docOdpri - Srednja šola Slovenska Bistrica
download 
Report Transcription
Odpri - Srednja šola Slovenska Bistrica
dijakov a Glasilo enska Bistric Slov le 3 o 1 š 0 Srednje ko leto 2012/2 o Šols r v e 1 Cena: Wanted Andy Berlet Danska, Indija, Lizbona, Indonezija, Kanarski, Litva, Italija, Anglija … Maturanca Iskrice Pri nas sta bila Drago Jančar in Goran Vojnović Odkrijte in spoznajte Beseda glavne urednice »Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je. Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.« Antoine de SaintExupéry, Mali princ Končuje se obdobje srednje šole. Huuuuh, kam je pa šlo? Toliko dogodkov, nasmehov in modrosti, pa so minila le štiri leta. Štiri najlepša leta. Zakaj so najlepša? Ker sem jih preživela s svojo drugo družino, s svojim 4. a, ki jih je zapolnil s kančkom norosti, z mnogo pametnimi mislimi in ogromnimi količinami skupne sreče ter smeha. Čas hiti, in predem se zavemo, smo že na začetku novega konca. Zato užijte vsako sekundo, ujemite vsak nasmešek, zapišite vsako besedo, zapomnite si vsako misel, delite srečo in bodite srečni, kot je uredništvo Čveke, ki pridno dela za vas. Vsem čvekam z zadnjice, vsakemu posebej, najlepša hvala za ves čas, ki ste ga vložili v našo skupno idejo, da zopet izide nova, najboljša Čveka do sedaj! Zato, dijaki, uživajte ob vsaki prebrani besedi, vsaki prelistani strani, v vsaki sliki in fotografiji, uredništvo Čveke pa gre na kratek, a zaslužen dopust … Lučka Goričan, 4. a Glavna urednica: Lučka Goričan / Odbor uredništva Čveke: Andraž Kvas, Katarina Kores, Rea Rus, Maša Vidmar, Lara Gril, Nika Mikulič Vernik, Katarina Dovnik, Veronika Mrđa P., Alja Jeršič M., Julija Leskovar, Luka Potočnik, Veronika Kos / Mentorica: Lidija Ličen / Fotografija: avtorji prispevkov / Ilustracije: Maruša Lešnik / Oblikovna zasnova in izvedba: Artizan, d.o.o. / Tisk: Grafis, d.o.o. / Slovenska Bistrica, januar 2013 Dijakinje in dijaki! Ko sem po mnogih letih spet sprejela nalogo bdeti nad nastajanjem Čveke, nisem mogla mimo časa, ko smo Čveko šele začeli širiti in jo oblikovati v damo, kakršna je danes. Naši popoldnevi v nekem majhnem prostorčku, v katerem smo si bili bolj ali manj v napoto … Imeli smo kremšnite, ups, kremne rezine, verjamete? Ob tej številki pa … Mnogo neutrudnih čvekarc in čvekarjev, ki pripravite vse, kar je treba, brez dolgih prošenj in ne vem česa vse. To ne pomeni, da se ne zavedam, da sem še dolžna kaj sladkega. Naj bo šolski časopis vedno zbir vsega, kar najdete, se vam zdi zanimivo in se potrudite, da o tem tudi kaj napišete. Čveka naj vam bo v sladko, informativno, poučno in še kakšno branje … Do naslednjič! 3 Ne boste verjeli, ponovno je čas za … Čveko! Lidija Ličen, profesorica slovenščine Top filmi po izboru uredništva Čveke 1. Šund (Pulp fiction) 2. Umetnik (The Artist) 3. 10 razlogov, zakaj te sovražim (10 things I hate about you) 4. Secretariat 5. Tres metros sobre el cielo 6. Dark Shadows 7. One flew over the cuckoo‘s nest 8. The Shawshank redemption 9. The bucket list 10.The Big Fish 11.Daj naprej (Pay It Forward) 12.Zlatolaska 13.The Help 14.Grumpy oldman 15.Grumpier old man 16.The King‘s Speech 17.My big fat greek wedding 18.The hangover 19.Into the wild 20.August Rush 21.Stardust 22.Ted 23.Up 24.Finding Nemo 25.Jaz, baraba Danska od blizu 2012 4 Po toval i smo Letošnje leto se je dvema izmed dijakov drugih letnikov ponovno ponudila priložnost obiskati prelepo deželo Dansko. Marjeta Capl in Monika Firer sva priložnost pograbili z obema rokama. Petek, 7. september 2012 Tega dne se je ob 19. uri štirideset srednješolcev iz vseh koncev Slovenije zbralo na parkirišču Dolgi most ob Tržaški cesti v Ljubljani in si počasi začelo utirati pot proti severu. Začela se je dolga vožnja preko celotnih Avstrije in Nemčije do naše »obljubljene dežele« – Kraljevine Danske. Že na avtobusu smo imeli priložnost za medsebojno spoznavanje, zato je naporna triindvajseturna vožnja minila dokaj hitro. Okoli druge ure naslednjega dne se nam je Danska že začela kazati v vsej svoji lepoti. Sobota, 8. september 2012 Kmalu smo prispeli na eno svojih prvih danskih postojank – otok R mo. Na tem fascinantnem otoku se vsako leto zbere tisoč ljudi z enim samim, malce otročjim ciljem – spuščanje zmajev. Ogledali smo si ta spektakularen, edinstven dogodek in uživali v pravljičnem vzdušju. Seveda nismo izpustili enkratne priložnosti za fotografiranje in skok v ledeno hladno Severno morje. Že prvi dan polni vtisov smo se nastanili približno uro vožnje stran od otoka, na danski šoli Askov H jskole. Ta ustanova nam je nudila odličen prostor za dve nočitvi in vajo našega sveže sestavljenega pevskega zbora. Nedelja, 9. september 2012 Takoj po zajtrku smo se odpravili na prvi izlet. Naša prva točka je bilo mestece Ribe, najstarejše in najbolj zgodovinsko bogato dansko mesto, ki je leta 2010 praznovalo svojo 1300-letnico. Ogledali smo si mestni muzej Ribes Vikinger, v katerem smo z vodenim ogledom spoznali dansko zgodovino v času Vikingov in srednjega veka. Po potovanju skozi čas smo se sprehodili še po mestecu in si ogledali vse njegove znamenitosti: Den Gamle Radhus, Ribe Dominikirke in mnoge druge ter se fotografirali poleg znamenitega vodnega stebra. Po napenjanju možganov ob danski zgodovini je prišel čas za bolj sproščujoče dejavnosti – odpeljali smo se bolj v notranjost celine, proti zabaviščnemu parku LEGOLAND. V tem raju za otroke vseh starosti smo zares temeljito prebudili otroka v sebi in se medsebojno še bolj povezali. Zvečer smo se odpravili nazaj v Askov, kjer smo pridno vadili za svoj prvi slovenski večer v Nyk bingu ter do poznih nočnih ur pridno delali na predstavitvah slovenskih regij. Ponedeljek, 9. september 2012 Po zajtrku nas je avtobus odpeljal kar krepko proti severu te severne države. Naša prva postojanka je bilo mesto Esbjerg, najmlajše dansko mesto, ki slovi po gigantskih skulpturah štirih mož, ki strumno sedijo ob morju. Ti kipi naj bi bili izjemen dosežek v danski likovni umetnosti, ki ga imenujejo Man Meets the Sea. Po še nekaj urah vožnje smo prispeli na drugo postojanko – mesto Nyk bing na otoku Mors. Pred njihovo gimnazijo nas je pozdravil ravnatelj Ole Johansen. Njihovo gledališko dvorano smo izrabili za vajo pred večernim nastopom s predstavitvijo Slovenije, nakar so nas razdelili med danske gostitelje. Le-ti so nas odpeljali na svoje domove in nam velikodušno ponudili prenočišče za eno noč. Zvečer smo izvedli prvi slovenski večer, dogodek, ki se ga vsako leto udeležuje vedno več Dancev, na katerem smo predstavili vse lepote svoje države, vključno s kulinaričnimi dobrotami, ki smo jih prinesli s seboj. Torek, 11. september 2012 Jutro je minilo ob zajtrku z gostitelji in poslavljanju od novih prijateljev. Kmalu smo odrinili daleč proti zahodu, mestu Aarhus. V tem drugem največjem danskem mestu smo si ogledali Den Gamle By, ogromen muzej na prostem, v katerem je zbrana vsa stara bivalna arhitektura Danske. Kmalu smo odrinili iz Aarhusa in se odpeljali osvajat najvišji vrh Danske, t. i. Ejer Bavneh j, »goro«, visoko celih 173 metrov. Na vrhu stolpa smo vsekakor morali postaviti slovensko zastavo. Za planinarjenje nam ni ostalo veliko časa, saj nas je čakal še obisk rojstne hiše H. C. Andersena v Odenseju. Peljali smo se preko še enega mostu, ki povezuje neskončno mnogo danskih otokov, in prispeli v Odense. Tam smo si ogledali rojstno hišo izjemnega pravljičarja in njegov muzej, v katerem imajo zbirko njegovih knjig v več sto svetovnih jezikih, med drugim tudi v slovenščini. Po ogledu muzeja smo se napotili daleč na zahod, osvajat dansko prestolnico K benhavn. Nastanili smo se na otoku Amager, v Amager Youth Hostlu. Sreda, 12. september 2012 Ta dan je zopet sledil ogled enega od vikinških muzejev, a tokrat v Roskildu. Potem smo si ogledali še mestno katedralo, v kateri so kripte 37 danskih kraljic in kraljev. Ogledali smo si še gradova Frederiksborg, v katerem smo občudovali prekrasne vrtove, in Kronborg, v katerem naj bi se dogajala Shakespearova zgodba o Hamletu in Ofeliji. Zvečer nas je gostila internacionalna danska šola (Helsing r Internationl H jskole), na kateri se je šest mesecev izobraževal eden naših spremljevalcev. Tukaj smo drugič predstavili Slovenijo, spoznali ljudi z drugih kontinentov in se imeli od vseh večerov najbolje. Vrnitev v Amager Youth Hostel. Četrtek, 13. september 2012 Sledil je dan ogledovanja danske prestolnice København in njenih znamenitosti – gradu Rosenborg, v katerem hranijo kraljeve dragulje; kipa Male morske deklice, a nas je na tej točki bolj zanimal preprost, ničvreden grm. Enega izmed mnogih Japoncev smo prosili, da nas je fotografiral poleg »znamenitega« grma, in mu s svojim dejanjem pričarali na ustih velik nasmešek. Oglasili smo se na slovenskem veleposlaništvu v K benhavnu, kjer sta nas gospod veleposlanik Benko in njegova soproga prijetno presenetila z mizo, polno dobrot. Sledil je ogled danskega parla- menta, zvečer pa smo se zabavali v zabavišču Tivoli – središču zabavnega življenja v K benhavnu. 5 Petek, 14. september 2012 Dan odhoda. Preden smo zapustili kraljevino Dansko, smo se še malo sprehajali po ulicah K benhavna in se kljub slabemu vremenu z ladjico odpravili na vožnjo po kanalu. Z metrojem smo se odpeljali na zadnjo postojanko na tem potovanju – na Visoko šolo za dizajn in tehnologijo. Na šoli je sledil slovenski večer, posvečen Tonetu Pavčku, na katerega so bili povabljeni Slovenci, ki živijo na Danskem. Da je naš večer uspel, smo lahko opazili v očeh povabljenih. Sledilo je prepevanje slovenskih pesmi in kar nismo mogli nehati, saj smo vedeli, da sledi vožnja domov in konec naših slovenskih večerov. Sobota, 15. september 2012 Okoli 19. ure smo prispeli v Slovenijo, v Ljubljano. Sledilo je poslavljanje od naših novih prijateljev, ki so nama v nekaj dneh prirasli k srcu. Neskončno sva uživali, spoznali neverjetne ljudi in kraje, pridobili nove prijatelje ter neprecenljivo življenjsko izkušnjo. Vse to po zaslugi učiteljskega zbora SŠSB, naše prečudovite ravnateljice in Društva slovensko-danskega prijateljstva. Hvala Srednji šoli Slovenska Bistrica, da nama je omogočila to nepozabno potovanje. Hvala! Monika Firer, 3. a, in Marjeta Capl, 3. b Po toval i smo Predstavitev Slovenije je več kot uspela, saj so vsi obiskovalci odšli polni vtisov o naši prelepi deželi in s pomembno spretnostjo, ki jim bo zagotovo koristila v nadaljnjem življenju – plesanjem pohorske rašple in polke. Po dogodku smo skupaj z gostitelji odšli na njihove domove in prespali pri vrstnikih. Ta dogodek štejemo za pomembno življenjsko izkušnjo, saj smo dobili priložnost za spoznavanje obeh kultur, načinov življenja in razlik med njima. 6 Indija – pisana dežela kulture in nasprotij Po toval i smo Indija je pisana dežela kulture, zgodovine, raznolikosti, revščine, nečistoče in krav. Ja, prav ste slišali. Tukaj je mogoče najti vse. Neizmerno bogastvo se prepleta s skrajno revščino. Rastoče gospodarstvo z neurejenim sistemom. Dobra milijarda ljudi z milijonskimi mesti in s puščavskimi oazami. Bogati favna in flora z brezmejnimi puščavami. Kastni sistem z demokratično ureditvijo. Brez dvoma živali tukaj živijo boljše kot ljudje. Njihova vera (hinduizem) jim zapoveduje, da ne smejo poškodovati in ubiti nobenega živega bitja (še posebej ne krav, ki so pri njih svete živali). Tako pride do tega, da se krave sprehajajo prosto po »pre- šernu«, ustavljajo promet in se kopajo v mlakah. Treba je priznati, da, milo rečeno, sociala in higiena pri njih nista na prvem mestu. Super primer njihove socialne urejenosti je dejstvo, da nimajo domov za ostarele ljudi, imajo pa farme za ostarele živali. Še nikjer nisem srečala toliko prijaznih, vljudnih ljudi. Naj izpostavim, da jih večina živi v skrajni revščini, ki si je mi v Evropi in na Zahodu ne moremo niti predstavljati, a kljub temu izžarevajo srečo in neizmerno življenjsko energijo. Na vaseh živijo brez elektrike, po vodo hodijo v zbiral- nike (zelo slabo pitna), v šolo otroci (tisti, ki sploh hodijo) hodijo na kilometre vsako jutro ... Pa so srečni. Zato jih zelo spoštujem in si želim, da včasih ne bi bila tako podrobnostna in da Zahod ne bi bil tako materialistično usmerjen. Ali ni ironično, da prav ta zahodnjaški materializem poganja celoten Vzhod, nas pa ugonablja? Promet v Indiji je kot vse nekaj posebnega, drugačnega. Po cestah poteka promet vsega, kar se premika. Dobesedno. Od avtov (teh je še najmanj), avtobusov, tovornjakov (naloženih še vsaj dva metra višje od samega vozila in pokritih s plastiko), motornih rikš, rikš na kolesu, koles, motorjev (na katerih se vozi celo po pet ljudi), krav, oslov, koz, psov, sprehajalcev, kamel z vozovi, konjev s kočijami in še bi lahko naštevala. Skratka, kar zadeva promet, lahko opišem na kratko – totalna anarhija. V Indiji smo si ogledali tudi največje arhitekturno čudo sveta, Tadž Mahal. Sliši se klišejsko, a je najlepša stvar, ki sem jo videla v svojem življenju. Pogled na to veličastno grobnico, zgrajeno samo za poslednji počitek ljubljene žene, ti vzame sapo, te napolni z občudovanjem in prikliče ta večni občutek minljivosti. Tadž Mahal je podoba prefinjenosti in skladnosti. Najslavnejši mavzolej na svetu je v 17. stoletju zgradil cesar Šah Džahan v spomin na svojo ženo Muntaz Mahal, ki je umrla ob porodu štirinajstega otroka. Strt, žalosten in obupan se je odločil, da ji bo v spomin zgradil nekaj neponovljivega. Grobnico je 22 let gradilo 22.000 ljudi. Zgrajena je iz belega marmorja, v katerega so ročno izdelane intarzije iz dragih in poldragih kamnov. Indijski pesnik in Nobelov nagrajenec Tagore je za mavzolej rekel, da je »solza na licu večnosti«. To je ena izmed najboljših izkušenj v mojem življenju in to deželo bi priporočila obiskati vsakomur, ki ima rad avanturistična potovanja in je odprt za spoznavanje novih kultur, hrane, običajev, ljudi. Pri Indijcih mi je všeč, da so srečni. Vera jim daje upanje in drugačen pogled na življenje. V njih se rodi spoštovanje živega. Špela Šlamberger Po to val i smo 7 Potovanje v Indonezijo 8 Po toval i smo Neskončne peščene sanjske plaže, kristalno čisto modro morje, mamljivi sončni žarki, ki so pripravljeni požgečkati po nosu vsakogar, ki si to poželi … Sliši se sanjsko, mar ne? Sonca, plaž in morja definitivno ne manjka na niti enem izmed neštetih otočkov, ki sestavljajo otočje po imenu Indonezija. Na kup majhnih zelenih pikic, kot jih vidimo na zemljevidu, sem se odpravila tudi jaz in tam preživela nekaj nepozabnih mesecev. Indonezijski zrak, ki sem ga dihala od januarja do maja, je bil prav gotovo nekaj, česar ne bom nikdar pozabila. Večino svojega časa sem preživela na otoku Bali. To je tudi otok, ki mi je zapustil največ spominov, zato bom svoje potovanje po njem podrobneje opisala. Najprej naj povem, da mu nekateri pravijo Sveti otok, in to z razlogom. V nasprotju z ostalimi otoki, katerih večina prebivalcev je muslimanske vere, je večina Balijcev hindujcev. In tega ni moč spregledati. Tempelj pri templju, darovi pri darovih. Čar hinduizma te preplavi, kajti čuti se, v zraku se čuti, da so ljudje tukaj še vedno čisti, še vedno verjamejo. Ne razumite me napak, sploh nisem tukaj, da bi pridigala o kateri koli veri, ampak to je le eden izmed čarov Balija. Ljudje imajo tako močno vero, ki še ni popačena, kot je ogromno ostalih ver, ni izrabljena, ali pa tudi, vendar ljudje še zmerom verjamejo. Molijo vsak dan, enkrat, dvakrat, trikrat, desetkrat. Pred vsako hišo imajo vsaj majhen tempeljček ali zgolj leseno palico s polico, na katero lahko odložijo jutranje, večerne in opoldanske darove (ki se, mimogrede, zelo radi znajdejo na sredi cest ter na pločnikih kot »darovi« lačnim potepuškim psom. Najdeš tudi tempelj pri templju, glavni tempelj, imenovan Besakih, je najvišja zgradba na otoku, kajti nobena zgradba ne sme biti višja od tega templja. Tako ima Bali tudi vzdevek »otok tisočerih templjev« z razlogom. Domačini so res nekaj neverjetnega, dejstvo, da v nekaj verjamejo, da se lahko vedno na nekaj zanesejo, se zelo odraža v njihovem obnašanju. Življenje jemljejo mnogo preprosteje, čeprav imajo manj kot mi, se smejijo veliko več (česar se sploh ni težko nalesti), nasploh so srečnejši, življenje jemljejo za razliko od nas bolj kot privilegij kot pa kot pravico. Seveda so tudi neverjetno prijazni, nasmihajo se ti 24 ur na dan, kar sploh ni čudno, ko pa smo velike bele vreče denarja, ki ga na počitnicah zapravimo največ. Seveda je človeku, ki sam še ni doživel ničesar podobnega, nemogoče opisati kup barv, nenehnega hupanja, vrišča, ki vlada na ulicah, ‚handlanja‘, ki se ga moraš privaditi slej ko prej, če ne želiš stradati ves čas bivanja na otokih. Ko sem že pri hrani, azijska kuhinja je nekaj najboljšega, kar sem jedla v življenju. Pa tudi najpikantnejšega … Torej, moje potovanje se je začelo v mestu Kuta, ki je tudi najbolj turistično mesto na otoku. Tam sem preživela prve štiri dni privajanja na ubijajočo časovno razliko, potem pa kar AKCIJA, nahrbtnike na ramena in z motorjem po otoku. Želela sem si ogledati cel otok, kajti z izjemo južnega dela, Kute in Nuse Due, ki sta najbolj turistični mesti, na severnem predelu srečaš bolj malo belih ljudi. Tako sva se odpravili proti severu, prva ciljna destinacija je bilo mesto Singaraja. Po 10 urah vožnje z motorjem, od tega triurno čakanje na novo gumo s prijateljem gumidefektom, sva se ustavili in dve noči preživeli v prenočišču, ki sva ga, hvalabogu, našli sredi ničesar v Pupuanu ali bolje rečeno sredi riževih polj (ki jih je na otoku toliko kot templjev). Tam sva si nabrali novih moči, se naspali in obiskali nekaj domačinov v njihovih tradicionalnih s šoferjem brez posluha, kar ga ni ustavilo pred razkazovanjem svojih pevskih sposobnosti ali bolje rečeno nesposobnosti ure in ure, sva končno prispeli nazaj v Kuto, natančneje v Kerobokan. V naslednjem dnevu je sledila misija iskanja prostora za podaljšanje vize, podvig nama je vzel ves dan, in ko rečem ves dan, mislim ves dan. V Seminyjaku, kjer sva se ustalili za dober teden, da si nabereva novih moči za nadaljevanje potovanja, sva obiskali celo McDonald‘s v glavnem mestu Denpasarju, ki je od Kute oddaljeno le dobre pol ure (čeprav sva namesto krompirčka dobili riž). S prstom po zemljevidu sva si zarisali novo približno pot, najin cilj je postal še ogled vzhodnega dela otoka. Načrtovali sva, da bova prespali v Gyanyarju, kar pa se je izjalovilo, ko sva se ob desetih zvečer znašli malo naprej v Klungkungu. Tako sva si tam poiskali prenočišče. Naslednji dan sva se odpravili naprej z željo priti do Amla Pure, kar se je znova izjalovilo, prespali sva v Candi Dasi. Tudi naslednji dan sva Amla Puro prevozili in se znašli v Tulambenu, ki je eno izmed najbolj znanih potapljaških središč na otoku. Da bi se odpočili, sva se želeli ustaliti za kakšen teden, a ker jaz očitno nisem človek, ki bi lahko vsaj enkrat izpeljal stvari, kot si jih je zamislil, je mami drugo noč zbolela, kar je pomenilo, da potovanje v Avstralijo naslednji teden odpade, da se je treba nemudoma vrniti v edino bolnišnico z evropskimi standardi na otoku v glavno mesto Denpasar, za nameček pa je bil to večer pred hindujskim novim letom, ki ga hindujci imenujejo Ogoh-Ogoh in se vse ceste zaprte, kajti Ogoh-Ogoh so ogromne pošasti, narejene iz stiroporja ali drugih umetnih mas, ki za en dan zasedejo vse ulice na otoku. Kot da se nam ni že dovolj mudilo, da bi prišli do glavnega mesta pred zaprtjem ulic, je bil še problem s prenočiščem, kajti dan po novem letu, ki se imenuje Nyepi, kar pomeni tišina, nihče ne sme zapustiti svojega doma (v našem primeru hotela), na ulicah ni žive duše. Na srečo so jo iz bolnišnice spustili dovolj hitro, da sva se lahko ustalili v enem izmed hotelov. Ko so se zadeve z zdravjem umirile, naju je že čakala ladjica za na majhne sosednje otoke Gili Islands. Ampak to je že druga zgodba. Mislim, da je brezpomensko, če za konec še dolgovezim o tem, kako sem uživala, da sem izpustila milijon dogodkov, ker je bilo vsega enostavno preveč, da so občutki nasploh neopisljivi in da bi ponovila takoj! Alja Jeršič Mesarič, 1. b 9 Po toval i smo domovih, nato pa se odpravili dalje. Po ponovni nekajurni vožnji zastavljenega cilja nisva dosegli, kajti cesta naju je zapeljala narobe in pristali sva v mestu Lovina. Lovina je mesto, ki je najbolj znano po čudovitih koralnih grebenih. Mesto je tudi izjemno privlačno za delfine, ki si jih lahko videl vsako jutro. V bližini so bili tudi vroči naravni izviri »svete vode«, v kateri sem se, lahko ponosno povem, okopala tudi jaz, čeprav je bila voda bolj podobna zelenemu mleku. Po čudovitem tednu »vsakojutranjih« delfinov sva se končno odpravili naprej do prvotno zastavljenega cilja, Singaraje, skozi katero sva se tudi peljali, vendar so se načrti že spremenili in sva pot nadaljevali kar naprej proti novemu cilju Pemuteranu, ki sva ga začuda dosegli še isti dan (naj omenim, da sva se peljali tudi skozi mesto z imenom Seririt ). Pemuteran nama je bil zelo všeč, zato sva tam ostali kar dva tedna. Po preživetih dneh v vasici, kjer sva spoznali kup prijaznih domorodcev ter malo manj prijaznih opic in opičjakov, sva se odpravili nazaj v Kuto, saj sva si morali podaljšati vizo. Motorje, ki sva jih najeli prav tam, sva pustili v Pemuteranu in se z nekimi domačini dogovorili, da jih za naju pripeljejo v Kuto, midve pa sva se odpravili na nekajurno potovanje na začetno destinacijo s, kot sem ga imenovala jaz, »ko to tamo peva« avtobusom. Kot sardele, stlačeni med domačine, katerih angleški besednjak je zajemal le besede »yes« in »thank you«, v avtobusu ali bolje rečeno železu na kolesih, 30˚ temperaturne razlike! 10 Po toval i smo Pravijo, da se najboljše stvari zgodijo, ko jih najmanj pričakujemo. So vam že kdaj odplavale misli v Atlantski ocean, na peščeno plažo, temperature čez petindvajset stopinj – in to sredi zime? To so bile moje sanje – iti v tople kraje, nekam, kjer ne poznajo zime ali jeseni ... A bile so le sanje, ki so decembra 2012 postale resničnost. To je bila zame zimska pravljica, ki je postala resničnost. Trener Boštjan Fridrih nam je na treningu preprosto dejal: »Dekleta, nič več nakupovanja, začet bo treba varčevat.« Seveda se nobeni ni niti sanjalo, o čem je govora. Nato pa je sledila obrazložitev: »Letošnje zimske priprave bodo potekale na Kanarskih otokih, natančneje na otoku Fuerteventura.« In tukaj se začne naše veliko in pestro potovanje. Iz dnevne sobe se je slišalo glasno govorjenje staršev: »Imaš potni list, kaj pa denar in kopalke? Saj nisi pozabila na japonke, kaj?« Napenjali so si živce in nepotrebno izgubljali svoj glas. Čas je bil, da se je devetčlanska atletska ekipa s trenerjem na čelu odpravila proti Milanu, natančneje proti letališču Bergamo. Na vrsti sta bila še kratko slovo od staršev in zaobljuba, da se slišimo na vsakem možnem koraku. Dan v Sloveniji je bil mrzel, meglen, a v naših kovčkih so bila le poletna oblačila. Po več kot štiriurnem letu, med katerim smo kazalce na uri prestavili za eno uro nazaj, smo le pristali na že prej omenjenem otoku. Vsem so se zasvetile oči ob pogledu na Atlantik, predvsem na številko, ki jo je kazal termometer – 21 stopinj ob šestih zvečer. Ob prihodu na otok smo prav vsi potniki začeli s preoblačenjem v kratke hlače. Potovanje je trajalo več kot dvanajst ur, tako da smo ob prihodu v hotel Monica Beach Club videli le hrano in postelje. Razen ene izjeme, ki je med vožnjo do hotela v večernih urah opazovala temno okolico in dejala: »Sam je tu ful lepa narava.« Po obilni španski večerji sem se s sostanovalkama Nejko in Stašo namestila v našem domu za šestnajst dni, ki nam je ponujal tudi razgled na ocean. V nov dan nas je prebudilo toplo poletno sonce, v katerem se je svetlikalo morje. Po slastnem zajtrku se je naša druščina odpravila na spoznavanje bližnje okolice. Največ pozornost smo namenili peščeni plaži, na katero smo po treningih najraje zahajali. Ob enajstih dopoldne je mestni termometer poka- si dejale, da še dobro, da imamo ljudje ušesa, kajti drugače bi se slednji nasmejal okrog in okrog glave. Minevali so dnevi in tedni, ko je napočila sobota, 22. 12. 2012, dan za odhod … Zadnji dan smo začeli z ljudskim pregovorom »Rana ura, zlata najstih stopinjah sedel v kapi in šalu ter vozniku dejal: »Bi lahko malo bolj zakurili?« V Milanu smo pristali malo pred polnočjo, v Slovensko Bistrico pa smo prispeli okoli šestih zjutraj. In na naše presenečenje je bili po radio slišati, da je »… zunaj ura«, saj smo ob četrt na osem že tekali po plaži. Dan prej smo vedeli, le da je trening zjutraj, in nič več. Tekali smo in tekali in le čakali na trenerjev glas: »Ok, lahko končate.« Ob koncu treninga je sledila še kratka zaobljuba in motivacija za približujočo se sezono. Naše potovalke so bile začuda bolj polne kot ob prihodu, saj nismo pozabili na najbližje, ki so nam to potovanje lahko zavidali. Zadnji dan na otoku smo končali z vožnjo do letališča, od koder smo še zadnjič pogledovali k Atlantiku. Na letalu smo spoznali Slovenca, ki se je v svojo domovino vrnil po pol leta, in ko je izvedel za nizke temperature, je bil v »šoku«. Med vožnjo v kombiju je pri osem- kar minus ena stopinja«, naše zimsko vzdušje je popestrila še bela snežna odeja. Prav vsi, brez izjeme, smo v torbah poiskali bunde, ki so šestnajst dni krasile naše omare. Tako smo po toplih, sončnih in najboljših pripravah začeli uživati v snežnih novoletnih počitnicah. Torej, kaj naj rečem … Te priprave so bile nepozabna izkušnja. Lahko sem vesela, da sem Fuerteventuro obiskala, saj sta otok in morje čudovita, skupaj z našo atletsko ekipo pa je bilo nepozabno. Če si želite oddahniti, se nasončiti ter do srca pregreti in razvajati – potem je to pravi naslov za vas. Danaja Dover, 2. b 11 Po toval i smo zal 27 stopinj in na nebu skorajda ni bilo mogoče videti oblačka. Ta dan je bil namenjen predvsem počitku in uživanju na plaži. Sledil je nov teden, z njim pa nov začetek, začetek atletskih priprav. Treningi so potekali dvakrat dnevno, če pa si si »zaslužil«, tudi trikrat na dan. Dopoldan smo največkrat preživeli na bližjem stadionu, popoldanski treningi pa so se odvijali kar na plaži. Dopoldanske smo poimenovali kar »ruski«, kajti trajali so tudi po tri ure in pol. Za treniranje smo imeli več kot odlične pogoje: stadion ob plaži in pod toplim soncem ter štiristometrski krog le zase (družbo nam je delala le petčlanska nemška atletska ekipa). Popoldanski počitek se je največkrat odvijal kar na plaži ali na ležalnikih ob bazenu in baru. Tam smo si izmenjali občutke s treninga in seveda pomislili tudi na zasneženo Slovenijo. Kdaj pa kdaj se je tudi pri nas poznala utrujenost, ki se je kazala predvsem v naših izjavah. Ena izmed atletinj si je ranila jezik in pri večerji, ko je jedla kislo pomarančo, smo jo vprašale, ali je zdaj, ko je kislo, nič ne peče. Ona nam pa hladnokrvno odvrne: »Ja, malo me pa res boli trebuh.« Seveda pa nam nikoli ni zmanjkalo energije za ležanje na plaži in osvežitev v morju. Naš hotel se lahko poleg odlične plaže pohvali še s štirimi bazeni, z mnogimi bari, predvsem pa z zelo prijaznim osebjem. Obroke nam je vedno popestril španski natakar, na čigar obrazu je bilo mogoče videti le nasmeh. V šali smo Announcement! Italy … Fotoaparat, spalna vreča, vzglavnik, denar, oblačila. Čeprav sem vedela, da bomo po vsej verjetnosti 10 dni kampirali nekje sredi ničesar, sem imela vse. Za vsak slučaj. Na sončen julijski dan se z Mašo in Nežo ter Vitom, četrtim članom slovenske ekipe, ki se je odpravljala na mladinsko izmenjavo Employ-meant v Italijo, niti zavedali nismo, kakšna dogodivščina nas čaka v majhni vasici Moiola, ki leži tik ob vznožju Alp, nedaleč stran od italijansko-francoske meje. Po toval i smo 12 Po dobrih 12 urah vožnje smo prispeli v vas Moiola, kjer je potekala izmenjava. Gostitelji so nas prijazno pričakali in že smo navezali prve stike. Nato smo odložile svojo prtljago in se po tehtnem premisleku, kje bi spale – v stavbi, kjer so bile sobe, ali v šotorih, namestile v sobi, kjer smo bile 10 dni obsojene spati na ne precej udobnih ležalnikih (pa nas vsaj zeblo ni tako zelo kot tiste, ki so spali v šotorih ). Ker smo bile precej utrujene od vožnje, smo že kmalu po večerji zavile v spalne vreče in se poskušale udobno namestiti na svoja »ležišča«. Po pravici povedano se nobena izmed nas, ki smo bile skupaj v sobi, ni upala niti premakniti za centimeter. A smo kmalu padle v globok spanec. »Rana ura, zlata ura.« Navsezgodaj zjutraj nas je iz sladkih sanj zbudila italijanska skupina, ki je na ves glas prepevala budnico Announcement, announcement, announcement ... Po zajtrku so nas razvrstili v pet skupin in tako smo vsakodnevno opravljali razne zadolžitve (kuhanje, pomivanje, pospravljanje, čiščenje). Prvi dan je potekal v duhu medsebojnega spoznavanja in »teambuildinga«. Popoldne je sledil krožni sprehod po vasi. Zagotovo pričakujete, da bom napisala, kaj nas je v Moioli najbolj navdušilo. Če mislite, da je to kakšna znamenitost, potem se motite. Najbolj veseli, kaj veseli, fascinirani smo bili nad trgovino, v kateri smo bili v naslednjih dneh redni gostje, saj nam italijanska hrana, ki so jo kuhali v kampu, ni bila najbolj pri srcu. Špageti s paradižnikovo omako, špageti s kečapom, špageti s tuno, špageti s pečenimi klobasicami na žaru, špageti s čimer koli na tisoč in en način. Ker smo za vsak slučaj imele poleg vse, so zaloge dobrot, ki smo jih imele predvidene za slovenski tradicionalni večer, kaj hitro pošle (še preden je slovenska ekipa bila na vrsti za predstavitev). Še dobro pa, da je Vito poskrbel, da je ena gorenjka ostala na varnem. V naslednjih dneh smo dopoldne imeli razne delavnice na temo zaposlovanja in se sprehodili do razgledne točke, od koder se je razprostrl pogled na dolino Valle Stura di Demonte. Ob popoldnevih smo sproščali svojo kreativnost, uživali na soncu ob reki, bili na raftingu in plezanju. V prostem času, ki smo ga imeli precej malo, smo igrali odbojko, se v hladili v bližnji reki ali se sprehajali po vasi, po večerih pa smo spoznavali kulture posameznih držav, ki so sodelovale v projektu. Naj povem, da smo pogosto zahajali tudi v bližnji bar, in to zaradi okusnega italijanskega sladoleda (Kajne, Maša?), predvsem pa zaradi ogledala na stranišču, ki je bil v primerjavi z Mašinim, ki ga je imela s seboj, zelo zelo ogromen. Dnevi so minevali, kot bi mignil, in doživeli smo marsikaj. Pred nami zadnji dan. Dopoldne smo spakirali, pospravili svoje stvari in se poslovili od novih prijateljev. Opoldne je prišel naš prevoz in že smo bili na poti domov … In ko smo po prestopu italijansko-slovenske meje po 10 dneh prišli domov, polni novih nepozabnih izkušenj in smo zopet dihali slovenski zrak, mi je v mislih odmevalo le dvoje: nič več špagetov v naslednjih dneh in neprecenljivo bo zopet spati na domači, udobni postelji. Več o mladinskih izmenjavah najdete na http://www.epeka.si/ in http://www.mva.si/. Rea Rus, 3. b Projekt »Take a Risk« v Litvi delavnice so bila namenjena motivaciji. Kaj smo jedli? Nimam pojma, bilo pa je dobro. Litva je zelo ravna. Njihova najvišja točka je sredi ravnega gozda. Ima polno velikih jezer z majhnimi otočki. Gozd je bil konec poletja POLN borovnic. In to dobrih. Najzanimivejši pa so ljudje in njihov način življenja. Zelo so prijazni in radodarni, vsi pa so nam nekaj dajali. Jabolka, sir, med … Veliko jih ima eno kravo, privezano pred vhodom, značilna barve fasade je rdeča. Nič kaj nenavadnega niso niti zunanja stranišča, wc-ji na štrbunk (tudi pri novejših hišah), in pomol ob jezeru. Trgovine imajo bolj na redko, pa še te so bolj ali manj postrežne. Kafiči in bari? Kaj je to? Vsaka hiša ima profesionalni avtomat za kavo. In najzanimivejša zadeva? Vozniki. Skoraj vsak ima volvota, ki ima absolutno prednost pred pešcem. To je bil eden izmed najboljših tednov med poletnimi počitnicami, saj sem tam tudi spoznal ljudi iz večine držav Evrope. In ne boste verjeli. Se že dogovarjamo za obiske. Eden izmed razlogov za prijavo pa je bil, da malo streniram svojo angleščino, ampak sem bolj kot to obnovil svojo hrvaščino. Če se tudi ti želiš udeležiti kakšnega projekta mladih v akciji: www.mva.si. www.mva.si. Andraž Kvas Po toval i smo Letos sem se med poletnimi počitnicami končno odločil, da se prijavim na enega izmed projektov Mladih v akciji. Na srečo sem bil izbran in tako sem obiskal Litvo (in ne Latvije ). Najprej smo prispeli v glavno mesto Vilnius, ki nima nešteto visokih nebotičnikov in podzemne železnice. Od tam smo z avtobusom nadaljevali pot do skritega hotelskega naselja ob ogromnem jezeru v mestu Dubinigiai [Dubingi]. Prvi večer smo bili še kar zadržani, vendar smo se že naslednji dan odlično razumeli. Še posebej nas je zbližal dvodnevni pohod okoli polovice jezera (50 km). Sami smo si morali narediti šotore. Naša skupina je imela to srečo, da smo si ga postavili na zelenici enega vikenda. Predavanja in 13 14 Lizbona Po toval i smo V torek, 23. novembra, sem skupaj s prijatelji pričela svoje predpočitniško potovanje v Lizbono. Po pouku smo se odpravili proti letališču Marka Pola v Trevizu, od koder smo s poznim večernim letom odleteli proti Lizboni, kamor naj bi po napovedih prispeli v poznih večernih urah. Dan poleta je bil v Sloveniji še topel, a sem se na možno poslabšanje vremena dobro pripravila, saj je bila nujno potrebna oprema v mojem kovčku tudi jakna. Po ne preveč dolgi, štiriurni vožnji do letališča smo ob šestih le prispeli. Ob vstopu na letališče smo zagledali mnogo ljudi, ki so potovali v Lizbono, med njimi je bilo kar nekaj Slovencev. V čakalnici smo se pogovarjale, kaj vse bi rade doživele v Lizboni. Vsa štiri dekleta smo v en glas dejale, da je to zagotovo plaža. Ob osmi uri smo si še zadnjič ogledale letališče Marka Pola, saj so se nam že odpirala vrata na letalo. Kot se za nas mlajše spodobi (ali pa tudi ne), smo se hitro podale na letalo, da bi dobile čim boljše sedeže. Po nekaj manj kot triurnem letu, med katerim smo ure prestavile za eno uro nazaj, smo nekaj pred enajsto pristale na lizbonskem letališču. Če smo bile med samim letom brez energije, pa se je to ob pristanku zagotovo spremenilo, saj smo bile totalno »naspidirane«. Po prihodu v hotel, ki je v neposredni bližini mesta in eden izmed hotelov verige Fenix, natančneje Fenix Urban, sva se s »sostanovalko« Živo že udobno namestili v svoji sobi (s tem mislim na internetno povezavo s Slovenijo) in ovekovečili spomine na svojo hotelsko sobo. Drugi dan v Lizboni se je začel s pregovorom: »Zajtrkuj kot kralj!« Po kraljevem zajtrku smo se dekleta uredile, si v recepciji vzele zemljevide in se odpravile na prvi sprehod po Lizboni. Kot prave turistke smo to storile s stilom – s fotoaparati okoli vratu in z ustavljanjem vsakih nekaj metrov. Čeprav se je dan začel z dežjem, smo svoj potjo ne »premetava«. Vožnja ni prav nič ravninska in brez ovinkov, saj gondola pelje vse do vrha Lizbone – na hrib, od koder je prelep pogled na del mesta in reko. Hiše v lizbonskih ulicah so drugačne kot naše. So manjše in imajo več nadstropij. Mnoge od njih niso pobarvane, temveč imajo namesto barve na pročelju ploščice, ki so raznobarvne in različnih vzorcev. Po enourni vožnji skozi mesto nas je voznik »vrgel« z gondole, saj se je vožnja končala. Izstopile smo torej v neposredni bližini cerkve, ki pa je bila takrat žal še vsaj eno uro zaprta, tako smo se odločile, da nadaljujemo pot v smeri znamenitega lizbonskega mostu (Ponte 25 de Abril), ki je kopija mostu iz Los Angelesa. Nato smo nadaljevale do spomenika pomorščakov in fotografsko privlačne ječe za prestopnike. Na drugi strani smo zagledale še eno znano kopijo kipa, natančneje kipa Jezusa iz Ria de Janeira, vendar v manjši različici. 15 Po toval i smo pohod začele brez njega, pa tudi mrzlo ni bilo. Ob deseti uri zjutraj je mestni termometer kazal prijetnih 18 stopinj Celzija. Po sprehodu po glavni mestni ulici je sledil obvezen postanek v Hard Rock Cafeju (kupovanje majic) in v Starbucks Caffeju (frapuccino). Pot nas je vodila po mestnem trgu do postajališča za gondole. Dolga vrsta za gondolo št. 25 nas ni ustavila in tako smo po dvajsetminutnem čakanju končno le vstopile in se pripravile na mestno vožnjo. V gondoli smo zasedle zadnji del, saj je ta imel okno in smo si med celotno vožnjo lahko ogledovale mesto. Če kdo od vas misli, da te gondole vozijo počasi, saj niso več tako nove, se moti. Gondole, natančneje gondoljerji, ne vozijo počasi, temveč pritisnejo plin prav do konca, ob čemer dobi gondola poseben škripajoč zvok, za potnike pa je bolje, da se ob nenadnem zaviranju in speljevanju držijo stebrov ali celo bolje, sedijo, da jih med Sprehodile smo se po pešpoti ob reki vse do spomenika pomorščakom (Padrao dos Descobrimentos), na katerega smo se povzpele z dvigalom in si ogledale Lizbono tudi »od zgoraj«. Pred nami se je odpiral pogled tako na osvojitve španskih pomorščakov pod nami kot na celotno Lizbono še z druge strani kot pri vožnji z gondolo. Prirečno pot smo nadaljevale do fotogenične (nekdanje) ječe na »sredi« reke, ki je na Unescovem seznamu stavb, obenem pa je priljubljena točka fotografov (Torre de Belem). Po koncu obrečnega ogleda smo se z avtobusom odpeljale do glavnega trga, prvi izlet končale z McDonnaldsom in se odpravile nazaj v hotel, kjer smo slike naložile na računalnik in se pripravile na drugi dan v Lizboni. Drugi dan se je podobno kot prvi začel z rahlim dežjem, mestni termometer pa je kazal 16 stopinj. Odpravile smo se na železniško postajo, od koder smo se odpeljale do Estorila, kjer smo oddrvele na plažo. Čeprav je kar močno pihalo, nas to ni ustavilo, da ne bi preizkusile temperature vode in pustile odtisov v pesku. Po skoraj dveurnem postanku na plaži smo se z mestnim avtobusom odpeljale v Sintro, ki je bila nekoč zelo priljubljena destinacija, kjer je svoj čas preživljala kraljeva družina. Med vožnjo do Sintre smo si ogledale stezo formule 1. V Sintri smo si ogledale Parque de Liberdade, v katerem je veliko flore in favne, vendar niso pozabili niti na otroke. Tako smo na vsakem koraku opazovale »živali«. Ker se čas nikoli ne ustavi, smo Po toval i smo 16 odhitele iz Sintre in se z avtobusom odpeljale nazaj do Estorila. Med povratno vožnjo smo se vozile skupaj z otroki, ki so ob 17. uri končali s poukom. Se sprašujete, zakaj tako pozno? Otroci v Lizboni ne začenjajo pouka ob sedmih ali osmih, temveč šele po 9. uri, zato posledično kasneje odidejo domov. Šole v Lizboni so obdane z »obzidjem« in ograjo, tako da vanje ne more vstopiti kar vsakdo. Ob vrnitvi v Estoril smo »ponovno« norele po plaži. V hotel smo se vrnile pozno zvečer, polne peska, pa vendar srečne, saj smo uživale na plaži. Naš tretji dan v Lizboni se je pričel obetavno, saj je na nebu sijalo sonce, termometer pa je kazal 18 stopinj. Ker »otroci« ne moremo mimo živalskega vrta, smo si ga poleg Oceanarije izbrale za ta dan. Kar peš smo se odpravile do živalskega vrta, a kot se za turiste spodobi, nismo točno vedele, kje smo, in smo za napotke prosile študenta. Ob prihodu v ZOO je bil ta kot »mrtev«, saj smo prispele ob 9. uri, delavci pa še niso bili pripravljeni (vse je začelo obratovati komaj ob 12. uri!). Nas to ni motilo, saj smo lahko uživale v samoti (če odštejemo učence iz šole in vrtčevske otroke). »Skakale« smo od kletke do kletke, tekale od ograje do ograje in vsako žival fotkale najmanj 10-krat. Zelo zanimivo je bilo živalsko pokopališče, saj le-tega ne najdeš v vsakem živalskem vrtu. Ogledale smo si tudi predstavo s tjulnji in delfini. Po predstavi smo pot nadaljevale s podzemno vse do glavnega trgovskega centra, od katerega smo se odpravile v Oceanarijo, kjer smo si ogledale podvodni svet, še posebej so nas »privlačili« želve, morski psi, vidre in seveda trgovina s spominki. Po dnevu, polnem živali, smo se na poti proti hotelu ustavile še na stolpu, od koder smo si ogledale celotno Lizbono iz ptičje perspektive. V hotel smo se vrnile pozno zvečer, a polne navdušenja, in smo se še dolgo pogovarjale o videnih živalih. Posedle smo se v hotelsko sobo, si izme- njale slike, ki smo jih posnele v preteklih dneh, in se začele poslavljati od Lizbone. Naši kovčki so bili čudežno bolj polni kot na začetku, saj nismo pozabile na svoje domače, ki so naše dogodivščine v Lizboni spremljali preko računalnikov in nam naše potovanje zavidali. Zadnji dan v Lizboni smo končale s podzemno vožnjo do letališča, kjer smo si še zadnjič ogledale Lizbono. V Italiji smo pristale okoli 22. ure, v Slovenijo smo se pripeljali nekaj čez polnoč. In glej – presenečenje. Ko smo se naslednji dan zbudile, nas je na ulicah pričakal sneg. Tako smo po topli in sončni Lizboni začele uživati snežene počitnice. Če nameravate na potovanje, Vam priporočam Lizbono. Je prijetno topla, ima mnogo zanimivosti, pred kratkim pa je bila uvrščena tudi na seznam najcenejših mest v Evropi. Skratka, Lizbona ima vse, kar turistično privlačno evropsko mesto potrebuje za nepozabno potovanje. Katarina Kučič, 2. b Mislim, da je jasno – ko je preveč čvek na kupu, je glasno, zabavno, veselo … Skratka, čvekasto. In tako je bilo tudi v Londonu, kamor smo se podali na čvek in teden dni uživali v britanski prestolnici Rea, Julija, Andraž in jaz. 17 Ko smo sedeli na letalu, pripravljeni na let proti Angliji, smo počasi začeli dojemati, da je to to. Naš tako dolgo pričakovani London se je začel. Zvečer tega dne smo utrujeni prispeli v hostel, odložili kovčke in vso prtljago, zmožni smo bili le še spanja. Seveda o njem nismo razmišljali, ampak o tem, kako naj preživimo svoj prvi večer v tem neverjetnem mestu. Kmalu smo prišli na Piccadilly Square, ob Erosu in pod neonskimi napisi so nastale prve fotografije, ob pogledu na Pizza hut na nasprotni strani ceste pa smo se spomnili, da bi bilo dobro kaj pojesti. Andraževa pica je presegala velikost družinske pice – posledica je bil en obupan pogled in glasen smeh treh čvek. Naslednji dan smo odšli na sprehod mimo Big Bena, Buckinghamske palače, parka St. James, trga Trafalgar in si ogledali notranjost neverjetne Westminstrske opatije. Skoraj dve uri smo hodili po ogromni, mogočni opatiji, po vseh njenih hodnikih, mimo grobnic in kapelic. Ja, opatija nas je očarala. Odšli smo tudi v Hamleysovo trgovino z igračami na Oxfrod Street, kjer smo se igrali z umetnim snegom in se slikali s plišastimi med- vedi. Otroci. Zvečer sva z Julijo prehodili kar precej kilometrov ob Temzi, šli sva mimo katedrale sv. Paula, Shakespeare‘s globa, Tower Bridga, druga polovica skupine pa je uživala na koncertu skupine Owl City. Naslednji dan smo bili prav tako kulturni. Naravoslovni muzej in muzej znanosti, okostja dinozavrov, sprehod skozi zgradbo zemlje, sinji kit v naravni velikosti in ogromno zanimivih poskusov ti hitro vzamejo občutek za čas. Obiskali smo tudi kraljevi kolidž za glasbo, Royal Albert‘s Hall, nato pa se napotili skozi Hyde park do spomenika Petra Po toval i smo London tako … Po toval i smo 18 Pana. V Hyde parku smo bili priča trpljenju mladega Andraža, ki mu je sledilo še trpljenje čvek, vse to zaradi ugotovitve, da ne živimo v tako neverjetnem mestu, kot je London – seveda nas je Starbucks z muffini, s čokolado in torticami Reine izgubljene stave hitro potolažil. Zvečer smo obiskali trgovino m&m, o kateri naj rečem le to, da smo se majhnih, pisanih bonbončkov najedli še bolj kot Andraževe pice – torej absolutno preveč, hvala, Julija! Siti in zelo nasmejani smo se odpravili skozi China Town in tako spoznali London v še eni, drugačni luči. Priznam, imela sem srečo, da sem ob pogledu na vse meso, obešeno v izložbah, in temu primernem vonju bonbone m&m obdržala v sebi. Čar tega, da se nam v Londonu ni bilo treba ozirati na nikogar drugega, je bil, da smo lahko odšli, kamor koli smo hoteli, in to ne glede na to, kako smešen predlog je bil. Tako smo si odšli pogledat pokopališče v Bromptonu, kamor se domačini hodijo sprehajat in teč s svojimi psi. Kar precej nas je navdušilo s spomeniki, ki so spominjali na prizor iz grozljivke. Nato smo obiskali najbolj znano veleblagovnico na svetu, Harrods. Zabavno se je bilo sprehajati mimo kosov oblačil, čevljev, torbic oblikovalcev, kot so Chanel, Louis Vouitton, Dior, si ogledovati nakit iz Tiffanyja, v oblačilih, primernih za turista – torej v bundi in z nahrbtnikom. V naslednjih dneh smo obiskali tudi Camden Town in znamenito tržnico, na kateri prodajajo oblačila, dodatke, glasbene plošče, hrano … Skratka, vse, kar si lahko zaželiš. Vendar velja pravilo – če ne želiš izstopati, se obleci kot punker. Na King›s Crossu smo skoraj prišli na peron 9¾, vendar smo se v zadnjem trenutku odločili, da bomo raje še nekaj časa preživeli v Londonu. Obiskali smo znano Abbey road in opazili nasmejane obraze voznikov avtomobilov, ki so nam ustavili in počakali, da smo zelo počasi prečkali cesto na prehodu za pešce, ki je zaslovel s skupino The Beatles. Odšli smo tudi v Westfield, največji nakupovalni center v Evropi. Ko sem slabo uro pred dogovorjenim časom prejela sporočilo: «Jaz vas čakam na klopci med Guccijem in Diorjem,» mi je postalo jasno, da sem ena izmed redkih, ki ji je uspelo prihraniti energijo še za nakupovanje. V muzeju voščenih lutk Madame Tussauds smo svoje fotoaparate napolnili do konca. Fotografirali smo se ob pevcih, glasbenikih, igralcih, Usainu Boltu, Marlyn Monroe, kraljevi družini … Dočakala sem tudi Daniela Craiga, ki nas je v Londonu kot James Bond spremljal na vsakem koraku. Plakati so bili nalepljeni tudi po celotni dolžini postaje podzemne železnice, in kolikor so mene spravljali v neverjetno dobro voljo, so ostale tri ob pogledu name v smeh. Popoldan smo preživeli v Greenwichu, od koder se je razpostiral čudovit pogled na poslovni del Londona, borzo in dvorano O2. Dvorano O2 in borzo smo si ogledali naslednji dan. Seveda je sledil še London Eye. Zvečer, ko je vse v lučeh, mesto deluje skrivnostno in nekako drugače. To je London, raznolik, neverjeten, o katerem je Samuel Johnson dejal: »When a man is tired of London, he is tired of life.« Neverjetno je videti parlament in Big Ban v lučeh, odsevu na vodi, London Eye v živo zeleni in modri barvi na drugi strani reke. Ne glede na to, ali vse te stvari vidiš prvič ali tretjič ali še večkrat, te, če si vzameš trenutek in pogledaš, očarajo in navdajo z energijo. In težko se zgodi, da London obiščeš le enkrat. V Londonu smo neverjetno uživali, domov pa smo prišli vsak s svojo anekdoto: Andraž s pico, Julija z m&m, Rea s torticami in jaz z Bondom. Maša Vidmar, 3. a 19 Leto 2012, polno radosti, norih zabav, novih prijateljstev in tudi najzanimivejših potovanj. Eno izmed takih je bila tudi destinacija London! Štirje prijatelji smo se odločili, da bomo svoje letošnje krompirjeve počitnice malo podaljšali in jih začinili z veliko smeha, užitka in seveda nič kaj preveč učenja. Odločili smo se, da se bomo skupaj odpravili v London, najdražje in obenem najlepše mesto v Evropi, mesto, ki je zagotovo 24 ur na dan in sedem dni v tednu v teku in gibanju. Bila sem jaz, ki sem dala pobudo, da bi rada še letos videla London. Željam sta se pridružila še Rea in Andraž, Maša pa je bila kot stalna obiskovalka tega mesta naša vodička, drugače bi se zagotovo zgubili že na letališču, takoj ko bi stopili z letala. Najprej smo se v večernih urah nastanili v hostlu, ki je bil, proti pričakovanju in ceni, lep in topel. V tistih mrzlih in vetrovnih dneh nam je ponudil toplo posteljo, ki smo jo še tako potrebovali. Naši dnevi so bili vsak dan isti, zbudili smo se ob osmih, pojedli zajtrk in takoj odšli s podzemno v mesto. Od jutra do večera smo si ogledovali znamenitosti, Maša nas je vodila od enega kraja do drugega, vse poti pozna na pamet, prepoznala je vsako postajo, skratka, reševala nas je, da se mi trije ne bi izgubili. Jedli smo vsak dan drugje, vsak dan na drugem delu Londona, zagotovo pa največ v Pizza Hut in kitajski restavraciji. Zgodilo se nam je mnogo zanimivih pripetljajev , ki bodo ostali za vedno v Londonu. Zagotovo je bila to ena izmed boljših izkušenj v naši mladosti, ki se je bomo spominjali za vedno. Itak pa še gremo kam skupaj. Julija Leskovar Po to val i smo … in drugače München in Dachau 20 Po toval i smo 23. in 24. marca 2012 smo se nekateri dijaki z učitelji odpravili v München. Iz Slovenske Bistrice smo se odpravili v zgodnjih jutranjih urah in se odpeljali proti Nemčiji, kamor smo prispeli v dopoldanskih urah. Prvi dan smo si ogledali Tehniški muzej v Münchnu in samo mesto. Nato je sledila vožnja do hotela, od koder smo se naslednje jutro odpeljali proti Dachau, kjer smo si ogledali znano nacistično medvojno taborišče. Po ogledu smo se odpeljali nazaj proti Münchnu, kjer smo si ogledali BMW-muzej in Bmw-Welt. Nato smo se sprehodili do olimpijskega kompleksa in se z izjemno hitrim dvigalom dvignili pod vrh olimpijskega stolpa, od koder smo si lahko ogledali celotno mesto. Od tam pa smo se odpravili nazaj proti domu, kamor smo se vrnili v večernih urah. Katarina Kores, 4. a Praga o njenih znamenitostih, da bom ob svojem obisku mesta pripravljena. Z avtobusom so se dijaki naše šole v zgodnjih jutranjih urah odpeljali v smer Prage. Iz pogovorov o vožnji sem izvedela, da je na avtobusu vladala precejšnja gneča, zato ne dvomim, da so z veseljem razmigali svoje noge ob ogledu mesta Krumlov. Naslednja točka je bila kot nalašč za moški spol, kajti ustavili so se v Budejovici, od koder izhaja pivo Budweiser. Za zadnjo postojanko pred prihodom na končni cilj so se ustavili še na gradu Hluboka in si ga ogledali. Sledi nekaj podatkov o samem mestu. Če še kdo ne ve, je Praga glavno mesto Češke in leži ob reki Vltavi, ki jo v svojem orkestralnem delu opisuje znani češki skladatelj Bedøich Smetana. Je zgodovinsko, umetniško, kulturno in ekonomsko bogato mesto pod zaščito UNESCA; v njem živi okoli milijon ljudi. Naslednje jutro so se naši dijaki sprehodili po Zlati uličici, ki ponuja vrsto majhnih barvitih trgovinic. Prečkali so znani Karlov most, ki je ob vsaki uri poln turistov. Med prečkanjem so imeli prelep pogled na grad Hradčani, ki je bil prav tako na njihovem dnevnem redu. Gre za nekdanji dvorec čeških kraljev, danes pa predstavlja sedež češkega predsednika. Mnogi pravijo, da gradu sploh ne moremo smatrati kot grad. Zgrajen naj bi bil v različnih arhitekturnih stilih, širil pa naj bi se tudi bolj v širino kot v višino. Pri obnovi po koncu 1. svetovne vojne je sodeloval tudi slovenski arhitekt Jože Plečnik. V samem gradu so obiskali še turistično atrakcijo, ki jo je treba posebej omeniti. To je katedrala svetega Vida, zgrajena v 14. stoletju v gotskem stilu, s svojim značilnimi strašljivimi gargojli. Za konec so si ogledali še Vaclov trg, na katerem stojo znameniti kip sv. Vaclava na konju. Sv. Vaclav je bil kralj in češki narodni heroj, ki naj bi ga umoril lasten brat. Na podstavku se proti sv. Vaclavu dvigajo štirje svetniki, pod kipom pa sta v spomin na žrtve komunističnega režima dve plošči. Oglede so zaključili na večerji v pivnici. Pred odhodom domov so si naslednji dan ogledali še romarski kraj Lorettamin, nato po avtocesti pohiteli proti domu. In saj veste, kaj pravi pregovor … Povsod je lepo, a doma je najlepše. Veronika Kos Po toval i smo Že odkar pomnim, je bila Praga na seznamu krajev, ki jih hočem nekoč obiskati. Zakaj? No, mogoče, ker so jo vsi, ki so tam že bili, opisovali kot pravljično mesto, polno arhitekture, umetnosti … Mesto, ki ga pač enkrat moreš videti, ga doživeti in občutiti čarovnijo, ki ti jo nudi. Lani se je na naši šoli ponudila odlična priložnost, da na svojem seznamu prečrtam prav Prago. V sklopu IND so dijakom naše šole ponudili poleg Londona, Švice in Münchna še izlet v Prago. Seveda sem polna navdušenja celih štirinajst dni preučevala vsak program posebej. Na koncu pa se nisem odločila za pravljično mesto na Češkem, ampak za potovanje v Švico (če ti ponudijo obisk tovarne čokolade, tega seveda ne smeš zavrniti). In zakaj pišem članek o Pragi? No, zaradi tega, da podrobno preučim, kaj sem zamudila, in se izobrazim 21 22 Čarobna Švica Po toval i smo Ko si mlad, moraš videti svet. To je bil moj razlog, da sem se prijavila na nepozabno 4-dnevno potovanje v Švico. V nočnih urah smo se tam nekje maja odpravili izpred naše preljube šole na dolgo pot proti deželi čokolade, rikole, švicarskih nožev, ur, sirov in še mnogih drugih stvari. Ogledali smo si najra- zličnejše znamenitosti. Ena izmed njih je bil San Moritz, kjer so nas pričakali prečudovito vreme, zaprte trgovine in pregrešno draga kava. Videli smo tudi Renske slapove, se do njihove veličine zapeljali z ladjico in kasneje še kupili kak spominek. Celoten avtobus je prav gotovo najbolj pričakoval obisk tovarne čokolade. Kot iz pravljice Charlie in tovarna čokolade nas je ob vhodu pričakala fontanica, iz katere je tekla čokolada. Ogledali smo si tovarno, delavce – ne svizce, ki pridno izdelujejo čokolado, ter si ogromne količine le-te kupili za domov. Ogledali smo si mesto Luzern, si privoščili kavo v Starbucksu, se posladkali z najslajšimi luxemburgerliji ter se na splošno imeli super. Ob večerih smo si organizirali activity turnir ali se zabavali v svojih sobah. Bili smo tudi visoko v Alpah, kjer smo sredi maja »naribali« našega tedanjega predsednika dijaške skupnosti in imeli pravo vojno v kepanju. Videli smo svizce v njihovem naravnem okolju. Ne smem pa pozabiti na posebno državico, na Luksemburg, kjer smo preživeli enega izmed dni našega kratkega potovanja. Ogledali smo si prav vse znamenitosti. Posebna zahvala gre našemu vodiču Mihu, ki se je zabaval skupaj z nami in potovanje naredil še bolj nepozabno. Bilo je super, šla bi še kadar koli, najbrž bi zopet toliko zapravila, če ne še več, in se še bolj zabavala z vsemi, ki so bili zraven! Lučka Goričan Po toval i smo 23 24 Turčija – ljubezen do drugačnosti Po toval i smo Drugačnost nam je tuja, sprejemamo jo z odporom, kajti nanjo nismo pripravljeni. Čeprav se tega ne zavedamo, se vsak dan kaj spremeni in tega sploh ne občutimo. Nam se zdi vse enako, pa čeprav vemo, da ta dan ne bo prav nič podoben jutrišnjemu. Letošnje poletje je že drugo po vrsti, ki sem ga preživela v Turčiji. Zopet sva odšli na počitnice sami, mama in jaz, očeta pa sva pustili doma. Priznam, komaj sem čakala, da se nastaniva v istem hotelu kot lani, da srečam svoje stare prijatelje, ki jih nisem videla že vse leto, sem pa bila z njimi od lanskega poletja v stiku samo preko interneta. Prvi dnevi so bili čudni. Ne čudni zaradi okolja, ampak zaradi občutka drugačnosti. »Nič ni ostalo isto, vse se je spremenilo.« To so bile besede, ki so odmevale v moji glavi, ko sem se sprehajala po hotelu, ob bazenu in se pogovarjala z drugimi ljudmi. Res je, če si nečesa navajen, se zelo težko privadiš na drugo stvar. Ampak meni je uspelo. Kmalu sem spoznala nove ljudi, ki so bivali v istem hotelu kot midve z mamo. Spoznala sem drugačne ljudi od sebe. Bili so Belgijci, Nizozemci, Rusi, Škoti in tudi Turki. Skupaj smo preživeli zelo lepe tri tedne na soncu, na zabavah in v raziskovanju te drugačnosti – prijateljstva in bratstva, ki lahko vzklijeta že v enem trenutku ugodja in našega mladega življenja. Ko so se počitnice, ti trije tedni, končale, sem že drugo leto zapored odšla iz svojega sanjskega mesta z nasmeškom in dobrim občutkom, da sem zopet našla dobre prijatelje, s katerimi se bom zagotovo srečala naslednjo leto in še leta po tem. Julija Leskovar 25 Obiskal nas je Drago Jančar Na naši šoli je nastopil kot gost v okviru tradicionalnega projekta Povabimo besedo ob svetovnem dnevu knjige, ki je sicer v aprilu. Drago Jančar ni le pisatelj, temveč tudi esejist, dramatik in časnikar, ki se je rodil 13. aprila 1948 v Mariboru. Njegova najbolj znana dela so Galjot, Severni sij, Posmehljivo poželenje, Veliki briljantni valček in še bi lahko naštevali, pa ne bi bilo konec. Dobil je več slovenskih in mednarodnih nagrad, med drugim Prešernovo nagrado za življenjsko delo (1993), evropsko nagrado za prozo mesta Augsburg (1994), Herderjevo nagrado za književnost (2003) in nagrado Jean Amery za esejistiko (2007). Dijaki smo skupaj s profesorji zanj pripravili kratek program, v katerem je dijakinja Anja Regoršek prebirala kratke odlomke njegovih del, potem pa se je voditeljica Katarina Kores z njim pogovarjala o njegovih pogledih na svet danes, nekoč, o kulturi in tišini ... Primož Grašič in Uroš Strelec sta zaigrala odlomek Velikega briljantne- ga valčka. Posebej zanj so dijaki prvih letnikov pripravili razstavo slik njegovih del, hkrati je potekala tudi razstava fotografij dijaka Christiana Fluherja, ki prikazujejo velikanske svetlobne napise z naslovi njegovih del Galjot, To noč sem jo videl, Katarina, pav in jezuit, Brioni, Severni sij in Veliki briljantni valček, ki se jih lahko vidi v različnih delih Maribora. Po prijetnem pogovoru, ki mu je prisluhnila nabito polna predavalnica dijakov in profesorjev, smo se gospodu Jančarju zahvalili ter mu podarili uokvirjeno hrbtno pesem, sestavljeno iz naslovov njegovih knjig, ki jo je pripravila dijakinja Lučka Goričan. Gospodu Jančarju smo zelo hvaležni za njegov obisk, saj smo vsi prisotni odnesli veliko novega in smo v njegovi družbi nadvse uživali. Upamo, da se še kdaj snidemo! Lučka Goričan in Katarina Kores VVe l i kan i b esed Kot smo napovedovali že lani, nas je letos, natančneje 5. decembra 2012, obiskal najbolj prevajani slovenski pisatelj Drago Jančar. 26 Fužine na naši šoli VVe l i kan i b esed Goran Vojnović V lanskem šolskem letu nas je obiskal Goran Vojnović, slovenski pisatelj, pesnik, kolumnist in režiser, ki prihaja s Fužin. Študiral je na AGRFT (Akademija za glasbo, radio, film in televizijo). Najbolj znan je po svojih književnih delih, kot so Čefurji raus!, Jugoslavija, moja dežela in zbirka njegovih kolumen Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra. Prejel je tudi nekaj nagrad, med drugim nagrado srce Sarajeva za uspešno napisan scenarij filma Sretan put Nedine in nagrado kresnik za roman Čefurji raus! Režiral je tudi film Piran – Pirano. Pogovor je potekal po programu, ki sta ga sestavili naša knjižničarka Alenka Ajd Bratkovič in profesorica slovenščine Anita Ivačič. Dijaki Cene Štern, Mihael Bukvič, Špela Šlamberger, Ana Pahič, Staša Trajkovič, Luka Finžgar, Manja Vivod, Mitja Kegl, Lena Kokollari, Vanja Rakuša in Monika Firer so prebirali odlomke Vojnovićevih del, pogovor pa sem vodila jaz. Govorila sva o njegovem življenju na Fužinah, o njegovih začetkih in ustvarjanju. Poprosila sem ga tudi, da nam je še sam prebral njemu najljubši odlomek iz romana Čefurji raus! v njihovi govorici. Na koncu smo se g. Goranu Vojnoviću lepo zahvalili, mu podarili simbolično darilo in zaželeli vse dobro na njegovi življenjski in ustvarjalni poti. Katarina Kores, 4. a 27 V petek, 7. septembra 2012, se je na šolskem igrišču tako kot vsako leto odvijala fazanijada ali sprejem prvih letnikov v dijaško skupnost. Tega dogodka se seveda najbolj veselijo dijaki višjih letnikov, ki prve šolske dni ali celo tedne nikakor ne pozabljajo na koruzo, alkoholne flomastre in razne druge stvari, ki doletijo dijake prvih letnikov. Letos smo bili njihove žrtve 1. a, 1. b, 1. č in 1. e. Na fazanijado smo odšli z majhnim strahom, ampak vedeli smo, da se bo vsak oddelek boril za zmago in pokazal kot junak letošnje fazanijade! Predstavniki 1. letnikov so morali početi različne stvari, od A do Ž! Od risanja ravnateljice z zaprtimi očmi do štetja in tekanja po stopnicah ter namakanja glave v neko brozgo (raje ne naštevamo, kaj vse je bilo v njej). Poleg tega so kar naprej odmevali frrrrrrr-ji in tudi koruze je bilo na pretek. Kot da to ne bi bilo dovolj, so višji letniki poskrbeli še za nekaj. Sijalo je namreč močno sonce, zato so nam vročino malce »olajšali« in nas škropili z vodo. Res je bilo vroče, vseeno pa ni bilo tako neznosno! Tako smo nekateri imeli oblačila popolnoma mokra! Igre so se hitro odvijale in že smo dobili zmagovalca – 1. a. Pisanja F-jev in drugih zadev pa s fazanijado še ni bilo konec. Še kakšen teden so nas močno obdelovali. Sedaj je to le še bled spomin, kajti z vsakim dnevom prihajajo nove dogodivščine, vseeno pa se fazaniranja spominjamo kot veselega in zabavnega dogodka. Katarina Dovnik, 1. a Dog od k i in odmevi Fazanijada 2012 Božično-novoletni koncert z Mi2 28 Dog od k i in odmevi Letošnji težko pričakovani božično-novoletni koncert je bil neverjeten! Energičen, zabaven, čaroben. Neverjetna energija vseh nastopajočih, nabito polna telovadnica in posebni glasbeni gostje so poskrbeli za izjemno vzdušje. Z velikim veseljem in navdušenjem lahko povem, da so bili ti posebni glasbeni gostje skupina Mi2! Skupaj z našim pevskim zborom so zapeli svoje največje uspešnice. In vas zanima, kakšen je občutek, ko stojiš na odru, pred sabo vidiš našo neverjetno zborovodkinjo Nadjo Stegne, člane skupine Mi2, ki energično in z velikim čarom prepevajo in igrajo, ter goste koncerta, ki pojejo refren? Preprosto čudovit in mislim, da bo vsem nastopajočim za vedno ostal v spominu. Ob spremljavi šolskega benda, ki je letos v malo spremenjeni zasedbi, smo skupaj s Tončem zapeli vsem dobro poznano pesem Sladka kot med, nato pa so na oder ob velikem aplavzu s tribun prišli še ostali člani skupine in skupaj smo prepevali pesmi, ki so bile popolno nasprotje lanskih, zimzelenih. Uživali smo ob prepevanju Šlagerja, Svete Margarete, pri pesmi Samo tebe te imam pa je Tim Kamenšek, član našega šolskega benda, zaigral izjemen solo na kitari in sledil je navdušen aplavz vseh prisotnih v dvorani, tudi naših gostov! Zapeli smo tudi pesemi Odhajaš, katere besedilo nam je zelo pri srcu, Štajersko nebo, Zbudi me za 1. maj, Ko bil sem še mali pizdun – tudi tukaj smo enostavno navdušeni nad besedilom , za zaključek pa smo si dali duška ob pesmi Pojdi z menoj v toplice. Mislim, da je bila ta pesem zboru najbolj pri srcu, saj veste, peli smo glasno, kot smo le mogli, vsaka ponovitev refrena je bila boljša od prejšnje. In ja, to je bila zadnja izmed naših skupnih pesmi s skupino Mi2, za katere smo pošteno garali skoraj štiri mesece, in drugega kot fenomenalnega zaključka si seveda nismo mogli privoščiti. Res smo uživali! Kot se spodobi za božično obarvan koncert, pa smo zapeli tudi pesmi Božično drevo, v kateri je Lucija navdušila s svojim čudovitim glasom, in Srečno novo leto. Za letošnji koncert pravijo, da je bil »the best«; če se ne strinjate, verjetno niste bili med poslušalci ali nastopajočimi. Na odru smo uživali, dali vse od sebe, ponovno pisali zgodovino našega zbora in benda, evforija po koncertu se še kar nekaj dni ni polegla. Najlepša hvala članom skupine Mi2, ki so nastopili skupaj z nami in ustvarili spomin, ki si ga bomo zapomnili za vedno. Seveda pa se moram v imenu pevskega zbora in benda zahvaliti tudi profesorici Nadji, ki je skrbno bdela nad nami, nikoli obupala, vedno verjela v nas, nas napolnila z energijo in poskrbela, da nam bodo naši božično-novoletni koncerti, seveda tudi letošnji, ostali v izjemno lepem spominu za vse življenje. Maša Vidmar, 3. a 29 Božični bazar Po božično-novoletnem koncertu smo kot vsako leto pripravili bazar. Gostje so se lahko ob navdušenem kramljanju o koncertu posladkali s piškoti in pecivom, ki smo ga spekli dijaki in učitelji. Kupili so lahko šale, obeske, verižice … Izkupiček gre v dobrodelne namene. Zahvaljujemo se vsem, ki ste pomagali s prostovoljnimi prispevki. Dog od k i in odmevi Nika Mikulič Dog od k i in odmevi 30 Karierna tržnica 2012 V četrtek, 13. 12 2012, je kot vsako leto do sedaj na Srednji šoli Slovenska Bistrica potekala karierna tržnica. Predstavilo se nam je 25 različnih fakultet in organizacij, povezanih z izobraževanjem in zaposlovanjem. Dijaki smo lahko obiskali različna predavanja, predvsem nas je zanimalo predavanje Visokošolske prijavno-informacijske službe UM, saj so nas obvestili o novostih pri letošnjem vpisu, ki jih niti ni tako malo. Poslušali smo predavanje o zaposlitvenih trendih ter o poteh do dela in zaposlitve. Med posameznimi predavanji smo lahko v mali jedilnici na postojankah pri posameznih fakultetah povprašali o kakšni koristni informaciji in si nabrali kaj promocijskega materiala. Vsaka informacija nam je ali nam še najverjetneje bo kako koristila, saj smo tik pred vpisom na fakultete, univerzitetne in visokošolske programe, in na poti do sveta »odraslih«. Čeprav letošnje leto ni bilo toliko predavanj, pa tudi ne toliko fakultet kot lani, smo izvedeli mnogo koristnega, se začeli pripravljati na misel, da smo tudi mi na vrsti, da zapustimo varno gnezdo srednje šole in se podamo na pot proti fakultetam in višješolskim ter univerzitetnim programom. Lučka Goričan, 4. a 31 Kostanjev piknik 2012 Tistega lepega jesenskega 9. oktobra 2012 smo preživeli sproščeno sončno popoldne v družbi dijakov, profesorjev in staršev na tradicionalnem kostanjevem pikniku. Tudi tokrat nam zabave ni manjkalo. Pekli so se kostanji, nekateri dijaki, starši in profesorji so se pomerili v nogometu, košarki in odbojki, spet drugi pa so med seboj »počvekali« in uživali v žarkih jesenskega sonca. Skratka, imeli smo se super! Dog od k i in odmevi Rea Rus, 3. b Dog od k i in odmevi 32 Menjava oblačil V šolskem letu 2011/2012 je na šoli potekal projekt z naslovom Menjava oblačil, ki so ga vodili dijaki izbirnega predmeta ŠOK in njihova mentorica Ivana Moškotevc. Dijaki so prinesli svoja oblačila, ki jih ne nosijo, so jim premajhna, prevelika, ampak še vedno v dobrem stanju. Obenem niso prinašali samo oblačil, ampak tudi modne dodatke, kot so torbice, verižice in tudi uhani. Oblačila in modne dodatke so v velikem številu prispevale dijakinje, nekaj kosov je bilo tudi za fante. Akcijo so ponovili oktobra v letošnjem šolskem letu. Julija Leskovar Črna gora Butmir, kjer je ogled popestril še kratek film. Nato smo se odpravili na krožni ogled mesta. Ogledali smo si Principov most, židovsko sinagogo, džamijo … Kmalu za tem smo se peš podali po mestnem jedru, kjer smo si ogledali številne znamenitosti. Potem smo imeli čas za obisk stojnic (ki jih tam ni malo), vseh malih trgovinic in nato še obisk težko pričakovanih čevapdžinic. Dobro smo se najedli in bili znova pripravljeni na pot, ki je tisti dan še bila pred nami. Nadaljevali smo jo v dolino Neretve do hercegovske prestolnice Mostar. Tam je sledil krajši panoramski ogled vse do mostarskega mostu. Po vseh ogledih ta dan sta sledili nastanitev v hotelu in slastna večerja, po njej pa druženje v sobah, ki ni trajalo predolgo, saj smo se vsi zavedali, da nas drugo jutro čaka še dolga pot do težko pričakovane Črne gore. Po zajtrku smo se drugi dan odpravili na ogled slikovite delte Neretve, nato kratek postanek, nadaljevanje, prestop meje in nastanitev v hotelu, kjer smo preživeli dobre in nepozabne tri dni. Tisti dan smo imeli tudi možnost kopanja in hitrega ogleda stojnic ob obali. Po vsem tem je sledila zaslužena večerja, nato pa prvi »party« v ČRNI GORI!!! Tretji dan smo se po prespanih parih urah zbudili kot novi, pripravljeni na nove oglede in seveda nove zabave, ki so sledile zvečer. Odpravili smo se do Cetinja, kjer smo si na hitro ogledali mesto in njegove znamenitosti, nato pa je sledil vzpon na Lovčen, kjer smo si ogledali Njegošev mavzolej. Malo zatem smo se ustavili še v Njego- Tudi dijaki 4. č- in 4. d-razreda smo se letošnje šolsko leto odpravili na maturantsko ekskurzijo. Naša destinacija je bila Črna gora vključno z ogledom Sarajeva in Mostarja. M a tura n ts k i Naš izlet se je začel nekako takole … Z avtobusom smo se iz Slovenske Bistrice v poznih večernih urah odpravili proti hrvaški meji mimo Zagreba vse do Slavonskega Broda. Vso pot smo skorajda prespali, vse dokler zjutraj nismo prispeli v Sarajevo, kjer so nas vse bolj kot ogledi zanimali pravi sarajevski čevapčiči. Prvi postanek je bil na Ilidži ob izviru reke Bosne, nato je sledil ogled vojnega tunela Dobrinja– 33 M a tura n ts k i 34 šah, kjer smo imeli pokušnjo pršuta in sira. Sledila je vrnitev v Budvo. Po poti do tja smo si ogledali še nekaj znamenitosti, poleg tega pa smo si s petjem in vsemi ostalimi x stvarmi popestrili drugače dokaj dolgočasno vožnjo. Zopet sta sledila večerja in party, ki ga nismo smeli zamuditi. Pridno smo »upoštevali« ure in se pravočasno vračali v hotel. V mislih, da bomo zaspali, smo skupaj dočakali zajtrk. Četrti oziroma zadnji in zvečer spet zabava do jutranjih ur. Dobro smo se zavedali, da nas naslednje jutro čaka odhod domov, zato smo zadnji dan želeli čim bolje izkoristiti, nekateri pač v postelji s kar nekaj tabletami in wc-školjko v bližini, drugi pa zunaj v naši že dobro poznani diskoteki TROCADERO. Peti dan je zjutraj sledil odhod proti domu, nič kaj dobre volje smo pakirali stvari vsak v svoje kovčke z mislijo, da se bomo v Budvo še vrnili. Za konec moram povedati še to: vse dni od prvega do zadnjega večera nas je v Budvi spremljalo lepo, sončno in toplo vreme, zadnji dan pa se je ob našem odhodu »zjokala« celo Budva. Moram pa vam zaupati tudi to, da brez našega slogana »VEŠ, DA TE NEKE SPIJEŠ, POJEŠ, ZAPOJEŠ …, ČE SI NA MATURANSKEM«, ki se nas je držal od prvega do zadnjega dne in nas spremlja še danes, ne bi bilo tako popolno, kot je bilo. PS: Pa če sem izdala že toliko skrivnosti, naj povem še to, da bi profesor Utenkar lahko bil poleg svojega poklica tudi dober zdravnik. Patricija Fijavž, 4. d dan v naši preljubi Budvi smo imeli prost. Skupaj s svojimi »kul« profesorji in vodičem ter seveda našima šoferjema (Brančem in Lujzom) smo se odpravili na tako imenovane Havaje, kjer smo preživeli še en super dan. Za nekatere mogoče malo slabši, saj so se posledice vseh teh partyjev nekje pač morale pokazati, za druge pa poln zabave in organiziranega boja za nagrade. Po prihodu v Budvo smo imeli zopet nekaj časa zase, nato večerja Νόρα Ελλάδα strmoglavimo, in že smo bili na poti do Aten. Vsi živi in zdravi smo pristali v zgodnjih popoldanskih urah, da smo imeli še dovolj časa za kratek avtobusni ogled Aten. Proti večeru smo se nastanili v hotelu v centru Aten in se, pot pod noge, odpravili do Plake, kjer smo imeli v tipični grški restavraciji tipično grško večerjo: tzatziki, gyros, feta, grški jogurt, med in druge dobrote. Sprehodili smo se med množico trgovin, kaj kupili in se odpravili nazaj v hotel, kjer smo se dru- Kot še vsako leto do sedaj smo se tudi v letošnjem šolskem letu zaključni letniki odpravili na maturantsko ekskurzijo. 4. a in b smo odleteli v Grčijo, ostali oddelki pa so se odpeljali v Črno goro. M a tura n ts k i Naše potovanje se je začelo z vožnjo z avtobusom proti Milanu, od koder smo odleteli proti Atenam. Seveda to ne bi bilo najboljše potovanje, če ne bi letalo imelo zamude in tako smo na letališču pridobili dve uri, da preprosto ne počnemo ničesar, saj se ti po 8-urni vožnji z avtobusom pa res nič več ne da. Končno smo se lahko začeli vkrcavati na letalo, še prej smo si izmenjali nekaj ironičnih misli, kdo bo bolj nastradal, če žili v sobah in se ob »spodobni« uri odpravili spat. Naslednje jutro smo se polni energije odpravili na ogled po samih Atenah. Ogledali smo si veličastno Akropolo, Agoro, Monastiraki, četrt Syntagma s parlamentom, ki ga stražijo poznani »evzones«, ter stari olimpijski stadion. Po izčrpnih ogledih pod žgočim soncem smo se spokali na avtobus in nadaljevali svojo pot naprej do svetovno znanega preročišča Delfi, misterija prerokovanj. Po napornem »sprehodu« v hrib smo si v Delfih ogledali Apolonov tempelj, gledališče in še veliko drugih, nekoč veličastnih kamnitih stavb. Zvečer smo se, hočeš nočeš, zbrali v lokalni diskoteki, kjer smo imeli Grafik party. Ker smo posebni, nismo imeli tipičnega Grafik partyja, ampak smo namesto majic popisovali drug drugega od pet do glave. Pa je bil mimo že drugi dan našega maturantskega izleta. Zjutraj smo se zopet nabasali na avtobus in svojo pot nadaljevali do Meteore, znane po samostanih na skalah, tam so snemali tudi enega izmed filmov 35 M a tura n ts k i 36 Jamesa Bonda. Seveda se je bilo za to treba primerno obleči, malo pa je manjkalo, da nas niso vrgli iz samostana, če je to sploh mogoče. Z avtobusom smo se odpeljali naprej do Igumenitse, kjer smo se vkrcali na trajekt. KRF, here we come! Lastna animacija na trajektu in lasten party na samem otoku! Naš četrti dan na otoku je potekal sproščeno, brez ogledov, le poležavanje na plaži. Zamotili so nas z animacijami, s tekmovanjem med razredoma, in ponosno razglašam, da je 4. a In že je bilo zadnje jutro na otoku Krfu in v prelepi Grčiji. Ogledali smo si mesto Krf in se z avtobusom zapeljali na najlepšo plažo, Gylfado. Počitek in čez nekaj ur odhod s Krfa s trajektom do Igumenitse, kjer smo pot nadaljevali z moderno superfast ladjo, vse do Ancone. Zvečer party za najpogumnejše, ostali pa spanje v kabinah. Naslednji dan smo se zgodaj popoldan izkrcali in se z avtobusom odpravili do majhne državice San Marino. Sledila sta ogled mesta in vneto iskanje hamburger »štantov«, kjer smo si lahko kupili kaj za jesti. In sledil je še zadnji del vožnje z avtobusom, vožnja domov, do Slovenske Bistrice. Kljub manjšim zapletom in slabi organizaciji smo se imeli super, ni šlo brez izgubljenega iphona, denarnice in razbite glave, a vse to so bile neverjetne izkušnje, ki so zaznamovale naš maturantski izlet in ga z vsemi dobrimi dogodki naredile posebnega. Naučili smo se nekaj grških besed, zato zaključujem takole: EVHARISTO, HELLAS! Lučka Goričan, 4. a premagal 4. b. Pa ne bit jezni zaj! Zvečer zopet čaga 4. a in b, odkritje najboljšega lokala s pijačo po 1 €, druženje z najboljšim natakarjem in na splošno super zabava. Večer bi bil popoln, če ne bi nekateri vzeli dobesedno dejstva z glavo na zabavo, a tudi to je bila konec koncev »dobra« izkušnja, ki se ji še danes smejimo, ko se spomnimo na osebo x s povito glavo, kako skače naokoli kot kakšen samorog. Čokoladni horoskop BIK (21. april–21. maj) Biki veljajo za največje čokoladne zapravljivce. Tako kot ovni so tudi oni veliki čokoholiki in uživajo čokolado vsak dan. Biki so na splošno veliki ljubitelji sladkarij. Veljajo tudi za izredna družabna bitja, ki svoje stvari radi tudi delijo. Za razliko od ovnov biki kupijo dve tablici čokolade. Eno zase, drugo za prijatelje. DVOJČKI (22. maj–21. junij) Ljudje, rojeni v znamenju dvojčkov, so pravo nasprotje bikov. Tako dvojčki kot tudi biki si kupijo dve tablici čokolade, vendar jo v nasprotju z biki, ki čokolado delijo, dvojčki zadržijo zase. Tako dvojčki vedno pojedo ogromne količine čokolade in se ne branijo kakršne koli ponujene čokoladne poslastice. Čokolado jedo izredno počasi in z užitkom, največkrat kar s prsti, pa naj gre za navadno čokoladno tablico ali za kremasto čokoladno torto. RAK (22. junij–22. julij) Velika strast rakov so kikirikiji, a njihova obsesija je prav čokolada. Veljajo za velike ljubitelje čokolade. Ker jo imajo raje od vsega, jim jo lahko pošljete tudi namesto poljuba. Raki razporedijo določeno količino čokolade čez celoten mesec in jo nato jedo po malem. Ker pa so s to sladko pregreho enostavno obsedeni, se mnogo rakov nad čokoladno torto spravi tudi ponoči. LEV (23. julij–23. avgust) Največji čokoladni gurmani so ljudje, rojeni v znamenju leva. Svoja kosila in večerje najraje zaključijo s kakšno odlično čokoladno poslastico, ki pa je ne delijo z nikomer. Če jim je ta sladica prikrajšana ali odvzeta, so pogosto slabe volje še celoten preostanek dneva. DEVICA (24. avgust–22. september) Device jedo čokolado zelo previdno. Nekatere se čokoladne poslastice lotijo kar z vilicami in nožem, nikoli pa je ne bodo pojedle prav veliko. Zavedajo se, da je lahko vsaka hrana v prevelikih količinah tudi škodljiva. TEHTNICA (23. september–23. oktober) Ljudje, rojeni v znamenju tehtnice, se ne morejo določiti, ali bodo čokolado jedli ali je ne bodo. Tehtnice so prav tako izredno stroge ter se odločajo le za prvovrstno in izredno kakovostno čokolado. Ker so izredno skrbne pri svoji postavi, so velikokrat prikrajšane za kakšno dodatno čokoladno tablico. ŠKORPIJON (24. oktober–22. november) Škorpijoni so izredno temperamentni in čokolado uporabijo tudi v drugačne namene, in sicer jo vpletejo tudi v posteljne erotične dogodivščine. Največji užitek dosežejo takrat, ko je s čokolado namazan partner ali partnerka, nato pa jo strastno poližejo od glave do pet. STRELEC (23. november–21. december) Najstrožji in najbolj striktni so strelci. Zavedajo se, da je čokolada, ki vsebuje magnezij, izredno dobra za zdravje telesa in pomaga zniževati krvni pritisk. Tako bo strelec vedno kupil tablico stare, prvovrstne in kakovostne drage čokolade, na katero prisegajo največji čokoladni mojstri. KOZOROG (22. december–20. januar) Kozorogi ne veljajo za največje čokoholike. Res je, da jo imajo dokaj radi, vendar niso tako kot ovni ali biki, ki jo preprosto obožujejo. Kozorogi tako kupujejo le najboljšo čokolado in se čokoladnim užitkom raje prepustijo bolj redko. A takrat ko se, si zaželijo le najboljše. VODNAR (21. januar–18. februar) Vodnarji so pravi čokoladni posebneži. Podobni so kozorogom, saj niso ravno čokoholiki. Vodnarji tako raje preskočijo čokoladne sladice, saj jim je bliže biološko pridelana zdrava hrana. RIBI (19. februar–20. marec) Ljudje, rojeni v znamenju rib, imajo najraje riževo čokolado, ki deluje kot afrodiziak. Čokolado najraje delijo z drugimi in pogosto pozabijo, da bi si tudi sami privoščili košček. Rea Rus, 3. b Sa j n i res! OVEN (21. marec–20. april) Ovni čokolade ne spravljajo, ampak jo pojedo, kar takoj ko jo dobijo. So izredni čokoladni navdušenci, prav zaradi svoje ljubezni do čokolade jo po navadi pojedo kar sami. Kljub temu da bi bilo za zdravje bolje, če bi je jedli manj, ovnom to ni mar. Veljajo za največje ljubitelje čokolade, zato jih pogosto imenujemo kar čokoholiki. 37 Iskrice 38 Po dolgem času so pred vami ponovno iskrice. Tokrat jih je ogromno. Ponovno se je potrdilo, da dijaška domišljija in (ne)znanje praktično ne poznata meja. Pred vami so zapisane trditve, ki so prišle izpod vaših peres in iz vaših ust. Prijetno branje in obilico smeha! Sa j n i res! PS: Vsi zapisi so nelektorirani in necenzurirani. Slovenščina Avtor Poezij: Tacit, Simon Gregorčič. Matkova Tina opisuje svojo ljubezen do Janeza Krstnika. Bila pa je ljubica od Matka. Kritiko v časopisu je napisala novinarica. Suho robo izdelujejo Urbarji. To so tisti, ki se ukvarjajo z rezbarjenjem dreves. Urbar = Urban = Ribničan. Humanisti so ustvarili solarni sistem. Dante je bil slikar. Visoško kroniko je napisal Oton Župančič. France Prešeren je bil pesnik. Pisal je romane. Od faraona do transvestita Faraon je bil božji namestnik na zemlji. Ko je iz njega nastala mumija. Še prej so ga morali klistarizirati. Naplahali so ga s peskom in perjem. In zavili v frpante. Hapčesut je bila takorekoč transvestit. Odrezala si je ženske okončine in vladala kot moški. V vrhu egiptovske države so bili svečniki. Minotaver in gejziri Legenda o Minotavru govori o tem, da se je Zeus spremenil v Minotavra in ugrabil neko žensko ter jo odpeljal na Kreto. Grki so kolonizirali obale Severne Amerike. Antični Grki so izvajali kolonizacijo zaradi turizma. V Šparti sta vladala dva kralja in 28 gejzirov. Pomen Kolumbove plovbe je v tem, da so Atene (jonski polis) napadli Ahajci. Rimske ceste so gradili Feničani. Naši predniki Karantanci so morali dobiti dovoljenje Aleksandra Velikega, da so lahko ustoličili kneza. Moravski Slovani so živeli v Moravcih. To je pri Murski Soboti. Spodnja Panonija je nastala ob Blejskem jezeru. Največji protikrščanski upor v Karantaniji je izbruhnil po smrti kneza Pavleta. Vodil ga je Črtomir. Kneze so pred tem ustoličevali na Krnskem kamnu. Vodilna plast prebivalstva v Karantaniji so bili sovhozi. Do bitke med Rudolfom Habsburškim in Otokarjem Pšemislom je prišlo na minskem polju. Nihče od celjskih grofov se ni poročil, saj so vsi želeli le Barbaro Celjsko. Ko so umrli, so za njih naredili tri rumene zvezde na modri podlagi. Barbara Celjska se je poročila z avstro-ogrskim plemičem. Celjani so svoje hčere poročali s pomembnimi vladarji iz Severne Amerike. Habsburžani in Celjani so bili na isti valovni dolžini. Zmenli so se, da tista rodbina ki prej »izpuhti«, zasede grad. Ulrika II. Celjskega so za kneza imenovali kosezi. Njegov cesar pa je bil Siglismundus. Saj ni res, pa je Inke so uničili huligani. V zameno za delo, so fevdalci kmetom plačevali dajatve. Magellana so ubili španski domorodci. V Avstralijo je prvi priplul kapitan James Bond. Šentjernejska noč je bila v Šentjerneju na Dolenjskem. Tam je samostan Stična. V njem so jezuiti. Pri Mariji Tereziji so vojsko služili vsi med 7. in 43. letom starosti. Marija Terezija je uvedla računalnik. Kataster je Marija Terezija naredila zato, da se kdo ne bi neudeležil vojaškega poklica. Pri Bostonski čajanki so naseljenci zmetali v morje riž. Ameriško revolucijo je vodil Friderik II. Deklaracijo o neodvisnosti sta napisala Jefferson in Ibsen. Napoleon je zaprl celinske poti po Mediteranskem morju. Napoleon je bil poražen pri Vaterpolu. Napoleona so zaprli na otok sv. Magdalene. Dunajski kongres je vodil Maksimiljan Robespjer. Madžarsko revolucijo je vodil Košuta. Voditelj SLS Ivan Žagar je leta 1905 ustanovil zadruge in hranilnice. Soška fronta je potekala ob Piavi. Februarja se je začela oktobrska revolucija. Vodil jo je Vladimir Delano Lenin. S koroškim plebiscitom so Avstrijci dobili Celovec, Gradec in Belovec. Druga svetovna vojna se je začela potem, ko je Nemčija napadla Nemčijo. Ekonomija Pošto so prenašali turbo jezdeci. Slovenski kmetje so se zadolževali pri veleposlanikih. Amerika je leta 1900 postala 1. evropska industrialna sila. Goli otok so vozili ljudje. Tja so vozili vojne sužnje. Turki so prinesli Slovencem koruzo, ker je bolj popularna kot slovensko žito. Geografija Hribovja so poseljena s travo. Po gričevjih raste gozdovje. Savane so manjše oaze v puščavi. Ljubljanica je reka sedmerih imen: Golobina, Olga, Stržen, Rak, Pivka, Una, Ljubljanica. Glavno mesto Madžarske je Vezuf. Podnebje je obdobje v katerem se meri temperatura. Konvekcijske padavine nastopijo, ko se zrak dviga z odbojem svetlobe in z njim hlapi – od rosišča dalje je nevihta. Vrtače so nevarne za gležnje. Slovenija meji na Avstrijo, Italijo in Nemčijo. Mejne države Slovenije so: Francija, ZDA, Grčija in Nemčija. Ledeniki so skopali luknje. Tam je danes morje. Največji hrvaški otoki so: Cres, Krk, Kreta, Kos. Gosposvetsko polje je pri Carigradu. Lokomotivo je izumil en človek. Poganja jo para, ki nastaja z gorečega premoga. Makedamske ceste so iz premoga. Jugoslavija in Italija sta leta 1975 potrdili mejo, potem ko sta podpisali Samsonom sporazum. Slovenska južna reka je Kapla. Turško ime za Konstantinopel je Singapur. Marco Polo je želel po novi poti priti v Indijo, a je vmes naletel na Ameriko. Največja evropska država je Amerika. V alkoholnih termometrih je vino. Karel Veliki je postavil cerkveno mejo Lavantinske škofije na reko Muro. Celibat pomeni, da duhovniki ne smejo imeti romantičnega razmerja. Začetnik reformacije je bil Martin Luther King. Luter je izvajal pokristjanjevanje, ker ga je za to prosil nadangel Gabrijel. Luter je bil šokiran, ko je zvedel za grožnjo z izobčenjem. Simonija je ženska oblika imena Simon. Začetnik reformacije je bil Martin Luther. Čez nekaj let se je vrnil v Nemčijo in izvedel še protireformacijo. To je protestantizem. Prvi luteranski krožek na Slovenskem se je pojavil l. 1524 na Boču. Nova verska sekta so bili Uskoki. Skakali so do onemoglosti. Anglikanska cerkev je mešanica med poganstvom in krščanstvom. Nemoralnost in bogastvo Cerkve je kritiziral Janez Svetokriški. 39 Premi govor Podravnateljica vstopi v razred in povabi dijaka na hodnik. Ta se čez čas vrne, vstopi in reče: »Nisem ata!« Učitelj: »Zakaj so se Rimljani borili proti Keltom?« Dijak: »Morate jih vprašat.« Dijak: »Profesor, kako dolgo že poznajo žgance? Kako in ki te žganci rastejo?« Učiteljica: »Povej nekaj o Prešernu.« Dijak: »Prešern je pisal o pijanšni.« Učitelj: »Kaj pomeni kratica TIGR?« Dijak: »To je žvad.« Učiteljica: »Kaj so kopali v Idriji?« Dijakinja: »Premog.« Učitelj : »Na tablo napiši in nam razloži merilo 1 : 850000.« Dijak: »Kolk nul že ma tota številka?« Biologija in kemija Prazniki 31. 10. je državni praznik »Halovin« – noč čarovnic. Božič je Kristusovo vstajenje. Religiozna razmišljanja Spor med Oglejem in Salzburgom je rešil Aleksander Veliki. Cerkveno mejo je postavil na reko Muro. Cerkveno mejo na Dravi je leta 811 z milanskim ediktom določil Karel Veliki. Sa j n i res! Kura ni ptica, ker ne leti. Alkohol izdelujejo iz žvepla. Ob morju rastejo drevesa, na primer storži. Družba v prazgodovini se je delila na: poglavarje, vračune in bojevnike. 1. b Iztok Utenkar, prof. Pri španščini … Jakob: *navija zvočnike* Nič ne dela, vse sem do konca navil. Eva: Ja te pa jih fklopi! Jakob: Aja … Prof. španščine: Ko bom spraševala, se bomo pogovarjali v španščini. Veronika: Do you speak english? Alja: *je zelo zainteresirana v Azijske kulture* Me das tu correo electronico? (Lahko dobim tvoj elektronski naslov?) Veronika: To nima nič s Korejo, ne?? Prof. španščine: Kateri je tipičen izdelek iz Francije? Mojca: Obesek od Eifflovega stolpa. Pri kemiji … Prof. kemije: Bodite tiho, fantje, dekleta … in Jakob! Prof. kemije: Kako napišemo diamant? Gašper: D-i-a-m-a-n-t. 2. c Prof. Artnik: Te pa se dobimo ob 6.30. Videk: Tak hitro!? Te se jaz prvič v pojsli obrnem. Luka: Ga. prof., vi bi šli v Ameriko živet? Prof.: Jaz bi raje šla v Švico. Luka: Te pa ite. Anja: Kaj če ma Rumena reka rumen pesek, te ma modra modrega? Prof. Kampuš: Kaj so nam zapustili Grki? Luka: Rimsko cesto. Pri pouku slovenščine govorimo o razlikah med otrokom, dojenčkom in novorojenčkom. Nika: Kaj smo pa te mi zaj? Luka: Nedonošenčki. Imamo predavanje o kajenju … X: »Kajenje pomaga shujšat …« Luka: To pa sploh ni res! Sa j n i res! 40 Vračun Anja: Čivava bi bla najmočnejši pes, če nebi bla tak mala. Prof. Cunk Manić: Z eno uho poslušajte, z dvema pa gor glejte! Ivič: Ja, imeli so kopensko mornarico. Prof. Ličen: Kje si doma? Anna: Ja ne vem še. Prof. Ličen: Ino, povej mi, kaj veš o Dionizu. Ino: Njegov najboljši prijatelj je bil kozel. Luka: Mi gremo za maturanca na Triglav. Čips: Se ti tak nebi gor prišo hahahaha 2:0 za mene Prof. Vovko: To bi vsi mogli vedet, če je v Evropi. Dijakinja: Ja Egipt ne! Razred: Smeh … Nika (gleda Gilero): O glej fake Audi, ko ma samo dva kroga. Nika: Jas bi črnca mela. Sej sn si ga že nagledla, v Ikei hrenovke prodaja. 3. a Neverjetne, najbolj iskrive iskrice 3. a. Samo ugibate lahko, kateri profesorji nas učijo. Zgodovina Prof.: »Kje je Napoleon dobil vojsko?« Tim: »Na eBayu si jo je naročo.« Prof.: »Kje je Mesarič, Mesarič?« Tim M.: »Profesor, ka vi bi bli nacist če bi bli v nacistični Nemčiji rojeni?« Prof. (takoj): »JA!« Prof.: »Bi kralj po tvojem preživel francosko revolucijo če ne bi skušal pobegnit?« Simona: »Ka te vem, js bi ga sigurno ubila!« Prof.: »Kje si bil zjutraj, Verhovnik?« Uroš V.: »Zaspal sm.« Prof.: »Dolgo sem razmišljal če naj sploh mam uro brez tebe …« Prof.: »Ja kaj zaj, Indijanci al Američani?« Špela: »Američani, verjetno.« Prof.: »Verjetno??!! Pa to ni odgovor – 'verjetno sm noseča', pubec se ti bo pa šou ubit!!« Prof. SLO: »Mesarič, bulji v knjigo, ne v mene!« Prof. MAT: »In kaj bi še lahko naredili da bi tale izraz lepše izgledal?« Matjaž:»Malo rožic narisali.« Prof. MAT: »Življenje ni zabava 24 ur na dan.« Blaž: »Ja nekaj je treba tud spat, ne?« Alen: »Alo, ka bi se naredlo, če bi js glisto pojeu?!« Nežka: »Ti bi ratau normaln!!« Simona: »Severne jelene gojijo Japonci.« Anja V.: »Zasuči glavo za 360 stopinj pa boš vidla, da je sneg zunaj!« Monika Firer in Maša Vidmar, 3. a Blaž B.: »Profesor, kak dolgo je trajala 100-letna vojna?« Simona: »Angleži so bili pomorska velesila. Samo sam ob plimi!« Prof.: Vi zmagate, mate prav, liberalisti! Pametni odneha – zapusti šolo po štirih letih. Mi pa ostanemo. Psihologija Prof.: »Lej, js bi ful rada da te ne bi mela na piki, samo kak te naj nimam?« Prof.: »Mislim, ful težko s teboj resno debatiram, medtem ko ti čokoladno mleko piješ …« Prof.: »Dol z mize! Pet stolov maš na voljo za svojo veleprečastito rit!« Nemščina Prof.: »Matičič! Sem pridi! Mobitel na mizo! Ugasni ga!« … (smrtna tišina) … »Ka si te taki šit kupuješ?« Prof.: »Richtig oder falsch?« Uroš: »Schlecht.« Prof. (1. septembra): »Uroš, si kaj mislil na šolo?« Uroš: »Ja. Včera.« Matej: »Matej, Matej, Matej … (čez 5 minut) … Matej, Matej, Matej ….« Prof.: »Spričevalo?« Nika J.: »Zeitung?« Prof.: »Ka bomo delali v petek?« Razred: »FILM!!« Prof.: »Ka sploh je še keri ko ga NISTE gledali??« Prof. BIO: »Ne bom popustla, za Boga ne!« Matjaž H.: »Ka pa za burek?« Prof. SLO: »Zakaj imata oba en delovni zvezek?« Alen: »Team work!« 41 Prof. MAT: »Jaz sem plačana, da sem tu, vi ste pa tu prostovoljno … Sj ne vem kdo je bol nor!« 3. b Na klavir se klika. Sergeja: »Samostan v I-n-n-i-c-h-e-m-u Ne vem kak se to prebere.« »Zaspala sem si ker je bla nesreča na cesti.« Dijakinja: »Ka si že prebral Wertherja?« Dijak: »14 dni sm čakal na njega v knjižnici. Jutri sem ga dobil.« Dijakinja: »Si ga dobo jutri ja.« Dijak: »Mislim včere.« Sergeja: »Gospod profesor ka bi lahko manjkala v petek, ker grem po nova očala, ker stare mi je pes pojedo.« Vanja: »Gospod profesor, ka to je pravi datum?« Kampuš: »8. 4. Nisem ti jaz župnik, da mi nosiš opravičilo ko v nedeljo manjkaš pri maši.« Erker: »Kislina + baza = sol + poper.« Ajda: »Recimo, včeraj sem jedo ribe.« No name: »Ja in?« Ajda: »Ja edino če ti je danes slabo.« Vanja: »4 km?!?!? To je tolko ko od mene do mojega doma.« Sa j n i res! Profesorju zvoni telefon. Prof. ZGO: »Kdo kliče? Ka je žena? Daj naj se ena deklina oglasi pa reče 'Ni ga tu, v kopalnici se tušira'!« Sergeja: »Ka toti vlak pela iz Pragerska mimo Maribora v Ljubljano?« Ajda: »Mislim, da vidva nista za na vlak.« Profesorica: »Kaj če bi nam ti napisala, kdaj boš prisotna pri matematiki?« Julija: »Pri živinozdravniku sem bla … Z mojo muco … Mislim mačko.« Kampuš: »Kaj lahko mongolska ženska, ki so ji odrezali prsi, ima otroke?« Sara: »Seveda ja … Lahko kupi mleko v prahu.« Vanda: Jes si morem it še dnar kupit. Tina: Dajta plac pa se ne zaj tu golobčkat. Monika: Ka te ti ko sediš se golobčkaš? Tina: Ne jas se vrabčkam Patricija: Bejži bul taj! Si se mi na maternico vsedla! Patricija: Ka mi lažeš v glavo! Profesorica: »Poznaš kako šibko kislino?« Vanja: »Hmmmmmmmmm.« Profesorica: »Piješ kako šibko kislino?« Vanja: »Vinooooo!!« Matic: Ja veš, od moje sestre tete mož! Patricija: Ka pomeni Tut mir leit? Vanda: Prižgi mi luč! Igrajo Ana, Iza in David igrice na Davidovemu telefonu. Sergeja: »Ka lahko še jas malo?« Oni: »Samo sekundo, da smo toto fertik ...« Sergeja: »Se je vreji! Bote vidi, ko si bom še jas Wi-Fi kupla, pol bom pa sama igrce gor špilala!« Rea Rus, 3. b 4. a Patricija rešuje križanko. Patricija: Kak dela bik? (nobeden nima pojma) Patricija: Ka če pa kr bik napišem? Patricija: Vrsta opice à Gorski mamut! Anja: Kdaj tele postane krava? Patricija: Mah ji vun z noge raste. Vanda: Ne v dvojini, v trojini je govoro! Vanda: Kak je pa Rankoti ime? Lučka: Viel Gluck Vanda. Vanda: Ja film gledamo ja. Vanda: Pa jes sn misla oni mali grah, ne onega ko na drevah raste. Monika: Ti tak zgledaš kot da maš 2 oki! Patricija: Če me bo komar pičo bom dobla malarijo! Patricija: Tam maš flašo pa lulaj v lončke! Lučka: Kdo ji je zamajal tla med nogami? Patricija: Ka si tak bled v glavo? Monika: Zaka mi gre lak na konci nohta vedno dol? Pa3cija: Kr ti nohti rastejo. Lučka: Jes si deda ziher nebom v Sloveniji dobla! Ernest: Jes tudi ne! Pa3cija: Ka nea zgleja kot da se avto po vozi vodi? Lučka: Vam dam številko od moje telefonske. Igra radio. Vanda: Zaka pa špila zvok če ni slike? Vanda: Spelaš dul s ceste pa se ži po prepadu voziš! Monika: Ker ni Šlamburgerja bom avto poklicala! Lučka ima na roki tubo od keksov. Patricija: Glej kapitan Kljuka! Ja ka, če ma pa kekse na glavi! Zaka mamo pa sol zraven? Patricija: Zato da bomo kokice cukrale. Sa j n i res! 42 Profesorica: »Ki je največ črncev?« Klemen: »Tam na Floridi pa tam okol.« Profesorica: »Zakaj pa?« Klemen: »Ker je tam najbližje Afriki pa so jih uvažali.« Monika: Na snemanji ko je bil je s konja pado pa ga je konj povozo. Tjaša: Kak ti te telefon dela, če pa ni elektrike? Kak te to da je tak prazna šola? Patricija: Ja če pa ni elektrike. Patricija: Jes ful rada tripalnice jem. Joško: Na levem reku breke Mure? Vanda na morju: Nogo od znotraj čujem … Ali je verska pripadnost pomembna pri sklepanju prijateljstev? Tjaša Šela: Ja, samo Srbi. H: Mačka je mela samo 3 noge. Vanda: Ka 3 zadne noge ma? Profesor Utenkar: Ka telovadiš pa nena? David: Ja ponavadi sem bolan takrat … Vanda: Obleči si špegle! Profesorica Gregorič: Tisti, ki jih danes ni, ni nobenega tu? Vanda: Prej ko sn preko facebooka na telefoni bla. Profesorica Gregorič: Povprečje imaš tri cela šest cela sedem! 43 Vanda: To si lahko sam gor s kladivom našraufaš. Blaž Urošu Strelcu: Uroš al Strelec? Keri bo prvi? Ilek: En pakl makaronov mam za pol krat. Ernest Maji (sošolca že 3 leta): Aaaaa, ti si Maja ne? Profesorica Moškotevc: On plava treniranje. Vanda: Vol, ka je ži to ? ... Daj mi prvo črko. Aja, ži vem, to je mešanca med lamo pa ... Ne ne, to je mešanca med kojem pa ... Ernest: Bil je izjemno … Eh … Gremo naprej! Aljaž: Jes sn mislo da se vse za en tedn prestavi. Jes sn Aljaž! Blaž: Budilka me ni zbudla. Gloria: Marijana je v Tartuffu žena hčerka od Onjegina. Kje je Gosposvetsko polje? Vanda: Pri Carigradu. Primož: Akrostih je Goethejevo delo. Vanda: Magelana so ubili španski domorodci. Kdo je gradil ceste v Afriki? Andreja: Jugoslavija. Monika: Krst pri Savici je sestavljen iz uvoda, krsta pa Savice. Rok: Sifilis, jes sn pa mislo, da je to neka angina. Andreja: Patricija, ka ti bi mela želve za ribnik? Patricija: Ja, lahko ja. Monika: Ka če se bodo pa vtople? Aljaž: Moravski Slovani so živeli v Moravcih, tu pr Murski Soboti. Patricija: O Soča, srečna vas domača! Rok: Jes sn prišo. Aljaž: Alo, daj pusti toti kalkulator! Al pa mej ga … Se je iz 90. stoletja … Rok (vstopi v razred 5 minut po začetku pouka): Sorry, I was late. Uroš: Jes ne znam lepo barvat ker sem v vrteci barvanje šprical. Ernest: Renesančni slikarji so bili Leonardo, Michelangelo, Donatelo, Rafaello. Sara: Moja radirka dela pr Alkaidi. Ziher te je hotla napadit. Vanda: Glavno mesto Nemčije? Berlin al pa Munchen je. Munchen je! Primož & Rok: Ko sma midva hodla v šolo … Še Amerike ni blo na zemljevidi. Ko sma še bla mlada, nama je Krištof Kolumb cote pral. Ko sma midva hodla v šolo, smo meli kalkulatorje s kroglicami, zaj pa vtipkaš pa ti vse vn meče. Patricija: Ura je pet minut do pet do pol dve. Kaj pa hvala. Rok? Rok: Ja prosim, ne. Monika pride skozi vrata. Vanda: Aja, jes sn pa misla, da je človek. Ernest: Carola hat gefuckt mit Lemalian und dan hat sie vagina schmerzen. Gloria: Kopernik in Aligheri sta bila slikarja. Gloria: Si jedla, si dobla, si dobla Maffin? Blaž: Giordano Bruno je bil reformator. Vanda: Ka je to alkohol? Katarina: Eh, jes mam cajt! Jes mam cajt do konca ure! Vanda: Ne vidim, ker je svetloba. Aljaž: Dušica pri uri pregleduje komentarje! Miha: Ka to na facebooki? Vanda: Toti noht je temnejši ko drugi! Monika: Ja to pa zato, ker je krajši! Ernest Vandi Š.: Ti tak neboš prišla na vrsto ko si na Z. Profesor Obrul: Samo … Če bi se stepli mislim oni z borilnimi veščinam v prednosti pred šahisti. Sa j n i res! Primož: Zunaj sije sonce. In res je tako! Profesorica Žigart: Pa Tomaž ma malega, pa Matevž ma tudi malega! (Razred: smeh …) Pa svinčnik sn misla! 44 Potem ko smo bile ekstremno navdušene nad koncertom Mi2 in našega pevskega zbora ter ker smo že dolga leta navdušene nad njimi, smo se sošolke (skupinica sošolk) odločile, da se odpravimo na koncert Mi2 v Maribor. Mi2 malo drugače Potekal je 29. 12. 2012 na Trgu Leona Štuklja in tokrat smo lahko Mi2 po odličnem akustičnem koncertu videle še v električni preobleki. Igrali so v sklopu svoje turneje Decibeli, in to je bil njihov zadnji nastop, ki je hkrati potekal v sklopu prazničnega decembra. Na ta dan smo lahko poslušali tudi skupino Flirrt, a me smo se odločile le za Mi2. Trg je bil poln, ljudje v pričakovanju in ob razgibanem light showu so na oder prišli člani skupine Mi2, ki so otvorili svoj nastop s pesmijo Dobrodošli na dvor. Vzdušje je bilo neverjetno, publika je norela, vreščala, pela skupaj z njimi in navsezadnje uživala do onemoglosti. Slišali smo lahko še njihove druge uspešnice, kot so Oda gujdeki, Samo tebe, Pojdi z menoj v toplice, Sve ove godine, Ejsidisi Brigita ter druge. Kot vedno so presegli naša pričakovanja, priredili odličen koncert, od nas pa se poslovili z pesmijo Odhajaš. Verjamem, da bi mi bilo žal, če bi ta koncert zamudila, saj so razturali kot vedno. Go, Mi2! Lučka Goričan, 4. a G la s ba 7. 12. 2012 je Siddharta, tako kot že večkrat, na noge postavila ŠTUK v Mariboru, vendar so bili fantje tokrat »oropani elektrike«. Izštekana Siddharta Koncert se je začel nekaj po deveti uri s predskupino Okttober. Igrali so svoje manj poznane komade, vendar so kljub temu dobro segreli publiko za težko pričakovano Siddharto. Člani te skupine, Tomi Meglič (vokal in kitara), Boštjan Meglič (bobni), Primož Benko (kitara), Jani Hace (bas kitara), Tomaž Okroglič Rous (klaviature) in tokrat se jim je še pridružil Martin Janežič-Buco(tolkala), so na oder prišli nekaj po deseti. Koncert so otvorili s skladbo Ring. Tej so sledili mnogi poznani hiti, ki so zbra- ni na plošči Izštekani, in nekaj hitov z zadnjih dveh plošč Saga in VI. Ob skladbah Baroko in … (Tri pike) pa so se jim na odru pridružile plesalke iz pole-dance skupine Pandora in jim »ukradle« šov. Občinstvo je ves čas glasno prepevalo in ploskalo. Po odigranem komadu Le mavrica, ko naj bi Siddharta koncert že zaključila, je publika z glasnim vzklikanjem »We want more …« člane skupine priklicala nazaj in zaigrali so še zadnji komad Na soncu. Dveurni koncert je bil fenomenalen in predvsem drugačen od Siddharte, ki smo je navajeni, saj so bile vse skladbe prearanžirane in zaigrane v akustični izvedbi. Moram priznati, da so ponovno presenečali, nas dvignili v višave in nežno spustili nazaj na zasnežena tla ter nam dali »preveliko dozo lepega«. 45 Patricija Stariha The Doors experience & Nirvana tribute Vsak, ki vsaj občasno preklopi od balkanskih div in kvazi DJ-jev obleganih radijskih postaj (hvala bogu za Youtube) in ga glasba kolikor toliko zanima, ve, da sta frontmana Kurt Cobain in Jim Morison že dolgo pod rušo in bi se moral tisti zadnji petek v novembru zadovoljiti zgolj s tribute nastopom (na kratko: skupini sta samo igrali Nirvanine in Doorsove pesmi in ne, Cobain si ni slučajno premislil, vstal iz groba ter prišel eno zaigrat sem v Slovenijo). Prvi del koncerta v na pol polnem Štuku je pripadal Nirvani teen Sprit. Začeli so hitro, eksplozivno in seveda, kakor se za vsak Nirvan cover band spodobi, ubijalsko glasno. Že takoj se je nekaj tistih, ki so zamudili tedenske vaje karateja, začelo prerivati med sabo, kar je do polovice koncerta že preraslo v tipičen moshing, značilnejši za kakšne metal koncerte. Skupina je med tem preigrala večino Nirvaninih bolj znanih pesmi (brez skrbi, seveda niso pozabili na Smells like teen spirit), vključno z mojo največjo željo About a Girl. Med obema nastopoma skupin je bilo nato približno 20 minut pavze, dovolj, da smo se lahko osvežili s kakšno pijačo, s čim podobnim in se pripravili za mnogo manj agresivnejše The Doorse, ki so v 60-ih sloveli kot krema losangeleske psihedelične scene. Cover band The Doors Experience je opravil svoje delo odlično, zaigrali so namreč vse pesmi, ki sem jih želel slišati, igrali pa so s takšno energijo, ki se je še originalna skupina ne bi sramovala. Slišali smo lahko vse, od dolgih jamov kitarista in klaviaturista, ki sta ‹›stvar›› resnično obvladala, do hipijevskih himen, kot je to Light my Fire. Skratka, koncert obeh skupin je bil odlična izkušnja. Tudi ozvočenje je bilo dokaj dobro, boljše, ko smo ga navajeni sicer na povprečnem slovenskem koncertu. Mogoče bi lahko bili sami nastopi nekoliko manj sterilni oziroma zaigrani, a kaj drugega je pri tribute nastopih težko pričakovati. Najboljši trenutek: solo del bobnarja skupine Nirvan teen Spirit. Sam se ne bi označil za ravno največjega oboževalce Nirvane ali The Doorsov, a če že imam možnost slišati njihovo glasbo v živo v »čuj tistem Mariboru, ne«, bom to vsekakor izkoristil. G la s ba Ernest Šprager Dijaška sekcija Kluba študentov Slovenska Bistrica Dijaška sekcija Kluba študentov Slovenska Bistrica (DSKŠSB) je skupnost dijakov na ravni občine Slovenska Bistrica, ki zastopa interese dijakov na področju izobraževanja, kulture, športa, rekreacije in zabave. S svojim delovanjem je začela januarja 2011 in ima do danes za seboj že kar nekaj uspešnih projektov. M i v akci j i 46 Naš namen je poživljati dijaško življenje v Slovenski Bistrici in povečati dejavnost mladih. Vsaka dijaška sekcija ima tudi svoje organe oziroma odbore. Upravni odbor skrbi, da delovanje sekcije poteka brezhibno. Sestavljajo ga predsednik, podpredsednik, tajnik, mentor in člani upravnega odbora. Člani interesnega odbora pomagajo pri opravljanju raznih nalog in organiziranju projektov. Interesni odbor ima svojega predsednika, ki je hkrati tudi član upravnega odbora. Dijaki, ki v letošnjem šolskem letu vodimo Dijaško sekcijo, se za Čveko predstavljamo tako … Rea Rus: »Prihodnost pripada tistim, ki verjamemo v lepoto svojih sanj.« (Eleanor Roosevelt) Klementina Ačko: »Remember the past, plan for the future, but live for today, because yesterday is gone and tomorrow may never come.« (Neznano) Andraž Kvas: »Poštena igra.« Lučka Goričan: »Bistvo je očem nevidno.« (Mali princ) Matevž Skrbiš: »Užitek je srečati pogled tistega, ki si mu pred kratkim storil kaj dobrega.« (Jean de La Bruyere) Julija Leskovar: »Če ti je srce ovira, mu ukaži, da umolkne.« (Hasan Ibn Saba) Andreja Kuhl: »Carpe diem.« (Horacij) Maruša Lešnik: »You only live once, but if you do it right, once is enough.« (Mae West) Maša Ahej: »I may not be there yet, but I`m closer than I was yesterday.« (Neznano) Tina Zovkič: »Be yourself; everyone else is already taken.« (Oscar Wilde) Anton Zvonko Španbauer: »Ko prižgeš luč, se ugasne tema.« (Murphyjev zakon) Maja Trglavčnik: »Listen to many, speak to a few.« (William Shakespeare) Zagotovo je eden najodmevnejših projektov naš prvi (in verjetno ne edini) UV-party, s katerim smo tudi uradno otvorili delovanje Dijaške sekcije. Sledilo je več manjših projektov, kot so Dijaška razstava fotografij, Filmski večer, Cover the night (Kony 2012), kulinarični Kuhajmo z Lučko: Make your own pizza, Activity in Poker turnir, Karaoke night, Dijaški dnevi ustvarjalnosti, projekt Pomagajmo živalim, Božičkov UV-party in razne delavnice. V dijaško sekcijo se lahko včlanite vsi dijaki iz občine Slovenska Bistrica. Ob včlanitvi so ponujene tudi razne ugodnosti: brezplačno kopiranje šolskega gradiva v pisarni KŠSB (nad Mc Miš), subvencionirane celodnevne karte za smučanje na Treh Kraljih (10 evrov) in Rogli (15 evrov) ter kopanje na Ptuju (9 evrov). Za včlanitev je treba izpolniti pristopno izjavo, priložiti potrdilo o vpisu za tekoče šolsko leto in fotografijo za člansko izkaznico. Za več informacij nas najdete na SŠSB, v pisarni KŠSB v času uradnih ur (v ponedeljek, sredo in petek med 18. in 20. uro) ali na Facebook profilu Dijaška Sekcija Kšsb. Rea Rus, 3. b 47 V projekt smo bili vključeni dijaki Domen Skamlič, Peter Fekonja, Marko Fekonja, Barbara Ferčec, Rok Rutnik, Blaž Černelič, Katarina Kores, Ernest Šprager, Matic Kolar in profesorji Marko Žigart, Mateja Petrič Podvršnik, Ivana Moškotevc in Damijana Gregorič. Razdelili smo se v tri skupine in vsaka je imela svojo nalogo. Nekaj se nas je odpravilo v bližnji Impol, kjer smo si ogledali proizvodnjo materialov, iz katerih sestavljajo satelite. Druga skupina se je poigrala s satelitskimi posnetki in iskala razlike v golosekih in urbanizaciji mesta med posameznimi leti. Tretja skupina se je lotila izdelave aplikacije za Android, ki sama prepoznava razlike med dvema satelitskima posnetkoma. S svojim projektom smo se udeležili predstavitve vseslovenskih projektov v Ljubljani, ki so se izvajali na različnih območjih v Sloveniji, kjer smo se odrezali zelo dobro. Udeležili smo se tudi Mednarodne konference o malih satelitih v Portorožu v hotelu Bernardin, kjer so bili raztavljeni tudi naši plakati. Katarina Kores, 4. a M i v akci j i Mesto satelita v Slovenski Bistrici Pri projektu Center odličnosti – vesolje smo odkrivali uporabnost satelitov in posnetkov, ki jih ti naredijo. 48 Kdo smo YABC? M i v akci j i YABC – mladi za boljši svet – smo skupina mladih, delovnih, prijaznih in večno nasmejanih mladostnikov, ki želimo spremeniti svet. YABC mi pomeni kvalitetno preživljanje prostega časa, da naredim kaj koristnega, da pomagam in predvsem ob vsem tem uživam. V skupini je okoli 30 mladih iz vse Slovenije in nikoli si ne bi mogla želeti boljše skupine. Smejimo se, jočemo, se veselimo, vse to počnemo skupaj. Naš smisel je, da kot prostovoljci pomagamo, poučujemo, koga nasmejimo, si želimo boljšega sveta in skupnosti. V lokalne in širše skupnosti želimo vnesti zavedanje, znanje in zavest za pomoč drugim. Po mojem mnenju bi lahko delavnice YABC odlično prenesli v lokalno skupnost, saj so primerne za vse generacije, ljudje na zanimiv način spoznajo nekaj poučnega, koristnega v vsakdanjem življenju. Nikoli ni prepozno, da se nečesa naučimo. Na naši šoli delavnice YABC potekajo enkrat mesečno s prostovoljci. Naš načrt je, da jih prenesemo tudi v razredne skupnosti za boljše povezovanje, empatijo in razredno klimo. Dandanes je prostovoljstvo pri mladih dokaj razširjeno. Imamo tiste, ki smo prostovoljci, imamo takšne, ki vedo, kaj je prostovoljstvo, in se za to ne odločijo, pa tudi nekatere, ki imajo o prostovoljstvu popolnoma zgrešeno idejo. Menim, da bi dandanes lahko vsak, ne samo mladostnik, posvetil vsaj uro svojega časa na teden in nekomu pričaral nasmeh na obraz, saj je to nekaj, kar resnično šteje. Prostovoljstvo ni služba, ni hobi. Sem jaz in predstavlja mene. Prostovoljka za vse življenje! Lučka Goričan Naj, naj, naj ... 49 Naj dijak in naj dijakinja Srednje šole Slovenska Bistrica V šolskem letu 2011/2012 je DOS – Dijaška organizacija Slovenije – zopet organizirala projekt »Naj dijak in naj dijakinja«. Vodja projekta je bila Katja Mesarič, predsednica odbora za informiranje na DOS-u. Na ta projekt sta se prijavila tudi dva dijaka naše šole, Matjaž Hajšek in Julija Leskovar. Dosegla sta odlični mesti in obenem postala naj dijak in naj dijakinja Srednje šole Slovenska Bistrica. Obema iskrene čestitke. Julija Leskovar Pozvani so bili tudi dijaki naše šole. Andraž Kvas, Vesna Lešnik in Monika Cvetko so se tako udeležili srečanja v Ljubljani, ki ga je podprl takratni predsednik RS dr. Danilo Türk, podelitve pa sta se udeležila tudi minister za delo, družino in socialne zadeve Andrej Vizjak in predsednik Mladinskega sveta Slovenije Izidor Shaker. Naj prostovoljci so tako v različnih skupinah postali Taja Korošec, Luka Marcen, Katja Poznič, Klemen Premrl, Julijana Kralj in Ernest Vrečko. Nina Stegmüller je postala naj mladinska voditeljica, naj mladinski projekt je postal EkoArt v izvedbi Javnega zavoda Mladinski center Medvode. Julija Leskovar Lansko šolsko leto je Mladinski svet Slovenije že desetič izbiral naj prostovoljca in prostovoljski projekt 2011. M i v akci j i Naj prostovoljec in naj prostovoljski projekt Kornfest in Dnevi ustvarjalnosti mladih 2012 M i v akci j i 50 V tem letu je v Slovenski Bistrici potekal že osmi, tako rekoč tradicionalni projekt Lutkovnega gledališča Koruzno zrno, le da se je to leto v koprodukcijo pridružila še Dijaška sekcija Kluba študentov Slovenska Bistrica. Skupaj so sestavili pester program za dijake, profe- sorje, lutkovnike in ostale obiskovalce. Program se je odvijal od srede, 21. 11. 2012, pa vse do sobote, 24. 11. 2012. Lutkovno gledališče Koruzno zrno je na eni strani poskrbelo za pester in barvit lutkovni program tako za otroke kot za odrasle, Dijaška sekcija pa na drugi strani za kulturen odsev, in to od razstave fotografij do literarnega večera in intervjuja z mlado modno oblikovalko. Namen obojih je zagotovo bil spodbuditi kulturno življenje v Slovenski Bistrici, kar je odlično uspelo. Julija Leskovar Obisk Večera v tednu OIV Časopis izhaja vsak dan, tiskajo ga zvečer oziroma takoj ko je pripravljen za natis, da je zjutraj že sveže dostavljen v naših nabiralnikih, pripravljen na branje ob jutranji kavici. Razdeljen je na novice iz mariborske, celjsko-koroške in pomursko-podravske regije, ima črno kroniko, različne športne rubrike, o Evropi in svetu, o gospodarstvu, kulturi, ima tudi zabavni kotiček … V času, ko je bil Maribor evropska prestolnica kulture, so pisali tudi rubriko, posvečeno dogajanju v okviru le-te. Večer ima tudi priloge, ki izhajajo ob časopisu nekajkrat na mesec. To so: Kvadrati, Bonbon, TV-Večer, V soboto, 7 dni, Naš dom, Science Illustrated in History. Prodana dnevna naklada je okoli 46.000 izvodov, kar jih poleg Slovenskih novic, Dela, Dnevnika in Financ uvršča med najbolj prodajane časopise v Sloveniji. Ob odhodu je vsak dijak prejel vrečko z brezplačnim dnevnim izvodom Večera, Science Illustrated in History. Gospod Klapš nas je pospremil s priznanjem, da svoje delo resnično obožuje in da si je že od nekdaj želel postati novinar, vsem bodočim novinarjem pa je zaželel veliko sreče in kreativnosti. Za teden, ki se šteje za enega izmed najbolj »ta fajnih« med šolskim letom, zagotovo velja teden obveznih izbirnih vsebin. Lara Gril, 2. b I z na s neka j b o ... Kot je vsem znano, med tednom potekajo različne zanimive dejavnosti, kar pomeni, da pouka ni. To pa dijaki vedno sprejmemo z odprtimi rokami. Letos je teden OIV trajal od 17. do 21. septembra. Dijaki drugih letnikov smo obiskali Maribor, takrat še evropsko prestolnico kulture, kjer si je del »izbrancev«, predvsem tistih, ki jih vleče v novinarske in fotografske vode, imel možnost ogledati notranjost časopisne hiše Večer, stavbe, v kateri nastaja eden izmed najpomembnejših slovenskih časnikov. Vodja deska Srečko Klapš nas je prijazno sprejel in nam razkazal vse najpomembnejše prostore, od začetka, kjer nastajajo zametki časopisa, do konca, kjer časopisne strani dobijo pravo obliko in jih lahko končno natisnejo v tisoči nakladi. Popeljal nas je skozi svojo pisarno, prostor z mnogimi računalniki, kjer ima vsak novinar svojega, na katerem piše za svojo rubriko, sobo za lektoriranje in na koncu tiskarno, kjer natisnejo končni izdelek. Dijaki smo dobili odgovore na vsa vprašanja, ki so se nam porajala. Med drugim smo izvedeli, da ogromno dela poteka na terenu in da novinarji nimajo nekega določenega delovnega časa, saj je dela zares veliko. 51 I z na s neka j b o ... 52 Praksa po nemško Nemčija, Berlin, Leipzig, trije tedni, spoznavanje novih ljudi, praksa … Vse skupaj se mi je zdelo totalno nedosegljivo. Ko pa je profesorica Pika naredila ožji izbor dijakov in ko sem izvedela, da sem med njimi, se je velika želja začela izpolnjevati. Za opravljanje prakse v Nemčiji sem izvedela od dijakov, ki so se projekta udeležili že lansko leto, ampak nikoli si nisem mislila, da bom tudi sama nekoč na njihovem mestu. Seveda pa se v to prečudovito deželo nisem odpravila sama. Skupaj nas je bilo osem dijakov iz 3. č- in d-razreda ter profesorica Pika Smogavec. Navdušenja in veselja seveda ni primanjkovalo. Naša pot se je začela zgodaj zjutraj na glavni železniški postaji v Mariboru, od koder smo potovali proti Zidanemu Mostu, Münchnu in v poznih večernih urah prispeli v Leipzig. Na železniški postaji so nas pričakali naši gostitelji, ki so nas odpeljali v predmestje, imenovano Schkeuditz, kjer smo preživeli naslednje tri tedne. V prvih dneh smo polni pričakovanja in veselja spoznavali nove obraze, se spoprijateljili z ostalimi dijaki iz različnih evropskih držav ter spoznavali mesto Leipzig. Prav tako smo prvi teden vsak dan imeli nekajurni tečaj angleščine in se tako pripravljali na prihajajoči teden. Prvih nekaj dni je minilo neverjetno hitro. Čez dan smo se učili angleščino, šli v mesto, se zabavali, zvečer pa plesali v Pubu in igrali karte. Kot bi mignil, je bil tukaj že vikend. V soboto zjutraj smo se z ostalimi skupinami dijakov odpravili v Dresden, prečudovito mesto, v katerem smo si ogledali mnogo zanimivih znamenitosti. Zvečer smo se z vlakom vrnili nazaj v Leipzig, kjer smo nestr- pno pričakovali ponedeljek. To ji bil naš prvi dan prakse. Vsak od nas je delal v svojem podjetju. Nekateri v Schkeuditzu, ostali v Leipzigu. Večina nas je bila zaposlena v pisarnah, v katerih smo urejali dokumente, zlagali papirje, odpirali pošto in še mnogo drugih stvari. Delo ni bilo težko. Ko smo se privadili načina in vrednot dela, nam je vsem šlo kot po maslu. Osebno se mi je v spomin najbolj vtisnila navada pozdravljanja, saj se vsi zaposleni ob prihodu v službo vsako jutro rokujejo z vsakim zaposlenim in si zaželijo dobro jutro. Edina težava, na katero smo včasih naleteli, je bila nemščina, saj je govorjenje v praksi nekaj čisto drugega kot učenje v šoli. Moram priznati, da sta mi zadnja dva tedna minila veliko prehitro. Zadnji vikend smo si ogledali še Berlin, v katerem smo tudi prenočili. Videli smo mnogo znamenitosti, med drugim tudi Berlinski zid in Brandenburška vrata … Čeprav je Berlin prestolnica Nemčije in prav tako največje mesto, smo v centru mesta srečali slovensko folklorno skupino, ki je plesala in prepevala slovenske pesmi. Kot ponosni Slovenci smo se jim seveda pridružili in skupaj zapeli nekaj domačih. Vikenda je bilo hitro konec. Ker smo vsak dan hodili na prakso, časa za domotožje sploh ni bilo. Šele ko je zadnji teden šel proti koncu, smo se začeli zavedati, da bo vsega kmalu konec. V petek smo še zadnjič odšli na delo, se poslovili od prijateljev in vseh zaposlenih ter v soboto zjutraj zapustili mesto. Na poti nazaj so tekle solze. Solze sreče, saj smo se vsak po svoje navadili na ritem življenja, navezali na ljudi okoli sebe, živeli čisto drugače kot doma, prav tako pa so tekle tudi solze žalosti, saj smo vedeli, da se ne bomo hitro vrnili. Čeprav se je naša nepozabljiva izkušnja končala, se definitivno nameravam enkrat vrniti. Doživela sem veliko lepih in nepozabnih trenutkov, ki se bodo za vedno vtisnili v moj spomin. Bilo je enkratno doživetje. Maja Trglavčnik, 3. d Dnevi pod Peco ga dijaki popestrili z izvajanjem skečev in s petjem pesmi. Tretji dan je bil po mnenju vseh najnapornejši, saj so bile naše življenjske energije že precej izčrpane. Po zajtrku je sledil pohod do bližnjega rudnika svinca in cinka Mežica, v katerem smo se z vlakcem popeljali po notranjosti in si jo ogledali. Za konec smo si ogledali tudi muzej različnih rud ob rudniku. Po hoji do doma in kosilu smo se z avtobusom odpravili domov. Šola v naravi je bila dobra, vendar naporna izkušnja za vse. Predvsem so se s celodnevnim druženjem okrepile vezi med sošolci in sosošolci, prevladovala je pozitivna energija. V celoti smo izredno uživali in se zabavali. Od 5. do 7. oktobra smo se dijaki drugih letnikov družili v šoli v naravi. Lara Gril, 2. b I z na s neka j b o ... Dijaki 2. a- in b-letnika smo konec tedna bivali v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti Peca. Skoraj ves čas smo preživeli v naravi, gozdu in hribih. V domu smo se predvsem družili in počivali, saj so bili vsi trije dnevi kljub vsej zabavi in druženju precej naporni. Prvi dan je potekal zelo sproščeno, saj nas je po prihodu in kosilu čakal »samo« pohod na bližnjo vzpetino, imenovano Štalekarjev vrh. Po pohodu sta sledila večerja in druženje. Drugi dan se je začel z odličnim zajtrkom, ki sta mu sledila kolesarjenje prve skupine in orientacijski tek po bližnji okolici, iskanje rutic ter predavanja druge skupine. Po kosilu sta se skupini zamenjali. Zvečer je ponovno sledilo prijetno druženje v skupnem prostoru, ki so 53 Športna tekmovanja Takole smo športali v letu 2011/2012. September: Odbojka na mivki Takoj na začetku šolskega leta je potekalo prvenstvo srednjih šol v odbojki na mivki. Na tekmovanju so nastopili tudi naši dijaki in dijakinje. Dijaki so na koncu osvojili 5. mesto, dijakinje pa 7. Na finalno prireditev v Ankaranu sta se uvrstili le prvouvrščeni ekipi, tako da se je nastop naših dijakov in dijakinj na tem nivoju tekmovanja zaključil. Oktober: Atletika – ekipno prvenstvo Letos smo se ekipnega atletskega prvenstva udeležili le z ekipo dijakinj. V finalu ima pravico do nastopa 12 šol, zato smo morali najprej skozi sito kvalifikacij. Na področnem prvenstvu v Mariboru je dijakinjam uspelo prestopiti prag finala. Državno prvenstvo v Slovenj Gradcu je potekalo 12. oktobra. Naše dijakinje so nastopile zelo dobro, praviloma izboljšale svoje dosežke s področnega tekmovanja, ter ponovile dosežek iz lanskega leta, ko so tekmovanje zaključile na 10. mestu. Pomembno pa je, da so dijakinje postale stalna ekipa finalnega tekmovanja in nas bodo tudi v prihodnosti razveseljevale z odličnimi dosežki. November: Tekmovanja ŠKL – Nogomet Zaradi menjave generacij in ocene učiteljev športne vzgoje o kakovosti naših šolskih ekip smo se odločili, da tudi v letošnjem šolskem letu nastopimo v tekmovanjih ŠKL le z nogometno ekipo dijakov. Novembra so se začela prve tekme v tem športu, ki so trajale vse do meseca februarja. V predtekmovanju so bili tekmeci vrstniki SGŠG Maribor in Tehniškega šolskega centra Maribor. Našim nogometašem tokrat ni uspel preboj v naslednji del tekmovanja, osmino finala. Vsekakor pa so uspešno promovirali našo šolo, zaradi mladih igralcev v ekipi pa obljubljajo, da bodo v tem letu še močnejši. I z na s neka j b o ... 54 Mentorji: Meta Suhadolnik Seljak, Marko Križanič, Ranko Leskovar, Jure Vračun December: Košarka December pomeni pričetek tekmovanj v košarki za srednješolce. Za naše je bila tokrat previsoka že prva stopnička, saj so jih že na področnem prvenstvu presenetili vrstniki s Ptuja. Ocenjujemo, da potrebujemo nekaj svežih mlajših igralcev in še kakšno leto kaljenja v šolskih tekmovanjih, preden bomo spet sposobni višjih dosežkov. Januar: Odbojka Na področno prvenstvo, letošnja gostiteljica je bila Gimnazija Ptuj, smo potovali z obema ekipama, dijakinjami in dijaki. Gostiteljice s Ptuja so bile malenkost močnejše od naših deklet, ki so tako s srednješolskimi tekmovanji zaključile. Če rezultat pri dekletih ni bil presenečenje, pa preseneča poraz dijakov, ki so jih vrstniki z Gimnazije Ptuj premagali sploh prvič v zgodovini medsebojnih dvobojev. Februar: Nogomet Takoj po končanem nastopu v nogometu ŠKL je naše dijake čakalo še srednješolsko tekmovanje, v katerem je bila prva stopnička področno prvenstvo. Že znan močan nasprotnik Gimnazija Ptuj je bil tudi tokrat boljši in se je uvrstil v nadaljnje tekmovanje. Naši so kljub dobri predstavi in remijem z Gimnazijo Ormož izpadli iz nadaljnjega tekmovanja. Marec: Smučanje 15. marca je na Rogli potekalo državno prvenstvo v smučanju (veleslalom) in deskanju za srednje šole. Nastopilo je preko 300 dijakov in dijakinj. Med kategoriziranimi dijaki je Jan Breznik, dijak 4. c-razreda, osvojil 2. mesto. Vidna uvrstitev je med deskarji uspela tudi Juretu Korošcu, dijaku 1. b-razreda, ki je osvojil 8. mesto med nekategoriziranimi dijaki. April: Bistriški tek April je čas za Bistriški tek, športno-rekreativno prireditev, ki se je zdaj že tradicionalno udeležujemo. Tudi letos je bila udeležba Srednje šole Slovenska Bistrica precej množična, predvsem na račun profesorjev in profesoric, ki so sestavili kar štiri štafete (dve ženski, eno moško in eno mešano). Dijakinje in dijaki so sodelovali s tremi štafetami (dijakinje dve in dijaki ena). Seveda velja poudariti, da so nekateri naši dijaki in dijakinje nastopali tudi v drugih štafetah (AD Almont …). Ekipa dijakov (Miha Kvas, Dejan Galun, Aljaž Leskovar) je v svoji kategoriji zasedla 2. mesto, kar je bil tudi absolutno 2. najboljši čas. Tudi dijakinje (Ajda Kavčič, Vita Petek Regoršek, Katja Mesarič) so v svoji kategoriji zasedle 2. mesto. V isti kategoriji so bile njihove kolegice (Karmen Hajšek, Anja Vihtelič, Klavdija Skrbinek) četrte. Profesorice so nastopale v kategoriji Ženske B z dvema štafetama in v cilj pritekle skoraj sočasno. Za odtenek hitrejša je bila ekipa slovenistk v postavi: Vesna Sever, Anita Ivačič in Simona Furman, ki je osvojila 3. mesto, tik za njimi pa so na 4. mestu pristale Mateja Petrič Podvršnik, Alenka Ajd Bratkovič ter Ivana Moškotevc. Profesorji so v postavi Boštjan Petak, Rok Dragič in Borut Merčnik osvojili 5. mesto. Med mešanimi štafetami pa so po pričakovanjih edino zmago za našo šolo na letošnjem Bistriškem teku pritekli člani aktiva športne vzgoje: Ranko Leskovar, Meta Suhadolnik Seljak in Marko Križanič. Atletika – ekipno prvenstvo Na področnem prvenstvu v Mariboru je dijakinjam z doseženim drugim mestom uspel vstop v finale. Državno prvenstvo v Brežicah je potekalo 11. oktobra. Naše dijakinje so nastopile zelo dobro in zasedle 7. mesto v državi med srednjimi šolami. Tekmovanja ŠKL – Nogomet V letošnji sezoni naši nogometaši ob dveh zmagah ter dveh porazih in enim neodločenim izidom trenutno zasedajo drugo mesto v skupini. Čaka jih še zadnji krog tekmovanja, v katerem bodo skušali v naši dvorani premagati ekipo TŠC Maribor. Z zmago bi se uvrstili v četrtfinale. bra je na finalu v Slovenski Bistrici postal ekipni državni prvak. 55 Motokros Po osvojenem naslovu evropskega in svetovnega prvaka je bil naš dijak Tim Gajser v mesecu decembru v Monte Carlu proglašen za najperspektivnejšega motokrosista na svetu. Judo V ekipi JK Impol je uspešno nastopal Tilen Pulko. Meseca novem- I z na s neka j b o ... Šolsko leto 2012/2013 Matjaž Hajšek, predsednik dijaške skupnosti SŠSB Pred s ta vlamo j 56 Bo dijaška skupnost v tem letu doživela kakšne spremembe? Vsekakor. Nekatere je že in nekaj jih še bo. Če izpostavim nekaj najpomembnejših sprememb v prvih treh mesecih mandata: priključili smo se delovanju Dijaške skupnosti Maribor, ozaveščanje dijakov pred nevarnostmi virusa HIV, uredili smo glasbo med petkovimi odmori, skupina na facebooku za boljše informiranje predstavnikov razredov, formirali smo odbor za multimedijo, člane za kakovost in že začrtali nekaj prihajajočih projektov. Matjaž Hajšek, učenec 3. a-razreda, letos predsednik dijaške skupnosti. Povedal mi je, da prihaja iz prečudovite pohorske vasice Kebelj, rad posluša glasbo in se veliko ukvarja s športom, najraje s karatejem – pazite se, črn pas ni kar tako. Za Čveko je prijazno odgovoril na nekaj vprašanj in želim vam prijetno branje zanimivega intervjuja. Zakaj si se odločil kandidirati za predsednika dijaške skupnosti? Ker menim, da je funkcija predsednika namenjena meni, je ustvarjena zame in obratno. Skozi vsa ta leta učenja, bojev, zaljubljenosti, vedno je ena misel prisotna: „GOSPODAR!“ Odločil sem se, da dijaki potrebujejo predsednika, ki bo poskrbel zanje, da ne bodo tavali v temi, da jih ob vstopu v šolo oblije občutek radosti, toplote, varnosti! To je le nekaj razlogov, ki so me PRISILILI v kandidaturo. Kakšne cilje si si zadal kot predsednik dijaške skupnosti? Kot predsednik delovati odgovorno, v interesu vseh dijakov in kar se da dobro zastopati šolo v Dijaški organizaciji Slovenije. Narediti še korak ali dva več v pozitivni smeri, kot je storil moj predhodnik. S čim se ukvarjaš v prostem času? V prostem času? Tega mi zadnje čase primanjkuje, kajti zanimiva, vendar naporna funkcija predsednika zahteva kar nekaj časa (sestanki, seje, šolske zadeve, misel na dijake). Čas, ki je namenjen športu, predvsem posvetim karateju (veliko časa). V tem letu sem opravil izpit za mojstra karateja – črn pas. Že nekaj let sem član slovenske reprezentance in skoraj vsak vikend preživim na reprezentančnih pripravah ali tekmah. Za dušo in srce pa zaigram na harmoniko. Za konec še povej nekaj modrih besed našim dijakom. Če bi mi uspelo izumiti napravo za kurjenje zavisti, bi bilo preveč energije za ogrevanje! »V današnjem času je šlo marsikaj čez mejo normalnega, a vendar je le ena pot prava. Pot do zmage!« Maša Vidmar, 3. a Predragi profesorji! Naslednja štiri leta boste obsojeni na nekaj, kar bo pretreslo vaše misli, vam zavrtelo možgane in pokazalo nadrealnost kreativnosti. Na Srednjo šolo Slovenska Bistrica je slovesno priFRRRRčalo novo meso. V prvem tednu so novi sošolci kar kapljali v naš razred, narasli smo na število 32, in zdaj se še komaj stlačimo v en razred. Večina fantov se rada ukvarja s fotografijo. Bolje rečeno, radi so NA fotografijah. Vsako priložnost ovekovečijo s sliko, ki jo nato poimenujejo z: »Ena na/v/s/z/ob/pri/med …« So pa tudi dobri športniki. Punce se ukvarjamo z zelo različnimi hobiji, od gledališča prek raznih športov do čvekanja za šolski časopis … Veliko nas igra vsaj en inštrument, če že ne več, vsi pa radi pojemo. Zatakne pa se pri izbiri pesmi, saj poslušamo blazno različne zvrsti glasbe. Še ena posebnost našega razreda je ponavljanje imen in priimkov. Zato tudi nismo imeli pretiranih težav pri spoznavanju; enostavno smo si zapomnili pol imen in priimkov. Za več informacij o našem razredu se oglasite v učilnici 105 (fizika). 1. b smo cool, pametni ful! Sami športniki, umetniki in znanstveniki. Vedno skupaj, povezani močno, skupaj kot eden, vedno fajn se mamo zlo. Vedno za šalo, tiho smo bolj malo. Svetovni od glave do pet, if you're 1. b, that's what you get … 57 Pred s ta vlamo j 1. a Pred s ta vlamo j 58 Smo 1. č-razred. Imamo 27 »brihtnih« glavic. Med seboj se dobro ujamemo in smo vedno za žure! Smo neprecenljiva generacija, ki bo pustila velik pečat na tej šoli. Nismo nasilne narave, samo če se kdo ne strinja, pa mu s kavljem spremenimo mnenje! Naš razrednik je profesor Ljubo Gričnik, tako da »razturamo« v matematiki! 1. e 1. e šteje samo 16 fazančkov. Njihov razrednik je prof. Robert Obrul. Njihov najljubši del v šoli so glavni odmori. Je zabaven razred. Skupaj so se dobro ujeli. The easiest way to describe myself – I am a friendly, musical guy who loves his family and is very interested in learning about the world around us. Pred s ta vlamo j Full name: Andy Berlet Birthday: July 29, 1972 Education: Northeastern University – Boston, Massachusetts Family: Wife – Beti, Son – Liam, Son – Evan Hobbies: Playing guitar, reading historical fiction novels, hiking, playing tennis Favorite song: My Morning Song – The Black Crowes Favorite book: Shadows of Our Forgotten Ancestors – Carl Sagan Life motto: Stay Curious When I was a little boy – I guess, according to my Mom, I didn‘t always behave. In everyday life, my favorite thing to do is – Play with my sons. I don‘t like – Being late for commitments. First thing I notice about people – their sense of humor. I‘m a person who – tries. The thing that bothers me about myself is – I always wait to the last minute when having to leave for work. The most important thing in my life is – my family ... and my guitars. When I‘m in a bad mood I – try to get in a better mood. When I‘m happy I – whistle. I really feel uncomfortable when – I am in a new group of people and they are speaking Slovene. I feel free when – I‘m driving, listening to music I like or a book on CD. My dream vacation is – Disney Land with my family. Vacation I will always remember – A trip my parents took me on to Sri Lanka. It was the first time I experienced another culture other than the one I was used to. If I caught a goldfish, I would – probably laugh at how easy it was and then put the goldfish back in its bowl. The biggest achievement in my life is – My family. Education (for me) is – more than just the learning we do in school. If I got another chance to go to high school – I would probably make the same mistakes I made the first time around. Ideal student for me is – a student with an open mind and interested in learning. Ideal job – would be a job that gives both personal and financial satisfaction. Advice for the students – Be curious about the world around you and never be afraid to ask the question »Why?« Zadnjica
