvojno stopnjo in so odvisne od dednostnih dejavnikov, okolja
in otrokove lastne aktivnosti. Med vsemi temi dejavniki obstaja tesna povezanost in
soodvisnost. (Videmšek, Pišot, 2007, str. 20) Človekov razvoj predstavljata rast in zorenje.
Razvoj otrok poteka usklajeno na več področjih. Med seboj so povezana področja
motoričnega, senzoričnega, kognitivnega, telesnega, socialnega in čustvenega razvoja.
Spremembe na enem področju so povezane s spremembami na preostalih temeljnih področjih
razvoja. Razvoj ni vedno le kontinuiran, temveč občasno tudi diskontinuiran proces, poteka v
različnih stopnjah, ki se pojavijo v približno enakih starostnih obdobjih, za katera je značilno
tipično vedenje otrok. (Gallahue in Ozmun, 2006; cit. po Videmšek, Pišot, 2007, str. 19)
Pomanjkanje ali odsotnost ustreznih vplivov imajo lahko negativne posledice v razvoju.
(Videmšek, Pišot, 2007, str. 21) Zato je nujno, da je delo z mladimi pedagoško in vsebinsko
strokovno na najvišji možni ravni. (Škof, 2007, str. 50)
6
2.1.1
GIBALNI RAZVOJ
Gibalni razvoj je proces, skozi katerega otrok pridobi gibalne vzorce in spretnosti. Je
navidezno kontinuiran proces modifikacije, ki je odvisen od interakcije več faktorjev. To so:
-
nevromišično zorenje, ki ima visoko genetsko pogojenost;
-
rastne karakteristike otroka, kot so telesna velikost, proporciji in zgradba telesa;
-
hitrost rasti in zorenja;
-
predhodne motorične izkušnje, vključno s prenatalnimi;
-
nove motorične izkušnje kot take.
Vsi našteti faktorji se pojavijo v kontekstu okolja, v katerem se otrok razvija – socialnega in
fizičnega. (Malina, Bouchard in Bar-Or, 2004, str. 196)
Za gibalni razvoj veljajo podobne temeljne zakonitosti kot za razvoj nasploh, ob tem pa je
seveda še nekaj posebnosti. Na začetku poteka gibalni razvoj v cefalokavdalni smeri; pri tem
je otrok najprej sposoben nadzirati gibanje glave, nato trupa in rok, šele potem nog ter
proksimodistalni smeri. To pomeni, da lahko otrok najprej nadzira gibanje tistih delov telesa,
ki so bližje hrbtenici, kasneje tudi vse bolj oddaljenih. (Videmšek, Pišot, 2007, str. 39)
Sam gibalni razvoj poteka v štirih fazah (Gallahue in Ozmun, 2006; cit. po Videmšek, Pišot,
2007, str. 41):
- refleksna gibalna faza od prenatalnega obdobja do četrtega meseca in od četrtega meseca do
prvega leta starosti,
- rudimentarna gibalna faza – od rojstva do enega leta in od prvega do drugega leta starosti,
- temeljna gibalna faza, ki se deli na začetno (od drugega do tretjega leta), osnovno (od
četrtega do petega leta) in zrelo (od šestega do sedmega leta),
- specializirana gibalna faza, ki se deli na splošno (od sedmega do desetega leta), specifično
(od enajstega do trinajstega leta) in specialno (od štirinajstega leta naprej).
Na splošno velja, da je treba usvojiti gibanje znotraj nižje gibalne faze, da se lahko
pomaknemo v višjo. Faz se ne da preskakovati ali izpuščati. Ključna je temeljna gibalna faza,
kjer gibanje otrok postaja vse učinkovitejše in bolj usklajeno. Ob koncu zrelega obdobja te
faze naj bi otroci obvladali večino temeljnih gibalnih spretnosti. Če pa otrok ne doseže tega
najvišjega obdobja faze, obstaja možnost, da bo imel v nadaljnjem gibalnem razvoju težave.
(Gallahue in Ozmun, 2006; cit. po Videmšek, Pišot, 2007, str. 44)
7
Poudariti je treba, da so navedene stopnje motoričnega razvoja postavljene glede na pretežno
večino otrok. Zato taka klasifikacija gibalnega razvoja služi le za orientacijo, saj bi bilo njeno
strogo upoštevanje v nasprotju z načelom individualnih razlik. Zato navedenih stopenj ne
smemo jemati strogo v danem razponu; pogosto otroci delujejo na različnih stopnjah
motoričnega razvoja (glede na različne izkušnje in dejavnike dednosti).
Otrok je lahko npr. v stabilnostnih aktivnostih pri gimnastiki na specializirani stopnji, pri
manipulativnih aktivnostih pa na temeljni. (Rajtmajer, 1990, str. 56)
2.1.2
GIBALNE SPOSOBNOSTI
Obstajajo različna poimenovanja tega podsistema (fizične sposobnosti, psihofizične
sposobnosti, psihomotorične sposobnosti ipd.), vendar je le termin gibalne oziroma motorične
sposobnosti tisti, ki natančno opredeljuje podsistem, odgovoren za gibalno izraznost človeka.
(Pistotnik, 2003, str. 15) Gibalne sposobnosti so torej zmožnosti, ki posamezniku omogočajo
realizacijo gibalnih nalog, so merljive in na osnovi njih lahko ločimo razlike v uspešnosti
izvedbe določene gibalne naloge med dvema subjektoma pri enakih pogojih, znanju in
motivaciji. Učinkovitost posameznika pri realizaciji gibalnih nalog na splošno določa šest
gibalnih sposobnosti (Videmšek, Pišot, 2007, str. 71):
-
koordinacija,
-
ravnotežje,
-
moč,
-
hitrost,
-
gibljivost,
-
preciznost.
Vzdržljivost, ki jo nekateri prištevajo med gibalne sposobnosti, naj bi sodila med
funkcionalne sposobnosti, saj je odvisna predvsem od dobrega delovanja dihalnega in
krvožilnega sistema. (Pistotnik, 2003, str. 17)
Gibalne sposobnosti so tako kot druge človekove sposobnosti po eni strani prirojene, po drugi
pa pridobljene. To pomeni, da je človeku že z rojstvom dana stopnja, do katere se bodo lahko
sposobnosti razvile ob normalni rasti in razvoju. Z rojstvom določena temeljna stopnja
8
razvitosti gibalnih sposobnosti pa se lahko preseže z ustrezno gibalno aktivnostjo oziroma s t.
i. treningom. (Pistotnik, 2003, str. 16)
Posamezne gibalne sposobnosti pa niso prirojene v enaki meri, in to povzroča nesorazmerje v
možnostih njihovega razvoja pod vplivom trenažnih procesov. Stopnjo prirojenosti
posamezne sposobnosti merimo s Holzingerjevim koeficientom (h2), ki ima vrednost od 0 do
1. Za sposobnost, imenovano hitrost, se na osnovi raziskav predvideva, da je človeku
prirojena med 80 in 95 odstotki. To pomeni, da se lahko s treningom nanjo vpliva le od 5 do
25 odstotkov, glede na dano osnovo. Nasprotno temu pa je sposobnost, poimenovana moč,
manj prirojena, tj. 50 odstotkov, in se jo zato lahko s treningom razvije še enkrat toliko,
kolikor se je že premore. To pomeni, da bodo učinki vadbe pri razvoju moči vidni v krajšem
času in večjem obsegu. (prav tam)
Za zgodnje otroštvo je značilno, da je razvoj nekaterih gibalnih sposobnosti, npr. hitrosti in
koordinacije, zelo intenziven, razvoj drugih, npr. ravnotežja, moči, gibljivosti in vzdržljivosti,
pa nekoliko počasnejši. Razlike med spoloma so v zgodnjem otroštvu v povprečju majhne,
izrazitejše so v poznejših obdobjih. V določenih pogledih dosegajo nekoliko višjo raven
motorične učinkovitosti deklice (npr. pri koordinaciji gibanja rok, ravnotežju), v drugih pa
dečki (npr. pri koordinaciji gibanja vsega telesa, agilnosti, moči, vzdržljivosti), sicer pa so
razlike nepomembne. (Malina idr.; cit. po Videmšek, Pišot, 2007, str. 65)
Razvoj gibalnih sposobnosti v daljšem obdobju poteka kontinuirano, čeprav so značilna
občasna obdobja stagnacije in tudi upadanja sposobnosti. (prav tam)
Do konca pubertetnega obdobja je značilno, da se intenzivneje razvija informativni sklop
gibalnih sposobnosti (koordinacija, ravnotežje, gibljivost, natančnost). Energijski sklop
gibalnih sposobnosti (moč, največja hitrost in vzdržljivost) se začne intenzivneje razvijati v
pozni puberteti, ko so z zaključkom pospešenega telesnega razvoja ustvarjeni biološki pogoji
in hormonske spremembe omogočijo rast mišične mase ter notranjih organov. (Škof idr.,
2007, str. 202)
9
2.1.3
ČUSTVENI RAZVOJ
Čustveni in socialni razvoj sta pri otrocih tesno povezana. Razvoj na obeh področjih je v
zgodnjem otroštvu zelo razgiban. Na otrokov čustveni razvoj vplivajo različni dejavniki,
predvsem zorenje, učenje in pridobivanje izkušenj, spoznavni procesi in otrokova
samodejavnost. (Zupančič, 1994, cit. po Videmšek, Pišot, 2007, str. 86) Otrok je sposoben
izražati čustva že od rojstva. Prehodi med različnimi čustvenimi stanji so pri otrocih zelo hitri.
Z razvojem se spreminja moč doživljanja in izražanja čustev, predvsem pa se v zgodnjem
otroštvu izpolnjuje nadzor nad izražanjem čustev, ki postopno postaja vse bolj uravnovešeno
in socialno sprejemljivo. Otrok v zgodnjem otroštvu spontano izraža različna pozitivna in
negativna čustva. Pogosto izraža veselje, ki ga spremljajo smeh, sprostitev in tudi intenzivni
gibalni odzivi. Izražanje veselja je za druge ljudi privlačno, zato veliko prispeva k prijetnemu
vzdušju v skupini in vzbuja pozitivne reakcije pri drugih, s tem pa vpliva k pozitivnemu
samovrednotenju. (Kavčič in Fekonja, 2004, cit. po Videmšek, Pišot, 2007, str. 86-87) V
zgodnjem otroštvu so pogosta tudi negativna čustva, predvsem strah, jeza in zaskrbljenost.
Stalna prisotnost nekaterih negativnih čustev lahko slabo vpliva na gibalni, kognitivni in
socialni razvoj. (Zupančič, 1994, cit. po Videmšek, Pišot, 2007, str. 87)
Za čustveni razvoj v poznem otroštvu je značilno, da skupaj z razvojem socialnih in
spoznavnih sposobnosti omogoča otrokovo vse boljše zavedanje, razumevanje in razlaganje
lastnih čustev in čustev drugih ljudi. (Smrtnik Virtulić, 2003, cit. po Škof idr., 2007, str. 75)
Otroci vse učinkoviteje nadzorujejo doživljanje in izražanje čustev ter začenjajo razumeti, da
tudi drugi nadzirajo doživljanje svojih čustev. (Fekonja in Kavčič, 2004, cit. po Škof idr.,
2007, str. 75)
Občutenje sebe se razvija že od zgodnjega otroštva. Pred sedmim letom starosti otroci v
lastnih opisih omenjajo predvsem svoje fizične lastnosti (npr. barvo las, višino, ime, starost),
najljubše dejavnosti in lastnino. (Puklek in Gril, 1999, cit. po Škof idr., 2007, str. 75) V
starosti osem do devet let pa že opisujejo svoje tipično vedenje, npr. pogosto se pretepam, in
psihološke poteze, npr. sem pogumen, zgovoren. V tem obdobju se radi primerjajo z drugimi,
zlasti v svojih veščinah in sposobnostih, npr. sebe opisujejo boljšega športnika od nekoga
drugega. (Meece, 2002, cit. po Škof idr., 2007, str. 75) Govorjenje o sebi in opisovanje sebe
izražata otrokovo samopodobo, samospoštovanje pa predstavlja njegovo pozitivno ali
negativno vrednotenje teh opisov. (Puklek in Gril, 1999, cit. po Škof idr., 2007, str. 77)
10
Za obdobje poznega otroštva je značilno, da je otrokovo samospoštovanje različno glede na
področja kompetentnosti: kognitivno, socialno ali telesno. (prav tam) Številni avtorji
poudarjajo, da je za učinkovito in prilagojeno delo na različnih področjih (npr. v šoli, športu)
pomembna pozitivna samopodoba. Otrok z visokim samospoštovanjem bo znal bolj
realistično oceniti svoje dosežke, pripravljen bo vztrajati tudi pri zahtevnejših nalogah,
neuspeh pa ga ne bo takoj potrl. Visoko samospoštovanje vpliva tudi na sposobnost
spoznavanja in hvaljenja dosežkov drugih, sprejemanje prispevkov drugih in sodelovanje v
skupini. Tak otrok bo zaradi tega bolj priljubljen med vrstniki, hkrati pa se bo znal v
konfliktnih okoliščinah postaviti zase. (prav tam)
V poznem otroštvu prevladujejo realistični strahovi (npr. strah pred poškodbami, pred telesno
nevarnostjo), po sedmem letu pa se zaradi razvoja zavedanja nepovratnosti smrti pojavi tudi
strah pred smrtjo. Obdobje šolanja je povezano tudi s pojavom strahov o šoli (npr. strah pred
neuspehom, strah pred učitelji), vse več pa je tudi socialnih strahov (npr. strah pred
zafrkavanjem, zavračanjem vrstnikov ipd.). Otroci v poznem otroštvu izražajo strah manj
izrazito kot v predšolskem obdobju, poleg tega pa so se že zmožni prepričati, da tisto, česar se
bojijo, ni resnično. (Papalia, Wendkos Olds in Duskin Feldman, 2004, cit. po Škof idr., 2007,
str. 76) Za to razvojno obdobje je značilen tudi porast pogostnosti in intenzivnosti
zaskrbljenosti. Zaskrbljenost je namišljeni strah, ki se pojavi, ko si otrok predstavlja
specifične nevarne situacije, ki bi se lahko zgodile. (Meece, 2002, cit. po Škof idr., 2007, str.
224) Iz strahu in zaskrbljenosti se razvije anksioznost. Anksioznost se od strahu razlikuje po
tem, da ne izhaja iz obstoječe, ampak pričakovane situacije, od zaskrbljenosti pa po tem, da
gre za posplošeno stanje, ki izhaja iz subjektivnega problema. (Fekonja in Kavčič, 2004, cit.
po Škof idr., 2007, str. 76) V otroštvu se razmeroma blaga anksioznost kaže kot nemirnost,
razdražljivost, nihanje razpoloženja, vzkipljivost, znižan prag odzivnosti in nemirno spanje.
(Zupančič, 1996, cit. po Škof idr., 2007, str. 75)
2.1.3.1 MOTIVI ZA UKVARJANJE Z GIBALNO ŠPORTNO AKTIVNOSTJO
Potreba po gibanju je za človeka naravna. Otrok ob gibanju razvija in krepi svoje telo,
usklajuje se njegova motorika, v povezovanju posameznih telesnih in športnih dejavnosti se
urijo njegove spretnosti. Z ustreznimi spodbudami v družini in kasneje v šoli pri otroku
vplivamo na njegov kasnejši življenjski slog ter ga opremimo za vsa samostojna in dejavna
11
obvladovanja preizkušenj, obremenitev in stresov, ki mu jih bo prinašalo življenje. (Škof idr.,
2007, str. 27) Ena najpomembnejših nalog telesno gibalne dejavnosti otrok in mladostnikov je
ne samo razvijanje psihomotoričnih sposobnosti in spretnosti, temveč tudi doseči ustrezen
vpliv na kognitivni razvoj (senzorični razvoj, razvoj mišljenja, pridobivanje teoretičnih
pojmov in znanj) in čustveni socialni razvoj (pozitivna samopodoba in socializacija). Seveda
vseh teh nalog ne moremo uresničevati s kakršno koli obliko telesno gibalne dejavnosti,
ampak s skrbno načrtovanimi programi telesne vzgoje za posamezno starostno obdobje.
Raziskovanje telesne gibalne dejavnosti evropskih in severnoameriških otrok ter mladine je
pokazalo, da se aktivnost šolskih otrok veča do zgodnje adolescence, takrat pa se začne
nevarno zniževati. To zniževanje v pozni adolescenčni fazi je izrazitejše pri dečkih kot pri
deklicah. Sicer pa so dečki telesno gibalno aktivnejši od deklic. (Pišot in Završnik, 2002, str.
13)
Mladim šport veliko pomeni. Po podatkih Ibesna in Ottesna, 1996, fantje do dvanajstega leta
za šport porabijo v povprečju 80 do 90 odstotkov svojega prostega časa, dekleta pa 60
odstotkov. (Ibesen in Ottesen, 1996, cit. po Škof idr., 2007, str. 51) Številne raziskave kažejo,
da sta zabava in druženje mladim veliko pomembnejša razloga za vključevanje v športne
klube kot želja po dokazovanju na tekmovanjih in tekmovalni uspeh. (Brettschneider in Sack,
1996, cit. po Škof idr., 2007, str. 52) Mladim zelo veliko pomeni tudi razvoj športnih znanj
(obvladovanje novih športnih veščin) in pridobivanje telesne kondicije. (Škof idr., 2007, str.
52) Bačanac (2005) navaja, da so srbski mladini za vključitev v šport najpomembnejši
naslednji motivi (Bačanac, 2005, cit. po Škof idr., 2007, str. 52):
-
želja po znanju posamezne športne veščine (učenje in izpopolnjevanje znanja),
-
sprostitev in zabava,
-
druženje/nova poznanstva,
-
razburljivost in izziv,
-
želja po uspehu, zmagi,
-
pridobivanje kondicije,
-
tekmovanja.
Da bi odgovorili na vprašanje motivacije mladih v športu, sta Tušak in Černohorski (1998) na
264 mladih športnikih in športnicah, starih 12 do 15 let, raziskovala motive za udeležbo v
športni aktivnosti in ciljne orientacije. Analiza je pokazala, da so najpomembnejši motivi za
12
športno aktivnost mladih notranji, saj najvišji pomen dajejo naslednjim motivom (Tušak,
1999, str. 218):
-
želim biti telesno sposoben in zdrav;
-
želim ostati v dobri formi;
-
rad se zabavam;
-
želim napredovati na višjo raven.
Zelo obsežno raziskavo o motivih za gibalno/športno aktivnost sta opravila Pišot in Završnik
(2005) in prišla do naslednjih ugotovitev (Završnik in Pišot, 2005, str. 47–51):
-
pri deklicah četrtega razreda je glavni motiv zdravje, pri dečkih pa dobra
kondicija;
-
pri otrocih sedmega razreda pa so glavni motivi zabava, razvedrilo, zdravje.
Avtorja raziskave sta tudi ugotovila, da so fantje telesno bolj aktivni od deklet, da otrokom
prijateljstvo sicer ogromno pomeni, toda očitno se s športom ne ukvarjajo zaradi druženja.
Zanimivo je tudi spoznanje, da otroci četrtega razreda niso športno aktivni zaradi zabave,
medtem ko otroci sedmega razreda menijo, da ima zabava velik pomen pri športni dejavnosti.
(Završnik in Pišot, 2005, str. 48–49)
Raznovrstnost motivov v mlajšem obdobju je široka in temu primerno je treba podrediti
trening v zgodnjem obdobju, ki mora biti čim bolj širok in zanimiv, motivacijsko bogat in ne
preveč specifičen. (Tušak, 1999, str. 220)
2.1.3.2 RAZVOJ VREDNOT
Pojme, ki se nanašajo na stvari in kategorije, ki jih visoko vrednotimo, cenimo in za katere si
močno prizadevamo, imenujemo vrednote. Lahko si jih predstavljamo kot vrednostne
kategorije, h katerim si prizadevamo, saj nam predstavljajo neke vrste cilje oziroma ideale.
(Musek, 1999, cit. po Tušak in Tušak, 2001, str. 91)
13
Vrednote imajo motivacijsko vrednost, vendar jih moramo razlikovati od motivov, saj
predstavljajo motivacijske cilje najvišjega razreda. So nekakšni generalizirani motivacijski
cilji, ki jih uresničujemo z doseganjem konkretnejših motivacijskih ciljev. Ljudje, ki so trpeli
za pomanjkanjem zadovoljenosti osnovnih potreb (motivov), kot pomembnejše navajajo tiste
vrednote, ki zadevajo življenjska področja, na katerih se oseba čuti prizadeto, nezadovoljeno.
Na ta način bo športnik brez uspehov verjetno visoko vrednotil zmago in uspeh ipd. (Tušak in
Tušak, 2001, str. 91)
Za oblikovanje posameznih vrednot in vrednostnega sistema športnika je potrebna določena
zrelost, določena stopnja abstrakcije in generalizacije v mišljenju. Vrednote ne morejo
nastajati, preden je otrok sposoben razumevati neke splošne pojme. Otrok mora biti sposoben
ločiti svojo sodbo od sodbe svojih staršev, postati mora v tem pogledu avtonomen, hkrati pa
mora svoje egocentrične relacije spremeniti v bolj socialne. Torej težko govorimo o pojavu
vrednot pred desetim letom. Ko pa so vrednote v motivaciji in vrednostnem sistemu športnika
enkrat pojavijo, imajo velik in pomemben vpliv v celotni njegovi karieri. (Tušak in Tušak,
2001, str. 93) Povedati je treba, da se vrednostni sistem vrhunskega športnika v njegovi karieri
spreminja. Na začetku so njegovi cilji in vrednote močno pod vplivom vrednot staršev,
trenerja, kasneje, z vstopom v puberteto, pa postanejo pomembne nekatere vrednote
mladostnikov, ob doseganju vrhunskih rezultatov in ob prvih večjih materialnih nagradah pa
se vrednostni sistem navadno ponovno spremeni. (prav tam)
Po raziskavi Tušaka in Černohorskega (1998) mladi športniki in športnice, stari od 12 do 15
let, med vrednotami na prvo mesto postavljajo zdravje, družinsko srečo, šport in rekreacijo ter
prijateljstvo. Sledijo tradicionalne vrednote mir, svoboda, poštenost, ljubezen in uspeh v
poklicu. (Tušak, 1999, str. 218)
Medosebne razlike v vrednotah so največkrat posledica dveh faktorjev: spola in starosti. Vpliv
na vrednote pa lahko pričakujemo tudi pri različnih kulturah (do nedavnega so obstajale
velike razlike v vrednotah Zahoda in Vzhoda). Razlike med spoloma, dobljene v različnih
študijah po svetu, so razmeroma skladne in kažejo na močnejšo orientiranost moških h
kompetentnosti, ustvarjalnosti, dosežkom, neodvisnosti in uživanju (ugodju). Ženske pa kot
bolj pomembne navajajo vrednote varnosti, osebne moralnosti in altruizma. (Tušak in Tušak,
2001, str. 94)
14
Vloga staršev ni pomembna le zaradi usmerjanja otrok v šport. Še veliko pomembnejša je
njihova vloga v razvijanju vrednot, ki športno dejavnost uvrščajo na pomembno mesto v
njihovem družinskem življenju. (Škof idr., 2007, str. 51)
2.2
VADBA OTROK
Zgrešeno je pogosto obnašanje v praksi, ki temelji na predpostavki, da otroci zaradi manjše
treniranosti in nedozorelosti zdržijo manj treninga kot odrasli in bodo torej namesto celotne
obremenitve napravili le pol treninga. Predpostavka, da so otroci miniatura odraslih, je
zgrešena. Vadba otrok ni le količinsko in intenzivnostno drugačna od odraslih, biti mora tudi
vsebinsko drugačna. Na splošno naj bo športna vadba pri otrocih usmerjena široko. Sredstva
za razvoj posamičnih gibalnih sposobnosti morajo biti splošna in raznovrstna. Pri športni
vadbi otrok in mladih na začetku pubertete je treba izhajati iz dejstva, da predstavlja športna
vadba v tem obdobju začetno in ključno obdobje v dolgotrajnem procesu razvoja vrhunske
športne učinkovitosti in da je šport mladih obdobje priprave na trening za dosežke, ki se lahko
učinkovito začne šele z biološko in s psihosocialno zrelostjo posameznika. (Škof idr., 2007,
str. 232)
Ker so osnovna gibanja (osnovni gibalni vzorci) tako otroku kot odraslemu začetniku
razvojno najbližji, jih je smiselno vključiti v vse vsebine gibalne športne dejavnosti otrok in
na njih graditi. Naj predstavljajo osnovo in podlago na poti k usvajanju sestavljenih in
zahtevnejših gibanj (gibalnih stereotipov). (Videmšek, Pišot, 2007, str. 46)
Razlike v motoričnih sposobnosti dečkov in deklic v zgodnjem otroštvu so minimalne. Po
štirinajstem letu pa pri deklicah razvoj motoričnih sposobnosti začne stagnirati ali celo malo
upadati, medtem ko se pri dečkih dviguje do dvajsetega leta. Razvoj koordinacije, ravnotežja
in gibljivosti se pomembno povečuje med šestim in štirinajstim letom, kasneje pa samo še
minimalno. (Malina, Bouchard in Bar-Or, 2004, str. 218) V otroštvu in puberteti je zato
pomembno razvijati zgoraj omenjeni informacijski del motoričnih sposobnosti.
Pri otrocih se napredek v moči zgodi predvsem zaradi nevrofizioloških adaptacij in ne
hipertrofije mišic. Na splošno so pri otrocih sposobnosti, ki so pomembne za razvoj moči,
mišične sile in hitrosti zelo nizke. Hormonske spremembe v puberteti pa omogočijo razvoj
centralnih aerobnih funkcij. Povečajo se srce in pljuča, utripni volumen in volumen krvi.
Fiziološko-biokemijske spremembe v organizmu pa vplivajo na razvoj anaerobnih
sposobnosti. Izboljšajo se živčni mehanizmi in poveča se mišična masa. Zato je ta čas idealen
15
za razvijanje energetskega dela motoričnih sposobnosti, kamor spadajo moč in hitrost ter
funkcionalna sposobnost – vzdržljivost. (Malina, Bouchard in Bar-Or, 2004, str. 494)
Pravilno izveden vsestranski trening bo športniku omogočil fizične in psihološke temelje, ki
so potrebni za povečanje učinkovitosti kasneje v karieri. (Bompa, Haff, 2009, str. 31)
Tak način vadbe otrok ne prinese kratkoročnega hitrega napredka, kar lahko hitro zavede
trenerje in starše. Je pa edini način, ki omogoča, da se mladi dolgoročno razvijejo v vrhunske
športnike z dobro vsestransko športno podlago. Z raziskavami so ugotovili, da otroci,
podvrženi hitri specializaciji, zelo hitro napredujejo v svojem športu. Zaradi hitre adaptacije
dosegajo najboljše uvrstitve med petnajstim in šestnajstim letom. Kljub dosežkom pa so na
tekmovanjih nekonsistentni. Veliko tekmovalcev pregori in se okoli osemnajstega leta
povsem preneha ukvarjati s športom. Poveča se tudi nevarnost poškodb zaradi prisiljene
adaptacije ob nezadostnem fizičnem razvoju. (Bompa, Haff, 2009, str. 34)
Pomembno je, da pri otrocih razvijamo predvsem tehnično znanje. Vemo, da so med osmim
in dvanajstim letom najbolj dovzetni za učenje novih tehnik. Če pa ta okna odprtosti
zamudimo, je kasneje izredno težko pridobiti nova tehnična znanja.
Številne študije kažejo, da je za otroke vadba na zanje prilagojenih trenažerjih ali s prostimi
utežmi lahko učinkovita in varna, a je z vidika dolgotrajnih učinkov vadbe zanje vsekakor
priporočljiva vadba s kompleksnimi vsebinami (npr. elementarne otroške igre s pospeševanji,
zaustavljanji, borilne igre, gimnastične vaje na orodju itd.). (Škof idr., 2007, str. 224)
Koliko je pomembna raznovrstna vadba za najmlajše, kažejo tudi ugotovitve študije Obert,
Mandigout, Vinet in Corteix (2001), ki so za prakso dela z mladimi zelo zanimive in poučne.
Ugotovili so, da 13-tedenski tekaški vadbeni program, ki so ga desetletniki izvajali dvakrat na
teden, ni izboljšal le aerobnih sposobnosti, temveč tudi njihove anaerobne sposobnosti. Za 23
odstotkov se je izboljšala največja mišična moč, največja sila pa za 17 odstotkov. Še en razlog
manj za ozko specifično usmerjeno vadbo. (prav tam)
Veliko trenerjev in inštruktorjev je dovolj kompetentnih za pripravo letnih planov vadbe,
ampak je nujno, da za dolgoročni razvoj mladega športnika vidimo preko takega
kratkoročnega pristopa. Pravilen trening pomeni, da se mora vadba začeti že v otroštvu. Mladi
športniki bodo tako progresivno in sistematično razvili telo in um ter bodo zmožni kasneje
dosegati vrhunske rezultate, namesto prezgodnjega izgorevanja. (Bompa, 2000, str. 2)
Pri specializirani vadbi otroci zelo hitro napredujejo. Hitra adaptacija jim omogoči sunkovito
napredovanje v izbranem športu. Vendar ta ozki pristop prinaša zgolj hitre uspehe, ne glede
16
na posledice. V želji po doseganju hitrih uspehov trenerji izpostavijo otroke visoko
specifičnim in intenzivnim treningom, ne da bi najprej zgradili potrebno bazo. Ozko
usmerjena vadba otrok, preden so ti psihično in fizično pripravljeni nanjo, lahko vodi do (prav
tam):
-
enostranskega, ozkega razvoja mišic in funkcij organov;
-
lahko zmoti harmonični fizični razvoj in biološko ravnovesje, ki sta osnovnega
pomena za fizično učinkovitost, uspešno športno izvedbo in za razvoj zdrave
osebe;
-
dolgoročne posledice so lahko izgorevanje, pretreniranost in poškodbe;
-
lahko ima negativen učinek na psihično stanje vpletenih otrok zaradi visokega
nivoja stresa, ki ga tak trening povzroči in sodelovanja na veliko tekmovanjih;
-
lahko škodljivo vpliva na razvoj družbenih odnosov, npr. nezmožnost ustvarjanja
novih prijateljskih zvez zunaj športa zaradi velikega števila ur, porabljenih za
trening;
-
lahko negativno vpliva na motivacijo otrok, ker je tak program dolgočasen, stresen
in otrokom primanjkuje zabave. Pogosto mladi športniki prenehajo trenirati,
preden fizično in psihično dozorijo. Tako posledično mlada in nadarjena oseba ne
bo nikoli ugotovila, do katere mere bi lahko razvila svoj talent.
V Sloveniji je glavna težava prezgodnja specializacija, ki je ostala še iz časov socializma. Še
vedno delujemo po načelu, ker nas je malo, se je treba čim prej ozko specializirati za
vrhunske dosežke. Posledično dobimo vrhunske posameznike v mlajših kategorijah, ki zelo
redko postanejo dobri, ko je to res pomembno – v članskih kategorijah. Končni vrstni red na
mednarodnih plezalnih tekmovanjih v mlajših kategorijah pove veliko. Nižja, kot je
kategorija, več je Slovencev na prvih mestih. Višje, kot postajajo kategorije, manjša je
prisotnost naših plezalcev.
Za zgled bi lahko vzeli avstralski program »Ready Set Go«, s katerim so poskušali spremeniti
in modificirati športne programe za mlade športnike, ker je šport mladih postajal preveč
odrasel, z zahtevami, ki niso bile skladne z zdravim psihofizičnim razvojem otroka. Z novimi
prijemi so poskušali šport za mlade narediti bolj human, bolj orientiran v učenje in razvijanje
spretnosti, manj egoistično usmerjen oziroma tekmovalen. Pravila in oprema v igrah so bili
spremenjeni, tako da so se otroci počutili uspešne in kompetentne takrat, ko so se učili novih
spretnosti, ko so usvajali nova znanja. (Tušak, 1999, str. 225) Učinkovitost takega programa
17
se je pokazala že po nekaj letih, ko so začeli osvajati veliko več kolajn na največjih
tekmovanjih.
2.3 ŠPORTNO PLEZANJE
Plezanje je širok pojem. Govorimo o prostem plezanju na umetnih in naravnih stenah.
Plezalno smer razdelimo na več majhnih delov, odseke plezanja med mesti, primernimi za
počitek. Ti odseki so sestavljeni iz zaporedij prvin, ki so lažji ali težji in krajši ali daljši.
Prvina je gibanje, ki ti omogoča napredovanje v plezalni smeri. Prvina je najmanjša gibalnoplezalna enota; sestavljena je npr. iz izhodiščnega oprimka, prehoda na naslednji oprimek in
naslednjega, zaključnega oprimka. Plezanje je gibanje iz enega v drugi ravnotežni položaj v
steni. Umetnost učinkovitega plezanja je prehajanje iz enega v drugo ravnotežje s čim manj
potrošene energije. Idealno ali najučinkovitejše plezanje v našem kontekstu je torej tisto, ki
plezalcu omogoči preplezati določeno smer ob določenih zunanjih ali notranjih faktorjih
(psihofizična pripravljenost, čas, temperatura, bližina ljudi ...) z najmanj potrošene energije.
(Jeran, 2007, str. 3)
Plezanje je tudi zapleten šport. V okviru antropološke kineziologije ga uvrščamo med
polistrukturna kompleksna športna gibanja. (Šturm, Strojnik, 2003, str. 125) Uporaba moči v
povezavi s tehniko, poskušanje zagotavljanja varovanja v okolju potencialnih nevarnosti in
natančno krmarjenje med strahom in odločitvami omogočajo plezalcu, da najde poti skozi
nemogoče. Plezalne sposobnosti so izraz celotne osebe in se upoštevajo kot zbir mnogih
različnih pogojev in spretnosti. Psihosomatske dejavnike, ki vplivajo na plezalne sposobnosti,
lahko razdelimo v šest kategorij. (Goddard, Neumann, 1999, str. 13)
To so:
-
fizična pripravljenost (telesna moč, vzdržljivost, gibljivost itd.),
-
koordinacija in tehnika (koordinirane zmožnosti, tehnične spretnosti itd.),
-
taktični pogledi (izkušnje, znanje, inteligenten pristop, razporejanje itd.),
-
pogoji v ozadju (talent, zdravje, dostop do sten, razpoložljiv čas itd.),
-
psihološki pogledi (prebujenje, strah, koncentracija, motivacija itd.),
-
zunanji pogoji (tip skale, zaščita, podnebje itd.).
18
V športnem plezanju se tekme odvijajo v dvorani na umetnih stenah. Poznamo tri vrste
tekmovanj. Najosnovnejša in hkrati najpogostejša oblika tekmovanja je težavnostno plezanje,
ki se večinoma odvija na velikih umetnih plezalnih stenah. Temeljno načelo je, da zmaga tisti
tekmovalec, ki mu uspe preplezati večji del smeri oziroma doseže v tekmovalni smeri večjo
višino. Druga najpogostejša oblika tekmovanja v športnem plezanju je balvansko plezanje.
Odvija se na malih plezalnih stenah, kjer ni potrebno varovanje z vrvjo in drugimi tehničnimi
pomagali, temveč zadostujejo telovadne blazine. Pri tej vrsti plezanja zmaga tisti, ki prepleza
večje število plezalnih problemov v manj poskusih. Zadnja oblika tekmovalnega plezanja je
hitrostno plezanje, ki se tako kakor težavnostno plezanje odvija na velikih umetnih plezalnih
stenah. Tu zmaga tisti, ki v najkrajšem času prepleza do vrha plezalne smeri. (Moscha, 2008,
str. 18)
Največjo težo imajo tekmovanja v težavnosti. V zadnjih letih pa jih po atraktivnosti krepko
prekosijo tekmovanja v balvanskem plezanju, saj so veliko bolj dinamična. Dejstvo pa je, da v
članski kategoriji hitrostna tekmovanja nimajo veljave. Zato jim namenski trening posveča le
peščica tekmovalcev iz bivših sovjetskih držav. Vzporedno s tekmovanji pa se športno
plezanje odvija tudi v naravnih stenah. Tu je prisotna stalna tekma, kdo bo preplezal najtežjo
smer na svetu.
Tudi velik del priprav na tekmovanja poteka v naravnih plezališčih. Edino v smereh, ki
potekajo v skali, lahko plezalec dobi dobro tehnično znanje, saj so te veliko bolj raznolike od
smeri na umetnih stenah. Za začetnike in otroke je ključno, da na začetku veliko plezajo v
skali. Le tako imajo možnost razviti dobro tehniko. V skali so oprimki pogosto skriti, stopi so
majhni in ne dopuščajo nenatančnega stopanja. Lažje smeri so načeloma položne ali rahlo
previsne. Vse našteto pa je ključno za razvoj dobre tehnike.
Najpomembnejše pa je, da plezanje v skali otrokom omogoča, da so v naravi na svežem
zraku. Nujno je oblikovati otrokovo osebnost z doživljanjem narave in vsega lepega v njej.
Tako se otrok dokoplje do stališča, da se splača živeti, ker je okrog njega veliko lepega. Tako
vzgajamo otroke z bogatim duševnim doživljanjem in ljudi z velikim srcem. (Zalokar-Divjak,
1996, str. 101)
Z leti se je oblikovalo več načinov, ki jih športni plezalci uporabljajo pri vzpenjanju na vrh
plezalne smeri (Moscha, 2008, str. 34):
19
-
na pogled (on sight): način plezanja, pri katerem mora prvi v navezi v vodstvu
preplezati smer, o kateri nima predhodnih informacij. Preplezati jo mora v prvem
poskusu, ne da bi padel. Smer si lahko ogleda s tal, a pri tem ne sme opazovati
plezanja drugih plezalcev, ki se poskušajo v smeri. Tak način se uporablja
predvsem na tekmovanjih in je kot športni dosežek najbolj cenjen;
-
s predhodnim ogledom ali informacijami o plezalni smeri (flash): zelo
podoben način plezanja kot pri plezanju na pogled, razlika je le v tem, da si lahko
plezalec pred poskusom smer temeljito ogleda, opazuje soplezalca, ki je poskusil
pred njim, in se o poteku smeri ter ključnih mestih pogovori z drugimi, ki so v
smeri že poskusili. Vsekakor pa mora biti smer preplezana v prvem poskusu in
brez padca;
-
z rdečo piko (red point): naloga plezalca je, da smer prepleza brez padca. Pri
takem načinu plezanja ni pomembno, kolikokrat se je plezalec v smeri poskusil, ali
je imel o poteku smeri predhodne informacije in ali je pred seboj opazoval druge
plezalce. Pomembno je le, da je smer preplezal v vodstvu od začetka do vrha, ne
da bi padel;
-
z varovanjem z vrha (top rope): pri takem načinu vzpona je plezalec varovan z
vrvjo, ki gre preko sidrišča skozi roke oziroma napravo za varovanje. Tak način
varovanja je za začetnike najprimernejši in najvarnejši.
2.4 ORGANIZIRANOST TEKEM V ŠPORTNEM PLEZANJU ZA
NAJMLAJŠE KATEGORIJE
Tekmovanja za najmlajše se, tako kot za starejše, prirejajo na umetnih stenah. Tekmuje se v
težavnosti, balvanih in hitrosti. Na vseh nivojih tekmovanj se kot izhodišče upošteva pravilnik
Komisije za športno plezanje. V praksi se kaže, da nižji, kot je nivo tekmovanja, bolj ohlapna
so pravila.
Spodaj so povzete točke iz tekmovalnega pravilnika, ki se neposredno nanašajo na mlajše
kategorije. Pravilnik o organizaciji in sojenju tekmovanj za prvenstvo Republike Slovenije v
športnem plezanju sestavi komisija za športno plezanje. Razvidno je, da se pravila v
absolutnih in mlajših kategorijah skoraj ne razlikujejo. V težavnosti tekmovalci v najmlajših
20
kategorijah plezajo varovani z vrha – »top rope«. Smeri plezajo »na flash«, da jim ni treba
čakati na nastop v izolacijski coni. To je zelo dobrodošla sprememba, vendar žal edina. Skoraj
neverjetno je, da je tudi za najmlajše predpisana minimalna previsnost stene (dva metra).
V balvanskem plezanju pa lahko najmlajši tipajo oprimke, preden začnejo plezati.
Organizatorju je dovoljeno postaviti dva balvanska problema na eni steni, kar pomeni, da se
število problemov, ki jih morajo najmlajši preplezati v primerjavi s člani, podvoji.
Glede na trenutno veljaven pravilnik si prilagojena pravila za najmlajše kategorije težko
razlagamo drugače kot željo organizatorja, da tekmovanja potekajo čim hitreje. Na pravilnik,
prilagojen potrebam otrok, bo treba še nekaj časa počakati.
Pri tekmah na regionalnem in lokalnem nivoju se kot osnova upošteva veljavni pravilnik
Komisije za športno plezanje. Zasledimo pa nekaj več prilagajanja mlajšim predvsem pri
balvanskih tekmah. Pogosto imajo tekmovalci na voljo določen čas (uro do uro in pol),
znotraj katerega poskusijo preplezati čim več balvanskih problemov. Tekme so pogosto
prirejene na prostem. Tako dobijo pridih sproščenosti, a ta je nato odvisna še od postavljavca
balvanskih problemov. Ta jo lahko konkretno načne s pretežkimi balvanskimi problemi.
Postavljanje smeri in balvanskih problemov ni regulirano s posebnimi, otrokom prirejenimi
pravili, na nobenem nivoju tekmovanj.
Najbolj sproščeno vzdušje vlada na tekmovanjih v hitrostnem plezanju. Pričakovanja staršev,
trenerjev in otrok so veliko nižja, saj kasneje v absolutni konkurenci take tekme nimajo velike
veljave. Plezalne smeri so lahke in le redkokateri otrok ne uspe priplezati do vrha. Tako na
tekmi uspe skoraj vsak udeleženec preplezati vsaj dve smeri. To jim daje samo po sebi velik
občutek zadovoljstva. Ne glede na dosežen čas. Vse našteto pa ustvarja sproščeno in zabavno
vzdušje.
Tekme v hitrostnem plezanju so trenutno verjetno najboljša oblika tekmovanj za najmlajše. Ni
povsem jasno, zakaj jih na državnem nivoju ne prirejajo, na regionalnem pa ukinjajo. Večino
otrok edino na njih uspe doseči vrh smeri, kar je v športnem plezanju esencialnega pomena.
Tako so v Sloveniji, razen peščice najuspešnejših, tekmovalci že od najmlajših kategorij
navajeni na vrh kot nekaj nedosegljivega, oddaljenega. Razumljivo je, da se to stanje odraža v
višjih kategorijah. Fizično ustrezno pripravljeni tekmovalci ne uspejo suvereno dosegati vrha,
ker je ta že od nekdaj postavljen previsoko.
21
2.4.1
TEKMOVALNA PRAVILA ZA TEŽAVNOST
(Tekmovalni pravilnik za leto 2012, str. 7):
-
mlajša kategorija ima demonstracijo posamezne smeri (pleza »na flash«), srednja
in starejša kategorija plezata na pogled;
-
tekmovanje v mlajših kategorijah (cicibanke/cicibani in mlajši dečki/deklice)
poteka v enem krogu (finale), razen v primeru, da pride do delitve prvega mesta.
Takrat se izvede superfinale, kjer tekmovalci plezajo na pogled;
-
startna lista v težavnosti za mlajše kategorije se naredi po naslednjem pravilu:
prvih deset (10) tekmovalcev v trenutnem skupnem vrstnem redu za DP nastopi na
začetku. Njihov vrstni red je naključen. Startna lista na prvi tekmi DP pa je
naključna za vse tekmovalce;
-
v kategoriji starejši dečki/deklice in kadeti/kadetinje poteka tekmovanje na pogled
v enem krogu (finale), razen v primeru, da pride do delitve prvega mesta. V tem
primeru se izvede superfinale;
-
v kategoriji mladinci/mladinke in člani/članice so tekmovanja sestavljena iz
kvalifikacij (predtekmovanja), finala in (če je treba) superfinala;
-
plezalna smer mora biti vsaj:
za starejše kategorije: 2,5 m široka, 8 m visoka, 13 m dolga in 3 m previsna,
za mlajše in srednje kategorije: 2,5 m široka, 7 m visoka, 11 m dolga in 2,5 m
(srednje) oziroma 2 m (mlajše kategorije) previsna.
V primeru manjših odstopanj od navedenih dimenzij ima KŠP pravico (zlasti ob nezadostnem
številu tekmovanj) organizirati tekmovanje na takih napravah, o čemer pa morajo biti
tekmovalci obveščeni v razpisu tekmovanja.
22
2.4.2
TEKMOVALNA PRAVILA ZA BALVANE
(Tekmovalni pravilnik za leto 2012, str. 14):
-
tekmovalno območje pod balvanom mora biti ograjeno od prostora za gledalce. V
njem se lahko zadržujejo člani vodstva tekmovanja in tekmovalci v času ogleda
smeri in nastopa. V primeru da tekmovalec v času nastopa prejme informacijo o
vzponu, za katero glavni sodnik ali sodnik smeri meni, da mu je bistveno
pripomogla k vzponu, lahko vzpon prekine;
-
balvansko tekmovanje sestavlja več kratkih smeri, ki jih imenujemo balvanski
problemi. Vsi balvanski problemi se plezajo brez varovanja z vrvjo. Vsak
balvanski problem lahko sestavlja največ 12 oprimkov za roke, povprečno pa naj
bo sestavljen iz 4 do 8 oprimkov za roke;
-
višina balvanskih problemov: zaradi varnostnih razlogov ne sme biti višina
možnega padca plezalca, gledano z najnižje točke plezalčevega telesa, večja od
treh metrov (pri mlajših kategorijah ne večja od dveh metrov);
-
v starejših kategorijah tekmovalec pri ogledu lahko prime samo začetni oprimek, v
preostalih kategorijah je prijemanje dovoljeno;
-
v okviru vsakega kroga tekmovanja mora tekmovalec poskusiti določeno število
balvanskih problemov. Po vsakem balvanskem problemu ima tekmovalec na voljo
počitek, ki je enak času, ki ga ima na voljo za poskuse v posameznem problemu.
Vsak balvanski problem mora imeti vidno označen prostor za ogled problema.
Za mlajše in srednje kategorije se lahko na eni plezalni površini, kjer je navadno
en balvanski problem, postavita dva balvanska problema, ki jih tekmovalci plezajo
v istem časovnem intervalu. Vrstni red plezanja teh dveh balvanskih problemov
znotraj istega časovnega intervala ni določen, pač pa si ga tekmovalec izbere sam.
Primer: tekmovalec ima tako znotraj intervala npr. pet minut na voljo dva
balvanska problema. Na npr. štirih plezalnih površinah to pomeni osem balvanskih
problemov.
23
2.4.3
TEKMOVALNA PRAVILA ZA HITROST
(Tekmovalni pravilnik za leto 2012, str. 18)
Pravila so ista za vse kategorije. V nobeni od šestintridesetih točk v pravilniku ne najdemo
specifikacije za najmlajše.
3
CILJI
Glavni cilj diplomske naloge je raziskati, kako mladi tekmovalci vrednotijo razloge za
sodelovanje na tekmovanju v športnem plezanju.
4
HIPOTEZE
H 1: Na tekmovanju je mladim plezalcem bolj pomembna visoka uvrstitev, kot dobro
plezanje.
H 2: Na tekmovanju je mladim plezalcem bolj pomembna visoka uvrstitev, kot
pridobivanje novih izkušenj.
H 3: Na tekmovanju je mladim plezalcem bolj pomembna visoka uvrstitev, kot
druženje.
H 4: Če mladi plezalci v tekmovalni smeri ne dosežejo vrha, so nezadovoljni.
24
5
METODE RAZISKOVANJA
5.1 VZOREC OTROK
Anketiral sem približno sto mladih tekmovalcev obeh spolov, letnik rojstva 2002 in mlajši.
Otroci tekmujejo na tekmah Vzhodne ali Zahodne lige v kategorijah mlajši cicibani/cicibanke
in starejši cicibani/cicibanke.
5.2 NAČIN ZBIRANJA PODATKOV
Podatke sem zbiral z anketnim vprašalnikom, sestavljenim iz vprašanj zaprtega tipa.
Vprašalnik sem razdelil na tekmi Zahodne lige, ki je bila 23. 3. 2013 na Jesenicah, in na tekmi
Vzhodne lige, 6. 4. 2013 v Trbovljah.
5.3 ANKETNI VPRAŠALNIK
Tekmovalci so odgovarjali na vprašanji:
1. Ali si nezadovoljen s svojim plezanjem, če tekmovalne smeri ne preplezaš do
vrha?
Obkroži: 1 = zelo nezadovoljen, 5 = vseeno mi je
1, 2, 3, 4, 5
2. Na tekmovanju mi je najpomembnejše:
a) da dosežem visoko uvrstitev;
b) da dobro plezam;
c) da se družim;
d) da pridobim nove izkušnje.
25
5.4
METODE OBDELAVE PODATKOV
Pridobljene podatke sem obdelal v programu SPSS. Izračunal sem aritmetično sredino,
najmanjšo in najvišjo vrednost za sodelujoče tekmovalce glede na starost in frekvence za prvo
ter drugo vprašanje.
6
UGOTOVITVE IN RAZPRAVA
TABELA 1: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) športnikov po spolu
SPOL
f
f%
Moški
55
44 %
Ženske
70
56 %
Skupaj
125
100 %
V anketi je sodelovalo 125 tekmovalcev – 55 fantov in 70 deklet.
TABELA 2: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) športnikov po starosti
STAROST
f
f%
6
6
4,8 %
7
12
9,6 %
8
27
21,6 %
9
33
26,4 %
10
33
26,4 %
11
14
11,2 %
Skupaj
125
100 %
Tekmovalci so stari od 6 do 11 let. Največ sodelujočih plezalcev je imelo 9 (26,4 %) ali 10
(26,4 %) let. Najmanj je bilo 6-letnikov (4,8 %).
26
TABELA 3: Osnovna statistika: aritmetična sredina (XA), standardni odklon (S), najmanjša
(MIN) in največja vrednost (MAX) za starost
SPREMENLJIVKE
N
XA
S
MIN
MAX
Starost
125
8,9360
1,32436
6
11
Najmlajši otroci so imeli 6 let, najstarejši pa 11. Povprečna starost tekmovalcev je 8,9 leta.
TABELA 4: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) odgovora na vprašanje Na tekmovanju mi
je najpomembnejše
NA TEKMOVANJU MI JE
f
f%
Da dosežem visoko uvrstitev
18
14,4 %
Da dobro plezam
51
40,8 %
Da se družim
3
2,4 %
Da pridobim nove izkušnje
53
42,4 %
Skupaj
125
100,0 %
NAJPOMEMBNEJŠE
Iz tabele 4 je razvidno, da se največ mladih tekmovalcev, 42,4 %, udeležuje tekem z
namenom pridobivanja novih izkušenj. Sledijo tisti, katerih glavni cilj je, da dobro plezajo.
Teh je 40,8 %. 14,4 % se jih udeležuje tekem, da bi dosegli visoko uvrstitev. Presenetljivo pa
je najmanj tekmovalcev, 2,4 %, z željo po druženju. Pridobljeni podatki kažejo, da pri mladih
plezalcih prevladuje notranja motivacija, ker je večini najpomembnejše pridobivanje novih
izkušenj in dobro plezanje.
Pozitivno je, da so mladi plezalci notranje motivirani, saj naj bi po Tušaku (1999) pri mladih
športnikih čim dalj časa vzdrževali notranjo motivacijo. Glede na to, da so športni plezalci v
starejših kategorijah izrazito notranje motivirani v primerjavi z nekaterimi drugimi športniki
(Tušak 1999), bi bile potrebne nadaljnje raziskave, da bi lahko potrdili to ugotovitev kot plod
dobrega dela in vzgoje in ne kot karakterno lastnost posameznikov, ki se odločajo za športno
plezanje.
27
Majhen odstotek mladih plezalcev, ki se udeležujejo tekmovanj z namenom druženja, si lahko
razlagamo z ugotovitvijo (Tušak 1999), da športni plezalci dajejo velik pomen neodvisnosti in
individualnosti. To se kaže očitno že pri najmlajših plezalcih, saj generalno (Škof 2007) otroci
postavljajo druženje zelo visoko na svoji lestvici prioritet.
Ugotovitve, prikazane v tabeli 4, potrjujejo hipotezo 3 (H 3), ki trdi, da je mladim plezalcem
na tekmovanju bolj pomembna visoka uvrstitev kot druženje. Ugotovitve hkrati ovržejo
hipotezo 1 (H 1), ki trdi, da je mladim plezalcem bolj pomembna visoka uvrstitev kot dobro
plezanje. Ovržejo pa tudi hipotezo 2 (H 2), ki pravi, da je na tekmovanju mladim plezalcem
bolj pomembna visoka uvrstitev kot pridobivanje novih izkušenj.
Potrjena hipoteza 3 nakazuje prisotnost zunanje motivacije. Sklepamo lahko, da smo te
odgovore dobili od otrok, ki so podvrženi zgodnji specializaciji ali drugim nestrokovnim
pristopom k tekmovanju v mlajših kategorijah, zaenkrat pa je število teh otrok še v manjšini.
TABELA 5: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) odgovora na vprašanje »Ali si
nezadovoljen s svojim plezanjem, če tekmovalne smeri ne preplezaš do vrha?«
ALI SI NEZADOVOLJEN S
f
f%
Zelo nezadovoljen
12
9,6 %
Precej nezadovoljen
20
16 %
Nezadovoljen
50
40 %
Rahlo nezadovoljen
19
15,2 %
Vseeno mi je
24
19,2 %
Skupaj
125
100 %
SVOJIM PLEZANJEM, ČE
TEKMOVALNE SMERI NE
PREPLEZAŠ DO VRHA?
Tabela 5 nam prikaže, da je 65,96 % otrok na vprašanje, ali so nezadovoljni s svojim
plezanjem, če ne dosežejo vrha tekmovalne smeri, odgovorilo z zelo nezadovoljni (9,6 %),
precej nezadovoljni (16 %) ali nezadovoljni (40 %). Rahlo nezadovoljnih je 15,2 %, vseeno
28
pa je 19,2 % anketiranim tekmovalcem. Odgovori tudi potrjujejo hipotezo 4 (H 4), da v
kolikor mladi plezalci v tekmovalni smeri ne dosežejo vrha, so nezadovoljni.
To nakazuje, da če otroci ne dosežejo vrha v tekmovalni smeri, zapuščajo tekme s slabim
občutkom. Dobljeni odgovori nedvoumno kažejo, da prenašanje pravil iz tekmovanja starejših
v tekmovanja mlajših ni primerno in povzroča otrokom nezadovoljstvo. V članski kategoriji je
cilj, da samo en tekmovalec doseže vrh (merilo dobro postavljene tekmovalne smeri),
preostali tekmovalci pa se razvrstijo po višini. Kadar se ta vzorec prenaša na postavitve smeri
na tekmovanju otrok, dobimo le redke posameznike, ki bodo odšli domov s pozitivno
povratno informacijo. Vsekakor bi bilo pomembno, da bi se tega dejstva zavedali trenerji,
starši, organizatorji in postavljavci smeri, saj bi tako lažje našli odgovor, kakšne tekmovalne
smeri so primerne za najmlajše. Glede na dobljene ugotovitve ankete je pravilen odgovor –
take smeri, ki jih čim več otrok prepleza do vrha.
7
SKLEP
Dejstvo je, da je športno plezanje vedno bolj popularno. Z njim se ukvarja veliko otrok, o
čemer priča tudi rastoče število tekmovalcev v mlajših kategorijah. Nujno je, da se tekme bolj
prilagodijo otrokom in vodijo k dolgoročnemu in širokemu razvoju najmlajših plezalcev.
Trenutno so rezultatsko usmerjene, saj je najpomembneje, kdo bo zmagal. Plezalne smeri se
postavljajo po enakem sistemu kot na članskih tekmah. Cilj je, da bi čim manj plezalcev
osvojilo vrh plezalne smeri in bi se tako razporedili od prvega mesta navzdol. Po najboljšem
razpletu zmagovalec doseže vrh, drugi pade tik pod njim itd. Pri najmlajših smo priča
patetično razvlečenim superfinalom, ko je primarno dobiti le enega zmagovalca. Tekmovanja
za otroke so organizirana po vzorcu tekem za odrasle, kar je za najmlajše psihično zelo
naporno. Hkrati taka tekmovanja vodijo v neprimerne treninge, saj se daje poudarek treningu
moči in vzdržljivosti, namesto razvoju tehnike.
Kljub vsemu nekateri že uspejo upoštevati načela pravilne vadbe za najmlajše. Nikakor pa
plezalna družba še ni zrela za uvid, da je popolnoma ista logika potrebna tudi na tekmovanjih.
Z anketo sem ugotovil, da je velika večina otrok nezadovoljnih, če ne prepleza smeri do vrha.
Tako lahko sklepamo, da bi kljub delitvi prvega mesta otroci odšli domov zadovoljni, saj so
29
smer uspešno preplezali. Upravičeno se lahko vprašamo, komu so dejansko tekme za
najmlajše namenjene, kajti trenutno so pravila in potek samega tekmovanja bolj po meri
staršev in trenerjev.
Ugotovil sem tudi, da je otrokom na tekmah najpomembnejše pridobivanje novih izkušenj in
dobro plezanje. To nedvoumno nakazuje, da jim ni pomemben le dosežek. Torej je naloga
vseh vpletenih v sistem tekmovanj za najmlajše, da jim to omogočijo.
Trenutno je pomembno le, ali otroci smer preplezajo do vrha. Kako jo preplezajo, ni
pomembno. Tako smo priča slabemu tehničnemu znanju. Otroci svoje plezanje sproti
prilagajajo danim problemom, jih rešujejo predvsem z močjo in se po nepotrebnem
izpostavljajo možnostim poškodb. Zato je nujno, da se pri najmlajših preneha poveličevati
zmagovanje. Pomembna je predvsem kakovost plezanja. Vrh pa bi moral biti za večino
najmlajših plezalcev samoumevno dosegljiv.
Na podlagi odgovorov, ki jasno nakazujejo, da so razlogi za udeležbo na tekmovanjih pri
otrocih nerezultatsko usmerjeni, sem podal določene smernice, po katerih bi se lahko tekme v
najmlajših kategorijah razvijale. Potrebne bodo še nadaljnje raziskave in predvsem visoko
usposobljena strokovna ekipa, ki bo znala prirediti tekmovalna pravila zgoraj naštetim
smernicam.
Z zgoraj navedenimi spremembami pravilnika trenutnim zmagovalcem v najmlajših
kategorijah udeležba na tekmovanjih ne bi bila več izziv. Dolgoročno pa bi imeli mladi
plezalci čas za učenje in dobro bazično pripravo, ki jim bi kasneje omogočala vrhunske
dosežke.
Vprašanje je le: Kdo si bo prvi upal?
30
LITERATURA
Bompa, T. (2000). Total training for young champions. Human Kinetics, Chapaign, IL.
Bompa, T., Haff G. G. (2009). Periodization: theory and methodology of training, 5th edition.
Human Kinetics, Chapaign, IL.
Goddard, D., Neumann, U. (1999). Učinkovito skalno plezanje. Jesenice: Elecma,
d. o. o.
Jeran, M. (2007). Skripta za trenerje športnega plezanja – Poučevanje plezalne tehnike.
Komisija za športno plezanje, Radovljica.
Malina, M. R., Bouchard C., Bar, O. (2004). Growth, Maturation, and physical
activity. Second edition. Human Kinetics, Chapaign, IL.
Marjanovič Umek, l., Zupančič, M. in sodelavci. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana:
Znanstveno raziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Möscha, L. (2004). Plezanje kot igra. Ljubljana: Modrijan.
Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja. Ljubljana: Fakulteta za šport.
Pišot, R. (2012). Lifelong compentency: model of motor development. Kinesiologia
Slovenica, Volumen 18, No. 3.
Pišot, R., Šarabon, N., Jelovčan, G., Plevnik, M., Pišot, S., Ceklić, U. (2010). Youth sport
2010, Proceedings of the 5th International Congress Youth Sport 2010. Pridobljeno 20. 6.
2013, s spletne strani Youth sport: http://www.youthsport2010.si
Pišot, R., Završnik, J., (2002). Z gibanjem do zdravja – od otroka do starostnika. Zdrav Var,
41, str. 12–15.
Rajtmajer, D., (1990). Metodika telesne vzgoje, Predšolska vzgoja – 1. knjiga. Maribor:
Pedagoška fakulteta.
31
Škof, B. (ur.). (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov. Univerza v Ljubljani: Fakulteta za
šport, Inštitut za šport.
Šturm, J., Strojnik, V. (2003). Uvod v antropološko kineziologijo. Fakulteta za šport,
Ljubljana.
Tekmovalni pravilnik za leto 2007. Planinska zveza Slovenije, Komisija za alpinizem,
Podkomisija za športno plezanje, Ljubljana, 2007.
Tušak, M., Tušak, M. (2001). Psihologija športa. 2. Dopolnjena izdaja. Ljubljana: Znanstveni
inštitut Filozofske fakultete.
Tušak, M. (2000). Psihologija športa mladih. Zavod za šport Slovenije.
Tušak, M. (1999). Motivacija in šport: Ključ do uspeha. Filozofska fakulteta, Oddelek za
psihologijo, Ljubljana.
Videmšek, M., Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Fakulteta za šport, Inštitut za šport,
Ljubljana.
Zalokar-Divjak, Z. (1996). Vzgoja je … ni znanost. Educy, Ljubljana.
Završnik, J., Pišot, R. (2005). Gibalna/športna aktivnost za zdravje otrok in mladostnikov.
Koper: Univerza na Primorskem.
32