Vztrajnost in trud do pravega uspeha

32
ljudje in zgodbe
| Vestnik | 23. oktobra 2014
www.vestnik.si | e: [email protected]
Zavod Korak naprej
Vztrajnost in trud do pravega uspeha
Ljudje imajo še vedno zadržke do rabljenih oblačil in opreme – A Korak naprej se povezuje tudi zunaj pokrajine in pripravlja številne dogodke
Pravzaprav me je presenetila, ko je
povedala, da jo diploma še čaka. Še
bolj pa, ko mi je povedala, kje. »Sem
absolventka na fakulteti za kemijo in
kemijsko tehnologijo,« reče ustanoviteljica socialnega podjetja Zavod Korak naprej. Mamica treh otrok – sedem, pet in tri –, ki ni dala prednosti
formalni izobrazbi. »Z možem naju je
prvi otrok presenetil, in ker nisva želela imeti le enega …« se smeje, meni
pa se po glavi mota vprašanje, kako
zaboga je lahko tako uspešna, s toliko volje do dela, s toliko elana … Kljub
trem še majhnim otrokom (no, mogoče pa prav zato) ji uspeva izobraževati se, hkrati pa voditi podjetje. In
to uspešno! Kaj hitro v najinem pogovoru mi je jasno, da je vedoželjna,
brez strahu pred nekimi »zunanjimi«,
spretna v komunikaciji, poleg tega pa
zelo čuteča v socialnem smislu. Lea
Cipot.
»Prvo leto je bilo katastrofalno«
bo prinašala zaslužka, niti to ni njen
namen.« Tako da pridobitna dejavnost Koraka naprej – fotografske storitve, izobraževanja in še kaj – pomaga, da ta trgovina sploh lahko živi.
ketami prodajajo, tista brez potrebnih
etiket pa vključujejo v svoje dobrodelne prireditve.
Ni klasična trgovina
»iz druge roke«
Korak naprej pa ni trgovina v klasičnem smislu besede, saj pripravljajo
tudi dogodke, in to celo dobrodelne.
Lea Cipot: »Na žalost imamo te dobrodelne prireditve vsak drugi mesec,
ker nas je enostavno premalo, da bi
jih uspeli pripravljati mesečno. Zaposleni smo namreč samo štirje: jaz sem
ustanoviteljica in zaposlena v zavodu
kot vodja projektov, moj mož Aleš Cipot, ki 'nosi' tiste dodatne aktivnosti
– torej fotografiranje in izobraževanje
–, je zaposlen kot direktor, dve sodelavki pa sta prek javnih del. To pa sta
vodja projektov Urška Žekš in trgovka Maja Meolic.« Konec leta bo spet
dala vlogo za nova javna dela, pride
pa tudi šivilja, ki je bila prej zaposlena v Muri. Tako se bo Zavod Korak
»Že na začetku sem si postavila nekatere osnove, od katerih ne odstopam – recimo, da bodo igrače zastonj.
Ker sem videla, kako so mame zadnje
cente dale za oblačila, otroci pa so si
želeli igračke …, sem rekla: ne, pri nas
bodo igrače vedno zastonj. Naj jih
otroci nesejo … tako jih je lepo videti, ko gredo iz trgovine – z nasmeški
do ušes (smeh). In veliko jih potem
prinese tudi svoje igrače! Tako, se mi
zdi, da je v tem bistvo: da sebe in druge učimo deliti.« Pa ne le deliti – dati,
sploh, če tega ne potrebuješ. Na svetu
Zavoda so si zadali tudi zgornjo mejo
cen: da recimo voziček ne sme stati
Motor številnih dogodkov
Poskuša odpreti več
poslovalnic po Pomurju
A pri tem zadnjem, pravi, ni preveč
uspešna. Oziroma mora vložiti ogromno truda, ji pa nekatere občine –
v čemer ni veliko logike, a to je dejstvo – niso v prav veliko pomoč. Tako,
pravi Lea Cipot, je bila ena bolj »smešnih« stvari, da so si želeli v Mursko
Soboto pripeljati Varno točko (kar jim
je – mimogrede – zdaj tudi uspelo in
v Koraku naprej je odslej tudi Unicefova Varna točka) : »Lani septembra
smo se povezali z Unicefom in prosili, če lahko Varno točko pripeljemo
tudi sem. Ampak ker ni bilo nobenega zanimanja domače občine, nismo
mogli nič narediti. Pa smo šli na lastno pest; njihova ambasadorka je
prišla k nam, nas izobrazila in naredila vse potrebno. Hecno pa je, da je
ambasadorka povedala nekaj 'strašno
zanimivega': da namreč nobena občina do zdaj še ni zavrnila Varne točke.
Je pa Lea v času svojega dela prišla
še do številnih zanimivih ugotovitev:
»Opažam, da je zelo malo mladih prostovoljcev. Človek bi namreč pričakoval, da jih bo več glede na to, koliko
jih pravi, da ni dela in bi radi delali …
Imam dve mladi prostovoljki, to je vse.
Pa še nekaj opažam – da so mladi zelo
brez delovnih navad. Mogoče smo krivi
starši, ki še vedno govorimo: Uči se, da
ti ne bo treba delati. To pa je zelo, zelo
narobe! Znanje ti namreč prav nič ne
pomaga, če ga ne unovčiš. Jaz vedno rečem le eno: brez dela ni nič. Je pa treba
biti tudi vztrajen in se potruditi, kolikor
se le da. In potem počasi, počasi pride
uspeh (smeh).« A pogosto je za uspeh
potrebno še kaj, ker, kot pravi Lea, ki je
tudi v enem od svetov, ustanovljenih za
to, da bi delali za razvoj Pomurja, so na
odločilnih položajih v regiji še vedno
ljudje, ki zelo malo ali nič ne dajo za
širše dobro: »Zato se nič ne spremeni.
In se ne bo. Dokler bo tako, ne. Največji
problem pa je, da se vladni sektor – ki
Seveda me zanima, kako je iz kemije »zašla« v socialno podjetništvo.
Lea Cipot: »Na koncu fakultete sem
dobila sina in moja kariera s področja
kemije je stopila na stranski tir. Ves ta
čas, kot so prihajali otroci, pa imam
krog prijateljic, ki smo si pomagale s
posojanjem in podarjanjem otroške
opreme, oblačil in še česa. In to je
bilo – predvsem v finančnem smislu
– nekaj neprecenljivega. Sem pa opazila, da v Murski Soboti, kar se tega
tiče, ni bilo nobenih drugih možnosti. Sicer je bila tam v Slomškovi ulici
neka komisijska trgovina, a tista gospa ni imela pretirane volje, da bi kar
koli naprej peljala. Pa sem rekla, da
bom poizkusila jaz. Ker se mi zdi to
pomembno, saj staršem to finančno
zelo olajša življenje. Ali pa, ko otroci
prerastejo stvari, ne vedo, kam bi jih
dali, saj se jim večini ne da 'hecati' z
oglasi.« Zavod Korak naprej je usta-
»Tako jih je lepo videti,
ko gredo iz trgovine
– z nasmeški do ušes
(smeh). In veliko jih
potem prinese tudi
svoje igrače! Tako,
se mi zdi, da je v tem
bistvo: da sebe in druge
učimo deliti.«
fotografija aleš cipot
novila konec leta 2012 in pravi, da je
bilo prvo leto katastrofalno: »Res, katastrofa (smeh). Ker smo imeli majhen prostor pa ljudje so imeli – no,
nekateri jih imajo še danes – pomisleke glede rabljenega … A tako je pri
nas: vedno najprej in najraje vidimo
slabe stvari (smeh). Tako da sem prvo
leto sama sedela v trgovini, mogoče
so na dan prišli trije ljudje. Sem pa
vztrajala, s pomočjo interneta iskala možnosti, se povezovala navzven,
delala reklamo, spoznavala druge podobne organizacije, hodila okrog in
razlagala, zakaj je to dobro … eno leto.
Junija letos pa mi je uspelo, da smo
končno dobili večje prostore, in to
v središču mesta, v Slovenski ulici.«
V tem času je registrirala tudi status
socialnega podjetja tipa A, ki je namenjeno opravljanju družbenokoristnega dela, kar Korak naprej nedvomno počenja: »Gledamo širše, ne le
za svoje dobro in svoj žep. Zato smo
pa registrirali socialno podjetje tipa
A, ki poleg nepridobitne omogoča še
pridobitno dejavnost. To pa zato, ker
sem vedela, da ta trgovina nikoli ne
več kot 200 evrov ali pa da se oblačila prodajajo po fiksni ceni. Zavod
Korak naprej pa obstaja tudi v spletni obliki, tako da lahko opremo kupijo tudi s pomočjo spleta in starši iz
vse Slovenije. Lea Cipot pa poudarja,
da niso klasična »second hand«, torej
trgovina »iz druge roke«: »Te trgovine dobijo rabljeno blago zastonj in ga
potem prodajajo. Tako je recimo v Veliki Britaniji, ne vem natančno, kako
je pri nas. A mi pa ne – mi vzamemo
od staršev, skupaj določimo ceno, si
pri tem zaračunamo 30-odstotno provizijo. Denar pa nakažemo ali damo
staršem, ko so oblačila ali oprema
prodana.« Starši sami določijo ceno
pri opremi, pri oblačilih pa ne: »Ker
nas je premalo v trgovini, oblačil pa je
toooliko. Na srečo (smeh)! Poleg tega
nas nekatere uredbe zelo omejujejo;
taka je recimo uredba o tem, da se
lahko prodajajo le oblačila, ki imajo
všite etikete z velikostjo in surovinsko sestavo. Te pa večina staršev – ker
otroke etikete pogosto motijo – izreže. Tako da upam, da se bo ta uredba
kdaj spremenila.« Tako oblačila z eti-
naprej »vrgel« tudi v reciklažo. Lea
Cipot: »Prinesejo nam namreč tudi
ogromno tekstila, ki je raztrgan, popacan ali kaj podobnega. To razrežemo in zdaj bomo iz tega začeli šivati
nakupovalne vrečke, krpanke, otroško posteljnino in še kaj.« Če bo to
lepo uspevalo, pravi Lea, je to pot, da
bo lahko zaposlila še več šivilj.
Korak naprej pa je tudi organizator
sejmov rabljenih oblačil in tako imenovanih »swap partyev«, gre za izmenjavo oblačil. Lea Cipot: »Pri tem smo
se povezali z Ekologi brez meja in s
Tekstilnico iz Ljubljane; udeležujemo
se tudi vseh dogodkov, ki jih pripravljajo na soboški ljudski univerzi; potem na dobrodelnih dogodkih vedno
zastonj ponujamo oblačila. Na te pa
vedno povabimo tudi druge organizacije predvsem od drugje. Ker želimo, da vsi spoznajo še druge organizacije, da vedo, kje so, kaj ponujajo …
recimo varne hiše, pa društva in podobno.« Izmenjavo oblačil bo Korak
naprej – ker so dobili nekaj več prostovoljcev – poskušal odslej pripraviti
vsak mesec.
Samo Murska Sobota.« Pri odpiranju
poslovalnic po Pomurju se srečuje z
istim problemom kot v Murski Soboti: na razpolago ni občinskih prostorov. Za druge so namreč visoke najemnine, za kar dajo večino denarja.
»Od januarja letos poskušam priti v
Lendavo. Iščemo prostore – nič, nič,
nič. Pa težko verjamem, da ni v vsej
Lendavi enega občinskega prostora,
kamor bi nas dali.« V Apačah, pravi,
so zelo dovzetni, dali so jim na voljo
stari vrtec: »A pogoj je, da napolnimo
celotno zgradbo nekdanjega vrtca, to
pa je malo zahtevnejši projekt (smeh).
Smo se pa v tem projektu povezali s
Pionirskim domom iz Ljubljane in –
bo, bo.« Naslednji podvig, ki se ga bo
Korak naprej lotil, bo odprtje še enega socialnega podjetja: »Registrirali
smo društvo za varovanje okolja Rec,
kjer bodo na voljo gospodinjski aparati, pohištvo, skratka ravnamo se po
principu 'use-reuse', torej uporabiuporabi ponovno. Papirji so že urejeni, prav danes grem pogledat prostore
in upam, da do konca leta odpiramo.
So pa tudi to zasebni prostori.«
se ukvarja s socialo recimo – boji nevladnega sektorja. Ki je daleč od tega,
da jim hoče izpodbijati strokovnost ali
odvzemati delo ali kar koli. Oni se enostavno bojijo samo enega – da če bodo
sprejeli pomoč nevladnih organizacij,
ne bodo več upravičeni do finančnih
sredstev, ki jih dobijo od države. To je
zelo zgrešeno. In dokler bo tako, se pri
nas ne bo nič spremenilo, šlo bo samo
še na slabše.«
Vida Toš