Mija Loc, ultramaratonka
Transcription
Mija Loc, ultramaratonka
Jaz bom zmeraj zmagala (2) Tekst: Urška Krišelj Grubar, mail: [email protected] Pred vami je nova Janina rubrika Jaz bom zmeraj zmagala, v kateri bomo gostili zmagovalke življenja. Vse smo na poti samouresničitve. Vse imamo priložnost, da zmagamo, zakaj torej ne bi? Kakšna je razlika med tisto, ki zmaguje, in tisto, ki se začenja prepuščati malodušju ter na koncu nemočno preda? Kakšna življenjska prepričanja nosijo v glavi zmagovalke? Tu so, da nam to povejo in da stopimo za njimi. Odvezo mu je po dobrih dvajsetih letih dala Mija sama. Zelo mlada se je zaposlila. Začela je kot strežnica v domu, ob delu končala bolničarsko šolo in nadaljevala z zdravstveno, tam je našla svoje poslanstvo kot prostovoljka pri pomoči odhajajočim. Rodila je dva sinova in ju kot mama samohranilka pripeljala do mature, kar je njena največja osebna zmaga. Njena največja prelomnica pa je bilo zdravljenje pri psihiatru dr. Janezu Ruglju, ki ga je poiskala, potem ko si je priznala, da je pristala v največjem dreku. Popolno izgubljenost, alkoholizem, najslabše možno mnenje o sebi, glavo, polno prepovedi, je terapevtsko delo v skupini dr. Ruglja čez nekaj časa postavilo na nove temelje. Spremenilo jo je v zgledno žensko, dobro mamico, ki ne dovoli več, da se nanjo zliva vsa gnojnica. Največjo oporo in tudi potrditev je našla v teku. V šestnajstih letih je pretekla 33 maratonov, petkrat na 75 kilometrov in dvakrat na sto, malih maratonov na 21 kilometrov sploh ne šteje. Danes je sama za zgled mnogim ženskam in moškim, ki se najdejo v stiski. Ljudje prihajajo k njej s preprosto željo. Kako naj začnem teči? Mija je pravi odgovor za to, tudi za najbolj pre- Mija Loc, ultramaratonka R odili so jo 1967 v Kranju, kot zadnjo v družini, po treh bratih. Rasla je v tradicionalni krščanski družini, zelo povezani z duhovniki, saj je mati delala kot mežnarica v cerkvi, oče pa je bil organist. In usoda je hotela, da so ji največ travm povzročili prav ljudje, ki največ časa preživljajo pod strehami cerkva. Pri desetih letih jo je spolno zlorabil duhovnik. pričane, da ne zmorejo. Njene učenke in učenci že veselo tekajo po velikih maratonih. Mija pa je v soboto, 7. septembra, v svoji kategoriji ponovno zmagala na 75 kilometrov. Kakšna prepričanja nosijo v glavi zmagovalke? V ŽIVLJENJU ŠTEJE SAMO ČLOVEČNOST Moje prepričanje o meni nekoč in danes: Nekoč sem bila prepričana, da sem nevredna zguba. Sovražila sem sebe in svoje telo. Počutila sem se ujeta v telesu, ki ni moje in ga ne maram imeti. Moja duša in moje telo se nista ujela. Danes pa imam rada vsak ud, vsak košček sebe. Moje prepričanje o moških: Zaradi zelo slabih izkušenj iz otroštva sem ujeta v vzorec prepričanja, ki se ga ne morem znebiti. Prepričana sem, da so moški v osnovi izkoriščevalno preračunljivi. Največji paradoks pa je, da sem odraščala med brati. Šele dva sinova sta mi dala priložnost, da mnenje o moških, zdaj ko onadva postajata moška, spreminjam. Moje prepričanje o denarju: Odkar sem izgubila službo na zelo krivičen način, čez noč ostala mati samohranilka brez evra, se je moj odnos do denarja popolnoma spremenil. Skoraj leto smo preživeli brez evra in se največ naučili o sebi in o soljudeh. Danes, ko denar ni več tolikšen problem, se moja otroka zmoreta razveseliti najmanjših stvari. Pridno študirata in si za študij sama zaslužita denar. Moje prepričanje o delovanju v skupini, o delu za druge: Skupina je zelo pomembna za tistega, ki se odloči za osebnostni razvoj, ker človek potrebuje povratno informacijo. Dolga leta sem bila član skupine, zdaj sem pa sama vodja tekaške skupine, kjer ženske spodbujam, da zmorejo, čeprav so bile ves čas prepričane, da nikoli v življenju ne bodo mogle preteči nekaj kilometrov, kaj šele malega maratona. Za mali maraton jih pripravim v treh mesecih. Moje prepričanje o ženskah: Izgubljamo ženstvenost na račun tega, da tekmujemo z moškimi. Mislim, da smo same krive. Ustvarile smo pogoje, v katerih ni prostora za to, da bi lahko bile ranljiva, nežna bitja. Moje prepričanje o odnosih: Ljudje smo v odnosih lahko in angeli in hudiči ali oboje skupaj. V letih samoanalize sem se naučila, da znam ljudi prebrati, in če ugotovim, da me nekdo samo pije, se znam tudi zaščititi. Moje prepričanje o otrocih: Moja otroka sta moje ogledalo. Otroci so čiste duše, so angeli, so dar. V mojem primeru sta moja otroka moja rešitelja. Zaradi njiju sem preživela. Moje prepričanje o uspehu in obilju: Zame je uspeh to, da preživim dan. Naš največji uspeh je, da smo prišli do sem, kjer smo. Brez alkohola in tablet. Edina moja tableta, ki jo vzamem, je tek. Obilja pa ne maram, ker sem prepričana, da bi vse to, kar sem do zdaj zgradila, pokvarilo. Moje prepričanje o zdravju: Ves čas si vbijam v glavo, da sem zdrava, in sem zdrava. Moje prepričanje o staranju in smrti: To je moja tema. To je moj poklic. O sebi menim, da dokler bom pretekla 76 in 100 kilometrov, zagotovo nisem stara. Počutim se mladostno, sveže in privlačno. Največ v življenju mi dajejo prav umirajoči, medtem ko jim stojim ob strani v zadnjih minutah. Takrat pridem do tega, da v življenju šteje samo človečnost. To, ali si izpolnil svoje poslanstvo, uredil odnose, se pomiril sam s sabo, vse drugo v zadnji uri odpade. Za materialno ni prostora. Stik s smrtjo je zame največje darilo. 31